Štev. 11. Y Ljubljani, novembra 1905. Letnik VIII. Glasilo »Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. —— --■ Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja udom brezplačno. Vsebina: Podružnicam »Spodnještajerskega čebelarskega društva«. — J. Lampe: Praktična navodila za november. — M. Humek: Opazovavni panj. — Iv. Jurančič: O raz-pečavanju modu. — Hinko Zirkelbach: Iz tega leta. — Fran Lakmayer: Tudi čebelar! — Urednik: Podoba Frank Bentona. — J. Lampe: Cebelni strup. — Vprašanja in odgovori. — Dopisi. — Raznoterosti. — Listnica uredništva. Podružnicam „Spodnještajerskega čebelarskega društva". Podružnice ,.Čebelarskega društva za Spodnje Štajersko" se prijazno opozarjajo, da sklenejo občne zbore do 2 0. decembra, Takoj po občnem zboru imajo vposlati: a) osrednjemu odboru v Ptuj: letno poročilo, račun, imenik vseh udov, ki so za 1. 1906 udnino vplačali ali izjavili vstop ter bodo gotovo plačali do 1. marca; nadalje se vpošlje 15% od vplačane udnine. Nanovo vstopivši udje označijo se naj kot „novi udje". bj ,.Slovenskemu čebelarskemu društvu" v Ljubljano: Do L marca 1906 natančni imenik (stan, kraj, pošta i. t. d.) vseh tistih članov, ki bodo do istega časa udnino vplačali; za vsakega uda se pošlje 1 K 50 h. Potem ostaja podružnici 10 % od vplačane udnine, kar pripada podružnični blagajni za poravnavo letnih stroškov, nabavo čebelarskih potrebščin i. t. d. Odbor. -*- Praktična navodila za november. (J. Lampe.) Mesec oktober se še ni poslovil, pa že je pokrita zemlja s snežno odejo skoraj pol metra debelo. Sneg je prehitel poljedelca, ki poljskih pridelkov še ni spravil, prehitel drevje, ki se še ni otreslo listja in zdaj stoka in poka pod silno težo, prehitel pa tudi marsikaterega čebelarja, ki svojih čebel še ni vzimil in zaupajoč goljufivi pratiki, odložil to delo za november. Previdnejši je napletel o pravem času slamnatih blazin, in ko je ugledal v gorah sneg, stisnil je panje tesneje vkup, naložil drug na drugega, zagatil večje špranje in zdaj mirno čaka toplejšega dne, da bo zamašil tudi manjše špranje in prislonil zadej slamnate blazine. Do tedaj pa nima pri čebelah opraviti, razun, da odmeče sneg izpred čebelnjaka, da zniža panjem izletavnice, da jih pripre ali zasenči, da jih solnce ne izvabi iz panja v bleščeči, mehki sneg. Vse to pa dela brez ropota, da čebel ne vznemirja, Kdor pa je pravi čas zamudil in mora še le zdaj panje prestavljati in špranje mašiti, dela naj to s podvojeno previdnostjo, pa le popoldne kakega toplejšega dne, kajti vznemirjenje je tem škodljivejše, čim občutnejši je mraz. Takega dne je zvršiti, kar še preostaja; tako zamašiti tudi manjše špranje, zadelati jih ob straneh, da se čebele ne umikajo na notranjo stran, zgoraj, da se pridržuje skupna toplota in spodaj, kjer ljudstva največ mraza trpe, zlasti če je pod uljnjakom prepih. Zdaj je tudi čas, ko iščejo miši in rovke zavetja v čebelnjaku. Vgnezdijo se med ali nad panji in s svojim letanjem in škrabanjem vznemirjajo čebele. Rovka se splazi celo v panj, hrusta čebele in dela smrad, da tako ljudstvo, tudi če je prezimilo, spomladi hira ali celo iz panja pobegne. Zato je treba znižati izletavnico s koscem žičnate mrežice do 6 mm tako, da čebele še lahko izletavajo in tudi zrak lahko prihaja v panj, ki je pred rovko varen. V čebelnjaku pa nastavimo mišjo past ali zastrupljenega zrnja. Tako vzimljenim pa dajmo zdaj, kar jim najbolj ugaja, namreč mir. -«- Opazovavni panj. (M. Humek.) „Slovenski Čebelar" je že mnogokrat bodril in vspodbujal posebno slovensko učiteljstvo, da naj se poprime umnega čebelarstva zlasti v onih krajih, kjer nudi narava čebelam dovolj paše, in so krajevne razmere ugodne za uspešno čebelorejo. Ako je učitelj čebelar, lahko z besedo in izgledom že zgodaj užge ljubezen do čebeloreje pri šolski mladini, posebno pri dečkih. Kako radi pomagajo učenci pri ogrebanju rojev! S kakim zanimanjem poslušajo in opazujejo, ko jim pri odprtem panju razlagamo zanimivosti iz čebelnega življenja! Kaj čuda, če si taki dečki še kot ponavljavni učenci nabavijo par panjev čebel, ki jih potem največkrat z uspehom oskrbujejo in se pri tem nadalje izobražujejo v čebelarstvu. Ko odrastejo, postanejo navadno navdušeni čebelarji. a 159 Naši navadni panji, bodisi stari z nepremakljivim delom, bodisi katerikoli s premakljivim satjem pa niso nič kaj pripravni, da bi se na njih opazovalo in učilo. Oni so več ali manj zaprta knjiga, ki se ne da odpreti ob vsakem času in ob vsaki priliki, da bi se s pridom bralo iz nje. Poleti ob dobri paši ne kaže vlačiti panjev podnevi iz čebelnjaka in iz njih jemati satnike, da bi se ob istih nazorno poučevalo. To se da izvrševati samo zgodaj zjutraj ali pozno proti večeru, ob času torej, ko nimamo učencev pri čebelnjaku. Podnevi ob lepem vremenu moremo kvečjemu odpreti zadnjo končnico tega ali onega panja, da učenci posamezno „pokukajo" vanj. Tu pač vidijo nekaj čebel, satje in morebiti nekaj medu, drugega nič. Ako odpiramo samo platnice pri knjigi in preberemo naslovni list, se ne bomo nikdar seznanili z vsebine knjige. Za učne namene je treba panja, ki ga lahko odpremo pri vsakem dnevnem času tako, da nič ne motimo čebel v njihovem delovanju in obenem vidimo vse, kar je moči videti v panjih od aprila do konca avgusta. Videti moramo predvsem razločno matico, zalego v vseh stopnjah, od jajčeca do bube; dalje se mora zlahka opazovati kako čebele delajo satje, kako matica stavi zalego, kako delavke polnijo celice z medom, kako „tlačijo" cvetni prah v celice, vse tri vrste celic i. t. d. Vrhutega mora biti panj tako narejen in postavljen, da lahko ob enem opazuje večje število učencev (15—20 ali celo več). Tak panj nam kažejo slike 1—5. Pisec teh vrstic ima večletno izkušnjo, da se ob takem panju dosežejo najlepši uspehi v čebelarskem pouku pri ljudskošolskih učencih višje stopnje. Seveda s tem ni rečeno, da ni potreba učencem semintje pri priliki pokazati vsebine takih panjev, v kakršnih se navadno čebelari. Takih prilik se nudi vsako poletje gotovo nekaj. Opazovavni panj služi edino teoretičnemu pouku, ki je pri čebeloreji tako potreben kot malokje. On je namenjen za vsakdanje opazovanje celih razredov. fl— -um 160 isS 163 hočejo blago v posebno lepi obliki, lahko dobro razpeča med v steklenicah. Priporočajo se pa za naše razmere edino le po 1 kg vsebine. Manjše pridejo primeroma predrago, kajti potem že posoda sama skoro toliko stane, kakor je vsebina vredna. Večje steklenice pa zopet ne kažejo, ker je nevarnost pri pošiljatvi tem večja in celo na mirnem v shrambi se večkrat razpočijo, če je prehladno. Steklenice za med se dobijo najbolje pri tvrdki: Stolzle's Soline, Wien IV. Freihaus. Najboljše so one št. 3017; so štirivoglate ter se dobro zaprejo s kovinastim pokrovcem; 1 komad za 1 kg stane 32 h. (Naj se zahteva cenik.) Kjer se ne gre za posebno lepo obliko, so pločevinaste posode za manjše pošiljatve prav priročne in ceneje, nego steklenice. Take, s patento-vaniin zamaškom stanejo za 1 kg 26 h, 2 kg 38 h, 4 kg 54 h, 5 kg 60 h, 10% 1 K in se dobijo pri B. Bodascher, Wien, XIII./3, Kuefstein-gasse 22. Najpripravneje so one po 4 kg, ker je do 5 kg poštnina za celo Avstrijo enaka. Toliko o posodi. Omenim še, da treba posodo o pravem času oskrbeti. Kolikokrat se pripeti, da bi se med že lahko davno prodal, ubogi ,,čebelar" pa še ne ve, kam bi se obrnil za posodo. Zdaj prosjači tega, zdaj onega soseda-čebelarja: ,.Ej, vzemi še moj med ter ga prideni k svojemu v posodo!" Vsak se izgovarja: „Jaz ne vzamem, jaz med šele prodajam, ne da bi ga kupoval." To je, kakor pravimo, „fretanje". Vsak si naj oskrbi posodo, da ima vse v redu in pripravljeno; če se oglasi dober kupec, lahko takoj proda Ce ima vsak sam svojo posodo, je popolnoma neodvisen; sam jamči za pristnost, snago i. t. d., in če ni kaj v redu, sam škodo trpi. 3. „Kako pa dobiti kupca?" bo vprašal začetnik. Prva pot je domače oznanilo; pri cerkvi se da oznaniti ter se tuintam znancem morda slučajno omeni. Na ta način je ravno letos nek tukajšnji čebelar prodal v enem dnevu nad 100 kg medu. Ali ni to uspeh brez vse težave, truda in posebnih priprav? Najprej skrbimo, da se domači ljudje v okolici vadijo na uporabo medu, kajti v teh imamo potem stalne in redne odjemavce! Kdor ima večje množine medu, posluži se oznanila v raznih časnikih, in kupcev bo dovolj. Stareji čebelarji, ki imajo odjemavcev več, nego za svoj pridelek, naj mlajšim, nevednim v tej zadevi pomagajo. ( Ne gojimo sebičnosti in zavisti v tem oziru, ne bojimo se, da bi mi potem ne mogli svojega blaga prodati. „ Dobro blago se samo hvali." Če imamo dobro, pristno blago ter smo sami pošteni, ne bo nam manjkalo odjemavcev; kdor enkrat kupi, se zopet rad oglasi. Vsakdanja izkušnja nam priča, da promet z medom vedno napreduje; vsako leto se vse pokupi in predno poteče pol leta, že manjka medu. Pred leti se je razpečalo vse navadno do novega leta, letos pa je že zdaj do malega vse pobrano. 4. H koncu še omenim stari slovenski izrek, ki tudi čebelarjem velja: „Kako je blago, tako je drago". Cena medu torej naj bo tudi primerna! Svetleje barve med se navadno dražje plačuje, temnejega moramo pa bolj poceni dajati; istotako je cena planinskemu medu višja, nego onemu -n>m 164 BHh- iz nižav. Neumno bi bilo, če bi prodajali za sramotno ceno, kakor tudi bi se smešili, če bi ceno pretiravali; reklo bi se nam, da ne vemo, koliko je reč vredna. Vsekako se pa cena ravna tudi več ali manj po odjemavcih; pri bogatih ljudeh in v mestih se lep med plača po 2—3 K, med prostim prebivavstvom se pa težko cena nad 1 K doseže. Vpoštevati se še mora nadalje, da cene v velikem, to je, če prodamo večje množine skupno pre-kupcu, morajo biti nižje, nego če prodajamo v manjših množinah. Računajmo pa, če se proda naenkrat, je tudi denar vkup, ki nekaj zaleže. -«- Pozor I Pozor I Novi čebelarski knjigi!!! V kratkem izda naše društvo čebelarski knjigi, ki ju je spisal najduhovitejši slovenski čebelar Anton Janša. Vsebina je vseskozi imenitna in spisana za čebelarstvo v naših navadnih panjih. Prva knjižica govori o rojenju, druga pa obsega popoln poduk v čebelarstvu. — Cene bodo zelo nizke. — Kdor želi, da se mu dopošljete, ko bosta dotiskani, naj to naznani društvu. -X- Iz tega leta. (Hinko Zirkelbach.) Zopet je preteklo čebelarsko leto. Opravka pri čebelnjaku ni nobenega, ker čebele potrebujejo popoln mir. Sedaj je najpripravnejši čas za čebelarja, da sestavlja pri gorki peči račun o čebelarstvu, koliko je imel dohodkov in stroškov, ter premišljuje to in ono, popravlja ali nareja panje, orodje i. t. d. Bere tudi čebelarske knjige, posebno „Slov. Čebelarja", ker iz njega izve marsikaj poučnega in koristnega, pa tudi, kako se je godilo drugim čebelarjem, kakšno letino so imeli i. t. d. Morda tudi sam napravi kak dopis za „Čebelarja", vsaj ta je ognjišče, ki se okrog njega zbirajo čebelarji, kjer med seboj po domače pokramljajo. Tudi mene je zapodila zgodnja letošnja zima od čebelnjaka k čebelarskemu ognjišču v družbo čebelarjev, da se nekoliko pogrejem, poslušam njih pogovore in končno jim še jaz povem, kako sem letos, drugo čebelarsko leto, v čebelarstvu napredoval in čebelaril. Letina je bila letos dokaj boljša nego lani. Otava je letos bujno cvetela, ker je bilo večkrat nekaj dežja, in tudi ajda je dobro medila, dasi je od mene precej oddaljena, toda čebele jo vendar dosežejo. Sploh okrog ali v Ljubljani ni napačno za čebelarstvo. V mescu februarju cvete obilo leševja v mestnem logu; v marcu jelše, trobentice, zvončki, vrbe; začetkom aprila obilo tulp, na Golovcu jagode in črešnje; v majniku -H»H 165 sadno drevje, celi drevoredi divjega kostanja; začetkom junija obilo ahaca na Gradu in Golovcu, okrog 2 0. junija lipa, za njo lipovec in pravi kostanj, ki ga je tudi obilo; sredi julija prašna ajda na Barju in otava; slednja cvete do ajde, avgusta ajda in na Golovcu obilo jesenske rese, ki cvete do srede septembra. V nekaterih krajih so čebelarji odvisni le od ajde, ker nimajo otave. Kadar pri njih ajda dobro medi, so na trdnem, kadar pa ne, treba jim je seči globoko v žep, nas pa izreže otava, samo ako ni prevelika suša. Lani, prvo moje čebelarsko leto, sem prezimil osem močnih nemških panjev, letos sem že napredoval za pet, tako da imam sedaj ozimljenih 13 plemenjakov. Ako bo prihodnje leto količkaj ugodno, bo že paviljon, obsegajoč 30 nemških panjev, premajhen in treba bo narediti še provizorični čebelnjak za kakšnega „kranjička". Kljub temu, da je bilo letos vsled neugodne spomladi rojenje slabo, vendar sem dobil iz osmih plemenkov 10 naravnih rojev. Tri roje sem naredil. Najtežji roj je bil 3 kg 20 dkg, najlažji 1 kg. Prvi roj je bil dne 22. maja in zadnji, „begun", 22. junija. Do ajdove paše sem imel 20 panjev, ki so izdelali 63 celih umetnih medsten in mnogo začetkov. Ker je treba za ajdovo pašo le močne polke, zato sem združil nekaj dni preje slabiče, odstranil razun ene vse stare matice in na ta način poslal v boj nad ajdo in resje trinajst močnih polkov. Pred združevanjem sem pregledaval panjove in ob tej priliki se prepričal, koliko je vse odvisno od matice. Dobil sem dva drujca enako težka, le da je bil prvi 14 dni zgodneji nego drugi; toda prvi je imel malo čebel, malo in redko zalego, nič medu in tudi satovja ni skoro nič izdelal, slednji je pa tako napredoval, da sem se kar čudil. Zato sem odstranil dve mladi, ničvredni matici, in pustil raje izvrstno staro matico, ki poseka marsikatero mlado. Med ajdovo pašo sem tehtal vsak teden srednjemočen panj. Najbolja paša je bila od 22.-27. avgusta. V tem tednu so nanesle čebele 4 kg 10 dkg. Dne 24. septembra zjutraj sem stehtal panje. Najtežji je tehtal 41 kg, najlažji 31 kg. Ako se odračuui teža panju, satovja, čebel in zalege, tedaj je imel najtežji panj 19 kg, najlažji 9 kg medu. Popoldne tistega dne sem izmetaval in natočil dva polna, velika, nalašč zato naročena kovinasta lonca, strmite g. urednik, okrog 70 kg medu. Ta dan je bil dan veselja za velike in male otroke; komaj sem jih uganjal. Gotovo se čudite, g. urednik, kako dobiti iz 13 panjev toliko medu, saj vendar mora ostati v vsakem panju od oktobra do maja 12 kg živeža. Ta jih je pa najbrže popolnoma osušil, si mislite. O ne, gospod urednik! Vsak panj ima dobrih 12 kg živeža. To sem pa dosegel na ta način: Okrog 8 kg sem pustil vsakemu plemenjaku medu in 4 kg dodal sladkorja. In pomislite, kakšen dobiček sem naredil pri tem. Kupil sem 30 kg kristalnega sladkorja, kg po 38 kr., skupaj 11 gld. 40 kr., dodal 20 kg vode, skuhal ter dal vsakemu panju 4 kg. Zato sem pa lahko vzel 50 kg več medu, in če računam kg medu 60 kr., znaša to 30 gld., tedaj dobička že samo pri 50 kg 18 gld. 60 kr. Čebele ne trpe vsled tega prav nič; sladkor je za prežimo- vanje prav izboren, ker po zimi ne kristalizira, za pitanje zalege spomladi pa ostane čebelam med. Toda to se pa lahko naredi le pri panjih s premakljivimi satniki. Morda še marsikateri čebelar ne ve, kako se ravna s sladkorjem za pitanje jeseni, zato naj ob tej priliki to ob kratkem opišem. Najboljši sladkor je kandis, toda zelo je drag. Mesto njega se priporoča kristalni sladkor, ki se dobi le v večjih špecerijskih trgovinah in je kakor navadna zdrobljena kuhinjska sol ter ima tudi več sladkorja v sebi kot navadni sladkor, vrh tega je še nekoliko cenejši. Sladkor se kuha v vodi, da nekaj časa vre, pene se pobira z žlico, obenem pa dobro meša s kuhav-nico, da se sladkor ne prime na dnu lonca. Razmerje sladkorja in vode mora biti pravilno sestavljeno 3:2, t. j. 3 dele sladkorja in 2 dela vode. Najlaglje si čebelar to takole izračuna: Ako vzame čebelam n. pr. 90 kg medu in bi to rad nadomestil s sladkorjem, tedaj naj deli 90 na pet delov, peti del od 90 je 18. Ker je tedaj treba 3 dele- sladkorja, naj množi 18X3 = 54 kg, vode pa 2 dela, t. j. 18X2 = 36 kg, skupaj torej 90 kg. Pri 90 kg ima na ta način čebelar dobička, ako proda kg medu po 60 kr., 33 gld. 48 kr. Koliko še v večji množini! To razmerje sem čital v neki čebelarski knjigi. Da je pravo, prepričal sem se z aparatom, kupljenim od čebelarske tvrdke Simichove v Šleziji. S tem aparatom se lahko zmeri gostota sladkorja. Rudeče znamenje kaže gostoto sladkorja za zimsko, črno za špekulativno pitanje. Pripomniti moram, da mora v vsakem panju ostati 2 tretjini medu, in 1 tretjino sme biti sladkorja. Sladkor se sme pokladati najkasneje proti koncu septembra, da ga čebele še lahko invertirajo ali prebavijo in pokrijejo. Vidite, g. urednik, tako sem letos čebelaril. Marsikaj veselega in bridkega sem doživel, dosti sem imel zabave, pa tudi jeze. Sedaj sem pa le zadovoljen in mi.ni žal, da sem čebelar. Lonec medu sem prodal, drugega pa hranim za pitanca in potice, ki bodo letos prvič o Božiču in Veliki noči dobro pomazane z domačim medom, pod streho pa imam še velik zaboj satovja. Ker nimam sedaj pri čebelnjaku več posla, treba bo pa pri gorki peči v dolgih zimskih večerih za prihodnje leto v satnike prirejati začetke, medstene, čitati čebelarske knjige i. t. d. Spomnim se katerikrat tudi „Slov. Čebelarja". Tako mi bo minula zima, da še vedel ne bom kdaj. Čebelica je res človeku v zabavo in pouk poleti in pozimi. -«- Tudi čebelar! (Fran Lakmayer.) Tone Medoliz je postal posestnik. Trajalo je to sicer precej dolgo, no pa dočakal je, da so se oče naveličali njegove nagajivosti in mu izročili posestvo, sami so se pa podali v zasluženi kot. Torej Tone je sedaj — že nad eno leto — gospodar na griču „pri Medolizu". Kmetija je lepa, vse v najboljšem redu. Tone je poljedelec, živinorejec, sadjerejec, in kdo bi mu zameril, da je izkušal postati tudi čebelar? Pri svojem najbližjem sosedu Tinetu Medojedu je večkrat dobil jeseni, kadar je Tine ,,trgal", malo te ukusne slaščice, ki ji pravimo med, in bržkone, da ga je ravno to še najbolj mikalo in vabilo, postati tudi čebelar. Ker je pri Tonetu od sklepa do dejanja le en korak, se ne bode niliče čudil, da si je nekega jesenskega dne prinesel tam od nekod iz hribov šest lepih kranjičev čebel. To pot Tone ni štedil z novci, kakor ima sicer v navadi, ampak položil je zanje res celih štirideset kronic avstrijske veljave. Res je sicer, da jih je precej dolgo iz roke v roko premetaval, preden jih je odštel — no pa to ni nikomur nič mar! Njegova boljša polovica Liza je malo godrnjala, menda prvikrat odkar sta si s Tonetom zaobljubila do smrti zakonsko zvestobo „držati" — no pa tudi to nas prav za prav nič ne briga. Dejala j^e menda, da bi bilo bolj pametno za ta denar kupiti troje pujskov, nego šest škatel muh. Slednjič se je pa vendarle sprijaznila z novim dostojanstvom svojega Toneta in je še ponosna bila, da je njen Tone „čebelar". Zraven tega seveda ne smem zamolčati, da je Liza gojila v svojem srčecu sladke želje po tako vabljivo dišečem medu, ker zastonj si ni vzela ,.Medoliza". Torej Tone Medoliz je postal ,.čebelar", naj je že komu prav ali ne. Na solnčni strani pred svojim kozolcem napravil si je dovolj prostoren uljnjak za 25 kranjičev. Zunanjosti ne bodem popisoval, ker je v vsem podoben vsem drugim kranjskim kmečkim čebelnjakom. Narejen je iz doma nažaganih stebričev in desk, pokrit je pa s slamo. Le toliko smem razodeti, da Tone ni spoznal za potrebno napraviti sprednjih vrat, s katerimi bi pozimi zaprl panjove, da mu jih burja ne žamete. Dejal je, da njemu ena vrata zadostujejo, ker on sprednjih ne potrebuje, čebele pa tudi ne, ker muha je ustvarjena za tekanje, ne pa za „prežon". Tako nekako sredi oktobra je panjiče prinesel in lepo zložil v svoj novi uljnjak, tri v spodnji in tri v zgornji predal lepo enega poleg drugega. Sosed Medojed je sicer svetoval, naj jih dene lepo enega vrh drugega, da se bodo pozimi ložje med seboj greli, a Tone je menil, da je takole bolje, ker bi sicer prevelike luknje zijale iz ulnjaka in teh šest panjičev, da bi se komaj v njem videlo. Zakaj, da se Tone dobremu nasvetu in prigovarjanju Tinetovemu ni udal, zdi se mi, da uganem, ako rečem, da zato ne, ker hodijo mimo njegovega čebelnjaka ljudje v cerkev. Lahko bi prezrli, da ima Tone šest panjev, ako jih dene na kup, vsakega posebej pa bodo gotovo vsi videli. No in Tone, ne smemo pozabiti, je ponosen na svoj novi uljnjak in čebele! Ono bi to seveda veliko lepše izgledalo, ko bi ker takoj napolnil uljnjak s 25 panji, pa to bi vendarle preveč stalo! -MS 168 Sicer se pa že tako spomladi pomnožijo. Vsak se bode rojil po dvakrat, nekateri po trikrat, morda pa še zgodnji prvci po enkrat; no se šteje, da Tone prihodnjo jesen vzimi 24 panjev, ostane torej kvečjem le še ena luknja, pa tisto že zamaši s kakim praznim panjem, če bi si ga tudi moral od soseda Sposoditi. (Konec prih.) Podoba Frank Bentona. (Urednik.) Ko je bil ta svetovnosloveči čebelar pri meni, mi je dal za spomin svojo sliko. Ker je priobčil „Čebelar" njegov zanimivi životopis in delovanje, naj prinese še njegovo podobo. Podoba ni ravno posebno dobra, ker je pre-temna, vendar je razvidno iz nje, kake postave je Benton, kako varno ravna s čebelami, kake oblike so Langstrothovi satniki in kako so postavljeni panji — kar na prostem. Pri slovesu mi je slavni mož obljubil, da mi bo, ko se vrne v svojo domovino, v kratkih potezah opisal svoje daljno popotovanje, in če se to zgodi, bom povedal vse tudi v »Čebelarju", saj se še Nemci zanimajo zanj, kaj-li bi se mi ne, ker poje slavo naše čebele tako na glas, da se čuje po vsem čebelarskem svetu. Čebelni strup. (J. Lampe.) Mislili smo, da je čebelni strup navadna mravljinčna kislina, sploh jednostaven strup. Bert in Cloez sta našla v strupu čebele Xylocopa violacea, organsko osnovo, ki se po amonijaku izloči in v kislinah zopet raztopi. Do istega zaključka je prišel Langer, ko je preiskoval strup navadne čebele Apis mellifica. Ker sta pa pri čebeli dve različni sluznici, ki izločujeta strup, pričeli so dvomiti, da bi bil ta strup tako jednostaven; zato je izkušal Phisalix na živalih, da bi določil, ali deluje tu ena ali več strupenih tvarin. Iz njegovih poizkušenj je razvidno, da so v čebelnem strupu tri snovi: 1) lokalno vnetje povzročujoča, ki se razkroji, ako se greje J/4 ure pri 100°; 2) krč povzročujoča, ki se uniči, ako se greje ]/2 ure pri 100°; 3) omamljiva in otrpljiva, ki izgubi svojo moč še le, če se je grela v zaliti cevi 15 minut pri 150°. Daljni poizkusi na živih vrabcih so pokazali, da izločuje kisla sluznica vnetljivi in omamljivi strup. Lužnata sluznica izločuje skoraj gotovo tisti del strupa, ki povzroči krč, pa to bodo šele daljni poizkusi pokazali. -♦- Vprašanja in odgovori. Vprašanje: Prosim pojasnila na tole: Dne 29. septembra sem zadnjikrat pregledoval panje, če je vse v redu za prezimovanje. Bilo je vse v najlepšem redu. 30. oktobra je bil solnčen dan, čebele so se prašile in ravno ko stopim k čebelnjaku, vidim, da so prinesle iz nekega panja čebele matico, letošnjo prvenčevo pevko. Bila je dobra matica. Dobil sem na vso srečo pri sosednjem čebelarju drugo. Vsak večer sem poslušal pri čebelnjaku, toda šuma nisem zapazil nobenega. Kaj je bilo vzrok smrti, in kako se pozna brezmatičnost pozimi? (H. Z. v L.) Odgovor: Še kot majhen deček sem slišal v šoli, da star človek mora, mlad pa more umreti. In ravno tako je tudi menda pri živalih. Zakaj je vaša sicer mlada in dobra matica poginila, vam ne moremo povedati, na vsak način pa je morala biti kaj bolna, in je ali sama poginila, ali so jo pa čebele radi kake napake umorile. Notranje čebelno življenje je še ljudem tako tajno, da še najslovitejši anatomi ne vedo, kje ravno ima čebela sluh, vonj, sedež svojih misli, čemu ima petero očes, in še veliko veliko stvari o čebeli nam je neznanih. Pač pa iz njih obnašanja lahko marsikaj sklepamo in tako tudi to, imajo li matico ali ne. Če je nimajo, se po zimi lahko za gotovo prepričate, če na lahno potrkate na panj, ali pri žrelu vanj pihnete; če se čebele hitro umire, jo imajo, sicer ne. Storite pa to izkušnjo ob južnem vremenu. Ob takem času lahko tudi prisluškujete na večer pri prašnicah: če se panj ni še umiril, je gotovo brezmatičen. Včasih tudi žejne čebele bučijo, vendar izkušen čebelar brez zmote lahko loči to bučanje od onega pri brez-matičnosti. Kadar je panj žejen, pomaga skoraj vedno že samo to, če se mu žrelo popolnoma odpre, da pride dovolj hladnega zraka vanj, in se odkriti med lahko do sitega nasrka vodenih hlapov. -$- Dopisi. Iz Borovnice. O čebelni letini vam letos iz naše okolice še nihče ni poročal, in tudi jaz ne pišem teh vrstic nič kaj veselega srca, Ni sicer še tako slabo, da bi morali čebelarstvo „na kol obesiti", ravno hvaliti se pa tudi ne moremo. Pomladansko neugodno vreme zadržavalo je rojenje, zatorej smo imeli le malo poznih rojičev, ki so se kaj slabo razvijali in so svoje panje le deloma izdelali, ali pa jih z delom še zaprli niso. Roji so bili neredni in se sploh niso držali nobenih čebelnih pravil. Le malo rojev je ostalo zadovoljnih v novem stanovanju; navadno so šli nazaj v staro domovje, ali jo pa popihali v gozd in tako že itak pozno rojenje še zakasnili. Mene je pa ta čebelina razvada tako razkačila, da sem daljčasa premišljeval, kako bi temu uhajanju čebel prišel v okom, kar se mi je naposled tudi posrečilo. Kakorhitro ni postal roj v določenem času lepo „bešter" in miren, nisem si prav nič premišljal in obsodil sem ga brez odloga in usmiljenja na 24 ur — v predpekel. Povem vam, g. urednik, kakor tudi drugim čitateljem „Čebelarja", da je roj, ki je bil zaradi nemirnosti in nestanovitnosti le enkrat v „predpeklu", bil za vselej korenito ozdravljen takih in enakih razvad. Ker vem, da je marsikdo izmed čebelarjev radoveden in želi kaj več izvedeti o tem „predpeklu", zatorej naj v par besedah opišem ta grozoviti kraj. Moj prijatelj in sočebelar Tone ima prav v bližini čebelnjaka ledenico. Predprostor v ledenici, kamor se devlje pivo hladit, je uhajajočim rojem tisti predpekel, ki jih hitro in radikalno ozdravi in jim prežene vsako ,,brenčanje". Kdor ne verjame, naj poizkusi. Da pridem zopet na čebelno letino bodi omenjeno, da so letos pri nas dobile čebele precej v gozdu in tudi ob ajdovem cvetju so pridno in uspešno brale. Zgodnji roji, jalovci in tudi izrojenci nabrali so prav povoljno množino medu; večina panjev pa je bilo slabo obljudenih, in komur je določeno siromaštvo, ostane revež ves čas svojega življenja. In tako je bilo tudi pri nas s slabiči. Coklar. Izpod Kamniških planin, dne 26. oktobra. — Kroginkrog uljnjaka leži debel sneg; pratika pa kaže še cel teden do Vseh svetih. Kdo pametnih se bode čudil, da tudi jaz, namesto kmetijskega orodja, primem pero, in da „v trop, ki javnost le ga mika, se vriniti želim" ? Pa ne da bi opisal „očetov naših slavna dela", le pohleven dopisek za »Čebelarja" bi rad napisal. Širšemu čebelarskemu svetu hočem povedati, kako smo to leto v znožju teh naših divnih planin, pasli ljubljene čebelice. Zgodnje spomladi ne morem nič kaj hvaliti, akoravno so prvo obnožino že 9. marca prinesle; šele po prazniku Marijinega oznanenja so na mačkovni zašumele. Vrbo, ki raste ob Bistrici, so le par dni obirale, ko je že odcvetela; tudi na borovnici ni bilo posebne bere. Zato se je pa črešnja tem bolje obnesla. Tudi majnika ne morem posebno hvaliti, prvi teden je bil še precej ugoden, nato se je pa vreme skisalo. Šele 26. se je zjasnilo, 29. so pa udarile čebele na jelko ter so jo do sv. Primoža prav marno kresale. Panjovi so postali težki. Jaz sem dobil prvi roj 15. maja, nekateri bolj srečni pa nekaj dni poprej. Po Kresu se je paša na jelki ponovila, in teden dni so nosile, da je bilo veselje. Kaj pa ajda? Zaradi prehude suše je do sv. Jerneja prav malo medila; ta dan je pa malo dež pomočil, in nekaj dni je bilo za našo živalco prav ugodnih. Prišel je čas odjemanja medu; dosti je bilo dela, a bilo je veselo delo. Zabrnelo je točilo, močan curek je jel teči, ki sem ga prestrezal ne v steklenice, pač pa v deže, kar znači, da ga ni bilo baš malo. Iz tega razvidijo cenjeni čitatelji „Slov. Čebelarja", da je bila pri nas tudi dobra letina; in da sem se upravičeno malo razkoračil. Živelo naše čebelarstvo! J o s. Košir. -0- Raznoterosti. Deželno osrednje čebelarsko društvo za Češko je imelo pred tremi leti 83 okrajnih podružnic s 4983 člani in 16 potovalnih učiteljev; v pripravo za čebelarsko šolo dobil se je znesek 6424 K. — Ah, kje so še tisti časi. ko bomo mi Slovenci tako daleč! Pa na pravi poti smo! Zopet nekaj novega. Čebelarski raziskovavec Mancini v Turinu je našel v čebelnih jajčkih strup, kakršnega imajo čebele v želu. Iz 475 jajčkov je izločil Mancini strup, ki ga je vbrizgnil vrabcu na stegence. Kdo bi mislil, da bo trdoživi vrabec radi tega poginil; pa je le, kakor pravi Mancini. -»- Listnica uredništva. Gosp. M. P. na L.: Iz članka „0 razpečavanju medu" izveste potrebno. Med „malimi naznanili" ponudite lahko tudi v „Čebelarju" svoj med, kar nič ne stane. — Gosp. J. V. v O. pri K.: Prihodnjič! — Gosp. V. M. v V.: Hvala za pojasnilo. Pod tem naslovom objavljamo ponudbe članov brezplačno, to pa le dvakrat v letu. Čebele, plemenjaki 30—35 panjev in jeden škalir se po primerni ceni prodajo. Obrniti se je na g. A. Verč-a, nadučitelja v Kanalu. Matevž Miklavčič, vas Volaka, pošta Gorenja vas nad Škofjo Loko, slika končnice. Od kranjskih panjev po 15 kr., večje razmeroma dražje. — Oglasite se za poizkušnjo najprvo z malimi naročili! Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani prodaja v starejše letnike »Slovenskega Čebelarja". Cene so: Nevezan lelnik (1—6) po. 2 K ; v krasne izvirne platnice vezan po 3 K 30 h; same platnice so po 80 h. — Pošilja se poštnine prosto. — Lanski letnik je pošel. Zanesljiv pitanec - ima na prodaj čebelar - Franc Unger v Spodnji Šiški pri Ljubljani. Cena 1 K 20 h kg. — -čebele kupuje = — M. Ambrožič v Mojstrani na Gorenjskem. Prodaja pa isti umetno satovje iz pravega čistega voska po najnižji ceni Semena rdeče detelje (inkarnat), esparsete, facelije, ranjak ali uročnik (Tannen= oder Wundklee) zelo medunosne cvetlice prodaja J. ^ORDiri v LJUBLJANI. Velikanska pesa, (kvedlinburška) kraški in ameriški grah, ruski lan, vse vrste detelje, posebno za čebelno pašo, ,Facelija< in ,Esparsetta<; vse vrste travnih semen za napravo ali izboljšanje senožeti, kakor tudi vse vrste zelenjadi, zajamčeno kaljive pri PETER LflSSNIK=u, Marijin trg v Ljubljani. Zaradi preosnove svojega čebelarstva prodam 160 malo rabljenih Gerstungovih panjev s predno dvojno steno, vratmi in pokrovom, vse iz 3 cm debelega smrekovega lesa, zunaj barvani, znotraj napojeni s karbolinejem, z mediščem, mrežastim okencem, balonom, 2 slamnatima blazinama, brez satnikov po K 9-—, brez medišča in blazin pa po K 7-—. Panji so cinkani in sploh skrajno trpežno napravljeni. Prilika je tedaj ugodna za onega, kdor se hoče s panji preskrbeti. Anton Žnideršič, II. Bistrica. Udnina (2 K) in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu »Slovenskega Čebelarja" v Ljubljani, dopisi in članki za list pa uredniku »Slovenskega Čebelarja" Fr. Rojinu, naduditelju v Šmartnem pri Kranju. Odgovorni urednik Mihael Rožanec, — Lastnik »Slovensko čebelarsko društvo«. Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.