SVOBODNA SLOVENIJA
LETO CASO) XLIV (38)
Štev. (No.) 29
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
25. julija 1985
Ob 40 - letnici
Iz govora Alojzija Rebule na proslavi 40-letnice slovenskega šolstva v Trstu :
Naše izhodišče je ožje: to je letnica, ko je slovensko šolstvo v Primorju postalo z legalnim aktom zakonite oblasti javna, družbeno priznana in družbeno vzdrževana institucija in se s tem •—• poleg slovenske radijske službe in slovenske cerkvenosti •— konstituiralo kot nosilni steber naše institucionalne prisotnosti na teh tleh.
Vendar ne bi mogli zamolčati desetletno požrtvovalno vztrajanje CL ril-Metodove šole v Trstu, do njene izkrvavitve ob koncu dvajsetih let? Ali kako naj bi mogli zamolčati ono drugo, nevidno in skoraj nepoznano šolstvo, ki bi ga imenoval duhovniškega. — tisto skrito phosvetiteljlsko jezikovno - kulturno akcijo, ki je skozi dvajset let tekla v senc- mučeniške slovenske Cerkve, od slovenščine pri zakristijskem verouku do slovenščine pri cerkvenem petju?
Prav tako ne bi smeli zamolčati vseh tistih posameznikov, ki so, ves čas na robu legalnosti, z eno nogo v Koroneju ali na Liparih, skušali posredovati našo besedo in kulturo narodno osirotelemu mlademu rodu.
Naša šola je postala naše najve-Ijavnejše potrdilo ‘za ta svet, da si izposodim besedo pri pesniku Župančiču: jamstvo naše prisotnosti In našega preživetja, kakor ne morejo biti v enaki meri ne naša politika ne naše gospodarstvo in tudi ne naša kultura.
Slovensko šolstvo je dejansko u-stanovila in ohranjevala ter ga vse do današnjega dne ohranja zvestoba slovenskega človeka.
V samem Trstu, zgrajenem iz toliko slovenskega kamna in ■ slovenske krvi, ga je na eni strani od vsega 'začetka obdajala ledena nenaklonjenost večinskega tujega ambienta, od njegove vseobvladajoče birokracije do njegovega dominirajočega apartheldskega tiska. Na drugi strani pa je završala vanj vihra politične polaščevalnosti, ko je določenemu zgodovinskemu subjektu — tragična konstanta naše povojne zgodovine! •— prej1 kot za izkrvaveli narodni preostanek šlo za nadnarod-no ideologijo. K tema dvema dejavnikoma moramo dodati še tretjega: čedalje manjšo naklonjenost zavezniškega oblastvenega foruma, posebno potem, ko je bila z znano Trojno 'izjavo 1948 državniška prihodnost Svobodnega tržaškega o-zemlja zapečatena.
Nedopustljivo bj potvarjali zgodovino, če bi pri teh ne težkih, ampak krvavih začetkih zamolčevali pionirsko vlogo moža krpanovske zavesti in samozavesti: strokovnega svetovalca za slovenske šole pri Zavezniški vojaški upravi profesorja Srečka Baraga. In zakaj ne bi danes izrekli besedo hvaležnosti tudi nekaterim 'zavezniškim vojaškim predstavnikom, ki so hoteli biti do slovenske šole pravični.
Zahvala naj velja tudi tistim izmed njihovih naslednikov v novi upravi, ki so pokazali razumevanje za skladen razvoj našega šolstva.
Pri graditvi te naše osrednje narodne hiše je prvenstvena vloga razumljivo pripadla našim šolnikom.
Naj ne zveni samohvalno, če re'-čemo, da se je naš šolniški kader — bodisi redki domačini, bodisi povratniki iz Jugoslavije, bodisi politični emigranti — vrgel na delo v polni zavesti svoje narodne odgovornosti.
To priznanje je tem častnejše ob dejstvu, da se je komaj kdo med novimi Kačurji mogel pohvaliti z urejenim službenim statusom, da so mnogi med njimi zaradi pomanjkanja državljanstva v ponižujoči eksistenčni tesnobi viseli od enega jesenskega imenovanja do drugega, pred drugimi pa, že opremljenimi z resnimi diplomami resne slovenske univerze, se je odpiral prav tako
Novice iz Evrope
Spominske proslave
DPA je poročala o usodi nemške vojske po končani drugi svetovni vojni. Med drugim objavlja, da je grupa È, ki je nastopala v zgornjem delu Jugoslavije, že 4. maja 1945 zapustila svoje položaje in se pričela umikati proti Avstriji.
250.000	vojakov se je prebilo do zapadnih zaveznikov, 150.000 mož pa so 9. maja zajele Titove' čete in jih odpeljale v ujetništvo, katerega več kot tretjina ni preživela.
„V Španijo se je zopet vrnila lakota“ — ugotavlja Caritas v svojem naj novejšem poročilu o višini dohodkov Špancev. Vsaj ena četrtina naj bi jih bilo revnih in vsaj polovica le-teh živi v izredno težkih razmerah. Uradno določena najnižja plača je okrog 35.000 pezet, a o njej lahko sanja samo 8 milijonov prebivalcev, šest milijonov se' jih mora zadovoljiti z manj kot
15.000	pezet mesečno. Na najnižji stopnji so tisti, ki zaslužijo pod
10.000	pezet; okrog 18 milijonov
jih ima okrog 50.000 pezet. Na cestah je mnogo beračev in ciganov, ki prosjačijo pred veletrgovinami.
Sedaj še brezposelni hodijo po hišah in z največjo težavo pokažejo svojo izkaznico brezposelnega in pa potrdilo o zadnji bednostni podpori. Nezaposlenih je že okrog 2.7 milijona delovnih moči, od teh dobiva podporo le pribl. 700.000 oseh in še to maksimalno dve leti. V Španiji je revščina na podeželju sicer že nekaj tradicionalnega, a v statistik; je nastal v zadnjih časih čisto nov pojav; polovica tkzv. revežev je relativno mlada, saj ne doseže niti 26 let!
Španski škofje v svojem dokumentu trdijo, da n; izgledov, da bi se stanje izboljšalo, temveč napovedujejo, da se bo v najkrajšem času življenjska raven 25 milijonov vidno poslabšala. Škofje trdijo, da je Španija sedaj za celih 20% revnejša, kakor je bila pred leti.
DPA, FAZ - zbrala P. Dobovškova
CENZURA NA ČEŠKEM
Češki časnikarji imajo velike težave pri pripravljanju svojih poročil. Téme, ki so bile preje dovoljene, so sedaj prepovedane. Na pr, Jane Fonda so pred leti povsod slavili, ker je protestirala proti vietnamski vojni. Odkar pa je izjavila svojo nejevoljo o ruski invaziji v Afganistan, njenega imena ne smejo- v nobenem češkem časopisu objaviti, niti v naj skromnejši ženski reviji je ne smejo omeniti. Poročila o sv. očetu morajo prej poslati v cenzuro. Bil je čas, ko o teniškem prvaku Ivanu Lendlu niso smeli pisati, danes pa njegovo ime spet smejo priobčiti. Besed kot „humanizem“ ali „elita“ ne smejo rabiti, ker baje spominjata na praško pomlad. Nezaželena je omemba gotovih
glasbenih skupin. O ženski modi na zapadu ni dobro preveč poročati, še manj o olimpiadi v Los Angelesu. Tudi o Heinrichu Böllu ali Ives Mon-tandu, celo o Liz Taylor (radi njenih zvez z Izraelom) je bolje malo ali pa nič pisati. Na široko pa je treba poudarjati, da je češka država, ki ima najvišji procent zaposlenih žena, zamolčati pa je treba, kakšne posledice ima to stanje. Prav tako ni treba, da bi se vedelo, da ni nobene žene na položaju ministra ali višjega državnega. uradnika. Časopise cenzurirajo oblasti šele po izidu, kar vedno prinaša kakšne zapletke. Ljudstvo se rado spominja na dobo vladanja Novot-nyja. Takrat je bilo delo časnikarjev veliko lažje.
V Slovenski vasi v Lanusu
V nedeljo 30. junija smo Slovenci 'iz Slovenske vasi imel; krajevno proslavo v spomin pobitih in padlih domobrancev ;n drugih protikomunističnih borcev. Komemoracja se je začela 'z mašo v naši župn; cerkvi Marije Kraljice, med katero je ma-šnik v nagovoru spomnil na dolžnosti, ki jih imamo 'do mrtvih bratov. Oni so že izpolnili svojo nalogo, hrabro in s predanostjo v božjo voljo. Na nas pa je danes, da nadaljujemo njihovo borbo in žrtev v drugačnih razmerah a v istem duhu 'in z istg zavzetostjo in zvestobo Bogu in narodu.
Po končani daritvi smo odšli v Hladnikov dom, kjer se je razvil drugi del proslave pred spominsko ploščo in prižgano bakljo. Najprej je
g. Janez Petek CM zmolil molitve za rajne. Nato je krajevni zbor zapel nekaj lepih priložnostnih pesmi, ki so dale' glasbeno obeležje ganljivi prireditvi. Brigita Cerar je za tem recitirala Balantičevo pesem Blazne hvalnice.
Govornik na tej proslavi je bil Emil Cof, bivši polkovnik domobram ske vojske, ki je v jasnih besedah orisal vso moč, odločnost, pogum in nazadnje', po izdajstvu Zalhoda, tragedijo Slovenske narodne vojske.
Prireditev smo ‘zaključili z domobransko pesmijo 'Oče, mati ter se razšli, nesoč v srcih žalost in ponos, in zavedajoč se, da nam je laže iti skozi življenje, ker nam ga osvetljuje luč njihovega vzora.
V San Martinu
Slovenska skupnost v San Martinu je 30. junija v globoki zbranosti obhajala 40-1'etnieo tragičnih dogodkov zaradi komunistične revolucije. Pri proslavi so sodelovali šolski o-troci, pevski zbor, mladinski organizaciji in odbor Doma.
Najprej so se predstavni naš; najmlajši ter pod vodstvom Katice Dimnikove deklamirali pesem Branka Rozmana „Umrli so“. Dokazali so nam, da se že sedaj v otroških letih zavedajo, da imajo v sebi kal idealov naših junakov.
V predgovo/u je napovedovalec Stanko Kahne poudaril: „Laže in lepše je govoriti o mrtvih, ki žive, kakor o živih mrličih ; zakaj tisti, k; so umrl; za vero in svobodo, so kvas in sol naroda ; vsi tisti pa, ki
žive ln ®o duhovno mrtvi, so narodu v pogubo.“ Nato je Dušan Dimnik začrtal kot vodilno misel svojega govora brezbrižnost zavezniških držav do našega boja za najvišje vrednote, kot so : „Mati, domovina, Bog“. Po teh besedah je pevski zbor pod vodstvom Vinka Klemenčiča zajel vzdušju proslave primerno pesem „Vernih duš dan“.
Z občutkom in doživeto je Rezi Marinškova recitirala p esnitev „Turjaškim junakom“, k; jo je spisal Marjan Jakopič v spomin prvemu množičnemu pokolu.
Končno smo po geslu „Našim junakom — slovo in priznanje, nam ostalim — spoznanje, da je rešitev le v edinosti in bratstvu“, vsi krepko zapeli domobransko himno Oče, mati... in zaključili proslavo.
V Mendozi
Med nas je usekalo..,
Ob 40-letnici našega begunstva
NAŠE ŠOLSTVO V ITALIJI
MONIGO 19A5
Ko smo prišli slovenski begunci v sredini maja l. 19 U5 v Monigo in si po nekaj dneh uredili svoja stanovanja, kolikor je to pač bilo mogoče, smo vsi šolniki takoj začeli misliti na našo ljudsko in srednje-šolsko mladino.
Zaradi teh dejstev, še bolj pa zaradi tega, da na mladostnika zelo kvarno vpliva brezdelje in pohajkovanje, je i-melo ljudsko in srednješolsko učiteljstvo dne 25. maja prvi sestanek. Sklenjeno je bilo, da naj začne 29. Imaja s švojim delom otroški vrtec pod vodstvom gdč. Marije Fink. Dne 1. junija naj prične s poukom ljudska šola in dne U- junija Slovenska gimnazija, ki naj bo kombi-
ponižujoč slalom po smučinah šolske birokracije mimo nostrifikacij, habilitacij, konkurzov. A naša šola se je utrjevala in čedalje bolj dokazovala legitimnost svojega kulturnega domicila na Tržaškem in v samem Trstu.
In naša šola naj ne bo samo iz-delovalniea diplomirancev, zakaj vsaj toliko kot strokovnjakov — tehnikov, ekonomistov, pravnikov — potrebujemo mož, karakterjev, ljudi z dušo in etosom.
Potrebujemo ljudi, za katere človek ne živi samo od kruha in od računalnikov. Ljudi, ki jim je zvestoba svojemu še zmeraj krvavečemu narodu — ob največjem spoštovanju do tujega — sveta. Ljudi, za katere poleg politike in ekonomije, poleg tehnike in športa obstaja duh, lačen resničnega, dobrega in lepega.	(Iz „Mladike“)
nacija med klasično in realno gimnazijo ter učiteljiščem. Sklepi so bili izročeni taboriščnemu poveljniku, ki je vse » velikim veseljem sprejel in odobril. Določil je m šolski pouk učilnice in preskrbel iz italijanske šole klopi in table. Prve dni junija je prišel iz Padove v naše taborišče prosvetni referent anglo-ame-riških zasedbenih sil g. major F. F. Gregory z namenom, da da iniciativo za ustanovitev slovenskega begunskega šolstva. Prav vesel je bil, ko mu je poveljnik taborišča povedal, da je zadeva že v teku. Slovenskemu begunskemu šolstvu je obljubil svojo moralno in materialno podporo, ki jo je res ves čas našega bivanja v Monigu v veliki meri tudi nudil. Na koncu šol. leta je podpisal za vsa spričevala in diplome poseben dostavek z besedilom: “Slovenska gimnazija v Monigu dovoljena in bila pod nadzorstvom A. M. G., prosvetnega oddelka v Padovi.”
Pouk v ljudski šoli in gimnaziji se je, kolikor je bilo v danih razmerah mogoče, redno vršil. Pri tem sta se držala oba učiteljska zbora, ljudsko — in srednješolski, prejšnjega jugoslovanskega u-čnega načrta in predmetnika.„ Izmed tujih jezikov so se gimnazijski učenci učili angleščine in italijanščine. Na koncu šol. leta, julija meseca, so bili izvršeni vsi izpiti, razredni in privatni , nižji in višje tečajni izpiti (matura). Ljudsko šolo in učiteljiščini oddelek gimnazije je vodil ravnatelj Ivam Prijatelj, gimnazijo je uspšeno vodil prof. dr. Srečko Baraga, ki je v začetku počitnic odšel v Trst na novo, važno službeno mesto kot prosvetni referent za slovensko šolo v zasedbeni coni A, nakar je tudi vodstvo gimnazije prevzel ravnatelj Prijatelj.
(Koledar Zb. Sv. Slov. 1952., str. 181.)
Proslavo smo letos morali prenesti na prvo' nedeljo v juliju, kajti nedelje so bile po vrsti zasedene z že naprej predvidenimi prireditvami. Predvsem pa je zavrla priprave tudi obolelost našega pevovodje prof. Božidarja Bajuka.
7.	julija smo se v neobičajno velikem številu zbrali v Slovenskem domu ob šestih popoldne k slovesni peti sveti maši, ki jo je daroval naš dušni pastir Jože Horn za vse slovenske žrtve vojne in komunistične revolucije. Cerkveni nagovor je navezal na spominski dan in v pro-šnjih molitvah smo prosili Boga za vse žrtve vojne.
Po sv. maši je sledila spominska proslava. Nastopili so naši šolski o-troci, ki so ob spremljav; harmonija pod vodstvom svoje pevske učiteljice Marjane Bajdove zapeli domorodne pesmi, in mali deklamator-j'i so v lepi slovenski besedi podali nekaj pesmi. Med temi je bila tudi Nataša Bajukova iz Washingtona, ki je s starši na počitnicah v Mendozi. Kljub temu, da deklica živi med samimi angleško govorečimi, je bila njena beseda lepa. Otroški nastop je zaključila pesem Staršev sem slovenskih sin.
Sledil je priložnostni govor inž. agr. Marka Bajuka, v katerem se je najprej spominjal tragičnih dogodkov iz Vetrinja, kot jih je doživljal kot desetletni otrok: Vračanje domobrancev, jok mater, ki so v trumah molile in se obupane zatekale v vetrinjsko cerkev. Govornik je o-risal položaj, kakršen je danes v domovini in kako mlajši rod, četudi komunistično vzgojen, 'išče resnico takratnih dni. Predvsem je bil govor namenjen mladini, da b; spoznala tragiko, ki so jo prestali pohiti ter trpljenje, ki so ga preživljali ostali, katerih sinovi in hčere so.
Zastor je zagrnil oder in iz zvočnikov se je oglasil „Oj ta vojaški boben“. Ob ponovnem lahnem odpiranju odra je y sredini v polmraku
blestela nad zelenjem velika domobranska kokarda, obdana z lovorje-vim vencem kot simbol vstaje proti komunističnemu zločinstvu, In bleščeči letnici 1945-1985 -sta oznanjali 40-letnico onih groznih dni. Žalostinka je spremljala glasove mrtvih, pobitih 'in poklanih, gnijočih v Kočevskem Rogu, Teharjah, trboveljskih rovih, kraških jamah in napol zasutih v slovenskih gozdovih, kot je v pesniški obliki napisal dr. Marko Kremžar: „Mladina novega dne“. On'i, ki so doživel; vetrinjsko tragedijo, in vsi mladi v dvorani so stisnjenih src poslušali po zvočnih napravah prošnje živim: „... da iz naše prelite krvi pognali b'i narodu zvesti sinovi...“ Recitator poziva sinove, vnuke, soborce mrtvih: „Ti veš resnico! Povej, kdo je kriv! Tvoja dolžnost je! Ti bodi glasnik grozne resnice!“ Končno se njegov pogled obrne na križ: „Oče naš! Tebe rotijo iz teme prepadov: Narod slovenski reši razpada; reši laži; reši sovraštva; reši slepote; reši napuha!“ Presenetil je ob tem turobnem prikazu nastop mladih deklet in fantov — tretji rod —, ki so nastopili v polni svetlobi, zagotavljajoč mrtvim in .svojim staršem: „Za skupna načela se bomo borili, z Resnico, Svobodo, Pravico, do zmage! In geslo je naše: Dom, Narod, Bog!“ Z navdušeno pesmij'o „Naj čuje1 nas presveti Bog“ konča pesnitev, ki je vsem navzočim pustila globok vtis. — Predstavitev je zamislil Rudi Hirschegger.
Za zaključek je nastopil naš pevski zbor, ki ga je pripravil naš pevovodja prof. Božidar Bajuk, in u-brano zapel Ipavčevo (priredil prof. Bajuk) Slovenec sem, Ocvirkovo Bog in Slovenija in D. Ložarjevo-dr. Kremžarja Marka Slovenija v svetu. Zaradi odsotnost; pevovodje je zbor dirigiral njegov nečak lic. Marko Bajuk. Vse pesmi so bile doživeto in ubrano zapete v zadovoljstvo vseh prisotnih.
Dr. Tine Debeljak
(225)
NED KNJIGAMI IN REVIJAMI
FRANC PAPEŽ: DVA SVETOVA
!
Tone Mizerit
Nova pesniška zbirka slovenskega zdomskega emigrantskega pesnika. (Maj 1985; str. 77)
Esejist France Papež se je rodil
20.	marca 1924 v Kotu pri Semiču in je torej letos doživel 00-letnico, in je sedaj ob priložnosti nove zbirke mogoče vsaj omeniti ta jubilej.
Med nami je ;znan kot 15-letn'i u-rednik največje .slovenske emigrantske revije Meddobje; kot pisec svojevrstnega eseja Zapisi iz zdomstva (1978), ki je nekakšen roman o duhovni vsebini 'izseljenskega ustvarjanja v okolju Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu; kot esejist, kot pripovednik in kot pesnik. Pomembna je njegova prva pesniška zbirka Osnovno govorjenje, ki jo je izdal pred 30 leti (1957) 'in ki je pomenila pionirsko dejanje tako v emigrantski kot slovenski književnosti proti tedanjemu nadvladju socialnega pesništva v domovini. To delo je predstavilo zopetno povezavo z evropsko pesniško sodobnostjo v smislu Valeryja, Eliota in drugih evropskilh pesnikov. Iz teh je Papež tud; odlično prevajal, tako T. S. Eliota Umor v katedrali, Valeryja Pokopališče ob morju, čilskega 'Nerudo in druge. Pripravil je tudi novo izpopolnjeno izdajo Balantičevih pesmi ter Antologijo slovenskega zdomskega pesništva (Bs. As. 1980, str. 280).
Zdaj je izšla pri Slovenski kulturni akciji druga pesniška zbirka Dva svetova, s katero je France Papež znova potrdil sloves vodilnega sodobnega pesnika slovenske emigracije. Izšla je v 400 izvodih. S svojo prvo zbirko je predstavil predvsem svoje spomine na mladost, na domači kraj in medvojna leta ter tavanje po morju kot ‘Odisej, dokler ni pristal v „Kartagini“, v novem svetu. Sedaj' pa nadaljuje organsko doživljanje tega novega sveta in povraćanje v svojo domovino, ki mu je pustila težke rane v vojnih in emigrar ijiskih letih — težke rane in poezijo, iz katerih „se počasi izgubljam, hočem reči: prehajam v novo življenje“. Tako resnično doživlja dva svetova, obenem intenzivno in z ljubeznijo.
Vsak predmet tu ga spominja na domače kraje in domače ljudi, skrbno goji v svojem vrtu drevesa in rože, ki ga spominjajo mladosti, pravtako doživlja tudi drevesa novega sveta, kot npr. araukarijo, ki jo gleda, kot da krije ,,pod temnim roškim drevesjem“ grobove njegovih
prijateljev. V spominih mu ožive nedeljski popoldnevi v Beli Krajini, fantovska družba dolenjskih vasi; ob pogledu na hrast se mu zdi, kot da je kot hrast v „turjaškem dvoru poln minulih dni“, „in kdo ve, če res ni prišel od tam, kajti ko grem mimo ponoči, posebno kadar se mesec zaplete z oblaki in vetrom v staro hrastovje, vse šumi, poka in ječi, in se zdi, da je bil v mnogih bojih v naših letih bolečin in krvi.“
Ob argentinskih romanjih v Lujan ali Lourdes, srečuje ob stisku rok -stariih prijateljev v daljnem svetu slovensko usodo. Poje, da hrani kot največji zaklad „pest belokranjske prsti“, ki mu je draga kot njegove največje slovenske vrednote, kot so jezik, slovenska beseda, poezija, kj mu jih predstavljajo Prešeren, Cankar, Župančič, Kosovel, Balantič, do katerih čuti posebno ljubezen. O slovenski besedi pravi, da „ima vsaka sncé, nabrali smo jih na vasi in v mestu, nabrali po poljih in ob potokih kot rože, nekaj smo jih po mnogih letih izgubili in so ovenele, ali so jih izpodrinile tuje, vendar so nam dali naši ljudje toliko na pot, da smo preskrbljeni do konca.“ Zdaj ve, da je po toliko letih „vrojen vase, v neza-strašeno 'in neograjeno slovensko nebo.“
Pa kljub tej ljubezni do slovenstva, krajev pod Triglavom, drevja in rož in slovenske poezije oz. besede ni Papež v telh pesmih nikdar pesnik sentimentalnosti, dasi more 'koga do solz ganiti, temveč je pesnik realne stvarnosti. Zaveda se, da je en svet preteklost, drugi pa sedanjost, v katerem se počuti že doma, kar priča ena njegovih najlepših pesmi v tej zbirki Pismo, ki ga piše materi domov, s katerim se ji zahvaljuje, da je sprejela z vso ljubeznijo namesto sina svojega vnuka, da „se je blažen dotaknil slovenskih tal, šel na domači vrt obiskat drevesa in kamne“, in jo prosi samo še to: „spremite ga, ko bo odšel, ne joči za njim, mati, ker on se bo vrnil domov.“
Papeževa poezija je polna pesniških presenečenj, iskrene ljubezni do slovenstva v vseh bitn:h oblikah, ki živi organsko in polno in bo živelo med slovenskimi emigranti vsaj tukaj v deželi ob Srebrni reki, kjer čuti tudi on že sladke trenutke, da je domovina tu in se on nahaja sredi svojega sveta, dasi ne asimiliran. Ob tej priložnosti se spominjam, da
Zadnji teden smo že v polni meri dihali volilni zrak. Notranje volitve v glavnih strankah, druge ki se napovedujejo za prihodnje dni ali tedne, poizkusne volitve v majhni vasi v La Pampi in razne napovedi povezav ali kandidatov izredno hitro pripravljajo ozračje za nadomestne parlamentarne volitve, prve, ki upoštevajo ustavne predpise po dolgih letih, da, celo desetletjilh.
KJE SO TISTE STEZICE
Ko je leta 1966 padla radikalna vlada predsednika dr. Illia, so u-stavne odločbe glede volitev padle v pozabo. Doba „argentinske revolucije“ (Ongania) je bila precej dolga, in ko je leta 1973 general La-nusse izvedel volitve, je za tisto obdobje nekoliko spremenil ustavo. Predsedniška doba ni trajala šest let, temveč je bila skrajšana na štiri. Obenem pa naj bi štiri leta trajali vsi volilni mandati: župani, svétniki, provincijski in narodni poslanci, guvernerji, senatorji. To je odpravilo potrebo nadomestnih volitev. Rok pa je bil skrajšan zato, da bi ustavna vlada laže prestala svojo dobo, in b; se tako pre1-prečila nevarnost državnih udarov.
Sprememba se je izkazala kot neučinkovita in že leta 1976 je pero-nistična vlada padla pod navalom krize in oboroženih sil. Z vlado pa je padla v pozabo tudi ustavna sprememba generala Lanusseja, in ko
je pred drugo svetovno vojno, leta 1932, napisal v Severno Ameriko priseljeni slovenski socialistični pisatelj Molek, tudi Belokranjec, knjigo pod prav takim naslovom kot Papež „Dva svetova“. V njej je kazal Novi svet kot protiutež Slovencem v domovini in je njegov roman prešel po mnenju prof. Šolarja v socialistično propagando razrednega sov. raštva. Papeževa knjiga pa je o-bratno pesem ljubezni, poleg tega pa izredno preprosta v svoji pesniški tehniki.
Kot svojo prvo zbirko je Papež tudi sam grafično opremil to novo knjigo, katere čista linija grafike povsem ustreza njegovemu pesniškemu izrazu. Papež je eden tistih pesnikov, ki so iz balhatih baročnih pesniških okraskov prešli v najbolj preprosto izražanje že skoraj pripovednih verzov ; morda se te pesmi nekaterim ne bodo zdela več poezija, toda že intimna izpoved njegovega pristnega doživljanja obeh svetov je lepota.
je zadnja vojaška junta -sklicala demokratične volitve za leto 1983, jih je razglasila v polni veljavnosti stare ustave. V tej veljavnosti bomo 3. novembra volili polovico narodnih poslancev, in v mnogih provincah tudi del provincijskih kongresov.
Ni treba še posebej razlagati kakšno važnost polaga v te volitve vlada in da nič manjšo važnost ne polagajo tudi opozicionalne stranke. A treba je stvar nekoliko pojasniti. Najprej omenimo, da so te volitve neke vrsta varnostna zaklopka (česar svoj čas ni razumel general La-nusse). Narod ima tako stalno priložnost izraziti svoje zadovoljstvo (ali nezadovoljstvo) z vlado in njenim delom. Tudi prehodi iz ene vlade v druge so manj travmatični in, v normalnih razmerah, so stranke skoraj prisiljene k večjemu medsebojnemu sodelovanju.
Po drugi strani pa razložimo, da vlada polaga skoraj več važnosti v provincijske volitve kot pa v državne. Res je zanjo važno, da glasovi preveč ne padejo, da se nepopularnost preveč kruto ne pokaže. A naj bo izid še tako porazen (v kolikor bo porazen), upa radikalizem ohraniti svojo večino v poslanski zbornici. Težave vlade se nahajajo v senatu. In prihodnje leto bodo zamenjali tretjino senatne zbornice.
PRVI DOBIČEK. . .
V pripravo na te volitve se organizirajo in reorganizirajo domala vse stranke. Prva opozicionalna sila, peronizem, pripravlja svoje liste potem, ko se je na konvenciji v La Pampa uvedlo tradicionalno vodstvo-. Pretekli teden so člani tega novega vodstva uradno nastopili na javnem zborovanju v prestolnici. A komaj nekaj dni za tem, v nedeljo
21.,	s0 že doživeli prvo razočaranje, ko so izvedli notranje volitve v glavnem mestu. Tu je popolnoma prepričljivo zmagala skupina „obnoviteljev“, medtem ko so „uradni“ na dolgo in široko propadli. Uporno skupino bi mogli postaviti nekako iz sredine proti levici ; ima podporo peronistične mladine, ki tudi ni zadovoljna s starim vodstvom, ki pa zavzema mnogokrat položaje, k‘i so že bližji ekstremni levici.
Zmaga upornih je pretresla vodstvo, ni pa to nobena katastrofa, kajti v prestolnici ni nevarnosti razkola. Večja je ta nevarnost v ključni provinci Buenos Aires, zlasti še potem, ko je polemični Herminio I-glesias postal glavni tajnik stran-
ke. Da reši to izredno zamotano štreno, je novi vodja peronistov senator Saadi sklical sestanek upornih in jim predložil spravno formulo: notranje volitve naj bi bile preložene za poznejši čas, medtem pa naj bi stranko vodila intervencijska komisija, katero bi sestavljal; pristaši ene in druge skupine. Kandidatne liste pa naj1 bi sestavili združeno. Predlog ni slab, zlasti še, če upoštevamo, da ima peronizem izglede za uspeh le, če gre zedinjen na volitve. Uspeh ali neuspeh tega predloga bomo kmalu videli. Časa ni več veliko.
Z druge strani, z levice, pa se tkejo niti združenja. Komunistična stranka je, po zadnjem volilnem porazu oktobra 1983 spoznala, da ne ujživa simpaitij naroda. Tedaj je podpirala peronistične predsedniške in guvernerske kandidate, a predložila svojo listo za poslance. Prejela ni niti toliko glasov kolikor ima vpisanih članov, torej mnogi člani KP niso volili strankinih kandidatov. Zato sedaj pripravlja povezavo z levimi socialisti (MAS), trockisti (PO, ki se pa kujajo, saj do moskovske linije nikdar niso i-meli prevelikih simpatij), in še s kako drugo skupino. Dolgo časa so snubili intransigente, pa se je Alen-de tej povezavi ostro uprl. Ne zaradi kakšnih ideoloških pomislekov. Stari „bivol“ je prepričan na izreden volilni uspeh in že sedaj računa na široko povezavo levičarskih sil za prihodnje predsedniške volitve leta 1989. A pogoj bodo stavljali intransigenti, sedaj najmočnejša levičarska sila, ne pa KP ali socialisti, ki volilno malo ali nič ne pomenijo.
PLES SE ZAČENJA
Fronto ali povezavo pripravljajo tudi peronisti, ali, na desnem krilu, Alsogaray. Demokristjani še ne vedo, kam bodo pristopili, ali če bodo nastopili samostojno. Zaenkrat imajo še vedno notranje probleme. Novo vodstvo, kateremu je na čelu u-merjeno levo nagnjeni Auyero, je moralo poseči v sekcijo prestolnice, kjer je notranja borba grozila z novim razkolom. Tu spopad teče med umirjenim Bussaccom in levičarskim Contejem. Vendar se oba nagibata k povezavi s peronisti.
V General Aeha, malem mestu v La Pampi, pa so imeli občinske volitve. Tam so imeli izenačen občinski svet: štiri perohiste in štiri radikale. Guverner (peronist) je interveniral občino, razpustil svet in sklical nove' volitve. Peronisti so nastopil; združeni z desarrollisti in demokristjani. Zmagali so, a s tako majlhno razliko, da so ponovno' izenačili: štiri svétniki za vsako stranko. Je to napoved novembrskega rezultata ?
-BaHHauttaattniiuaaivasaanaaDaanBisssaauMaiiHBeiniiBaasaattiiaainiaitaBHB


DR. LJUBO ŠIRC
(5)
Misli o slovenski bodočnosti
Paziti moramo tudi, da ne nihamo iz ene skrajnosti v drugo, ker bi utegnili postati smešni. Po prvi svetovni vojni smo hoteli Jugoslavijo in smo se bali Avstrije pa tudi Italije. Nevarnost od tam se je pokazala še bolj1 v drugi svetovni vojni. Sedaj smo zanihal; v drugo skrajnost in Vidimo glavno grožnjo s strani Hrvatov in Srbov. Zanimivo je pravzaprav, da Hrvate komaj omenjamo, dasi so naši neposredni sosed; in osredočujemo negodovanje predvse .na Srbe. Prvič je hrvaških, srbskih in muslimanskih doseljencev približno enako število, drugič bo hrvaščina vplivala na Slovenijo, tudi če srbščino izključimo popolnoma. Vsekakor se ne b; smeli ravnati samo po sedanje položaju, marveč ,se spominjat; tudi skušenj iz nekoliko bolj oddaljene preteklosti, ker bi to pomagalo k bolj uravnoteženim stališčem.
Ne bi si smeli dovoliti, da na nas vpliva pritrjevanje, na katerega nepričakovano naletujemo pri Avstrijcih — in pod njihovim vplivom — Nemcih, Italijanih in Madžarih (dasi se ti bolj zanimajo za Hrvate), ko se kregamo med seboj. Njim pač atavistično prija, da nismo zadovoljni niti sedaj, ka nismo več njihovi podložniki. Kljub pritrjevanju nas proglašajo za večne
nezadovoljneže in dokazujejo samim sebi in nam, da ‘bi bilo boljše, če bi bili še „povezani“ z njimi. Nedavno sem bil na londonskem zasedanju Odbora za svobodni svet. Oglasila se je Nora Beloff in rekla, da bi zahodna javnost morala posvetiti več pozornosti Jugoslaviji, ker utegne biti prva komunistična država, ki bo prešla v demokracijo. Ugledni dunajski novinar madžarskega rodu, Paul Lendvai, je nemudoma izjavil, da tako znana novinarka pač ne bi smela govoriti tak nesmisel — kako naj b; prešli v demokracijo Jugoslovani, ki niso sposobni za drugo kot medsebojne prepire1. Ne samo, da je našim severnim sosedom podzavestno žal, da nismo več njihov; podložniki, podzavestno nas tudi zaničujejo in mi jih potrjujemo v tem zaničevanju, ker ne znamo najti strpnih in urejenih medsebojnih odnosov. Samo s toleranco in realizmom, bi lahko dokazali, da smo vredn; več, kot nam pripisujejo, z medsebojnimi čustvenimi prepiri prav gotovo ne.
Mala uteha je v tem, da nismo sami. Celo Cehe je komunizem spravil iz ravnotežja. Milan Kundera je napisal članek o tragediji Srednje Evrope (ponatisnjen tudi v Novi reviji), v katerem je obsodil azijsko Rusijo, da je spravila 'Srednjo Ev-
ropo v nesrečo. V Le Débat mu je odgovoril Frangois Bondy: „Srednjeevropska katastrofa je prišla od znotraj. Predvsem habsburška monarhija n; pokazala nobene skrbi, da ,b; bila' za slovansko prebivalstvo ‘zavetišče in obramba, saj mu ni dala nobene možnosti, da bi soodločalo. Nemško gibanje, ki nikakor ne izvira iz Azije, je sprožilo drugo svetovno vojno. In končno je del tragedije Srednje Evrope tudi to, da mali narod; niso našli poti do medsebojne solidarnosti.“ O vsem tem bi morda s koristjo razmislili tudi Slovenci.
Z vsem tem pa ni rečeno, da bi tretja Jugoslavija morala ponoviti vse napake prve in druge. Pri snovanju nove ureditve bi s pridom u-' porabili konfederativne in federativne elemente, predvsem pa omejili vpliv države na sploh, tako da bi ljudje in narodi lahko živeli po svoje'.
KULTURA IN MORALA
Zaradi razmer in menda nekoliko tudi po svoji déformation professionelle sem pisal predvsem o gospodarsko-političniih vprašanjih, To ne pomeni, da vse drugo ne šteje enako ali celo več.
Vendar je mogoče pisati o gospodarski ali politični ureditvi, manj primerno bi bilo misliti na „kulturno ureditev“. Že Tone Partljič je opozoril, da ne smemo biti preveč zagledani v „kulturno politiko“. Za razmah kulture je predvsem potrebna svoboda ustvarjalcev. Zaradi
majhnost; slovenskega prostora bomo seveda morali svojo kulturo finančno podpreti, toda to ne pomeni, da jo morajo načrtovati nekakšni sveti, če bi jo, bi bilo kulture najbrž kmalu konec.
Še manj kot kulturo more kakršna koli „ureditev“ usmerjati moralo in dajati življenju smisel. Država sicer mora zajamčiti minimum morale' z zakoni, posebno s kazenskim, ker s:cer življenje postane nemogoče, toda moralne ljudi ne more narediti. Moralni morejo biti le posamezniki iz svoje notranjosti ob pomoči nedržavnih ustanov, predvsem Cerkve. Tud; smisel življenja morejo najti le ljudje, nekateri vsak zase, drugi skupno.
Posebno kot ekonomist človek mora to pribiti, ker je toliko govora o tem, ali je ta ali oni gospodarski sistem moralen. Gospodarski sistemi so ,ali učinkoviti ali neučinkoviti, k moralnosti ljudi ne morejo prisiliti, saj vsiljeno obnašanje ni moralno obnašanje. Prav tako neučinkovit sistem ni moralen zato, ker je neučinkovit, saj ni ničesar moralnega v tem, da smo vsi ubogi, ker nam sistem preprečuje, da bi bili bogati, človek se moralno obnaša le, če ima izbiro. 'Slabo gospodarstvo ni nesebično — nesebično se obnaša človek, ki dobro 'zasluž; v učinkovitem sistemu in prostovoljno del svojih prejemkov da drugim, ki so potrebni. Materializem ni, če sistem producira zadosti materialnih dobrin, materializem je, če se ljudje' ženejo samo za materialnimi dobri-
nami in nimajo časa za ničesar drugega.
ZAKLJUČEK
Kar je nam Slovencem predvsem potrebno, je, da se osvobodimo komunizma, ker je le-ta tak nesmisel, da 'politično in gospodarsko onemogoča vsak napredek.
Prepiri z ostalimi jugoslovanskimi narodi onemogočajo učinkovito borbo proti komunizmu, ker smo razcepljeni šibki v spopadu s komunistično oblastjo, pa tudi ker nas razcepljene ne bo nihče podprl.
Medsebojne odnošaje moramo Jugoslovani urediti premišljeno in u-merjeno, ker sicer tako in tako ni upanja, da bi jih uredili. Medsebojne zahteve morajo biti realistične, ne čustvene.
Razprava,'ki se doma noče umiriti, se vrača na medvojna leta in načenja temelj oblasti, če je komu. nizem nesmisel, in njegov gospodarski polom kaže, da je, j.e seveda tudi revolucija, ki ji je bil namen uvesti, komunizem, nesmisel. Opravičiti ne more ničesar, najmanj pa zločine, ki so, bili storjeni v njenem imenu. Samo po sebi je bilo zločin, spreminjati vojno proti tujim napadalcem v nesmiselno revolucijo. Tisti, ki so zagrešili prav to, so krivci za slovensko nesrečo. Zanjo ne morejo odgovarjati ne tisti, ki so se v dofor; veri 'borili za osvoboditev, ne tisti, ki so se borili proti revoluciji. Med njimi bi bila narodna sprava lahka.
Konec
^ A« NOVICE IZ SLOVENIJE
BLED — Nov kanal O je položen in tudi druga dela bodo do slovenske jeseni dokončana, s čemer bo kanal sprejemal odplake iz štirih hotelov. Nadomeščal bo prejlšnjo relšetasto kanalizacijo. Sestavlja ga polietilenska cev, oblita z železo betonom; na mehkih tleh sloni na pilotih. Prej je vsa ta odplaka iztekala v Blejsko jezero.
LJUBLJANA — Slabe delovne razmere v Institutu za nevrofiziologijo in Kliniki za nuklearno medicino Univerzitetnega kliničnega centra škodljivo vplivajo tako na zaposlene kot na medicinski instrumental. Osem let se že pritožujejo nad slabo projektiranem prezračevanju in nevestnemu vzdrževa. nju. Predvsem kvari delovne razmere visoka temperatura,, ki povzroča razdražljivost osebja in vprašljivost o natančnosti diagnoz, saj inštrumenti ne delujejo v predpisanem toplotnem okolju. Inšpektorji so ugotovili resničnost pritožb; zdaj je treba še počakati na ukrepe od strani ustanove.
ANHOVO — Azbestni prah povzroča obolenja in nemir med delavci Salonita in prebivalci. V direktnem stiku je 1.600 delavcev in podjetje pravi, da se zanima za problem ter podvzema ukrepe, ki so v njegovi moči, prebivalci pa ugotavljajo, da, ni videti zadostnega ukvarjanja z varstvom okolja ne ljudi.
RAiČE: — Sodelovanje med tovarno Pinus in Bayer Leverkusen traja že 26' let. Obe strani sta zadovoljni in želita še povečati skupno delo.
MURSKA SOBOTA — Finančne probleme imajo pri časopisu Večer in radijski postaji, ki skrbita za informiranje Pomurcev in Slovencev v madžarskem Porabju. Kljub zategnjenju pasov bo letošnji primanjkljaj šest milijonov din.
LJUBLJANA — Slovenska matica
je med drugim izdala v svoji letošnji zbirki ponatis Estetika Franca Vebra. Knjiga je izšla, ker se je porodila mise,1 da bi izdali zbirko z naslovom Slovenska filozofska misel. Za Vebra so se odločili, ker je, po besedah urednika Franeta Jermana, eden najpomembnejših slovenskih filozofov med obema svetovnima vojnama. Knjiga je enaka izdaji iz leta 1925.
MARIBOR — Prvi učbenik za mesarje v slovenskem jeziku je pred izidom. Avtor je dipl. vet. Vojko Kamenik. Zaenkrat je izšel v nakladi 500 izvodov, ki bo povečana, če bo odziv zadovoljiv.
LJUBLJANA — Brezposelnih je zdaj v Ljubljani okoli 2.500. Sicer pa je številka precej nizka, če jo primerjamo z drugimi glavnimi mesti drugih republik, ki se sučejo med 9.600 (Titograd) in 67.000 (Beograd). Pravijo, da, je pro-
blem nezaposlenih v glavnih mestih precej resen, zaradi nenehnega priseljevanja s podeželja. Kar 400.000 ljudi naj bi prišlo iz vasi v mesta v zadnjih štirih letih.
LJUBLJANA — Porodniški dopust
bodo prerešetali, zato pa naj bi vzeli v poštev dve različici: sedanjega, ki obsega 246 dni in krije 100% osebni dohodek, ter drugega, ki bi preostanek do 365 dni kril 76%. Tretja, še novejša različica, ki pa verjetno nima zadosti izgledov, pa zagovarja 100i% dohodka vse leto.
LJUBLJANA — 9.500 kg papirja
obsega načrt za rehabilitacijski center v Kuvajtu, ki so ga v petih letih pripravili pri Medico engineering UKC iz Ljubljane. Projekt je vreden 1,2 milijona dolarjev.
NOVO MESTO — Sijoče tišine je naslov pesniške zbirke Severina šalija, ki je pred kratkim izšla v nakladi 3.000 izvodov. Sestavljajo jo pesmi iz zbirk Slap tišine, Srečanje s smrtjo. Spev rodni zemlji, Pesek in zelenice ter nekaj neobjavljenih novih pesmi.
SLONOKOŠČENA OBALA — Pohištvo Lesnine si je med razstavo v tej afriški državi dobilo precej naročil. Razstavo je pripravilo 15 jugoslovanskih tvrdk za notranjo opremo in je bila prej že v Gabonu, Togu in Kongu.
SEŽANA — Tovarna pletenin Sežana bo avgusta začela delati na devetih novih pletilnih strojih, s katerimi bodo povečali kar 25% proizvodnjo. Dosedaj so izdelovali 600.000' kosov; z novimi stroji iz Švice pa bodo dosegli številko 800.000. Celih 80% pa gre v izvoz na zahodni trg.
KOPER — Gledališče bi radi odprli do konca leta. Obnova je začela junija lani, pa se zakasnila zaradi omejenih sredstev in problemov gradbenega odbora. Prva faza bo dogradtii odrski stolp in ga zvišati za osem metrov od sedanjega, urediti zračenje in ogrevanje ter montirati opremo za osvetljevanje in zvok. Ostalo bodo pa skušali izvesti, ko bodo na razpolago novi dohodki.
MURSKA SOBOTA — Geotermalna energija bi mogla bistveno zmanjšati stroške za kurilno olje v Pomurju. Zato so v teku načrti kje, kako in s kolikimi investicijami morajo računati, če hočejo z vrtinami priti do termalne vode, ki bi jo izkoriščale industrije, ogrevanje stanovanj in topla sanitarna voda. V moravskih toplicah je voda topla 63°C, proti Goričkem je pa še toplejša.
LJUBLJANA — Po 136 letih so zamenjali na ljubljanskem kolodvoru nekatere naprave. Istočasno so dodali nov 1.506 m dolg izvozni-uvozni tir iz zaloške smeri, ki bo precej razširil grlo, ki že več desetletij onemogoča boljši promet. Iz Zaloga vozi proti Ljubljani
MEDNARODNI TEDEN
Osebne novice
Krsta: Dne 20. julija je bil krščen v cerkvi sv. Miklavža, v San Justo Andrej Pavel Šuc, sin Ivana in ge. Anice roj. Marinčič. Botrovala sta Marjan Marinčič in Marjeta Aljančič. Krstil je ž,up. Matija Bohštnar, Čestitamo!
V župnijski cerkvi karmelske Matere božje v Villa, Bosch je bila v nedeljo 21. julija krščena Veronika Ullüa, hčerka Roberta Marcela in ge. Lučke roj. Zorko. Za botra sta bila Marjan Zorko in ga. Kristina Zorko-Varsav-sky. Krstil je g. Jože škerbee. čestitamo!
Poroka: Poročila, sta se 13. julija v cerkvi Ntra. 'Sra. de las Victorias v Buenos Airesu Gustavo Bidone in Lučka Voršič. Priči so bili ženinovi starši Maria Lia in Guillermo Bidone ter nevestini starši Mirjanka in Vladimir Voršič. Poročil ju je msgr. Anton Ore-har. Čestitamo!
Nov doktorand: Na buenosaireški u-niverzi je postal 18. junija doktor filozofije univ. docent Darko Šušteršič iz
J.	L. Suareza s tezo iz umetnostne zgodovine o Van Eycku. Novemu doktorju iskrene čestitke!
iPElNl®!
XVI. REIDNI LETNI OBČNI ZBOR ZAVETIŠČA DR. GR. ROŽMANA
23. junija 1985. se je vršil v Zavetišču 16. redni letni občni zbor za poslovno dobo 1. marca 1984. do 28. februarja
1985.
Predsednik Peter Čarman je pričel in vodil občni zbor.
Tajnik Jože Žerovnik je podal tajniško poročilo t. j. delovanje socialne ustanove, stanje članstva, napeljava plina ter zboljšanje stavbe. Zahvalil se je vsem, ki so podprli Zavetišče z darovi, delom ali materialom in to od naj-skromnejšega do mecenskih darov. Posebej se je zahvalil dr. Branku Žgajnarju za zdravniško pomoč, dr. Alojziju Starcu za, versko delo v Zavetišču.
Blagajnik Vencelj Dolenc je podal sledeče blagajniško poročilo:
Prejemki: Saldo (iz 3. 1984) A 59.22, Stanovalci A 924.50, članarina A 8.14, Dobrodelni prispevki A 564.68, Prireditve A 135.04, Obresti A 177.78; Skupno: A 1.869.36. Izdatki: Oskrbnina A 1.037.50, Napeljava plina in razna po-
dnevno 259' vlakov, s čimer je bil tir zaseden 1173 minut, kar pomeni čez 80 odstotno zasedenost.
MAlRIBiOR — Gozdni strokovnjaki
iz Madžarske, Avstrije in Slovenije so že trinajstič zasedali in prerešetali problem umiranja gozdov in kako to preprečiti. Sklenili so še večje sodelovanje in izmenjavanje podatkov o onesnaževanju gozdov. Zatem so si ogledali gozdove na Goričkem, v Halozah in še v Podvelki pri Rdečem bregu, kjer stoje duglazije stare sto let (duglazija: znanstveno ime Pseudotsuga, iglasto drevo z dolgimi iglami ameriškega izvora).
Slišal sem
Vsi, ki me poznate, dobro veste, da sem človek, ki rad in z veseljem priskoči na pomoč, kadar vidim kje kakšno potrebo. Če že ne delam tega iz kristalno čistega altruizma, pa pač v upanju, da bi se mi utegnil kdo kdaj revanžirati.
Prav tako dobro veste vsi, ki me poznate, da moja žena nikdar ni dvomila nad mojo zvestobo. Ko jo že njej izkazutem od mladih let pa do zdaj, ko praktično niti več ne bi imel možnosti, da je ne bi, sem mnenja, da me pravzaprav ne bi toliko stalo izkazati to neomajno zvestobo tudi Svobodni Sloveniji, skupaj s pomočjo in solidarnostjo, za katero me prosi. Saj sta to dve izredno lepi karakteristiki mojega značaja — kot sem pravkar omenil.
Ustavil sem se pa pri točki „5 av-stralov v dar za tiskovni sklad“, ko sem bral vabilo na kulturno-družabno prireditev 3. avgusta v Slovenski hiši. Kajti ena stvar so lepe besede in prijazno trepljanje po desni rami, druga, čisto drugačna, pa sugerenca, da naj sežem globoko v žep in odrajtam pet milijonov starih pesov, ki sem si jih s krvavim žuljem prislužil (moj stol v pisarni ni tapeciran) za nekaj, ki niti dobro ne vem kaj.
Zato sem sklenil, da stopim na Fal-
kon do glavnega urednika in ga pobaram, kako je s tisto levo polovico vabila, kjer stoji nekaj o avdiovizualu, večerji, žrebanju in presenečenjih. Ker sta že najina stara strica bila dobra prijatelja, kajti skupaj sta služila pod Radeckijem, nisem dvomil, da mi bo na jasen način in z njemu lastno prirojeno prijaznostjo zadevo razjasnil in me o podrobnostih točno informiral.
Pa sem se zmotil. Njegova tajnica mi je odgovorila, da ji je rekel, da naj mi reče, da ga ni. A ker sva tudi s tem dekličem v dobrih odnošajih, kajti njena sestra hodi k isti frizerki kot moja žena, mi je zaupala, da je tdml zaseden s pripravo prve točke kulturno-družab-nega večera, nekje „na terenu“. Potegnil sem svoj že itak suhi obraz v dve žalostni gubi in naredil, kot da odhajam, v resnici pa sem neslišno (imel sem obute čevlje s febogumijem) odtaval po hodnikih prisluškujoč pri vseh vratih, dokler nisem pri enih zaslišal iz notranjosti znani tenor tdmlja in doneči bas njegovega prednika Trita.
Z velikim zadovoljstvom moram priznati, da so me glasovi, ki sem jih u. jemal skozi bela vrata, razveseljivo presenečali. Slišal sem, kako sta moža dajala na trak podatke o skromnih in tveganih začetkih teh naših svobodnih cajteng in kako težka je bila skozi 44
let borba za njih obstanek in kako takšno vkupspravljanje materiala sploh izgleda in kako se ocenjujejo in izbirajo članki in kako se popravlja in kako se zbirajo oglasi in kako se vse to stavi in kako se odtisne in kako se stavljeno besedilo spet popravlja in kako se ga lomi (v pravem pomenu besede: razlamlja svinčene stolpce in jih po potrebi grupira) in kako se tiska in kako se opravičuje Vilkosrlu z obljubo, da se bo verjetno prihodnji teden lahko nekaj plačalo in hvala za potrpljenje.
Ne samo zato, ker mi moja artroza ni dovolila, da bi se pripognil in ujel skozi ključavnico tudi kaj -vizuala, ampak že samo zaradi bogatega in zanimivega avdija-, ki sem ga na tihotapski način ujel, sem sklenil, da bom razveljavil vse druge svoje kompromise, ki so zabeleženi v agendi za 3. avgusta zvečer ter pohitel na Falkon gledat in ponovno poslušat to zanimivo štorijo o našem tedniku.
Pa glej, v trenutku, ko sem jo hotel pobrisati, se vrata na stežaj odpró in pred mano stoji tdml. Imel sem občutek, da ga pogled name ni razveselil, čeprav sva v navadnem življenju dobra prijatelja, kot sem menda že preje omenil. Gledal me je, kot da bi bil jaz Čuček ali Šeruga ali kakšna nova, poslabšana, izdaja predstavnika Pen-kluba.
Ker v začetku ni bilo treba, zdaj povem, da je ena druga mojih lastnosti
SVOBODNA SLOVENIJA
TE VABI
NA DOMAČO VEČERJO
v sofeot«, 3. avgusta ob 30 v Slovenski hiši
•	V SLIKAH:
haho delamo Svobodno Slovenijo
•	ŽREBANJE
osebnega barvnega TV
•	presenečenja — zabava
VSE TO ZA A 5.-
(BREZ SREČKE A 2. )
pravila stavbe A 716.81; Skupno: A 1.754.31. Prebitek A 115.05.
V imenu nadzornega odbora je podal poročilo Marjan Loboda, nakar je bila sprejeta razrešnica starega odbora.
Za overovatelja volitev sta bila predlagana M. Prelog in R. Bras.
'Sprejeta je bila odborova lista, ki je v bistvu ista s predsednikom Petrom Čarmanom na čelu.
Sprejet je bil sklep, da znaša nova članarina mesečno A 0.20, kar je letno 2.40 avstrala.
Predsednik Peter Čarman je zaključil 16. občni zbor z zahvalo in prošnjo vsem odbornikom, članom in prijateljem za nadaljnjo pomoč in sodelovanje pri tej potrebni slovenski ustanovi ter s povabilom vsem pomoči potrebnim in o-samelim rojakom, da je v Rozmanovem zavetišču še mnogo prostin, lepo opremljenih sob na razpolago, kjer bodo našli dobro oskrbo in prijeten dom.
Novi odbor zavetišča čuti častno dolžnost, da se ob tej priložnosti zahvali vsem, ki so pripomogli k tako bogatemu kosilu ob priložnosti obč. zbora in domobranske proslave. Posebna zahvala velikodušnemu, neimenovanemu darovalcu za mladega voliča, našim pridnim kuharicam Ivanki, Kristinci, Cilki in Francki, ki so pod vodstvom neutrudne in skrbne Micke, pripravile vse tako -kusno. Enako toplo zahvalo vsemu strežnemu osebju.
JALNOV „DOM“ V CARAPACHAYU
Slovenci, ki živijo okrog Carapacha-ya in Munra, živahno kulturno delajo. Predvsem je treba poudariti njihovo gledališko dejavnost, saj skoraj vsako leto naštudirajo kako igro in jo predstavijo občinstvu doma pa tudi gredo z njo po drugih domovih.
tudi resnicoljubnost. Zato se mu nisem mogel zlagati, ko me je pobaral, če sem prisluškoval in tudi kaj slišal. Slovesno sem mu moral obljubiti, da ne bom nikomur bleknil kakšen bo avdio-niti kakšen bo -vizual (tudi če bi hotel ne bi mogel, saj ga nisem videl — a ni bil moment za debato), niti ne izdal menu j a večerje, kjer ne bo (?) niti klobas niti kislega zelja s tenstanim krompirjem niti zeljnate solate s fižolom niti štrudlna; da ne izdam kakšne barve jje televizijski aparat niti koliko konj je treba za njegov prenos, še najmanj pa, da smem izdati kakšne so podrobnosti, ki bodo naredile zabavo prijetno in kakšna bodo presenečenja, kjer ne bo ne šaljive pošte ne mačka v Žaklju niti pobiranja prostovoljnih prispevkov niti solopetja niti...
Spomnil sem ga, da roka roko umiva obe pa... in mi je zagotovil, da bo brhkemu dekliču, ki bo stregel pri moji mizi v soboto, toplo naročil, da naj mi da najbolj debelo porcijo tistega..., ki ne smem povedati. Svetoval sem mu pa, da naj še dodajo kakšno mizo, kajti sklenil sem pripeljati vso svojo žlah. to (pet otrok in sedemnajst vnukov). Morda se bo le kdo izmed njih spomnil, podariti namesto mene (in moje žene) „5 avstralov dar na tiskovni sklad“, kajti moj krvavi žulj... Pa saj to že veste.
Nasvidenje!
jaz.
Tako so letos 6. in 7. t. bi. postavili na oder znano slovensko dramo „Dom“, ki jo je napisal Janez Jalen. Zanimivo je, da so isto dramo igrali na istem odru kot prvo v novem Domu in da je letos nastopilo mnogo potomcev takratnih igralcev. Res lep jubilej!
Igra Dom je tipično domačijska, vsebina je vzeta iz slovenskega kmečkega življenja in vsakdanje borbe kmeta z odiralci, meščani in novo miselnostjo. Zanimiva je predvsem za mladino, da tako spozna svet, ki ga tukaj ne more več doživljati; starejši pa se verjetno še spominjajo na take ali podobne razmere, kot jih igra opisuje.
Režiser in hkrati predsednik Doma Tine Kovačič, preizkušen igralec in režiser, je pred nami razgrnil ves problem, ko je gladko teklo vse dogajanje in se vraščalo v napetost in vrh, ko je zmagala zdrava pamet in zemlja. Tudi mu moramo priznati ves trud, ki ga je vložil v predstavo in režiranje, ko mora mladim marsikdaj razlagati kako slovensko besedo, ne samo režirati.
Igralcem pa moramo vse od kraja priznati, da so se vloge gladko naučili in jih tudi brez napak predstavili, še posebno pa njihovo lepo slovenščino, v kateri so se tudi najmlajši dobro odrezali. Vsa čast jim za bodrilen zgled!
Gotovo je bil najboljši igralec Frido Klemen, ki je dejansko vodil dogajanje z odločno besedo in gesto. Vse se je vživel v vlogo in jo prepričljivo prikazal. Tudi vlogo Ane je Marjeta Slabe dobro izdelala, edino je imela premlado masko za svojo vlogo.
Na teh dveh je slonelo vse dogajanje. V drugih vlogah pa so se dobro odrezali Maks Skarlovnik (Mirko), Helena Skarlovnik (Angela), Kristina Sušnik (Tončka), Danijel Vodnik (Stanko), Franci Stanič (Tdnej), Mojca Komar (Ivanka), Jurij Komar (Lojze), Janez Žnidar (krčmar) in Janez Škulj (profesor).
'Sceno je bogato izdelal in narisal Pavel Sušnik, deloma pa so porabili še sliko na zadnji steni, ki prikazuje kmečko pokrajino, ki je bila narisana še za prvo predstavo Doma pred leti.
Vse, režiserja,, igralce in zaodrsko osobje moramo vsekakor pohvaliti zaradi njih truda pri delu, učenju in igranju, kakor tudi zaradi dobre izvedbe igre. Upajmo, da jo bodo še igrali po raznih slovenskih odrih v Buenos Airesu in da nam ta skupina drugo leto' spet poda novo doživetje.
TDml
INFORMATIVNI SESTANEK
naših rojakov je sklical Društveni odbor v nedeljo 14. t m. v Slovenskem domu. Sestanek je imel namen predočiti rojakom v Mendoz-i žalostno stanje propadanja slovenskega življa v Sloveniji, spričo vedno številnejšega priseljevanja ljudi iz južnih delov Jugoslavije. Ob številni udeležbi je podpredsednik Društva Stane Grebenc iz danih zanesljivih podatkov podal nerazveseljivo stanje v domovini, ki je na vse navzoče napravil porazen vtis. Kriva je temu propadanju sama slovenska, vlada v Ljubljani, ki seveda pod pritiskom komunistične partije noče videti načrtnega uničevanja slovenskega naroda. Naša dolžnost je, da do takega stanja nismo (brezbrižni.
OBVCSTILG
PETEK, 26. julija:
V	okviru Slovenske kulturne akcije
6.	kulturni večer s predavanjem mag. Irene Mislej: Raziskovanja o izseljencih na ljubljanski univerzi. V Slovenski hiši olb 20. uri.
SOBOTA, 27. julija:
Redni pouk Slov. Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Predavanje dr. Milana Komarja v
okviru SKAS-a in Visokošolskega tečaja ob 16. uri v mali dvorani Slovenske hiše.
Na Pristavi Jalnova igra „Dom“ v izvedbi carapaohayske igralske družine ob 20.
NEDELJA, 28. julija:
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi 38'. obletnica Drulštva Slovenska vas.
SOBOTA, 3. avgusta:
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj olb 19.15 sv. maša za pokojne urednike in sodelavce Svobodne Slovenije.
Kulturno-družabna prireditev SVOBODNE SLOVENIJE: v Slovenski hiši olb 20. uri.
NEDELJA, 4. avgusta:
V	Hladnikovem domu Baragova šola vabi na igro „Ostržek“ ob 16. uri.
Mladinska maša in zvezni sestanek SDO in SFZ ob 9.30 v Slovenski hiši. Žegnanje v San Martinu.
Na Pristavi družinska nedelja. Po maši nastop otrok, kosilo in zabavne igre.
SREDA, 7. avgusta:
Sestanek Zveze slovenskih mater in žena v Slovenski hiši ob 17. uri. Predava ga. Lojzka Dimnik: „Naš dom in naša družina“.
SOBOTA, 10. avgusta:
Redni pouk Slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši.
NEDELJA, 11. avgusta:
Informativni sestanek SLOGE v Našem domu v San Justo po slovenski maši.
SOBOTA, 17. avgusta:
Profesorska seja Slovenskega Srednješolskega tečaja.
V Slovenski hiši ob 15. uri Zveza slovenskih mater in žena: „Dolenjske jedi“ — srečanje v kuhinji.
NEDELJA, 18. avgusta:
Romanje v Lourdes.
SOBOTA, 24. avgusta:
Redni pouk Slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15.
NEDELJA, 25. avgusta:
Obletnica Zavetišča dr. Gregorija Rožmana. Ob 11.30 sv. maša, nato skupno kosilo.
SOBOTA, 7. septembra:
Redni pouk Slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. Dan Zveze slovenskih mater in žena.
KRIŽANKA ŠT. 3
VODORAVNO: 1 — Zaup, veljava; 6
—	Prijetnejši, okusnejši; 11 •— Lovijo; 112 — Turški oblastnik; 14 -— Gorivo iz premoga; 15 ■— Strupena žuželka; 16 — Je bilo postavljeno pokonci; 18
—	Spodnji, stranski del trupa; 16 — Veznik; 20 — Največja človekova dobrina; 22 — Francoski denar (kratica); 23 — Domovino Slovencev; 25 -— Paznik; 27 — Nasprotno od: kriv; 29 — Enotnim; 31 — Navadno pozlačen krožniček za hostijo; 32 — Oče; 33 — Moško ime; 35 — Ilovica; 36 •— Nadav, predplačilo; 37 — Okusen sadež, sad-io drevo; 39 — Pogan; 41 ■— Veznik; 42
—	Mladi ljudje; 44 •—• Vzemi; 45 ■—• Kulturen, izobražen; 46 — Slov. morje.
NAVPIČNO: 1 — Ropota; 2 — Nočna padavina; 3 Prva žena; 4 •— Reče; 5 —• Ljudje, ki kradejo (2. skl. množ.) ; 6 — Velika soba; 7 — Če (stara oblika); 8 — Cerkveni dostojanstvenik; 10
—	Odkritosrčna; 13 -— Drevo, ki ima trd, bel les; 16 — aLstni; 17 -—• Pretirano drago računa; 20 — Pomrzla rosa; 21 — Ležati, spati (otroško) ; 23
—	Se dani; 24 — Zvenela, uvenjena; 26 — Močno zamahnem; 28 •— Iz enega samega dela; 30 — Moško ime; 31 ■—-Zavij otroka V plenice; 34 — čut za gledanje; 36 — če; 37 — Poželenje; 38 — Žensko ime; 40 — 24 ur; 42 •— Mladinska knjiga; 43 — Ameriška Domovina.
Mednarodni teden
V	ITALIJI je popustil gorski jez v severnem delu nad vasjo Stava (v Trentu), in zbesnelo vodovje in 'blato je domala podrlo dvoje manjših naselbin in turističnih hotelov. Med mrtvimi in pogrešanimi štejejo okoli 300 oseb, kar je ena največjih katastrof v državi v zadnjih časih. Govorijo o „nemarnosti“ pri vzdrževanju jeza, o raz-iskanju in kaznovanju krivcev, pa je po toči prepozno zvoniti...
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja šolskega odbora ZS bo v sredo 31. julija ob 20. uri v Slovenski hiši.
V	knjižnici Zedinjene Slov. so na razpolago sledeče nove knjige: Platon: Zakoni; Neli Niklsibacher-Bregar: Narodne vezenine na Slovenskem; Anton Ramovži: Slapovi v Sloveniji; Louis Cournot: Srčni infarkt; prof. dr. Franc Lukič; Rak ni smrt; Lev Menaše: U-
■	Na Pristavi
■
■
bo v nedeljo, 4. avgusta
■
DRUŽINSKA
[	NEDELJA
■
a
I Po sv. maši počastitev staršev
(v izvedbi šolske mladine)
■
■
■	Opoldne kosilo (asado)
v že tradicionalni pripravi in s postrežbo mož in fantov.
■
u
■	Popoldan družinska zabava —
igre, tekmovanja itd.
■
1 Vabimo tudi prijatelje Pristave.
metnostni zakladi Slovenije; Dragica Čadez-Lapajne: Glina, les, papir, kovina; Roland Göck: Družabne igre za kratek čas; Fran Levstik: Pesmi; Olga Ivinska: Leta s Pasternakom.
7. kulturni večer SKA
XXXII. sezona
DR. JOŽE VELIKONJA
z Washingtonske univerze (ZDA)
Povezanost v slovenskem kulturnem prostoru
Predavanje bo v soboto 10. avgusta ob 20. uri v gornji dvorani Slovenske hiše.
28. JULIJA i“»
33. OBLETNICA DRITŠTV '% SLOVENSKA VAS
9.30 Sv. maša, ki jo bo daroval msgr, A. Orehar
11.00	Dviganje -zastav
12.30 Kosilo z domačimi kolinami
16.00	Kulturni program
Slavnostni govornik g. Lojze Rezelj
Po kulturnem programu sledi družabni program z sodelovanjem “MAGNUMÀ”
ŽEGNANJE V SAN MARTINU
v spomin na prvo slovensko sv. mašo pred 38 leti
IN SPREJEM MLADINE MED ČLANE DOMA
V NEDELJO, 4. AVGUSTA
Spored :
Ob 11.00 bo msgr. Orehar daroval sv. mašo v cerkvi Presv. Srca Ob 12.30 bo skupno žegnanjsko kosilo za vse člane in prijatelje Doma.
Nakaznice ‘za kosilo na razpolago v Domu.
Informativni sestanek SLOGE
V NAŠEM DOMU — SAN JUSTO
je bil 'iz nepredvidenih razlogov prestavljen na nedeljo 11. avgusta 1985. Izvedli ga bomo v Našem domu po slovenski maši. Ker bo to zadnji letošnji sestanek, bo združen z žrebanjem lepega in praktičnega darila med vse udeležence letošnjih sestankov po vseh okrajih.
SLOGA VABI VSE ČLANE!
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telefono: 69-9503 Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
0 p3 83 ~ ! £ C cd £ M	FRANQUEO PAGADO
	Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA
<3	Čoncesićn N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad	
	Intelectual N9 299831
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1985:
Za Argentino A 5.30, pri pošiljanju po pošti A 6,00; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 4'5 USA dol.
TALLERES GRAFICOS "VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
NAROČNIKOM V ARGENTINI
Kot je znano, smo nastavili naročnino za naš list v začetku aprila na A 5,3 (A 6 po pošti). Te cene so sedaj zamrznjene, inflacija pa je do srede junija dosegla vsaj 100%, kar bi naneslo pri naši naročnini A 10,6 (A 12 po pošti).
Prosimo vse naše naročnike, da pri plačevanju naročnine to upoštevate in razliko naklonite v naš tiskovni sklad.
Hvala za razumevanje.
Uprava
Driištv©
Slovenska pristava
vabi
v soboto 27. t. m. ob 20. uri
na predstavo
JALNOVE igre
» © M
v izvedbi igralske skupine iz Carapachaya
■MM ■&■■■■••■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■*■■■■■•■■■>
ZAVAROVANJE VSEH VRST Ì
M.	in H. LOBODA
Sarmiento 385 - 1. nadstr. - pis. 10 ■ Buenos Aires - Tel. 312-2127 ; vsak dan od 11 do 18.30
(«■»■■■•■■■■■■■■»■flaiiHHHHHHHHuiaaHaHn
Marja Rodziewiczovna	(51)
HRAST
(DEWAJTIS)
Na jasi so že zapazili, da se je vrnil. Počasi so mu vsi trije, prva med njimi Irenka, stopili naproti.
„Torej,“ je zaklical, „kje so orožniki?“
,*So že odšli. Vi ste tukaj' prebili burjo in ploho? Kako ste kaj vedrili? Ste mokri, prehladili se boste, zakaj?“ je rekel tiho.
„Nisem bolj mokra kakor vi, in zakaj ne: Tako mi je bilo všeč. Ne sekajo več?“
„Ne, vse je mimo. Oh, in krstni boter, vi tukaj? In gospod Marwitz?“ „Skupaj smo varovali vaše drevo. Kaj boste pa zdaj naredili?“
„IŠe ta hip se podam v Kowno.“ Ragis je pristopil in mu že nekaj korakov naprej zaklical:
„Kje je Belka?“
Marko je mahnil z roko.
„Ne brigaj se zanjo!“ mu je žalostno rekel. „Ponoči mi je padla.“
„Ob življenje si jo pripravil? In kje je žrebiček?“
„Ne vem, kaj se je z njim zgodilo. Morebiti je tudi on poginil.“
„Ali si zblaznel? Vsa naša uboga živinica je morala pasti eno noč? Ali govoriš resno?“
„Resno. Za šale nimam časa. Moramo rešiti kaj večjega. Zdaj grem v Kowno.“
Starec je zardel od žalosti in jeze na to ravnodušnost, pljunil na tla, poklical svoje pse in se brez slovesa na-
glo oddaljal. Šel je iskat kobilo in žre. Ibe, Niti vprašal ni za gozdno zadevo. Žal mu je bilo Belke, njegove ljubljenke in mladega, žrebička, nežne stvarce, ki je kazala, da bo še konj, tako pameten ko človek.
Dolgo časa je iskal po pustinji. V kočo ni šel, čeprav je bil moker do kosti. Taval je, klel in stokal. Naposled so ji vendarle psi prišli na sled in ga peljali k njej.
Belka, je ležala mrtva, okostenela, pokrita vsa z rečnim blatom, tiščoča krvave pene iz nozdrvi. Sedlo je ležalo poleg nje, nad njo pa je stal s sklonjeno glavo, tresoč se od gladu in hlada, ubogi žrebiček, brcal jo s kopiti in že zahriplo rezgetal. Daleč naokoli so krožili črni gavrani in peli zadnjo pesem pošteni kobili. Spuščali so se iz višine in ji gledali v njene steklene oči. Kje v goščavi so pa gotovo še prežale lisice in volkovi.
Ragis se je oprl na palico in solze so mu silile v oči, potem pa je žalost prešla v ; 1:70 :
„Da bi vas pekel, tatovi in lopovi! Kakor te vrane letate za, krivdo, jemljete človeku znoj, moči, zdravje in krvavi groš. Uboga starka, vredna bi bila boljšega konca! Ne dam te volkovom in krokarjem, zakopljem te globoko! Boljša si bila od mnogih ljudi! In ne boš več vstala, ne boiš več ubogala,! No, pridi ti k meni, sirotek, in pojdi z mano! Ne bo te več dojila ma-
ti in ne grela ! Jaz pa ti ne dam, da bi propadel. Pojdi v prazni hlevček in ne jokaj!“
Potegnil je žrebiča za sabo, sirotek pa je stopal poslušno, in žalostno sto-kaje.
Krokarji so krakali vedno bolj zategnjeno in se spuščali niže in niže na pojedino.
Nad pustinjo je padla noč in gluhota.
Tožbe mladega zapuščenega žrebiča pa sta nosila veter in dalja...
IX.
Pozno zvečer je zvonil po prazni poti enoglasno poštni zvonček.
Približal se je reki pri jurgiškem prevozu in umolknil. Voznik je ustavil konja, potnik pa je plačal voznika in se odpravil.
Namesto da bi se prepeljal čez reko, je zavil na stran in po stranski poti zavil proti Pošwicam. Mesec je v polni svetlobi priplaval na nebo in se mu radovedno zagledal v obraz. Kakor da bi se popotnik sramoval te jasnote, je sunil čepico na oči in se skril v senco drevja in grmovja, rastočega ob poti. Ob vsakem šuštenju je napel ušesa in stopal kakor tat. Kolikor bliže je bil dvorcu, tem živahnejši mu je postajal korak, vsak gib opreznejši, nekajkrat je počakal, kakor da bi se hotel vrniti, toda čez trenutek je spet pohitel naiprej. Videti je bilo, da je bila od sklepa silnejša želja, ki ga je gnala na drugo stran — ‘v gluho noč.
Pri vrtni ograji se je spet ustavil. Drevesna senca ga je popolnoma zakrila. Potisnil je čepico nad oči in si otrl pot s čela. V teto času je mesec zadovoljil svojo radovednost, kajti pogledal
je v žalostne oči Marka Czertwana in pobožal s srebrno svetlobo njegove temne ostre poteze.
Kaj je hotel v teh, od njega tako zasovraženih Pošvicah? Ni se mu bilo treba sem vračati kakor nekdaj : imel je svojo hišico, bil je sposoben.. .
Ko bi ga Lukež Gral srečal s tem izrazom nemira in žalosti v obrazu, s. kaikšnim je hodil sedaj, bi mu mogel ponoviti satoo to, kar je odgovoril Marko njemu svoj čas na njegove tožbe: „I-maš, kar si hotel!“ Toda Lukeža ni bilo, a slabost in trpljenje tihega žmujdžana je videla samo noč, molčeča kot on, in ga je slišal morebiti samo velik Bog v tihi molitvi za rešitev.
Človeška usoda je neizprosna in maščevalna. Kaznovala ga je prav s temi Poswicatoi, kjer je tako trpel in iz katerih bi se talko rad iztrgal. Tja se je zdaj vračal sam od sebe, ne prisiljeno in ne zaradi nesreče, temveč tja ga je gnalo neko grenko, nepremagljivo kopr-njenje. Usoda se je poigrala z njegovim ponosom, odporom in trdnim sklepom, kot mora ga je preganjala dan in noč in ga tirala — vsega slabega — nazaj v mesto nekdanjega izgnanstva.
„Kot pokoro si sprejel svoj čas očetovo dediščino in si se pritoževal. Sedaj pa hodiš sam nazaj, kajti brez te pokore ne moreš več živeti.“
Ko je stal pri plotu, mu je ta očitek neprenehoma brnel v ušesih. Ta misel mu je z vročico razpalila mrzle oči, krčevito mu stisnila usta in nagubala čelo v vedni borbi. Trpel je leot preklet, iz dneva v dan so ga zapuščale davne želje, cilji, opuščal je svoje dolžnosti.
Ko se je sedaj vrnil iz Kowna, kjer se je mudil teden dni, ni mogel več premagati skušnjave, šel je, ne da bi se
spomnil na delo in tisoč opravkov, ki ga čaka za reko doma. On, ki se nikogar ni bal in sramoval, se je skrival kakor tat, on, ki je bil hvaležen nebu tedaj, ko so se mu zadnjikrat zaprla pošwiška vrata, se sedaj vrača ponoči •— čez plot.
Strašno maščevanje usode!
Vnovič so se mu uprle še zadnje misli, zadnji ponos in sila volje — zaman!
Namesto da bi se ogledal, je kar preskočil plot in se znašel na vrtu.
Psi-doge so pritekli, ko so zaslišali šelestenje; nekje je zažvižgal stražnik in jim tekel na pomoč. Kaj bo, ko ga zapazi v tem času? Kri mu je zalila senca z žarom sramu in ponižanja, toda kljub temu je šel proti hiši, skrivajoč se za naj bujnejše grmičje in drevesa.
K sreči so ga psi spoznali in ga pozdravili ter nato odšli. Stražnik pa se je morebiti ustrašil črnega grmovja ter se obrnil v drugo stran.
Oddahnil se. je.
Saj ni šel krast in krivico delat — zakaj naj bi se bal in sramoval?...
V hiši je bilo že temno. Samo zgoraj v sobi gospoda Marwitza je še brlela luč, in tudi spodaj v spalnici.
Okno je bilo odprto, letni veter je nihal z zavesami, pod oknom pa je stala košata lipa.
Lahko je bilo videti v sobo. Toda Mabko ni prišel s slabim namenom ali da bi kradel. Od daleč je obstal, sklenil roke na prsih, oprl glavo na drevo in težk odibajoč opazoval to lučko. Usoda ga je pripeljala, kamor je hotel, in ga vrgla v muko in grenkobo. A ta muka je morala biti strašna, kajti kar po-bledel je in oči priprl, a ustnice so se mu gibale v besede, za katere nihče ni nikdar vedel.