KRALJA MATJAŽA DAN
Fran Žižek
KRALJA MATJAŽA DAN
DRAMSKI RECITAL
(Ob petinsedemdesetletnici bojev za severno mejo)
OSEBE:
Komentatorka (ona)
Komentator (on)
General Rudolf Maister
Marija, njegova žena
dr. Karel Verstovšek
dr. Franio Rosina
Avgust Skabar. podpolkovnik
Franjo Cvirn, mestni poveljnik
Edvard Vaupotič, stotnik
UVOD
IGRALCI: Bratje! V Triglavu ognji gore:
žarki kresovi, krvavi plameni,
kakor silni meči ognjeni,
ki jih sami arhangli vihte.
Bratje! Naša pomlad gre s tal,
bistra kot burja, močna kot val.
V naša domovja se je zagnala,
tmo razklala, sonce skovala,
sonce - kralja Matjaža dan.
KOMENTATORKA: S temi verzi je pesnik Rudolf Maister sredi prve svetovne
vojne bodril malodušno slovensko ljudstvo. KOMENTATOR: Oktobra 1918 je bilo že očitno, da se vojna bliža koncu, (glas
trobente) ONA: Do smrti utrujeni vojaki na italijanski fronti so pričeli samovoljno zapuščati
strelske jarke. ON: Mogočna avstro-ogrska armada, ki je štiri leta teptala tujo zemljo od balkanskih
gora do prostranih ruskih step, od Karpatov tja do krvave Piave, sicer še ni
kapitulirala...
1013
ONA:... tudi mladi cesar Karel je še vedno rezidiral v Schonbrunnu na Dunaju. Toda
kdo ga je še poslušal? ON: Številna ljudstva njegovega cesarstva so že pričela trgati stoletne okove. ONA: In tudi slovenska Štajerska se je skrivoma pripravljala razbiti rešetke ječe
narodov.
(hrup upora) ON: Meine Herren! Meine Herren! Wir alle vrissen, in welcher ernsten Zeit wir
leben. Es ist unsere heiligste Pflicht Ruhe und Ordnung zu bewahren... ONA: Gospodje! Vsi vemo, v kako resnem času živimo. Naša sveta dolžnost je
ohraniti mir in red. ON: Tako je prvega novembra 1918 ob osmih zjutraj v meljski vojašnici mestni
poveljnik polkovnik Holik rotil štabne oficirje mariborske garnizije. ONA: Tedaj je nenadoma stopil v pisarno major Rudolf Maister. Stotnik Edvard
Vaupotič ga je namreč na svojo roko obvestil o tem tajnem sestanku. ON: Polkovnik Holik je pravkar pričel razlagati točke svojega varstvenega načrta... ONA: A major Maister ga je prekinil: MAISTER: Ne priznavam teh točk! V imenu vsvoje vlade prevzemam vojaško
poveljstvo nad mestom in v vsem spodnjem Štajerskem. ON: Oficirji so najprej onemeli, nato pa pričeli protestirati. ONA: Eden je segel celo po pištoli. MAISTER: Tistega, ki se bo upiral mojim poveljem, bom postavil pred naglo vojno
sodišče! ON: Zavladala je tišina. ONA: Maister in Vaupotič pa sta odšla na dvorišče vojašnice. Razdelila sta vojake
v nemško in slovensko skupino. ON: Nemcem sta sporočila, da je zanje vojna končana in da se lahko vrnejo na svoje
domove. ONA: Slovence pa je Maister takoj zaprisegel novi državi Jugoslaviji, (glasbeni motiv
- Hej Slovani) ON: Spoštovano občinstvo tukaj v dvorani Narodnega doma! Gotovo veste: Naši
dedje in pradedje so si leta 1899 zgradili to mogočno stavbo kot nekakšno
slovensko trdnjavo v ponemčenem Marburgu. ONA: Tu so imeli svojo Posojilnico in Čitalnico, tu sta domovala pevsko in dramsko
društvo... ON: ... in tu so se maja 1918 sestali veljaki obeh slovenskih strank - Jugoslovanske
demokratske stranke in Slovenske ljudske stranke - ter v tem burnem času
ustanovili OBA: Enotni narodni svet za slovensko Štajersko!
ON: Zdaj pa si predstavljajte, da smo v pritličju Narodnega doma, v pisarni Posojilnice, kjer je imel Narodni svet svoj začasni sedež. ONA: Je prvi november 1918. Ura je nekaj čez pol deveto. ON: Maister pravkar poroča predsedniku in podpredsedniku Sveta o zaprisegi
slovenskih vojakov.
1. POVIŠANJE V GENERALA
MAISTER: V meljski kasarni je ostalo sedem slovenskih častnikov in sedeminosem-
deset pešcev. Dovolj za prvo stotnijo. VERSTOVŠEK: Dobro, dobro - fortes fortuna adiuvat - vendar...
1014
Fran Žižek
KRALJA MATJAŽA DAN
ONA: ...je skeptično pripomnil predsednik dr.Karel Verstovšek - sicer profesor
latinščine na klasični gimnaziji. ON: Naprednjak dr. Franjo Rosina pa ga je takoj sarkastično zavrnil: ROSINA: Vam, konservativcem, gre vedno vse prenaglo. VERSTOVŠEK: V politiki se ihta nikoli ne obnese. Gospod major! Prejle, ko ste me
poklicali v vojašnico in ko sem na vašo željo oficirskemu zboru izjavil, da
ravnate po nalogu Narodnega sveta, sem kar rdel od zadrege. Naš Svet vas ni
nikoli pooblastil za vojaški udar. MAISTER: Vi bi se z Nemci najrajši kar diplomatsko pogovorili, kaj? VERSTOVŠEK: In potem - o Jezus! - sklicevali ste se celo na jugoslovansko vlado.
Kakšne zveze pa že imamo z Narodnim viječem v Zagrebu, prosim vas?
Nobenih! MAISTER: Mislite, da bi se nemški oficirji sicer vdali? VERSTOVŠEK: Laž ima kratke noge, gospod major. ROSINA: Kakorkoli že - Maister je presekal gordijski vozel. Mi politiki ga nikoli ne
bi razvozlali. (telefon zvoni. Verstovšek dvigne slušalko.) VERSTOVŠEK: Sedež Narodnega sveta... koga želite?... majorja Maistra?... da,
tukaj je. MAISTER: Kdo kliče? VERSTOVŠEK: Mestno poveljstvo. Neki generalštabni polkovnik iz Gradca bi rad
govoril z vami. MAISTER: Aha, je že tu, njihov odgovor na mojo potezo. ROSINA: Se greš šah ali kaj? MAISTER (telefonira): Jawohl, pri telefonu. Res, Oberst Ullmann, Maribor sem
razglasil za Slovensko posest... S kakšno pravico? V imenu jugoslovanske
vlade v Zagrebu... Žal, gospod polkovnik, imam polne roke dela... če želite,
se potrudite kar sami k meni... v Narodni dom, seveda. Pričakujem vas,
gospod polkovnik, (odloži slušalko) ROSINA: Kaj hoče?
MAISTER: Razveljaviti prevrat, kaj drugega! ROSINA: Razveljaviti? Kako si to predstavlja?v
MAISTER: Enostavno. Po Dienstregelmentu! Štabni polkovnik je, jaz pa le major. ROSINA: Avstrijski polkovnik, ne slovenski! MAISTER: Vojaki, vzgojeni v strogi avstrijski disciplini, tega ne razlikujejo. Pokorili
se bodo višjemu. ROSINA: Prekleto!
VERSTOVŠEK: In vi ste ga še poklicali sem, v Narodni dom! MAISTER: Bolje, da se z njim pomenim tu. Na seji, ki jo je Holik sklical ob enajstih
na mestnem poveljstvu, bi obveljala samo še subordinacija. VERSTOVŠEK: Saj sem vedel! Quidquid agis, prudenter agas et respice finem. ROSINA: Kaj se venomer zaganjate v Maistra! Potegnil je meč iz nožnice. Hvala
bogu, bilo je vsaj nekaj, četudi ni uspelo.
Politiki pa le govoričimo in se ne moremo dokopati do kakršnegakoli dejanja. VERSTOVŠEK: Oprostite! Kaj nismo od Nemcev izsilili imenovanja slovenskih
okrajnih glavarjev? Samo s političnim pritiskom, prosim! Ne z mečem. ROSINA: Ker se Nemci boje, da bi sicer mesto ne dobilo hrane s podeželja. Samo
zato. VERSTOVŠEK: Sčasoma bi nam prepustili tudi pošto, sodišče, občino. Zdaj smo jih
razdražili. Z vojaškim udarom smo vse pokvarili.
1015
MAISTER: Kaj bi s temi očitki! Polkovnik Ullmann bo vsak čas tu. Treba bo nekaj
ukreniti. ROSINA: Ukreniti, da. Toda kaj? VERSTOVSEK: Imamo sploh kakšno možnost? MAISTER: Mislim. ROSINA: Da ubranimo prevrat?
MAISTER: Da. Narodni svet naj me pri priči imenuje za generala. VERSTOVSEK: Kaj ste rekli? ROSINA: Za generala? Si znorel? MAISTER: Resno mislim. Ali pa hočeta, da polkovnik Ullmann prevzame komando
nad slovensko Štajersko? ROSINA: Toda, Rudolf! MAISTER: Višina čina bo odločala. Saj sem že povedal: Ullmann je polkovnik - jaz
samo major. VERSTOVSEK: Razumem, razumem. Toda gospod major - sine ira et studio - kaj
bi ne bilo dovolj podpolkovnik? Ali pa vsaj polkovnik? MAISTER: Ne! Le general lahko polkovnika užene v kozji rog. VERSTOVSEK: Vendar general? Česa takega v slovenski zgodovini še ni bilo. MAISTER: Ni mi do časti, verjemita mi. Toda drugega izhoda nimamo. ROSINA: Maister ima prav. Zakaj pa bi Slovenci ne imeli generala? Ne samo zaradi
Ullmanna. Tudi vojaki bodo bolj zavzeti, če jim bo komandiral general. VERSTOVSEK: Samo - kako zagovarjati to v Ljubljani, pred slovensko vlado? ROSINA: Včeraj so vas imenovali za ministra v tej vladi. Boste že kako uredili. VERSTOVSEK: Sem poverjenik za uk in L>ogočastje. Imenovanje generalov ne
spada v moj resor. Sploh ne vem, kako se takšna reč izpelje. ROSINA: Res, kako se pravzaprav povzdigne koga v generala? MAISTER: Povsem preprosto. Napišita mi pooblastilo. ROSINA: Dekret? MAISTER: Tako je. In podpišita. ROSINA: To je vse? MAISTER: Vse.
ROSINA: Znate tipkati, gospod predsednik?
VERSTOVSEK: Jaz? Ne. Vi ste advokat, spoznate se na formuliranje pogodb. ROSINA (začne tipkati): Torej, Rudolf, začni. A ne prenaglo. Strašno slabo tipkam.
ONA: Generalštabni polkovnik Ullmann, ki se je kmalu zatem pojavil s svojim
adjutantom, se je začuden zazrl v Maistrovo imenovanje za generala. ON: Ich sehe, hier habe ich nichts zu suchen!
ONA: Vidim, da nimam tu kaj iskati - je dejal, salutiral in se vrnil v Gradec. ON: Toda nemški veljaki se niso hoteli kar tako posloviti od oblasti. ONA: Ker so se Mariboru že približevali transporti sestradanih vojakov, ki so se
vračali s fronte domov, so Nemci Narodnemu svetu ponudili svojo pomoč. ON: Predlagali so ustanovitev lastne brambne čete, ki bi naj ščitila mesto pred
drznimi plenilci. ONA: Maister se je zavedal, da se s svojimi maloštevilnimi četami ne bo mogel upreti
nevarnosti. Zato je privolil. ON: Tako so mariborski Nemci osnovali Schutzwehr. ONA: Slovenci so jo imenovali kar Zeleno gardo - zaradi zelenih trakov, ki so jih ti
brambovci nosili na kapah. ON: Predvsem pa jih je občina dobro plačevala. Zato je Schutzvvehr že v nekaj dnevih
Fran Žižek
1016
prerasel število Maistrovih vojakov. Obstoj slovenske vojaške oblasti je postajal
iz dneva v dan bolj kritičen. ONA: Šestega novembra sta se Maister in dr. Rosina odpeljala v Ljubljano. Upala
sta, da jim bo novo ustanovljena slovenska vlada poslala vsaj kakšno stotnijo
vojakov na pomoč. ON: Toda polkovnik Ulmanskv, poverjenik za vojsko, ju je zavrnil, češ da se za
Maribor ni treba bati. Na mirovni konferenci v Parizu bodo zavezniki Jugoslaviji
tako in tako prisodili vse ozemlje, ki ga bodo Slovenci zahtevali. ONA: Ogorčena nad takšno kratkovidnostjo sta Maister in dr. Rosina zapustila
vladno palačo. ROSINA: Vrag vzemi takšno vlado! MAISTER: Škoda, da sva sploh prišla. ROSINA: Kaj misliš, Rudolf? Bomo še zmogli? ON: Naslednji dan, sedmega novembra 1918, so se predsednik in podpredsednik
Narodnega sveta ter Rudolf Maister posvetovali, kaj naj ukrenejo.
2. OKLIC MOBILIZACIJE
ROSINA: Vi, gospod profesor, ste vendar član slovenske vlade. Vi jim najlaže
dopoveste. VERSTOVŠEK: Saj me ne poslušajo. ROSINA: Seveda, gospodom v Ljubljani rojijo drugačne misli po glavah. Pred
ogledali si pomerjajo nove frake in cilindre ter se vadijo za diplomate. MAISTER: Mi v Mariboru pa čepimo na sodu smodnika. VERSTOVŠEK: Nuda veritas.
MAISTER: Že zdaj premore Zelena garda več oficirjev kot jaz vojakov v kasarnah. VERSTOVŠEK: Kaj pa stotnija povrnjencev, ki ste jo pravkar prestregli na postaji? MAISTER: Oddelek ljubljanskega strelskega voda iz Ennsa, mislite? ROSINA: S svojimi krivci za kapami se kar korajžno postavljajo po mestu. MAISTER: Samo, kako dolgo? In zakaj? VERSTOVŠEK: Pro patria. MAISTER: Nikar, gospod profesor. Kaj pa kranjske Janeze briga Štajerska? Vojne
so do grla siti. Ne, ne! Severne mejnike naše domovine lahko postavljajo le
tukajšnji domačini - in nihče drug. ROSINA: Domačini! Kje so ti domačini? Nikjer jih ne vidim. MAISTER: Potem jih pač mobilizirajmo. VERSTOVŠEK: Koga naj mobiliziramo? MAISTER: Kmete, gozdarje, obrtnike in vinicarje. Fante in može s Pohorja in iz
Slovenskih goric, z Dravskega polja in izpod Boča. Skratka: ljudstvo Štajerske. ROSINA: Mobiliziramo naj? Mi? MAISTER: Usoda dežele je zdaj v naših rokah. Zato smo vendar tu, da nekaj
ukrenemo, hudiča! VERSTOVŠEK: Toda - general - mobilizacijo sme razpisati samo vlada. ROSINA: Tako je. Kdo pa smo že mi - mariborski Narodni svet. VERSTOVŠEK: Ljubljana bo gotovo proti. MAISTER: Njena oblast na srečo ne seže do Maribora. Sicer pa - smo jo morda
. vprašali, če smemo napraviti prevrat? ROSINA: Res je. Kaj mislite, gospod predsednik? VERSTOVŠEK: Pro et contra.
1017
KRALJA MATJAŽA DAN
Fran Žižek
MAISTER: Če imate pomisleke, bom mobilizacijo razglasil kar sam, v svojem imenu. VERSTOVŠEK: Dobro premislimo, gospoda. Mobilizacija ni le oglas v časopisu:
Slovenski fantje, pušeljc za klobuk, zglasite se v kasarni! To je draga reč. MAISTER: Če lahko Nemci vzdržujejo Zeleno gardo, bomo verjetno zmogli tudi mi
naše vojake. VERSTOVŠEK: Nemci jemljejo denar iz občinske blagajne. Kaj pa imamo mi?
Prazne žepe. MAISTER: Rosina, predsednik slovenske hranilnice si, ne/ ROSINA: Misliš, da bi hranilnica...? VERSTOVŠEK: ... posodila? MAISTER: Zakaj pa ne? VERSTOVŠEK: Se sploh zavedate, koliko denarja bo treba? Za propagando,
preskrbo? MAISTER: Kakšen milijon kron. ROSINA: Dobro, Rudolf. Dobil boš toliko denarja, kolikor ga boš potreboval in
kolikor ga je v blagajni. VERSTOVŠEK: Ampak, gospod doktor! Kako bomo ta denar vrnili? ROSINA: Denar je slovenski, ne? Če bomo z njim rešili Maribor in mejo, se bo
stokrat obrestoval. Če pa izgubimo Štajersko, bo hudič pobral ne samo nas,
temveč tudi naš denar. MAISTER: Se še pomišljate, gospod doktor? VERSTOVŠEK: Bodi. Salus populi - suprema lex. MAISTER: No, torej. Sestavil bom oklic.
3. VELIKI NAČRT
ONA: Torek, dvanajstega novembra.
ON: Točno opoldne je general Maister na glavnem mostu pozdravil že svoje prve
nabornike. ONA: Iz Celja sta prispeli dve četi vojakov, ki sta strumno defilirali mimo generala
v artilerijsko vojašnico na desnem bregu Drave. ON: Večinoma pripadniki 87. celjskega pešpolka, ki so se pravkar vrnili s soške
fronte. ONA: Pa tudi precej dijakov, ki doslej še nikoli niso imeli puške na rami, je korakalo
z njimi. h daljave se zasliši pesem Mi smo fantje, smo vsi soldatje, vsi za Maistrom pojdemo
ON: Prav ta dan je Marburger Zeitung priobčil senzacionalno novico:
ONA: Cesar Karel strmoglavljen!
ON: Ostmarka oklicana za republiko!
ONA: AnschluB - združitev z Nemčijo je le še vprašanje časa!
ON: In s starodavnega Rotovža je že zaplapolala frankfurterica - zastava nemškega
rajha. MAISTER: To mi bodo gospodje plačali. ONA: ... je rohnel Maister v pisarni obmejnega poveljstva. CVIRN: Hočejo nas preplašiti z veliko Nemčijo! ON: .. .je pripomnil Franjo Cvirn, ki ga je Maister pred nekaj dnevi imenoval za
komandanta mesta. MAISTER: Tako je, Zverin.
1018
1019
KRALJA  MATJAŽA DAN
ONA: ... Maister je Cvirnovo ime kar poslovenil.
MAISTER: Tako je. Mislijo, dajo bom zaradi 60 milijonov Nemcev, s katerimi bi se
radi združili, kar pobrisal iz Maribora. Prekleto se motijo! ŠKABAR: Nikar se ne razburjaj zavoljo tega. ON: ... ga je poskušal pomiriti podpolkovnik Avgust Škabar. ŠKABAR: Povabil si naju, da nama nekaj pokažeš. MAISTER: Saj res, Škabar. (razgrne zemljevid) Torej prijatelja, zdaj si jo le oglejta,
to našo ljubo domovino. Že v začetku tega leta, ko še ni nihče verjel v razpad
Avstro-ogrske, sem v tole specialko vrisal njene meje. SKABAR: Zedinjena Slovenija. Poglejte, Cvirn! CVIRN: Poznam. Poleti, ko sem bil na dopustu, mi jo je pokazal. MAISTER: Že 1865 so naši očetje prav tu, v Mariboru, postavili njen politični
program. Štajerci in Kranjci, Korošci in Primorci, dotlej ločeni po kronovinah,
se naj združijo v enoten slovenski narod. Zdaj je končno napočil - kralja
Matjaža dan. ŠKABAR: Na Primorskem so Matjaža že prehiteli Lahi. In kako smo Primorci hiteli,
da bi se z romunske fronte pravočasno vrnili domov. Ko smo s transportom
prišli v Maribor, smo izvedeli žalostno novico: brezdomci smo. CVIRN: Angleži so krivi. Dovolijo Lahom prisvajati si našo zemljo samo zato, ker so
se jim med vojno pridružili. MAISTER: Krivi so naši kratkovidni voditelji. Če bi se med vojno naši politiki
pravočasno povezali s slovenskimi oficirji, bi do tega nikoli ne prišlo. ŠKABAR: Res je, in jaz, Istran, bi morda zdaj postavljal mejnike na Primorskem
prav tako, kot jih ti, Rudolf, postavljaš tu na Štajerskem. MAISTER: Trst in Gorica sta, žal, izgubljena. Toda Maribor in Celovec, vsaj ta dva
mejnika še lahko rešimo. CVIRN: Celovec? Mi? MAISTER: Seveda mi. Po mobilizaciji, ko bom imel dovolj vojakov, bom takoj
zasedel našo narodnostno mejo. Tule (pokaže na karti) od Prekmurja, preko
Kozjaka, Gospe svete tja do Žile. Zdaj je čas. Nemci so še omotični od poraza.
Ne morejo se upirati. Zato sem vaju povabil, da se o tem pomenimo. CVIRN: Rudolf, upam, da me ne boš imel za defetista, če ti povem... MAISTER: Misliš, da bi defetistu zaupal poveljstvo mesta? CVIRN: Na dopustu, poleti, sem ti obljubil, da ti bom pomagal, ko boš zavzemal
Maribor. Prvi november sem, žal, zamudil... MAISTER: Ne očitam ti, ker si prišel nekaj dni pozneje. CVIRN: Pot iz Pulja se je neznansko vlekla. Le težko sem si s konjsko vprego krčil
pot skozi vojaške kolone. MAISTER: Kaj mi hočeš povedati? CVIRN: Poklical si naju na posvet. Toda - kot zdaj stoje stvari, bi ne bilo bolje, če bi
se pogovarjali o skromnejših načrtih? MAISTER: Kakšnih skromnejših načrtih? CVIRN: No, tale tvoj veliki načrt o Zedinjeni Sloveniji prepustimo rajši politikom in
diplomatom. Mi smo vojaki. Naša dolžnost je, da branimo teritorij, ki ga
obvladamo. MAISTER: Ne, Zverin! Potreben nam je veliki cilj. Tako potreben kot mornarju
zvezda severnica v noči. Šele veliki cilj nas prav usmerja, nam narekuje taktiko
in strategijo. Nam narekuje postopnost nalog, ki jih moramo opraviti, da ga
dosežemo. CVIRN: Kaj ni dovolj, če Slovencem ohranimo Maribor in Štajersko.
1020
MAISTER: Ne, prijatelj! To ni dovolj. Severni mejniki naše domovine - od Prek-murja do Koroške - to je naša naloga. Od nas pričakujejo ljudje, da jih osvobodimo. Poglej, kaj mi pišejo iz Prekmurja: Blagovolite nam v nevarnosti roko podati. Drugače se bomo za večno potopili.
CVIRN: Toda pomisli, Rudolf - zasesti celo narodnostno mejo - koliko vojaštva bo treba za to.
MAISTER: Samo dva, tri dni še počakaj, da se izteče mobilizacija...
CVIRN: Če ljudje zvedo, da celo Ljubljana nasprotuje mobilizaciji, kdo se bo odzval?
MAISTER: Prišli bodo! Le verjemi mi, Zverin. Prišli bodo...
4. TRANSPORT DALMATINCEV
ONA: 17. november zgodaj zjutraj.
ON: Kljub temu, da je nedelja, je mestni poveljnik Franjo Cvirn že navsezgodaj
v svoji pisarni. ONA: Okoli devetih privihra general Maister. MAISTER: Zdravo, Zverin! CVIRN: Dobro jutro, general. MAISTER: Kaj novega? CVIRN: Običajna negotovost. MAISTER: Pokliči mi Ljubljano. CVIRN: Ljubljano? Koga želiš?
MAISTER: Poverjenika za narodno obrambo. Doktorja Pogačnika. CVIRN: Pogačnika? Se nisi skregal z njim zavoljo mobilizacije? MAISTER: Ne vprašuj toliko. Nujno je. CVIRN: (dvigne slušalko): Hej, dečko, tu stotnik Cvirn. Zveži me z Ljubljano,
z deželno palačo. Boš že našel... Poverjenika za obrambo, doktorja Pogačnika
(odloži slušalko). Dežurni bo takoj pozvonil, ko dobi zvezo. MAISTER: Upam, da ga je jeza že minila. CVIRN: Pogačnika? MAISTER: Današnja novica ga bo potolažila. Potolažila in presenetila.
Pravkar sem na postaji zadržal transport 1200 do zob oboroženih mož. CVIRN: Naših? MAISTER: Sedemintrideseti dalmatinski strelski polk iz Salzburga. Vračal se je
domov v Zadar. CVIRN: V Zadar? MAISTER: Njihov komandant, kapetan Mikulič, mi je povedal, da jih bodo tam
demobilizirali. Vendar vojaki se boje. Zdaj v Dalmaciji ni kruha ne zaslužka
zanje. CVIRN: Zadržal si jih? Potem smo rešeni. MAISTER: Rekel sem Mikuliču: Že jutri boste v imenu slovenske vlade zasedli
Celovec in Beljak. Samo Ljubljana naj še prej potrdi. CVIRN: Dalmatince nameravaš poslati na Koroško? MAISTER: Tako je. Vidiš, moj veliki načrt se uresničuje. Že jutri bo celovški zmaj
ovit v slovensko trobojnico. (telefon zazvoni. Cvirn dvigne slušalko.) CVIRN: Ljubljana? Zvezo imaš. (da slušalko Maistru) MAISTER:  General Maister pri telefonu.  Gospod poverjenik? Kako? Ga ni
v pisarni?... seveda vem, da je nedelja. Pa ga pokličite domov...
Ne smete ga motiti? Vraga, nujno je. Moram se pogovoriti z njim. Sporočite mu.
Fran Žižek
1021
KRALJA MATJAŽA DAN
da ga bom poklical čez eno uro. (trešči slušalko na vilice) V nedeljo ljubljanska gospoda seveda počiva!
CVIRN: Na srečo.
MAISTER: Kako, na srečo?
CVIRN: Ker boš lahko še premislil.
MAISTER: Kaj naj bi premišljeval?
CVIRN: Dalmatince pošiljati na Koroško - ko jih krvavo potrebujemo tu, v Mariboru. Kasarne so nam skoraj prazne.
MAISTER: Prazne? Kaj pa Celjani? In nekaj tistih Srbov, ki smo jih zadržali.
CVIRN: Komaj za najbolj nujne straže so. Na železniški postaji, v municijskem skladišču, tu, na okrajnem glavarstvu... Zelenci pa se vedno bolj hršijo.
MAISTER: Kmalu jih bom razorožil.
CVIRN: S temi nekaj ducati, kar jih še imamo?
MAISTER: Potrpi. Naj se izteče mobilizacija.
CVIRN: To bo jutri, general. Že jutri, osemnajstega novembra! Slovenskih vojakov pa od nikoder.
MAISTER: Glavno je, da smo tukaj mi. Edino organizirano vojaško vodstvo v Sloveniji.
CVIRN: Brez vojaštva.
MAISTER: Toda vemo, kaj hočemo. To je najvažnejše. Kaj pa ima Koroška? Predsednik celovškega narodnega sveta, Smodej, samo pridiga. Z navdušujo-čimi govori in pozivi ljubljanskim študentom se Koroška ne da osvoboditi. Sami Korošci pa so premehki, da bi kaj podvzeli na lastno pest. Saj jih poznaš - oba sva služila v Celovcu - sama pesem jih je.
CVIRN: Saj je že Franjo Malgaj s svojimi Celjani na Koroškem.
MAISTER: Komaj v Mežiški dolini. In prešibak, da bi vkorakal v Celovec.
CVIRN: Rudolf, rotim te. Premisli!
MAISTER: Usodno bi bilo, če bi se obotavljal.
CVIRN: Kaj pa, če Pogačnik odkloni?
MAISTER: Ga boš že znal pregovoriti.
CVIRN: Jaz?
MAISTER: Da, ti. Nimam časa, da bi čakal, kdaj se bo gospod poverjenik blagovolil dvigniti iz postelje.
CVIRN: Kam se ti mudi?
MAISTER: Vozil se bom po mestu, v odprtem avtomobilu, od kasarne do kasarne.
CVIRN: Nevarno je.
MAISTER: Če me Nemci kakšno uro ne vidijo, že stikajo glave in natolcujejo, da sem pobegnil.
5. PREBUJENO LJUDSTVO
ONA: Dan se je naglo postaral in prevesil v večer.
ON: Predstavljajte si Maistrovo stanovanje na Meljski cesti številka enajst.
ONA: Generalova žena Marija je povabila polkovnika Škabarja na večerjo.
ON: Prišel je tudi mestni poveljnik Cvirn. Zal s slabo novico.
MAISTER: Ne! Tega ne verjamem! To kratko malo ni mogoče.
CVIRN: Žal, Rudolf.
MAISTER: Si osebno govoril z doktorjem Pogačnikom?
CVIRN: Kot si mi naročil. Rekel je: »O tako važni zadevi ne morem sam odločati.
Moram vprašati še druge člane vlade.« Zato sem tako pozen - kajti šele pred
eno uro sem zvedel, kaj so sklenili. MAISTER: ... Naj dalmatinski polk pošljemo kar lepo domov? CVIRN: Natančno tako. MAISTER: Kdo je tako odločil? CVIRN: Večina. Na predlog poverjenika za prehrano. MAISTER: Poverjenika za prehrano? Saj to je? CVIRN: Doktor Ivan Tavčar, da. MAISTER: Izključeno! Tavčar, naš najbolj zaveden in razgledan politik? Dobro ga
poznam. Kolikokrat sva v literarnem klubu debatirala o slovenstvu. CVIRN: Baje je rekel: Nimamo živil niti za ljubljanski garnizon. Kaj šele, da bi
prehranjevali vojsko na Koroškem. ŠKABAR: Gre za svobodo naroda, ta gospod pa misli na komis. MAISTER: Koroška je polna hrane. V Velikovcu in Beljaku so skladišča za soško
fronto. MARIJA: Prosim, gospoda, pogrnjeno je. MAISTER: Komu je zdaj še do večerje?
MARIJA: Res ni kaj posebnega. Saj veste, kaj se danes lahko kupi. MAISTER: Moj plašč! MARIJA: Ne boš večerjal? MAISTER: Na postajo moram. Sicer bo prepozno. CVIRN: Je že prepozno, Rudolf. MAISTER: Kako prepozno? CVIRN: Ko sem sporočil kapetanu Mikuliču odločitev slovenske vlade, je takoj
ukazal zatrobiti odhod. MAISTER: Dalmatinci so se odpeljali? CVIRN: Pred dobro uro. MAISTER: Prekleto! Enkratna priložnost - pa zapravljena. (Maister si naliva in
v dušku izpije) MARIJA: Ne pij na jezo. ŠKABAR: Za Primorsko zdaj še Koroška. CVIRN: Ko bi Dalmatince obdržali vsaj v Mariboru. MAISTER: Ti ljubljanski kratkovidneži! Ti politični liliputanci. MARIJA: Zbudil boš otroka.
MAISTER: To so napravili nalašč. Nalašč, ker sem predlagal jaz. CVIRN: Vse nam gre narobe. (od daleč se oglasi pesem) MARIJA: Slišite? ŠKABAR: (se ne ozira na Marijo): Kaj tej slovenski vladi res ni do Primorske, do
Koroške, do Štajerske? MARIJA: (prisluškuje): Pojejo. CVIRN: Spet kakšna pijana patrulja Zelene garde. Slavijo. Razumljivo - včeraj je
dunajski državni svet razglasil Maribor, pa tudi Ptuj in Celje z okolico za svojo
posest. ŠKABAR: Zelenci rastejo ko gobe po dežju. CVIRN: Mi pa vsak dan bolj kopnimo.
ŠKABAR: Jutri odide še teh nekaj srbskih ujetnikov, ki so strašili Nemce po ulicah. CVIRN: Mobilizacija nam je tudi spodletela. Mislili smo: možje bodo kar drli
v kasarne. Kot hudourniki s Pohorja, Kozjaka, iz Slovenskih goric. ŠKABAR: Danes se je prijavilo spet petdeset Primorcev. Ti ne bodo pobegnili.
Fran Žižek
1022
KRALJA MATJAŽA DAN
CVIRN: Razumljivo - saj nimajo kam.
ŠKABAR: Mogoče bom iz njih sestavil še bataljon.
CVIRN: Kaj bo bataljon proti celemu polku Zelene garde?
ŠKABAR: Moji fantje niso strahopetci.
MARIJA: Pst! Slovensko pojejo, ne slišite? Iz daljave se sliši pesem rekrutov
»Draga mati je prosila,
roke okol vrata vila,
plakala je moja mila:
Tu ostani, ljubi moj!« (Vaupotič plane skozi vrata) VAUPOTIC: Z važno novico.
VAUPOTIČ: Dober večer. Ne zamerite, da vdiram ob tej pozni uri. MAISTER: Spet s kakšno črno novico, Vaupotič? MAISTER: Torej? VAUPOTIČ: Tu so. MAISTER: Kdo je tu? VAUPOTIČ: Kdo? Rekruti. MAISTER: Kakšni rekruti?
VAUPOTIČ: Pripeljali so se z vlakom. Iz Prlekije. Pravkar. CVIRN: Poln vlak rekrutov? VAUPOTIČ: Dva. Dva vlaka. Prvi jih je pripeljal iz Ljutomera, preko Radgone in
Špilja. Drugi je prisopihal z ormoške strani. Lokomotive in vagoni v slovenskih
zastavah. MAISTER:vKoliko? Govori: koliko jih je? VAUPOTIČ: Rekrutov? Preko tisoč, morda celo dva tisoč. MAISTER: Tisoč slovenskih junakov! Juhej! ŠKABAR: Za cel polk!
VAUPOTIČ: Poglejte dol - na ulico. Pravkar korakajo v meljsko vojašnico. (sliši se zbor: »Zbogom, mati, ljuba zdrava, mati mi je očetnjava—) VAUPOTIČ: Jih vidite? Te naše fante - moje Prleke! MAISTER: Prišli so. Kaj sem ti pravil, Cvirn. Prišli so. CVIRN: Ob dvanajsti uri. ŠKABAR: Moj polk! Prvi slovenski polk. MARIJA: Na jok mi gre. Oprostite... MAISTER: Ljudstvo se je predramilo.
Bratje, v sedlo, vajeti v dlan,
Drava nas zove, Jadran rjove,
vranci naj skrešejo trde podkove.
Bratje, naprej.
(sliši se pesem. Naprej zastava Slave, na boj junaška kri...)
Konec recitala
1023