LIKVIDACIJA »DRUŠTVA UCITELJIC«. Z ozirom na novi uradniški zakon. ki predpisuje, da sme obstojati iz iste stroke in iste uslužbenske vrste samo po eno dru= štvo za vso državo, je bilo »Društvo učite* ljic« primorano likvidirati. Odbor se je na par sejah posvetoval o reorganizaciji dru* štva, izdelal novim zahtevam odgovarjajoča pravila ter sklical izredni občni zbor dne 14. junija tega leta. Na izrednem občnem zboru so navzoče članice soglasno sklenile, da spremenimo svoje dosedanje društvo učiteljic v »Društvo dom učiteljic«; tako bo dobilo društvo go* spodarski značaj in bo stopil smoter gradnje skupnega doma v ospredje. Kajti v pravila smo sprejele kot glavni namen društva: zgraditi dom za učiteljice, ki bo obsegal: stano* vanjske sobe za članice s popolno oskrbo ali brez oskrbe; dnevna prenočišča za učiteljice; gospodinjsko šolo za učiteljice in učiteljisčs nice. Nudil bo tudi oskrbo dijakinjam, učiteljskim hčeram ter oddajal prostore v društvene namene. Društvo bo še nadalje združevalo učiteljice vseh kategorij, zato vabimo ponovno vse, ki jim je ta prepotrebna ustanova na srcu, da pristopijo kot članice. Pravila bomo objavile takoj, ko bodo potrjena. Na podlagi novih pravil je bil' tudi raz* širjen odbor: Ang. Vode, predsednica; Vita Zupančič, podpredsednica; Anka Celnar, tajnica; Anka Levec, blagajničarka; Milena Bratina, gospodarica; odbornice so: prof. M. Skaberne, M. Polak, M Mehle, Jela Levstik, M. Lapajne, L. Kosova, E. Šotova; v nadzornem odboru so: J, Čuček in M. Sušnik. NA DELO ZA NAŠ DOM! Ko sem bil'a pred par leti v Pragi na ženskem kongresu, nas je povabilo društvo »Ustfedni spolek českych žen«, da si ogle* damo vidni, rekla bi materialni uspeh njego* vega dela: »Dom osamljenih žen«. To je lepa, velika stavba, sezidana za vdove, samske žene in sploh žene brez do ma, ki so ga pa tu v polni meri našle, dasi v drugi, novi obliki. Ko smo si ogledovale notranjost poslopja, so se odpirala vrata nekaterih sob in prijazni, zadovoljni obrazi so nas vabili, da vstopimo. Presenetila nas je individualna domač* nost sobic: lepa, starinska oprava v nekate* rih, v drugih zopet čisto bela — vse urejeno po lastnem okusu; a vsako okno krase cvetice. O isti udobnosti pričajo tudi drugi pro= stori: lepa jedilnica, knjižnica z bogato iz* biro leposlovnih in znanstvenih del, družabna soba, dvorana za razne prireditve (preda- vanja, sestanke, gledaliSke predstave in dr.) in slednjič lepa, z vsemi najnovejšimi sredstvi opreml'jena kuhinja. Poskrbljeno je za vso mogočo udobnost, tako, da stanovalke razpolagajo z električnim dvigalom, plinom, centralno kurjavo, lepo ordinacijsko sobo. In vse to za ceno 600 Kč (če ima samo eno sobo) Če pomislimo, da znaša povprečna pokojnina državne nameščenke 1200 Kč, vi» dimo kako brezskrbno 1'ahko žive te žene. Takrat je bilo nastanjenih v domu nekaj nad 100 oseb, med njimi 10 mož. Društvo je zidalo stavbo na dolg, država je dala le garancijo, občina pa zemljišče. Obedovale smo pri malih mizicah, vsa« kemu gostu je delala družbo ena domačinka. S kakšnim ponosom so govorile o tej svoji hiši, s kakšnim zadovoljstvom so opisovale življenje v njej! In največ je bilo učiteljic. Ko sem jih tako poslušala, mi je ostak v duši slika iz domovine: na bedni postelji tretjega razreda ljubljanske bolnice leži ko= leginja. Nikogar ni pri njej, saj je brez so* rodnikov, prijatelji in znanci pa — — pre* dolgo je že bolna. Naveličali so se. Nekaj časa me žalostno gleda, potem pa pravi: »Glej, tako umira naša učiteljica. V mladosti hodiš iz kraja v kraj, v eni vasi so slabši življenski pogoji za dušo in telo kakor v drugi. Nazadnje pa nimaš mesta, kamor bi položila glavo, da mirno umreš. Toda najhujša od vsega je ta strašna zapuščenost in osamelos1-.« Ze samo ta sliičaj me je prepričal o po= trebi skupnega doma. Kdo ga bolj potrebuje, kot me učiteljice?! Marsikatera pogreša vse svoje življenje najprimitivnejše udobnosti, družbe, razumevanja Sprva, ko je mlada, je to lahko; zaupanje v bodočnost, ki je delež vsake mladosti, jo drži pokonci. Toda koliko jih je, ki jim živfjenje izpolni nade? Mnogo več je ubitih duševno in telesno uničenih — ali ne bi bil vsem tem dobrodošel udoben, skupen dom, kjer bi mirno preživele čas po dovršenem službovanju? Tak dom je bil davna želja društva uči* teljic ter je stopilo definitivno v ospredje, ko so pred leti, ko je društvo praznovalo tridesetletnico svojega obstoja, zbrale in poklonile članice prve »kamne« svoji priljubljeni prvi predsednici Viti Zupančičevi. Misel o gradnji doma je našla med članicami dosti odmeva, pokojna tovarišica Gusti Kolnikova pa se ga je spomnila celo v svoji oporoki in kakor znano, je zapustila vse svoje znatno premoženje društvu, kot prispevek za dom. Sedaj, ko je na podfagi no= vega uradniškega zakona društvu učiteljic v njegovi dosedanji obliki zabranjen nadaljnji obstoj, bomo koncentrirale svoje sile v delu za čimprejšnje uresničenje tega, za se* daj našega poglavitnega smotra. Zato smo prekrstile naše društvo v »Društvo dom uči* tel'jic« ter prilagodile novemu smotru tudi pravila. Takoj v začetku prihodnjega šolskega leta bomo na prvem zborovanju svo« jim članicam predložile podroben načrt dela. Tovarišice, združimo vse naše sile v dosego našega smotra! Saj nam dom ne bo l'e v ma* terijelno korist, temveč bo tudi naše duhovno žarišče, saj nam bo omogočal veliko večji razmah v našem prosvetnem delu. Prirejale bomo lahko tečaje ne le v svrho lastne samoizobrazbe, temveč iz našega »doma« bomo lahko širile prosveto med najširše plasti na= šega ženstva. — A eno je nujno potjebno: da poživimo v nas zavest skupnosti. Vse za eno, ena za vse! A. Vode.