¦   *
|          Pridnost in lenoba.
š    ,         § 8. Delaj zadovoljno in veselo !
Ko bi kdo zastavil zastavico: V čem se loči pridni delavec od lenuha? bi se pač morala glasiti odgo-netka: Mcd pridnim in lenim človekom je zlasti ta razloček, da je pridni delavec vesel svojega dela in ga ljubi; lenuhu pa mrzi delo in ga sovraži.
S tem je pa že tudi odkazana pot, po kateri se najložje dospe do pridnosti: odločno odstranjajmo, kar nam greni delo in ga kaže v neprijetni luči; ob-ratno pa radi presojajmo to, kar nam zbuja veseljc do dela.
1.  Prva reč, ki nam krati veselje do dela, je neko naravno nasprotstvo, neka mržnja do dela, ki je že v človeški  naravi.   Delo je namreč kazen za greh, in ta lastnost dela se ne da nikjer  zatajiti.   Ne-kateri Ijudje so sicer že po svoji  naravi bolj   delavni nego   drugi;   vendar  tudi   tem   dobrim   ljudem   delo večkrat preseda, zlasti se jim  čestokrat   upirajo  ona dela, ki jih nakladajo stanovske dolžnosti.
Zoper tako* prirojeno lenobo ni drugega po-močka nego zatajevanje in premagovanje samega sebe. Pridnost je namreč že sama obsebi čednost, ker brez pridnosti ni tudi nobene druge temeljite čednosti. Ka-tekizem nas pa uči, da se čednost pridobi le tako, ako ,,se v dobrem stanovitno vadimo". Torej tudi pridnost zahteva stanovitnih vaj. Take vaje se morajo pa že zgodaj začeti. Že otroci naj se po svojih | močeh bore zoper lenobo in zložnost, in sicer s tem, I da redno in natanko opravljajo ona dela, katera jim odkazujejo starši in vzgojitelji. Mlad poležuh bode tudi star lenuh. Kdor se pa že v mladosti privadi pridnega dela, bode tudi pozneje delal z veselim srcem.
2.  Mnoge odvrača od pridnosti misel, da je delo poniževalno, da so zato nesrečni,  ker morajo dclati, ter javkajo:  ,Zakaj je nas Bog   tako  kaznoval, da se moramo mučiti z delom" itd.
f
— 115  -                       .         ¦'„¦•.
Tako mišljenje je zelo napačno. Nobeno pošteno delo ni sramotno, naj si bo še tako preprosto in niz-kotno. Vsak delavec, tudi v najnižjem stanu, je vreden spoštovanja in časti, ako zvesto in vestno opravlja dolžnosti svojega stanu. Pomislite vendar: Ali si je Jezus Kristus, Kralj nebes in zemlje, kdaj kaj izbiral med opravili? Ali ni vselej opravil kar vsega od kraja, kar sta mu nalagala njegova Mati in njegov rednik in kar je zahtevalo njegovo poslanstvo na zemlji? Vsako delo stori radovoljno in natanko, nobeno mu ni prenizkotno, nobeno preslabo. Nikdar ni rekel: ,.To je preslabo, to ni zame, to ni mene vredno." Tudi pozneje v svojem javnem delovanju ni noben-krat vprašal: ali je delo poniževalno, marveč rado-voljno je storil vselej vse, kar je bila volja božja. Gobavca, ki se ga je vse balo, se je dotaknil z roko in ga ozdravil. Pri zadnji večerji je s svojimi božjimi rokami, ki vzdržujejo vesoljstvo, umival noge svo-jim apostolom, preprostim ribičem; poklekne celo k nogam svojega izdajalca! Kralj vseh kraljev oprav-lja delo, ki je namenjeno najslabšemu hlapcu pri hiši !
Res, tudi mi si ne bomo nikdar pridobili prave pridnosti, ako ne bomo zadovoljni z onim delom, ki nam ga je odločila božja previdnost. Pa še več za-htevam: ne le zadovoljni bodimo, marveč veseli, na-vdušeni, ponosni! Ponosni bodimo na svoj stan in navdušeni za opravila, ki jih zahteva od nas! ,,Uče-nec sem!" naj ponosno reče že abecedar, nnebeški Kralj tako hoče, zato se hočem zelo pridno učiti." ,,Dijak sem", naj se ponaša bolj odrasli učenec; ,,božja naredba je odločila tako, s pridnim učenjem in lepim vedenjem si hočem nakloniti božjo ljubezen." — S ponosom se naj kmet potrka na prsi: ,,Kmet sem! Kot kmet poštenjak hočem živeti in umreti!" — Ponosno naj se zaveda posel in delavec: ,,Pose!sem! delavec sem! Bog je tako hotel, in tudi jaz hočem fako! Vesel sem svojega stanu." — Celo pastirček naj ponosno poje pri svoji čredi: ,,Pastirček sem po božji volji; veselo žvižgam in pojem; rad bi vedel, kdo bi me prekosil!"
. 8<*
.      ¦-     ¦''                                                 — 116 —
Tako naj bi ravnali vsi po vrsti; vsakdo bodi zadovoljen s svojim stanom, celo ponosen in navdušen za to, kar je: potlej pojde dobro in urno izpod rok slehrno delo.
3.  Večkrat se človeku pristudi delo zato, ker je naporno, težko.
Tukaj je lahko dvojno tnogočc: ali je delo res pretežko in presega delavčeve moči, ali pa je delavec preboječ in se mu le zdi, da je pretežavno njegovo delo, ker se prevcč smili — sam sebi.
Ako je delo res pretežko, nam veleva pamet, da si preberimo ter izvolimo to, za kar smo zmožni. Starši in vzgojitelji bi morali modro presoditi zmož-nosti svojih gojencev ; pa tudi spoznanje samega sebe je tu prepotrebno. Le prerado pa se zgodi, da smo preveč boječi in nezaupni, ker nam lenoba rada slika delo pretežko, dasi v resnici ne presega naših moči. Pri težavnih delih je dobro, da si ne predstavljamo kar vsega dela hkrati, marveč si ga razdelimo ter se pogumno lotimo prvcga oddelka in napredujemo ve-selo dalje do druzega, tretjega itd. Dijak naj si ne ogleduje vse dolge lestve tja do osme šole, marveč najprej naj se pogumno in veselo loti prvega razreda in ko je z dobrim uspehom dovršil tega, naj ga šele začne skrbeti drugi itd. Pa tudi vsch zahtev enega razreda naj si ne stavi hkrati pred oči, marveč z vso vnemo naj se loti naloge enega dne — to naj iz-vrstno izvrši in tako naj nadaljuje dan na dan. pa bo . gotovo čimdalje bolj vesel svojega vrlega delovanja. Slično naj ravnajo tudi drugi delavci. Tu velja pre-govor starih Latincev: ,,Divide et impera — Razdeli si in vladaj!"
4.  Veselje do dela nam jemlje  ludi  bojazljivost, da naše delo ne bo imelo uspeha. Vsled člo-veške slabosti ali božje  naredbe se nam   večkrat pri-meri v življenju,  da ne   dosežemo tega,  za  kar smo se trudili. Godi se nam gostokrat, kakor sv. Petru, ki je potožil Gospodu:  nVso noč smo lovili, pa ničesar nismo ujeli!"
Nevarnost je tu res velika, da nam ne bi ne-uspehi ukratili  vsega  poguma in veselja do dela.   Pa
— 117 —
moder človek si zna pomagati. Najbolj ga tolaži misel, da naše delo ni nikdar zastonj, ako ga opravljamo iz dobrega namena. Bog ne gleda na uspehe, marveč na našo dobro voljo in naš naporni trud. Svet vpo-- števa le uspehe, za delo kot tako se ne zmeni; Bog pa plačuje le delo, če ne že tukaj na zemlji, pa go-tovo tam v večnosti. Bogoljubni človek se tudi po neuspešnem trudu zopet povrne k delu in utolažen vzklikne, kot nekdaj sv. Peter: ,,Oospod, na tvojo be-sedo zopet vržem mreže na lov!"
5. V obče pa opazujemo, da se Ijudje tembolj plašijo dela, čimbolj zanemarjajo sami sebe in čimmanj se trudijo za pravo popolnost.
Skrbimo za čisto srce, kcr le Človek, ki ima mirno vest, more biti istinito vesel. Kdor pa je sploh zadovoljen in vesel, bode gotovo tudi vesel pri svo-jem delu. Trudimo se za krščansko popolnost in iz-oliko sploh, posebej pa se učitno, da bomo res izurjeni in spretni v delih svojega poklica, ker vsako polovičarstvo posebno nasprotuje pridnosti. Delajmo temeljito, ker površno in hlastno delo ne more dati delavcu pravega veselja. Končno moram poudar-jati še to, da nas bo delo tembolj veselilo, čimbolj bomo spoznali njega plemenitost, dolžnost in korisi — kar ravno želi doseči ,,Angelček" s temi-le se-stavki.                                *
Podobica Matere božje. Blaženi župnik lvan Vianney je hodil s svojim starejšim in močnejšim bra-tom Francem v vinograd zemljo okopavat. Hudo se je zdelo pridnemu dečku, da ne more pri delu do-hajati močnejšega brata. Nekega dne pa vzame s seboj podobico Matere božje, ki jo je bil dobil v samo-stanu v dar, in predno se začne delo, jo položi ne-koliko stopinj pred seboj na tla, v srcu pa moli, naj mu pomaga Ijuba Mati božja, da bode mogel vedno dohajati brata. Kadar je prikopal do podobice, jo je zopet za nekaj stopinj naprej preložil. Molitev in tnisel na Mater božjo je pomagala. Zvečer je skoro nevoljen pripovedoval France doma, da ni mogcl pre-hiteti svojega brata.
Nepremagljiva vztrajnost.   Neki mož je opa- ^ zoval   mravljo,   koliko   se je  trudila,   da   bi   donesla   1 trščico   navrh   s\ojega   domovja.   Trščica  pa  je   bila    1 večja nego mravlja ter ji je zopet in  zopet  odpadla. Vkljub   temu je vselej   zopet   pobrala   težko   breme. Devetindvajsetkrat   je   že   prinesla   trščico   do   vrha; ravnotolikrat se je zopet zavalila s svojim  bremenom po strmini.   —   Že je mislil  mož,   da  bode  utrujena živalca opustila  svoje  neuspešne  poizkuse;   pa ni se dala oplašiti.   Tridesetič pobere svoje breme, in glej, zdaj ga res prinese navrh mravljišča.
Jako izpodbudno je opazovali vesele živalt — delavke. Kako veselo si n. pr. ptičice iščejo in nabirajo hrane; s koliko vnemo si znašajo in grade svoja gnczda; pa kako temeljito je to njih delo, — kako umetna in dovršena so mnoga gnezdcca! - Kdo ne bi strmel, ako opazuje pridne čebele, kako veselo brne po dišečem ajdovem cvetju, s kako ra-dostjo prinašajo domov sladko breme in s koliko vnemo opravljajo v panju domača opravila! — Ali poglej bistre konjiče; kar vidi se jim, kako so veseli, ko jih hlapec naprega, in komaj čakajo, da se oglasi voznikovo geslo: ,,hi!" In — kako zvonko zapekečejo podkve, kako se pokadi prah za njimi po cesti! — Opazuj lovskega psa, s kako vnemo opravlja svoj lovski posel, ako je res ,,pridna živalca". O pasjih lenuhih pa pravi pregpvor: ,,Žalostno je, če je treba psa nesti na lov!" Žalostno je tudi, če je treba delavca siliti in priganjati k delu.
Vojaška godba. Kako močna opora je veselje, vidimo pri vojakih. Naj so vsled dolgih in napormh vaj še lako utrujeni, vendar kakor nanovo poživljeni veselo korakajo dalje, ko se oglasi godba Bridka jc za vojake ura, ko je treba v boj in se sprijazniti z mislijo, da morda gredo v smrt. Pa nbanda" zaigra veselo koračnico, in pogumno planejo na sovražnika, hit^ v smrionosni ogenj!
Naši pridni  delavci   po  gozdih,  njivah   in   trav-nikih pa si znajo godbo nadomestiti z veselim petjem in si tako lajšati in  slajšati   težko in trpko breme na-    ¦ pornega dela.             _________                                      I