List 33. Gospodarske stvari. Pisma do naših gospodarjev. Piše Fr. Povše. Dovolite, dragi mi rojaki, da se oglasi tudi še le mlad delavec na lepem in širokem polji gospodarske učenosti. Naj bode mi dovoljeno najprvo, da dokažem; da je zel6 napčna misel tistih, kteri menijo, kmetovanje je kmetovanje, k temu ni treba šole itd., dovolj je, ako delamo tako, kakor so delali naši predniki. Že to, da potrebuje dandanes kmetovavec več prihodkov kakor nekdaj, je dokaz, da mora več pridelovati kakor so pridelovali predniki naši. Vsaka vednost se čedalje bolj razvija, in tako se mora tudi kmetijska razširjati. Pred nekimi leti je umno kmetovanje še zelo spalo pri nas, zdaj so se začeli ljudje dramiti, in upati smemo, da bode čedalje več umnih gospodarjev. In ravno naši ljubi slovenski domovini je posebno treba umnega kmetijstva; naša zemlja ni slaba, tudi mokrote po dežji ima (saj kranjska) dovelj, ki je je treba, da rastline spešno rastejo. 1. Nekaj o zemlji sploh in o znanji podnebja [klimatologii.') Beseda zemlja pomeni marsikaj. Tako pravimo zemlja velikemu svetu (mundus) in prsti našega polja. O tej poslednji pomembi hočem besedo zemlja rabiti. Zemlja, kakor je znano, ni od nekdaj; ali ona je postala po razpadu kamenja. V zemlji ne nahajamo le rudnine, temuč tudi organične stvari, to je, ostanke od živalstva in rastlinstva. Zemlja je težka (debela) ali lahka (rahla) ; tako imenuje priprosti kmetovavec zemljo. Kmetovavec mora zemljo dobro poznati, da v6, ktere rastline na tej, ktere na uni zemlji boljše rastejo. Tako , postavimo , Jjubi pšenica debelo zemljo , ječmen ne; v zemlji, ktera je lahka, hitro gnoj segoije, ker zrak tako zemljo lahko prešine; v težki zemlji je drugače. — V razni zemlji so razni kemični deli, in treba je vedeti, kteri da so, da vemo pravi gnoj in prave rastline na tako zemljo devati. Ako gnojimo z navadnim gnojem mahovino po močirjih, bomo videli, da nič ne pomaga; ako pa ji privoščimo apnenine, bode to djanje umno in koristno. — Umni gospodar mora tedaj vedeti, kakošna zemlja je raznoterim rastlinam pripravna, in prevdariti mora znati, kakošen gnoj mu je na njivo voziti. Tako bi ne bilo ravno prav koristno, ako bi mnogo hlevskega gnoja detelji dal; koristnejši bi bilo, I ako ji dd apna ali mavca (gipsa), kajti detelja potrebuje ravno takih kemičnih tvarin, ktere ravno v gipsu nahajamo. Omenil sem, da v lahki zemlji hitro gnoj se-gnjije; al lahka zemlja se tudi hitro posuši; voda, ktero taka zemlja dobi, hitro skozi njo vdari, debela zemlja pa dolgo časa mokra ostane; to je v nekterem oziru dobro, v drugem ne. Tako dozori žito na suhih zemljah hitreje kot na debelih in močirnih, ravno tako sneg hitrejše izgine na suhih, lahkih zemljah kakor na debelih močirnih. — V raznih krajih so tudi razne zemlje, tako so nektere bogate apnčnice, druge kremenice itd. Umnost gospodarjeva tedaj lahko nektere njive popravi; tako je mogoče, predebelo zemljo z lahko zemljo zbolj-šati in ravno tako tudi rahlo zemljo z debelo. Dobro je, da umni gospodar ve, kterih kemičnih stvari je ta ali una rastlina zemljo oropala, da potem ve, kakošen gnoj mu je na to zemljo voziti, da zopet dobi zemlja svojo moč in raznim rastlinam potrebni živež. Vse to pa le tisti kmetovavec v6, ki se je učil k m e t i j s t v a in v kmetijstvo segajočih naukov, kteri pridno prebira bukve in „Novice", ki pišejo kmetijstvu. Naj še nekaj omenim o znanji podnebja (kli-matologii) in vremenosti (meteorologii). Tudi o tem mora umni kmetovavec kaj vedeti. Zakaj pa? bi me utegnil kdo poprašati. Reven bo sicer moj odgovor; al rečem leto: ako je zemlja prva podlaga kmetijstvu, gotovo mu je druga podlaga podnebje (klima). Da ni vsako žito, vsako drvo in sploh vsaka rastlina za vsak kraj, to ve vsak gospodar. Kraj pa pomeni tukaj lego njegovo, podnebni zrak in vse vremenske zadeve — z eno besedo to, kar se v učenem jeziku imenuje klima. Prašam tedaj: ali ni treba, da je umni kmetovavec tudi dober klim atol o g, to je, da poznd podnebje? Gotovo, da. Kmetovavec je človek, kteri dežja najbolj potrebuje; on je človek, kteremu dobro vreme, dež v pravi meri in o pravem času veliko pomaga, hudo vreme pa veliko škoduje. — Res, da vremenu gospodar je le tisti Gospod nad nami, ki veliko pratiko piše; vendar kmetovavec, ako je klimatolog, si tudi v nekterem ozira saj nekaj pomagati more. Dobro in potrebno je tedaj, da ima umni kmetovavec termometer (gorkomer) in barometer (zrakomer), da vidi, koliko gorkote daje danes, in ako vidi na večer, da je mrzlo, si obvaruje vinograde slane. To leto so na Ogerskem pri Nežideru (Neusiedel) mnogi posestniki vinograde rešili slane (mraza). Videli so zvečer na gorkomeru, da čedalje mrzieje prihaja; zažgali so tedaj ob nogradih slamo tako, da se je dim čez vinograde valil; in to je pomagalo; druge vinograde pa je poparila slana. V tem in še mnogem druzem oziru (za mero prave gorkote v hlevih itd.) torej je dobro imeti gorkomer in sploh kaj o klimatologii vedeti. — Čemu pa barometer (zrakomer)? Kaj je mogoče izvedeti, kdaj da bo dež, toča itd.? Res je, da ne za gotovo; vendar pa nam je barometer dokaj bolji vremenski prerok, kakor vse pratike in drugi preroki, naj so „šekelj" ali „škofka." Umni go- —- 262 ------ spodar, ki gleda na barometer in vidi, da zelo pada, ne bo dal senožeti kositi, ker drugi dan ali čez par dni je dež gotov, in ne bo mogel suhe mrve ali otave domii spraviti itd. Mnogo bi lahko o tem pisal, pa naj zadostuje to, česar mi noben, če še tako hud svojeglavec utajiti, ne more. (Dal. prih.) List 34. Gospodarske stvari. Pisma do naših gospodarjev. Piše Fr. Povše. (Dalje.) 2. Neka) o izboljšanji zemlje in o gnoji. Mnogo je zemlje, ktera ni še obdelana. Vzrok tega je, da je lega neugodna, ali da je gospodar sam kriv. Mnogo zemlje leži puste, ktera bi se lahko popravila tako, da bi od nje mnogo dobička imeli. Res so sicer tudi vzroki, kteri ne pripusti, da bi tako zemljo lahko izboljšati mogli. Tako so klimatične (podnebne) razmere, ktere ovirajo izboljšanje zemlje. Nektera polja so zelo suha; ako lega ovira, daje prid od njive majhen, bo znabiti mogoče, da bomo krog njive tako imenovano „živo mejo" nasadili. To pomaga, da veter ne more tako močno zemlje sušiti, in tudi je v taki zabrani rosa veča, Nekteri travniki so suhi; ako je lega dobra, tako sicer, da nam je mogoče, vode napeljati, bomo gotovo dobro opravili, če vodo po travniku napeljemo. Koristni so tudi logi, kteri ovirajo, da veter ne brije čez polje. Treba je, da take loge prav nasadimo. Tam, kjer posebno severni-za-hodni veter piha, je umno, da loge in mejo nasadimo od južno-zahodne do severno-izhodne strani. Ako hočemo loge napraviti, moramo drevesa nasaditi, ktera hitro rastejo. Tako postavimo: vrbo, jagnjed, hojo, akacijo, javor. — Neko škodo sicer napravljajo žive meje, ker mnogo tičev se zbira na mejah, kteri škodujejo, a vendar tudi koristijo, ker črve pokončujejo; sneg na taki njivi tudi dalje leži; torej le tam, kjer je zemlja posebno suha, nasadimo loge in žive meje, da tako oviramo veter, ki zemljo posebno izsuši. Mnogo njiv in travnikov je premokrotnih. Tudi temu se da pomagati, in to uči drenaža. Da je dre-naža v resnici koristna in da najboljši in umniši kme-tovavci v raznih deželah drenažijo in kako da moremo drenažiti, so nam že mnogi možje knjige podarili; tako priporočam knjigo: „umno kmetovanje" od gosp. Zalo-karja, ki v tej knjigi tudi o drenaži podučuje. Tudi „Novice" so v prejšnjih letih prav natanjčen poduk dale o drenaži, to je, o položenji podzemeljskih cevi. Mnogo zemlje je puste, z grmovjem obraščene. Ako smo umni gospodarji, bomo pogledali ,^ ali bi ne bilo mogoče to zemljo koristno predelati. Če vidimo, da je zemlja dobra, bomo grmovje posekali, posušili in sežgali in ledino izorali. Na takih novinah dobro raste proso. Nektere njive so prebogate ilovici ne zjsmlje ne-ktere prerevne; vse to se dd popraviti. Če je njiva posebno ilovičina in premokrotna, moramo, ako jo ho- čemo popraviti, drobnega peska, cestnega blata na njo napeljati. Zemlja bo potem rahla. Če je pa zemlja suha, peščena, tedaj je dobro, da obilo ilovičine zemlje na njo napeljamo. Dobro je in koristno, včasih izprazniti bajarje, ki so bogati raznih gnojnih delov; dobro je tedaj, da tako zemljo in gnoj ravno na peščene suhe njive izvozimo. Ko smo zemljo izboljšali, potem ne smemo pozabiti, da jo je treba tudi dobro in pridno obdelovati. Zemlja veli, da jo moramo dobro obdelovati, in resničen je prigovor priprostega možaka, da zemlja pravi: „obdeluj ti mene, če ne, bom jez tebe." (Dalje prihodnjič.; Pisma do naših gospodarjev. Piše Fr. Povše. 2. Nekaj o izboljšanji zemlje in o gnoji. (Dalje in konec.) Kakor je opešanemu delavcu posebno potreba, da mu damo jedi in pijače, tako je tudi zemlji opešani treba jedi dati — in ta jčd je gnoj. On trudno in opešano zemljo zopet pokrepčd in stori, da zopet dela in rastlinam daje moč, da čvrsto rastejo in dozorijo. Naj tedaj nekaj o gnoji omenim. Umni kmetovavec bo našel gnoj v vseh treh delih narave, to je, v živalskem, rastlinskem in rudninskem. Živalski gnoj je živalsko blato, scavnica, kri, rogovi itd. Rastlinski gnoj je sprstenina rastlin, slama, praprot, listje, pepel, itd. Rudninski gnoj je apno, gips, prst, pesek, razne soli in zemlje. Najboljši je vendar živalski gnoj. Ako hočemo kmetovati, moremo gnojiti in dober gnoj nam daje živina. Živinski gnoj ima skorej vse kemične dele v sebi, kterih razne rastline potrebujejo,, čeravno ne v toliki meri, kolikor jih rastline potrebujejo; v to nam pa pomagajo razni rudninski gnoji. Živalski (hlevni) gnoj ni samo v kemičnem, temuč je tudi v fizičnem oziru izvrsten, kajti on greje zemljo. Ako nastiljamo slamo, se priporoča, da slamnati gnoj vozimo na debelo zemljo, ker zemlja bo po njem bolj rahla. Živalski gnoj je različen; tako je gnoj j)d dobro rej ene živine boljši kot od slabo rejene. Živali, ktere zrnje dobivajo, napravijo tudi boljši gnoj. Tudi starost živine je vzrok, da je gnoj boljši ali slabejši. Gnoj mlade živine je zel6 reven na fosforji, ali ga cel6 nič nima, ker ga mlada živina potrebuje, da ji kosti, ktere so le mehke, trdneje postanejo. Dober in gorak gnoj je konjščjek; priporoča se posebno za mrzlo zemljo. Vroč gnoj je tudi ovčjek, za mrzlo zemljo dober. Zelo voden in'mrzel gnoj je svinjski gnoj. Posebno dober in močdn gnoj je kuretnjek, a sam je še prevroč. Gnoj živinski sam bi bil prevroč, treba mu je podloge. Pripravna podloga je slama, praprot itd. Koristna in potrebna podloga je ilovica, ktera obrani odtok živalske vode, ktera ima veliko ceno. Dobra podlaga je gnoju slama. Umni in skušeni gospodarji menijo, da je treba stelje na dan 5 funtov slame enemu konju, 4 funte enemu govedu. Treba je, da imamo gnojišče umno narejeno. Da bi se kmetje kedaj spametovali o napravi gnojišč! gnojišče naj bode vselej blizo in na senčni strani hleva; treba je, da je blizo gnojišča tudi jama, ktera služi, da se izteka gnojnica v njo. Dragi naši kmetovavci! ravno pri nas je, žalibog! slaba navada, da na gnojnico ne pazimo in njene vrednosti ne cenimo. Iz česa je pa gnojnica, vprašam; gotovo iz gnoja; gnoj pa ima v sebi redivni sok, in ravno ta se izteka! Povsod obdelujejo umni kmetovavci gnoj na gnojišči z gnojnico, ker ravno po tem djanji gnoj ostane pri svoji moči. Kakošno naj bode gnojišče? Prostor gnojišča more biti globok kake tri čevlje; dno in strani morajo biti z ilovico obdelane, da se ne pogubi gnojnica. Gnoj ne bodi viso-keji nametan kot 4 čevlje; naj bode dobro pohojen. V nekterih deželah krog gnojišča nasajajo drevesa, da je senca, da ne morejo solnčni žarki gnoja izsušiti; nekteri še cel6 lepo slamnato kito krog gnoja denejo. Vse to kaže, da je gnojišče kinč kmetijam. — Kako veliko more gnojišče biti? To se ravna* po številu živine; umni kmetovavci priporočajo 65 čevljev na dolgo in široko za eno goved. Da se mnogo gnoja pogubi, priča nam skušnja, ktero so učitelji umnega kmetovanja v Hohenheimu napravili, da v enem letu na kupu, na kterem je bilo v začetku leta 143 centov gnoja, se ga je 76 centov izgubilo, torej več kot polovica. Umno je, da po gnoji večkrat potresemo gipsa, ali da v gnojnico vržemo zelenega vitrijola, ki je kemična zveza železa z žvepleno kislino, in da potem, ko je ta vitrijol raztopljen, ga polijemo po gnoji. Amoniak in drugi deli redivni potem ne izginejo iz gnoja. Gnoj zato ne smrdi več, ker zeleni vitrijol je zvezal bežljive redivne drobce, ki bi se sicer v zrak pogubili. Ako ima gospodar goveji in konjski gnoj , mora konjski gnoj lepo razdeliti med goveji. Koliko gnoja je treba na en oral njive, ni zmiraj enako. Umno je, da debelo zemljo močno, pa ne ve-likrat, suho zemljo malo pa večkrat gnojimo. Omenil sem tudi od človeškega blata, da je posebno dober gnoj. Tudi ta gnoj mi premalo cenimo. Da je posebno^ koristen, to vejo vsi kmetovavci, kteri po mestih pobirajo sekretnico in visoko cenijo ta gnoj, ker so prepričani, kako da je dober in koristen. Na kmetih večidel ga pa zanemarjajo, in namesto da bi ga peljali na njive in od njega korist dobivali, ga dajo ležati na prostorih, kjer ok6 človeško žali. To je neumno v gospodarskem oziru, pa je tudi nesnažno ravnanje, ktero bi se moralo ostro prepovedati. Umni kmetovavec ljubi čednost in jo mora ljubiti — ne le v hiši, v hlevu, ampak tudi krog in krog svojega posestva. Naj omenim še nekaj o tičjeku, ki se guano imenuje. To je blato tičev, ki živijo na otokih in pri-morji v Ameriki in je v tako velikih kupih naložen, kot da bi bili hribi. Trije otoki so bili, na kterih se je našlo 248 milijonov centov guana. Leta 1830. so ga v Evropo prvikrat pripeljali. Guano je rujava štupa. Umni kmetovavci trdijo, da en cent guana ravno tolika hasni kot 50 centov hlevskega gnoja. Guano se priporoča bolj za mokrotno zemljo; kmalu mine vendar njegova moč, in v tem oziru ravno nekteri grajajo njegovo ceno. Da je izvrsten, nam pričajo razne skušnje. Dober gnoj so tudi kosti, ktere so bogate na fosforji. Se veči prid narede kosti, če jih poparimo in parimo (dampfen), ali pa če jim damo, da malo gnjiti začno. Tudi rudni (mineralski) gnoj nam dd dober gnoj. Vendar je v tem delu narave gnoj , ki je le v nekem oziru bogat redivnih delov, v drugem pa reven. Tako je gips dober gnoj za deteljo in za sočivje; opomnim pa, da smemo gipsati le v mokrem vremenu ali zjutraj, ko je rosa. Nekteri umni kmetovavci trdijo, da sočivje, kteremu se gipsa, ima menj zrna in več slame. Al to ni še dognano. Dober mineralski gnoj je tudi apno, ktero pomaga, da se rudinski deli hitreje razkrojijo; torej je apno le za debelo zemljo. Za zemljo toraj, ktera je iloviena, bogata železa, je apno izvrsten gnoj. Prevečkrat z apnom gnojiti, pa je slabo; dosti je, da isto njivo vsa-cih 12 let enkrat apnenimo. Tudi pepel je dober gnoj; najboljši pepžl je iz bukovega lesa. Dober mineralski gnoj so tudi razne soli, ktere raznim rastlinam posebno hasnijo. Zdaj še nekaj o mešanci (kompostu). Vsak umen kmetovavec lahko pomnoži kup gnoja\ S čem pa? Odgovorim vam, da mnogo reči se nam ponuja, da bi jih djali na kup, kterega smo pripravili za kompost. Vse je dobro, tako: cestno blato, blato iz bajarjev, pepel, zemlja, plevel, kri, rogovi, sekret in sploh vsi zamečki. Kup naj ne bode visi kot 4 čevlje; vse razne reči naj bodejo dobro razdeljene; posebno se priporoča, da kup z gnojnico večkrat poiijamo, da se vse spari, segnije in sprsteni. Treba tudi, da se kup včasih premeče, tako v enem letu tri- ali štirikrat. V enem letu je tak gnoj goden in dober za travnike in njive. Dragi kmetovavci! cenimo gnoj, ki je jedilo zemlji; dober gnoj je kruh. Torej čujmo in trudimo se, da bomo veliko gnoja napravili, da svoje njive in travnike dobro gnojimo in si pridelke množimo. 278