Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: G o r 1 z 1 a, Rlva Piazzutta, 18 ■ tel. 3177 PODUREDNISTVO: T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina...............L 900 Letna naročnina..................L 1.800 Letna inozemstvo.................L 2.800 Poštno čekovni račun: Štev. 24/12410 Leto XV. - Štev. 18 (740) Gorica - četrtek 2. maja 1963 - Trst Posamezna številka L 35 Po aprilskih volitvah Državnozborske volitve so za nami in sedaj vsaka stranka pregleduje svoje volilne rezultate. Kakor vedno, so tudi sedaj »zmagovavci« in »premagani«, a brez prelivanja krvi in človeških žrtev. A pustimo državne stranke in ustavimo se ob našem položaju. Zadnje volitve so bile tudi za našo slovensko manjšino v Italiji bolj razburljive kot prejšnje leta 1958. Volilni boj je potegnil za seboj posebno Slovence na Tržaškem, ki so postavili svojo lastno listo. Pregovor pa pravi: če te vržejo v vodo, moraš plavati ali utoneš. Tržaški Slovenci niso hoteli utoniti in so zato krepko plavali in razvili močno volilno agitacijo v mestu in po vaseh. Uspehe navajamo na drugem mestu. Dejstvo pa, da jim pri SSL niso sledili tudi na Goriškem, je izzvalo med njimi precej hude krvi na račun Goričanov, ki smo morali marsikako hudo slišati in jo bomo še. To je bil glavni vzrok, da so nastale med nami zamere in nepotrebna polemika po časopisih. Tudi naš list je bil prisiljen, da je posegel vmes, ker se nekateri niso držali tihega dogovora med Trstom in Gorico, da vsakdo ohrani svojo avtonomijo pri preteklih volitvah. Zakaj politična vodstva na Tržaškem in Goriškem so ubrala različno pot, ker so jim tako narekovale krajevne razmere, ki so v mnogočem drugačne na Goriškem in drugačne na Tržaškem. Izven dvoma pa je, da so eni kakor drugi imeli v vidu koristi vsak svoje skupnosti in tudi naše celote in da so prav zaradi tega u-brali različno pot. Kdo je ubral pravo pot in kdo ne, bo pokazala bodočnost. Eno drži: politika je nekrvav boj med idejami in v iskanju koristi. Kdor gre v boj, pa gre vedno v prepričanju, da je boj potreben in da bo v njem zmagovit. Zgodi pa se lahko, da se je uštel in da v boju potegne kratko slamico. Zato bomo iz bodočih rezultatov videli, kdo je izbral boljšo pot, Goričani ali Tržačani. Eno pa smemo danes pribiti tu iz Gorice: Zelo čudno se nam je videlo, ko so nam duhovniki in razni laiki s Tržaškega zatrjevali, da je njim nemogoče podpreti KD zato, ker ne kaže skoro nobenega razumevanja za narodne koristi Slovencev. V zgled so stavili odlok tržaškega občinskega sveta, ki je bil sprejet prav malo pred volitvami in ki grozi, da bo odvzel tržaškim kmetom in vrtnarjem še zadnjo zemljo. Ker gre pri tem predvsem za slovenske ljudi, so videli in še vidjo v njem sredstvo za potujčevanje slovenskega življa. Pa ne samo to, še toliko drugih dejstev so navajali, ki pričajo, kako zelo malo cenijo voditelji tržaških strank ustavo ital. republike, ki v 6. členu zagotavlja, da republika ščiti narodne manjšine. Posebno so bili ogorčeni na KD in njene tržaške voditelje, ki bi morali biti zagovorniki krščanskih idej v politiki in v vodstvu države ter občine, a da so pokazali tako malo razumevanja za potrebe slovenske manjšine. Trdili so, da so jih demokristjani hoteli nekako prisilno privezati ob svoj volilni voz. Vse to jih je nagnilo, da so šli na volitve s svojo samostojno listo, to se pravi, da so šli v boj »brez upa zmage«, to je brez upanja, da dobijo poslanca, z edinim namenom, da rešijo svojo narodno čast. Hudo je, da nekatere stranke narodne večine ne znajo najti takega odnosa do narodne manjšine, da bi se mogli skupno povezati, ko gre za velike vsedržavne zadeve, kot so državnozborske volitve. To pomeni veliko pomanjkanje čuta odgovornosti pri krajevnih voditeljih tistih demokratičnih strank, ki v krajevnem merilu ne znajo ali nočejo prilagoditi svojega demokratičnega in zlasti še krščanskega programa konkretnim primerom. Ostanejo pri teoriji ustave in papeških okrožnic, ko je pa treba vse to izvesti, najdejo tisoč jalovih izgovorov, da teh določil ne Izvajajo. Zato je SSL velika moralna klofuta za voditelje KD na Tržaškem. Ali bi ne bilo lepo, če bi sc pri velikih vprašanjih kot so obramba svobode, demokracije, socialne pravičnosti in drugih du- hovnih vrednot krščanstva mogli mirno znajti na isti črti vsi demokrati, slovenski in italijanski, vse stranke, zlasti še Slov. katol. skupnost in KD? V tem oziru so nam lahko v zgled druge stranke in ideologije, zlasti marksistične, ki znajo v takih primerih res složno nastopati za zmago svojih prevratnih idej. Toda da do tega pride, ne sme ital. KD zahtevati od Slovencev žrtev, da se odpovedo svoji narodnosti in da zatajijo svoj narodni ponos. Časi so danes takšni, da se vsakdo zaveda svoje vrednosti in dostojanstva. To se dogaja celo v črni Afriki, pa bi tu od kulturnega naroda zahtevali, da je drugačen? Zapisali smo te misli sedaj po volitvah, ko je mogoče o teh stvareh bolj trezno misliti, in zapisali smo jih ob začetku nove parlamentarne dobe v premislek tistim krajevnim voditeljem KD, ki so odgovorni za praktično izvajanje njenih idealov in ciljev na našem ozemlju. * Volitve so za nami. Zato naj se naši slov. demokratični voditelji najprej oddahnejo, nato pa naj začno misliti, kako in kaj se naučiti od teh volitev. Mnenja smo, da je treba najprej pregledati in urediti natrgane vezi med Goričani in Tržačani, da nas prihodnje deželne volitve najdejo bolje pripravljene in složne. Izidi zadnjih volitev Državnozborske volitve so potekle po vsej državi v največjem redu. Če izvzamemo bombni atentat na milanski postaji, ki so ga pa pripravili neitalijanski ljudje, ni bilo nikjer nobenih neredov. U-deležba je bila povsod zelo visoka; glasovalo je povprečno 92% volivcev, ponekod tudi več, do 98%. To je vsekakor zelo visoka udeležba, ki jo v drugih državah le redko dosežejo. Taka obilna udeležba volivcev na volitvah kaže na neko politično zrelost italijanskega ljudstva, pa tudi na dobro organizacijo strank, ki skrbe, da se volivci volitev udeležijo in pri tem tudi pomagajo s prevozom tistim, ki zaradi bolezni ne morejo sami na volišča. V tem oziru sta bili posebno delavni krščansko demokratska stranka in pa komunistična. Na izide volitev so vsi čakali tako kakor čaka dijak po maturi na izid maturitetne konference; precej mrzlice je bilo povsod v po- nedeljek zvečer in v torek dopoldne, ko so začeli prihajati prvi podatki. Časnikarji so se pa jezili, ker so podatki o volitvah prihajali prepočasi in neredno. Zato smo za dokončne izide zvedeli šele v sredo zjutraj. Tedaj pa se je začelo pregledovanje in študiranje ter primerjanje. Praznik prvega maja je še bolj pripomogel, da so ljudje mogli v miru preštudirati številke, ki so jih časopisi tisto jutro objavili. Izidi za poslansko zbornico so bili naslednji: STRANKE 1963 1958 Razlika Glasovi Sedeži °/o Glasovi Sedeži °/o Glasovi % Krščanska demokracija 11,763.418 260 38,3 12,494.391 273 42,3 _ 730.973 _ 5,85 Ital. komunistična partija 7,763.854 166 25,3 6,704.706 140 22,7 + 1,059.148 + 15,80 Ital. socialistična stranka 4,251.966 87 13,8 4,208.111 84 14,2 + 43.855 + 1,04 Liberalna stranka 2,142.053 39 7,0 1,046.939 17 3,5 + 1,095.114 + 104,60 Social demokratska stranka 1,874.379 33 6,1 1,345.750 22 4,6 + 528.629 + 39,28 Ital. social, gibanje (MIS) 1,569.202 27 5,1 1,406.358 24 4,7 + 162.844 + 11,58 Monarhisti 536.652 8 1,7 1,436.807 25 4,8 — 900.155 — 62,65 Republikanska stranka 420.746 6 1,4 405.574 6 1,4 + 15.172 + 3,74 Južnotirolska ljudska stranka 135.444 3 0,4 135.495 3 0,5 — 51 — Druge liste 272.555 1 0,9 379.502 2 1,3 — 196.947 — 28,11 Fidel Castro v Sovjetski zvezi Te dni se mudi na obisku v Sovjetski zvezi kubanski premier Fidel Castro. V Moskvo je dospel čisto nepričakovano, in tudi potovanje je bilo zelo tajno. Njegov prihod so sovjetski veljaki očitno zelo poudarili. Hruščev in Brežnev sta ga sprejela na Rdečem trgu, kjer ga je sovjetski ministrski predsednik pozdravil kot predstavnika prve socialistične dežele na ameriški celini. Zanimivo je, da je prav ob Castrovem prihodu odpotoval iz Moskve nazaj v ZDA ameriški državni tajnik Averell Harriman, ki se je s sovjetskimi voditelji razgovarjal o perečem položaju v Laosu. Vedno več se je tudi govorilo o nekem namigu Hruščeva na njegov skorajšnji umik iz političnega življenja. Tako se je zlasti poudarila možnost o delitvi oblasti v SZ, po kateri naj bi bili predvsem spet ločeni mesti partijskega prvega tajnika in ministrskega predsednika, kot sta bila pred leti Hruščev in Bulganin. Seveda bo te in podobne domneve lahko potrdila le bližnja ali daljna bodočnost. Za Atlantsko atomsko silo Svet Zahodnoevropske zveze ali UEO, ki obsega šest držav članic SETa in Veliko Britanijo, se je sestal v Parizu in se je ob tej priliki pozitivno izrekel o nameravani ustanovi večstranske atomske oborožitve v okviru Atlantske zveze. Svet je sklenil priporočiti to ustanovitev po stopnjah, da ne bi zahtevala ta takojšnjih posegov. Priporočil je tudi ustanovitev posebnega nadzornega sveta, ki naj bi bil v stanu, da podvzame nuj-nostne ukrepe v slučaju napada. Vse to naj bi se pa izvršilo v sklopu držav članic Atlantskega pakta. Istočasno se je svet tudi izrazil za atomsko sodelovanje Francije in Velike Britanije ter za skorajšnji razorožitveni sporazum. Iz teh podatkov je razvidno: 1. da so napredovale naslednje stranke: komunisti, ki so dobili skoro 16% več glasov kakor leta 1958; liberalci, ki so število svojih glasov več kot podvojili; socialni demokrati, ki so povečali svoje število za 39% ter misovci, ki so dobili 11% več glasov. Izgubo so u-trpele tele stranke: KD je izgubila 5,85% glasov; monarhisti 62%, republikanci 3,74%. — Socialisti so ohranili isto število kot leta 1958. Z nepomembnimi izjemami dobimo isto podobo pri volitvah v senat. 2. Podrobnejši pregled izidov nam pove tudi, da so komunisti napredovali bolj ali manj v vseh volilnih okrožjih razen v Campo-basso, kjer so dobili skoro 5 tisoč glasov manj kot leta 1958, in v o-krožju Livorno, Lucca, Pisa, kjer so izgubili 56 tisoč glasov. Povsod drugod so pa napredovali, posebno občutno v Piemontu, Lombardiji, Liguriji, Firencah, Rimu in Laziju. Dobili so en milijon več glasov kakor leta 1958. Prav tako so za en milijon povečali svoje glasove liberalci, za pol milijona pa socialni demokratje. — KD je izgubila 730 tisoč glasov. Najbolj so se KD izneverili v Liguriji, kjer je izgubila 50.000 glasov, in zlasti še na Siciliji, kjer je padla za več kot 230.000 glasov. Bolj ali manj je pa izgubila glasove povsod, tudi v sosedni Furlaniji. — Pravi volilni poraz so pa doživeli monarhisti; od enega milijona 436 tisoč glasov so prišli na dobrega pol mi- lijona. S tem so monarhisti najbrž izginili s politične pozomice enkrat za zmeraj tako kot njih nasprotniki republikanci, ki so spravili skupaj le 420 tisoč glasov po vsej državi. KAKO SO VOLILI PRI NAS Posebej nas bo zanimalo, kako so volili na Tržaškem in Goriškem. Izidi za Tržaško so naslednji: ZA GORIŠKO Stranka Gorica Doberdob Jami je Sovodnje Gabrje Vrh Peč-Rupa Števerjan | Štandrež Podgora KD 14.680 148 175 224 210 294 139 443 310 KPI 2.842 253 115 110 123 61 98 205 231 PSI 3.013 62 76 193 152 147 146 218 224 PSDI 3.464 8 14 32 25 25 21 145 92 PLI 2.172 6 3 6 5 7 4 29 16 Mornar. 455 3 1 3 5 3 3 12 6 MSI 2.928 4 1 2 5 8 5 78 24 Republ. 307 3 2 3 6 12 12 10 9 ZA TRŽAŠKO Glasovi Stranke l ■ 1963 % 1958 % KPI 51391 23,52 50.421 23,3 KD 70.340 32,19 72.650 333 PSDI 19.226 8,82 13.959 6,4 MSI 25.999 11,90 34.079 15,7 PLI 19.742 9,03 7.216 33 PSI 15.299 7,— 12.838 5,9 FRN 638 0,29 — — SSL 5.679 2,60 — — PRI 4.226 1,93 7.280 3,4 MI 4.261 1,95 6.305 2$ PDIUM 1.662 0,66 5315 23 UT — — 6.661 3,1 .Katoliški glas" v vsako slovensko družino I Rusk v Beogradu V prvi polovici maja bo prišel na uradni obisk v Jugoslavijo a-meriški zunanji minister Dean Rusk, ki bo s tem vrnil lanski o-bisk Koče Popoviča v ZDA. Objava Ruskovega obiska sledi raznim poskusom s strani Titove vlade za ponovno izboljšanje odnosov z ZDA po Titovem obisku v SZ. Leta 1958 so slovenske vasi takole volile: KD 139 146 232 216 234 206 346 KPI 107 37 67 41 49 97 196 PSI 110 104 195 222 162 225 274 Iz tega je razvidno, da komunisti niso pridobili niti tisoč glasov, kar je zelo malo v primeru z izidi drugod. Socialisti so porastli za 2800 glasov; socialni demokratje za skoro 5 tisoč glasov; liberalci za 12.500 glasov. Izgubili so: KD 2300 glasov, kar je malo v primeru z drugimi okrožji; monarhisti 3853 in MIS 8081 glasov. — Skupna slovenska lista je dobila 5679 glasov. \ KRŠČANSKI NAUK j ČETRTA BOŽJA ZAPOVED Bog nas je postavil na tem svetu v skupnost: družine, države, Cerkve in človeštva. Najvažnejše zapovedi, ki jih imamo do skupnosti, je Bog razglasil v četrti božji zapovedi. Skupno življenje ljudi Papež Leon XIII. piše: »Človeška skupnost je podobna telesu z mnogimi udi, od katerih so sicer eni važnejši kot drugi, a so vsi drug drugemu potrebni za skupno blaginjo.« Bog je človeka tako ustvaril, da mora živeti z drugimi ljudmi. »Ni dobro človeku samemu biti.« (I. Mojz 2, 18). Le v družbi razvije človek svoje sposobnosti, da si more podvreči svet in doseči svoj zemeljski in večni cilj. Z rojstvom postanemo udje raznih skupnosti: družine, občine, naroda, države in človeštva. Pri krstu postanemo udje sv. Cerkve. Družina, država in Cerkev so najvažnejše skupnosti. Udje iste skupnosti imajo drug do drugega dolžnosti : ljubiti se morajo, spoštovati, drug drugemu dati, kar mu gre, in skrbeti za njegovo blaginjo. Sv. Pavel uči Filipljane. »Da ne boste gledali le vsak na svoje, ampak tudi vsak na to, kar je drugih.« (Fil 2,4). Člani skupnosti pa imajo dolžnosti tudi do skupnosti : Morajo se pokoravati redu in vodstvu skupnosti in z njim sodelovati. Nihče ne sme misliti samo nase, ampak mora biti tudi pripravljen na žrtve za skupnost. Pa tudi skupnost ima dolžno st do svojih članov: spoštovati mora njih človeško dostojanstvo in skrbeti mora, da pride vsak do svojih pravic. Tudi mora članu pomagati, da doseže, kar potrebuje, a brez pomoči skupnosti ne more doseči. Največja in najlepša skupnost je občestvo svetnikov. Po Kristusu so združeni v tem občestvu ljudje vseh narodov in vseh časov, ki skupno delajo za božjo čast in zveličanje vsakega posameznika. Pomisli, koliko ljudi je moralo delati, da imaš hrano, obleko, stanovanje, da si dobil izobrazbo, ki ti pomaga služiti si kruh idt. Koliko skupnosti ljudi se je za to trudilo v človeški družbi! Zato bodi Bogu hvaležen, pa tudi sam se trudi pomagati drugim, da bodo isto imeli v človeški družbi. »«— rn ul ?i?y Iz življ i*»j> CtiivzlAfed ROMAN RUS V SE EN SLOVENSKI kandidat za blaženega Papež o okrožnici Pacem in terris Papež Janez XXIII. je podpisal s peresom, ki so mu ga poklonili italijanski delavci, prvih pot izvodov svoje nove okrožnice Pacem in terris. Podpis so prenašali po televiziji. V svojem govoru je papež poudaril svoje ganotje, ko je podpisal okrožnico o miru, ki odgovarja največjemu hrepenenju človeške 'družine, z datumom velikega četrtka 1963. Na okrožnico sveti luč božjega razodetja. Njen nauk pa izhaja tudi iz notranjih potreb človeške narave in se predvsem tiče naravnega prava. Prav to razlaga novost, ki je lastna tej listini, ki je naslovljena ne samo na vse škofe vesoljne Cerkve, duhovnike in vernike vsega sveta, marveč tudi na vse ljudi dobre volje. Vesoljni mir je dobro, ki zanima vse, brez razlike. S to okrožnico — tako je dejal papež — smo hoteli prikazati temelje stavbe miru, to je spoštovanje reda, ki ga je Bog postavil, in zaščito dostojanstva človeške o-sebe, hkrati pa tudi različna nadstropja te stavbe, pri čemer smo vse povabili, da nudijo svoj osebni prispevek. Predvsem pa je v okrožnici poudarjen Kristusov poziv: Pojdite in učite, prinašajte mir in širite njegove koristi. Protestantski pastor o zedinjenju Predstojnik protestantske skupnosti v Taiize v Franciji, pastor Roger Schutz, je ob zaključku svojega obiska v Španiji, kjer je imel predavanje za katoliške intelektualce in kjer se je sestal z nadškofom iz Sevilli je, kardinalom Muenom y Mon-realom, izjavil: Naša ločitev predstavlja medsebojno osiromašen je. Uresničiti je treba Kristusovo molitev: »Bodite vsi ena sama stvar, da bo svet veroval,« kajti le v pobotanju bomo našli tisto novo silo in dinamizem, ki so obljubljeni tistim, ki so edini. Ta sprava bo zajamčila novo pomlad v Cerkvi. Kakor med katoličani, tako je nadaljeval pastor Schutz, je tudi med protestanti velika želja po krščanskem zedinjenju. Pastor je pozival k poglobitvi osebne vere v vedrem zaupanju v Boga in v ustanove Cerkve, kajti povratek k veri je povratek k edinosti. Pastor Schutz je prisostvoval delom prvega obdobja koncila kot gost tajništva za zedinjenje kristjanov. Duhovne vaje za nekatoličane Na Japonskem so poskusili z duhovnimi vajami za nekatoliške žene in dekleta. U-deležba je bila dobra. Zdi se, da bo ta način apostolata žel lope uspehe. Duhovniki v Mehiki V Mehiki je veliko pomanjkanje duhovnikov. Statistike kažejo, da pride [>o 5.000 ljudi na enega duhovnika. Škof sto let star Nadškof v Melbournu v Avstraliji je 4. marca dopolnil 100 let. Msgr. Daniel Mambe je bil rojen na Irskem. Dne 8. junija 1890 je bil posvečen v mašnika. L. 1912 ga je papež Pij IX. imenoval za pomožnega škofa v Melbournu. Msgr. Manix vodi to avstralsko nadškofijo od 6. maja 1917 dalje. Tisočletnica Luksemburga Dne 12. aprila je mesto Luksemburg s številnimi 'svetnimi in verskimi prireditvami proslavilo 1000-lctndco svojega obstoja. Ob tej priložnosti je škof msgr. Lomrnel izvršil slovesno posvetitev Luksemburžanov Materi božji. Raznih manifestacij so se udeležili tudi prelati različnih držav. 13. maja v Fatimi Kardinal Larraoma bo 12. in 13. maja vodil slovesnosti za 46. obletnico prikazovanja Matere božje v Fatimi. Kot je znano, se je Mati božja prvič prikazala v Fatimi 13. maja 1917. Potrebna pobuda V bavarskih škofijah v Nemčiji je v teku obširna kampanja, ki ima naslov: Oni te potrebujejo. Z njo bi radi opozorili vernike na problem pomoči starim ljudem. 82% naših starčkov — tako je dejal v tej zvezi nadškof iz Monakovega kardinal Doepfner — živi danes v osamljenosti. Širite »Katoliški glas" Prav v tesnobi samote im v občutku, da so pozabljeni in da so postali breme družbe, so glavne značilnosti današnjih starih ljudi. Tega tragičnega problema ni mogoče rešiti samo s finančnimi sredstvi, ampak je potrebno predvsem toplo razumevanje našega bližnjega in velika ljubezen, prežeta z načeli pravičnosti in ljubezni, ki so lastna krščanstvu. Katoliški tisk v Ugandi V afriški državi Ugandi izhaja 14 katoliških publikacij, ki prodajo na mesec 208.000 izvodov' in dosežejo približno en milijon ljudi. Uganda je postala samostojna država lanskega oktobra. Šteje. 6 milijonov 500 tisoč prebivaivcev, od katerih je približno 2 milijona katoličanov. Katoliška univerza v Boliviji Preteklega januarja so v mestu Cocha-bamba, ki je drugo največje mesto v Boliviji, blagoslovili temeljni kamen za katoliško univerzo. V Latinski Ameriki je že 22 katoliških univerz, ki jih obiskuje približno 150.000 dijakov. Državnih univerz je 44. Dne 14. marca 1963 so z odlokom zagrebškega nadškofa dr. Šeperja pričeli s škofijskim postopkom za sodno proučitev svetosti, krepostnega življenja in čudežev božjega služabnika, očeta Vendelina Vošnjaka. Imenovani se je rodil v Konovu pri Velenju na Štajerskem, v mariborski škofiji dne 13. septembra 1861. Izhajal je iz krščanske družine, ki je imela več duhovnikov in redovnikov. V frančiškanski red je vstopil 14. septembra 1878 v Zagrebu, ki mu je postal njegova druga domovina. Ko je papež LeonXIII. leta 1897 sklenil izvesti obnovo frančiškanskega reda, je bil za to nalogo na Hrvatskem izbran 37-letni zagrebški gvardijan p. Vendelin Vošnjak. Leta 1900 je postal prvi provin-cial na novo osnovane hrvaške frančiškanske province. Novega provinciala so predvsem odlikcnmle tri vrline: bil je sinovsko vdan vsem zapovedim Svete Stolice in vrhovnega frančiškanskega reda; nadvse vdano je izvrševal pravila sv. Frančiška in je obnovo frančiškanskega reda najprej izpričal s svojim vzgledom, šele nato z upravljanjem in besedo; bil je nadvse iju-bezniv in je vedno kot zvest služabnik služil božji stvari. Zaradi svojih vodstvenih sposobnosti je V Neaplju je morala nekega dne posredovati policija, ker se je ogromna množica gnetla okrog komaj sedemnajstletnega dekleta, ki je šla v trgovino za razna nakupovanja: tisto dekle ni bilo nihče drugi kot pevka Rita Pavone, ki so jo ljudje poznali s televizije. To mlado dekle je nenadoma doseglo tisti sloves in tisto popularnost, ki jo navadno dosegajo samo zvezdniki, bodisi zaradi svojega umetniškega talenta, bodisi — in to najpogosteje — zaradi številnih škandalov zasebnega življenja, zaradi telesnih lastnosti, zaradi raznih čudaštev. Nikoli nismo bili do sedaj priča takemu fanatizmu za dekle, ki je malo več kot otrok; za dekle, ki je do pred kratkim živelo mirno življenje z vsemi tistimi pt obletni, Z vsemi tistimi sanjami, ki so lastne njeni mladosti. V kratkem času so jo iztrgali iz njenega okolja, iz njene družine, iz njenih navad; pahnili so jo v svet, ki hi njen, v svet odraslih ljudi, kjer se ne cenijo osebe zaradi moralnih vrlin, temveč zaradi zunanje lepote, zaradi dobička, ki ga lahko doprinašajo. Odvzeli so ji tudi sanje, tiste sanje, ki jih gojijo vsa mlada dekleta. Televizija, predstave, nočni lokali: to je svet, v katerem živi danes Rita Pavone. Njene plošče se prodajajo na tisoče; za en sam večer je mlada pevka dobila milijon in pol lir. To je lažni svet, ki bo morda za vedno uničil mladost sedemnajstletne Rite. Pojav te mlade pevke nas spominja na čudežne otroke, ki so bili tako v modi v prvih letih našega stoletja. To so bile prave prikazni, ki niso od otroka imele nič drugega kot zunanji videz. To so bili otroci, ki se niso nikoli igrali s svojimi sodobniki, ki niso poznali veselja, katerega okusi vsak navaden otrok. To so bili ubogi otroci, ki so morali preživljati najlepše ure v muzejih, v družbi odraslih izobražencev. Danes ne govorimo več o čudežnih otrocih; njihovo mesto so prevzele takozvane »ninfette«, katerih predstavnica je prav Rita Pavone, najbolje plačana pevka v Italiji; Rita Pavone, ki se bo predstavljala kot vesela in brezskrbna deklica samo po nasvetu svojega agenta in pred objektivi cele množice fotoreporterjev. Ni važno, če je njena mladost za vselej uničena in je na njeno mesto stopil sloves, uspeh, lahko zaslužen denar; važno je le, da ljudje tega ne vedo, da si jo še naprej predstavljajo kot dekle, ki je enako vsem drugim, ki se zabava prav na enak način kot druge njene sodobnice: kajti samo tako je zagotovljen trgovski uspeh. Drug tipičen primer je francoska pevka Franpoise Hardy, ki je postala idol francoske mladine in je prevzela mesto Ju-liette Greco. Franpoise Ilardv je nekoliko starejša od Rite Pavone — komaj dve leti — vendar jo lahko primerjamo italijanski pevki v tem, kar predstavlja za mladino. Od lanskega oktobra do danes je prodala že en milijon in pol plošč, vsak bil štirikrat po tri leta izbran za provinciala, ostala leta pa je bil zagrebški in trsatski gvardijan in duhovni vodja frančiškanskih bogoslovcev. Od leta 1915 do l. 1921 je bil tiuli generalni definitor reda v Rimu. Njegov vrhovni predstojnik ga je rad uporabljal kot odposlanca in vizi-tatorja. Božji služabnik Vendelin Vošnjak je bil 15-krat generalni vizitator. Kot tak je prepotoval Hrvatsko in Slovenijo, Avstrijo, Češko in Nemčijo. Ze v življenju je p. Vendelin užival glas svetosti. Odlikovala ga je posebna milina in dostopnost, istočasno pa skromnost in zadržanost. Vsa njegova osebnost je kazala na globoko notranjo in zunanjo skladnost, umirjenost in urejenost. K vsakomur se je približal s spoštovanjem. Vsakomur je bil pripravljen pomagati pri rešitvi njegove duše. To je privlačilo nešte-vilne k njegovi spovednici. Mnogo let je bil spovednik božjega služabnika zagrebškega škofa Langa. Umrl je 18. marca 1933, star 72 let. Zapustil je spomin svetega moža, ki je v herojski stopnji dosegel krščansko popolnost. Na podlagi tega temelja je cerkveno sodišče v Zagrebu sedaj pričelo s postopkom za njegovo beatifikacijo. večer zasluži okrog pet tisoč frankov. Kljub temu izrednemu uspehu, kljub bogastvu, ki ga je dosegla, je mlada Franpoise ostala preprosto dekle. Živi z materjo v skromnem stanovanju in čeprav je kupila drugo, razkošnejše, je ostala v svojem prejšnjem domu. Oblečena je preprosto, nikakor ni opustila navad, ki jih je imela, preden je dosegla tak uspeh. Toda kako dolgo bo ostala taka? Kako dolgo se bo njena preprosta narava zoperstavlja želji po lahkem dobičku, po življenju, ki ga nudi slava v svetu popevke? Tudi če bo sama hotela ostati taka, kot je bila doslej, ji bodo drugi to preprečili: svet, v katerem živi Frati- izlot na Dunaj: 1. Prijavljajte se v vseh župniščih na Tržaškem in Goriškem do 10. maja. Ob prijavi da vsak na račun 5.500 lir in dobi potrdilo. Vpisovanje izključno samo do 10. maja, ker nas izkušnja in predvsem potovalni urad sili, da izvemo čimprej za dokončno število romarjev. 2. Stroški za vožnjo in vso oskrbo so 20.500 lir; ta cena velja za vse, tudi za železničarje in otroke. Kdor bi se moral pred 20. julijem odpovedati, dobi nazaj 20.000 lir. 3. Romanje traja od 25. do 28. julija (od četrtka zjutraj do nedelje zvečer). Najprej obiščemo M. Celje in imamo tam Kardinal Koenig se je sestal z Wiszinskym Iz cerkvenih dunajskih krogov se je zvedelo, da je kardinal Koenig odpotoval na Poljsko, da obišče poljskega primasa Wi-szinskvega. Pred kratkim je Koenig obiskal madžarskega primasa Mindszentyja, ujetnika na ameriškem poslaništvu v Budimpešti, za katerega so v teku pogajanja.med Cerkvijo in državo. Kardinal Koenig bi rad zvedel za mnenje poljskega primasa v tem oziru. Kajti nobena druga oseba bi v tej zadevi ne bila bolj kompetentna kot poljski primas, ki je tudi z oblastmi sklenil neki »modus vivendi«. Zdi se, da se bo kardinal Koenig nato spet vrniil v Budimpešto, pa čeravno ni rečeno, da bo spet lahko nemoteno govoril z madžarskim primasom. Obsodba 11 črnskih pastorjev Sodniki v Alabami v ZDA so obsodili 11 črnskih pastorjev na pet dni zapora in na globo 50 dolarjev pod obtožbo, da so prekršili odlok, ki prepoveduje demonstracije proti rasni diskriminaciji. Zagovorniki pastorjev so vložili priziv pred vrhovnim sodiščem Alabame in če to ne bo pomagalo, se bodo obrnili še na zvezno vrhovno 'sodišče. Cerkev v Stražicah dobro napreduje Župna cerkev sv. Jožefa v Stražicah je že pod streho. Manjkajo še notranja dela. Sedaj so začeli z zidavo zvonika. Medtem pa so v veliki dvorani novo zidanega župnišča namestili začasno kapelo. Na belo nedeljo je imel goriški nadškof v njej prvo sv. mašo. Od leta 1937 dalje pa so imeli sv. mašo v šolski sobi, ki pa nikakor ne more več zadoščati potrebam te tako obljudene mestne četrti. Nova župnija sv. Jožefa Delavca je že kanonično ustanovljena, z blagoslovitvijo nove cerkve pa bo dobila tudi svoj dostojni sedež. Za Zavod sv. Družine: G. Ferfolja 1.000; M. Ž., Gorica 3.000; preč. msgr. dr. Ukmar 2.000; N. N. 2.500; J. C. 3.000; gospa M. Milost 1.000; N. N. 1.000; L. B. 5.000; N. N. 2.000; gdč. R. P. 1.000 lir. — Vsem se iskreno zahvaljujemo in zagotavljamo trajen spomin pri sv. maši in v molitvi. poise in druge njej podobne, je neusmiljen do mladosti, do moralnih načel, do notranjega bogastva; v zameno za slavo zahteva odpoved mirnemu življenju, odpoved čudovitim sanjam mladih let. Miranda Zafred naš romarski dan na god sv. Ane. V soboto in nedeljo si ogledujemo Dunaj. Podrobni spored prejme vsak romar en teden -pred odhodom. 4. Potni list: vsak si poskrbi pri policiji r' domačem kraju na veljavni osebni izkaznici dovoljenje za potovanje v inozemstvo. Tako je najmanj stroškov. Kdor hoče, naj se obme na CIT (Trg Unitd št. 5). 5. Razne predloge, nasvete za lepši potek skupne poti sporočajte pravočasno; Goričani v Doberdob, Tržačani v Rojan (37-603). Kraševci pa v Marijaraišče (221-113). 6. Vsi, ki ste se že odločili za letošnjo skupno božjo pot, vabite negotove, pokažite jim naše tiskano vabilo na posebnih letakih in predvsem se do 10. maja vpišite! NEKAJ ZA MLADE IN STARE Pojav naše dobe VOTIVNA CERKEV NA DUNAJU Tržaški in goriški duhovniki pripravljamo veliko romanje v Marijino Celje in Katoliška kultura v Italiji - j: \ ^ ^ - RAZNE NOVICE Okrog božiča, to je v času, ko ljudje največ kupujejo knjige, so se v velikem številu prodale tri knjige, ki obravnavajo versko snov: »Odprt koncil« (Mario Goz-zini), »Pisma s potovanja« (Theilhard de Chardin), »Theilhard de Chardin« (Cue-not). To je zanimivo dejstvo, ki daje povod za mnoga vprašanja: »Zakaj se bere tako malo katoliških knjig? Aili je res, da je samo laična kultura resničen in veljaven izraz moderne kulture? Zakaj se ne tiskajo v Italiji nekatere knjige, ki jih tiskajo v tujini? Zakaj italijanski katoliški založniki izdajajo samo verske knjige? Katere knjige spreobračajo ljudi?« Bruce Marshall se tako izraža o dveh katoliških pisateljih: Graham Greene in Evelyn Waugh: »Ta dva pisatelja sta mi všeč ne samo zato, ker se dvigata nad svoje sodobnike, temveč predvsem zato, ker čutim potrebo, da postanem boljši, kadar berem njune knjige. Nasprotno pa zbudijo pisatelji takozvanih »svetih« knjig v meni željo po mnogoženstvu, po tatvini. Zgoraj omenjena pisatelja zbudita v bravcu željo po svetosti, ker pišeta zelo lepo, krasno orišeta značaje in prikazujeta popoln svet. Zato se spoštljivo klanjam pred njima.« Tudi Frangois Mauriac je zelo strog s pisatelji verskih knjig: »Ta literatura temelji na laži in je toliko slabša, ker vpliva izključno na krščanska dekleta. Kako žalostno je videti, kakšno branje se nudi tej mladini!« Toda mnogi se izogibajo katoliške literature tudi zaradi laičnega predsodka. Ce je kdaj katoliška literatura brez vrednosti in zelo naivna, ni za to krivo katoličanstvo, temveč so krivi tisti, ki tako literaturo pišejo. Znana je vsebina avtobiografije angleškega pisatelja Jamesa Joyce-ja »Podoba mladega umetnika«. Avtor hoče dokazati, da katoliška vera, v kateri je bodoči u-metndk zrastel, v danem trenutku postane nezdružljiva z njegovimi ideali o umetnosti. Zato bo mladenič, če bo hotel poslušati glas svojega ideala, strgal vse verige, četudi bo ostal zato popolnoma sam, brez vere, brez družine, brez domovine, brez prijateljstva. Enako obsodbo najdemo v dedih Alberta Camusa, po katerega mnenju se preveliko število krščanskih pisateljev poslužuje naivne umetnosti. Današnja mladina, ki zaničuje krščansko kulturo in povišuje laično, katero smatra za edino resničen izraz moderne kulture, ne ve, da je katoliška literatura že več kot sto let v stalnem podvigu. Ta podvig se je začel v 19. stoletju. Zadosti je našteti nekaj imen kot dokaz vrednosti te literature: Chateaubriand, De Maistre, Nevvman, Manzond, Montalembert, Goer-res, Tommaseo, Balmes, Veuillot. Mnogo velikih pisateljev je prišlo z drugega brega: bili so spreobrnjenci. Z velikim navdušenjem so začeli uporabljati pero kot meč za obrambo in os veti te v resnice. V 20. stoletju se ta podvig nadaljuje, se poglablja: Merton, Daniel-Rops, Papini, Mauriac, Maritain, Mounier, Gilson, Che-sterton, Bruce Marshall, Peterson, Hae-cker, Schneider, Van le Fort, Congar, Ber-nanos, Lunn, Greene, Claudel, Pieper, Bar-gellini, Santucci, Fabbretti. To je samo majhno število velike skupine. Ta imena zadostujejo kot dokaz za prisotnost sodobne katoliške misli. Mnoge ovire zaustavljajo pot katoliški literaturi in ji zabranjujejo, da se razširi med večji krog bravcev: pomanjkanje svobode, strah, pomanjkanje sredstev. Neki katoliški založnik se je ob povratku z mednarodne knjižne razstave v Nemčiji takole izrazil: »Vprašal sem razne založnike za dovoljenje, da se nekatera dela prevedejo v italijanščino. Dobil sem naslednji odgovor: »Italijanski bravci niso zreli za te knjige. Avtor noče, da ga prevedejo v italijanščino.« Slične odgovore je moral slišati marsikdo drugi. Tu gre za čut manjvrednosti, ki ponižuje italijanskega bravca. Zakaj ta strah? Zakaj večja svoboda onstran Alp? Nekatere pogumne moderne ideje so v tujini že last vseh, medtem ko so v Italiji last samo nekaterih. In tako se zgodi, da tista dela prevedejo potem laični založniki. To je žalostno, a resnično: najvažnejša dela sodobne katoliške literature izdajajo nekatoliški založniki. V Italiji obstaja zmotno mnenje o katoliškem založniku. Za katoliškega založnika namreč smatrajo tistega, ki tiska verske knjige. V tujini ima katoliški založnik mnoga širša obzorja in je točno poučen o vseh bravčevih zahtevah. Pri izbiri del in avtorjev uživa največjo svobodo. Lahko obravnava katero koli snov. Pomislimo samo na številne antologije, kjer najdemo imena slavnih pisateljev: Stendhal, Zola, Coiette, Baudelaire, Proust, Di-derot, Flaubert, Saint-Sdmon. V Italiji bi taka iniciativa zbudila cel škandal. Daniel-Rops je nekemu časnikarju pokazal majhno knjižico z naslovom »Misli« pisatelja Pascala. »Ta knjižica je najbolj vplivala na mojo duhovno evolucijo. Pri šestnajstih letih sem jo večkrat imel pri sebi, kadar sem hodil po raznih pustolovščinah. Nisem takrat še docela umel Pascalovega nemira. Toda Misli so izvajale name močan vpliv in to ni bilo malo. Izven Pascala so vsi drugi avtorji imeli zame majhno važnost.« Follietu je odkrila svet katoliške kulture knjiga »Revna ženska« Leona Bloya. »Star sem bil 25 let, ko šem odkril to knjigo: bil sem v dobi, ko postane človek suženj konformizma ali pretiranega liberalizma. Ce sem se izognil tej dvojni nevarnosti, je zasluga Bloyeve knjige. Knjiga, ki jo stalno berem in nad katero vedno premišljujem, je tudi »Summa Theologica« sv. Tomaža. Isto moram reči o Pascalovih »Mislih«. Slednjemu se moram zahvaliti, če sem lahko stopil v kraljestvo filozofskih idej. Glede starih del so nekateri mnenja, da niso več primerna današnji generaciji. To je kratkomalo smešno. Morda je oblika res malo zastarela. Toda dobre knjige so kakor dobro vino.« Iz vsega tega je torej razvidno, da obstaja v svetu nova katoliška kultura, ki pa je v Italiji nočejo sprejeti zaradi pomanjkanja poguma. Odstraniti bi bilo treba mnogo naivne literature, ki jo ozkosrčni vzgojitelji nudijo mladini. Danes obstajajo resnični pisatelji, ki obravnavajo verske probleme. Zakaj ne sprejeti njihovih del? M. Z. Nesreča v rudniku V Virginiji je v premogovniku Dola nastala eksplozija 110 metrov pod zemljo. Doslej so našli 14 mrtvih rudarjev, pogrešajo pa še 14. Tridesetim rudarjem se je posrečilo še pravočasno zbežati, ko so zaslišali strahotno eksplozijo. Nemški tisk proti italijanskim filmom Nemški tisk je po kratkem premoru začel ponovno napadati italijanske filme o odporniškem gibanju, češ da zbujajo sovraštvo, ki je že ugaslo, in da ovirajo dobre odnošaje med Zapadno Nemčijo in Italijo. To ponovno kritiko z nemške strani sta zbudila dva filma, ki sta prišla pred kratkim na tržišče: »Sekvestriranci v Altani« in »Štirje neapeljski dnevi«. Dnevnik »Der Štern« je prinesel naslednji članek: »Nočejo odpustiti: bojni vzklik nemških vojakov je danes, kot je bil leta 1945 bojni vzklik italijanskih partizanov. Nočejo pozabiti, zato vodijo sovražno kampanjo proti Federalni Republiki. Italija je član NATOja. S tem je Italija tretjič v tem stoletju nemška zaveznica. Kljub temu nam prihaja z njene strani sovraštvo. Milijone Italijanov preživljajo nemški turisti, ki so zasramovani in očrnjeni.« Tudi berlinski dnevnik »Der Abend« obravnava ta problem: »V Italiji snemajo preveč antifašističnih filmov, italijanski kino je spet našel preteklos, toda ne svoje fašistične preteklosti, temveč nemško nacionalsocialistično. V mnogih filmih se istoveti Nemčija z nacizmom. Nemška vlada bi morala resno misliti na protipropagandno akcijo. Italijanski časopisi prinašajo dnevno izmišljene in lažne stvari.« (K temu bi lahko dodali, da ni res, da bi italijanski filmi istovetili Nemčijo z nacizmom. En sam film prikazuje korupcijo nove Nemčije, ki se poslužuje sredstev nekdanjega tretjega Reicha, toda film je bil nemški »Das Mad-chan Rosemary«!) Ena sama stvar vznemirja Zvezno Republiko: namreč ta, da italijanski filmi obravnavajo zgodovinski moment, katerega se sami Nemci sramujejo. Hoteli bi namreč, da bi tisti moment pozabili ne samo Nemci, temveč tudi vsi ostali narodi. Toda kako naj to pozabijo tisti, ki so okusili vso grozoto nemških taborišč; tisti, katerim so gestapovci prizadejali najhujše trpljenje? Kako naj ljudje pozabijo, kaj so Nemci naredili v njihovi domovini med letom 1943 in 1945: preiskave, izgon, mučenja, ustrelitve? Pozabiti na vse to hi pomenilo ne verjeti temeljskim človeškim pravicam, ki so jih 'takrat oskrunili. Pozabiti preteklost bi pomenilo zapreti oči pred sedanjostjo; toda pomenilo bi predvsem zbrisati vsako hvaležnost do tistih, ki so se na kakršen koli način uprli nacizmu in so umrli za ideal pravice, svobode in človeškega dostojanstva, ideal, v katerega še danes verujemo. Ako bi hoteli poslušati nemški tisk, bi morali odpraviti ne samo filme, temveč tudi številne dokumentacije. »Der Štern« bi imel vso pravico pritoževati se nad italijanskimi filmi, ako bi se ti vse izmislili, ako bi vse grozote pripisovali Nemcem samo zaradi večjega dramatičnega efekta. Žal pa je vse to, kar filmska platna prinašajo, popolnoma resnično. Glede filma »Štirje neapeljski dnevi« je treba poudariti še to, da so njegovi u-stvarjavci marsikaj opustili zaradi obzira do tistih, ki so bili priča tedanjim strašnim dogodkom, in do tistih, ki so tedaj zgubili svoje drage. Zato je nesmiselno sleherno napadanje s strani nemškega tiska. Tudi kinematografija ima kot vsaka druga umetnost pravico, da črpa snov iz tiste zgodovine, ki jo je za Nemčijo zapisal Hitler s svojimi zločinskimi tovariši. Mira Letošnje Prešernove nagrade V soboto 27. aprila so v Ljubljani razdelili Prešernove nagrade za najboljša kulturna in umetniška dela. Ob navzočnosti najvišjih kulturnih predstavnikov so dobili nagrade: Inž. arh. Branko Kocmut za sodobne arhitekture v Mariboru, inž. arh. Rudi Zupan za načrt samopostrežne restavracije in poslovne zgradbe dnevnika »Večer« v Mariboru, violinist Dejan Bravničar za uspešne koncerte v preteklem letu, sopranistka Vanda Gerlovič, članica ljubljanske opere za vlogo Elizabete v Verdijevi operi »Don Carlos«, igravec Ali Raner za vlogo Magisa v komediji »Jajce«, filmski sne-mavec Janez Kališnik za fotografije v filmu »Peščeni grad«, inž. arh. Sveta Jovanovič, književnik Pavle Zadar za novelo »Kip z oltarja domovine«, pesnik Lojze Krakar za zbirko pesmi »Cvet pelina«, slikar Marjan Pogačnik in slikar Janez Bernik za svoje dosedanje umetniško delo. Anketa FAO o zalogi živil na svetu Te dni je FAO objavila rezultat svoje tretje ankete o živilih na svetu. Iz teh podatkov je razvidno, da polovica svetovnega prebivavstva, ki živi na Daljnem vzhodu razpolaga samo s četrtino celotne svetovne proizvodnje živil. 29 odstotkov svetovnega prebivavstva, ki živi v Evropi, O-ceaniji in Severni Ameriki razpolaga s 57 odstotki svetovne proizvodnje živil. Nezadovoljivo je tudi stanje prebivavcev manj razvitih področij Afrike, Latinske Amerike in Bližnjega vzhoda. bdložene volitve v Argentini Notranji minister v Argentini je določil odložitev za štirinajst dni in sicer od 23. junija na 7. julij. Datum za predajo oblasti pa je še vedno določen na 12. oktober. Črni panter je teroriziral ves Pariz St. Denis je 36 ut žival pod terorjem iz cirkusa Francki ubeglega črnega panterja. Pa ne samo St. Denis tudi ves Pariz se je strahoma spraševal, ali ni morda črna žival našla pot do podzemlju do samega središča mesta. Nešteto je bilo zgrešenih alarmov, dva stražnika in en pes še celo obstreljeni, ker so nekateri videli v črnem razpetem dežniku zloglasnega panterja. Črni panter pa jo je mahnil čez vojaško dvorišče, preskočil 4 metre visok zid in se nato skril v klet neke dekliške šole. Tu ga je zapazil šolski sluga, ki je hladnokrvno zaprl vse vhode in okna in poklical policijo, gasivce, krotivce in druge cirkuške uslužbence. Po štirih urah napornega lova se je tem ljudem posrečilo, da so zver pognali v kletko, ki se je za njo avtomatično zaprla. Tako se je črni panter živ in zdrav zopet vrnil v cirkus in pridobil s to aventuro velik ugled. Atentat na milanski postaji V nedeljo v pivih jutranjih urah, ko je bilo na milanski postaji ogromno potnikov, večinoma delavcev, ki so se vračali iz Adenauerjev svet »Kdaj je najugodnejši trenutek, da molčimo?« je po burni debati v Bundestagu vprašal Adenauer svojega prijatelja. »Ne vem.« »Najugodnejši trenutek, da molčimo, je takrat, ko se nam zdi, da bomo naravnost eksplodirali, če ne govorimo,« je resno odgovoril kancler. Nemčije, Švice in Belgije zaradi volitev, so nenadoma nastale v prtljažnem prostoru tri močne eksplozije. Povzročile so med potniki velikansko paniko in žal tudi sedem ranjenih, škoda je velika. Uničene je mnogo prtljage in tudi velikanska steklena okna so pri eksplozijah popokala. Policija je uvedla preiskavo. Radio Trst A od 5. do 11. maja 1963 Nedelja: 9.30 Slovenske zborovske skladbe. —■ 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Dvanajst resnic«, pravljica. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. Cerkveni zbor »Slovenske Marijine družbe« iz Gorice. — 12.15 Vera in naš čas. — 14.30 Sedem dni v svetu. — 15.10 Portret v miniaturi: Tony Renis. — 18.00 Poklici in razvedrila: (12) »šah«. — 21.00 Iz slovenske folklore: »Pratika«. Ponedeljek: 12.00 Iz slovenske folklore: »Pratika«. — 18.00 Flavtist Boris Čampa -Janez Komar: Koncertantni duo Nokturno. — 19.00 Radijska univerza: Avtomobil: (13) »Barvanje karoserije in električna napeljava«. — 20.30 Peter Iljič Čajkovski: »Pikova dama«, opera v treh dejanjih. Torek: 12.00 Pomenek s poslušavkami. — 18.00 Italijanščina po radiu. Osnovni tečaj: 54. lekcija. — 18.30 Iz del dunajskih klasikov. Ludtvig van Beethoven - Franz Joseph Haydn. — 19.00 Pisani balončki. — 21.00 Giacomo Leopardi: Moralni spisi (2) »Razgovor med Zemljo in Luno«. — 21.30 Koncert pianistke Damjane Bratuš. — 22.00 Znanost in tehnika: »Podmorski roboti«. Sreda: 12.00 Brali smo za vas. — 18.00 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije. Zbor »Giuseppe Schiff« iz Chiopris-Vi-scone. — 18.30 Jugoslovanski skladatelji. Primož Ramovš. — 19.00 Higiena in zdravje, s posvetovalnico. — 20.36 »Dekle na balkonu«, radijska komedija, — 22.00 Iz italijanskega glasbenega ustvarjanja: »Rimska filharmonična akademija« (2) »Komorna inštrumentalna glasba«. četrtek: 12.00 Giacomo Leopardi: Moralni spisi (2) »Razgovor med Zemljo in Luno«. — 18.00 Italijanščina po radiu. 56. lekcija. — 19.00 Širimo obzorja: »Kako gojijo bisere na Japonskem. — 20.30 Simfonični koncert orkestra Italijanske Radiotelevizije iz Rima. Petek: 12.00 Pomenek s poslušavkami. — 13.00 Basist Danilo Merlak. — 18.30 S koncertov »Camerate Musicale Triestine«. — 19.00 Radijska univerza. O pojmu pravice in njegovi zgodovini. (16) »Pravica in pravičnost«. — 21.00 Antalogija Ivana Trin-ka (2) »Hiša, ki ga je vzgojila«. — 21.15 Koncert operne glasbe. Sobota: 12.00 Po širnem svetu. — 14.40 Jugoslovanske ritmične popevke. — 15.30 »Pekel je vendar pekel«, fantazija v dveh dejanjih. — 17.20 II. vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.00 Sodobna slovenščina. — 19.00 Družinski obzornik. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.40 Zbor »Kras«, ki ga vodi Pavla Komel. — 22.00 Bohuslav Martinu: Koncert za violončelo in orkester. — 22.30 Folklora z vsega sveta. ...................................................................h,™,,in ............................................... m...................... ti,...............................Innu...............................h....................ti..................................................lun......................................................................................................... n.mmmm,,.................................mm..................................................................................................> pil 12 Msgr. G. VELCI: do ^udoosfeifv go ca Na Oljski gori Ob pomladnem soncu in svežem modrem nebu smo zapustili mesto in šli zopet na Getzemanii. Vstopili smo v baziliko, kjer se zdi, da še žalostno odmeva Gospodova molitev: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih od mene...« Tam smo našli patra z brado, ki je bil zatopljen v molitev. Ko smo se mu približali, smo opazili na njegovi roki škofovski prstan. Bil je to kitajski škof, doma iz Beneške pokrajine. Izgnali so ga iz svoje škofije, zdaj pa moli tu na Getzemani za sv. Cerkev na Kitajskem, ki je vklenjena v verige. Jezusov krvavi pot je krvavi pot njegovo Cerkve na Kitajskem po 700 letih, odkar tam misijonarji oznanjajo Kristusa s tolikim trudom, žrtvami in mučeništvom. Temu misijonskemu škofu sem omenil enega Izmed svojih sošolcev na vseučilišču v Innsbrucku, ki je tako želel umreti v Jeruzalemu. To je bil Švicar msgr. Albert Oesch, katerega je latinski patriarh *Iori povabil k sebi v Jeruzalem, da se malo oddahne od svojih misijonskih naporov. Nekega jutra so ga na Getzemani, kjer je stanoval, našli mrtvega. Pokopali so ga na frančiškanskem pokopališču v Getzemani. Pokazali so mi njegov grob, na katerem je preprost črn križ. Tam zdaj počiva, kjer si je želel in čaka vstajenja. Tam blizu je samostan ruskih redovnic, ki zelo strogo živijo. Imajo zelo lepo cerkev v slovansko-bizantinskem slogu s petimi kupolami. Samostan obdaja gozdič oljk, ceder in cipres. To je najbolj zelen del Oljske gore, ker drugje se vidi le malo zelenja. Povsod rastejo nove stavbe: cerkve, samostani din ob vznožju gore so stara krščanska in mohamedanska pokopališča. Vrh Oljske gore se dviga 814 m nad morsko gladino. Ko smo jo gledali iz Jeruzalema, se nam je zdela grič in ne gora. Na vrhu je osmerokotna stavba — danes mošeja —, kjer je naš Gospod odšel v nebesa. Na praznik vnebohoda postavijo frančiškani v mošeji dva oltarja, na katerih ta dan večkrat mašujejo. Poslopje so zgradili križarji v gotskem slogu in je služilo za katoliško cerkev, dokler ga niso zasedli mohamedanci. Z vrta Oljske gore je krasen razgled na mesto Jeruzalem, polno zvonikov, bazilik in minaretov, ki šteje danes 200.000 prebi- vavcev, in sicer 80.000 v starem mestu v Jordanski državi, kjer je 6 tisoč katoličanov; 120.000 pa jih'prebiva v Izraelski državi. Ko romar gleda na lepi Jeruzalem in lepo njegovo lego, razume domotožje Judov, ko so bili v babilonski sužnosti, kjer so peli: »Naj otrpne naš jezik in naj se posuši naša desnica, če bi pozabili na tebe, o Sion.« Ko smo se spuščali z gore, smo obiskali cerkev Očenaša - Pater noster, zgrajeno na kraju, kjer je Jezus na prošnjo apostolov »Gospod, uči nas moliti« prvič molil najlepšo in najpopolnejšo molitev »Oče naš«. V cerkvi in v samostanu, kjer živi 16 karmeličank, je na ploščicah napisan Očenaš v 36 jezikih. Ko smo zapuščali samostan, smo videli tam blizu gradnjo nove cerkve na ruševinah stare iz časov cesarja Konstantina. To je cerkev, kjer so apostoli, kot trdi ustno izročilo, sestavili apostolsko vero. Neka francoska družba gradi na tem mestu zdaj cerkev', ki bo posvečena Jezusovemu Srcu. Niže od tega kraja je kapela, imenovana »Dominus flevit«, ki spominja na Gospodov jok nad mestom Jeruzalemom nekaj dni pred njegovo smrtjo na križu. Ce bi Jezus danes živel na zemlji kot takrat, bi se zjokal nad vsem krščanskim svetom, ker toliko krščanskih ljudi tako slabo živi. V Samariji Enega izmed popoldnevov našega bivanja v Jeruzalemu smo Izrabili za obisk Samarije. Pustili smo na desni Oljsko goro in dospeli s taksijem na prelaz, od koder vodi potem cesta navzdol v Sichem. Pokrajina je vsa drugačna kot v Judeji. Gore so zaokrožene in pokrite z oljkami, vinogradi, skalami in rdečo zemljo. Zdelo se mi je, kot bi bil v moji rojstni deželi, na otoku Cresu. Črede ovc, oslov in kak pes. šli smo mimo kraja, kjer so se prvič ustavljali romarji, ki so se vračali iz Jeruzalema po judovskih praznikih, da so tam prenočevali. Tam sta Marija in Jožef opazila, da ni 12-letnega Jezuščka v skupini in od tam sta se potem žalostna vrnila v Jeruzalem, da sta ga iskala. Tu smo videli vasi, ki so jih zgradili za Arabce, ki so morali zapustiti Izraelsko državo. Pot gre vedno navzdol. Na levi smo videli goro Garizim, kjer so Samarijani, ki so bili mešanica Judov in poganov, sezidali tempelj, podoben jeruzalemskemu, ker so jih Izraelci smatrali za krivoverce in zato z njimi niso hoteli imeti stikov. Danes je Santa rij anov komaj nekaj sto, ki počasi izginjajo. Toda še vsako leto se sestanejo na gori Garizim med ruševinami svojega templja, da praznujejo judovsko veliko noč. Dospeli smo v Sichem. Na desni je velika rodovitna ravnina. Pokazali so nam kraj, kjer jc bila skozi 300 let skrinja zaveze, predno so jo nesli v Salomonov tempelj. Nedaleč od Siehema je grobnica — prazna seveda, kjer je počiva! Jožef, egiptovski podkralj, katerega kosti so prinesli iz Egipta, ko je judovski narod pod Mojzesom zapustil to deželo. To je majhna okrogla stavba s kupolo. Ustavili smo se nato pred nedovršeno cerkvijo. Začeli so jo graditi pravoslavni, a so jim zmanjkala sredstva, ki so jih dobivali iz Rusije. Revolucija 1. 1917 nosi krivdo za to. Po 32 stopnicah navzdol smo šli k Jakobovem vodnjaku, prj katerem se je Gospod Jezus razgovarjal s Samarijanko o živi vodi. Mlad fant, ki je lepo govoril italijanski, nas je prijazno sprejel. Povedal nam je, da je njegova mati iz Benetk. Dal nam je piti svežo vodo iz vodnjaka, ki ga je izkopal očak Jakob. Po razrušenju templja na gori Garizim je bizantinski cesar Zenon dal zgraditi na tem mestu osmerokotno cerkev, posvečeno Materi božji, katero je pozneje spopol-nil cesar Justinjan. (Nadaljevanje na 4. strani) □ RIŠKE NOVICE Mladinsko romanje na Barbano Letos obhajamo tri važne jubileje: 1100 let je, odkar sta Slovanom prinesla sv. vero sv. brata Ciril in Metod; 100 let, odkar je umrl naš veliki učitelj A. M. Slomšek; 100 let, odkar je goriški nadškof Gollmayer kronal milostni kip M. B. na Barbani. — Vseh teh treh jubilejev se hoče spomniti tudi naša mladina na Goriškem. Zato bo pod okriljem Zveze katoliške prosvete in slovenske duhovščine veliko mladinsko romanje na Barbano v nedeljo 19. maja in sicer popoldne, ko so tudi duhovniki bolj prosti. Na Barbani bo skupna sv. maša ob 17. uri in priložnost za prejem sv. zakramentov. Do Gradeža bodo vozili posebni avtobusi. Vpisovanje pri domačih gospodih ali kakor bodo oni določili. Cena za avtobus 500 lir. — V Gorici sprejemajo vpisovanje slovenski duhovniki in uprava Katoliškega glasa. Romanje je namenjeno MLADINI! Goriški nadškof nadaljuje s svojimi velikonočnimi obiski Tudi po veliki noči naš goriški nadškof še vedno nadaljuje s svojimi obiski tovarn in večjih industrijskih obratov, bolnic in zavodov. V petek 26. aprila je obiskal goriško umobolnico na šempetrski cesti. Ob vhodu so ga sprejeli pokrajinski predsednik Chientaroli, člani pokrajinskega odbora, zdravniki to bolniški kaplani. Gospod nadškof je obiskal vseh osem oddelkov go-riške umobolnice to blagoslovil vse bolnike. Zanimal se je za njihovo zdravljenje to po poročilu prof. Basaglia zvedel, da bolnike zdravijo z najmodernejšimi sredstvi ta po največjih metodah. V bolniški kapeli je imel nato kratek govor na pričujoče to podelil blagoslov. Stolni župnik med slovenskimi verniki V nedeljo 28. aprila je novii stolni župnik msgr. Soranzo prišel med vernike, ki zahajajo k prvi maši v goriški stolnici. To mašo imenujejo »mašo Slovencev«, ker hodijo k njej povečini slovenski verniki. Zato je novoimenovani stolna župnik hotel tudi nje pozdraviti ob nastopu svoje službe. Pri evangeliju jih je lepo nagovoril po slovensko in ob nedelji dobrega pastirja, ki se je tisto nedeljo obhajala, poudaril potrebo po trdnem verskem življenju. Novemu župniku smo za njegov obisk hvaležni in hvaležni smo tudi za to, da nas je nagovoril v našem materinem jeziku. Občni zbor SKPD v Gorici Dne 23. aprila je SKPD iz Gorice imelo svoj letni občni zbor v društvenih prostorih v KD. Udeležilo se ga je lepo število posebno mlajših članov, predvsem pevcev to pevk zbora Lojze Bratuž. Odbor je podal svoja poročila, iz katerih je bilo razvidno, da je društvo v preteklem poslovnem letu bilo zelo delavno, saj je pripravilo samo ali v sodelovanju z drugimi društvi vrsto iger, nastopov, kulturnih večerov. Da omenimo le nekatere: Dramo Rožni venec za misijonsko nedeljo; Prisiljeno ženitev v novembru; Miklavž prihaja v decembru. Sedaj pa pripravlja Čehova Strička Vanjo. V okviru društva se je poleg dramatskega odseka, ki ga je vodil g. M. Komac, posebno udejstvovali pevski zbor Lojze Bratuž pod vodstvom pevovodje Ivana Bolčine. Zbor je imel rodne vaje to nastopil večkrat sam ali skupaj z drugimi zbori to vedno žel lepo priznanje. N. pr. ob spominskem večeru za prof. Filejem, za ceeiiijanko, božičnico v stolnici, ob obletnici odprtja KD v Gorici idt. Zbor se je tudi številčno pomnožil in daje dobre upe za prihodnost, če bo le hodil po poti, na katero je stopil v preteklem letu. Zbor je pel tudi na tržaškem radiu to pa v cerkvi na Travniku. Po podanih poročilih je bil izvoljen nov odbor, kateremu bo še nadalje predsedoval g. prof. Ivo Bolčina. Opaziti je pa bilo, da so v društvu nastopile nekatere težave, ki bi jih lahko imenovali »kriza rasti«. Društvo se je namreč številčno precej pomnožilo posebno z mladimi člani, ki se v dosedanjem okviru kar ne morejo znajti. Take »krize rasti« so nujen pojav v vsaki razvijajoči se to delavni organizaciji to jih je treba z dobro voljo rešiti. To ne bo težko, če bo novi odbor znal gojiti v društvu pravega duha to prilagoditi društvo novim potrebam. To odboru iz srca želimo. (r+r) Uspešni nastopi OIympije Pretekli teden se je končal odbojkarski turnir za pokal »Libertas«. 01ympija je zasedla drugo mesto med štirimi nastopajočimi moštvi in si tako priborila lep pokal. V četrtek 25. aprila pa se bodo odbojkarji udeležili turnirja, ki ga organizira oratorij »Pastor Angelicus«. Ker je 01ympija postala provincialni prvak kategorij »naraščajniki« to »mladinci« CSI, se bo pomerila z zmagovavci tržaške in videmske province za naslov deželnega prvaka. Na otvoritvenem lahkoatletskem tekmovanju, ki je bilo preteklo nedeljo v Gorici, so nastopili tudi nekateri naraščajniki to mladinci. Bensa Dušan je skočil 1.60 m visoko to, vrgel kopje 37.56 m daleč; susič je skočil 1.50; Valentinčič pa je pretekel 60 m zapreke v 11”4. škoda, da niso mogli nastopiti še nekateri drugi 01ympijci, ker so se poškodovali na treningih; ti bi zasedli vsaj dve tretji to eno drugo mesto. Seja goriškega občinskega odbora Pod predsedstvom župana Poterzia se je dne 18. aprila sestal občinski odbor. Določili so službo taksistov v tekočem letu pred civilno bolnišnico in pred železniško postajo ter sklenili, da pošljejo v bolnišnico več občinskih revežev. Pooblastili so izdelavo končnega načrta za šolo za umetno obrt to določili 2,5 milijona lir za popravilo cest, ki jih je poškodoval mraz, milijon lir pa za popravna dela na občinskih poslopjih. Na tej seji so tudi določili osebo, ki bo letos prejela nagrado »Guglielmo Orzan« v znesku 100 tisoč lir za človekoljubno delo. Na drugem mestu poročamo o tej zelo znani, a nadvse preprosti in skromni osebi, gdč. Tini Furlan, ki si je s svojo plemenitostjo zaslužila to lepo priznanje. Praznik osvoboditve na Goriškem Državni prazniki v Italiji vedno bolj izgubljajo svoj pravi pomen. Dosti ljudi sploh ne ve, zakaj je ta državni praznik. Veselijo se ga le, ker jim ni treba na delo in lahko dan uporabijo za izlete, za počitek ali kako izredno delo doma. Tudi za letošnji praznik osvoboditve je bilo tako. Po cestah so drveli avtomobili v vse smeri, krasen pomladni dan je marsikoga zvabil v lepo naravo. Le redki so se spomnili ta dan na tiste, ki so pripomogli s svojimi žrtvami do osvoboditve. Zlasti odporniške organizacije so počastile spomin padlih in položile na njihove grobove vence. Tako na Goriškem pokopališču, kakor na spomenik padlih v Števerjanu to Pevmi. V Gorici primanjkuje še 1500 stanovanj Predsednik zavoda za ljudske hiše (IA-CP) je na zadnji seji upravnega odbora podal poročilo o proračunu za leto 1963-64. Podal je tudi poročilo o gradnji ljudskih stanovanj, katerih dograditev bo treba čim bolj pospešiti. IACP ima v načrtu za 1650 milijonov lir novih gradenj. V Gorici je še vedno 287 družin, ki živijo po barakah in 1200 družin v neprimernih stanovanjih. V tem številu pa niso všteti novoporo-čenči, ki si tudi želijo lastnega stanovanja. Kljub toliki gradbeni dejavnosti v Gorici je pomanjkanje stanovanj še vedno precejšnje. ADENAUERJEV NASLEDNIK RZASKE NOVICE Birma v Trstu Birma za slovenske otroke bo letos v Trstu v nedeljo 23. JUNIJA in ne 29. 6., kakor je bilo do sedaj v navadi. Slovenski skavti na Jurjevanju Z upanjem to skrbjo so se 25. aprila aziraJi naši skavti v nebo. Težki, sivi oblaki jim niso obetali nič dobrega za proslavo njihovega zaščitnika sv. Jurija. Pa vendar se je okrog 100 fantov opogumilo ta jo potegnilo v Križ k sv. Primožu. Toliko vnemo jim je dobri Bog kmalu poplačal, proti vsakemu pričakovanju, so za prijazni praznik imeli prav lepo vreme. Skavtizem hoče ohraniti svojim članom duhovno ta telesno zdravje, zato jih vzgaja k spoznavanju ter ljubezni do narave. Njihov ustanovitelj je dobro vedel, da pomeni stik z naravo razmišljanje ta po- .......................................................... Emavs Okrog 17. ure smo dospeli v ta tako slaven evangeljski kraj. Leži precej visoko, obdan z visokimi ta starodavnimi cedrami. Vstopili smo skozi železna vrata, nad katerimi je napis »Mane nobiscurn Domine, quoniam advesperascdt - Ostani z nami, Gospod, ker se večeri«. To je res kraj miru. V Emavsu imajo frančiškani svojo gimnazijo in zavod, v katerem so fantje katoličani šestih različnih obredov. Njihova cerkev je v navoromanskem slogu. Eden izmed patrov nam je prebral odlomek dz evangelija, ki se bere pri nas na velikonočni ponedeljek. Nekateri pisatelji iz II. stoletja menijo, da sta bila Kleofa, brat sv. Jožefa, ženina Marije Device, ta njegov sin Simon tista dva učenca Gospodova, ki sta razočarana zapustila Jeruzalem na dan Jezusovega vstajenja ta se vračala domov. Med potjo se jima je pridružil neznancc, ki sta ga povabila v hišo, in ko se jima je razodel pri lomljenju kruha, sta v njem spoznala Gospoda. Ko jima je izginil izpred oči, sta se takoj vrnila v Jeruzalem, da sta o tem obvestila apostole, zbrane v dvorani zadnje večerje. Ti pa so jima tudi povedali veselo vest, da je vstal Jezus od mrtvih ter da se je prikazal Petru. Med arabskoizraelsko vojno je bilo mnogo frančiškanov interniranih v Emavsu. Ker so imeli časa v izobilju, so začeli z izkopavanjem na levi strani cerkve to odkrili rimsko cesto, po kateri so hodili Jezus to učenca na dan vstajenja. Dobri frančiškani so nam v prostorni obednici postregli s čajem in pecivom. Noč je že bila, ko smo se vračali v Jeruzalem. Bila je nedelja 23. decembra. Na nebu so sijale zvezde. Pri Damaščanskih vratih smo izstopili iz taksija ta nato Šli peš skozi živahen bazar v naše jeruzalemsko bivališče. (se nadaljuje) globitev. Sredi žive narave, ko se v sleherno bilko to grmiček neprestano pretaka obnovljena moč in zdravje ter se melodije božjih pevcev vpletajo med šelestenje dreves, kdo bi ostal brezčuten? Za vse to, že tisočletja obnavljajoče se veličastvo, je zadostoval en sam akt božjega »fiat«! Za obnovitev božjega življenja v meni, pa ta »fiat« ni več zadostoval. Šele med nebom to zemljo viseča in strahotne b61i trpeča božja Beseda je meni to vsem bratom to sestram vrnila dostojanstvo otrok božjih! Upamo, da je tudi v naše skavte vsaj nekoliko prodrla ta zavest, saj je bilo videti na njihovih mladih obrazih dovolj resnobe, bodisi pri sv. maši, med duhovno mislijo, kakor med polaganjem obljub. Fantom, ki so obnovili svojo obljubo, kličemo: Le pogumno naprej, ne se ustaviti na pol potil Čisto preživeta mladost je najboljša dota za življenje. Kdor koli pa se enkrat odloči za dobro organizacijo, a ga razni tokovi zanesejo na stranpota, začuti v svoji duši praznino, to praznino more spet napolniti samo Bog! Z zadovoljstvom beležimo, da bodo letos celotno vodstvo kolonije v Tambrah prevzeli skavti. Za letos torej ndč žensk, nič vzgojiteljic, ampak ena sama repu blika fantov! Obilo sreče! Pa še drugo važno novico smo zvedeli na Jurjevanju. Za avgust imajo v načrtu, da se odpravijo na slavno Maratonsko polje pri Atenah v Grčiji. Tam se snidejo na svoj ta-kozvani »jamboree«, ki se ga bodo udeležili skavti iz približno 50 narodnosti. To bo doživetje, ki bi ga jim skoro zavidali! Prepričani smo, da se jim bo skavtska zavest tam še bolj utrdila, ko bodo spoznal širokopoteznost in pomen svoje 9 milijonske organizacije. Spoznali bodo, kako so samo verske organizacije sposobne vzgajati k pravi univerzalnosti mišljenja in čustvovanja. Prve dni prejšnjega tedna so v Bonnu izvolili med parlamentarci krščanske demokratske stranke naslednika 87-letnemu kanclerju Adenauerju, ki se je že predhodno obvezal, da bo v jeseni tega leta podal ostavko na mesto vladnega načelnika. Za naslednika je bil izvoljen Ludwig Erhard, dosedanji podkancler in minister za gospodarstvo. Erhard je v Nemčiji zaslovel zlasti kot povzročitelj tkzv. nemškega »gospodarskega čudeža«, saj je kot minister za gospodarstvo vsa povojna leta nedvomno največ prispeval k obnovitvi premagane in razkosane države, ki se je postavila na čelo najbolj razvitih zahodnoevropskih držav. Tudi politično je Erhard eden izmed prvakov bonnske krščanske demokracije in je ves čas igral, kot protestant, drugo vlogo za katoličanom Adenauerjem. (Znano je namreč, da združuje nemška demokrščanska stranka tako katoličane kot protestante). Pri tej izbiri pa lahko spomnimo tudi na ozadje in nesporazume, ki so bili včasih zelo ostri prav v zvezi z osebo novega kanclerskega kandidata ter njegovimi odnosi do Adenauerja. Še se spominjamo, ko je pred nekaj leti zadeva stopila v ospredje ob volitvah zveznega predsednika. Tedaj se je mnogo govorilo o kandidaturi kancler- ja Adenauerja, ter o tem, da bi ga že takrat na kanclerskem položaju nadomestil minister Erhard. Adenauer sam pa je takrat očitno pokazal svoje nezadovoljstvo z nameravanim nasledništvom, češ da za kanclerja ni primeren človek, ki je bolj gospodarstvenik kot politik. V sami vladni stranki so nastali hudi spori, mnenja so bila deljena in stari kancler se je končno uradno odpovedal sicer gotovi izvolitvi za predsednika republike. Od tedaj dalje je bil ves čas »spor« Adenauer-Erhard bolj ali manj o-čiten. V sami demokrščanski stranki pa je znani gospodarstvenik imel veliko vplivnih, zlasti mlajših pristašev, ki so v Erhardu videli svojega vrednega predstavnika. In izgleda, da so tudi pri sedanji izbiri nekateri vodilnejši predstavniki, kot Von Brentano in Krone, potegnili z Erhardom. A-denauer sam pa je tudi sedaj izjavil na TV, da bi moral po njegovem mnenju kancler imeti predvsem politične sposobnosti, ki jih verjetno po njegovem mnenju Erhard ne poseduje v toliki meri. Za Erharda se je pozitivno izjavil tudi liberalni prvak Mende, čigar stranka tvori skupno z demokristjani vladno koalicijo. Liberalci vidijo v Erhardu človeka, ki bo znal voditi bolj prožno politiko, zlasti zunanjo. Beseda zahvale Svet Skupne slovenske liste se globoko zahvaljuje vsem zavednim Slovenkam in Slovencem na Tržaškem, ki so pri političnih volitvah izpolnili ne samo svojo demokratično, ampak tudi svojo narodno dolžnost s tem, da so glasovali za Skupno slovensko listo. Kljub najrazličnejšim težavam in oviram z vseh strani je Skupna slovenska lista dosegla lepo število 5.679 glasov. Leta 1958 je zbrala takratna Slovenska lista pri pokrajinskih volitvah 4.794 glasov. Letos smo torej napreden’ali za okrog tisoč glasov, ali za 18%, kar je vsekakor lep uspeh. Število glasov Skupne slovenske liste bi bilo znatno večje, če volivci ne bi naleteli na težave zaradi belih glasovnic, kar je povzročilo, da je bilo precej glasov neveljavnih, odnosno so bite bele glasovnice večkrat po pomoti oddane ne samo za senat, ampak tudi za poslansko zbornico. Ni treba pripominjati, kaj bi šele bilo, če bi skupno nastopili res vsi Slovenci v Italiji, kar je bila naša Želja in kar ostane naš cilj. Beseda tople zahvale in priznanja naj bo izrečena vsem tistim, ki so razumeli pomen in pravi smisel našega nastopa pri sedanjih volitvah. Skupna slovenska lista je ponosna, da lahko računa na zdravo jedro prepričanih in zavednih slovenskih volivcev, ki verujejo v našo narodno bodočnost in so razumeli, kako nujno je bilo, da smo Slovenci kot narodna manjšina izpričali svoj obstoj tudi pri političnih volitvah. Naše narodno zavedno jedro se ni razpršilo, ampak je v zvestobi do slovenstva ostalo združeno, da bo lahko na tem trdnem in neokrhanem temelju vodilo nove bitke za naše cilje in naš program pri prihodnjih deželnih, pokrajinskih in občinskih volitvah, ko bomo v okviru slovenske skupnosti in ne v okviru italijanskih strank izbirali lastne zastopnike v omenjene samoupravne organe. Ni odveč opozoriti, kako je edino Skupna slovenska Usta med volilno borbo s slovensko besedo, s slovenskimi lepaki in s slovensko pesmijo pogumno opozarjala na slovensko navzočnost po\’sod po T r-žaški pokrajini od Milj do štivana, zlasti pa v središču samega Trsta. Skupna slovenska lista je postala dokaz o navzočnosti sloveitske narodne manjšine v Italiji, njena pristna predstavnica, pa tudi naš narodni simbol, naš politični narodni dom, ki ga je treba za vsako ceno tuvati in očuvati. Kakor moramo po eni strani obžalovati, da je »Primorski dnevnik«, ki je še pred letom dni podpiral samostojni slovenski politični nastop preko slo\’enskih strank, spremenil srnjo politiko, postal dejansko glasilo Italijanske komunistične partije in Italijanske socialistične stranke, pozival naše ljudi, naj se vključijo v italijanske stranke ter nedopustno in krivično blatil nesebično delavnost, narodno zavest ter čast tudi zavedne slovenske duho\’ščine, tako nas po drugi strani izredno bodri zavest, da je nosila veliko težo volilnega boja naša podjetna, zavedna ter idealna mladina. Mladi fantje, ki smo jih videli na shodih in v avtomobilih med volilno borbo, so nam poroštvo, da bo slovenska manjšina v Italiji živela in uspevala. Po teh nujno potrebnih ugotovitvah in zaključkih naj bo še enkrat izrečena prisrčno in topla zahvala vsem, ki so z glasom in prispevki za Skupno slovensko listo podprli svojo lastno in našo skupno stvar. Za slovensko enotnost — naprej s Skupno slovensko listo! Trst, 30. aprila 1963. Svet Skupne slovenske liste Lagodno življenje Ko sem bil še otrok sem delal na pristavi svojega očeta od 12 do 14 ur. Ob nedeljah smo se peljali v cerkev 15 km daleč. Tam smo peli: »Delaj, zakaj noč se približuje.« Sedaj je vse mehanizirano ta moji nečaki se ob nedeljah peljejo v cerkev, kjer prepevajo: »Si utrujen? Odpočij se!« Dr. VRTOVEC JOŽE (jr.) specialist za ustne ta zobne bolezni asistent na zobozdravniški univerzitetni kliniki v Padovi TRST ul. Mercadante 1/1 vogal ul. Carducci - ul. Milano tel. 68349 SLOVENSKI FANT v Kanadi išče znanja s slovenskim dekletom srednje starosti (od 30 do 40 let), poštenim to vernim, zaradi ženitve. — Naslov posreduje uprava našega lista. DAROVI Za Katoliški glas: Fani Furlan iz Trsta v spomin pok. staršev to sestre Ljudmile 1.500 lir. Za Alojzijevišče: P. S. 500; L. B. 5.000; N. N„ ul. Buffolini 1.000; N. N. 2.000; Zmaga Devetak v spomin pok. Rada Trohe 1.000; Marija Zuljan v isti namen 500 lir-Bog povrni! Za Marijin dom v Rojanu: G. Bandell* 2.000; Klavdij ta Marij Ferfolija ob oč«’ tovi smrti 3.000; Stegu Otilija 2.000; St. 30.000; S. s. 3.000; Piščanc J. 1.000; Miheli A. 1.000; Piščanc A. 1.000; L. M. 5.000! Mila Lucetti 1.000; S. T. 9.000; M. L. 1.000; ob smrti Franca Klun hčeri 2.000 lir. Bog plačaj! OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca5 trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 79* davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močtdk Tiska tiskarna Budin v Gorici