DOBRO JUTRO, HOLLYWOOD: Temne sence Hollywooda MOJCA RUDOLF Založba BoMa Murska Sobota Hollywood, 8. april, popoldansko snemanje Mlada, vitka ženska z dolgimi ognjeno rdečimi lasmi je bila oblečena v mestno damo z belim klobučkom, izpod katerega so sijale velike temnomodre oči. S svojim soigralcem je morala odigrati zadnji prizor v filmu: strasten zaključek velike romance, ki se je med njima prikrito vlekla skozi vso zgodbo. Klapa z napisom 'kader 35' je prekinila tudi najbolj oddaljene šepetajoče glasove. »Ton?« »Teče!« »Kamera?« »Teče!« »Akcija, tišina, snemamo!« Mesto kavbojev s salooni, konji, poštnimi kočijami in pretirano operjenimi Indijanci je bilo obiskovalcem privlačno. Obilica statistov je postavala nekje ob robu, nekateri so lenobno srebali kavo, pili pivo in se smeje razkazovali otrokom. V tem prizoru jih niso potrebovali, zato so si lahko oddahnili in od daleč spremljali snemanje. »Rez!« je že po nekaj trenutkih zadonel režiserjev glas po prizorišču. »Poslušaj, dekle. Če smo ti že dali priložnost, da igraš v ameriškem filmu, potem pokaži vse, kar zmoreš. Če v tvoji deželi strast prikazujejo na tak način, je čudno, da imate sploh še kaj otrok.« Režiser je srepo strmel v Sarah, ki je osramočeno povešala oči. »Potrudila se bom,« je odgovorila. Ni odmaknil pogleda, še naprej je buljil vanjo, a glas je vendarle umiril: »Iz oči, iz vsakega giba, vsake pore tvojega telesa se mora čutiti ljubezen, vročico, strast. Razumeš, deset let sta čakala drug na drugega ... Če ne zmoreš ...« Najraje bi izginila. Hkrati pa si je oddahnila, da ni dokončal stavka. Prepir z njim ne bi vodil nikamor, to je dobro vedela. Komaj je čakala konec snemanja. Še dobrih štirinajst dni, pa bo konec muk. Še vedno ji ni bilo jasno, zakaj se je pustila speljati v to zadevo, zavedala pa se je, da mora začeto dokončati. Snemanje so še nekajkrat prekinili. Režiser drugorazrednega filma je očitno hotel dobiti oskarja, ta sen vseh igralcev, igralk in režiserjev. Pa še koga. Ko so za ta dan končno zaključili, je Sarah olajšano zavzdihnila. Ne da bi se še ozrla na prizorišče snemanja, se je utrujeno napotila proti garderobam. »Prideš zvečer na požirek v Maca? Osvežilo te bo, pa še zabavna druščina se nas bo zbrala. Ne bo ti žal, boš videla.« Za seboj je zaslišala glas igralca stranske vloge Johana, ki je bil poleg tega tudi najboljši prijatelj, ki si ga je pridobila v teh nekaj tednih. »Rada bi prišla, pa sem preveč utrujena. Mislim, da se bom odpeljala naravnost domov in v posteljo,« mu je odgovorila. »O, to se pa dobro sliši. Se ti lahko pridružim?« Ko je videl njen presenečen izraz, je hitro pristavil: »Samo šalil sem se, saj veš, kakšen sem.« »Vi, Američani! Nenehno me presenečate z vašim sproščenim karakterjem. Mi, Škoti, smo vseeno nekoliko bolj zavrti, pa čeprav naj ne bi veljali za takšne.« Vstala je. Vesela, da je bilo delovnega dneva končno konec. Pograbila je torbico, odprla vrata garderobe in jih zaloputnila za seboj. Prekleto vseeno ji je bilo, kaj si je kdo ob njenem početju lahko mislil, vsega je imela dovolj. Kako varno se je počutila še dober mesec dni nazaj. Zdaj pa je, zaradi neumne obljube svoji sestri, vržena v potek dogodkov, ki ji niti malo niso všeč. Vse to dogajanje, snemanje trapastega filma, ponavljanje enih in istih prizorov do neskončnosti, dolga vožnja do doma, osamljenost, ki jo je kljub množici ljudi okoli nje pestila vedno bolj, vse skupaj ji je bilo popolnoma odveč. Kolikokrat se je že vprašala, zakaj je popustila sestri, a zaman. Odgovori so bili skriti v solzah, ki jih je prelivala Klara, da bi jo prisilila v odhod v Ameriko, in v malce prikriti grožnji, ki jo je izrekla. Sarah je globoko zavzdihnila. Napotila se je po ulici, mimo studiev, ki so prazno samevali in čakali novega dne; mimo prizorišč, v katerih so ustvarjali nove podobe bodočih filmov, in prišla do avtomobila, ki ji ga je posodila filmska družba za čas snemanja. Odklenila je vrata in sedla za volan. Roke, ki so vtikale ključ v ključavnico motorja, so se rahlo tresle. Vznemirjenost, ki jo je čutila, ni popustila. Vprašanja, ki so tičala v njej, so se vedno znova prebijala na površje in čakala odgovorov, ki jih ni poznala. Le to, kdaj se je nesmiselna pot začrtala, je dobro vedela. Vse skupaj se je začelo nekaj tednov nazaj ... 1. Sarah se je zdrznila in se sunkovito pognala iz postelje. Že tako nemiren spanec, vseskozi preprežen z morastimi sanjami, je prekinilo še nekaj. Rezek zvok, ki se je zdaj, ko je bila popolnoma budna, ponovil. Prepoznala je zvonec na vratih stanovanja, ki se je sicer oglašal le redko. Prekleto, skoraj enajst zvečer je že, je jezno pomislila, ko si je ogrinjala haljo. Zvonec se je ponovno oglasil. Tisti, ki je stal pred vrati, očitno ni nameraval odnehati. Sarah se je podvizala in stekla do vhodnih vrat. »Ti?!« Presenečeno je strmela v sestro, ki je po enoletni odsotnosti nenapovedano prišla ob tako nenavadno pozni uri. »Jaz, ja. Presenečena?« Sarah še vedno ni odmaknila oči iz postave, ki je stala pred vrati, oprtana z ogromno črno torbo, nemarno visečo preko ramen. Klarina visoka in vitka postava je bila natančno taka, kot se je spominjala, le nekoliko trpeč izraz na licu in žalostne oči so bile nekaj, česar nikoli ne bi pripisala vedno nasmejani in optimistični sestri. »Me ne boš povabila naprej? Strmiš vame, kot da sem prikazen.« Klara se je trpko nasmehnila in odložila težko torbo na tla. »Po pravici povedano, sem zelo utrujena. Vse kar si želim, je topla postelja v sobi, ki je še vedno moja, če se prav spominjam.« Klarin glas se je za odtenek zvišal, kot bi hotel Sarah prisiliti, naj vendarle spregovori. »Seveda. Oprosti, da le strmim vate, toda ne veš, kako si me presenetila.« »Prijetno, upam.« Sarah je le skomignila z rameni in široko odprla vrata. Klara je dvignila torbo in se mimo nje zrinila v stanovanje, v katerem so nekoč živeli kot družina, po tragični smrti staršev pa je pripadlo njima. »Boš kaj jedla? Nekaj se bo zagotovo našlo v hladilniku, če si lačna.« »Hvala, Sarah, toda resnično si ne želim drugega kot spati. Če mi oprostiš, bom to tudi storila, le še oprhala bi se rada prej.« »Je vse v redu s tabo?« Sarah je še vedno strmela v sestro, katere videz je dajal slutiti, da jo pestijo hude težave. Tako dobro jo je poznala, da je vedela, da se Klara ne bi kar tako, brez vzroka pojavila doma. Nekaj se je zgodilo ali pa kaj naklepa, to je bilo jasno prvi hip, ko jo je zagledala na vratih. »Ja. Ne. Zdajle res ne bi govorila o tem. Takoj zjutraj ti bom vse povedala, verjemi mi.« »Ne bi vsaj malo namignila?« »Ne.« Klara je bila kratka. Obrnila se je in odšla v kopalnico. Slišati je bilo le še šumenje vode in nato Klarine korake, ko je zavila v sobo. Sarah se je ponovno spravila v posteljo. Spanec, ki že prej ni bil prijeten, jo je tokrat še bolj težil s sanjskimi podobami, v katerim se je kot zvezda stalnica pojavljala Klara in se ji režala v obraz. Zbudila se je pozno. Skozi okno se je prelivala mehka zimska svetloba. Še vedno ležeč v postelji je prižgala radio in se prepustila prijetni melodiji, ki je hipoma pričarala vzdušje, polno hrepenenja in tihe sreče. Šele ko je melodija izzvenela, se je spomnila na Klarin prihod. Zdrznila se je. Nelagodnost in nejevolja, ki ju je čutila prejšnji večer, sta se vrnili. Ugasnila je radio in se pognala iz postelje. Pred vrati sobe je prisluškovala zvokom, ki so prihajali iz kuhinje. Klara je, kot nekoč, vstala pred njo in pripravljala kavo. Le veselih žvižgov, ki so v mladosti spremljali to početje, ni bilo slišati. Če bi prej še lahko mislila, da je s Klaro vse v redu, je zdaj vedela, da ni tako. Nekaj je bilo hudo narobe. »Še vedno vstajaš pozno.« Klara se je iznad skodelice zazrla v Sarah in se skušala nasmehniti. Vse, kar je spravila iz sebe, je bil le trpek nasmešek, ki je hitro ugasnil. »Sobota je. Če moram že med tednom zgodaj vstajati, se vsaj med vikendom skušam naspati.« Sarah je sedla in segla po pripravljenem vrču kave. »Seveda. Vestna, kot vedno.« »Nehaj. Dobro veš, zakaj sem taka.« »Aha, ponovno ista pesem. Spet sem jaz kriva za tvoje zavoženo življenje. Zame si morala skrbeti, zato nisi dokončala študija. Jaz sem ti bila ovira, da nikoli nisi dobila redne službe. Jaz, jaz, vedno le jaz. Kot, da sem jaz kriva, da so umrli starši!« »Tega nikoli nisem rekla. Toda, kaj pa naj bi storila? Stara si bila petnajst let. Bi raje videla, da bi te vtaknila v zavod za nepreskrbljene otroke?« »Prav, že prav. Ne bom ponovno pogrevala preteklosti.« »Vendar ravno to počneš.« »Poslušaj, Sarah. Vem, da je za nama težko življenje, toda ne pozabi, da si za to, da sem morala tako nenadoma oditi iz Edinburgha, ti kriva.« »Ni res! Sama si se odločila, da boš šla v Ameriko študirat ples!« »Če mi ne bi ti speljala fanta, tega ne bi storila!« Sarah je utihnila. Prvič, odkar je Klara dve leti nazaj spakirala kovčke in čez noč odšla, je padel ta očitek. Klara tega razloga za odhod nikoli prej ni povedala naglas. Toda vse to je bilo res. Vsa preteklost, vsa krivda, ki sta jo čutili, je še vedno tičala v obeh. Dogajanja, ki so se vrstila vse od smrti staršev naprej, so vplivala na vedno večji razkol med njima. Strahotna izguba, ki sta jo utrpeli, je obe potisnila v vrtinec življenja, ki mu nista bili kos. Sarah je bila ob tragični smrti stara dvajset let, Klara pet let manj. Prej srečno življenje, se je v enem samem hipu spremenilo v popoln kaos. Sarah, ki je študirala angleščino in francoščino, je zaradi razmer morala opustiti študij in se začasno zaposliti, da bi preživela sebe in sestro, ki je težke trenutke in izgubo sprejela še veliko težje. Zapletala se je iz ene prigode v drugo in bila popolnoma izgubljena. Sarah se je trudila, da bi poskrbela za njo in ji nudila oporo. Dve leti je trajal Klarin boj, ki se je končal, ko je dokončala srednjo šolo. Šele takrat se je umirila in se z vsem srcem posvetila plesu, ki ga je ljubila že od malih nog. Ko se je že zdelo, da bo njuno življenje normalno steklo, je bila tokrat Sarah tista, ki se je prepustila trenutku popolne norosti. Brezglavo se je zaljubila v Klarinega fanta. Čustvo je bilo obojestransko. V tistem hipu, ko sta se Sarah in Erik prvič spogledala, je med njima preskočila iskra, ki je nista mogla krotiti. Sprva za Klarinim hrbtom, nato očitno, sta se našla v nebrzdani strasti. Žalost in nejevera ob sestrini prevari je bila preveč boleča, da bi jo Klara zlahka prenesla. Tisti dan, ko je dopolnila osemnajst let, je odpotovala v Ameriko z izgovorom, da bo študirala ples in igranje. Sarah je ni ovirala. Verjela je, da si je sestra to tako zelo želela, da si je čez lužo našla službo in stanovanje, da je lahko odšla. Šele, ko se je odnos z Erikom polagoma ohladil, ko sta po številnih prepirih ugotovila, da nista za skupaj, se je v Sarah prebudil občutek krivde, ki ga niso mogli izbrisati niti telefonski klici, v katerih je neštetokrat hotela razložiti svoja dejanja, ki jih je storila, niti pisma, ki jih je pisala Klari, a nikoli oddala. Vse do tega dne sestra niti z besedo ni omenila prevare, sama pa nikoli ni pojasnila vzroka, zakaj je to storila. »Vidim, da se še vedno počutiš kriva. Vendar mi je zdaj popolnoma vseeno, zakaj si to naredila. Dejstvo ostaja, da si mi prevzela fanta, le da sem ga že davno prebolela. Le izdajstvo, ki si mi ga tako zahrbtno pripravila, me še vedno boli.« Klara se je ponovno trpko nasmehnila. »Lahko ti pojasnim. Že dolgo ti želim povedati, zakaj sem se spustila v to razmerje.« »Poslušaj, Sarah. Tvoji vzroki me ne zanimajo. Vse, kar potrebujem, je usluga. Velika usluga, vendar mislim, da mi boš ustregla. No, vsaj morala bi, po vsem tem, kar si storila.« Sarah se je nemočno naslonila nazaj. Kako naj Klari razloži dejanja, ki jih je povzročila gola strast in dejstvo, da pred tem praktično zaradi nje ni živela lastnega življenja? Da je trdo delala podnevi in večkrat tudi ponoči, da je lahko privarčevala denar za Klarin ples? Da moški svet do Erika sploh ni obstajal, ker ni mogel? Vse preveč je bila izžeta, da bi se zanimala za spolnost in vse premalo priložnosti je imela za spoznavanje fantov. Erik je bil prvi, ki ga je sploh dobro spoznala in v katerega se je tako brezglavo zaljubila. Takrat se ji je zdelo, da bo Klari, okoli katere se je vrtelo nešteto fantov, ki jih je menjavala skoraj vsak teden, čisto vseeno za enega, ki se je za spremembo bolj navezal nanjo, kot na sestro. Kako rada bi vse to razložila Klari, a ona ji enostavno ne pusti izliti srca in bremena krivde, ki jo že dve leti teži. »Sarah!« Klara je zvišala glas, ko je opazila, da se je sestra izgubila v spominih. »Razumem. Za uslugo me prosiš.« Sarah se je zbrala. Prepletla je prste obeh rok in ju položila na mizo. Krivda, ki jo je še malo prej čutila, se je umaknila. Ponovno je v sebi našla bes zaradi Klarinih zapletanj v težave, iz katerih jo je tolikokrat rešila, ona pa ji očita en sam spodrsljaj. Pogledala je sestro. Za droben trenutek je Klarine oči prešinil nekoliko hudoben preblisk, zaradi katerega je takoj pomislila, da so bili očitki vrženi na dan namerno, da bi v njej prebudili občutek krivde. Sarah se je vprašala, ali je Klara res kdaj čutila Erikovo izgubo, ali je vse skupaj samo pretvarjanje. Ko se je hotela prepričati v ta bežen pomislek, je Klara že odmaknila oči. Ponovno je bila videti strta od žalosti. Sarah ni več vedela, kaj je resnica in kaj ni. »Dobila sem vlogo. Ne gre sicer za kvaliteten film, toda vseeno. Igrala naj bi glavno vlogo v nekem tretjerazrednem vesternu.« »In?« Sarah je postajala nestrpna. V pogovoru o igranju ni videla nobenega smisla. »Saj sem rekla. Ne gre za prvo klaso, vendar zame pomeni igranje glavne vloge odskočno desko za naprej. Že to, da sem kot neameričanka sploh dobila priložnost, pomeni velik uspeh. Ne morem tvegati, da v filmu ne bi igrala. Vlogo sem z velikim veseljem sprejela, toda naneslo je tako, da trenutno nisem v položaju, da bi to res lahko storila. Zato boš to naredila ti.« »Kaj bom? Si nora?« Sarah je sunkovito vstala, popolnoma pretresena ob zahtevi, ki jo je postavila sestra. Približala je obraz Klarinemu, da sta se skoraj dotikali. Iz temno modrih oči so švigale strele besa, jeklene svetlo modre pa so neizprosno zahtevale pristanek. »Ne bom! Tega ne bom storila! To je višek! Leto dni ni niti besedice od tebe, potem pa se pojaviš s popolnoma nemogočo idejo. Si mogoče že kdaj pomislila, da imam tudi jaz svoje življenje? Če imaš težave, jih rešuj sama. Mene v kaj takega ne boš zvlekla!« »Sarah, ne bi te prosila, če bi lahko to storila sama. Dobro veš, kaj mi je pomenil ples. Prav toliko mi zdaj pomeni igranje in to je priložnost, o kateri sem sanjala leto dni! Ko pa se je ves trud, ki sem ga vložila v iskanje vloge, poplačal, sem v stanju, da tega ne morem storiti. Veš, kaj bi dala, da bi lahko igrala? Vse, vse na svetu. Zato pa boš namesto mene ti odigrala vlogo v mojem imenu. Nihče ne bo vedel za zamenjavo in ko se bom vrnila v Ameriko, bom jaz veljala za tisto, ki je posnela film.« »Ti si nora, popolnoma nora.« Sarah je sedla nazaj na stol in samo osuplo gledala Klaro. »Nisem. Le rešila bi se rada iz brezizhodne situacije, v kateri sem se znašla.« »Z mojo pomočjo? Še na misel mi ne pride, da bi storila kaj takega.« »Moraš! Dajem ti priložnost, da spereš stare madeže iz sebe. Obljubljam, da ti nikoli več ne bom oponesla zveze z Erikom, če to storiš. Saj gre le za tri mesece, nič več. Potem boš prišla nazaj in življenje bo zate steklo po starih tirnicah.« »Vidim, da si prekleto dobro naštudirala, kako bi me obrnila, da bi to storila zate. Stavim, da imaš vse podrobnosti o tem nenavadnem predlogu natančno preučene in izdelane do najmanjše potankosti.« Sarah je ostro pogledala v Klarine oči, ki se niso odvrnile stran. Njen pogled je bil oster, neizprosen in trd. Sarah je v nekaj sekundah opazila značilnosti, ki jih prejšnji dan, ob medli svetlobi večera, ni opazila. Takrat je bila Klara videti strta in žalostna. Ta videz je dajala tudi zdaj, toda ni bilo videti tako pristno. Bilo je, kot bi se dobro naučila vloge, ki jo mora igrati. Oči niso tako iskreno prikazovale tistega, kar bi morale. Sarah je močno občutila to protislovje, vendar je morala priznati, da je sestra preklemano dobra igralka. Poleg tega je opazila še nekaj. Sledu o deklici, ki je pred dvema letoma odšla, ni bilo več. Klara je postala ženska. Lase, prej kostanjevo rjave barve, si je prebarvala v ognjeno rdeče. Žareče modre oči so ostro odsevale nasprotje med barvama. Nekaj drobnih pegic na nosu je še vedno skušalo prikazati videz mladostnosti, toda obrazne poteze so otrdele bolj, kot bi bilo pričakovati pri dvaindvajsetletnici. »Res je. Ves načrt imam že izdelan. Sploh ne bo tako težko, kot se zdi na prvi pogled. Malo spremembe na tvoji zunanjosti, to je vse. Glede na to, da sva si že od nekdaj tako podobni, da so naju celo zamenjevali, to ne sme biti problem. Let pa tako ne kažeš, veš.« »Let? Samo pet jih imam več od tebe!« »Saj to ti govorim. Tvoj obraz je dovolj mladosten, da zlahka lahko vsakogar prepričaš, da imaš šele dvaindvajset let in ne sedemindvajset.« »Hvala.« Sarah je ponovno segla po vrču kave in si nalila polno skodelico. Potrebovala bi še kaj močnejšega, toda za zdaj ji je tudi to poživilo zadostovalo, da je lahko še naprej gledala Klaro, ki se je nekoliko bolj razživela ob opisovanju sprememb, katerim bi se morala podvreči Sarah, da bi jo lahko uspešno zamenjala. »Torej, najprej ti bova prebarvali lase in spremenili pričesko. Še sreča, da imaš dovolj dolge in ne boš potrebovala lasulje. Ne pozabi, da boš potrebovala nekoliko bolj temen puder in obvezno ne smeš pozabiti na modro maskaro. Z oblekami ne bo težav, vse imaš že pripravljene v hiši, v kateri boš ta čas stanovala. Sem jo že najela. Skupaj boš z neko igralko, katero, ne vem, ker do takrat, ko sem jaz živela tam, še ni prišla. Avto boš imela, drugega pa ne potrebuješ.« »Govoriš, kot da sem že pristala. Toda nisem, Klara, ne pozabi tega.« »Toda, iz tvojega govorjenja sem sklepala, da nimaš nič proti!« »Nič takšnega nisem rekla! Ne vem, kaj si slišala, toda mojega pristanka ni bilo vmes. Saj sploh še vedno ne vem, zakaj bi te morala zamenjati. Le kakšne težave imaš, da ne moreš snemati filma? Ti kdo grozi, pa bi rada mene vpletla kot žrtev? Bi se rada rešila kakšne trapaste zveze na moj račun?« »Sarah! Za kakšno me pa imaš? Nič takega ni, vsaj v Ameriki ne. Tu sem se zapletla v godljo, zato ne morem snemati!« »Povej! Tvoj vzrok mora biti res prekleto dober, da bom začela razmišljati o razlogu za zamenjavo.« »Najprej ne pozabi, da bi to morala storiti. Morda ne verjameš, toda res si mi strla srce, takrat, ko sem ugotovila, v kaj sta se zapletla z Erikom. Moram ti povedati, da je bil on prvi, za katerega sem mislila, da bi iz najine zveze lahko nastalo kaj več. Ravno sem se začela pobirati iz življenja, kakršnega sem imela do takrat in bil je fant, ki je razmišljal drugače, kot vsi ostali. Bil je pošten in dober. Zdelo se mi je, da bom z njegovo pomočjo lažje prebrodila vse težave, iz katerih sem se še vedno reševala, toda ne. Prišla si ti in mi ga vzela. Edinega dobrega, ljubečega fanta, ki sem ga zmogla najti. Potrlo me je, veš. Še zdaj ne vem, kako sem sploh lahko zdržala do odhoda v Ameriko. Vedno sem imela vaju oba pred očmi. Ljubezen, ki bi jo morala imeti jaz; strast, v kateri bi morala goreti, a zaradi tebe nisem. Samo to sem ti hotela povedati preden ti razložim, zakaj se me sreča venomer izogiba v življenja. Ko ravno mislim, da sem jo dosegla, se najde nekaj ali nekdo, ki mi to prepreči. Tudi zdaj, ko sem bila tako oddaljena od te zanikrne Škotske, so me grehi, ki sem jih naredila nekoč, dosegli in me prisilili, da sem prišla nazaj in zapovrh še pustila priložnost, o kakršni sanjajo milijoni.« Za hip je umolknila, zazrta v prihodnost, o kateri je sanjala. Potem je s tišjim, nekoliko trepetajočim glasom nadaljevala: »Sojenje me čaka. Bila sem soudeležena pri ropu trgovine, vendar nas takrat niso odkrili. Šele, ko so prijeli mojega takratnega pajdaša, ki je na skoraj enak način z ropi nadaljeval, je sčvekal, da sem bila pri prvem izmed teh zločinov tudi jaz zraven. Za menoj so razpisali mednarodno tiralico in morala sem se vrniti. Čaka me sojenje, vendar se mi zdi, da jo lahko odnesem le s pogojno obsodbo, glede na to, da še nikoli nisem bila kaznovana. Ko bo to za mano, se bom lahko vrnila v Ameriko, za ta čas pa vseeno upam, da me boš lahko nadomestila.« Sarah je le nejeverno, s topim pogledom, ki ni izražal ničesar, strmela v Klaro. V tem trenutku je namesto sestre, ki jo je prvih dvajset let življenja naravnost oboževala, videla popolno tujko, ki je očitno pozabila na vse vrednote, ki sta jih starša tako ljubeče vrsto let vcepljala vanju, a Klari to ni pomenilo ničesar. Dobrota, zaupanje v ljudi, sposobnost premagovati težave z ljubeznijo, imeti cilj pomagati sočloveku; vsega tega Klara ni sprejemala. In to je očitno trajalo že zelo dolgo, to je bilo Sarah popolnoma jasno zdaj, ko je gledala sestro, ki je pogled upirala v mizo, z rokama pa živčno premikala skodelico sem in tja. Sarah se je končno odločila spregovoriti. Njen glas je bil trden in jeza, pomešana z žalostjo in kancem pomilovanja, je bila več kot očitna. »Sem te sploh kdaj poznala? Le kdaj si se spustila tako nizko in se zapletla v take reči? Rop trgovine?! Moj bog, le kaj bom še morala slišati iz tvojih ust?« Grenko se je posmejala. Pet let se je trudila, da bi Klari nadomestila mamo in očeta, ona pa je vse skupaj postavila na glavo. Medtem ko je sama garala, da bi ju preskrbela, se je Klara zapletala v še hujše težave, kot je do zdaj vedela. »Kaj naj ti rečem? Se je pač zgodilo. Bila sem mlada, neumna in naivna, vendar se za svoja dejanja ne bom opravičevala. Zdaj bom plačala kazen za tisto, kar sem storila za tvojim hrbtom. Verjemi, da je še dosti tega, kar ne veš, vendar naj tako tudi ostane. Moje življenje naj te ne briga, prosim le, da storiš tisto, za kar sem prišla, da bi te prosila. Samo še tokrat, to sem ti že obljubila in ti povem še enkrat. Takoj, ko bo to za mano, bom izginila iz tvojega življenja. Nikoli več se ti ne bo treba ukvarjati z mojimi problemi, ne bom ti več grenila življenja in upam, da boš tega vesela.« Klara je dvignila pogled in se jezno odzvala Sarahim besedam. »Ne verjamem, da bom vesela. Raje bi imela sestro, s katero bi si delila dobro in slabo, kakor je v navadi v družinah. Toda ne, ti si se odločila, da me boš izbrisala iz življenja in to za vedno. Prav, naj bo tako, kot želiš. Vendar te svarim. Ko boš starejša in boš morda skušala popraviti to stanje, v katero naju spravljaš, bo morda že prepozno.« »Ali pa tudi ne, kakor te poznam,« se je posmejala Klara. »Tudi jaz znam zameriti in tebi vsekakor bom. Odrekaš mi edino vez, ki sva jo imeli. Petnajst let sva lahko bili dobri sestri. Ne morem verjeti, da si se po smrti staršev lahko tako spremenila. Iz nekega razloga me vsekakor sovražiš, dobra sem le takrat, ko te je treba reševati iz težav. Prav, toda to je zadnjič, si razumela? Nikoli več ne pridi s svojimi problemi k meni. Je to dovolj jasno?« »Prav.« Klara je vstala in se napotila proti hladilniku. »Pripravila nama bom zajtrk. Še dosti stvari morava razčistiti, preden odideš. Vse podrobnosti o življenju čez lužo se boš morala naučiti na pamet, časa za to pa imava točno štirinajst dni. Letalska karta je rezervirana na moje ime za odhod 1.marca, kar pomeni ...« Sarah je otopelo obsedela na stolu in gledala vitko postavo, ki se je spretno vrtela med hladilnikom in štedilnikom. Klarine besede so se izgubljale v njeni notranjosti. Še predobro se je zavedala, kako daljnosežne posledice bo imela njena odločitev, da sprejme Klarin predlog in kako velikokrat se bo kesala, da je popustila, čeprav je vedela, da druge rešitve pravzaprav ni imela. Klara je bila sposobna, da ji zagreni življenje do konca, vsekakor pa bi tako ali drugače izsilila njen pristanek. Kadar se je znašla v težavah, je vedno dobro vedela, kako se izvleči iz njih. Ker sem ji vedno preveč popuščala, je spreletelo Sarah. Komaj slišno je vzdihnila, zbrala vse moči in se skušala posvetiti Klarinemu govorjenju. 2. »Živijo, jaz sem.« Klara je komaj čakala, da se je v ponedeljek zjutraj Sarah končno odpravila po opravkih. Za ta pogovor je potrebovala mir in prazno stanovanje. Sarah je bila zadnja, ki bi smela slišati pogovor, ki ga je pravkar načela. »Končno! Sem že mislil, da sploh ne boš poklicala.« »Kako malo mi zaupaš! Se nisva zmenila, da mi pustiš čas, da vse opravim tako, kot je treba. Veš, da ni bilo lahko pripraviti sestre, da na vrat na nos odleti v Ameriko.« »Vem, ljubica. Žal mi je, ker sem tako nestrpen, toda, tako dolgo sem čakal, da slišim tvoj glas. Ti še nikoli nisem povedal, kako zelo te ljubim? Tega, kar boš storila zame, ti do konca življenja ne bom mogel poplačati. Rešila me boš iz spon, ki me vlečejo k tlom in za to ti bom večno hvaležen.« »No, to se že lepše sliši.« Klara se je nasmehnila sama pri sebi. Tako lepo je bilo slišati njegov božajoč, rahlo raskav glas, ki je iz daljave prihajal po telefonski slušalki. Moški, ki ga je ljubila. Moški, ki ji je v enem samem hipu spremenil svet v preprogo, posuto z dragulji. Zanj bi bila pripravljena storiti marsikaj. To, kar jo je prosil, se ji je zdela prava malenkost proti večnosti, ki jo bo prebila z njim. »In? Kako ti je šlo? Si imela težave?« »Malo že, toda saj me poznaš. Ni ga človeka, ki ne bi popustil mojim argumentom. Sarah ni nobena izjema. Malo sem jo pritisnila ob zid z nekimi grehi, ki jih je storila v preteklosti, ji natvezila zgodbo, ki sicer nima ne repa ne glave, a je nasedla. Mislim, da sem se ji kar zasmilila, ko sem povedala, zakaj ne morem na snemanje tistega filma.« »Klara, poslušaj, če ti je še vedno žal zaradi tega ... Ne bi rad, da bi me kdaj kasneje obtoževala, da sem ti preprečil ustvariti si igralsko kariero.« »Ne bodi no tak tepček! Priznam, da sem si marsikaj obetala od tega filma, toda ne more se primerjati življenju s tabo. Ti si vse, kar sem si kdaj želela in zaradi tovrstne kariere te ne bom izpustila iz rok. Končno bom lahko kdaj kasneje ustvarila tudi ta sen, toda še veliko bolj mi je do poroke in otrok, ki jih bom imela s teboj.« »Pametno razmišljaš, ampak to tako že veš. Ko bi vsaj jaz prej tako razmišljal, potem me brat ne bi mogel izsiljevati. Zapletel sem si življenje do nezavesti. Tako bogat sem, a usmiljenja vreden.« »Kako lahko tako govoriš? Saj nisi sam kriv, da si se zapletel v neprijetne posle! Si morda kdaj razmišljal, da te je brat sam potunkal v to, da bi iz tebe lahko izsilil še kaj več? Da bi te lahko imel v precepu?« »Ne, ni mi še prišlo na misel. Pravzaprav se mi je vedno zdelo, da se je oskrbel s podatki o meni, ker me tako sovraži, toda da bi sam poskrbel, da sem se zapletel v to? Skoraj ne morem verjeti.« »Razmisli malo. Lastnik dveh hotelov si, on pa je le odvetnik. Ti je morda nevoščljiv? Si želi pridobiti tvoje bogastvo? Ti je zato morda namestil podkupljive in goljufive delavce v igralnici, da bi te zaradi tega lahko lovila policija? Potem te je sam opozoril, kaj se dogaja in ti povedal, da ima vse tvoje grehe napisane in dokumentirane v dnevniku?« »Da bi me lahko izsiljeval za denar, seveda. Ne bi mogel vedeti, da se to dogaja, če ne bi tega sam napeljal. Lahko bi držalo, veš. Pravzaprav sem vedno bolj prepričan, da imaš prav. Norec, jaz pa sem mislil, da mu gre le za pravico! Poslušaj, Klara, zelo hitro moraš priti do dnevnika, preden bo kaj prišlo na dan. Takoj, ko ga bova imela, bova pobrala ves denar in pobegnila. Potem ne bo imel ničesar v rokah in naju tudi ne bo iskal.« »Res je. Lahko bova neobremenjeno živela in to ne revno.« »Vsekakor, ljubica. Vedno boš imela vse, kar boš želela.« »Dobro, vendar hočem, da veš, da je bila to tvoja ideja. Ne bi rada kdaj slišala očitkov, da sem šla v posteljo s tvojim bratom, je to jasno? Že tako ne vem, kako bom to sploh lahko naredila. Že zdaj se stresam ob misli na to.« »Samo predstavljala si boš, da sem to jaz, dovolj sva si podobna. Le pazi, da se ne boš na koncu zaljubila vanj, mlajši je, saj veš.« »Vendar ljubim tebe.« »Torej bom vedel, da si to storila iz ljubezni do mene. Saj bo samo enkrat, Klara. Potem vzameš iz njegovega stanovanja dnevnik in odideva, prav?« »Se strinjam. Zaradi tebe se bom spustila v to zadevo. Zato, ker te tako neskončno ljubim.« »Tudi jaz tebe. Čakal te bom. Zdaj pa moram iti, žal. Se slišiva. Adijo.« Klara je odložila slušalko in se predala trenutkom, ki so zaživeli dobra dva meseca nazaj in se razvili v sanje, ki so se ji vedno zdele neuresničljive, a s srečanjem z njim so postale resničnost. Spoznala ga je v Milanu, na mondeni zasebni zabavi v luksuzni hiši bogatega tovarnarja. Malo pred tem je podpisala pogodbo za snemanje filma, ki ji je pomenil vrhunec vsega, kar je do tistega trenutka dosegla. Segala je po zvezdah in tega se je dobro zavedala, vendar je v času pred začetkom snemanja želela mesec dni preživeti v popolnem brezdelju. Bilo ji je jasno, da bo snemanje naporno in bila je vesela, da jo do njega loči še nekaj mesecev. Italija je bila država, v kateri se je hotela spočiti in si nabrati moči. Odpotovala je tja s prijateljico in med potepanjem po prelepi pokrajini ju je pot zanesla tudi v Milano. Na zabavi sta se znašli po naključju, ki se ji je zdelo skoraj čudežno. Da sta bili povabljeni, je bil vzrok drveči avto, izpred katerega je rešila neznanca v trenutku, ko je že stopil na cesto in bi brez njene pomoči zagotovo postal ena izmed smrtne statistike prometnih žrtev. V zahvalo ju je vzel s seboj na privaten party, ki je po izkazovanju bogastva presegal vsa Klarina pričakovanja. V življenju še ni videla tako moderno opremljene hiše, ki je na vsakem delčku izkazovala presežek denarja, ki je bil vložen vanjo. Počutila se je kot Pepelka, ki se je znašla na dvoru. Bil je črnolas, temne polti, s prodornimi sivimi očmi, ki so ostro pogledovale izpod gostih obrvi. V trenutku, ko se je srečala z njegovim pogledom, jo je spreletelo nekaj, česar še ni poznala. Izžareval je tolikšno samozavest, da jo je pretreslo. Od daleč je občudovala usklajene gibe, s katerimi je prijel kozarec, se narahlo dotikal spremljevalke in se komaj opazno nasmihal, pri čemer so se mu obrvi rahlo privzdigovale. Očitno je bilo, da eleganca, ki jo je razkazoval, ni ponarejena. Imel je stil pristnega bogataša, to je bilo jasno v prvem hipu. Ni bil eden izmed množice novopečenih bogatašev, ki so se hoteli na vsakem koraku razkazovati in se hvaliti z njim. Ne, on je to že imel v krvi, to se je videlo v vsaki njegovi neprisiljeni kretnji. Njemu samohvala ni bila potrebna. Imel je dovolj in tega se je zavedal. Ni verjela, da se bo lahko spoznala z njim. S prijateljico sta postavali v kotu. Mnogi izmed te množice ljudi, zbranih na zabavi, so znali le italijanščino, ki pa sta jo onidve obvladali le za silo. Njegov pogled je začutila v trenutku. Najprej jo je le oplazil z žarečimi očmi in takoj odmaknil pogled. Čez nekaj trenutkov se je ponovno zastrmel vanjo. Tokrat je trajalo dlje. Čez nekaj minut sta že vneto klepetala v angleščini, ki jo je popolnoma obvladal. O njej je hotel vedeti vse. Očitno mu je bilo to, kar je slišal, dovolj všeč, ali pa ga je osvojila z navidezno nedolžnostjo in vihravim smehom, ki mu ga je radodarno namenjala. »Nor sem nate. Popolnoma nor. Še nikoli me nihče ni tako obnorel kot ti. Imaš šarm in imaš dušo. Poleg tega si prelepa.« Klara je bila navajena lepih in sladkih besed. Nešteto jih je že slišala v svojem življenju, a vse so bile izgovorjene le za to, da bi jo spravile v posteljo. Najraje kar takoj, še isti hip. Tokrat pa ji ni delovalo tako. Besede so bile izrečene s strastjo, kakršne še ni poznala. Streslo jo je od hrepenenja. To je čakala! Moškega, ki ima stil in ki ima moč. Noč sta preživela v hotelski sobi. Klara ni imela nikakršnih zadržkov. Silovito se je pognala v pustolovščino, ki ji je prinesla užitke, kakršnih še ni izkusila. Bil je čudovit ljubimec, ki je točno vedel, na katere strune mora pritisniti, da jo bo spravil v blaznost. Kričala in vpila je njegovo ime do onemoglosti. Ljubila sta se vso noč. Le za kratek čas sta predahnila in popila sladek šampanjec, ter se nato spet prepustila drug drugemu. Z mehurčki je prekril njeno telo in užival v okusu, ki ga je v njem pustila njena koža, prepojena s penečim vinom. In ona je sesala vsak njegov delček posebej, dokler se skupaj nista povzpela v ekstazo. Eksplozija občutkov je odnesla oba. Klaro je povsem prevzel. Vedela je, da je tisti, ki ga mora in hoče imeti. Ni se upiral. Naslednji dan sta bila že na poti na Sicilijo. Bil je lastnik dveh razkošnih hotelov, ki sta sprejemala le najbolj petične goste, vajene udobja in največjega razkošja. Delil je svoje življenje s Klaro. Njuni dnevi so bili razdrobljeni na kratke sprehode, v katerih ni bilo veliko pogovorov, temveč veliko dotikov in oboževanja. Vodil jo je v trgovine in zlatarne in ji kupoval vse, kar si je poželela. Noči so bile njune. Strast je igrala glavno vlogo in telesi sta igrali igro, kot bi jo igrali že večno. Nista se mogla nasititi teles, okusa, vonja. Klara je postajala vse bolj in bolj odvisna. Vedno več ji je pomenil. Ko je čez mesec dni pritaval v hotelski apartma, v katerega jo je namestil, je bil ves obupan in poklapan. »Ne vem, kaj naj naredim. Brat me izsiljuje. Hoče me uničiti. Mene in moje življenje. Ravno zdaj, ko sem našel tebe… Rad bi… Rad bi živel s teboj, se poročil in imel otroke. Brat pa …« Ni oklevala. Zanj bi storila prav vse. Pomenil ji je več, kot kdorkoli in prihodnost z njim je bila pomembnejša od vseh ciljev, ki jih je imela. Tudi od filma. In sestre, do katere je čutila le sovraštvo. Sarah je bila tista, ki je starše imela dlje kot ona, bila je del njunega sveta, ko nje še nikjer ni bilo. Sarah je bila tista, ki ji je po njuni smrti hotela začrtati življenjsko pot, a se ji ni pustila vplivati. Hotela je mamo in očeta, ne sestre, ki bi se vpletala v njo. Po tistem zapletu z Erikom je sovraštvo preraslo v obsedenost. Ne zaradi tega, ker bi karkoli čutila do njega, toda dejstvo, da se je sestra vtaknila tudi v nekaj tako osebnega, je bilo preveč. Klara je sama predlagala načrt, po katerem bi ljubljenega moškega rešila iz krempljev izsiljevanja, s katerim mu je grozil brat. Treba je bilo le še ukrasti dnevnik, v katerem so se skrivale 'male' neprijetnosti, krivdo naprtiti domnevni Klari, ki jo bo v Ameriki zamenjala Sarah, onadva pa bosta pobegnila v Avstralijo, kjer ju bratova roka nikoli ne bo dosegla. ≈ »Sarah! Tega res nisem pričakovala od vas! Tako radi ste delali v naši knjigarni, da se mi zdi vaša odpoved precej nenavadna.« Starejša gospa se je vzravnala na stolu in strmela nekaj časa v bel papir, na katerem je bila napisana Sarahina odpoved službe, nekaj časa v Sarah. »Vedela sem, da boste presenečeni, toda ne morem drugače. Rada bi našla samo sebe in ker sem dobila ponudbo za delo v tujini, sem jo sprejela. Žal.« Sarah je stala poleg pisalne mize v majhni pisarni. Trudila se je, da bi delovala samozavestno in odločno, čeprav je bila daleč proč od tega. V sebi je še vedno iskala smisel svojega početja. Pomislila je na prejšnji dan, ko je končno le sprejela Klarin predlog in na noč, v kateri se je nemirno premetavala in se spraševala, ali je storila prav. Proti jutru se je končno dokopala do nekaterih sklepov. Preletela je zadnjih nekaj let in ugotovila, da ji nekaj spremembe ne bo škodovalo. Ničesar nima izgubiti tu, v Edinburgu. Dela, ki bi ji prineslo gotovost in varno prihodnost, tako ali tako ni dobila. Vedno, ko se je zaposlila, se je kaj zataknilo. Enkrat je propadlo podjetje in se je znašla na cesti, drugič je koga nadomeščala in so jo odpustili tisti hip, ko se je ta vrnil. Tavala je iz službe v službo, in sprejela vse, kar je lahko dobila, da je lahko preživela. Tudi zadnje leto, ko je bila zaposlena v tej knjigarni, je bilo le začasno, zato je bila njena odločitev, da bo vendarle pomagala Klari, smiselna. Poleg vsega se je nekje v njej prebudila želja in strast do igranja. Spomnila se je številnih gledaliških igric, v katerih je sodelovala kot osnovnošolka in užitka, ki ga je občutila pri igranju. Vedela je, da s tem delom zamenjave ne bo imela težav. Morda bo nekoliko okorela v primerjavi s Klaro in tudi njene vihravosti in sproščenosti ni premogla, toda če se bo potrudila, bo znala spraviti na dan tisto znanje, ki ga je imela v otroških letih. Da, zdaj, ko je stala pred direktorico knjigarne, je bila samozavest, ki jo je hotela kazati, že nekoliko bolj močna. »Pa ravno zdaj, ko smo vas hoteli zaposliti za nedoločen čas. Veste, naša sodelavka se ne bo vrnila, ravno včeraj nam je sporočila. No, zdaj pa še vi odpovedujete. Kako čudna so pota življenja, kajne?« Sarah se je zdrznila. Presenečenje ob teh besedah je bilo precejšnje. Skoraj ni mogla verjeti. Bila je prepričana, da bo, kot že tolikokrat doslej, ponovno ostala brez službe. Zaupanje vase in odločitev, ki jo je sprejela, sta se ponovno zamajali. »Nisem vedela. Toda, ne odhajam za dolgo. Le slabega pol leta me ne bo.« »Samo? No, morala bom nekoliko razmisliti o tem. Morda bi lahko kako uredila, da bi teh nekaj mesecev dobili pomoč kakšne študentke. Če bi res radi prišli nazaj?« »Je to možno? Mislim, bi me res čakali? Ne veste, kako bi vam bila hvaležna. V tem delu sem zelo uživala.« »Vem. Spremljala sem vaše delo in odzive strank. Prepričana sem, da bi pri nas lahko napredovali.« Sarah je zrla v poštene in prijazne oči starejše gospe, ki je že vrsto let uspešno vodila majhno knjigarno sredi mesta. »Hvala. Obvestila vas bom mesec dni, preden se bom vrnila.« »Prav.« Direktorica se je nasmehnila in raztrgala papir z odpovedjo. Sarah je pisarno zapustila z mešanimi občutki. Dobila je priložnost, o kateri ni upala niti sanjati, povrh vsega pa bo, čeprav v anonimni vlogi, imela priložnost doživeti nekaj, o čemer sanjajo ženske vsega sveta. Biti igralka glavne vloge, pa čeprav v manj kakovostnem razredu filma, te priložnosti ne dobiš vsak dan. Morda pa ji je Klara še celo ustregla s tem, sprva rahlo neumnim predlogom. ≈ Dnevi do odhoda so minevali z bliskovito naglico. Sarah je še do zadnjega dne delala v knjigarni, za kar jo je prosila direktorica. Dopoldnevi v službi, popoldnevi posvečeni učenju vsega, kar bi lahko bilo pomembno za življenje v Ameriki in kar mora vedeti, da ne bi šlo kaj narobe ali da bi se lahko celo osmešila ... Sarah je zvečer le še padla v posteljo, preveč izmučena, da bi razmišljala še o čem drugem, kot o vseh podrobnostih, ki jih je natrosila Klara z neskončno natančnostjo opisovanja vsega, kar je v zadnjih dveh letih doživela. Kljub številnim besedam in opisih Klarinega življenja, pa se je Sarah zadnji dan pred odhodom vseeno zavedla praznine, ki je pravzaprav vladala med njima. Počutila se je, kot bi pred seboj gledala tujko in ne sestre, s katero je preživela toliko let. Ko je gledala Klarin obraz, se je spraševala, ali je mogoče, da ju je pot ponesla tako daleč stran. Po videzu sta si bili tako podobni, da je bilo že skoraj neverjetno, toda značaja sta imeli tako različna, to je bilo več kot opazno. Klara ni bila več tisto naivno dekle, katero so premetavali viharji življenja. Postala je človek z osebnostjo. Vedela je, kaj želi doseči v življenju in to, kakor je razbrala Sarah, ni bilo navadno, srečno družinsko življenje. Stremela je po višjih ciljih. Hotela je imeti denar in ugled. Deklica, ki je nekoč sanjala, da bo imela hišo, psa in tri otroke, je izginila v preteklosti. Zdaj je hotela imeti vse. Hotela je svet, ki bi ji ležal pod nogami, razprostrt kakor neskončna preproga, stkana iz samega zlata. Sarah je pripravljala kovček in vsake toliko skozi odprta vrata spalnice pogledala proti Klari, ki se je nemirno prestopala po stanovanju. Za hip je pomislila, ali bi postala ravno taka, če bi starša še vedno živela. Ne, verjetno ne, je odmislila to možnost, nekoč je bila Klara prisrčen otrok z neizmernim optimizmom in veseljem do življenja. Bila je tiste vrste otrok, ki se mu nihče ni mogel upreti. Na kupe prijateljic se je venomer sukalo okoli nje in prežalo na pozornost, ki jo je Klara tako radodarno delila vsem. Šele po smrti staršev se je začela spreminjati v nemogočo najstnico, ki ni vedela, po kateri poti naj stopa. Še vedno so jo obkrožali vsi mogoči ljudje, le da so se tokrat v njeni bližini znašli tudi takšni, ki so obrnili Klaro na stranske poti. Sarah je nadaljevala s polnjenjem kovčka in skušala pregnati neprijetne misli. Pravzaprav ni dobro vedela, kam naj sestro sploh uvrsti. V dveh tednih, ki sta jih preživeli skupaj, se ni odprla toliko, da bi lahko presodila, kaj se plete v njeni glavi. Čeprav je bilo po Klarinem pripovedovanju še vedno slutiti, da je priljubljena v vsaki družbi, da se z lahkoto sprosti in pridobi pozornost vsakega, pa je Sarah vseeno dvomila v pristnost njenega početja. Vedno bolj se ji je dozdevalo, da Klara globoko v sebi skriva drugačne občutke, vse ostalo pa je le površina, ki jo vidijo drugi. »Si uspela?« Klara jo je dokončno iztrgala iz neprijetnega premišljevanja. »Sem, končno.« Sarah se je s težavo uprla ob vrh kovčka, da se je zaprl in je lahko zaklenila ključavnico na njem. »Upam, da ti nisem pozabila česa povedati. Ne da mi miru, kar naprej razmišljam, kaj še moraš vedeti.« »Ne skrbi, nekako se bom že znašla. Tvojega imena ne bom osramotila.« Sarah se ni mogla upreti, da ne bi zbodla Klare, ki je še vedno brskala po vseh možnostih, ki bi lahko skazile zamenjavo. »Če se le ne boš zaljubila v prvega, ki ti bo prišel naproti in se z njim poročila,« je siknila Klara. »Ne skrbi. Če se do zdaj nisem uspela poročiti, se tudi naslednje tri mesece ne bom.« »Ha, saj res ne vem, kako ti je uspelo, da še nimaš petih otrok in moža. Vedno si bila tako družinska in pokroviteljska.« Sarah ni takoj odgovorila. Klara jo je zadela tja, kjer je najbolj bolelo. Res si je želela ravno to, resnično je bila tip družinskega človeka, toda življenje ji je vseskozi nastavljalo pasti. Razmerja, ki jih je imela, so propadala eden za drugim. Ne na službenem, ne na zasebnem področju ni našla stalnosti. Kot bi nekaj hotelo, da se ji sreča vedno znova izmika in ji ne pusti živeti, tako, kot si je od nekdaj želela. Kolikokrat je za vse skupaj krivila sebe in svojo okorelost, zaradi katere je venomer imela težave pri ohranjanju odnosov in si želela imeti vsaj nekaj Klarine prisrčnosti, a zaman. Ni se znala odpreti, ni znala biti sproščena in klepetava. Leta odgovornosti, ki jih je imela zaradi skrbi za preživetje sebe in Klare, so jo oropala sposobnosti, da bi kdaj lahko pozabila na skrbi in se sprostila. Tega enostavno ni znala, videla je težave tam, kjer jih sploh še ni bilo in ravno zaradi tega je končala kar nekaj obetavnih zvez. Vzravnala se je in se zazrla Klari naravnost v obraz. »Ljudje se spreminjamo, veš. Morda mi ni več do poroke, kaj misliš?« Lagala je, toda pred Klaro je pravzaprav lagala že ves čas, odkar je prišla. Zakaj bi ji govorila stvari, o katerih razmišlja, ko pa Klara ravna enako. Molči o vseh občutkih, kot da si nikoli ne bi bili blizu? »O tem ne razmišljam. Ti si tista, ki venomer nekaj premišljuje in se obremenjuje, ne jaz,« je navrgla Klara. »Prav. Če je zate življenje lahkoten balonček, ki nikoli ne poči, potem naj bo po tvoje.« Sarah je pograbila kovček in ga odnesla v predsobo. Brez besed je odšla v kopalnico in se nato odpravila spat, ne da bi Klari namenila še kakšno besedo. ≈ »Nisi pozabila? Zdaj si Klara Reya, ne pozabi.« Klara se je živčno prestopala zraven Sarah. Čakali sta na odhod letala proti Parizu. Tam naj bi Sarah prestopila na medcelinski let, ki jo bo ponesel čez veliko lužo, novemu življenju naproti. »Kako prikladno! Klara McReyan je postala Klara Reya. Ne, ne bom pozabila,« je ponovno zatrdila Sarah, kot že tolikokrat doslej. »Samo zaradi filma. Ne morem nastopiti kot Klara McReyan vendar, sploh pa sem ti to že neštetokrat razložila.« »Prav, saj razumem. Ne bodi tako živčna, zagotavljam ti, da bom vse storila tako, kot si mi naročila.« »Poslušaj, tvoj let so napovedali. Čas bo, da se odpraviš.« »Že grem. Torej, adijo Klara in še enkrat, ne skrbi.« »Ne bom. Prepričana sem, da me boš dobro nadomestila. Adijo, sestrica.« Sarah je ujela Klarin pogled. Besede, ki jih je izrekla, so zvenele nekako nenavadno. Ni jih pričakovala, izrečenih v takšnem tonu. Se je morda zmotila, ali pa je bilo res nekaj pretečega v besedi sestrica? Ni se ukvarjala s tem, morala je pohiteti. Letalo je čakalo, da se vkrca nanj in se poda na pot, ki ji bo do temeljev spremenila prihodnost. Niti slutila ni, v kakšne spletke jo je vpletla sestra. Niti vedeti ni mogla, kako prekleto vseeno je Klari zanjo in kakšen hudičev načrt je pripravila. Klara je zrla za vitko postavo, ki je izginjala v množici ljudi. Obrnila se je šele, ko se je prepričala, da se Sarah v zadnjem trenutku ne bo obrnila in se vrnila nazaj v varnost, v katero se je ovijala vse življenje. Ko se je letalo, v katerem je sedela Sarah, vzdignilo v nebo, se je Klara na ves glas zasmejala. Ni se menila za začudene poglede, ki so spremljali njeno početje, nikoli se ni. Le zahvalila se je za srečo, ki je pripomogla, da je Sarah prepričala v zamenjavo. Vedela je, da v primeru, če bi bila sestra zapletena v kakšno resno razmerje ali če bi imela redno delo, tega na noben način ne bi dosegla. Toda k sreči, se je že prej pozanimala, v kakšnem stanju je Sarah. Ravno v pravem. Zmedenem, ko ni vedela, ne kam ne kod in se o razlogih, zaradi katerih Klara domnevno ni mogla snemati filma, niti ni prepričala, ali so resnično taki, kakršne ji je prikazala. Klara se je ponovno zasmejala, vendar tokrat ni bil več vzrok sestrina naivnost, temveč življenje, ki jo je čakalo z široko razprtimi možnostmi za vse, kar si je želela imeti in kar bo vsak hip tudi dobila. Obrnila se je in pohitela proti garderobam. Tam je že prejšnji dan pustila kovček, ki ga je zdaj morala le še dvigniti. Letalo, ki jo bo poneslo v Milano, poleti čez dve uri. Dovolj časa še ima, da popije kavo in opravi telefonski klic, s katerim bo naznanila svoj prihod. 3. MILANO, ITALIJA Klara se je namestila v hotelski sobi, ki jo je zanjo najel moški, zaradi katerega je pustila za seboj vse, kar je poznala. Negotovo kariero je zamenjala za bogastvo, ki jo je čakalo, skupaj z njim. Le še ena prepreka je pred njima; dnevnik, ki ga je potrebno iztrgati iz rok pohlepnega brata, ki kuje maščevanje. Toda to mu ne bo uspelo. Klara je bila pripravljena storiti vse, da se to ne bo zgodilo. Na vratih je pozvonilo. Stekla je proti njim in se znašla v objemu, ki ga je poznala. Dišal je omamno in ko je dvignila pogled, se je srečala z jekleno sivimi očmi, ki so izražale strast in tiste vrste trdost, ki jo je pri moških občudovala. »Samo nekaj ur lahko ostanem. Potem se bom poslovil, da opraviš svoje. Si prepričana, da bo mesec dni dovolj, da osvojiš Gina?« »Glede na to, kar si mi opisal, bi moralo biti dovolj.« »Vseeno je pred teboj težka naloga.« Zmajal je z glavo, jo potegnil za seboj in zaklenil hotelska vrata. »Prekleto trd oreh je, tale moj brat. Zelo redko ga je mogoče videti v ženskem objemu, da pa bi kdaj kakšno pripeljal v svoje stanovanje, se verjetno še ni zgodilo,« je nadaljeval, še vedno dvomeč, da bo Klarin podvig uspel tako, kot si je zamislila. »Igralka sem, si pozabil? Lahko se vživim v katerokoli vlogo. Mešanici naivnosti in hkrati razgledanosti, s primesjo romantike; mislim, da na to ne bo imun.« »Upam.« Zaslišala je hrepenenje v njegovem glasu, z mešanico studa, ki ga je čutil do brata. »Pomagala ti bom. Storila bom vse, da bo dnevnik končal v mojih rokah. Le tega, da mi boš nekoč oponesel, kar sem storila, se bojim. Zelo.« »Klara! Nikoli ti ne bom rekel besede za tveganje, v katero se podajaš. Vem, da bi bil brez tebe izgubljen, zakaj bi torej kasneje pogreval te stvari?« »Ne vem.« Zdaj je bila Klara tista, ki je zmajevala z glavo. »Dobro veš, da bom morala žrtvovati vsaj eno noč s tvojim bratom. Prav gotovo to ne bo platonsko ležanje v postelji.« »Vem, toda prav tako mi je jasno, da je to žrtev, skozi katero morava iti oba. Ti s telesom in jaz z vestjo. Opravičujeva višji cilj in mislim, da nama je to jasno. Prihodnosti brez dnevnika za naju ni, to dobro veš. Gino je odvetnik in če pride na dan vse tisto, kar je dokumentirano v dnevniku z dokazi vred, sem oplel. Znašel se bom v zaporu, ti pa boš ponovno tavala po svetu in se skrivala pred preteklostjo.« »Zamenjajva temo, prav? Oba veva, kaj morava storiti in jaz bom svoj del opravila tako, kot je potrebno.« »Hvala ti, Klara. Naj ti bo že zdaj jasno, da cenim vse to, v kar se podajaš. Torej povej, je šlo s sestro vse po načrtih?« Klara se je glasno nasmejala ob misli na sestrin nekoliko preplašen izraz, ki je bil zadnje, kar je videla, preden se je Sarah podala v letalo, ki jo je odneslo čez lužo. »Ujela sem ravno pravi trenutek. Bila je brez vsakega cilja v življenju in mislim, da ji je na koncu moj predlog vrnil malo poguma. Ne dvomim, da bo dobro odigrala tisto vlogo, vsaj dokler jo bo Gino pustil na miru. Ko se bo podal na lov za njo, bo s snemanjem konec. Pa z njo tudi.« »Neverjetna si veš. Tako sva si podobna, da me je kar groza. Verjetno se zato tako dobro ujameva. Jaz sovražim brata, ti sestro ...« »Kaj morem, če je pa tako prekleto poštena, že od nekdaj. Zato je tudi verjela moji zgodbici o tem, kako me čaka sojenje za tatvino, ki je nikoli nisem storila. Trapa! Kar naj enkrat vidi, kaj je to življenje! Ko ji bo šlo za življenje in smrt, takrat bo končno videla, da ne more vsem odrejati, kako naj živijo.« Zasmejal se je. Njegov smeh je odmeval med stenami hotelskega apartmaja, ki ni bil razkošen. Klara je morala igrati žensko, mlado, naivno in radovedno, simpatično in romantično, nikakor pa ne bogato in naduto. Bilo je odločeno, da bo nakazala, da je igralka, ki se trudi, da bi dobila dobro vlogo v Ameriki, kaj več pa ne. Gino naj se sam potrudi, da bo ugotovil, kdo je ženska, ki mu bo ukradla dnevnik. »Prepustiva se zdaj zadnjemu večeru v miru. Pozabiva na vse skupaj in upajva, da se bo izteklo tako, kot si oba želiva. Ne pozabi, da me tudi poklicati ne boš mogla. Gino je odvetnik in v njegovem značaju je, da preverja ljudi, s katerimi se obkroža. Zelo pazljiva boš morala biti.« S temi besedami je zaključil pogovor o prihodnosti. Stisnil jo je v objem in jo silovito poljubil. Vroče se je prisesal na njene ustnice, da ji je vzelo dah. Bog, kako je ljubila tega moškega! Njegovo strastnost, vročekrvnost, vonj po pristnem, divjem moškemu, ki točno ve, kaj hoče in kako to dobiti. Še nikoli je nihče ni tako prevzel in tako zapolnil. Točno je vedel, kako iz nje izvabiti vzdihe, ki so se trgali skozi redke predahe, ko je spustil njene ustnice in se z jezikom splazil po vratu, prsih. Zaobjel je vsak teman vršiček posebej in jo spravil skoraj do blaznosti in ni prenehal tudi ko je že začela kričati in se vzpenjati proti njemu. Približala je svojo medenico k njegovi, a jo je z lahnim gibom umiril in jo še naprej ljubkoval po telesu. Počasi, kot bi se mu nikamor ne mudilo, je svoj vroči jezik spustil na njen popek in nato še niže. Zakopal se je v njeno ženstvenost, ki je vrela od vzburjenja. Ni več zdržala. Zamolklo je hropla in grebla po njegovem hrbtu. Njeni poljubi so postajali vse bolj zasopli, hrepenela je po izpolnitvi, a on ni hitel. S spretnim jezikom in trdnimi prsti jo je prignal do prvega orgazma. Sprostila se je v ogromnem krču, ki je stresal njeno telo in šele nato je prišla do sape. A le za hip. Trenutek zatem se je tudi sama potopila v njegovo telo, ki je željno čakalo na njene zdaj nežne, zdaj hiteče in vroče prste. Raziskovala je vsako ped njegovega trepetajočega bogastva, se ga polastila z usti, medtem ko so bile njene roke vsepovsod in to ga je navdalo z blaznostjo. Tokrat se ni več obotavljal. Prijel je njene ritnice, jo obrnil podse in se je polastil. Najprej počasi, kot bi se prepričeval, ali je dovolj razvneta in pripravljena zanj, nato pa je sunkovito podaljšal udarce svojega uda in jo napolnil, da je kričala in kričala od silnega ugodja, ki jo je pretresalo. Ni bilo več zemlje, le nebesa. A vse se je šele začenjalo. Dolge ure, polne mešanice stokov, poželenja, hlepenja in žgoče strasti, so razvnele njune čute do vrelišča. Prepustila sta se toku in se znašla v vrtincu prepletenih teles. Poljubi so razvnemali telo, drobni ugrizi so poganjali kri. Možgani so se sprostili, misli so odplavale daleč proč. Ostal je le še stik njunih vročih teles, stik ustnic in končno, vrelišča krčev, ki so se sproščali v nasladi, vedno znova in znova, kot bi večno čakala le na ta dan, na te trenutke, na njiju. 4. Klara se je postavila za steber, od koder je imela odličen razgled na vhod v visoko, moderno poslovno stolpnico, hkrati pa je bila varno skrita pred pogledi mimoidočih. V rokah je držala časopis v položaju, ki je dajal misliti, kako zatopljena je v branje, v resnici pa je skrbno oprezala na prihod moškega, ki ga je čakala. Gino! Vse je vedela o njem. Vse, kar je njegov brat smatral, da bo potrebovala pri podvigu osvajanja. Tega ni bilo malo, nasprotno. Zelo dobro se je poučila o Ginovem karakterju, zato, da je lahko natančno preučila taktiko, ki jo bo uporabila. Odvetnik, vztrajen in odločen, vendar razmeroma plah in nenavadno: romantičen. Teh lastnosti nikoli ne bi pripisala poklicu, kot je njegov. Šele razlaga, da to ni bila ambicija, ki bi jo Gino gojil od mladosti, temveč očetova prisila, da konča pravniško fakulteto, je zadovoljila Klarino radovednost. To je razložilo tudi dejstvo, da se v njem skriva neznanska mržnja do družine, zaradi katere se želi maščevati tako bratu, kot očetu. Pogledala je na uro. Kazalci so se bližali peti popoldan, kar je pomenilo, da se mora pripraviti in biti pazljiva, da ne bo zgrešila Gina. Še vedno se je skrivala za stebrom, vendar je zdaj budno spremljala dogajanje pred poslovno stolpnico, v kateri so imela sedež nekatera od najbolj prestižnih podjetij v Italiji, ravno tako so se tam nahajale pisarne, ki jih je posedoval Gino kot lastnik odvetniške firme. »Oprostite!« Klara ni zgrešila postave, ki jo je tako dobro poznala iz slik. Gino je bil precej podoben bratu, le tiste trdosti, ki jo je tako občudovala pri moških, ni premogel. Zdel se je preveč mehak in medel. Čeprav je bil skoraj deset let mlajši kot njegov brat, je izgledal starejši. V njem ni bilo tiste notranje moči, ki bi izžarevala navzven. Bil je moški, ki se ga ne bi spominjala, če bi ga videla. Ničesar vpadljivega ni bilo v njem. Oči je imel sive, turobne barve, črne lase počesane na način, kakršnega so uporabljali vsaj dvajset let nazaj. Oblečen v sivo tvidasto obleko s telovnikom se je zdel kot bančni uslužbenec. Dolgočasen in nezanimiv. »Običajno vedno gledam, kje hodim, vendar sem se tako zatopila v članek o znamenitostih Milana, da sem popolnoma pozabila na svet okoli sebe.« Sklonila se je, da bi pobrala časopis, ki ji je padel iz rok, a je bil hitrejši. Taktika, poznana ženskam že dolga stoletja, se je tudi tokrat obnesla. V starih časih so ženskam na tla 'slučajno' padali robčki, danes je to lahko karkoli, od polnih vrečk, knjig ali časopisa. Klara se je v sebi nasmehnila in opazovala Gina, ki je dvignil časopis iz tal. Nikakršnega žara ni bilo v njegovih očeh, ko se je zazrl vanjo. Bil je izgubljen, tavajoč pogled, ki je odražal, da je z mislimi popolnoma drugje. »Izvolite, drugič pa glejte, kod hodite. Ni se varno kar tako zaletavati v ljudi.« Tudi njegov glas ni bil tako možat kot bratov. Bil je nekoliko hripav, rezek in izražal je negotovost. »Prepričana sem, da se mi to ne bo več zgodilo. Mimogrede, morda veste, kje se nahaja ta muzej?« Klara je pokazala na sliko v časopisu, da bi še nekaj časa obdržala njegovo pozornost. Mora si jo zapomniti, to je ključnega pomena za nadaljnje dogodke, ki se bodo ves čas ponavljali. Srečevala se bosta ob nenavadnih urah in krajih, dokler ne bo popustil pritiskom in podlegel čarom, ki jih za zdaj še skrbno skriva v sebi. Trenutno je dajala videz študentke z lasmi, spetimi v čop, njen obraz ni bil naličen, na nosu so ji čemela velika sončna očala, toda čez nekaj dni se bo spremenila v popolno lepotico, kakršnim se le redko kdo lahko upre. Tudi on ne bo izjema. Kombinacija modrih oči, rdečih las in popolne postave je past, v katero se bo ujel slej ko prej. »V isto smer grem. Lahko vas pospremim do vhoda, naprej se boste pa že sami znašli.« »Ne veste, kako sem vesela vaše pomoči. Tujka sem, vendar mi je vaša dežela neznansko všeč. Izbrala sem jo kot idealen kraj za počitnice, ker me je že od nekdaj privlačila.« Klara je govorila tisto, kar je vedela, da mu bo všeč in s čimer ga bo osvojila še bolj kot s samo zunanjostjo. Navdušenje ob lepotah pokrajine, zmožnost poslušanja njegovih litanij ... temu se res ne bo mogel upreti. Vendar je trajalo dlje, kot je pričakovala. Ko sta se srečala drugič, v gostilni, v kateri je Gino vedno jedel kosilo, je ni spoznal. Prostor je bil zračen, vendar nabito poln poslovnežev. Bil je čas kosila in gostilna je slovela po dobri hrani in diskretnosti, kar je pripomoglo k temu, da so se tu vršili poslovni sestanki, združeni s kosilom. Najpomembnejše kupčije so se sklepale ravno tu. Gino ni bil izjema. Svoje stranke, katere je branil, je prej ko slej pripeljal v to gostilno. Tu je dobival prave občutke o tem, ali je tisti, ki ga je nameraval braniti, nedolžen ali ne. Le redkokdaj se je njegov šesti čut zmotil. Tisti dan pa je kosil sam. Utrujen od dopoldneva, v katerem so se vrstili sestanki od zgodnjega jutra, se je poskušal sprostiti pred napornim popoldnevom, ki ga je še imel pred seboj. Proces proti lastniku avtomobilske tovarne, ki so ga tožili, da njegovi avtomobili niso bili tako varni, kot bi morali biti, je bil napovedan čez slab mesec dni. Trije lastniki avtomobilov, izdelanih v tej tovarni, so tožili lastnika, da so se zaradi njega zapletli v prometno nesrečo. Dokazovali so, da se to ne bi zgodilo, če bi bilo z avtomobili vse v redu. Gino se je trudil, da bi ovrgel te obtožbe, a je vedel, da bo to težak in dolgotrajen proces. Čeprav se je običajno takšnim, medijsko znanim tožbam izogibal, se tokrat ni mogel. Ginov oče je bil tisti, ki je zahteval njegovo pomoč in ni mu mogel odreči, še nikoli mu ni. Ni smel. V ozadju je bilo še veliko več, kot je javnost vedela. Gino je bil prepričan, da bi tožb proti tovarnarju sledilo še več, če ne bi bil njegov oče glavni pri tem, da so vse ostale voznike, katerim se je primerila podobna nesreča, utišali s kupom denarja. Bilo je jasno, da je lastnik avtomobilske tovarne kriv, a to je vedel le on in peščica ljudi, v to vpletenih. Za javnost bo, z malo Ginove pomoči, oproščen krivde. Ginu se je gabilo, kadar je moral braniti človeka, za katerega je vedel, da ni nedolžen, toda proti temu ni mogel storiti ničesar. Moral ga je braniti, to je davek, ki ga je že dolgo plačeval. In tisti dan je bil zaradi tega še posebno slabe volje. Vitka, visoka ženska, ki se je približala mizi, za katero je sedel, nanj ni naredila nobenega vtisa. V njegovih očeh je lahko prebrala nerazumevanje in očitno prošnjo, naj ga ne moti. Ni mu ustregla, to ni bilo v njenem načrtu. Klara je, s torbico v rokah, nepremično strmela vanj. »Ne vem, kam bi sicer sedla. Vem, da je natakar rekel, da ni prostora, toda že ves dan nisem jedla in resnično nisem vedela, da je to lokal za poslovneže. Če me ne boste povabili za vašo mizo, bom prehodila Milano po dolgem in počez brez hrane. Povem vam, da bom sestradana izključno po vaši krivdi.« Vzdihnil je in si pomel oči. Neznansko si je želel, da bi vsiljiva ženska odšla in ga pustila, da se v miru pripravi na popoldansko srečanje, ki se ga je bal in hkrati sovražil. Vendar ni odšla. Še vedno je stala pri mizi in čakala na njegovo usmiljenje. »Pa ravno mene ste našli. Kot da ne bi imel že dovolj težav sam s seboj.« »Morda pa ravno zato. Pravijo, da je bila moja prababica ciganka in da znam zato nagonsko razločiti razpoloženja ljudi. Morda bi vam malo spremembe bolje delo kot premišljevanje o nečem, kar se še ni zgodilo.« Nejeverno se je zagledal v njene iskreče, modre oči. Sprevidel je, da ne bo odnehala. Nekaj je bilo v njej, kar je jasno kazalo, da se je namenila uro preživeti v njegovi družbi. Zavzdihnil je, dovolj glasno, da ga je slišala, nato pa vstal in ji galantno podržal stol, na katerega je brez obotavljanja sedla. »Sploh pa, nekam znani se mi zdite. Se nisva morda včeraj srečala?« je na videz ležerno navrgla. Potem se je zasmejala. Njen smeh je bil grlen, vendar ga ni ganil. Še vedno se je počutil ogroženega, veliko raje bi videl, da bi vstala in odšla, vendar je prirojena vljudnost v njem prevladala. Suho se je posmejal: »Ne verjamem, da bi vas kdaj videl.« Zmajal je z glavo, da bi potrdil svoje trditve. »Pa ste! Vi ste tisti, ki mi je pokazal pot do muzeja! Saj ste tako vpadljivi, da vas nikoli ne bi mogla zamenjati z nekom drugim. Nekaj je na vas, kar povzroči, da si vas ljudje zapomnijo. Ne motim se, gotovo ne.« Laž, popolna laž. Klara si je čestitala k odlično odigrani vlogi. Še če bi ga srečala desetkrat, ne bi vedela, da ga je sploh kdaj videla. Nerazpoznaven, dolgočasen moški in ona ga mora osvajati. Grozljiva naloga, a v mislih je namesto Gina zagledala njegovega brata. Če se je potrudila in na vso zadevo gledala zgolj kot na projekt, ki ga mora opraviti in v potezah iskati podobne poteze, zaradi katerih je padala v trans, potem ji je nekako uspevalo, da je ni vsakič znova stresal gnus ob pogledu na medlost, ki je bila pred njo in jo nezainteresirano gledala v oči. »Morda je bilo res tako, kot pravite. Vendar se ne spominjam. Žal sem preveč zaposlen, da bi razmišljal o malenkostih.« Bil je iskren, le bežno se je spominjal, da je morda res pokazal pot mladenki, vendar je imel dogodek meglico, ki se je ni trudil razgnati. »Gotovo ste odvetnik. Le moški s takim poklicem se ne bi spominjal, kako ga je ženska skoraj podrla na tla.« »Res je, odvetnik sem. Le kako hudiča, ste to ugotovili?« Za nekaj trenutkov ji je uspelo pritegniti pozornost moškega, ki ga je hotela zvabiti v svoje mreže. Toda to je bilo vse. Pol ure, kot je še trajalo njegovo kosilo, je minilo v mračnem razpoloženju. Trudil se je, da bi ostajal vljuden, a nič več. Klara se je na vse pretege trudila, da bi to pozornost obdržala. Kljub vsemu prizadevanju, je Gino po točno določenem času, kot bi imel do vsake minute načrtovan dan, vstal, jo hladno pozdravil in odšel. Tudi Klara je čez nekaj minut odšla, vendar ji srečanje ni vzelo upanja in veselja do vloge, ki jo je v tem času igrala. Nasprotno. Nadvse je uživala, ker bo iz sebe morala potegniti tisto najboljše, kar je lahko z igro dosegla, da bo za vedno pritegnila njegovo pozornost in srce. Pri tretjem srečanju je opazila rahel preblisk občudovanja. Iskala je taksi v istem trenutku kot Gino. Zagledal se je v njene oči, ko mu je namignila, da lahko tudi on zasede prostor v istem taksiju. Tokrat ni več nosila očal, lasje so ji razpuščeno vihrali po ramenih. Sonce se je odbijalo v rdeče rjavkasto barvo las in jo obžarili s sijajem, ki mu je vzel sapo. Ni premišljeval, ponudil se je, da ji razkaže mesto. Klara je med sprehodom izživela prav vse svoje čare in igralske sposobnosti. Včasih se je lahno dotaknila njegove roke, kot bi bilo to le slučajno. Ni spregledala, da je trznil in ni dvomila, da zaradi užitka ob dotiku z njeno mehko, dišečo kožo. Večkrat kot običajno je stresla z lasmi, da se je njena griva skoraj dotaknila Ginovega obraza. Ko sta sedla v parku na klop in občudovala jezerce z labodi, je naskrivaj malce privzdignila krilo. Ne veliko, le toliko, da so se gladka kolena prikazala na plan. Bila je vznemirjena, ko je ugotovila, kakšen vpliv je to naredilo nanj. Skoraj videla je oteklino, ki je nastala v njegovih hlačah, kar je nerodno skušal prikriti. Sovraštvo do njega je bilo zdaj, ko je pokazal svojo šibkost, še bolj izrazito. Sovražila je že samo to, da je morala tu sedeti z njim in ne s svojim ljubimcem. A je morala, zato da ju reši iz njegovih hudobnih krempljev. Niti za hip ni podvomila v Ginovo krivdo. Bilo ji je jasno, da bi človek kot je Gino naredil vse, da bi škodoval bratu iz gole ljubosumnosti in škodoželjnosti. Spraševala se je, kaj se mu podi po glavi medtem ko je opazovala njegov odziv na njene kretnje. Rahlo se je pogladila po vratu in za hip razprla svojo bluzo, da se je videla belina njenih prsi. Gino se je slinil, Klara pa se je v sebi le smejala. To bo šok in presenečenje, ko bo videl, kam ta pot pelje! Njena sramežljivost je le narejena. Ko bo potrebno, bo pogum še kako prišel na dan. Ko bo ukradla dnevnik, se ne bo več tako smehljal in je občudujoče gledal. Potem bo krotek kot jagnje, ona in njen ljubimec pa bosta našla svobodo in uživala neskončno ljubezen, ki je nihče več ne bo mogel pregnati. Po tem, prvem sprehodu, kjer se je Gino popolnoma vnel, je sledilo še nekaj večerij v odličnih restavracijah, na katerih se je prelevila v tisto, kar je v resnici bila. Ženstvena in očarljiva, simpatična in nežna. Gino ji je bil vse bolj podvržen. Hlepel je po njej in Klara je to s pridom izkoriščala, da ga je spravljala v blaznost. Uživala je, ko ga je lahko mučila. Hotela je, da bi bil tako nor nanjo, kot je le lahko bil do neke ženske. Maščevanje zaradi tega, kar je Gino hotel storiti svojemu bratu, jo je gnalo, da je igrala zapeljivko, a hkrati brenkala na strune, ki jih je igral Gino. Pravil je, da so njegove vrednote poštenje, a družine nikoli ni omenil. Če ga je sama vprašala, je molčal ali obrnil pogovor v drugo stran. In to je poštenje? Še lastnega brata je zanikal? Je kje še kakšen boljši dokaz za to, da Gino pripravlja bratu nekaj hudobnega? V Klarinih očeh je Gino odkril strast in poželenje. Klara pa je vseeno v njegovih nekoč odkrila nekaj več. Prisotni sta bili neke vrste plašnost in nezaupanje, kar jo je begalo. Ni mu šlo za žensko, ki bi jo imel le eno noč. Želel je več in kmalu je to tudi jasno povedal. Pristala bi na vse če bi bilo treba. Morala je priti do dnevnika, na takšen ali drugačen način. Vedela je, da bo z njim morala spati, a to bo storila le enkrat, nato bo za vekomaj odšla in on je nikoli več ne bo našel. Kazen mora biti in za svojo lakomnost bo pač dobil maščevanje. Ženska, katero je ljubil, bo izginila in nikoli ne bo izvedel zakaj. Klara in njegov brat nista imela nobenega namena, da bi se še kdaj vrnila v Evropo in v Ginovo bližino. Spraševala se je, kako dolgo bo še morala čakati na pravi trenutek, da se bo Gino opogumil in ji nakazal, da želi od nje še nekaj več, ne le golega oboževanja in poljubov, ki jih ji je kradel in zaradi katerih ji je bilo do neznosnosti slabo, a je zdržala, ker je morala. Kot bi tudi jaz igrala v filmu, je pomislila, moram se sliniti okoli nekoga in vsi morajo verjeti, da so čustva resnična, čeprav niso. Gino nikoli ni zasumil, da se pretvarja, ko vzdihuje v njegovo uho in razplamteva njegovo strast. Verjel je, da so čustva pristna. Klara je komaj čakala, da se farsa konča, da končno pride do dnevnika, zapusti Gina in pohiti srečnemu življenju naproti. Petega aprila je končno nastopila noč, ko jo je povabil v stanovanje. Več kot mesec dni se je trudila, da bi ga omrežila in dejstvo, da je uspela, ji je priklicalo nehlinjen nasmeh na obraz. Ni se ji bilo treba pretvarjati, ko sta prepletla telesa v široki postelji, iskreno se je veselila uspeha, ki ga je dosegla. »Ti si ženska mojega življenja. Nikoli nisem verjel, da boš kdaj prišla. In zdaj si tu. Ob meni. Lahko se te dotaknem. Še več. Lahko se ljubim s teboj.« Gino se ji je zagledal globoko v oči. Klara je bila ponovno, še enkrat več, vesela, da je igralka. Zdajle, ko je njun dih čisto blizu drug drugemu, bi se najraje na ves glas zasmejala, se skotalila na tla in se krohotala do nezavesti. Ženska tvojega življenja! Dragi moj, še prehitro boš spoznal, da je to še kako res. Le da bo spoznanje kruto. Prebujenje bo silovito in ne bo zbujalo prijetnih občutkov. Nasprotno. Ljubezen bo zamenjalo sovraštvo, a jaz bom že daleč, daleč stran. Z osebo, ki jo zares in resnično ljubim. Osebo, ki je del tvoje krvi, a je tako zelo drugačna od tebe, slinastega, utrujenega, sivega idiota, ki mu romantika kroji življenje in poštenje diha iz vsake pore. Namesto smeha se je prisilila v silovit poljub, s katerim je pokrila njegove oči, da niso več strmele vanjo s tisto ponižanja vredno ljubeznivostjo, ki je ni prenesla. Kot bi gledala oči svoje sestre, jo je nenadoma spreletelo. Ravno za skupaj bi bila! No, saj tudi bosta, le da Gino tega ne bo vedel. Še več, že v startu jo bo sovražil do onemoglosti in Sarah še marsikaj ne bo jasno. Gino jo je poljubil nazaj. Prekril je njeno telo z vročimi ustnicami, da se je stresla, le da tokrat ni bil prisoten užitek, ne pretirano ugodje. V mislih je imela samo končni in višji smisel vsega tega početja. S tem v glavi se je spustila na njegovo vročo moškost in ga prisilila v blaznost, v kateri je norel in skušal tudi njo pripraviti do brezglavosti. Sodelovalo je njeno telo, a ne glava. Samodejno je premikala medenico, se vzpenjala k lažnemu vrhuncu. Gino se je trudil, a ni je mogel vzburiti dovolj, da bi pozabila na tisto vročekrvno ljubljenje, kakršnega je bila deležna pri svojem pravem ljubimcu. Še nikoli je nihče ni pripravil do tako nebrzdanih orgazmov in verjetno je nikoli nihče tudi ne bo. Gino še najmanj. Bil je le bleda podoba svojega brata, tako v podobi kot v postelji. Ni je zadovoljeval, a trudila se je in prikrila svoje občutke. Poleg vsega jo je kljub dogovoru, ki sta ga sklenila z ljubimcem, dajala slaba vest. Kaj, če ji vseeno ne bo odpustil, da je spala z Ginom? Jo bo morda zaradi tega gledal z drugačnimi očmi? Se ji celo odpovedal? Ni smela misliti na to. On že ne bi storil ničesar od tega. Ljubil jo je tako kot je ona ljubila njega in to sta vedela oba, že od prvega trenutka dalje. Igra ponarejene ljubezni se je nadaljevala dolgo v noč. Ko je Gino končno le zaspal, je na njegovem licu lebdel nasmeh utrujenega, a nadvse srečnega človeka. Na njenem budnem obrazu se je poigravala senca sovraštva do njega, a tudi do sebe. Studila se je sama sebi, ne le zato, ker je morala iti z njim v posteljo, malo tudi zato ker je kljub vsemu prenarejanju le čutila nekaj odzivov svojega telesa. Nekajkrat je pozabila da igra ljubimko za višji namen. Njeno telo se je odzvalo in to jo je motilo. Tega dela le ne bo prenesla naprej. To bo ostalo skrito globoko v njeni notranjosti. Prav zaradi tega je Gina sovražila še bolj kot ga je še dan poprej. Cilj, ki ga je imela v glavi, se je bližal koncu. Zdaj je imela pred seboj le še najtežjo nalogo. V prostornem luksuznem stanovanju je bilo potrebno poiskati dnevnik in nato izginiti ter za seboj pustiti tiste sledi, ki bi zmedle Gina. Obrnila se je na široko posteljo z svileno posteljnino, ki je vnemarno ležala pol na Ginu in pol na tleh. Kar se da tiho se je skotalila iz postelje. Gino je zavzdihnil. Klari je srce otrpnilo od groze, a ko ga je pogledala, je videla, da globoko in mirno spi. Gotovo le sanja, je pomislila. Kar naj ima lepe sanje, saj ga bo zjutraj čakala prava mora, ki je nikoli ne bo pozabil. Nikoli ne bo mogel izsiljevati brata in to bo njegov najhujši življenjski sen. Zahahljala se je sama pri sebi in še vedno opazovala speče telo. Prav mu je. Hudobija bo prejela svojo kazen, kar je edino pravično. Niti na misel ji ni prišlo, da morda vse le ni tako, kot se zdi. Le zakaj? Bila je globoko zaljubljena in komu naj bi verjela, če ne ljubljenemu moškemu? Temu stvoru, ki se mu cedi slina iz ust? Stresla se je, ko je pomislila, da se je le malo prej dotikal nje, njenih najnežnejših in najintimnejših predelov in mu je to dopustila, ker je morala, zapovrh pa se je njeno telo še odzivalo? Tiho je odšla iz sobe in previdno zaprla vrata za seboj. Zdaj bo najhuje. Če jo Gino dobi medtem ko stika po njegovem stanovanju, se bo težko česa domislila. Nikakršen izgovor je ne bo rešil, če bo našel, da brska po predalih. Išče robčke? Kondome morda? Kljub temu je morala tvegati. Imela je eno samo in edino priložnost in ne bo dopustila, da izpuhti v nič. Vedela je, da ne bi še enkrat prenesla dotika Ginovih rok na svojih prsih. Nikoli več se ne bo šla te igre, zato je morala dobiti dnevnik. Le to ji lahko zagotovi mirno in ležerno prihodnost. Po instinktu je najprej zavila v delovno sobo. Če kje, bi se moral skrivati ravno tu. Velika knjižna omara je zavzemala celo steno. Klara je obupavala, ko je premikala knjigo za knjigo, ker je domnevala, da bi se tu lahko nahajalo skrivališče dnevnika. Roke so se ji tresle. Srce ji je bilo kot ponorelo in njen sluh je bil poostren kot pri lovskem psu. Venomer je prisluškovala redkim zvokom v stanovanju. Ni slišala dihanja, a to je ni vznemirjalo, ker je bila spalnica precej oddaljena od te sobe, v kateri se je nahajala. A včasih je začivkal osamljen ptič, ki se je prebudil sredi noči. Zatrobil je avtomobil. Slišala se je oddaljena sirena. Veter je pridušeno zavijal. V Klari so bili vsi ti zvoki kot eno. Nevarnost je prežala nanjo iz vsakega kotička. Nekje je nekaj zaropotalo. Klari je zastalo srce. To je Gino. Prebudil se je. Vsak čas bo stopil v to sobo in jo našel. Zastala je, z rokami v zraku in prisluškovala. Ničesar več ni bilo slišati. Vse je bilo popolnoma tiho. Slišala je lahko samo svoje telo, ki je utripalo v norem ritmu. Vsaka mišica se je tresla in nos ji je podrhtaval. Živci so bili napeti kot struna. Z vsako minuto, ki je minila, brez da bi našla dnevnik se je njena agonija podaljšala. In z vsako minuto se je njen nemir povečeval. Spraševala se je, kako dolgo bo še lahko zdržala. Podvig je bil grozljivo nevaren. Klari je bilo jasno, da če bi Gino vedel, kaj išče, ne bi bil milosten do nje. Če je želel škodovati bratu, kako bi šele njej? Bi jo potem izpustil iz svojih krempljev? Le kaj za vraga bi mu lahko natvezila da išče med knjigami? Pravljice za lahko noč, ker ne more spati? Bi rekla, da si je nenadoma, sredi noči, zaželela dobrega branja? Ne bi ji verjel. Nikakršna igra ji tu ne bi pomagala. Čeprav si je ta prizor neštetokrat ponavljala v mislih, ni vedela, da bo tako hudičevo težko. Bila je prepričana, da bo tisto, kar bo iskala, našla že po nekaj minutah. Poigravala se je celo z mislijo, da bi Ginu vlila uspavalo v pijačo, a je na koncu vseeno sklenila, da bo šlo brez tega. Zdaj, ko je premetavala stanovanje, ji je bilo seveda neskončno žal, a bilo je prepozno. Nič ni moglo obrniti časa nazaj in nič ji ga ne more vrniti, če želenega ne bo našla. A vse je bilo videti zaman. Dnevnika ni bilo nikjer. Kje iskati zdaj? Klara si je za hip oddahnila. Po prstih se je priplazila nazaj v spalnico. Olajšano je zaznala, da Gino še vedno spi miren sen pravičnika in niti sluti ne, kaj mu pripravlja. Pridobila si je še nekaj časa. S tako mirnim dihanjem bo spal vsaj še nekaj časa. Čeprav se je na nebu že delala zora in je bila možnost, da Gina nekaj, karkoli, prebudi in jo zaloti, Klara le ni obupala. Že čez nekaj sekund je ponovno stala sredi delovne sobe in si zamišljeno grizla ustnice. Nekje mora biti! Pogled se ji je ustavil na starinski hrastovi mizi, ki je stala pod oknom in nekako ni bila videti kot del moderno opremljeno sobe. Kot bi vpila in klicala: poglej me, skrivam dnevnik. Tokrat se ni motila. Preiskala je prav vse predale. Previdno je vsebino odlagala na tla, dokler niso bili vsi predali prazni. Tedaj je na koncu spodnjega predala odkrila še enega. V njem je ležal v črno usnje vezan zvezek. Zgrabila ga je v roke, nato pa s kotičkom mezinca otipala še nekaj. Mrzla kovina se ji je hladno zarezala v prst. Starinski ključek se ji je znašel v rokah in presenečeno je ugotovila, da je dnevnik, ki ga ima, zaklenjen. Ni dvomila, da je prav ta ključek tisti, ki bo dnevnik odklenil. Nagonsko je pograbila oboje in odšla iz delovne sobe. Zdaj se je morala le še obleči in urediti. Srce ji je skoraj skočilo iz prsi, ko je ponovno stala v spalnici poleg spečega Gina, ki se je nekajkrat zganil in se premaknil. Od strahu je bila popolnoma trda. Le stežka je pograbila svojo obleko, razmetano vsepovsod po tleh in hlastno zbežala v kopalnico. Trajala je le dobra minuta, da si je navlekla obleko, nataknila čevlje z visoko peto, in nato z dnevnikom, ki ga je skrila pod plašč, zbežala iz razkošnega stanovanja. Vratar, ki je zehal in napol spal v pritličju te luksuzne stolpnice, jo je le pogledal kot bi bil navajen takšnih prizorov. Verjetno da jih je res, v stolpnici je prebivalo ogromno samskih poslovnežev, ki so si najemali dame za eno ali več noči. Kljub temu, da se je Klari upiralo, je morala pristopiti k njemu. »Mi lahko prosim pokličete taksi? Do letališča grem,« je rekla. To bo Gina napeljalo na krive sledi. Niti slutil ne bo, da bo ona še vedno v Milanu, vsaj ta dan. Iskal jo bo vsepovsod, le v tem mestu ne. Še preden se bo dobro obrnil, pa bo ona že spremenjena in nato daleč stran. Klara je zavzdihnila. Uspela je in dobila dnevnik. A šele ko je bila varno skrita za stenami hotelskega apartmaja, si je globoko oddahnila. 5. Gino je živčno bobnal po pisalni mizi. Nenadoma je vstal in pri tem z vso silo odrinil stol, ki je odletel v težka vrata njegove zasebne pisarne. Okna so pri tem glasno zažvenketala in se stresla, dragocene slike, obešene po stenah, pa so se komaj opazno premaknile. To ga je še bolj ujezilo. Z mize je pometal papirje, sad njegovega dela v zadnjih dveh tednih. Prekleto! Moram jo najti! Sesedel se je na tla, si z rokama podprl glavo in se trudil zadržati solze besa. Že tretjič tisto jutro so mu skozi misli švigali prizori zadnjega meseca. Trčenje pred poslovno stavbo, prisiljeno kosilo v gostilni, kjer je še vedno mislil, kako naivna in trapasta ženska je in nato srečanja pred kavarno na Trgu Sv. Mihaela, njunih žarečih pogledov in svoje zbeganosti ob spoznanju, da se je brezmejno zaljubil v popolno tujko. Njuni pogovori, v katerih je odkrival, kako nenavadna je, njen smeh in modre oči, v katerih se je utapljal, dokler ni zbral poguma in jo povabil v svoje stanovanje. Zdela se mu je resna in odgovorna ženska. Bil je prepričan v to, da zasluži le najboljše, in okleval je, preden je izrekel povabilo. Hotel jo je imeti za vedno, bila je zapisana v njegovem srcu in prostor, ki je nenadoma ostal prazen, ga je bolel bolj kot je kdaj mislil, da je to mogoče. Nešteto žensk je že imel, naskrivaj, za nekaj noči, z niti z eno se še ni zapletel v resnejšo zvezo. Prav nobeni ni uspelo, da bi osvojila zapleteno osebnost, kakršno je imel. Ona pa je z lahkoto prebila oklep, s katerim je preprečeval, da bi se prehitro zapletel v zvezo z ženskami, ki so od njega hotele le denar in položaj. Dobro je preizkusil, kakšne so. Takoj, ko so izvedele, koliko denarja ima pod palcem, so postale, prav vse po vrsti, nadležne. Sanjale so o poroki z njim, on pa si je želel le žensko, ki bo ljubila njega. Bila je prva, pri kateri se mu je zazdelo, da ji denar ni pomemben. Občudovala je njega, besede, ki jih je izrekel in sanje, ki jih je imel. Nikoli ji ni pravil, iz kako bogate družine prihaja, vendar se je zdelo, da je tudi ne bi zanimalo. On je bil tisti, za katerega se je zanimala. Toda, ko je bil prepričan, da ji gre le zanj, ko je zbral dovolj poguma in sklenil, da bo tvegal in preživel noč z njo tam, kjer jo je želel za vedno imeti, je doživel presenečenje, ki ga niti v sanjah ni pričakoval. Ena sama noč! Ko se je zjutraj prebudil v velikanski vodni postelji, je šele ugotovil, da je izginila brez sledu. Nobenega sporočila ni pustila, nič. Le portir mu je vedel povedati, da je naročila taksi do letališča. Bil je popolnoma zmeden. Panika ga je prisilila, da je razmišljal o njej in njenih besedah. Toda dlje, ko je razmišljal, bolj se je zavedal, da je vse, kar je vedel o njej, le ime, če je sploh pravo, in to, da je navdušena nad Ameriko, čeprav ni Američanka. Za njim je bil mesec pogovorov z njo, a vse se je vrtelo le okoli njegovega dela, književnosti, glasbi, naravi ... Ničesar otipljivega ni nikoli povedala o sebi, ali pa se vsaj v tem, grozljivem trenutku, ni mogel spomniti. Čez nekaj minut pa je ugotovil še nekaj, kar ga je zaskrbelo še bolj kot njeno izginotje. Dejstvo, da je izginil skrbno varovani osebni dosje. V njem je hranil časopisne odrezke in dnevnik svoje družine. Prekleto, prekleto, prekleto! Ko Don Juliano to izve, bo z menoj konec. Izdal sem družino, uničil njegov trud, da bi me v poslovnem svetu velikega Milana prikazal kot brezmadežnega odvetnika. Kratke trenutke strasti sem zamenjal za večno ljubezen, s katero sem se bil pripravljen celo poročiti! Konec je z mano, izgubljen sem! Bes mu je ponovno preplavil telo. V kašo je zmlel papirje, ki so neurejeno ležali na tleh. Potem se je počasi dvignil, prijel telefonsko slušalko in zavrtel številčnico. Zveze, ki jih je imel, odkar je pomnil, ni izkoristil še nikoli. Do zdaj. Na drugi strani je trikrat pozvonilo, nato je prekinil zvezo ter zavrtel znova. Po drugem zvonjenju se je oglasil globok moški glas: »Agencija, prosim?« ≈ Gino in njegov brat sta sedela pri kosilu v eni najelegantnejših restavracij v mestu. Natakar je diskretno prinašal in odnašal jedi ter točil vino chablis letnik 1905. »Kaj misliš storiti?« je vprašal Ginov brat Pietro. Gino je kar nekaj časa razmišljal in nato zmajal z glavo: »Ne vem še. Čakam, da izvem, kje se skriva. Nato bom moral hitro ukrepati. Preveč ve. Poleg tega sem upal, da mi boš lahko svetoval.« Gino si je z razlogom izbral svojega zaupnika. Vedel je, da ga Pietro ne bo izdal. Zatopila sta se vsak v svoje misli. Gino se je preselil v čas mladosti, zaradi katere je postal tak, kakršen je. 6. DRUŽINA DI FABRIO Palermo. Velika vila, zgrajena v starinskem, delno baročnem, delno modernem stilu, skrita med veličastnimi drevesi in na ta način zavarovana pred radovednimi pogledi mimoidočih, je nudila prijetno domovanje družine di Fabrio že vrsto let. Izkazovala je razkošje, tako značilno za ta okoliš, v katerem so živeli. Le elegance in stila, ki ga premorejo hiše, zgrajene zelo dolgo nazaj, ni imela. Zgodovine prednikov, ki bi v hiši stanovali, ni bilo. Vila, ki jo je za Juliana di Fabria po njegovih navodilih projektiral eden izmed najbolj znanih arhitektov v Italiji, je kljub največjemu trudu, postala le bled posnetek ostalih vil, ki so bile tu že stoletja. Vendar Juliana to ni motilo. Bila je to, o čemer je sanjal in pomenila je, da je dosegel cilje, ki si jih je zastavil že v najnežnejšem otroštvu. Rodil se je v revno, delavsko družino kot peti in hkrati zadnji otrok. Živeli so v eni izmed tistih starih hiš, ki so se stiskale ena ob drugo v ozkih uličicah, v katerih ni bilo nikoli miru in tišine. Tako podnevi kot ponoči se je razlegalo vpitje žensk in vreščanje otrok. Po tlakovanih ulicah so se podili potepuški mački in pritepeni psi. V neznosni vročini sredozemskega podnebja je venomer smrdelo. Smeti so po več dni ležale na ulicah, zaradi slabe kanalizacije je zaudarjalo po iztrebkih, v vežah hiš pa po slabi hrani in alkoholu. Julianova družina je stanovala v veliko premajhnem stanovanju za sedem članov, kolikor jih je bilo. Premogli so le dva prostora: kuhinjo, v kateri so se gnetli čez dan in sobo, v kateri so spali. Denar je v hišo prinašal le oče, ki je bil zaposlen kot pristaniški delavec. Hrane za številno družino ni bilo nikoli dovolj in to je bil glavni razlog za večne prepire med očetom in mamo, ki so odmevali v soseščini tako kot vpitje vseh, ki so tu, v tem najrevnejšem delu Palerma bili prisiljeni živeti brez upanja na boljšo prihodnost. Juliano je že zgodaj spoznal trd boj za obstanek. Gledal je očeta, ki je propadal tako telesno kot duševno v večnem težaškem delu, ki ga sicer nikoli ni zmanjkalo, je pa povzročil, da so moški že pri tridesetih letih izgledali kot starčki, večno utrujeni in neskončno naveličani življenja, kakršnega so tolkli iz dneva v dan. Gledal je mamo, ki se je spreminjala iz nekoč lepe v prezgodaj ostarelo, zgubano žensko, kateri je izginil lesk iz lepih, temno rjavih oči, da so le še brezizrazno strmele v svet. Gledal je brate in sestre, ki so stopali po stopinjah, znanih že nešteto let. Vse, kar so imeli pred seboj, je bilo upanje, da se bodo rešili iz pekla, Juliano pa je vedel, da bodo tudi to kmalu izgubili in postali takšni kot ostali. Stari, otopeli in revni. In tega si ni želel. Sovražil je tope, izgubljene poglede, smrad in revščino. Iz življenja je hotel iztržiti več kot kdorkoli v tem okolišu. Ob nedeljah je sam zahajal v katedralo Monreale. Sedel je v prazno klop in gledal mozaike, narejene iz samega zlata. V takih trenutkih je molil, da bi bil lahko drugačen, da bi se lahko prebil v sam vrh sicilijanske družbe. Pohajal je po tržnici in vdihoval vonjave, ki so se širile po njej. Sadje, zelenjava, ribe in meso. Vse, česar je njihovi domači mizi vedno primanjkovalo. Ob večerih je posedal ob obali in sanjal o življenju, ki ga bo imel, o bogastvu, ki si ga bo nabral in o družini, v kateri ne bo sledu o kakršnikoli revščini. Le še tega, kako bo to dosegel ni vedel. Večer za večerom je zamišljeno metal kamenčke v kristalno modro morje. Bučanje valov ga je napolnilo z upanjem in tišino. Neupogljiva narava mu je prinesla prvo spoznanje, ki mu je tako pomagalo pri nadaljnjem življenju. Trd bo kot skala in tako neuničljiv. Postajal je iz dneva v dan v sebi bolj močan. Navznoter se je tako spremenil, da je to postalo očitno tudi za ostalo družino. Imeli so ga za čudaka, za nekoga, ki misli, da bo osvojil svet. Smejali so se, toda Juliano je vedel, da bo dosegel več kot oni in se z njihovim mnenjem ni obremenjeval. Nato se je nekega poletnega dne njegov vzpon tudi v resnici začel. Bil je eden tistih težkih soparnih dni, ko se po nebu zbirajo temačni, nevihtni oblaki. V ozračju je vladal nemir. Ženske v ulici so pobirale perilo in kričale na otroke, Juliano pa se je odplazil daleč proč. Ko se je na nebu in v morju razbesnela nevihta, je spoznal moškega, ki je spremenil njegov pogled na življenje. Bil je del mafije, ki se je razbohotila na otoku. In dal mu je prvo delo, ki ga je Juliano opravil več kot dobro. Posli so se potem vrstili eden za drugim. Juliano se je posvetil le še hitremu zaslužku in se prebijal proti vrhu. Čeprav je doma skrival svoje početje, ker je vedel, da bi se njegov oče, tako pošten, kot je bil, temu uprl, pa je družina nekako le izvrtala, s čim se ukvarja. Bil je star komaj petnajst let, ko ga je oče nagnal od doma in s tem tudi iz njihovega življenja. Toda Juliano je bil že precej dlje, kot so mislili. Do konca je bil vpleten v nečedne posle, toda iz dneva v dan je zaslužil več denarja, kot ga je imela njegova družina v vsem življenju. Pri dvajsetih letih je s prihranki kupil prvi hotel na jugovzhodu otoka, čez pet let drugega. Pri tridesetih letih je bil na vrhu. Ustanovil je svojo mafijsko družino, služil denar z igralnicami in se čez dve leti poročil z prelepo, a nedolžno Mario, hčerko šefa neke manjše mafijske združbe. S tem dejanjem je na otoku postal glavni capo di banda in tako tudi eden najpomembnejših mož. S trdo, neusmiljeno roko je poveljeval številni mafijski družini in snoval nove in nove načrte, s katerimi je preprečeval, da bi kdorkoli lahko prevzel njegovo kraljestvo. Bil je prvi, ki je svoje člane spravil v Ameriko in tam ustanovil novo vejo svoje združbe. Bil je edini, kateremu si nihče ni upal upreti ali poskušati prevzeti njegovo mesto. Žena Maria mu je rodila štiri otroke. Alberto, najstarejši sin je bil že od najnežnejšega otroštva predan očetu. Sledil mu je kot senca in si že zelo zgodaj prislužil očetovo spoštovanje. Pietro, drugi sin, je bil večni boj z bratom. Boril se je za očetovo naklonjenost, a je imel venomer občutek, da ima Juliano veliko raje Alberta kot njega. Julia, nežna deklica, predana tako mami kot očetu, brezskrbna in vesela v svojem malem svetu. Bila je očetova ljubljenka, za katero bi naredil vse. Kot zadnji se je rodil Gino. Gino, najmlajši izmed treh bratov, je še gulil šolske klopi in živel brezskrbno najstniško življenje, medtem ko sta brata že pošteno korakala po stopinjah velikega don Julijana, njunega očeta in šefa ene največjih mafijskih družin na Siciliji. Gino o vsem tem ni vedel ničesar. Njemu so določili povsem drugačno nalogo. Oče, mama, oba brata in sestra so pred njim skrbno skrivali svoje drugo življenje, kar po svoje niti ni bilo težko. V lasti so imeli dva hotela in vse mafijske operacije so se skrivale pod to krinko. Nihče v tem bogataškem okolišu pravzaprav ni imel pojma, da ta ugledna družina ni tisto, kar je videti na prvi pogled. Tudi Gino je dolgo časa verjel, da so le navadna družina, z nekoliko več denarja, kot ga je imela večina njegovih vrstnikov. Nikoli se ni vprašal, od kje toliko denarja. Le hvaležno je sprejemal dejstvo, da je zanj poskrbljeno bolje, kot za veliko večino družin na revni Siciliji. Če se tistega dne ne bi vrnil domov predčasno, bi to upanje gojil še dolgo časa. Tako pa je usoda posegla v njegovo otroško naivnost in mu odkrila temne tančice, s katerimi je bila ovita družina. Iz šole je vedno prihajal pozno, v času večerje, ob kateri se je zbrala vsa družina. Brata Pietro in Alberto, sestra Julija, oče Juliano in vedno nasmejana in skrbna mama Maria. Oče in brata so bili tisti, ki so v družino prinašali denar. Mama in sestra sta skrbeli za hišo, da je bila vedno čista in skrbno pospravljena ter v vsakem trenutku pripravljena za nepričakovane goste, ki so velikokrat prihajali. Sestra se je v tem času že zbližala z mladeničem, s katerim jo je seznanil oče Julian. Julija je vzneseno pričakovala trenutek, ko se bo s fantom iz dobre družine poročila. Gino jo je na ta račun velikokrat zbadal, a se mu je le trapasto smejala in zaljubljeno pogledovala vse in vsakogar, na katerega je naletela. Gino je bil tisti večer vesel, da sta mu odpadli dve uri pouka. Bil je eden tistih opojnih večerov, v katerih je dišalo po toplem zraku, morskem vetru, kar je s seboj prinašalo občutek vznesenosti. Veselil se je večerje, pogleda na družino, katero je ljubil. Toda, ko se je vrnil domov, je bila hiša proti pričakovanju prazna. Videti je bilo, kot da ni nikogar, ko pa se je povzpel v zgornje nadstropje, je zaslišal pritajene glasove iz velikanske družinske knjižnice, ki so jo je redko uporabljali. Tiho se je približal vratom. Prve besede, ki jih je slišal, so ga prepričale, da je bolje, da se pritaji in posluša. Vstopiti bi bilo nevarno, pobegniti neumno. Glasova, ki ju je slišal, sta zvenela jezno. Moška sta uporabljala veliko kletvic in če se ni motil, je bilo slišati tudi udarce. Prepoznal je glasova. Oče Julian in brat Pietro. Do Gina so priplavale posamezne besede, ki so ga vznemirile. Pietrove prošnje očetu, naj ga pusti pri miru, so mu segle do srca. Pogovor, ki ga je nehote slišal, mu je razodel strašno družinsko skrivnost. Bil je prestrašen. Iz pogovorov v šoli je vedel, kaj je to mafija, ni pa vedel, da so sami del nje, da so pravzaprav glavni. Iz prepira med bratom in očetom je razbral, da je Pietro hotel pobegniti pred takim življenjem, da ni hotel ostati del mafije, vendar sta bili očetova volja in moč premočni. Ali se vda in živi, kot predpisujejo pravila igre, ali pa zanj življenje ne obstaja več. Tu ni milosti, niti do lastne družine ne. Kdor je bil kakorkoli vpleten, ni mogel več prostovoljno izstopiti. Gino se nikoli ni izdal, da je slišal pogovor. Zaupal se ni niti Pietru. Molčal je, da bi si rešil življenje, kajti slutil je, da so ga namenili za zakonito pot, in če bi se izdal, to ne bi bilo več mogoče. Vendar se je motil. Ko je dopolnil petindvajset let in je ravno zaključil študij prava, ga je don Juliano poklical k sebi v knjižnico, ravno v tisto, pred katero je nekoč, zdelo se mu je, da pred mnogimi leti, izvedel za skrivnost, ki mu jo je zdaj javno razodel oče. Pravi razlog za pogovor je bil krut bolj, kot je Gino pričakoval. »Hotel sem, da študiraš, da rešuješ naša življenja tako, da nas boš javno branil pred roko pravice, ki nas stalno zasleduje. Denar, s katerim podkupujemo ljudi na najvišjih položajih v državi, ni več dovolj. Vedno sem vedel, da bo prišel čas, ko nas bodo hoteli javno obsoditi. In prišel je, tebe pa bomo prosili, da nam boš pomagal.« Gino se ni mogel upirati. Z očetovimi besedami, s katerimi je razodel skrivnost, za katero je mislil, da jo Gino še ne ve, je postal del tega. Del mafije, del organizacije, ki kroji življenja mnogih. Gino je dobro vedel, kaj bi sledilo, če bi se očetovi prošnji uprl. Njegovega življenja bi bilo s tem trenutkom nepreklicno konec. »Seveda boš to počel pod krinko. Najemi si pisarne, zaposli ljudi, ki bodo glavni pri procesih proti našim članom. Naj nas tvoji ljudje rešujejo, ne ti osebno. Bodi iznajdljiv, saj znaš biti tak.« Oče je nadaljeval mirno, kot da ne bi ravnokar sesul Ginovega življenja v koščke. »Še tole. Ker boš uradno na strani pravice, ti v varstvo zaupam dnevnik, v katerem je zapisano vse o naši mafijski družini, podkupovanju in delu. Vendar vedi, uniči nas lahko vsak, ki ga dobi v roke. Pa ne samo nas, tudi politike, bankirje in podjetnike, ki so na naši strani ali drugače vpleteni v to. Veš, kaj to pomeni?« Gino je le pokimal. V grlu je začutil strah, ki je ohromil njegovo telo. Roke, s katerimi je prijel črn, v usnje vezan dnevnik, so se mu tresle. Odvrnil je pogled z očeta in zbežal iz knjižnice. 7. MILANO »Veš, da si s tem podpisal smrtno obsodbo?« Pietro ga je predramil iz razmišljanja. »Če don Julijano le malo zasluti, da nekje po svetu hodi oseba, ki toliko ve o naši družini ...!« »Če dobro premisliš, sploh ni rečeno, da ga je ali ga bo komu izročila. Verjetno sploh ne ve, kaj je vzela.« Gino si je skušal vliti upanje. »Veš, kakšno je pravilo: kdor ni z nami , ne sme o nas ničesar vedeti. Za takega ni druge rešitve kot smrt!« Pietro je bil neizprosen. »Pa čeprav živi nekje v Ameriki,« je nadaljeval, »Kot da ne veš, da smo tudi tam krepko prisotni in da so nam za petami. Tudi FBI že nekaj sluti. Če jim le malo namigne ...« »Ne verjamem, da bo do tega prišlo. Saj sploh ne ve, kaj ima v rokah.« »Kako si lahko tako prepričan?« Pietro je dvomeče gledal v Ginov obraz, zdaj preprežen s komaj vidnimi gubami, ki so odkrivale ves strah, ki ga je nosil v sebi. »Kako naj ve, mi lahko to poveš? Dnevnik je bil vendarle zaklenjen! Od zunaj se ne vidi, kaj bi to lahko bilo. Morda si je mislila, da sem romantik in si v zvezek zapisujem pesmi ali misli.« Gino se je naslonil na stolu in se zagledal v Pietrove oči, ki so tako nejeverno raziskovale njegovo resnicoljubnost. Z razlogom, je takoj pomislil Gino in se trudil dajati vtis, kot da se pravzaprav ni zgodilo nič pretresljivega. Tega, da je poleg dnevnika izginil tudi ključ, s katerim je bil zaklenjen, mu iz nekega razloga, kateremu še sam ni poznal vzroka, ni izdal. Nekaj v Pietrovem izrazu ga je nevede motilo in šele zdaj je to jasno doumel. Pietru je zaupal, ker je od nekdaj vedel, kako rad bi se rešil mafijskih spon. Tako kot on, vendar je imel oče veliko premoč nad njima. Ne on, ne Pietro nista mogla izstopiti in oba je to dejstvo razžiralo. Kljub temu pa na Pietrovem licu ni zasledil tolikšnega strahu, kot ga je občutil sam. Morda je bil to tisti vzrok, zaradi katerega je tajil, da bi bilo dnevnik prav lahko prebrati in tudi ukrepati proti njim. »Morda imaš prav, vendar se mi vse skupaj zdi nadvse sumljivo. Le zakaj bi vzela prav dnevnik in nato izginila? Morda dela po naročilu, si pomislil na to?« »Vse sem že premlel, lahko mi verjameš, toda ne, ne vem, zakaj je do tega prišlo.« »Zaenkrat bom molčal o tem, kaj se je zgodilo, toda če je v nekaj dneh ne najdeš, bom moral povedati očetu. Saj ti je jasno, kajne?« »Poslušaj, ne delaj preplaha za prazen nič. Prepusti, da uredim zadevo. Najkasneje v enem tednu bo dnevnik v mojih rokah, obljubim.« »Dobro. Teden dni časa ti lahko dam. Toda, če ga v tem času ne boš našel, bo tudi moje življenje v nevarnosti, ravno tako tvoje in še marsikatero. Če ne boš zmogel sam, jo boš prepustil nam.« »Dobro, dobro, poskrbel bom za to. Sam!« ≈ Klara je nestrpno čakala. Prestopala se je po ozki hotelski sobi, kot bi iz sebe hotela spraviti živčno stanje, v katerem je bila. Ko je na vratih ob osmih zvečer končno pozvonilo, je olajšano vzdihnila. »Končno! Nimaš pojma, kako dolgo sem čakal na ta trenutek.« Stisnil jo je v objem, kot da je nikoli ne bi hotel več izpustiti. »Tudi jaz, dragi.« Negotovega tona v njenem glasu ni opazil. Odtrgal se je iz objema in jo veselo prijel za roke. Potisnil jo je na ozko posteljo in se zazrl v njene oči. »Bravo, ljubica. Moram priznati, da me je bilo ves čas strah, da nalogi ne boš kos. Mislil sem, da boš v zadnjem trenutku odpovedala. Toda ne, izkazala si se in dokončala tisto, za kar sva se borila. Le še en dan naju loči do svobode. Takoj, ko bova prispela v Avstralijo, se bova poročila. Nihče več nama ne bo krojil življenja, obljubljam ti.« »Ja.« Kratek odgovor ga je vendarle nekoliko presenetil. »Nisi vesela?« »Sem, seveda sem. Le nekoliko sem izčrpana od vseh pretresov. Ni bilo lahko, veš. Težje ga je bilo uloviti, kot sem mislila.« »Vendar je na koncu popustil, kajne? Zlata si, deklica moja.« »Vem.« Klara se je prisiljeno nasmehnila, vendar je bil njegov pogled tako vznesen in srečen, da tega ni opazil. Klarino slabo razpoloženje je imelo popolnoma drugačen vzrok. Toda on je verjel, da je kriva napetost meseca, ki je za njo in to mu je bilo dovolj. »Ga imaš?« Mislil je na dnevnik. Vznemirjeno je opazoval Klaro, ki je izpod postelje privlekla črn dosje, zaklenjen z medeninasto ključavnico. »Ključa ni bilo poleg. Moral se boš znajti, da ga boš odprl.« »Ne bo potrebno. Sploh mi ni do njegove vsebine. Zažgal ga bom in njegova vsebina bo za vedno izgubljena. Temnih skrivnosti, ki so me obkrožale, ne bo več.« »Vesela sem, da sem to storila zate. Kdaj torej odideva?« »Nocoj te bom žal moral pustiti samo. Zmenil sem se z bankirjem, da mi izroči ves denar, ki ga imam. Dovolj ga je, da nama nikoli več v življenju ne bo potrebno delati. Takoj, ko si me poklicala in povedala, da imaš dnevnik, sem vse uredil, le še do denarja moram priti. Ne bom se vračal nocoj, ker ne bi rad, da bi me kdorkoli opazil. Prespal bom v kakšni skriti luknji, zjutraj pa se dobiva, odpeljeva v Trst in od tam na letalo do Avstralije. Saj veš, kaj moraš prej storiti, kajne?« Klara je prikimala. Spremeniti je morala zunanjost. Iz rdečelaske se bo s pomočjo lasulje spremenila v blondinko. S kontaktnimi lečami bo spremenila barvo oči v temno rjave. Nihče, ki jo bo videl, jo ne bo mogel povezati z osebo, kakršna je bila. »Torej sva zmenjena, kajne?« »Ja.« »Poslušaj, Klara, res mi je žal, da ne morem ostati pri tebi, vendar nisem mogel prej urejati denarnih zadev. Gino bi lahko posumil in potem z najinim načrtom ne bi bilo nič. Če bo jutri izvedel, da sem pobral denar, bo popolnoma vseeno. Vendar ne bo. Prepričan sem, da je že na poti v Ameriko ali pa bo vsak čas. V redu?« »Seveda, dragi. Ne skrbi. Dovolj opravka bom imela s spreminjanjem svoje zunanjosti, da bo dan prišel prej, kot bi hotela.« »Vseeno. Žalosten sem, ker moram oditi. Le misel, da bova jutri že na poti k svobodi, me drži pokonci. Komaj čakam. Nisem verjel, da bo ta dan kdaj prišel. Le tebi se lahko zahvalim, da se bo to res zgodilo.« Trpko se je nasmehnila in ga skoraj potisnila skozi vrata. Še nekaj časa je gledala za njegovo postavo. Dnevnik je skrbno potisnil pod jopič in s trdnimi koraki odšel po stopnicah hotela. Klara je zaprla vrata za seboj in jih skrbno zaklenila. Če nič drugega, jo je ob tem njegovem načinu, kako je skril dnevnik, postalo strah. Naslonila se je na vrata in zaihtela. Do zadnjega trenutka je verjela, da bo resnica prišla na dan. Vendar ni. Pustil jo je v laži, kakršno ji je trosil zadnjih nekaj mesecev. Brat mu je skušal škodovati, ha! Spustila se je s telesom na tla in si podprla glavo. Ko je z dnevnikom prišla domov, je še verjela v te laži. Poklicala ga je in mu vsa vesela povedala, da ima v lasti skrbno varovan dosje. Toda, ko ji je kasneje pogled večkrat obstal na dnevniku, poleg katerega je položila ključ, ki je izdajalsko vabil, da ga odpre, se ni mogla upirati. Negotovo je ključ položila v ključavnico, ki se je že ob njenem prvem dotiku razprla. Iz dnevnika so se vsule fotografije in stari časopisni članki. V samem dnevniku so bile s črnilom na vsaki strani pisani datumi in opombe poleg njih. Mrgolelo je imen, ki jih je medlo poznala iz časopisov in televizije. Medijske osebnosti, politiki, lastniki podjetij ... Ničesar pa ni bilo o tistem, kar ji je pripovedoval. Dnevnik ni bil naperjen proti njemu, nasprotno. Potrebovala je nekaj ur, da je prebrala vse in si ustvarila sliko, za kaj gre. Družina di Fabrio, mafijska družina od prvega do zadnjega člana. Alberto, Pietro, Gino, don Julijano in nenazadnje tudi sestra Julija, poročena s sinom, vpletenim v njihovo mafijsko združbo. Ko ji je bilo jasno za kaj gre, ni oklevala. Le nekaj minut ji je vzelo, da je storila to, kar je domnevala, da je edino kar še lahko stori za lastno varnost. Nato je pospravila v črno knjigo vse, kakor je bilo. Zaklenila je ključavnico in ključ skrila na dno svojega kovčka. In nastopilo je nestrpno in mučno čakanje, da bo prišel in ji razjasnil, zakaj je lagal. Zakaj je napletel zgodbo o tem, kako mu brat želi škodovati, ko vendar ni bilo tako? A ko je končno prišel, ji tega ni povedal. Pustil je laž takšno, kot je bila, ji obljubljal nebesa, ona pa je vedela, da jo od tistega trenutka naprej čaka le pekel. Bilo ji je jasno, da prihodnosti skupaj z njim ne bo. Le izkoristil jo je za dosego svojih ciljev, vendar ji kljub temu, da je zdaj premišljevala o vsem, kar je doživela z njim in mesec dni z Ginom, ni bilo jasno, zakaj je tako krvavo potreboval dnevnik. Je hotel izsiljevati? Koga? Dvignila se je iz tal. Da poseda, nima nobenega smisla. Če se hoče rešiti, se mora na nek način zavarovati. Le da ji ni bilo jasno, kako. Po kratkem razmisleku je iz kovčka potegnila prazno pisemsko ovojnico. Na bel papir je izlila besede in čustva. Vse, kar je doživela, vse, kar je prebrala v dnevniku, je opisala na desetih straneh pisma. Ko je končala, je dodala še fotokopije, ki jih je uspela narediti še preden je prišel in pobral dosje. Nato je skrbno zalepila pismo, nanj napisala naslov in odklenila vrata. Še ta večer mora pismo oddati, kajti kdo ve, kaj prinaša jutrišnji dan. Bila je prestrašena bolj, kot je priznala. Vse v njej je trepetalo. Niti misliti si ni mogla, kaj ji prinaša prihodnost. Kam naj se obrne? Na koga? Le komu naj še verjame na tem svetu? Hotela je prevarati sestro, a je bila prevarana sama. Stresla se je. Nepričakovana misel, ki ji je šinila v glavo, jo je za hip prikovala na mestu. Sarah! Niti pomislila ni nanjo, vse odkar je ta sedla v avion, prepričana, kako odhaja, da bi naredila uslugo njej! Klara je obotavljivo naredila korak po stopnicah hotela. Odtihotapila se je mimo vratarja, ki je rahlo smrčal na stolu, in se znašla na temni ulici. Ne samo, da je sestra, ki ji je vedno želela le dobro, zdaj v smrtni nevarnosti, ravno v takšni se je znašla tudi sama, zdaj je bila o tem že prepričana. Človek, ki ji je toliko časa lagal, ne bo prišel ponjo. Ne bo je odpeljal v Avstralijo, ne bo se poročil z njo. Za njega je odpisana. Le še tega, da bi lahko pobegnila, si je želela. Da bi le še imela toliko časa, da se vrne v hotel, pobere svoje stvari in odide. Kamorkoli, le da se reši tega pekla. Na koncu ulice je zagledala pisemski nabiralnik. S težkimi koraki se je počasi približevala svojemu cilju. ≈ Ni odšel k bankirju. Nobenega takšnega zmenka ni imel, toda moral je na nek način pomiriti Klaro in ji natveziti razlog, ki mu bo verjela. Zasmejal se je, ko je odhajal iz hotela, v katerem se je njegova ljubica preoblačila za pot, ki je nikoli ne bo. Zakrohotal se je, ko je zavijal v ozko ulico, v kateri se je nahajal zanikrn bar, v katerega je bil namenjen. Kako naivna in trapasta ženska! Kot nalašč je naletel nanjo. Za dosego ciljev, ki si jih je postavil, je bila idealna. To, da je bila igralka, ga je napeljalo na misel, kako bi Ginu iztrgal skrbno varovani dnevnik iz rok. Vedel je, da potrebuje žensko, katero bi Gino odpeljal v svoje stanovanje, v katerega ni bilo mogoče vlomiti. Le tisti, ki bi vanj vstopil z Ginovim dovoljenjem, bi lahko ukradel dnevnik. In to je lahko le ženska, s katero preživi noč. Ko je Klara sama napeljala idejo, kako bi to lahko storila in da bi krivda padla na njeno sestro, je bil več kot navdušen. Dnevnik se mu je od tistega trenutka dalje zdel dosegljiv. In bil je. Čutil ga je, kako se je skupaj z njegovimi mišicami premikal ob vsakem koraku. Čutil je mrzle, trde platnice, ki so božale njegovo kožo. Cilj, ki si ga je postavil-vladati družini di Fabrio je bil dosegljiv. Le še za eno samo malenkost mora poskrbeti. Vstopil je bar in poiskal možakarja, s katerim je bil domenjen. »Zdaj je pravi trenutek. Še to noč moraš opraviti nalogo, si razumel? In poskrbi, da bo tako, kot sva se zmenila! Nikoli je ne smejo najti, razumeš?« Moški je pokimal. Vedel je, kaj mora storiti. ≈ Gino noči ni prespal. Ležal je na postelji, vsake toliko vstal in si natočil kozarec vodke, se ponovno ulegel in skušal zaspati, a ni šlo. Proti jutru je dokončno vstal in si skuhal močno, črno kavo. Sedel je, s skodelico pred seboj. Dim, ki se je vil iz vroče, črne tekočine, ga je razbesnel. Sunil je skodelico, da se je prevrnila in žvenketaje pristala na tleh. Postalo mu je žal. Vstal je, si skuhal novo kavo in sedel na stol v kuhinji. Skušal se je pomiriti, a mu nikakor ni uspevalo. Misli so mu kar naprej preskakovale iz ene na drugo. V enem trenutku je videl Klaro, v drugem tisti vzrok, ki ga je iskal, a ni našel. Zakaj bi ukradla dnevnik, se mu ni niti sanjalo. Ni se mogel domisliti vzroka, zakaj bi to storila. Le en sam človek je do tega dne vedel, da je dnevnik s skrivnostmi in dokazi, pri njem. Don Juliano di Fabrio, njegov oče, ki je še vedno trdno na vrhu mafijske združbe. On je bil tisti, ki je spravljal dokaze, ki bi marsikoga lahko privedle dosmrtno v zapor. Z dnevnikom se je zavaroval za primer, če bi kdaj koli prišlo do tega, da bi ga ujeli. Prepričan je bil, da bi bil na osnovi takšnih dokazov pomiloščen ali vsaj obsojen na najmanjšo možno kazen. Ni ga sodnika na svetu, ki ne bi popustil pod grožnjami, ki so skrite v dnevniku. Toliko vplivnih ljudi je ali je bilo vpletenih v nečedne posle, da bi se politična scena v Italiji popolnoma podrla, če bi se odkrilo, kaj piše v dnevniku, to je bilo Ginu popolnoma jasno. Podkupovanja, prostitucija, pranje denarja, istospolnost ... Dnevnik je bil pravi mali Hooverjev dosje, v tem trenutku, ko ni vedel, kje je, je pomenil pravo tempirano bombo, ki lahko vsak trenutek eksplodira. Šlo mu je na jok. Pomislil je na očeta, ki je v tem trenutku trdno prepričan, kako je dnevnik še vedno na varnem. Če bi samo za hip posumil, da je v rokah neke tuje osebe, bi sprožil takojšno iskalno akcijo. Klara ne bi imela pred seboj niti ure življenja več. Poigral se je z mislijo, da bi očetu vendarle povedal, da je dnevnik ukraden, toda še preden je misel sploh izoblikoval do konca, je z vso ihto stresel z glavo. Niti njegovo življenje ne bi bilo vredno ničesar več. Tako kot Klari, mu ne bi preostal niti dan življenja več. Oče nikoli ni poznal milosti, pri nikomer. Vedel je, da niti njemu ne bi prizanesel. Družina mu pomeni veliko, toda krvna zaveza, ki jo je sklenil s tistim trenutkom, ko se je podal na pot mafije, je pomenila še dosti, dosti več. Proti članom svoje mafijske družine ne bi pokazal niti kanca strahu, če bi bilo treba lastnega sina pognati v smrt, ker je izdal nekaj, česar ne bi smel. Zvestoba je bila pri njem nekaj, kar je bilo daleč na vrhu vrednost, za katere je vredno živeti. Gino je zdaj zaihtel. Najbolj ga je jezilo dejstvo, da mu niti najmanj ni bilo jasno, zakaj je Klara odnesla dnevnik. Če je bil res samo oče edini človek, ki je vedel zanj, kako bi potem lahko našel povezavo z izginotjem dnevnika? Pietro, ki do tega dne za obstoj dosjeja sploh ni vedel, je razmišljal, da je delala po naročilu, Gino pa je vedel, da to ne more držati. Razen če bi oče hotel, da dnevnik izgine ... Toda, zakaj? Saj bi lahko sam prišel ponj. Gino je zmajal z glavo. Prazna razmišljanja niso vodila nikamor. Šele, ko bo izvedel, kam je pobegnila Klara, bo vedel odgovore na svoja vprašanja. ≈ Klara je obstala pri pisemskem nabiralniku. Potegnila je belo ovojnico iz žepa lahke, pomladanske jakne. Nekaj časa je strmela v pismo in naslov, ki je bil izpisan na njej, nato se je stresla. Le kakšen smisel bi bilo pismo pošiljati na policijo, se je v tistem trenutku vprašala. Niti slučajno ga ne bi jemali resno. Pisanje bi lahko sprejeli kot delo neke neuravnovešene osebe. S tem dejanjem ne bi dosegla ničesar, v to je bila nenadoma tako prepričana, da se ji je vse skupaj zazdelo groteskno. V deželi, kjer vlada tako podkupovanje in kjer lahko zločinska roka drži svoje kremplje nad najvišjimi položaji, ne bi s tem, če bi pismo pristalo na policiji, dosegla ničesar in prav gotovo se ne bi našel nihče, ki bi jo zavaroval. Zmajala je z glavo, vtaknila ovojnico nazaj v žep in se obrnila proti središču mesta. Bila je prepričana, da mora biti ob tem času odprta še kakšna dežurna pošta. Zdaj je vedela, komu bo poslala pismo. Preprečiti usode ni mogla z nobenim korakom, ki bi ga storila, toda vsaj nekdo na tem svetu bo vedel, kaj se je dogajalo v primeru, če se ji kaj zgodi. Spreletel jo je srh. Vedela je, kako malo časa ima na razpolago, da zbeži iz tega mesta, v katerem nanjo preži smrtna nevarnost. Prej ko slej jo bo hotel uničiti. Tudi če je prepričan, da ne ve, kaj je napisano v dnevniku, je ne bo pustil kar tako oditi, v to je trdno verjela. Zdaj je vedela, od kod je bila v njegovih očeh tolikšna trdost in surovost. Mafija ubija in on je del nje. Skoraj tekla je po središču mesta, iskaje pošto, v kateri bi lahko oddala pismo. Le minuto, preden se je zaprla dežurna večerna pošta, jo je uspela najti. Strgala je ovojnico, kupila novo in nanjo izpisala drug naslov. Šele, ko je bilo pismo varno oddano, si je globoko oddahnila. S počasnimi koraki je zapustila varno ustanovo in se podala na ulice, ki jo bodo ponesle do hotela in od tam naprej v svobodo. Odločila se je, da bo še tisto noč zapustila mesto, v katerem je našla ljubezen, ki jo je tako kruto izigrala. Ko je hodila po ulicah, na katere se je že spustila tema, se je zavedla, kako pravzaprav ne občuti nobenega obžalovanja. Le sovraštvo in občutek popolne praznine, ki jo je napolnjeval že ves dan, odkar je odkrila, da je bila samo vaba, ki jo je uporabil za dosego ciljev, katerih namena ni vedela. In nemoč. Počutila se je tako strahotno nemočno. Nobene prihodnosti ni videla pred seboj, le temo, na koncu katere ni svetlobe. Kaj naj stori zdaj? Kako naj sploh še komu verjame? Mislila je, kako dobro pozna ljudi, a en sam doživljaj jo je prepričal v nasprotno. Bila je popolna, naivna trapa, a je mislila, da so to vsi drugi, le ona ne. Le še nekaj dolgih korakov jo je ločilo do hotela, v katerem je imela vse imetje, ki ga je premogla. Za seboj je v popolni tišini, ki je vladala v tem pustem, sivem predelu mesta nenadoma zaslišala korake. Trde, vase prepričane korake. Za trenutek je obstala, kot bi se hotela prepričati, ali neznanec ne sledi njej. Koraki se niso ustavili. Vedno bližje so prihajali. Kot žival je nagonsko začutila nevarnost, ki ji preti. Stekla je z vso močjo, ki jo je premogla. Toda, bila je prepozna. Neznanec se je približal njenemu telesu. Začutila je sapo na svojem tilniku. Nato jo je zagrnila tema. GROŽNJE 8. Takoj po srečanju z možakarjem v zanikrnem baru se je Pietro odpravil na letališče. V Milanu je izpolnil vse, kar je nameraval. Odhajal je nazaj v Palermo, njegovo rojstno mesto, k družini, ki jo je sovražil. Let ni bil dolg. Iz letala je stopil spočit in sproščen. Prvič po dolgem času se mu je prihodnost zazdela rožnata. V rokah je imel dnevnik, ki mu bo kmalu odprl vrata do nebes. Imel bo vse, kar si je vedno želel, a mu ni bilo usojeno, da bi lahko dosegel. Odpravil se je v stanovanje, ki ga je kupil v želji, da bi bil svoboden. Življenje v očetovi hiši ga je že od nekdaj morilo in komaj je čakal, da bo dovolj star, da bo lahko živel sam. Pripeljal se je do svojega bloka v bogataški četrti. Roke, s katerimi je odklepal ključavnico stanovanja so se mu tresle od vznemirjenja. Približeval se je trenutek, ko bo zavladal Italiji. Zasmejal se je ob misli, kako zelo bo presenečen njegov brat Alberto, ko bo uvidel, da ne bo on tisti, ki bo prevzel očetov prestol. On, Pietro, bo tisti, ki bo nasledil očetov položaj! Kajti on ima v rokah dokaze, s katerimi bo od brata izsilil težko pričakovani položaj. Stopil je skozi vrata v stanovanje, ki mu je v preteklih letih postalo domače pribežališče pred svetom, ki ga je sovražil. Že od ranega otroštva je neizmerno sovražil vso svojo družino, a je vsa ta leta skrbno prikrival svoj gnus ob pogledu na izumetničene obraze, ki so ga vedno gledali s pomilovanjem. Oče, ki je oboževal le Alberta, njega pa nikoli, Alberto, ki si niti slučajno ni zaslužil tega, Gino, preveč pomehkužen in premalo odločen, da bi sploh lahko kaj dosegel, Julija, ki so ji po glavi rojili le mož in otroci ter mama Maria, ki se je pretvarjala, da ji vsi štirje pomenijo vse na svetu, v resnici pa je ljubila le očeta. Pietra je najbolj jezilo dejstvo, da je bil drugorojeni otrok in to je daleč najslabši položaj, ki si ga je mogoče zamisliti. Alberto kot prvorojenec naj bi prevzel mesto šefa mafijske družine tisti trenutek, ko bi oče umrl. Gino je dobil družinski dnevnik, on pa naj bi ostal praznih rok! Ne, to se zdaj ne bo zgodilo. Zdaj ima končno dnevnik v rokah in z njim bo dosegel vse, kar bo želel. Lahko bo tudi v Italiji uvedel v svoji mafijski družini posle z mamili, kar je oče vsa ta leta zatiral. Le da ni vedel, da ima Pietro v Ameriki te posle že nekaj časa krepko v svojih rokah, samo da se je do zdaj vedno prikrito bal, kaj bi se zgodilo, če bi oče izvedel za to. To od tega dne dalje ni več problem. Z dnevnikom v rokah, si niti oče ne bo upal ugovarjati svojemu sinu! Pomislil je na dan, ko je slučajno prisluškoval očetovemu pogovoru z Ginom in na ta način izvedel, da obstaja dnevnik in kdo ga ima. Toda do tega dne se je zdelo nemogoče, da bi si ga lahko prilastil, s Klarino pomočjo pa mu je to popolnoma uspelo. Le bežno se mu je v mislih utrnil spomin na Klaro, ki je v tem trenutku že mrtva. Ni ga zabolelo, nobenega obžalovanja ni začutil. Vse, kar mu je pomenila, je bilo to, da je bila sredstvo za izpolnitev njegovih sanj, nič več. Vedel je, da bo spomin nanjo izbrisal iz svojih misli, za vedno. ≈ Gino se ves popoldan ni ganil iz stanovanja. Nepremično je gledal v telefon, kot bi ga hotel obuditi, da bi iz sebe končno spravil zvok, ki ga je tako željno pričakoval. Bil je sedmi april. Minilo je že skoraj šestintrideset ur od trenutka, ko je ugotovil, da je izginila Klara in z njo vred tudi dnevnik, ki mu je bil zaupan v varstvo, on pa še vedno ni vedel, kje se skriva. Prejšnji in ta dan je preživel skoraj kot v sanjah. Imel je občutek, kot da sploh ne živi. Niti najmanj mu ni bilo jasno, kako je sploh preživel dan na sodišču in kako mu je uspelo prepričati porotnike, da so oprostili krivde njegovega klienta. Bil je zmeden, medtem, ko je tožilec briljantno opravil svoje delo, toda porota se je kljub temu odločila, da stranka, ki jo je zastopal, ni kriva. Rahlo se je nasmehnil ob misli, da je njegov odstotek dobljenih pravd še vedno zelo, zelo pozitiven. Le redko kateri primer je izgubil, čeprav je po pravilu jemal v obrambo le najtežje primere, ki jih je dobil. Še naprej je strmel v telefon. Ko se je čez nekaj trenutkov v prostoru le razleglo telefonsko zvonjenje, je planil iz stola, v katerem je sedel. »Končno!« Globoko si je oddahnil, ko je na drugi strani slušalke zaslišal glas, ki ga je tako težko pričakoval. »Našel sem jo.« »Hvala bogu. Si prepričan, da je to ona?« »Klara Reya? Seveda. Mislim, da za vas ne bi mogel opravljati več takega dela, če ga ne bi opravljal dobro, se vam ne zdi?« »Dobro, dobro.« Njegova zveza v Ameriki, ki je še nikoli ni uporabil, je bila del njihove mafije. Agencija je delovala pod njihovim okriljem in na drugi strani luže za njih opravljala posle, nujno potrebne za uspešne akcije, kakršnih se je posluževal Juliano di Fabrio. »Torej, kot sem že povedal, jo s fanti samo prestrašite. Moram izvedeti, kje skriva fotografije, naprej bom ukrepal sam. Je to jasno?« »Jasno, šef.« »No,« Gino je nekoliko postal, preden je ponovno poudaril tisto, kar ga je težilo. Na drugi strani niti najmanj niso smeli zaslutiti, za kaj gre. »Saj sicer ni nič takega, vendar svojih slik fotografij v objemu te ženske res ne bi rad videl v kakšnem časopisu. Res sem bil neumen, da nisem opazil, da me je naskrivaj ujela v objektiv.« »Ste že povedali, gospod. Nikomur ne bom črhnil niti besede. Sicer pa, res ni tako huda zadeva. Ste prepričani, da bi radi sami prišli do fotografij? Če izvemo, kje jih skriva ...« »Ne, ne, je že v redu. Od tukajšnjega vira sem izvedel, da jih ima zaklenjene v nekakšnem črnem zvezku in izvedeti moram samo to, kje ga ima. Ne verjamem, da bi jih rada prodala časopisu. Je samo rahlo trčena oseba, ne ve pa, kdo sem jaz. Tako grozno se je zatrapala vame, da mi je sama povedala, da me je fotografirala, ker me želi imeti vedno pri sebi. Res bom moral paziti, s kom spim, ha, ha.« Tudi na drugi strani slušalke se je slišal smeh. Gino si je oddahnil. Uspel ga je prepričati, da gre zgolj za osebno, dokaj nedolžno zadevo, ki jo lahko uredi sam. »Samo ...« »Samo prestrašite jo, prav? Ni škodljiva, razumeš?« »Jasno, šef.« Zaslišal se je klik. Gino je odložil slušalko in se sprostil. Končno ve, kje se skriva. Čas je, da se pripravi za pot. Do konca bo moral urediti sam. Dobiti dnevnik in ubiti Klaro, kar bo najtežji del. Vedno je delal na strani pravice in niti sanjalo se mu ni, kako bo to sploh lahko storil. Toda, izbire ni bilo. On ali ona. V tem primeru je šlo za njegovo življenje in bilo mu je peklensko jasno, da bo to moral narediti, pa če želi ali ne, če je proti njegovim etičnim načelom ali ne. Pečat, s katerim ga je zaznamoval oče, se bo s tem dejanjem le še poglobil. V trenutku, ko bo na svojih rokah začutil kri, ne bo nikoli več izhoda iz zlate kletke, ki jo je tako spretno postavil oče. Toda upreti se mu, je bilo nemogoče. Kljub morečim mislim na prihodnost je uspel zaspati brez večjih težav. Zdaj, ko je vedel, kaj mu je storiti, se je vse skupaj zdelo lažje. ≈ Nekaj minut zatem, ko je Gino olajšano odložil telefon, je zazvonilo pri Pietru. Bil je isti glas, glas iz Amerike, ki je bil mafijska zveza v državah čez lužo, vendar je Pietru uspelo, da je ta del mafijske združbe prevzel pod svojo komando. Navzven so se ravno tako ukvarjali s tistim, kar je želel Juliano di Fabrio, naskrivaj pa so se ukvarjali z nadvse uspešno trgovino z mamili. »Si opravil? Mislim, je kaj spraševal?« Pietro je s potnimi rokami držal slušalko. Vprašanje je bilo bistvenega pomena. Gino bi s svojimi odvetniškimi možgani dokaj hitro odkril prevaro, če bi le malo razmišljal, toda Pietro se je zanašal na smrtni strah, ki oklepa Gina v tem trenutku. »Ja. Vse je v redu. Niti malo ni zasumil, nobenih neprijetnih vprašanj ni zastavil, skratka, šlo je natančno tako, kot si predvidel.« Glas na drugi strani se je rahlo potresel. Vedel je, kako pomembno je to za Pietra in kako ga je s svojim odgovorom lahko razveselil. »Se mu res ni zdelo, da bi karkoli vprašal? Si prepričan, da je vse v redu?« »Zagotovo. Naročil mi je, da jo prestrašim, da bi izvedel, kje skriva nekakšne pornografske slike z njim v glavni vlogi. Dober izgovor si je izmislil, ni kaj.« »Stori to. Prestraši dekle, kakor ti je naročil. Prav nič ji ne bo škodovalo.« »Kakor rečeš, šef.« »Mislim, da boš v kratkem dobil njegov obisk. Ko boš ti 'izvedel', kje skriva tisto, kar zanima njega, bo priletel s prvim letalom in jo ubil. Le da ne bo dobil tistega, kar pričakuje.« »Saj se mi je kar zdelo, da mi ponuja prazne izgovore, toda s tem se ne mislim ukvarjati. To je tvoja zadeva. Rad bi samo, da se čimprej postavimo na lastne noge, da se nam ne bo treba več skrivati pod krinko, da tvoj oče ne bi kaj zasumil, razumeš?« »Ta trenutek bo kmalu prišel. Morda še prej, kot misliš.« »Upam.« »Sporoči, kaj se dogaja. Moja tajna številka ti je v vsakem trenutku dosegljiva. Jasno?« »Jasno, šef.« Pietro si je pomel roke. Vse je šlo natanko tako, kot je načrtoval. Ali še malo bolje. Kljub vsemu ni verjel, da bo Gino tako lahkoverno sprejel to, da mu je Klara ukradla dnevnik in nato zbežala v Ameriko. Ubogi, neumni, lahkoverni Gino, ki je bil vseskozi prepričan, kako si Pietro želi izstopiti iz mafije. Ni vedel, kaj je Gina napeljalo na te misli, toda bilo mu je vseeno. V Ginu je namerno vzpodbujal to idejo in bil za to poplačan z njegovim zaupanjem. Toda neumni Gino! Niti vprašal ni zveze, kaj dela v Ameriki in koliko časa je že tam. Sicer mu ne bi povedali, toda Gino se bo lahko sam prepričal, kako neumen je bil. Toda takrat bo za vse prepozno. Medtem bo Pietro že kralj. Nihče, prav nihče več, mu tega ne more preprečiti. ≈ Gino je do jutra je spal kot ubit. Prejšnja neprespana noč je pustila sledove, ki jih je to noč s krepkim spanjem popolnoma izbrisal. Ko je napočilo jutro, je bil poln moči. Na hitro je spil kavo in odhitel v pisarno, da pripravi vse potrebno za hitri odhod v Ameriko. »Dobro jutro, Gino.« Ženska srednjih let, ki je Ginu že vrsto let služila kot tajnica in kot pomočnica, je dvignila pogled izza pisalne mize. »Dobro jutro, Simone.« Gino se je ustavil poleg nje in se z resnim pogledom zazrl vanjo. »Je kaj narobe?« Simone je zaznala tesnobo, ki je vela iz Gina. »Ja in ne. Prva in zadnja točka danes: od dvanajstih naprej sem nedosegljiv za ves svet. Odpovej vse sestanke, pojdi na sodišče in preloži vse obravnave za ta teden.« »Torej je nekaj v zraku. Vedela sem takoj, ko si vstopil v pisarno. Preložim naj vse obravnave? Ni to malo neobičajno?« »Žal mi je. Nujne opravke imam, ti pa se boš že znašla, prepričan sem v tvoje sposobnosti.« Gino se je obrnil in se napotil proti svoji pisarni. Simone je strmela za njim in se šele ob tresku vrat zavedla, da kaj takega še nikoli ni naredil. Kako je lahko prepričan, da bo vse uredila tako, kot je prav? Dve glavni obravnavi ima ta teden in še cel kup sestankov! Planila je iz stola in stekla za Ginom. »Gino, toda to vendar ne gre. Si pomislil na svoje kliente? Glavne obravnave vendar ne moreš prestaviti!« »Uredi vse zadeve. Zaupam ti. Trenutno me čaka veliko bolj pomembna zadeva, ki je ne morem prestaviti. Zdaj pa mi prinesi kavo. Opravil bom nekaj telefonskih klicev in nato me ni več. Za nikogar, je to jasno?« »Oče, brat? Če kličejo, kaj naj jim rečem?« »Da me ni, da imam nujne opravke, izmisli si kaj.« »Prav, če misliš, da je tako prav, naj bo.« Obrnila se je in odhitela po kavo. Spotoma je na pladenj položila jutranji časopis in vse skupaj odnesla Ginu. »Hvala,« je zamrmral iznad prepolne mize papirjev in map. Počakal je, da je Simone zapustila prostor. Šele nato si je silovito oddahnil. Vedel je, da bo uredila vse zadeve kar najbolje, če pa se bo vmes kaj zalomilo, bo težave reševal potem, ko bo prišel nazaj. Odmaknil je papirje, vzel kavo in časopis. Ni mu bilo do branja, toda bil je tako vznemirjen, da je pomislil, da bi ga poslovne novice lahko vsaj malo raztresle. Zamišljeno je listal prve strani. Črke so mu plesale pred očmi in besed, napisanih v člankih, nikakor ni mogel spraviti v stavke. Srdito je zaprl časopis in ga treščil na tla. Najbolje bi bilo, da odide takoj, je pomislil. Morda bo na letališču lažje prenesel minute do odhoda letala, ki ga bo ponesel v Ameriko, kjer bo moral opraviti delo, za katerega ni bil prepričan, da mu bo kos. Ubiti srnjad na lovu je bilo eno, ubiti človeka pa nekaj popolnoma drugega. Tega se je dobro zavedal, še bolj pa je vedel, da to enostavno mora storiti. Dnevnik mora dobiti v svoje roke, še preden bi oče lahko izvedel, da je izginil. Trdo je postavil skodelico kave na krožnik, ki je pri tem glasno zažvenketal. Vstal je, ko so se mu oči ustavile na razprtem časopisu, ki je ležal na tleh. Pretresen je obstal in si pomel oči. Je to, kar vidi, resnično? Se mu morda že meša? Je to res Klara? Sklonil se je k tlom in pograbil časopis. Članek in slika poleg njega sta naravnost bodla v oči. Hlastno je prebiral besedo za besedo ... Neznana ženska, ki jo je naključni mimoidoči našel danes navsezgodaj zjutraj ... Sprehod, ki se je sprevrgel v moro ... Že rahlo nabuhli obraz ... Reka je naplavila truplo ... Ni mrtva več kot nekaj dni ... Kdor bi karkoli vedel o njej, naj se javi na najbližji policijski postaji. Kot v snu, se je Gino usedel nazaj na stol. Časopis je še vedno držal v rokah, slika mrtvega dekleta se mu je posmehovala v obraz. Klara?! Bolj, ko je gledal v natisnjeno, črnobelo sliko, bolj je bil prepričan v to, da se ne moti. Bila je Klara, nedvomno. Njeni lasje, njena lica, majhno materino znamenje nad ustnico na desni strani, droben uhan, ki ga je nosila ... Bila je ONA. Toda njegov um se je temu očitnemu dejstvu uprl. Kako je to lahko Klara, ko pa je vendar v Ameriki? Že čez nekaj ur bo odletel tja z namenom, da jo ubije, tu, v časopisu pa piše, da je že mrtva! Utopljena! Tu nekaj smrdi. Nekaj ne more biti v redu. Njegova zveza v Ameriki je razločno povedala, da je Klara v Ameriki, natančneje v Hollywoodu na snemanju nekakšnega filma! Misli so mu preskakovale. Iskal je nekaj, na kar bi se njegov razum lahko oprl, da bi zanki prišel do dna. Toda, dlje, ko je razmišljal, manj mu je bilo vse skupaj jasno. Nato je skočil iz stola, pograbil jakno, strpal časopis v torbo in planil iz pisarne. »Že greš? Je vse v redu s tabo?« Simone je zrla za njim. Odgovora ni dočakala, Gino je brez besed zapustil poslovne prostore. 9. PALERMO, HOLLYWOOD 8. APRIL Pietro se je prebudil šele ob enajstih dopoldan. Pretegnil se je in šele misel, ki mu je šinila v glavo, ga je prebudila do konca. Moj bog, osmi april je! Gino je že na poti v Ameriko, jaz pa še kar poležavam! Planil je iz postelje. Pri tem je žvižgal in bil tako dobre volje, da ga je hotelo kar razgnati. Ni pomnil, kdaj se je nazadnje počutil tako prekipevajoče. Ob pogledu na dnevnik, ki je ležal na nočni omarici, se je na ves glas zakrohotal. Tisto, kar si je od nekdaj želel, mu je z njim odprto na stežaj. On in samo on bo šef! Ležerno je odšel do telefona in odtipkal številke. »Halo? Mama, jaz sem!« »Pietro? Kaj pa ti? Že tako dolgo nisi poklical!« Njegova mama je bila vesela njegovega klica, toda začudenja v svojem glasu ni skrivala. »Zaželel sem si malo domače hrane in družbe. Bi bilo v redu, če se oglasim zvečer? Bosta oče in Alberto doma?« »Kolikor vem, ja. Sploh, če boš ti prišel. Saj veš, da te vsi radi vidimo in skrajni čas je že bil, da nas obiščeš. Saj se obnašaš do nas, kot bi bili kužni! Samo, kadar imate delo, se pojaviš. Ali takrat, ko te potrebuje oče. To je veliko premalo, veš?« »No, no, mama, ne bodi jezna. Zdaj se bo vse spremenilo, boš videla.« »Res? Se boš poročil?« »Ah, ne, to pa ne. Saj veš, da vsako žensko merim po tebi, pa ti nobena ne seže niti do kolen. Žal boš morala na moje vnuke še malo počakati. Ne, nekaj drugega je, toda o tem pozneje, prav?« »No, ja.« Mama ni skrivala razočaranja. Želela je veliko družino, toda razen hčerke Julije se nobeden od treh sinov še ni poročil, niti ni kazal najmanjše želje po tem. Pogrešala je smeh in veselje v hiši, z odhodom Julije, Gina in nato še Pietra, je doma ostal le še Alberto, in razpoloženje je bilo turobno bolj, kot je bila tega vajena. »Pogrešam te, ampak to že veš. Še vedno mi ni jasno, zakaj si silil v lastno stanovanje. Kaj nisem dovolj dobro skrbela zate? Ne bi bilo bolje, če bi prišel nazaj?« »Mama, lepo te prosim! Najmanj stokrat sva že obdelala to temo in veš, da ne bom popustil. Potrebujem svobodo in srečen sem. Ti to ni dovolj?« »Že, ampak vseeno bi te raje videla doma.« »Mama, nehaj. Se vidimo zvečer, prav?« Odložil je slušalko. Šlo mu je na bruhanje. Mamini izlivi so ga, kot vedno, spravili ob živce. Njeno večno tarnanje in stokanje, kako ji je dolgčas, ker so njeni otroci žal odrasli, ga je razbesnelo. Še bolj ga je vsakokrat razjezilo njeno govorjenje o tem, kako rada jih ima. Pha, temu bi verjel vsak, ki je ne bi poznal. Toda on je vedno vedel, da je njena ljubezen zlagana že od samega začetka. Njega že ni ljubila, bila je trda in neizprosna, kot oče in oba sta imela veliko raje Alberta. Toda nocoj! Pietro se je zarežal ob misli na očetov in bratov obraz, ko bosta izvedela, da ju ima v pasti. Dnevnik je zdaj njegov in oče se lahko razpotegne od besa, pa mu to ne bo pomagalo. Starec bo moral zapustiti svoj položaj in ga prepustiti sinu, ki ga nikoli ni maral in za katerega je vedno mislil, da je navadna, ničvredna zguba. ≈ Gino se je udobno namestil na letalskem sedežu. Imel je vozovnico za poslovni razred, ki je bil napol prazen. Cel predelek je imel samo zase in tega je bil vesel. Potreboval je mir za razmišljanje, ki mu je polnilo glavo že vse odkar je v časopisu zagledal sliko Klare. Pomignil je stevardesi, ki je bila v trenutku pri njem. »Dvojni campari s sodo, nič večerje in čez eno uro še enkrat dvojni campari, prav?« »Kakor želite, gospod.« Stevardesa, navajena vsakovrstnih prošenj in zahtev, se je diskretno umaknila. Gino se je zleknil in se zatopil v misli. Vsake toliko je pogledal skozi lino letala, kot bi ga hotel prisiliti, da bi čimprej pristal. Mudilo se mu je. Moral se je prepričati, kaj je na stvari. Vse skupaj je bilo tako zavito v tančice skrivnosti, da jih ni mogel odstreti niti za milimeter. Zakaj je Klara ukradla dnevnik? Je bila umorjena? Je bila nesreča? In nenazadnje, je to res bila Klara, katere sliko je videl? V srcu je bil prepričan, da je bila res. Potez ženske, ki mu je edina in prva popolnoma zmešala glavo, do konca življenja ne bo pozabil. Toda zakaj? Zakaj vse to? Bolj, kot je razmišljal, vedno bolj mu je postajalo jasno, da mora biti nekdo iz ozadja, ki je spretno povlekel vse te niti. Nekdo, ki je prepričal Klaro, da je ukradla dnevnik in to najverjetneje zato, ker je od njega želel iztržiti nekaj, kaj, pa Ginu ni bilo jasno. Oče, Pietro, Alberto? Kdo drug? Toda, kdo? Saj za obstoj dnevnika ni vedel nihče, razen če mu oče tega ni povedal. Toda on tega ne bi storil, preveč stvari je bilo na kocki in preveč tvegano bi bilo. Razen, če bi očeta izsiljevali ... Toda, kolikor je vedel, to ni bilo mogoče. Ali pač? In pa ... Klara! Če je to, o čemer je razmišljal, vsaj malo res, potem ga Klara nikoli ni ljubila! Služil ji je samo kot lutka, da je lahko prišla do želenega dosjeja. In ko ga je dobila v roke, so jo ubili! Bolj kot to, da ga Klara po vsej verjetnosti nikoli ni ljubila, ga je težilo dejstvo, da je bil lahko tako zelo naiven. Ponovno je iz spomina na dan privlekel njuna srečanja in ugotovil, da takšni slučaji, kot so se dogajali, ne bi bili možni, če jih Klara ne bi sama tako dobro zrežirala. On, tepec, pa ji je gladko nasedel. Toda, dekle v Ameriki, ki naj bi bila njegova Klara Reya? Kdo je potemtakem ona? Je nasedel tudi tu? Je njegova zveza v Ameriki lagala? So podkupili tudi njih? Kdo in kako? Bilo mu je žal, da o vsem tem ni razmislil že prej. Tako pa je v naglici odšel tudi brez mobilnega telefona. Bilo je prepozno, da bi klical kogarkoli, zdaj je komaj čakal, da bo prispel v Ameriko in se na lastne oči prepričal, za kaj sploh gre. ≈ Sarah je prižgala motor avtomobila, ki je hip zatem glasno zarohnel. Stresla se je ob trušču, ki ga je povzročil, vendar to ni bilo nič nenavadnega. Avtomobil je bil že precej star in skozi vsa ta leta v rokah vseh mogočih igralcev, katerim ga je posojal studio za čas snemanja. Odpeljala se je s temačnega parkirišča, nad mesto se je spustila meglica. Veter je rahlo pihljal in prinašal vonjave morja in prijetno toplega zraka. Prižgala je radio in poiskala svojo priljubljeno postajo z zimzelenimi melodijami. Zavila je na avtocesto in se sprostila. Pogled na tablo ji je povedal, da je prišel njen odcep. Cesta je bila speljana po vrhu hriba, z obeh strani obdanega z morjem. Šlo je za strmo cesto z ostrimi ovinki, ki je bila ob slabem vremenu ali taki megli lahko zelo nevarna. Zato je vedno zelo previdno vozila, sploh prve dni, ko je še ni bila vajena. Bilo je zelo temno, le tu in tam je bila prižgana ulična svetilka in le redko ji je nasproti pripeljal drug avtomobil. Ura je bila pozna in del mesta, v katerem je stanovala, je bil znan kot mirna soseska. Napovedovalčev glas je prekinil prijetno melodijo. Poiskala je kaseto in jo vključila. Oglasila se je pomirjujoča glasba. Naslonila se je na mehak sedež in uživala. Nato je v vzvratnem ogledalu ujela soj avtomobilskih žarometov. Čeprav ni vozila ravno počasi, se ji je zadaj vozeči avtomobil hitro približeval. Norec, je pomislila, ne morem verjeti, da nekdo v takih razmerah tako hitro vozi. Upočasnila je vožnjo, da bi jo avto lahko prehitel, saj se mu je očitno zelo mudilo. Vendar je ni obšel, zapeljal je tik za njo ter ujel njen ritem. Prav, torej bo vozil za menoj, si je rekla, vendar ji to ni bilo niti najmanj všeč, lažje bi vozila za njim. Pospešila je. Avto zadaj tudi. Njegovo ravnanje ji je počasi presedalo. Odločila se je, da bo pri prvem možnem odcepu ustavila in ga spustila mimo. Začela je skrbno gledati okoli sebe, ko so jo v vzvratnem ogledalu nenadoma zaslepile dolge luči. Kaj dela? Se je vprašala in postalo jo je strah. Očitno je bilo, da ji voznik namenoma sledi. Zaradi megle in močnih luči, ki so svetile naravnost v njeno ogledalo, ga ni mogla videti v obraz. Začela je voziti hitreje. Srce ji je močno utripalo. Avtu ni mogla ubežati. Bil je tik za njo. Tako zelo blizu …, bilo je naravnost strašljivo. Dodala je plin in vozilo je začelo zanašati. Roke so se ji začele tresti, tako da je komaj držala volan. Pot ji je lil iz obraza. Iskala je, kje in kako bi mu lahko ušla, ko je nenadoma začutila silovit udarec. Najprej od zadaj, nato jo je avto začel prehitevati in na levem boku je začutila močan udarec, pas jo je zategnil preko prsi. Za trenutek je izpustila volan, se takoj nato zbrala ter s taktičnim manevrom poskušala zmesti zasledovalca. Človek, ki je to delal, je imel očitno zelo slabe namene. Ni vedela, kdo bi ji lahko želel škodovati, vendar je v tem času, ki ga je preživela v Ameriki, že toliko slišala o cestnih roparjih, da v bistvu niti ni bila več presenečena nad ravnanjem voznika za seboj. Odločila se je, da bo ustavila, pa naj ji vzame denar, če hoče. Naglo je zavrla, nato pa ji je skozi možgane šinila strahotna misel. In če me hoče ubiti? Ne smem vendar ustaviti, naprej moram, rešiti se moram! Še enkrat je prestavila, da je avto močno zarohnel. Da bi ušla na drugo, bolj prometno cesto, ni bilo mogoče, ni bilo druge ceste. Le ta je vodila do njenega konca. Na obeh straneh so bili strmi prepadi, nikjer nobene hiše, nobenih luči. In nobenega drugega avtomobila. Zanesla se je lahko le na lastno sposobnost in malce sreče. Že od mladih nog ni molila, zdaj pa so ji skozi misli švigale prošnje k nekomu, ki bi ji lahko pomagal. Močna želja po življenju jo je prežemala, tisti zadaj pa ni in ni odnehal. Bilo je očitno, da jo hoče zriniti s ceste. Po nekaj kilometrih divje vožnje po skrajnem robu, je v nekje v daljavi za seboj zagledala še ene močne, bleščeče luči. Avto, ki ji je sledil, jo je na ozki cesti ostro obšel in z vso hitrostjo šinil mimo nje. Opazovala je dolga snopa svetlobe, ki sta skozi noč hitela kot sledni pes in se oddaljevala, dokler nista popolnoma izginila. Ob cesti, le malo naprej, je opazila širok makadamski pas. Ustavila je avto in se naslonila naprej. Bila je pretresena in to je bila najbolj mila beseda, ki jo je lahko našla. Zgrožena, na smrt prestrašena, bi bilo bolj primerno. Tresla se je po vsem telesu, roke so ji drhtele. Ni jih mogla umiriti, niti jih ni hotela. Prepustila se je gibom telesa, ki se je stresalo, ko je končno dojela, kakšni nevarnosti je pravkar ušla. Avtomobil, ki je pregnal njenega zasledovalca, se je zdaj ustavil tik za njenim. V ogledalu je opazila temo, ki je nastala, ko je ugasnil luči. Temna, moška postava se je bližala. Ko je potrkalo na vrata, je le malce odprla okno in se zagledala v moškega, ki je stal pred njenim avtom. »Si v redu?« je zaslišala hripav, a prijeten glas. Moški se ji ni zdel nevaren. V medli svetlobi žarometov svojega avtomobila je zagledala plečato postavo, oblečeno v črn jopič in temno modre kavbojke. Svetli lasje so obkrožali pravilen obraz, barve oči ni razbrala. »Mark Cheney, FBI,« se je predstavil in pred okno pomolil uradno izkaznico ameriške obveščevalne službe. »FBI?« je pretreseno rekla in do konca odvila okno. »Ne boj se. Samo zato sem ti pokazal izkaznico, da te ne bo strah. Nič žalega ti nočem.« Sarah je prikimala. Navadila se je že, da se tukaj ljudje tikajo, tudi, če se vidijo prvič. Bila sta približno iste starosti, morda je bil moški kakšno leto ali dve starejši. »Glede na to, kar sem pravkar doživela, me niti medveda ne bi bilo več strah. Peklensko se počutim. Kot bi nekdo izpil zadnje atome moči iz mojega telesa.« »Ja, videl sem. Nenavadno, če mene vprašaš, celo za tukajšnje razmere. Ga poznaš?« Mislil je na neznanca, ki ji je očitno hotel škodovati. »Ne verjamem. Sicer ga nisem videla v obraz, toda dvomim, da bi se me kdo lotil na takšen način. Saj nimam nobenega sovražnika, zaboga!« Izstopila je iz avta in se mu približala. Globoko je zajela vlažen, nočni zrak, vendar je v njej še vedno trepetal smrtni strah. »Videti je bilo, kot bi te hotel zriniti iz ceste. Si prepričana, da te nekdo ne sovraži tako zelo, da bi te hotel ...« Ustavil se je sredi stavka. Ubiti je bila tako grozljiva beseda, celo za njega, ki je bil vajen najrazličnejših kočljivih situacij. »Ubiti? Nekdo me je hotel ubiti, ja, prepričana sem v to, le da mu je tvoja prisotnost to preprečila. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če se ne bi pojavil. Dolgo ne bi več zdržala, če me ne bi on zrinil v prepad, bi to storila sama. Nisem vajena tako divje vožnje po teh strmih cestah, komaj sem obvladala avto.« »Slučajno sem se peljal tu mimo. Sestanek imam na tem koncu in ko sem videl, kaj je tisti norec počel, sem se zgrozil. Bilo je kot prizor iz filma. Neverjetno, res.« »Najprej sem mislila, da me nekdo želi oropati, nato pa se mi je vedno bolj dozdevalo, da gre za nekaj drugega. Toda, zakaj? Nikomur nisem ničesar storila in res ne vem ...« Tokrat je bila Sarah tista, ki ni dokončala stavka. Grozljiva misel ji je šinila v glavo. Klara! Morda je bila Klara v kaj zapletena! Saj vendar igra njo in niti sanja se ji ne, komu bi se Klara lahko tako zamerila, da bi jo hotel ubiti. »Ja?« »Pozabi, neumna ideja.« »Hm, moj instinkt mi pravi, da ni tako.« »Morda ti bom povedala kdaj drugič. Zdajle sem preveč pretresena, da bi lahko razmišljala. Samo domov bi rada.« »Prav, kakor želiš. Na, izvoli,« pomolil ji je belo posetnico, »tukaj imaš mojo številko, če me boš potrebovala. Vedno ti bom na voljo.« »Hvala, čeprav upam, da pomoči ne bom potrebovala. Nikoli več ne bi šla rada skozi takšno doživetje.« »Morda je šlo za slučaj. Lahko, da te je s kom zamenjal, morda sploh ni bilo namenjeno tebi.« Mark je gledal krhko Sarahino postavo. Zasmilila se mu je, v njenih očeh je še vedno lahko razbral grozo in želel jo je pomiriti. Toda nekaj v njem je govorilo, da gre tukaj za resnejše stvari. Poskušal bo malo paziti nanjo, od daleč seveda. Niti slučajno je ne bi rad prestrašil bolj, kot je bila že zdaj. »Nisem se še predstavila. Klara Reya sem.« »Lepo ime,« je pripomnil, »morda bi šla kdaj na kavo, kaj meniš?« Pokimala je. Bil ji je všeč. Nekaj na njem jo je pomirjalo. Imel je obraz poštenjaka, čeprav si je predstavljala, da je imel nevaren poklic. »Vozil bom za teboj. Za vsak slučaj, saj veš. Kje stanuješ?« »Na Main driveu, nekaj deset kilometrov naprej.« »Izvrstno, ravno tja sem namenjen. In...« postal je za trenutek in se zagledal v njene oči: »pomiri se, prav? Jutri te pokličem, če mi seveda zaupaš telefonsko številko.« Brez oklevanja mu je povedala številko svojega mobilnega telefona, vesela, da je spoznala nekoga, ki mu lahko zaupa. Pa čeprav ga je morala srečati ravno v tako moreči situaciji. Držal je besedo. Vso pot do njenega doma je vozil za njo. Ko je na privozu pred hišo ustavila avto, je z lučmi trikrat zasvetil v pozdrav in nato zdrvel mimo. Ostala je sama in šok od vsega, kar je po že tako ali tako napornem dnevu doživela, je prihajalo za njo. Hiša je bila v temi. Kim še ni bilo domov, kar pa sploh ni bilo presenetljivo, večkrat je prespala pri prijatelju v središču Los Angelesa kot v hiši, ki sta jo imeli najeto. Vstopila je, dvakrat zaklenila vrata za seboj in ključ položila na nizko omarico. Nato je hodila po hiši, ki sicer tega imena ni ravno zaslužila, saj je bila zelo majhna. Imela je le tri sobe, kuhinjo in kopalnico. Prižigala je luč za lučjo, dokler se niso vsi prostori kopali v svetlobi. Šele potem se je sesedla na kavč in se zagledala v pusto, belo steno, na kateri je viselo le nekaj slik, ki jih je tja postavila sama. Šok ob misli, da bi prav lahko bila mrtva, je bil prehud. Še vedno je v sebi čutila strah, ki ga je doživljala malo prej. Če si je še tako želela, ga ni mogla pregnati. Prizori iz ceste so se znova in znova vračali, dolgo ni zaspala, nazadnje jo je sen premagal kar na kavču. 10. Pietro je okoli osme ure zvečer odšel iz svojega stanovanja, se z dvigalom zapeljal do garaž in sedel v rdečega ferrarija, ki si ga je kupil slabih štirinajst dni nazaj. Prižgal je motor in hkrati se je vključila cd plošča. Zdrvel je iz podzemne garaže na cesto proti hiši svojega očeta. Le slabih petnajst minut vožnje je potreboval do tja. Ko je prispel, se je že zmračilo. Pietro je parkiral avtomobil in izstopil. Na ulici pred hišo je, kot vedno, zagledal dva temna mercedesa, za katera je vedel, da sta tukaj le za varstvo očeta in njegove družine. Od nekdaj je bilo tako. Tu sta bila parkirana dan in noč, le možje v njih so se menjavali in pazili na dogajanje v soseski. Nihče ni imel niti najmanjše možnosti, da bi mu lahko škodoval. Ko se je premaknil oče, se je eden izmed obeh avtomobilov peljal za njim. Kamorkoli in vedno. Oče je strogo varstvo vpeljal takoj, ko je zgradil to hišo in postal mafijski boss. Pietro je to vedel in sam pri sebi je prisegel, da bo to navado tudi sam obdržal. V bližnji prihodnosti. Natančneje, v tistem trenutku, ko bo ON šef. In to bo že ta dan! Stekel je po stopnicah v hišo. Takoj, ko je vstopil, je že zavohal vonjave po izvrstni hrani, ki jo je pripravljala mama njemu v dobrodošlico. Slekel je jopič, pokimal slugi, ki je prihitel k njemu in se odpravil k mami v kuhinjo. »Samo še malo, takoj bo gotovo,« je rekla, ko ga je zagledala na vratih. Pietro je skomignil in pomislil, kako je neumna, da še vedno sama kuha. Lahko bi si privoščila cel kup služkinj, toda ne, mami je kuhinja pomenila božji hram, v katerega je imela vstop le ona. Največ, kar je oče lahko dosegel, je bilo, da so najeli pomoč, kadar so imeli napovedano večje število gostov. Sluga pa je bil pri njih že odkar je Pietro pomnil in je bil poleg tega, da je skrbel za njihovo dobro počutje, tudi očetov zaupnik. No, tudi to se bo zdaj spremenilo, si je rekel in odšel iz kuhinje. »Kakšno presenečenje,« je vzkliknil Alberto, ko je Pietro odprl vrata delovne sobe, v kateri sta globoko zamišljena stala oče in brat. »Kaj res?« je pikro rekel Pietro in sedel na visok stol za pisalno mizo, na katerem je ponavadi kraljeval oče. Alberto ga je ošinil s presenečenim izrazom. »Kaj ti pa je? Kako si drzneš?« Bil je razjarjen nad Pietrovo predrznostjo. Še nikoli se nihče ni usedel na očetov oče, če je bil on prisoten. »Te moti?« Pietro je preslišal Albertove besede in pogledal očeta. »Gremo v jedilnico. Saj vesta, kako huda zna biti naša mama, če ne pridemo pravočasno k obedu,« se je odgovoru izognil don Juliano, vstal in zapustil sobo. Pietro se je za nekaj kratkih trenutkov zamišljeno poigral s svinčnikom, ki je malomarno ležal na pisalni mizi in šele nato vstal. »Kaj se greš?« ga je srdito napadel Alberto, ki je namerno počakal Pietra, »si popolnoma znorel, da greš in sedeš na očetov stol? Kaj pa misliš, da si, ti gnida mala!« »Boš videl, še prekmalu,« je navrgel Pietro, se zrinil mimo brata in odšel v jedilnico, kjer je mama na mizo že postavila jušnik z dišečo, gobovo juho. Oče je sedel na koncu mize, zraven njega sta sedela Alberto in mama. Pietro je zasedel svoje nekdanje mesto poleg mame. Tako je bilo odkar je pomnil in tudi to ga je ujezilo. Tudi pri mizi je imel prednost Alberto, on nikoli. Med večerjo so kramljali o nepomembnih stvareh, natresli nekaj čenč in se trudili vzdrževati dobro razpoloženje. Predvsem mama je bila tista, ki se je venomer trudila, da bi vnesla dobro voljo in vse vpletla v neobvezujoč pogovor, kakor je bilo v navadi še vse od časov, ko je v hiši živela vsa družina. Pri mizi se o poslovnih stvareh ni smelo pogovarjati in tega so se držali tudi zdaj, toda nekaj je bilo v zraku, nihče ni bil sproščen. Alberto je še vedno grdo pogledoval proti Pietru, za očeta pa se je zdelo, kot da ga v teh trenutkih ne zanima prav nič. Na koncu je utihnila tudi mama in se posvetila jedem in strežbi. Hrana je bila izvrstna, toda Pietro je bil edini, ki je užival v hrani in bil popolnoma neobremenjen. Vsi ostali so le brskali po krožnikih in čakali, da bo na dan prišlo tisto, zaradi česar je Pietro po tolikem času prišel domov. Da bi to bil le nedolžen obisk, nista verjela niti don Juliano niti Alberto. Ko je bila večerja pri kraju, so se moški po starem običaju odpravili v knjižnico. Prostor, opremljen v starinskem stilu, s celo steno knjižnih omar na eni strani in z udobnimi, mehkimi stoli na drugi, je bil priča že nešteto pomembnim sestankom in odločitev, zaradi katerih se je družina di Fabrio povzpela tako visoko. Tudi tokrat so Alberto, Pietro in don Juliano počakali, da je mama prinesla črno kavo in konjak, ga postavila na nizko mizico in se diskretno odstranila. Šele, ko so se vrata trdno zaprla za njo in so utihnili tudi njeni koraki, se je oče obrnil k Pietru in ga vprašujoče pogledal. »Nisi slučajno tu. Povej, kaj se dogaja.« To ni bilo vprašanje, niti ugotovitev, temveč zahteva. Oče, vedno na vrhu, vedno vajen ukazovanja in poslušnosti drugih. »Res je. Niti slučajno nisem tu, to si pravilno ugotovil. Tu sem zato, ker je skrajni čas, da se umakneš s svojega položaja in ga prepustiš drugim, mlajšim.« »Recimo tebi.« Don Juliano se je suho posmejal in ga nejeverno pogledal. »Se ti ne zdi, da bi se moral za to sam odločiti? Nikakršne pravice nimaš, da zahtevaš kaj takega, sicer pa to veš sam. Pridi, Alberto, greva. Tole tukaj nima nobenega smisla. Tvoj brat je zblaznel.« Don Juliano se je dvignil s stola. Alberto mu je sledil kot zvesti pes. Pietro je počakal, da sta prišla do vrat. Šele takrat je dvignil glas in izustil eno samo besedo: »Dnevnik.« Oče je v trenutku obstal. Za kratko sekundo, ki se je zdela dolga kot večnost je zrl v vrata in se nato ostro obrnil: »Kaj si rekel?« »Dobro si me slišal. Dnevnik, ki ti ga je tvoj najmlajši sinek tako zvesto čuval, je sedaj pri meni. Razumeš? Jaz ga imam!« »Prosim?« Don Juliano se je s hitrimi koraki približal stolu, na katerem je ležerno sedel Pietro. Iz njegovih oči je velo začudenje, pomešano z nečim, česar Pietro še nikoli ni videl. Je bilo to sovraštvo? Sla po ubijanju? Zdrznil se je, a le za hip. Ničesar več ne more izgubiti, starec bo moral poklekniti. »Dnevnik je varno spravljen pri odvetniku v Milanu z naročilom, da ukrepa po navodilih, če se ne vrnem. Imam pa tudi nekaj strani fotokopij, če morda ne verjameš ...« Iz žepa je potegnil snop listov in prebral nekaj imen ter datumov, ob katerih je don Juliano pobledel. Pietro je sredi branja obstal, zložil liste, jih pospravil nazaj v žep in pogledal očeta. V tistem trenutku ni bil več videti močan, ravno nasprotno. Kot bi se postaral za nekaj deset let. Izpit, nemočen in star. »Kje si ga dobil?« Don Juliano se je sesedel na stol, ravno tako je storil Alberto, ki od pretresenosti ni izustil niti besedice. Ni točno vedel, za kaj gre, toda po očetovi reakciji je bilo jasno sklepati, da je nekdanje harmonije nepreklicno konec. Začenja se obdobje pretresov, kaj bodo povzročili, pa mu ni bilo niti najmanj jasno. »Pljunil sem ga Ginu. Ni bil tako dobro varovan, kot si mislil.« »Kje je Gino?« »Kako naj to vem? Pojma nimam in me niti ne zanima. Moje zahteve so naslednje: s tem trenutkom prevzamem vodstvo, je to jasno? V nasprotnem primeru ... veš, kaj bo sledilo, kajne? In pa, seveda, tudi hiša bo moja. Sicer lahko živite tukaj, toda v moje posle se nihče več ne bo vtikal, jasno?« Oče je molčal. Alberto je pogled vztrajno upiral v tla, brata ni hotel niti pogledati. Studil se mu je, njegovo bahanje in njegovi načrti za bili za odtenek preveč nori, da bi lahko bili resnični. Bo oče ukrepal? Bo kaj storil ali samo sedel in molčal? »Prav. Naj bo po tvoje. Očitno držiš vse niti v svojih rokah. Le nekaj te prosim. Teden dni odloga. Povedati bom moral vsem članom, da sem tebe določil za naslednika in jih previdno pripraviti na to. Saj si verjetno želiš, da bi družina ostala skupaj? Da ne boš imel problemov? Da ne bi komu prišlo na misel, da bi izstopil zaradi tega?« Zdaj je bil Pietro tisti, ki je molčal. Moral je premisliti o očetovih besedah. Imel je prav, vsi se gotovo ne bi strinjali z njegovim vodstvom, če pa bi jim oče to predlagal, bi bila stvar popolnoma drugačna. »Strinjam se. Vendar le teden dni. Zdaj grem, ti pa opravi vse potrebno za moje nasledstvo.« Pietro je vstal in ne da bi ju še pogledal, odšel iz knjižnice in naravnost iz hiše, ne da bi pozdravil mamo. Vedel je, da ji bosta oče in brat še prehitro povedala, o čem je tekla beseda. Alberto in don Juliano pa sta ostala. Vsak na svojem stolu sta premlevala dogodke, ki so se ravnokar odvili. Šele po nekaj dolgih minutah molka, je oče spregovoril. »Tu nekaj smrdi. Marsikaj mi ni jasno in če Pietro misli, da bo šlo tako zlahka se moti. Očitno me v vseh teh letih ni dobro spoznal ali pa njegova samozavest ne pozna meja. Dnevnik je sicer zelo občutljiva zadeva, toda mislim, da se bo dalo urediti tudi to. Motiš se, motiš, moj sin.« »Lahko zvem, za kakšen dnevnik gre? Prvič slišim, da nekaj takega obstaja.« Alberto se je opogumil. Oče je ponovno našel svojo moč in Alberto ni dvomil, da bo stvar uredil. Le da se bo za Pietra zelo, zelo slabo končalo. Kar se tiče očeta, si je Pietro v tistem trenutku, ko si je drznil ukazovati in groziti, podpisal sam sebi smrtno obsodbo. »To naj bi bila moja varščina za prostost, čeprav zdaj kaže, da bo lahko ravno obratno. No, kakor koli, v njem so vsi dokazi. S kom smo poslovali, male skrivnosti velikih ljudi in podobno. Saj ti je jasno, kajne?« Albertu ni bilo treba povedati ničesar več. Razumel je in šele zdaj je dobro dojel, zakaj je bil oče tako prestrašen, ko mu je Pietro povedal, da je v njegovih rokah. »Imel ga je Gino. Kako je prišel do Pietra ne vem, vendar bom izvedel. Tudi to, kateri odvetnik ga ima v rokah, bom izvedel. Le časa imamo zelo malo. Teden dni... Toda moji ljudje me še nikoli niso pustili na cedilu …« Don Juliano je postal sredi sobe. Za nenavadno dolg trenutek, običajno se je odločal hitro … Prijel se je za brado in obrnil oči v strop, da je proti Albertu zasvetila beločnica. Alberto je sedaj vedel, da se oče ne bo kar tako predal, To je bil mafijski pogled. Don Juliano je nadaljeval: “Nihče mu že zdaj ni zaupal, kaj šele, če bi se to res zgodilo. Žal mi je le, da nisem prej opazil, v kakšno pošast je zrasel. Kam je pripeljal njegov pohlep ...« Don Juliano je zmajeval z glavo, zaskrbljeno, vprašujoče, a ne prav očetovsko. Ni bilo videti, da bi si kaj očital, da je prav on vzgajal sinove, tudi Pietra. »Ne govori mami o tem, ne še. Strlo bi jo. Pietra ima rada in to ji ne bi bilo všeč.« »Povej, kaj naj storim?« se je očetu uslužno priklonil Alberto. Don Juliano se je zamislil, nato pa s tihim glasom začel govoriti. 11. Gino je po pristanku letala v Los Angelesu sedel v prvi taxi in se odpeljal v središče mesta. Najel je apartma v enem izmed starejših hotelov, ki sicer ni bil razkošen, toda Gino je bil prepričan, da je dovolj varen. V apartmaju se je sesedel na široko posteljo in si z rokama objel glavo. Še manj kot prej na letalu, mu je bilo jasno, kaj sploh počne. Ni bilo v njegovi naravi, da bi ravnal tako naglo, brez pomišljanja. Toda, čeprav se je v sodnih zadevah tako dobro znašel, pa so mu šli mafijski posli več kot slabo od rok. Nikoli ne bi mogel ubijati, goljufati, izsiljevati, groziti. To ni bilo v njegovi naravi. Bil je človek trdnih načel, toda posledice tega, da se je rodil v takšno družino, so ga vendarle omadeževala za vedno. Nikoli se ne bo mogel rešiti spon, v katere ga je zvezal oče, ker mu tega nikoli ne bo dopustil. In če bo kadarkoli izvedel, da je tako malomarno iz rok izpustil dnevnik, bo v še hujših okovih. Brez kazni ne bo šlo, najmanj, kar se mu lahko zgodi ... hja, v tem trenutku ni imel pojma, dobro pa je vedel, kakšna je najstrožja kazen. Stresel se je, toda vse to je bilo še kako resnično. Ko bi le vedel, kdo hudiča, stoji za vsem tem. Niti zamisliti si ni mogel. Njegovi odvetniški možgani, tako sposobni reševanja zapletenih sodnih postopkov, tega napora niso zmogli. Klara, dnevnik, utopljena Klara, umorjena? Vse to se mu je vrtelo po mislih, a dlje ni prišel. Ni mogel. Strah ga je oklepal močneje, kot si je kdaj mislil, da bi bilo možno. Stežka se je dvignil in segel po telefonu. Zveza mu bo povedala vsaj to, kje naj išče domnevno Klaro. Odšel bo na kraj dogajanja, se soočil s to osebo in potem sklepal naprej, iskal rešitve in dnevnik. Ja, to zadnje je bilo bistvenega pomena. Če mu tega ne bo uspelo odkriti, je oplel. Tega se je res globoko zavedal. Skozi možgane mu je šinila filmska podoba, kako leži na pločniku s prestreljeno glavo. Skoraj zavohal je vonj krvi in skoraj videl svoje možgane, raztreščene po stoletja stari tlakovani ulici. ≈ Budilka na nočni omarici je rezko zazvonila. Sarah je zastokala in se v hipu predramila. Z roko je butnila uro, ki je utihnila. Sarah se je stresla. Bilo ji je vroče, a hkrati jo je zeblo. Pred seboj je ponovno zagledala sinočnje prizore iz ceste, toda zdaj se je spomnila še nečesa. Sanj. Grozljivih sanj, ki pa niso bile posnetek teh mor. Nasprotno, v sanjah se je pojavljala Klara. Spremenjena Klara, ki ji je venomer nekaj prigovarjala, vendar se Sarah ni spomnila niti besedice. Le tega, da je bila Klara popolnoma objokana in prestrašena ter da je bila videti kot majhna deklica. Taka kot je bila nekoč, ko je bila še navezana nanjo s tisto otroško prisrčnostjo, ki jo je kasneje popolnoma izgubila. Sarah se je s težavo spravila iz postelje in odmislila sanje. Popolnoma brez smisla, da razmišljam o tem, si je dejala in stopila v kopalnico, da se uredi za nov, naporen dan. Ura je bila pet zjutraj in vožnja, ki jo je čakala, jo je od vsega še najbolj morila. Toda, ko je po slabi uri, ko se je oblekla in pojedla zajtrk, sedla v avto, se je pomirila. Nad sosesko se je delal dan, na cesti je bilo veliko več prometa kot večer poprej in niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi se lahko kaj takega ponovilo. In se tudi ni. Sarah je varno in pomirjeno prišla na prizorišče snemanja. »A, naša diva je končno prispela,« je takoj bevsknil Roger in jo pogledal, kot bi zamudila najmanj eno uro, ona pa je prišla točno, kot vsak dan. Toda Roger je bil pač Roger. Režiser, ki je mislil, da je edini na svetu, ki snema dobre filme, čeprav je bilo to daleč od resnice. Sarah je v tem času, ki ga je preživela v filmski srenji, dobro spoznala njegov sloves. Drugih filmov, kot vesternov, ni snemal. Menda je nekoč poskusil, posnel neko dramo, ki pa je izpadla kot tragikomedija in Roger se je moral podrediti filmskemu studiu, da od takrat naprej snema tisto, kar zna. Preživeti, vedno isti kavbojski filmi z vsakič drugačno, melodramatično zgodbo in veliko streljanja. Sarah se je dostikrat vprašala, kdo še podpira take filme in kdo jih še gleda, toda ameriška politika je bila pač drugačna. Kavbojci in indijanci so bili del njihove zgodovine, kot v Franciji Trije Mušketirji, v Španiji Dno Kihot ali na Nizozemskem mlini na veter. »Še pet minut sem prezgodnja.« Ni se mogla upreti, da mu kdaj pa kdaj ne bi zabrusila odgovor, ki ga ni hotel slišati. Tudi tokrat jo je le grdo pogledal in se obrnil stran. Kmalu zatem so se zaslišali njegovi ukazi. Statisti so kot ponoreli tekali po prizorišču, Roger pa ni in ni bil zadovoljen s tistim, kar so pokazali. »Vsak dan ista pesem, kajne?« Johan se je približal Sarah in jo veselo pozdravil. »Si dobro spala?« »No, ja, še kar,« je zamišljeno odvrnila. »To pa zato, ker nisi šla z nami,« jo je zbodel. »Morda bi bilo res bolje, če bi šla,« je rekla, a se takoj ugriznila v jezik. Tega, kar se je zgodilo, ni treba vedeti nikomur. Dokler še sama ne ve, ali ni šlo zgolj za pomoto, je bolje, da o tem ne govori. »Je kaj narobe?« Johan je takoj opazil zamišljeni izraz na njenem licu. »Ne, prav nič, samo grozljive sanje sem imela, pa se jih nikakor ne morem znebiti. Poznaš ta občutek? Kot bi hotel zajeti zrak, a ga od nikoder ni.« Johan jo je še vedno zaskrbljeno opazoval. »Poznam. Si prepričana, da je res samo to?«, je bil nezaupljiv. A Sarah se ni pustila zmesti. To, kar se je zgodilo, je izključno njen problem. In pa ... ja, Markov. »Daj, no, zdaj pa pretiravaš,« zasmejala se je na ves glas, kot bi hotela odpihniti nočne more, »se ti ne zdi, da se morava pripraviti. Roger bo spet znorel, če ne bova točno na sekundo na kraju dogajanja.« »Pa naj nori, prav mu je. Tako je tečen, kot da smo mi krivi, da mora režirati te neumne filme.« »Neumne? No, saj so res, toda kaj nisi včeraj rekel, da uživaš v tem?« »Ja, saj res, igranje je moj smisel. Pa saj to že veš. In zdaj grem, prav si imela, čas je, da se urediva.« Hitro se je obrnil in se napotil proti garderobam. Tudi Sarah se je za njim odpravila v isto smer. Se ji je res samo zazdelo, da je Johan nekako drugačen? Verjetno se moti, Johan je bil šaljivec in to je bila zagotovo samo ena izmed njegovih mnogih domislic. Samo še tega ji manjka, da bo začela vsepovsod videvati strahove, do norosti je potem le še majhen korak. Maskerka je že nestrpno čakala na Sarah. Dobre pol ure je trajalo, da jo je uredila tako, kot je želela. Na koncu je bila Sarah videti kot prava starodavna Američanka, ki bo vsak hip postala žena najbolj priljubljenemu kavboju vseh časov. Le še na izid dvoboja bo morala počakati, potem se bosta lahko poročila. Nekaj takega je bilo v načrtu za snemanje za tisti dan. Sarah je med maskiranjem škilila v scenarij in ponavljala dvogovore, ki jih v tem delu ne bo veliko. Nekaj stavkov, nekaj joka, prestrašenosti ob streljanju na njenega ljubega moškega in potem konec. A ponavljanja bo toliko, da bodo pozno popoldan le še popadali od utrujenosti. Sarah je vzdihnila in iztegnila noge. Če že kaj, je sovražila to nenehno ponavljanje enih in istih stavkov do onemoglosti, dokler Roger končno ni bil zadovoljen. Vsak, ki misli, kako lahek je igralski poklic, je popoln tepec. Vstala je. Zdaj jo je čakalo še preoblačenje v starodavno obleko. Cel kup spodnjih kril in šele nato ljubka obleka, ki je segala skoraj do tal. Frizerka ji je lase uredila v čop, ki ji je prosto padal po ramenih. Zdaj, ko je bila končno urejena, se je podala na prizorišče snemanja. Roger je še vedno drdral ukaze, se le bežno ozrl nanjo in potem s pogledom poiskal še njena soigralca, ki bosta v tem prizoru igrala nasprotnika, ki se v dvobojem bojujeta za njeno srce. Eden od obeh je bil Johan. Ta je igral tistega moškega, ki ga je Sarah v filmu sovražila, Bruce pa je igral vlogo prikupnega pozitivca, njenega izvoljenca. No, tako je bilo v filmu, v resnici pa je bilo ravno obratno. Čeprav je bil Johan na filmskih prizorih resnično videti kot pravi negativec; imel je obraz s trdimi potezami, jekleno sive oči so res dajale videz krutosti; pa je bil po snemanju popolnoma drugačen. Kot bi nekako odvrgel masko. Sarah je bil simpatičen prvi hip, ko ga je zagledala. Osvojil jo je s svojo zgovornostjo in duhovitostjo, vendar pa je v njegovih očeh res ves čas lahko videla senco nečesa, kar jo je begalo. Morda se mu ravno zato ni odprla in mu povedala resnice o sebi. Tega v resnici sploh ni smela. Ko bo resnična Klara prišla nazaj, mora gladko prevzeti njeno vlogo in postati ta, ki je snemala ta film. Bruce je bil sluzast moški, take vrste, ki jih Sarah ni prenesla. Njegova lepota je bila preveč bodeča in v njem ni bilo niti trohice ljubkosti. Vse je bilo le ponarejeno. Maska, ki si jo je nadel na obraz, bi očarala kvečjemu kakšno starejšo žensko, kateri bi s priliznjenostjo očaral srce, iz žepov pa potegnil denar, ki ga je vedno potreboval. Njegove želje so bile večje, kot jih je s honorarji lahko dosegal in Sarah ne bi bila začudena, če bi izvedela, da Bruce v resnici igra nekakšnega playboya. »Ste zdaj končno pripravljeni? Presneto, da morate vsakič zamujati!« Rogerjev močni glas jo je presenetil sredi razmišljanja, a jo je pustil hladno. Bila je navajena njegovega stila. Kazal se je strožjega, kot je v resnici bil. Kot je do zdaj lahko spoznala, je bil navadna mevža, ki se v življenju ni najbolje znašel. Vse, kar je res dobro znal, je bilo snemati filme, ki so bili že zdavnaj iz mode. Toda nekoč je bil zvezda tovrstnih filmov in slava, ki si jo je priboril takrat, se ga je v resnici še vedno držala. Zato si je domišljal, da zmore več. Pa se je izkazalo, da ni tako. Imel je priložnost, a iz nje naredil zmazek. »Klara! Spet me ne poslušaš! Kot bi govoril v prah. Že tako imam polna usta tega vražjega peska, ne muči me zdaj še ti s tvojim obnašanjem! Upam, da vsaj to veš, kaj moraš narediti!« je Roger ponovno zagrmel in se znesel nad njo. »Vem, ja. Stati moram na prizorišču dvoboja, pretakati solze in trapasto gledati mojega ljubega, da bo končno ustrelil tekmeca.« »Pikrost pa taka,« je tokrat Roger samo zamomljal, a ni ugovarjal. V resnici je moralo izgledati natančno tako, kot je povedala. Stala je ob koči, ki je predstavljala saloon. Bruce in Johan sta v svojih kavbojskih oblačilih stala nekaj metrov vsaksebi in se gledala. Sovraštvo, ki je igralo na njunih obrazih, je bilo skoraj pristno. Nista se prenašala in vloge jima pravzaprav ni bilo treba niti odigrati. Sarah je strmela nekaj časa v enega, nato v drugega. Roger se je postavil za snemalce, ki so se trudili ujeti prave kote. Sarah je morala ponovno priznati, da je Roger kljub vsemu, kar je o njem slišala in kar je videla, mojster svojega poklica. V obeh igralcih je sovraštvo še naraslo. Prijela sta vsak svojo pištolo in roko držala na njej. Sarah je stala, pretakala solze in gledala v tla. Roger je bil z odigranim očitno zadovoljen, saj jih ni prekinil. Nato sta Bruce in Johan oba hkrati potegnila pištoli iz žepov. In potem … je počilo. Sarah, ki je še vedno strmela v tla, kakor je morala, je ob roki začutila silovit sunek, ki jo je položil na tla. Na prizorišču je zavladala panika. Medtem, ko je ležala in se trudila ugotoviti, kaj se je pravzaprav zgodilo, je do nje priteklo nekaj snemalcev, ki so zapustili svoj prostor za kamerami. Pritekel je tudi Roger, za njim pa Johan in Bruce. »Klara, si v redu? Kaj je? Mislim ...« Bruce je pokleknil k njej in jo zmedeno pogledoval. Sarah se je počasi dvignila v sedeči položaj in šele v tem trenutku dojela, kaj se dogaja. Mimo nje je priletela prava krogla, ki je obtičala v lesu namišljenega saloona. Zato tisti zvok, ki ga je slišala in sunek, zaradi katerega jo je vrglo po tleh! Roger je sledil njenemu pogledu in kriknil. »Ste znoreli? Kdo je to storil? Kdo, hudiča, je vtaknil prave naboje v pištolo? Ste zmešani? Ste čisto ponoteli? Ste jo hoteli ubiti?« Obrnil se je k Johanu. Njegova pištola je bila tista, katere naboj je poletel proti Sarah. »Jaz ... Ne vem ... Pojma nimam, kaj se dogaja. Pa saj je nekdo moral preveriti, kakšni naboji so, mar ne?« Johan je pretreseno stal poleg Sarah, vendar njegovih besed skoraj ni slišala. Le en sam stavek je donel v njenih mislih. Tisti, ki ga je izrekel Roger. Ste jo hoteli ubiti? Stresla se je. Ponovno je zadrgetala in preplavili so jo spomini prejšnjega večera. Je šlo ponovno za naključje? Le kako je mogoče, da je bil v pištoli pravi naboj? In poletel je naravnost proti njej, ne proti Bruceu, kot bi po scenariju moral! Roger je pokleknil k njej in si ogledoval njeno roko. Nič ni bilo narobe, krogla je še oplazila ni, toda nagonsko je začutil njen strah. Nežno jo je dvignil in se nato obrnil k vsem, ki so stali okrog njiju. »Za tole bo nekdo odgovarjal! Vsi, ampak prav vsi, naj se takoj zglasijo pri meni. Rekviziterji, frizerke, maskerke, tajnice ... hudiča, vsiiii …!” je grmel in kričal kot ponorel. Sarah je stala poleg njega in se tresla. Vsega skupaj je imela dovolj. Naključij je bilo preveč, da bi bilo to še znosno. Nekdo ji res streegel po življenju. A sanjalo se ji ni, komu bi lahko bila v napoto mlada Škotinja, preprosta prodajalka. Ozrla se je po obrazih, ki so jo obkrožali. Bruce je neumno zijal vanjo, kot bi jo prvič videl. Johan je svoj pogled upiral v tla in z nogami drsal ob pesek. Statisti so se zbirali pri Rogerjevemu šotoru, soigralka Katrin, ki je imela manjšo vlogo, je pretreseno jokala. Sarah je rahlo odkimala z glavo. Ne, niti slučajno ji ni bilo jasno, Jo je hotel res nekdo umoriti, tukaj pred vsemi, ali je bil to ponoven poskus zastraševanja? Toda zakaj? “Klara!” je na glas prebrala misel. Ozrli so se proti njej, a bilo je nerazločno, momljajoče. Nato se je vprašala, kaj bi morala vedeti, pa ji Klara ni povedala? V kaj je bila zapletena, a ji ni izdala? ≈ Gino je ujel skoraj vse zadnje dogajanje. Skrit za košatim drevesom na prizorišču snemanja je bil eden neštetih statistov ali opazovalcev, ki jih je bilo vsak dan vse polno, čeprav samo vodstvo snemanja ni bilo preveč zadovoljno s tem. Vedno je bilo polno mladenk, ki so upale, da jih bo režiser opazil in jim ponudil vlogo v naslednjem filmu. Naokoli je nonšalantno postavalo ducat mladeničev v majicah brez rokavov, da so kazali mišičaste in zagorele roke v upanju, da jim bo to pomagalo do delčka slave. Bilo je tudi precej otrok, ki so tiho in vznemirjeno raziskovali tisto, o čemer so nato v dolgih nočeh sanjali. Svet Hollywooda, svet utopije in sanj, upanja na bogastvo in brezdelje, neminljive lepote in večne slave. Gino bi prav lahko izstopal med množico, če ne bi zaradi vročine slekel jopič in se pokazal v kratki srajci brez kravate. V trenutku se je stopil z ostalo množico in vznemirjeno ogledoval prizorišče snemanja. Zamudil ni niti delčka vznemirljivega vrhunca dogajanja. V spomin se mu je vtisnil ženski krik, vonjal je žvepleni smrad smodnika, v delčku sekunde videl blesk jeklene krogle, ki je kot po naključju zatavala v smer, kjer se ne bi smela znajti. Ustnice si je pogrizel skoraj do krvi. Ženska je bila našemljena v grozljiva oblačila in bila je daleč, vendar se mu je kljub temu zdela tako zelo znana, da ga je zabolelo od bolečine, ki mu je zajela vse telo. V sebi je začutil stisk njene roke, vonjal njen brezmejno čuten parfum, ki se je tako prilegal na njeno gladko belo kožo, ko se je tisto edino in zadnjo noč privila k njemu. Začutil je topel dotik ustnic, ki so se spojile z njegovimi, in nekoliko hladne roke, ki so objele njegovo telo. To zadnje ga je prešinilo kot strela. Tega v tisti noči ni začutil. Roke! Njene roke so bile res hladne, skoraj ledene, vendar se takrat tega ni zavedal, zdaj pa ga je zabolelo. Moral bi vedeti! Že takrat, tisto noč, bi se ji moral zazreti globoko v oči. Morda bi v njih lahko prebral igrico, prevaro, s katero ga je zapeljala in očarala. Toda ni. Bil je tako presunjen od sreče in zaljubljenosti, da se ni oziral na govorico telesa, ki nikoli ne laže, le če ji prisluhneš. Zastokal je na ves glas, vendar ga nihče ni slišal. Vsi so se ukvarjali s paničnim dogajanjem na prizorišču snemanja. Tam se je zbrala vsa množica ljudi, ki je prej postavala naokoli. Gino je še komaj kaj videl. Za nekaj dolgih minut je ženska, tako znana, a hkrati skrivnostna, izginila iz njegovega vidnega polja, nato je lahko videl, kako se je dvignila in zastrmela točno proti kraju, kjer je stal. Zgrbil se je, kot bi se bal, da ga bo prepoznala, čeprav mu je bilo zdaj jasno, da ženska ni ista, Kljub izraziti podobnosti, je v hipu dojel strahotno zanko spletk, ko je na prizorišču zagledal še nekoga, ki ga v nobenem primeru ne bi smelo biti tam. Tisti, ki je stal tako blizu domnevne Klare, da se je je skoraj dotikal je bil moški, za katerega je Gino vedel, da je član njihove ameriške veje. Njegove slike se je Gino dobro spominjal. Bila je v črnem dnevniku, ki je izginil. Gino obrazov nikoli ni pozabil, pa čeprav jih je videl samo na sliki. Pomaknil se je še nekoliko bolj za drevo, kot bi se bal, da bi ga moški lahko prepoznal, čeprav to ni bilo mogoče. Tale tipček je delček mogočne združbe in tako na repu nje, da verjetno niti ve ne, kako obsežna je, kaj šele da bi vedel, da mreža nima sedeža v Ameriki, ampak na daljni Siciliji. Vendar je bilo to dovolj, da je Ginu poglobilo sume. Zdaj mu je postajalo vse bolj jasno, da niti tu, v Ameriki in na tem prizorišču ni slučajno. Vedno bolj omotičen je postajal od dejstva, da so ga imeli točno tam, kjer so ga hoteli imeti. Daleč, daleč stran od pravega dogajanja. Glavne stvari se bodo zdaj dogajale v Italiji. V Milanu? V Palermu? Kdo stoji za vsem tem? Kdo je hotel, da zdaj stoji tukaj? Kdo se ga je hotel začasno znebiti? Kdo je bila ženska, ki mu je ukradla dnevnik in po čigavem naročilu? In konec koncev, kdo je bila skrivnostna ženska, tako podobna njegovi Klari, ki ji zdaj strežejo po življenju zgolj zato, ker je on tako naročil? Nešteta vprašanja brez odgovorov, vendar je Gino vedel, kaj mora storiti. In storil je lahko samo eno. ≈ Nekdo jo je prijel za roke in jo hotel odpeljati, vendar je Sarah odločno odkimala in se silovito otresla potne roke. Prinesli so ji stol in nanj je z olajšanjem sedla. Ni si znala pojasniti, zakaj je tako trmasto vztrajala, da ostane na prizorišču snemanja, vendar se je na nek čuden način tu počutila veliko varneje. Čeprav so komaj nekaj minut nazaj nanjo streljali, pa se je stresla ob misli, da bi morala sama čemeti v stanovanju. Hotela je zrak, veliko zraka. Hotela je mir, veliko miru. Hotela je premisliti, stavek za stavkom, kretnjo za kretnjo. Želela se je spomniti vseh, ki jih je srečala, odkar se je znašla v Ameriki. Toda to bi trajalo, tega časa ni imela. Še enkrat se je ozrla po navzočih. Ozračje se je nekoliko umirilo. Roger je zaukazal uro odmora in to je bilo tudi vse, kar bo dopustil. Sarah je bilo jasno, da bo šlo potem snemanje naprej, in to z njo vred, pa čeprav je bila psihično popolnoma sesuta. Ni vedela, ali bo zmogla in kako, toda do zdaj je še vedno nekako našla moč. Običajno ji je ob strani stal Johan in jo bodril s svojimi neskončnimi šalami, toda v tem trenutku ga ni bilo, vendar je razumela. Bila je pištola, ki jo je on držal v roki in strelivo iz te pištole se je obrnilo proti njej. Kako je prišlo do tega? Je Johan to naredil nalašč? Ga je kdo morda dregnil, da se mu je roka zasukala v njeno stran? Potem jo je spreletelo, je bil Johan včeraj res v Macu ali je sledil njej in jo hotel ubiti? Zmrazilo jo je. To, o čemer je premišljevala, je šlo predaleč. Vidi strahove že tam, kjer jih resnično ne bi smelo biti, a si ne more pomagati. Pogled ji je zataval malo naprej. Na tleh je skrušeno sedel Bruce in je ni niti pogledal. V nasprotju s prej vedno ležerno lahkotnostjo se je zdaj zdelo, da mu ni vseeno, da ga pekli bolj, kot bi mu kdaj prej to prisodila. Roger se je umaknil v senco dreves in se ravno tako sesedel v stol. Asistentka mu je v roke porinila steklenico piva, z veseljem je segel po njej. Nekaj statistov se je še zadrževalo v neposredni bližini, vendar so se odmaknili v trenutku, ko je s pogledom segla proti njim. Počutila se je kot žrtveno jagnje. Snemalci so pripravljali kamere za naslednje prizore. Igralci so se razbežali po prikolicah in garderobah. Globoko je vdihnila. Zrak je bil že vroč in bilo je soparno. Rahel vetrič je le še razgrel pesek nad katerim je sedela, ugreznjena v udoben stol. Senca strehe saloona je bila iz minute v minuto manjša in grozila je, da bo Sarah obsedela na žgočem soncu. Pomislila je, da bi vsej grozi navkljub vendarle poiskala zavetje svoje garderobe, a misel na to je ni navdušila. S pogledom se je sprehodila naokoli, da bi poiskala senco kakšnega drevesa, ki še ne bi bil zaseden z občudovalci, statisti in radovedneži. In takrat ga je zagledala. Vedno je bila realist. Vedela je, kaj lahko pričakuje od življenja in tega ni bilo veliko. Jasno ji je bilo, da ljubezen ne leži na cesti, da se je za tovrstno srečo treba potruditi. Že celo večnost je iskala tisto nekaj, kar bi ji bilo pisano na kožo. V vsakem obrazu je iskala senco svoje prihodnje sreče, a ni bila uspešna. Imela je prijatelje, celo simpatije, toda prava ljubezen ni in ni hotela priti naproti. V moških je iskala smisel, preučevala je njihove obrazne poteze, da bi ji povedale, ali je pravi. A čudeža ni bilo. Le navadni doživljaji, trenutki smeha, sproščenost ob kozarcu vina, nasmešek, ki ni segal do oči, ljubljenje, ki nikoli ni pripeljalo do nebes, ki bi jih ohranila za večno. Bila je prepričana, da bo pristala v zakonu z nekom, ki z ljubeznijo ne bo imel veze. Upala je v zvezo miru, nikoli pa ni verjela, da bo padla v zasedo vrtinca neizprosnih čustev. Toda sedaj …? Ne, to ni bilo povprečje, kar se je dogajalo, je bilo bližje čudežu Zajela je sapo, a je ni mogla ujeti do konca, ker je obstala brez glasu, brez zraka, brez diha. Topila se je ob pogledu na popolnega neznanca, ki se ji je bližal. Ni ga poznala, a hkrati ni bil privid, in globoko v sebi je čutila nekakšno brezčasno povezanost z njim. Bilo je noro, popolnoma noro. Bil je lep, v višino je meril kakih 180 centimetrov. Imel je pepelnato črne lase, sive oči in poudarjene široke obrvi. Njegove ustnice so bile polne, a ne preveč. Nasmeška ni premogel, toda v očeh je prebrala toplino, ki ji je segla v srce. Počutila se je tako, kot bi se okoli nje topil oklep, ki ga je gradila leta in leta. Hotela je planiti iz stola in se zagnati v objem neznancu. V zadnjem hipu se je zadržala in obsedela. V nekaj kratkih sekundah ji je skozi možgane šinilo življenje, še nekaj kasneje kup vprašanj brez odgovorov. Potem pa teža nepopisne sreče, skoraj blaženosti, ki jo je potisnila ob tla. Kaj je bilo na tej moški pojavi, ki je bila vse bližje, takega, da ji je spodneslo varna tla pod nogami? Njune oči so se hip zatem ujele in obstale ujete druge na druge. Videla je, kako se je zdrznil. Začutila je njegovo bolečino … 12. GINO Gino je bil že od nekdaj mehak človek. Groba družinska razmerja in pošastni posli so ga do neke mere utrdili. Kljub vsemu je globoko v sebi ostal pošten in ljubezniv. Z neskončnim odporom je prevzemal primere, ki mu jih je podtaknila družina, da bi jih reševal. Nikoli mu pravzaprav ni bilo jasno kako, da nihče ne zasluti, da je vse skupaj le farsa. Dan, ko naj bi ga oče navidezno pognal iz njihove hiše, je bil skrbno načrtovan. Vsi so izvedeli, da Gino ni ubogal očetovih navodil in je zaradi tega moral zapustiti rodno mesto. Razglasili so še celo to, da je pri življenju ostal zgolj zaradi tega, ker je zanj prosila njegova mama. »Za vso javnost, za vse veje naše mafijske družine si za nas mrtev, jasno?« mu je takrat govoril oče. Gino je vedel, da je do neke mere resnično umrl. Ne bo se smel vračati v hišo, v kateri je preživel otroštvo in mladost. Ne bo smel obiskovati ne mame, ne sestre, ne bratov. Očeta bo videl le takrat, ko si bo to on zaželel. »Tako mora biti. Nikoli te nihče ne sme povezati z menoj. Tudi če se kdaj javno izve, kako močni smo, moraš ti obveljati kot izmeček družine in zaradi tega pošten človek, ki z mafijo nima ničesar. Le redki vedo, da to ni resnica in tisti tega ne bodo izdali,« mu je zabičal oče. Seveda ne, je takrat pomislil Gino, vsako izdajstvo se kaznuje s smrtjo. To je vzrok, da se farsa lahko ohranja in nič drugega. Strah in ne zaupanje. »In tole je dnevnik.« Tisti usodni dan Ginovega življenja, ko je “umrl”za svojo družino, je bil prekrasen pomladni dan. Vila se je kopala v soncu, on in oče pa sta sedela v knjižnici, v kateri je vladal hlad. Pravi, ki ti v telo prinese mraz in tisti, zaradi katerega imaš občutek, da se je tvoje življenje ustavilo. Ginovo se je. Od tistega dne nič več ni bilo tako, kot je bilo. »Naša vstopnica za življenje,« je nadaljeval oče, »vse dokaze hranim. Zato, da me ne bodo mogli nikoli obsoditi. Skupaj z menoj bi morali obsoditi še pol Italije, kar pa se nikoli ne bo zgodilo Zatorej, dragi moj sin, čuvaj ga. Naj nikoli ne izgine in nikoli ne pride v neprave roke. Ta dnevnik je tvoje in naše življenje.« In če ga bom izgubil, bom izgubil tudi svoje življenje, je takrat spreletelo Gina. Oče mu je za popotnico dal dovolj denarja, da se je Gino preselil v Milano. Tam si je najprej kupil luksuzno stanovanje v bloku, ki je bil skrbno varovan z vratarji in čuvaji. Našel je skrivališče za dosje, ki mu ga je zaupal oče. Dnevnik se je dopolnjeval po potrebi. Druga faza njegove selitve je bilo odprtje odvetniške pisarne. Začel je voditi primere, tudi najtežje. Bil je odličen zagovornik in le redko kdaj mu je spodletelo, da bi bil njegov klient obtožen. Njegov sloves se je kmalu razširil in dobival je nove in nove primere. Kmalu je bil tako zasut z delom, da je lahko zaposlil dodatne moči. Njegove pisarne so postale sinonim za uspeh. Pod seboj je imel dvanajst odvetnikov, dve tajnici in svojo osebno pomočnico. Pisarna di Fabrio je lepo uspevala. Gino bi bil zadovoljen, ko ne bi bilo očetovih zahtev. Vedno je našel kakšne svoje kliente, katere je Gino moral reševati. Direktorje je rešil obtožb poneverjanja. Nekaterim je zakrival sledi, ki so vodile do čudnih ali včasih perverznih dejanj. Vse to je Ginu najedalo dušo, a izhoda ni bilo. To je bila cena, ki jo je moral plačevati samo zaradi preprostega dejstva, da se je rodil v mafijsko družino. Oče je vanj polagal mnogo upov in Gino ni imel ne moči, ne poguma, da bi se mu lahko uprl. Svoje privatno življenje je delno tudi zaradi vseh teh razlogov skorajda v popolnosti opustil. Živel je le za službo in pa za redke trenutke sreče, ki jih je uspel doživeti. A teh je bilo le malo. V ljubezni se je zelo hitro opekel. Nekajkratna hitra zaljubljenost ga je streznila. Hitro je prepoznal, da gre ženskam za njegov denar in njegov sloves dobrega odvetnika. Toda nekoč, že davno tega, ko je še bival v Palermu, je doživel tisto prvo in pravo zaljubljenost, zaradi katere si je postavil merila, kaj bi ljubezen sploh morala biti. Trajalo je kratko, a ne zato, ker tega ne bi želela. Ne, življenje se z obema kruto poigralo. S Sofio dokončno. Oba sta bila stara sedemnajst let in bila še v srednji šoli. Prva zagledanost v mehkobno razigranost temnolasega dekleta je prešla v dolge nežne poljube. Temu je sledila izguba nedolžnosti za oba. Gino se je še vedno spominjal tiste vroče noči, ko sta tipaje okušala slast njunih prepotenih teles, ki sta kričala po končnem drhtenju. Prepletanje strastnih jezikov, vsega obsegajočih rok, ki so se za hip ustavile, ko so začutile vlažnost utripajočih in pričakujočih se vročih in potnih najbolj skritih predelov, a se nato brezkončno in popolnoma predale raziskovanju, dokler se nista potopila drug v drugem in izdihnila v krču. Takih trenutkov sta nato ukradla še precej. Oba sta zelo dobro vedela, da njune ljubezni ne bi podprla ne njena, ne njegova družina. Vse preveč različni so bili. Gino je prihajal iz bogataške družine, Sofia iz revne. On je bil v veliki družini, Sofia je bila edinka. Ravno zaradi tega sta se lahko večkrat zatekla v stanovanje, v katerem se je gnetla Sofijina družina. Tako oče kot mati sta bila zaposlena in ju skoraj ves dan ni bilo doma. Tu, v ozki izbici njenega stanovanja sta marsikdaj naskrivaj odkrivala njuni telesi in se podajala v vrelišča strasti. Tisto poletje je bilo nepozabno. Čeprav sta morala paziti, da je njuno razmerje ostajalo skrito pred očmi javnosti, sta našla precej skupnih uric druženja. V vročih nočeh sta se sprehajala ob obali ali v starem delu mesta, kjer se je trlo turistov in sta bila zaradi tega dobro skrita pred radovednimi in privoščljivimi očmi. Poletje, polno brezskrbnih dni, ko nikomur ni bilo potrebno iti v šolo, se je prevesilo v jesen. Ponovno so prišle obveznosti in učenje. Vse manj sta imela časa drug za drugega, a njuna ljubezen je bila trdna. Zdržala je vse pritiske in obema je zadostovalo tudi, če sta se včasih lahko videla le za kratek hip. Zgodaj pozimi, ko se je zrak umiril do te mere, da si komaj še začutil slanost morja in je veter zavijal okoli dreves in ti zlezel pod oblačila, pa se je Sofia nenadoma začela počutiti zelo slabo. Stokala je o slabosti in Gino se je ustrašil, da ni morda noseča. Sofia je postajala vse bolj bleda. Gina je bilo strah. Prepričeval jo je, naj končno le odide do zdravnika. »Nisem noseča. Samo utrujenost me daje.« »Kako lahko to veš?« Sofia se je le posmejala. Fantova naivnost je bila neskončna. »Imam svoje stvari, torej vzrok ni nosečnost. Minilo bo. Še vselej je.« »Kako to misliš, še vselej je? Se dostikrat tako slabo počutiš?« Sofia je prikimala. »Že poleti sem se, a bilo je sonce in bil si ti. Nekako mi je uspevalo, da ni bilo tako hudo. Zdaj pa je malce slabše. Ampak, kot sem rekla, minilo bo. Nekaj več vitaminov in še vedel ne boš, da sem bila kdaj bolna.« Gina ni prepričala. Po pravici povedano, niti sebe ni. Kajti globoko v sebi je slutila, da je nekaj hudo narobe. Ko je končno le odšla k zdravniku, je bilo z njo že zelo slabo. Njena postava je bila tako krhka, da se je bal, da je ne bi ob dotiku zdrobil. Utrujenost ji je mezela iz vsake pore. Oči so bile tolmun žalosti in vedenja, da rešitve ni. Obdržali so jo v bolnišnici. Še je bila bitko z rakom, ki je uničeval njeno kri in njeno telo. A smeh je počasi izginjal iz njenih lic. Čeprav se je Gino trudil do onemoglosti, se mu je včasih le rahlo nasmehnila, a še to le skozi oči. Na njena lica je sedala žalost, da je življenja zanjo konec. Nikoli več ne bo uživala v ljubezni. Ne bo videla sončnih dni, zvezdnatih noči. Lune, ki bi svetila in dajala upanja. Vonja njegove polti, ki ga je oboževala. A vsaj možnost, da je ljubezen doživela, ji je bila dana. Nekaterim še to ni uspelo. Hrabrila se je, a to ni bilo dovolj, da ne bi njenih oči vsakič, ko je Gino izginil iz njene bolnišnične sobe, zalil potok vročih solz. Ni ji bilo pomembno kako izgleda, kakšna je. Le pred Ginom se je še pretvarjala, da je močna, da je nekaj, kar v resnici ni. Le takrat, ko je vedela, da bo prišel, si je nadela nekaj senčila na lica in lahen odtenek maskare. Hotela mu je prikriti bolečino in resnico, toda v njegovih očeh je vsakič znova zasledila, da tudi on sluti konec. Gino je opuščal šolo, zato da bi ob dopoldnevih, ko sta bila njena starša v službi, prihajal v bolnišnico in ji delal družbo. Hotel ji je dati oporo in moč, da bi se borila še naprej, a Sofia je iz dneva v dan bolj pešala in bolj brezvoljno poslušala njegovo prepričevanje. »Daj, vzdrži, potrudi se. Prihodnost je še tako svetla.« Sofia ni odgovarjala. Kaj naj bi rekla? Pusti me, da umrem v miru? Da, tako rada bi se že prepustila, a ji ni dal. Ob popoldnevih sta prihajala starša in tudi onadva se nista vdala. Vsi so hoteli, da bi ozdravela in živela naprej. Ni mogla. Njeno telo je bilo preveč ranjeno, to so potrdili tudi zdravniki. Preostalo ji je le to, da bi lahko odšla v miru. Ko bi ji vsaj pustili … Gino se ni predal. Omotičen je taval po svetu in molil. Doma je bil molčeč, a začuda se s tem nihče ni obremenjeval. Svojo utrujenost je opravičil z goro učenja, ki naj bi ga imel. Za očeta je bilo to dovolj. Mama je nekajkrat privzdignila obrvi, a molčala in na koncu verjela. Pietro se zanj ni zanimal, Julia ravno tako ne. Le Alberto je slutil, da se v njem nekaj dogaja. »Nisi zaljubljen. To si že bil,« se je včasih le spravil nanj, »dogaja se ti nekaj grozljivega. Nikoli te še nisem videl takšnega. Morda bi moral povedati. Lažje bi ti bilo.« Gino ni odgovarjal. Alberto ne bi razumel. Bil je druge vrste človek. Vse preveč je bil podoben očetu, vse preveč je postajal trd in neusmiljen. Ne bi imelo pomena, da bi mu kaj povedal. Sofia je bitko izgubila še pred božičem. Neke noči je mirno izdihnila. Gino se je zlomil. Očital si je, da bi lahko storil več, da bi jo moral prepričati, da bi se borila skupaj z njim. Življenje bi moralo biti njuno. Prihodnost bi morala biti skupna! Še najbolj pa si je očital, da ga ni bilo poleg nje, ko je umirala. Jo je takrat bolelo? Je molila? Se je spomnila nanj v tistih zadnjih sekundah? Pogreba se je udeležil naskrivaj. Od daleč je opazoval procesijo, ki se je vila na pokopališču. Šele ko so vsi odšli, se je približal grobu in zajokal. Hotel je preliti vso bolečino v ta grob, a ni izginila. Spremljala ga je dneve in noči. Nekaj v njem je umrlo skupaj z njo. Morda se nikoli ne bi uspel pobrati nazaj v življenje, če ne bi imel prijatelja. Edinega, ki je vedel za njegovo zvezo s Sofio. Edinega, ki mu je lahko povedal za svojo bolečino. Romeo ga je rešil, da si ni storil kaj hudega. Stal mu je ob strani in ga bodril tisto zimo, pomlad in poletje, ko je bilo tako težko spominjati se njunih sprehodov, dolgih pogovorov, dotikov, hrepenenja, tople kože, zvonkega smeha. Vse skupaj ga je strahotno potrlo. Ob obletnici njene smrti je vse potisnil globoko v sebe. Njo in njen obraz, a ne njenih božajočih dotikov. Te je primerjal z vsem, kar je prihajalo kasneje. Bežne zaljubljenosti. Dotike, za katere je že mislil, da so podobni, a so se sprevrgli v plehek priokus ponarejenega. Leta so prinesla odmik od bolečine in moral si je priznati, da je prišel čas, ko si lahko ustvari novo zvezo. V zadnjem času je skoraj obupal, da bo kdaj našel iskrenost, ki jo je tako dolgo iskal. Kljub vsem slabim izkušnjam in vedenju, da gre ženskam veliko bolj za denar kot zanj, je žarek upanja v njem vendarle tlel. Vedel je, da bo neskončno romantičen in zaupljiv, ko bo prišel pravi trenutek. Če sploh kdaj bo. Nato je prišla Klara. Bil je prepričan, da gre za pristna čustva iz obeh smeri. Ona je zmogla zasesti mesto, ki ga je nekoč že imelo njegovo prvo dekle. A tudi tu se je zmotil. Njegovo srce je vedelo, da gre za obraz, ki ga je iskal, a telo ni bilo pravo. Šele ko je videl žensko, ki je igrala na tem čudnem filmskem prizorišču divjega zahoda, je zaslutil, da je morda uzrl, kar je iskal vsa ta leta, ko je v postelji menjaval dekleta. Kako je mogel nasesti tako očitnemu dejstvu, da ga Klara v resnici nikdar ni ljubila? Ko je zrl v to žensko, se je šele zavedel iluzije. Je bil res že tako osamljen, nesrečen, koprneč po resnični ljubezni, da je zamenjal igro z resničnostjo? Zgodilo se mu je prav to. Čeprav še ni vedel, kdo je ta ženska, je bila resnica tu, pred njim. V sebi je prepoznal, da gre za prelomnico v njegovem življenju. 13. Palermo, Hollywood – prizorišče snemanja, 9. april Pietro je ležerno vtaknil ključ v ključavnico svojega ferrarija. Ni se ozrl. Točno je vedel, kaj se dogaja v tej prekleti hiši. Oče in Alberto. Oče s svojimi postaranimi koraki šteje pot od ene knjižne police do vrat. Alberto se kot cvileč cucek s pogledom sprehaja po njem in hlepi po odrešitvi. Mama. Mama, ki gleda za njim. Pretresena. Nekaj dolgih minut ne ve, kaj bi. Ni ji jasno, kako njen sin brez pozdrava odhiti iz hiše, kjer vlada roka tradicije in kjer se kaj takega še nikoli, ampak prav nikoli še ni zgodilo. Nato vzame stvari v svoje roke. Gre do delovne sobe. Potrka, kot da mora res vsakokrat prositi za dovoljenje vstopiti v sobe, kjer sama briše prah. Nato nekaj besed. Bledica na njenih licih in nato neutolažljiv, a zlagan jok. Jok za udobjem, za prevlado, za rodbino. Jok, ker nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Pietrov hreščeč smeh je odmeval med mešanico rocka v avtomobilu. Pritisnil je na plin, da so pnevmatike glasno podrsale po asfaltu. Odbrzel je po cesti navzdol, ker se je odločil, da mora vso zadevo proslaviti. Vsaj sam s seboj, če že ne more celi Siciliji povedati, da je zdaj on, Pietro, glavni in nič več njegov naduti oče. Namrščil se je, ker mu je pravkar padlo na pamet, da se je morda prehitro predal. Morda ne bi smel dovoliti tedenskega odloga. Hja, to res ni bila najbolj pametna poteza. To je bilo nekaj, česar v svojih sanjarjenjih ni predvidel. Vedel je, da bo nekoč prevzel posle, tako ali drugače, in ko mu je Klara v roke potisnila dnevnik, je izgubil glavo. Bilo je jasno, da ima vse na dlani. Izsiljevanje je dobro poznal, zato je vedel, da bo oče izgubljen ob dejstvu, da je v Pietrove roke prišlo nekaj tako dragocenega. Ja, moral bi vztrajati in pograbiti trenutek, ko oče ni mogel premisliti, kaj lahko reši. Toda, saj vendarle ne more storiti prav ničesar! Pietro je premislil vsak korak. Nič, prav nič ne bi mogel storiti oče, da bi se rešil. V dnevniku je toliko stvari, s katerimi ga lahko doživljenjsko izsiljuje! Don Juliano ima zvezane roke. Pietro bi lahko samo z eno zadevo namignil Eduardu Prelu, največjemu lovcu na mafijske šefe v celi Italiji, da za vsem tem stoji katerikoli od tistih sodnikov, zdravnikov, karabinjerjev, politikov, ki jih je podpiral don Juliano, pa bi le ta bil mrtev. Izdaje med njimi ni ali pa se kaznuje. S smrtjo. Pietro se je ponovno zasmejal na ves glas. Oče je prekleto neumen, če misli, da bi to res kdaj storil. Vse, kar si je želel, je pridobiti večjo moč in oblast v Ameriki. Tu stvari tečejo same od sebe in tu pravega dobička pravzaprav ni. Pravi zaslužek pride s trgovanjem z mamili in to bo razširil takoj, ko bo prevzel oblast. Ni ga zanimalo, kaj bo z njegovo družino. Oče in Alberto naj zaradi njega naredita samomor. Mati se lahko vrže v prostitucijo, sestro naj raznese gora otrok. Gino naj splesni, kar gotovo tudi bo, ko bo odkril, za kakšno prevaro je šlo. Pravzaprav bo najbolje, da se ga znebi. On je edini, ki bi znal biti nevaren in to le zato, ker nikoli ni bil neposredno vpleten v njihove zadeve. On s svojo poštenostjo in mislijo, kako bi se izognil prav vsem sponam mafije, bi lahko bil ob dejstvu, da bo Pietro prevzel oblast, osvobojen tudi dejstva, da mora pomagati družini. Uprl se bo, to je bilo zdaj še kako jasno Pietru in ni se več smejal. Zabodeno je gledal po skoraj prazni obalni cesti. V stranskem ogledalu je zagledal odsev žarometov. Za hip je prebledel in skozi misli mu je šinilo samo eno. Oče je poslal nekoga za menoj! Po meni je! A avto je švignil predenj in Pietro si je obrisal potno čelo. Za delček sekunde je res verjel v to, vendar se je takoj spomnil, da je očetu povedal, kako bo v primeru njegove smrti prišlo na dan prav vse iz dnevnika in v tem primeru ne bo ogrožena samo družina don Juliana, ampak še pol Italije zapovrh. Oče si ne bi upal tvegati in Pietru je postalo zelo žal, da tega res še ni utegnil narediti. Takoj zjutraj bo to storil. Šel do odvetnika v Rimu, kjer so še delali neodvisni in nepodkupljivi odvetniki. A ob vsem veselju, načrtovanju prihodnosti in ukvarjanju s Klaro in Ginom, ni bilo časa še za postanek v večnem mestu, kar pa ne pomeni, da tega pravočasno ne bo ukrenil in potem bo res lahko miren. Seveda bo še bolje potem, ko bodo vsi izvedeli, da je on tisti, ki odloča o vsem in še potem, ko se bo enkrat za vselej rešil spon svoje družine, ki mu je toliko let odžirala zrak, svobodo in samostojno odločanje za akcije, ki jih lahko zdaj z lahkoto načrtuje. Upočasnil je. Približal se je predelu, ki je bil ob tej dobi noči najbolj obljuden. Prav do zgodnjega jutra so skozi vso dolžino ulice stale prostitutke, ki jih je pregnal šele prvi jutranji žarek. Počasi je peljal mimo njih in se s pogledom sprehajal po njih. Odprl je okno do polovice in se prebijal skozi njihove vzklike. »Prideš z mano? Poceni, kvalitetno, dolgo!« »Hej, jaz sem prava zate!« »Srček, si za akcijo?« Dolge noge, prav vse po vrsti. Postarani obrazi, prepleskani s kilogrami pudra. Izžete in izpite oči. Vedno ista pesem, kadar koli se je vozil tod okoli, so na začetku postavale najstarejše izmed vseh, ki so si priborile najboljše položaje biti prva v vrsti. Toda Pietro je vedel, da ga najboljše čaka na koncu. Mladi obrazki, suhcene otroške postavice. Petnajst, šestnajst let. Roke in noge polne lukenj. Za gram heroina pripravljene na marsikaj. V gosti temi nad mestom ležečega gozdička se je Pietro marsikdaj izživljal in počel stvari, ki jih z navadno žensko ne bi. Bile so mestne izobraženke, katere je peljal v posteljo in bile so umazane pocestnice, ki jih je sredi samotnega gozdička izrabljal, da so počele vse, kar je hotel, a nagrada je prišla na koncu. Njegove roke so iz hlačnic potegnile pas, ki je nato padal po teh nagnusno suhih telesih namesto denarja, katerega jim ni dal. Nekatere je potem pustil kar tam, druge je vozil na različne predele mesta, da kdo ne bi česa zasumil. A vendarle je lahko bil varen. Tega ni počel prepogosto, da bi se kdo spraševal. A kdo bi se tudi vprašal po izgubljenih, z mamili omamljenih dekletih, ki jih že mesece nihče ni pogrešal? Pietro je začutil, kako se je vzburil. Ustavil je pred deklico, ki ni morda niti petnajst ni imela. Preplašeno ga je pogledala in vedel je, da bo prava za njegove namene. Namenil ji je prijazen nasmeh, ko je sedla k njemu v avto. »Ena ura, sto evrov?« je vprašujoče pogledal in ko je olajšano pritrdila, jo je grobo stisnil za koleno ter silovito odpeljal proti gozdičku. ≈ »Prišel sem, da bi te ubil.« je navidez hladnokrvno, a hkrati otožno pomirjujoče Gino nagovoril Sarah. Najprej ni vedela, ali sliši prav. Morda ni razumela pomena besed. Morda je tujec, ki prav očitno ni bil Američan, saj ga je izdajal zmeren naglas, povedal stavek narobe. Gotovo s svojimi besedami ni mislil resno. Ali pa je to scena iz kakšnega filma. Morda je tip igralec in se uči neke vloge? Ampak prav pred njo? Še dobro, da je sedela. Kljub močnim občutkom, ki so jo prevevali še malo prej, je zdaj na površini zaledenela. Kaj pa, če je mislil resno? Po vsem, kar je doživela v zadnjih štiriindvajsetih urah, se ne bi niti malo začudila. Trajalo je le kak trenutek, preden se mu je zazrla v oči, zaradi katerih ji je prej besnelo srce. Moški ni spremenil izraza na licu, kakor je napol pričakovala. Ni se nasmehnil in ni rekel, da se šali. »Moje ime je Gino. Pogovoriti se moram s teboj. Nujno. Obstaja kje kakšen bolj primeren kotiček ali bom moral stati?« je skoraj grobo izdavil. Sarah ga ni pogledala presenečeno. Globoko v sebi je bila neskončno razočarana nad obnašanjem, ki ga je prikazal moški, o katerem je le malo prej imela tako dober občutek. Preklela je sebe in svoj šesti čut, od katerega očitno ni ostalo nič več. Vse, prav vse ji hodi narobe in to že tako dolgo, da je že pozabila, kaj je to sreča, radost, veselje. Vedno znova in znova so ji ljudje dokazovali, kako hudičevo naivna in zaupljiva je. Če bi ji kadar koli prej kdo natvezil zgodbico o princu na belem konju, ki se končno pojavi pred njo, nato pa ji reče, da jo je prišel ubiti … Ne bi mu verjela, seveda ne. Zasmejala bi se na ves glas in se čudila človeški domišljiji. Le da do nje usoda ni igrala. »Sem res prav slišala, kaj si rekel?« je vprašala, ne da bi pokazala kakršnokoli voljo oditi iz stola, na katerem je še vedno sedela. »Ja,« je preprosto odvrnil in Sarah se je v sebi dobesedno sesula. Vse, prav vse je prišlo za njo. Sinočnje preigravanje avtomobila za njenim, vratolomna vožnja, iz katere jo je odnesla le po srečnem naključju. Današnje streljanje, za katerega je zdaj verjela, da je šlo za načrten poskus, le da ji še ni bilo jasno, ali so jo poskušali ustreliti ali samo prestrašiti. »In ti bi zdaj rad, da vstanem, se odpravim s teboj na samo in se pustim ubiti?« je nejeverno vprašala. »Ne, samo pogovoril bi se rad s teboj.« »Ja, seveda in potem bo svizec zavil čokolado, kajne?« V trenutku je sunkovito vstala in podrla stol, sama pa je stekla proti Rogerju. Ni videla vprašujočega in presenečenega pogleda, ki ji ga je namenil tujec, a je tudi zanimalo ni. Pritekla je do Rogerja, ga z vso silo spravila iz stola in ga potegnila za seboj v prikolico. Šele tam je pred šokiranim režiserjem planila v jok, ki se je stopnjeval v histerijo. Ni se več mogla zadržati, živci so ji popustili. Zdaj je vedela, da ji hoče nekdo škodovati. V bistvu ne njej, ampak njeni sestri Klari. Medtem, ko je Klara prestajala zaporno kazen na Škotskem, je ona tukaj tarča morilcev. Sarah je iz glasnega joka prešla v hlipanje. Roger je le stal in nemo opazoval. Roke so mu visele ob telesu. Ni bilo v njegovem karakterju, da bi znal z objemom pomiriti človeka in Sarah ni vedela, zakaj se je obrnila ravno nanj. Toda tukaj je bil on glavni in verjetno je bil to vzrok. »Bo šlo? Mislim, si se pomirila? Je kaj narobe?« Roger je blebetal v prazno. Resnično ni vedel, kaj storiti z jokajočim dekletom. Po eni strani je bil takih prizorov navajen, ker so to počele dolge vrste muhastih igralk, po drugi strani pa je vedel, da tole tukaj ni zaigrano. Kot tudi tisto streljanje prej očitno ni bil nesrečni slučaj. »Mislim, saj vem, da si pretresena. Nobenemu ne bi bilo vseeno. Ampak kolikor sem do zdaj odkril, ni moglo biti nič drugega kot le nesrečen slučaj, da so bili naboji pravi. Raziskava teče in če bomo vseeno kaj odkrili, bom krivca lastnoročno zašil, to ti obljubljam. Zdaj pa nič ne skrbi. Sam skrbim zate in nič se ti ne bo zgodilo.« Sarah je nehala hlipati in se useknila v robec, ki ga je našla nekje v prostrani obleki. Skoraj bi se zasmejala ob Rogerjevi pripombi. Ha, pazi nanjo? Kako le? Tako, da tujci hodijo po prizorišču snemanja in ji kar tako govorijo, da jo hočejo ubiti? Se Roger morda šali? Toda, ko je pogledala navzgor in videla Rogerjev več kot iskreno zaskrbljeni izraz, jo je obtoževanje minilo. Ni bilo razloga za sum, Roger jo je skušal naprej tolažiti: »Bo zdaj v redu? Bo šlo?« Seveda je mislil na popoldansko snemanje in ne nanjo. Kakor hitro si je opomogla in začela govoriti, je pričel misliti na posel. Sarah mu tega ni zamerila. »Bo,« je odvrnila in mu pregnala vse skrbi, v njej pa je strah ostal. Tisti moški. Gino, je rekel, da mu je ime. Jo bo čakal? Jo bo ubil? Pred vsemi? Nekaj je morala storiti. »Roger, te lahko prosim samo eno stvar?« je začela. Roger je namrščil obraz in to mu je omehčalo poteze. »Lepo prosim, izprazni prizorišče. Preveč me je strah. Ne bi prenesla, da tujci postopajo naokoli in me gledajo. Samo danes. Prosim.« je hitela prositi Rogerja. Pogledal jo je. To je lahko razumel. Videl je ostanek strahu v njenih očeh. Pravzaprav še nekaj več, a se je ugriznil v jezik. Če mu sama ne bo zaupala, ne bo silil vanjo. »Naj ti bo. Toda samo danes. Saj veš, občudovalci nam prinesejo srečo in ponesejo naše dobro ime naprej, zato so nujni del snemanja, posla. Razumeš, kajne?« »Hvala,« je bilo vse kar je dejala. Vedela je, da ji je naredil več kot uslugo. Na kocko je postavil tudi svoj položaj, vendar je morala vztrajati. Sploh pa si ni želela srečevati plačanih morilcev, pa čeprav so ti včasih imeli sanjski obraz in omamno privlačnost. Skupaj z Rogerjem sta zapustila prikolico. Po nekaj korakih sta šla vsak po svoje. Ko je ostala sama, jo je zajela omotica, ki je vsebovala strah in smrtno grozo. Le s težavo se je otresla grozljivih podob v svoji glavi, kajti morala je storiti še nekaj in to je bilo trenutno poglavitnega pomena. ≈ »Gospod? Oprostite, gospod?« Gino se je zdrznil. »Zapustiti morate prizorišče. Trenutno snemamo prizore, za katere je zahtevana stroga varnost, zato vas moram vljudno naprositi, da odidete.« Moški, očitno del snemalne ekipe, je pohlevno gledal v Gina in se mu rahlo smehljal. Gino je vedel, da bi se lahko skregal na smrt, toda kaj dosti mu ne bi pomagalo. Namesto tegale možiclja bi priskočilo še nekaj telesnih stražarjev in odpeljali bi ga na silo, to pa je bilo zadnje, kar bi si v tem trenutku želel. Izpostavljati se in morda še celo tvegati, da ga kdo prepozna, ne, tega ni imel v načrtu. »Ja, odhajam,« je rezko odvrnil in možakarja ošvrknil z ledenim pogledom, čeprav je vedel, da mu ni hotel nič zlega. Toda, nehote ga je krivil za vse. Za to, da je na glas izustil nekaj, kar je imel samo v glavi, a mu je zletelo, še preden je besede lahko ujel, da bi jih zavil v nekaj tolažečega in varnega, predvsem zaupljivega. Tako pa si je z enim samim stavkom zapečatil pogovor. Lahko res prideš k ženski in ji v obraz zabrusiš, da si tam, ker si jo hotel ubiti? Ginu je zamrznil obraz v grimasi besa. Moški, ki ga je prosil, naj se umakne, je na hrbtu začutil ta pogled in nehote pospešil korak. Kaj je narobe s tem človekom, mu je ostro šinilo skozi možgane, nato pa prepodil misel in pristopil k novi skupini gledalcev. Gino se je počasi obrnil in odkorakal po hribčku navzdol. Zdaj, ko bodo izpraznili prizorišče, ni imelo več smisla čakati v bližini. Zdaj ji ne bo mogel več blizu, ker se ne bo mogel skriti med množico postopajočih. Na hitro je preletel svoje možnosti in prišel do enega samega sklepa. Moral bo govoriti z njo. Moral ji bo razložiti stvari in ona mu bo morala pojasniti podobnost z njegovo Klaro. Stresel se je in pomislil na trenutke, ko se ji je bližal in v njej zagledal obraz, ki ga je tako zelo vzljubil. Obraz, ki naj bi mu prinesel srečo, a ga je na koncu ugonobil. Obraz, ki ga ne bo nikoli več pozabil. Pomislil je na neznanko. Takoj je opazil, da ni Klara. Ta je v nasprotju z njegovo Klaro imela materino znamenje tik nad kotičkom na desni strani ustnice in ne na levi! Bilo je pristno in to je bilo tudi edini znak, zaradi katerega je vedel, da gre za naključje, slučaj, igro usode ali za razlago, katero še ne pozna, a bi jo nadvse rad odkril. Postalo mu je jasno, da ima ta ženska odgovore na njegova vprašanja in da tudi on ve nekaj, kar bi zanimalo njo. Zato je moral nujno govoriti z njo. Hotel ji je povedati, da je v nevarnosti, v katero jo je poslal on sam. Hotel ji je povedati, da ji grozijo, ker je on tako naročil. In hotel ji je povedati, zakaj v srcu nosi bolečino, ko gleda njen obraz. Ne bo ga razumela, ker ne ve, kaj je doživel. Ker ne ve, kako globoko je ljubil Klaro, dekle, ki je nosila njen obraz in njene poteze, a vendarle ne njenih oči. To je začutil takoj, ko se je zazrl v to žensko. V tej je bilo nekaj več. Izžarevala je toplino, ki je nikdar prej ni zaznal. In v hipu, ko so se njene oči srečale z njegovimi, je zaznal ujemanje utripa srca, kot bi bila v istem ritmu že odkar stoji svet. Zavzdihnil je, ko je prišel do avta. Odklenil je in sedel. Nekaj časa je le sedel in premišljeval, nato je vtaknil ključ v ključavnico in narahlo speljal do parkirišča, ki je samevalo pod redkimi drevesi nedaleč proč. Tu je izključil motor in se zleknil. Vedel je, da bo čakanje dolgo, a to je bilo nekaj, kar je bilo neizogibno. Zavedal se je, da bo moral narediti še mnogo stvari, toda nagonsko je začutil, da je ženska ključ do skrivnostne Klare in izginotja dnevnika. V vročem popoldnevu so se sence vejevja premaknile in podaljšale. Radio je tiho igral. Gino je izgubljen v svojih mislih s pogledom objemal svet okoli sebe in čakal. 14. »Si prepričana, da mi hočeš povedati vse?« Mark je ponovno pogledal Sarah, tokrat bolj vprašujoče, kot bi se hotel prepričati, ali misli resno. »Ja, seveda.« Sarah je trdno pokimala. Večer se je že spustil nad dolino in snemanje se je že uro nazaj končalo. Snemalci so pospravili svoje kamere, asistentke so s pomočjo pomočnikov pospravile rekvizite in scenski delavci so v soju žarometov pripravljali še zadnje podrobnosti za snemanje, ki ga bodo ponovno začeli navsezgodaj zjutraj. Mark Cheney se je takoj odzval Sarahinemu klicu. Bil je agent FBI in to je pomenilo tudi to, da je del psihologa v njem vedel, da pri tej stvari ne gre za šale, temveč za nekaj resnega. Občutek mu je pravil, da bodo dogodki bistveno vplivali tudi na njegovo življenje. Če bi ga kdorkoli vprašal, od kje tako, v bistvu čudno razmišljanje, mu ne bi mogel povedati. Šlo je za slutnjo, močan občutek in skoraj trdno prepričanje, ki ga je obšlo tisti hip, ko je včerajšnji večer ob obalni cesti zagledal prizor, kakršnemu je še sam bil priča le redkokdaj. Kot ga je prosila Sarah, je prišel prav na prizorišče snemanje in kar nekako je vedel, da jo je strah in da je zaradi tega želela srečanje prav na tem kraju. Poiskal je njeno prikolico, potrkal in na poziv vstopil. Sarah, tisti trenutek jo je poznal še pod imenom Klara Reya, ni bila sama. Z njo je bil moški, za katerega se je izkazalo, da je bil njen soigralec iz filma. »Johan sem,« mu je moški takoj ponudil roko in se prijazno nasmehnil. »Mark, me veseli.« »No, mislim, da se bom zdajle poslovil,« je nekoliko negotovo dejal Johan in napol pričakoval, da ga bo Klara zavrnila in prosila, naj ostane. Toda ni bilo videti tako. Le pokimala je, »Ja, prav Johan. Mislim, da bo zdaj vse v redu.« »Si prepričana? Veš,« zdaj se je Johan obrnil k prišlecu, »danes smo imeli neljub pripetljaj na snemanju, zato me malo skrbi za Klaro. Prosil sem jo, naj se tokrat pridruži naši klapi, a kot običajno tudi tokrat nimam sreče.« Ponovno se je nasmehnil, le da je tokrat to delovalo veliko bolj kislo in skoraj sovražno, bi lahko dejal Mark. »Obljubim, da jo bom peljal na večerjo in jo razvedril,« je usta razpotegnil tudi Mark in s tem jasno nakazal, da je Johan pravzaprav odveč. »Ja, potem pa v redu. Grem, ampak, Klara, saj veš, kje nas lahko najdeš, kajne?« »Ja, ne skrbi toliko, Johan. Obljubim, da te bom poklicala, če te bom potrebovala.« »Prav. Lepo se imejta,« je še zaklical Johan in zapustil prikolico, pri čemer je vrata zaprl za odtenek bolj glasno, kot bi bilo potrebno. »Hja, moj najljubši soigralec je. Ne morem mu zameriti, če je malce ljubosumen na neznanca,« je zamišljeno rekla Sarah in pokimala proti praznemu stolčku nasproti nje. »Tule ni najbolj udobno, vendar se mi zdi zaenkrat še dovolj varno.« »Ne bi raje šla na večerjo?« »Najprej bi ti rada razložila celo zgodbo, potem se bova dogovorila, kako in kaj. Trenutno se ne počutim dovolj dobro, da bi se lahko nasmihala neznancem v kakšni gostilni. Sploh pa je tale moja zgodba preveč zapletena, da bi se jo dalo povedati ob hrupu.« »In ti si prepričana, da se želiš zaupati prav meni?« Mark je sedel in čakal na odgovor. Videl je, kako se je Sarah zatopila v misli in moral ji je pustiti čas, da se odloči. Kajti v trenutku, ko bo zgodba prišla na dan, bo tudi on do grla vpleten. Sarah je bilo dejstvo, da je Mark agent FBI prej v olajšanje kot ne. Čeprav ga je poznala le nekaj minut od prejšnjega dne dalje, ji je bilo jasno, da vse to, kar doživlja, ni izmišljeno. Če že potrebuje pomoč, bo Mark točno vedel, kam se mora obrniti in kako jo rešiti iz tega pekla. Ni dvomila, da se bo zavzel zanjo, čeprav mu predstavlja neznanko. Toda, v trenutku, ko jo je rešil iz pekla zasledovalca, je vedela, da nekje, nekdo, pazi nanjo. Če je to angel na nebu, ali morda neka nadnaravna sila, je ni zanimalo. Zanjo je bil rešitelj Mark, zato se je tudi odločila, da je tako iz človeške plati, kot iz poklicne, pravi človek Njemu bo povedala vse. Tiho se je naslonila nazaj in pričela s svojo zgodbo. Zamolčala ni prav ničesar. Ne sestre, ne otroštva. Ne izgube staršev, ne strahotne prevare, ki jo je zagrešila sestri. Povedala mu je o zasledovanju, kar je že vedel in mu razložila današnji dogodek na snemanju. Naposled je iz nje vrelo vse, kar je leta in leta zatajevala v sebi. Čustva so pripeljala do joka, ko se je dotaknila dogodkov le nekaj ur nazaj. »Dobesedno je rekel, da je prišel, da bi te ubil?« jo je po dolgem molku, medtem ko je nemo poslušal in sem ter tja pokimal, le nejeverno vzkliknil. »Točno tako. To so njegove besede. Prve, ki jih je izrekel, ko je prišel k meni,« je potrdila Sarah. »Ne morem verjeti. Trenutno sem tako zmeden od celotne pripovedi, da resnično potrebujem požirek poštene pijače.« »In meni bi se zdaj prilegel tudi prigrizek, ki si mi ga prej obljubljal.« Zdaj, ko je vso svoje breme uspela položiti še na nekoga in zdaj, ko je končno nekomu uspela zaupati, jo je nenadoma zapustil ves strah. Kot bi demoni teme odleteli drugam, se je počutila peresno lahko, ne glede na to, da je bil to, da je nekomu zaupala, šele začetek. Še vedno ji ni bilo jasno, kaj in kdo stoji za vsem. Zakaj jo ustrahujejo in kaj je storila njena sestra, da je pripeljalo do tega? In kdo je človek, ki jo dejansko hoče umoriti? »Poznam gostilno tik ob obali, s prekrasnim pogledom na morje. Strežejo italijansko hrano in če želiš …« »Nič bolj kot to,« ga je prekinila Sarah in vstala. Pogledala se je v ogledalo in ugotovila, da ji je uspelo odstraniti vse sledi močnih ličil in pudra. Medtem je vstal tudi Mark in skupaj sta se napotila iz prikolice proti parkirišču, kjer sta imela avtomobila. 15. 9. april, pozno zvečer Pietro je bil tako dobre volje, da je še celo dekle odpeljal nazaj v mesto. Napotil se je proti pristanišču v starem delu mesta Palerma, preplavljenem z ozkimi uličicami, v katerih si se zlahka izgubil za kar nekaj ur, preden si se iz labirinta uspel prebiti do osrednjega trga mesta. Avto je parkiral na samotnem parkirišču in iz njega potegnil dekle. Omamljeno od mamil in udarcev je bila skoraj nezavestna, tako da je nekaj trenutkov okleval, ali bi jo nesel skozi uličice ali bi jo kar tu spustil na tla. Zmajal je z glavo sam pri sebi vedoč, da tega pač ne sme storiti. Pri svojih dejanjih je bil strikten, kar je pomenilo, da se brez potrebe ni izpostavljal morebitnemu tveganju. Iz izkušenj je vedel, da je bil ta del mesta tako pozno zvečer skoraj vedno miren, tih in predvsem samoten. Ostareli prebivalci teh ulic so se že ob prvem mraku zaprli v stare hiše in vlažna stanovanja. Mladina je pred revščino že davno zbežala, nekaj ducatov družin je že spalo v nemem brezupu zgodnjega vstajanja, da bi si priskrbeli edino možno delo, težaško nosačenje v pristanišču. Pietro je dvignil dekle in jo le stežka postavil na noge. Objel jo je pod rameni in kosti skoraj brez mesa so se mu tesno prilegle k njegovemu širokemu trupu. »Težka noč, ha?« Pijani klatež mu je prekrižal pot že čez nekaj trenutkov. Pietro ga je pogledal tako zgrda, da se je brezdomec pobral brez besed, toda Pietru je ostal slab občutek. V hipu ga je prešla slutnja nečesa mrakobnega in le s silo si je težke misli pregnal iz glave. To je bil tudi vzrok, da je pozabil na vse previdnostne ukrepe. Zgrabil je še vedno polzavestno dekle, jo dvignil in jo s hitrimi koraki odnesel skozi uličice, zdaj osamljene, do pomola, kjer jo je spustil na tla in brez, da bi se še ozrl, odšel proti avtomobilu. Šele ko je sedel in vžgal motor, je globoko vdihnil. Že nekajkrat si je rekel, da mora opustiti ta lov na dekleta, a si ni mogel pomagati. Bilo je močnejše od njega. To je enostavno moral početi in tveganje, ki mu je s tem sledilo, je le še podžgalo njegovo sprevrženo strast. Toda zdaj se bom moral potruditi in nehati, je pomislil. Ko bom oblast prevzel v svoje roke, bom imel na grbi nešteto sovražnikov, ki bodo le čakali na moj napačni korak. Vsi so spoštovali don Juliana, zato na mestu vodje ne bodo kar tako sprejeli nekoga drugega. Poleg tega je bil Pietro še zelo mlad in težko bodo razumeli, kaj je pripravilo njegovega očeta, da mu je prepustil mesto poglavarja. Toda Pietro je bil že naslednji trenutek odločen. Prej ko slej ga bodo morali sprejeti in začeti spoštovati. Morali bodo ubogati njegova navodila in mu slediti, ali pa jih bo dal odstraniti. Pietro se je glasno zakrohotal. Pogled mu je za trenutek ujel odblesk svetlobe v ogledalu, ki pa je hip nato že izginil. Ozrl se je, prepričan da mu nekdo sledi, toda za njegovim avtomobilom ni bilo nobenega. Ugasnil je tudi radio in prisluhnil. Tišina. Skozi odprto okno je sem ter tja zaslišal razjarjen krik galeba, ki bi v tem delu noči že moral spati, in nekje daleč je bilo slišati bučanje morja. Nikjer nobenega avtomobilskega hrupa, le osamljen piš vetra. Ponovno se je sprostil in odpeljal iz starega dela mesta. Pripeljal je do katedrale Sante Rosalie. Odpeljal je še malo naprej, do križišča Quattro Canti, štirje vogali, ki loči glavni prometnici v mestu. Tu so v hišnih nišah štiri kamnite figure, ki predstavljajo mestne zavetnike in pa španske kralje. Tukaj je parkiral in izstopil. Peš se je odpravil do trga Piazza Bellini, ki je bil zanj najlepši trg mesta, prav tako je bil to najverjetneje najlepši del mesta še za premnoge turiste, ki so se tudi v tej pozni uri še vedno v trumah sprehajali mimo znamenite cerkve S. Maria dell'Ammiraglio, admiralska Marija, imenovana Martorana. Njegov cilj je bil zraven, to je bila majhna cerkev S. Cataldo s tremi rdečimi kupolami, zato bi jo kakšen hiter pogled prav zlahka zamenjal za mošejo. Pietru ni bilo potrebno pokazati vabila. Hostesa na vratih ga je prepoznala še preden je prišel do nje in mu pokimala, naj vstopi. Stopil je v notranjost cerkve iz sivega kamna. Bila je razstava slikarja Domenica Luigija, njegovega starega prijatelja, s katerim sta imela precej podobne poglede na to, kar bi bilo potrebno storiti za še večji razcvet otoške mafije. Vendar ni šel takoj k njemu. Ustavil se je pri lepotici zgodnjih tridesetih, ki se mu je v trenutku, ko ga je zagledala, pognala v objem. »No, no, Lisa, saj ti ne bom ušel,« se je predrzno nasmejal. Zdaj, ko je za njim vse, kar je od dneva načrtoval, se je lahko posvetil tudi ženski, ki je bila uradno njegova zaročenka. Hčerka še enega klana sicilijanske mafije mu bo prišla v bližnji prihodnosti še kako prav. Osvojil jo je do te mere, da mu je zaupala vse, tudi drobne skrivnosti in šepetanja, ki jih je slišala na sestankih v hiši njene družine. Drobci so Pietru še kako pomagali do česar je danes končno prišel. V njegovih očeh je sijalo zmagoslavje, kar pa je Lisa zlahka zamenjala za ljubezen. Te namreč Pietro do nje ni čutil, vendar je z besedami in naučeno taktiko zaslepil vse. Tako njo, kot njene starše. »Boš danes prespal pri meni?« Ljubeče ga je pogledala in mu pritisnila žgoč poljub na ustnice. Nagonsko je trznil in se malo umaknil. Razkazovanja čustev v javnosti ni maral, ravno tako mu je šla Lisa še kako na živce. Jasno, tega ni pokazal. Svoj nasmešek je iz grimase v hipu zavil v veličasten smehljaj, ob katerem se je Lisa stopila. »Žal mi je ljubica,« se je nagnil k njej in ji zašepetal na uho, »danes ne morem. Imam še nekaj zelo nujnih opravil, vendar ti obljubim, da bo vsega kmalu konec in takrat ti bom na voljo dan in noč. Samo tebi.« Lisa se je kislo nasmehnila, a vendar skrbno pazila, da Pietro tega ni opazil. Vedela je, kako zaposleni so lahko sicilijanski moški, zato ni vztrajala. Njihovi moški so potrebovali veliko svobode, ona pa je bila odločena, da ga bo ujela v zakonski jarem, katerega ji je sicer že obljubil, a vendar. Bila je neskončno previdna, da ga ne bi odvrnila od sebe. Za njene oči in oči njenih kolegic je bil več kot greha vreden, zato ga ne bo izpustila iz krempljev. Ne brez boja. »Da, dragi, jasno. Kaj pa jutri? Bo morda šlo?« »Mislim, da ja. Zjutraj imam sicer nujno pot, vendar bom morda do večera že nazaj. Če ne, te pokličem, da me ne boš čakala. Prav?« Tudi Pietro je ravnal z njo kot s krhko cvetlico. Ni vedel, da je prav vseeno, kako ravna, ker ga Lisa hoče za vsako ceno. Mislil je le na to, da je preveč časa skrbnega načrtovanja najbolj primerne zveze potreboval zato, da jo je spravil v položaj, za katerega se je zdelo, da ga obvladuje v tolikšni meri, da bo Lisa njegova. Niti pomislil ni na to, da je tudi sam žrtev spretnega spletkarjenja. »Seveda. Čakala te bom.« Zaman, je pomislil Pietro, potrudil se bom, da bom jutri našel opravičilo za mojo odsotnost. Pravzaprav ga niti ne potrebuje, od Palerma do Rima z avtomobilom je precej poti. Od vožnje bo tako utrujen, da se prav gotovo ne bo mogel ustaviti še pri Lisi. Toda pojutrišnjem bo moral opraviti tudi ta del obveznosti. Ženska, ki je ne neguješ, ovene in se odvrne, si je rekel, navzven pa se je ponovno nasmehnil, čeprav so njegove oči pri tem ostale resne in njegova notranjost nedosegljiva. ≈ »Si prepričana, da boš lahko sama?« Mark je neprepričano zrl v Sarah. »Jasno. Velika punca sem že.« Kljub temu ga je skrbelo, a bil profesionalec v komunikaciji z ljudmi, zato je pazil, da se ni izdal. Po vsem, kar mu je povedala, je prišel do sklepa, da se v ozadju skriva grda zgodba. Vendar trenutno ni niti približno vedel, za kaj gre. Potreboval bo precej časa za preverjanja, zato se je moral podvizati in odhiteti v pisarno, da bi lahko opravil vse potrebno. Poizvedovanje za Sarahino sestro Klaro, v prvi vrsti. Izvedeti, kaj je počela v mladosti, kako je prišla v Ameriko, s kom se je družila, kaj in če sploh je kaj skrivala ter predvsem kaj počne zdaj. Precej dela in tako malo časa, je pomislil in se zagledal v izrabljeno opremo male hiške. Mark je že stal, medtem ko je Sara sedela na zofi, ki je že davno izrabila svoj namen. Velike zaplate strganega blaga so naravnost bile v oči. Nekaj starih omar je bilo kar tako nametanih in prepričan je bil, da je bila večina njih praznih. Igralke, ki so tu priložnostno stanovale po nekaj mesecev ali še celo manj, so bile tretjerazredne, kar je pomenilo, da razen za nekaj cunjic, niso potrebovale prostora. Večerne obleke znanih in slavnih kreatorjev so prišle na vrsto mnogo kasneje. Če sploh. Vendar je bilo v prostoru, namenjenem obiskom, za katere je verjel, da jih je ob pravi kombinaciji sostanovalk mnogo, čutiti nekaj tujega, nevsakdanjega. Na steni je opazil nekaj slik, ki tu niso visele dlje časa. Pravilno je sklepal, da so last Sarah in bodo izginile tisti hip, ko bo odnesla pete čez lužo, od koder je prihajala. Z zanimanjem se je zagledal v prelepo pokrajino polno zelenja in z majhnim otočkom s cerkvijo na sredini. »Tvoj domači kraj?« je vprašal. »Ne, kje pa. Tole, kar gledaš, je eden izmed najbolj poznanih turističnih krajev v Sloveniji: Bled. Enkrat smo šli s starši tja na dopust za cel teden. Miniaturna država sredi Evrope, včasih del nekdanje Jugoslavije. Prekrižali smo jo po dolgem in počez. Vendar nisem hotela povedati tega. Ta kraj … Zaljubila sem se vanj. Tako pravljičen se mi je zdel takrat in to sliko nosim, kamorkoli grem. Kot nekakšna svetinja mi je, če lahko to razumeš.« »Ja, seveda lahko. Tudi jaz imam nekaj takšnega. A vendar za ta kraj res še nisem slišal.« je priznal Mark. »Verjamem. Čudež je že, da sploh veš, kje Slovenija je. Krasna dežela. Bila sem stara kakšnih deset let, ko smo bili tam, zato se vsega ne spominjam prav dobro. Vem pa, da imajo morje in gore. Prekrasna jezera. Čist zrak in krasno okolje. Nekoliko je podobna Škotski, le ovac ni na travnikih. Tam se pasejo krave, si moraš misliti?” Sarah se je nasmehnila ob misli na nekaj presenečenih obrazov, ki niso imeli pojma o kateri državi jim govori. Mark pa jo je prekinil: »Službena dolžnost. Samo enkrat sem zamenjal Slovaško in Slovenijo in nikoli več. Takih napak v našem poklicu ne bi smelo biti. Žal sem takrat komaj rešil situacijo, zato mi verjemi. Dobro vem, kje živiš.« »Eden redkih. Američani se ne zanimate prav dosti za zemljepis. Zdi se mi, da ste obremenjeni že z samo svojimi zveznimi državami in vam je kaj malo mar za ostale.« »Tako kot povsod. Nekateri se zanimajo, nekateri ne. Ni dobro enačiti cele nacije z nekaj hipnimi razočaranji,« je nekoliko bolj trdo dodal. »Zaveden Američan. Moraš braniti svoj narod. In prav je tako. Oprosti. Nisem mislila biti žaljiva,« se je hitro opravičila. »Prehitro vzkipim. To je moja napaka,« se je nasmehnil nazaj. Droben, nepomemben pripetljaj v obliki pogovora ga je nekoliko sprostil, vendar se je kaj hitro spomnil na to, zakaj sploh tiči pri njej. Stopil je k oknu. Ulica se je kopala v soju medlih uličnih svetilk. Daleč spodaj je bilo videti na milijone luči. Mesto Los Angeles, Hollywood, Beverly hills. Sanje četrt milijona turistov, ki vsak dan trumoma prihitijo v mesto v želji videti njihovega priljubljenega filmskega zvezdnika ali zvezdnico. Žal se to zgodi le redko. Vsi slavni ljudje so varno skriti za ograjami svojih premožnih bivališč, a je navadnim ljudem to skoraj vseeno. Biti in videti le delček uspeha, vonjati goro denarja, se vživeti v vlogo zvezde, to so sanje, ki tukaj živijo na vsakem koraku. Na tisoče mladih prihaja vsak dan v upanju, da jih bo opazil kateri od producentov in jim ponudil sanjsko vlogo v še bolj sanjskem filmu. Da je nenavadnih in srečnih naključij le za drobec zvezdnega prahu ne igra nobene vloge. Trgovine najbolj prestižnih kreatorjev svetovne mode, zlatarjev z najodličnejšimi dragulji, galerije in ne navsezadnje bari, pubi in gostilne, vse to privablja nadaljnje horde bogatih turistov v meko, ki premore vse. Sunset Boulevard, Universal Stuidos, podelitev Oskarjev… In sredi tega se znajde še celo neka Škotinja, igralka v filmu, ki nosi v sebi ali ob sebi uganko, katero mora rešiti. »Resno, bo šlo do jutra? Se tvoja sostanovalka kmalu vrne?« je ponovno vprašal. »Kim? Pojma nimam. Komaj kdaj jo uspem videti, toda ja, mislim, da bo prišla še to noč. Običajno spi tu.« Ni treba, da bi ga skrbelo. Ni potrebno, da ve, da je to le laž, zavita v stavek resnice. »Upam, da bo tudi tokrat tako. Ne bi rad, da ostaneš sama.« »Zaklenila se bom. Dvakrat. Ob sebi bom imela mobitel in pod blazino sekiro. Pomirjen?« Tudi Sarah bi dosti raje videla, če bi Mark ostal in prespal na kavču, vendar ga je morala odgnati, če je hotela, da se zažene v njene oziroma bolje rečeno, v sestrine skrivnosti. Samo tako ji bo lahko pomagal. Lahko je le upala, da bo ta noč mirna in brez nevarnosti. »Zunaj je vse mirno,« je nadaljeval, »odkar opazujem, se ne dogaja nič sumljivega. Noben nov avtomobil ni pripeljal, noben ni parkiran v neposredni okolici in v okoliških hišah še gorijo luči.« »To pomeni, da lahko na ves glas zakričim in jih bo pridivjalo vsaj dvesto,« je nekoliko pikro dejala in se takoj ugriznila v jezik. »Oprosti. Nisem hotela biti nesramna. Dovolj je že, da mi sploh hočeš pomagati. Poznam te šele en dan in resnično bi lahko rekel ne.« »In ti mi iz istega razloga ne bi bila dolžna zaupati,« je trpko rekel Mark, »na istem sva. Jaz sem že poklicno radoveden in poleg tega imam možnosti, da ti lahko pomagam, zato hvala, da si mi zaupala.« »Vzbujaš zaupanje in nekomu sem morala povedati. Tvoja značka včeraj me je prepričala, da ti verjamem,« se je nasmehnila. V sebi je vedela, da ni bila samo značka tista. Prištevala se je med boljše poznavalce človeških karakterjev in le redko se je zmotila. Seveda ji je to uspevalo le pri neznancih, pri svoji sestri se je očitno krepko zmotila. »Potem bom šel. Pusti nocoj zaprta okna in zakleni za menoj.« »Še dobro, da je nekdo izumil klimo,« je sprostila napetost med njima in vstala, da bi ga pospremila k vratom. ≈ Ni vedela, koliko časa je spala. Je bilo pet, osem ali deset ur? Morda samo slabih pet minut? Prebudila se je, ker je v njene sanje, bolj blodnje brez vsakega smisla, vdrl nezmotljiv zvok, nekdo je trkal na vrata. Prestrašila se je. V hipu jo je oblil hladen pot in smrtna groza ji je oklenila srce, ki je utripalo tako divje, da se je naposled opomnila, da mora dihati bolj enakomerno, ker jo bo v nasprotnem primeru prav gotovo zadela kap. Ni bila prepričana, kaj je sicer bolje. Umreti od ponorelega utripanja ali od noža neznanca v temi? Trkanje ni ponehalo in nenadoma se je zavedla, da je v vratih pustila ključ in da mora to biti Kim, ki ne more priti v hišo. Sunkovito je vstala in si ogrnila haljo čez tenko spalno srajco. Vseeno previdno je pristopila k vratom. »Kim? Si ti, Kim?« Nobenega odgovora, le trkanje je za kratek čas potihnilo. »Ne, poslušaj, jaz sem. Gino. Nujno moram govoriti s teboj. Res nujno. Gre za življenje in smrt.« Ja, prav gotovo, jo je presunilo. Ubiti si me prišel kar na dom! Smrten strah ji je ponovno ohromil telo Le kako hudiča je izvedel, kje stanuje? Zdelo se ji je ure dolgo, preden je začela trepetati, medtem ko ji je glas na drugi strani vrat nenehno prigovarjal in jo rotil, kar jo je, presenetljivo, nekoliko pomirilo. Spomnila se je njegovega obraza in svojih silnih občutkov, ko ga je zagledala, popolnega neznanca pred seboj in misli, kako nenavadno znan se ji je vendarle zdel, čeprav ni dvomila, da ga vidi prvič v življenju. »Res, Klara, čeprav mislim, da to ni tvoje pravo ime, moraš mi odpreti. Moram se pogovoriti s teboj,« je do nje priplul njegov glas, tako žameten in tako božajoč, da se je stresla. Tokrat ne od strahu. Pomislila je, da če jo je že prišel ubiti, bi to mirne duše lahko že storil. Pištola z dušilcem in nekaj strelov skozi vrata bi ji prav gotovo zadali smrten udarec in za njim bi se z lahkoto izgubila vsaka sled. Toda previdnost v njej je vseeno ostala. Odklenila je vrata in jih odprla le za nekaj centimetrov, do koder je to dopuščala verižica, ki je ni snela. »Prekleto dober razlog moraš imeti, da ti bom odprla,« je siknila proti njemu, besna ker jo je prestrašil in besna, ker je v njej zbujal občutke, katerih v resnici ni hotela priznati. »Imam, verjemi. Nekaj stvari moram razčistiti s teboj.« »A tako? Smem zvedeti, od kod se midva poznava? In predvsem, od kod veš za moje ime? Kje si izvedel, kje delam, stanujem?« »O tem kasneje, če dovoliš. Prej moram sam priti do nekaj odgovorov,« je skozi režo na vratih odvrnil Gino. Njegov pogled, ki ga je za hip ujela, jo je ponovno zmedel, toda to, da na njena vprašanja ni odgovoril, jo je razkačilo do konca. »Ne, ne, dragi moj. Ti ne boš povedal, kdo si, jaz ne bom odgovarjala na nikakršna vprašanja, niti se nisem dolžna pogovarjati s teboj!« Pripravila se je, da bo zaprla in zaklenila vrata, toda oster klic jo je presenetil do te mere, da tega ni storila. »Ne, počakaj! Če ne verjameš, da se morava pogovoriti, si poglej tole sliko. Včerajšnji časopis. Iz Milana. Italija.« »Dobro vem, kje je Italija, ne skrbi,« je divje rekla, medtem ko je njegova roka v sobo spustila preganjen časnik. Počasi, kot v sanjah se je sklonila, da bi pobrala časopis. V glavi se ji je zvrtelo in prevevali so jo občutki slutnje, ki ni prinašala nič dobrega. »Dovoliš?« je rekla proti še vedno zaklenjenim vratom. »Seveda. Vzemi si čas. Potrebovala ga boš. Jaz bom že počakal,« je mirno odvrnil in sedel na betonska tla pred vrati male hiške. Sarah je časopis odnesla do kavča in sedla. Šele takrat so se ji roke nehale tresti, da je lahko razgrnila papir. Veliki naslovi v italijanščini, ki jo je le za silo razumela so ji plesali pred očmi. Eden večji od drugega, toda ničesar ni bilo takšnega, za kar bi menila, da bi jo moralo zanimati. Prišla je že do zadnje strani in od tam je šla ponovno proti prvemu delu, le da je tokrat listala zelo počasi in pregledala vsak sestavek posebej. Nato je prišla do slike. Ni ji bilo jasno, kako jo je sploh lahko spregledala. Njen obraz jo je bodel v oči. Obraz, ki je nosil njene poteze, a vendarle ne tudi njenega materinega znamenja, ki je v danih razmerah, ko se je prelevila v Klaro, pomenilo skoraj edino razliko med njima. Toda še za tega si moral vedeti, da si ga sploh iskal. In na kateri strani ga moraš iskati, pri kateri. Časopis je počasi zdrknil na tla. Sarah je popolnoma otopela. Zdaj ni razumela prav ničesar več. Je bila to Klara? Kako? Morala bi biti v zaporu na izvrševanju kazni za zločin, ki ga je storila pred leti. Toda, očitno to ni držalo. Nekaj je narobe in to hudo. Če je Klara v zaporu, kdo je potem ta ženska na sliki? Reprodukcija? Ponovno je segla po časopisu in našla stran s sliko. Brala je besedo za besedo in iz svojega razumevanja italijanskega jezika prišla le do sklepa, da očitno iščejo nekoga, ki bi žensko prepoznal, ker je bila mrtva. Mrtva?! (Predlagam, naj ne umre, ampak jo iščejo, ker je izginila neznano kam!!!) Moj bog, to ne more biti res! Reci, da se motim! Naj mi nekdo pove, da je vse skupaj laž, da so le sanje, iz katerih se bom vsak čas zbudila. Naj bo jutro na pomladni dan v Edinburghu, naj sije sonce. Jaz bom sedela na svojem balkonu, srkala kavo in se veselila dela v knjigarni. Morda bom pomislila na Klaro, izgubljeno nekje v daljnem svetu in hudo mi bo, ker ne rešiva najinih nesoglasij. Nato bo na vratih pozvonilo. Pojavila se bo Klara, tako sveža, cvetoča in nasmejana in rekla bo: »Hej, Sarah, nehaj se no cmeriti, vidiš, da te imam rada. Brez smisla je bilo, da sva se sploh kdaj kregali. Pozabili bova na vse skupaj in začeli znova. Velja?« Ponudila mi bo roko, me objela, in jaz jo bom sprejela. Za hip se ji je zazdelo, da je to resničnost, nato so njene oči zajele tuj prostor, umazane stene, časnik na tleh … Vedela je, da je to edina prava resnica, in če se je še tako upirala dejstvom, je nekje v sebi začutila, da je zgodba končana. Klare ni več in nihče več na tem svetu jo ne more povrniti (izginila). Ali pa je morda, morda vse skupaj le pomota? Zunaj čaka moški, ki ji lahko marsikaj pove. Očitno se je k njej namenil le zato, ker je poznal žensko, ki je tako tragično preminila (izginila) nekje v Italiji. Le on ji lahko odgrne tančice skrivnosti, ki jih še ne pozna. Utrujeno je vstala. Imela je občutek, da bi morala jokati, vpiti in razbijati. Narediti nekaj, kar koli. Vendar ni zmogla. Bila je popolnoma otopela. Posledica prejšnjega in tega dne ter predvsem šok, ki ji ga je prinesel moški pred vrati … Vse to je bilo odločno preveč. Zvilo bi še tako psihično močnega človeka, kar pa ona zadnje čase resnično ni bila. Prišla je do vrat, odstranila varnostno verižico in jih na stežaj odprla. 16. Domenico Luigi je blestel. To ni bila njegova prva razstava, a vendarle prva v njegovem rojstnem mestu, Palermu. Zanimivo, sloves priznanega umetnika si je utrl daleč proč od doma, v Milanu, kjer je tudi študiral slikarstvo. Ujet v precep zaradi tega, ker se ni pokoril očetovim željam, temveč je poslušal le svoje srce, željo in zvrhano mero talenta, dolgo časa ni prišel v rodni kraj. Toda, ko je Pietro razgrnil pred njim svoj načrt in namignil, da se bodo stvari v mestu korenito spremenile, se je odločil tudi za korak, pred katerim ga je bilo pred tem strah. Z očetom še vedno nista govorila, niti ga ni bilo na razstavo, toda sam je občutil zmagoslavje. Bil je priznan umetnik, ki ga je poznala vsa umetniška srenja Evrope in Amerike. In zdaj je tu, v Palermu, kjer so njegove otroške roke risale prve neokretne risbe na pločniku in kjer je kasneje, že v šoli, odkril talent, ki so ga nosili čudežni prsti pod taktirko čopičev. Od daleč je videl Pietra, ki se je tiho pogovarjal z Liso in mu pomahal. Pietro je kmalu končal pogovor in se pridružil umetniku, ki so se mu udinjali ljubitelji umetnosti. »Malo ga bom moral ugrabiti,« se je lahkotno nasmejal, narahlo prijel Domenica za komolec in ga odpeljal iz množice. »Če boš klepetal samo s kulturniki, se ne boš znal več normalno pogovarjati,« se je zarežal Pietro in skupaj sta odšla v najbolj samoten kot cerkvice. Spotoma sta pri natakarju, ki je krožil naokoli, sunila dva kozarca šampanjca. »Je potrebno trkati?« je vprašal Domenico. Vedel je, da naj bi bil prav današnji dan tisti, ki naj bi odločil o prihodnosti Pietra, s tem pa tudi njegovih, sicer maloštevilnih, prijateljev. »Ja, izpeljal sem vso zadevo do popolnosti. Še teden dni in Palermo bo v mojih rokah.« »Kar pomeni, da se bo moj oče po kolenih priplazil do mene in prosil milosti. Misliš, da mu bom ustregel?« v Domenicovih očeh je bilo moč prebrati leta poniževanj in odrekanja, revščine in obupa ter truda, da je iz sebe naredil to, kar danes je. »Ne, niti slučajno ne bom nikoli več spregovoril z njim. Sam je tako hotel in tako bo tudi ostalo, le da bo zdaj on tisti revni pes, ki bo beračil po cesti,« je presenetljivo mirno nadaljeval Domenico. »Prisežem, da bo prvi na mojem spisku. Poskrbel bom za to.« »Pa je … Mislim, je šlo vse po načrtih? Ne more prav niče več spodleteti? Rekel si, da potrebuješ še en teden, jaz pa sem pričakoval, da bo danes vse končano?« »Ja, bilo bi, če bi šlo za tvojega očeta, ne pa za mojega. Dobro veš, kakšen stroj je mafija in kako je potrebno predati šefovsko mesto. Iz danes na jutri ne gre, ker bi se vsi začeli spraševati. Don Juliano jih mora pripraviti na to.« »Hja, ne bi vedel. Moj oče je samo tovarnar.« Ja, tovarnar, ki kljub preobilju denarja sinu ni namenil niti eura več v trenutku, ko se je ta odločil za slikarsko pot. Toda sreča se je obrnila in vse skupaj postavila na glavo. Njegov mladostni prijatelj si je s slikarstvom nabral ravno tako veliko denarja in del tega je bil deležen tudi Pietro za svoje načrte v Ameriki, kjer je razširil svojo vejo kriminalne združbe. Vse skupaj je bilo trdo delo, katerega namen je bil uničiti Domenicovega in Pietrovega očeta. Cilj je bil tako rekoč dosežen. Zarežala sta se, tokrat iz vsega srca. Nekaj obrazov je z zanimanjem pogledovalo proti njima, toda nista se mogla obrzdati. Preveč hudega je bilo za obema in preveč bosta pridobila, da bi se ubadala z radovedneži. Vsaj za nekaj trenutkov, dokler ju Lisa vendarle ni zmotila. »Že dolgo te nisem videla tako dobre volje,« se je prismejala tudi ona. V tem hipu Pietru niti ona ni bila odveč. Skoraj hvaležno se je obrnil k njej. »Ja, lep dan je za mano in še lepši prihajajo.« »Ker se boš poročil z menoj?« Zdaj si je lahko privoščila tudi takšno vprašanje, ko je bil tako nasmejan. »Tudi, med drugim,« je odvrnil. »No, te bom držala za besedo.« »Ne bo potrebno, jo že imaš.« »Ne, ne, za roko me boš moral malo lepše zaprositi. Takole na eno besedo se že ne bom pustila ujeti.« »Aha, romantika in te stvari,« je dodal Domenico, medtem ko je Pietro le skomignil z rameni. Kakorkoli, tudi svoj prstan bo dobila. Le da to še ne bo ta večer, kajti počasi bo moral oditi. Čaka ga naporen dan in zgodnje vstajanje, kar je tudi povedal. »Res škoda. Upala sem, da si boš morda premislil,« je pričakujoče navrgla Lisa. »Žal. Že prej sem ti povedal, da me čakajo izredno pomembni sestanki in bo resnično bolje, da grem, in to sam.« »Prav, toda ne pozabi, da jutri pripadaš meni, ja?« »Seveda.« Narahlo jo je poljubil na ustnice in nato pokimal Domenicu. Sporazumela sta se brez besed. Jutri ob istem času se vidita na istem mestu. Sama. ≈ Gino in Sarah sta sedela na kavču, vsak na svoji strani. Gino ji je pripovedoval, kot stari zaupnici. »Bila je ena redkih, ki se je dotaknila mojega srca. Lahko bi celo rekel, da sem jo ljubil. Na nek način. Le da me je v trenutku, ko je odšla iz mojega stanovanja, spreletelo, da je bilo vseskozi prisotno nekaj nepristnega. Vendar sem misel na to takoj zatem odgnal. Lahko to razumeš?« Sarah je objemala noge, ki jih je imela na kavču. Odeta v tenko odejo je vendarle vseskozi rahlo drgetala, kot bi jo zeblo, vendar je vedela, da je to od šoka. »Na nek način, da,« je rahlo pokimala in mu namignila naj nadaljuje. »Venomer sem jo srečeval. Na raznih mestih. Na koncu mi je zlezla v srce, s tem pa tudi v posteljo. In tu se pravzaprav zgodba šele začne, čeprav njene niti segajo davno v preteklost. Ne bi ti smel tega povedati, toda čutim, da sem lahko do tebe iskren, drugačna si …” Sarah ni hotela povedati, kaj ji je bila ženska v časopisu. Ne še. Vsaj dokler ne bo slišala njegove zgodbe in presodila ali ji govori resnico ali ne. »Nadaljuj, prosim,« je bilo vse, kar je rekla v odgovor na neizrečeno vprašanje. »Moram ti povedati resnico, čeprav mi je to pravzaprav prepovedano. Nihče ne bi smel vedeti tega. Nihče, ki ni poklican ali noče biti vpleten v to. Nihče, v nasprotnem primeru lahko ogrozim vso mojo družino. Očeta, mater, sestro in dva brata. Posredno pa še celo goro ljudi.« Sarah se je trudila ostati hladna. »Poglej, ne silim te. Ti si tisti, ki je prišel k meni in ti si nosilec slabih novic, zato dobro premisli, preden kaj rečeš.« Gino je v hipu nadaljeval. »Dejstvo je, da mi je prav prekleto vseeno. Nisem si jaz izbral svojega življenja. Določili so mi ga in jaz imam tega dovolj. Če ti obrazložim na kratko, ne zdiš se mi oseba, ki bi mi hotela škodovati.” Sarah je neznansko godilo. Ginu je vse bolj zaupala, najraje bi si oddahnila a mu tega ni hotela pokazati. Zatoga ni premaknila pogleda, pustila mu je, da je sam nadaljeval. “V tebi je nekaj več, a se mi zdi, da se tega sploh ne zavedaš. Toplina veje od tebe, a ti je ne zaznaš, zato pa jo jaz toliko bolje. Leta in leta sem se boril proti navidezni toplini, iskal iskrenost, a jo vedno znova zamešal z naivnostjo. Toda tokrat se ne motim. Iste poteze imaš kot Klara, a vendar ne istih oči. V tvojih lahko preberem sebe in svoje misli, v njenih sem bral le njo.” Sarah je postajalo neudobno, Gino je bil res iskren, a ni mu smela vrniti z nasmehom. Ni bil še čas. ”V tem je bistvena razlika, zato ti lahko in ti tudi bom zaupal, ne glede na morebitne posledice. Morda je čas, da vzamem življenje v svoje roke. Vse doslej sem se skrival pod krinko družine in svoje navezanosti nanjo, toda če dobro razmislim, moj oče ni nikoli mislil na moje dobro, temveč le na dobro širše družine. Sem namreč sin mafijskega poglavarja, če ti to kaj pove.« »Prosim?« je vprašala Sarah in Gina debelo pogledala. A ni bila presenečena toliko kot bi lahko bila. V bistvu je bila mafija zanjo znamenje kriminala in nasilja, vendar je bila vedno tam nekje daleč izven njenega dosega. »Vem, sliši se grozno, vendar je mafija nastala izključno zaradi boja proti revščini. Družine so se združevale, da bi bile močnejše proti veleposestnikom zato, da bi si zagotovile svoj obstoj in preživele na večno vročem soncu. Šele mnogo kasneje so se začeli kazati znaki nasilja v boju za premoč. Nato so sledili uboji in brezvladje, dokler se ni vzpostavil nekakšen red, v katerem bolj ali manj živi še danes.” Sarah je o mafiji izvedela iz romanov, ki jih je prebirala v knjigarni, ko ni bilo kupcev. Capo di mafia, nato točno določen vrstni red in neusmiljen boj proti vsem, ki temu ne sledijo. Gino je zavzdihnil: “Težko je ne biti del tega, če si v temu rojen in jaz žal imam to smolo. Nikoli si nisem želel imeti karkoli s kriminalom, političnimi intrigami, spletkami … In več ali manj tudi nisem toliko vpleten. Bolj posredno kot neposredno. Ni se mi potrebno ubadati z izsiljevanji.” Pripovedoval ji je, kako uradno stoji na pravi strani pravice. Da je odvetnik s svojimi lastnimi primeri, ki iz ozadja vodi skupino odvetnikov, ki delajo za družino. “Včasih, na izrecno prošnjo mojega očeta, tudi sam prevzamem kakšen primer, vendar mi moraš verjeti, da mi gre na bruhanje, ko vidim, da iz sodniške dvorane svoboden odkoraka nekdo, za katerega vem, da je lastnoročno ubil vsaj ducat ljudi, jaz pa mu moram omogočiti, da ni obtožen.« Sarah je vsa stvar kljub pričakovanju in kljub temu, da je bila pretresena, začela zanimati in niti najmanj ji stvari niso bile jasne, zato se je obrnila k Ginu s popolnim pričakovanjem. »Toda zakaj potem to delaš? Zakaj deluješ proti sebi?« Gino ni okleval: »Zdaj se tudi jaz sprašujem. Pravzaprav se to eno in isto vprašanje, ki si mi ga zastavila, vrti v meni že celo življenje. Zakaj? Težko ti pojasnim. Korenine mafije so tako mogočne, da tega nihče, ki v tem ne živi, nikakor ne more razumeti. Toda navedel ti bom primer, da boš lažje razumela. Postavi se v kožo neke ženske, ki je poročena z nasilnim moškim. Te zgodbe poznaš. Neštetokrat jo pripeljejo v bolnišnico, ona pa vsakokrat reče, da je padla, čeprav vsi vedo, da jo je pretepel mož. Vsi se sprašujejo, zakaj ga enostavno ne pusti, toda ona ga ne more. Strah je močno prisoten, a vendar je tu tudi ljubezen, morda otroci. Pri meni je podobno. Neskončno rad imam očeta, mamo, sestro in brata …” Tu se je Gino ustavil in zamislil in za trenutek pogledal v prazno, nazaj v spomine, kako dolgo sploh ni vedel, da je njegova družina mafija. “Navezal sem se z vsem srcem na mojo družino in nato šok. Potem je tu tudi strah. Ne moreš uiti, ne moreš jih izdati, ne da bi te čakale posledice. Morda si v najboljšem primeru mrtev, to je edina resnica. Do zdaj sem se nekako tolažil s tem, da sem kot pravnik lahko rešil mnoge reveže, mnoge nedolžne. Toda bolj ali manj mi postaja jasno, da je to slaba tolažba, vendar izhoda ne vidim.« Sarah ni razumela. Zanjo so bile stvari jasne. Če nečesa nisi hotel, tega pač nisi storil. »Zakaj enostavno ne rečeš očetu, da tega ne boš delal. Mu poveš, da se s tem ne boš ukvarjal in delaš svoje?« je naivno vprašala. Toda hitro se je ovedla, da zre v skrušeno postavo moškega poleg sebe, in spomnila se je sebe nekaj mesecev prej, ko je na vrata potrkala sestra Klara. Kako jo je rotila, naj ji ustreže. Dobro se je spomnila strahu ob Klarinih grožnjah, kaj se bo zgodilo, če ji ne bo pomagala. Takrat je dojela, da ni vedno preprosto. Včasih se ujameš v lastne zanke, ali pa ti jih nekdo nastavi. Včasih je ljubezen do bližnjega premočna. Včasih ne moreš reči ne, ker ne upaš, ker si premehak ali ker ne veš, kako to narediti. »Ne morem. Pri nas se družino spoštuje na način, kakršnega verjetno marsikje ne poznajo več. Toda mafija je še nekaj več. Je nekakšen meč nad vsemi, ki so v njej, ker je močnejša od vsega, še celo od družine. Če bi hotel izstopiti, bi ostali člani zahtevali mojo smrt in jo tudi dobili. Oče bi to moral lastnoročno narediti, tega pa ne morem dopustiti.« Sarah si je na tihem priznala, kar je razmišljala malo prej. Stvari niso enostavne in imajo včasih več odgovorov. Ponovno se je prepustila poslušanju. »Ta ženska, Klara, je po dobrem mesecu dni, ki sva ga preživljala skupaj, prebila noč z menoj v mojem stanovanju. Bilo je nekaj v njej, da sem jo odpeljal k sebi. Pravzaprav sem mislil, da jo ljubim in takrat sem tudi jo, verjetno, vendar je bila to usodna napaka. V svojem stanovanju sem hranil črn zvezek, v katerem so bile vse naše skrivnosti. Ta zvezek mi je zaupal oče in me s tem pravzaprav prisilil, da sem postal del naše mafije. Zvezek je večkrat obnavljal v vseh teh letih, zato je izredno nevaren, ker je v njem toliko skrivnosti, informacij, ki bi zamajale italijansko in še celo svetovno politiko, če bi karkoli od tega prišlo v javnost. Naša usoda bi bila s tem zapečatena. Kaj bi bilo z mafijo si niti zamisliti ne morem.« Sarah je za hip spet postala povprečna Škotinja, spet je nenadoma videla enostavno rešitev. »No, vidiš. Če nisi hotel biti del mafije, bi enostavno prepustil dnevnik policiji. Ni tako?« Gino jo je malce presenečeno pogledal in odgovoril: »Bi lahko gledala svojo družino trohneti v zaporu ali na smrtnem stolu?« je trpko dejal in Sarah je umaknila svoj pogled. »Torej, ko je Klara odšla iz stanovanja, je z njo vred odšel tudi dnevnik. Ne vem, kako je vedela zanj, toda vedno bolj se mi dozdeva, da je delala za nekoga, ker v nasprotnem primeru ne bi bila mrtva (izginila). Toda niti najmanj mi ni jasno, za koga bi lahko delovala.« Sara je rahlo dvignila roko in napol iztegnila kazalec in sredinec: »In to je vzrok, da si tukaj?« Gino ni okleval:»Ja, povedala mi je nekaj od Amerike in ko sem preko svojih zvez raziskoval, kdo Klara sploh je, so me sledi iz svojih vrst pripeljale do tebe. Naša zveza v Ameriki mi je povedala, da je Klara tukaj in da snema nek film, kar sem verjel, ker mi je nekaj takega tudi vseskozi nakazovala. In sedaj sem se znašel v slepi ulici.« Gino je utihnil in pogledal Sarah. Videl je, kako zelo pretresena je. Domneval je, da Klaro zelo dobro pozna. Pravzaprav ni niti malo dvomil o tem, da sta nekako v sorodu, zato ji je zdaj pustil čas, da se zbere, Ko bo premlela vso zgodbo, bo spregovorila. To je vedel. Prebral je v njenih iskrenih očeh, tako drugačnih od tistih, ki so ga zapeljale v Italiji. Gino je odvrnil pogled in ga usmeril v tla. Kako noro ga pretresa ta ženska! Čustev je bilo preveč in še veliko premočna so bila, da bi zdržal samo še sekundo, gledajoč obraz, ki ga je tako dobro poznal, da je o njem še celo sanjal. Sarah je zdaj naslonila tudi glavo na kolena in v sebi tiho zaihtela, ne meneč se za moškega, ki je sedel poleg nje. Končno je poznala delni vzrok, zakaj je sedaj tu ona in ne Klara. Bilo je bridko spoznanje, da jo je sestra pravzaprav le izkoristila za svojo igro. »Bila je moja sestra. Mislim, da ni več primerno, da bi se slepila z mislimi, da morda ni ona. Zgodba se nekako ujema s tvojo. Naj ti povem svoj del.« Sarah je zajela sabo in v nekaj kratkih stavkih povedala zgodbo, ki se je vlekla že od otroštva naprej, »… tako je nekega dne, ko je že nekaj let živela v Ameriki, nenadoma pridivjala v najino stanovanje v Edinburghu z zgodbico, da je v mladosti zagrešila neko tatvino in da mora v zapor. Zato naj jaz namesto nje zaigram v filmu. Zraven me je izsiljevala z neko staro grdo zadevo, za katero sem res nosila velik del krivde. S tem me je razorožila in me stisnila v kot, da sem naposled pristala. Razlika je le, da sem ji jaz vse verjela in sem se šele včeraj, ko me je na cesti poskušal ubiti neki norec, začela spraševati, kaj je res in kaj ne.« Gino je počakal, da so se mu Sarahine besede usedle v srce, nato pa odvrnil: »Verjel sem našim virom, da si ti moja Klara, zato sem jim naročil, naj te ustrahujejo. Hotel sem priti nazaj do dnevnika, toda dozdeva se mi, da ti o tem ne veš nič. Žal mi je, da sem te prestrašil, vendar upam, da razumeš, zakaj sem to moral storiti. Nisem vedel, da nista ena in ista oseba.« Sarah je pomislila, nato pa dogodke hitro povezala: »Vendar bi lahko preklical svoje grožnje, ko si videl sliko v časopisu.« »Moral sem se prepričati, kdo je kdo. Zakaj bi mi rekli, da si tukaj, če ne bi bili prepričani, da si moja Klara?« je odvrnil. »Mimogrede, moji sestri je res bilo ime Klara. Ni dvoma, da govoriva o isti osebi, vendar o tem, kaj je počela, kaj se je dogajalo z njo in kje naj bi bil tvoj dnevnik, ne vem ničesar.« »Verjamem ti.« In res ji je. ≈ Pietro je pred cerkvijo malo postal in vase globoko zajel zrak, nekoliko mrzel in vlažen, predvsem pa slankast. V grlu ga je zaščemelo in odkašljal se je. Zdaj je bilo res že precej pozno. Le redki mimoidoči so še hodili po ulicah, ti so stopali s hitrimi koraki, kot bi se jim že precej mudilo domov, na toplo in v posteljo. Ozrl se je naokrog, kot bi se hotel prepričati, da mu kdo ne sledi. V teh razmerah bi lahko to skoraj pričakoval, toda Pietro se je zanašal na šok, ki ga je pripravil svoji družini. Ni dvomil, da bo oče potreboval kar nekaj časa, da bo prišel k sebi. Tega od Pietra ni pričakoval, poleg tega ni bil več mlad. Ko mu je povedal novico, se je v hipu postaral in pokazal vsaj deset let več, kot jih je v resnici štel. Pietro se je sam pri sebi ponovno, kot že neštetokrat ta dan, nasmejal ob misli na presenečen izraz očeta in brata. Navduševal ga je spomin na šokirana in pretresena obraza očeta in brata Alberta. In mama, kako je šele ona gledala za njim, pa ni imela niti najmanjšega pojma o tem, kaj jim je pripravil! Prav rad bi bil muha v njihovi graščini, da bi videl poznejši izraz, ko je izvedela za vse novice. Toda to ni bilo mogoče, zato je sprostil domišljijo in si prizore na poti do avtomobila kar sam izmišljeval in prav vsi so mu na obraz pripeljali krohot, ki je odmeval v tišini nočnega Palerma. Odklenil je avto, sedel vanj in z olajšanjem pomislil, da bo čez slabih deset minut že doma. Komaj je čakal na posteljo, kajti dan za njim je bil pretresljiv, dnevi pred njim pa bodo še bolj. Pomislil je na vse, kar mora še storiti. Najprej odvetniška pisarna v Rimu, nato mora urediti z Ginom. Trenutno se mu še ni sanjalo kako bo stvar izpeljal. Ni imel ideje kaj narediti z opeharjenim bratom, ki je tako ljubil svobodo, a je nikoli ni imel. Bil je do grla vpet v mafijske posle, pa če si je še tako tajil ali hotel oditi iz kroga, ki ga je bilo nemogoče prekiniti. On je to prekleto dobro vedel, Gino ne. Gino, mlajši brat je bil na trenutke tak idealist, da mu je šlo na bruhanje. Ne, resnično ni vedel, kaj storiti z Ginom. Najbolje in najhitreje bo, da se ga reši, dokler je še v Ameriki. Če bo enkrat Gino odkril, kdo je zdaj šef, mu bo vse jasno, tega pa ne sme dopustiti. Ne, takoj zjutraj mora poklicati in urediti to stvar. Gina zanj ni bilo več, kot ga pravzaprav ni bilo nikoli. Mlajši brat je bil vedno le nekdo, ki mu je kradel pozornost, zdaj pa je postal nepotrebna senca, s katero noče imeti nobenega opravka več. Potrebno bo misliti tudi na to, katere poteze bo povlekel kot mafijski šef. Ni dvomil, da bo imel spoštovanje, vsaj navidezno. Kaj si bodo v resnici mislili starci, Julianovi vrstniki od mladih nog, je lahko vedel, vendar proti njemu misli ne bodo imele moči, kajti moč sama bo on, Pietro. Dolgo je čakal na ta korak in dolgo je skrbno pripravljal svojo nalogo in zdaj je skoraj na cilju. Pripeljal je do bloka in zapeljal avto v garažo. Skrbno je zaklenil vrata za seboj in poklical dvigalo. Medtem, ko je čakal, si je rahlo požvižgaval in pri tem pogledoval naokoli. Nikjer žive duše. Vladala je tišina in če je bil na vsake toliko časa rahlo zaskrbljen, ga je zdaj, v varnem zavetju varovanega bloka, to popolnoma minilo. Tu se mu ne more zgoditi ničesar nepredvidenega. Tu je varen, sam je poskrbel za to. Pietro je komaj čakal tople postelje. Zdaj je bil resnično že izčrpan in vse kar si je želel, je bil kozarček viskija in krepkih šest ur spanca pred jutrišnjim napornim potovanjem k odvetniku, kjer bo naposled deponiral dnevnik. Potem si bo dokončno lahko oddahnil in začel svoje sanjsko življenje. Dvigalo se je rahlo streslo in ustavilo. Pietro je izstopil. Na mračnem hodniku je gorela le lučka dimnega alarma, zato je prižgal luč, ki je lahno požmrknila in se šele nato prižgala. Pietro se je zdrznil. Neka temna slutnja se je oklenila njegovega srca, vendar se je umaknila, ko je prišel do vrat svojega stanovanja in vtaknil ključ v vrata. Bila so zaklenjena in napetost je minila. Samo še zaklene za seboj in vse bo v redu. A ni bilo. V trenutku, ko je odklenil vrata, ga je zadelo strašno spoznanje. Stanovanje je bilo dobesedno prevrnjeno. Vse je ležalo po tleh, razbito, uničeno in polito z vedri vode. Imel je le sekundo časa, da je opazil vse to. Lahko je le obstal, ko sta iz kota proti njem stopila oče in za njim še njegov brat. Oče je v rokah držal dnevnik. Kislo se je nasmehnil, ko mu je prihajal naproti: »Pri odvetniku? Zavarovan?« Pietro je pomislil na pištolo, ki jo je vedno nosil s seboj. Dva strela in dovolj bo. Za očetom in bratom je hip zatem videl še dva možakarja, za katera je vedel, da sta morilca, ki so ju uporabljali, kadar je bilo treba koga iz njihovih lastnih vrst zaradi neubogljivosti likvidirati. Pogledal je očeta in nenadoma je iz njegovih ust prišel krik: »Ne, nisem hotel. Ni bila moja ideja. Gino je kriv. On je glavni krivec, ne jaz. Ne mene.« »Kot bi bil eno navadno usrano ščene,« je oče pljunil proti njemu, »Ne, ne bosta te ubila. Nista za to tukaj. Bila sta tu že nekaj ur nazaj, da bi poiskala dnevnik. Samo to je vzrok njuni prisotnosti.« Torej ga oče ne bo dal ubiti. Pietro si je oddahnil. »Saj bi ti ga prinesel. Dnevnik, mislim. Takoj zjutraj. Sem povedal Ginu, da se jaz teh igric ne grem in da bom dnevnik izročil tebi nazaj, ker ti pripada in ne njemu. Saj mi verjameš, kajne?« Pietro bi storil vse, da bi si rešil kožo. Bil je v škripcih, toda kazalo je, da oče vendarle popušča. »Prekinil si me. Sploh nisem dokončal, kar sem hotel povedati,« je zdaj rekel oče, »toda zdaj ti bom povedal še nekaj. Nihče, niti Alberto ne, ni vedel, kje in kdo ima naš dnevnik, niti da obstaja. Drugič, kot že celo življenje, si nesposoben. Iz tvojih oči sem prebral, da dnevnika niti slučajno nisi odnesel nikamor. Tega se niti spomnil nisi ampak si, vihrav kot si, prilomastil naravnost k meni in mi zagrozil. In tretjič, tale dva možakarja resnično nista tu zato, da bi te ubila. Ubil te bom jaz.« 17. Ni ji bilo jasno, kako je sploh lahko zaspala. Morala bi jokati za sestro. Obžalovati za tem, kar se je zgodilo in za dejanji, ki bi jih lahko storila, a jih nikoli ni. Za tistim, ko je Gino sredi noči odšel, rekoč, da bo prespal v mestu v hotelu, in da jo bo poiskal na snemanju, da se pogovorita naprej, se je počasi, z neko mirnostjo, za katero ni vedela, kje jo je našla, slekla in legla v banjo, polno vroče vode in milnih mehurčkov. Pustila je, da so ji misli tavale naokrog. Res se je ukvarjala nekaj časa z mislijo, da bi vse skupaj lahko preprečila, če bi … storila kaj? Kolikokrat je v njuni mladosti reševala sestro? Kolikokrat jo je hotela spraviti na pravo pot, a je vedno znova ostajala sama in nerazumljena, medtem ko je sestra hodila po poteh, ki si jih je sama izbrala? Ne, tokrat je smrt izbrala in izničila vse napore. Vse je bilo za njo in zaman bi bilo še naprej se obtoževati in razglabljati o tem, kaj bi lahko bilo, če … Sarah je pustila, da jo je prežela toplina. Po vseh letih, ko sta bili s Klaro ločeni in hodili vsaka po svoji poti, se je nekoliko oddaljila od večne skrbi zanjo. Čeprav zelo težko breme na srcu in bolečina ter pretres ob zaznavanju smrti, je skozi njo zavel lahen vetrc svobode. V trenutku je začutila krivdo, toda nagonsko zaznala, da je Klara vendarle našla tisto, kar je pravzaprav vseskozi iskala. Mir. Ta je bil tisti, ki ga ni nikoli našla. Zaradi nemira je počela stvari, kot jih je. Zaradi iskanja sanjskega sveta je tavala iz zgodbe v zgodbo. Veter je nosil njeno iskanje povsod po svetu, vendar v življenju nikoli ni našla preproste resnice, da sreča leži samo v tebi. Ali jo najdeš, je odvisno le od vsakega posebej in Klara tega nikoli ni sprevidela. Sijaj je videla le zunaj, nikoli v sebi in Sarah je upala, da je zdaj končno prispela v pristan miru. Ko je legla na posteljo, je prižgala televizijo, saj ni upala, da bo zaspala. A vendarle jo je zmanjkalo. Njen sen je bil nemiren, kot že nekaj noči prej, a vendarle so tavajoče podobe izginile in v vseh sanjskih prizorih je bil nekako prisoten občutek jasno izrisane resnice. Nič več dvomov, nič več vprašanj. Realnost, pomešana z bolečino, a vse to ji je prineslo mir, kakršnega že dolgo ni zaznala pri sebi in prvo, kar je zgodaj zjutraj, ko se je zdramila iz sna, začutila, je bila jasnost in skrajna gotovost nečesa, kar je za vedno minilo in se nikoli več ne bo vrnilo. Obrnila se je v postelji in pogledala na uro. Šest zjutraj! Bilo je zgodaj, vendar je Sarah vedela, da nima smisla spati naprej, če je hotela kolikor toliko sveža priti na snemanje. Kljub vsemu gre življenje naprej. Samo še nekaj dni in film bo končan. Nje kot igralke ne bodo več potrebovali in naprej se bodo znašli sami. Tudi če bo izginila in se vrnila v Edinburgh, je ne bodo preveč pogrešali. Morda jim bo manjkala na premieri. Morda se bo Roger spraševal, kam neki je poniknila, toda nikoli in nikdar mu ne bo dano izvedeti, da oseba, katero je najel za igranje glavne vloge, filma v resnici nikoli ni posnela. Ob tej pomisli se je rahlo nasmehnila. Kljub tragiki je v vsem tem bila neka ironija, to je le morala priznati. Globoko je zavzdihnila in vstala. Res je že težko čakala na konec in na vrnitev na Škotsko. Upala je, da jo služba resnično še čaka. Za hip je pomislila, da jo bo pot morala zanesti tudi v Italijo, kjer jo čakajo naporne in grde zadeve. Niti najmanj ji ni bilo jasno, kako bo vse skupaj razložila italijanskim policistom, vendar bo po vsej verjetnosti to morala storiti, če ne zaradi drugega, zaradi lastne moralne odgovornosti. Svojo sestro je hotela pokopati poleg staršev in zaradi tega se bo morala spustiti v boj z resnico. Toda za vse to bo še čas. Trenutno je morala preživeti še teh nekaj dni, nato bo stvar gnala naprej. Čisto potiho se je napotila v kopalnico. Z delčkom očesa je opazila jakno, nemarno vrženo na tla. Sostanovalka Kim se je več kot očitno vrnila domov in to potem, ko je Sarah že spala, kajti slišala ni niti rahlega šuma, čeprav je Kim slovela kot precej glasna oseba, še posebej, ko je vstopala v hiško. Po telesu je spustila vodo, vročo kot je le prenesla. Počutila se je, kot bi iz sebe hotela izprati prav vse, še posebej zadnjih nekaj dni. Dolge minute je stala pod prho in ko je končno zaprla vodo, se je počutila veliko bolj pri močeh kot prej. Uredila si je obraz. Videz prej utrujenih oči je popravila in pogled v ogledalu ji je potrdil, da ji nihče ne bi niti najmanj prisodil, da je komaj kaj spala, da je preživela nekaj psihično ubijalskih dni in da je komaj nekaj ur nazaj izvedela, da je na svetu ostala popolnoma sama. »Že budna?« Sarah je poskočila. Znan, Kimin glas, jo je ponovno pahnil v strah, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. Kim je, oblečena le v dolgo, razvlečeno majico, stala pred vrati kopalnice in zehaje zrla v Sarah. »Sem morala vstati, ker imam čez eno uro snemanje,« je Kim pojasnila svojo nenadno budno prisotnost. »Saj si komaj legla v posteljo,« je odvrnila Sarah, »že jaz sem spala skoraj toliko kot nič, ti pa še toliko ne.« »Ja, vem, vendar sem sama kriva. Tile igralski žuri so presneto preveč divji, da ne bi bila zraven,« se je nasmehnila Kim v odgovor. »Očitno ti ne škodijo.« Sarah je pazljivo pogledala Kim in morala priznati, da kljub skoraj neprespani noči še vedno izgleda fantastično, kar zase vseeno ne bi mogla trditi. »Jasno, da mi ne. Mladost moram užiti do zadnje kapljice. Spala in samevala bom lahko tudi kasneje.« »Leti to name?« ji je smeje odvrnila Sarah. Kim je skomignila: »Niti ne. Sama živiš svoje življenje, jaz pa svojega in tega ne mislim zapraviti.« Še ena stvar, ki je dokazovala, da sta s Kim samo bežni znanki, ki sicer bivata skupaj, vendar nič več kot to in še to največ nekaj ur na noč, če sploh. »Ja, prav imaš. Vsakemu svoje.« Sarah je zaključila zgodbo in zavila proti svoji sobi. Nase je morala navleči še kavbojke in kratko majico, kar bo dovolj za pot do Hollywooda. »Hej, še nekaj imam zate. Skoraj bi pozabila,« jo je ustavila Kim. Sarah je presenečeno zrla v nenadoma zelo prijazno sostanovalko, ki je izginila za svojimi vrati, a se že hip zatem vrnila z debelo kuverto v roki. »Tole je prišlo zadnjič. Poštar mi je dobesedno porinil pismo v roke in obljubiti sem mu morala, da bo prišlo v prave roke. Bil je prav morast. Mogoče zato, ker piše osebno?« Kim je čvekala, medtem ko je Sarah zamišljeno vzela kuverto in jo vrtela v roki. »Ne boš odprla?« je vznemirjeno spraševala Kim, ki je upala, da bo izvedela kakšno pikantno podrobnosti iz življenja redkobesedne sostanovalke. »Ne,« se je nenadoma odločila Sarah, »ne bom je še odprla.« ≈ »Gangsterski dnevnik? Fotokopije, ki bi lahko bile dokaz? Gotovo se samo šališ.« Mark Cheney je več kot presenečeno zrl v Sarah in v kuverto, ki jo je držala v rokah. »Sam se prepričaj.« Sarah je iz kuverte pazljivo vzela preganjen list papirja, popisanega z ročno pisavo, ostalo pa je podala Marku, ki je hitro segel proti njej, hlastno pograbil šope potiskanih fotokopij in se zatopil v listanje in branje. Sedela sta v Los Angeleški pisarni FBI, v kateri je zdaj vladala popolna tišina, ki jo je le sem in tja prekinil kakšen nejeveren vzklik ali nagla kretnja skozi goste Markove lase. Sarah je strmela skozi okna in se trudila misliti na nič, toda stavki iz pisma so ji kar naprej plesali pred očmi. Draga Sarah Rada bi, da razčistiva stvari med nama. Prav lahko, da se mi ne bo popolnoma nič zgodilo. Morda bom še celo uspela prestreči tole pismo pred teboj, vendar, za vsak slučaj, če pride do tebe, mene pa ni nikjer v bližini, moraš vedeti, da sem mrtva. V tem primeru me je pokopala moja lastna naivnost, hlepenje za denarjem, stremenje po popolnem moškem, kakršnih ni in jih zame niti nikoli več ne bo, kajti ubila me je njegova roka. Morda ne dobesedno, toda njegove lovke zagotovo. Moški, s katerim sem bila in s katerim sem načrtovala prevaro, je čisto navaden prevarant, slepar in kar je še huje, je mafijec. Še več, zaradi njega sem storila še zadnje dejanje, katerega posledice segajo davno v preteklost, v čas smrti najinih staršev. Sovražila sem te in te še zdaj, vendar ne več tako močno. Nekako slutim, da ne bom preživela in postaja mi vseeno. V sovraštvo zdajle, v mračni dežurni pošti, sije žarek prepoznanja, da mi morda nisi hotela nič zlega. Toda za kakršnokoli obžalovanje je tako ali tako prepozno. Za kaj takega ni več časa. Žal. Če sem mrtva, te bo prizadelo, da ne jočem, da ne obžalujem svojih dejanj, vendar jih resnično ne. To sem jaz, ki ni popolna ti, in to sem jaz, ki sem te hotela prizadeti in te izkoristiti in sem tudi te. A vendar bi te rada zdaj, ko sem sprevidela, da sem bila tudi sama le orožje v rokah mafije, opozorila, kajti prav lahko boš naslednja tarča ti. Naj ti razložim, ker vem, da si zdajle zmedena, jaz pa imam tako malo časa za resnico. Tole, kar imaš v rokah, je le nekaj fotokopij iz obširnega dnevnika, ki sem ga ukradla enemu od družine mafijcev Juliana di Fabria in sicer njegovemu sinu Ginu. Ta je hranil dnevnik, ker uradno ni bil del mafije. Njega je zelo uradno njegov oče spodil od hiše, takoj ko je dokončal študij in to zato, da bi javnost in policijo prepričal, da se mu je odpovedal kot sinu. Tako so mu vsi nasedli, misleč, da zaradi tega Gino ni del mafije. Kolikor vem, od tistega časa naprej oče in Gino nista imela nikakršnih stikov več, seveda na očeh javnosti. V resnici je Gino kot odvetnik deloval samostojno, toda za seboj ima verigo advokatov, ki delujejo za mafijo in tudi Ginu včasih dodelijo kakšen primer, tesno povezan z njo, da ne bi pomislil, da je rešen gangsterskih verig. Uradno pa je Gino izmeček svoje družine. Je nekdo, ki je zavrgel svojo familijo in kot tak nevreden dediščine. Ja, ja, veliko sem ugotovila v teh nekaj urah. Tudi to, da so mu lahko zaupali dnevnik, v katerem so vse neslavne skrivnosti mafijske družine. S tem, draga moja sestra, si lahko kupiš življenje. Imaš možnosti, da s fotokopijami pridobiš prednost, da ti ne vzamejo življenja, zato dobro premisli, kako jih boš unovčila. Osebno upam, da boš zmlela vse po vrsti. Zdrizastega Gina, s katerim sem morala spati, da sem ukradla dnevnik za svojega ljubimca Pietra, za katerega sem mislila, da se hoče le maščevati bratu in da se bo poročil z menoj. O kakršnih koli navezah z mafijo se mi niti sanjalo ni. Ja, tudi Pietro je sin Juliana di Fabria. Ljubila sem Pietra in verjela sem mu. Prav vsako besedico, ki jo je izrekel, dokler nisem videla dnevnika in tistega, kar je notri. Takrat sem seštela vsa dejanja in prišla do zaključka, kako lahkoverna trapa sem. Tako, počasi zaključujem. Morda s tem zaključujem tudi svoje življenje ali pa se bom uspela rešiti. Toda kristalno jasno mi je, da Pietru ne pomenim nič, živa pa sploh ne. Sem tempirana bomba, za katero ne ve, koliko ve. Če le malo zasumi, da sem videla, kaj dnevnik vsebuje, sem mrtva, pa tudi v nasprotnem primeru mislim, da bo enako. Torej, sestrica, najine poti so se že davno pred tem razšle. Ni ti treba biti žalostna, ni me treba objokovati, konec koncev tega niti ne zaslužim. Meni osebno je bilo precej vseeno, kaj se bo zgodilo s teboj. Vedela sem, da te puščam v nevarnost, tudi, ko se mi še sanjalo ni, v kaj sem se spustila in sem mislila, da gre le za nekakšno nedolžno bratovsko rivalstvo. Bilo je jasno, da te bo Gino iskal in da obstaja možnost, da ti kaj naredi v veri, da si ti jaz in bilo mi je vseeno. Torej? Zdajle si malce želim, da bi imela moč, da obrnem življenje na razpotje, ko sta se najini poti razšli, vendar je nimam, niti ne premorem solz, obžalovanja, kesanja. Naj ti ne bo hudo za mano, draga moja. Lahko se tolažiš z mislijo, da je nekje, nekoč, obstajala možnost, da mi pomeniš vse, a je nisem hotela videti, ne sprejeti. Klara »Saj ne morem verjeti,« je skozi Sarahine misli posegel Mark, »res je. Prav imaš. To dejansko je del mafijskega dnevnika in to, draga deklica, je prekleto vroča zadeva. To so neposredni dokazi, s katerimi vemo kam in kako gledati in kako ukrepati. Pojma nimaš, kako dragoceni so ti podatki. Toda najprej se moram zagristi v delo in preveriti cel kup stvari. Govoriti s šefi, previdno tipati, planirati akcije. Precej dela bo potrebno, res.« »In kaj bo z menoj? Kaj naj naredim? Zdi se mi, da sem v nevarnosti, tebi ne?« »Hm, po tem, kar si mi povedala, niti ne. Gino zdaj ve, kdo si in kaj si. Pietro je očitno ubil ali dal ubiti tvojo sestro Klaro in se počuti varnega. Ne verjamem, da je sploh kdaj pomislil, da bi Klara bila dovolj pametna, da bi si priskrbela fotokopije dnevnika. Po moje misli, da ga je le ukradla in vse kar je storil za svojo zaščito, je bilo to, da jo je ubil. Da pa je ona poslala tebi pismo, mu, glede na Klarino sovraštvo do tebe, ki je bilo več kot očitno, da sta lahko tebe vpletla v prevaro, ni prišlo na um.” Marko je skušal najti povezave, za to je imel dober občutek. “Vendar je prvo, kar moram storiti to, da poizvem, kaj se dogaja čez lužo. Kaj je Pietro hotel s tem, ko je dal ukrasti dnevnik? Kaj se je zgodilo in zakaj je Gino tu in išče domnevno Klaro. To so vprašanja, na katera je potrebno najti odgovore in ko jih bomo našli, bomo vedeli vse. Ne obremenjuj se več. Mi bomo poskrbeli tudi za tvojo varnost. Posnemi film, vrni se v Edinburgh. Pri italijanski policiji bomo poskrbeli tudi za truplo tvoje sestre. Lahko jo boš pokopala doma, če želiš in ti za to ni treba skrbeti.« Sarah je bila pomirjena, Marku je zaupala, ta trenutek je potrebovala nekoga, ki bi ji povedal, kako naj ravna. »Hvala. Res. Največje muka po vsem tem bi mi bila, da bi se morala še bosti za mrtvo sestro. Ne vem, če bi za to sploh našla moč, vendar ji vsaj to dolgujem. Kljub vsemu mi je bila sestra, pa čeprav se je najina zgodba razpletla tako, kot se je. Povem ti, da bi najraje kar takoj odšla, vendar je v meni preveč odgovornosti, da bi lahko brez besed opravičila odkorakala in pustila Rogerja, da se požre. Konec koncev gre le za dva dni in to bom že zmogla.« Trudoma se je nasmehnila. Veliko breme je padlo iz nje, ko je zadeve v svoje roke prevzel Mark. Ni je zanimalo, kaj in kako bo kaj storil. Le, ko je pomislila na Gina, se je vprašala, kje bo njegova prihodnost. Bo pristal v zaporu? Ga bodo aretirali že kar tukaj, v Ameriki? Droben zbodljaj je bil vse, kar si je privoščila v zvezi z mislijo na moškega, ki jo je tako silovito prevzel. Njegove oči so še vedno lebdele v njenem spominu, vendar ji je bilo jasno, da ta zgodba nikoli ne bo dobila svojega epiloga. Razpon med njima je bil prevelik, da bi lahko upala vsaj na to, da bi ga še kdaj koli videla. Dvomila je o tem, da bo danes prišel na snemanje, kakor sta bila dogovorjena. V tem hitrem tempu, ki ga ubira pot pravice, se bo moral umakniti na eno ali drugo stran. Vendar ne na eni ne na drugi strani ne bo nje. In neskončnih pogovorov, utapljanja v strastnih očeh, upanja na naraščajoča čustva… Ne, tega žal ne bo doživela. »Prav,« je spregovorila na glas, »uspel si me prepričati, da bo z menoj vse v redu. Hvaležna sem ti za vse, kar si storil zame. Mislim, da bom z zanimanjem spremljala razplet zgodbe.« »Ta zgodba, kakor ji praviš, bo imela ogromne razsežnosti, če bomo le dovolj pazljivo spletli pajčevine okoli mafije.« »Me veseli. Sama sem bila vedno na strani pravice, zato nisem prav nič prizadeta.« »Tudi jaz,« se je nasmehnil Mark. Sarah ga je še enkrat pazljivo pogledala in se vprašala, ali bo tudi njega še kdaj videla ali ji je na pot prišel le zato, ker je moral. Morda je bila ona nosilka pravičnosti in vse, kar se ji je pripetilo do sedaj je imelo namen predvsem za to, da bo napadena zla stran in bo del resnice le prišlo na dan. 18. »Kaj boste spili?« Kar nekaj sekund je minilo, da je Gino dojel, da stevardesa govori prav njemu. Pokimal je. »Kako prosim?« je nerazumevajoče pogledala mladenka, »povedati mi morate, kaj boste pili,« je še dodala. Gino se je nasmehnil. Bil je zamišljen in besed res ni registriral, vendar je izpadlo, kot da se norčuje iz nje, tega namena pa ni imel. »Konjak in kozarec mrzle vode,« je smehljaje se rekel in stevardesa je, končno zadovoljna z odgovorom, odšla k ostalim potnikom prvega razreda potniškega letala, ki je letelo v Evropo. Gino je bil ponovno prepuščen lastnim mislim. Dogodki, ki so se dogajali daleč čez lužo, so ga prisilili v nagel odhod. Časa, da bi se še enkrat pogovoril z Sarah, ni bilo več. Očetov klic, ki mu ga je prenesla njihova ameriška zveza, je zvenel tako resno, da je Gina pretreslo. Še vedno mu ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja, vendar je iz očetovih besed razbral vsaj to, da oče še prekleto dobro ve za izginotje dnevnika in pa tudi to, da je v vse dogajanje vpleten nihče drug kot njegov lastni brat Pietro. Gino si je ponovno v misli priklical očetove vznemirjene in tudi nekoliko otožne stavke, ki jih je slišal po telefonu … »Takoj se moraš vrniti. Čeprav sploh ne vem, kaj hudiča počneš v Ameriki, moraš priti v domovino. Tukaj te nujno potrebujemo!« »Kako si me sploh našel?« Gino je pretreseno zijal v slušalko. »Ha, odrasti že enkrat. Nič, kar storiš, ni dovolj skrito. Kot da ti to še ni dovolj jasno.« »Da, vendar …« »Ja, če te ne potrebujemo, te ne iščemo. Toda zdaj je situacija preresna, da bi se lahko šli skrivalnice. Prileti na Sicilijo, tam boš dobil navodila, kje me boš našel, da ti nihče ne bo za petami.« V dolgih letih, ko je Gino očeta videval le na skrivaj, skrit pred očmi javnosti, ki ni smela izvedeti, da sta še vedno v stikih, se je že navadil na takšne ukaze. Bili so redki, vendar takrat toliko bolj nujni. »Če se še sprašuješ, zakaj, ti lahko povem, da gre za dnevnik.« Gino je otrpnil. Kako je izvedel? »Ne skrbi, vse smo rešili. Pietro je še pravi čas pokazal svoj obraz.« Očetov smeh je odmeval v slušalki, v katero je Gino zmedeno strmel. Kaj hudiča ima Pietro opraviti z vsem tem?! »Ti samo pridi. Takoj. Letalo imaš že rezervirano, zato se mi spravi na letališče. Kasneje se pogovorimo.« Tako Ginu ni preostalo drugega, kot da se spravi v avto, ki ga je že čakal pred hotelom in se prepustil nejasni usodi naproti. »Izvolite.« Stevardesa je ponovno pristopila k Ginu in mu na mizico pred njim položila kozarec s temno rjavo tekočino in stekleničko hladne vode. Gino se je hvaležno nasmehnil in v hipu spil prvovrstni konjak. Žgoča tekočina mu je ogrela grlo in želodec, vroče pa mu je postalo tudi v glavi. Preplavili so ga spomini na žensko, ki jo je imel priložnost spoznati in z njo preživeti mesec dni ter omamno noč, ki pa se je tako slabo končala, da je preobrnila celotno njegovo življenje. Nato je podoba te ženske postala zamegljena in zamenjala jo je njena dvojnica, tako bolj domačna, da je začutil fizično bolečino, kot bi izgubil del sebe. Toda nenadoma se mu je ta delček zazdel tako pomemben, da je hotel zakričati na ves glas, ustaviti letalo in se takoj vrniti k njej. Vendar se ni. Obsedel je na sedežu, z zaprtimi očmi in s podobami pred seboj. Misel, da je ponovno in spet, kot vedno, zmagala družina pred njegovim osebnim življenjem, je bila pekoča bolj, kot je v tem trenutku to lahko prenesel. Naravnost prisilil se je v to, da solzam ni dopustil proste poti, ki bi si jo utrle po njegovih, ta trenutek zelo utrujenih, licih. Občutek nemoči je skušal preseči z neusmiljenim sovraštvom proti vsem, ki so ga sicer ljubili, vendar so ljubezen tudi izkoristili za to, da so ga posesivno vsrkali v svoje tokove, misli in dejanja. Kot da njega dejansko nikoli ne bi bilo. Kot da bi obstajal le za to, da bi služil očetu, materi, bratom, sestri in mafijski družini. On pa si je želel le eno: izplavati iz pekla zla in se ponovno roditi v svet poštenosti in predvsem ljubezni. ≈ Sarah je zadnja dva dni preživela bolj v snu kot v realnosti. Vse njene poteze, besede in snemanje je bilo bolj igranje kot kaj drugega. Šele zdaj se je jasno zavedla, kaj igra v resnici sploh je. Gre za prevaro, za nasmehe, ki sežejo le do lic in nimajo nič opraviti z resnico, in gre za dejanja, katerih režiser ni ona sama. Bilo je grozljivo naporno že samo pojaviti se na snemanju. V njej je še vedno vladal strah, ki ni izginil kljub Markovim zagotovilom, kajti spomnila se je stavka, ki ga je izrekel Gino, a ga žal ni uspel dokončati. Skušala se je spomniti, kaj ga je ustavilo, vendar ji ni uspelo. Le odmevalo je v njej: »Veš, res sem naročil, da te prestrašijo, pa vendar sem bil zelo presenečen, ko sem opazoval snemanje in tam zagledal našega …« To je bilo vse. Gino je takrat utihnil, ker ga je verjetno sama ustavila. Morda ni hotela izvedeti resnice? Toda, ko se je zdaj ozirala po režiserju Rogerju, po soigralcu Johanu in Brucu, po preostalih, za film nekoliko manj pomembnih igralcih, in po neštetih statistih, se je spraševala, kateri je bil tisti, ki je bil očitno del mafije, kajti v nasprotnem primeru ga Gino zagotovo ne bi prepoznal. In na koncu snemanja je odgovor tudi dobila, le da je bolel bolj, kot si je mislila. Še prej pa je na veliko veselje Rogerja, profesionalno opravila snemanje do konca, se vmes odpeljala v hiško, kjer jo je čakalo pakiranje redkih stvari in oblačil, ki jih je imela v njej in nato, končno, zadnji snemalni dan in najpomembnejše, letalska karta, ki jo bo popeljala domov, kamor si je že neskončno želela. Vendar ni prav nikomur izdala, da bo še ta dan zapustila Ameriko in da se niti slučajno ne namerava udeležiti premiere in tiskovne konference po njej. Rogerja bo zagotovo strlo, ko bo ostal brez svoje glavne igralke, vendar ni dvomila, da se bo znašel in preživel tudi brez nje. Oskarja s tem filmom zagotovo ne bo dobil, njej pa je za denar, ki bi ga po trženju filma še morala dobiti, bilo vseeno. Akontacijo je prejela že takoj ob prihodu, in to je bilo dovolj, da si je finančno kar precej opomogla. Bežno je pogledala na uro. Še zadnji prizori in njihovi popravki in potem konec! Nasmehnila se je sama pri sebi in se kljub vročini, ki je vladala in velikemu številu oblačil na sebi, počutila zelo dobro. Ko se je sonce prevesilo za veje dreves, je bilo končano tudi snemanje. Celotna ekipa s statisti in gledalci vred je zatulila od veselja. Roger je vznemirjeno pogledoval naokoli in se s pogledom ustavil na Sarah: »Zmagali smo, kajne?« Prikimala je, saj govoriti ni mogla, vendar ji je iz oči žarelo veselje. »Žal mi je, da ne vem, kateri falot je povzročil tisto neumnost s streljanjem, vendar ga bom enkrat že ulovil, veš.« Sara je skušala ostati pomirjena ob spominu na kroglo, ki je zletela proti njej. »Ah, saj je vseeno. Samo da je mimo,« se je zdaj le spravila k besedi. Rogerja je res morala pomiriti. Kljub veselju ga je vendarle skrbelo zanjo in hipoma ji je postalo pri srcu toplo. Čeprav ga je večkrat sama pri sebi preklinjala, ker je zahteval veliko in še več, je zdaj vedela, da je kot režiser to moral storiti, če je želel, da bi bil film vsaj gledljiv. »Nič ni vseeno. Meni že ne,« je zagodrnjal, vendar se mu je videlo, da mu je odleglo, ker Sarah iz tega ni delala glasne štorije, kot bi jo marsikatera. »Danes pa gremo v Maca, kajne?« je k njej pristopil tudi Johan, jo objel in jo poljubil na lice, »to moramo proslaviti. Tako se ga bom nacedil, da še teden dni ne bom prišel k sebi,« se je glasno zakrohotal. »Ampak zadnjič te pa ni bilo, se mi zdi,« se je oglasila Rita, igralka, ki je stala le korak stran od njiju in je, ravno tako kot Johan, slovela po tem, da se ni izogibala zabavam. »Kako to misliš? Kdaj pa mene ni bilo?« se je zdrznil Johan. Sarah je začutila dregljaj. »Tri, štiri dni nazaj? Dan, preden so streljali na Klaro?« je drezala Rita. »Aja? Ah, ne, zmotiti si se morala. Verjetno me samo videla nisi,« je momljal in se izmotaval Johan, vendar je bilo za Sarah dovolj, da je vedela. On je bil član mafije in on je bil tisti, ki jo je zasledoval z avtomobilom. On je bil tisti, ki je vanjo streljal in kot čudovit igralec je vlogo naivca zelo dobro odigral. Sarah se je obrnila in brez pozdrava odkorakala proti parkirišču. Nihče ni šel za njo. Johan je spretno zamotil ekipo, da ji ni sledila z očmi, kajti začutil je, da je uganila, kakšno vlogo je razen igralca še igral. Ni mu bilo žal. Moral je ubogati ukaze in to je bilo pred vsem. Da mu je Klara ugajala, še ni bil dovolj dober razlog, da ne bi poslušal nadrejenih. Žensk je na svetu dovolj in ko se je obrnil, da bi še zadnjič pogledal odhajajočo Klaro, ni čutil obžalovanja. Nasprotno pa je v Sarah vrelo. Ponovno se je ujela v past ocenjevanja človeških značajev in izgubila igro. Johan ji je bil vseskozi ljub, a zdaj ni dvomila, da bi jo z lahkoto ubil, če bi mu bilo tako naročeno. In Gino? Tudi on je član mafije. Ni se ji več pokazal pred oči, kot je obljubil, temveč je, kot je predvidevala, odnesel strahopetne pete. Globoko je zajela sapo. Umazani posli je niso več zanimali. Ni dvomila, da bo Mark uredil vse tako, kot je najbolj pravično. S papirji, ki mu jih je pustila, je prišel do dokaza, ki ga je potreboval, da bo te ljudi, ki so tudi njej skušali škodovati, ujel ali pa bodo to namesto njega storili drugi. In prav je tako. Želela jim je ječo, in to je bilo še najmanj, kar jim je privoščila. Njena sestra je dobila smrt, kdo ve koliko drugih tudi. Se bodo ti ljudje sploh kdaj pokesali za dejanja, ki so jih storili? V tem življenje že ne, je sklenila Sarah, ko je vstopala na letalo in upala, da bo Ameriko za vse večne čase pustila za seboj. SE NADALJUJE … Mojca Rudolf: DOBRO JUTRO, HOLLYWOOD: Temne sence Hollywooda Avtor: Mojca Rudolf Uredil: Založba BoMa Lektorski pregled: Mojca Cigler Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Romani Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2009 elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI – ID = 71451395 ISBN 714513-9-5 (ePUB)