699 Ervin Fritz, Minevanje RETROSPEKTIVNI RAZSTAVI JANEZA VIDICA V MARIBORU IN KOSTANJEVICI Kot pisan in z bleščečo, mlečno svetlobo oblit ptič ledbi, prerašča v simbol nekega posebnega čustvenega in duhovnega stanja stara, poslikana kmečka stenska ura nad slovenjegoriško vasico, ugreznjeno v globoko spanje in z mitično svetlobo natopljeno, ki so se njene bajtice kot plahe kokoši stisnile skupaj in poskrile med drobno in bogato razvejane jagnedi. To je le eno izmed stotih olj, ki jih je skupaj še z večjim številom akvarelov, risb in ilustracij razstavil znani slovenski akademski slikar, grafik, ilustrator in specialist za stensko slikarstvo Janez Vidic; najprej v mariborski Umetnostni galeriji in potem v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki. In prav na tej sliki, ki je izbrana tudi za naslovnico kataloga, so morda bolj kot na vseh drugih razstavljenih slikah vsebovane skoraj vse bistvene značilnosti Vidiče-vega umetnostnega sveta, njegove specifične slikarske govorice: suverena, virtuozna, v mnogoletnem ilustrator-skem prizadevanju »prekaljena« risba, sočen in bogat kolorit, iz katerega izhaja umetnikovo pravo mojstrstvo v podajanju posebnega barvnega razpoloženja, bogata pripovednost, obogatena s posebno prvinsko domačnostno poezijo, ki pogosto prehaja, prerašča v harmonično sožitje nostalgičnega ob- Likovna umetnost čutja in svojstvenih nadrealistično obarvanih situacij. V slikah Janeza Vidica naletimo poleg vsega naštetega tudi na avtorjev izrazit smisel za upodabljanje značilne elegične obdravske krajine, zlasti pa na njegov smisel za prefinjeno estetsko in likovno dojemanje njenih starožitnosti ter občutek za upodabljanje drobnih izsekov iz vsakdanjega sveta, za tisti nepomembni vsakdanji mikrokozmos, ki dobiva svojo pravo bivanjsko in likovno-estetsko vrednost šele v očeh senzibilnega likovnika, v sledeh njegovega »čarodejnega« čopiča, svinčnika ali peresa. To so le nekatere izmed ustvarjalnih značilnosti, ki tega »poslednjega romantika« našega sodobnega slikarstva uvrščajo med ple-jado najboljših — in kar sploh ni nepomembno — najbolj priljubljenih slovenskih sodobnih likovnih ustvarjalcev, priljubljenih predvsem zato, ker je njihova slikarska govorica izjemno komunikativna, lahko berljiva, skratka, dostopna slehernemu očesu, misli in srcu. Čeprav Janez Vidic živi in ustvarja že mnogo let v zeleni štajerski metropoli — Mariboru, je po svojem izvoru v bistvu Ljubljančan, rojen tu natanko pred šestdesetimi leti kot sin Novo-meščana Gustava Vidica in matere Go-renjke Marije Vidic, rojene Lotrič. Korenine umetnikovega likovnega razvoja segajo v čas, ko so ga kot osemnajstlet-nika Italijani zaprli v taborišča v Čedadu, Gonarsu in Renicciju in je tu prvič ustvaril risbe s taboriščno moti- 700 Franc Zalar viko in pa potem, v partizanska leta, ko se je kot talentiran mladenič in partizan prvič spoprijel, opozoril nase s svojo, sicer še nekoliko nedodelano, a vendar že zanimivo in likovno sveže učinkujočo ilustracijo. Prav to zgodnje ilustratorsko delo pa je dosti pripomoglo k temu, da je umetnik že na začetku snoval temelje svojega prihodnjega likovnega razvoja na solidni osnovi. Iz tega najbolj zgodnjega obdobja smo na razstavah videli vrsto linorezov, ilustracij k nesmrtni Prešernovi Zdravljici, ki je izšla kot dragocena bibliofilska izdaja leta 1944 v partizanski tiskarni v Davči ob Zali. Da je risba resnično že vseskozi ena bistvenih osnov njegovega likovnega dela, je umetnik dokazal že med študijem na likovni akademiji in v prvih letih svojega poakademskega, likovnega delovanja, ko je pretežno mero svojega likovnega potenciala in ustvarjalnih zmogljivosti usmeril prav v ilustrativno delo. Umetnik je v razmeroma kratkem obdobju ustvaril izreden opus ilustrativnih del, tako v samostojnih knjigah in publikacijah kot v različnih mladinskih časopisih in revijah; šlo je torej pretežno za otroško in mladinsko ilustracijo, pri tem pa je treba reči, da se ni umetnik nikdar suženjsko podrejal tekstu, ki ga je ilustriral, marveč je prispeval vedno delež, ki mu je bil po svoji umetniški in izpovedni teži povsem enakovreden. Vidičevo ilustracijo odlikujejo: čista risba, poseben poetični realizem in slikovitost, izredno funkcionalna raba barve, predvsem pa vizualna in miselna dostopnost, zato je pravi vzor kvalitetne mladinske ilustracije. Umetnik se v bistvu s tovrstno likovno dejavnostjo ukvarja še danes, vendar se je z leti njegovo ilustratorsko pristopanje nekoliko spremenilo, zlasti ni tu več tistega nadrobnega realističnega opisovanja, marveč je vse več sti-liziranja, poudarjene izraznosti, ki včasih prehaja v simboliko ali celo v fantastiko. Naravnost fascinira pa nas retrospektiven prikaz Vidičevih oljnih podob, ki obsega okroglo število sto del, med njimi tista najstarejša, še ne vizualno in vsebinsko vznemirljiva, pa vendarle umetniško že obetavna, realistična slikarska doživetja značilnega istrskega in primorskega pejsaža, klasično, v duhu akademskega študija koncipirano Družino, pretresljiv in obtožujoč, v duhu kontinuirane srednjeveške slikarske pripovedi zasnovan triptih: Trije hrasti za vasjo, Daritev 20. stoletja in Križarji, vrsto barvno izredno subtilno občutenih, fino izrisanih otroških portretov s posebnimi krajinski ozadji, ki nas po svoji otožno-lirični meditativnosti spominjajo na ozadja slik nekaterih mojstrov italijanske zgodnje renesanse. V tem času, to je sredi petdesetih let, se prične tudi nenavaden Vidičev slikarski dialog z značilno slovenjegoriško poetično krajino in njenimi starožitnostimi. Slikar cesto postavlja v prvi plan, pred značilno podobo mehko valovite, z vinogradi »posejane« in z vitkimi jagnedi akcentuirane štajerske krajine, šopke čudovitega suhega cvetja ali druge, največkrat etnološke predmete in ustvarja iz vsega tega simbolične likovne pripovedi, ki največkrat izzvenijo kot žalo-stinka za minulimi časi prvinskega življenja, za njegovimi vedno hitreje izginevaj očimi lepotami. Pri Vidicu so krajina in predmeti vedno kot nekakšni napovedovalci za razkrivanje določenega čustvenega stanja, neke globlje miselne vsebine. Čeprav umetnik naslika krajino, veduto in drobne staro-žitnosti največkrat z izjemno realistično skrbnostjo, izzveni vse to v kontekstu njegovih slik kot posebna poetična in simbolična pripoved, sporočilo. Včasih se slikar v svojih stvaritvah hote zgleduje po slikarski maniri starih ljudskih mojstrov, posebej prihaja to do veljave v komplicirani tehniki slikanja na steklo, ki nasploh postaja ena najbolj priljubljenih Vidičevih slikarskih tehnik, medij, ki omogoča umetniku posebno 701 Janez Vidic, Vida Fakin, Sonja Tavčar, Mara Kraljeva subtilizacijo zastavljene likovno izpovedne teme. Od šestdesetih let naprej nastajajo v okviru Vidičevega slikarskega in risarskega znanja, obdarjene stvaritve in celi, zaključeni slikarski ciklusi. Od »harlekinov« in »kurentov«, ki so umetniško uspešen spoj doku-mentaričnega slikarskega zapisa in simbolične, včasih kar napol fantastične likovne izpovednosti, prek slik, ki nam likovno nevsiljivo in s polno človeške topline govorijo o življenju, običajih in nehanju preprostih slovenjego-riških kmetov in vinarjev (Vasovalca, Pohorski svat je, Prazen dom), kompozicij, ki so poleg pretanjšanega slikarskega in risarskega znanja, obdarjene tudi z izvirnim simbolizmom in fantastiko — gre za »skrivnostno srečevanje in medsebojno poigravanje stalnih simbolov iz Vidičevega bogatega slikarskega motivnega repertoarja: starih poslikanih kmečkih ur, ljudskih keramičnih izdelkov, kavnih mlinčkov, harmonike, suhega cvetja, kmečkega orodja pa vse do ciklusa tridesetih slik pod skupnim naslovom Moj mali svet in serije slik iz zadnjih let Ujeto cvetje, prava antologija, resume umetnikovega specifičnega likovnega sveta, njegovih (izrednih sposobnosti v risarskem in barvnem podajanju, skratka, popolnosti v obvladovanju žlahtnega slikarskega medija. Vidičeve likovne stvaritve so topla, humana in poetično obarvana umetniška pripoved ter izpoved o neminljivi lepoti narave in človeškega bivanja.