Bernardo Atxaga
Iz Euzkadija v Euskadi'
Star sem bil trinajst let, ko sem prvič slišal besedo Euzkadi. Skupina šolarjev se nas je razgledovala na vrhu griča, kamor nas je pogosto peljal učitelj naravoslovja, ko je moj tovariš iz šolske klopi, morda očaran od veličine in lepote doline pod nami, pomenljivo vzdihnil in izjavil: "Nik bizia emango nikek Euzkadiren aide." Namreč: "Za Euzkadi bi dal življenje." Za nami je bil gozd in iz njega se je pojavil ptič zelenkastorjave barve
V zadnjih letih se v panskem novinarstvu vedno bolj uveljavljajo značilne besede iz baskovskega jezika. Morda je tudi to znak podpore, stegnjena roka javnosti Proti delu baskovske družbe, ki si je šele pred nekaj leti upala prvič priti na ulice "i zahtevati konec nasilja ETE (njihov znak je modra pentlja). Danes je Baskija razdvojena: na tiste, ki ETO podpirajo (politično krilo skupine, stranko Herri Batasuna je na zadnjih volitvah volilo približno 14% Baskov, njihova popularnost vsako leto pada) in na tiste, ki si želijo konec nasilja, ki je vedno bolj prisotno tudi na ulicah Baskije. Danes je Baskija avtonomna pokrajina s širokim obsegom Pristojnosti, zato je nasilje še manj razumljivo. Tudi represija države je neutrudna (okoli 650 je baskovskih političnih zapornikov): namesto, da bi skušala rešiti problem s pogajanji, nemalokrat zaostruje razmere. Seveda problem ni tako enostaven, a zaradi pomanjkanja prostora naj le dodamo, daje Atxagov esej, čeprav ni edini, ki si je v zadnjem času upal spregovoriti, zelo pogumno dejanje.
Beseda Euzkadi ali Euskadi pomeni v baskovskem jeziku deželo Baskijo. V eseju boste zasledili še eno, starejše poimenovanje Baskije, Euskal Herria, kar Pomeni ljudstvo Baskije, lahko pa tudi vas.
literatura	115
in preletel naše glave, kot da bi želel potrditi trditev. "Gu ez gaituk espai-nolak, gu euskaldunak gaituk," je dodal sošolec, že potem, ko je ptič znova izginil med drevesi. "Mi nismo Španci, mi smo Baski."
Vznesenost in dokončnost njegovih besed sta me globoko ganili in verjel sem, da sem pred eno tistih skrivnosti, ki sem jih slutil že pri dogajanju ob svetih treh kraljih ah ob seksualnih vprašanjih in ki, kot se zdi, zamejujejo prehod iz otroštva, iz otroškega razmišljanja v odraslost. V bojazni, da bi sošolec opazil mojo nevednost, sem zapičil pogled v sredo košatega drevesa in rekel: "Nik ere bizia emango nikek Euzkadiren aide," "Tudi jaz bi dal življenje za Euzkadi." Kot po čarovniji je zelenkastorjavi ptič poletel s tistega drevesa in nas kot kakšen duh znova preletel.
"Golob je," je rekel učitelj. Nato je pojasnil, da so golobi različnih barv; niso vsi taki kot golobi iz mestnega parka ali kot domači, kijih imajo pogosto na kmečkih posestvih.
Ne vem, ali v človekovem čustvovanju obstaja kaj enakovrednega žigu, ki ga dobi žival samo nekaj ur po rojstvu, kakor je pojasnjeval Lorenzo, in ki jo za vedno zaznamuje ter je neposredno povezano s prvim, kar vidi, da se premika v njeni okolici: in mogoče termin, ki prihaja s področja tiska in se danes uporablja predvsem v zoologiji, ni najprimernejši za človeško področje. A kakor koli že, ker se mi zdi govoijenje o sledovih ali o prvih vtisih preveč nedoločno, raje rečem, da meje dogodek tistega dne globoko zaznamoval, daje po pogovoru z mojim tovarišem iz šolske klopi obstajal en prej in en potem, da so tiste izredne besede v meni pustile žig, ki sem ga odtlej naprej vedno čutil v svoji notranjosti.
Seveda nisem bil osamljen primer, ampak le eden izmed mnogih, ki so v tistem času, na začetku šestdesetih, enako doživljali v vseh delih dežele, kjer je bil baskovski jezik dobro ohranjen, in v nekaterih delih, kjer se ni tako dobro ohranil. Vsi so vedeli za obstoj tajne dežele in vse je ganila novica, ko so bili zadolženi, da jo prenesejo - enako kot je to storil moj sošolec - žalostni ali zasanjani: žalostni na začetku pogovora, ko se je govorilo o izgubljeni vojni in ljudstvu, ki ga podjarmlja diktator, obseden z idejo uničiti vse, kar je baskovskega; sanjači potem, ko seje pojasnjeval ideal, ki ni bil nič drugega kot osvoboditev Euzkadija.
Kmalu nato so prišle pesmi, himne: "Euzko gudariak gara Euzkadi askatzeko, gerturik daukagu odola bere aide emateko," "Smo baskovski
vojaki za osvoboditev Euzkadija, v bran njegov voljni smo preliti kri." Kot vedno je glasba pomagala, da se je žig globoko vtisnil; kot nekakšna rana, kot nekakšna brazda, kot nekakšen rez v duši.
Polagoma je prihajalo vedno več novic o deželi, ki se je morala skriti zaradi poraza v vojni, in tako smo baskovski mladostniki šestdesetih zvedeli, daje obstajala tudi zastava, seveda zelo drugačna od tiste, ki nas jo je učitelj silil dvigovati vsako jutro v šoli: zastava, ki je bila tudi lepa, tribarvna: rdeča, zelena in bela. "Hau duk gure ikurrina," "To je naša zastava," mi je pojasnil tovariš iz šolske klopi in nam kazal neke vrste ilustracijo. Nato je vprašal: "^Ba al dakizue non dagoen Zuberoa?" "Ali veste, kje je Zuberoa?" Odgovoril sem: "Donostia ondoan," "Blizu San Sebastiäna." Takoj me je popravil: "Ez, Frantzian zegok. Euzkadiren zazpigarren probintzia duk. Gure aita han egon huen gerra ondorenean," "Ne, v Franciji. Je sedma pokrajina Euzkadije. Po vojni je bil tam moj oče."
Razodetje za razodetjem, misterij seje razjasnjeval in naše prepričanje je bilo vsak dan večje. V nekem trenutku smo prišli do verjetno najodločilnejšega odkritja, do odkritja jezika, ki smo ga govorili vsak dan, ln naenkrat smo se zavedeli njegove posebnosti, njegove vrednosti; vedeli smo tudi, nekdo nam je pojasnil, da so ga voditelji tistega časa za vsako ceno želeli uničiti. Zato je bil prepovedan v šoli ali na občini, zato je v knjigah pisalo, da je narečje brez pomena. Leto dni potem, ko naj bi zelenkasto ijav golob spet letal nad nami, nismo dvomili o tem, da pripadamo tajni deželi, in smo po svoje, mladostniško protestirali proti razmeram: kadar smo morali zapeti "Obraz proti soncu", nismo rekli "Obraz proti soncu v novi srajci, ki si jo ti včeraj rdeče izvezla", ampak "Obraz proti soncu v novi srajci, ki si jo ti včeraj v dreku oprala." Himna Oriamendija, ki smo jo tudi kdaj pa kdaj morali peti v šoli, pa seje v naši različici glasila: Za Boga, za volovsko taco umrli so naši očetje, za Boga, za volovsko 'aco umrli bomo tudi mi."
Kljub vsemu pa novost, kije vstopila v naš mali svet, skoraj ni vplivala na naše vsakdanje življenje. Postala je skrivnost, ena izmed mnogih stvari, ki jih mladostniki - v znak maščevanja za tisto, kar se jim je zgodilo v otroštvu - po navadi prikrivajo odraslim. Na primer, ni spremenila našega dobrega odnosa z otroki Andaluzijcev ali Ekstremadurcev, ki so se k nam Priselili zaradi dela v industriji, niti nismo zaradi nje strgali sličic španske
literatura	117
nogometne reprezentance. Dejansko smo bili preveč nedolžni. V tistih časih noben mladostnik ni vedel, kaj je to, stavka ali demonstracija. Celo tisti ne, ki so hodili v šolo v San Sebastiänu ali Bilbau.
Preletelo je še kakšno leto, še več zelenkastoijavih golobov je preletelo naše glave in zaradi že zaznamovane brazde se je naša ideja o Euzkadiju širila: včasih smo jo povezovali s pokrajino - z Ama Lur, z materjo zemljo; drugič, z romantično legendo v slogu pripovedovanja Navarra Villoslada \Amaya ali Baski 8. stoletja-, drugič spet, in to največkrat, z deželo Baskijo nasploh, stara Euskal Herria. Bolj so nam na televiziji, v šoli, v uradnem svetu prikrivali vse, kar nam je bilo blizu, vse, kar je bilo povezano s kulturo naše dežele, bolj smo verjeli v Euzkadi. "Urrutiago, maitatuago," kolikor bolj oddaljen, toliko bolj ljubljen.
Naj je bila ideja še tako čustvena, naj smo bili še tako zaljubljeni vanjo, vendarle je bila zvečine nestvarna.
Tajna dežela, ki smo jo zaslutili na tej ali oni demonstraciji in ki je bila za nas eno, je bila pravzaprav idealizirana dežela, fantazijska; območje, ki je veliko dolgovalo domišljiji in potrebi, da v nekaj verjamemo. Po eni strani se je beseda Euzkadi dobro rimala samo z idejami tistih Baskov, ki so se v vojni bojevali kot gudaris', ali s tistimi, ki so bili na njihovi strani, torej, z ideologijo Baskovske nacionalistične stranke, in nič skupnega ni imela, ravno nasprotno, z idejami Baskov falangistične ideologije ali, tudi številnih, zagovornikov karlistične tradicije, in ne s tistimi, ki so se med vojno bojevali v vrstah socialistov ali levičarjev; po drugi strani pa so vojno izgubili vsi državljani, ki so se bojevali za Republiko, in ne samo Baski, ki so branili Bilbao ali ki so bili bombardirani v Guerniki. Skratka, Euzkadi ni pomenil območja in ne ljudi, kot je to pomenila Dežela Baskija, Euskal Herria, ampak je bilo ime, ki gaje neka politična usmeritev, najbolj baskistična, dala svoji utopiji.
Seveda mi nismo mogli storiti tega, kar je storil zelenkastoijavi golob, nismo se mogli razprostreti in letati nad samimi sabo, da bi uvideli, kje natanko smo, in tako smo nadaljevali naprej s kopico idej in čustev na
* Gudaris pomeni v baskovskem jeziku bojevnik, borec.
ramenih. Včasih nas je naključje postavilo pred primer, ki ni ustrezal naši zgodnji ideologiji, a mu nismo posvečali veliko pozornosti. Spomnim se, na primer, da nam je neki kmet pripovedoval o eni prvih žrtev vojne, o poznanem karlistu, rekoč: "Banderan dena bilduta ekarri ziaten" (prinesli so ga popolnoma zavitega v zastavo). Mislili smo, da se nanaša na zeleno, rdečo in belo.
Videli smo, kar smo hoteli videti, in nismo imeli dvomov. Če bi jih imeli, če bi spraševali in preverjali, bi se lahko takoj prepričali, da avtor glasbe za himno "Obraz proti soncu", ki smo jo morali peti v šoli, ni bil iz Toleda, Murcije ali Zaragoze, ampak iz bližnje vasi Zegama, in da se ni pisal Gonzalez ali Molina, ampak Teileria. Ali pa še večja očividnost: nekdo nam je pripovedoval o slikaiju Cabanasu Erausquinu, ki seje rodil prav v naši vasi Asteasi, in lahko bi nam povedal resnico, namreč da je bil naš sovaščan uradni slikar Francovega režima in da so najbolj znani frankistični simboli, grb Španije ali jarem in puščice, delo njegovih rok. Ampak, kot pravim, ni bilo dvomov in ne preverjanj in naša ideja, naše čustvo o tem, kaj je bil Euzkadi, to je ostalo neomajno. Pravzaprav, glede na okoliščine: na našo starost, glede na tisti prvi vtis, zelo dobro ohranjen v Arhaični Mišici, glede na politično situacijo šestdesetih, druge možnosti 'udi ni bilo.
Mislim, da je romanopisec Gombrowicz govoril o človeškem bitju kot o nečem večno nezrelem, ki lahko doseže svojo dokončno obliko le tako, daje med drugimi ali nasproti njim, tako, da katera koli oseba postaja na tisoče različnih načinov, odvisno od vsakokratnega trenutnega zunanjega Pritiska. Dobro, glede na vsa dejstva se je prav to zgodilo dobremu delu mladostnikov tistega časa. Bili smo nezreli po naravi, še bolj nezreli glede na starost in zunanji pritisk, ki ga je izvajal frankizem, nas je utrdil tako v ideji o Euzkadiju kot v ideji o domovini Baskov, ki jo je Španija porazila v vojni. V drugačnih okoliščinah bi mogoče opazili različne odtenke v naši ideji o zgodovini in deželi, a bil je čas frankizma, ki je zaničeval naš Jezik, zaplenjeval je knjige, ki so govorile o naši kulturi, ruval je celo nagrobnike, na katerih zunanjosti je bil upodobljen lauburu, simbol štirih r°k. Z eno besedo, sovraštvo diktature je dajalo prav sporočilu pamfleta s konca šestdesetih: niso se vsi Baski bojevali proti Francu, Franco pa se Je bojeval proti vsem Baskom. Ko je nekaj let po dogodku z zelenkastoijavim
golobom eden izmed mojih sošolcev ponovil, daje pripravljen dati življenje za stvar, je imela beseda Euzkadi že precej pomena. Na kratko, Euzkadi je postajal proti. Znova so dobile svojo vlogo pesmi: "Gu gara Euzkadiko gaztedi berria, Euzkadi bakarra da gure aberria", "Smo nova mladina Euzkadije, Euzkadija je domovina naša edina".
Preletelo je še nekaj let, še več golobov je preletelo naše glave in nekega popoldneva je naenkrat prišlo na stotine policajev civilne straže" in začeli so preiskovati vsako hišo in patruljirati po hribih. Novica seje takoj razširila: ubili so prometnega policaja, blizu, v Villaboni, približno štiri kilometre od tam, kjer smo živeli. Nato so dogodki potekali z vso naglico: storilci atentata so bili odkriti in Txabi Etxebarrieta je umrl. Njegov kolega, Sarasketa, je bil aretiran. Govorili so, da mu je rešil življenje neki poročnik, ki se je uprl svojim lastnim ljudem.
Nekaj pozneje je bila cesta poplavljena z letaki. Slabo natisnjeno besedilo je sporočalo:
"Zaradi toliko senzacionalizma in toliko tendencioznih informacij informacijskega fašistično-kapitalističnega aparata se ETA obrača ljudstvu, da bi ga, kolikor je to le mogoče, obvestila o smrti Xabierja Etxebarrieta. Txabi Etxebarrieta je bil ubit v Tolosi, o tem ni nobenega dvoma. To potijujejo priče dogodku, ožganine srajce in izvršena avtopsija. Vzdrževalci Kapitalistične Ureditve so pokazali svoje metode: Txabija Etxebarrieto so izvlekli iz avta - niti ga niso prosili za dokumente, nataknili so mu lisice, postavili so ga pred zid in ga iz neposredne bližine ubili z enim strelom v srce (...)"
Tistega leta, 1968, se je spremenila politična zgodovina Baskije. Vsa naša prejšnja ideologija je dolgovala svoj obstoj dogodkom pred vojno in po njej in je bila predvsem odsev, zadnji sij eksplozije iz leta 1936; a čas ni tekel zaman in nekateri Baski, ne tako mladi in nedolžni kot mi, ki so vedeli, kdo je bil Che in so poznali antikolonialistične teorije Franza Fanona ali Lenina, so problem videli drugače. Pravzaprav so že ustanovili
' Civilna straža (Guardia civil) je veja policije, danes del španskega Ministrstva za notranje zadeve. V času frankizma in do pred kratkim Baskija ni imela svoje policije. Danes jo ima, a pripadniki baskovske avtonomne policije so prav tako postali tarča napadov ETE m njenih simpatizerjev.
organizacijo, Baskovsko odporniško gibanje, ki je kmalu nato prevzelo ime ETA. Kot smo lahko izvedeli iz pamfletov, ki so jih razpečevali po dogodku z Etxebarrieto, so bili člani Odporniškega gibanja v zaporih in gibanje je imelo glasilo, ilegalni časopis Zutik, v katerem se je že odkrito govorilo o Baskovski Revoluciji:
"Baskovska Revolucija je proces, ki mora z uporabo prave strategije Pripeljati do radikalnih sprememb političnih in socialno-ekonomskih struktur v Euzkadiju. Ni dovolj razredna zavest, kot tudi ne narodna zavest, potrebna je razredno narodna zavest, ker trpimo tako kapitalistične kot imperialistične strukture."
V istem članku je bila omenjana Baskovska nacionalistična stranka': "Dandanes je to preživeta stranka v dveh pogledih: nacionalnem in socialnem." Nastal je razdor in Euzkadi se je kmalu spremenil v Euskadi. Majhna razlika v pravopisu je pomenila začetek nove poti.
Čeprav, pravzaprav, seje situacija res tako zelo spremenila? Ne vem, čeprav menim, da ne glede na besednjak in ne glede na ostrino in dramatičnost, pri katerih so pridobili problemi po letu 1968, je bil načrt zgraditve Euzkadija ali Euskadija vedno eden in isti. Na eni strani je bila množica ljudi, kije vstopila v politiko zaradi zanesenjaštva ali čustvenosti, Pripravljena spremeniti sanjano in idealizirano deželo v stvarno deželo; sen in ideal, ki sta bila zdaj celo podvojena ali potrojena, saj je šlo za zgraditev neodvisne in tudi socialistične domovine, predvsem s pomočjo oboroženega boja; po drugi strani, agresivno okolje, fašistična diktatura, ki je, paradoksalno, zaradi brutalnega odgovora na napade in zato, ker je vztrajala pri zanikanju vsega baskovskega, največ prispevala k tej zgraditvi. Nadrealist bi označil situacijo kot srečanje Nemogočega in Represije v majhni deželi.
"Odgovor fašistov na naša dejanja," so pisali teoretiki oboroženega koja, "je brutalen in prizadene vse, celo ljudi, ki so popolnoma oddaljeni od naše organizacije, in tako prispeva k ozaveščanju dela baskovske družbe. Mnogi, ki se niso čutili pripadnike naši stvari, so to postali tistega dne,
Baskovska nacionalistična stranka (el Partido Nacionalista Vasco, PNV) Je vodilna stranka v Baskiji.
literatura	121
ko so jih na policijskem komisariatu pretepli."
Preletavala so leta, preletavali so golobi nad našimi glavami in dialektika med Nemogočim in Represijo je začela zbujati skrb. Nekega dne je bila bomba na spomeniku Telleriji, avtoiju glasbe za "Obraz proti soncu"; drugič, dvajset detonacij in trideset udarcev na komisariatu; spet drug dan, smrt na eni ali na drugi strani, ali pa nekoga, ki se je znašel na sredi. Poleg vsega naštetega še pamfleti, teorije, notranje razprave, nesoglasja, stavke, demonstracije. In nato, končno, je nad vsem tem priplaval dvom: Bo Franco tistega leta umrl? Bo umrl naslednje leto? Se bo s smrtjo diktatoija končala diktatura? Ne, ne bo umrl tistega leta in ne naslednjega: Ali ni bil mogoče otrok alkoholika, ki je zdržal petindevetdeset let? Torej tuje tičal problem, bil je sin očeta, ki je dočakal visoko starost in še pil ni.
Ampak končno je le umrl in naenkrat smo imeli stranke, parlament, splošne volitve, Statut avtonomije, demokracijo. Mislili bi si, da se bo s spremembo situacije spremenil tudi boj za Euskadi. A zelo kmalu, z atentatom na Eduarda Morena Bergaretxe, Pertur, voditelja Ete, ki se je zavzemal za preobrazbo skupine v politično stranko, je bila stvar jasna: oboroženi boj se bo nadaljeval. In ko je več sto tisoč ljudi s svojim glasom podprlo to usmeritev, smo vsi vedeli, da bo baskovsko vprašanje dolgotrajno. Nemogoče in Represija bosta še naprej določala naša življenja.
V začetku osemdesetih je bila situacija videti slabša kot v zadnjih letih frankizma. Številni atentati so postali nediskriminativni in tista stara Eta, ki je leta 1970 v pismu civilni straži zatrdila, da "razume njihov položaj", in jim je svetovala, naj zapustijo Telo, se je zdela naivna. Na drugi strani je tudi Represija zaostrila stališča. V letu 1981 ali mogoče 1982 seje zgodilo nekaj groznega: aktivist Ete je umrl, ker so kazen izvršili kar na komisariatu. Takoj ko je televizija pokazala njegovo sliko, sem ga prepoznal: bilje eden mojih sošolcev. Ne tisti, ki je rekel "nik bizia emango nikek Euzkadiren aide", ampak drug, ki smo ga klicali Lasha in čigar pravo ime je bilo Jose Arregui. Preden je umrl, je zaupal svojim prijateljem: "latza izan da", bilo je grozno. Beseda, ki jih bomo tisti, ki smo ga poznali, težko pozabili.
Smo v letu 1996 in že lahko rečemo, da obstaja stvarna dežela Euskadi, celo boljša od tiste, o kateri so mnogi sanjali v času, ko je bilo čudovit fenomen obnove jezika preprosto in dobesedno nepojemljiv. Vseeno pa so med nami še vedno osebe, ki zavračajo omenjeno stvarnost, ki jo s
prezirljivo vnemo imenujejo Baskovci", in zahtevajo nekaj, česar glede na vse kazalce večina ljudi, ki živi v sedmih baskovskih pokrajinah, ne želi; poleg tega to zahtevajo z novo vrsto nasilja in z vedno bolj metafizičnim jezikom, ki si je sposoben izmisliti vsepovsod vidna gesla, kot je tale: "Euskal Herria askatu"." Tako kot nista izginila mučenje ali podpora umazani vojni, tudi Nemogoče in Represija nadaljujeta življenje v mali obmejni deželi in ne vemo več najbolje, katerega izmed obeh nas je bolj strah.
Je čas golobov. Če bi se prepustil retoričnemu lesku, bi končal s stavkom, da bodo prišli mnogi golobi, vseh barv, a da beli, ta, ki ga čaka toliko ljudi, ne bo prišel. Vseeno pa sem prepričan, da v Euskadiju in v vseh strankah, v mavrici, ki se razteza od Herri Batasune do Ljudske stranke, obstajajo dobrovoljni in odprti politiki, ki so zmožni predlagati rešitev in s tem prepričanjem končujem svoje bežno razmišljanje.
Prevedla Urša Geršak
Vascongadas (Baskovci) je tudi poimenovanje za Baske, a se danes skorajda uporablja več.
Euskal herria askatu pomeni Svobodna Baskija! literatura	123