Vil. ZVEZEK

30S. WESTER

O NAŠI SREDNJI ŠOLI

LJUDSKA • VISOKA
^OLA

#

VII • ZVEZEK

Ln^]

JOS • WESTER
O • NAŠI • SREDNJI • ŠOLI


52002

Predavanje na ljudski univerzi v Ljubljani,
dne 16. dec. 1923.

t>3oo ? To75 ?  7

ZRLOŽBR ZRDRUŽNE KNJ1GRRNE R. Z. Z O. Z. V LJUBLJRNI
TISKRLR ZVEZNR TISKRRNR V LJUBLJRN1


I.

Spoštovana gospoda!

Na vabilo prirediteljev ljublj. ljudske visoke
šole sem se namenil predavati o našem srednjem
šolstvu: o njega ustroju, njega vzgojnem namenu
ter splošnem pomenu v kulturnem in socialnem
pogledu s posebnim ozirom na sodobne prilike med
učiteljstvom in dijaštvom. Že .vnaprej vas prosim,
da ne zrite v meni uradne osebe, ki ji pritiče po
poklicu nadzorstvo srednjih šol — nisem namreč
poverjen niti nimam namena, vam z uradnega sta¬
lišča razpravljati o srednji šoli — temveč razvijati
vam hočem misli, ki me kot slovenskega kultur¬
nega človeka navdajajo ob motrenju naših srednje¬
šolskih razmer, kakor se pojavljajo po velikem
političnem prevratu, ki je, kakor vsemu javnemu
življenju, tako tudi naši srednji šoli omogočil nov
razmah v nacionalni in kulturni smeri.

Nujna piosledica narodne osamosvojitve in po¬
litičnega ujedinjenja je bila nacionalizacija (pona¬
reditev) vseh naših srednjih šol. Do 1. 1918 nismo
mogli govoriti o slove.nski  srednji šoli. Pač
so bili nižji razredi gimnazij že par desetletij vse-

3

i

skoz slovenski, a v .višjih razredih gimnazij in na
realkah v vseh razredih je bil pouk utrakvističen,
če ne vseskoz nemški. Edino izjemo je do tedaj
, delala škofijska gimnazija v Št. Vidu, ki je kot za-
jsebni zavod bila že od svojega početka sem zgolj
.slovenska.

Danes pa imamo 14 srednjih šol v Sloveniji
vseskoz slovenskih, z izjemo višjih razredov na
III. real. gimnaziji v Ljubljani in nekaterih vzpo¬
rednic na drž. realki v Mariboru, ki se postopoma
vsi poslovenjajo. V tem oziru moremo v bilanci
našega šolstva beležiti pozitivne  postavke.
Tudi število (14) naših srednjih šol in njih ustroj
— 4 humanistične, 8 realnih gimnazij, med temi 1
ženska real. gimnazija, in 2 realki — ustreza po¬
trebam prebivalstva, ki znaša po zadnjem ljudskem
štetju okroglo 1,000.000, tako da pripade v Slove¬
niji 1 sred. šola na okr. 72.000 prebivalcev. Ne¬
davno smo čitali v časnikih, da odpade po 1 sred¬
nja šola v Bosni na 104.000, v Hrvatski na 68.000,
v Dalmaciji na 62.000, v Srbiji na 60.000, v črni
gori celo na 18.000 prebivalcev, v Sloveniji pa na
88.000 preb. (Vpoštevale so se le d r ž. srednje
šole, a v Slov. imamo tudi 2 zasebni  srednji
šoli, ki jih moramo v statističnem pogledu prav
tako uvaževati kakor državne zavode). Število
naših srednjih šol za sedaj zadošča našim po¬
trebam, tembolj ker imamo od prevrata sem tudi
visoko število (33) meščanskih šol, ki po svojem

4

ustroju služijo izobrazbi ljudskega podmladka tistih
slojev, ki svojo mladino namenjajo praktičnim po¬
klicem, pri katerih se lahko pogreša srednješolska
izobrazba, ali ki iz gmotnih razlogov ne morejo
pošiljati svojih otrok v oddaljeno srednješolsko
mesto.

V začetku tek. šol. leta je bilo na naših gimna¬
zijah in real. gimnazijah 3351 dečkov in 850 deklic,
skupaj 4201  gimnazijcev in 32 licejk, na realkah
pa 1040 dečkov in 53 deklic, skupaj 1093 ralcev;
vseh srednješolcev skupaj 5326, med temi 935 de¬
klic. Je to impozantna množica, ki predstavlja naš
inteligenčni naraščaj, četudi vemo, da jih utegne le
kakih 15 — 20 %  izmed vseh doseči v normalnem
času svoj srednješolski cilj: maturo.

Predočite si to množico, postavljeno v 2 čelnih
vrstah v 158 oddelkih — toliko namreč je vseh
srednješolskih razredov — po Dunajski cesti: desno
krilo bi stalo pri glavni pošti, levo pa pri severnem
oglu artiljerijske vojašnice! Ali ni to armada, ob
katere pogledu mora vsak zvesti državljan imeti
svoje veselje in zadoščenje, videč v njej zastavo
naše bodočnosti? Ta vzneseni čut pa moti le ena
zavest: da tu ni strnjen ves inteligenčni podmla¬
dek našega naroda, da je zbrana le 'srednješolska
mladina tistega dela našega naroda, ki je osvobojen
tujih spon, le tistega svobodnega milijona. A kje je
mladina drugega pol milijona Slovencev? Tem one¬
mogoča tuji gospodar ne samo izobrazbo na srednji

5

i*

šoli, temveč ji odreka celo elementarno pravico, ki
pritiče sicer vsakemu človeku po temeljnih na¬
čelih vsake pedagogike: da se more in sme iz-
obražati v svojem materinem jeziku vsaj v osnov¬
ni šoli. Gospoda! Kakor nas navdaja prijetno za¬
dovoljstvo, da imamo v naši državi sedaj vseskoz
narodno šolo, tako nas boli zavest, da skoraj ena
tretjina našega naroda onkraj Karavank, na Krasu
in ob Soči ni deležna teh osnovnih pogojev vsa¬
kega kulturnega uspevanja in napredka. Eksistenčni
koeficient našega naroda utrpeva vsled te nesrečne
razmejitve naše države baš ob slovenskem ozem¬
lju občuten upadek, ki ga je treba uravnovesiti s
čim temeljitejšo in strumnejšo vzgojo naše mla¬
dine — šolske in izvenšolske.

Da se vrnem k statistiki! Ornenjl sem, da
imamo v Sloveniji 14 srednjih šol in da njih šte¬
vilo in ustroj ustreza sedanjim potrebam. Raz-
merno najboljše sta ž njimi oskrbljena Ljubljana
in Maribor: v Ljubljani imamo 1 humanistično, 2
realni gimnaziji, 1 realko in 1 žensko realno, odn.
reformno realno gimnazijo (a tudi na moških za¬
vodih se uči ok. 200 deklic); v Mariboru pa je 1
humanistična gimnazija in 1 realka. V Ljubljani
prihaja na 1000 prebivalcev 42 srednješolcev,, v
Mariboru pa 32 srednješolcev. V ostalih mestih
(Kranj, Novo mesto, Kočevje, Celje, Dtuj, Murska
Sobota) so posamezni zavodi. Razmerje med gim¬
nazijci in realci je 100 : 31; razmerje med številom

6

dečkov in deklic na gimnazijah 100 : 25, na realkah
100 : 5. — Na 1 srednjo šolo v Sloveniji pride po¬
vprečno 380 učencev in učenk, v Srbiji 554, Dal¬
maciji 326, Idrvatski 387, v Bosni 315, v Črnigori
412, v Vojvodini pa 603.

Pripomnil bi. da se je lice našega dijaštva po
njega socialni strukturi po vojni — vsaj na ljubljan¬
skih srednjih šolah — dokaj izpremenilo. Nekdaj je
v slovenskih gimnazijskih razredih prevladoval
kmetiški element; saj še pomnite, da so sedanjo
realno gimnazijo kratkomalo nazivali »kmečko
gimnazijo«. Pa poglejte sedaj to mladino, kadar
vre iz šole: po večini mestni dečki, sinovi višjih
in nižjih uradnikov, obrtnikov, trgovcev, tovarni¬
ških delavcev in javnih uslužbencev, sploh iz
mestnih slojev; hlač dopetač je med njimi le' malo
videti. Naš kmetski človek, kakor je že praktičen,
si pridržuje svoje sinove rajši doma, kjer lahko
izdatno izrablja delovno moč svojega naraščaja,
kakor da bi ga pošiljal na srednjo šolo v mesto,
kjer bi ga vzdrževanje stalo mesečno vsaj po 1000
dinarjev. Razen tega tisti poklici, ki so pomenili
nekdaj v očeh preprostega seljaka višek življenske
udobnosti, t. j. uradniški ali zlasti duhovski, dan¬
danes nimajo več nekdanje mikavnosti. Saj ve že
'vsak kmetič, s kakimi gmotnimi težavami se mora
otepati uradnik, in tudi duhovščini ni več z roži¬
cami postlano. Čemu torej bi silil svojega fanta v
drago mestno šolo, če pa se mu doma lahko bolje

7

godi in tudi kot delovna moč več zaleže! Trdni
kmetje pa radi pošiljajo svoje sinove na šentviško
gimnazijo, ker jih tam spravijo v dobro varstvo.

II.

Gospoda! Prehajam k drugemu poglavju svo¬
jega načrta, da vam sprožim nekaj misli o na¬
menu  srednje šole. Pri nas imamo sedaj še tri
vrste srednjih šol: humanistično in realno gimna¬
zijo ter realko. Namen vseh teh je, da nudijo učencu
višjo splošno izobrazbo in ga s tem pripravljajo za
študije na visokih šolah; na gimnazijah z bistveno
uporabo starih klasičnih jezikov in njih slovstva,
na realkah pa s posebnim ozirom na realne (ma-
temat.-prirodoznanske) stroke; na.realni gimnaziji
se obe smeri v glavnem nekako strinjata.

Ustroj srednjih šol v naši državi pa ni povsod
isti; zlasti se srbska srednja šola (gimnazija; realki
sta le 2) v marsičem bistveno loči od naše
gimnazije: grščina se tam sploh ne poučuje, la¬
tinščina v skrčenem obsegu šele od 5. razreda
dalje; pač pa se v širšem obsegu goji narodni je¬
zik in narodna zgodovina. Načrt novega srednje¬
šolskega zakbna, ki pride menda kmalu pred na¬
rodno skupščino, predvideva enoten tip srednje
šole za vso državo: v nižjih razredih (I. — IV.) se
bo poleg običajnih predmetov poučeval še en tuji
jezik, ne pa latinščina. Ta nižja srednja šola bo v
nekaterem oziru slična naši sedanji nižji realki, odn.

8

meščanski šoli. Razčlemba učnega ustroja se bo
pričenjala šele s V. razredom, če se bo za posa¬
mezne panoge (hum., realnogimn., odn. realno)
priglašalo dovolj učencev. Na zavodih z manjšim
številom učencev bodo tudi na popolni srednji šoli
razredi le ene kategorije.

Gospoda! Že o drugi priliki — kmalu mineta
dve leti — sem na pristojnem mestu' zastopal sta¬
lišče, da je treba ohraniti  vse, kar je dobrega
na današnji srednji šoli, pridobiti  pa še tisto
dobro, kar sedaj na njej pogrešamo. Trojnost naše
nižje srednje šole se mi zdi docela umestna, treba
pa bi bilo v marsikaterem predmetu prememb in
prilagoditve sedanjim časovnim potrebam. Jaz za¬
govarjam slej kakor prej umestnost pouka vsaj v
enem klasičnem jeziku — latinščini — že v nižji
srednjLšoli, pri čemer bi se naj pričetek tega pouka
iz didaktičnih razlogov prenesel v II. razred. Nisem
prvi, a tudi zadnji ne, ki poudarja važnost latin¬
skega pouka za formalno in intelektualno izobraz¬
bo. Povprašajte resne inteligente: univerzitetne
profesorje, sodnike, odvetnike, zdravnike itd. za
njih mnenje v tem pogledu, in čuli boste iste ali
slične razloge, kakor jih navajam jaz za ohranitev
latinščine. Pri nobenem drugem jezikovnem pouku
se miselno delo učenca ne goji, vežba in uredi v taki
meri, kakor baš s pomočjo latinščine. Mladi človek
zadobi s tem discipliniran intelekt, kar ga imenitno
usposablja za vse nadaljnje znanstvene študije; z

9

latinščino se mu vtisne v metodo njegovega mi¬
selnega dela neizbrisen pečat, ki mu ostane skoz
vse življenje. V tem prepričanju zagovarjam nazor,
da naj bi se srednje šolstvo v celokupni naši dr¬
žavi poenotilo v tem, da bi se latinščina ohranila,
odn. uvedla vsaj od II. razreda dalje; s tem bi se
vse naše šolstvo dvignilo na višjo stopnjo. Če nam
že v ostalem služijo Francozi kot vzorniki, naj bi
se tudi v naši državi uveljavilo isto načelo, ki je
prišlo baš v Franciji po hudih načelnih bojih za
reformo srednje šole do veljave: v francoski enot¬
ni srednji šoli se je uvedla latinščina že od I. raz¬
reda dalje. — Nam bi celo tako daleč ne bilo treba
iti. Zakaj bi vsled favoriziranja gimnazije opuščali
realko, ki po svojem sedanjem ustroju, zlasti če se
razširi na 8 razredov, prav dobro ustreza svojemu
namenu: pripravljati mladino za študije na stro¬
kovnih visokih šolah: tehniki, zemljedelski, šu-
marski ali rudarski visoki šoli? -

Vse kulturno obeležje naše inteligence bi se
z zvišanjem znanstvenega stanja naše srednje šole
in njih absolventov znatno dvignilo. Delo na uni¬
verzah bi bilo dokaj uspešnejše in v veselejšem
razmahu, če bi nanje prihajali globlje in temeljiteje
pripravljeni abiturijentje srednjih šol.

In vpraša se, ali bodo na univerZah drugih kul¬
turnih držav v bodoče še priznavali veljavnost
zrelostnih izpričeval tuzemskih srednjih šol, če po¬
stane njih učni načrt tesnejši in skromnejši. Go-

10

spoda, ne smemo si zastirati oči: naša mladina bo
tudi poslej hotela posečati inozemske visoke šole,
zlasti tisti, katerim bodo gmotna sredstva to do¬
puščala. Saj vemo, da precejšnje število ljubljan¬
skih sinov študira rajši v tujini (v Gradcu, na Du¬
naju, v Pragi, Berlinu, Frankfurtu, celo v Kel-
morajnu). Ta ugotovitev ne vsebuje nikakega
očitka nikomur. Nasprotno: prav je, da gre mlad
človek v svet, da se drugje uči in pripravi za svoj
poklic, zlasti če nima doma prilike, se izpopolniti v
stroki, ki ga posebno zanima. Zato pa je važno, da
ohranijo tudi naše srednje šole kolikor mogoče svoj-
znanstveni značaj. Če pa obvelja zakonski načrt,
o katerem pade odločitev morda že v prihodnjih
mesecih, se bojim, da se z njegovo uvedbo prične
doba upadanja naše srednje šole. Falsus vates sim!
O da bi bil kriv prerok!

III.

Še nekega drugega srednješolskega vprašanja
se hočem dotakniti: pouka v modernih je¬
zikih.  Pri nas prihajata sedaj v poštev dva je¬
zika: nemščina in francoščina. Prvega se uče od
I. razreda dalje na vseh srednjih šolah v dokaj
skrčenem obsegu v primeri s prejšnjim, francoščina
pa se poučuje na realni gimnaziji od III., na realki
pa od I. razreda dalje. Učna uprava je bila tik
po prevratu odredila nujno potrebno premembo
učnega načrta v tem, da se je uvedla srbohrva-

11

2

šcina kot poseben učni predmet v višjih razredih,
od 1. 1922 pa tudi v nižjih razredih, zato pa se je
utesnila zlasti nemščina. Poleg te pa je postala
francoščina kakor na realki tako tudi na vseh novo
preosnovanih realnih gimnazijah obvezen učni
predmet. Ta dvojnost  modernih jezikov že v
nižjih razredih je posebnost slovenskih srednjih
šol; drugje v državi, posebno v Srbiji, se vsaj v niž¬
jih razredih uče le enega  modernega tujega jezi¬
ka, sedaj francoščine; v predvojni dobi pa je imela
nemščina tudi na srbskih gimnazijah prednost. V
tem pogledu mora prinesti novi srednješolski
zakon razbremenitev; če ne, se mora sedanji učni
načrt po riaredbini poti revidirati. Naše srednje
šole so vse preveč »jezikovne«, zlasti realki se
malo prilega njena mnogojezičnost. V kratkem
mora priti na dnevni red vprašanje: ali naj se na
slovenski srednji šoli poučuje nemščina a 1 i fran¬
coščina že v početnem razredu, vprašanje, teme¬
lječe na neizbežni socialno-pedagoški zahtevi, da
se mora vsak naš inteligent učiti in naučiti vsaj
enega tujega modernega jezika,  in
sicer v takem obsegu, da se more z njim koristiti
ne samo za vsakdanjo potrebo ustno in pismeno,
temveč da bo sposoben, pri nadaljnjih vseučiliških
študijah porabljati znanstvene spise, pisane v do-
tičnem jeziku. Pri tem pa ne sme stopiti popol¬
noma v ozadje tudi praktični pomen dotičnega
jezika v drugih kulturnih ali gospodarskih ozirih.

12

Mi Slovenci smo in ostanemo na severu mejaši
Nemcev (Avstrijcev); trgovski stiki z Avstrijo so
še vedno živi in bržčas tudi ostanejo in marsi¬
kateri naših akademikov bo hotel nadaljevati svoje
študije na kaki nemški univerzi. A' tudi, če doma
ostane, mu strokovne  knjižnice v naših semi¬
narjih nudijo predvsem nemško strokovno litera¬
turo. Kako je nemška knjiga, leposlovna in znan¬
stvena, pri nas še vedno vpoštevana, se lahko
prepričate, če pogledate v izložnice naših knjigarn.
In koliko nemške  znanstvene literature je shra¬
njene v zasebnih in javnih knjižnicah! Vse to' bi
moralo postati mrtvo blago, jalov kapital, če bi
ga spričo neznanja jezika ne mogli več uporabljati;
domačega enakovrednega nadomestka pa tudi v
dogledni bodočnosti ne bomo imeli. Zato je lahko
umeti, da se mnenje naše široke javnosti nagiblje
k temu, da se naj mladina temeljito uči nemščine.

So pa tudi uvaževanja vredni razlogi, ki go¬
vore za učenje francoščine.  Saj je franco¬
ščina kot svetovni jezik, kot mednarodno obče¬
valno sredstvo, gotovo večjega pomena kakor
nemščina, tako da se čuti tisti, ki francoščino
gladko obvladuje, v kulturnem pogledu za več
vrednega kakor oni, ki zna le nemščino. Vendar
dajem spričo'naših specialnih kulturnih in prak¬
tičnih odnošajev prednost nemščini.  Po mojem
razsodku, ki ga nočem nikomur vsiljevati, naj bi
se pričela nemščina  učiti že v I. razredu

13

2 *

srednje šole in naj bi se v vseh IV. nižjih razredih
gojila v prav izdatni meri; v višjih razredih naj
bi se prej pridobljeno znanje utrdilo in poglobilo.
Poleg nemščine pa naj bi se od V. razreda dalje
učila tudi francoščina  na realnih gimnazijah in
realkah, odnosno na realnih gimnazijskih in na
realnih odsekih bodoče višje srednje šole. Tako
bi tisti, ki završe svoje srednjošolske študije
z nižjim tečajnim izpitom (malo maturo), znali upo¬
rabljati vsaj najbližji nam kulturni jezik; abituri-
entje pa bi poleg nemščine si pridobili tudi po¬
trebne spretnosti v francoskem jeziku.

Gospoda! Zanimalo ne bo samo mene, ampak
gotovo nas vse, če kdo v poznejšem razgovoru
iznese še druge momente, ki govore za učenje tega
ali onega živega jezika, pri čemer tudi italijan¬
ščine kot druge naše sosede ne smemo prezreti.

IV.

V šoli igrata dva činitelja glavni vlogi: uči¬
te 1 j in u č e n e c.

Učitelju  je dolžnost, mladino po pred¬
pisanih, ustaljenih učnih načrtih učiti  in jo
po preizkušenih pedagoških in etičnih načelih
vzgajati.  Vzvišen je ta poklic in ima po svoji
idealni vrednosti globlji pomen od vsakega dru¬
gega stanu. Stritar pravi na nekem mestu v svojih
»Kritičnih pismih« (III, 39): »Slovenski učitelji
Ali ni to lep stan? Blagor mu, kdor je postavljen

14

na tako mesto! Več more tu koristiti svojemu na¬
rodu kakor kjer si bodi drugje.« — Da bi se le
vsi učitelji zavedali te pomembnosti 1  svojega
'zvanja! Zavedati pa bi se morala tega tudi vsa
javnost: starši, družba in država! Žal, da se uči¬
teljsko delo često nete omalovažuje, temveč celo
v nič devlje. Le malokdaj se čujejo priznavalne
besede o tem ali onem profesorju, tem pogosteje
pa odkrito ali prikrito zabavljajo zlasti tisti, ki
mislijo, da je vse učiteljsko delo opravljeno v
nekaterih tedenskih urah, in tisti, katerih otroci
ne uspevajo v šoli tako gladko in lagodno, kakor
si starši žele. Priznavam, da imajo tudi učitelji,
kakor vsak človek, svoje slabosti, a zlo je, ves
stan v nič devati radi nekaterih, ki jim morda res
da prirekati v didaktičnem ali vzgojnem oziru.

Današnji profesor ima dokaj težjo nalogo pri
šolskem! delu in učnem poslu in živi v dokaj ne-
povoljnejših življenjskih razmerah kakor prejšnji
v predvojni dobi. O neprilikah v prvem pogledu
boste sodili sami, ko boste v poznejših mojih iz¬
vajanjih čuli označbo današnjega srednješolca; so¬
cialnih in gmotnih razmer pa se hočem v nasled¬
njem dotakniti.

Profesor, ki naj uspešno, neovirano in z ve¬
seljem vrši svoj -poklic, mora poleg prirojenega
pedagoškega takta imeti temeljito strokovno znanje
v svojih učnih predmetih, mora biti tudi mož širše
splošne naobraženosti. Svoje znanje si mora redno

15

izpopolnjevati, da v znanstvenem pogledu ne 'za¬
ostane. Nabavljati bi si moral znanstvenih knjig,
citati pedagoške in strokovne publikacije — toda
stavijo se mu nepremagljive ovire na pot. Kdo si
more danes iz svojih rednih dohodkov kupovati
knjige, ki so nam tudi iz drugih razlogov težko
dostopne? Učiteljske knjižnice na državnih za¬
vodih se spričo nedostatnih kreditov ne morejo
popolnjevati; saj ne morejo naročati niti tekočih
strokovnih revij, kaj še, da bi nabavljale večja
književna dela. Res, da se je slovenski književni
trg v letih po prevratu zelo poživil, skoraj’ vsak
teden izide kaka nova slovenska knjiga, med
njimi res dokaj prevodov, a človeku, ki ima znan¬
stvene ambicije, to zdaleka ne zadošča. Znan¬
stvene publikacije pri nas so le redke pojave. Saj
se celo naša leposlovna lista, »Ljubljanski Zvon«
in »Dom in svet«, borita s težkočami, da jedva
moreta izhajati, in če ne bi bilo intelektualcev, ki
si jih iz nekake moralne obveznosti naročajo, bi
morala ta lista prenehati. Poizvedel sem, da je
med naročniki »Ljubljanskega Zvona« 12% trgov¬
cev in industrialcev (obrtnikov), 15% odvetnikov,
notarjev, zdravnikov, lekarnarjev in inženjerjev,
9% bančnih in zasebnih uradnikov, a 33% držav¬
nih nameščencev. Torej državni uradniki, ki težko
utrpevajo naročnino letnih 120 dinarjev, tvorijo
relativno večino vseh naročnikov. Kako šele bi
poskočil odstotek, či bi imeli uradniki take do-

16

hodke, da bi jim ne bilo treba gledati na vsak
dinarček!

Bistveni pomoček za. širitev duševnega ob¬
zorja so tudi večja potovanja v inozemske kraje.
Nekdaj si je marsikateri profesor med šolskim
letom deval na stran prihranke, da si je privoščil
večje počitniško potovanje: v Italijo, Švico, Nem¬
čijo in še dalje. Kdo pa more dandanes misliti na
to! Živimo v kaj tesnem okolju in ni čuda, če opa¬
žamo sploh na naših inteligentih, da se jim njih
duševno obzorje oži, namesto da bi si ga širili. In
profesorji niso nič manj prizadeti kakor drugi
uradniki. Prevzema jih skrb za vsakdanje žitje,
tako da svojih stanovskih dolžnosti ne morejo
vršiti s tisto vnemo in navdušenostjo, kakršna bi
bila posebno pri vzgoji mladine potrebna. Tako
težko pričakovana ureditev plač bi morala profe¬
sorjem, sploh vsemu uradništvu, omogočiti lagodno
življenje, tako da se jim ne bi bilo več treba pehati
za t. zv. nadurami ali celo za privatnim poukom,
kjer se čredijo z visokošolci ali celo z inštruktorji
srednješolci.

Zdi se mi potrebno, da se dotaknem še neke
zadeve: razmerja med profesorji in starši učencev.
Gospoda! Med š o 1 o in domom  zeva taka vrzel,
da je težko govoriti o pravem sodelovanju obeh
faktorjev. In vendar, kako potreben bi bil najožji
stik med obema! Recimo: "fant ne uspeva v šoli;
po konferenci dobi oče od ravnateljstva uradno

17

obvestilo, da je fant v teh in teh predmetih grajan,
da je dobil ukor radi neprimernega vedenja itd.
Razrednik pričakuje, da pride vsaj na to opozorilo
kdo domačih o učencu povpraševat. Res, nekateri
starši so vestni in so v skoraj rednem stiku z
razrednikom in profesorji, a žal, da so ti primeri v
prevesni manjšini. Večina njih pa ravna, kakor da
je dolžnost edino šole, skrbeti za to, da bo fant
gladko uspeval; zato nočejo, kakor pravijo, pro^
fesorjev »nadlegovati« s povpraševanjem. Taki
starši ravnajo povsem oroti vzgojnim načelom.
Marsikateri nedostatek domačega skrbstva bi se
dal opraviti, če bi starši poizvedeli mnenje uči¬
telja; marsikateri neuspeh bi se dal razložiti z
ozirom na domače razmere in marsikatera ovira
bi se mogla odpraviti, če bi se starši z učiteljem
odkrito porazgovorili. So pa tudi take stranke,
katere iščejo stika s šolo šele proti koncu šolskega
leta, ko že »teče voda v grlo« in ko se ne da več
dosti rešiti.

V zraku je mogoče ugovor tega ali onega, češ:
Saj ne utegnem hoditi v šolo povpraševat, ali:
Profesor je tako zadirčen, da se ga rajši izogib¬
ljem. Prvi razlog ne more držati, ker si, more vsak
pri še tako mnogostranski zaposlenosti najti
vendar nekaj minut, da poseti profesorja v njegovi
za stranke določeni uri, če ne ta teden, pa na¬
slednji. Razumem pa tudi, da taka pot v šolo 1  ni
vselej prijetna, zlasti, če si more stranka sama

18

kaj očitati glede domače vzgoje ali domačega nad¬
zorstva dotičnega učenca. (Neka gospa mi je o
priliki dejala, da gre laglje k velikonočni izpovedi
kakor k profesorju v šolo!) A profesorjeva dolž¬
nost je, s strankami vljudno občevati, in če bi se
kateri res spozabil, da krši zahteve družabnega
takta, naj stranka poskrbi, da se krivec opozori na
svojo odurnost. Mislim pa, da so taki nerazvese¬
ljivi pojavi neuljudnosti naših profesorjev jako
osamljeni. Se pa tudi dogaja, da stranke same
nastopajo z neko nespoštljivostjo, da ne rečem,
aroganco, ki naravno izzivlje neprijazen odziv.
Razgovor med profesorjem in stranko naj bi imel
značaj medsebojnega zaupnega posvetovanja, ne
pa, da bi si stala oba nasproti kot dve sovražni
stranki, ki hoče druga drugi kaj očitati ali kako
žaljivko prjsoliti.

Čujejo se tudi tožbe glede učiteljev v drugih
ozirih: da preveč enostransko  goje svoj učni
predmet in se izgubljajo pri tem v malenkostih in
podrobnostih, smatrajoč svoj predmet za najvaž¬
nejši in ne uvažajoč, da se je učencu učiti še drugih
predmetov. Kaj lahko se dogaja, da učitelj iz zgolj
vneme za svoj učni predmet stavi učencem pre¬
cejšnje zahteve; a brez dvoma ga vodi pri tem
prepričanje, da tako učencu vsaj nekaj  ostane
kot duševna last, dočim bi pri površni obravnavi
ne doznal bistva dotične učne snovi. Seveda
se učiteljeva metoda ne bi smela zmaličiti v su-

19

hoparno vtepavanje, ki ima pri učencu za po¬
sledico mehanično memoriranje. — To stoji, da
je treba pri poučevanju več duha, več duševnosti,
več smotrenosti za vzgojo dobrih .značajev. Ni
zadosti, da se učenec svojih lekcij le nauči,
treba je temveč paziti, da postane to, česar se je
naučil, njegova duševna last, če ne v posamez¬
nostih, pa vsaj v bistvu vse z vidika višjih vzgojnih
smotrov. Pomembno geslo si je vzel znani pe¬
dagog Foerster za svojo knjigo »Schule und
Charakter«: »Učitelj, ki znanje le posreduje, je
podajač, dninar, učitelj pa, ki tudi značaj vzgaja, je
umetnik.«

Če se učitelji po tem načelu ravnajo, se ni
bati, da bi prihajali s srednjih šol za zrele pro¬
glašeni mladi ljudje, ki pa niso sposobni, v gladkih,
pravilnih stavkih kak dožitek pripovedovati, ali ki
ne znajo samostojno napisati sestavka z logično
razporejenimi mislimi brez jezikovnih in pravo¬
pisnih napak. A tudi njih značaj jnora biti usmerjen
na dobro plat, v korist njim samim in človeški
družbi.

V.

In kako je naše d i j a š t v o ? Gospoda, vi
jih poznate lahko bolje kakor jaz, ki žal že tri leta
nisem več v neposrednem stiku ž njimi. Zato si
ne morem lastiti dovolj utemeljene sodbe o živ¬
ljenju in mišljenju naših srednješolcev, prav ker

20

mi nedostaje potrebnega osebnega vpogleda v njih
dejanje in nehanje. Pač pa bi mogel omeniti vtiske,
ki jih dobivam v tem oziru v svojem uradnem
poslovanju, a s tega vidika o zadevi ne maram
razpravljati.

V javnosti se čujejo cesto glasovi, da da¬
našnja mladina ni več taka, kakršna je bila v
prejšnjih časih, da nima več pravega smisla za
učenje, da lenari, pohajkuje, se vdaja zabavam,
ki so kvarne njenemu zdravju, da zanemarja svojč
šolske dolžnosti, a si lasti svoboščine, ki pritičejo
odrastlim ljudem, sploh, da je šolska in učna di¬
sciplina zrahljana in da prihajajo iz srednje šole
mladeniči, ki niso zadostno usposobljeni za na¬
daljnje študije bodisi na strokovnih, bodisi na vi¬
sokih šolah.

Gospoda! V tem tesno odmerjenem času ni
mogoče vse te očitke premotriti; poudariti hočem
le nekatere momente, ki naj osvetljujejo sedanje
prilike.

Predvsem nam je ločiti dve kategoriji učencev,
in sicer po njih starosti: dečke (do pubertetne
dobe) in fante, ki se "že zavedajo svojega moštva.
Omenjeni fizični preokret v življenju vsakega člo¬
veka kaže svoje posledice tudi v vsem duševnem
ustroju: začenja se uveljavljati osebnost, indivi¬
dualno hotenje in mišljenje. -Dečki do 14. leta -
nižji srednješolci — so še skupina z nekim enotnim
obeležjem, dasi se sicer razlikujejo med seboj po

21

nadarjenosti, marljivosti, redoljubnosti in — po
domači vzgoji. V višješolcih pa se pojavlja že
stremljenje po uveljavljanju lastne samobitnosti, ki
se od leta do leta izraziteje popolnjuje, da jih
končno po maturi, po višjem tečajnem izpitu,
državna komisija pošlje v svet kot »zrele« ljudi,
sposobne, da se posvete fakultetskim študijam na
univerzi. In prav mladini teli »nerodnih let« nudijo
sedanje javne razmere obilico mikov in nevar¬
nosti, da lahko zapusti pravo smer svoje izobrazbe
in krene na stranpotice, tako da ne doseže smotra,
do katerega naj bi jih dovedla srednja šola.

Pred nekaj meseci je prinesel slovenski dnev¬
nik zanimive avtentične podatke o naših srednje¬
šolcih in njih mentaliteti.

Kakšen je v svojem duševnem ustroju naš
sedanji srednješolec? Kaj je naredila vojna s svo¬
jimi strašnimi posledicami iz njega? Kakšne so
mlade duše teh naših fantov, od katerih želi ves
narod lepili učnih uspehov, ker so. v istini up in
nada naše domovine in jamstvo njene lepše bo¬
dočnosti?

Mož, ki se resno zanima za ta vprašanja, je
dobil od učencev neke srednje šole več izjav, ki
kažejo sliko, žal, ne razveseljivo sliko naših
srednješolcev. Nimam povoda dvomiti o odkrito¬
srčnosti teh izpovedi, zato vam hočem nekatere
dobesedno navesti. Eden izpoveduje:

22

»Med mojimi součenci prevladuje tip indi-
f e r e n t i s t o v,  ki se zanimajo za šolo, kolikor
je potrebno, da dobe svoj red, izven šole pa ne po¬
znajo ničesar. Sploh ta tip vedno bolj prevladuje
med srednješolskim dijaštvom. Nekdaj je bilo v
tem oziru drugače, kar nam dokazujejo sijajni
tipi, ki jih je narisal Debevec v svoji dijaški
llijadi »Vzori in boji«. Sedaj se pa tip dijaka, ki stre¬
mi po izvenšolski izobrazbi, le poredkoma prikazuje
v dijaških vrstah. Zato se mora tembolj ceniti oni,
ki prodre iz tega mraka, v katerem tavajo so¬
šolci, do višjega naziranja. Pa tudi pri teh je treba
ločiti celo vrsto individualnosti, katerih samo¬
bitnost temelji na tistem, s čimer se pečajo izven
šole. Seveda se zanimajo dijaki izven šole za
stvari, ki ne spadajo k izobrazbi. Takega dijaka,
ki mu je za izobrazbo izven šole malo mar, dobiš
najlaglje na plesu  ali pa v kaki kavarni,  kjer
zabija svoj čas z opazovanjem ljudi. Najbolj go¬
tovo ga dobiš na oglu večje ulice, od koder pa
kmalu izgine za kakim krilom. Sicer ga od vseh
strani priganjajo k učenju, toda njemu ni za to
nič mar.

Malo je med nami športnikov, ki pa večinoma
pripadajo obenem tudi ravnokar opisani vrsti.

Na drugi strani pa stoji peščica ljudi, katerih
glavno zanimanje je osredotočeno na izven-
šolsko  izobrazbo. Tudi tu je treba razlikovati
med običajnim poetom, katerega ne manjka skoro v

23

nobenem razredu, in med poetom, ki se giblje v viš¬
jih sferah in počenja stvari, ki se zde sošolcem
neumne.

Je pa vedno nekaj ljudi, ki se bolj zanimajo
za kulturna vprašanja, v katerih ne igra glavne
vloge poezija, ampak znanost, to Je tudi za poli¬
tična in socialna vprašanja. Seveda je to po navadi
le poedinec, druge- šele življenje pouči o < važnosti
teh problemov.

Predstavljam si večkrat tip študenta, kakršen
bi po mojem naziranju moral biti: v šoli srednja
mera, izven šole ne samo zabava, ampak tudi za¬
nimanje za kulturne probleme.«

Mislim, da je fant dobro označil svoje tova¬
riše. Prevladuje tip indiferentista, ki se uči, ko¬
likor je neobhodno potrebno, da v šoli izhaja, a
vse drugo mu je — Hekuba! So pa vsaj posa¬
mezni — hvala Bogu —•' ki jih zanimajo tudi znan¬
stvena in kulturna vprašanja, da se 'z njimi pečajo
izven šole. A taki fantje so dandanes prav redki.
V tem pogledu je bilo v moji šolski dobi dokaj
drugače: indiferentisti so bili v znatni manjšini.
Zato pa smo imeli med sošolci poete, jezikoslovce,
botanike, telovadce, pripovedne humoriste in na¬
vdušene pevce. Poznam četrtošolca svoje dobe,
ki si je izpisoval iz Meyerjevega Konverzacij-
skega leksika imena vseh večjih mest s številom
prebivalcev itd., tako da si je' napravil svoj geo¬
grafski leksikon, in ni bilo mesta, da bi ne vedel,

24


kje stoji in kake zanimivosti ima. To je bil njegov
izvenšolski šport.

Sedaj pa se mladina vdaja vse drugačnim
športom. Prav je, da so med njimi vneti telo¬
vadci, plavači in planinci — ne odobravam pa
vrtoglavih izrodkov  teh telesnih vaj — kakor
tudi ne divje nogometne igre, kakršno morete
opažati od rane pomladi do pozne jeseni po vseh
tratah ljubljanske okolice, da ne rečem — po sredi
mesta: glupa spaka prave športne igre.

Tudi ples  omenja oni dijak v svoji samo-
izpovedi. Kakor vam je znano, šolski disciplinarni
red natančno predpisuje pogoje, pod katerimi so
plesne »vaje« učencem najvišjih razredov dovo¬
ljene; udeležba pri javnih plesih pa jim je kratko-
malo prepovedana. Učna uprava se pač zaveda,
da šolski mladini ne gre dovoljevati zabav, ,ki jim
utegnejo škodovati v več ko enem oziru. Saj ima
fant kakor dekle še polzneje, ko zapusti srednjo
šolo, dovolj prilike, da raja in pleše po svojem
okusu, če ga k temu miče srce, mu dopušča moš¬
njiček in ima nad tem svoje dopadanje gospod
papa ali gospa mama. V naši šolski dobi nam ni
prišlo na misel, udeleževati se plesov, kamor
imajo pristop zreli, dorasli ljudje; zato srno si
tako zabavo prihranili za vseučiliška leta.

Sploh bi bilo treba t. zv. »plesne šole« pa¬
metno reformirati. Ne »plesne«,"temveč »družabne

25

šole« bi morale biti take prireditve, kjer naj bi se
dozorevajoči fantje učili v vsakdanjem občevanju
tako potrebnih družabnih oblik, gentelmanstva v
najboljšem pomenu besede. Tako pa srečavamo
kaj pogosto telebane in zagovedneže, ki nimajo
pojma o osnovnih oblikah družabnega sožitja, in
s tem nedostatkom zadevajo v poznejšem živ¬
ljenju ob razne neprilike, da se takorekoč v
vsaki boljši družbi onemogočujejo. V tem oziru
bi morala kakor šola tako zlasti dom skrbeti za
boljšo oliko, združeno s srčno omiko, nego jo nu¬
dijo naše »plesne šole«, najsi uče najmodernejših
plesov.

Čujmo nekatere odstavke iz izpovedne iz¬
jave drugega študenta:

»Kdor bi menil, da je študent oni, k i s e u č i.
ki študira, bi se motil.  Le redki so taki
med njimi.

Drugi se ne uče, ker vedo, da oni, ki se uči
natančno vse od kraja, kar predpisuje srednja
šola, le zapravlja energijo.  Zato študirajo
le tisto, za kar imajo zmožnosti in .veselje. Tretji
sploh ne študirajo, a ne morda iz kakega višjega
spoznanja, ampak zato, ker je njihov cilj raz¬
veseljevanje in zabava.

Najmanj zaslužijo ime »študent« oni, ki so du¬
ševno najbolj razviti in ki so sebe in namen
življenja doumeli najgloblje. Ti so pu-

26

stili študij, a šli niso za praktičnim opravilom, ne
za zabavami in razveseljevanjem, ampak šli so za
tem, da svoje sile uveljavijo tam, kjer bodo rodile
najlepši sad, da se nauče življenja od njega sa¬
mega in ne iz knjig.

Ti so najbolj redki. In življenje teh je najbolj
mučno, ker jih ubija  ravno šola, če z drugim
ne, vsaj s tem. ker njihovemu svobodnemu raz¬
mahu omejuje polet. Čutijo se kot v ječi in svoje
študentovstvo občutijo kot breme in muko. Pol
dneva morajo presedeti čisto nezadovoljno na
mestu, ki ga sovražijo bolj od vsega. Uteho naj¬
dejo le v tem, da njihovim sanjam  ni zaprta
pot in da v njihovo carstvo nima dostopa ne¬
poklican gost. Ubijajoči duh šole-mrtvašnice ne
dospe na cvetoči, vonjivi vrt njihove
duš  e.«

Za študente te vrste res ni v sredhji šoli mesta
in le blagor njim samim kakor v prid šoli je, če
pravočasno zapuste »šolske« klopi in se umak¬
nejo na tisti »vonjivi vrt«; samo ne vprašajmo,
kak vonj tamkaj širijo. Gotovo tiči uvaževanja
vredno jedro v tej izjavi: Komur učni predmeti,
ki jili v učnem načrtu državna učna uprava pred¬
pisuje, ne prijajo, mu bodi svobodno, da ostavf
srednjo šolo kar najhitreje. Čemu bi se mučil in
kradel Bogu čas, če pa je toliko drugih poklicev,
za katere ni treba tako mukotrpnega samozata-
ievanja, kakor toži o njem ta nesrečnež. Taki mu-

27

čenčki naj bi se ravnali po zlatem Župančičevem
nasvetu:

»Brate moj, saj si še mlad in vse se lahko še

popravi:

filozofijo na klin, dreto in smolo v roke!«

Tako samohotna izločitev bi bila za vsakega
negodeta častnejša kakor izključitev, ki ga mora
prej ali slej doleteti. Na misel mi prihaja izjava
mladega zagrebškega zločinca, o katerem ste
pred kratkim vsi čitali v časopisih. Dejal je, da
bi ne bil nikdar dozorel do hudodelca, če bi ga
ne bil oče silil v gimnazijo, ki mu ni prav nič
prijala: poslal naj bi ga bil v uk mehaniku, v roko
naj bi mu bil dal »rašpo«; tam v mehanikovi de¬
lavnici bi bil našel svoj pravi poklic, tja ga je
vleklo z vso silo, šola pa mu je bila zoprna do
dna duše. — Kako napačno je naziranje nekaterih
staršev - intelektualcev, ki smatrajo pod svojo
častjo, da bi dali svojega otroka obrtniku v uk,
je poudarjal v svojem dobro zamišljenem preda¬
vanju strokovnjak, ki je govoril nedavno s tega
mesta.

Čujrno še izpoved tretjega poznavalca- štu¬
denta:

»Najbolj zastopan je danes tip dijaka, kate¬
remu je šola le sredstvo za to, da brez¬
skrbno živi.  Uči se le toliko, da »zleze« in
da ga starši ne vzamejo iz šole. Ves prosti čas

28


uporablja za pohajanje po cestah. A nič ni v stanu,
da bi ga zanimalo; izvzeta so edino dekleta. Tako
se rine ta velika čeda mladih blazirancev od raz¬
reda do razreda. Odlikuje se po prav po¬
sebnem pomanjkanju splošne izob¬
razbe.  Ako hočeš s takim fantom govoriti o
kakem znanstvenem problemu ali o umetnosti,
moraš z začudenjem ugotoviti, da mu manj¬
kajo najelementarnejši pojmi.

Ta tip lenega in i n d o I e n t n e g a di¬
jaka  je danes med nami najbolj za¬
stopan.

Zelo mnogo je tudi takih, ki vidijo v športu
vse. Za šport bi dali življenje. Ta strast jih zgrabi
tako silno, da jim je popolnoma vseeno, ali »pa¬
dejo« v šoli ali ne. Tak dijak govori vedno o
športu; če kaj bere, je to gotovo kak športni list.
Te manije pred vojno skoro ni bilo, danes pa igra
med dijaki važno vlogo.

Manj pogosto kot pred vojno srečamo danes
med dijaki takozvane »krokarje«. Da je temu tako,
ni vzrok le v pomanjkanju denarja, ampak oči-
vidno je nastala sama po sebi reakcija napram
popivanju. Seveda strašijo še vedno med dijaki
taki, ki ne morejo pogrešati vsaj enega tedenskega
»kroka«.

če se oziramo na duševne smeri in struje, ki
se pojavljajo danes med srednješolci, moramo reči,
da ni več toliko ideali'zrna kot n e -

29

kdaj.  Spominjamo se le na razne literarne
krožke, ki so pred leti združevali dijake k skup¬
nemu delu. Danes jih ni več. Nekoliko jih nadome¬
stijo dijaška u d r u ž e n j a , ki pa jadrajo vedno
bolj in bolj v politične vode.  Tu se lahko
ustavimo pri novem tipu dijaka, pri dijaku-organi-
zatorju, ki ustanavlja društva, agitira med dijaki,
se trudi in muči za svoje društvo.

Predvsem je pa treba omeniti dijaka, ki hodi v
vsaki stvari srednjo pot. To je soliden študent, ki
ni niti lenuh niti gulež. Žal, da je takih prav malo.
Manj simpatičen nam je odličnjak -r- »štreber«, či¬
gar edina želja je, da je v vsakem oziru prvi v
razredu.

A tudi teh n j-več mnog  o.«

S tako malodušno resignacijo se končava
tretja izjava.

Človek bi obupaval nad našo mladino, če bi
to, kar navajajo ti mladiči v svojih izjavah, ve¬
ljalo splošno  o vseh naših srednješolcih in če
bi vsa krivda teh žalostnih pojavov tičala v
njih samih.  Toda prezreti ne smemo, da je
dekadenca, ki se kaže v šolski mladini, le nujna
posledica ali vsaj naraven odsev naših razdra¬
panih razmer, ki so se pričele pojavljati že med
vojno in so se po vojni še bolj razpasle in raz¬
bohotile. Le pritrditi moramo člankarju, ki je po¬
spremil navedene izjave v svojem listu tako-le:

30

»Duh naše mladine, njena mentaliteta se
oblikuje v splošnem duhu naše dobe.
Refleksi, ki prihajajo iz široke javnosti preko
šolskih pragov v notranjost šolskega doma • in
vplivajo z elementarno silo na mlade duše naših
dijakov, ne stoje pod oblastjo šolskih faktorjev,
ki jim ne morejo zabraniti dostopa. Če so bili
vzroki neuspehov že v predvojni dobi kompliko-
vani, so postali med svetovno vojno in po nji
tem pestrejši v svoji psihološkologični strukturi.
Nagla sodba in obsodba je le prevečkrat eno¬
stransko utemeljena, bodisi da izhaja iz teh ali
onih ust, iz šolskih krogov ali iz krogov roditeljev,
katerih objektivnost je vrhu vsega naravno ve¬
zana po čustvenih elementih rodbinskega razmerja.
Zdravljenje teh bolezni našega šolstva se bo
vršilo le polagoma vzporedno z zdravlje¬
njem naših žalostnih socialnih  raz¬
mer. Silno mnogo truda in napora, potrpežljivosti
in uvidevnosti s strani odločujočih merodajnih
činiteljev bo treba, da pridemo zopet v šoli do
takozvanega normalnega tipa našega srednješolca.«

Gospoda! Ko bo naša družba, naša javnost
ozdravela, ko je ne bo več razjedal rak korup¬
cije, ko bo prišla poštenost in solidnost do svoje
veljave, ko bo tudi delo intelektualca imelo svojo
pravo ceno, ko bo duševno razvedrilo ob čitanju
lepe knjige, ob uživanju umetnine, bolj mikalo
kakor nesmiselno popivanje in glupo nočno vese-

31

ljačenje, ko bo znanstveni delavec za svoje delo
trajne vrednosti dobival vsaj slično priznanje,
kakor ga doživljajo enodnevni zmagovalci pri
športnih tekmah, skratka: ko »človek ne bo
več samo toliko veljal,  kar  bo  p 1 a -
č a 1«, tedaj smemo upravičeno pričakovati, da bo
tudi naša mladina krenila na pravo pot, tako da
bodo vzgojitelji imeli lažjo nalogo v izvrševanju
svojega vzvišenega poklica kakor jo imajo v se¬
danjih časih.

Sklenil bi to poglavje lahko z istimi be¬
sedami, kakor končava Stritar svoj osmi Po¬
govor: »Dva konca imam ■ — častiti poslušalec
naj si izbere sam ohega, kateri mu bolj ugaja.
Prvi je ta: Mladini naši priporočam nekoliko več
ukaželja, pridnosti in skromnosti, a ravno toliko
manj površnosti, domišljavosti in samosvestja. In
drugi — ta je pač prijetnejši (jaz bi dejal: lagod-
nejši) — post nubila Phoebus — slove tako:
Morda je pa vendar vse prav tako, kakor je. Člo¬
veštva razvoj ima svoja pota, kratkovidnemu člo¬
veku večkrat nerazumna.« — Jaz bi sklenil le
s prvo ugotovitvijo. K drugi pa pripominjam, da
razvoja,  iz katerega bi mogel nastati raz¬
kroj,  ne smemo prepuščati samemu sebi, temveč
da moramo skrbeti za ozdravljenje.

32

VI.

To ozdravljenje pa ne pride samo po sebi. Dr¬
žava, družba, rodbina,  šola-morajo za¬
staviti — vsak v svojem območju — vse svoje
moči, da pripomorejo k zboljšanju.

Kaj bi se dalo v šoli storiti v tem pogledu?
Predvsem treba mladino izdatno*, pametno in smo-
treno zaposliti, a tako, da ji preostane dovolj časa
za zdravo razvedrilo, ne pa, da se ji daje prilika
za postopanje in brezdelje. Zdi se mi, da je prejšnja
delitev šolskega časa, pouk do poldne (do 12. ure)
in dvakrat do trikrat tedensko tudi popoldne,
bolj ustrezala enakomerni zaposlitvi šolske mla¬
dine kakor današnji nedeljeni pouk (od 8, do
13. ure). Zlasti zadnje ure tega pouka so često ne¬
plodne i za učitelja i za učence. Ni lahko delo 4 do
5 ur poučevati, pomeni pa tudi precejšnjo obre¬
menitev učenca, ki mora po pet ur v šoli sedevati,
in to s potrebno pazljivostjo in sodelavnostjo.

Žal, da se stavi taki delitvi učnega časa težka
ovira v današnjih stanovanjskih neprilikah. Zakaj
precejšen odstotek srednješolcev ne biva v šol¬
skem mestu, temveč se sleherni dan vozi iz svo¬
jega bivališča po železnici v šolo in zopet domov.
V Ljubljano n. pr. se dovažajo učenci z jutranjimi
vlaki po vseh progah od Zidanega mosta, Stične,
Logatca, Škofje Loke in Kamnika. Koliko izgubo
delovnega časa pomeni tako vsakdanje potovanje!

33

Kdaj pride tak popotni učenec sploh do miru, do
potrebne zbranosti, do fizičnega in duševnega od-
počitka?

Marsikdo' želi tudi več strumnosti  v iz¬
vajanju šolske discipline. Mladega človeka je treba
zarana navajati na točnost v izvrševanju dolžnosti,
na red in ličnost v pismenih izdelkih, na vljudno
in skromno ponašanje napram starejšim ljudem,
na prijazno, strpljivo vedenje v občevanju s tova¬
riši, predvsem pa zaupljivost in odkritosrčnost
napram učiteljem. Tu se odpira Podmladku
Rdečega križa,  ki se je nedavno zasnoval
tudi na naših šolah, prav hvaležno torišče za njega
delovanje in udejstvovanje. — Tudi bi ugodno
vplivale šolske občine (po amerikanskem vzorcu
— self governement), ki dajejo mladini priliko, da
si po etičnih in socialnih načelih sama uravnava svo¬
je ponašanje, ki ji ga sicer predpisujejo paragrafi di¬
sciplinarnega reda. Tudi družine »skavtov« uteg¬
nejo v tem oziru uspešno vršiti svoj hvale vredni
smoter. — V razredih pa, kjer je 1  nemogoče disci¬
plino vzdrževati ne zlepa ne s svarili in ukori,
naj bi se postopalo s strogostjo, četudi po zgledu
vojaške discipline,  ki pa naj bi jo pre¬
vevala resna dobrohotnost, tako da bi se učenci
kakor tudi javnost, ki bi utegnila izprva tako
rigoroznost obsojati, zavedeli, da je končni namen
takega ravnanja, vzgojiti ljudi, ki se znajo pokora-
•vati. Zakaj večno veljavno ostane načelo, ki so ga
že starodavniki uveljavili, da bo le tisti znal kdaj

34

ukazovati, ki se je v mladosti naučil pokoravati.
To načelo mora biti vodilno kakor pri domači vzgoji
v rodbini, tako tudi v šoli.

Svoj prosti čas pa naj bi mladina porabljala
v pametno razvedritev, sem dejal. Nekdaj so
srednješolci veliko več čitali kakor dandanes. Di¬
jaške knjižnice so se letos z denarnimi prispevki
dokaj opomogle: naj bi čitali poljudno-znanstvene
spise, potopise, zgodovinske sestavke, sploh dela.
s katerimi si mlad človek v soglasju s svojim in¬
dividualnim zanimanjem širi svoje duševno ob¬
zorje. Odvračati pa jih je treba od čitanja plaže,
od talmi-leposlovja, ki fantazijo le razburja in pu¬
šča sled kvare in praznote duha.

Mladina, obdarjena |z muzikalnim posluhom,
naj bi se vadila v glasbi. Kako blagodejno je tako
udejstvovanje, vedo tisti, ki so bili sami nekdaj
deležni glasbenega pouka in si znajo sedaj ure
oddiha ali samote kratiti s sviranjem na tem ali
onem glasbilu. — Prav tako pa je treba v mladini
netiti ljubezen do narave, ker jo s tem odvračamo
od puhle vsakdanjosti in gluipih 'pustolovščin,
h katerim jih zavaja tesnoba mestnega ozračja.
Mladina naj se nauči, pravilno ceniti vrednost
dela  in časa. K temu jo itak navaja šola, a
domača vzgoja  naj jo v tem podpira. Sta to
dve vrednoti, ki jih današnja doba vobče pod¬
cenjuje, češ, saj vidimo, kako udobno in brez¬
skrbno žive nekateri brezdelci, ki znajo le kon¬
junkturo časa sebi v prid izrabljati, dočim se

35

marsikdo drugi peha in trudi v potu svojega
obraza, ne da bi dosegel blagostanje in zado¬
voljstvo. Te današnje pojave moramo smatrati za
abnormalne, ker po svojem bistvu ne morejo imeti
trajne veljave: neskladnost med pravo vrednostjo
dela in sedaj mu priznavano ceno mora prej ali
slej izginiti. Ta zavest se mora vsaj v mla¬
dini ukoreniniti,  če se obstoječa potvara
vrednot že ne da več v sedanji starini iz¬
trebiti.

Gospoda! Že stari grški modrijan Platon je
smatral za najvažnejši posel  v državi
v z g o j o z božanskim smotrom: iz človeka narediti
človeka, sposobnega za vredno sožitje s svojimi
sodržavljani. Česa neki bi si mogla vsaka, zlasti
pa naša  mlada država bolj želeti, kakor da se
vrednost mož in žena kar najbolj dvigne! Saj je
človek najdragocenejša dobrina države. Tudi naše
srednje šole morajo po svojem učnem načrtu in
vzgojnem namenu prispevati, da se država po
dobro vzgojenih državljanih učvrsti in dvigne. Zato
pa mora obveljati kot aksiom naše srednješolske
vzgoje: pripraviti mladino ne samo v naučnem po¬
gledu sposobno za vseučiliške ali strokovne študije,
temveč ji je treba privzgojiti tudi smisel za vrednost
dela, in s tem veselje do dela,  smisel za
red in točnost  v izvrševanju dolžnosti. Najvišji
smoter pa bodi vzgoja na poštenosti  temelječih
— značajev.

36