ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA
MATICA SLOVENSKA.
z-a leto 1887.
UREDIL 2Г1Е2- LEVEČ.
V LJUBLJANI.
NATISNILA „NARODNA TISKARNA".
3) з
VSEBINA.
Na strani:
1.	Dr. J. Vošiijak: Kaj človeštvo prideluje in uživa . . . .	1— 64.
2.	D. Karlin: Kratka zgodovina c. kr nižje gimnazije v Kranji	65—87. Џ. I. Navratil: Slovenske narodne vraže in prazne vere. (Dalje)	88—167.
I. Steklasa: Žiga Višnjegorski.....: . . . .	168—184.
5.	A. Raič: Peter Petretič ... ,................186—226.
6.	I. Šubic: Voda................................227—268.
»fc V. Oblak: Trije rokopisi slovenski iz prve polovice XVII. veka	259—315.
8.	I. Tomšič: Bibliografija Slovenska za 1. 1886............316—328.
9.	E. Lah: Letopis „Matice Slovenske" :
I. Poročilo o delovanji „Matice Slovenske" v dobi
od l./ll. 1886—31 ./10. 1887..............329—339..
II. Računsko poročilo......... .	340—344.
III.	Književno poročilo: A) Slov. knjižnica (Dalje)	345—346.
IV.	Opravništvo „Matice Slovenske" za 1. 1887. .	347—348.
V.	Imenik društvenikov za 1. 1887. .....	349—383.
VI.	Društva, ki z Matico zamenjujejo knjige. , .	384
VII.	Društvena književna zaloga..............384—386.
VIII.	Naznanilo gg. poverjenikom in članom . . .	386.
IMniiiiiiiliiiiiiiiiliiii^.l.Hli.iiiiiiiiiiiiill;.HHif.mii.iinHHmiHiiii	......nniHUI
јшдммтвшмш
епог^
tvatoi, * л
Spisal dr. Jos. Vošnjak.
TT vod..
'a naši zemlji baje živi štirinajst sto milijonov Jjudi. Vsi imajo 'več ali menj zdrave želodce, ki zahtevajo hrane in pijače in večina teh milijonov, izvzemši najtoplejše kraje ob ravniku, potrebuje obleke in odeje. In ko bi človek le toliko použival hrane, kolikor je neobhodno potrebno za vzdrževanje človeškega organizma in ko bi se pokrival le s toliko preproste obleke, da ga obvaruje mraza! Pa komu še zadostuje, če ga ne sili revščina k zmernosti, le za življenje potrebni živež, in kdo se zadovoljuje s tako obleko, da si pokriva za silo život proti mrazu in vremenskim nezgodam? Na mizi reveža — in tacih je največ na tem svetu, na katerem so dobra čimdalje nejednakejše razdeljena — na mizi reveža manjka dostikrat še najpotrebnejših živil, pa celo on si časih privošči, če le more, preobilnih jedi in uživa pijače, brez katerih bi prav lahko živel. Kaj pa vidimo na mizi imovitega ali bogatega človeka? Azija ali Amerika poslati mu mora kavo, Kitaj čaj, Jamajka rum, Rusija kavijär, Francija vina, Afrika da-teljne, južni'in severni kraji prirodnine svoje, ne da bi se nasitil, samo, da se ž njimi naslaja. Živel bi prav lahko brez vseh teh razkošnosti.
In obleka? Živalstvo, rastlinstvo in rudninstvo mora dajati zaklade svoje, da si nečimerni človek napravlja od njih obleko in čisto nepotrebni lišp. Prvotni človek se je ogrnil v kožo ubite živali, najbrž pa že tudi, da je bil videti mogočnejši in strašnejši, obesil nase po več kož, kakor je bilo ravno treba, in si na glavi pritrdil grizälo kake divje živali ali rogove. Civilizovani Evropec, koliko raznih oblačil nosi na sebi od nogovfc in čevljev ali štiflet do pinje na glavi! In vsaki del obleke, kako različne robe in kako umetno zdelan! Na prstih se svetijo zlati prstani z bliščečimi
1
dragimi kamenci, na prsih zlate igle kovane z najfinejšim ukusom. Na zlati verižici visi žepna urica, drobna, da jo komaj čutiš v žepu, pa natančno teka noč in dan in kaže ne le ure, minute in sekunde, tudi, ako si moreš takšno kupiti, dneve in mesece* In kaj šele porečemo k ženski obleki? Vsa priroda, vsi deli sveta pošiljajo prirodnine in zdelke svoje, da se oblači in olišpa bogata dama v Evropi. Kitajska svila, indijski in perzijski šali, ruska kožuhovina, nojevo pero iz Afrike, perje drobnih ptičev iz Amerike, biseri iz morja, dijaraanti od Kapa, vse to služi ženski, da se blišči in nase obrača pozornost močnejšega spola, ženske svoje vrstnice pa napolnjuje z nevoščljivosfjo.
Cimdalje bolj se razvija vesoljni promet in vsaka nova železnica odpira nove zaklade, približajoča jih ostalemu svetu in vozeča jih v zameno za druge prirodnine in zdelke. Kdor bi si ogledal tovore in pošiljatve, dan na dan premikajoče se na primer po južni želež-nici, našel bi tekom leta skoraj vse prirodnine in zdelke zemlje naše. V tovornih vlakih se prevaža žito iz Ogrskega, Rusije in Amerike, riž, krompir, fižol, razno sadje domače in tuje: citrone, oranže, fige, mandeljni, grozdje, rozine, dišave: poper, muškat, ingver, žafran, janež in kumin, hmelj, sladkor, kava, kakava, čokolada, čaj, tobak, opij, vino, alkohol, žganje, pivo, olja vtgetabilna, petrolej, bombaž, lan in predivo, juta, volna in kar je zdelkov od teh prirodnin, popir, zdravila: kina-skorja, kafra, rabarbara, kopajva, kvasija, mana, aloe, senež, jalapa in salep, barvila in strojila, smola, kavčuk, mira, gumi, les za zgradbe in kurjavo, živina, meso presno in suho, mleko, maslo, kože, usnje, kožuho-vine, rogovje, kosti, gnojila, jajca, svila, čebele, strd in vosek, ribe in raki, vsakojake rudnine, premog, železo, baker, svinec, cink, kosltar, živo srebro, sol, žeplo, kamenje, opeka, porcelan, steklo, gips in cement, razni stroji za poljedelstvo in obrte in vrhu tega neštevilni milijoni goldinarjev, frankov, mark, rubljev, sterlingov itd. v zlatu, srebru in vrednostnih pDpirjih. Malone vsaki tovor-niški vlak nosi najrazličnejše blago rečenih prirodnin in zdelkov in nam predstavlja kos vesoljnega narodnega promet^.
Pa šele v novejšem času je mogoče preiskavati in primerjati, kar vsak narod oddaja in kar sprejema od drugih narodov. Prej neznani deli zemlje so nam odkriti in kmalu ne bo prostora, po katerem ni stopala noga podjetnega sinu arijskega plemena. Iz zemljevidov čimdalje bolj ginčvajo praznote nepoznanih krajev, statistika pa zbira številke, ki govore jezik, razumen vsem narodom.
Nalog naslednjim vrstam bode, naslikati v kratkih potezah, katere prirodnine služijo človeštvu za njegove prave in domišljene potrebe, s čim in v koliko se udeležujejo posamezni narodi pri splošnem človeškem gospodarstvu in kako se vrši zamena prirodnin
in pridelkov.*) Ker je glavni živež človeštva rastlinsk, govoriti nam je na prvem mestu o rastlinskih, potem o živalskih in ö rudninskih prirodninah, o potih in pomočkih prometa, o denarstvu in kreditstvu ter koneeno ob udeleževanji narodov pri vesoljnem prometu.
I. Rastlinske prirodnine za živež in zdeiovanje.
Rastlinstvo podaja človeku najimeintnejši in najobilnejši živež, to je razno žito, riž, krompir stročnice, sadje, glive itd., dalje dišave, sladkor, kavo, kakavo, čaj, tobak, vino, alkoholne pijače, pivo, olje, snovi za industrije: bombaž, juto, konoplje, lan, slamo, popir, zdravila, barvila in konečno les.
1. Rastline za živež.
Kako seje živil prvotni človek, nam ni znano ; gotovo pa se je ravnal po obnebji in po tem, kar mu je ponujala priroda v do-tičnem kraji. Zobovje človeško kaže, da človek lahko uživa oboje jedila, rastlinska in živalska. Dokler človek ni imel stalnih naselbin in se je premikal od kraja do kraja, živil je se ob lovu, ob ribištvu in ob domači svoji živini, v južnih toplih krajih pa nemara bolj ob rastlinskih prirodninah, sadji, jagodah itd.
Žita. Žitna produkcija se je začela šele po trdem naseljevanji narodov in od tega časa je použival človek čimdalje več rastlinske in menj živalske hrane. Dokler so bila selišča redka in so rodovi imeli dovolj zemlje, zasejali so le najrodovitnejšo z žitom, pa se pri tem držali trojepoljskega gospodarstva, to je, njiva je ostala vsako tretje leto za pašo, kakor se v nekaterili krajih, na primer v ruskem „Miru" še danes godi. Tako ekstenzivno obdelovanje zemlje pa se je moralo s rastočim obljudenjem umekniti intenzivnejšemu 'in umnejšemu porabljeva.nju zemlje. Čimdalje več prostorov se je pripravljalo za nasajanje in z gnojenjem se je povekšala rodovitnost, stroji pa so nadomestovali človeško roko. V prejšnjem stoletji je še blizu tretji del njiv ležal neobdelan, v prähi, zdaj v Nemčiji le še 7%, v Avstriji 7—8%, na Francoskem do 10%.
Pšenica je plenjala na Francoskem še koncem minulega stoletja na hektaru le 7 do 8 hl, I. 1815. le 8'5, a sedaj se pride-
') Povod tej razpravi mi je dala ravnokar v svet poslana knjiga „Das wirtschaftliche Leben der Völker von' Dr. K. v. Scherzer. Leipzig 1885." 756 str., iz katere sem zajemal največ gradiva, dopolnuje ga iz drugih najnovejših statističnih in ndrodno-gošpodarskih objavljanj in oziraje se na naše domače razmerje po Kranjskem in Slov. Štajerskem, za katere so mi podajali zanesljivo gradivo poročila trgovinskih zbornic in drugi statistični i/.kazi.
1*
luje na hektaru 13 hI, ]. 1882. celo 17-7 hI. Ravno tako priraste več rži, 1815. 1. 7*65 hI, 1882. 1. 15 5, ovsa 1815.1. 14 5, 1882. 1. 23'3, ječmena 1815. 1. 12 1, 1882. 1. 17'4 hI. Pšenice se je pridelalo na Francoskem pred petdesetimi leti 60 milijonom, sedaj 100 milijonov hI. Sploh se je v Evropi v desetletji od 1872 do 1882 povprek pridelalo 1000 milijonov hI,
pšenice 483.361, vtem Nemčija 36.808, Avstro-Ogrska 49.683, Angleška 32.916, Francoska 100/800, Italija 50.899, Rusija 100.000, Španjska 61.142, Rumunija 11.900, Bolgarija 9.600 itd.;
rži 471.797, v tem Nemčija 75.881, Avstro-Ogrska 47.012, Francoska 25.084, Rusija 260.000, Španjska 11.629, druge dežele pod 10 milijonov hI;
ječmena 229.705 — Rusija 45.000, Nemčija, Avstrija in Italija po 32.000 hl]
koruze 137.903 (brez Rusije) — Avstrija 35.282, Italija 31-234 M.-,
ovsa 548.533 — Rusija 200.000, Nemčija 94 924, Avstrija 52.882, Angleška 64.600, Francoska 71.728;
ajde 51.209 (?) hl, o prösu manjkajo izkazi. Skupno je tedaj prirastlo raznega žita v Evropi na leto blizu 2000 milijonov M (ali 1458 milijonov qul).
Evropskega prebivalstva se šteje 320 milijonov, torej prihaja na vsacega prebivalca povprek 450 kilo žita. Toda mnogo žita rabi se za druge zdelke, posebno za žganje špirita, ječmen za pivo, oves in koruza pa za pičo živalim, tako, da Evropa ne rodi toliko žita, kolikor ga potrebuje njega prebivalstvo. Žito uvažati morajo posebno tri države: Angleška, Nemčija in Francoska, izvažajo ga pa Rusija, Rumunska in Avstrija, pa še te države ne morejo pokriti deficita v gori imenovanih in priskočiti mora še Amerika in v novejšem času Indija.
Ob ameriški konkurenciji se mnogo govori in piše in gotovo je, da žitna produkcija v poslednjih letih poljedelcu še ne pokriva troškov pridelovanja ter so žitne cene silno padle, na primer za pšenico od 13 gld. na 7 do 8 gld. za hI, in to zaradi prepläv-ljanja Evrope z ameriško pšenico. To je hudo zadelo naše poljedelstvo, konsumentom seve pa je jako koristno in v obče je le želeti, da si najpotrebnejšo hrano, žito, oziroma kruh lahko preskrbuje vsak tudi reven človek. Bati se je le, da zaradi nagle, preobilne množitve človeštva bodo povsod živež, kolikor ga priraste, použivali domä in da ga ne bode torej preostajalo za izvažanje v druge kraje.
Amerika je dozdaj še v ugodnem položaji, da prideluje veliko več žita in sploh živeža, kakor ga sama potrebuje. Nastala je v severni Ameriki zaradi visokih žitnih cen v prejšnjem deset-
') 1U Je Quilltal jednak 100 kil.
letji celo neka divja konkurencija, da so se velikanski prostori iz pašnikov izpremenili v njive in zasejali s pšenico. L. 1869. pridelalo se je le 27 milijonov qu pšenice, 1. 1877. že 98 milijonov, 1. 1881. pa 120 milijonov. L. 1884. bilo je 36 milijonov arov pšeničnega polja, žita pa navzlic ogromnemu izvažanju v Evropo toliko v zakladnicah, da je cena pšenici padla tako nizko, da se celo tam ni več izplačevalo ga sejati. Zato se je 1. 1885. za 3 milijone akrov menj, kakor 1884. 1., pšenice nasejalo, pridelalo pa le 355 milijonov bushlov mimo 512 milijonom prejšnjega leta. Navzlic taki obilnosti smemo poleg tega, da se prebivalstvo v Ameriki množi vsako leto za 2Va do 3 milijone, biti še delj časa mirni kar se tiče žita, da ga ne bode zmanjkalo tudi Evropi ne.
Koliko žita potrebuje vse človeštvo, ne da, se lahko izračunati in je tudi jako različno. Za Evropo se računa po 465 kil za osebo, (pšenice 127, rži 100, koruze 40,) pa številka je najbrž pretirana. Za Francosko je trdil Raoul Duval v narodni skupščini, da potrebuje 700 gramov pšenice za glavo in dan, kar znaša na leto 225 kilo in za 35 milijonov ljudi 89 milijonov qu in ker se pridela le 70 do 75 milijonov qu, mora se za 9 do 10 milijonov ljudi pšenice uvažati. V desetih letih, če se ne bode po nepričakovanih dogodkih ovirala množitev človeštva; bo Evropa že za 150 milijonov qu več žita potrebovala ali ga morala nadomeščati z živalskim živežem, ki pa je zaradi draginje le imovitejšim ljudem pristopen v tem, ko se ljudska masa živi ob rastlinski hrani, zlasti ob žitu. Fabriški delavec pri nas ali na Nemškem si ne more vsak dan kupavati mesa, ali morebiti le konjskega, ki je prav ceneno. Naš kmet je obično meso le ob praznikih. Drugače na Angleškem, kjer se poje razmerno največ živalskega živeža. Izmed žit je najimenitnejše in najpriljubljenejše pšenica in se čim-dalje bolj uživa pšeničnjak. Na Francoskem posebno ne marajo druzega nego pšeničen kruh. L. 1700 jedlo je na Francoskem bel kruh 33 % prebivalstva, 1. 1839. že 60 °/0, in zdaj že več kakor 75 °/0. Od Francozov so se menda naučili Kranjci, da radi uživajo pšeničnjak ter ga tudi znajo ukusno peči. Potniki vsaj trde, da takšen bel kruh, kakeršnega pečo po Gorenjskem, dobiva se le na Francoskem. Še celo jetniki na ljubljanskem Gradu so se spuntali, ko so dobivali ržen kruh mesto pšeničnega, rekši: „Mi smo vajeni belega kruha." Koliko pa je poštenih, delavnih ljudi, ki si še toliko ne morejo prislužiti, da bi jedli ržen kruh in zlasti v planinskih krajih se zadovoljevajo s ovsenjakom, ki je sicer tudi zdrava hrana, pa seveda ne tako nkusna, kakor pšeničnjak.
Po statističnih pozvedbah se baje porabi za živež, setev itd. na glavo in leto pšenice: na Nemškem 67 kil, na Avstrijskem 94, na Angleškem 154, na Francoskem 256, na Italijanskem 144, na Ruskem 82 ; rži na Nemškem 138 kil, na Avstrijskem 88, na Francoskem 46, na Ruskem 242; ječmena na Nemškem 56, Av-
atrijskem 50, Angleškem 82, Ruskem 37; ovsa na Nemškem 88, Avstrijskem 60, Angleškem 102, Francoskem 95, Ruskem 117 kil. Iz tega izkaza se vidi različnost žitnega živeža med evropskimi narodi, katera pa je le posledica podnebja. V severnih krajih prevladuje oves, ječmen in rž, v južnih pšenica in poleg nje koruza, katere se porabi na Avstrijskem 73 kil, na Italijanskem 81, v Rumuniji 227, na Portugiškem 139, v podonavskih deželah po 88 kil. Za kruh prihaja vsega žita povprek po 210 kg za glavo, torej povse 672 milijonov qu za Evropo
Kakor Francoska, morati tudi Angleška in Nemčija uvažati žito, poslednja za kakih 10 milijonov ljudi; izvažajo ga pa Rusija, Avstrija, Rumunija in Bolgarija. Avstrija izvaža na leto za 5 do 6 milijonov qu žita več, nego ga uvaža, Rusija 43 milijonov qu, Rumunija 12 milijonov, Bolgarija 3 milijone qu, Angleška pa uvaža za 65 milijonov qu, Nemčija za 17 milijonov, Francoska za 23'7 milijonov qu več, nego izvaža. Ako računamo, da se v Evropi prideluje 1458 milijonov qu žita, in prištevamo razloček med uvažanjem v znesku 132 milijonov qu, in izvažanjem, zna-šajočim 72 milijonov, kaže se žitni konsum za Evropo s Г518 milijonov qu. Izmed teh se blizu do 60 milijonov qu ne prideluje v Evropi, temveč uvaža iz Amerike in Indije. Največji deficit je pri pšenici in koruzi. Pšenična setev daje 372 milijonov qu, porabi se pa pšenice 410 milijonov qu, torej se mora uvažati 38 milijonov, koruze pa 20 milijonov qu.
Med žito izvoznimi državami stoji na prvem mestu Rusija. Njenih neizmernih prostorov (5 milijonov km brez Sibirije in Azije) je 190 milijonov ha, torej le blizu četrti del gospodarsko obdelo-vanih, in med temi 124 milijonov ha z žitom nasejanih, 60 milijonov je travnikov in paš, na 8 milijonih pa so druge kulture. Od 1. 1850. do 1882. namnožila se je obdelana zemlja od 154 milijonov ha na 190 milijonov. Na tako zvanem „črnozernji" v južnih, južnozapadnih gubernijah in ob spodnji Volgi je žitna produkcija najmočnejša ter 33 % zemlje zoranih, drugod le do 18%. V osrednji žitni letini se spravlja pšenice okoli 100 milijonov hI ali 77 milijonov qu, iz česar razvidamo, da dosti manjša Francoska na 6,908.000 ha zaradi intenzivnega obdelovanja toliko pšenice prideluje, kakor Rusija na trikrat ali štirikrat večjih prostorih. Tem obilnejši pa je rž eni pridelek na Ruskem, ki se ceni na 217 do 262 milijonov hI, ječmenski na 45, ovseni na 200 milijonov hI. Ajde se prideluje 34, koruze, prosa in stročja 35 milijonov hI. Azijska Rusija daje pšenice 7 milijonov, rži 4-5, ovsa 8 milijonov, druzega žita 5 milijonov lil. Žitni izvoz iz Rusije se je velikansko razvil v poslednjih desetletjih. L. 1854. znašal je 8 milijonov hI, 1860.1. 15 milijonov, 1878. 1., ko je dosegel najvišjo stopinjo, pa 88 milijonov hl, narastal je tedaj v petindvajsetih letih za 848%. Izvaža se največ pšenice, 1882. 1. 72 mili-
jonov, 1883. I. 83-4 milijonov hl, in sicer v Nemčijo, na Francosko in Angleško, pa tudi v Avstrijo. Vrednost vsega žitnega izvoza je znašala 1. 1880. blizu do 735 milijonov mark (441 milijonov gld.), 1. 1881. pa 775 milijonov mark in to so čiste številke, ker Rusija ne uvaža nobenega žita. Žitni izvoz iz Rusije je znašal
v četvrtih (po 2"1 hI)
pšenice	rži	ovsa	skupno
1.	1878.	17,265.944	10,010.996 7,629.722	42,280.472
„	1879.	13,921.880	10,020.956 7,795.148	39,718.352
„	1880.	6,139.297	5,967.444 7,196.339	23,823.439
„	1881.	8,222.397	4,258.272 6,508.861	23,803.555
„	1882.	12,823.094	5,650.244 9,393.390	34,447.527
„	1883.	14,067.959	7,976.184 10,029.458	39,717.383.
Precej žita izvaža tudi Rumunija, zlasti pšenice 2 do 2-5 milijonov, ječmena 4 do 5 milijonov, koruze 6 milijonov M, v skupni vrednosti od 120 do 140 milijonov mark; menj Bolgarija z Rumelijo, 1 do P/2 milijona hI pšenice in koruze. Srbija pa le v dobrih letinah kaj malega izvaža.
Za Rusijo najimenitnejša evropska žitna država je A v str o-Ogrška. Na Avstrijskem je od skupnih 52 milijonov oral 18,483.985 or. njiv, 5,349.025 travnikov in le 2,974.610 brez vsake kulture davka proste zemlje. S pšenico je bilo nasejanih 1. 1885. 1,113.000 ha, na katerih je prirastlo 13Va milijonov M. Na Ogrskem pa so naželi za 2,751.000 ha Зб1^ milijonov hI. Žetev na Avstro-Ogrskem je dala v 1000 hI:
1. 1880.	1. 1881.	1. 1882.
pšenice 33.543	35.854	47.740
rži 25.205	30.561	33.654
ječmena 23 618	20.212	24.795
ovsa 20.257	23.249	26.803
koruze 30.908	25.477	32.903.
Vrednost vse žitne produkcije se ceni povprek za leto na 1675 milijonov gld. (2,792 milijonov mark). Izvažalo se je pa žita in moke 1000 qu. 1. 18*0. 8200, 1. 1881. 8570 in 1. 1882. 13.020 qu, v vrednosti 120, oziroma 125 in 182 milijonov gld. Največ se je izvažalo pšenice, ječmena in moke. Toda na drugi strani se v Avstriji tudi uvaža precej veliko žita iz Rusije, Ru-munije in po nekoliko Turčije, na primer 1. 1882. 7 milijonov qu v vrednosti 67 milijonov gld., in sicer pšenice 2,296.000 qu, koruze 2,468.000 qu, izvažalo pa se je pšenice v istem letu 4,335.000 qu, moke 1,816.000 qu, 1. 1885. naželo se je poleg pšenice na Avstrijskem 25 milijonov hI rži, 16 milijonov hI ječmena in 32 milijonov hI ovsa, na Ogrskem pa 16 milijonov hI rži, 15 milijonov hI. ječmena, 19 milijonov hI ovsa. Avstro-Ogrska bi torej 1. 1885.
lahko izvažala bila 6 milijonov lil pšenice in 3 do 4 milijone hI ječmena, pa zaradi konkurencije iz Amerike in Rusije je zastajal izvoz in bode težko dosegel številke z 1. 1882.
Nemčija ni tako srečna, da bi pridelala dovolj jšita za svojih 45 milijonov prebivalcev, dasi nažanje na leto 50 do 64 milijonov qu rži, 20 do 25 milijonov qu pšenice, 20 do 22 milijonov qu ječmena in 37 do 45 milijonov qu ovsa na 13,759.293 ha zemlje, katerih je 1,821.387 s pšenico, 5,927.210 s ržjo in 3,744.101 z ovsom nasejanih. Vrednost vse žitne žetve se je cenila za 1. 1882. na 3000 milijonov mark. Da pokrije deficit, mora Nemčija uvažati vsako leto žita v vrednosti blizu 250 milijonov mark, največ pšenice, iz Rusije, Avstrije in Amerike, potem rži', ovsa in ječmena. V obče znaša žitni uvoz 500 milijonov mark, pa za 250 milijonov mark gre žita preko meje. Ta prikazen dela preglavico mnogim Nemcem, kajti ko bi se ob času vojske zapiral žitni uvoz v Nemčijo, bila bi Nemčija podobna trdnjavi, obkoljeni od vseh strani, kateri po použitem živeži preti' lakota.
Še veliko več žita, kakor Nemčija, mora uvažati Angleška. Znano je čudno agrarno razmerje v tej sicer najbolj razviti in najbogatejši državi. Malone vsa zemlja je v lasti nekaterih bogatih rodbin, katerim zemljo obdelujejo najemniki. Najhuje pa se godi irskim poljedelcem in dokler se na Irskem ne uredi agrarno razmerje, ne bodo minili nemiri in agrarni umori. Gladstone se je prijel zdaj tega kočljivega vprašanja, vendar težko, da je dožene, kajti preželo so pri tem zadeti interesi angleške cerkve. Irsko ljudstvo životari, podobnejše živini kakor človeku, v groznih stiskah, poleg njega pa razkošno živi na krasnih gradovih v potratni obilnosti lord ali kakšen škof s svojimi sinovi in hčerami in z vso njih obiteljo. In ti gospodje pustošijo cele vasi ter opuščajo njive, da širijo tembolj prostor za parke in gozde, kjer se vesele z lovom divjačine. Ravno to pa se je godilo in se godi na Angleškem, zato obdelana zemlja, namesto da bi se širila, se krči. Pred 1. 1860. bilo je 4 milijone akrov pšenične zemlje, 1. 1882. le 3,003.960 akrov na Angleškem, 152.720 na Irskem, 1. 1883. pa 2,613.162 na Angleškem in 94.802 na Irskem. Z ječmenom zasejane zemlje bilo je 1879. 1. 2,931.809. a 1882. 1. 2,452.077. Naželo se je 1883. 1. pšenice 25'7, ječmena 29'7, ovsa 63 6 milijonov hI, rži pa le 638.000 hI. Vrednost posrednje žitne žetve ceni se na 818 milijonov gld. Z vsemi svojimi pridelki pokriva se le potreba za tretjino prebivalcev, za dve tretjini pa se mora uvažati žito in sicer pšenice 29, ječmena 6-3, ovsa 6'5, koruze 16 9 milijonov qu, poleg še moke 5'6 milijonov qu. Angleška je torej izdala za tuje uvažano žito 1. 1881. gld. 711 milijonov, 1882. 1 741 in 1883. 1. 781 milijonov gld. Pšenica prihaja iz Amerike (13 milijonov qu), Rusije (6 milijonov qu), iz bri-tiške Indije (5'7 milijonov qu) itd.; ječmen iz Evrope, ravno tako
oves, koruza pa večinoma iz Amerike. Predno je Amerika stopila s svojimi neizmernimi zakladi na žitni trg, nad vladalo je rusko žito, kije pa bilo 1. 1881. nazaj potisneno po ameriškem. Od 1871 do 1880 bilo je razmerje v odstotkih kar se tiče pšeničnega uvažanja: Rusija 20%, Amerika 48%, druge dežele 32%, 1- 1881. Rusija le 7%, Amerika 64%, druge dežele 29%. Odsehmal pa se je spet razmerje izpremenilo Rusiji na korist, ki je dala 1882. 1. 14-3%, a 1883. 1. že spet 20*7%, Amerika pa je padla na 54, oziroma 40%. Vstopil je namreč nov faktor, s katerim se bo moralo odslej računati, to je Indija. L. 1873. se je prvič poskušala pšenica po ladijah spravljati iz Indije na Angleško. Od tačas se je čimdalje več zemlje v Indiji obdelovalo in zasevalo s pšenico. Znana zmernost indijskega prebivalstva omogočuje obdelovanje zemlje tako ceneno, da navzlic daljnemu transportu indijsko žito tekmuje na angleškem trgu z ameriškim in ruskim.
Ostaja še Francoska, katera tudi sama ne pokriva žitne potrebe prebivalcev svojih. Z žitom nasejane zemlje je bilo I. 1882. skupno 15,001.000 ha, in sicer s pšenico 6'9, z ovsom 3 5, z ržjo 1-8 milijonov. Zaplenilo pa se je pšenice 94, rži 20, ječmena 12, ovsa 39, prosa 7, ajde 7'9 milijonov qu. Žita se uvaža v vrednosti 200 milijonov gld., namreč pšenice 10 milijonov qu, druzega žita do 9 miljonov qu. Rusija je dala 1. 1883. pšenice 2'2, Amerika 3 6, Indija 1-6 milijonov qu, ali v odstotkih Rusija 21%, Amerika 35%, Indija 16%. L. 1881. pa je bilo razmerje: Rusija 14%, Amerika 49%, Indija 11%. Razmerje se ravna po letini, kakeršna je v raznih krajih, vendar se tudi že za Francosko kaže vpliv indijske žitne konkurencije.
Iz gori navedenih številk se vidi, da si Evropa sama ne zadostuje z žitno svojo produkcijo. Priskočiti ji mora Severna Amerika in v novejši dobi tudi britiška Indija. Severna Amerika, razširjajoča se med Atlantskim in Tihim oceanom, ima še neskončne nekultovane prostore, dasi so najboljši in najrodovitnejši že obdelovani. Od 9,331.360 km, (1900 milijonov akrov) je le 284 milijonov akrov ali 13% vse* zemlje obdelövanih. Teh je bilo 1. 1883. s pšenico zasejanih 36 milijonov, s koruzo 68 milijonov akrov. Toda zaradi padajoče pšenične cene se je, kakor že ome njeno, 1. 1885. le 33 milijonov akrov s pšenico zasejalo. Po trditvi Semlerja pa je samo v petih državah: Arkansas, Michigan, Jowa, Minnessota in Washington še petkrat toliko zemlje za pše-nično setev sposobne, kakor je je zdaj za vsem pšenici odmerjene. Torej se navzlic naglemu narastaju prebivalstva, ki je narastlo od. 8 milijonovo 1820. 1. na 56 milijonov 1884. I. in ki bode do konca tega stoletja se množilo na 100 milijonov, ni bati še za dolgo časa ne, da bi Evropa ne mogla dobivati žita iz Amerike. Cena pa, ki je po preobilni produkciji padla na najnižjo stopinjo 1. 1885. do 6% gld. za qu, bode se vzdignila do take visokosti,
da se bode poljedelca izplačalo pečat! se s pridelovanjem pšenice. Za svoj konsum potrebuje se 102 milijona qu pšenice, 509 milijonov gft kortize, 148 milijonov qu ovsa iti le 8 milijonov qu ržf. Torej prihaja na glavo in leto 171 kg pšenice, 795 kocuze, 132 ovsa, 12 rži in 20 ječmena. Koruze in ovsa se pa zaradi tega prideluje taka obilnost, ker se čimdalje več živine redi in pita. Izvažalo v Evropo se je v letih 1878 do 1883 povprek na leto 66 milijonov hI pšenice in moke, 26 milijonov hI koruze, in sicer narasta izvoz moke, zlasti pšenične. Več nego 26.000 mälinov na vodo in par s 60.000 delavci se peča z mlenjeni žita, kateri zmeljpjo moke v vrednosti 500 milijonov dol. Za izvoženo žito in moko je dobivala Amerika v desetletji 1873 do 1883, blizu 6000 milijonov dol. ali 12 milijard gld. Zato se je Amerika v tem silno povzdignila in zaradi obilnih dohodkov tudi v industriji tako napredovala, da uvoz evropskih fabrikafov v Ameriko pada od leta do leta. Ob jed nem se državni dolg plačuje in bode v petnajstih do dvajsetih letih popolnoma poravnan. Brez troškov za stalno vojsko in za obresti državnih dolgov državi ne bo trebalo terjati nobenih direktnih davkov, ker se bodo vsi državni troški lahko pokrili iz indirektnih, posebno iz cola ali carine. Kako hoče potem naš zemljelastnik, kateremu se v dobrih in slabih letinah jemlje blizu polovica dohodka po direktnih davkih in raznih prikladah, kako hoče tekmovati z ameriškim farmerjem, ki ne pozna davka, ki je preskrben z najboljšimi gospodarskmi stroji in prevaža svoje blago po najnižjih železniških tarifih? —
Nov žiten konkurent se je prikazal Rusiji in Ameriki v britiški Indiji. L. 1871. izkrcalo se je na Angleškem indijske pšenice 125.000 qu, 1. 1880. že 1 milijon, 1881. 1. 3 7 milijonov, 1882. 1. 9 9 milijonov in 1883. 1. 7 7 milijonov qu, v vrednosti 72 milijonov gld. Ali bode Indiji mogoče, vedno toliko žita izvažati, kakor ga je v dobrih letih, bode pokazala prihod-njost, kajti iz Indije S4 je že dostikrat poročalo o groznih lakotah in zato je tam navada, da v dobrih letmah spravljajo žita v zakladnice, odkoder je potem v slabrh dajejo ljudstvu. A zdaj ga izvažajo ne meneč ,«e za slabe letine, ki gotovo ne izostanejo. Produkcijski troški pa so v Indiji celo nižji od ameriških in indijski žitni trgovci, oziroma zemljedelei shajajo o cenah, s katerimi celo Amerika ne more tekmovati. Še tudi to prednost ima Indija, da pšenica tam dozoreva že februvarija do aprila meseca in da se prinaša torej prva na žitni trg. S pšenico zasejane zemlje je v Indiji baje 8 do 10 milijonov ha, na katerih priraste 80 do 100 milijonov hI. Pšenica plenja, kakor v Ameriki, s desetkratnim pridelkom.
Omenjati je še Avstralije, kjer je 1'/2 milijona ha pšenič-nega polja, Kanade, Kalifornije, Chile, argentinske republike in Uruguay, katere države izvažajo več ali menj žita, ne da bi vpli-
vale na žitne cene. V starih časih je bila severna Afrika: Egipet in Algirsko, rimska žitna zakladnica. V naši dobi pa se tam le malo več žita prideluje, kakor se ga potrebuje doma. Le kadar Nil zemljo dobro pognoji po povodnjih, preostaja nekaj žita za izvoz in se do 2 milijona hI pšenice prodava. S pšenico zasejane zemlje je le 374.000 ha, Algerija pa ima baje 3 2 milijonov ha žitnih njiv. V dobrih letih se prideluje 16 do 20 milijonov qu žita, katerega se do 2 milijona izvaža. V slabih letinah, na primer 1881. J. pa se je moralo uvažati žito. Kitaj in Japan se pečata bolj s pridelovanjem riža, kakor žita. V Japanu pa se tudi pšenica in ječmen sejeti in se nažanje pšenice okoli 15 milijonov hI, ječmena pa 25 milijonov hI. O Kitaji ni znano, koliko žita prideluje; gotovo velike mase, čeprav se preživlja njegovih 400 milijonov prebivalcev največ z rižem. Sploh ga skoraj ni kraja na naši zemlji razven najmrzlejših, kjer bi se ne sejalo to ali ono žito. Severna meja za žito teče v Ameriki med 56° in 58° širjave, v Sibiriji med 62° in 64° in seza v Evropi do 70°. Oves in rž raseta bolj proti severu, pšenica in koruza potrebujeti več toplote in roditi celo v srednji Afriki poleg riža.
Če seštpjemo številke, kolikor je znanih o žitni produkciji, dobimo za vso zemljo v milijonih hI pšenice 782, rži 484, ječmena 294, ovsa 725, koruze 694 in ajde 140. Vrednost pa se ceni na 16.380 milijonov gld. Vsega žita se izvaža milijonov hI pšenice 122, rži 30, ječmena 26, ovsa 31, koruze 41 v skupni vrednosti 3.820 milijonov gld.
Ako se ozremo na žitno produkcijo domače zemlje svoje, kaže se nezadostna za potrebo. Uvaža se torej z Ogrskega in Hrvaškega na Kranjsko pšenica in turščica, na Štajersko turščica. Na Kranjskem je 135-818 ha njiv, med katerimi je zasejanih s pšenico 18 700 ha, z ržjo 14.620 ha, z ječmenom 14.000, z ovsom 18.000, s koruzo 15.300, s prosom 10.200, s stročjem 3.000, z ajdo kot drugim nasadom 22.000 ha, s krompirjem 17.500, z repo kot drugim nasadom 11.200, s kapüsom 1.300 ha. Doraste pa pšenice 207 000 hI, rži 146.300, ječmena 14.000, ovsa 313.600, koruze 212.000, prosa 166 700, stročja 20.000, ajde 203.400, krompirja 905.000, repe 243 900 lil. kapiisa 13 milijonov glav, detelje 392.000 qu, slame 1,240.000 qu, sena 1,834.000 qu. Žito se melje na 1604 mälinih na vodo in na 4 mälinih na par ter se iz 931.300 qu žita namelje 882.000 qu moke. Kruh se peče v 375 pekarnah, največ jih je v Ljubljani t. j. 37, v Kranji in Škofji Loki po 8, v Kamniku 16.
Žito je torej glavno živilo in človek bi se ob žitu lahko preživi! brez živalske hrane. V žitu so namreč združene vse snovi, katerih potrebuje človeško telo za vzdrževanje, namreč beljakovine, tolšče in ogljikovi hidrati ali tolstotvori. Pšenica ima vsebin v 1000 delih vode 129'9, beljakovin ali protejinina 135"3, tolšče
18"5, tolstotvorov 663 80, ječmen nekoliko več vode, 144'8, in tolšče 26-3, pa menj protejinina, 122, in tolstotvorov 582. V pše-ničnem kruhu pa, kakor sploh v kruhu je več vode, 431, in v tistem razmerji menj ostalih snovi, protejinina 89'8, tols&e 18"5, tolstotvorov 470.
Riž. Velikemu delu človeštva, če ne večjemu, služi riž v glavni živež, kateri mu nadomešča žito in — krompir. Kitajci, Japanci, Anamiti, Hindi in Malaji, torej skupno kakih 750 milijonov ljudi uživa riž in mnogo njih ne pozna druzega živeža.
4 Koliko se prideluje riža, zna se le o nekaterih državah in tudi o teh ne natančno, o največji državi, o kitajski, pa ni nobenih podatkov. Riževih njiv je v tisoč ha v Indiji in Birmi 8.020, Javi 2.080, Japanu 2.716, Manili 1.256, Ceylonu 360, Cochin-chini 300, Italiji 232. Žetev v teh državah daje 260 milijonov qu riža. Vseh 750 milijonov ljudi pa, ki se žive ob rižu, použije 750 do 1000 milijonov qu, če se povprek računa le jeden qu na jednega človeka ali 280 gr na dan, kar je gotovo jako malo in v nobenem razmerji s použivanjem kruha v naših krajih ali na Francoskem, kjer se računa po 700 gr kruha na glavo in dan. Riž ima nekamo tisto kemično sestavo, kakor žito, namreč 92 vode, 50 6 beljakovin, 7-5 tolšče in 834 ogljikovih hidratov. Riž torej popolnoma nadomeščuje žito. Vrednost riževe žetve ceniti se sme na 2000 do 3000 milijonov gld. V Evropi se riža poje kakih 20 milijonov qu, ki se uvaža večinoma iz Azije. Največ riža použijejo Italijani, 22 ki na glavo, na Francoskem le po 2 ki v drugih državah še menj. V Avstrijo se uvaža do 500.000 qu, pa le 100.000 do 150 000 preko Trsta, ostalo pa iz Bremena, kjer je glavni trg za riž. Od riža si napravljajo Kitajci in Japanci opojljivo pijačo „somšu", v Indiji pa pomešano s sladkorjem arak ali riževo žganje. Amerikanci, ki tudi sejejo riž, delali so od njega prvi jako fini škrob (šterko), v čimer jih posnemajo zdaj tudi drugod po mnogih fabrikah na Francoskem, Nemškem in Belgijskem.
Krompir. Peru v Ameriki je domovina njegova, kjer še zdaj v pomorskih krajih raste divji, in od tamkaj so ga Spanjolci 1. 1560. prenesli v Evropo. Tačas jim ni prihajalo na um, da utegne tri stoletja pozneje nekazna gomoljnica kdaj biti najimenitnejša in malone jedina hrana mnogim milijonom nesrečnih revnih Ev-ropcev.
Krompir ima v 1000 delih 727 vode le 13 beljakovin, 15 tolšče in 173 tolstotvorov, kar ga pa dela še menj tečnega to je prevelika vsebina kalija (20 - 28 na 1000), in premala natrona (le 0'32 —0'58 na 1000). Zaradi tega je krompir, ki ima vrhu tega med vsem sočivjem in žitom največ celuloze, po izreku lslavnega kemika Mulderja, ne le netečna, ampak naravnost škod-jiva hrana in prava sreča za človeštvo bi bilo, ko bi se krompir
odpravil s planeta našega. Da je tisti pesnik Knobelj iz Kranja(?), ki je začetkom tega stoletja izdal precej znane robate pesmi svoje, znal slabe nasledke preobilnega pridelovanja krompirja, ne bi bil o njem tako oduševljeno pel, kakor je to storil v pesmi o „podzemeljskih jabolkih." Na Nemškem dolže zdravniki krompir da se tuberkuloza in škrofuloza tako grozno širiti. Ako ljudje nimajo druzega živeža, kakor krompir, zbolevajo na le-garji za lakoto (Hungertifus), o čimer se je večkrat poročalo iz tistih krajev na Češkem, kjer je krompir glavna hrana. In vendar se krompir na vedno večjih prostorih nasäja tako, da se ga v Evropi na leto prideluje po 700 do 800 milijonov qu v dokaz rastoči siromašnosti ljudske večine, katera si s krompirjem polni želodec, da ne čuti lakote. Na čelu stoji Nemčija z 225 milijoni qu, kateri prirastejo na 2,765.547 ha, in sicer ima Prasija 1,880.265 ha, Silezko 317.008 krompirjevega polja. Na glavo in leto prihaja v Nemčiji po 500 kg, jedino na Irskem še več, namreč po 679. Povsod drugod menj, na primer na Belgijskem 415, na Avstrijskem 354, na Ogrskem le 165, na Francoskem 292, na Buskem 190, v Italiji le 25, na Kranjskem 200 kg. Pri konsumu pa ni smeti pozabljati, da se od krompirja žge tudi žganje in to je drugo zl6, katero je zakrivil krompir. Da ni krompirja, ne bi se moglo tako ceneno kuhati žganje in ljudstvu dajati priliko k žganjepitju, ki je še posebno škodljivo z ozirom na potoko (Fusel) krompirjevca. Vrednost krompirjeve produkcije znaša kakih 3000 milijonov gld., promet pa v izvozu 24, v uvozu 36 milijonov goldinarjev.
Navadnemu krompirju podoben je sladki krompir ali ba tata, korenska gomoljnica necega slapa, ki rase v toplih krajih Amerike in Azije, pa tudi v Afriki. V severni Ameriki se izkoplje tega podzemeljskega sadu do 13 milijonov hI na leto.
Zdravejšo in tečnejšo hrano od teh gomoljnic dajejo nam Stročnice ali kožulnice. Zrnje stročnic, fižol, bob, grah rabi vsem narodom kot priljubljen in imeniten živež. In kako bi ne? Po svoji sestavi je stročje: fižol, bob, grah in leča podobno mčsu in ga lahko popolnoma nadomeščuje. Fižol, bob in leča imajo po 223—264 beljakovin in poleg 526 do 560 ogljikovih hidratov in 20 do 24 tolšč, meso 166 do 174 beljakovin in 25 do 28 tolšč. S stročjem se torej človek lehko živi' in ceneje, kakor z mesom. Stročnice rasto povsodi, izvzemši najmrzlejše kraje. Na severnem pasu sadi se bob, grah, fižol, lečav in grašica. Po srednjem pasu, v katerem leže južna Francoska, Španjska, Italija, severni Kitaj, severna Afrika in severni del ameriških Združenih držav sadi? či-čarko (cicer arictinum), robačko (Lathyrus sativa) in soja-bob (Dolichos soja). Rasto pa tudi stročnice severnega pasa. Po južnem pasu, v Egiptu, Kitaji, Japanu sade ravno omenjene stročnice, posebno soja-bob, dalje čičarko in zemeljsko pistacijo (Arachis
hypogda), katere stročje v zemlji dozoreva in ki je poglavitni živež zamurcem v srednji Afriki. Iz pistacije se preša tudi olje, ki se rabi mesto olivnega olja.
V južnih krajih, ker se ljudje hranijo z rastlinskim živežem in sicer največ z rižem, dajo stročnice tisto beljakovino, katere je neobhodno treba životu poleg obilnih ogljikovih hidratov rastlinske hrane Mesojedec pa ne potrebuje k mesu še stročja, zlasti če mu ni treba napenjati svojih telesnih moči. Največ stročja se prideluje na Kitajskem, kjer je velikanska fabrikacija konserv, ekstraktov in sira od boba in graha. Od soja-boba nareja se nekov mehak sir, ki je jako po ceni in služi živežem mnogim milijonom kitajskih delavcev. Po nekaterih krajih prirasta toliko stročja, da ga sprešajo in ž njim zemljo gnoje. To gnojilo se tudi izvaža iz pristanišč, trgovini odprtih in zanje in za izvažani grah in bob se skupi 14 do 15 milijonov gld.
Mnogo stročja prideluje Egipet, do 10 milijonov qu, katerega se izvaža za 8 do 9 milijonov gld., največ na Angleško. Tudi v mali Aziji prirasta več stročja, nego ga potrebujejo sami. Po evropskih državah se sadi stročja obilno v Nemčiji, kjer ga pridelajo 11 milijonov qu, v Avstriji 4 milijone qu, na Francoskem 6 milijonov, na Italijanskem 4 milijone qu, Rusija kakih 10 milijonov, katerih 700 000 do 800.000 qu izvaža, Angleška 6 milijonov qu, sploh vsa Evropa po cenitvi Scherzerjevi 50 milijonov qu. Použije pa stročja 52'5 milijonov qu, mora torej v pokritje deficita uvažati 2'5 do 3 milijone qu v vrednosti 25 do 30 milijonov gld. Povprek prihaja v Evropi na glavo in leto po 15 kg stročja, na Angleškem po 20 kg, v Nemčiji po 14'3, na Španjskem po 26, na Avstrijskem le po 11 kg. Severna Amerika použije 12 milijonov qu.
Sočivje: repa, pesa, korenje, zelje, kumare, ohrovt, solata itd. tudi ni majhen faktor v človeški hrani, po leti zeleno, po zimi shranjeno in skisano, zlasti kislo zelje in kisla repa. Koliko se prideluje sočivja po svetu, o tem še pogrešamo številk, na Nemškem baje 67 milijonov qu, katerih pa se dve tretjini oorablja za fabrikacijo, pesa za sladkor. Torej bi ostajalo za glavo in leto 48-5 kg ali 136 gr za osebo in dan. Za Angleško se ceni 150 kg na glavo in leto. Na Francoskem použije kmet blizu do 240 gr prištevši stročje. Pri nas je po zimi kislo zelje imeniten del kmetske in tudi gosposke hrane. Malo dni je, da ne bi na kmetih zelje prihajalo na mizo Redilnost res ni velika, ker ima sočivje v 1000 delih le 15 do 20 beljakovin in 50 do 80 ogljikovih hidratov, tolšče le 2 do 3, vode 850, pa hrana pomešana s fižolom, grahom ali žganjci je zdrava in tečna. Na Italijanskem se použije menj sočivja, le 70 gr na glavo in dan, po vsi Evropi povprek 115 milijonov qu ali 100 gr na glavo in dan.
Omeniti je še nekaterih rastlin, katerih sad nadomestnje kruh, najprej sivega prosa ali sivke (sorghum), ki se prideluje v gorkih krajih v Egiptu, Algeriji, v srednji Afriki, v Indiji, na Kitajskem in v južni Ameriki, pa tudi že na Goriškem, v Istriji in Dalmaciji. Sago-palma rase pod ravnikom in njen mozeg služi prebivalcem najgorkejših krajih mesto kruha. Močnati mozeg suše in ga peko. Da se mora jedna rodbina preživiti, treba ji 400 tacih palmovih dreves, kajti vsako drevo v osmem do petnajstem letu dobe svoje se mora podreti, sicer se posuši mozeg. Drevo vzrase po 9 do 10 metrov visoko in ima do 300 kg moke. Jeden oral zasajen s sago-palmo daje toliko živeža, kolikor 10 oral pšeničnega polja. S sago pa se hranijo le divji narodi in med bolj civilizovanimi samo revnejše ljudstvo, ker sago ni niti tako ukusen, niti tako redilen, kakor riž. V Evropi je sago znan kot hrana za otroke Dobivamo ga iz Singapora preko Angleškega. Sago-moki podoben je Arro w-root-moka od korenin marante urundinacee, ki rase na Jamajki in Tapioci in ki se dobiva v zapadni Indiji. V tropiški južni Ameriki nadomestnje moka od korenine mandioke ljudstvu kruh. Koren je do čevlja dolg in tehta 10 do 15 kg. V dveh letih doraste, da se lahko izkoplje. Potem se zmelje in izpreša, da se odpravi strupeni sok. Konečno se dobro posuši. Prideluje se pa toliko mandioke, da se ne le ljudska masa v tropiški Ameriki, posebno v Braziliji preživlja, temveč ss je še nekaj izvaža. Poleg teh gomoljnic se sadita v južni Ameriki, na Molukah itd. Arum in Yamsov koren, ki dajata dobro skröbno hrano.
V tropiških krajih je mnogo drevja, katerega sadje uživajo prebivalci mesto kruha. Najimenitnejša so: datljeva palma, ko-kos-palma, banana, dinjsko ali melonsko drevo, kostanj in krušno drevo.
Datljeva palma je Arabcu po pravici „sveto drevo", kajti daje mu malone vse, qesar potrebuje, zlastiv živež, in zato je Mu-hame'd ukazal vernim svojim Arabcem: „Cestite datljevo drevo, öno je mati vaša." Datljeva palma je bogastvo rodbine in Schweiger-Lerchenfeld pripoveduje, da je v Omanu, kjer je palmov gozd 40 ur dolg in 2 uri širok, vsako drevo vpisano v registru lastnika svojega. Jedno samo drevo, če dobro rodi, lahko živi jedno rodbino vse leto in povrhu še velbloda, kateremu mečejo kuhane dat-Ijeve koščice. Datelj se je presen ali suh, kuhan v surovem maslu, stiskan v kolačih, mešan z rižein, vkuhan z mlekom, pražen z mastjo in polit s strdjo. Od datlje se pripravlja vino, žganje in jesih, pa tudi sladkor do 650.000 qu. Drevo rase v subtropiškem opasji Afrike, v Arabiji in Siriji do Inda. Drugod ne rodi. V osmem letu prinaša prvi sad in rodi 50 do 60 let. Datlje se obirajo meseca junija po 25 do 125 kg raz jednega drevesa. V Arabiji se živi ob datlji 5 milijonov ljudi. Egiptčani plačujejo davek od vsakega drevesa. Naštetih je 5 milijonov dreves, ki
dajejo 6 milijonov qu sadja v vrednosti 20 do 24 milijonov gld. V Algeriji je 4 milijone dreves, ki dajejo 3 do 4 milijone qu dateljnov. Sad dozoreva meseca junija in ostane svež do dva meseca. Posušeni dateljni se izvažajo, največ iz Adena, 32.500 qu, iz Egipta 3200 qu, iz Tunisa 3000 qu.
Se večje imenitnosti je kokosna palma (cocos nucifera), kajti ob njenem sadu se živi blizu 100 milijonov ljudi v tropiških krajih azijskih in na otokih južnega morja. Živež daje kokosni oreh, katerega sladko, trdo jedro je debelo kakor nojevo jajce. Iz njega stiskajo kokosno mleko, ki se pije sveže ali v hlebih posuši. Pa tudi vsi drugi deli drevesni služijo človeku. Zeleno listje mu je sočivje, posušeno krma živini. Od lesa se grade koče, od korenin pleto košare in drugo posodo. Z velikanskimi listi vrhu drevesa si krijo tamošnji prebivalci strehe svojih koč ali jim rabijo za solnč-nike. Listovi peclji služijo kot palice in metle. Od mleka se dela palmovo vino in sladkor, iz jedrčja pa se stiska kokosno olje. Kokosna palma je torej po zaslugi v visokih čislih in v veliki vrednosti pri narodih, kateri jo goje, in pristaje ji naslov: „Palmova kraljica". Ob jedni palmi se živi lehko več ljudi. Scherzer je bil navzočen na otoku ceylonskem pri pravdi, /ko je šlo za 2520. del lastninske pravice do 10 kokosnih palm.
Menj razširjeno je krušno drevo (Brotfruchtbaum, Arto-carpus incisa). Tudi ono se nahaja na otokih Tihega oceana, odtod se je zaplodilo v južno Ameriko. Tega drevesa omenja že Cook. Kdor je na otokih južnega oceana sadil le 10 tacih dreves, izpolnil je dolžnost svojo zäse in za potomce svoje bolj, nego Evropec, ki se trudi leto in dan, da družino svojo preskrbuje s pičlo hrano in otrokom zapušča kako majhno doto. Ob treh drevesih se živi človek. Sad je podoben dinji, podolgast, sočnat in tehta po 5 do 40 kg. Kuha se ali peče in diši, kakor pšeničen kruh. Drevo nosi sad 8 do 9 mesecev, ker drug za drugim dozoreva ter se obira po trikrat v letu
Banane ali pisangi rasto povsod v tropiških krajih, ne da bi trebalo se posebno truditi z njihovo kulturo, na močvirnati zemlji. Na 2 do 10 metrov visokem grmovji z 2 do 4 metra dolzimi, J/a m širokimi listi visi debel, sočnat, sladek sad, ki se lahko použiva zrel in nezrel presen, suh, pražen ali pečen. Od banane se napravlja tudi žgana pijača. Zgoranje brstje daje dobro sočivje, listje služi za pokrivanje streh. Kadar se poseka staro deblo s sadjem, požene še isto leto trikrat iz korenin novo deblo, ki v treh mesecih že spet daje sad tako, da se od jedne rastline dobiva do 75 kg sadü. Na istem prostoru, na katerem bi priraslo 19 kg pšenice ali 231 kg krompirja, rodi banana 2000 kg sadu. Delavec potrebuje za živež po 12 banan na dan.
Papaya ali melonovo drevo se goji v tropiški Ameriki, rase pa tudi v Afriki in na Kitajskem. Po nekaterih krajih braziljskih
nadomestuje papaya krušno drevo. V najnovejšem času se je iz soka papaye pripravljeno zdravilo: papayotin, poskušalo proti dif-teritidi in se močno hvalilo.
Sadno drevje. Mi nismo tako srečni, da bi nam rasla sama ob sebi drevesa, s katerih sadom bi se človek lehko živil brez truda in dela, kakor Arabec ob datljevi palmi, otočar na Tahitu ob krušnem drevesi, Abisinec ob banani, Brazilijanec ob pa-payi. Naše sadno drevo, ako ni požlahneno, daje droban, neukusen, zopern sad, češnje za ptiče, lesnike in lesnjače za jesih. Pri nas se mora drevje skrbno nasajati, žlahniti in treba mu je streči in gnojiti, toda potem nam izkazuje hvaležnost svojo z obilnim, ukusnim in zdravim sadjem. Redilnost našega sadja sicer ni velika, jabolka in gruške imajo v 1000 delih le 3'9 beljakovin in 11 do 13 ogljikovih hidratov, vode pa 821, torej se sadje med živež ne more v poštev jemati, ali tem bolj je hladilno po leti, krepilno in koristno za prebavljanje. Posušeno, zlasti na kmetih nadomestuje v zimskem času tudi kruh.
Sadjarstvo je čim dalje imenitnejši faktor v poljedelskem gospodarstvu, odkar se ne splačuje žitno pridelovanje, vinograde pa uničuje trsna uš in strupena rosa (perenospora). Sadjarstvo še posebno pospešujejo popolnejša občila, železnice in parobrodi, po katerih se dozoreli sad prevaža v oddaljene kraje, da se tam presen povžije. Zgodnje črešnje iz Vipave in Goriškega gredo v Gradec, na Dunaj in še dalje na sever, kar bi nemogoče bilo brez parne sile. Žlahtna jabolka iz Štajerskega romajo na Poljsko in Rusko do Petrograda in Moskve in na jug v Rumunijo in 4 Turčijo- Doma jih pa še dovolj ostaja za použitek in jabolčnik. Ravno tako gruške, katerih se mnogo posuši. Slive in češplje, vsako leto plodovite, dajejo izvrstno žganje, slivovko, posušene pa se razpošiljajo po sveti. Kostanj je nekamo bolj južno drevo, vendar rase tudi pri nas in rodi tečne in ukusne kostanje. Oreh s svojim jederčastim sadom pa se, žal, čimdalje bolj izsekava zaradi trdega svojega lesa, ki se prodaja po visoki ceni.
Avstrija je izvozila 1882. 1. za 7 milijonov gld. sadja, presnega za 2 v2 milijonov, suhega pa za 4>/ž milijonov gld. Uvözilo pa seje južnih sadnih pridelkov: oranž, citron, rozin, dateljnov za blizu 8 milijonov gld. Največ in najlepšega sadja" rase na Francoskem, a vendar poleg tega je uvažala v letih 1879. do 1883. za 36 do 48 milijonov gld. raznega sadja, izvažala pa za 16 do 24 milijonov gld. Ogromne mase sadja presnega, suhega in konserv uvaža Angleška, namreč za 90 milijonov gld. Na Nemškem je sadjarstvo posebno v južnih in zapadnih krajih zelo razvito. Prusija ima 25 milijonov sadnih dreves, na Badenskem se prideluje na 15.000 ha 500.000 qu sadja, po vsi Nemčiji pa 3 milijone qu. Za vso Evropo se ceni vrednost použitega sadja na 300 ^milijonov goldinarjev za 30 milijonov qu, torej bi prišlo
na glavo in leto po 8'5 kg, v naših krajih aeve veliko več. Iz ameriških Združenih držav se je uvažalo 1883. 1. sadja za 50 milijonov gld., izvažalo za 8'5 milijonov gld. S sadnim drevjem zasajene zemlje je tam 2 milijona ha, na kateri prirasta, sadja v vrednosti 480 do 500 milijonov gld. Španjsko izvaža južnega sadja za 24 milijonov gld., ravno toliko Italija in Turčija, in Grška za 12 do 15 milijonov gld.
Citrone in oranže prihajajo iz dežel ob Srednjem morji k nam, zlasti iz Italije, kjer je 4.80Q.000 citroninili in 51/* milijonov oranžnih drevesec, ki rode 1260 milijonov citron in 1600 milijonov oranž. Sama Angleška použije teh sadežev za 15 milijonov gld., Nemčija za L'8, Avstrija za 800.000 gld. V New-Jorku se je izkrcalo 1. 1882. 174 milijonov oranž in 278 milijonov citron, ki so prišle iz srednje-morskih pristanišč.
Fige rasto v mali Aziji, na Grškem, Italijanskem, Francoskem itd. pa tudi v Istri in Dalmaciji; najfinejše prihajajo iz Smyrne. Na Angleškem jih pojedo za 21l3 do 3 milijone gld., na Francosko se jih uvaža za 3 do З1^ milijonov gld., v Nemčijo le za 360.000 gld., v Avstrijo za 1,600.000 gld.
Mandeljnovo drevo raste sicer tudi v naših krajih, rodi pa najbolj na Italijanskem, Španjskem in južnem Francoskem, odkoder dobivamo najukusnejše mandeljne. Italija razpošilja mandeljnov 65.000 qu v vrednosti 5'5 milijonov gld., Španjska 32.000 qu, Avstrija jih uvaža za 1,700.000 gld., Nemčija za 2,800.000, Angleška za 2 do 3 milijonov gld.
Grozdje se uživa presno ali posušeno — o glavnem produktu grozdja, vinu, govorimo pozneje — in se razpošilja zlasti kot posušeno: korinte, rozine, cibebe iz južnih v severnejše kraje. Ko r in te so posušene jagode drobno -jagodnega, brezpečkega, črnega grozdja, ki se nasaja po nekaterih krajih na Grškem, po vsem na 41.000 ha zemlje. Izvaža se 1 milijon qu, cena za qu je 24 do 36 gld. Rozine prihajajo po največ iz male Azije preko Smyrne, kakih 500.000 qu v vrednosti 12 milijonov gld. Suho grozdje se razpošilja tudi iz Italije 25.000 qu, Spanjskegä 350.000 qu v vrednosti 10 do 12 milijonov gld. Francoska pa, odkar je trsna uš uničila blizu tretjino vinogradov, uvaža po 600.000 do 700.000 qu rozin, da popravlja in nareja vina. Velik konsument je tudi Angleška, 775.000 qu korint in 208.000 qu rozin.
Glive ali gobe spadajo v rastlinski živež ter so tačas, kadar rasto, priljubljena jed na kmetih in ker rasto divje in ž njimi ni dru-zega dela, kakor nabirati jih, torej cenena so hrana. Razume se, navadne glive, lisice, kravše, tnrki, blagve, sivke itd., finejše pa, kakor gomoljika (tuber cibarium), morhela (morchella esculenta) in šam-pinjon (agaricus campestris) prihajajo le na mizo bogatinovo. Gomoljika je najžlahtnejša gliva in se prideluje na Francoskem in
Italijanskem. Doraste šele v šestih letih do prave velikosti. Goji se v hrastovih gozdih, kateri dajejo po gomoljikah do 2400 fr. prihodka za ha. Dohod iz gomoljik se ceni na Francoskem na 18 do 20 milijonov gld., a preko meje gre od pridelovanih 15.000 qu le do 2000 qu.' Prav veliko gliv uživajo Kitajci in Japanci, ki jih tudi izvažajo posušene v Kitaj.
2. Dišave.
Lehko bi shajal človek brez dišav, pa tako smo že razvajeni, da nekatere dišave, imenujem le poper, ne pogrešajo se celo na mizi siromakovi, druge: cimet, klinec ali žebinec, žafran vsaj ob slovesnih prilikah v kmetski hiši začinjajo jedi. Med domačimi dišavami so najimenitnajše kumin, janež in koper.
Kumin se seje na Nemškem, Moravskem, v Rusiji in daje seme, od katerega se iztiska eteriško olje, ki je jako priljubljeno, posebno da se prideva žganju (kuminovo žganje, Kümmelbranntwein). Na ha prirasta 14 do 17 qu semena. Iz 100 leg se dobiva po 4 do 6 kg olja. Nemčija, dasi sama pridela mnogo kumina, uvažala, gaje 1. 1883. za 654.000 mark, Avstrija 1882. J. 5671 qu v vrednosti 214.000 gld.
Janez rase divji v orijentu, pri nas pa se sadi. Seme daje kruhu prijeten ukus. Tudi koper se na Francoskem, Nemškem in v Avstriji goji kot trgovska rastlina. Na ha prirasta 16 do 20 qu, cena qu je po 30 do 40 gld.
Žafran je doma v orijentu, pa se je že davno vdomačil pri nas. na Italijanskem, Francoskem in Španjskem. Najboljši avstrijski žafran raste na Nižje-Avstrijskem v Meissavu, glavni trg zanj je v Kremsu. Kako težavno pridobivati žafran, kaže se iz tega, da 350.000 do 400.000 cvetlic daje šele Vs kg suhega žafrana. Izvaža se ga iz Spanjskega na Francosko za 4 milijone gld,, iz Italije in iz erednje Amerike, iz Mehike, kjer se ga mnogo sadi.
Najimenitnejša dišava pa je poper, priljubljen zaradi svojega ognjeno-aromatiškega ukusa pri civilizovanih in barbarskih narodih, kot začinba mnogih jedi. Črni poper raste na grmičih, ki se v celih plantažah goje v vzhodnji Indiji in na Molukih. Vmes so druga drevesa, po katerih se vijejo poprovi poganjki. V tretjem letu začne grm roditi, ostaja plodovit do dvajsetega leta, potem hira in se .posuši. Najbolj čislan je črni poper z malebarskega obrežja. Beli se napravlja od črnf ga, ki se vlaga v vodo, dokler se ne napihne in lusko raztrga, da se odlušči od jedra. To pa je le mogoče pri nezrelih jagodah. Kajenski poper se dobiva s Spanjskega, Francoskega, od Ogrskega (paprika) in južne Amerike. Dosti rdečega popra gre na Angleško. Se so razne poprove vrste, ki divje rastö, med tuni takozvani betel, katerega ognjeno-
2*
aromatiško listje žvečijo azijski narodi, Piper cubeba, poznan kot zdravilo itd. Angleška porabi 44.000 qu popra, Nemčija 21.500, Francoska 39.300 qu, Avstrija dobiva preko Trsta le 800 qu, na Ogerskem služi največ domača paprika, ki je tudi po drugi Avstriji priljubljena. Združene države Uvažajo 40.000 qu, Kitaj 30.000 qu. Vesoljni konsum se ceni na 300.000 qu v vrednosti 21 milijonov gld. Največ, to je 130.000 qu razpošilja se ga iz Singapora.	4
Ženef se dobiva od semena rastlin: črni in beli ženef (sinapis nigra et alba), ki 'ga sejejo tudi pri nas, ali še več na Nemškem, kjer je 1500 ha ženefove zemlje. Toda domači ženef ne zadostuje in prihaja ga še več kakor 500.000 qu iz Indije, zlasti na Francosko, kjer se ga použije največ, pa.tudi razpošilja v druge dežele (kakor znani francoski ženef). V Avstriji je najbolj znan kremsijski ženef.
Muskatni oreh rase na 10 metrov visokem drevesu na Mo-lukab. Drevo začne roditi v osmem letu in ostane rodovito do osemdesetega. Jedro, debelo, kakor jedro našega oreha, obkrito je z usnjato, žolto luščino — muskatnim cvetom. Holandci so še v minulem stoletji imeli monopol s trženjem muskatnege oreha, ki je le rasel na njihovih kolonijah, na bandajskih otokih. Da so ohranili visoko ceno, niso Malajcem dovolili novih nasadov in so celo, kadar je preveč priraslo muskatnih orehov, preobilno žetev sežigali. Ravno tako so delali s cimetno skorjo, dokler otoki niso prišli v roke Angležem. Na bandajskih otokih se šteje 500.000 muskatnih orehovih dreves, ki rode do 10.000 qu orehov v vrednosti 1*/а milijona gld.
Žebinci ali klinci so cvetno brstje žebinskega drevesa (ca-ryophyllus aromaticus), doma na Molukih. Drevo je po 6 do 13 metrov visoko in malone vse leto v cvetji. Nerazvito cvetje se obira od oktobra do decembra meseca. Vsa produkcija se ceni na 60.000 qu, toda v Evropo se uvaža le 10.000 do 15.000 qu. Preostanek gre v Indijo, in na Kitajsko, kjer se žebfnci vkuhani v sladčicah radi jedo.
Piment ali nageljnovo cvetje se zovejo posušene jagode nekih v zapadni Indiji in Mehiki rastočih mirt. Pravo pimentno drevo je prvotno doma na Jamajki.
Cimet, ta posebna na kmetih priljubljena in prijetna dišava je tenka aromatiška skorja lavorovega drevesa (Laurus cinna-monum), rastočega na Ceylonu, pa tudi v južni Aiperiki. To drevo rase le na kremenastih tleh in, hoče močno vročino in pogosti dež, kar se nahaja le ob morskem bregovji. Vzrase po 9 do 10 metrov na visoko in poganja veje 1 do l*/8 metra dolge, katerih skorja se lušči od majnika do oktobra meseca in naglo na solnci posuši. Najboljši cimet je tenak, kakor popir, mehak, zlate barve, sladkega in pikantnega ukusa. Na Ceylonu je 13.500 ha
zasajenih s cimetovim Javorjem, ki dajejo 9000 qu cimeta na leto. Skoraj ves gre na Angleško, odkoder se razpošilja po svetu. Francosko ga porablja 3000 qu, Nemčija 2000, Angleška 1500 qu. Vsa cimetova produkcija znaša okoli 15.000 qu.
Kasija ali takozvani kitajski cimet je veliko cenejši in se dobiva od kasija — lavorovega drevesa, ki raste po vsem južnim Kitajskem, v Ananamu, na Ceylonu, na mudiskih otokih itd. Kitaj je 1883. 1. izvažal 46.200 qu kasije.
Ingver je stara, že Rimljanom in Grkom priljubljena dišava. V srednjem veku se ga je mnogo použilo vkuhanega v sladkorju. Rase v južno - vzhodnji Aziji, odkoder se je rastlina (zingiber oficinale), katere posušeni koren je ingver, zasadila v zapadni Indiji. Z Jamajke se izvaža 18.000 qu, največ na Angleško.
Slastno-dišeča vanilija je strok neke orhideje (Vanilla aro-matica), ki raste v južni Ameriki, pa aroma svoj dobiva šele posušena. Strok se nabira od decembra do marcija meseca. Vsa produkcija znaša 1300 qu v vrednosti 3 do 4 milijone gld.
Kardamome, v starem času in srednjem veku jako priljubljena dišava, rabi se zdaj še največ v Skandinaviji in na Ruskem za likerje in dobiva se iz malabarskih otokov, kjer rase strok na 1 do 1 Va metra visokih rastlinah (amomum). Rizpeča se ga 6000 do 7000 qu, cenjenih na 2 milijona gld.
K dišavam spada tudi hmelj, ker njegov sad oziroma cvetje ni redilno, temveč le služi, da pivu daje tisti prijetni aromatično-grenki ukus, brez katerega bi ne maralo toliko. ljudi za to od ječmena kuhano pijačo. V närodno-gospodarskem ozira pa zavzema hmelj prvo mesto. Nas Sloyence še posebno zanima, ker se je v novejšem času, ko so odrekle kmetu vse drage kulture, na mnogih krajih začel saditi, pa le s prehodnim vspehom, ako se mu cena ne bode zboljšala. Ne lo da so troški prvega zasajenja silno visoki, ker se mora zemlja vsaj 1 meter globoko prekopati in se k vsaki rastlini postavljati do 8 metrov dolga raja, ki velja 12 do 18 kr., stane tudi obdelovanje več, kakor pri vsaki drugi trgovinski rastlini. Ti troški se vračajo le pri primernih cenah; ako teh ni zaradi preobilne produkcije, potem so hmeljniki prava nesreča posestnikova.
Glavna hmeljska produkcija je na Angleškem, kjer dobivajo v dobrih letinah do 400.000 qu. Na Nemškem je 40.000 ha hmeljnikov, na katerih se nabere 351.000 qu. Bavarsko že iz starih časov hmelj prideluje in je imelo 1. 1882. na 22.348 ha hmelj zasajen, 1. 1850. le na 10.500 ha, kar dokazuje pretirano množitev hmeljarstva in bodi v svarilo za preobilno kulturo te rastline. Na Avstro-Ogrskem je češko kraljevstvo znano zaradi svojega izvrstnega hmelja in ravno tako izvrstnega piva. Produkcija znaša na Češkem 75.000 qu, na zgorenjem Avstrijskem
12.500 qu, na Gališkem 6500, na Ogrskem 2000, na Štajerskem 5000 do 6000 qu.
Na Štajerskem, kjer se je hmelj poprej gojil le okoli Feldbaeha, zasadil se je v poslednjih letih na več sto ha v Savinjski dolini. Prvi vspeh je bil dober in tako vabljiv, da so se ljudje s pravo strastjo lotili hmeljarstva. Pri cenah od 300 do 600 gld. za qu se je res kultura tako izplačala, da so se v par letih pokrili troški prvega, nasada. Toda prišla je reakcija v cenah zaradi dobrih letin na Angleškem in danes (meseca aprila 1. 1886.) je cena navadnemu hmelju 20 do 30 gld. za 100 kg. Poznam hmeljarja, ki je hmelj po branji 1. 1885. poslal v Žatec na Češkem in zanj ni toliko dobil, kolikor so znašali troški za vožnjo in za-ložnino. V Savinjski dolini se je pridelalo v poslednjih letih 3000 do 4000 qu, pa zasadilo se je toliko novih hmeljnikov, da se je pričakovalo v malo letih 6000 do 7000 qu. Ako računamo le 4000 qu, znaša dohodek pri ceni 300 gld. 1,200.000 gld., pri ceni 30 gld. pa le 120.000 gld., razloček, kakeršen se ne nahaja lehko pri katerem pridelku. Hmeljarstvo je torej pravi „risiko", ki ne sodi za kmeta, ako se mora zadolžiti, kadar napravlja hmeljnik. Tudi preveč take kulture imeti, ni varno, ker so letni troški obdelovanja presilni, presezajoči celo vinogradske.
Belgijska in Holandija pridelujeti 100.000 qu, Francoska pa le 30 000 qu hmelja. Tem bolj pa se razširja hmeljarstvo po južni Rusiji, posebno pa v severni Ameriki, kjer se je 1883. I. nabralo 140.000 qu, a doma porabilo le 100.000 qu.
	Hmelja branje je znašalo		v qti.		
		1. 1880.	1. 1881.	1. 1882.	1. 1883.
v	Nemčiji	169.625	203.412	182.485	212.500
J)	Avstriji	63.650	51.690	54.500	52.500
»	Belgiji in				
	Nizozemskem	62.500	55.000	25.000	56.500
»	Franciji	15.000	24.000	15.000	25.000
na	Ruskem	—	—	—	20 000
»	Angleškem	225.000	240.000	80.000	270.000
v	drugih državah	20.000	22.500	21.500	1.000
j?	Ameriki	100.000	125.000	140.000	140.000
»	Avstraliji	—	9.000	10.000	10.000
	skupaj	655.775	730.602	528.485	787.500
Pokuha se pa hmelja v pivu qu na Nemškem 160.500, od tega na Bavarskem 61.500, v Avstriji 45.500, (na Kranjskem 180), v Belgiji 32.500, na Ruskem 9000, na Francoskem 26.500, na Angleškem 300.000, sploh v Evropi 593.000, v Ameriki 100.000, v Avstraliji 7.500 qu.w Vrednost vsega tega hmelja je jako različna, kakor že povedano. Ce se qu ceni le na 70 do 100 gld., znašala bi vrednost hmeljeve konsumcije 50 do 70 milijonov gld.
3. Užitnosti in dražila.
Lehko bi človek živel brez sladkorja in kave, čaja in čokolade, škoduje mu celo na zdravji tobak in še huje opij, pa niti najrevnejše rodbine ni, v kateri bi se ne pila kava ali njeni su-rogati in prav malo je že moških, ki ne bi pili tobakovega dima ali ne bi tlačili v nos tobakovega prahu. Z opijem pa se omamljujo v orijentu in po vsi Aziji, posebno na Kitajskem, kakor pri nas z alkoholom.
Sladkor. Še v prejšnjem stoletji nahajal se je sladkor le na mizi bogatinovi ter se je 1. 1730. v Evropo uvažalo po vsem Г2 qu. Zdelo vati ga iz pese se tačas še ni znalo. Užival se je le od sladkornega trstja napravljeni kolonijalni sladkor. L. 1867. pa se ga je od pese zdelalo že 14 milijonov qu, I. 1880. 17'5 qu in I. 1884/85 i celo 25 3 milijonov, preobilna produkcija, ki je zakrivila znano sladkorno krizo. Poleg tega pa se tudi iz trsta dobiva do 4 milijone qu in v Ameriki so začeli rabiti sorghum za fabrikacijo sladkorja.
Sladkorni trst (saccharum officinarum) je doma vAziji. Po Arabcih je prišel v Egipet in na otoke Srednjega morja, Kreto, cyperski otok in Sicilijo. Sladkorno rafinovanje so izumili Benečani v 15. stoletji. Po odkritji Amerike seje zasadil tudi v južni Ameriki sladkorni trst in tam je zdaj glavna produkcija trstnega sladkorja. Toda odkar se pri nas doma zdeluje sladkor od pese, ni se več toliko trstnega spečalo in ker se je fabrikacija vršila po starem kopitu, propale so sladkorne plantaže, zlasti po osvobojenji zamürcev v južnoameriških državah, s čimer se je podražilo delo. V nevejšem času pak se po evropskem vzgledu postavljajo fabrike in s pomočjo najnovejših strojev se je spet omogočila konkurencija z evropskim sladkorjem. Delo se deli tako, da se lastniki sladkornih plantaž le pečajo s pridelovanjem trsta, sladkor pa se od njega napravlja v velikih fabrikah, kakor se godi pri nas s peso. Sladkorni trst sade v severni in južni Ameriki, največ v zapadni Indiji. Na otoku Kuba je 1200 plantaž z več kakor 300.000 ha, s katerih se dobiva za 5000 do 6000 qu sladkorja. Portoriko daje do 1 milijon qu, ravno toliko Guiana, Brazilija pa izvaža nad 2 milijona qu (1881. 1. 2,200.000). V Argentiniji je 7000 ha zasajenih s trstom s produkcijo 115.000 qu. V severni Ameriki se pečajo s trstno kulturo- v južnih državah, v Lousijani, Floridi in Tehasu, kjer se prideluje 1,100.000 qu. Iz Azije prihaja sladkor na evropski trg od Jave, Sijama, izhodnje Indije in s Kitajskega. Java daje 242 milijona qu, filipinski otoki 2 milijona, vzhodnja Indija 460.000 qu. Kitaj ima najstarejšo sladkorno produkcijo in najogromnejšo, keine le 40) milijonov svojih prebivalcev preskrbuje s sladkorjem, temveč ga tudi po 600.000 do 700.000 qu izvaža. V Afriki se trst sadi na mnogih krajih, v Egiptu in Natalu, na otokih Mav-
ricij, Reunion, na Zanzibari itd. Prideluje se ga do 3 milijone qu, izvaža 2 milijona. Sladkorni trst se v novejšem času močno širi tudi v Avstraliji in na južno-morskih otokih. V Evropi se je v poslednjih letih trst začel gojiti na Spanjskem v prejšnih >ynogradih po trsni uši uničenih. Vspeh je dober in produkcija v Andaluziji, Almeriji in Algeciru že znaša 370.000 qu.
Seštevši vse številke najdemo, da se trstnega. sladkorja približno prideluje:
v Ameriki po 14,090.500 qu „ Aziji	„ 7,139.500 „
„ Afriki „ 2,169.000 „ n Avstraliji „ 595.500 „ „ Evropi „ 375.000 n Skupaj 24,369.500 qu.
Velikanska številka, katera se pa še podvaja po sladkorni produkciji od pese. Prva fabrika za napravljanje sladkorja od pese se je postavila sicer že koncem minulega stoletja na Dolenje-Šleskem, pa šele Francozi so se energično poprijeli nove industrije in imeli 1. 1837. že 585 fabrik, ki so zdelovale 500.000 qu sladkorja, Nemčija je imela tačas le 122 fabrik. Odslej se je ta industrija naglo širila in zlasti v poslednjem desetlelji so rastle nove fabrike, kakor gobe po dežji. Sladkorja od pese pa se toliko, če ne več zdeluje, kolikor od trsta. V Avstriji je na Češkem glavna sladorna industrija, potem na Moravskem, Dolenje-Avstrij-skem, v Sileziji, na Gališkem in nekoliko na Ogrskem. Vsa produkcija znaš£ 4,720.000 qu, od katerih spada na Češko 66°/0. Izvažalo se jel. 1880. za 70 milijonov gld., 1. 1881. za 90 milijonov goldinarjev, 1. 1882. za 80 milijonov gld. Da se pospešuje izvoz, dovoljena je na meji vrnitev davka, katerega morajo plačevati fabrike pri produkciji. V Avstriji se vrača fabrikantom pri izvozu do- 24 milijonov gld,, 1. 1885. celo 36 milijonov. Ker dela jednako tudi Nemčija, nastala je taka preobilna produkcija (Ueberproduk-tion) in tako divja konkurencija, da je cena sladkorja padla še pod produkcijske troške, na 20 do 21 gld qu. Fabrike so morale omejiti svoje delo, peso so slabeje plačevale, kar je bilo v veliko škodo poljedelcem, ki so od pese imeli najboljši dohod, in konečno je več fabrik moralo delo popolnoma ustaviti, za Češko tem hujši udarec, ker je v istem času tudi cena hmelju silno padala.
Na Nemškem je I. 1883. delalo 358 fabrik, zidalo pa se je mnogo novih, ki so začele delati 1. 1884. in 1885. S peso nasajene zemlje je bilo 1883. 1. 129.262 ha, na katerih je povprek priraslo 344 qu pese na ha. Surovega sladkorja se je napravilo 8,351.650 qu. Največ fabrik je na Saksonskem 134, na Sileskem 53, in na Pruskem 280. Izvozilo se gaje 1883. I. 5,332.111 qu v vrednosti 210,897.000 mark po največ na Angleško.
Na Francoskem se prideluje v 486 fabrikah 4Va milijona qu, na Ruskem dela 234 fabrik, ki preskrbujejo s sladkorjem vso Rusijo in še kaj malega izvažajo. Sladkorna industrija se je tam lehko razvijala, ker je dovolj dobre zemlje za peso in ker je vlada po visoki carini domači produkt branila proti inozemski konkurenciji. Peso saditi so začeli tudi v severni Ameriki, toda z nepovoljnim vspehom. Vsa evropska sladkorna produkcija od pese je znašala 1884/85. 1. 25'3 milijonav qu, torej za 1 milijon več, kakor ona trstnega sladkorja.
Ker ne gre s peso, začenjajo v severni Ameriki gojiti neko prosu podobno rastlino sivko (Sorghum), ki se je iz kitajske domačije zasadila po Ameriki in ima v steblih dosti sladkorja. Ameriška vlada podpira vsakim načinom to novo sladkorno industrijo, za katero se čimdalje več fabrik postavlja, posebno v Minesoti. Sladkor se dalje dobiva od sladkornega javora, ki rase v severni Ameriki in daje na leto 100.000 do 110.000 qu sladkorja. V vzhodnji Aziji pa delajo sladkor od soka raznih palm, posebno divje datljeve palme v Bengalskem, po vsem kakih 900.000 do 1 milijonov qu.
človeštvo torej produkta, katerega stari narodi še skoraj poznali niso in ki so ga še do minulega stoletja le imoviti ljudje mogli kupavati, v sedanjem času použije 50 milijonov qu, katerih skupna vrednost znaša 1.400 do 1.500 milijonov gld. Od tega použije Evropa kacih 30 milijonov qu, ali 8V2 kg na glavo in leto. Pa v resnici je vse drugo razmerje. Samo Angleška na primer uživa 10,328.000 qu, ali 29'/2 na glavo in leto, Nemčija 8'2, Avstrija 7 kg, Združene države 20 kg:
Kava. Prvi o pijači kavi pripoveduje 1. 1587. Medinski Šaik Abdel Kader v arabskem rokopisu, rekoč da se v Yemenu pije pijača, po kateri je vernim lože po noči bedeti in moliti. Mufti Dhabani je baje prinesel pobožnim moslemitom to pijačo iz Afrike, kjer je na Abesinskem prvotna domovina kav. Toda koranski pismouki so proglašali kavo kot opojno pijačo in sultani so jo prepovedali. Šele po predobitvi Stambula se je začela kava točiti v javnih lokalih, v ostali Evropi pa stoprav 100 let pozneje. Kupčevali s kavo so tačas Benečani in Genovezi, ki so kavo iz Egipta dobivali in z velikanskimi dobički prodajali v notranje dežele. Ko so prebrisani Holandci videli, koliko dobička je pri kavi, zasadili so kavovec po svojih kolonijah, na Ceylonu in Javi 1. 1690. Odtod se je prenesel kavovec v zapadno Indijo in se zasadil po srednji in južni Ameriki, v Braziliji 1. 1762. in v najnovejšem času tudi na zapadno-afriškem obrežji.
Kavovec vzraste 5 do 10 metrov visoko, vedno zeleni in rodi znana semena, pa le pod primerno toplim obneb-jem. kajti toplota se ne sme znižati pod 10° C., zemlja pa ne biti* presuha, temveč se mora napajati. Drevesca se odgoje
od semen. Rastline se, ko dorastejo po 1 meter, presade v plantaže po 2 do 2V2 metra vsaksebi. Drevesca začno rojevati v tretjem letu in rode dö dvajsetega leta, vedno žlahnejši sad. V Arabiji stresavajo z dreves popolnoma dozoreli sad, v zapadni in vzhodnji Indiji pa obirajo še ne čisto zrele rdeče jagoite, ki jih suše in v posebnih stopah odlušče. Drevo daje 0.7 do 1.5 kg kave. Zaradi razširjajoče se kulture kavovca je padala cena kavi in konsum je prediral v kroge, katerim je še pred stoletjem kava bila nepristopna zaradi visoke cene. Zdaj kava ni le v mestih v vseh rodbinah navadna pijača, temveč se kuha že tudi v mnogih kmetskih hišah. Ali pa se to godi zaradi njene redil-nosti? Gotovo ne. Kava sicer sama na sebi ima 43 °/0 beljakovin, 7 % tolšče in le malo ogljikovih hidratov, pa ona se ne pojeda, ampak pije se le njen dekokt. v katerem se nahaja alkaloid kofein, ki vpliva na čutnice, jih dražeč. Človeštvo pa čimdalje bolj čuti potrebo takih dražil, katera krepčajo čutnice in nerve, če prav le za kratek čas. In to dela kava, ki ima ob jednem prijetni okus in se zlasti dobro z mlekom uživa.
Kavin konsum, 1. 1833. le 950.000 qu kave znašajoč, na-rastel je do 1. 1886. na 3 milijone qu in v našem času se le v Evropi in v severni Ameriki použije 6 milijonov qu. Najmenj po-užije ga Rusija, kjer mesto njega pijo čaj. Tudi na Angleškem in Irskem je čaj priljubljenejši od kave. V ostali Evropi pa prihaja povprek na glavo in leto l1/a kg, 1. 1886. le 0 88 kg. V vinorodnih krajih tudi menj kave pijo, na Avstrijskem 0 94, na Italijanskem 0'25, v Belgiji in na Norveškem po 4 kg, v Rusiji le 0-11, na Nemškem 2-34 kg. Uvažalo se je v Evropo 1882. 1. 3,610.000 qu, v Združene države 2,145.000 qu. Največ porabi Nemčija nad 1 milijon qu, Francoska 556.000, Avstrija 317.000, Belgija in Nizozemsko 520.000, Italija 134.000, Švedska 108 000, Rusija le 76.000 qu. Največji uvoz ima Hamburg 1881.1. 1,169.000 qu. London le 619.000, Rotterdam 918.500, Havre 763.500 qu, Ant-verpen 525.000 qu, Trst mnogo menj, ker hamburška kava seza celo v Avstrijo.
Prva kavorodna dežela je Brazilja, kjer je priraslo že 1. 1880. nad 3 milijonov qu kave. Od tačas pa so se kulture še množile in produkcija sme se ceniti zdaj na 3Vs milijonov qu. Venezuela daje 350.000 qu, Kolumbija 125.000 qu kave. Plodovite za kavo so še Costa-Rica, Nicaragua, Guatemala, Mehiko in zapadno-in-dijski otoki Hajti, Portoriko, San Domingo, Kuba in Jamajka. Drugo središče kavine kulture je v Aziji na malajskih otokih, v vzhodnji Indiji, na Javi in Ceylonu. Na Javi se je pridelalo 1883. 1. 694 500 qu, na Ceylonu 200.000. Na suhi indijski zemlji je 270.000 akrov s kavo nasajenih s pridelkom 180.000 qu kave.
Nasproti tej ogromni produkciji skoraj ni vredno omenjati, kar prirase kave v prvotni domovini, v Egiptu, Arabiji in
Abesiniji, skupaj še ne 100.000 qu, katerih se izvaža kakih 50.000 qu.
Vsa kavina produkcija, ki se dobiva na 1,711.320 ha, ceni se na 7,250.000 qu, kateri reprezentujejo vrednost 600 milijonov gld. Kakor| pri vseh pridelkih, pretiralo se je v poslednjih letih tudi nasajenje kave tako, da se veliko več prideluje nego uživa, kar kažejo do vrha s kavo natlačene zakladnice in padajoča cena. Kava je zato dober predmet za carino tembolj, ker ne spada med potrebne hrane, ampak k užitnostim, brez katerih je človeštvo shajalo še do 15. stoletja, pri nas celo do 18. in bi lahko še dalje živelo brez kave. Kavaren je na Kranjskem 26 (v Ljubljani 14), na spodnjem Štajerskem 16.
Kavina nadomestila so: cikörija, prazen koren navadnega regrata ali potrošnika, ječmen, repa, koruza, želod, fige in druge rastline, ki se posuše, pražijo in zmlete kot surogatna kava prodavajo. S cikörijo ali regratom je v Nemčiji nasajenih 10.000 ha, na katerih se dobiva 2 do 2'5 milijonov qu korenov, ki dajejo 550.000 do 750.000 qu suhe cikorije. Večinoma se po-uživa doma, izvaža se le 100.000 do 150 000 qu. Tudi Avstrija, Francoska in Belgija napravljajo veliko kavinih surogatov ter je mnogo tacih fabrik n. pr. znana velika prej činkljeva v Ljubljani ki napravlja od fig, cikorije in pese 5800 qu surogutov, v Račjah pri Mariboru, v Bistrici pri Falu.
Vseh fabrik v Evropi je baje 450, katerih produkcija znaša 2x/a milijona qu surogatov v vrednosti 50 do 60 -milijonov gld. Kavina nadomestila imajo še menj redilnosti, kakor prava kava, namreč le tisto, katero imajo snovi', od katerih se delajo. Vrhu tega so brez kofeina, torej tudi na živce ne vplivajo.
čaj. Ravno tako, kakor kava, se ne uživa tudi čaj zaradi redilnosti svoje, ampak kot krepčilo in dražilo za čutnice. V državah, kjer ni kava v navadi, pije se tem več čaja, namreč na Ruskem, Angleškem in v domovini čaja, na Kitajskem. Alkaloidna snov, tein, ki daje čaju njegov prijetni aroma in ukus, podoben je kofeinu. Evropa se je seznanila s čajem še le pred dvestoin-petdesetimi leti. Ruski poslanec ga je prinesel 1638. leta carju v darilo. Holandci so tačas začeli trgovati s čajem, zamenivši ga od Kitajcev za žobej (Salbei). Kmalu pa so, se Angleži lotili te trgovine preko morja, Rusija pa po suhem potu. In v sedanjem času je ni rodbine na Angleškem in Irskem, ki bi ne po-uživala čaja kot vsakdanjo pijačo in tudi na Ruskem je čaj že prava narodna pijača. Na Angleško, kamor je šlo 1800.1. 103.630 qu uvažalo se je 1883. 1. desetkrat toliko 1,127.780 qu ter pride na glavo in leto 2*41 kg, v severni Ameriki 0 76, na Ruskem 0'40, na Arstrijskem le 0 015, na Francoskem 0'012, v Avstraliji pa 2 50 kg, na Nemškem 0"03.
Največ čaja prideluje Kitajska. Produkcija se ceni na 160 milijonov kg, katerega se izvaža po morji 120 milijonov, po suhem preko Kiahte na Rusko 11 milijonov kg. Vrednost vsega iz Ki-taja izvažujočega se čaja ceni se na leto na 130 milijonov gld. S Kitajem tekmuje Indija, ki že do 30 milijonov kg izvažuje, potem Japan z 20 milijoni kg. Čaj je posušeno brstje čajevega grma in se loči v več vrst. Pri nabiranji, zlasti pa pri sušenji treba največje pazljivosti. Rusija, ki Uvaža čaja v vrednosti 60 milijonov rabljev, že davno poskuša uvesti čajevo kulturo na domačih tleh. V južni Kavkaziji so sposobni kraji po zemlji in ob-nebji in tukaj se čimdalje širi nasad čajevega grmiča in sicer s prav dobrim vspehom. Še celo Nemci poskušajo zasajati čaj, pa rastlina, dasi rase, nima v listji tistega finega arome, zaradi katerega se tako visoko čisia azijski čaj. V južni Ameriki sade palmo Mate, katere listje služi kot surogat za pravi čaj in ga že do 20 milijonov kg pridelujejo ter iz Brazilije izvažajo v druge ameriške države.
Kakava. V srednji Ameriki rase kakavino drevo 6 do 10 metrov visoko in nosi podolgast kumaram podoben sad, v katerem je 30 do 50 peček, ki se od sočnate mečine izlušče in na solnci posuše. Od teh peček sedela potem v fabrikah čokolada. Eno drevo daje 1 do l1/! kg suhih peček. Najboljša kakava prihaja iz Guatemale, iz Ekvadorje in Mehike in se zvaža v Evropo. Največ je gre na Španjsko, kjer je konsum po 1 kg na glavo in leto, potem na Francosko, kjer so velikanske čokoladne fabrike, konsum '/3 kg, na Nemškem le 0-05, na Avstrijsko se uvaža 4000 qu. Ves evropski konsum znaša 250.000 do 300.000 qu v vrednosti 20 do 30 milijonov gld. Vsa produkcija pa se ceni na 425.000 qu. Kakava ima v sebi več redilnih snovij, kakor kava in čaj, toda použija se pri nas ne kot redilen živež, temveč kot razkošna užitnost.
Iz Amerike smo dobili krompir, ki služi mnogim milijonom v Evropi kot nadomestilo druge tečnejše hrane, dobili smo še drago rastlino, po kateri se zapuši v zrak mnogo milijonov narodnega imetka.
Tobak. Sredi 16. stoletja se je prvo tobakovo seme iz Brazilije spravilo na Portugijsko. Ko so angleški brodarji pod admiralom Francis Drakejem glinaste pipe, iz katerih so kadili vir-ginski Indijanci, s seboj prinesli v London 1. 1586. odprli so se kmalu potem javni prostori za tobakovo puhanje, ki se je širilo na vse strani po kontinentu. Vlade so sicer prepovedale in ostro kaznovale tobakov užitek z razpostavljanjem na lajti, z bičanjem in celo s. smrtjo, duhovenska oblast je avtoriteto svojo in moč obračala proti tobaku, vse zaman. Tobak je nahajal čimdalje več privržencev in dandanes se nahaja že malo moških, ki bi ga ne uživali, pušeči ali noslajoči ali žvekajoči ga. Pa ne le možje
in na pol dorasla mladina, tudi ženske že skoraj ne morejo več živeti brez tobaka. Na kmetih sicer le kaka stara sključena ba-bura vleče v sebe tobačni dim iz pipice, v višjih krogih pa si tudi že mlade gospodične nažigaj o in puhajo cigarete. Turški sultan Amurat IV. je 1. 1605. puhanje prepovedal pod smrino kaznijo, zdaj pa ni strastnejših puharjev od Turkov. Njuhanje tobačno so izumili Spanijolci, ravno tako cigare, s katerimi so se v Nemčiji in Avstriji seznanili po španjskih vojakih še le začetkom našega stoletja. Tobakova kultura pa se je širila po vsi južni Evropi in zdaj se iz Amerike dobivajo le nekatere posebno fine vrste, zlasti za cigare. Sploh pa se v Ameriki še vedno prideluje največ in najfinejšega tobaka, 303 milijone kg, v Aziji 260, v Avropi 198 milijonov^, in sicer v tisočih kg v Avstriji60.600, Nemčiji 40.650, na Ruskem 43.000, v Turčiji 20.400, na Francoskem 14.600 itd.
Cemu pa se ima tobak zahvaliti, da ga s tako slastjo puhajo starci in mladci, moški in ženske, da na javnih prostorih v kavarnah in krčmah gosti dim človeku, kadar vstopa, zapira sapo, da se rajši prenašajo želodčeve slabosti in glavobol, nego da bi se strani vrgla tleča viržinka? To dela tisti hudi strup, nikotin, ki omamlja čutnice, pa očiščen sam zase v neznatnih dozah mrtvi čutičje ter vsmrti človeka in žival. Res je, da se sčasoma telo privadi temu strupu, ali koliko ljudi je, ki se imajo na slabem slabem svojem želodci in pusti glavi zahvaljevati le nepotrebni razvadi tobačnega puhanja Tolikega zla sicer ni zakrivil tobak, kakor alkohol in opij, vendar ne malo ljudi je, ki so si krepki svoj želodec in trdno svoje zdravje pokvarili s prebilno zaužitim nikotinom.
Po drugi strani seve mora se priznati, da je tobak v narodnogospodarskem oziru jako imeniten faktor, ker daje ne le poljedelcu, ki se peča s tobakovo kulturo, lepe dohodke, temveč tudi vzdržuje mnogo ljudi pri tobakovi fabrikaciji velikansko se razvijajoči.
V Nemčiji, kjer nimajo državnega monopola, dela v 15.038 fabrikah 136.400 delavcev, v Rusiji je 302,' na Angleškem 428, na Švedskem 166, na Francoskem 19 fabrik. Avstrija je bila vaj tako razumna, da si je ohranila monopol za državo ter iz tega dobiva več dohodkov, kakor iz zemljiškega davka. Le to je krivično, da smejo tobak saditi le v ogrski polovici in na naši strani le na Gališkem, v Bukovini in južnem Tirolskem; drugod pa se ne dovoljuje in kdor bi Je par rastlin imel na svojem vrtu, zapade visoki globi. Kar priraste tobaka, mora se ves oddati v državne tobačne fabrike, kjer zdelujo tobak za konsum. Ob i meri itr osti tobskove produkcije za avstrijsko polovico cesarstva spri-čajo nastopne številke. V 28 državnih fabrikah izdeluje se 320.000 qu tobaka, za katerega se skupi "7 3 milijonov in po odbitku troškov
v znesku 27l/a milijona gld. preostaja čistega dohodka 45'/2 milijonov gld. K navedenim 73 milijonom gld. priklada Kranjsko 1,130.000 gld. za 6500 qu tobaka, torej skoraj še jedenkrat toliko, kolikor plača na zemljiškem davku. Največ tobaka se popuši na dolenjem Avstrijskem z Dunajem za 18 '/a milijonov, na Češkem za 19'/a (milijonov gld. na Gališkem za 81/2 milijonov, Morav-skem za 6 milijonov gld., na Koroškem 1,174.000, na Štir-skem 4 milijonov gld. Troški pa se razdele na upravne v znesku 657.500 gld., na nakupovanje tobačnega listja turškega in ameriškega 10 milijonov gld., domačega 6 milij. gld., za fabrikacijo, to je delavce in delavke, popir itd. 5,800.000 gld., za tovormno 1 milijon gld. Ljubljanska tobačna fabrika, ki spada k velikim, ima na leto 450.000 gld. troškov, celovška le 150.000 gld. S toba-kovo fabrikacijo pa so združene še mnoge industrije na primer, zdelovanje fajf ali pip, tobačnic, popirja za cigarete, cigarskih diilcev (Cigarrenspitze) itd.
S tobakom je zasajenih v severni Ameriki 275.600 ha. Izvaža se ga največ preko New Yorka, 62 milijonov kg. V Združenih državah je 1000 tobačnih in 15.000 cigarskih fabrik. Tobak se sme tam prosto saditi, kakor na Ruskem. V obeh državah pa nakladajo davek na fabrikate, kateri se smejo prodati šele potem, ko jih je vladni nadzornik pregledal in državni pečat pritisnil na zavitek. Ta davek je znašal za severno Ameriko 1882. 1. 120 milijonov gld., Cuba, Portoriko in San Domingo dajejo najboljši list za cigare, toda ni vse zlato, kar se sveti in tudi ves tobak, ki se v havanskem pristanišči ukrca, ni havanski, ker evropski trgovci tukajšnje tobačno listje pošiljajo v Havano, da tam dobiva znani ožig in se potem vrne kot havanski v Evropo. Avstrijska vlada pošilja zato uradnike svoje v Ameriko, da tam na mestu nakupujejo zanesljive najboljše vrste Cene za pravo havansko blago so jako visoke, po 15 do 16 gld. za kilo. Južna Amerika tudi napreduje v tobakovem pridelovanji ter Brazilija že 24 milijonov kg izvaža. V Afriki sade tobak od Egipta do Kapa, pa ni za domačo potrebo ne zadostuje!. V Aziji rase najboljši tobak na manil-skih otokih, kjer je 284 tobačnih fabrik z izvozom 9,885.000 kg listja in 146 milijonov cigar. V Indiji je s tobakom zasajenih 200.000 ha.
V Evropi se sadi tobak povsod, kjer je zemlja pripravna. Avstrija ga prideluje razmerno največ, na Ogrskem 6Г5, v naši polovici 3 7 milijonov kg. Vrhu tega se uvaža še 12 do 13 milijonov kg iz Turčije in Amerike. Domači konsum znaša za Avstrijo 1.400 milijonov cigar, 222.000 tobaka za puhanje in 23.000 qii tobaka za njuhanje, na Ogrskem 600 do 700 milijonov cigar, 115.000 qu pušnega tobaka, 1300 do 1400 qu tobaka za njuhanje. Rusija prideluje 72 pilijonov kg tobaka, v evropski Rusiji na 50.000 ha 33 milijonov kg, ostalo v azijskih provincijah.
Konsum znaša 16 milijonov kg tobaka, Г6 milijonov kg cigar in in 21 milijonov kg cigaret. Na Nemškem prirase na 21 300 ha 33 milijonov kg listja, toda to ne zadostuje in uvažajo ga še na leto kacih 40 milijonov kg. Na glavo in leto se zapuha v Nemčiji po Г7 kg, na Francoskem, kjer pa je uveden državni monopol, le 0 9-kg. namreč 17 milijonov kg domačega pridelka, 28 milijonov kg pa uvažanega. Državi nese monopol 115 do 120 milijonov gld. Zato se ni čuditi, ker Bismarck tako sili, da se uvMi monopol tobačni in za žganje v Nemčiji, čuditi se je le kratkovidnosti ljudskih zastopnikov, ki nečejo privoliti teh dveh monopolov. Naj bi se rajši odpravil monopol na sol, ki je človeku in živalim neobhodno potreben dodatek k živežu in ki bi se moral kar le mogoče oddati po nizki ceni, ne pa podražiti iz erarnih ozirov. Angleška uvaža 260000 tobaka, katerega priteka po državnem monopolu v državno blagajnico 110 milijonov gld.
Tobakov konsum znaša na glavo v Švici 2.8, na Belgijskem 2-5, v Združenih državah 2 4, Na Avstro-Ogrskem 2% na Nemškem 18, na Danskem 1*5, v Rusiji 1, na Francoskem 0 9, v Italiji 0'7, v Rumuniji le 0 2 kg. Dohodkov od tobaka pa imajo države z monopolom 460 do 470 milij. gld. Če se računa vsa to-bakova produkcija 761 milijonov kg in kg nezdelanega listja le za 60 kr., bi to znašalo 456 milijonov gld. Prištevši fabriške troške in državne dohodke iz monopola in carine, sme se ceniti, da popuba človeštvo s tobačnim dimom tisoč milijonov goldinarjev v zrak^
Opij. Že stari grški zdravnik Hipokrat je priporočal opij kakor zdravilo, kar dokazuje, da je starim narodom bila znana omamljiva moč makovega soka. Rimljani so ga za Plinija pili z vinom kot mamilo in spavilo „odganjati si togo in zatirati spomin ob vseh bolečinah". V 16. stoletji so rabili opij po vsem orijentu, odkoder se je širil po Indiji in Kitajskem, katero je glavni kon-sument, odkar se je angleško-indijska kompanija lotila trgovine z opijem in je Angleška celo po vojski silila Kitajce, da ne smejo ovirati uvoza v svojo državo. Kajti čimbolj se je širil užitek opija, tem bolj so se prikazovale slabe posledice na zdravji tistih oseb, ki so puhale opij. In vlade so prepovedovale uvoz opija, oziroma branile makovo nasajanje. Ali zaman. Človek hrepeneč po mamilih ne da se po nobeni kazni zadržavati od užitka, ako tudi ve, da si s tem sam koplje mrtvaško jamo.
Makovec (papaver somniferum), iz čegar bučke se dobiva opijatni sok, goje v Indiji in je prav občutna rastlina, ki zahteva dobre strežbe in skrbnega obdelovanja, večkratnega namakanja zemlje, rahljanja in pletve. Februvarija meseca cvete, majnika meseca dozori seme, bučke se pa dva do tri tedne narezavajo. To se godi v jutro tri dni zapored, zgosteni sok, ki se naeedi iz rane, odstrga se v jutro od bučke in spravlja v posodo z lanenim oljem,
da se preveč ne posuši. Kadar ga je več stnpai, zmasti se v po-tvice do 2 kg težke, spravlja se v zaböje ter oddaja v fabrike, kjer delajo opij iz te mase. Indijski opij gre največ v Kitaj, kjer ga mnogi ljudje puhajo, kakor pri nas tobak. Ta nesrečna strast pa se je šele hudo širiti začela, ko je angleško-indijska* kompa-nija preplavala Kitaj z opijem. L. 1798. poslala je 4172 zabojev v kitajska pristanišča, 1. 1881. pa 79.074 zabojev v vrednosti 110 do 130 milijonov gld. Na Kitajskem puha opij po 4 do 5 milijonov ljudi. Navadno in iz početka zadostuje 5 do 10 gramov na dan; ko pa se človek privadi, mora uživati čimdalje več opija ako hoče priti do zaželene omame.
Od opija se napravlja morfin, to je tisti alkaloid, kateri daje opiju njegovo mameče svojstvo. In že se je iz orijenta v Ameriko in Evropo prenesel užitek opija, zlasti pa morfina. Opi-jofagov in morfofagov je čimdalje več, o čemer vedo pripovedovati zdravniki. V Ameriko uvozilo se je 1883. 1. 144,371 kg preko Kalifornije, kjer je mnogo kitajskih delavcev naseljenih, pa tudi * beli rod, zlasti ženske, sezajo po opiju in ga strastno puhajo. V Evropo prihaja poleg indijskega tudi perzijski, malo-azijski ift egiptski opij. Na Nemškem in Avstrijskem se opij in njegovi preparati kakor strup smejo prodajati samo po lekarnah, toda mor-fofagi si ga že vedo dobivati.
Hašiš. V smolnatem soku konopeljinega cvetja in perja je neki alkaloid, cannabin, kateri mu daje neko posebno čutnice dražečo in mamečo moč. Zgosteni sok, podoben eteriškemu olju, hašiš, služi 200 do 300 milijonom ljudem, torej veliko več, kakor opij, da se po njegovem užitku utapljajo v poluspanje s prijetnimi fantazijami. Hašiš se ločeva od opija v tem, da v njegovi narkozi ne izgine zavest, temveč da se razumnost zbistri in da človek vidi pred seboj podobe, kakor bi bile resnične. V tej ekstazi ne čuti nobenih bolečin, pa tudi ne mara za življenje. Mnogo orijentalskih verskih sekt se je porodilo po ekstatičnem sanjarstvu hašišofagov in grozni verski fanatizem moslemitov in drugih sekt je imel glavni svoj vir v hašišu. Pa tudi propad človeštva v orijentu prihaja od preobilnega užitka mamilnih tvorfn, hašiša, opija in tobaka. Tudi proti hašišu so razumni vladarji, spoznavajoč njegovo škodljivost, dajali zakone in že v 15. stoletji so kalifi in višji duhovniki v Egiptu prepovedali uživanje hašiša ter ukazali vničiti vse hašiševe vrte, toda brez vspeha. V Afriki, Arabiji, Perziji, Indiji in po južnem Kitajskem, pa tudi že v Ameriki se uživa hašiš. Ker se prideluje le za domačo rabo, ni mogoče ceniti, koliko se ga. porabi, niti ne vrednosti v vesoljnem prometu.
Koka. V najnovejšem času so vzbujale poročila o čudovitih učinkih kokinega perja veliko pozornost, zlasti v zdravniških krogih. Prvotni prebivalci v peiuvanfki deželi in Boliviji že iz - starodavnih časov uživajo posušeno listje kokinega grma (Erythro-

xylon Coca), podobnega čajevemu grmu. Indijanci žvečijo listje z neugašenim vapnom ali pepelom od jutra do večera in čudno je res, kako jih ta užitek okrepčava in oživlja, da so kos največjim težavam pri hoji in delu in da se preživljajo z jako pičlo rastlinsko hrano brez živalske. Jedo le malo koruze ali gomolj-niee in opravljajo lehko najtežja dela, ne da bi čutili utrujenost, žejo ali lakoto. Na dan prehodijo 60 do 70 km in ves dan dru-zega ne povžijo, kakor pest kökinega listja in malo koruze.
Dr. Scherzer, ki je sam v Boliviji opazoval izredni, okrep-čevalni vpliv kokinega žvečenja, dobil je nekaj tacega suhega listja in ga dal kemično preiskavati. Našli sta se v koki res dve organiški bazi: Kokain in hygrin, toda tako malo je bilo te snovi, da se ni dalo ž njimi delati poskusov. Šele pozneje so se dobivale večje kvantitete listja iz Amerike in pokazalo se je, da ima Kokino listje v sebi čudovito moč. Odslej se kokain rabi posebno za lokalno anestezijo (neobčutnost) pri majhnih operacijah na očeh, v nosu, v grlu itd. Poskušal se je pa tudi kot okrepčilo na dolgotrajnih marših in sicer s prav povoljnim vspehom.
Toda ob jednem se je pokazalo, da kokino listje naglo izgublja svojo moč in da jo sploh le v svoji domovini gotovo izkaže. Vsaka vlažnost jemlje listju njegovo svojstvo in zato je preko morja prevažano že tako ničevo, da ni za rabo. V obče pa listje v poluletji ni več narkotično.
Koko goje tako, da se seje seme v deževnem času, mlade rastline se presade. Po poldrugem letu se prvič obira listje, potem pa po tri- do štirikrat na leto. Grm se vzdržuje trideset do štirideset let. Vso produkcijo cenijo na 10 milijonov kg v vrednosti 20 milijonov gld. V Hamburgu se je izkrcalo 1881. I. 23 zabojev, 1882. I. že 70 zabojev. Uvoz rase torej vsako leto. Preobilno uživanje kokaina škoduje. Človek se opijani, peša na duhu in telesi in ves marastičen kmalu umrje.
Агека-oreh, muskatnemu orehu podoben sad areka-palme (areca cahedus), žvečijo ljudje v srednji in tropiški Aziji, kakor drugod tobak ali koko. Oreh razrezavajo v drobne kosce, suše ga in zavijajo v list betelovega grma. Zato se govori o betelnovem žvečenji, dasi je narkotična snov le v areka-orehu. Najrazširje-nejša je ta neukusna razvada, pri kateri se človeku cede sline iz brezzobih ust, po vzhodnji Indiji in na južnem Kitajskem. Tam žveči betel vse, siromak in bogatin, moški in ženske in celo otroci. Z Madrasa se izvaža do 4 milijone orehov in blizu toliko s Ce ylona.
Kava je sladka in prijetno dišeča opojna pijača, katera se na-pravlja od zelenih korenin pijanega popra (Piper methysticum) na južno-morskib otokih. Po malem použita okrepča in stimuluje, v večjih dozah pa omamlja in žene na vodo.
Kola-oreh. Črni rod srednje Afrike uživa kot dražilo in mamilo oreh neke kavinem grmu podobne rastline. Oreh ima več kofeina, kakor kava. Afrikanci žvečijo zeleni oreh ali pa prah posušenega oreha. Orehe, nabirajo ženske in pokladajo v košare med zeleno listje. Žvečenje oreha baje nadomestuje drOgo jed in pijačo in dela, da človek ne čuti glada in žeje.
4. Alkoholne pijače.
Vino. Kavkaz — tako se trdi — je domovje vinskemu trsu. Divje še zdaj tam raste, pa drobne jagode so trpkega ukusa, tem ukusnejši pa je produkt udomačenega vinskega trsa. Po pravici sluje vino kahetinsko. Sicer pa se trs goji. po vsi južni Evropi in seza do 50 stopinje severne šiijave. Najslajša in najognevitejša vina rasto na jugu, kislejša, menj alkoholna pa boketnejša proti severu. V gorkem pasu pod 30<>/0 širjave ne rase. V Afriki se je trs zasadil po Algerskem in na južnem kontinentu ob Kapu. Amerika tudi rodi vino in se ji ni treba bati trsne uši, ker se je trs že nanjo privadil. Azija bi gotovo imela še veliko več vinogradov, da ni turški fanatizem bil prepovedal vina in dal izruvat.i na mnogih krajih vinskega trsa. Še v evropski Turčiji se je tem potem uničilo prej cvetoče vinstvo.
Prva vinorodna dežela je še zmerom navzlic filokseri Francoska. L. 1875. doseglo je Francosko vrhunec vinske produkcije, kajti tega leta se je nalilo 80 milijonov hI, rodilo pa je 2,465.310 ha. Trsna uš je sicer že glodala na mnogih krajih in srkala sok iz trsovih korenin, pa na branji se še ni poznalo. Tem huje pa je padala produkcija v prihodnjih letih, na 49 milijonov 1. 1878. in na 26 milijonov 1 1879., toda to leto je bilo za vino posebno neugodno in I. 1880. se je spet nabralo 29 milijonov, 1. 1881. 38 milijonov, 1882 I. tudi toliko, 1. 1883. celo 45 milijonov hI, pa 1. 1884. le 35 milijonov, 1. 1885. samo 28 milijonov hl, 1886. 1. 25 milijonov hI na 1,959.000 ha. Gori omenjenih 2,465.000 ha vinogradov pa je že s 1. oktobrom 1882. 1. bilo 763.799 ha popolnoma posušenih, 642.978 ha pa okuženih. In trsna uš leze dalje od vinograda do vinograda ter je 1. 1884. na novo napadla 84.805 ha. Kar se je dozdaj poskušalo proti tej pošasti, nič ni pomagalo. Edino sredstvo našlo se e v zasajenji vinogradov s takimi ameriškimi trsi, ki so stanovitni proti trsni üsi. Pa to delo se le počasi vrši in dozdaj je šele 100.000 ha zasajenih z ameriškim trsom. Francoski pa je ta nezgoda učinila več škode, kakor vsa vojna odškodnina, katero je morala plačati Nemčiji.
Prej se je izvažalo vina s Francoskega za 300 do 400 milijonov frankov, zdaj se ga izvaža še za kakih 260 milijonov frankov, pa ob jednem rase uvoz italijanskih, španjskih, portu-
gijskih in dalmatinskih vin ter grških rozin, od katerih naprav-ljajo samodelska vina. L. 1879. uvažalo se je na Francosko blizu 3 milijone hl, 1. 1880. nad 7 milijonov in odslej vsako leto 8 do
9	milijonov hI, zlasti črnih vin. Kajti le tako je mogoče, da še vedno raspošilja po svetu toliko črnih vin, bordeaux-vino, bur-gundca itd. Najimenitnejše francosko vino je šampanjec, katerega se izvaža na leto 20 milijonov butelj, 5 milijonov na Angleško,
10	milijonov v Ameriko, po dva do 3 milijone na Rusko, 1 do 1 */a milijona na Nemško, ostalo potuje po vsi zemlji in gre v slast vsem, ki so imoviti dovolj, privoščiti si to fino ali drago šumečo pijačo.
Francoski närod med vsemi največ vina popije, še tudi dandanes,ko je vinogradska uš toliko trsja uničila. L. 1876. prišlo je na glavo in leto po 140 litrov, 1877. 1. 128 litcov, 1878. 1. 124 litrov, 1879. 1. 116 litrov. L. 1883. ostalo je za domači konsum 56 milijonov hI ali 147 litrov na glavo. Pri nas na Avstro-Ogrskem prihaja na glavo le 21 litrov, na Nemškem celo le 8 litrov.
Italija po Franciji prideluje največ vina, v srednjih letinah 27 milijonov hI. Izvoz rase, odkar uvažajo italijansko vino na Francosko in je znašal 1879. 1. 1 milijon hI, 1881 1. 1,759.000 hI v vrednosti 31 milijonov gld., 1883. 1. 2,611.355 hI v vrednosti 38 milijonov gld. Ves vinski pridelek italijanski se ceni na 700 milijonov lir. V poslednjem času pa se širi ne samo trsna uš, temveč tudi strupena rosa (perenospora), ki je baje, kakor trsna uš, bila k nam zanesena iz Amerike, dela čimdalje več škode v vinogradih.
Na S panj s kem se prideluje povprek po 20'5 milijonov hI. Močna alkoholna in sladka španjska vina so se vozila od nekdaj na Angleško, kamor se pošilja po 260.000 hl kseres in jednakih likernih vin v vrednosti 25 milijonov gld. Nekaj let sem pa zajemajo Francozi tudi navadna vina, katerih se 5 do 6 milijonov hI izvaža, vrednih 93 milijonov gld. Ves vinski izvoz je znašal 1. 1881. blizu 110 milijonov gld. Toda trsna uš tudi Španjski ni prizanesla in množe se poročila, da je čimdalje več vinorodnih krajev okuženih.
Portugijska prideluje 4 do 5 milijonov M španjskim podobnih močnih vin, katerih izvaža na Angleško in v Brazilijo 300.000 hI v vrednosti 15 milijonov gld. Trsna uš pa se tako razploja, da je velika nevarnost za portugiško vinstvo in se viničarji izseljujejo v Brazilijo, opustivši svoje uničene vinograde. Začeli so zdaj saditi tobak v takih opustošenih krajih.
Grško, sloveče že v starodavnih časih zaradi grozdja svojega in vina, ima se na svojem gospodarskem blagostanji zahvaljevati vinskemu trsu, s katerim je nasajenih 2 milijona ha zemlje. Uničenje vinstva bilo bi uničenje gospodarskega obstanka grškega naroda. Dva milijona ha je vinogradske zemlje, ki se množi vsako
leto po novih nasadih za 6000 in še več ha. Grozdja se mnogo posuši ter se rozin in korint po 1 milijon qu in še več izvaža, posebfto na Francosko, kjer napravljajo potem od posušenega grozdja samodelska vina. Pa tudi vina gre vsako leto več v inozemstvo, 80 do 100 tisoč hI v vrednosti 1 milijon gld., kar seve ne doseza dohodka v primeri z izvozom suhega grozdja, znaša-jočega 30 do 35 milijonov gld. Ker se prideluje 1 do P/a milijona vina, ostaja za domači konsum 900.000 do 1.400.000 lil vina, ali po 50 litrov na glavo. Suh kruh z vinom je v mnogih krajih jedina hrana prebivalcev. Navadnemu, lehkemu vinu dodaje se dišeča smola od pomorskega bora (Pinus Halipensis), da je bolj stanovitno. O trsni uši na Grškem še ni slišati, pa kako dolgo bode ostalo brez nje?
Avstro-ogrsko vinstvo je imeniten faktor za obširne vinorodne kraje, katerih prebivalci imajo skoraj jedini dohod iz vinske prodaje. Z vinskim trsom zasajenih je v Avstriji v oralih: Dolenje-Avstrijsko 69.011, Tirolsko in Predäreljsko 22'276, Štirsko 59.179, Koroško 93, Kranjsko 20.212, Trstv 2.162, Goriško 12.122, Istra 81.777, Dalmacija 142.247, Češko 1.394, Moravsko 21.060, skupaj 431.523 or (246.581 ha). Cisti dohod se je cenil pri poslednji uredbi zemljiškega davka na 4,062.252 gld. med temi za Štajersko 784-203 gld. = 13 25 za oral, za Kranjsko 122.252 = 6 5 za oral, Trst 48.651 gld. = 2250 zaoral, na Goriškem povprek 10 58 gld., v Istri 4"32, v Dalmaciji 3"44 gld. za oral, torej silno različno, za Štajersko neprimerno visoko. Vina se prideluje v Avstriji v srednjih letinah do 4 milijone lil na slovenskem Štajerji na 48.000 oralih 1884. 1. 360.000 hI, v vrednosti 4 do 5 milijonov gld., na Kranjskem 160.000 hI, vrednega do 2 milijona gld., na Primorskem 390.000 hI. Ker se izvaža vina iz naše polovice cesartva le malo, prišlo bi na glavo po 25 litrov na leto. Toda veliko več v vinorodnih krajih, na primer po Slovenskem. Od 300.000 hI nabranih na slovenskem Štajerskem, popije se nemara do ^50.000 do 300.000 hI doma, kar bi znašalo na glavo 54 do 63 litrov. Vina na Kranjskem nabranega gre prav malo preko deželne meje, še celo ne zadostuje za domači konsum ter se ga gotovo 60.000 hI če ne več uvaža iz Štajerskega, Hrvatskega, Ogrskega, Primorja in Tirolskega. Vinski konsum se suče torej okoli 50 litrov na glavo in leto, a pri Dolenjcih dosti več, na Gorenjskem menj.
Na Ogrsko-Hrva škem je 430.000 ha vinogradov s pri-nosom 5 milijonov hI vina, katerega se pa le 400.000 do 500.000 hI izvaža v vrednossi 10 do 12 milijonov gld. Nesrečna živalca, trsna uš, napadala je že tudi avstro-ogrske vinograde. Dasi se k sreči ne širi tako naglo, kakor na Francoskem, leze vendar dalje in je v popadenih krajih napravila že veliko škodo. Na Avstrijsko se je zanesla trsna uš iz Francoskega v Kloster-
neuburg in odtod do Gumpoldskirchna in Badna. Na slovensko Štajersko je prišla v bizeljske vinograde iz bližnjih hrvaških goric, kamor so jo dobili s francoskim trsjem. Že je več sto oral uničenih, okuženi pa so malone vsi vinogradi do blizu Rajhen-burga. S Staj erske ga je preskočila trsna uš Savo na kr anj sko stran, kjer je bila 1884. 1. konstatovana v kostanjeviškem okraji, 1. 1886. pa že daleč okoli do blizu Krškega. V Istri so okuženi vinogradi okoli Poreča; Trst in Goriško je še prosto te kuge. Huje razširjena je po Hrvaškem in vsem Ogrskem, pa ogrska vlada spoznava nevarnost in se trudi z vso eneržijo, da reši ogrsko vmstvo propada. Napravlja velikanske trsnice, iz katerih dobivajo vinarji na milijone ameriških trsov, v tem, ko se v Avstriji še pričkajo, ali bi se sadili ameriški trsi, ali ne. Za Kranjsko je zahtevala deželna filokserna komisija z vso odločnostjo, da se v Kostanjevici uredi velika trsnica za več milijonov obstoječih ameriških trsov, na katere bi se cepile dobre domače vrste in potem cepljene oddajale vinščakom.
Skupna vrednost pridelovanega vina na Avstro-Ogrskem ceni se na 80 do 100 milijonov gld. Izvoz rase v novejšem času, zlasti črna vina dalmatinska in isterska gredo na Francosko, odkoder hodijo po svetu kot slavna bordeaux-vina.
Na Ruskem so vinogradi v Besarabiji, v Krimu, v južni Rusiji ob Donu, v Kavkazu in azijskih posestvih. Besarabska vina so podobna našim lehkim vinom, krimska so slajša in jako okusna, od donskih se dela donski šampanjec, astrahansko grozdje zoblje se v Moskvi in Petrogradu, na Kavkazu rase imenitno kahetinsko vino. Vsa produkcija znaša 3 milijone hI. Proti trmi uši, ki se je v krimskih vinogradih vgnezdila, postopa ruska vlada jako energično in ni ji žal za nobeden znesek, samo da bi zatrla to trsno uničevalko. Prikazala se je pa tudi pri Tiflisu.
Na Nemškem so sezali vinogradi v srednjem veku veliko više na sever, kakor dandanes, v vzhodno in zapadno Prusijo in na Kurlandsko, kjer zdaj ni najti nobenega trsa. Najbrž je klima postal ostrejši zaradi posekavanja gozdov, kar se čuti tudi pri nas. Na Kranjskem na primer so bili vinogradi pri Loki (vincarlija) in Kranji, ki so se pozneje opuščali. Nemčija ima 120.000 ha vinogradov z všteto AIzaso-Lotaringijo. Najfinejša, zaradi svojega bo-keta priljubljena vina rasto ob Renu in Mozelji, največ jih pa daje Francozom vzeta dežela, kjer so posebno Ugodna tla za vin-stvo. Letni pridelek je silno različen, v prav dobrih letinah nabere se do 5 milijonov hI vina, 1. 1879. pa le 986.171 hI, 1880.1. 523.560 hI, 1881 1. 2,673.505 hI in 1882. 1. 1,596.854 hI. Ali velika je fabrikacija vin na Nemškem, posebno šumečih vin, katerih se v 60 fabrikah napravlja 5 milijonov botelj. Uvoz tujih vin znaša 600.000 hI. Na glavo in leto prihaja 8.5 litrov, no v vinorodnih krajih veliko več, v Alzaciji po 90 litrov, v se-
verni in vzhodnji Nemčiji pa je veliko milijonov Nemcev, ki vse leto ni ne vidijo vina, nikari da bi ga okušali. Trsna uš že tudi gloje v vinogradih ob Renu in vsa nemška eneržija je ne more zatreti.
"V Rumuniji, Srbiji, Bulgariji, Bosni in Hercegovini "se pod turškim gospodarstvom vinstvo ni moglo razvijati, a po osvo-bojenji so se sasadili po Srbiji in Rumuniji mnogi vinogradi in Srbija je v poslednjih letih že začela izvažati svoja prav ukusna vina, na primer negotinska na Francosko.
V	vsi Evropi se prideluje torej 118 do 120 milijonov hI vina, katerega skupna vrednost se lehko ceni na 2000 milijonov gld.
V	druge dele sveta so prenašali vinsko kulturo evropski naseljenci, na primer na Madejro, v Algir in južno Afriko, v Ameriko in Avstralijo. Na Madejri rasto sladka alkoholna vina, ki so znana po vsem svetu. Razpošilja se jih 10-000 do 12.000 hI na leto, pa produkcija pojema zaradi filoksere.
Amerika, ki je dozdaj uvažala veliko evropskih vin, bi se tudi s tem pridelkom rada emancipovala od Evrope in pospešuje vinstvo, kjer so tla za vinski trs. L. 1880. je že 72.000 ha bilo s trsom zasajenih, dve tretjini teh v Kaliforniji, kjer raso sploh najboljša ameriška vina. Ce so res zemeljski in klimatični pogoji za trs tako ugodni, kakor se od več strani poroča, potem ima ameriško vinstvo lepo bodočnost, ker mu trsna uš ne bode škodovala. Letna vinska produkcija znaša 1 milijon hI. Uvažale so pa Združene države še 243,000 M evropskega vina.
Ni je pijače na svetu, o kateri bi toliko najslavnejših pesnikov prepevalo in toliko narodnih pesmi se glasilo, kakor o vinu. Slovani, zlasti Jugoslovani, Romani m Nemci napolnili bi lehko debele knjige vinskih zdravijo trsu in vinu posvečenih.
Alkohol z vodo pomešan v istem razmerji, kakor v vinu, bi ne le nikomur ne prijal, temveč tudi ne imel na človeka tistega okrepčalnega in duh vedrečega vpliva, kakor vino. Svoja čudovita svojstva in priljubljenost ima vino poleg alkohola, oziroma etila, v katerega se izpreminja po asimilaciji v životu in ki je seve potreben v primerni kolikosti, od eterov in ekstraktnih snovi, od arome in boketa. Ako teh ni dovolj v vinu, kadar se ali ponareja ali krsti z vodo, postane prazno za voh in ukus, naj se mu dodene še toliko alkohola. Naravno, nepokvarjeno vino je zdrava pijača za človeški organizem. Preobilno zaužito škoduje, ker prihaja preveč alkohola v telo in nastanejo tiste bolezni, ki so nasledek alkoholizma. Kakor se duševni in telesni propad ori-jentalskih narodov mora pripisovati opiju, hašišu, betlju in po nekoliko tobaku, tako smemo zaznamenovati vino, kot glavnega po-magača pri kulturnem delu in napredku zapadnih narodov, žganje pa v isto vrsto postavljati z rečenimi mamili.
S rež ali vinski kamen se useda iz vina v sodih na doge, od katerih ga oklepajo. Cisti srež rabi v zdravilstvu in raznih industrijah. Vinorodne države ga izvažajo, na primer Avstrija 13.000 qu, Francoska 65.000 qu, Italija blizu 100.000 qu, v vrednosti 5 milijonov gld. Nemčija pa uvaža 27.000 qu. Na Kranjskem ni nobene fabrike za čiščenje sreža, pri Celji pa je fabrika, katera na leto iz 900 qu surovega sreža napravlja 500 qu čistega in 100 qu cremor tartari.
Pivo je posebno priljubljeno pri germanskih narodih in ravno po njih razširjalo se je po vsem svetu. Slovani so sicer tudi kuhali ol ali pivo, pa bolj jim je prijalo vino in ol so pili le tam, kjer ni raslo vino. Produkcija in konsum piva naraščata v res ogromnih številkah tako, da se v sedanjem času že več piva popije, nego vina. Na prvem mestu stojita Angleška in Nemčija. V kontinentalnih državah se največ piva vari in spije na Nemškem. V 10.921 pivovarnah nakuhalo se je piva 1882. 1. 39,200.500 hI. Izvažalo se ga je le kakih 900.000 hI, vse drugo pa doma spilo. Na vsacega Nemca prihaja tedaj 85 litrov piva, ali s to kvantiteto ne bi se zadovoljili južni Nemci, kajti Bavarec spije povprek, vstevši žene in otroke po 240 litrov. Koliko več moški, sodi se iz tega, da so monakovski pivovarski hlapci hoteli „štrajkati," ko so pivo-varji namerjali zmanjšati jim vsakdanji kontingent od 24 na 20 litrov piva. V Monakovem samem se spije na leto 1 milijon hI piva v vrednosti 15 milijonov gld. ali 66 gld. na glavo, v tem se mesa poje po 62 gld. na glavo, kruha pa le po 24 gld. Kdo ne misli tu na tisti smešni račun Falstaffov, pri katerem je princ Henrik vskliknil: „O, pošast! Le za pol solda kruha k taki ogromni masi sekta!" — Tudi na Virtemberškem prihaja na glavo in leto 212 litrov. Od 1. 1872. do 1882. se je sicer število pivovaren skrčilo, ali produkcija za tretjino zvišala. Sploh povsod propadajo male pivovarne, ker ne morejo niti s kvaliteto, niti s ceno tekmovati z velikimi. Bismark se je sicer izrekel proti pivu z znanimi besedami: „Die weite Verbreitung des Bieres ist zu beklagen. Es macht dumm, faul und impotent. Es ist Schuld an der demokratischen Kannegiesserei, zu der sie sich zusammensetzen. Ein guter Kornbranntwein wäre vorzuziehen." Pa tudi njegova veljavna beseda ne bode odtegnila pivu nI jednega pivca. To je gotovo, da pivo ne vpliva na človeka tako blagodejno, kakor vino. Človek je zaspan in telo se napihuje od maščobe. Ne moremo si misliti pesnika, katerega muza bi se po pivu ogrela. O Schillerji je znano, da je, pišoč najslavnejše poezije svoje, srkal šampanjca, in da je tudi Goethe visoko čislal renska vina, posnem-ljemo na mnogih mestih nesmrtnih njegovih spisov. In najognje-vitejši pevec vina in ljubezni, Hafis, kje bi bil zajemal svoje divne verze, ako ne iz boketa širaskega vina ? Kdo li bi mogel peti o
pivu, kakor je pel o vinu naš Preširen in vsi slovenski pesniki pred njim in mnogi za njim navdušeno? kakor poje Hafis?
Na Kranjskem se pivo kuha v 9 pivovarnah; tri so v Ljubljani, 1 v Senožečah, 1 v Kranji, 1 na Yrhniki, 1 v Mengišu, 1 v Kamni Gorici in 1 v Kočevji. Vse skupaj rabijo 180 qu hmelja in 10.000 qu eladja. Skuhajo pa 50.000 hI piva. Na spodnjem Štajerskem so pivovarne v Mariboru 2, v Ptuji 1, v Celji 1, v Žavci 1, v Laškem trgu 1, v Slovenjem Gradci 1, ki skuhajo kakih 50.000 hI piva.
Piva se spije na glavo in leto v Belgiji, kjer je 5575 pivo-varen s produkcijo 9 milijonov lil, 166 litrov, na Angleškem z 21.223 pivovarnicami in 45 milijonov hI produkcije. 126 litrov, na Danskem 81, v Združenih državah 38, na Avstro-Ogrskem 30, na Francoskem 24, na Ruskem 81/3 litra. Davek na pivo pa nese na Angleškem 78 milijonov gld., na Avstrijskem 22, na Bavarskem 16, na Francoskem 10, v Rusiji 41/2, v Združenih državah 29, v Belgiji 6 milijonov gld.
Žganje, alkohol, rekše špirit z vodo več ali menj pomešan, to je tista strupena pijača, ki ravno tako hudo, kakor že imenovana mamila na orijentalca, vpliva na zapadne narode ter razjeda blagostanje in človeka tej strasti udanega uničuje na telesi in na duhu. Zal, da rase konsum v ogromnem razmerji tembolj, čimbolj se je znižala cena špiritu zaradi obilne produkcije. Stari narodje žganja niso poznali. Šele, Arabci so izumili v desetem stoletji destilacijo, žganjepivstvo pa se je začelo bolj širiti tekar v sedemnajstem in osemnajstem stoletji. Z alkoholom je, kakor z vsemi tvarinami, katere uživane krepčajo životno eneržijo. Po malem in zmerno použivano dobro žganje nikakor ne škoduje, temveč okrepčevalno vpliva na prebavljanje in na čutnice.
Pa po vsakem napenjanji pride reakcija in proti tej se rabi z nova okrepčalo v vedno večjih dozah, dokler niso konečno tako velike, da je človek omamljen — pijan. Cim večkrat se to po-ponavlja, tem bolj propada človek telesno in moralno. Zato se je že pred stoletji prepovedalo žganje, pa kakor navadno brez vspeha. Pozneje so države se vsaj okoristile z visokimi nakladami na produkcijo in konsum, ne da bi s tem zaprečile žganjepivstvo. Zra-čunalo se je, da z denarjem, ki se ga le v Evropi vsako leto po-trosa za žganje, bi se 100 milijonom rodbin lehko dalo po 30 gld. na leto v zboljšanje njihovega gmotnega stanja. Po drugi strani pa je finančna politika tudi kriva, da se žganje tako silno širi, ker zdrave pijače, vino in pivo, neprimerno visoko, žganje pa na primer v Avstriji, čisto neznatno obdačuje.
Največ žganja se spije na Ruskem, kjer se v 2517 žganjar-nicah nažge 6V2 miljonov hI žganja in le 400.000 hI izvaža, drugo pa doma spije, 8 litrov na glavo. No pomisliti se mora, da je v mrzlejših krajih žganje celo potrebno in da ne škoduje tako, kakor
v toplejših klimatih. Kuha se pa žganje od rži (6 milijonov qn), krompirja (10 milijonov qu), od koruze, pšenice, sirupa, sladja in drugih mök. Obdačena pa je fabrikacija silno visoko, namreč za hI 100° Tralles 110 gld. in ves žganjarski davek nese Rusiji 370 milijonov gld., s čimer se pokrije več nego li tretjina vseh državnih troškov. Pri nas v Avstriji pa se zahteva le 11 gld. za hI, kar nese državi samo 9 do 10 milijonov gld.
V Nemčiji zriaša produkcija žganja 2,207.000 hI, katerega se pa blizu 700.000 hI izvaža, in sicer ravno v vinorodne dežele, na Francosko, Španjsko, Italijansko, kjer jim rabi pri vinski fabri-kaciji. Spije se žganja na glavo na Bavarskem Г2 litrov, na Saksonskem 4-8 litrov, na Pruskem 10 litrov, na Poznanskem pa 17'4 litrov. Kuha se od krompirja, žita, sadja itd. Obdačen je le s 13 gld. za hI in nemška država nima od žganja več dohoda, kakor 20 milijonov gld. Zato sili Bismark, da se na žganje uvedi državni monopol, toda nemški državni zbor neče čuti o tem, dasi je dokazano, da bi se lehko mnogo direktnih davkov odpravilo, ko bi država imela dobiček, ki zdaj teče v žep žganjarij in žganj etočilcev.
Na Francoskem so, dokler ni trma uš uničila toliko vinogradov, žganje kuhali od vina, po vsem svetu sloveči „cognac" 1. 1872. še 851.374 M, 1875. 1. 717,732, 1880. 1. le še 485140 hI. Razmerno pa se je več žganja delalo od mok in krompirja ter od melase, tako, da je skupna .produkcija ostala jeduaka, 1,700.000 hI, katerih se izvaža 300.000 do 400.000 M v vrednosti 25 do 30 milijonov gld. Domači konsum je znašal po 4*/г litra na glavo. Davek je precej visok, po 63 gld. za hI, in državni dohod od tega davka 40 milijonov gld.
Najviše obdačeno je žganje na Angleškem, kjer se plačuje pri produkciji po 197 gld. za hI, torej za vsak liter 100° Tralles 1-97 gld. Državi nese ta davek 158 milijonov gld. Pa navzlic dragoti žganja se ga spije po 1,700.000 hI, katerih se 500.000 do 600.000 M uvaža, ker se ga v domačih žganjarnah kuha le do 1,100.000 hI. Angleži zapijo v žganji na leto 400 milijonov gld. Na glavo prihaja blizu do 4 litre žganja, 1. 1800. prišlo je le po 2 litra na glavo.
Na Avstro-Ogrskem je blizu 4000 večjih žganjaren, za domačo rabo pa se kuha žganje v 124.000 hišah. Vsa produkcija znaša na Avstrijskem 750.000 hI, na Ogrskem 700.000 hI. Izvaža se do 200.000 hI, torej ostaja za konsum 1,250.000 hI ali 3"3 litre na glavo. Neznatnosti obdačenja smo že omenili. Zato je zelo pametno da začnejo dežele in občine nalagati priklade na žganjski konsum. Za Kranjsko je sklenil deželni zbor nakladati po 6 gld. za hI žganja in zaradi te naklade bilo je mogoče pri direktnih davkih znižati za 3 % deželno priklado. Na Kranjsko se uvaža 22.000 do 25.000 hI špirita, nekaj se ga pa tudi kuha
doma. Po 2570 hišah imajo kotle, v katerih se je 1885. 1. od tropinj,'drož, sadja in brinja kuhalo 74.759 alkolnih gradov (kakih 2000 hI) žganja z davkom 8223 gld. Na slovenskem Štajerskem je 4329 kotlov, v katerih se žge od sadja tropinj in vinskih drož do 5000 hI žganja. Koliko pa se uvaža špirita na slovensko Štajersko ter od njega dela žganje, ni znano. Povprek bi znašal žganjski konsum na Kranjskem 5 do 6 litrov na glavo, pa na Gorenjskam je dokaj večji, v vinorodnih krajih na Dolenjskem neznaten. Hudo je žganjepivstvo na Koroškem, še huje na Ga-liškem, kjer židovski žganjarji ljudstvo zavajajo k tej strasti.
Da je pa тбеј žganjepivstvo če ne odpraviti, vsaj močno omejiti, kaže nam Švedska. Tam je bil pred štiridesetimi ali petdesetimi leti konsum 21 litrov na glavo. Strogo ravnanje pri oddaji koncesij, visoki davek za žganjetoče, poleg tega pouk in društva zmernosti, vse to je storilo, da se je konsum skrčil na 6 litrov. Še manjši je na Norveškem, le po Зх/3 litra. Južni Slovani si kuhajo žganje od sliv, vinskih drož iu tropinj, od češenj, brinja itd., slivovec, tropinjevec, češnjevec, brinjevec. Taka žganja so seve dokaj dražja od „šnopsa" ali „jeruša", če so naravna in ne ponarejena, pa tudi ne tako škodljiva, ker v njih ni toliko škodljive potoke (Fusel).
Po vsi Evropi se kuha na leto 16,085.000 hI žganja, spije pa 15,530.000 hI, ali najbrž še več, ker je produkcija povsod večja, nego se izkaže iz davčnih prihodkov. Po teh bi se smela računati za vso produkcijo vrednost 1400 milijonov gld., konsu-mentje pa gotovo zanj plačujejo 2000 milijonov gld., velikanska vsota, ki se zbira iz krajcarjev najsiromašnejšega ljudstva.
V Združenih državah se spije 2l/a milijona hI. v vrednosti 850 milijonov gld., katerega se večina zdeluje domä in le 150.000 hI uvaža.
K žganim pijačam spadajo še cognac ara k in rum. Prvi se kuha od vina ter je sosebno imeniten francoski cognac, čim starejši, tem finejši. Do 1. 1880. izvažalo se ga je 426.000 hl, 1. 1881. zaradi filoksere le še 216.000, 1. 1882. 193.000 in 1. 1883. 197 000 hI v vrednosti 8 milijonov gld. Odkar Francoska napravlja menj cognaca, kuhajo ga tudi drugod in ponarejajo ga posebno na Nemškem.
A rak se kuha od riža in dostavlja se mu destilat od soka raznih palm. Na Kitajskem, Japonskem, v Indiji ga pijo, kakor pri nas žganje. Izvaža se ga iz Indije 150.000 hI. Imenitnejši pa je r u m, ki se kuha od odpadkov pri sladkorni fabrikaciji ali od sladkornega soka samega. Najboljši rum prihaja iz Jamajke, potem iz Brazilije in srednje Amerike, kjer so sladkorne plantaže. Toda ponarejenega se spije veliko več nego pravega. Sicer se pa uvaža v Evropo ruma in taffije, ki je malo slabejša od ruma, 600 000 do 700.000 hI vrednih 18 milijonov gld.
Naj tukaj omenjam necega postranskega produkta vinstva, to je srež ali vinski kamen, vinokisli kalij, ki se nahaja v sadji, največ pa v grozdji. Po vretji se vsede v sodih. Rabi v raznih, industrijah Avstrija ga izvaža 12.000 qu, Francoska 65.000 qu, a uvaža ga 28.000 qu, Nemčija ga uvaža 24.000 qu. Od sreža dela se sreževa kislina (Weinsteinsäure), katere produkcija se ceni na 42.000 qu.
Ocet, jesih ali kisovec delajo od alkoholnih tekočin, pa tudi od lesa po suhi destilaciji, ki pa je prav neukusen. Najboljši jesih je vinski, potem od sadja napravljeni. Na Nemškem ga delajo po največ od špirita. Uvoz in izvoz te<ra produkta ni znamenit v nobeni državi, ker se ga skoraj povsod napravlja dovolj za domačo potrebo. Na Kranjskem je 7 ocetnih fabrik, ki zdelujejo 9500 M jesiha.
5. Rastlinska olja.
Oljčino Olje. Oljka rase v deželah okoli srednjega morja in na otokih. Že stari närodje so oljko visoko čislali. Grki so z oljčnimi vejicami venčali zmagovalce pri olimpiških igrah. Rimljani so z oljčjem v rokah pozdravljali svoje vojskovodje. Izrae-litom je oljka bila znamenje, da se je vrnil mir na zemljo in se pričelo plodno delovanje. Jezusa so spremljali z oljčnimi vejami v Jeruzalem In še danes znači nam oljka mir in blagostanje. Z njenim oljem pa se mazilijo kralji in knezi, da se nanje prenaša božja oblast, narode osrečevati in voditi na mirno delo.1
Oljka se goji' od časov, za nas prazgodovinskih, v mali Aziji in v Egiptu. Na starih egiptovskih slikah, zdelanih dva ali tri tisoč let pred Kristom, vidi se naslikano, kako olivke devajo v vreče in jih iztiskajo. Olivka je podolgasti, jagodičasti sad, ki rase na raznih vrstah oljke (olea europaea). Oljka pa se gojf v pomorskih krajih ob Srednjem in Jadranskem morji. Presadili so jo tudi v južno Ameriko, pa njen sad tam ni tako dober, kakor v Evropi. Najboljše olje se dobiva po izstiskanji še ne popolnoma dozorelega sadu. Tako ravnajo na Francoskem, v Provenci, odkoder se dobiva najfinejše olje. V spodnji Italiji, na Grškem in Italijanskem pa odbirajo zreli sad in puščajo ga nekaj časa ležati na kupih. Olja se iztiska še več, pa je slabše.
Največja produkcija oljčinega olja je na Italijanskem, kjer je 900.300 ha zasajenih z oljko, in se dobiva 3,386.000 hI olja, na Španjskem 1,136.000 hI, na Francoskem na 94.000 ha le 250.000 hI, pa najukusnejšega in najčistejšega. V našem cesarstvu se oljka goji v Dalmaciji in v primorskih deželah na 12.000 ha s produkcijo 260.000 qu. Grško daje 370.000 qu, koliko Turčija, ni znano, izvaža pa 1,150.000 hl. V mednarodno kupčijo prihaja oljčinega olja blizu do 1,950.000 qu v vrednosti 80 mili-
jonov gld. Največ tega olja se porabi kot zabela za surova in kuhana jedila.
Rep s ali oljnato seme daje olje, katero služi za svečavo, posebno dokler se ni vedelo za petrolej, svetilo se je v srednji in severni Evropi le s repsom. Zdaj ga sicer nadomestuje'petrolej, zato pa se rabi v fabrikah kot mazilo. Največja produkcija je na Nemškem, kjer je 178.000 ha z raznimi vrstami repsa naseja-nih in se prideluje semena do 1,920.000 qu. Vrhu tega se uvaža nad 1 milijon qu semena. Na 6000 oljarnah se iztiska okoli 1 milijon qu olja v vrednosti 35 milijonov gld. Poleg tega ostane 1,300.000 qu oljnatih krovajec, izvrstne krme za živino, kojih vrednost tudi znaša 9 do 10 milijonov gld. Na Avs tro-Ogrskem prirasta na 132.000 ha 11/2 milijona qu semena. Doma se porabi 700.000 qu, ostalo pa se izvaža. Angleška ima veliko fabrika-cijo tega semenskega olja od semen, ki jih dobiva iz Indije. Uvaža se P/j milijona qu semen. Dobljeno olje se po nekoliko izvaža. Tudi na F r a n c o s k o se uvaža seme, kakih 200.000 qu. Ves evropski konsum semenskega olja se ceni na 3 milijone qu v vrednosti 110 milijonov gld Oljna fabrika v Podgradu pri Ljubljani napravlja na leto 5480 qu repsnega, 1040 qu lanenega olja, 9000 repsnih in 2400 qu lanenih krovajec. Na slovenskem Štajerskem zdeluje oljna fabrika pri Zidanem mostu 15000 qu repsnega, 1000 qu lanenega olja, 25.000 qu repsnih 2300 qu lanenih krovajec.
Sesamsko olje se iztiska od semen zelnaste rastline (se-samum Orientale). V orijentu ž njim belijo jedi in tudi na Francoskem ga čislajo, napravljajo ga od uvaženega semena. Prirasta v britiški Indiji, katera sploh na oljnatih semenih izvaža 3,422.000 qu lanenega, 1,433.000 qu repsa 1,171.000 qu sesama in 625.000 qu drugih oljnatih semen v skupni vrednosti 70 milijonov gld. Ves izvoz sesamskega semena znaša 1 l/a milijona qu v vrednosti 20 milijonov gld.
Arah i d no olje se dobiva od sadja rastline: Arachis hypo-gifia (Erdnuss), ki rase v zapadni Afriki, odkoder se v Evropo, posebno na Francosko, pošilja 1,300.000 qu. Olje je v sili dobro za zabel, rabi se pa največ za fabrikacijo mijla.
Ricinus-olje, znano zdravilo sösebno priljubljeno romanskim narodom, dobiva se od semena necega mlečka ali kačeca (ricinus communis), ki rase v tropiških deželah starega in novega sveta, odkoder se je zanesel na Francosko, Španjsko in v Italijo. Največ olja, 80.000 qu prihaja iz Indije. Mandeljnovo olje se iztiska od mandeljnovih jeder, pa se ga le prideluje malo.
Važnejše je lan eno olje, ker se suši in zaradi tega služi za napravo oljnatih barv, firniža itd. Na Ruskem in Ogrskem prostemu ljudstvu rabi tudi v zabel. Za Rusijo je lan jako imenitna rastlina, ker njegovega semena izvaža na leto 3,250.000 qu in zanje dobiva 35 milijonov gld. Ravno toliko ga prideluje In-
dija ter pošilja na Angleško. Na Kranjskem se prideluje semena 11.000 hI, na slovenskem Štajerskem 2000 hI. Konopno seme, katero služi za fabrikacijo maznega mijla, prihaja iz Rusije, kjer ga nabero do 5 milijonov hI, a izvažajo 300.000 hI. Le v orelski guberniji je 2733 oljaren za iztiskavanje konopnega semena, ki napravljajo olja za 2 milijona gld. Makovo olje, kakor orehovo in solnčnično so dobra za zabelo. Makovo olje se tudi rabi na Francoskem, kjer ga v večjih kvantitetah napravljajo, za obrtne namene in za oljnate barve, ker se suši, kakor laneno in konepno.
Olje od bombaževega semena se dela v Združenih državah in služi za svečavo, za fabrikacijo mijla, pa tudi v novejšem času za primešavanje med oljčino olje. Kajti seme se pošilja iz Amerike po največ ravno v tiste dežele, kjer se oljka goji in napravlja oljčino olje, na Francosko in Italijansko. Iz Amerike se izvaža le 350.000 qu semena, iz Egipta, odkoder gre na Angleško, veliko več, do 2x/2 milijona qu v vrednosti 18 milijonov gld., Francoska je uvažala I. 1883 234.796 qu, Italija 1882. 1. 252.835 qu. Ker se iz jednega qu dobiva 124 kg surovega in 100 kg očiščenega olja, vidi se, da z oljčinim oljem uživamo ne malo bombaževca.
Trda rastlinska olja so palmovo, od kokosnega oreha, Iavor-jevo in kakavino. Palmova tolšča se iztiska od sadja oljčine palme, ki rase v Afriki in po zapadni Indiji. Največ te tolšče 700.000 qu v vrednosti 18 milijonov gld. prihaja iz zahodnje Afrike in od Kapa ter se pošilja na Angleško in Francosko. Olje se iztiska tudi od palmovih koščfc, od katerih se uvaža v Evropo nad 1 milijon qu. Menj važno je kokosno olje, katerega se napravlja največ na Ceylonu, potem voščene tolšče, tako zvani kitajski vosek, myrtini vosek itd.
Eterska ali dišeča olja. Najbolj znano in rabljano jeter-pentinovo olje. Napravlja se od smole raznih borov in smrek v severni Evropi in v Ameriki. Zlasti Amerika ga razpošilja nad 300.000 qu v vrednosti 9 do 10 milijonov gld. Iz Avstrije se ga le malo izvaža od 2000 do 3000 qu, nekoliko več iz Rusije. Angleška ga veliko potrebuje in uvaža 150.000 do 170.000 qu.'
Olje od poprove mete se dela na Angleškem, posebno v Ameriki, kjer je 1200 ha nasajenih s to dišečo rastlino. Nageljnovo olje dobivamo iz Zanzibara in Francoskega, cimetovo iz Kitajskega, janeževo iz Kitajskega, Rusije in Amerike. Kuminovo olje se dela na Nemškem, citronino in oranžino na Italijanskem, katero ga izvaža za 3 do 4 milijonov gld., na Francoskem in Španj-skem. Sivkino ali špeknardino olje (Lavendelöl) prihaja s Francoskega, tako tudi rožmarinovo. Kajeputno olje se napravlja na Filipinih od listja nekega drevesa.
Najfinejše eterovo olje pa je rožno olje. Dobiva se od cvetja orijentalske rože. V južni Bolgariji pod Balkanom je ob-
širno polje z rožnimi grmiči zarasteno in nabiranje rož se vrši tako veselo, kakor branje v vinogradnih krajih. Središče za kupčijo z rožnim oljem je Kasanlik odkoder se ga razpošilja 1200 do 2000 kg v vrednosti 600.000 do 800.000 gld. Dela se pa tudi v Perziji in mali Aziji. Konsum je velik, ker je rožno «Ije jako priljubljena fina dišava ne le orijentalcem, temveč tudi pri nas.
Svetovna trgovina z oljem vseh vrst (z mastnimi, trdimi in eterskimi) znaša v izvozu 116 milijonov gld. Na tem se udeležuje Avstrija z 10 milijoni gld. pri uvozu, z 2 milijonoma gld. pri izvozu.
Dišave ali parfumi Narodi v orijentu so od nekdaj močno čislali dišave, da so se ž njimi parfumovali. Za tople kraje ima to dvojen namen, da se ne čuti tako silno neprijetno izhlapevanje telesa in da se človek po vohanji dišav nekako okrepča. Zato se je posebna pozornost obračala na zdelovanje aromatičnih mazil, balzamov, in eterskih olj. Iz orijenta so se te reči zanesle k nam in sedaj se zdelujejo najfinejše dišave v fabrikah na Francoskem, v Avstriji, Nemčiji in na Angleškem. V srednjem veku so bile pri nas najpriljubljenejše močne dišave mošus, bizam, ambra, zdaj pa od cvetlic in sadja napravljane, ki ne dehte tako močno, pa tem bolj ugajajo vohu. Te dišave se delajo po dvojnem načinu, ali po destilaciji, ali po izvlečenji z oljem ali s kako drugo mastjo. Najstarejša parfumska fabrika na Nemškem se je ustanovila že v začetku prejšnjega stoletja v Kolonji, ki je zdelovala svetovno znano „K olonj sko" vodo (Eau de Cologne). Nemčija izvaža parfumov in dišečega mijla 2x/2 milijona kg v vrednosti 8 milijonov gld. Na Francoskem se v nekaterih južnih krajih nalašč goje dehteče rastline. Parfumskih fabrik je v Nizzi 5, v Cannesu 6, v mestu Grasse 45, ki porabljajo cvetja po 4 milijone kg, oran-žinega 2 milijona kg, rož 900.000 kg, jazmina 150.000 kg, vijolic 75.000 kg. Jedino mesto Grasse raspošilja dišav za 2х/2 milijona gld. V Parizu je dosti takih fabrik s štirimi tisoči delavci. Avstrija uvaža parfumov za ^/a milijona, gld., Amerika za 1,200.000 gld.
6. Rastline za industrijo.
Bombaž. V najstarejših kulturnih deželah, v Kitaji, Indiji in v Egiptu starega sveta in v Mehiki novega sveta se je gojilo več vrst rastline bombaž (Gossypium), ki je dajala bombažne niti za prejo. Od bombaževih semen rasto ob času zorenja fine, lasem podobne niti, ki se na posebnih mašinah trebijo od semena. San-skritska pisma, kakor tudi najstarejši egiptski dokumenti govori o bombaži in na Kitajskem se je že 2300 pr. K. r. zdelovala bombažna obleka. Montezuma, mehikanski cesar, podaril je Fernandu Cortezu trideset zvitkov bombaževih plaščev, svetlih, liki svila. Najfinejša bombažna tkanina iz Bengal je spadala k razkošnostim bogatih Bimljank. Toda bombaževa kultura in ž njo važnost bom-
baževih nitij v narodno-gospodarskem ozira je narastala šele od tačas, ko so se izumili stroji za zdelovanje preje in zlasti, ko je začel par nadomeščati človeško roko. Bombaž se je začel saditi po mnogih krajih, zlasti v severni Ameriki, ki ima dandanes več ko 5,800,000 ha bombaževege polja.
V	začetku našega stoletja se je v najvažnejših knlturnih državah raznih tkanin rabilo v milijonih kg bombaža 108, lanu 285, konoplje 236, volne 222 Zdaj pa je razmerje: bombaž 2000, lan 640, konoplje 450, volna 850 in pristopila je juta s 400 milijoni kg, torej bombaža skoraj dvajsetkrat toliko, kolikor pred osemdesetimi leti.
Bombaž rase v vseh delih sveta do 37° severne širjave, na Ruskem pri Astrahanu pa celo do 46°. Najfinejši se prideluje v Ameriki med 25° in 32° severne širjave. Goji se na Kitajskem do 410 severne širjave, v Indiji, na južnem Španjskem in Italijanskem, v vsi Afriki, v severni in južni Ameriki in v Avstraliji. Angleška,, ki je dobivala bombaž z Indije, je že davno začela z zdelovanjem bombažnih tkanin, za njo je stopila Nemčija in Francoska, potem Ameiika in v najnovejšem času Rusija. Yelikansk je razvoj bombažne kulture in fabrikacije v Ameriki, ki ne le sama na 12,660.000 vretencih zdeluje bombažno prejo, temveč izvaža surovega bombaža za 500 do 600 milijonov gld. V britiški Indij i je po poročilih kolonijalne vlade 5,137.000 ha bombaževega polja, torej blizu toliko, kolikor v Združenih državah, pa ni tako rodovitno, kajti na akru zemlje se prideluje v Ameriki po 75— 125 kg, v Indiji le 25—30 kg. "Vendar se tudi v Indiji ne le veliki domači potrebi zadoščeva s svojim pridelkom, temveč se vrhu tega izvaža do 3 milijone qu v vrednosti 30 milijonov gld. Za domači konsum pa se rabi 13 do 15 milijonov qu.
V	Egiptu se je bombaž v novejšem času začel intenzivneje gojiti. Bombaževega polja je 400.000 ha, na katerih prirasta po 1,400.000 qu bombaža. V Afriki se je na več krajih sadil bombaž z dobrim vspehom, ravno tako v južni Ameriki, v Avstraliji pa mu baje ne ugaja podnebje. Ruska vlada, ki izkuša povsod spešiti domačo industrijo in sploh Rusijo samo svojo.storiti tudi v industrijelnih pridelkih, hoče tudi potrebni bombaž pridelovati na domačih tleh. Po srednje-azijskih gubernijah, kjer je že od nekdaj doma ta rastlina, nasadilo se je v novejšem času mnogo tisoč ha z bombažem, isto tako po južni Rusiji, kjer so zanjo ugodna tla. Kiva, Bokara in Kokand dajo bombaž, ki se lehko mčri z najboljšim ameriškim.
Bombažna manufaktura je še vedno najimenitnejša in največja angleška ter preseza po številu vretenee vse evropske ma-nufakture z ameriško vred. Pa tudi poslednja se je močno razvila in dela občutno konkurencijo materini deželi. L. 1883. imelo je vretenee v milijonih: Angleška 42, Amerika 12-6 evropski kon-
tinent 22'4 med njimi Nemčija 4'8, Francoska 4'8, Rusija 4'4, Avstrija 1*9, Švica Г9, Španjska Г8, Italija 1'1. Bombaža se je prelo v milijonih na Angleškem 683, v Ameriki 427, na Nemškem 145, na Ruskem 119, na Francoskem 113, v Avstriji 77, na Španjskem 44, na Italijanskem 42, v Švici 22. Po vsem se je torej vrtelo 1. 1883. že 80,600.000 vretenec. Bombaževa žetev pa se cenila za 1. 1883/4. na 19,309.000 qu v vrednosti 1050 milijonov gld.
Na Kranjskem je bombažna predilnica in tkalnica v Ljubljani z dvesto delavci, katera zdeluje od 3650 qu orijentalskega in indijskega bombaža 3200 qu razne preje, in bombažna tkalnica s stoinpetdesetimi delavci, katera napravlja 29.000 kosov domestik in molina od 2700 qu preje. Dalje se zdela v Hru-šici pri Ljubljani 16.000 dvanajstork limane vate od 180 qu stare vate in bombažnih odpadkov. Ravno zdaj se zidati dve novi predilnici, v Tržiči in pri Litiji, prva zarad tamošnje vodne moči druga pa z ozirom na bližnje premogove jame. Na slovenskem Štajerskem je predilnica in tkalnica v Pragwaldu v Savinjski dolini z dvesto delavci in s produkcijo 2500 qu preje. Barvären je na Kranjskem 26, vse malega obrta, nekdaj velike barvarne v Tržiči so prenehale delati. Na slovenskem Štajerskem je 27 bar-varjev.
Cena bombaža je v poslednjih desetih letih močno padla zaradi preobilne produkcije namreč od 70 gld. 1. 1874. na 53 gld. 1. 1883. Tako padanje cen opazujemo sicer tudi pri vseh drugih pridelkih od žita in moke do železa in kotlovine. No bombažna obleka je tako priljubljena pri vseh narodih in ker ni tako trpežna, kakor volnena, raztrga se je veliko več, tako, da ni pričakovati pojemanja, temveč le da bo še narasel konsum.
Poleg surovega bombaža se razpošilja tudi predivo ter se ga uvaža v tisočih qu na Angleško 32, Nemško 156, Francosko 127, na Rusko 71, Avstrijo 119 itd. Bombaža in prediva se tedaj porabi v milijonov gld. na Angleškem 386, v Nemčiji 116, na Ruskem 74, na Francoskem 68, v Italiji, 68, v Avstriji 57. Največji izvoz bombažnega blaga kaže Angleška za 770 milijonov gld. Nemčija 52 milijonov gld., Francoska 72, Avstrija 15 milijonov gld. Nizozemje 33 milijonov gld., Belgija 16, Švica 10 milijonov gld. Skupna vrednost v evropskih državah izvažanega bombažnega blaga znaša blizu 1000 milijonov gld. Združene države izvažajo tacega blaga za 23 in uvažajo za 78 milijonov gld.
Lan. Laneno predivo se dela od vlakna lanii (Linum usi-tatissimum). Lan pipljejo, z rihljo ali držalnico ga rihljajo, da odpravijo seme, razgrnejo ga, da se vleži, potem ga suše v sušilnici in terice ga tero na trlici. Pazdir odpada in vlakno je
') Na Pohorji pravijo pokriti sušilnici: pajšta, nepokriti: ferjaža.
Pis.
je pripravljeno za predenje. Največja lanena produkcija je na Ruskem, kjer je 781.000 ha lanišč, na katerih se prideluje po 3,100.000 qu lanu in 8 milijonov hI lanenega semena. Rusija izvaža prediva 2 milijona qu v vrednosti 60 milijonov. V Nemčiji je 130.000 ha z lanom nasajenih s produkcijo/ 850.000 qu, v Avstriji 98.575, od katerih se dobiva 501.000 qu lanu. Nemčija sicer izvaža 400.000 do 500.000 qu prediva, pa ga za 200.000 qu več uvaža. Laneni konsum za domačo industrijo torej znaša 1,100.000 qu, Avstrija uvaža 250.000 do 300.000 qu prediva, porablja ga za .vsem 700.000 do 800.000 qu ,za svoje fabrike. Angleška z Irsko, kjer se prideluje jako fini lan, podelujel,160.000 qu prediva. Združene države imajo tudi že lan eno produkcijo na 170.000 ha. Po vsi Evropi se prideluje kakih 6 milijonov qu lanu v vrednosti 150 milijonov gld
Konoplja (Cannabis sativa)' daje lanu podobno, le bolj grobo predivo, ki se ravno tako, kakor laneno, pripravlja in tare na trlicah. Največ konopelj prideluje Rusija, 1.640.000 qu, potem Italija 960.000 qu in Avstrija 740.000 qu. Vsa evropska konopna produkcija se ceni na 4 milijone qu v vrednosti 100 milijonov gld. Rusija, izvaža 600.000 do 780.000 qu, Italija 300,000 qu. V Avstriji se ga porablja za fabrikacijo 750 000 qu, na Francoskem 780.000, v Nemčiji 400.000 qu na Angleškem 600.000 qu.
Juta je vlakno od rastliu Corchorus olitorius in C. capu-laris, ki rasteti v Indiji in se tam že od nekdaj rabiti v tekstilni industriji. Vlakno se sveti kakor svila in čimdalje bolj služi ali samo zase ali pomešano z drugim predivom za prejo šarenic in drugih tkanin. Po vsi Evropi so se postavljale fabrike, ki se pečajo le s tkanjem jutinega blaga. Predivo dobivajo iz Indije, katera poleg 60 milijonov jutinih vreč ali žakljev in 4 milijonov m tkanine izvaža do 4 milijone prediva, samo na Angleško ga gre 2,800.000 do 3 milijone qu, na Nemško 350.000, na Avstrijsko 100.000, na Francosko 400.000 qu. Jute se dozdaj le v Indiji prideluje kakih 5 milijonov qu na leto. V novejšem času so jo zasadili v južni Ameriki. Vsa vrednost jutinega prediva, ki se porablja v fabrikah, ceni se na 70 do 75 milijonov gld.
Konoplja Z Manile je vlakno neke banane (Musa textilis), rastoče na Filipinih v razsežnih gozdih. Ker je silno močna, rabi se za pletenje ladjinih vrvi. V Manili zdelujejo 300.000 qu tacih vrvi iz maniline konoplje. Izvoz prediva in vrvi znaša 470.000 qu v vrednosti 16 milijonov gld.
Coir- predivo prihaja iz Indije in Ceylona, kacih 120.000 qu in se napravlja od lüba in luščine kokosne palme. Vlakno je podobno konoplji in rabi za vrvi in jermene, pa tudi zä -šarenfce.
Neke koprive (Boehmeria nivea in tenacissima), dajejo na Kitaj skem, Japonskem in v Indiji prav trdno predivo nafinejše vrste. Le težko je ločiti vlakno od smole, katera ga veže. Odkar
4
so se izumili načini, po katerih se to vrši lože in natančneje, začele so se te koprive gojiti tudi drugod v Aziji, zlasti na južnem Ruskem in v Ameriki.
Iz nove Zelandije se dobiva predivo od lanene lilije (Phor-mium tenax), toda produkcija ne znaša več kakor 10 000 do 15.000 qu, še menj od drugih vlaken, kise tu in tam pridelujejo.
Lan, konoplja in kar je jednakih vlakenc, zdeluje se večinoma po hišni industriji, vsaj do preje. In celo preja se na kmetih daje domačim tkalcem, da od nje tko platno za domačo rabo. Lotila se pa je tudi velika industrija zdelovanja tkanin, platna in druge robe ter tako močno omejila hišno industrijo. Prej so se na kmetih po Gorenjskem, posebno okoli Škofje Loke zelo pečali z zdelo-vanjem platna za prodajo, zdaj pa to delo čimdalje menj dobička donaša zaradi konkurencije fabriških podjetij in je pomena vredno le še v Smledniku, Mengši in v loškem in kranjskem okraji. V mehanično-prejnih fabrikah na Angleškem se vrti 1,600.000 vre-tčnec in dela 53.754 statev, na Franceskem 738.619, v Avstriji 400.000, v Nemčiji 327.000, v Belgiji 306.000, na Ruskem 166.000 vretenec in razmerr.u statev. Poleg teh je po hišah še statev ali tkalskih stolov: v Nemčiji 146.413, v Avstriji 60.000, na Francoskem 35.144, na Ruskem 11,500.
Lanene niti predejo se na Angleškem, Francoskem, v Belgiji, na Avstrijskem in Nemškem, vrvi se pa največ plete na Ruskem. Največji izvoz tkanega blaga, od lanu, konoplje, jute itd. kaže Angleško, za 80 milijonov gld., Nemčija za 14'/2 milijonov gld., toda uvaža za 9 milijonov gld. Avstrija izvaža platnenega blaga za 9 milijonov gld. Največji konsument za platneno in konopno blago je severna Amerika, ki ga je uvažala za 38 milijonov gld.
Od lanenih in drugih niti se zdelujejo čipke in ta hišna industrija spada med najstarejše po Kranjskem obične. V idrijskem okraji pletle so ženske raznovrstne čipke že pred 300 ali 400 leti. Bolj razvijalo pa se je čipkarstvo od 1. 1820. po dobivanji vzörcev iz češkega, zlasti pa od časa, ko se je 1. 1876. ustanovila čipkarska šola v Idriji. L. 1860. se je prodalo za 16.000 gld. čipek, 1. 1873. za 30.000 gld., 1. 1875. za 70.000 gld. in zdaj že za več kakor 100.000 gld. Zato so se poprijemali čipkarstva tudi v sosednjih okrajih in se je odprla čipkarska šola v Žireh.
Pletenine od šib in slame. Od bekovega šibovja se pleto razni jerbasi od najpreprostejšega na kmetih do najukusnejšega za gospodo po izučenih pletalcih. Industrija je najbolj razvita tam, kjer so ugodna tlä in se goji beka, ker se šibovje le malo-kje prodäja v daljše kraje. Na Nemškem je veliko zemlje nasajene z beko in se blizu 40.000 ljudi peča s pletenjem, ki za delo zaslužijo kakih 15 milijonov gld. Nemčija izvaža od šib pletenega blaga za l1/» do 2 milijona gld., Francoska ravno to-
liko. Pri nas se je tudi v novejšem času večja pozornost začela obračati na pletenje jerbasov, da se bode finejše blago doma delalo in ne bode treba pošiljati mnogo novcev v inozemstvo za nakupovanje blaga, katerega bi lehko doma imeli ravno tako dobro in lepo, pa dosti ceneje. Veliko je krajev ob rekah in po • tokih in po močvirnatih ali vsaj mokrotnih ravninah, kjer že zdaj raste veliko vrbovja samo da je vmes premalo tistih vrst, ki so posebno dobre za pletenje, namreč beke (Salix alba pur-purea in viminalis). Treba le jih množiti ali nasaditi, pa bo v malo letih obilno sibovja, spretnih rok za pletenje pa tudi ne pogrešajo Slovenci. To nam kažejo domači zdelki, katere na-pravljati se je učil samouk od samouka.
Pletenje peharjev, jerbasov, košar itd. je starodavna hišna industrija na Kranjskem, ki je udomačena po vseh vaseh ob Savi od Vižmarjev do Kranja, v ljubljanskem in brdskem okraji, v Bohinjski dolini, pri Idriji, v Planini, v Vipavski dolini in po ribniškem okraji. Število na Kranjskem pridelanih jerbasov, ki se nekoliko prodajajo v sosednje dežele, znaša kakih 60.000 kosov. V ljubljanski okolici se zdeluje 15.000 do 20.000 brezovih metelj. V novejšem času so se začeli tudi v Savinjski dolini zanimati za vrborejo.
Trstovec je steblo nekega rotanga (Calamus Rotang), rastočega v Aziji. Iz svojih rodnih krajev se ga pošilja preko Singa-pora v Evropo, kacih 95.000 qu, iz nizozemske Indije 100.000, sploh pa 300.000 qu v vrednosti 5 milijonov gld.
Slamnikarstvo. Od slame raznega žita, riža in od nekaterih travnatih stebelc se zdelujejo pri nas slamniki, pa tudi navadni jerbasi, na Kitajskem celo finejše pletenine, za katere rabimo pri * nas vlakno ali volno. Izvoz kitajskih plaht in pletenja od nekaterih travnatih stebelc je že narasel na 7 do 8 milijonov gld. Slamniki se zdelujejo na Italijanskem, odkoder se je razposlalo slamnikov še leta 1881. za 6 milijonov gld., ali potem vsako leto menj, ker se je ta industrija povsod udomačila. Izvaža pa zato tem več pletene slame in slamnatih kit za 8 milijonov gld. in to tudi k nam, ker tukajšna slama za fina dela ni pripravna. Precejšen izvoz slamnikov ima Francosko, za 7 do 9 milijonov gld., Angleško pa uvoz za 5 milijonov gld.
Slamnikarstvo se je v novejšem času posebno razvilo na Kranjskem, v kamniškem in brdskem okraji. Pravijo, da je pred sto leti doslužen vojak iz Ihana, ki se je pri vojacih na Laškem v Florenci izučil plesti kite in šivati slamnike, to industrijo zanesel na Gorenjsko. Ihanci so bili prvi kitarji in malone vso Kranjsko preskrbovali s slamniki. L. 1790. pa so prišli tirolski podjetniki in oni so razširili trgovino na sosednjo Koroško in v Tirole. V štiridesetih letih našega stoletja se je cenil izvoz slamnikov na 16.000 gld., dasi so bili slamniki prav ceneni od 4 (!)
4*
do 60 krajcarjev za jeden slamnik. S časom so se ustanovile fabrike in od kar se je visoka carina naložila na italijansko blago, razcvelo se je še bolj domače slamnikarstvo. L. 1875. se je že Г2.000 ljudij pečalo s to industrijo, seveda le po zimi, in splelo se je po 800.000 kit (po 48 m dolgosti). Poleg tega je'v enajstih fabrikah delalo dvestoindevetdeset delavcev in delavk. Od tistega časa dalje so se postavile nove fabrike, stare pa tako povečale, da ima zdaj ena sama fabrika toliko delavcev, kolikor pred desetimi leti vseh enajst. Kit se splete gotovo 2 milijona, slamnikov se zdeluje 1 milijon, zaslužek pletarjev pa znaša 200.000 gld.
Panamski slamniki, ki so nekdaj bili jako v modi in katerih se je prodalo za 5 do 7'/2 milijonov gld., pletö se od peclovja necega palmam podobnega grma (Ludovica palmata), ki rase v srednji in južni Ameriki. Indijanci jih pletejo z veliko spretnostjo, toda zaradi visoke cene se jih le še malo prodaja v Evropo.
Haljuga ali morska trava rase v morji, pa le na plitvih mestih ob evropskih morskih obalih. Rabi se namesto žime, ker je veliko boljši kup. Dobiva se s Francoskega, Nemčije (200.000 qu) Holandije, Belgije in Španjskega. Avstrija dobiva jo iz pomorskih svojih dežel.
Gladež ali ščetičevje rabi v sukneni industriji za razpraska-vanje sukna. Na Nemškem, Francoskem, pa tudi pri nas ga se-jejo ter prodavajo v suknene fabrike. Iz Francoskega se izvaža gladeža 31.000 qu v vrednosti 1,200.000 gld. Poskušrije na spodnjem Štajerskem, storjene na priporočilo v graškem gospodarskem listu že pred štiridesetimi leti — v Skalski dolini na Slovenskem Štajerji na primer se je pečal s to kulturo pokojni moj oče — so ' izpodletele, ker se je blago težko prodajalo.
Popir. Za zdelovanje popirja služijo vse tiste rastlinske tvarine, od katerih si delamo obleko svojo, potem, ko smo jih ob-nosili in kadar razpadejo v cunje. Ravno od cunj se napravlja najboljši popir in le,- ker teh ni dovolj in ker so se zaradi tega jako podražile, jemljo se druga nadomestila: les, slama, odpadki od lami, konoplje in jute ter nekatera druga rastlinska vlakna, zlasti trava esparto. Trgovina s cunjami se je v poslednjih dvajsetih letih silno povzdignila z rastočim konsumom popirja. L. 1860. znašal je uvoz cunj v Nemčijo le 30.000 qu, zdaj pa 400.00U qu, toda blizu toliko se jih zopet izvaža. Na Angleškem in Francoskem se je trgovina s cunjami več kakor podvojila. Zato se je povsod sezalo. po drugih tvarinah. Trava esparto rase na Španj-skem in v severni Afriki, izvoz znaša 2 do 3 milijone qu v vrednosti 12 '/2 milijonov gld.
Sploh se porabi za zdelovanje popirja v milijonih qu: vol-natih cunj 8, bombažnih 6, lanenih 1-6, jute in esparta 5, lesa, slame in druge tvarine 45, za vsem 65,600.000 qu, od katerih se napravlja popirja 14,540.000 qu. Posebna industrija se peča s
pripravljenjem lesa, slame itd. za popirnice. V Avstriji je 135 mlinov za mlenje lesa in pet celuloznih fabrik. Velikost in ime-nitnost popirne fabrikacije se razvidi iz nastopnih številk:
število fabrik	produkcija	poraba
v 000 qu	skupna v 000 qu na glavo kg
v Nemčiji 715 --	2.930	— 2.800 — 6'0
na Angleškem 650 —	1.957	—	2.196 — 6'1
„ Francoskem 527 —	1.623	—	1.537 — 4-1
„ Italijanskem 209 —	797	—	742 — 1'9
„ Avstriji 199 —	1.200	—	1.007 — 2'5
v Rusiji 117 —	450	—	500 — 0'6
na Spanjskem 104 —	141	—	166 — 1*0
v drugih državah 222 —	799	—	680 — _
povsem v Evropi 2.743 —	9.927	-	9.628 — —
v Združenih drž. 692 —	4.340	—	4 400 — 8 4.
Vsa popirna fabrikacija, izvzemši Kitaj, kjer se prideluje poseben popir za domačo rabo, ceni se na 14,359.000 qu. Največja produkcija v Evropi je na Nemškem, odkoder se izvaža 700.000 qu raznega popirja v vrednosti 27 Va milijonov gld., uvaža pa 50.000 qu. Na Kranjskem imamo veliko popirnico v Vevčah s sedemsto delavci, potem drugo z mlinom za Jles v Medvodah, kjer se zmelje 12.700 qu lesovine in se dela lepenka in g. V. Kri-sperjevo fabriko v Ratečah, katera jedina v Avstriji zdeluje jako stanoviten popir za dokumente in za karte ter svoj izvrstni produkt izvaža daleč v inozemstvo.
Probka ali pluta se dobiva od probke ali plutca (Quercus suber, Korkeiche) in zarad svoje prožnosti in ker ga tekočine in celo plini ne predirajo, služi za razne tehnične namene, osobito pa za mašenje steklenic. Drevo rase od 12 do 23 metrov visokosti, v južni Evropi, severni Afriki, na Madejri in v orijentu. Največ in najboljše probke prihaja s Španjskega in Portugalskega, iz južne Francije, Algerije in Italije. Zgorenja skorja se maji vsakih štiri do deset let od petnajstega leta začenši do stotega in stoin-petdesetega leta. Probka se zdeluje ali doma v zamaške, ali 'se razpošilja neobdelana. Francoska, dasi sama prideluje veliko probke mora jo za svoje ogromne potrebe v kletarstvu uvažati za l1/3 milijona gld, Nemčija 48.000 qu v vrednosti 5 milijonov gld. Angleška 90.000 do 100 000 qu, Avstrija za 600.000 gld., Amerika za 2-3 milijona gld. Ves probkin konsum se ceni na 600.000 do 700.000 qu v vrednosti 60 do 70 milijonov gld.
7. Rastlinska zdravila.
O nekaterih rastlinah, katere dajejo čislana zdravila, smo že govorili. Opij in njegovi preparati, ki služijo v večjih kvan-
1 ( Dr. J. Vošnjak: Kaj človeštvo prideluje in uživa.
titetah použiti kot mamila in dražila ter sčasom pokvarijo človeški organizem, so med glavnejsimi zdravili in že marsikateri zdravnik se je izjavil, da brez opija, oziroma morfina, ne bi hotel biti zdravnik. Koliko hudih bolečin je opij že, če ne za vselej, pa vsaj za delj časa odpravil in med mamili ostane vedao še na prvem mestu. Malo je zdravil, na katere se sme zdravnik tako gotovo zanašati, da bodo učinile, kar se od njih pričakuje, kakor na opijate. Ne menj imenitna med zdravili je:
Kina ali kinovica. V krajih, kjer razsaja mrzlica, in tacih je le premnogo na naši zemlji, ne bi moglo človeštvo izhajati, ko ne bi proti mrzličnem strupu imelo v alkaloidih kine gotovo pomagajoče zdravilo. Ime izvira od peruvanske besede quina-quina, katera pomenja skorjo. V Evropo je bila prenesena šele 1638. 1. po zdravniku Juan de la Vega, ki je ž njo bil ozdravil grofico Chinchono. Po nji je imenoval Linne drevo, od katerega se dobiva ta skorja, cinchona. L. 1679. kupil je kralj Louis XIV. od angleškega zdravnika Roberta Talbota tajnost, kako narejati kinin od kine, za 20.000 gld. in visoko pokojnino. Kina-skorja se dobiva od drevesa cinchona, katerega je nad 50 vrst in ki rase v južni Ameriki na vzhodnem bregu Kordillerov, od 1° severne do 22° južne širjave. Še le v novejšem času se je zasadila cinchona tudi na Ceylonu, na otoku Java in v angleški Indiji, ker se je drevo v Ameriki preveč uničilo po majenji skorje in se je cena chininu silno podražila. Celo bati se je bilo, da ne bode več m6či dovolj dobiti chinina, če se bode tako neusmiljeno ravnalo s cin-chono v južni Ameriki, kjer je na pristopnih mestih že malone pokončana in se dobi le še v notranjih težko pristopnih krajih. Podjetniki najamejo ljudi, s katerimi gredo iskat v notranje kraje cinchono. Drevo so prej ogolili od skorje, kakor visoko so mogli sezati. Tako ogoljeno drevo pa se je posušilo. Zdaj je posekajo, ker požene iz štora mladike. Skorjo olupijo, posuše in na ramah nosijo časih po več dnij daleč skozi puščavo brez pravega pota do bližnjega mesta ali do morja. Chinin se je bil zaradi tega že tako podražil, da je to najkoristnejše zdravilo ubožcem bilo nepristopno. V lekarnah je veljal 1 gr, ki je najmanjša doza za odpravljenje mrzlice, do 1 gld., zdaj velja 50 kr. in cena se bode gotovo še znižala zaradi novih kultur cinchgninih dreves v Aziji.
Na otoku Javi so se prva drevesca vzgajala od semen 1. 1852. in izvoz skorje je že narasel na 82.000 kg in to le iz državnih plantaž, iz privatnih pa se tudi prodaja nad 200.000 kg. V angleški Indiji so začeli gojiti to drevo koncem petdesetih let in zdaj je že več tisoč ha s cinchono zasajenih in 1. 1882/3. izvažalo se je skorje 413.000 kg v vrednosti 8 milijonov gld. Še imenitnejša pa je cinchonina kultura na Ceylonu, kjer je bilo 1. 1867. šele 20 ha, a danes je že 26.000 ha zasajenih ter se je 1. 1882.
1,020.000 kg, 1883. 1. pa 3,500.000 kg izvažalo. In skorja od ceylonske cinchone je bogatejša z alkaloidi, kakor amerikauska, zato priljubljenejša. Ta konkurencija je vzbujala Amerikance, da so tudi oni obračali večjo pozornost na cinchonino kulturo. Zasadili so drevo na ugodnih tleh in varčneje ravnali s starimi drevesi. V Boliviji so ob reki Mapiri nasadili 1 milijon drevesec. Južna Amerika pošilja še vedno največ einchonine skorje na svetovni trg. Kolumbija izvaža 3 do 4 milijone kg, Equador 1 milijon; Bolivija in Venezuela 2 milijona, torej južna Amerika 6 do 7 milijonov kg v vrednosti 10 do 12 milijonov gld.
Glavni trg za kino je London, kamor je prihaja nad 5 milijonov kg, dalje se veliko te skorje uvaža na Francosko, 2,810.000 kg, blizu toliko v Nemčijo in v Italijo ter v Združene države. Za fabrikacijo ehinina se porablja 9 do 10 milijonov kg skorje, od katerih se dobiva za človeštvo potrebna množina ehinina, do .130.000 kg. Za ta chinin se plača v prodaji na drobno po lekarnah, ako se gram računa na 50 kr., 65 milijonov gld. Zato so se poskušala razna nadomestila za to drago zdravilo, pa z negotovim vspehom. Zlasti proti malaria-mrzliei ostane chinin edino'gotovo zdravilo. Proti drugim febrom pa se priporočuje antypirin, thalin itd., toda nobeno ni tako zanesljivo, kakor chinin.
Kafra. Na otoku Formosa, na Japonskem in v vzhodnem Kitajskem rase drevo Laurus Camphora, v katerem lesu se nahaja kafra. Les se zdrobi in na vodi kuha v kotlu, pokritem s slamnato kapo. Z vodnim sopuhom izhlapela kafra posede se na slami. Dobljena še nečista kafra se pošilja v Evropo in Združene države, kjer jo čiste. Služi kot zdravilo, pa tudi za druge namene, na primer za umetaljne ognje, za shranjevanje kožuhovine itd. Izvoz iz gori omenjenih produkcijskih krajev znaša blizu 40 000 qu v vrednosti 2х/2 milijona gld.
Rabarbara, priljubljeno ljudsko zdravilo, je olupleni in posušeni koren več vrst rastline rabarbare. Najboljša iiy največ je prihaja iz severnega Kitaja. Tam rase divja v jarkiti severnih gora. Koren se izkoplje pred zimo in se. olupljen zreže v podol-gaste trakove, ki se na niti nabrani suše v senci. V trgovini najbolj sluje Šensirabarbara, slabejša je Szechuen. Iz Kitajskega se izvaža 3400 qu v vrednosti 600.000 gld. Sicer pa tudi rase v naših krajih, v Slavkovu (Austerliz) na Moravskem jo sade, toda tako dobra ni, kakor Kitajska.
SladiČ. Že v starih časih je po Evropi in po orijentu sladic rabil za oslajanje zdravil in za žvekanje in tudi še danes služi zlasti v prvi namen pri lekih, da jih bolniki, osobitd otroci raji jemljo. Sladič je koren dveh ratlin Glycyrhica, od katerega se po iztiskanji dobi sladak sok, ki se po kuhanji sčisti in zgosti. Najboljši sladič dobiva se iz južne Rusije in iz Male Azije. Sadi
se pa tudi drugod na jugu in takisto v naših krajih, na Morav-skem in Ogrskem, potem v Nemčiji. Španjska ga izvaža 34.000 qu in 12.400 qu soka, Italija 9000 do 13.000 qu, Mala Azija 7000 qu, Rusija 1600 qu. Uvoz gre na Angleško, 11.000 do 15.000 qu in na Francosko 26.000 do 28.000 qu.
Sasaparila. L 1545. prinesla se je prva sasaparila iz Amerike v Evropo in je kmalu zaslula kot zdravilo proti liščajem, posebno takim, ki izvirajo iz sifilitike, bolezni, katera je ravno tačas vedno huje začela razsajati. Sasaparila je koren neke v srednji Ameriki, v Mehiki, Braziliji, Kolumbiji rastoče rastline. Nabira se prav težko, ker se nahaja le v močvirnatih, gosto za-rastenih krajih, zato ima visoko ceno. V novejšem času pa je zdravniki ne rabijo več toliko, kolikor v minulih časih. V Evropo se je uvaža 3000 do 4000 qu. Sasaparili podoben je chinaroot, ki prihaja iz Japana in južnega Kitajskega.
Kvasija (Quassia) je grenki les drevesa Quassia amara, katera rase v srednji Ameriki, na Jamajki in v Mehiki. Služi v zdravilstvu pri želodčni slaboti, še bolj pa pivovarom, da ž njo, mesto s hmeljem, dado pivu potrebno grenkobo.
Kopajva- in peruvanski-balzäm sta znani zdravili proti slizo-tokom. Prvi je smolnato-eterni sok drevesa Copaifera, rastočega v Braziliji in tropiških krajih južne Amerike. Skorja se nareže in sok teče tako obilno, da se ga v podstavljenih posodah do 6 kg v poludnevu nateče iz enega drevesa. Izvaža se ga 1800 do 2000 qu v vrednosti 800.000 gld. Pervanski balzam prihaja s San Salvadorja.
Mana je sladki sok južno-evropskega, maninega jesena (fraxinus ornus). Skorja se meseca avgusta povprek nareže in sok, ki se nateče, se posušen zgosti. Največ mane razpošilja se iz Italije 2000 do 3000 qu.
Aloe, iztisneni sok od listja aloe, ki rase v južni Afriki, rabi se kot zdravilo. Kapska kolonija izvaža tega soka za 40.000 do 50.00(\gld. v Evropo. Dobiva se pa tudi iz vzhodnje in za-padne Indije.
Tamarinda je duša od sada indijske tamarinde in služi kot lehko čistilo. Sena (folia Sennae), ki je tudi dober laxans, prihaja k nam iz Egipta in Indije, koren jalapa, ki služi v isti namen pa iz Mehike, katera ga izvaža 1200 qu v vrednosti 75.000 gld. V novejšem času se goji jalapa tudi na Jamajki.
Vratič (Artemisia) daje znano štupo za gliste. Od štupe na-pravljajo alkaloid santonin, ki se lože jemlje od štupe in goto- ' veje pomaga. Vratič rase na južno-ruskih stepah, odkod se ga razpošilja do 10.000 qu, največ v Nemčijo, kjer je živahna fabri-kacija santonina.
Koren colombo prihaja iz Afrike preko Mazambiqua in služi pri boleznih prebavilnih organov. Koren ipecacuanha rase
f 1,
v mokrotnih braziljskih pragozdih, kjer ga nabirajo Indijanci. Štupa tega korena je znano in čislano bljevalo in se sploh rabi pri kataralnih plučnih boleznih.
Koren salep visoko čislan v orijentu, kjer ga vse leto prodajajo po cestah, rabi se pri nas kot hrana za slabotne otroke, pa čimdalje menj, ker mesto njega služijo domači slezovi koreni.
Mnogo je domačih rastlinskih zdravil, katera se ali po vrtih goje ali divje rasto in pobirajo za lekarje, n. pr. beladona, slez, encijan (svišč), arnika, kamilica, podlesek, šmarnice, naprstec, sle-zenovec, žitni rožič, lipovo cvetje itd.
8. Rastlinska barvila in strojila.
Kupčija z rastlinskimi barvili in s strojili je bila še do poslednjih let velikanska. Samo na Angleško se jih je uvažalo za 60 milijonov gld. na leto, izvažalo pa za 15 do 20 milijonov gld. Za Nemčijo je znašal uvoz 30 miljonov gld., izvoz 7, za Avstrijo uvoz 15, izvoz 3 milijone gld., za Francosko uvoz 27, izvoz 16 milijonov gld. Ce se pomisli, da vse te države tudi na svojih tleh pridelujejo veliko barvil in strojil, sodi se lehko. kako važnost imajo barvila in strojila za fabrikacijo in v obče za narodno gospodarstvo. Toda v novejšem času je nastal rastlinskim barvilam zmagujoč konkurent v kemiških barvilih, ki se zdelujejo od pre-mogove smole (Steinkolentheer). Anilin, Phenyl, Naftalin, Antracen Alizarin ne le popolnoma nadomestujo rastlinska barvila od brošča, oblajsta, katanca, bražflke itd., one so celo lepše, in poleg tega pa veliko boljši kup.
Najbolj čuti to konkurencijo:
Brošč (Krapp). To barvilo se dobiva od korena rastline rubia tinctorium, katera je doma v južni Evropi in Aziji, pa se je že v starih časih prenesla in zasadila malone po vsi Evropi. Grkom in Rimljanom je bil brošč najlepše rdeče barvilo. Najbolj se je gojil na Francoskem, kjer so na 21.000 ha še 1. 1862, pridelali 600.000 qu brošča v vrednosti 50 milijonov frankov. Tačas so izumili napravljati broščevo barvilo, alizarin od autracena in odslej je broščeva kultura naglo pešala. L. 1872. se ga je s Francoskega izvažalo še za blizu 4 milijone gld., 1883. 1. samo še za 100.000 gld. Broščeva kultura je bila za Francosko tako imenitna, da so baje nji na ljubo uvedli za francosko armado rdeče hlače. Po nadomeščenji brošča po alizarinu se prihrani pri barvanji, ker je alizarin za dve tretjini cenejši od brošča blizu 40.000 milijonov gld. Tako je bilo zračunjeno za 1. 1880. Ob enem bo veliko zemlje, kar je bilo dozdaj zasajene s broščem, kakih 400.0Ö0 ha proste za druge kulture.
Oblajst (Isatis tinctoria, Waid) ima v svojem listji tisto barvilo, kakor rastlina Indigo, to je Indigotin, le za trikrat menj.
Dokler ni bil indigo znan, zasajeno je bilo z oblajstem na Nemškem obširno zemljišč. Zdaj pa se je njfgova kultura~zelo zmanjšala, isto tako kultura k a tan ca (reseda luteola, Wan), katera daje lepe in blisteče barve, ki se pa nadomestujejo po umetno napravljenih.
Indigo pa si je dozdaj še ohranil svojo veljavo. Znan je bil že v najstarejših časili na Grškem, kamor je prišel iz indijske svoje domovine. Dobiva se od raznih rastlin Indigofera, katero pa ne le v južni Aziji, temuč tudi v Ameriki in Afriki goje. Rusija pa pospešuje njeno zasajanje v transkavkaških krajih, kjer se ta rastlina dobro obnaša. Vsa produkcija za izvoz ceni se v Indiji na 58.000 qu, v Ameriki na 11.500, v Kitaji in Japanu na 10.000 qu v skupni vrednosti 45 milijonov gld. Največji uvoz gre na Angleško, potem na Francosko, v Združene države in v Nemčijo. Že se pa iščejo nadomestila, katera bi bila cenejša od indiga Ke-mikarji so sicer že izumili enako barvilo, ki se napravlja od ci-metove kisline, ki pa stane ravno toliko kakor indigo. Ni dvojiti, da se bo sčasoma našlo, kakor za druga rastlinska barvila, tudi za indigo nadomestilo.
Lesna barvila. Takih dreves, iz katerih se napravljajo razna barvila je lepa vrsta: Kampes (Campeche), braziljski les, sapanski, santelski in žolti les (Gelbholz). Višnjeva prožiljka ali kameš je rdeči les nekega v Mehiki rastočega drevesa. Njegovo barvilo je haematein. Braziljski in sapanski 1ез dajeta rdeče barvilo. Za vsem se porabi do 41/3 milijona qu raznega barvilnega lesovja v vrednosti 15 milijonov gld. V Evropo gre 3 do 31/2 milijona, v Združene države 1 milijon qu. Največ ga porabi Francoska, potem Angleška in Nemčija, Avstrija 70 000 do 80.000 qu. Na Kranjskem imamo lesno-barvilno fabriko na Fužinah pri Ljubljani s tridesetimi delavci in porabo 1,100.000 kg barvilnega lesa. V tej fabriki se les reže. rašpa in melje.
Omeniti nam je še med barvili orle a na, s katerim se svila barva rdeče-žolto; gummigut, žolti sok iz gummigutinega drevesa v Indiji in Siamu; sufflor, iz Indije k nam prenesen, zlasti priljubljen za lepotičenje; kurkuma, suhi koren zlatega, ingvera in perzijske jagode, ki služijo za runnnilo. Tudi nekatero mahovje daje barvila. Najznanejše je barvflno mahovje (roccella tinctoria), od katere se napravlja znano barvilo lakmus. Dobiva se s kanarskih otokov in srednje Amerike, pa tudi od morskih bregov norveških in francoskih.
Katechu, posušeni sok raznih v Indiji rastočih rastlin, rabi barvarjem in strojarjem. Posebno na Angleškem je katechu glavno strojilo. Uvaža se ga nad 330.000 qu v vrednosti 10 milijonov gld. Menj ga potrebujejo na Nemškem, 80.000 qu, na Francoskem 70.000 qu, v Avstriji le 12.000 qu. Tam, kjer rase, mešajo katechu med betel in se ga v ta namen porabi 35.000 do 40.000 qu.
Katechutu podobno je kino, ki ima do 60° čreslovine in služi za naglo strojenje. Samach prihaja iz Sirije in Palestine, pa tudi iz Italije in Španjskega. Letna konsumeija, ki je spet največja na Angleškem, znaša v barvarijah in strojarnah do 500.000 qu.
S t rojila so: čreslo, šiška ali doblica, jezice in valonea. čreslo je posušena in zdrobljena ali celo zmleta skorja hrastovih, borovih in vrbovih dreves t6r močno rabi za strojenje kož, posebno v Avstriji Nemčiji in na Francoskem. Ni tako bogato čreslovine (tanina), kakor ježice in valonea, pa toliko cenejše in se dobiva v dovoljni množini, ker v novejšem času le presilno sezajo v gozde. Najboljše čreslo je hrastovo. Tu in tam se nalašč nasade hrastovi gozdi, da se drevesom odsekavajo veje in mäjijo (Schälwälder). V naših krajih pa je dovolj smrekove skorje od posekanih smrek. V Celovci se je 1. 1885. ustanovila fabrika za napravo ekstrakta od smrekovih skorij. Angleška in Nemčija pa uvažati čreslo, prva 200.000 qu, poslednja nad 500.000 <fu, Francoska izvaža za 2 do 3 milijone gld. čresla. Angleška ga dobiva iz Amerike, na primer iz'Kanade, od koder se razpošilja do 400 000 qu.
Šiška ali doblica ima veliko več čreslovine, kakor čreslo in služi barvarjem in strojarjem. Siškarica (Gallwespe) zaplune zalego svojo v razne dele hrastovega drevesa, na mlade veje in peclje, kjer se potem okoli zalege naredi šiška, v katere sredini je črv. Najboljše šiške dobivamo iz orijenta in iz Kitajskega, menj čreslovine imajo istrske, ogrske, italijanske in francoske. Iz Turčije prihaja kakih 20.000 qu, iz Kitajskega 10.000 do 12.000 qu šišek. Ježice, katere se pobirajo od domačih hrastov, posebno veliko na Ogrskem in Hrvaškem, zrasto na želodu zaradi pika šiš-karice. Rabijo strojarjem za strojenje podplatnega usnja. Valonea prihaja iz Grškega, male Azije in Sirije in nastane, kakor ježiče po «iškaričnem piku. Mala Azija daje valoneje blizu 300.000 qu v vrednosti 5 milijonov gld. Grško 50.000 do 100.000 qu.
9. Smole.
Z rastočo industrijalno tehniko rase tudi konsum tacih stvarjj, katere ao se poprej pač poznale, a malo rabile, sedaj pak se zde-lujejo za razne potrebe. Prvo mesto med smolami zavzemati v industriji kavčuk in gutapercha, ki sta se oba šele pred malo desetletji izumila. Kavčuk je sicer znan bil v Evropi že začetkom prejšnjega stoletja, pa služil je le za radiranje. L. 1823. začele so se delati iz njega nepremočne tkanine, 1. 1842. pa se je izumilo vulkanovanje kavčuka, to je kemično spajanje z žveplom in odslej se je razvila ogromna, kavčukova industrija. Največ kavčuka se dobiva iz Brazilije od drevesa sifonia elastica, kateremu se na-rezava skorja. Iztečeni sok se suši na ognji. Enaka drevesa
se nahajajo tudi po Indiji in Afriki. Vez izvoz kavčuka v Evropo in severno Ameriko znaša blizu 200.000 qu, katerih vrednost se ceni na 72 do 73 milijonov gld.
S kavčukom v rodu si je gutapercha, samo da ni tako prožna. L. 1844. še neznana v Evropi, je zdaj tako rab*a, da se je do 50.000 qu v vrednosti 7 milijonov gld. uvaža v Evropo. Gutapercha je posušeni sok nekega v vzhodnji Indiji rastočega drevesa. Kako velika da je industrija gumijevega blaga, vidi se iz nastopnih številk. Cisti izvoz kavčuka in gutaperche znaša po qu v Združene države 102.000, na Angleško 93.000, v Nemčijo 20.000, na Francosko 17.000, v Avstrijo 4000, v druge dežele 10.000. Izvažalo pa se je gumijevega blaga iz Nemčije za 10-2 milijonov gld., iz Angleškega za 10'7, s Francoskega za 2'5, iz Avstrije za 1 milijon gld. V Združenih državah se ceni vsa produkcijska vrednost tega blaga na 55 milijonov gld.
Smola ali trpentin se nateka iz smrekovih, borovih in hoj-kovih dreves. Kolofonij je ostanek po destilaciji terpentina, po kateri se dobiva terpentinovo olje. Kjer so veliki gozdi temnega lesa, tam je tudi dovolj smole. V nekaterih krajih, osobito v Dolenji Avstriji po veliki ravnini, je glavni dohodek iz borovih gozdov smola. Drevje se omäji po eni strani, smola se pa nateka v globine, spodaj v deblo usekane. Na Francoskem se dobiva na leto 1,600.000 qu terpentina, izvaža sega do 200.000 qu. Združene države pa 1,350.000 sodov v vrednosti 61/2 milijonov gld. Angleška uvaža za 600.000 qu, Nemčija 500.000 qu, Avstrija ga za 100.000 qu več pošlje preko mej, nego uvaža.
Med dišečimi smolami so najimenitnejše: benzoe, mastiks, storaks, olibanum in mira. Benzoe se dobiva od Sirma, Bornea in Sumatre, je v Indiji, na Kitajskem in Japonskem jako priljubljena dišava in se tudi pri nas rabi za kadila, menj kot zdra-v vilo. Japonski knezi kade ga s tobakom. Izvoz znaša 7000 do 9000 qu v vrednosti 1 do lVg milijona gld. Mastiks se nateka od skorje drevesa Pistacea Lentiskus, katero rase v južnih evropskih deželah. Grki ga pridevajo svojemu vinu, da je stano-novitnejše toda ukus tacega vina ne prija temu, kdor se ga ni navadil od mladih nog. Prej se je ta smola močno rabila pri fa-brikaciji laka in firneža, pa se je zaradi visoke cene nadomestila z drugimi cenejšimi smolami. Storax se razpošilja iz Turčije v Egipet in Kitaj, kjer ga ljubijo kot kadilo, ravno tako olibanum, ki se nabira v Arabiji in Indiji, in mira, ki prihaja iz Arabije in Abesinije.
Za napravo lakov in firnežev služijo namesto teh dragih zdaj cenejše smole, damarska, kanrigumi, kopal in sandarak. Da-marsko smolo dobivamo iz Indije, kanrigumi iz Avstralije, kjer se po drevesnih koreninah globoko v zemljo poceja na veliko , nejevoljo kmetovalcev, kajti sama na sebi slaba zemlja je po tej
Ii
smolnati primesi še nerodovitnejša. Izvoz v Evropo, zlasti na Angleško znaša že do 60.000 qu v vrednosti 3 milijonov gld. Kopalo v a smola (Copalgummi) prihaja iz Indije in Afrike, san-darak iz Berberije.
Gumi, kateri se rabi v katunskih fabrikah, za lake in za sladčicarice, je sluz raznih rastlin v mali Aziji, Siriji, Egiptu. Najboljši je arabski gumi, katerega se pošilja v Evropo do 100.000 qu v vrednosti 5 milijonov gld.
Gumijev lak je vosku podobna smola, katera se cedi iz nekih indijskih dreves po piku škrlatnice ali košeniljke. Od tega laka se dela pečatni vosek. Preko Singapora se ga izvaža 60.000 do 70.000 qu.
Lesna smola (Holztheer) in navadna smola se izvaža po največ iz Rusije, Švedskega, severne Nemčije in severne Amerike. Preko Arhangelska gre nad 110.000 sodov lesne smole, preko Helsingforsa 13.000 sodov. Švedsko izvaža 70.000 do 120.000 qu, severna Amerika 50.000 do 70.000 sodov.
Smolam pripada še jantar, ki ni druzega kakor smola črnega lesa od tercijärne d6be. Jantar je bil znan že najstarejšim narodom, kakor kaže neki asirski klinasti napis iz 10. stoletja pred Kr. r. Iz Asirije so prihajale karavanev skozi Evropo do vzhodnjega morja, odkoder so jemali jantar. Še danes se ga nahaja največ ob obalih vzhodnjega morja med Stralsundom in Me-meljem. Nahaja se pa tudi ob morskih obalih v južni Evropi in severni Afriki, po Kitajskem in Siamu. Love ga z mrežami ali ga pa dobivajo med morskimi tangi, katere mečejo viharji na suho. Na pruskih obalih dobiva se jantara 1000 do 1500 qu na leto. Izvoz iz Nemčije je znašal 1882. 1. 2,300.000 gld. za 3078 qu.
10. Les in lesni zdelki.
Neizmerni pragozdi naše zemlje so se tem bolj posekavali, čimbolj se je človeštvo množilo, Kjer so se prej širili gosti gozdi, tam so zdaj človeška selišča objeta od njiv in travnikov. Pa še zdaj je veliko lesovja na zemlji, da si posebno v novejšem času sekira neusmiljeno podira stara in mlada drevesa in tako nareja ali pripravlja na mnogih krajih „Krase". Rahli in tenki površni humus odnaša voda in golo kamenje štrli proti nebu. Zli nasledki takega pustošenja pa se kažejo v strašnih povodnjih, o katerih tolikokrat beremo in ki pokončajo najlepše kulture po dolinah ter jih pokrijejo s prodom in kamenjem. Zato so se začele vse države močno brigati za gozde, kolikor jih še stoji in prepovedujejo njihovo posekovanje, ali dovoljujejo le pod tem pogojem, da se precej spet zasade mlada gozdna drevesca. Sploh se povsod obrača velika pozornost na pogozdovanje opustošenih krajev in daje v tem oziru Francoska najboljši vspodbujevalni vzgled.
Po odkritji premoga za kurjavo in rabi železa pri zgradbah, se je pričakovalo, da se ne bo več toliko lesa in drv potrebovalo. Pa to se ni zgodilo. Lesni konsum je čimdalje večji. Angleška je 1. 1850. porabila domačega lesa 3,080.000 m3, uvažala pa le 336 000 m3. Zdaj pa dobiva tujega lesa 8,120.000 ma in vrhu tege še domačega rabi 3,920.000 m3.
Gozdni areal znaša v večjih evropskih državah :
Ne Kranjskem je 769.683 or (477.949 ha) gozda, v razmerji k celim arealom 1,729.671 or— 44°/0, na Štajerskem 1,863 846 or ali 47°/o; Koroško 793 026 or ali 44%. Že iz teh številk se vidi, kako važni so za te dežele gozdi, iz katerih prihaja veliko dohodka v deželo, toda če se bodo tako neusmiljeno pokončavali, kakor se zdaj, kmalu popolnoma usahne ta vir in je že usehnil po mnogih krajih.
Lesna produkcija znaša na leto v tisoč m3 na Ruskem 179.200, v Avstriji 55.440, v Nemčiji 40.600, na Švedskem 25 200 v Italiji 13.440, na Angleškem 3 920, sploh v Evropi 355.600, v Združenih državah 86.800. Izvažajo: Rusija 7,840.000, Avstrija 2,800.000, Švedska 6,580.000 km. Uvoz gre na Angleško 8,120.000, Francosko 5,600.000. Španjsko 3,360.000 in Belgija 1,120,000 m8 Rusija izkupi za prodani les 70 milijonov gld., Avstrija 50, Švedska 60 milijonov gld., Angleška pa plačuje 160, Francoska 75, Nemčija 24 milijonov gld.	t
Avstrija je torej tretja država, kar se tiče lesne trgovine. Naj-obširnejši gozdi so po Alpah in v Karpatih. Na Ogrskem je le 28-8°/0 gozdnega areala in v Bosni, kakor pri дав 44°/0- Avstrija pa ne izvaža samo drv in neobdelan les, temveč tudi razno leseno blago, mebeljne in rezbarije. Sloveča je industrija mebljev iz skrivlenega ali upog-nenega lesa, katerih se izvaža za 12 milijonov gld. Glavne take fabrike so na Češkem in na Dunaji, pa tudi na slovenskem Štajerskem je precčj velika fabrika pri Slovenjem Gradci in se je v Poličanah s prav majhnih početkov razvila fabrika za zdelovanje stolov in klopij od upognenega bukovega lesa. Sedeže za stole pa pleto v okolici, kar daje posebno po zimi dober zaslužek kmetskemu ljudstvu. Nemčija izvaža razne lesene zdelke, po-hišje, rezbarsko, kolarsko in sodarsko blago za 21 milijonov gld. Angleško dobiva les ne samo iz Evrope, zlasti iz Rusije, temveč tudi iz Amerike in Indije. Francoska uvaža posebno veliko hrastovih dog za sode in sicer iz Hrvaško-Slavonskega. Zdru-
km*	odstotek
vsega areala
kms odstotek
vsega areala
v Rusiji	1,906.090	38
v Finlandiji	213.800	57-1
na Švedskem 167.741	37-8
v Avstriji	94 266	314
na Ogrskem	92.742	28'8
v Nemčiji 138 644	25-7
na Španjskem 105.600	20 8
na Francoskem 83 671	16 8
na Italijanskem 46.641	16.7
na Angleškem 11.295	3 6
žene države imajo dozdaj še nezmerne gozde in na nekaterih krajih še nedotaknene pragozde, zato izvažajo Iehko veliko desak in stavbinskega lesa, pa tudi raznega lesenega blaga. Letni kon-sum lesä in drv se ceni na 500 milijonov. Kanada je ravno tako bogata z lesom in ga pošilja le na Angleško za 35 milijonov gld.
V lesni industriji in za druge namene se porablja še žlaht-nejši les, ki prihaja k nam iz južnih krajev, iz Azije, Afrike in Amerike.
Mahagoni, trdi krasno rujavkasti les dobivamo iz Amerike, kjer raste v Mehiki in zapadni Indiji. Mehika ga nam pošlje za 2 do 3 milijone gld. Palisandrov les se privaža iz Brazilije, ki ga izvaža do lO.OOOqu. Črna ebenovi na, katera rabi mizarjem za fina dela, rase v južni Ameriki, pa tudi na Ceylonu, Mada-gaskaru itd. Teak ali indijski hrast dorase v 80 do 100 letih do visokosti 20 — 30 metrov in meri povprek 2—3 metre. Les je tako trden, kakor našega hrasta, pa traja še delj, ker ni tako občutljiv proti mokroti. Izvrsten je za ladije še bolj od hrasta. Iz Indije se ga izvaža za C milijonov gld. Zelenikovinaali pušpan se dobiva najboljša iz Levante preko Carigrada. Li g n um sanctum, od katerega se delajo obli za kegljanje, prihaja iz južne Amerike. Cedra rase v orijentu, največ tega lesa pa dobivamo iz srednje in južne Amerike.
Lesna industrija je na Kranjskem že davno udomačena in ni druzega treba, da se še bolj razvija, nego praktičnih učilnic. Ribniška lesena „roba" ni samo po Kranjskem znana, izvažala se je tudi v sosednje dežele, toda morala bi ponehati, če se ji ne omogoči konkurencija po umetnejšem zdelovanji blaga. V Ko-čevji se je pred par leti že ustanovila lesno-rezbarska šola, ki dobro deluje. Zdaj pa se snujejo priprave za enako šolo v Ljubljani. Tudi zdelovanje pohištva se je v poslednjem času začelo lepo razvijati. Ob imenitnosti lesne industrije za Kranjsko pričajo nastopne številke. Žag je 643 z vodno, 7 s parno silo; največ jih je v logaškem okraji 125, v postojinskem 72, v kočevskem 75, v kranjskem 89, v ljubljanskem 82, v radovljiškem 65 itd. Na teh žagah se požaga po 481.500 hlodov ali krljev, od katerih se nareže po 2,767.000 desak, 347.000 verej, 671.860 lat, 950.500 krajnikov (švarteljnov) in 1,848.000 tavolet. Skupna vrednost se ceni na 1,700,000 gld. Poleg vžaga se še 181.600 m2 furnirjev v vrednosti 55.000 gld. Mnogo tega lesa se izvaža, znaten del pa v deželi porabljajo mizarji, sodarji, strugarji, fabrike za čevljarske klinčke, za parkete in stavbinsko mizarstvo. Mizarjev samostalnih je v Ljubljani trideset, v ljubljanski okolici devet, toda po vaseh Sent-Vid pri Ljubljani in v Vižmarjih se dela v mnogih hišah pohišje za ljubljanske mebeljske fabrikante. V osemindvajsetih mizarijah s stopetinšestdesetimi strugalnicami zdeluje
dvestoindeset delavcev, mojstrov in pomagačev do 6000 kosov raznega pohišja. Na vsem Kranjskem je stoindevetindevedeset samo-stalnih mizarjev,, petintrideset sodarjev, sedeminpetdeset kolarjev in pet strugarjev. Leseni klinčki za.čevljarje se zdelujejo v treh fabrikah skupaj 54.000 kg. Stavbinsko mizarstvo v dveh ljubljanskih mi-zarijah zdeluje z dvema parnima in dvaindvajsetimi drugimi stroji in petindvajsetimi delavci 570 m3 lesa. Parketnih fabrik je osem v Ljubljani, Loki (tri), Kranji, na Glincah, v Verdu (največja) in na Jezeru, v katerih dela stoindvajset delavcev in se od 6000 km lesa napravlja 50.000 parketnih deščic od raznega lesa: smrekovega, hrastovega, orehovega, jasenovega, češnjevega, mahagonijevega, palisandrovega itd.
Na Slovenskem Štajerskem so še obširni gozdi malone v vseh okrajih med Dravo in Savo. Les se pa po večjem izvaža, posebno v južne kraje, po Savinji, Savi in Donavi v Srbijo, Bolgarsko in Rumunsko. Domača industrija nikjer ni razvita. Na 410 žagah ob Savinji in njenih pritokih, na potokih okoli Mohorja in sploh povsod, kjer je vodna moč in še količkaj pripravnege lesa v gozdih, nažaga se na leto do 2 milijona desak (1. 1874. 1,740.000), največ v gorenjegradskem okraji, do pol milijona, potem marenberškem, mariborskem in slovenjegraškem. Lat se nažaga ll/a milijona, v konjiškem okraji 300.000, v mariborskem 350.000, v marenberškem 250.000 itd. Samostalnih mizarjev je dvestointrideset strugarjev pet, tesarjev šestnajst, sodarjev šestinštirideset, največ v vinorodnih okrajih, n. pr. v ormoškem dvanajst, v mariborskem trinajst, v celjskem osem. Kolarjev je stoinosemindvajset. Furnirnice so tri, ki zdelujejo furnirje in tabolete. Največja furnirnica je v Celji.
(II. del obsezajoč živalske in rudninske prirodnine objavi se v Letopisu za 1888. I.)
Kratka zgodovina c. k. nižje gimnazije v
Kranji.
(Sestavil prof. Davorin Karlin.)
ačetkom letošnjega šolskega leta (1886./7.) preteklo je petindvajset let, odkar se je ustanovila naša gimnazija. Zdi se mi, da bode marsikoga zanimalo zvedeti, kaj se je godilo z našim učnim zavodom v teku minulih petindvajset let; to pa tem bolj, ker naše gimnazijsko ravnateljstvo ni pošiljalo vsako leto med svet letnih sporočil, iz katerih bi bilo moglo zajemati slavno občinstvo zgodovino naše gimnazije.
Njega e. k. apostolsko Veličanstvo naš presvetli cesar Fran Josip I. dovolil je po najvišji določbi dne 4. septembra 1861., da se sme ustanoviti v Kranji nižja gimnazija.
Ker pa se je dovolila naša gimazija najbolj iz tega namena, da bi se zmanjšalo število učencev na ljubljanski gimnaziji, ukazalo je visoko državno ministerstvo dne 13. septembra 1. 1861., da se ne smejo sprejemati v Ljubljani na nižjo gimnazijo oni učenci, ki pripadajo kranjski gimnaziji ali po rojstvu, ali po rodbinskem razmerji.
Po predlogu velečastitega gosp. prošta in c. k. šolskega svetovalca dr, Antona Jarca otvorila sta seže dne 16. oktobra 1. 1861. prva dva razreda.
Ker pa gimnazija še ni imela svojih posebnih prostorov, dovolila ji je v porabo za prvo šolsko leto dve sobi ljudska šola.
Kako se je zidalo gimnazijsko poslopje, popisal je natanko v prvem letnem poročilu, katero je priobčilo c. k. gimnazijsko ravnateljstvo koncem šolskega leta 1863., takratni c. k učitelj vero-nauka, velečestiti gosp. Ivan Globočnik, ki ima brez dvojbe za ustanovitev tukajšnje gimnazije največ zaslug; zato ne bom o tem več pisal.
Meseca septembra 1. 1862. bilo je tedaj gimnazijsko poslopje zgotovljeno in prihodnjega dne 1. oktobra se je začel pouk že v vseh štirih razredih.
Pri učnem načrtu vsacega zavoda mora se na dve reči enakomerno paziti in sicer prvič na stalnost in drugič na napredek. Stalnost tukaj pomenja, da se ne smejo izpreminjati naredbe brez potrebe, če so se izkazale pouku primerne; napredek pa ukazuje, vedno ozirati se na potrebe realnega življenja ter pouk tako uravnati, da je primeren dejanskim razmeram.
Kar se tiče našega učnega zavoda moramo reči, da se je pri učnem načrtu vedno enakomerno oziralo na te dve načeli, kajti jedro ostalo je vseh petindvajset let eno in isto, toda potrebne in primerne izpremembe se tudi niso opustile. Zatorej moremo razločavati v zgodovini kranjske gimnazije tri dobe, in sicer: a) nemško nižjo gimnazijo (1. 1861. do 1. 1870), b) slovensko-nemško realno gimnazijo (1. 1871. do 1. 1880) in c) slovensko-nemško nižjo gimnazijo z obligatnim poukom v risanji (I. 1881. do sedaj).
O prvi dobi (1. 1861. do 1. 1870.) ni mnogo omenjati, kajti poučevali so se ravno tisti predmetje in razven slovenščine in po nekoliko tudi veronauka, ravno tako v nemškem učnem jeziku, kakor v nižjih razredih ljubljanske gimnazije. Edina razlika med ljubljansko in kranjsko nižjo gimnazijo je bila v tem času le ta, da so g. gimnazijski učitelji veronauka učencem pri službi božji oznanjevali besedo božjo vedno le v slovenskem jeziku. (Za časa Brodnika so bile exhorte nemške).
Po najvišji določbi Njega c. k. apostolskega Veličanstva z dne 20. septembra 1. 1870. izpremenila se je naša nižja gimnazija v realno gimnazijo s slovenskim učnim jezikom.
V zvršitev te najvišje določbe je gosp. minister za uk in bo-gočastje po odloku z dne 20. septembra 1. 1870. odločil to-le:
Kar se tiče pouka v jezikih, ima se na naši realni gimnaziji nemški jezik, ki se ima učiti v ravno tem jeziku, kot obligaten predmet pridržati in znanstveni izrazi (terminologija) v vseh drugih predmetih v nemškem jeziku učiti.
Da bi po naglem uvedenji slovenskega jezika, kot učnega jezika ne nastale nove pedagogične težave, ne sme se pričeti slovensko prednašanje mahoma v vseh štirih razredih, temveč le v prvem razredu, v ostalih treh razredih pa pri onih predmetih, kateri se (kakor grščina v I. tečaji III. razreda, fizika v II. tečaji III. razreda) znova začno.
Zaradi Najvišje določbe se je uredil pouk v prvem razredu po učnem načrtu realnih gimnazij. K prejšnjim predmetom seje pridružilo risanje po štiri ure na teden, naravoslovje se je pa za eno uro na teden pomnožilo.
Šolskega leta 1870./1. bil je torej urejen prvi razred po učnem načrtu realnih gimnazij. V II., III. in IV. razredu so se predmetje ki so na nižji gimnaziji obligatni, nadaljevali.
Šolskega leta 1871./2. izpremenil se je tudi II. razred po učnem načrtu realnih gimnazij; 1872./3. III. in 1873./4. leta. IV. razred.
Kaj je bilo doslej z risanjem na naši gimnaziji? Velečastiti gospod Ivan Globočnik, učitelj veronauka, poučeval je risanje kot neobligaten predmet po dve uri na teden prvi dve leti in pol, (tako dolgo je namreč služboval na naši gimnaziji). Po njegovem odhodu se v risanji ni več poučevalo do šolskega leta 1869/70. To leto je učil risanje po dve uri na teden kot neobligaten predmet velečastiti gosp, profesor Tomo Zupan.
Šolskega leta 1870./1. bilo je torej risanje obligaten predmet za učence I. razreda. Ker pa je visoko ministerstvo določilo, da se ima ustaoviti nova učiteljska služba za risanje z dohodki po postavi z dne 9. aprila 1. 1870. šele po dokončanem šolskem 1. 1871. učil je šolskega leta 1870./1. gosp. prof Zupan risanje v I. razredu kot obligaten predmet po štiri ure na teden, za ostale učence pa je nadaljeval pouk v risanji po dve uri na teden.
Leta 1871. razpisala se je služba za risanje. Ker se pa ni oglasil noben tak strokovnjak zanjo, da bi se mu bila mogla oddati definitivna služba gimnazijskega učitelja, poučeval je šolskega leta 1871./2. gospod prof. Zupan risanje kot obligaten predmet v I. in II. razredu po štiri ure na teden.
Šele šolsko leto 1878./3. bilo je mogoče dobiti posebnega na-mestnega učitelja za risanje, ki je dokončavši izpite za risanje, pred c. k. izpraševalno komisijo na Dunaji, imenovan bil dne 14. decembra 1. 1873. pravim učiteljem za risanje na naši realni gimnaziji. Odslej pa je za risanje zmeraj poseben za to izprašan učitelj.
Kakor iz zgorej omenjenega ministerskega ukaza z dne 20. septembra 1870. razvidimo, imelo je ministerstvo takrat, ko se je naša nižja gimnazija izpremenija v realno gimnazijo resno voljo, uvesti slovenski učni jezik polagoma v vseh štirih razredih.
In res so se šolskega leta 1870./1. vsi predmetje I. razreda (razven nemščine), in grščina in fizika v III. razredu poučevali v slovenskem jeziku, akoravno so imeli učenci v rokah večinoma le nemške knjige.
Toda ministerski ukaz z dne 29. avgusta 1. 1871. je kar se tiče učnega jezika na tukajšnji realni gimnaziji za šolsko leto 1871./2. tako določil, da se vi. in II. razredu poučuje v slovenskem učnem jeziku; nemščina se v teh dveh razredih mesto dosedanjih treh ur uči po štiri ure na teden in v tem predmetu se napreduje tako, da bo mogoče poučevati v III. razredu za šolsko leto 1872./3. v eni ali drugi tvarini v nemškem jeziku.
Ukazalo se je tudi, da se je priučiti učencem I. in II. razreda pri slovenskem poučevanji nemški terminologiji; v III. in IV. razredu pa se učencem naznanjuj slovenska terminologija. Zaradi tega seje šolskega leta 1871./2. v I. in П. razredu razven nemščine poučevalo vse v slovenskem jeziku; ravno tako tudi 1. 1872./3.; v III. iu IV. razreda pa je ostala nemščina učni jezik za vse predmete razven slovenščine in veronauka.
Omeniti moram še, da so se delila učencem I. razreda v drugem tečaji 1871. 1. in učencem I. in II. razreda v obeh tečajih
I.	1872. in 1873. slovenska izpričevala.
Od šolskega leta 1873./4. bila je slovenščina učni jezik le še v I. razredu pri veronauku, latinščini, slovenščini in naravosloji; v II. razredu pri veronauku, latinščini in slovenščini; v III. in IV. razredu pa samo pri veronauku in slovenščini.
Kar se tiče prirodoznanstva, izpremenil se je gimnazijski učni načrt po učnem načrtu za realne gimnazije v tej dobi tako, da se je končal pouk o živalstvu v I. razredu (zato imel je ta predmet mesto prejšnjih dveh po tri ure na teden); v II. razredu se je predavala v I. tečaji mineralogija, v II. tečaji botanika; v III. razredu in v IV. I. tečaj jemali so fiziko, v IV. razredu II. tečaj pa kemijo.
Zemljepis in zgodovina sta imela v I. in III. razredu po tri,
II.	in IV. razredu po štiri ure na teden. Risanje se je učilo v I., II. in III. razreda po štiri, v IV. pa po tri ure na teden.
Najvažnejša izprememba v tej dobi pa je bila takozvana bi-furkacija, t. j. delitev učencev III. in IV. razreda v humaniste in realiste.
Zaukazalo se je namreč, da se je od šolskega leta 1872./3. začenši v III. in naslednjih letih tudi v IV. razredu le tistim učencem učiti grščine, ki žele pozneje prestopiti na višjo gimnazijo; onim učencem pa, ki menijo po dokončani realni gimnaziji prestopiti v višjo realko, naj je mesto grščine laščina obligaten predmet. Zaradi tega ukaza je poučeval torej od šolskega leta 1882./3. v III. in od šolskega leta 1873./4. v IV. razredu gosp. prof. Hen. Pirker po štiri ure na teden v laščini, tiste učence, ki se niso hoteli učiti grščine.
S tem ukazom so mislili jako ustreči staršem in učencem, ker se učencem, dovršivšim ljudske šole, še dve leti ne bode treba odločiti, bodoli, dokončavši realno gimnazijo prestopili na višjo gimnazijo, ali v višjo realko.
Toda ta bifurkacija se pri nas nikakor ni obnesla, in sicer iz lahko umevnih vzrokov. Kajti naši kmetje in večinoma tudi meščanje pošiljajo svoje sinove v latinske šole (gimnazije ali realne-gimnazije) le zato, da bi bili kdaj „gospodje" (хат' г^одоу).
To pa je le mogoče, če učenec dovrši višjo gimnazijo. Ni čuda torej, da je bilo na naši realni gimnaziji le jako malo takih učencev, ki so se v III. in IV. razredu učili laščine mesto grščine (po eden, po dva, ali morebiti po trije v enem razredu), časih še celo v kakem razredu ni bilo niti enega realista, in sicer 1. 1876./7. v IV., 1. 1377./8. v III., 1. 1879./80. pa niti v III. niti v IV. razredu.
Izmed vseh učencev pa, ki so obiskovali laščino kot obligaten predmet, prestopil je samo eden na višjo realko in dva sta. prišla v vojaško akademijo; vsi drugi so, IV. razred dokon-čavši ali ne dokončavši šolo popolnoma popustili.
Eden učenec je 1. 1878. IV. razred kot prvi odličnjak zvr-šivši ta razred samo zaradi grščine prostovoljno ponavljal, ker je hotel prestopiti v višjo gimnazijo, pa se je učil laščine mesto grščine v III. in IV. razredu.
Po Najvišji določbi z dne 20. majnika 1. 1878. imela je naša realna gimnazija sukcesivno jenjati in sicer tako, da se s prihodnjim šolskim letom 1878./9. niso smeli več učenci vsprejemati v I. razred, kar se je tudi zgodilo. Ta nepričakovana novica je kranjsko meščanstvo in gotovo tudi vso Gorenjsko jako žalostno dirnula. Precej se je jelo ugibati, kaj bi se dalo storiti, da bi se ta Najvišja določba zopet preklicala. Kranjski mestni zastop je kmalu potem sklenil v svoji seji, poslati na Dunaj deputacijo, ki naj bi prosila Njega Veličanstvo in gosp. naučnega ministra, da bi naša gimnazija ne prenehala. Ta deputacija (župan Savnik, mestna svetovalca Dolenc in Sajovic in mestni odbornik prof. Pirker) ni nič dosegla, kajti deželni šolski svet je dne 30. novembra 1. 1878. semkaj naznanil ministerski sklep, da bode vsako pogajanje za obstanek kranjske gimnazije brezvspešno.
Toda tudi navzlic temu Kranjsko mesto še ni izgubilo vsega upanja, rešiti gimnazijo pogina. Leta 1878./9. bili so torej ie trije razredi, I. 1879./80. samo dva.
Že bi bila imela naša gimnazija prihodnje šolsko leto 1880./1. popolnoma prenehati, toda v pravem času se je zvršil prevrat v ministerstvu. Naučnim ministrom je izvoljen baron Conrad, v Ljubljano pa pride deželnim predsednikom našega naroda sin, gosp. Andrej Winkler.
Sedaj se je našemu, za obstanek gimnazije neutrudljivo delujočemu gosp. županu K. Savniku posrečilo, da je dosegel s pomočjo novega c. k. deželnega predsednika gosp. Andreja Winklerja, državnega poslanca g. grofa Hohenwarta, posebno pa prerano umršega gosp. viteza Schneida, da je naš presvetli cesar z Naj-
\
višjim odlokom dne 26. junija I. 1880. zopet dovolil v Kranji nižjo gimnazijo z obligatnim predmetom risanja.
Da se je pa to zgodilo, sklenilo je Kranjsko mesto dne 16. marcija 1.1880. s c. k deželnim šolskim svetom to-le pogodbo:
Kranjsko mesto se zavezuje:
1.	Na svoje troške vzdržavati gimnazijsko poslopje v dobrem stanu, nove prostore, ko bi jih bilo treba pripraviti, in kurjavo oskrbovati za vse prostore.
2.	Za vzdržavanje popolne čveterorazredne nižje gimnazije, plačevati vsako leto c. k. davkarstvu v Kranji v štirih jednakih rokih po 1000 gld., dokler pa gimnazija ni čveterorazredna, za vsak razred po 250 gld.
3.	Za vse to je mesto рбгок z vsem svojim premičnim in nepremičnim imetkom in z vsemi svojimi dohodki.
4.	Dovoljenja te pogodbe izprositi od deželnega odbora v zmislu § 90., občinske postave.
5.	Troške in pristojbino za to pogodbo plača Kranjsko mesto.
6.	Kranjsko mesto je na to pogodbo navezano oi dne podpisa, c. k. erar pa šele od dne, ko bo to pogodbo potrdilo visoko ministerstvo za uk in bogočastje, kar se je zgodilo dne 24. septembra 1. 1880.
Šolskega leta 1880./1. bila sta torej zopet dva razreda in sicer I. hi IV. ;1. 1881./2. I. in II., 1. 1882./3.1., II. in III., 1. 1883./4. pa vsi štirje razredi.
Velike važnosti je to, da je na naši gimnaziji, tudi ko je nehala biti realna gimnazija, ostalo risanje kot obligaten predmet za vse učence, kar n. pr. ni na ljubljanski gimnaziji. Naj tukaj še omenim, daje mesto že leta 1872. pripravilo za risanje posebno dvorano.
Kateri je bil učni jezik novo ustanovljeni nižji gimnaziji?
Leta 1880./1. poučevali so se v I. razredu razven veronauka in naravoslovja vsi predmetje z nemškim učnim jezikom.
Ravno tako 1. 1881./2. tudi v II. razredu; toda prirodoslovje le v I. tečaji s slovenskim, v II. tečaji pa rastlinstvo z nemškim učnim jezikom.
Kdo je zakrivil, da se je 1. 1880./1., ko smo zopet zaceli s prvim razredom, pri latinščini uvedel nemški učni jezik in Schultzova nemško-latinska slovnica in vaje, mi ni znano. Toliko je gotovo, da učiteljski zbor ne, kajti meseca majnika 1. 1880., ko smo se posvetovali o knjigah za prihodnje šolsko leto, nismo predlagali za I. razred nikakih knjig, ker takrat še nismo vedeli, da se bo odprl s prihodnjim šolskim letom zopet I. razred.
Najčudneje se mi zdi pa to, da smo imeli na svoji gimnaziji tri leta (I. 1880./1. v I., 1. 1881./2. v I. in II., 1. 1882./3. pa še v II. razredu) pri latinščini nemške učne knjige, na gimnazijah v Ljubljani in Rudolfovem pa slovensko (Hrovatovo slovnico in Že-
pieeve vaje). Leta 1881./2. pa je deželni šolski svet ukazal, da se ima tudi pri latinščini rabiti slovenski učni jezik. Tedaj smo imeli 1 1881/2. v I. in II., 1. 1882./3. pa samo v JI. razredu slovenski učni jezik in nemške učne knjige.
Jako važno določbo zaradi učnega jezika na naši gimnaziji pa je izdal minister za uk in bogočastje dne 22. julija 1882. 1., ki slove nekako tako le:
Kot potrebo za sedanjost in bližnjo bodočnost priznavam, • kar se tiče slovenskih učencev tak učni načrt, po katerem se vsak učenec, brez preziranja pravega gimnazijskega smotra, poučuj v potrebnih znanostih najprej v materinem, potem v nemškem jeziku, da dobi popolno sposobnost za znanstvene študije na univerzi.
Zatorej ukazujem naslednje:
1.	V I. in II. razredu je slovenščina učni jezik za vse učne predmete; po nekoliko izvzeta je le nemščina kot učni predmet, katera se ima poučevati že v I. razredu, kakor hitro je to mogoče, z nemškim in slovenskim učnim jezikom, tako da se ima v II. razredu pri nemščini slovenščina rabiti le toliko, kolikor je neobhodno potrebno, da učenci dobro umejo dotično tvarino.
Nemščina pa se odslej poučuj v prvih dveh razredih po štiri ure na teden.
2.	V III. in IV. razredu je nemščina učni jezik le za nemščino in grščino; za vse ostale predmete pa slovenščina.
Pri prelaganji „Caesarja" se more razven slovenščine rabiti tudi nemščina.
Nemščina se ima v III. razredu poučevati po tri, v IV. po štiri ure na teden.
3.	Relativno obligatni predmetje, izvzemši petje, imajo se poučevati z nemškim učnim jezikom.
Po tej ministerski določbi se poučujejo od 1. 1882./3. v I. in in od 1. 1883./4. tudi v II. razredu vsi predmetje izvzemši po nekoliko nemščino s slovenskim učnim jezikom; ravno tako od leta 1884./5. v III. in od 1. 1885-/6. v IV. razredu, izvzemši grščino in nemščino.
Tako je torej od 1. 1885./6. na naši gimnaziji slovenski učni jezik za vse predmete razven nemščine v vseh štirih in grščine v III. in IV. razredu.
Slovenščina kot učni predmet poučuje se v I. in Ш. razredu po tri, v II. in IV. po dve uri; nemščina pa v I., III. in IV. razredu.
Služba božja in posebne slovesnosti.
Začetkom, kakor tudi koncem vsacega šolskega leta je bila gimnazijska mladina s svojim učiteljstvom pri slovesni sveti maši z „Veni sancte", oziroma s „Te Deum" v mestni župni cerkvi.
/
Med šolskim letom je bila gimnazijska mladež do šolskega leta 1872./3. vsaki dan izvzemši mrzle zimske mesece, od leta 1872./3. pa po dvakrat na teden (torek in petek) pri sv. maši.
Ob nedeljah in praznikih so imeli gimnazijski učenci v cerkvi „sv. Rožnega venca" posebno službo božjo, razven önih Jet, v katerih gimnazija ni imela stalnega kateheta (1. 1879./80, 1880./1., 1881./2.) in ob času, ko je imel zaradi bolehnosti dopust vele-čestiti gosp. katehet Miha Lazar (koncem II. tečaja I. 1884./5. in in vse šolsko leto 1885./6).
Dne 4. oktobra — imendan Njega c. k. apostolskega Veličanstva — bila je gimnazijska mladež s svojim učiteljstvom vsako leto pri slovesni veliki maši v tukajšnji mestni župni cerkvi.
Od šolskega leta 1877./8. praznoval se je tudi god Nje Veličanstva presvetle naše cesarice Elizabete s slovesno sveto mašo, katere so se udeležili gimnazijski učenci s svojim učiteljstvom.
Vesel dan za vso Avstrijo je bil dan 2. decembra 1873. leta. Ta dan se je praznovala po vsem cesarstvu petindvajsetletnica vlade Njega c. k. apostolskaga Veličanstva presvetlega našega vladarja Frana Josipa I.. Redka milost usode, da gospodari vladar v polni moči nad petindvajset let in ljubezen do cesarja, v kateri tekmujejo vsi narodi naše, po pravici „felix Austria" imenovane domovine, provzročila je, da je odmevala radost tega dne v vseh deželah in srcih.
Tudi naša gimnazija je ta dan slovesno praznovala.
Po sveti maši so se zbrali gimnazijci s svojimi učitelji v sobi I. razreda, kjer je bila krasno ovenčana cesarjeva podoba.
Gosp. ravnatelj razloži pomen tega dne ter razjasni v kratkih potezah delovanje našega presvetlega cesarja, ki se odlikuje zlasti v tem, da obrača posebno pozornost na vzgojo in pouk mladine. Da se je v Avstriji v kratkem tako povzdignilo šolstvo, zasluga je našega presvetlega vladarja, ki je blagovolil ustanoviti tudi našo gimnazijo.
Potem so peli učenci nekatere patrijotične in naposled cesarsko pesem, katero so stoje poslušali vsi navzočniki.
Dne 9. julija 1875. bili so gimnazijski učenci s svojimi učitelji pri sv. črni maši, katera se je brala v cerkvi „Rožnega venca" za Njega Veličanstvo umršega cesarja Ferdinanda I.
Za Njega Svetost dne 7. februvarija 1. 1878. v Rimu umršega papeža Pija IX. brala se je dne 24. februvarija 1. 1878. v cerkvi „sv. Rožnega venca" za gimnazijce posebna sv. maša, katere so se udeležili vsi učenci z učiteljstvom svojim.
Dne 24. aprila 1. 1879. praznovala se je slovesno po vsem našem cesarstvu petindvajsetletnica poroke Njiju c. k. apostolskih Veličanstev našega presvetlega cesarja in cesarice. Tudi naša gimnazija ni zaostala, temveč udeležili so se učitelji in učenci v ta namen brane sv. maše. Po maši pa se je ta redka slavnost na-
daljevala v šoli in sicer s primernim govorom gospoda ravnatelja, z deklamacijo in petjem.
Tudi poroka Njega cesarske svetlosti cesarjeviča Rudolfa, dne 10. majnika 1. 1881, se je praznovala takisto.
O priliki šeststo letnice združenja vojvodstva kranjskega s presvetlo Habsburško rodovino je bila gimnazijska mladež s svojimi učitelji dne 11. julija 1. 1883. pri slovesni sveti maši v mestni župni cerkvi.
Po dovršeni službi božji pa se je slovesnost v sobi 1. gimnazijskega razreda, ki je bila po navodu prof. Franketa primerno ovenčana, takole nadaljevali:
1.	Gosp. ravnatelj ogovori mladino v pričo vsega učiteljstva. V tem govoru se učenci vspodbujajo k neomejeni ljubezni in prirojeni, nerazrešljivi zvestobi do našega presvetlega cesarja, do vse cesarske rodovine in do velike domovine avstrijske.
2.	Učenec III. gimnazijskega razreda, Alfonz Levičnik, de-klamuje po navodu prof. Pirkerja v nemškem; učenec ravno istega razreda, Fran Umek. po navodu prot. Karlina v slovenskem jeziku slavnosti primerno pesem.
3 Prof. Pirker razlaga najvažnejše dogodke iz zgodovine slavne Habsburške rodovine z ozirom na voj vodstvo kranjsko.
4. Učenci zapojo nekatere patrijotične pesmi pod vodstvom svojega pevovodje, učitelja Edmunda Lacheinerja..
Slavnost se sklene s cesarsko pesmijo.
Dne 16. julija je bilo kranjsko mesto odlikovano z Najvišjim pohodom Njega Veličanstva presvetlega cesarja Frana Josipa I., povodom šeststoletnice združenja vojvodstva kranjskega s pre-slavno Habsburško vladarsko rodovino.
Pri tej priliki je gimnazijsko učiteljstvo z učenci pričakovalo zunaj mesta, blizu slavoloka, preljubljenega vladarja, ki se je imel popoludne okoli dveh pripeljati iz Kamnika v starodavni Kranj.
Žal, da je bilo vreme za vsprejem Najodličnejšega gosta jako neugodno, kajti deževalo je, kolikor je bilo mogoče, in vihar je razsajal tako, da je bilo, akoravno sredi poletja, primeroma jako mraz. Vendar tudi to vreme našega presvetlega cesarja ni ostra-šilo, marveč vsprejelo je Njega Veličanstvo vse urade, društva itd., kakor je bilo to prej določeno. C. kr. okrajni glavar gosp. Josip Merk predstavil je naposled Njega Veličanstvu gosp. gimnazijskega ravnatelja L. Kroba, ta pa potem gimnazijsko učiteljstvo. Vsacega izmed gimnazijskih učiteljev je potem Njega Veličanstvo s primernim ogovorom počastilo.
Vsem učencem, ki so ta dan videli preljubljenega vladarja, kakor tudi gimnazijskemu učiteljstvu bode ta dan gotovo vedno ostal v veselem spominu.
Deželni e. kr. dostojanstveniki,' ki s« počastili s pohodom svojim našo gimnazijo.
1.	Visokorodni c. k. mestodržec (cesarjev namestnik) gosp. Kari Ullepitsch, po zimi 1. 1862., ko so se delale ravno priprave za zidanje novega gimnazijskega poslopja. Pregledal je prostor, novi gimnaziji odločen ter opominjal mestnega župana gospoda Konrada Lockerja, naj se vstrajno drži pričetega podjetja.
2.	Njega eksceleneija cesarjev namestnik gosp. baron Janez Schloissnig, dne 31. julija 1. 1863.
3.	Njega ekscelencija cesarjev namestnik gosp. baron Edvard Bach, dne 7. junija 1. 1866.
4.	Visokorodni c. k. deželni predsednik gosp. Žiga Conrad pl. Eybesfeld, dne 27. junija 1. 1867.
5.	Visokorodni c k. deželni predsednik gosp. vitez Bohuslav Widmann, 27. avgusta 1. 1875.
6.	Visokorodni c. k. deželni predsednik gosp. Andrej Winkler, dne 22. septembra 1. 1880. Takrat je bila gimnazija ravno obnovljena. Imeli smo torej samo IV. in I. razred. V vsakem teh dveh razredov je bil po jedno uro, poslušal predavanja iz več predmetov, sam v lepem domačem jeziku učence izpraševal ter opominjal k pridnosti i. t. d.
C. kr. deželni šolski nadzorniki,
ki so v minulih petindvajsetih letih nadzorovali Kranjsko
gimnazijo.
1.	Milostivi prošt in c. k. šolski svetovalec gosp. dr. Anton Jarc, do konca šolskega leta 1868./9.
2.	C k. deželni šolski nadzornik humanističnih predmetov za srednje šole na Stirskem, Kranjskem in Koroškem, gosp. Kari Holzinger, pregledoval je našo pimnazijo meseca novembra 1. 1869.
3.	C. k. deželni šolski nadzornik realističnih predmetov na srednjih šolah štirskih, kranjskih in koroških, gosp. dr. Matija Wretschko, pohodil je našo gimnazijo meseca decembra 1. 1869. in dne 25 novembra 1873
4.	C. k. deželni šolski nadzornik srednjih šol na Kranjskem velečastiti gosp. Ivan Šolar, pregledaval je od šolskega leta 1871./2. do dne 8 februvarija 1. 1879. (takrat je bil namreč premeščen v Zader) vsaj po enkrat na leto gimnazijo našo.
5.	C. k. deželni šolski nadzornik v Trstu, gosp. dr. Ernst Gnad, bil je od dne 8. februvarija 1, 1879. do dne 16. oktobra 1. 1880. tudi nadzornik srednjih šol na Kranjskem ter je v tem času enkrat obiskal gimnazijo našo.
\
6.	C. k. deželni šolski nadzornik v Gradci, gos p. dr, Janez Zindler, nadzoroval je od dne 16. oktobra 1880. 1. do dne 21. mar-cija 1881. 1. tudi kranjske srednje šole.
7.	C. k. deželni šolski nadzornik gosp. Jakob Smolej, od dne 21. marcija 1. 1881. do dne 13. decembra 1884, kot provizorični nadzornik srednjih šol na Kranjskem in od dne 13. decembra I. 1884. do sedaj, kot stalni nadzornik vseh šol na Kranjskem. Doslej je pregledaval našo gimnazijo štirikrat.
Gimnazijsko ueiteljstvo,
ki je službovalo, ali še službuje na kranjski gimnaziji, alfabe-
tično urejeno.
1.	Artel Anton, por. v Breznici 1. 1846., od šolskega leta 1872./3. do dne 29. septembra 1. 1873. kot namestni gimnazijski učitelj ; od dne 29. septembra 1. 1873. do dne 7. septembra 1. 1878., kot pravi gimnazijski učitelj in profesor; šest let.
2.	Brodnik Anton, por. v Dobrem Polji 1. 1831., od druzega semestra 1. 1864. do dne 23. aprila 1. 1868. kot pravi učitelj vero-nauka; štiri leta.
3.	Dominkusch Ivan, por. pri Sv. Križi na Stirskem 1. 1822. od oktobra meseca 1. 1861. do oktobra meseca 1. 1869. (zadnji semester je imel dopust) kot pravi učitelj in profesor; osem let.
4.	Franke Ivan, por. v Poljanah 1. 1841., od dne 1. oktobra 1878. I. do dne 15. septembra 1882. I., kot namestni učitelj; od dne 15. septembra 1882. 1. do sedaj, kot pravi gimnazijski učitelj in profesor.
5.	Gerčar Janez, por. na Brdu 1. 1842., vse šolsko leto 1879./80, 1880./1 in 1881./2, potem od II. semestra 1^84-/5. do sedaj kot namestni učitelj veionauka.
6.	Gerdinič Fran, por. v Engelsfeldu na Dolenjeavstrijskem 1. 1848.. od šolskega leta 1883./4. do sedaj, kot profesor.
7.	Glaser Karl, por. v Hočah na Štirskem 1. 1845., od dne 15. septembra 1. 1875., kot pravi gimnazijski učitelj in profesor eno in pol leta.
8.	Globočnik Ivan, por. v Cerkljah 1. 1824., od dne 15. oktobra 1. 1861. do dne 10. novembra 1. 1862. kot namestni gimnazijski učitelj veronauka in od dne 10. novembra 1862 do II. semestra 1- 1864.,kot pravi učitelj veronauka; dve leti in pol.
9.	Hubad Josip, por. v Vodicah 1. 1850., od dne 1. septembra 1. 1884. do sedaj kot pravi gimnazijski učitelj.
10.	Hrovath Blaž, por. v Žitalah na Štirskem 1. 1832., od dne 17. novembra 1. 1864. do 31. julija 1. 1865., kot namestni gimna-
učitelj od dne 18. septembra 1. 1865. do II. semestra 1. 1869., kot pravi gimnazijski učitelj in profesor; štiri leta in pol.
11.	Jenko Ivan, por. v Prašah 1 1853., vse šolsko leto 1877./8. kot pravi gimnazijski učitelj; eno leto.
12.	Jenko Josip, por. v Cirkljah 1. 1854., od II. semešira 1. 1885. do sedaj, kot namestni gimnazijski učitelj.
13.	Kanz Alojzij, por. v Ljubljani 1. 1816., od dne 15. oktobra 1. 1861. do dne 25. marcija 1. 1865. (zadnjih šest mesecev je imel dopust), kot pravi gimnazijski učitelj; tri leta in pol.
14.	Karlin Davorin, por. v Stari Loki 1. 1849., od dne 1. oktobra I. 1872. do dne 15. septembra 1. 1875., kot namestni gimnazijski učitelj; od dne 1. septembra 1876. do sedaj kot pravi gimnazijski učitelj in profesor.
15.	Konschegg Valentin, por. v Trojani 1. 1816. od dne 15. oktobra 1861. do oktobra meseca 1. 1862. kot profesor in začasni ravnatelj; eno leto.
16.	Krašan Fran, por. v Sempasu na Primorskem 1. 1840., od šolskega leta 1869./70. do konca šolskega leta 1873./4., kot pravi gimnazijski učitelj in profesor; pet let.
17. Krob Lovro, por. v Cemelicah na Češkem 1. 1829-, od dne 23. septembra 1. 1862. do dne 23. novembra 1. 1863, kot profesor in začasni ravnatelj; od dne 23. novembra 1. 1863. do dne 8. novembra 1. 1885., kot pravi^ ravnatelj; 23 let.
18.	Lazar Mihael, por. v Čemšeniku 1. 1835., od dne 15. septembra I. 1882. do dne 31. decembra 1886. (od II. semestra 1. 1785. do dne 21. decembra 1886 imel je dopust), kot pravi učitelj in katehet; štiri leta.
19.	Macher Ivan, por. v Škofji Loki 1. 1856., od dne 16. decembra 1. 1882.,do konca šolskega leta 1883./4. kot namestni gimnazijski učitelj; dve leti.
20.	Nowak Adolf, por. v Iglavi na Moravskem 1. 1847., vse šolsko leto 1977./8., kot pravi gimnazijski učitelj; eno leto.
21.	Pajk Janko, por. v St. Pavlu na Stirskem 1. 1837., od dne 28. oktobra 1. 1864. do dne 22. septembra 1. 1867., kot pravi gimnazijski učitelj; tri leta.
22.	Pirker Henrik, por. v Postojni 1. 1836., od šolskega leta 1870./1., do sedaj kot pravi učitelj in profesor.^
23.	Provdič Josip, por. v Hrastovici na Stirskem 1. 1844., od dne 22. septembra 1. 1875. do dne 15. septembra leta 1876, in od dne 26. februvarija do 15. septembra 1. 1877., kot namestni gimnazijski učitelj; eno leto in pol.
24.	Skaberne Fran, por. v Rudolfovem 1. 1845., od dne 16. oktobra 1. 1874. do dne 15. septembra 1. 1875., kot namestni gimnazijski učitelj, od dne 16. februvarija 1. 1876. do dne 13. novembra 1. 1883. (zadnje leto je imel zaradi bolezni dopust), kot pravi gimnazijski učitelj; osem let in pol.
25.	Skubic Anton, por. v Šmariji 1. 1835., od dne 28. avgusta 1. 1862. do dne 28. oktobra 1. 1864. kot pravi gimnazijski učitelj; dve leti.
26.	Vodeb Jakob, por. Slivnici na Štirskem 1. 1843., vse šolsko leto 187 I./2. kot namestni gimnazijski učitelj; eno leto.
27.	Vodušek Matej, por. v Črni gori na Štirskem 1. 1839., od šolskega leta 1869./70. do konca šolskega leta 1871./2. kot pravi gimnazijski učitelj; tri leta.
28.	Warmuth Lotar, por. na Bavarskem, v II. semestru leta 1869. kot namestni gimnazijski učitelj; eno leto in pol.
29.	Wiesthaler Fran, por. v Celji na Štirskem 1. 1849., od dne 10. decembra 1. 1885. do sedaj kot pravi gimnazijski ravnatelj.
30.	Wouwermans Alvin, por. v Tarnopolu v Galiciji 1. 1848. od dne 13. oktobra 1. 1872. do dne 14. decembra 1. 1873. kot namestni gimnazijski učitelj, od dne 14. decembra 1873. do konca šolskega leta 1877. kot pravi gimnazijski učitelj; pet let.
31.	Wurner Mihael, por. v Ljubljani 1. 1829., od dne 28. avgusta 1. 1862. do II. semestra 1869. kot pravi gimnazijski učitelj in profesor; šest let in pol.
32.	Zajec Ivan, por. v Rudolfovem, v II. semestru 1. 1869., kot namestni gimnazijski učitelj; eno leto in pol.
33.	Zupan Tomo, por. v Smokuči 1. 1839., od dne 23. aprila do dne 14. septembra 1868., kot namestni učitelj veronauka; od dne 14. septembra 1. 1868. do dne 21. avgusta 1. 1869., kot pravi učitelj veronauka; od 21. avgusta 1. 1869. do konca šolskega leta 1878./9. kot pravi gimnazijski učitelj in profesor, enajst let in pol.
34.	Zupančič Josip, por. v Cervinjanu (Materiji) na Goriškem 1. 1850., v I. semestru šolskega leta 1875./6. kot namestni gimnazijski učitelj; eno leto in pol.
35.	Zupančič Vilibald, por. v Materiji v Istri 1. 1842., v II. semestru 1869. in vse šolsko leto 1869./70., kot namestni gimnazijski učitelj; eno leto in pol.
36.	Zolgar Mihael, por. v Šenpetru na Štirskem 1. 1833., od dne 28. februvarija 1. 1868. do konca šolskega leta 1871./2., kot pravi gimnazijski učitelj in profesor; štiri leta in pol.
Izmed teh šestintridesetih gospodov profesorjev, ki so kdaj službovali na naši gimnaziji, umrli so do sedaj trije, in sicer: Zajec Ivan v Gradci, Globočnik Ivan v Gorici in Fran Skaberne v Kranji.
Težka izguba je zadela našo gimnazijo in smelo rečem tudi Kranjsko mesto s tem, da je umrl gosp. prof. Fran Skaberne po dolgi mučni bolezni dne 13. novembra 1. 1883., obžalovan po gospe soprogi in štirih otrokih, v najlepši možki dobi za srčno napako.
Kako priljubljen je bil pokojni gosp. prof. ne le učencem in kolegom, temveč tudi vsem meščanom, pokazal je njegov pogreb
(dne 14., novembra 1. 1883. Udeležil se ga je tako rekoč ves Kranj. Citalniški pevci so zapeli svojemu za petje vedno vnetemu članu pred liišo in na pokopališči. Vencev se je položilo na rakev premnogo. Izmed teh naj omenim le venca gimnazijskega učitelj-stva z napisom: „Collegae collegae dilectissimo." Tudi sorodnikov, prijateljev in znancev iz Ljubljane in Rudolfovega, kjer je bil pokojnikov rojstveni kraj, prišlo je mnogo izkazat mu poslednjo čast.
Pokojnik pa je bil v resnici „anima Candida", ki ni imel nobenega sovražnika, pač pa je vsakoga, če je bil le enkrat v njegovi družbi ali količkaj občeval ž njim, pridobil zase.
Kot jako spreten učitelj, izvrsten kolega, pravi prijatelj, dober narodnjak in povsem značajen človek, ostane gotovo nekdanjim svojim učencem, kolegom, sorodnikom, prijateljem in znancem dolgo v blagem spominu.
Ko sem ga obiskaval o priliki dolge njegove bolezni, spominjam se, da mi je rekel nekdaj, da ga veseli glede v prihodnjost le to, ker bo počival na önem pokopališči, kjer spita večno spanje naša nesmrtna pesnika Pieširen in Jenko. Tudi njemu torej moremo reči s Preširnom:
„Ena se Tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži!"
On je izmed profesorjev gimnazije naše prvi, ki počiva na Kranjskem pokopališči.
Requiescat in pace!
Ueenei:
Vseh skupaj se je šolalo nu kranjski gimnaziji v prvih petindvajsetih letih 857 učencev.
Izmed teh jih je vstopilo v I. razred 740 , v II. 67, v III. 21 in v IV. 29.
Število učencev v posameznih letih in razredih je razvidno iz naslednjega obrazca:
Šolsko leto	R a		z r	e d	Število učencev v vseh razredih	Šolsko leto	E	a z	r e	d	Število učencev v vseh razredih
	I.	i II	III.	IV.			I.	11.	III	IV. i	
1861./2.	72	31			103	1874./5.	26	21	12	14	73
1862./S.	50	65	37	20	172	1875./6.	43	17	14	9	83
1863./4.	32	42	58	24	156	1876./7.	34	25	15	10	84
1864./5.	33	22	32	32	119	1877./8.	35	20	22	15	92
1865./6.	48	22	16	28	114	1878./9.	—	22	18	22	62
1866./7.	31,28		16	17	92	1879./80	—	—	16	17	33
1867./8.	29 31		17	14	91	1880./1.	52	■—	—	15	67
1868./9.	22 20		23	13	78	1881./2.	35	31	—	—	66
1869./70	25 18		15	21	79	1882./3.	39	27	25	-	91
1870./1.	19 15		15	13	62	1883./4.	45	23	23	20	111
1871./2.	3217		17	10	76	1884./5.	38	28	22	15	103
1872./3.	31	26	16	16	89	1885./6.	40	25	19	18	102
1873./4.	25	14	24	8 J	71						
Iz tega se razvidi, da je gimnazija naša razven prvih treh let primeroma jako slabo obiskovana. Kaj je vendar temu vzrok? Saj Gorenjec rad pošilja svoje sinove na gimazijo.
Po mojem mnenji je vzrok, da se le malo učencev šola na-kranjski gimnaziji, trojen.
1. Ker ni v Kranji višje gimnazije.
Marsikateri Gorenjec pošlje sedaj sina svojega precej v I. gimnazijski razred v Ljubljano, meneč, saj tako ne more vse gimnazije v Kranji zvršiti in ga itak moram pozneje v Ljubljano poslati, naj pa rajši precej tam (v Ljubljani) stopi v I. gimnazijski razred.
Ako bi se naša nižja gimnazija izpremenila v višjo gimnazijo, dobila bi s tem podlago stalne koristi, ker bi, od vsake druge srednje šole nezavisna, pošiljala svoje učence naravnost na visoke šole.
Da bi se zaradi tega število učencev na naži gimnaziji več kakor podvojilo, zdi se vsaj meni nedvojbeno.
Gorenjci bodo gotovo potem glede na to, da je v Kranji marsikaj ceneje nego v Ljubljani, in, da ravno malo mesto olajšuje vzgojo mladine, ker se učenci ne morejo tako poizgubljati izpred oči učiteljev in staršev ali njihovih namestnikov, sinove svoje rajši pošiljali v Kranj nego v Ljubljano.
Da se pa Gorenjcev na Kranjskem primeroma največ šola, bode mi vsakdo rad priznal.
2.	Ker se ne zvršuje zadosti strogo začetkoma omenjeni mi-nisterski ukaz, od dne 13. septembra 1. 1861., po katerem bi se učenci, ki pripadajo ali po rojstvenih ali po rodbinskih razmerah kranjski gimnaziji, ne smeli jemati v nižje gimnazijske razrede v Lljubljani.
Seveda je časih za ljubljanskega gimnazijskega ravnatelja jako težko, marsikateremu izvrstnemu učencu z Gorenjskega vstop v nižje razrede zabraniti, posebno, ker vsak pride k njemu z važnim vzrokom, zakaj želi vstopiti na gimnazijo v Ljubljani in ne v Kranji.
Da se pa kaj lahko dobi vzrok, bodi že resničen ali neresničen, znano je vsakemu. Ljubljanskemu gimnazijskemu ravnatelju pa ne preostaja toliko časa, da bi vse te različne vzroke natanko pretehtava!.
Toda, če hočemo, da se zmanjša število učencev na ljubljanski gimnaziji in da dohi gimnazija naša primerno število učencev, treba bode ipak strože ravnati se po tem ministerskem ukazu.
Morebiti bi bilo dobro, ako bi le deželni šolski svžt imel pravico, odločiti na pismeno prošnjo dotičnega Gorenjca, se li sme v sprejeti ta ali oni deček z Gorenjskega v nižje razrede na ljubljanski gimnaziji, ali ne.
3.	Ker do letošnjega šolskega leta naša gimnazija ni imela društva v podporo ubožnih in pridnih učencev.
Marsikateri ubog in priden učenec z Gorenjskega stopil je v I. gimnazijski razred v Ljubljani, ker je dobil tam stalno podporo, kar do sedaj pri nas ni bilo mogoče.
Pač tudi naši meščanje že od nekdaj radi dajejo pridnim in ubogim gimnazijskim učencem hrano in gotovo ve marsikdo, ki se je šolal na kranjski gimnaziji, povedati, da je pri tej ali oni družini dobival več let ali vso hrano, ali pa le nekatere dni v tednu.
Toda učenec potrebuje razven hrane tudi več drugih reči, kakor obleko, učnih pomočkov, šolnine (vsaj v I. semestru I. razreda i. t. d.)
Za te in enake stvari pa se je, moram priznati, do sedaj pri nas jako malo storilo. Šele sedanjemu gospodu ravnatelju Fr. Wiesthaierju se imamo zahvaliti, da smo ustanovili društvo v
podporo ubogih in pridnih učencev in da ima to društvo že sedaj več nego 800 gld. imetka.
Na to opozarjam posebno gospode duhovnike na Gorenjskem, da povedo staršem pridnih in ubogih učencev, da morejo taki učenci odslej tudi pri nas dobivati stalno in izdatno podporo.
Prijatelje gimnazijske mladine, posebno pa one gospode, ki so se kdaj šolali na naši gimnaziji, prosim, naj blagovoljno pristopijo k temu našemu društvu in s tem po svoji m6či pripomorejo, da bo odboru mogoče v zmislu društvenih pravil mnogo učencev izdatno podpirati.
Kar se tiče rojstvenega kraja je bilo izmed vseh 857 učencev porojenih na Kranjskem 823, zunaj Kranjskega pa 34.
Na Kranjskem razdeljuje se to število učencev po sodnij-skih okrajih tako-le: Kranj 299=34'8% (mesto samo 140=16-4%) Radovljica 156= 183%, Loka 141=16-4%, Tržič 59, Kamnik 37, Kranjska Gora 25, Ljubljana 25, Brdo 11, Vrhnika 11, Ljubljanska okolica 9, Idrija 7, Črnomelj 6, Ribnica 6, Logatec 5, Lože 4, Ilirska Bistrica 4, Litija 3, Kostanjevica 3, Rudolfovo 2, Vipava 2, Zužemperk 2, Velike Lašice 2, Krško 1, Metlika 1, Zatičina 1, Kočevje 1.
Izmed 34 zunaj Kranjskega porojenih učencev se to število razdeluje po teh pokrajinah : Štirsko 12, Koroško 5, Trst 3, Tirolsko 3, Ogrsko 3, Primorsko 2, Laško 2, Egipet (Aleksandrija) 2, Nižjeavstrijsko 1, Hrvaško 1.
Poglejmo še, kako so napredovali v učenji naši gimnazijci v prvih petindvajsetih letih.
Izmed vseh 857 učencev zapustilo je našo gimnazijo s ko-nečno dobrim vspehom (t. j. s prvim redom) le 433 (49-3%) učencev in sicer po dokončanem IV. razredu 287 (33'5%), III. 27, II. 56 in I. 53.
Oni učenci, ki so pri nas dobro dokončali IV. razred, prestopili so največ v višjo gimnazijo, nekateri pa tudi v učiteljsko pripravnišče ali v različne vojaške zavode.
Oni učenci pa, ki so po dobro dovršenem III., II., ali I. razredu zapustili našo gimnazijo, bili so večinoma najboljši učenci ter so ostavili gimnazijo našo največ le zato, ker so jih vspre-jeli v ljubljansko Alojzijevišče.
Ostalih 434 (50-7%) učencev ostavilo je gimnazijo našo s konečno nepovoljnim vspehom (z dvojko ali trojko, in sicer v I, razredu 232, II. 82, III. 70 in IV. 50.
Da je izostalo precej iz I. razreda toliko (232) učencev in sicer z nepovoljnim vspehom (z dvojko ali trojko), nekoliko (29) še celo pred koncem I. semestra, vzrok temu je, da naš gorenjski kmet in malomeščan rad pošilja svojega sina na gimnazijo, meneč, poskusimo, če bo za šolo ali ne. Če pa taki starši sprevidijo, v teku I. šolskega leta, da njihov sin ali noče ali nemore zadostovati gimnazijskim terjatvam, obdrže ga ali doma pri delu, ali ga pa pošljejo k rokodelstvu ali trgovstvu.
Izmed onih učencev pa, ki so ostavili gimnazijo našo ne-povoljno dokončavši II., III. ali IV. razred, vsprejeti so bili nekateri na ljubljansko učiteljsko pripravnišče (začetkoma tudi na idrijsko), in mnogo teh nahajamo sedaj kot učitelje po Kranjskem, nekateri pa so tudi študije popolnoma popustili in se obrnili drugam iskat si kruha svojega.
Ponavljalo je I. razred 96, II. 39, III. 49 in IV. 15, skupaj 199 (23'2°/0) učencev.
Mnogo učencev gimnazije naše dobivalo je, kakor sem že omenil, vsa leta hrano in še več druzih stvari pri raznih privatnih družinah. Tudi gimnaziskej knjižnici darovali so razni p. n. gospodje iz mesta in okolice veliko po nekoliko jako dragocenih knjig. Za vse te in jednake dobrote izrekam tukaj vsem p. n. gospodom dobrodelnikom in podpornikom gimnazije naše najtoplejšo zahvalo.
Več sto bivših učencev naše gimnazije je stopilo že v javno življenje, da bi na razne načine, vsak po svojem poklici in zmožnostih, koristili človeštvu. Kar je kranjsko mesto za gimnazijo žrtvovalo in še žrtvuje, obrodilo je in še rodi mnogo sadu; kajti s ponosom sme gledati naše skromno mestece na gimnazijo svojo, katero — vso čast mestnemu odboru — vedno skrbno goji in varuje. Zatorej mislim da ne bo odveč, ako tukaj navedem nekoliko meni znanih nekdanjih učencev gimnazije naše, ki so ravno na našem učnem zavodu tako rekoč položili osnovni kamen svojim poznejšim študijam in svojemu bodočemu poklicu, in ki sedaj zaradi študij svojih zavzemajo ali so zavzemali častna mesta v jako različnih stanovih. Jako mnogo teh gospodov — smelo trdim — je gotovo takih, ki bi nikdar ne bili dosegli tega, kar so, ko bi v Kranji gimnazije ne bilo.
1.	Ahčin Rudolf, c. k. davkarski pristav v Krškem.
2.	Aljančič Jarnej, c. k. nadporočnik v 17. peš-polku.
3.	Ambrož Ivan, kapelan v Črnem Vrhu.
4.	Ažman Josip, učitelj v Križah pri Tržiči.
5.	Ažman Valentin, c. k. davkarski pristav v Vipavi.
6.	Bantan Ivan, nadučitelj v Dragatušu.
7.	Belec Ivan, duhovnik goriške nadškofije.
8.	Benedičič Ivan, uradnik južne železnice.
9.	Berce Anton, kapelan v Sodrašici.
10.	Bernard Anton, umrši učitelj.
11.	Bernik Valentin, kapelan v Kranjski Gori.
12.	Boncelj Fran, župnijski administrator v Dražgoši.
13.	Brence Ivan, župnik v Šent-Gregorji.
14.	Budnar Peter, c. k. poštni uradnik.
15.	Bulovec Mihael, kapelan v Semiči.
16.	Burnik Valentin, naučitelj v Kamniku.
17.	Cotelj Ivan, duhovnik poreške škofije.
18.	Cadež Ivan, umrši c. k. poštni uradnik v Ljubljani.
19.	črne Jarnej, učitelj na Vrhniki.
20.	Dobida Josip, c. k. davkarski nadzornik v črnomlji.
21.	Dolžan Jurij, duhovnik goriške nadškofije.
22.	Drachsler Jakob, c. k. okrajni tajnik v Kamniku.
23 Engelmann Kristijan, učitelj v Starem trgu pri Poljanah.
24.	Erzar Matija kapelan v Skofji Loki.
25.	Eržen Valentin, kapelan v Radovljici.
26.	Ferlan Stefan, c. k. nadporočnik računovodja.
27.	Frtin Ignacij, kapelan v Starem trgu pri Poljanah.
28.	Florjančič Florijan, c. k. uradnik v ministerstvu vnanjih
stvari.
29.	Födransberg Albin, vitez, c. k. davkarski pristav v Radovljici. 30 Franke Josip, nadučitelj v Šenpetru pri Rudolfovem.
31.	Glašič Konrad, duhovnik dominikanskega reda.
32.	Globočnik Janko, notarijatski koncipijent v Kranji.
33.	Globočnik Viktor, c. k. notar v Kranji.
34.	Gogala Fran, c. k. uradnik v finančnem ministerstvu.
35.	Gogala Ivan, c. k. notar v Ljubljani
36.	Golmajer Josip, kapelan v Bohinjski Bistrici.
37.	Grašič Josip, duhovnik goriške nadškofije.
38.	Gerča Blaž, vikarij v Cepovanu (goriške nadškofije).
39.	Grošelj Jarnej, c. k. poštni uradnik.
40.	Hribar Emil, c. k. gimnazijski profesor.
41.	Hribar Ljudevit, učitelj meščanskih šol na Dunaji.
42.	Hromeč Ivan, semeniški duhovnik.
43.	Hudovernik Ivan, kapelan v Studenci.
44.	Jarec Valentin, učitelj na Štirskem.
45.	Jeglič Fran, učitelj na Dovjem.
46.	Jelenec Luka, učitelj v Senčurji pri Kranji.
47.	Dr. Jelovšek Ignacij, c. k. okrajni zdravnik v Radovljjci.
48.	Jereb Gregor, c. k. telegrafični oficijal v Trstu.
49.	Jereb Valentin, umrši duhovnik ljubljanske škofije.
50.	Kalan Ivan, učitelj v Trsteniku.
51.	Kalan Miha, učitelj v Šent-Petru pri Postöjini.
52.	Kavčič Pavel, nadučitelj v Senožečah.
53.	Kilar Jarnej, c. k. davkarski pristav v Tržiči.
54.	Dr. Kladva Ivan, c. k. sodnijski avskultant v Kranji.
55.	Klemenčič Ivan, c. k. telegrafični uradnik v Trstu.
56.	Klemenčic Josip, gimnazijski profesor na Ruskem.
57.	Kmet Andrej, učitelj v Tržiči.
58.	Koblar Anton, kapelan v Mengši.
59.	Kokelj Jurij, duhovnik goriške nadškofije.
60.	Korošic Janez, c. k. vodja zemljiških knjig.
61.	Dr. Kos Fran, c. k. profesor v Gorici.
62.	Košir Josip, umrši bivši kapelan v Borovnici.
63.	Kramar Ernst, vodja kmetijske šole v Gorici.
64.	Krek Fran, kapelan v Košani.
65.	Krenner Bogomir, učitelj v Skofji Loki.
66.	Kummer Rudolf, uradnik kranjske hranilnice v Ljubljani.
67.	Kummer Valentin, učitelj v Ljubljani.
68.	Kuralt Anton, c. k. davkarski kontrolor v Senožečah.
69.	Kuralt Ivan, c. k. namorski kapelan I red. v Pulji.
70.	Kuster Ivan, c. k. poštni uradnik v Bosni.
71.	Kušar Fran, kapelan na Trati pri Poljanah.
72.	Kušlan Josip, c. k. namorski uradnik.
73.	Lah Evgen, tajnik „Matice Slovenske" v Ljubljani.
74.	Lavtar Valentin, kapelan v Moravčah.
75.	Lavtižar Mihael, župnik na Robu.
76.	Lebar Alojzij, c. k. nadporočnik v 47. peš-polku.
77.	Likozar Anton, učitelj v Goričah pri Kranji.
78.	Lipovec Anton, učitelj meščanskih šol na Dunaji.
79.	Ločnikar Fran, duhovnik v Ameriki.
80.	Logar Andrej, gimnazijski profesor na Ruskem.
81.	Lotrič Leopold, začasno umirovljeni duhovnik pri sv. Lav-
renci na Temenici.
82.	Luzner Fran, učitelj v Poljanah.
83.	Mally Julij, c. k. žen. nadporočnik.
84.	Martini Hugo, c. k. nadporočnik.
85.	Mayr Fran, c. k. sodnijski avskultant v Mostaru.
86.	More Anton, kapelan v Ribnici.
87.	Možina Luka, umrši duhovnik v Ameriki.
88.	Mulej Josip, c. k. namörski uradnik v Trstu.
89.	Murgel Kamilo, c. k. davkarski kontrolor v Idriji.
90.	Novak Peter, c. k. prefekt v Terezijanišči na Dunaji.
91.	Oblak Fran, c. k. poštni uradnik v Beljaku.
92.	Oblak Lovro, kapelan v Mošnjah.
93.	Ogrinz Albin, c. k. sodnijski avskultant.
94.	Ogrinz Kari, c. k. nadporočnik v 7. peš polku.
95.	Oman Pavel, c. kr. sodnijski uradnik v Idriji.
96.	Pančur Fran, c. k. profesor veronauka v Kopru.
97.	Pavlič Ivan, kapelan v Metliki.
98.	Pečnik Fran, uradnik deželnega odbora v Ljubljani.
99.	Pire Jurij, c. k. rudarski uradnik.
100.	Pogačnik Peter, učitelj v Tujnicah.
101.	Poklukar Josip, beneficijat na Vačah.
102.	Pokorn Janez, učitelj v Horjulu.
103.	Polaj Vincencij, župnik na Lipoglavu.
104.	Pollak Josip, c. k. deželne vlade praktikant v Kranji.
105.	Pollak Ljudevit, c. kr. namorski uradnik v Pulji.
106.	Porenta Fran, župnik v Sori.
107.	Porenta Jakob, kapelan v Dolu.
108.	Potočnik Benjamin, umrši bivši c. k. davkarski pristav.
109.	Potočnik Tomaž, kapelan na Vrhniki.
110.	Prašnikar Matevž, c. k. stotnik pri 17. pešpolku.
111.	Prešern Vincencij, c. k. nadporočnik v 53. peš-polku.
112.	Preveč Alojzij, c. k. državne železnice uradnik.
113.	Pučnik Mihael, c. k. poštni uradnik v Ljubljani.
114.	Rajgelj Fran, duhovnik v Ameriki.
115.	Rakovec Alojzij, uradnik južne železnice.
116.	Razinger Anton, učitelj v Ljubljani.
117.	Remic Fran, umrši bivši c. k. telegraficm uradnik v Ljubljani.
118.	Remic Janez, učitelj v Sent-Juriji pri Smariji.
119.	Resman Ferdinand, c. k. poštni uradnik.
120.	Ribnikar Vojteh, nadučitelj v Dolenjem Logatci.
121.	Ribnikar Fran, umrši bivši učitelj v Lescah.
122.	Rihtarič Ivan, umrši bivši uradnik južne železnice v Po-
stojini.
123- Rihteršič Janez, učitelj v Doberničah. v
124.	Rozman Fran, umirovljeni kapelan v Šinkovem Turnu.
125.	Rozman Florijan, učitelj v Dolini.
126.	Scaria Fran, c. k. častniški namestnik.
127.	Scaria Kari, c. k. častniški namestnik.
128.	Schiffrer Andrej, duhovnik v Ameriki.
129.	Schiller Janez, umrši bivši nadučitelj v Semiči.
130.	Dr. Schimm Janez, zdravnik v Celovci.
131.	Starman Štefan, umrši duhovnik goriške nadškofije.
132.	Stiasny Ludovik učitelj v Kamniku.
133.	Strupi Jakob, kapelan v Slavini.
134.	Strupi Josip, c. k. nadporočnik.
135.	Stular Janez, c. k. poštni uradnik na Dunaji.
136.	Sušnik Janez, župnik v Selcih.
137.	Dr. Svetina Ivan, c. k. gimnazijski profesor v Ljubljani.
138.	Dr. Savnik Edvard, zdravnik v Kranji.
139.	Šega Janez, kapelan v Kostanjevici.
140.	Šega Kari, gimnazijski učitelj v Ljubljani:
141.	Šimenec Andrej, župnik v Šentjuriji pri Šmariji.
142.	Skerjanec Janez, kapelan v Harijah.
143.	Škraba Fran, c k. poštni uradnik.
144.	Dr. Štempihar Valentin, advokat v Kranji.
145.	Šumi Janko, c. k. carinski uradnik v Trstu.
146.	Šumi Vincencij, gimnazijski profesor na Ruskem.
147.	Tomše Josip, c. k, nadporočnik.
148.	Tonejec Matej, umrši bivši učitelj meščanskih šol na Dunaji.
149.	Trilar Fran, uradnik deželnega odbora.
150.	Triplat Anton, učitelj na Koroškej Beli.
151.	Vavpetič Janez, kapelan v Selcih.
152.	Vavpotič Andrej, c. k. poštni uradnik na Dunaji.
153.	Dr. Vavpotič Janez, c. k. okcajni zdravnik v Postojini.
154.	Vavpotič Peter, davkarski kontrolor v Tržiči.
155.	Veja Maks, župnik v Bukovščici.
156.	Vilfan Janko, advokaturski koncipijent v Kranji.
157.	Vindišar Luka, duhovnik frančiškanskega reda v Rudolfovem.
158.	Vodnik Gašper, c. k. poročnik v 17. peš-polku.
159.	Weiss Gabrijel, župnijski administrator v Zaplani.
160.	Weiss Janez, umrši, bivši c. k. poštni oficijal.
161.	Zalokar Josip, kapelan v Cirknici.
162.	Zevnik Josip, kapelan na Igu.
163.	Zgaga Anton, živinozdravnik v Kamniku.
164.	Zupan Blaž, učitelj meščanskih šol v Badnu pri Dunaji.
165.	Zupanec Jarnej, kapelan v Šent-Rupertu.
166.	Dr. Zupanec Fran, c. k. deželni sanitetni koncipist v Ljubljani.
167.	Zebre Jakob, učitelj v Planini.
168.	Žirovnik Janko, nadučitelj v Gorjah.
169.	Žirovnik Josip, nadučitelj v Begunjah.
170.	Zolgar Fran, učitelj na Štirskem.
Programi,
kolikor jih je dozdaj izdalo c. k. gimnazijsko ravnateljstvo v Kranji, obsezajo razven navadnih šolskih poročil te-le znanstvene razprave:
1.	1863. Enstehung des k. k. Untergimnasiums zu Krain-bürg. Von Johann Globočnik, k. k. Religionslehrer und Exhortator. 8°, 9 strani.
2.	1865. Ergebnis der meteorologischen Beobachtungen zu Krainbiirg in der Zeit vom 1. Jänner 1864, bis 30. Juni 1865. Mitgetheilt von M. C. Wurner. 4°, 21 strani.
3.	1866. Nekoliko nasvetov, kako se je treba učiti. Spisal J. Pajk 4°, 6 strani.
4.	1867. Joh. Dominkusch: Ueber die Theilnahme der englischen und französischen Könige an den Kämpfen zwischen den Weifen und Hohenstaufen. 4°, 17 strani.
5.	1868. Joh. Dominkusch: Ueber die Theilnahme der englischen und französischen Könige an den Kämpfen zwischen den Weifen und Hohenstaufen. (Fortsetzung und Schluss). 4°, 26 strani.
6.	1869. Mih. Žolgar: Pogled na atiško zgovornost. 4°, 13 strani.
7.	1870. Mih. Žolgar : O domači odgoji in njenem vplivu na vspeh šolske mladine. 8°, 21 strani.
8.	1871. Tomaž Zupan: Cerkve svetega Klemena in svetih Ingenuina in Albuma. 8", 12 strani.
9.	1872. Mih. Žolgar : Različnosti v slovenskem ljudskem eziku, 8°, 14 strani.
10.	1873. Heinrich Pirker: Die Amazonensage. 8°, 12 str.
11.	1874. T. Zupan: Črtice iz živenja dveh kranjskih rojakov. 8°, 17 strani.
12.	1875. Alwin von Wouwermäns: Die Farben, 8°, 17 str.
13.	1876. Odlomek slovensko-francoske-slovnice. Po Ploe-tzovi slovnici. Spisal K. Glaser. 8°, 10 strani.
14.	1878. Ant. Artel: Ueber den propädeutischen Wert des classischen Sprachunterrichtes in philosopisch-ästhtischer Beziehung. 8°, 13 strani.
V Kranji, meseca majnika 1. 1887.
Slovenske narodne vraže in prazne
vere,
primerjane drugim slovanskim in neslovanskim.
(Spisal J. Navratil.1) I. del; 2. dalje iz „Letopisa" 1886, str. 62-106.)
res ali Ivanje; sv. Ivan krstnik ali Janez krstnik (24. junija) ; ,kres' (praznični ogenj, 23. junija na večer.)
Stsl. ћУксЂ Kres'f,, тро7г/], temporum mutatio, Sonnenwende (Miki. „Lexic. palaeosloven. 3192);bolg. Ivanovo; TUŠ. Kupalo, izprva = kres (s kolpanjem), potlej pa starorus. slutvo-bog' ;3) Kupala, Ivan-Kupalo, Ivanov denj (= Ivanje, Kres, kresni dan]; Ivan-Kupala (= Ivan krstnik); Agrafena-Kupalnica (= dan pred kresom 4); hrv. Ivanje; srb -hrv. ,Ivanj dan'; kries (po Vuku, krijes; nu Hrvatskoj vatra, što se loži uoči Ivanja dne itd., Johannisfeuer . . .; hrv. tudi „kresnica" = „Ivanjska svečanost" (Ilic, 155); srb.-hrv. „kresovi", m. pl., Zeit der Sommersonnenwende, dies solstitiales; ö. svaty Jan krtitel; svatojansky ohen po starem tudi sobotka (f.) ali sobotky, (f. pl.); tako i Č.-sl0V. poleg imen:
') Pisatelj zahvaljuje i letos očitno nove dobrovoljne sotrudnike, in to: g. G. Križnika, trgovca v Motniku na Gorenjskem, g. And. Šesta, naduči-telja v Metliki, brata Antona ondi in gg. vseučilišnike slovenske na Dunaju: Jos. Kušarja, Papeža, Pipuša, Jos. Kržišnika i. dr.
2) Ondi čitaš tudi: „slbnbčbnyj (solnčni) kržsz"in „kresiny'1 stsl. (srb.) iz XVI. veka ; nsl. „kres" ignis festivus (praznični ogenj; ... cf. let. grest, wenden". Prim. i Krekova spisa o Kresu („Kres1, 1881; str. 49. i. d.; „Ein-leitg. in d. slav. Lit," 1887; 578 i. d.).
8) Kupalo, stsl. Kapalo. Krek ga izvaja iz vode: kap-, lavare (kopati, r. kupatb) („Kres" 1881 ;'str. 61); Levstik pa iz ognja: stsl. *kap-, r. *kup-, heiss, brennend.
4) Zato ker je 23. jun. po starem koled. tudi ,sv. Agrafene' t. j. Agripine
god.
Janvo (za: Janovo), Vajanovo (= Ivanovo), tudi ,Vajanvo', Va-jano in Vajanok1); mrilS. kupaio in ,kupajto', (v Galiciji tudi Va-janvo in „Jan Vajan"); p. sobötka, f. (= Kres, kresni dan); so-botki, f. pl. (=,kresl t. j. praznični ogenj p. u. p.); po Lindeju „so-botka: f. Johannis- ali Sonnenwendefeuer nekod tudi ,kupajlo' (nm.: kapalo); litv. Kupolau (=sv. Ivan2).
Kres pa Kupaio izhajata vsakakor iz poganske dobe, sobotka pa iz krščanske. Ni dvojiti, da je postalo to lice iz besede ,sobota'-, a ne tako, kakor se je mislilo dozdaj, nego iz sredovečno-latinske besede ,sabbatum' = s0lstitium. — Učeni Ivan Whetham-stedius (f okoli 1. 1464.) piše v svojem letopisu: „Chronicon ab origine gentis Britann. usque ad E'luardum IV., Oxf, 1732, tako: „Dum transisset Sabbatum sive solstitium anni istius, descendisset-que sol ymius et ymius" (sie) . . . Prim. Du Cange. Paris 1846; VI., 3.3) Po naših mislih postala je tedaj sobotka v srednjem veku iz lat. ,sobote' za pomen : solstitium (Sonnenwende = stsl. kresi, ki znači zdaj tudi to, kar „sobotka" : Sonnenwendefeuer, t. j. Johannisfeuer).
Po verjetnih dokazih so namreč naši pradedi in Slovani sploh v predkrščanski dobi drugi veliki narodni svetek: Utni (soln-cni) kres, t. j. čas, ko se po najdaljšem dnevu) začenjajo dnevi zopet krajšati, praznovali o našem navadnem Kresu ali Ivanju, in to dobrodelnemu solncu, kot kakemu bogu na čast.4) V ta namen zažigali so uže na večer pred tem (fnevom velike grmade — kurili kres, (okoli katerega so tudi plesali ter ga preskakovali itd.).
Temu pritrjuje današnje vseslovansko kresovanje, t. j. ,kres', ki se kuri na večer pred Kresom (Ivanjem) ter ovršuje s takimi običaji, ki izhajajo očito iz nekrščanske dobe, dasi je skrbela cerkev za to, da so novi krščani pri svojih poprejšnjih poganskih obredih o tej dobi navadili se misliti na imenitnega krščanskega svetnika, čegar god se praznuje uprav o letnem kresu, namreč : na sv. Ivana (Janeza) krstnika, ki je pripravljal pot: „solncu krščanskemu(Prim. Grim. „D. Myth. I. 4. izd." 516.)
Po nekaterih slovenskih (dolenjskih) krajih okoli Žužemberka, Ribnice, Lašč itd. hodijo ljudje še o belem dnevu pred kresnim večerom na polje kropit ter nosijo sabo tudi blagoslovljenih ali posvečenih šib cvetnonedeljskih (nekateri ovenčanih s cvetlicami) ter zapičijo na vsako njivo po šibo (,mlajčekl), in to
l) Okoli Trenčina samo tako :,Vajanok' (namesto : Vajanek, kakor „pon-dšlok nm. „pondžlek").
8) Prim. Jagid: „Archiv", 1882; str. 608.
') Tu je govorjenje o letnem solnčnem kresu (Sommersolstitium); pomniti je pa, da Rusi v Psovsku tudi naš božič zovejo: sobotki. *) Prim. „Letopis" 1885.; 156.
zdaj samo po ,stari navadi', ne misleč, čemu ali zakaj ? (Hinje, Male Lašče, Ratje, Zagorica, Kompolje, Struge itd. Po ustnih poročilih.)
Nekod (n. pr. v Metliki) ,hitajo' zdaj (1. 1886.) sosebno deklici uže popoldne (pod večer) pred Kresom ali Ivanjem na hišno streho šopke iz ,žoltih' (rumenih) cvetlic, tako zvanih „fvanj-skih rož", isti dan nabranih, pa tudi pojedine cvetlice in cele grmiče, tako i vence iz takih „rož", ki so dvoje vrste: I. „Ivanj-ske rože", žolte, z ,velikim cvetom' (po Tuškovem „Rastlinstvu" 2. izd. 1872; 63: roža sv. Janeza1) ali navadna krčna zel, hyperi-cum perforatum, durchbohrtes Johanniskraut ali gemeines Hartheu); 2. „Ivanjske rože", tudi žolte z ,drobnim cvetom' ali „obročki" (po Tušku ondi 98: rumena lakota ali strdenka, galium verum, echtes Labkraut). - Na kmetih posebno v Rosavnicah in po njihovi oziroma Metliški okolici rabijo pa o Kresu štiri vrste samih „Ivanjskih rož", in to: poleg zgoraj imenovanih 2 vrst še 2 vrsti ,belejih' po imenu: 3. „bela stelja" (po Tušku 174: orlova praprot (pteris aquilina, Adler-Saumfarn); 4. „Ivanjska roža bela" (spiraea arnuncus.2) — Kateri dorasli deklici šopek ali pa venec obvisi na strehi mahom prvič, drugič ali tretjič, ona se množi še pred letom; a kateri pade šopek ali pa venec tudi tretjič na tla, ona bode morala še čakati. (Zapisal brat Anton).
Za mojih mladih let ,hitali' so pa v Metliki ob isti dobi mali in veliki obojeg» spola take šopke in vence izpred vsake hiše na streho dotle, dokler niso ostali na strehi vsi. (Vsakemu domačemu človeku bil je namenjen poseben šopek ali pa venec). Ako je obvisel šopek ali venec ,z glavo' t. j. z gorenjo stranjo navzgor obrneno, ,pomenilo' je to, da bode dni človek, (kareremu je bil namenjen) še žive' to leto; ako je pa šopek ali venec obrnil ,glavo' (gorenjo stran) navzdol, značilo ie to, da böde öni človek pred letom mrtev.3) Pri vencu je gorenja stran nad vezjo.
Vendar se čuje poleg nove razlage tudi še ta (stara) sosebno po okolici Metliški, kodar se ovršuje ta prestari običaj do malega tako, kakor se je za moje dobe v mestu. Ob istem času meče namreč vse: moško in žensko (oženjeno in neoženjeno: vdano in nevdano) šopke in vence na streho: „srečen, komur prvič obstane" (na strehi), preživel bo, ali se pa poročil to leto. (Zapis, brat Anton).
Uprav narobe tolmačijo si to v Goriči-vasi (pri Ribnici).
Če pade šopek se strehe m tla, pravijo, da öni, kateri ga je vrgel, tisto leto še živi; če pa šopek ostane na strehi, umrje tisti človek še pred letom. (Po ustn. por.)
1)	"V 1. izd.: „sv. Janeza roža" ; v Metliki poprej: „Šentjanževe rože'-, zdaj pa uže sploh „Ivanjske rože" imenovane.
2)	Prim. 4. opazko na 93. str.
3J Prim. „Vedež" 1849.; II. polov, str. 30.
Nekateri Slovenci mečejo istega dne samo po šopek praproti na streho in mislijo, če ostane hitro na strehi, da hode kmalu svatba v hiši. (Hinje pri Žužemb. Po ust. p.)
Nekod Slovenci na kresni večer potresajo ,po hiši' (sobi) steljo (praprot) smno ali pa tudi z nekimi cvetlicami vred, ki jim zvemo ime in uzrok temu dejanju malo kesneje; — isti ljudje pa ne mečejo morda nikakih šopkov, vencev itd. na streho; morebiti da ne zatikajo več nikakih cvetlic ni va-njo, ni pod njo, niti za njo. Drugod ne potresajo Slovenci nikakih rastlin ali cvetlic ,po hiši' (kakor ne v Metliki in po njenem obližju, pa ni po mnogih drugih slovenskih krajih); ostala jim je pa stara navada, da mečejo na streho šopke in vence, ali pa same vence, oziroma „svitke" na kako drevo. (Glej malo dalje med slovenskimi vražami!)
Tudi Srbi bero oni dan pred Kresom ali Ivanjem („u oči Iva'nja dne") „Ivanjsko cveče"1) ter pleto vence, ki jih mečejo potlej na hiše in drugo poslopje, pa tudi na njive, v ograje in oseke („na torove") itd. Ü te vence upleču i bela luka (česna), pa je taj luk posle lekovit. Njim babe leče otoke, guke (grbe), a naročilo krajnike"a) („Glasn. srps. uč. dr." XX. 105.)
V	Sremu mečejo ,djevojke' vence spletene iz samega I vanj -skega cvetja samo na streho ali pa na plot. (Vuk.-rječn." 216; isto v posmrtni knjigi: „Život i obič." 67.)
Nekateri Srbi obešajo ,sv.-ivanjske vence' pod hišno streho in v hleve, zato da čuvajo družino in živino zlih duhov in čarovnic („vještic"), — a Bolgari jih devajo v kadilnico ter kade ž njimi bolnike (Afan. III. 217 po Karavel. „Vestn." 1853. 234 in Beitr. z. d. Myth. II. 395).
Na Češkem mečejo dekleta („devčata") vence o tej dobi čez glavo na drevje; katere venec obvesi na veji, ta se še to leto vda. (Cčm. 1856 ; 68.)
Isto tako mečejo nekod po Goriškem slovenske deklice, kakor na sv. večer, tako i na večer pred sv. Ivanom, venec ali pa tudi svitek „ob zadaj" na drevo. Ce ,se ustavi' prvič, bode poroka še to leto itd. (Zapisal g. A. Gaberšček).
Slovenci (v Vipavi in po Goriškem) obešajo — ali so vsaj obešali, ni davno tega — „na kres" pri vsaki hiši pod okno (in nad vrata?) venec, spleten iz različnih cvetic ter ga puščajo ondi čez zimo do drugega leta. (Povedal g. Ž. Sežun 28. okt 1882.)
V	novi dobi začeli so obešati take vence spletene iz različnih cvetic (brez ,Ivanjskih') oni dan „pred Ivanjem" nad velika
') Po Vuku („1-ječn.") 216: „Ivanjsko cvijede" (žuto i bijelo), das Labkraut, (Waldstroh, „Unser Frauen Bettstroh"), galium verum. Linn. = nsl. ,rumena lakota', (tako se zove uprav sama 2. žolta ; za belo pogrešamo ondi bot. imena, Prim. spredaj str. 90).
') Geschwulst der Qbrendrüsen, tumor parotidum.
vrata, med okna itd. tudi v Metliki, kder jih snemajo po navadi stoprav na Petrovo pred solncem, a ž njimi vred vse druge cvetice in „belo steljo (90), ki se zabada dan pred Kresom strehi v kap. Pokojna mati so rekli, da se s spravljenimi cveticami kadi v hlevu, kedar krava ne da mleka; ali če oboli zivinče; ,bela stelja' se pa vrže v svinjak, da bodo svinje zdrave ter se bolj debelile itd. čit. tudi dalje na str. 93 in 95. (Zapisal brat Anton 1886).
Za mojih mladih let ni bilo v Metliki tega običaja; udomačil se je ondi pred kakimi petnajstimi .leti. (Zapisal-isti 1886).')
Še obilnejše obešajo take vence v Hinjah in to: na zunanjo hišno steno, pred okna, okoli okenj in okoli vrat; pripenjajo na hišo tudi križceke iz „rož" (cvetic) ter puščajo na steni te in one. dokler Jih ne sklatijo . . . „poredni otroci". (Po ustn, por).
Cemu se obešajo ti venci in pripenjajo križci . . . , tega ne znajo zdaj. več naši ljudje; kajti kogar koli smo vprašali: „čemu? ali zakaj? — vsak nam je odgovoril: „tega pa ne vem" ali: „nisem slišal praviti nikoli; — stara navada."
Zabljeni uzrok je ta, da so prisvajali stari Slovenci tako, kakor mnogi Slovani (z drugimi indo-evropskimi narodi vred) še zdaj rastlinam o Kresu ali Ivanju nabranim, posebno moč. Zakaj so se nekdaj začeli pripenjati okoli hiše tudi križceke, tega nam menda ni treba razlagati več. Citaj razpravo o „sv. treh kraljih" (1886 ua 95. strani.)
Poljaki po Krakovskem itd. nabirajo zvečer pred Iva-njem za dom metliko (artemisia vulgaris, Beifuss p. bylica, belicaa) v Sandomirskem tudi ,bez' (bezeg, Holunder, Sambucus nigra) in drugih zeli, ki jih rabijo kot zdravila za različne bolezni, za čare (,do gusel) itd. Nekod podtikajo pod hišno streho (najrajši spredaj) repinca (Iappa vulgaris, Klette; p. „lopian"), leskovine (corillus avellana, Haselnussholz; p. leszczyna) in metlike itd.) O. Kolb. V. 309.
čehi se isti večer opasujejo z metliko, (ki jej pravijo „Černobil"), misleč, da brani človeka strašilom, čaram, boleznim in (dragim) neprilikam to leto. („Kvety" 1846; str. 158; Grohm. 90.)
Po ruski narodni veri pomagajo zdravilske zeli ali trave („lžkarstvennyja travy") samo tedaj, ako se nabirajo „na Ivanovo noč" ali pa o „jutranji zori Ivanovega dne", in to, prej nego se posuši rosa na njih. (Afan. III. 716.) — Rusi mečejo tudi ob hudi uri („vo vremja grozy") sveto-ivanjskih zeli v zakurjeno peč,
') Vidi se iz tega in iz onega, kar smo priobčili iz Metlike na str. 90.—92., kako se menjajo stare navade in . . . vraže v novi dobi. Letos obešali so v Metliki pri nekaterih hišah samo še take (novodobne) vence.
5) Nemško ljudstvo imenuje metliko tudi: Johanniskraut, Johannis-giirtel, Sonnenwendgürtel ali Gürtelkraut. Dže v srednjem veku bila je ta zel imeniten pomoček za zlobne čare (,gegen bösen Zauber'. Grim. ,D. Mith.' 1161. (W. II. 101.)
zato da ne bi udarila strela v hišo ali v kako drugo poslopje pri hiši. (Ondi.)
Nemci ob dolenji Reni prisvajajo vencem iz Ivanjskih cvetic (hypericum perforatum) veliko moč do čar in hudičeve oblasti, rekši, da se hudiču studi ta cvetica („ist dem Bösenein Greuel" ker je postala iz sv. Ivana krvi. Zato je hotel — po nemški bajki — hudič iztrebiti (zatreti) to cvetico ter ji prebadal v ta namen iz zlobe z drobnimi iglami perje, v katerem, gledeč proti luči, vidiš dosti silo majhinih luknjic. (Prim. R. Schulz: „Biblioth. der Unterh. u. d. Wiss." 1877. IV. 246 in 248; Busch 120.)
Antia) nam ni treba praviti, da ta (nemški) uzrok ni prvoten, nego da je nastal stoprav v krščanski dobi.
Pravi (prvotni) uzrok je brez dvojbe ta, da so poganski Germani, kakor poganski Slovani, vsem rastlinam, nabranim o „letnem solnčnem kresu" (ko doseže solnce najsilnejšo moč), pripisovali tudi posebno silno — čudotvorno — čarovno moč.
Lahko, da so se v poganski dobi čislale posebno žolte ali rumene rastline, zato ker so podobne „rumenemu solncu";3) vse drugo je pa bilo pritakneno — kakor smo uže povedali — stoprav v krščanski dobi.
Po vsem sodimo zdaj, da so naši poganski predniki „Ivanj-ske (Šentjanževe) rože' in ,vence' iz prvine tudi na hišne strehe metali najprej iz istega uzroka, kakor obešajo nekod Srbi še zdaj ,,sv.-ivanjske vence" pod hišno streho in v hleve, namreč zato, da ne bi mogli nijednemu bitju pod krovom: ni človeku ni žvin-četu nahuditi, ni zli duhi. niti čarovnice. Prim. str. 91.
Kesneje so začeli tudi vedeževati (prerokovati) po navedenih znamenjih. Da pa tako vedeževanje, in to razlaganje istih znamenj, ne ostaja vedno jednako ali stanovitno, uverili smo se uže na str. 90.
Slovenci zabadajo v streho nekod (n. pr. v Metliki) pod večer pred Kresom tako zvano „belo steljo" (orlovo praprot, pteris aqui-lina, Adler-Saumfarn), po okolici njeni (soseb v Rosavnicah pa poleg „bele stelje" tudi „hebet" in še neko „Ivanjsko rožo z be-lejem cvetom" (vrst oslada . .. Spierstaude, spiraea.4) Zapisal brat Anton lani 15. julija s tem dodatkom, da je höbet ali hebat
') Po teh .luknjičicah' nadeli so tej cvetici tudi ime: „hypericum perforatum = „durchbohrtes Johanniskraut s) Anti (belokr.) = menda vendar.
s) Stslov. „l-ument." (=rus rumjanyj; bolg. rumen ; srb.-brv. rumen ; č. rumöny; p. rumiany) znači uprav: „rudeč", (rdeč), ruber, roth ; zato je „rumeno solnce" uprav: „rdeče solnce" ; a mnogi Slovenci rabijo uže zdavna „rumen" (rmen) za ,.žolt" (stsl. žlete) rubicundus, gelb. Beli Kranjci velijo pa „rdečku" (volu) še zmerom „rumen" (izr. römen), 2. skl. „rumena" itd.
*) „Spiraea arnuncus": medvedja lat (Jak.Dolenec: „Gebräuche Krains" rokop. 1. (?), pri Iliču 1846; 166.) Ondi čitaš sicer, da spletajo Kranjci na
(sambucus ebulus, Attich ali Zwergflieder) po starih ljudi veri dober za pokostne bolezni, soseb za „divjačino" (bolezen, ki se dobi na potih, vetrih), za uroke in za nagle, nevarne bolezni sploh, ako se na žarjavici ž njim kadi. (Hrvati v Bobnaricah vtikajo v streho sam „habat" = hebet.. P. u. p.)
Drugod (n. pr. v Hinjah in Dobrepoljah) zatikajo tisti dan pred Kresom v streho steljo (praprot) in kresnice (= ,volovsko okö', Chrysanthemum leucanthemum, weisse Wucher- ali Orakelblume; Tušek: „Rasti." 2. izd. 102. — Podobne so kresnice velikim ,marjeticam' ali belokranjskim ;katarinčicam' (bellis perennis, Gänseblümchen ali Massliebe; Tuš. -Pok.) in rekel bi: „rumenemu solncu z belimi žarki".
Na kresni večer, vtikajo po mnogih krajih slovenskih — bodi si v streho, ali kam zunaj hiše: v razpoke pred velikimi vrati, okoli njih v podboje ali nad vrata, tudi okoli oken po zunanji steni, nekod (n. pr. v Metliki) v steno proti solncu; če ni v steni razpoke, kam drugam blizu stene nekod pa na okna marjetice (belokr. katarincice) ali pa kresnice. (Čit. 1. op. na 96. str.)
Vsak izmed domačih ima svojo ,marjetico' ali pa ,kresnico', ki si jo izbere sam, ali mu jo pa namenijo mlajši, kateri se ba-vijo s tem, zlasti ženske in deca). Vse te cvetice puščajo se na svojem mestu vso noč. Cija cvetica do drugega jutra zvene ali pobesi glavo, onemu bode umreti še „pred letomu ali „Še tisto leto", (Meti,1) Semič, Tabor ali ,Taber', Goriča vas blizu Ribnice, Zago-rica in drugod (vendar ne povsod) oko'li Ribnice in Lašč. Iz svoje vedi in po različnih ustnih poročilih).
V Hrvačah (Hrovačah) pri Ribnici zasajajo na kresni večer ,rože' (cvetice) pred hišo v zemljo ter jih puščajo do drugega jutra pred solncem. Komur se ,roža' pred solncem ,obesi' (pobesi glavo), tisti umrje pred letom. (Po ustn. por.)
Češke deklice vtikajo nekod na kresni večer v ,tram' pod strop nad mizo po toliko cvetic kresnic (,kralikü', Chrysanthemum, Orakelblumen), kolikor je ljudi v hiši; prva pripada najstaršemu itd. Cija kresnica ,do rana' zvene, ta umre ,brzo'. („B. Kal." 183.)
Isto tako prerokujejo si Slovaki z netreskom, (Hauswurz, sempervivum tectorum), ki ga nabero na nit ter obesijo pod strop. Ondi.)
kresni večer okna z različnimi Cveticami, med katerimi se nahaja zlasti „medvedja led (spirea arnuncus)"; pa ta led (ž.!) namesto „lat" (ž. in m.) je očita zmota, bodi si rokopisna ali pa tiskovna. — Tuškuje v 2. izd. „Rasti." 48: „močvirski oslad" ali „medvedovo latje" oboje == spiraea ulmaria, Sumpfspier-Staude" ; imena „spiraea arnuncus" pogrešamo pa v „Rasti." in v „Bot," — V Razdrtem (na Kranjsk.) zove se „spiraea ai\n)uncus'; kavka sv. Ivana. („Letopis" 1879 ; 121).
') Ondi vele zdaj tudi tako: „čija prej ,poklapi', oni' prej umre. (Zapisal brat Anton).
Slovenci v Dobrepoljah_(kder devajo ,kresnice' na okna, in to znotraj v hiši še po dnevu pred kresnim večerom) pravijo pa: ,Kotnur se posuši cvetica še „tisti dan", ta umrje še tisto leto'. — „46 let imam že na grbi" — pravil mi je 1. 1882. na Dunaju neki kostanjar, ki se je bil priženil v Dobrepolje iz bližnje vasi — pa tega nesem vedel do lanskega leta, ko mi je povedala moja ženska (sie), potem ko je bila dela ,kresnico' na okno za-se in za-me češ, da bova videla, kateri bo die živel, ona ali pa jaz. Pa se ni bila tisti dan posušila nobena, in tako sva — hvala Bogu — živa še oba". — Ta zgodbica nas uči z nova: 1. da so ženske glave res najtrdnejši stebri starim običajem in . . . vražam; 2. da je nekatera vraža v tem kraju jenjala uže po vse, a v bližnjem cvete še lepo, kakor cvetice ,kresnice' o Kresu.
Isto tako je verjetno, da vtikajo — ali da so vsaj, ni davno tega, v Kranju na kresni večer vtikali pri neki hiši v streho „šentjanževine" t. j. gomoljastega oslada (spiraea filipendula, knollige Spierstaude), kakor mi je pravil lani na Dunaju g. Zupančič bivši suplent v Kranju, dasi ta običaj ni znan nekemu mlademu vseučilišniku iz istega mesta; kajti povedali smo uže 1.1885. (na 121. str.), da se košati nekatera vraža v isti vasi (a recimo zdaj v istem mestu, trgu itd.) samo še po nekaterih hišah ali morda v jedni sami hiši; a zdaj vemo, da tudi po okolici Metliški zabadajo ob isti dobi v streho tudi vrst oslada, ki se zove latinski „spiraea arnuncus" (str. 93, 4. op.)
Nekod (n. pr. v Malih Laščah) zatikajo sicer še otroci na kresni večer cvetice ,kresaice', pa brez kakega namena, — samo po stari navadi. (Po ustn. por.)
Štaj. Slovenci (v Središču) devajo ,na večer pred Iva-njim' na okno ,rumenih kresnih cvetlic'. . . . „Kdor najde zjutra, da mu je cvetlica ovenela in pobesila glavo, ve, da bo moral v kratkem umreti." („Črtice" 58.)
Goriški Slovenci (na Kobaridskem) postavljajo za sv. Ivana po oknih šopke. Vsakemu v družini se nameni po jeden, — in kateri prvi odpade, oni človek prvi umre. Po hiši s ,praprotjem' ne postiljajo, pač ga pa z drugimi ,rožami' vtikajo pod streho ali za ,hodnike', (kjer jih imajo), ali pa v skrajni rob slamnatih streh. Praprotje mora biti in tudi „sv. Ivana rože", rumene (hy-pericum perforatum, Johanniskraut). Iz samih teh napravijo vselej tudi cel venec sv. Ivanu v čast. (Zap. g. A. Gabršček.)
Po Tuškovi svedočbi „o čarovnih zeliščih" nabirajo nekod „šentjanževo rožo" (hypericum perforatum) na kresni dan in jo vtikajo v mreže v oknih. „Se zdaj se verjame" (veli Tušek) po Slovenskem, da je najbolji varuh ,pred strelo'. „Glasnik" 1863.; str. 83.
Okoli Lašč vtikajo Slovenci na „kresni večer" v streho in nad vsa vrata poleg ,kresnic' tudi vsteljou t. j. peaprot; čemu, tega pa ne vedo več. (Po usta. por.)
Tako vtikajo tudi v Polju (uro nad Ljubljano) „kres" (fako se ondu zove tudi neka spiraea) pa praprot. (Povedal g. Zupanec 1886.)
V Leskovcu (pri Litiji), kder je tudi ta navada, pravijo pa isti rastlini „kresnica". (Poved. g. Rosina lani.)
Hrvatska (slavonska) vraža uči tako: „Najznamenitii je čvet u Ivanjskih včncih, -paprad" (= praprot), j er budu oni', koji te vence nose, kroz celu godinu od glavobolje prosti. Zato se i su-tradan njimi kite." L. llic. 162.
Po mnogih krajih slovenskih nastiljajö na kresni večer ali kresno noč tla po hiši (nekod tudi po veži) z zeleno praprotjo, rekši, da bode prišel „sv. Janez kresnik" ') prenočit in bode odvrnil od hiše za tisto leto vsako ,nesrečo po ognju'. („Glasn." 1865; str. 182.)
Ta uzrok, (ki pa ni prvoten, nego se je ta ali pa kakšen drug nasledek pripisoval iz prvine v poganski dobi brez dvojbe čudodelni moči kresnih rastlin, v krščanski dobi se pa prenesel na sv. Ivana ali Janeza krstnika) — ta uzrok, velim, pa ni več znan mnogim drugim Slovencem, ki postiljajo tako, bodi si s samo praprotjo, bodi si ž njo in z drugimi kresnimi rastlinami ali cvetlicami, kakor na pr. v Planini na Kranjskem, . . pred hišami in po hišah le zato, da bi mogel ,sv. Janez krstnik' ta večer ležati lahko in mehko. L. M. Kranjec („Krajnc"): „Arkiv za povjestnicu jugoslavensku", VII. U Zagrebu, 1863; 315.
Okoli Lašč in Ribnice: v Malih Laščah, v Zagorici, v Tabru, v Planini itd. pravijo sploh onim cveticam, ki jih ondod jedino trosijo na kresni večer med praprotjo („steljo") po hišnih tleh ,sv. Janezu' k. na čast kresnice (izr. krsnice), ki smo jih imeli malo poprej v mislih. (Po ustnih por.)a)
Nekod mečejo Kranjci (Slovenci) praprot tudi okoli hiše. (Jak. Dolenec: „Gebräuche Krains", rokop.; pri Iliču 1846; 166).
Posebno veliko (čudno, čudodelno ali čudotvorno) moč pripisujejo Slovenci praproti t. j. praprotovemu semenu, ki ima po narodni veri svojo moč uprav o Kresu, „ko je najdaljši dan in najkrajša noč."
Kakor verujejo nekod Slovenci, da govori živina na badnik, to je na sv. večer ali tisto noč („Letop." 1885; 158), in da mora oni, kdor hoče slišati ter vedeti, kaj govori živina ondaj med sabo,
') Izr. „krsnik" (namesto: „krstnik") morda onako po zasekävanju besede „kresnica" (izr. ,krsnica").
Närod je tedaj te cvetice krstil po njihovi dobi, kakor znane ži-valice „kresnice" (Leuchtkäfer, Johannis-Würmchen, lampyris noctiluca).
imeti praprotovo (ali steljno) seme, ki cvete in zori Slovencem, le enkrat na leto, namreč ono noč pred Kresom ali Ivanjem, in to le malo časa (po nekaterih samo tren ali trenotek) okoli polnoči, ali uprav o polnoči, — isto tako verujejo Slovenci drugod, da govori živina le 1 krat na leto tako, da jo sliši lahko človek, in to takrat, kadar imajo nekatera zelišča svojo največjo moč, to je: o Kresu, ... če ima poslušavec ponevedoma sabo praprotovo seme."
To dokazuje ta pripovedka, ki jo je pravila radovednemu dečku ,stara tetka', trda Slovenka:
Imel je neki gospodar hlapca. Vroč dan je bil; kosila sta pa ves dan na travniku ter prideta uže trudna domov. Gospodar ukaže hlapcu po večerji, naj žene oba vola na pašo, ker ,pojdejo' drugi dan po seno na najdaljnji travnik. Hlapec posluhne, da-si ne prerad, ker bi bil šel rajši spat. Toliko, da pride na travnik, kamor je oba vola zagnal na pašo, sede truden na kamen in za-dremlje. Vzbudivši se, ne vidi več volov. Hitro skoči ter jih („ju") gre iskat. Dolgo je hodil zastonj, ves utrujen zarad kratkega spanja in slabega pota. Misleč, da sta mu se vola skrila, klel je in se jima grozil strašno z bičem. Kar zapazi ves vesel oba, kako sta v neki dolinci mirno ležala in prežvekovala med praprotjo. Bliža se jima ter suče svoj bič. — Pa se ves prestraši, ko zasliši glas starega vola, ki je govoril mlademu tako: „Blagor tebi, tovariš, ki boš dolgo živel in si pri gospodarju služil dobro klajo; meni bo pa poginiti uže v jesen, a moje meso bodo pojedli ljudje, kakor jim je navada." (Po teh žalostnih besedah-udere mu se debela solza ,po licu'.) „Na pomlad pa", pravi dalje mlajšemu tovarišu, „oral boš ti z novim tovarišem za repo; ali ko izorjeta uže nekoliko brazd, prikazala se bo izpod brazde velika in strašna kača. Udrla bo za gospodarjem, ki bo tedaj plužil ter ga smrtno pičila v nogo. A živa duša mu ne bode mogla po-m6či razun hlapca, ki bi jej moral, čim se prikaže, z gorjačo pokazati pravo pot do gospodarja. Pa vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju uže išče; gorje nama, če naju dobi."
Potlej vstaneta ter gresta proti domu; hlapec pa je šel pohleven za njima in še dotakniti se ne drzne nobenega. —V jesen jegospodar res prodal starega vola mesarju. Na pomlad, ko so orali repo, zgodilo se je na tanko vse, kar je vol govoril na kresni večer. Kača je prilezla izpod brazde in udrla za gospodarjem. — Ali hlapec je verno pazil na-njo ter ji z gorjačo raztolkel črepinjo. Ko vidi gospodar, kako čudovito ga je rešil hlapec, popraša ga stermeč, kako je mogel to on vedeti. Ta pove zdaj vse, kar sta se vola raz-govarjala; pa vendar ni vedel sam, zakaj je slišal volovski razgovor ravno takrat. — Vsulo mu se je bilo namreč brez nje-f/ove vedi v škornje praprotovo seme-, ako bi bil pa vedel, ne bi bil slišal ničesar. (Po A. Benigarjevem spisku v „Glasn."
1865; str. 151—152). Ker nimajo zdaj vsi čitatelji pri rokah Janežičevega „Slovenskega Glasnika", zato si nismo mogli kaj, da jim ne bi bili te zanimljive slovenske bajke priobčili nekoliko skrajšane).
V isto tako mični, a malo drugačni bajki slovenski (belokranjski), ki jo je vrli pok. L. Gojko (Gorenjec), bivši župnik Adlešički, razglasil po „Kresu" I. (1881); str. 241—242, — prišla je na dan zla nakana neverne žene gospodarjeve, (ki je hotela tega umoriti, izpremenivši se v kačo), sicer tudi po volovskem razgovoru, ki ga je slišal domači hlapec, in to: božično noč v goveji staji, pa brez praprotovega semena, *) ter rešil potlej gospodarja smrti, razpolovivši kačo (ženo čarovnico) z otiko uže pri prvi brazdi, tako, da ji je (doma) obležala polovica v kuhinji, polovica pa na veži.
Po mnogih Slovencev veri zve tedaj človek s pripomočjo praprotovega semena — bodi si, da ga ima sabo vedoma ali pa po nasprotni veri nevedoma — o (zimskem in o letnem solncnem) kresu — bodočnost.
Poljsko ljudstvo (na Krakovskem) hodi ponoči pred Kresom v gozd nabirat zelišč za zdravje („ziöl dla zdrowia"), išče tudi praprotovega cveta" (kwiatu praproti"), ki da onemu, kateri ga dobi, vse česar more človek zaželeti.3)
Še več čudovitega o praprotovem semenu, (pa tudi o ,prapro-tovem cvetu1, dasi tega ni bilo še nikdar na vsem svetu), dalje: kako in kedaj ga treba nabirati, — slišali bomo v predelu „o ba-jilih (Zaubermittel) itd. O praprotovi cudodelnosti naj povem tu samo še toliko, da pripisujejo severni Slovani (Rusi, Cehi, Poljaki in Srbi-Lužičani Čudodelno moč tobožnemu praprotovemu cvetu, a ne semenu, kakor mi. Čitaj Tuškov spis „o čarovnih zeliščih" v „Glasn." 1863 (IX. zv.) 51. str., Krekov spis v „Kresu" I. (1881); str. 59, in „Rostlinstvo a jeho vyznam v narodnich pis-nich, povšstech, bäjich, obfadech a poverach slovanskych" . . . Zapisal Prim. Sobotka. („Novočesk. Biblioth." čislo XXII.) V Praze 1879. 326.
Nekateri Hrvati (v poprejšnji vojni krajini) pripisujejo pa vendar se severnimi Slovani vred čudotvorno moč praprotovemu cvetu, a ne semenu, kakor mi z Germani vred. (Zapisal častnik g. Vukotinovič 2. decembra 1882. Na drobno kanimo o tem poročati v predelu „o bajilih").
Po pravici smemo tedaj trditi, da je kresni večer ali večer „pred Ivanjem" kakor sveti večer i Slovencem poln „čudežev" in skrivnosti.8)
») Prim. „Letop." 1885, 158 (7. razst.), da po belokranjski vraži človeku v ta namen ni treba tega semena, nego samo zdravih ušes (o božiču) .. .
») Kolb, V. 308.
s) Kakor mnogim kranjskim Slovencem, tako i koroškim (vsaj v Rožu) beseda „Ivanje" ni znana, nego samo „Kres". (Zapisal K. Pečnik.) — Tu bodi
Pred 200 leti (za Valvasorja hodile so slovenske dekline po Kranjskem kakor na sv. večer (o zimskem solnčnem kresu — tako i na kresni večer (o letnem solnčnem kresu) gledat v studence, misleč, da se jim prikaze v vodi namenjenega ženiha podoba. To pomni s tem dodatkom, da so na kresni večer metale v studence (in potoke) tudi vence ter po vodnem ,zrcalu' (površju) spoznavale svojega namenjenca. (Prim. „Črtice" str. 56. tudi zarad tega, kako se štaj. slovenska dekleta še zdaj dražijo, med seboj, če je ,kterej' izpodletelo.
Isto tako, kakor so kranjsko-slovenske dekline po Gorenjskem o Valvasorjevem času na sv. večer hodile in hodijo ondod še gledat v studence namenjenega ženiha ali ženina — delajo tudi štajersko-nemške nekod še o kresu, t. j. na kresni večer; posebno rade hodijo k stoječim vodam: ribnikom ali jezerom' zato ker ne delajo valov. In glejte, tudi lepi Nemškuti ,devici' Zefi, pripetilo se je na kresni večer nekaj takega, kakor se je bilo po Valvasorjevem poročilu prigodilo gorenjskima ,deklama' pri vodi na sv. večer, pa s tem razločkom, da je Nemškuta zaljubljenega Toneja, (ki je bil zarad nje štrbunknil v vodo s stare lipe), naposled vendar res dobila, in sicer zato, ker je bila pravi čas pogodila in neko potrebno (nemško) molitvico na tihem molila." (Prim. P. K. Rosegger: „Ausgew. Schriften: Das Volksleb. in Steiermark". „Die Sonnenwende", 1882 ; 261—263).
Slavni Valvasor nam vsaj ni poročil tega, da je tudi slovenska izvoljenka dobila naposled tistega ,okopanca', ki ga je videla v vodi. (Valv. II. 7. knj. 476).
V Vipavi postavljajo slovenska dekleta o polnoči pred Ivanjem o mesečini kebel („škaf") vode pod okno, .misleč, da ugledajo v njej namenjenega ženiha ali „Ijubčka"; (Povedal 1. 1882. g. Ž. Sežun.)
Poljske (Krakovske) deklici spuščajo na večer oziroma po noči pred istim dnevom po vodi vence, ki jih strežejo (prestrezajo) mladenči. Po ustnih poročilih spuščajo se taki venci tudi z lučicami a narodna vera uči nekod tako, da kateri katere venec prestreže na vodi ali ob vodi, ona mu bode žena.
Ta način in razlaga pa ni jedina. Prim. O. Kolb. „Lud" itd. V. 308—309. (Z veliko slavnostjo; s petjem na razsvetljenih ladijah itd. ovršavajo Poljaki söseb v Krakovskem mestu ta stari narodni praznik, ki ga pohaja poljska gospoda iz vseh krajev poljskih.)
Kako slovenske deklice v Vipavi, na Goriškem in Koroško
slovenskem mečejo črevelj ali brezpetnik na kresni večer t. j
priobčeno tudi to, da sklanjajo Beli Ki\ „Ivanje" kot pravo ime, tedaj: pred „Ivanjem", „po Ivanju (i)"; a ne: pred Ivanjim, po Ivanjem, (kakor pravijo nekod). Oboje veljä, — samo da se zna!
») Gl. „Letop " 1885. 178.
zvečer pred Kresom itd., hoteč zvedeti, bodo li se še pred letom ,vdavalel ali pa ne, — to smo seznali uže lani na 78. in 79. str.
V Koboribu lijejo dekleta tudi «večer pred ,sv. Ivanom' iz znanega namena (gl. „Letop." 1885. 157) svinec v mrzlo vodo, ki jo pa mora dekle držati (v posodi) na glavi, kedar uliva. (Zapisal g. A. Gaberšek.)
Koroško-slovenska dekleta tresejo na večer pred Kresom ,bezovec' (bezeg), da leti, ako je ravno v cvetu, cvetje na tla, a pri tem pravijo:
„Biz beza (izr. b&zä) Daj moža Le mlada, 'Kar starä!"
(Rož. Zapisal K. Pečnik 1. 1885 v Lešali).
Po koroško-slovenski narodni veri sliši človek, kateri dene zvečer pred Kresom uho na ,movžarl (,možarl ali ,možnarl) — nebeško godobo. (Zapisal ondi isti.)
Nemci, hote ubraniti se skrivnim ,nadprirodnim močem' o „letnem solncnem Kresu, delajo (pišejo) nekod uže poprejšnji večer na vrata in na okna križe r) ter zapirajo in maše skrbno vse hleve in odprtine; nekod polagajo pred trdno zaklenena vrata metlo, da bi zabranili vhod kolovratečim duhom in drugim sovražnim bitjem (zlasti čaram in »lim duhom ; glej niže!). — Nekateri razobešajo po vsi hiši tudi čaromih zelišč in cvetic ali vencev iz deveterih, zvečer nabranih cvetic, sosebno: kamilic, lipovke ali španjskega bezga itd. zato ker branijo človeka bolezni; nekod po solncu (na kresni večer) ne prodajajo več mleka;2) a drugod ne puščajo pod milim nebom nikakega robja (perila), zato ker bi dobil ,raka' dni človek, kateri bi nosil tako perilo. — Na Braniborskem mislijo Nemci (ponem-čeni Slovani), da prihajajo o Kresu zakladi izpod zemlje sami na vrh sončit se, a ponoči da se zibljejo (,plešejo') modrikaste lučice nad njimi itd. itd.
Med 11. in 12. uro (opoldne) nahaja se po nemški vraži pod repinčevimi koreninami (Klettenwurzeln) ali pa pod metlikovino (Beifusspflanzen) oglje, s katerim se ozdravljajo mnogotere bolezni; isto oglje brani po nemški veri tudi hišo streli, a žito črvom. — ,Ivanjske rože' (najbolje ,devetere'!), ako so bile natrgane ponoči, branijo poslopja ognju, nevihtičaram in zlim duhom; (sploh znana nemška vraža). Po Bavarskem nosijo „žive ogorke" kresove domov, da si zakurijo ž njimi na ognjišču, ter obnovi tako ,domači ogenj'; drugod zatikajo „mrtve ogorke" pod streho, misleč, da
') Primeri temu slovenski običaj s križčehi iz cvetic na 92. str ; nekod jih delajo tudi iz zelenega perja).
»j Pisatelj (Nemec) ni priobčil uzroka; pa ga zvemo uže še o pravem
času.
branijo hišo vse leto ognju; itd. itd. (Prim. W. 1. 16 (§§. 18 in 19) ; W. II. 76 (92) — 78 (93). V 15. in 16. veku plesali so na Nemškem celo knezi okoli kresa. Ondi. (Grim. 586.)
Približali smo se prestaremu, znamenitemu narodnemu običaju : kresovanju. — Kresujejo, t. j. kres kurijo . . . zvečer pred Kresom (kresnim dnevom ali Ivanjem, ne samo Slovenci in drugi Slovani, nego i drugi indoevropski narodi skoraj po vsi Evropi (po vsem Nemškem, po Francoskem, Angleškem, Irskem, Španjskem, Portugalskem,1) — in vse kaže, da meri ta široko razprostranjeni običaj na to, kako so nekdaj (v predkrščanski dobi) vsi Indoevropci solncu skazovali božjo čast. Prim. W. I. 16 (18), W. II. 77 (93), M. Busch: na 86. str. in Krekov spis o Kresu. („Kres" 1881; str. 56, 4. razst.).
Najprej bodi povedano, da se je po javnih in ustnih poročilih kresovanje v novi „preporodni" oziroma „Sokolski" dobi t. j. po 1848. in 1861. letu jako pomnožilo . . . vsaj med Slovenci, ki kresujejo zdaj po mnogih krajih, kodar je bila uže zdavna je-njala ta prestara narodna navada. Za stolico slovensko, belo Ljubljano, z vsakoletnim „Sokolovim kresom na Rožniku,"2) ni zaostala ni stolica dolenjska, milo mi Novo mesto, (kder sem pohajal šole sedem let od 1836 /37. do 1842./43. leta, tretjo ,malo' in vseh tedanjih ,šest latinskih šol', pa nisem videl ondi nikdar nikakega kresa; a zdaj se ovršava res sijajno.
Primerjaje kres — kresu, videli bomo, da ga kurijo ob isti dobi, zgoraj naznačeni, — vsi Slovenci z drugimi Slovani (in Germani W. II. 77) vred, najrajši po hribih in gorah. Iz prvine (za poganstva) kresovali so naši predniki i. dr. po visokih krajih menda zato, da so se približevali češčenemu solncu; a zdaj se to opravlja ,po stari navadi', pa tudi zato, da se vidi ogenj lepo daleč po okolicis). Prim. tudi „Glasnik srps. učenog društva" 1867 (XXII.); 105 glede paljenja tako zvane „lile" (brezove ali čreš-njeve skorije). ,,Za paljenje lile" — čitaš ondi — „osim torova,
') Tudi po Talijanskem (Laškem), Romunskem in Grškem (celo v mali Aziji). P. u. p. Da kresujejo tudi taki narodi, katerim niso Turki nikdar.silili v deželo, — to je najbolji dokaz, da se kres ne kuri — kakor mislijo nekateri — v spomin onim grmadam, ki so j i ti (tudi na Kranjskem . .) zažigali po gorah čuvaji, čim je prekoračil krvoločni Turek deželno mejo. — Ker se kresovanje ovršava skoraj po vsi Evropi, zato je pa jalova tudi ta misel: da izhaja kres od grmade Husove, in da so ga zanesli na Nemško in Ogrsko . . . Čehi (!?) llič 170 — Prim. tudi dalje p. b. „Madžarji" in nekoliko vrstic niže p. b. „Poljaki"; tudi Krek: „Einleitg in d. slav. Lit" 2. izd 1887; 676.
a) Prim. napoved v „Slovenskem Narodu" 22. junija 1886, 146 štev. na 3 str. Po novodobni šegi spuščajo se v Ljubljani poleg kresa tudi žar-niki (rakete) in zažiga ,umetni ogenj'; okoli Ljubljane svetijo se pa kresovi po vsih gričih.
3) Gorenjci (kranjski; v Ljubnem kurijo kres celo na Stolu. (Po ust. poročilu).
obicno se traži kakovo brdo, da se lile iz daleka može videti. Na Medvednik je divota pogledati u oči toga (Ivanj-) dana."
Lani avgusta meseca pravila sta mi v Starem gradu (Deutsch -Altenburg, ob Dunaju v Dolenji Avstriji, uro daleč od ogrske meje) dva odlična Slovaka (župnika), da kurijo sedaj kreS samo še oni Slovaki, kateri žive v gorenjih (goratih) krajih n. pr. okoli Trenčina na Ogrskem; okoli Tebnja (Theben *) in Trnave in po drugih zlasti travnih) krajih pa nimajo Slovaki več te navade, t. j. kresovanja; — tako ni Hrvati po ogrski ravnini okoli Ne-ziderskega jezera, kakor so mi sami pravili lani 15. avgusta meseca, prišedši od ondod iz drugega „Novoga sela" (Neudorf) in ,Pandrofa' (Barndorf) na ,shodišce' (proščenje) v omenjeni Deutsch-Altenburg, (ki mu pravijo 6ni „Oltimburak"), kder sem se bavil ondaj na odpočniku.
Menda iz istega vzroka ne kurijo več kresa ni ondotni Nemci z onimi dolenje-avstrijskimi brati vred, kateri žive po sosednih ravninah. (Po ustn. p.).
Sem pa tam kurijo ali so vsaj kurili nekdaj Slovenci in drugi Jugoslovani kres vendar tudi na ravnem : za vasjo ali sredi vasi itd., v kaki hosti ali pa tudi na kakem razpotju, t. j. „raz-križju".
Po nekaterih krajih slovenskih popevajo in plešejo oholi kresa, po drugih preskakujejo ogenj mladi ljudje (mladeniči sami ali pa tudi z deklicami vred), a nekod 2) jim prerokujejo starci po skoku (dosti velikem ali pa premalem) srečno ali pa nesrečno življenje (do drugega leta). Prim. „Slovenski Glasn." zvez. II. 1865, str. 182; („Kres" 1881 do 49).
Nekateri južni in severni Slovani tekajo po polju z gorečimi plamenicami (bakljami) ali drogi z nevezano gorečo slamo; nekateri mečejo (z Germani vred; W. II. 77) pri kresu tudi goreče metle, a nekateri (Jugoslovani) goreče glavnje in gorečo „lilo" (lubje), nekateri Slovenci (z Nemci vred) pa tudi goreča „kresna kolesca" na višek. — Na drobno o vsem tem, o drugih posebnostih in vzrokih v naslednjih vrstah.
"V Metliki kurijo Slovenci kres vsako leto zvečer pred Ivanjem na hribcu „Boršteku" med Metliko in Kolpo (poleg ceste). Okoli 9. ure zasvira godba v mestu, prejde h kresu in svira tam 1 uro, dokler ljudi pri kresu in dalje preč v skupinah
') Ogrski Hrvati pravijo temu kraju ,Tibanj', blizu kateraga stoji dobro visok breg. Tam žive Slovaki, Hrvati in Nemci skupaj. Pred kakimi 30. leti kresovali so še po njegovi gorski okolici Slovaki in Hrvati, n. pr, v Novem selu (Neudorf) blizu ,Tlbnja'.
') Kod ali kde? — Kdo ve? — Tega ni razglasil neznani nam pisatelj „—6*.
popevajo in šale zbijajo. Potem se vrne godba, a ž njo vred
1	množica ljudi domov. (Zapis, brat Anton 1. 1886).
Samo enkrat so ga kurili pri tako zvanem „pildü" na razkrižju" proti Semiču na Novomeški cesti; pa se je bil obnesel jako slabo: zrušil se je bil zato, ker je bil slabo naložen. (Zapisal brat Anton). Na razkrižju kurijo kres tudi v Gurilih (pri Metliki) in Strugah (pri Ribnici), pa i Francozi. Gl. dalje! — Ko sem vprašal svojega svedoka Stružanca, zakaj kresujejo v Strugah na razkrižjih, odrezal se je tako: „Zato, ker se na „križpotih" snide največ sveta od vseh strani." — Da pa to menda vendar ni prvotni uzrok, o tem se utegnemo uveriti v razpravi o ,križu' (v predalu ,o bajilih').
V	okolici Metliški (med Belimi Kranjci: v Rosavnicah itd.), kedar zakurijo kres, pridejo ,kresnice': 3 pari žensk: 4 popevajo,
2	,ponašajo' (kruh in jajca, ki jih dobivajo na dar, ko hodijo po vasi od hiše do hiše popevat in pobirat. 3) Potlej se vrnejo ,kresnice' h kresu ter popevajo dečaki in deklici. (Zapisal brat Anton s tem dodatkom, da zdaj pri kresu ne plešejo in ga tudi ne preskakujejo. Pred kakimi 40 leti hodili so n. pr. v Drašičih na kres i stari moži, sedeli na klopeh in se ,pomenkovali', mladina pela, plesala, skakala; da bi pa bila kres preskakovala, tega ni tam nihče videl ni čul. (Zapis. isti).
Kresujejo še dandanes z drugimi ,Belimi Kranjci' vred tudi v Semiču, okoli Črnomlja in na Vinici (na Zežlju). Okoli Metlike, t. j. na njenem obližju kurijo kres še naslednje vasi:
Drasiče (gorenje) v ,lozi' (hosti) proti Železnikom, — dolenje ,v loži' proti „Repici" (vinski gori do vasi Krmačine). Boldrež nad vasjo preti ,Vinomerci' (t. j. tega imena ,trtju' ali vinogradu; Radoviea, Bojanja vas in Krasni vrh na visokem — zbog lege svoje; — Bušinja vas nad vasjo v loži; Lokvica (gorenja) zgoraj (na hribu), — (dolenja) zdolaj pri njivah; Križevska vas proti ,ma-lenici' pri Kolpi (tedaj na ravni); Rosavnice imajo tri krese: prvi je ,Rosavnički' pod križem na griču; — drugi: Gorički pri cesti, k „Trem faram", a tretji: Curilski (in VratUčki) na razkrižju; — Radoviče kresujejo kraj Kolpe (pri ,kovačnicil). Na Božakovem kurijo po dva kresa: s kraja vasi pa pod vasjo; ena stran vasi pase namreč tod, ena pa onod; zato napravljajo pastirji po dva kresa. Tako so jim i ,kresnice' dvojne. (Zapisal brat Anton 1886.) O priobčenih mi pesmih nekaterih belokranjskih ,kresnic' hočem nekoliko besedic izpregovoriti na koncu te razprave (o ,kresu').
V	Novem mestu kurijo na kresni večer v novi dobi kres na takozvanem „Kapiteljskem marofu" — rekel bi „službeno",
i) Narodne in umetne pesmi (tudi hrvatske), ki pa niso s kresom v nikaki zvezi.
a) Nekaj takega čitamo v „Črticah" 56 (zdolaj) tudi o štaj. Slovencih.
kajti mestna gosposka pošilja tam sama „požarne stražnike", da obavljajo ta narodni običaj. Mladeniči (sosebno učenci iz nižjih latinskih šol) zbirajo se pa tačas „na loki" ob Krki, a vozeč se po vodi proti mestu, na katerem svirajo godci, spuščajo po nji na deščicah tudi zažgano (gorečo) smolo. (Po ustn. por.) Podoben je ta običaj nekdanjemu običaju moravskemu, ki se je pod kakimi 13 leti vršil še v Trebiču. Ondi so tedaj po vodi spuščali goreče slamnate krožce, ki so bili posmoljeni ter položeni na večje slamnate krožce. (Po ustn. por.) V Melku (v dolenji Avstr,) spuščajo pa, dokler se kuri kres na višini, sodičke polne goreče smole po vodi. (Po ustn. por.) Goreča smola t. j. ogenj, goreči krožci, t. j. okrogle slamnate plošče in okrogli sodički z gorečo smolo napolnjeni — vse to merilo je nekdaj na mlado, novorojeno solnce.
V	Planini (na Notranjskem) zažigajo slovenski mladeniči o Kresu po gričih in na grmadi ,velike ognje' t. j. ,kurijo kres'. Mladina pri tej priložnosti okolo kresa, po trgu in po vaseh vesela prepeva in pleše. L. M. Kranjec [„Krajnc"]. „Arkiv" VII. 1863; 315.
Med 1. 1864. in 1866. videl je sedanji g. ravnatelj Schleifer v Gornjem gradu (Oberburg) na Štajerskem blizu kranjsko - koroško - štajerske meje, kako so slovenske deklice prav „po indijanski" plesale okolo kresa. (Povedal isti na Dunaju 27./11. 1866). Prim. tudi „Črtice" 56 zdolaj. — Ker je solnce okroglo, zato so menda naši predniki iz početka z drugimi sledniki solučnega če-ščenja vred, plesali okolo kresnega ognja — v okrog ali kolobar Nekateri pa mislijo, da spominja to plesanje, (ki je bilo tudi pri starih Grkih m Indih v navadi) na „ples" planetov okoli solnca. Vendar se nam ne zdi verjetno, da so znali ti ljudje uže ondaj, (ko so začenjali plesati okoli kresa solnčnemu božanstvu na čast), da ,,plešejo", t. j. da se sučejo tudi planeti okoli solnca.
V	Št. Petru pri Postojini (na Notranjskem) kurijo kres sami pastirji ter nalagajo na ogenj ,po stari navadi' — brez znanega jim uzroka — samo brinje (juniperus communis, Wachholder). (Po ustn. p.) Po starogermanski veri je brina sveto drvo; zato se kadi ž njim, zlasti ž njegovimi jagodami ,zlim bitjem'; tudi brinov les je po isti narodni veri imenitno bajilo, t. j. pomoček zoper čare m ,zla bitja' (W. II., 107 in 172). Tušek v spisu; „O čarovnih zeliščih" („Slov. Glasn." 1863, str. 82) piše: .,V starih časih so ž njim sežigali tudi mrliče; pozneje je pa bilo čaroven pripomoček." „Brinov dim prežene vso nesnago, kače in vragove."
V	Borovnici (na Notranjsk.) kurijo sicer kres tudi sami pastirji, pa ne se samim brinjem. Ogenj preskakujejo „samo po stari navadi. (Poved, lani g. Majaron).
V	Poljanski dolini blizu Loke (na Gorenjskem) kres preskakujejo in tudi vozičke prevažajo čez-nj. (Povedal 27./6. 1886 na Dunaju pravoslovec g. N. Guzelj iz Sestranske vasi v isti dolini).
Preskakuje se kres tudi še po mnogih slovenskih krajih, in sicer zato, ker so pogani — po Ovidovem poročilu (,Fasti' I. IV. v. 805) tudi stari Rimljani — kresnemu ognju pripisovali tako zvano ,očiščevalno moč' (lustracijo), ter gonili čez-nj tudi živino, misleč, da varuje ta ogenj živino bolezni in čare. — Srbi, Čehi in Rusi gonijo živino še dandanes čez kresni ogenj; a nekdaj so delali tako i štajerski Slovenci. („Črtice" 37 po D. Trstenjaku; gl. „Novice'i 1857., str. 98. J)
Pozneje hotel se je s to čudotvorno močjo kresnega ognja okoristiti tudi . . . človek ter ga začel . . . preskakovati. Da prevažajo zdaj v Poljanski dolini — če smo razumeli prav — prazne vozičke čez kres, razlagamo si to tako, da so nekdaj preganjali čez-nj tudi vpreženo živino, (zato da bi se razkužil, oziroma oslobodil vsake čare . . . tudi voz). Ker se je pa — kar si lahko misli vsak sam — včasih vendar opeklo ter pokvarilo tako ži-vinče, začeli so menda potlej prevažati prek ognja v ieti namen sama (prazna) kola, a naposled . . . lahke ,vozičke'. — Da bi se bili kedaj ljudje „vozarili" prek takega ognja na vozih ali pa na vozičkih, tega nisem mogel zaslediti do zdaj.
V	Loki na Gorenjskem sicer ne preskakujejo kresa, zažigajo pa pri njem (brezove) metle ter mečejo potem goreče k višku. (Povedal na Dunaju istega dne g Janez Guzelj, pravoslovec iz Loke). Uzroka, ki ga več ne znajo, išči malo dalje pri Čehoslo-vanih.
V	Polju (uro nad Ljubljano) kres preskakujejo ter zažigajo, odhajaje na kres „stare metle" (brezove in sirkove), ki jih sučejo potlej v rokah. (Po ustn. por.)
V	Laščah kurijo silo velik kres na neki „višavi", ter ga tudi preskakujejo odrasli dečaki (brez znanega jim uzroka). Pri tem streljajo vso drago noč z ,možnarji', da je strah. (Povedal 12./9. t. 1. neki očividec). — Tudi v Strugah pri Ribnici streljajo na kresni večer pri kresu, ki ga kurijo sredi vasi, sami odrasli dečaki ter pojejo pri njem z dekliči vred; pa ne plešejo okoli ognja in ga ne preskakujejo. V streho ,zatičejo' steljo in kresnice; tudi postiljäjo z obojim po hiši, pa ne vedo več —■ komu. (P. u. p.) Tako (toda brez streljanja) kresujejo tudi na Rašici ('/i ure od Lašč); spomina je pa vredno, da kurijo tam kres dečaki za-se, dekleta pa za-se. (P. u. p.) Prim. malo niže zarad štaj. slovenskih deklet.
Štajerski Slovenci (pri Celju) kresujejo še na kresni večer, pa ne preskakujejo kresa. (Poved. g. H —r. 23./11. 1885).
') Ista vraža je iz prvega uzroka tudi na Nemškem doma, zlasti pri Bavarcih, ki gonijo čez kresni ogenj zdravo živino, (pa tudi bolno, zato da bi se znebila bolezni). W. II. 91,
V Konjicah Slovenci še vedno užigajo krese, čeravno ne več toliko, kakor nekdaj, ker je to neki prepovedano zavoljo nevarnosti (ognja); v Savinjski dolini se jih pa vendar 23. junija) t. j. o sv. Janezu silno veliko vidi. Užigajo jih dečaki („fantje"), in možje ter vriskajo med tem, da se razlega od kresa do 'kresa. Da bi pa okrog plesali in prepevali, to mi ni znano." (Zapisala gospodična Justina Sluga, poštna ,opravite!jica' v Konjicah 12./9. 1886.
Okoli Medl öga (blizu Celja) kurijo kres isti večer po gorah in hribih ter zažigajo na dolgih drogih tudi slamo.') (Povedal g. V. K. 2./10. 1886). S takimi drogi, s privezano ušgano slamo, drkajo (dirjajo) pred ,Ivanjim' na večer i Poljanci ob Ptuju po polju. („Črtice" str. 58. Prim ondi str. 56 zdolaj).
Nekaj posebnega je tudi to, da kurijo in celo 'preskakujejo kres nekod i Štaj.-slovenska dekleta. 2) Ktero dekle z vršičem v roki dobro prek ognja skoči, (tisto) se bo še to leto omožilo; — ktero pa ne more, bode brez zakona porodilo", (,,črtice" 56 in 77 zdol.). — Kres kurijo štaj. Slovenci v Kresnikovo ali Krstnikovo čast. (Ondi zg.).
Tudi koroški Slovenci kurijo še visoko plamteče krese, pri katerih se pa v Rožu zdaj malo popeva. Zapisal K. Pečnik s tem dodatkom: Ko sem vprašal možake, kteremu svetniku v čast se kuri kres, rekli so: „v čast svetemu Janezu, ne Janezu krstniku." Ko dalje vprašam: „kteremu drugemu pa, niso vedeli odgovoriti."
Pri goriških Slovencih netijo kres večjidel otroci ter nabirajo v ta namen vsi veseli vsaj teden poprej ,rožja' in drv, sosebno pa kurijo 23. junija zvečer, hodeč od hiše do hiše, da si preskrbe potrebnega netila. Ko zajde solnce in se stemni, ,prižgo kres', jemljo goreče glamje ter mečejo k višku. Kedar je ogenj že manjši, začenjajo ga tudi preskakovati. V nekaterih krajih po gorah streljajo o kresu tudi z možnarji ali ,možlarji'. 3) — Slovenci blizu Gorice imajo to vero, da se to noč čarovnice (,coprnicel) bojujejo s „krstniki'1, ki so „dvanajsteri bratje", t. j. ako je v taki družini dvanajst bratov, jednega očeta sinov, ondaj bode dvanajsti izmed njih krstnik. O kresu so ti krstniki v veliki nevarnosti, ker jih napadajo čarovnice z „rahlami" in „kolmr', ali uprav s tistimi ostanki rahel in kolcev, kateri se odlomijo in ostanejo v zemlji, kedar se v jeseni rahle pobirajo in spravljajo domov. Zato da ne bi torej čarovnice imele tege orožja, kmetje pre-skrbno take ostanke vse iz zemlje ,porijejo'. (St. Kocijančič: „Arkiv" III. 1854; 281).
') Po Savinji pa na plavicah — smolo. (Isti V. K.)
2) Kakor ruske dekline v Ukrajini (gl. na str. 113.), vendar na drugačen način.
s) Prvotni uzrok temu velikemu ,ropotu' (streljanju) znan je menda vsakemu čitatelju (Prim. „Letop." 1885; 182 (7. r.).
Pred 200 leti bojevali so se pa po tedanji narodni veri na božični večer „vedavci" se „šentjanzevci"3) na Kranjskem ob Pivki pri Prestraneku, zato ker so oni pili ded krv, a ti so jim se protivili. (Valvas. XT. knj., 282; gl. „Letop." 1877: 282).
Na Kobaridskem so poprej kresovali po trikrat: na večer „k sv. Ivanu, k sv. Petru in Pavlu pa k sv. Antonu" (13. junija). Tudi ondod kurijo kres na vzvišenih krajih, zato da ga je daleč videti. Zdaj jim je „glavni kres" o sv. Antonu, ker je v Kobaridu tistega dne velik trg in god sv. Antona cerkvi na istega imena griču, kjer se kuri tudi kres — velik in (nekod) iz samega trnja. 3) To je „glavni kres". (Zapisal g. And. Gaberšček). Cemuvse pa poleg tega kuri še „manjši kres", zvemo malo pozneje. Čez ta ogenj skačejo dečki [nekod tudi deklice], pa ne več iz prvotnega, neznanega jim uzroka, ampak le iz „sebičnih namenov". 4) Kedar se pa zažge „glavni kres", tedaj pojo in vriščejo, da se razlega daleč v temno noč. To dela tudi na Kobaridskem le mladina. (Isti s tem dodatkom, da traje zdaj tam „kresni čas" od sv. Jurija do sv. Ivana: 24. junija.)
Benetski Slovenci, (ki spadajo zdaj na žalost pod laškega kralja), kurijo kres sicer še po starem: po gorah ali hribih, pa ne „tisti večer k svetemu Ivanu", ampak „tisti večer k sv. trem kraljem". Vendar ga več ne preskakujejo, niti ne plešejo okoli ognja ali pri ognju. Tako kresujejo vsaj blizu nove laške meje: v „Prosvidih", to je v Prosnidu (Prosenicco), pešcu kakih 6 ur od Kobarida. (Povedal 10./8. 1886 delavec Ant. Škur iz „Pro-svid" — po njegovo), čudno, da se je pri benetskih Slovencih ohranil uprav stari „zimski solnčni kres-' (samo 12 dni pozneje) namesto „letnega solnčnega kresa" drugih jim bratov!
Bodi tu vtreseno, da se je „letnega kresa'1 postanek tolmačil tudi z legendo, po kateri je bil sv. „Ivan krstnik", povedal Židom, da ga najdejo v puščavi tam, kder se vidi ogenj-, ko je bil pa Herod poslal biriče, naj ga ujemö, vidili so toliko ognjev, da niso vedeli, kam bi krenili; pa res niso našli svetnika. — Toda „letni solnčni kres" ohranil si je solncni značaj tudi pri Slovencih. Prim. Huba'd pri Sum. 103.
') ,Vedavec' t. j. vedomec je uprav čarovnik, kakor je ,vešča' (srb. vještica) : čarovnica. Zato mislimo na drobno o njih govoriti v predelu ,.0 čarovnicah". Za zdaj prim. omenjeni spis Kocijančičev na str. 283 in Vuk. „rječn." 261 p. b. „jedogonja" (= vjedogonja, ondi 65).
') Tedaj „krstniki'" ali kresniki?).
3)	Kakor brinje, tako ima tudi trnje bajevno moč, zlasti soper čarovnice _ po nemški in po češki vraži (Grohm. 136; W. II. 417; Ččm. 1857, 64 in 1854, 533). Osedobi se menda trnje sežiga samo po „stari navadi':, ali zato, ker je po gozdih „nebodigatreba", ali ker ga je najmanj škoda in iz drugih uzrokov, ki ne spadajo med vraže.
4)	To je: iz ohvalnosti, ker je 6ni deček, kateri je najvišje in naj-dalje preskočil, posebno ponosen na svojo spretnost.
Zahman bi pa človek iskal osedobi kakega ,ognja' zvečer pred sv. Ivanom (krstnikom) po okolici Tržaški, kodar žive vrli ,slovenski okoličani', ki so Jcresovali poprej vsako leto; zadnja leta pa ne smejo več, zato ker bi po takih ,ognjih' utegnil nastati — „ogenj". (Po ustn. por. s tem dodatkom, da pa nekatere ,slovenske buče', nečejo verjeti, da je to pravi uzrok tej modri prepovedi--).
Prezanimljivo popisal je naš mnogozaslužni rojak. g. Matija Valjavec, kako kresujejo Hrvati [kdaj in kdaj med nami tako zvani hrvatski Slovenci = ,Kajkavci'] v Varaždinu in po njegovi okolici. Naj govori sam v lahko razumljivem hrvatsko književnem jeziku).
„Prije Ivan-dana onu večer ljudi, osobito pastiri, sakupe suhe bori/vice (to je brinja) i trnja *) To sažgu, kad ^ozdravljenje' 2) odzvoni. da liepo u visinu gori. Tamo dodje više ljudih, momci i djevojke, pak pjevaju Ivanjske pjesme. Njekoji donesu vučjih jabukah, te je osmude na ognju, a to zato, da, ako koj oboli, nakadi se s tom jabukom, pak ozdravi. Osobito je to za bolest „strahe". Kuči vračaiuci se uzme si vsak mužki komadič goručega drva i odnese na polje, ako je gdje blizu, te ga zabode u zemlju. 8) Djevojke pako uzmu nješto pepela te si odnesu k svojemu cvieču, jer ona, koja to učini, udati ce se te godine. 4) Pastir, koj drugi dan prvi tamo dodje i zakuri s onimi ,sgorenimi'v drvi, što su preostala, nece nikada kroz godinu marhu zapasti. Covjek, koji je Kresu prisutan, jak je i zdrav čitavu godinu. Njekoji do-, nesu habat, užgu ga, te ,goručim drvom1 tuče jedan drugoga po ,nogih'. Skacu preko ognja, koj je najbolje od njih skocio, postane kralj i kraljica, б) i tako se zoVe cielo ono Ijeto do drugoga Ivanj-dana. U Kres bacaju svakojake životinje: zmije, hrastave žabe, guštere 6), da bi zaznali,- kakva bit ce buduca godina, dobra ili — zlocesta. Sjede oko Kresa, djevojke skupa, junaci i starešine skupa; pjevaju djevojke i junaci, stari djedovi i babice pripoviedaju pri-povjedke. Kad vatra počme jako goreti, onda skacu svi uzpored preko ognja. Pjevaju i hitaju se do ponoči". („ Arkiv„ 1863; 255.)
') Prim na 104. in 105. str. 3. op. Tü je oboje skupaj : brinje in trnje.
'') „Zdravo (ave) Marijo".
3)	čemu? morda večne znajo. Ilič (166) veli, da nosijo nekod Slavonoi kresne ogorke („ugarice") domöv in hitajo nä njive, da ne bodev v setvi (usčvu") črvov in bolhačov („biihač" m.) gl. „zelski bolhač". Erj.' „Živ." S ; 176. Menda po tiskovni zmoti pripisuje to vražo Afan. III. 715 „Slovencem" namesto : „Slavoncem".
4)	Na Kranjskem ob kočevski meji grabi svet rano na Ivanje tak pepel, misleč, da je dober za nekake „bolezni". (Ilič 166).
5)	To je nekaj posebnega; te posebnosti nismo mogli do zdaj zaslediti med indoevropskimi običaji. Spomnimo se pa pastirskega kralja in kraljice še v predelu „o binkoštih".
6)	Kuščarje (zelence).
Hrvati po Istri kurijo kres na večer pred Ivanjem po stari navadi na hribih in gorah (v kakem kraju pa tudi na sredi trga). Dečki in deklice — soseb pastirji in pastirice — plešejo skupaj (nekod pojoč) okoli ognja „kolo"; a večji dečki tudi skačejo preko plamena ali pa preko žarjavice. (Po ustn, poročilih.) Jako zanimljivo je vč. gosp. J. Volčič v „Letop." 1878 III. 136 popisal „Kres v Istri" (blizu Pazna, kder nalagajo tudi samo trnje, kakor nekod po Kobaridskem, str. 107) in dodal i naslednjo prevažno bajeslovno pesmico (na pol krščansko, a na pol pogansko), ki se popeva pri kresu:
„Gori, gori božji kres,	Babin janjac
Da nam bude tuka ples	Okol' kresa skače,
Bogu na Čast	Babin janjac
I svetomu Ivanu	Priko kresa skoči,
Na veliku slavu!	Babin janjac
Mi imamo tu plesati,	Zimu nam odnosi,
Babinomu janjcu	Babin janjac
Čast i hvalu dati.	Leto nam donosi.
„Baba = zima; babin janjac = spomlad."
Pri besedi „kres" mislilo se je pa po naših mislih izprva na „solnčni kres" (Sonnenwende).
Hrvati v Dalmaciji kurijo kres ob isti dobi po gorah in ob morju, paleč drva in slamo. Preskačejo ogenj sami nedorasli dečki. „Kateri dobro preskoči, (mi bode dolgo živel." Tako soseb okolo Zadra in po vseh otokih v ,Zadarskem' okraju. Na otoku Vis-u (Lissa) zakurijo pa na velikem trgu po več kresov, ki jih tudi preskakujejo po stari navadi. Okoli Zadra kresujejo pa ose-dobi tudi uže skoro pred vsakim večjim svetkom. (Po ustn. poročilih.)
Tudi Hrvati v hrvatski in slavonski ,kraljevini' kresujejo ob isti dobi t. j. na večer pred Ivanjem, kakor mi. Na Hrvatskem postavljajo matere ,maloletno deco' pri kresu tik ognja, zato, da bi jih obcuvale vsake bolezni; odrasli dečaki preskakujejo pa ogenj vadljaje („um die Wette"). Stare: „Kroaten": ,.Völker Oester." X. 2; str. 124.*)
V Slavoniji pleše ,mladež', da celo meščanske „deve" (vsaj 1. 1846 plesale so še okolo kresa „kolo"2) in prepevajo pesmi, tej slavnosti primerne; po ,kolu' (plesu) pa skačejo ,preko ognja'
') Na Hrvatskem kurijo kres („kries") ne samo zvečer pred „Ivanjim dnem", nego i pred „Vidovim", „Petrovim" in „Jurjevim". „Kries" pravijo pa na Hrvatskem zdaj uže vsakemu drugemu ognju, ki ga kurijo po gorah o kakem veselju n. p. o trgatvi („uz berbu") itd. Gl. Vuk. „rječn.' 303 p. b. „kri j es". Književnikom hrvatskim rabi ta beseda (pa brez repa „j") tudi uže za „umetni ogenj4 (Kunstfeuer, Freuerwerk). Prim I Filipovima „Novi rječnik" p. b „kries".
3j Glede Slovencev prim, 102 in 104 str.
in to po dva in dva („momak i devojka") skupaj. (L. Ilic 1846, 156.)
V Požeški okolici (= okoli Požege) mislijo, da kateri ,bolje i više1 skoči ,preko ognja', temu bode bolje rodila pšenica in drugo žito, a lan da mu bode viši in bolji.u (Isti 164.)
Jako zanimljiva je uže priprava za kresovanje na Slavonskem, a isto tako i zvršetek.
Selške devojke nabirajo uže jeden dan pred Ivanjem v ,šumi' (hosti) raznih cvetic in pletö popevaje vence iž njih. Ž njimi se venčajo ne samo pri večerni (kresni) zabavi, nego i drugi dan odhajaje v cerkev. Spletajoč jih, pa ne smejo zabiti mladeničev. Na večer (pred kresom) podele devojke vence, a moški ukrešejo ogenj ter zapalijo suhe, na dimu posušene ,luči' t. j. trsäk ali pa lubja („Iučeve") ali „lilji" iz hrastovega ali pa smrekovega „ob-liška".1)
Prišedši na odločeno mesto, zakurijo kres iz smrečja, orlove praproti („papradi", pteris aquilina) in druge suhljadi. Goreče trske in vence na njih pomečejo potem med „cičanjem 2) in pe-vanjem" v ogenj3) (okolo katerega začno zdaj plesati itd., kakor smo slišali malo poprej). Po končani ponočni zabavi zapalijo (moški) zopet nove trske ali ,lile' ter se vračajo vsi skupaj (s ,tamburaši' ali ,dudaši') domov.
Kedar pridejo v selo, trske utrnejo (,potrnu') ter zataknejo ogorke („ostanke") za plot, vsak pri svoji hiši. „To biva proti vesti cam, koje se po narodnom mnčnju ovih ostanakah boje i u selo kroz ežlu godinu stupiti nesmiju" - piše oziroma pisal je 1. 1846 L. Ilic na 164. str.
Žumberčani kresovali so za Valvasorja ne samo na Ivanjski večer, nego devet dni pred Ivanjem, in osem dni po Ivanju; vsak večer žgali smrečje, plesali okolo ognja, popevali, skakali ter igrali različne narodne igre. „Dečico, katera niso mogla preskakovati, prenašale so skrbne matere preko ognja, zato da bi bila zdravejša" . . (Valvas. IV. 88; Ilic 166).
A kako biva pri Žumberčanih sedaj o ,Ivan-danu'? Poslušaj !
(V izvirnem jeziku:) „Mjesec danah (sie) prije ovoga svetka ,običavaju' se momci, djecaci i djevojke ,u oči' svakoga praznika i nedeljelje skupljati4) na kakovo uzvišeno mjesto izvan sela, te iduci tamo i noseči goruču škupu u ruci, koju tada ,kriesnicami' nazivlju, viču: „na kries"! Skupiv se svi tada, nanesu drva(h) i nalože „kries". Tu igraju Wo, pjevaju i pucaju uviek
') Oblišak, — ška,(m.); Latte (im Forstwesen).
2)	„Cičati": quicken, schwirren, zirpen.
3)	L. lliß 160.
Bolje: „skupljaju se".	Pis.
do polnoči; a kada je več 12 ura(h), idu opet pjevajuči i puca-juči natrag k kuči. Nu kada več dodje taj praznik, slože se ta-kodjer u oči njega x) na to mjesto, te nalože opet kries, koga (sie) oni ,velikim kriesom' nazivlju; pa buduč, da je to kao posljedni kries, dodjn tamo i malo stariji ljudi, da tim uzmognu još u večem veselju poslednji kries godine dovršiti, kamo svi donesu sa sobom ne samo puške2) nego takodjer neki sviralu3), neki diple4) te igraju, pjevaju i plešu sve jedno kao na kakvom varoškom plesu skoro do bieloga dana" . .. („Arkiv." VII. 337). — Lahko, da se je po 1. 1863 izpremenilo kaj, a ne vse pri popisanem kre-sovanju Žumberskem.5)
V Srbiji „u oči Ivanj-dana" (=„Ivanja dne") čobani °) i mla-dež na nekim mestima pale lilu1) i bacaju oko (okolo) torova7) u vis. Negde nalože vatru pa je preskočil" ... (M. Gj. Miličevič: „Glasn. srps. uc. dr." XXII. 105. Prim. tudi Vuk: „Život i obič." 67 in Vuk. rječn.: „Ivanj dan" na 215. in 216. strani, kder pa pogrešamo poslednjega" podatka. Vuk pravi ondi (glede ognja) z drugimi besedami nekoliko obširneje samo to, kako palijo srbski pastirji ob isti dobi rečeno „lilo" (lubje) — s tem dodatom: „po tom neke procjepove8) zadjenu u tor9) te izgore, a neke uzmu čobani i iznesti na kakvo brdo, gdje dodje i više čobana, te se igraju. Tako se pali lila i noči Petrova dne."10)
Kres palijo in preskačejo srbski večji dečki in deklici („po-odrasli momci i djevojke") — brez znanega jim uzroka — tudi v Oseku • (Essek), v „dolnjem gradu" (mestu), kder žive Srbi s Hrvati vred. (Po ustn. por)
Spomina vredni so tudi srbski „kresovi" (m. pl.). „Ovako se" — piše Vuk v „rječn." 301 — „u Srbiji zovu tri dana prije i tri poslije Ilijna dne (20. julija, po nov. kol. 1. avg.) i žene ovi-jeh dana ne če kosulja (srajc) da peru; jer kažu da bi se izkre-sale" (odrgnile). Prim. „Glasn. srps. XXII (1867); 105. - Nemška vraža veli, da se ne sme perilo prati ves veliki teden, to je pred veliko nočjo. II. W. 70 (84).
') To je: dan ali večer pred njim.
2)	Ondaj (1. 1863), ko je prišel ta popis prvič na svetlo, bili so Žum-berčani še ,krajišnici' (graničari); zato je imel vsak svojo (vojaško) puško.
3)	Svirala, e (f.) piska, piščal.
4)	Diple, (f. plur ), meh brez „prdala".
б) Primerjajoč ta popis Valvasorjevemu pogrešamo v njem sosebno preskakovanja in prenašanja male dece preko kresa.
«) Pastirji (ovčarji).
') Lubje (tu ogoljena brezova ali pa črešnjeva skorija.)
8) Precepe (z gorečim lubjem).
e) „Tor": ograja za rogato živino, Hürde, Schafhürde.
,0) To je: na večer pred „sv. Petrom in Pavlom" ali belokr.: pred „Petrovim", ki se praznuje tudi pri Srbih 29. junija, pa po starem koled. , (= 11. julija).
Po srbski narodni veri je „Ivanj dan tako veliki sve-tac, da na njega sunce na nebu triput od straha stane." (Vuk rječn. 215. ali ,.Život i obič." 67; prim „Glasn. srps." 22; str. 104.
Bolgari kurijo in preskakujejo se Srbi vred kres na večer 23. junija po starem koledarju v Sredcu (Sofiji), Varni, Ruščuku itd. (Po ustn. por.)
Rusi pravijo, kar uže vemo, Kresu — Kupolo. Kakor so s časom poosebili ,koledo' ter izpremenili ta narodni praznik v boga po imenu ,Koljada' (prim. 1886; 70), tako seje pripetilo tudi ruskemu narodnemu prazniku ,kupalu'. Od tod slutvo-bog Ku-palo. — Pustimo tega slutvo-boga, (ki se je v krščanski dobi moral umakniti krščanskemu Kupalu: Ivanu Kupalu t. j. Janezu krstniku') na cedilu, a bavimo se rajši s prvotnim kupalam (kresom).
Z večera pred Ivanim prazdnikom ali ,Ivanom-Kupalo(m)' zbirajo se po nekaterih krajih prosti ljudje obojega spola 2) in si spletajo vence za na glavo iz „jädomago zelija", t. j. vžitnega (jednega) zelišča ali korenja, prepašejo se potem z biljem (rastlinjem) s ,,černobylinko" (metliko) in z drugimi „dišečimi" travami: raznetijo ogenj; drugod postavljajo zeleno vejo navpik3) primejo se okolo nje, obračajo se okolo önega ognja, pojoč svoje pesmi, ki i i h prepletajo s ,Kupaloml; (r) potom „črez onyj ogonj preskakujut." (Afan. III. 714. Prim. ondi, kder se čita, da zažigajo Rusi še zdaj „kupaljskij koster" (kresno grmado) se živim ognjem, ki ga narejajo pošteni starci („početnye staryki") trenjem iz drva t. j. teroč na vso moč poleno ob poleno suhih drv.4)
Kakor nekateri Slovenci, tako prerokujejo tudi Rusi preska-kalcem po ugodnem ali pa neugodnem skoku — srečo ali pa ne-nesrečo („bčdy"), in kateri se poprej ali pozneje oženi. (Afan III. 715.
Po ruski vraži „pryganje čerez ogonj" (skakanje čez ogenj) izbavljaet ot nedugov" (manjih bolezni), „zlago (zlega) očarovanija" i „bezplodja". — Matere nalašč sežigajo na kresni grmadi „snja-tija s hvorych d o tej soročki" (bolehnih otročičev srajčice), zato da bi s tem perilom vred zgorele tudi bolezni. (Ondi.)
<) „Ü Ruskih" — piše Snegirev IV. (1839) 18 — Kupalo soedinjaetsja s Kupaljniceju; prvoe prozvanie pridaetsja prostonarodnym suevčriem (praznoverjem) S Krestitelju, a drugoe S. Mučenicč Agripine, prazdnujemym pra-voslavnoju cerkoviju 23. i 24. čisl junja."
*) Po Karamzinu sami mladeniči 1. 90.
3) Na Češkem v vaseh : Mostov, Kotigov itd zapikujejo dečaki visoko, ravno in jako smolnato jelo ali smreko na kakem griču, kder jo olepšajo deklice z venci in rdečimi traki. Potler napravijo okoli nje veliko grmado ter zažgo, čim se stemni, grmado z drevesom. („FestkaL" 1864. 308.)
*) Tako so delali nekdaj tudi Germani. (D. Myth. 678.)
V Rusiji (tudi v Litvi in na Češkem) gonijo živino po sedanji vraži zato, da ne bi obolela, pa tudi zato, da bi krave dajale več mleka. (Afan. III. 715.)
Ruski kmetje („poseljane") kopljejo se zdaj na sv. Ivana-Kupala praznik v rekah zarad zdravja, t. j. zato da bi bili zdravi. Iz istega vzroka kopljejo pa tudi bolne konje. (Ondi 716.) Prim. 7. razst. dalje.
Po ruski narodni veri ima kresne („kupaljske") noči rosa posebno oživljajoče t. j. krepčajočo, pa i zdravilno moč. Zato se umivajo s to roso — zlasti avstr. Malorusi (Rusini), da bi odgnali od sebe hude in male bolezni („zlie nemošči i nedugi"). (Ondi.1)
Isti Malorusi (Rusini) zažigajo na večer pred sv. Ivanom, velike grmade, plešejo okolo plamtečega ognja ter ga tudi še preskakujejo. — ,Deviške vence', ki jih obešajo dekliči uže poprej na kako jelko ali brezo blizu vode, spuščajo po' vodi domačega potoka. Uzroka nam ni priobčil Szujski 44—45; a bode menda isti, kot pri Poljakih. Glej na 99. str.
Maloruske (uskrajinske) deklice spuščajo pa same po vodi svoje vence, prilepivši jim zažgane voščene sveče, in po teh plavajočih vencih ugibljejo svojo bodočo usodo. (Afan. III. 715). Drugače tolmači to Hanuš „ß. K." 181.
Na Ukrajini skačejo dekline tudi take, „kakor jih je Bog ustvaril", preko ognja v vodo in gledajo pri tem, da se dotaknejo ognja z nogami. (Szujski ondi). — Glavni in prvotni uzrok takemu skakanju čez ogenj je isti, ki smo ga imeli v mislih uže poprej (na 105. str.). To skakanje v vodo pa ni nič drugega nego umivanje ali köpanje, ki je in je bilo v Busih del kresnega obreda; kajti stari cerkveni zakonik ruski ,Stoglav' poroča, da v jutro po Ivanovem hite moški in ženske z velikim krikom kakor besni k reki umivat se, — čemu, tega nam pa ,Stoglav' — žal! — ne pravi.2)
To nam utegnejo razjasniti naslednje vrstice.
Slavni Fr. Petrarcha poroča 1. 1330 o silni množici žensk, ki so se na kresni večer kopale, (nekatere opasane v reki s cvetlicami) v glasovitem „Kelmorajmu" (Köln am Rhein, to je v Koloniji ob Reni) ... Na njegovo vprašanje, zakaj se umivajo in kopajo, pravili so mu ljudje, da je to starodavna narodna šega, po kateri se očistijo (operejo) vsega leta grehi." (Prim. „B. Kal." str. 181).
To je bil morda uzrok Upanju na ta večer tudi pri starih (poganskih) Rusih; zdaj se kopajo ruski kmetje o Kresu v rekah samo zarad telesnega zdravja. (V isti namen kopajo tudi bolne
') V Litvi zovejo večer pred 24. junijem celo rosni praznik (r. „prazd-nik rosy"). „Rusk. prost, prazd." IV. 37—38. Saharov 38—39, 101. 3) Prim. „Letop." 1878; 16.
konje. (Alfan. III. 716.*) Začenja se kopanje uže oni dan pred Kresom, t. j. na „Agrafene-Kupalnice god". (Prim. ,B. Kal.' 194 pod napisom : „Agrifčna Kupalnica" 5. „července", julija, po nov. koled.).
Po tem, da skačejo ukrajinske dekline še dan današnji preko ognja v vodo (v kopelj), sodimo, da je bilo pri starih Rusih na pameten način zjedinjeno oboje očiščevanje: ognjeno in vodeno.
Jako mično je i to, kako so Malorusi s kresom (grmade zažiganjem na večer pred sv. Ivanom) zjedinili tudi utapljanje Ma-rene t. j. Moräne (,smrti'). Prim. Afan. III; 720—721. Tu samo toliko, da skačejo mladeniči in .device' čez kres na poseben način, po dva in dva (mladenič pa ,devica'), držeč v rokah Kupalovo podobo2); a ne skačejo v kopelj.
Poljaki se nekod samo polivajo ali ,oblivajo' na sv. Ivana dan. (0. Kolb. „Lud,", XVI; 117 — brez uzroka).
Čehoslovani (čehi, Moravci in Slovaki) kurijo kres še po mnogih krajih ob isti dobi kakor mi po gričih ali gorah: na Mčl-niku, Radgostu („Radhošt"), Tatri itd. itd., zažigajo pri kresu brezove metle3) ter mečejo potem goreče k višku. Tem metlam pravijo Čehi in Moravci „čarodčjnice", t. j. čarovnice. Dokaza dosti, da jih mečejo, (dasi mnogi ne vedo, zakaj) iz istega uzroka kakor Nemci, namreč: proti čarovnicam, na kresni večer po zraku letajočim. Nekateri l>ehoslovani mislijo, da letajo čarovnice ta večer ali to noč jako nizko, da jih je tedaj lahko zapaliti in končati s takimi metlami. (Zarad Nemcev prim. W. II. 79). Ondi je sicer govorjenje o zloglasni noči: „Walpurgisnacht" (med 30. aprilom in 1. majem ali sv. Filipom in Jakopom); pa treba vedeti, da kurijo i Čehi nekod kres, ter mečejo tucli goreče metle na viš<k isto noč, kakor drugod ne kresni večer-, n. pr. v Skuču, pri Nim-burku, v Caslavi itd. (Po ustnih poročilih s tem dodatkom, da omakajo take metle, predno jih zažgo, v raztopljeno smolo ali pa tudi v kolomaz, zato da rajše gore).
V novi dobi prepovedale so pa tako kresovanje nekatere občine češke in moravske boječ se ognja.
Glede Slovakov čitaj tudi pri Dobšinskem (str. 163), kako so v Gemerski stolici za njegovih mladih dni kurili velike krese („vysoko-plamene vatry"), ki so jih tudi preskakovali urnejši dečaki, dekline pa popevale, hodeč vabit na kres (,Sobotko') različne narodne pesmi.
') Tudi Nemci prisvajajo kresni (Ivanjski) vodi zdravilno moč (W. II ; 89(114); ondi na str. 77 (92) pa čitaš, da se kopajo v tej vodi ljudje po vsi Evropi.
2) „Kupaljskuju kuklu" (Puppe),
s) Slovakom znači „metla" to, kar nam; češka (tudi staroslovenska) „metla" je pa to, kar naša „šiba',; a „metlo" (našo) zove Čeh: „koštž", n. (pl. koštčta).
Izmed osmih, ondi (154— 165) priobčenih, važna je za našo rabo zlasti ta:
„Kladzeme my Sobotečku s rozmarijou izopočku.') Kto na našu Sobotku neprijdze, do roka ho hlava boleč budze.2)
Po Češkem spletajo si nekod (dečaki in dekline), dokler se žažiga kres, vence iz metlike („Černobil"), devajo si jih na glavo, plešejo okoli ognja ter pogledujejo postajäje skozi vence v ogenj, da jih ne hi vse leto bolele ni oči nI glava. („Kvöty" 1846; str. 297; prim. tudi P. Sobotka: „Rostl." 1879; 288).
Poljaki ovršavajo kres3) zvečer pred sv. Ivanom krstnikom sploh tako kakor drugi Slovani, samo da kurijo pri njih največ ženske („niewiasty"4) in -plešejo ter skačejo vesele okoli njega, popevaje narodne pesmi (W. Wojeicki: „Piesni ludu" I. Warsz. 1836; Golebiowski: BGry i zabawy' 294—303).
Pred kakimi 300 1., vsaj še 1. 1595, obešale so poljske ženske isti večer metliko („bylicg,") po hišah, opasovale se ž njo in trle ogenj za kres iz desak 6) zato, da bi bila — kakor veli pobožni pisatelj Marcin (Martin) z Urzedowa — uprav hudičeva praznič-nost. Pri tem so tudi prepevale pesmi in plesale (brez dvojbe okoli kresa, kakor še dandanes. Pis.) Prim. Linde: Slovnik 1. ali 2. izd. p. b.: „Sobotka" ali pa „Ljublj. Zvon" 1881; str. 341, kder je matico (izvirno besedo poljsko) verno priobčil Fr. Levstik. — Kažejo nam pa očito navedene besede: ,uprav hudičeva praz-ničnost' (,,prawie swiatnosc djahelska"), daje poljski pisatelj uže pred malone 300 1. kres izvajal iz nekrščanstva, tedaj v tem slučaju iz poganstva.
Na Sandomirskem (na rusk. Poljskem) vodili sta nekdaj dve odlični dekleti na kresni večer druge tovarišice kot na dve sovražni stranki razdeljene, — pa popevajoč in šaleč se, k ognju in
') Z rožmarinom izop (.Isop, srb velenduh, Šul.)
2)	Vredno je znati, da so se bili na Ogrskem kresovanja od Slovanov nekdaj navzeli i Madžaiji, in da je bila z;-.to ta šega kot poganska tudi v Gemerski stolici tem in onim prepovedana pod konec 18. veka ; pa pri Slovakih je ta prepoved ostala ondaj brez uspeha. Prim. llič 158 in 170. Ondi čitamo med drugimi stvarmi tudi to čudno misel tedanjih madžarskih veljakov, da izhaja namreč kres od grmade Husove, in da so ga na Nemško in na Ogrsko zanesli — Cehi (!?!).
3)	Po ustn. por. znači osedobi nekaterim Poljakom „sobotka" (izr. „so-butka") Johannisfest -, sobotki" f. pl. ) pa Johannisfeuer ali Johannslichter." Prim 89. str.
*) „Niewiasta" = ženska, a ne: nevesta, kakor čitamo v neki jugoslovanski knjigi. Da kurijo tudi po nekih slovenskih krajih kres ženske („dekleta"), čitaš na 104., 105. in 100. str.
») Takö in še drugače se nareja tako zvani „živi ogenj" (Queck- ali
Notlifeuer), ki smo ga imeli uže v mislih in pride še večkrat na vrsto.
okoli ognja, ki so ga moški v celih vrstah (kakor žrjavi pod nebom) veseli — vpijoč „hu." „ha!" in smejoč se na ves glas — preskakovali sem pa tam. (Brez navedenega uzroka priobčil 0. Kolb. „Lud" II. 1865; 108). — V Kujavah skakale so pa (kar so pred 20 leti še pomnili stari ljudje) poljske deklice še preko ognja, misleč, da ktera ga preskoči lahko („latwo"), ona se vda (omoži) še pred letom („v ciagu roku'-). Isti, ondi IV; 265 (5).
Osedobi zažigajo Poljaki nekod (n. pr. v Bohni in še po nekaterih krajih), kresujoč z nami vred 23. junija zvečer po visokih gorah, tudi plamenice in dirjajo ž njimi po polju —kakor štajerski Slovenci z gorečo slamo. (Po ust. por.)
Poljaki (Mazurji v vzhodni Pruski) obnavljajo na kresni večer po starodavnem običaju tudi domaČi ogenj („Herdfeuer") z novim (živim) ognjem. (Prim. na 115. str. 5. op.) Pogasivši stari ogenj po vsi vasi, zažigajo polena z novim ognjem za vso vas.1)
Talijani (Lahi) zlasti Toskanci z glavnim mestom svojim, Florencijo, dalje oni na poprejšnjem avstr.-benetskem svetu okoli Vidma (Udine), Beluna (Belluno), Peltre, Portenone (ali Pordenone), Vičence . . ., tako tudi po južnih Tirolah; n. pr.: v Spauru (,Spor maggiore' 5 pošt od Tridenta) in drugi kraji ob tirolsko-benetski meji kresujejo še po stari šegi: po gorah, a ne iz prvotnega (zab-Ijenega) uzroka, nego samo zarad veselja (,per 1' allegria s) V imenovanih mestih : Belluno, Portenone in Feltre zažigajo v novi dobi samo ,umetne ognje' („fuochi artificiali"); v Vicenci pa sredi mesta kres z umetnim ognjem vred. Tako so mi pravili lani avgusta in septembra meseca talijamski delavci in tri gospodje iz onih krajev.
„Male krese" svoje Talijani (dečki) nekod tudi preskakujejo, pa brez kakega prerokovanja.
Tako delajo i Rumuni v Varni, Bušcuku itd.; v Bukrešu (Bukarest) pa več ne. (Po ustn. por.)
Tudi Francozi kresujejo sedaj na večer pred sv. Ivanom samo zarad veselja na kakem razkrizju3), in to s cerkveno privolitvo,
—	da s cerkvenim obredom; kajti potem ko zapičijo sredi ognja („au milieu du feu") — uprav sredi nezažgane še grmade
—	dolg drog („perche"), ki ga opleto se (zelenim) perjem in s cvetlicami („qui est garnie de feuillage et de fleurs"), pride duhovščina v prekrasni opravi na obredno mesto, podneti ogenj, zapoje nekoliko pesem pa se vrne. Pri tej priči začno ljudje ogenj preskakovati4) ter odnašajo sabo domov ogorkov („tisons"), ki
<) M. Toppen: „Abergl. d. Masuren"; 2. izd. 1867, 71. (W.U. 78; 93).
') Veselega značaja je bil Kres od nekdaj tudi Slovanom. Prim. Krek: „Einleitung in die slav. Literaturgesch." 1874, 116 (1887; 415).
8) „La veille de Saint Jean un feu de joie est alume dans un carre-four." Prim. na 103. str. o Metliškem kresu „pri pildu" itd.
4) V ,Poitou" (izr. Poatu) preskoči ga vsak po trikrat z orehovo br-stiko (vejico) v roki. M. Busch. 86. Prim. štaj.-slovenskih deklet način, temu podoben, na 106. str,
si jih devajo na ,nebo nad posteljo' („sur le ciel de leur liti'), zato da ne bi udarila strela („comme un preservatif contre la foudre") Grim. „D. Myth." III4 486. Lahko si mislimo, da opravlja francoska duhovščina omenjeni obred samo sv. Ivanu krstniku na čast. Glej tu 89. str. z dodatkom: Prim. „D. Myth." I4; 516.
Kakor se je s časom pokristijanila nekdanja poganska ,,ko-leda," tako se je tedaj na Francoskem pokristijanil tudi poganski „kres" (Več drugih načinov francoskih popisal M. Busch 86) — Nekateri ljudje hodijo pa na Francoskem 24. junija vendar še pred solncem na kako visoko goro gledat, kako bode solnce plesalo. Grim. „D Myth." 4. izd. III; 485.
Grki (Novogrki) kurijo še zdaj kres skoraj povsod, kodar žive : v grškem kraljestvu in v turškem cesarstvu, v Atenah in v Smirni (v mali Aziji), celo izven Carigrada, (ker ne smejo v njem); tudi po otokih: Mitilene („Mytilini"), Samo (Samos), Lemno itd., itd.; a ne po gorah, nego izven vasi ali pa v mestu na kakem velikem prostoru, celo na hišnem dvom in ga dečki tudi preskakujejo (pa irez kakega prerokovanja) 23. junija (po starem). (Pravil 8. septembra 1886 trgovec Dunajski Ivan Kristofilis, Mitilenčan, ki je v svojem 12. letu doma sam preskakoval kres ter se živo opekel).
Da se je kuril kres v poganski dobi res solncnemu bogu na čast, ,kažejo' nam vidno tudi tako zvana „kresna kolesca", ki jih zažigajo zvečer pred sv. Ivanom krstnikom pri kresu ter zaganjajo goreče visoko v zrak tudi še dandanes nekod po Slovenskem, in to, kakor koroški Slovenci'), tako i kranjski, sosebno v Goričivasi (pri Ribnici), v Hinjah (pri Žužemberku, Kočevju na sever), v Suhorju (pri Banjiloki tik Kočevja na jug) in morda še drugod po Kranjskem itd.2) (Po ustn. por.)
Da so žareča „kresna kolesca" značila nekdaj uprav solnce, tega ne pameti več živa duša. — Znana je pa nekaterim o tem še ta vraža: „Na katero stran vzleti ali se obrne tako goreče kolesce, z one strani bode nevesta tistega mladenca, kateri ga je zalučil". (Po ustn. por. iz Goriče vasi 1. 1882).
Čudno, da se vrši ta prestari običaj baš tako blizu Kočevja. Soditi bi utegnil kdo po tem, da so se ga kranjski Slovenci navzeli morebiti od Kočevarjev, ki ga ovršavajo kresujoč po staro-germanski šegi isti večer, soseb na Črnem potoku (Schwarzenbach), v Gerčaricah (Masern, 2 uri od Ribnice), v Gotnici (Götenitz
») „Kres" 1881; str. 49, Čit. op. urednikovo.
'') „Kresna kolesca" pripravljajo se na Kranjskem še pred kresom iz bukovega ali pa jelovega lesa. Vsako kolesce, toliko kot kupice dno, prevrtano je na sredini, tako da se natakne lahko na palico, ter zažene zažgano, po deski (navzgor ,položeni') na vso moč visoko pod nebo, da leta po zraku dlje časa kakor ,zvezda'; — ali se pa vrže z visokega kraja (kder se kre-suje), proti dolini. (Po ust. por.). Do malega tako tudi v Švajci, — pa na pustni večer. Busch. 43.
poldrugo uro od Ribnice1) in v ,Hornbergu', samo debelo uro od Kolpe.
To sodbo izpodbija pa t,a okolnost, da pravijo kresnim kolescem tudi mnogi Kočevarji, (zlasti oni v nemškem ,Hornbergu;) na pol slovenski: ,Kries - Schaiben' ali „Gries-Schaibeir", (izr. kris- ali gris-šajben), dasi zovejo, „kres" po svoje „šummeten" (po K. J. Schröerju: žummitten2), uprav =,Sonnenwende', pa (po novem) tudi „šummetf e u e r" = Sonnenwend'feuer". (Po ustn. por. istega leta: 1882).
Ker se je uže zdavna zabil ta uzrok, ni se čuditi temu, da zažigajo otroci na Goriškem (in to v Kobaridu) pri posebnem „manjšem kresu" poleg „glavnega kresa" z okroglimi kolesci vred tudi štirioglate deščice (obojim pravijo „fagete"8) ter jih mečejo visoko pod temno nebo na isti način, kakor smo slišali malo poprej ; samo da se godi to zdaj v Kobaridu z glavnim kresom vred o sv. Antonu. GL str. 107. (Priobčil g. And. Gaberšček.)
Koroški Slovenci so v starih časih, vsaj še početkom tega ,stoletja', spuščali o kresu tudi ,ognjena kolesa' (se slamo ovita in zažgana) z gor ali s hribov (Krek: „Kres" 1881, str. 49; Fr. Hubad pri Šumanu 1881, str. 103). Prvotni uzrok je isti, kakor pri metanju „kresnih kolesic": goreče kolesce in ognjeno kolo — oboje znači solnce ali: oboje je ,SolnČeva podoba'.
Isto navado, ob isti ponočni dobi nahajaš tudi še zrlaj po nekaterih krajih na Nemškem in drugod med Nemci: posebno med Svabi ob Mosli (W. II. 78), na nekem Frauenbergu pri „Blaubeuren- u" (M. Busch. 82). Ondod zažigajo in takajo v dolino ,kolesca iz same slame spletena', Čeho-nemci pa včasih kako staro ,vozno kolo', obilo posmoljeno. (Schmalf. 73.) Bistveno je pri tem samo to, da kolo rado gori ter se goreče ,talika' navzdol. — Da so stari Germani tudi o ,,zimskem solnčnem kresu', t. j. o sedanjem božiču po gorah in hribih kurili kres ali pa takali ž njih goreča (lesena ali pa iz šibja spletena) kolesa itd., povedali smo uže 1. 1885. na 163. strani.
Pri severnih Nemcih, a najkesneje pri ponemčenih Serbih-Lužičanih, nehal je uže povsod kres, ki so ga zvali po starem „ Sonnenwendfeuer " (,solnčni kres'); kuri se tedaj pri Nemcih samo
') Po Koslerju : Gotenica, Göttenitz.
2) Schröer piše s = ž. „Sitz. Ber. d. Ak. Wiss. phil.-hist. Cl. zvez. 65; str. 470. Čudno, da ni zasledil Schröer na pol slovenske besede „Kries- ali
Gries-Sehaiben' in še več drugih slovenskih (vsakdanjih) v kočevski nemščini,
dasi našteva jako rad take besede, katere so si (po njegovih mislih) izpo-
sodili Slovenci od Kočevarjev. „Schaibe" pravijo takemu kolescu tudi Tirolci, pri katerih je ista navada. (Schröer ondi 470); tudi na Bavarskem, (W. II.
78.) in drugod po Nemškem. (Busch. 81).
s) Iz laške „faggio" (lat. fagus), bukev ali bukva. Prim na 117. str.
2. op.
še po južnih nemških deželah (M. Busch 81). V gorenji Avstriji^ (koder preskakujejo kres še mladeniči in deklice po dva in dva, držeč se roke,) zovejo ga tudi še po starem, v narečju: „Sunniwend-feuer"; v dolenji pa po novem: „Johannisfeuer" (t. j. Ivanov ogenj).
Pobožni Tirolci v dolenji Inski dolini (Unter-Innthal) palijo pa na kresni večer . . . „Martina Lutra" t. j. možica iz slame in cunj narejenega, ki je značil morebiti iz prva „zimo''. (M. Busch 81).
Znamenito je, da prosijo južni Nemci nekod pri kresu sv. Vida, da bi jim dal kako poleno.1) Po nekaterih jugo-bavarskih krajih kurijo kres baš na sv. Vida dan (15. junija); a na Svab-skem kličejo pri kresih sv. Vida in sv. Ivana, vselej oba zarad polen (za kurjavo). Wuttke misli na slovanskega boga Svetovida („Swantewit"), češ, da je to ostanek, zatrošen iz slovanskega bo-gočastja. (Prim. W. II. 34 in 78; 93).
Kakor hodijo na Goriškem večjidel slovenski otroci 23. junija zvečer od hiše do hiše nabirat potrebnega netila (str. 106.), tako nabirajo tudi po mnogih krajih (po Šleziji, po srednjem in južnem Nemškem) nemški mladeniči drv (polen) in starih metel za kres; na Bavarskem („Unterfranken") popevajo celo tako:
Kdor drv ne da za kres, Vzveličan ne bo res!
Slovenci vtikajo [nekod] „ugasle [mrtve) utrinke in ogorke od kresnega ognja ali nekatera zelišča (kar uže vemo), v ,slamnato' streho in pravijo, da se tako varuje [odvrača] ,pogor' od hiše". („Glasn." zvez. XI. 1865; str. 182; isto v „Kresu" 1881, str. 49).
Čehi devajo v isti namen mrtvega kresnega oglja ali ogorkov pod prag. (Afan. III. 717.)
Slavonci (a ne „Slovenci", kakor se čita pri Afanasjevu III. 720) vtikajo o suši Ivanjski ogorek v plot, misleč, da jim privabi dežja. (Ilič 164.)
Rusi (po beloruskih vaseh) zabijajo „v noč na Ivana-Kupalau v tla (zemljo) precej velik kol, obkladajo ga se slamo in pa-zdirjem („kostrikoj") ter zažigajo. Kedar se ogenj razgori, mečejo kmetice vanj brezove mladike („vetki") in pravijo: „Kaby [da bi] moj len [lan] byl takže velik, kak eta berezka". (Saharov II. 39. „Rusk. prost, prazdn." IV. 34 itd.; gl. Afan. III. 716.)
Nemci (Bavarci) v Untersdorfu t. j. v Dolenji vasi, 2V2 ure od Norimberka, mečejo pa na kresni večer velike, na kresu iz neznanega jim uzroka zažgane palice,8) k višku, ter jih vržejo potlej
i) „Heiliger Sankt Veit (!), bescher uns ein Scheit." (W. II. 34 in 78). *) rWer kein Holz zum Feuer git [gibt],
Erreicht das ewige Leben nit. (W. II. 77; 93). s) Goreče palice rabijo tedaj tem Nemcem namesto ,gorečih metel'.
lao
v stran; a po kresovanju, kedar ugasnejo, vzamejo jih sabo, ter zasajajo na njive v lan, misleč, da Ude lan potim, tolik kot so ■palice. (Po ust. por.)
O ,kresnem ali sv. Ivana dnevu,' je sploh mnogo manj vraž, nego o ,kresnem večeru' t. j. o večeru pred sv. Ivanom; med Slovenci pa skoraj nič. Vendar hočem tu zarad imena v misel vzeti tako zvano „Janševo roko", znano tudi [nekaterim] Slovencem,1) pa ne tako kakor Nemcem, ki pravijo (na jugu), da vzraste ,na sv. Ivana dan' (Ivanje) med II. in 12. uro opoldne. „Janževa roka", povse roki podobna, da odganja otok in druge bolezni ter daje obilo sreče бпети, kateri jo nosi sabo; — a ni nič drugega, nego sleparski izrezana korenina praprotova. (Prim. Zing. „Johannissegen"; W. II. 95; 124; „Glasn." IX. zv. 1863, 78; „Črtice" 200 zdol.).
Bolgari mislijo, da solnce na Ivanovo od veselja pleše ter se suče in vrti ,sb sabljami' t. j. svetlimi ognjenimi žarki. Afan. III. 717 po Karavelovu 234, „Všstn." R. G. O. 1853; VI. 107 itd.
Prim. srbsko na 112. str.
Naposled vzeti nam je v misel še slovenske „Kresne"ali „Ivanj -ske pesmi" belokranjskih kresnic, a po tega spisa namenu samo zarad vraž ali praznoverja, ki se nahaja v njih. Glede tega strinjajo se štiri, po bratu Antonu poslane mi sedanje pesmi (iz Metlike, Rosavnic, Drašič in z Lokviee) v poglavitnem s prvo pesmo „Metliških kresnic", ki sem jo bil razglasil prvič po „Ve-dežu" II. teč. 1849 na 34. str. 2. polovice, (kakor so jo „Metliške kresnice" popevale za mojih mladih nog in še mnogo let potem), — drugič pa isto pesem (z onimi štirimi vred) po „Kresu" 1886; str. 351—359. Ondi čitaš (v prvi Metliški pesmi) tudi te besede:
..Mi1) smo nocoj malo spale,
Ker smo polje vavovale
Tako zvoni i sedanja ,Rosavnička' in ,Lokvička', samo da govori ta povse v moškem spolu.3)
„Mi smo nocoj malo spali,
Ker smo polje varovali."
Sedanja ,Metliška' pa veli:
„Mi b'mo nocoj malo spale, __Ker b'mo polje varovale."
, ') Čehom po imenu „svatojanska ručička". Ž njo drgnejo („vytiraji") na Češkem korita ali žlebe („žlaby") pred solncem, misleč, da ubranijo s tem živino vsaki čari. (Han. „B. Kal." 183).
2)	Natisneno prvič po slovnici: „me" (za ženski sp.); a ,Bele Kranjice' vele tudi za ženski spol „mi".
3)	A sedaj iz golega slovničnega uzroka (prim. „Kres" 1886; str. 352; 1. op ). Vendar je mogoče, da so kedaj i Beli Kranjci verovali tudi v (moške) „kresnike"), kakor verujejo goriški Slovenci še zdaj (str. 106.), pa tudi štajerski. („Črtice" na str. 77-82).
Te besede (zdaj res gole besede, zato ker sedanje kresnice ne hodijo več polja varovat), — merijo menda na staro, pri nas zabljeno vražo, da se zbirajo („letajo") ono noč pred Kresom na posebne (visoke) kraje „nečisti duhovi" in „čarovnice". Znana je ta bajka še RusOm. („Rusk. Bes." 1857. III. 117; pri Afan. III. 719—720).
Tudi po štaj.-slovenski vraži so na kresni večer imele čarovnice („coprnice") svoja zborovanja. „Črtice," 76 (1. r.)
Ker pa letajo čarovnice tudi po slovanskem praznoverju (preko polja) na svoje „izvoljene" si kraje t. j. gore1), in sicer to noč jako nizko (str. 114), bali so se praznoverni ljudje ter se boje nekod še zdaj, da ne M te hudobnice naškodile -polju,a)
Slišali smo nadalje (str. 106.) ,kako se po goriško-slovenski bajki to noč čarovnice bojujejo s „krstniki" ali „kresniki". Morda so ti po narodnem praznoverju nekdaj isto noč branili tudi polja [čarovnicam] kakor njihove sestrice: belokranjske „kresnice"3).
S to „narodno vero" utegnejo se skladati tudi naslednje besede v I. pesmi „Metliških kresnic", („Kres" 1886, str. 352):
,.Nam ne date4) vsega tega, C'mo vam vzeti mlad'ga sinka, Mlad'ga sinka za krsnika5)
Ako je pa najmlajše dete žensko, groze se tako:
„Č'mo vam vzeti mlado hčerko, Mlade hčerko za krsnico."
O Lokvici (blizu Metlike) povedati nam je še to, da ima gorenja in dolenja vas — kakor vsaka svoj kres, tako i vsaka, svoje kresnice, a „ne na pare, včasih več, včasih manj" t.j. zdaj „par", zdaj „nepar". V Metliki hodijo pa kresnice od nekdaj samo „na pare", in to: po štiri in štiri ,skup'. (Zapisal brat Anton 16. avgusta 1886).
Kakor v Rosavnicah in po njihovem obližju (str. 120), tako hodijo tudi v Podstenah takraj Kolpe še po malem „kresnice"
>) Prim. Han. „B. Kal." 178. Imenovati jih mislimo v predelu o čarovnicah.
») J. Lippert („Christenthum." itd. 1882 ; 649) misli, da je bil tudi Ivanjski kres [namreč v poznejši krščanski dobi] samo čarovniški strah, („Hexenscheucher"). Da se boje čarovnice ognja in gorečih luči, priča W. II. 90 (116) in 91. Prim. i naše besede, o drugi priliki izrečene, kako „je bil ubogi nevedni človek v vednem strahu, da ne bi	(hudi duhi) in v
kesneji dobi zle čarovnice naškodili njemu, njegovi živini in njegovemu imetku sploh." Letop. 1885; 175 in 176.
8) Vedomci pa ,šentjanževci' o božiču za Valvasorja (str. 107).
4) To je: „Če nam ne date vsega tega" [namreč: česar prosimo].
s) Samo v tej pesmi jemlje se med Belimi Kranjci v misel tak „krsnik" namesto „krsnice", ki mora (tobože) „polja varovati" to noč.
na večer „pred Ivanjem" popevat in brat od hiše do hiše samo „na pare": „po štiri popevajo, po dve pa nosijo" ; sie!) Začenja se jim tudi pesem tako kakor „Rosavnička" ali 1. Metliška; nahajajo se v njej i one besede: „Mi smo nocoj malo spale, — ker smo polje varovale."!) Zvečer vtikajo v razpoke „šolte rože (cvetice), ki rastejo iz mlečka",2) ter prerokujejo drugo jutro po njih tako, kakor v Metliki po „katarinčicah" ali „marjeticah". V ,selu' (vasi) postavljajo obeljeno ,hvojo' ali ,smreko' ter obešajo na-njo zastavo — sv. Ivanu na čast. (Posebnost, ki je nisem še na Slovenskem zasledil o tej dobi.) „Kres kurijo tudi v Podstenah na ,hribu'. Preskakujejo ga (nevedoč čemu ali zakaj) mali in veliki dečaki baš ondaj, kedar jako gori. — Kurijo pa tam samo Ivanjski kres, dasi znajo tudi Duhovski (binkoštni), Vidovski in Petrovski kres.3) (Po ust, por. 28. oktobra 1886.)
Štajarski Slovenci ovršavajo pa poleg Ivanjskega kresa tudi ,Jurjev' in velikonočni kresv („vuzemnice") ter pripisujejo vsakemu svojo posebno moč. Gl. „Črtice" na str. 75 in 76.
„Jurjevski kres", ki smo ga imeli v mislih malo poprej ter sluje posebno pri mnogih Jugoslovanih, pride stoprav kesneje na vrsto v dotičnem predelu, — velikonočni pa uže v naslednjem.
„Belokranjskim kresnicam" (pevkam) smemo primerjati žum-berske oziroma hrvatske „ladekarice", ki hodijo (hodile so vsaj še 1. 1863) na kresni ali Ivan-dan vjutro (pa tudi opoldne in na večer) pred hiše popevat („ladekat") ter prosit ,jajec', in to — kakor Metliške ali Rosavniške ,kresnice' — vselej po štiri. Namesto Rosavničkih dveh ponašavek spremlja jih pa jeden dečak (pastir), „koji svirajuč na sviralu (piščal) pred njimi košaru nosi". Ivanjske pesmi njihove („ladovanke") nimajo pa v sebi ničesar bajeslovnega — razun tega naslova in njihovega imena: „ladekarice", ki nas spominja slovansko-poganske boginje „Lade". (Prim. „Arkiv" VII. (1863); 337—337: gl. tudi „B. Kal." 172 zarad čeških in hrvatsko-slavonskih „ladaric".4)
') Pogrešamo tega uzroka v „kresirci" (pesmi: Adlešički; priobčil J. S. („Lj. Zvon" t. 1, str. 603.)
2)	Tako moj svedok, ki jim ni znal imena. Utegne pa biti regrat, (le-ontodon taraxaeum' Löwenzahn) ali pa travniška kozja brada Wiesen-Bockbart). Vsa ta ali ona rastlina ima namreč v sebi bel mleček in ,,rumene (žolte) cvete'- (Tušek: „Rasti." 2. izd. str. 108 in 109.)
3)	„Jurjevskega kresa" ni ondi. „Petrovski kres" kurijo nekod tudi po Slovenskem — pa i po Slezviku. (K. I. Clement. „Schleswig, das ürheim der Angeln und Friesen". Altona 1867).
4)	Hrvatska pesem začenja se ondi tako:
Lepi Ivan trga rože — tebi Lado, sveti bože!
„Slavonska pa: „Tri divojke žito želi, Lade mi, Lade moj !"
(Tu se je boginja izprevrgla v boga.)
V Vuk. „rječn." 1852; 320 p. b. „ladati" čitaš pa, da la-dajo „krščanske djevojke" okolo Karlovca (na Hrv.) o Jurjeoem.
Opomba. Ko se je uže tiskal ta spis, priobčili so „Kvety" t. 1. (na str. 105. i. d.) E. V. Vyskoukal-a zanimljivo češko razpravo: „Lidove slav-nosti o sv. Jane Kftiteli."
Velika noč (vüzem, letnice; Mko.) z veliko soboto vred.
(Veliki četrtek in veliki petek prideta kesneje na vrsto.)
Med usodne dobe (čase) spnda tudi staropoganski vzpomladni praznik t. j. narodno praznovanje početka „vesni', kakor zovejo Rusi še zdaj vzpomlad, s-pomlad, mladletek ali vigred). Krščanska cerkev je namesto tega narodnega praznika postavila — veliko noč,1) ki ji pravijo mnogi Slovenci tudi: „uzem" (na Pivki), „vnzem" ali belo-kranjski: vezem {izr. .,vr,z7>m), a mnogi Hrvati (poleg uskrsa) dosledno „vazam' 2); stsl. veliki) dbnb, viskrt-senije; velika noštb ; rus. „voskresenie" (svštloje voskresenje"); bolg. velik denj (v*skrhsenie); srb. vaskrs, voskrsenije, uskrs, ali uskr-senje, 5. velikonoc (velkonoc); p. wielkanoc; luž.-srb. jastry" (jatri ali jatši) iz „Ostern"; tako i polab.: jostraj (justroj ali jystroj). Vsa prava slovanska imena temu svetku so krščanska.
Kakor je bila Germanom boginja spomladi (vzpomladi) Ostara3), tako je bila po mislih naših strokovnjakov4) starim Slovanom boginja spomladi ali pomlajenega leta: Vesna.5)
Velika noč (krščanska) praznovala se je najprej kakor židovski velikonočni svetek „pašah" 14. oziroma 15. dan nizana meseca. (Prim. Letop. 1886; 76; 7. razst.). V drugem veku po Kr. začeli so pa zapadni Kristijani vstajenje Gospodovo praznovati v nedeljo. Zbog hudega spora, ki je nastal zato med njimi in vzhodnimi kristijani, dokončal je cerkveni shod Nicejski 1. 325, da treba
•) Po J. Lippertu (Christenth. itd.' 365) začenjalo se je cerkveno novo leto uže izprva o veliki noči; po Hanušu („B. Kal" 121) prenesel je pa letni začetek ali novo leto na veliko noč menda papež Gelazij III. 1. 1118, a ino-cencij VIII. 1. 1484.
'*) Kakor pravimo „pust" za „mesopust" (prim č. „masopust""), tako tudi vüzem (belokranjski vezem) za „meso-vzem1. Temu pritrjuje madi-„hus-vet" (=carnis sumtio). Gl. Miki. „Lex." 1862—1865 ; 95 p. b. „vazeti". Na veliko (velikonočno) nedeljo smemo namreč meso, ki smo ga po cerkveni zapovedi morali na „pustni torek" (o polnoči) „pustiti4, — zopet „vzeti" (jesti). Prim. tudi v „Letop." 1880; 200: vdzem, — zrna (v Brkinih in po istrsk. Bregu).
3) Po njej pravijo Nemci veliki noči še zdaj „Ostern".
*) Hanuš: „B. Kol." 103, 120 itd; Krek 115' in 4152.
5) Ime „Vesna" ni pa v nikaki zvezi z besedo ,vezem' ali ,vüzem', nego sč sanskr. „vasanta", litv. in lotv. vasara: leto (aestas, Sommer), lat. ver iz „veser"): pomlad; koren: vas (us) splendere (svetiti, -se). Prim. Miki. ,Lex.' 61. Tedaj Vesna = Svetla.
prihodnjič veliko noč praznovati prvo nedeljo po (prvem) spo-mladnem šcipu, a le böde ia šcip v nedeljo, naj se praznuje drugo nedeljo. Na ta način ne more biti velika noč v naši cerkvi nikdar pred 22. dnem marca in nikdar po 25. aprila meseca. Najsi je pa cerkev „spomladni praznik" namestila z veliko nočjo; pa vendar ni mogla do zdaj še povse zatreti onega (spomladnega) praznika, ki ga s pravimi poganskimi običaji praznujejo še dandanes različni krščanski narodi (slovanski m neslovanski), in to: nekoliko dni pred veliko nočjo, ali pa še več dni po veliki noči. Ob enem odnašajo ali 'izganjajo po stari oganski šegi nekod Morano (smrtno boginjo slovansko) ali smrt, abo ali zimo, (kot slamnato ali drugačno podobo . . . ) iz vasi, ter jo utapljajo, režejo („žagajo"), sežigajo itd , kot da se vesele, kakor so se veselili poganski predniki, da so se iznebili nesrečne smtii (zime), ali pa: „da je leto premoglo zimo. Na drobno in izvrstno je vse to popisal Fr. Hubad v svojem spisu: „Običaji slovanski" („Letop." 1878; 1-20).
Predno se začnemo nadalje pomenati o vuzämskih vražah bodi povedano še to, da smo uvrstili veliko noč za Kresom (Ivanj-skim) zato, ker velika noč nameščuje zdaj poprejšnji ,spomladni svetek'; — spomlad (z jesenjo vred) treba pa prištevati poznejži razdelitvi leta, ki so ga stari Slovani iz prvine delili — kar uže vemo — samo na dvoje: zimo pa leto. Glej „Letop." 1886; 82. >)
Koroški Slovenci (v Velikovcu in Pliberku) mahajo na večer pred veliko nočjo Z (gorečimi) plamenicami za hišami sem ter tja po stari navadi. Uzrok jim je neznan. (P. u. p. Zapisal tudi K. Pečnik).
V Pokrčah in v obližju (na Koroškem) posečejo uže v postu smreko ali pa borovec (bor, pinus sylvestris, Waldföhre, Kiefer), odsečejo veje, potem oklestijo in ,načelijo' t. j. zabijo va-njo ,,čele" (zazgozde), da se bolje posuši. 2) Na veliko soboto neso jo pa na polje, zakurijo na kakem hribu, vtaknejo debeli, konec v ogenj da se prižge. Tako plamenico („bakljo") narede pri vsaki hiši vsaj po eno, če jih je pa več, tem večja čast hiši. Vse plame-nice nosijo potlej sami „neoženjeni moški" po njivah okrog, ter se vrnejo naposled zopet k ognju na hrib. (Stari ljudje „žebrajo" t. j. molijo ali pa pojo za njimi. Vrnivši se na ta kraj, zažgo tudi še pripravljeno „kopirnico" (kopico, grmado) suhljadi. (Pošten kres). Tako vsaka vas na posebnem kraju. Oni, kateri no-
>) Tako tudi stari Germani. Grim. „D. Myth." II. 4 izd. 629 veli: „Das alterthum scheint anfänglich nur zwei zeiten im jähr, dann aber drei, endlich vier unterschieden zu haben.
2) Samö na drobnem koncu puščajo po 2 čevlja ,gladko1, zato da se ondi lahko drži z obema rokama.
sijo plamenice, pa pravijo, da iščejo Kristusa („Krišh>ša"). Poved, g. 0. Repič.
štaj. Slovenci kurijo pa še po mnogih krajih kres (,krese') na veliko noč zjutraj pred zoro.2) Ta kres zovejo „vuzemnice" (kar smo uže priobčili na str. 122.), in pravijo : „Do koder ovi dim, do taj ni kuge; pa tudi mraz tam ,hajdine' (ajde) ne pogubi. Streljanja in ukanja ni ne konca ne kraja." („Črtice" 254; prim. tudi ondi 253 ; 7. vr. od zd.3)
Tudi Nemci (posebno severni) kurijo še zmerom „vuzemnice" ali velikonočni kres („Osterfeuer") na večer pred veliko nočjo, nekod pa tudi naslednje tri večere po hribih in gorah. Ta kres je Ivanjskemu kresu ves podoben. Ukrešejo ga ter kurijo največ po gorah in po hribih. Za kurjavo rabijo slamo, metle in drva posebno pa trnje, in to: „Bocks"- ali „Kreuzdorn" = gemeiner Wegdorn, ki se zove po Tušk. „Rastlinstvu ' 2. izd. 61: kozja črešnja, rhamnus cathartica). Dečki hodijo poprej drv in metel pobirat po vasi, zažigajo jih o „Zdravi Mariji" ter korakajo potem v dolgi vrsti preko hribov in gor. (W. II; 67; prim. tudi Grim. „D. Myth." I.4 35 in 511). Ali pa zažgo na kakem kolu (drogu) obilo slame, rekši: „Do koder seže ta dim, do tam ne more huda ura naškoditi pridelkom na polju." Nekod tekajo dečki z gorečo slamo po polju, zato da bi bilo rodovitno. M. Busch (50) misli, da rabi Nemcem za ta kres iste vrste trnje tudi zato, ker se šteje (pri njih) med ,bajevno ali čarovno drevje'. Gl. tudi na 107. str., 3. op. Primerjaje navedene nemške vraže slovenskim, vidimo, kako podobne so si po bistvu med sabo, in kako kresnim vražam, — zakaj, to zvemo malo pozneje.
Staro navado, da se je o spomladnem prazniku kres kresal (ogenj obnavljal), ter se še kreše in obnavlja (s kresilom in kremenom ali kresilnim kamenom), ohranila je tudi cerkev, ker se ukresan nov ogenj vsako veliko soboto jutro zakuri in potlej posvečuje pri cerkvi („novus ignis de lapide excussus." W. II. 68, §. 81.4) Tako tudi po slovenskih deželah.
') Razun tega kurijo Pokrčani in njih sosedje še posebej (navadni) kres na večer pred 24. junijem, pa ne skačejo čez ogenj; ampak le pojejo okoli njega, in to sami dečaki („fantje'1). Povedal isti 1. 1882.
2) Za Kozjak (pri Mariboru) potrdil g. Pipuš.
s) Streljajo ta dan tudi po drugih krajih slovenskih, če tudi ne povsod od polnoči do šestih zjutraj, kakor v Lešah na Koroškem. (Zapisal K. Pečnik.) Pa i po neslovenskih deželah streljajo zarana in pozneje z ,mož-narji' kakor pri nas. (Prim. „Festkai" aus Böhm. 1864, 139); a zarad prvotnega uzroka takemu ,ropotu' „Letop." 1885; 182. Novogrški mladeniči streljajo na Kreti po vstajenju (o polnoči) s samokresi ne samo pred cerkvo, nego nekateri od prevelikega veselja — celo v cerkvi. („Illustr. Welt" 1886; str. 430.)
4) W. II. 69 (81) piše, da se je ta cerkveni vuzämski ogenj v 9. veku bil najprej počel na Nemškem in se menda od tam zaplodil dalje.
Za mojih mladih nog so Metličani pošiljali (ter pošiljajo še dandanes na veliko soboto v jutro sine in ,hčeri' ali hlapce in dekle k cerkvi z ,lončič!ri', kožicami in črepi po posvečenega ognja, ki so ga ,hita!e' gospodinje potler doma na ogenj .v peč, po nekoliko teh „živih vogljenov" pa pošiljale v istem lončičku tudi kaki drugi dobri sosedi, teti itd., katera ni imela nikogar, da bi ga bila poslala po takega ognja. (Tako biva še dandanes. Zapis, brat Anton.) Kakor ondaj, tako prihaja še zdaj vsako veliko soboto jutro iz daljne vasi Lokvice cerkvenik z veliko (bukovo (surovo) gobo, ki jo zažge na posvečenem ognju, nese potlej zažgano domov in vrže pri vsaki hiši drobet v peč, a zato dobi po jajce ali dve od vsake hiše. Na Radovici nosi cerkvenik po vaseh tudi gobo in dobiva jajec zato. (Zapisal brat Anton.) V Drašiče nosi pa cerkvenik svečo, v Metliki na posvečenem ognju prižgano, v svetilki v domačo vas. Na tej sveči prižigajo si pri vsaki hiši „luči" in mečejo v peč, govoreč: „Bog te pre-križi i sv. Florijan ! Bog nas ,vari' časnega in večnega ognja na duši in na telesi!" (Zapisal isti.)
Najnavadnejši je — tudi po drugih krajih slovenskih — prvi način; še nekod rabi pa 2. način: „z gobo".
Ta način je v navadi celo v „beli Ljubljani", kder nosijo posvečeni ogenj stari ,možakarji', pa tudi ,paglavci' z večine v „kre-silnih gobah", po hišah, S tem ognjem treba na veliko nedeljo podkuriti. (Zapis. g. Jos. Kušar.) Jednako ,na Dolenjskem', kder ga dečki po hišah nosijo in prodajajo (Zapis g. Papež). — Tako se tudi na Kozjaku (pri Mariboru) ogenj „z gobo" odnese domov in tam vrže na ognjišče, da se s tem blagoslovi domače ognjišče; posebno ,dobro' pa je, ako se dene na ogenj, pri katerem se baš kuha meso za veliko noč. (Zap. g. Pipuš). — Pri sv. Lenartu na Gorenjskem zakurijo s tem ognjem otroci in mladiči na zelniku, ter se izkušajo, pri kateri hiši bode prej ogenj. Zakuri se s tem ognjem tudi tisti dan: veliko soboto. (Zapis. g. Jos. Kržišnik.)
A vse to se godi zdaj samo po stari navadi, brez znanega prvotnega uzroka, ki se zove „domačega ognja obnavljanje (obnovitev) bodi si, da se obnavlja (obnovi) ogenj se živim ognjem (utrtim), ali pa z ukresanim; bodi si, da se obnavlja z ognjem (kakor koli iz posvečenega ognja) domov zanesenim in doma na novo upihanem, ali pa samo na stari ogenj vrženim.
Kresilo s kremenom in gobo vred bilo je živega („božjega ali svetega") ognja namestilo; zato se je potlej težavno drgnenje polena ob poleno in desko ob desko opustilo. Vendar se drže tega ,starodavnega' načina, kar uže ve mo, Bolgari še dandanes o božiču t. j. prvotnem novem letu. Od tega preselil se je ta običaj v isti ali pa v drugi podobi k poznejšemu novemu letu s prvotnim božičnim ,,kresom' vred. Prim. „Letop." 1885; 162(5. razst.); „Letop." 1886; 82 („Novo leto") in W. II. 64 (76), kder
čitamo, da kresujejo „na severju" (Skandinavci) še zdaj o božiču. Gl. tudi M. Buseli, 28 (2. razst.)
Tedaj ne moremo pritegniti Lippertu, ki trdi („Christenth." itd. 650), da se je zato, ker obnavljajo Mazurji (Poljaki) v vzhodni Pruski „domači ogenj" sedaj o Kresu, novo leto nekdaj njim in morda vsem Slovanom začenjalo ob isti (kresni) dobi. Mi smo še zmerom teh misli, da je našim poganskim prednikom (prvotno) novo ali „mlado leto" bivalo o božiču; ko se po srbski narodni veri solnce rodi („radja"), t. j. ko začenja dan rasti1), in ker zove večina naroda srbskega novo leto še zdaj „mali božič11 2) Po naših mislih preselil se je pri Mazurjih prvotni (božični) običaj k letnemu (Ivanjskemu) kresu šele potem, ko je bil s časom nehal pri vseh Slovanih „božični kres" ter se brez dvojbe uže zdavna zabil onemu starodavnemu običaju pravi pomen.
Tako ali malo drugače, pa ne več iz prvotnega uzroka, nego odganjajoč zle duhe in sovražne čarovnice od polja ali njiv, praznovali so naši predniki v poznejši dobi spomladni praznik a za njim velikonočnih svetkov začetek po stari narodni božični in kresni šegi t. j. grmade zažigajoč, pa tudi z gorečimi plamenicami po polji tekaje ali mahaje itd.
Videli smo. da se godi to še dandanes; a svet ne pameti več pravega ali nikakega uzroka tem običajem oziroma vražam. Da se je sem pa tam uzrok izprevrgel po verskem uplivu, kaže nam priobčeni običaj koroških Slovencev, ki pravijo da iščejo na veliko soboto z onimi plamenicami po njivah itd. — Kristusa.3)
Goriški Slovenci. Na Kobaridskem darujejo na veliko soboto za (cerkveni) .posvečeni ogenj' polena razne hiše. Ogenj se zakuri pred cerkvijo, a mora se ukresati. Vsak dečak pa (ker to opravljajo sami dečaki) ,bistro' pazi, katero poleno je njegovo, in ko je ogenj posvečen, pograbi — če le more — za svoje poleno ter teče domov. S tem svetim ognjem' je treba upihati čisto na novo ogenj na domaČim ognjišču, ker potim bo hiša obvarovana nesrečnega ognja. Ta ogenj se zanese tudi v daljne vasi — s kresilno gobo. *) — Tak ogenj pa se lahko tudi izposojuje, t. j. ona gospodinja, katera ga je dobila, da po nekoliko svojega ognja drugim sosedam, ker tisti dan je ogenj ves posvečen z önimi posvečenim (živimi) oglji. Nekatere ,svete tetnice' niti skuhati nečejo, če nimajo še svetega ognja'. (Zapis. g. A. Gabršček.)
Štaj. Slovenci pravijo: „Ako na veliko soboto samo eden ogljen onega ognja, ki ga blagoslovijo pri cerkvi ali ,pod zvoni-
') „Leto p." 1885; 163.
2)	„Letop." 1886; 82.
3)	Ta velikonočni (velikosobotni necerkveni) kres ni znan ni kranjskim ni goriškim Slovencem. (Po ustnih in pismenih poročilih.)
4)	Kakor pri Belih Kranjcih (str. 126.), pa tudi na Bavarskem. W. IX; 69 (81).
kom', prineseš domov in vržeš v peč, ni se treba hiši bati ognja. (Prim. „črtice" 220).
Kranjski Slovenci (v Motniku) imajo pa to vero, da se mora na veliko soboto s posvečenim ognjem peči kolač in kuhati velikonočne jedi. Če ogenj na večer ali po noči pred velike ^nedelje jutrom ugasne, — tam so zanikrne gospodinje, in jih bo doletela to leto katera nesreča. (Zapis. g. G. Križnik.)
čehi pravijo velikonočnemu posvečenemu ognju: Judeža žgati („Jidaše päliti"1). „B. Kal." 117. Ta izrek nam kaže očito, da se je Čehom uže povse pocerkvenil ,velikonočni' kres', pa tudi to, da so čehi nekdaj res v posvečenem ognju sežigali Judeževo (slamnato) podobo, kakor jo sežigajo Nemci na Bavarskem in v Palatinatu (Pfalz) še dandanes. — Wutke (II., 68) misli, da je značila ta podoba iz prvine morda zimo („Winter", ki je Nemcom mošk. spola.)
Željno zbira češko ljudstvo ogorke in oglje iz „sežganega ,Judeža' ter zatika oboje (mrtvo) pod streho, da ne bi treščila vanjo strela:2) („B. Kal." 117). Čehi devajo tega oglja tudi v hleve, zato da bi odvračalo od živine vsako bolezen. (Ondi po „Ččm". 1853, 483).
Iz tega in onega (prednjega) uzroka zatikajo tudi Velikorusi oglje iz svojih popolnočnih vuzemnic (okolo cerkve kurjenih) samo za „strehe". (Afan. III. 699).
Nekateri Nemci (Tirolci, Bavarci i. dr.) posipljejo s takim ogljem polje, zato da bi dobro rodilo in mu ne naškodil mrčes. (W. II. 68).
Kranjsko-slovenske: Na veliko soboto v jutro, ko se pri nas posvečuje prvič tudi nova „krstna voda", raznašajo domači ljudje (župljani) prepuščene jim posvečene vode v raznih posodah domov, da krope po stari navadi sebe, sdbe, hleve itd. (Iz Metlike; zapis. brat. Anton).
V Šiški (pri Ljubljani) je taka vera, da je ta voda pred smrtjo potrebna. Takrat poškrope okoli bolnika, misleč, da ne bo mogel hudobec imeti moči do duše bolknikove, in da se bode s tem odgnal. Rabi se tudi pri živini, ki se nova pripelje v hlev ter se poškropi s posvečeno vodo, da bi bila gospodarju v večjo
') Nekateri Čehonemci zovejo to: ,,das Judas-Verbrennen." Drngače razlaga to stvar J. Nover; a drugače mi. Čit. tudi naslednjo opazko!
2) Tako delajo iz istega uzroka i Čehonemci ob saks meji. („Festkal." 1866; 183 — 134). — Ob Beni zovejo Nemci ta cerkveni kres „Judasfetier" (Judežev ogenj). Tako poroča (v „D. illustr. Ztg." 1885/86; 190) dr. J. Nover, ki misli, da je ta ,rdeče-bradec', katerega sežigajo, uprav germanski ,grotnov-nik' in ,spomladno-solnčni bog' Donar.. . . Nam se pa dozdeva, da ta šega ni pogansko-germanska od nekdaj, — zato ne, ker sežigajo ,Judeža rdeče-bradca' tudi Novogrkl celö na Kretskem otoku (v Kandiji), in to na veliko nedeljo popoldne na pokopališču. (,,Illustr. Welt" 1885; str. 430.)
korist. (Zapis. g. Peterlin). — S to vodo škropi se vsako novo kupljeno živinče ter hlevi pred božičem, novim Idom in pred sv. 3 kraljev dnem, tako tudi vse hišne sobe in na polju. (Novomeška okolica. Zapis. g. Papež).
Štajerski Slovenci škrope s to vodo polje- in vsa poslopja. (Na Kozjaku. Zapis. g. Pipuš). Gl. „Lj. Zvon" t. 1. str. 465.
Tako pokrope tudi Poljaki po vseh kotih (Linde).
Stari Čehi so zlasti z velikosobotno posvečeno vodo kropili zarad zlih duhov. (Štitn^; prim. Han. „B. Kal." 117.1)
Slovenske: Ko na veliko soboto pri maši („gloriji") zvonove ,odvežejo' tedaj mora človek ročno predno odzvoni, hiteti ,na tekočo vodo' umivat se, potlej se ga vse leto ne bo prijela kuga. Motnik na Kranjskem (Gorenjskem). Zapis. g. G. Križnik. — Tudi v Kropi smo se za mojih mladih dni o glorije zvonenju umivali v potoku-, zakaj to mi pa ni več znano." (Zapisal g. R. Poznik).
Po vsem Goriškem je pri Slovencih ta vera: „Kedar slišiš na veliko soboto prvič zvoniti, umij se hitro, ker s tem umiješ grehe." Umivajo se pa tudi na veliki četrtek in veliko soboto celo v cerkvi, ko zvoni „glorijo", da bo koža lepa, posebno da se je ne primejo tiste neprijetne ,pik'ce" (pege). (Zapisal g. A. Gabršček).
Obe te veri nahajamo na „veliko soboto" tudi nekod na češkem (med Cehi in med Nemci), samo da se ondod ne umivajo niti doma, niti v cerkvi, nego tekajo — zlasti ženske na tekoče vode. „Reinsb.-D." 1864, 134; Grohm 46 (295).
Štaj .-slovenska: „Kedar čuješ to soboto prvikrat zvoniti, omij si obraz, ker potem ne dobiš mrzlice(„Črtice" 220.)
Koroško-slovenska : „Kedar sliši človek na veliko soboto, potem ko ,zvonove odvežejo', prvokrat zvoniti, mora se valjati; potlej ga celo leto „črevo (trebuh) ne boli." (Zap. v Lešah K. Pečnik).
Moravski Vlahi tekajo na veliko soboto, kedar se „razvežejo zvonovi" na vrte; dokler zvoni „glorijo", potresajo drevje zato, da bi obrodilo. („Osveta" 1880. I. str. 457). Prim. božični običaj pri Mor. Vlahih v „Letop." 1885; 1802)
Poleg iste vraže, v isti namen, je tudi na Češkem (med čehi in Čehonemci) še ta, da zvezujejo ob dni dobi vse hišne ključe ter zvone ž njimi po vrtu, misleč: „dokler se sliši ta glas dotlej obrodi drevje." (Ččm. 1853; 494; „Reinsp.-D." 134—135).
') Tudi nemški kmetje prisvajajo nekod „velikonočni'' krstni vodi, (ki se posvečuje ondod na vSliko noč), pri človečjih in živinskih boleznih posebno moč. („Freya" 1886; str. 466.)
J) Čehonemci (v Češkem lesu, Böhmerwald) obvezujejo pa na velikonočni ponedeljek vse sadno drevje s povresli, zato da bi bolj rodilo, in zovejo to tako, kakor pri čestitanju (vezanju) za god, „drossle". (J. Rank „Aus d. Böhmerw." Leipzig. 1843, 175).
Nekod pa žvenkečejo češke gospodinje, (čim na veliko soboto prvič zazvoni) z vsemi hišnimi ključi zato, da bi pregnale iz hiše ... .vse miši, ki se ustrašijo tega žvenketanja neki res tako, da pobegnejo brzo potem iz hiše. Grohm. str. 62 (645).
Koroški Slovenci (v Pokrčah delajo na veliko soboto iz posvečenega ,oljkinega' perja in takih šibic „križčeke" ki jih nosijo na njive, zapiknejo na vsak ogel po jeden tak križček ter polijo s posvečeno vodo, da varujejo njiv vsake nezgode. (Povedal g. O. Repič.)
Po Slovenskem nosijo dekline (dekleta, dekliči) na veliko soboto popoldne, — nekod pa tudi stoprav drugi dan vjutro k blagoslovu („žegnu") v cerkev polne jerbase različnih jest.vin, med katerimi se ne smejo pogrešati ni jajca (oziroma ,,pirhi", „pisanice" ali štaj. si. pisanke1'), ni hrenl); najimenitnejši je pa kolač, med Belimi Kranjci in štaj. Slovenci ... res tolik kakor kolo.2) Ktera pride iz cerkve z blagoslovom („procanjo" ali jerba-som") prva domov, ona se bo prva ,mozila1 (tu = omožila); v Metliki;3) — tudi v Podbrežjah na Gorenjskem, (zap. g. Andr. Pra-protnik); v Trebnem na Dolenjskem, (zap. g. Papež) in na Koz-jaku pri Mariboru. (Zap. g. Pipuš).
Ista vera je i med drugimi štaj. Slovenci, izmed katerih se oni, kateri imajo konje, tudi vozijo k blagoslovu, ter pravijo (pri Konjicah): „ Ktero defcle pride poprej domov,1) in gre hitro po vode, tisto se poprej omoži. (Poved. g. R. Pukl s tem dodatkom, da strelijo, kedar pridejo domov.) Drugod ne zahtevajo, da bi moralo dekle tudi še hitro po vode. Prim. „Črtice" 250.
Tudi na Goriškem (v vaseh blizu Tolmina hite dekleta na veliko soboto, kolikor jim je mogoče, z blagoslovom („žegnico") domov; tista, katera prva pride, omoži se še tisto leto." (Zap. g. A. Gabršček.)
Slovaki: „Katera ženska pride z velikonočnim blagoslovom iz cerkve prva domov, tista bode potlej tudi prva pri žetvi. (Sv. Juraj, Burg St. Georg na Ogrskem. Po u. p.). Prim. „Črtice" 254: (Sv. Jurij na Ščavnici.)
Koroški Slovenci, ki nosijo za veliko noč v soboto k blagoslovu v cerkev tudi polne jerbase jestvin, pravijo: nKdor naj-poprej domöv pride tisti bo prvi pri delu." (Zapis, v Lešah K. Pečnik).
1)	To velja glede jajec ali pirhov in hrena tudi za osredje slovensko: belo Ljubljano. (Zapis. g. Jos. Kušar.)
2)	Kaj značijo jajca, hren, kolač, ... o tem malo pozneje.
8) Okoličani Metliški pravijo : „Ktero dekle pride z blagoslovom prvo domov, pri tisti hiši bo prvi ječmen zrel. (Zap. brat Anton); — v Motniku (na Gorenjskem) pa . . .: „pri tisti hiši bodo poprej opleli(Zapisal g. G Križnik).
4) „Bodi si pešice ali pa v vozu." (R. P.)
[S to vero strinja se tudi kočevska, ki veli: „Katera (ženska) pride z blagoslovom iz cerkve prva domöv, ona bode tudi vse leto ■prva pri delu." Gotnica, Götenitz; po Koslerju Gotenica, Göttenitz." P.u.p.]
Pri Poljakih (na Krakovskem) hodi duhovnik na veliko soboto zvečer ali pa veliko nedeljo zjutraj v vsako hišo po-sebe posvečevat velikonočnih zalog („zapasöw") t. j. obilo jestvin;
skrbna gospodinja pa verno pazi, da dobijo vse gnjati, klobase, vse pecivo itd. po kapljo posvečene vode; kajti tajim jemlje vsako škodljivost. (O. Kolb. „Lud" V. 281.)
V Lužicah tekajo deklice na vuzämsko nedeljo vjutro zarana po vode na potoke ter se umivajo ž njo, zato da bodo lepe in zdrave, — tudi po krajih, kateri so uže ponemčeni. Tako je poročal 1. 1843. Ad. Kuhn („Märk. Sagen", 311), a po njem 1. 1860. J. Hanuš v „B. Kal." 124; „Buch f. Alle" (Stuttg. 1885. str. 415) pa naglasa, da se nahaja ta šega zlasti po takih krajih^ koder je še kaj ,.slovanskega življa" med (nemškim) ljudstvom. Zajemati pa mora človek te vode — nekod pred solncem — molčeč; kajti ako le besedico izpregovori (ali če ga kdo pri zajemanju ogovori), voda pri tej besedi vso moč izgubi; isto tako, čim petelini prvič zapojd. — Velikonočna voda ima tedaj čarovno ali čudotvorno moč, kakor božična ali 3-kraljers/ca, v kateri se nekod Hrvati in Srbi kopljejo pred solncem („Letop." 1885; 164). Res se kopljejo v velikonočni vodi (pred solncem) tudi mnogi Nemci, zato da bodo zdravi vse leto. (V Turingiji jo tudi pijd.) — Tudi konje kopljejo v njej Nemci po različnih krajih (s Čeho-nemci vred) pred solncem ali uže o polnoči, zato da se bodo po tlej konji dobro redili vse leto, ali pa zato, da jih ne bodo po letu nadlegovale muhe in drugi mrčesi. V Braniboru konje s tako vodo perejo, zato da bodo jaki (močni). V Turingiji jih tudi napajajo ž njo, zato da se jih ne prime nikaka bolezen, čehonemške dekle polivajo pa ž njo krave, zato da bodo dojile obilo. Prim. tudi; W. II. 69 in 70, (§. 82); dalje „Reinsb.-D Festkal." 1864, 138 in 139; Busch 49.
Na Češkem tekajo nekod deklice na veliko noč pred solncem na tekočo vodo umivat se zato, da bi bile vse leto živahne („čerstva") („Kvety) 1846., 511; „Ččm. 1853; 494). Po drugih Čeških krajih je povse taka šega na veliki petek, samo da se pridružujejo deklicam tudi deca in odrasli ljudje, zato da bodo vsi skupaj močni in zdravi. („Svetozor" 1886; str. 318.)J)
Angleške deklice hodijo pa na veliko noč pred solncem z dvema vrčema po čiste vode, da bi jo dale blagosloviti,2) Z jed-
') Čehonemci se umivajo s tako zajeto vodo zato, da ne bodo srabljivi (garjevi) Grohm. 46 (248).
2) To je: s cerkvenim blagoslovom pojačati. (Krščanski vpliv). J. N
9*
nim vrčem jo zajemajo navzgor (proti strugi), z jednim pa navzdol (,,niz vodo"). Pri tem ne smejo izpregovoriti ni besedice, niti odhajaje ozirati se. (Ondi.)
V Češkem kraljestvu mislijo nekateri, da opšre veliko-söbotna kopelj celo grehe. („Reinsp.-D." 1864; 134.)
Znana božična vraža, da se voda izpreminja v vino. („Letopis" 1885; 172), izprevrgla se je Mazurjem (v vzhodni Pruski) in^Vestfalcem v velikonočno, t. j. premaknila se od božiča do velike noči. (W. II. str. 70).
Med Slovenci nismo mogli do zdaj zaslediti uprav takih „velikonočnih vraž."
Pogrešamo na Slovenskem tudi te narodne vere: da poskoči solnce na veliko nedeljo (velikonočno ali vuzämsko nedeljo) zjutraj po trikrat od samega veselja — kakoršna vera je še na Ruskem, češkem (med Čehi in Čehonemci), tudi na Nemškem (zlasti po severnih, pa i po drugih krajih), tako da hodijo pri-prosti ljudje pred solncem na hribe, da bi videli to čudo. (Afa-nasjev III., 70; „Reinsb.-D." 1864, 138; W. II. 69. *) Vredno je spomina, da se po mnogih čeških vaseh umivajo -poprej v vodnjakih in potokih. (Pri Čehonemcih ni te šege „Reinsb.-D." ondi).
Kakor o božiča, tako poskakuje ali pleše pa solnce vzhajajoč tudi o vuzmu v različnih krajih na Švabskem, Vestfalskem in Hesovskem; tudi ondod hodi svet na kako goro gledat tega čudeža." (Busch, 48.)
Tedaj zopet selitev od prvotnega (božičnega) novega leta — k poznejšemu (velikonočnemu).
Francozom pleše solnce, kakor smo slišali samo še „o Kresu" (Ivanjskem) — brez dvojbe tudi od samega veselja (kajti od žalosti se ne pleše), — dočim Srbom ob isti dobi solnce na nebu tripot od „straha stane11 (obstoji). Prim. na str. 112.
Štaj. Slovenci (gospodarji) hodijo na veliko nedeljo z Rožičkega vrha z družino vred pred solncem samo na ,trato' in molijo, obrneni ,proti izhodu'. Pri sv. Jurju (v Slov. goricah) morajo klečati na golih kolenih. Kdor to stori, tega se mrzlica ne prime, („črtice" 253 zdolaj).
Da izhaja ta šega iz poganskih časov, in da je bila iz prvine božična, svedoči nam tudi papež Leon I. Veliki, žalujoč v svojem božičnem govoru („Serm. VIII. in Natal. Dom.") zarad onih kristijanov, kateri so se obračali proti solncu ter mu se pri-
') Nekod si pa Nemci olajšujejo ta posel, gledeč na dvoru v vehtro (banjo), v kateri se vidi ,natanko', kako skače v vzhajajočem solncu .... „velikonočno jagnje"; — ali pa gledajo skozi črno svileno ruto v solnce. (W. II. 69). — Angleži gledajo v ta namen v kakšen studenec (M. Busch, 48). Najsi radovedni verniki ne vidijo v solncu „velikonočnega jagnjeta", mi pa vidimo tu močni krščanski vpliv, ki je izpodrinil „Babinega janjca'', ,koji je zimo odnašal, a leto prinašal'. (Prim. na str. 109).
klanjali, predno so šli v cerkev, ali pa stoječ na kakem hribu. Ponavlja se ta šega (s poznejšim dodatkom glede mrzlice), pa —
0	vuzmu, iz znanega nam uže uzroka.
Na Krasu se „starši ljudje" na veliko noč umivajo ,z vodo tistih jajec', ki imajo biti blagoslovljena, in to na tešče, da bode koža zdrava, lepa in gladka — posebno brez lišaja; četudi se morajo, ker je tam malo vode, umivati vsi z isto vodo. (Zapis. g. A. Gabršček).
Pri Goriških Slovencih (na Kobaridskem) moraš na veliko noč1) in še drugi dan, (po nekod tudi še tretji dan) na tešče pokusiti „žegna" — po stari navadi. Pravijo, da je to ,potreba', a ne vedo, zakaj. — Daje se tudi živini, da se bolje redi, — le mački ne, ker otrese sv. Duha in blagoslov („žegen"). Zapisal isti.2)
Prim. i „štaj.-slovensko", zlasti o mački v „Črticah" na 253. in 254. str.
Štaj. Slovenci zavživajo nekod na vuzem osoljena jajca in hren [oboje blagoslovljeno] na tešče. („črtice" 253 — brez uzroka.3) Živini da pa gospodar črnega kruha in hrena, naj bi jo Bog blagoslovil. (Ondi 254).
Med Kranjsk. Slovenci se po nekih krajih izmed ,blagoslova' uživa tudi hren na tešče (vjutro po sv. maši), tako i jajce, pa nesoljeno, največ na ,režnje' po dolgem zrezano; vsak dobi po ,reženj'. (Rosavnice pri Metliki). — V Metliki se pa juha prej je in govedina, potem blagoslov. Tako i naLokovici; drugod po kmetih pa ,blagoslov' poprej. Uzroka ne znajo. (Zapis, brat Anton).
Uže 1. 1885. (175) priobčili smo, da nekod po Dolenjskem dajo živini, kakor božičnega kruha, tako i velikonočnega zato, da se živina bolje redi"; — kokošim pa zato, „da rajše nes6a) toido-dajemo zdaj. (Prim. „Slov. Glasn." 1862; str. 367). Tako dajo
1	na Gorenjskem (vsaj v Kranju) o veliki noči blagoslovljenega kruha goveji živini. (Zapis. g. L. Zvab, ,brez uzroka'.)
Na Krasu (v Dutovljah, pri Sežani) zdrobi se „vzdmno') nedeljo" malo blagoslovljenega kruha in nekoliko blagoslovljene, olj-čevine ter dajo vsej živini." (Isti.)
') „Vuzem" tam ni znan. (A. G.)
Ta beseda (ki se izrekuje nekod tudi: vözem in viizem), rabi zdaj samo panonskim (ogrskim) i:i onim Slovencem, kateri so njim ali pa Hrvatom najbližji sosedi, t j. štaj. Slovencem in ,Belim Kranjcem', pa tudi Kra-ševcem. (Glej pri Murku in Cig, p. b.: „Ostern"). Prim. str. 123. Pis.
г) Drugo priobčeno nam prazno vero o mački in psu prihranili smo z» predel: „Prazne vere o živalih."	Pis.
3)	„Vsa ta vera znana je tudi na Kozjaku (pri Mariboru); uzrok mi pa ni znan." (Zap. g. Pipuš).
4)	„Vzämni, a, o" = belokr. „vuzämski" (izr. všzamski); štaj - in ogr.-slov. „vtizemski" (Murkoj; „vuzenski" (u = „Ü") piše Kuzmič.
V	Suhorju in Ajbpljnu (blizu Banjeloke na Kranjsk.) mažejo na vuzamsko nedeljo vjutro živini gobec z „lukom" (čebulo), zato da je ne pikajo kače;1) nekateri dajejo pa živini v ta namen tudi vuzamskega blagoslova (kolača), rekši, ker kačam blagoslov smrdi." (Po ustn. por. 1. 1882.)
Poljski (na Krakovskem) dele zlamani velikonočni „placek"2) rodbenikom in prijateljem, ali pa spravijo skrbno do drugega leta, zato da bi se obcuvali vsake nesreče med letom. O Kolb. „Lud" V. 282.
Najvažnejše jestvine so (za našo rabo) jajca pa kolač.
Kolač meri (po svoji okrogli podobi) na solnce, ki so ga naši predniki častili pred krščanstvom, in to, zlasti o zimskem in o letnem solnčnem kresu, kar uže vemo.3) To misel podpkrep-Ijuje i to, da pečejo pri Srbih še dandanes kolače tudi še o božiču („kad se sunce radja.")
„Kad polažajnik4) u večer (na božič) polazi kuči, domačica mu metne oko (okolo) vrata o lepu povesmu kolač, umešen kao „kotur", itd. „Glasn. srps." XXII 126.6)
V	,Dubrovniku' mesijo pa o božiču kolače ,,kao mjesec", (kakor mesec t. j. polomesec ali velik rožič), pravijo jim „luk", ter jih dajo poslom i. dr. (Vuk. ,.rječn" 335 p. b. „luk", ki se strinja z našo besedo: „lok", stsl. „laki:)": arcus, Bogen; iris, Regenbogen; prim. srb. hrv. „nebeški luk", Regenbogen.)
Take na pol kolače, tudi prestam podobne. — oboji se zovejo „luk" — pečejo pa Srbi v Lastvi, t. j. v Kastel-Lastvi (Ca-stel-Lastua) blizu Črne gore v Pastrovičih o vuzmu („uskrsu"), a ne o božiču, vsakemu človeku v hiši po „lük", zapekajo — brez znanega jim uzroka — va-nje pirhov („crvenih jaja") ter jih pošiljajo po stari navadi tudi iz hiše svojcem („žetima"6). Po ustn. poročilu s tem vred, da pečejo v Lastvi prave (okrogle) kolače samo za „krsno (krstno) ime." Prim. Vuk. „rječn" 306 p. b. „krsno ime" — „krsni kolači".
Po krščanski razlagi znamenuje kolač . . trnovo krono, — a hren ,pomeni' čavle ali žeblje, s kterimi je bil ,Bog' na križ pribit. (Oboje slišal sam za mladih nog v Metliki v domači hiši in med kmeti okoličani). Znana je ta razlaga tudi v Ljubljani
') Tako tudi ,hrv. Slovenci' okoli Skrada in Dobre. (P. u. p.)
2) Opresnik, Fladen, Kuchen (fr. gäteau).
») Prim. Fr. Hub. pri Šum. 101.
4)	,Polaznik' itd. („Letop." 1885; 179, 4. in 5. razst.
5)	„Kotur" = obroč (orbis, circulus), tedaj podoben tudi kolesu. Ondi (str. 122) čitaš pa tudi o drugačnih (neokroglih) božičnih „kolačih", ki so podobni volu s plugom, „košnici" t. j. čebelnemu panju, ovci, kokoši itd. (Prim. Fr. Hub. „Letop." 1880; 273. o „raznih pogačah".)
6)	Tu velja to, kar veli Vuk „rječn," 208: „D (pri) nas je zet svoj porodici (vsi rodbini) od koje se ko oženio."
(Zapis. g. Jos. Kušar s tem, da pravijo tam „Krišč" (=Krist) namesto: „Bog".) — Na Kozjaku (pri Maribora) pravijo pa, da hren z jajci vred .pomenja' žolč pri Kr. smrti." (Zap. g. Pipuš).
Da uživajo v Turingiji hren na veliki petek (in to po 3 kose) to ne izpodbija naših misli, kajti 1. nekatere vraže se rade selijo, kar uže vemo, a pozneje zvemo, da velja to res tudi za vüiki petek (pa i za viliki četrtek, za veliko soboto in za vttilco noč med sabo ; 2. hoteli so pobožni, (a praznoverski) kristijani pojačati si to bajilo še bolj z blagoslovom cerkvenim, ki mu se prisvaja o tej presveti dobi še mnogo večja moč.
Zato so drugod zauživali (ter zauživajo še zdaj) blagoslova ali „žegna" sploh, in to na tešče, kakor zdravila — zarad ugodnejšega učinka.
Na Češkem (vsaj v Pragi) dobivajo družina še osedobi na veliko nedeljo vjutro ob določeni uri samih, v cerkvi posvečenih jedi, ki jih uživajo tudi gospola. („Reinsb.-D." 1864.137). „Ni je pa" — veli , - velikonočnice (Ostermal) brez j.ajec",') — a pri Bolgarih na Ogrskem (v Banatu) je ni — brez jajec (pisanic) in „posvečenega hrena." („Geza Czirbusz" ; 379.2)
Tako i Nemke po Avstriji (tudi še mnoge Dunajčanke po predmestjih) in po Ogrskem nosijo z drugimi jestvinami vred hrena3) k blagoslovu v cerkev, — pa brez znanega jim uzroka. (To. ustn. por.).
Vredno je znati, da nosijo na Ogrskem (vsaj pri sv. Juraju, Burg St. Georg) o svoji veliki noči tudi . . Židi v svojo cerkev („sinagogo") hren (s ščavjem, t. j. zelenim perjem vred).
Ker se pisanice (pisanke ali pirhi) niso rabili po starokr-ščanski šegi (Augusti; „Archaeol." II. 239), zato sodim tudi jaz, da izhaja iz poganske dobe ta slovenska oziroma slovanska (pa tudi germanska) šega, da se o vuzmu ali veliki noči jajca pišejo ali barvajo, zlasti — rdeče ali „rumeno", kakor so rekali stari Slovenci, — in to „rumenemu solncu" na čast. (Prim. 3. op. na 93. strani). Beseda „pirh" (za „piruh" ali „pireh" t. j. pyrohb".3)
') Naši severni bratje: Čehoslovani z vsemi Rusi in Poljaki vred ne potrebujejo ... za velikonočnico nikakega hrena; — soli (tudi vode) pošiljajo pa Čehoslovani zdaj z drugimi jestvinami vred posvečevat v cerkev (p. u p.) a stari Štitny ne jemlje še v misel ni soli, niti vode. Prim. „B, Kal." 123.
s) To se strinja povse se štaj,-slovenskim običajem; kranjski Slovenci ne rabijo posvečene soli. Hrena (in pirhov) pošiljajo pa k blagoslovu tudi v beli Ljubljani. (Zap. g. Jos. Kušar). Na Dunaju tudi soli.
3) Prim. č. „pyretij': rudeti, roth (schamroth) werden; pyriti, roth (schamroth) machen: a Cehi pravijo pirhom: „kraslice"; ICii.ti: „Kraše-naja" jajca" t j. (rdeče pobarvana, kajti rus. je „krasno": 1. rdeče, 2. lepo ; Jftalofu.fi in Poljaki pravijo: „pisanki"; (,oni tudi: „krašanki'); Hrvati: „pisanice"; Srbi: „crvena"i „šarena jaja" t.j. rdeča in pisana jajca. Prim. Vuk „rječn" (55) p. b. „vaskrs".
4	I
znači nekaj ,rudečega', (izr. ,rdečega'); beseda „pisanica" ali „pi-sanka znamenuje pa uprav „pisano jajce", t. j. različno pobarvano; kajti staroslovenska beseda „pisati" znači sama tudi to, kar „ži-vopisati", t. j. slikati (pingere, malen). Prim. Miki. lex : „pisati" (564) = „pešati (758). V Rihenberku se pravi „pirbati": jajca ru-deče barvati.*) To kaže, da so bili pirhi iz prvine res ,rudeči'. — V gorenji Soški dolini pravijo pa o sadju, kadar dobiva barvo, da „se uže piše" ; n. p. „črešnje se uže pišejo". 2)
Jajce je starim narodom značilo rodovitnost in začetek novega žiljenja,3) tedaj bilo tudi posebno znamenje za spomladanski praznik. — Kakor živalska gorkota oživi ali prebudi spočeto, a rekel bi speče življenje v jajcu ter predere belo lupino nad njim, da izide na dan, — tako predere tudi spomladna solnčna gorkota belo zimske odejo nad ,mrtvo' (uprav pa samo spečo') zemljo ter jo zopet oživi — prebudi iz zimskega mrtvila ali spanja, da zopet obilo rodi. Zato je kazno, da so naši nekrščeni predniki oziroma stari Slovani — za spomladni praznik pirhe t. j. rudeča ali (po stärem) ,rumena' jajca pripravljali oživljajočemu „rumenemu solncu" na čast. Pa tudi žolti t. j. po novem: rumeni pirhi („lisjaki"), ki so po naših mislih mlajši od onih, merili so na „rumeno solnce".4) Umetneje narejene (torej še mlajše) pisanice spominjale so pa človeka vrh tega tudi „pisane prirode" pisanih cvetic itd.) A tako zvano, vsem Slovencem znano „trc-ljanje" (streljanje, trčljanje, turčanje, turčljanje, turčkanje, štru-čanje ali „tilčanje"6) in sekanje (pisanic, pirhov6) pomenjalo je morda iz prvine, kako je solnce predrlo zemlji trdo skorjo — zimski sren.
') „Letop." 1880; 168.
*) Ondi p. b. „pisati se." — Sedanje „pisanice" so pa res po sedanjem pomena „pisane" (buntfarbig ali „gestreift").
s) Stari Perzijani so zato (ker znači rodovitnost tudi „obilje"), jajca dajali na dar o novem letu. Menda iz istega (uže zabljenega) razloga ali nzroka darujejo nekateri Slovani o veliki noči (nekdanjem „cerkvenem növem letu") še dandanes deco — pa i mnogi odrasli darujejo se med sabo, ali po novem: menjajo pirhe (pisanice, pisanke) „v znamenje prijateljstva." — V letopisu kitajske dežele „King-Tsu" 1. 722 pred Kr. čita se, da so tudi stari Kitajci o spomladanskem enakonočju, pripravljaje se na novi (živi) ogenj" (tedaj o svojem novem letu), uže ondaj pošiljali prijateljem svojim pirhov na dar. („Ueber Land u. Meer" 1886/87; str. 1428).
4)	Tudi po vseh nemških deželah nabajaš o vuzmu rudečih in rumenih (žoltih) pirhov; kajti „roth u. gelb" — „Sonnenfarben." W. П. 69 (82).
5)	Srbi pravijo „tuči" se (Vuk. rjčn. 55 p. b. „vaskrs") = nsl. „tolči" ali „tleči"; stsl. „tlčšti (pulsare); č. tlouci". Nemci: „kippen", Dunajčani pa: „pecken" (= picken); nekod so Nemci od Slovencev pobrali „turtschen" : turčati, (prim. pri Jan.-Kleinm. p. b. „štercljati'' izr. Streljati, belokr.); v Brnu (Brünn) pa od ondotnih Slovanov: „teltsehen" (č. tlouci = č. tukati).
6)	V Planini sekajo dečki tudi pomoranče, ki jim pa pravijo „pirhi". (L. M. ,Krajnc' Arhiv II; 315).
Navadna cerkvena razlaga je ta, da znači jajce Krista, kije od smrti vstal (iz groba). Na drobno: „lupina pomeni grob, beljak : ,rjuhe', v katerih je bil Kr. zavit, rumenjak Kristusa samega." (Zap. g. Schitnik, izr. Žitnik).—Beli Kranjci okoli Metlike velijo na kratko: „jajce pomeni alelujo". Tolmači se pa pirbov postanek še drugače. 61. Erdmann: „De ovo paschali", 1736; Volbeding. „Thesaurus" I, 260 i. d. (W. II. 69, §. 82. *)
Druge velikonočne jedi pri nas — razun poprej razloženih — nimajo po naših mislih nikakega posebnega pomena; nego da nas spominjajo se svojim obiljem samo še obilnih pojedin, s katerimi so pogani „praznovali" svoje svetke ali praznike.9)
Da so Slovenci po kranjski deželi pred 200 leti še obilneje praznovali nekdanje narodne praznike (zlasti pa božič, oziroma „tri božiče" in veliko noč), poroča nam slavni Valvasor ter jemlje v velikonočnem jedilnem redu v misel i narodni „kolač", ki so ga tudi o svatbah „metali" gostom. (Valv. VII. knj. 382 in 472 i. d. Prim. „Letop." 1377; 282 in 296).
S kolikimi pojedinami so poganski Slovani praznovali svoje narodne svetke, smemo soditi tudi po sedanjih obilih, da preo-bilih pojedinah o veliki noči pri nekaterih drugih Slovanih, ki se spoznamo ž njimi skoro. Poprej naj pa vpletemo kako slovensko vražo !
Slovenci. Nekateri jajčne lupine ali lušcine sežigajo v peči (pri Ljubljani in po okolici Novomeški). (Zapis. g. Peterlin in g. Papež). Nekateri pa potresajo take lupine o veliki noči okrog hiš ali poslopja, „zato da ne morejo strupene živali", zlasti kače blizo ali preblizo. V Polju (Mariafeld) na Gorenjskem, v Laščah in Dobrepoljah na Dolenjskem.3) V isti namen trosijo nekateri štaj. Slovenci okoli hiše z jajcevimi lušcinami vred tudi hreni) in druge ostanke, („črtice" 153.) Na Kozjaku (pri Marib.) neso se jajčne Iuščine na pšenično setev, ali se pa dado ,kokošem' v obroč na okrožnik, da kokoši bolje nesö. Tisto se godi tudi z belokruš-nimi drobtinami, da pšenica bolje stori. (Zap. g. Pipuš.) Kosti (po-
') Najmanj nam pa ugaja nova razlaga Lippertova („Christenthum itd. 92): „Eine einfache Wirthschaft kann um diese Zeit ausser den Eiern nicht viel besonderes liefern, es muss also dieser Proviantgegenstand hoch in Ehren gehalten werden." itd.
2)	Prim. v „Letop." 1879; 77 papeža Gregorija Velikega modri pouk (1. 591), kako treba ravnati s preverjenimi malikovavci, če so praznovali svoje praznike poprej s pojedinami.
3)	V Zagorici ali v Zagoricah (pri Dobrepoljah) devajo pa pirhove lupine ,v okna1 (Uzrok jim neznan. Po ustn. por.) Nekateri Dolenjci potresajo blagoslovljene jajčne lupine po njivah, misleč, da prebeže potlej vse kače ž njih. („SI. Glasn." 1862 ; str. 367).
4)	V Motniku potresajo v isti namen okoli poslopij same jajce lupine in hrenove ostržke. (Zapis. g. G. Križnik).
svecenega mesa)^ vtikakjo ondi za streho, zato da strela ne udari v hišo. (Prim. „Črtice" 253 in malo dalje 1. opazko).
Iz istega uzroka zatieejo kranjski Slovenci take kosti pod streho; (nekateri Dolenjci pod streho doma in v zidanicah, dane trešči vanje, ali pa zato, da jih devajo na ogenj ob hudi uri Slov. Glasn." 1862; str. 367).
Goriški Slovenci (v Kanalu) vtikajo jih v isti namen celo od zunaj v hišno steno (P. u. p.).
Beli Kranjci (v Metliki in po vaseh) devajo take kosti najprej pod streho, potem pa na ogenj; ,ožgane' stolčejo v prah ali (ker je mozga v kosti), v mazilo, in s tem mažejo, kogar kosti bolijo." (Zapisal brat Anton).
„V Motniku jih podorjejo o setvi prosa, zakaj, nisem mogel zvedeti." (G. Križnik).
Taka kost se pa na Svržakih (pri Metliki) ne sme rezati z nožem, drugače cvilijo svinje v svinjaku; ako bi kdo tako kost prevrtal, — prevrtal bi tisto kost i svinji. — „Blagoslova (drobtin) ne smeš dati živadi, ni „kosti" psu, ker bi bil greh." (Zapis, brat Anton.J)
Iste vere je tudi ljudstvo okoli Ljubljane, da bi bilo namreč pregrešno kosti metati psom, ker so posvečene; zato se sežigajo z jajčnimi lupinami vred. (Zap. g. Petrlin.)
Kdor pokusi „devet žegnov" iz „devetih hiš", bode posebno srečen. To posebno otroci delajo. (Livek pri Kobaridu in Vršno. Zapis. g. A. Gabršček). Nekod pa pravijo: Kdor devet pisank pokusi, je vedno srečen. (Sv. Jurij v Slov. goricah, „črtice" 254). Kdor na veliko noč bos hodi, tega kača pikne. (Rož na Kor. Zapis. K. Pečnik). Kdor pa pred veliko nočjo bos hodi, tega kača ne bode pičila. (Celjska okolica, „črtice" 254).
Hrvatski Slovenci (okoli Skrada) devajo na veliko soboto k blagoslovu tudi „bršlina", a kedar se prinese domov, vtičejo ga po vejico nad vsaka vrata (hišna in pri hlevih) ter dajo tudi „blagu", vsakemu živinčetu po 2 do 3 „liste", zato da je blago blagoslovljeno in srečno. (Po ustn. p.).
Kranjsko-slovenska (dolenjska) vraža: „Če vrže kdo o veliki noči blagoslovljene jajčne lupine v žabjo lužo, ukroti žabe, d a se ne oglasi nobena več. To si pa malo kdo upa, ker tacemu ne dade odveze pri spovedi". („L. Podgoriški [Gorenjec]: „Glasn." 1862 str. 367). Ta domača vraža nam razjasnjuje staročeško velikonočno, ki jo je zapisal stari Štitny tako: „. . . kostmi beränka svaceneho čaruji žabam" (s kostmi posvečenega jagnjeta čarajo žabam). Prim. „B. Kal." 123.
') Tudi štaj. Slovenci (na Kozjaku) pravijo, da se take kosti ,ne smejo datu psu'; a glede drobtin sta si belo-kranjska in štajerska ,vera' — na-vskriž. (Prim. str. 137.; 5. razst.). Katera je prava?
Tako se i ta štaj. slovenska : — „nekaj blagoslovljenega kruha na veliko noč zjutraj vržejo tudi v studenec" („Črtice" 254) — strinja do malega s češko (božično), razglašeno uže v „Le t op." 1885; 1771 z uzrokom vred, ki ga pogrešamo pri slovenski vraži, namreč, zato : da vodnjak (tu studenec) ne usahne to leto t. j. v poganskem ali pa staro-praznoverskem jeziku: da ne bodo mogli niti njemu naškoditi besi (zli dubi) ali pa čarovnice. Prim. ondi na str. 176. ter pomni, da češka vraža v ta namen ne potrebuje še cerkvenega blagoslova kruhu in soli.
Pri Hrvatih (na Hrvatskem) mora na vuzamsko nedeljo, kedar jedo vuzamsko „posvečenje" (posvečene jedi), svinjar snesti jedno pisanico, zato da ne bodo svinje bolne. (Stare 121). — V Slavoniji spravljajo pa vuzämskega „posvečen ja" drobtine in kade ž njimi živino, zato da molzejo krave obilo, ter se odvrnejo od njih vse nezgode („nepogode"). Ilic 123.
Rusi snedo o velikonočnih praznikih zlasti mnogo pirhov,1) ki jih posebno čislajo ter se ž njimi tudi darujejo,2) kder koli se srečajo, poljubivši in pozdravši se po „pravoslavni" (staroverski) velikonočni šegi.3) Celo ruski cesar in cesarica darujeta ruske velikaše s „pirhi" (rdečimi) in „belimi jajci", pa ne .. s kurjimi, nego s prekrasnimi in predragimi umetnimi, ki imajo namesto beljaka in rumenjaka v sebi različnih dragotin in zlatakov. („Freya" 1866; str, 456). Tudi slaščičarji ruski (kakor Dunajski) delajo umetne pirhe — za prodaj, pa to — niso . . . nikake vraže.
Vraža je pa, da na Ruskem pri požaru nosijo velikonočno jajce okolo goreče hiše, da se ne bi ogenj razprostranil, ali pa tako jajce mečejo v ogenj (posebno po streli) upajoč, da ga pogasi jajce. Tudi se umivajo z ono vodo, v kateri so se kuhali pirhi, ker mislijo, da bodo potlej lepi, srečni in zdravi. (Prim. Afan. I. 538.)
Poljaki praznujejo povsod — tudi v Galiciji — uprav veliko noč z velikimi pojedinami, tako da se (zlasti pri graščakih in drugih bogatinih) dolga miza šibi pod celimi kupi različnih belih hlebov, ogromnih „bab" (šarteljnov), „plackov," pisank, kuretine, svinjine, teletine, raznih klobas in še mnogo drugih izvrstnih jedil in slaščic, med katerimi vidiš tudi „posvečene soli". Prelepemu „velikonočnemu jagnjetu iz surovega masla" pridružila se je pa tudi jako nališpana in v slast pripravljena . . . „svinjska glava", ali pa (v Galiciji) pečen, s cveticami ovenčan prašiček. Oba nas spominjata nekdanje poganske šege, (a božične), ki smo jo imeli
') Ruske kmetice nosijo o veliki noči polne lonce jajec v cerkev k blagoslovu. („Svötozor" 1886; str. 316—318 s podobami „slovanskih pisanic (med katerimi pa pogrešamo belokranjskih i. dr.)
2) Prim. na 136. str. 3. op.
s) Tudi na pirhe (rudeča jajca) pisevajo ta pozdrav: „ХРИСТОСт» ВОСКРЕСђ (čitaj: Hristos voskres) t. j. Kristus je (od smrti) vstal.
uže v mislih, govoreč o .srbski in hrvatski „pecenici" itd. „Letop." 1886; 64.
Od velike noči zjutraj po tri dni zapored vzprejemajo goste, ki hodijo od hiše do hiše k prijateljem in znancem, tudi-k celo neznanim ljudem, na take pojedine („s'wiecone"). Vse mrzle jedi so posvečene s premnogimi „pisankami" vred,1) ki jih „menjajo v znamenje prijateljstva." Gospodar in gospodinja zaužijeta na veliko noč uže zgodaj z otroci in rodbeniki nekoliko (rdečih) pirhov, selec si pri tem vsega dobra. Tako snesta po navadi tudi z gosti pri vsaki pojedini po jajce ter želita gostom, a gosti njima sreče itd. (P. u. p.2)
Poljski kmeti (okoli Krakova) zakäpajo posvečenega mesa kosti v polje, zato da jim ne bi tega kvarili krti. (Kolb. „Ljud" V. 283). — Na veliko noč treba paziti, da kure ne zobljejo blagoslova („swieconego"); ni jim lučati njegovih drobtin ali okruškov („okruch"), drugače bodo ptte a jajec ne bodo imele — nesle („bo beda pialy, a jaj nie beda mialy—niosly"). Ondi, 282.
Do malega tako in s takimi pojedinami po tri dni zapored praznujejo velikonoč v Galiciji in Bukovini tudi Rusini in Romani, da cel d Nemci (po Galiciji) udali so se uže tej slovanski šegi „s 3-dnevno pojedino".
Rusini mečejo jajčje lupine v vodo ter prerokujejo po njih tako, kakor drugod po plavajočih vencih. „B. Kal." 123.
Tudi pri Čehih se o veliki noči mnogo več sne nego pri nas, zlasti mnogo več pirhov, s katerimi darujejo i deco.8) Po mnogih čeških vaseh morajo dekliči po stari šegi s pirhi darovati dečake, — a žene svoje može s posebnimi kolači ali poviticami (ki jim pravijo „mazanci" ali pomazanci", „svitky" ali „nädi'vky"). Uže v soboto jutro (ko Judeža „palijo"), jedo še pred zajutrkom tudi tako zvane Judeže („Jidaše" ali „Jidašky") t. j. Judeževe testene podobe, z medom namazane. Prim, „B. Kal." 111. (Tudi na Mo-ravskem. P. u. p.)
') Bogatinom hodi duhovnik (naprošen) na dom posvečevat, ubožnejši ljudje nosijo pa polne jerbase pred cerkev, kder jih posvečuje duhovnik, zato ker v cerkvi ni prostora za toliko množico ljudi, ki prihajajo v tä namen ter čakajo blagoslova klečeč okoli cerkve.
21 Mnogi priprosti Novogrki (v Atenah), stavoverci, ki praznujejo vstajenje po starem o polnoči, začenjajo pirhe (v cerkev sabo prinesene) mahom po završetku zauživati na cesti; nekateri pa še v cerkvi. („Ueber Land und Meer" 1883, str. 498.) Praznoverskega uzroka ni težko uganiti, dasi ga ni priobčil navedeni list.
3"i Deca hodijo (tudi na Moravskem) po stari navadi prosit pirhov po
hišah. Ljudje jih pa jako radi darujejo; da celo zamera bi bila, ako ne bi
prišla deca po nje v kako ,prijateljsko' hišo. (Mikulov, Nikolsburg, na Mo-
ravskem. Po ustn. por.) Da se deca vesele lepih rdečih jajec, to vem, da ni
prvotni uzrok temu darovanju, Prim, na 136. str. 3. op.
Najsi pa daje obedu nekod tudi „velikonočno jagnje" krščanski značaj, vendar nahajamo tudi še poganskega sleda pri njem. Velikonočnega jagnjeta ostanke in posvečenih jajec lupine zakopljejo po obedu pod drevje na vrtu, zato da bi obilo rodilo; — nekoliko jih pa vržejo v vodnjak, zato da ne usdhne. Deklice de-vajo k jajčjim lupinam tudi velikonočnega kolača („mazanca") ter stresajo drevesa, govoreč:
„Povfiz1) ty mi, hruško, Kde müj mily dnes je "
ali pa: Povšz ty mnS, bez2) Kde müj mily dnes.'-
(„Festkal." 1864; 138).
Po nekaterih krajih dajo Čehi kuretini („drubeži") in živini („dobytku") na veliko noč malo posvečenega ,vina' in kosec „mazanca" (jajčnika), po sedanji vraži zato, da bi bila hiši privržljiva in dajala obilo koristi. (Ččm. 1856; III. 67).
Češki mladeniči in dekleta dirjajo („spechavaji") na ,veliko nedeljokar morejo, od „velike maše,", zato da bi bili vse leto živahni („čerstvi") in hitri („čiperni"). Cčm. 1855; 332.
Moravsko-vlaška gospodinja speče na viliko soboto jagnje iz testa, a va-nj zapeče klobaso. V nedeljo se pri včliki maši jagnje blagoslovi („posvšti"), in pri obedu ga gospodar podeli vsem domačim. Kravajec („paniček") t. j. odrezek iž njega pa spravi; kajti ž njim se odpirajo zakladi pod zemljo. (Na drobno popisal F. Bartoš; „Osvčta" 1880. I; 456).
Pri Slovakih pošiljajo k blagoslovu v cerkev na velikonočno nedeljo „rano" s „kolački" in „črnim" (prekajenim) mesom vred tudi olupljenih jajec in soli (brez hrena). Najprej jedo nekateri še na tešče sama posvečena jajca, s posvečeno soljo osoljena (po stari navadi). Posvečenega mesa kosti devajo v hlev, zato da ne morejo živini nahuditi carovnice. (Sv. Juraj. „Burg St. Georg", na Ogrskem. Po ustn. poročilu).
Nemci pravijo, da leže pirhe ali „velikonočna jajca" — čujte čujte — zajec; zato mu pravijo: „velikonočni zajec" (Osterhase). Roditelji skrivajo (soseb uže na vüikx četrtek) ta „zajčja jajca" deci po vrtih in po sobah, da si jih deca iščejo, dokler jih ne najdejo. Učenjaki nemški razlagajo to „nemško vero" tako, da znači z jajcem vred rodovitnost i zajec, ki je bil v poganski dobi posvečen spomladni boginji grmanski „Östari." W. II; 69. Ponujajo nekateri starejši pisci Nemcem tudi Huldo, Holdo ali Harko s čredo zajcev za to opravilo; pa novi pisatelji nemški priljubili so si najbolj „Ostaro" in njenega jedinega zajca, ki leže in iz-
•) Povedi (povej).
2j bezeg.
leže po njihovih mislih vsako leto sam vsa velikonočna jajca vsem nemškim otrokom. (Po različnih tiskanih virih do 1. 1886.)
Povedati mi je po pravici, da nisem mogel zajca, ki leže jajca, dozdaj zaslediti pri nijednem čisto slovanskem plemenu.
Tudi Nemcem so ,velikonočna jajca' čudotvorna z lupinami in celo z vodo vred, v kateri so se kuhala. (W. II. 69).
Posvečenih jajec luščine, napolnjene s posvečeno vodo, odvračajo nevihto („Unwetter") od polja. („D. illustr. Ztg." Berlin 1885/86; str. 190.) Posvečenega velikonočnega kruha dajo živini tudi še nekateri Nemci po Dunajskih predmestjih in okoli Dunajskega mesta. Prim. božično: „Letop." 1885; 177.
Ohranile so se pogansko-slovanske „pisanice", tudi pri Srbih-Lužičanih, kateri govore še slovanski in žive jako blizu Berolina v gojzdu ob „Sprovi" t. j. Sprevi (Spreewald) pri Mužakovu (Mu-skau) i. d. Vredno je znati, da pišejo njihove deklice (pa tudi de-čaki) pisanice, dasi jim se je ime s časom potujčilo pod silnim nemškim vplivom ter izvrglo na „jastrovne jajka" — vendar še dandanes po starem (povse drugače nego Nemci), in to malo da ne tako, kot naše „Bele Kranjice" okoli Metlike.1)
Kako prerokuje slovensko ljudstvo po velikonočnem vremenu, nismo mogli zvedeti dozdaj; tega pogrešamo tudi v „črticah", češka „Pragnostyka sedlska" (kmetsko prerokovanje) J. 1704
veli:
, ,Na velikou noc bude Ii mälo pršeti,') Ne mnoho pice pro sucho budem miti; Pak Ii ten den jasno miti bude, Maslo, vomastek lacino2) pfijde".
Poljska: „Jak jest na šwieta ladnie Jepo), to jest cala wiosna (spomlad) ladna. (Pri Kolomeji. P. u. p.)
Nemška: „Wenn es am ersten Feiertag regnet, wird das ganze Jahr das Land (dežela) nicht satt" (W. I.; 18); v II. izd., na 70. str. pa čitamo popravljeno tako: „Wenn es am ersten Ostertage regnet, so wird das ganze Jahr die Erde nicht satt", t. j. če na veliko noč deži, vse leto zemlja sita ni.
Velikonočni ponedeljek (s torkom in tepežnim
dnevom).
Kakor Germani tako so praznovali mladoletni ali spomladni praznik tudi Slovani, ne samo s pojedinami, nego i z raznimi ve-
') Z raztopljenim voskom na surova jajca. Poglavitna barva v kateri jih potlej kuhajo Lužičanke, je rdeča, rabi jim pa tudi žolta, modra itd. Podroben popis z ličnimi (narisanimi) uzorci vred priobčila je „D. illustr. Ztg." 1884/86 П. zv., str. 179 in 171.
2) Češki: „malo pršeti" = nsl. „pršeti; kajti č. „pršeti" = nsl. dežiti." 8) Lacino (lacine) = cenö (,zlahko').
selicami; potem ko so se bili preverili (pokristijanili), posvečevali so, kakor kaže, prvi velikonočni praznik tako, da so začenjali svoje poprejšnje poganske ali narodne slavnosti praznovati stoprav na drugi velikonočni praznik t j. velikonočni ponedeljelf .
Posebno imenitno se nam zdi pri Slovencih med Belimi Kranjci „kolo", ki ga .igrajo1 (plešejo) o sedobi do malega same (male) deklice v Metliki . . v zadnji dobi samo na vuzümski ponedeljek1) ,popoldan', (če je pa grdo vreme, prvo nedeljo potem) zunaj mesta pod milim nebom na tako zvanem „pungrtu", (travniku blizu sv. Martina cerkvice), ter popevajo igraje (plešoč) na ves glas staro, do malega slovensko pesem.2)
Dasi ta (sedanja) pesem z drugima slovenskima pesmama (po plesu pri igrah ,rešetca" imenovanih) nima ničesar bajeslovnega ali praznoverskega v sebi3), ples „kolo" spominja nas pa vendar predkrščanskega plesanja okolo kresa — 'blagodelnemu (oživljajočemu) solncu na čast.
Tega si ne misli zdaj, to se zna, — več živa duša.
Dokler se je nekdaj pod večer dekliško ,kolo' vrtelo po veliki cesti celo v mesto nazaj preskakovali so se odrasli mladeniči po cesti, a drugi nosili takozvani „turn" ali zvonik4) s travnika tudi celo v mesto, a „kolo" se je igralo po mestu do „Zdrave Marije." 6)
Sem spada tudi tako zvani „kurji boj" t. j. jakovanje dveh dečkov", ki sedita jašoč 6) vsak svojemu nosaču za vratom ter se ,kavsata' (borita) kakor kakšna kokota ali petelina.7) Kateri katerega zmore, oni dobi kot zmagovalec od gledalcev kakšen novec na dar. Pa i „kurji boj" je nehal uže pred kakimi 20 leti.
') Za mojih mladih let igrale so še „kolo" ,same (velike) dekliči' in mlade žene brez dece tudi na vuztimsko nedeljo „popoldan po večer-nicah".
2 Samo začetek je bolj hrvatski (čakavski) nego slovenski. Začenja se pa tako :
„Igraj kolce, ne postavaj!
Nišam došal kola igrat;
Neg' sam došal divojk 'zbirat." itd.
3)	Zato kanim vse tri, po bratovi ljubavi (1. 1887.) zapisane pesmi, razglasiti in razložiti p osebe. — Pis.
4)	,Zidan' ali sestavljen je bil ta „turn" iz samih odraslih mladeničev. Po 6, po 8 ustopilo se jih je v vrsto, njim na ramena vzdignili so toliko drugih, ki so stali na dolenjih po koncu, držeč se za roke.
s) „Turn1 so lani še nosili, a letos (1887) ne več. Preskakujejo se zdaj samo še zunaj na plesišču. Ondi se zvrši zdaj tudi dekliško „kolo", ki gleda še zmerom, da zajame (dobi v sredino) na naglem ,gospode' gledalce, a ti se morajo potlej odkupiti vsak s kakim novcem . . . (Zapis, brat Anton).
e) ,Kobaraški' (cavalleresco) rekel bi Bolčan Gl. „Letop." 1882/3, 207 in 348.	!
') Staroslovenski, pa tudi novoslovenski zval se je še za Trubarja sedanji belokr. ,kokot' tudi „kur"; od tod „kura" = kokoš (belokr. staj. slov. i. t. d.).
Znamenito je, da se je ohranila močno taka šega tudi v Galiciji med Rusini, ki jo ovršavajo po obilnem obedu plešoč in pojoč stare poganske pesmi o Dedu („Did") in „Ladi" nekod na vuzamsko nedeljo, nekod pa vuzamski ponedeljek pred cerkvo ter ji pravijo „Hahulki", „Hahilki" ali „Hajlki". Tudi pri njih plešejo (ovenčane in s pisanimi traki opletene) deklice „kolo", a moški nosijo okoli cerkve visok stolp ali zvonik*), ter skušajo nekod tudi poskäkati v vrteče se „dekliško kolo". Nekateri se pa tudi jakujejo ali močujejo na različen način. („B. Kal." 128—129 in Szujski 41). Zmisli se Metliškega „kurjega boja".
Tudi to je ostalo Rusinom iz poganske dobe: da se zabavljajo in pri tej zabavi i jakujejo na „grobju". Znano je, da so se kakor drugi poganski narodi, tako tudi Slovani o svojih mrtvaških svetkih („triznah") na grobju ne samo veselili, nego i gostili.2) Dokazal je pa Rakoviecki v svoji knjigi („Pravda ruskaja", ,Varš. 1820 — 22) i to, da so se pri „triznah" ali „triznih" opravljali tudi junaški obredi t. j. bojne igre.3)
Tudi po več drugih slovenskih in neslovenskih krajih bivajo ali so poprej bivale na velikonočni ponedeljek popoldne) različne narodne veselice, ali igre, ki nas pa ne spominjajo tako „predkrščanske" dobe, kakor popisani slovensko-rusinski običaj.
Za Kropo na Gorenjskem nam potrjuje to g. R. Poznik pišoč : „Velikonočni ponedeljek popoldne je za mojih mladih dni vsa Kropa, posebno pa mladina izletela za „dovjo (dolgo) njivo", kjer smo se igrali iger raznih vrst."
A jaz sem med 1. 1844. in 1851. sam večkrat videl v beli Ljubljani, kako so Ljubljanski dečki zbrani v jami (pri sv. Krištofu tik pokopališča) istega dne popoldne metali vsako leto pomo-ranče proti njenem robu, da so se talikale v jamo, a paglovci so se rovali za-nje, — češ v spomin na Turke, ki so se bili „neki" priplazili „nekdaj" uprav na „velikonočni ponedeljek" pod zemljo do tam (!) — Toda take ali malo drugačne igre z jajci ali pirhi n. pr. pri Čehih,4) Srbih-Lužičanih6) in drugih narodih, (ki tali-kajo jajca ali pirhe ob isti dobi s kakega višjega kraja navzdol6),
') Tudi ta je kakor popisani Metliški „turn" ,zidan' ali sestavljen iz samih moških, a podoben ,piramidi', t. j. vrsta od vrste na višek ožja, tako da stoji na vrhuncu en sam mož.
2) Stsl. beseda „trizna" ali „trizno" (tudi „tryzna, -o") znači uprav „boj" (certamen) ali „jakovanje" (lucta, Ringkampf) . . . Prim. Miki. lex 1000 in Krek „Einl." 2. izd. („Lj. Zvon" 1887 ; str. 376).
s) Ruski kmetje hodijo pa o veliki noči obedovat na grobje svojih pokojnikov. Namesto prta prinese belega cvetja in potrosijo ž njim pojedine gomile. (Po „Petersb. illustr. Ztg." 1886. priobčil s podobo „Interessant. BI." Wien 1886, Nr. 19; str. 4 in 6).
4)	„Festkal." 1864; 164.
5)	„D. ill. Ztg." 1884/6 II, zv. str. 171.
") Načini in pogoji so različni, a ne spadajo sem.
pričajo nam, da so se tako iz prva z jajci talikali tudi Liubljan-čani iz staršega, a pozabljenega uzroka. Da so se v Ljubljani s časom izpremenili „pirhi" ... v „pomoranče", to ni nič čudnega; saj nekod tudi uže sekajo potaoranče namesto pirhov (136; 6). Odkar so pa v Ljubljani razprostrli v zadnji dobi pokopališče ter zasuli ,jamo', nehala je tudi ,igra s pomorančami' — na veke.
Omenjenemu slovensko-rusinskemu narodnemu običaju smemo v glavnem primerjati tudi srbsko „družičalo" ali „pobušeni po-nedeljnik" t. j. drugi ponedeljek po vuzmu. Dopoldne obavljajo (na ,groblju') žalostni, popoldne pa veseli del (pod milim nebom). Prim. Vuk „rječn" 142.
Kakor se po Slovenskem sem pa tam še zdaj tudi pojedini odrasli ljudje (med sabo) ,tepežkajoali otepavajo s „tepežko" (ali pa s kako drugo stvarjo) na „nedolžnih otroeičev" ali „tepežni dan" t. j. tretji dan po božiču,1) — tako se godi po nekaterih drugih deželah na vuzamsko nedeljo, po nekaterih pa v ponedeljek in torek po veliki noči ,na debelo'.
Najpridnejše so menda nemške dekle, ki izganjajo n. pr. v Novem trgu (Neumark na Pruskem) uže na vuzamsko nedeljo vjutro hlapce iz postelje — v cerkev in jih tepežkajo z brezovimi šibami; malim tepežkam („Peitschen") iz obeljenih šib pa pravijo tam „Schmeckostern". Za to „postrežnost" dobivajo od dekel — pirhov. Drugi dan pa vračajo hlapci deklam, ki se morejo reševati tudi s pirhi. (Dr. J. Nover: „D. ilsustr. Ztg." 1885/86, str. 190). Malone tako tepežkajo se nemške dekle in hlapci ob isti dobi tudi na Vojtovskem, Voigtland (W. II. 70).
V Šleziji tepežkajo pa (nemški) hlapci dekle na vuzdmski ponedeljek, in to s tepežkami iz devetih vrhovih šib spletenimi, ki jih zovejo po domače tudi „Schmagoster". K. Weinhold: Kuhn „Zeitsch. für vrgl. Sprach." I. (1852); 255. — Dva nemška učenjaka izvajata to besedo iz slovanščine, in to slavni Grimm („D. Myth." 557) iz poljsk. „smic" (abschwemmen), isti Weinhold pa iz poljsk. „smagač" (peitschen, stäupen), rekši, da se ono polivanje z vodo', na katero je meril Grimm, v gorenji Šleziji zove „dyngus."
Svojo misel o tem ,izvajanju' priobčimo malo pozneje. -
Na Češkem začenjajo tepežkati („mrskati") velikonočni ponedeljek. Tepežki pravijo najrajši „pomläzka"2) tako se pa
') Največ ,tepežkajo' pa zdaj pri nas deca odrasle. — Iz podstave
,tepež ', postala je „tepežka" (na sluh ,,tepeška), iz te podstave pa glagol:
„tepežkati" (na sluh: tepeškati) = kor.-slovenski: „šapati", po Murku: „aut'-
kindeln." Malo kesneje zvemo, kako pravijo temu Nemci drugod, in kako
še zovejo tepežko (ali namestnico njeno) in tepežni dan drugi Slovenci, pa tudi
o njihovem tepežlcanju itd. še nekoliko.
8) V knjigi čitaš zdaj „pomldzka" zdaj „pomhiska '. Čehonemci jo zovejo z drugimi omenjenimi Nemci vred : „derSchmeckostem", pa i „Schmeckustei"', „Sclmmckoster" in „Ostersehmück"; tudi „Eierpeitsche"; schmeckostern gehen
(v narečju: „schmeckuster gili'n") znači pa: tepežkati, uprav: „tepežkat iti
10
zove tudi dar (rešilo), ki se dobi za tepežkanje. S takimi tepež-kami spletenimi iz 3. 4, pa tudi iz 8 lepih surövih vrtovih šib tekajo na kmetih češki dečki, der-aki in mladi možje nekrd uže pred solncem, nekod pred rano mašo, ali po njej, drugod pa še-le popoldne po službi božji. Po vaseh in malih mestih monfjo namreč v vsaki hiši deklice dečkom, — deklici dečakom, dekle hlapcem, a gospodinje mladim (oženjenim) možnn za tepežkanje podariti po 1, 3, ... 7, da po 14 pirhov ali jajec, oziroma toliko, kolikorkrat se kateri katere dotakne s svojo tepežko.') („Festkal." 1864; 163—164).
Pri tem tepežkanju popevajo šaljivo češko pesmico (s katero prosijo pirhov ali vsaj belih jajec), in zvijajo ter premičejo z roko svoj zeleni prötek („zelen^ proutek"), kakor se zove v pesmici „pomlazka", ki jo Cehi po severnih krajih ovijajo s pisanimi traki m spomladnimi cvetlicami. (Ondi 166).
Drugi dan (velikonočni torek) vračajo pa (udarce s tepežko) nekod i češke deklice, dekle in žene — dečkom, dečakom in možem, ki se morajo rešavati s poprnjakom in malim kruhom f. j. „marcipanom". (Ondi 165—167).
Cehi vele: Kdor koga udari s tepežko, ta mu daje srečo. Zato nekateri celo prosijo: „dej mi štčsti" (srečo), t. j. udari me s tepežko. („B. Kal." 1J3; prim. ondi 130.) Da se češki mladeniči nekod na velikonočni ponedeljek popoldne tepežkajo tudi med sabo zlasti pri Hrudimu (Chrudim) zvedeli smo po ustnem poročilu.
Ob moravski meji se Čehonemški dečaki in dekline tepežkajo iz istega uzroka; — tudi zato, da jih ne bi po letu pikali komarji in bolhe." pa i zato, ker pravijo s Cehi vred: „Kdor te-pežka, daje (prinaša) srečo." („Reinsb.-D." 1864; 167).
Čehivpravijo tudi to: „Dobytek pomlaskou ošlehanf je č:-perny." (Živina s „pomldsko" otepežkana je živahna). LČm. 1853; 483.2)
Ista šega je po Moravskem. Na velikonočni ponedeljek tepežkajo („mrskaji" ali „šlehaji" s „pomläzko" (tepežko) samo dečaki dekline, ki se morajo rešavati z velikonočnim darom, tudi „pomlazka" imenovanim, in to: s pirhi ali pisanicami. Mladi
(hoditi). Nekodzovejo tepežkanje tudi: „das Eierpeitschen . („Reinsb.-D." 1864; 162—167), das „Aufpeitschengehen", tudi „das Eierlaufen". Nekateri drugi Nemci pravijo tudi „sitzeln" = tepežkati (se), W. II. 70; a nekod „stiepen" (= stäupen).
') V vinskih krajih jim rabi pa namesto tepežke „vinovačka" (reznica), s pisanimi traki lepo opletena. kakor i tepežka, ki jo olepšajo nekod tudi še s cveticami spomladnimi; a nekod jim rabi majhen pisan bič, spleten iz jermenja.
') Prim. nemško vražo W. II. 70): „Man nimmt einem Kinde, welches schmackostern geht, mit einem Handtuche die Rute aus der Hand, bewarf s'e auf u. treibt damit, das Vieh zum erstenmal aus." (Ostpreussen). Brez uzroka'.
Tre bic an i tepežkajo dekleta samo v mestu po hišah, ali pa okoli neke cerkvice („kosteliček" 1/i ure od mesta); po njegovi okolici otepajo pa mladeniči dekline največ z navadno vrbovo tepežko, a nekateri se „sladko koreninico" (polypodium vulgare, Engelsüss*), in to: ne samo po hišah, nego po ulicah, dokler se ne „rešijo" (z omenjenim darom). Cim bolj katero našeškajo, tem srečnejša je. Tudi mladi možje tepežkajo svoje ženke, dokler so še mlade, (hote jih menda še bolj pomladiti ? ali osrečiti); a vendar begajo nekatere pred tako srečo po vrtih ali pa okoli hiš. (Po ustn. por.).
Tudi med Slovaki otepajo nekod, kakor na Češkem, na velikonočni ponedeljek dečaki dekleta ter dobivajo od njih za to jajec, (deca hodijo kakor drugod tepežkat od hiše do hiše); velikonočni torek pa „šibajo" dekleta decake. (Sv. Jnraj, „Burg St Georg", naJOgrskem v Požunski stolici. Po ustn. por.).
Drugod se „šibajo" Slovaki samo ta torek, ki mu pravijo zato „šibaci uterok" s) — velikonočnemu ponedeljku pa „küpaci pondčlok" 3) zato ker so se ,nekdaj' tega dne kopali ali oblivali z vodo. („B. Kal." 126 in 130), ter se oblivajo, — kakor zvemo malo pozneje — v Nitri še ,dandanes').
Ker nam je ,bilo razpravljati tuje tepežkanje o velikonočni dobi, pridi tu na vrsto tudi podrobna razprava o tem, kako se tepežka (otepa ali ,šapa') pri Slovencih osedobi (28. grudna ali decembra meseca).
V Metliki so se za mojih mladih let ,na tepežke' t. j. tepežnji dan vjutro tepežkali med sabo še mnogi odrasli moški, soseb hlapci in obrtni pomočniki, i to ne samo s „tepežko", nego pri nekih obrtnikih tudi z voiovsko ,žilo' (žilavko), pa i kako deklo je kaj doletelo.
Zdaj pa opuščajo odrasli staro navado, in ,žila' poje samo še v mesnici, kder se ,groze' ž njo tudi deklam, prihajajočim ta dan v mesnico. Odrasli na kmetih nimajo navade otepati se. — Metliška deca hodijo pa — da dobijo kakšen dar — še tepežkat od hiše do hiše s šibami in „tepežkami".l) Tepežkajo govoreč; „Res'te se, reš'te; zdravi, veseli, tolsti, debeli več let dočakali!"6) —'Na kmetih tepežkajo sama deca: nekod s tepežko, nekod s šibo, govoreč:
') Zove se nemški tudi „gemeiner Tüpfelfarn", kar ti kaže, da je to nekaka praprot, ki spada med ,čarovna zellišča').
'') Pri sv. Juraju pa: „šibaci titery izr. üterej). P. u. p.
s; V Nitri: „polivaci pondöli.1' (P. u. p.)
4) „Tepežka" je pri nas spletena iz 4 bekovih šib. Ta beka je ,žolta ali rumena, prava beka" (salix vitellina, Bandweide, gl. Cigale p. b. „Weide" (vrba itd.) Po Tušk. „Bot" je „beka" = „Korbweide", salix viminalis. —
Beka spada med bajevne ali čarovne rastline. Na drobno kanimo o vrbi, brezi in drugih fiarovnih rastlinah govoriti v predelu o bajilib." Pis.
b) To je: „Rešite se, rešite (se); da bi bili zdravi in veseli, tolsti in debeli itd.
„Res'te se, reš'te; v manjem grehu, v večjem obilju1) ali: „v večji obilnosti!" (Zapis, brat Anton).
V	Trnovcu pravijo: „Rešite se, rešite se; malim grehom, večjim obiljem; da bi tako dolgo na svetu živeli, da bi si nebesa zaslužili!" Malo da ne tako čuješ i na Lokvici (gor. in. dol.)^ v Krizevski in Slamni vasi, tudi na Svržakih; malo drugače v Cu-rilih.
V	Rosavnicah in na Božakovem velijo samo: „Rešite se, rešite se !2) — Na Grabrovcu in na Rado vi ci tepežkajo deca še; a ne znajo nikakih besed. Po teh in več drugih vaseh okoli Metlike dajo tepežkarjem na dar : orehov, lesnjakov, jabolk, suhih hrušek in kruha (tega po navadi samo jako siromašnim). V Rakovcu so se pred 3 leti še tepežkali, potlej pa ne več. Na Želebeju ,nič ne tepežkajo'. (Zapis, nadučitelj Metliški g. Andr. Sest).
V	Ljubljani, v Kranju . . . tepežkajo otroci otroke in stare ljudi. Tepežkati se sme samo do ,opoldne'. Tepežka se s ,koro-bači' iz vrbovih šib. (Zap. g. Jos. Kušar).
V	Motniku vstanejo 28. grudna otroci ,na vse zgodaj', da ljudi dobe na posteljah. Napravijo si ,kite~ (tepežke) v tri ,plemena' spletene. S temi tepo take, od katerih se nadjajo kakega darila, govoreč: „Reš'ie se, reš'te se, res'te se!" Odrasli se pa le z dlanjo in reko: „Danes je tepežni (,tepešen') dan!" (Zapis, g. G. Križnik). Ta slovenski običaj (,,z dlanjo"') med odraslimi — spominja nas jugoslovanskega običaja na Laškem. („Letopis" 1886, 84).
Pri štaj. Slovencih hodijo na „tepešnico"3) ,otepat' mali in odrasli dopoldne (popoludne se ne sme ,otepati'; od hiše do hiše in vsakoga našeškajo s „korobačem", to je s tepežko, spleteno iz „vrbinja" — za kakov darek. („črtice" 234). V okolici Ptujski pravijo tepežkarji po prejetem daru odhajaje: ,,Bog nam (laj tolik lan, kakor naše šibe." če jim pa kdo ne da daru, . . . reko: „Bog ti daj tolik lan, da ga bodeš „s kleščami pipal" (pulil). „Letopis" 1878; 13.")
') Tako v „Drašičah1 (= „v Drašičih", po starem). '') Po mestih (dolenjskih) pravijo nekateri tepežkarji pri gospodi, oni-kaje jih po tuji šegi, tudi: „Naj se rešijo, naj se rešijo!" ... To je postalo nekod malim tepežkarjem s časom nerazumljivo; zato pravijo zdaj tepežkaje sploh tako: „Naj se reže, naj se reže!" (namreč: potica ali kolač — tepežkarjem na dar). P. u. p.
s) „Tepešnica" namesto : tepežniea (flagellatio ; Miki. lex. 988 p. b. ,teti" = tepsti), tedaj = „otepnica", ki znači štaj. Slovencem res isto, kar „tepešnica" t. j. tepežni dan. Prim. „Črtice" 234. Po Murku je „tepešnica". Herumstreicberin. Prim. pri njem ali ,,pri Jan.-KI. „tepeš'1 in „tepež". — Miki. ima pa n. n. m. tudi za „erro" (Herumstreicher): tepež.
4) Na Kozjaku tepežkajo pa — kakor v Ljubljani — otroci otroke in stare ljudi, toda samo z majhno šibico, in le pred solncem. Kedar solnce že izide, piete otroku, da ga bodo potisnili — v peč. (Zap. g. Pipuš).
Popolnoma tako otepajo („šapajo") mali in odrasli med koroškimi Slovenci na tepežnico („šapovico"), a ne z navadno te-pežko, niti šibo, ampak s „šapelico", to je brinovo vejo. Zato po-menja njim „šapati" — „z brinovo vejo tepsti ali otepati." (Zap. K. Pečnik.l)
Ta brinom veja je za našo razpravo jako imenitna. Bila je namreč nekdaj malone po vsi Evropi taka navada, da so roditelji ali drugi starejši rodbeniki deco ta dan zjutraj rano izganjali iz postelje in švrkali z brinovo vejo ali šibo, potem jih pa darovali. Odrasli ljudje otepali so se med sabo na tepešni dan, kakor na spomlad, in to s časom tako strašno, da se je začela ta šega zbog ,prestopkov' prepovedavati. V Lungavi (Lungau) na Solnogradskem je še zdaj taka navada, da pozdravljajo deco uže zgodaj najprej z navadnim pozdravom, potlej jih pa otepežkajo in obdarujejo. (Hanuš: „B. Kal." 58.2)
Tako je nastalo sedanje „tepežkanje" — po različnih krajih in pri različnih narodih, kolikor toliko različno, po bistvu pa vendar isto. Ne vemo pa še, katero je prvotno: božično ali pa velikonočno? in čemu je nastalo?
Po navadi se razlaga ta šega z „Betlehemsko moritvo" ; znanih nam je pa še nekoliko drugih razlag, a nijedna nam ne ugaja povse.3)
Dozdeva nam se, da je božična šega iz poganske dobe prvotna. Nekod se tepežkajo Nemci res še dan danes uprav na božič;4) pri nas Slovencih pa uže zdavna tretji dan po božiču, najbrže po cerkvenem vplivu v spomin „nedolžnim otročičem" (28. decembra).
Poganski predniki naši prisvajali so menda brini čudotvorno (pomladno ali pomladilno) moč najbrže zato, ker je ostajala vedno zelena tudi po zimi. ko je bila vsa priroda mrtva in z mrtvaško plahto (snegom) pokrita. Da bi prenesli to čudotvorno moč na-se, začeli so se o božiču, mladega solnca rojstvu, po naših mislih iz prvine sami odrasli ljudje med sabo ,mazati' t. j. otepati z ,bri-novkami', pozneje dajali pa pokušati take „masti" tudi deci v isti namen, t. j- da bodo -pomlajena, tedaj živa in zdrava vse leto.6)
>) Prim. besedo „Sapa" v „Letop." 1682/3 na str. 247 in „šapniti" na str. 252.
2) Tako „tepežkati" zovejo ondod po domače „anbisnen", a dar „bisen-gat". (Isti).
■ 3) Wuttke, IL 70 veli glede postanka bistveno samo toliko, da je tepežkanje („Schmackostern, Schmeckostern"} „brez dvojbe poganska šega, pa še dvojbenega pomena."
4)	V Höfa (na bavarsko-saksonski meji. W. II. 70).
5)	Da se je prisvajala brini čudotvorna moč, čnli smo uže v razpravi
„o Kresu" (str. 104). Pomni, da se pripisuje čarovna ali čudotvorna moč tudi drugim rastlinam, katere zelene i po zimi, kakor n. pr.: bršljan (bršlin) zim-
Izprevrgla se je ta šega z „brinovko" vred s časom do malega pri nas in po mnogih drugih krajih (morda so pripomogle omenjene prepovedi) tako, da po mnogih krajih, kakor pri nas, ne tepežkajo ta dan veo odrasli dece, ) nego deca odrasle, nekod tudi roditelje n. pr. okoli Heba (Eger), in to na stari tepeš ni dan (28. dec.) itd. itd. (Gl. „Reinsb.-D." 1864, 598.2)
Stare navade zaglajeu sled vidiš na nedolžnih otfočičev dan in na novo leto (žensko povračilo) tudi pri Jugoslovanih na Laškem (v ,južni Italiji'), ki se pa ne bijejo več s tepežkami itd., nego — kar že vemo samo „z dlanjo" . . brez kakega „rešila", kakor odrasli v Motniku med sabo (str. 148). Tako se menjajo s časom narodne šege in navade, toliko da jih spoznaš, dokler ne jenjajo povse.3)
Kakor se je pa prvotni (zimski solnčni) kres od božične ■, dobe premaknil nekod do velikonočne dobe, iz istega uzroka pripetilo se je to tudi „tepešnici" („otepnici" ali „šapovici") pri Poljakih, Čehoslovanih in mnogih Nemcih, — kar uže vemo.
Namesto prvotnega povračila (udarec za udarec) dajo zdaj ondod o veliki noči (velikonočni ponedeljek) sosebno ženske tepežkarjem pirhov, pisanic ali vsaj ,belih jajec' itd.
Kakor so po naših mislih pogani „pomladno moč" prisvajali brini (uže o božični dobi), tako poznejo o vttiki noči t. j. svojem spomladnem prazniku, ko se oživlja in pomlajuje vsa priroda, — tudi drugim „spomladnim" mladikam. Ce so jih pa zvezali ali spleli po več v jedno ,tepežko', mislili so menda, da so še bolj pomnožili čudotvorno moč, ki človeka pomlajuje t. j. krepča mu zdravje, daljša mu življenje, brani ga smrti, ter po tem takem in po češki narodni veri tudi osrečuje (str. 146).
Ker se je pozabil prvotni uzrok, zato se bičajo nekod tudi uže z bičem, spletenim iz jermenja.
Na češkem jugu (blizu češko- moravske meje) prihajajo pa dečaki na velikonočni ponedeljek zvečer pred hiše samo pokat z velikimi biči, a to je dekličem znamenje, naj jim prinašajo pirhov. („Reinsb.-D." 1864; 167).
zelen, rožmarin, smreka; (prim. Tuškov spis ,,o čarovnih zeliščih" v „Slov. Glasn." 1863, str 117 in 119) itd. Na drobno o takih rastlinah pozneje v predalu „o bajilih."
') Vendar nahajaš Lungavski šegi sleda še po Češkem. Prim. „B. Kal." 69. 2. razst.
2)	Prim. tudi W. II. 70 zarad omenjenih Nemcev, ki se tepežkajo še ,na božič1, (a ponavljajo to zabavo tudi na sedanje ,novo leto').
3)	Na Kobaridskem in na Livku je tepežkanje uže popolnem neznano (Zap. g. A. Gabršček). Morebiti po vsem Goriškem? — Pogrešamo te šege vsaj v Kočijančičevem popisu („Arkiv" 1854; 278—281). — Pis. „Tudi pri sv. Lenartu na Gorenjskem in po okolici, do kamor mi je znana, je tepežkanje do cela neznano. Ni te besede ne bi nikdo razumel, če me vse ne vara." (Zap. g. Jos. Kržišnik;.
Kaj je uprav značilo nekdaj pokanje z biči, čita se uže v „Letop." 1885; 182.
Poljaki. Namesto popisanega češko-slovanskega vzajemnega tepežkanja (med različnim spolom) navadno je pri večini Poljakov na velikonočni ponedeljek (tudi samo med različnim spolom) vzajemno polivanje z vodo, ki se imenuje po različnih poljskih krajih različno, namreč: „dyngus" ali „dzingus", „šmigurst" ali „szmigust" in še drugače.
Nekod (n. pr. na Kujavah v poljskem kraljestvu) polivajo (.,oblewaja) na velikonočni ponedeljek vjutro zarana hlapci (parobcy") najprej dekle (,dziewki"), in to ne samo z vrčem (,ko-new), nego tudi s keblom („kubelJ) tako, da je nekatera mokra od glave do nög („od stop do glowy"); a drugi dan (v torek) vračajo dekle hlapcem posojilo z isto ali pa še z boljšo mero, — celo s polnim vedrom („wiadro"). Prim. O. Kolb. „Lud.'1 III; 215.
Po Krakovskem vračale so ženske ponedeljsko polivanje z' vodo .. moškim v torek, sredo in četrtek; sedaj se pa polivajo moški ženske a te one samo na velikonočni ponedeljek. (Ondi V.; 288).
Samo tega dne polivajo se osedobi z vodo ljudje različnega spola — najrajši zarana po hišah — potlej pa i zunaj po mestih in vaseh med sabo tudi po vzhodni Galiciji in to z raznim posodjem (od skleničice in kupice ... do lonca, vrča in velra). Sosebno pri graščinah vlačijo po 3—-4 hlapci dekle po sili k vodnjaku ter jih drže pod cevjo dotle, dokler niso mokre od glave do nog. Kmetski dečaki mečejo pa ujete dekline celo .. v vodo (v kakšen ribnik itd.) A glejte čuda: nesrečna je ta dan samo ona, katere nijeden dečak ne polije ali ne okopa, češ, da jo zaničujejo vsi; a vse druge so zadovoljne in srečne.2) — Popoldne polivajo se samo oni, kateri se ne srečajo dopoldne. (Po različnih virih).
Toliko da senca narodnemu „dyngusu" je po poljskih mestih novodobni (gosposki) „dyngus1'. Zlasti gospodiči škrope znane ali priljubljene si gospodične zjutraj doma samo s ,Kolonjsko' ali kako drugo dišečo vodo.
A čemu? — zakaj delajo vse to kmetje in gospoda poljska? Uže zdavna samo — po stari narodni navadi, (ki so jo gospoda olikali po novi šegi). Živ krst ne pameti več uzroka.
Predno ga pa priobčimo, povedano bodi še to, da se vrši nekod med mnogimi Poljaki (tudi v Šleziji in Rusiji) na veliko-
') Beli Kranjec .izgovarja' „köbel, köbla m., Schaff (kübelartig), Wasserkübel; prim hrv. (čak.) kabal, bla, m. in srb.-hrv. kabao, hla, m., po Vuku samo: „Wassereimer" (Kübel?)"
2) Kdo se ne spominja pri teh besedah onega izreka: „čim bolj katero našeškajo, tem srečnejša je." (str. 147).
nočni ponedeljek polivanje in tepežkanje vkup. Najprej polivajo dečaki iznenadi speče dekline, katere zamude rano mašo z vodo, a potem jih tepo se šibami („rozgami"). Često jih vlačijo uže po noči s postelje k reki, ali k kadi polni vode itd., in jih tam okopajo. — „Šlezaki zovejo to „Schmagostern, ,szmagoster' (sie). Tako poroča O. Kolberg „Lud" XVI; 117 po Ž. Pauli-ju, Wojcickemu, Karamzinu i. dr.
Po vsem tem vidimo, da zovejo zdaj mnogi Poljaki polivanje in tepežkanje — oboje z jed no besedo.
Tudi v avstr. Šleziji je osedobi vsaj med gospodo na velikonočni ponedeljek taka, — toda ,olikana' in ,oslajena' navada, da gospodiei znane ali priljubljene si gospodične najprej na rahlo tepežkajo se sladko koreninico,1) nato pa — poškropi vsak svojo s kako ,dišečo vodo'. (Po ustn. por.).
Med Slovaki (v Nitri na Ogrsk.) polivajo najprej dečaki, (kakor priprosti Poljaki) dekline na velikonočni ponedeljek („= pondelf polfvaci" a) z vodo pri vodnjaku, kedar pride katera po vode; gospodiči pa hodijo (kakor poljski) po hišah, a samo k rodbenikom, ter škrope gospodične z rožnico ali kako drugo dišečo vodo; a gospodične darujejo nato gospodiče s pirhi. Uzrok jim je neznan.
Dasi je to pravi poljski „dyngus". „šmigurst" ali „šmigust" itd., pa Slovakom ne rabi vendar nijedno izmed teh imen.
„Dyngus"3) je temna beseda. Hanuš jo primerja lotvinski : „dangus," „dungus"= nebo, oblaki nebeški (č. „oblaka nebeška") ter razglaša „dyngus" za simbolno polivanje z vodo. („B. Kal." 128). „Šmigurst" ni pa po naši pusti pameti nič drugega nego spakudrana beseda: „Schmeckostern", (iz te: „Schmackoster", tudi „Schmeck-uster") a iz te — na pol po predevku besede; „oster" oziroma „uster" postalo je lice „šmig-urst" (namesto: „šmig-ustr"), kesneje skrajšano : „šmig-ust" (izr. „šmi-gust).
Priponke (Suffix) — urst ni v nijednem slovanskem jeziku ali narečju. Vidi se po tem, da je r izpadel pozneje, ter se „smi-gurst" izpremenil v ,,šmigust", ki ugaja bolj slovanskemu sluhu, t/udno je pa, da tolmači Linde „šmigurst" ali „šmigust" (m.) samo kot dar („podarunek"), ki ga dajo na „drugi velikonočni svetek", a pri tem se tudi dečaki z dekleti iznenadi z vodo polivajo, „ein Ostergeschenk, wobei man auch wohl mit Wasser bespritzt wird", pa vendar primerja isti Linde te dve.besedi (ondi) tudi slovenskemu („kranjskemu") glagolu „tepežkati" („virgam
') Prim. 1. op. iiji 147. str.
2)	Drugod mu pravijo tudi „ktipaci pondelok". („B. Kal." 126).
3)	Nahaja se v knjigi tudi „dzingus" (O. Kolb. „Lnd" XVI., 117). Pogrešamo pa tega in onega lica pri Lindeju tudi v 2. izdavi.
offere in festo innocentium"), ker mu naša „tepežka" menda ni bila znana.1)
Po tem takem je bil „šmigurst" ali šmigust" Poljakom zaLin-deja tudi ,dar za polivanje' (kakor je Čehom „pomlazka" tudi ,dar za tepežkanje'), — ne pa i tepežka' (kakor je tem ,pom!azka'. 2)
A kaj znači to polivanje na velikonočni ponedeljek?
To ni nič drugega, nego da se je nekdaj velikonočni (oziroma novi, novoletni) vodi, prisvajalo bajevno-očistna (očiščujoča) moč', ki opere ,male in velike grehe'1. Da je ta vera res še dandanes pri poganih, dokazali smo uže lani na 85 str. Strinja se to tudi z razjasnilom nekdanjega umivanja in кбрапја na kresni večer 1. 1330. v reki Reni (113 str.), — oboje pa s prvotnim božično-novoletnim kopanjem, ki se ovršava pri drugih Jugoslovanih sedaj na večer pred tretjim božičem t. j. pred sv. 3 kralji („Letop." 1885; 164).
V	bosanski Krajini hodijo pa ljudje stoprav prvi petek po veliki noči („iztočni petak") pred zoro na „istočnik" (is = iz) t. j. k izvirku ali studencu, kateri je na vzhodni strani onega kraja, v katerem žive; tam se umivajo in mečejo po tri prgišča vode čez glavo nazaj („u tri maha prebacuju šakama vodu preko sebe"). „Glasn. srps." 37; 114 — ,brez razloga'.
V	Gradačcu (,Gradačac') v Bosni je pa ta dan: „veliki iztočni petak" s to vražo: „Na veliki iztočni petak izidju eure.3) koje bi se istu godinu rade udale, te se kupaju sasvim ,nage' v kakvom ,izviru' ili tekučoj vodi. Onda se svaka obuče te uz-jaše triput na vratilo."4) (Zapisal sin Mirko ondi 4. junija 1887). „Kad to opazi koja baba, vice (kriči, vpije): „Ovu godinu na vra-tilu, druge na batinu!" (Isti.)
Iz prvine prisvajali so pogani bajno-očistno moč samo tekoči vodi; s časom so se pa premislili. Indijansko polivanje v Birmi o „novem letu" (aprila meseca) podobno je ublaženemu „dyngusu" poljskemu res kot jajce jajcu, — tedaj indo-evropska šega in vraža. (Prim. „Letop." 1886, 85).
Še bolj se je s časom ublažila in pokristijanila' ta šega pri drugih Slovanih in pri Germanih. Oboji se še umivajo z^,velikonočno vodo'; Germanih (kar uže vemo) najrajši velikonočnipo-
') Saj je tudi zdaj pogrešamo v sedanjih slovensko-nemških slovarjih z glagolom „tepežkati" vred.	.... • \ .
2) Po vsem tem vidimo, kako se menjajo s časom pojmi isti besedi. — Nekod pravijo Poljaki „dyngusu" .... tudi „Emaus" (Kolb. „Lud." V , 288). Po naših mislih zato, ker se čita na velikonočni ponedeljek po cerkvah sv. evangelij o dveh učencih, ki sta šla v Emavs. Tako je 1. 1372. krstil tudi češki narod imenitni samostan ,Emavs' (pri Pragi) zato, ker je bila cerkev posvečena istega dne, ko se je čital ta evangelij. („Festkal." 1864; 169).
■') Djevojke.
4) „Vratilo = vrata, koja se namještaju u ogradi na njivama."
nedeljek — bodi ai s tekočo vodo ali pa z zajeto (pred solncem).
Po mogočnem krščanskem vplivu prenesli so kristijani to umivanje oziroma velikonočne vode bajevno moč na veliki petek aii na veliko soboto, pa tudi na veliki četrtek (z novim — rekel bi — krščansko-praznoverskim pogojem: ne „pred solncem" nego . . „o gloriji' itd.). Nekoliko tega uže vemo, a nekolik še zvemo.
Veliki petek.1)
Ni čuda, da so praznoverski kristijani velikonočne vode bajevno moč prenesli tudi na veliki petek, krščanstvu tako važen dan. A uprav tega dne ponavlja se — to dokažemo skoro — pri nekaterih Slovanih poleg umivanja tudi velikonočnega oziroma božičnega očiščevanja prvotni način: kopanje2) v tekoči vodi — oboje (pred solncem ali pa uže o polnoči).
Sploh so vraže o velikem petku bolj ,krščanskega značaja' Nekatere božične novoletne in velikonočne nahajamo zdaj pri njem.
Slovenske vraže: „Na veliki petek je vsa zemlja mrtva-, žaluje radi smrti J. Kr(Na Goriškem. Zapis. g. A. Gabršček). — „ V veliki petek ne smemo orati, — takrat je zemlja mrtva." (Središče na Staj. (,.Črtice" 147).
Na veliki petek polagajo v Gorici vasi (pri Ribnici) in v Ajbeljnu (pri Banjiloki na Dolenjskem) govedom, a zlasti kravam zjutraj pred solncem ali na tešče tako zvani „živinski" ali „kravji žegen" t. j. mačic, osmukanih s posvečenih cvetnonedeljskili šib3) zato, da ne bi mogla živini na paši naškoditi zverina. (Po ustnem poročilu).
V	Suhorju (pri isti Banjiloki) osmukajo pa in dajo govedom „mačic" na veliki četrtek zvečer, a na reliki petek) v jutro jim dajejo oni „bršten"4), s katerim je bila na cvetno nedeljo butara' pri blagoslovu ovita. (P. u. p.)
V	Strugah (pri Ribnici) ne delajo veliki petek in veliko soboto se živino po stari navadi. (P. u. p.5)
Čehoslovanske. Na veliki petek suče se vzhajajoče solnce kakor mlinarski gornjak (č. bšhoun, n. Laufer, t. j. gorenji kamen)
') Veliki četrtek pride na vrsto za velikim petkom.
') Potapljanje je tudi kopanje.
3)	O teh šibah na drobno kesneje v predelu: „Cvetna nedelja," ki pride tu na vrsto stoprav za velikim četrtkom, a le-ta za velikim petkom.
4)	Prim. srb. „brstan" ali „brštan" = bršljau (Epheu, hedera helix). ä) Tako posvešujejo nekateri Slovenci in Bolgari ves božični čas t j.
po starem od prvega do tretjega božiča isv. 3 kraljev). Gl. „Letopis" 1886; 94.
okoli sebe. (Čem. 1855; 332). To ni nič drugega nego velikonočni „solnčni ples" prenesen na veliki petek
Kedar se na veliki petek v cerkvi čita trplenje (č. „utr-peni"), tedaj so vsi zakladi odkriti. (Cčm. 1853; 493. *) Kdor se ta dan pred solncem trikrat v reki potone (,potopi') in izmoli sedem očenašev 2) itd., izgubi sräb t. j. garje. (Ondi, 494.3)
Pred solncem operejo Čehi tudi krave in konje z vodo iz treh vodnatih studencev („ze tri pramenitfch studnic"), da jih ne bi muhe pikale in jim ne naškodila bolezen. (Ondi.) Prim. zarad konj tudi „Kvety" 1846: str. 294; pri Grohm. 45).
Na Moravskem hodijo ljudje na veliki petek pred solncem na tekoče vode ter se umivajo misleč, da jih ne bodo potlej vse leto bolele nI oči, niti glava, tudi rane si izpirajo.4) V Trebiču samo še stare ženske; mlade več — nimajo te vere. (P. u. p. 1. 1887).
Imenitna češka vraža o velikem petku je tudi ta, da tekajo o polnoči med njim in veliko soboto ljudje nekod po vrtih kričeč: rodite drevesa;5) če ne posekamo vas/" Pri tem obveže vsak drevo s povreslom. da bi. obrodilo obilo. (ččm. 1853. 494). Nekod Čehi samo stresajo drevje to noč pred solncem v isti namen. Grohm. 45 285). Ob i načina sta tudi božična. (Prim. „Letop." 1885; 180—182.) Prvi je podoben na pol srbskemu, a na pol poljskemu itd.6)
Po nemški vraži ima tako zvana „tiha voda", („stilles Wasser"), ki jo človek na veliki petek pred solncem „molče" in „ne-ogovorjen" zajme iz tekoče vode, — tako moč kakor velikonočna (W II. 72.) Kdor se s tako vodo opere, ne prime se ga kožna bolezen, in ako se ž njo poškropi soba, izgine iz nje mrčes. (Grohm. 44).
Iz kurjih jajec, na veliki petek iznesenih, ne bode nikdar zaprtka; taka jajca osrečujejo pri igri, čuvajo človeka plazov (Lavi-nen, Tir.) ter stori, da je 6ni kateri jih sne, silo močan. (W. It. 72.)
Gorje pa onemu detetu, katero se je rodilo na veliki petek; kajti obesi se v poznejših letih — po čehonemški vraži (Grohm. 106.7) — Domisli se prvega „velikega petka", pa ti ne bode treba dolgo ugibati uzroka tej narodni veri.
') Nemec veli: „Na veliki petek solnčijo se zakladi. (Am Charfreitag sonnen sich die Schätze"). W. II. 72. Prim. „Letop." 1885; 170(3. r.) božično, ki je bistveno ista.
г) Krščanski dodatek.
3) Prim. tudi Grohm. 45 (289 in 290):
■») Prim. glede Čehov „Ččm.- 1853; 493 (5. razst.).
5)	Uprav: „važte se stromy (vežite se drevesa) !
6)	Moravski Vlahi ponavljajo svoj bpžični način veliko softuto o „gloriji", pa po češki šegi. Letop. 1885, 180 in „Osv " 1880, I. 457
') ,Tako dete umre .silovite s-nrtpravijo z drugimi besedami Cehi (sredi Nemcev,/ po Krkonoših (Riesengebirge), zato žaluje vsa rodovina, ako se ji porodi kako dete na veliki petek. (Grohm. ondi).
Tudi konje perejo ali kopljejo Nemci (zlasti Čehonemci) na veliki petek tako, kakor na viliko noč. (W. II; 72); pri Grohm 46 (292) s tem dodatkom, da se morajo konji v kopelji goniti navzgor (proti strugi).
Srbska (iz Sara.jeva): „Na veliki petah valja u »an iti pre-zore obojiti (pobarvati) nekoliko jaja i na svakom načiniti krst (križ) voskom. Ovim se jajima mora svaki ukučanim na vaskrs najpre „omrsiti." „Glasn, srps." 37; 112 (,brez uzroka').
Rusi pravijo, da so vrabci, (ki so se z Judežem vred uže na veliki četrtek veselili njegove izdaje), .. ko je bil Odrešitelj križan, prinašali na veliki petek čavle, lastavice pa odnašale. Zato imajo vrabci noge še dandanes nevidno zvezane, tako da ne morejo hoditi, nego samo skačejo. (Prim. „B Kal-" 112).
Tu bodi vtreseno, da s Srbi in Malorusi vred („Letop." 1885 ; 136 in 137) tudi Rusi (razkolniki) verujejo v tako zvanih „12 velikih petkov (postnih). Načela ali vraže se do malega strinjajo z maloruskimi. (Prim. Buslajev: „Russkaja närodnaja poezija." Sktptbg. 1861; 305).
Slovensko „vremensko prerokovanje": „Če gre veliki petek dež, pomenja to — nerodovitno leto." (Na Dolenjskem. L. Podgoriški: „Slov. Glasn." 1862; str. 368). — „Če ta dan dežuje, potlej je iz vsake moke dober sok'. (Motnik. Zap. g. G. Križnik). Ako deži na veliki petek, ne bo tisto leto zemlja dežja nikoli sita. (Vršno. — Zapis. g. A. Gabršček). Ako na veliki petek deži, bode sušno leto. (Pavlovci in Kremberg na Štaj. „Črtic" 147). — Če na veliki petek deži, celo leto deževalo ne bode. (Pri sv. Tomažu. Ondi). „Če je ta dan dež, potlej ga celo leto manjka." (Rož. Zapis. K. Pečnik). Prim. tudi „Slovan" t. 1. na 285. str.
Nemško: „Regen am Charfreitag macht die Erde im Jahre nicht satt." To je isto prerokovanje, ki rabi tudi za veliko noč (str. 142) t. j. „če na veliki petek deži, vse leto zemlja sita ni.
Veliki četrtek.
Da je bil „veliki četrtek" poganskim Rimljanom veliki dan Jovu posvečen („magnue dies Jovis"1), sodimo po tem, ker ga je cerkev sama imenovala najprej latinski; „viridis dies Jovis" (Jo-vov zeleni dan), pa tudi, „dies viridium".2)
•) Jov (Jupiter), poganskim Rimljanom najvišji bog, (gromovnik, kar je bil poganskim Slovanom Perun). Jovu je bil posvečen tudi četrtek (dies Jovis) v tednu. Prim. „Letop." 1885; 142.
2) Zato mu pravijo Čehi poleg: „veliky čtvrtek". tudi: , zeleny čtvrtek." (,,B. Kal." 110). Drugi Slovani (vsak malo po svoje) zovejo ga pa z nami vred samo: „veliki četrtek", stsl-srb. „velikb četvrbtbkb"); samo vel.-rus.: čistyj četverg" (Afan Ш. 699).
Po cerkveni (poznejši) razlagi znači „dies viridium": zelenih t. j. spokorjenih (grešnikov) dan. V stari krščanski dobi izganjali so namreč (nespokorjene) grešnike na pepelnično sredo iz cerkve; na veliki četrtek ie pa vladika (škof) spokorjence vodil zopet v cerkev. („B. Kal." 113).
Slovenske. Mladi in stari obojega spola (vendar bolj ženske) umivajo se na veliki četrtek, kedar in dokler zvoni, zato da ne bodo lisajevi." (Meti., Rosavnice. Zapis, brat Anton).
Po navadi pravijo pri nas, da odhajajo ondaj zvoni (ali da gredo takrat zvonovi) v Rim; vračajo se pa vSliko soboto ter se oglašajo zopet o „gloriji".x)
Ondaj se nekod začenja, nekod pa ponavlja tako ali drugačno umivanje iz istega ali pa kakega drugega uzroka, kar uže vemo.
Da se umivajo Slovenci po Goriškem na veliki četrtek (in na „veliko soboto") celo v cerkvi, priobčili smo z uzrokom vred uže na 129 str.
Kdor si nabere kopriv na veliki četrtek in jih dene pod streho, ta ostane obvarovan gromske strele." (Med Muro in Dravo „Črtice" 32.2)
V Motniku so nekdaj na veliki četrtek jedli koprive v kaši. (Zapis. g. G. Križnik brez uzroka). Koprive rabijo na češkem tudi zoper čare. (Grohm 139).
češke: Kakor na velikonočno nedeljo pred solncem, tako hodijo Čehi nekod na v&liki četrtek pred solncem na kako tekočo vodo (ali tudi k ribniku) najprej umivat se, nato pa na kako goro (ali tudi na zazkrižje) gledat, kako vzhajajoče solnce trikrat poskoči od veselja ta dan. („Festkal." 1864; 119 in 120; prim. tu na 132. str.
Isto3) poroča o živini „Časop. česk. mus.", 1853; 493 s tem dodatkom: „Tudi v vodnjak vržejo košček meda, da ne bi bilo v njem nikake nesnage, čiste, dobre vode pa obilo. (Prim. tudi „B. Kal." 111. Ondi čitaš i to, da jedo („jidavaji") Čehi po vaseh v četrtek i kašo z medom. Nekod pa jedo Čehi samo na veliki četrtels najprej sami takega (z medom — pomazanega) hleba, a potem ga dajo po nekoliko koscev tudi živini, zato da ne bi naškodilo nič strupenega ni ljudem ni živini. („Festkal." 1864; 120).
To je obnovljena novoletna (božična in velikonočna) šega z dodanim medom, kateremu se prisvaja tu ista bajevna moč, kot božičnemu oziroma velikonočnemu kruhu.
Meda so pogani dajali v usta novorojenemu detetu,- potlej ga ni smel več nikdo izpoložiti. (Grohm 107, „B. Kal." 111).
') Na Dunaju pravijo (priprosti ljudje) otrokom, da zvonovi na veliki četrtek po zadnjem „velikim zvonjenju" letajo v Rim ter ostajajo tam do „ustajcnja".
2) Strinja se z nemško vražo. W. II. 71 (86), in 97 (128).
s) Kar piše „o živini in o velikem četrtku na Češkem" ,,Reinsb-D."
Pozneje so pa začeli priprosti ljudje medu prisvajati moč, da sladi človeku življenje ter ga brani mnogim neprijetnostim, (kiittre bi mu življenje grenile ali celo končale), ako zaužije namreč te sladke preblažene piče v kaki posebni dobi (zlasti^ o novem letu prfd solncem *) o božiču, prvotnem novem letu, oziroma na badnik2) ali vüiki četrtek (najbolje natešče3). Posnemaje božično oziroma velikonočno šego, dajo pa praznoverci kruha (zdaj z medom namazanega) i ,ljubi' živini ter ga mečejo tudi v studence ali vodnjake; rabijo tudi še v druge namene.
Pri Nemcih je bila nekdaj taka vera, da kdor ne zaužije na veliki četrtek deveterih zeli4) in meda, ta se premeni v vola ali pa v zajca. (W. Mannh „Germ. Myth." Beri. 1858; „B. Kal." 110). Sedanja nemška vraža pa žuga Nemcem tako, da dobi „oslovska uštsa" vsak, kateri ne zaužije na veliki četrtek nikake zelenjave6), zlasti drobnjaka (allium Schoenoprasum, Schnittlauch), četudi v jajčnik (Eierkuchen) umesenega; posebno mora pa vsak Nenne zaužiti tudi meda, — ki pravijo, da rosi na cvetice z nebes in da je nekaka ,božanstvena jed'. (M. Mannh. 412. i. d. pri W 11. 71).
čehonemška: Prevleči na veliki četrtek vrvco skozi med, obveži ž njo še pred solncem kako drvo na svojem vrtu, pa bodeš imel obilo sadja to leto. (Grohm 232). Kdo se ne spominja pri tem nehote poresel božičnih oziroma novoletnih (oziroma staro-letnih in velikonočnih, — pa brez meda)? Prim. „Letop." 1885 ; 181 in tu na 155 str., 5. razst. in 6. op.
(Veliki četrtek nameščuje tu veliko noč).
V Češk i Lipi (Böhm. Leipa), jako ponemčenem mestu, dajo na vel četrtek psom po košček žemlje, z medom namazane, zato da ne bi stekli („Festkal." 1764; 121).
Vsakemu detetu, katero se porodi na veliki četrtek, odseče .nemška vraža' (naposled) brez milosti glavo na morišču.6)
Ruski kmetje („krestjane") hodijo na veliki četrtek k luk-
') Čit. podatek o rimskih kolednikih 1886; 72.
а)	Spomni se slovanske „kutije". pšenice, kuhane na medu itd („Le-< topiš" 1886; 62. Prim. tudi „B. Kal." 17—18).
s) „Festkal." aus Böhm. 1864; 120.
4) Tudi „božična" (1886; 66. W. II; 66 §.78); samo da so se „devetere jedi" tu izpremenile v „devetere zeli Prim. naslednjo opazko ter pomni,
da se tudi „9" šteje med ,sveta1 (poganska) števila'. W. II. 87.
б)	Po naših mislih samo zato, ker pravijo (s čehi vred) tudi Nemci velikemu četrtku zeleni četrtek: „Gründonnerstag" (po starem: „Donnerstag der grüne", kar je isto). Lahko da je iz istega uzroka bila kedaj ta vera (da se mora tega dne snesti kaj zelenega) tudi pri Čehoslovanih, a ne pri (vseh), blovanih, kakor bi utegnil kdo soditi po „B. Kal.", 110.
"i Kinder, an diesem Tage geboren, sterben auf dem Blutgerüst." (W. 11; 72) Dete, katero se porodi na viliki petek, mora se pa .po nemški vraži samo obesiti v poznejših letih. (str. 156; 8. r.).
njam v prebitem ledu („na prorubi") ter kličejo „Vesno" (spomlad), a po staroverski ponočni službi božji („posle vsenoščnago stojanja") prinašajo iz cerkve goreče voščene sveče in prižigajo ž njim razpela („kresty") na hišnih vratih in bliznjakih ali stropih („potolkah"), zato da bi odgnali zle duhe. Ta velikotedenjska („strast naj a") sveča odvrača — če se prižge ob hudem vremenu, tudi strelo od hiše itd. itd. (Afan. III. 699).
Posebno (res pogansko) navada imajo Poljaki na Kujavah : na veliki četrtek opoganijo t. j. ponesnažijo namreč ljudem hišna vrata in okna s pepelom, gnojem, blatom itd. (O. Kolb. „Lud" III; 214 — brez uzroka).
Po naših mislih premaknila se je ta nelepa navada od tolstega (debelega) četrtka, ki se zove nemški „feister", a po starem tudi „schmutziger Donnerstag", fr. „le jeudi gras, it. „giovedi grasso." („B. Kai." 79).
Ko se rMiki teden vrše molitve ali večernice г) in se pred oltarjem da znamenje se šibicami, zasliši se pred cerkvijo strašen šum ali ropot: dečki klepečejo ali ropočejo se svojimi klepetci ali klepetali2), — ,regljajo', ,ragljajo (v Ljubljani) ali ,drdrajo' se svojimi ,regalkami', ,regetuljami', ,ragljami (v Ljubljani), ,dr-dralkami,' ropotuljami3) ali kar znači isto: z ,brlivkami'. *)
Na Kranjskem se pravi, da „Boga strašijo", t. j. da posnemajo ropotanje in vpitje judovsko..... Na Kobaridskem in na
Krasu je to „znamenje Kristove smrti in vpitja Judov." (Zapis, g. A. Gabršček).
Da to ni nikaka vraža, tega nam ni treba praviti. Spominja nas pa vendar to drdranje, kako so pogani, pa i novi prazno-verski kristijani in še njihovi otroci in otrok otroci .... pred velikimi prazniki — strahovito ropotaje z raznim orodjem — preganjali zle duhe in tako h krati oznanjali iste praznike, dokler ni bilo namreč še zvonov.
Ti so izpodnesli tudi ,veliko (cerkveno) drdralko', ki jo slišimo samo še veliki teden — se zvonika. 6)
Nemško ljudstvo (na Švaleskem) misli pa še dandanes, da se zli duhi preganjajo tudi se zvonenjem, ter pravi zato božičnemu (svetovečernemu) zvonjenju: „zvonjenje na strah" (Schreckläuten). „Illustr. Welt" 1885.; str. 220.
•) ,Vespere' ali ,lamentacije'; nem. „Pumpermetten" (pumpern: ropotati).
2) Klepetec, tca (m.) v Meti. itd. „klepetalo" (na Kobaridsk.) = ro-potee (Klapper).
s) Ratschen, Schnarren.
4) Na Kobaridskem brlikva, namesto: brnivka (brnim, brneti, summen,
schnurren, schnarren).
б) Ker se na Dunaju zbog prevelikih predmestij ne sliši cerkvena dr-dralka se zvonika povsod, hodili so veliki teden do zadnje dobe dečki po predmestjih ,o poldne' in o .Zdravi Mariji' drdrat od hiše do hiše (ter dobivali za t.o v vsaki hiši kakšen darek). Gl. tudi Lippert 616.
Nemcem je veliki teden sploh nesrečen, zato se ne sme človek ta teden ni seliti, ni zadavati vnovič.Nesrečni bodo otroci, ta teden krščeni. Še prati ne smejo ljudje, ni perila raz-obešati pod milim nebom, ni gnoja voziti, ni tkati, ni kovati, ni tesati po nekaterih nemških krajih . . . (W. II. 70 — 71).-
Med Slovenci in drugimi Slovani nismo mogli do zdaj zaslediti takih vraž.
Cvetna nedelja.
Stsl. Врђошица vrhbbnica, bolg. cvčtnica ali vrbnica; Г. „verb-najä" ali verbnoje voskresenije; mr. (v Galiciji) „cvetnaja nedelja" (6 = i); hrv. „cvjetna" ali „cvjetnica" (tudi „cvjetna ned[j]elja", ki pa znači Srbom samo „cvetni teden"); srb. „cvijeti" ali „cveti" (f. pl.); Č. kvčtna nedšle ali kvžtnice; p. „Niedziela kwietna" ali „palmowa" ; srb.-luž. bovorična nedžela".
Dasi je cvetna nedelja krščanski svetek od nekdaj, pa se je prijelo tega praznika vendar mnogo poganskih vraž.
Koroški Slovenci pravijo: „Kdor pred cvetno nedeljo bos hodi, tega kača pikne." (Rož. Zapis. K. Pečnik).
Tako tudi štaj. Slovenci („Črtice" 116).
Kranjski Slovenci („Beli Kranjci" okoli Metlike) devajo, oziroma devali so poprej v butare,2) ki jih nosijo to nedeljo z drugimi Slovenci, Slovani in Neslovani (kršcaai) vred v cerkev k blagoslovu te stvari: a) enoletno lesko3) (s to se živina prvič na pašo izrene); b) lesen „krčel"4) brez ,gožke', za srečno vožnjo in oratev; c) drenek (drenka šest šib6) za tram v hlev; d) brš-
1)	„Weder Wohnung noch Dienst wechseln."
2)	Štaj. Slovenci zovejo nekod täko ,butaro' takö, kakor velikonočni ,opresni' kruh ali ,opresnik', namreč: „presmec" ali „bresmec"; po Murku tudi „prezmec" ali „brezmec" ; drugod pa žegen . . . („Črtice" 116); a kor. Slovenci pravijo butari po Gutsm: „presenec" (po Mikll. lex. 747 in 511: „prčsbns" = opresnik). Tako znači po Pot. ,,gbanica" t. j „gibanica" po-vitico ali potico); Gorenjcem tudi isto „butaro". (Gutsm. gl. pri Cig. p. b. „Palmbusch"). — V Rožu zovejo butaro: „prajtelj, teljna". To ti je uprav „porajtelj"; belokr. „ratel, -tla, prim. „ratlati, poratlati voz, (po Jan.-Kl. „poretljati): fest zusammenbinden, zusammenschnürren. Gl. tudi Cigal.: „Reitel" (m.) pa „reitein" in v „Letop." 1880; 179; räkla (namesto: „vatla", f. — ratel. m.) — Pis.
s) Po Tušk. „Rasti."2: navadna leska (corylus avella a, gemeine Hasel-
nuss).
4)	Krčel (e in I oba čista), krčela, m., lesen klin pri plugu = gredelj-nik, nem. Grendelnagel; slovenski tudi kurelj rlja itd. („Letop." 1882/3; 210). Prim. tudi pri Vuku in Filipov iču: „krčalo"); pri Murku in Jan. KI.: kerčalo = krčalo. — Pis.
5)	,Drenek' ali po Tušku '„Bot ") ,dren', v „Rasti." 2 pa: „rumeni dren" (cornus mas, Hartriegel), po Pok. 1869; 57: „der gelbblühende Horn-
strauch oder Hartriegel."
lin!); e) ,olj Im1 za tram ali kam v hišo (sobo); /) „brinje" za kajenje po sobah in hlevih. (Zapis, brat Anton); g) nekateri de-vajo v butaro tudi ,macikovino' z „mačicami",2) s katerimi v hlevu pokadijo, in to ne samo v Metliki, nego i po vsi okolici brez razločka. (Zapis, brat Anton 1. 1887.).
O bajevni moči brinja ali brine slišali smo uže na str. 104. Pa tudi nekaterim drugim rastlinam, katere se devajo še dandanes v „butaro" ali „presmec" itd. — na drobno jih mislimo popisati stoprav v predelu „o bajilih" — prisvajali so pogani in poznejši praznoverski kristijani bajevno ali carovno moč, a kristijani jo prisodili — cerkvenemu blagoslovu kot prvotne moči „pojačilu".
Na Lokvici pa zatikajo leskove šibe (po tri) na prvi paši v grm, ,da ostane živina na paši sku-p'. (Zapis, brat Anton). — Za mojih mladih let privezovale so Bele Kranjice (okoli Metlike) na butaro, söseb na brino tudi orehov in jabolk, bodi si samo zarad ,lepšega', bodi si iz kakega drugega neznanega mi uzroka.3)
Drenka mečejo po vaseh okoli Metlike navadno, v Metliki, ,kdo kdo' na ogenj, kedar grmi t. j. kedar se je bati nevihte, soseb toče ali strele. Na Lokvici so prej ,na oblak' streljali; zato je Lokvički cerkvenik prihajal z veliko butaro drenka v Metliko (k blagoslovu), da je ž njim. vselej podkuril za streljanje ,na oblak'. (Zapisal brat Anton).
V	Suhorju (pri Banjiloki) kurijo s posvečenim ,lesom' o taki priliki na kakem razlcrižju. (P. u. p.); uzrok, zakaj na razkrižju, ljudem neznan. Naši čitatelji ga zvedo o drugi priliki.
V	Dobrepoljah se v butaro devajo 1. po tri leskove šibice „obletnice" iz enega grma4); 2. ,,mdčieevinaU6)\ 3. „drobuto-vina" (pravotno : dobrovitovinac); 4. drenek; 5. brinje ; 6. „kri-ževavec" ? (,trava kakor nit'); 7. varuh (izr. varh, m.), zeleno perje po tolarju široko7); 8. bršlin (P. u. p.).
*) Po Tušku : bršljan (hedera helix, Epheu); po Gorenjskem pravijo nekateri tudi: „bršlen,—ena." (Gl. dalje str. 16Ž; 2. razst. p. b. Motnik).
2) Nekateri Dolenjci ji pravijo tudi „mačičevina." To je po Tušk. „Rasti," iva (salix caprea, Sahlweide).
8) To je menda nehalo kesneje zato, ker so objestni dečaki na potu domov — dekličem dostikrat potrgali take stvari. Temu blagoslovu (na cvetno nedeljo) velijo : „moški", onemu na veliko soboto pa „ženski žegen.". (Zapis, brat Ant.).
4) Tako tudi v Semiču in v Zagorici po 3 „leskove obletnice" iz enega grma. Uzrok ondod neznan. (P. u. p.).
ä) Prim. na tej str. 2. op.
6) Po Fr. Erjavcu („Letop." 1879; 119): „Viburnum Lantana" fpo rusko nem. bot.: „wolliger Schneeball" ali „Schlingbaum"); po Tušk. „Bot."
137 je pa „meduljevina" = Viburnum Lantana; „brogovita" (pravotno: „do-
brovita") je pa po Tušk. „Bot." 137 in „Rasti." 100. = Viburnum opulus,
Schneeball (v 1. izd „gemeiner Schneeball."). — J. N.
') Menda „virh," ki rabi tudi novomeškim okoličanom. Gl. str. 162; 3. r.
11
Tudi v Ratju (pri Žužemberku) morajo biti v butarah po tri ,leskove šibe' obletnice iz ene „grmade", in sicer zato, da ostaja skupaj vsa živina, ki se goni potlej s temi šibami na pašo ter udarijo s tako lesko (ki mora v Ratju imeti tudi 3 „pgčke" na na vrhu), vsako živinče po trikrat, predno žemjo v spomladi prvič na pašo). Udarijo pa vsako živinče tudi zato, da mu ne bi moglo „nič11 naškoditi na paši, (tedaj ni čara, ni divja zver, ni strupena kača, ni strupeno zelišče.) Po ustn. por.
V	Motniku, (kder nosijo butare k blagoslovu otroci in pastirji), narejena je butara sosebno iz trojih: leskovih, drenovih, in „drobovetovih" (t. j. dobrovitovih1) šib. Nekdaj so bile dolge po več ,metrov'), tako da so segale cerkvi do oboka. Da se ni preveč šibila taka butara, vdelana je bila po sredi suha dolga ranta.
—	,01epotičijo' pa butaro z drenovim cvetjem, „bršlenom, zeleniko (pušpanom2) in božjim lesom, ki ima tudi po zimi zeleno perje.3) Vrh je pa iz brinja. Z brinjem, (ko butare prineso domov) pokade samo po hiši (v hlevu ne zarad ognja); z blago-slovjenim lesom pa med letom o hudi uri. „In ko smo živino prvokrat gnali na pašo, vzeli smo blagoslovljene šibe; pa tudi o večih praznikih." (Zap. g. Križnik 1. 1887).
V	Ljubljani devajo v butaro: 1. jelšo; 2.oljko; 3. vrbove (ivove) šibe z mačicami; 4. tudi božji les (gl. 3. op. na tej str.) in 5. resje. (Zapis. g. Jos. Kušar); po novomeški okolici: 1. inačice", 2. ,virh' (po Tušku: „virh" ali kopitnik, asarum europaeum, Haselwurz); 3. tudi jabolka in 4. suhe češplje; (zapis. g. Papež) ;
—	pri Sv. Lenartu na Gorenjskem pa največ ive z mačicami. (Zapis; g. Jos. Kržišnik).
Če se na cvetno nedeljo med drugi les, ki se nese k blagoslovu, vtakne tudi bezgova palica, in se ž njo na veliki četrtek za-rana (pred solncem) močno udari po „hišni opaži", po vratih ali po „leseni strehi", brani to kačam k hiši; kajti dokUr je segel glas, prek tiste meje ne mo>-e nobena kača. (črni vrh pri Idriji. Zapis, vč. g. Domicelj).
Na Dolenjskem (okoli Lašč, Ribnice, Žužemberka itd.) osmu-kajo pa na cvetno nedeljo po veliki maši doma brez zamude „mačice" z blagoslovljenih šib ter jih dado živini, — v Ratju zato, ker je . . „žegen"; — v Zagorici pa (z bršlinom vred) zato, da bode živina hitra in zdrava. Torej hite tudi ljudje iz cerkve s posvečenim ,lesom' domov. „Kdor prihiti prvi domov, onega živina bode najurnejša." (Dobrepolje. Po ustn. por.).
t) Prim. besedo „dobrovitovina' ali „dobrovita" (str. 161; 6. r.). s) Po Tušk „Rasti." 142. Buxus sempervivus,i mmergrüner Buxbaum. ») „Božji les", štaj.-slov. „božji lisec", po Tnšk. „Bot." 163: božje drevce fillex aquifolium, Stechpalme, po domače „Schradl", ki ga devajo v ,butare' tudi dolenje-avstr. Nemci, vsaj v Ipuški dolini (Ybbsthal); gl. „Neue illustr. Ztg.", Wien 1886; str. 611.
Osmukano „mačičevino" (ivovino) in ves drugi posvečeni les razpostavljajo pa ondod pod streho, zato da ne morejo kače do hiš. (P. u. p. <)
Okoli Novega mesta in Trebna se takoj, ko prineso „žegen" iz cerkve, nasmučejo mačice za živino, da ne dobi sajevca. (Zap. g. Papež). — Pri sv. Lenartu na Gorenjskem dene se butara, prinesena domov, na kako drvo poleg hiše. Na veliki četrtek se ,vzame doli', ter se osmučejo mačice. Deno se v ,črep', v katerem je oglje, (kakor o božiču); s tem se kadi po hlevu, okolo hiše in po vasi, a naposled pod kakim drevesom. Kadi se med mašo . . (Zap. g. Jos. Kržišnik). — V Ljubljani spravljajo oljkine veje za ogledala, omare in podobe; o hudi uri jih (po nekoliko) zažgo. (Zapisal g. Jos. Kušar). — Tako tudi po Dolenjskem. (Zap. g. Papež). — Pri sv. Lenartu na Gorenjskem mečejo o taki priliki po kake tri posvečene šibe, zlomljene, na ogenj (s posvečeno vodo krope pa okolo hiše. (Zap. g. J. Kržišnik).
Koroški Slovenci v Rožu devajo v butaro („prajtelj") in pošiljajo k bogoslovu s cvetjem tudi „smolje" t. j. brinje (juni-perus communis) in jabolka. O hudem vremenu zažigajo zato, da ne bi udarila strela (v hišo), na ognjišču tako cvetje, ki pa ne sme goreti, temveč samo tleti. (Zap. K. Pečnik).
Goriški Slovenci (na Kobaridskem) devajo v zvezek oljke in lavorike („lombarja"), tudi po več vrst šib za živino in otroke. Šib se dene toliko vrst, kolikor je živine v hlevu; a glavna je brina, ki ji pravijo „brdebitkamenda „juniperus sabina".2) Ko pa živino poženo iz hleva, udarijo na lahko ,žival- z onimi blagoslovljenimi šibami, (a molijo tudi). — Tiste šibe mora pastir nositi sabo na pašo dotle, dokler so še za rabo. (Zapisal g. A. Gabršcek).
Na Krasu stavljajo te oljke na vsaka vrata po šibico, „da b6de Bog varoval (to), kar je sploh notri". (Zap. isti).
Pri staj. Slovencih (na Tepanjem vrhu blizu Konjic) deva se v „žegen", to je v butaro k oljčevini in vrbi „ivi" (mačicam) tudi dren, hudobika3) in božji lesec,4) ki ga hranijo
') Tudi Kočevarji spravijo osmukane šibe pod streho, in to do Kresa, pa ne za ,kres' (ogenj), nego za na polje, ki ga hodijo pred kresnim večerom tudi kropit. (Gotnica, Götenitz. P. u. p.).
2) „Brdebitka" bode namesto: „dobrovitka", — kakor pravijo v Vršnem in na Livku „brnebit", t. j. brnebito. v Krnu (na Tolm.) pa „brogovita" in „drgovita", oboje namesto: „dobrovita". Viburnum Lantana. Gl. „Letop." 1879; 119 p. b.: „brogovita" ki pa znači po Tušk. „Rasti." 100: viburnum opulns (,Schneeball') = „kozja pogačica". Prim. tudi tä 6. opazko na 161 str. — J. N.
») Štaj. Slovencem (v Pohorju) je hudobika = Viburnum Lantana. „Letop." 1882/3; 289.
4) Gl. 3 op. na 162. str.
do drugega leta in podkurijo ž njim, kedar peko jestvine („žegen") za veliko noč. Božji lesec je tam sploh ,sveto drevesce', ki ga ne sme nihče izrovati; tudi pazijo, da se ga ne dotakne živina. (Priobčil vč. gosp. dr. M. Napotnik na Dunaju). Prim. tudi „Črtice" 116.
Na Kozjaku (pri Mariboru) shranijo se cvetno nedeljske šibe; pred sv. 3 kralji delajo se iz njih mali ,križeci' (sie), in pri vsakih vratih, vsakem oknu in vsakem studencu vtakne se po eden, „da hudi duh izgubi oblast nad temi stvarmi"'. Ostali les se pa zažge ob hudi uri, da toča ne pobije, in kar ga še ostane, zažge se, kedar se kuri za presmec (velikonočni beli kruh), ki ga mesijo, da ga neso k blagoslovu." (Zap. g. Pipuš). Prim. „Lj- Zvon" t. 1. str. 465. ali tu 1. dodatek na str. 167.
V Pavlovcih zakurijo, kedar se bliža nevihta ter začne grmeti, ,na kamenu' ogenj iz tistega lesa, ki je bil na cvetno nedeljo v „presmecu" blagoslovljen, zato da ne treskne. („Kres" 1882 str. 220).
Tudi Hrvati čuvajo blagoslovljene šibe in vejice („grančice") cvetnonedeljske doma, —. v Slavoniji zato da ne udari v hišo strela („grom"), Ilič 121; na Hrvatskem pa v hišah in hlevih, da se odvrne od njih vsako zlo. (Stare: „Die Kroaten in Kroatien" 121. *) Pri Srbih vstajajo devojke to nedeljo zarana, da bi si na-nosile carovne vode . . . („B. Kal." 107).
Malorusi (ukrajinski), mladi in stari, tepežkajo ali otepajo se na cvetno nedeljo. (Ondi.).
Rusi in Čehi gonijo krave prvič na pašo s posvečenimi šibami cvetnonedeljskimi, zato da bi dajale več mleka („Slovansky Sborn" 1884; 197).
češke gospodinje izganjajo na cvetno nedeljo s takimi šibami: vrbovimi (ivovimi), brezovimi itd. krave \z hleva navzad (č. „po zpatku") t. j. se zadnjim koncem naprej. Čehi pravijo cvetni nedelji tudi „kravje proščenje" ali žegnanje („kravske hody") „B. Kal."' 197. Prim. slovenski „živinski" ali „kravji žegen" (154 in 162; 5. r.).
Zakaj izganjajo na Češkem krave ta dan navzad, tega uzroka pogrešamo v „B. Kal." in po drugih knjigah. Zato bodi povedano na kratko, daje to poseben čaroven način, ki spada po naši razdelitvi v drug predel. Tu samo toliko, da ,vlačijo' Nemci nekod o božiču (na sv. večer) živino navzad iz hleva zato, ker mislijo, da bi jim pocčpale sicer najbolje glave do novega leta. (W.U. 66.2)
Nekod delajo Čehi križce iz ivovih šib („mačic" 3) ter zapi-čijo na vsak ogel svojega polja po jedno, da bi bil božji blagoslov
' ') Ondi čitaš : „Weidenruthen, Fliederzweige u. dgl."
J) To staro pogansko (božično) vražo prenesli so tedaj Čehi k novejšemu, krščanskemu svetku ter pomnožili račji (rakov) način s krščansko-po-ganskim nametkom: izganjanjem s posvečenimi šibami.
8) Tudi Čehi jim pravijo tako, namreč: ,,kočičky" = mačice.
obilen, („aby bylo hojne boži požehnani"). Druge mačice zataknejo pa za podobe. (ččm. 1855; 183). Mislijo, da (samo) s tem obču-
vajo dom strele in ognja, živino pa vsake nesreče. (,.Slov. Sbornik" 1884; 197).
Okoli Hrudima (Chrudim) goltajo ljudje na veliko nedeljo v cerkvi o povzdigovanju po tri „macice", zato da ne bi bili mrzlični vse leto. („Festkal." 1864; 111).
Tudi Slovaki zatikajo, in to same posvečene „mačice" („ko-tatka") za podobe ter jih mečejo, kedar grmi, po nekoliko na ogenj, misleč, da odvrnejo nevihto. (Od sv. Juraja, Burg St. Georg na Ogrsk. p. u. p.).
Moravci zabadajo posvečene šibe na cvetno nedeljo popoldne v njive, zato da ne bi mogle žitu naškoditi ni kobilice, ni toča. (P. u. p.). Nekateri Slovenci delajo tako pred kresnim večerom. (P.u. p.).
Poljaki pravijo, da treba na cvetno nedeljo pogoltniti iv\ posvečene mačice,J) da ne dobi človek vse leto mrzlice. 2) Povsi Gali -ciji, tudi v glavnem mestu Levovu itd. (P. u. p.).
Poljak prostäk, (na Krakovskem) hrani posvečeno butaro („wyswiecona palme") tudi v hiši za kako podobo ter ,zabije' po mladiko v zemljo na vseh štirih oglih svojega ograjenega polja, misleč, da bodo odganjale črne hudournike („chmure gradotva" t. j. ,črni točnati oblak'). 0. Kolb. „Lud." V. 274.
Primerjaje vražo vraži, vidiš tudi v tem predelu, kako se bistveno strinjajo drugih Slovanov vraže z našimi, pa tudi med sabo.
Skladajo se ž njimi bistveno i nemške; kolikor toliko posebnega imajo pa v vsakem kraju
Do malega tak les kot Slovani, pošiljajo na cvetno nedeljo k blagoslovu tudi Nemci. Kakor štajerski Slovenci nekod devajo hrena v presmec, tako ga privezujejo dolenje-avstr. Nemci v Ipuški dolini (Ybbsthal) z jabolkami vred itd. na šibke leske, kakoršnih mora biti v vsaki butari po šest. Najmlajši hlapčički, ki nosijo ondod sami take butare v cerkev, vzdigujejo jih o blagoslovu zdaj k višku, — zdaj jih spuščajo do tal, a zdaj jih obračajo, zato da bi se jih prijel blagoslov pošteno in do dobra z vseh strani.3) Čim se vrne hlapčiček s posvečeno butaro domov obide, najprej sam z njo trikrat prihišno polje, zato da ne bi mogel kragulj *) unašati
') Nekateri jih pogoltajo celö po devet na težče. („Slov. Sborn." 1884;
196).
2)	Tudi zato, da ne boli človeka vrat. (Ondi).
3)	„Damit jede Seite der Buschen ordentlich u. rechtschaffen geweiht werde."
4)	Hühnergeier ali Habicht, astur palumbarius. (Erjavec : „Živalstvo", 3. izd.; 69).
kur. Naposled pogleda dečko pod nebo in zakriči: „Vlačugar kra-guljski ničkoristni! zdaj si pridi po kuro, če moreš." *) Potlej obhaja pa blapčiček zopet polje z gospodarjem (kmetom), ki zapikuje v vsako zemljišče po vejico, zato da mu ne bi mogla naškoditi ni huda letina („Misswachs"). A doma zatakne po vejico v hlev, skedenj, klet itd. („Neue illustr. Ztg.", Wien 1886; str. 511: „Volksbräuche aus d.Ybbsthale").
To pa.sosebno zato, da ne bi mogle prislediti čarovnice. Ob hudi uri mečejo jih nekod, zlasti na Bavarskem, tudi na ogenj (Prim. W. II. 134 in 135).
Drugod rabijo i Nemci (a posebno Čehonemci) posvečene cvetnonedeljske šibe ... za strelovod (,,als Blitzableiter"). „Festk. aus Böhm." 1864; — 110. „Ueber Land und Meer." Wien, 1882; str. 528.
Kakor nekateri Slovani (str. 165), tako goltajo (,požirajo1) na cvetno nedeljo vsaj po tri posvečene „mačiee" tudi Nemci — nekod zato, da ne bi dobili mrzlice; nekod zato, da jih ne bi boleli zobje; a nekod zato, da jih ne bi bolel vrat."1) Nekateri Čehonemci dajo po tri take „inačice" tudi kravam, zato da bi dajale obilo in dobrega mleka. W. II. 134; „Festkalender" 111; „Vernaleken" 313, 15).
Tudi nekateri stari Dunajčani in stari ljudje okoli Dunaja, zlasti stare ženske, zauživajo na cvetno nedeljo, čim prineso posvečene butare domov,. . (nekod na tešče) po tri „mačiee"; Dunajčani ne vedo več, čemu; okoličani (v Pressbaum-u, Dombachu itd.) pa zato, da jih ne vgrizne stekel pes, pa tudi zato, da ne trešči va-nje to leto. V hišni vodnjak mečejo (isti okoličani) tudi po tri „mačiee" zato, da ne trešči ni v hišo, ni va-nj.
Tožila nam se je 1. 1885. stara okoličanka iz Pressbauma, da njene hčerke, (ki hodijo v šolo), nečejo več tako, kot ona — goltati ,posvečenih mačic', izgovarjaje se, da jim niso v slast.3)
Priobčiti smemo po pismenih poročilih, da peša — hvala Bogu — po malem vraža tudi med slovenskim mladim zarodom. Glede mačic poroča nam s a m g. Pipuš, da je slišal med slovenskim ljudstvom na Kozjaku (pri Mariboru), da je dobro, katero (tako) mačico na tešče pojesti; videl pa ni tega nikdar. Iz več drugih krajev slovenskih: gorenjskih in dolenjskih (kranjskih) odgovarjalo nam se je.. z ,molkom' ali pa izrecnim „zanikovanjem". (Beli fcranjci okoli Metlike jih ne dajejo ni živini. Zapis, brat Anton).
') „Lumpengeier miserabler! jetzt hol' dir eine Henn', wann du magst" (= wenn du vermagst. J. N.). Trd Slovenec rekel bi menda rajši; „Grdoba ali mrcina kraguljska." itd.
2) Prim poljsko v 2. op. na 165. str.
s) „Dass sie ihnen nicht schmecken."
Nemci (Švabi) pravijo: „ Wenn es am Palmsonntag regnet, so gedeihen die jungen Gänse nicht." To je: če na cvetno nedeljo deži, ne rede se mlade gosi. (W. II. 71).
Slovenci (v Motniku) pa: „Cvetni teden naj se rože sejejo, da bodo lepše cvetele." (Sic). (Zap. g. G. Križnik).
Dodatki.
Na stran 130. (2. razst.): Tudi štaj. Slovenci (ob Ložnici) delajo na veliko soboto, in to iz blagoslovljenih lesk cvetno-nedeljskih butar — križce, ki jih nosi gospodar na njive, travnike in gozde, pričvrsti križec ob koncu vsakega zemljišča ter ,je' pokropi z blagoslovljeno vodo . . iz istega uzroka kot koroški Slovenci, pa i zato, »da bi ,vse to1 pomnožilo zemlji rodovitost." Jednake, pa zbite križe pribijajo Ložničani o velikih sobotah radi tudi na razna vrata. (M. Cilenšek. „Lj. Zvon" t. 1. na 464. in 465. str) Prim. tu str. 164.; 2. r.
Na str. 151. (3. razst.): Na poljski način polivajo se o velikonočnih ponedeljkih in torkih tudi sami nemški na-selniki v Srbiji, to je: v ponedeljek polivajo moški ženske, v torek pa ženske moške. (Priobčil — brez uzroka — letos g. Nikolajevič, trgovec iz Majdana v Srbiji.)
Na str. 153. (7. r.): Tudi „brizglje" rabijo nekod Poljaki v ta namen, kakor Indijani v Birmi. (P. u. p.)
Na str. 164. (6. r.): Malorus. (podoljski) tepežka ali bije družino na cvetno nedeljo s posvečeno šibo, govoreč: „Loža (šiba) b'je, ne ja b'ju — za tyzden. velikden(Uzrok neznan. P. u. p.).
Popravki.
Str.	88	vrsta	10. namesto
»	96	j»	2-
Л	102	u	29.
»	104	j>	6.
1»	108	n	19.
It	108	v 1.	op- „
}J	111	vrsta	13.
71	113	i}	18.
)>	114	j)	29.
	124	j»	4.
>)	147	n	17.
	151	1)	18.
	159	H	6.(odzd.)„
„peaprot"	„
„nevezano"	„
„pod"	„
„vsak"	„ ,Д05»
„torova 7)	„
„uskratijinske	,,
„ne"
„Vyskonkal"	„
„kopali"	„
„sedaj se pa"	„
„brlikva"	,,
„kopanjem".
„praprot".
„navezano".
„pred".j
„svak".
„107".
„torova 9)".
„ukrajinske'.'
„na".
„Vjkoukal". „kopali", „sedaj pa", „brlivka".


Vsa
Žiga Višnjegorski,
prvi avstrijski poslanec na turškem dvoru 1. 1528.
(Spisal Iv. Steklasa.)
Izvori, ktere sem rabil pri tej razpravi, so sledeči :
1. Ant. v. Gevay: Urkunden und Aktenstücke zur Geschichte der Verhältnisse zwischen Oesterreich-D ngarn und der Pforte im XVI. und XVII. Jahrhunderte. Aus Archiven und Bibliotheken I. Gesandschaft K. Ferdinands I, an Sultan Suliman I. 1528. Wien 1840.
2	rLetopis Matice Slovenske" 1871: . Turški boji v XV. in XVI. veku s pesebnim obzirom na Slovence. Spisal Janez Parapat.
3	Vestnik. Znanstvena priloga „Zori" I. tečaj. V Mariboru 1873. : Gospodje Višnjegorski. Od J. Parapata. V tej kratkej razpravici je zbral pokojni pisatelj kratke podatke o vseh članih te rodovine.
4.	Valvasor knj. XI. in XV.
5.	Dimitz: „Geschichte Krains" I. II. zv.
6.	Žumberk. Krajepisna in zgodovinska razprava. Podlistek v „Slovencu" 1. 1884,
7.	Rad jugoslovanske akademije. Knj. LV1. Putovanja po balkanskom poluotoku XVI. vieka. Od dr. P. Matkoviča.
Gospodje Višnjegorski so dobili svoje ime po posestvu Viš-njagora, kteri se pripisuje velika starost. Pravijo, da je bila sezidana 500 let pred Kristusovim rojstvom. Vendar pa se nam zdi to kaj neverjetno, saj se tudi rodovina Višnjegorskih nahaja v listinah še le v XII. veku po Kr. Najstareji do zdaj nam znani Višnjegorski je Rudolf, ki ga nahajamo med pričami v koroški Krki 1 1164. Trinajst let kasneje, leta 1177. je živel Albert Višnjegorski. Kot bližnji sosed' Zatiškemu samostanu je v ondašnji crkvi podaril sv. Jurju posvečeni altar, ki ga je leta 1196. blagoslovil vladika Krški Ditrih. Zatiški letopisec ga imenuje pri tej priložnosti grofa. Isti Albert je prisegel 7. oktobra leta 1200. v Starem mestu (Ci-vidale) zvestobo Poreškemu vladiki Fulceriju, kteri mu je podelil neki feud (zemljišče).
Višnjegorski so imeli na Kranjskem prav obširno posestvo. Njihovi in vitezov Preseških vazali (podložniki) so bili: gospodje Cveteški med Mokronogom in Skocijanom v Loknieah (sedaj je ta grad podrtina); Otoški, Mokronoški, Preseški, Hrvaškobrodski in Zaloški (Breitenau). Bržkone pa je bil Albert poslednji mogočni gospod v teh krajih, kajti imel je samo eno hčer, Sofijo po imenu, ki se je omožila s Henrikom, mejnim grofom Istrijanskim iz ro-dovine Meranske, ki je bila takrat najugledneja na vsem slovenskem jugu ter v rodu s hrvaškimi bani, z velikimi župani srbskimi in celo s kraljevsko rodovino ogersko. Od Boga z velikim bogastvom obdarovana sta bila posebna dobrotnika Zatiškemu samostanu. Leta 1228. sta mu podelila pravico slobodno loviti in sekati drva po okolici. Ker je pa Henrik še tisto leto umrl in ker je Sofiia bila brez otrok, stopila je v Admontski samostan. Dne 18. oktobra 1. 1228. je patrijarh oglejski Bertold svojej svakinji Sofiji — Henrik in Bertold sta bila brata — potrdil vse njene daritve Črnomaljski crkvi in štirim podružnicam njenim. Ravno v tem času pa so bili tudi kraji okoli Metlike in Žum-berka za stalno zedinjeni s kranjsko in slovensko marko (okrožjem) in večidel s posredovanjem Bertoldovim; a nemški knezi so poverili obrambo mej proti Hrvaškej nemškim križarjem, ki so utemeljili svoje komende 1. 1223. v Metliki in Črnomlji.
L. 1238. in 1250. je podarila Sofija še več zemljišč Zatiškemu samostanu. Kar je ostalo, volila je Margareti, sestri Friderika Bojevitega (1230.— 1246.) in soprogi češkega kralja Otokarja II. (1253.— 1278.). Dne 31. marca 1. 1254. sta vsak posebej vse podložnike Višnjegorske darovala vladiki brižinskemu.
Kolikor nam je sedaj po virih znanega, imenoval se je med vsemi Višnjegorskimi plemenitaši edini Albert, grofa. Valvasor zatore trdi, da so Višnjegorski grofovski naslov popustili in se za viteze proglasili. Prerano umrli naš zgodovinar Parapat na to prav umestno odgovarja: Čemu? Ali je rodovina ubožala, da se ni mogla vesti in živeti visokemu stanu primerno? Menda ne. Saj je Sofija posestva darovala na vse strani, česar bi ne bila storila, da so bili še kteri moški potomci živi. Višnjegorski grofovski rod je tore brž ko ne izmrl s Sofijo, in poznejši vitezi so bili ali iz kakega postranskega kolena, ali celo iz druge rodovine, ki se je imenovala po gradu, ki ga je dobila v posest. Vsekako je to temna stran v zgodovini naših plemenitašev, vredna vsestranskega preiskavanja v listinah ljubljanskega muzeja in zgodovinskega društva. Tako se je izrazil marljivi zgodovinar 1. 1873, ali pisatelju te razprave ni znano, da bi bil kdo do zdaj to vprašanje rešil. Sploh pa so zgodovinske vesti o tej zgodovini tako redke, da je skoraj nemogoče, popolno sliko o njej sestaviti. In kar se mora reči o stareji betvi te rodovine, isto velja tudi o mlajši. Celo o najimenitnejem članu mlajše betve, o Žigi, so nam
zgodovinski podatki do njegovega poslanstva nepoznati, kakor bodemo kasneje videli.
Med gospodi Višnjegorskimi iz mlajše betve nahajamo več dobrotnikov Zatiškega samostana. L. 1284. je navednn med dobrotniki Viljem, a 1. 1345. Rudolf, ki je opatu da! dvdje zemljišč proti temu, da ima v samostana vse žive dni hrano, obleko in stanovanje. L. 1349. dne 21. februvarja, potrjujeta Majnard in Ernando, brž ko ne sinova Rudolfa, ki je stopil v premišljevalno samostansko življenje, nektera posestva, ki jima jih je dal oglejski patrijarh.
Med mnogobrojnimi dobrotniki zatiškega samostana omenja Valvasor leta 1356. tudi Jancelna in Janeza Višnjegorska. Prav verjetno je, da je bila vdova prvega ona Marjeta Jelinova iz Viš-njegore, ki je leta 1368. zemljišče in hrib pri Pleterjih prodala Šentjernejskemu župniku Volgerju Turjaškemu. Marjetin sin je bil Herman in soproga mu je bda Rotija. Јапег je 18. decembra 1. 1384. potrdil grofu Frideriku Ortenburškemu sprejem več njiv pri Kellerburgu. Leta 1448. omenja nam Valvasor med mnogimi drugimi dobrotniki Zatiškega samostana tudi Viljema Višnjegor-skega. Jurij Višnjegorski je bil kranjski vicedom (deželni namestnik), kolikor nam je do zdaj po listinah znano od leta 1448. do 1454. Rodovina Višnjegorskih morala je sploh v tem času biti uzgledna, kajti drugače ne bi bil povzdignen Jurij na tako visoko dostojanstvo, po kterem je mogel imeti velik vpliv na vse domače razmere. Z druge strani pa je to povišanje tudi dokaz, da je ta plemenita rodovina napredovala v zaupanji svojih vladarjev:
S pomnoženjem svojih posestev ter po ženitbah z imenitnimi rodbinami postali so sčasoma tako znameniti plemiči kranjski, da so jih začeli na cesarskem dvoru ceniti in upotrebljavati za razne državne službe, v kterih so se izkazali kot izvrstni upravitelji in državniki. Pa tudi na bojnem polji so se odlikovali kot pravi junaki. Vladarji pa so jim bili za te zasluge tudi hvaležni. Tako je cesar Friderik IV. uslišal prošnjo Lenarta Višnjegorskega, ko ga je prosil, da naj podeli neka imenja Juriju Scheireru. Prošnja jev rešena 16. decembra leta 1479. Iz te rodovine je bil tudi naš Žiga, prvi avstrijski poslanec na turškem dvoru v Carigradu.
O mladosti Žige Višnjegorskega nam ni skoraj nič znanega, dokler ga niso poklicali na cesarski dvor, da prevzame važno poslanstvo k sultanu. Odgojeval se je gotovo tako kakor vsi drugi plemički sinovi v tedanjih časih. Prvikrat se je odlikoval s svojo hrabrostjo v benečanski vojski 1. 1510. Brž ko ne da je sodeloval tudi večkrat v vojaških podvzetjih in v obrambi svoje domovine proti Turkom, česar pa nam zgodovinski viri sicer ne dokazujejo razun Valvasorja, ali je prav verjetno, ker drugače ne bi bil toliko poznat na cesarskem dvoru. Pa tudi spreten govornik in
vesten posredovalec med boreeimi se strankami je moral biti naš Žiga, saj je bila gotovo ena najtežjih nalog, ki jo je imel on izvesti. In čeravno nimamo pisanih dokazov, vendar moremo trditi, da je bil izurjen vojnik in državnik že takrat, ko so ga poklicali na dvor, kar je pa kasneje dejansko pokazal. Da nam bode pa jasno, kako je prišlo do tega prvega poslanstva na Turško pod vodstvom Žige Višnjegorskega, moramo v kratkem omeniti tedanje politične razmere med Avstrijo, Ogersko in Turško.
Ko je po nesrečni mohaški bitki 1. 1526. mislil kralj Ferdinand I. vsled dedne pogodbe, sklenene med Maksom I. in Vladi-slavom II., zasesti prestol ogerski, ustavila se je njegovej volitvi v Požunu na Ogerskem jako protivna stranka, ki je že 10. novembra 1. 1526. razglasila erdeljskega vojvodo Janeza Zapoljskega za kralja ogerskega. Ravno tako se je dogodilo tudi na Hrvaškem, kjer je avstrijanska stranka pod vodstvom Nikolaja Jurišica in Janeza Kacijanarja izbrala 1. januvarja 1. 1527. na Cetinu Ferdinanda, a protivna stranka pod vodstvom Krsta Frankopana dva dni kasneje na Dobri Janeza Zapoljskega. K prvi veliki nesreči pridružila se je po tej volitvi druga, namreč domača nesloga, ktero je znal Turčin za se prav dobro izrabiti. Mesto da se kri-stijani združeni bore proti sovražnikom njihovim, koljejo se mpd seboj in proganjajo, da je groza. Ferdinand je sicer razpošiljal razglase in opomine ogerskemu in hrvatskemu narodu, da naj popuste protivnika njegovega, Zapoljskega, ter se oklenejo njega pravega, postavnega naslednika Ljudovitovega, velmožem pa je ponujal gradov, nagrad, denarja in drugih poboljškov, ako pristopijo k njegovej stranki.
Ali vse to je bilo brezuspešno. Še le ko je padel najnevar-neji protivnik Ferdinandov, Krsto Frankopan v bitki pri Varaž-dinu proti Ferdinandovcem, in ko je bila vojska Janeza Zapoljskega pri Tokaji na Ogerskem popolnoma razbita, bilo je zopet nekaj nade, da si Ferdinand osvoji vso Ogersko. Zapolja se je namreč precej po nesrečni bitki umaknol v Erdelj, a velikaši in sam čuvar krone ogerske Perenyi pohiteli so k Ferdinandu, ki jih je lepo in z mnogimi obečanji sprejemal. Tretjega novembra je kronal v Stolnem Belemgradu vladika Podmanicki, ki je pred enim letom položil kraljevsko krono na glavo Zapoljskemu, sedaj Ferdinanda in njegovo ženo Ano. Glavno in prestolno mesto bilo je sedaj v rokah novega kralja Ogerske. Po izdanem oglasu bi se mu morali pokloniti Janez Zapolja in Štefan Verböczy, a od hrvaških velikašev Simon Erdedi, vladika Zagrebški, Banfi in Tahi. Zapolja se seveda ni hotel pokoriti, nego je začel snovati o tuji pomoči proti Ferdinandu. Njegovi privrženci so zdaj razglašali javno in glasno, da se združe s Turki in vragi, ako jih Ferdinand ne pusti pri miru. Nagovarjanje francoskega poslanca je Zapoljskega obo-drilo, da je zdaj zares javno razglasil svojo zvezo s Turki. Jero-

lim Laski, poslanec njegov pri Franci I., kralji francoskem, po-vrnol se je bil ravno iz Pariza, in njega odpravi v Carigrad. Na Poljsko pa. pošlje Hrvata Jurja Utješenovica, za kterim je tudi sam Zapolja pribežal, da poišče tukaj pomoči in obrambe proti svojim sovražnikom.
Zapoljin poslanec Jerolim Laski je bil spreten državnik, ki je dobro znal, kako se je treba na dvoru obnašati. V Carigradu si je poiskal in tudi našel dobrega in vernega zagovornika Alojzija Grittija, sina tedanjega benečanskega dože (predsednika) Andreja Grittija. Bil je to silno bogat človek, ali lakomen denarja nad vsako mero. Z zvijačo in denarjem pridobil je velikega vezira (ministra) Ibrahima, a po njem tudi samega Solimana. Njega so rabili, ko je trebalo odgovarjati poslancem krščanskih vladarjev. Laski mu je obljubil dohodke najbogateje vladikovine in mnogo tisoč zlatih cekinov. Al. Gritti pa preskrbi Laskiju najpoprej mi-lostljiv sprejem pri velikem veziru Ibrahimu, a po njem tudi pri samem sultanu.
Soliman ga lepo sprejme ter mu na njegov govor odgovori: „Rad sprejemam v podložnost tvojega kralja; kraljestvo, ki je bilo moje, prepuščam njemu in vrh tega ga bodem branil Avsfrijanca Ferdinanda tako, da bode mogel mirno spati na obeh straneh." Soliman se zaroti pri preroku in svojem meči, da bode Zapolji veren zaveznik in da ne zapusti svojega dragega brata, kralja ogerskega, v največih nadlogah. Potem sprejme darove in tudi on obdari Laskija s počastno obleko in zlatimi cekini, a v kratkem za tem so že plule ladje turške na Tisi in Donavi ter do-važale razne robe za vojaške potrebe ogerekega zaveznika. Ugovor med sultanom in Zapoljo je bil podpisan 29. februvarija leta 1528. In kralju Ferdinandu zdaj ni bilo drugega pripomočka proti tej zvezi, nego da upotrebi isto sredstvo na droru sultanovem kakor Zapolja, da tako prestriže vse naklepe nasprotnikove. Odločil se je tore, da pošlje poslanca v Carigrad.
Že poprej nego je bila proti njemu sklenena zveza v Carigradu, naroči kralj Ferdinand iz Prage Ljubljanskemu vladiki Krištofu Ravbarju (16. febr. 1. 1527.), ki je bil jako izurjen diplomat (državnik) svojega časa, da naj poišče pripravnega moža za poslanstvo v Beligrad k Beli-begu. Tega bega (poglavarja) naj prigovarja ter pridobi zase, da ne bi podpiral Zapolje in v miru puščal Ferdinandove dedne dežele in posestva, kajti iz teh krajev so vsaki čas napadali Turki naše kraje. Ali brez denarja se ni dalo pri turških poglavarjih nič doseči, zato se je odločilo za bega 6000 cekinov nagrade, ktere je imel preskrbeti kraljevski kance-lar Marko Trauzsauerwein in poslati v Ljubljano, kjer jih je imel sprejeti poslanec, kakor tudi pooblastilno pismo, čez enajst dni na to je odpisal vladika Ljubljanski Cirijaku, baronu Polheimu in Marku
Trauzsauerweinu, da je jako nevarno potovati na Turško in da se vsi odličneji možje branijo prevzeti to nalogo, vendar pa je našel za to moža odvažnega, ki se hoče lotiti težavnega posla. To pa je bil Blaž Radošic Zagrebški, kterega so na Slovenskem in Hrvaškem dobro poznali, ker je dalje časa prebival tudi v Metliki. Tega moža je on nagovoril, da prevzame težavno poslanstvo v Beligrad. Ce jim na kraljevskem dvoru ne bode všeč, naj ga odpuste, nagradivši ga poprej za pot, njemu pa naj povrnejo stroške, ki jih je imel pri tem podvzetji. Vladika piše tudi, kako se Zapolja trudi, da postane gospodar na Ogerskem, in kako se dogovarja z banom Franjo Batijanom o pomočnih četah, ktere želi dobiti za obrambo mej, vendar ne nemških, ampak čeških ali slovenskih. Pošljejo naj mu jih do Brežic, da jih popelje potem v Bihač. Omenjeni poslanec Blaž Radošič, ki je prevzel poslanstvo k Beli-begu v Beligrad, imel je ob enem nalogo, v deželah, ki so bile v turškej oblasti, dobro opazovati, ali ni kakšne zveze sklenol Zapolja, dozdevni kralj ogerski s Turki, da ti laglje napadejo dežele Ferdinandove. Ker je pa med tem umrl Beli-beg, ter na njegovo mesto stopil Mehmed paša, prejel je poslanec pismo do novega paše, pri kterem pa ni nič opravil, kakor smo videli: Zapolja je postal kralj ogerski in sultan njegov pokrovitelj.
Mar li je bil naš Blaž Radošic namenjen za poslanca tudi v Carigrad, ali samo k begu v Beligrad? tega ni mogoče razjasniti. Kralj Ferdinand I. je sicer pisal meseca julija begu Hosrevu, naj skrbi za slobodno potovanje poslancu, kterega misli poslati na dvor sultanov v Carigrad. Ravno isto je sporočil tudi velikemu veziru Ibrahimu. Vendar nam ni znano, da bi bil ta poslanec kedaj dospel v glavno mesto turško in tukaj kaj opravil. Zatore ni tudi v navodu, ki ga je dal kralj Ferdinand sestaviti, kako se ima poslanec vesti v Carigradu, ime tega prvega poslanca navedeno. Zato je Ferdinandov navod samo obrazec za prvega poslanca, kterega je mislil kralj Ferdinand v Carigrad poslati, da sklene s Solimanom triletno premirje, in da ga nagovori, da ne bi trdnjav, ktere je na Ogerskem in Hrvaškem si osvojil, dozidaval ali popravljal, da pač ne bi li hotel sultan za denarno odškodbo po-vrnoti kralju Ferdinandu vseh trdnjav onkraj Save? Da je oni prvi navod za poslanca bil samo obrazec, dokazuje tudi to, da se v izvestji Hobordančevem. ki je bil spremljevalec Žige Viš-njegorskega, po imenu naštevajo vse one trdnjave, ktere je zahteval l^alj Ferdinand od sultana v prvem navodu samo splošno. Iz tega navoda se more sklepati, da 1. 1527. ni bilo Ferdinandovega poslanca v Carigradu, pa je zato kralj 1. 1528. odpravil novo poslanstvo na turški dvor. Za to važno opravilo pa sta bila odbrana Janez Hobordanac, — ali kakor nekteri pišejo Hobordansky — iz Zlatnika in Žiga iz rodovine Višnjegorske. In to nam je prvo poznato poslanstvo na turški dvor od strani avstrijanske.
S pooblastilnimi pismi sta stopila naša poslanca 9. aprila 1. 1528. na turško zemljo pri Brodu na Savi. Več ko 300 lepo oboroženih Turkov \ jima je prišlo do Turškega Broda naproti. Povsod sta bila slovesno sprejeta, krasni sprevodi in najokusneje pojedine so jima kratkočasile in lajšale dolgo in težavno tedanje potovanje. Dne 29. maja 1. 1528. sta srečno stopila prva poslanca kralja Ferdinanda L, prva od avstrijskih vladarjev, v Carigrad. Pomenljiv je bil ta dan, pravi Parapat, ker natanko pred 75 leti je tistega dne častitljivi Bizanc ugledal Turčina v sveti Sofiji.
Ko sta prišla poslanca v Carigrad, poklonila sta se najpo-prej velikemu veziru Ibrahimu paši, prvemu svetovalcu sultanovemu in duši vsega obravnavanja. Izročila sta mu bogata darila, da mu tako omečita srce ter ga pridobita zase. Tretji dan pride po nju 40 vitezov, cesarskih dvornikov in ju peljo k sultanu, dva kon-jika pa sta držala darila sultanu namenjena. Tri ali štiri ulice, ktere sta prehodila, bile so polne radovednega ljudstva. Prva cesarska vrata so varovali sultanovi vojaki na konjih, vsi oblečeni v volni in škrlatu; med njimi sta bila tudi dva s plahtami pokrita slona. Pri drugih so stražili cesarski gardisti, jež in peš, pri tretjih pa vratarji in več nego 1000 janičarjev, njihov načelnik aga med njimi, ter so se lesketali v zlatu, škrlatu in turbanih z zlatom in svilo všitih. Tu skočita poslanca raz konja in pozdravita ago in ostale janičare in tolihtere, plemiče izrejene na dvoru sultanovem. Zdajci stopijo pred nju trije paše: namreč veliki vezir Ibrahim, Ajas in Časom beglerbeg ali opravitelj opravkov, za njimi pa oaus-paša, prvi vojni učitelj in Čapiči aga, učitelj vratarjev, držeča v rokah srebrni palici. Imenovani veljaki peljejo poslanca v dvorano, kterej so strop podpirali štirje marmeljasti stebri in ki je bila pregrnena z oponami in preprogrami. Na nje sedejo prvi trije paše, njim nasproti pa poslanca. Velikemu veziru na levo je bil Seh, starešina turških duhovnikov, star mož z dolgo brado, poleg njega Lešeršadija, dvorni sodnik; Časom paši na desno pa Husein Celebi, tefterdar imenovan ali po naše kancelar, zraven njega dva tajnika s papirom in črnilom, da sta zapisovala govore. V drugem pregrajenem oddelku dvoraninem je sedelo nad dvajset svetovalcev. Vsakemu izmed njih sta dva služabnika podajala dve usnati posodi, iz kterih so pili, menda — dostavlja Hobordanac v svojem poročilu — da ne bi pri zasliševanji poginuli gnjuša ali žeje. Nad pašami je bilo omreženo okence, za kterim je sultan poslušal poročnika kraljeva, misleč, da ga nihče ne vidi.
Ko vsi potihnejo, spregovori prvi Ibrahim, vprašaje poslanca, kdaj sta odrinola od svojega gospoda, kje sta ga zapustila, kako potovala in je li sta imela dovelj živeža? Odgovorita, da sta bila povsod dobro sprejeta, kakor se spodobi poslancem tako mogočnega vladarja in da sta bila poldrugi mesec na potu. Poslanca pa sta bila vsled sijajnega sprejema ohrabrena, ali tudi preslep-
ljena, ter sta se začela odločno ali tudi drzno ponašati, kar je njima pa kasneje škodovalo. Kajti ko izustita, da sta pri Ostro-gonu stopila na ogersko zemljo, presekal je njima Ibrahim besedo, kakor se nista nadjala, rekoč: „Ostrogon ni niti nemški niti ogerski. Odkar je. kralj Ljudevit II. padel v boji zoper mogočnega cesarja turškega, nepoznajo v Carigradu nobenega kralja oger^kega. Kaj ne vesta, kar je kopito konja sultanovega kdaj zaseglo, da je vse to sultanovo? Kako je mogel tore vaju vajin kralj s to namero semkaj poslati, da skleneta mir in prijateljstvo, ako drži Budo in ostala mesta v svojej oblasti, saj jih je osvojil sultan s svojim orožjem." Poslanca na to srdito odvrneta: „Vedite, da prideva od kralja Ogerske, Ceske, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Srbije, Galicije itd. Vsem tem kraljestvom je najin kralj od Boga postavljeni gospod." Posmehuje se ju je poslušal ošabni veliki vezir, ter ju še nadlegoval z dolgo vrsto vsakeršnih vprašanj, kterim je vrli Hobordanac dobro odgovarjal.
Naposled stopijo v sultanovo stanico. Omenjeni paše kora-čijo v poprejšnjem redu naprej, na pragu pa vratarji spreje-mejo iz rok poslančevih služabnikov darila in jih nosijo sem ter tje, da jih sleherni lahko ogleduje. Na migljej položijo darove na pogrneno klop, da tudi sultan vidi, kaj mu je namenjeno. Prvi trije prej imenovani paše pozdravijo padišaha, potem stopijo na stran, Capičr in Cauš paša pa peljeta poslanca v izbo in ostaneta pri durih. Sultan je sedel, desnica mu je bila na kolenu, leva roka pa mu je visela poleg leve strani. Osorno je pogledoval poslanca, ki se spodobno poklonita. Ibrahim in Časom paša pri-meta sedaj poslanca vsak za eno roko in peljeta najprej Hobor-danca, potem Višnjegorskega pred sultana, da mu roko poljubita, potem pa stopita na pripravljeni kraj, kjer je čakal tolmač. Hobordanac je začel sedaj pozdravljati sultana v imenu kraljevem. Ker je pa tolmač začel po svoje tolmačiti, uprl se je in tirjal da od besede do besede to pove, kar on narekava. Veliki vezir mu pritrdi in tolmač uboga. Konec ogovora vpraša Ibrahim prevzetno, kako se predrzne njun kralj imenovati se najmogočnejega in sicer pred obličjem turškega cara, čegar varstvu se priporočajo vsi drugi kršanski vladarji ter pri njem prosijo pomoči ? Ko je Hobordanac dokazal, da navedeni kralj francoski in poljski, papež, Benečani in vojvoda erdeljski niso najmogočnejši vladarji, in ko je povdarjal, da njegov kralj želi le prijateljstva s turškim cesarjem, in ako tega ne doseže, da si bode vedel drugače pomagati, reče konečno Ibrahim, da ima sultan važneje opravke, ne more se tedaj dalje ž njima muditi. Naznanil bode njima uro, kdaj da razložita svoje želje. Zaslišanje je bilo pri kraji, 300 konjikov je dalo našima poslancema časten sprevod v prenočišče.
V poznejih razgovorih je zahteval Ibrahim, da se brezpogojno preda sultanu vsa Ogerska; to je prvi pogoj, ako hoče kralj
sploh imeti mir in prijateljstvo s Turki. Poslanca pa sta trdila, da mora sultan najpoprej vsa na Ogerskem osvojena mesta Ferdinandu povrnoti, kajti nista prišla semkaj razpravljat o kakošni kratkotrajni zvezi za dve ali tri lela, nego da skleneta trajen in čvrst mir. To se more zgoditi pa le na ta način, ker-drugače ne morejo prenehati prepiri in ni mogoče misliti na drugo sredstvo. Značajno za tačasno turško politiko je citati v Hobordančevem poročilu, kako se je ošabni Ibrahim po lisičje posmehoval kralju Ferdinandu in poročnikoma njegovima. Ko sta mu namreč naštela trdnjave, ki jih terjata od sultana, med drugimi: Beligrad, Šabac, Slankamen, Varadin, Severin, Oršavo, Novigrad, Banjoluko, Skadar, Udbino, Jajce, Ostrovico, Jug, Rudnik, Račo, Zvečaj in še mnogo drugih manjih pomejnih trdnjavic v Sremu in Bosni, kar so jih Turci v najnovejšem času osvojili si, vprašal je veliki vezir zbadljivo: „čuda, da ne zahtevate še Carigrada." — „ „Carigrad ne spada k njegovej državi, pa ga tudi ne zahteva,"" odgovori osorno Hobordanac. „„Vendar pa je Ferdinanda volja dati za po-vrnena mesta primerno odškodnino."" To pa je uvredilo Ibrahima. „Rad verjamem," pravi on, „da ima vajin gospodar dovelj de-denarja, s kojim bi mogel sultana za povrnitev trdnjav zadovoljiti, ali ga ima za takošnjega siromaka, da bi moral trdnjave, ktere je s svojim orožjem osvojil, za denar povračevati?"
Kaj ne vidiš tamkaj — zdajci odpre okno —* onih sedem stolpov, ki so napolnjeni z zakladi? Ako hoče vajin gospodar mir in dobro sosedstvo, vem zato samo za eno sredstvo: On naj prepusti Budo in Ogersko, potem hočemo ž njim dalje razpravljati. O drugi priložnosti je pripovedoval Ibrahim, kako je vojvoda Za-polja s 36.000 vojakov otepel 40.000 kraljevih mož. Temu sta naša rojaka dobro odgovorila, da ne dvomita, da kralj premore toliko vojsko, toda doslej je pošiljal zoper vojvodo le po 8000 mož, Janez Zapolja pa da ne spravi na noge 36.000 vojakov, če skliče vse ljudi, kolikor jih ima s kokoši in piščeti vred.
Tako se ni dalo nič doseči. Po dolgih in brezvspešnih razpravah je odgovoril konečno Soliman poslancema pri zadnjem zaslišanju prav grozivno: „Vajin gospodar do zdaj našega prijateljstva in našega sosedstva ni niti občutil; ali on ju mora kmalu okusiti ; vidva morata vajinemu gospodarju naravnost povedati, da pridem k njemu sam z vso svojo močjo ter mu sam prodam trdnjave, ktere od mene zahteva. Opomnita ga, naj le vse lepo vredi in pripravi, da nas spodobno sprejme." Osupla poslanca pa sta na to precej odgovorila: „„Mogočni sultau, mi dva ne bi mogla najinemu gospodarju prinesti veselejega sporočila nego to, da hoče vaše veličanstvo osobno priti; prideš li kot prijatelj in dober sosed, sprejel te bode kot takega in kot najmogočnejega cesarja; prideš li kot sovražnik, poskrbel bode, da te sprejme kot mogočnega sovražnika, kakor je vaše veličanstvo, kajti kdor je dozdaj k najinemu
gospodarju prišel kot dober prijatelj, sprejel ga je tudi kot dobrega prijatelja; kaj se pa z onimi zgodi, ki pridejo kot sovražniki, to ve vaše veličanstvo.""
Vsled tega pretečega odgovora sta se že namenila naša poslanca zapustiti Carigrad, da se niso v to stvar vmešali benečanski poslanci, ki so bili med tem prispeli v Carigrad. Pri tej priložnosti so Benečani zopet jako sijajno razodeli kupčijsko svojo dušo, ker ravno oni so bili krivi, da sta bila Hobordanac in Višnjegorski dobrih pet mesecev zadržana v Carigradu. Sumničili so ju pri velikem veziru, da nista poslanca, ampak vohuna kralja Ferdinanda, sicer bi poslednji ne bil poslal vojske zoper Benečane in ne bi se pripravljal na boj zoper turško veličanstvo. Svetovali so, naj ju pridrže, da kralj ne bode vedel pri čem da je, v tem pa osmanske čete lahko po volji gospodarijo po njegovih deželah. Kot pretvezo njunega zadrževanja naj jima pove, da so drugi kraljevi poslanci na potu, ktere naj počakata, da odrinejo skupaj domov. Za to dobro delo so Benečani Ibrahimu obljubili 100.000 gold. in sultanu dragocen kamen, ki si ga je že davno želel. Tudi stroške za hrano in stanovanje poslancev in služabnikov njunih so prevzeli radodarni Benečani, oni pa niso zamudili z najdražjimi jedmi, kar mogoče, povišati jih. Pri teh spletkah pa je podpiral Benečane tudi poslanec poljskega kralja, kije prišel v jeseni v Carigrad, ter se tukaj tožil na kralja Ferdinanda zarad njegovih sovražnih namer proti Poljakom. In tako sta uboga poslanca mogočnega Habsburžana Ferdinanda I. z raznimi pretvezami in izgovori tratila dragi čas v Bizancu, ko ju je težko pričakoval njun gospod. Še le okoli polovice meseca novembra sta dobila poslanca dovoljenje, da se smeta povrnoti na Ogersko. Pa tudi na potu so ju še zadrževali na več mestih, kakor se vidi; kajti še koncem januvarja meseca 1. 1529. so pričakovali kralj Ferdinand in njegovi svetovalci poslanca s težkim srcem, da li sta obavila srečno svojo nalogo in preskrbela državni mir, kteri je bil vsem tako potreben. Vendar pa so slutili, že po dolgi odsotnosti poslancev, da nista srečno izvršila svojega posla in da Soliman gotovo prihrumi še to leto z veliko vojsko na Ogersko.
Med tem pa sta Hobordanac in Žiga Višnjegorski 18. febr. 1. 1529. dospela v Inomost in prinesla sultanov odgovor, kterega so z mnogim trudom še le sredi meseca julija iz turškega jezika preložili na španjski. V tem pismu od 8. novembra 1. 1528. strašno prevzetno našteva padišah Soliman kraljestva, dežele in bogastva svoja, ter pravi naposled: „Kar imaš, uživaj v miru in nikdo od mojih Ti ne sme škodovati. Ako se moreš pogoditi z vojvodo, da nam ni v kvar, Bog vaju združi in sprijazni; ako pa nisi zadovoljen s tem odlokom, piši mi jasneje in pošlji pismo dobro zapečateno in zavarovano, da drugi nič ne izvedo. Treba Ti je pisarja, ki vrlo piše in zvesto čita."
Tako žalosten je bil konec prvega poslanstva avstrijskih vladarjev do ošabnega Turka. Hobordanac se je potem I. 1530. v obleženo mesto Budo vtihotapil z namenom Zapoljo prebosti, a predrzneža so spoznali po meči, ki mu je bil v rokavu zašit. Vjeli so ga, brez odloga v vrečo zašili in v Dunav vrgh. Tako žalostno je končal hrabri junak in odvažni govornik Hobordanac. Žiga Višnjegorski se je pa še kasneje večkrat izkazal kot spreten vojskovodja v borbi proti Turkom ter vešč govornik in posrednik na raznih zborih.
Tisti čas, ko se je nahajalo prvo poslanstvo avstrijsko na sultanovem dvoru v Carigradu, hitel je na povelje Ferdinandovo drugi naš rojak Žiga Herberstein k poljskemu kralju, da ga prigovarja k zvezi z avstrijskim vladarjem ter odvrne od zveze s Turki, s kterimi je hotel ugovarjati po poslanci, ki se je nahajal ravno takrat tudi že v Carigradu, pa bil je protivnik našima poslancema, kakor smo videli. Tore dva Kranjca, kterima so kakor Hobordancu znanje slovenskega jezika in druge izvrstne zmožnosti pripomogle k tako imenitnim opravilom.
Brezvspešno je bilo tore poslanstvo Žige Višnjegors kega v Carigrad, kajti dokler so se pogajali v Stambulu za mir in prijaznost, razsajal je Turčin po slovenskih zemljah, da je bilo groza. Že 3. 1527. maja meseca je plenil in požigal v Metliški okolici. Sledeče leto pa ^o sovražniki obiskali Kranjsko večkrat. V petek pred drugo postno nedeljo se jih je prikralo, kakor tihotapci, kakih 1000 na Kočevsko. Tri velike vasi so napali, oropali ljudi in živino odpeljali. Ti so bili pa le predstraža, ker za njimi so tudi na tihoma v sredo pred sv. Gregorjem prikorakali drugi, bilo jih je 2000, po Valvasorju le 1000 osmanlinov. Kras je bil prva njihova žrtev. Okoli Postojne so pokončali vse. Ravnokar imenovani zgodovinar trdi, da so tudi trg dobro in čisto izpraznili, tepovi z grada so jih pa zapodili, kar mu prav radi verjamemo, saj turški mavharji niso mislili na trdne gradove, nego na blago in življenje ubogih podložnikov. Pod Silertaborom v Zagorski duhovniji so, kakor piše na dalje Valvasor, naleteli na flo-rentinske (italijanske) trgovce, breme jim olajšali ter ugrabili 20 tovorov svile. Po navadi so potem šarili okoli Crknice, Loža, Blok, Nadliška, Orteneka, Ribnice in po Kočevskem. Ves Kras je bil pomendran in opustošen in celo v belo Ljubljano bi se bili tihoma pritepli neverni sovražniki, da ni Postojnski oskrbnik ja-drno sporočil tje, da je Turek v deželi. Brž je deželni glavar poklical brambovce, toda samo 50 konjikov in 200 kmetov se je v naglici zbralo okoli deželnega vojskovodje Bernarda Ričana. Ta peščica ni bila kos 2000 Turkom, ki so tore gospodarili, kakor se jim je ljubilo. Slednjič se ustavijo pol ure od Kočevskega mesta. Ričan jim gre pa vendar nasproti. V majhenih praskah jih nekaj pobije in naposled prisili, da se umaknejo proti Kolpi,
ne prizanašaje Poljancem in Kostelcem, kterim pobero, kar morejo odnesti. Narodni vojaki se razidejo, misleči, da se je neprijatelj vrnol domov. A temu ni bilo tako. Z več stotinami vjetih kri-stijanov obojega spola in z naropanim blagom jo res utrujeni in spehani pobrišejo čez mejo, 400 konjikov in toliko pešcev — Valvasor ima vseh skupaj le 500 mož — pa se poskrije. Ko prilezejo naslednje jutro ubogi ljudje iz zavetja na pogorišča in pri-ženo oteto živinico, planejo iz zakotja kruti dušmani na nič hudega sluteče kristijane, kakor požrešni volkovi med čredo in pograbijo ter odženo še to, česar se poprej niso mogli polastiti. Samo oseb jim je prišlo v pest 400, kakor nahajamo pri Valvasorji.
Prva polovica leta 1528. tore ni bila mila Slovencem, a tudi druga jim ni bila ugodneja, čeravno se je dogovarjalo o miru med Turki in Avstrijanci. V početku julija meseca se je namreč zbrala pri Bihači na Uni druga roparska truma z namenom, da zopet plane na toliko teptano slovensko zemljo. 4000 — drugi hočejo celo 10.000 — Turkov je bilo, ki so pri Kostelji preplavali Kolpo. In divjali so skoz kočevsko naselbino, Ribnico proti Turjaškemu močnemu gradu. Tam nič ne opravijo. Kakor hudourniki se potem spuste na ižansko polje in celo do Ljubljane, kjer mimogrede na dan sv. Marjete zapale nekaj hiš. Prekoračijo potem Savo in grozno razgrajajo po Mengiški okolici in Dragomnu. Ker pa zvedo, da se zbira črna vojska, ne utegnejo udariti na Štajarsko, ampak kakor blisk se vrnejo nazaj in vihrajo skozi Dolenjsko. V diru svojem so naskakovali Višnjegorski grad, utrjeni samostan Zatiški, toda. brez vspeha, kajti Žigini vojaki so hrabro odbijali vse napade. Čutila je divjake okolica Trebanska, Žužem-berška, Sentruperška, Mirnapeška, Novomeška. Skozi Kočevsko so jo udrli na Hrvaško. Nikolaj Turn je med tem nabral precejšnjo vojsko iz Kranjske, sosedne Štajarske in Koroške in kranjski deželni vojskovodja Bernardin Ričan je urno ž njo udaril za sovražnikom. Združeni s hrvaškim banom J. Torkvatom Karloyicem zgrabijo Slovenci pri Volanskem gradu begoče Turke: 1250 jih je palo na mestu, 400 je bilo vjetih, drugi so pete odnesli. Vjete ženske in otroke je ukazal pred bojem bosniški paša pomoriti, nekteri usmiljeni Turki so jim prizanesli in poskrili jih češ, da jih po bitvi seboj tirajo. Nesrečni konec jim tega ni dopustil in ujetniki so bili rešeni. Pogumni zarad te zmage se spuste Slovenci sedaj celo v sovražnikove dežele in se ondi maščujo za nesreče, ki so jih doslej doživeli od Turka. Da se Turkom poletni napad na Kranjsko ni dobro obnesel, spričuje tudi jagrski vla-dika in ogerski kancelar Tomaž Szalabazy, ki je 29. julija 1528. I. pisal kralju Ferdinandu, da je slišal, da Turci skoraj nič niso odnesli iz Korotana — menda je hotel reči iz Kranjske — pri Ljubljani jih je bilo mnogo ugonobljenih, trepetajoči so namreč
12*
bežali, kar so mogli, ker bali so se črne vojske, Ivana Taha itd. V kljub vsej hrabrosti krščanskih čet, polastil se je vendar avstrijskih državljanov neznan strah pred Solimanom, ki so ga tisti čas imenovali izmed najimenitnejih gospodov na svetu. .
Nov in hud boj je pretil zopet in kralj Ferdinand se je sicer pripravljal zoper Turka, obdržaval mnogo zborov ter prosil pomoči na vse strani, pa se vendar ni čutil toliko varnega, da bi se ustavil silnemu sovražniku. Zatore je pisal še enkrat Solimanu dne 15. januarja leta 1529. pomirljivo pismo, ktero je imel odnesti zopet Hobordanac z Nikolajem Jurišičem v Carigrad. Ali bilo je prepozno, kajti kakor je sultan Žigi Višnjegorskemu obečal, da bode obiskal sam kralja Ferdinanda, tako se je tudi dogodilo. S silno vojsko prihrume Turki to leto pred Djnaj ali ne morejo si ga osvojiti. Med mnogimi drugimi slovenskimi junaki, ki so prišli takrat Dunaja branit, nahajal se je tudi Žiga Višnjegorski, ki je s Hrvatom Bakičem prve čete turške, ktere so bile že do mestnega obzidja prihrule, potolkel ter jih pregnal nazaj, pobivši jih precejšno število. Da se Turki osvetijo radi neuspeha pri obleganji, pomandrajo vse krščanske zemlje, skozi ktere so še drvili v divjem hrupu. Zapolja pa je ostal vendar le kralj ogerski po milosti sultanovi in večjidel Ogerske je od zdaj prišel v turške roke.
Nevarnost za ostale avstrijanske zemlje je bila odstranjena, ali ne za vselej. Treba je bilo tore znova napenjati vse sile, da sovražnik v prihodnje ne najde dežel nepripravljenih. Najbolj je manjkalo denarja. Najizdatneji vir, da se temu v okom pride, bilo je crkveno premoženje. Ferdinand je terjal od duhovščine četrti del vsega premoženja, ki naj se ali proda, ali zastavi, zneski pa izroče vladi. Tej postavi so se deželni stanovi ustavljali sprva, ali v kljub uporu duhovščine so komisarji ostro izvrševali kraljevo zapoved, crkveno blago zapisovali, cenili in četrti del prodajali. Koroškim prelatom, ki so se menda najresneje ustavljali, dovolil je kralj, da mesto četrtega dela, naj prežive sami dotično število vojakov nekaj mesecev. Ker tudi s tem niso bili zadovoljni, obveljala je postava brez usmiljenja. Pri cenitvi pa so včasi komisarji segali čez mejo, postavljeno v zakonu, in stranke so se pritožile v Avgsburgu pri Ferdinandu. S pismom iz Prage dne 9. maja 1. 1531. je zatore kralj naznanil, naj se vsakdo oglasi, kteremu se je zgodila krivica.
Tudi deželni zbori niso bili brez posla. V Linci so zborovali odborniki dednih dežel in komisarji kraljevi so opominjali koroške pooblaščence, naj pripomorejo, da bodo mesta in trgi več dajali za vojskine potrebe. V Praškem zboru 14. do 18. marca 1. 1530. so Štajarci dovolili dvajseti del tega, kar so posestva vredna, od duhovščine in plemstva polovico davka, ki ga je moral vsak plačevati kraljevemu davkarju, ob enem so sklenoli utrditi Radgono, Maribor, Ptuj, Ormož, Celje, Rogatec in druge kraje
ter odmerili posameznim tlako. Odbori dednih dežel so devet dni pozneje odobrili v Slovenjemgradci kraljeve terjatve. Na zboru v Spodnjem Dravbergu 24. marca I. 1531. so pa sklenoli, da se ima postaviti za obrambo Kranjske in Štajerske 400 konji-kov na meji; a za obrambo hrvaške meje pa se naj vzamejo krščanski uskoki (begunci), ki so pred Turki na Hrvaško pobegnoli. Plačo so odredelili za 300 takih vojakov in 200 lahkih konjikov, a zapovedništvo nad njimi so izročili Žigi Višnjegorskemu in Ga-šparju Kršanu.
Med tem so se sešli tudi Nemci v Avgsburgu, kamor je razpisal cesar Karol V. splošni državni zbor, na kterem so se imele razpravljati verske zadeve, pa tudi vprašanje o brambi države proti Turkom rešiti. Na ta zbor so prišli tudi kranjski poslanci in sicer Krištof Ravbar, vladika Ljubljanski, Jurij Turjaški in Žiga Višnjegorski. Oni jim razlože žalostno stanje Kranjske dežele; isto tako so storili poslanci štajarski in zbor je privolil kralju, ne kakor doslej za eno leto, nego vselej za vsako leto ne za šest temveč za osem mesecev 40.000 pešcev in 8000 konjikov. Državni vojaški svet je sicer nasvetoval 90.000, Ferdinand zahteval pa je le 60.000 mož; zborniki nemški so pa imeli tehtne razloge, da niso pritegnoli ne onim ne tem, ampak dovolili samo 48.000 vo jakov. Dve leti kasneje, leta 1532. so to potrdili v Ratisboni.
Ker se je med tem pa tudi Turek za vojsko pripravljal, poslal je kralj Ferdinand I. drugo poslanstvo v Carigrad. Zato pa sta bila odbrana Jožef Lamberg in Nikolaj Jurišič. Ali tudi to poslanstvo je ostalo brez vsakega vspeha. Kralj Ferdinand se je moral vsled tega na svojo moč zanašati ter je poveril obrambo južnih delov svoje države znamenitemu vojskovodji Kacijanarju, ki je bil nekaj časa z Janezom Ungnadom in Krištofom Ravbar-jem duša vsega početja doma in zunaj na bojišči. Ali vse osnove, ki so je ti trije veljaki izdelali za obrambo države, niso mogle zaustaviti čet sultanovih, ki so se 1. 1532. zopet razlile čez Ogersko. Samo hrabrosti Jurišicevej, ki je branil trdnjavo Kisek, imeli so se kristijani zahvaliti, da ni Dunaj pal v roke Turkom. Toliko straš-neje pa so se osvetili Turki kristijanom v onih predelih, skoz ktere so se vračali v svojo domovino. Planoli so namreč skozi ogersko mejo na Štajersko ter vso zemljo od Gradca "do južnih mej štrašno pokončali. Vendar pa niso mogli osvojiti nobenega utrjenega mesta, kajti za njimi se je pomikala krščanska vojska pod vodstvom Kacijanarjevim. Turška vojska se je zarad tega krščanski hitro umikala, posebno, ko so bili tepeni pri Ferniei in v slovenskih goricah pod Lipnico od malobrojne ali hrabre krščanske vojske pod vodstvom Žige Višnjegorskega. Ostalo jih je na bojišči čez 2000. Potem udari en del turških čet na Koroško, ali v soteski pri Dravbergu potolčeni, pobegnejo nazaj proti Mariboru, kamor je prišel tudi kmalu potem sam sultan z ostalo
vojsko. Za njim pohiti zdaj z lipniškega polja Žiga Višnjegorski v pomoč Mariboru, da ga sovražniki ne bi osvojili. Peščica njegovih hrabrih braniteljev je odbila tri sovražne napade na Maribor ter se je tako Turkom ljuto osvetil"; ker so ga bili kot poslanca v Carigradu zaprli. Štiri dni je čakal za tem sultan, da so naredili most čez Dravo. Delavce so priganjali veziri in age s palicami, ker se je mudilo. Soliman je sam iz šotora gledal, kako se most dela. Ko je bil dodelan pohiti vojska dalje čezenj, a da se ne dogodi nesreča, ker je hotela vsa vojska naenkrat čez, stali so paše z velikim vezirom ves dan na mostu, da se je vzdržal red pri prelazu. Sultan je za to velikemu veziru poklonil lepo osedlanega konja. In tako se je valila ta vojska po južnem Štajerskem. Požgali so Slovensko Bistrico, Konjice, okolico celjsko in dobrnsko pa strašno pokončali. Da je imel Žiga Višnjegorski večjo zbrano vojsko, sultan bi bil tukaj z vso njegovo vojsko pokončan, tako se mu je vedar posrečilo pobegnoti iz Štajerskega na Hrvaško, kjer je bil varneji. Odpeljal je s seboj 30.000 duš iz slovenskih pokrajin.
Sulejman tore ni nič dosegel leta 1532., vendar pa so Ferdinanda I. moči tako opešale, da sam ni mogel nadaljevati vojske, in dežele njegove, posebno slovenske, onemogle so tako, da so potrebovale miru in počitka za dalje časa. Zatore je kralj gledal, da sklene trajen mir ter je poslal radi tega poslanca viteza Jero-lima Jurišiča v Carigrad. Z Zapoljo je bilo skleneno premirje do aprila 1. 1533., med tem ko se je razpravljalo na turškem dvoru o miru. Sultan je zavoljo tega naložil Zapolji, da ima mirovati, dokler boravi avstrijski poslanec v Carigradu in ravno to je javil tudi Jerolim Jurišic meseca januvarja 1. 1533. Ivanu Kacijanrju, kajti sultan je bil srdit, ko je čul, da .so Slovenci udarili čez mejo bosensko in da prete še dalje. Ali vkljub temu zahtevu Slovenci vendar niso mirovali, hrepeneči maščevati se kratim Turčinom. Kacijanar vojskovodja z dušo in telesom, kteremu premirje ni bilo menda prav nič po volji, in hrabri Žiga Višnjegorski, pridružita si drugih enakomislečih vitezov in bojaželjnih Slovencev in napadeta Bosno. Do Udbine so vasi čutile srdite Slovence, zakaj sploh so bile izropane in zapaljene. Živine v velikih čredah so maščevalci seboj tirali, Turkov pa dokaj posekali ali vjeli. Še nikdar nista Kacijanar in Višnjegorski napravila tolike škode kakor takrat, zato pa sta bila od tega časa pravi strah Turčinom. Ta čin bi bil pa skoraj podrl vse prizadevanje Jerolimovo v Carigradu. V drugič je tore 11. febr. opomnil Kacijanarja in Višnjegorskega, da naj mirujeta in nikar ne nadlegujeta turških dežel; isto naj se tudi brez odloga ukaže plemstvu hrvaškemu in poveljnikoma v Senji in na Reki. Skoda, da so daljni pogovori o miru to srečno začeto vojsko zaustavili. Kralj Ferdinand je bil namreč prisiljen svojega zvestega Kacijanarja poslati na dogovore o miru z Zapoljo
v Požun, kjer so se konečno pomirili. In 1. oktobra 1. 1533. je bil po vsem Slovenskem razglašen mir, ki ga je kralj sklenol s Turki.
Ta od vseh strank zaželeni mir pa ni dolgo trajal, kajti hujskanje ob mejah ni nikdar popolnoma prenehalo. Kralj Ferdinand sam ni mnogo zaupal temu miru, kar dokazuje neprestano pripravljanje za novo vojsko. Utrjevala so se mesta ob mejah in v notranjosti, kakor: Kočevje, Žužemberk, Krško, posebno pa Ljubljana ter se oskrbovalo povsod z obilnim strelivom Tudi zborovali so na vse kriplje. Meseca novembra 1. 1536. so se sešli odborniki peterih dolenje-avstrijskih dežel in iz grofije Goriške v Beči. Trajal je ta zbor do marci I. 1537. Iz Kranjske so prišli Erazem pl. Turn, deželni oskrbnik Andrej pl. Lamberg, vitez Erazem Šajer Soteski, znani kapitan senjski, vitez Erazem Obručan, Žiga Višnjegorski, Jurij pl. Lamberg, gospod Cmelski, Janez Josip pl. Eck, Viljem Braunsperger, župan ljubljanski. Pri tej priložnosti so svetovali vsi, naj se Ogerska utelovi nemško-rimskemu cesarstvu, češ, da se bode poslednje krepkejše potegnolo za nesrečno, po raznih strankah strašno pomandrano deželo, ktere Ferdinand sam ne more oteti propada. Vendar ta nasvet ni obveljal, pač pa mnogi drugi, ki so bili kasneje odobreni na zboru istih stališev v Pragi. Na tem zboru so avstrijski stališi naglašali hudo nevarnost slovenskih dežel, ako ostanejo brez pomoči. Na srce so polagali češkim, moravskim, sleškim in lužiškim tovarišem, kako je Turek v preteklem poletji pod se spravil 30 trdnjav, krajev in brodov čez Savo in odgnal kakih 60.000 kristijanov, kako ima že skoraj v svojej * oblasti vse prehode, ceste, soteske in brodove, da roparji brez težave lahko pridem v dveh dneh na Kranjsko, v treh pa na Avstrijansko. Da je potem nevarnost velika tudi za česks pokrajine, ni treba še le razkladati. Dolenje-avstrijske dežele so sicer — nadaljevali so poslanci —■ tudi sedaj z vladarjem vred vse storile, da se ustavijo pretečemu navalu, — po dveh velikanskih vojnah so neizrečeno trpele, zlasti Kranjska zdihuje že 20 let v večih in manjših napadih, v ropanji in požiganji ter je izgubila v bitvah tako izvrstne plem^.nitnike in druge pogumne može — da se oslabljene, brez druge pomoči ne morejo več zoperstavljati mogočnim napadom, še manj pa vsej sovražnej sili, zatore prosijo izdatne podpore, ki so jo tudi res obljubili.
Kakor vidimo, Turčin vkljub sklenenemu miru ni miroval. Nagajal in napadal je na mejah, kedar in kjer je mogel. V tem sta se posebno skušala Kozrevbeg, bosniški poglavar in,Mohamed paša Jahjaogli, poglavar semendrijski. Preobladale so njune čete, kakor smo slišali, do 30 trdnih mest, med njimi važni skalnati Klis, ki ga je vrli Peter Krušič dolgo časa srečno branil, Zaradi tega vračali so kristijani enako z enakim in posebno se je v teh
bojih odlikoval Žiga Višnjegorski kot zapovednik konjiških čet na hrvaškej meji.
Med tem pa je prišlo 1. 1537. do nesrečne bitke pri Oseku, kjer je Kacijanar izgubil skoraj vso vojsko in on sam kasneje radi tega zaglavil. Žiga Višnjegorski ni sodeloval v tej bitki, ker je stražil mejo na hrvaškej strani, da niso Turki prodrli na Kranjsko. Zavoljo njegove hrabrosti je bila njemu izročena po smrti Erazma barona Turna, poglavarja nemškega reda na Avstrijskem in zapovednika na hrvaškej in dalmatinskej meji, obramba v teh krajih. V Senj pa je prišel' za kapitana Janez Lenkovič. Vkljub obrambi je vendar Turek leta 1540. prihrumel zopet na Kranjsko in ravno tistega leta so se zbrali odborniki peterih avstrijskih dežel in grofije Goriške na Dunaji in za turške potrebe so kralju Ferdinandu dovolili polovico davka, ki ga vsak posestnik na leto plačuje deželnemu davkarju. Tudi temu zboru je prisostvoval Žiga Višnjegorski, kterega sovet v vojaških zadevah se je vedno na veliko cenil. Od tega časa pa ni spomina več o njem v tačasnih zgodovinskih virih Da je bil znamenit in vzgleden velikaš, in da so ga na cesarskem dvoru jako čislali, dokaz nam je tudi to, da je postal za svoje zasluge cesarski svetovalec. Bil je v tem času tudi že imovit, kajti kupil je od cesarja Ferdinanda grad Sibenek in trg Radeče na Dolenjskem za 7400 gld., med kterimi je 3000 gld. prejel za potovanje na Turško, ostalo pa cesarju o raznih prilikah posodil. Žiga je proslavil s svojimi deli rodovino Višnjegorskih bolj nego vsi njegovi predniki, pa se zategadel more smatrati kot prvi zastopnik te rodovine. Zraven bojne sreče in državniške spretnosti.je živel tudi v dobrih okolnostih, pa je v gmotnem pogledu spadal med prve velikaše na Kranjskem. Tako je mlajša betva Višnjegorskih postala z našim Žigom ena najvzglednejih plemičkih rodovin na Kranjskem. Škoda, da je že ž njegovimi vnuki izmrla, kajti od Janezovih otrok fcnana sta nam kot zadnja dva Višnjegorska plemiča Friderik in Karol, dočim o njunih sestrah Rosini, Barbari in Marti listine molče. Janez Višnjegorski je živel okoli 1. 1549. ter prodal Bernardinu Barbotu graščino Kozlijak v Istri, drugega ne vemo nič o njem. Njegov sin Friderik je bil stotnik deželnih strelcev kranjskih. Pal je kot junak v bitki pri Budaškem na rečici Radonji (blizu Slunja) dne 22. septembra letav1575. s Herbartom Turjaškim. Truplo njegovo je pokopano v Crnomlji. Brat njegov, Karol, pa je bil poslanec leta 1573. na deželnem zboru kranjskem ter umrl leta 1578. Po mnenji zgodovinarja Valvasorja; je bil to poslednji iz viteške, za deželo Kranjsko in državo avstrijsko mnogo zaslužne rodovine Višnjegorske.
Peter Petretie.
(Spisal Anton Raič.)
lP •	' Л
?/ј(напо je, da stanujo v varaždinski, križevski i zagrebški u županiji kajkavski Slovenci1) — Kaj kavči, — ki so § se i v XVI. i XVII. veku popolnoma zavedali svojega 3 slovenstva; denes se imenujo sploh Hrvate po deželi, v koji bivajo. Dozdaj smo se vse premalo pečali s kajskavskimi Slovenci, ki nas tesno vežo na Hrvate, kakor da bi ne bili našega rodu, naši bratje. I vendar nam je samo na Hrvate se opiraje — spas; kajti oni imajo svojo akademijo znanosti i umetnosti, svoje vseučilišče, zdaj i svojo galerijo slik, svoje kazališče, svoj deželni narodni muzej itd. itd. Kajkavci imajo že v svoji stari knjigi tolik zaklad, toliko dragocenega blaga, da ona pač zasluži vso našo pozornost. Ne smemo pozabiti, da nas vežeta ž njimi Sava i Drava, da smo vsi pod jednim žezlom presvetlih Habsburžanov: ne smemo meniti, da nas Sotla loči od Hrvatov; „Sutla, ova mlaka, nas ne luči, jer rieke ne luče naroda, nego ih vežu."
Da bi nekoliko pripomogel k spoznavanju kajkavskih pisateljev, odločil sem se izpregovoriti nekoliko besed o Petru Petretiči, o kojem je sicer že nekoliko govoril g. prof. Jos. Marn v „Jezičniku" XXI. str. 51 do 54. Da mi je sploh mogoče govoriti o Petretiči, imam zahvaliti gimn. prof. i akademika g. M. Valjavca, ki mi je bil v počitnicah radovoljno posodil že prav redko knjigo — in akademika g. Ivana Tkalčiča za nekoje životopisne podatke.
Peter Petretič, sin prostih roditeljev porodil se je 1. 1600. vSošieaha) v žumberškem okraji; svoje prve nauke je iz-
') Miklošič, Vergleichende lautlehre der slavischen sprachen. Wien, 1852. I. pag. VIII.
2) Daniel F ar lati: Illyrici sacri. Venetiis, 1775. V. 580: Saeculo decimo septimo ineunte honestis parentibus natus est S e s s i c z i (= Sošice)
vršil v Zagrebu. Leta 1629. ga pošlje jegov rojak vladika Peter Domitrovič na Dunaj v hrvatsko semenišče učit se filozofije i teologije. Na Dunaji se je šolal štiri leta. Po izvršenih naukih na Dunaji ga imenuje vladika Ergelski — Hasanovic z igrabškim kanonikom (1. 1632.) i ob jednem upraviteljem dunajsko-hrvatskega semenišča. Povrnovši se v svojo domovino postane (I. 1635.) ravnatelj (rector) zagrebškega semenišča, kojo čest je opravljal dve leti. Leta 1637., ga pošlje zagrebški kaptol v Požan na ogerski državni zbor, kder je kaptolsko stvar moški branil v zadevi tako-zvane „štibraške bune", kojo so o l 1. 1633. večkrat pričeli kap-tolski podaniki. Leta 1640. mu podeli vladika Vinkpvič kalniški arcidijakonat i po Vinkovičevi smrti ga imenuje vladika Martin Bogdan predstojnikom zagrebške crkve (leta 1643.). Pet let pozneje pa ga imenuje po Bogdanovi smrti cesar Ferdinand III. zagrebškim vladiko; naslednjega leta (1649.) pa ga potrdi papež Inocencij X.
Še tistega leta je bil Petretič v Požunu posvečen za vladiko. Posvetil ga je ostrogonski nadvladika Jurij Lippaj v nazočnosti gjurskega vladike Jurja Draškoviča i Petra Marijana, senjskega vladike; bilo je nazočnih i mnogo boljarov i plemičev i celo cesar Ferdinand III. sam svojoj soprogo. Tistega leta bil je imenovan i kr. poverjenikom, ter je v tem dostojanstvu dne 14. prosinca 1. 1649. svečano vvel na stolico bana hrvatskega slavnega kneza Nikolaja Zrinskega.1)
Ves čas, kar je bil Petretič vladika, bila mu je glavna za-dača unija iztočne crkve z zapadnoj. V tem poslu se je kazal neumornega. Delujoči vsele i povsod, privatno i javno, na hrvatskih i ogerskih zborih na korist svoje crkve, dotir.il j e i tako daleč, da so se jemu popolnoma pokoravali pravoslavniki po va-raždinski i križevski županiji, dočim je i imenovan je jihovih vla-dik bilo jedino od njega odvisno. Nahaja se cela zbirka, cirilicoj
qui vicus est territorii Siehenbergensis; eique avitum cognomen fuit Petre-ticio". — V akademiški knjižnici v Zagrebu je rokopis zagrebškega kanonika Tome Kovačeviča, koji se mnogo bavi samo s povest,o zagrebške vla-dikovine. Kovačevih je kritičen pisatelj Tudi ta Kovačerič pravi, da se je porodil Petretič v Sošicah. Kerčelič: Historiarum cathedralis ecclesiae za-grabiensis (koji v svoji tiskani knjigi govori o zagrebških vladikah od leta 1091. do 1603. — ostalo je dalie samo rokopis, ki se nahaja v zagrebški nadvladiški knjižnici) pa pravi, da se je porodil Petretič 1. 1604. v 1 v a n i č i, jurjevski Krajini. Ivan Kukuljevič-Sakcinski se drži v sestavku: „Književ-nici u Hrvatah s ove strane Velebita, živivši (!) u prvoj polovini XVII. vieka" (Arkiv za poviestnicu jugoslavensku. Knjiga IX. pag. 312i Krčeličeve trditve o rojstnem kraji Petretičevem rekši, da se dues po vsem* Hrvaškem ne nahaja kraj z imenvm S e š i c a. Ako se vendar ozremo na Petretičev trud o uniji razkolnikov (schismatikov) dozdeva se vsekako verjetno, da se je porodil v Sošicah a ne v Ivaniči, kajti v Žumberku so unijati.
') Kukuljevič, 1. c. p. 313. — T. S m i č i k 1 a s, P o v i e s t hrvatska И. 151.
pisanih pisem, koja so mu pisali različni vladike, archimandriti, jeromonasi, igumeni itd., proseči ga česti, podpore, milosti itd. Imamo dokazov s kakoj strogostjo je Petretič postopal proti onim, koji se mu neso hoteli popolnoma pokoravati. Da bi izbežalo turškemu gospostvu, pokoravalo se je rado malo izobraženo iztočno duhovništvo v krščanski sorodni zemlji nekemu varuštvu, koje mu je obečavalo duševne in gmotne koristi i dobiček. Da nč takrat prešel ves pravoslavni narod na Hrvatskem na unijo, zakrivil je narod sam, ki je močno brzdal koristoljubje svojih duhovnikov. To se jasno vidi iz nekega pisma starca Visariona, pisanega v samostanu lepovinskem, dne 30. sušca 1. 1662. vladiki Petretiču. Onde se glasi na konci pisma: „I nemojte nami pisati u list Unijatstvo, zašto su naši ljudi neučeni tomu, da bi to čuli naši "Vlasi, to bismo mi svi po zlu pošli, i naš kloštar, a njega bi siromaha na komade izsekali; nego se mi molimo vašemu preosveščenstvu i do zemle klanjamo se, i vaše ruee pre-osvešcene celujemo, da nam stvorite tu milost po našemu grča-skomu zakonu".1)
Strog proti pravoslavnim popom, ki se mu neso hoteli pokoravati, bil je Petretič prizanesljiv proti svojim duhovnikom. Podpiral je rad znanosti i umetnosti i je dajal prevajati pobožne knjige na kajkavski jezik.
Mahoma v začetku svojega vladikovanja je imel Petretič kot vlastelin lupoglavski prepir z banom grofom Nikolajem Zrinskim, vlastelinom božakovskim zarad šum i zarad vladičinih podložnikov, ki so prešli v podaništvo Zrinskega; toda 1. 1651. je bil že toliko v banovi milosti, da ga je ta naprosil naj skliče mesto njega deželni zbor i mu predseduje, ter si je ž njim prijateljski dopisoval. I „štibraška" i sisečka „Irana", ki še ne bila popolnoma utišena, prizadevala mu je mnogo brige. Se .večje neprilike je imel z nemškimi generali zarad Ivaniča, koji je cesar Ferdinand III. po-vrnol zagrebški crkvi.
Ostalo življenje Petreticevo poznamo le malo. Iz istodobnih listin vidimo, da ga je kot kalniškega arcidijakona obdaroval (leta 1643.) zagrebški kaptol z nekim vinogradom na gori Cutkovec i po njem i jggovega brata, i da je imel 1653. zarad mej svoje vla-dikovine prepir z Matejem, vladiko belogradskim i apostolskim vikarom turško-ogerskih zemelj; dalje da je i sam daroval mnoga posestva svojim prijateljem.
Leta 1659. je bil imenovan poverjenikom v poslu zedinjenja gornjega in dolnjega Križevca. Naslednjega leta imenuje Petretič za svojega vi kara v onih straneh zagrebške vladikovine, ki so bile ondaj pod Turčinom, fratra Petra Nikoliča požežanina, ki je tiste kraje točno popisal i popis poslal Petretiču. (Ta popis je
') Arkiv IX. 314.
prišel pozneje Farlatiju v Italijo, kder je i propal). Ondaj so se uprli Petretiču zarad desetine i Ivanicani i ta upor je trajal dalje časa.
Cesar Leopold I. imenuje naposled dne 7. malega srpana 1667. Petretiča koločkim nadvladiko, ko je bil prvlje dvorski svetnik ; pa umrl je po dolgi bolezni še tistega leta dne 12. vinotoka v Zagrebu. Zaman je iskal zdravja v varaždinskih toplicah, kder je pisal svoje izvestje o svidniški vladikovini. Pokopan je bil v stolni crkvi zagrebški poleg oltarja sv. Luke. Kameniti napis so o priliki novega ploščenja vrgli z mnogimi inimi iz crkve I. 1703. E. Widenmann je 1.1650. urezal jegovo podobo v baker ž njegovo po-slovico: „Justus absque terrore erit" i okoli nje napis: „Petrus Petrachich Episcopus Zagrebiensis S. C. R. M. Consiliarius." Na podobi ima Petretic brke i veliko brado. Obleka je po navadnem kroji.
Petreticeva književna dela se dele: 1. na latinska ali zgo-govinska i 2. na slovenska ali bogoslovna.
V prvi red jegovih del gre: „Historia de Valachorum, inConfiniis Regni Slavoniae degentium, Episco-patus origine, progressu et effectibus." To na 23 listih pisano delce prihaja ali od Petretiča samega ali pa je je pisal jego,v sovremenik pod njegovim uplivom. To delce je sentenci-jozno: smer mu je bil uničiti oblast pravoslavnih popov i vse iz-tocnike podvrči rimski oblasti.
Drugo Petreticevo povestno delce: „Relatio de Episco-patu Svidnicensi, anno 1667 Csesari facta" ima tisti namen kakor prvo.
Važnejši nego ti dve zgodovinski delci so za nas jegovi v drugi red spadajoči:
„S Z V E T I EVANGELIOMI, Koteremi fzveta Czirkva Zagrebecska Szlovenzka, okolu godifcsa, po Nedelye te Szvetke five: Z-JEDNEM KRATKEM CA TEchifmusem, za nevmetelne lijudi ha/znovitem : SzvetUga i Vi-fzoko poßuvanoga Gozpodina Gozpodina PETRA. PETRE-TICSA, Bifkupa Zagrabecs koga, Oblaztjum, i ztro-fkom, i Szlovenzkem fzlovom na fzvetlo vun dani, i ftampani z-d opu f c se nj e m Gornyeh. VuNEMSKOM GR A D CZ E. Na jezero fsezt zto petdefzä i pervo leto. Pri FE-RENCZE WIDMANSTADIUSE ftampare." Mala 8*. 55 + 329.
Iz naslova samega se ne more na tenko razbrati, ali je Petretic to knjigo sam pisal ali pa po kom drugem dal pisati ter. jo on samo na svoje troške izdal. No iz predgovora od njega samega pisanega zvemo, da ga je na izdavanje tega dela napeljal zgled ogerskega nadvladike Petra Pasmana, kteri je izdal v ma-gyarskem jeziku propovedi, i da je mahoma na početku svojega
vladikovanja „vcfinil (ni fzam po f,'zebe nego) po drugeh, gluboko vucfeneh, i vifzokö mudreh Redovneh Lyudeh i Paztireh Czir-kveneh; näypervlye, Recsi fzveteh Evangeliomov {Idi fzu vu Szlo-venzkom orfzage, okolu godi/csa obicfni i navadni) iz Dijacfkoga te Vugerzkoga textusa, na nafse pravo Szlovenzko Zagrebecsko fzlovo, pravdenö (poleg moje ßime) prenezti; od recsi do recsi, gde je bilo mogucse, te je Szlovenfesina prepuztila."
Iz predgovora, ki spode sledi zvečine, vidimo, da Petretič v začetku svojega vladikovanja ne dal samo evangelijev po drugih duhovnikih prevesti iz latinščine i magyarščine, nego i splošne molitve i novi nauk krščanski; tako i duhovne pesni, ki so dodane evangelijem konci knjige. Izvzemši predgovor tore vsa knjiga nč Pe-tretičevo delo, no nam nepoznanih duhovnikov. Ali nekaj se vendar nahaja od lastnega Petretičevega duha v tej knjigi i to je pravopis, kojega je on skrpal po magyarskem Pasmanijevem pravopisu (v delu „Sacrarum Concionum") ter je bil med tistimi, ki so težili za tem, da bi se v zagrebški vladikovini v književnosti širila neka magyarska kultura i zato je dal prelagati i crkvene knjige za ljudstvo iz magyarščine neznajoči morda, da je takih knjig že bilo v izobilji.1) V opravičevanje svojega pravopisa je napisal malo raz-pravico v latinskem jeziku ter jo na konci (pag. 311—315) pri-djal Evangelijem pod naslovom: „APPENDIX Ad declarandam editionem hius Libelli Orthographicam" v kterej pravi, da jemu služi cs za ch ter on piše c/lovek mesto cMovek, kerfcsenik m. kerfcAenik On se ravna po kardinalu i nadvladiki ostrogonskem Petru Pasmanu; on ga posnema i glede črk i i v, ter pretvarja prvo črko v j i piše: jalen cflovek. velik jelen itd.; on pa i pretvarja i v y n. pr. prihagyati, podganyati, odztuplyavati. Od Pa-smana se je naučil soglasnik s podvajati, kakor n. pr. ftraffen, fzufsecz, ker je v nekterih besedah pre to podvajanje v natančno razločevanje potrebno n. pr. fsalecz & falecz, Tsalno & lalno; fzu-fsen & fzufen etc. — Petretič ve sicer, da z pred k, p, t zadostuje, vendar ga veže s s:„ ut fi ponas zkvariti tantundem facis, ac fi fcriberes /zkvariti: Zpati idem elt ac fzpatl: eodem modo ztaii & /ztati & fic in alijs."
„Konečno sem rečem prislovno rabljenim dodal ,accentum gravem', dodaje Petretič: akut pa i circumflex znamnjata dolgost zlogovo ad faciliorem legendi modum pro ijs, qui Sclavonicum idioma exactfc non noverunt."
S tem dodatkom o pravopisu zasluži Petretič uvrščen biti med nebrojno četo tistih književnikov, ki so pisali o pravopisu, ne da bi bili kda sami prav pisali.
') Ivan Knkuljevič Sakcinski, Književnici u Hrvatah iz prve polovine XVII- vieka s ove strane Velebita. D Zagrebu 1869. pag. 168; Arkiv IX. 317.
Na drugi strani Petretičevih evangelij se nahajajo sledeče, reči: PRAE DICATE EVANGELIUM OMNI CREATURAE, Marc. 6. Prodekuyte Evangeliom vfzemu Sztvorenju. — Od 3—31 str. je predgovor, ki naj tu sledi zvečine, ker se v njem pokaže ves Petretič.
PREDGOYOB.
PETER PETRETICS, z-Bosjum volt/um Biskup Zagrebecski: vfzem Szlovenzkoga Orfzaga Czirkvenem Paztirom, zagrebecske Bifkupje podlofnem, oefinzko pozdravlenje, i Bosjega blagofzlova obilno felem daruvanje.
Potle, kak je mene Poglavnik, (1. Pet. 5) vfzeh duhovneh Paztirov, ne za moju nikakovu vrednozt; nego poleg fzvoje velike dobrote i milofcse na Paztirzku cfäzt podigel i zvifzil: i zmegy vnogeh drugeh od mene bolfseh i vucfenefseh Popov zebravfsi; na ztol Zagrebeske Biskupije pofzadil; (Kotere ja nigdar niti izkal niti profzil nifzem; bojčcsi fze velike pazke i truda Biskupzkoga na ovom Szvčte, i rab/una ztrafsnoga na fzmertnom vremene) guzto mi krat na pamet dohagya, on fzvetog a Pavla navuk, i Bosja Zapoved, koteru on däje Timotheufu Bifküpu, i vu nyegovom kipe vfzakomu drugomu Czirkve kerfcsanzke duhovnomu Paztiru, govorecsi: Attende tibi, & doctrinae, in/ta in Ulis; hoc enim faciens, & te ipfum Jalmm facies, & eos, qui te audiunt: 1. Tim. 4. Pazi, merkay fzäm näfze, i na nävuk: vu tom dvojem fze marlivö nahagyai. Zakay ? kayti to cfinecsi, i fzamoga fzebe zvelicfena vefinis, i one kii tebe pöfzlufsaju. Ako adda ja fzam hoefem zvelicfen biti, moram jäko raerkati i paziti na fzamoga mene, da fze onak nofzim vu moje cfazti, i poleg one Regule fivem, koteru on izti Apoftol vfzem Biskupom daaje: fobrie, jufil, pie: Tit. I. & 2. I. Tim. 3. mertucflivö, pravicsnö, pobofnö: fine crimine irreprehenfibiliter, prez velikoga greha, koga bi mi gdo mogel zpogoniti i vu ocsi vercsi; i da nikomu, zle pelde zlem fitkom ne dajem.
K tomu ako hoefem druge lyudi zveliefene cfiniti, te nä-vlaztito, Plebes mihi commiffas. Cone: Trid. fes: 5. 6. 2. deref. Ovcze duhovne mene preporuefene, düfen jefzem poleg moje cfazti Pa-ztirzke attendere doctrinae, pazku nofziti na duhovni navuk; da moje Ovcze pafzem pafsum nebezkum; vucfecsi nye ona doguVänja quae feire omnibus necejffarium eft ad falutem, kotera je potrebno znati vfzem lyudem na düfsno zveliefenje.
Ali po keh dob vfzeh Ovecz mene podlofneh ja fzam po fzebe nemorem vucfiti; moram to z vafsum pomocsjum cfiniti, moja draga Bratja gozpoda Plebanusi, kii zte Zagrebecske Bifkupje podlofni; büduesi takäyfe i vi Czirkveni Paztiri, kern je vfzakomu po fzebe reefeno, kay je mene reefeno: attende tibi & doctrinae etc. Pazi fzam nä fze, i na navuk.
I k tomu, vfzem Paztirom Czirkvenem je recfeno: Praedi-cate Evangelium; (Marc. 16.) prodekuyte Evangeliom, vafsem Ov-czam duhovnem: docentes eos fervare omnia quaecumque mandavi vobis; (Matt. 28.) vucfecsi nye obderfavati vfza ona, kotera fzem ja vam zapovedal............ . , .
Ja takäyfe buducsi Paztirom i Bifkupom nedoztoynem Czirkve Zagrebecske; felecsi nafzleduvati, ove imenuvane velikoga imena {kern fze jd ne prizpodablgam) i velike doztoynozti Bifkupe : vfzem fzerdczem, jefzem felel na pocfetke moje Bifkupje, i den denefsni felem,Jalutempopulorum meae curae commijfforum dufsnoga zveliofenja lyucztvü i Ovczam duhovnem pazke moje Paztirzke i Bifkupzke pre-porucfenem i zrucfenem; te poimene i navlaztitö jefzem toga felel i vezda ga felem, vam o poftuvani Brati Szlovenzkoga Orfzaga Plebanusi i duhovni Paztiri; kotere, ja na pocfetke moje Bifkupije, poleg cfazti i düfnozti moje, hotevfsi pomocsi, i koliko toliko zleh-kotiti, vu Vafse takäyfe Paztirzke cfazti i düfnozti; jefzem zboga Vafz, i zaradi vafse potrebocse vcfinil (ne Jzampo fzebe nego) po drugeh, gluboko vucfeneh, i vifzokö mudreh Redovneh Lyudeh i Paztireh Czirkveneh; näypervlye, Recsi fzveteh Evangeliomov (kii fzu vu Szlovenzkom or/zage, okolu godifcsa obicfni i navadni) iz Dijacfkoga te Vugerzkoga textusa, na nafse pravo Szlovenzko Zagrebecsko fzlovo, pravdeno {poleg moje ßime) prenezti; od recsi do recsi, gde je bilo mogucse, te je Szlovenfcsina prepuztila. A g de päk to ne bilo prikladno; jefzem vcfinil Dijacfke recsi tak zpifzati, da ijm prävoga razmenja vrazil nefzem. Negde pak nekotere Si-dovzke recsi jefzem na mezte oztavil ; nafzledujucsi vu tom drugeh narodov Evangeliome preobernene.
Zato, pokeh dob pred tem toga, ne bilo videti vu nafsem Szlovenzkom orfzage, Šzlovenzkem ezikom doztoynö ftampaneh Evangeliomov; ja gledecsi na obcfiazko dobro, te na duhovneh Paztirov potrebocsu, jefzem vcfinil, ove Evangeliome Szlovenzke izpraviti i ftampati; vu to ime, da bi nafsi Czirkveni Paztiri, i Prodekatori Szlovenzki, fzvete Evangeliome iz knyig Szlovenzkeh pred lyucztvom cfteli; poleg obicfaja i navade Prodekatorov Уи-gerzkeh, Nemfkeh, Cseskeh, i Kranyzkeh; koteri fzvete Evangeliome vfzaki vu fzvoy jezik imaju preobernene i ftampane.
Oberh toga; pokeh dob Gozpon Chriftus zapoveda vfzem Paztirom Czirkvenem, ne le prav cfteti pred lyucztvom recsi Evan-geliomzke; nego i vucfiti Lyucztvo, docentes eos fervare omnia, quaecumqiie mandavit (Matt. 28.) vucfecsi nye obderfavati vfza ona, kotera je Chriftus lyudem zapovedal cfiniti; k recfem fzve-toga Evangelioma, jefzem vcfinil pridati jednoga növoga Catechif-musa töje tö Nävuk duhovni kerfcsänzki, vu kom fze zapiraju vfza ona doguvanja, kotera je Chriftus zapovedal vfzem lyudem na dufsnö zvelicfenje obderfavati.
Ar Catechifmus nikay drugo ne, nego quoddam breve com-pendium omnium illorum, qrne Chriftus dominus, cum viam falutis nobis monftraret, docuit; Bellar. in Catec. c. I. q. 'I. jeden kratki za-vjetek i zapor vfzeh oneh nävukov, kotere je gozpon Chriftus nafz na ovom Szvete vucfecsi; nam na nafse dufsno -zveliefenje zapovedal znati, razmeti, i obderfävati.
Zäto Gozponna Chriftusa i nyegoveh Apoftolov, na pocfetke Vere i Czirkve kerfcsänzke nyihove prodeke nefzu bile drage, nego cfeli Catechifmusi i navuki preprozti, od oneh dogvanyih, kotera je vfzakomu csloveku na dufsno zveliefenje znati potrebno. Com. ä Lapide in c. 6. ad Galat.
Odkud fzveti Concilium Tridentinzki, nä tu iztu Chriftusevu i Apoftolzku peldu gledecsi tverdno zapoveda vfzem Plebanufem i oztälem Paztirom Czirkvenem; da oni po Nedelye te Szvetke imaju vucfiti, plebes ßbi commijjas, Lyucztvo fzebe zrucfeno i pre-porucseno, (poftpofitis inutHibus quaefiionibus na ztranu vergsi ne-hafznovite nävuke) na ona doguvanya, quae fcire omnibus neceffa-rium eft ad falutem, Cone. Trid: fes. 5. c. 2. de ref. kotera je potrebno znati -vfzem lyudem na duCsno zveliefenje.....
Ali oni tri reefeni vere kerfcsänzke fundamenti, jefzu takovi navuki duhovni, kotere je vfzem kerfcsenikom potrebnö diftinde räzlucsnem zakonom veruvati i znati i zvekfega deela razmeti, na dufsno zveliefenje, poleg Bosje zapovedi; na toliko, da fi quis fiaec ignorat, ignorabitur. (I. Corinth. 14.) ki gode oveh nävukov (näyime po hudobe, po Unozti ali nemarnozti) nežna, on hocse biti neznan od Boga (in libro vitae) vu knyigah fitka nebezkoga. Zakay? quia Domini funt mandata, kayti fzu ti nävuki Bosje Zapovedi, od vere Heb 11. od vufanja Bom. 8. od lyubavi Bosje: Z Cor. 13.
Vide D. Thom. 22. q. 2. ar. 5.
Catech. Bom. p. 1. c. 1. n. 4.
Bellar. in praef. Symb: Apoft.
Tho. Saneh, in mor. 1. 2. c. 3 &
alios ab ipfo citatos........
Nä to adda gledecsi, jefzem ja vu onom iztom Catechi/muse vcfinil poztaviti Molitve obefinzke kerfcsänzke, kotere fze ime-nuju Gozponnova Molitva, Naklon Angyelzki, Vera Kerfcsänzka Apoftolzka, Zapovedi Bosje i Czirkvene, izpoved obcfinzka; vu to ime, da fze mala deteza i drugi preprozti neumetelni lyudi vucse cfteti i moliti ove Molitve, onak od reesi do reesi, kak ztoje vu oveh Evangeliomzkeh knyigah, iz Dijacskoga te Vugerzkoga tex-tusa na nafse Szlovenzko Zagrebecsko fzlovo praudenö preobernene: i po negdasnyem (bla/evoga Zpomenka) Petre Domitrovicse, Zagre-beeskom Biskupe, obefinyene, i ftampum potvergyene; pokeh dob, vnogi nafsi Szlovenczi ove Molitve cftu, i mole vfzaki poleg
fzuoje glave nefzlosnem i nepravdenem zakonom, pridavajucsi k nyim, odjemljücsi od nyih i fzuproti nävuku fzvetoga Pifzma, i Czirkve Obcfinzke Katolicfanzke; kotera nam zapoveda, ut noti fint in nobis fchismata (I. Cor. 11.) da nebudu megy nami ne-fzlosni i raztergani navuki vu obcfinzkeh duhovneh dognvanjali; nego to hocse, da, iti ipfum dicamus omnes, vfzi jedno, jednäkem Zakonom govorimo; ne leprav vu kotrigeh Vere Kerfcsanzke; nego i vu Molitvah obcfinzkeh Czirkveneh; onak i onemi recsmi, kemi je fzveto Pifzmo i Czirkva Katolicsanzka pred nafz daje; i kak je drugi narodi po drugeh Orfzägeh fzvojem vlaztnem fzlo-vom vun zgoväraju.................
Nadejem fze da on ovde pridan Catechi/musi Evangeliomzki, hocle biti vnögem nafsem Szlovenczem obojega zpola vugoden i hafznovit; ne leprav onem, kij fzu dušni fzami fzebe vucfiti, i znati one duhovne navuke, kotere je na dufsno Zvelicfenje nyim znati potrebno; nego vugoden i hafznovit hocse biti i onem, kii fzu poleg fzvoje cfafzti dušni druge vucfiti, kakovi fzu navlaztito Gozpodari drufinzki, kem Bog Zapoveda, na fzvoje domacsje pazku nofziti, koliko na telo, toliko i na dufsu nyihovu. Ar, inacfe, kak fzveti Pavel pifse; Ji quis fuorum d- maxime dome-ftjcorum cur am non habet, fidem negavit, & est infideli deterior; (I. Tim. 5.) ^ko koteri kerfcsenik, na fzvoje, te poimene na domacsje nema pazke, Veru je zätail, (ni recsjüm, nego cfinom; ne cfinecsi onoga, kay mu Vera kerlcsanzka zapoveda) i gorfi je od Pogana, ki poleg pravde naturalzke na fzvoje domacsje pazku nofzi. Quam enim, turpe eft, te extraneos docere, & tuos in errore relinquere? (S. Cliry. hoc loco.) Ar je kruto merzkö i nedoztoynö doguvanje, gda zvunzke lyudi vucfis, ä tvoje domacsje vu blud-nozti i nevmetelnozti oztavlyas, te na nyihovu dufsu pazke nemas.
Czirkvenem takayse Paztirom (poleg moje ffime) hocfe biti on Catechi/mus na potrebocsu; koteri poleg fzvoje Paztirzke cfäszti jefzu düfni fzvoje Ovcze duhovne pazti pafsum duhovnum; (toje to) navuki kerfcsänzkemi, ki i fze vu onom Catechi/muse zh-piraju; navlaztito od molitvah obcfinzkeh, od Vere kerfcsanzke, od zapovedeh Bosjeh, od Zpovedi, i fzvetoga Pricfefcsanja. Ar fzu to poglavitefse pafse duhovne, i naybolye potrebni navuki, kotere fzu duhovni Paztiri dušni (z v oje m Ovczam guztökrat polagati, tomacfiti, i na razum marlivo dävati.
Ja na pocfetke moje Biskupije, vu to ime jefzem dal po-mocs koliku fzem mogel Paztiroin Zagrebecske Biskupije pod-Jofnem ; te fzem iz mojega duhovnoga fzeromaftva vergel duo aera minuta in gazophylaqjum etc. dva majehna, filyericza vu obcfinzku Czirkvenu komoru Szlovenzkoga orfzaga (töje t6) fzvete Evange-liome czeloletne, vu fzlovo Szlovenzko pervics prenefzene; z jednem novem Catechifmusem Detcze priztoynem; gledecuj na
13
obcfinzko dobro dufsam hafznovito; te na vekfu hvalu i diku Bösju; dokle on za menum obudi bogate navukom Biskupe, koteri vu onuiztutarnu komoru Zagrebecske Czirkve obcfinzke budu metali zlato, te fzrebro; (töje to) gluboko vucfene i vifzokö mudre navuke duhovne Szlovenzkem jezikom pifzane, te ftämpum na fzvetlo dane, i potvergyene.
Nu vre da fze povernem od kud behi zefsel, k-vam fze opet obracfam Gozpoda Plebanusi i drugi poßuvauja vredni Czirkveni Paztiri Zagrebecske Biskupije podlo/ni: Apoßolicis verbis vos allo-quor Apoftolzkemi recfmi Vafz profzim i opominam: Pafcite, qui in vobis eß gregem Dei. (I. Pet. 5.) Pafzete Ovcze Bosje kotere fzu megy Vami, Vam podlofne. i preporucfene. Pafzete je pafsum duhovnum, i nävuki duhovnemi vu oveli knyigah Evangeliomzkeh, te navlaztitö vu pridanom Catechifmuse zapertemi. Ar je onde nyihova pafsa duhovna popifzana, kotera je pyim na dufsno zve-licfenje naybolye hafznovita i potrebna. Pafzete je non coacte fed fpontanee fecundüm Deum, ne fzilum, ne pod möras: nego z dobre volye, za völyu i lyubav Bösju: neque turpis lucri gratia, ne zaradi kakovoga merzkoga zemelyzkoga dobicska, ali budi za kakove velike dohodke Czirkvene: nego za dohodke vekivecfne nebezke keh Tati nemogu podkopati etc. Pafzete je hiter fpem & meturn megy zt.rahom i vufanjem; zjedne ztrane, bojecfi fze one ztrafsne grofnye i fentencje Bosje: Vae Pastoribus 1/rael. etc. (Ezech. 34.) Jay hocse biti Paztirom Czirkvenem, kii pafzü fzami fzebe, Vu-num te mlekom Ovscem (toje to,) dohodki Czirkvenemi, kotere od fzvojeh Ovecz duhovneh pobiraju: ä fzvojeh te Bosjeh Ovecz ne pafzü nävuki duhovnemi, kii fzu im na dufsno zvelicfenje potrebni. Zdruge ztrane päk, pafzete z dobre völye, vufajucfi fze vu onu nezgovornu placfu i najem vekivecfni nebezki, koga je Prin-ceps Paftorum. Poglavnik vfzeh Paztirov Czirkveneh obecfal vernem te marlivem Paztirom vu fzvoje cfazti Paztirzke ovoga Szveta.
To znäjucsi i tverdnö verujucsi; da ga ne Bogu dragfega dela, ni vugodnefsega truda, ni Vam hafznovitefsega terftva od onoga, ko fze cfini dufsam na zvelicfenje; kak nafz na to vucsi Dioni-fius Areopagita, govorecsi i pifsucsi (in l. Coel. Hier. c. 3.) da, omnium divinorum operum, divinifßmum est cooperari Deo, in con-verfione errantium, & reductione peccatorum ad ipfum, megy vfzemi bofänzkemi csini näyvekfe je delo z-Bogom navkup delati, blud-nike na dober püt obracfajucsi, te grefnike k nyemu pripelyava-jucsi, po dobrom navuke, te po fzvetom Sacramente Pokore Ker-fcsanzke & null um omnipotenti Deo tale est facrificium, quäle eß zelus animarum; (S. Greg. liom. 12. in Ezech.) i nijeden aldov n e tak Bogu vugoden, kak mu je vugodno delanje, fzerdcseno vu düfsnom zvelicfenje; buducsi to laztovita cfazt Chiftuseva te Apo-ftölzka. Zäto jedna jedina dufsa cflovecsja vekfe je preczenbe, pred Bogom nego fzu v fze druge fztvari toga Szveta; na toliko
da, nullius ra pretjum eft cum, anima conferendum, (S. Chryf: hom. 3. in I. Cor.) nijedne ztvari, pacfe ni vfzega Szveta Czena, npmore fze tekmiti z-Czenum jedne dufse Cflovecsje.
Szäm Böfyi Szin je prava czena i placsa vfzake dufse cflovecsje, ka fze ne mogla z pekla odkupiti ni fzrebrom ni zlatom nego fzämum Szina Bosjega predragum kervjum; te zbog toga, etiam/i divitias innumeras dederis pauperibus, nihil tale efficies, quäle is qui convertit animam; (S. Chryf: loc. cit.) ako razdeliš vfze tvoje prez broja i racfuna vubogern koldufsem, bogacztvo; ne vcfinfs toliko dobra, koliko cfini on, ki jednu grefnu dufsu k-Bogu poverne.
Na to gledecs, pifse Sz. Gregor Papa, govorecsi: (in paft. part. 3. c. 5.) da dober Czirkveni Paztir tot fibi Coronas multi-plicat, qmt animas Deo lucrifacit, toliko nebezkeh korun fzebe zaizkava, kolikö grefsneh dufs Bogu dobiva, te na dober fitek obräcsa.
Ifcsemo adda M. D. B. vfzi do jednoga dokle fivemo na ovom Szvete marlivö, teh takoveh Korun Nebezkeh, te je pofsilyemo pred nami gore na Nebo: onde fzi je zpravlyaimo, ubi fures non effodiunt, (Matt. 6.) gde ih Tati podkopati nemogu, niti hergya pojezti; Jed cum apparuerit Princeps Pa/torum, nego gda nam fze zkäfe Poglavnik vfzeh Paztirov na zkrayni Izudni den toga Szveta; onda nam je bude vfzakomu poleg nyegove vrednozti delil, i na glave metal, z velikum nafsum dikum pred ocfima, i na poglede vfzeh lyudih vfzega Szveta.
Dokoncfdvam, te profzim ponižno i fzetdcfeno onoga iztoga vfzeh Paztirov Paztira Nebf>zkoga, da Vafsem miloztem, vezda daje obilnu milozt i pomocs fzvojega fzvetoga Duha, z kum vi budete mogli vafse i nyegove Ovcze pazti i vucfiti marlivö oneh nävukov duhovneh, kotere je nyim na dufsno zvelicfenje znati i razmeti hafznovito i potrebno, Amen.
Valseh Milozteh
Brat i fzluga vu Goz-ponne Chrijtuse. Peter Petretics Biskup Zagrebecki.
Tako daleč predgovor. Naslednja str. 32 je prazna, na str. 33 do 53 pa je
KALENDA R1UM SZLOVENZKI, Od Leta, i od nyegoveh deelov.
LEto dvanadezte Mefzeczev, petdefzet i dva tijedna, i jeden den ima; tojetö, tri zto fseztdefzet i pet dnih, i blizu fsezt or.
13*
t
Ar vu tolikom vremene Szuncze fzvojega kolobära, imenom Zo-diaknfa, cfez jedno godifcse obhagya. I pokeh dob, cfetirikrat fsezt or, jeden czel den cfini; zato fze vfzakomu cfetertomu letu, jeden den vifse narägya; te zbog toga vfzako cfetertcr leto imenuje fze Bifsextilis, toje to, preztupno leto, kotero vu fzebe, trizto fseztdefzet i fsezt dnih zapira.
GDA NE SZLOBODNO SZVADBE fzlufiti.
OD perve Nedelye Adveiifa, do Treh kralyev: od pepelne Szrede do perve Nedelye po Vuzme, (inclufive) tak, da fze i ova Nedelya, i Treh kralyev den k-onem drugem prepovedanem pri-lafe. Vu koterom dvojem vremene fzveta Mati Czirkva Szvadbe fzlufiti prepoveda; zboga pobofnozti onoga f/, ve toga vremena, ko i od Zäkonneh Lyüdih potrebuje cfiztocse, i zderfvanja od Za-konne poztelye, poleg fzveta i navuka Sz. Pavla Apoftola. L Cor. 7.
Od str. 35 do 53 je pratika. Pag. 35 je JANUARIUS. Mali-boficfnyak, inacfe Profzenecz. 31. (Un ima.
(Pag. 36.) FEBRUARIUS. Szvecfm. 28. dni. iPag. 38.) Vfzako cjeterto Leto je Bifsextilis, toje tö, preztupno: te onda Szvecfen 29 dnih ima: i G6d Sz. Mateafa vpada na 25. den Szvicfna Mejzecza. Onda fze i Nedelyna litera prememja vu gorntju literu-, tak, da cfe je Nedelyna litera pred Sz. Mateafsa dnevom bila A, potle biva G. &c.
MARTIUS. Gregor/csak, inacfe Szu/secz, 31. den.
APRILIS. Gyurgyevfcsak, inacfe Mali Traven. 30. dni.
MAIUS. Filippovfcsak, inacfe Veliki traven. 31. den.
JUNIUS. Ivanfcsak, inacfe Kldfzen, 30. dni.
JULIUS, lakopovfcsyak, inacfe Szerpen. 31. den.
AUGrUSTUS. Velikomefsnyak 31. den.
SEPTEMBER. Malomefsnyak. 30. dni ,
OCTOBER. Lukovfcsak; inacfe Miholyfcsak. 31. den.
NOVEMBER. V fze f zve fcsak. 30. dni.
DECEMBER. Velikibojicsnyak, inacfe Gruden. 31. den.
Pri posameznih mesecih so dnevi zaznamnani s številkami od 1. do 30. oziroma do 31; pri vsakem dne se nahaja ime do-tičnega svetca. Pratiki sledi:
TABLA VREMENNA GIBUCSEH SZVETKEH in sicer za dobo 25 let (od 1. 1651. do 1675).
Pag. 56 se pravi: IEfzu i drugi Szvetki vu Godifcse, koteri ztalna mezta vu Kalendariume nemogu imeti: kakovi fzu poimene fzvetki Vuzmeni, te Dühovzki, Trojäcski; Zaztuplyenje Chriftu-fevo, i Telovo; koteri fze Gibnefi Szvetki imenuju; zboga keh je ovde (t. j. pag. 54 & 55). Tabla vremenna, na 25. let, poztavlyena.
Jefzu takäyfe nekoteri Pozti Czirkveni gibucfi, zvuna Kalen-dariuma; kakovi fzu Pozti Kvatreni, koteri vu Szrede, Petke, te Szobote vpadajn, te cfetirikrat okolu God i fesa dohägyaju.
Perve Kvatre, po tretje Nedelye Adventa, hode: druge, po perve Nedelye Korizmene tretje, po Nedelye Sz. Duha: efe-terte, po Zvifsenye Sz. Krifa.
Zdaj se še le prične paginacija strani z arabskimi številkami i дге od 1 do 329. Od str. 1 do 133 so: EVANGELIOMI NEDELYNI, kojih je 73; od str. 134 do 185 pa SZVETECSNI Evangeliomi: teh je 35. Str. 186 ne popisana. Na str. 187 so APPENDICES. töje to Pridavki i opomenki, k-ovem fzvetem Evan-geliomom ovde ftämpanem, pr Ho/eni.
Pervi pridavek, jefzu Popevke, duhovne Boficsne i Vuzmene, i drugo vremenne; Paztirom duhovnem, i priproztomu lyucztvu po Szeleh, hafznovite i potrebne; vu negdäfsnyem vremene po jednom Redovnike Iefuitänzkom, zprävlyene.
Od str. 187 do 194 so natisnene štiri „Popevke Boficsne"; četrta popevka je še prirejena na „drugu i tretju notu" na str. 195. Str. 196 do 201 so „POPEVKE VUZMENE" i sicer sta samo dve. Str. 202 do 246 slede različne pesni. Str. 237 do 256 je „POPEVKA Od efetireh Pojzlednyeh doguvänyih", na kar sledi pag. 246 i 247 sledeča opazka: „Vzemi na pamet; da fze ova popevka hajznovito more popivati na- fzvddbah, i gofesenjah i ozta-leh vefzeliczah tebvneh; budtlcsi ona jedna duhovna vüzda, Mm fze ztezuju grehi lakomnozti te pijanostiz vnogemi drugemi, koteri iz fzveczkoga vefzelja pohdggaju. I tö dozta budi ovde od popivkih priddneh koteremi fze vnogi ndvuki m fzveteh Evangeliomeh zaperti, tomaese i na razum dajü: i koteremi fze od fzeli döb, z volyum Bosjum, po menije po vecs, od leta do leta budu vun pükale i tr&bile, gore reefene necfizte i nezpodobne popevke, dokle fze ztrebe i zateru.
Vezda vre prihdgija drugi pridavek, imenom CatechiCmus puerorum (töje to) ndvuki duhovni priprozti, kotere je male deteze, i drugem nevmetelnem lijudem na dufsnö zvelicfenje znati, kruto hafznovito i potrebno. Koteremi fze (rudimenta fidei,) Vere ker-fesanzke fundamenti i poefetki, vu fzveteh Evangeliomeh zaperti, odpiraju i na razmenje preztiraju.
Str. 248 do 300 sledi CATECHISMUS PUERORUM. V tem katekizmu se nahajajo str. 281 do 289 „ Orusyd duhovna proti v fze m grehom Opcfinzka".
1.	Molitva juterna, i vCzakovremennä proti fzmertnem grehom ; te navlaztitö proti onomu, na koga fzi bolye nagnen i pohlepen ; da [če Bogu, i nyegove prefzvete Matere, te tvojemu Angyelu cfuväru, guztokrat preporüefas.
2.	Guztöknit fze zpoveday, te pricfefcsay. Ar ta dva Sa-cramenta, näybolye gafzita hlepenje na greh, i Vrasje zküfsnye tereta. 3 .... 9.
Str. 290 i 291 se nahaja: „ledno ofzebiicfno vracstvo, proti navadnomu grehu, od koga fze Cslovek odtercsi memore.
Str. 292 do 294 so „Oztroge duhovne, Kitni fze kerfcfeni Cflovek, na pobdlfanje fitka podbäda: i na fzvetefsi ztdlis nagänya." Vseh „oztrog" je deset.
Str. 295 do 299 so: „Molitve Sztrelne, vu vfzakom vrčmetie i mezte, vfzake feie lyudim kruto hafznovite.4
Na str. 300 se pravi: „To je konecz Catechifmusa Detcsi-noga, komu fze pridäje ovde jeden Opomenek Paztirom Czirkvenem hafznovit i na Prodekälnicze, i vu Szpovedalnicze." Ta Opomenek Paztirom gre do 307. strani. Na str. 308 do 311 je TE DEUM LAUDAmus, ad melodiam. Vitam quae faciunt &c."
TEbe Bofe vfzi mi hvalu dajemo:
i Gozponna tebe vfzi valujemo.
Tebe Sztvoritela vefz Szvet poftuje:
tebe vifzokö vfza zemlya zvifzuje.
Tebe Angyeli vfzi hvale i diese:
tebe neztaneze Serafini kriese:
Szvet, fzvet, fzvet Gozpon fseregov nebefzkeh.
Szvet, fzvet, fzvet, Bog i feregov zemelyzkeli.
Puno je nebo i zemlya mudrozti:
pun je Szvet velike tvoje zmofnozti.
Tebe vfzi Proroki i Apoftoli:
tebe Muefeniki i Confeffori.
Tebe vfzi pravi verni kerfeseniki,
Otcza Boga po vfzem Szvete veruju:
I z tobum tvega jedinoga Szina:
I z-Duhom fzvetem jedinoga Boga. etc. etc.
Str. 311 do 315 sledi latinski „APPENDIX Ad declarandam editionem huius Libelli Orthographicam", o kterem se je že gore pag. 138 govorilo, i str. 316 „ERRATA IN EVANGELIIS. Pregreski imenitefsi, koteri fzu vu ove ftampe Evangelionj,zke vcfinyeni; ovak fze imaju perom popraviti." Na str. 317 do 323 je „EXORCISMUS.* Contra imminentem tempeftatem fülgurum & grandinis11; in na str. 323 do 329 je „Exhortatio Chrifti ad SacerdotesOd zopet ne-paginiranih stranij 330 do 336 je kazalo: „Laiftrom oveh knyig, je vu tri deele razdelyen."
Vu pervom deele jefzu fzviti Evangeliomi ovem rödom polofeni. PErva Nedelya Adventa. pag. 1 . . . Na den Sz. Katarine etc. pag. 183.
Drugi deel Laiftroma jefzu Popevke duhovni.
Popevke Boficsne pag. 187 .. . Zpominay fze vezda. &c. pag. 237.
Treti deel Laiftroma je Catechifmus puerorum.
Orosjä duhovna proti grehom, pag. 281 . . . KONECZ pag. 329. To je vsebina Petretičevih Szvetih Evangeliomov.
Ker vsakega pisatelja najbolje spoznamo, ako si ga ogledamo po možnosti samega, zato se je potrebno zdelo, vsebino Petretičevih „Evangelijomov" navesti natanko osobito pa zvečine predgovor, ker je v njem Petretič izviren.
V svojem predgovoru nam Petretič Peter naznanja pag. 8 do 12, kaj ga je bilo napotilo izdati evangelija. Dalje vidimo, da si je
1.
Petretič prizadeval zatreti narodnepesniina njihovo mesto vpeljati svete pesni.
Pač je gotovo, da naše narodno pesništvo nigdar ne bilo tako bogato, kakor pri nekojih inih Slovanih, n. pr. Srbih, Malo-i Veliko-Rusih itd., ali ravno tako gotovo je, da je negdaj i pri nas lepo cvelo narodno pesništvo. Povestnica nam pripoveduje, da je dal fr.inkovski kralj i cesar Karol Veliki nemške narodne pesni nabirati, koje pa je uničil že jegov sin i naslednik popolnoma pod vplivom duhovščine stoječi Ljudevit Pobožni. Jednako je i pri nas i povsod zatiravala duhovščina narodno pesništvo. Za dokaz nam služe razve Petretiča i Ahac S trži-nar,1) ki je dal na svetlo: „Catholish Kershanskiga Vuka P e i f f m e, Katere se Per Kershanskimo vuko, Boshyh potyh, per fvetimu MiHionu; Inu slafti per fvetimo Francisco Xaverio Na Strashe Gorniga Gradu Fare nuznu poyo. Kir ie vfaki dan fa vfakiga Romdria Popolnoma Odpuftik enkrat v' letu. Pogmerane inu na fvitlobo dane V' Nemshkim Gradzu. Anno 1729," kder med drugimi navedenimi vzroki i pravi: „Treki inu sadni uržoh, sakai so lete svete Peissme sturiene, ie leta: de bi te druge prasne, naniicne, folž pe i s s me o p us t il i; namesti taistih pak te svete peissme peli."—Dalje Primož Lavren-čič2) v: „Missionske Catholish Karshanske Peissme. V lejtu 1748. vkopzložene, Pogmerane, inu na svitlobo dane skuzi eniga paterja Missionariusa Segnerianskiga iz Tovarštva Jezu-soviga Stiskane v'Celovci. 1752," ki v „pregovoru" pravi, da večkrat prošen ustreza želji, ter je „ene stare pejssme pogmerau inu perstavou, te nove pak ... vkop zložou, inu na svitlobo dau z' tem vupeinem: de vi bodete vse posvetne inu nesramne pejssme opustili, same pak lete nove inu svete pejli Bogu k' časti, inu k' vaših duš zveli-
') Jezičnik XXII. б.
2) Ibid. 26.
če i n u." — Dalje Maksimilijan Redeskini v: „Osem inu shestdeset Svete h Pesm, katire so na proshnje inu po-shelenje vezh brumneh du «h skerbnu skup sbrane, pobulshane, inu pogmirane, k' vezhe zhaste boshje, temu blishnemu pak k' duhovnemu troshtu inu poduzhenju na svitlobo dane. Is per-pushenjam vikshe Gosposke. V' Lublani se najdejo per Aloysio Raab, Landshaftnimo Bukveveszo. Literis egerianis. 1775." Tudi Redeskini pravi v „Predgovoru" pag. 1. da je zato dal pesni na svetlo, „de be se teifte falublene, gerde, od pre-greshneh rezhy (katireh S. Pavi. Efes. 5. 3. napufty nekar v' misle ufeti) skupflofhene popevke, katire so eni dodusehmal doftikrat sami sebi inu drugem k' po-huishanju pejlli, pose h mal usem is pote, inu i s glave spravele. Pokaj be vam blu treba na poredne pesme misliti, ke se vam sveteh mankalu na bo?" I pag. 4.: „Pojte mladi, inu ftari, mofhje inu fhene, ledeg, inu sakonski, ob ne-dellah, ob prafnekeh, ob dellovnekeh: v zirqui, na bofhji poti, per procesji, na pojlu, doma, flafti na preji, de se nigdar vezh tailte ftrupene glas teh drajn pod ftename, ali na vasi: ampak usellej ta Bogu perjetna shtima teh Ss. Pesm do neba reflega."
Kakor Stržinar, Lavrenčič, Redeskini i dr., začel je i Peter Petretič z nekojimi jezuviti boj proti narodnim pesnim. V predgovoru pag. 19 do 21 pripoveduje namreč: „Nazopet jefzem vcfinil k Recsem fzvetoga Evangelioma pridati: nekotere Popevke duhovne, koteremi fze vnogi navuki duhovni vu fzveteh Evangeliomeh zaperti, tomaese, i na razum daju: i koteremi fze od fzeh dob z volytim Bosyüm, po menye po vecs, od leta do Jeta budu dole recfene (pag. 211.) pogane, lotrene, i necsifzte popevke vun pukale i trebile, dokle fze zateru i ztrebe onemi duhovnemi popevkami, ko-tereh fze df'tcza obojega zpola i drugi pobofni lyudi budu vucfili, i popivali je vu prilicfneh meztäh i vremeneh; navlaztito, po Nedelye te Szvetke, (poleg onoga kak je dole recfeno) (pag. 211. & pag. 137) meztö necfizteh, te fzramotneh popevkih; kotere fzveti Pavel Apoftol vfzem Kerfesenikom kruto prepoveda, ovemi recfmi, govorecsi: fornicatio, & omnis immunditia, aut turpitudo, aut fcurrilitas, aut ftultiloquum, nec nominetur in vobis; (Eph. o.) lotria i vfza necfiztocsa, ali merzkocsa, ali fzramotna fsalnicza, ali kakova nora pripovezt; ar ti fze i ne imenuje megy vami ; (6 Kerfcseniki,) nego pacse, Loquentes vobismet ipfis in hymnis & canticis fpiritualibus, mutantes in cordibus veftris Domino, gratias agentes femper pro omnibus in nomine Domini noftri 1ESV Chrifti ; govorete, te fze megy vami razgovärayte vu duhovneh popevkah, popevajucsi vu fzerdczäh vafseh Gozponnu Bogu, h valu mu da-jucsi vu ime Gozponna nafsega Jefusa Chriftusa." Na str. 211,
"ч
Petretičem samim dvakrat na misel vzetej je: OPOMENEK Za
vfzalce file lyudi. V tem opomenku govori Petretič: nOve pirve, i za ovemi prifseztni popevke, je fzu ovde poztdvlyene, vu to ime; da fze popivaju, ni leprav vu Czirkvah, po Szvitkeh, pod Mefsami, ali na Proiefsjah od Czirkve do czirkve pütujucsi: nego i po delatnikeh, vu vfzake file meztah; rekfi; na polye kofzicsi, orjücsi, finyuesi, &c. na goriczah kopajucsi, kölecsi &c. mezto nävadneh negdäfsnyeh ztd-reh pogdnzkeh i fzramotneh popivkih; kotere priprozti lyüdi pomene fenzkoga zpola, guztokrat pdpivaju, plifsuesi, tdnczajucsi, dilajucsi; doma, vune na polye, na goriczah, fzramotno fze, fsdlecsi te dyuge lyudi, kih ndzocsi ne, ogovdrajucsi; i te takove grihe za fsdlu jem-lyucsi, te za niftar derficsi."
Da bi laže izpodrinol narodne pesni, podložil je Petretič svoje pobožne tistim narodnim pesn;m, koje so se najraje prepevale po nekem znanem napevn, kar nam kažo osebito: „Ssezta popevka, Mm fze Ave Maris ftella tomacsi; na nota: Hranila devoyka tri fzive fzokole &c." pag. 227; — „Szedma popivka, kam fze 0 gloiiofa Domina tomacsi: na notu: Igralo kolo fsimko &c." pag. 229; — „Ofzma popevka, Mm fze Devieza Maria pozdravlja, na notu: pofzeal fzem bafulek pofezal fzem draga hjuba &c." pag. 230 i „Deveta popivka, Mm fze milofcsa Bnfia profzi; na notu: Lepo mi pdje cferni kdfz &c." — Hranila devojka tri sive sokole etc., Igralo kolo sinko etc., Posejal sem bnžulek, Posejal sem, draga ljuba etc. i Lepo mi poje črni kos etc. to so prve vrstice stireh narodnih pesni, kojim je podstavil Petretič pobožne, kar nam sam pripoveduje s tem, da omenja, da se poj o Vva notu': ..."
„Duhovne popevke", koje Petretič ponuja pag. 187 do 247, so slaba zamena za krasne narodne pesni, ki so se ohranile od stare davi'osti i ki so bogate poetiških, bajeslovnih i historijskih slik. Da se blagovoljni čitatelj sam uveriš o resnici teh besed, naj se navede za zgled a) druga božična popevka (p^g. 189 do 191), ki je še jedna boljših med pesnimi dodanimi evangelijem,2) „dočim je piva (pag. 187—189) izpod svake kritike," i b) prestara narodna božična pesen po Kukuljevici.3)	^ .
a)
Denefz je narogyeno Detetcze nebezko, Prez koga je ginulo v fze lyucztvö zemelyzko. Rogyeno je od jedne Devicze precfizte: Vu pojate fivinzke merzle i necfizte. Jefus mu je od Otcza Boga ime däno,
') Gl. to pesen v Jezičniku XXI. 53.
ä) Gl. še tretjo božično popevku v „Jezičniku" XXI. 52, 53. s) Arkiv IX. 319, 320.
Lyudem na zvelicfenje od veka zebräno. Bog je on bil od veka pred vfzemi vremeni: A denefz je cflovekom poztal vu vremene.
0	predragi Jefusek, kay fzi nafz tak lyubii, -Da fzi fze ti (buducsi Bogom) k nam pridrufil? Da bi fze ti na zemlye ne bil za nafz rodil; Nigdar cflovek nijeden ne bi neba dobil.
Cfim ti adda hocfemo zadozta vcfiniti? Kak li tebe hocfemo mi zahvalni biti? Szerdcza proTzis nafsega, fzerdcze ti dajemo:
1	vfze nafse hotenje tebe darujemo. Dika budi Dete teze tebe i poftenje:
Ar je vredno, da tebe diesi vfze Ztvorenje. Day nam ovde na zemlye tak fitek ravnati, Da bi mogli na nebe z tobum kralyuvati.
b)
Po svetu je bila tmica kakti v rogu, V štalice je spala vu trudeh Marija, Sladko si Marija senjke prebirala, Kad je došel jangel i zbudil Mariju: „Vstani se Marija, sinek ti se rodil, „Stani gor Marija, Ježuš se narodil, „Sad je prav polnoči, al je vse v svetloči." Stala je Marija, sineka dragala, Je i od senka Jožefa budila: „Vstani se Jožek, sinek nam se rodil, „Sinek nam se rodil, moj predragi Ježuš." Dok se Jožef zbudil, Ježuša pogledal, I jošče ga neje niti pravo kušnul, Došle su tri vode mlačne kakti kropek, Koje jesu onda Ježuša kupale. Jožef je naredil s rožicah zibalku. I došli tri vetri topli kakti sapa, Koji jesu onda Ježuša zibali, Ježuša zibali, malko ga grejali. Jožef i Marija su ga kuševali, A jangeli s neba su mu se klanjali.
Cestiti čitatelj lehko sam vidi iz teh dveh pesni, da je poslednja resnično nežna, prekrasna poetiška cvetlica, polna globokega svetega čuvstva. Z izkorenjevanjem i trebljenjem dragocenega blaga, ki je narodu ostalo od njegovih prededov od starodavnih časov kot jedina duševna dedšina, nakopal si je Petretič s Krajačevicem i mnogimi drugimi duhovniki vred greh na glavo.
„Petretid sa svimi svojimi theoretičko-fanatičkimi sljedbenici nije mogao istinabog u narodu izmedju Save i Mure izkorjeniti na-rodnu piesmu, ali duh i smier piesme izkvariti pošlo mu je na mnogih miestih za rukom; zato se i danas kod naših kajkavacah riedko koja pučka piesma pred gospodom i sveeenici pieva, bez da se neumieša po gdjekoja kitica o Ježušu i Mariji ili o kojem svetcu i angjelu, što tim piesmam uprav tako naliči, kao da bi kojega junaka u vojničkoj odedi htieli nakititi fratarskim čislom i užetom."1)
2.
Petretidev predgovor je zanimiv, ker iz njega posnememo, na kako nizki kulturni ali bolje kulturno-verski stopinji so bili ondaj dijecezani zagrebške vladikovine, ki neso znali najnavad-nejših verskih resnic. Pa dajmo raje spet Petretidu samemu besedo, ki pripoveda pag. 16 i 17 : „Niftarmenye zato, ne ga broja ni racfuna nevmetelnem lyudem, vu nafsem Szlovenzkom Orfzage; nayime po gorah i goriezah: po [zeleh, po krainah i njihoveh kotäreh, kii teh nävukov niti znaju niti razmeju; tak, da megy zto lyudmi jedva fze nahägya jeden, ki bi dobro znal c fte ti Ve r u A p o ft o 1 zk u, ali defzetereZapovedi Bos je; te i onoga kay znaju jezikom zpocfitati. pametjum ne razmeju. Vnogi jefzu, kii od treh Perfön fzvetoga Troyztv a; od Chri ftu fe vo ga B ofan z t v a, o d kr i fa, od Izmerti, od nyegova vu Oltarzkom Sacramente nazocsi bitja; od hafzne i potrebocse fzvetoga Pricfefcsanja, i od vnogeh drugeh kotrigov Vere Kerfcsanzke, na dufsno zvelicfenje diftinctb znati i koliko toliko razmeti potrebneh, nikay niti znaju, niti razmeju. Zato tem takovem nevmetelnem i priproztem lyudem jefzu ztokrat hafznovitefsi, i bolye na dufsno zvelicfenje potrebni pri-prozti Catechifmusi, i nävuki duhovni; nego fzu im potrebne vifzokö vucsene i veliko muclre prodeke, kotereh oni ali kruto malo ali prekorubcze nikay ne razmeju."
3.
Petretid je zanimiv v svojem predgovoru, ker vedno p o-vdarja svoje slovenstvo i večkrat govori, negoli kteri-koli pisatelj o Slovencih v zagrebškejvladikovini'. — Vsi kajkavski pisatelji govore le o svojem slo venskem jezika, n. pr. Pergošid je obrnol Verböcijev zakonik na si o vens k i jezik;2)
') Arkiv IX. 320.
2) Decret.um, koteroga je Verbewczi Istvan Diachki popiszal, a poter-dil ga ie Ladifslou, koteri ie za Mathialsem kral bil, ze vfze ghofpode i plemenitih hotieniem, koteri pod Wugherfzke corune ladanie fzlisze, od Ivannssa
Vramec govori v svoji I. 1578. v Ljubljani na svetlo prišli „Kroniki" kar naravnost: zagrebech ka Biskupia na Slovenie (a. 1564 po Chr.); pri Rakouczu na Zlouenieh (a. 1557. po Chr. — nasproti temu pa primeri: Bufin, Czazin na Horuate h na on krai Vna a. 1576 po Chr.; pri Budachkom na floruateh a. 1575 po Chr.); Habdelič je pisal Dictionar ili Reehi Szlo-venszke1) i druge knjige2) slovenski.
Vsi kajkavski pisatelji, osobito pa Petretič, povdarjajo neprestano svoje slovenstvo (Petretič že dvakrat v naslovu : Czirkva Zagrebecska Szlovenzka; Evangeliomi Szlovenzkem fzlovom na szvetlo vun dani i ftampani; — Petretics vfzem Szlovenzkoga Orfzaga Czirkvenem Paztirom. pag. 3; 6 poftuvani Brati Szlovenzkoga Orfzaga Plebanusi i duhovni Paztiri pag. 9; na nafse pravo Szlovenzko Zagrebecsko fzlovo . . . gde je Szloven-fcsina prepuztila pag. 10; vu n a f sem Sz 1 o v e n zk o m orfzage, Szlovenzkem jezikom ftampaneh pag. 10 itd. itd.) imenuje se Slovence v razloček od Hrvatov, s kojimi prebivajo v jednej deželi, ravno tako kakor se i dendenešnji imenujo Slovenci na Stajarskem, Koroškem i Primorskem Slovence v razloček od Nemcev i Italijanov ž njimi onde bivajočih, dočim se Slovenci na Kranjskem imenujo še dendenešnji navadno samo Kranjce i so prvlje vsi naši pisatelji na Kranjskem pisali samo kranjski jezik, kranjsko gramatiko i. dr. — Trubar, Dalmatin in dr. imenujo Kajkavce „Bezjake". Jednako je imenujo še denes štajarski blizo Hrvaškega bivajoči Slovenci — Bezjake.
Že v začetku naše razprave smo zvedeli, da so se v zagrebški. varaždinski i križevski županiji bivajoči Kajkavci imenovali v XVI. i XVII. veku izključljivo Slovence. Sčasom so to
PergoCsicha na fslovienski i e z i k obrnien, stampan vu Nedelischu leto nassegha zvelichenia 1574. I. 93. — jedin poznan izvod te knjige se nahaja v vseučilišžni knjižnici v Zagrebu.
') Dictionar, ili Rechi Szlovenfzke.. .na pomoch napredka u Diach-kom navuku Skolneh Mladenczeu Horvatfzkoga i Szlovenfzkoga Naroda. V Gradczu 1670.
2) Sillabus Vocabulorum . . . Croalis et S 1 a u o n i b u s. Ta knjiga je prišla po pisateljevi smrti na svetlo v Zagrebu 1726 ; — Zerczalo marianszko .. . vszem szlovenszkoga i horvatszkoga naroda kerschenikom. V Gradci 1662; — Pervi Otcza Nassega Adama Greh. I Salosztuo po nyem vsze chlovechanszke natvre porvssenye. Sztolmacheno, i na kratkora popi-fzano po Ivriv Habdelichv Touai-uftua Jesvssevoga Maffniku. Na fzpomenek odkud i kam szmo po iednom fzmertnom grehu opali, i na po-bollTanye ritka naHega po Milofche i Vrednoszti szmerti ChrittuCleue, ku io on za nasz podiel, da bi nasz od Szmerti uekivechne ofzlobodil. Stampane Vnemskom Gradczv. Leto 1674. V tem svojem najimenitnejšem delu pravi Habdelic v predgovvru pag. 1. „Nakaniuffi na[fega Zvelicliitela Gozpodina ChriftuCCa zemelyzki Citek na kratkom popifzati fzlovenzkem naCCem j e z i k o m."
svoje slovensko ime zamenjali s hrvaškim, nazivajoči se po deželi, v koji stanujo,') ter so se imenovali pred Gajevim nastopom pred pol vekom le Hrvate, ali prav za prav po magyarskej obliki „Horvate." Ostali izven navedenih treh županij bivajoči Hrvatje pa se neso imenovali Hrvate, nego Graničare ali Krajiš-nike, Medjumurce, Slavoace, Sriemce, Bošjanke i Dalmatince. ђ
Iz vsega navedenega sledi tore, da so Kajkavci Slovenci a ne Hrvatje i sicer 1. ker se sami povsod imenujo samo Slovence (i so oni gotovo i vedeli kake narodnosti da so) i 2. ker so že davno dokazali i jezikoslovniško Mikloš.c, Jagič Daničič i dr. jiliovo slovenstvo.3)
4.
Petretič je naposled zanimiv i v jezikoslovnem ozira. Iz navedenega predgovora i inih natisnenih malenkostij se vidi jegov jezik, kojega označiti v glavnih potezah nam boli konečna naloga.
O pravopisu, o kojem smo že povedali, da je magyarski, naj še omenimo to, da piše Petretic često besede vkup n. pr. kiifzuiin (kii (zu im) 27. negofzuim (nego Czu im) 17. nemorefze
*) Jednako se nekteri Slovenci na Ogerskem dendenešnji imenujo po deželi O g r e — zvečine pa se imenujo Slovene — dočim so Kiizmič
i dr. še pisali slovenski (i sicer staroslovenski: Novi Zakon ali Testamentom zdaj oprvics z grcskoga na s z t a v i szlovenszki jezik obrnyeni po Küzmics Stevani) Cf, Raičev Božidar : „Prekmurski knjižniki pa knjige" v „Letopisu Matice Slovenske" za leto 1870.
") „U ono nesretno doba (t. j. pred Gajem. Pis.) stegnuto je bilo zna-menovanje imena „Hrvat" na tri županije hrvatske, one su prikazivale služ-benu i znanstvenu „Hrvatsku", u kojoj življahu „Horvati". (Oblika toga imena je magyarska ) Što je živilo izvan zagrebačke, varaždinske i križevačke žu panije to več nebijahu niti .Horvati," nego Graničari ili Krajišnici, Medju-murci, Slavonci, Sriemci, Bošnjaci, Dalmatinci, narodi tobože posve različni; samo u tudjih nekojih knjigah spominjalo se je i „Türkisch-Croatien". Sla-voniu ne pade na um pomišljati, da je istoga porekla s Horvatom." „Pozor" 1885. br. 1.
s) Morebiti, da utegne kdo pitati, čemii povdarjamo Kajkavcev slovenstvo tolikokrat? Kajkavcev slovenstvo povdarjamo zato toliko, ker so si nakopali na glavo gore imenovani učenjaki — Miklošič i dr. — s svojim znanstvenim dokazom sovraštvo večine Hrvatov. Kdo se ne spominja kako so se bili Hrvatje („Vienac" i dr.) razsrdili zarad 1. 1881. na svetlo prišle knjige „Die Slovenen", v kteri se kajkavski pisatelji prištevajo po znanstvenih preiskavah Slovencem — umeva se le v jezikoslovnem oziru — ne pa Hrvatom? — Nam se ta prepir vidi nepotreben in mi nahajamo v Kaj kavčih ono vez, ki nas je nekdaj vezala z brati Hrvati Žal, da se je ta vez pretrgala! Pred pol vekom se je zdelo, da nas ta vez zveže literarno, i blagor na m, da se je bilo to zgodilo! Koliko bi bili močneji, koliko duševno bo-gateji ; sploh koliko na boljšem! To vez, ki nas je jela pred pedesetimi leti vezati, pretrgali so nekoji tedaj živeči separatisti, med kojimi nahajamo, žal, i slovenske pisatelje, delujoče na leposlovnem i znanstvenem polji. Da v oni dobi niso razumeli nekoji vpli7ni naši pisatelji te blage ideje zedinjenja, temu se ne smemo čuditi, saj je še denes mnogi ne razumejo
(ne more fze) 28. ondefzije (onde fzi je) 30. zatofzevfzakomu (zato fze vfzakomu) 33 itd. Osobito pa piše cesto predloge vkup z besedami, pred kojimi se nahajajo.
Slovencem bivajočim na Ogerskem, rabi še denes zvečine magyarski pravopis.
a) Slovniški del.
A. Samoglasniki.
1. Samoglasnik a.
Samoglasnik a se nahaja:
a) za stsl. a: j« агг>, izkal, kak, nigdar, paztir, poglavnik itd. itd.
[i) za e: zagrabečki pag. 1, poleg zagrebečki p. 1, 3, G, 8,18itd.
Y) za stsl. o: čast 4uctl 3, 4, 5, 8, 9, 22, 23, 27, 28 itd.
2. Samoglasnik e.
Samoglasnik e se nahaja:
a) za stsl. e: je iecn, jeden 7, 8, jesem 9, mene (od—) 3, 4, 6. rečeno 6 itd. itd.
ß) za stls. b: cirkven црђкђвмгб 3, 24, 25, 26. 27 itd. den динт, 3, 9, 33, 34, 35, 38, 42, 45, 46, 47, 50. denešni дммпбнђ (di'mznego mon. fris. III 16) 9. lehkota лотЂкота 8. zlehkotiti 9. ovec ов1£>цб 5, 26 itd.
y) za stsl. A: duše доуша 29. ev. 20.l) gledeči 6. ime 7, 8, 21, 24, 211. ovce 5, 25, 31. pamet пам тб 4. početek 7, 9, 12, 23, 24. itd. itd.
S) za stsl. 'b: greh гИ;хђ 5, 211. ztrebe сђтр'1јоатђ 20. vera 13, 17. veren 27. kipe 4. mene мђн'1> 5, 6. meste м'1'.с т'ћ 10. or-sage 10, 16. pasete 25, 26, 27. početke 7, 9, 12, 23. stampare 1. svete 3, 4, 12, 27, 28, 30. svetke 1, 13. 30. vuzme 24. itd. itd. V ne h'b 3, 9—12, 14—16, 26 - 29. n^maš 23. nesem 3, 10. in nesu za nesu 13. je t, zaznamnan, kakor ga pišo i zaznamujo nekoji še dnes.
Ta t je eminentne važnosti, ker nam on priča, da je pisal Petretič slovenski a ne srbo-hrvaški. Slovenščina je ohranila svoj ■b i ravno tako ruščina, dočim ima sr.-hrv. ije i i b. pa ja: cvet sr.-hrv. cvijet, c vit. bel sr.-hrv. b«)'el, bil. dete: dyete, dite. greh: gn)'eh, grih. lep, Iyep, lip. mesec: m«)'esec, misec. svet: svyet, svit telo: ü)'elo, tilo itd. r. гр'1зхђ, :rl,ro, м-ћсацЂ, Btpa itd. b. bjalj dr-janopole.
') ev. znači, da so vzeti dotični vzgledi iz „svetih evangelio
m o v."
s) neorganično za stsl. u, — dnešnji i: cirkvenem црђ-кђш.ншп, 3, 23, 26. drugeh дроугмхђ 3, 9 10. duhovnem 6, 7, 9. duhovnemi 25. hasnovitem 1. jednem 1, 24. kratkem 1. novem 24. pristojnem 24. vnogem 21. itd. itd.
C) za stsl. i nsl. i: biskupie бискоугши 7. božjeh 23 26. Ca-teehismše 8, 17, 23, 25. Domitroviče 18. Ference 1. gornjeh 1. go-vorete 21. Gradce 1. iščemo (imperat.) 30. nedelje 1, 13, 20, 54. olje 42. ovčem (ovčjim) 26. seromaštvo спромахт. 24. svoje 8, 27. svojeh (od-) 26. svojem 2, 23. vaše ваши 9. vašeh 6,30. Widman-stadiuše 1. zveličenje 28. želem 3. 9.
Op. V latinski besedi missa stoji e za i: meša (stsl. Mbina i миса, č. mše, p. msza. Kreljeva Postila druge izdaje ima: Meffa
I.	49.) Tako se govori še dnes po vsem iztočnem Stajarskem.
3.	Samoglasnik i. Samoglasnik i se nahaja:
a) za n: biskup 1, 3, 4, 7 - 9, 18, 24, 31. Ziniti 4-6, 12, 22. dika 23, 30. i 1—31. iskati, nt — nt 27, 29. nigdar 3. niti — nit» 3, 16, 17. pisati, prositi, včiniti. itd. itd.
ß) za stsl. m: bil 13. biti бггги 15, 21—23. 26. bitje 17. četiri 33, 54, 237. jezik 10, 16, 25. običaj оГшчли 11. obični 10. pastir nacTKtPb 3—11, 13, 14, 23—27, 29, 30. simbolum 14. sin czim, 29 bis, 209. visok вотсокђ 17, 25, 308. itd. itd.
y) za stsl. ђ: cirkva др«кђ1 3, 8, 15, 19, 24, 25, 34. eirkven 3, 4, 6- 8, 10, 11, 13, 14, 18, 19, 23-27, 29. kapuanski 7. kratki крагћк« (jeden kratki zavjetek i zapor) 12. občinski 14, 15, 18, 19, 23, 24. rimski рпммж, 7. slovenski слов1>нмзк?; 33. tridentinski 13. itd. itd.
4.	Samoglasnik o.
Samoglasnik o se nahaja:
a) za stsl. o: blagoslov, dobrota, koteri которми, котерми 1,
3, 4, 5, 7, 9, 11, 15, 17 — 20, 22—26, 31, 33, 34, 54 itd. ne-
koteri 10, 19 itd.
ß) za stsl. « i t: biskupom бискоупг>»њ 8. bogom 6on»Mb 28.
iščemo 30. jezikom jA3««K«Mb 8, 10, 25. lyucztvom лгоцствгЈЉ 7, 8,
II.	mlekom MutitsMb 26. navukom, Haoyimib 24. slovom 19. srebrom 29. strahom 26. zakonom 14, 15, 18. zlatom 29. itd. — imenom иметЈШ 8. — Za oskimi soglasniki se nahaja v tem slučaji e: Catechismušem 1, 24. serdcem срђдмџлњ 7, 8, 9. vufanjem 26. itd.
za lat. u — grški o: evangeliom, evangeliMm z\>xffihov 1, 2, 6, 10, 11, 12, 19, 20, 21 etc. simbolom symbolum ти.^Лоу vu Simbolome 14 poleg: vu Simbolume 14. — Dalje se nahaja o za naš u: 6ra (hora: ura) 33, ev. 18.
б) za e: drugomu 4. duhovnomu 4. jednoga 12."njegovom: vu njegovom kipe 4. novoga 12. slovenskom 10, 16. smrtnom: na fzmertnom vremene 4. velikoga 5, 8. vsakomu 4, 6, 30. itd. itd.
s) za sts. .71» (nsl. ol) : tomačiti тлшашти interpretari 8, 14. 20. 24. Tako tudi na Kranjskem vok, m. volk, pon, m. poln.
5. Samoglasnik u. Samoglasnik u se nahaja:
a) za stsl. u: drag 4. 5. dahovnomi^ 4—7, 9, d«šen 8, 17,
22,	26. lyMCztvo 7, 8, 9, 13. lywdem 5, 7, 10. navwk 5, 6. vm-čiti 6. itd. itd.
Џ) za stsl. i iz ж: swproti cwipoth 19. vu вг> 4, 5, 7 — 12, 14— 17, 19 - 21, 23, 24, 27, 28, 31, 33, 34, 38, 42, 54, 211. v«n вјшђ 1. 9. 20.
Y) za stsl. jih (nsl. ol): dog?<vanje m. dwgovanje длтзгонати 5, 12, 13, 19, 23 poleg 'dogvanje 13. dwzen длгињиЂ 5, 14, 15, 23. dttžnost 9, 19. swnce слгнБце 33, vuna л/љна 26
S) za o cesto nepravilno: darovanje 3. imenovan 8. kolik?« 24. nasledwvati 8. okoh« около, okojiis, околг 1, 54. pošt«van 1, 9. pošt!«vanje 25. verovanje 15. veravati 14, 15. Širnim 49. U se nahaja i v grških besedah mesto o: biskwp г-иткотто? 1, 3, 4,
6	— 10, 18, 24, 31.
s) redno za stsl. /f.: bkdnik 6ллдбник'1> 27. blwdriost 23. bwde бљде 30. bwdete 31. budi 26. b«d«če блджшти 6, 8, 28. glwboko 6, 8, 9, 25. g««sto 4, 23, 211. kt<d (od — оп> клд1; ito&öv) 13, 25. m«dri 6 — 9, 17, 25. \)ut n^Tb 28. preporačen 5,
7	— 9, 13, 25. prestopno 33, 38. različen 14. swdni 30. zračen 9, 13. — nu нљ hi> 25. — daj« 20. daj«či 21. delajteči 211. gi-bMČi 54. imajM 11. imajwči 33. imenujit 18, 54. језм, 14, 15, 17, 23, 54 itd. i s u слт> 7, '10, 14, 16, 17, 22, 23, 25, 27, 28, 54 itd. mogMČ могљштбнђ 10. nasledujwči 10. obračaj«<či 28. odjemlj«či 19. pas?« 26. piš«<či 27. popevajMČi 21. poslušaj« 4. pridavaj«<či 19. pripeljavaj««či 28- pwtuj«či 211. razmejw 14, 16, 17. vufaj««či 27. zatera 20. гпајм 14, 16. znaj^či 27 — dikw 24. duš« 22,
23,	29. lival« 21, 24. komora 24. lehkotM 8. разкм 5, 22. potre-boč?< 23. stran« 13. vera lli, 22. voljw 26. — apostolska 16. božj« 26. cirkvenw 24. kotera 4. moj?« 3. nikakovw 3. občinsk«
24,	obilm< 30. pastirsk« 3. itd. itd.
A. ßaiö: Peter Petretid.
209
Samoglasnik r.
Petretid ne pozna samoglasnega, no samo soglasni r, ter piše er i ir za r: krščanski 4, 12-15, 17 itd. obderžavati 6, 11, 12. oberh 11. pervi 14, 33. pervlye 10. preobernene 10, 11, smerti 17. smertnem 4. serdcem 7-, 8, 9. tverdno 13. vere i 5, vergši 13. zaperti 14. itd. — c«>kva 8, 15 itd. cerkveni 6 — 8, 11, 13, 14 itd.
Samoglasnik i služi za ji: po krainah (za po krajinah) 16. treti (za tretji) 336. —j pa za ij: biskupje 3, 6, 9. poleg bisku-ргје 3. 8, 9 itd.
Ob izpadu samoglasnikov.
Samoglasnik i je izpal v besedi nezgovoren (ne + iz + go-vor + en) 27; samoglasnik u pa v besedah razmenje рагоумкнте voY]<7ts 10, 247. razmeti разоумћти 15- 17, 31. itd. i samoglasnik e oziroma a v besedi zderžvanje m. zdrževanje, zdržavanje 34.
O vrinku samoglasnikov.
Samoglasnik e se je nepravilno vrinol v besedah majehen (za majhen) 24. ev. 174 bis, 175 ter. in serdčeno (za srdčno, srčno) 30. Ravno tako se je vrinol e med kil: Kelemin-Klement 50. i samoglasnik i med t i j v besedi tijeden (dva ttjedna) hrv. tjeden = deden nsl. teden 33.
B. Soglasniki.
Soglasniki se različno preminjajo in čredijo. Cesto se rabijo fonetično a ne historično. Petretid rabi in piše tore:
c a) za cbos: lyuctvo лгодиство 7 — 9, 11, 13 itd. — ß) za tes: bogactvo богатоство 29. sveckoga (fzveczkoga) 247.
c a) za s: Lukač — Lukas. — ß) za št: kči дггити ev. 18.
g za kz: gda. za д«гда, л:ада 23, 30, 34 itd. ne^dašnji 18. ne^dašni 6, nikdar 3 itd. ^de кгде 10, 30. ne</de 10 itd.
gd za kit: (/do лгто 5 itd.
g je nadomestnik d v besedi: za^yneh (od— do perveh) 33. — Po našem mnenji je g mesto d: y (=j) se nahaja pred n mesto za njim, kakor n. pr. krajnski, kojn mesto: kranjski, konj, tore zadjni m. zadnji (zagnyi).
gy je Petreticu često nadomestnik našega j: dohaja 4. do-ha//ž/aju 54. Gywrgy Jurij 41. (3yur</yevščak ./ur/evščak 40. her^/a ija. 30. megy mej, междоу 7, 16, 19, 21, 25, 26, 27 itd. zmegy 3. nahar/i/aj 4, 16. narava 33. obhaja 33. oslobo^yen 46. po-tven/yen 18, 25. povejte ev. 4. itd. itd. — Petretid piše gy i za naš g, srb. ђ, za stsl. f: angelski 18. itd.
y se cesto piše za j: bozyi (bofyi) 20. bož^/um 20. kay 6, 15—17, 22. h/udi 20, 23. nedelya 7, 13, 34, 54. nedelyna 38, itd. itd.
j se nahaja za lat. h, za grški ' (= spiritns asper); Jelena za Ilelena 43.
k se nahaja a) za h: ant.ioZ'ianski 37. ar&ibiskup ioyiz-'i-схотсо? 6, 8. — ß) za d: /,-či дђшти ev. 18.
s (sicer pa f) se nahaja za ž: nefzlosni 19.
ze stoji mesto iz v besedi: sešel — izšel (od kud belli zefsel, k vam fze opet obräcfam) 25.
Soglasniki se čredijo i sicer:
а)	f i p: vu/апје оупгвание 16, 26. vn/ati 27.
(i) p i b: prež брезг, безт> 5, 29.
y) v i m: «nogi — wmogi многћ 3, 16, 18, 20, 21. itd.
б)	r i ž: vre оуже 25. Trub. že, vre.
Zobnika d, t, ki izpadata dendenes pred sičnikom c, nahajata se na svojem mestu pred c kakor v stsl.: defca дт.тт.цп 18, 20. sertžce сРЂДћце 21. srrfcem 7, 8. vu serrfcah 21, sen/cen сп.дћчбнђ (i србчбнб pat.-šaf. 331) 28, 30.
Slovenščina sploh ne ljubi samoglasnikov-sprednikov, zato se devajo navadno pred nje soglasniki. To pravilo nahajamo i pri Petretiči n. pr. Jalžabet za Alžabet, Elizabet 45, 50. vu za u : vuhog — Mbog 29. (па)шк — vuk za wk 4—7, 12 —17, 19, 20, 22—25, 27, 28, 31, 34. wčiti 6, 13, 21, 22, 27, 31. vufuti 27. ««goden 21, 22, 27, 28 wgerski лгрбскт. 8, 10, 11, 18. — Vendar se i nahaja: ezik 10. poleg jezik 11. ih 30. im 17, 27. poleg nj/im 31.
Sklanjatev.
Singul ar i s.
Beseda stran se sklanja po asklanji kakor v srb.-hrv. gen. strane 26, 27. ravno tako hasne 17.- acc. stran« 13.
Den se glasi v instr dnevom (pred d-) stsl. дбнмиг». 38.
Pri neživečih stvareh se često glasi ac c. kakor pri živečih in je zatore jednak genitivu: jednoga novoga Catechismuša m jeden nov Cat. — 12. svojega kolobara (ar vu tolikom vremene Szuncze fzvojega kolobara, imenom Zodiakufa, cfez jedno godifcse obhägya) 33. krsta (prodekujuchi kerzta pokore) ev. 8. itd. itd. Instr. fem. se glasi na um, srb.-hrv. na om, stsl. na a: сепмот 28. dik«m 30, kervjww 29. pametjum 16. pašf/ш 5, 23, 25. pomočj?«« 6. rečjum 22, si\um 26. stamp?/m 25. \oY\um 3. 20. vun;m 26. itd. — bozj«»i 3, 20. duhovn«»» 23, 25. nebeškm/г 5. samww 2. vaš«w 6. itd. itd.
Dualis.
Dualis se le redko nahaja, to pa zato, ker Petreticu v njegovem predgovoru ne bila dana priložnost pogostem se ga posluževati ; kder pa je govor o dveh osobah ali rečeh, onde se i nahaja dualis. Acc : dva majehna filjeriea 24. dva tijedna 33. — In str. očima (pred —) 30.
V evangelijih samih se nahaja zdaj dualis zdaj pluralis, kedar se govori o dveh osobah ali rečeh: dva vučenika svoja posla ev. 1.
Pluralis.
Človek se glasi no m. pl. ljudi m. ljudje 20. 211. ravno tako tati m. tatje 26, 30. brati m. bratje 9. i bratja = braca stsl. брпт(р)та 6. tri m. trije: tri kralji 35.
Gen. se obrazi a) kakor dendenes: mesecev 33. pastirov 3, 11, 27, 30. popov 3. — dob 5, 10. knjig 11. ovec 5, 26. serdec m. src ev. 18 itd. — [3) končuje nepravilno za mase. fem. i neutr. na ih: dmh (356 dnih) 33, ev. 18, 19, 33, 38 i pravilno dni (za dnij) 36, 40, 43, 49. popevki 20, 211, 247. (tako i Kreljeva Po-stilla 47 b) — dugovanj«7i 13. kerviA ev. 12. ljud«A 30, 34, ev. 12. reči/г ev. 8. Tako piše i Krempl, Dogodivšine: bili so prez znanja meštmA 20. znali so že več meštrii/i 20. od sejatm'A zrastih so dobili proso 21. bili so vajeni iz odavanja ludiA živeti 65. poleg vseh njegovih pregrešk/A 123 itd. — y) na eh: milosteA 31. zapovedeh (od — božje/t) 23. — let eh (od dveh —) ev. 17. — б) na ah: molitvah (od — občinskeh) 23. itd.
Dat. i acc. glasita se pravilno: ljudem 5, 7, 12. pastirom 3. 11, 13, 26. plebanušem 13. dušim 27. ovcam 6 — 9, 14. mi-lostem милосгћ.мЂ 30. dendenes milostim. — navuke 7, 14. pro-deke 8. zapovedi 16. dugovanja 5. 13. itd.
L o c. se končuje a) na eh, dendenes ih: svetkeA-svetk?/« 7. vremeneA-vrememA вркменБХЂ 20. zapovedeA-zapovediA 14. — ji) na ah kakor v rus.: dugovanjaA длђговпниихћ 19. goščenjaA 246. mestcžA 20. 311. serdcaA (vu—) 21. — Poleg navedenih oblik pa se nahaja i pravilno nedeljah 7.
Instr. se glasi pravilno: dohodki 26. navuki 27. popevkami 20.
Tuja imena piše Petretič s tujim pravopisom. V sklanjatvi jim daje na nominativ domače končnice. Dionifius Areopagita 27. Robertus Bellarminus 6. Catechifmus 7, 23. acc. Catechifinusa 12. loc.: Catechifmuse 8, 17, 23 bis. instr. Catechifmusem 1. Pl. nom. Catechifmusi 13. 17. simbolum ima loc. s g.: simbe-lumel4. sentencija gen. fenteneje (božje —) 26. itd. itd.
Adiecti v.
Pri adj. se glasi nom. sg. (ravno tako kakor dendenes i kakor v stal.) na i, (i>), a, o: sveti (Pavel) 20. пош^ (pripovest.) 21. dušno (zveličenje) 22.
Gen. sg. mase. i neutr. se sploh končuje na -oga: sloveu-skoga 9. vekivečnoga 8. vugerskoga 8. itd. — Za oskimi soglasniki prehaja pravilno o v e: božjega 29. dragšega 21. našega 12. obojega 21. svojega 33. vugodnešega 27. itd. — Za fem. se glasi pravilno na e: jedne (duše, strane) 26, 28. moje 5, 9. itd. itd.
Poleg te adjektivne ali zložene sklanje nahaja se še i sub-stantivna sklanja pridevnikov za srednji spol: dobra (ne včiniš toliko dobra m. dobrega) 29. njegova (od njegova = njegovega nazoči bitja) 17. stalna (stalna = stalnega mesta ne mogu imeti) 54.
Dat. sg. mase. i neutr. se glasi na omu: drugomu 4. du-hovnomu 4. vsakomu 4, 6. — Fem. ima e za stsl. eii, tii: moje 7. biskupske 9. pastirske 9. itd.
A c c. sg. se glasi kakor dnešnji den, vendar se nahaja za mase. i substantivna sklanja: zveličena (to čineči samoga sebe zveličena = zveličenega včiniš) 4.
L o c. sg. se glasi za mase. i neutr. na om. stsl. кјемв: dobrom (po dobrom navuke) 28. dušnom (vu d. — zveličenje) 28. smrtno?« (na smertnom vremene) 4. svetom (po svetom Sacramente) 28. — Za ženski spol se glasi na e t. j. 1з za dnešnji i: moje (vu moje časti) 4. pastirske 9. vaše (vu vaše pastirske časti) 9. — Za oskimi soglasniki prehaja o v e: dvojem (vu tom dvojem) 4.
In str. sg. končuje nepravilno na em stsl. г>.ик>, w.№: jednem 24. nepravdnem 18. nezložnem 18. občinskem 14. osebujnem 14. prispodobnem 8. pristojnem 24. razložnem 14. razlučnem 14. 15. slovenskem 10, 25. vugerskem 8. zapertem 14. itd. itd.
O stopnjevanji.
Petretič stopnuje pridevnike s tem, da pritika deblom a) končnico si: drag« 27. gorši 22. hasnovitesi, 17. vekše (naj-vekfe) 28. zvekšega 15. (od veki, ä, o m. velikfi], a, o;) bolšž 3. vučeneš» 3. —
(i) končnico ji: bolje 17. najbol/e 23, 26. (naj)pervlje 10. itd.
Pronomen.
Pronomen ki 15, kd 29. kaa ev. 82, 92. ko 27, 34. i hoje ev. 19. glasi se v g en i t. sg. koga 5. dat. komu ev. 7. acc. koga 5, 27. loc. kom 12. instr. küm 31, 211. — Pl. nom
kii 4, 6, 7, 10, 14, 16, 21—23, 26, 27, 33. gen. keh 26, 54, 211. dat. kem 6, 9, 22. loc. keh 5, 33. (po keh dob 5, 10, 11, 15, 18, 33). in str. kemi (m. pravilnejega kimi stsl. кнми) 19.
On, ona, ono; ov, ova, ovo; ta, ta, to ima v gen. onoga 34, toga 7, 28—30, 33. dat. tomu 5, 6. nyemu 28. acc. onoga 30. neutr. je ev. 90 bis. loc. onom 17, 23; ovom 30; tom 4, 10. in str. tem 10. Dual. acc. ju ev. 1 bis. — PI. no m. oni. gen. ih 30; nih (nyh) 19; oneh 31; oveh 15; teh 16, 30. dat. im 17, 27; jim 10; nyim 19, 22, 25, 31; onem 34; tem 17. acc. one 14, 22, je 30. ev. 96, 99. loc. oneh 14, 15. in str. onemi 19; ovemi 20, 211.
Od st, si se nahaja se gen. pl. seh (od seh dob) 20. .
Kakor sploh Hrvatom i i sto enim Slovencem rabi i Petreticu le vprašavni pronomen kaj (m. kar) 6, 15, 22. i kotera (= kar: prodekujte Evangeliom vašem Ovcam vučeči nje obderžavati vsa ona, kotera sem ja vam zapovedal) 6, 12.
Ver bu m.
Glagole v sedanjiku sprega Petretič ravno tako, kakor se spregajo denes; le pri III. pl. rabi se samo skrajšana i pravil-nejša oblika: čtu 18. mole 18. nemogu 26, 30, 54. pasu 26. stoje 18. strebe 20. vuče 18. zateru 20. itd. itd.
Glagol žiti m. živeti sprega Petretič pravilno: živem, živeš, žive, živemo, živete, živu.
Aorist.
Aorist se rabi v predgovoru le redkokrat, pač pa često v evangelijih: S g. III. blagoslovi 17. izide 8. obri 9. porodi 9. posla 1. posta 13, 28, 29. skaza 16, 19. sta 10. ozdrave 28. reče 24, 26 — 29. teknu 26. vsahnu 34. zapoveda 28. itd. itd.— Dual. II. pojdosta (dva cfloveka poydozta gore vu Czirkvu) ev. 104. itd. — PI. III. davaše 18. govoraše 18. najdoše 11. nasle-duvaše 28. opitaše 6. posadiše 2. poslaše 6. povernuše 11, 18. poznaše 11. prestreše 2. rekoše 6, 7, 29. spuniše 9. začudiše se 41. zajdoše 11. zbojaše 10. včiniše 2. itd. itd.
I m p e r f e c t u m.
Imperfectum se nahaja često, toda spet le v evangelijih.
Sg. I. behi (nu vre da se povernem od kud behi zešel) 25. — Sg. III. be 19, 24, 26. beše 2, 7, 9, 11, 12, 18, 19 itd. bijaše 105. govoraše 13. moljaše 26. nehoteše 105. obderžavaše 11, 24. povekšavaše 24. spaše 28. itd. itd. — PI. III. behu, čakahu, idehu, govorahu, kričahu, lamahu, postiljahu, poslušahu, pove-dahu, prošahu itd. itd.
Futurum.
Bodočnik je prav po slovenskem dvojni: a) prost, b) zložen ali sestavljen.
d) Prost bodočnik Glagoli dovršniki imajo v sedanjiku bo-dočnikov pomen: obudi (dokle on za menum obudi bogate navu-kom Biskupe) 24. prejde, prejdu (Stanovito govorim vam, da ne preyde ov narod . . . nebo i zemlya preydu, ali moje recsi ne preydu) ev. 4. pride (pride oberh vas vsa kerv pravična) ev. 13. skaže se (gda nam se skaže Poglavnik vseh Pastirov cum apparuerit Princeps Pastorum) 30. včiniš (samoga sebe zveličena včiniš) 4. etc.
b) Zložen ali sestavljen bodočnik obrazi se z nedoločnikom glagolov nedovršnikov ali (nepravilno) dovršnikov in
a) s pomožnikom biti: bode, bodu: bude delil i metal 30. bude iskal ev. 16. budu metali 24. budu trebile i vun pukale 20. budu vučili i popevali 20.
ß) z glagolom hoteti (kakor še dnes redno v hrvaščini): hoče biti (Jaj hoče biti Pastirom Cirkvenem, kii . . .) 26. hoče biti napunjena ev. 8. hoče biti neznan 15. hoče biti ponižena ev. 8. hoče biti na potreboču 23. hoče biti vugoden 21, 22. hote biti (ä sini kraljestva hote vun zverženi biti) ev. 28. hote opešati (ako je odpustim gladne k hišam njihovem, hote opešati na pute) ev. 99.
Participium
Adverbijelni (I.) part. prses. act. se ne nahaja pri Petretiči, pač pa cesto adjektivni (II) part. pras. act,: boječi 26. čineči 4, 22. čudeči se ev. 17. deržeči ev. 25. gledeči 13, 24, 29. govoreči 4, 7, 29. ev. 20, 26. služeči ev. 18. štimajuči 23 itd. itd.
I. part. praet. act. nahaja se pri Petretiči večkrat v predgovoru osobito često pa v evangelijih: hotevši 9. rekši 211. vergši 13. zabravši 3. itd. — čuvši ev. 21, 27. došedši ev. 26. dozvavši ev. 21. nadošedši ev. 18. našedši ev. 23. obernuvši ev. 15. obveršivši ev. 23. odgovorivši ev. 4, 27. odpervši m. od-prevši ev. 22. pogodivši se ev. 32. posedši ev. 2. poslavši ev. 4, 16, 21. pošedši ev. 22. prestrevši ev. 26. pristupivši ev. 29, pri-šedši ev. 20, 33. spravivši ev. 21. stavši ev. 16, 20, 28. videvši ev. 22, 23. vlezši ev. 22. vzemši ev. 22. zašedši ev. 22. znik-nuvši ev. 34. itd. itd.
Ta part. praet. act. I. rabil je kajkavskim Slovencem ves čas, medtem ko se je zgubil pri drugih Slovencih ter ga je še le Matevž Ravnikar upeljal v našem stoletji znova v knjigo i'„nam ga je rešil pogina". Ta particip bil je nekdaj v rabi i pri inih, a ne samo pri kajkavskih Slovencih, o čem nam priča razve monum. fris: beusi I. prinizse II. prizzuause II. i Sebastijan Krelj v svoje postile drugi izdaji. Kako je s prvoj izdajo, o tem bi
nam lehko poročal kaki na Dunaji bivajoč Slovenec. V omenjeni postili („Postilla, To ie kerszhanske evangelske predige, verhu Evangelia, na vfe poglauite Prasdnike, skos celo Leto. Sa hishne gofpodarie, Shole, mlade inu preprofte liudi. Od Joan: Spangen-berga, na vprashanie, inu odgouor isloshena. Sdai peruizh, verno inu sueifto Stolmazhena: Inu v praui Slouenski Jesik prepifana. Drukano Vlivblani skosi Joannefa Mandelza, Anno MDLXXVIII.") se ta deležnik nahaja večkrat: obernovši I. 12. 63 a. odgovorivši I. 48 a, 63 a. padši I. 34 a, II. 192. pljunovši (inu Pliuniushi Ce ie dotaknil njegoua Jesika) I. 140. pogledavši II. 140. pokleknovši I. 21. povrnovši (pouernuushi) I. 154. po-zabivši I. 42. sklenovši (sklenuushi) I. 192. spravivši I. 46, 48, II. 213. stopivši I. 60, 61. videvši II. 202, vstavši II. 201. vzemši (kateri vfega Sueta grehe na fe vsamshy neffe) I. 26, II. 150. zapisavši I. 39. zvezavši I. 24. itd.
Da se i nahaja part. prast. act. II. je naravno i ne potrebno navajati vzgledov.
Part, praet. pass. od čuti glasi se: čujen, a, o (gläfs je cfujen) ev. 17.
Naj se omenijo še neke slovniške osebitosti.
Za singular rabi Petretič plural: vsa ona m. vse ono 6, 11. ev. 4.
Soglasniki se podvajajo: gospon 12. ima gen. gospo»»a21. dat. gospomu 21. ev. 1. — gospowwov 18. kame/mi, enna, enno (fseztere kamenne vedrieze) ev. 25. vremeni, a, o m. vremenski 54. zako/wi eheleute 34. — ApoWonia 37. Petroni^a 43. Maße a 37. — Nekterekrati podvajajo se i samoglasniki: daaje 4. d«ar ev. 22. deel 15, 33. ev. 1. svadbee 34. etc.
Od kvatre glasi se pridevnik kvatren, a, o (Pozti Kvatreni) 54. mi govorimo sploh kvater'n, a, o: kvaterna nedelja.
Števnik stsl. ддсе'И> glasi se v sestavah okrajšano: deste v dvanadezte дванадесАте 12. poleg šestdeseč 33
Mesto reflex. sebe se nahaja napačno person. mene: moram merkati i paziti na fzamoga mene 4.
Mesto povratnega svoj a, e se nahaja pesestno zaime tvoj a e: ako razdeliš vse tvoje vubogem 29. zvunzke lyudi vucfis, a tvoje domäcsje oztavlyas vu bludnozti 23.
Instrumental rabi Petretič često brez predloga, kar se godi dendenes samo v posameznih slučajih (pred sičniki): jednakem zakonom 19. nepravdnem, nezložnem zakonom 14. osebučnem zakonom 15. občinskem, razložnem, razlučnem i zapertem zakonom 14. prispodobnem zakonom 8. slovenskem jezikom 10. spočitati jezikom 16. vsem serdcem 7, 8 vugerskem^ezikom 8. dohodki cirkvenemi (kii pafzu fzebe dohodki Czirkvenemi) 26.
Nikavnica n e se je izpustila v stavkih: dokle zateru i strebe m. dokle ne zateru i ne strebe 20. dokle obudi m. dokle ne obudi 24.
Dvojni predlog je v: navkup нп + вђ + коупђ 28. zvunski зђ + ВЋНТ. + СКЂ = vnanji 23.
Neslovensko (pleonazem) je v izrazih: vun pukati 20. vun zgovarjati 19. (nekoji še dnes vrata gor odpirajo i dol zapirajo, dol sedajo i gor vstajajo itd. i mnogo tem podobnih nemčizen) paziti i merkati attendere 4. (okolo Maribora ljudje „pogrisajo i pozdravljajo.") skrajni sudni den 30. itd. itd.
Petretiču rabijo često tuje besede: biskupija vladikovina 3, 6—9, 24. gutta = kaplja ev. 27. orsag = dežela, kraljestvo 3, 8, 9, 10, 16, 19, 24. itd. peršona persona 17. plebanuš magy. ple-bänos župnik 6, 9, 13, 25. prodeka 8, 13, 17. prodekator 11. prsedieator slov. propoved, propovednik. regula 4. štampati 1, 8. ital. stampare tiskati, štampar 1. pelda n. bild 5, 13. sentencija 26. textus 10, 18. itd. itd. Vidi se, da „gde Szlovenfcsina ne prepuztila, je vefinil Dijacfke recsi tak zpifati, da ym prävoga razmenja ne vrazil" (pag. 10.) i da se je posluževal te pravice v obilni meri.
Mesto samostalnika, kakor se še godi dnes, rabi Petretič napačno pridevnik: domačji m. domačin 22, 23, duhoven m. duhovnik 9. redovni ljudje m. redovniki 10. itd.
b) Leksikalni del.
Adda igitur 4, 6, 17, 30. — adda (a da) srb. ada, kako, imo, vero. bel. adda, anda, daklje, indi ergo, kakti: indi hodmo ergo eamus. jambr. anda, ada, daklje, zarad. habd. stulli adda ergo, igitur.
aldov sacrificium (vb. aldovati) 28. — bel. aldöv = žartva (sartva); habd. jambr., stulli. aldov iz magy.* äldo: äldani blagoslavljati, äldoz žrtvovati, äldozat žrtev. rum. aldaš, aldui vb. aldemaš. mr. odomaš pogoščenje. magy. äldomäs kauftrunk, weinkauf, zatore nsl. aldomaš honorarium. — Vsi slov. jeziki imajo žrtva. guts. pa ima ofer, aldov.
ar quia, ker 12, 14, 21, 22, 23, 25, 33. — bel. ar kajti, stoti, jer, er, jerbo. habd. jambr. stulli. ar quia, nam, quoniam, enim.
Bludnik ketzer 28. — bel. bludnik, eretnik hereticus, acatholicus. jambr. stulli. bolvan. stsl. олждбникђ iropvo? r. блудншљ. s. блуднш; vagabund. habd. jambr. bludnik erro, onis. kor. blend — stsl. блАсти errare, seortari.
Činiti facere 5, 6, 12, 27, 29, 33. — včiniti 4, 7—12, 17, 19, 29. stsl s. чинити. r. чинптб, чннввагБ. b. чинјa. č. činiti, p. czyni<5. magy. csin, csinäl. 4	ч
čistoča, castitas, puritas 34; nečistoča immunditia 21. — habd. jambr. stulli. čistoča, bel. čistoča, čistost guts. čistnost. jam. čistost, stsl. r. b. s. чистота kor. skid.
Dijački latinus: dijačke reči verba latina 10, 18. — bel. diački, dijački, latinski, jambr. diački, diak latine, latinus. nsl. dijak litteratus. djačiti peti. stsl. дшаконЂ diaconus. b. дијакон. mr. žakan. s. ђакон, ђак. č. jahen, žak. p. diak, dziak, žak. mr. d'ak. r. дблкт), дилкђ, длкђ. magy. diäk, deäk. turs. dijak Sti-xovo? diaconus, latinus. Okolo Ljutomera i Ormoža še se dnes misi dijački i duhovniki govore med soboj dijački, da jih nikdor drugi ne razume, dohagyati dohajati venire, invenire 4, 16, 56. — bel. jambr. dohajati. stulli dohajati, dohagjati. habd. dohoditi stsl. доходити, дохаждати. r. доходитб, дохажшзаљ. b. дохождам s. доходити č. dochäzeti, dochoditi p. dochodzač. frequent. od do-hoditi, do-iti. drobni svetci nsl. pametiva, tepežnica der unschuldige kindeltag 51.
— Ravno tako se rabi i izraz: drobna deca m. mala deca. dugovanje debitum, negotium 12, 13, 19. — bel. habd. stulli. du-govanje debitum, negotium, actio, occupatio, jambr. dugovanje res. длЂговати, длЂгоианше.
Filjeric гез, aeris (dva majehna filyerica) 24. — filjeric je demi-nutivum magy. filier (п1јназб pfennig), filjer + бцб (=ic) filjeric. cf. dokle ne platis do nayzagynyega fillyera ev. p. 98. — magy. fillerez knausern, pfennigweise geben.
Godišče natför, sto? annus. 10, 33, 54. — stsl. r. s, годиште b. hrv. година. bel. habd. godišče annus. stulli. godište annus, tempu«, aetas. jambr. godišče (prestupno) bissextus. nsl. god guts. jarn. festtag, namenstag. kor. ged. —: jegov pomen je „čakati, pričakovati, želeti"; izraža pa tudi pojem za „čas, obrok, dogodek", kakor ča (čajati) i čas. miki. etym. wört. 61. gorši 22. — comp, od горбкђ -rz-po; amarus (gorak mu je, er ist über ihn erbittert) stsl. ropnii, //ipwv peior. ropie malum. r. горбпш b. горчии. s. горак. č. liorkf. p. gorzki. kor. gor-, gorši, a, e, pa ima i pomen lepši: goršega dekleta ni. gutta je lat beseda za slov. kaplja (fzluga moy lesi vu hife guttum vudren. stapl. mui flushabnikli leshy doma od Bo-shyga ^hlaka Vdaryen ev. 8.) ev. 27. — bel. guta božij udarac, kaplja, smärtna kaplja, kada je po vsem životu apoplexia. habd. jambr. guta apoplexia. stulli. kaplja 1. guta 2. apoplexia; smärtpom kapljom zgodjen, udaren apoplexia correptus. (stsl. каилт. r. s. каплн. b. капка, капчица. č. kapka, p. kropla. — der schlag, schlagfluss stsl. r. оудаРЂ. b. удар. s. удар, капља. č. mrtvice. p. uderzenie krwi.)
Hasen, hasne, utilitas 17. - hasnovit utilis 17, 21, 22, 24, 26, ,27, 31. — nehasnovit inutilis 13. — bei. jambr. habd. hasen. denes basen, hasni i hasek, haska. jarn. ispeljuje hasen od hoditi, (хожденше, хаждати.) s. хасна. hrv. hasan. p. hasen. mr. chosen, chosna. stsl. xacbHb. Magyari so si isposodili od Slovanov svoj: haszon (haszna) der nutzen, vorteil, gewinn, hrdja robigo, aerugo 30. — bei. hergya, arja, arghia. habd. rdja. jambr. hergya, argya. stulli. argja. guts. erja, arja, erjavinost, ria. jarn rija. stsl. b. РЂЖда. r. ржа, s. Рђа. p. rdza. lit. rudis. let. raza. kor. r'i>d-.
In a če ETi adhuc, aliter. 35, 38, 39, 40, 42, 43, 45, 47, 50. — bel. inače jambr. drugač, inače aliter, stulli inače, inačje. stsl. r. s. иначе. b. инак. č. jinak, jinač. p. inaczej. adi. инђ, a, o alius. r. инои. č. jiny. p. inny, inszy. jarn. in, a, o. istutaren der-, die-, dasselbe 24. — istu = isto (isti, a, o) + suff.
tar'ii. terb + i.h'j. (en), ivanščak = klasen iunius 43. — Mesec, kedar se praznuje god sv. Ivana, kojemu na čest se kure kresovi. — klasen класвнЂ je tisti mesec, kojega gre žito v klasje.
Ja ego 5—9, 11, 17, 24. — stsl. azi>. r. a. b. ja, azu, az, jazu,
jaz. s. č. p. ja. jay vae weh gorje interj. 26.
jakopovščak iulius 45. — Mesec, kojega se obhaja praznik sv. Jakopa.
jalžabet kraljica, Elizabet 45, 50. — magy. Erzsebet nsl. tudi
Elspeta, Ošpeta. ie.mcanexb, Јелисавма. Dan. rieč. III. 519. januš almožnik Joannes eleemosynus (obhaja se dne '23. prosinca) 36. — bel. almužnik, zadužbenik, lemosinar. habd. jambr. al-muštnik eleemosynarius almosengeber. stulli. almüstnik = milo-stivnik; almüstvo = milostinja. magy. alamizsna almosen, ala-mizsnar, alamizsnäs der almosenier. guts. boži dar, almožna, almoštvu.
Kolduš siromak, berač 29. — koldus je magy. beseda, bel. koldus, petlyar mendicus. (jambr. proseč, prosjak, vbogec.) stulli koldus = prosjak. — (guts. berač, božec. jarn. berač sammler, mendicant. kor. ber.) Okolo Ljutomera, Ormoža itd. pravi se beraču — sterc. Cf. še kolditi betteln, koledovati neu-jahrsgeschenke einsammeln, kolobar circulus, zodiacus 33. bel. kolobar, okrug, krüg cir-cus; kolobar ili okrug nebeški po kojem sunce ide zodiacus. iz r. лолобЂ: nekaj okroglega, iz колес-. Po miki. (etym. wört. 124,) bar nejasno, komora (k. crkvena) 24. — iz lat. camera, grš. /.хи.х^х.
korizmena nedelja quadragesima 54. — bel. jambr. s. körizma cjuadragesima, post 40. dan, postna četerdesetica. alb. krešme. koruna 29, 30. — lat. Corona, magy. korona, nsl. jarn. krona.
stsl. кроуна, корона <jts<pavo;. kotar fines 16. — stsl. котаРЂ. s. когар. bel. kotär, hatar, där-žava, župa. jambr. stulli. kotar territorium. magy. hatär, grenze, feldmark.
kotrig articulus 14, 15, 17, 19. — bel. kotrig, členk: kotrig vere
articulus fidei. habd. jambr. stulli. kotrig. krstitel ß<XTUTwrvfc 44. — bel. habd. jambr. kerstitel. stulli. kär-stitelj, kärstionik. stsl. крЂстнтелБ. r. крестителБ, b. кРЂСгител. s. крститељ. č. kfestitel, krstitel. p. chrzeiciel. magy. keresztelö. zatore i nsl. krstitelj, a ne krstnik, kakor pišo mnogi n. pr. guts. jarn. i še denes premnogi, kajti suff. -ik ima pasivni pomen tedaj krstnik derjenige, der getauft wird; krstitelj derjenige, der tauft. Ravno tako: močitelj — močenik, učitelj — učenik (derjenige, der gelehrt wird) der schiiler. itd. kor. krbst -. krščenik christianus 22. — bel. jambr. kerščenik. stulli. karščenik, karstjanin. guts. kristjan, kršanik. jarn. krščenik. stsl. хри-стшанпнЂ, r. хриспанинЂ. b. христијанин, s. хришћанин. č. krest'an. p. chrzešcianin.
kruto valde, vehementer 17, 20, 23. — habd. kruto, jako valde, vehementer bel. jambr. kruto, jako. stulli. krutno, fortis, saevus. stsl. крлтђ gedreht, straff, hart, grausam, r. крутои zu fest gedreht, steif, крутб, кручб Steifheit, č. krut drehung. p. krzet drehung. nsl. krenoti, kretati. nevkreten. kroto sehr. kor. krent.
Lenost öjtvyipia pigritia 15. — bei. habd. jambr. lenost. stulli. lje-nost. guts. jarn. lenost, lenoba, stsl. r. лЈзностб s. лењост. č. lenost', lenivosf. p. leniwosc, lenistwo. dnes navadno lenoba, leprav saltem 7, 11, 14, 15, 19, 21. —bel. stulli leprav saltem.
jambr. leprav tantum, solum habd. leprau saltem. tantum. lotren, fornicatus 21. lotria fornicatio 21. — bel. habd. jambr. stulli. lotria fornicatio. cf p. lotr lotterbube, schelm. totrostwo räuberleben, Spitzbüberei, lotrowac liederlich leben, rauben, magy. lator der buhle — in. lotterbube — 1. ein Windbeutel der geringsten art, ein landstreicher. 2. ein liederlicher mit, allen lästern befleckter mensch im gehässigsten verstände, lodder, loddeln. luder. Adelungs Wörterbuch II. 2115, 2119, 2120. nsl. guts. loter unzichter. lotria unzucht,. IukovšČak = miholjščak oktober 47. — Mesec kojega se obhaja praznik sv. Luke in sv. Mihala.
Mertučlivo sobrie 5. — bel. jambr. stulli. mertuchlyivo frugaliter, moderate, sobrie. habd. mertuchlyivo temperate. magy. merte-kletes, mertekletesen massig, nüchtern, genüsam.
milošča m. milost gratia 3. — bel. jambr. milošča, milost, stulli millostja, millošča. guts jarn. milost, stsl. r. милостб. b. милост. s. милошта, мплонња, č. milost, p. milos'c. magy. malaszt. nekdaj miloszt. fris. mil: tebe se mil tuoriv I. 21. kor. mil-. . mrsko turpe 23, 26. — Ta beseda se cesto rabi še dnes med štajarskimi Slovenci, bel. habd. merzek, gerd turpis. jambr. merzko, gerdo, turpiter. stulli. marzak odiosus, molestus. stsl. МРЂЗ71КЂ ßSslupo; impurus. r. мерзкш. s. мрзак. č. mrzky. p. ob-mierziy. nsl. fris. mirzcih (del) II. 8. kor. m er s k-, mrskoča turpitudo 21. — stsl. .чрђзостб ö^sauvaa. r. мерзостћ. b. 31рђсн0ст, гнусност. č. mrzkost'
Naime, nominatim 16. — bel. naymre. jambr. naimre. guts. namreč. s. наиме — на пмАже. najem ила&мул 27. — bel. habd. jambr. najem, stulli. naim mer-ces guts. najem. stsl. наимт>. најемЂ. r. наемг. b. најем. s. најам. č. najem. p. najem. kor. jem-, naklon: angyelski naklon engl, gruss 18. — bel. habd. jambr. stulli. naklon salutatio, reverentia. stsl. r. поклонђ. b. s. поклон, č. uklona, poklona. p. uklon. — r. ангелБСкое поздравлеше. kor. kloni.
naragyati narajati: roditi 33. — stulli. naradjati gignere. kor. rod, narogyenje Christuševo ysvv/jm? generatio 51. — bel. narogyenye. stulli. narodjenje. jambr. rogyenye. stsl. нарожденте r. нарождеше. b. рождене. s. РОђење. č. narozeni. p. porodzenie, zrodzenie-kor. rod-,
navlastito praecipue 5, 20, 22, 25. — habd. navlastito prassertim, potissimum. bel. jambr. stulli. navlastito praecipue. p. zavlaszcza. kor. ve Id-, miki. etym, wört. 378 nazoči bitje nazočnost 17. — bel. nazoči, na oči. stulli. na oču sotto gli occhi ad oculos, in prsesentia. jambr. nazočnost, pred-očnost praesentia. kor. o k o s -. nazopet iterum 19. — bel. nazopet iterum. jambr. nazopet, zopet, opet. stulli. na zopet, opet, guts. spet, zupet. stsl. опАтб. r. опатб, s. опет. č. opet. kor. p en t a. miki. etym. wört. 23 9. nazveščenje naznanilo 39. — bel. jambr.. nazveščenje annuntiatio. jarn. oznanenje. guts. oznanenje Verkündigung Marien ebehtnica. oznanenje divice Marie, venahtnica. stsl. вт>зв'1;шт1;нп1е, r. возвк-uieHie. č. zvestovani. p. obwieszczenie. kor. ve. neumeteln алоуо: rationis expers 16, 17, 18. neumetelnost 23. — bel. neumetelen. stulli. neumjetan, neumetan, jarn. neumen, guts. vmeten, künstlich, deriv. od stsl. r. оумђ, оумбнђ, умнбш. b. s. č. p. ум, rozum. b. умен, разумен. s. уман. č. umny, rozumn^. p. rozumny. kor. um-, nikaj nihil 17. — tako še dnes Štajarci i Kajkavci. bel. jambr. nikaj: ne kaj.
ništar menje nihilominus 16. — bel. ništarmenje. jambr. stulli ništamanje, ništarnemanje.
Občiniti bewerkstelligen 18. — ob + činiti agere, facere, efficere. ef. činiti.
občinski universalis 11, 14, 15, 18, 19, 23, 24. — bel. jambr. stulli. občinski generalis, universalis: občina communitas, uni-versitas. stsl. обћштина. r. обвдина, adj. r. обгцт. b. обшген. s. ОПШТИ. č. obeeny. vseobecny. kor. o bi. obdržavati servare 6, 11, 19. — iter. od glag. držati, onako jednako, tako 4, 18, 19. — stsl. онако ita. č. onako = inako.
s. онаки, a, o eius modi. stulli onako eo modo, sie. onda tunc 30 — bel. onda. jambr.. onada tunc. stulli. onda, onadä, onitda tunc temporis, id temporis. stsl. онЂда eo tempore. lit. ondaj. č. onehdy, onekdy nächst, jüngst, opominati monere 25. — bei. jambr. guts. č. opominati stulli. jarn. s. opominjati iterat. od (o)pomniti stsl. помбн'1;ти. deblo pomni: pombni + a + ti = pombnjati, pominjati, opominjati, kor. men-.
orsag kolotač 8, 9, 10, 16, 19, 24. — magy. orszag das reich, land, der staat. habd. jambr. stulli. orsak (stulli. orseäk, äka) regio, provincia.
ostavljati relinquere 23. — stulli. ostaviti relinquere, derelinquiere, deseiere. \b. imft. bei. jambr. ostavljati relinquere. stsl. оста-вити, оставл1ати relinquere. kor. sta-.
Pače ua.AAov: nego pače 21, 28. — bel pače imö, quin imö vero, quin imo. habd. jambr. pače imo. stulli. pače imo, potius. compar. od пакт>, паче. r. паче, пачеже vielmehr, vornehmlich, paska cura 3, 7, 8, 9, 22, 23. pasku imeti 23. pasku nositi 5. — bel. paska cura, custodia = skrb; pasku imeti, nositi sorge tragen für etw. achtgeben auf etwas. Vb. pasti weiden, hüten; od todi pastva salus, смасти, сгпасаги «o£etv. смасг rettung, erlösung, свдасителБ. kor. pas-, pelda exemplum 5, 13. — magy. pelda exemplum. stvn. bilidi, bild, gleichnis. rum. pilde. bei. pelda exemplum, paradigma, habd jambr. pelda exemplum. stulli. pelda imago. pepelna sreda mesto boljšega pepelnica 34. podiči podignem levare, tollere (: podigel) 3. — bel. podiči erigere, elevare, attollere. stulli podižem — dignuti. jambr. podigujem elevare: po-dig-ti. pod moraš zwangsweise: Päsete je (ovce) ne silum, ne pod moraš 26. pogan, a, o noranbcia> 20. — habd. jambr. stulli. s. p. poganin falsorum deorum cultor. bel. pogan foedus, immundus. stulli poganinski, poganski ad falsorum deorum cultores speetans. lat. paganus.
poglavnik princeps 27, 30. — stulli. poglavnik princeps, caput.
bel. guts. jarn. poglavar, kor. golva. pogled: na pogled vpričo, stsl. погладб. r. озгллдћ. b. глед, поглед.
s. поглед. č. vzhled, pohled. kor. gl en d-, pohagyanje B. D. Marie M. heimsuchung 45. — jambr. stulli pohagjati visitare. bel. pohajati visitare. jarn. pohajanje spazier-gangsbewegung s. похађатн invisere; похађање visitatio: iti, hoditi, pohohoditi vb. iter. pohajati, kor. ched-. poimene namreč 14, 22, 54. — po imene cf. naime. po keh dob quia, cum 5, 10, 11, 15, 18, 33. — bel. po keh dob si quidem, quandoquidem, cum, etenim, quando. jambr. pokedobe. poleg secundum durch, infolge, nach. habd. jambr. poleg penes, iuxta, pone. stsl. полбгђ iuxta. Poglavnik je mene podigel i zvisil ne za moju nikakovu vrednost, nego poleg svoje velike dobrote i milošče 3. da poleg one Regule živem 4. dužen jesem poleg moje časti pastirske pasku nositi na duhovni navuk 5. poleg časti i dužnosti moje 9. da bi naši cirkveni pastiri i prodekatori slovenski Evangeliome čteli poleg običaja i navade 11. Cirkveni pastiri jesu dužni poleg božje i cirkvene zapovedi tomačiti 14. poleg božje zapovedi 15. itd. 18, 20, 22, 23, 30, 34 itd. itd. po menje po več mehr oder weniger 20.
posebe extra 6. — bel. po sebe a se, per se, ex se; privatim, separatim, particulariter. stulli po sebbe, po sebbi. jambr. posebe separatim s. posebice ipse. potreboča za navadnejše: potreba necessitas 9, 11, 17, 23. — bel. potreboča necessitas, opus. jambr. potrebčina. stulli. potrebščina, potrebština. guts. potrebota, trebnost. jarn. potreba, potrebnost, potrebščina, stsl. b. noxptöa. r. s. иотрсба. č. potreba, p. po-trzeba. kor. terbü. pravdeno iuste 18. — stsl. правБДБНБ. r. праведнБШ. b. праведен. s. праведан. č. spravedliv^. p. sprawiedliwy. guts. prauvdelan, praveden. jarn. praveden rechtschaffen, precenba wert 28. — bel. jambr. precenenje aestimatio. habd. pre-
cenanje asstimatio. kor. cena. prekoiupce m. prekorubce ganz u. gar 17. — bel. habd. jambr.
stulli. prekorubce absolute, prorsus. kor. rombi, prenesti vertere, reddere 24. — stsl. пр-квести, прЈ;водидити. r. ne-ревести, переводитБ. b. преносим, пр1звождам, s. пренести, црево-дити. č. prevoditi, prevesti, preložiti, p. przewodžid, przenosič. guts. jarn. prestaviti übertragen, übersetzen, pričeščenje coena sacra, communio 17, 23. — stsl. цричдштенше. r. цричагцеше, s. причешће, причешћивање. guts. jarn. obhajanje, kor. č e n s t б.
prijetje B. D. empfängnis 51. — bel. prijetje acceptatio. jambr. prijeti accipere. stulli. primänje acceptio. jarn. prejetje, sprejetje. guts. spočetje, spočetik. č. početi, p. poczecie. kor. jem-.
prikladno apte 10. — bel. prikladen aptus, conveniens. stulli. jambr. prikladno, apte, aposite. guts. perkladen, perložen gelegen, bequem, jarn. perkladen, a, o gelegen, bequem, kor. klad-.
priličen conveniens 20. — bel. jambr. priličen. stulli. priličen, spo-dobjen accommodatus, aptatus. stsl. приличбнђ r. ириличши. b. приличен s. пристојан, прикладан č. priličn^ angemessen, od prilika occasio, commoditas. kor. lik-, prispodoben, a, o aptus: pr. — zakon 8. — bel. prispodoben assimilis, consimilis. jambr. pr. — conveniens, consimilis. stulli podoban aptus, idoneus. kor. doba-, prodeka iz lat. praedicatio 8, 13, 17. — slov. jezici imajo: propoved. prodekator praedicator 11. — bel. prodekator, pripovedalac. stulli pripovjedaoc. jambr. duhovni pripovedac, nazvestitel, nagovo-ritel ljuctva, navučitel vulgo Prodikator, Koncionator. prodekuvati 6, 7. — bel. prodekuvati, pripovidati praedicare. jambr. občinu vučiti, nagovarjati, k puku govoriti, vulgo pro-dicovati concionari.
Reč p-fy-a: od reči do reči ad verbum 10, 18. — bel. reč, beseda verbum. jambr. reč. stulli. rječ. guts. beseda, reč, jarn. beseda, magy. beszed. stsl. rt,mi,, слово b. И;ч, слово. s. реч; беседа. č. reč, slovo.
Sadoven, a, o <ритои plantae: nazveščenje B. D. Marie inače sado-vena D. Maria 39. — bel. sadoven, sadovit fructuosus. jambr. sadni, stulli. sadovan = vartogradan. guts. sadoviten, sadliu, saden, rodoviten fruchtbar, (r- žena) jarn. saden, a, o frucht-od stsl. r. садЂ. kor. se d-, skazati se apparere prikazati se, priti 30.
slovo лбуо; ratio 10, 18, 19, 24. — bel. s. slovo littera. jambr. stulli slovo littera, verbum. guts. slova urlaub. jarn. slovo verbum, stsl. r. č. слово. p. sto wo. kor slu. spogoniti objicere, obiurgare 5. — bel. habd. stulli. spoganjati exprobrare. jambr. spoganjati, oponašati exprobrare. guts. spoganjati prestopke vorwerfen, okolo Ljutomera: naprej goniti = očitati, kor. gen. spomenek mentio, memoria 18. — spomenek verneh mertveh aller-seelentag 49. — bel. habd. jambr. stulli spomenek mentio, memoria. guts. spomenik, spomin, spomenitje angedenken. stsl. nasiATb. r. шшнтб, воспоминате. b. памег, спомен, спомнкване s. памћење, спомен č pamšt', pamatka. p. pamieč. spraviti parare ordnen, redigieren 7, 8, 11. — bel. spraviti ad-aptare, componere. habd. spraviti componere. stulli spraviti, pripraviti parare, praeparare. guts. spraviti, spraulati zusammenausrichten. stsl. сгправити perficere. s. справигн parare, expedire.
svadba nuptiae 34. — bel. svatba, pir. habd. jambr. stulli. svadba guts. ženitva, ženitje, hoset. stsl. сватБба r. свадБба. b. свадба. женидба. s. свадба. č. svatba, kor. svü. svečen februarius 36, 38. — svečna B. D. Maria svečnica 36.— bel. habd. jambr. svečen mesec. guts. sviečnica lichtmessfest. jarn. svečan das abendgebetläuten; svičan februar, r. св'ћтенје господне. kor. svit.
Šalnica iocus: šalnica sramotna scurrilitas 21. — bel. šalnica iocus, nugalitas. šalnice nepoštene scurrilitas. jambr. nesramna šala scurriltas. — kor. šal. štima opinatio 23. — bel. habd. štimati putare, opinari, censere, aestimare. jambr. štimanje, mnenje opinatio. guts. štimati achten, schätzen. Ostali slov. jeziki imajo: МБнкнте; мнћше ; мњење; mšni, minšni; miemanie.
Takajše similiter 6, 8, 9, 23, 54. — bel. takaj, takajše similiter, pariter. jambr. takaj et, etiam. stulli. takaj similiter. stsl. такожде. r. также. s. такође. č. take, tež. p. takže, tež. te aal 20—22, 24—28, 30, 54, itd. — fris. tere, te. teknuti se tekmovati 28. — bel. jambr. tekmiti se aemulari. stulli. takmiti aequare, coaequare. guts. tekmati. kor. ti>k-, tik'hmr.. miki. etym. wört. 368. wagn. 121. trojstvo (troyztvo) trinitas 17. — bel. stulli. trojstvo trinitas. habd. jambr. trojstvo, troica, trias.
Vekivečen aeternus 8, 26, 27. — bei. jambr. vekovečni aeternus. stulli. vekovečan, vjekovječan. guts. jarn. večen. stsl. в1зкоу-вкчБНЂ. r. в1зковћчнни. b. вкчен. s. вечит. č. vekovečny. p. od-wieczny, wieczny, wieczysty. kor. vekü. velikibožičnjak december 50. — Mesec, kojega se obhaja božič, velikomešnjak august 46. — Mesec, kojega je praznik velike meše. Velika meša, mala meša grossfrauentag, kleinfrauentag. guts. šmarn; velika gospodnica Maria himmelfahrtsfest. jarn. gospodnica.
venceslav wenzel 47. — stsl. вАштАславг, вечеслав-Б. č. väclav. vezda nunc 9, 30. — bel. jambr. vezda nunc, modo, in praesenti.
habd. vezda, szada nunc, modo, in praesenti. vincek Vincentius 36. — zdaj Vinko.
više plus 33. — stulli. više plus, magis. bel. habd. jambr. altius, supra, superius.
vlasten proprius 19. — lastovit 28. — bel. jambr. stulli. proprius. s. властити. č. vlastnl. p. wlasny, wlaščiwy. stulli. lastovit proprius. guts. lasten, kor. veld-. vpadati fallen : god vpada 38, 54. — bel. upadati incidere, habd. vpasti incidere. stulli upadnuti, upadati incurere, cadere, inci-
dere, interlabi. jambr. padati, opadati cadere. r. stoti» праздникг будетЂ вђ понед-1;лБникЂ, во вторникђ. vraziti stören: razmenje vraziti den sinn stören 10. — bel. vra-ziti, vraževati Isedere. habd. uraziti Isedere. jambr. vraževati, vrediti. stulli. vraziti, uvrjediti laedere. kor. razü. mikl. etym. wört. 273.
vsesveščak november 49. mesec, kcjega je praznik vseh svetcev. vu to ime zato 7, 8, 11, 18, 24. — вђ to hm^ cf. naime.
Zaiskavati multiplicare 29. — stulli. iskavati = iskati quaerere:
za-iskati, za-iskavati. zakonni eheleute 34. — bel. zakonski legalis, legitimus, zakonska postelja thalamus. stulli. zakonski legitimus zakon sv. bistva bel. habd. jambr. matrimonium, coniugium. zakon sploh — lex. za coniugium imajo ini slov. narodi brak stsl. r. браит>. s. 6pčik. zapirati se contineri enthalten sein nahajati se 12, 23, 33. —
zaprt 14, 20, 25. — kor. per-, zavjetek i zapor compendium 12. — bel. jambr. zavjetek summa, synopsis, breviarium, compendium. stulli. s. завјет votum, за-вјетовати voto se* obstringere. kor. ve-, bel. jambr. zapor, clausura, seclusorium. kor. per-, zavjet., a, o enthalten 14. — bel. zavjet occupatus. bel. jambr. zavjetje occupatio, interceptio, obsessio, jambr. zavjeti, zavljem-Ijem occupare.
zboga (Vramec ima: z Boga) zarad 9, 34, 54. i zbog 29, 33; zaradi 9, 26. — ci> бокм zatore pravilno zbok m. zboke. — bel. jambr. zbog propter. (stulli. bel. radi. stsl. ради, д1ша. r. ради, poleg дла. b. за, ради, за ради. s. ради. p. dla.) kor. bokü. zl, zla, zlo зђлђ, a, o хааб;, trovyipo? malus: zle pelde 5. zlem žitkom 5 zlo drevo rodi zel sad ev. 100. zla sada ev. 100. Ta beseda še živi med narodom slovenskim: odreši nas zlega; le nafs reffi od flega. Nsl. rokopis zgod. društva koroškega. („Kres" I.) zveličen 4, 5. zveličenje 5, 7, 8, 12-15, 22, 26 — 28, 31. - bel. jambr. zveličen salvus, beatus, benedictus. (stulli. blažen, stsl. блаженЂ. r. блаженш. b. s. блажен. č. blazeny. zatore блаженте ;j.ax.apia.) kor. vel-, zvisiti erheben, erhöhen 3. — stulli uzvisiti (m. вђ +звнси — tu)
extolleTe, evehere, efferre. kor. vis-, zvišenje erhöhung: svišenje sv. križa 54.
zvuna foras 54. -— bel. zvun, zvuna, zvana a foris, extra, jambr. zvun extra, guts. zvuna, vune aussen, jarn zuna, zunaj. stsl. in,h'l;. r. bh'li. b. bm, вгнка, на вч>нка, от вђн. из от вђн. s. изваи. č. vne, venku. p. zewnatrz foras, sEw. kor. v ü n iL
Žitek vita 5, 14, 15, 29, 292. — bel. habd. jambr. žitek vita. stulli. žitak, žitka vita brevis; življenje vita. guts. ,žiulenje'
15
živetje vita. jam. žitje, živlenje vita. r. житће, b. s. живог. č. žiti. p. zycie. Ta beseda se je glasila v stsl. житђкђ, житб, жизнб; v nsl. v X. veku: život (fris. I. 9.) v XV. veku: leben (conf. gener.) ravno tako v XVI. i XVII.; v XVII. veku vendar nahajamo poleg besede ,leben' že tudi živcmije. habd. Kastelic. stapl. 29.
Kratice.
alb. — albanski; b. = bolgarski; bel. = Bellosztenecz, Gazophylaeium illyrico-latinum. Zagrabiae 1740; c. = češki; fris. = mouumenta frisingesia (Miklosieh, Chrestomathia palaeoslove-nica. Vindobonae 1861. pag. 51 do 55); grš. = grški; guts. — Oswald Gutsmann, Deutsch-windisches Wörferbuch. Klagenfurt 1789; habd. = Juri Habdelich, Dictionar ili Rechi Szlovenfzke . . . Diachkemi zlahkotene. Vu Nemskom Gradczu 1670 ; jambr. = Andr. Jambressich, Lexicon latinum in^erpretatione illyrica germanica et hungarica. Zagrabiae 1742; j am. — Urban Jarnik, Versuch eines Etymologikons der slovenischen Mundart in InnerOesterreich. Klagenfurt 1832; kor. = koren; lat. = latinski; lit. = litavski; magy. = magyarski; mikl. etym wärt. = Miklosieh, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen. Wien 1886; mr. = maloruski; n. — nemški; nsl. = (novo)slovenski; p. = poljski; ,r. = ruski; rum,. = rumunski; s. = srbski; stapl. = Evangelija iz XVII. veka, preložena po Stapletonu. cf. izvestje c. kr. velike realke ljubljanske za leto 1887 ; stsl. — staroslovenski; stulli — Joakima Stulli Dubrovčanina, Rjecsoslöxje. U Dubrovniku 1806; s trn. = starovisokonemški; ivagn. = Die slavischen Elemente im Magyarischen von Miklosieh. Zweite Auflage von Dr. L. Wagner. Wien u. Teschen 1884.
Voda,
s posebnim ozirom na pitno vodo in na ljubljanske razmere.
(Spisal Ivan Šubic).
Literatura o vodi in njeni uporabi je ogromna. Pisatelj je v prvi vrsti zajemal iz naslednjih virov:
Dr. Ferdinand Fischer: Die chemische Technologie des Wassers. Braunschweig 1878.
Dr. G. Wolffhügel: Wasserversorgung (iz: Handbuch der Hygenie und der Gewerbskranheiten. Herausgegeben vom Prof. Dr. M. v. Pettenkofer und Professor Dr. H. v. Ziemssen II. Theil. 1. Abth. Grössere Gemeinwesen. 2 Hälfte. Leipzig 1882).
Dr. Julius Kratter: Studien über Trinkwasser und Typhus mit Zugrundelegung der Trinkwasserverhältnisse von Graz. Graz 1886.
Prof. Balthasar Knapitsch: Poročilo o kemijskem razisku nekaterih vodä, katere bi zamogli porabiti v pitno vodo ljubljanskega mesta. Poslovenil Ivan Šubic.
Akti vodovodnega odseka ljubljanskega mestnega zbora.
Vom Himmel kommt es, Zum Himmel steigt es, Und -wieder nieder Zur Erde muss es, Ewig wechselnd.
öoethe.
Krog našega planeta se pretaka nezmerna množina mokrega elementa, ki mu pravimo voda.1) V raznovrstnih oblikah in obilicah kroži hidrosfera po zemlji. V zraku biva v podobi vodenih hlapov, ki se o priliki zgoste in združijo ter kot meteorska voda
') Prof. J. Jesenko nam je v svojem „Prirodoznanskem zemljepisu" (1. 1874.) podal občni prirodopis vode. Na to razpravo opozorjam čitatelja; v njej najde obilno poučnega o vodi sploh, ki biva na zemlji. Vsled tega spisa sem tu dokaj izpustil, kar bi sicer spadalo k študiji o vodi.
ali izpodnebna moča padajo navzdol. Na zemeljski skorji se padavina zbira v vselinah, aii pa hiti na površini dalje po velikih in malih strugah (jezera, morja, potoki, reke in veletoki), deloma pa se zgublja pod zemljo. V luknjičave zemeljske plasti prodira in leze kot izpodtalna moča ter polni površne nasade, dokler se v nižjih krajih zopet ne prikaže na dan, da z nova začne svoje kroženje.
Voda, ki kroži po zemlji, pa ni nikjer ona čista spojina (H20), ki si jo priredi kemik v svoji delavnici. Na zanimivem potovanji svojem prihaja v ozko dotiko z mnogobrojnimi tujimi tvarinami, katere sprejema vase ter jih nosi seboj, časih v blagor, časih v pogubo človeštva.
A. Meteorska voda.
Z gladine stoječe in tekoče vode se dviga leto in dan sila vodenih hlapov v atmosfero. Posebno na vročem zemeljskem рази silijo solnčni trakovi velikanske množine vode, da se pospno kvišku. Med obema povratnikoma izhlapi v jednem letu več nego 5 m debela morska plast ter gre v zrak. Od tod pade zopet na zemljo, deloma na isto mesto, deloma na obe polutki, a več na severno, nego na južno. Zato primerja Do ve našo zemljo s parnim strojem, ki ima na južni polutki parni kotel, na severni pa kondenzator in v naši zimi deluje z večjim tlakom.
Padajoča izpodnebna moča pride v dotiko z vsemi tvarinami, ki plavajo v zraku. Navzame se kmalu raznih plinov, v prvi vrsti onih, ki bistveno sestavljajo zemeljsko atmosfero: dušik, kisik in ogljikovo kislino. Reichardt je nalovil dežnice in našel, da je imela meseca januarija pri 4° C v jednem litru 32-4 cm3 plinastih sestavin zraka, meseca julija pri 15° C 24"9 cm3; v tej množini je bilo:
dušika .... 6Г6°/0 (po zimi) 64'2% (po leti) kisika .... 31-8% „ 27-0»/0 „ ogljikove kisline . 6'7% » 8 8%
Poleg normalnih vzduhovih sestavin opazujemo v dežnici in snežnici še druge raztopljene spojine organskega in neorganskega značaja: amonijak, nitrate in nitrite, kloride, sulfate in sulfide', alkalije itd. Množina njihova pa je jako spremenljiva ter zavisna od raznih faktorjev, n. pr. od višine, v kateri nalovimo izpodnebno močo, in od lokalnih razmer. Dežnica na-lovljena blizo selišč ima več amonijaka, nego tista, ki je padla daleč ,od človeških domov na tla. Boussingault je našel v parižkem dežju povprečno 3 mg amonijaka v 1 litru, na Lieb-frauenbergu v Vogezih pa samo 0'79 mg. Amonijak se razvija tam,
kjer gnijo organske tvarine, tedaj posebno v obližji večjih mest in krajev, ter se dviga v zrak. Zato nahajamo v rosi in megli neprimerno veliko amonijaka, ker sta obe blizo zemlje. Tako je tudi s solitarno kislino; v Parizu jo je imenovani raziskovalec našel 10'1 mg 'v J litru, na Liebfrauenbergu pa samo Г8 mg.
Po vzduhu plava tudi dokaj snovij, katere vzame meteorska voda neraztopljene seboj Brezbrojno organskih mikroorganizmov polni zrak, ž njimi vred pa se dvigajo iz tal mirijade neorganskih drobcev in sestavin zemeljskega prahu. Izpodnebna moča objame te tvarine in jih tira s seboj na zemljo, kamor dospe po tem takem časih jako onesnažena. Uže Plinij je trdil o padavini: „Cadeus inficitur halitu terrae." — Posebno blizo velikih mest in to varen imata dež in snežnica dokaj prilike, da se navzameta raznovrstnih primešanin, ki neugodno spremene poprej čisto padavino. R. A. Smith ceni, da znaša množina ogljenčate in katranove substan-cije, ki vhaja v zrak pri gorenji premoga, kake 3°/0 njegove teže.
B. Izpodtalna moča.
Velik del meteorske vode prodira v luknjičave površne zemeljske plasti. Tu pride v dotiko z novimi sestavinami tal in takoj se prične zanimiva izmena snovij na obeh straneh. Voda odda nekoliko svoje zaloge, na njeno mesto pa sprejme drugih tvarin iz hribine, po kateri leze navzdol. Ko rine kaplja v tla, popušča v njih svoje neraztopljene in raztopljene primešanine. Primerna tla precejajo (filtrujejo) izpodnebno močo ter jo mehanično čistijo. Vrh tega absorbujejo iz vode amonijak, kalij, magnezijo, fosforovo kislino, natron, klor, vapno, solitarno kislino in sokislino, in dokaj drugih spojin, v prvi vrsti pa vedno amonijak in kalijeve soli. Organske primešanine v tleh se začno s pomočjo talnega zraka razkrajati in oksidovati. Spojine višje vrste se spremene v bolj priproste skupine. Iz organskih tvarin nastane najprvo amonijak, potem se kmalu pojavijo sok i sle soli in konečno solitarno kisle soli; tedaj so organske substancije razkrojene in uničene. V primernih in dovolj luknjičastih tleh, katerim ne manjka zraka,- se opisani procesi bujno vrše in voda je kmalu prosta organskih bitij. Kjer pa je zemlja preveč gosta ali pa z organskimi sestavinami preobložena, ne dozore oni čistilni procesi. Izpodtalni zrak ne more zmagati organskih skupin, ki jih je prinesla voda seboj. Zgodi se celo nasprotno, da se izpodtalna voda nasiti in napolni z organskimi substancijami in da se obogati na organskih telesih. Polna te nesnage se zbira potem v vodnjakih, iz katerih jo zajemamo v kvar svojemu zdravju.
Poleg organskih sestavin, ki zajdejo v tla in od tod v vodo vsled živalskega in rastlinskega življenja, pridejo tudi v poštev neorganske spojine, iz katerih je zemlja sestavljena: Prosta kre-
mikova kislina in njene spojine z glinico, železom, kalcijem, magnezijem in alkalijami; karbonati železa, kalcija in magnezija, železni oksidi in hidrati železnega oksida, sulfati, kloridi, fosfati in nitrati kalcija, magnezija in alkalij.
Od tehsnovij nahajamo nekatere neraztopljene, druge rastop-Ijene v izpodtalnih vodah. Posebno važne za nas so kalcijeve in magnezijeve soli, ki jih v največji meri povživamo s pitno vodo. Množino teh soli, izražujemo navadno s trdotnimi stopinjami. Voda, ki ima v 100.000 delih jeden del kalcijevega oksida (ali v 100 cm3 vode 1 mg kalcijevega oksida1!, ima jedno stopinjo trdote.1) Po trdotnih stopinjah ločimo mehko in trdo vodo. Navadno nam je voda do 10° trdote mehka, od 10" dalje pa trda; z 18° trdote ni več v splošno porabo. V njej kuhano sočivje ostane trdo — od tod pač tudi ime —; milo še v njej razkraja v neraztopno vapneno milo, ki pade v kosmih na tla in ne spolni svoje naloge pri umivanji. Kalcijevo in magnezijevo milo se tudi rado prime v razpokah kožinih in ostane med vlakni tkanine. Oprani deli zgube svojo mehkobo; koža postane ostra in blago dobi neprijeten duh vsled razkrajajočih se zaostankov.
Zraven kalcijevih in magnezijevih solij, ki se redno pojavljajo v naših vodah, opazujemo še druge, poprej naznačene sestavine, ki se pa močno menjujejo po zemlji, katero napaja iz-podtalna moča. Krajevne razlike v pitni vodi so torej zavisne od geologijske formacije. Reichardt je analizoval studence iz raznih zemeljskih tvorb in našel naslednji rezultat:
V 100.000 delih čiste studenčnice je
	o ö	ci	1		1			I
			£		'Л		glinica 1	
v	zaostanek izparivai	i-i CS > M o	solitarna sliua	klor	žveplena slina	vapno		trdota
granitu	2-44	1-57	0	0-33	039	0-97	0-25	1-27
šarenem pe-								
ščencu	12-5—22-6	1 38	0 98	0-42	0-88	7-30	4-80	13 96
školjkastem		9-90	0 021	0 37	1-37	12-90	2-90	16-96
vapnencu	32-50							
dolomitu	41-80	0-53	0-23	sled	3'40	14-00	6-50	23-10
malcu (sadri)	236-50	sled	sled	1 61	110-8	76-60	1225	92 78
skrilavcu	12 00	0	0054	0-247	2-40	5 04	0-73	606
') Francozom velja za 1 stopinjo trdote 1 del kalcijevega karbonata v 100.000 delih vode, Angležem pa 1 del kalcijevega karbonata v 70.000 delih vode. Jedna stopinja naše mere je torej = 1-79 francoskih in 1-25 angleških trdotnih stopinj.
Tudi ista tla se v teku let kemijsko spreminjajo, časih se sama čistijo, in voda v njih se zboljsuje. Množina soli v izpodtalni vodi je zavisna od gladine podzemne moče. Pomnoženje in zmanjšanje soli se vrši vzporedno z dviganjem in nižanjem izpodtalne vode; zato stoji v premem sorazmerji z množinami dežja v do-tičnem kraji. Ko dolgo dežuje, postane voda v vodnjakih slabša; za časa suše pa se zboljša. Za rečnico pa je ta zakon ravno obraten. Rečna voda ima menj raztopljenih snovij, ako se njena množina poveča, ter jih ima več, ko voda upade. (Kratter).
Na sestavino izpodtalne vode tudi močno vpliva človek s svojimi obrtnijskimi podjetji in zgradbami. Iz to varen leze različna nesnaga v tla ter se druži s podzemno močo; ž njo vred zajde potem v vodnjake in studence. O vplivu pokopališč na bližnjo izpodtalno vodo smo navadno prepričani, da ni ravno ugoden. Mnogobrojna kemijska preiskavanja pa so našla nepričakovano ugodne rezultate. Pettenkofer in drugi raziskovalci so konstatovali, da je izpodtalna voda skorej vseh (preiskovanih) pokopališč bolj čista nego onih vodnjakov, v katere zajde moča iz stranišč in gnojnic. Nasprotnih neugodnih slučajev je prilično malo. Se ve, kemična analiza sama še ni nikak dokaz za'okusnost vode; večini ljudij se zdi voda iz pokopališč sumljiva in nezdrava. Mnogoletne skušnje v raznih krajih vsaj navidezno podpirajo to javno mnenje.
C. Potoki in reke.
Izpodtalna voda prihaja na dan v podobi vrelcev, ki se družijo v potoke, reke in veletoke. Studenci prineso seboj one sestavine, o katerih sem govoril v prejšnjem oddelku. Na svojem potu zgube tekoče vode nekatere prvotne tvarine, na njihovo mesto pa stopijo nove, poprej nepoznane snovi. Ker pridejo potoki in reke v dotiko z mnogovrstnimi produkti človeškega delovanja, zato je sestava tekoče vode jako različna; časih je zelo čista, drugi pot strahovito neugodna.
V rečnicah opazujemo dušik in kisik, kakor pri izpodaebni vodi; amonijaka imajo vedno manj nego dežnice — a vendar ga nosijo naši veletoki v ogromnih množinah s seboj. Knapp je preračunal 1. 1853, da je z reko R'eno teklo vsak dan 16 245 kg amonijaka mimo mesta Lautenburga! — Rečnica je navadno mehka voda; v svojem teku zgubi nekaj ogljikove kisline, ž njo pa zgine ob jednem pogoj za raztop karbonatov, ki prouzročujejo trdoto. O nekaterik raztopljenih sestavinah znanih rek nas pouči naslednja tabela:
Reka •		m i 1 i g r		a m i	v litru		
	H o 3	solitarna kislina	amonij ak	žveplena kislina	vapno	t« SI ® a- ÖC OS a	trdota
Laba pri Ham-				•			
burgu, nepre-							
cejena ....	29-7	sled	—	24	67	7-3	7-7
Vel tava ....	3-5	0' 5	—	5-2	11-3	4' 9	1-8
Odra......	7	1-2	0-06	14	29	8	4
Donava ....	21-5	2-3			84-9		
Kjer reke teko mimo mest in človeških bivališč, zajete vanje dokaj snovij, kakoršnih bi drugače ne pričakovali v vodi. Človek napeljuje v struge odpadke svoje in ostanke svojih izdelkov. Zato nam kažejo reke v obližji obljudenih krajev izvenredne sestavine, ki se menjujejo po dnevnih in letnih časih. Posebno zraven tovaren dobe tekoče vode raznih primešanin. Tovarne za izdelovanje volnatega blaga onesnažijo vodo s spiranjem volne1) in raznimi pomijami, ki lezejo po kanalih iz tkalnice, n. pr. sodo, milo, klej, svinjska kri, svinjski odpadki, vinski kamen, galun, barve itd. Papirnice pero cunje za p ipir, in tedaj mora voda dokaj popiti, kar je bilo lepega in okusnega v cunjah! Da ni število teh tvarin majhno, ve vsak, kdor je imel kedaj priliko opazovati cunjaijevo zalogo. Usnjarije in tovarne za klej spravijo v vodo obilno živalskih ostankov, ki onečedijo rečnico. Cukrar-nice pospešujejo razvoj mikroorganizmov v bližnji vodi; vsled tega se more gnitje bujno vršiti in razvoj smrdečih plinov, posebno žveplenega vodika, godi se v velikanski meri v soseščini tovaren za cuker. Vodnjaki blizo tovaren za izdelovanje svetilnega plina se tudi sčasoma napoje s produkti, izvirajočimi iz tovarne. Jednako se godi izpodtalni moči, ki se giblje blizo po škodovanih plinovih cevij; polni se z organskimi tvarinami in drugimi spojinami v neprilično veliki množini.
Zanimive so preiskave o množini organskih snovij v nekaterih znanih rekah :
') Maumene je zračunal, da je 300 l vode, v kateri opero 1000 kg volne, vredne blizo 8 5 gld. — toliko je v njej pepelike! — Po Schulzeju in Märckerju ima voda, v kateri je bilo spranih 100 kg volne, v sebi toliko kalija, dušika in fosforove kisline, da je kot gnojivo vredna 1-4 do 2-4 gld. —	, -
		Organske tvarine (miligrami					v 1 litru)			
.(—t	S 03	џ	o 6D	B M	d SP	d 60	d £0 U	Visla pri Kulmu	d m a te Ф	d
Donava pri Peš	o ca a o S > te t* te . N HH	Sala nad Jene	«4 eu 43 te a te > te' P»	£1 d •J • H h ft te > te tH EH	te M 'Ö o. h Ф m <	d pfi I K - r-f f-l Cu Jt • i-s m	£i u ф •+J ф Оч "C a, te > ф iz;		0 K •	ih M O* •	1—« Oh "S3 m 'SS 02 1	Mura pri Gradi
62-5	53-2	28-5	9-4	133-5	160-0	140-0	185-5	22-0	14-0	17-0
Vrh raztopljenih organskih in neorganskih spojin plava v rečnici obilo neraztopljenih teles. Tudi navidezno čista voda ima v sebi veliko premičkenih drobcev, bodi si živalskih in rastliaskih organizovanih kalij, bodi si mineralskih telesec. Nekaj jih prinese veter vanjo, nekaj jih sama nabere ob bregovih in strugah svojih. Časih so tako fina, da jih ne moremo z nikakim precejanjem ločiti od vode. Se le po večmesečnem stanji se posedejo na dno posode. Ta naplavljena, nezmerno mala telesca dostikrat odločujejo vnanjost vode. Zelenkasta in rumenkasta rečnica ima od njih svojo značajno barvo. Natančna preiskava je pokazala, da so omenjeni drobci jako raznih izvirov. Peščena in ilovnata zrnca, kristali ali brezlični deli mnogovrstnih rudnin plavajo v družbi rastlinskih ostankov (platnena, volna ta in pavolnatna vlakna, rastlinske dlake, slamnati in leseni odpadki, skrobova zrnca itd.), živalskih telesec (dlaka, nožice muh, pajkov in drugih malih živalij, ustni epitel, ekskrementi, ostanki mesa itd.). Poleg teh mrtvih teles živi dokaj mikroorganizmov. Moča jim je najbolj ugoden element in zato se naselijo vsaj za jedno dobo svojega življenja v vodi. Jajčica raznih črvov, ki so človeški zajedavci, bivajo v vodi. Tu omenim le jajčec od Distomum hepaticum, lan-ceolatum in haematobium (v južnih deželah); od največje naše trakulje, Bothriocephalus latus, žive embrijoni v pitni vodi. P. Cohn deli mikroorganizme, živeče v rečnici in v vodnjakih, v štiri oddelke: 1. bakterije (Bacterium, Vibrio, Spirillum), 2. sa-profite, 3. alge in diatomeje, 4. infuzorije (Volvox, Vorticella, Pa-
ramecium in dr.). Zraven bivajo še jako mali, prostim očem skorej nevidni črvi, raki in sorodne vrste, ki se kmalu naselijo, ako postanejo pogoji ugodni njihovemu življenju.
D. Morska voda.
Za našo razpravo ima morska voda le zatp pomen, ker je morje ogromna shramba, iz katere voda hlapi v vzduh, od koder prihaja k nam kakor izpodnebna moča. A pri hlapenji vodni delci ne vzamejo seboj nikakih primešanin. Dvignejo se v zrak kot kemijsko čista voda; tuje sestavine morja torej ostanejo v velikanskem kotlu in ne pridejo v poštev pri naši pitni vodi.
Pomen sladke vode.
človek navadno premalo ceni stvari, katerih si lahko v obilici pridobi brez truda in znoja. Tako se godi sladki vodi. V neizčrpni množini nas obdaja ta temeljni substrat našega obstanka in vajeni smo, da ravnamo ž njim jako preširno in potratno. Malokdo ve hvalo neprecenljivemu božjemu daru. Le tam, kjer ga je mati natora jako pičlo in štedljivo podelila suhim pokrajinam, znajo bolj ceniti vrednost sladke vode. Tam vedo, da je voda ogromna sila, kateri se morajo klanjati vsa organska bitja. Kjer zmanjka mokrega elementa, nastane neobljudena puščava. Neobhodno potrebnost vode je duhovito označil francoski general Lamoriciere, govoreč o pridobitvi črnega kontinenta. Trdil je, da Afrike ni moči podjarmiti z mečem, temveč s svedrom, ki bode vode navrtal po njenih ogromnih pustinjah!
Človek najprvo potrebuje pitne sladke vode za lastno osebo. Glavna sestavina našega telesa je voda. Človeško truplo ima blizo 63 % vode — v mladosti in starosti več, nego v krepki zrelostni dobi; slabo rejen organizem več, nego dobrorejeno telo. V odraslem človeku, ki tehta 60 kg, je te tedaj 38 kg vode in 22 kg trdnih delov. Zdaj lahko razumemo, da spada voda med najbolj važna naša živila. Organi telesa samo tedaj normalno delujejo, ako dobe primerno množino vode. Drugače prenehajo pojavi življenja in izmena snovij zaostane. Človek daje veliko vode od sebe. Pettenkofer in Voit sta našla, da izloči počivajoče telo vsak dan 2253 g vode, a težak za 700 g več. To izgubo je treba vedno nadomestovati, ako hočemo, da nam ostane truplo čilo in zdravo. Vode moremo organizmu dati v raznih podobah; vsako živilo je več ali manj vodeno in nam deloma uže zato nadomestuje čisto pitno vodo. Sveže goveje meso ima 75-9 e/o VO(ieJ mastna svinjska pečenka 50 6 %, pšenični kruh 39_44 o/0) sadje 75—90 «/„, vino in pivo 86—90 °/o- Z jedili dobivamo tedaj v sebe jako veliko vode. Odrasel človek rabi na
dan 2 do 2'/2 trdne hrane, v kateri tiči uže Г5 do Г9 kg vode. Ako računamo, da porabi v istem času 2'5 kg vode, vidimo, da mu je primeroma malo sladke vode potrebno. Ta neznatna množina pa orjaško naraste, če vzamemo vse slučaje v poštev, v katerih je moderni človek od vode zavisen. Rastoča omika zahteva večjo čistost na lastnem truplu in v našem obližji, kakor so jo gojili primitivni pradedje naši. V snaženje svojega telesa, svojih stanovanj in selišč potrebujemo dandanes veliko moče. S kulturo se širi obrtnija in veda. V brezbrojnih slučajih bi bil razvitek nemogoč, ko bi ne imeli mokrega elementa na razpolago. Voda nam goni stroje in sestavlja stoterne produkte človeškega uma. Ž njimi pa se tiho a stalno naseljuje večja omika; naše šege in navade se ogladijo; svoj dom si obdamo z novimi znajdbami in pripravami za čistenje, svežo vodo si napeljemo v hiše, ž njo si krasimo vrte in javne naprave ter urejamo življenje po zakonih umetnosti in lepote.
Pomen sladke vode za blagor človeštva so poznali uže staro-davniki. Egipčani so porabili dokaj vode za čistenje svojega trupla, kar nam pripoveduje sv. pismo in grški pisatelji. Znali so kopati vodnjake in napeljevati vodo v daljne kraje. Stari Indi so čislali sveto reko Ganges ter slavili njeno zdravilno moč. V Grkih je zgodaj in vedno slovela zdrava voda. Zakonodajalca grška, Likurg in Solon, sta skrbela za dobro pitno vodo in Pindar je prvi izrekel slavne besede: To aptarov f/iv ибшр — ki so postale do današnjega dne gaslo vsem prijateljem našega elementa. Uže za časa Herodotovega je imelo mesto Samos vodovod napeljan, ki je bil nad poldrugi kilometer dolg. Plato in Aristotel tirjata od državne uprave, da skrbi za dobro pitno vodo in za kopelji, in grški narod se je v obilni meri posluževal svetov svojih duševnih velikanov. Poleg Grkov so tudi Babilonci in Per-zijani gradili vodovode. Vse te narode so prekosili Rimci. Dže 1. 313 pred Kr. so imeli v Rimu prvi vodovod,' aqua Appia Claudia. Potem jih je nastalo vedno več., Kamorkoli so prišle rimske legije, povsodi so skrbele za dobro vodo in marsikje so naredili velikanske zgradbe za njeno napeljavo. Tudi v stari Emoni so se do današnjega dne ohranili ostanki rimskega vodovoda.
Ko so za časa ljudskega preseljevanja propadle vede in umetnije, propadle so večinoma tudi čudovite vodne zgradbe. Ljudje so se stiskali v ozkih, umazanih mestih, kjer jim je debelo zidovje oviralo vsako prosto razširjevanje. Z močnimi nasipi so se obranili vnanjega sovražnika, a v svoji sredi so si vzgojili druzega, nevarnejšega. S svojimi odpadki onesnažili so tla, uničili dobro pitno vodo ter si ustvarili ugoden temelj za strašne bolezni, ki so bičale v onih dobah človeški rod. Še le novi čas hiti popravljati, kar so zamudili pradedje. Moderna mesta po-
snemajo starodavnike in si gradijo vodovode, ki daleč presegajo jednake naprave bivših ljudstev.
Vpliv vode na naše zdravje. .
Da ni vsaka voda ugodna našemu zdravju, so vedeli uže stari narodi. Grška basen pripoveduje, da so bile povodnji reke Alfeja vzrok kužnim boleznim. Najslavnejši zdravnik starega veka, Hipokrat (f 377 pred Kr.), je uže ločil mehko in trdo vodo in učil, da je stoječa in trda voda nezdrava: „Kdor jo pije. dobi veliko slezeno (vranico), debel trebuh in voda se mu nabira v koži." Rečnica je vzrok kamenu in ledičnim boleznim. Studenci, ležeči proti vzhodu, narede cvetoč obraz, jačijo duha, čistijo glas ter pospešujejo krepkost in rodovitnost. Grški zdravniki so nadalje učili, da je tudi kopanje neobhodno potrebno človeškemu zdravju. V obče so verjeli, da nekatere vode naravnost škodujejo telesu. Tukidid trdi, da so za časa atenske kuge Peloponezijani zastrupili vodnjake v Pireju. Zato je nastala kuga, ki so jo kmalo zanesli v Atene. To je prvo poročilo o zastrupljenih vodnjakih. Kakor je znano, je bil srednji vek istega mnenja; za časa velikih kužnih boleznij so tedaj iskali vzrokov v otro-vani vodi ter počenjali izgrede zoper Žide, katere so dolžili, da so vodnjake zastrupili.
O vplivu vode na naše zdravje so bili torej narodi vedno prepričani. A še le v najnovejši dobi jeli so ta vpliv znanstveno preiskavati; še le v našem času se je znanost z vsemi svojimi sredstvi poprijela važnega vprašanja, ter ob jednem nekoliko zdramila indiferentne mase. Čuditi se res moramo, da se nove preiskave o pitni vodi tako počasi širijo med ljud. Na vsako živilo pazi celo priprost človek, da se mu podaje v sveži, zdravi obliki. Kak krik zaženo gospodinje in gospodarji, ko jim pek, branjevec in štacunar postreže s pokvarjenim blagom! V javnih glasilih ga napadajo in vlada strogo kaznuje one, ki kvarijo hrano in izdelujejo „umetna" živila. Razburjeni vstanejo dolgoletni gostje izza svoje stalne mize, ko skušeni vinopivec med njimi konštatuje, da vino novega krčmarja ni več natorno! Le za vodo se vsakdo malo briga. Dosti jih meni, da še „v črevljih ni dobra" ter si pomagajo z vinom in pivom. A tega ne pomislijo, da je vino često-krat krščeno z umazano vodo; tega ne vedo, da se umivajo z nezdravo močo in da jim postrežnica snaži ter lika posodo in dom z vodo, imajočo škodljive kali v sebi; te tudi vnanjim potem lahko zajdejo v naše truplo in mu bolezen prineso!
Znanstveno razmotrivanje o vplivu vode na naše zdravje pričelo se je prav za prav 1. 1848. na Angleškem. Razne nalezljive bolezni, n. pr. tifus, kolera, mrzlica, škrlatinka se širijo z vodo — to mnenje prodiralo je v vedno širše kroge. A kmalu
so se jeli oglašati nasprotniki in nastal je hud boj o »teoriji pitne vode". Pri tem pa so se ozirali in se ozirajo še dandanes najbolj na tifus in kolero. O teh dveh morilkah vladata sedaj dva ravno nasprotna nazora. Uže o načinu, kako da voda pro-uzroči bolezen, so mnenja različna. Jedna stranka trdi, da vpliva abnormalna voda otrovalno; kakor strup spremeni redne funkcije našega organizma. Strupen pa je sedaj amonijak, sedaj nitrati; nekateri dolže kloride, drugi zopet alkalije ali pa organske primešanine. — Drugi izsledovatelji uče, da ima pokvarjena voda septičen vpliv na človeško truplo; ona moti delovanje prebavil ter zmanjšuje natorni upor. Pitna voda vstvari tedaj v telesu nekako dispozicijo za nalezljivo bolezen. — Tretji bojniki za teorijo o pitni vodi pa so prepričani, da je voda le sredstvo, po katerem pridejo kužne kali v naše telo. Bolnik izmeče specifične prouzročitelje bolezni svoje. Kali pridejo v vodo, ž njo pa v nas, kjer se dalje razvijo in naše zdravje motijo.
Da je pitna voda v tesni zvezi z razširjevanjem kolere, je prvi trdil anglež Snow 1. 1848. Brzo so se oglasili nasprotniki in znanstvena vojska se je pričela. Zdravniki, ki so živeli več let v Indiji, v domovini kolere, so strastno oporekali novi teoriji. Boj se je kmalu zanesel na kontinent. Slavni Max v. P et tenko fer se je na Nemškem oglasil zoper Snowovo teorijo. Z ogromnim svojim znanjem in obilnimi eksperimenti nasprotuje do današnjega dne angleški teoriji. Nasproti mu stoji R Koch, kije našel specifičnega prouzročitelja kužne bolezni, znane „Kochove bacile". Z njimi v jedni vrsti stoji Virchow in večina nemških zdravnikov. Tudi naši merodajni krogi so na strani Kochove teorije, kakor nam priča lanska okrožnica za časa preteče epidemije. Le Pettenkofer je ostal s svojimi sotrudniki pri starem prepričanji. V najnovejšem času se mu je pridružil prvi veljak med zdravniki za kolero. Dr. J. M. Cuningham je opazeval to bolezen nad 33 let; 20 let je vodil zdravstveni oddelek indijske vlade. Mož je torej imel dovolj prilike, seznaniti se s kolero..V svojem spisu (nemška prestava ima naslov : „Die Cholera, Was kann der Staat thun, sie zu verhüten") odločno trdi, da se noben slučaj kolere v Indiji ne more spraviti v zvezo s pitno vodo. Kjer je bilo to na prvi pogled verjetno, so stroga preiskovanja dokazala, da je bilo prvo mnenje napačno! — ,
Kakor o koleri, tako si nasprotujejo o tifusu. Angleški zdravniki in ž njimi večina nemških trdijo, da se nalezljiva tva-rina pri tifusu razširja z vodo, Pettenkofer in njegova šola pa uče, da so tla oni medium, ki pospešuje nalezljivost legarja. Tifus je v tesni zvezi s talnimi razmerami, ter ni zavisen od pitne vode; on je talna bolezen.
Sedaj je nasprotstvo jako visoko dokipelo. Vse orožje človeškega uma jemljö učenjaki na pomoč, da podpirajo svoje nazore.
Menim, da je tak boj stvari le na korist; dokaj novili iznajdeb pride na dan, ki bi drugače morebiti še dolgo ne bile dozorele, ko bi se boj počasi in pomirljivo vršil.
Kaka mora biti pitna voda.
« Od pitne vode zahtevamo, da nam gre v slast (pitna mora biti) in da ni zdravju škodljiva. Pitna je tedaj, ko ima nekatere plinove in rudninske tvarine v sebi. Destilovana voda nima ni-kakega okusa. Izmed plinov so do sedaj v prvi vrsti po-vdarjali prosto ogljikovo kislino. Ona prouzroči, da se nam zdi voda sveža in okrepčevalna; kjer je zginila ogljikova kislina (na pr. iz vode, ki dolgo stoji), postane voda plehka, nepitna. Najnovejše preiskave pa deloma zanikujejo tolik pomen proste ogljikove kisline. V nekaterih izvrstnih studenčnicah so namreč našli ogljikovo kislino le kemijsko vezano, neprosto, pa so bile vendar jako pitne in zdrave. — Izmed rudninskih primešanin potrebuje naše telo kuhenjsko sol in karbonate vapna; ako so v pravi meri v vodi, gre nam posebno v slast. Tudi nitrati (izvirajoči iz mineralizacije organskih primešanin) narede vodo svežo. Sploh trdijo, da je pitnost zavisna od trdote; človek, kateremu ste dve različni vodi na razpolago, nehote poseže po oni, ki ima manjšo trdoto.
Temperatura pitne vode je tudi merodajen faktor. V teku leta ne sme preveč menjavati. Sme se gibati samo med 7° — 11° C. Gorka voda nas ne hladi in ni okusna. Zato ljudstvo dostikrat ne praša, je li voda zdrava ali ne, temveč brez pomisleka seže po hladni pijači, ako mu damo na izbiro slabo, a mrzlo vodo iz vodnjakov in ogreto, a sicer izvrstno vodo iz vodovoda.
Razna raziskavanja mnogobrojnih voda so nas privedla do merila, s katerim merimo normalno pitno vodo. Dela angleške komisije za študije o pitni vodi in dunajske vodovodne komisije; raziski kemikov veščakov in dolgoletne skušnje so utemeljile naslednje tirjatve o kakovosti dobre pitne vode:
1.	Voda mora biti čista, brezbarvena in brez duha;
2.	temperatura v raznih letnih časih sme le malo menjavati (6°—12° C).
3.	organskih tvarin ne sme imeti veliko v sebi, a gnilobnih organizmov prav nič;
4.	ne sme imeti amonijakain solitarne sokisline; tudi ne veliko nitratov, sulfatov in kloridov;2)
5.	ne sme biti pretrda;
') Množina amonijaka ne sme biti večja nego 0-1 mg v jednem litru. Solitarne kisline 2 — 2 6, kloridov ne več nego 4 v 100.000 delih.
6.	ne sme imeti v sebi zdatne množine ogljikovo kisle ma-gnezije;
7.	Množina vseh raztopljenih tvarin v 100 000 delih ne sme prekoračiti števila 50.
Razisk pitne vode.
Opisane tirjatve nas pouče, da ne zadostuje samo kemijska preiskava vode, ako se hočemo prepričati o dobroti svoje pijače. Dandanes preiskujemo vodo
a)	v kemijskem,
b)	v fizikalnem,
c)	v mikroskopskem,
d)	v etijologijskem oziru.
Kemijska analiza se v prvi vrsti zanima za naslednje štiri skupine teles:
1.	Klor, žveplena kislina, vapno, magnezija in alkalije;
2.	organske sestavine;
3.	žvepleni ogljikovi vodik, amonij ak, soli tarna so-kislina in solitarna kislina;
4.	mineralski strupi.
Kemijska preiskava. Kužljive kali se najraje razvijajo tam, kjer je dovolj organskih tvarin v vodiv ter pridejo z našimi in živalskimi ekskrementi v tla in v vodo. Čim več torej dobimo v vodi substancij, ki so prišle vanjo iz gnojišč, stranišč itd., tem bolj sumljiva in nevarna je ona voda. Ta moment pride posebno v mestih v poštev, kjer pijo prebivalci izpodtalno vodo iz vodnjakov. Meteorska moča prodira v tla, tu pa more sprejeti vase veliko človeških in živalskih odpadkov. Dobro obzidane gnojne jame pač mnogo pomagajo, a vendar nesnage ne moremo popolnoma isolirati. V pouličnih pomijah in lužah, ki lezejo v mestno zemljo, opazujemo: kuhenjsko sol, žvepleno kislino, vapnenec, magnezijo, alkalije, fosforovo kislino itd. Te spojine izvirajo večinoma iz ekskremen- tov. Po računu Wolffovem in Leh-mannovem iztrebi 100.000 ljudij leto in dan:
Paeces 3316-6 in scalnice 4282'9 ton (a 1000 kg)1) — Ti odpadki zajdejo v tla in tam se prične kemijsk razkroj. S pomočjo izpodtalnega zraka in nižjih organizmov razpadejo imenovane tvarine v mnnogovrstne, do zdaj še malo znane vmesne produkte, potem v prisotnosti kisika v ogljikovo kislino in amonijak ter njemu podobne sestavine. Iz teh nastanejo solitarno sokisle soli in konečno še le solitarno kisle soli. Dušičnate organske tvarine
') V Ljubljani torej na leto približno 928 2 ton faeces in 1169-17 ton scalnice.
so se torej razkrojile, na njihovo mesto pa nastopila je kot konečni produkt solitarna kislina. Fosfate, kalijeve soli, dušičnatne organske substancije in amonijak obdrži večinoma zemlja v sebi ter hrani ž njimi razstlinske korenine; kloridi, nitrati in sulfati po gredo v vodo ter ž njo v studence in vodnjake. —
Ko tedaj gnijoče organske tvarine prodirajo v tla, se kmalu razkrojijo, če imajo tla zadosti zraka in če so dovolj porozna. Za povrstjo nastajata iz dušika in amonijaka solitarna sokislina in solitarna kislina; zadnja spojina zajde v izpodtalno vodo. Kjer pa ni dovolj zraka, kjer se torej organske substancije ne morejo oksidovati, zajde v vodo tudi amonijak in celo gnijoče tvarine same.
Vogel je našel, da ima 1 liter scalnice 6'73 g klora v sebi. Klor, pronicuje s poulično mokro nesnago v tla kjer ga zemlja ne absorbuje, temuč izpodtalni vodi odda Množina klora v vodnjaku je torej važno merilo, s katerim merimo čistost pitne vode; kaže nam približno (ko smo odračunali normalno množino klora v tleh), koliko človeških in živalskih odpadkov je morala sprejeti izpodtalna voda v sebe — koliko gnojnice spijemo v jednem litru vode.
Gotovo je, da se opisani procesi časih jako redno vrše in da nam konečni produkti kažejo prvotno onesnaženje vode. Vendar pa moramo zelo previdni biti s svojo sodbo o pitni vodi. O veliki množini organskih tvarin sploh ne moremo trditi, da so škodljive našemu zdravju. Ko tedaj konstatujemo organske sestavine v vodi, nismo še konstatovali, da so nam v kvar. Posameznih organskih sestavin današnja kemija sploh še ne zna ločiti iz vode; zato ji tudi ni možno dokazati direktne škodljivosti te ali one tvarine. Zelo dvomljive so tudi določbe, ki se pečajo z množino organskih substancij. Navadno sklepajo raziskovalci po množini kalijevega permanganata, ki ga reducira preiskana voda, koliko da ima organskih tvarin v sebi. A ta poskus nam pokaže le one organske sestavine, ki se rade oksidujejo, poleg njih pa tudi marsikatere neorganske, kakor železov oksidul, nitrite, sulfide in žvepleni vodik. — O vplivu organskih substancij so mnrnja jako različna, kajti strogega dokaza pro in contra nam še nihče ni podal. Nekateri raziskovatelji pravijo, da so omenjene tvarine najboljši materijal za gnitje in najboljši substrat za razvoj kuž-Ijivih kalij; drugi pa trdijo, da so naravnost škodljive našemu organizmu, ker tolikanj žele po kisiku. A poželenje po kisiku ne stavi takoj tvarine med škodljiva živila. Mnogotero hranilo — na pr. cuker — bi moralo zginiti z naše mize, ko bi to subjektivno mnenje bilo splošna istina!
Analiza nam torej ne more z gotovostjo dokazati množine in kakovosti organske tvarine ter tudi he pojasniti strupenosti njenih raztvorbin. Isto tako nam ne more naravnost po- edati. ali so
vsled fermentativnih procesov nastale v vodi zdravju škodljive kali, ki bi potem v človeškem truplu nadaljevale svoje delovanje.
Amonijak, solitarna sokislina in solitarna kislina nam pač pričajo o raztvorjenji organskih substancij, a o tem nam nič ne povedo, je-li voda vsled raztvorbine svojih primešanin postala človeškemu organizmu nevarna ali ne. Sploh se pa nahajajo ta telesa v tako mali množini v vodi, da je težko verjeti o kakem škodljivem vplivu teh razredčenih razstopin. Same zase nemajo pač nikakega pomena. Vrh tega more amonijak, solitarna sokislina in solitarna kislina prihajati v vodo tudi iz drugih virov nego iz opisanih. Meteorna voda nad obljudenimi kraji jih prinese uže seboj in zato jih je treba le previdno v poštev jemati, kajti nahajajo se lahko v čisti, dobri pitni vodi. Na drugi strani pa se amonijak i solitarna sokislina časih celo ne pojavljata v vodah, ki so brez dvombe jako onesnažene z organskimi tvarinami. Po tem takem najnovejši raziskovalci ne iščejo več amonijaka v pitni vodi, ker se njegova množina tako zelo spreminja in ni gotovo merilo za onesnaženje.
Ob kratkem moremo te nove preiskave tako-le označiti: — „pomanjkanje organskih tvarin, amonijaka in solitarne sokisline ne smemo smatrati kot strog dokaz, da so tla čista in da se ne vrše v njih fer-mentativni procesi. Na drugi strani pa tudi prisotnost teh sestavin v izpodtalni vodi ni nikako znamenje škodljivosti vode in nikak znak dispozicije tal." (Wolffhügel.)
Fizikalna preiskava se peča z dobrim okusom (s pitnostjo) in slastjo (apetitnosljo) vode. Obe svojstvi ste pa za-visni a) od temperature; v raznih letnih časih toplota pitne vode ne sme prekoračiti določenih mej (7—11° C). Temperatura vode nam časih dobro služi pri raziskovanji, od kod da prihaja voda. Stalna, primeroma visoka toplota vode kaže, da izvira globoko v tleh; po menjajoči se temperaturi sklepamo, da je vodo-nosna plast na površji, ali pa da prihaja v vodnjak rečnica. D. Salbach je nam celo podal formulo, po kateri moremo zra-čunati, koliko izpodtalne vode in rečnice se nahaja v vodnjaku, ako merimo poprej temperaturne razmere. Od vonja. Vonj se najbolje pojavi, če vodo segrejemo do 40° — 50° G. c) Od okusa. Ta se najložje preiskuje, ko ima voda sobno temperaturo. Pomniti pa moramo, da je okus modernega človeka jako pokvarjen. Temu se zdi ista voda slana, drugemu brez okusa, tretjemu lesnata itd. d) Od barve in čistosti. Da se prepričamo o teh dveh svojstvih, nalijemo vode v 40 — 50 cm visoke steklene cilindre, postavimo jih na papir in gledamo od zgoraj skozi vodeno plast na belo podlago.
A tudi pri teh raziskih moramo biti previdni. Kemijsko nečiste vode so časih v fizikalnem oziru jako povoljne, vabljive in apetitne, narobej pa so zdrave vode dostikrat kalne, nepitne in omrazite.
Mikroskopska preiskava. V tem slučaji iščemo or-ganizovana bitja, ki plavajo v vodi. Nekdaj so proglasili vsako vodo kratko in malo za nezdravo, v kateri so našli mikroorganizme (posebno schizophyte). A danes vemo, da je med temi malimi bitji dokaj nedolžnih, neškodljivih in zato je razisk postal mnogo bolj težak in zamotan. Se-ve, kedar lahko volimo med dvema vodama, katerih jedna je brez mikroorganizmov, ne bomo posegli po oni, v katerih plavajo organizovana bitja, ki so dostikrat zelo nadležna vodovodu, če tudi niso zdravju škodljiva.
F. Cohn deli vode glede na mikroorganizme v naslednje tri kategorije:
Vode, ki imajo malo organske tvarine. V njih plavajo dia-tomeje in zelene alge (Conferva, Protococcus, Scenedesmus itd.), a le tedaj, ako jih zadeva svitloba. V tem slučaji razkrajajo ogljikovo kislino v vodi ter jo porabljajo v živilo. Ob teh algah živi mnogo lepih infuzorij, osobito cilijati (Nassula, Loxodcs, Urostyla itd.); od alg in infuzorij se hranijo entomostraceje (Daphnia, Cy-lops, Cyris), večina rotifer, ščetinasti črvi in ličinke od mušic. — Če množina teh organizmov ni prevelika, smemo trditi, da je voda čista.
2.	Vodnjaki, v katerih je suspendovanih veliko organskih ostankov v trdni obliki. V taki vodi se šopirijo glive, živeče od organskih tvarin. Tako tudi mesojede infuzorije (razne amoebe, Paramecium, Aurelia, Amphileptus Lameila, Oxytricha Pellionella Epistilis spec, Chilodon Cucullulus, Euplotes Charon itd.), angui-lule, kotačnik, Eotifer vulgaris, nekateri tardigradi in razne grinje.
3.	Vodnjaki, ki imajo prav veliko organskih tvarin raztopljenih. Tu bivajo schizomyceti različnih vrst in večina izmed in-fasoria flagellata: Bacterije, vibrioni, spirilli, monade, chilomonade, kryptomonade, itd., nekatere amoebe, Peranema trichophorum; poleg njih nekaj velikih trepavičastih infuzorij (Glaucoma scintil-lans, Vorticella infusionum, Colpoda Cucullus, Enchelys, Paramecium putrinum, Cyclidium Glaucoma, Leucophrys pyriformis). — Vode te vrste so v stanji gnitja in vretja; dostikrat jih izda slab duh in uhajajoč plin. Pitne niso.
Etijologij ska preiskava. Ona nas skuša poučiti o razmerah in vplivu vode do našega zdravja ter se navadno deli v mykologijski in v epidemio-logijski razisk. Pri prvem iščemo v vodi prouzročitelje bolezni, pri drugem pa poizvedamo pogoje, po katerih napadejo kužljive kali naše telo in širijo bolezen, ter se trudimo, spoznati natoro škodljive kali.
Dandanes se navadno poslužujemo indirektnega raziska. S sistematičnimi poizvedami in z izkusnimi preiskavami na okuženem kraji hočemo najti aetijologijske odnošaje med prouzročiteljem in boleznijo. Tedaj opazujemo vodo dotičnega kraja, njeno dviganje in nižanje ter njeno kakovost za časa bolezni in za časa zdravih razmer. Na tak način pozvedamo po vnanjem, pomožnem uzroku postanka in razširjevanja bolezni, potem pa še le skušamo dognati natoro njenega prouzročitelja.
Zanimivi so rezultati, ki jih je našel Kratter v Gradei o zvezi pitne vode z lokalnim razširjevanjem tifusa. V tem mestu je bilo v onih hišah, ki imajo dobro vodo (v poprej opisanem smislu) več smrtnih slučajev vsled tifusa, nego v hišah s slabo vodo. To velja posebno za desni breg Mure. Dolgoletni njegovi raziski niso pokazali nikake direktne zveze med vodo in kužno boleznijo.
Mikologijske preiskave pričajo, da so nalezljive bolezni večinoma bakterijske bolezni A tu zadenemo na velike težave, ker je število bakterij ogromno veliko in se med njimi dokaj takih nahaja, ki so popolnoma indiferentne; veliko vrst redno dobivamo v vodi, ki jo skušnja in razisk proslavljata kot zdravo in pitno. Prevelika gorečnost more tu več škodovati temeljitemu znanstvenemu postopanju, nego koristiti. — V prvi vrsti je pač treba v poštev vzeti one mikroorganizme, ki se preiskovalcu bolnega trupla redno kažejo v organih in njihovih izmečkih, ter dognati, so li v kaki izrečni zvezi z boleznijo. V drugi vrsti pa moramo proučiti mikroorganizme, bivajoče v zraku, v vodi in v tleh v obližji bolnega človeka; z infekcijami moramo študirati njihove pathogenne učinke ter jih razpostavljati raznim načinom življenja, da spoznamo njihove lastnosti v vseh slučajih.
Opisana methoda je še le v početnem razvoju, a je brez dvoma prava pot, ki bode v prihodnjosti rodila obilen sad. Rezultat dosedanjih raziskov pa ni še tako prepričevalen, da bi bili vsi učenjaki istih nazorov; dokaz temu 48letni boj o teoriji pitne vode. —
Vodovodi in vodnjaki.
Še dandanes občudujemo velikanske zgradbe, po katerih so starodavniki napeljavah vodo do svojih selišč. Posebno centrala rimskega cesarstva slovi zaradi mnogobrojnih vodovodov, ki so razvajenemu meščanu v obilici dovaževali hladne pijače in čiste moče za njegove kopelji. To gotovo dokazuje, da je bil pri Rimljanu čut za čistoto jako razvit; prenaglili bi se pa, ko bi trdili, da so le z ozirom na javne zdravstvene razmere vodili stu-denčnice in rečnice v mesto. Higijenski vzroki pač niso bili vselej merodajni, vsaj ne pri poznejših rimskih vodovodih, ki so jih gra-
16*
dili razni vladarji zadnje dobe Neki natorni nagon je gnal meščana v kopelji; tam se je telesno jednako dobro počutil, kakor na pr. pri krvavih gladijatorskih borbah. Cesar, ki se je hotel obdržati na valovih ljudske prijaznosti, moral je omahljivi masi skrbeti za oboje. Tako so nastajali novi vodovodi. Razumniki so se ve da znali ceniti ugoden vpliv čiste vode. Plinij trdi, da Rim šeststo let ni potreboval nikakih zdravnikov — razun kopališč !
V novi dobi smo starodavnike uže zdavnej prekosli. Posebno angleška, francoska in nemška mesta se odlikujejo s čudovitimi vodovodi, zgrajenimi z vsemi sredstvi, ki nam jih podaja moderna veda. Tudi v našem cesarstvu nismo zaostali; vodovod dunajski spada mej najznamenitejše zgradbe sedanjega časa, a tudi drugi jednaki vodovodi večjih avstrijskih mest slove zaradi zanimive in svrhi primerne uredbe. Vodovodi naših dnij preskrbljujejo velikanska selišča z vso potrebno vodo. Njihov namen ni, da bi prebivalcem dajali le izvrstne pitne vode, temuč zgrajeni so zato, da sploh pospešujejo porabo vode v interesu čistosti telesa in njegovega obližja; da v obilni meri in na pripraven način dovedo meščanu sveže, zdrave vode v hišo in njena nadstropja.
Ko govorimo o „potrebni vodi" hočemo s tem izrazom določiti ono množino, ki pride v 24 urah na jedno osebo, ako vso porabljeno vsoto (za pitje, umivanje, polivanje, snaženje, za živali, tovarne itd.) delimo s številom prebivalcev, ki ne štedijo z vodo, a tudi potratno ž njo ne ravnajo, Množino potrebne vode je težko natanko omejiti, kajti čim ložje človek do vode pride, tem preširneje postopa ž njo. Pri napravi novih vodovodov se v prvi vrsti ravnamo po skušnjah, ki so jih do sedaj naredila druga mesta s svojimi vodovodi. Kjer natanko pregledujejo porabljeno vodo s posebnimi vodomeri, je dnevni kvantum zdatno manjši, nego tam, kjer vsakdo brez kontrole toči vodo.
Tako porabi (v poprej navedenem smislu)
pri pregledni oddaji Berolin	80 l
Wiesbaden 65 l Vratislava 81 l
pri nepregledni oddaji: Frankobrod na M. 138 l Devin	170 l
Düsseldorf	157 Z
E. Grahn je poizvedel, da je 1. 1875. izmed 80 nemških mest imelo vsako 179 l vode na razpolaganje (za jedno osebo na jeden dan). Jedna oseba pa je porabila povprečno le 69 l vode. B. Salb ach je preračunal, da na podlagi sedanjih skušenj potrebuje prebivalec malih krajev 45 do 50 l vode; v krajih z 2000 do 5000 ljudij 100 l; kjer je nad 5000 prebivalcev, se pomnoži potrebna voda do 120 I in v velikih mestih 150 do 200 l na dan. Sploh je treba vodovod tako zgraditi, da zadostuje njegova voda leto in dan za vse potrebe. Ozirati se je ob jedncm na
\
povečanje mesta in na število prebivalcev ; vodovod mora biti tako obširen, da mu ne manjka vode tudi takrat, ko se je ljudstvo za Vi do '/з pomnožilo; urejen pa naj bode tako, da ga je moči pri priliki brez posebnih troškov razširiti (A. Frühling).
V obližji večjih selišč dostikrat primanjkuje dobre pitne vode, a druge moče je v obilici. Zato so v prejšnjih časih tam pa tam gradili dvojnate vodovode: jednega za pituo, druzega za vodo v navadno porabo doma in zvunaj hiše. Sedaj iz tehničnih in higi-jenskih ozirov ne delamo več dveh vodovodov za jedni in isti kraj. Voda za hišno rabo ne sme biti namreč nič manj čista in zdrava, nego pitna voda. Prosti ljud je tudi čestokrat zamenjaval vodo iz obeh vodovodov — pitno vodo je rabil za pomivanje in snaženje, drugo pa je pil in ž njo kuhal. Vrh tega so troški dvojnatega vodovoda veliko veči in zato so vsi novejši vodovodi jednoviti. Vendar govorimo navadno le o vpeljavi „pitne vode", če tudi s tem izrazom razumevamo sploh napeljavo primerne vode za vse potrebe omikanega človeka.
Predno pričnemo graditi vodovod, treba je vestno in dolgotrajno preiskovati množino vode na onem mestu, kjer jo hočemo zajeti. Le tedaj, ko najdemo dovolj vode tudi v najneugodnejšem letnem času, se smemo odločiti za napeljavo iz tistega kraja. Vsaj leto in dan je treba meriti množino ter posebno paziti za časa suše, kako se dviga in pada površje studenca ali izpodtalne vode. Se-ve, da moramo ob jednem tudi poizvedeti, če zadostuje kakovost vode vsem tirjatvam, ki jih stavi higijena do dobre pitne vode.
Vodo za vodovode nam dajo razni viri: 1. studenci (sploh izpodtalna voda), 2. potoki in reke, 3. ribniki in jezera, 4. izpod-nebna moča. V vsakem slučaji se moramo držati onih vodilnih načel, ki smo jih ob kratkem označili v prvem delu svojega spisa. Največ zaupanja imamo navadno do studenčnica, ki izvira v samotnem gorovji, ali do potoka, ki se vije po pogorski pokrajini, daleč proč od večjih človeških bivališč. Bolj sumljiva je tekoča voda, katero zajemamo v bližini obljudenih mest in vasij; na poti v ravnino je imela dokaj prilike, da je sprejela vase nezdravih in nečistih elementov. Kjer nam je voliti med studenčnico (iz-podtalno vodo) in rečn;co, odločili se bomo vselej za prvo, če le sploh zadostuje znanim pogojem. Tudi bomo pač rajše napeljali vodo iz potokov in jezer, kakor da bi lovili izpodnebno močo v posebne vodoshrambe. Gorska jezera imajo skoraj brez izjeme lepo čisto vodo; jezera v nižini pa niso nikdar dovolj čista. Vselej imajo v sebi dokaj plavajočih drobcev, mineralskih in organskih ostankov, ki dajo taki vodi znani, neprijetni duh (narod pravi, d*a voda diši po „ribah"). Vode te vrste niso sposobne za vodovode.
Z ozirom na dobavišče vode je nemško društvo za javno gojenje zdravja izreklo naslednje točke (1. 1876.):
„Studenčnica, izpodtalna voda in filtrovana rečnica se morejo porabiti; kedaj ima prednost j edna ali druga, o tem odločujejo krajevne razmere.
Ako so kvantitativne in kvalitativne razmere jednake, zasluži prednost ona voda, ki:
a)	omogoči tako varno in prosto zgradbo, da nam najbolje jamči nemoteno dobivanje, in ki
b)	zahteva najmanjše stroške za osnovo in vzdrževanje."
Če ne zadostuje jeden studenec, združiti jih je treba več skupaj v jedno zbirališče. Posamezne izvire moramo objeti z varnostnimi pripravami, da ohranimo vodo v kvalitativnem in kvantitativnem oziru. Zgraditi je treba posebne zbiralne rove in vodnjake, v katerih se staka čista stadenčnica. Krog njih nasadimo razno drevje in skopljemo jarke, da zabranimo površni moči in njeni umazaniji pot v zbirališče pitne vode.
Kjer vzamemo izpodtalno vodo, moramo strogo paziti, da zavrtamo vodnjake na pripravnem mestu. Blizu večjih selišč jih ne smemo vrtati; tudi se je treba ogniti bližine onesnaženih rek, katerih voda prodira podzemno v sosednji svet in se pomeša z izpodtalno vodo. Za posamezne vodnjake treba paziti, da jih napravimo v zgornjem teku podzemne vode, kajti v spodnjem so se morebiti uže navzeli razne nesnage. Kjer površje pozemne vode visi, ne bodemo kopali vodnjaka pod gnojnimi jamami, temveč nad njimi, da zavarujemo odpadkom pot v vodo. Vodnjak za navadno rabo naj ima vsaj 80 cm notranje svitlobe ; od stranišč, mestnih kanalov itd. mora biti najmanj 5 m oddaljen in dobro obzidan, na vrhu skrbno pokrit. Za večjo porabo vode napravimo več vodnjakov, ki so tudi širji in navadno globlji, kakor posamezni hišni vodnjaki. Med seboj so zvezani s štolnjami. Dno vodnjakovo je 3 do 6 m niže, nego je površina najniže izpod-talne vode.
Potočnica in rečnica ima v svojem teku jako različne sestavine v sebi. Časih sprejme razne nesnage, pozneje pa se jih zopet iznebi in postane čista,1) ako morebiti ne zajdejo v novič neugodne primešanine vanjo. Kedar hočemo porabiti rečnico v pitno' vodo, poiščimo mesto, o katerem znamo, da se tam ne staka nikaka nesnaga v vodotoč. V tomunih in stranskih rokavih, kjer voda leno in počasi teče, ne hodemo zajemali. Sprejemalno cev potisnemo precej daleč od brega ter jo pokrijemo z mrežo, da ne more različna debela nesnaga vanjo.
■•') Narodna prislovica pravi, da se voda uže söisti, ko teče ,,čez devet kamenjev."
Za ribnike in jezera veljajo v obče ista pravila, kakor za rečnico. Ribnike skopljejo v tla, kjer se potem zbira izpodnebna moča in bližnji studenci; časih pa zajeze cele doline z velikimi nasipi, za katerimi zastaja voda. Posebno na Angleškem so priljubljene take naprave; zato jih tudi zaznamujemo kot „angleški sistem."
izpodnebno močo nabiramo v „kapnicah"; voda v njih je mehka in rabi navadno le v kuho, pomivanje in za druge hišne potrebe. Le v najhujši sili pijo ljudje rumeno vodo iz kapnic.
Čiščenje pitne vode. Ako ne moremo dobiti primerne čiste vode, ki bi zadostovala vsem našim potrebam, skušamo si pomagati z vodo, ki nam je sploh na razpolago. A predno jo pijemo, jo očistimo ; z raznimi sredstvi ji namreč odstranimo suspen-dovane organske in neorganske tvarine, ter ji zboljšamo okus. Uže starodavniki so vodo precejevali (filtrovali) in ji dodajali čistilnih tvarin. Plinij pripoveduje o skledah, v katerih so Rimljani vodo precejevali skozi volno. Nezdravi vodi so primešali zdrobljene mete (Mentha pulegium L.), ter menili, da so s tem uničili vse škodljive njene sestavine.
Filtrovanje vode odstrani iz nje suspendovane drobce V novejšem času so izumili veliko število cedil za dom, za obrtnije itd. Vodo precejamo skozi oglje, kamenje, pesek, volno, pavolo razne tkanine (ki so napojene s čresleno kislino, galunom, železnimi solmi itd.), železno gobo, morsko gobo in dr. Vsako cedilo moramo pridno snažiti, kajti kmalu se zagloči z onimi tvarinami, ki jih je vodi vzelo. Tako cedilo nam potem vodo onesnaži, ne pa sčisti.
Kjer precejamo vodo v večji množini, je treba vso napravo zgraditi v veliki meri. Voda teče skozi čist pesek. Cedilo je zidano. Vanj nasujejo več plastij peska; debelejša zrna spodaj, drobnejša na vrhu. Pod peskom je odprtina za odtok precejene vode, ki teče v vodoshrambe, iz katerih se poda naravnost v cevi. Pesek je vsaj Г5 m visoko nasut ter ima kacih 7 raznih plastij. V prvi leže zrna, do 60 mm debela, v drugi 45, v tretji 30, potem 15, 75, 4 in 2 mm. Če ni voda preveč onesnažena, drži se cedilo več mesecev; za časa kalne vode pa ga je treba v malo dneh popraviti. Blato se vleže v zgornje plasti, 2 do 5 cm globoko. Zato odstranimo vrhovni nasad, pomijemo skrbno blatnati pesek in ga zopet nasujemo na prvotno mesto.
Voda zgubi v cedilu vsa plavajoča telesa, vrh tega pa popusti v pesku nekaj raztopljenih organskih tvarin. Veliko pa jih prinese tudi skozi pesek s seboj; zato nam precejena voda ne daje nobenega poroštva, da je zdrava in pitna. Novejši raziskovalci trdijo, da celo razni mikroorganizmi uidejo skozi cedilo ; sploh filtrovanje nikakor ne jamči, da je voda popolnoma zdrava zapustila peščene plasti.
V čiščenje vode rabijo nam še druge metode. Znano je, da kuhana voda zgubi dokaj svojih sestavin. Ogljikova kislina jo zapusti, ž njo vred pa se ločijo iz vode karbonati ter se po-sedejo po vodi. Zato postane voda mehkejša. Tudi r^ni mikroorganizmi poginejo v vroči vodi, ako vsaj nekaj minut vre. Za vsa mala bitja pa tega še ne moremo trditi; tudi raztopljeni strupi ne zgube svoje moči. V obče je voda veliko varnejša, ko je kuhana. Absolutnega poroštva pa vendar nemarno, da je zgubila vse škodljive kali. — Destilovanje (prekapanje) vode služi posebno mornarjem, da si iz morja napravljajo pitno vodo. Prekapanje na ladijah je v obče jednako onemu, ki ga izvršuje kemik, da dobi svojo „aqua destillata". Vendar je treba previdno postopati, ako hočemo dobiti čisto vodo in varovati svoj aparat. Destilovana voda pa še ni pitna. Poprej jo mešajo z zrakom in precejajo skozi pesek ali oglje, da se napije onih tvarin, ki ji vzemo plehkost in ji dajo pitnost. — Na mnogotere načine čistijo vodo kemijskim potom. V takih slučajih rabijo različne tvarine, ki taložijo neprijetne vodne sestavine ali jih pa oksi-dujejo; nekatera sredstva vzemo vodi slab duh ter jo narede bolj okusno. A primešanine poslednje vrste navadno le varajo naša čutila; v istini ne poboljšajo pitne vode ter ne uničijo škodljivih substancij v njej. O kuhenjski soli imajo vero, da uniči organska bitja. Zato vsujejo v vodnjak pergišče soli, ter mislijo, da so ž njo dosegli zaželeni vspeh. Znanstveno ne moremo podpreti tega postopanja. Za tolaženje neugodnih sestavin vzamejo vapneno vodo, galun, železne soli. čresleno kislino itd. A tudi v tem slučaji ne poginejo in ne izpadejo mala bitja in sumljive raztopljene tvarine se ne razkrojijo. — Organske sestavine skušajo uničiti z oksidacijo s pomočjo kalijevega permanganata, pa ne vselej z ugodnim vspehom, kajti kalijev permanganat ne okisa vseh organskih tvarin in ne razruši vseh fermentov. F. Schulze priporoča naslednjo metodo, ki napravi iz zelo slabe vode rabljivo pitno vodo. V vodo vlijemo malo vapnenega mleka in toliko kalijevega permanganata, da ji ostane čez 15 minut še slaba rudečkasta barva. Od nastale oborine odlijemo vodo proč, ter ji pridenemo natrijevega bikarbonata, ki odpravi preobilno vapno. Ko smo odstranili vapneno oborino, neutralizujemo ostanek s solno kislino. Pri tem uhaja ogljikova kislina, ki popravi slab okus.
O napeljavanji vode.
Kjer si vodo napeljemo od daleč do svojih selišč, porabimo vse pripomočke, katere nam dandanes podaja tehnika. Vodovodi morejo biti dvojni: gravitacijski in tlakovni. Pri gravitacijskih vodovodih mora dobavišče tako visoko ležati, da priteče voda z lastno težnostjo do mesta; pri vodovodih z velikim
tlakom pa stroji dvigajo vodo kviško, da potem sama ali pa s pritiskom v zaprtih ceveh teče v namenjeni kraj. Dolžine vodovodov so časih velikanske. Studenci dunajske vode leže 97 km oddaljeni od mesta; posebno dolge vodovode ima francoska stolnica; jeden meri 131 km, drugi pa 173 km — tedaj veliko daljši, nego so bili akvedukti starega Rima, ki so bili dolgi od 19'5 do 100 6 km.
Iz vodovoda je voda speljana ali naravnost v mestno cevno mrežo, ali pa teče poprej v posebne vodoshrambe, iz katerih drže cevi v hiše. V prvem slučaji mora biti vodovod toliko zdaten, da zmaga tudi največjo porabo vode; drugače pa je treba zgraditi posebne velike vodoshrambe, v katere spuščamt) neporabljeno vodo, da imamo zalogo za neugodne dni. Pri vodovodih z velikim tlakom so bili poprej običajni takozvani „vodni stolpi", v katere se je stekala voda iz vodovoda. Iz teh malih reser-voarjev na visokem temelju peljejo cevi v mesto. Vodni stolpi so bili nekdaj potrebni; imeli so nalogo, urejevati in zmanjševati vodni pritisk, ki jako naraste, ako potrošek nagloma pojenja. Sedaj si znamo pomagati brez vodnih stolpov. Tlakovnim sesal-kam damo velike vetrenike, tlakovnim cevem pa zaklopnice var-nice, ki se samodelno odpro, kedar naraste pritisk.
Vodoshrambe morajo imeti toliko prostornine, da morejo vsaj jeden dan sehšče preskrbeti z vodo. Zgrajene so blizo kraja na kaki višini. Časih postavijo mesto jednega dvg, visoka reser-voarja na dveh nasprotnih koncih selišča, ter ju zvežejo s prostorno cevjo. Vodoshrambe so zidane z opeko in ometane s cementom ali pa so železne, če je le mogoče, skopljemo jih v tla, da ne more dnevna vročina in mraz do njih. Na oboku nasujemo 1 do IV2 m na debelo prsti in jih sploh obdamo s slabimi prevodniki toplote, da je notranja temperatura kolikor možno neza-visna od vnanje toplote. Velike važnosti so tudi priprave, po katerih teče voda ig dobavišča v vodoshrambo in iz poslednje v mesto. Dobre vodovodne cevi morajo biti v kemijskem in fizikalnem oziru kolikor mogoče indiferentne. Pretakajoča se moča-ne sme od njih sprejeti nikakih škodljivih (kovinskih) snovij in ni-kakih neprijetnih primešanin (železo, gnjile lesne odpadke itd.); cevi pa morajo biti toliko vztrajne, da jih ne poškoduje ne no-trajna, ne vnanja moča; tudi naj imajo dovolj upornosti za notranji in vnanji pritisk. Kjer je denarja in časa na razpolaganje, napravijo zidane kanale od dobavišča do vodoshrambe. Zgrajeni so od opeke in s hidravlijskim vapnom nepremočno ometane; prorez jim je okrogla ali jajasta ter tolika, da more delavec zlesti vanjo. Zato puste na vsakih 300 m posebna okna za vhod in odhod. Poleg njih postavijo stolpiče za ventilacijo (1500 do 2000 m narazen). Kanali gredo skozi gore po tunelih, čez doline po posebnih mostovih. Sploh jih je treba vselej poglobiti v zemljo,
ali vsaj s prstenimi nasipi zavarovati, da se po leti preveč ne ogrejejo, po zimi pa ne ohlade. Starodavniki so skoraj izklučljivo rabili zidane kanale. V zgled navedem vodovod, ki ga je 1. 305 po Kr. zgradil Dioklecijan v Spljet. Dolg je 11 km, ter je pripeljal vsak dan 15.000 m3 vode v mesto. Skozi göre so bile prevrtane štolnje, čez doline pa zidani akvedukti. Prorez kanalu je bil približno 1 »?2, višina Г6 m in širina 0-75 m. Akvedukti so z rezanega kamenja ("kraški vapnenec).
Pri manjših vodovodih vložimo mesto zidanih kanalov cevi iz cementa ali gline z okroglim ali (pri cementnih ceveh) z jaja-stim prorezom. Da jih ne stare vnanji tlak, morajo ležati vsaj poldrugi* meter globoko v zemlji.
"Veliko boljše nego cementne so železne cevi; odlikujejo se z veliko absolutno in relativno trdnostjo, ter se dajo vliti v vsaki poljubni obliki. Trajajo zelo dolgo, ako nima voda sestavin v sebi, ki neugodno vplivajo na železo. Znotraj se dela potem rujä in voda se napoji železa. Tudi nastopijo v ceveh čudne go-moljaste konkrecije, ki sestoje iz raznih stopinj železnega oksida. Ti izrasteki zožijo profil cevi tako, da je kmalo treba položiti nove. Vnanja moča isto tako škoduje cevem, da začno rujaveti, posebno tedaj, če leže sedaj v suhi zemlji, sedaj pa jih zaliva izpodtalna moča. Poskušali so na razne načine konservirati železne cevi. Najboljše je baje metoda Angus Smith-ova: Segrete cevi se pomočijo v zmeso degeta (Theer) in lanenega olja, ki imata toplote 150° C. Pri izviru od glavne cevi imajo postranske cevi posebne zapore ali zatvornice in na različnih mestih priprave, da se more voda spustiti iz njih; porabimo jih tedaj, ko je treba cev popravljati. Na najviših mestih stoje zračne pipe, skozi katere spusti čuvaj zrak, ki se nabira v najviših delih vodovoda. Železne cevi morajo zdržati tlak 12 atmosfer; pri poskusu jih tolčejo z železnimi, 0'5 do Г5 kg težkimi kladvi, da konštatujejo njihovo upornost.	•
Poprej so dostikrat rabili lesene cevi, vsaj za krajše vodovode. Najbolj so čislali v pozni jeseni posekana debla jelke in smereke. A ker trajajo le kacih 12 let in rade onesnažijo vodo, jih sedaj pri novih napravah pač malo rabijo.
Poleg železnih cevij priporočajo tudi steklene, ki so baje izvrstne. A obširneje jih do zdaj še nikjer niso uporabili. Tudi papirnate cevi hvalijo. Delajo jih od brezkončnega papirja, ki ga namočijo v stopljeni kameni smoli. Te cevi zdrže do 20 atmosfer tlaka in so menda neomejeno trpežne; vrh tega so popolnoma nepremočne in toploto slabo vodijo. Ker jim tudi cena ni visoka, imajo morebiti veliko prinodnjost.
Iz vodoshramb teče voda po cevni mreži po vsem mestu, do najvišega nadstropja. Glavne poulične cevi morejo biti položene na dva načina: po razraščevalnem in obtočnem
sistemu. Pri razraščevalnem sistemu se cepijo posamezne cevi od osrednje tako, kakor veje od drevesnega debla; pri obtočnem sistemu pa je cevna mreža urejena tako, kot ocevje pri krvnem obtoku. Čeravno prvi način manj stane, je vendar drugi sistem boljši, ker se v ceveh ložje poravnajo različni tlaki in voda dlje časa sveža ostane. Od glavne cevi odcepijo v vsaki ulici jedno ali dve postranski, z glavno vzporedni cevi. Od teh se vijejo ožje cevi v hiše.
Hišne cevi delajo iz železa, svinca in kositra s svinčenim obodom (plaščem). Zdržati morajo tlak 12 atmosfer. Najbolj v navadi so svinčene cevi, ki jako dolgo trajajo in so tudi po ceni. Samo v mokrih tleh in pod cementnim ometom postanejo krhke ter se pokvarijo. Tudi podgane jih časih preglodajo. Zal, da niso povsodi rabljive. Nekatere vode stope namreč nekoliko svinca ter ostrupijo ljudi in živali. Vendar so nasprotni slučaji mnogo številnejši. Veliko mest ima pri svojih vodovodih svinčene cevi, pa vendar nikdar ne čujemo, da bi otrovno vplivale na prebivalce. Vzrok, zakaj da nekatere vode svinec načno in raztope, še ni povsem jasen. Trde vode (8—15°) se poprej lotijo svinca, nego mehke, ki imajo 1—6° trdote; tudi gotova množina kloridov, nitratov in nitritov pospešuje raztopnost svinca. Posebno pa deluje v tem smislu zrak, ki je vodi primešan. Zračni kisek napade kovino ter tvori ž njo okside, ki zajdejo v vodo. Vendar smemo v obče trditi, da navadna stndenčnica in voda iz vodovodov ne raztopita svinca; nasprotnih slučajev je tako malo, da je strah pred svinčeno cevjo neopravičen. Osobito tam, kjer se voda v cevi čestokrat menjuje, ni nikake nevarnosti. Boječi ljudje spuste zjutraj iz pipe ono vodo, ki je po noči stala v hišni cevi; to je vsega priporočila vredno, kajti po dolgem stanji je lažje mogoče, da se je voda navzela svinca, nego tedaj, ko hitro teče po njej do pipe.
Prebivalec dobi vodo ali zastonj iz vodovoda, ali pa mora zanjo plačati letni davek, ki se zračuna na razne načine; po številu sob, po površini tal v stanovanji, po najmovini, po hišnem davku, po številu rodbin in njenih oseb, po posestvu, po vodomeru. Voda se mu oddaja brez kontrole ali s kontrolo. V prvem slučaji se veliko vode potrati in po nepotrebnem vzame iz cevi; kjer tedaj ni brezmejno vode na razpolago, treba paziti na to, da ljudje vode če tudi ne štedijo, vendar ne zapravljajo. Tedaj se mora poraba vode urediti in z raznimi sredstvi zagotoviti pametno ravnanje z vodo. Zato jo o Idajajo podjetja na tri načine : po neprestanem, po prenehaj očem in po neomejenem sistemu. V prvem slučaji teče voda neprestano iz cevi. A premer cevi je tako urejen, da še le v 24 urah izteče iz pipe toliko vode, kolikor jo je odmerjene posamezniku Po prenehajočem sistemu dobi konsument določeno množino vode, spuste mu jo v
določeni uri iz glavne cevi, potem pa pipo zapro. Na tretji način oddajajo vodo neomejeno, prebivalec odpira in zapira pipo sam ter si nalije vode, kolikor hoče. Da mu vedo zaračuniti porabljeni kvantum, napravijo posebne vodomere (kakor pri plinovi svečavi), ki na svojem kazalcu naznanijo število litrov, — ali pa oddajo vodo na diskrecijo. Zaupni možje namreč cenijo množino vode, s katero obitelj lahko shaja; potem pričakujejo od nje, da je ne bode tratila po nepotrebnem. Tu se sicer javljajo različni nedostatki; nekatere hišne gospodarje obdačijo preveč, druge premalo, a vendar ima oddaja opisane vrste prednost pred drugimi, ker vodomeri občutljivo podražijo vodovod, poleg tega pa tudi niso vselej zanesljivi. Od dobrega vodomera tirjamo, da nam pove najmanjše in največje množine vode, ki more skozi aparat; da se tlak zdatno ne zmanjša, ko teče voda skozi in da ni vodomer predrag. Zadnje zahtevanje je danes težko spolniti, kajti dobri vodomeri stanejo od 45 do 180 gld. V rabi sta posebno dva sistema: vodomeri z betom in vodomeri s kolesom na lopate. Pri prvih teče voda v posebne cilindre in dviga v njih bet, ki dregne v brojilo, na katerem naravnost čitamo množino porabljene vode. Vodomeri s kolesom na lopate pa imajo v sebi kolo, ki ga vrti pretakajoča se voda. Število vrtežev je sorazmerno množini porabljene vode; to nam označi brojilo, zvezano s kolesom.
Troški za vodovode so zavisni od mnogobrojnih faktorjev. Zanimiva je v tem oziru statistična tabela E. Grah nova. Od 159 angleških mest jih ima 63 gravitacijske vodovode, 53 pa vodovode z umetnim tlakom. Izmed 80 nemških vodovodov jih je 35 prve vrste, 33 druge; 68 nemških mest pije studenčnico in izpod-talno vodo, 12 pa rečnico. Povprečno znašajo troški (v markah):
Število mest	Način dobivanja	za jednega prebivalca	zakub. meter vode, ki je v 24 urah na razpolago
	angleška mesta:		
50 oziroma 48 64 oziroma 56	umetno dviganje...... gravitacijski vodovod .... nemška mesta:	46 46	234 267
3 9 33 35	rečnica (nefiltrovana) .... rečnica (filtrovana)..... izpodtalna moča ) umetno dvi-in V ganje . . studenčnica J natorni tlak .	2687 23-86 28-80 52-88	123-28 13068 148 68 297-47
Dunaj ima gravitacijski vodovod, ki ga je zgradila občina. V Gradcu pa je vodovod privatno podjetje. Iz dveh vodnjakov (Hauptbrunnen in Wiesenbrunnen) na severu mesta zajemajo vodo s sesalkami ter jo tirajo v mesto. Prvi vodnjak je 9 m globok, 5 m širok in 42 m od Mure oddaljen, drugi pa 8'5 m globok, 6 m širok ter 18 m proč od Mure. 0 kakovosti vode v dunajskem in giaškem vodovodu se lahko prepričamo iz tabele, ki jo bodemo navedli pri opisu ljubljanskih voda.
Ljubljanske razmere.
Da v stari Ljubljani talne razmere niso ugodne dobri pitni vodi, ve pač vsakdo. Stoletja in stoletja prodira uže mestna nesnaga v zemljo ter napaja tla globoko navzdol. Zastarela kanalizacija skrbi tudi po svoje zato, da se mešajo človeški in živalski odpadki z izpodtalno vodo. Vodnjaki kranjske stolice so po tem-takem jako slabi. Silne množine klora v njihovi vodi pričajo, da popije stanovništvo ljubljansko z vsakim požirkom vode dobršno porcijo gnojnice in druge ne ravno vabljive sodrge. Naravno je tedaj, da je vprašanje o zdravi pitni vodi postalo akutno za razvoj in osodo glavnega mesta. Dne 29. maja 1885 se je ustanovil poseben odsek za mestni vodovod, kateremu je predsednik mestni odbornik g. Ivan Hribar. Naloga mu je bila, da ukrene vse poizvede, ki so potrebne v grajenje vodovoda. Odsek se je obrnil do strokovnjakov; ti so pregledali ljubljanske vodnjake ter iskali dobrih pitnih voda v ljubljanski okolici, ki bi bile sposobne, da se napeljejo v mesto. Preiskava vodnjakov je očividno pokazala, kako skrajni čas je, da odstranimo sedanje razmere.
Kemijsk razisk je izvršil profesor Balth. Knapitsch.1) Veliko vodnjakov je tako slabih, da bi najbolje ukrenili, ko bi jih nemudoma zasuli.
Trdnih sestavin nahajamo v njih navadno 60—100 delov, a v normalni vodi jih ne sme biti čez 50. To dokazuje, da je veliko organske tvarine v tleh, ki daje izpodtalni vodi ogljikovo kislino; s pomočjo te spojine more voda toliko solij raztopiti. Kuhenjske soli bi smela imeti voda približno 4 dele v 100.000 delih, ako se oziramo na normalne razmere v Ljubljani. A dokaj vodnjakov se neugodno odlikuje z veliko večjo množino soli, ki dohaja vanje večjnoma iz pouličnega blata in stranišč. Vodnjak za stolno cerkvijo ima 15.795, v Nušakovi vojašnici 15.21 delov
') Po njegovem poročilu so posnete naslednje številke.
klorovega natrija. Nekatere vode ga imajo nad 20 delov, na pr. vodnjak otroške varovalnice 24 57; vse pa prekosi vodnjak v fa-rovžu sv. Jakoba; tu nahajamo 36'85 delov kuhenjske soli!
Teh par zgledov pove, da nikakor ne kaže, kopati v Ljubljani novih vovovodov; tako so tla onesnažena. Treba sg je ozreti v okolico mestno, ki nam podaja neizmerne množine sveže in zdrave vode.
Na jugozahodu ljubljanskega mesta se širi barskalatvica, obdana krog in krog z nepretrganim robom; le pri Ljubljani se poniža natorni zid in tu se odtekajo vse vode, ki napajajo kot- ■ lino. Gorovje krog barja pripada, kraškemu gorstvu ter sestoji iz skrilavcev triasne tvorbe ter iz vapnencev in skrilavcev karbo-nove formacije, iz vapnencev in peščencev kredine eocenne formacije. Iz takega gorstva teko navadno dobre pitne vode; dokaz temu so gorenjska gorovja, ki so bistveno ravno tako sestavljena. A barska kotlina in njena stoječa moča neugodno vplivata na studence ob robu, ki se tedaj uže a priori ne morejo toliko priporočati, kakor gorenjske vode.
Na gorenjski strani se širi ob Savi velika, diluvijalno-tercijarna kotlina, po kateri se pretaka neizmerno moče. Podkorenjska Sava, Savica, Tržiška in Kamniška Bistrica, Kokra in druge reke jo napajajo z najlepšo vodo. Gorovje na severnem robu ne sestoji iz samega vapnenca; karavanke imajo dokaj skrilavcev in peščencev silurske in karbonske formacije med katerimi so raztreseni vapnenci in dolomiti silurske, karbonske in triasne tvorbe. Izpodnebna moča napaja torej v teh gorah vapnenčeve in skrilave hribine; potoki imajo vodo, ki je nekako v sredini med vapnenčevimi (trdimi) in skrilavčevimi (mehkimi) vodami.
Potoki in reke gorenjske kotline oddajajo svojo močo deloma prodovju, ki v več ali manj debelih plasteh pokriva ravan. Pod zemljo se pretaka voda nižje in nižje ter časih kot mogočen in krasen studenec prodere na dan. Gorenjska diluvijalno terci-jarna kotlina je velikanska in neusahljiva vodoshramba izpodzemne moče!
Oziraje se na te geologijske razmere krog glavnega mesta, sklenil je vodovodni odsek, da se natančneje preiščejo naslednja ob vir j a:
1. Viri pri Studencu (pri Fužinah), 2. viri pri Skaručini, 3. izpodtalna savska voda med Savljami in smodniškim stolpom in 4. viri pri Babjem Dolu. Druga dobavišča niso prišla v poštev čeravno so v pričetku 53 voda pregledali in nekoliko preiskali. Viri pri Studencu, pri Skaručini in izpodtalna voda na ljubljanskem polji imajo jeden in ist postanek: izpodtalno močo gorenjske latvice. Viri v Babjem Dolu so nezavisni od kotline in ne stoje v nikaki zvezi z njeno izpodtalno vodo.
V vseh štirih slučajih je voda izvrstna, ako jo sodimo s stališča, ki smo ga poprej označili. Razisk se je sicer vršil večinoma samo s kemijskega in fizikalnega stališča. Podrobne mikroskopijske preiskave, žal, še nemarno.
Naslednja tabela nam kaže kemijsko kakovost imenovanih
voda:
	Babji Dol	Skaručina (Povodje)	Studenec	Izpodtalna voda pri Stožicah
kremikova kislina	0-155	0-45	0-605	0-25
kalcijev oksid	7-374	4-58	9-128	8-12
magnezijev oksid	1-770	1-19	2-84	2-137
železni oksid .	0 180	008	sledovi	0-3
klorove alkalije .	0 390	0 130	0-36	0-50
klor.....	0-162	0-081	0-27	0-266
soli tarna sokislina	—	—	—	—
solitarna kislina .	—	—	1-45	0-466
amonijak ....	—	—	—	—
žveplena kislina .	0-084	0-017	0 551	0-482
prosta in na pol vezana				
ogljikova kislina	118-8 mg	123-2 mg	173-8 mg	107-8 mg
	v l	v l	v l	v l
Rade se okisajoče or-				
ganske substancije	nedoločljivi sledovi	0 0533	0-080	0-0501
Trdne sestavine .	18-65	15-1	25-7	19-9
Trdota ....	9-95	6-24	13 09	16-6
Zaostanek pri žarenji	157	6-2	20-05	11-11
Temperatura meseca				
septembra in oktobra	9 — 10-5	10-5—11	11-5	10-5
Da moremo primerjati dobroto preiskanih virov, sledi tu kakovost dunajske vode:
V 100.000 delih je	Sixtenst^in | L 1864	Kaiser-brunnen	Visoka vo-doshramba	Voda v Pott-	
		1. 1864	1. 1884	schachu	
kremikove kisline . .	0-25	0-18	0 208	0-208	
kalcijevega oksida	10-49	609	7-39	8 327	
magnezijevega oksida	1-72	0-88	1 391	1-639	
železnega oksida .	sledove	sledove	0-001	0-001	
kloralkalij	0-346	0-494	0-803	1-356	
klora .....	0-20	0-09	0132	0-356	
solitarne sokisline	—		—	—	
solitarne kisline „		_	—	—	
žveplene kisline .	1 .77	0.60	1-251	2.11	
amonijaka	—	—	—	—	
proste in na pol vezane					
ogljikove kisline	—	—	—	—	
hitro se okisajoče or-					
ganske substancije	1-10	0.08	0-025	0-035	
	preračuneno na rudninski kameleon				
trdnih delov .	—	—	17-59	20-64	
zaostanka pri žarenji	25-42	13-45	—	—	
trdota ....	12-9	7-3			
Voda v graškem vodovodu ima trdoto 8*3; zaostanka pri ža-renji 193 mg, klora 6-7 mg, organske substancije 0 mg, solitarne kisline 37 mg, solitarne sokisline 0 mg in amonijaka 0 mg v jednem litru.
Številke v tabelah pomenijo dele v 100.000 delih vode. Samo ogljikova kislina je izražena v 'mg (miligramih) v jednem litru.
Ako primerjamo preiskane vode s slovečo dunajsko, vidimo takoj, da jo deloma celo prekose, ako vzamemo za merilo one tirjatve, ki se navadno stavijo do dobre pitne vode.
Viri pri Studencu imajo več velikih napak. Za časa po-vodnji se jim primeša umazana Ljubljanica Ko bi jih napeljali v mesto, privedli bi z velikim trudom ob taki priliki ono nesnago nazaj, ki se jo je bila malo poprej napila Ljubljanica. Trebalo bi dobro izolirati izvire, kar bi stalo veliko troškov. Nad izvirom leži tudi pretenka plast prodovja (debelost ji je 8 m); skozi tako tenko odejo bi se voda preveč ogrela, oziroma ohladila v raznih letnih časih. Gnoj iz bližnjih njiv bi prodiral skozi tla v studence in jih onečiščeval, škodljive kali bi meteorska voda lahko
direktno vanje zanesla in okužila vodovod. Viri leže tudi jako nizko, 275'2 m nad morjem, tedaj 23 m pod horizontom ljubljanskim, kateremu je kota 298 m. Morali bi postaviti sesalke, ki bi dvigale vodo v mesto in od tam v vodoshrambe. Porabili bi torej veliko denarja za vodo, ki je v vedni nevarnosti, da se pokvari in neužitna postane.
Viri krog Skaručine leže nad mestnim horizontom; naj-nižima dvema je nadmorska višina 316'1 m, oziroma 316'4 m; tedaj sta kakih 18 m nad Ljubljano.
Voda teh studencev bi prišla z lastnim tlakom v mesto in tudi še v najnižje hiše. Le v bolj visoke oddelke bi jo morali dvigati s stroji. Ko bi pa segli nekoliko nazaj ter vjeli vire krog Brega in Lahovč, ki izvirajo 340 m nad morjem, dospela bi voda z lastnim pritiskom v najvišje kraje. Tako bi se ögnili dragih in kočljivih parnih strojev. Se ve, vodovod bi bil mnogo dražji, kajti dolgost bi mu bila v zadnjem slučaji 18 km; od Skaručine do Ljubljane pa je le nekaj nad 11 km.
Pod ljubljanskim poljem se pretaka obilno izpodtalne vode , ki je geologično istega izvira, kakor studenci pri Skaručini in pri Fužinah. Samo da je njeno površje veliko nižje kakor pri skaručenskih virih. Prodova plast je med Savljami in vojaškimi magacini kacih 20 m debela; od zvunaj ne more tedaj nikaka škodljiva primešanina dospeti do izpodtalne vode. Trebalo bi kopati velike vodnjake, iz njih pa vodo dvigati s parnimi stroji ter jo gnati v mesto. Vodovod bi bil jako kratek, kajti smodniški stolp je oddaljen od Ljubljane le 2]/2 km, Savlje pa 4V3 km\ ko bi na sredi med obema zgradili vodnajake, bi dovod meril kake 3 km.
Obvirje Babjega Dola obsega 7 večjih studencev, ki dajo v ugodnem času 6000 m3 vode na dan. Izpodnebna moča pada v tej dolini najprvo na vapnenec in dolomit ter ju pronicuje. Konečno dospe do karbonskega skrilavca, ki je podlaga vsemu ondotnemu gorovju. Najniži studenec izvira 358'8w nad morjem, tedaj kacih 60 m nad ljubljanskim horizontom. Voda bi potrebovala 13 km do mesta, a prišla bi z lastnim tlakom in se dvigala sama čez najvišja nadstropja; izmed vseh preiskanih voda je najbolj čista. Neugodno je to, da se po leti preveč ogreje (do 15» C) in da ob suši jako usahne. Ko bi se mesto povečalo, bi ne mogli pridružiti sedanjemu dobavišču novih virov, kajti prostor je zelo omejen in majhen.
Glede na te rezultate je vodovodni odsek sklenil, da se ne bode oziral na studence pri Fužinah in v Babjem Dolu. V Fužinah imamo izpodtalno vodo gorenjske latvice, a to vodo dobimo bolj svežo in bliže na ljubljanskem polji; v Babjem Dolu je premalo vode in ta je bolj podvržena vplivu vnanje temperature. V poštev pride tedaj samo izpodtalna voda na ljub-
17
ljanskem polji med smodniskim stolpom inSavljami ter studenci krog Skaručine.
Treba bode voliti med dvema dobaviščema, ki oba tekmu jeta z izvrstno, zelo jednako vodo, vsaj kolikor nam to kaže kemijski razisk. Z ljubljanskega polja bi imeli skoraj- štirikrat krajši vodovod, kakor spod Šmarne Gore, od koder bi voda morala čez Savo. Troški bi bili v prvem slučaji morebiti za polovico manjši, nego v drugem. Ti momenti morajo biti merodajni pri odločilnem sklepu. Pozabiti ne smemo, da nam moderna znanost še ne podaje nikakrga n. ovrgljivega merila, za dobroto vode. Kjer se namreč gibljejo primešanine v jako ozkih mejah, kakor v teh dveh slučajih, ne moremo trditi: ta voda, ki ima v 100.000 delih par desetink nuj več amonijaka, solitarne sokisline ali kake druge sumljive spojine^ je slabša nego druga, ki ima trohico onih tvarin manj. Kjer dvomimo zaradi malenkostnih delov, ne smemo naravnost zavreči vode, ki jo subjekti vn i raziskovalci brez posebnih dokazov uže stavijo med nevarno pijačo, d tem pa nočemo reči, da kdo zanikuje pomen čiste in sveže vode; tudi nasprotniki' teorije o pitni vodi povdarjajo povsodi iii zmirom, kolikega pomena je dobra voda za naše zdravje, ter uče, da imajo merodajni faktorji sveto dolžnost, ljudstvu preskrbeti zdrave pitne vode. S tem izvrše jedno onih neizogibnih zdravstvenih reform, ki se morajo izvesti, ako hočemo da znižamo mrenje prebivalstva, posebno v večjih seliščih. A pretirati ne smo svojega zahte-vanjado kakovosti vode. „Včasih, osobito revnejšim ob-činam — pravi Wolffhügel — moramo neobhodno svetovati, da nekoliko štedijo s stroški za vodovodne naprave; drugače jim milje dolgi idealni vod o vodi s studenčnico vzemo toliko denarja, da jim nič ne o stane za druge, tudi potrebne zdravstv en e n apra v e".
Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja.
(Spisal Vatroslav Oblak.)
lovenskih spomenikov število je jako majhno. Naš jezik se v tem obziru nikakor ne more meriti z ruščino, bolgarščino ali srbščino; celo poljščina in češčina sta na boljem. To je popolnoma razumevno; politične, kulturelne in literarne raz mere so bile pri omenjenih narodih čisto druge, mnogo ugodnejše od naših. Res je, da so naši brizinski spomeniki najstarejši slovanski spomenik, toda od tega spomenika sem do confessio generalis t. j. od X. do XIV. ali XV. stoletja je velika praznina, katera najbrž ne bode nikoli zadelana. Jedini viri za poznavanje našega jezika v tem času so imena osebna in krajevna nahajajoča se v latinskih listinah. Ta imena so samo gradivo za glasoslovje —- in to še prav pičlo. Šele iz druge polovice XVI. stoletja, iz dobe protestantske, imamo večje število virov, tiskanih knjig, katerih jezik je pa dozdaj žalibog ie slabo preiskan in katere niso vsakemu pri stopne. Tako n. pr. o Kreljevi postili leta 1887. ne vemo nič več, kakor leta 1808., ko je Kopitar v svoji slovnici prvikrat poročal o tej znameniti knjigi, katera še vedno pozabljena počiva v dunajski dvorni knjižnici. Ista usoda pozabljivosti je zadela tudi Skalarjev prevod in še nekaj krajših rokopisov; prevod Stapletonovih evangelij je objavil še le letos A. Raič ter nas seznanil tako s knjigo v jezikoslovnem obziru zanimivo.
Drže se načela, da je za točno poznavanje našega jezika in njegovega zgodovinskega raz vitka neogibno potrebno preiskavanje in študovanje vseh slovenskih spomenikov in virov — če so tudi že iz XVII. ali iz prve polovice XVIII. stol. — hočem v sledečem
17*
objaviti tri kratke doneske iz prve polovice XVII. stol., kateri sicer niso nobene posebne jezikovne važnosti in se ne odlikujejo po arhaizmih, iz katerih pa vidimo, kako dolgo se so ohranile nekatere oblike.
I.
V dunajski vseučiliščni knjižnici je rokopis (sign. Manusc. III, 35.) obsegajoč razven nemških in dveh talijanskih priseg tudi 16 (17) slovenskih iz prve polovice XVII. in XVIII. stol. Na njega je opozoril že pred desetimi leti H a die s v „Letopisu Mat. slovenske" 1878.
Velikost rokopisa, kateri je v trde platnice vezan, je ista kakor pol pole navadnega popirja, toda vsi listi nimajo jednake oblike. Prvi in večji del rokopisa obsega liste nekaj manjše od pol pole navadnega popirja, samo zadnjih sedem listov ima omenjeno večjo obliko. Najbrž sta prvotno dva različna rokopisa vezana skupno v jeden zvezek, za to govori ne samo različna visokost listov prvega in drugega dela, nego tudi to, da so vsi prisežni obrazci zadnjega dela (zadnjih sedem večjih listov, katere imenujem B) iz početka ali prve polovice XVIII. stol., oni pa, kateri se nahajajo na manjših listih (imenujem jih A) iz prve polovice XVII. stol. Na zadnjih sedem listih so same slovenske prisege, dočim obsega A razven nemškega „registra", kateri je na prvi strani prvega lista (la), nemške, slovenske in dve talijanski prisegi in sicer v tem redu, da je najpoprej deset nemških pri-sežnih obrazcev, potem jeden slovenski, jeden talijanski, trije nemški, jeden slovenski, jeden nemški, dva slovenska, jeden nemški zopet dva slovenska, jeden nemški, trije slovenski, jeden nemški, jeden slovenski, dva nemška, slovenski, nemški, slovenski, jeden talijanski, slovenski in dva nemška. Na zadnjih (sedem listih B) se nahajajo sledeče prisege: na prvem listu Ober Wittalmeister Aydt (nem.), na drugem Vnter Wittallmeistr Aydt (nem.), na tretjem Zuelender Aydt (sloven.), na četrtem Statt Ambtmans Aydt (slov.) na drugi strani četrtega (4b) in prvi petega (5a) lista Forßt-khnecht Aydt (sloven.), na šestem Salzmeffier Aide (sloven.), na sedmem in zadnjem listu so zabeleženi nekateri „solski merčuni", kateri so 4. jul. 1726. prisegli. Ta letnica nam ob jednem pripoveduje, iz katerega leta so prisežni obrazci B, kajti zadnji list, na katerem se nahaja omenjena letnica pisala je ista roka, kakor prejšnjih šest, tako da je vseh sedem listov (B) iz 1. 1726, ali je pa prvih šest od njih samo nekaj let starejših; na vsak način je tedaj drugi del rokopisni (B) iz početka XVIII. stol.
Prvi del rokopisa (A) obsegajoč 26 listov je, kakor se lahko prepričamo iz vsebine prisežnih obrazcev, iz dobe cesarja Ferdinanda II. (1619 do 1637) ali Fudinanda III. (1637 do 1657), tedaj
iz prve polovice XVII. stol. V prvi slovenski prisegi stoji namreč „da ieft otzhem nafsimu Suetlimu Cefariu inu deselskimu Firftu Ferdinandu .... fuest, pernareden, pocorn Burgar biti." Da je to samo Ferdinand II. ali III. in ne morda I. je jasno iz tega da je neka poznejša roka prečrtala besedo Ferdinandu in dostavila na strani: „Leopoldo temv peruimo tega imena." To je tedaj Leopold I. (1657 do 1705), naslednik Ferdinandu III. Tretja in poznejša roka je izbrisala tudi omenjeni dostavek druge roke ter napisala na strani „Gospudu, Gospudu Carlnu temu Schestimu." — Na listu lb, kateri je inače prazen, stoje še sledeče besede: auch den durchlauchtigsten Fürsten Vnd Herrn Leopold Zu Hungarn Vnd Behaimb Khönig. May. alß dem (?) aller-gdsten Hrn Vnd Landsfürsten. Na strani teh besed pa stoji letnica 1659.
Toda tudi prvi del rokopisa ni jedinstven; v njem moremo lahko razločevati prvotne t. j. najstarejše prisege od onih, katere so se nekoliko pozneje dostavile; vendar so tudi zadnje nedvom-ljivo iz dobe Ferdinandove, tedaj iz prve polovice XVII. stoletja. To razvidamo iz prisege na listu 22 b, v kateri nahajamo besede že zgoraj iz prve prisege navedene. Te prisege (nahajajo se na listu 13 b, 15 b, 18 b, 21 a, 22 b in je vseh tedaj samo pet) je pisala najbrž ista roka, kakor prve, samo da je pisava bolj ležeča, nagla in nelepa, dočim je pri prvih prisegah pisava bolj stoječa. Za ,to govori tudi beseda sezei (= sicer), katero nahajamo v tej obliki tudi v prvih prisegah Dve poznejši prisegi, o katerih tukaj govorim, navedeni ste tudi v „registru" in sicer ona na 1. 12 b in 20 a.
Na praznem prostoru ob straneh posameznih listov v prvem (A) in drugem (B) delu rokopisa so kratki dostavki iz poznejšega časa. Tako je tudi na nekaterih mestih poznejša roka prečrtala prvotno besedo in jo nadomestila z novo. To je posebno najti pri imenih vladarjevih, kar je tudi samo po sebi razumevno, kajti če se je hotel rabiti obrazec pisan v dobi cesarja Ferdinanda, v času Leopolda ali Karola, moralo se je prvo ime nadomestiti z drugim ali tretjim. Ob jednem nam to tudi priča, da se so ti prisežni obrazci mnogo in dalje časa rabili.
Med listom 17. in 18. je prilepljen mali listič, kateri pa ni iz one dobe, kakor drugi listi (A), nego pridejan je še le pozneje, ker se je zapazilo, da v predstoječi prisegi manjka nekaj odstavkov, katere je poznejša roka dopolnila napisaje jih na omenjeni mali list. Ves rokopis broječ 33 listov razpada tedaj v dva dela A in B razlikujoča se po obliki, jeziku in pisavi (A obsega 26, B pa 7 listov). V prvem delu A nam je pa zopet razločevati starejše prisege ocl petorice za nekoliko let kasnejših. Omeniti je še, dasi je zadnja slovenska prisega dela A (na listu 24a) iz še poznejše dobe od one petorice, da je velikost lista ista, kakor ona vseh listov A. Ta prisega je tudi jako slabo in površno pisana, v nji
je najti nekaj pomot in marsikaj se ne da dobro citati. Prisega na listu 22b (Inwohner Aydt) se strinja popolnoma s prvo slovensko prisego 1. 9 a (Bürgerlicher aydt). Skoraj jedini ali vsaj glavni razloček je ta, da stoji v prvi (22b) Podloshnik nam. Burgar, katero je čitati v drugi (9 a).
Nedvomljivo je tedaj, da je prisega na 1. 22 b natančno posneta po prvi ali pa kar je menj verjetno — da je obema služil isti obrazec. Isti odnošaj je tudi med prisego na 1. 29 a (tedaj B) in 1. 18 b in onega poznejšega listka.
Zanimive so besede v prisegi 1. 9 a in22b; „pred vsemi rečmi pak hočem tudi največ to sveto samozveličano, krščansko, katoliško, rimsko, staro vero pomagati trditi, širmati, teiste se držati inu nobeni krivi ali zuper inu misli se podureči." Ta odstavek razsvetljuje nam nekoliko verske razmere v začetku XVII. stol. ter nam z nova potrjuje to, kar že od drugod vemo, da se je z vso strogostjo hotela nova vera zatreti. Iz tega, da je poznejša roka ta odstavek stavila v oklepe — da to ni bila ista roka, katera je pisala prisego, vidi se iz popolnoma različnega črnila, katero je jednako onemu, s katerim so dostavki na straneh pisani —da se sklepati, da niso pozneje za Leopolda te naredbe tako stroge bile, kakor s prva, inače bi se omenjeni odstavek ne bil izpustil pri priseganju.
Ves rokopis obsega sledeče prisege, katere imenujem po izvirnem napisu, stoječem nad vsako prisego v nemškem jeziku. Na listu 1 a je „register" ; 1. 2. Herrn1) Bürgermaisters Alhie Aidt (nem.); 3. 1. Verleichung paan vnd Acht, auch des Statt Richters zu Laybach, Aydts Plicht (nem.); 4 a Der Rathsherrn Aidt (nem.); 4 b 1. Rathsherrn reformirter Aidt (nem.); 5 a Statt Camrers Aidt (nem.); 5b Vndter Statt Camrers Aydt (nem.); 6a Stattschreibers Aydt (nem.); 7a Registratoris Aidtsnott (nem.): 7 b Solli-citatoris Aydts Nott (nem.); 8a, b Bürgerlicher Aydt (nem.); 9 a Bürgerlicher aydt windisch (slovensko); 9 b Bürgerlicher Aydt Italia-nisch; 10 a Mauttners Aydt (nemško); 10 b Steuer Einnember Aydt (nem.); 11 a, b Traidtmesser vnd Scharwachter Aide (nemško); 12 a Traidtmesser windischer Ayd; 13 a Rathsdienners Aydt (nem.); 13b Salzmesser Ayde (sloven.); 14a Ainkhauffer Aide windisch;
15	a Weinmesser Aide; 15 b Weinmesser Reformirter Aydt (sloven.)
16	a Weinmesser Aide windisch; 17 a Thorhuetter Aydt (nem.); 17b Thorhuetter Ayd,- Windisch; 18 a Forstkhnecht ayd, windisch; 18b Zuelenders Aydt windisch; 19a Teutsch aide der Zeugen gegen den Bürgern; 19 b Windisch aide in examinierung der Zeugen (sloven.); 20a Gegen denen so nit Bürger sein (nem.); 20 b Pipen-maister aydt (nem.); 21a Statt Ambtmans Aydt Windisch; 21b,
') Vsi napisi so pisani z nemškimi črkami.
22	a Inwohner Aidt (nem.); 22 b, 23a Inwohner Aydt Windisch;
23	b Inwohner Aydt Italienisch; 24 a Zimmerleits aydt (sloven. z latin. pismen.); 25 a Brodt Sizerß Jurament (nem.); 26 a Beug1) = Warths Jurament (nem.). Za tem sledi sedem priseg mlajšega dela B, katere so bile že zgoraj omenjene.
Iz kazala vidimo, katere prisege se so prvotne nahajale v rokopisu, katere pa še le kasneje dostavile. Zato hočem tudi kazalo objaviti.
Register.
Herr2) Bürgermeisters Aidt folio 1. Herr Statt Richters Aidt folio 2. Rathsherrn Aidt folio 3. Herr Statt Camrers Aidt folio 4. Stattschreibers Aidt folio 5. Registratoris Aidt folio 6. Bürgerlicher Aidt folio 7, 8. Mautners Aidt folio 9.
Traidtmesser vnd Scharwachter aidt folio 10, 11. Rathsdieners, oder amer sonderbaren Personn, dern gemainer Statt ausstendt einzufordern vertraut wierdet, aidt9chwur folio 12. Einkhauffers aidt folio 13. Weinmesser Aidt folio 14, 15. Thorhuetter Aidt folio 16. Forstkhnecht Aid folio 17.
Zeugen Aidt Teutsch vnd Windisch, folio 18, 19. Statt Ambtmans Aydt folio 20. Inwohner Aydt fol. 20, 21. Salzmesser Aydt folio 12.
V sledečem hočem še dodati kratko jezikovno analizo in povedati nekaj malega o pravopisu našega rokopisa.
Pravopis.
Pravopis našega rokopisa ni nič boljši od onega, katerega nahajamo v istodobnih rokopisih n. pr. v Skalarjevem prevodu ali v Stapletonovih evangelijih. Pravila ni nikakega zapaziti, nego najti je povsod samo nepravilo, mesto doslednosti vlada velika nedoslednost. Največja zmešnjava je pri palatalih in sibilantih : jedna in ista črka služi ne samo dvema, nego celo trem ali štirim glasom n. pr. stoji s za s, š, z in ž. Pisatelj rokopisa, tedaj ni
') Najbrž pogreška; Citati se mora Burg. 2) Črkopis je nemški.
poznal ne Bohoričeve slovnice in pravopisa, ne knjig, katere so pisane z njegovim pravopisom; ali če jih je poznal bilo mu je pretrudno posnemati njihov pravopis.
Ista, če prav ne jednaka nedoslednost in isti nered je najti v obeh delih rokopisa A in B. Ne samo jotacija pri l ni zazna-menovana: Lublane 1, 3, 121), oblubim 6, 17, perpraulen 15, pel-lati 6, ismlena 1, postaullen 2, nedella 9 — nego v nekaterih slučajih tudi ne pri n n. pr. diana, toda tukaj je pravilo, da se jotacija izrazuje s črko i: ognia 2, ßionania 5, sadershenia 6, vfigni-enimi 8 in sekainu 16, kjer po izgovoru stoji i (j) pred jotiranim glasom, kar je najti tudi v nekaterih poljskih spomenikih. Ni se čuditi, da najdemo tudi po nemškem načinu mesto jedne črke dve za jeden glas, to posebno pri l: alli 9, ratall 1, uolli 1, pel-lati 6, nedella 9, pouella 10, dellah 15, vellikiga 16; pa tudi pri t: duakratt 9, mitti 9, spett 12, bittj 15, sturitti 15. Mesto t se piše tudi t/t: rothu 3 in them 16; v jednem slučaji čitamo celo sped, kar ne priča o preveč živem čutu pisateljevem za jezik. Največja nedoslednost je pri onih glasih, katerih ne pozna nemščina in pri onih, kateri so s tem v nekaki zvezi. To bode jasno iz sledečih primerov:
c=c, z: cefariu 1, nuz 1, 2, klizaniem 2, sezej 2, prauiza 4, Mobec 13.
c=z, zh, tzh, tsh, t/ch, sch: zafst 1, merzunsko 4, nožem 10, mogoznimu 13; ozhetu 1, temuzh 1, nozhem 1, ozhem 1, uech 1, zhafs 8, zhetertik 9; otzliem 1, uetzh 1, mogotzhe 1, retzhi 7; no-tshem 1, kuptshie 1, mertshun 4, pijatshe 16; retfcheh 7; sehe 10 b.
s — s, f, sf fs, sh, fch, s/: iest 1, suetlimu 1, fuest 1, iskati 1 ; perfePiem 1, ieft 1, cefariu 1, me/ta 1, poftaue 1, teißo 1, ufaka-terimu 8; zhafst 1, aglafsiti 1, perfseshem 2; vshe 1, zhishta 7 perfcheshem 17; sfluabi 2;
š = s, f fs, sh, fch, sch: nister 1, skodliuzou 6, postenimu 9; firßu 1, 12, poftenimu nebefkimu 7; nafsimu 1, pofstenimu 3; shirmati 1; pofchtenimu 1, abfchidt 1, pukfcha 2, uprafehan 7; schenkunge 3, schonnat 6, sehkodo 6.
z = s, f, fs: super 1, seusi 1, zhes 1 (ta primer spada pod s, ker se z na koncu besede izgovarja kot s) vbosimu 8, snaine 13; fuest 1, ufeti 1, nefnaniga 1, samofuelizhana \, funai 1, brefs 2, prijafsni 1, clrufsig 15.
ž = s, f, fs, sh, fch, fsh, sch: deselskimu 1, sflusbi 2, slusbo 4; derfati 1; slufsabniku 9, podlofsniku 12; dershati 1, dolshan 1, perfseshem 2, shitni 2; obderfhatj 1, uifhi 9; polofehenu 2, fchita 3 ; uifshi 2, madefsha 17; schita 3, schaloßy 7.
') Številke pomenijo broj prisege.
i = i in j in to na koncu in v sredini besede brez vsakega pravila. Nekolikokrat je tudi najti y: tudi 1, rihtariu 1, iemati 1, gofpudi 2, imetj 2, suetnikj 9; prutj 1, gofpodj 1, obder-fhatj 1, obenj 1, imetj 2, spodobj 5, menj 7, obarouatj 11, allj 14, sturitj 14, tudj 14; yti 1, flyfsig 6, oly 6, schaloßy 7, kateryga 16, ally 16.
j = i j, y: iest 1, cefariu 1, daiati 1, iemati 1, moio 5, iemlo 9, pomagai 9; prijafini 7, jest 14; muy 3, moyga 6, ftoy 10.
v = u, v: suetlimu 1, poglauitiga 1, fuest 1, sapouidi 1, uetzli 1, kupuuaine 3, duakratt 9; wirta 9, vodi 11, vellikiga 16.
k = k, c, ck, kh, ch: kratick 1, 12, pokom 1; pocorno l, pocorn 1, 12 scusi 12, forlicosti 12, khmetu 6, fekhat 6, merkh 6, pach 16.
h — h, ch, g: handlati 1, hudimu 1, buh 15; tech 1, istih 1, richtariu 2, vuratich 5, ßechoterniga 6, deruich 10, buch 13, dru-fig 15.
Jezik.
V	jezikoslovnem obziru je v našem rokopisu Ie prav malo zanimivega; skoraj vse, kar je v njem najti, vemo že iz drugih istodobnih knjig in rokopisov. Vendar pozvedamo, v koliki meri in v kakem obsegu je prodrla že ta ali ona oblika. Za to je najbolje primerjati jezik našega drobca z jezikom Hrenovih, in Sta-pletonovih evangelij, prvega pastirskega lista in Skalarjevega prevoda.
Gcla80sl0Yje.
Staroslovenska poluglasnika d in katera sta se že v najstarejši dobi našega jezika zlila v jeden glas, nadomestuje v A in B samoglasnik a: dan 1, 6, dolshan 1. 4, 12, kateri1) 10 b, vfa-katerimu 8 etc. Nekolikokrat stoji pa za stsl. и tudi e in v nenaglašenih zlogih tudi i, ker je razloček med nenaglašenitn e in i minimalen tako, da je pisatelj rokopisa lahko ta dva glasa zamenjal v gotovem slučaji n. pr. hlapez 16, hlapiz 6. Je li i v minie a) pomota pisateljeva, kar je tem laglje mogoče, ker je v sledečem zlogu tudi i, to se ne da z gotovostjo določiti.
V	besedah vun 9, vunkaj 16, vu/e 3 stoji za stsl. poluglasnik u radi vpliva predstoječega mu v, kateri je povzročil, da se je jasni glas spremenil v temni u. Glede zadnjega primera (vufe) je syploh jako dvomljivo, če ga smemo prištevati semkaj, ker je prav '
') Kateri sicer ne odgovarja kaki stsl. obliki kzt —; stsl. pozna samo kot —; vendar ima v nsl. prvi samoglasnik v besedi kateri vedno isto usodo kakor refleks stsl. г, t; zato najdemo tudi keteri.
5) Obliko z i (min —) beremo tudi v drugih knjigah in rokopisih n. pr. v Skalarjevem prevodu 24_a, 84 b, 86 a etc.
lahko mogoče, da se mora čitati samo vse ali pa, če se že čita vtise — kar je verjetnejše — tako je najbrž pristopil v v početku besede, katera se s temnim samoglasnikom počenja, ker mi Slovenci izgovarjamo mnogokrat v početku soglasnik v kot u. Če je pa res tukaj M = t>, moramo si misliti, da je vplival nom. sgl. mase., ker stsl. vose ne more druga oblika odgovarjati kakor vse; vuse je tedaj nastalo naslanjaje se na omenjeni sklon.
Stsl. A odgovarja brezizjemno e n. pr. ufeti 1, fueta 1, gledati 3, sauese 12, fe 1, suetniki 1. Samo jedenkrat stoji i za a mesto pričakovanega e: mefic 6. Te „izjeme" ni težko pojasniti. Jezik je suf. дцј, = ec te besede smatral za isti ec, kateri odgovarja stsl. ђцб ter je tudi ž njim tako postopal.
Za stsl. л stoji kakor sploh skoraj v vseh slovenskih narečjih o in sicer o, kateri se nikoli ne zateguje ali spreminja v u cf. Škrabec, „Cvetje z vertov sv. Fr." III, 8, 12; n. p. mogotzhe 1, 6; log 6; acc. sgl. a — deb., kateri se nekolikokrat glasi na a, ne spada semkaj n. pr. nauada 1, prauda 1, kajti pri njih ni to fonetičen proces.
V slovenskih narečjih odgovarja stsl. t. ne samo e, nego tudi je ("e), ie in i. V prisegah se ta glas izrazuje razven jednega slučaja z e ter se v grafiki ne razločuje od navadnega e = stsl. e: mefta 1, meftu, pred 1, 2, posledni 1, merzhun 1, 8, mero 2, meriti 2, 4, 8, uuernu 3, uflednimu 3, imeti 5, potreba 5, sapo-uedanu 5, lepu 6, zhloueku 6, mefiz C, pouedat 7, lefsa 10, del-lati 10, delouze 11, vera 12, zelumu 15, rifnica 7.
Da se ta e='b ni tako izgovarjal kakor e = e, nego daje bila med obema neka razlika, katera je samo grafično zanemarjena — morda radi tega, ker je ta glas stal vendar bliže e od ej in ga je pisatelj zato na prvi način pisal — to vemo iz drugih slovenskih pisateljev XVI—XVIII. stol., razvidamo pa tudi iz pisave : urätio, kjer je e (b) = ei, ej. Iz tega primera pozvemo tedaj, kako se je prilično izgovarjal refleks stsl. 1> v narečju, katerega je govoril pisatelj teh priseg, da ni bil še ie je, nego da je bil e s sledečim ijevskim priglasom, kateri priglas je bil zdaj bolj zdaj manj krepak. Že v Trubarji in drugih slovenskih pisateljih, kateri radi in večinoma pišejo ei za naglašeni 'b, je mnogokrat najti v takem slučaji e kakor v naših prisegah, dasi ni dvojiti, da se je izgovarjal ta glas, kedar je bil naglašen tudi v onih besedah, v katerih se piše e, ne kakor navadni e, nego ei t j. e s sledečim priglasom i, kateri se je v nekaterih narečjih razvil v polni i, j. Tako čitamo v Trubarjevem Catecliismus in d. Wind. Spf. grech, umreti, pred, sapouedall, zhlouekom, delom, celim, celi etc; v knjigi „Ta drugi deil tiga nov. test.": vrednu, zhloveka, celi mefceu, imel, terpeti, dellu, urednu, menish, shiveti etc. V Kre-Ijevi postili (1567) stoji za e = b navadno e in i; nekolikokrat je pa vendar tudi njemu ušlo v pero ei n. pr. teih, fpreid, sleipu,
deit'e, Гтег (licet). Hren piše v svojih evangelijih inu lyst. (1612) zdaj e, zdaj ej in ej n. pr. d«lla, zhlov^ka, povedati; slepi, dete, beshi, leni, ve/diti, vej t r a, pe/ßen, sve/tom, l$tu, ve)'dil, de/1 etc. Tudi v A. Skalarjevem prevodu (1643), kateri je iz iste dobe kakor naš spominek, stoji za stsl. 1; jednako našim prisegam skoraj izključljivo e n. pr. zelli, grehe, slednimu, zhloueku, bezhat, veter, imeti, peti, bled; ei je najti samo jako redko: leipfiga, ve». Kastelic (Nebeski Zyl 1684), ima jednako L — Naglašen ali kratko naglašen e = t je v naših prvih pisateljih in tudi v XVII. stol. i in tako piše tudi naš spomenik: sapomd 1, prepouidi 1, otil 6, rifniza 7, rifnize 9, hotil 12; zapuwidy čitamo že v ljubljanski confessio gener., mnogokrat v Trubarju iu tudi Skalarju. To na-domestovanje stsl. t z i nahajamo v mnogih slovanskih jezikih n. pr. veliko- in malo-ruščini (Колосов, Обзор звук. h форм. особ. народ. русск. нз. 22—30, Werchratskij, Ueber d. Mundart d. marmor. Ruth. 9, Ogonowski, Studien auf d. Gebiete d. ruth. Spr. 27, 28). V ostalih slovanskih jezikih ni se samo nenaglašen t spremenil v i, nego navadno naglašen; razvil se je tedaj oni glas, katerega je imela in še ima naša slovenščina v smeru e» (ie) — i in se nazadnje sožil v i. V tem slučaju je naglas ali kvantiteta podpirala ta razvitek; pri nas je to najti samo v nekterih krajih in narečjih (n. pr. misto, grih, cil, svit, lis v rezijanskem govoru; v bohinjskem narečaji brili, snig, swjit etc. Бодузн де Куртенз Опнт фон. рез. гов. 51, Отчетм ком. мин. н. пр. 105).
Samoglasnik o ostaje, kedar je nenaglašen ali če ima kratek naglas n. pr. obarouati 1, 11, imenouano, 1, poftiti 5, okuli 6, pomagei 4, polushil 9, pouedati 9, samerkouanu 9, gospodam 17. Dolgo naglašen o (o) se pa spreminja kakor v večini sloven. narečij v u.1) V tem se razločuje ta o= o od о = Л, kateri se nikoli ne spreminja v teh narečjih v м. V našem spomeniku je precej takih primerov najti n. pr. pratj 1, gofpwdj 1, in u 1, амрег 1, taku 1, storiti 1, mwi 1, 7, 9, fuefte (adv.) 3, kupwanie 3, bilw 5, uinu 9, pokshil 9, kup«raaniu 10, pr;<ti 12, kwfs 16. Nekolikokrat je pa tudi taki naglašen o nespremenjen ostal in to ravno v slučajih, kjer bi tega ne pričakovali: sapouidi 1, prepouidi, fpodobni 4, pocorno 1, pokom 8.
Take izjeme je najti že pri protestantskih in tudi poznejših pisateljih n. pr. v Trubarjevem: Ta drugi deil t- nov. test: kofs, faftopnu, modroft. Krelj ima o in u n. pr. gofpodu fkrovnoft, globoko, lepo, kakö, iafno, tak«, b?die, m ««z h, modraft, twliko, nikidi, fturile, polwshil, pom?<zh, toplota, blagwr, pokitra etc. Tudi v Hrenu čitamo u mesto o ob jednem pa tudi o = o: vifokofti,
') O tem je pisal St. Škrabec prav lepo in obširno na platnicah „Cvetje z verta sv. Frančiška" III., 8, S, 11, 12 ter seje pri tem oziral na razna slovenska narečja.
zhednoft, gospodni, nozhi, gofpodoval, prerokovanje, v Skalarju je jednako najti precej primerov, v katerih je dolgi o ostal nespremenjen n. p. zhistost, vbogih, morie, zhiuot, tako, sastopno, dolgost.
Zakaj se je v jednem slučaji dolgo naglašeni o spremenil v m, v drugem slučaju pa nespremenjen ostal, na to ni lahko po-voljno odgovoriti. Je li v našem drobci to zakrivila samo povr-šenost pisateljeva, tega ne vemo dobro. Toliko je gotovo, da se je samo oni o, kateri je imel dolgi naglas spreobrazil v u, kakor to najdemo tudi v poljščini (d). Isti prehod provzročen od kvantitete nahajamo tudi v ruščini (Колосов, Оо:шр звук. h фор. oc. 101 —104), v češkem (Hattala, Sravn. mluv. 136.) posebno pa v maloruskem jeziku (Werchratskij 9—11, Ogonowski, Stud. auf d. Geb. d. ruth. Spr. 30—34; Семеновпчт> Обђ особенносг. угро русс. говора str. 4, 5), kjer je ta proces jako razširjen in zasekava v nekaterih narečjih prav globoko v organizem jezika. Toda pogoji in vzroki niso v vseh omenjenih jezikih jednaki. Dočim v maloruskem jeziku u mesto o nahajamo tudi v nenaglašenih zlogih in je ta prehod neodvisen od naglasa tako, da se nenaglašen o, če je tudi dolg, ne spreminja v u, če ni temu najti drugih vzrokov. Tako n. pr. tudi v slovenščini ni prehod o v t« v primerih kakor ime-nMvan, kupi/vati etc. čisto fonetičen proces, nego u se je tukaj pojavil pod vplivom sedanjikovim, kjer stoji u. Da se je v slovenščini ta pojav (o = u) razširil čez prvotne mu meje in da ga že najdemo tudi v nenaglašenih zlogih, temu je morda kriva analogija. Če je pa narobej naglašen o nespremenjen ostal, so temu v mnogih slučajih vzrok ostali skloni in oblike iste besede, v katerih je nenaglašen o ostal; da najdemo kost, bog, to se lahko tako tolmači, da stoji tukaj o, ker je v gen. dat. kosti, instr. kostjo, gen. boga etc.
Samoglasnik i se ni več vedno polno izgovarjal kakor n. pr. v sredini XVI. stol. V nenaglašenih ali kratko naglašenih zlogih se je nekako nejasno ali poluglasno izgovarjal in se bližal e, tako da je razlika med nenaglašenim ime bila samo mala, kakor n. pr. v bolgarščini in nekaterih ruskih narečjih. Ne še le koncem XVII. stoletja, nego že v prvi polovici je najti to izreko. Primeri za ta pojav so v našem spomeniku: tude 4, vushite 4, obrounate 3, nezh 10b, 11, 15, pustite 14, spodobe 16, isratshite 16. Primerov za odpad i najti je samo v nedoločniku; toda ta pojav najbrž ni samo fonetičen, nego uplivalje pri tem tudi supin: infin. in supin katerih funkcija se ni več mnogo razločevala, postala sta tudi po obliki jednaka. Mi čitamo: pomagat 1, 3, 5, 6, 12, gledat 3, felcliat 6, skasat 6, schonnat 6, uarouuat 6, zirat 6, kupit 10 b, 14, pouedat 14, aidraitliat 15, sekat 16, ifskasat 16.
Že v XVI. stol. izginola je bila razlika med infin. in supin., če smemo v tem obziru zaupati Kreljevi pisavi. V njegovi postili
beremo v nekaterih, dasi ne mnogih slučajih infin. mesto pričakovanega supina t. j. zadnji ima obliko z i: ima priti foditi IV a, pri-fhal osdraviti 9 b, kada pride foditi 16 b, kai fte prifli gledati 22 a, prifhal na fvet osdraviti 24 a; nasprotno je najti tudi okrajšan infin.: neifo oteli od Joannefa fe puftit kurfiiti 29 a, otel . . . po-tlazhit 49 a, imamo zhakat 26 b, tada bo vidit 45 a etc. Isto vidimo v Hrenovih Evangel. n. pr. inu fmo prifhli njega molit« 20 b, fta fhla v' tempel molit« 114b; infin. brez i: faftopit 22a, vidit 6b etc. V Skalarjevem prevodu beremo kakor v našem spomeniku mnogo primerov brez infinitivnega i: pomagat 4a, plazhat 6a, pusti skasat 7 a, pusti martrat 7 b, ima pomagat IIa, beshat 21 a, spumnit 5 a, imamo spomnit. Da to krčenje infin. oblike ni čisto fonetičen pojav, vidimo iz onih primerov, v katerih nahajamo e; to je dokaz, da se je v mnogih slučajih infin. i samo poluglasno ali nejasno izgovarjal in da bi v sredini XVII. stol. ne bil nikakor odpadel, ker se je v istih spomenikih nenaglašen i še ohranil n. pr. mati, če bi pri tem ne bil vplival supin. Zato lahko navedemo primere iz istodobnih pisateljev n. pr. iz Skalarja odiete (inf) 334 a, na bo mogla odiete 334 c, prite 291 a, postauete 295 b; v Stapletonovih evangelijih: zhakat, reskladat, oduesat, nosit. Tedaj se je e mesto nenaglašenega i pojavil nekoliko poprej kakor je to mislil St. Škrabec pred mnogimi leti (progr. novomeške gimn. 1870, str. 23.), toda ne v vseh narečjih v istem času, v nekaterih poprej v drugih kasneje. Za ta pojav imamo analogije v dragih slovanskih jezikih n. pr, v bolgar. jez., v rušč. (Колосов, Очерк 115 — 120).
Pa ne samo nadomeščenje samoglasnika i z e nahajamo v prisegah, nego tudi ie — i n. pr. iemeti 3, iemena 6, jenu 10 b, 14. Ta pojav je omejen na začetek zlogov; v sredini slogov ga ni zaslediti. Kako je tolmačiti ie = i? Ce pomislimo, da ta prehod i v je nahajamo — kolikor meni znano — še le v isti dobi, ko se tudi nenaglašen i spreminja v nekaterih slučajih v e, tako bodemo morda radi priznali, da sta ta dva pojava v zvezi, da je oba tolmačiti na isti način. Tudi je (ie) mesto i stoji v ne-naglašenih ali prvotno nenaglašenih zlogih in i se je tedaj oslabil v glas, kateri je fiziologično soroden e in kateri se je tem laglje ohranil, ker se je na predstoječi in pridejani j naslanjal. Da se j v nekaterih narečjih rad pridene iju, je splošno znano. Ne samo naše prisege poznajo ta prehod, nahajamo ga tudi v istodobnih pisateljih n. pr. v Skalarjevem prevodu: ie me 335 a, iemena 338 b, iemeti 343b, ieskati 338b etc.; v Stapletonovih evangel.: jeshite, ;eh, ie mol etc. Na podoben način seje že v stariruščini e iz j razvil (Archiv f. slav. Ph. VII, 59).
O samoglasniku e ni omeniti nič posebnega, on stoji tam, kjer ga pričakujemo. Samo jedno „izjemo" nahajamo, katera je nam itak znana že od drugod, namreč da stoji a za e v nikav-
niči ne in njenih sestavljenkah: naspodobniga 10 b, nasuestiga 15, na 14 etc. To morda ne spada semkaj, ker je mogoče, da ni fonetičen pojav.
Tndi o samoglasniku a ni omeniti mnogo. V veliki večini primerov stoji na svojem mestu. Mi čitamo celo da 1, 2 etc. mimo de kakor že Trubar piše. Nekolikokrat je o nadomestil a in sicer oli (oly) 2, 3, 6, 7, kar tudi Trubar ima, toku 15, koker 1. V slučajih kakor delouze 11, naprouizbnega 14, se je a spremenil v o radi temne „barve" sledečega mu v. V besedi prau 9 ostal je a. Pred j se spreminja a v e radi palatalizacije soglasnika j: po-magei 4, 5, vfelei 1, 11, kej 10, 14; toda tudi pomagai najdemo 1, 2. V dveh primerih stoji za palatali e mesto a, t. j. samoglasnik a je radi palatala prešel v ožji glas e kakor je to n pr. v češčini splošno. Ta primera sta: sashonenia 9, sadershenia 6. Mogoče je pa tudi, da so to samo pogreške; e mesto a za palatali čitamo mnogokrat že v Trubarju. Ta prehod moral se je vršiti v času, ko palatali niso zgubili še svoje „mehkosti" (cf. Archiv f. slav. Phil. VII, 576). — Če čitamo ne mesto na, je to pomota ali je pa ne zamenjeno z na, kar je lahko mogoče bilo, ker je tudi ne—na.
Samoglasnik u stoji vedno na svojem mestu, samo v besedi kop (= kup) se je spremenil v o, če to ni, kar je prav verjetno pomota.
Soglasniki.
Sonant') r piše se nedosledno er in ar: derua 6, karfhanska 12, deraefsa 16. V zadnji besedi se je re (rli) skrčilo v r, za kar je v sedanjih slovenskih narečjih tudi nekaj primerov. Skoraj brez-izjemno se je to zgodilo pri predlogu pri in njegovih sestavljenkah; naš spomenik piše per = pr 1, 6, 15, 16, perfefbem, perfege 1, perhodishe 5, dopmiefti 5 etc Stsl. 1г> nadomestuje kakor sploh v slovenščini ol.
Glede slovenske skupine šc ne moremo nič določnega povedati, ker se ne da sklepati iz pravopisa je-li pisec teh priseg govoril in pisal šč ali š, in ravno to bi bilo precej važno pri določevanju narečja, v katerem je ta spomenik pisan. Mi čitamo go-sposAino 1, perhodi/scAe 2, perhodishe 5, karsAanfka 12 etc.
O soglasnikih hočem še omeniti, da je glagolu lioteti večkrat začetni soglasnik odpadel: ozhem 1, 2, 4, otel, 3, otil 6, kar mnogokrat čitamo že v XVI. sol. pri Krelju n. pr. ote IIa, ozho IIb, 99b, 48b, ozhmo 45b, 22a; jednako v istodobnih spisih: v Skalarju ozhesh 5a, otel 6 a otla 252b, celo Mozhe 270b; v Sta-pletonu: ozhmo, ozhem etc. V poznejšem delu rokopisa (B) stoji jedenkrat telli 10 b, kakor zdaj govori prosti narod v mnogih krajih.
') Dasi sonanti ne spadajo med konsonante, držim se tukaj stare razdelitve.
V B je tudi jeden primer prehoda mehkega t v k: pokler 10b, 14. Trubar in Krelj imata potle, tako tudi Hren in Skalar. Isti prehod nahajamo tudi v ruščini (Колосов, Обзор 175; Бодузн де Куртенз, Отрмвки изђ лекц. по фон. str. 50.) Skupini dn odpada rado radi boljše izrekljivosti d v besedi jeden, obeden; obenimu 5, 6, obeniga 1, 5, eniga G; v mnogih slučajih pa ostane dn: oberf-wimu 6, oberfwiga 6.
Mesto temveč beremo jednako sedanjemu govoru temuzh 3, 5, tomuzh 1, 3, kjer je bil naglas prvi vzrok tej spremembi. Sicer se ta besedica nahaja v tej obliki že pri Trubarji in Krelj i; zadnji piše tomuzh III a, IV a, tamuzh 4 b, 7 b, 10 a.
Guturali se pred mehkim samoglasnikom ne spreminjajo v palatale in sibilante; samo v sestavjeni sklanji je jednako sedanjemu govoru nekaj sklonov s tem „mehčanjem" n. pr. ubosimu 1, 4, vbosimu 8, 17, drusiga 10 b, dru/sig 15, tadga 16. Razumevno je, da v teh sklonih „mehčanje" ni nikjer organično, ono se je v teh sklonih pojavilo po analogiji onih oblik, v katerih zahteva glasoslovje prehod guturala v sibilanta. — Omeniti je tudi, da besedi obeden še ni dodan n, da tedaj čitamo v starejšem delu rokopisnem (A) samo obeden, kar lepo potrjuje Škrabčevo 1 rdite v, da je oblika nobeden najti še le v početku XVIII. stol. Novejšo obliko nobeden našel sem najpoprej v knjigi Catholish kershan-skiga vuka peissme 1729: nobeden 10, noMno 24.
Oblikoslovje. Sklanja.
N omin aln a s kl an j a. -b/o-deb.
O nom. in acc. ni nič povedati. V gen. nahajamo razven končnice a, katera je organična pri т>/o-deb. tudi končnico u vzeto odu-deb.: danil, 10 b, 16, ratu 6. Mehkost je označena v besedi ognia. V dat. s g I. je samo končnicam, nikoli»: bogu 1, 2, mer-zhunu 2, zhloveku 6 etc. Nekolikokrat stoji o m. u, kakor se to govori na Gorenjskem: slushabniko 4, merzhuno 9, kamrario 10 b. Jednake oblike poznajo tudi drugi istodobni pisatelji. V Stapletonu čitamo volko (=folku) 39,>) fhafario 42, krayo 241; v Skalarju: teko 209 a, shiulenio 210 a, greho 211 b, ferzo 231 b zherno 232 a, ozheto 234 b, murio 236 a etc. — Dat. ozhetu 4, 10 je tvorjen po analogiji č-deb., kateremu je dal povod nom. sgl. oče. Besedi sin (u-deb.) je dat. tudi sinu 10 in ne sinovi.
V loc. sgl. nahajamo končnico i (iz t) pomešano z ono u-deb., namreč u: imeni 1, 12, studenzi 11, magistratu 1, plazu 3,
') Jaz citujem strani.po rokopisa in ne po Raidevi izdaji.
nuzu 6, kupuuaniu 10, 14, richtariu 12, sekainu 16. Jedenkrat čitamo celo sueto, kjer je o m. u tolmačiti na isti način, kakor v dat. sgl. To obliko ima tudi Skalar, n. pr. greho 223 b, ledo 293 a, pokoio 316 a, zhafso 411 b; v Stapletonu je pa ni najti. Loc. sgl. besede dan je dnevi (dneui 6, dneuy 16), kjer se je p'razprostrl v vse sklone iz nom. pl. dnevi (dnovi) in dat. sgl. Omenjena sklona sta tvorjena po analogiji u-deb., kar je prav lahko raz-umevno, ker je beseda jednako м-deblom jednosložna. Že v stsl. se dan (dbnb) večinoma sklanja po i-dek). Zanimivo je, da se je v slovenščini pri prehodu te besede iz г-dekl. (katera se je popolnoma zgubila) v 'h/o-dekl. dolgo ohranila mehkost debla, mnogo dalje od drugih besed г-deb., kajti le na ta način si moremo po-voljno razložiti, da imamo dnevi in ne samo dnovi. To je tem bolj zanimivo, ker je v naši slovenščini močen nagon, da zgube mehki končni zlogi svojo „mehkost" in postanejo „trdi". Vendar se n. pr. blizu Št. Petra (na Notranjskem) govori tatevi.
V	in str. sgl. je v starejših prisegah (A) samo organična končnica om in ohranila se je assimilacija: zhafsom 2, kupom 3, sahualeniem 1, klizaniem 2. Da ne najdemo nebenega -am, to je morda samo slučajno, ker je sploh jako malo primerov za instr. sgl. Sodeč po istodobnih spisih pričakoval bi tudi am, kajti v Stapletonu prevaguje že znatno am, kakor je tudi v Skalarju am v veliki večini. — V kasnejših prisegah (B) je pa skoraj — kakor to pričakujemo — brez izjeme am: kupuuaniam 11, 15, gospndam 12, richtariam 12 in sahualeniem 12.
V	nom. p 1. se ne spreminjajo pred končnico i guturali v sibilante (suetnki 1, 4), kakor je nekaj takih oblik najti v Kre-ljevi postili n. pr. mertvaci 27 a, Turci 43 b, proroci 129 b, kar gotovo niso bile v istem času domače oblike, nego to je hrvaški vpliv, kateremu je mnogo sledu v Kreljevi pisavi in slovnici. Trubar ne pozna takih oblik, jednako tudi ne Stapleton in Skalar. O nom. p 1. neu t r. ne da se mnogo govoriti, ker se nahaja v naših prisegah samo jedna oblika diania 12, iz katere se ne da sklepati, ali je ta sklon brezizjemno se končeval na a ali tudi na e, katero obliko izjemno rabita že Trubar in Dalmatin. Nom. purgarie 10 b, 14 je po analogiji г-deb.
Gen. pl. je na -ov, katera končnica tudi po mehkih deblih ostaje nespremenjena: prouiforiou 5, skodliuzou 6, denariou 8. Ne-asimilirane oblike so v tem sklonu že zgodaj nastopile. V istodobnih pisateljih je tudi mnogo primerov takih oblik, najmenj še v Hrenu: farjou 14 a, otrozhizhou 16 a, godzou 16 a, verzfou 24 a. V Stapletonu najdemo: fariou 67, denariou 114, pifariou 121, kofceu 126, krajou 142 etc. Jednako v Skalarju: angelzou 22 b, meszou 32 a, dinariou 46 a, kralou 48 a, otrozhizhou 138 b, hudi-zhou 140 a, kraiou 163 a, periatelou 432 b etc. Starega gen. pl. brez vsake končnice (stsl. ђ) ni v spomeniku, pač je pa gen.
deruich 10, 14 po analogiji sestavljene sklanje. Tako obliko beremo tudi v Hrenu: meftih 32 a. V prekmurskih knjigah je tudi nekaj takih primerov. Ker se navadno končnica -ih nahaja pri besedah, katere imajo v gen. pl. po analogiji i-dekl. -i, ni težko razumeti, kako je jezik prišel do končnice -ih.
Dat. pl. nima več orgauične končnice, nego v vseh slučajih je am nadomestil om: gospudam 8, 10 b, 14, 17, purgarjam 10 b, 14. Ne sme se pri tem prezreti, da so vsi ti primeri razven prvega iz poznejših priseg (B), tedaj iz XVIII. stol., v katerem času je že am popolnoma izpodrinol om.
Za loc. pl. nimamo mnogo primerov. Oblika vratich 5 nahajajoča se v starejšem delu rokopisnem (A) potrjuje nam, daje v tem sklonu pozneje končnica ah nadomestila organičen ih ali vsaj pozneje popolnoma prodrla, kakor se je to v dat. pl. in instr. sgl. zgodilo. V mlajših prisegah je pa že loc. pl. na ah: dellah 15. — Jedenkrat beremo celo končnico oh: personoh 17 (tedaj v B) in sicer na robu. Takih oblik je precej najti v Jan. Križkem (Sanctum prompt. I. 1691) n. pr. mestoh 1, nebesoh 9, potoh 47, cele zapovidoh 8, vižoh 8.
O instr. pl. ni nič posebnega omeniti; m .per[ti 8 bi lahko pričakovali tudi prstmi.
a-deb. O tej sklanji ni skoraj nič povedati, skoraj vse oblike so kakor jih zahteva slovnica —- izjem je le malo. Semkaj spada acc. sgl., kateri se končuje razven na organičen o (stsl. tt) že v starejših prisegah tudi na -a: navada 1, prauda 1, gofposka 1, ura 1, 5, 10, pukfcha 1, pukfha 5, refniza 7; še več primerov je v B n. pr. prauiza 8, vra 9, kriuiza 10, 14, vera 12, gosposka 12. Kako je to tolmačiti? Se je zgubil jeziku razloček med nom. in acc. in sta se ta dva sklona zlila v jedno skupno obliko, ali je to samo fonetičen pojav? Odločiti se ni lahko tukaj. Če pomislimo, da se nahaja mnogo teh slučajev v zvezi z infin., tedaj se takoj spominjamo na isti pojav v ruščini, posebno v njenih severnih narečjih (Колосов, Обзор 217.), kjer je ravno infin. vzrok, da so nastopile te oblike, ker v infin. se v nekterih slučajih izreka stvar absolutno neoziraje se na samostalnik, kateri stoji potem v „parataksi". Nekaj takega je tudi v naši slovenščini mogoče, če nečemo reči, da je a nadomestil o fonetičnim potem, za kar imamo primere že v Hrenu tedaj v početku XVII. stol. Tako bi se dal razložiti tudi instr. sgl. prauda 1.
V loc. sgl. je razven končnice i tudi precej primerov za končnico e in sicer v starejših in mlajših prisegah: kuptschie 1, rifnize 9, kupzhye 12, kammre 16. To gotovo niso starejše oblike, v katerih bi se bil refleks stsl. t ohranil nespremenjen; za tako trditev nam manjka vsaka podlaga, kajti v naših starejših spomenikih stoji v tem sklonu že i. Ta e v loc. sgl. nastal je iz i v nenaglašenem slogu, za kar sem že zgoraj navedel primere.
18
i-deh. a) mase. V nekaterih sklonih se je ohranila še prvotna končnica, tako v gen. sgl. gofpudi 5, 10. V mlajših prisegah pa že čitamo sedanjo po analogiji 7»/o-deb. tvorjeno obliko gospuda. Gen. na i najti je v istodobnih pisateljih n. pr. v Stapletonu pre-vaguje gospodi (1, 53, 59, 75, 203, 210, 220 etc.) znatno nad obliko gospoda, v Skalarju stoji mnogokrat gospudi (14 b, 29 b, 31 a, 40 a, 58 b etc.), seveda nahajamo v tem pisatelji tudi novejšo obliko gospoda (4 a, 13 b, 20 b, 24 a, 39 a etc.). Celo v Kastelčevi knjigi Bratovske Bvqvice S. Rosli. (1682) stoji jeden-krat gofpudi 139; tako tudi v njegovi knjigi Nebeshki Zyl (1684) gofpudi 353; v Schönlebnovih Evang. (1672) čitamo tudi gofpudi 402. Jednako se je v našem spomeniku ohranila prvotna končnica v dat. sgl.: gofpudj 1, 2, 3, 15, 16, gospudi 11, 12, gofpudi 3,
4,	5, 6, 7, 8, 9, 10, 11; v nekaterih prisegah nahajamo celo po več primerov; vseh skupaj je 20. Ta končnica pri tej besedi je tedaj morala v prvi polovici XVII. stol. še krepko živeti v čutu govorečega, ker se skoraj izključljivo rabi v naših prisegah, samo jedenkrat jo nadomestuje novejša oblika gofpudu 6. Da je dat. gospodi (gospudi) v XVII. stol. še sploh bil dobro znan in v navadi, za to nam pričajo dovolj mnogoštevilni primeri iz pisateljev tega veka. V Stapletonu je mnogo takih primerov: gofpodi (gospodi, gofpudi) čitamo na strani 11, 97, 109, 170, 183 etc. Tudi Skalar pozna to obliko: gospudi 58 a, 63 a; v Kastelci (Brat. Bvq.) so dat. gospudi v večini (90, 96, 120,' 137 etc.), tako tudi v istega pisatelja knjigi Neb. Zyl, kjer je mnogokrat najti gofpudi 37, 46, 85 etc. — Celo dat. prijafni 7 nahajamo v naših prisegah. Ali je gospudi 12 v loc. sgl. ostanek i-dekl. ali je to končnica t/o-deb. to se ne da določiti, kajti tudi zadnji sklon je v prisegah nekolikokrat na i. V gen. in dat. pl. čitamo samo novejše oblike po analogiji ostalih moških samostalnikov: gofpudo«
5,	gospudoM 15, gospudam 8, 10 b, 14, gospodam 17.
Samo pri besedi gospod je tedaj najti v nekaterih sklonih še prvotne končnice г-dekl , pri vseh drugih besedah sklanjajočih se prvotno po tej deklinaciji imajo že naši prvaki pisatelji sedanje oblike. To nam vriva nehote misel, da gen. in dat. gospodi nista bila v XVI. in XVII. stol. toli živi obliki, kateri je rabil narod v svojem navadnem govoru, nego da sta to književni obliki sankcionirani radi mnogokratne rabe pri crkvenih obredih in ohranjeni le po crkvenem literarnem vplivu. Dat. sgl. gospudi v XVIII. stol. (B) je na ta način tolmačiti, da je pisatelj vestno se držal originala ali pa, če je sam sestavil kaki prisežni obrazec, da je pri mnogih izrazih, oblikah etc. one pridržal, katere je v starejših prisegah našel.
b) fem. Za to sklanjo ima naš spomenik le malo primerov in ti so vsi pravilni. V loc. pl. je končnica eh (retfcheh 7) in v instr.pl. mi (rezhmi 1, 12).
V	mlajših prisegah (B) se nekolikokrat ne sklanja samostalnik gospod, kedar je v zvezi z drugim samostalnikom. Tako čitamo dat. gaspud camrariu 15, gospud molimu kamreriu 13, gospud bogu 17; gen. gospud Purgermaiftra 14, gospud richteria 14, gospud camraria 15, 16. Ti primeri nas takoj spominjajo na govor prostega kmeta, kateri tudi govori gospod fajmoštra etc. na jednaki pojav v nekterih poljskih narečjih in v ruščini, kjer tudi nahajamo n. pr. knjazi» Petra; prim. Bus. filolog včst. 1881, str. 235.
O osebnem zaimku mi je samo to omeniti, da je no m. sgl. prve osebe iest 1, 5, ieft 8, 15, kar je za določilo narečja nekoliko važno.
Pronom. dekl.
Pronom. sklanja se ne razločuje od današnje. Kakor je v sedanjih narečjih zapaziti pri nji vpliv sestavljene sklanje, tako tudi tukaj. — Gen. sgl. je tega (po analogiji mehkih debel: jega) 1, 3, 6, 7, 10. Razven te pravilne oblike nahaja se še v prisegah nam iz narečij dobro znan gen. tiga 2, 5, 9, 11, katerega najlaglje tolmačimo kot vpliv sestavljene dekl., katera ima v gen. sgl. vedno -iga. Čudne so oblike suega 14, 15, 16, sue (nom. pl. mase.) 14, 15, 16, sue (acc. sgl. neutr.) 16, kjer je po hrvaškem načinu metateza. Slovenske niso te oblike. Razumevno je, da nahajamo iste razmere pri zaimku №st>: usega 9, ufega 3, 11, u/iga 8; i m. e je po anologiji sestavljene dekl. Mesto mojega čitamo moyga, katero obliko nahajamo že v naših prvih pisateljih in spomenikih (razven briz. sporn.); cf. Skrabec, „čvetje".
V	dat. je zopet temu 3, 4, 5, 6, 8, 11 in timu 2, 8.
V	acc. fem. stoji dvakrat m. organičnega to oblika ta 1, 17, katero je tako razložiti, kakor isto končnico v samost. sklanji.
L o c. sgl. ima tudi dve obliki: tem 3, 4, 6, 15 in tim 1, 9, 12, iftim 6; vfim 1, ufim 9, 12. Tukaj seveda ni mogoče tim in tem tolmačiti po vplivu sestavljene skl., tukaj imamo drug pojav, namreč mešanje loc. in instr. sgl., kar nahajamo tudi pri sestavljeni sklanji. Pri nas je loc. in instr. vedno odvisen od predloga, ta se pa včasih ne veže s pravim sklonom; m. loc. najdemo instr. ali narobe, časih celo dat. m. loc. Loc. fem. je te in ne tej 2; moie 8, 17 m. moji je nastalo iz zadnje oblike radi nena-glašenega i. Instr. sgl. je tem 3; fem. to 1, 6, moio 1, 6 in tu 5, 11, kjer u nadomestuje stsl. ,yM kar bi nikakor ne pričakovali. Da bi to bila pomota ni lahko misliti, ker se ta oblika nahaja dvakrat in ker tudi v acc. sgl. a-debl. beremo jedenkrat rotku 3.
Gen. plur. je tech 1, 4, 5 in tich 6, istih 6; razven organičnega ničli 1 najdemo celo niech 3, 12 po analogiji teh, če ni tukaj nekoliko vplival tudi gen. in dat. sgl. s svojim e; pofelimal 9 je ostanek zaimka sb. — O ostalih sklonih bi bilo jedino še to omeniti, da je v instr. pl. vsemi 1, usemi 12, moymi 8.
18*
Sestavljena sklanja.
Na nekatere sklone te sklanje je vplivala pronom. dekl., posebno je ta vpliv zapaziti v poznejših prisegah (B^. — Končnica gen. sgl. je -iga, katera se nahaja izključljivo že v XV. in XVI. stol.: poglauitiga 1, 5, 6, 9, nefnaniga 1, pofteniga 2, 6, spodobniga 9. Nekolikokrat beremo tudi ega: poglauitega 3, 4, zimperschega 10 b, 15. Če pomislimo, da v vseh spomenikih in knjigah XV., XVI. in XVII. stol. — razven pri kajkavskih in koroških Slovencih — nahajamo iga in ne prvotno končnico ega, tako je prav težko misliti, da bi se bila ohranila ravno v našem spomeniku, kateri se ne odlikuje po arhaizmih, prvotna končnica. Naravno je misliti, da je poglauitega etc. le vpliv pronom. dekl. in to tem laglje, ker je zadnja polovica besede (-tega) popolnoma jednaka gen. zaimka (tega). — Jedenkrat, in sicer v B — se nahaja oblika drusiga 10 b, v kateri seveda „mehčanje" ni prvotno, nego po analogiji onih sklonov, kateri so prvotno poznali to „mehčanje". — Dat. sgl. ima končnico imu, o kateri velja to, kar je rečeno bilo o -iga. Samo jedenkrat beremo -imo: uflednimo 4, kjer je o nadomestil u na isti način kakor v dat. nomin. dekl. Dvakrat čitamo -umu in sicer pri mase.: mestumu 15, zelumu 15, kar je najbrž pomota in sicer tem verjetnejša, ker stoji v sledečem zlogu tudi u, tako da je pisatelj pisaje predzadnji zlog in izgovarjaje že zadnji lahko zapisal tudi v predzadnjem zlogu u. — V acc. sgl. fem. je razven organičnega o (eno 1, ueliko 5, uisoko 5) najti še končnico a, katera je postala na isti način kakor pri nomin. deklinaciji: fueta 1, famofuelizhana 1, kerfhanska 1, stara 1, 12, druga 1, zhista 7, praua 7, spodobna 8, sneta 12, kar-fhanska 12, rimfka 12, druga 12, spodobna 17. V petnajsti prisegi stoji tegapoglauita mefta. Je poglauita res gen. sgl. nominal, sklanje pridevnikove in to v XVIII. stol. ali je to samo pomota in ste črki ig izpuščeni v naglici, o tem se z gotovostjo ne da soditi, jaz mislim drugo. Da bi poglauita bilo skrčeno iz poglauitega, kakor je to v koroškem narečju, to se ne da misliti, ker v našem spomeniku ni drugih kriterij in posebnosti koroškega narečja.
V	loc. sgl. je razven im (unim 4), kar je zamena z instr., tudi jedenkrat imu: per enimu pofchtenimu magistratu, ker je u dostavljen radi atrakcije nomin. oblike. V fem. je končnjca i in ej: praui 1, 9. — Instr. ima prvotno končnico; instr. fem. se končuje na o in ne na oj: merzunsko 4, dobro 12.
V	gen. pl. je razven navadne končnice ih = tixi. (po-ftaulenich 5, drufsig 15 etc.) najti tudi po analogiji pronom. dekl. suf. eh: cammerskeli 15, drugeh 15. — Gen. drufsig je v tem sklonu jedini primer „mehčanja". — Dat. pl. nima samo končnice im (lublanfkim 8, drugim 106), nego tudi em po vplivu
pronom. dekl.: ratlinem 10 b, 14, lublamkem 17. — V loc. in instr. pl. je najti samo organično obliko.
Glagol.
Tudi o glagolskih oblikah našega spomenika se da prav malo povedati, nobene posebnosti, nobenega arhaizma ni najti. Omeniti je morda jedino, da je inf. I, 4 organičen, da še ni najti -cti: poduretshi 1, podurezhi 12. Sedanjik glagola bad — ima daljše in krajše oblike: bodem 7, 9, bode 9, 12, bomo 9, bo 6; razven prvotnega bodo 6 je najti tudi bojo 10 b, 14, kjer je j nadomestil d po analogiji velike večine glagolov z -jo v 3. pl. Part, praet. glagola nafti ni našel, nego najdou (= najdel) 16, po analogiji drugih part. glagolov te vrste, posebno pa naslanjaje se na vse oblike sedanjikove. — Prisege poznajo obliko notshem 1 in ne nečem, liotil 1 in telli 10 b, telhj 14. V part. praes. najdemo mimo pravilnih oblik na -ec (sedezh 1, sedezhi 6, uedezhe 7) še čudno obliko uedejozhe 16, vahtejozh 16. Takih neorganičnih oblik je mnogo že v naših prvih pisateljih in spisih XVI. stol. Celo Krelj, na katerega pisavo je znatno vplivala hrvaščina, piše take oblike n. pr. rafteozh 28 b, ftegneozh 63 b, poldelmeozh 106 a, meniozh 74 a, videozlii 95 a, iesdeozh 9 a, miffleiozh 72 a, spiozh 148 a. Hren piše n. pr. videozh 32 b, zvSjteozh 19 b, hvaleozh 35 a, po-meneozh 62 b. Da pozna tudi Skalar te oblike, ne bodemo se čudili; v njem čitamo n. pr. dopadeiezhe 27 a, uideiozh 52 a, prosit eiozh 76 a, nefeiozhiga, gledeozh 423 b, tiszeiozh 110. Kako sfe dajo tolmačiti te oblike, o kterih celo dvomim, da bi se bile govorile? Morda so one le literarni produkt. Po mojih mislih so ti part. na -eoč, -ejoc kombinacija part. na -e (stsl. 'bi, A) in part. na -oc tako, da so se oblike videoc etc. pojavile naslanjaje se na part. vide, kateremu se je pridala navadna končnica part. praes: -oč. Menj verjetno se mi dozdeva tukaj govoriti o vplivu praesent. e, ker bi potem morali vsi ti part.ic. glagolov III b, IV, pri katerih je ravno najti največ takih primerov, tolmačiti tako, da rečemo, da so po analogiji partic. glag. I. vrste. Jedenkrat ima 3. pl. krajšo obliko: iemlo 9. — Velevnik glagolov V. vrste je organičen: jjomagai 1, 12, pomagaj 7 in ne morda po analogiji glag. I., II in III. vrste, kakor je to sedaj najti v nekaterih narečjih n. pr. pomag/. O inf sem že omenil, da se nahajajo tudi krajše oblike.
Govoriti mi je še o predlogih, konjunkcijah, partik. etc. našega spomenika ter jih primerjati z onimi istodobnih pisateljev in jihovih prednikov protestantskih književnikov. Naš spomenik piše samo kadar 1, 5, 6 jednako Hrenu, kateri ima v svojih Evang. kadar 3 b, 6 a etc. in Schönlebnu: kadar 2, 5, S etc. Tudi Skalar ima kadar; Kastelic (Neb. Zyl) piše kadar 2, 10, 30 etc. Trubar in Krelj imata isto obliko, prvi kadar 5, 13, 14 etc. (v Catech.
in d. Wind. Spr.), drugi piše raz ven hrvaškega kada II a, IV a, 16 a etc. navadno kadar 8 a, 23 b, 26 b etc. V prisegah stoji dalje kakor 1, 2, 5 koker 2, 4, 6 in kokar 1, 2, 5. Skalar piše to besedico koker 2 a, 3 b, 5 b etc. in lcaker 16 a. V ostalem prim. St. Skrabec, „Cvetje" 116 in 7. Tudi nister 1, 11, niftar 6. nahajamo v prisegah, katero čitamo n. pr. v Hrenu (nifter 6 a, 7 a, 12 b). Mi čitamo tudi nigder 1, 2 in nikamor, katero besedo v tej obliki najdemo tudi drugod. Jedenkrat stoji v drugi prisegi nikar. Mesto navadnega potle (Skalar 15 a, Krelj IIa, b, Trubar Ta drugi d. t. n. t. 13, 18, 20, 33) in potter ' (Skalar 88 a, Kastel. Neb. Z. 13, 75, 91) nahajamo pokler 10 b, 14. Naše prisege imajo prezei, dočim piše Skalar preže 71 b. Nekoliko bolj zanimiva je besedica sicer, katero beremo pisano v našem drobcu sezei 5, v Krelji nekolikokrat fice 11 a, 15 a etc. in v Skalarji fezer 6 b. Da se je v XVI. in XVII. stol. splošno pisalo čez in ne črez je znano; nahajamo tedaj tudi v prisegah zhes.
Primerjaje naše prisege z onimi kranjskega rokopisa (ed. J. Pajk v progr. marib. gim. 1. 1870, 25 do 43) uverimo se lahko, da se strinjajo v marsičem. Ne samo v pravopisu — kar je morda slučajno — imajo marsikaj skupnega, tudi jezik obeh si je jako podoben glede slovnice in posebno slovarja. V obeh rokopisih nahajamo besedo rothbo in samostalnik prijazn, kateri se v drugih spomenikih skoraj ne nahajajo. Rotba spominja na rota, katero besedo čitamo v briz. spornen., prim. Filologičeskija nabljudenija str. 63.
Ta podobnost in strinjanje ni omejeno samo na jezik in deloma na pravopis, nego rokopisa strinjata se celo v onih prisegah, katere se dajo po svoji vsebini primerjati med seboj, glede sestave prisežnih obrazcev. Primerjamo v tem obziru peto prisego kranjskega mesta in sedmo našega rokopisa (Windisch aide in Examinierung der zeugen):
V rokopisu kranjsk. mesta.
Vtih rezhech, Sa khatere Vy wodete Vprasclianj, da wodete pravo Reßnitzo pouedallj, Jenu skhasalli, Nicomer khlubi. olli khschattimu, sa enerj peryasni, olli Souwraschtua, Sa obeniga daru, olli Vschitckha vollo, Jenu, Sa obene Bezhj vollo, nickhar, Temetsch ozlite pram Reßnizo po-uedati, per vaschj duschi, Kho-kher vy tega ozhte prutj Wogu vschiti/Jenu Sesyte na to Richtno palico, sduema perstama.
V našem rokopisu.
ideell retfcheh ker bodem sedai uprafchan, ta Zhishta praua Refsniza, nekomer klubu, pri-jafni oli kschalofty, Jim sa obeniga daru, oli druge retzhi uollo, samuzh tu, kar ie menj uedetzhe, ta praua ri/niza pouedati, kakü ieft, teiftiga hotzhem na muy podedni dan ufbitti, inü takü menj tega BVG pomagaj.
Med ostalimi prisegami imata samo prvi isto vsebino, toda strinjata se samo malo. Prisega našega spomenika je mnogo obširnejša in daljša. Da se razvidi razmerje onega odstavka, v katerem je razlika glede sestave le mala, postavim zadnjega tik drugega:
V rokopisu kranjsk. mesta:
Desclielskhimu Viuodi, Richtaryu yenu Rathu, Jenu gmeini tiga mesta, an swest. Jenu pockhorin Burgar uiti, Nich Sapuuid. Jnu prepouid derschati.
V našem rokopisu:
inu deselskimu Firftu Ferdinandu, Jnu Gofpudj Burger-maiftru, Richtarin. inu pofte-nimu Ratu tiga Poglauitiga mefta Lublane eden fuest, per-nareden, pocorn Burgar biti, nich poftaue, ordnunge, sapouidi, prepouidi pocorno derfati.
Iz tega, mislim, je jasno, da prisege omenjenih dveh rokopisov niso jedna ocl druge odvisne, da so bili že v XVI. in XVII. stol. formulari prisežni, morda celo slovenski, po katerih so se vsi potrebni prisežni obrazci sestavljali spreminjaje samo ono, kar je bilo potrebno. Na ta način si lahko razlagamo velik kon-servatizem našega rokopisa glede nekaterih oblik (gen. in dat. gospodi, katero najdemo celo v prisegah XVIII. stol.). Jako dvojim, da bi te oblike bile živele v XVIII. stol. še v ustih narodovih, one se so ohranile pri prepisu iz starejših formularov; pri tem se je časih vrinola tudi kaka pomota ali pridržala po nevednosti prepisevalca ali sestavljalca kaka beseda, morda celo celi stavek. Sodeč po našem rokopisu o rokopisu kranjskega mesta dvojim, da bi bil iz početka XVI. ali celo iz druge polovice XV. stol. Dozdeva se mi verjetneje, kolikor se da to določiti po jeziku, staviti ga v sredino XVI. stol. ali na konec tega stoletja. Pri tem samo ne vem, katera „listinska znamenja rokopisa postavljata temu letu (namreč 1550) krajni mejnik", kakor piše J. Pajk. V vsem rokopisu ni jedne oblike, katera bi iz konca XVI. ali početka XVII. stol. ne bila znana. Res, da 1. sgl. tscho, zho etc. daje rokopisu nekak star obraz, toda ne smemo pozabiti, da ravno te oblike beremo še koncem XVII. stol. v Kastelei (Bratovske Bvq. 1682) liozho 148, 198 in v Stapletonu (v početku tega stol.): hozho 39, 211, nezho 76. Kaj drugega bi bilo, če bi mi pri kakem drugem glagolu našli prvo osebo sgl. na o m. em; to bi bil res dokaz nekake starosti. Da gen. in dat. gospodi (gospudi) tudi nista nobeden dokaz starosti, je po zgorej omenjenem jasno. Nasprotno pa ima rokopis kranjskega mesta jedno obliko, katere v naših pisateljih in knjigah — in teh je vendar dovolj — ni najti pred koncem XVI. ali početkom XVII. stol. Ta oblika je dat. pl. per-
yatelam1) v drugi prisegi. Ravno po končnicah instr. sgl. in dat. pl. se pa da nekoliko soditi o starosti rokopisa, ker se da iz drugih knjig in rokopisov konstatovati, vkedaj se je najpoprej pojavil -am in kako naglo je prodiral. Če čitarao v naših prvih pisateljih v tem sklonu samo om (um), če ni najti v confess. general. in celovškem rokopisu končnice am pri moških samo-stavnikih in če to končnico nahajamo še le v knjigah iz konca XVI. (početka XVII.) stol., tako smemo najbrž sklepati, da rokopis ne more biti iz dobe, v kateri se še niso pojavile take oblike, da ne more biti iz prve polovice XVI. stol., še manj pa iz XV. stol. Sploh je razlika med našim in kranjskim rokopisom glede jezika nasproti ljubljanskemu (conf. gen.) jako neznatna; če je pa naš rokopis iz prve polovice XVII. in ljubljanski iz XV. stol., ne more biti kranjski mnogo starejši od prvega dela našega rokopisa.
V katerem narečji je pisan naš spomenik? Da ni v koroškem ali štajarskem, to je gotovo, ali v oblast katerega med ostalimi narečji spada, gorenjščino ali dolenjščino, to se ne da določiti z gotovostjo. Refleks stsl. t, kateri se je v dolenjščini izgovarjal in pisal ei (ej), za kateri glas pa naš rokopis rabi e, na-domeščenje nenaglašenega (najbrž poluglasnega) i z e, posebno pa dat. sgl. nomin. in sestavljene sklanje na o m. u, kažejo na gorenjščino. Samo bi ne pričakovali oli, katero je bilo nekdaj lastno dolenjščini, kakor nam priča mnogo primerov iz naših protestantskih pisateljev. To misel podpira tudi acc. sgl. a-deb. na a kar je večinoma, če tudi ne izključljivo (ker tudi notranjščina pozna to posebnost), v gorenjskih narečjih. Škoda, da ne vemo, ima li naš spomenik glasovno skupino šč ali š.
List 9 a.
Bürgerlicher aydt windifch.
Jest N: perfefhem prutj Gofpudj Bogü Ozhetü nebeskimu, da ieft otzhem nafsimu Suetlimu Cefariü inu deselskimu Firftu Ferdinandu,2) Inu tudi Gofpudj Burgermaiftru, Rihtariu, inü po-ftenimu Ratu, tiga Poglauitiga mefta Lublane eden fuest, pernareden, pocorn Burgar biti, nich poftaue, ordnunge, sapouidi, prepouidi, pocorno derfati, super teifto, nister napre ufeti, alli handlati, te-
') Mislil sem, da je am v tej besedi morda tiskovna pomota ali da je ta beseda v rokopisu nerazločno pisana, da se ne da dobro določiti, je li om ali am čitati, kakor je to tudi v drugih rokopisih najti, kjer se časih mora samo uganoti, je li črka o ali a. G. J. Pajk mi je blagovoljno naznanil, da je v rokopisu razločno pisano — am.
!) Poznejša roka prečrtala je Ferdinandu in dostavila na strani Leopoldo temv peruimo tega imena. Tudi to je prečrtano in od tretje roke zapisano Gos p u dn, Gospudu Carlnu temu Schestimu.
muzh gmain mefta zafst, nuz, inu prid, kokar meni bode nar uetzh mogotzhe, pomagati obderfhatj, Inu sped, use tu, kar bi gmain meftü, moglo budimu priti, obarouati, Inu kadar, bi ieft ueno Irungo, ali praudo ratall, da ieft notshem nigder, kakor pred leto, moio gosposhino, letega mefta, ordnungo inu nauada, iskati, poteeh istich prauda daiati inu iemati. Jest tudi nozhem, obe-niga nefnaniga, Vnegoui kuptshie, umoiem imeni prenefti, alli scusi pomagati, uobeni ftalti (predvsemi Rezhmi pak, ozhem tudi naiuezb, ta fueta samofuelizhana, kersbanfka, Catoliska, Rimfka, stara uero pomagat terditi, shirmati, teiste fe dershati, Inu obenj kryui ali fuper uolli inu mifli fe poduretshi,) tomuzh se Vletim Vlim, taku derfati, kakor se enimu brumnimu Burgiriu, pruti nie-goui, Gofposhini spodobi, kadar bi pak iest zhes dolg, alli kratick zhas, se hotil pod druga Gofposka poJati, alli sedezh sturiti, sem fe iest poprei ufelei, per enimu pofchtenimu Magiftratu, dolslian pokorno oglafsiti, inu fe vshe moie Purgarfke perfege teuese, handla inu diana, funai praude alli sprauda, kakor teifto bi moglo, ime-nouano biti, frey inu ledig fturiti inu fdobro ueistio, inu sahuale-niem, mui poften abfchidt ufeti, fuestri inu pres use farlikofti, kakor meni Gospud Bug pomagai,2) na mui posledni dan inu ura. Amen.
List 12 a.
Traidtmeffer windifeher Ayd.
Jest N: perfseshem Gofpudj Bogu, tudi gofpudi Purgermai-ftru, Richtariu inu Ratu, tiga pofteniga mefta lublane, Da ieft ozhem en fueft, flisig inu pokorn Shitni Merzhun inu Vachtar biti, tudi ufsaki zhafs, ufsakaterimu pernareden biti, timu boga-timu, koker timu ubosimu, fueftu inu flissig, edno glich mero bres ufsiga fortelna meriti, na te denarie inu noter perhodifsche, enu ordentlich inu flifsig gori gledanie imetj, de toifto ufse noter uuta pukfcha pride, inu poiofchenu bode, Glichi uifshi, sto Vachto inu uunkai klizaniem tiga ognia flifsig, pernareden inu Zhuiezh biti, ob ti praui uri inu zhafsu na to uachto priti, inu pred prauim zhafsom nikar prozh yti. Inu sezej ufse drugu uleti mny sflusbi sturiti, inu puftiti, kakor se enimu sueftimu inu pokornimu sbit-nimu Merzhunu oli slushabniku spodobi sturiti, sfueftu inu brefs ufse gfarlikofti, koker meni BVG pomagaj. Amen.
') Te besede, katere stoje tukaj v oklepih, stavila je poznejša roka v oklepe ne pa ona, katera je pisala to prisego.
2) Za to besedo je napravil pisec znak, ker je izpustil sledeče besede inu niega Isuolena Matti inu vfi Lubi Suetnik^, katere je dostavil v isti vrsti na strani.
List 14 a.
Ainkhauffer Aide windifch.
Jeft N: perfefshem, ne moio Rothu Gofpudj Bogu, inu tudi, gofpudi Purgermaiftru, Ricliteriu, inu temu pofstenimu ftathu, tega poglauitega mefta Lublane, de hozhem ieft, sueftu uuernu, inu tude flifsig, tega shita kupuuaine, netem Plazu, tukaie VJubnani, merkati, inu gorj gledati, Jenu enimu uflednimu, bode ubogimu, ali bogatimu, hkenimu, prauimu kopu, tega schita bres ufega for-telna, mita, ali schenkunge, oli Zhefh neuolo pomagat, inu kupiti, tudi Zhefh usi nefpodobni1) neprekup, tega Ichita inu tudi ker bi eden otel, stem kupom gorj poskakuuati, enu fuestü gore gle-danie zhem nanie iemeti, inu tude bresniech uuole netzhem iest khobeni nespodobnofti gledat, inu perpuftiti, letu vufe sueftu ob-rounate, kokur ieft morem tega, ne muy pufledni dan vshite, inu mene skus to istü. Bug pomagaj. Amen.
List 16 a.
Weinmeffer Aide windifch.
Jeft N: perfefehem Gofpudi BOGV. inu tude Gofpudi Bur-germaiftru, Richteriu, inu temu Pofhtenimu Rathu tega poglauitega mefta Lublane, de ie№ ozhem en Cnest, flifsig, inu pokoren, Vuinski mertshun biti, inu uufaki, zhash euimu uflednimu bode ubosimu ali bogatimu; smoio merzunsko, slusbo pokoren inu per-nereien biti, enimu vflednimo eno praua mero, brefusega fortelna mereti, inu ta fpodobni zol inu prauiza od tech iftich Vuin noter iemati, koker fem ieft tyistu dolshan sturiti, inu enimu uflednimu Vuinskimu merzunu inu slushabniko se spodobi, inu kokar ieft netem, inu neunim sueto tegaiftiga morem Vushite, koker meni BVG pomagei, inu usi Suetniki. Amen.
List 17 b.
Thorhuetter Ayd, Windifch.
Jeft N: Perfseshem Bogu Ozhetu Nebefkimu, Sinu, Suetimu Duhu, tudi Gofpudi Burgermaiflru, Richtariu inu Ratu, tiga Po-glauitiga mefta Lublane. Potehmal kirj sem ieft na moio ueliko inu uisoko profnio, khenimu Vuratariu na N: Vuratich gori uset inu poftaulen, de ieft ozhem letu fhlusbo sueftu oprauiti, inu teifti napreiftati na tu perhodishe ufhelei bref obeniga flionania enu
>) Prvotno je stalo tiso netpodobno; ta pogreška je pa popravljena, vendar se še dobro vidi prvotno.
flifsig gori gledanie imeti, tu iftu prezei uta Pukfha polofhiti, inu po stari nauadi Gofpudi Camrariu ifrozhiti. Jeft hozliem tudi sletu moio persego, kadar bi potreba bilu, na te kufhne ludi, inu petlerie, enu flifsig gori gledanie imeti, te ifte brefs sueta, tich ktemu naprepoftaulenieh Gofpudou inu Prouiforiou noter tu meftu poftiti, tudi po Nozhi ob nepraui uri brefs pouela Gofpudi Burger-maiftra alli Richtaria, obenimu noter tu meftu pomagat Temuzh sezei ufse tu kar meni bode od moie Gofposke sapouedanu po-kornu fturiti, inu dopernefti, kakor fse enimu fuestimu Vuratariu inu flufhabniku spodobj sturiti inu napreiftoi, kakor meni BVG, na mui pufledni dan pomagei, inu ufse Suetniki. Amen.
List 18 a.
Forftknecht ayd, windifch.
Jeft N: Perfeshem Gofpudi Bogu, Inu tudi Gofpudi Burger-maiftru, Richtariu inu temu1) poftenimu Ratu, tega poglauitiga mefta Lublane, inu oblubim sto moio Rodbo, De ieft ozhem en sueft Vachtaiezh flyfsig Forftnar inu Pokorn Hlapiz biti, Gmain mefta Log inu Worfte lepu uaruuati, obenimu slafti sunainimu Zhloueku oli Khmetu, brefs uesti eniga pofteniga Ratu2) niftar puftiti doli fekhat oli uunkai pellati, tudi moi dober merkh na fslecboterniga, suseb na te kmete kir so blifu okuli sedezhi, imeti, obednimu sfalshio ali neifuestio skusi pomagat, she minie sa tega uola, mite alli shenkunge iemati, Samuzh kir edniga, oli uezh per fsekanims) sauernem, tyftiga rubiti, rubefhen Gofpodu Camrariu antbertuuat, *) oly iemena tich skodliuzou, tudi dan, ura inu mefsiz bres sadershenia inu E redi skasat, uuletim obedniga, inu tudi, moyga Touarsha, ali fraun forftnaria, kir bi skriuaie eniga otil sakriti, nozhem schonnat oli sadershati, kadar tudi sa gmain mefta uola 6) sekazhi bodeio dershani, ozhem moy flyfs imeti, de ta Derua nikamer Drugam, samuzh po porozheni gmain mefta nuzu bodo pelana, Per tem iftim inu sezej6) ufselai7) ta Log inu Worft, kar bode meni nar uezh mogozhe, taku dobru po nozhi, kadar bo letega ura, koker po dneui, pred schkodo uarouuat lepo
') Nad to besedo stoji mali križec v znak, da je nekaj izpuščeno: na strani je dostavljeno od poznejše roke Camrariu.
2)	Tudi nad to besedo stoji križec, ker je izpuščeno C a m r a r a, kar je ob robu dostavila poznejša roka.
3)	To se mora skoraj gotovo Citati [sekani, nad i manjka samo pika.
4)	Poznejša roka prečrtala je besedo antbertuuat ter na strani zapisala i s r a t c ћ i t e.
s) Da se čitati tudi u o 1 o.
e) Pri tej besedi je poznejša roka popravila prvi e v i in iz j napravila i.
') Poznejša roka je tudi v tej besedi popravila a v e.
zirat, Inu sezej') ufse tu sturiti, kar se enimu fueftimu Forsftnariu sturiti oli puftiti spodobi, kakor meni gaspod BVG pomagej. Amen.2)
List 19 b.
Windifch aide in examinierung der zeugen.
Jeft N. perfeshem sto moio Rotü, Gofpudi Bogü Nebefkimu, de ieft hozhem, utech retfcheh ker bodem sedai uprafchan, ta Zhishta praua Refsniza, nekomer klubu, prijafsni oli kschalofty, Inu sa obeniga darü, oli druge retzhi uollo, samuzh tu, kar ie menj uedetzhe, ta praua rifniza pouedati, kakü ieft, teifstiga ho-tzhem na muy pofledni dan ufhitti, inu takü menj tega BVG pomagaj. Amen.
List 13 b.
Sal zmeffer Ay d e.
Jest N: Perfhefhem fmoymi gori Vfignienimi Perfti Gospudi BOGV, inu tudi Gospudam Lublanfkim, inu oblumim de ieft ozhem en fueft, flifsig, inu pokorn Solski Merzhun, tudi vfaky zhafs, ufa-katerimu 3) pernareden biti, timu bogatimu, koker timu vbosimu. fuestu inu flifsig, eno glih mero brefs ufiga fortelna meriti, inu ta spodobna prauiza teh denariou, od mere pogerouati, Tudi sezei ufe tu drugu uleti moie flusbi fturiti inu puftiti, koker se enimu fuestimu flushshabniku spodobi fturiti, brefs ufe gfarlikofti, kokar meni Suetta Troiza, na muj pufledni dan inu ura pomagai. Amen.
List 15 b.
Weinmeffer Reformirter Aydt.
Jest N: perfheshem Gospudi BOGV, inu tudi Gofpudi Pur-germaiftru, Richtariu, inu temu postenimu Ratu, tiga Poglauitiga Mesta Lublane, de ieft ozhem srauen moie Merzhunske slushbe inu brefs usega fortelna mere, inu noter iemania tiga spodobniga zolla alli prauize, pofsehmal usak teden duakratt, kokar v' ne-della, inn v' Zhetertik per prauim zhafhu, od suaketeriga Wirta, kar bode od tedna do tedna, noter v' Kelder, sa enu uinu po-lushil. inu ieft tuiftu bodem noter inu vun fmeril, suestu inu flifsig, brefs obeniga sashonenia, darü, alli mitti, pouedati, de toistu bode mog ... po praui ordnungi, noter te buque samerkouanu biti,
') Tudi v tem slučaju je ta beseda tako popravljena, kakor zgoraj. a) Takoj pod tem stoje sledeče od druge roke dostavljene besede: Eno leta brascista, prefs Vu/sega madescha spozeta, luba diuiza, eno Sueta Mate Baschia Maria, eno Vu/ue lubie Suetnike pomagam, amen.
3) Skoraj bolje je to besedo Citati u faketerimu.
letu vinu kir bom ieft safse kupil alli is .... uernal"), nozhem obeni uifhi alli stalti samolzhati, semuzh prau, inu po rifnize po-uedati, Na te contrabande, inu na teifte kateri uinu brefs mere iemlo, ozhem flifsig merkati, inu gori gledati, Inn uletim ufim, tu sfuriti, kokar se enimu sueftimu slufsabniko inu vinsfkimu Mer-zhuno spodobi. Kokar menj Gospud BVG, na mui pufledni dan inu Vra pomagai, inu ufi niegoui Suetnikj. Amen
List 18 b.
Züelenders Aydt windifch.
Jeft N: perfeshem pruti Gospudi Bogu, ozhetu, Sinu inu Suet.imu Duhu, de ieft2) nozhem £ kopuuaniu tega Lefsa inu Der-uich, obena kriuiza, alli Contrabandt dellati, semuzh ufelai ta praui kup pouedati, tudi nožem po nozhi obeniga nefnaniga noter tu Meftu, ali uunkai Smefta prefs pouella Gospudi Purgermaiftra, alii Gospudi Richtaria, puftiti, inu ufhe letu oprauiti inu fturiti, kar enimu fueftimu Clushabniku naprei ftoy, kokar meni Gospud Bug inu ufi niegoui fuettniki, na mui pufledni dan, inu ura pomagai. Amen.
f ozhem vselaj kader kej Speut, alj drusiga zimperschega Lesa, na prudej pride, nar poprej Gaspud Kamrario na Snanie datj, Sehe3) pa oni na bojo telli kupit, potiftim tem Bathnem gospudam, jenu pokler tem drugim purgarjam, tem nasnanim kateri purgarie nifso, na kup Spustiti, tudi nozhem nez na Spodobniga, ne Sauola Daru, Shenkenge Perjasnasti allj Suraftua, Sturitj, tudj
List 21 a.
Statt Ambtmans Aydt Windifch.
Jeft N. perfhefhem sletu moio Pfego, Gospudi BOGV, tudi Gospudi Purgermaiftru, Gospudi Riehtariu, inu temu postenimu Ratu, tiga Poglauitiga mesta Lublane, de hozhem ieft, en suest, pokoren, pernareden, inu flifsig Valput, inu flufsabnich biti, stem noter Kupuuaniam, tiga Lefsa na Vodi, prauizhnu handiati, inu ta praui kup ufelei puedati, inu nifter samolzhati, tudi bres ufega fortelna ta lefs, is Gmain Mefta Camre predaiati, te denarie ufelei Gospudi Camrariu izrozhiti, obenimu bres niegouiga sueta alli uolle nezh upuuati, Inu sezejl) tudi, na ufse Gmain Mefta srambe,
■I Morda istouernal.
2j Nad to besedo je križec, ker je izpuščen celi spodni odstavek, pri katerem stoji pred prvo besedo (ozhem) tudi križ. Ta odstavek ni pisan na isti poli, nego na malem listku, kateri je takoj za 18. listom prilepljen in sicer je od poznejše roke in površno ter naglo pisan.
3) Najbrž pomota ali se pa m. sehe mora čitati she.
•>) Poznejša roka je iz j napravila r.
inu na Zimpermane, na Zeglarie, inu druge Delouze inu tudi p St.u-denzi, enu flifsig gori gledanie imeti, inu ufse fuestu obarouatj, kokar ieft, morem tiga, ne muy pnfledni dan Vfhiti, inu meni skus tu iftü, Gofpud BVG pomagai, inu ufsi niegoui Suetiki. Amen.
List 22 b, 23 a.
Inwohner Aydt. Windifch.
Jeft N: perfheshem pruti Gospudi Bogu ozhetu nebeskimu, de ieft ozhem nafhimu suetlimu Cefsariu inu deshelskimu Firftu, Gospudi Gospudi Ferdinandu, inu tudi Gospudi Burgermaiftru, Richtariu, inu poftenimu Ratu, tiga poglauitiga mefta Lublane, eden suest, pocorn Inwohner alli Podlöshnik biti, niech postaue ordnunge, sapuuidi, prepuuidi, pocornu dershati super teifte nishter naprei useti, alli handlati, temuzh gmain Mestä zhast, nuz, inu prid, kokar meni bode nar uetzh mogotzhe, pomagati obdershati, inu spett use tu kar bi gmain Mest .. -1) moglo hudimu priti obaro-uati, Inu kadar bi iest ueno irringo ali prauda ratal, de iest no-zhem nigder kokar pred Gospudam Richtariam letiga Mesta prauda daiati inu iemati. Jest tudi nozhem obeniga nefnaniga v' negoui kupzhye, v' moiem imeni prenesti, alli scusi pomogati, v' obeni stalti alli uifhi.2) Pred usemi rizhmi pa.k, ozhem tudi nar uezh, ta sueta samo suelizhano,. karfhanska, Catoliska Rimfka, stara Vera pomagat terditi, shirmati, teiste se dershatj, inu obeni kriui alli super uoli, inu mifli se podurezhi2), temuzh se v' letim ufim taku dershati, kakor se enimu brumnimu Podlofsniku, pruti niegoui Gospolzhini, spodobi, kadar bi pak iest zhes dolgi alli kra-tick zhas, se hotil pod druga Gosposka podati, alli sedezh sturiti, sem se ieft poprei ufelei per Guspudi Richtariu, dolshan pokornu oglafsiti, inu sa use moie sauese, handla inu diania, sunai prauda alla sprauda, kakor teiftu bi moglu imenouano biti, ledig sturiti, inu sdobro uestio inu sahualeniem mui posten abschidt useti, suestu inu brefs use farlicosti, kakor meni Gospud Bug pomagai, na mui pusledni dan inu ura. Amen.
List 24 a.
Zimmerleits aydt.
Jest N: Persheshem gospudi boghu Suega Mogoznimu Inu tudi gospudi burgermeistru, Rihteriu, Inu postenimu Rathis) tega
') Ta beseda stoji na koncu vrste ter se ne da določiti ali stoji za t še u ali a ali pa nič.
a) Za tema besedama stojita znamenji ä, kateri značita, da se imajo vse one besede, katere so med znamenjema izpustiti.
") Pri besedi Rathi manjka zadej še jedne črte, ker bi imelo stati Rath«. — Ta prisega je jako površno in slabo pisana.
poglauitige mesta lublane de ozhem iest en Suest gmain mesta, Zimpermon inu pernareden hlobez biti, Suestu dale to,1) inu tudi ta les, ko se So gmein mesta ponuza, gospud molimu Kamreriu Suestu na Snaine dat, sa ta les po,2) kar3) iest predam, lete de-narie pres Suega fortelna gospudi Comrariu odantvertnat, inu po-uedeti, komu, Inu kolkai tega lesa sem predau, inu sue taistu sturiti, kor Se enimu Suestimu gmein mesta Zimpermonu4) toku dobru per Vode kakor drugimu delu spodobe sturiti, Suestu opra-uiti, koker meni gospud buch ta prezista pres Suego6) madesba spozeta diuiza inu mati boshia Moria inu Sue Suetniki pomagaite.
List 29 a.
Zuelender Aydt.
Jest, N: Perseshem Bogu Ozetu, Sinu, Inu Suetimo duho, de jest ozhem Vselej kader kej Speut0) naprndej pride nar poprej gospudj Camrariu na Snanie datj, She pa ony na bojo telly kupit, potiftim tem Rathnem gospudam, jenu pokler tem drugim purgarjam, Sa purgarie pa le tem nasnanim katerj purgarie nifso, na kup, pouedat, allj spustitj, tudj nozhem nezh noprouizhniga Sturitj, allj handletj, ne Sauole, Skenkenge, Perjasnaftj, allj Su-raftua, tudj nozhem per kupuuaniu tega Lefsa, inu deruich obena keruiza alej Contrabonda7) dellatj, temuzh ufelaj ta prauj kup po-uedatj,8) koker menj gospud Buch, ta prezifta Pres Suega madesha 'Spozheta diuiza inu matj Boshia maria, inu Sue Suetniki Pama-gaite na mojo posledno vro, inu zhas Amen.
List 30 a.
Statt Ambtmans Aydt.
Jeft N: Persheshem Gospud Bogu, tudj Gospudj Purger-meirtru, Gospudj Rihteriu, Gospudj mestnumu Camrariu inu ze-lumu Magstu tega Poglauita mefta Lublane, de jest ozhem en
') Je-li sta besedi dale to skupaj pisani, ne da se določiti.
Ali pa.
3)	Ali kir.	л	_
4)	Morda se mora čitati Z i m p e r m o n n, kar bi seveda pogreška
bila.
5)	Morda je bolje čitati Suega.	• , •• Za to besedo stoji znak, da je nekaj izpuščenega. Na strani stoji
zapisano allj drutsiga Zimperschega lesa. •
') Ti besedi ste prečrtani
8) Za to besedo je zopet znak, da nekaj manjka. Na strani je dostavljeno : tudi p o n o z h i pres p o ue 11 a Gospud P u r g e r m a i Г t, r a, a 11 i Gospud Richteria, obeniga nafnaniga noter tu Me ftu, ali "V n kaj Sme fta pustite.
Suest, pokoren, perpraulen, inu flifsig Vaupet inu Slufsabnik bittj, zhefs Sapuet, prepuet allj porezheinne Gospuda mestniga Camraria, inu teh drufsig Camerskeh Gospudou nezh Sturittj, allj handletj, Stem noter kupuaniam tega zimperschega lefsa inu Speutah pro-uizhnu handlatj, inu ta prauj kup po vrednoftj vfselej pouedatj, inu per them nezh fortelnastiga, allj na Suestiga handlatj, tudj Brefs vfsega fortelna ta zimpersche lefs is gmain meftna' Camre pradajatj, te denarie prazej Gospudj Camrariu adraittat, ally isro-zhitj, Brefs Sueta, allj Volle gospud Camraria obenimu nezh vpatj, Slaftj pak na zimpermane, Sidarie, Zeglarie, Sekazhe, inu na vfse druge delauze. toku dobro per Vodj, koker per drugeh gmain meftnih dellah enu flifsig gorj Gledaine, inu pomerkuaine imetj, inu vfse Suestu oprauitj koker menj Gospud Buh, inu ta Prazista, Bras Suega madesha Spozeta diuiza, inu matj Boshia Maria Sue1) Suetnikj inu Suetniza na mojo posledno vro inu zhafs pomagait.e. Amen.
List 30 b, 31 a.
Forf stkhn echt Aydt.
Jeft N: N: Perfeshem Gospudj boghu Suega Mogoznimu Inu tudj Gospudj Burgermeistru, Rihteriu, Inu postenimu Rathu tega poglauitiga mesta Lublane. de otzem iest en Suest gmain mestnj Worstner inu perpraulen hlapez bitj, Gmain mefta Worfte Suestu Varuatj, inu tscheditj, nobenimu bodj kudur ozhe Slaftj pach obenimu kmetu brefs uedejozhe2) tega posteniga magistrata, ali. Gospud Camraria, nezh, obeniga deruefsa, Vellikiga allj maihingu puftitj Sekat Vunkaj pelatj3) tudi ne Sam Safse nezh taziga Stuf ritj, allj kufs druge fturitj puftitj, Inu per them nezh fortelnastiga-ally na Suestiga, ne Sauole daru, Shekinge, allj Pijatshe handletj, kader be pak kateryga per Sekainu Samerkou, allj najdou, bodj po nozhj, ally podneuy, tajstiga Rubit, Rubesno, inu Skodliuza prezej per kamre ifskasat*) inu pouedatj, obenimu Sfalshio ally na Suestobo Skusj pomagat, ampak Sue taistu kar Se enimu Suestimu, jnu poftenimu gmein mesta Worftnarju Spodobe Sturitj, Suestu oprauitj, inu Vahtejozh bitj, koker menj Gospud buch, ta prezista Brefs Suega madesha Spozheta diuiza, inu matj Boshia maria, inu Sue Suetnikj inu Suetniza na mojo posledno Vhro inu zhafs pomagai. Amen.
') Za to besedo je znak, da тнпјка nekaj; na strani stoji B o s li y. 2; Za to besedo manjkata dve besedi, kateri ste dostavljeni na strani:
i n гг p o u e 1 a.
s) Tudi za to besedo ste izpuščeni dve besedi, kateri ste zapisani na strani: ally n e s t j.
*) Tukaj manjka i s r a t, s h i t e, katero stoji na strani.
List 32.
Salzmesßer Ayde.
Jest N: Perfclieshem prutie Gospud Bogu, inu tudi Gospodam Lublanskem, inu oblubim de iest ozhem eni Suest, flifsig, inu pokoren Šolski Merzhun, tudi vfaki zhafs. vfakiterimu pernareden bitti, temu bogatimu, koker timu vbosimu, Suestu inu flifig eno glich mero brefs ufega fortelna meriti, inu ta Spodobna prauizo od mere pogeruati, toisto richtig oprauite inu nezh Sataiti, Tudi1) Sizer vfe tu I)rugu v leti moie Slusbi Sturiti inu pustiti, koker Se enimu Suestimu Slushabniku Spodobi Sturitti, pres ufe gefarlikosti. koker meni Gospud Bug, ta Sueta pres vfega Madefsha Spozheta Diuiza inu Mati Bofhia MARIA. Inu vse Boshie Suetniki na moio posledno Vrro, inu zhas pomagaio. Amen.
II.
V „Letopisu Mat. Slov.a 1879, str. 14, pišeRadics: „Sedem let poprej, nego je Trubar na svetlo dal svojo prvo slovensko knjigo, se je prevel v slovenski jezik štajerski rudarski red, (1. 1543)." Želel si sem ta rokopis dobiti v roke, toda kako strmim, ko zapazim takoj na prvi strani, tedaj na čelu rokopisnem, letnico 1644. in to s prav velikimi številkami razločno pisano. Mislil sem s prva, da se je v Radicsev spis glede letnice vrinola kaka tiskovna hiba, toda dostavljene besede, da je rokopis že pred Trubarjevo dobo bil prestavljen, pričajo, da to ne more biti tiskovna pomota.3)
Rokopis, kateri obsega brez platnic 10 listov leks. 8°, shranjen je v ljubljanski licejski knjižnici (sig. 191) in je pisan na navadni popir. Na prvih šestih listih je rudarski red v nemškem jeziku in sicer tiskan, za tem slede še štirje listi s slovenskim prevodom, toda pisani dovolj lepo in razločno. Na prvi strani platnic stoji z velikimi črkami BergkhRechtsord-nung. 1644.
Nemški gorski zakon šteje 52 toček, slovenski samo 50, ker ni preveden § 52; § 6. in 7. nemškega teksta sta pa v slovenskem rokopisu spojena v jedno točko. V slovenskem delu manjka še začetni in konečni odstavek nemškega reda.
') Tukaj je zopet znak in na strani je dostavljeno per malefiz-personoh muie gesboske bovelle doboniti Jeno. Vse to je dostavila druga roka.
2) Že F. Levstik je opozoril v „Ljublj, Zv." I. 448 na to veliko hibo
Badicsevo ter tudi dostavil, da je zakon od Radicsa po krivem imenovan „rudarski red" in ga imenoval „vinograd3ki zakon".
Na čelu nemškemu delu stoji:
Roemischer Kayserlicher auch zu Hungern vnd Behaim Königlicher Mayestat etc. Ertzhertzog zu Oesterreich etc. Confirmation vnd bestettung des Fürstenthumbs Steyer Berkrechts Büchel. Gedruckt in der Fürstlichen HauptStatt Graz in Steyer In Verlegung Sebastian Haupt. M.DC.XXXIX.
Nemški gorski zakon je tedaj iz leta 1639; slovenski, kateri je le prevod, če tudi ne bogve kako natančen in vesten nemškega, mora gotovo biti iz nekoliko poznejše dobe, in sicer mislim iz 1. 1644; kajti drugega zmisla ne more ta številka imeti, kakor označiti čas slovenskega prevoda.2)
Nas zanimiva ta rokopis radi jezika in vsebine, katera je pravnega značaja.
Pravopis je nedosleden in v največjem neredu; pisatelj je pisal, kakor mu je ravno ugajalo, brez vsakega pravila. Ali mu ni bil pravopis Bohoričev znan ali mu je bilo pretrudno vestno ta pravopis rabiti, to se ne da povedati. Največi nered je se ve da zopet pri onih glasih, kateri so nemščini in latinščini tuji. Pa tudi glede nekaterih drugih glasov je nedoslednost velika. Tako se piše i zdaj z i zdaj z y: «maio 1, tnu 1, гта 1, gorski 1, dati 1, segorniky 1, iysii 6, vest«/ 11, tystim 13, 25, obiskat 43 etc. Nad y (= i in j) stojite dve piki. Isto nedoslednost za-pazujemo tudi pri pisavi glasa j, za katerega stoji i, j in y: imazo 1, te 1, nozbto 1, kier 1, петогего 2, роргег 5, паргег 5, stur-гепа 9, vnka/ 39; роргег/ 1, fraу 21, teaka^ 40. Celo za so-glasnik b piše se iv: wiIIa 1, 4, wrigouue 46; razumevno je, da je v večini primerov b = b in da sta omenjena primera samo nekaka izjema. Da se jotacija ne zaznamenuje s pomočjo j, temu se po tem ne čudimo; nahajamo za Ij samo l: samouotta 6, ludi 6, popraulen 7, pella 12, postaulena 19, peilat 17. V zadnjem pri-
') Da se vidi, kako je slovenski gorski zakon preveden iz nemščine, dodal sem nekaj toček nemškega.
г) Dozdaj poznamo štiri slovenske prestave štajarskega gorskega zakona. Najstarejša je nedvomno ona, katera se nahaja v nekem precej obširnem zborniku shranjenem v kranjskem museji; ta je iz leta 1582. (prim. „Ljublj. Zv.u 11.251). Druga prestava obsega samo pet velikih listov; iz katerega leta je, to se ne da določiti. Tretja prestava obsegajoča deset listov (4°) je iz leta 1683, kajti pod prestavo stoji: die . . . 1683 descripsit J. Kopesh Rei-tanburg ( ?) Četrti prevod je ta, katerega tukaj objavim.
V drugem prevodu (ki obsega štiri liste) stoji takoj na čelu: katieri so bli od prasuetliga Rimskiga Cessaria Ferdinanda tega perviga Sa negoue Deshelle poterdeni, Jenu jes Duneiskiga Meista na 9tn Dan Mesza Marcinsa ob tem Leitu 1543 u Desbelle podani. Tudi na konci tretjega (iz leta 1683) stoji: 9 Marty 1543 — Zdaj je nam jasno od kod je Radics vzel letnico 1643; zakon je bil izdan tega leta, toda slovenski prevod je gotovo iz poznejšega časa, saj oni, katere do zdaj poznamo.
meru je mehkost najbrž označena po predstoječem i. Za nj se
piše ni in samo n: poterienie, sposnanie 19, samnianie 25, poshi-<jamam 41, kopanam 25, manka 29, nernu 43, sposnanu 45 etc.
c = c, z, zh: prauici 43, otroci 44, sdalzi 7, 9, sellu 23, scha^at 25, prauisÄo 5.
c — z, zh, tzh, tsch: zestn 3, dishe^o 14, nepla^al 15, son-zniga 17, nozhio 1, veidezAe 5, re\zh 6, zhes 12, 13, mu tzh 17, refac/ti 27.
s = s, ss, sh, f, /s: se 1, stariga 17, pismam 2, gospud 5, pernesti 5, neiso 7, gorsske 1, bessedo 2, sMschi 4, posAlushal 13, ty/ti 7, v/akiga 8, toy_/tu 10, po/ebe 13, de/setino 14.
š= s, sh, sch: nasiga, staierske, škoda 9, mostam 14, schlisi 43, persAel 8, posAlushal 13, sAkodi 25, scAall 11, 18, scAazat 25.
z = s, ss, f: is (drugih) 1, nasnaie 2, sakai 2, nasnanih 6, samulzhi 6, sapadell 6, neobressan 23, saderschati 2, sku/i 45.
ž — s, sh, f, (h, sch, szh: deselle 11, vrsahov 11, deselski 19, dersat 25, dersAati 1, sadersAal 5, desAelskiga 5, desAelani 6, vr/aha 8, der/ati 10, dol/7tan 10, de/Vtelle 10, derscAat 1, oro-schie 3, vrscAah 3, toscAl 13, toszhio 2, vros^Aie 3.
šc = s, sh, szh, sch, shzh: jerbsino 48, gorsAino 10, 14, 15,
22,	gorsAine 12, 18, erbsAino 43, obissAe 43, gorscAino 4, gorsA^Aine 6, 47. Za v se piše v našem rokopisu v začetku besede in zlogov v, v ostalih slučajih pa u: veliko 1, «saku 1, vsakateri 4, vei-dezhe 5, vinogradom 7, vinu 12, navada 1, negovo 4, swetliga, prawd, prawde 1, swoimi 1, регмо 4, гампапи 4. Samoglasnik u = v: vrschah 3, «hu 39, «krade 39, «nkaj 39; izpwsti 43.
Nekatere črke se pišejo po nemški navadi po dvakrat, tako U, pp, tt: desete, wi/Za 1, a//i 1, 12, 19, sapadeZČ 3, biffi 7, sekaÜ 11, MM 11, doZfehan 13, ko 11 18, 34, deZfezh 21, zdlu
23,	obde/Zuie 25, vrtana 27; ~kapp\t 14, kuppe 20, apeliram 27 (pri pisavi te besede vplivala je morda latinska oblika), toppelt 34; oččel 36, zaitt 50. Jedenkrat najdemo ff: yfsajfani 19. Tudi h za soglasnikom se piše, če tudi redko: frisbčAa 40, Mteim 3. Za h stoji ch in h: prauc/ml 3, mar che 3, 9, mar ch 3, ni cA 44, sglicAat 46, drugi/i 1, dobriA 11, teA etc. — Sonant r piše naš rokopis er: dcrshati 1, peruo 4, perst 37, terto 42, tergaina 50; marche 3. Pri besedi marchi je ar radi vpliva nemške besede, katera se skoraj ni nič spremenila.
Jezik našega spomenika se ne odlikuje po nobenih starih oblikah ali drugih posebnostih niti glede glasoslovja niti glede oblikoslovja in slovarja. Rokopis je v jezikoslovnem obziru samo radi tega zanimiv, ker nam predočuje dosti verno jezik prve polovice XVII. stol.
Gclasoslovje.
Za oba stsl. poluglasnika stoji jeden glas, in sicer a in e: dan 7, 13, edan 29, manka 29, vsame 31, dolshan 8, schall 11, 18, perschel 8, stebla 32, in v sestavljenkah s „kateri", kjßr sicer ne odgovarja naš a stsl Ђ, kjer pa vendar ima a isto ulogo in osodo kakor refleks stsl. 7>: vsaketere 3, vsaketeri 13, 15 in vsakateri 4, vsakaterimu 42. — Semkaj smemo prištevati tudi one primere z vrinenim e (gibljivim), mesto katerega čitamo tudi a: mogal. V nekaterih primerih pa ni tega e, n. pr. sapopadl 12, padi 21. Pri partic. praet. II. glagol. 1. vrste, n. pr. pletel, nesel, grebel etc. ne sili nas nič misliti, da je e samo vrinen; prav lahko mogoče je, da je ta e vzet iz praesenta po analogiji glagolov, katerim je deblo na kaki samoglasnik. Partic. kakor bral, delal, umel, hvalil, kjer je pred sufiksom partic. (h>) vedno isti samoglasnik, kateri je v vseh osebah sedanjikovih, privedli so jezik do tega, da tudi pri glagolih 1. in II. vrste ni infin. deblu pridejal končnico partic., nego deblu podaljšanemu s sedanjikovim e. Da bi se bil e samo radi lagljega izgovora vrinol, ni lahko verjeti, radi tega, ker naš jezik se ne izogiblje glasovnim skupinam dl, ti, si, zl etc., da nekatere nahajamo celo v mnogih primerih.
Stsl. A odgovarja, kakor sploh v slovenščini e: pet 3, 20, vseti 5, 49, obsedit 6, ogledu 8, pogledal 8, poredu 16, poseka 31, 42, -deset 3, 7, 41. Samo v jednem primeru stoji za A glas ei, kteri je inače refleks, stsl. k: poseika 32; vzrok temu je naglas. Da je v besedi meiszu 48 izpadel e, temu se ne čudimo, ker vemo, da jezik ni razločeval suf. -Ацб od -бцб, v slov. oba ec.
Stsl. л = о, nikoli u: vroschie 3, dote 8, potie 7, bode 13.
Refleks t piše se v našem spomeniku z e in ei. Da bi pa bila kaka razlika v izgovoru, da bi se v nekaterih primerih in besedah v jednako naglašenih zlogih bilo za stsl. k govorilo e, v drugih pa ei (ej), to je ravno toliko verjetno, kakor ista misel o pisavi Trubarjevi ali Kreljevi. Nikoli ne smemo pozabiti, da je med izgovorom in grafiko vedno neka razlika, da zadnja nikoli ne ustreza popolnoma prvi. Iz pisave ei za stsl. k smemo sklepati, da je ta glas res fiziologično najbliže stsl. ei, t. j. e s sledečim morda ne popolnoma razvitim j. Primeri za ei so: teim 2, 3, terpeit 2, poueidani 6, perdeilal 14, leita 16, leytu 2, leitu 15, deilly 25, potreibnimi 25, leis 32, nameistit 30, nameistnikou 44, meiszou 48. Celo v nenaglašenem zlogu čitamo jedenkrat ei: vei-dezhe 5. V naglašenih zlogih nahajamo tudi e: suetliga, teh 1, prepouedat 7, potreba 8, dellat 11, noteli 19, obdelluie 25, della 38, vsemi 49- — i — '1, v nenaglašenih zlogih ni najti v rokopisu.
V dolgonaglašenih zlogih odgovarja stsl. o samoglasnik u: gospud 1, 4, gur 1, talcu 1, 8, sapuuidi 5, oku 6, sturiti 10, gdu 13, zellu 23, gnuj 37, vhu 39. Ta u se pa tudi nahaja v sedaj
nenaglašenih zlogih: vsaku 1, raunanu 4, vinu 12, shitu 12, veliku 12, maZw 12, blagu-12 etc.
Samoglasnik i se ni več polno izgovarjal v nenaglašenih in kratko naglašenih zlogih, temveč je oslabel • in se fiziologično približal nejasnemu in kratkemu glasu stoječemu med i in e, nekakemu poluglasniku. Ce je tudi med e in i precej velika razlika, tako je vendar jasno, da nenaglašen refleks obeh samoglasnikov je lahko jeden in isti, kakor je tudi n. pr. v stsl. б kratki indoevrop. i in e; i — e: diate 3, grabne (nom. plur.) 9, leise (nom. plur.) 9, odtegnet 22; vendar je v zadnjem primeru lahko e m. i po vplivu sedanjikovem.
Jedenkrat je ie = i: ieti 19. Pri shoda in ishoda ni odpadel i fonetičnim potem, nego s —iz radi nerazločevanja predlogov s in iz; mesto zadnjega stoji prvi. V nedoločniku je v mnogih primerih odpadel i ali bolje rečeno zginol je razloček med infin. in sup.: terpeit 2, oprauit 3, obsedit 6, 14, 15, dersliat 6, prepouedat 7, poprauit 8, naredit 9, gouorit 10, saloshit 10, dellat 11, vabit 18, kuppit 14, plazhat 14, 15, obtergat 16, peilat 17, vdarit 13, 20 etc.
O samoglasniku e ni nič kaj povedati; on stoji vedno na svojem mestu. Omeniti je jedino to, da v zloženkah stoji na za nikav-nico ne n. pr. nasnanih 6, naposhle 13, naperdeilal, napride 24, naobdelluie, nadershi 40. a m. e v primeru cassaria je pomota, katera je tem laglje razumevna, ker je v sledečem zlogu tudi a.
Samoglasnik a ostaje v večini slučajev; samo nekolikrat se spreminja v o, n. pr. oku (== ako) 6, 13, 25, 29, ampak 11; v primerih rounati 19, prou 21, nenouadni 38 je sledeči v vzrok prehodu a v o; vendar tudi: nepraui. Pri vezniku de (= da) se je spreobrazil tudi a v e, zakaj, tega nevem povedati. Jednako najdemo še v jednem slučaji, namreč delezh (dellezh) 17, 21. Pred sledečim j je ostal a in se ni spremenil v e, n. pr. vkupai 18, tiakay 40, sakai 2; ker stoji na za nikavnico ne, ni se čuditi, da tudi narobe najdemo ne mesto predloga na 12. — Radi oku, ompak bi morda pričakovali tudi oli, toda tega ni.
Soglasniki:
Stsl. h ne odgovarja samo ol, kakor je to v veliki večini slovenskih narečij splošno (dolshan 8, dolge 21), nego jedenkrat tudi ul: samulzhi, kjer si pač imamo misliti, da je iz dolgo na-glašenega o nastal u, da je tedaj ta o (ol) jednako se dalje razvijal, kakor o = o.
Glasovna skupina ri se je skrajšala, kakor sploh v spomenikih iz tega časa, v sonant r; to je skoraj vedno pri predlogu pri n. pr. pernesti 4, 5, 27, per 8, 12, 44, pershel 8, perdeilal 14.
Skupina dn je izgubila nekolikokrat d, n. pr. enim 10, enimu 10, eno 14, toda tudi eden 3, 10, edan 29. Glagolu hoteti
je odpadel h, n. pr. otel 25, ottel 30, ne otel 43. Jeden primer imamo tudi za prehod „mehkega" t (t) v k, kateri pojav poznajo nekoliko vsa slovenska narečja in tudi nekatera druga slovanska; ta primer je treikie 15, toda tudi tretic 23, (Kolosov, Obzor 175; Baudouin de Courtenay, Otryvki izT> Jek. po fon. 50.) Na| spomenik še ima obeden 29 in ne nobeden. — Da beremo sonzniga brez l, ne bodemo se čudili, če pomislimo, da tako pišejo že vsi pisatelji XVI. stol. Kreljev solnce etc. seveda dela izjemo, kakor se sploh jezik tega pisatelja v marsičem ne strinja z onim ostalih istodobnih slovenskih književnikov — na njegovo pisavo je vplivala znatno hrvaščina; njegov jezik ni verno zrcalo slovenskega govora v sredini XVI. stol., nego je že v nekako „dresiran". Jaz nikakor ne dvojim, da se Kreljev solnce etc. v XVI. stol. ni nikjer govorilo, nego da se je že v istem času govorilo kakor danes sonce (sunce) etc. (cf. „Cvetje z vrtov sv. Fr." III, 3.). Samoglasnika e in o skrčila sta se v o: noteli 23. Regresivno asimilacijo vidimo pri gdu 13 (kar je sicer starejša oblika); v derlau-nost 50 manjka b.
Glede glasovne skupine šč tudi v tem rokopisu ne moremo povedati nič odločnega. V jednem slučaji res govori grafika, da se naj čita Šč (gorshzhina); tako bi se morda dalo čitati še obiszhe, toda v ostalih primerih je več kakor dvomljivo čitati Šč. -r- Neorganičen prehod gutural. v sibilante najdemo v gen. sgl. sestavlj. sklanje: drusiga 41.
Oblikoslovje.
Nominalna deklinacija.
V	tem spomeniku, kakor v vseh istodobnih, da se govoriti samo o moški sklanji, ne pa o sklanji т./0-deb., u- in i-deb. Zadnji dve sklanji se sta izgubili popolnoma, njene besede se sklanjajo po oni dekl., po kateri gre velika večina moških debel, po •b/o-dekl. Deloval je v slovenščini pri tem živi čut za razločevanje spolov tako, da je sčasoma nastala samo jedna sklanja za vse moške samostalnike, pomnožena z nekaterimi oblikami u- in i-dekl.
V	gen. sgl. čitamo samo gospuda (11, 20, 40, 501 nikoli ne prvotne oblike gospodi. Gen. na -u ni najti, toda temu je vzrok mali obseg našega spomenika, kajti besed, katerim je navadno u končnica v gen., ni v njem najti. Gen. dne 8 ima še pravo končnico konsonantične deklinacije.
Dat. sgl. se končuje na -u, n. pr. gruntu 25, toslmiku 29, odgouorniku 29, erbu 43, vinogradu; tako tudi ozlietu 11, kjer je nom. sgl. oče povod dal, da je ta beseda prešla v sklanjo konso-nantičnih debel; iz tega razvidimo ob jednem, kake važnosti je v sklanji nom. sgl. Mimo gospudu 7, 9, 12, 16, 20, 48, 50 čitamo
jedenkrat tudi obliko i-dekl. gospude 6 samo, da se ni več popolnoma ohranil nenaglašeni i, temveč kakor v mnogih drugih primerih oslabil v nejasen glas, za katerega rabi naša grafika e.
L o c. sgl. se končuje v večini slučajev na m, kateri je vzet iz u-dekl. Razven te končnice nahajamo tudi tej sklanji lastno končnico i, in sicer skoraj samo pri samostalnikih sred. spola. Isto razmerje glede končnice i in u v loc. sgl. je tudi v drugih istodobnih spomenikih, n. pr. v prvem slovenskem pastirskem listu: mesti 100, imeni 102 (bis), 105, oblazUli 103 („Letop. SI. Mat." 1882/83) in v Stapletonovih evang., kjer čitamo pri neutr. skoraj vedno i, pri mase. pa u, n. pr.fonzi 3, leti 15, kraleu/tui 30, kraleustui 23, 237, 243, mory 33, 201, ferzi 47, 125, me/ti 63, 166, je/eri 117, puli 158, ofnanuani 220, Jhiuoti 227, mesti 228; končnica i je pri mase. jako redka, n. pr. tedni 141, samo bogi je mnogokrat najti; semkaj se da prištevati tudi finoui 222.
V	in str. sgl. nahajamo še organično končnico, in sicer samo pri mehkih deblih, tedaj em, v večini je pa že končnica am ne samo pri neutr., nego tudi pri mase.: osekaniem 3, ob/ekaniem 35, pi/mam 2, 43, denariam 10, mestam 14, grubainam 25, kopa-nam 25, poshigainam 41, miram 44, erbam 49, meiasham 49; tedaj dvakrat em, desetkrat am, razmerje 2 : 5. Isto razmerje je v Stapletonu. samo da je dvakrat najti še um (om); rafenum 3, strahum. Tudi v Skalarju so primeri za am v veliki večini (cf. „Ljubljanski Zvon" VII, 434).
V	nom.pl. ostajajo pred končnico gutur.: sagorni/ci. Jedina izjema je otroci 44, kjer se je ohranila starejša oblika. V primeru potie 7 imamo prvotni nom. pl. i-dekl.
Gen. pl. ima povsod novejšo obliko -ov, vzeto od u-dekl., katera se po mehkih deblih ne spreminja v ev, n. pr segornikov 1, namestnikov 44; kraizeriou.
Dat. pl. nima več orgkničnega om, nego samo am, vendar ne smemo iz tega preveč sklepati, ker imamo za ta sklon sploh le malo primerov. Toliko je gotovo, da se naš spomenik strinja z drugimi istodobnimi glede tega sklona: vinogradaml, 8/ sag omikani 8. 16, 25.
V	a c c. pl. -čitamo jedenkrat wrigouue 46, kjer je ov vzet iz onih sklonov u-dekl.. katerim je bil prvoten. Pri neutr. je končnica a in ne morda e: leita 6.
Za loc. pl. imamo zopet tako malo primerov, da ne moremo nič gotovega reči o pravem razmerju končnic ah in ih. Naš spomenik ima samo ih: kraih 1, dneih 12, 43. V zadnjem primeru bi ne pričakovali dneih, nego dneh, ker bi tukaj moral stati samoglasnik e za stsl. d; ei pa'odgovarja navadno stsl.'b, tako da bi eih bilo stsl. txi ohranjeno radi naglasa, če ni bolje misliti, da se je iz eh radi dolzega naglasa razvil eih (kjer je ei nekaki glas еђ. V prvem slučaji bi bil loc. pl. dneih po analogiji i/o-deb
V instr. p I. je najti samo organično končnico i: purgary 6, segomiki 1, sagorniki 43, deshelani 6, deilly 25, vinogradi 46. Da ni končnice mi, je najbrž slučajno, ker ni v vsem spomeniku nobene besede, katera bi tudi v drugih spomenikih imela to končnico, pri kateri bi imeli tedaj tudi tukaj pričakovati mi. •
a-deb.
O tej sklanji je prav malo omeniti; vsi skloni imajo navadne od slovnice zahtevane oblike. Jedina izjema je acc. sgl., kateremu je končnica raz ven organičnega o {praudo 2, 6, gor-schino 3, 10, prauizo 10, 43, po [odo 14, schkodo 25, prodaio 49) tudi ai gorshina 16. — V loc. sgl. je nekolikokrat m. pričakovanega i (praudi 18, 27, gorshini 30, 32, 49, prauizi 43) čitati e\ deselle, straifinge 8. ordinge 19, kakor se to tudi dandanes govori na nekaterih krajih na Gorenjskem. Končnica instr. sgl. je o in ne oj: besedo. Tako tudi pri fem. i-deb.: nozhio, uestio 20.
Gen. pl. pozna samo staro obliko: praud, gur 1; novih na d ni najti, dasi čitamo v Skalarju, n. pr. solsa 249 a, shlusba 273 etc. To so, kolikor meni znano, prvi gen. pl. na 'd; v prejšnjih pisateljih ni takih oblik. Dat. in loc. pl. sta pravilno na -am, -ah.
Jednako stoji z i-dekl., vsi skloni, kateri se nahajajo v našem spomeniku, so organični; novejših po analogiji a-deb. tvor-jenih oblik ni.
Glede sklanje osebnega zaimka opozoriti je samo na no m. sgl. prve osebe, kateri se glasi iest 27. O vseh drugih sklo nih ni nič povedati.
P r ono m. sklanja.
Pronominalna deklinacija štajarskega gorskega zakona se strinja z ono istovrstnih spomenikov, v vseh je zapaziti vpliv sestavljene sklanje. Tako je tudi v tem spomeniku gen. sgl. ne samo ega {tega, 5, 12), nego tudi iga {suoiga 11, 28, istig n 32, 33). Trikrat stoji zhiger 12, 22, 33. Isto velja o dat. sgl. : temu 9, 12, 21, nemu 29, timu 40, suoimu 11, 22. Dvakrat komer in ne komur 9, 41. Na loc. sgl. je vplival instr. sgl.; jezik ni znal več strogo razločevati teh dveh sklonov, in zato najdemo v loc. sgl. tudi končnico instr. sgl., n. pr. teim 43, 44. Obliki tim 12, istim sta posneti po mehkih deblih in sestavljeni deklinaciji. V instr. sgl. beremo teim 35, 37, nim 49 in nizhemer 14.
Tudi v plur. je videti vpliv sestavljene sklanje. Semkaj spada dat. pl. tystim 13; tudi organično obliko dat. pl. čitamo: tem 8, 16; gen. loc. pl. je teh 2, 6. — Konečno mi je še omeniti, da je mimo navadnega debla svo- {suoiga [svojega] suoimu
etc.) jedenkrat najti tudi obliko soie 18, katere oblike ima tudi Trubar in n. pr. Skalar: gen. sgl. soiga 191 b, 194 a; loc. sgl. toiem 205 b, toim 207 a; gen. pl. soih 194 b, toih 204 b. Seveda so v zadnjem pisatelju organične oblike v večini. Krelj piše svo-, n. pr. fvoiga 7 b, 17 b, tvoiga IIb; fvoim (loc. Sgl.) IV a, 10 a, tvoim (loc. sgl ) 15 b, fvoijm__ (instr.) II b, fvoih 6 b, fvoijh IV a, fvoim (dat. pl.) 6 a etc. (cf. Škrabec, „Cvetje" II, 8—11).
Sestavljena sklanja.
Ta sklanja nima v našem spomeniku nobenih posebnostij, katere bi nam ne bile že od drugod znane in katerih bi ne bilo najti v vseh istodobnih spomenikih. Take posebnosti so n. pr. gen. sgl. na iga (suetliga, stariga 1, 4, 7, deshelskiga 5, 27, sa-mudniga 8, gorskiga 11, 20, drusiga 41). Končnice ega ni najti. Semkaj spada tudi dat. sgl. na -irnu: gorskima 6, 7, 21, drugimu 22, oshkodnimu 42. V obeh teh sklonih ni misliti, da naš iga odgovarja kaki obliki *ega in da stoji i za nenaglašen t; takih gen. sgl. in dat. sgl. ne pozna noben slovanski jezik, ne oziraje se pri tem na to, da — če že res iz oje nastane e — je to samo dolgi e ali nikakor ne rb ali glas, kateri bi imel v svojem daljšem razvitku isto usodo, kakor refleks stsl. t; krčenje oje v e godilo se je v posameznih slovanskih jezikih, t je pa praslovan. glas, tedaj iz oje tudi ni mogel v dobi individualnega življenja posameznih slovan. jezikov nastati samogl. h; — i m. e v gen. in dat. sgl. je vzet iz nom. sgl., kateri je jeziku nekaki casus rectus. (cf. „Ljublj. Zvon" VII. zv. 9.) Tako je razložiti tudi dat. tretiemu 24.
V loc. sgl. nima naš spomenik samo organičnega em (pollem 25), nego tudi dat. obliko — imu: per gorskimu. To je dokaz, da jezik ni dobro razločeval dat., loc. in instr. sgl. sestavlj. dekl. Vzrok temu so z jedne strani predlogi, katerih ni jezik vedno spajal s pravim sklonom, z druge pa, da so te končnice nenagta šene, fako da je razlika med loc. in instr. sgl, prav mala bila, ker se nenaglašen em ne razločuje mnogo od nenaglašenega im. Pri fem. je loc. dvakrat na e: staierske, koroške. Kako je e m. i tolmačiti, bilo je že povedano. V ostalih primerih stoji organična končnica: kranski, gorski 18, 27, deselski 19. — Ins,tr. sgl. ima končnico itn, pri fem. pa jednako nominal, skl. o (veliko, perm 4). V gen. pl. je razven jednega slučaja (dobreli 44) vedno ih: gorskih 6, drugih 1, domazhih 6, nasnanih 6, dobrih 11. Dat. pl. je samq na im, instr. na -imi (potrebnimi 25, drugimi 49). — „Mehčanje" t. j. prehod gutur. v sibilante nahajamo samo jedenkrat in to v sklonu, kjer bi tega ne pričakovali, namreč v gen. sgl.: drusiga 41.
Glagol.
O glagolu hočem v kratkem omeniti najpotrebnejše. Pričnem s sedanjikom. Naš spomenik ne razločuje more od mora ter rabi jedno obliko m. druge n. pr. more (necesse est) 1, 5, 14 in moreio (possunt) 2. Dalje nahajamo bode 13 in ne bo. Glagol umreti ima v sedanjiku vmerie 21; 3. pl. glagolov IV nahajamo samo jeden-krat, in sicer krajšo in prvotno obliko sture 20. — V inf. glagolov II stoji jedenkrat- ne mesto ni: odtegnet 22; e m. i stoji, ker je zlog nenaglašen in radi vpliva sedanjikovih oblik, katere imajo e. Za to, da je vplival praes. na iniin. ali narobe, imamo primere v vseh slovanskih jezikih. — Partie, praes. glagolov III, 2 je organičen: veidezhe 5, vedezlie 43, lesezh 44, lesliezh 48, sedezh 44. — V jednem slučaju imamo mogal 18.
Nasiga Suetliga Cassaria Gorskih Praud Vstaierske Vkoroske inu Vkranski Deselle Resnizho Poterienie.
1. Nar poprey se imaio te gorsske praude vmei veliko / nozhio inu Vinkosti vsaku letu dershati nateh kraili / kokar ie od stariga navada Willa, teiste praude ima / ta gorski Gospud Isuoimi Segorniky dersehat, kier bi / pak on suoih Segornikov sa-dosti naiemel, taku more on is / drugih gur segornike naprositi, inu ta prauda dersehati.
4 2. Ta gorski Gospud ima teim, kier sa Erb toszhio Vsaku leytu / praudo dati, spismam alli sbessedo nasnaie dati, inu nekar / sadersehati, sakai lete praude nemoreio obeniga odlaska terpeit.
3. Ta kateri khteim gorskim praudam pride, ima en Vsake-tere / suoie orosehie od sebe
1.	Anfänglichen / Sollen alle Perckthädingim LandtSteyr / zwischen Ostern vnd Pfingsten / jährlich besessen werden an den Orthen / da es von alter herkommen / vnnd ohn sonder Ehehaffte Noth / an kain ander Orth gewendt werden / Darzu soll ein jeder Perckherr solch Recht besetzen mit seinen Perck-holden / So er aber nicht so vil Perckholden hat / mag Er auß anderen Pergen Perckholden nehmen / vnnd das Perckthä-ding besitzen.
2.	Item I es soll ein jeder Perckherr / denen so vmb Erb zuklagen haben / allweg im Jahr Recht ergehen lassen / ihm schrifftlich oder mündlich fürbot thun / vnnd ihn das zu einer jeden Zeit nicht verziehen / sonder förderlich Recht ergehen lassen / dann diese Recht nicht verzug leyden mögen. '
3.	Item/welcher da kompt zu dem Perckthäding / soll ihr jegklicher sein Wehr von ihm
diate, kateri bi pak oroschie imel, / tega neima Vnnuznu prauhati, alli en vrschah dati, ta kateri / pak bi se zestu pod-stopil, de bi on toistu vnnuznu prauchal, / ta bi sapadell 72 straifinge, potegne eden oroszhie vnkai / ta ie sapadel tri marche, Vdari eden, ta ie sapadl pet marh / straifienge, inu stem ose-kaniem oprauit.
4.	En vsakateri ima predto peruo instanzhio inu negovo ordenlich / richto, koker ie od stariga nauada Willa, kar vto gorschino / shlischi naprei per-nesti, tuistu ima tudi raunanu biti.
5.	Kier pak ta gorski go-spud enimu negoua prauda ka . ... I veidezhe bi sadershal, ta more tuisto pred deshelskiga fyrsta / kellermaistra pernesti naprei, zhestuistu more kellermai-ster / poprei praui periht noter vseti, na tuistu more on prauizho handlati, / pres tega pak nemore on obene sapuuidi^ali / pefelihu sturiti.
6. Kadar pred kellermaistra ena taka reizh pride, more on / toisto sdeshelani ali spurgary, kir gorshzbine imaio to praudo / obsedit, inu dershat. na teh gorskih praudah, se imaio vse / fraykaite inu prauize te gorshine dingriffi, samauolla, inu / gualtie oku so i tysti od domazhih ali
thun / wo aber einer ein Wehr het / so soll er die nicht mißbrauchen / auch sich mit Worten gebürlich halten / noch der-halb ainicherley Vnzucht treiben / vnnd nicht vrsach geben zu Auffruhr / Wo aber einer dawie / der thet / vnnd sich mit Worten vnd in andere weeg vnge-bührlich hielt / soll gestrafft werden vmb zwen vnnd siebentzig Pfennig /' zucket aber einer ein Wehr / soll die Straff seyn ein Marckpfennig / Vnd nichts weniger dem belaidigten / seine Schäden vnnd vorderung vorbehalten seyn.
4.	Item / es soll ein jegk-licher in der ersten Instantz / vor seinem ordentlichen Gericht / wie von alter herkommen / all sachen so das Perckrecht berürt / für genommen vnd gehandelt werden.
5.	Wo aber der Purckherr einem Rechtverzug I das wissentlich würdt / alßdann mag er dasselb für deß Landtsfürsten Källermaifter bringen / vnnd an-zaigen / der soll sich deß erkündigen wo es sich also befindet / vnd weißlich gemacht würdet / alßdann mag der Käl-lermaister die billigkeit darinn handien / dann es soll der Källermaifter kein fürpot außgeben lassen.
6.	Item / es soll auch der Källermaister / so ein sach für ihne kombt / die er mit erkandt-nuß deß Rechten handien soll / solch Recht mit Landtieuten vnd Burgern / so Berckrecht haben /
nasnanih ludi sturieni, / pouei-dane biti, kateri pak eno tako reizh samulzhi, ta ie gorskimu / gospude '5' marh straifenge sa-padel.
7. Vsi nepraui potie htim Vinogradam, inu od vinograda, leti, / kier neiso od stariga na-uadni billi, tyfti se imaio sdaizi po / s: Mattbija dan prepouedat, kateri bi pak sa toisto prepuuid / namaral, ta ie gorskimu Go-spudu tri marhe sapadel.
8.	Kadar bi htem Vinogradam billu te pote potreba po-prauit / taku se ima tem Segor-nikam, perstraifinge tri marche sapouedat, / naredit, inu kader bi se taisti pot, kier bi nebil popraulen, / pogledal, inu bi en Segornik hteistimu ogledu alli
hpe...../ pres redliha vrfaha
nepershel, ali naposlal, taisti ie od Vfakiga / Samudniga dne '10' ali '12- kraizeriou dolshan dati.
9.	Vse ploti, meie, grabne inu leise, se imaio sdaizi po s: Matthy,1) / naredit, kateri bi pak toista nesturil, ta ie gorskimu gospudu / try marche sapade, inu temu, komer ie škoda Stu-riena oprauit.
10. Kateri sa eden Erb alli prauizo ima gouorit, taisti ima on meldati / uto gorshino, inu
oder die besitzen / vnd nach laut deß Berckßuch darin handien.
7.	An dem BerckthäJing soll man anzaigen alle Gerechtigkeit / vnd Freyheit deß Berckrecht / angriff / einleuff / frävel / vnd Gwalt I von frembden leuten / oder von vem solcher frävel / vnd Gwalt beschehen / die Frävel vnnd Büß melden / vnnd welcher Frävel vnd Gwalt verschweigt / vnd nicht meld / der ist dem Berckherrn zwen vnd sibentzig Pfennig verfallen.
8.	All vnrecht Weg zu den Weingarten / vnd von den Weingarten / die von alter nicht ge-wondlich herkomen seyn / die sollen nach Sanct Matthias Tag im Vaschung / alle verbotten seyn / Welcher sich aber solcher verbotten Weg / nach der ge-melten Zeit / gebraucht / soll dem Perckherrn verfallen sein / Zween und sibenfzig Pfenning.
9.	Item / so noch an den Wegen zu den Bergen zu machen / vnnd zu bessern seyn will / soll den Perckgenossen darzu verkündt / vnd bey der Baß Viertzig Pfenning / denselben Weg machen vnnd bessern / welcher aber nicht käm / oder jemands ohn redlich vrsach schicket / darvon soll die Büß / von jeglichem versaumbten tag, wie obstet / genommen werden.'
10.	Item / man soll auch gemein Zeun vnd Frieden / bey den Wiengarten an Fürhaupten
') Nekolikokrat je težko razločevati, stoji v rokopisu ij ali y, ker s -tudi na zadnjej črki nahajata dve piki.
ima toistu Senim denariam sa-loshit, nasturi on toyftu, / taku nei ta prauda dolfhna nemu ta praudo Sedeti, alli derfati / on pak, kir se enimu is gnade sturi, inu kier bi on is defhelle bil.
11. Kateri bi bres dobrih vrsahou, inu bres vesty suoiga gorskiga / Gospuda, is deselle schall, inu bi suoimu ozhetu ne-pomagal / dellat, ta ie ta Erb sapadel, ompak ker se enimu is gnade / sturi.
12.	Kateri vinu, most, alli shitu, veliku alli malu zhes pre-puuid / is gorshine pella, ta furman ie 72' inu ta zhiger ie tu blagu billu, / temu gorskimu gospudu sapade, kier bi pak ta gorski Gospud, / tega istiga ne- • suoim gruntu nesapopadl, taku more on sebi sause / natim vinogradu, alli per tem gruntu, sadosti, Vnder ie ta / gorski gospud tuistu -14' dneih pustil sposnati dolshan.
13.	En vsaketeri sagornik ie dollshan, nata dan, kier se te Gorske / praude dershe, sam htystim priti, alli eniga na suoim mesti / poslati, de bode poshlu-shal oku gorski Gospud, alli gdu drugi zhes / nega bode toschl, sakai ta gorski Gospud nei dolfhan eniga Vfaketeriga pofebe hteim gorskim praudam
/ vnd allenthalben wo es noth ist / zu stundt nach S. Matthias tag machen / verzeunen vnd befriden / welcher das schuldig wer zu thun / vnd das vespräch / der soll dem Perckherrn zur Büß verfallen sein / Zwen vnd sibentzig pfenning / vnd dem andern so schaden dardurch geschehenist / den schaden ablegen.
11.	Item / es soll ein jeder Erb / der vmb Erblich Gerechtigkeit zusprechen hat / der soll das melden in den Perckthäding / vnd verlegen mit einem pfenning / thet er das nit / so ist man ihm kein Recht darüber schuldig zusprechen / oder zube-sitzen / auß genommen / er were dan auß guten gegründten vr-sachen auß dem Land gewesen.
12.	Item / welcher aber ohne wissen seines Grundtherrn oder Obrigkeit / noch ander redlich vrsach auß dem Land zeucht / vnnd seinem Vatter sein Gütl mit hilfft zubawen / der solt alßdann / desselben Erbthail ver-zigen sein / doch mag ihm Gnad gethou werden.
13. Item / welcher Wein / Most / oder Traid / vil oder wenig / auß verbot auß dem Perckrecht ohn vrlaub eines Berg Suppan führt / so ist alßdann der Fuhrmann / Zween vnd siebentzig pfenning zu Büß verfallen vnd der ander den Wein / Most / oder Traidt / dem Perckherrn verfallen / Wo aber der Perckherr den Wein oder Most I oder Traidt auff seinen Grün-
vabit, kateri pak napride / ali den nit betretten mag / alßdann naposhle ta ie '14' sapadel. mag er sein fölligkeit auff den
Weingarten oder Gründen haben vnd bekommen / doch daß das-selb verbot / in vierzehn tagen darnach gerechtfertigt werde.
14.	Item / es soll ein jeder auff den tag / oder auff welchen man das Perckrecht oder Perck-thäding berüfft / vnd besitzt / Persönlich sein bey dem Perck-thäding / oder einen an seiner stat senden / da was zuklagen oder zu melten het / dann man nicht schuldig jeden besonder für zu bieten / wer aber darzu nicht kombt oder sendet / der ist fellig dem Perckhern / Zwen vnd sibentzig pfening.
15.	Item / wer von einem Weingarten Most dient / der soll dem Herrn den verlast geben / vnnd soll ihn nicht auß den Trestern gwern / vnd soll den Most nicht in ein stinckets Assach giessen / noch den mit einicherley zusatz felschen / vnnd soll den Most von stunden antworten also süssen / so er also schier ist mag: Er soll auch seinen Herrn geweren auß dem Weingarren / darvon er im dient / wurd es ihm aber in dem Weingarten nicht / so muß er es anderstwo kauffen an enden da als guter Wein wechst als im Weingarten.
16.	Kader bi pak en sagornik, suoimu gorskimu gospudu tri leita / poredu, ta gorshina neplazhal, taku more ta gorski gospud, tem / Sagornikam pustit sposnat, inu zhetertu leitu noter potegnit, inu / obtergat.
17.	To gorshino ie en sagornik, gorskimu gospudu od sonz-niga shoda, / inu noter od sahoda, delezh peilat dolshan.
14.	Kateri od eniga vinograda most slushi, taga neima veno dishezo / pofodo diati, inu snizemer falshat, temuzh ie on taisti taku dobru / inu sladku koker ono israste. to gorshino inu defsetino1) Sueistu oprauit dolfhan / kier bi pak on tuli-kain naperdeilal. taku more on tulikain druge / kuppit, inu sta-kouim mostam, koker Vnegouim Vinogrado issraste / plazhat.
15.	En Vsaketeri sagornik, ima suoio gorshino, od negouiga vinograda / ali grunta vsaketeru leitu plazhat, kateri bi pak enu leitu neplazal / ta more drugu leitu, topelt. Na treikie spet topelt, inu taku naprei ' raitat, .oprauit.
•) Zadnji dve besedi je dostavila druga roka.
18.	Vsaketeri gorski gospud, inu negou gornik, ima mutzh, sa / negoue strafinge, po gorski praudi sadosti sturiti, kader bi / pak on vsoie gorshine sebi nemogal sadosti sturit, tak more on / en koli vta noter hod vdarit, inu sapouedat per peini *72- / kader be on alli du drugi sa nega uolla vta vinograd schall /, ta ie vsaketere schlak '72' Sapadel tuistu more on vkupai / raitati, nu natem gruntu sadosti sturiti.
19.	Vsakateri, kateri Vgorshinah prebiuaio, ti imaio vnkai / yfsaffani biti, kateri pak bi unkai noteli ieti, stistimi se more po / deselski ordinge rounati, na katerim gruntu neifo gorshine / Vdariene alli postaulene, temu se more po sapouedi ali sposnaine / gori vdarit.
20.	Vse schaffte, stiffte, kuppe, sastaue, inu mene, kateri se I V gorstzinah sture ti se imaio suestio gorskiga gospuda, alli / negouiga gornika naredit, inu gori vdarit, kateri se pak / bres nih ueisti sture, ti nimaio obene mozlii, inu kraffte, inu / tudi tysti katere taku raunaio, ta ie gorskimu gospudu pet / marh sapade.
21.	Kader en sagornik bres Erba vmerie taku ie taisti erb / temu gorskimu gospudu, prou inu fray padi, Vnder ie ta Gospud / dolge. Vnkai plazhat dolshan, koker dellezh taisti Erb premore.
22.	Kateri sagornik bi suoimu gorskimu gospudu negouo / gorshino alli grunt hotel odtegnet, inu enimu drugimu plastiti') taisti ie suoi grunt gorskimu gospudu sapadel.
23.	Kateri en vinograd enu leitu neobressan pusti, ta ie temu I gorskimu gospudu drugu leitu Sapaden, inu kateri perue / kupp pred Vinkosti nasturi, ta ie temu gorskimu Gospudu / 'l* Marba, drugu leitu -2- Marhe, nu tretie leitu zellu / ta vinograd Sapade.
24.	Kader en gorski gospud alli negou gornik, predse eniga / vabi, inu napride htretiemu mallu, ta ie tri marhe5) Sapadl.
25.	Kateri segornik negou Vinograd s grubainam ali sko-panam,s) inu se / vseimi potreibnimi deilly naobdelluie, taku ima ta gorski / gospud tuistu samuianie, inu schkodo, tem Sagornikam pouedat, inu / pustit sposnat, oku taiste Samuda, temu gorskimu , gruntu shkodi, / taku ima ta gorski Gospud sapouedat tuistu poprauit, ali uenim / pollem leitu, per penni -4- marhe predat, kier bi pak on taisto / sapuuid na otel dersat, taku ima ta gorski gospud natu pustit / schazat, inu po tystim predat.
26.	Kateri od gorskiga Gospuda, alli gornika, enu pismu / alli pezat pegeruie, ta ie toistu dolfhan plazat.
') Mogoče je tudi p 1 a r t i t i čitati.
2) Ali marke.
a) Ta beseda je pozneje dostavljena.
27.	Kateri se en iga sposnaina alli vrtilna per gorski praudi, / alli per gorskimu Gospudu, alli gornika peshuara, ta ima per te / perui inu pusledni praudi retshe, l) iest leta Vrti pred de-shelski / ga Fyrshta, Kellermaistra, od Kellermoistra, pred Samiga deshels / kiga Fyrshta, naprei pernesti meldam, alli Appeliram.
28.	Vse sapadne strafenge Vgorshinah, ima Gospud noter isteriati / pustiti, de bodo Vgorshinah ordnunge obdershane, inu Sagorniki / suoiga lebna schihirshi.
29.	Enimu toshniku alli odgouorniku se neima obed en Besednik / pustit irat, temuzh oku nemu edan manka se more eden nemu / unkai is rinka dati, inu sashafan biti.
30.	Kateri enimu shiuino shkodo sturi, venim Vinogradu, alli / gorshini, ta ie ta shkodo dolshan nameistit, inu gorskimu gospudu / od vsaketere glaue '32' sapadl Si bodi polleiti ali po Siini
31.	Kateri bi se nepustil. rubit, inu bi se napokornu sader-shal, / ta ie pet marh sapadl.
32.	Kateri enimu en pelzar, alli sadnu deruu vsame, / poseka alli vsushi, ta ie pet marh sapadl, inu Steim zhiger / ie tu deruu alli pelzar oprauit.
33.	Kateri enimu uegonu sanuu, alli leis / Vgorshini poseika, / ta ie od VSakateriga stebla 12' sapadl inu temu zhiger / ie tuistu billu oprauit pofposnani tih Sagornikou.
34.	Kateri en koli vkrade, ta ie pet marh sapadl, inu temu / zhiger ie toistu billu, toppelt nameistit.
35.	Kateri eniga Vgorshini Vdari, alli Vrshah hboiuu da, / ta ie pet marh sapadl, inu Steim obfekaniem oprauit.
36.	Kateri enimu kelder, hram, alli hpreshi slomi inu / bi se ottel braniti, ta se more na Schiuoti inu na blagi / straifat.
37.	Kateri enimu negou gnuy, alli perst vsame ta ie / tri marhe sapadl inu steim zhiger ie toisto billu oprauit.
38.	Kateri en minik Vnkaj iskopa, alli en nou nenouadni2) pot / della, ta ie pet marh sapadl.
39.	Kateri grosdie alli sad vkrade, ta ie deset marh sapadl, / alli enu vhu odresat, inu škodo plazhat.
40.	Kader eden en Vinograd preda, inu vsame sa dolg poroke, / taisti nadershi nemu fristha, inu gre tiakay, inu se podstopi / bres veisty Gorskiga Gospuda alli Gornika tega Vinograda. / Taku ima ta gornik timu ta Vinograd, kier ga ie predal, / supet noter ant-uertuat, inu oku ti on bil nega delal, taku / ie on sapadl tu dellu, inu gorskimu gospudu tudi pet marh, / strafenge, Sategavola kier se ie on tri rizhi podstopel.
') Ali retshi.
a) Najbrž se mora čitati nenouadne.
41.	Kateri sposhigainam, en Vinograd, alli senu, alli leis, / alli kay drasiga, poshkodi, ta ie deset marh sapadl, inu temu / komer ie shkoda steriena oprauit.
42.	Kateri enimu eno terto poseka, alli slomi, ta ie pet marh / sapadl, inu temu oshkodnimu negouo shkodo oprauit.
43.	Vsakateri gorski Gospud ima enimu vsakaterimu ta Erb / kier nemu poprauici shlishi, ispustit, kader on nega stremmi / sagorniki obiszhe, inu kader ie vedezhe, de tu nemu poprauici / schlisi, bi pak se nemu neispustilu, taku more ta Erb satu fyrsta / uiga kellermaistra obyskat, ta ima temu gorskimu Gospudu, spismam Sapouedat, de on temu Erbu negouo erbshino Vshtirin-ais / tih dneih ispvsti, kader bi pak ta gorski gospud tega neotel / sturit, alli bi nabil dolshan, taku more on vteih stirinaistih dneih / skufi te segornike pustiti sposnat. nesturi on tega, taku more / kellermoister po teim prauizo raunati, inu andlati, vnder temu i gorskimu Gospudu nenegouih fraihaitih pres škode.
44.	Kateri en Vinograd alli grunt Vgorszhini lesezh enimu / preda, inu ie per tem istim, enu letu inu en dan, smiram se-dezh, / kader ie veidezhe, inu on tuistu sprizha, taku on ima to / gorsko prauizo nateim, inu on ima per teim Smiram ostati / maihini otroci pak; kateri gerbualli dobreh nemeistnikou / nimaio, temistim stoy -16' leit naprei, tu nich iskati.
45.	Katerimu en leis, per enim Vinogradu preblisu stoy inu / temu Vinogradu škodi, tu se ima fkufi te sagornike pogledat, / inu kier Se snaide de škodi tuistu se more posposnanu doli diati.
46.	Kader meiashi vmei vinogradi, grabne inu Wrigouue imaio, / tysti moreio vkapai treibiti, inu poprauit, kader bi se pak / tysti namogli sglichat, taku moreio ih ti sagorniki sglihat.
47.	Od vsaketere strafenge ima gornik, kar vgorshini antizhe, / temu gorskimu Gospudu pouedat, inu obena samolzat.
48.	Kateri en Vinograd, alli kar sa en grunt bodi, vgorshini / leshezh, se bodi skus Jerbsino, kupp, meino, schaft ali / sastauo : dobi, inu nase perpraui, inu se uenim meiszu per / gorskimu gospudu, alli gruntniku, naoglafi, ta ie temu / gorskimu Gospudu • 4 ' marhe Sapadl.
49.	Kader ie en vinograd, alli en Erb Vgorshini naprodaio, / taku se more narpoprei temu gorskimu Gospudu, pred vsemi / drugimi, ponudit — tega ie on takoue Vreidnosti, koker en / drugi dolshan vseti, sa nim ta Erb, sa Erbam meiash, sa / meiäsham moreio vnany kuppiti.
50.	Kader ie tega Tergaina zaitt, Taku neimaio ti Sagorniki Se / tega tergana podstopit, temuzh de oni imaio od gorskiga I gospuda alli gornika derlaunost, kateri bi pak zhestu sturill, / ta ie gorskimu Gospudu strafenge sapadell.
III.
V zapuščini Ferd. Kočevarja*) je tudi slovenski dolžni list iz leta 1630., tedaj, kolikor morem soditi, najstarejša slovenska listina te vrste. List je pisan na navadni poli popirja, samo da "je ta nekoliko manjša (30 cm visoka in 20Ј/г cm široka) od denešnje ter obsega prvi dve strani. Pisava je površna, vendar se more brati, dasi so nekatere besede pisane precej nerazločno. Na obeh straneh je prazen rob 5 cm širok. Črnilo je postalo bledo.
Ves rokopis obsega štiri strani, ker so dolžnemu listu še dodani drugi dostavki, pisani ne od iste roke in s tako hitrostjo in nerazločnostjo, da jih je silno težko brati, marsikaj se ne da čitati, drugo se mora zopet samo uganoti. Na zadnji (četrti) strani zapisala je ista roka, od katere je pisan dolžen list sledeče besede: „DolChny IiCt Jureka Jagodizha Ca • 5 ■ 5 ' dukat inu kabal pfhenize an kabal Erfhy goCpy Vduuy lufany Jurafliizhky inu nie Erbom vrouke flifhy. 1630."
Na tretji strani so trije odstavki, vsi pisani od druge roke. Prvega odstavka iz 1. 1633. pisala ni ista roka, od katere je tretji; zadnja dva sta od jedne roke. Vsi trije odlikujejo se po najsla-bejši _pisavi, katere človeku skoraj ni mogoče čitati. Drugi do-stavek je iz 1. 1634., tretji tudi iz istega leta. Vsi ti dostavki so kratki dolžni listi istega Jurka Jurašiča.
Na zadnjem listu je razven omenjenega „napisa" takoj od zgoraj še precej razločno s črnilom pisan izkaz nekega računa iz I. 1637. Za tem sledi odstavek jednake vsebine iz 1. 1640.. katerega črnilo je postalo že jako bledo. Ta odstavek prečrtan je črez in črez, kakor vsi trije dostavki na tretji strani in sicer jih je prečrtala najbrž ista roka, ker je črnilo teh črt jednako onemu vrstic. — Da je dolžni list iz 1. 1630., o tem se ne da dvojiti radi napisa na zadnji strani in vsebine same, kjer se nekoliko-krat nahaja letnica 1630. in na konci dolžnega lista stoji: pisal 15. dan Aprila v tim 1630. leti.
V sledečem hočem kratko omeniti najvažnejše posebnosti jezikovne, pri tem se pa moram omejiti na sami dolžni list, ker se o ostalem rokopisu prav malo zanesljivega da povedati radi nerazločljive pisave, vsled katere se mora večina besed bolj uganoti kakor čitati.
Pravopis je mnogo doslednejši od onega prejšnih dveh rokopisov. Sicer stoji tudi tukaj jedna črka za dva^ glasa, vendar je tudi v tem najti neko pravilo in doslednost, če primerjamo n. pr. pisavo palatalov in sibilantov našega rokopisa z ono spredaj objavljenih priseg, vidimo tukaj velik napredek. Ali je ta napredek
') Meni je blagovoljno izročila ta list sestra pokojnega Ferda Kočevarja g. Ana Koi'evar v Celji, za kar ji izrekam svojo najtoplejšo hvalo.
odvisen od drugih razmer ali je boljši pravopis učinek vpliva hrvaščine, ni lahko določiti; najbrž bode zadnje, ker je tudi v jeziku najti nekaj vpliva sosednega nam jezika.
Za c stoji z: pfhenizo, pfhenize, paliso, l&zingo. c~zh: JagodisÄ, stoiee/iy, plas/ty, vezh, zhiem etc.; jeden-krat z: boudos.
s = s,f: stanom, .stoiezhy, /lamnouy,/lifhezhy,/pofnam, yabo, /uoiemy, la/tnimy, li/tom, fem, fe, ieft, go/py etc.
š = fh in f: nem/Угко, hifho, fli/sezhy, роДепи, po/touany, /"humo, p/7ienizo, Inf he, gospo/7izhine etc.
z = f: fpo/nam, /adolfhil, /gotouimy, na/ai, /bpifhem, /a, /adnega etc.
ž = fh: podlo/Tmik, dol/ftnim, dol/Äan,/Aitom, luke/Aa, to/Aby, erfhj, de/Уге!; jedenkrat f: /upan.
Za samoglasnik i ima rokopis črke i, j in y, zadnja črka ima vedno dve piki nad seboj, naj stoji ona za i ali j: letmi, inu, vinograd/, alli, illi, platity, stoiezhy, vafy, jerby, ally, illy, vduuy, bity, vfiety.
Z a j se piše i: ia, «eft, naprei, roieny, preiel, nafai. v je v začetku besede v inače u\ «afy, vifoku, »duuy. — Kakor v nemškem pravopisu stojita za it in ž mesto jedne črke dve: jesrt, pie#, le rta, duakra#, ku//y, a lly, illi, alli, poMag etc.
Jezik.
Jezik našega dolžnega rokopisa je v marsičem zanimiv in se odlikuje po nekaterih starih oblikah, da celo aorist nahajamo dvakrat na malem prostoru tega lista. Toda važnost našega spomenika v jezikovnem obziru kvari to, da ni v njem jezik čista slovenščina, da ni pisatelj pisal svojega narečja brez vsake tuje primesi, nego da je jezik mešanica slovenščine in hrvaščine ali morda hrvaške kajkavščine. Eadi tega se tudi ne da določiti z gotovostjo, katera oblika je samo slovenska, katera je pa prena-rejena po hrvaščini ali hrvaški kajkavščini. To je še tem teže razločevati, ker ne vemo dobro, v katerem narečji je pisan list, skoraj gotovo v belokranjskem.
Takoj v glasoslovju nahajamo zanimive posebnosti, katere je drugod le težko najti in katere so neznane n. pr. pisateljem pišočim v dolenjskem narečji. Semkaj spada v prvi vrsti refleks stsl. A, kateri ni samo e, kakor je to brezizjemno v vseh slovenskih narečjih, katera ne poznajo vokalne harmonije, nego tudi ie in sicer stoji za A v nenaglašenih in kratkonaglašenih zlogih e, v dolgonaglašenih pa ie: fe, preiel, hifhe (gen.), nemfhke
(gen.), fauefy, rouke (acc. pl.), stoiezhy, flifhezhy, lefhezhy J) in piett,
» '
') Tukaj bi pričakovali tudi ie in ne e, ker je dotični zlog dolg, kar nam kaže tudi srbohrv.
pieth, pedefiet,1) utiegnol, vfie ty, v fiel, gofpie (gen.), trydesieth; v (lefheh'e bi ne pričakovali ie, ker je dotični zlog nenaglašen. Ta ie v nenaglašenem zlogu razvil se je iz starejšega in občesloven-skega refleksa stsl. a, iz e.
Kakor je д = e, tako odgovajata stsl. nosniku tudi dva glasa; v nenaglašenem in kratkonaglašenem zlogu o, v dolgo-naglašenem uo: boude (dvakrat), gofpuo (acc.), rouke, boudozll. Ta glas uo = naglašenemu stsl. poznajo nekatera slovenska narečja, tako n. pr. dolenjščina („Cvetje1' III, 8), erkniško narečje in prekmurščina. Vendar je razlika med temi narečji; kajti v prek-murščini je vsak nsl. o, kateri ima dolgi naglas uo, naj odgovarja stsl. o ali љ, v našem spomeniku je pa uo samo refleks dolgega /fi; za stsl. o pa stoji v dolgih zlogih u: inu. kark«lly, pofhten«, dobm, vi fokw, lepw, vdwuy, ak u, tak u, drag«., ft«ril etc. Naš rokopis razločuje tedaj refleks stsl. Л od o. Za stsl. o ohranil se je tudi v naglašenih zlogih nekolikokrat o, n. pr. podlofhnik, vinograd, vfgora etc.
Glas ie ne odgovarja samo a, nego tudi prostemu e, kedar ima dolgi naglas tako, da se v nekterih slučajih refleks naglaše-nega stsl. A ne razločuje od refleksa naglašenega e. Za stsl. e stoji ie: zhiem (dvakrat), defhielfky, iefien. Iz tega smemo sklepati, da se je tudi ie = A razvil še le iz e. Ce nima e dolgega naglasa ostaje e: fem etc. V slučajih kakor aden, anim, an, na-domestuje a stsl. je (e).
Za stsl. rt stoji vedno e: nempdco, lepu, leth, treh, leta, very, verouania etc. samo v jednem slučaju nadomestuje i; samoglasnik i in sicer v naglašenem zlogu; poflidniga. Je to kaka posebnost tega narečja ali je vpliv sosedne hrvaščine, to se ne da reči. Kore-spondent stsl. 'b (e) razločeval se je najbrž tudi v našem spomeniku od prostega e (= stsl. e), toda razlika ni bila dovolj velika, da bi se bila označila tudi grafično. Ce se pa sme misliti, da je kaj-kavščina vplivala na jezik našega spomenika, potem je lahko, če tudi ne gotovo, e = t. vpliv kajkavske hrvaščine.
Za stsl. i imamo vedno i, kateri se je ohranil tudi v infin. platity, bity, vfieti, oberniti, naplatity, daty, ifrozhity, fafegurati, fadouuliti, derfhaty, vernity. Jeli se res v govoru infin. i še ni oslabil ali odpadel, ali je pisatelj morda pisal naslanjaje se na hrvaščino, ne morem določiti, ker ne poznam belokranjskega narečja. Prvo je popolnoma verjetno. Omeniti hočem samo, da istodobni kajkavski pisatelji pišejo polne oblike infin., n. pr. Kraja-chevich (Molitvene knjisize vszem Christusevem vernem szloven. jez. 1657.): utepzti 253, povernidi 171. terpeti II, III, prezkerbeti VI,
') Števniki od pet do deset imajo skoraj v vseh slovanskih jezikih v debla dolg samoglasnik; cf. Miklosich, Über die langen Voc. 49.
videti 93, zverfsiti 57, pomiluvati X. Petretics (Szveti Evangeliomi 1651): fzpochituvati 5, prejeti 9, vuchiniti 9, hvaliti 12, pripeti ^, preztreti 96, videti 90, oblevati 161. Za hrvaščino prim. Daničič, Istorija oblika 246 -253. V komparativu drafh je odpadel i\ pri tem so vplivali pridevniki, katerih nom. sgl. tudi nima i v nedoločni obliki; komparativ, kateri se sklanja kakor pridevniki, ravnal se je lahko glede nom. sgl. po pridevniku. Jedenkrat e nado-mestuje i: platel. O odpadu početnega i pri maio velja isto, kar je rekel prof. Baudouin de Courtenay o poljskem meč in imec: „Оокравдеше .... произошло вкроатно подђ влЈашемЂ не столбко неудараемости t, сколбко морфологичсскои ассимиллцш (аналогш) и, можетЂ 6б1тб, своиотвеннаго bcIimi, азБшам Фонетическ. стремленш исчезновенио начаљнмхг гласш,ш, .... началћное i neu поддержи-валосБ чутБемЂ принадлежности irr, знаменателБному Iiophio, a напро-тшуб того напоминало оченБ часто уиотрсГшшшисл согозђ i, танг что стало вћ чутб-Ii народа, какокиго несуицественного нрибавкои кђ гланно.му -["1;лу слова отђ непроизнесешл которои слова вовсе но исмћннетса*' (liiojiomun. 1880, str. 6).
Za glasovno skupino šč imamo samo jeden primer gofposhzhino, kateri nedvomljivo kaže, da je to narečje poznalo omenjeno skupino in ne mesto nje š.
Stsl. h odgovarja ol: doljhnm, fadolßil, doljhan, dolg, v dodatkih čitamo dufhni, dusan, duga. Za r se piše er: odpert, oberniiti, derjhaty, erjhy, er/h, vernity; tudi mesto pri stoji per. — Jedenkrat najdemo /hnim = ž njim, kjer se je predstoječ pred-1 log asimiliral sledečemu glasu.
Oblikoslovje.
Tu se je ohranilo v spomeniku nekaj starih oblik, n. pr. gen. pl. brez nastavka -ov. Iz sprege nam je zabeležeti aor. bih.
Nominal, sklanja.
Gen. sgl. ima v naših maloštevilnih primerih samo končnico a: dolga, dnem, lukefha. — Jedino v prvem slučaji bi mogli pričakovati tudi u. Zanimiv je gen. mathye tvorjen po a-dekl. radi nom. sgl. matija; tukaj je tedaj gramatični spol nad-vladal naravni spol. Dat. je na u: poroku. Loc. sgl. ima končnico i, in sicer pri moških in srednjih samostalnikih: vinogerdj, zhafy, lety. Tudi končnico u (vzeto od u-deb.) beremo: _ kuaru. Opozoriti je, da to končnico -(u) nahajamo pri jednosložnici, tedaj besedi, katera ima lahko v gen. sgl. u. Instr. sgl. je vedno na om nikoli na am, kakor to beremo v vseh istodobnih slovenskih knji-
gah in spomenikih razven prekmurščine (seveda ne izključljivo): lißom, jhitom, muojhtom, Jcnesom. Tukaj ni treba misliti na vpliv hrvaščine ali kajkavskega narečja, ker govore Belokranjci še dandanes v tem slučaji om. Tudi kajkavščina XVII. stol. ima om ; fako čitamo v Petreticsu (Szveti Evang 1651) vetrom 5, poglavnikom 7, ztrahom 10, 70, vinom 25, bogacztvom 35, kruhom 38, domom 92, mechom 53, krichom 24 etc. Primere iz kajkavskih pisateljev navajam samo radi tega, ker ne morem z gotovostjo določiti, v katerem kraji in katerem narečji je pisan naš spomenik. Prepričan sem sicer, da je narečje spomenika belokranjsko, toda to mi je terra incognita.
V	gen. p 1. nahajamo razven sedanjih oblik s končnico ov (od u-deb.) še prvotno obliko: dukat (petkrat) in pinez (štirikrat). Kako končnico ima v tem sklonu dendenes belokranjsko narečje, nevem. Gen. pl. penez (pinez) najdemo v prekmurščini in tudi v Petreticsu čitamo jedenkrat penez 169. V vseh ostalih primerih pišejo omenjeni kajkavski pisatelji v gen. pl. ov (ev).
Dat. pl ima organično končnico om: ierhom, erbom, vinogradom. O tem sklonu velja isto kar o instr. sgl. V kajkavščini XVII. stol. čitamo v tem sklonu tudi om. Petretics ima: vetrom 28, vucfenikom 31, 45, 78, poganom 36, poglavnikom 45; Milovec: voinikom 14, ker/chenikom 16, duhom 38 etc.; Krajachevich: he-tesnikom 1, bratom 19; nepriatelom 67, 97, grehom etc.
Končnica loc. pl. je-i/i in n s-ah: vinogradih, toda iz jedi-nega tega primera se ne da mnogo sklepati, vendar smemo reči, da je v narečji našega rokopisa ta sklon najbrž imel končnico ih, ker se je tudi om ohranil v instr. sgl. in dat. pl. V kajkavskih pisateljih XVII. stol., vsaj v zgoraj omenjenih, skoraj ni najti v loc. pl. ih nego Sh in pri neutr. tudi ah. V Petreticsu čitamo: kotareh 17, prorokeh 20, 36, dneveh 20, 127, kralyeli 22, 26, meztdh 42, 128, 211, pifzmah 67, fzerdczäh 117 etc.; v Kraja-chevichu: orfzageh 2, varaffeli 2, pizczeh 26, redounikeh 26, pria-teleh 35, greheh 168, 217 etc. — V tem sklonu se tedaj naš spomenik ne strinja s hrvaško kajkavščino.
V	instr. pl. nahajamo dve končnici i in mi: ierby, dinarmy (dvakrat). Končnica mi v instr. pl. pri Ђ/o-debl. je — kakor sem to omenil v „Ljublj. Zvonu" VII, 498 — posebno priljubljena v prekmurščini, pa tudi istodobni kajkavski pisatelji jo radi rabijo, n. pr. Milovec piše: letmi 7, 34, vufztmi 17, angyelmi 83 etc., tako tudi Krajachevich: nepriatelmi IV, angyelmi 111, 112, 125, bichmi 120 etc.
a-sklanj a.
Gen. sgl. ima pravilno končnico e: ßiume. hijhe; dvakrat najdemo ie, katero se je razvilo najbrž iz e radi dolgega naglasa :
gofpie, deßielie. Tudi v dat. sgl. ni najti nič posebnega: vduuy, plazhy, (jo/py (trikrat); jedenkrat čitamo gojpe. Aec. sgl. glasi se vedno na o: hijlio, Jhumo, palizo, fazingo, gofpuo. Tako je v i n s t r. končnica tudi o in ne oj: pfihenizo. Beseda pečat je še ohranila prvotni instr. i-dekl.: pezhatio. — V kajkavskih pisateljih glasi se instr. sgl. na -um, v Petrettesu najdemo n. pr. fenum 9, chredum 9, praviczum 13, vodnm etc.; v Milovcu: pokorum 2 deviczum 2, dobrotum 2, 10, 18, vodum 4, shium 37, rulmm 38 etc — O množini te sklanje ni nič povedati, ker skoraj ni nobenih primerov: dat. rokam, loc. werzldczah.
No m. sgl. prve osebe zaimka je v našem spomeniku jesti in ia. Prvo je najbrž domača oblika, druga je pa vzeta iz hrvaščine.1) Da bi se bili obe obliki govorili v jednem in istem narečji, ni verjetno. Instr. sgl. se glasi fabo.
O pronominal skia nji je omeniti, da razven navadnih slovenskih oblik nahajamo tudi take, katere ima hrvaščina, kaj-kavščina in deloma prekmurščina; v ostalem ni nič posebnega. Da nahajamo tudi v tem spomeniku vpliv sestavljene sklanje, to je samo po sebi razurnevno.
Gen. sgl. tiga, oniga po analogiji sestavljene sklanje. Jedenkrat čitamo koga. V loc. imamo obliko instr.: tim; instr. je tim, moim, nim. Gen. pl. je teh in po vplivu sestavlj. dekl. tih; nih. V instr. pl. čitamo fuoiemy, kjer se e da tolmačiti po vplivu onih sklonov, kateri imajo pravilno e, posebno po nom. Omeniti je še morda obliko fuoio, katera kaže, da se je v tem narečji govorilo tvoj, svoj etc. in ne tuj, suj.
Sestavljena sklanja.
Gen. sgl. ima razven jednega primera (fadnega) vedno končnico iga: imenouaniga, pojlidniga, fabuljhiga, vekfhiga, poßouaniga. A c c. sgl. fem. ima jednako nomin. sklanji o: nemfhko, iemeno-vano. Instr. sgl. je pravilen: dolfhnim, dobrim in za fem. lepo. Za množino imamo samo malo številce primerov, kateri nam prav malo pričajo: dat. lafinim, loc. Jopifanih, instr. lafinimy, figotouimy.
Glede sestavljene sklanje se naš drobec nikakor ne strinja s prekmurščino, katera ima v gen. in dat. sgl. oga, omu, v loc. om; v plur. eh, em, emi. Še manj se pa strinja s kajkavščino. Petretics in Milovec imata v gen. in dat. oga, omu, loc. om, v gen., dat., instr. pl. eh, em, emi.
Pri glagolu se mora omeniti пајрорку 1. sgl. zho, tudi v dodatku cho. To v našem spomeniku ni niti hrvaška niti kaj-
') V belokranjskem se govori ja in ne jest; prva oblika tedaj ni v našem spomeniku radi vpliva hrvaščine, nego je domača, nasprotno je pa jest vzeto najbrž iz sosedne „Kranjščine".
kavska oblika, v obeh slučajih bi potem stal u m. o, to je slovenska oblika, katera se sicer v prvi polovici XVII. stol. že precej redko nahaja1) ali je vendar še nekolikokrat najti.2) Še mnogo zanimivejši je aor. bih, katerega čitamo dvakrat: Inu dku bih ieft Jagodich tiga neßuril illy neplatel gofpe alli nih ierbom tiga vfgora immouaniga dolga in alcu bili ieft gofpy inu nih ierbom neutiegnil do teh treh leth nih fhume pinef platiti. Naši spomeniki, izvzimši brizinske spomenike, celovški rokopis in starejše kajkavske pisatelje, ne poznajo aoristov, vendar se ne da lahko misliti, da aor. bih ni prava slovenska oblika, da bi bil to samo vpliv hrvaščine. Ta aorist daje v jezikovnem obziru našemu listu prednost pred vsemi istodobnimi slovenskimi spomeniki, kolikor jih do sedaj poznamo.
Naš spomenik ima daljšo obliko boude (dvakrat); m. imaio čitamo skrajšano obliko maio, tako tudi zhiem in ne hočem. O nedoločniku sem že omenil, da ima neokršeno (polno) obliko. Deležniki so vsi „pravilni": stoiezhy, ßifhezhy, lefhezhy, boudoz.
Konečno nastane še vprašanje, v katerem narečji je pisan naš dolžni list? Da jezik našega spomenika ni gorenjščina ali dolenjščina, o tem ni dvomiti. Tudi v oblast štajarskih narečij ne spada, ker bi potem moral za stsl. poluglasnika i>, b imeti e, prekmurščini ga tudi ne bo nikdo pripisov.il, ker iščemo v njem zaman glasoslovne posebnosti tega narečja in ker nima onih oblik, katere jasno ločijo to narečje od vseh drugih slovenskih, n. pr. instr. sgl. a-dekl. na -m, loc. pl. na -aj, toga, tomu. Misliti bi se morda dalo na kajkavščino, če bi temu ne ugovarjalo mnogo oblik in posebnostij glasoslovnih. Da spomenik ni pisan v koroškem narečji, vidimo iz refleksa stsl. t, 7> in b, iz sestavljene sklanje etc. Mislim tedaj, da je narečje našega dolžnega lista belokranjsko3), da je naš spomenik pisan nekje med Belo-kranjci. To smemo sklepati iz vsebine rokopisa: v gory Werzhizah pod palizo nemfhke hifhe v me ti i k y. Nadomestovanje stsl. г, б z a kaže nam, da je narečje južno ali zapadno. Med temi narečji je pa, kolikor meni znano, samo belokranjsko dosledno
') V beneškem narečju (v St. Petru) se govori cjon (= čem) z rinez-mom; cf. Klodič, O narečii venec. Sloven. 14
,J) Gospod c. kr. dež. sodišča svetovalec K. Pleš ko, ki je z Belo-kranjci v službenih poslih, pripoveduje mi, da oblika čo še dan danes krepko živi med njimi. Vprašanju n. pr. „Ali hočeš priseči ?" odgovarja ti Belo-kranjec: „"čo !" Zlasti v krepkem govoru besedo radi ponavljajo: „ Čo, čo !"
\	»	Fr. Leveč.
8) Naš dolžni list je nedvomljivo pisan v belokranjskem narečji. Bil sem v počitnicah nekaj v Belikranjski ter sem se lahko prepričal o tem. Stsl. i; odgovarja v tem narečju e (ie); v sestavljeni sklanji najdemo še -ega -emu (s kratkim e) mimo -ga, -mu, instr. sgl. in dat. pl. je vedno na om (ali tudi em), nikoli pa am, loc. pl. na eh in ih, v instr. sgl. a-deb. je končnica o. — Blizo Metlike je še Slamnova vas in tudi rodbina Jagodičev.
ohranilo prvotno končnico v istr. sgl in dat. pl. Ђ/o-dekl. Na to kažejo tudi besede fa/egurati, platim, vchinil, i, etc.
Pa vendar jezik ni jednotni, nego mešanica. To nam pričuje že to, da se nahaja v njem ja in jest; kajti popolnoma je neverjetno, da bi jedno in isto narečje poznalo obe obliki. Jedna oblika je tuja, in sicer zadnja, izposojena od sosedne kranjščine. Tako nahajamo mimo sloven. ah tudi hrvaški ili. — Ta vpliv hrvaščine na jezik našega spomenika si prav lahko tolmačimo, če je on pisan med Belokranjci.
Jestt Jurko Jagodizh . stanom . Stoiezhy Vflamnouy vafy . pod Nemfhko hifho ffifhezhy podlofhnik: fpofnam ia fabo Inu fuoiemy Laftnimy Ierby inu fletim moim dolfhnim liftom, ker kully Naprei pride ally odpert illy Bran Boude da fem fe ieft prau inu pofhtenu fadolfhil Inu fem dolfhan, Dobru Roieny y Vifoku po-fhtouany gofpyfofany Vduuy Iurafhizhky inu nie Ierbom fa piett Inu pedefiet Dukat na anim Vinogerdj kateri Vinograd ie fg fem ieft kmoim laftnim Rokam preiel. Ia vfgora Imenouano fhumo pinef sa tih • 5 • 5 • dukat Inu obezhuiem tih • 5 • 5 • dukat vfaky dukat Razhunoj po • 80 kray: lepu pofhtenu platity do treh leth od leta - 30' do letta -34: fgotouimy dinarmy alli flepo pfhenizo alli fhitom illi fdobrim muofhtom aku by mofht neutiegnil fa gofpuo bity taku da ima ga Iagodich nafai Vfiety inu fhnim oberniti kam mu kullj dragu gofpe2) nih dolg Vfako drugo marho pofhtenu platitj. Inu aku bih ieft Iagodich tiga Nefturil • illy neplatel gofpe alli nih Ierbom tiga vfgora Imenouaniga dolga illy fhume pinef tih • 5 • 5' Dukatt. Taku hporoku Inu hplazhy gofpy inu nih Ierbom dam, inu fopifhem polag tiga vinogerda kega fem od nih Vfiel, moia ta druga dua Vinograda katery aden y ta drugy fe Vgory Werzhizah pod palizo Nemfhke Hifhe Vmetliky aden pollag Lukefha Jagodizha inu mathye Tefhaka Vinogerdou Lefhezhy a ta drugy ie pollag. martina Heruata Vinogerda tudj lefhezh Vtim Condizyony ako bih ieft gofpy inu nih Ierbom Neutiegnil do teh treh leth nih fhume pinef platiti, Taku da fe ony gofpa y nih Ierby maio na teh dueh fopifanih Vinogerdih fa fuoio fhumo pinef. Naplatity, obperuy tofhby im3) ie Imaio gourfka gofpofhzhina datj inu Ifrozhitj potle fe oni Ish nih Imaio fafe-gurati fadouuliti Inu taku dolgu fa fray Laftne derfhaty, odkle
lj Morda se mora Citati go/pej.
") Tukaj se ne da lahko določiti jeli čitati gofpe, go/po ali gofpa. ') Morda se mora čitati mi.
ieft Iagodizh mui gofpy ally nih erbora platim do puflidniga kraizeria kaku Ie defhielfky sakon, Vezh fem Ieft Iagodizh na ouo Letu 1630: od nih gofpie Ifprofd inu kmoim laftnim Rokam preiel. an kabal pfhenize Inu an kabal Erfhj kaku nar drafh puide pfheniza y erfh ally VTa Defhela potiegne Nametlizhko fazingo, obezhuiem y zhiem prifhaftno 2) Iefien ouiga leta 1630. na an Termin illj Ruk pofhter*u flepo pfhenizo y eribio do • S -lukefhan dan Vernity a kar nauifhka boude tu zhiem pofhtenu fdinarmy ally fobfhenizo doplatitj Inu do fadnega Biezha Conten-tiratj per moy Very inu Istiny inu per fauefy punkta krainfke defhelie da zho letu vfe pofhtenu obderfhati gofpuo y nih Ierbe fa nih dolg aden y drugy Nanyednim kuaru derfhati, fabulfhiga y Vekfiga Verouania vullio fem ieft Iurko Iagodich ponifno 1 (profil pofhtouaniga Mikulo Chernugla Vtim zhafy fupan inu guorfhzhek boudoz tyfty gory y Vinogerdom da ie on ta muj dolfhny lift fapezhatil fuoio laftno pezhatio Vfoj 3) feby y fuoy pezhati pref shkoude ally prigouora pifaj4) -15' dan Aprila v tim 1630 letj.
Spodaj na levi strani stoji: V to muzh tiga lifta ie prewl5) an vierchel vina shrebariu od lifta feri dala.
Na tretji strani:
Item ta 7. lan vara leta 1633 °) fem Ia Iurko lagoditsch splementi k. Andryafsom rafsau ako . . . uas dwg . . . smo med sabo imelj inw cho ow moy dwfny list premore prawy razhwn Wchinil ostal Iefam Iagoditch .... prawoga razhuna dufsan osam y Trjdeseth dwkath no . . . y . k . 28 tra vtt svpra: y wmoch toga lista ia . . rachuni bil y ia nachin
Pod tem stojite dve kratki besedi, najbrž podpis. Za tem sledi novi odstavek.
Item ta 24 Aprila v tim 1634 leto7) sem ia Iurkho Iago-
disch Vpritsho............... Khnesom Andryashem Ru-
shauarom8) Sa ueß dolg kher Sam vkhup Imely inu khar ou moy dushni list premore prauy rachun vchinil, ostal fem iest Iagoditsh poratshuny prauiga dolga dotehan, Vmot-ih toga lista, pieth inu Trydesieth . dukhath: nu kray: y 28 kray. Tra Vt supra.
') Ali tlim.
2)	Tu se da čitati tudi prifhoftno.
3)	Stoji v rokopisu Vfoj ali Vfaj, to se ne da razločiti.
*) Morda pifoj ali pifal.
5)	Ali preilol, prenil.
6)	p
') Ali letv.
e) Na strani je dostavljeno nih m gospi.
Item na ouo letho 1634 Vmotsh toga lista . polag toga rachuna Sem ia Iagoditsh od g. y. nih m go1) prpreiel • 10 Veder uina khakhu nar drash Vtim lethi puide o shrebariu k 8 ouo. uino • 10 • uedor ney pryell......
Na četrti strani so sledeči štirje odstavki:
Ittem ta 10 Marca Anno 1637 Letty. fem Iestt Iurko Iago-dizh Vprizho Ie bil muj fin Marttin y lakob, y Moya Gospoda-riza Giera y lakob gufhtin fplemenitim knesom Anlryashem Ru-fhauarom y fhinh2) m gospu: faues dolgh kar fmo med sabo Imellj Inu kar ou moy dufhni listt premore praui razhun sturel: oftal sem lest Iagodich porachuni prauiga dolga dolfhan Vmuzh Thoga listta Duuifeti Dukat nakrayzere: tra Vt supra.
1640 na -15" Februara usakany3) uchinj rachun, Iakop Iagodiczh, thaku dodanosnygha dneua ostaye praua rachuna dusan umoch thogho lystta dukatt na krayczere duadesettj y Iedan dukatt.
1644 na Paruj dan lenouaria uchynj rachun Iacop Iago-ditsch u fokany I fto Ie 4) Prjmoll y fto Ie6) dufan koim u
Ie °) . ye.....uchinj dodanafnj dan Pauoga duga dufan dukatt
duodezettj y dua kraj 24 uchinj.....29 kr 44.
Prijelfam leta 1646 na dan Maria 4 dan 5 ranschki.
Dolfhny lift Iureka Iago „dizha fa - 5'5' dukat inu an kabal pfhenize an kabal Erfhy
Gofpy Vduuy fufany Iurafhi-zhky inu nie Erbom vrouke flifhy 1630.

>) Morda ge.
i\ y
s) Ali ufokony.
4)	?
-. - . —-—■—■—■— --- --■—- - - - - - -- i" ;|[^B5E5B5H5B5H5a555B5H5B5E5B5a555a5S5a5a5^^
Bibliografija slovenska.
Slovensko knjigarstvo od 1. januvarja 1886. leta do 1. januvarja 1887. leta.
(Sestavil Ivan Tomšič.)
Štev. 1—147. glej v „Letopisa" za 1869. leto od 268—281. strani; štev. 148 —243. v „Letopisu" za 1870. leto od 364—371. strani; štev. 244 — 351 v „Letopisu4 za 1871. leto od 346—354. strani; štev. 352—589 v „Letopisu" za 1872. in 1873. leto od 280—301. strani; štev. 590-817 v „Letopisu" za 1876. leto od 193—215. strani; štev. 818 -925 v „Letopisu" za 1877. leto od 324—335. strani; štev. 926—1124 v „Letopisu" za 1878. leto od 192—213. strani; štev. 1125—1230 v „Letopisu" za 1879. leto od 220-231. strani ; štev. 1231—1362 v „Letopisu" za 1880 leto od 326—341. strani ; štev. 1363 — 1487 v „Letopisu" za 1881. leto od 209—223. strani; štev. 1488—1612 v „Letopisu" za 1882. in 1883. leto od 417—431 strani; štev. 1613—1758 v „Letopisu" za 1884. leto od 287—303. strani; štev. 1759—1935 v „Letopisu" za 1886. leto od 371—391. strani ; štev. 1936—2094 v „Letopisu" za 1886. leto
od 211—228. strani.
I. Časopisi.
2095.	Cerkveni Glasbenik. Organ Cecilijanskega društva v Ljubljani. Letnik IX. 1886. Urednik Janez G/ijezda; urednik glasbenih prilog Ant. Förster. — Tiskar R. Milic.
2096.	Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, vzlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. VI. tečaj, 1886. Urednik P. Stanislav Škrabec. — „Hilarijanska Tiskarna" v Gorici.
2097.	Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko. Leto 1886., XXVI. tečaj. (S slovenskim in nemškim tekstom). — Tiskala Klein in Kovač v Ljubljani.
2098.	Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino Štajersko. V Gradci, leto 1886. v 4°. (S slovenskim in nemškim tekstom.) — Tiskar „Leykam" v Gradci.
2099.	Dolenjske Novice. Leto II., 1886. Založnik in tiskar J. Krajec v Novem Mestu.
2100.	Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Leto 1886, XXXV. tečaj. Založnik e. kr. dvorska in državna tiskarnica na Dunaji.
2101.	Duhovni'Pastir. Urednik Anton Kržif. Leto III., 1886. S prilogo „Apologetični razgovori" dr. Lam peta. —Založba in tisk „Katoliške Bukvarne" v Ljubljani.
2102.	Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko. XI. leto, 1886. Urednik Viktor Dolenc, lastnik društvo „Edinost", tisk V. Dolenca v Trstu.
2103.	Gospodarski list. Glasilo c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Leto VI., 1886. — Tiskar Paternolli v Gorici.
2104.	Jurij s puso. Dolgočasen list za lahone, nemškutarje, mad-jare in druge nerodne ljudi. Tečaj III., 1886.
(Tekom leta je nehal izhajati.)
2105.	Kmetovalec. Glasilo c. kr. kmetijske družbe vojvodstva Kranjskega. — Leto III., 1886. — Urednik Gustav Pire; tisk J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani.
2106.	Kres. Poučen in znanstven list. VI. leto, 1886. Cetrtletnik v 8°. Urednik prof. dr. Jakob S k et. — Tisk „družbe sv. Mohorja."
(Koncem leta je nehal izhajati.)
2107.	Ljudska knjižnica. Izdajatelj, odgovorni urednik, tiskar in založnik Lavoslav Korde š. V Mariboru II. leto, 1886.
(Izišlo je 11 zvezkov in potem nehala izhajati.)
2108.	Ljubljanski Zvon. Leposloven in znanstven list. VI. leto, 1886. — Urednik Fr. Leveč.—Tisk „Narodne Tiskarne".
2109.	Mir. (Političen list za koroške Slovence.) V. leto, 1886.
—	Izdajatelj in urednik Filip Haderlap; tisk „družbe sv. Mohorja" v Celovci.
2110.	Narodna biblioteka. Izdajatelj, založnik in tiskar J. Krajec v Novem Mestu. 21., 22., in 23. snopič. Cena snopiču po 15 kr.
Obseg: 21. snopič:. Boj s prirodo. Prevel P. M i k 1 a v c.
—	Treskova Uršika. Spisal Fridolin Kaučič. — 22. in 23. snopič: General Lavdon, oče vojakov imenovan. Prosto priredil po V. E. Martin Mole k.
2111.	Novice gospodarske, obrtniške in narodne. XLIV. leto, 1886.
—	Urednik Gustav Pire; tiskarji in založniki J. Blaz-nikovi nasledniki.
2112.	Popotnik. List za šolo in dom. "VII. leto, 1886. — Urednik M. Nerat; tiskar J. Leon v Mariboru.
2113.	Rogač. Izdajatelj in odgovorni urednik S r e č k o Magolič. Letnik I., 1886. V Ljubljani, po dvakrat v meseci na celi poli v 4°. — Tisk „Narodne Tiskarne".
2114.	Slovan. Leposloven in političen list. III. leto, 1886. Urednik Anton Trstenjak; tisk „Narodne Tiskarne".
2115.	Slovenec. Političen list za slovenski narod. Letnik XIV., 1886. Urednik Jos. Jerič; tisk „Katoliške Tiskarne".
2116.	Slovenski čebelar in sadjerejec. Glasilo čebelarskega in sadje-rejskega društva za Kranjsko. Tečaj IV., 1886. Izdajatelj Janez Modic, društveni predsednik ; odgovorni urednik Ant. Klein; natisnila Klein in Kovač.
2117.	Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk. XX. leto, 1886.
—	Izdajatelj in založnik „Katoliško tiskovno društvo" ; tiskarna sv. Cirila. — („Slovenski Gospodar" ima vsak mesec po dve prilogi, vselej po 4 strani obsežni: l.Cerkvena priloga, priložena od „Kat. tisk. društva";
—	2. Gospodarstvena priloga, priložena od štaj. kmetijske družbe).
2118.	Slovenski Narod. (Politični dnevnik.) XIX. leto, 1886. Odgovorni urednik Ivan Zeleznikar; tisk „Narodne Tiskarne".
2119.	Soča. (Politični tednik.) Leto XVI., 1886. Urednik M. Koršič; tisk „Hilarijanske Tiskarne" v Gorici.
2120.	Učiteljski Tovariš. List za šolo in dom. Tečaj XXVI., 1886. Urednik And. Praprotnik; tiskar in založnik R. Milic.
2121.	Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Tečaj XVI., 1886. Založnik in urednik Iv. Tomšič; tiskata Klein in Kovač v Ljubljani.
2122.	Zadruga. List za razpravo närodno-gospodarskih vprašanj. Glasilo zveze posojilnic. Tečaj III. 1886. — Urednik Maks Veršec; tisk „Narodne Tiskarne".
1123. Zakonik in ukaznik za avstrijsko-ilirsko Primorje. Tečaj XXVI., 1886. V Trstu.
2124. Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. XXXIX. leto. 1886.
—	Urednik Luka Je ran; tiskarji in založniki Jos Blaz-nikbvi nasledniki v Ljubljani.
. 2125. Laibacher Dioecesanblatt. Jahrgang 1886. 4°. Urednik Martin Pogačar; tiskata Klein in Kovač v Ljubljani.
(Prinaša mnogo slovenski pisanih razprav.)
II. Društvena dela.
Čitalnica narodna v Ljubljani.
2126.	Letopis narodne čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1886. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 8°. 28 str.
Matica Slovenska. (1496 društvenikov:)
2127.	Letopis Matice Slovenske za leto 1886. Uredil Fr. Leveč. Založila in na svetlo dala „Matica Slovenska". Natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani. 1886. v 8°, 302 str.
Vsebina: 1. Židovstvo. Spisal Josip Apih.— 2. Slovenske narodne vraže in prazne vere. (Nadaljevanje.) Spisal J. N a -v r a t i 1. — 3. 0 osebnih imenih pri starih Slovencih. Spisal dr. F r. Kos. —4. Spomin. (Duševna študija) Spisal dr. F r. Lampe.
—	6. Bibliografija Slovenska. Sestavil Iv. Tomšič. — 6. Letopis Matice Slovenske. Sestavil E v g. Lah.
2128.	Ljubljanski mehčanje v minulih stoletjih. Kulturhistorične študije, zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. Spisal Ivan Vrhovec, c. kr. gimnazijalni profesor. Tisk Blaznikovih naslednikov v Ljubljani. 1886, v 8°, 283 str.
2129.	Zabavna knjižnica. I. zvezek: Koča za vasjo Povest. Poljski spisal Josip Ignacij Kraševski. Preložil L. Pod goriški. V Ljubljani, 1886. — Tiskala „Katoliška Tiskarna". 8°, 323 str.
Dramatično društvo v Ljubljani.
2130.	Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani. 5 3. zvezek. „Narodna Tiskarna" v Ljubljani, 1886. 222 stranij.
Vsebina: 1. Veronika Deseniška. Tragedija v petih dejanjih Spisal Josip Jurčič. — 2. Prepozno. Igrokaz v dveh dejanjih, preložen iz nemščine. — 3. Prijetno iznend-d e n j e. Burka v jednem dejanji, poslovenjena po Viljemu Frerkingu. 3. Nič otrok. Vesela igra, poslovenjena po J. Rosenu. — 4 Bla-gajnikovo poročilo za leto 1884. in 1886.
Družba sv. Moliora v Celovcu.
(31.687 udov.)
2131.	Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1887. Natisnila tiskaruica družbe sv. Mohora. V 4°, 93 str.
Iz vsebine: Ni vse zlato, kar se sveti. Spisal Fr. E r j a v e c
—	O koleri. Spisal dr. Josip Vošnjak. — Hodite pridno na pošto. Spisal Iv. Vrhovec, — C. kr. poštne hranilnice, izvrsten
pomoček kupčijstvu in velikim družbam. Spisal A nt. Koder. —
—	Brambene postave. Po najnovejših določilih, izdanih 1886. 1. sestavil An t. Koder. — Začasno oproščeuje od hišno-razrednega davka Spisal Tone iz gošče. — Razgled po svetu. Spisal I g. Ž i t n i k.
—	Svoji k svojim. — Narodni pregovori. — Zbirka gospodarskih, zdravniških in drugih skušenj. — Zastavica v podobah.
2132.	Slovenski Pravnik. Poduk o najpotrebniših zakonih. Spisal Dr. Ivan Tavčar, odvetnik v Ljubljani. IV. snopič. 1886. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora. 8°, 401 — 496 stranij.
2133.	Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, kr. profesor više realke v Zagrebu. XI. snopič. 1886. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovci. 8^, 281—472 stranij.
2134.	Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina sv. Jožefa. Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. V. snopič. 1886. Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovci. Vel 8°, 144 str.
2135.	Šmamice ali: Romanje v nebeško kraljestvo v Marijnem mesecu. Spisal Ludovik Škufca, duhoven Ljubljanske škofije. 1886. Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovci. 8°, 283 stranij.
2136.	Slovenske večernice za poduk in kratek čas. Štirideseti zvezek. Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovci. 8°, 127 stranij.
Katoliška družba za Kranjsko.
2137.	Glasi katoliške družbe. Na svitlo dala in založila katoliška družba za Kranjsko. XX zvezek. V Ljubljani, 1886, -8°, 188 stranij. Tisk „Katoliške Tiskarne."
Marijna bratovščina.
2138.	Letno poročilo društva Marijne bratovščine v Ljubljani za leto 1885. — V Ljubljani. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 8°, 16 stranij.
Društvo v pomoč bolnikom in za oskrbljevanje v Ljubljani.
2139.	Letno poročilo društva v pomoč bolnikov in za oskrblje-vanje v Ljubljani za dvajseto društveno leto 1885, 8°. Tiskala Klein in Kovač (Eger).
III. Pravoznanska in državoznanska dela.
2140.	Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. decembra 1886. do 24. januvarja 1887. 1. (Po stenografičnih zapisnikih.) 26. zvezek. V Ljubljani. Založil deželni odbor Kranjski. — Tisk Milicev. 4°. VIII., XXXIX., LIL, 337, 571, 161 stranij.
IV. Jezikoslovje.
2141.	Jezibiik. Knjiga Slovenska v XIX. veku. B. — Spisal Jos. Mam, XXIV. Leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Jos. Rudolf'Milic. 1886. Vel. 8». 98 str.
V. Zemljepisje in zgodovina,
2142.	Zgodovina /ara Ljubljanske škofije. Izdaje A. Koblar. Tretji zvezek: Zgodovina Šempeterske fare pri Novem mestu. Spisal Ivan Šašelj, kapelan. — V Ljubljani. Založnik Anton Koblar. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1886. 8°, 53 str.
2143.	Duhovnija sv. Križa nad Mariborom. V spomin njenega stoletnega obstanka. Spisal Ivan Skuhala. (Ponatis iz „Slovenskega Gospodarja".) — V Mariboru. Tisk tiskarne sv. Cirila. 1886. mal. 8°, 15 stranij.
2144.	Mestnofiarna cerkev sv. Jakopa v Ljubljani. 0 posvečevanji 1. 1886. dobrotnikom v spomin spisala ondotna kapelana (A. Žlogar in A. Karlin.) V Ljubljani 1886, mal. 8°, 38 stranij.
VI. Lepoznanstvo.
2145.	Josipa Jurčiča zbrani spisi. VI. zvezek: Pripovedni spisi. Založila in na svetlo dala „Narodna Tiskarna". Uredil Fr. Leveč. V Ljubljani. 1886,8°, 261 str. (Cena 60 kr.)
Vsebina: 1. Sosedov sin. — 2. Moč in pravica. — 3. Telečja pečenka. — 4. Bojim se te. — 5. Ponarejeni bankovci. —
6.	Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel. —
7.	Črta iz življenja političnega agitatorja.
•
2146.	Zlatorog. Planinska pravljica. Spisal R. Baumbach. Z dovoljenjem pisateljevim in založnikovim preložil Anton Fun tek. — V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. v. Kleinmayr et Bamberg. 1886, 8°, 95 str. (Cena 2 gld.)
2147.	Viljem Teli. Spisal Miroslav Schiller. Poslovenil France Cegnar. II. natisek. Trst. Tiskarna V. Dolenc. 1886, 8°, 186 stranij. (Kot beletristična priloga k „Edinosti".)
2148.	Filip. Žalostna igra v petih dejanjih. Spisal Vitorio Al-fieri. Poslovenil Jožef Križman. Tiskarna V. Dolenca v Trstu: 1886. 8°, 71 stranij.
2149.	Spomenik slovanske uzajmnosti. Spisal in založil A nt. Trstenjak. Natisnila ,.Narodna Tiskarna" v Ljubljani. 1886. 8», 276 str. (Cena 1 gld.)
\
2150.	Jugoslovani v zlati Pragi in slavnem Velegradu. Potopisne črtice. Svojim sopotnikom spisal Vek osi a v Vakaj.' V Mariboru 1886. Založil pisatelj. Natisnila tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 8°. 128 stranij.
2151.	Kako sem se jaz likal. Povest slovenskega trpina v počhik in zabavo. Sestavil in spisal Jakob Alešovee. Založil pisatelj. — Tisk J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani. 1886. 12u. 552 str. (Cena 1 gld. 60 kr.)
2152.	Tisoč in ena noč. Pravljice iz jutrovih dežel. Za slovensko ljudstvo priredil L. Ha deri a p. Tiskal in založil J. Krajec v Novomestu. 36., 37. in 38. snopič. V 8°, 81—288 str. (Cena snopiču 20 kr.)
2153.	Žrtva nesrečne ljubezni. Spisal Levin. Trst. Tiskarna V. Dolenc. 1886. 8°. (Kot beletristična priloga k „Edinosti.")
2154.	Človek v pogledu na njegovo telo in dušo, s kratkim navo-dom, kako si ohraniti in utrditi zdravje. Za šolo in dom Sestavil založnik Janko Leban, učitelj v Lokvi. Ponatis „Učiteljskega Tovariša" 1885/86. leta. Natisnil J. R. Milic 1886, 8», 54 str. (Cena 45 kr.)
2155.	Andrej Ho/er, junaški vodja Tirolcev leta 1809. Verni popis njegovega življenja, delovanja in njegove junaške smrti v Mantovi 1810. Za prosto ljudstvo svobodno poslovenjeno iz nemščine. Tiskal Jan. Leonov naslednik (L. Kordeš) v Mariboru. Založil Anton Türk, knjigovez v Ljubljani. 1886, 8°, 56 str. (Cena 15 kr.) .
2156.	Spisi Krištofa Smida. Poslovenjeni mladini v zabavo in poduk. VII. zvezek: Jagnje. — Starček z gore. — No-vomesto. Tiskal in založil J. Krajec. 1886. 8°, 116 stranij.
¥ •
2157.	Izidor, pobožni kmet. Bukvice ljubim kmetom na korist. Iz nemškega preložil L. Dol inar. Drugi popravljeni natis. V Ljubljani 1886. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. V 12», 81 str. (Cena 25 kr.)
2158.	Car in tesar ali Saardamska ladjedelnica. Zgodovinska pripovedka. Poslovenil H. Podkrajšek. Založil Jan. Gion-tini. V Ljubljani 1886. V 8", 73 str. (Cena 20 kr.)
2159.	Erazem predjamski. Povest iz petnajstega stoletja. Četrti natis. Založil Jan. Giontini. V Ljubljani 1886. V 8°, 41 str. (Cena 16 kr.)
2160.	Močni baron Ravbar. Povest iz slovenske zgodovine. Sestavil D... V Ljubljani 1886. Založil J. Giontini. 8°, 98 etr. (CeDa 24 kr.)
2161.	Darinka, mala Čmogorka ali učenke v petih delih sveta. Spisala Elizabeta Berthet, prevel A nt. Sušni k. (Francoska akademija odlikovala je to delo s ceno „Monthyon" 10.000 frankov.) Založil J. Giontini. V Ljubljani 1886. V 8U, 75 kr. (Cena 24 kr.)
2162.	Jaromil. češka narodna pravljica. Poslovenil H. Pod-krajšek. Založil Jan. Giontini. V Ljubljani 1886. 8°, 43 str. (Cena 20 kr.)
2163.	Prizori iz otroškega življenja. Spisal Anton Funte k. Založila „Narodna Šola" v Ljubljani. — Tiskal Matej Grubbauer v Lincu. (Cena 25 kr.)
(Knjižica ima 12 barvanih podob iz otroškega življenja in 12 od Ant. Funteka prav mično zloženih pesenc, ki pojasnujejo dotične podobe.)
2164.	Hedvika, banditova nevesta. Povest iz sedemnajstega stoletja. Za prosto ljudstvo po T. Körnerjevem igrokazu predelal M. Kramar. — V Ljubljani, 1886. — Založil Anton Türk, knjigovezec. Tiskal L. Kordeš v Mariboru. 8°, 78 stranij.
2165. Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini. Ljudska prav Ijica iz preteklih časov. Zapisal Jakob Alešovec. Tretji pregledani natis. V Ljubljani, 1886. Založil Jan. Giontini. 8°. 80 str. (Cena 20 kr.)
2166.	Vencek vezilnih daril ali vošilne pesmice o godovih, novem letu in drugih priložnostih z nekaterimi spominskimi listki in grobnimi napisi. (Tretji povsem popravljeni natis.) V Ljubljani 1886. Založil J. Giontini. 80 stranij.
VII. Šolske knjige.
2167.	Občna zgodovina. Spisal in založil Janez Jesenko. Drugi del: Srednji vek. Drugi popravljeni natisek. „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1886, 8°, 81 str. (Cena 30 kr.)
2168.	Občna zgodovina. Spisal in založil Janez Jesenko. Tretji del: Novi vek. Drugi skrajšani in popravljeni natis. V Ljubljani. „Narodna Tiskarna". 1886, 8°, 92 str. (Cena 40 kr.)
2169.	Slovensko berilo za peti in šesti razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob S k e t, c. kr. gimn. prof. v Celovci. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja. 1886, 8°, 404 str.
2170.	Slovenska slovnica za občne ljudske šole. Spisal Peter Končnik. C. kr. zaloga šol. knjig. Na Dunaji, 1886. (Nov natis brez premene.)
2171.	Četrta racunica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. v rt e z F r. M o č n i k. D e v e t o i z d a n j e. C. kr. zaloga šol. knjig. Na Dunaji, 1886. (Nov natis brez premene.)
2172.	Cerkveni obredi. Za ljudske šole sostavil Simon Zupan, katehet. Drugi popravljeni natis. V Ljubljani, 1886. Založila „Katoliška Bukvama"; tisk „Katoliške Tiskarne".
2178. Krščanski katoliški nauk. C. kr. zaloga šolskih knjig. Na Dunaji, 1886. (Nov natis brez premene.)
2174.	Krščanski nauk v vprašanjih in odgovorih. C. kr. zaloga šol. knjig. Na Dunaji, 1886. (Nov natis brez premene.)
2175.	Sveti Listi, Berila in Evangeliji za nedelje in praznike celega leta in vse dni svetega posta. C, kr. zaloga šol. knjig. Na Dunaji, 1886. (Nov natis brez premene.)
2176.	Slavcek. Zbirka šolskih pesmi. Vglasbil Ant. Nedved. Prva stopnja. Drugi natis. 1886. Tisk Milicev.
2177.	Slavcek Tretja stopnja. Drugi natis. 1886. Tisk Milicev.
VIII. Šolska poročila.
2178.	Letno poročilo c. kr. velike gimnazije v Rudolfovera.
(Obseza razpravo „Nekoliko o srbskih narodnih pesnih." Spisal prof. Ivan Polanec.)
2179.	Peto letno poročilo deške meščanske šole s kmetijskim značajem v Krškem.
(Ima članek „Črtice o podnebji v Krškem". „Pregled meteoroloških opazovanj v Krškem", oboje spisal prof. F e r d. Seidl.)
2180.	Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Postojini 1886. — Založil krajni šolski svet v Postojini.
(Obseza zemljepisni in zgodovinski opis „Postojina". Sostavil Janez Thum a.)
2181.	Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Krškem. 1886.
(Ima kratke zgodovinske črtice kot prispevek k stoletnici krške ljudske šole )
2182.	Letno poročilo štirirazredne ljudske šole v Št. Vidu nad Ljubljano. 1886.
(Ima sestavek: Starišem.)
2183.	Letno poročilo trorazredne šole v Mengiši. 1886.
(Ima zgodovinske črtice o mengiški šoli. Spisal A nt. Ko bi ar.)
2184.	Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole z dvema vspo-rednicama v okolici Ptujski. 1886.
(Ima dva sestavka: 1) Slovenska župnija sv. Petra in Pavla v Ptuji; spisal O. Stanko Prus; — 2) Mesto Ptuj; spisal A n t. P o r e g e r.)
2185.	Letno poročilo čveterorazredne deške ljudske šole v Rudol-fovem (Novomestu) 1885/6. Tiskal J. Krajec. 8°.
2186.	Poročilo I. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani koncem šolskega leta 1885/6. Tisk Milicev. 8°.
2187.	Letno poročilo II. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani. 1885/6. Tisk Milicev. 8°.
2188.	Bazredba učenk mestne peterorazredne dekliške šole v Ljubljani koncem šolskega leta 1885/6. Tisk Milicev. 8°.
IX. Molitevne in poučne knjige.
2189.	Zbornik cerkvenih govorov na slavo ss. Cirilu in Metodu. Zbral in na svetlo dal Anton Zlogar, kapelan pri mestni fari sv. Jakopa v Ljubljani. Z dovoljenjem vele-častitega knezoškofijstva ljubljanskega. V Ljubljani, 1886. Založil izdatelj. — Tisk „Katoliške Tiskarne". Vel. 8°. XII + 286 str. (Cena 1 gld. 60 kr.)
2190.	Bukve božje v naravi. Spisal dr. Alban Stolz, podomačil P. H r i z o g o n M a j a r. O. S. P. Maribor. 1886, mal. 8°. 188 str.
2191.	„Priče Božjega bitja ali slučaji, ki niso slučaji." Po dr. Kel-lerju z dovoljenjem poslovenil J. B. I. zvezek. V Ljubljani, 1886. Založil Dragotin Hribar. V mal. 8", 74 str.
2192.	Kratek poduk za sveto leto 1886. Molitvenik sestavil Jernej Voh, župnik Šmartinski. —- Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 1886. 12°, 126 str.
2193.	Marija moja Kraljica ali šmarnice. Spisal Anton Žgur, župnik v Loškem Potoku. Z dovoljenjem prečastitega Ljubljanskega knezoškofijstva. V Ljubljani. Založila in na svitlo dala „Katoliška Bubvarna". 1886. Tisk „Katoliške Tiskarne" v Ljubljani. Mala 8°, 342 str. (Cena 90 kr.)
2194.	Hvalite Boga! Zbirka najboljših molitev za katoliške kristjane. V Ptuju, 1886. Založil in tiskal W. Blanke, 12°, 447 str.
2195.	Hci Marijina. Ročna knjižica udom Marijinih otrok f porabo sestavil Simon Zupan, katehet v Loki. Z dovoljenjem preč. knezoškofijstva. Založila Marijina družba v Loki. V Ljubljani. Tisk Milicev. 1886. 16°, 62 str. (Cena 18 kr.)
2196.	Molitvenik za dečke. Zbral Franjo Marešič. Založil Ivan Bonač, knjigovezec v Ljubljani. V Ljubljani. 1886. 222 str.
2197.	Molitvenik za deklice. Zbral Franjo Marešič. Založil Ivan Bonač, knjigovezec v Ljubljani. — V Ljubljani, 1886. 222 str.
2198.	Keršanski junak ali molitvene bukvice za slovenske vojake in sploh za katoliške mladenče. Spisal L. J e r a n. (Drugi natis.) V Ljubljani, 1886. Založil M. Gerber.
2199.	Venec ■pobožnih molitev in svetih pesmi za očitno in domačo službo božjo bogoljubnih kristijanov. Peti natis. "V Mariboru, 1886. Založil Jožef Martine, trgovec. 8°.
- 336 stranij.
2200.	Pot v nebeško domačijo. Mašne, obhajilne in druge navadne molitve za pobožne kristjane. Četrti pomnoženi natis. Priredil in pomnožil P. Hrizogon Majar. V Ljubljani, 1886. Založil J. Giontini. 8°, 508 str.
2201.	Dušna paša za kristjane, kateri žele v duhu in v resnici Boga moliti. Spisal Friderik Baraga, bivši škof v severnej Ameriki. Deveti natis. 1886.
2202.	Družbine Bukvice za dekleta, ki so pri dekliški ali kri-ževski družbi v Konjicah, in tudi za druge pobožne ženske. Spisal Jož. Rozman, pokojni konjiški nadžupnik. 1886. (Enajsti natis.) Založil Matija Gerber.
2203.	Hvala Božja. Molitvene bukvice za mladost. Ednajsti natis. V Ljubljani, 1886. Založil Jan. Giontini.
X. Različna dela.
2204.	Umetno ribarstvo. Spisal Ivan Franke. Ljubljana, 1886. — Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 8°. 50 str. (Cena 50 kr.)
2205.	Delavski prijatelj. Nauki, ki so delavcem v sedanji dobi posebno potrebni. Spisal Fr. Podgornik. Tiskal in založil J. Krajec v Novem Mestu. 1886, 8°, 52 str. (Cena 20 kr.)
2206.	Kratek navod o prvi pomoči pri nezgodah. Spisal dr. Alojzij Valenta, c. kr. vladni svetnik in redni javni profesor porodoslovja, vodja in primarij deželnih dobrodelnih naprav v Ljubljani i. t. d. — Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani, 1886. 8°, 16 str. Založil pisatelj.
2207.	Sodni obrazci. Sestavil Bogdan Trnovec, c. kr. sodeč. — V Trstu. Vtlačil in založil Viktor Dolenc. 1886. 8°. (Kot priloga k „Edinosti".)
2208.	Spisovnik Ijubamiih listov, svetovalec v vseh srčnih zadevah za vse stanove in razmere. Tiskal in založil L. Kordeš v Mariboru. 1886. 8°, 96 str. (Cena 30 kr.)
2209.	Postava od 15. septembra 1881. zadevajoča red o požarnej policiji in o gasilnih stražah za vojvodino Kranjsko brez Ljubljane. Z dodatkom: Načrt pravil in službenega reda za osnovo prostovoljnih požarnih straž. Ljubljana, 1886. Natisnila in založila Klein in Kovač. 8°. 28 + 28 str.
(V slovenskem in nemškem jeziku.)
2210.	Spomenica kranjskega obrtnega društva proti razširjanju deželne prisilne delavnice v Ljubljani. (Ponatis iz „Slovenskega Naroda".) 1886. Založilo obrtno društvo v Ljubljani. Tisk „Narodne Tiskarne". 8°, 22 str.
2211.	Nove kuharske bukve ali nauk najboljša in najimenitnejša jedila brez posebnih stroškov pripravljati. Z 200 jedilnimi listki. Četrti natis. V Ljubljani, 1886. Tisk in založba J. Blaznikovih naslednikov. 8°. 264 str.
2212.	Popotnikov koledar za slovenske učitelje 1887 s popolnim šematizmom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta 1886./7. Sestavil in založil Miha J. Nerat, nadučitelj in „Popotnikov" urednik v Mariboru. — Maribor. Tisk tiskarne sv. Cirila. V 8°, 128 str.
2213.	Velika pratika za navadno leto 1887, ki ima 365 dni. Na svitlo dala c. k. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 16°. (Cena 15 kr.)
Vsebina: Navadni kalendarij. — Sejmi. — Zabavno-poučno berilo: Dr. Jakob Missia, knez in škof Ljubljanski.
(S podobo.) — Trije slavni možje: Grof Karol Hohenwart (s podobo); grof Julij Falkenhayn (s podobo); grof Eduard Taaffe, minislerski predsednik (s podobo). — Mnogovrstne gospodarske skušnje. — Pogovor pod lipo. — Naznanila.
2214.	Mala pratika za navadno leto 1887, ki ima 365 dni? V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. (Cena 13 kr.)
2215.	Slovenska Pratika za navadno leto 1887, ki ima 365 dni.
V	Ljubljani. Natisnila in založila Kleinmayr & Bamberg. 16°. (Cena 13 kr.)
2216.	Slovenski koledar za steno za 1887. leto. Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru.
2217.	Viseča pratika za 1887. leto. — J. Krajec v Novomestu.
XI. Muzikalije.
2218.	Klavirska šola. Spisal Anton Foerster. Op. 40.. V Ljubljani. Založila „Glasbena Matica". Natisnila Engelmann in Mühlberg v Lipsiji. Fol. 66 stranij.
(Pisana v slovenskem in nemškem jeziku.)
2219.	Cerkvene pesmi nabrane med slovenskim narodom. Zvezek II. Z dovoljenjem prečastitega knezonadškofijskega ordinarijata goriškega. Izdalo in založilo cecilijansko društvo za goriško nadškofijo. 1886. Tiskal J. R. Milic v Ljubljani. 4°, 24 str.
2220.	Tri božične pesmi za mešani zbor, samospevi in spremljavo orgelj. Zložil I g n. H 1 a d n i k. Op. 6. Drugi natis.
V	Ljubljani, 1886.
2221.	Slovesna latinska sv. maša v čast presv. Trojici. Zložil in svojemu učeniku blagorodnemu gospodu Antonu Foersterju poklonil Ign. Hladnik, organist v Stari Loki. Op. 5. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. V Ljubljani, 1886, 4°, 9 stranij.
Letopis Matice Slovenske.
Sestavil Evgen Lah, društveni tajnik in knjižničar.
I.
Poročilo o delovanji „Matice Slovenske"
v dobi od J ./11. 1886. do 31./10. 1887.
75. odborova seja, dne 12. februvarija 1887,
Navzočni: J. Mam [predsednik); dr. H. Dolenec, dr. A. Jarc, J. Kersnik, A. Kržič, dr. Fr. Lampd, Fr. Leveč, A. Praprotnik, A. Baič, L. Bobič, F. Stegnar, J. Šuman, I. Tomšič, I Vavril, M. Vodušek, V. Zupančič in dr. J. Zupanec (odborniki).	Skupaj 17.
Predsednik naznanja, da sta pregledala in odobrila zapisnik o 74. odborovi seji odbornika Raic in Tomšič ter poprosi za overo-vateljstvo današnjemu zapisniku odbornika A. Kržiča in V. Zupančiča.
Matica je čestitala dnč 7. novembra preteklega leta predsedniku „Matice Hrvatske", pl. Kukuljeviču-Sakcinskemu, k petdesetletnici njegovega slovstvenega delovanja.
Z Matico Hrvatsko je književna zveza ponovljena. Decembra meseca je prejela naša Matica od Hrvatske lepo zbirko (nad 40) društvenih knjig, za koje darilo se je društvu poslala svoje dni spodobna zahvala.
Slavnostne stoletnice po R. J. Boškovicu (1711—1787) v Zagrebu dne 15. febr. in sqq. se je vkrenila Matica vdeležiti po svojem društveniku, akademiku in profesorju Valjavcu.
Povodom preselitve iz St. Petersburga na Dunaj je poslalo društvo svojemu -častnemu udu, prof. dr. J. V. Jagiču, lično izdelano diplomo.
Na „Promemoria" v zadevi izdavanja staroslovenskih spominkov društvu doslej ni došel noben odgovor.
Predsednik se v gorkih besedah spominja umrlega sotrud-nika in odbornika Erjavca, pravi da mu je društvo dostojno zadnjo čast skazalo in se zahvaljuje prof. Pleteršniku, ki je Matico pri pogrebu zastopal.
Redni veliki zbor se nastavi na 13. dan aprila. Morebiti še slučajno potrebne priprave zanj se imajo rešiti v krajši seji, ki naj bi bila sklicana še pred zborom.
Glede dopolnilnih volitev se poprime odbor starega običaja, naj, kakor je v §. 12. dr. pr. določeno, izstopi vsako leto ravno četrtina po dobi najstarejših odbornikov mimo umrlih ali pa prostovoljno odstopivših; v vseh dvomljivih slučajih odloči naj žreb. Odbor tedaj določi, da imajo letos izstopiti vsled smrti, odpovedi ali pa žreba gg: f Fr. Erjavec, I. Hribar, Fr. Hubad, A. Kržič, Fr. Leveč, A. Marušič, f B. Raič, L. Robič, A. Senekovič in Fr. Wiesthaler.
Predsednik daje stvarne popravke o zadevah Cafove in Vrazove literarne zapuščine, kolikor se tičeta Matice. Povod pojasnilu z dejanskimi razmerami mu daj6 po nekem lepoznanskem listu razglašene napačne opazke. Pri tej priliki graja neosnovane ponavljajoče se napade dotičnega lista na „Matico Slovensko" in njen odbor, rekoč, da so vsi drugi časopisi njegovi v lanskem rednem velikem zboru v tem smislu stavljeni prošnji vstrezali. Javnih lastnih zavodov nikarte brez uzroka javno smešiti ali sumničiti. Uprav sedaj ni umestno prvega slovenskega znanstvenega zavoda grditi v lastnem taboru, ko delovanje in napredovanje društveno priznavajo že drugi slovanski narodje, kakor n. pr. Čehi in Hrvatje. Kdor ima kako pritožbo, obrne naj se do odbora; in kedar se mu pravična prošnja krivično reši, takrat naj odbor zatoži pred svetom ter javno pograja.
Odbor pritrdi nasvetu književnega odseka: Naj izda Matica kakor lani tudi letos troje knjig, in sicer: 1. Letopis, kateremu ostane urednik prof. Leveč. Poziv glede sestavkov treba v časopisih ponoviti. Prostor, ki je odmerjen društvenim zadevam, naj se še močneje krči. 2.) Zabavne knjižnice II. zvezek, ki ima obsegati Gogoljeve „Mrtve duše" ali „Čičikove doživelosti", ruski roman v f Podgoriškega prevodu. Jezik je boljši, povest še mikavnejša, kakor pri „Koči za vasjo". Pregled rokopisa in tiskarsko popravo je prevzel J. Cimperman. 3.) Vvod ali priprava v modroslovje od dr. Fr. Lampeta. Rokopis mora biti na podlagi predložene osnove gotov do srede maja. Ako se ponujani rokopis vsled pravil po presojevalcih odobri, bodi to letošnja tretja knjiga, ker je silno želeti, da se Slovencem preorje vendar že ledina v to vedo.
Prof. Raič izraža željo, naj prične Matica takoj letos z iz-davanjem Erjavčevih del. Prof. Leveč poda na to obširnejše pojasnilo o bistvu Erjavčevih del sploh (znanstvena, šolska in leposlovna). Ker znanstvenih ne kaže potom Matice objavljati in ker so šolska že vsa objavljena, se konečno sprejme sledeči predsednikovi nasvet: Naj Matica objavi Erjavčeva leposlovna dela. Z ozirom na to pa, da letos ni mogoče in da je letos za leposlovno knjigo že skrbljeno, izroči naj se stvar književnemu odseku, kateri naj potrebno ukrene, pravico si pridobi, moža poišče, ki naj bi dotične spise odbral in uravnal, ter za prihodnjo odborovo sejo pripravil. Sicer naj bi pa prof. Leveč sam ali pa kateri drugi oskrbel kaj primernega o velezasluženem Erjavci za letošnji Letopis, ako se ne dobi morda še kaj izvirnega iz njegove zapuščine.
Tiskarsko delo se ima tudi letos izročiti trem tiskarnam po natanko določenih pogodbah, da ne bo pri izlpačevanji nepotrebnih zadržkov. To ugaja najbolje društvu in tiskarnam samim. Neke neopravičene tiskarske računske zadeve se imajo vzajemno poravnati.
Računski sklep za 1. 1886., proračun za 1. 1888. in račun o ptujem premoženji, kateri so bili dovršeni odbornikom na ogled, se brez ugovora odobre.
V hiši na Kongresnem Trgu vrši se neka prememba. Hiša na Bregu ima dva kupca, ki se ne vjemata natanko z odboro-vimi pogoji. Gledč prodaje naj se počaka do konca tekočega leta. Glede Koekejeve zadeve je bil predsednikov namestnik naprošen, naj na Dunaji stvar konečno uravna.
Prošnje za založne knjige se v novejšem času množe. Po naročilu, naj o knjigah, katerih je še več na razpolaganje, odločuje predsedništvo s tajništvom, oziroma s književnim odsekom, darovala jih je Matica družnikom in društvom (J. Bedenek, R. Knaflič, Bralno društvo v Ribnici na Pohorji), vzlasti pa šolski mladini (vodstvo ljudske šole pri D. M. v Puščavi, pri Novi Štifti in v Lembahu, profesorji slovenščine na tukajšnji gimnaziji in realki, okr. učiteljska knjižnica v Kamniku, orgljarska šola v Ljubljani) nekaj več. Ravnatelj Šuman in prof. Raič izrekata pri tej priliki društvu in odboru svoji iskreni zahvali v imenu obdarjenih dijakov, -i Matica ima v svoji zalogi tudi še obilo iztisov nekaterih zemljevidov. Ker celega atlanta ni več in ga vnovič ne kaže izdajati, sklene jih odbor pokloniti „Narodni Šoli", katera naj ž njimi po previdnosti in potrebi razpolaga, da dosežejo svoj namen.
Še ostale zvezke igre „Strup" je prepustil odbor „Dramatičnemu društvu", ker njemu utegnejo koristenejše goditi. Odbor „Dram. društva" izreka Matici za to darilo primerno zahvalo.
Tajnik poroča o potrebnih premembah v poverjeniških zadevah. Nove poverjenike so dobile dekanije: Cirknica, Leskovec,
Jarenina in Šaleška Dolina. Litijsko dekanijo je bilo treba deliti v dve poverjeništvi s sedežema v Litiji in Radečah. Nekaj z doneski že zdavna zaostalih ustanovnikov je bilo treba vnovič opomniti; opomini so bili vsaj deloma vspešni. Da se število ustanovnikov po izgubah vsled smrti primerno popolni in dosledno ne krči, povabljenih je bilo več odličnjakov k pristopu za ustanovnike in društvu tudi deloma vstreglo. Glede preseli vših se bivših udov so bili novi poverjeniki opozorjeni, da jih društvu še obdrže. Da bi število udov dosledno naraščalo po stanovitnih udih, bilo je več neudov k pristopu povabljenih in nekaj poverjenikov naprošenih, naj v tem smislu delujejo. Za 1. 1885. je plačalo udnino 1129 društvenikov, za 1886. 1. 1172, za 1887. leto 421. Od zadnje seje (9. oktobra) so društvu pristopili 4 ustanov-niki (3 izmed letnikov) in 52 letnikov na novo. Poročilo se pohvalno odobri.
Knjižnični prirastek od zadnje seje znaša 106 knjig, zvezkov, časopisov itd.; 94 po zamenji, 12 vsled daril. Po zamenji je došlo največ hrvatskih (blizu 50), čeških in ruskih knjig. Med darili je posebno omeniti Flisovih „Stavbinskih slogov", za katere je šla darovalcu iz predsedništva spodobna zahvala.
XXII. redni veliki zbor, dne 13. aprila 1887.
Navzočnih nad 50 društvenikov; predseduje prof. Marn.
Predsednik se spomni v svojem ogovoru obeh slovenskih književnih društev: za ljudstvo preračunjene „Družbe sv. Mohorja", in pa na znanstveni podlagi osnovane „Matice Slovenske". Govori o prvih večjih književnih započetkih od 48. leta sem, pojasnuje, kako je nastalo „Društvo sv. Mohorja", kakošna je bila njegova prvotna osoda, kako je nastala iz njega na cerkveni podlagi osnovana „Družba sv. Mohorja", kako se lepo razcvita in ogromno narašča, tako, da ima dandanes že 34.800 udov. Povdarja, kako se je po „Družbi sv. Mohorja" od dne do dne močneje čutila potreba znanstvenega društva, kako je konečno nastala „Matica Slovenska", kakošna je bila in kakošna še je njena osoda. Naj bi se mero-dajni, poklicani krogi zanjo močneje zanimali, da bi se lahko višje povspela in imela primeroma tolike vspehe, kakor jih ima „Družba sv. Mohorja", za katero nas zavidajo drugi slovanski narodi. Tega bilo bi želeti na zunaj. Na znotraj se mu je z društvom le pohvaliti. Zahvaljuje se soodbornikom, posebno pa načelnikoma odsekov, za krepko podporo, omenja pohvalno požrtvovalnega delovanja blagajnikovega in vspešnega delovanja taj-nikovega. Vse se obrača na bolje, stvar je v pravem tiru. Pri društvu seveda tudi ni vse popolno, ker človeško. Naj bi se pa z Vodnikom tudi sodilo po človeško. Lani sem zbornikom priporočal dvojnato željo: prva je šla do poveijenikov, druga do
časopistva. Za predsednika odbran imel sem tri želje: Ne bodimo nikoli osebni, bodimo, če smo že „inimici causae", vsaj „amici rei". Lastnih zavodov brez potrebe nikarte grditi pred svetom. Varujmo tajnost: kar se v odboru razpravlja in le pred odbor spada, naj v odboru ostane. Tudi danes mi je poudarjati nekaj opravičenih želja. Papež Leo XIII., vsem Slovanom po encykliki „grande munus" priljubljen mož, se močno zanima za razne vede in je odprl učenemu svetu bogate vatikanske arhive. Vsi narodje se okoriščajo od te dobrote, Ie o Slovencih ni ničesar slišati. Naj bi se tudi pri nas merodajni krogi te stvari poprijeli in preskrbeli za historična raziskovanja primernega in spretnega moža s potrebnimi denarnimi sredstvi. Poslužimo se te dobrote v narodovo korist.
Računski sklep za 1. 1886. in proračun za 1. 1888. se odobrita brez ugovora. Branje se opusti, ker so bile predloge društ-venikom začasno na ogled v pisarni in so jim tiskane na razpolaganje v zboru.
Za računske preglednike izvoli zbor z vsklikom Fr. Kadil-nika, I. Valentinčiča in Drag. Žagarja.
Tajnik prebere poročilo ob odborovem delovanji v dobi od zadnjega rednega velikega zbora. Poročilo govori najprej o sejah odborovih in odsekovih, pojasnuje uzrok zmanjšanju števila od-sekovih udov, tolmači odborovo stališče v zadevi lanskih in letošnjih društvenih knjig (število, oblika, vsebina, obseg, tisek, stroški itd.), govori o rokopisih, poslanih, obetanih, vrnenih itd., pojasnuje odborove napore za leposlovje (Zabavna knjižnica, Erjavčeva pripovedna dela in Razpis častnih daril), razpravlja računske zadeve v glavnih svotah, govori o premoženju sploh, o dolgu in o ptujih zakladih, o književni zalogi in o knjižničnem naraščaji, o hišnih zadevah (premembe pri strankah, zmanjšane obresti pri dolgu, pogajanje s kupci, izvrševanje sanitarnih na-redeb, popravil itd.), se spominja slavnostnih prilik pretekle dobe, razpravlja obširnejše poverjeniške in društveniške razmere, ko-nečno govori še o smrtnih izgubah.
V razgovor o poročilu poseže najprej družnik Močnik, želeč, društvo naj bi se hiše na Bregu vsakako znebilo in, ako ne drugače, s ceno palo. Tajnik in pa odbornik Robič dasta mu obširnejše pojasnilo, opravičujoča odborovo stališče, s katerim se pred-govornik''zadovolji. Z ozirom na nove zasluge častnega uda gosp. Lego-ta predlaga družnik Trstenjak, naj se prihodnjemu odboru naloži, da izreče omenjenemu gospodu v to ime svojo zahvalo. Predsednik se z nasvetom zahvale v principu sklada; ker je pa odbor v tej zadevi svojo dolžnost že storil in ker bi bilo za slavljenca tudi častnejše, prosi g. predgovornika, naj svoj nasvet v tem smislu premeni, da se g. Lego-tu zakliče „Slava in zahvala" iz zbora samega in se mu ta zahvala iz predsedništva naznani,
kar brez ugovora in soglasno obvelja. Tajnik razpravlja, kaj se je od zadnjega zbora zgodilo v Kopitarjevi zadevi. Odsek je imel jedno sejo, pomnožil se je s tremi zastopniki mesta in z jednim zastopnikom dežele, prosil g. Navratila za nova pojasnila.in dobil obširno poročilo med drugim z dostavkom, da je za prenos še časa do julija 1889. leta. (Po teh opombah se poročilo odobri.)
Vrši se dopolnilna volitev v odbor „Matice Slovenske" za dobo štirih let v smislu pravil (§. 12). Skrutinij prevzemö gg. Stegnar, Kolar in A. Tavčar v zvezi s tajnikom, ki naj bi dajal potrebna pojasnila. Izid je sledeč:
Oddanih 400 glasovnic, veljavne vse.v Izvoljeni so: gg. Pr. Leveč in Fr. Hubad s 400, L. Robic in I. Šubic s 399, I. Flis in dr. A. Gregorčič s 398, dr. L. Požar, A. Senekovič in Fr. Wies-thaler s 397 in A. Kržič s 394 glasovi. Dobili so pa še: gg. L. Pintar in A. Trstenjak po 4, A. Kalan in I. Vrhovec po 3, S. Rutar, dr. J. Sket in Drag. Žagar po 1 glas. (Vsi izvoljeni so izvolitev sprejeli.)
Odbornik Raič želi, naj bi se šolske knjige, večinoma obrabljene, ki jih je g. Lego lani Matici podaril in odbor v knjižnici obdržati sklenil, izročile vrednim dijakom. Predsednik pojas-nuje, da se ta nasvet v bistvu sklada z nasvetom, ki ga je stavil prvotno odbor, naj se z dovoljenjem darovalca dotične knjige odstopijo knjižnicam tukajšnjih srednješolskih zavodov. Pojasnuje, kako je prišlo do nasprotnega sklepa, in prosi g. predgovornika, naj svoj nasvet v tem smislu premeni, da bi se skladal s prvotnim odborovim, čemur g. predgovornik pritrdi.
(Nasvet pade z manjšino 17 glasov proti večini 35.)
Ker se nihče več ne oglasi k besedi, zaključi predsednik zbor in se zahvali za mnogobrojno in pazljivo udeležbo.
76. odborova seja, dne 27. aprila 1887.
Navzočni: Gg. J. Mam (predsednik); dr. H. Dolenec, I. Flis, P. Grasielli, dr. A. Jarc, A. Kržič, dr. Fr. Lampč, Fr. Leveč, M. Pleteršnik, dr. L. Požar, A. Praprotnik, A. Iiaič, L. Bobii, F. Stegnar, 1. Šubic, J. Šuman, I. Vavrit, A. Zupančič, V. Zupančič in dr. J. Zupanec (odborniki).
Skupaj 20.
Predsednik naznanja, da sta zapisnik o zadnji odborovi seji pregledala in potrdila odbornika Kržič in V. Zupančič, zapisnik o XXII. rednem velikem zboru pa odbornika Kaspret in Kržič, čemur odbor brez dostavka pritrdi.
Prof. Kaspret se odpove odborništvu; od novoizvoljenih odbornikov ni odklonil odborništva nihče.
V smislu zborovega sklepa je bila častnemu članu Janu Lego-tu iz predsedništva poslana zahvala za nove dokaze naklonjenosti društvu.
» Potem se vrše volitve. Za predsednika je vnovič potrjen po vskliku J. Mam; istotako njegova namestnika: I. Fr. Leveč in II. P. Grasselli; blagajnik: I. Vilhar; pregledovalec društvenih računov in društveni zastopnik v glavnem odboru „Narodnega Doma": L. Pobil; ključarja: A. Praprotnik in F. Stegnar; overovatelja senjih zapisnikov: A. Kržič in 1. Subic; pravdni zastopnik: dr. I. Tavčar. Odseki: a) gospodarski: dr. H. Dolenec, P. Grasselli, dr. A. Jarc, L. Bobič (načelnik) in I. Vilhar; b) književni: A. Krzič, Fr. Leveč (načelnik), M. Pleteršnik, dr. L. Požar, A. Baič, I. Subic, I. Tomšič, A. Zupančič in V. Zupančič; c) Kopitarjev: Fr. Leveč, A. Praprotnik in dr. J. Zupanec; d) Vodnikov: A. Praprotnik, J. Suman in dr. J. Zupanec.
Po zvršenih volitvah se zahvaljuje predsednik za vnovič skazano mu čast; želi, da bi si bili v bistvenih rečeh in načelih vsi jedini. V čislih mora imeti vsakdo namen društva: narodu pomagati s primernimi knjigami k pravi omiki. Povdarja krščansko-katoliški značaj vsega slovenskega naroda in ž njim kot neizbrisljiv značaj tudi potrebo krščansko - katoliškega slovstva. Veseli ga, da se to pri Matici že nahaja in zvršuje, česar drugod še le iščejo, dalje, da se je dopolnilna volitev v odbor tako soglasno vršila ter da so društveniki v tako mnogobrojnem številu poleg neduhovnikov volili tudi duhovnike v odbor. Spominja se z veseljem složnega in prijateljskega delovanja v preteklem letu ter se istega nadeje tudi v prihodnje Matici v korist. Odbornike prosi za vsestransko podporo, pozdravi na novo izvoljene. Ko-nečno polaga na srce odsekoma: gospodarskemu in književnemu, naj bi marljivo delovala, ker ju, posebno gospodarskega, čaka več važnega dela.
Gospodarske zadeve (preselitev v druge prostore zaradi prevelike tesnobe v tako množnem odboru in ž njo združena pre-memba v stanovanji, konečna zvršitev hišne prodaje, naprava grebenične jame i. dr.) se prepuste v opravilo in rešitev gospodarskemu odseku.
Poročilo o natiskavanji društvenih knjig se odobri. Knjige so preračunjene na 48—50 tiskovnih pol. II. zvezek „Zabavne knjižnice" se že stavi. Za „Letopis" je zadostno število rokopisov ali poslanih ali do pravega časa qbljubljenih; skrbljeno je tudi za mnogovrstnost. Dr. Lampetovemu spisu določijo se presojevalci v stvarnem in jezikovnem obziru.
Razbiranje in urejanje Erjavčevih pripovednih del, ki imajo iziti v „Zabavni knjižnici" v jednem ali po potrebi v dveh zaporednih zvezkih, počenši s prihodnjim letom, prevzame profesor Leveč. Mimo te knjige in poleg običajnega „Letopisa" bi bilo dobro, ko bi za leto 1888. vendar že došla Matici Glovackega „Flora slovenskih pokrajin", ki jo pisatelj društvu že toliko časa
obljubuje. Prej ali slej se ima spraviti na svetlo tudi Križmanova* „Slovnica italijanskega jezika", ki ni le slovnica, marveč tudi cvetnik z mičnim berilom in slovarjem, deloma že plačana in po davnem sklepu odborovem določena za založno knjigo s podporp.
Odbiranje presojevalcev za rokopise, ki so šele obljubljeni, prepusti se književnemu odseku.
Poročilo o poverjeniških zadevah se soglasno odobri. Nove poverjenike sta dobili: Gorica in Jarenina; dobiti jih imata: St. Lenart v Slov. Goricah in Slov. Gradec. Novo poverjeništvo osnovano je v Radečah.
Udninske zadeve morajo se zvati ugodne. Za 1885.1. je plačalo 1130 letnikov, za 1886. 1. 1182., za letos 490. Od zadnje odborove seje (12. febr.) pristopila sta društvu na novo 2 usta-novnika in 47 letnikov.
Več društev in posameznih oseb je dobilo od Matice v zadnjem času v darilo večje ali manjše število založnih knjig. V prvi vrsti se je Matica ozirala tu na šolstvo (šole: v Lembahu, " pri Novi Štifti, gimnazija mariborska), pa tudi na to, da so bili prošnjiki društveni udje (J. Bedenek, B. Bekar, R. Knaflič, Bralni društvi v Idriji in v Smariji pod Ljubljano).
„Smithsonian Institution" v Washingtonu potrjuje prejem lanskih društvenih knjig.
Odbor „Dram. društva se zahvaljuje za darilo (64 zvezkov igre „Strup") in prepušča matičini knjižnici v dopolnitev 15 zvezkov „Slov. Talij e", za kar se odboru izreka spodobna zahvala.
Tajniku se naroči, da pregleda in s kakim odbornikom uredi rokopise v društveni knjižnici ter da, ustrezajoč želji dr. Štreklja, pošlje omenjenemu gospodu, kar se med njimi nahaja iz narodnega pesništva.
Tajnikovo poročilo o knjižničnem prirastku v dobi od zadnje seje se vzame na znanje. Knjižnica je narastla za 70 knjig, zvezkov in časopisov. Izmed teh je 34 ruskih, 17 slovenskih, 7 čeških, 5 hrvaških, 3 latinske, 2 nemški, 1 srbska in 1 sorbska; 22 darovanih in 48 zamenjanih.
Konečno pojasnuje predsednik stavljeno interpelacijo o Ca-fovih rokopisih v zapuščini Božidara Raiča ter poprosi dotičnega odbornika, naj ali sam ali s katerega drugega pomočjo morebiti v njegovem životopisu, kateri je došel Matici, omenjeno stvar konečno uredi.
Ker se nihče ne oglasi več k besedi, poslovi predsednik skupščino ob 7. uri zvečer.
77. odborova seja, dne 7. julija 1887.
Navzočni: Gg. J. Mam (predsednik), dr. H. Dolenec, P. Grasselli, dr. A. Jarc, A. Kržič, dr. Fr. Lampe, M. Pleteršnik, dr. L. Požar, A. Praprotnik, A. Baič, L. Bobič, F. Stegnar, L. Svetec, I. Šubic, dr. I. Tavčar, I. Tomšič, I. Vami, I. Vilhar, A. Zupančič, V. Zupančič in dr. J. Zupanec (odborniki).
Skupaj 21.
Predsednik naznanja, da sta zapisnik 76. odborove seje pregledala in potrdila overovatelja Kržič in Šubic, kar vzame odbor brez ugovora na znanje.
Na ogled so odboru tudi zapisniki odsekovih sej: gospodarskega odseka iz dne 4. maja in 25. junija; književnega iz dne 7. junija in Kopitarjevega iz dne 10. junija. O gospodarskega in književnega odseka posvetovanjih in nasvetih se bo odbor pri-lično še lahko razgovarjal. Kopitarjev odsek, kojega sklepi so bili o svojem času naznanjeni po časopisih, je svoje mnenje na podlagi došlih mu novejših poročil predrugačil. Kopitarjevi ostanki imajo ostati na Dunaji, ker jim je tam odločeno primerno častno mesto; delati se ima na to, da se na novem grobišči sprejme napis starega nagrobnega spominka, stari nagrobni spominek naj se pa skuša pridobiti za ljubljanski muzej. Poročilo se na znanje vzame in odobri.
Na mesto izstopivšega ravnatelja Sumana vstopi v Vodnikov odsek prof. Pleteršnik.
Prof. Leveč je službeno zadržan udeležiti se današnje odborove seje.
Povodom smrti hrvaškega rodoljuba Pavlinoviča (f 18./5. v Podgori pri Makarski v Dalmaciji) je Matica njegovim rojakom, ki so jej to brzojavno naznanili, brzojavno naznanila svoje sočutje.
Odboru za Vodnikov spomenik se proti blagajnikovemu potrdilu dotičnega odseka izroči iz društvene blagajnice knjižica obrtno-podpornega društva z dotičnim zakladom, ki je bil doslej v matičinem varstvu. Pri tej priliki se po predsednikovem naročilu pregleda blagajnica, v kateri se najde vse v popolnem redu.
Slovesnosti, ki je bila namenjena častnemu spominu njenega osnovatelja, prvega predsednika in dobrotnika, pokojnega dr. Lov-reta Tomana, vdeležila se je Matica po svojih podpredsednikih, mnogobrojnih odbornikih in društvenikih primerno in dostojno.
O priliki, kedar je poslala „Matica Slovenska" več knjig za „Slov. filol. seminar" na Dunaji, zahvalil se je profesor in akademik dr. I. V. Jagič „Matici Slovenski" za vse doslej skazane mu usluge (Kop. pisma) in za odlikovanje, da ga je izbrala za častnega člana, s pristavkom „da sam ja svagda gotov i zborom i tvorom podupirati njenu plemenitu radnju, biiduč uvjeren, da svaki korak, kojim napried stupe trudoljubivi Slovenci, jaci duševnu snagu citavoga juznoga Slovenstva
Poročilo o prodaji hiše na Bregu št. 8 pod pogoji, o kojih se je odbor že lani zjediniJ, se vzame pohvalno na znanje; odbor se zahvali blagajniku, da je vse opravilo tako vestno in točno zvršiJ. Nasvetom gospodarskega odseka, kaj se ima zgoditi z notfei v ta namen pridobljenimi (nakup papirjev in odpoved na hiši na Kongresnem Trgu št. 7 še vknjiženega dolga v znesku 2000 gld.) pritrdi odbor soglasno. Matica prosi c. kr. pristojbinski urad, naj jo oprosti pristojbinskega ekvivalenta za ostali čas desetletne dobe, ker ni več lastnica hiše na Bregu št. 8. Odborniku Robiču izreče odbor zahvalo za trud, ki ga je imel v tej zadevi.
Odpoved stanovanj v hiši na Kongresnem Trgu se vzame na znanje. Vse s to odpovedjo združene spremembe in nameravane ukrepe gospodarskega odseka odbor odobri po daljšem razgovoru z večino glasov.
Tajnik poroča o natiskavanji društvenih knjig. II. zvezek „Zabavne knjižnice", tiskan v „Katoliški Tiskarni", je že gotov in je odboru na ogled. „Letopisu" sta tvarina in obseg že določena, istotako vrsta razpravam. Pred tremi tedni je šel v tisek. Tvarina tretjej knjigi, ki ima iti v tisek v drugi polovici meseca, je sedaj v rokah presojevalcev, ki so bili v zadnji odborovi skupščini določeni. Dva rokopisa, za „Letopis" namenjena, se imata pisatelju vrniti, ker v tej obliki ne vstrezata društvenim zahtevam. Rokopisi se imajo sploh sprejemati le v obliki, kakeršna je preračunjena že za tisek. Tiskarski korektor se ima primerno od-škodovati tudi za slovniški pregled rokopisov, ako s tem nadomešča urednika samega.
Razpis častnih nagrad iz ustanove Tomšič-Jurčičeve se ima po časopisih ponoviti z obrokom do 31. decembra 1887. 1.
Stare nepotrebne tiskovine se imajo v zvezi s porabljenimi ali pa nerabljivimi rokopisi poprodati.
Odbor pooblasti predsednika. I. podpredsednika, slovarjevega urednika in tajnika, da pregledajo slovarsko in drugo nenatis-neno gradivo, ki ga Matica hrani, ter ž njim razpolagajo po previdnosti.
Prošnje glede podaritve založuih knjig (R Rutnik v Gradci, Semenišče v Plovdivu, Slov. filol. seminar na Dunaji) je Matica reševala po načelu, ki si ga je stavil že pred dalj časa odbor. Dotična zahvalna pisma se vzemo na znanje.
Dekan Frelih v Trebnjem obdrži še nadalje poverjeništvo za skupno dekanijo. Dr. Jurij Hrašovec prevzame poverjeništvo za Slov. Gradec. Glede izpraznjenih poverjeništev (Vrhnika in Zavrč) se stavijo primerni nasveti. Istotako bo treba primerno ukreniti glede Komna, Kanala in Cirknega. S prihodnjim letom prevzame logaško poverjeništvo mesto notarja Giuntarja, ki se je temu
poslu vsled bolehnosti in drugih opravil odpovedal, gostilničar Arko. I. Gruntarju se ima iz odbora poslati pismena zahvala.
Za I. 1885. je plačalo 1130 letnih društvenikov, za 1. 1886. že 1185, za letos tudi že 841. Od zadnje odborove seje (27. aprila) so pristopili društvu na novo 3 ustanovniki in 67 letnikov.
Knjižničin prirastek znaša od zadnje odborove seje 71 knjig, zvezkov in časopisov (39 čeških, 27 ruskih, 3 hrvaške, 1 slovenska in 1 nemška; 34 po zamenji in 37 vsled daril). Darovalcem (Križman, pl. Comel, Lego, Truhlar, Slavik, Vrtatko, Mourek in „Slavija") se ima poslati primerna zahvala.
\
ч
II. Računsko a) IMip
vseh. dohodkov in stroškov „Matice Slovenske"
V gotovini
Opombe
Od prostorov, ki jih ima v hiši na Kongresnem trgu društvo v lastni rabi, bi se dobilo najem-sčine 200 gld.
Potrošiti se .ie smelo :
K št. 2b) 2560*— k št. 3 686-83 k št. 4 3210-96 k št. 6 269-12 k št. 7 80-81 Skupaj 6656*72 potrošilo se je pa 7217-26 tedaj
preveč . . 660*54
katere je Matica porabila, da je poravnala pasivne zastanke izl. 1886 v skupnem znesku 1454*32.
38469
44103 27 61203 27
Imetek 31. decembra 1885
leta......
Plačila društvenikov:
a)	ustanovnikov . .
b)	letnikov .... Obresti :
a)	od obligacij . . .
b)	od gotovine . . . Dohodki dveh hiš brez
društvenih prostorov in sicer:
a)	hiše na Kongresnem, trgu . . .
b)	hiše na Bregu 6 Darila .... 6 Za prodane knjige
Razni dohodki
8	Skupaj
9	Če se odštejejo stroški
10	ostane imetka . .
11	in če se k temu imetku prišteje vrednost hiš:
a)	hiše na Kongresnem trgu št. 7 ....
b)	hiše na Bregu št. 8 .
12	potem vrednost inventarja in zaloge knjig v skupnem znesku okroglih
13	se kaže stan konečnega premoženja ......
27069 11400
Dež. zbora darilo, ki mora po društvenih pravilih pripasti glavnici.
Ta znesek se razdeljuje v vrednost inventarja . . 540 gld. in v vrednost književne zaloge -__3760^, Skupaj 4300 gld.
K št. 12.
poročilo.
za XXII. društveno leto od 1. jan. do 31. dec.1886. leta.
Opombe
K št. lb) : V tej evoti je zapopadena tudi plača postrežnice K št. 2a): Pasivni zastanek 41 gl Tek. po-trebščina 1305 „ Skupaj 1346 gl. K št. 2b): Pasivni zastanek 1193-08 Tek. potrebščina 1797-70 Skupaj 2990*78 K št. 2c) : Pasivni zastanek 210*24 Tek. po-trebščina 285.60 Skupaj 495*84 Društvene knjige 1. 1886 tedaj stanejo :
a)	Nagrade in korekture 1305*—
b)	Tisek
in papir 1797-70
c)	Vezanje in ekspe-dicija . 285*60
3388-30 Dolg glavnici je znašal koncem 1. 1885 : 9540-28 4% koncem 1.1886 pa znaša:
a) Primanjkljaj
31 decembra I 1886 1. 8045-96 I/, preveč potrošena svota 1 1886.1. 660.54 J Skup. 8606.60 l/ 2 Tekom 1.1886 se jetedaj dolg glavnici zmanjšal za 933-78.
n ko-
Upravni stroški:
a)	tajniku . .
b)	pisarni . . Izdavanje knjig:
a)	spisi (nagrade rekture) . .
b)	tisek . . .
c)	vezanje in razpošiljanje Hišni stroški:
a)	davki . .
b)	poprave in druge hišne potrebe .
Obresti od dolga Razni izdatki .
Skupaj . .
V Ljubljani dne 31. decem bra 1886.
Ivan Villi tir, blagajnik.
b)
,Matice Slovenske" za XXIY. društveno leto
1 Redno štev. ll	Dohodki	v g posebej		o to vi ni skupaj		1V obliga J cijah no minalne 1 vrednosti		• Opombe
		gld. |kr		1 gld-	kr	gld. 1 kr		
1 2 3 4 5 6 7 8	Obresti: a)	od obligacij . . . . b)	od gotovine .... Dohodki društvenih hiš Doneski letnih udov. . . Darila........ Za prodane knjige . . . Skupaj . . Po odbitku izdatkov . . Ostaja tedaj še prebitka . *) Proračun, kakor ga je	30C 10C odobri	— I z	40C 321C 2400 10 270	— 96 — — —	710C	—	K št. 2. Najemščina obeh društvenih hiš z gostaščino vred. K št. 3. Z ozirom na po malem, toda dosledno naraščajoče število letnih udov. še na Bregu.
				6290 6080	96	7100		
				210 bor pre	96 d	7100 jrodajo	hi	
od 1. januvarija do v,štetega 31. decembra 1888. leta.
V gotovini
S t r o š k
posebej "Šli kr.
skupaj gld. I kr.f
V obligacijah nominalne vrednosti
?ld.
kr.
Opombe
1	Upravni stroški:
a) tajniku......
b blagajniku .... c, pisarni za male stroške
2	Hišni stroški:
I a) Skupni davki . . .
b)	Poprave in druge h. j potrebe.....
3	Najemščina od prostorov v
lastni rabi društva . .
4	Obresti od dolga ....
5	Društvene knjige:
a) nagrade in korekture i b'/ stavek, papir in tisek
c)	vezanje in ekspedicija
6	Razni izdatki.....
Skupaj . ,
600 60 140
12^0 350
1200 1800 300
800
1600
200 80
3300 — 100 —
6080
V Ljubljani dne 1. februvarija 1887.
K št. 1. c:
Pri tej svoti je vraču-njeno tudi plačilo postrež-nice,
K št. 4: S 1. jan. 1887 po-čenši plačevati je društvu od dolga le 4°/0 obrestij.
Ivaa Villiar,
blagajnik.
c) 12 a č u h
o ptujem premoženji v društvenega odbora oskrbi za 1. 1886.
H*
£
Ф
P5
Ime zakladu
Znesek konec leta 1886.
gld. kr
1	Valentina Vodnika spominek . . .
2	Miroslava Vilharja spominek . . .
3	Jurčič - Tomšičeva ustanova za literarne namene........
Dr. E. H. Coste spominek
Skupaj
5420 313
2370 1111
9216
Izkaz premoženja
Znesek
posamezni
gld. I far.
skupni
Opombe:
gld. I kr-
Knjižica obrtno-podpornega društva
v Ljubljani št. 145 .... Knjižica kranjske hranilnice v Ljubljani št. 101023 . v......
Knjižica posojilnice v Šoštajnu št. 145 „ mariborske hranilnice št. 16593 „ ljubljan. hranilnice št. 136491 „ , obrtno-podp. društva v Ljubljani št. 231.....
„ ljubljan. hranilnice št. 84.037
Skupaj
1025 18 100 11 354 68
890 80
5420 25 313 93
2370 77 111197]
9216 92
K št. 3. Iz obrestij te ustanove se imajo raz-pisavati nagrade za naj -boljše pripovedne spise.
V Ljubljani dne 31. decembra 1886.	«
Ivan Yilhar,
blagajnik.
->-■»-—■• -	. ______ _	. i_. . . '	■Mb..,, „i. -	- . . ..	... . v________a
III.
Poročilo o društveni knjižnici.
A) Slovenska knjižnica.
(Dalje.)
Rokopisi deloma objavljeni ali neobjavljeni:
M. Kastelic: Vodnikove pesmi. V Ljubljani 1839.
Grabowski: Odlomki iz „Poezij "Preširnovih v poljskem prevodu. 1871.
J. Vesel-Koseski: Rusko-Puškinovih petero v slovenskem jeziku. — Raznim delom pesniškim in igrokaznim dodatek. — Paklo.
Kopitar: Pefem od Lombergarja i no Pegama, (z latinskimi opazkami). Iz njegove korespondence do Dobrovskega prepisal J. Lego v Pragi 25. oktobra 1878.
Peter Kosler: Dogodbe prvega zemljovida „slovenske dežele". V Ljubljani 1861.
J. Zalokar: Slovenski rodovnik žlahte in svakovščine. V Ljubljani 1855.
Schubert-Cigale: Početni nauk o zemljopisu. Dunaj 1863.
dr. J. Sernec: Slovenski Štajer. Deržavno-pravni del.
Dr. E. M. pl. Lehmann : Postave zoper hu dodelstva s kratko teorijo kaznovavne pravde.
M. Ravnikar: Stari sled Slavjanstva iz slovenskiga ozirja. Na . Selih pri Kamnici 10. grudna 1850.
Verne: Nekoliko odlomkov Mohamedovega korana. — Eutropijeva kratka rimska zgodovina. (Verlim učencam ljubljanskiga gimnazija za poskušnjo poslovenil). — Premišljevanje uzro-kov velikosti in vpada Rimljanov (prevod). — Razgovor občni zgodovini. (Prost prevod.)
Naro dno blago.
J. Bercer: Šopek raznih narodnih pesmi v okolici Št. Ruperta na Dolenjskem. 1874.
O. Caf: Slovenske narodne pesme. 2 zvezka. Frauheim. 1855. Drobnič-Majar: Nar. pjesme slovenske iz različnih krajev. 23 listov.
A. Hudovernik: Narodne pesmi in pripovedke. 3 zvezki. Novo Mesto 1878.
A. Jeglič: Narodne pesmi iz begunjske okolice na Gorenjskem.
9 listov. Ljubljana 1870. JoŠt-Poznik: Svete pesmi iz začetka, XIX stoletja. V Kropi 1868.
F.	Kočevar-Zavčanin: Narodne fraze, pesmi, pripovedke itd. 1. z v.
in več listin. Zagreb 1876. M. Kokalj i. dr.: Narodno blago. (Pesmi, pravljice, pripovedke, legende itd.) 1 knjiga. V Kropi 1868.
G.	Križnik: Narodno blago iz motniške okolice. 4 zvezki in obilo
listin. Motnik 1878. •I. Macun: Narodne pesme iz okolice sv. Bolfenka na Pesnici in krog Zavrča pri Dravi na hrvatski meji. 2. zvezka. 1847. K. Miklavčič: Narodue pesmi od sv. Križa poleg Turna. 1876. Fr. Muth: Ukupsbiralshe štajerskih Brambouzou prut Franzosam.
1814. Zatičina 1870. J. Parapat: Pregovori in reki (1 zvezek različnih v alfabetičnem
redu, 1 zvezek vremenskih posebej). A Pegam: Vipavsko narodno blago. (Pesmi, pravljice, vraže itd.)
12 zvezkov 1868. Fr. Peterlin-Sreboški: Pripovedke slov. naroda, nabrane med Laščami
in Ribnico. 6 zv. 1870—1871. M. Ravnikar: Stare medljudne pesmi, zložene pred 19. stoletjam. 3 zvezki. Na Gori 1838. — Povasne pesmi složene u devetnajstim stoletji. 1 zvezek. — Pesme iz samote. 1 zvezek. Na Gori 1. Kersnika 1838. — Zerkvene pesme. 1 zvezek. Na Gori 6. Kimavza 1838. — Pesme. 1 zv. 1843. — Slavenske narodne pesme. 1 zv. Na Selih pri Kamniku 1845. — Više pesme in povasne (poljudne) popevke. 5 zvezkov —Novejše slovenske pesmi. 1 zvezek. Fr. Sajevec: Narodne pesmi, pregovori, pripovedke, običaji, vraže
in imena. 1 snopič. 1869. M. Terček: Narodne pesmi iz idrijskih hribov. 1 list. 1870. M. Trnovec: Narodne pesmi po Goriškem in Beneškem. 1 snopič. J. Volčič: Istrske narodne povesti. 6 listov. — Pesmi in povedice iz pazinske in kastvanske okolice. 1 snopič. Kastav 1869. St. Vraz: Zbirka narodnega pesništva. 21 zvezkov. A. Zoreč: Narodno blago iz Škocjana na Dolenjskem (3 listi narodnih pesmic) 1876. A. Zlogar: 5 snopičev narodnega blaga, večinoma iz metliške okolice. 1869—70.
Opravništvo „Matice Slovenske"
za leto 1887.
Predsednik: Mam Josip.
,,	I. L e v e c F r a n c,
Namestnika :	.. D '
II. Grasselli Peter.
Blagajnik: Vilhar Ivan.
Tajnik in knjižničar: Lah Evgen.
Pregledovalec društvenih računov: Robič Luka.
Prapr otnik Andrej, Ključarja: gtegnar
Kržič Anton, Overovatelja sejnih zapisnikov:	jvan
Pravdni zastopnik: dr. Tavčar Ivan.
Odbor:
a) Ljubljanski odborniki:
1.	dr. Dolenec Hinko, (1886)
2.	Flis Ivan, (1887)
3.	Grasselli Peter, (1885)
4.	dr. Jarc Anton, (1882)
5.	Kermavner Valentin, (] 886)
6.	Kržič Anton, (1887)
7.	dr. Lainpe Franc, (1885)
8.	Leveč Franc, (1887)
9.	Marn Josip, (1885)
10.	Pleteršnik Maks, (1882)
11.	dr. Poklukar Josip, (1886)
12.	dr. Požar Lovro, (1887)
13.	Praprotnik Andrej, (1885)
14.	Raič Anton, (1886)
15.	Robič Luka, (1887)
16.	Stegnar Feliks, (1883)
17.	Šubic Ivan, (1887)
18.	Šuman Josip, (1883)
19.	dr. Tavčar Ivan, (1886)
20.	Tomšič Ivan, (1886)
21.	Vavrfl. Ivan, (1883)
22.	Vilhar Ivan, (1882)
23.	Vodušek Matej, (1885)
24.	Zupančič Anton, (1883)
25.	Zupančič Vilibald, (1882)
26.	dr. Zupanec Jernej. ((1882)
b) Unanji odborniki:
1.	Cigale Matej, (1885)	8. Senekovič Andrej, (1887)
2.	Einspieler Andrej, (1885)	9. Svetec Luka, (1883)
3.	dr. Gregorčič Anton, (1887) 10. Šuklje Franc, (1882)
4.	Gregorčič Simon, (1886) 11. dr. Šust Ivan, (1885)
5.	Hubad Franc, (1887)	12. Wiesthaler Franc, (1887)
6.	Kersnik Janko, (1886)	13. Žolgar Mihael (1882).
7.	Majciger Ivan, (1882)
Odseka:
a) Gospodarski odsek:
1.	dr. Dolenec Hinko,	3. dr. Jarc Anton,
2.	Grasselli Peter,	4. Robič Luka (načelnik),
5. Vilhar Ivan.
b) Književni odsek:
1.	Kržič Anton,	5.	Raič Anton,
2.	Leveč Franc, (načelnik),	6.	Šubic Ivan,
3.	Pleteršnik Maks,	7.	Tomšič Ivan,
4.	dr. Požar Lovrö,	8.	Zupančič Anton,
9. Zupančič Vilibald.
v.
Imenik
udov „Matice Slovenske" leta 1887.*)
A) Častni društveniki.
1.	grof HARRACH IVAN, graščak, posestnik, itd. v Pragi. (1883)**)
2.	dr. JAGIČ IGNACIJ VIKENTIJEVIČ, c. kr. vseučiliški profesor,
itd. na Dunaji. (1886)
3.	dr. KVIČALA IVAN, c. kr. vseučiliški profesor, itd. v Pragi. (1882)
4.	LEGO JAN, uradnik češkega muzeja, itd. v Pragi. (1885)
5.	dr. vitez MIKLOŠIČ FRANC, c. kr. vseučiliški profesor v p.,
dvorni svetnik, itd. na Dunaji. (1872)
6.	dr. RAČKI FRANC, kanonik itd. v Zagrebu. (1869)
7.	dr. RIEGER FRANC LADISLAV, državni in deželni poslanec, itd.
v Pragi. (1869)
8.	TRSTENJAK DA V ORIN, župnik itd. v Starem Trgu na Štajerskem.
(1878).
B) Ustanovniki in letniki. .
I. Ljubljanska škofija.
1. Dekanija Ljubljana. Poverjenik: Lah Ev gen.
a) Mesto:
*Arce Rajko, c. kr. poštni oflcijal *dr. vitez Bleiweis-Trsteniiki Ka-in hišni posestnik.	rol, primarij, dež. poslanec, m.
♦Auer Jurij, tovarnar in hišni odbornik in hišni posestnik.
posestnik.	*Bučar Franc, zasebnik.
*BIaznik Frančiška, posestnica in *Buerger Ljudevit, trgovec, hišni solastnica tiskarne.	posestnik itd.
*) Kdor vsled odboru nenaznanjene spremembe svojega imena ne najde natisnenega v kraji, kjer biva sedaj, naj išče svojih knjig pri onem poverjeniku, kateremu je plačal društvenino. Za take spremembe ne moremo biti odgovorni.
**) Letnica pomeni, kedaj je bil dotični izvoljen za častnega društ-venika.
*Bušič Josip, posestnik.
*dr. Čebašek Andrej, kanonik, prelat, sem. profesor, itd.
*Čitalnica narodna.
*Detela Oton, graščak, dež. poslanec in odbornik, itd.
*dr. Dolenec Hinko, c. kr. dež. sodnije tajnik.
*Dolenec Oroslav, svečar, hišni posestnik, m. odbornik in trg. zbornice svetnik.
*Dreo Aleksander, trgovec, hišni posestnik, vitez žel. krone III. reda, itd.
*Fabian Ivan, trgovec in hišni posestnik.
*Fabiani o. Placid, gvardijan.
*vitez Gariboldi Anton, zasebnik.
*Globočnik Anton, c. kr. vladni svetnik, itd.
*Grasselli Peter, župan, deželni poslanec, vitez žel. krone III. reda, h. posestnik itd.
*Heidrich Karol, misj. duh. congr. sv. Vincencija Pavlanskega.
♦Hranilnica kranjska.
*Hren Franc, veletržec, trg. zbornice svetnik in hišni posestnik.
♦Jamšek Ivan, trg. in hiš. posestnik.
*dr. Jarc Anton, prost, c. kr. dež. šolski nadzornik v p., preds. Vinc. družbe, itd.
*Jeraj Ivana, zasebnica.
*Jeran Luka, msgr., kanonik in urednik „Zg. Danici."
*Jereb Josip, župnik v p.
*Kadilnik Franc, trg. denarničar.
'*Klemenčič Josip, c. kr. pripravn. profesor in katehet.
*Klun Karol, kanonik, drž. in deželni poslanec.
*Knjižnica frančiškanska.
*Knjižnica učiteljiška.
*Kosler Ivan, tovarnar in graščak.
*dr. Kosler Josip, tovarnar in posestnik.
♦Kotnik Ignacij, drd. jur. in hišni posestnik.
*Kreč Matej, dež. tajnik.
*Križnar Miroslav, kanonik in 7 •
stolni župnik.
*Kušar Josip, trgovec, posestnik, trg. zbornice predsednik, itd.
*Lukman Jakob, c. kr. rač. svetnik v p., itd.
*Mahkot Jakob, c. kr. okr. glavar.
*Marn Josip, c. kr. gimn. profesor, konz. svetnik, itd.
*Martinak Josip, c. kr. dež. sodn. svetnik.
*Millitz Rudolf, lastnik tiskarne in hišni posestnik.
*dr. Missia Jakob, knezoškof, itd.
*Močnik Matej, mestni učitelj v p.
*dr. Munda Franc, odvetnik in hišni posestnik.
*Murnik Ivan, ces. svetnik, dež. poslanec in odbornik, trg. zbornice tajnik, itd.
*Petričič Vaso, trgovec, trgovske zbornice svetnik, podžupan in hišni posestnik.
♦Pfeifer Franc, c. kr. višji rač. svetnik.
♦Pleteršnik Maks, c. kr. gimn. profesor, itd.
*Pogačar Martin, č. kanonik, kan-celar, itd.
*dr. Poklukar Josip, posestnik, drž. in dež. poslanec, vit. žel. krone III. reda, itd.
*dr. Pongraz Oskar, posestnik.
*Raič Anton, c. kr. realski profesor, itd.
*Ravnihar Franc, dež. knjigovodja, mestni odbornik in graščak.
*Robič Luka, c. kr. višji davk. nadzornik v. p. in dež. poslanec.
*Rohrman Zmagoslav, tovarnar in posestnik.
♦Rozman Ivan, mestni župnik in duh. svetnik.
*Skubic Anton, c. kr. gimn. profesor v zač. p. *„Sokol", telovadno društvo. ♦Souvan Ferdinand, veletržec in graščak.
♦Souvan Franc Ks., veletržec, trg.
zborn. svetnik in posestnik. *dr. Stare Josip, c. kr. fin. prok.
pristav in posestnik, itd. *dr. Suppan Josip, ravnatelj dež.
hranilnice. *dr. Suppantschitsch Franc, odvetnik, odv. komore predsednik in hišni posetnik. *Sušnik Gašpar, c. kr. stotnik-
auditor v p. *Šuman Josip, c. kr. gimn. ravnatelj. *Tavčar Ivan, hišn. pos. sin. *dr. Tavčar Ivan, odvetnik, mestni
odbornik in hišni posestnik. *dr. Valenta Alojzij, primarij, ravnatelj dež. bolnice, hišni posestnik, c. kr. vladni svetnik, itd. *Vavrfi Ivan, c. kr. gimn. profesor v. p. *Vilhar Ivan, trgovec, hišni posestnik, itd. *dr. Vošnjak Josip, primarij, hišni posestnik, mestni odbornik, dež. poslanec in odbornik. *baron Winkler Andrej, c. kr. dež. predsednik, vitez želez, krone П. reda, itd. *Zamejic Andrej, kanonik, itd. *dr. Zarnik Valentin, odvetnik in
hišni posestnik. *Zupan Tomo, c. kr. gimn. prof., konz. svetnik, mestni odbornik, ravnatelj „Alojzijevišču", itd. *dr. Zupanec Jernej, c. kr. notar, predsednik not. komore in hišni posestnik. *Žagar Karol, dež. blagajnik, m.
odbornik in hišni posestnik. *Zlogar Anton, mestni kaplan. Ahčin Jera, hišna posestnica.
Alojzijevišče, knezošk. dij. zavod.
dr. AmbrožičFranc, mest. zdravnik.
Avšič Jakob, zav. uradnik.
Ban Franc, faktor „Katoliške tiskarne".
Bartel Anton, c kr. gimn. profesor.
Belar Leopold vodja II. m. lj. šoli.
Birek Franc, bogoslovec.
Bizovičar o. Josip, frančiškan.
Bohinec Peter, bogoslovec.
Bohinec Žiga. sem. podvodja, ekonom in konz. svetnik.
Bonač Ivan, knjigovez.
Borštner Vincenc, c. kr. gimn. profesor.
Bradaška Ferdinand, mag. uradnik.
Celestina Josip, c. kr. pripr. prof.
Čebašek Ivan, bogoslovec.
Dežman Franc, knjigovez.
D. G. priv. uradnik.
f Dimiz Gustav, c. k. fin. ravn. itd.
Dralka Josip, c. kr. vladni svetnik in hišni posestnik.
Drašler Pavi, vodja trgovine.
dr. Drč Josip, c. kr. tov. zdravnik.
Drenik Franc, glavni zastopnik zav. „Fongiere".
Društvo kranjskih tiskarjev.
Družba rokodelskih pomočnikov.
Endlicher Rudolf, c. kr. okr. tajnik pri dež. vladi.
Eppich Ivan, c. kr. vadn. učitelj.
dr. Ferjančič Andrej, c. dr. drž. pravdnika namestnik in drž. poslanec.
Flere Josip, c. kr. poštni uradnik.
Flis Ivan, sem. spiritual in konz. svetnik.
dr. Fux Franc, ces. svetnik, primarij in hišni posestnik.
•Furlan Jakob, mestni učitelj.
Gnjezda Ivan, c. kr. realski profesor in katehet, itd.
Gogola Ivan, c. kr. notar in m. odbornik.
Goričnik Franc, trgovec.
f Goršič o. Paulin, frančiškan, dr. Gregorič Vincenc, zdravnik. Grkman Franc, c. kr. vadn. učitelj
in okr. šolski nadzornik, dr. Gross Franc, c. kr. sodnijski pristav.
Guttman Emilij, c. kr. finančne
prokurature pristav. Hafner Jakob, vodja priv. učilišču. Hofbauer Ana, deželnega tajnika
vdova, itd. Hohn Hugon, c. kr. poštni kontrolor in hišni posestnik. Hribar Dragotin, faktor „Narodne
Tiskarne". Hribar Ivan, glavni zastopnik
„Slavije" in m. odbornik. Hrovath Blaž, c. kr. pripr. ravnatelj
in okr. šolski nadzornik, dr. Hudnik Matija, odv. koncipijent. Izobraževališce za učiteljice, dr. Janežič Ivan, sem. profesor, dr. Jenko Ljudevit, zdravnik. Jentl Anton, trgovec. Jerič Josip, župnik v p. Juvanec Ivan, not. koncipijent. Kalan Andrej, trnovski kaplan. Kalan Ivan, bogoslovec. Karlin Andrej, mestni kaplan. Karun Franc, trnovski župnik, itd. Kaspret Anton, c. kr. gimn. profesor. Katoliško društvo. Kaučič Jakob, c. kr. zemlj. knjigovodja v p. dr. Kavčič Jakob, c. kr. drž. pravd.
namestnik. Kermavner Valentin, c. kr. gimn.
profesor. Kirbisch Rudolf, konditor in h.
posestnik. Klein Anton, solastnik tiskarne,
mestni odbornik, itd. dr. Klofutar Leonhard, č. kanonik in sem. profesor.
Knjižnica bogoslovska.
Knjižnica gimnazijska.
Knjižnica realska.
Knjižnica učit. ljublj. okolice.-
Kočevar Franc, c. kr. dež. sodn. predsednik.
Kolar Matija, stolni vikar.
Kolman Franc, trgovec, hišni posestnik, itd.
Kovač Ivan, solastnik tiskarne.
Kremžar Andrej, dež. bolnice oskrbnik.
Kržič Anton, nunski kaplan in katehet, itd.
dr. Kulavic Ivan, kanonik in sem. ravnatelj.
Kune Matej, krojač, itd.
Lah Evgen, tajnik „Mat. Slov."
dr. Lampe Franc, vodja „Marija-nišču" in sem. profesor.
Lassnik Peter, trgovec in hišni posestnik.
Lavrenčič Josip, posestnik, itd.
Lavrič Mihael, vodja trgovine.
dr. Leben Matija, č. kanonik in sem. profesor v p.
Ledenik Alfred, trgovec in trg. zborn. svetnik.
Lederhas Ljudevit, aprob. gimn. suplent.
Lenarčič Anton, c. kr. fin. komisar.
dr. Lesar Josip, knezošk. tajnik.
Leveč Anton, c. kr. dež. sodnije pristav.
Leveč Franc, c. kr. r. profesor, okr. š. nadzornik in urednik „Lj. Zvonu".
Levstik Franc, c. kr. lic. knj. skriptor.
Lozar Josip, trgovec in trg. zborn. svetnik.
Macäk Ivan, c. kr. nadz. kat. uradov.
Mahr Ferdinand, ces. svetnik, hišni posestnik, itd.
Maier Josip, mestni učitelj.
Majntinger Ivan, c. kr. predstojnik dež. deske.
Mantuani Josip, velikošolee.
Martov Josip, zasebnik.
Medič o. Kallist, župnik in vikar.
Mikuš Anton, cand. prof.
dr. Mosche Alfonz, odvetnik, m. odbornik in dež. poslanec.
Mulej Andrej, c. kr. rač. revident v p.
„Narodna tiskarna", dein, društvo za tisk. podjetja.
Nedeljko Franc, zav. uradnik.
Nemanič Ivan, kaplan v zač. po-koji.
Novak Franc, aprob. gimn. suplent.
Obreza Anton, tapetnik in h. pos.
Pakič Mihael, trgovec, trg. zborn. podpredsednik, m. odbornik, hišni posestnik, itd.
dr. Papež Franc, odvetnik in dež. poslanec.
dr. pl. Pauker-Glanfeld Henrik, kanonik in stolni dekan.
Pavlin Alfonz, c. kr. gimn. profesor.
Pavločič Andrej, c. kr. žel. uradnik v p. in hišni posestnik.
Petelin Martin, aprob. gimn. suplent.
Pfeifer Josip, dež. tajnik.
Pichler Josip, aprob. gimn. suplent.
Pintar Luka, aprob. gimn. suplent.
Pire Gustav, c. kr. kmet. družbe tajnik, itd.
f Pire Ivan, žel. uradnik v p. in hišni posestnik.
Pleško Karol, c. kr. dež. sodn. svetnik.
Poljanec Alojzij, dež. pos. delavnice oskrbnik.
Potočnik Franc, c. kr. stavbeni svetnik v p. in m. odbornik.
Potočnik Mihael, konz. svetnik in nunski spovednik.
Povše Franc, veleposestnik, m. • odbornik, itd.
dr. Požar Lovro, aprob. gimn. suplent.
Praedica Jakob, c. kr. pripr. profesor.
Praprotnik Andrej, vodja I. m. lj. šoli, itd.
Premk Anton, c. kr. poštni kontrolor in hišni posestnik.
Rode Ivan, trgovec in h. posestnik.
Rožnik Anton, c. kr. sodn. pristav v p.
Safran Franc, m. cerkovnik.
Schuendelen Božidar, poslovodja. (2 izt.)
Smolej Jakob, c. kr. dež. š. nadzornik.
Smrekar Ivan, m. katehet.
Smrekar Josip, sem. profesor, konz. svetnik, itd.
Staudacher Ferdinand, č. kanonik in c. kr. gimn. prof. v p.
Stegnar Feliks, c. kr. kazn. učitelj in dež. poslanec.
Sterbenc Josip, duhoven v p.
Suhač Matej, aprob. gimn. suplent.
Svetek Anton, c. kr. rač. oficijal.
dr. Svetina Ivan, c. kr. gimn. profesor in alojz. prefekt.
Šarabon Mavrilij, stolni vikar.
Šašel Feliks, c. kr. okr. glavar.
Šega Karol, aprob. gimn. suplent.
Šesek Ivan, odv. koncipijent.
Šiška Josip, dvorni kaplan.
Škofic Josip, c. kr. avskultant.
Škrabec o. Stanko, frančiškan.
Šubic Ivan, aprob. gimn. suplent.
Šumi Franc, konditor in arheo-graf.
Tavčar Alojzij, aprob. gimn. suplent.
Tavčar Karol, trgovec in hišni posestnik.
Tekster Konrad, bogoslovec.
Toman Helena, hišna posestnica.
Tomažič Ferdinand, c. kr. poštni oficijal.
Tomažič Ivan, c. kr. kazn. kurat.
Tomec Jakob, I. m. komisar.
Tomšič Ivan, c. kr. v. učitelj, itd.
Tratnik Antonija, c. kr. fin. komisarja soproga.
Trstenjak Anton, pisatelj.
Tschurn Karol, hran. uradnik.
Türk Hugon, trgovec.
Učiteljsko društvo slovensko.
Valenta Vojteh, m. blag. uradnik.
Valentinčič Ignacij, hišni posestnik, m. odbornik, itd.
Vencajz Ivan, c. kr. dež. sodn. svetnik.
Vičič Ivan, trgovec.
Vodušek Matej, c. kr. gimn. profesor.
Vončina Ivan, I. mag. svetnik.
Wascher Rajko, hran. knjigovodja.
Wester Avguštin, c. kr. gimn. profesor.
baron Wolkensperg Avgust, graš-čak.
Zagorjan Anton, not. koncipijent.
Zagorjan Ivan, benef. in kaplan.
Zamida Matija, H. mag. svetnik.
fZiherl o. Leonhard, frančiškan.
Zupan Ivan, bogoslovec.
dr. Zupane Franc, e. kr. vi. kon-cipist in zdravnik.
Zupančič Anton, konz. svetnik in sem. profesor.
Zupančič Vilibald, c. kr. pripr. profesor.
Žakelj Miroslav, c. kr. gimn. profesor.
Železnikar Ivan, urednik „Slov. Naroda" in m. odbornik.
Žumer Andrej, mestni učitelj in c. kr. okr. š. nadzornik.
Št. 79 + 181 = 260.
b) Okolica:
Babnik Jernej, župnik na Dobrovi.
Čitalnica v Spodnji Šiški.
Čuk Julij, kaplan na Igu.
Derčar Martin, župnik v Preski.
Dolenec Jakob, župnik na Igu.
Fine Anton, župnik v Sostrem.
Gams Ivan, posestnik v Loki pri Igu.
Govekar Franc, nadučitelj v Spodnji Šiški.
Juvančič Ivan, trgovec in posestnik v Sp. Šiški.
Knez Anton, trgovec in posestnik v Sp. Šiški.
Kobilica Ivan, župnik v Črnučah.
Marešič Franc, kaplan v Sostrem.
Mekinec Franc, kaplan pri D. M. v Polji.
Porenta Franc, župnik v Sori.
Potočnik Ivan, župnik na Brezovici.
Povše Franc, župnik na Ježici.
Praprotnik Franc, učitelj v Preski.
Primožič Anton, pos. sin v Sostrem.
Skul Valentin, župnik pri sv. Jakobu.
Sterle Franc, nač. postaji v Za-logu.
Šola ljudska v Pirničah.
Šola narodna v Št. Vidu.
Tomec Miroslav, slikar in posestnik v Št. Vidu.
Št. 23.
k
2. Bistrica Ilirska, a) Bis'trica Ilirska. Poverjenik: Vesel Ivan.
*Brinšek Ivan, trgovec v Trnovem. *Jenko Aleksander, trgovec v
Trnovem. *Ličan Aleksand., trg. v Trnovem. *Štrucelj Jurij, c. kr. okr. sodnik. *Vesel Ivan, dekan v Trnovem. Bile Ivan, duhoven v. p. Gogala Franc, priv. uradnik.
Križaj Nikolaj, župnik v Premu. Škerjanec Ivan, kurat v Harijah. Tomšič Ivan, posestnik. Valenčič Ivan, posestnik v Trnovem.
Zarnik Martin, nadučitelj v Trnovem.
Št. 5 + 7=12.
b) Zagorje. Poverjenik: Pavlic Damijan.
*Cesnik Jurij, trgovec v Knežaku.	Pavlic Damijan, vikar v Zagorji.
*Domicelj Alojzij, trgovec v Za-	Ponikvar Anton, župnik v Knežaku.
gorji.	^	Torkar Matija, župnik v Košani.
Kacin Anton, kaplan v Šmihelu.	Št. 2 + 4 = 6.
3. Dekanija Cirknica. a) Cirknica. Poverjenik: Künstelj Franc.
Cibašek Ivan, župnik pri sv. Vidu.
Čitalnica narodna.
Jan Simon, župnik pri sv. Trojici.
Kleč Avgust, učitelj.
Kljun Matej, ekspozit v Begunjah.
Kunstelj Franc, dekan v Cirknici.
Lavrenčič Andrej, trgovec na Rakeku.
Šafer Ivan, župnik v Grahovem. Šerko Franc, posestnik. Zalokar Josip, kaplan. Žirovnik Josip, učitelj v Begunjah.
Št. 11.
b) Lož. Poverjenik: Lah Gregor.
♦Kaplenek Ivan, župnik na Blokah. Rozina Julij, not. uradnik in po-
Kovač Franc, trgovec in posestnik. sestnik v Poddobu.
Lah Gregor, župan, poštar in po- Volčič Jurij, c. kr. sodnijski pri-
sestnik.	stav.
Lenček Blaž, župnik v Starem Žerjov Gregor, c. kr. okrajni
Trgu.	sodnik.
Planinec Ivan, trg. pomočnik v	Št. 1 + 7 = 8.
Starem Trgu.
4. Dekanija Idrija. a) Idrija. Poverjenik: Treven Valentin.
*Občina mestna.	Čitalnica mestna.
*Vidmar Josip, župnik v Žireh. Delavsko bralno društvo. Cizej Ivan, c. kr, sodn. pristav. Goli Franc, trgovec.
Kogej Josip, dekan. Kos Franc, trgovec. Koser Maks, c. kr. notar. Kroup Gustav, c. kr. rudn. pristav. Lapajne Franc, trgovec. Lapajne Štefan, župan in trgovec. Lapajne Valentin, trgovec. Lavrič Josip, kaplan v Žireh.
Leskovic Sebastijan, zasebnik v
Spodnji Idriji. Tre ven Valentin, trgovec. Urbas Leopold, c. kr. rudniški
uradnik v p. Vončina Franc, pomožni uradnik. Žgur Anton, župnik na Ledinah.
Št. 2 + 17=19.
b) črni Vrh. Poverjenik: Domicelj Anton.
Ambrož Ivan, kaplan, čitalnica narodna. Domicelj Anton, vikar.
Majnik Mihael, posestnik v Mrzlem Logu.
Rudolf Gašpar, posestnik v Lomih. '
Št.
a.
5. Dekanija Kamnik. a) Kamnik. Poverjenik: dr. Samec Maks.
*Kokalj o. Rajnerij, franč. redovnik. *Stare Alojzij, administrator na
Rovi. *Stranjska fara. t Benkovič Josip, dijak. Cenčič Jernej, nadučitelj in ravnatelj. Čitalnica narodna. Knjižnica okrajna učiteljska.-Koblar Anton, kaplan v Mengiši. Mejač Andrej mL, pos. sin v Ko-
Murnik Ivan, trgovec in posestnik. Novak Martin, c. kr. poštar. Oblak Ivan, dekan. Paternost Henrik, učitelj v Mengiši. Pečnik Valentin, administrator na
Vranji Peči. dr. Samec Maks, dež. poslanec, .
zdravnik in posestnik. Stanič Josip, not. koncipijent. dr. Šmidinger Karol, c. kr. notar.
Št. 3 + 14=17.
mendi.
b) Brdo. Poverjenik: Kersnik Janko.
*Jarc Jernej, župnik v Dolu.
♦Kersnik Janko, c. k. notar, veleposestnik in deželni poslanec na Brdu.
♦Rožič Alojzij, župnik v Krašinji.
Detelja Karol, trgovec in posestnik v Dobu.
Dolžan Ivan, župnik v Ihanu.
Polec Julij, c. kr. okrajni sodnik na Brdu.
Potočnik Tomaž, kaplan v Dobu.
Sakser Ivan, župnik na Goričici.
Skofic Jurij, župan in posestnik v Št. Vidu.
Vrhovnik Ivan, župnik v Št. Go-tardu.
Zorko Matija, c. kr. cestni mojster v Lukovici.
Št. 3 + 8 = 11.
c) Vodice. Poverjenik: Kajdiž Tomaž. Kajdiž Tomaž, župnik.	Štrukelj Frane, duhoven na Šmarni
Svetlin Andrej, posestnik, itd. v Gori.	Št. 3.
Komendi.
6. Dekanija Kočevje. Poverjenik: Komljanec Ivan.
*Lampe Josip, c. kr. zemlj. knjigovodja.
♦Lovšin Simon, župnik v Fari pri Kostelu.
Berčič Peter, administrator v Starem Logu. Gerzin Matija, adm. v Banji Loki. Knjižnica okrajna učiteljska.
Komljanec Ivan, c. kr. gimnazijski
profesor, itd. Krese Josip, dekan. Kunauer Ivan, mestni kaplan. Roth Gothard, administrator v
Spodnjem Logu. Zbašnik Franc, župnik v Topli Rebri.
Št. 2 + 8 = 10.
7. Dekanija Kranj.
♦Bartol Baltazar, župnik v p. v Cerkljah.
♦Debeljak Ivan, župnik v Preddvoru.
♦Globočnik Edvard, zdravnik v Cerkljah.
*Majdič Vinko, vodja umetnih mlinov.
♦dr. Mally Ignac, c. kr. okrajni zdravnik.
♦Mežnarec Anton, dekan.
♦Omersa Franc, trgovec, posestnik in trg. zborn. svetnik.
♦Pire Matej, trgovec in posestnik.
♦Preveč Valentin, zasebnik in posestnik.
♦Ros Matej, trgovec.
♦Sajovic Ferdinand, trgovec in trg. zborn. svetnik.
♦Šavnik Karol, lekar, posestnik in župan.
*Šusteršič Franc, kaplan v Smledniku.
♦Urbančič Alojzija, graščakinja na Turnu.
♦Zarnik Anton, župnik, duhovni svetnik in zlatomašnik v Naklem.
Ahačič Leopold, fužinar v Tržiči.
Blagne Anton, posestnik v Št. Jurji.
Bohinc Ivan, zasebni uradnik.
Poverjenik: Šavnik Karol.
Brodnik Ant., kaplan v Šmartnem. čitalnica narodna. Dolenc Franc, trgovec in posestnik. Einspieler Tomaž, c. kr. sodn. pristav.
Elbert Sebastijan, kaplan v Pod-brezji.
Florijan Karol, zasebnik. Globočnik Viktor, c. kr. notar. Gregorič Ignac, župnik v Trste-niku.
Hubad Josip, c. kr. gimn profesor. Karlin Martin, c. kr. gimn. prof. Kljun Ivan, kaplan v Št. Jurji. Knjižnica c. kr. gimnazije. Knjižnica okrajna učiteljska. Kos Mihael, učitelj v Velesovem. Kreon Josip, župnik in duh. svetnik v Predosljih. Krisper Rajmund, trgovec in posestnik.
Kržič Josip, posestnik v Trbojah. Kukelj Anton, mestni kaplan. Lavrenčič Ivan, kaplan v Cerkljah. Mayr Peter ml., gostilničar in posestnik.
Merčun Rok, kaplan in katebet v Tržiči.
Novak Ivan, župnik v Smledniku. Pavlin Alojzij, trgovec in posestnik v Podbrezji. Pavlin Franc, trgovec in posestnik v Podbrezji.
Povše Martin, župnik v Št. Jurji. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Rakove Ivan, zasebnik. Robič Simon, administrator na
Šenturški Gori. dr. Šavnik Edvard, zdravnik. Špendal Franc, administrator v Tržiči.
dr. Štempihar Valentin, odvetnik. Tavčar Franc, ekspozit pri sv. Joštu.
Wiesthaler Franc, c. kr. gimn. ravnatelj.
Žužek Alojzij, kaplan v Križih. Žužek Franc, c. kr. okr. ingeieur.
Št. 15 + 38 = 53.'
8. Dekanija Leskovec. a) Krško. Poverjenik: dr. Šterbenc Jurij.
*Grivic Franc, kaplan v Leskovcu. ♦Knjižnica okr. učiteljska. *Šola šentjernejska. *dr. Šterbenc Jurij, dekan in dež.
poslanec. ♦Štrobelj Franc, v Št. Jerneji. Ahčin Rudolf, c. kr. davk. pristav. Bezlaj Josip, mešč. učitelj. Borštner Josip, kaplan v Škocijanu. Brulec Franc, župnik v Dolini. Cepuder Jakob, učitelj v Leskovcu. Dolinar Ivan, župnik na Raki. Gaberšek Franc, vodja lj. šole. Gregorič Franc, posestnik. Gregorin Alojzij, c. kr. okrajni
sodnik. Janež Alojzij, posestnik.
Knavs Ivan, mestni vikar.
' *
Lapajne Ivan, vodja mešč. šole in c. kr. okr. š. nadzornik.
•{"Lapajne Ivan, župnik na Studencu.
Lebar Jakob, kaplan na Križevem.
Maurer Gašpar, posestnik na Raki.
dr. Mencinger Ivan, odvetnik in posestnik.
Nagode Ivan, kaplan v Št. Jerneji.
Pfeifer Viljem, drž. in dež. poslanec, župan in posestnik.
Ravnikar Jernej, mestni učitelj.
Romih Tomaž, mešč. učitelj.
Tavčar Ignacij, župnik v p. na Križevem.
Vari Tomaž, kaplan na Raki.
Vovk Ivan, župnik v Št. Jerneji.
Zadnik Simon, župnik v Čateži.
Št. 5 + 24 = 29.
b) Kostanjevica. Poverjenik: Lesjak Ivan.
/
*Lesjak Ivan, župnik in duhovni Šega Ivan, mestni kaplan.
svetnik.	dr. Wurner Josip, c. kr. polk.
Abram Lavoslav, nadučitelj.	zdravnik v p., itd.
Novak Mihael, c. kr. okr. sodnik.	Št. 1 + 4 = 5.
9. Dekanija Litija. d) Litija. Poverjenik: Svete c Luka.
*Nabernik Ivan, c. kr. okr. sodnik. *Saje Mihael, župnik v Štangi. *Svetec Luka, c. kr. notar, dež. poslanec in posestnik.
Grill Matija, c. kr. okr. glavar. Jeločnik Anton, tov. knjigovodja. Jeretin Martin, c. kr. okr. tajnik. Molek Martin, župnik na Savi.
t
Okrajna učiteljska knjižnica, dr. Pavlic Ignacij, c. kr. okrajni
zdravnik. Podkrajšek Franc, načelnik postaji na Savi. Rus Jakob, dekan v' Šmartnem. Starič Josip, c. kr. sodn. pristav.
Türk. Avgust, župnik na Jancem. Vončina Valentin, c. kr. sodnijski
kancelist. Vrančič Ivan, žel. uradnik. Zdražba Ivan, župnik na Pre-žganji.
Št. 3 + 13 = 16.
b) Radeče. Poverjenik: Krisper Valentin.
*l£risper Valentin, tovarnar in po- Ramovš Andrej, župnik v Svibnem.
sestnik.	Vidergar Ivan, župnik v Št. Jurji.
Leveč Ivan, učitelj.	Št. 1 +3 = 4.
10. Dekanija Loka. Poverjenik: Kožuh Matej.
*Debeljakova hiša v Poljanah. *Dolinar Ivan, župnik v p. na Trati.
*Kožuh Matej, dekan v Stari Loki. *Šranc Stanko, župnik v Retečah. *Tušek Gregor, posestnik naMar-
tinjem Vrhu. dr. Arko Anton, okr. zdravnik. Bralno društvo v Selcih. Bralno društvo na Trati. Bralno društvo v Železnikih, dr. Dolenec Josip, kaplan v Stari Loki.
Dolinar Anton, adm. v Lučini.
Erzar Matija, mestni kaplan. Jamnik Anton, župnik v Sorici. Justin Blaž, adm. v Novi Oslici. Kušar Franc, kaplan na Trati. Mrak Jakob, župnik v Železnikih. Oblak Ivan, mestni kaplan. Peterlin Primož, adm. pri sv. Lenartu.
Rožman Lovro, ekspozit v Žabnici. Sušnik Ivan, župnik v Selcih, dr. Škofic Franc, c. kr. okr. sodnik. Šoklič Blaž, mestni župnik. Vavpotič Ivan, kaplan v Selcih. • Št. 5 + 18 = 23.
11. Dekanija Metlika. d) Črnomelj. Poverjenik: Kupljen Anton.
Dobida Josip, c. kr. davk. nadzornik.
Fertin Ignacij, kaplan v Starem Trgu.
Kune Avgust, posestnik. Kupljen Anton, c. kr. notar. Okrajna učiteljska knjižnica.
Režek Peter, župnik v Starem Trgu.
Schweiger Ivan, posestnik. Šašelj Ivan, administrator v Ad-lešičih.
Šola farna v Starem Trgu.
Št. 9.
b) Metlika. Poverjenik: Navratil Anton.
Aleš Anton, dekan v Semiči. Bulovec Mihael, kaplan v Semiči.
Dovgan Franc, prošt n. r. Guštin Franc, posestnik.
Hayne Edvard, c. kr. davkar. Hranilovic Ivan, župnik v Soči call. Kapelle Ivan, um. oskrbnik n. r. Navratil Anton, zasebnik. Pavlic Ivan, mestni kaplan. Premer Anton, zasebnik.
Prosenik Anton, trgovec. Schweiger Franc, župnik na Ra-dovici.
Stajer Franc. c. kr. notar. Šola mestna.
Šola narodna na Radovici.
Št. 15.
12. Dekanija Moravče.
*Preša Josip, župnik v Pečeh.
Gros Peter, nadučitelj v Zagorji.
Kepec Franc, administrator v Češ-njicah.
Lazar Mihael, c. kr. gimn. prof. v p. v Čemšeniku.
Picigas Lavoslav, kaplan v Kolovratu.
13. Dekanija Novo Mesto.
*Babnik Ivan, župnik v Toplicah.
*dr. Gestrin Karol, c. kr. sodn. svetnik.
*Krčon Anton, župnik v Vavti Vasi.
*dr. Razpet Martin, c. kr. okr. zdravnik in posestnik.
*Rome Ivan, župnik v Št. Petru.
*dr. Vojska Andrej, c. kr. sodn. svetnik.
♦Volčič Ivan, župnik v Šmarjeti.
*Vrhovec Ivan, c. kr. gimnazijski profesor.
Bergant Valentin, župnik v Brusnicah.
Breznik Franc, c. kr. gimnazijski profesor.
Čitalnica novomeška.
Dev Edvard, c. kr. sodn. svetnik in dež. poslanec.
Dovič Ivan, župnik v Mirni Peči.
Fajdiga Ignacij, c. kr. gimnazijski profesor.
Frančiškanski samostan.
Frank Rihard, kanonik.
Hočevar Josip, kanonik.
Poverjenik: Toman Ivan.
Poklukar Josip, kaplan naVačem. Rome Franc, župnik v Čemšeniku. Toman Ivan, dekan in č. kanonik
v Moravčah. Volk Ivan, kaplan v Čemšeniku.
Št. 1 + 8 = 9.
Poverjenik: Poljanec Ivan.
Hrovat o. Florentin, frančiškan in vodja m. Ij. šoli.
Kastelic Franc, posestnik.
Kastelic Franc, trgovec.
Knjižnica c. kr. višje gimnazije.
Knjižnica učiteljska.
Krajec Ivan, lastnik tiskarne.
dr. Marinko Josip, c. kr. gimn. profesor in katehet.
Mervec Ivan, župnik v Stopičah.
Mohar Martin, c. kr. vodja pom. sodn. uradov.
Oblak Valentin, trgovec.
Pec Viljelmina, nadučiteljica.
Perušek Rajmund, c. kr. gimn. profesor.
Poljanec Ivan, c. kr. gimn prof.
dr. Poznik Albin, c. kr. notar in župan.
Rizolli Dominik, lekar.
Senekovič Andrej, c. kr. gimn. ravnatelj, itd.
Skale Otmar, c. kr. okr. živino-zdravnik.
Šinkovec Avgust, kaplan v Prečini.
Urh Peter, prošt, itd.
Videmšek Matija, župnik pri Beli Cerkvi.
Vindišar Viljem, frančiškan.
Št. 8 + 30 = 38.
14. Dekanija Postojina.
a) Postojina. Poverjenik: Hofstetter Ivan.
*Bole Martin, profesor na Ruskem
(knjige šoli v Slavini). ♦Sajovic Ivan, župnik v Slavini. Arko Mihael, kaplan v Hrenovicah. Bezeljak Pavi, c. kr. notar. Bukvama okrajna učiteljska. Čitalnica narodna. Dimnik Mihael, učitelj. Ditrich Anton, trgovec. Gaspari Ferdinand, c. kr. okrajni
živinozdravnik. Grossmann Gustav, učitelj pri sv. Ivanu.
Hofstetter Ivan, dekan in častni
kanonik. Jurca Franc, trgovec. Kajbič Franc, c. kr. sodn. uradnik v p. Korošec Ivan, posestnik v Št. Petru.
Kraigher Alojzij, trgovec.
Kraigher Peter, trgovec. Kraigher Peter, posestnik v Hrašah. Kuttin Franc, trgovec. Lavrenčič Maks, trgovec. Lavrenčič Matija, posestnik, dr. Pitamic-Ivan, odvetnik. Podboj Ivan, kurat v Št. Petru. Puc Alojzij, župnik v Hrenovicah. Strupi Jakob, kaplan v Slavini. dr. Šegula Jakob, odv. koncipijent. Šola v Hrenovicah. Vernik Peter, mesar in posestnik. Vičič Miroslav, nadžupan in posestnik.
Vodopivec Anton, c. kr. poštar. Zakotnik Andrej, gostilničar. Zakrajšek Franc, kaplan, dr. Zbašnik Franc, c. kr. okrajni komisar.
Žužek Leopold, c. kr. okr. sodnik.
Št. 2 + 31=33.
b) Senožeče. Poverjenik: O kom Ignacij.
*Kržič Gregor, c. kr. okr. sodnik. ♦Občina razdrška. Fettich-Frankheim Anton, župnik
v Vremah. Kavčič Hinko, posestnik in dež. poslanec na Razdrtem.
Okorn Ignacij, župnik. Senčar Josip, c. kr. s<jdn. pristav. Suša Frapc, posestnik. Šola štirirazredna. Zelen Josip, posestnik.
Št. 2 + 7 = 9.
15. Dekanija Radovljica. a) Radovljica. Poverjenik: Roblek Aleks.
Andolšek Franc, c. kr. sodnijski pristav.
Bizjan Ivan, c. kr. kazn. kurat v
Begunjah. Brie Ivan, c. kr. okr. sodnik. Bulovec Ivan, trgovec in posestnik.
Čarman Franc, c. kr. vojaški duhovnik v pok., itd. v Mošnjah. Eržen Valentin, mestni kaplan. Hofmann Hubert, c. kr. notar. Homann Friderik, trgovec in posestnik.
Klinar Matija, krčmar in posestnik.
grof Margheri Rudolf, c. kr. okr.
komisar. Marovt Marija, učiteljica. Oblak Lovro, kaplan v Mošnjah.
Rihar Josip, c. kr. okr. komisar. Roblek Äleks, lekar in posestnik. Sittig Teodor, civ. geometer in
posestnik. Teran Ivan, župnik v Ljubnem.
Št. 16.
b) Grad. Poverjenik: Troj ar Ivan.
Bralno društvo v Gorijah. Bukvama učiteljska za radovljiški
okraj.	_
Čitalnica narodna. Golmajer Josip, kaplan in Mesar Ivan, župnik in duh. svetnik na Boh. Bistrici. Mrak Matija, kaplan v Gorijah. Pretnar Jakob, nadučitelj v Srednji Vasi.
Razboršek Josip, dekan na Bledu.
Strle Rezika, učiteljica v Gorijah.
Trojar Ivan, c. kr. poštar, nadučitelj in posestnik na Bledu.
Zarnik Matija, župnik v Srednji Vasi.
Žirovnik Janko, nadučitelj v Gorijah.
Zumer Jakob, župan in posestnik v Gorijah.
Št. 13.
c) Jesenice. Poverjenik: Keršič Ivan.
Ažman Ivan, župnik na Dovjem.	Molj Ivan, župnik v Beli Peči.
Bernik Valentin, kaplan v Kranj-	Robič Matija, rudn. uradnik • na
ski Gori.	Jesenicah.
Keršič Ivan, župnik na Jesenicah.	Št. 5.
d) Kamna Gorica. Poverjenik: Bernik Lovro.
*Bernik Lovro, župnik.	Rihar Franc, benef. in kaplan v
Aljaž Jakob, župnik na Dobravi. Kropi.
Berlic Ivan, kaplan.	Soršak Ignac, pos. sin v Kropi.
Pesjak Mihael, trgovec in po-	Št. 1+5 = 6.
sestnik.
16. Dekanija Ribnica. a) Ribnica. Poverjenik: Skubic Martin
♦Kljun Marija,^posestnica v Slat-niku.
♦Lesar Ivan, posest, v Hrovačah. ♦Lesar Martin, posestnik v Sušji. ♦Lovšin Marija, pos. v Jurjevici. ♦Skubic Martin, dekan in častni kanonik.
Alijančič Ivau, kaplan v Ribnici. Jaklič Josip, župnik v Dolenji Vasi.
Kadunec Franc, administrator v Dragi.
Merher Josip, trgovec v Dolenji Vasi.
Prijatel Matija, župnik v Strugah. Rotner Josip, c. kr. sodn. pristav. Višnikar Franc, c. kr okr. sodnik.
Voglar Josip, župnik v Sodražici. Vrhovtjek Franc, kapi. v Sodražici.
Št. 5 + 9 = 14.
b) Lašče. Poverjenik: Šuflaj Daniel.
Bregar Franc, posestnik na Robu. Brence Ivan, župnik pri sv. Gregorji.
Hočevar Matija, c. kr. poštar. Kosec Jernej, župnik v Škocijanu.
Lavtižar Mihael, župnik na Robu. Murgelj Julij, c. kr, sodn. pristav. Šuflaj Daniel, c. kr. okr. sodnik. Tramte Anton, kaplan v Dobre-poljah.	Št. 8.
17. Dekanija Šmarije. Poverjenik: D rob nič Andrej.
*Plantan Ivan, c. kr. notar v Za-tičini.
Alijančič Valentin, kaplan na Krki. Borštnik Ivan, nadučitelj. Bralno društvo. Drobnič Andrej, dekan. Jenčič Alojzij, c. k. okr. sodnik
v Zatičini. Jenko Ljudevit, kaplan v Šmariji.
Kregar Franc, kaplan v Št. Vidu. Lukan Jakob, zdravnik v Št. Vidu. Pipan Andrej, župnik na Polici. Terček Mihael, kaplan v Šmariji. Urbanija Lovro, župnik, v Zalini. Vrančič Ignacij, župnik v Za-gradci.
Št. 1 + 12 = 13.
18. Dekanija Trebnje. Poverjenik: Frei i h Matej.
Bralno društvo v Žužemperku. Frelih Matej, dekan v Trebnjem. Golia Ljudevit, c. k. okr. sodnik. Grčar Josip, župnik pri sv. Trojici. Hočevar Anton, župnik pri sv.
Lovrenci. Hofer Karol, župnik v Cateži. Ilovsky Albin, kaplan pri sv. Križi.
Jarc Franc, župnik na Mirni. Jerše Alojzij, nadučitelj. Karlin Ivan, župnik v Dobrničah.
Košir Alojzij, župnik v Št. Ru-pertu.
Marolt Jakob, župnik pri sv. Križi.
Mikuš Franc, c. kr. okr. pristav v Mokronogu.
Nemec Anton, kaplan v Trebnjem.
Pfefferer Adolf, c. kr. okr. sodnik v Mokronogu.
Šmidovnik Anton, kaplan in
Tavčar Mihael, župnik v Žužemperku.
Virant Ivain, župnik v Mokronogu.
Št. 18.
19. Dekanija Vipava. Poverjenik: Erjavec Matija.
*Erjavec Matija, dekan, itd. ♦Kavčič Franc, poštar in posestnik
v Št. Vidu. *Koder Matej, župnik na Slapu. *Nakus Jos., župnik itd. na Planini. Ažman Simon, kaplan v Vipavi.
Bratož Franc, posestnik v Podragi. Bukvama okrajna učiteljska, čitalnica kmetijska v Podragi. Čitalnica narodna v Vipavi. Dejak Hinko, župnik v Vrhpolji. Ditrich Andrej, trgovec v Vipavi.
Habe Josip, posestnik na Gočah. Hladnik Ivan, župnik na . Gočah. dr. Kenda Josip, okr. zdravnik, grof Lanthieri Karol, graščak, itd. Lavrenčič Matej, dež. poslanec in
posestnik na Vrhpolji. Lenasi Anton, župnik na Colu. Lukanec Josip, benef. na Lozicah.
Mavric Ivan, župnik na Ustiji. Mayer Karolina, posestnica, itd. Primožič Jernej, župnik na Vrab-čah.
Rudolf Ivan, učitelj na Vrabčah. Silvester Franc, trgovec v Vipavi. Skvarča Ivan, župnik v Budanjah. Št. 4 + 20 = 24.
20. Dekanija Vrhnika. d) Vrhnika. Poverjenik; Koprivnikar Franc.
*Kotnik Franc, tovarnar in posestnik v Verdu.
*Zupan Mihael, župnik v Polhovem Gradci.
Belar Josip, župnik v Hotederšici.
Čitalnica narodna.
Dolinar Franc, župnik v Horjulu.
dr. Fraidl Josip, c. kr. sodnijski pristav.
Gruden Ivan, c. kr. davkar.
Hočevar Anton, župnik pri sv. Joštu.
Jelovšek Gabriel, trgovec in posestnik.
Koprivnikar Franc, dekan, itd. Kurent Karol, adm. v Črnem Vrhu.
Laznik Josip, kaplan. Lenarčič Josip, posestnik, itd. Levstik Vinko, nadučitelj in c. kr.
okr. šolski nadzornik. Tomšič Ivan, usnjar in posestnik. Vidic Ivana, učiteljica. fWeiss Gabriel, administrator v Zaplani.
Vonča Anton, kurat v Bevkah.
Št. 2 + 16 = 18.
b) Borovnica. Poverjenik: Oblak Ivan.
*Oblak Ivan, župnik v Borovnici. Borštnik Franc, c. kr. profesor v Raguzi. (Knjige v Borovnico št. 8.)
Borštnik Ivan, posestnik v Dolah. Dolinar Franc, kaplan v Borovnici.
Papier Franc, nadučitelj v Borovnici.
Podobnik Ignacij, župnik v Pre-serji.
Rozman Jurij, župnik v Rakitni.
Št. 1 + 6 7.
c) Logatec. Poverjenik: Gruntar Ignacij.
Arko Franc, krčmar in posestnik. Bergant Lovro, župnik. Bralno društvo dolenjelogaško. Bralno društvo gorenjelogaško Ferjančič Jakob, župnik v Za-vracu.
GerdadolnikFranc, posestnik.
de Gleria Anton, trgovec. Gostiša Mihael, posestnik. Gruntar Ignacij c. kr. notar. Hladnik Ivan, trgovec in posestnik. Hladnik Matija, posestnik. Jeglič Josip, c. kr. davkar. Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtih.
Kerne Ivan, nadučitelj in ravnatelj.
Kogoj Marija, posestnica. Kranner Andrej, c. kr. okr. tajnik. Levičnik Valentin, e. kr. davk.
nadzornik. Marguč Josip, trgovec. Mulley Adolf, župan, c. kr. poštar
in posestnik. Nagode Josip, črevljar. Petrič Martin, posestnik.
Puppis Karol, trgovec. Ribnikar Vojteh, nadučitelj in ravnatelj.
Rihar Ivan, krčmar in posestnik. Siherl Ivan, posestnik. Smole Josip, posestnik, dr. Sterger Stanko, c. kr. okr.
zdravnik. Tollazzi Tomaž, trgovec. Učiteljska okrajna knjižnica. Zajec Franc, c. kr. gozdni uradnik.
Št. 30.
II. Lavantinska škofija.
l. Dekanija Bistrica Slovenska.
*Hajšek Anton, dekan in duhovni svetnik.
*Ratej Franc, c. kr. notar.
Bizjak Vinko, župnik v Laporji.
Brezovšek Davorin, župnik pri sv. Martinu.
Brumen Anton, c. kr. sodnijski pristav.
Heržič Josip, župnik v Sp. Pol-skavi.
Hitrek Adolf, spiritual v Stude-nicah.
Juri Benedikt, župnik v Poli-čanah.
Košar Jakob, župnik v Zg. Pol-skavi.
Lasbacher Josip, učitelj na Creš-novcu.
Lenart Janko, župnik v Tinjah.
Lendovšek Mihael, župnik v Ma-kolah.
Poverjenik: Lendovšek Mih.
Mahor Feliks, učitelj v Makolah. Novak Peter, gostilničar v Slov. Bistrici.
Petan Franc, župnik pri sv.Venclju. Pihljar Simon, kaplan v Makolah. Potočnik Anton, kaplan v Slov. Bistrici.
Povh Ivan, učitelj pri sv. Venclju. Presečnik Gregor, kaplan v Poli-čanah.
Sotljar Davorin, župnik v Manjš-bregu.
Stajnko Ivan, kaplan v Manjš-bregu.
Stepišnik Lovro, posestnik v Slov. Bistrici.
Škerjanec Rok, nadučitelj-v Makolah.
Vrunkar Radoslav, učitelj v Makolah.
Št. 2 + 22 = 24.
2. Dekanija Braslovče. Poverjenik: Balon Anton.
*Balon Anton, župnik in duh.
svetnik na Vranskem. *Bohinc Jakob, dekan in duh. svetnik v Braslovčah.
Čitalnica narodna na Vranskem. Fekonja Andrej, kaplan v Št. Pavlu, Gaberšek Ivan, c. kr. okr. tajnik na Vranskem.
Križnik Gašpar, posestnik v Mot- Šorn Frane, nadučitelj v Št. Jurji.
niku.	Št. 2 + 6 = 8.
Prislan Franc, pos. v Parižlah.
3. Dekanija Brežice. a) Brežice. Poverjenik: dr. Firbas Franc.
*dr. Firbas Franc, c. kr. notar. ♦Gomilšek Josip, žel. uradnik v
Vidmu. ♦Knjižnica okr. učiteljska. *Repič Andrej, župnik v Kapelah.
*Ripšl Karol, župnik v Vidmu. *dr. Srebre Gvidon, odvetnik. Kranjc Josip, kaplan v Pišecah. Crnoša Simon, župnik v Pišecah.
Št. 6 + ^2 = 8.
b) Sevnica. Poverjenik: Veršec Franc.
♦Slomšek Ivan, župnik pri sv. Lenartu.
Bratuša Alojzij, kaplan v Rajhen-
burgu. Kunstič Ivan, učitelj. Lenček Franc, veleposestnik na Blanci.
Prešern Ivan, kaplan. Starki Mio, c. kr. kancelist. Tanšek Ivan, not. koncipijent. Veršec Franc, c. kr. notar.
Št. 1 + 7 =
4. Dekanija Celje.
a) Celje. Poverjenik: Žolgar Mihael.
♦Čitalnica v Celji.
*Krušič Ivan, c. kr. gimn. profesor.
♦Lipoid Franc, odv. koncipijent.
♦Podružnica kmetijska.
♦dr. Sernec Josip, odvetnik, itd.
*Teharska občina.
*Topljak Josip, posestnik.
*Vošnjak Mihael, ing., posestnik,
drž. in dež. poslanec. *dr. Vrečko Andrej, c. kr. gimn. profesor.
Ambrožič Blaž, c. kr. okr. šolski nadzornik.
Baš Lovro, c. kr. notar, dr. Dečko Ivan, odv. koncipijent. dr. Filipič Ludovik, odvetnik. Jerman Ivan, trgovec. Knjižnica gimnazijska. Matek Martin, n. propovednik. , Perne Anton, dijak, dr. Vrečko Josip, odv koncipijent. Žolgar Mihael, c. kr. gimn. profesor.
Št. 9 + 10 = 19.
b) Žalec. Poverjenik: Kocbek Franc.
♦Arzenšek Matija, župnik v Grižah.	Hausenbichler Ivan, pos. v Žalci.
♦Janežič Jakob, posestnik v Grižah.	Klemenčič Josip, učitelj v Galiciji.
♦Jeraj Josip, župnik v Žalci.	Kocbek Franc, učitelj v Žalci.
.♦Žuža Ivan, posestnik v Grižah.	Nendl Franc, kaplan v Grižah.
Grušovnik Adam, kaplan v Žalci.	Petriček Anton, učitelj v Žalci.
Roblek Franc, posestnik v Žalci. Supanek Josip nadučitelj v Grižah.
5. Dekanija Dravsko polje.
*Stranjšak Martin, dekan in č. kanonik v Hočah. Antolič Ivan, župnik na Ptujski Gori.
Brišnik Martin, učitelj pri sv. Lovrenci.
Širca Ernst, posestnik v Grižah.
Št. 4 + 9 = 13. .
- V" ■■ -■■'•.' Poverjenik: Rath Franc.
Hren Anton, nadučitelj pri sv. Janži.
Megla Franc, učitelj pri sv. Janži. Purgaj Jurij, kaplan v Cirkovcah. Rath Franc, župnik pri sv. 'Lovrenci.
Št. 1 + 6 = 7.
6. Dekanija Gornji Grad.
a) Gornji Grad. Poverjenik: Potočnik Lovro.
♦Kuralt'Ivan, c. kr. sodn. pristav.	Presečnik Anton, posestnik.
♦Potočnik Lovro, dekan in duh.	Šola narodna v Bočni.
svetnik.	Šola narodna v Novi Štifti.
*Strnad Matija,župnik v Ljubnem.	dr. Vovšek Franc, c. kr. okrajni Detiček J., c. kr. notar. sodnik.
Pajmon Anton, župnik pri Novi	Zdolšek Franc, župnik v Solčavi. Štifti. Št. 3 + 7 = 10.
b) Mozirje. Poverjenik Lipoid Josip.
♦Lipoid Josip, posestnik.	Šola ljudska na Rečici.
Št. 1 + 1 = 2.
7. Dekanija Jarenina. Poverjenik: Flek Josip.
♦Lajh o. Korbinijan, vikar pri sv. Jurji.
♦Vagaja o. Rudolf, župnik v Svi-čini.
Flek Josip, dekan.
Jančič Franc, posestnikov sin.
Merčnik Anton, župnik v Št. Ilju. Rešek o. Henrik, kapitular in
oskrbnik. Slekovec Josip, nadučitelj. Stuhec Marko, kaplan.
Št. 2 + 6 = 8.
8. Dekanija Konjice. Poverjenik: Mikuš Franc.
♦Bezenšek Jurij, župnik v Ča-
dramu. ♦Knjižnica nadžupnijska. ♦Kovač Josip, posestnik v Zrečah. ♦Mikuš Franc, dekan in duhovni svetnik.
♦Modic Ivan, župnik na Prihovi.
♦Škerbec Martin, vikar.
♦Verlič Franc, župnik v Stranicah.
dr. Prus Karol, zdravnik.
dr. Rudolf Jvan, odvetnik.
Štabuc Jernej, kaplan.
Žnidar Mihael, župnik v Žrečah.
Št. 7 + 4 = 11.
9. Dekanija Kozje. Po
*Knjižnica učiteljska. Bosina Ivan, dekan in duhovni svetnik.
Dvoršek Anton, župnik pri sv. Vidu.
dr. Gelingsheim Karol, c.kr. sodn. pristav.
jenik: Bosina Ivan.
Gršak Vinko, župnik v Podčetrtku. Klepač Franc, kaplan. Korošec Franc, kaplan pri sv. Vidu.
Rakoše Mihael, župnik na Bučah, dr. Rausch Franc, odvetnik.
Št. 1 + 8 = 9.
10. Dekanija Laško. Poverjenik: Žuža Ivan Ev.
♦Sorglechner Josip, župnik v Loki. ♦Vrečko Matej, kurat v Jurij-
kloštru. Elsbacher Andrej, trgovec. Fischer Anton, kaplan. Hrastelj Franc, kaplan.
Khern Rudolf, c. kr. okr. sodnik. Kolarič Josip, župnik na Razborji. Raktelj Rudolf, kaplan v Dolu. Žuža Ivan Ev., dr c. p., konz. svetnik, dekan in nadžupnik.
Št. 2 + 7 = 9.
11. Dekanija Št. Lenart. Poverjenik: Čolnik Dominik.
♦Arnus Franc, kaplan pri sv. Ru-pertu.
♦Čolnik Dominik, živinozdravnik
pri sv. Benediktu. ♦Lapuh Martin, župnik pri sv. Barbari.
Čeh Karol, učitelj pri sv. Trojici. Farkaš Ivan, učitelj v p. v Negovi. Jurkovič Martin, kaplan pri sv. Ani.
Mlinarič Ivan, gost. sin pri sv, Troj ici.
Mulec Jurij, posestnik pri sv. Trojici.
Rop Josip, posestnik pri sv. Lenartu.
dr. Suhač Anton, župnik pri sv. Ani.
Šturm Alojzij, pos. sin v Ivanjcih. Vreča Milan, učitelj v Negovi. Wenger Karol, c. kr. okr. sodnik pri sv. Lenartu.
Št. 3 + 10 == 13.
12. Dekanija Ljutomer. a) Ljutomer. Poverjenik: Horvat Josip.
♦Skuhala Ivan, dekan, itd.	Gomilšek Josip, uradnik.
Božič Anton, posestnik pri Mali	Hoechtl Barbika, učiteljica.
Nedelji.	Horvat Josip, nadučitelj.
Cvahte Simon, nadučitelj pri Mali	Ivančič Josip, c. kr davk. pristav.
Nedelji.	Karba Ivan, učitelj pri sv. Križi.
Čitalnica narodna.	Kralj Ivan, posestnik v Ilijaševcih.
Freuensfeld Josip, učitelj.	Kukovec Ivan, posestnik in dež. Fridav Peter, trgovec v Noršencih. poslanec.
dr. Lebar Josip, zdravnik pri sv. Križi.
dr. Mravljak Anton, odvetnik. Osenjak Martin, kaplan. Pušenjak Tomaž, učitelj na Cvenu. Schneider Franc, učitelj na Cvenu. Sever Franc, uradnik.
Sršen Franc, tržan. Šlamberger Anton, c. kr. notar. Šoštarič Ferdinand, kaplan. Vavpotič Ivan, tržan. Vedernjak Franc, c. kr. sodnijski pristav.
Št. 1+ 23 = 24.
b) Radgona. Poverjenik: Belšak Anton.
♦Jančar Franc, duh. v p. pri sv. Dominkuš Jurij, učitelj pri sv.
Petru.	Petru.
♦Simonič Ivan Al., kaplan pri sv. Hecl Franc, mestni kaplan.
Jurji	Lacko Anton, župnik pri sv. Križu.
Belšak Anton, župnik pri sv. Petru. Zver Alojzij, mestni kaplan.
Št. 2 + 5=7.
13. Dekanija Maribor pri Dravi.
♦Čitalnica mariborska.
*dr. Dominkuš Ferdinand, odvetnik in dež. poslanec.
*Dovnik Franc, sem. profesor.
*Ferk Feliks, zdravnik in posestnik.
*Knjižnica gimnazijska.
♦Knjižnica semeniška.
♦Košar Franc, kanonik in konz. svetnik.
♦Majciger Ivan, c. kr. gimn. profesor.
♦Ogradi Franc, kanonik, itd.
♦Orožen Ignacij, stolni dekan, itd.
♦dr. Pajek Josip, c. kr. gimn. profesor in duh. svetnik.
♦dr. Radaj Franc, c. kr. notar in dež. poslanec.
♦dr. Sernec Janko, odvetnik.
♦Šinko Božidar, župnik pri sv. Kungoti.
♦Zorčič Franc, inf. prošt.
Berdajs Davorin, trgovec.
Borsečnik Anton, mestni vikar.
Caf Jakob, kaplan pri sv. Magdaleni.
Poverjenik: Majciger Ivan.
Črnko Josip, provizor v Lem-bahu.
dr. Feuš Vrane, sem. profesor.
dr. Glančnik Jernej, odvetnik.
Haubenreich Alojzij, duhovnik v pokoju.
Hebar Franc, stolni kaplan.
Herg Lovro, kanonik, itd.
Knjižnica učiteljska.
Koprivnik Ivan, c. kr. vadn. učitelj.
dr. Križanič Ivan, kanonik in profesor.
dr. Kukovič Avgust, sem. pod-vodja, itd.
Lavtar Luka, c. kr. pripr. profesor.
Majcen Gabriel, c. kr. vadn. učitelj.
Meško Alojz, mestni kaplan.
Miklošič Ivan, c. kr. vadn. učitelj.
dr. Mlakar Ivan, vodja dij. sem. in profesor.
Morič Maks, trgovec.
Nerat Mihael, nadučitelj.
Pavlič Franc, c. kr. poštni uradnik.
24
dr. Pekolj Ivan, c. kr. sodnijski Rošker Franc, nadučitelj v Lem-pristav.	baliu.
Rakovec Alojzij, žel. uradnik.	Št. 15 + 25 = 40.
Ribar Ant., dij. sem. podvodja in profesor.
14. Dekanija Maribor za Dravo. a) Ruše: Poverjenik: Wurzer Matija.
Kapler Ivan, kaplan.	Tominc Blaž, učitelj.
Knjižnica šolska.	Wurzer Matija, župnik.
Koren Matija, župnik v Selnici.	Št. 5.
b) D. M. v Puščavi. Poverjenik: Praprotnik Franc.
Glaser Ivan, pravnik.	Pavelšek Ivan, učitelj v Račjem.
Kralj Josip, župnik.	Praprotnik Franc, nadučitelj.
Pajtler Ivan, kaplan pri	sv. Lov- Schatz Josip, učitelj.
renči.	Št. 6.
15. Dekanija Marnberg. Poverjenik: Jazbec Anton.
Jazbec Anton, dekan, itd.	Munda Jakob, c. kr. okr. sodnik.
Št. 2.
16. Dekanija Nova Cerkev. Poverjenik: dr. Gregorec Lavoslav.
♦Gajšek Karol, dekan, itd. na Do-	Ferenčak Franc, župnik v Voj-
berni.	v niku.
*dr. Gregorec Lavoslav, kanonik,	Šijanec Alojzij, kaplan pri Novi drž. in dež. poslanec. Cerkvi.
*Kos Alojzij, župnik na Creš-	Žičkar Josip, župnik v Vitanji. njicah. Št. 3 + 3 = 6.
17. Dekanija Ptnj. Poverjenik: Kunstek Luka.
*Hrtiš o. Benko, min. župnik.	Brenčič Alojzij, odv. koncipijent.
♦Kukovec Josip, župnik pri sv.	Cilenšek Martin, d. gimn. pro-
Andraži.	v fesor.
♦Meško Jakob, župnik pri sv.	Čiček o. Bonaventura, min. ka-Lovrenci. plan.
♦Modrinjak Matija, inf. prost, itd.	dr. Čuček Josip, odvetnik.
♦Trstenjak Jakob, župnik pri sv.	Grebenec Ivan, učitelj pri sv. Lov-Marjeti. renči.
♦Zmazek Franc, župnik pri sv.	Hirti Franc, benef. in katehet.
Urbanu.	Jerman Franc, ces. svetnik in dež.
Alekšič o. Fidelij, em. gvardijan. poslanec.
Jezovšek Mihael, odv. koncipijent.
dr. Jurtela Franc, odvetnik in dež. poslanec.
Klobučar Anton, c. kr. sodnijski pristav.
Kunstek Luka, d. gimn. profesor.
Majcen Ferdinand, d. gimn. vero-učitelj.
Mihelič Josip, c. kr. sodn. pristav.
Planinšek Mihael, meščan.
dr. Ploj Jakob, odvetnik.
Prus o. Stanko, min. kaplan.
dr. Schiffrer Ivan, c. kr. polk.
zdravnik. Sok Anton, veleposestnik v Mož-gancih.
Strelec Ivan, učitelj pri sv. Marku.
Suhar Franc, učitelj.
Šijanec Franc, nadučitelj pri sv.
Lovrenci, Weinhard Teodor, učitelj pri sv Marjeti.
Železinger Franc, d. gimn. prof.
Št. 6 + 24 = 30.
18. Dekanija Rogatec. Poverjenik: Tombah Josip.
♦Knjižnica okrajna učiteljska. *Sovič Josip, župnik v Stopercah. *Vraz Ivan, kaplan v Rogatci. Dekorti Josip, kaplan pri sv. Križi. Katoliško društvo v Slatini. Kozinc Ivan, kaplan pri sv. Križi. Merkuš Anton, župnik v Žitalah. Ogrizek Ivan, posestnik v Slatini.
Plevčak Jurij, izdelovalec brusov v Slatini.
Sparhakl Ivan, župnik na Medv. Selu.
Stoklas Vinko, učitelj v Žitalah. Tombah Josip, dekan v Rogatci. Vezjak Franc, učitelj v Slatini.
Št. 3 + 10 = 13.
19. Dekanija Šaleška dolina. Poverjenik: Kačič Ivan.
Sever Josip, župnik v Zavodnjah. Skubic Franc, zdravnik in župan v Velenji.
Št. 1 + 5 = 6.
*dr. Lipoid Ivan, župnik pri sv. Martinu.
Govedič Ivan, župnik v Šoštajnu. Kačič Ivan, c. kr. notar v Šoštajnu. Mikuš Rafael, c kr. davk. kontrolor v Šoštajnu.
20. Dekanija Smarije.
a) Šmarije. Poverjenik: Ivane Martin.
*Ulaga Josip, župnik in duhovni Janžekovič Vid, kaplan pri sv.
svetnik v Št. Vidu.	Štefanu.
Čitalnica v Šmariji.	Knaflič Radoslav, učitelj. Ivane Martin, dekan, konz. svetnik Učiteljsko društvo.
in č. kanonik.	Št. 1+5 = 6.
b) Št. Jurij. Poverjenik: dr. Ipavic Gustav.
*dr. Ipavic Gustav, zdravnik, itd. Jenko Ivan, žel. uradnik. Bralno društvo.	Sket Alfonz, trgovec v Dramljah.
Št. 1 + 3 = 4, 24*
martin. Poverjenik: dr. Hrašovec Jurij.
21. Dekanija Š
*dr. Šuc Josip, dekan, nadžupnik in dež. poslanec.
*Trstenjak Davorin, župnik, itd. v Starem Trgu.
Goršek Davorin, obe. tajnik v Mi-slinji.
dr. Hrašovec Jurij, odvetnik v Slov. Gradci.
Klavžar Franc, župnik pri sv. Ilji. OstrožnikAnt,., župnik v Pamečah. Petek Anton, kaplan v Šmartinu." Rogina Ivan, župan in posestnik
v Podgorji. Šmid Miloš, kaplan v Starem Trgu.
Št. 2+7 = 9.
22. Dekanija Velika Nedelja.	Poverjenik: Je si h Anton.
♦Okrajna učiteljska knjižnica.	Rakoša Franc, nadučitelj pri sv.
"*dr. Petovar Iv., odv. v Ormoži.	Bolfenku.
*Pirnat Andrej, uradnik v Ormoži.	Skuhala Peter, župnik pri Veliki
Čitalnica v Ormoži.	v Nedelji.
„Edinost", bralno društvo v Sre-	Švinger Albin, dekan pri sv. №-
dišči.	kolaji.
dr. Geršak Ivan, c. kr. notar v	Triler Karol, odv. koncipijent v
Ormoži.	Ormoži.
Jesih Anton, oskrbnik n. reda v	VenedigVilibald, župnik v Središči.
Ormoži.	Vrtnik Ivan, not. koncipijent v
Kranjc Vekoslav, not. koncipijent	Ormoži.
v Ormoži.	dr. Žižek Ant., zdravnik v Ormoži.
Miki Vekoslav, trgovec v Ormoži.	Št. 3+13 = 16.
23. Dekanija Vozeilica. Poverjenik: Mraz Tomaž.
*Držečnik Luka, župan v Ribnici.	Strajhar Filip, krčmar in posestnik
♦Mraz Tomaž, dekan in duhovni	v Ribnici.
svetnik.	Št. 2 + 1=3.
24. Dekanija Zavrč. Poverjenik: —
♦Meško Martin, kaplan pri	sv. *Sovič o. Aleks, župnik pri sv.
Barbari.	v Trojici.
♦Rajsinger Franc, trgovec in po- *Šuta Ropert, dekan v Zavrči. sestnik v Dobravi.	Št. 4.
IU. Goriška nadškofija.
1. Dekanija Boleč. Poverjenik: Sorč Alojzij.
Božič Peter, vikar v Trenti.	Kurinčič Ivan, vikar na Serpenici.
Gregorčič Simon ml., vikar v Logu. Mlekuž Tomaž c. kr. okr. cestni Kranjec Franc,. provizor v Soči.	nadzornik.
Moškat Franc, kaplan.
Sorč Alojzij, c. kr. poštar.
Širca Ivan, nadučitelj in ravnatelj.
Štrukelj Mihael, vikar v Čezsoči. Žagar Ferdinand, župan na Žagi.
Št. 10.
2. Dekanija Črniče. Poverjenik: Cibič Anton.
♦Čitalnica v Ajdovščini. Bralno društvo v Šempasu. Cibič Anton, dekan v Črničah. Dugulin Ivan, župnik v Ajdovščini. Frfolja Andrej, kaplan vKamenjah. Kersnik Leopoldina, učiteljica v Ajdovščini.
Klobovs Ivan, kaplan v Šempasu. Kodre Ivan, vikar v Oseku. Kodrič Franc, kaplan v črničah. Krkoč Štefan, vikar v Lokavci. Mesar Andrej, kaplan v Križi. Poljšak Alfonz, vikarprisv. Tomaži.
Št. 1 + 11 = 12.
3. Dekanija Gorica. Poverjenik: dr. Gregorčič Anton.
*Bensa Štefan, kanonik itd. *Budal Bernard, ingenieur v Bosni. *Grča Blaž, vikar v Čepovanu. *Kavčič Josip, c. kr. notar. ♦Knjižnica bogosl. semenišča. ♦Knjižnica c. kr. studijska. ♦Komel pl. Sočebranski Andrej, c.
kr. major v p. ♦dr. Kos Franc, c. kr. pripr. prof. ♦Marušič Andrej, c. kr. gimn. profesor in č. kanonik, ♦dr. vitez Tonkli Josip, odvetnik,
drž. in dež. poslanec, itd. ♦Vales Marko, vikar v p. ♦Wolf Ivan, mestni župnik. Bajec Josip, vodja gluhonemnice. Berbuč Ivan, c.kr. realski profesor. Bralno in podporno del. društvo. Čerin Tomaž, sem. profesor. Čitalnica v Solkanu. Faganelj Štefan, kaplan v Renčah. dr. Gabrijelčič Josip, sem. ravn. Gerbec Ivan, knezonadškof. tajnik. Godnič Josip, vikar v Kronbergu. Goljevšček Franc, mestni kaplan. Golob Josip, vikar v Podgori. dr. Gregorčič Anton, sem. prof. in
dež. poslanec. Gregorčič Ant., vikar v Št. Ferjanu.
Izobraževališče učiteljiško. Jenko Ivan, c. kr. gimn. profesor. Kafol Štefan, kanonik. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica realska. Knjižnica učiteljska goriške okolice. Kragelj Andrej, c. kr. gimn. prof. Kramar Ernest, vodja dež. km. šole. Kumar Valentin, c. kr.vadn. učitelj. Leban Henrik, mestni učitelj, dr. Lisjak Andrej, zdravnik, dr. Mahnič Anton, sem. profesor. Mercina Ivan, c. kr. vadn. učitelj. Pavletič Gothard, kapi. v Kojskem. Pavletič Josip, župnik v Renčah. Pezdifi Mihael, poštar v Solkanu. Podgornik Franc, pisatelj, itd. Rott Antonija, učit. pripravnica. Rudež Ant.,gluhonemniški učitelj. Rutar Lovro, ravnatelj na sv. Gori. Seidl Ferdinand, c. kr. realski prof. Semenišče nadškofijsko. Skubin Anton, c. kr. vadn. učitelj. Toman Ema Albina, c. kr. vadn.
učiteljica. Vicentini Jakob, vikar v Gabrijah. Vodopivec Franc, c. kr. okr. šolski nadzornik.
Št. 12 + 39 = 51.
4.	Dekanija Koborid. Poverjenik: Dominko Franc.
Dominko Franc, nadučitelj in ravn. Murovec Ivan, vikar v Sedlu. Gaberšček Andrej, učitelj na Livku. Pavša Anton, vikar v Prosnidu. Kenda Josip, učitelj naLjubušnjem. Pipan Anton, kaplan v Koboridu.
Št. 6.
5.	Dekanija Komen. Poverjenik: Štrekelj Edvard.
Dettoni Josip, c. kr. sodn. uradnik	Kramer Filip, župnik v Dornbergu.
v Komnu.	Leban Anton, nadučitelj v Komnu.
Kodelja Josip, kaplan v Dornbergu.	Štrekelj Edvard, kaplan v Komnu. Kodrič Ivan, kaplan v Komnu. Št. 6.
6.	Dekanija Št. Peter. Poverjenik: Poljšak Josip.
Drašček And., nadučitelj v Vrtojbi.	Orel Josip, učitelj v Prvačini.
Gregorčič Simon st., vikar v. p.	Peršič Franc, okr. tajnik v Vrtojbi.
na Gradišči.	Poljšak Josip, župnik v Prvačini. Jug Anton, vikar v Vrtojbi. Št. 6.
7. Dekanija Tolmin. Poverjenik: Kragelj Josip.
♦Čitalnica v Tolminu.	Kovačič Ignacij, veleposestnik pri *Knjižnica okr. učiteljska. sv. Luciji.
BratinaKristijan, ravn. v Tolminu.	Kragelj Josip, dekan v Tolminu.
Carli Alojzij, župnik pri sv. Luciji.	Kumar Ivan, vikar v Lozeh.
Grželj Ivan, ravnatelj pri sv. Luciji.	Ravnikar Vekoslav, zas. uradnik Ivančič Josip, c. kr. notar v Tol- v Tolminu.
minu.	Št. 2 + 8= 10.
8. Posamezniki.
Kanal: *Vidic Franc, dekan. Kormin : Rešič Prostosl., žel. urad.
Št. 1 + 1 = 2.
IV. Tržaško-koperska škofija.
1. Dekanija Dolina. d) Dolina. Poverjenik: Jan Jurij.
*Jan Jurij, dekan in č. kan. itd.	Pavli Alojzij, kaplan v Borštu.
*Notar Anton, kaplan v Dragi.	Sancin Josip, župnik v Predloki.
Bekar Josip, kaplan.	Učiteljsko društvo kop. okraja.
Jereb Franc, učitelj.	Vončina Filip, dekan v Ospem. Kovač Ivan, kaplan. Št. 2 + 8=10. Mikuš Josip, župnik v Kubedu.

b) Brezovica: Poverjenik: Benedik Ivan.
Benedik Ivan, župnik v Brezovici. Zupan Josip, župnik v Rodiku. Stržinar Josip, kaplan v Materiji.	št 3.
1
2. Dekanija Jelšane. Poverjenik: Jenko Slavoj.
Čenčič Dav., učitelj v Podgradu.	Vajšelj Franc, učitelj v Hrušici.
Jenko Slavoj, trg. in dež. posl. v	Zajec Anzelm, kaplan v Hrušici.
Podgradu.	Št. 5.
Rogač Anton, dekan v Hrušici.
3. Dekanija Kastav. Poverjenik: Jeluš ič Rajmund.
Čitalnica narodna v Beršecu.	Kotarska učiteljska knjižnica.
Dolžan Jurij, kaplan v Moščenicah.	Rebek Anton, c. kr. davk. nad-Janc Josip, kaplan v Opatiji. zornik v Voloski. Jelušič Rajni., župnik v Beršecu. Št. 6.
4. Dekanija Koper. Poverjenik: Glavina Blaž.
Glavina Blaž, c. kr. kazn. kurat.	Ravnateljstvo c. kr. učiteljišča.
Knjižnica okr. šolskega sveta.	Spinčič Alojzij, c. kr. šolski nad-Kožuh Josip, c. kr. pripr. profesor. zornik, itd. Poniž Benedikt, c. kr. vadn. učitelj. Št. 6.
5.	Dekanija Pazin. Poverjenik: K r i ž m a n Josip.
*Požar Anton, kaplan v Žminji.	Miklavčič Karol, župnik v Žminji..
Bukovec Franc, župnik v Trvižu.	Okretič Ivan, c. kr. sodn. pristav
Kos Ivan, c. kr. gimn. profesor.	Türk o. Efrem, franč. vikar.
Križman Josip, c. kr. gimn. prof.	Uršič Franc, nadučitelj v Žminji.
in katehet.	Zavadlal Mihael, c. kr. gimn. prof. Malloyer Maks, c. kr. fin. straže Št. 1 + 9 = 10. komisar.
6.	Dekanija Pičan. Poverjenik: Stariha Jakob.
*Stariha Jakob, dekan, č. kanonik	Grašič Josip, kaplan v Gračišči.
in konz. svetnik.	Sajovec Jakob, administrator v ♦Volčič Jakob, župnik v p. v Ce- Kerbunah.
rovlji.	Št. 2 + 2=4.
7. Dekanija Tomaj. Poverjenik: Le ban Franc.
*Črne Anton, velepos. v Tomaji. Črne Franc, c. kr. stotnik v p. v Cazafura Bfetislav, c. kr. sodn. Tomaji.
pristav v Sežani.	Delak Jakob, trgovec v Štorjanih.
dr. Gregorin Gustav, odv. konci-
pijent v Sežani. Gulic Franja, posestni ca v Sežani. Kante Matej, učitelj v Sežani. Knjižnica okrajna učiteljska. Leban Franc, c. kr. vodja zemljiš-
nice v Sežani. Mahorčič Evfemija, c. kr. poštarica
v Sežani. Mahorčič Rajmund, nadžupan, itd.
v Sežani. Marini Karol, posestnik v Sežani. Narobe Ivan, župnik v Divači. Podgornik Krešemir, trg. v Sežani.
8. Dekanija Trst z okolico.
♦Cegnar Franc, c kr. višji poštni
kontrolor. ♦Černe Ivan, kurat v Barkovljah. *dr. Glavina Ivan, vladika tržaško-
koperski, itd. *Gorup Josip, veletržec, itd. *Kastelic Franc, trgovec. *Kenda Anton, zav. uradnik, ♦vitez Klodič-Sabladoški Anton,
c. kr. dež. šolski nadzornik. *Komar Vekoslav, gl. dež. blagajne uradnik. ♦Lautmann Ivan, trgovec. ♦Semenišče mladeniško. *Vovk Ivan, kurat v Bazovici. Bartelj Srečko, knjigovodja. Bunc Ivan, učitelj. Cvetnič Lavoslav, c. kr. p. oficijal, Čenčur Jak ob, nadučitelj v Škednji. Čitalnica slovanska. Čok Andrej, učitelj na Proseku. Debeljak Mihael, kanonik, itd. Dekleva Franc, trgovec. Delavsko društvo. Dovgan Anton, žel. uradnik. Ferluga Štefan, učitelj na Opčinah. Flego Peter, škofijski kaplan. Furlan Alojzij, c. kr. rač. uradnik. Gašperčič Aleks, kaplan v Rojanu.
Praprotnik Avgust, trgovec in posestnik v Lokvi. Sila Matija, župnik v Repnem Tabru.
Stanič Jakob, c. kr. kancelist v Sežani,
Suša Josip, župan v Štorjanih. Škrl Josip, kaplan v Sežani. Štrukelj Janko, nadučitelj v Barki. Tomšič Josip, učitelj v Skopem. Živec Josip, veleposestnik v Skopem
Št. 1 + 21 = 22.
Poverjenik: Jereb Gregorij.
dr. Glaser Karol, c. kr. gimn. profesor.
Gombač Marija, učiteljicavRojanu. Gomilšak Jakob, n. propovednik. Hrovatin Ant., duh. pri sv. Antonu. Jagodec Mihael, katehet. Jančar Josip, učitelj na Katinari. Jereb Gregor, c. kr. brz. oficijal. JoštLjudevit, c. kr. poštni uradnik. Kjuder Anton, vikar pri sv. Justu. Klemenčič Ivan, c. kr. poštni uradnik.
Kompare Josip, kaplan v Škednji. Koren Josip, učitelj na Proseku. Korenčan Franc, c. kr. rač. uradnik. Kosec Franc, župnik na Katinari. Lavrič Ivan, c. kr. rač. revident. Legat Edvard, c. kr. kaplan v Lipici.
Legat Ivan Nep., c. kr. gimn. prof. Mahkovec Anton, c. kr. koncipist. Mankoč Josip, trgovec. Mubej Josip, c. kr. nam. uradnik. Muha Josip.
Mušič Andrej, zas. uradnik. Nabergoj Ivan, veleposestnik, drž.
in dež. poslanec na Proseku. dr. Pertot Simon, zdravnik.
Pfeifer Jurij.
Piskar Franc, žel. uradnik. Piščanec Just, uradnik del. društva. Pogorelec Ivan, c. kr. poštni oficijal. Slavec Ivan, vikar pri sv. Justu. „Sokol", telovadno društvo. Stefič Josip, fin. nadzornik na
Opčinah. Šabec Ivan, zasebnik in vlastelin. Šilec Ivan, trgovec, dr. Sust Ivan, stolni prošt, itd. Tosti Ivan, zas. uradnik.
Trnovec Bogdan, c. kr. dež. sodn.
svetnik. Truden Mihael, trgovec. Valenčič Mihael, trgovec. Valentič Anton, učitelj na Opčinah. Vičič Ana, mešč. učiteljica. Viličič Hinko, c. kr. car. uradnik. Weisetl Franc, c. kr. rač. revident. ZavnikLeop., ravnatelj naProseku. Žbona Andrej, žel. uradnik. Živec M. V., ingenieur, itd. Žvab Lovro, učitelj jezikov.
Št. 11 + 60 = 71.
9. Posamezniki. RoŠČina: Bekar Bernard, učitelj.
Št. 1,
V. Krška škofija.
1. Dekanija Beljak. Poverjenik: Lendovšek Josip.
Eller Franc, učitelj na Žili. Filipsky Anton, c. kr. profesor. Incko Simon, župnik v Podkloštru. Jerman Jurij, župnik v Štabnji. Katnik Franc, kanonik pri Gospe-sveti.
Knaflič Jakob, župnik v Ločah. Kraut Valentin, mestni kaplan. Lendovšek Josip, c. kr. gimn. prof.
Oblak Franc, c. kr. poštni oficijal. Pihač Franc, trgovec. Podboj Ant., c. kr. poštni uradnik. Schiffrer Ivan, c. kr. poštni uradnik. Stoeckl Simon, župnik v Št. Lenartu.
Wutti Matija, posestnik na Vočilu.
Št. 14.
2. Dekanija Celovec. Poverjenik: Janežič Simon.
*Einspieler Andrej, č. komornik, zlatomašnik, dež. poslanec in c. kr. profesor v p.
* Janežič Evgen.
Einspieler Gregor, mestni kaplan.
Einspieler Lambert, kanonik in kancelar.
Hren Jakob, c. kr. dež. sodn. svetnik, drž. in dež, poslanec.
Hutter Ivan, c. kr. realski katehet.
Janežič Josip, posestnik v Lešah.
Janežič Sim., c. kr. nadporočnik v p. dr. Janežič Valentin, c. kr. višji
štabni zdravnik. Rossbacher Bernard, trgovec, dr. Sket Jakob, c. kr. gimn. prof. Wieser Ivan, župnik in nunski
spovednik. Zadnikar Franc, trgovec. Zupan Josip, pooblastnik grof Eggerjev.
Št. 2 + 12 = 14.
3. Dekanija Doberla Ves. a) Kaplja. Poverjenik: Muden Simon. Muden Simon, župnik.	Št. 1..
b) Doberla Ves. Poverjenik: Šervicelj Matej.
*Šervicelj Matej, komendator in Peterman Josip, dek. svetnik in
konz. svetnik na Reberci.	župnik v Št. Vidu.
Mihi Franc, kaplan v Doberli Vesi. Škerbinc Josip, župnik v Kamnu.
Št. 1 + 3 = 4.
4. Dekanija Kanalska Dolina. Poverjenik: Ferčnik Lambert.
Amšl Ivan, provizor v Št. Jakobu.	Klemenčič Anton, župnik v Bo-Boštjančič Ivan, ekspozit v Rablu. rovljah.
Ferčnik Lamb., dekan v Žabnicah.	Kuess Matija, župnik na Trbiži.
Globočnik Ivan, župnik na Pon-	Selnik Luka, župnik v Ovčji Vesi. tablu. Št. 7.
5. Dekanija Pliberk. Poverjenik: —
Gradišnik Lenart, posestnik v Pre-	Randl Matija, župnik v Švabeku.
valji.	Reš Franc, posestnik na Rudi.
Korman Franc, župnik v Mežici.	Sevšak Vinko, kaplan v Črni.
Krištof Franc, c. kr. sodn. pristav.	dr. Sommer Jos., župnik v Šmihelu. dr. Müller Anton, župnik pri Fari. Št. 9. Pogačnik Josip, župnik v Kotljah.
6. Dekanija Rož spodnji. Poverjenik: Ambrož Matija.
Ambrož Matija, dekan v Kaplji. Gradičnik Sebastijan, župnik v
Bilčovsi.
Št. 2.
7. Dekanija Tinje. Poverjenik: Bizer Andrej.
Bizer Andrej, dekan in župnik v Miklav Urban, provizor v Št. Mihelu.
Grabštanji.	Štiberc Ivan, župnik v Timenici.
Karpf Valentin, župnik v Kloštru.	Št. 4.
8. Dekanija Velikovec. Poverjenik: Hočevar Jake b.
Hočevar Jakob, mag. pharm, in Petek Franc, župnik v Grebinji.
trgovec.	Volavčnik Ivan, župnik na Rudi.
dr. Kulterer Jurij, odvetnik.	Št. 4.
9. Posamezniki.
Labod: Žerjav Matej, župnik.
Špital: *Hrašovec Franc, c. kr. okr. sodnik.
Kremenšek Janko, c. kr. vi. koncipist. Št. Jurij: Bergman Franc, župnik.
St. Paul: *Pirc Franc, prefekt.	Št. 2+3 = 5.
VI. Sekovska škofija.
1. Dekanija Admont. Poverjenik: Pivec o.Maksimilijan.
♦Matevžič o. Eginhard, gimn. prof. Trček o. Egid, redovnik. *Pivec o. Maksimilijan, redovnik.	Št. 2 + 1 = 3.
2. Dekanija Cmurek. Poverjenik: Pavalec Jurij.
Lopič Ivan, kaplan v Cmureku. Pavalec Jurij, kaplan v Cmureku. Niedorfer Marko, kaplan v Apačah.	Št. 3.
3. Dekanija Gradec. Poverjenik: Hauptmann Franc.
*Bradaška Franc, kr. gimn. ravnatelj v p. *dr. Ipavic Benjamin, m. zdravnik. *dr. Krek Gregor, c. kr. vseuči-
liški profesor, itd. *dr. Muršec Josip, c. kr. realski
profesor v p., itd. *Švajgar Gabriel, min. gvardijan. Bedenek Jak., urednik pri „Styrii". dr. Camer Anton, vseuč. docent. Čitalnica slovanska. Dolenc Franc, c. kr. poštni oficijal. Goršič Ivan, učitelj v Karlovi, dr. Gregi Josip, zobozdravnik. Hauptmann Franc, c. kr. profesor, dr. Hoffer Edvard, d. real, profesor. Hubad Franc, c. kr. gimn. profesor.
dr. Klemenčic Ignacij, vseuč. docent. Kokalj Ant., mešč. učitelj v Voits-bergu.
Lavrič Josip, mestni učitelj. Novotny Emanuel, c. kr. okr.
sodnik v p. dr. Purgaj Jakob, c. kr. gimn. prof. Reich Anton, c. kr. fin. oficijal. Rutnik Rajko, c. kr. poštni sluga, dr. Senior Karol, mestni zdravnik. „Triglav", akad. društvo. Turkuš Anton, d. real, profesor. Verbošek Josip, zast. uradnik. Wallner Peter, ces. svetnik in pripr. katehet.
Št. 5 + 21 = 26.
Posamezniki.
Friedberg: Wendler Sigmunda, c. kr. okr. sodnika soproga. Seegraben: Sedej Andrej, poslovodja.
Strass: dr. Miglič Peter, c. kr. polk. zdravnik.	Št. 3.
VII. Razne druge pokrajine.
1. Avstrijski.
Dunaj. Poverjenik: Navratil Ivan.
*dr. Babnik Miroslav, odvetnik.	Jančar Franc, duhoven n. reda.
*Cigale Matej, c. kr. vladni svetnik,	dr. Jelene Josip, odgojitelj.
♦baron Conrad-Eybesfeld Žiga,	Levičnik Albert, c. kr. sekc.
bivši minister, itd. itd. itd.	svetnik.
♦Kandernal Franc, c. kr. gimn.	Lukančič Ivan, nadingenieur v p.
profesor.	dr. Murko Matija, prof. kandidat, itd.
♦dr. vitez Miklošič Franc, c. kr.	dr. Napotnik Mihael, e. kr. dvorni
vseuč. prof. v p.; itd. itd. itd.	kaplan, itd.
♦Napret Teodor, c. kr. " dvorni	Navratil Ivan, c. kr. ravn. pred-
svetnik, itd.	stojnik pri naj v. sodišči.
♦Novak Peter, terez. prefekt.	grof Pace Anton, c. kr. min. tajnik,
♦dr. Pogačnik Ferdinand, odvetnik.	Polak o. Alojzij, min. provincijal.
*Sežun Žiga, c. kr. blag. uradnik.	Pukl Radoslav, odv. koncipijent.
*dr. Simonič Franc, c. kr. uradnik	Rybar Otokar, stud. jur.
v vseuč. knjižnici.	Stritar Josip, c. kr. gimn. prof.
*baron Schwegel Josip, c. kr.	dr. Štrekelj Karol, vseuč. docent,
sekc. nač. v pok., držMn dež.	Šuklje Franc, c. kr. gimn, prof., poslanec, itd. itd. itd. drž. in dež. poslanec. ♦Zelenik Josip, odgojitelj.
Dunajsko Novo Mesto. Poverjenik: Poz ni k Radivoj.
♦Poznik Radivoj, c. kr. ingenieur. dr. Detela Franc, c. kr. gimn. prof.
Št. 13 + 15 = 28.
2. Ostala Primorska.
Krk: Šorli Ivan, c. kr. okr. komisar. Lošinj: Šinek Rajko, c. kr. davkar.
Pulj: Kuralt Ivan, c. kr. nam. kaplan.	Št. 3.
3. Tirolska s Predarlsko.
Bolcan : Schreiner Henrik, c. kr. pripr. profesor.
Inomost: Škofic Lovro, c. kr. blag. ravnatelj.
Trient: Jaklič Anton, c. kr. vojni kaplan.	Št. 3.
4. Češka.
Praga. Poverjenik: Lego Jan.
Lego Jan, uradnik č. muzeja, itd. Slavia, literarni a rečnicky spolek. Mašek Ignacij, c kr. gimn. prof. dr. Volkar Andrej, c. k. okr. ko-Občina mestna v Melniku.	inisar v Karlinu.
Gostrna: Artel Anton, c. kr. gimn. profesor. Jindrichov Hradec: Lego Franc, mešč. učitelj. Klatovo: dr. Zupančič Franc, c. kr. polk. zdravnik. Vale: Trobec Matej, odgojitelj.
Železni Brod: dr. Havliček K.; odvetnik.	Št. 10.
5. Moravska.
Iglava: dr. Primožič A., c. kr. gimn. profesor.
Novi Jičin: Apih Josip, d. realski profesor.	Št. 2.
6.	Šlezija.
Belsk: *Makuc Ivan, c. kr. obrt. profesor.	Št. 1.
7.	Galicija.
Tarnopol: Kopytzak Bazil, c. kr. gimn. profesor.,,	St. 1.
8. Dalmacija.
Benkovac: Namar Franc, c. kr. kot. tajnik.
Dubrovnik: Pavlica Andrej, c. kr. nam. profesor.
Orebič: *dr. Čuček Lovro, c. kr. polk. zdravnik v. p.
Spljet: Rutar Simon, c. kr. gimn. profesor, itd. Št. 1 + 3=4.
9. Ogerska.
Budimpešta: *dr. Turner Paul, zasebnik. Košice : *Kranjc V. J., c. kr. žen. major.
Pečuh: Rozman Robert, redovnik.	Št. 2 + 1 = 3.
10. Hrvatska s Slavonijo. Karlovec: Poverjenik : Steklasa Ivan.
*Steklasa Ivan, kr. gimn. profesor.	Podgoršek Josip, kr. gimn. pro-Lipež Viktor, kr. gimn. ravnatelj fesor v Rakovcu.
v Rakovcu.	Vamberger Mih., kr. gimn. učitelj Pezdirec Anton, dijak v Karlovcu. v Rakovcu.
Varaždin. Poverjenik: dr. Križan Josip.
*FranceIj Jernej, kr. real. prof. v p. dr. Križan Josip, kr. gimn. prof. Raič o. Ivan, kap. vikar.
Zagreb. Poverjenik:
*dr. Celestin Franc, kr. gimn. profesor, vseuč. docent in veleposestnik. *Kastelic Franc, c. kr. stotnik v p. *dr. Kopač Josip, odvetnik. *Mažuranič Anton, kr. gimn. ravnatelj v p. *Stare Josip, kr. realski profesor. *Veber Adolf, kanonik. Abjanovič Anton, bogoslovec. Abzac Nikolaj, bogoslovec. Barle Janko, klerik. dr. Bauer Anton, kr. gimn. vero-učitelj.
Benigar Ivan, kr. gimn. profesor. Bučar Viktor, bogoslovec. Čaič Koloman, klerik. dr. Dočkal Jurij, profesor v nadb. liceji.
Filipec Mijo, bogoslovec. dr. Fon Josip, primarij, itd. Frzič Miljutin, klerik. Gudek Dominik, klerik. Hegedušič Lovro, klerik. Jemeršič Ivan, bogoslovec. Juratovič Anton, klerik. Knjižnica kr. gimnazije, dr. Kosirnik Ivan, zdravnik, itd. Kučas Rok, bogoslovec. pl. Kukfjevič-Sakcinski Ivan, predsednik „Matice Hrvaške", itd. Kuralt Franc, tajnik gosp. društva. Lopašič Rade, mestni uradnik. Magdi c Franc, kr. realski prof.
r. Celestin Franc.
Marn Franc, kr. gimn. profesor, dr. Maurovič A., kr. gimn. prof. dr. Mušid Avgust, kr. gimn. prSf. Pasarič Josip.
Penko Lovro, umetni vrtlar. Seigerschmied Matija, bogoslovec. Slukič Andrej, klerik. Smičiklas Tadej, kr. vseuč. profesor, itd. Stožir Ivan, kr. realski profesor. Strunjak Štefan, klerik. dr. Suk Feliks, kr. vseuč. prof. Šašel Janko, bogoslovec. Šrepel Milivoj, kr. gimn. profesor. Šuller Franc, kr. šolski nadzornik. Švarič Anton, bogoslovec. Tkalčič Ivan, knjižničar jugoslov.
akademije, itd. dr. Tomič Peter, kr. gimn. prof. Tomšič Ljudevit, šolski ravnatelj. Torbar Josip, kr. r. ravnatelj in
akademik. Trbuljak Blaž, klerik. Turkovič Anton, klerik. Valjavec Matija, kr. gimn. prof. Veršec Anton, kr. fin. tajnik, dr. Vidrič Lovro, odvetnik in posestnik. Vojuk Alojzij, bogoslovec. dr. Weingerl Josip, primarij, itd. Zbor duh. mladeži zagrebške. Zupan Ivan, kr. gimn. prof. v p. Žepič Stanko, kr. fin. perovodja.
Ostala Hrvatska s Slavonijo. Bednja: Vojska Lavoslav, župnik.
Djakovo: *Strossmajer Josip Jurij, škof bosenski in sremski, itd. itd.
Jaška: Majar o. Hrizogon, redovnik.
KonŠČina: *Košiček Ubaldo, župnik.
Križevei: Lenarčič Andrej, d. gozd. profesor.
Novi Marof: Koželj Anton, odgojitelj.
Osjek: *Jelovšek Martin, kr. gimn. ravnatelj.
Požega: *Kos Anton, viednik sodb. stola. Bošnjak Ivan, opat. Mazek Anton, kr. gimn. ravnatelj. Slunj: *Zor Lovro, okr. zdravnik.
Št. 13 + 63=76.
11. Bosna in Hercegovina.
Sarajevo: Poverjenik: dr. Jeglič Anton.
dr. Jeglič Anton, kanonik.
Nemanič Davorin, c. kr. r. gimn. ravnatelj.
Žnidaršič Jakob, c. kr. r. gimn. profesor.
Ostala Bosna in Hercegovina.
Dolnja Tnzla : Maselj Franc, c. kr. rač. častnik.
Jajce : Kump Dragotin, c. kr. poreznik.	Št. 5.
12. Rusija.
*Slavj. dobrodelni komitet v St. Petersburgu.	Št. 1.
13.	Angleška.
Morfill W. R., kr. vseuč. profesor v Oxfordu.	Št. 1.
14.	Amerika,
*Jeram Peter, duhovnik v Wabashi (Minesotta).	Št. 1.
Pregled vseh društvenikov.
Število društvenikov
Imena škofijam	častnih	ustanovnih	letnih	skupno
I. ljubljanska ....	_	154	646	800
II. lavantinska ,	1	88	242	331
П1. goriška.....	—	16	87	103
IV. tržaško-koperska .	—	17	121	138
V. krška......	—	5	59	64
VI. sekovska.....	—	7	28	35
VII. druge razne ....	7	31	108	146
Skupaj	8	318	1291	1617
VI.
Z„MaticoSlovensko"zamenjujejo knjige:
1.	Matica srbska v Novem Sadu. (1864)
2.	Matica gališko-ruska v Lvovu. (1865)
3.	Akademija cesarska v St. Petersburgu. (1866)
4.	Matica češka v Pragi. (1866)
5.	Beseda umetniška v Pragi. (1866)
6.	Družba sv. Mohorja v Celovci. (1866)
7.	Društvo pravniško v Pragi. (1866)
8.	Srbsko učeno društvo v Belem Gradu. (1868)
9.	Društvo sv. Jeronima v Zagrebu. (1869)
10.	Matica moravska v Brnu. (1869)
11.	Prvo društvo gabelsb. stenografov v Pragi. (1870)
12.	Universiteta imperatorska v Varšavi. (1872)
13.	Universiteta imperatorska v Moskvi. (1872)
14.	Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti v Zagrebu. (1874)
15.	Knjižnica slavj. komiteta v Moskvi. (1877)
16.	Hrvatski pedagogijsko književni sbor v Zagrebu. (1878)
17.	„Smithsonian Institution" v Washingtonu. (1879)
18.	Bolgarsko književno društvo v Sredci. (1882)
19.	Matica srbska v Budišinu. (1882)
20.	Universiteta imperatorska v Kijevu. (1882)
21.	Jednota čeških mathematikov v Pragi. (1884)
22.	Kr. češka společnost nauk v Pragi. (1884)
23.	Spolek arhitektov in ingenieurjev v Pragi. (1884)
24.	Spolek čeških filologov v Pragi. (1884)
25.	Matica hrvatska v Zagrebu, (vnovič 1886)
26.	„American philosophical society" v Philadelphiji. (1886)
VII.
Zaznamek književne zaloge ,.Matice Slovenske" in kupna cena posameznim iztisom.
1.	Narodni ,,Koledar in Letopis" za 1. 1867 .....— gld. 20 kr
2.	Narodni „Koledar in Letopis" za 1. 1868 ..... „ 50 ,
3.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1871. Uredil dr. E. H. Costa. — 50 "
4.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1872—1873. Uredil dr. E.
H- Costa................ 5o „
5.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1874. Uredil dr. E. H. Costa
6.	Letopis „Mat. Slov" za 1. 1875. Uredila I. Tušek in M.
Pleteršnik..............
7.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1876. Uredil M. Pleteršnik .
8.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1877. Uredil dr. J. Bleiweis
9.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1878. I. in II. del. Uredil
dr. J. Bleiweis.............
10. Letopis „Mat. Slov." za 1. 1878. III. in IV. del. Uredil
dr. J. Bleiweis.............
11 Letopis „Mat. Slov." za 1. 1879. Uredil dr. J. Bleiweis 12. Letopis „Mat. Slov." za 1. 1880. Uredil dr. J. Bleiweis 13 Letopis „Mat. Slov." za 1. 1881. Uredil dr. J. vitez Blei-weis-Trsteniški ............
14.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1884. Uredil E. Lah . , .
15.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1885. Uredil Fr. Leveč . .
16.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1886. Uredil Fr. Leveč . .
17.	J. Trdina: Zgodovina slovenskega naroda ....
18.	J. Krsnik: Zgodovina avstrijsko-ogerske monarhije.
(II. popravljeni natis)..........
19.	Erb e n-R e bec: Vojvodstvo Kranjsko......
20.	Erben-Rebec: Vojvodstvo Koroško......
21.	Slovenski Štajer. Spisali rodoljubi. I. snopič ....
22.	dr. Ivan Gršak: Slovenski Štajer. III. snopič . . .
23.	Maj ciger-Pleterš nik-Rai č: Slovanstvo. I. del. .
24.	J. V.: Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo v sred-
njem veku..............
25.	J. Jesen ko: Prirodoznanski zemljepis......
26.	Rossmaessler-Tušek: Štirje letni časi . . . .
27.	Felloecker-Erj avec: Rudninoslovje.....
28.	Pokorny-Tušek: Prirodopis rastlinstva s podobami
29.	P o k o rny - E r j a v e c: Prirodopis živalstva s podobami
Knjiga prirode:
30.	I. snopič — Schoedler - Tušek: Fizika .
31.	II. snopič — Schoedler - Ogrinec-Er-
javec: Astronomija in Kemija ....
32.	III. snopič — Schoedler-Zaj ec: Minera-
logija in Geognozija........
33.	IV. snopič — Schoedler-Tušek-Erj a-' vec: Botanika in Zoologija.......
34. J. Žnidaršič: Oko in vid..........
.35 J. V e s e 1: Olikani Slovenec..........
36.	Nauk o telovadbi. II. del (S podobami) ....
37.	Jules V erne-H ost nik: Potovanje okolo sveta v
80. dneh .............
38.	dr. M. Samec: Vpliv vpijančljivih pijač.....
39.	Fr. Levstik: Vodnikove pesni........
40.	J. Vesel-Koseski: Raznim delom dodatek . . .
41.	A. Praprotnik: Dr. Lovro Toman (s podobo) . .
42.	V. Urb as: Dr. Etb. H.Costa (s podobo) .....
43.	J. Marn: Kopitarjeva spomenica......-. .
44.	M. Cigale: Znanstvena terminologija......
45.	Fr. Mam: Slovnica češkega jezika.......
46.	J. Šum an: Slovenska slovnica po Miklošičevi primer-
jalni ..............
47.	Woldfich-Erjave c: Somatologija ......
48.	L. Lavtar: Geometrija za učiteljišča .....
49.	Dr. S. Šub i c: Telegrafija . , . .......
60.	I. Tomšič: Slovenska bibliografija (Let. za 1. 1881) .	— gld.	20 kr.
61.	F. M. Štifta r: Pavel M. Leontijev.......—	„	10 „
52.	P. K o si er: Imenik mest, trgov in krajev . . . :	—	„	20 „
53.	Turgenjev- f Remec: Lovčevi zapiski II. del . .	—	„	50 ,,
54.	Spomenik o šeststoletnici začetka habsburške -vlade. . •	3	„	— „ 55 dr. Fr. Kos: Spomenica tisočletnice Metodove smrti .	—	„80 „ 56. I. Vrhovec: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih	1	,,	— „
67.	Kraše v sk i-P o dgo riški: Koča za vasjo (Povest)	1	„	— „
68.	dr. E. H. Costa: Statistični pregled vseh čitalnic . .	—	,,	10 ,, 69 dr. J. P a j e k: Črtice duševnega žitka štajerskih Slovencev .............:	1	„	20 ,,
60.	P. K osi er: Zemljevid slovenskih dežela, in pokrajin .	—	„80 „
61.	Zemljevidi : Azija, Amerika Severna in Južna, Afrika,
Avstralija,vRusija Turčija, Britanija z Irsko, Skandinavija, Švica, Španija s Portugalsko, Francija,
Nizozemska z Belgijo, Italija in Nemčija, vsak .	— „	10 „
62.	Narodopisni zemljevid slovenske iti hrvatsko-srbske zemlje	—	„	5,,
VIII.
Gg. poverjenikom in udom „Matice Slovenske" na znanje in ravnanje.
Ud „Matice Slovenske" postane, kogar sprejme društveni odbor, a) ako se kot ustanovnik zaveže plačati 50 gld. a. v. ali takoj, ali pa v petih letnih obrokih; b) ako kot letnik plačuje po 2 gld. udnine na leto. (§ 2. dr. pravil.) Clane, ki ne plačujejo redno vprvi polovicivsacega leta doneskov, katere so se zavezali plačevati, sme odbor iz društva izbrisati. (§ 3. dr. pravil.) Vsak društvenik ima pravico podajati društvu po odboru nasvete, udeleževati se letnih velicih zborov in njih razgovorov, glasovati, odbornike voliti in sam voljen biti, prejeti poročilo o društvenem delovanji in gospodarstvu z novci, in dobiti imenik vseh društvenikov. (§ 4. dr. pravil.) Društvo ima namen slovenskemu narodu pripomoči do prave omike s tem, da primerne knjige v slovenskem jeziku na svetlo daje ali vsaj podpira, da se izdado. (§ 1. dr. pravil.) Le častni in ustanovni društveniki imajo brezpogojno pravico do vseh knjig, ki jih društvo da na svetlo. Običajno daje Matica vse knjige tudi letnikom, ako-ravno odboru pristoja pravica jim dajati le nekaj teh knjig. Vendar mora njih vrednost vsaj polovico toliko znašati, kolikor bi znašala prodajalna cena vseh ob društvenih stroških istega leta na svetlo danih knjig. (§ 5. dr. pravil.) Stroškezarazpošiljanjeknjig mora plačati vsak društvenik sam. (§ 7. dr. pr.)