M i i* o s I n v a V i 11» a v  J a.

Vem, da je lepših

Cvetic po verteh;
Te pa so rasle

Na skalnatih tldh!

030CM5q^E

\/

Po gorah, po dolili

Nabral sim cvetic,
Rud ličili in belih
In pisanih lic.

Izročam jih jugu;

Kaj ž njimi, že ve:
Naj sestram vonjajo,

Naj brate hude!

1 !

ifohlevne postave
Je Pegaz o s moj ;

Z a to raj ne tipa

K Olimpu z menoj.

Jeklene je zabil
Podkove doma;

Na grivah je tudi
Ze nekaj snegst.

Potoka derži se
In loga in trat;

l,e dvigne k Olimpu
Naj mlaji se brat.

-

r





•i






K o g.

Stvar sem Tvoja, stvarnik siloviti!
Tvoj življenja vsaki dih je v meni 1
Um in serce je darilo Tvoje;

Ti si večno, neizmerno bitje 1

Kdo je trate, gaje ozelenil?

Kdo cvetlice sejal po livadah?

Kdo drevesa vsadil med pečine?

Kdo je stavil gozde na stermine?

Kdo na skalo je naslonil skalo ?
Kdo je skladal gore velikanske ?
Kdo votline dolbel in doline ?

Kdo pogernil zemljo rodovito?

Kdo je vstvaril jezera, potoke?

Kdo razliva reke v širno morje?
Kdo užiglje treske gromovite?

Kdo pošilja dež in roso belo?

8

Kdo mul nami je razpel obnebje ?
Kdo uterdil nebu svitle zvezde?
Kdo udružil milno luno zvezdam?
Kdo žareči svit posodil solncu?

Kdo po cvelji kaže pol bučeli ?
Kdo postervi da plavuti bistre ?
Kdo ubral je slavcu mile strune?
Kdo jelenu dal je borze noge?

Kdo je vstvaril modrega človeka ?
Kdo mu čelo proti nebu dvignil?
Kdo izročil mu vladarstvo zemlje ?
Kdo udihnil dušo mu nesmertno?

Kdo za rožo ve’, kadet' ovene?

Kdo za prah, ki se od skale ruši ?
Kdo za kapljo v morski globočini?
Kdo za červa, ki pregradi deblo?

9

Kdo je času dal perut ubčžno?
Kdo narodom čudno pota meri ?
Komu moli se molitev sveta?

In uklanja komu se človeštvo ?

Tebi. večno, neizmerno bitje,

Ki v prostoru, času, meje nemaš!
Ki te čuti v sercu svojem človek.
Razumeti, viditi ne more !

Verjem, da si stvarnik vsemogočen
Upam, da je duša moja večna!

Bolj Te ljubim, kakor svet in sebe
V prahu je pred Tabo pesem moja

1

Se razlega čez verhe:
Mlado mamico zakopat
Štirje nesejo možje.

Glasne molijo molitve :

„Naj lahka ji zemlja bo!"
In s perstjo na vek molčečo
Mamico zasipljejo.

Zvon že davno več ne poje.

Tiho krog in krog je vse :
Le na mladem grobu joka
Sinek mertve mamice.

Solza mu kaplja za solzo .

Sam, oj sam je sred sveta
In molitev za molitvo
izdihava do neba!

tl

Neizmerna milost božja
Odpre blažene roke;
Solze britke, nadc polne
V biserje se spremene.

13

Molitev.

jo sveta zora.
Tiči zopet se budili,

V cvetji se zibala rosa.
In pastirji se glasili.

Po vaseh in po goricah
K maši so zvonovi peli.
In po cestah, po stezicah
V cerkev so ljudje hiteli.

Tudi meni duh se dvigne.

Duh razpne peruti svoje;

Al ne splava proti solncu,
Potopi se v persi moje.

V sercu zre dvanajst oltarjev.
Sekanih iz skale sive ;

Pred očmi se mu po redu

V njih verste podobe žive.

13

Bog vesoljni, <luli neskončni.
Ki človeka je ustvaril,

Kal nesmertno vanj ucepil.
Iskro uma v njem užiril.

Domovina, ki rodila
Moje drage je rojake .
Bistre ima še sinove;
Nad sinovi pa oblake.

/j kdo,,  blaga tovaršica,

Z gorkim sercem . dušo zvesto
Čvetonosne rože trosi
V mojega življenja cesto.

Sine mlade, hčerke male.
Ktere mi je poklonila,

In x  otroci porodnico
Naj objema sreča mila!

u

Mati moja ljubeznjiva,

Ki ležijo v zemlji čemi,

Za njih trud in skerb in delo
Bog jim sladki pokoj verni!

Oče, starček sivolasi!

Tudi vas so v jamo deli;
Da bi tamkaj v večni slavi
Venec z materjo prejeli!

Z bratoma in sestro ljubo
Osameli smo na zemlji;

(las! ljubezni ti otročje
Nikdar nam iz pers ne jemlji!

Prijatelji! redko solncc.

Ki ste v burjah mi sijali.

Da bi nikdar sc ljubezni
In zvestobe ne kesali!

15

1’oczija. dar nebeški!

Komur v sercu ti cvetevaš.

V gorccm letu hlad mu delaš,

V merzli zimi ga ogrevaš.

Muzika, vesela deva,

Pevcu strune v roko dajaj
Gerlo poje, kakor slavec,
Kader serce v nji se taja.

Zdaj pred dušnim se očesom
Vzdigne mojih dni osoda.
Moje sreče in nesreče.

Solz in radosti posoda.

Večno'st je podoba zadnja,
Konec vsega hrepenenja ,

V kterem duša kviško plava
Iz pozemskega življenja.

16

Peli zopet so zvonovi.

Iz cerkve je vse hitelo,

In da grem od svete maše .
Se je tudi meni zdelo.

s;

Vodniku.

pesmice tvoje

Prekrasne, lepe,

Od serca do serca
Po svetu done.

Kdo je Ilir’ji

Sinove budil ?

Svoj dom jih ljubiti,
Braniti učil ?

Kdo je gladkeje,

Sladkeje zapel?

Glavico razjasnil,

Svoj narod unel?

Pesmice tvoje

So venček cvetlic;

Da lepše bi pele,

Pod nebom ni lic.

18

Tebe , naš Vodnik ,
Prepevajo vprek !
Ti v sercih Ilirom

Boš živel na vek!

Slavec, ki klical

Si brate na dan,
Tvoj duh naj nas vodi
Uez hribe in plan!

Iskrena želja

U meni gori:
Naj čutijo slavčki,
Pojo naj ko ti!

19

Na jezeru.

« o jezeru
Bliz Triglava
Čolnič plava

Semterlje;
V čolnu glasno
Se prepeva.

Da odmeva

Od gore.
Mile tiče
Po dolinah
In planinah

Se budč.
Ker so čule
Pesem mojo,
Vsaka svojo

Zvergole,

Hibam serca
Vsem igrajo.

Da skakljajo

Nad vodo.
Še valovi
Šepetajo
In šomljajo

Med sabo.
Tukaj Slava
Vence vije,

Serce bije

Nam gorko
Cujte gore
In bregovi,

Da sinovi

Slave smo!


J "I I

21

Lip a.

Lipa zelenela je

l’ain v dišečem gaji ,

S cvetjem me posipala;

Ojal sem , da sem v raji

Veje raz težava! a

K nebu je visoko ,

Meni pa je do serci
Sčgala globoko!

Tičice je miljena

V senčico vabila;

Kader ležal sem pod njo ,

Me je ohladila!

Sidaj pa je revica
Skoraj ovenela;

Cvetje, perje ljubljeno
Zima ji odvzela.

23

Spavaj, draga ljubica!
Večno ne boš spala ;

Nova pomlad zelena

Novi cvet bo gnala.

Zopet bodo tičice,

'1’ičice presladke.

Pesmice prepevale,

Pesmice pregladke.

Pa boš zopet lipica
V senco nas vabila.

Dragim svojim serčica
Miljeno hladila!

Bratje naši sc hlade
Kadi v tvoji senci,

Persi, čela in glave
Opletaje z venci!

23

V*

Na Kalen.

jffa Kalcu prebivam.
Kjer Pivkin je vir;

Po zemlji slovenski

Krog mene je mir.

Čez ložo planinsko

Triglav mi stermi.

Med zvezde se dviga,

In v snegu blišči.

floreči mu treski

Ob čelu gerrne;

Al vender orjaka

Iz sanj ne zbude.

Pod njim pa Slovenec
Stezuje roko,

In moli in prosi,

In briše solzo.

34

Kjer solnce zahaja.

Naš Nanos stoji,
In skale bobneče
V doline vali.

Na temenu cvete ,

Prijazna pomlad;
Iz drevja mu plete,

Iz trav zelenjad.

Pod Nanosom terta
lpavska zori.
In joče in joče.

In vince rodi.

Tam Javornik černi
Zaslanja izhod ;

Po Notranjski zemlji

Pozdravlja naš rod.

25

Jezero cerkljansko
Mn pere noge,

Pa klikov in javor
Hladita serce.

Snežnik mu je sosed ,
Ki megle redi,

In glavo zeleno

Prot solncu dcržl.

Pošilja čez mejo
Pogled velikan:
Kam plavajo ladje;
Kaj dela Istr&n.

Pred mano se steza
Moj ljubljeni svet,
Vsa lepa dolina,

Ki Krasu je cvet.

2

26

Po dolili prijaznih
Lej , Pivka hiti',
Igrdje, šeptilje

Po lokah šumi.

Na levi, na desni ,

Za gričem je grič,
Drevo za drevesom ,

Za tičem je tič.

Pr sivem kamenji

So čversti ljudje;
Iz glave otožnost
Jim burje podd.

Pogumen je Pivčan
In zvest siromak,
Narodu in domu

Branitelj krepdk.

27

In breme, ki nanj ga
Osoda loži,
Junaško ga nosi,

Ce prav se poti.

Zdihuje in prosi
Vladarja nebi,
Naj jasneje daje

Mu solnee na tla.

Zdihuje in prosi
Vladarja sveti,
Naj z dola in serca
Odide teina.

Jaz tudi z rojaci

Zdihujem, terpim ,

In želje goreče

Sred Pivke topim.

2 *

28

Ker vslišane bile
Se niso dozdej,
Pogrezni jih zemlja • —
Pod zemljo naprej

Naprej do dežele ,

Kjer Sava bobni.
Med brate, med sestre
Med naše ljudi!

29

K r a s.

0d planin, kjer dob in bukev,
Smreka krije naša tla,
Kras nagoten se prostiraš
Do jadranskega morja.

Ko te Rimljan je premogel,
Krasen , silovit si bil,

In po sencah tvojih verhov
Boge je Sl o vin častil.

Tebi je zeleno krilo

Vgrabil teržni Benečin,

Ino zdaj si solčnim žarkom,
Vihram si v oblast podin.

Kjer neurniki deževni
Niso sprali ti kosti,

Tam te glodajo viharji;

Burja pije tvojo kri.

30

Sreča sladka ni ti dana;

Dan ti je trepet in strah!
Sapa meče v morje pesek,
Tebe pa osoda v prah!

Skile , tvoje gole hčerke ,
Dvigajo v nebo roki,
lno za odgovor z neba

Smert ti vihre rijove.

Rožice sem vidil mile,

Ki cvetele so ljubč:
Ali solnce je palilo;

Rože umirile so!

Po dolinah valovito

Klasje tvoje šepeti;

Z  neba se uterga ploha,

Smert in groza ž njo divja !

31

Sadje gledal sem na drevji;

Že je zorel blagodar;
Preden je vtonilo solnee,
Vstal, pogubil je vihar!

Nikdar več ne upaj sreče;’

Več pokoja ti ne bo:

Ali mene čaka pokoj ,

Ko zaspal bom pod tabo

32

h

J tj[  ,
.

iM




Silni tabor.

■ ■ -t

l  1 V' vV '

iSilni tabor, silni tabor!

Kdo te je do tal razrušil,

Da zidovje razdrobljeno
Med beršlanom kviško dvigaš
Al so Turci te poderli,

Turci divji, Turci ljuti ?

Al so plami te požerli,

Platni grozni, platni strašni ?
„Niso Turci me poderli;
Niso plami me požerli ;

Ni me doba razrušila;

Ni me strela razdrobila!
Mene so deželi v hrambo
Zidali Havanski knezi,
Piveani pa in Dolani
Steno skladali na steno.

33

/ Bivali od nekdaj v meni
Vitezi so terdoserčni,

Ki so kmete v sužne, grenke,
Težke jarme uklepali.

Dvakrat so prijeli kmetje
Kopja, sul’oe, buzdovdne ,
Dvakrat pa s kervavo glavo
Od zidovja se vračali.

Tretjič primejo orožje ,

Planejo nad silni tabor ;

Kri polnila je osipe,

V kervi sem se grad razrušil!"
Silni tabor, silni tabor!

Glase čuj iz podertine:

Kdor te zidal, se potivši,

Te poderl je , kri prelivši!

2 **

34

K m e t.

Jko pomlad se bliža,
Svoj vertee gradim ,

In orjem in sejem,

In terte sadim.

Po letu koševam
Planine, doli,

In šerpe bruševam,

Ko žito zori.

V jeseni gozdarim,

Otavo kosim ,

Pšenico omlatim,

Pa grozdje mestim.

Po zimi počivam —

Kmet truden je vsak

Orodje popravljam,

In puham tobak.

35

Ves teden se trudim,

Si žulim roke,

V nedeljo hladim si
Glavico, serce.

Če nimam le preveč,

Na rami nadlog,
Vertim se in vriskam,
Daravno sem vbog.

Ak peče serce me,

Pa vender molčim ,
Ker vem, da sem rojen,
Da največ terpim.

Če kdo zaničava

Težavni moj stan,
Ta nima al serca,

Al nima možgan !

36

v



Slovenka.

ICaj maram, da nimam
Srebri ne zlati;

Ljubezen goreča

Tud nekaj velji.

Kaj maram, da nimam
Prekrasnih oblik;

Zvestoba naj mene
Odeva va vek.

Kaj maram, da nimam

* Na hribu gradu ;

Po hišici nizki

Se več je miru.

Kaj maram , da nimam
Po zimi cvetic;

Saj cvete mi zmirom
Nedolžnost iz lic.

37

Kaj maram, tla nimam
Obilo blagi;

Ne hodim po svetu ,

Sem rada domi.

Kaj maram, da v dar mi
Ni perstan še zlat;
Se lože brez njega

Grem delat in spat.

Kaj maram, da nimam
Ne rek, ne morji;
Ne bo mi po vodi
Ljubezen ušla.

Kaj maram, da nimam
Ne gor ne planin ;
Samo da moj ljubček
Slovenski je sin !

38

Planiiiarica.

Rožic ne bom tergala,

Da bi vence spletala;

Mirno, svobodno, ljubo
Po planinali naj cveto.

Ako bi jo tergala ,

Rožica bi vmirala,

Glavico obesila,

Solnea ne bi včakala.

Tudi jaz sem rožica,

V božji vertec vsajena ;
Skrivam se zdaj tu zdaj tam,
Tergati se pa ne dim.

Rožic ne bom tergala,

Serca so nedolžnega;

Naj z menoj še vživajo,

Mir, ljubezen, svobodo!

39

Na goro.

Na goro, na goro,

Na sterme verhe!

Tje kliče in miče,

In vabi serce.

Na gori cvetice

Najzalše cveto,

In tiče preljube

Najslajše p oj d.

Nad mano na gori

Je svobodni dom ,

Iskal ga in najdel

Bliz neba le bom.

Na gori pod mano
Oblaki vise,

Nad mano višave
Bleščijo vedre.

40

Na svobodni gori

Ni zemskih nadlog
Nad mano , pod mano ,
Krog mene je Bog.

Tedaj le na goro,

Na sterme verhe!
Tje kliče in miče,

In vabi serce.


41

Želje.

Jltelel bi si hišice ,

Hišice vesele,

Krite z revno slamico,

Al ko cvetje bele.

Hiša bi med tertami
Naj ob morji stala;

Iz doli zelenega

Dim bi kviško gnala.

Sobi dve in kuhinja,

Z njimi liramec zali,

Mene, ženo in še kaj
Naj bi v se jemali.

Sinka dva in hčerki dve
Bile bi krog mene;

Sreče slaje od le - tč
Ne želim nobene.

43

Kravi dve, voliča dva
Ko bi še imeli,
Aj za lilevec, za seno
Radi bi skerbeli.

Lepih jagnjet stokrat dveh
Tud bi se ne branil;
Volno bi za zimski čas,
Sir za leto hranil.

Nograd , njive, travniki
Blizo naj bi stali,
Vina, žita, travice
Dovolj mi dajali.

Slive, hruške, jabelka
V vertee bi zasadil ,
Da nad sadjem časi bi
Usta si osladil.

43

Ko bi lipa širila

Zraven praga veje,
Tamkaj bi hladili se,
Kader solnce greje.

Izpod lipe zvirala

Bistra bi vodica,
Naj bi rudečila nam,
Naj vedrila lica.

Ak bi se za travnici

Hladni gozd raztezal,
Vabil bi me tje na lov,
Serce moje vezal.

Sred gozdiča cerkvica
Naj bi se svetila;
Vsaki dan molitvica
V nji bi se molila.

44

Naj za gozdom bivali
Bi prijatli zvesti,
Da bi obiskovali

Se po gladki cesti.

In oril bi in sejal,

Ter na lov liodeval;
Časi pesmi bi koval,
Časi jili prepeval.

46

h  i m a.

<®.ko se terta je sadja snebila,

Žalost se precej nam seli v serce;
Polje in dol sta lepoto zgubila,

Zvonci planinski se več ne glase.

Ivje pokrilo je log in drevesa.

Belo pogernjen za hišo je vert;
Ni je cvetice, pa ni ga peresa,

Da bi ne bila objela ga smeri.

Gore, ki derzno do ndba stermijo,
Solze pod snegom debelim lijo;
Vode, ki glasno prot morju germijo,
Komaj pod ledom jih sliši uho.

Ljube prijatlice, tičice blage!

Kam ste bežale ? Kje imate dom ?
Kmalo zapojte mi pesmice drage,

Da razveselil nad vami se bom !

48

Žarki nebeški! vi ste obledeli,

Zgubili svojo ognjeno ste moč!

V ledu utrinja se mesec prebeli,

Zvezde gorijo, pa merzla je noč !

Zima! ti mojo si radost vmorila;

Dolgo pa terla ne bodeš me več:
Pomlad prijazna se bode rodila,

S cvetkami bo zapodila te preč!

47

Pomlad.

(Posl.)

iCo pomlad prihaja
Se snežec topi,

Vijolica ’z gaja
Glavico moli.

In tiči, ki spali

So dolgo zimo,

K veselja so vstali,
Pojejo lepo.

Ko solnce ogreje
Zelene verhd j

Se cvetje zasmeje,

Pa joka serce.

Cvetice cvetejo,

Vso pomlad ljubo ;

Al serca sopejo

Le enkrat sladko.

48

Ko zima odhaja
Vijole blišče;
Človeku se taja

Le enkrat serce.

Še lastavka pride

Od juga nam spet;
Le človek , če ide ,

Ni več ga na svčt!

49

M e li a.

liožicc na trati
Mirno cvetejo,
Glave rose polne

K solncu dvigajo.
Druga drugo ljubi,
Veže jih serce;
Kader sestra vene,
Vse za njo solze.

ftibice po vodi

Mirno plavajo,
In veselja vnete

K viško skakajo.
Kar jih je v potoku
Enega rodd,
Nimajo med sabo
Jeze ne strahu.

3

BO

Tičice po gaji

Mirno letajo,
Sladko prepevaje

Gnjezda spletajo.
Slavec ljubi slavko,
Tiča tičica;
Njima nič ne brani,
Da se radvata.

Človek le človeku
Sladki mir kali ,
Bratu jarme kuje.

V persi meč sadi.
Tolkanj sem od svojih
Žalostnega vžil,
Da bi raje roža,

Riba, tiea bil!

Sl

V štirdesetem letu.

Ulagi dnevi zlatih časov!

Kam bežali ste tak rano ?

Rad bi zopet vas priklical,
Rad bi, oh, al ni mi dano !

Ležal dete sem v zibelki,

Mati so me povijali,

Solze nad menčj so lili,

Nad menoj so se smehljali.

Letal deček sem po tratah,
Bistro se okrog: oziral;

V mračni sreči nepoznani
Rože v vence sem nabiral.

Up me jugal je mladenča:
Da mi serce bode srečno;
Da bom Slavi čelo venčal;
Da imd bo moje večno !

3

Ali rože mladih vencev
čas le kratek so cvetele,
Čas le kratek so vonjAle .

Z venci vred so usahnele!

Mater ljubo so prezgodaj
V černo jaino zakopali;

Tam so jih s perstjo odeli,
Mene pa po svetu gnali!

Zapeljivi up je zginil.

Serce skerb mi oklenila;
Vgdsnilo ime mi bode,

Preden Slava bo svetila.

Bil sem otrok, bil mladenič ,
Sanje so minile drage;

Krog moža je zdaj resnica
Ino njene britke srage !

53

P e r o.

Mladenič, rudečih,
Zaljubljenih lic,

Po gorah tergeval

Sem krasnih cvetlic.

Al kar sem osivel,

Pa nosim samo

Na svojem klobuku
Le tieje pero.

In kader pogledam
To samo pero,

Zdihujem: „da bilo

Bi sto jih in sto !"

„Da bi se sklenile

V pregoste verstd;

Da bi mi rodile

Peruti krepke!' 1

54

„Da bi me ponesle

Do zvezd, do neba,
Ker vem, da le više
Moj duh je domd !"

55

Pevec.

Prepevam in vriskam veselo,

Da glas proti nebu doni:
Potem pa zdihujem in jokam

Ne vem, kaj mi radost kali.

Ko riba se bistro oziram,

Al una me ljubi al ti;

Pa časi bi skoraj ne maral,

Da več bi ne vidil sveti!

Cvetice po gori, po trati
Lepi so, prijetno diše;

Pa časi bi vender jih prosil:
Nalijte mi strupa v serce!

Prijatla na persi pritiskam,

Pri njem veselim se, ko tič;
Pa časi bi skoraj mu rekel:

Jaz zi-te ne maram prav nič

56

Prijazno me Nanos pozdravlja,

In vabi pod solnčno me stran

Al časi bi koren mu tresel,

Da rni-rne bi pal velikan!

Pero mi tovarš je najljubši,

Iž njega izvira mi up;

Pa časi, ko strelo bi zbrusil,
Omočil bi v kačji ga strup !

Odkar je bučela medena,

Tud zelo skeleče ima;

Tak pevca zdaj radost ogreva,
Zdaj seree mrači mu tema!

57

Zvezde.

Me vpraša zlato soltice,

Ki sred neba visi,
Zakaj bledi mi lice,

Zakaj oko rosi?

Me vprašajo košate,

Zelene lipice,

Zakaj sem pred jih ljubil,
Zakaj pa zdaj več ne?

Me vpraša krasna roža,

Ki cvete prelepo,

Zakaj sem je pozabil,

Zakaj ji dal slovo ?

Me vpraša zvesti slavec,

Ki peval je z menčj,
Zakaj več zanj ne maram;
Zakaj več ni on moj?

3 ».

58

Me vpraša bistri potok,

Ki si šeptila sva,
Zakaj me ni o bregu;
Zakaj sva ločena ?

Jaz molčal sem, al zvezde
Nikakor ne moleč,
Sinoč da k nji svetile
In davi so od nje!

59

Minka.

(Posl.)

Ak cule bi drage cvetice,

Da ranjeno tb je serce,
Grenke bi točile solzice

Od zore in zopet do dne!

Ak slavci po gaji bi znali,

Da žalosten, da sem bolan
Britko bi z menoj zdihovali,
Molčali čez noč in čez dan

Ak znale bi zvezde rumene,
Obup da me vedno mori,
Morda obiskale bi mene,

Ko čujem vse dolge noči 1

Ne morejo znati uboge;

Cveto in pojo in bliščč:

Le ena ve moje nadloge;

Še ta mi ranila serce!

9 -

\Aj  A

Au

60

Darilo.

Glinka pritekla,

Minka prežala,

Rožo dišečo
Mi je podala.

Rožica mila
Terne imela,

V roko me zbola,

Kri je privrela.

Minica zala 1
Tvoje darilo,

Še tako krasno,
Še tako milo,

Jaz ga ne maram
Kaj si storila,

Da si ob roži
Ternje pustila?

61

Ak si prebdla
Serce globoko,
Pa ne zabadaj
Terna mi v roko

63

Po Minki.

(Posl.)

IViirkoli giblje, kar živi,

Vse smeja se in veseli j

Le meni radost je neznana,
Skeli me v sercu huda rana!

Planinski zvonci se glase;

Dolinske rožice diše;

Po gaji tiče žvergolijo:

Veselja v meni ne zbudijo!

Lijo solze mi iz oči;

Boli serce me in boli,

Za njo mi noč in dan zdihuje,
Za njo, ki z družim se radiije.

63

Orožje.

ČConj se brani s krepko nogo.
Lev in tigra so zobmi,

Orel s kremplji, sova s kljunom,
Gad so strupom, bik z rogmi.

Se kopriva britko peče,

Rože ternje se derži;

Pevec nima, kakor pesmi,

Pa se vraga ne boji!









4

67

Zlata čaša.

K  lepili ravninah pa Sava šumi;

Nad Savo poderto ozidje stermi.

Tu nekadaj bival je knez Dragotin,
Roditeljev dražili preljubljeni sin.

Za vero, za rod in za doni korenjak,
Široko je slflvel po svetu junak.

Če v delo ga vabita meč in serce,
Pokriža, poroča se v božje roke.

In mati zboli mu, on sklene lepo,

Da jutri bo romal na sveto goro,
Pokleknil pred bogorodico na tla,
Kozarec iz čistega dal ji zlata.

„Kraljica vse zemlje, visocih nebes
Ne bo zaklenila mi svojih ušes;

Nje vsmiljeno, blago, prederto serce
Scelilo bo mater, ki bolni leže."

68

Ko v noči pred materno posteljo spi,
Kraljica iz neba se k njemu spusti,

In gleda ga milo, požuga z roko,

Ter v sanjah prijaznih mu pravi tako:

„Zanišanje tvojega znam jaz serci,

In cenim ga više, ko gore zlata;

Jaz vem, da je materno zdravje ti mar,
Ker zlito obljubil si kupo mi v dir."

„Darova pa treba mi tvojega ni,

Da v hramu cerkvenem zaklenjen stoji.
Kozarcu jaz mesto priprivneje vem,
Oberni ga v milost ubozim ljudem!"

„Naminjen si jutri na sveto gori;
Počakal moj posel pod gradom te bo;
In kamor popelje te, idi za njim,

In kjer sc ustavi, ustavi se ž njim!"

G9

„In tamkaj na skrivnem boš najdel oltar,
In pojdi, in tjekaj položi svoj dir!"

To reče in zgine — posveti se dvor —
On vstane, v očesi zasije mn zor.

In Dragotin ročno konjiča sedla,
Kozarec iz čistega prime zlata;
Zavsede, izdirja, da podkov germi;
Vod gradom pa beli golobček sedi.

O o lob ček peruti raztegnil je zdej,

In vstal, in pred konjikom letel naprej.
In Dragotin pravi, stermenju n dan :
„Golob je gotovo iz neba poslan!"

In tiča se zvija, nad njo je oblak,
Vod njo se poganja po zemlji junak;
In leta in leta, ne da si miru,

Za njo pa na zemlji on išče sledu.

70

Ko sedmo dolino so skrile gore,
Zvonovi k molitvi z gorice done;

Na slamnati strehi pa tič obsedi;

Pod streho na slami šest bolnih leži.

Konjiča razsede pobožni jundk,

In vzame posodo, in ide čez prag;

Na mizo kozarcu pridenc srebra,

In pravi: „Bog ljubo naj zdravje vam da!"

Zavsede, in vranca spodbode naprej;

„Konjiček ! da dojdem pred poldnem, le glej I"
Ter gonil in dirjal in jahal je v skok;
Konjiček je isker, jelenovih nčg.

I)o poldne prijezdi na sveto gor«),
Odjihal in stopil je v cerkev svetld,
In bližal se materi božji solzeč,

Ter molil goreče pred njo je klečeč:

71

»Kraljica preljubljena vsega sveta!
Lej, meni bolujejo mati doma;

Usmili se blaženo tvoje serce,

Z  menoj da na svetu še dolgo žive!

V oltarji zamaknjene ima oči,

Iz persi prot nebu mu serce kipi;

In mati mu sveta prikimala je,

On vstane veselo, priklone se — gre.

Konjiča zajezdi vesel Dragotin;

Ob avemarii že v gradu je sin.
Objemljejo mati ga zdravi donul;
Šest rešenih v koči zanj moli Boga.

78

Lesena riba.

1','am, kjer valovje Rensko
Med gorami šumi,

Da Svajcu, zemlji prosti,
Do dna serca doni,

Tam hišica je stala,

Oj hišica ’z lesa,
Pokrita z revnim bicjem,
Na breg postavljena.

V tej hišici leseni

Stanuje siromak;
Otroke, njega, ženo

Hranjeva ribji vlak.

V tej hišici leseni
Ni srebra, ni zlata;

Pa biva v nji družina

Pobožnega sered.

73

Odbijalo že solnce

Za sterme je gore;
Oblaki černosivi

Nad bajtico vise.

In pogubljive strele

V oblačili švigajo;
V berloge izpod neba
Zveri se vmikajo.

Za mizo svojo ribič
Z družinico sedi:
Od zunaj dež uliva;

On v hiši kruh deli

Tačas nekdo na vrata
Terdo poterka kar!
Od mize naglo vstane,
Odpira gospodir.

4

74

Čez prag duhoven stopi,
In v roči križ derži;
Pa hrada se mu bela
Ko čisti sneg blešči.

„Oj hvaljen bodi Jezus!"

Popotni mož je djal ,
„Na večne čase, amen!"
Ribar odgovor dal.

„Preljubi moji! prosim ,
Naj tu se posušim;
Pri vas do zore bele

Pod streho naj zaspim

Pošteni ribič pravi:

„Čestiti moj gospod!
Nocčj hudo je vreme
Zadelo vašo pot."

75

„Postreči vam ne morem;
I’a kolikor imam,

To vam z roko veselo,
’/  veselo dušo dam."

„Vlomitc kruha z mize,

Ak vam je z nami všeč ;
Potem se z nami grejte,

Na gorko pojte ldč."

Ze  vstaja zora zlata,
In sije nad goro;
Popotni mož pa jemlje
Od ribčevih slovč.

In gospodar še spremi
Do ceste ga vesel;

Tam sede trudni starec,

Ker hod ga je prevzel.

4 *

76

Rezilo v roko prime ,
Odreže palico,

Iz palice pa dolbe
Leseno ribico.

Nad ribo čudno moli,
Nareja sveti križ,
Potem veli ribirju:

„<Ilej, daje  ne zgubiš

„ Privezana ti v mrežo
Bo srečo klicala .
Veliko rib in ribic
Iz reke dvigala."

„A1 kader več ne bo je,
Tud več lovi ne b6 ;
Vsa tvoja sreča pojde,
Ves blagoslov za njo!

77

In ribič je hvaležen
Leseno ribo vzel;
Domu se je povernil,
Za vado je pripel.

Nalovil ž njo je blaga,
Nalovil dobrih dni;
Ko tolstemu župana ,
Obraz mu zablešči.

Že nekaj let ni rezal

Več kruha černega;
Naložil v svoje hrame
Srebra je in zlata.

Sosedje so poznali
Ribarja nekadaj;

Al s čim si je pomogel,

S čim obogatel zdaj ?

78

Skrivaj za njim so vedno
Obračali oči;

Pa kaj se jim pokaže?

Da mnogo rib lovi.

Natočijo mu vinca,

Serce se mu odpre;

Za ribico leseno

Povedal jim je vse.

Sosedje preveseli

Hite od njega preč;

Al drugi dan pa v mreži
Ni bilo ribe več.

Zastonj je solze točil,
Zastonj se je kesal;

Z družino je ubožen

V prezgodnjo jamo pal.

79

Topol.

Mati božja rajskomila
Iz nebes je šla na zemljo,

Ino koder je hodila,

Vse ljudi je in živali
Ljubeznjivo pozdravljala,

Vsem je stvarcam z belo roko
Sveti blagoslov dajala.

Lej, in vsaka stvar pod nebom
Njej naproti je hitela ,
Priklanjala se je k zemlji,

V slavo pesem ji zapela.

Tiče glasne v senčnih vejah,
Slavca milega iz gaja,

In skerlico izpod neba
Ena misel koj navdaja,

Da z nižave in višave

80

Pred popotnico hitijo,

In ji tamkaj z gladkim gerlom
Sladke pesmi žvergolijo.

Iz pečevja divja koza,

Iz goščave berzi jelen,

Slon in tigra iz puščave,

Vse, kar ima gozd jih zelen.
Vse zveri hite do Deve,

Do Marije blagokrasne.

Tam klečijo na kolenih,

Molijo molitve glasne.

Iz potokov in studencev,

Iz morja, iz rek derečih,
Stezajo glave na suho,

Kar je manjih rib in večih.
Krog in krog se zemlja smeja,

81

In glasno ji svet prepeva;
Krog in krog natura uka,
Da od gor do gor odmeva.
Hrast kamniti, hoja mlada
Pripogibljeta mladike;
Vekovite krepke cedre
Verhe kldnijo velike.

Ni je šibe , ni cvetlice ,

Da bi se ne priklonila;

Lej in božja porodnica
Vse jih je blagoslovila.
Samo topol kraj potoka
Glave noče upogniti,

In napuha v terdem sercu
Noče blažene čestiti,
Ampak derzno pregovarja :

4 **

83

„Jaz, ki dvigam se v nebesa.
Nikdar se ne bom klanjala;
Naj se druga ji drevesa,

Ki so brez peres srebernih!"
BI iža se ji božja mati,

Tako milo jo pogleda,

Da začne vsa trepetati,
Trepetati kakor rosa
Na cvetlicah pomladanskih.

Topol sc je tresti jela.
Vstaviti se pa ne more;
Zato nje peresa bela
Gibljejo od dne do zore,
Večno bodo ji gibala,
Dokler tu na zemlji pela
Bode se Marii hvala.

Šmarna gora.

(Posl.)

Kati Ljudmila pred oknom sloni;

Sinek Nikanor na slami leži:

„Sin moj preljubi, procesija gre,
Vjasnila bode ti bolno serce."

„Mati preljuba! bolan sem, bolan!

Nekaj me žali čez noč in čez dan!
Milica v grobu prezgodnjem leži;
Mene smert žabi — oh to me boli."

„„Vstani predragi, preljubljeni moj!
Očenaš vzemi, in pojdi z menoj!

Greva s procesijo v šmarno goro;
Sveta devica zlečila te bd.""

Zvončki sreberni žvenkljajo, zvone ;
Božja bandera , ko tiče lete ;

Romarjev zad je, kar seže oko:
To je procesija v šmarno goro.

84

Mati med romarje sina pelji,

Roke dviguje in glas do nebi:

„Bodi češčena Malija devica,

Naša pomoč si, nebeška kraljica!"

K materi božji na šmarno goro
Zdravi in bolni od daleč gredo;
Noge voščene, voščene roke
Materi tam darovati hite.

Mati Ljudmila, prot cerkvi grede,

Mesi po potu voščeno serce:

„Stavi, moj sin! to serce na oltar,
Zdravje ti bode vračilo za dir."

Sin ua oltar (je serce položi ,
Verno poklekne , povzdigne oči;
Solze na sveta sc vtrinjajo tla;
Vroča molitev puhti do nebi.

85

„Mati nebeška, kraljica kraljic!

Mati ubozili, devica devio!

Gledaj, dobrotnica! na me sem dol,
Veče sirote ni deleč okol!"

„Milica ljubljena, radost serci,

V zemljo že davno pred mano je šla!
Bodi češčena Marija devica ,

Naša pomoč in nebeška kraljica!"

Noč je. — Ljudmila in sinek zaspi,
V božjem pokoji Nikanor leži:
Zvezdice jasne se zgoraj verte ;
Zdolaj hladi se prebolno serce.

Čudo! — lej, vrata se tiho odpro;
Svit se nebeški razširja ljubo!

Svela Marija na bolno serce
Roko poklada, smehlja se, in gre.

86

Mati Ljudmila iz sanj se zbudi,

Vidi svetnico, da k nebu hiti;

Vpraša Nikanorja: „sin, kaj ti je?"
Sinu več v persih ne bije serce.

Mati poklekne in križ naredi,

Moli pobožno, serce ji kipi:

„lSaša pomoč, ti nebeška kraljica,
Bodi češčena, Marija devica!"

87

J a n k o.

U^V'

- UK

1 am , kjer čuda polna Pivka
Med dolinkami šumi,

Preden za skalovje sivo
Pod zemljo se izgubi,

Tam pred dvakrat dvesto leti
Bival kranjski bogatin,

Korenjak , postave krepke,
Janko , verli domačin.

Hišico je imel krasno,

Polno zlatega blaga j

Mlado ženko in otroke

In prijatla stokrat dva.

Al zberejo se oblaki;

Grom in ploho da nebo:

Divje Pivke breg se širi,

In odnese hišico.

88

Komaj ženo in otroke

S čolnom reši iz vode;
Zlito, blago pa valovi

V dno globoko potope.

Jankota nezgoda peče,

Kaj je reva, zdaj spozna;
Pa serce krepko ostane,

Solz točiti mu ne di.

Janko, žena in otroci
Serčno hvalijo Bogi;

On jih hrani, on podpira,

Ne prijatla stokrat dva!

Dokler vstaja gorko solnce,
Zemlja ima sad in cvet;
Dokler sije blaga sreča,

Z nami briti se ves svet.

89

Al! v težkih, britkih dnevih
Sam le Janko je ostal;
Vsi od njega so bežali,

Kar prijatlov je poznal.

Jankota nezgoda peče,

Kaj nesreča je , spozna :
Pa serce krepko ostane,

Solz točiti mu ne da.

Grozovita smertna kuga
Po deželi se vali;
Preden dvakrat solncc zajde,
Žene in otrok več ni!

Vidim na grobeh ga novih,
Tamkaj lomi on roke;
Trepetaje k nebu gleda,
Žalost terga mu serce.

90

Jankota nezgoda peče,

Kaj je reva, zdaj spozna;
Pa serce krepko ostane,

Solz točiti mu ne da.

Preden luna trikrat sije,

Carski mu veli uku z:

,,Janko, beži ’z domačije!"

To je njemu smertni glas.

Zlito, blago , prijatelje,
Otročiče in ženo
Zgubil je, pa vender njemu
Ni solzilo še oko.

Vstavi se na kranjski meji,
Gleda v svoj domači kralj,
In ok<5 mu prenesrečno
Solze lije še le zdaj!

91

Vičič.

Iflisto let je že minulo,
Kar so po kervavi sili
Teržni, bojni Benečani
Kras in Istro osvojili.

Mladi An želo Brambila
I  Priterglije v vas Zagorje ,
Kjer izvira zgornja Pivka;
Hrastov išče za čez morje.

Tam zagleda mlado Maro,
Lepo ljubo Vičičevo ;

Ko jo vidi, berž jo ljubi,
Vedno misli v drago devo.

„Mara ljuba, draga Mara,
Pivki cvet, in roža zala!
Al bi Vičiča pustila,

Al bi meni roko dala?"

93

Al Brambili Mara pravi:
„Vičičeva sem nevesta,

Njemu sem še vedno bila.
Njemu vedno bodem zvesta!"

Anželo , do serca ranjen,
Vstane, ide brez slovesa;

Kri obličje mil zaliva,

Serd mu bliska iz očesa.

Ko zasije dan poročni,
Anželo nad Maro plane,
Meč skoz persi ji zažene;
Mara nikdar več ne gane.

Drugo jutro proti poldnu
Tiho ide Vičič h barki;
Serce v persili je ledeno,

Al v očeh mu smcrtni žarki.

93

„Prenesite me dobrotno ,
Burjevite vode morske!

Kri za kri je v moji roči,
Kri, zavoJj kervi zagorske!"

Dolgo po Benetkah hodi,

Hiše , ceste, cerkve prejde,
Noč in dan se gnjeven trudi;
Pa kar išče, le ne najde.

Tretji mesec gre na ladje;
Pred Benetkami na Lidi
Nad brežino, v sredi brajde
Anžela morivca vidi.

Kakor strela plane v morje,
Breg doplava, plane ’z vode.
In sovražniku orožje
Do ročaja v persi vbode.

94

Perstan.

„Mlilka, ljuba moja hčerka !
Jutri pojdem v belo Reko,
Raj iz Reke bi želela,

Da bi tebe veselilo ?

Kader vidim , da zdihuješ ,
Tudi jaz bi zdihovala;

Kader vidim , da se jokaš ,
Tudi jaz bi se jokala.

Ali hočeš srebra, zlita,

Ali krasne svilovine?

Ali hočeš dražili kamnov,
Dražili kamnov, svitli biser,
Ali druge tergovine?"
Odgovarja lepa Milka:
„Sladka moja stara mati !

95

Nočem zlata, nočem srebra ,
Nočem lepe svilovine.

To vas prosim, stara mati:
Imam perstan Jaromirjev.

Ki se mi je izneveril;

V serce žge me zlati perstan,

V serce žge me nezvestoba.
Nate sabo s vi tli perstan,

Ako greste v belo Reko;

Tam zlatarja poiščite,

Naj stopi ga, naj prelije;

Naj izkuje ostro iglo ,

Da si serce ž njo prebodem !' J

96

Itogoniila.

Prosi mlada Bogomila:
„Draga moja stara mati!

Oh ne silke nikir me ,

Da bi vzela Boroviča!

Borovie je bogat, hraber .
Ima srebra, ima zlata,

Ima dosti ran na čelu;

Ali bodil je nad Turka ,
Glave je domu prinašal,
Preden sem se jaz rodila!
Dajte mene raje Marku ,

Ki je z mano rajal , skakal ,
Ki mu serce sem darila,

Ino roko obljubila!"

Stara mati govorijo:
„Hčerka moja, hčerka mila!

97

Oče tvoj so kri prelili
Na Balkanu za-me ,  za-te,
/m  tvoj dom in sveto vero;
Meni pak so naročili,

Da te dadem prijatelju,
Prijatelju Boroviču."

Hčerka Boroviča vzela ,
Pervi (lan je obledela,
Drugi dan jo zakopali.
Tretji dan za njo plakili!

5

98

Jovana.

Hogomil jc djal Jovani:
„Večkrat si mi poročila.

Da ne maraš bolje sreče,
Kakor da bi kdaj imela
Trate rodne , njive plodne ,
Lepi vcrtec ograjeni,

V lepem vertu belo kočo .
Belo kočo sredi dvora.

Pa na dvoru hladno lipo,
Uh\dnc lipe tiho senco,

V tihi senci Bogomila,

7i  Bogomilom pcrstan zlati.
Kar bi rada, moja duša!
Zdaj ti daje roka moja.
Poleg tega ti še daje
Dve kerdeli jagnjet belili,

!)!)

„Vrana konja skokonoga,
Voli plave dolgorogc.

In vse moje premoženje.
Ali perstan, serce drago!
Drugi Ijub’ci moram dali.
Drugi ljub’ci, mi nedragi;
Tako oče mi velijo!"

Pa Jovana odgovarja:

„Ne želela bi brez tebe
Tergovine vsega morja,

In bogastva vsega sveta,
Gospodarstva širne zemlje !
Ako moreš, dika moja!

Daj mi perstan ino sebe,

In če mi je biti s tabo
Sredi lože med germovjem,

100

Med germovjem na skalovji,
Na skalovji brez odeje 5
Ak ne moreš tega dati,

Bog daj tebi z drugo srečo 5
Bog daj meni grob zeleni!"

101

.1 ii r k o.

Jurko pride iz planine,
Lepi lian' serčno pravi:
„Draga moja! imam kočo ,
Lepo , belo in prostorno;
Ali nimam ženke mile ,

Da po dvoru bi hodila.

Nc bi ti mi, lepa Mara !

V zakon svoje roke dala?"

Marica mu odgovarja:
„Rada bi ti roko dala;
Ali dvoje , dragi Jurko !
Moraš prej mi izpolniti.
Pervo moraš mi prinesti
Glavo paše Velim-Age.
Dete bila sem v zibeli,
Ko ustrelil mi očeta;

103

Drugo biva tebi v koči,
V beli koči tvoja mati:
Ena koča in dve glavi .
Tega nikdar še ni bilo.
Biti nikar to ne more!"

Jurko vzame svitlo puško,
Ostro sabljo si opaše;

In spusti se v goste šume,
Dojde h Kolpi, reki bistri,

In čez Kolpo v turško zemljo,
H gradu paše Vclim-Age.

Pašo zgrabi in ubije,

Roso glavo mu odseka,

Zbere urno vrana konja,

Konju se na rame verze,

Proti domu zapodi ga,

103

Zopet ide k lepi Mari:

„To je glava Velim-Agc,

Ki ubil ti je očeta.

Pervo željo sem ti storil,
Druge nikdar ti ne morem!
Ti si lepa, kakor roža;
Raje vender sem brez tebe,
Ko brez drage, stare majkc

104

Ljudmila.

serli skaline si lovite
Tabor Slarigrad stoji ;

V nje podnožji bela Pivka
Izpod zemlje sc vali,

Tam je bival vitez Ravbar —
Stirsto let je že preteklo
Roke terde, ko železo,

Serca terdega, ko jeklo.

Tabor stal je sred goščave,
Sred goščave divja zvir,
Ki pod hojo ino smreko
Vživala je božji mir.

Vitez pa je dan za dnevom
Lov lovij po temni bosti;
Nikdar ni mu lova bilo,
Nikdar ne kervi zadosti.

105

Solnce njega ni budilo,

Zore nikdar ni zaspal $
Preden zvezde so gasile,

Je verh Javornika stal.
Jelen deri je za jelenom ,
Pasja tropa v sled hitela
Al, ko blisk ’z neba zadela
Vitezova ga je strela.

Zalibog! cez njive rodne,
Koder klasje rumeni,

Pes in lovec za jelenom —
Jelen pa naprej dervi.
Poljsko žito, kmetom nadal
Oj rumena ti pšenica!
Šerpi te ne bodo najdli,
Najdla te bo komaj tiča!

106

Kmetje tečejo pred Tabor,
Prosijo tam viteza:

„ De končaš nam plodno polje.
Nas boš ranil do serca!"
Vitez pa, ko gad razkačen.
Kmete vkaže odpoditi:
n 'X grada sc mi poberite.
Požeruhi, nikdar siti!"

In o mraku spet čez njive,
Koder klasje rumeni ,

Pes in lovec za jelenom,

Jelen pa naprej dervi!

Klasi zlati, dozoreli

Slerti vprek in vprek ležijo
Vitez sc lirohotno s mej a,
Kmetom pa oči solzijo.

107

Taborska gospa, Ljudmila,
Vije vsmiljene roke:

„Da premili Bog dajal

V tebi terdo bi serce!"
Ali škoda prošenj blažili,
Prošnjam serce je zaperto;
Preden solnce drugič sije.
Klasje vse je že poterto.

Noč razgerne temno krilo ,
Vtihne ropot in prepir:
Luna sije ua obzoru ,

Zemljo juga sen in mir.
Le po starem gradu divje
Se razlega razsajanje;

Z lovci vitez se raduje;

Vrisk in vino, to je zanje

108

Noč že jutru sega v roko;

Duri v Tabru se odpro;
Stopi v sobo lep mladenič,

Ino poje pesem to:
„Blagor, blagor vsim junakom,
Od Nanosa do Triglava;
Blažena vsa tla naj bodo,
Koder teče bistra Sava!"

„Blagor, blagor!" vpije vitez;

„Blagor!" zagermijo vsi,
Da se grad do zemlje trese,

In da hrup v nebč doni.
Pevcu pa ukaže vitez :

„Moško vdari strune svoje;
Lovcem vberi pesem lovsko !"
Pevce milo pesem poje:

100

„0(1 verha do verlia
Zelenili planin.

Od roba do roba,

Orjaških stermin,
Med hoje naj lovci,
Med smreke hite;
Kervava jim igra
Užiga serec!"

„Tam gori naj strelec
Zverino mori;

Tn doli se polja

Naj kmet veseli!
Gorje, kdor ratarju
Oranje tepti;
Plačilo zadelo

Ga bo iz nebi!"

110

Ni še zadnji glas iz gerla.

Že je silne strele moč
Pevca mladega prederla,

Cerna ga objela noč.
Zlata zora sc je ravno

V svitlcm jutru porodila,
Ravbar je na pevcu slonel —
Pevec bila je Ljudmila!

111

1 v o.

Ivo ’z lozc Černe
Bel ograj sko zre cvetico ,
Dragomilo, hčer iz grada.
In zaljubi sc v devico.

Koder hodi močni Ivo,

V sercu mu je lepa deva;
Po planinah Černe lože
Bclograjsko hčer prepeva.

Razodel bi rad ji želje .
Rad odkril ji rane svoje;
Luna sveti , gosli prime ,

In pod belini gradom poje:

,/Dragomila krasna, *
Zvezda iz neba!

Tli preživi plamen
Sredi mi serca."

112

„Ti si moje solnce,

Ti si biser moj ;

Ne cveti mi sreča,

Kakor le s teboj !"

Ali Marka iz Posavja
Zvesto ljubi deva mlada;
Ona k oknu gre, in z okna
Zlit za pesem pevcu pida.

Ivo solzen gosli trešči.

Da razbije mu jih skala:
„Gosli si plačila moje ,

Serca nisi mi plačila!"

113

N11 n a.

I rara, (ra ra, trarsi!

V Planino priderdrst
Po pošti bledolična
Francozka gospodična,

Naprej bi potvala,
Bolezen ji ne daj
In ker povsod jo terže,
Med rjuhe koj se verze.

Dva dneva, dve noči
Ni stisnila oči;

Na licu se ji bere
Gorje in mizerere.

Život je ves bolan;

Zatč že pervi dan
Pokliče ozdravljai:a,

S6 zlatom ga popldča.

114

Čez sedem, osem dni
Duhovnega želi;

Ko bistroumna mrivlja,

V prihodnost se pripravlja.

In merzel pot in vroč
Mori jo vsako noč;
Nevarnost je velika;
Gredo ji po sodnika.

Sodniku govori:
„Visocih sem ljudi;

Brez mere sem bogata;
Veliko imam zlita."

„V Parizu sem doma;
Bila sem minica;
Pomerli so mi starši,
Sestre in njih tovarši!

115

„Ker grad, blago in čast
Prišla je meni v last.
Ozidje sem pustila,

Na svet se povernila."

„Popotvala sem krog;

Al zdaj poslal mi Bog
Bolezen je med vami;
Grob vidim pred nogami."

„Pol mojega zlata
Naj cerkvi v dar sc da,
In trijem vaših sinov
Po dvakrat sto cekinov."

„Kar bo zlatakov še,

Ker nimam rodbine ,

Naj bodo temu dani.

Kdor v smerti me ohrani!"

116

Kar ona naroči,

Od usl do ust leti , ,

Po hišah se razglasi
V Planini v kratkem časi.

Nckteri upa zdaj,

Da bo pograbil kaj ;
In Pavle in Pavliha
Molče si berke viha.

Pripravljenih slo rok
K bolnici pride v skok;
Posebno bogatinci
So bili cedoslinci.

Ta zajce gre strclit .
Postervi la lovit;

Ta nese dva fazana,
Od daleč pripeljana.

117

Tam vino ’z renskega
In iz šampanjskega,
Purani in kopuni
Ponujajo se nuni.

S košarami potic,

Kozic in prepelic
.Med vratini se dervijo,
Ter si s pestmi grozijo.

Tomše pa zldze v pdo;
Na uho ide vleč ,

Kaj ona beseduje:

Kje njega imenuje?

Že marsikdo čez noč
Veselo štel spijoe
Cekine je rumene,

Za strežbo podeljene.

118

Al zvita minica,

Ko se je spitala,

Skrivaj se v beg pobere,
Planincem v mizerere.

In skrinjo, ko zbeži,

Za sabo popusti;

Težak je v skrinji kamen
Za povračilo amen !

--


121

Vertuica in šmarnica.

šmarnica se Minki
V nedrih je zibala;

Njej pa zavidljiva
Vertnica je djala:

„Da sem ravno krasna —
Lepše ni nobene
Vender Minka terga
Tebe. pa ne mene! “

Šmarnica ji pravi:

Jaz bi koj menjala;

Zdaj že v nedrih venem;

Ti boš še vonjila."

(i

I

123

M etui j.

JMetuljcek neveden,
Mladosti užgin ,
Po logu je letal

Od zone ves dan.

tn z drevja na drevje,
Tz cvetja pa v cvet
Serce ga je gnalo,

Da scrkal je med.

Prederzno pa enkrat
Nad ogenj sferli,
Peruti mu zubelj

Do kraja vsmodi.

„Jaz nisem cvetica

Mu plamen je djal;
„MediS si pri meni

Ne bodeš nabral!"

1

123

Ljubezen.

Zaljubile rožici,

Rožici prekrasni,

V žarek ste se nekadaj ,

V solneni žarek jasni.

Vertnica  je serkala
Zlati žarek vedno;
Perva je med rožami
Razcvetela čedno.

Tudi je med njimi se
Perva obletela,

Glavico obesila,

Perva obledela.

Redko pa v i o I ie a

V solncu se raduje,
Skrita v rosni travici

Vedno še kraljuje.

G

121

Prevara.

Metuljček spomladi
Po trati ferli.

Zaljubljeno serce

Si v ovetji Iliadi.

Od rože do rože
Se ziblje ljubi,

Prikupi sc vsaki,

Igraje se ž nji.

I* vsake po versti

Sladkobo gre jest;

Serce jim obita,

Nobeni ni zvest.

Kar v persi jim sega,
In serka jim med;

Cvetice gorijo,

Metuljček je led.

125

Le hipec pri ljub’ci

Sladko se mu zdi,
In potlej pobegne,

Nazaj ga več ni.

Zgubila cvetica

Je slast ino čast:
Nedolžnim ljubezen
Nevarna je past.

126

P I u g a.

Pred hišo ležal
Je plug pri plugi
llijuv je pervi,
Svetal je drugi.

Kako da rija
Obeh ni snela ?
Hranile menda
So pridne dela!

137

Mladina.

Mladi ribič ribo vjame,

Al premajhna se mu zdi;
'Z mreže jo za vado vzame,
Pa na ternek nasadi,

Da ujel bi ribe večc,

Verze ternek sred vode,
čakal je do mraka sreče;

V mraku prazen domu gre.

128

Šinkovec.

na zeleni lipi
Nekdaj ščinkovee je mlad;
Skakal je po senenih vejah,
In prepeval serčno rad.

Lipa ga jc bolj ljubila,
Kakor druge tiče vse;
Vejo mu je odločila,
Naj si plete gnjčzdicc.

Ko so tekli pervi časi,
Lipi je hvaležen bil;
Komaj pride tretje leto,
Že prederzen je grozil:

„ Vejica, na kteri gnjezda
Pletel sem že tolikrdt,

Ni več tvoja, ampak moja;
Moj jc les in cvet in hldd!"

129

Lipo to <lo serca zbode,
Strese gnjezdice mu z vej
Brez zavetja mora tiček
Iz domovja iti zdej.

«•>

130

Vrabec.

\  rabec mc<l kakošmi
Zcrna je pobiral;

Nanj sc je petelin
Pisano oziral.

Zrni rja ga in kara:
„Kdo pa tebe prosi ,

Da pojedaš kermo ,

K te ra nam se trosi?"

Vrabec nič ne mara,
Ne beži od hrane;
Kavsnc ga petelin,
Mcrtev da ostane.

Stara gos na dvoru
Vrabca gleda milo,
Mertvemu poreče :
„Prav sc ti godilo ! w

131

(J o 1 o b.

^(f dola je ležala, njiva,
Stal golob jc sredi nje.
Plane jastreb na goloba,
Terga kožo mu z glave.

Ranjenec pred levom toži,
Naj kaznuje jastreba.

Lev pravični orlu reče,

K sodbi kliče naj oba.

žalosten golob se verne,
Ker pravice ni dobil;
Zvedil pa je kmalo potlej,
Jastreb orla kum je bil.

132

Cen a

Vse, kar plava in kar leze;
Vse, kar hodi, kar leti,

Zbere sc v prcsojcvinje;
Prcd-sc klice može tri.

M c e sc pervi je oglasil:

„Jaz sem gospodar sveta;
Kamor pridem , pot si vglidim
Vse pred mano trepeti!"

Govori pero  modrostno:
„Tmo(c ne tcrpim nikdar;

Um človeški razsvetlnjem;

Uk in znanje sta moj dir."

Zadnji pravi plug  med njimi:
„Mirno rijem pod zemljo;

Pa sem svet že prcobmzil;
Tiha sreča je z mano."

133

Vse, kar plava in kar leze;
Vse , kar hodi, kar leti,
Zdaj okrog se pluga zbere,
Plugu  venec podeli.

131

Smrek a.

Sanjal sem pod lipo ,

JDa sem smreka mlada; .
Ker sem bil še majhna,
Bil bi zrasla rada.

Bodla sem pod zemljo,
Korenine gnala;

Vedno sem želela ,

Da bi krepko stala.

Pa sosede moje
Kviško so branile,

V zemlji ter nad zemljo
Pot so mi gradile.

Solncc, dež in roso
Same so vživale,

Meni pa le senco

V stiski so dajale.

136

Ker nikddr mi rasti
Bilo ni puščeno,

Toraj sem ostala
Di •cvee pokaženo.

Pa me jeza zgrabi,
Sem in tje sem tekal;
Iskal sem sekire,

Da bi se posekal.

Kar zbudi me muha,
Vščene me na lica.
Bratje! kar sem gledal
Laž je al resnica?

136

Zlato In smola.

se je bahAlo:

„Kdo je gospod na sveti ?
Samo jaz koj dosežem,
Kar koli čem imeti."

„Še' um — junak oblasten —
Ponižno se mi vklanja ,

In veličastvo moje
Povsod ljudem oznanja."

Na to mu pravi smola:
„Koga boš neki vpilo?

Kadaj si veličastvo,

Kako ga zaslužilo?"

„Ko ne bi um oslepel
V svitlobi luči tvoje,

On bi ti že povedal
Poštene misli svoje!"

137

„Pol libre slabe smole
Človeku več koristi,
Ko vse germade zlita
In vsi iljaminti čisti!"

138

Domoljubje.

jfako jc pri potoči
Prepeval slavec v senci,
Da ga sosednji tiči
Osipali so /  venci.

Kjerkoli sc je glasil,

Vsi tjekaj so hiteli;

Dve pomladi zeleni
Le njemu slavo peli.

Pa tretje leto pride
Papiga do potoka,

Peruti razprostira,

In vsa hripava kroka.

In perje nje prelepo,

In petje nje pregerdo
Omami ticam pamet,

Vsem, kar jih ima herdo.

139

Nastavile so piujki
Očesa in ušesa,
Vzdigavale hripavko
Nad zvezde', nad nebesa.

Zboli pretužno slavce,
Serce ga je bolelo ;
Pobegne, gre v samoto,
In tarn ni več zapelo.

Al preden listje pada,
Vse tiče so spoznale,
I)a so neumne preveč
Papigi hvale dale.

Iskat letijo slavca,

Pa ga nikjer ni čuti;
Raztresene dobile
V germčvji so peruti.

140

„Spomin mu naredimo!"
Tako so zdaj sklenile;
0 ^  \ Spomladi pA so pevca
Po svetu zapodile!

141

Slavec in pevec.

tBldvčeve Strane

V doleh se glase;
Svoboda mila

Jim neti serce.
Kader pa kletka

Sovražna perli,
Slavec se skrije,

In v perji molel.

Pevec prepeva

Vesel do neba;
Svoboda sveta

Mu pesem krepži.
Kletka tud pevcu

Nastavljena je;

Ak ni oslepel,

Se zgodaj zave.

142

Slavec in pevec

Pojeta na glas,
Umolkneta tudi,

Ko varen ni cas!

143

T i c i.

Slavec se je glasil:

„ Poslušajte mene !

Da bi slaje pela,

'1’ice ni nobene !"

Sčinkovec je krožil :
„Krepek sem jaz v petji;
Ščinkam še po zimi,

Ne samo v poletji 1"

In skcrlica pravi:

„Moje pesmi krasne
Množim so prijetne,
Množim iniloglasne."

Prepelica v njivi,

V travi lišček zali,

Na orehu sraka,

Kos se v germu hvali.

144

Krokar pa gorenski
Vrani de dolenski:
„Sestra, vidiš, to so
Pesniki slovenski!"

us

S o v a.

Slavec je prepeval
V senci sredi gaja.
Da še modri sovi
. Serce se omdja.

Ko posluša pesmi,
Kima, premišljuje,
Pa nazadnje sede,
Ter jih zapisuje.

Pisane pr .iaja,
Zanje hoče zlata;
Slavec gladen poje ,
Sova je bogata.

7

U6

J a n e c.

Hladi janec osla čuje ,

Da tak verlo rikat’ zna,

Gre domu in se napenja,

Ter navadi se: iA!

Starim jancem to ni drago ,
Zatoraj ga izpode;

Več mu hlevoa ne odprejo,
Dokler jih ne prosi: bel

Marskdo sliši dolgo suknjo,

Ki se baha: „nemški znain!“

Koj se tudi on spakuje,

In prodaja sebe sam.

147

Hran a.

Kekdaj. tiče žito

V hrame so nosile,
Da ne bi stradale

V urah zimske sile.

Vrane so za varhe
Svoji hrani dele;

Te pa kerme kmalo
Niso več imele.

Kar je tičic malih,

V straha trepetaje,
Niso vran vprašale,
Kam se hrana daje.

Vrabci pa na strehi
Tiho so ščegljali:
„Varhi nam sami so
Zernje pozobili!"

7

H8

Ž u p a n.

zverinam je nova podana,
Zatoraj si volijo urno župana;

Pa kaj jim volitve koristile so,

Na verbi nam sraka razlaga tako:

Zberejo medveda; al medved je merha,
Zarobljen in kosmat od pete do vcrha;
Budil z godernjanjem prezgodaj jih je,
In s tacami sodil, pravično al ne;

In koj se oglasi jih sto:

Le-ta nam županil ne bo!.

Zbero si jelena;  pa on rogovili,
Prevzeten povsod med pervake se sili;
Z rogato glavico je pač darovan,

Al v glavi ošabni je malo možgan;

In spet se oglasi jih sto:

Le-ta nam županil ne bo !

119

Zbero si rujavca, iz šume lisjaka,

Na kterem krivična je sleherna dlaka;
Kupival je sam. in prodajal je sam,

Da z  ljudsko kervjo si napolnil je hram
In spet se oglasi jih sto:

Le-ta nam županil ne bo!

Zberejo si zajca: al zajec neveden,
Za skerb ino čast domovinsko ne vreden
Ni poznal postave, se slednjega bal.

Po noči je kimal, po dnevi je spal;

In spet se oglasi jih sto:

Le-ta nam županil ne bo

Zberejo si kosa  potem gospodarja,

Al kos pa ošabno povsod se ukvarja,
Žvižgava! jim vedno iz enih je strun,
Skoz okence vsako potikal je kljun;
In spet se oglasi jih sto:

Le-ta nam županil ne bo !

150

A

Zberejo si osla; pa osel zabiti,

Nobene po všeči ni znal oberniti;

Z ušesi le miga, in v prahu leži,

Pa kjer se povalja, tam dlako pusti;

In spet se oglasi jih sto :

Le-ta nam županil ne bo!

Zberejo si palčka; al on je skakavček,
Natihoma leta priliznjen hinavček.
Zverino je dražil, unemal prepir;
Pobegnil iz lože je ljubljeni mir;

In spet se oglasi jih sto:

Le-ta tud županil ne bo!

Od tadaj zverina, tako zapeljana,

Po svetu širocem si išče župana; —

Če pravega bo pripeljala na dom,
Prijatli! poročil al pisal vam bom.

151

Levov dvor.

Etara lisica pred gradom,

V ktcrem bil kralj je zveri,
S puško na rami korači,
Zvesto na straži stoji.

Kmalo tje medved primoža,
Nekaj na glas pomemlja;

Koj mu lisjak prezentira;

K levu pa medved hlača

Mlada lisica pritapa,

Rada tožila bi kaj.

Stara zobe ji pokaže ;

Mlada pa leze nazdj.

Tud je priletel golobec,.

Nese novice na dvor;

Vrat mu lisica zavije — ,
Prazen mu jok in upčr.

152

Da pri zverinah je taka,
Čudno se to mi ne zdi;
Zviti moj sosed pa pravi:
„Taka je tud med ljudmi!"

153

Osel.

Davi sem premišljal osla,

Ki je v inalen žito nesel;

Bil tako je otovorjen,

Da se je ko šiba tresel.

Terdi mož za njim korači,

In po rebrih ga nadeva;

Osla pa težava zmore;

Pod tovorom pade reva.

„Oče!" v prahu izdihuje ,
„Mar me precej s kolom vbite I
To bi komaj trije nesli,

Pa vse meni naložite!"

Mož zakolne : „MoIči tepec !
Kaj boš neki še me prosil?
Zavolj tega, ker si osel,

Boš na veke tolkanj nosil!"

154

R i b e.

®il je majhen potok
Sredi trate zale;
Švigale v potoči
Ribice so male.

Radost uživalo
V domu je kerdelo;
Plavalo je mirno,
Plavalo veselo.

Pridete dve ščuki,
Ribe polovite;

Ko vmorite zadnjo ,
Pa še niste site !

Zvedil sem pri vodi,
Kar povsod že vejo:
Da velike ribe
Manjše rib’ce jejo.

155

Slovo.

L.

Jaz nisem Prešernu

Ne Vodniku stric;
Nabral pa sein nekaj
Domačih cvetic.

Če bodo vam vstregle,
In segle v serce r
Bom drugih nabiral,

Se lepših ko te.



* •

/

r .

4



v

stran.

Janec . 146

Hrana . '. 147

Župan . 148

Levov dvor . . ■. • . . 15p

Osel . 153

Ribe .  154

Slovo . 155


(jlvvA.—

\,\vwa>*-  /Žr\^Aa4-w

\

Natisnil J. Rud. Milic v Ljubljani. 1860.

f



NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJISNICA