SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) XLVIII (42) Štev. (No.) 40
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 12 de octobre — 12. oktobra 1989
0 usodi vrnjenih domobrancev
Nova
27. septembra 1989 je Ljudska skupščina v Ljubljani sprejela nove ustavne dodatke za Slovenijo. V tem dokumentu baje ni niti imena „Jugoslavija“ več. S to odločitvijo je o-stalo odprtih veliko število političnih in gospodarskih vprašanj. Novo ustavo bodo torej oblikovale v medsebojnem boju politične sile Slovenije na eni in ostale Jugoslavije na drugi strani. Ugotoviti pa je treba, da dosedanje oblike vrhovne uprave SFRJ ostanejo v veljavi, dokler ne bodo sporazumno spremenjene. Torej velik in tudi nevaren vakuum! Težko bo najti sporazum v času ne-obhodnih sprememb gospodarskega in s tem tudi političnega sistema. Na drugi strani pa ta neobhodnost tudi pospešuje rešitev.
Mnogo faktorjev bo vplivalo na nove rešitve. Nas zanima, kakšno vlogo bodo igrale nove demokratične stranke, ki se bodo že drugo leto udeležile volitev, če bo vsaj deloma šlo po sreči. O tem še ni mogoče poročati. Nekaj slutenj pa je dovoljenih z ozirom na dosedanje delovanje in moč posameznih strank. Žal se jim ne godi najboljše, ker vsi ugotavljajo, da se je prvotni nalet polegel. To je razumljivo, ker se morajo ljudje na nov položaj šele navaditi. Nekateri trdijo, da so se gotovi krogi ustrašili lastnega poguma in da vlada strah pred reakcijo partije, ki bi utegnila — ne toliko doma kot v južnih predelih države ■—■ krepko usekati nazaj. Znano je, da je napadena zver najbolj nevarna. >
Kaj je mogoče reči o stanju slovenskega demokratskega tabora? Vsi vedo, da je Kmečka zveza najbolje organizirana in da ima tudi sposobne voditelje. Vendar je po svoji nalogi predvsem stanovska organizacija in njen vpliv na splošna politična vprašanja ne more biti prevladujoč.
Nedvomno je Slovenska demokratska zveza najmočnejši faktor, tako po številu članov kot po kapaciteti njenih voditeljev. V eni zadnjih številk lista Demokracija z dne 12. septembra 1989 pa beremo, da so postavke njenega programa zelo zmerne. Nadpis tozadevnega uvodnika se
Nekatere dežele na vzhodu Evrope si prizadevajo, da bi vpeljale demokracijo in izboljšale svoj gospodarski položaj. Nekatere si prizadevajo celo, da bi vstopile v „Evropo narodov“ in v skupni evropski trg, ki bo vpeljan leta 1992. Domišljajo si, da jih bo Evropa sprejela z odprtimi rokami in da je samo od njih odvisno, če se bo to zgodilo. Nihče pa se ne vpraša, če je to v interesu zahoda.
Zahod je z Jaltsko pogodbo potisnil pol Evrope, predvsem slovanske narode, v boljševizem, stagnacijo in revščino, med drugimi deželami tudi Jugoslavijo. Od tega je imel največjo možno korist: že 45 let miru Jn neoviranih možnosti za lasten razvoj, blizu in poceni surovine, delavno silo, turizem, letovanja in zabavo. .
Dosledno je izvajal nemoralno načelo realpolitike : „Ti umri, da bom jaz živel.“ (Winston Churchill je sinu Randolphu, ko mu je ta očital, da ■potiska Jugoslavijo v komunizem, dejal: „Kaj to tebe briga, saj ne boš ti tam živel.“ Istočasno ¡pa je preprečil, da bi Grčija postala komunistična!) To načelo zahod še danes izvaja: samo nekaj primerov iz zadnjega časa:
— ZDA si prizadeva za ohranitev „statu quo“ v Jugoslaviji. Nič se ne sme spremeniti, da se krediti čimprej povrnejo. Pri tem so „zdrave sile“ komuni-
slovenska
glasi: „Mirna revolucija normalnosti“.
Akcijska smer je torej nedvoumna. Pisec je Dimitrij Rupel, dosedanja glava Slovenske demokratske zveze. Sedaj se pa poslavlja, ker gre za daljši čas službeno v inozemstvo. Tudi to je politika! V članku pripoveduje, da je bilo gibanje rojeno iz Društva slovenskih pisateljev, ki je zbralo okrog sebe najbolj vidne kulturne in znanstvene delavce, in so postavili Slovenijo v vmesno dobo prehoda iz diktature v demokracijo', iz -socializma v dobo „po tem“. Zaradi relativne šibkosti, neizkušenosti, amaterizma in navdušenja novih političnih formacij, zaradi v tisočih letih izurjenega opreznega slovenskega značaja, je treba računati z daljšim obstojem prehoda oz. prilagojevanja tudi v neposredni prihodnosti. Rupel končava svoj članek z mislijo, da se „kulturna reforma“ zdi na prvi pogled mehka in neučinkovita, je pa za prehodni prostor in za prehodni čas edina mogoča.
Če najmočnejše demokratično gibanje ne more predložiti učinkovitejšega programa, potem nas mora biti bodočnosti strah. Najnovejši politični dogodki v domovini pa zahtevajo učinkovitejše ukrepe. Žal Slovenci nimamo Lecha Walense, pa tudi ne papeža v Rimu, a bo mogoče kasnejši slovenski pesnik zopet zapel:
„Bil je med nami mož,
. ko zrno klen in zdrav,
ta, kakor knjige mi,
ljudi je brati znal.“
Druge demokratske stranke v Sloveniji so politično slabo organizirane in za samostojno akcijo ne .pridejo v poštev. V sedanjem trenutku je razbitost -sil že dovolj škodljiva.
Rad bi vrgel še kratek pogled na mlajše pripadnike dosedanje vodilne komunistične stranke, ki razumsko vedo, da na dosedanji način ne gre več naprej. Ne v gospodarstvu ne v politiki. Vsa področja človške-ga delovanja so podvržena določenim zakonom, ki so po naravi stvari dani od začetka ali pa so se skladno z
stične partije njihov najzve-istejši zaveznik.
—• Lech Walensa ne dobi na zahodu kreditov.
—	Krščanske demokracije Nemčije in Italije ne nudijo moralne, še manj gmotne pomoči somišljenikom na vzhodu Evrope, tudi ne strankam v emigraciji.
—	Socialdemokrati v Sloveniji ne dobe pomoči od svojih somišljenikov v Nemčiji. Kakšno razočaranje!
O tej realpolitiki skraj nihče ne govori; noče ali si ne upa? Papež Janez Pavel II. je letos junija na obisku v Kopenhagnu izjavil nekaj, česar potem ni nihče komentiral ali izvajal zaključkov: „Nesorazmeren razvoj dežel, kar predstavlja največjo nevarnost za ravnotežje sveta, ni rezultat nekontroliranih silnic, ampak odločitev nekaterih posameznikov in skupin, ki hočejo obdržati v revščini mnoge dežele današnjega sveta.“
Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti sedaj je, kako prepričati zahod, da je tudi v njihovem interesu, da vzhodna Evropa postane demokratična in se otrese komunizma. A bojim se, po vseh dosedanjih zgodovinskih izkušnjah, da bo morala vzhodna Evropa to storiti sama, tudi proti Volji zahoda, navkljub njihovim partikularnim interesom.
-gar
ustava
razvojem raznih pogojenosti oblikovali v času. Preziranje teh zakonov se vedno maščuje. Tragično je, da se-dostikrat zle posledice jasno pokažejo šele takrat, ko je za potrebne in učinkovite popravke že prepozno.
Tako se še spominjam, kako je Kidrič zmagovito naglašal prednosti socialistične gospodarske ureditve, ki se je osvobodila npr. zakona o ponudbi in povpraševanju, ki je značilen za kapitalistično gospodarstvo. Delavci torej niso več producirali, kar je zahteval trg, temveč kar si je kak politični veleum izmislil. Minilo je že več kot 40 let, pa še vedno rezultati takega norega mišljenja niso popolnoma izbrisani. Razumljivo je torej, da so mladi praktiki naj-gorečnejši zagovorniki hitre spremembe ekonomskih prilik. Pri tem seveda nočejo prevzeti krivde svojih očetov in govoričijo nekaj o „sestopu“ z oblasti. To je tipična prevara, ki je levičarjem lastna. Na vsem svetu ne poznamo nikogar, ki bi prostovoljno žrtvovali politično oblast, pa naj bi šlo za Bqsha ali pa za Gorbačova. Nasprotno', vsak se krčevito bori, da bi ostal na o-blasti. Tako bodo mladi gorečneži z leve strani pripravili kak inštrument, ki jim bo omogočil ohraniti zadnjo besedo. Kaj bi pa bilo, če bi se vse razvijalo brez njih, to se pravi proti njim? To varuštvo pa je največja ovira za res svobodno in uspešno gospodarjenje.
Do sprememb bo torej prišlo, čim bolj resnične in daljnovidne bodo, tem več trajnega sadu bodo prinesle.
XY; Ljubljana 30. septembra 1989
IVOVO PRIČEVANJE
Ker se bliža sodna obravnava proti Tolstoju, se mi zdi potrebno objaviti, kako je uspelo skupini 50 domobrancev izogniti—se predaji partizanom. Zahvala gre angleškim oficirjem, ki so imeli v rokah našo usodo.
Nekaj dni po prihodu naše čete v Vetrinje so Angleži zahtevali 50 domobrancev za delo. Javilo se nas je 25 iz 27. čete in 25 iz Sosednje. Odpeljali so nas z avtobusom. Na prvi postojanki jih je izstopilo 10 in tako petkrat. Prepričani smo bili, da nas bodo po delu pripeljali nazaj v taborišče.
Tako- sem se znašel v Charloten-hoffu pri Vrbi. (Velden) z narednikom Poldetom Cimermanom in osmimi tovariši pri angleški skupini „Welsh Guard“. Zvečer ni bilo avtobusa. Prve noči smo spali na senu, nato v šotoru,
Kmalu smo zvedeli, da Angleži vračajo naše ljudi. Neki vojak nas je obvestil, da bodo tudi nas poslali nazaj! Trdil je, da je za to zvedel po radiu.
Najprej mu nismo verjeli, ko pa je prišla straža pred naš šotor, nismo več dvomili.
„Posvetovali smo se, kaj bi ukrenili. Imeli smo skrite-tri pištole. Ponoči bomo poskušali uiti. Predlagal sem, da se prej sestanemo s poveljnikom postojanke. Angleški oficirji so povečini znali francosko, zato sem bil za tolmača.
S Poldetom sva se odpravila h komandantu. Ko je zvedel, za kaj gre, je brž sklical vse oficirje, ki so se segli v dvorani. Nato šo naju poklicali.
Najprej so hoteli zvedeti kdo nam je to povedal. Vojaka nisva izdala, rekla sva pa, da so to povedali po radiu.
Svet za varstvo človekovih pravic, ki je bil ustanovljen pri Socialistični ¡zvezi delovnega ljudstva in ki mu predseduje L. Bavcon, je v Delu 30. septembra objavil dve pobudi. V prvi (ki jo bomo objavili prihodnjič) predlaga revizijo raznih političnih procesov po vojni, v drugi — ki jo objavljamo v celoti — pa predlaga raziskavo o usodi pobitih domobrancev:
Naša javnost je bila že večkrat obveščena o usmrtitvi več tisoč pripadnikov domobranskih in drugih vojaških enot, ki so jih po koncu vojne zavezniške oblasti kot vojne ujetnike izročile Jugoslaviji. Razen splošnih domnev in individualnih pričevanj posameznih preživelih ali siceršnjih prič teh dogodkov v maju in juniju 1945 javnost nima natančnejših podatkov in zlasti ne odgovorov na številna vprašanja, ki se ob tem postavljajo.
Spričo tega svet za varstvo člo-
3.	oktobra se pred angleškim vrhovnim sodiščem prične razprava proti Tolstoju in Wattsu, ki ju je Lord Aldington (nekdanji brigadni general Toby Low) obtožil žaljenja časti in imena v zvezi z nasilnim vračanjem Kozakov in jugoslovanskih protikomunističhih beguncev in njihovih družin iz Avstrije v maju
1.	1945.
Ta razprava oziroma proces pred angleškim vrhovnim ¡sodiščem bo pokazal, da je bilo to nasilno vračanje „vojni zločin“, ki so ga storile angleške okupacijske sile v Avstriji s tem, da je bilo poslano v gotovo smrt na tisoče ljudi, ki so ob zaključku vojske pribežali v Avstrijo in pri Angležih — po mednarodnih ženevskih pogodbah o vojnih ujetnikih — iskali politično zatočišče. Teh vzpostavljenih mednarodnih zakonov
Po njihovem zadržanju sva razumela, da gre zares. Nihče ni zanikal te novice. Šlo nam je, nam desetim in najbrž tudi ostalim 40, za življenje ali smrt.
Postavila sva jih pred dejstvo: „Raje na japonsko fronto kot v Jugoslavijo!“ in nato: „če nas kljub temu nameravate vrniti, potem nas kar tukaj postavite ob ¡zid in postrelite!“ Osupnili so, se spogledali in pomenili. Končno so odločili, da ostanemo pri njih. Porabil' sem priliko in rekel: „V tem slučaju vas prosim, da nam daste angleške uniforme.“ Tudi na to so pristali. Naslednji dan so nas oblekli v nove poletne vojaške obleke.
Epilog
Dva meseca kasneje so nas vseh 50 odpeljali v kamionih v Italijo v Verono. Med potjo smo stalno opazovali smer vožnje, če bi zavili proti vzhodu, bi vsi poskakali iz vozov. Stražarju še na misel ni prišlo, kaj nam roji po glavi!
V Veroni smo še nekaj mesecev služili Škotom, ki so zamenjali Angleže. Zahtevali smo plačo. Kaj takega se Škota ne vpraša. Januarja so nas odpeljali v taborišče v Bojo-gno. Odšel sem v Francijo, vsi o-stali pa v Argentino. '
Anton Jankovič, Lourdes, Francija Ossen, 30. septembra 1989
vekovih pravic in temeljnih svoboščin pri RK SZDL Slovenije predlaga Skupščini SR Slovenije, naj pri raziskovalni skupnosti Slovenije naroči raziskavo o teh dogodkih kot raziskovalno nalogo v o-kviru skupnega nacionalnega raziskovalnega programa. Obenem svet predlaga inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, zgodovinskemu oddelku Filozofske fakultete in Pravni fakulteti v Ljubljani, naj sestavijo raziskovalno skupino, ki naj to raziskavo opravi. Svet tudi poziva vse institucije, ki razpolagajo z arhivi, naj jih odprejo za to raziskavo, obenem pa poziva tudi vse posameznike, ki imajo o tem kakšno dokumentacijo, in Še žive priče teh dogodkov, naj po svojih močeh in Vesti omogočijo stvarno, strokovno zgodovinsko in pravno raziskavo o dogodkih, od katerih je zdaj minilo že skoraj 45 let, pa vendarle hudo bremenijo vest in zavest pripadnikov še živečih generacij.
se Angleži niso držali in sta na pobudo Harolda Macmillana, političnega svetovalca v štabu zavezniškega vrhovnega poveljstva za Sredozemlje, generalni poročnik Charles Keightley in brigadni general Toby Low izvedla masovne repatriacije v Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, Posledica tega so bili masovni pomori vrnjenih, kar sliči transportaciji Židov z Madžarske v koncentracijska taborišča in zaradi česar se morajo nekateri še danes pred ¡sodiščem zagovarjati.
Se pri tem uporablja dvojna mera? če bodo obsojeni tisti, ki so sodelovali pri transportaciji Židov v kazenska, taborišča, ali ne pritiče angleškim vojaškim poveljnikom v Avstriji 1. 1945 isto plačilo? Ali niso s svojimi dejanji grešili prav tako kot tisti, ki so Žide pošiljali v smrt?
Upajmo., da se bo to to vprašanje na sodni razpravi proti Tolstoju in Wattsu dokončno rešilo. Nurnberški proces proti vojnim zločincem ni u-pošteval ukaza „z vrha“. Rečeno je bilo, da je vsak posameznik odgovoren za svoja dejanja. Torej so tudi Macmillan, general-poročnik Keightley in brigadni Toby Low odgovorni za svoja dejanja, ki so pribežnike v njihov okupirani teritorij izročili v roke njihovim nasprotnikom in s tem v smrt.
Lord Aldington se že boji, da svoje tožbe ne bo dobil. Zahteval je pri sodišču, da bi se razprava vršila brez porote, kar pa je sodišče odklonilo in mu poslalo račun za vse stroške, ki so bili s tem v zvezi. Po moje se bo Lord Aldington sedaj prizadeval umakniti tožbo in stvar izven ¡sodišča urediti s poravnavo vseh dosedanjih stroškov (je večkratni milijonar) in tako preprečiti, da se njegovo „plemenito“ ime ne bo vlačilo v časopisju, na radiu in televiziji v zVezi z „vojnimi zločini“, storjenimi že po vojni, če bo do javne razprave pred sodiščem prišlo. Ne vem, kaj bodo v takem slučaju Tolstojevi in Wattsovi advokati storili, upati pa je, da bodo tako izvensodno ureditev odklonili in zahtevali, da se enkrat za vselej zadeva o nasilnem vračanju javno obsodi in tistim, ki so bili poslani v smrt, da vsaj nekaj moralnega zadoščenja.
Tej dramatični in zgodovinsko pomembni razpravi pred angleškim vrhovnim sodiščem bomo zlasti Slovenci skrbno sledili (če bo do nje prišlo), ker je z njo povezano najbolj tragično obdobje naše narodne zgodovine.
Otmar Mauser
Slovenski parlament je 27. septembra 1989 s sprejetjem ustavnih dopolnil tudi določil9 da je Pre~ šernova ZDRAVLJICA od tega dne dalje slovenska himna.
Mors tua vita mea
Razprava proti Tolstoju in Wattsu
Prešernova vera
V rakovniški knjižnici št. 101 je prof. Mirko Mahnič opisal Prešerno-to vero. Je to mala knjižica na 32 straneh, ki pa čudovito lepo prikazuje našega pesnika dr. Franceta Prešerna in njegovo vero. Avtor knjižice pove najprej, kako se je kazala vera v pesnikovem življenju, nato pa, kako se kaže vera v njegovih pesmih.
Vsako leto morajo ljudje doma zlasti šolska mladina, poslušati razlage, ki dopovedujejo, kako je bil Prešeren do smrti neveren, in trdijo, kako so ga cerkveni ljudje in deloma tudi sorodstvo prisilili, da je umrl po krščanski navadi. Resnica, ki temelji na pesnikovi izpovedi in pripo^ vedovanju prič, pa je popolnoma drugačna, kar nam v tej knjižici Mahnič z vso gotovostjo dokazuje.
Mahnič je zbral izjave vseh prič, ki so pesnika poznale in imele z njim ■osebne stike. Iz vseh teh izjav je jasno razvidno, da je bil Prešeren vse življenje veren človek, da je hodil ob nedeljah k enajsti maši v Kranju, u-deleževal se je večernega rožnega venca pri gostilničarki Ani Jalnovi. 'Sestri Lenki je pripovedoval, da bere sveto pismo in Tomaža Kempčana in Slomškovo knjigo „Voditelj v večnost“. Ko je bil bolan, je sam poslal po duhovnika (dekana Dagarina), kranjski kaplan Košir pa ga je obhajal in mazilil.
Nato je Mahnič pogledal, kako je z vero v Prešernovih pesmih. Prešeren je o sebi izjavil, da je „neveren, a vendar veren“. Ta razklanost je očitna tudi v njegovih pesmih, v katerih pa hkrati odkrivamo še njegovo razmerje do krščanstva, do katoliške Cerkve in duhovščine. Pri tem je treba spomniti, da prevladuje v njegovih pesmih pritrdilno stališče, In kadar je odklonilno, da je pogosteje v zvezi s tvarno in časno kot z duhovno in večno resničnostjo.
Neprimerno več kot odklonilnih stališč pa je v Prešernovih pesmih pritrdilnih stališč, to je takih stališč, ki popolnoma soglašajo s katoliško vero in katoliško cerkvijo. Najvišji izraz Prešernove vere pa vsebuje največja njegova pesnitev „Krst pri Savici“. Prav pravi Mahnič, da je Prešernu pravi „Bog ljubezni“ krščanski Bog in da je Krst pri Savici kot od Boga navdihnjena pesem, ki zmaguje marsikatero učeno razpravo poklicnih dogmatikov in moralistov. To je po Mahničevem nekakšna „slovenska veroizpoved“, ki bi morala zaradi svoje duhovne in pesniške globine biti natiskana v naših čitankah in katekizmih.
Preberimo to Prešernovo slovensko veroizpoved, ki jo je duhovnik razodel Bogomili:
Kako nas ustvaril vse je Bog največ ji, kak’ greh prišel na svet je po Adami, kak’ se je Božji sin učlovečil, da bi otel narode in osrečil.
Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke, da zemlja, kjer vijo viharji jezni, je skušnje kraj, da so naš dom visoke nebesa, da trpljenje in bolezni z veseljem vred so dar njegove roke, da čudno k sebi vod’ otroke ljube, da ne želi nobenega pogube.
Da ustvaril je ljudi vse za nebesa, kjer glor’ja njega sije brez oblaka, oko ni vid’lo, slišale ušesa veselja, ki izvoljene tam čaka, da sprostenim bo vseh težav telesa se srečnim izpolnila volja vsaka, da bodo tamkaj božji sklepi mili te, ki se tukaj ljubijo, sklenili.
Prav tako versko pozitivnih mest je v Prešernovih pesmi ogromno in bi jih morali omeniti kar večino.
Kako bedna je sodba partijskega kulturnega ideologa Borisa Ziherla, ki je leta 1949 v Novem svetu zapisal, da „Prešeren zavrača vsako religijo“. Ziherl je skušal v omenjeni razpravi dokazati, da je bil Prešeren že davno pred Marxom marksist. Že samo pogled na „Krst pri Savici“ pove, kakšna je bila Prešernova religija, če se na ostale njegove pesmi niti ne oziramo. Prav je rekel Oton Zupančič: „Ljubiti Prešerna se pravi ljubiti svobodo misli in besede, svetovnega nazora in vere.“
SmR
Slovenščina
S KATERIM SKLONOM
Kadar kupimo kakšno orodje, premislimo', za kakšno delo ga bomo u-porabljali. Za obdelovanje različnih reči je treba različno obliko, trdnost, vrednost orodja, če kupimo barvo, se prej pozanimamo-, na kakšno podlago se bo barva dobro prijela, s kakšnim čopičem se lepše dela, s čim se barva redči, koliko časa se suši in še sto reči. Prav tako moramo dobro premisliti pri vsaki besedi, ki jo sprejmemo v besedni zaklad. Vsaka beseda zahteva primerno okolje. Z nastankom besede se je oblikoval tudi njen smisel in naloga, ki jo beseda opravlja v pogovoru. Ni dovolj, da poznamo besedo, važna je vsa skupina besed, ki nekaj izraža.
Veliko vlogo pri oblikovanju besed za pravi izraz misli imajo predlogi. Nekateri oblikujejo oziroma pomagajo oblikovati en sam sklon, nekateri uvajajo po več različnih sklonov.
,	Ton« Miswrit
IZZIVOMA V ARGENTINI
Večkrat se med političnimi opazoi valci zaneti polemika glede vprašanja, kateri dogodek je bolj važen v določeni časovni dobi. Jasno je, da ima vsak svoj pogled, in tako ni mogoče zadiniti kriterijev. Ta teden se je dogodilo nekaj podobnega. Indult, ki ga je razglasil predsednik Menem je seveda polnil časopisne strani, in globoko odjeknil tudi v inozemstvu. Kaka stotina oproščenih zaradi enih ali drugih prekrškov v pretekli dobi „državljanske vojne“ je znova oživela polemiko glede umestnosti ali neumestnosti predsednikovega koraka. A mnogi trdijo, da ta odmev in polemika, pa nasprotovanje, dejansko sploh ne zanima vlade, ki pa jo po drugi strani skrbi razvoj gospodarske smeri, ki ni vse taka, kot si jo vladna ekipa želi.
VSO ODGOVORNOST
Ob razglasitvi indulta je predsednik Menem večkrat zatrdil, da za ta postopek prevzema pred narodom in zgodovino vso odgovornost. Govorilo se je mnogo o „politični ceni“ tega koraka. Koliko simpatij (koliko glasov) bi ta odredba, ki je popolnoma ustavna in legalna, lahko stala peronistično vlado, in osebno predsednika. O tem le nekaj besed.
Argentina je res, leta nazaj, preživela krvavo obdobje. Ni o njem še objavljena vsa resnica, in spomin
- moj jezik
Ta čevelj je za mene. Vrže čevelj za menoj.
naroda je po svoje prešibek. Podatkov je dovolj o atentatih in ubojih, pa tudi o ugrabitvah in posegih varnostnih organov, o pogrešanih in o mučenih. O vsem tem so tekli sodni postopki, izrečene so bile že sodbe na najvišje odgovorne glave. Vse to v vzdušju kjer je ena stranka zahtevala kazen „do zadnjega“, druga pa klicala, da jo preganjajo, da so oboroženi možje storili le svojo dolžnost v boju proti notranjemu sovražniku.
Prav tako je glede indulta ena stran vpila, da je „zločin“, druga pa da je le „zgodovinsko zadoščenje“. Zatrdimo pa, da so poleg o-proščenih vojakov, bili vključeni v indult tudi oni, z gverilske strani. Kakih šestdeset jih je, o polovici 'katerih pa trdijo, eni da so v inozemstvu, drugi da so „pogrešani“, in da jih torej ni med živimi. Kar pa se tiče politične cene tega koraka lahko trdimo, da je minimalna. Menem je^ dobro izbral priliko in okoliščine, in se zaveda, da je ta snov, v širokem narodu, sicer pereča, a da noben normalen človek, tudi če ne soglaša, zaradi tega ne bo zahteval njegove glave.
Da je to res tako, so pokazale občinske volitve v provinci Rio Negro. Isto nedeljo, ko je vse časopisje prineslo novico o pomilostitvi, so se izvedle te volitve v eni izmed dveh provinc, ki jih še ima v rokah radikalizem. Od enajst občin jih je imel osem v oblasti radikalizem. 0-stala mu je ena sama. Drugo je zavzela provincijska stranka, devet pa si jih je osvojil peronizem. To ni slučaj, niti ne uspeh krajevnih voditeljev, marveč odmev na splošen
Predloge lahko uredimo in jim določimo, s katerim sklonom se smejo vezati. Teže je z uporabo glagolov. Nekateri glagoli lahko spremljajo samostalnike v različnih sklonih —- kajpak v zelo različnih pomenih.
Kupim psu klobaso.
Kupim mačka.
Kupim pri znancu.
Kupim z denarjem.
Vsak glagol ni tako prožen in u-poraben. Vprašam lahko strica, vprašam lahko pri sosedu — nikakor pa ne morem vprašati tebi; ne, to ne gre. Zakaj ne? Lahko pa zastavim tebi vprašanje. Vendar je tukaj teža dejanja na glagolu „zastaviti“.
Dobro prisluhnimo, s katerim sa-mostalnikovim sklonom se veže ta ali oni glagol. Pravila bi bilo težko postaviti. Tudi bi bilo preveč zamotano. Prisluhnimo rajši materni govorici, skrbno sprejemajmo končni-
ce pri branju slovenskih knjig, da nam bodo oblike prešle v meso in kri. Samo vaja nas bo prav usmerila. Med seboj se popravljajmo!
Predvsem pazimo na razliko med dajalnikom in tožilnikom, ti dve obliki sta v slovenščini izrazito različni. če imajo drugi jeziki večjo svobodo pri uporabi teh dveh sklonov, gre to naredko na račun jasnosti. Pomagajmo si z vprašanjem za tretji sklon: komu ali čemu? in za četrti sklon, tožilnik: koga ali kaj?, pa se nam bo* že marsikateri dvom razja-
snil.	Ne prevajajmo besedo za besedo, če le moremo, mislimo slovenski, pa nam bodo tudi besede v lepši o-bliki prihajale na misel.' Začnimo e-nostavneje, z navadnejšimi izrazi, pa bodo tudi končnice bolj pravilno, z lahkoto služile pravemu izražanju.
Milena
Karantanija ni umrla!
SLOVENŠČINA, MOJ JEZIK
Na Koroškem je katoliška mladina, združena v akciji SLOVENŠČINA MOJ JEZIK, ¡s pomočjo Katoliške kulturne zveze pripravila kulturni festival. „Slovenščina, moj jezik“ je geslo Mladinskega kulturnega festivala, ki bo skušal doprinesti svoj delež in odgovore na razna odprta vprašanja, hkrati pa prikazati koroško stvarnost.
¡Stvarnost o sožitju med Slovenci in Nemci na Koroškem je zaživela v nedeljo, 24. septembra 1989, ob 17. uri v Modestovem domu. „Quo vadiš, Jorg?“ — To je naslov pogovora s koroškim, deželnim, glavarjem dr. Jorgom Haiderjem. Z njim so se pogovarjali Reginald Vospernik, Pe-pi Marketz, Zalka Kuchling in Ivan Lukan.
Okrogla miza je prikazala različnost Slovencev. „Pet Slovencev, šest mnenj“, je naslov pogovora med Loj-zejem Peterlejem, Rudijem Voukom, Petrom Močnikom, Petrom Bekešem in Igorjem Bavčarjem. Pogovor je vodil Jože Wakounig.
SUVERENOST ¡NI KOT BOŽIČNO (DARILO
Brezdvomno najbolj provokantna in tudi najbolj pestra je bila okrogla miza o Karantaniji, edini suve-
reni slovenski državi. Miza je bila postavljena v Mladinskem domu, o-koli nje pa so pod vodstvom Teodorja, Domeja posedli avstrijski diplomat, koroški Slovenec Zdravko Inzko, slovenski kmet Ivan Oman (tudi predsednik Slovenske kmečke zveze), slovenski zamejski književnik Alojz Rebula iz Trsta, izredni univerzitetni profesor in podpredsednik Slovenske demokratske zveze France Bučar, slovenski bogoslovec iz Argentine Andrej Po-znič in publicist, eden od štirih obsojencev na ljubljanskem procesu, živ primer trenutne slovenske nesuverenosti, Janez Janša,
Diskutanti torej iz celotnega slovenskega življenjskega in duhovnega območja, tema ena sama: slovenska suverenost.
Razprava je pokazala, da so se po' ureditvi Karantanije zgledovali drugi narodi in veiiki misleci in zakaj se Slovenci v današnjem trenutku ne bi. Vprašanje je, če hočemo biti ¡suvereni, če hočemo svojo usodo o-blikovati in jo kovati tudi sami ali pa to prepuščamo drugim. Slovenci smo kot majhen narod v bistvu povsod manjšina (dokler ne bomo imeli suverene družbene oblike). Vendar pa ta majhnost in manjšinstvo nista nujno nekaj slabega, kar sami dokazujemo: mi smo se namreč z njim
naučili živeti in smo ga oplemenitili s principom kakovosti — in ta kakovost danes vse več velja. Smo sestavni del evropske, krščanske civilizacije, Pot samopomoči zamejskih Slovencev pa je tudi znak določene mere suverenosti.
Razvoj v Sloveniji kaže, da Slovenci bolj in bolj postajamo suvereni, da ¡se ne pustimo ustrahovati in izraz tega je želja po demokraciji in političnem pluralizmu — torej smo za svojo suverenost pripravljeni nekaj 'žrtvovati. In če bo to suverenost znala prav upoštevati tudi slovenska kulturna politika, da 'bo slovenski mislec vreden najmanj toliko kot ameriški romanopisec, potem se bo nekoč uresničil sen, da Karantanija ne bo ostala edina suverena slovenska država.
-wafra-
Naš tednik, Celovec, 29. septembra OBISK MLADIH
Te dni je prišla k nam na obisk skupina mladih Korošcev. Pet fantov in eno dekle, vsi aktivni člani raznih katoliških koroških mladinskih organizaciji
Vajeni smo bili na obisk raznih osebnosti iz te naše zibelke slovenstva, vendar nismo poznali mladega novega rodu. Kdo so ti mladi Korošci in izakaj ta obisk? Po imenih in starosti se nam bodo sami predstavili. Bolj važno je, kaj delajo in kaj hočejo... Oni so začeli na
svoji rodni Koroški z akcijo SLOVENŠČINA MOJ JEZIK. Poznanstvo s slovensko mladino iz Argentine in lanski obisk mladega Korošca k nam. je zbudilo v njih zavest, kako važna je lepota in čistost jezika za ohranitev narodne zavesti in identitete. Spoznali so, da je mali biser dragocenejši 'kot velika skala in da so oni, mladi rod, odgovorni za ohranitev slovenstva na rodni zemlji, da morajo nadaljevati delo staršev in dedov s pogledom v bodočnost, to je koroška slovenska narodna manjšina v skupni Združeni Evropi.
S finančno in moralno podpora starejših so začeli s to akcijo, katero širijo z mladinsko vnemo in idealizmom v lastnem okolju in tudi že po drugih slovenskih domovih po Evropi. In sedaj so prišli k nam, ker želijo spoznati vse naše delo in navezati žive stike s Slovenijo v svetu in tudi nas povezati v svoje delo in v veliko akcijo: Slovenščina moj jezik.
Prisluhnimo njihovim besedam, ne samo mladina, ampak vsi zavedni člani naše skupnosti, da bomo obojestransko obogatili in poživeli svojo narodno zavest in ljubezen do slovenskega jezika.
Vam pa, mladi koroški prijatelji, izrekamo dobrodošlico in vam želimo prijetne in vesele dni, na tem malem otočku slovenstva pod Južnim križem.
Alenka Poznič
ugled, ki ga v tem trenutku uživa predsednik Menem.
ALARM ZVONI
Zato je razumljivo, da je vlado bolj kot pomilostitev, skrbela inflacija, kajti te dni so bili objavljeni Statistični podatki za mesec september. Inflacija je dosegla 9,4 odstotka. Kaj je to v primeri s skoraj 39 procenti meseca avgusta, ali še 200 odstotki meseca julija? Kaj malo. In vendar je številka pomračila vladne obraze, saj so pričakovali kakih 6, največ 8 odstotno inflacijo. Celo podminister Ferreres je javno trdil te domneve.
Nekoliko večja številka je znak, da ni vse pod komando, da v marsikaterem oziru vlada še nima dokončne kontrole nad situacijo, da inflacija in njeni vzroki še niso udomačeni, in stabilizacija potrebuje še novih naporov. Ker pa celoten gospodarski plan sloni na proračunu trdne stabilizacije, je razumljivo, da so vladni krogi pričeli iskati, če že ne grešnih kozlov, pa! vsaj nekaterih „krivcev“, da se „vzorno“ pokaže resnost in namen izvesti postavljene cilje. Tako je padlo nekaj višjih funkcionarjev (interventor v Vialidad Nacional, podinterventor v Vialidad Nacional, podinterventor v državni letalski družbi), ki so dovolili povišanje plač nad dovoljeno normo.
Seveda nihče ne verjame, da je inflacija hujša zaradi nekaj procentov v plačah nekaterih državnih u-službencev. To je anekdota. Dejstvo pa je, da tudi za oktober predvidena inflacija (3%) ne bo ostala v tej višini, marveč jo bo presegla za kaki dve točki.
To seveda le še podžiga vladno ekipo, da pospešuje privatizacijske u-krepe. Te dni je v študiju kaj storiti s pristanišči. Buenosaireško pristanišče je eno najdražjih na svetu, kar dvakrat dražje nad svetovnim povprečjem. Mnogi izvozniki enostavno segajo po urugvajskih ali celo brazilskih pristaniščih, ker jim pride ceneje prevoz do tja pa manjši pristaniški stroški, kot pa bližje a drago buenosaireško pristanišče. To je pa izredne važnosti v trenutku, ko izvoz raznih žit narašča, in računajo na 62% porast izvoza.
Mimogrede omenimo še, da je doslej argentinska zunanjetrgovska bilanca pozitivna za kakih 3.500 milijonov dolarjev in računajo, da bo do konca leta presežek dosegel kakih 5.000 milijonov dolarjev. To je po eni strani sad nekoliko večjega izvoza, a tudi močno zmanjšanega uvoza. Domoči trg je še vedno v stanju šoka po hiperinflacijskem obdobju. To za celoten razvoj gospodarstva ni pozitivno. A pospešiti bi ga bilo mogoče le z zboljšanjem dohodka prebivalstva. Tu pa vlada pride do gordijskega vozla, ki ga ne zna razvozljati, in se ga ne upa presekati.
V takem stanju pa je jasno, da se je pojavil tretji dogodek, ki tudi lahko postane „najvažnejši“ tega tedna: kongres CGT. V trenutku ko pišemo te vrstice, se odloča usoda Ubaldinija. Eno je jasno: Menem se v to že ni hotel več vtakniti. Izjavil je, da bo spoštoval vsak izid. A izobčil bo tistega, ki bo poražen, pa poraza ne bi sprejel, in hotel sprožiti razkol v sindikalizmu. Piše se novo poglavje argentinskega sindikalizma; to pa pomeni tudi novo poglavje peronizma. Res, nahajamo se na pragu spremenjene, drugačne Argentine. Ne vemo, kaj bo Menemu u-spelo. A nihče ne bo mogel trditi, da ta predsednik ni poskusil spremeniti starih in okostenelih struktur.
KAJ PRAVI RADIO
V Buenos Airesu smo lahko ujeli nekaj oddaj Radia Beograd v španščini, ki govore o zadnjih dogodkih v Sloveniji.
Poleg že opisanih novic smo zvedeli še za eno, da so namreč sprejeli tudi tisti amandmaj, ki govori, da ima Slovenija pravico trgovskega združevanja in neposrednih ekonomskih vezi s posameznimi republikami in tudi inozemstvom.
Napovedovalka v radiu je še komentirala, da so slovenski predlogi amandeajev primerni in da jih je treba upoštevati.
Buenos .Aires, 12. oktobra 1989
"A. novice iz Slovenije
5PT SLOVENCI V AR6ENTINI
Osebne novice
Rojstvo: Jasna Miriam je v soboto, 7. oktobra, razveselila družino Gregorja Batagelja in ge. Miriam roj. Jereb iz Castelarja. Srečnim stanšem naše čestitke !
Krst: Dne 30. septembra je bil krščen •v cerkvi Huerto de los Olivos Andrej Marjan Arabelli, sin dr. Celsa in prof. Lojzi roj. Dimnik. Botrovala sta prof. Eva Schifrer-Dimnikova in dr. Gusta-vo Abichacra. čestitamo!
Poroka: V soboto, 2. septembra 1989, sta se poročila v cerkvi Instituto Euskal-Echea v Llavallolu cont. Marinka Miklič in Eduardo Egert. Za priče so bili: nevestin stric Jože Miklič in mati Eva Miklič in ženinovi starši Anastazija in Emil Egert. čestitamo!
Smrti: Umrli so v Slovenski vasi: ga. Slavka Zajc roj. Berčič (65 let), Jože Paskvalič (69) ter v Domu sv. Vincencija ga. Marija žun (87). Naj počivajo v miru!
CARAPACHAY
MLADINSKI DAN
Dvorana se je potem v trenutku spremenila v obednico belo pogrnjenih miz. V kuhinji se je opazilo že nekaj mlajših dekliških moči, kar je seveda razveseljivo. Med obedom so odbojkaši in odbojkašinje nadaljevali s tekmovanjem. To se je zavleklo do pričetka kulturnega programa mladinskega dne. Povezovalec programa, Maks Skarlovnik, je ob napovedani uri začel s pozdravom vseh navzočih. Kot prva točka je predsednica SDO Carapachay izrekla vsem dobrodošlico in potem razvila svojo misel: „Ljubezen naših staršev do nas je ustvarila Dom, ki ga mi uživamo. Povezanost med njimi, v ljubezni do slovenske besede, navad, domače pesmi, naj nam bodo v zgled in posnemanje. V naših žilah se pretaka slovenska kri; dolžni smo ji ljubezen in spoštovanje.“ — Sledil je folklorni ples. Nastopili so: Lenči Klemen, Ani Senovršnik Zinka Klemen, Metka Slabe, Tone Komar, Tone iSenovršnik, Andrej Selan, Julio Vázquez in Jani Skarlovnik. Nato nam je že znana harmonikarica Silva Blazinšek zaigrala venček domačih
melodij. Vedno je zaželjena njena prisotnost s harmoniko na odru.
Kot zastopnik Centralnega odbora je nato govoril Marko Gaser: „Nikoli ne bomo celi ljudje, če ne bomo priznavali in se zavedali našega izvora. Najbolj žalostna podoba človeka je polovičarstvo in tega se izogibajmo. Zato je nujno, da poživljamo te naše dneve, si pomagamo med seboj, da bomo ponosno celi ljudje. Nikdar polovičarji!“ Trde in resnične besede! Upam, da niso šle mimo ušes! — Sledil je solo s kitaro Mili Klemen. Zaigral je: Classical gas, Kmečki valček in lastno stvaritev De estos mares. Brez dvoma je Mili rojen za muziko! — Za humor so nam plesalci nudili zabavni folklorni ples. Dosegli so namen, vsi smo se nasmejali!
Sledila je izročitev pokalov zmagovalcem v odbojki: dekleta iz San ¡Martina in fantom Slomškovega doma. Kmalu so se zaslišali zvoki orkestra Hrast, ki so vabili, da se ljubitelji plesa malo zavrte. Polke, valčki so si sledili, a drugi dan je bil ponedeljek, t. j. delo! Zato so jo kmalu vsi popihali domov. -— Lep mladinski dan je imel končni zaključek.
mak
iiiiHiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiHiiiiiiimiiiiiiiiiiiHiiiiiiin
Iz življenja v Slovenski vasi
FALA — Hidroelektrarna ima
skončana gradbena dela, v katerih bosta dva nova agregata s 25 megavatov vsak. Ta dva bosta zamenjala sedem dosedanjih agregatov, ki delujejo že sedemdeset let.
POSTOJNIA — Kriminalisti zatrjujejo, da se stanje v notranjski regiji iz leta v leto slabša. Tako po številu kaznivih dejanj, kot po odstotku mladoletnikov in otrok, udeleženih v krajah, tatvinah in vlomih, se postojnska, cerkniška in ilirsko-bistriška občina vedno bolj približujejo problematiki, s kakršno imajo opravka v večjih mstih. Skrb vzbuja vedno večja najpadalnost, ki jo mladi sproščajo med vandalskimi pohodi. Lani so v postojnski občini obravnavali 600 kaznivih dejanj, od tega so jih 50 zagrešili mladoletniki in otroci, najmlajšemu pa je bilo komaj osem let.
LJUBLJANA — Eno najnižjih števil študentov na 10.000 prebivalcev imamo Slovenci. To je razvidno iz raznih domačih in mednarodnih statističnih poročil. Le 100 Slovencev od 10.000 se odloči za visokošolski študij. Za tak študij pa se odloči približno 290 Zahodnih Nemcev od 10.000 in približno 400 od 10.000 prebivalcev Združenih držav Amerike.
CELJE — Težke kovine so odkrili v živilih iz Celja. Do te ugotovitve so prišli na podlagi analiz vzorcev pridelkov, ki jih lastna proizvodnja žalskega Hmezad prileluje za prodajo tovarnam zdravil ter analiz živilskega izvora zagotovila celjska veterinarska inšpekcija. Rezultati analiz so pokazali, da so vsa živila zastrupljena s težkimi kovinami, predvsem s fluorom, klorbenzeni in PCB. Društvo svetuje krajanom, naj svoje pridelke raje uničijo, kot uživajo in se na ta način zaščitijo pred zastrupljevanjem.
LJUBLJANA — Antologijo sodobne slovenske poezije v ruščini je izdala moskovska založba Hudožestve-naja Literatura v sodelovanju Cankarjeve založbe. Avtorje od Ketteja pa do danes živečih avtorjev obsega izbor; med njimi najdemo Cankarja, Župančiča, Lili Novy, Kosovela, Balantiča, Bora, Minattija, Menarta, Makarovičevo in druge. Izdaja je •bila v 25.000 izvodih, kar je za ruske razmere povprečna velikost, saj naj-
Otroci slovenskih osnovnih šol so se zbrali 23. septembra s svojim u-čiteljstvom v Slovenski hiši. Najprej je bila v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša za vse učence teh sobotnih šol, ki jo je daroval dr. Alojzij Starc.
To vsakoletno Slomškovo srečanje ima namen, da si po njegovem zgledu utrdimo ljubezen do krščanske vere in slovenske besede, za katere se moramo v teh časih tako boriti. Da to dosežemo, bomo rabili sredstva, katera nas je z gorečnostjo učil škof Slomšek: vsakdanje molitve, sv. zakramente in udeležbo slovenske sv. maše. Učili se bomo prav tako ljubezni do svojega naroda in spoštovanja do slovenskega jezika ter ju čuvali 'kot biser vse svoje žive dni. Zgled za to so nam naši starši, ki z ljubeznijo posredujejo slovensko govorico svojim otrokom, ki doraščajo zunaj slovenske domovine in zato s težavo ostajajo zvesti svoji materini govorici. Največji zgled pa nam je Slomšek, ki se je tako trudil za ta ideal in učil naj mu ostanemo zvesti.
Polno zasedena dvorana otroškega živ-žava je napeto pričakovala, da se odpre zastor. Pred to ukaželjno mlado publiko je stopila Marjana Bata-geljeva. Vzpodbudila je otroke, naj zapojejo kakšno slovensko pesem in so zapeli: Staršev sem slovenskih sin... in še druge pod vodstvom And-rejke Selan in Metke Praprotnik-Luna s harmoniko.
Sledila je lutkova predstava „Sneguljčica in sedem palčkov“. Čudovito je očarala mlade obraze, čeprav je povestica marsikomu več kot znana.
bolj brani poeti izidejo v sto tisočih izvodih.
MARIBOR — Nove avtobuse za prevoz kalifornijskih šolarjev naj bi začela izdelovati mariborski TAM in ljubljanska Avtomontaža v skupnem podjetju TAM-USA. V Sloveniji naj bi izdelovali podvozje (šasije) in karoserijo, v ZDA bi pa vgrajevali motor, menjalnik, električno napeljavo. Če bodo stvari uspevale, bi z začetne prolaje 300-400 avtobusov prešli na 500-700 avtobusov letno. Vendar bodo morali precej paziti, da jim prvotni optimizem in načrti ne padejo v vodo, saj je karlovška Crvena zastava z modelom yugo zadosti jasen primer improviziranosti.
NAUSSA, Grčija — Na mednarodnem folklornem festivalu je skupina Tine Rožanec navdušila gledalce s folklornimi plesi slovenskega in drugih jugoslovanskih narodov. Skupina, ki praznuje letos svojih štirideset let, je nastopala poleg predstavnikov Tajske, Mehike, Kanade, Španije, I-talije in seveda Grčije.
LJUBLJANA — Hoteli v prestoli-ci Slovenije niso nič moderni in potrebujejo temeljite prenove. V Unionu, Slonu, Levu in drugih tradicionalnih hotelih so inšpektorji postavili termine za to, da se obnovijo ali prebelijo sobe, popravijo sanitarije, dokupijo manjkajoči kosi pohištva, itd. Nekateri hoteli se ¡skušajo modernizirati in nabavljajo televizijske a-parate, vgrajujejo avtomatične ključavnice in elektronsko napravo za vodenje hotela. Vsi pa so si edini, da je kriza huda in da je potnikov vedno manj.
LJUBLJANA — Mikrovalna peči.
ca hoče počasi spremeniti način kuhanja slovenskih kuharic (in kuharjev). Po trgovinah je najti domače modele (Gorenje, iz Vrsarja) pa tudi uvožene znamke (Philips, Sharp).
¡LJUBLJANA — Cest, ki jih predvideva osimski sporazum, še ni. To pa ni lepo, saj bo naslednje leto treba začeti odplačevati Italiji odškodnino za podržavljeno premoženje v bivši coni B. Sporazum je predvideval, da se pred tem časom (od 1983 do 1990) denar uporablja za gradnjo cest. Čas poteka, cest ni,, pa še odškodnino bo treba začeti odplačevati (okoli 110 milijonov dolarjev). Odseki cest, ki spadajo k sporazumom so: Razdrto-Fernetici (22 km), Razdrto-
Namreč prelepa scena, ki nam jo je tudi posredoval Tone Oblak, in pa zanimive figure lutk, skrbna izdelava Danice Malovrh s pomočjo deklic počitniške šole. Prav te deklice, nekatere učenke in druge že bivše u-čenke Balantičeve šole iz San Justa so sestavile ekipo igralk z ročnimi lutkami. Hvaležni smo jim, da so se potrudile in dobro izpeljale vloge, za kar je potrebna dobra mera vztrajnosti in navdušenja. Napeto zanimanje v dvorani se je čutilo od prvega dejanja do konca. Talko so se izr razile same sodelavke, ki so bile: A-drijana Oblak, Veronika in Erika In-dihar, Marta Selan, Andreja Zupanc, Veronika Samsa, Monika in Pavlinka Zupanc ter Monika in Andreja Keršič, seveda pod veščo roko Danice Malovrh.
Po končani predstavi, so otroci hoteli še in še videti palčke pa Sneguljčico, itd. Ustregle so njihovim željam; za konec pa so Sneguljčici potisnili v roke šopek rdečih nageljnov v priznanje vsem za uspelo predstavo. Mlada mati dveh teh malih šolarjev je zaupno pripovedovala, da je to doživetje otroke tako prevzelo, da je bilo v povod za pogovor vsega popoldneva.
Bog daj našim otrokom in učiteljem še veliko takih lepih dni, seveda, dokler bodo starši in prijatelji otrclk pripravljeni žrtvovati ure in ure za pripravo vsega potrebnega, da prireditev dobro uspe. Vsem, ki so se trudili: iskreni Bog plačaj!
M. Z.
Tudi za mladinski dan so se nebeški vremenoslovci spomnili naše srenje in nas obdarili s prelepim dnevom. Nekoliko hladno jutro ni u-strašilo navdušenje odbojkašev, nasprotno, še bolj vneto so se borili za tako zaželjeno zmago. Ob desetih, ko je sonce že prijetno ogrevalo in se je zbralo že lepo število obiskovalcev, sta zastopnika fantov in deklet dvignila na vrtu obe zastavi in navzoči so odpeli himni. Dvorana pripravljena za nedeljsko službo božjo se je napolnila do zadnjega kotička. Sveto mašo je imel Franci Cukjati ob somaševanju Marjana Bečana, ki nas vsako leto ta čas razveseli s svojim obiskom. Misli evangelija, so bile, kot izbrane za ta dan. G. Cukjati je lepo in jasno prepletal svoje misli in stavke iz evangelija. Skupnost, sodelovanje, požrtvovalnost, medsebojno razumevanje in ohranjevanje slovenskih korenin. Upam in želim, da bi vsi te besede še med tednom razmišljali.
Vrtojba (44 km) in Hrpelje-Kozina-Reka.
NOVA GORICA — Bolezen X so i-menovali novo bolezen, ki napada kunce in zajce. Je to hemoragično virusna bolezen, še nedognana; prvi so jo zapisali leta 1984 Kitajci, lansko leto pa je začela razsajati v Italiji. Od tam naj bi se zdaj vselila v slovenske primorske kraje, kjer je pomorila 323 živali na 70 krajih.
LJUBLJANA — Plečnikova arhitekturna zapuščina še ni urejena. Razstave v centru Pompidou v Franciji in potem drugod po svetu so pokazale, da je še preveč dedičev, ki se ne zedinijo, zato tudi ni mogoče dokopati se do nekaterih eksponatov, ki niso v slovenskih rokah. Zato je nujno, da se določi večji prostor, kot je Arhitekturni muzej v Ljubljani (v Plečnikovi hiši v Trnovem), da se uredi zapuščinsko razmerje med SR Slovenijo-mestom Ljubijana^Arhitek-turni muzej in določi Odbor za varstvo Plečnikove dediščine, ki bi imel pregled in moč nad podedovanim ter mogel sklepati pogodbe za nadaljnja razstavljanja.
UMRLI SO OD 7. do 12. septembra 1989:
LJUBLJANA — Janez Jamšek, 77; Marija Stemad roj. Petrovčič; Janez šantelj, 89; Frančiška Stepic roj. Babnik, 84; Mimi Šajna roj. B-ižal; Ema Rejec roj. Peča ver; Salvo Rupnik; Angela Škerl roj. Kunaver, 83; Neža Fer-fila; Cjata šolmajer; Karel Jereb; Anči Pretnar roj. Pisec; Andrej Požrl; Anton Jereb; Franc Telban; Ignacij Smrekar,
RAZNI KRAJI — Franc Simon, 92, Vrhnika; prof. Jože Gregorič, .81, Stična; Elizabeta Stenovec, 90, Feščenik; Ciril Kačič, Laško; Frančiška Marolt roj. Brezovar, 75, Vel-. Lipoglav; Maksi, ma Strel roj. Lindtner, Vd. Boria, Škofja Loka; Franc Novak, Žužemberk; Jakob Cetinski, Domžale; Stane Ferjan, Radovljica; Pavla Gregorovie roj. Jančič, Griže; Jožefa Bibič, Celje; Bariča Vukovič, Vel. Mlačevo; Ivan Trdina, 78, Vir; Boris Mozetič, Nova Gorica; Angela Hudovernik roj. Tajnšek, Velenje; Marija Šorli roj. Šegatin, 82, BI. Dobrava; Zinka Skerbinek, Brežice; Mihael Zabret, Domžale; Franc Godec, Pokojnica.
SLOVO OD DIRIGENTA
Pevski zbor .¿Slovenske vasi“ se je zbral v soboto, 18. junija, da se je poslovil od dolgoletnega pevovodja Ivana Meleta. Ob 18. uri je bila sv. maša v kapeli v zavetišču, ki jo je opravil’ g. Janez Petek. Nato so odšli v Hladnikov dom, kjer so se ob lepi družbi in postrežbi veselili in obujali spomine na 24-letno delovanje pevskega zbora pod vodstvom Ivana Meleta; zbor sam pa v tem letu slavi 40 let svojega obstoja. Ker ta zbor največ sodeluje pri cerkvenih obredih in slovesnostih, se je pevovodju najprej zahvalil slovenski .dušni pastir Janez Petek. Posebno se je zahvalil za njegovo vztrajno delo in veliko žrtev ob prihajanju na vaje in nastope prav iz Castelarja. Zahvalil se mu je tudi predsednik društva Slovenska vas Stane Mehle za vso pripravljenost in sodelovanje pri društvenih prireditvah, še posebno ob obletnicah in pri spominskih proslavah pobitih domobrancev. Poudaril je, da je Ivan Mele eden izmed tistih tihih in skritih javnih kulturnih delavcev, ki so že vsa leta moč našega skupnega življenja in steber slovenstva v svetu. V imenu pevskega zbora se je v kratkih besedah spomnila njegovega 24-letnega dela in vodstva zbora Mimi Bokalič. Ves čas so ob njem občutili ljubezen do lepega petja in še posebno gorečo ljubezen do slovenske pesmi. Za vse, kar so od njega prejeli in se naučili, se je prav iz srca zahvalila in izročila darilo v spomin. Nato je -spregovoril še Ivan Mele in se zahvalil vsem pevcem za dolgoletno ¡požrtvovalno delo pri vajah in nastopih. Ta lepi večer je trajal pozno v noč ob lepi slovenski pesmi.
ŠOPEK NA GROB 'M!SGR. HLADNIKU
Ob 24-letnici smrti msgr. Janeza Hladnika smo se rojaki Slovenske vasi zbrali 19. junija pri sv. daritvi, ki jo je daroval slovenski dušni pastir Janez Petek. Zastopniki društva „Slovenska vas“ pa so na dan njegove smrti 20. junija položili slovenski šopek na njegov grob v cerkvi sv. Jožefa, katere prvi župnik je bil pokojni.
SPOMINSKA PROSLAVA
Spominska proslava vseh protikomunistih žrtev in pobitih domobrancev se je vršila v nedeljo 25. junija. Društvo Slovenska vas je vse rojake in vaščane po drugi sveti maši povabilo v Hladnikov dom k spominski proslavi. Uvodne misli je ynel kulturni referent Peter Rot in poudaril pomen teh proslav. Prosil je 'Janeza Petka, da je opravil molitve za pokojne ob spominski plošči. Mešani pevski zbor pod vodstvom Jožeta Omahna pa je zapel: Lipa zelenela je ter Legionarji — domobran-
ci. Spominski, govor je imel Marjan Loboda.
Ob zaključku proslave je dr. Andrej Fink opomnil vse navzoče na zelo važen dogodek v Sloveniji. Spomnil je, da se bodo na Žalah ob lipi 27. junija zbrali rojaki v domovini in se spomnili pobitih domobrancev. Prav je, da se tisti dan tudi mi z njimi združimo in skupno molimo za naše pokojne junake in mučence. To skromno a lepo proslavo smo zaključili s pesmijo: Oče, mati...
KOLINE
Društvo Slovenska vas je za 2. in 3. julij pripravilo že tradicionalne koline. V soboto, 2. julija je bil res lep večer združen s kresovanjem. Ob
20.	uri se je zbralo lepo število rojakov v Hladnikovem domu, da prisostvujejo prižiganju kresu, ki ga je vodil prof. Dani Sušnik. Ob velikem ognju je najpreje Ciril Jan razložil pomen in navade kresa iz naše pretekle zgodovine. Naredila se je res lepa in prijetna slovenska družba. Najbolj so bili veseli otroci, ker mislim, da ni nihče manjkal. Skupno s odraslimi so plesali okoli ognja in prepevali nad 30 prelepih slovenskih pesmi, ki so bile razmnožene prav za to priliko. Po deseti uri je odbor društva vse navzoče povabil še na večerjo, kjer so bile pripravljene dobre in okusne koline. V nedeljo, 3. julija pa je bilo skupno družinsko kosilo s kolinami, kjer se je zbralo še kar lepo število- vaščanov. Posebnost pri obeh prireditvah je bila v tem, da so organizatorji pripravili igranje tombole, pri kateri so vsi lepo sodelovali.
ZVEZA ŽENA SLOVENSKE VASI
Odsek Zveze žena Slovenske vasi je v nedeljo, 16. julija pripravil lep družinski popoldan. Najprej je Andrej Rot pripovedoval o svojem potovanju po Sloveniji, predvajal na traku posneta politična zabavljanja, na video pa smo videli več zanimivih dogodkov iz kulturnega delovanja v Sloveniji. Med odmorom so nas žene postregle s čajem in pecivom. Nato so otroci in tudi starejši gledali na video več otroških pripovedk. Vsi smo odšli s tega popoldneva veseli in z željo, da se bolj pogosto organizirajo taki družinski sestanki.
OTROŠKI DAN
V soboto, 5. avgusta je bil otroški dan. Vodstvo slovenske šole je povabilo ob štirih popoldan vse otroke, da prihite v Hladnikov dom. Otroci so najpreje gledali video film in -sicer: Zvezdico zaspanko-. Odbor staršev je poskrbel za lepo postrežbo in razne igre. Otroci so bili veseli in ta dan jim bo gotovo ostal v lepem spominu.
SLOMŠKOVA PROSLAVA NAŠIH OTROK
MALI OGLASI
ZOBOZDRAVNIKI Viktor Leber - splošna odontologija, im-plantes oseo-integrados; sreda in petek od 14 do 18; Belgrano 3826 -7. nadstr. B . San Martin - T. E. 755-1353.
ARHITEKTI
Andrej Duh — načrti, gradnje in vodstvo del v mestu in okolici; nepremičninski Dosli — P. Moreno 991, 5. nadstr. “C”, Bariloche, T. E. 0944-20733.
TURIZEM
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Šenk. — T. E. 762-2840.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19, Don Bosco 168 - San ïsidro. T. E. 743-5985.
dr. Franc Knavs — odvetnik; ponedeljek, torek, petek od 16 do 20. Tueu-man 1455 9. nastr. “E”, Capital -T. E. 45-0320 in 46-7991.
ZA DOM
POHIŠTVO: za jedilnice, spalnice, dnevne sobe, moderno in angleški stil. Tine Kovačič. — T. E. 765-1682.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge. - Bolivar 224, Ramos Mejia - T. E. 654-0352.
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - avtomatično zalivanje — Andrej Marolt, Martinez de Hoz 211, San Miguel - T. E. 664-4374.
Alpe Hagar -— Stane Mehle - vse za
vaš dom - L. Vernet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadra severno od postaje Liniers).
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske odobritev načrtov — Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel - T. E. 664-1656,
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 „ Buenos Aires - od 11 do 18,30 - T. E. 325-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574/654-6438. Od ¡ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (ga,. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -Uraduje ob sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12,30 (g. Nande Češarek).
Slovenska kulturna akcija
10. kulturni večer
Msgr. dr. Mirko Gogala O TEOLOŠKIH PROBLEMIH V EVROPI
Predavanje bo v soboto, 21. oktobra ob 20. uri v gornji dvorani Slovenske hiše.
PROSLAVA SLOVENSKEGA NARODNEGA
PRAZNIKA 29. OKTOBRA
IN DNEVA SLOVENSKE ZASTAVE
i
■
V SOBOTO, 28. OKTOBRA, V SLOVENSKI HIŠI
B
5
e
ob 19.15: sv. maša v cerisvi Marije Pomagaj,
•V *	v	‘	”	,
ob 20.00: v veliki dvorani:
■
■
•	počastitev slovenskega narodnega praznika in dneva slovenske zastave,
■
•	pozdrav gostov iz Kanade in Koroške,
•	slavnostna večerja
■
■
Vstopnice po A 3.500,- bodo v predprodaji v Slovenski hiši, po naših krajevnih Domovih in v Slogi (T. E. 658-6574 in 654-6438).
«■•■■BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB»BBB.BrBBBBBBBBB««BB*B»BBBBBBBB«BBBBBB«BBWBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB«BBBBBBri*
LN=, XXII. PRISTAVSKI DAN
Zveza slovenskih mater in žena sporoča, da so darovali v dobrodelni sklad:
N.	N., Capital, A 150.000; N. N., Capital, A 500; ga. Mara Pleško ob poroki sina Janeza in Marcele in ob krstu vnuka Marka A 150.
Lepa hvala!
REŠITEV KRIŽANKE
Vodoravno: 1. ukor; 5. snov; 9. nas;
12.	rokav; 14. obetamo; 16. ponese; 18. žepek; 20. pest; 21. kapar; 22. spi; 24. tabo; 26. Eidip; 28. ar; 29. Celovec; 31. ki; 32. tace; 34. imam; 35. tak; 36. vozim; 38. toda; 40. Lipar; 41. Vinica; 43. omarice; 45. aleja; 47. kot; 48. suša; 49. enak.
Navpično: 1. Ur; 2. kop; 3. okopi; 4. rane; 6. Noe; 7. ob; 8. veža; 9. napad; 10. Amerika; 11.. sok; 13. veste; 15. tepec; 17. stalim; 19. osat; 21. kovati;
23.	pravimo; 25. bom; 27. pika; 29. Cezar; 30. Emona; 33. copat; 35, Tacen; 39. Iris; 39. dile; 40. lok; 41. veš; 42. a ja; 44. Cu; 46. ak.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 T. E. 051-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od
9.30	do 11.30 (gdč. Julka Moder).
LOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN i— Slovenski dom - Córdoba 129
T. E. 7554266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in' ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
Cena največ štirih vrstic A 150.. za enkratno objavo, za vsak mesec — 4 številke — A 500.-.
21. OKTOBRA 1989
Koncert
40-letnica pevskega zbora Slovenskega doma v San Martinu
Zahvala
Odbor Slovenskega doma v San Martinu se toplo zahvaljuje vsem darovalcem dobitkov in peciva ter sodelavcem za vse delo in trud, s katerim so omogočili izvedbo tako lepe in uspešne domove tombole.
SLOGA IŠČE URADNICO/KA
■	■
■ '	-	/(¿KV- ; ■>	■
•	Informacije	osebno ali	po tele.	£
B	fona	(g. upravnik), v	uradnih	*
urah.	E
E	E
:	Bme.	Mitre	97 Ramos Mejia	5
Tel. 658-6574/654-6438
iSOBVCSTILG
SOBOTA, 14. loktobra:
Visokošolski tečaj v Slovenski hiši ob 15.30.
V	Hladnikovem domu razgovor in video o proslavi pri Lipi. Vodi Lojze Re-zelj. Ob 20. uri.
NEDELJA, 15. oktobra:
Proslava misijonske nedelje v Slovenski hiši ob 17. uri.
PONEDELJEK, 16. oktobra:
Srečanje javnih delavcev na Pristavi. Pričetek z mašo ob 8.30.
SREDA, 18. oktobra:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu oib 18.30. Predava ga. Betka Vitrih: „Narodne šege in običaji ob praznikih“.
SOBOTA, 21. oktobra:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Proslava Slomškove šole ob njeni 40-letnici.
Kulturni večer SKA: dr. Mirko Gogala: O teoloških problemih v Evropi. Ob 20. uri v Slovenski hiši.
Koncert, 40-letnica pevskega zbora Slovenskega doma v San Martinu.
V	Našem domu v San Justo Prvi ples RASTI XIX ob 22: uri.
Občni zbor društva „Počitniški dom dr. R. Hanželiča“ v Slovenski hiši ob 16.30.
SOBOTA, 28. oktobra:
Proslava Narodnega praznika 29. oktobra in dneva Slovenske zastave v Slovenski hiši.
SOBOTA, 4. ¡novembra:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 5. novembra:
24.	obletnica Cankarjevega doma v
Berazateguiju in 4. mladinski dan.
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentín B. Debeljak REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual N9 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1989:
za Argentino A 6.000; pri pošiljanju po pošti A 7.000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA. Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svob. Slovenijo: v Trstu: knjigarna Fortunato, Via Paganini' 2;
v Celovcu: knjigarna Mohorjeve družbe, Viktringer 26.
TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -
T. E. 362-7215
Poravnajte naročnino!
PROSLAVA 40-LETNICE SLOMŠKOVE ŠOLE
BO V SOBOTO 21. OKTOBRA 1989 OB 20. URI:
•	40 let naše šole — voditeljica Helena Zupan-Malovrh
•	Pravljična spevoigra „ZAJČJI FESTIVAL" v režiji Klavdije Malovrh Jakoš in Andrejke Vombergar in izvedbi sedanjih in nekdanjih učencev
Razstava fotografij iz 40-letnega življenja šole.
Vabljeni vsi nekdanji učitelji in učenci ter družine!
SLOMŠKOV DOIM, Castelli 28 - Ramos Mejia Vstopnina za odrasle A 1.000, za otroke A 500.
SLOVENSKA	DRUŠTVO
ŠAHOVSKA ZVEZA	SLOVENSKA VAS
ŠAHOVSKI TURNIR
ZA VSE SLOVENSKE ŠAHISTE PO ŠVICARSKEM SISTEMU NA SEDEM KOL
21. oktobra 1989 in naslednje sobote v Hladnikovem domu v Slovenski vasi
Vpisnina ^ 500— Vpis in informacije na tel. 248-5671.
Turnir podpirajo:
MUTUAL SLOGA ALPE HOGAR
AMOBLAMIIENTOS ČRNAK HNOS.
iiaaaemaaiBaiaaaaiaiaaaaaaiaBa■■■■■■■■■■■■■i
Spomenka Hribar; „Naša žena“; 6.89
Sprava je klic k ljubezni
„Lani sva z možem (Tinetom Hribarjem, opomba Nž) praznovala že petindvajsetletnico poroke. Čas tako hitro, prehitro teče, še posebej, če ti je lepo, če si imel srečo, da si našel svojo srečo. Imava dve, zdaj že odrasli hčeri. Kar precej klepetamo in razpravljamo — pravzaprav premalo, vedno namreč zmanjkuje časa. Včasih še za počitek“, je začela Spomenka Hribar. „Velikokrat si očitam“, je nadaljevala, „da sem zapravila čas za ne vem kakšne velike družbene probleme in njihovo razreševanje >— namesto, da bi se posvetila družini, odraščanju otrok, ki je zdaj nepovratno mimo... Toda — četudi ne brez mojega pristanka ■— je lo vse nekako brez mene. Veste, to je tako čudno v življenju. Sam ga o-blikuješ, a vendar si še veliko bolj oblikovan po njem.“
G Spomenki Hribar za začetek še tole. Z družino 'živi na Igu pri Ljubljani in že dvajset let je zaposlena na Centru za proučevanje religije na Fakulteti za sociologijo, politične vede ih novinarstvo v Ljubljani. In še mimogrede. Ko je najbolj razburjena in vznemirjena, gre na vrt pulit plevel. Žal pa vsi nimamo vrta.. ..
— Znani ste postali, ko ste pričeli govoriti q narodni spravi. Tako
imenovane zdrave sile so vas tedaj izključile iz zveze komunistov. Zakaj?
„Ni mi prišlo na misel, da so bile tisto ,¡zdrave sile‘, ampak zdaj, ko ste jih imenovali, vidim, da so me res izključili tisti, ki jim tako pravimo. Seveda ima tisti, ki se ima za ,¡zdravo silo1, vso družbo, vse ostale ljudi, za bolne. To je neizmerna nadutost; iz nje raste občutek Pravice biti Avantgarda, biti ,bolj enakopraven' kot drugi, .navadni' ljudje.
Iz zveze komunistov so me izključili na občinskem komiteju Bežigrad in še zdaj jih vidim, občinske velmože, kako so me gledali, ko sem izjavila, da tudi sama ne želim več biti v partiji, ker le-ta vse bolj postaja O-'blast in pelje Jugoslavijo v katastrofo. Gledali iso me, kakor da sem nora. No, saj je na neki način res bilo noro tako govoriti v tistem času... To je bilo leta 1985, ko še ni bila o-čitna resničnost moje izjave.
In zakaj vse to? Zato, ker sem ponovno — prvi je bil Kocbek, lefta 1975 — s (o) pomnila na zločin, ki ga je naredila partija s počeznim pobojem vrnjenih domobrancev, in na greh, ki ga še vedno dela s tem, da ne dovoli dostopa sorodnikom in drugim do njihovih grobišč, da ne predstavi javnosti dokumentov..., da se ne opraviči za ta zločin, in predvsem,
(1) da se na tem ¡zločinu še danes utemeljuje."
—	Kako se utemeljuje na tem zlou činu?
„Tako, da ga ne prizna kot zločin. Če bi partija povojno likvidacijo domobranskih ujetnikov priznala kot zločin, bi v tistem trenutku priznala, da ni nezmotljiva, da torej nima Resnice v zakupu in s tem tudi ne brez-prizivne .pravice govoriti v imenu slovenskega naroda v celoti in predvsem ne a priori. Da je torej njena Legitimnost lažna in nasilna. V osnovi — ne pa, seveda dejansko — bi bilo konec absolutne oblasti partije, ki jo tako in tako izvaja le naslanjajoč se na državno prisilo (vojska, cela rešeta skritih oblik nadzora nad ljudmi).
Rekla bi, da je za .zdrave sile' predstavljalo moje dejanje svojevrsten ¡šok; potem, ko so utišali Kocbeka, ki se jim je zdel najbolj in še edini nevaren in potem, ko je umrl, je bilo videti, da so tudi pobiti domobranski ujetniki .utihnili' v svojih grobovih in da bo zločin res prerast-la trava pozabe. Vendar — in to je čudno — vedno se najde kakšen ,o-trok' ali .norica', ki zavpije: Cesar je nag! Zločin sam terja priznanje in očiščenje. Dokler tega ni, ni mogoč nov, drugačen začetek in je vse le nadaljevanje iste logike, sovraštva, je vse le iskanje opravičil in ¡skrivanje zločina."
—	Kaj je poi vašem sploh sprava in zakaj ste v začetku doživljali sa-mo očitke, še hujše obsodbe?
„Sprava ima več razsežnosti. V svojem bistvu je pristanek na našo
človeško končnost kot končnost in s tem na tragičnost človeškega življenja. Je pristanek na to, da je človek vedno zgolj človek, nikoli Bog ali Človek, da je torej zmotljiv in ranljiv in da mora na tak način jemati druge ljudi in tudi ¡samega sebe. Da ima sicer vsak človek svoj prav, da pa nihče nima Prav, in to do te mere, da bi zavoljo svojih idej, projektov, interesov, resnice... smeli vzeti' življenje sočloveku.
Sprava je meja in določa mejo dostojanstva in svetosti človeka; človek je kot človek nedotakljiv, človek, ki je spravljen sam s seboj in .sočlovekom, ve: do tu sem jaz — od tu dalje pa je drugi človek, ki ga moram brezpogojno spoštovati, ga ne raniti, kaj šele ubiti...
Vidite, .zdrava sila' pa se do sočloveka vede prav obratno: meni, da ima resnico v zakupu in je v imenu svoje .Resnice' pripravljena tudi u-bijati druge ljudi, ki imajo drugačne resnice, ideje, projekte... .Zdrava sila' se ne počuti majhno in skromno ne pred sočlovekom ne pred Bogom ne pred skrivnostjo, 'kvečjemu, morda, pred Zgodovino..
Preprosto rečeno: postavila sem, da se tudi domobrancem prizna, da so bili ljudje in sestavni del svojega naroda. In da je tragedija njihove smrti naša nacionalna tragedija.
In do mrtvih se moramo vesti pie-tetno —to je integralni del naše kulture in civilizacije. Seveda pri tem ni mogoče spegledati, da je sodelovanje ,z okupatorjem pač sodelovanje Z okupatorjem in da se temu pravi iz-
dajstvo. A odprto puščam vprašanje, kako ¡se reče ideološkemu sodelovanju in podrejanju usode svojega naroda koristim nekoga drugega, recimo Sovjetski zvezi oziroma ideologiji boljševizma.
Zakaj da sem doživljala očitke in obsodbe? Prav zato, ker sem revolucionarje opomnila, da je revolucija pri nas poleg ,zmage' prinesla tudi velikansko in nepregledno trpljenje ljudi; da je bila tudi zločinska. .Zdrava sila' vidi v revoluciji zgolj Zmagoslavje, ne pa naše človeške tragedije, tragedije slovenskega naroda. Revolucija ne ,šteje', svojih žrtev, jih le preklinja, ali kvečjemu, zamolčuje. Priznanje človeškosti slovenskim domobrancem, in tragičnosti njihovega konca kot tragičnosti slovenskega naroda, pa, seveda, prinaša v naše 'življenje novo., drugačno kakovost naših medsebojnih odnosov.
To bi bila ena raven sprave, tista, ki zahteva globoko spoštovanje do mrtvega kot mrtvega. Druga raven zadeva nas, žive. Predvsem si moramo urediti svoje življenje, tako da ne bomo iz družbenega življenja izključevali sočloveka samo zato, ker misli drugače! In da svoje napake kot ljudje popravljamo sproti, recimo na svobodnih volitvah, brez krvavih žrtvovanj posameznikov ali množice ljudi — ki bi jim potem, po kdo ve koliko desetletij ali celo posmrtno, podeliti rehabilitacijo. Kaj bolj ciničnega in perverznega si je komaj mogoče misliti, saj bi partija dejansko morala prositi odpuščanja!"