172
Utva: Plamenčki.
Plamenčki.
i.
"V
mladem jutru za gorami za gorami sivimi so mi vstali, vztrepetali zlati solnčni plamenčki.
Poljubili so gorico, poljubili vrt in odgnali raz gredico tiho, mračno smrt.
In sedaj na vrtu mojem zopet, zopet vse cvete, rdečekrili tulipani in deviške lilije.
Solnčece pa jih poljublja, ljubko ž njimi kramolja, solnčece — oči so  tvoje, vrt — je moja dušica.
II.
Rdečekrili tulipani mehko trepetajo, ko plamenčki jasno-čisti ž njimi ščebetajo.
Ko jim pravijo pravljice rajsko-lepe, mične, k lilijam deviškim nežne dvigajo glavice.
In jih vabijo proseče, da bi se sklonile, da na rdeče tulipane bi poljub dahnile.
Lilije so zadrhtele, se sklonile, tulipane, tulipane poljubile.
III.
Oj, povej mi, solnce moje, kje si se kopalo, kje plamen čke zlate svoje si opralo?
Po srebrnih rekah mari? Mari v temnem morju ? V mladi rosi, ko si vstalo na obzorju?
»Plulo sem po nebu sinjem, božalo gredice, v kelihih srebrnih lilij si umilo lice.
Pilo sem ljubezen toplo, čisto — nepoznano, iz rudečih tulipanov tu pod mano.«
Utva.