Tiskovina # PoHnina piačana pri poMi 64!90 Triii VESTNIK S 2 ! H ^ M P. n. gS d! C o- Narbdrfa in univerzitetna knjižnica v' p.p. 258-V 61001 Ljubtjana LETNiK XXXV CELOVEC, PETEK, 12. DECEMBER 1980 ŠTEV. 50 (1998) Razgovor na Dona jo se je spet konča) brez rezuitatov Na podiagi prediogov, ki sta jih osrednji organizaciji koroških Siovencev posredovati zvezni viadi v zvezi s konkretizacijo tako imenovanega operativnega koiedarja (o tem smo obširno poročati v zadnjih števiikah našega iista), je prišio prejšnji teden v uradu zveznega kancierja na Dunaju do prvega razgovora med predstavniki zvezne viade in pristojnega ministrstva za pouk in umetnost ter zastopniki Zveze siovenskih organizacij na Koroškem in Narodnega sveta koroških Siovencev. Razgovor je veijai vprašanjem otroškega varstva oziroma izobraževanja dvojezičnih otroških vrtnaric ter vprašanjem posebne trgovske akademije za koroške Siovence. Po treh urah se je razgovor konča) brez konkretnih rezuitatov. V prvem delu pogovora je — kakor že povedano — šlo za vprašanja otroškega varstva s posebnim ozirom na možnosti izobraževanja potrebnega kadra za dvojezične otroške vrtce. Govora je bilo o raz-iičnih oblikah izobraževanja takega kadra: bodisi v obliki tako imenovanega abiturientskega tečaja, v katerem bi se kandidatke pooprav-ijeni maturi še dodatni dve leti izobraževale na zvezni šoli za otroške vrtnarice; ali pa na ta način, da bi kandidatke polagale samo izpite kot eksternistke. Vsekakor pa so s strani slovenskih predstavnikov poudarili, da zgolj pouk slovenščine (ki tudi po izjavi vladnega zastopnika predstavlja le prvi korak v izobraževanju dvojezičnih otroških vrtnaric) ne zadostuje, marveč je treba učenke tudi sicer temelji- to pripraviti za posebne naloge, ki se jim postavljajo v zvezi z delom na dvojezičnih otroških vrtcih. Zato so slovenski zastopniki posebej poudarili važnost izobraževanja dvojezičnih otroških vrtnaric potom rednega šolanja. Vladni zastopniki pa so v tej zvezi izjavili, da zvezna raven potom zakona sprejema le osnovna določila, medtem ko izvedba sama spada v pristojnost dežele. Bilo je sklenjeno, naj bi se podrobni pogovori v tej zadevi vodili v nsalednjih tednih v Celovcu, kjer bi sodelovali tudi predstavniki deželne šolske oblasti. Tudi v vprašanju lastne poklicno-izobraževalne srednje šole za koroške Slovence je pogovor obsegat dve možnosti: uvedbo abiturientskega tečaja kot prehodne rešitve in ustanovitev lastne trgovske aka- demije, ki naj bi koroškim Slovencem zagotavljala enakopravno izobraževanje gospodarskih kadrov. Tukaj je prišlo do nekoliko različnih stališč, ko so zastopniki Zveze slovenskih organizacij v smislu skupne vloge vztrajali pri zahtevi po lastni trgovski akademiji (začetek s prvim razredom v šolskem letu 1981/82) in menili, da more biti abiturientski tečaj le prehodna faza, medtem ko je govornik Narodnega sveta dejal, da teži NSKS le po takojšnji uvedbi abiturientskega tečaja, ..čeprav seveda podpira tudi zahtevo po lastni trgovski akademiji . Očitno je to vladnim zastopnikom že zadostovalo, kajti zahtevo po lastni trgovski akademiji so takoj odklonili kot „popol-noma nerealistično" in glede abiturientskega tečaja ugotovili, da bi bil tak tečaj mogoč le v okviru šolskega poskusa, ki pa bi ga moral predlagati oz. zahtevati deželni šolski svet za Koroško. Sploh se je v tem vprašanju izkazalo, da je menda za vse predvsem pristojen deželni šolski svet in šele v drugi vrsti ministrstvo. Deželna šolska oblast mora izdelati celotni proiekt abiturientskega tečaja oz. šolskega poskusa, ki bi bil možen samo v pedagoški povezavi z nemško trgovsko akademijo; v deželno pristojnost spadajo vprašania detajlnega načrtovania. vprašanja lokacije, administracije, učnega načrta itd. Vladni zastooniki so oovedali, da doslej od deželnega šolskega sveta tozadevno niso prejeli nobenega formalnega in tudi nobenega neformalnga predloga. In še to so povedali: „da si Slovenci lahko želijo kar hočejo, vendar se bo šele potem videlo, kaj se da uresničiti". Tako so se pogovori o obeh vprašanjih končali brez vsakega konkretnega rezultata — z izjemo sklepa, da bi se naj podrobna razprava nadaljevala v Celovcu. Zato je tudi dunajska ..širokogrudnost" le navidezna in v povezavi s pristojnostjo deželnih dejavnikov na Koroškem takoj zgubi na verodostojnosti. Kajti na Koroškem vlada popolna podvrženost tristrankar-skemu paktu in v tem smislu so koroške vladne stranke operativni koledar koroških Slovencev (ki med drugim obsega tudi predloge in zahteve, o katerih je bilo govora sedaj na Dunaju) že letos spomladi odpravile z aroganco, ki ne obeta dosti izg ledov za celovško nadaljevanje dunajskega razgovora. Seveda pa je vprašanje, kako dolgo se bo zvezna vlada pri svojem neizpolnjevanju člena 7 še lahko izgovarjala na pristojnosti Koroške — kajti državno pogodbo SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA VAB) NA REViJO Kemjakovih pesmi v nedeijo 14. dec. 1980 ob 14.30 uri v Domu giasbe v Cetovcu Na prireditvi ob priiiki 1. obietnice smrti Pavia KERN JAKA bodo nastopiti zbori iz Roža in Podjune. Vstopnice v pisarni SPZ — Gasometergasse 10 in pri krajevnih prosvetnih društvih. Prisrčno vabijeni! Manjšinsko vprašanje prisotno v sosedskih odnosih Te dni je na uradnem in prijateijskem obisku v Avstriji več-čianska deiegacija skupščine SFR Jugosiavije, ki jo vodi predsednik Dragosiav Markovič. Na sporedu obiska so pogovori s predstavniki avstrijskega pariamenta in z drugimi visokimi osebnostmi avstrijskega poiitičnega živijenja; med drugim obsega spored tudi sprejem pri zveznem predsedniku Kirchschiagerju in kancierju Kreiskem. V sredo je predsednik Markovič sprejet tudi skupno deiega-cijo koroških Siovencev. Predstavniki Zveze siovenskih organizacij in Narodnega sveta koroških Siovencev so predsednika jugosiovanske skupščine seznaniti s poiožajem in težnjami sio-venske narodnostne skupnosti na Koroškem s posebnim ozirom na vprašanja, ki se postavijajo v zvezi s prizadevanji za dosego popoine uresničitve pravic v smisiu čiena 7 avstrijske državne pogodbe. Danes pa je na poiuradnem deiovnem obisku v Sioveniji koroški dežeini giavar Leopoid Wagner, ki ga bo predsednik re-pubiiškega izvršnega sveta SRS Janez Zemijarič s sodeiavci sprejet v Tržiču. Ob tej priiožnosti bodo obravnavati široko pa-ieto vprašanj, ki se nanašajo na odnose in sodeiovanje med Siovenijo in Koroško. V tem okviru bo gotovo imeio svoje mesto tudi manjšinsko vprašanje, kajti v torek sta predsednik izvršnega sveta SR Sio-venije Janez Zemijarič in predsednik repubiiškega komiteja za mednarodno sodeiovanje Jernej Jan v Ljubijani sprejeta zastopnike obeh osrednjih organizacij koroških Siovencev, ki so predstavnika siovenske viade podrobno seznaniti z manjšinsko pro-biematiko na Koroškem. Potožaj na Poljskem spet vznemirja svetovno javnost Položaj na Poljskem je znova v središču mednarodnega zanimanja in predmet vsakodnevnih obširnih komentarjev v vsem svetovnem tisku. Pri tem je zaslediti bistvene razlike, kajti oeene trenutnih razmer in ugibanja o nadaljnjem razvoju segajo od pomirjevalnih glasov tja do prave histerije. Neposredni povod za sedanjo poglobitev zanimanja za položaj na Poljskem je bil nedavni moskovski vrh držav-članic varšavskega pakta, ki se je sestal ravno v trenutku, ko je izgledalo, da se bo gibanje za „ob-novo" družbenega življenja na Poljskem znašlo v novih težavah in je bilo spet govora o nevarnosti novih stavk, tokrat predvsem kmetov, ki si hočejo enako kot prej delavci po tej poti priboriti lastno sindikalno organizacijo. Moskovski vrh je izrazit zaupanje v poljsko partijo, da bo sposobna prebroditi sedanje težave; toda obenem je tudi izpovedal, da ..socialistična Poljska lahko trdno računa na bratsko solidarnost in pomoč držav članic varšavske pogodbe". Ravno to zagotovilo iz Moskve pa je na zahodu povzročilo pravo histerijo, saj je zidaj dnevno slišati o zbiranju sovjetske vojske ob poljskih mejah in o invaziji, do katere menda je podpisala avstrijska zvezna vlada, ki je zato tudi edina pristojna in dolžna, da dosledno izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti. Na to pristojnost in dolžnost jo bomo koroški Slovenci vedno spet opozarjali in zahtevali uresničitev pravic, ki nam grejo po členu 7, kateri nam ni bil podarjen, marveč smo si ga sami priborili. Zato tudi ne bomo dovolili, da bi njegovo uresničevanje v nedogled zavlačevali ali sploh torpedirali z že dobro znanim in vedno spet prakticiranim „ping-pongom" med Dunajem in Celovcem. lahko pride vsak trenutek. Iz Wa-shingtona so Moskvo že ponovno ..posvarili" pred posledicami, ki bi jih imelo vsakršno vmešavanje v poljske zadeve za celotni proces popuščanja napetosti. S posebnim zanimanjem pa je mednarodna javnost sprejela izjavo, ki jo je v tej zvezi objavilo jugoslovansko zunanje ministrstvo: „Vsako vmešavanje ali pritiski od zunaj pod kakršnim koli izgovorom kakor tudi ustvarjanje ozračja napetosti okrog Poijske lahko v sedanjem trenutku samo še močno poslabšajo položaj na Poljskem in povzročijo širše in nedogledne negativne posledice. Suverena pravica poljskega ijudstva, da samo ureja svoje probleme, da samo poišče in zagotovi poti svojega socialističnega razvoja." To pravico lastnih rešitev naglasa tudi poljski tisk, ki hkrati meni, da ie zahodni tisk po nepotrebnem zagnal ..histerično kampanjo o dozdevni nevarnosti vojaškega vmešavanja od zunaj v celjske zadeve". VESTNIK v novih prostorih Uredništvo ,,Siovenskega vestnika" se je preseiiio v druge prostore, in sicer na St. Ruprechter StraBe 19'iV (vhod GabeisbergerstraBe — dvorišče), kjer je že dosiej ime) svoj sedež tudi Stoven-ski informacijski in dokumentacijski center SiNDOK. Nova teiefenska števiika: (0 42 22) 84 9 24; teieks: 42086 Uprava .Siovenskega vestnika" pa je še naprej v Gasometergasse 10, kamor je možno nasioviti tudi pošto za uredništvo. MANJŠiNSKA KOMISIJA SZDL SLOVENIJE Sedmojuiijska zakonodaja ni izpoinitev avstrijskih obveznosti iz državne pogodbe Prejšnji teden je v Ljubijani zasedaia komisija za manjšinska in iz-seijenska vprašanja repubiiške konference SZDL Siovenije ter obravnavata vprašanja, ki se nanašajo na poiožaj siovenske narodnostne skupnosti v Avstriji. Osnovni poročiii, ki sta biii podiaga za razgibano razpravo, sta pripravita predsednik Zveze siovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zwitter in predsednik Narodnega sveta koroških Siovencev dr. Matevž Griic. Ljubijansko „Deto" je objaviio o seji obširno poročiio, ki ga zaradi zanimivosti prinašamo tudi v našem iistu. Izhodišče za razpravo so bila uvodna izvajanja predsednika komisije Danila Turka, ki je ugotovil, da se jugoslovansko-avstrijski odnosi v zadnjem času razvijajo ugodno, da pa doslej še ni prišlo do reševanja tistih odprtih vprašanj, ki se nanašajo na položaj slovenske manjšine. To ugotovitev je v celoti potrdil predsednik ZSO dr. Franci Zvvitter, ki je svoje poročilo razdelil na več problemskih enot. V prvi, ki se je nanašala na formalno zaščito Slovencev v Avstriji, je poudaril, da glede čl. 7 avstrijske državne pogodbe in njegovega uresničevanja v zadnjem letu ni bil dosežen nikakršen napredek. Sedmojuiijska zakonodaja kljub trditvam avstrijskih oblasti ni izpolnitev avstrijskih obveznosti iz državne pogodbe, saj izhaja iz napačnih izhodišč in iz nedopustnega preštevanja manjšine ter je bila manjšini vsiljena. Manjšina jo zato slej ko prej odklanja, tako kot odklanja tudi sodelovanje v manjšinskem sosvetu, ki ga hoče vsiliti sedmojuiijska zakonodaja. Kot je poudaril Zvvitter, predstavniki avstrijskih oblasti še naprej zatrjujejo, da je s sprejetjem sedmojulijske zakonodaje zahtevam sedmega člena državne pogodbe zadoščeno; v tem tonu zvenijo tudi najnovejše izjave koroških politikov, ki se jim pridružujejo tudi zvezni funkcionarji. Po besedah predsednika ZSO ostaja neposreden dialog med manjšino in vlado še nadalje edina pot za reševanje odprtih vprašanj. V skladu s tem je manjšina vladi predložila spisek zahtev v obliki tako imenovanega operativnega koledarja, k njemu pa na posameznih problemskih področjih še posebne dokumentacije. Stiki z vladnimi predstavniki se v tem problemskem krogu sicer nadaljujejo (tak razgovor je bil prav tako prejšnji teden na Dunaju in o njem obširno poročamo na posebnem mestu - op. ured.), vendar pa konkretnih rezultatov za zdaj ni. Drugo problemsko področje, ki ga je razčlenil predsednik ZSO, je delovanje manjšinskih organizacij pri reševanju osnovnih problemov, ki se postavljajo pred manjšino. Na tem področju je bilo v zadnjih dveh letih zabeležiti vrsto uspehov — dva otroška vrtca, dva kulturna domova itd. —, pri čemer pa te nove pridobitve postavljajo manjšino tudi pred nove obremenitve, ki so predvsem finančnega značaja. Razvija se tudi gospodarska baza manjšine, pri tem pa bi bilo treba — mimo težav, ki nastajajo sproti in se večji del tudi sproti rešujejo — poskrbeti za izdelavo bolj zaokroženega koncepta gospodarskega razvoja. Uspehe beležijo tudi informativna, založniška in znan-stveno-raziskovalna dejavnost osrednjih organizacij. Kar zadeva tretji skupek problemov, namreč mesto manjšine v avstrijski družbi, je Zvvitter menil, da manjšina slej ko prej ostaja zaprta v getu, eden od primerov tega pa naj bi bile prav oktobrske proslave, kjer uradni koroški govorniki Slovencev niso omenjali. Podobno velja za strankarske in ostale strukture, ki ne odpirajo prostora za delovanje manjšine. Četrta tema je bil odnos manjšine do matičnega naroda, pri čemer je predsednik ZSO dejal, da se manjšina pomoči matičnega naroda zaveda in da ostaja z njim tesno povezana. Predsednik NSKS dr. Matevž Grilc je v nadaljevanju podprl oceno, ki jo je dal dr. Zvvitter, ter poudaril, da tiči bistvo avstrijske manjšinske politike v dejstvu, da Avstrija manjšine noče sprejeti kot obogatitve svojega socialnega tkiva, marveč jo še nadalje ocenjuje kot anahronizem in motnjo. V skladu s tem je zasnovana tudi sedmojuiijska zakonodaja, ki dejansko odpira vrata statistični likvidaciji manjšine v prihodnjih desetletjih. Grilc se je zavzel za razvijanje dobrososedskih odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo, vendar pa je menil, da ti stiki, kar zadeva položaj manjšine, v zadnjih letih niso popravili razmer. Posebno skrb naj bi v prihodnje posvetili tudi problemom, ki nastajajo na manjšinskem gospodarskem področju. V razpravi po referatih je bilo posebej poudarjeno, da prizadevanja za dobrososedske odnose in pa prizadevanja za ureditev položaja manjšine ne gre ocenjevati kot nekaj, kar je protislovno; raz viti dobrososedski odnosi so podlaga za reševanje manjšinskega vprašanja tako, da vključujejo tudi manjšino, pri čemer pa je treba v srečanjih z avstrijskimi partnerji med nerešenimi vprašanji še posebej postavljati vprašanja neurejenega položaja slovenske manjšine v Avstriji. VRHOVEC O MANJStNSKEM VPRAŠANJU: Avstrijski ukrepi bi morali biti hitrejši in učinkovitejši Ounaj:ki dnevnik „Die Pre!:e" je pred dnevi objavi) intervju i jugo:io-van:kim zveznim :ekretarjem za zunanje zadeve Jo:ipom Vrhovcem, kateri je govorit tako o biiaterainih odno:ih med Av:trijo in Jugodavijo kakor tudi o perečih mednarodnih vprašanjih. Giede dvo:tran:kih probiemov je Vrhovec izrazii zadovoijdvo, da :e odnod med obema državama dobro razvijajo, kar je po njegovem mnenju u:peh „reaii:tičnega pristopa" k obravnavanju dvostranskih vprašanj. Pri tem pa je Vrhovec poudari), da se je zdaj treba z enakim reaiizmom iotiti tudi odprtih vprašanj, kjer je na prvem mestu omeni) manjšinsko probiematiko ter nagiasit: ..Večnacionaina država smo in zato vemo, kakršnega pomena je obravnavanje manjšinske probiematike kot podiage državne eksistence. Za nas je svoboden razvoj narodnosti temcij demokratičnega družbenega razvoja in prepričani smo, da to vetja tudi za druge države. Kar se tiče Avstrije, bi biio zažeijeno, da bi se pospešeno iotiii uresničevanja manjšinskih pravic v skiadu z operativnim koiedarjem (ki sta ga vtadi posredovati osrednji organizaciji koroških Siovencev — op. ured ). Avstrijski ukrepi bi morati biti hitrejši in učinkovitejši. Ce gre vse počasi in z zastoji, potem pride do razočaranja." Med nadaijnjimi odprtimi vprašanji je Vrhovec omeni) tudi krepitev ma)o-obmejnega prometa, ki mu prisoja veiik pomen za spiošno pogiobitev gospodarskih odnosov. V ostaiem pa je Vrhovec predvsem govorii o trenutnem potožaju v Evropi in v svetu, kjer je povsod vse poino nevarnih žarišč. Dejai je, da je na evropskem prizorišču tako grozijivo veiik kup žeieznine s tako razstreiitno močjo, da se moramo vprašati, kako dotgo bo šibka iadja vzdržaia takšno breme. Zato se Jugosiavija dosiedno zavzema za potitiko popuščanja napetosti ter se odiočno postavijo proti siehernemu vmešavanju v notranje zadeve drugih držav, ne giede na to, s katere strani to prihaja in kje se dogaja. Papeževa enciklika o problemih sodobnega sveta V Vatikanu so v začetku prejšnjega tedna na tiskovni konferenci predstavili novo encikliko papeža Janeza Pavla II., ki nosi naslov „Dives in misericordia". V dokumentu, ki ga je papež osebno napisal v poljskem jeziku, zavzema poglavar rimskokatoliške cerkve stališče k raznim vprašanjem sodobnega sveta. Posebej je papež obsodil mučenje in tudi tiste politike oziroma državnike, ki ne kaznujejo svojih podrejenih, če se poslužujejo mučenja. Veliko pozornost pa je posvetil tudi grožnjam atomskega spopada, v katerem bi — kakor pravi papež — ..izginil del človeštva". Vendar pa ne obstaja samo grožnja jedrske vojne, ampak tudi „mirno" podjarmljanje osebnosti, celotnih družb in narodov, poudarja papež. Poleg nevarnosti biološke katastrofe se namreč krepi nova grožnja, ki je neposredno povezana s človeškim dostojanstvom in se nanaša na vedno večji razkorak med bogatimi in sitimi družbami ter velikim delom človeštva, ki še vedno trpi lakoto. Po papeževem mnenju je verjetno glavna pomanjkljivost vgrajena že v temelje sodobnega gospodarjenja in materiali- stične družbe. V zadnjih časih pa naj bi obstajala negotovost tudi med dobrostoječimi sloji, ki izkoriščajo nastali položaj. Vse prevečkrat zmagujejo negativne sile, kot so jeza, mržnja in celo surovost, je rečeno v encikliki, vse to pa v želji, da bi čimprej in dokončno porazili sovražnika. Papež poudarja, da obstaja rešitev tudi za ta vprašanja, in sicer v ..ljubezni in odpuščanju". Zato naj bi — kakor je rečeno v encikliki — občutek pravičnosti zajel večji del človeštva in cerkev podpira to usmeritev, ki naj bi okrepila sožitje med ljudmi in odpravila glavne deformacije. Toda kakor že v svoji prvi encikliki leta 1979, Janez Pavel H. tudi sedaj meni, da pravičnost sama ne zadostuje: „treba se je sklicevati na božjo ljubezen do ljudi in graditi večjo ljubezen med ljudmi". Sodobni človek živi v strahu, da postane žrtev produktov svoje civilizacije, ki bi jih nekateri radi izkoristili v svoje namene, je rečeno v encikliki. Kljub številnim izjavam o človekovih pravicah se človek upravičeno boji, da bo postal žrtev zatiranja, le-to pa naj bi mu odvzeto tudi notranjo svobodo in možnost, da izpoveduje resnico, v katero je prepričan. Zaščita manjšin v luči znanstvenega posveta Na Brdu pri Kranju se je včeraj končalo dvodnevno znanstveno posvetovanje o položaju In zaščiti manjšin v sistemu Združenih narodov. Posvetovanja so se udeležiti števiini strokovnjaki iz ceie Jugostavije in tudi iz zamejstva, poteg tega pa so so-detovali še predstavniki zveznega sekretariata za zunanje zadeve, tako da je bita dana pritožnost za soočanje znanstvenih dognanj z diplomatsko prakso in praktično zunanjo politiko. O posvetovanju, na katerem so bila manjšinska vprašanja osvettjena z vseh strani, v središču razprav pa je bii jugostovan-ski osnutek dektaracije o pravicah narodnih, etničnih, jezikovnih in verskih manjšin, ki naj bi bii sprejet v OZN, bomo obširneje poročati v prihodnji številki. Medtem ko v Združenih narodih vidno narašča zanimanje za manjšinsko probiematiko (komisija OZN za čiovekove pravice je ieta 1978 četo sklenila, da bo na vsakem zasedanju samostojno obravnavata vprašanja manjšin!), pa na primer v okviru evropskega sveta ugotavljajo, da se temu vprašanju naravnost skrbno izogibajo. Ko so pred dobrim tednom komentirati 30-tet-nico podpisa evropske konvencije o čtovekovih pravicah, so v StraBburgu tudi kritično ugotavtjati, da je v četi konvenciji samo enkrat omenjena probtematika manjšin in da je sptoh za četo evropsko prakso v manjšinski politiki botj značilna diplomatska previdnost kot pa manjšinska zaščita. V tem smistu se je kritično izrazil tudi avstrijski strokovnjak dr. Ermacora, ki je menit, da v evropskih državah niti nočejo prebujati zavesti manjšin in narodnostnih skupnosti, vendar je to kratkovidna poiitika, ki ima obstanek ie tako dotgo, dokter se manjšine same ne prebudijo. 24. kongres K PA Z zaključnim govorom ponovno izvoljenega predsednika Franza Muhri-ja se je v ponedeljek na Dunaju končal 24. kongres Komunistične partije Avstrije, ki je tri dni razpravljal o bodočem delu stranke kot take ter obravnaval tudi pereča notranje- in zunanjepolitična vprašanja. Kongresa so Se udeležile tudi številne delegacije komunističnih partij iz drugih držav, med njimi delegacija Zveze komunistov Jugoslavije, ki jo je vodil član predsedstva CK ZKJ Stane Dolanc. Kongres je potekal pod geslom Muhrijevega uvodnega referata z naslovom „Za akcijsko enotnost v boju proti desnici — za demokracijo, mir in socializem". V tem smislu je bilo veliko govora o potrebi skupnih akcij vseh naprednih in demokratičnih sil, kadar gre za očuvanje in utrjevanje pridobitev demokracije, za nadaljnja socialna izboljšanja in za pravičnejšo razdelitev z delom ustvarjenih dobrin, kamor brez dvoma spadajo tudi sredstva državnega proračuna, pri katerega delitvi bi morali dosti bolj upoštevati šibkejše sloje prebivalstva, ne pa dajati prednosti premožnim slojem in kapitalno močnim krogom. V tej zvezi je Muhri govoril tudi o avstrijski poti v socializem in se zavzel za tako socialistično družbeno ureditev, „ki bo ustrezala nacionalnim razmeram in tradicijam naše dežele, to pa bo socializem z avstrijskimi barvami". Pri tem je naglasil, da mora vsaka partija določati svojo politiko samostojno: ker ni splošno veljavnega socialističnega modela, ne sovjetskega in tudi ne evrokomunističnega, tudi ne sme biti nobene težnje po voditeljstvu enega centra v svetovnem komunističnem gibanju. Kot poglavitno vprašanje vseh komunističnih mednarodnih prizadevanj je bi) na kongresu poudarjen boj za popuščanje napetosti, mir in razorožitev. V tem boju morajo biti komunisti v prvih vrstah, je bilo rečeno, zato se hoče KPA povezati z vsemi pozitivnimi silami, s socialističnimi deželami, naprednimi silami v kapitalističnem svetu, nacionalnimi osvobodilnimi gibanji, s pozitivnimi silami v gibanju neuvrščenih, „pa tudi v meščanskih krogih so danes ljudje, ki mislijo realistično, ki želijo mir, ki hočejo preživeti", kakor je v svojem zaključnem govoru naglasit predsednik Muhri, ki je napovedal, da se bodo tudi avstrijski komunisti „orien-tirali na to široko akcijsko enotnost in politiko zavezništva". Na kongresu je KPA poudarila tudi solidarnost z narodnostnimi manjšinam! ter se ponovno zavzela za njihovo popolno enakopravnost in za dosledno uresničitev člena 7 državne pogodbe. Ravno za to njeno podporo, ki jo nudi boju manjšin, se je KPA posebej zahvalil vodja jugoslovanske delegacije Stane Dolanc, ki je dejal, da Jugoslovani visoko cenijo prizadevanja avstrijskih komunistov v prid reševanja problemov slovenske in hrvaške rpanjšine v skladu z določili avstrijske državne pogodbe. In tudi predsedujoči Walter Bayer je — ko je poudaril pomembni delež Jugoslavije in njene partije v okviru mednarodnih prizadevanj po popuščanju napetosti in razorožitvi — znova zagotovil, da je KPA v duhu internacionalizma čvrsto na strani slovenske in hrvaške manjšine v boju za izpolnitev člena 7 državne pogodbe. Ped vhodom madridske kongresne patače, kjer zaseda nadatjevatni sestanek hei-sinške konference o varnosti in sodeiovanju v Evropi, se je pred kratkim zbrata skupina otrok v pisanih narodnih nošah. Otroci so predati udete- Listina otrok z vsega sveta žencem konference „tistino otrok z vsega sveta", v kateri prosijo, naj bi izkoreniniti ta-koto, vojne in revščino, ki pestijo večino človeštva. Na pergament so zapisati besede upanja, da bo jutrišnji svet boijši. Otroci z vsega sveta so predstavnikom 35 držav sporočiti, da bi po njihovem mnenju lahko veliko storili za „srečnejši jutri vseh tjudi na svetu". Udeleženci madridskega sestanka so obtjubiti, da bodo delovati v prid napredka na svetu. Akcijo miiijonov otrok z vsega sveta je organizira) UNiCEF s sodetovanjem otroških gibanj iz 23 držav. V otroški iistini je še posebej opozorjeno, da so otroci pogosto žrtve takote in drugega zia sodobnosti. MED NOViMi KNJiGAM!; „Rož, Podjuna, Žila" nova pesmarica Kernjakovih pesmi Že v prejšnji števiiki našega tista smo javnost obvestiti, da bo izšia pesmarica Kernjakovih pesmi. Zdaj jo imamo in veseii smo, da je zšia prav ob koncertu Kernjakovih pesmi prihodnjo nedeijo. Pesmarica, ki nosi nasiov „Rož, Podjuna, Ziia", je zajeten šopek Kernjakovih najiepših pesmi, ki bo prav zdaj tudi iepo praznično darito tako za pevke in pevce kot za vse tiste, ki ijubijo Kernjakovo giasbeno ustvar-jainost. 12. Koroški kutturni dnevi OD 28. DO 30. DECEMBRA 1980 10.-OKTOBER-STRASSE 25 - CELOVEC - MOHORJEVA SPORED # NEDELJA 28. 12. 1980 19.30 Otvoritev 12. Koroških kuiturnih dni. „Uascit pr Ziie". Ziljska svatba v pesmi, besedi, plesu in glasbi — v izvedbi mešanega pevskega zbora „Rož" iz Šentjakoba v Rožu pod vodstvom Lajka Milisavljeviča in Akademske folklorne skupine „France Marolt" iz Ljubljane, v srednji dvorani Doma glasbe v Ceiovcu. # PONEDELJEK 29. 12. 1980 9.00 Franci Zwitter-Matevž Grilc: informacija o poiožaju sio-venske narodne skupnosti na Koroškem 10.00 Silvo Devetak: Pravica manjšin do zaščite in razvoja v iuči sistema OZN. 11.30 Odhod na Ziljo: Obisk zgodovinsko in kuiturno pomembnih krajev na Ziiji. Vodijo: Cene Avguštin, Bogo Grafenauer, Nace Šumi in Niko Kriegl. 19.30 Ogled razstave Valentina Omana pod strokovnim vodstvom Ceneta Avguština. Literarno branje (Aula slovenica Celovec) # TOREK 30. 12. 1980 9.00 Josef Lukan: Deio Franca Grafenauerja 10.00 Ludwig Flaschberger: Pojavne obiike in strategije etnične asimiiacije in možne protistrategije, s posebnim ozirom na Ziijane. 11.00 Dušan Nečak-Peter Vodopivec: Razcvet manjšinskih gibanj v Evropi. 14.00 Okrogla miza: „Prispevek Ziije k slovenski kuituri". Sodelujejo: France Bernik, Bogo Grafenauer, Vekoslav Kremenšek, Zmaga Kumrova, Štefan Pinter, Janko Pleterski, Breda Pogorelec, Erik Prunč, Nace Šumi, Pavle Zablatnik. odš*or /(/(D Janez Švajncer - 60-!etnik Pesmarico je založila Slovenska prosvetna zveza v Celovcu, ki je s tem izpolnila obljubo, Kernjakove pesmi izdati v posebni zbirki. Njeno ureditev je SPZ zaupala prof. Radovanu Gobcu, ki je delo opravil z velikim čutom odgovornosti pa tudi povezanostjo s Pavlom Ker-njakom in preko njega z vso pevsko dejavnostjo na Koroškem. Tako je Radovanu Gobcu uspelo s pesmarico „Rož, Podjuna, Žila", Pavla Kernjaka oz. njegov umetniški opus predstaviti takorekoč v celoti, čeprav pri tem niso upoštevane vse Kernjakove skladbe, kar je za vsak izbor povsem naravno. Urednik Radovan Gobec je pesmarico opredelil na umetne pesmi za mešane in moške zbore in na priredbe narodnih pesmi pravtako za mešani in za moški sestav. Skupno je v zbirki zbranih 44 Kernjakovih pesmi; torej gre predvsem za najbolj popularne kot so „Rož, Podjuna, Žila", „Juhe, pojdam v Škuf'-če", ,.Mojcej", ..Katrca", „Dva žlahtna bisera" in druge priljubljene pesmi. Seveda so v pesmarici upoštevane tudi nekatere Kernjakove novejše skladbe, ki med našimi zbori še niso tako znane, a bodo prav potom pričujoče pesmarice dosegle naše pevske zbore. Na skupno 84 straneh, kolikor jih ima pesmarica „Rož, Podjuna, Žila", je urednik objavil tudi slovarček narečnih besed, kar bo zborovodjem in pevcem v pomoč za lažje razumevanje rožanskega dialekta. Posebnost pesmarice pa je tudi seznam Kernjakovih pesmi, ki domala zajema vse avtorjeve skladbe. Tu gre za partiture, ki bodo odslej potom arhiva SPZ dosegljive vsakomur, pri tem gre skupno za 119 naslovov, ki so uredniku bili znani in dostopni. Zbirka „Rož, Podjuna, Žila" je tehnično izredno lepo urejena, njen format je A 4, za tozadevno ureditev odgovarja Mitja Gobec, za založbo je bil pristojen Andrej Kokot. Cena pesmarice je za izvod šil. 80.-, na voljo pa bo pri SPZ, v knjigarni „Naša knjiga" v Celovcu in na nedeljskem koncertu v Celovcu. To so najosnovnejši podatki o pesmarici „Rož, Podjuna, Žila", najboljšo oceno o umetniškem delu Pavla Kernjaka pa je napisal urednik Radovan Gobec v uvodni besedi, zato jo ob tej priložnosti objavljamo v celoti. Naslov eseja je ..Koroška narodna pesem in Pavle Kernjak". Ljudstvo slovenske Koroške je že od nekdaj rado prepevalo. Lepota koroške dežele z neštetimi jezeri, zelenje dolin in temina gozdov v zaledju visokih hribov so oblikovali koroško melodijo in ji dali rahel alpski prizvok. Stari običaji pestrega pastirskega in kmečkega življenja, šege stanov, furmanstvo, lov, drvar-stvo in vojaščina pa so obarvali pesmi s šegavostjo in vedrostjo, z nagajivostjo pa tudi z bolestjo. Idilika vasovalstva, romantika podoknic, ljubezen ter prirojena srčna dobrota in lepota, so oplemenitili melodije z mehkobo, ki jo pozna le koroška pesem. Mirno se prilivajoče harmonije odkrivajo nežnost, toplino in iskrenost koroškega človeka. Koroška pesem je verno zrcalo narodove duše, njegove zgodovine in njihovega življenja. Skratka, iz koroške pesmi veje vonj po koroški zemlji in prisrčnosti njenih ljudi, zato so dežela, ljudje in pesem ena sama nedeljiva celota, povita v najlepši šopek. Ni torej čudno, da je nastala v tej deželi cela vrsta naravnih ljudskeh pevcev, pesnikov, vižarjev in bukov-nikov od Matije Majarja-Ziljskcga, Urbana Jarnika in baškega Treiber-ja do Ziljancev Kotnika in Pippa, od Rožanov Andreaša, Kajžnika, Do-bernika in Kernjaka do Podjunčanov Ledra-Lesičjaka in Milke Hartmanove. Vsi ti samorastniki so globoko zajemali iz narodove duše ter ustvarjali, sooblikovali in plemenitili koroško narodno pesem. Takšna pesem je vodila koroško ljudstvo, ko je postavljalo na Krnskem polju svoje vojvode; bodrila ga je ob turških vpadih in ga vnemala (Dc/je ud 7. štreni) Konec novembre je piseteij Janez 3fdjMcer o^Adjd/ 60-/etnico svojegd žifijenja. JaMant ni poznan (e v svoji ožji domovini, ampašt tadi med zamejskimi Slovenci, seveda tadi v mednarodni literarni dreni, sdj so nekate-rd njegovd dela prevedena v evropske kakor tadi jezike jagosiovanskik ndrodov. Pisateljski opas Janeza Švajncerja oksegd 12 romanov, 3 ndadinskik dei in vrsto ijadskik iger. Koman „ Strli nd meji" in „Pridi k potoka" smo kot podiistek okjaviii tadi v našem (ista. Janez Švajncer pa je tadi sicer dktiven dražkeno politični deidvec, z/dsti nd okmočja okčine Afdrikor, kjer zdvzemd rdzne politične in ka(- tarne /ankcije. Kot dolgoletni predsednik pododkora Draštva slovenskik pisdteljev v Marikora ter gldvni ared-nik tdmošnje literdrne revije, je gojil tddi tesne stike s koroškimi pisdtelji. Nd njegove pokdde je prišlo do vsa-koletnik trddiciondlnik medsekojnik literdrnik okiskov v Afarikora oziro-md nd Koroškem, prdvtdko tddi do predstdvitev ndšik kesednik astvar-jdlcev v reviji Didiogi. Pisateija Janeza Švajncerja ok njegovem življenjskem jakiieja želimo še mnogo dmctniškegd ndvdikd in plod-negd dstvdrjdnjd. Prdvtdko še mnogo delovnegd dspekd kot drednikd rddid Afarikor, kjer opravija svoj novinar-ski poklic. „Podjunske viže" pesmarica J. Petjaka Skoraj istočasno kot Kernjakova pesmarica, je izšia drobna zbirka skiadb Janeza Petjaka, koroškega vižarja iz štebna pri Globasnici. Zbirko pesmi, ki nosi nasiov „Podjunske viže", je ob skladateljevem 50-ietnem živijenjskem jubiieju izdata Krščanska kuiturna zveza in Sio-vensko kuiturno društvo v Globasnici, tiskata pa Norea-Repro v Ce-iovcu. ..Podjunske viže" Janeza Petjaka obsegajo dvanajst pesmi, večina napisanih na besedita pesnice Miike Hartmanove. V pesmarici so poieg pesmi objavijeni tudi podatki o Janezu Petjaku ter o njegovi dejavnosti na pevsko-giasbenem področju. K temu pride še obsežen zapis Pavieta Zabiatnika v katerem se siednji ukvarja z biografskimi podatki Janeza Petjaka ter o njegovem deiovanju na giasbenem področju. Pri tem obuja spomine na skupne pevske turneje s Petja-kom in njegovimi zbori. Potem je tu še kratka ocena Radovana Gobca, ki ob Petjakovem ustvarjainem deiu med drugim pravi, da je ob deiu spoznava) značiinosti zborovskega petja in pevskih zborov in sam iziuščii mnoga praviia, po katerih so pesmi grajene in harmonizirane. Ob tem se je tudi sam iotii preprostega prirejanja ijudskih pesmi, kar ga je vodiio do vedno zahtevnejšega obiikovanja in končno do samostojnega in izvirnega komponiranja. Radovan Gobec nadaije ugotav-ija, da je Petjak izrazit meiodik in vižar in je nasiednik števiinih vižarjev in bukovnikov na Koroškem. Da je vrednost njegovega deia v tem, da deiuje na Koroškem kot siovenski skiadateij, da piše svojemu ijudstvu, da s pesmijo vzpodbuja svoje pevce in posiušaice k petju in sprejemanju siovenske pesmi, da je veiik rodoijub in da je vztrajen, ustvarjaien in deiavoijen. Janezu Petjaku k izidu njegove pesmarice čestitamo in žeiimo še mnogo ustvarjainega uspeha. Dr. Anton Svetina 6 Prispevki k zgodovini Skočidoia Prvi je bil na vrsti cerkovnik Peter Frey, podložnik osojske opatije, ki je bil postavljen od prejšnjega vikarja in potrjen od patrona, t. j. osojskega opata. V tej službi je 12 let, kot dohodek pa dobiva letno 5 četrtakov in 8 meric ovsa. Nadalje prejema od krsta 1 groš, od poroke istotako 1 groš, od pogreba 5 grošev in od vseh drugih cerkvenih opravil po 1 groš. Cerkev je dotirana s 4 ali 5 zemljišči. Gospostvo Vernberk je dolžno, da popravlja cerkev, pri čemer uporablja tudi dohodke cerkvenih zemljišč. Cerkveni obračuni se delajo v gradu Vernberk in so bili dosedaj vsi stroški poravnani. Vikar sicer pije, ne dela pa ekscesov in je njegovo življenje vzorno in pošteno; tudi ne izkorišča faranov pri pobiranju štole (pristojbine za krste, poroke in pogrebe). Nečastne deklice kaznuje s sramotnim odrom (po-ena cypi). Nato je Škof zaslišal oba cerkvena ključarja; to sta bila Adam Stoz, podložnik gospostva Vernberk, in Luka Šefman, podložnik nadžupnika v Beljaku, prvi je v tej službi 13 do 14 let, drugi pa 7 do 8 let. Prvi dobiva na dohodkih pet četrtinov ovsa in en imperial, drugi pa ničesar razen tu in tam kak obed. Tudi cerkvena ključarja sta poročala o dohodkih cerkve in o življenju vikarja, ki je na dobrem glasu. Na koncu je škof zaslišal še vikarja; to je bil Matej Kulnik, Korošec iz župnije Šentrupert, star okoli 50 let, ki je vse študije končal v Celovcu, ordiniran pa je bil v Solnogradu na naslov grada Lichtengraben. Duhovnik je 27 let, od tega je bil 18 let v službi pri arhidia-konu solnograške nadškofije v Tinjah, 6 let je bil kaplan v Kapli, na sedanjem službenem mestu je tri leta. Na štoli prejema okoli 40 goldinarjev letno, cerkveni računi se delajo v gradu Vernberk, ključe cerkvene skrinjice hranijo enega vikar, drugega opat, tretjega pa cerkvena ključarja. Vikar mora oskrbovati dve podružnični cerkvi ter eno cerkveno bratovščino Corporis Christi. Matične knjige vodi v redu, faranov pa ima okoli 600. Leta 1718 nastopa na cerkveni sinodi, ki se je vršila običajno vsako drugo leto pri škofijskem uradu v Ljubljani, za župnijo Skočidol novi vikar Matthias Sigatt (Matija Sigot). Na tej sinodi je bilo med drugim odrejeno, da se krstni obredi ne smejo izvrševati v privatnih hišah, temveč le v župni cerkvi. Matija Sigot je po Singerjevem seznamu žup-nikoval v Skočidolu od leta 1718 do leta 1724. Njegov naslednik je bil do leta 1742 Marko Zolner. 30. junija 1730 je generalni vikar ljubljanske škofije in nadžupnik v Kranju Janez Jakob Schilling izstavil ljubljanskemu kanoniku Antoniju Lachnerju pooblastilo, da izvrši vizi-tacijo vseh župnij beljaškega cerkvenega okrožja. Lachner je začel z vizitacijo dne 6. julija v Skočidolu, kjer je ugotovil, da je tam za vikarja Marcus Zollner, ki ga je prezentiral na to mesto osojski opat Virgilij. Ta župna cerkev ima dve podružnici, eno v Podravljah (Fodcrlach), drugo sv. Janeza Krstnika v Do-mačalah (Damtschach). Parochus loči debet esse Linguae Sclavonicae gnarus (domači župnik mora biti vešč slovenskega jezika). Pri pregledu inventarja cerkve in cerkvenih oltarjev je vizitator ugotovil, da je voda v krstnem kamnu polna pajčevin in je ukazal, naj se očisti. Vikarja Marka Zollnerja je nasledil Matej Lassnigg (Laznik), ki je bil na tem službenem mestu od leta 1745 do leta 1767. Proti temu vikarju so začele prihajati na škofijski ordinariat v Ljubljani razne pritožbe faranov. Tako je vložil Urban Šefman v svojem in v imenu ostalih faranov dne 24. junija 1760 pritožbo na škofijski urad v Ljubljani zoper vikarja Laznika zaradi raznih nerodnosti in zaradi dajatev, ki jih vikar neupravičeno zahteva od faranov. Na vikarjev zagovor žoper to pritožbo je Šefman poslal generalnemu vikarju ljubljanske škofije Karlu Peeru 17 strani dolg odgovor, v katerem obtožuje vikarja, da je v letih 1755 in 1758 prepovedal njemu in ženi Jeri, da bi prisostvovala pri krstu otrok, za katere sta bila naprošena za botra. Njegove pridige so take, da se jim že otroci smejijo, ker vsi vedo naprej, kaj bo povedal. Namesto da bi pridigal iz evangelija, pa vse leto govori na prižnici vedno isto o gospodarskih zadevah, kar povzroča v cerkvi le jezo in smeh. Vikar Laznik je v nasprotju z vsemi predpisi uvedel za farane plačevanje nekakega osebnega cerkve- nega davka (Kopfsteuer), ki znaša za moške osebe 1 goldinar 30 krajcarjev, za žene pa 1 goldinar 15 krajcarjev. Pokojni škof grof Attems je pri zadnji škofijski vizitaciji župnije ugotovil, da vikar Laznik ni mogel predložiti kake pismene dokumentacije za pobiranje tega davka, in je farane oprostil plačevanja teh dajatev ter odredil, da mora župnik že plačane prispevke vrniti. Ko pa je škof odpotoval, je vikar Laznik že prihodnjo nedeljo od faranov zahteval, da morajo ta davek plačevati. Kot priče navaja tele farane: Krištof Laznik, Luka Kunsti, Adam Kunsti, Peter Otič, Barto-lomej Špicar, Primuž Filej, Matija Oraš, Urban Šefman, Simon Fickerl, Urban Gašparšič, Jorg Marinc, Jakob Wergel in Luka Marinček. Ko je pred tremi leti prišel Adam Laznik iz Kleč k poroki, vikar Laznik ni hotel izvršiti poročnega obreda, predno ženin ni plačal tega cerkvenega davka za svojega pokojnega očeta. Na koncu Šefman predlaga, naj škofijski urad vikarja Laznika premesti na drugo delovno mesto, v Skočidolu pa naj nastavi za vikarja kaplana pri župniji sv. Nikolaja v predmestju Beljaka, ki je neomadeževan duhovnik. 14. junija 1760 so bratje Gašper, Matej in Tomaž Primigg (Primič) vložili na ljubljanskega škofa Jožefa Leopolda grofa Petazzi tožbo zoper vikarja Matijo Laznika, ker noče izročiti testamenta njihovega umrlega brata Jožefa Primiča, bivšega cerkovnika župnije Skočidol, vsled česar so ostali štirje nedoletni otroci pokojnega brata brez vseh sredstev. (še nada(jaje) PRtSPEVEK K VZGOJt V SMISLU PRtJATELJSTVA )N SPOŠTOVANJA DRUGEGA DEŽELNEGA JEZIKA: Slovenske in dvojezične knjige za otroške vrtce Z veseljem in navdušenjem so minuli teden otroci v nekaterih juž-nokoroških otroških vrtcih sprejeli slovenske in dvojezične knjige. Tajnika Zveze slovenskih organizacij in Slovenske prosvetne zveze, Feliks Wieser in Franci Sadolšek, sta najprej obiskala občinski vrtec v Šmihelu, kjer sta ju pričakala Pliberški župan Franc Mikuš in odbornik EL Joško Partl. Zupan Mikuš se je v obeh deželnih jezikih zahvalil za podaritev knjig, otroci sami pa so v zahvalo zapeli po eno slovensko in nemško pesem. Tudi v pliberškem občinskem vrtcu, kamor sta spremljala predstavnika slovenskih organizacij zastopnika občine, so se otroci knjig prisrčno razveselili. Med knjigami so bite domača dvojezična knjiga koroških avtoric Zorke VVeiss in Marice Kulnik in druge slikanice in knjižice za predšolsko mladino, ki so jih za koroške otroke zbrali sovrstniki v Sloveniji. V Globasnici, kjer otroški vrtec dela le čez poletje, je v imenu občine prevzel knjige občinski odbornik Lorene Kraut, ki se je prav tako prisrčno zahvalil za to koristno pobudo. Podobna akcija je stekla še v občinskem vrtcu v Železni Kapli, kjer so ob podaritvi knjig bili prisotni podžupan Mihi Kuchar in vrtnarice. Akcija siovenskih organizacij, ki jo bodo organizirati tudi še v drugih dvojezičnih občinah, naj bi otrokom v uradnih otroških vrtcih, ki po zakonu in proti doiočiiom državne pogodbe niso dvojezični, pribiižaia siovensko besedo, materinščino mnogih otrok v teh varstvenih zavodih, in tako predstav-ijaia prispevek k vzgoji v smisiu prijateljstva in spoštovanja drugega dežeinega jezika. Občni zborK!ubas!ovenskihštudentovvGradcu V četrtek 13. novembra 1980 je imel Klub slovenskih študentov v Gradcu (KSSG) svoj redni občni zbor, ki se ga je udeležilo približno 25 študentov in študentk. Iz poročila predsednice Milice Smole, ki je obsegalo celotno zadnjo delovno obdobje, je bilo med drugim razvidno, da prihaja vsako leto več študentov na študij v Gradec, in da je prva naloga Kluba pritegniti te slovenske študente za semostojno delo v Klubu. Položaj do pred kratkim pa je bil ta, da je prihajala v Klub te polovica slovenskih študentov v Gradcu. Po poročilu tajnika, Tonija Čertov, ki je obsegalo predvsem prireditve v zadnjem obdobju in po poročilu blagajničarke, Milice Gasser, je dal občni zbor staremu odboru raz-rešnico in izvolil nov odbor, ki ima sledeči sestav: predsednik: Roman Ver-det, podpredsednik: Toni Čertov, tajnica: Nada Incko, drugi tajnik: Martin Hobel, blagajničarka: Ana Reichmann. Ustanovljeni so bili tudi krožki in določeni so bili odgovorni referenti, ki so hkrati člani razširjenega odbora. Naloga teh krožkov naj bi bila organizirati čim širšo paleto informacij za vse člane Kluba. Določena so bila sledeča delovna področja in ustanovljeni krožki: časnikarski (odgovorna: Marija Trampusch in Simon Čertov), zgodovinski (Ludvik Karničar), kulturni (Milica Gasser), športni (Hanzi Čertov), knjižnica (Heinz Pfandl) in zbor (Stefan Kramer). Za preglednika pa sta bila izvoljena Lambert Rogavnik in Milica Urank. Novi predsednik Roman Verdel se je po volitvah zahvalil navzočim za zaupanje in predstavil svoj program, ki ga je razdelil na štiri dele. Po tem načrtu bo novi odbor 1. organiziral notranje klubsko delo, ki bo slonelo v glavnem na delovnih krožkih. 2. skušal pridobiti za svoje zaupanje interese druge demokratične sile v Gradcu, z najmanj tremi prireditvami na leto na univerzi pa bo skušal informirati tudi širšo javnost. 3. Novi odbor bo skrbel za močnejšo povezavo s Koroško in drugimi slovenskimi organizacijami (npr. Klubom slovenskih študentov na Dunaju in Celovcu). Odbor pa bo skušal zavzemati tudi večkrat stališče do aktualnih političnih vprašanj, ki se vedno spet ponavljajo. 4. V bodoče bo Klub svoje stike z matičnim narodom, predvsem še s slovenskimi študentskimi organizacijami, rezvijal naprej in jih skuša! poglobiti. Poporočilupredsednika, se je razvila še živahna diskuzija, v kateri je bilo med drugim ugotovljeno, da mora Klub polagati vrednost tudi na družabnost, poleg politike in kulture, ki sta bili dosedaj v ospredju. Te ugotovitve so se namreč potrdile že ob ustanovitvi mešanega in moškega zbora in ob uvedbi nogometnih iger, saj so pritegnile število študentov in potrdile, da sta družabnost in šport važen povezovalni faktor med Slovenci tudi izven njihove ožje domovine. Miklavževanje v Šentprimožu Zadnjo nedeljo je Slovensko prosvetno društvo ..Danica" priredilo v Kulturnem domu v šentprimožu znano opereto ..Miklavž prihaja". Opereta, ki ji je sledilo obdarovanje otrok, je privabila veliko število staršev in otrok, med drugim tudi veliko takšnih, ki običajno ne pridejo. Opereta, ki so jo letos prvič predvajali v celoti, je za gledalce kot igralce zadovoljivo uspela. Režiral je Marko Marko, petje sta naštudirala Danica in Hanzi Kežar, ki je spremljal tudi na klavirju. Da- nica Kežar je poskrbela tudi za organizacijo in za obleke. Jasminka VVagner, ki je poklicna baletka, pa je naštudirala plese. V glavnih vlogah so igrali: MF klavž — Franc VVakounig, Lucifer — Stanko Polzer; Sveti Peter — Franc Polzer, Kodrček — Barbara Štern, nebeški čevljar — Stanko VVakounig, nebeški krojač — Maks VVuttej, škratolina in Kosmatina pa sta zaigrala Marko Polzer in Martin Rutar. # Tudi v Globasnici je domače društvo priredilo pri Šoštarju miklavževanje, kjer so v skrajšani obliki priredili opereto ..Miklavž prihaja", sledilo pa je obdarovanje otrok. Tudi v Globasnici je ta stara šega privabila mnogo domačinov. $ V Selah je domače prosvetno društvo „Planina" uprizorilo opereto ..Miklavž prihaja", ki jo je režiral župnik Matko. Zvečer pa je priredilo društvo za društvenike še medsebojno obdarovanje. Modernizirati bodo „KESTAG" v Borovijah Na eni roki lahko preštejemo večje tovarne na južnem Koroškem. Zato je zanimanje za razvoj boroveljske tovarne, ki izdeluje orodje, žice in druge kovinske izdelke, razmeroma veliko. Kriza v železarski industriji ne gre neopazno mimo tovarne, ki jo domačini vedno še imenujejo „Kestag", čeprav je že podržavljena in se imenuje sedaj „VdEST-Alpine-Werkzeug-und-Draht-AG Ferlach". Prejšnji teden so ob počastitvi delavcev, ki delajo v tovarni že med 25 in 40 let, razni predstavniki podjetja in v prvi vrsti obravnavali številne spremembe, ki jih bodo izvedli v tej tovarni v bližnji ali daljši prihodnosti. Razvoj zadnjih treh let kaže, da se tovarna razvija vedno bolj proč od tradicionalne topilnice v moderno predelovalno podjetje. S temi spremembami skušajo zagotoviti nadaljnji obstoj podjetja,- ukrepi naj bi na vsak način prispevali k temu, da se položaj podjetja ne bi poslabšal. Investicije imajo tri težišča: modernizacijo produkcije žic, izdelavo delov za neko avstrijsko filmsko kamero in sodelovanje z bodočim podjetjem General-Motors blizu Dunaja. Celotna investicijska vsota naj bi obsegala 400 milijonov šilingov, ki naj bi zvišala obratno vsoto podjetja od 530 milijonov letno na približno eno milijardo šilingov. Pri ugodnem uveljavljanju tega koncepta pa se naj bi zvišalo število delavcev v Borovljah od 750 nat S00. Največ bodo investirali v modernizacijo žičarne, v kateri naj bi povišali število delavcev za približno 70, produkcija pa se naj bi podvojila. Del starih strojev pa bodo spravili v Donawitz ali pa v Celovec. Poživitev produkcije pričakujejo tudi od produkcije sestavnih delov za filmsko kamero. Produkcija teh sestavnih delov teče že nekaj mesecev in naj bi po pogodbi trajala še 10 let. Pri tej produkciji gre za precizne finomeha-nične izdelke, s katerimi se boroveljska tovarna podaja na področje elektronike. Za bodoče podjetje General-Motors bo boroveljska tovarna izdelovala posebno zvrst rezkal (Frase). Ing. Echerer iz vodstva VDEST-A1-pine je v svojem govoru poudaril, da boroveljsko podjetje teh investicij samo ne bi zmoglo, in da so takšne investicije le mogoče s pomočjo celotnega koncerna. Istočasno pa se je obrnil na občino in deželo s prošnjo, da čim bolj podpreta podjetje. Direktor Echerer se je ob tej priliki zahvalil tudi 39 delavcem, ki delajo v podjetju že med 25 in 40 let in so bistveno prispevali k njegovemu razvoju. Aktivnosti Zveze siovenske miadine v Ceiovcu Že dalj č%s% o^sf%jg sodelovanje wed Zvezo slovenske wladine v Ce-/ovcM in oMins^o konferenco Z5AIS v Radovljici. V okenm tega sodelovanja so Mi člani mladinske organizacije iz Celovca v poletjn na ndadin-sk; delovni akciji v Hotinja, kjer so navezali p-rijateljs^e sf;ke z mladino iz Radovljice, k; je vrnila okfokrg oknk. Pri tem sodelovanja igra vlogo tadi mladina iz Dijaškega doma 5/ovensMga šolskega draštva, tgko se je pred kratk/m napotilo spet 34 dijakov in dijakinj v Radovljico, kjer je nastopala igralska sMpina (sestavljajo jo večinoma dijaki iz Dijaškega doma) z igro ..Obtoženi fo/k". V pred kratkem otvorjeni dvorani, kr' je poimenovana po narodnem Peroja ,,/vana Godca-Romaža", se je nabralo nad 300 mladincev, k;' so z navdašenjem sledili igri o. obtoženem vol^a. Ra nastop igralske s^apine je Pii eden izmed A?-iP nastopov, k: jiP je imela ta igralska sPapina v istem sestava; „OPioženega voiPa", kr ga je zrežiral Až%rjt?n Srienc igrajo z aspePom že drago leto. Ro asp-ešnem Paitarnem večera so mladino pogostili in sledili so razgovori, kjer so se zmenili za nadaljnje sodelovanje. A/iadino iz Celovca so Radovcijčani povaPiii med dragim na dan pokrnfenjn z mladino iz raznip jagosiovansPiP repaPiiP in zamejstva, konec tega meseca. Zmenili pa so se tadi za sodelovanje na spcvnrnskrk poPodiP, v čast in spomin antifašistične in narodnoosvobodilne PorPe med drago svetovno vojno (npr. poPod na 5tol, poPod „ZriPova peč") in drage skupne delovne aPcije. Zveza slovensPe mladine v Celovca se je med dragim oPvezala, da Po posPrPela za dvoje predavanj v Radovljici o položaja manjšine na Ao-rošPem in o desnem ePstremizma v Zlvstriji. Predavanja o vzgojnih problemih Zveza slovenskih žena je pred dvema tednoma skupno s krajevnimi slo-venskimi prosvetnimi društvi vabita na žeto zanimiva predavanja. V Cetovcu se je 27. novembra zaradi izredno štabih vremenskih razmer nažatost zbralo te okrog 10 ude-iežencev, ki so z vetikim zanimanjem sediti predavatetju profesorju Ivanu Škofteku. Z grafoskopom in z žeto zanimivimi primeri je popestrit svoje predavanje, ki je imcio temo: „Kako ohranijo starši stik z odraščajočo mtadino". V gtavnem se je njegovo predavanje vrteto okoli osamosvajanja nitadega čtoveka, o tej naravni poti mladostnikov, ki jih starši velikokrat nevedoma ovirajo. Ob praktičnih primerih in življenjskih izkustev je ta problem raztožit navzočim očetominmateram, npr. kako včasih z neprimerno besedo izzovejo pri občutnih odraščajočih agresijo. Predavanje je trajato eno šotsko uro, diskuzija pa dve ura. Vsak udeleženec je imet izvrstno možnost, da se temeljito pogovori s strokovnjakom o problemih, ki so za starše čedalje bolj pereči. V Bilčovsu je ob istem času predavala prof. psihologije Tončka Štoci-nova o tem „Kako pomagamo neuspešnemu otroku" pred približno 20 poslušalci. Razlagala je, kako je treba manj nadarjenim otrokom pomagati, dani pravilno če sc od njih preveč zahteva. Pravilno pa je če se jih podpira pač na tistih področjih, kjer so bolj nadarjeni in na katerih kljub temu veliko dosežejo. Predavanje je bilo za udeležence večera zelo koristno, žal pa je ob istem času bilo v Bilčovsu še eno predavanje, kar je neugodno vplivalo na število udeležencev. Zal je izpadlo predavanje, o vplivu vremena na zdravje, ki naj bi bilo v Kotmari vasi. Tam se je zbralo okoli 30 ljudi, vendar je bilo treba predavanje odpovedati, ker je referent dr. Hribernik iz Kranja obvisel na Ljubelju, ki je bil tisti dan popolnoma zasnežen. Uradni dnevi odvetniške zbornice Tudi v letu 1981 bo imel vsak državljan možnost, da se brezplačno posluži pravnih nasvetov pri odvetniški zbornici. Kot nam sporočajo bodo uradni dnevi v ta namen v letu 1981 ob sledečih dnevih. 16. januarje 1981 6. februarja 1981 20. februarja 1981 6. marca 1981 20. marca 1981 3. aprila 1981 15. maja 1981 5. juniia 1981 19. junija 1981 3. julija 1981 17. julija 1981 7. avgusta 1981 21. avgusta 1981 4. septembra 1981 18. septembra 1981 2. oktobra 1981 16. oktobra 1981 6. novembra 1981 20. novembra 1981 4. decembra 1981 18. decembra 1981 Uradni dnevi bodo v prostorih edveiniške zbornice, Purtscherstraf)e 1, 1. nadstropje (vhod preko dvorišča). Morda še ne veste? Gotovo ste že slišali in brali o meteoroloških postajah na Sonn-blicku (3110 m) ali na Kredarici pod Triglavom. Takšne in podobne postaje so stalno zasedene z meteorologi, ki merijo padavine, jakost vetra, temperature, jakost sonca itd. Poleti imajo meteorologi sorazmerno lahko delo, popolnoma drugače pa je pozimi, ko zapade do več metrov snega in viharji tulijo in butajo v stene postojanke. Takrat so trdi časi za osebje v teh gorskih višinah. Na Kredarici je tako, da sta dva meteorologa 14 dni v postaji, 14 dni pa doma. Povratek iz doline na 2550 m visoko Kredarico, kjer je planinska oz. meteorološka postojanka, je pozimi včasih povezan z velikimi težavami, saj se je že zgodilo, da sta meteorologa rabila 3 dni, da sta prišla do svojega cilja. Ta poklic torej zahteva veliko idealizma, fizičnih moči in tudi zavzetosti za ta poklic. Tudi v Karavnakah imamo majhno privatno meteorološko postajo, ki sicer ni stalno zasedena, vendar pa je redno obiskovana vsaj enkrat na teden in to ob nedeljah. To skromno meteorološko postajo na planini Bleščeči, kjer je znana planinska postojanka „Koča nad Arihovo pečjo" pod Kepo, upravljajo člani Slovenskega planinskega društva Celovec. Poleti se meteorološka služba odvija brez vsakršnih problemov. Bolj težavno pa je seveda pozimi, ko zapade eden do dva metra snega. Zgodilo se je že, da so naši fantje za pot od Kopanja do Bleščeče, ki jo poleti premagaš v 35 minutah, rabili tri ure. Zima in sneg zelo spremenita možnosti priti na planino. Tu si naši fantje pomagajo s smučmi na ka- tere pritrdijo „pse", to so posebne kože, ki preprečujejo drsenje smuči. Kadar je mnogo snega morata najmanj dva planinca na pot, kajti grede na planino je v strmem terenu na območju grape Reke nevarnost plazov. Na od plazov izpostavljenih mestih je treba hoditi ločeno (v presledku od 15 do 20 metrov) tako da v primeru nezgode lahko pomagaš tovarišu. Poleti opravljajo meritve dežur-niki, pozimi pa leži vse breme na treh osebah, Herbertu, lqorju in Lubotu. To so triie navdušeni planinci, ki so si zadali nalogo, da se ob vsakem vremenu ob nedeliah povzpnejo na planino in tam opravijo svojo nalogo. Tako je med drugim treba stopiti sneg. ki se je nabral v merilni napravi (kotlu). To je zelo dolgotrajno delo, saj traja po več ur. Ker imajo naši planinci pozimi shoieno gaz na planino, jih večkrat obiščeio domačini in turisti. Topli prijazni prostori koče so seveda prijeten cilj. Sploh je pozimi Bleščeča, ki je več ur oddaljena od doline, prijetno zatočišče tistih planincev, ki ljubijo mirno naravo s čudovitim raznledom na Baško jezero in na btižnie in daljnie gore. Če pa zunaj sneži in tuli veter okoli oglov, je pa tudi priietno, ko si na toplem in se kratkočasiš ob braniu kniig, igranju iger in kuhi raznih kulinaričnih užitkov. Koča nad Arihovo pečjo ie edina planinska postojanka v Karavankah, ki je ob nedeljah odprta. Koča ni oskrbovana, pač pa imajo obiskovalci koče možnost, da si sami pripravijo (skuhaio) s seboj prinešeno hrano. Z avtom se je možno pripeljati na Kopanje do gostiine Turken-kopf, kier je veliko parkirišče za avtomobile. Z doline do gostilne je urejena tudi smučarska vlečnica, to se pravi, da je tam lep teren za smtičanie, ki ga soroti teptajo s trojem za ureianie pi3t. Od gostilne Turkenkopf do planine je v normalnih razmerah, to ie, če ie zgažena pot, pičlo uro hoda. Če so snežne razmere ugodne, je na Bleščečo lep izlet. Izrabite to priložnost. Slovernko prometno druMvo „Borov-Ije" vabi člane in prijateije druSfva na TRADICIONALNO BOŽIČNICO v petek !6. decembra 1980 : pričetkom ob 14.30 uri v go:tilni „Pri poMi" v Borovljah. Obujanje spominov na čudovita doživetja tztetniki prod spomenikom žrtev fažisma v teningradu Bilo je poleti, ko je Zveza koroških partizanov že četrtič organizirala izlet. Tokrat je pot vodila v Sovjetsko zvezo in sicer v Kijev, Leningrad in Moskvo. Vabilu ZKP se je odzvalo skoraj trideset naših rojakov, organizacijo izleta pa je pripravil tovariš Janez VVeiss skupno s potovalno agencijo Jugotours. Udeleženci izleta so se preteklo nedeljo zbrali pri Tišlerju v Šentjanžu v Rožu, da obudijo spomine na prijetno in doživetja polno potovanje v največjo deželo sveta. Slike, ki so jih izletniki napravili med potovanjem so romale iz rok v roke, ob tem pa so ponovno bili navdušeni nad vsemi znamenitostmi te prostrane dežele, polne spomenikov in novih dosežkov, ki so jih občudovali. Posebno so bili navdušeni nad filmom tovariša Hanina, ki ga je posnel med potovanjem. Tako so udeleženci videli tudi žive slike s potovanja. Nedeljsko srečanje pa je tudi potrdilo prijateljsko, lahko bi rekli družinsko povezanost med izletniki, k temu je še doprinesla prisrčna gostoljubnost Tišlerjeve gostilne. Vsi pa so bili edini v tem, da bodo prihodnje leto spet šli na skupni izlet. SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA vabi na tradicionatni 3C. v soboto 10. januarja 1981 ob 20. uri v prostorih Deiavske zbornice v Ceiovcu. Za pies bosta igraia: VELiKi PLESNi ORKESTER RTV LJUBLJANA s pevskimi soiisti Moni Kovačič in Oto Pestner in CELJSKi iNSTRUMENTALNi KViNTET s pevcema Zinko Giuvič in Stavkom Kranjc Vstopnice v predprodaji pri krajevnih prosvetnih društvih, v pisarni SPZ in v knjigarni Naša knjiga v Ceiovcu. Ljubiteiji veseie družabnosti prisrčno vabijeni Odbor Gostovanje SNG Maribor v Celovcu Na Koroškem smo mogli - spet enkrat po dolgem času - uživati odličen teater. Slovensko narodno gledališče iz Maribora je 8. decembra gostovalo s predstavo Henryja de Montherlanta „Port Royal". Škoda je, da dvorana ni bila napolnjena do kraja; marsikdo je zamudil nekaj lepega in pomembnega. Bilo je čuti glasove, da so se nekateri ustrašili zahtevne problematike tega teksta. Mislim pa, da je veličina umetnine ravno v tem, da lahko nagovori tudi preprostejšega človeka. In ta drama je prav gotovo umetnina. Avtorju je zgodovina Port Royala, nekdanjega samostana v Franciji, in upor tamkajšnjih redovnic proti cerkveni oblasti samo posoda, v kateri je analiziral človekovo bivanje in upravičenost le-tega. Kaj je prav, kaj je narobe, kaj in kdo je merilo naše vesti. Vest, zvestoba, moralna odgovornost, moč volje, primitivnost in hkrati prefinjenost nasilja, duševne stiske, vse to so ključni problemi te čudovite drame. Režiser Voja Soldatovič je z njemu lastno temeljitostjo pripravi! to predstavo; čistoča in jasnost postavitve je izkristalizirala daleko-sežne tragične zaplete. Uporne nune, na videz tako izenačene v svojih enotnih oblačilih, razkrivajo najrazličnejše značaje in temperamente. V njihovem odporu in njihovih dvomih se razkriva zmanipuliranost javnega mnenja - zato je ta drama morebiti prav danes tako aktualna, zato lahko zadene vsakega posameznika, zadene cele skupnosti ljudi. Način življenja se spreminja, njegova tragika in globina ostajata. Bilo bi krivično, hvaliti samo nekatere od igralk oziroma igralcev — mojstrsko so rešili svoje naloge vsi in gledalci so zapustili dvorano pretreseni: kdor ni doumel z razumom, je dojel s čustvi. To pa je morebiti največ vredno. Pravilno je, da nudimo občinstvu tudi zahtevnejšo duševno hrano, da jim držimo tudi ostro in — morda tudi kruto — zrcalo. Ta predstava je imela za nas dvojen pomen: gotovo je vsakogar vzpodbudila k razmišljanju, kar marsikomu ne bi škodovalo. Drugo pa je: videli smo spet enkrat žlahtno gledališče, ki je — vsaj za nas na Koroškem — na žalost precejšnja redkost. Prireditelj gostovanja je bila Krščanska kulturna zveza v Celovcu. Sonja Ban Valentin Potanšek 61 II. det Tudi z natakarico je napival Matvž. Ob vsaki besedi je postajala bolj svetla. Prvič se je kaj takega dogajalo, da je nehote želel, da bi se čas ustavil. Vse na dekletu je bilo preprosto in odprto: Njene joške je pokrivala prelivajoča se bluza. Roke so bile drobne. Pričeska svojevrstna. Barva las se v naglici ni dala določiti. Glas pa posebno topel. In ta jugoslovanski naglas! Zdaj je nekdo prišel na izvrstno idejo: .Povštertanc' bo! Medtem so že zbudili godca iz kratkega drcmotca, kar hitro je bil nared. Ta ples je znal dobro gosti. Dva sta prevzela vodstvo in pela spremno besedilo za vsakokratnega posameznika, ki je nosil blazinico v rokah, si moral iz kroga plešočih izbrati partnerja, nato zaplesati in njemu oddati blazinico. Začeli so z Lonko in so zapeli: /e $ ^onrjžo, vrf;wo o^rog, s; gt!, po/j%B;' g%, pa pfeMt z Lenki je jako ugajalo, da je s plesom začela. V presledkih trenutkov si je dejala: Kam naj vržem blazinico? Tudi natakarica je šla v krogu! Zakaj? Da bi se z Matevžem poljubljala? Ne smem pokazati, da mi je hudo! Kakor bom jaz naredila, bo gotovo storil tudi Matevž! Če vržem pred njega, bo on vrgel pred natakarico! Ker se še ni izmotala iz svojih ugibanj, so plešoči pač venomer ponavljali: s;' g%, ga, pa pojJi p/esat z n/rfn/ NanMs/r H ga, pofjaBr ga, pa pojj;' p/Mar z npw. Afaw;r/r... Medtem je zagledala v durnikih gostilničarja. Že ji je bilo jasno. Predenj je vrgla blazinico, četudi ni plesal v krogu. A je veljalo. Kdo bi si že upal oporekati izjemnemu početju? Pa še taki lepotici? Pa še Podlesnikovi hčerki po vrhu, ki so jo mnogi poznali? Gostilničar pa je priskočil fantalinsko v krog, potem veličastno pokleknil in se navihano objel z Lonko. Narod je norel! Narod je norel! Zdaj sta odplesala pozibavajoči ples. Vse na gostilničarju se je pomlajevalo. Preočitno se je videlo, kako vpliva črnolasa lepotica iz Ojstrovine na drugače skoraj smešnega dedca. Lonka pa je držala glavo prikupno sladko malce vstran in uživala, ker je napravila hišnemu gospodarju nepričakovano uslugo. Ko sta odplesala ji je še šepnil: „Po .povštertancu' morava še eno vižo zarajati!" Pomežiknila mu je. Zdaj je bil gostilničar v krogu in so zapeli njemu in se vrteli okoli njega. Kaj mislite, kako mu je laskalo, da je on enkrat v središču in vse vanj gleda, veselo, toplo človeško in ne samo z očmi, ki izražajo, da je grlo žejno, žep pa prazen, ali s pijanimi pogledi, ki so mu očitati vse, kar je nesreče na svetu. A/gfTMs/;' M jo, jo, /M pojtji p/fMt Z njo/ s/ jo, ^o/j^B/ jo, pa pojJ: p/f:at z njo ... Še dalj časa so ponavljali kot pri Lonki, ker stari je užival in užival svoj središčni položaj v druščini: Madona, tako lepega žegnanja menda še nismo imeti! Pravim, pravim, meddoljski in ojstrovški drvarji, to so fantje od fare! To so fantje! To ponorijo! To smo vsi ponoreli! Tako sladko ponoreli! Treba je kdaj ponoreti! Saj drugače imamo tako same skrbi! Opozarjali so ga, naj vrže blazinico. Vrgel jo je pred svojo davno ljubezen. Kakšen holadro je nastal! še gospodinjo so prignali iz kuhinje, da je videla, kako pleše stara ljubezen. Šale so padale in narod je norel, narod je norel... Stara ljubezen pa je vsa zbegana vrgla blazinico pred Matevža. Spet se je vse raznežilo. Nekomu je šlo na jok — ali od pijanosti zaradi lastne zavožene Ijubavi ali od ginjenosti, ker je godec, tokrat kot plesalec, tako nežno cmoknil priletno domačinko. Zdaj pa so peli Matevžu: Go^/cc, /e $ &om;žo ... Niso vsi vedeli njegovega imena in so ga kar tako imenovati. Matevž pa je vrgel blazinico — pred natakarico Vlastko. Proti jutru sta se Lonka in Matevž vračala preko meje domov. Ljubila sta se še onstran meje. Samo njega si je želela, vsega takega razgretega in prvič vase poglobljenega. Ljubila sta se še enkrat tostran meje, ko je sonce že risalo jutranjo zarjo za Peco. K sorodnici Ančki jo je zapeljal, da prespi in se šele na popoldne vrne domov. Vsa sladka je bila. Ukročena in brez svojih misli. Taka še ni bila nikdar. Tako čudovito M - Štev. 50 (1998) 12. december 1980 Ndjveč^rar se porepdjo ofroc;', ;;jj mč veze ^orw. Ao wewo vzroke porey^^, ^e wor^wo vprdMtr;