Delavska enotnost Glasilo Zveze sindikatov Slovenije V. d. glavnega urednika Franček Kavčič V. d. odgovornega urednika Marjan Horvat Ljubljana, 17. novembra 1989 številka 45, letnik 48, cena 25.000 dinarjev V Skupščinskem poročevalcu je ta teden izšel delovni osnutek zakona o volitvah v skupščine. Onjem bodo prihodnji teden sklepali zbori Skupščine SR Slovenije. Osnutek zakona je nastal na podlagi sprememb ustave SR Slovenije, ki smo jih sprejeli pred dvema mesecema. Z ustavo smo uveljavili neposredne in tajne volitve delegatov, pravilo konkurence za vse volilne kandidate in ne nazadnje tudi politični (strankarski) pluralizem. Ustava je prinesla tudi bistvene novosti v kandidacijskem postopku, spremenila se je tudi sestava in vloga skupščinskih zborov. Za izvedbo ustave že na volitvah, ki bodo marca 1990, bi načelno, razen volilnega, rabili tudi zakon o strankah oziroma o političnem združevanju. Slednji bo, kot vse kaže, zamujal, verjetno tudi iz objektivnih vzrokov, in tako mora zakon o volitvah rešiti tudi pravno praznino, ki je nastala s spremembami preambule ustave, ko je iz ustave izpadla vodilna vloga ZK, frontna vloga SZDL in vloge ostalih dosedanjih družbenopolitičnih organizacij (mladine, borcev in sindikata). Treba je povedati, da so bile te spremembe logična posledica pluralizma novih oblik političnega združe- sindikalne politike in ugleda njenih funkcionarjev in brez sprenevedanja in samoljubja priznati, koliko veljamo in kje je naše mesto. Verjetno je boljša čista opozicija in kritika kot drobtinice oblasti, ki jih je težko uveljaviti v korist delavcev in njihove organizacije. Kljub množici novih političnih združenj in transformaciji dozdaj uradnih DPO-jev v nobenem programu več ne moremo najti skrbi za izboljšanje položaja delavcev, še manj pa za njihovo odločilno vlogo v družbi. Tako je kljub temu, da so delavci po preživeli ustavni terminologiji in tudi po zakonih nosilci oblasti. Izjema je socialdemokratska zveza, ki kljub vsem mogočim nerodnostim le začenja ugotavljati, daje cilj njene politike delavstvo, ne pa nasprotovanje komunizmu in boj za hiter prevzem oblasti. Lahko se nam torej zgodi, da bodo nove in stare stranke in zveze na vohtvah, ki pomenijo začetek tekmovanja za oblast, pozabile na delavce in njihov nezavidljiv položaj. Zlasti tam, kjer bo treba ukinjati nedonosno proizvodnjo. Sindikat ne bo mogel podpreti nobene stranke ah zveze, ki v svoj program predvolilnega boja ne bo vgradila ničesar iz temeljnega Volilni programi in delavstvo vanja in nastanka slovenske kmečke zveze, slovenske demokratične zveze, socialdemokratov. Treba pa je dodati, da je k temu prispevala tudi ZSMS s svojim samostojnim obnašanjem, pa tudi sindikat seje namesto s simbohčno udeležbo pri delitvi oblasti začel ukvarjati s klasičnimi Metodami delavskih organizacij, mishmo na postavljanje zahtev, pogajanja in stavke. Sindikat se mora po ustavi in tudi po delovnem besedilu volilnega zakona (gre za prehodno obdobje do nove ustave) sam odločiti, ah bo po logiki dosedanjega sistema konkuriral za poslanska (delegatska) mesta v DPZ sam ali v koahciji s kakšno drugo zvezo ali Stanko. Mnenja Pretežnega dela sindikalnega aktiva kažejo, da bi se bilo treba odpovedati konkurenci za DPZ in da je sindikat lahko le izvenparlamentama opozi-cVa. Takšno večinsko mnenje je najverjetneje posledica slabih izkušenj iz sedanje skupščinske ureditve, ko je bil sindikat nemočen tako v DPZ kot fodj v odnosih z delegati zborov združenega dela. Glede možnosti za dela sindikalne pohtike. V skrajnem primeru bo celo od delavcev zahteval, ngj ne glasujejo za nobeno strankarsko kandidatno hsto in za nobenega posamičnega kandidata. To bo seveda možno šele potem, ko bodo volilni programi javno objavljeni. Takrat pa bo prepozno za odločitev o sindikalnem kandidiranju za DPZ. Miha Ravnik je javno že večkrat napovedal, da bo sindikat na vohtvah nastopil s svojimi kandidati. Verjetno je mishl na DPZ, vsi skupaj pa moramo razmišljati tudi o zborih združenega dela, ki so nam ostali kot nekakšen rehkt celotnega zakona o združenem delu in ustavne ureditve iz leta 1974. Če bo sindikat uspel s svojimi zahtevami, da pohtične organizacije in stranke ne bi delovale v podjetjih, potem pri kandidiranju za te zbore ne bo imel nobene pohtične konkurence, in bo le od kvahtete njihovih predlogov odvisno, ah bodo v skupščine prišh delegati, katerih temeljna skrb bodo tudi tegobe delavstva. Seveda pa bo moral te svoje predloge uveljaviti upoštevaje poslovodne sestave, ki imajo zdaj možnost, sindikalni uspeh na vohtvah za DPZ, ki bodo leta 1990, pa je seveda možno .. da za te zbore kandidirajo tudi direktorje, kar doslej ni bilo moč. Lahko razmišljati tudi tako kot Jože bkolč na mladinskem kongresu, ko je dejal, torej pričakujemo, da bo pri vohtvah za zbore združenega dela tekmovanje da ima ZSMS vse možnosti za zmago, upoštevati tudi bojazen Janka med sindikatom in poslovodimi delavci, in če tega tekmovanja kje ne bo, Kolarja iz Slovenske Bistrice, da bo sindikat onemogočen, če bo na bo to le dokaz o nesposobnosti sindikata, da se prelevi iz splošne (poli- vohtvah poletel v orbito oblasti (to se je menda zgodilo tudi Lechu tične) v delavsko organizacijo. Walensi, voditelju poljske Sohdamosti). Bolje pa bi bilo izmeriti 'veljavo Franček Kavčič adna igra 2ZXT3T."3 vam ponuja do sedaj največji nagradni fond. Zlasti pa opozarjamo na v ztebanje, ko bomo razdelili 90 Yugo Floridi Kartice dobite na vseh prodajnih mestih, prodajali pa orno tudi na posebnih mestih na ulicah. ZREBAHJE IZ. II hajka« itartica ie v igri trikrat, če jo kupite čimprej, igre do 14. decembra! Veliko žrebanje in finale Pa oo 1. i. 1990! ^ ^ o-v&^ettu 8 X $ Brane Mišič o kolektivnih, pogodbah Nekaj je narejenega Po slovenskih kolektivih kroži bojazen: po predpisih naj bi bile kolektivne pogodbe uveljavljene do konca marca prihodnjega leta, sicer bo zvezna vlada posegla po svoji pravici ter z zakonom uredila vprašanje osebnih dohodkov. Ta pretnja se zdi realna, saj doslej o kolektivnih pogodbah ni veliko slišati - od tistih, ki jih pripravljajo, se pravi od zbornice in sindikatov. S temi strahovi smo »posilili« Branka Mišiča, člana predsedstva RS RZSS in ga povprašali: kaj je na tem področju in s strani sindikatov že narejeno, kaj je v pripravi in kaj še ni narejeno? Brane Mišič nam je povedal naslednje: Republiškega sveta ZS bo 21. novembra obravnaval elemente za kolektivno pogodbo, ki so v bistvu pravni nasveti sestavljal-cem republiških in panožnih kolektivnih pogodb. Tu smo sindikati v federaciji dosegli, da se v federaciji ne bo predpisovalo obvezne kolektivne pogodbe z vso vsebino, ki jo mora imeti, ampak se bodo dajala le pravna napotila za kolektivne pogodbe v republikah ter za kolektivne pogodbe dejavnosti po republikah. Nadalje bo republiški svet obravnaval osnove za osebne dohodke za generalno kolektivno pogodbo ter priporočila za kvanti-flciranje pogodbe v dejavnosti in elemente za izračun cene delovne sile. »Do sedmega decembra bomo s pomočjo zunanjih strokovnih sodelavcev pripravili osnove za kolektivne pogodbe v družbenih dejavnostih«, je nadaljeval Brane Mišič, »Panožne pogodbe že pripravljajo v ROS kovinske in elektropredelovalne industrije, v ROS gradbeništva in v ROS energetike.« Ni pa še urejeno neskladje med zakonom o podjetjih ter zakonom o delovnih razmerjih. Slednji namreč predpisuje kolektivne pogodbe za vse oblike poletij, prvi pa jih omenja le za mešana podjetja. Sindikati predlagajo, naj se to uskladi, ah pa uredi v zakonu o lastnini. Odprtih je še nekaj vprašanj, na primer kolektivna pogodba za poslovodeče kadre, ki jo pripravlja gospodarska zbornica. Prav tako nismo mogli zbrati podatkov, kako daleč so na tem področju v drugih republikah, toda nekateri znaki kažejo, da zaostajajo za Slovenije. s. R. Čeprav so salošniki ln knjigarnarji pred dvema letoma napovedovali, da bodo še v nekaj mesecih propadli, se to očitno ni zgodilo. V Cankarjevem domu se še nekaj dni vrstijo najrasličnejše predstavitve knjig, podeljevanje priznanj, razprave o težavah in prodaja knjig s privlačnimi popusti. Vrveš obiskovalcev ne pojenja - vse to so pač značilnosti našega praznika knjige, Slovenskega knjižnega sejma, letos še devetega. (Slika: Sašo Kdo je zamotil Kaj bo z Našo Seminarju železničarjev ni bil usojen slaven konec. Organizatorji so ga enostavno prekinili. Vzroke nam je pojasnil sekretar ROS prometa in zvez, Hubert Louša: »Ni nam kazalo drugega kot prekiniti seminar, ki je za udeležence postajal prava žalitev. To je nekako tako kot z opero. Če bi plačali drago vstopnico za predstavo Placi-da Dominga v milanski Scali, vam verjetno ne bi bilo vseeno, če bi vam potem zapel gasilski pevski zbor iz Srednjega Kašlja. Tudi sindikalni eliti strojevodij in železnice, ki so povrh plačali visoko kotizacijo, ni bilo vseeno, koga poslušajo. Srečali naj bi se z Ladimiijem Brolihom, Jožetom Stegnetom in Branetom Mišičem, pa ni bilo niti enega. Zdaj, ko toliko meljemo o organizacijskih oblikah, ki morajo odgovarjati članstvu, je takšno podcenjevanje blago rečeno nerazumljivo. Če vodstva slovenskih sindikatov to ne zanima, naj si še naprej piše svoje programe. Mi pa se bomo skupaj s svojim članstvom lotili svojih. Takšne udeležbe na seminarju ne pomnim. Sindikalni funkcionarji so imeli enkratno priložnost vsaj malce oprati grehe pretekle, polpretekle in zadnje dobe. Niso je izkoristili in posledice so nepopravljive.« C.B. Pred zaključkom redakcije Predsednik RS ZSS Miha Ravnik je sklical sejo predsedstva RS ZSS v torek, 21. novembra, ob 9. uri v Domu sindikatov v Ljubljani. Na njej naj bi sprejeli osnovne opredelitve za sklepanje kolektivnih pogodb v SR Sloveniji, opredelitve do zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o izvajanju ustavnega zakona za izvedbo amandmajev IX - LXXXIIX k ustavi SRS in se bržkone pogovorili tudi o seji republiškega sveta kot delni konferenci Zveze sindikatov Slovenije, ki je sklicana 24. novembra 1989. Po nekaterih informacijah bo predsedstvo sprejelo tudi svoja stališča o zahtevi odbora za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo, da 1. decembra letos organizirajo v Ljubljani miting resnice, na katerem naj bi slovenski narod seznanili z razmerami na Kosovu in, kot vse kaže, tudi hoteli prikazati, kako slovensko politično vodstvo nima podpore med državljani socialistične republike Slovenije. V vseh DPO nasprotujejo mitingu takšne resnice, kot jo ponujajo samozvanci s Kosovega polja. Glede na politične implikacije takšnega zborovanja je prav, da svoje pove tudi vodstvo slovenskih sindikatov, ne glede na to, daje odločitev o tem, ali miting v Ljubljani bo ali ne, resnici na ljubo stvar državnih organov mesta Ljubljane in republike. Slovenijo Odbor RS ZSS za mednarodne odnose se je na svoji zadnji seji med drugim seznanil tudi s težavnim položajem mesečne revije Naša Slovenija (prej Naš Delavec), namenjene našim ljudem, ki živijo in delajo na tujem. Kot je povedal njen glavni in odgovorni urednik Ludvik Škoberne, je v rdeče številke zajadrala predvsem zavoljo zamud pri izstavitvi računov naročnikom, ki jim je botrovala »likvidacijska« selitev iz Delavske enotnosti k Delovemu tozdu Revije, in ker podpisnice samoupravnega sporazuma o financiranju revije ne poravnavajo svojih obveznosti. Predsednik Lojze Fortuna in tudi drugi člani odbora RS ZSS za mednarodne odnose so seveda tenkočutno prisluhnili številkam in (diplomatsko?) menili, da je vsem težavam navkljub Naša Slovenija v zadnjem času storila lep korak naprej pri obveščanju naših ljudi na tujem, da pa tudi v sindikatih »nismo več tako bogati, kot smo bili tistega 1978. leta, ko smo skupaj z RK SZDL ustanovili Našega delavca«. Vsekakor bodo na to temo rekli še kakšno tudi na predsedstvu RS ZSS, so predlagali, saj se za izhajanje revije zavzemajo, da pa morajo še pred tem dobiti na mizo čiste račune: razmejitev financ med glavno in stranskimi dejavnostmi in poročilo, kako podpisniki samoupravnega sporazuma o izdajanju revije izpolnjujejo svoje obveznosti. Potem se bo laže odločiti. Na koncu velja še omeniti, da bi Naša Slovenija, ki se je doslej »pokrivala« iz naročnine le 21-odstotno, za nemoteno izhajanje v prihodnjem letu potrebovala okroglih 305.000 za-hodnonemških mark (seveda preračunano v dinarje). D.K. Pa sme dočakali Nekoč je komunistična partija obljubljala odmiranje države. Ker se država ni dala kar tako, se je partija enostavno zlila z njo in vse, kar je bilo količkaj oblast, je bilo tudi partija in narobe. A glej zlomka, kmalu je namesto države začela odmirati partija, in da ne bi s seboj potegnila države (za katero smo vendarle začeli ugotavljati, da jo potrebujemo, čeprav drugačno), so komunisti zapeli drugo pesem. Začela se je tista o ločevanju od države in oblasti. So pa menda komunisti predolgo govori- li o tem ločevanju. Tako jih je za besedo ujela država in se ločila kar sama. Če verjamete ali ne, odločila se je, da svojega proračuna ne bo tanjšala za kongres jugoslovanskih komunistov. Delegati zveznega zbora skupščine SFRJ so prvič po vojni sklenili (86 za, 29 proti, 11 vzdržanih), da proračun ne da denarja za kongres ZKJ. Zaprošene 4,5 milijarde dinarjev kanijo bolj smotrno porabiti in z njimi posodobiti tehnološko opremljenost zvezne skupščine. Morda pa zdaj le ne bomo vse noči čepeli pred zasloni in vzdihovali nad nesmiselnimi prerekanji jugoslovanske avantgarde-Malo denarja, malo muzike, je pač pregovor, ki drži. In če gre za slabo, razglašeno muziko, je tako tudi dobro in prav. Ciril Brajer Povabilo k ustanavljanju neodvisnih sindikatov Slovenska demokratična zveza (SDZ) ugotavlja: - da delavci in uslužbenci niso krivi za sedanje stanje, marveč zadene krivda poli-tokracijo, ki se skriva za njimi in jih zlorablja za svoj izvesek; - da do katastrofalnega stanja v gospodarstvu in življenjski ravni ne bi prišlo, če bi vladalo demokratično odprto ozračje, v katerem bi upoštevali opozorila in drugačna mišljenja od uradnih; -- daje delavstvo danes najbolj izpostavljen in nezaščiten družbeni sloj, tako kot kmetje, kajti prestrukturiranje gospodarstva in sanacije zavoženih podjetij opravljajo na hrbtu delavstva, ne da bi ga o tem spraševali; - da uradni sindikat v kritičnih trenutkih vselej odpove, ker je povezan z oblastjo in vodstvi podjetij. Zato Slovenska demokratična zveza poziva delavce in uslužbence, naj pričnejo ustanavljati od oblasti in vseh političnih strank neodvisne sindikate. Priporočamo: • Neodvisni sindikati naj se ne glede na oblast ali vodstvo zavzemajo, na primer v okviru vsakoletnih kolektivnih pogodb, za čim boljše in varne delovne razmere, za življenja dostojne osebne dohodke, za izobraževanje, dopuste in vse druge ugodnosti, ki jih morajo zagotoviti vodstva podjetij, skratka: za socialni delavski seznam, kot se zanj dogovarjajo države Evrope 92. • Neodvisni sindikati naj se na osnovi zakonske obveze pogajajo z vodstvi podjetij in ustanov o sanacijskih ukrepih, stečajnih pogojih in tehnoloških presežkih. V prime- ru brezposelnosti naj brezkompromisno zahtevajo dosledne sistemske socialnovarstvene ukrepe, tudi potrebno prešolanje ah došolanje za kvalifikacijo, ki jo zahtevajo nove tehnologije. • Neodvisni sindikati naj vsem političnim strankam onemogočijo delovati v podjetjih, sami pa naj ohranijo svojo neodvisnost od vodstev, saj tako ne bodo soodgovorni za njihove zgrešene poslovne poteze ali za slabo, neodgovorno vodenje. • Zagovarjajo naj samo interese delavcev in uslužbencev. Zato morajo biti neodvisni od katere koli pohtične stranke in svetovnonazorsko nevtralni. Le tako se ne bodo cepili in s tem slabih moči in solidarnosti delavcev, ampak bodo povečah svojo pogajalsko moč. • V Skupščini SR Slovenije naj si prizadevajo, da bi sprejeh zakon o obveznem vključevanju sindikatov v stečajne postopke, obravnavo o tehnoloških presežkih oziroma odpustih delojemalcev, v sklepam* v * 11 kolektivnih pogodb z obvezo delodajalcev, da seznanijo sindikat z resničnimi ekonomskimi analizami o stanju podjetja in predvidenem dobičku, ki je osnova za delitev osebnih dohodkov. Dr. Hubert Požarnik, Slovenska demokratična zveza Pripomba uredništva: Hudo znan se nam zdi program, ki ga ponuja dr. Hubert Požarnik v imenu Slo; venske demokratske zveze. Po duhu in črk1 je enak programu Neodvisnih sindikatov | Slovenije, ki ga je v osnutku sprejel Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. Strinjamo se! Naš naslov nekaterim še dela preglavice: S 1.6.1989 se je uredništvo »Delavske enotnosti« preselilo v Dom sindikatov na Dalmatinovo 4 v Ljubljani. »Delavska enotnost«, glasilo Zveze sindikatov Slovenije, izhaja v okviru ČZP ENOTNOST, DO v ustanavljanju, kjer izhaja tudi revija za zaposlene pri samostojnih obrtnikih »Delavec v obrti« in deluje tudi založba z zbirko Knjižnica Sindikati. Razen novega naslova imamo tudi nove telefonske številke: - (061) 310-033 h. c. - (061) 313-942 direktor in glavni urednik, odgovorni urednik DE, tajništvo; - (061) 311-956 uredništvo Delavske enotnosti - (061) 321-255 naročnina, prodaja in računovodstvo - (061) 310-033 uredništvo Delavca v obrti in uredništvo založbe. P„ Se aro račun: 50101-603-46834 Ljubljanaf Dalmatinova^ Sindikalna lista Povprečni OD v gospodarstvu SRS v obdobiu: iulii-september 89 10,046.157 din Povprečni OD v gospodarstvu SFRJ v obdobju: junij-avgust 1989 4,698.496 din* I. PRAVICE IZ DELA IN GOSPODARJENJA 1. Najnižji osebni dohodek 13,100.000 din za november 2. Najnižji zajamčeni osebni dohodek 6,500.000 din 1. 11. 89 3. Pogoji za delo: N - izmensko delo 10% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo - nočno delo 30% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo - delo v nedeljo 50% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo - delo na dan 50% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo zveznih in republiških praznikov - deljen delovni časprekinitev več kot eno uro 803.700 din prekinitev več kot dve uri 1,607.400 din 4. Nadurno delo 50% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo 5. Osebni dohodki pripravnikov 70% OD za naloge, za katere se pripravnik usposablja in dosega predviden rezultat (OD pripravnika ne sme biti nižji od zajamčenega OD) 6. Faktor delovne dobe 0,5% od akontacije OD za živo delo za vsako izpolnjeno leto delovne dobe D. NADOMESTILA OSEBNIH DOHODKOV 1. Nadomestilo za letni dopust in državne praznike mesečna akontacija osebne- ga dohodka delavca za živo delo 2. Druga nadomestila: - usposabljanje in izobraževanje po programu OZD - delo v mladinskih brigadah - krvodajalske akcije - opravljanje samoupravnih in družbenopolitičnih mesečna akontacija osebne- nalog, zastoji v delovnem procesu (čakanje na delo ga dohodka delavca za živo zaradi izpada energije, pomanjkanja surovin) delo - izpad delovnih ur zaradi stavke, ko se ure ne nadomestijo - druge oblike odsotnosti z dela v skladu s samoupravnimi splošnimi akti III. PREJEMKI SKUPNE PORABE 1. Regres za letni dopust (oblikovanje mase) 6,027.700 din 2. Jubilejne nagrade - za 10 let 5,023.100 din -za 20 let 7,534.600 din -za 30 let 10,046.200 din 3. Nagrade ob starostni ali delovni upokojitvi 30,138.500 din 4. Solidarnostne pomoči (vselej na predlog OOZS) 10,046.200 din - pomoč družini umrlega delavca - pomoč delavcu v primeru elementarne nesreče 5. Odpravnina delavcu, ki zaradi zmanjšanega obsega dela ali prenehanja poslovanja organizacije, preneha delovno razmerje 60,276.900 din IV. MATERIALNI STROŠKI V ZVEZI Z DELOM IN OPRAVLJANJEM DELA 1. Regres za prehrano med delom 2,009.200 din 2. Nagrade za uspešno opravljeno proizvodno delo oz. delovno prakso - učenci 1. letnik 1,004.600 din 2. letnik 1,205.500 din 3. letnik 1,506.900 din 4. letnik 1,707.800 din - študenti 1. in 2. letnik 6.027.700 din 3. in 4. letnik 8,036.900 din Dnevnice za službena potovanja v državi - cela dnevnica nad 12 ur 375.900 din - polovična dnevnica od 8 do 12 ur 191.700 din - mini dnevnica nad 6 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa ah konča dve uri po njem 139.100 din 4. Stroški nočnine predložen račun, razen za luksuzni hotel - prenočnina v luksuznem hotelu 328.900 din - prenočitev brez računa 141.000 din 5. Terenski dodatek (nastanitev, prehrana za delo na terenu) 281.900 din 6. Kilometrina 11.100 din 7. Prevoz na delo cena javnega prevoza 8. Ločeno življenje 7,032.300 din V. PRAVICE ČLANA ZSS (kategorije, ki se ne uresničujejo v samoupravnih splošnih aktih in so za informacijo članom ZSS) - pravica do brezplačne pravne pomoči in varstva - pravica do sindikalne pomoči v primeru večje nesreče člana ZSS ali njegove družine, v primeru bolezni oziroma ko za pomoč zaprosi - da zahteva pomoč organizacij in organov sindikata, kadar so kršene njegove samoupravne, človečanske in državljanske pravice - da dobi varstvo sindikata pri uveljavljanju pravice do dela in prvice iz dela. *Ker podatki o povprečnih osebnih dohodkih na zvezni ravni zamujajo, bomo drugi del dopolnitve sindikalne liste (dnevnice, prenočnine) posredovali v naslednji številki Delavske enotnosti. SINDIKALNA LISTA VPRAŠANJA IN ODGOVORI radni list SrrvJ. * do posebnega priznania mem jubileju (jubileji za 30 let dela), če se J ?m letu predčasno up0" o pravico za predčasfl n,r n* loKupa delovne uu^\ »r: Da. Pravica do Prl~. upokojitvi (starostni i) je vezana na P°£ J Katero tromf' i? r: Čeprav smo v Dela'' isti že večkrat P°sre°oa /or na to vprašanje. V i visoko inflacijo inr . lohodkov vse boh ? jstvo je, da podatki eseca, vkaterem56 j za jubilej ah nagr. ' še niso znan^ ; triletja. Zato -naj se izpla, ki nasprotujejo zdravemu v," IJrnu, ljudje enostavno ne bodo ^Porabljali, ker bi to delovalo |Pasprotju s cilji zakona. To pa »fati pomeni odmikanje od s. av'ne države, ki si jo radi po-tyljamo za cilj , in ki je brez dvo-Ptf v^en izmed bistvenih značil-sb katere koli sodobne družbe. ^‘Mikalni in vodilni e*avci si skačejo v lase ^Pačilno za novo zakonsko ure-lt0®v delovnih razmerij je, da za-a odpravlja sorazmerno trd-zaposlitve delavcev. Spre- rlr'‘ odpravlja sorazmerno trd-zaposlitve delavcev. £ Otj-^oe in dopolnitve ustave so Cg točile tudi zakonu, da delav-tj0 ^ °dslej lahko preneha delov-prg.^meije v več primerih kot po * Pravn' ureditvi. To še po-J velja za nove primere, ko or,. V®P neuspešno ali nevestno Of. »ta svoje dolžnosti in delov-iti ^veznosti. Splošna usmeritev »srn - nos* družbe, da se bolj žak(eri v tržno gospodarstvo, je (lelaevala, da se tudi na področju tosJj °olj uveljavijo tržne zakoni-Števi. ar ie v zakonu dokaj upo-he 0’n°- Delavca, ki svojega dela Vi Povija uspešno, lahko po no-fotrj “ditvi poslovodni organ ožila, kj delodajalec razporedi na delti drezaj o njegovemu znanju °ceni,°?nosdm. Katera so ta dela, ttia jdje poslovodni organ oziro-dajalec. Omenjena razpo-^c0ri.,Je lahko takšna, da delala opravlja manj zahtevna 'loh0(j , Uslrezn° nižjim osebnim d» Za ri im' Če pa pride do ocene, °U delif avca drugih del ni, delav-dvn° razmerje preneha. Po-^fitne-3 1°- ali je v konkretnem yiti j ,u delavcu mogoče zagotovi ah ne, bodo pogosto raz-^retriiKto je v zvezi s tem v kon-5»de Z. hfltrterih pričakovati spo-, ^»lni,ed vodilnimi kadri in sin-Poverjeniki, ki naj bi .» Var,,t nosh rned drugim skrbeli !*»j bi v,V,° Pfavic delavcev, in ki r ed tlet;1 P1"! tem povsem varni d°sti n„ Vni' ki jim njihove aktiv-^ ne bodo všeč. dr*avi na grbo ^hem^ie kot na pravkar ome-q Ure^j^Pdročju je zakon posku-^ vpraša, ,e načina reše- vanja presežkov delavcev. Tem delavcem naj bi organizacije tako kot doslej poskusile zagotoviti drugo delo v svoji ali v drugi organizaciji. Če je to potrebno, naj bi organizacije predhodno poskrbele za prekvalifikacijo in dokvalifikacijo delavcev. Zakon omenja možnost, da se problem presežkov delavcev reši s priznanjem odpravnine delavcu ali s priznanjem drugih pravic. Pogoje za priznanje odpravnine kot tudi za priznanje drugih pravic naj bi določil republiški zakon. S tem je zvezni zakon preložil dolžnost urejanja enega najtežjih družbenih problemov na področju dela na republiko, kar je dobro, saj različna ekonomska razvitost in druge pomembne posebnosti različnih federalnih enot zahtevajo različne načine urejanja te problematike. Pomembna izboljšava v novi zakonski ureditvi je tudi ta, da lahko odslej posamezniki in ne več kolegijski organi odločajo o razporejanju delavcev znotraj organizacije, o uvedbi nadurnega dela ter o prerazporeditvi delovnega časa, kadar je to potrebno. Tovrstni prenosi pristojnosti oziroma okrepitve pooblastil poslovodnih organov, katerih namen je krepitev možnosti za učinkovito organiziranje delovnega procesa, so ustrezni in niti z vidika organizacije dela niti z vidika varstva pravic delavcev ni problematična. Nasprotno pa bo šele praksa pokazala ali je koristna in ustrezna tudi ureditev, po kateri so poslovodni organi z novo zakonsko ureditvijo pridobili možnost odmerjati številne najpomembnejše pravice delavcev kot je npr. ocena prispevka delavca pri delu (osebni dohodek) in druge. Zaposlitev za določen ali čimkrajši čas Pri spreminjanju obravnavanega zakona se je v nekaterih elementih vendarle ohranila varovalna vloga delovno-pravnih predpisov. Tako se v zakonu niso uveljavile teze nekaterih zagovornikov odpravljanja minimuma varnosti trajne zaposlitve delavcev. Povsem resno so namreč nekateri med pripravami na sprejemanje zakona razpravljali o tem, da naj zakon povsem sprosti možnosti sklepanja delovnega razmerja z delavci za določen čas, torej ne trajno. Pod pretvezo, da je takšna sprostitev nujen pogoj za prodor podjetništva, so zagovorniki ideje, katere uresničitev bi verjetno kaj kmalu privedla do zaposlovanja delavcev praviloma za določen in čim krajši čas, so s temi predlogi objektivno ogrozili minimum varnosti zaposlitve delavcev, kakršen je delavcem zagotovljen v evropskih državah in drugod. Te zamisli res niso bile sprejete, toda žal se pri sprejemanju zakona ni bilo mogoče ogniti vsem »skrajnim« rešitvam. Najbolj izrazito se to kaže pri ureditvi sistema disciplinske odgovornosti delavcev, pri ureditvi, ki je tako represivna, da bi njeno dosledno upoštevanje lahko imelo nasprotne učinke od želenih. Strokovne pripombe zoper to uredi- tev so zagovorniki represivne-kaznovalne koncepcije zavračali, češ da gre za staro dogmatsko obravnavanje te tematike, skratka za ostanke zgrešene samoupravne, »asociativne«, »družbeno lastninske« koncepcije delovnega razmerja in v tem okviru zgrešenega pojmovanja disciplinske odgovornosti delavcev. Toda, ali je res tako? Oglejmo si nekaj dejstev. Splošno znano je, da je delovna disciplina v naši državi slaba in da se je temu pojavu treba odločneje postaviti po robu. Ne le z doslednejšim uveljavljanjem disciplinske odgovornosti v organizacijah, temveč tudi s sodobnejšo pravno ureditvijo te vrste odgovornosti. Za lažji spopad z ne- ' disciplino bi bilo koristno, da bi zakonodajalec poskrbel za ureditev različnih vrst disciplinskih ukrepov v zakonu, tako da bi bilo v primeru kršitve in ugotovljene odgovornosti delavca mogoče izbirati rned čim več ukrepi ter izbrati tistega, za katerega je najbolj verjetno, da bo z njegovo uporabo dosežen največji učinek. Z 21, členom na vshnmo sodišče! Čeprav je zakon o delovnih razmeijih šele zagledal luč sveta, je v njegovem 21. členu že prišlo do prvega kratkega stika med zakonodajalcem in sindikatom, povzemamo po Radu. V sporni odredbi namreč piše: če tehnološkemu presežku ne zagotovimo kakšne s tem zakonom zagotovljene pravice (drugo delovno mesto, dokvalifikacija, prekvalifikacija, dokup delovnih let itd.), mu pripada denarno nadomestilo — največ dveletni zajamčeni osebni dohodek. Potem pa — odpoved. Sindikat seveda spodbija ta člen, pri čemer si pomaga z ustavo, v kateri piše nekaj drugega, namreč: tehnološkemu presežku ne more prenehati delovno razmerje, če se mu ne zagotovi drugo delovno mesto ali na drugačen način omogoči pravica do dela. Kaže, da so tako predlagatelji kot delegati uvrstili dvoletni zajamčeni dohodek v te »z zakonom določene pravice«, bolj na hitro, čeprav je vprašanje, ali so bili pooblaščeni za postavitev take časovne meje ali ne. Ta določba — pa še nekatere druge, ki jih je sindikat (zaman?) obstreljeval z amandmaji — si gotovo zasluži negativno oceno, saj je ne bi podpisal noben sindikat na tem svetu. Zato pobuda ustavnemu sodišču ni edina poteza, ki jo namerava narediti sindikat; vzporedno z njo se namreč namerava obrniti tudi na skupščino SFRJ s pobudo o spremembi zakona, saj verjame, da bodo imeli v drugi potezi delegati več posluha za delavčeve pravice. D. K. ravngio v stanju zmanjšane pri-števnosti. Nesmiselno je enako kaznovati delavca, ki stori prekršek po mnogih letih vestnega in kvalitetnega dela, kot tistega, ki v organizaciji nenehno povzroča težave in na katerega niso vzgojno vplivali številni prejšnji disciplinski postopki. Delavci, ki jih bodo obravnavali po omenjenih novih pravnih pravilih, bodo lahko zavidali svojih davnim prednikom, ki Toda zakonodajalec je ubral drugo pot. V novem predpisu sta opuščena ukrepa opomin in disciplinska razporeditev, tako da ostajajo disciplinskim organom na voljo le javni opomin, denarna kazen in ukrep prenehanje delovnega razmeija. Za vsak spodrsljaj: na cesto! Nova ureditev ukrepa prenehanja delovnega razmeija je tako s strokovnega kot tudi zgolj logičnega vidika absurdna. Zakon namreč zahteva, da se delavcem za nekatere kršitve brez izjem in obvezno izreka ta ukrep. Povsem razumljivo je, da ne more biti pravična ureditev, ki predpisuje enako kazen za delavce, ki namerno storijo kršitev kot za tiste, ki storijo isto kršitev zgolj iz malomarnosti. Nesprejemljivo je, da zakon v bistvu prepoveduje mrzlično obravnavanje tistih kršiteljev, ki kršijo delovno obveznost v pri-števnem stanju m tiste, ki tako so bili v primero nediscipline pri delu obravnavani bolj humano. Tako je že avstrijski »Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih« iz leta 1852 urejal kaznovanje za številna nedopustna ravnanja na področju dela, pri čemer je določal obveznost upoštevanja vseh prej omenjenih razlik pri odmeri kazni. Seveda si tudi v sodobnem sistemu kaznovalnega prava, kamor po nekaterih značilnostih spada tudi disciplinsko pravo, ne moremo zamišljati položaja, za katerega bi bil predpisan avtomatizem kaznovanja brez upoštevanja vseh pomembnih posebnosti konkretnega primera. Sindikat nima več besede ne moči Nič bolj razveseljiva ni »sodobna« ureditev nekaterih elementov disciplinskega postopka. V primeru ustrezne uravnoteženosti moči med vodstvi organizacij in delavci, ne bi mogla biti spotakljiva razširjena pooblastila poslovodnih organov, da izrekajo de- lavcem disciplinske ukrepe tako za lažje kot tudi za hujše kršitve. Toda ali je res mogoče govoriti o uravnoteženosti moči vodstva in delavcev na tem področju? Dejstva govorijo nasprotno. Sindikat je izgubil (že leta 1987) pristojnost, da bi lahko sprožal (tudi zoper vodilne delavce) disciplinske postopke. Skorajda neiskrena se zdi zamisel, ki se je udejanjila s sprejetjem norme, po kateri naj bi o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odločal organ, ki »ga imenuje oziroma postavi«. Težko si je namreč predstavljati, da bi ves delavski svet ali zbor delavcev zasliševal priče, pregledoval listine ali celo odšel na ogled kraja storitve kršitve, kar vse je često potrebno, da bi bilo mogoče ugotoviti delavčevo odgovornost. Vse te aktivnosti bi lahko uspešno opravljal le ožji organ, ki ga pa zakon ne omenja. Na prvi pogled se zdi stroga norma, ki določa, da se zoper poslovodni organ uvede postopek za predčasno razrešitev, če ta organ zve za hujšo kršitev delavca, pa zoper kršilca ne uvede disciplinskega postopka. Tej nevarnosti se bodo poslovodni organi zlahka izognili z uporabo zakonske možnosti, da za odločanje v disciplinskih zadevah pooblastijo delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Hkrati s prenosom teh pooblastil na omenjene delavce pa "bodo imeli poslovodni organi tudi možnost urediti pretok informacij v organizaciji tako, da jih vsaj uradno ne bodo dosegla sporočila o kršitvah delovnih obveznosti in o kršilcih, razen če bi to sami želeli. Sami bodo izbirali svoje »disc. plinske sodnike«, pri čemer niso povsem izključeni tudi primeri ko nepristranskost izbranih pooblaščencev ne bi bila povsem zagotovljena. Morda bi bilo koristno, da bi mnenje o novi zakonski ureditvi povedali tudi psihologi in sociologi, ki se ukvarjajo s tem področjem dela. Bralci novega zakona se često sprašujejo ali bodo imeli delavc-po sprejetju nove enotne delov nopravne ureditve še kakšen vpliv na urejanje delovnih razmerij v lastnih aktih in vpliv na odločanje v organih, ki so pristojni z;: odločanje o njihovih pravicah. Odgovor na to vprašanje je v zakonskem besedilu težko najti, j pa povsem preprost. Urejanje iv odločanje o delovnih razmerjih v organizacijah je element uprav-ljapja v organizacijah, organizacije pa upravljajo nosilci dela in nosilci kapitala. To pomeni, da bodo delavci konkretne organizacije lahko zgolj sami odločali o teh zadevah le, če v organizacijo ne bodo vlagali sredstev zunanji subjekti, kajti v teh primerih odslej ustava in zakon tudi vlagateljem priznavata pravico do soodločanja o teh vprašanjih. Mag. Zvone Vodovnik ZAVRNITEV MACINA SPREJEMANJA STATUTARNIH SPREMEMB Vsebinska razprava na konfe-:nci kranjskih sindikatov se je ačela že ob poslovniku, po katerem bi naj tekla ta seja. Razpravljale! so protestirali, ker so imeli le možnost statutarne spremembe sprejeti al' zavrniti, niso pa mogli vplivati na njihovo vsebino. Menili so, da enofazni postopek za sprejem statutarnih sprememb, ki bodo sicer veljale le do kongresa, vseeno omogoča postavljanje nove organiziranosti za pokongresno obdobje. Jože Stegne, ki je skušal pojasniti cilje statutarnih sprememb z nujnostjo organizacijskih sprememb že pred kongresom, je povedal, daje razprava o teh vprašanjih odprta in da naj deli konference povedo, če se strinjajo s takšnimi spremembami statuta. Povedal je tudi, da so spremembe v zvezi s sindikati dejavnosti potrebne, ker bodo ti sindikati do marca 1990 morali podpisati in uveljaviti kolektivne pogodbe. Na koncu kratke uvodne razprave o poslovniku je ostalo nepojasnjeno vprašanje, kaj bo RS ZSS napravil s pripombami na statutarne spremembe in kaj se bo zgodilo; če samo Kranj zavrne njihov sprejem. Jože An-tolin, predsednik občinskega sveta, pa je javno zavrnil ocene, kijih je slišal po telefonu, češ, da z odnosom do statutarnih sprememb in z razpošiljanjem stališč predsedstva občinskega sveta drugim občinskim svetom razbija Zvezo sindikatov Slovenije. Poskušal je dokazati, da so kranjski sindikati bolj kritični od drugih organizacijskih delov ZSS, zato ker so sami že marsikaj naredili za svojo prenovo. Razprava o spremembah statuta, ki sojo opravili kljub poslovniški nejasnosti, je pokazala visoko stopnjo enotnosti članov občinskega sveta o nesprejemljivosti načina sprejemanja takšnih statutarnih sprememb, ob tem pa razen manjših izjem nihče ni polemiziral s konkretno vsebino statutarnih sprememb. Mogoče so tudi zato člani občinskega sveta najprej glasovali o tem, da sprejemajo pripombe, ki jih je na besedilo statutarnih sprememb sprejelo predsedstvo občinskega sveta. Soglasno so jih potrdili, potem pa so vseeno še z enim glasom proti glasovali in zavrnili predlog sprememb statuta ZSS. Sprejeli so tudi pripombe na predlog programa Neodvisnih sindikatov Slovenije. Sklepe sem zapisal sredi poročila, zato, ker so med sejo odhajajoči člani občinskega sveta povzročali negotovost o sklepčnosti seje in jih je bilo treba sprejeti kljub temu, da razprava še ni bila končana. Iz triurne razprave pa sem zaradi bralcev, ki so naveličani podobnih poročil iz drugih sindikalnih sestankov, izbral le nekaj osrednjih vprašanj in tudi nekatera nova, po svoje najbolj divergentna mnenja. O tem so govorili Janez Justin iz Save, Marjan Jurko iz Merkurja, Milan Čufer iz Save, Lado Bevk iz Iskre-Kibernetike, Miha Ravtar, Jana Bizaj jz zdravstvenega centra, Darko Šegula iz Tekstilindusa, Franc Čeh in Jože Antolin. - Statutarne spremembe so potrebne zaradi stolčkov in boja za oblast, ki se je začel v sindikalnih vrstah. Gre za reorganizacijo, ne pa za prenovo sindikata. Spremembe bodo zahtevale še več sindikalnih profesionalcev zunaj podjetij, to dokazuje, npr. načrt ROS zdravstva, ki hoče imeti 12 profesionalcev. Tudi s članarino načrtirjemo centralizacijo sindikata. Če bomo nadaljevali takšno delo, bomo sindikat izničili. Bolje kot spreminjati organizacijo bi bilo, če bi sedanjo razpustili in zgradili novo. Prenova sindikata ni mogoča s sedanjim kadrom. Statutarna sprememba o neomejenih mandatih je sprejemljiva le, če bodo kadri vsako leto dobili zaupnico za opravljeno delo. O vshe, ki naj bi nadaljevali delo, dobili »Če naj citiram enega izmed razpravljalcev, potem je program Neodvisnih sindikatov Slovenije še vedno premalo .zahoden' in še zmerom preveč .vzhoden'« je komentiral konferenco občinskega sveta Z S Tolmin predsednik Darjo Flajs, »vendar ga naše članstvo kljub temu podpira, saj v njem vendarle vidi premik k boljšemu. Toda, pozor! Če bo izgubil to zaupanje, bo na Tolminskem s sindikatom - konec!« V tem slogu se je razvijala tudi razprava: ali naj bo sindikat tudi politična organizacija ali ne. Na to temo so slišali ali prebrali številna mnenja, sami pa so glasno zahtevali - depolitizacijo. Če je ne bo, da ne bodo zraven! Republiški vrh naj naroči javnomnenjsko raziskavo o tem vprašanju, oblikuje pa naj tudi posebno komisijo, ki bo res neodvisno pretresla vse pripombe k programu in jih v čistopisu nato tudi upoštevla. V Krškem so obravnavali spremembe in dopolnitve statuta in program neodvisnih sindikatov Slovenije. Na razširjeni seji sveta so bili tudi predsedniki osnovnih organizacij. Sekretar občinskega sveta Marjan Urbanč je na začetku opozoril na nekatera vprašanja v statutu. Eno takšnih, ki se pojavlja posebno v tako velikih kolektivih kot je novo podjetje Videm (prejšnja Celuloza Djuro Salaj) ali jedrska elektrana, v katerih je zelo pestra sestava zaposlenih; od upravnih delavcev, papirničar-jev do kovinarjev. Člani katerega sindikata naj bi ti delavci bili: splošnega ali sindikata dejavnosti? Grajal je, ker je statut prišel šele po 20. oktobru, v enem mesecu pa naj bi pripravili konference, ker je premalo časa za odziv v"de-lovnih okoljih. Vsebinski nosilci razprav naj bi bili namreč predvsem člani po osnovnih organizacijah podjetij. Zavzemajo se tudi za neposredne in tajne volitve sindikalnih funkcionarjev občin do republike, seveda pa tudi v kolektivih. Ena izmed razpravljalk iz prosvete je ob tem pripomnila, da so v vseh 40 letih imeli samo ene- mandat v ZSS, bi bilo treba tajno glasovati. - Sindikat dopušča, da ga z zakoni in ukrepi prehiteva Markovičeva vlada. Ko so se ozdi (npr. Sava) pretvarjali v podjetja, sindikalisti niso dobili papirjev o tem, kako naj se organizirajo, da bi se uprli spremembam in da bi delo- Sestavljalcem programa so tudi očitali, da so pozabili na medsebojno solidarnost sindikalnega članstva. Ko so govorili o kadrih, so rekli, »da starejši ljudje pač ne morejo več šprintati na 100 metrov« in tako podvomili o tem, da bo sedanja garnitura sindikalnih funkcionarjev sploh sposobna speljati tako zajeten program. Ko pa je stekla beseda o bodoči organizira- Na Tolminskem je naletela na velik odmev tudi ideja, da bi njihovi sindikati postali kolektivni člani Zelenih. »Zeleni pri nas zelo ,vlečejo' in tudi pravijo, da ni nobenih ovir, da se jim ne bi pridružili,« je povedal Darjo Flajs. »Je pa vprašanje, kako to doseči, saj bi o tovrstnem kolektivnem članstvu najbrž morali povprašati vsakega našega člana. Zato o tem še razpravljamo.« ga »ne določenega« predsednika, vsi so bili bolj ali manj imenovani, povrhu pa se ljudje še izogibajo funkcij. V osnovnih organizacijah verjetno res še niso uspeli obravnavati vseh predvidenih sprememb na forumih, to pa ne pomeni, da ljudje nimajo mnenj o tem. Tako je tudi delegatka iz senovške Lisce priznala, da dopolnil še niso uspeli obravnavati, samokritično je dejala, da so malce tudi čakali na reorganizacijo v podjetje v matični Sevnici. Obenem se je vprašala, ali ne ravno te dopolnitve še bolj mešajo štrene? Mislila je na nejasnosti v statutu, saj ostaja negotova prihodnost občinskih sindikalnih svetov. »Kakšno oporo naj bi poslej imeli dislocirani obrati, saj je njihov matični kolektiv v drugi občini oziroma sodelavci od Babušnice v Srbiji do Zagorja, predvsem pa Sevnice? Če so tri sestre in trije bratje, vemo, da ima vsak najraje sebe,« se je slikovito vprašala ob teh nejasnostih v statutu. Kaj bo z direktorjevim mnenjem po novem? Izrazila je splošen občutek, da je v tem statutu marsikaj nedoreče- Krško KOMU DOPOLNILA MEŠAJO ŠTRENE Tolmin MANJKA ŠE ŠČEPEC SOLI vali v podjetniških razmerah. Delavcem se tako zdi, da jim nihče, niti sindikat, ne more dati varstva, ki so ga izgubili z zakonom o podjetjih in zakonom o delovnih razmerjih. Zdi se, da se sindi-kalci v podjetjih ne bodo mogli uspešno boriti proti direktorjem in za delavce, saj bodo sicer sami ogroženi. Pripravljajo pa se kolektivne pogodbe in delavci se bojijo, da jih bodo dobili na mizo tako kot te statutarne spremembe in ne bodo mogli več vplivati na vsebino listine, ki bo najbolj neposredno vplivala na pravice iz delovnega razmerja. -Delavci naj se včlanijo le v sindikat podjetja. Ta pa se poveže v občinsko in republiško zvezo ter v sindikat dejavnosti, če mu ti organi pomagajo pri njegovem delovanju. Prav tako bi sindikati v podjetjih financirali tudi delo organov sindikatov in zveze sindikatov v občini in republiki. Povedal sem že, da ni bilo do- nosti, so se spraševali, ali 18 republiških odborov (morda še kakšen več?) in 60 občinskih svetov ne bo povzročilo toliko različnih »vrhov«, da na republiškem svetu navsezadnje ne bodo mogli najti neke enotne sindikalne politike. Pri tem so opozaijali na morebitno razbitost in menili, da bo sindikat nasploh učinkovit le, če bo enoten. volj časa za razpravo o teh in do* gih kritikah in predlogih uoel -žencev seje. Jože Stegne je v im6" nu RS ZSS povedal, da je treba o vseh vprašanjih argumentiran® razpravljati in sprejeti najbolj5 v • ‘ ' j ___• _ a. i Vi rajll' ' ajboljš.6: rešitve. Ob tem pa je treba ohrani; ti človeške odnose. S sedanj111! razpravami pa si v javnosti sam najbolj jemljemo ugled. Strinja se je z mnenji, da bodo lahko P samezne rešitve škodile vsej org nizaciji in da se s članstvom n smemo igrati. Ugovaijal Pa h očitkom, da je sindikat zarnUJ. pri sprejemanju statutov podjebf saj je pravočasno sprejel usrneL tve glede statutov. Po njegove® mnenju ne drži očitek, da se Pr® nova ne gradi na položaju člano ■ Seveda pa se je mogoče pogov jati o tem, da se delavec včlani v sindikat in ne tudi v zvezo sin® katov. Razmišljanja o fakultatn nem povezovanju sindikatov P . djetij pa dozdaj ni poznal in men*' da niso sprejemljiva. ^ Po »izjemno živahni razpra^1* (Darjo Flajs) so na koncu sklennjj naj v osnovnih organizacij33 opravijo občne zbore do konc decembra in se na njih opredeli) do bodoče organiziranosti, do 25: januarja, ko bo letna seja, pa n?; razmišljajo, ali naj sindikat ob ZGZ in ZIS, da skupaj sedejo za zeleno mizo in dosežejo dogovor o skupnih in usklajenih aktivnostih pri uresničevanju protiinflacijske usmeritve in zagotove uresničevanje dogovorjenega; - da predlagamo in priporočamo vsem sredstvom informiranj3 in njihovim ustanoviteljem, da moč informacije, znanje, pogum in sposobnost usmerijo v spodbujanje protiinflacijskega koncept3 in odločno, z močjo resnice in argumentov opozorijo na primere in pojave, ki reformski usmeritvi nasprotujejo; - da skupščina SFRJ priporoči vsem skupščinam v republikah, pokrajinah, mestih in občinah, da je (ngj bo) do konca tega mandata njihova osrednja naloga spopad z inflacijo, njenimi vzroki in P0-sledicami. Bo ta predlog za dosego sogla®: ja v boju s hiperinflacijo v sedanj1 predkongresni razgreti Jugoslaviji naletel na resnično razumeva-nje in upoštevanje!? Ali pa b° spet, kot že tisoč podobnih v Pre' teklosti, izzvenel v prazno? Upal' mo, da se slednje ne bo zgodilo-Vinko Blatih Spremembe zvezne pokojninske zakonodaje TRŽNA PREVETRITEV POKOJNIN Napovedane spremembe v zvezni pokojninski zakonodaji upokojence precej vznemirile. Zlasti so zbodle v oči zahteve, da morali pravice na tem področju Uskladiti z gmotnimi možnostmi družbe. Te zahteve so mnogi upokojenci razumeli tako, kot da bodo pokojninske pravice po no-vem okrnjene. Toda vse podobne bojazni so °dveč. Sestavljale! osnutka zveznega zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih Pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč Ugotavljajo, da predlagane spremembe ne bodo posegle v temelj -Po zasnovo sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Poglavitni namen teh sprememb *P dopolnitev, o katerih bo predvidoma v decembru razpravljal Zvezni zbor skupščine SFRJ, je °hraniti doseženo raven pravic iz1 Pokojninskega in invalidskega I ^varovanja, ob nekaterih izboljšavah, za katere pa niso potrebna Pova sredstva. Naraščanje pokojninske Porabe ^akaj so bile potem sploh potreb-Pa spremembe v pokojninski za-•jonodaji? Poglavitni vzrok je ta, da je pač treba tudi pokojninsko Zakonodajo uskladiti s spremembami v družbenoekonomskem si-P^mu oziroma z novimi sistemskimi zakoni, kot je zakon o po-dJ^tjih, o računovodstvu itd. ^kratka, gre za določeno tržno Prevetritev tega področja. Ob tem pa je bilo hkrati slišati močne zahteve, da so v sistemu Pokojninskega zavarovanja po- trebne spremembe, s katerimi bi preprečili nenehno naraščanje pokojninske porabe, ki ta čas presega okvir realno možne družbene finančne bilance. Mogoče je torej napovedati, da bo po eni strani prišlo do zagotovitve boljšega gmotnega položaja upokojencev, po drugi pa se predvidevajo določena zmanjšanja pravic. Naj na kratko strnemo nekatere povsem nove rešitve v predlaganih spremembah zakonodaje: zadevajo predvsem dokup zavarovalne dobe, prostovoljno zavarovanje, delno pokojnino, vštevanje osebnih dohodkov v pokojninsko osnovo. S tako spremenjeno zakonodajo so pokojnine prvič postavljene tja, kamor dejansko sodijo, to je v osebno, ne pa v skupno porabo kot do zdaj. Z zveznim zakonom se tudi potrjuje obvezno zavarovanje zasebnikov in ne le kmetov - do zdaj pa je bilo to urejeno le z republiškimi in pokrajinskimi predpisi. Dokup delovne dobe do petih let V skladu z rešitvami, sprejetimi v predlogu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, naj bi tistim delavcem, ki postanejo tehnološki ali ekonomski presežek, omogočili uveljavljanje pravice do pokojnine z dokupom delovne dobe. Vendar pa se delovna doba lahko dokupi največ do petih let, če manjkajo pogoji za pridobitev starostne pokojnine. Predvideva se tudi možnost uvedbe prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja z zakoni republik in pokrajin. S takšnimi rešitvami naj bi omogočili vsem občanom, ki niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani, da bi prišli do pokojnine z vplačilom ustreznih prispevkov: to je namen vplačevanja prostovoljnega zavarovanja. Republiški zakoni naj bi tudi vpeljali pravico do tako imenovane delne pokojnine. Gre za zavarovance, ki dopolnijo 55 let starosti in 30 let pokojninske dobe oziroma za zavarovanke, ki dopolnijo 50 let starosti in 25 let pokojninske dobe. Značilnost delne pokojnine je ta, da prejema zavarovanec del pokojnine po dopolnjeni dobi, hkrati pa ostaja v delovnem razmerju in dela naprej polovico delovnega časa - za to delo pa prejema ustrezen del osebnega dohodka. Gre očitno za reševanje čedalje težjih vprašanj zaposlovanja in presežkov delovne sile tudi prek pokojninskega sistema. Nova zakonodaja naj bi tudi vključevala določila o načinu odmerjanja pokojninske osnove oziroma o prejemkih, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo. To pa naj bi imelo za posledico izenačitev določanja pokojninskih prejemkov v vsej državi. Osebni dohodki iz prejšnjih let bi se valorizirali na povprečje osebnih dohodkov v koledarskem letu pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pokojnino. Enak položaj za vse To je pomembna novost, saj bi bili z njo vsi zavarovanci v enakem položaju, ne glede na to, ali bi uveljavili pokojnino v prvem ali drugem polletju tekočega ko- ledarskega leta. Odpadlo bi vsakršno pretehtavanje tega, ali je bolj ali manj ugodno oditi v pokoj pred prvim julijem ali pa od tega datuma naprej. Seveda pa marsikaterega upokojenca zanima predvsem to, kako bo po novem z usklajevanjem pokojnin. Na tem področju sta predvideni dve novosti. Prvič prinaša spremenjena zakonodaja možnost usklajevanja pokojnin ne le v istem odstotku, ampak tudi ob uporabi degresivne lestvice. To pa bi pomenilo večje povečanje za tiste, ki prejemajo nižje pokojnine. S tem se v bistvu uvaja solidarnost tudi v ta del osebne porabe. Vendar pa ob tem obstaja tudi nevarnost, da bi s takšno rešitvijo lahko prišlo do hujših nasprotij z načeli delitve po delu. Po drugi strani pa je predlagano črtanje zgornjega limitiranja najvišje pokojninske osnove oziroma pokojnine. Pri povečevanju pokojninskih prejemkov je predvideno obvezno mesečno usklajevanje pokojnin, vendar na osnovi rasti osebnih dohodkov za minuli mesec. Odstotek povečanja bi bil torej večji kot dozdaj. Vendar pa povečanje ne bi bilo vedno za nazaj od 1. januarja tekočega leta, ampak za dva oziroma tri mesece, kolikor zaostajajo uradni statistični podatki. Sicer pa je dokončna izpeljava te določbe prepuščena republiški ureditvi. Zaostreno do invalidske pokojnine Predvidene spremembe v zvezni pokojninski zakonodaji prinašajo tudi zaostritev pogojev za pridobivanje pravice do invalidske pokojnine. Prednost imajo druge oblike invalidskega varstva, kot so prekvalifikacije, dokvalifikacije, razporeditve na druga ustrezna dela. To naj bi omogočilo, da ostanejo zavarovanci dalj časa v aktivnem delovnem procesu, tako da je invalidska pokojnina poslednji varstveni ukrep. Pri odmeri invalidske pokojnine je napovedana sprememba, po kateri je ugodnejši odstotek odmere tovrstne pokojnine predviden le za zavarovance, ki so postali invalidi pred dopolnjenim 55. letom starosti (ženske pa pred 50. letom starosti). Hkrati so delavkam dali možnost, da uveljavijo pravico do pokojnine s pogoji, ki sicer veljajo za moškega. Z novimi dopolnitvami pokojninske zakonodaje naj bi tudi dosegli popolnejšo varnost udeležencev NOV pred 9. septembrom 1943, ki jim je pokojnina odmerjena na temelju zajamčene pokojnine osnove. Več reda pa naj bi dosegli tudi pri štetju zavarovalne dobe s povečanjem, saj se to v posameznih skupnostih pokojninskega in invalidskega zavarovanja preširoko uporablja. Omogočili pa nuj bi tudi gospodarnejšo delo strokovnih služb na tem področju in poenostavili postopek za uveljavljanje pokojninskih pravic. Skratka, nova zvezna pokojninska zakonodaja ne predstavlja nečesa, kar bi po svojih novostih naravnost štrlelo iz zdaj veljavne zakonodaje. Pokojnina ostaja ekonomska kategorija, vendar pa so socialni popravki očitni, čeprav bi morali prednjačiti tržni popravki. Marija Frančeškin Naraščanje poklicnih bolezni nevarne snovi OGROŽAJO DELAVCE nedavnem republiškem po v vanju o varstvu pri deli .Mariboru so ugotovili, daje sta /jv Poklicnih bolezni zaradi neu tiiv ^nih delovnih razmer v Slove ij!"1 kritično. Poklicne bolezni sc Pomemben kazalec nega lo^ga zdravja delavcev. Leti s° zabeležili 455 poklicni! V i 5ni» v letu 1987 jih je bilo 463 1988 pa 586. Žal podatk 1^°. Popolni, saj se poklicne bo ja,,,.1 še vedno pomanjkljivo pri Ajjj f Pregledu prijavnic poklic zav bolezni so v univerzitetnerr U za zdravstvo in socialne boki- ugotovili, da je po vrst sltjL.mh bolezni največ okvai kUa' na drugem mestu pa so po )0 be bolezni zaradi učinkov iz 'ai aytianja nevarnim snovem •Uh ni Podatkov, v katerih delov tiain°r6anizacijah v Sloveniji sc levr,°g0stejši takšni primeri obo žalosti, čas bi že bil, da bi ji! V / objavljati. stotuetu 1985 so ugotovili 64 od Vs6k 0v Poklicnih okvar sluha oc heje Poklicnih bolezni, leto kas liko 0 odstotkov, leta 1987 neko l9{jg 71311! - 59 odstotkov, lete kliCn e manj - 53 odstotkov po- k Nara?Aglušnosti-bolezni pa števil° poklicnih /4rhicr, zaradi izpostavljanja ne-K^hih S5?vem- Leta 1985 je bilo Ukazni j odstotkov primerov * lcnih l, celotnega števila po-totkovi , ni-leta 1987 že 38 od-1 lani 41 odstotkov. « bi, ki primerov poklicnih bo- 1: e° nastale zaradi izpc b°vi ; sb učinkom nevarni si, . ; zaradi vpliva rakotvoi h- snovi , dQ1 vpliva rakotvoi hJe6ove j/ot so azbest, nikelj i: zabeleženih 40 odstotkov, v letu 1988 pa že 60 odstotkov primerov poklicnili bolezni. Preostale poklicne bolezni obsegajo poškodbe sklepov zaradi vibracij, okvare hrbtenice itd. Vzroki nastanka poklicnih bolezni v delovnih organizacijah z največjim številom poklicnih bolezni so pokazali, prvič, na premajhno varnostno zavest strokovnjakov ter drugih odgovornih delavčev in drugič, na težnjo po zmanjševanju investicijskih stroškov za varno delo. Iz poročil temeljnih javnih tožilstev se do 70 odstotkov poškodb pri delu in poklicnih bolezni pripeti zaradi pomanjkanja strokovnega znanja iz varstva pri delu, pa tudi pomanjkljive usposobljenosti in poučenosti za varno delo. Več pozornosti bi morali posvečati načrtovanju alternativnih tehnologij, ki ne bodo prehudo ogrožale delavcev in bivalnega okolja. Prav gotovo je srž problema v preustroju slovenskega gospodarstva, še posebej industrije, ki je zastarela, ekološko nevarna in iztrošena. Preustroj pomeni, kot meni prof dr. Janko Sušnik, drugačen odnos do narave, iznajdbe novih tehnologij, demokratično družbo, varčnost kot odliko in znanje kot vrednoto. Poklicne bolezni in bolezni z delom sta najbolj zanesljiva in tehtna kazalca kopičenja obremenitev in škodljivosti pri delu. Zato bi jih morali spremljati na ravni delovne organizacije, občine, republike in zveze ter predlagati ukrepe, sanacijo, kompeks-no varstvo, skratka bolj odgovorno skrbeti za humanizacijo dela, ki je zduj napisana le na papirju. M. F. Atomske smeti ALI ZAČASNO LAHKO POSTANE TRAJNO Z maratonsko sejo krške občinske skupščine, predvsem pa dokaj burnimi dogajanji, zanimivo, najprej v brežiški občini zatem pa kot prerojeno še v Krškem, kjer tudi stoji naš jedrski prvenec, se je dnevno časopisje zadnjih 14 dni precej ukvarjalo. Nekateri so se zbali, da se bo zbudil ves narod, vendar sta se delegat in celo njegova vest. Vse to zaradi dopolnitve nekakšnih planov, ki so včasih šle neopazno mimo. Nekateri so se ozirali po dvoriščih, ali morda niso prišli nekakšni ljubljanski zeleni. V tem času pa so se zelo dobro organizirati domači zeleni, stari in mladi, strokovnjaki in laiki, da, celo nekdanji delavci jedrske elektrarne, ki so se jim najbrž odprle oči. V Krškem so biti na šestumi razpravi trije iz republike: predsednik republiškega komiteja za varstvo okolja Tomaž Vuga, komiteja za energetiko Gvido Kacl in direktor uprave za jedrsko (ne)varnost Miro Gregorič. Iz prve. roke so se nazobali hudih kritik vsega, kar bi bila morala storiti države, a tega ni, v Krškem pa se kopičijo sodi radioaktivnih odpadkov. Protestni letaki Ali postaja tudi krška skupščina parlament? Prvič se je zgodilo, da so tri mladinke delegatom in gostom pred vstopom v občinsko zgradbo vljudno delile protestne letake: »Raje danes aktiven kot jutri radioaktiven« ali pod znakom za radioaktivnost»Naša prihodnost je v nevarnosti«.______ V Krškem so si do konca januaja izboriti »najširšo javno razpravo« o teh vprašanjih po pravilih SZDL, slišali smo zahteve po renti in tistih milijonih dolaijev, ki naj bi jih že dobili, v krajevni skupnosti Dolenja vas, torej pred pragom elektrarne, pa tožijo zaradi uničene ceste, ki jo morajo popravljati z referendumskim denarjem, in otrocih, ki morajo plezati čez nezavarovan železniški prehod mednarodne železniške proge, ker so ob taki pridobitvi, kot je jedrska elektrarna celo ob nekdanji zavarovani železniški prehod, torej zapornice? Podobna poglobljena razprava torej ne bi škodila tudi drugod v Posavju, da bi slednjič prišli do pravega usposabljanja za morebitni dan X, ki ga sicer ne sme biti. Vprašajmo se, kdo je pravzaprav kriv za to politizacijo, ki to pravzaprav ni, ljudje želijo le odgovore in odgovornost za neizpolnjeno. V Krškem so postaviti tudi vprašanje, zakaj so v predalih občinskega izvršnega sveta sklepi dobro vodene konference SZDL o varstvu okolja od letošnjega marca in jih vse doslej ni bilo na delegatske klopi prav te občinske skupščine? Alfred Železnik Na začetku seje so pojasnili, kdo, razen delegatov in povabljenih gostov lahko razpravljajo, drugi so le poslušalci. Tako so delegati soglasno izglasovali, da je Milan Venek v imenu iniciativnega odbora podpisnikov protestne izjave le-to lahko prebral. V isti sapi jim je ta to vrnil z nezaupanjem in zahtevo po referendumu. No, slabše jo je odnesel predsednik krške podružnice Slovenske kmečke zveze, ki je potrpežljivo čakal na besedo skoraj do konca, a mu jo je sekretar skupščine Živko Šebek vzel, sopredsedujoči zbora združenega dela in več razpravljalcev pa so odkrito dejali, naj bi predsednik SKZ le povedal svoje do konca. Alternativo torej čaka še težak boj s poslovniki. Na tako dolgem sestanku se tudi kaj izve. Tako je direktor uprave za jedrsko varnost zanikal pisanje Borbe o krški nuklearki, kjer so navajanja o nemški vojni odškodnini za ta prvenec neresnična, saj smo najeli vrsto ameriških posojil. Pojasnjeno je bilo tudi, da so v Sloveniji samo tri odlagališča nizkoradioaktivnih odpadkov in sicer: v nekdanji vojašnici Zavratec (ostanki ometa iz Onkološkega inštituta), pri reaktorju v Podgorici in jedrska elektrarna Krško. Krški delegati vseeno vztrajajo pri razpravi skupščine SRS in spisku z njenim žigom. Delavska enotnostjO Ljubljana, 17. novembra 1989 PO SLEDEH DOGOVARJANJA ,-Tf;r:'c\ i POST? Sl .. sa lajlsle te pri M-l, Mere m" to, ali F m «*• ^ ' .... '• I s 1- " SJ lsoeu„e dcl.TC.Hl .v„jcK. ,1cU,a. M «”'7 i .. -i-'*rrt:.L *od»ch • veiker. Icnja svojegm prcUvoetaxlcu B». j-1 gsTolj *Ws« •• poitiTeli, »e »Vuke, i« 1« od ••»e*1 dela pn feeUoo j 13. r I ,el M »Slo j..hEO, »kas. dovode««. Jpnrsl,i, d. .lomi, ali »kodo »pravU«, j« d M Zku aa roakiva^je »» .- .Tcg.- M.W.lo- _$_U-________ P; 1 Kolektivne pogodbe skozi čas MOČ IN NEMOČ PRI VARSTVU DELA Kolektivne pogodbe smo doslej uporabljali le za urejanje pravic iz delovnih razmerij med delavci in obrtniki in za zaposlovanje pri tujih delodajalcih. S sprejetjem zakona o podjetij in novele tega zakona ter s sprejetjem zakona o temeljnih pravicah iz ijelovnega razmerja pa so te pogodbe postale aktualne tudi za urejanje teh pravic v družbenih podjetjih. Preden si pobliže ogledamo takšno kolektivno pogodbo, povejmo, kakšni dokumenti so to in od kdaj se uporabljajo oziroma zakaj so sploh nastale? Leksikon politične ekonomije iz leta 1965 pravi v njih tole: »Kolektivna pogodba je pisni sporazum o pogojih dela in zaposlitve. V kapitalističnih deželah take sporazume sklepajo delavske organizacije, ah če teh ni, izbrani in opolnomočeni predstavniki delavcev, in organizacije delodajalcev oziroma posamezni delodajalec ali skupina delodajalcev. S pogodbami se natančno urejajo delo, delovni pogoji, določa delovni čas, mezda, sprejemanje na delo in odpuščanje z dela. Včasih se takšno sporazumi imenujejo tudi tarifne pogodbe. Kolektivne pogodbe predstavljajo zelo pomemben dosežek delavskega razreda in sredstvo njegovega boja za izboljšanje delovnih razmer in ekonomskega položaja mezdnih delavcev. Delavec: administracija V Sovjetski zvezi imajo kolektivne pogodbe povsem drugačen značaj. Po letu 1918 se sklepajo med sindikati in podjetniško administracijo. Z njimi se določajo medsebojne obveznosti pogodbenih strank o izpolnjevanju plana, izpolnjevanju socialistične organizacije dela ter o materialnem in kulturnem položaju delavcev. V Jugoslaviji se s takimi pogodbami regulirajo pogoji dela in druge obveznosti iz delovnega razmerja med delavci in privatnimi delodajalci, sklepajo pa se med ustreznim sindikalnim organom in zbornico.« K temu ni kaj pripomniti, razen morda to, da definiciji kolektivne pogodbe in tarifne pogodbe nista povsem točni. Kolektivna pogodba je namreč širši dokument, ki ureja oziroma določa vse naštete pravice, tarifna pogodba pa je lahko samostojen dokument, lahko pa le sestavni del kolektivne pogodbe, ki se nanaša izključno le na določanje mezd in plač, razvrščanje delavcev v tarifne razrede, katalog plačilnih skupin, določanje dodatkov in doklad itd. Pri kolektivnih pogodbah moramo tako kot pri vseh pogodbah, razlikovati stranke, predmet in udeležence. Stranke so podpisnice, predmet so določbe o delovnih pogojih, pravicah in Spremembe v organizaciji in tenolo-giji, opuščanje ah zamenjava proizvodnih programov, ter odpravljanje napak v kadrovski pohtiki v obdobju ekstenzivnega zaposlovanja prinaša korenite spremembe tudi na področje kadrov. V vse več delovnih organizacijah pri-hgja do presežkov delavcev, ki jih je treba primerno razporediti znotraj organizacije, jim najti zaposhtev v drugih organizacijah ah kako drugače zagotoviti njihovo ekonomsko in socialno varnost. Izkušnje nekaterih delovnih organizacij so opozorile na težnjo, da bi za presežke šteh predvsem delavce, ki so bih v organizaciji kakorkoli moteči ali niso mogli dosegati optimalnih delovnih rezultatov (invalidi, starejši delavci, delavci, ki se niso podrejali delovni disciplini). Da bi zagotovil učinkovito varstvo delavcev in njihovih pravic ter pripomogli k čimvečji objektivnosti postopka za določanje presežkov, je sindikat pripravil navodila o ravnanju organov sindikata v postopkih določanja presežkov delavcev in merila za določanje presežkov delavcev ter zahteval, da jih delovne organizacije vnesejo v svoje samoupravne akte in se po njih ravnajo. Raziskovalni center pri Republiškem svetu ZSS pripravlja raziskavo, s katero želi ugotoviti, kakšen odnos so zavzele delovne organizacije do sindikalnih aktivnosti na področju var- dolžnostih pogodbenic, udeleženci pa so tisti, katerih posamezna službena razmerja kolektivna pogodba ureja. Na delojemalski strani stranka kolektivne pogodbe ni tudi udeleženec te pogodbe, na delodajalski strani pa je lahko in (na zahodu) največkrat tudi je. Delavska strokovna organizacija (sindikat) namreč ne podpisuje pogodbe v imenu in kot predstavnik delavcev (udeležencev), katerih delovne pogoje ureja, pač pa v svojem imenu. Toda ti delovni pogoji, ki jih kolektivna pogodba ureja, ne veljajo samo za delavce, ki so člani strokovne (sindikalne) organizacije - podpisnice kolektivne pogodbe, ampak za vse v določenem podjetju ali panogi zaposlene delavce, kot tudi za tiste, ki bi se v podjetju ali panogi še zaposlili v času veljavnosti pogodbe. Kolektivna pogodba torej ureja splošne delovne pogoje, ki veljajo za vse delavce, tako včlanjene v sindikat kot tudi za tiste, ki niso njegovi člani. Sindikat torej ob sklepanju pogodbe izraža in uveljavlja svojo voljo, ne volje delavcev, katerih delovne pogoje ureja. Zato sindikat lahko izraža in zastopa interese delavcev samo tohko, kolikor sam izraža in zastopa interese delavskega razreda. Če sindikat izraža in zastopa interese delavskega razreda, se ob sklepanju kolektivne pogodbe izraža in uveljavlja tudi interes delavcev, čeprav takrat stva zaposhtve ter pravice delavcev in kako se lotevajo reševanja vprašanja zaposhtve in socialne varnosti delavcev, katerih delo je v delovni organizaciji postalo nepotrebno, prav tako pa tudi vključevanje osnovnih organizacij sindikata v ta postopek in njihove prizadevanje za varstvo delavcev. Na podlagi empiričnih podatkov, zbranih v delovnih organizacijah, ki so se v letu 1989 srečevale s problemi produktivne zaposhtve delavcev, bomo proučili: - opredelitev meril, postopkov in pristojnosti pri določanju presežkov delavcev v samoupravnih aktih ter njihovo realizacijo v praksi, - vlogo osnovnih organizacij sindikata pri določanju presežkov, - vlogo poslovodnih, strokovnih in samoupravnih dejavnikov pri odločanju o položaju delavcev, uvrščenih med presežke, - način seznanjanja delavcev z njihovim položajem ter z možnostmi za zagotovitev zaposhtve oziroma socialne varnosti. - najpogostejše rešitve pri zagotavljanju zaposhtve oziroma socialne varnosti delavcev, uvrščenih med presežke. - vrsto del in nalog, ki sojih opravljali delavci, uvrščeni med presežke, in socialno strukturo teh delavcev. V raziskavo je vključenih 46 delovnih organizacij s področja gospodar- ne uveljavljajo njihove volje, pač pa svojo. Tako se na primer v teh pogodbah uveljavljajo delovni pogoji neodvisno od volje posameznih delavcev, ne pa tudi neodvisno od njihovih skupnih interesov. Delavec: podjetnik V zahodnem svetu lahko posamezni delavci svoje osebne interese uveljavljajo ob sklepanju delovnih pogodb s podjetnikom. Vendar pa lahko spreminjajo določbe kolektivnih pogodb le tohko, kohkor so za te delavce ugodnejši. To je izhodišče, da bi tudi v naših razmerah s samoupravnimi splošnimi akti določali posebne in dodatne pravice, ki bi bile ugodnejše od tistih v kolektivnih pogodbah. Pogodbene stranke pri nas določa zakon. Zakon o podjetjih predvideva v 5. členu, da se delovna razmeija in drugi pogoji urejajo na podlagi kolektivnih pogodb, kijih sklepajo sindikati in ustrezne gospodarske zbornice. Tako zakon o podjetjih, kot tudi njegova novela, sta predvidela kolektivne pogodbe za različne oblike podjetij, ne pa tudi za podjetja v družbeni lasti. To je storil šele zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmeija, ki v 85. členu predvideva, da se v kolektivni pogodbi ureja, v skladu z zakonom, pravice in obveznosti delavcev, zaposlenih v organiziacijah in pri delodajalcih ter stva (tozdi, enovite delovne organizacije in družbena podjetja), ki so se v letu 1989 ukvarjale s prestrukturiranjem kadrov in tistih, v katerih je že prišlo do odpuščanja delavcev ali pa so to javno napovedale. Izbrali smo jih iz seznama organizacij, ki jim je skupnost za zaposlovanje v letu 1989 odobrila sredstva za sofinanciranje dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije delavcev. ki so jih napovedah kot presežke. V izbranih organizacijah zbiramo podatke po naslednjih poteh: - analiza dokumentov (samoupravni akti, poročila, programi). - pogovori z odgovornimi in strokovnimi delavci v organizaciji s predstavnikom sindikata ter s predsednikom delavskega sveta. - z zbiranjem podatkov o delavcih, ki so postali presežki, iz kadrovskih evidenc ter iz evidenc skupnosti za zaposlovanje. če so ti prijavljeni kot brezposelni. Podatke bomo zbirali do konca novembra. Izsledke raziskave naj bi uporabili pri dograjevanju politike sindikata pri varstvu zaposlitve in pravic delavcev ter pri oblikovanju ukrepov za vračanje v zaposhtev in za zagotavljanje socialne varnosti delavcev, ki so bili izločeni iz delovnega procesa in jim zaposhtve ni mogoče zagotoviti. Angelca Ivančič pravice in obveznosti organizacij in delodajalcev. Povedano na razumljiv način to pomeni, da se kolektivne pogodbe sklepajo v vseh podjetjih, ne glede na obliko lastnine. Pri vseh teh pogodbah sta pogodbeni stranki sindikat in ustrezna gospodarska zbornica. Tako na delojemalski kot tudi na delodajalski strani pogodbeni stranki v naših primerih nista tudi udeleženca te pogodbe. Udeleženci te pogodbe so delojemalci (delavci) na eni strani in delodajalci - lastniki zasebnih, kolektivnih in mešanih podjetij ter višja podjetniška administracija (menežment) v podjetjih z družbeno lastnino proizvajalnih sredstev. Tako kot je bilo prej rečeno, da delojemalsko stran, ki jo zastopa sindikat in ki nastopa v svojem imenu in izraža svojo voljo, ki je lahko enaka volji delojemalcev samo tohko, kohkor le-ta izraža in zastopa interese delavskega razreda, velja tudi za delodajalsko stran. Tudi gospodarska zbornica nastopa v svojem imenu in bo lahko izražala in zastopala interese delodajalske strani samo, če bo tudi dejansko interesno združenje le-teh. Prvi pogoj: neodvisen sindikat Pri oblikovanju bodočih kolektivnih pogodb bo treba razmisliti tudi o prilagoditvi nekaterih izrazov, ki smo jih doslej uporabljali v posplošenem pojmovanju. V tem članku po zahodnih vzorcih uporabljamo izraze kot so »delojemalci« in »delodajalci«. Splošno uporabljeni izraz »delavec« je širši pojem kot »delojemalec«, saj zajema poleg fizičnih delavcev, administracije in delovne inteligence tudi vodstveni sloj - pripadnike menežmenta. Menežment pa nima enakega interesa, kot ga imajo drugi delavci - delojemalci. Prizadeva si za povečanje dobička, ki se ga da doseči z nižjimi plačami, večjim izkoriščanjem zmogljivosti, spretnim tržnim uveljavljanjem, premeščanje, odpuščanjem in sprejemanjem delavcev predvsem glede na potrebe proizvodnega procesa. Delojemalci pa z drugim interesom računajo predvsem na večje življenjske ravni, stabilnost delovnega razmerja in boj proti brezposelnosti. Iz teh ugotovitev lahko potegnemo tri sklepe, in sicer: Prvič, v kolektivnih pogodbah za družbena podjetja bomo morah razlikovati delavce - delojemalce od delavcev - delodajalcev, drugič, kolektivne pogodbe v teh podjetjih bodo določale delovne pogoje le za delavce - delojemalce, predstavniki menežmenta pa bodo sklepali posebne pogodbe z organi samoupravljanja ah bodočimi ti-tulaiji družbene lastnine, in tretjič, sindikat bo lahko zagovarjal interese delojemalcev le. če bo neodvisen od kakršnihkoli političnih strank in gibanj. pa tudi od lastnikov in vodstveno upravljalskega sloja v podjetjih. Slovenski sindikati so pravkar napravah prve korake na tej poti k oblikovanju v neodvisne sindikate. Omeniti velja še eno zanimivost. S takšno pravno ureditvijo, ki uvaja kolekitivno pogodbo. Jugoslavija oživlja veljavnost leta 1958 ratificirane konvencije št. 98 Mednarodne organizacije dela o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja iz leta 1949. Bolje pozno kot nikoh! Raziskava KAKO DOLOČAJO PRESEŽKE DELAVCEV Iz »Postave* fužinske oblasti na Prevaljah, 15. sept. 1835 ____ Zakaj prihaja do sklepanja kolektiv nih pogodb? Pogled v zgodovino nam pove naslednje: čezmerno in nekontroliran izkoriščanje delavcev je imelo za P0] sledico, da so se po eni strani vse bo J organizirali za varstvo, svojih prav1: po drugi strani pa je tudi država žara® zagotovitve socialnega miru in drug11* interesov posegla v delovno razmeti6' ki je bilo do tedaj obravnavano ko svobodna in enakopravna pogod6 med delojemalcem in delodajalcem S tem je zavarovala delojemalca, ki ) bil šibkejši partner ob sklepanju o delovnem razmeiju z močnejšim delodajalcem. Iz tega so nastali temelji dela'" ske zaščite: omejitev delavnika, prep0' ved zaposlovanja otrok, zahteve P nujnih higienskih in varnostnih ukrepih v tovarnah, varstvo ob nezgod1 bolezni in smrti, varstvo ob onemog*°_ sti, starosti in brezposelnosti, uvedb" organov za izvajanje teh delavsko zaščitnih ukrepov in zakonov itd. Venda to ni zadostovalo za uspešno varstv delojemalca kot šibkejšega partner) pri sklepanju pogodb. Zato je bilo treba ustvariti take določbe, da jih stranki delovnega razmerja ne bi mogli P svoji volji spreminjati. Samo tako bis. lahko delojemalcem zagotovili najnu]; nejši delovni pogoji, sicer je bil ta ko šibkejši partner vedno prisiljen sprti6' ti vsakršne pogoje, če je hotel prežive ti. Država j e zato najnujnejše pogoje2 ureditev delovnega razmerja proglas1-la za obvezne. Trg delovne sile Vendar tudi to ni zadostovalo. Za10 je z gospodarsko in politično rastjo in dustrijskega delavstva le-to iskalo P moč zunaj obratov v delavskih str kovnih organizacijah, ki so bile m° nejše kot posameznik podjetnik. K | rezultat kolektivnega nastopa dela* cev proti podjetniku za izboljšanje 0 lovnih razmer je bila sklenitev kolc-tivne pogodbe. Kolektivne pogodbe tako postale pomemben vir delovne® prava, z njimi so urejali dolžnostii lavcev, mezdne tarife in druge jeza cele stroke in gospodarske pan°jL, Socialistična revolucija v Jugosla ni pomenila samo formalnega, air>P tudi dejansko osvoboditev delava®1 iz spon preteklosti. Zagotovljen muJj bil privilegiran položaj, ki seje odra^ v stabilnosti delovnega razmeija. so alni in materialni zaščiti in vrsti drug. pravic. Položaj delavca v dvojni vlOB' to je kot delojemalca in kot sam j pravljalca-delodajalca ni teijal njegj vega varstva še s kolektivnimi P0?.$ bami. Zato so se obdržale le na ti* področjih, kjer delavec ni bil pov* v, zaščiten - pri zasebnih delodajalci11 tujih firmah. :Ci Katastrofalno gospodarsko stan v katerega smo zabredli v zadnjem dobju, teija prenovo politične in Aj snodarske ureditve v državi. Pren,. bolj demokratično in tržno naravi 3 družbo, ki naj bi zagotovila sta® no nejši gospodarski razvoj, pa poleg trga blaga in kapitala tudi : delovne sile, na katerem bodo cene . treh poglavitnih proizvodnih deJaVoV. j kov odvisne tudi od ponudbe in PL praševanja. Zakoni, ki so bili d°-^ i sprejeti za gospodarsko prenovo- ^ zlasti zakon o podjetjih, zakon 0 I meljnih pravicah iz delovnega razm ja in zakoni s področja kreditno m° tarnih razmerij bistveno vpliva]0 ^ j položaj delavcev v gospodarstvu $č družbenih dejavnostih. Povečuje) možnosti za prekinitev delovnega ^ meija, za proglasitev delavcev za c nološki ah ekonomski presežek de st ne sile. preti povečana brezposen zaradi stečajev podjetij, zmanjšuj p. obseg proizvodnje zaradi padanja1^ ne moči, s čimer preti padanje življenjske ravni in podobno, šlja se tudi o koncepciji moderne u v ve, v kateri mora biti jasna opre Proračun federacije (spet) jabolko spora (PRE)VELIKE PRAVICE DO NACIONALNEGA KOLAČA stril zaradi naraščajočih obresti in tečajnih razlik na deponirane devizne vloge pri Narodni banki Jugoslavije, ki jih pokrivamo s primarno emisijo. Kot je pojasnil na seji zbora republik in okrajin podpredsednik ZIS Aleksandar Mitrovič, se zvezna vlada ni mogla odločiti za večji delež financiranja proračuna s pomočjo obveznic in vrednostnih papirjev, saj smo trg denaija in vrednostnih papirjev Jugoslovanski družbeni proizvod je bil lani realno za okoli 1,7 odstotka manjši od predlanskega in zato nas ne sme čuditi, da se ob njegovi delitvi spet dviga obilo prahu. Tako delegati zbora republik in pokrajin Skupščine SFRJ prejšnji teden niso sprejeli predloženega zakona o določitvi celotnega obsega odhodkov zveznega proračuna, ampak je bil slednji sprejet le kot začasni ukrep. Ponovno se je potrdilo, da omenjeni proračun še vedno financiramo na deficitaren način in da se jugoslovanska inflacija tudi zaradi tega skokovito povečuje. Visok proračunski primanjkljaj Kot je predlagal zvezni izvršni svet, naj bi letošnji prihodki reba-lansiranega proračuna znašali okoli 123.000 milijard dinarjev, to je približno 9 odstotkov celotnega družbenega proizvoda. Skorajda polovico teh sredstev naj bi zbrali s pomočjo temeljnega prometnega davka, malo manj kot 25 odstotkov s carinskimi in uvoznimi dajatvami, 16 odstotkov s prispevki republik in pokrajin, ostalih 11 odstotkov pa s sredstvi od obveznic, vrednostnih papirjev in ha druge načine. Kaj hitro pa seje pokazalo, da so načrtovani prihodki premajhni, da bi pokrili nastale odhodke in da je med njimi razlika približno 25.000 milijard dinarjev. V začetku leta je bilo predvideno, da bo okrog 66 odstotkov zveznega proračuna porabila ?LA, okrog 27 odstotkov naj bi slo za nerazvite republike in pokrajino Kosovo ter borčevsko-in-validske pokojnine, ostalih 7 odstotkov pa za različne potrebe zvezne administracije. Če sprejmemo oceno, da znaša naš družbeni proizvod 50 do 60 milijard dolarjev (odvisno od uporabe metodologije in tečaja dinarja nasproti ameriškemu dolarju), naj bi JLA dobila okoli 2,6 do 3,2 milijarde dolarjev, ostalih 1,3 do 1,6 milijarde dolarjev pa naj bi črpali drugi omenjeni uporabniki zvezne blagajne. S predloženim rebalansom proračuna federacije in na podlagi usklajevanja republi-ško-pokrajinskih delegacij se je izoblikovala rešitev, po kateri naj bi se prispevki republik in pokrajin zmanjšali od predvidenih 16 na 12,8 odstotka, manj sredstev od načrtovanih naj bi dobila JLA in nerazviti, rebalans proračuna pa kljub temu ni dobil podpore slovenske in srbske delegacije. Zakaj ne? Kot so ocenili predstavniki SR Srbije, so z zakoni in planskimi listinami opredeljene »pravice« do denaija zveznega proračuna za okoli 50.000 milijard din večje od vseh prihodkov, tako da je po mnenju Toplice Nedelj-koviča potrebna revizja vseh dosedanjih pravic. S predlaganim dopolnilnim načinom financiranja proračuna s pomočjo prenosa obveznic na poslovne banke pa se srbska delegacija ni mogla strinjati, ker bi to pomenilo razdolže-vanje države na račun poslovnih bank in podjetij. Predstavniki Črne gore sodijo med tiste, ki bi radi s pokrivanjem nastalih tečajnih razlik povečali svoje pravice do poseganja v zvezno blagajno in hkrati zmanjšali svoje obveznosti do nje. Slovenska delegacija pa soglasja k rebalansiranemu zveznemu proračunu ni mogla dati predvsem zato, ker naj bi bil njen prispevek večji od njej pripadajočega deleža od ocenjenih prihodkov temeljnega prometnega davka. Zagate zvezne vlade Tabela: Struktura načrtovanih prihodkov proračuna federacije v 1989. letu Resnici na ljubo je treba priznati, da tudi zvezna vlada pri reševanju projekta »rebalansirani zvezni proračun« ni bila in ni v nič kaj zavidljivem položaju. Namesto 900-odstotne inflacije je namreč ta že okoli 1500-odstotna in bo menda v celem letu več kot 2500-odstotna, tako da je denarja za uporabnike proračuna hitro zmanjkalo. Problem se je še zao- v mio din delež v % skupno 122.851 100,0 prometni davek 59.951 48,8 carine, uvozne dajatve 29.410 23,9 zvezne administrativne takse 170 0,1 prihodki organov in organizacij 600 0,5 ostali prihodki 500 0,4 presežek prihodkov iz 1988. leta 72 0,1 sredstva od obveznic 10.000 8,1 sredstva od vrednostnih papirjev 2.500 2,0 prispevki republik in pokrajin 19.694 16,0 šele konstituirali. Očitno je, da problem deficitarnega financiranja proračuna ne bo rešen tudi prihodnje leto, saj del bremena nepokritih proračunskih izdatkov prenašamo v bližnjo prihod- Deficitarno financiranje proračuna seveda ni prvo zdravilo za t. i. hiperinflacijo, kot skokovito povečevanje splošne ravni cen imenujejo v strokovnih krogih. Ključni problem proračuna torej še vedno ostaja vprašanje, kdaj ga bomo začeli financirati izključno iz realnih virov, ne pa s preobsežnim tiskanjem dinaijev, katerih vrednost pada iz dneva v dan. Ker vse več podjetij ne ustvarja dobička, precej poslovnih bank pa je najmanj polovico svojega kapitala že »požrlo«, bi morali zvezni proračun prilagoditi dejansko ustvarjenemu družbenemu proizvodu in ga realno zmanjšati. Niti en uporabnik proračuna - vključno z JLA - ne bi smel biti izjema, ki bi še kar naprej porabil toliko kot doslej. Če kaj kmalu ne bo tako, se lahko seveda pod nosom obrišemo z vsemi dosedanjimi in novimi »protiinflacijskimi« programi, o katerih se toliko govori, pa malo naredi, javni (državni) dolg pa se bo še naprej povečeval ... Emil Lah Izvršilni odbor gospodarske zbornice ljubljanskega območja o perečih problemih gospodarstva GOSPODARSTVO POSKUSNI ZAJČEK T. Ali je gospodarstvo posk ZaJček in to za poskuse, ki so j)rei obsojeni na kratko življi ® se spraševali člani Izvršili 1 vuoijanskega območja, Pred dnevi obravnavali najt tCe težave gospodarstva n; otnočju. Od takega vprašat ičilZrazov dvoma o ukrepih te, koraka in na seji, p , v uvodnem gradivu, je bi Ml izraženih. Pogoji za gost vlari J P0SPremn Markov Pov ° na nieno »Pot«, sicer daie'ln zato’ ker posamični u UeiJ? celo povsem nasp p ke od pričakovanih. g^Podarstvo v Ljubljans soori6 "odnaša drugače« ki arstvo v povprečju. Sl ska proizvodnja je v letošnjem letu (v devetih mesecih) zrasla za 3,1 odstotka, na ljubljanskem območju (poleg petih ljubljanskih še 8 občin, ki obdajajo Ljubljano-- Kamnik, Domžale, Grosuplje, Ribnica, Kočevje, Litija, Vrhnika, Logatec), pa se je povečala le za 0,8 odstotka. Pri tem pa je gospodarstvo samo v Grosupljem, Ljubljani-Bežigrad ter Vrhniki povečalo proizvodnjo, v drugih desetih občinah pa so naredili manj kakor lani. Od 29 gospodarskih dejavnosti, kolikor jih je v ljubljanski regiji, jih je 17 naredilo manj, med njimi so vse najpomembnejše za to regijo. Vzroki so v manjšem povpraševanju ter likvidnosti. Tako slabih naročil gospodarstvo v zadnjih desetih letih ni imelo, padla so tudi naročila iz tujine. Hudič bo še večji, saj ukrepi gospodarske prenove ne obljubljajo večjih naročil ali večje likvidnosti. V ljubljanski regiji je temna tudi ena redkih svetlih točk letošnjih gospodarskih dosežkov v Sloveniji - izvoz in pokritost uvoza z izvozom. Sicer je izvoz na konvertibilno območje za dve odstotni točki zrasel bolj kot slovenski izvoz na to območje, toda skupni izvoz seje povečal za 4 odstotne točke manj, klirinški pa je za 15 odstotnih točk slabši v rasti. Delež regijskega izvoza v slovenskem izvožu se zmanjšuje že tretje leto zapored. Ali je čas za resno analizo, če ne za preplah? Pokritost uvoza z izvozom pa je za 3 odstotne točke manjša kot lani. Posledica vsega tega so, kljub majhnemu povečanju proizvodnje, za 5 odstotkov večje zaloge izdelkov pri čemer je prodaja sredstev za delo manjša za 37 odstotkov. Najtežje prenašajo kopičenje zalog v strojni industriji, predelovalni kemiji, v papirni, živilski in tobačni industiji ter pri proizvodnji krmil. Žal zbornica ni uspela zbrati podatkov, koliko izdelkov se kopiči* zato, ker so zastareli. Zgodba o prispevkih in davkih pa je enaka kot povsod, zato o tem vprašanju samo na kratko: seznam obeznosti gospodarstva je ostal nespremenjen (67 obveznosti), višina posameznih obveznosti pa se je povečala. Preštevanju izgubaijev smo se tokrat izognili, predvsem zaradi visoke inflacije in čudne zakonodaje, ki še vedno dovoljuje nerealno (previsoko) prikazovanje poslovnega uspeha. Na zbornici so se »spotaknili« ob še eno posebnost nastajajočega gospodarskega sistema, namreč ob normativi-zem, ki kljub jasni usmeritvi v tržni gospodarski sistem ne pojenju-je. Kaže, kot da bi hoteli s poplavo predpisov podrobno določiti pot od dogovornega gospodaijenja k tržnemu. Svojevrstna, a točna ponazoritev te trditve so predpisi, ki jih še vedno takoj po sprejetju začnemo spreminjati in dopolnjevati ter izredno veliko število spremljajočih izobraževalnih se-minaijev, na katerih strokovnjaki razlagajo uporabo predpisov. Vsak zakon, je bilo nekoč rečeno v jugoslovanski skupščini, mora biti tako jasen, da ga lahko vsakdo začne uporabljati takoj. V zbornici opažamo, da so motivacija za delo manjša, pa ne samo zaradi nizkih OD in inflacije, pač pa tudi zaradi predpisov, ki bodo vsaj še nekaj časa omejevali rast osebnih dohodkov. Vendar moramo dodati, da zmanjševanje števila zaposlenih in večanje iskalcev zaposlitve, zlasti po vse večjem številu podjetij, ki bodo morala opuščati posamezne programe in odpuščati delavce, namiguje, da se motiviranost utegne vrniti ne glede na višino osebnih dohodkov. Možnosti za pridobivanje dela v ljubljanski regiji bo nekaj časa vse manj, saj so nova podjetja po pravilu majhna in potrebujejo predvsem visokokvalificirane kadre, v proizvodnji pa nastajajo nova podjetja za zdaj v glavnem tako, da se nekdanji tozdi preregi-strirajo v samostojna podjetja. Boj za delo bo vse trši, višina plače bo nekaj časa najbrže drugotnega pomena. To so seveda le nekatera pereča vprašanja, s katerimi se ubada gospodarstvo ljubljanske regije. Prav toliko pozornosti bi lahko posvetili rasti ali bolje rečeno realnemu padanju investicije (kar pa ni samo ljubljanska značilnost) ali pa vprašanju smiselnosti in učinkovitosti številnih reorganizacij, od tistih v političnem vrhu, do sisov, bank, zbonrnic, SDK in tudi v podjetijih. Marsikje, menijo v regijski zbornici, gre le za prenos oblasti na nov naslov, vsebina in problemi pa ostajajo. To pa kajpak ni niti smoter niti končni cilj reorganizacij. Boris Rugelj Prispevek na jugoslovanskem posvetu »Kultura, sodobnost, sindikat« v Topolšici EKOLOGIJA NAJ BO NOVI NAČIN ŽIVLJENJA IN NOVA KULTURA Kultura je civilizacijski okvir, ki ga na geonacionalnem območju določajo zgodvina, sedanjost in nujna rezultanta, ki kaže na možne smeri razvoja v prihodnosti. Je torej način življenja in splet odnosov med posamezniki, med skupinami; odnosov ljudi do preostalega živega in neživega sveta; odnosov do ljudi, do oprijemljivega in imaginarnega; odnosov v procesu dela in uživanja sadov tega dela. To mojo definicijo kulture dodajam tistim šeststotim definicijam, ki jih je menda doslej naštela sociološka znanost - in jih sprejemam samo kot dokaz, da je takšna definicija nemogoča. Tudi moja, seveda, saj sem si jo napisal samo za današnjo rabo, ker bi rad poudaril, da kulturo opredeljujejo odnosi, vsakršni odnosi - tudi’ odnosi med ljudmi in naravo. To je tisti del kulture, ki smo mu ljudje nadali ime ekologija. To je zelo široko in razvejano področje človekovega razmišljanja, delovanja, strahu in upanja. Na hitro in po naravi stvari se vsekakor zdi, da je področje ekologije kot nalašč za uspešno delovanje sindikatov. Samo zdi, pravim, ker lahko mirno trdim, da sindikati niti pri razvoju ekološke zavesti niti pri opozaijanju na ekološke probleme in niti pri reševanju ekoloških vprašanj niso storili ničesar. Zakaj? Odgovor je večplasten. Mogoče je preprosto reči, da zaradi transmisij skega vedenja, podrejenosti, kadrovske anemičnosti in podobno. Mogoče je pa tudi reči: ne samo sindikat, socializem v celoti ni ničesar naredil, saj se je pokazal kot sistem, ki brezobzirno izkorišča ljudi in naravo. Kaj vse je bilo v zadnjih letih mogoče slišati na posvetih, zborovanjih, simpozijih in sejah organizacij na oblasti in organizacij, ki si oblasti šele želijo. V tej množici sem nekoč ujel neko bežno misel o človeku, pre- prosto misel o razd ovoj enem posamezniku, o delavcu z dvojnimi merili, o homo dupleksu. Kaj kmalu sem spoznal, da je teh posameznikov mnogo, še več, da jih je marsikje, kjer so za ekološke programe v podjetju glasovali, več kot polovica, da so skoraj vsi. Če poenostavim: ljudje so proti onesnaževanju, so za čisto okolje, neoporečno vodo, zdrave gozdove, čisto in varno tehnologijo vse dotlej, dokler to ne zadeva njihovega podjetja, njihovega dohodka in njihove socialne varnosti. V trenutku, ko bi morali od svojega dati za novo tehnologijo, za čistilne naprave, za zdravo embalažo, za obnovljive energetske vire, so proti ali pa vsaj v hudi dilemi. Ta dvojna morala, ki je po logiki večine postala v prenekaterem primeru tudi dvojna morala sindikata, je pogostejša kot si mislimo in bolj uničujoča kot si upamo priznati. Toda, če bomo v sindikatih Slovenije (neodvisnih po imenu in morda tudi po delu) resno vzeli zagotavljanje, da želimo varovati delavca in člana sindikata, potem je naše drugačno ravnanje pri varstvu okolja nujno potrebno. Toda potem se moramo tudi zavedati, da morajo biti tej nalogi namenjeni vsi miselni tokovi prenove in globalna strategija ravnanja. Pri tem je popolnoma vseeno, ali priznamo, da nas je k temu prisilila naprednejša slovenska politična alternativa, ali pa to vztrajno zanikamo. (Na tem mestu sem želel omeniti tudi Gorenje v zvezi s kakovostjo in estetsko vrednostjo proizvodov, o predlogu za »znak ekološko čistega proizvoda« in predvsem o humanosti dela in proizvodov. Toda o tistem, kar rečeš, moraš biti tudi sam prepričan. Včeraj pa sem v reviji Obramba prebral predstavitev nove brzostrelke, ki jo izdeluje Gorenje. Orožje, sodobno in praktično - za ubijanje, seveda. Misli o tem moram nanovo zbrati, zato se za ta del razprave opravičujem. Pomembno je, da z vsemi sredstvi, ki so sindikatu na voljo, pomagamo oblikovati novo kulturo bivanja v prihodnje: kulturo, ki se ne bo več opirala na nasilje nad naravo in naravnimi viri, na brez-obirno izkoriščanje bogastva, ki je tudi bogastvo prihodnjih rodov, na veči konflikt med naravo in družbo. Sindikat naj pomaga graditi kulturo čistega tehnološkega razvoja, obnovljive energije zdravega okolja, spravljivega odnosa do narave, kulturo sožitja z danimi možnostmi, kulturo miru s samim seboj in drugimi. To ni več utopija, to so stvarne možnosti realnega sveta in realna alternativa razvitega dela človeštva, ki bo to uresničevalo z nami ali brez nas. Pred dnevi sem bil na simpozi- ju z naslovom Ekosocializem - nov družbeno razvojni koncept. Zame je pomenil pravo bogastvo novih resnic in spoznanj - razen pošastnega naslova, seveda. Programu ekološke sanacije ne moremo dajati ideološkega predznaka. Vpašal sem se, kdo koga rešuje. Socializem ekologije zagotovo ne, ker je doslej v svetovnem merilu zanjo zagotovo najmanj storil. Kdo koga torej? Ekologija naj re-afirmira socializem? To je strašna zmota, ali pa le nadaljevanje stare prakse: že spet bo dobra ideja (tokrat ekologija) samo v funkciji ohranjanja okostenele ideologije in neuspešnih družbenih programov. Ekologija ne more biti odvisna od nikakršne ideologije, lahko je le nov družbeno razvojni načrt oziroma nova kultura, nova filozofija in nov način življenja, ko se bo človek s pomočjo najvišje tehnologije in najboljših spoznanj pomiril z naravo, katere sestavni del je tudi sam - ko se bo torej pomiril sam s seboj. Ne gre torej za ekokapitalizem in eko-sociah-zem, ne gre več za delitev, temveč samo še za življenje, pa čeprav bi ga poimenovali eko-življenje ali še bolje eko-kultura. Morda bi morali prihodnje zgodovinsko obdobje celo poimenovati z eko-kultura. Naša sindikalna posvetovanja imajo pogosto zelo majhno vplivanje na družbene odločitve in tudi tokrat bo posvetovanje namenjeno le samo sebi, če nam ne bo uspelo (strokovno utemeljeno in tudi agresivno) v svoji republiki in pokrajini dati kulturi dostojno mesto v gradivih prenove sindikatov in v kongresnih gradivih seveda. Za optimizem nimam mnogo razlogov, saj zadošča že, da pogledam »program sindikata Jugosla; vije« z datumom oktober 1989, ki v obseženem besedilu omenja kulturo samo kot obrobne kulturne dejavnosti pri porabi lastnih finančnih sredstev. Predlagam, da od svojega sindikata zahtevamo več: neposredno s spročilom tega posvetovanja in posebno prek programov sindikatov v republikah in pokrajinah. Če bomo ostali na obrobju, bomo krivi sami in, če bomo krivi sami, tja tudi spadamo. Doro Hvalica Tone Peršak: USEDLINE (Gradivo in prispevkiJ V. Možje v dimnikih na beiem snega Podoba se je porodila iz vročice. A bila je tako zapeljiva, da bi vstal in se napotil čez zasneženo plan, tja do polja dimnikov, v katerih so tičali črni možiclji... Ko bi le mogel! Pod bosimi nogami bi mi škripal zmrznjeni sneg in kristali bi se lesketali v bleščečem jutranjem mrazu... In vse je bilo v sobi... Zasnežena ravan je bil zriban lesen pod in polje z dimniki je bilo nekoliko desno od vhodnih vrat, kjer je stal razbeljen gašperček, v katerem so pokala in cvrčala suha smrekova drva in nikoli dovolj presušena bukova... Bleščeči sren vrh visokega celca je bil nedotaknjen, kot da je vse živo že zdavnaj izumrlo. Bilje razgrnjen čez ravnico kot svilena koprena s tisočerimi biseri, iz katerih seva svetloba. Neskončno polje kristalov. Zdelo se je, da bi bilo, če bi ga lahko prečil, onkraj toliko lepše biti, da se želje po tem sploh ni dalo utišati. A hoditi bi bilo treba tako, da bi se bose noge sploh ne dotikale krhkih bilk svetlobe, ki so vzklile iz kristalov. In čutil sem, jasno: bilo bi mogoče, le odpraviti bi se bil moral. Spustiti bi se bil moral s postelje in zakoračiti... Samo dihati nisem mogel in nobene moči ni bilo v nogah in ro- kah; še toliko je ni bilo, da bi lahko sedel in spustil noge čez rob postelje. Ležal sem, ves prepoten, zavit v mokro rjuho iz grobega platna, in stremel v čarno podobo, v katere središču sem bil in menda sem vseeno vedel, da te podobe ni, in da se bom najbrž prav kmalu zadušil. Podoba pa me je srkala vase... Bile so kajpak blodnje, ki so se stekle v nezavest ali spanec in od vsega, kar je potem sledilo, ne vem ničesar... Toda snega, ki bi se tako prelestno lesketal, nisem v resnici nikoli videl in tudi smešnih mo-žicljev, ki so tičali v dimnikih in se mi veselo pačili, nisem več srečal, ne v blodnjah in ne v resničnem življenju. Bili so kot bitja, ki živijo prav na meji med to in ono stranjo. Verjetno pa se bomo vsaj enkrat še videli... In morda bo tedaj spet razgrnjena predme neskončno dolga slepeča preproga iz same luči kot pot za hojo po vodi ob sončnem zahodu... Ne vem pa, kako je bilo, ko sem se bil pr\rič približal nevidnemu robu. Bilo je kakšno leto ali leto in pol pred tem. ko smo si stali iz oči v oči s črnimi možiclji v dimnikih. Bilo je v istem času in v isti hiši kot vse tisto s staro Lujziko. In ni bilo pozimi... Tudi tedaj meje dušilo in pravi- jo, da sem bil tedaj zelo dolgo že povsem odsoten; vso noč in ves dan do srede popoldneva. Sam nič ne vem o vsem tem, kar so mi povedali: da sem bledel in nisem nikogar poznal ne slišal in nikomur odgovarjal; da me je prišel pogledat zdravnik in je rekel, da je najbrž že prepozno za karkoli, a da bi morda še veljalo poskusiti z nekim novim zdravnikom, ki se je nedolgo tega pojavilo, in ki bi ga bilo treba iti kupit v bližnje mestece, v deset, enajst kilometrov oddaljeno R.: a da ni bilo nikogar, ki bi bil pri volji sesti na kolo in se odpeljati v R., kajti bil je čas, ko je bilo zelo veliko dela, v vasi pa se ni nihče čutil dolžnega reševati življenje pankrtu neke dekle, ki seje nedolgo tega prite-pla v vas. Ravno tedaj pa se je povsem nepričakovano pripeljal na obisk k materi iz trikrat bolj oddaljenega M. njen najstarejši sin, moj polbrat, ki je tačas v M. obiskoval industrijsko šolo in si je tega dne slučajno izposodil kolo, daje lahko obiskal mater. Seveda je potem moral nemudoma spet sesti na kolo in se odpeljati v R. po zdravilo, čeprav je bil zdravnik napovedal, da bržčas kljub temu ne bom doživel večera. Polbrat je zdravilo pripeljal in se menda še isto uro že odpeljal s kolesom nazaj v M. Za mater pa je bil njegov navadni obisk še en dokaz več za to, da bog hoče, da živim in poslej je še bolj spoštovala to božjo voljo ...A vsega tega se jaz kajpak ne spominjam... Spominjam se le zagatne bolečine v prsih in teme in utrinkov. Celih rojev utrinkov... Letel sem skoznje v brezdanjo globino. Pa ne bi mogel reči, da je bilo tam spredaj vse črno... Nobene barve se ne spominjam, le utrinkov, kot da bi letel skozi pršenje isker ob varjenju v brezbarvje... In po tem, ko so mi dali zdravilo, in sem se pač spet vrnil v zavest, je vse samo popolna praznina... Ostal je samo občutek dušeče tesnobe, ko hlipajoče loviš zrak in je nekje v prsih nekakšen jez, mimo katerega zrak ne more in je prsna votlina tako prazna, da se zdi. da se bo zdaj zdaj zgruznila vase... Smrt?... Odkar vem zase, me je bilo strah smrti. Mučil meje občutek, da sem na nek poseben način izpostavljen, in da je smrt nekaj zlohotnega; nekaj, kar se naslaja ob moji muki, ko se mi je ves čas zdelo, da je nekje nekdo, ki se mu mora samo zahoteti in bo preprosto prerezal nitko... Srečeval pa sem se z njo zelo pogosto, se mi zdi... Ne spominjam se natanko, kako in ne spominjam se mrličev; še vedno pa na konicah prstov čutim mrzlo prhkost njihove kože... Kljub strahu in odporu sem se jih dotikal... Nekoliko kasneje sem v spanju sredi noči zaznal prihod smrti... Bilo je v neki drugi vasi, kjer je živela teta moje matere. Menda jo je mati šla obiskat ravno zato. ker je bila na smrt bolna. Imela je vodenico in je bila že tako napihnjena. da je ni bilo moč spozna- ti... Spal sem skupaj z vnuki umirajoče v mali sobi. Verjetno smo bili kar v troje v isti postelji... Naenkrat pa sem se zbudil in isti hip sem že tudi vstal, kot da bi me dvignila luna, ki je svetila skozi okno, da sem brez težav videl, kje so vrata. Odkorakal sem iz sobe in skozi vežo v izbo, iz katere je skozi priprta vrata sijala drgetajoča luč petrolejke. Prav tisti hip, ko sem vstopil, seje materina napihnjena teta nenadoma vzpela v postelji, kot da bo vstala, in v tem polsedečem položaju zahropla. Iz ust ji je pritekla rjava brozgasta tekočina. Potem je znova omahnila nazaj na blazino injo bila mrtva... Ob postelji so staji njeni domači in moja mati m menda je prav ona držala v roki prižgano svečo, ki sojo nato P°' tisnili že mrtvi teti v stisnjeno pest. Šele nato ji je nekdo zatisni oči... Pa tudi molili so... .. Ne spominjam se več, ali je bua tedaj v sobi tudi Anika, nedoletna domača hči, ki ni bila čisto P![ pravi pameti. Nje se spominjam samo zato, ker smo jo mlajši otr ci radi nagovarjali, naj dvigne kr lo in nam pokaže svoje bogato P raščeno mednožje. Ob pogledu n vso to rjavo kosmatost, ki narnLj je prav radodarno razkazovala, m je bilo čudno pri duši... Bili ata iste hiše: stara teta, kije tisto no ^ bruhala svojo rjavo življenje P smrtni postelji, in Anika, kije bi tako rjavo poraščena med Drugih ljudi iz te hiše se ne Sf]0. minjam. vem samo, da so .blholj In vem še to. da je hiša stala ^ na samem v dolini, nedaleč ■ gozda. Bila je nova hiša. od zm še neometana... Nekaj deset j trov pod hišo je tekel PotoK’dov-stran katerega je v velikem sa njaku stala neka druga hiša ■ ■ ■ PO SLEDEH DOGOVARJANJA Ljubljana, 17. novembra 1989 DGl3V$ll3 GROtilOSt 1 3 Raziskovalni projekt »Izobraževanje odraslih kot strateški dejavnik pospeševanja našega družbenega in tehnološkega razvoja« Z RAZISKOVANJEM IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH SE PRIKLJUČUJEMO PRIZADEVANJEM V EVROPI Slika: Igor Modic v gospodarskih organizacijah; tehnika, tehnična kultura; praktično znanje in spretnosti; znanje o poslovanju in organizaciji ter znanje s področij vzgoje in izobraževanje, kultura, umetnost. Med področji, ki jih izbira manj kot 5 odstotkov ljudi so odnosi med ljudmi (psihološko-socialna tematika), družbenopolitična tematika in varstvo pri delu. Med motivi za izobraževanje so na prvem mestu (osem modalitet, na katere so odgovaijali, so združili v tri sorodne skupine) povečanje uspešnosti svojega delovanja s 75,4 odstotki. Formalni motivi - doseči določeno stopnjo izobrazbe ali kvalifikacije so pomembni za - 4,2 odstotka vprašanih. Na drugem mestu je zadovoljstvo, veselje do učenja - 6,5 odstotka. Med načini, kako se želijo izobraževati, prevladujejo tradicionalni načini (predavanja, šolanje po rednem programu, seminarji, tečaji), med institucijami pa delavske univerze (26,9%), druge organizacije (23,5 %), višje in visoke šole (18,3 %) in delovne organizacije (15,9%). Najmanj so bile izbrane srednje šole (4,9%). To kaže, ny bi okoli dve tretjini želja morebitnih udeležencev izobraževanja zadovoljevale organizacije, ki organizirajo predvsem programe neformalnega izobraževanja. Ugotavljali so tudi, kako pomembno je odraslim spričevalo o pridobljeni izobrazbi in ugotovili, daje to pomembno za približno polovico morebitnih udeležencev. Raziskava je proučevala še nekatera druga vprašanja in predstavlja pomembno osnovo reprezentativnih empiričnih podatkov, ki bodo omogočali primeijave in spremljanje premikov. Pomenila pa bo tudi strokovno osnovo, na kateri bo mogoče načrtovati politiko in akcije v izobraževanju odraslih ter koncipiranje ustreznega sistema izobraževanja odraslih- Igor Žitnik Ukrepi zvezne vlade: v nasprotju s sprejetim programom stabilizacije PLESALCI NA LEDU .Če bi Ante Markovič zdaj ponovil spomladansko srečanje s slovenskimi gospodarstveniki (s približno 200 direktorji v Radencih), zagotovo ne bi dobil takšnega aPlavza, kot ga je takrat. Celo nasprotno: najverjetneje bi doživel Precej hudo grajo za vrsto ukrepov vlade. Zakaj? Zato, ker so jesenski ukrepi slovensko gospo-barstvo privedli v katastrofalen Položaj, nekateri, zlasti tečaj di-Pafia, pa bodo pokazali zobe tudi kakih 8 mesecev. Dr. Rino Simoneti z Gospodarske zbornice lovenije je nemara najbolj točno nekaj besedami opisal delo vla-,e: za umetniški vtis zasluži čisto t esetko, za izvedbo pa niti šest špC , ne- Položaj gospodarstva in slabša perspektiva je napotila ovensko gospodarsko zbornico, k ,J.e Pripravila javno izjavo o te-PaH ek°n°mski politiki, v kateri "da ■ Va navzkrižja med napovejo11111 in dejanskimi ukrepi sj Zne vlade ter navaja zahteve panskega gospodarstva. na reveč je vsega tega za objavo v a Ve^no omejenem prostoru s U’ saJ je izjava podprta še ston r°knejšim gradivom o od-2lS konkretnih ukrepov 2atn dogovorjenega programa. Poglejmo samo najbolj po- membne točke »izjave«, torej največja odstopanja od obljub. Najhuje je na področju ekonomskih odnosov s tujino, kreditno monetarne politike ter proračunske porabe. Tečaj dinarja je precenjen in po oceni zbornice se približujemo stanju, kakršnega si je pripravila bivša vlada Branka Mikuliča v letu 1987: precenjeni dinarje takrat povzročil hudo nezmožnost odplačevanja dolgov v tujino. Gospodarstva ni potolažila niti nedavna izjava podpredsednika ZIS Živka Pregla, daje vlada spoznala svojo »tečajno zmoto« in dajo bo popravila že v novembru. Posledice zdajšnjega tečaja, ko izvozniki z izvozom zaslužijo le še 62 odstotkov tistega, kar iztržijo doma, in vztrajanje pri nepriznavanju tistega dela inflacije, ki ga povzroča pričakovanje naraščanja cen v bodoče (tega pa je kar polovica mesečne rasti cen), bo Jugoslavija začutila čez pol leta ali leto dni. Takrat pa bo treba resno načeti zdaj tako opevano devizno rezervo, ki že tako ni sestavljena iz kvalitetnih sredstev, se pravi iz presežkov poslovanja s tujino, ampak je nastala zaradi odloga plačila nekaterih dolgov ter na osnovi deviznih prihrankov občanov. ZIS se ni držal obljub o razbremenitvi uvoza za potrebe izvoznikov - uvozne takse ponovno naraščajo. Zbornici se prav tako ne zdi pametno, da vlada urejanje vprašanj klirinškega plačevanja prelaga do leta 1995. Sporna je tudi stroga zaupnost sistema oprostitev carin in taks, kar ni v skladu z našo novo, tržno naravnanostjo in s pluralizmom lastnin. Na področju kreditno monetarne politike je najbolj sporno odstopanje od letošnjega sklepa zvezne skupščine o eskontnih stopnjah. Te so v nasprotju s sprejeto politiko globoko negativne. Gospodarstvu nalagajo realno višja bremena zaradi višjega zveznega proračuna. Tudi v republiki ni bolje: izločanja za družbene dejavnosti so realno za 13 odstotkov večja. Slovensko gospodarstvo prek zbornice in prek skupščinskega sistema terja od republiškega in zveznega izvršnega sveta, da oba po svojih pristojnostih ukreneta vse, da bi se program stabilizacije v resnici lahko izvajal. Pri tem zbornica ne misli, da je ogroženo samo slovensko gospodarstvo, ampak vsa podjetja v Jugoslaviji, ki lahko potegnejo gospodarski voz naprej. Ključ za rešitev je predvsem v realnem vrednotenju dinarja, tako pri tujih valutah kot na domačem trgu (obresti), in v porabi, sloneči na realnem dohodku. Vlada pa se odloča za poteze, ki nas od naštetih ciljev oddaljujejo. Člani ZIS sicer v javnih izjavah zatrjujejo, da vlada natanko ve, kaj hoče in kaj dela, in da so temelji za korenitejše spremembe v gospodarskem sistemu postavljeni. Toda za zdaj je pravzaprav več argumentov na strani slovenske zbornice, ki pravi, da vlada najbrž misli, da bo lahko stabilizacijo izpeljala in inflacijo »ukinila« samo s spremembami v sistemu in brez ostrih gospodarskih ukrepov. Precej teže ima tudi mnenje, da je vlada zaradi zahtev proračuna (zmanjšanje izvenproračunske porabe, ne da bi hkrati zmanjšali tudi pravice uporabnikov teh sredstev) pozablja na gospodarstvo. Vlada bi očitno rada ugajala nekaterih vplivnim političnim in gospodarskim skupinam. Vprašanje pa je, ali ni led, na katerega se je podala, pretenek za njene piruete. Mar je mogoče vajeti, da si bo vlada s svojim sedanjim plesnim programom nabrala dovolj točk pri omenjenih skupinah, ki jih posluša (beri, mora poslušati, sicer bi že padla), da bo lahko po volitvah prihodnjo pomlad poskusila nadoknaditi zamujeno v stabilizaciji? In tudi, ali bo takrat sploh mogoče nadoknaditi, kar ta hip gospodarstvo in s tem Jugoslavija izgubljata? Boris Rugelj Izobraževanje odraslih je v minulih desetletjih doživljalo svoje vzpone in padce, za zadnja leta pa lahko rečemo, da je število oblik in udeležencev nenehno padalo ter je bilo potisnjeno na obrobje družbene pozornosti. Čeprav smo v vseh listinah, tudi sindikalnih, deklarativno poudarjali njegov pomen, pa je bilo v resnici največkrat prepuščeno dobri volji in motiviranosti posameznikov. Precej dolgo je trajalo, da je skupina zagnanih in strokovno usposobljenih posameznikov, zbrana okrog andragoškega društva, uspela nekoliko prevesiti odnos do tega, za družbo tako usodnega vprašanja. Leta 1986 je nastal raziskovalni projekt »Izobraževanje odraslih kot strateški dejavnik pospeševanja našega družbenega in tehnološkega razvoja«, ki je po mnogih peripetijah dobil svoj domicil na Pedagoškem inštitutu ljubljanske univerze. Na nedavnem pogovoru, ki ga je sklical predsednik projektnega sveta raziskave, so predstavili rezultate drugega leta dela pri raziskovalnem projektu. Doslej so v okviru projekta opravili šest nalog, zadnje tri raziskave: »Odrasli prebivalci Slovenije v izobraževanju«, »Izobraževanje delavcev v delovnih organizacijah v Sloveniji« in »Odrasli v izobraževanju v Sloveniji do leta 2000«, pa so predstavili sedgj. To pot se bomo ustavili pri prvi raziskavi. Kot je poudaril vodja projekta in spiritus agens prizadevanj za drugačno vrednotenje izobraževanja odraslih in njegovega usodnega vpliva na preobrazbo družbe Zoran Jelenc, pomeni raziskovalni projekt pomemben kulturni dogodek, saj smo prvi in prvič v Jugoslaviji lotili znanstvenega proučevanja te problematike. V raziskavi »Odrasli prebivalci Slovenije v izobraževanju« so zbrali empirične podatke o izobraževalni dejavnosti odraslih prebivalcev Slovenije. Raziskavo so opravili na reprezentativnem vzorcu 2033 prebivalcev, starih več kot 18 in manj kot 70 let, ko Pa so odšteli redne učence in štu- dente, je ostalo 1934 oseb. Želeli so ugotoviti deleže oseb v vsej populaciji glede na njihovo izobraževalno dejavnost oziroma nedejavnost. Raziskava je pokazala, da je 26,8 odstotka vseh odraslih prebivalcev dejavnih v izobraževanju (se izobražujejo ah so se izobraževali v zadnjem letu), 10,8 odstotka pa se jih želi izobraževati. To pomeni, da je blizu dve petini odraslih v Sloveniji izobraževalno aktivnih. Na udeležbo in dejavnost v izobraževanju statistično pomembno vplivajo spol (moški so bolj dejavni kot ženske), starost (bolj osebe do 40 let), predhodna izobrazba (bolj osebe s srednjo, višjo in visoko izobrazbo), zaposlenost, vodstveni ali vodilni položaj, dohodek, nekatere aktivnosti oziroma stališča. Zanimive so tudi ugotovitve, kje se odrasli izobražujejo. V vzgojnoizobraževalnih organizacijah se jih izobražuje 12 odstotkov, v delovni organizaciji, kjer so zaposleni 11,9, v drugih organizacijah 13,3, v društvih in klubih 10,1 v izobraževalnih programih RTV (tu so bili strogi in so upoštevali samo jezikovne tečaje) pa 0,6 odstotka. Med vzgojnoizobraže- valnimi organizacijami največji delež populacije vključujejo delavske univerze (3,0%) ter izobraževalni centri in višje šole (po 2,3%); sledijo visoke šole in fakultete (1,9%) in srednje šole (1,5%). Če razdelimo vse programe na šolske in zunajšolske, dobimo izrazito premoč zunajšolskih (90,6%) pred šolskimi (9,4%). V programe formalnega izobraževanja za pridobitev priznane stopnje izobrazbe ali kvalifikacije je vključenih 6 odstotkov odraslih. Vsebino učenja in izobraževanja odraslih so razdelili na trinajst vsebinskih področij. Med tistimi, za katera se je odločila desetina več odstotkov populacije, so strokovno znanje, povezano z delom Z Ivom Zorčičem, predsednikom ZTKO Slovenije, o predvidenih spremembah na področju telesne kulture DELAVCEV DOVOLJ, A PREMALO STROKOVNJAKOV Glede na to, da mi je veliko do ugleda Jugoslavije v svetu, se boš poslej ukvarjal samo s tenisom! Oto Reisinger S prvim januarjem prihodnjega leta se poslavljamo od samoupravnih interesnih skupnosti, tudi tiste za telesno kulturo. S tem bo konec razmeroma dolgoletne prakse, s katero pa, kot vemo, nismo bili kdo ve kako zadovoljni. Vezi med tistimi, ki so odločali in onimi, ki so s svojim denarjem omogočali izpolnjevanje načrtov, niso bile dovolj trdne. Zato volja večine pogosto ni prišla do veljave. Tega pa si nihče ni želel, seveda še najmanj delavci, ki se za telesnokulturno življenje odrekajo delu svojega dohodka. Ali bo po novem, ko ne bo več samoupravnih interesnih skupnosti, kaj bolje? No, s tem v zvezi je še dolga vrsta vprašanj in dvomov. Športni delavci pa se zavedajo priložnosti za korak naprej na področju organiziranosti telesne kulture. Radi bi bili namreč bolj učinkoviti in hitreje bi radi uresničevali svoje načrte. Predvsem tistega, ki govori o »športnem narodu«. Proti stari praksi O organizacijskih spremembah in posledicah odprave samoupravnih interesnih skupnosti smo se pogovarjali z Ivom Zorčičem, predsednikom Zveze telesnokul-tumih organizacij Slovenije. Med drugim nam je povedal tole: »Veliko je še nedorečenega, zato še ni povsem jasno, kgj nam bo prineslo novo leto. V vsakem primeru pa moramo poiskati prehodno rešitev za finansiranje telesne kulture v Sloveniji. V okviru izvršnega sveta Slovenije bomo imeli republiški upravni organ za področje telesne kulture, ne vemo pa še, kakšen bo. Radi bi, da bi bil samostojen in ne v okviru oziroma pod streho koga drugega. S tem imamo namreč dokaj slabe izkušnje. Ko smo bili pod kapo šolstva smo govorili o telesni kulturi bolj pod razno, zato skoraj nikoli ni bilo dovolj časa, da bi se temeljito pogovorili in poiskali ustrezne rešitve. Podobno je bilo z denarjem. Telesna kultura in njene potrebe so bile vedno na samem repu. Zato si v prihodnje ne želimo, da bi se vrnili na staro prakso. Izkušnje so dovolj zgovorne in odločno govorijo v prid samostojnemu upravnemu organu za področje telesne kulture.« - Pa finansiranje v tem prehodnem obdobju, ki je tako rekoč že pred vrati? »Finansiranje prenašamo v republiški izvršni svet. Denarja ne bo manj, kot ga je bilo v preteklosti, s čimer pa ni rečeno, da ga bo dovolj. Potrebe so bile, vsaj doslej, v glavnem vedno večje od možnosti.« - In kakšna bo organiziranost na ravni občin? »Podobna kot v republiki. Kar je bilo doslej v rokah samoupravnih interesnih skupnosti na občinski ravni, bo po novem v pristojnosti občinskih izvršnih svetov. Pravzaprav v kratkem času na tem področju ne bo bistvenih sprememb...« Več strokovnjakov tudi za področje rekreacije - Nekateri menijo, da je v telesni kulturi preveč profesionalcev. »Kakih 800 jih je. To ni veliko. Vprašanje pa je, če so vsi ti ljudje zaposleni na pravih, najbolj ustreznih oziroma potrebnih delovnih mestih. Tu so prav gotovo še rezerve, ki bi jih kazalo izrabiti. Prepričan sem, da v stroki še potrebujemo sodelavcev, imamo pa po drugi plati dovolj administra-tivcev. Pravzaprav podobno kot na drugih področjih.« — So organizacijske oziroma zakonske spremembe priložnost za bolj učinkovito delo? »Vsekakor. Marsikaj nas sili v to, da se bomo lotili svojega dela bolj profesionalno. In to priložnost imamo. Med drugim bomo morali posvetiti več pozornosti vzgoji kadrov. Strokovnjakov imame premalo, na mnogih področjih pa bi morali delati bolj strokovno. Za strokovno delo pa seveda potrebujemo strokovno usposobljene ljudi...« — Kje, konkretno? »Marsikje, med drugim tudi pri športni rekreaciji ali, denimo, za napredek v olimpijskih športih. Želim poudariti, da se morajo rezultati boljše organiziranosti odraziti tudi v poglobljenem strokovnem delu.« Andrej Ulaga Bo letošnja zima radodamejša od prejšnje? Njen začetek je, vsaj za smučarje, kar obetaven. Slika: Igor Modic Izvirno rekreacijska ponudba na Fakulteti za-telesno kulturo Neizkoriščene športne površine Fakulteta za telesno kulturo v Ljubljani je držala obljubo: poskrbela je za izvirno ponudbo na področju športne rekreacije. V okviru akcije Razgibajmo življenje so predstavniki fakultete pripravili športne dejavnosti za staro in mlado ter s tem opozorili na številne neizkoriščene možnosti. Veliko športnih objektov v Sloveniji posebno konec tedna namreč sameva, medtem ko mnogi ljubitelji aktivnega oddiha in športne rekreacije ne vedo, kam s svojim prostim časom. In kaj vam ponujajo na Fakulteti za telesno kulturo v Ljubljani konec tedna, ob sobotah in nedeljah ? Organizatorji niso pozabili na nikogar. Za najmlajše je na voljo športni vrtec, odrasli pa se lahko sprostijo in razvedrijo ob igrah z žogo, v bazenu, ob aerobni vadbi, prijatelji znojenja in visokih temperatur si lahko privoščijo savno, tu pa sta tudi delavnici za smučanje in ples. Možnosti je torej zares veliko, pa tudi objekti oziroma športne površine so na fakulteti boljše kot marsikje drugje. Programi so vsekakor široko in sodobno zastavljeni ter omogočajo aktivnost večjemu številu rekreativcev hkrati. Naj k temu dodamo, da obiskovalci fakultete za telesno kulturo niso prepuščeni sami sebi, saj za posamezne aktivnosti skrbijo izbrani športni izvedenci, ki bodo pri delu z rekreativci sledili tudi novostim v svetu. V ljubljanski akciji gre, kot že rečeno, tudi za poziv, naj telovadnice in drugi športni objekti ne samevajo. Ob tem, da imamo v Sloveniji premalo najrazličnejših športnih površin, namreč ugotavljamo, da so tudi te v mnogih primerih premalo izkoriščene. Po eni plati imamo torej premalo bazenov, telovadnic, igrišč in drugih podobnih rekreacijskih objektov, po drugi plati pa naredimo premalo, da bi to svoje dragoceno imetje pošteno izrabili. Zato velja ljubljansko akcijo posnemati, saj je posebno v teh mrzlih in nič kaj prijaznih mesecih povpraševanje po športnem razvedrilu še veliko večje kot sicer. Odpiramo torej na stežaj vsa vrata naših vadišč in omogočimo ljudem prijetnih in zdravih uric na teden! Marsikdo nam bo za to hvaležen, saj nimajo vsi neomejene možnosti športne rekreacije. ‘ 4 tj Direktorji v glavnem brez posluha za humanizacijo dela RAZPRODAJA POČITNIŠKIH DOMOV Na pobudo komisije za oddih in rekreacijo pri slovenskih sindikatih so se te dni po dolgem času znova sestali predstavniki podjetij, ki v svojih okoljih skrbe za to področje. Dnevni red sestanka je bil obširen, med drugim so se.organizatorji oddiha in rekreacije seznanili tudi z možnostmi za nakup počitniških zmogljivosti v Fi-esi, zato je bila izmenjava mnenj zanimiva in obenem za mnoge zelo poučna. Saj se na tem področju v zadnjem času ni zgodilo kaj posebnega, pa vendarle. Na delavca in njegove pravice gledamo od okolja do okolja še vedno zelo različno. Marsikje s polno mero razumevanja, v ne malo primerih pa še vedno izrazito mačehovsko. Podobno kot da bi bil človek izključno sredstvo za pridobivanje profita. Primerov izrazitega pomanjkanja posluha za humanizacijo dela in življenja je, žal, kar precej. Medtem ko si marsikje na moč prizadevajo, da bi uvedli programirane aktivne odmore med delovnim časom, jih drugod vodilni v podjetjih preprosto opuščajo. Pravijo, da je škoda tistih nekaj minut in da je treba na delovnem mestu nič drugega kot delati. In tako ponekod ljudje še več delajo kot so včeraj, napravijo pa manj. Pa tudi zdravnik ima z njimi več dela. No, »za vsako ceno« pogosto pač ne gre. Še posebno v proizvodnji ne, kjer je vse ali skoraj vse odvisno od človeka, njegovih sposobnosti in veselja do dela. Slabo skrbimo tudi za svoje počitniške domove, čeprav jih imamo premalo. Mnogi prav klavrno propadajo, nekateri so leto in dan zaklenjeni, številni so zelo slabo izkoriščeni. Na omenjenem sestanku v Ljubljani smo med drugim slišali, da kar 30 lastnikov prodaja svoje počitniške zmoglji- vosti! Bo poslej za te delavce sploh še kakšna možnost za letni oddih? Odgovor na marsikatero vprašanje v zvezi z oddihom, rekreacijo in humanizacijo dela bi lahko iskali tudi v kadrovski politiki-Kljub dogovoru, da bi imela vsa) večja podjetja, taka s 500 in več delavci, poklicne organizatorje rekreacije, smo še. vedno tam, kjer smo bili pred desetimi, petnajstimi leti. Poklicni organizatorji rekreacije so namreč še vedno prave bele vrane. Zelo malo jih je v Sloveniji, morda nekaj deset, potrebovali pa bi jih vsaj nekaj sto. Pa imajo v podjetjih kaj malo posluha za take in podobne probleme delavcev. Pa ne samo zaradi gospodarske krize, inflacije in podobnih stvari. Tako kot je danes, je bilo že pred leti, ko nam Je šlo neprimerno bolje. Ni kaj. gre predvsem za vprašanje ozaveščenosti, za vedenje o tem, koliko se naložbe v ljudi obrestujejo in koliko je športna rekreacija izguba časa in proč vržen denar. Za to gre, predvsem za to. S tem v zvezi so na posvetu po-uaarm, cta bi bilo pametno našim poslovodnim strukturam, ki se kar pogosto zbirajo na Brdu na najrazličnejših seminarjih o sodobnem marketingu in skrivno; stih uspešnega poslovanja, kda) pa kdaj govoriti tudi o delavcih m njihovih potrebah. Ob tem tako pomembnem vprašanju za boljs® in učinkovitejše delo namreč d*' rektorji, kot kaže, bolj malo ved o-In to ni dobro, ne za zaposlene n za rezultate na delovnem mestm Še tako imeniten stroj, ki mu n namenjamo nikakršne pozorno s ti, ki od njega zahtevamo le. 0. se čim hitreje vrti, prej ali slej odpove. Pozneje kot stroj odpO g človek. Odpove pa zagotovo. O le za vprašanje časa. ^ ^laga Univerzalno stranka (protiboljševiškaj vadnica (III.j O koreninah našega bratstva Vprašanje: Časi so napeti, mednacionalno sožitje v Jugoslaviji še nikoli doslej tako skrhano. Na Severu smo za skupnost, na Jugu za enotnost, eni za bratstvo, drugi za ustvarjal-n° sožitje, ob upoštevanju specifičnosti slehernega naroda. Kam vse to pelje? Vlak »bratstva in j enotnosti« toliko da ni zdrsnil s spolzkih srbskih tračnic. In kakšna je pri urejanju teh razmer yloga slovenskih komunistov? Se naj še naprej grejo »proletarski In ternacionalizem v Jugosla viji in svetu (ko pa to geslo tudi v deželah realsocializma ne pomeni več fisto kot včeraj), ali naj jih končno začne skrbeti tudi usoda slovenskega naroda, podobno kot jih je zaskrbela na pragu druge svetov-1 vojne na čebinskem kon-i Sresu? I Tako nas sprašuje Vera S., učiteljica s Štajerske, ki nam je pisala da nadvse ceni generala Maistra kot pesnika in kot državnika. Odgovor: Lahko trdim, da še nikoli v polnem obdobju o problematiki Mednacionalnih odnosov in posedi o problematiki slovenstva ni °ilo toliko napisanega in govorjenega kot v zadnjem letu in še po-Sebej v zadnjih mesecih. Ob tej Ugotovitvi pa se že postavljajo nekatere dileme. Očitno je namreč, na prihaja tudi do takih stališč in Predlogov, ki jim ni mogoče doce-4Pritrditi, čeprav se sklicujejo na ‘°brambo« slovenstva. Vrsta teh predlogov ali ne vidi ali pa noče videti realnih možnosti časa in prostora. Ali pa obravnava problematiko mednacionalnih odnosov ločeno od drugih družbenih problemov v Jugoslaviji, jo poenostavlja in zožuje le na nekatere vidike ali celo en sam vidik, npr. samo na jezikovno vprašanje. Zato je potrebno, da tudi Slovenci z jasno postavljenimi in dosledno zagovaijanimi stališči pripomoremo k odpravi nekaterih še obstoječih »jugoslovanskih predsodkov«. Treba je, npr. v jugoslovanskem prostoru dokončno utrditi spoznanje (in vse, kar temu spoznanju sledi) o Jugoslaviji, ki je nastala in temelji na prostovoljni samoodločbi narodov. Sem sodi tudi spoznanje o naših socialističnih republikah kot državnih tvorbah, temelječih (kolikor gre za nacionalni vidik) na nacionalni suverenosti. (Pri tem posebnosti Bosne in Hercegovine ne morejo in ne smejo vplivati na ocenjevanje jugoslovanske federativnosti). Torej naše socialistične republike kot nacionalne državnosti presegajo klasičen pojem federativnosti, pri katerem gre predvsem za porazdelitev administrativnih kompetenc, npr. ZDA. Avstrija ipd. Prav tako naš federalizem daleč presega nekakšne oblike kulturne avtonomije. SR Slovenija je zgrajena na temelju suverenosti delovnih ljudi in suverenosti slo- venskega naroda, na temelju samoodločbe pa je povezana v jugoslovansko federacijo. Ob takem izhodišču morajo seveda odpasti vse tiste tolikokrat pričujoče meditacije, kisov bistvu jugoslovanskega razvoja videle predvsem nekakšno možnost »transformacije«, ne pa predvsem razvoja vsake od jugoslovanskih nacij pod pogoji enotnega družbenopolitičnega sistema. Skratka, meditacije, ki so videle v Jugoslaviji možnost nekakšnega postopnega nacionalnega poenotenja, ne pa tega, kar Jugoslavija je, namreč prostovoljno izbran državni in družbenoekonomski sistem, ki najbolj ustreza in najbolje omogoča razvoj vsakega od jugoslovanskih narodov. Menim, da je v nekaterih jugoslovanskih slojih še dokaj nejasnosti in zmotnih predstav o nekaki transformativni funkciji jugoslovanske federacije. Praktično se je to izpričevalo v najrazličnejših meditacijah o nastajanju nekakšnega nacionalnega jugoslovanstva, v meditacijah o državnem jeziku o »jugoslovanski kulturi«, v nerazumevanju procesov integracije, celo v predstavah o mešanih zakonskih zvezah kot sredstvu na poti k socialističnemu jugoslovanstvu ipd. Ob tem je bilo poudarjanje načela o pravici narodov do samoodločbe, o državnosti repu- ’ blik, o doslednem spoštovanju jezikovne enakopravnosti, dejansko obstoječih razlik ipd., kaj lah- ko (in je pogosto tudi bilo in je včasih še) razumljivo kot šovinizem, kot nekaj kar ogroža jugoslovansko enotnost. V nekakšni skrbi za enotnost Jugoslavije so rasle tudi razne teoretične koncepcije, npr. tista o kompenzaciji samoodločbe pa ideje o etični sorodnosti kot podlagi jugoslovanstva ipd. Jasno je, da je ob takem pojmovanju Jugoslavije kot nekake možnosti (in ob njej potrebe) »transformacij« - čeprav so bila naša načela tudi usmerjenost političnega vodstva drugačna - cvetela »skrb za enotnost« z vsemi svojimi ekscesi. Cvetelo je reguliranje vsega na »jugoslovanskem nivoju« in z »jugoslovanskim povprečjem«. Na drugi strani pa se je seveda krepil občutek nacionalne ogroženosti. Nastale so široke možnosti za šovinizem vseh baž. Skušnja nam kaže, da si bo treba še veliko prizadevati, da se bo v naših najširšoh množicah zakoreninilo in utrdilo spoznanje o Jugoslaviji kot svobodni večnacionalni skupnosti, ki ni sama sebi namen, temveč je prostovoljno zgrajena skupnost za uresničevanje socialnih in nacionalnih teženj v njej povezanih ljudi in narodov. Skratka, slovenski narod se je prostovoljno združil z drugimi jugoslovanskimi narodi zato, ker meni, da v federativni, enakopravni bratski skupnosti lahko najbolje uresničujejo svoje socialne težnje in svojo polno, vsestransko nacionalno afirmacijo. »Jugo- slovanska prizadevnost« na eni strani in »občutek ogroženosti« na drugi pa sta seveda resno ovirala tudi resnično spoznavanje in sodelovanje med narodi Jugoslavije. Nikakor seveda ne mislim, da so komunisti a priori - in samo oni - klicani k temu, da usmerjajo pot slovenskega naroda. To bodo mogli (in za to bodo upravičeni) le, če bodo znali in dokler bodo znali resnično služiti nacionalnim in socialnim interesom slovenskih ljudi, tj. dokler bodo znali ohraniti povezanost s težnjami ljudstva. To pa je naloga, ki zahteva od slovenskih komunistov jasen koncept narodnega razvoja, odločen obračun s slabostmi v lastnih vrstah in odločno zavzetost pri uresničevanju postavljenih nalog. Predvsem pa tudi večji občutek za politično odgovornost, kar bo najbolj učinkovito onemogočilo tista prizadevanja, ki skušajo dokazati, da so se slovenski komunisti utopili v prakti-cizmu in izgubili izpred oči skrb za usodo slovenskega naroda. Vir: dr. Ernest Petrič - Ali res ogrožamo slovenstvo? stran 113-121, Izbor socioloških razprav, prirejenih za gimnazije, DZS 1970. Opomba urednika: odgovor je točen, še zlasti zato, ker je že tistega davnega leta 1970 pisan v pretekliku. Malo za šalo, malo zares ureja ta izobraževalni kotiček vaš Janko __________________________Špiček. A| Jfe jP|> Ml IffAftig M UMUIW1 BkBa^r e* SBf Rešitev nagradne križanke pošljite do 5. HiBffSle "99 decembra na naslov: DELAVSKA ENOT- NOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 45. Nagrade so: 500.000, 300.000 in 200.000 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 43 ASTRA, DRAMOLET, STROP, VITAMINI, TRIKO, OBER, POR, ROD, KRONA, EMA, OKA, TOALETA, AN4 NOKTURNO, RAJA, OVNAR, AVALIT, MNACKO, NEMOST, IJ, KILT, INA, MA, JANEZ MENCINGER, AKT, OKTAN, ATA. Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 43 1. Mira Toplišek, Metelkova 39 A, 62000 Maribor _ 2. Aleš Štimec, Roška 24, Kočevje 3. Dragica Podlesek, Kocljeva 6, 69000 Murska Sobota Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, * fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956, h. c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 25.000 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Bančič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik Pogovor z Mariom Šušteršičem, zamejskim Slovencem iz Trsta ZANESENJAKI SO PRECEJ PRIPOMOGLI K SOŽITJU V državah, ki obkrožajo tvojo in mojo Slovenijo, živi veliko ljudi, ki so naše gore list. Vseh je okoli 150.000, med njimi polovica ali celo dobra polovica v Italiji. Mnogi Slovenci, ki so kdo ve zakaj onkraj državne meje, niso pozabili svoje matične domovine. Ostali so Slovenci in na moč se trudijo, da bi bilo tako še dolgo, čim dlje. Za svoj prav, svojo kulturno dediščino, slovenski jezik in pravice manjšine bijejo neenakopraven boj, ki je naporen tudi zato, ker pogosto ni prave podpore iz matične domovine. To mnoge zavedne rojake močno žalosti. O tem in podobnih vprašanjih, pa o pomembnem praznovanju 120-letnice slovenskega športa v Itaiji, se pogo-vr^jamo z Mariom Šušteriš-čem. Seveda je Mario, kot pravimo, naš človek. Eden tistih Slovencev v Italiji, ki smo jih lahko tostran meje samo veseli. Rojen je v Trstu, že nekaj časa službuje pri Slovenskem stalnem gledališču, med drugim pa je tudi tajnik Športnega združenja Bor. - Kje vas je največ Slovencev? »Slovenska narodna skupnost živi v glavnem ob itali-jansko-jugoslovanski meji v približno 100 kilometrov dolgem pasu. Ponekod žive tu Slovenci že več kot tisoč let in predstavljajo nekakšno jezikovno mejo med slovanskim in romanskim svetom. V 35 občinah videmske, goriške in tržaške pokrajine živi po popisu iz leta 1981 več kot 43% tisoč prebivalcev, med njimi po naših ocenah približno petina Slovencev. Slovenci tvorijo relativno večino prebivalstva le v 16 manjših občinah.« - Mnogi so si v preteklosti krčevito prizadevali, da bi izkoreninili Slovence... »Na srečo to ni uspelo niti zloglasnemu fašizmu. Že med drugo vojno so pognale nove slovenske korenine, katerih sad so številne ustanove, društva in podobno, kar bolj redko najdemo pri številčno tako skromnih skupnostih. Danes imamo tu svoje gospodarske ustanove, slovenski tisk, slovenske šole, kar nekateri v Jugoslaviji še vedno ne vedo, imamo svoje vrtce, kulturna in športna društva, svoje stalno gledališče in podobno. Ni tako preprosto skrbeti za tako široko razvejeno dejavnost in se nenehno bosti s šte- vilnimi nasprotniki. Vendar verjamemo, da je to, kar počnemo, naša dolžnost. Sicer pa se naš trud obrestuje. In to je velika spodbuda za nadaljnje delo...« - Konec meseca imate v svojem kulturnem domu v Trstu veliko proslavo. Praznovali boste 120 let slovenskega športa v Italiji. »Res, to je za nas velik praznik in zelo zgovoren obenem. To, da slovenski zamejski šport v Italiji praznuje letos 120 let, takrat so v Trstu ustanovili prvo slovensko telesno-kulturno organizacijo, nikakor ni majhna stvar. Na pomlad leta 1869 se je namreč zbralo v tržaški mestni čitalnici na ustanovnem občnem zboru 65 članov novega društva. Sestavili so pravila in izvolili svoj odbor, ki mu je načeloval starosta Franc Andrej Pleše. Čeprav je odbor nemudoma predložil svoja pravila tedanjim avstrijskim oblastem, je prišlo do overovitve društva šele leta 1882. Sokol je kasneje razširil svojo dejavnost na skoraj vse mesto in tudi na okolico. Zelo je utrdil svoje temelje, ko je preselil svoj sedež v Narodni dom v samo središče mesta...« - Fašizem je zatrl vso to cvetočo dejavnost. Poleg drugih slovenskih organizacij je razpustil tudi vsa slovenska športna društva. Pa vse to vendarle ni vzelo poguma številnim našim borcem za uveljavitev slovenstva ...? »Po dolgih letih ilegalnega športnega delovanja in osvobodilnega boja, v katerega so se množično vključili skoraj vsi tedanji slovenski športniki, so šele po koncu vojne vzniknila nova slovenska športna društva. Vključila so Mario Šušteršič se v Zvezo društev za telesno vzgojo, ki pa je po razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja razpadla, medtem ko je sedanje zamejstvo prišlo pod italijansko upravo. Slovenci smo se znova znašli brez trdne organizacijske osnove, brez društev in krovne organizacije. Kontinuiteta našega športa je bila že tretjič pretrgana. Potem smo v Trstu ustanovili Športno združenje Bor, ki je bilo glavni pobudnik za šiijenje telesnokultur-ne dejavnosti zamejskih Slovencev. Prišlo je tudi do obnovitve Združenja slovenskih športnih društev, v katerem je danes več kot deset telesno-kulturnih organizacij s tisoči in tisoči športniki...« - Je poleg množičnosti za slovenske športnike v Italiji značilna tudi kakovost? »Na dosežke naših ljudi je manjšina na moč ponosna. Pa tudi večinski narod. Iz slovenskih vrst izhajajo reprezentanti in državni prvaki, neka- teri bleste celo v evropskem in svetovnem merilu. In v tem pogledu smo zelo cepjena manjšina, kar predstavlja veliko spodbudo za naša prizadevanja.« - Torej sta 120-letna dediščina in trdo delo rodila spodbudne sadove. Zato zelo verjetno ne gre zgolj za formalno obletnico, mar ne? »Pomembno proslavo, ki bo 24. novembra v našem kulturnem domu v Trstu, pripravljamo z zavestjo, da stojimo s svojo zgodovino in svojim Južnim Sokolom v isti vrsti z naj starejšimi športnimi organizacijami tako v Sloveniji kot tudi v Italiji in Evropi. Pa tudi s spoznanjem, da so prav športni zanesenjaki še kako pripomogli k ustvarjanju sožitja med različnimi narodi.« - Ima morda bližnja proslava še kak drug namen? »Vsekakor, s^j želimo z njo Slovenci opozoriti nase tako večinski narod v Italiji kot tu- di prebivalce matične dom0' vine. Neverjetno se narnrc6 zdi, vendar ankete in najrf' zličnejše raziskave kažejo, d3 na nekaterih višjih italija«' skih šolah kot tudi v domovi' ni vsi še vedno ne vedo, d3 obstajamo v Italiji tudi Sl°' venci. Mnogi nas preprosto o® poznajo. Ne vedo, da imam0 tu slovenske šole, živahn0 kulturno življenje, da smo za-res trdno povezani in nisi«0 pozabili na svojo govoric0' Marsikdo iz Slovenije dobr° pozna Trst in njegove števila6 trgovine, ne ve pa za naše gl6' dališče, naša številna športa3 in kulturna društva... In 10 nas boli. Zato smo se tudi odločili, da tudi to pot, to je o° proslavljanju 120-letnice sl°' venskega športa v Italiji, za' stavimo zelo na široko. Velik0 priznanje nam je ob tem daj3 deželna vlada, ki je prevzel3 pokroviteljstvo nad našo pr°: slavo. Na to smo ponosni sa! gre za nedvoumno priznan)6 naši manjšini, to je Slove«' cem v Italiji.« « - Pa sodelovanje z mat,c' no domovino? , : »Ni čisto takšno, kot bi ” želeli. V zadnjih letih se je za' čela odražati državna mej3 prav tragično. Razlike j1 obeh straneh se namreč pov'e' čujejo. Čez moralno podp?r°’ ki smo je deležni iz domovin6, se ne moremo pritoževati Vendar, po domače poved3' no, si z njo pogosto ne mor6' mo veliko pomagati. Za nas delo, gledališče, tisk, športn0, kulturno in drugo dejavno® ’ ki povezuje Slovence v Ital« > potrebujemo poleg drugeS tudi sredstva. Kar precej d6' naija. Tega pa nimamo d° volj, zato bi bila še kako d brodošla pomoč domovine10, di v tem smislu. Športniki 0 bili, na primer, že na moč z dovolj ni, če bi kakega tre«?? ja, ki prihaja iz Sloventi k nam v Trst, nagrajevali * njegovo delo doma, to J v Ljubljani. Razumevanje 0 moralna podpora sta 16?0 stvar, toda, kot že rečeno, z6 veseli bi bili tudi nekolik večjega posluha za naše grIl0j. ne težave. Te pa vsekakor 0 so majhne.« Andrej Ul** LIPE SVEDER: ŠE ENA MOŽNOST