LETO II. ŠT. 45 (93) / TRST, GORICA ČETRTEK, 20. NOVEMBRA 1997 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 STRASEN GLAS SILVESTROVE SMRTI "Toda kakšen zakon bi lahko popravil zlo, posebno takrat, ko je zlo del nas samih in ima take obrambe in tako globoke korenine, da se jih niti sami ne zavedamo? Za kristjana obstaja samo ena obramba; to je tista, o kateri je govoril škof iz Caser-te: Moliti! Moliti za odpuščanje, ki ga sami ne moremo dati, moliti za dejanje odpuščanja, ki uhaja našim revnim silam; to pomeni prepustiti vse v roke Boga," je prepričljivo zapisal Carlo Bo na prvo stran dnevnika Corriere della Sera v ponedeljek, 17. t.m. Strašna smrt fantiča, ki je bil pri Neaplju najprej žrtev spolnega zlorabljanja okrutnih pedofilov in nato pretepen do smrti, razkosan in zažgan, je pretresla te dni vso Italijo, preplavila sredstva javnega obveščanja in se prek njih globoko dotaknila tudi nas samih. Smrt malega Silvestra Delle Cave se uvršča v niz podobnih smrti nedolžnih otrok, katere je sprijenost starejših najprej oropala nedolžnosti, nasmeha in nato še mladega in nedozorelega življenja. Preveč podobnih smrti je v naši družbi, da bi lahko ostali ravnodušni. Tudi mi, ki se delamo, da se nas te smrti ne tičejo, ker "mi nismo taki", ne moremo ostati ravnodušni. Nobenega cenenega moraliziranja ni v tej trditvi in ga tudi noče biti, ker je v takih primerih, kot je pošastna smrt malega Silvestra, odveč vsaka beseda in vsako v nebo segajoče in upravičeno vpitje. V naši družbi je nekaj bolnega. To dokazujejo ljudje, sosedje, ki so za spolno zlorabljanje malega Silvestra vedeli, a o tem niso spregovorili niti ene same besedice; tega niso storili niti takrat, ko so bili orožniki spolnim izprijencem že na sledi. Naša družba je bolna, če vemo, da je glavni obtoženec bil že znan po pedofilskih dejanjih in je nemoteno nadaljeval s svojim zločinskim početjem. Strašno je namreč dejanje, ki otroku vzame vsako svobodo in iz njega naredi živega mrtveca, ga oropa nasmeha, normalnega življenja in normalne človeške topline. Za taka dejanja ni nikdar dovolj ostrih besed, ki bi izrazile dovolj trdo obsodbo. A besede žal niso dovolj, slediti morajo dejanja. Da se podobne stvari ne bodo nikjer več dogajale! Za dosego tega pa se mora potruditi vsak izmed nas: država mora poskrbeti za ustrezno, pravično in hitro zakonodajo, ki strogo kaznuje pedofile, spolne iztirjence in podobne zločince, šola mora poskrbeti za osveščanje naših otrok in za pravilno vzgojo, starši moramo bdeti nad vsakodnevnim življenjem naših otrok in še in še bi morali naštevati. V času, ko imamo starši vedno manj časa za svoje otroke, ko nas ritem življenja sili v neprestano podaljševanje delovnega urnika in je naših drugih obveznosti, ki nas oddaljujejo od družine, vedno več, mora vsa družba paziti na naše edino bogastvo, ki se ga premalo zavedamo, in to so otroci. Najbrž se ta trditev sliši preveč plehka, cenena, a to ni. / stran 5 m - JURIJ PALJK SE BO SLOVENIJA MOGLA IZOGNITI PRIZNANJU NEMŠKO GOVOREČE MANJŠINE? JANKO KULMESCH Trenutne motnje med Slovenijo in Koroško morda marsikoga presenečajo, dobri poznavalci avstrijske politike pa sojih napovedali že leta 1993; tedaj sta se tedanji slovenski zunanji minister Lojze Peterle in njegov avstrijski kolega Alois Mock zmenila, da bosta posebni strokovni komisiji proučili vprašanje nemško govoreče manjšine. Avstrija in še posebej Alois Mock sta osamosvajanje Slovenije od vsega začetka odločno podpirala. Ko je slovenska država postala samostojna, pa so Avstrijci začeli prihajati na dan s konkretnimi zahtevami do Slovenije. Med drugim nočejo priznati veljavnosti avstrijske državne pogodbe; to pomeni, daje zanje “obsoleten" tudi njen člen 7, o katerem vrhu tega menijo, daje itak že izpolnjen. Nadaljnji dve zahtevi, ki jih je tedanji avstrijski zunanji minister Mock leta 1993 posredoval Peterletu, zadevata priznanje nemško govoreče manjšine v Sloveniji ter vračanje njenega, leta 1945 konfi-sciranega premoženja. Peterle in Mock sta se takrat tudi domenila, da bo vprašanje nemško govoreče manjšine vsaka stran znanstveno proučila. Slovenija je s to nalogo zadolžila prof. Dušana Nečaka, Avstrija prof. Stefana Karnerja. Po besedah sedanjega avstrijskega zunanjega ministra VVolfganga Schussla naj bi študija odgovorila predvsem na vprašanje, ali v Sloveniji nemško govoreča manjšina danes še obstaja. Od tega naj bi bila odvisna tudi nadaljnja avstrijska prizadevanja za priznanje manjšine. Študije sicer še niso uradno predložili, vendar je prof. Karner že večkrat poudaril, da se ne more zanikati obstoj nemško govoreče manjšine. Po njegovem mnenju jih živi v Sloveniji okoli 2000. Hkrati avtor študije poudarja, da je treba razlikovati med priznanjem manjšine ter vračanjem njenega premoženja. Zadnje je namreč že urejeno s posebnimi pogodbami med Avstrijo in bivšo Jugoslavijo. Iz tega sledi, da Dunaj glede priznanja nemško govoreče manjšine ne bo popustil. Ljubljana tega morda še noče docela vzeti na znanje, vendar bo morala prej ali slej spoznati, da je avstrijska diplomacija vse drugo kakor nespretna ter nedosledna. Kaj torej hočejo koroški politiki? Celovec je morda manj diplomatski v tonu, je pa v vsakem primeru usklajen z Dunajem. Poleg tega je treba vedeti, da se koroške stranke že pripravljajo na naslednje deželnozborske volitve (vigredi 1999, morda že jeseni 1998). Voditelj svobodnjaške stranke (FPO) Haider resno razmišlja, da bi spet kandidiral za deželnega glavarja in ima za to tudi odlične izgle-de. Svobodnjaška stranka pa je hkrati tudi tista, ki že nekaj let zelo vehementno zahteva priznanje nemško govoreče manjšine. Očitno so Ausser-vvinklerjevi socialdemokrati in Zernattova ljudska stranka prepričani, da lahko na volitvah uspejo samo tedaj, če nemškonacionalnih volivcev ne prepuščajo Haiderju. Skratka, gre za staro koroško igro. «*— 'k'1--- FOTO FERDINAND NEUMULLF.R Slovenija sicer upa, da ji Dunaj ne bo sledil oz. da vprašanja nemško govoreče manjšine ne bo povezal z vključevanjem Slovenije v Evropsko zvezo. Takšna ocena pa se lahko izkaže kot zelo usodna. Čim dalje se bo Slovenija skušala izogibati priznanju nemške manjšine, tem višjo ceno bo za to morala plačati. Kajti: čim krajši bo za Slovenijo postal rok vstopa v EU, tembolj odprta bo za razna avstrijska izsiljevanja. Z Italijo je že imela ustrezne izkušnje. Še bolj merodajno pa je, da se bo v Evropi dolgoročno uveljavil samo tisti, ki je v manjšinski politiki docela verodostojen. Le tako je namreč mogoče preprečiti škodo, ki bi jo utrpele manjšine same - s tem pa tudi koroški Slovenci. DEVIN-NABREZINA NEUSPEH NAJ NAM BO NAUK Slovenska narodna skupnost je na občinskih volitvah v devinsko-nabrežinski občini doživela neuspeh. V novem občinskem svetu še zdaleč ne bo imela toliko svojih predstavnikov, kot bi ustrezalo dejanskemu razmerju med obema jezikovnima skupno-stima. Tako namreč jasno izhaja iz volilnih rezultatov. Vprašanje slovenskega župana se ne postavlja več od trenutka, ko se je jeziček na tehtnici odločno prevesil na stran italijansko govorečega prebivalstva. Ne moremo pri tem molče mimo dejstva, da so nove razmere nastale predvsem zaradi množične naselitve istrskih prebežnikov italijanskega jezika in narodnosti v občino, čemur je treba dodati še druge dejavnike, med njimi zlasti stanovanjske zgradbe, ki so zrasle na povečini od slovenskih lastnikov odkupljeni zemlji. Umetno naseljevanje je, kot spet potrjujejo tudi volilni izidi zadnjo nedeljo, doseglo v vseh pogledih svoj glavni namen. Vodilna vloga v občini je že vseh zadnjih sedem let v rokah ljudi italijanskega jezika in narodnosti. Zadnji slovenski župan je namreč bil Bojan Brezigar, čigar mandat je potekel leta 1990. Od tedaj so se do upravnih volitev prejšnjo nedeljo zvrstili trije italijanski župani, četrti pa bo gotovo izvoljen v nedeljo, 30. novembra. Zanimivo je, da so se na čelu občine že začeli razvrščati župani iz vrst istrskih naseljencev, ki se kadrujejo v okviru levih italijanskih strank. Slednje so, kot jasno izhaja iz volilnih izidov, povsem zanemarile vprašanje vzgajanja kadrov iz vrst domačega slovenskega prebivalstva. To pa utegne prej ali slej postati celo ena izmed učinkovitih oblik asimilacije oziroma raznarodovanja. - DRAGO LEGIŠA / STRAN 2 Miro Oppelt OKREPITI DIALOG Marjan Drobež / intervju BRUNO PODVERŠIČ , j Matjaž Rustja OBČNI ZBOR SKK Visoko čislam učenjaka, ki nam preganja temo zmot, a bolj še cenim poštenjaka, ki ve in hodi pravo pot." (SIMON GREGORČIČ) I Jurij Paljk SINODA AMERIŠKE CELINE j Andrej Bratuž [ OKCITANCI OD FRANCIJE DO ITALIJE Marija Kacin TRŽAŠKI ŽIGA ZOIS Klara Krapež KLAVDIJ TUTTA V LJUBLJANI [VOLCIC ZAČEL VOLILNO KAMPANJO j Erika Jazbar SPOZNAJMO DRUGE V ALPAH____________ I Miran Mihelič | TONOVCOV GRAD PRI KOBARIDU I Erik Dolhar OHRANITI DOM "ERVATTI"! ČETRTEK 20. NOVE* 1997 NOVI ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 SVET OKROG NAS ISLAMSKI INTEGRALIZEM BURI DUHOVE OKREPITI DIALOG S 1. STRANI NEUSPEH NAj NAM BO NAUK Slovenska skupnost je na teh volitvah zbrala 748 glasov (njen neodvisni županski kandidat 39 glasov več), kar pomeni, da je v bistvu ohranila svoje tradicionalne glasove vse od prvih povojnih let, četudi je v odstotkih nekoliko nazadovala, kar je posledica večjega števila volilnih upravičencev. Res pa je, da je SSk v okviru "oljke", kamor se prišteva in jo uvrščajo, zdaj v občini postala stranka relativne večine. Demokratična stranka levice (PDS) je namreč dobila 730 glasov, lista županskega kandidata Voccija pa 256. Naj še omenimo, da je Stranka komunistične prenove, katere kandidat je bil prav tako Vocci, prejela 485 glasov. Kot smo omenili na začetku, bo novi župan izvoljen na ožjih volitvah (balotaži) 30. novembra. Tedaj bodo volivci izbirali le med dvema kandidatoma. To bosta Vocci, ki politično pripada Oljki, in Vlahov, ki je kandidat Berlusconijevega in Fi-nijeva "pola svoboščin". Katerega kandidata bodo podprli volivci "lipove vejice", ne bi smelo biti dvoma in bodo od svojih legitimnih predstavnikov gotovo pravočasno dobili nasvet. Že zdaj pa si dovoljujemo opozoriti volivke in volivce, naj množično gredo na volišča in naj se ne ponovi to, kar smo opazili po naših vaseh zadnjo nedeljo, ko se je marsikdo po nepotrebnem in povsem zgrešeno odrekel eni svojih glavnih državljanskih dolžnosti in pravic. Potek dogodkov v tej občini zasluži pozornost celotne zamejske skupnosti, saj nudi kopico snovi za razmišljanje, čemur naj sledita u-strezno ravnanje in ukrepanje. Slika v devinsko-nabre-žinski občini se namreč utegne ponoviti tudi drugod po našem zamejstvu. Iz tega neuspeha se moramo nekaj koristnega naučiti! KRATKE V NEDELJO, 16, t.m., je bil na Madžarskem referendum o priključitvi države Atlantski zvezi. Udeležilo se ga je nad 50 odstotkov upravičencev, ki so se v veliki večini izrekli za priključitev. Madžarska, Češka in Poljska so bile povabljene, naj se pridružijo obrambni zvezi NATO leta 1999, ko bo zveza obhajala 50-letnico. JE INŽ. MARIO Melis plačal odkupnino zločincem, ki so bili pred 9 meseci na Sardiniji u-grabili njegovo 28-letno hčer Silvio in jo izpustili pred nekaj dnevi ? Znano je, da so zločinci najprej zahtevali 3 milijarde odkupnine, nato pet, a končno pristali na eno milijardo. Zakon preprečuje izplačevanje odkupnin predvsem s tem, da se takoj blokira vse imetje neposredno prizadetega in njegovih ožjih sorodnikov. Inž. Melis je javno grajal takšne predpise in ne preveč prepričljivo izjavil, da ni bila izplačana nobena odkupnina. Razširila pa se je govorica, da je odkupnino izplačala državna tajna služba. POTEM KO je že bilo v obtoku najmanj 10 milijonov novih kovancev po tisoč lir, so se pristojne oblasti zavedele, da zemljevid Evrope, upodobljen na eni strani kovanca, ne ustreza sedanjemu stanju na stari celini. Tako manjka Nizozemska, ni upoštevana združitev obeh Nemčij v eno samo državo, Primorska, Istra in Reka pa pripadajo Italiji, kot je bilo določeno s tako imenovano rapalsko pogodbo. Kako je mogoče, da se tako grobe napake ni nihče zavedel toliko dni? Poznavalci razmer pa nas tolažijo, da so se v povojni zgodovini Italije pripetili že štirje podobni primeri. Nemčiji seje Italija za pomoto opravičila. Sloveniji in Hrvaški pa še ne. NA OBČINSKIH in pokrajinskih volitvah v nedeljo, 16. t.m., je bilo kakih 10 milijonov upravičencev. Za župane v Rimu, Neaplju in Benetkah, kjer je volilo skoraj 5 milijonov upravičencev, so bili že v prvem krogu potrjeni Rutelli, Bas-solino in Čacciari, ki vsi pripadajo "oljki". Ta je na splošno okrepljena, kar posredno velja tudi za Prodijevo vlado. V globoko krizo je zašel "pol svoboščin" in je postala še bolj sporna vloga njegovega voditelja Berlusconija. Bossijeva Severna liga ni dosegla predvidenih rezultatov. n [■■Islamski integralizem nadaljuje svoj pohod. Izkoristil je napeti trenutek, ko se ponovno zgrinjajo oblaki vojne v Zalivu. Na desetine mrtvih tujih turistov v dolini templjev pri Luxorju v Egiptu so opozorilo zmernim a-rabskim režimom, naj ne popuščajo ameriškim pritiskom. Alžirska tragedija se razširja postopoma na celotno sredozemsko obalo Severne Afrike. V Egiptu še nima katastrofalnih razsežnosti, kakršne beležimo ob nemoči in ohromelosti Evrope v Alžiriji, a dokazuje, da integralisti represiji navkljub lahko udarijo na ukaz dobro organiziranih mrež. MIRO OPPELT Islamski integralisti v bistvu izkoriščajo vse večji prepad med Severom in Jugom in bedo zaostalih območij. Njihov cilj je preprečitev zbli-žanja med arabskimi laičnimi nacionalisti in verskimi fundamentalisti. Zadali so u-darec egiptovskemu gospodarstvu, ki sloni na dohodkih iz turizma. Po lanskih atentatih seje egiptovski kosmati dohodek povišal za skoro pet odstotkov. Ljudstvo je treba ohraniti v bedi, da bo odzivno. V ozkem nilskem pasu živi 64 milijonov ljudi, vsako leto se prebivalstvo veča za milijon. V starem Egiptu sta na tem pasu živela dva milijona ljudi. Skrajni integralisti so udarili v trenutku, ko so nekateri vidni voditelji skrajnih gibanj pozvali na premirje. Izkoristili so nevarni zastoj pomi-ritvenega procesa na Bližnjem vzhodu, ko je palestinsko vprašanje zamrznjeno. Arafat je nevarno ošib-Ijen, saj Netanjahu s svojim pristopom dejansko podpira hezbollahe. Nad vsem pa lebdi zalivsko žarišče. Amerika koleba med novim napadom na Saddama in kompromisom. Odprto pa še vedno drži vojno opcijo, da bi obračunala s Saddamom, tokrat pa nima pri zavez- nikih in Arabcih podpore izpred sedmih let. Papež je pozval na dialog ob spo-što-vanju pravice in mednarodnega prava, torej tudi ob spoštovanju resolucij Združenih narodov. Gospodarski embargo je prizadel predvsem iraško ljudstvo. Vsako leto umre v I raku 150.000 o-trok zaradi pomanjkanja hrane in zdravil. Beda ni spravila Saddama Husseina z oblasti, nasprotno med ljudstvom je utrdila njegov lik. Treba je preprečiti, da postane Islam ideologija u-pora Juga proti Severu. Za to pa je potreben dialog, težaven, dolgotrajen, zapleten, a je edina pot k pomiritvi in sodelovanju v Sredozemlju. Toda Evropa je še vedno gluha za velike izzive. SSO O OBČNEM ZBORU ZADRUGE PRIMORSKI DNEVNIK Svet slovenskih organizacij je na svoji zadnji seji obravnaval vrsto vprašanj, ki zadevajo naj novejše dogajanje v življenju manjšine, v prvi vrsti nezadostno zvišanje prispevka za manjšine, ki ga je slovenska vlada predlagala v osnutku proračuna za tekoče leto. SSO zato protestira nad takim ravnanjem in poziva vse sile slovenskega parlamenta, naj neustrezno postavko popravijo, da bo, kolikor je mogoče, krila dejanske in ugotovljene potrebe manjšine. Poglobljena analiza je bila posvečena nedeljskemu občnemu zboru zadruge Primorski dnevnik. SSO je na podlagi poteka in izida občnega zbora ugotovil, da je nad toliko opevano voljo po skupnem reševanju našega edinega dnevnika prevladala logika politike in ideologije. Levi tabor je strnjeno in organizirano volil svojo listo in u-veljavil svojo premoč, ki je bila očitna. SSO je v zvezi s članstvom ugotovil nadalje, da je med bralci, ki so dose-daj bili zunaj kroga dnevnika, zmagalo nezaupanje, kar se je jasno pokazalo ob včlanjevanju, ki nikakor ne odraža dejanskega razmerja bralcev. Lista Prozornost in plurali- zem, ki jo je SSO podprl, je bila močna zlasti po strokovni plati, kar je nudilo jamstvo za upravljanje lista. Prisotni so bili tudi člani, ki so že sodelovali pri reševanju podjetja, tudi z osebnimi jamstvi. Pritegnila je dokaj veliko glasov članov zadruge, ki so se ob-čnega zbora neposredno u-deležili, večji uspeh pa ji je preprečilo veliko število glasov s pooblastili za drugo listo, ki jih je sistematično zbirala. Da ni lista št. 1 bila deležna večjega uspeha, je krivo tudi dejstvo, da je bil nekaj dni pred občnim zborom objavljen seznam ljudi, ki naj bi dejansko upravljali družbo Prae, kar ni v pravem duhu načel zadruge. To je bil nekakšen podaljšek liste in še zdaj ni jasno, koga so člani zadruge dejansko volili in izvolili. SSO je vsekakor vzel na znanje izid občnega zbora in da je lista Prozornost in pluralizem dobila v novem u-pravnem odboru dva zastopnika, ki bosta lahko sledila in nadzorovala delo večine. Ne- mudoma pa bo treba začeti uresničevati temeljne namene zadruge, to je sanacijo podjetja in pluralizacijo uredništva. Poleg tega bo treba čim-prej uresničiti resolucijo, o-dobreno na občnem zboru, za razbremenitev osebnih bančnih jamstev, ki so omogočila premostitev kritičnega stanja v najbolj kočljivem trenutku reševanja zadruge. Končno je izvšrni odbor SSO obravnaval tudi bližnje nadomestne volitve v gori-škem senatnem okrožju in podprl Mitjo Volčiča kot skupnega kandidata Oljke. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 048 I / 5331 77 F A X 0481 / 536978 E-MAIL n o v i g I a s @t med i a. i t 34133 TRST, ULICA DONI TEL 04 0 / F A X 040 / ZETTI 3 3 6 5 4 7 3 775419 GLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAIATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - EISC LETNA NAROČNINA: ITALIIA in SLOVENIJA 85.000, FC INOZEMSTVO 90.000 LIR. ZRAČNA POŠTA 120.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU P O V E|M O NAGLAS JANEZ POVSE 3 KREPITEV MANJŠINSKEGA PLURALIZMA NI LE PRILOŽNOST, AMPAK TUDI DOLŽNOST Ob nastajanju novega Primorskega dnevnika je prav, da se dodatno zavemo pomena pluralizma, ki naj bi imel v naših skupnih medijih vse več prostora. Pluralizem je namreč temelj vsakršnega resničnega razvoja. Malo pluralizma, se pravi šibka obstojnost različnih mnenj, stališč, pogledov, pomeni, da je trenutna smer določene skupnosti malo perspektivna. Dosti pluralizma, se pravi stalna javna soočenja bistvenih različnih pogledov ob vsaki pomembni zadevi pa pomeni, da je trenutna smer določene skupnosti zelo perspektivna. Kvaliteta oziroma nekvaliteta medijskega pluralizma pa je seveda v prvi vrsti odvisna od širših političnih razporeditev. Na to velja še posebej pomisliti bodisi na naš manjšinski prostor kakor tudi na razmere v Republiki Sloveniji. V slednji se je v zadnjem času javno soočenje različnih pogledov na temeljne probleme bistveno utišalo in zameglilo. Posledično se o celi vrsti temeljnih problemov javno sploh več ne govori. Zdi se, da so nasledniki povojnega režima uspeli prepričati javnost in tudi del pomladnih politikov, da ni razlogov za resnejša in globlja razmišljanja. Važno naj bi bilo predvsem to, da se več ne prepiramo, da pozabimo na preteklost, vse strani pa na svoje posebnosti ter se v današnjem času lepo in prijateljsko dogovorimo za skupno delovanje. Del pomladne politike je sprejel tukaj navedena pomiritvena stališča in to do takšne mere, da si je celo prenehal prizadevati za uveljavitev bistvenih načel identitete svojih volivcev. Rezultat takšnega mehkega sporazuma je upadanje moči pluralizma vseh vrst, vračanje že znanega povojnega strinjanja o vseh stvareh, prav tako pa seveda družbeni zastoj, saj se v takšni neprirodni slogi nikomur nikamor ne mudi. Podobno bo lahko tudi z manjšino, v kolikor bi uradni zastopniki enega in drugega njenega dela ubrali sorodno pot sporazumevanja na vrhu. V takšnem primeru bi slej ko prej dobili pluralizem brez javnega ukvarjanja z bistvenimi problemi, brez celovitega upoštevanja identitete ene in druge strani, na udaru pa bi se našel vsakdo, ki bi v interesu vseh odpiral temeljna vprašanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Še slabše bi bilo seveda dejstvo, da bi se baza upravičeno čutila prevarano ali vsaj nerazumljeno in to na obeh straneh ter da bi pričela odstopati od javnega in političnega življenja. Zaradi vsega tega, kakor tudi zaradi situacije v Sloveniji, ki je dinamiko medijskega pluralizma trenutno močno zmanjšala, je prav, da smo znotraj manjšine ob prvem koraku novega Primorskega dnevnika še posebej pozorni. Nikakor se namreč ne bi smeli pustiti zavesti tako razumljeni pluralnosti, ki predlaga na videz koristno pot varljivega in neosnovanega soglasja ter polagoma oslabi vsako skupnost, ki se zanjo odloči. AKTUALNO PREJELI SMO INTERVJU / BRUNO PODVERŠIČ ENOTNOST V PLURALIZMU Bil sem na prvem občnem zboru Zadruge Primorski dnevnik, ki je bil 9. novembra letos v prostorih tržaške pomorske postaje. Tam sem se zavzel za enotno listo, ker sem bil mnenja, da je enotnost glede rešitve Primorskega dnevnika danes krvavo potrebna. Vsak razdor je škodljiv, ko gre za rešitev edinega slovenskega dnevnika v Italiji. Jutri, ko bodo vsi problemi finančnega značaja okrog PDk in družbe PRAE rešeni in ne bo torej več dolga, se bomo lahko šli dve, tri ali celo več list na volitvah Zadruge, danes ne: danes moramo s skupnimi močmi najprej rešiti, kar se sploh rešiti še da po finančnem zlomu, ki je zadel Primorski dnevnik. Moj apel in apel drugih enako misleših zadrugarjev je bil glas vne-bovpijočih v zamejski puščavi! Žali-bogl Toda o tem bo že zgodovina (ta je res neizprosna!) spregovorila svoje, ko bo za to prišel čas. Toda, kar se je zgodilo, se je pač zgodilo! Kljub vsemu pa hočem izluščiti tudi pozitivne plati tega občnega zbora. Dve listi sta bili torej predstavljeni na občnem zboru Zadruge PDk: ena izraz tabora, v katerem se zbirajo ljudje, katerih politično in ideološko gledanje je sredinsko, konservativno, tudi sloneče na krščanskih vrednotah; druga lista pa je bila izraz levičarskih, laičnih, naprednih, morda tudi ateističnih sil. Zmagala je druga lista, ker je bila bolje organizirana. Če bi se predstavniki prve liste bolj pripravili, si poiskali več pooblastil, bi morda bilo enako sorazmerje med obema listama. Pa to ni važno. Zame je važno, da so volitve potekale demokratično, da ni bilo ne prepiranj ne ostrih polemik na občnem zboru in da so poraženci športno sprejeli nedeljski izid volitev. Toda še nekaj drugega je zame pomembno: da smo končno prišli do ključa, ki nam bo v prihodnosti omogočal priti do pametnega in primernega predstavništva Slovencev v Italiji. Takšen je demokratičen ključ pri Slovencih v Italiji, ko si želimo izoblikovati nam primemo politično predstavništvo v odnosu do oblasti v Italiji in Sloveniji. Ključ dveh taborov, ključ dveh različnih idej, ključ dveh različnih programov, kateremu pa je in mora biti baza enotnost, enotnost v pluralizmu! Nič več ne bo treba najeti avtobusa, ki bo naše skupno predstavništvo vozil v Bruselj na razgovore z evropskimi voditelji, kot se je žal zgodilo v preteklosti, nič več ne bo treba sedem ali več komponent in ljudi, da smo pred tako množično zastopanostjo pred svetom lahko samo v veliki zadregi. Koliko ljudi zastopa nemško manjšino na Južnem Tirolskem? Koliko ljudi zastopa italijansko manjšino v Sloveniji? En sam! Mi pa moramo pred javnostjo nastopati kar s sedmimi komponentami in predstavniki! To je že smešno in tudi otročje. V tem oziru nam je bil prvi občni zbor Zadruge Primorski dnevnik za zgled. Naši ljudje se prištevajo v glavnem k dvema taboroma, k dvema različnima političnima in ideološkima stališčema: to je resnica, to je naša realnost. Skupno predstavništvo, ki ga sestavljata dva zastopnika naše politične in ideološke stvarnosti: to je nauk in lekcija nam vsem, ki smo se množično (več kot tisoč ljudi) udeležili prvega občnega zbora Zadruge Primorski dnevnik. V tem oziru je bil ta občni zbor zares zgodovinski! - DRAGO ŠTOKA GORIŠKA BRDA SO ZARADI SVOJIH VRLIN NEKAJ IZJEMNEGA V SLOVENIJI MARJAN DROBEZ Goriška Brda, ki so jih v preteklosti označevali zlasti kolonski odnosi, ko je bila zemlja v največji meri last grofov in druge tuje gospode, zdaj doživljajo bujen razcvet svojega gospodarstva, kulture in vsega drugega, kar sodi k civilizaciji. Ti dosežki so plod zelo pridnih rok in velike ljubezni do domače zemlje, saj ji Brici nemenjajo vse svoje znanje, čas in voljo. Življenje v Brdih do potankosti pozna Bruno Podveršič iz vasi Gradno, ki pooseblja svoje okolje, živi z njim; poleg tega, da je na svoji kmetiji dober gospodar, je tudi zavzet javni delavec, politik in sploh vsestransko dejaven. Z njim smo se pogovarjali o mnogih temah, ki zadevajo Goriška Brda v prejšnjih časih in tudi njihov sedanji razvoj ter utrip. Pogosto zasledimo trditev, da Goriška Brda že ležijo v Evropski zvezi. To naj bi izhajalo zlasti iz hitrega razvoja civilizacije na tem območju, upoštevaje blaginjo, ki si jo Brici seveda zagotavljajo s trdim delom. Kaj bi po vašem mnenju lahko pomenilo zatrjevanje, da so Goriška Brda že v Evropi? Res obstaja trditev, da smo pri nas že del sedanje velike evropske integracije. Takšno mnenje ni nasta- lo v zadnjem času, temveč izhaja iz obdobja, ko smo bili še pod Jugoslavijo, saj smo tukaj čisto obmejno območje z Italijo, torej na vratih Zahoda. Brici smo tudi bili v stalnem stiku z ono stranjo, kot se temu reče, kar je bilo sicer težko v najhujših časih zaprte meje. Upoštevati je nadalje treba, da ima skoraj vsak Bric kakšno zemljišče na sosednjem območju v Italiji. V stikih smo bili zmeraj tudi z ljudmi onstran meje, v nekem smislu tudi z njihovimi idejami in razmišljanji. V Italiji smo tudi kupovali razne potrebščine in tja prodajali razne pridelke, kolikor je bilo to v tedanjih razmerah mogoče. Mi smo bili torej že v preteklosti v nekem smislu - rekel bi tehničnem - že del razvite Evrope. Vendar tisti, ki to pravijo, zlasti poudarjajo hitro naraščanje blaginje, predvsem življenjskega standarda vinogradnikov, tistih z območja Medane in od drugod. Poglejte, tukaj v Brdih vidimo take nove stanovanjske hiše, kakršnih, denimo, tudi v Ljubljani ni veliko. To so razkošne, velike, moderne zgradbe. Tudi to je eden izmed znakov blaginje, kakršno imajo ponekod v zahodni Evropi. Blaginja vinogradnikov je sad trdega dela ne samo sedanjega rodu, ampak tudi prejšnjih generacij, ki so desetletja posvečale svoje življenje in delo zemlji. Ustanovitev občine Brda nam je zagotovila samostojnost in omogočila nov zagon v vseh dejavnostih in odnosih. Rad bi spomnil na to, da so bili v preteklosti vinogradniki prisiljeni oddajati svoj pridelek grozdja Kmetijski zadrugi, kar seje po osamosvojitvi Slovenije spremenilo, tako da so vinogradniki, ki so bili za to sposobni, začeli svojo pot. Ker pa je vino osebna, individualna zadeva, pridobi na vrednosti, če ga pridela in proda samostojni in neodvisni kmet, pridelovalec. V Brdih je okoli 150 samostojnih predelovalcev grozdja oz. vinarjev, kar je polovica vseh samostojnih predelovalcev grozdja in vinarjev v Sloveniji. Kako pa vi presojate vinogradništvo? Površin zanje že zmanjkuje, vino ima ceno, trg je zagotovljen, torej kakšne so nadaljnje možnosti glede na to, da ni več veliko prostora za nove nasade? Omenjam tudi trenja, domnevna ali resnična, izrazita ali manj izrazita, med zasebnim sektorjem, med vinarji, ki ste jih omenili, ter Kmetijsko zadrugo oziroma vinsko kletjo na Dobrovem. Ta trenja in nasprotja so bila resnična, kar je glede na razmere, kakršne so bile, tudi razumljivo. Toda zdaj izginjajo, vsak dan jih je manj. Vendar bodo morali kmetje oz. vinogradniki in predelovalna vinska klet v prihodnje bolj sodelovati, ker pač prodajajo isti produkt, to je vino. Kar se tiče vinogradništva, je to v zadnjih desetletjih zelo napredovalo. Pridelek vina se je zelo povečal, mogoče tudi na škodo kakovosti. Ta sedanji zagon, ki ga nekateri utemeljujejo s kontingenti, ki da so potrebni za sprejem Slovenije v EZ, je po mojem mnenju dosegel zgornjo mejo. Povem naj, da je bil leta 1946, torej eno leto po vojni, pridelek vina okoli 600 vagonov, zdaj pa smo za štirikrat presegli to količino. Takšen zagon vinogradništva pomeni nevarnost, da bi v Goriških Brdih šli v monokulturo. Ta monokultura je že skoraj prevladujoča. Vi pogosto opozarjate na pomen sadjarstva, zavzemate pa se tudi za ponovno gojenje oljk, ki so v Brdih nekoč že rasle. Dokazano je, da briški kmetje, tudi koloni, niso nikoli živeli izključno niti ne predvsem od grozdja oz. vina. Brda so v preteklosti živela bolj od sadja in živinoreje. Kolon je na primer grozdje moral oddati zemljiškemu gospodu, zase pa je moral zagotoviti dohodke od drugih dejavnosti. Ne gre pozabiti, da so Brda zanimiva, privlačna in nekaj izjemnega v Sloveniji tudi zato, ker imajo različne pejsaže. Vsaka monokultura namreč prinese tudi monotonost v krajino. V Brdih je skratka potrebno pridelovati predvsem grozdje, oljke in smokve (fige). Uradno je ugotovljeno, da je olje, pridelano pri nas, visoke kakovosti in nosi naziv extra deviško olje. Prosim, da razmišljava o nekem drugem področju. Brda se namreč po ustanovitvi svoje občine poskušajo intenzivno mednardno uveljaviti... Občina Brda ima programe za mednarodno sodelovanje. K temu smo v nekem smislu tudi primorani, ker pač mejimo na sosednje občine v Italiji. To so predvsem Gorica, Števerjan, Dolenje in Praprotno. Brda so kot zemljepisna celota razdeljena med tri občme, namreč občino Brda in občini Števerjan in Dolenje. Že dejstvo, daje ena občina v Sloveniji, dve pa v Italiji, zahteva stike in sodelovanje. Sodelovanje bo postalo nujno - tudi za razvoj vinogradništva in vinarstva - z vstopom Slovenije v EZ. Mi smo na taki zemljepisni točki, ki povezuje Slovence z goriškega območja z rojaki v Beneški Sloveniji. Zaradi tega se zavzemamo tudi za kulturno sodelovanje med obmejnimi kraji. V okviru tega je bil pri nas predstavljen Trinkov koledar iz Benečije, v občini Speter pa smo predstavili Goriška Brda. Menim, da bodo morala Brda prevzeti vlogo povezovalca slovenskega narodnega gibanja od Trsta do Kanalske doline. Naša želja je tudi, da bi bilo eno od središč med- narodnega sodelovanja v starem gradu v Vipolžah, ki pa bi ga morali obnoviti. Imamo vtis, da obstaja samo načelno soglasje o nujnosti tesnejšega sodelovanja med občinami, ki sestavljajo Brda ter ležijo v Sloveniji in Italijikot da je zmeraj več zadržkov, čimbolj se kaže možnost, da bo Slovenija sprejeta v EZ. Kot da nastaja neka konkurenčna tekma, zlasti med vinogradniki oz. vinarji v števerjanski občini, manj med tistimi v Krminu, ter vinogradniki in vinarji v občini Brda. Stanje je tako, da moramo sodelovati in se pogovarjati, zlasti zato, ker so Brda razdeljena med dve državi in ker na obeh straneh živimo v glavnem Slovenci. Pogovarjamo se predvsem o vinogradništvu in vinu, tako v Števerjanu kot tudi v Krminu. Tamkajšnji pridelovalci tržijo vina pod blagovno znamko Col- lio, pri nas pa se bo blagovna znamka vin imenovala Brda. Iz Goriških Brd se je v obdobju po drugi svetovni vojni izselilo precejšnje število ljudi. Slišali smo podatek, da bi imela Brda 7 tisoč prebivalcev, če ne bi bilo omenjenega izseljevanja, in ne okoli 6 tisoč, kot jih imajo sedaj. Ti problemi so v javnosti manj znani. V Brdih je nekaj vasi oz. zaselkov, ki so povsem prazni. Vsekakor seje iz Brd veliko ljudi odselilo ali zbežalo, kot seje reklo tedaj. Precej prebivalcev se je izselilo tudi v večja središča po Sloveniji. Leta 1955 je močan val naših prebivalcev odšel naslovensko obalo, ker tukaj niso dobili zemlje ali pa so pričakovali, da bo v novih o-koljih življenje boljše. Nekatere obmejne vasi so ostale prazne, torej brez prebivalcev, iz različnih razlogov. Tam je potekala t.i. železna zavesa, prek meje so bežali ljudje, za katerimi se je v posameznih primerih izgubila vsaka sled. V takih razmerah ljudje niso bili voljni živeti. Izseljevali so se zaradi političnega pritiska in vzdušja, ki je bilo v vaseh ob meji še posebej nevzdržno, pa tudi spričo odročnosti in revščine, ki je bila v obdobju po letu 1947 sicer značilna za celotna Brda. Brici smo tedaj postali neke vrste invalidi v dušah in srcih zato, ker smo izgubili Čedad, Krmin in Gorico, naše naravne in gospodarske centre. Ena izmed posledic tedanjih razmer in časa sta vasi Slapnik in Brezovk, ki sta ostali brez ljudi, nekoč pa so tam živeli največji in najbogatejši kmetje. Gospod Bruno Podveršič je široko razgledan in dejaven na mnogih področjih. Bil je poslanec republiške Skupščine, ki je delovala v času vojne za Slovenijo. Zdaj je tudi podžupan občine Brda in nemara nam bo kdaj lahko kaj povedal o svojih izkušnjah v tej krajevni upravi. ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 IZ ŽIVLJENJA CERKVE DVANAJSTERI: ZVONE STRUBELJ 1 NJIHOV UČITELJ JE IMEL OBLAST (3) ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 Ruska ikona, konec 15., začetek 16. stoletja. Spodaj Kristus- Kralj, ob njem dvanajsteri apostoli ob prihodu Svetega Duha Ali to pomeni, da je bil Jezus oblasten? Spremljamo duhovno rast dvanajsterih Jezusovih učencev. Iz navadnih ribičev in preprostih judovskih vernikov so postali velikani duha. Nazarečan jih je preoblikoval in iz njih napravil enkratne in neponovljive osebnosti. Kako se je to zgodilo v tako kratkem času? V prvem razmišljanju sem predstavil pogoje, v katerih so živeli prvi Jezusovi učenci, in kaj jih je vodilo, da so po prvem srečanju z Jezusom postali trdno jedro Jezusove skupnosti. V drugem prispevku smo se zaustavili pri težavah, ki so jih dvanajsteri srečevali na poti z Jezusom. Vrženi so bili v objem negotovosti, iztrgani iz tradicionalnega judovskega okolja. Znašli so se na poti tveganja, edinstveni duhovni avanturi naproti. Evangelisti večkrat primerjajo Jezusa s pismouki in farizeji in pri tem ugotavljajo, da je on govoril in delal z oblastjo, ki ji ni bilo para. Pismouki in farizeji so se vedno sklicevali na tradicijo in na Postavo, Jezus pa? Da, to je vprašanje, ki se ga bomo dotaknili v tem prispevku. "Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki" (Mk 1,22). Evangelist Marko s to močno ugotovitvijo začenja pripoved o Jezusu. V čem je torej obstajala Jezusova oblast? Prav gotovo ni šlo za politično ali versko oblast, ki jo je Jezus večkrat opravičeno odklanjal ali pa jo je priznal in s tem določil tudi njene prave pristojnosti in tudi njene meje. Od svojih poslušalcev in še posebej od svojih učencev je zahteval, da poslušajo njegovo besedo in da hodijo za njim, če želijo. Svoje prilike je večkrat sklenil z znanim stavkom: "Kdor ima ušesa, naj posluša!" ali pa "Kdor more, naj razume". V takih in podobnih trditvah zaslutimo, v čem je bila Jezusova oblast. Izvirala je najprej in predvsem iz tega, kar je on sam bil, iz globin njegove biti. Prav od tam so namreč vrele na dan njegove besede in njegov nauk o božjem kraljestvu. Naslovljene so bile tistim poslušalcem, ki so bili pripravljeni sprejeti Jezusa in njegov nauk na tej isti ravni, na ravni svojega najglobljega bitja. To je bila Jezusova moč ali, če hočemo, njegova oblast. Bila je tako diskretna in obzirna, kot je lahko dobronamerna beseda matere ali očeta svojemu otroku ali pa iskren in kristalno čist nasvet najboljšega prijatelja. Jezus je dvanajstere na ta način duhovno rojeval. Postali so njegovi duhovni sinovi, on pa njihov "duhovni oče". Jezusovo oblast lahko razumemo le s pojmom duhovnega očetovstva. Kaj točno ta izraz pomeni v Jezusovem primeru, bomo videli v nadaljevanju. ŠTIRI NOVI CERKVENI DOKUMENTI Slovenski katoliški tednik Družina že vrsto let izdaja drobne rumene knjige žepnega formata; te izhajajo v zbirki z naslovom Cerkveni dokumenti in so kot nalašč za vse tiste, ki skušajo spoznati vodilne dokumente Cerkve. V roke jih bodo radi jemali tudi tisti, katerim niso dovolj samo časnikarska poročila o temeljnih resnicah, ki jih Cerkev oznanja in ima za temeljna izhodišča. Tokrat bomo skušali v nekaj besedah pokazati glavno vsebino štirih novih knjižic, ki so izšle pred kratkim. Italijanska škofovska konferenca je izdala dokument z naslovom Direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji, ki ga je v slovenščino prevedla Iva Srebotnjak, uvod v knjigo pa je napisal dr. Rafko Valenčič, glavni urednik zbirke Cerkveni dokumenti in profesor na ljubljanski Teološki fakulteti. Knjiga je načrt o tem, kako mora Cerkev delovati na pastoralnem področju z družino in zakonci. Objavljeni dokument dopolnjuje Apostolsko pismo o družini iz leta 1981, ki je nekaka "magna charta" Cerkve v zakonski in družinski pastorali. Dr. Rafko Valenčič je prevedel tudi drugo knjigo, ki je izšla v zbirki Cerkveni dokumenti; to je knjiga, ki nosi naslov Priprava na zakon. Ta dokument je pripravil papeški svet za družino v sodelovanju s Kongregacijo za katoliško vzgojo in Kongregacijo za nauk vere. V bistvu se v knjižici podajo smernice za pripravo na zakrament zakona ter za vzgojo bogoslovcev glede vprašanj, ki zadevajo zakon in družino. V knjigi je tudi objavljeno znano pismo škofom katoliške Cerkve glede prejemanja obhajila ločenih in spet poročenih vernikov. V knjigi Priprava na zakon so torej zbrani trije cerkveni dokumenti, ki imajo veliko težo prav danes, ko se moderna družina večkrat podira. Seveda so dokumenti prvenstveno namenjeni pastoralnim delavcem in duhovnikom, po njih pa bodo segli tudi vsi tisti, ki bi radi vedeli, kako Cerkev gleda danes na družino, temeljno celico življenja, kot jo rad poimenuje sveti oče. Dr. Angelca Žerovnik je uredila zbornik simpozija Svetovnega slovenskega kongresa, ki je potekal oktobra lani na temo Etična vzgoja. V knjigi so zbrana predavanja udeležencev seminarja na žgoče družbene teme, kot so: Razmerje med kulturo in etiko, Etika in morala, Pomen življenjskih nazorskih izkustev za etiko in moralo, Etika in šola, Refleksija etike in morale v šolskem pouku ter Religijski pouk. Na posvetu se je zbra- lo veliko slovenskih izvedencev, knjiga pa prinaša njihove posege v celoti. Med pisci naj omenimo strokovnjake, kot so: dr. Hubert Požarnik, dr. Marija Svajcner, dr. Lojze Gosar. dr. Igor Saksida, dr. Bogomir Novak, dr. Nadajeromen in drugi. Gotovo je to zbornik, ki je še posebej zanimiv za v Republiki Sloveniji živeče intelektualce in razmišljujoče ljudi, saj se tiče prav problema etične vzgoje mladih ljudi, ki je bila v času Jugoslavije seveda enostransko marksistično obarvana. Dr. Ivan Štuhec je uredil zbornik mednarodnega simpozija na temo/.asfn/na in kapital. Sedaj gaje Družina izda- Pape&ki svet za družino Kongregacija za katoliško vzgojo Kongregacija za nauk vere PRIPRAVA NA ZAKON OD Cerkveni dokumenti 71 la in mu dala podnaslov Družbeni red in privatna lastnina v primeru privatizacije, s posebnim ozirom na banke. Tudi ta posvet je potekal lani februarja v Mariboru, kjer sta ga organizirala Institut za filozofijo in družbeno etiko teološke fakultete Univerze v Ljubljani in soroden institut Univerze na Dunaju. Izdaja, ki jo je za knjižni trg pripravila Družina, je dvojezična, saj so predavanja tekla tako v slovenskem kot nemškem jeziku. Predavanja na tem posvetu so pokazala, kako je nujen interdisciplinarni dialog in kako svet ekonomije in financ ne more služiti človeku, če pri tem ne upošteva etičnih kriterijev, ko se odloča samo na podlagi strokovnih spoznanj in iskanja dobička. V zborniku je tudi odmevno predavanje dr. Antona Stresa, ki je v uvodnem posegu pokazal na kontinuiteto idej med marksizmom in liberalizmom, ki bistveno vplivajo na sedanje stanje v deželah prehoda iz planskega v tržno gospodarstvo, torej tudi na slovensko gospodarstvo v tranziciji. Dr. Stres se je v tem predavanju zavzel predvsem za visoke etične kriterije, ki bi morali vladati v gospodarskem svetu in svetu financ, kjer se ne bi smelo gledati samo na dobiček, ampak predvsem na človeka. ----------- JP SONČNA PESEM ST. 8 Izšla je osma številka lista za kulturo mladih, kot sama sebe označuje revija Sončna pesem. Nasmejani gorenjski fantič na platnici uvede temo osme številke, ki je tokrat poglobila tematiko Evrope. Uroš Urbas v uvodniku piše o papeževem zbiranju mladih okrog sebe in seveda razmišlja tudi o pomenu pariškega srečanja mladine s sv. očetom. Primož Krečič, duhovni mentor soudeleženih pri izdajanju Sončne pesmi, piše o Evropi kot obljubljeni deželi pod pomenljivim naslovom Skupni evropski dom ? Zdaj ali nikoli! Seveda je dobri Krečičev zapis kot nalašč, da se tudi mladi slovenski bralci streznijo in spoznajo, da zahteva t.i. Evropa tudi velike žrtve, predvsem na gospodarskem področju. Uroš Urbas se je o Slovencih in njihovem vstopanju v Evropo pogovoril z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, ki je velik poznavalec Evrope in Zahoda, saj je na Zahodu prebil večino svojega življenja. Bogdan Batič piše o Združeni Evropi in o novostih amster- damske pogodbe. V reviji je tudi anketa, v kateri odgovarjajo seveda prav mladi, o Evropi in njeni prihodnosti. Sledi zapis o glasbeni skupini Genrosso, ki prepeva verske popevke; o tej skupini, ki ima koreninevgibanju Ognjiščar-jev, je v Sončni pesmi tudi fotoreportaža. O denarju piše Boštjan Ošlaj. V reviji je kot vedno tudi notna priloga, tokrat je to pesem Čujte in molite Jake Glavana, dodali pa so še božično pesem Alojzka RazkuščkaOfroc// Veselje nocoj se glasi. Sončna pesem tokrat predstavlja cerkniški dekliški nonet, ki si je nadel ime grške muze petja Aeda. Anka Grohar je napisala zapis o pariškem duhovniku Gu-yu Gilbertu, ki je svoje delo posvetil zavrženim ljudem z mestnih ulic in je pred kratkim o svojih delovnih izkušnjah govoril mladim v Stični. O Egiptu in slovenskih sledeh v njem je pripravil zapis Bogdan Batič, medtem ko je Tadeja Kosec napisala razmišljanje o študentski organizaciji ŠOU. V Sončni pesmi najdejo svoje mesto tudi nagradna križanka in zapis o srečanju v Stični ter daljše poročilo o Medjugorju in pogovor z obiskovalci tega hercegovskega kraja, kjer naj bi se prikazala Mati Božja. Kristina Vencelj je prispevala lep članek o razsta- vi zahodno-evropske umetnosti v Narodni galeriji v Ljubljani, medtem ko je Tatjana Kren pripravila pogovor z mlado teologinjo Alenko Šverc, ki poučuje verouk na škofijski gimnaziji v Mariboru. Prav to gimnazijo, ki nosi ime po velikem Slovencu Antonu Martinu Slomšku, v svojem zapisu predstavlja Marjetka Raušl. Zadnjo stran so sončniki, kot sodelavci Sončne pesmi sebe imenujejo, posvetili mislim pisatelja Hermana Hesseja. ----------ZUT ALI BOG RES NI "MODEREN"? Nekje sem bral, da danes ni več "moderno" govoriti o Bogu, kajti Bog je večen, se ne spreminja, človek pa ja in še kako. Zanimiva trditev, ki skuša omalovaževalno pahniti v preteklost vse, kar spominja na pred 2000 leti razodetega Boga. Zanimiva tudi zato, ker ni nastala v zadnjih letih, ampak v prejšnjem stoletju kot sad razsvetljenstva, dobe, ki je obrnila reflektorje zgodovine na človeka, Boga pa je pustila ob strani, v temi. V tehnologizirani družbi, osnovani na zakonitostih znanstvenih ved, na logiki predmeta in ne osebe, se je načelo sveta brez Boga z lahkoto uveljavilo. S sabo pa je prineslo vrsto posledic. Kose je Solženicin vrnil iz gulaga, simbola razčlovečenosti novega veka, se je emblemati-čno vprašal: zakaj se KGB piše z veliko začetnico, Bog pa z malo? To je pomenilo: v svetu, v katerem Bog ni več Bog, tudi človek postane nečlovek. Marsikdo, ki je preživel izkušnjo taborišča, si je potem sam zavestno vzel življenje, prevelika je bila praznina... Sodobni miselni tokovi sicer napovedujejo, da bo tretje tisočletje - v nasprotju z drugim - tisočletje religije, intuicije, iracionalnega..., tega, kar slutimo in ne nujno razumemo. Zgodovina se pač ciklično ponavlja in človek - bitje ne samo glave in ne samo čustev - išče ravnovesje. Kaj je to (po razodetju), zaradi česar Bog je Bog? Od Adama dalje nam svete knjige pripovedujejo o Bogu, ki išče človeka. Človek beži, Bog mu sledi, da bi ga kot oče izgubljenega sina ali - če hočemo - kot Cankarjeva mati skesanega objel. Kristus je o-tipljiva beseda tega, kako se Bog sklanja nad človekom. Bog zavrača kipe, podobe, stopa z oltarja in se daje človeku v roke; ni si izbral ne vladnih palač neakademskih knjižnic, ampak jasli, kjer ga lahko najde tudi najpreprostejši in najrevnejši. To, kar Boga dela Boga, je preprosto - očetovska ljubezen. Bogu (kot vsakemu očetu) ne more biti vseeno, če je sin srečen ali ne... Ali ni nadutost misliti, da se Bog ne sklanja tudi nad današnjim, "modernim" človekom? Kaj se je sploh bistvenega spremenilo od Adama dalje? Ali ni vsakdo izmed nas, ki je izgubil stik z Bogom, ki prinaša "ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestobo, kratkost, samoobvladanje" (Gal 6,5), Adam, ki beži? In Kristus nam vsak dan znova pravi: pridi, oče ni strog možakar z belo brado, ampak večno mlad vir življenja. Trpljenja nam na tem svetu nihče ne more odvzeti; toda tudi trpljenje lahko ima svoj smisel. Oče nas čaka, rad bi se usedel k mizi na našem domu. -----------DD SREČANJE Z ŽIVIM JEZUSOM KRISTUSOM, POT K SPREOBRNITVI IN OBČESTVU ZDRUŽENIH IN SOLIDARNOSTI V AMERIKI S 1. STRANI STRASEN GLAS SILVESTROVE SMRTI Mi pa res postajamo vsak dan bolj brezbrižni, naše družine niso žive, naša šola je ponižana, učitelji neupravičeno zasmehovani, politika prevečkrat dobesedno spridena in to tudi zaradi nas. Naša družba, novodobna kapi-talistično-liberistična družba, ki teži za dobičkom in enači človekovo dostojanstvo z denarjem, je odraz našega načina življenja, v katerega smo vklenjeni, a se ga tudi oklepamo. Ko padajo pred našimi očmi druga za drugo vrednote, za katere so še naši očetje in naše matere žive- li v upanju, da bodo tudi naše vrednote, da bodo tudi naši temelji zdravega življenja, se moramo zamisliti nad našim početjem, nad našo družbo, katere del smo in ki jo tudi mi soustvarjamo. Gre namreč za nas in za našo prihodnost, za naše otroke in za človeško dostojanstvo, ki se ne meri z bolj ali manj debelo denarnico, ampak po poštenem in človeka vrednem življenju! SINODA AMERIŠKE CELINE JURIJ PALJK V nedeljo, 16. t.m., se je v Rimu s svečanim bogoslužjem, ki mu je prisostvoval tudi papež Janez Pavel II., pričela vseameriška škofovska sinoda... "Sinoda Amerik11, kot jo imenujejo, poteka pod geslom Srečanje z živim Jezusom Kristusom, pot k spreobrnitvi in občestvu združenih in solidarnosti v Ameriki. Sveti oče si je že pred leti zamislil sinode za vse celine; takrat je tudi želel, da bi bile opravljene do jubilejnega leta 2000, ko bi rad pripravil bogoslužje vseh zedinjenih kristjanov. Papež Wojtyla si prizadeva pripeljati kristjane, združene v Enem, v tretje tisočletje; njegov veliki sen je tudi veliko srečanje treh mo-noteističnih veroizpovedi na gori Sinaj, kjer naj bi se srečali Judje, kristjani in mohame-danci, predstavniki treh velikih veroizpovedi, ki so izšle iz Abrahamovega rodu. Zato si sv. oče prizadeva, da bi si- node na vseh celinah obrodile sadove že pred začetkom tretjega tisočletja, saj se zaveda, da se mora Cerkev najprej v sebi duhovno prenoviti, če hoče dostojno opravljati svoje evangeljsko poslanstvo. Naj spomnimo, da beseda sinoda pomeni duhovno prenovo, spreobrnjenje, obenem pa označuje cerkveni zbor. Od 16. t.m. pa vse do 12. decembra letos bodo škofje in kardinali iz Kanade, ZDA ter latinske Amerike v Rimu skušali pripraviti skupne iztočnice za duhovno prenovo krajevnih Cerkva. Opazovalci se sprašujejo, ali bodo tako različne krajevne Cerkve sploh lahko prišle do skupnega programa in stališč. Opozarjajo tudi na nevarnost, da bi vseameriška sinoda lahko dala premalo poudarka velikim težavam, ki jih imajo predvsem v Latinski Ameriki z e-konomskimi in socialnimi vprašanji in s t.i "nemaniči", ljudmi, katerim je bila že ob rojstvu odvzeta pravica, da bi sami imeli košček zemlje, katerega bi lahko obdelovali in tako dostojno živeli. Zbrani škofje se bodo gotovo dotaknili vseh teh vprašanj, kot bodo gotovo tudi veliko govorili o kričečih socialnih razlikah med ameriškimi državami in o zadolženosti nekaterih. Pred nami je torej izredno zanimiva sinoda, za katero je sv. oče v nedeljo tudi molil. Pri angelskem češčenju pa se je minulo nedeljo papež spomnil tudi krize na Bližnjem vzhodu, kjer obstaja velika nevarnost ameriškega vojaškega posega v Irak. Papež je odločno zahteval, naj se sprte strani poslužujejo odprtega dialoga za reševanje krize in naj ne pride do oboroženega spopada, hkrati pa se je zavzel za odpravo krivic in za človečanske pravice, ki so v temeljih teptane v Iraku. OTMAR CRNILOGAR STOPIL BOM K BOŽJEMU OLTARJU Svet je pri maši trenutek, ko na duhovnikove besede "To je..." kruh in vino postaneta Božji Sin, tisti iz Getse-manija, s Kalvarije. Ob teh besedah se ne počutim varnega, kakor se Mojzes ni čutil varnega pred gorečim grmom. Predaleč so besede namenjene, tja v milijarde svetlobnih let in daljav. Besede spremenjenja bodo o-stale skrivnost, ki je še v večnosti ne bomo dojeli. In prav je tako. Bog i n Božje je i n mora ostati skrivnost, sicer bo večnost dolgočasna. Škof Janez Jenko mi je nekoč rekel, da mora pri vsakem povzdigovanju obuditi vero v Jezusovo pričujoč-noSt. Kakšna vera, kako velik mož vere! Ne vem, ali je res razumel, zakaj tako ravna, slutil pa je. Slutil je, da nam Jezus ni dal v roke le svoje modrosti, marveč Sebe, za čase preteklosti, katerih začetka ne poznamo, in za prihodnost, ki jo pred nami skrbno skriva njegov Oče. Jezus za seboj ni pustil le nekaj filozofskih sporočil kakor Sokrat ali Platon, marveč Sebe samega. Pri spremenjenju ne gre za stresanje idej. Gre za Telo in Kri, gre za Božjega Sina, za Rešitelja človeštva za nazaj in za naprej. Zato je tisti dvakratni 'To je, To je" tako usoden in za duhovnika mojzev-sko grozljiv. S "To je, To je" drezamo v samo Božje stvarstvo. Po Jezusovem naročilu, naj to delamo v njegov spomin, premikamo vesolje v o-drešenje, in tega ne z Jezusovimi idejami, z nekakšnim miselnim sistemom, marveč z Njim samim. Sta pa med mašo še dva trenutka, ki duhovnika iztirita. Prvi je tam pred očena-šem, ko je treba vzeti v roke Sveto Rešnjo Kri in Sveto Telo, vernikom oboje pokazati in reči: "Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, // tebi vsemogočnemu Bogu Očetu // v občestvu Svetega Duha//vsa čast in slava na veke vekov." Ob teh besedah se mi duša zalomi. Med Bogom in verniki se znajdem, kakor A-braham med Sodomo in Jahvejem. Saj se zavedam, da moja fara ni Sodoma, da so v klopeh ljudje, za katere se meni kakor Abrahamu ni treba pogajati z Bogom glede njihove pravičnosti. Vendar, imeti v rokah na pateni Božjega Sina, ob sebi Svetega Duha, in Stvarniku vesolja ponujati v dar njegovega Sina v imenu človeštva in za človeštvo - tedaj se počutim kakor zmedena mravlja. Samo nazareška Marija je bila lahko bolj iz sebe kakor jaz pri maši, ko se moram z Božjim Sinom postaviti med Stvarnika in vesolje in mu v imenu vsega, kar je, izraziti čast in slavo, ki njemu ni potrebna, koristi pa nam. Samo Marija je lahko zaslutila, da s svojim "zgodi se po tvoji besedi" u-stvarjalno posega v vesolje, v mikro in makrokozmos in to "na vse veke vekov". Doksologija "Per ipsum et cum ipso...", ob katere nastajanju se omenja Hipolit, nazadnje mašnika in Jezusa pretopi v leguro. Tisti na pateni postane takorekoč eno s tistim, ki ima pateno v rokah. Jezus in mašnik nista več dva, marveč kakor eden. Kakor baker in kositer ustvarita bron, tako Jezus in mašnik pri doksologiji postaneta zvon, ki odmeva Bogu čast. V doksologiji se mašnik poisti z Jezusom in kot eden stopata pred Boga Očeta, Stvarnika vsega, pred tistega, ki tudi rajnim ni markiral steze le v kakšen šeol ali tartar, marveč v svojo izbo, v nebesa, k sebi domov, tja, odkoder smo prišli. A še je pri maši trenutek, ki mašnika mora vreči s tira. O sveta nebesa! Sveto hostijo je treba zgrabiti, jo visoko dvigniti, vernikom pokazati in izjaviti, da je Jagnje Božje. In verniki besedo vzamejo zares. In zares verujejo, da nase "jemlje grehe sveta." Vajeni smo metafore, a da bi si Božji Sin pustil reči "jagnje", je pa le prehuda. Janez, Elizabetin in Zaharijev sin, je tega kriv. Doli pri Jordanu je nazareškemu Jezusu dal vzdevek "jagnje", seveda Božje Jagnje, za daritev. Kanaanci so bogu Molohu otroke klali in jih v ognju žrtvovali. Indijanci so bogovom mladeniče žrtvovali. Abraham naj bi bil sina edinca daroval. In ko seje Bog odločil, da bo človeka odrešil in izpopolnil, je zahteval žrtev, in to žrtev lastnega Sina. Zato je dobil ime "Jagnje Božje", ker je na svoja pleča naložil ves greh sveta od prvega do zadnjega Adama. To je zopet tisti mašni trenutek, ki mora mašnika iztiriti. Le kdo naj njegove besede jemlje resno, dobesedno? Um odpove in razum opeša. Ostane le skrivnost, ki ji pride okom samo vera, uvide-nje, da je za življenje potrebno tudi tisto, česar ni moč razumeti - žrtev; ali kakor so davni Kelti mislili: za življenje je treba žrtvovati življenje. ■ DALJE BESEDA ŽIVLJENJA SILVESTER CUK JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA KRALJ, KI DELI OBLAST Z NAMI V knjižici Poznaš Kristusa?, ki je pred nedavnim izšla tudi v slovenskem prevodu, pater Tomaš Špidlik na vsem razumljiv način predstavi sodobnost Kristusove osebe. V duhu evangelija današnjega praznika, s katerim zaključujemo to bogoslužno leto, obrazloži tudi pomen njegovega naslova "kralj", ki je svetopisemsko utemeljen, nima pa prav nič skupnega z naslovi vladarjev tega sveta. Vsi kralji, kakor so se pač imenovali oblastniki v vseh časih svetovne zgodovine, so se mogli obdržati na prestolu le z močno roko - s prisilo, z nasiljemu "Brez vojske in policije bi vse države propadle", piše Špidlik. "VKristusovem besednjaku pripadata pojma nasilje in prisila splošnemu pojmu 'svet', ki korenito nasprotuje mesijanskemu sporočilu o svobodi. Jasna je namreč Jezusova trditev: »Moje kraljestvo ni od tega sveta«. Rad bi postal kralj vseh, povezal bi vse vesolje, vendar pa se njegovo kraljestvo začne samo v trenutku, ko ga nekdo svobodno izbere kot svojega voditelja in gospodarja - prijatelja. Prijatelja zato, ker v trenutku, ko komu postane kralj, temu tudi posreduje oblast, da bi kraljeval z njim." Kristus ima do nas podobno razmerje, kot vlada med dvema človekoma, ki sta pripravljena za vedno povezati svoji življenji v zakonski skupnosti. "Kar je moje, je tvoje", pravi on in ona mu enako odgovori. Pa tudi najbolj idealna zakonska skupnost ne dosega tolikšne edinosti, kot je tista, ki zavlada med Kristusom in nami, če se mu povsem odpremo. "Po posvečujoči milosti smo čistokrvni kraljevski rod", piše p. Albin Škrinjar. "Kristus kralj že sedaj v nas kraljuje, v nas zmaguje, nas visoko dviga in nas dela silno bogate." Jezus s svojim naukom in s svojim življenjem vse postavlja na glavo: kar je v človeških očeh veliko, je v božjih neznatno; kar bi po človeških merilih zmagova- lo, dejansko izgublja. Pred sodnikom Pilatom stoji Jezus kot nemočen obtoženec, ki ga čaka sramotna smrt na križu, dejansko pa gre nasproti dokončni zmagi - zmagi resnice, božje resnice o svetu in o človeku. "Res je, kralj sem," reče Pilatu, "ker sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico." Pilat v svoji duhovni slepoti sprašuje: "Kaj je resnica?" Jezus mu ne odgovarja z besedami, temveč bo vsem odgovoril z najvišjim dejanjem ljubezni - darovanjem svojega življenja. Veliki teolog Hans Urs von Balthasar pravi: "Resnica je Očetova ljubezen do sveta, ki jo Sin predstavlja v svojem življenju, smrti in vstajenju. Križ je dokaz za resnico, da Oče tako zelo ljubi svoje stvarstvo, da je vse dopustil." Svoje pričevanje pred Pilatom je Jezus sklenil s stavkom: "Kdor je iz resnice, posluša moj glas". Kaj pomeni biti iz resnice? P. Albin Škrinjar odgovarja: "To pomeni biti tako razpoložen, da se resnice oklenem... Verska resnica in vsaka resnica, ki nas uči, kako je treba živeti, zahteva od človeka žrtev. Mnogi se boje žrtev, zato beže od resnice. Pred resnico, ki jim ni ljuba, ljudje radi zapro oči. Ljudje tega sveta večkrat zamiže pred sleherno versko resnico." Če hočemo "sovladati" s Kristusom, mora biti naše srce odprto njegovi resnici in njegovi luči. Kanonik Josip Šimenc, priljubljen pridigar v ljubljanski stolnici, je nekoč dejal: "Če si Boga izgubil, si ga hotel izgubiti. Resno zasliši svojo voljo, pa boš videl, da si ga odslovil, ne pa izgubil." Ali pa mu sploh nisi pustil vstopiti! ODNOSI CERKEV-DRŽAVA NA MADŽARSKEM Na zadnji konferenci slovenskih škofov na koncu oktobra so škofje iz sosednjih držav poročali o odnosih med Cerkvijo in državo v svoji deželi. Posebno zanimivo je bilo poročilo ogrskega zastopnika, ki je položaj v svoji državi takole orisal: finančno vprašanje med Cerkvijo in državo je bilo takole rešeno: nacionalizirano cerkveno imetje, ki ga Cerkev nujno potrebuje, je bilo Cerkvi takoj vrnjeno, ostalo bo vrnjeno postopno do leta 2011. Za tisti del pa, ki ga država ne ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 bo vrnila Cerkvi, bo plačevala primerno najemnino. Končno še to: država dovoli, da verniki eden od sto davkov določijo za Cerkev, ki pa mora plačevati veroučitelje in vzdrževati katoliške šole. Na konferenci so tudi povedali, da evropski parlament v Strasbourgu budno spremlja razvoj odnosov med Cerkvijo in državo v nekdanjih komunističnih državah. Ob vsem tem se človek vprašuje, zakaj v Sloveniji takšno nasprotovanje, da bi dosegli dogovor med državo in Cerkvijo. Naj bi se Slovenija zgledovala pri Madžarski! ČETRTEK I 20. NOVEMBRA 1997 OKCITANCI OD FRANCIJE DO ITALIJE OD TRUBADURJEV DO NAŠIH DNI ANDREJ BRATUŽ Južna Francija je dežela z mikavnim podnebjem, milo sredozemsko klimo, bogatim vinorodnim gričevjem. Mesta še danes bolj ali manj spominjajo na srednjeveške trdnjave, drugod pa moderna tehnika že kaže svoj obraz... KULTURA Srednji vek še najbolj dihata z obzidjem prepasani Car-cassonne in mogočni Avignon s še danes impozantno belo papeško palačo in starodavnimi cerkvami ter z znanim porušenim mostom na Roda-nu. Napoleonske sledove imata pristanišče in vojaški center Toulon, kaj drugega pa prav tako v eni ali drugi obliki spominja na davne čase tudi na prehodu tisočletja. Vse to in še kaj je dežela, ki jo imenujemo tudi Provanso in so v njej nekoč živeli in peli slavni srednjeveški pevci trubadurji. Tu seje razvil slavni jezik "langue d'oc", okcitan-ski jezik, ki ga še danes govorijo in pišejo. Po nekdanji sla- vi je v našem času zaslovel pesnik Mistral, ki je celo prejel Nobelovo nagrado. Če so v srednjem veku in v renesansi potujoči pevci z lutnjo ponesli preko svoje dežele in še drugam provansalsko pesem in glasbo, pa danes živi domači jezik spet svoje življenje, čeprav kot manjšinski v drugo-jezični državi. Del te manjšine pa je živ tudi v zahodni Italiji, in sicer v Piemontu (pokrajina Cuneo), kjer skuša tamkajšnja okcitanska skupnost ohranjati svoje tradicije, svoj jezik in svojo kulturo. Manjši del jih živi tudi v severni Španiji. Kdo pa so pravzaprav Ok-citanci? To so prebivalci dežel med Pireneji v Španiji in alp- skim delom z južno Francijo in Piemontom. Danes je govor predvsem o Okcitancih v Franciji in Italiji, kot smo že zapisali. Francosko ozemlje, na katerem prebivajo Provansal-ci ali Okcitanci, ima poleg o-menjenih mest še veliko drugih in večjih središč. Sem lahko štejemo že Marseille, ki je drugo mesto v Franciji, in pa Toulouse, ki ga nekateri imajo za pravo duhovno prestolnico te dežele. Poleg njih pa še Perpignan in Montpellier s staro univerzo ob francoski sredozemski obali. V širšem merilu spadajo sem še večja mesta, kot Bordeaux, Nica itd. Kaj pa provansalski oz. ok-citanski jezik? Tega delijo navadno v stari, srednji (od 14. do 19. stol.) in moderni. Težko je sicer reči, koliko ljudi ga danes dejansko govori. Bolj je jezik ostal živ na podeželju kot pa v mestih. Računajo, da ga na splošno v celoti govori oko- li dva milijona ljudi, medtem ko se ga občasno poslužuje približno osem milijonov Okci-tancev. Treba je vedeti, da je tudi tu negativno vplivala francoska centralistična politika kot do ostalih manjšin. Danes imajo Okcitanci sicer nekaj oddaj na francoskem radiu in TV, kot npr. v Marseillu ali v Toulousu. Knjižne izdaje so tudi med njimi razširjene, marsikdaj pa tudi lokalni francoski časopisi prinašajo kake članke v okcitanskem jeziku. Kot že omenjeno, so Okcitanci v glavnem razdeljeni med Francijo, Italijo in delno tudi Španijo. Politično je njih vloga in organizacija raznolika, seveda glede na posamezne države. Mimogrede smo že kdaj omenjali vlogo okcitan-ske manjšine v Italiji. Tu imajo predvsem svojo politično stranko oz. organizacijo Mo-vimento autonomista occita-no - Okcitansko avtono-misti-čno gibanje (MAO), ki je tudi vedno nastopalo v okviru manjšinske povezave v Italiji zlasti za evropske volitve. Gibanje deluje v domačem okviru in z uspehom nastopa predvsem na krajevnih upravnih volitvah. Drugačen je položaj v Franciji, kjer so sicer Okcitanci marsikje politično prisotni. Naj med drugim omenimo Narodno okcitansko stranko (Partit Nacionalista Occitanle PNO) pa še Socialistično okcitansko stranko Partit Socialista Occitan (PSO), poleg nekaterih drugih strank in političnih gibanj. V teh vrsticah smo videli seveda le bežen oris zanimive in stare evropske narodne in jezikovne skupnosti romanskega izvora, ki danes prebiva v treh evropskih državah. Različne so seveda situacije v državah, kjer Okcitanci prebivajo. Vsekakor pa se tako ali drugače le kaže volja po ohranitvi jezika in tradicij in to v skladu z zgodovinskim in političnim okvirom, v katerem danes živijo. NOVOSTI ZALOŽBE MLADINSKA KNJIGA (2] Knjigo o življenju in delu enega najbolj slavnih in obenem najbolj spornih slikarjev 20. stoletja, kar je Andy War-hol vsekakor bil, je napisal Trevvin Copplestone, v lepo slovenščino je angleško besedilo prelil Niki Neubauer, ki je zgledno poskrbel za vse slovenske prevode vseh šestih del. O VVarholu danes vemo marsikaj, malokdo pa ve, da je začel kot slikar reklamnih o-g lasov, šele kasneje pa je postal eden od utemeljiteljev a-meriškega pop arta. Vsemu svetu so znani njegovi kričeči portreti znanih ljudi, med katerimi je gotovo najbolj poznana Marilyn Monroe. Janiče Anderson je napisala življenjsko zgodbo o enem največjih španskih sklikarjev in tudi kritično ocenila njegovo delo. Francisco De Goya je namreč znamenit klasični slikar in obenem ga štejejo tudi za enega prvih sodobnih slikarjev. Vsekakor je Goyo zelo težko stlačiti v uveljavljene kalupe, ker je bil velik portretist, slikal pa je tudi vsakdanje življenje, s svojimi živimi barvami pa seje priljubil vsem ljubiteljem umetnosti. Janiče Anderson je prispevala tudi življenjepis velikega slikarja 17. stoletja Petra Paula Rubensa, ki je v svoji slikarski delavnici v Antvverpnu s sodelavci naslikal ogromno slik tedanjih vladarjev, motivov iz tedanjega življenja, mitoloških, zgodovinskih in religioznih slik. Zaradi dimenzij in lepote njegovih naravnost epskih slik, ki so mu jih naročali visoki cerkveni dostojanstveniki, španski, angleški, francoski kralji in drugi, imamo danes Petra Paula Rubensa za e-nega največjih evropskih slikarjev 17. stoletja. Paul Klee in njegovo likovno delo sta predmet monografske knjige Linde Doeser. Klee velja za enega temeljnih sodobnih slikarjev, saj je bil med obema vojnama kot član slavne šole Bauhaus v središču umetniškega in kulturnega dogajanja in slikarskega eksperimentiranja. Zaradi njegove samosvoje likovne govorice in poetike ter samosvojega pogleda na svet in likovno u-metnost Paula Kleeja ne moremo preprosto likovno opredeljevati. S svojo likovno govorico in slikami, ki so polne poezije, si je med ljubitelji u-metnosti pridobil veliko občudovalcev, med slikarji pa veliko epigonov, ki pa umetnika niso nikdar dosegli. Hieronymus Bosch, o katerem je za zbirko Umetnostne monografije napisal besedilo Trevvin Copplestone, je eden najbolj nenavadnih in vznemirljivih evropskih slikarjev v vsej zgodovini slikarstva na stari celini. Bosch, ki je živel v 15. stol. in je umrl leta 1516, je namreč slikal pošasti, čudne živali, fantasitičen in mestoma grozljiv svet; strašen je njegov naslikani pekel, v katerem ljudje trpijo grozljive muke. Njegova dela so vsa polna nam danes nejasnih simbolov, ki pa so jih ljudje v 15. stol. gotovo razumeli. Danes imamo Boscha radi predvsem zaradi njegovih slik, ki nam čarajo pred oči sodobne eksistencialne strahove, katerih je naše življenje polno. Nathaniel Harris je napisal kratko življenjsko zgodbo in podal jasen pregled veličine umetniškega dela velikega renesančnega umetnika Michelangela Buonarotija, ki je že v času življenja veljal za enega največjih vsestranskih umetnikov vseh časov. Zlata doba italijanske renesanse je dosegla vrh likovne umetnosti in Michelangelo je bil njen vidni, če ne največji predstavnik. Med ljubitelji umetnosti je njegovo delo tako poznano, da ga ni potrebno posebej predstavljati, knjiga v zbirki Umetnostna monografija pa predstavlja tudi slovenskemu bralcu večino najbolj pomembnih Michelangelovih umetnin. Umetnostne monografije predstavljajo za Mladinsko knjigo gotovo velik projekt, saj so prvo tovrstno sistematično delo na Slovenskem in že zato so vredni naše pozornosti. Zaradi svojih preglednih zapisov in preglednega vpogleda v u-metniška dela pa imajo tudi pedagoški pomen, vsakemu ljubitelju umetnosti pa bodo kakovostne barvne reprodukcije umetniških del prava poslastica. JP/ KONEC X m H m □ D O TRŽAŠKI ŽIGA ZOIS NEKAJ NOVIH PQDATKOV O NJEGOVEM ŠOLANJU V ITALIJI (l) MARIJA KACIN Prihodnjo nedeljo, 23. t.m., bo poteklo 2S0 let, kar se je v Trstu rodil Žiga Zois, osrednja osebnost slovenskega razsvetljenstva, mentor in mecen. Ne bi se tu ustavila ob njegovi izredni osebnosti in razgledanosti ter ob njegovem pomenu za slovensko slovstvo. Prav tako ne ob krožku, ki ga je ustanovil v Ljubljani in ki je združeval najvidnejše osebnosti slovenske kulture tistega časa. Želela pa bi ob tej obletnici posredovati nekatere nove podatke v zvezi z italijanskim okoljem, v katerem se je Žiga šolal. Šolanje v Italiji, in sicer v Reggio Emiliji, je bilo za Žigovo intelektualno formacijo zelo pomembno. O tem času njegovega življenja je bilo do nedavnega znano samo to, kar sta omenila Richter in Kidrič. Franc Ksaver Richter profesor zgodovine in avtor življenjepisa, ki je izšel leto dni po mecenovi smrti, pravi, da je Žiga živel v Reggiu le malo časa, ker ga je osemdesetletni oče poklical nazaj v Ljubljano in ga uvedel v trgovinske posle. France Kidrič pa je preko italijanskega generalnega konzulata v Ljubljani prejel pismo prefekta v Reggio Emilia z dne 15. aprila 1925, ki po Cottafavijevi publikaciji "I Seminari della diocesi di Reggio nell'Emilia" (1907) poroča, da je bil Žiga tam leta 17632). V obširnem zapisu, ki je izšel v Domu in svetu ob stoletnici Zoisove smrti, pravi Viktor Steska, da se je “mladi Žiga" učil najprej doma v Ljubljani, potem pa ga je oče poslal v Reggio na Modenskem v plemiško akademijo"3). Tudi Ivan Prijatelj navaja, da je bil Žiga Zois gojenec "moden-ske viteške akademije v Reggiu"4). Trditve o Žigi Zoisu - gojencu kakega plemiškega zavoda so neosnovane in "modenske viteške akademije v Reggiu" ni bilo, ‘l., >*» , ' f , ■ . :/ " 'Z - Wm Zoisov doprsni kip v bronu, postavljen I. 1992 na zgradbi Breg 22 v Ljubljani. Avtor je akademski kipar Mirsad Begič iz Ljubljane. pač pa je obstajal v bližnji Modeni Collegio San Carlo (Zavod sv. Karla), ki so mu, prav tako kot tovrstnim zavodom v Parmi in v Bologni, pravili Collegio dei Nobili. Ti zavodi so bili običajno v tesnem stiku z dvorom; bili so pod pokroviteljstvom in avtoriteto vojvode, ki jim je dajal privilegije in ni dopuščal interferenc. "Hauendo noi istituito il Collegio de Nobili in questa nostra citta, il quale da noi imme-diatamentedipenda..."51 (Ker smo mi vtem našem mestu ustanovili plemiški zavod, ki naj bo od nas neposredno odvisen...) poudarja na primer Ranuccio I. Farnese, kije leta 1604. ustanovil tovrstni zavod v Parmi. Njegov naslednik Ranuccio II. pa v opomin jezuitom tako pribije: "II Collegio de Nobili di Parma e nostro, non della Compagnia"6) (Plemiški zavod v Parmi je naš, ni Družbin). Naj dodam, da je Ranuccio II. v zvezi z zavodom odločal prav o vsem, celo o tem, ali smejo gojenci nositi lasuljo in kakšne barve naj bo lasulja za praznične dni in kakšne barve za ostale. Ti Collegi dei Nobili so bili nadalje zelo ekskluzivni aristokratski zavodi. Zgoraj omenjeni Ranuccio II. Farnese je na primer za vsakega kandidata za vstop v zavod osebno preverjal, ali je polnokrvni plemič in ali ima njegova rodbina za sabo dovolj zgodovine in tradicije. Tudi gojenci modenskega- plemiškega zavoda sv. Karla, kije bil ustanovljen leta 1626, so izhajali iz znanih in v takratnem družbenem in političnem življenju vplivnih družin 7). V prvih desetletjih so bili to, poleg plemičev iz bližnje okolice, predvsem Benečani (Contarini, Morosini, Mocenigo, Corvaro) in Florentinci (Strozzi, Pucci, Antinori, Guicciardini). V XVIII. stoletju so gojenci pričeli prihajati iz bolj oddaljenih krajev in pokrajin: iz Koroške, iz Ljubljane, Gradca, z Dunaja. Iz Gorice je prišel tja s svojim bratom Ludvikom tudi grof Karel Mihael Attems - Petzenstein, bodoči prvi goriški nadškof; pred njim pa je bil gojenec plemiškega zavoda sv. Karla njun starejši brat Sigizmund 8). V teh ekskluzivnih aristokratskih zavodih so se ali pa naj bi se šolali in vzgajali bodoči pripadniki vodilnega razreda. Kakšne so bile intelektualne sposobnosti posameznih gojencev in kakšna je bila njihova zavzetost do študija, to je seveda drugo in, mislim, v marsikakem primeru upravičeno vprašanje. Zgovorne utegnejo biti v tem pogledu nekatere utemeljitve, na podlagi katerih so bili posamezni gojenci pri posameznih predmetih pripuščeni v višjo stopnjo. Takole se glasijo: "per ordine del signor Padre" (na ukaz gospoda očeta) ali pa "per premura de li signori Parenti" (po posredovanju gospodov sorodnikov). Nadalje: "per l'eta" (zaradi starostne meje) in "per poter dirsi che ha fatto con ordine tutti li suoi studi" (zato da se lahko reče, da je redno opravil vse svoje študije). Izdelali so seveda tudi "per proprio merito" (po lastni zaslugi) ali pa "per dovere di giustizia" (ker je tako pravično)9). • DALJE 1) Sigmund Zois, Freyherr v. Edelstein, von Professor Richter; Gedruckt bei Gassenberg 1920; stran 5 2) France Kidrič: Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe; Ljubljana 1930; stran 204, op. 113. 3) Baron Žiga Zois, (1747-1819); Ob stoletnici njegove smrti sestavil Viktor Steska; Dom in svet, 1919, stran 278. 41 Ivan Prijatelj: Duševni profili slovenskih preporoditeljev; Ljubljana 1935; stran 1 in stran 45. 51 Anna Maria Matteucci: Emilia terra di collegi; stran 11; v knjigi: II Collegio e la Chiesa di San Carlo a Modena; a cura di Daniele Benati, Lucia Peruzzi, Vincenzo Vandelli. Artioli Editore in Modena; Dicembre 1991. 6) Ibidem. 7) Albano Biondi: I secoli del San Carlo; stran 32; ibidem 8) Lojzka Bratuž: Karel Mihael Attems - Slovenske pridige; Založništvo tržaškega tiska; Trst 1993; stran 201. 9) Albano Biondi, ibidem; stran 48. BOGATA TRETJA ŠTEVILKA PASTIRČKA MePZ GALLUS IN ZENSKI ZBOR GM TRST GORICA / KONCERTNA SEZONA SCGV KOMEL V puste, deževne dni je posijalo iskrivo sončece: izšel je Pastirček, nenadomestljivi mesečni prijateljček zamejskih otrok. Gotovo ga sedaj šolarčki že pridno prelistavajo, rešujejo izpopolnjevan-ke in zagonetne (za bistro-glavčke še malo ne!) novembrske anagrame. Odgovarjajo na Natašina vprašanja in seveda razvozlujejo uganke. Naš najmlajši drobiž že išče polža, ki sta se izgubila na listu in seveda barva s pisanimi barvicami vse risbe, ki jih ponuja revija. Malčki hočejo namreč, da bi bil njihov Pastirček čim lepši, saj jih ob koncu šolskega leta, na Pastirčkovem dnevu, čakajo razstava in nagrade. Urednik g. Marijan pričakuje vaše dopise in risbice. Čim več jih boste poslali na uredništvo, tem več možnosti boste imeli, da bodo vaši prispevki objavljeni. Sicer pa je Pastirčkova pošta zmeraj zelo bogata: polno je risbic in pisemc. Le tako naprej, dragi bralci! Na abecede zdravja pa tudi ne pozabite! Če se vas poloti otožnost, si zapojte in zaigrajte pesmico, ki stajo za vas izbrali M. Feinig in D. Čavdek. V Pastirčku boste našli še pesmice o Medvedovem plesu, o požrešnem jazbecu in o krizantemi, kraljici jesenskih rož. Zlata Volarič vam razkriva, kakšen zaklad je iskren prijatelj. Kako se je zgodilo z Matjaževo budilko, pa pripoveduje Mariza Perat. Izpod peresa Janeza Povšeta boste lahko prebrali (ali bolje zaigrali) prizorček Iz življenja prijazne zajčje družine. Zvedeli boste, kako je tata Zajec "dal dober zgled". Ana Rupil predstavlja dve knjižni novosti: Grške mite za otroke M. VVilliamsa in Žabje solze T. Žer-din in J. Reichman. Ljuba Smotlak odstira zavese nad preteklostjo in opisuje, kako so pred leti obhajali praznik Vseh svetnikov in Vernih duš. Na Pastirčkovih straneh se predstavljajo učenci pevmske osnovne šole J. Abram. Lepo opisujejo svoj domači kraj, razgibano šolsko življenje in dejavnosti v vaški skupnosti. Superkuharhari svetuje svojim sladkosnednim Fižolčkom, naj si pripravijo okusen skutin kolač. Dragi spretni kuharji, želimo vam dober tek in še veliko zabave ob skrivalnicah in drugih igricah, ki jih boste našli na Pastirčkovi platnici. Pri tem ne pozabite prebrati, kdo so srečni izžrebanci; morda ste ravno vi med njimi! - IVA KORŠIČ NASTOP NAŠIH PEVSKIH ZBOROV V AREZZU V toskanskem mestu Arezzo je bilo v soboto, 15. novembra, 14. državno tekmovanje pevskih zborov, ki sta se ga udeležila tudi Zenski pevski zbor Glasbene matice in zbor Jacobus Gallus (oba zbora delujeta v okviru GM). Zbora sta za svoj nastop prejela 172,17 točk in 4. mesto v kategoriji moških in ženskih zborov ter 162,50 točk in 8. mesto v kategoriji mešanih zborov. ŽPZ Glasbene matice je pod vodstvom Tamare Stane-se izvedel spored, ki je vseboval obvezno skladbo Sub tu-um praesidium Giovannija Pierluigija Da Palestrine, nato pa šeDer l/l/assermann Roberta Schumanna, Koprive in Tre canzoncine triestine Pavleta Merkuja ter Quot sunt apes Zdeneka Lukaša. Zbor Jacobus Gallus je pod vodstvom Janka Bana izvedel obvezno skladbo, Palestrinovo Gaudentin coelis, nato Ave maris stella Edvarga Griega ter Balado o narodu, Parce a miSignor? in II Re e nudo Pavleta Merkuja. Naj še omenimo, da je na letošnjem tekmovanju v Arez-zu nastopil še en zbor iz Trsta, in sicer moški zbor Max Re-ger pod vodstvom Adriana Martinollija, ki je v svoji kategoriji zasedel 3. mesto (2. mesto je zasedel ženski zbor Orf-fea iz Barija). V kategoriji mešanih zborov je drugo mesto zasedel zbor Citta di Roma iz Rima, tretje pa zbor S. Cecilia iz Piazzolesul Brenta. Prvih nagrad niso podelili. Upoštevajoč strogost komisije pri ocenjevanju in interpretiranju izvajanja posameznih skladb, je treba nastop naših zborov oceniti kot pozitiv- no izkušnjo, zlasti za Ženski pevski zbor Glasbene matice, ki je po zelo dobri uveljavitvi na letošnji reviji Naša pesem v Mariboru nastopil prvič na kakem zborovskem tekmovanju v Italiji. Tržaške pevke so solidno izvedle svoj spored, le pri zadnji skladbi Quod sunt apes je zbor nekoliko popustil. Zboru Jacobus Gallus je šlo nekoliko slabše, a tu je treba tudi upoštevati utrujenost pevcev, saj je zbor nastopil krepko po enajsti uri zvečer, nekatere pevke pa so imele za sabo že nastop z Ženskim zborom GM. Temu je verjetno treba pripisati razlog za nižanje in pomanjkanje bleska pri nekaterih pesmih, zlasti pri obvezni Gaudent in coelis, čeprav se je zbor na splošno dobro odrezal, predvsem z Mer-kujevima Balado o narodu in II Re e nudo. Za konec naj še povemo, da so si člani in članice obeh zborov v sicer kratkem prostem času ogledali srednjeveško mesto Arezzo, zbor Gallus pa se je na poti domov v nedeljo, 16. t.m., ustavil tudi v Marzabottu, kjer so tržaški pevci počastili spomin na žrtve pokola, ki so ga tam I. 1944 zagrešili nacistični okupatorji. IŽ OČARLJIVA KOMUNIKATIVNOST MLADE SKUPINE EVASION DANIJEL DEVETAK Srečanja z glasbo koncertne sezone 1997/98 SCGV Emil Komel so se začela z navdušujočim in neobičajnim koncertom. Na oder velike dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je v sredo, 12. t.m., stopila instrumentalna skupina Evasion iz Tržaške. Sestavlja jo šest mladih profesionalnih in sposobnih glasbenikov, ki izhajajo iz tržaške Glasbene matice in delujejo v zamejstvu; to so: flavtistka Tamara Tretjak, kitarist Marko Feri, harmonikar Igor Cante, pianistka Claudia Sed-mach, kontrabasist Aleksander Ipavec in tolkalec (in bobnar) Dario Šavron. Skupina, ki obstaja slabih pet mesecev, je izvedla prijeten, svež in skrbno pripravljen koncert dveh sodobnih - na naših odrih manj znanih - avtorjev. Prvi je bil francoski skladatelj Claude Bolling (1930), ki je na oseben in izpoveden način sintetiziral in spojil klasično glasbeno govorico s sodobnejšo jazzovsko. Skupno sedem skladb iz Picnic suite je enkrat z igrivimi in virtuo-zističnimi, drugič z nežnimi in otožnimi toni (duo flavta-kitara) res prijetno presenetilo občinstvo; izvajalci so pokazali izredno sposobnost vzajemnega poslušanja, poleg te pa živo in radostno zaljubljenost v lepo glasbo, Med koncertom v Kulturnem centru 12. t.m. (Foto Bumbaca) ki nastaja, ko skupno in hkrati vsak na svoj način "izgovarjajo" isti glasbeni stavek. Poustvarili so harmonične in ritmične vzgibe našega stoletja, take, ki iščejo nove in drzne rešitve, obenem pa ohranjajo kontinuiteto s tradicijo klasikov. Drugi avtor, na katerega je skupina Evasion zelo navezana in mu skuša prodreti do mozga, je Argentinec italijanskega rodu Astor Piazzolla (1921-92), mojster t.i. "intelektualnega tanga", žalostne misli in nostalgične glasbe, ki so jo člani skupine Evasion po potrebi igrali tudi z agresivnostjo, zvesti avtorjevi poetiki. Piazzollov jazz, v katerem zasledimo kontrapunkt in fugo, označuje tudi improvizacija, resna preizkušnja za tiste, ki iščejo glasbo v sebi in ne samo na notnem črtov-ju. V tej "grenki" glasbi, zako- reninjeni v ljudski melos, se od daleč lahko zaslišijo sledovi velikanov, kot so Bach, Rachmaninov, Ginastera, Bartok in Stravinskij. Vse to in drugo smo začutili med izvajanjem skladb Cafe 1930, Oblivion, Vajamos al Diablo, v katerih so intimnim liričnim impresijam sledile otožne e-vokacije in pa diabolične disonance. Z osmozo stilov in z dognanimi dialogi med različnimi - bolj ali manj klasičnimi -instrumenti so mladi glasbeniki izpričali, da je glasba čudovito in vitalno sredstvo sporazumevanja. S svojim pristopom do skladateljev, do soizvajalcev in do publike so dokazali, da odločno stopajo po odlični poti glasbe kot komunikacije, pri poslušanju katere ni mogoče ostati mrzli in brezbrižni. PRIMORSKI UMETNIK V LJUBLJANI KLAVDIJ TUTTA - SLIKARSKA RAZSTAVA NA INSTITUTU JOŽEF STEFAN RAZPIS TEKMOVANJA V ZNANJU SLOVENSKEGA JEZIKA ZA CANKARJEVO PRIZNANJE 1997/98 KLARA KRAPEŽ Umetnost in znanost gresta skupaj z roko v roki, saj sta bistven element vsake kulture. Narod brez njiju ne bi mogel obstajati, ker ne bi imel dovolj temeljev za lastno rast. Tako bi lahko zapisali ob postavitvi slikarske razstave Klavdija Tutte, ki je do 9. januarja prihodnje leto na ogled v prostorih Instituta Jožef Stefan v Ljubljani. Postavitev namreč dokazuje, da so lahko tudi "znanstveni" prostori domovanje čiste umetnosti in ne zgolj raziskovalne dejavnosti. Slikarstvo Klavdija Tutte je številnim poznavalcem likovne umetnosti dobro znano. Njegove žive in močno poudarjene barve na platnih odsevajo izreden ritem valovanja, s čimer avtor poudarja svojo mediteransko naravnanost. Kolorit je najbolj razpoznaven na platnih z menhirji in minotavri, v zadnjem času pa se slikar znova vrača v pastelne tone - tako preko akvarelov in slik kot tudi lesenih objektov, katerih ciklus predstavlja določeno novost v njegovem likovnem izrazu. Tutta sicer že od začetka svojega ustvarjanja ohranja svojevrstno Klavdij Tutta na Sinjem vrhu 97 govorico in elemente, s katerimi potrjuje originalnost in razpoznavnost lastne biti, obenem pa vse to ves čas dopolnjuje z novimi življenjskimi izkušnjami. Zadnja dela so tako polna pravljičnosti in radoživosti, ki ju je v njegovo življenje vnesla hčerka, hkrati pa odsevajo tudi močno čustveno noto, po kateri je Tutta prav tako znan. Slikar opazovalca nehote pripelje do nove perspektive, skozi katero se odraža smisel za igro in radoživost, akvareli pa so tudi polni svetlobe in otroške preprostosti. Na tokratni razstavi so dopolnjeni tudi z nekaterimi platni iz t.i. ciklusa Pravljičnih pejsažov, v katerih je Tutta združil sestavljanje slik in objektov in se tako oddaljil od običajnega umetniškega formata. Likovno govorico platna je dopolnil s preprostim predmetom (ki je v primeru tokratnih razstavnih eksponatov zgolj lesena palica, veja), mu v nekaterih primerih dodal še barvo in tako dosegel novo strukturo. Umetniško iskanje se pri njem ne izraža le v novih kompozicijah, ampak tudi v vsebini, saj 15 slik odseva avtorjevo prepričanje o ohranjanju človečnosti, kar je bistveno poslanstvo kulture. Njegove slike se preko umetniškega dejanja obračajo k posamezniku in v njem iščejo prav to, kar bi moral vsakdo med nami iskati znotraj sebe in v drugih. Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm vabi dijake slovenskih višjih in nižjih srednjih šol v Italiji, da se tudi v šolskem letu 1997/98 v čim večjem številu udeležijo tekmovanja v znanju slovenskega jezika. Tekmovanje bo kot prejšnja leta potekalo v dveh krogih, najprej na deželni, potem na vseslovenski ravni. Deželno tekmovanje za dijake slovenkih šol v Italiji bo v sredo, 4. februarja 1998, ob 15. uri; kot doslej bo na Liceju F. Prešeren v Trstu in na Liceju P. Trubar v Gorici. Zmagovalci deželnega tekmovanja se bodo skupaj s tekmovalci iz ljubljanske regije udeležili finalnega vseslovenskega tekmovanja v Ljub-lja-ni. To tekmovanje bo v soboto, 21. marca 1998, ob 9. uri. Na obeh tekmovanjih bodo dijaki opravljali dva preizkusa znanja: - test iz jezika in književnosti (v Trstu 60 minut, v Ljubljani 45 minut), - pisno nalogo (v Trstu 120 minut, v Ljubljani 90 minut). Preizkusa bosta povezana z razpisno temo in predpisano literaturo. Tema letošnjega tekmovanja je umetniško delo Cirila Kosmača. V pripravah naj dijaki preberejo in raziščejo naslednja dela: I. stopnja (2. in 3. razred nižje in I. razred višjih srednjih šol): Ciril Kosmač, V gaju življenja; II. stopnja (vsi razredi poklicnih in strokovnih šol, ki so letos prvič uvrščene v posebno skupino): Ciril Kosmač, Tantadrujm druge novele; III. stopnja (2. in 3. razred višjih srednjih šol): Ciril Kosmač, Prazna ptičnica; Ciril Kosmač, Pomladni dan; IV. stopnja (4. in 5. razred višjih srednjih šol): Ciril Kosmač, Pot v Tolmin; Ciril Kosmač, Balada o trobenti in oblaku; Ciril Kosmač, Tantadrujln druge novele. Seznam strokovne literature za dijake in mentorje je na vseh nižjih in višjih srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem ter v Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Zaključna slovesnost s podelitvijo priznanj najboljšim udeležencem deželnega tekmovanja bo pred koncem šolskega leta 1997/98 v Trstu (Dvorana Zadružne kraške banke na Opčinah). Podelitev zlatih priznanj zmagovalcem finalnega vseslovenskga tekmovanja bo na Vrhniki. 7 ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 8 ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 38. REDNI OBČNI ZBOR SSS MANJŠINA NAJ BO BOLJ POZORNA NA SVOJO ŠOLO V Prosvetnem domu na Opčinah je bil v ponedeljek, 17. t.m., 38. redni občni zbor Sindikata slovenske šole. IZID PRVEGA KROGA VOLITEV V DEVINSKO-NABREŽINSKI OBČINI BALOTAŽA BO MED VOCCIJEM IN VLAHOVOM 1 1 VIKTOR TANČE 14,5 MARINO VOCCI 32,4 GIORGIO RET 21,1 ROMANO VLAHOV 28 PIERPAOLO PERGOLIS 4,4 Dnevni red ni predvideval volitev novih vodstvenih organov, tako da je bila glavna teža na poročilih in razpravi, kjer so odborniki SSŠ in udeleženci občnega zbora postavili pod drobnogled dosedanje delovanje odbora in ožjega tajništva ter precejšnje število perečih vprašanj slovenske šole v Italiji, ki ostajajo večinoma še nerešena. Prva tajnica Melita Valič je v svojem poročilu naštela vrsto problemov, začenši s ponovnim priznanjem sindikata, do katerega ni še prišlo; zato so njegovi predstavniki prisiljeni opravljati sindikalno delo v prostem času, ker so brez sindikalnega dopusta. SSŠ se je nadalje zelo ukvarjal z volitvami v pokrajinski šolski svet, v katerega je bilo izvoljenih mnogo slovenskih predstavnikov. Velik problem predstavlja načrt o racionalizaciji šolske mreže, ki pa ga je treba po mnenju SSŠ zamrzniti, dokler se v Italiji ne dodela šolska reforma in dokler ne pride do sprejetja zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Sindikatu je doslej uspelo doseči zamrznitev združitve pedagoškega liceja Anton Martin Slomšek z znanstvenim licejem France Prešeren. Nerešen ostaja problem štipendij za izpopolnjevanje zamejskih šolnikov na ljubljanski univerzi. Prav tako nerešena ostajajo vprašanja pravice do strokovnega izpopolnjevanja v Sloveniji, razpisa natečajev za slovenske šolnike in položaja letnih in začasnih suplentov, ki od septembra niso še prejeli plače. Ze- lo pereče je v tem trenutku vprašanje delovnih mest, še vedno pa čakajo na imenovanje funkcionarja na italijanskem ministrstvu za šolstvo in na priznanje kvalificiranega predstavništva slovenske šole. Dandanes pa sta še bolj potrebna avtonomen zborni organ in imenovanje funkcionarja s pristojnostmi pokrajinskega in deželnega šolskega skrbnika. SSŠ je v zvezi z vsemi temi vprašanji velikokrat posegel pri državnih in krajevnih šolskih in drugih oblasteh, se sestal s predstavniki slovenske manjšine in drugimi šolskimi sindikati (naj tu omenimo le konfederacijo sindikatov 90 iz Slovenije in ju-žnotirolski šolski sindikat nemške manjšine) itd. Skratka, vloženega je bilo veliko truda, čeprav je bilo rezultatov malo. Slovenski šolniki iz Trsta in Gorice pa se morajo v še večji meri včlanjevati v slovenski sindikat, saj, kot je na koncu dejala Melita Valič, "več glav več ve, več ljudi več naredi'1. Iz pozdravov gostov in iz razprave je izhajala predvsem potreba po večji angažiranosti zamejskih politikov in, lahko rečemo, celotne manjšine za svojo šolo. Leto pestijo problemi, ki niso samo šolskega značaja, ampak zadevajo vso slovensko narodnostno skupnost, zato bi se morali za šolo vsi zanimati v večji meri kot doslej. Udeleženci so tudi sprejeli resolucijo o univerzitetnem izobraževanju slovenskih učiteljev v matični domovini na podlagi ustrezne konvencije. Slovenska predstavnica v Vsedržavnem šolskem svetu Silvana Hvalič je podala poročilo o delovanju tega organa, Zvonko Legiša je poročal o delovanju deželne šolske komisije, Marija Lozej pa je prebrala poročilo Fiorelle Benčič o delovanju pokrajinskega šolskega sveta. Blagajniško poročilo in poročilo nadzornega odbora sta podala Boris Artač in Iva Bone. Občni zbor so pozdravi- li Sonja Klanjšček v imenu goriškega tajništva SSŠ, Igor Gabrovec v imenu SKGZ, A-lenka Šau v imenu obalnega sindikata, Nadja Maganja v imenu Slovenske skupnosti in Miloš Budin v imenu deželnega sveta F-Jk. Prisotni so tudi počastili spomn na Stanka Škrinjarja in senatorja Darka Bratino. ---------IZ Prvi krog občinskih volitev v občini Devin-Nabrežina, ki je bil v nedeljo, 16. t.m., ni določil novega župana. Potrebna bo balotaža, ki bo v nedeljo, 30. t.m., v njej se bosta pomerila kandidat gibanja Z Voccijem na poti do Oljke, Demokratične stranke levice in Stranke komunistične prenove Marino Vocci ter kandidat desnosredinskega kartela Romano Vlahov. Razmišljanje o izidu prvega kroga volitev objavljamo na drugem mestu. Tu naj obnovimo v glavnih obrisih le potek volitev in število glasov. Takoj pade v oči padec udeležbe v primerjavi s prejšnjimi občinskimi volitvami: takrat je volilo 83,8% upravičencev, letos pa le 73,8%, torej kar 10% manj. Kar se tiče županskih kandidatov je položaj sledeč: Marino Vocci je zbral 1.756 glasov (32,4%), Romano Vlahov 1.518 (28%), Gior-gio Ret 1.120 (20,7%), Viktor Tanče 787 (14,5%) in Pierpa-olo Pergolis 235 (4,4%). Med strankami prednjači desnosredinski Pol svoboščin, ki je zbral 1.337 glasov (27,7%), sledijo nato občanska lista 2000 s 1.020 glasovi (21,1 %), Slovenska skupnost s 748 glasovi (15,5%), DSL s 730 glasovi (15,1%), SKP s 485 glasovi (10%), lista Z Voccijem na poti do Oljke z 256 glaso- vi (5,3%), Severna liga-Svobo-dni Sever z 223 glasovi (4,6%) in Združenje za federalno Italijo s 35 glasovi (0,7%). Vseh oddanih glasovnic je bilo 5.033, od katerih je bilo veljavnih 4.834. Neveljavnih glasovnic je bilo 137, belih pa62. Takoj potem, ko so bili znani izidi volitev, so se začela u-gibanja, do kakšnih povezav bo prišlo za drugi krog. Vse- MATJAŽ RUSTJA Nekaj mesecev po začetku nove sezone ima SKK vsakoletni občni zbor. V Peterlinovi dvorani se je v soboto, 15. novembra, zbralo nekoliko manj članov kot o-bičajno. Sestajanje se je začelo s poročilom dotedanje predsednice Miriam Čermelj, ki je v prvem delu izvajanja opisala pot kluba v lanski sezoni. Zares bogata je bila sezona, vsako soboto (od konca septembra do maja) so se zvrstila raznovrstna srečanja, ki so sorazmerno po zanimanju posameznikov privabljala udeležbo. Bilo je prostora za zanimiva predavanja, za mi-klavževanje in pustni večer, za predstavitve knjig (npr. Balerina balerina Marka Sosiča) in kakor je jasno, da so stranke, ki so izraz Oljke, zmagale in da le zaradi ločenega nastopa ni prišlo do absolutne zmage že v prvem krogu. Na levi sredini prednjači SSk, za njo pa so še DSL, SKP in druge. Sedaj bodo te stranke skoraj gotovo združile sile za skupen nastop v drugem krogu. Upati je, da ne bo prišlo do nevšečnosti in nepripravljenosti na dialog (pa tudi pomanjkljivega upoštevanja do- seveda za Slovenija Party. Že tradicionalno januarsko srečanje ob priznanju osamosvojitve Slovenije je morda najbolj odmeven dogodek, ki ga prireja klub v sodelovanju s Slovensko prosveto. Posebno zanimiv je bil tudi ciklus srečanj, posvečen Rusiji, njeni zgodovini, književnosti in življenjskosti; gostje večerov so bili priznani zamejski poznavalci Rusije (dr. Jože Pirjevec, dr. Ivan Verč in dr. Martina Kafol). Drugi del poročila pa se je zaustavil ob problemih SKK. Včasih so se ti pojavljali zaradi maloštevilne prisotnosti na srečanjih, prevladalo pa je mnenje, da je bil lanski najbolj pereč problem (ne)koordinacija in volja do dela v od- mače stvarnosti), ki sta botrovali ločenemu nastopu strank leve sredine. Določeno neznanko predstavlja Retova lista 2000, ki je izrazito sredinska, zato ni mogoče predvideti, koliko njenih volivcev se bo odločilo za Voccija in koliko za Vlahova. Na listi SSk je največ preferenčnih glasov prejela dosedanja podžupanja prof. Vera Tuta Ban. SKK boru: izvrševanje zastavljenih ciljev je prevečkrat pada- lo samo na ramena predsednice in mentorice g. Lučke Peterlin-Susič. V debati pa je prišla na dan tudi trpka ugotovitev, da večini mladih ni do kulture. Ni jim mar za vrednote, do katerih vodi strma pot, a polna zadoščenja, družba ponuja lažje vrednote na dnu poti. Sledile so volitve. Po dveh letih predsedovanja se Miriam Čermelj ni več kandidirala, tako da je bila na predsedniško mesto izvoljena Jasna Simčič. Blagajniško mesto pa je sprejela Miriam Čermelj; za reklamo bosta odslej skrbela Iztok Cergol in Edvvin Bukovec, ravizor pa bo Aleksij Štoka, poročanje AGRARNE SKUPNOSTI SO SE PREDSTAVILE V TRENTU V Trentu se je v petek, 14. t.m., končal dvodnevni posvet o jusarski in srenjski problematiki, ki ga je priredila tamkajšnja pravno-eko-nomska fakulteta. Prisotni so bili tudi tržaški predstavniki agrarnih skupnosti. Na posvetu sta med drugimi spregovorila Marko Legiša in Vladimir Vremec. Problematika srenjskih pravic naTržaškem je naletela na veliko zanimanje poslušalcev. Udeleženci so ob koncu o-dobrili resolucijo, v kateri o-pozarjajo, da država prepogosto krši starodavne jusar-ske pravice. Dokument so poslali predsedniku republike, pravosodnemu ministrstvu in predsedniku Furlanije-Julijske krajine. za glasilo Rast pa bo vodila Lucia Lombardo. Mesti podpredsednika in tajnika nista bili dodeljeni, ker bo izbira padla (po sklepu občnega zbora) v naslednjih mesecih na tiste člane, ki bodo pokazali resnično zanimanje. Formalnemu delu občnega zbora je sledila družabnost. Pred tem pa so bila še obvestila o nadaljnjem delovanju. Do pričakovanega mi-klavževanja sta še dve srečanji. V soboto, 22. novembra, se bo skupina starejših članov odpravila v Ljubljano na 3. študentski shod, za mlajše pa bo v klubovskih prostorih predvajanje filma Jerry Ma-guire (igra Tom Cruise). Zadnjo soboto v mesecu pa bo obogatil obisk Igorja Skam-perleta, umetnika besede, doma iz Trsta, ki pa živi in dela v Ljubljani. Predstavil ga bo Ivo Kerže. OBČNI ZBOR TRADICIONALNO SREČANJE SLOVENSKIH VERNIKOV HVALEŽNICA PRI SVETEM JUSTU Obred je spremljalo petje združenega zbora ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta in otroškega zbora Kresnice od Sv. Ivana pod vodstvom s. Karmen Koren. Kot ponavadi pa je hvaležnici prisostvovalo veliko skavtov in skavtinj v krojih ter narodnih nošah. FOTO KROMA ZAHVALA Slovensko pastoralno središče v Trstu se prav toplo zahvaljuje vsem, ki so na kakršenkoli način sodelovali pri pripravi in izvedbi letošnje skupne hvaležnice v stolnici sv. Justa in tako pripomogli k polnemu uspehu praznika. V nedeljo, 16. novembra, so slovenski verniki tržaške škofije do zadnjega kotička napolnili stolnico sv. Justa, da bi se udeležili tradicionalne maše hvaležnice, ki jo je daroval škof Evgen Ravigna-ni. Pred oltar so prinesli številne darove v znak hvaležnosti Bogu za dobro letino. V svoji pridigi je škof Ra-vignani poudaril nujnost prijateljstva med tu živečima narodoma. Dejal je, da čuti, da je sedaj v Trstu ugoden trenutek za sožitje. Slovenskim vernikom se je zahva- lil, da so ga sprejeli kot brata in še dejal, da vsi skupaj gremo edinosti naproti. Nadaljevati je treba po poti, ki jo je začel pokojni škof Lovrenc Bellomi. Škofov vikar msgr. Franc Vončina se je tudi zahvalil vernikom. TRŽAŠKA KRONIKA 50-LETNICA PEDAGOŠKEGA LICEJA SLOMŠEK BISTVEN DOPRINOS SLOVENSKI MANJŠINI ERIK DOLHAR Predsednik italijanske republike Oscar Luigi Scalfaro je poslal srebrno kolajno. "Izobraževanje učiteljev je osnovna naloga naroda, posebno manjšinskega11, je v u-vodnem pozdravu proslave ob 50-letnici ustanovitve državnega učiteljišča, ki je pred nekaj leti preraslo v pedagoški licej Anton Martin Slomšek, med drugim povedala predsednica zavodskega sveta Lučka Faletič Hrovatin. Akademija, ki je v soboto, 15. t.m., do zadnjega kotička napolnila Kulturni dom v Trstu, se je začela s prihodom na oder dijakov "iz vseh vetrov": v rokah so nosili zastavice, s katerimi so pozdravili res nepregledno zbrano množico. Dijaki v pisanih majicah so še obogatili enostavno, a učinkovito scenografijo velikega odra, nad katerim so visele pisane zastave z napisom "50 Slomšek". K mikrofonu je, kot že rečeno, najprej stopila predsednica zavodskega sveta, ki je pozdrav sklenila z željo, da bi kakovost šole še naprej rasla. "V Trstu imamo samo to slovensko učiteljišče, zato je treba zanj še posebej skrbeti". m Velika dvorana tržaškega Kulturnega doma je bila za proslavo ob 50-letnici pedagoškega liceja Anton Martin Slomšek nabito polna (Foto Kroma). Spodaj platnica izrednega izvestja, ki je izšlo ob jubileju. Poverjeni ravnatelj prof. Samo Pahorje poleg pozdravov predstavnikov najvišjih oblasti iznesel razveseljivo novico, da je državni poglavar Oscar Luigi Scalfaro ob tej priložnosti nagradil pedagoški licej s srebrno kolajno. Pisne čestitke so poslali še italijanski ministrski predsednik Romano Prodi, predsednik deželne vlade Furlanije-Julij-ske krajine Giancarlo Cruder in drugi predstavniki oblasti. Pri tem morda ni odveč, če SVETI KRIZ PRAZNOVANJE 150-LETNICE USTANOVITVE ŽUPNIJE Pred dvema tednoma so v Sv. Križu ob veliki udeležbi domačinov slovesno zaključili praznovanje 150. obletnice ustanovitve župnije. V soboto, 8. t.m., ob 19. uri, je tržaški škof Evgen Ra-vignani daroval sv. mašo v župnijski cerkvi, potem pa so se vsi verniki z njim in domačim župnikom na čelu s prižganimi lučkami v rokah podali na bližnje pokopališče in tam molili za vse rajne dušne pastirje in za vse svoje rajne. V nedeljo, 9. t.m., je bil ob 15. uri ob škofovi navzočnosti in prisotnosti škofijskega delegata za slovenske vernike msgr. Franca Vončine in domačina ter proseškega župnika Rudija Bogatca zaključek praznovanja najprej v cerkvi in nato še v župnijski dvorani. V cerkvi je nastopil domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom Albina Verginelle, navzoče pa je nagovoril do- mači župnik Jože Kunčič, ki je spregovoril o duhovniku Kristjanu Sirku, ki je vodil kriško kaplanijo 31 let do ustanovitve župnije, ter o svojih dveh predhodnikih, msgr. Andreju Furlanu in dr. Jožefu Gracarju. Cerkveni del praznovanja seje končal z blagoslovom z Najsvetejšim, ki ga je podelil škof Ravignani. Posvetni del programa je bil v župnijski dvorani, kjer so nastopili otroci domačega vrtca in osnovne šole, župnijski otroški zbor pod vodstvom s. Angeline Šterbenc in cerkveni zbor pod vodstvom Albina Verginelle. Domačinka Silva Bogateč pa je škofu Ra-vignaniju poklonila ikono. Proslava se je skleni la z veselo in sproščeno družabnostjo. TRŽAŠKA KNJIGARNA - KRUT Vabljeni ste na odprtje razstave DEZIDERIJA ŠVARE Umetnika bo predstavila Nives Marvin. Sreda, 26. novembra, ob 18. uri v Tržaški knjigarni ;spomnimo, daje učiteljišče ! ustanovila anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava 8. novembra 1947, ne pa italijanske oblasti... Slavnostni govornik akademije je bil dolgoletni profesor na Slomšku, pisatelj prof. Boris Pahor. Njegov govor je bil namenoma pretežno zgodovinsko obarvan, ker Pahor pripada tisti generaciji, ki ne samo, da ni imela j slovenskega učiteljišča, ampak je bila sploh ob vsak pouk v materinščini. Za položaj skupnosti, kateri je odvzet je-jzik, je uporabil prispodobo maske za kisik, ker nam tak j instrument seveda onemogoča posredovanje besed, držati jih moramo zase, da se rešimo hudega, vendar pa hkrati srkamo vase odrešilni kisik. Po Pahorjevem mnenju je naša tukajšnja šola na splo-i šno, višja srednja, z njo učiteljišče, eden najbolj, poleg ju-žnotirolskega, izdelanih manjšinskih šolskih sistemov iv Evropi. "Po zaslugi našega upora in boja smo dosegli vsega spoštovanja vreden nivo, ki je ob sodelovanju ravnateljskega in profesorskega kadra dosegel nemajhne uspehe", je še povedal Pahor in zaključil z mislijo, da "samo če bo prerasla svoje ekonomske in trgovske cilje ter bo priznala prezrtim skupnostim šolanje in kulturni razvoj v njihovem jeziku, kot to zah-tevaMagna Charta Evropskega sveta, bo jutrišnja Evropa doživela humanistično preobrazbo." "Mi, ki živimo v ozračju kulturnega sobivanja, smo lahko zato spodbuden napotek za prihodnost. Naj bosta to sklep in geslo za ta lepi jubilej", je svoj slavnostni govor 'zaključil pisatelj prof. Boris i Pahor. Na vrsti so bile nato glasbene točke bivših dijakov u-čiteljišča. Občinstvu so se predstavili: violončelist Vasja Legiša, violinistka Raffaella Petronio, na klavirju Claudia iSedmach in kitarist Paolo Bembi. Med bivše "učitelji-j ščnike" sodita tudi kabaretista Boris Kobal in Sergej Verč, ki sta podala tri škeče; v enem TRETJI-: IZkl.DM) IZVKSTJi: TERM* \\NlMRIf> STRAORi)! VARIH od teh se je Kobal norčeval iz slovenskih duhovnikov, za-to | je naletel na nekatere kritike. Osrednjo točko večera je predstavljal recital s pevskimi in plesnimi vložki Ob petdesetletnici slovenskega učitelji-\ šča; pri sestavi besedila so sodelovale Alenka Bajc, Nerina Drassich, Mileva Martelanc in Ljuba Smotlak. Za besedilo in režijo je poskrbela Maja Lapornik, pevska vložka pona-rodeleDe/c/e na vrtu in Prešernove v uglasbitvi Paola Bem-bija Pod oknom je vodila Savica Malalan; plesni vložki so nastali pod vodstvom Ivane Ban, scenografijo pa je pripra-| vil Boris Grgič. Akademija se je zaključila s tremi pesmimi I šolskega pevskega zbora: Ne čakaj na maj (uglasbitev Borut Lesjak, priredba za mladinski zbor in klavir Aleksander Vodopivec), ponarodela Veselja dom na besedilo Antona Martina Slomška v priredbi Luke Komolca ter šeS/a-vnostna himna, za besedilo katere je poskrbel Marij Čuk, j uglasbil pajojeTullioMožina. Prireditev se je končala z bogato zakusko, ki so jo pripravile mame dijakinj in dijakov. Naj na koncu dodamo bolečo noto v razmislek: na slovenskem učiteljišču v Trstu oz. pedagoškem liceju A.M. Slomšekjevteh 50 letih maturiralo 730 dijakinj in dija-i kov, tečaj za vzgojiteljice v o-| troskih vrtcih pa je končalo 1136 gojenk. Od teh jih je žal 1 le manj kot polovica zaposlenih na naših šolah... OBVESTILA SLOVENSKO DOBRODELNO društvo v Trstu razpisuje svojo enajsto študijsko štipendijo iz sklada Mihael Flaj-ban. Štipendija bo znašala 3.000.000 lir za prvi letnik in 2.500.000 lir za vsako nadaljnje leto redne študijske dobe, v kolikor bo dobitnik zadostil pogojem pravilnika. Štipendija je namenjena slovenskim zamejskim visoko-šolcem, ki se bodo vpisali na univerzo v akademskem letu 1997-98. Podrobnejša pojasnila dobite na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, ulica Mazzini 46/I, tel. 631203, ob četrtkih od 16. do 18. ure. Rok zapade 30. novembra 1997. MLADINSKI ODBOR Slovenske prosvete obvešča, da so na razpolago informacije o novoletnih izletih za študente v London, Krakov, Prago, Nevv York in VVashington ter na Irsko. Izlete organizira Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Informacije na sedežu Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3, Trst, ali na tel. št. 370846 (urad Slovenske prosvete -od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure). MLADINSKI ODBOR Slovenske prosvete opozarja vse mlade na 31. Teološki tečaj (ciklus predavanj, ki so odprta široki javnosti). Predavanja bodo potekala od 24. do 28. novembra, vsak večer ob 19.30 v dvorani Teološke fakultete, Poljanska 4, v Ljubljani. Vstop je prost, ni se potrebno predhodno prijaviti. Informacije na sedežu Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3, Trst, ali na tel. št. 370846 (urad Slovenske prosvete - od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure). MLADINSKI ODBOR Slovenske prosvete vabi vse mlade na udeležbo na 3. študentskem shodu, ki bo v Šentvidu pri Ljubljani v soboto, 22. t.m.. Na sporedu bodo športne igre (začetek ob 10. uri), srečanje študentskih skupin, predavanje, mladinska maša in ples. Na shod bomo odšli z osebnimi avtomobili. Kdor se želi pridružiti zamejski odpravi, naj se javi na tel. št. 370846 (urad Slovenske prosvete - od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure). SLOVENSKI KULTURNI klub, ul. Donizetti 3, Trst, vabi v soboto, 22. novembra, ob 18.30 na filmski večer. Predvajali bomo komedijo Jerry Maguire (i. Tom Cruise). SLOVENSKA GLASBENA šola - koncertna pobuda Rojan vabi na Drugo jesensko glasbeno srečanje mladih, ki bo v nedeljo, 23. novembra, ob 18. uri v rojanskem Marijinem domu, ul. Cordaroli 29. Spored bodo oblikovali učenci, ki obiskujejo nižjo stopnjo glasbenih šol ter že uveljavljeni mladi glasbeni poustvarjalci italijanske in slovenske narodnosti iz naše dežele in iz Slovenije. SLOVENSKI KULTURNI klub, ul. Donizetti 3, Trst, vabi iv soboto, 29. novembra, ob 18.30 na srečanje z avtorjem. Gost večera bo pisatelj Igor Škamperle. Predstavil ga bo Ivo Kerže. Člani gledališkega krožka SKK bodo izvajali re-:cital odlomkov iz avtorjevih del. PRI SV. Justu bo v petek, 28. t.m., maša v spomin na tržaškega škofa A. M. Šter-ka ob 170-letnici rojstva. Ob 15.30 bo srečanje na pokopališču, ob 18. uri pa na hrvaškem konzulatu. DAROVI ZA SLOVENSKO prosveto: [Jelka Terčon Šah v spomin na pokojnega dr. Teofila Simčiča 50.000. ZA KARITAS v Ajdovščini: N.M. 50.000; V.F. 50.000. V POČASTITEV spomina dr. Teofila Simčiča darujejo člani glavnega odbora Slovenske Vincencijeve konference v Trstu 100.000 lir za uboge. NAMESTO CVETJA na grob dr. Teofila Simčiča daruje Edi Race za Marijin dom v ul. Risorta 100.000 lir in za cerkveni pevski zbor Novi sv. Anton 200.000 lir. V SPOMIN predragih prijateljic Ivanke in Rezke Furlan daruje Sonja Stubel 50.000 lir za kapelo sv. Leopolda Mandiča v Domju. DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV O 30-LETNICI ZELEZNISKE PROGE DIVAČA-KOPER V ponedeljek, 17. t.m., je bil tradicionalni večer Društva slovenskih izobražencev posvečen 30-letnici odprtja železniške proge Divača-Koper, ki je povezala le-tega s slovenskim zaledjem. O tem je spregovoril ravnatelj železniškega muzeja v Ljubljani Mladen Bogič, ki je orisal nastanek in nenehno rast luke Koper. Za zgraditev pristanišča in železnice si je prizadevala Slovenija sama s svojimi močmi, ker takratna Jugoslavija zaradi velikega števila drugih pri- stanišč za to ni imela veliko posluha. Tudi dandanes se pristanišče Koper nenehno razvija, zato je predvidena okrepitev železniške povezave z izgradnjo drugega tira in posodobitvijo, ki bo dovršena okoli leta 2000. Večer sta popestrila kratek videoposnetek o pomenu luke Koper in železniške povezave, nato pa še amaterski videofilm, ki opisuje progo Divača-Koper in ki ga je pripravil dr. Paolo Petronio. 9 ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1 997 SSO PRI NOVOGORIŠKEM ZUPANU ŠPACAPANU 10 ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 Delegacija Sveta slovenskih organizacij za Goriško v sestavi Janez Povše, Franka Žgavec in Damjan Paulin je na lastno pobudo obiskala župana mesta Nova Gorica Črtomirja Špacapana. V izčrpni izmenjavi mnenj in stališč je bilo ugotovljeno, da je trenutno medsebojno sodelovanje na najrazličnejših ravneh na res lepi ravni, kar je še posebej pomembno za manjšino in njeno umeščanje v prostor ob meji v luči nastajanja nove Evrope. Ugotovljeno je bilo, da je v interesu novogoriškega prostora kakor tudi seveda manjšine krepiti vse oblike sodelovanja in odpiranja. Le na ta način se lahko zarisujejo obrisi ugodne prihodnosti za vse prebivalce tega območja. V tem smislu bi veljalo razmišljati tudi o večjih projektih, kjer je na vsak način nujno poglobiti plodno proslav-IjanjeŽOOO-letniceprve pisne omembe Gorice. Omenjeni dogodek je prav gotovo izjemna priložnost za Novo Gorico, Gorico in slovensko manjšino. Župan Črtomir Špacapan je še posebej podčrtal prepričanje, da je sodelovanje na vseh ravneh pomembno tudi zaradi nevarnosti, da bi brez ustreznega odpiranja lahko prišlo ob uresničevanje Evrope ob sedanji meji do neugodnega in izključenega ekonomskega tekmovanja. Takšno možnost moramo vnaprej preprečiti. Na koncu je bil podčrtan pomen tesnejših in pogostejših stikov med manjšinskim in novogoriškim prostorom, pri čemer lahko posebej mediji odigrajo zelo pomembno vlogo. Delegacija SSO je župana Špacapana povabila, naj jo uradno obišče v Gorici, kar je gostitelj načeloma sprejel. Z ZADNJE SEJE SSŠ Odbor Sindikata slovenske šole - tajništvo Gorica je na seji razpravljal o odločitvah predstavnikov krajevnih šolskih sindikatov ob že dolgo napovedanih namerah bodoče racionalizacije šolskega omrežja v našem prostoru. Sindikat se bo v prihodnjih dneh še raz-govarjal s predstavniki vsedržavnih sindikatov in bo po možnostih tudi sodeloval z njihovimi pobudami. Na vabilo odbora je bila na seji prisotna tudi ravnateljica Pedagoškega liceja prof. Majda Corsi-Sfiligoj. Odbornikom je predočila upravičeno mnenje ravnateljev višjih šol, ki ne nameravajo pripraviti slavnostne otvoritve Šolskega centra ki po vselitvi Slovenske sekcije ITI združuje vse višje zavode, v kolikor niso še vsa dela v njem dokončana. Svetovala je tudi, naj bi se vsi skupaj zavzeli, da bi na naših časopisih prišlo do stalne rubrike, v kateri bi se ne samo predstavljali posamezni zavodi, ampak naj bi se poudaril tudi vzgojni trenutek posameznega zavoda, ki ne samo pripravlja dijaka na poklic, ter njegovi projekti (civilna zaščita, zdravstvena vzgoja, poučni izleti itd.). Odborniki so se nato razgovarjali o Nižji šoli Trinko. Njen dokončni sedež bo v Kapucinski ulici. Del potrebne vsote za obnovo stavbe je bil, po županovih besedah, nakazan že v letošnjem občinskem proračunu, ostali del pa naj bi občina odobrila v prihodnjem proračunu. Dela za obnovo naj bi se začela marca 1998. Odbor je z veseljem sprejel novico, da je bil končno nakazan de- nar za manjkajočo opremo laboratorija informatike na Slov. sekciji ITI, tako da bo laboratorij zelo kvaliteten. Odborniki so nato ugotavljali, kako poteka včlanjevanje novih članov v SSŠ, in so iskali imena novih predstavnikov bodoče šolske deželne komisije, ki seji je mandat pravkar iztekel. Tradicionalna večerja oz. srečanje vsega šolskega o-sebja bo v petek, 5. decembra, v Sovodnjah Pri Francetu. ---------(Sl) POGREB DR. TEOFILA SIMČIČA V četrtek, 13. t.m., smo se v deževnem dopoldnevu na goriškem pokopališču posjo-vili od dr. Teofila Simčiča. Čeprav so svojci želeli pogreb v ožjem družinskem krogu, se je od pokojnika poslovilo veliko prijateljev in znancev, ki so se še zadnjič poklonili njegovemu spominu. Mašo so za rajnim darovali štirje slovenski duhovniki: dr. Kazimir Humar, dr. Oskar Simčič, g. Marij Ger-dol in Bogdan Bric iz Slovenije. Ob odprtem grobu so o pokojnem spregovorili: stanovski kolega časnikar Ivo Jevnikar, ki je orisal življenjsko pot dr. Simčiča in naglasil to, da bo šele čas pokazal veličino pokojnikovega narodnega dela, dr. Drago Štoka in Maks Komac. Govorniki so poudarili pokojnikove zasluge za narodno-o-hranjevalnodelo. Dr. Simčič je bil sicer res časnikar, a je nekaj časa deloval tudi kot odvetnik, veliko prostega časa pa je posvetil kulturnemu in političnemu boju Slovencev v Italiji. JAVNO SREČANJE Z MITJEM VOLČIČEM Volilna kampanja za izvolitev namestnika umrlega senatorja Darka Bratine v italijanski senat se je začela prejšnji torek z javnim srečanjem v Fogarjevem avditoriju v središču mesta. K predavateljski mizi so poleg kandidata Volčiča sedli predstavniki strank “oljke", ki podpirajo kandidaturo tega prestižnega časnikarja slovenskega rodu. Kandidat ne potrebuje dodatnih predstavitev, sedaj mora stopiti na dan s programskimi smernicami in obvezami, zaradi katerih bodo volilni upravičenci goriškega senatnega okrožja, v katerem je veliko Slovencev, oddali glas za njegovo izvolitev. Med številnimi udeleženci srečanja so bili tudi politični predstavniki Slovencev v Italiji. Tajnik Slovenske skupnosti Martin Brecelj je kandidata opozoril, da Slovenci v Italiji pričakujejo, da se bo zanje zavzel. Povedal je, da bo treba rimske politike prav tako opozarjati, da je Furlanija-Julijska krajina dežela s posebnim statutom zaradi večnarodnostnega prebivalstva in strateške lege; da tarejo manjšince nerešeni problemi, ki čakajo na dokončno ureditev; da mora biti dežela soudeležena pri procesih evropskega vključevanja držav srednje in vzhodne Evrope. Senator Bratina je slednjemu posvečal veliko napora. Volčičeve poklicne izkušnje v središčih mednarodne politike so najboljše jamstvo, da se bo to delo nadaljevalo. Izvolitev Mitje Volčiča, kandidata "oljke", naj bi tudi botrovala sodelovanju med upravnimi telesi istega političnega tabora, saj sta tako pokrajina kot dežela "oljkini". Prav tako bo lahko izvoljeni za "oljko" tvorno sodeloval s politično večino v italijan- skem parlamentu in z vlado. Bistvenega pomena bo s primernimi zakoni pripraviti naše ozemlje, da izkoristi na čim boljši način svoje kulturne in ekonomske zmožnosti. Kandidat Volčič je svoje misli osredotočil na perspektive, ki jih ima Goriška na novih evropskih prizoriščih. V času volilne kampanje - volitve bodo 14. decembra - bo namreč svoja programska izhodišča predstavil še v ostalih središčih volilnega okrožja. Gorica mora zaživeti, mora spet "sanjati velike sanje," je povedal. Programov za razvoj našega ozemlja res ne manjka; preštevilne neuresničene načrte pozna še "izpred 30 let, ko je kot časnikar služboval v Trstu". "Etika odgovornosti bo moje vodilo političnega nastopanja," je zatrdil in odklonil početje tistega, ki hrupno obljublja, a ničesar ne doseže. Imenoval je podrobno vse to, kar na Goriškem čaka na rešitev: sožitje obeh Goric, preobrazbo obmejnih struktur, gospodarski preporod itd. Zagotovil je, da se bo s pripadniki slovenske narodnostne skupnosti posvetoval. Pri svojih nastopih bo uporabljal poznanja v Rimu in Bruslju. S sposobnostjo sinteze, vredne bistrega opazovalca, je o Gorici nazadnje še povedal: podobna je neizkušenemu otroku, ki ne ve, v katero smer bi stopil. "S svojo kandidaturo želim služiti krajem in ljudem, od katerih sem veliko prejel. Vsak dan bom o-pozarjal ljudi, ki živijo na tem ozemlju, da govor o Evropi ni skupek abstraktnih gesel. Vključevanje v Evropo more prinesti Goriški velike spremembe, toda le, če bo nanje pripravljena." —— IDE ZAHVALNA NEDELJA V ŠTEVERJANU IVAN VOGRIČ Na Martinovo nedeljo, ki je bila letos 15. t.m., imamo v Števerjanu zahvalno nedeljo. Praznovanje smo začeli s slovesno mašo, ki jo je daroval župnik Anton Lazar; Bogu smo se zahvalili za prejete darove v preteklem letu; spodobno je, da se tudi Njemu zahvalimo. V povprečno kmečki vasi, kot je Števerjan, mnogi mislijo, da so le kmetovalci tisti, ki se morajo Bogu zahvaliti za sadove zemlje. Zahvalno nedeljo pa moramo praznovati vsi, ker vsak dan prejemamo od Boga dobrote, kot so: zdravje, blagostanje, lepa družina, dobra služba, dobri prijatelji itd. Pri maši je sodeloval domači zbor pod vodstvom Hermana Srebrniča. Po maši je bil na trgu pred cerkvijo blagoslov traktorjev, kmečkih strojev in motornih vozil, da bi tudi ti pravilno služili pri vsakdanjem delu. Sledil je masten prigrizek, števerjanske gospodinje pa so prinesle svoje najslajše specialitete. Seveda ni mogla manjkati domača kapljica, tako da se je na trgu veselje nadaljevalo čez poldne. Tradicija je tudi, da ob zahvalni nedelji domače društvo F.B. Sedej prireja v Sedejevem domu kulturni program. Po blagoslovu smo imeli nastop otroškega zbora, ki je pod vodstvom Valentine Humar zapel nekaj veselih pesmic. Sledilo je nagrajevanje zmagovalcev Športnega tedna, ki ga je organiziral Mladinski krožek avgusta letos. Popoldan smo sklenili s tombolo in bogatimi nagradami. K sreči pa je društvo Sedej poskrbelo tudi za bogato zakusko, da smo se vsi skupaj še malo ustavili in poveselili v Sedejevem domu in nihče se ni vrnil domov ne žejen ne lačen. V KATOLIŠKI KNJIGARNI NA TRAVNIKU KLEMENTINA GOLIJA V GALERIJI ARS JURIJ PALJK ... V petek, 14. t.m., so v likovni galeriji Arsv Katoliški knjigarni svečano odprli slikarsko razstavo slovenske umetnice Klementine Gol ija. Razstava je na ogled med obratovanjem knjigarne do 6. decembra letos. Slikarko je v imenu organizatorjev pred res lepim številom obiskovalcev pozdravil dr. Saša Quinzi, ki je tudi predstavil mladega glasbenika Aleksandra Sluga; le-ta je pozornim obiskovalcem razstave na čelo doživeto zaigral Bachov Preludij. Po glasbenem utrinku je o umetnici spregovoril likovni kritik in pozorni spremljevalec likovnega dogajanja na Goriškem in v zamejstvu prof. Joško Vetrih. Po njegovem mnenju je Klementina Golija naslikala niz likovnih del, ki "odsevajo praznične barve, barve sanj in želja". Včasih se v njih odražajo tudi drobni utrinki življenja, ki neprestano utripa okrog nas, se želi uveljaviti, utreti lastno pot k svetlobi in sreči. Klementina Golija uspe dati dovršeno in privlačno obliko temu, kar občuti v sebi kot nujo, pa naj gre za vtise ob nežnih oblikah brstja, cvetja, sadeža, figure ali za obris in barvitost krajine, za veduto, letni čas ali katerokoli podobo narave, človeka - vedno ustvari dela velike oblikovne elegance in skrajne kompozicijske lahkotnosti. Njene slike obvladuje izbrana, prečiščena slikarska črta. Z njo skuša umetnica ponovno sestaviti v nežne in prijetne oblike odlomke objektivne stvarnosti, ki so jo udarci modernističnih smeri zdrobili na kosce." Klementina Golija razstavlja v Gorici niz zadnjih del, ki so povečini narejena v mešanih tehnikah; posebno prihajajo do izraza izredno tankočutni kolaži, katerim slikarka zadnje čase posveča posebno pozornost. Svetle, jasno čiste barve, kristalno sveža svetloba se čarobno dopolnjuje s slikarskimi kompozicijami, v katerih najdemo nadih krajine, v kateri slikarka živi in z njo dru-guje že vrsto let v svojem u-metniškem opusu. To krajino mlada umetnica iz Kranja, ki je svojo slikarsko šolo in znaje prejela najprej na likovni akademiji Brera v Milanu in potem znanje dopolnila na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je opravila podiplomske študije, imenitno dopolnjuje s svojim notranjim doživljanjem in nam tako ponuja na ogled stvaritve, za katere bi lahko rekli, da so nek spoj naravne krajine in njenega notranjega sveta. Izjemno dobra paleta svežih in nevsakdanjih, umirjenih barv dela slike očem prikupne in bogate z notranjo harmonijo, katere ne srečamo ravno veliko v sodobnem sklikarstvu. Klementina Golija nam čara s slikami svet svojega notranjega doživljanja in razmišljanja, odslika-va pa tudi kraje, kjer živi, seveda na nevsiljiv način in to tako dobro, da se bo gledalec pred njenimi kompozicijami počutil umirjenega in dobro razpoloženega. Človeku daje Golija s svojimi platni in kolaži lepoto, harmonijo s samo seboj in svetom in predvsem veliko notranjo umirjenost, ki je lastna dozorelim umetnikom, za katere velja, da imajo vedno kaj novega povedati. POKOJNI MILKI MIKLUS Med gozdovi trnja užitni sad! Med slanimi jezeri in okužnimi mlakami žuboreči izvir čiste, sveže vode... V množicah zemljanov televizijskih potez, v avreolah pohotnosti in nasilja, ošabnosti in brezsrčnega ravnanja, nenadoma, se znajdem nad nežnim cvetjem, skoraj zakritim od grmičevja in trave, nad vijolico, ki neopazna duhti... Milka, cvet naših livad, v svoji evangeljski drugačnosti! In zdaj, ko božja roka te je utrgala, poslovila si se, po tihem; kakor da bi ne hotela držati nikogar... A moje srce, ganjeno, žaluje in oko po tebi rosi... - V HVALEŽEN SPOMIN IVAN ŠTANTA MLADINSKI ODSEK PD STANDREZ NASTOPIL V KC LOJZE BRATUŽ IVA KORŠIČ Prav gotovo imav Štandre-žu muza Talija posebno moč. Vsem je znano, daje štandre-ški dramski odsek njen zvesti služabnikžecelih triintrideset let. Od časa do časa pa očarljiva modrica ulovi v svoje mreže tudi mlade, ki radi okusijo napor, a tudi opojnost odrskih desk. To seje zgodilo letos, ko je zvabila v svoj krog navdušene fante in dekleta, ki so 19. aprila predstavili na domačem odru delo hrvaške avtorice Norme Šerment Vidi se, da je tvoja hči, v sveži režiji Emila Aberška in z živahno glasbo Marjana Mlakarja. Takrat je v prepolni župnijski dvorani raznoliko občinstvo zelo toplo sprejelo njihovo izvajanje. V nedeljo, 16.t.m., pa so nastopili v veliki dvorani KC Lojze Bratuž pred nekoliko manj številno publiko, ki se je morda mladim izvajalcem zdela malce odmaknjena. Toda ti neljubi občutki so izginili, ko so ob koncu igre začutili vso toplino iskrenega aplavza. Vsekakor so vsi jasno podali sporočilnost dela. S podobnimi težavami se pač spopada večina družin, ki imajo odraščajoče otroke. Zaradi pomanjkanja odkritih pogovorov, različnih pogledov se odrasli in mlajši rod ne razumeta in iz tega izvirajo očitki, prepiri, kot lepo pravi vodilni song igre: "Takrat si starši in otroci/ divje skočimo v lase,/ nekaj let ta vojna traja,/ potem pa spet vse mirnoje." In to se bo dogajalo, "... dokler vrtel se bo naš svet." To je bil tretji nastop mladih Standrežcev (sicer niso vsi domačini, a se radi shajajo pod štandreškim zvonom). Prvič so se znašli na večjem odru. Zaradi tega jim je začetna neprijetna trema malo zavrla razgibano zagnanost, hitri tempo in sproščen gib, ki so zapečatili njihovo premiersko izvajanje. Razen tega pa so se vsi dobro izkazali in posrečeno orisali svoje like: Federica Bel-lo osamljeno in prijateljskih vezi željno Majo; Dimitrij Brajnik in Neva Devetak, Majine z delom, sprejemi... preobre- menjene starše; David Vižintin sramežljivega Jureta, Verena Brajnik živčno in čudaško psihiatrinjo; Nataša Ferletič pa zaljubljeno Natašo. Posebej moramo omeniti Kristjana Benedettija, ki je vskočil kot Andrej namesto Manuela Frandolija. V enem tednu je osvojil drobno, a dopolnjujočo vlogo. Za kulisami sta bila šepetalka Martina Brajnik in Božidar Tabaj, tokrat kot tehnični vodja in šarmantni glas Majinega namišljenega prijatelja Leonarda. LABODJE JEZERO MED BOŽIČNIMI PRAZNIKI V letošnjo koncertno sezono je SCGV Emil Komel vključil tudi baletno predstavo Labodje jezero P.l. Čajkovskega. Predstava bo med božičnimi prazniki, in sicer v nedeljo, 28. decembra, v Gledališču v Novi Gorici. Izvajalci so člani Mariborske opere in baletniki iz Kijeva. Ker je za predstavo veliko zanimanja, organizatorji priporočajo, da interesenti takoj rezervirajo vstopnice na tajništvu šole (0481-S32163). Predstava je izven abonmaja. OB 25-LETNICI GORIŠKE DUHOVNIJE SV. IVANA Letos, na praznik Kristusa Kralja poteka 25 let, odkar je pokojni nadškof Peter Cocolin v cerkvi sv. Ivana slovesno razglasil ustanovitev Dušnopastir-skega središča za slovenske vernike v mestu. Kdor se ob vstopu v cerkev ozre nazaj, bo opazil na steni pritrjeno spominsko ploščo. Na njej so vklesani ime pokojnega nadškofa, letnica 1972 in praznik Kristusa Kralja. To ploščo je v trajen spomin postavil msgr. Močnik, prvi škofijski delegat du-hovnije sv. Ivana. Slovensko pastoralno središče že 25 let opravlja pomembno poslanstvo med slovenskimi verniki v mestu. Res je, da so po raznih goriških cerkvah slovenske maše, vendar maša mora biti krona verskega delovanja naše duhovnije. Zato je prav, da MALA CECILIJ ANKA Revija otroških in mladinskih zborov bo tudi letos na Marijin praznik 8. decembra ob 15.30 v veliki dvorani Centra L. Bratuž. Zbore, ki so se že prijavili, in tiste, ki se še bodo, prosimo, da pošljejo naslove treh pesmi z imenom zborovodje, skladatelja in avtorja besedila najkasneje do nedelje, 23. t.m., na naslov: Združenje cerkvenih pevskih zborov, Riva Piazzutta 18, Gorica. Naslove lahko oddajo tudi osebno odbornicama Anki Černič ali Lojzki Bratuž. /ODBOR imamo slovenski kristjani svojo cerkev, da se v njej zbiramo k obhajanju zakramentov, praznovanju cerkvenih slovesnosti, poslavljanju od naših dragih. V teh 25 letih se je naša du-hovnija že lepo uveljavila. Škoda, da se mnogi pomembnosti te ustanove še ne zavedajo in ne čutijo, da moramo biti Slovenci tudi duhovno povezani v farno skupnost ali občestvo. Mnogi morda še ne vedo, da smo v resnici prava župnija z vsemi pravicami in dolžnostmi, le naš teritorij je vse gori-ško mesto. Dolžnost nas vseh, ki se pod njenim okriljem zbiramo, je, da jim to resničnost ponovno razložimo in jih povabimo, da Boga častimo skupaj v našem jeziku, z našo pesmijo in molitvijo. Zato smo vsi vabljeni, da se v nedeljo, 23. t.m., udeležimo praznične zahvalne maše ob 11.30, predstavitve knjižice o naši cerkvi (avtor dr. Verena Koršič) in družabnega srečanja. POGREB DEKANA SREČKA ŠULIGOJA G. Srečko Šuligoj je umrl v nedeljo, 9. t.m., zjutraj. Že isti dan zvečer so ga prepeljali v Levpo, kjer je ostal na parah v cerkvi, da so se verniki lahko poslovili od njega. V ponedeljek so njegovo truplo prepeljali v Kanal, kjer je prav tako ostal v cerkvi vso noč in na- NEW SWING QUARTET 28. T.M. V KULTURNEM DOMU Priznana slovenska vokalna skupina, ki je z izvajanjem črnskih pesmi pridobila sloves doma in v tujini, bo nastopila v Kulturnem domu v Gorici v petek, 28. t.m., ob 20.30. Kvartet bo prihodnje leto proslavljal 30-let-nico delovanja, kar pomeni prek četrt stoletja uspehov, snemanj, potovanj in nastopov po vsem svetu. New Svvingu gre pripisati, da kot "bel ansambel" poje poleg belega tudi pravi črni spi-ritual in črni gospel. Vse tri značilne oblike petja duhovnih pesmi ansambel oblikuje z lastnim, jasno razpoznavnim izrazom. Koncert sodi v okvir glasbenega testivalaAcross the Bor-der, proslavljanja 20-letnice postavitve temeljnega kamna in 16-letnice otvoritve Kulturnega doma. V uradu tega hrama gori-ške kulture je v teku predprodaja vstopnic (cena 20.000 lir, znižani 10.000; tel. 0481-33288). slednji dan. Popoldne je bil pogreb, veličasten, kot bi šlo za škofa. Prihiteli soverniki iz njegovih nekdanjih župnij, pa tudi drugi, da so napolnili ne samo cerkev, temveč tudi trg okrog nje. Somaševanje je vodil škof Metod Pirih, ki je po evangeliju spregovoril o pokojnem. Poleg škofa je somaševalo še okrog sto duhovnikov, precej tudi iz goriške nadškofije, saj so še vedno živi številni njegovi sošolci. Škofu sta asistirala generalni vikar koprske škofije Renato Podbešič in dr. Oskar Simčič. V cerkvi so se oglasile ljudske pesmi, na koru pa je pel domači zbor. Ob koncu maše so se od pokojnika poslovili zastopnik iz Medane, iz Levpe, njegov sošolec Aleksander Lestan, župnik v Črničah, in celo duhovnik iz zamejstva v furlanščini. Pa tudi Ko-menec se je poslovil od nekdanjega kaplana Srečka Šuligoja. Po obredih v cerkvi se je razvila dolga procesija na kanalsko pokopališče, kjer bo pok. g. Srečko počival ob drugih kanalskih dekanih. O pok. Srečku Šuligoju lahko povemo še to, da je njegova mati imela gostilno ob koncu Drevoreda 20. septembra in je tam imel priložnost se naučiti tudi furlanščine; letos je prevedel iz furlanščine Mežnarjeve pridige, ki jih je Goriška Mohorjeva družba uvrstila v svoj redni knjižni dar. Zelo se je veselil, da bi videl knjigo natiskano, a je le nekaj dni prej odpotoval v večnost. ZAHVALA Svojci pokojne MARIJE VETRIH se toplo zahvaljujejo vsem udeležencem pogrebnega bogoslužja, pevskemu zboru, vsem, ki so z njimi sočustvovali, g. Žbogarju, jezuitu p. Dalla Vecchia, salezijancu g. Gaetanu Fi-nettu in stolnemu župniku g. Sergiu Ambrosiju. Posebna zahvala gre g. Humarju in župniku pri Sv. Roku g. Ruggeru za spominske besede. Družina Vetrih SLOVENSKA GOSPODARSKO PROSVETNA SKUPNOST vabi na posvet SLOVENCI DANES: NE ZAŠČITENI NE PRIVILEGIRANI Sodelujejo: Boris Gombač, predsednik SGPS, Massimiliano Finazzer Flory, predsednik Fundacije Italija-Evropa, in Milan Koglot, predsednik Slovenske konzulte Severne lige. Gorica, sreda, 26. novembra 1997, ob 17.30 v sejni dvorani pokrajinskega sveta, Korzo Italija 55. DAROVI OB 10. OBLETNICI smrti Viktorja Prašnika daruje M. za cerkev sv. Ivana 350.000, za Kulturni center Lojze Bratuž 350.000, za zbor M. Filej 200.000, za misijonarja Zabreta 100.000 lir. ZA CERKEV sv. Ivana: N.N. v spomin na teto Metodo 50.000; M.D. 300.000; namesto cvetja na grob pok. Marije Vetrih druž. Kosič A. 200.000 lir. ZA CERKEV na Peči: M.C. za cvetje 5.000; N.N. v zahvalo 100.000 lir. ZA CERKEV v Rupi: N.N. 5.000 za cvetje. ZA ŠZ SOČA: družine z Vrha št. 16 namesto cvetja na grob Giuseppeja Raze 300.000 lir. ZA CERKEV na Vrhu: N.N. 10.000 lir. ZA NOVI glas: Vilko Čekuta Toronto 30.000; Ema Lupin ob zlati poroki 100.000 lir. ZA MISIJONARJA Danila Lisjaka: v blag spomin na pok. starše Bensa hčerka Marica Kosič B. 300.000 lir. ZA SLOVENSKE misijonarje: N.N. Mavhinje 70.000 lir. ZA MtPZ Podgora: namesto cvetja na grob Marije Vetrih druž. Calligaris 50.00 lir. ZACERKEVv Sovodnjah: ob 1. obl. pok. Marcele Fajt mama Gabrijela 50.000; S. in G. za popravilo orgel 300.000; Gizela in Albin Cijan 400.000; na izrecno željo tete Tee v spomin na sestrično Lijano Batistič Lucijan Fajt, Franc in Dragica Tomšič, Davorin in Zlatka Pelicon, Sandra in Patricija Batistič ter Marko Devetak z družinami 800.000; v isti namen teta Maria Batistič 100.000 lir. ODBOR IN člani Sindikata slovenske šole Gorica v spomin na odbornika Jožka Pahorja 737.000 za osnovno šolo v Romjanu. ZA SINDIKAT slovenske šole Gorica daruje Anka Černič 50.000 lir. OBVESTILA ODBOJKARJI VETERANI so vabljeni na treninge odbojke v štan-dreško telovadnico vsak ponedeljek s pričetkom ob 21. uri. V RAZSTAVIM prostorih Kulturnega centra Bratuž razstavlja David Faganel. Razstava je odprta vsak dan od 10. do 12. in od 17. do 19. ure. SCGV EMIL Komel obvešča, da do 23. t.m. sprejema rezervacije vstopnic za Labodje jezero, ki bo v nedeljo, 28. decembra, v Novi Gorici. Urnik tajništva: od ponedeljka do petka od 8.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure; tel. 0481/532163. MLADINSKI PEVSKI zbor Vrh sv. Mihaela vabi na tradicionalno Gregorčičevo proslavo, ki bo letos posvečena Ivanu Trinku, v ponedeljek, 24. t.m., ob 20. v dvorani KŠC Danica na Vrhu sv. Mihaela. KD NAŠ prapor, Rajonski svet za Pevmo, Oslavje in Štmaver terZSKD priredijo v četrtek, 20. t.m., ob 20.30 v prostorih OŠ J. Abram v Pevmi predavanje Al-da Rupla: Življenje na Soči. SLOVENSKO PIANINSKO društvo vabi 20. t.m. ob 20.30 v prostore Feiglove knjižnice v Križni ulici (ul. Croce 3) na predavanje dermatologinje dr. Majde Košuta Kaj moramo ali bi morali vedeti o klopih. V PONEDELJEK, 24. t.m., bo v Feiglovi knjižnici ob 17. uri druga pravljična urica. Barbara Ru-stja bo pripovedovala zgodbo o slončku Elmerju; otroci, prinesite si košček barvnega blaga! SLOVENSKO GOSPODARSKO združenje Gorica vabi na predavanje o novostih, ki jih prinašajo proračunski zakon za leto 1998 in povezani zakoni. Petek, 28. t.m., ob 1 7. uri na sedežu v ul. Roma 20. VGORICIdajem v najem lepo opremljeno stanovanje v dvonadstropni hiši za eno ali dve osebi. Tel. 0481-532189. ZAHVALA Zavod sv. Družine se iskreno zahvaljuje za bogate darove ob hvaležnici župnijam Ru-pa-Peč, Sovodnje, Štandrež in Štmaver. ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA CECILIJANKA 39. REVIJA GORIŠKIH PEVSKIH ZBOROV SODELUJEJO ZBORI S TRŽAŠKEGA, IZ VIDEMSKE POKRAJINE TER KOROŠKE IN SLOVENIJE Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 22. novembra 1997, ob 20.30 nedelja, 23. novembra 1997 ob 16. uri POKROVITELJ REVIJE JE GORIŠKA POKRAJINSKA UPRAVA AS-97 /M7 .Sr.;,/•/,< r/' _ Zlatarna /00 6>/h/cS ŠULIGOJ Ul. Carducci 49 - GORICA 11 ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 ČESTITKE V soboto, 15. t.m., sta praznovala zlato poroko Ema in Mirko Muzič iz Števerjana. K življenjskemu jubileju jima čestita sekcija SŠk iz Števerjana in jima vošči še obilo srečnih skupnih dni. 12 ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 BENEŠKA SLOVENIJA KANALSKA DOLINA VOLITVE NA TRBIŽU •v,- '•fegftSr- mmrmu RUBRIKE NA TRBIŽU ZMAGAL POL SVOBOŠČIN SPOZNAJMO DRUGE V ALPAH ERIK DOLHAR Že v prvem krogu je bil za novega župana izvoljen Franco Baritus-sio (NZ). Na nedeljskih občinskih volitvah na Trbižu je premočno zmagala desnosredinska koalicija Kartela svoboščin, ki si je s svojim županskim kandidatom, 36-letnim profesorjem nemščine Francom Bari-tussiom, zagotovila 63,9% glasov. Dosedanji župan, kandidat koalicije Oljke in Zelenih Carlo Toniutti, je prejel le 25,2% glasov, županski kandidat Severne lige Murizio Diinnhofer pa 11 %. Na Trbižu torej ne bo potreben drugi krog volitev, saj je bil za župana že v prvem krogu neposredno izvoljen Baritussio (na sliki), ki je prejel več kot polovico glasov. Trbiška občina je torej padla v roke desnosredinske koalicije. V tolažbo slovenskemu prebivalstvu, ki je zgodovinsko prisotno v Kanalski dolini, naj le spomnimo, da nas je njihov novi župan Franco Baritussio pred kratkim presenetil na okrogli mizi v Spe-tru, ko se je kot predstavnik neofašističnega Nacionalnega zavezništva zavzel za premo-ščanje zastarelih pogledov desnice v odnosu do Slovencev. Takrat je namreč prebral stališče, ki bi ga verjetno podpisal vsak razsoden Slovenec. Baritussio opredeljuje Kanalsko dolino kot domovino večetnične skupnosti (Italijani, Slovenci, Nemci in Furlani), ki lahko uspešno živi le v sožitju. Pred nedeljskimi volitvami je izjavil, da je olimpijska kandidatura na tromeji najbolj zgovorno sporočilo o miru, sožitju in sodelovanju treh velikih kultur in jezikovnih skupin. Glede slovenske manjšine meni predstavnik NZ, da bi morala biti občinska uprava pozorna do njenih dejavnosti in naj se spodbuja učenje manjšinskih jezikov, ki so na tromeji tudi s čisto praktičnega, življenjskega vidika potrebni. Prebivalci Kanalske doline bi morali po Baritussiovem mnenju dobro obvladati vse tri jezike, kar bi jim bilo samo v korist. Te izjave so torej za nas izredno spodbudne. Kar se zaščitnega zakona naše manjšine tiče, pa ima mladi profesor drugačno mnenje. Čeprav ocenjuje osnutek gibanja Forza Italia kot nezadosten, obenem pravi, da je skupni osnutek (imenuje ga ‘zakon Caveri") za Kanalsko dolino neprimeren, kajti tu bi po njegovi oceni potrebovali specifičen zakonski instrument, ki povezuje obstoj manjšine s posegi za ohranjanje teritorija in tradicionalnih dejavnosti, na katere je manjšina še vezana in spričo katerih se je do danes tudi ohranila. Novi trbiški župan Franco Baritussio je pred volitvami izjavil, da med drugimi točkami programa njegove liste in programom Oljke ni kričečih razlik, češ da je stvarnost pač taka, kot je. Po mnenju Kartela svoboščin bo nova uprava alternativna dosedanji, ker po Baritussiovem mnenju ni znala izkoristiti številnih priložnosti. Razlogov za pesimizem torej zaenkrat naj ne bi bilo. U-pati je le, da bo Baritussio tudi v bodoče obdržal podobna stališča, ki ne diskriminirajo slovenske manjšine pod Sv. Višarjami, ter da ne bodo nanj preveč vplivali njegovi strankarski kolegi. ERIKA JAZBAR Kulturno društvo Ivan Trin-ko iz Čedada poznamo po marsikateri zanimivi in pomembni pobudi; ne nazadnje vsako leto za Dan emigranta predstavlja vedno bogatejši Trinkov koledar. Tokrat so predsednik Marino Vertovec in drugi kulturni delavci priredili vrsto srečanj, s katerimi nam predstavljajo raznoliko, vendar pogosto zelo podobno realnost jezikovnih manjšin, ki so naseljene na območju Alp. V mesecu novembru se je in se še bo zvrstil niz kulturnih srečanj v okviru pobude Spoznajmo se. Z naslovom Drugi v Alpah so v petek zvečer odprli v špetrskem centru razstavo o življenju manjšin, ki živijo v Alpah. Razstava prihaja iz občin Pergine in Valsu-gana in je nastala s pomočjo sredstev Evropske skupnosti in avtonomne dežele Triden-tinsko-Gornje Poadižje. Protagonisti slik in teksta so Korošci, Cimbri, Ladinci, Slovenci, Furlani, Frankoprovansalci, Mokeni, Okcitanci, Južni Tirolci in skupnost VValser. Potujočo razstavo so že odprli v Turinu in je prvič na ogled tudi v naši deželi (ogledali si jo bomo lahko tudi v Gorici): predstavlja nam s fotografijami in dokumentarnim materialom jezikovne manjšine, ki živijo na omenjenem teritoriju: objema torej manjšinske skupnosti, ki živijo na območju Alp od francoske do slovenske meje, in sicer specifičnih jezikovnih realnosti, med katere spada seveda tudi naša slovenska manjšina v Italiji, s posebno pozornostjo tudi na Beneško Slovenijo. Razstavo bodo v soboto ob 18. uri odprli v Čedadu v občinskih razstavnih prostorih ob Hudičevem mostu. Na ogled bo do konca meseca od 10. do 13. ure ter od 16. d 18. ure. Isti večer bo ob 20.30 nastopil v mestnem gledališču Ri-stori Dvojezični zbor iz Celovca s koncertom z naslovom Alpe Adria v soglasju, v katerem bosta predstavljeni pe- sem in glasba, ki sta značilni za naše alpsko območje. Glasbeni večer je nastal s sodelovanjem s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca. Serijo pobud KD Ivan Trin-ko bo sklenil koncert tržaškega zbora Gallus consort v cerkvi sv. Jakoba v Ažli v soboto, 29. novembra, ob 20. uri. Koncert bo posebno zanimiv, saj nam bo tržaška glasbena skupina prvič predstavila glasbeni opus monsinjorja Ivana Trin-ka. Velikega Slovenca poznamo kot duhovnika, pesnika, politika, zgodovinarja, vendar malokrat se poudarja ali pozna tudi njegova glasbena ustvarjalnost. Koncert bo zato edinstvena priložnost, saj bo prvi nastop izključno Trinko-vih skladb. V Tolminu je Goriški muzej odprl fotografsko razstavo Jaka Čopa pod naslovom Breginj pred potresom. Razstava sama po sebi govori o arhitekturno najlepšem slovenskem trgu, katerega obnovo starih stavb je preprečila politična ideologija. Ostremu očesu staroste slovenske planinske in krajinske fotografije ni ušel niti stari Breginj in tako je lahko s svojim fotoaparatom ohranil avtentično pričevanje o tem KOBARIŠKI MUZEJ IN ARHEOLOŠKI INŠTITUT ZNANSTVENO-RAZISKOVALNEGA CENTRA SAZU ANTIČNA ŠKOFIJA, BOŽJA POT IN UTRDBA (1) MIRAN MIHELIČ Kobariški muzej in Arheološki inštitut Znanstveno-ra-ziskovalnega centra SAZU sta letos izdala vodnik po arheološkem najdišču Tonovcov grad pri Kobaridu. Avtor je Slavko Ciglenečki, ki je strokovno vodil tudi vsa dosedanja raziskovalna dela. Z njim se najprej sprehodimo po krajini in lokaciji tega najdišča v čudovitem okolju zgornjesoške doline, tik nad reko Sočo in zgodovinskim mestecem na skrajnem robu alpskega sveta in na začetku Mediterana. Ker je le nekaj minut nad regionalno cesto, ki vodi iz Kobarida v bližnji turistični Bovec, je pravzaprav tudi zaradi bližine Italije idealno dostopen za širši krog obiskovalcev. Najdišče ni nekaj slučajnega, saj o starem gradu, o njegovih zakladih, o roparskih vitezih in skrivnostnih stopnicah, delno vidnih še danes, ki so iz hriba vodile skozi skalnato steno vse do Soče, kjer je, po nekih drugih zapisih, potekala že stara venetska in kasneje rimska cesta, so govorile in bile delno zapisane številne pripovedi. Iz izkopanin v Posočju se v današnjo zavest prebuja duhovna energija pozne antike Po njem so že šarili razni arheološki pirati in treba je bilo nekaj ukreniti. Strokovne raziskave in delna zaščita te lokacije segajo v leto 1993. Danes se je izkazalo, da je le arheolog Slavko Ciglenečki znal že na samem začetku oceniti, da gre za veliko in dobro ohranjeno zgodovinsko zapuščino. O odkritjih je bila javnost že obveščena, v tem letu pa jih čakajo v glavnem nujna konzervator-ska dela. Že v prvih dneh julija so dali nad izkopanimi površinami začasno streho, da jih zaščitijo pred padavinami in da naslednje faze konzer-vacije potekajo v suhem. V naslednjem desetletju jih čaka še veliko znanstvenega dela. V kolikor bo mogoče dobiti zadostna sredstva, pa bodo te tri cerkve tako razstavili, da bodo postale del živega dogajanja za turiste in domačine. Najdragocenejše odkritje od vseh dvajsetih zgradb je na nekaj metrov višjem skalnem platoju, ki se na južni strani konča v visoki skalni steni. Že pred izkopavanji je bilo namreč prav tukaj mogoče razpoznati, da gre za največji stavbni sklop zgodnje krščanske cerkve in naselbine ob njej. Kasnejša raziskovanja pa so pokazala, da gre za tri med sabo povezane dejavnike. Tega v evropskem prostoru zlepa ni najti. To lahko ubranljivo lokacijo v smeri jugozahoda je narekovala zlasti na drugi strani bolj izpostavljena lega znotraj naselbine in usmeritev daljših stopnic in lažjega dostopa proti vzhodu. Že pri odstranjevanju močne ruševin-ske plasti, v kateri je prevladovala strešna opeka, so se tu začeli izrisovati temelji treh cerkva in manjšega vmesnega prostora med drugo in tretjo cerkvijo, ki je bila zgrajena nazadnje in po vseh pokazateljih v božjepotne namene. Če gledamo v zaporedju od severa proti jugu, je najlepše in tako zgovorno ohranjena prva cerkev, kar je strokovnjakom izpričalo tudi, kakšen je bil ta cerkveni prostor in kakšna je bila njena opre- ma. V notranjosti se kaže svojstveno visoko dvignjen prezbiterijski del s klopjo za duhovščino (subsellium) in oltarno mizo (mensa) nad majhnim in ozkim prostorom za vernike. Iz ladje v prizbite-rij vodijo na levi strani tri stopnice. Približno v sredini štrli iz prezbiterija manjši kamnit podest. V njem so prepozna- li skromno prižnico (ambon). Manj pa se je ohranilo od oltarja - le vrsta kamenja -, kar v zasnovi kaže, da je bil v celoti zidan v velikosti 85 x 85 cm. V odprtini njegovega zgornjega dela so hranili relikvije, kar je mogoče ugotavljati primerialno. Med ruševino ob oltarju te cerkve so našli kamnito žaro, ki je pri oltarju (v tem primeru domnevno) služila kot posoda za relikvia-rij. Njegova vglajena obdelava pa je bila nedvomno narejena iz dragocenejših materialov in so ga zadnji prebivalci (ob umiku) odnesli s seboj. Ostanki okenskega stekla dopuščajo možnost, da so bila tu tri manjša okna, kar daje slutiti slabše osvetljen in temačen mistični prostor, ki je ustvarjal posebno vzdušje. STARI BREGINJ NA FOTOGRAFIJAH MIRAN MIHELIČ prostoru in času do potresa, ki pa je v tem kraju naredil, tudi po videzu, manjšo škodo kot ideološka oblast, ki pri obnovi ni pustila do besede stroki in domačinom. Od potresa razmajan biser breginjske oz. tukajšnje tipične slovenske beneške arhitekture je podrla do tal. Pustila je le vzorec starega jedra. S tem je naredila veliko škodo dokazu o tisočletnem avtohtonem bivanju Slovencev v tem obmejnem prostoru. Namesto da bi dala popraviti te hiše, kot je to nekdanja država pomagala v zamejstvu, je v nadomestilo zgradila montažno proletarsko naselje na najplodnejših površinah in tako uničila še možnost kmetovanja. V kmečki tradiciji je namreč videla, v polpreteklosti s katoliško vero, vzrok za neuspeh komunistične ideologije na vasi. Prej je imela vsaka hiša svoje gospodarsko poslopje, po potresu pa so kmetom ponudili skupni zadružni hlev. Na razstavi se nam torej dobri stari Breginj predstavlja z vso svojo ljudsko toplino in iznajdljivostjo. Brez Čopove ljubezni do slovenske krajine bi se večji del slikovnih dokumentov te enkratne zapuščine izgubil. Njegove breginjske podobe so zato dokument in pripoved obenem; pripoved o ljudeh njihovi krajini, nespameti in neznanju politične garniture, ki je v bistvu še vedno na oblasti v državnem in krajevnem merilu. Čop je pohvalil sodelavce domačinov, ki so k razstavi prispevali svoj delež, in povedal, da je njen glavni namen pridobiti čimveč dokumentarnega gradiva o starem Bregi-nju in potem v tem nekdanjem trgu odpreti stalno razstavo. Ta naj bi motivirala arhitekte in urbaniste, da bi v bodoče na lokaciji starega Bre-ginja po potrebi prebivalcev zidali naselje v starem slogu, prirojenem sodobnim potrebam notranje ureditve hiš. Nekoliko ga je osvetljevala nad oltarjem viseča steklena oljenka. Lahko si predstavljamo, da sta bili podobno opremljeni tudi drugi dve cerkvi, katerih zasnova je manj ohranjena, vendar ne toliko, da ne bi bilo mogoče prepoznati sorodnosti. Čeprav je njihovo namembnost težko povsem jasno določiti, domnevajo raziskovalci, da je osrednja služila rednemu maševanju in občasnim krstom. Severna, manjša cerkev je bila verjetno za posebne priložnosti, kot je npr. birma. Namembnost tretje, najmlajše, pa je še vprašljiva, saj sta funkcionalno zadoščali že obe starejši. Ugibajo pa, da so bile v njenih oltarjih shranjene relikvije pomembnih svetnikov, ki so privlačile tudi romarje. Ob vseh treh cerkvah so odkrili dvanajst grobnic in grobov. Ti kažejo na poznoantični običaj pokopavanja vernikov "ad sanctos". V bližini cerkva sta dve manjši enoprostorni zgradbi, ki naj bi služili kot zbiralnika vode, ki sta bila zlasti v primeru obleganja neobhod-no potrebna. —— DALJE 35 LET GIMNAZIJE IN 45 LET GLASBENE SOLE V TOLMI ENOTNI KRITERIJI NISO VEDNO PRAVI MIRAN MIHELIČ Iz kronike Gimnazije Tolmin: maturantje, letnik 1971 OB ŠESTI OBLETNICI PODATKI IN NOVE PODROBNOSTI O UMIKU JLA IZ SLOVENIJE 25. oktobra leta 1991 je iz koprskega pristanišča odplula še zadnja ladja natovorjena z opremo, oborožitvijo in osebnim imetjem pripadnikovju-goslovanske ljudske armade, ki so morali zapustiti slovenska tla. Ob šesti obletnici u-mika sta ministra za obrambo in za notranje zadeve, Tit Turnšek in Mirko Bandelj, v veliki dvorani vladne palače v Ljubljani priredila sprejem za pripadnike Slovenske vojske za notranje zadeve. Nekatere podrobnosti o umiku, ki so bile doslej večinoma neznane, je ob obletnici v nekem intervjuju pojasnil brigadir (nov visok čin v Slovenski vojski) Peter Zupan, ki vodi Oddelek za materialno oskrbo v Upravi za logistiko Ministrstva za obrambo. Bil je član mešane slovensko-jugoslovanske pogajalske skupine, ki je pod nadzorom mednarodnih opazovalcev usklajevala podrobnosti o umiku Jugoslovanske armade iz Slovenije. Povedal je, "da je ob odhodu ostalo na železniških tirih okoli 460 do 490 vagonov, polnih opreme in orožja. Tam sta bila najrazličnejša oprema in material, od tankov do hrane, šotorov in druge opreme. To je bilo samo v vagonih, potem pa so bile še vojašnice in skladišča. Jugoslovanska vojska je v začetku umika hotela vse odpeljati s seboj. Še vojaške brunarice so bile razstavljene in naložene na vagonih za transport. Ker niso imeli možnosti umika z vsem, kar je ostalo v Sloveniji, so o-menjene potrebščine ostale na svojih mestih. Potrebovali smo več kot eno leto, da smo sredstva popisali, uskladiščili in pregledali. Ko smo recimo na Kodeljevem v Ljubljani pregledali intendantsko opremo, smo našteli tudi trideset tisoč puloverjev, dvesto tisoč kosov spodnjega perila, srajc in uniform, ki so bile sicer nove, vendar za Slovenijo neuporabne. Zelena barvajugoslovan-ske vojske namreč ni bila primerna za barve nove Slovenske vojske. Imeli smo tudi velikanske zaloge hrane, ki jo je bilo treba uporabiti, da se ne bi pokvarila. Jugoslovanska vojska ni mogla odpeljati s seboj vsega, kar je nameravala. Težava je bila v tem, da niso imeli dovolj plovil za odvoz, druge možnosti za prevoz čez Hrvaško, Trst in Madžarsko pa so odpadle. Zamislili so si recimo, da bodo s seboj odpeljali šest sto vozil, lahko pa so jih le stopetdeset. Armada je ob umiku iz Slovenije uničila veliko objektov in opreme, nekdanje vojašnice pa dobesedno opustošila. Orožje, ki je ostalo v Sloveniji, je zdaj že zastarelo in zato neuporabno." - MARJAN DROBEŽ GimnazijavTolminu se že leta trdoživo bori za obstoj in dvig nivoja tehnološkega in drugega znanja v Posočju. Brez vzdrževanja koraka z drugimi regijami v Sloveniji bi se potenciali znanja v mi-kroregiji nehali obnavljati in Gornje Posočje bi se hitreje praznilo. Ker pa oddelki tukajšnje Gimnazije po številu učencev ne dosegajo povprečnih državnih normativov, jim vlada dodeljuje bistveno nižja sredstva kot v večjih središčih, kjer je vpis v te šole višji. Tako v Tolminu ne uspejo kriti niti vseh stroškov nabave učnih rekvizitov. Krajevno gospodarstvo pa se bori zgolj z lastnim preživetjem, zato z veliko težavo primakne kaj za svoje bodoče kadre. Na nedavni tiskovni konferenci je direktor Radovan Lipušek opozoril na Ob novi cerkvi Vseh svetih na Žalah (osrednje pokopališče v Ljubljani) so v soboto, 15. t.m., odkrili spomenik medvojnim in povojnim žrtvam na protikomunistični strani. Tvori ga 15 marmornatih plošč, na katerih je vklesanih 918 imen žrtev z območja mesta Ljubljane. Imena je več let zbiral Spominski odbor pri Novi slovenski zavezi. Med njimi je 595 slovenskih domobrancev, 206 civilnih žrtev, 30 vaških stražarjev, 80 pripadnikov enot nekdanje jugoslovanske vojske in tudi 7 partizanov, ki naj bi bili protikomunistično usmerjeni. Na slovesnosti so po žalni maši, ki jo je daroval nadškof v pokoju dr. Alojzij Šuštar, govorili predsednik mestnega sveta Ljubljane Dimitrij Kovačič, predstavnik Spominskega odbora pri Novi slovenski zavezi Štrbenk in glavni državni tožilec Slovenije Anton Drobnič. Medtem se v Sloveniji nadaljujejo pobude, da bi v duhu sprave postavili spomenik vsem žrtvam druge svetovne vojne in obdobja po njej. ----------M. neprimerno zakonodajo in togost presoje pristojnih. TOLMINSKA GIMNAZIJA Naslednje leto bodo na tolminski Gimnaziji delovno proslavili svojo 35-letnico. Po ukinitvi znanega tolminskega učiteljišča so tu z velikimi napori vendarle uspeli uvesti Gimnazijo. Leta 1975 so IZ LJUBLJANE V TRST PO AVTOCESTI Ljubljana in Trst sta prvič doslej povezana s sodobno prometnico, najmodernejšo avtocesto. Povezavo omogoča 3,8 kilometra dolg odsek Dane-Fernetiči, ki je del slovenskega avtocestnega omrežja. Gre za štiripasovnico, na kateri so zgradili deset premostitvenih objektov in predor Tabor. Gradnja omenjenega odseka avtoceste je veljala skoraj 6 milijard tolarjev. Na otvoritvi novega odseka je slovenski minister za promet in zveze Anton Bergauer povedal, da bodo program graditve delno dopolni- li. Pospešili bodo predvsem gradnjo odsekov proti Kopru, kar bo koristilo tudi tamkajšnjemu pristanišču. Sicer pa je družba za gradnjo avtocest v Sloveniji doslej zgradila 126,2 km novih štiripasovnic, s čimer je uresničila že tretjino prednostne smeri med vzhodom in zahodom države. liz samostojnih šol, ki so de-Movale v Tolminu (Gimnazija, ! Osnovna šola, Glasbena šola | in ljudska univerza), ustvarili j Šolski center Tolmin, v sklopu katerega je delovala tudi sedanja Gimnazija. V sedanji obliki je začela delovati v letu 1990/91. Zaradi svoje specifične izpostavljenosti je postala pomemben člen v mreži šol Slovenije. Z uvedbo go-I stinskega programa se je v le-| tih 1993/94 v okviru programov na nižji zahtevnostni [Stopnji vpisala prva generacija kuharjev in natakarjev. V .prostorih Šolskega centra i-majo sedaj Gimnazijo in go-i stinski program, ki je vokvi-I ru dejavnosti zasebnega koncesionarja. Skupno je v obeh šolah okoli petsto dijakov. Ravnatelj je povedal, da imajo načrte tudi za širitev dejavnosti in ponudbe. Rezultati J teh prizadevanj so vključene i pri uvajanju sodobne tehno-logije, predvsem računalni-ištva. Z velikimi prizadevanji in tudi osebnimi odrekanji še držijo korak z drugimi slovenskimi gimnazijami, vključili so se v internet že v letu 1996 in potem ustanovili j Center za računalniško uspo-I sabljanje učiteljev v Posočju. ;To je kvalitetna pridobitev. 'Seveda imajo na šoli še številne druge dejavnosti. Od leta 1975 je na tej šoli prejelo diplome ali opravilo zaključne izpite skupno 1713 dijakov. Lani so gimnazijci pri maturi dosegli 93% uspeh. Toda ne na škodo kvalitete, saj pri vpisu niso imeli nobenih i težav niti na prestižnih fakultetah. To dosegajo z visoko I kvaliteto predavateljev. Kljub temu pa vseh ciljev ne uspejo uresničevati, ker se odgovorni v bistvu ne zavedajo, da šola, ki izobražuje za fakultativno stopnjo na najvišjem nivoju, pri financiranju ne bi sme- I la imeti finančnih težav, kakr-išne imajo šole izven večjih središč. Normativo so sicer financirali korektno, toda zaradi višjih objektivnih stroškov jim zmanjka za kakovostno opremo in dopolnilna izobra-iževanja profesorjev, zato jim na sledi za najsodobnejšim trendom zmanjkuje sredstev. Od vlade pričakujejo, da bo uvedla realnejša merila za ugotavljanje dejanskih specifičnih potreb. DELOVNA MESTA SLOVENSKIH CARINIKOV ŠE NISO OGROŽENA V Carinski upravi R Slovenije se zavedajo, da približevanje Slovenije Evropski zvezi in pridružitev tej integraciji lahko pomenita manj dela tudi za carinike. Za zdaj, ko še ni znano, kdaj bo do polnopravnega članstva naše države v EZ prišlo, pa v Carinski upravi še nimajo načrta prerazporeditve svojih delavcev. Seveda bo prerazporejanje carinikov v naslednjih letih potrebno, pri čemer si bo Carinska uprava pomagala z izkušnjami, ki so jih ob vstopanju v EZ pridobili carinski organi v Avstriji, Španiji in Nemčiji. Kaže, da bodo del presežnih carinskih delavcev v Sloveniji upokojili, depre-kvalificirali oz. jih usposobili za druga dela. Kar precej carinikov se bo lahko zaposlilo v davčni upravi, na mestih davčnih inšpektorjev. Prezaposlovanje ne zadeva samo carinikov, temveč tudi policiste, uslužbence v menjalnicah ob meji in na bencinskih servisih, špediterje, terinarje, trgovce in uslužbence drugih dejavnosti, ki so razvite na slovenskih mejah. Takih delavcev naj bi bilo okoli 6.000. /M. BOVEC - Zadnje ohladitve in prvi sneg v Julijcih opozarjajo, da se letošnja zimska turistična sezona bliža z naglimi koraki. V tem poletju so na Kaninu opravili veliko obnovitvenih del. Sedaj končujejo z zamenjavo jeklene vrvi in kolesnih baterij na dostavni telekabinski žičnici, pri čemer so si pomagali tudi s helikopterji. Ta dela bodo stala okoli 300 tisoč nemških mark. O-biskovalcem kaninskih smučišč pa sporočajo, da bodo letošnje cene celo nekoliko nižje od lanskih. Dnevne karte so v predprodaji po 2.600 tolarjev, za otroke pa le 2.200 tolarjev, medtem ko je sezonska karta v predprodaji po 37.000 tolarjev za odrasle in 28.700 tolarjev za otroke. Predstavniki bovškega turizma so lansko sezono ocenili V IZOLSKI BOLNIŠNICI OBVEZNO ZNANJE ITALIJANŠČINE Na obalnem območju oblasti zahtevajo dosledno izvajanje dvojezičnosti. Novo dejanje pomeni odločba, ki jo je izdal dr. Nikolaj Kinkela, glavni direktor splošne bolnišnice v Izoli. V njej je vsem zaposlenim v tej osrednji zdravstveni ustanovi na obalnem območju naročil, da morajo v stikih s pacienti italijanske narodnosti uporabljati njihov jezik. Če ga ne obvladajo, se ga morajo naučiti. Italijanščino bodo morali pasivno obvladati do prve polovice leta 1998, povsem pa do konca istega leta. Kdor te zahteve ne bo izpolnil, bo tvegal izgubo zaposlitve. Vodstvo bolnišnice bo namreč objavilo nove razpise za zasedbo tistih delovnih mest, kjer se sedanji uslužbenci ne bi v določenem roku naučili italijanščine. Sklep direktorja bolnišnice v Izoli je v Sloveniji naletel na različne ocene. Neka bralka De/a je v pismu uredništvu zapisala tudi naslednje: "Kdaj bodo tudi v bolnišnicah v Trstu in Gorici postavili take pogoje? Tam je pravica Slovencev trdnejša in starejša, toda zanje se nihče ne briga." /M. kot dobro, saj je promet zrasel v povprečju za 15%, in upajo, da bo tudi za naprej tako, je povedal Janko Humar, vodja marketinga Hotelov Bovec. Seveda pa gre tu na bolje zlasti po zaslugi poletne sezone, zato nameravajo rezultate zimske sezone še izboljšati z dograditvijo smučarskih in zabavnih programov v dolini. Letos so namreč pričeli pripravljati dokumentacijo za u-metno zasneževanje smučišč v Čezsoči. Ker je potrebno pridobiti zajetno dokumentacijo tudi s področja varstva narave, poteka to nekoliko počasneje, kot so računali. Zato bodo lahko sneg na terenih nad to vasjo zagotavljali šele v sezoni 1998/99. Že sedaj pa pripravljajo terenska dela za nove tekaške proge in naravno drsališče. -----------MM NA LJUBLJANSKIH ŽALAH SPOMENIK ZAMOLČANIM ŽRTVAM MEDANA MED NAJLEPSIMI KRAJI V SLOVENIJI Po sklenjenem drugem krogu ocenjevanja krajev v tekmovanju Moja dežela - lepa, urejena in čista, ki ga Turistična zveza Slovenije organizira pod pokroviteljstvom Ministrstva za okolje in prostor in s pomočjo številnih sponzorjev, je v Sloveniji vse več skrbno urejenih krajev. Po oceni Turistične zveze Slove- nije je med večjimi mesti najlepši Maribor, v kategoriji srednje velikih in manjših mest je bilo za najlepše proglašeno Grosuplje, v kategoriji izrazito turističnih krajev je prvo mesto dosegel Portorož, med turističnimi kraji je to postal Ruj, med kraji s prehodnim turizmom so najlepše Slovenske Konjice, v kategoriji izletniških krajev pa so to postale Cerklje. Med manjšimi kraji v Sloveniji je bila Medana v Goriških Brdih proglašena za drugo najlepše naselje. M. V ČEZSOČI UMETNO ZASNEŽEVANJE DOPOLNITEV ZIMSKE PONUDBE 13 ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 14 ČETRTEK 20. NOVEMBRA 1997 italijansko pravo LETOŠNJA SEZONA SLOVENSKO DEŽELNO GOSPODARSKO ZDRUŽENJE SE • • • K Biser furlanskega pripovedništva. Prevajalec g. Srečko Šuligoj je izbral najznačilnejše zgodbe te pripovedi, ki nam slika furlansko podeželje in ljudi, kot jih verjetno ni več. Delo idealno odraža furlansko čutenje in miselnost. Vabi nas k boljšemu poznavanju naših neposrednih sosedov.