5 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.85: 27-789.5(497.4)"15" 929Schönleben J.L. Prejeto: 3. 8. 2015 Monika Deželak Trojar prof. latinščine in zgodovine, asistentka – mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: monika.dezelak@zrc-sazu.si Prostori Janeza Ludvika Schönlebna (1618–1681) in njihov vpliv na potek njegove življenjske in ustvarjalne poti IZVLEČEK Članek opisuje življenjsko pot Janeza Ludvika Schönlebna (1618–1681) in predstavlja njegov opus z vidika tistih duhovnih, kulturnih in geografskih prostorov, ki so njegovo življenje in delo najgloblje zaznamovali. Najprej je prikazan vpliv Schönlebnove družine. Osrednji del članka zavzema predstavitev Schönlebnovega šolanja v jezuit- skem redu in njegovo redovno formacijo. Podrobno so prikazani vplivi jezuitskega duhovno-geografskega prostora na Schönlebnovo življenje in njegova zanimanja. V nadaljevanju so predstavljeni Schönlebnovo delovanje v dobrobit rodne Kranjske in njegovi stiki s širšim evropskim prostorom. KLJUČNE BESEDE Ljubljana, Kranjska, jezuiti, duhovni, kulturni in geografski prostori, Janez Ludvik Schönleben ABSTRACT SPACES OF JOHANN LUDWIG SCHÖNLEBEN AND THEIR INFLUENCE ON THE COURSE OF HIS LIFE AND CREATIVE PATH The article describes the life of Johann Ludwig Schönleben (1618–1681) and presents his oeuvre from the viewpo- int of those spiritual, cultural, and geographical spaces that most profoundly influenced his life and work. First, the influence of his family is presented. The main part of the article describes Schönleben’s school years in the Jesuit order and his monastic formation. The influence of the Jesuit spiritual and geographical space on his life and interests is discussed in greater detail. This is followed by a presentation of Schönleben’s activity to the benefit of his homeland of Carniola, and his contacts with the rest of Europe. KEYWORDS Ljubljana, Carniola, Jesuits, spiritual, cultural and geographical spaces, Johann Ludwig Schönleben 6 2016Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 UVOD Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) je bil zgo- dovinar, govornik, pridigar, teolog in polihistor. Na njegovo življenjsko pot je v veliki meri vplival duhov- niški poklic, najprej je bil jezuit, po izstopu iz reda pa svetni duhovnik. Raziskovanje njegove biografije in ohranjenega opusa nas sooči s kopico duhovnih, kulturnih in geografskih prostorov, ki so pomembno zaznamovali potek njegove življenjske poti, usmerja- li njegova zanimanja in sooblikovali njegov opus. V prispevku bo osvetljen vpliv Schönlebnove družine. Schönlebnovo življenjsko pot je v veliki meri dolo- čila ljubezen do rodne Kranjske in njenega glavne- ga mesta, usodno in življenjsko pa jo je zaznamoval jezuitski duhovno-geografski prostor, v katerem se je izšolal in dozorel v duhovniški poklic. Jezuitska miselnost ga je vodila tudi po izstopu iz jezuitskega reda, ko je opravljal službo svetnega duhovnika. Kot je mogoče razbrati iz virov njegovega obsežnega in vse- binsko raznolikega opusa, je ta v veliki meri določen z vplivi miselnih svetov njegovih predhodnikov in tudi sodobnikov. V sklepnem delu prispevka bo predsta- vljena Schönlebnova vpetost v širši evropski prostor. OSVETLITEV SCHÖNLEBNOVEGA ŽIVLJENJA IN NJEGOVEGA OPUSA Otroštvo: vpliv družine na Schönlebnovo življenjsko pot Janez Ludvik Schönleben se je rodil 16. novem- bra 1618 očetu Ludviku Schönlebnu, ki se je v Ljub- ljano priselil z Württemberškega, ter materi Suzani, rojeni Kušlan.1 Od preostalih otrok2 so preživele le 1 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1614– 1621, str. 200; Miklavčič, Schönleben, Janez Ludvik, str. 240; Radics (1903), Familien-Chroniken, str. 142. 2 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1614– 1621, str. 308; R 1621–1626, str. 73, 178; R 1626–1631, str. 40, 137, 172; R 1632–1638, str. 19, 231; R 1638–1643, str. 75; M 1635–1657, str. 57. tri sestre, ki so se poročile z vplivnimi Ljubljančani tistega časa: Marija z Jurijem Kronlechnerjem, Ana z Janezom Krstnikom Dolničarjem, Kristina pa z ba- ronom Janezom Filipom Coraduzzijem.3 Schönlebnov oče Ludvik je bil po poklicu mizar oziroma rezbar.4 Njegovo najpomembnejše rezbarsko delo je bil korni oltar v stari ljubljanski stolnici.5 Nje- gova poklicna dejavnost je pripomogla k priljublje- nosti med ljudmi in mu tako omogočila tudi vzpon v službah mestne uprave. V letih 1644–1646 je bil mestni sodnik, povzpel pa se je tudi do županske službe, ki jo je opravljal v letih 1648–1650 in 1652– 1655.6 Zanimala ga je zgodovina mesta Ljubljane, zato je začel z zbiranjem kronoloških podatkov, ki jih je združil v rokopisnem besedilu z naslovom Jahr Schrifften des Hertzogthumbs Crain (1660). Rokopis danes hrani Avstrijska narodna knjižnica.7 Pripisova- li so mu tudi soavtorstvo z najpomembnejšim sino- vim zgodovinskim delom Carniolia antiqua et nova, vendar to ne drži; so pa očetovi zgodovinski zapiski Janezu Ludviku predstavljali pomemben zgodovin- ski vir.8 Na Schönlebna je vplivalo tudi očetovo češčenje 3 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1632– 1651, str. 96, 149; P 1651–1682, str. 76. 4 ZAL, SI ZAL LJU 346, 2/32, str. 122–123. 5 Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 46, 48. 6 Fabjančič (2005), Zgodovina ljubljanskih sodnikov, 3. zv., str. 175. 7 ÖNB, Cod. 15400 Han. 8 Schönleben, Carniolia antiqua et nova (»Syllabus MSS.«). Izsek iz krstne knjige – Schönlebnovo rojstvo in krst (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1614–1621, str. 200). Portret Ludvika Schönlebla (NUK, Ms. 1044: Erberg, Sammlung von Portraiten, str. 113, št. 48). 7 2016 Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 Device Marije in njegovo članstvo v jezuitskih Ma- rijinih kongregacijah, najprej v kongregaciji Marije Vnebovzete, pozneje pa v meščanski nemški kon- gregaciji Brezmadežne Matere Božje.9 Očetov zgled in spodbuda jezuitov sta v Schönlebnu vzbudila lju- bezen do Marije, ga vzgojila v velikega zagovornika Marijinega brezmadežnega spočetja in iz njega nare- dila evropsko znanega mariologa. Materin vpliv in zgled se kažeta predvsem v lju- bezni do rodne domovine in jezika. Sam je v pred- govoru svoje prve zbirke pridig zapisal, da nemščina ni njegov materni jezik,10 iz česar je mogoče nedvo- umno sklepati, da so doma govorili slovensko. V dodatno spodbudo gojenju slovenščine doma so bili gotovo tudi jezuiti; Schönlebnova družina je namreč stanovala v neposredni bližini Ljubljanskega jezuit- skega kolegija.11 Znano je, da so v Ljubljani jezuiti ob nedeljah poučevali krščanski nauk v slovenskem jeziku, leta 1615 pa so uvedli tudi nedeljske pridige v slovenščini ter s tem plemenitili raven slovenščine, ki so jo meščani gojili po domovih.12 Janezu Ludviku je družina predstavljala njegov prvi prostor. Z zavze- tim gojenjem slovenščine, z očetovim zanimanjem za preteklost Ljubljane in z delovanjem za skupno dobrobit mesta je tako Janezu Ludviku že v zgodnji mladosti vtisnila v zavest pomen in vrednost doma- čega, ljubljanskega oziroma kranjskega jezikovnega, geografskega in zgodovinskega prostora. Schönlebnovo jezuitsko obdobje (1635–1653) Janez Ludvik je jezuitsko gimnazijo začel obi- skovati v šolskem letu 1629/30. V zadnjem letni- ku gimnazije (v šolskem letu 1634/35) se je odločil vstopiti v jezuitski red, kar se je zgodilo 26. oktobra 1635.13 Z odločitvijo za jezuitski red se je Schönleb- nov prvi, ljubljanski in slovenski prostor začel širiti, odšel je na Dunaj in tam v letih 1635–1637 v ko- legiju sv. Ane opravil noviciat.14 Z Dunaja je odšel v Leoben, kjer je v šolskem letu 1637/38 ponovno poslušal retoriko;15 od tam pa za tri leta v Gradec, 9 ARS, SI AS 1073, II/51r, str. 47; II/52r, str. 33. Ker je član- stvo v kongregaciji Marije Vnebovzete hitro naraščalo in bilo zelo raznoliko (dijaki, meščani, plemiči), so se jezuiti na pra- znik Marijinega obiskanja leta 1624 odločili ustanoviti novo kongregacijo za odrasle meščanske može, in sicer Kongre- gacijo Marije Device brez madeža spočete. Njeni člani so se med seboj sporazumevali v nemščini, sporazumevalni jezik kongregacije Marije Vnebovzete, katere člani so bili dijaki in plemiči, pa je ostala latinščina (Bizant, Marijine kongregacije, str. 145–146). 10 Schönleben, Fasten-Freytag und Sonntag-Predigten, Vor- spruch dess Authoris, nepag.: »[…] weilen aber dise Betra- chtungen von mir in Teutscher (obwolen nicht angeborner) Sprach denen Zuhörern vorgetragen worden […].« 11 Miklavčič, Schönleben, Janez Ludvik, str. 241. 12 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 76. Prvi pridigar v slovenšči- ni v Ljubljani je bil Janez Čandik. 13 ARSI, Austr. 124, str. 213r. 14 ARSI, Austr. 123a, str. 39; Austr. 124, str. 213r. 15 ARSI, Austr. 123a, str. 84. kjer je v letih 1638/1639 do 1640/41 poslušal vse tri letnike filozofije.16 Po študiju filozofije in doseženem nazivu magistra je po pravilih jezuitske formacije za Schönlebna nastopil čas poučevanja na gimnaziji. Iz Gradca je v šolskem letu 1641/42 odšel poučevat po- etiko v Krems,17 od tam pa se je naslednje šolsko leto 1642/43 vrnil v Gradec.18 Proti koncu leta 1643 naj bi na Dunaju dosegel doktorat iz filozofije,19 vendar pa to najverjetneje ne drži.20 V šolskem letu 1643/44 je v Linzu poučeval retoriko.21 Teologijo je študiral v Passauu, Gradcu in na Du- naju (1644/45–1647/48).22 Po končanem študiju teo- logije je bil posvečen v duhovnika, nato pa je eno leto (1648/49) poučeval retoriko v dunajskem kolegiju in bil hkrati notar Filozofske fakultete.23 Leta 1649/50 je bil v tretji probaciji v Judenburgu,24 zatem pa je oktobra 1650 prišel za šolskega prefekta v Ljubljano, opravljal pa je tudi službo pridigarja in predstojnika dijaške Marijine kongregacije.25 Letopis Ljubljanskega jezuitskega kolegija omenja njegovo dramo Haeresis fulminata Anastasius tyrannus Orientis haereticus, ki jo je posvetil Volfu Engelbertu Auerspergu.26 Potem ko je drama nekaj časa veljala za izgubljeno, sem jo junija 2013 znova našla v Arhivu družine Auersperg na Dunaju.27 18. oktobra 1651 je Schönleben iz Ljubljane od- šel v Gradec;28 tam je poučeval etiko, bil katehist in spovednik.29 V tem času, ali pa najverjetneje že pred tem v Ljubljani, se je začela kriza v Schönlebnovem jezuitskem poklicu, razmišljati je začel o odhodu iz reda. O tem pričata ohranjeni pismi jezuitskih ge- neralov, Gottifredija in Nickla, ki sta ju Schönlebnu odposlala 2. marca in 20. aprila 1652 v Gradec.30 Iz drugega Nicklovega pisma, ki pa je bilo 6. julija 1652 odposlano že v Linz, je mogoče razbrati generalovo veselje nad Schönlebnovo odločitvijo, da ostane v re- du.31 Iz Linza je nato odšel na Dunaj, kjer je pouče- val logiko na Filozofski fakulteti in bil spovednik.32 Za nekaj časa je Schönleben spet našel mir v sebi in se odločil vztrajati kot jezuit, a je na koncu ven- darle prevladala želja po odhodu iz reda. Schönleben je svoje jezuitsko poslanstvo in s tem izredno širok 16 ARSI, Austr. 27, str. 34v; Austr. 124a, str. 12, 33. 17 ARSI, Austr. 27, str. 232r. 18 ARSI, Austr. 125 I, str. 24r–v. 19 AUW, Ph 19, str. 16r. 20 Npr.: AUW, Ph 20, str. 66. 21 ARSI, Austr. 125 I, str. 56v–57r. 22 ARSI, Austr. 125 I, str. 79r, 92v, 109r, 138r. 23 ARSI, Austr. 125 I, str. 154v; AUW, Ph 11, str. 1–2, 77–85. 24 ARSI, Austr. 125 I, str. 169v. 25 ARS, SI AS 1073, II/51r, str. 196. 26 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 171. 27 OeStA, HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII, 25, str. 1r. 28 ARS, SI AS 1073, I/32r, str. 4v. 29 ARSI, Austr. 124a, str. 71. 30 ARSI, Austr. 6, str. 110v, 114r. 31 ARSI, Austr. 6, str. 119r. 32 ARSI, Austr. 125 I, str. 18314v. 8 2016Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 mednarodni jezuitski duhovno-geografski prostor, v katerem se je šolal in deloval osemnajst let, zapustil septembra 1653.33 Schönlebnov doktorat iz teologije v Padovi (1653) Po odhodu z Dunaja se je Schönleben, najverje- tneje z vmesnim postankom v rodni Ljubljani, od- pravil v Italijo, zibelko evropskih univerz, kjer se je v Padovi vpisal na teološki študij. Že dva dneva po vpi- su v matriko Teološke fakultete (17. decembra 1653) je opravil doktorski izpit.34 Njegovo doktorsko diplo- mo hrani Arhiv Republike Slovenije.35 Ohranila so se pričevanja, da so Schönlebnu na padovanski Teo- loški fakulteti ponudili stolico, ki pa je ni sprejel.36 Tega na podlagi do sedaj znanih virov ni mogoče ne potrditi in ne ovreči. Nekaj mesecev je Schönleben še ostal v Padovi in v arhivu Univerze zbiral material za svoje načrtovane zgodovinske in genealoške spise.37 V Ljubljano se je vrnil pomladi 1654, verjetno rav- no v času, ko se je z imenovanjem Marka Dolinar- ja za stolnega prošta izpraznilo mesto ljubljanskega 33 ARSI, Austr. 6, str. 179r. 34 USP, vol. 466, str. 17r; vol. 430, str. 20r–21r. 35 ARS, SI AS 1065, a.e. 39. 36 Zani, Memorie, imprese, str. 181v; Richter, Ein Beytrag, str. 315. 37 OeStA, HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII, 12: Arbor genealogica (Ms 22). Izsek iz Triletnega jezuitskega kataloga za leta 1649–1651: Schönlebnovo delovanje v Ljubljani 1651 (ARSI, Austr. 29, str. 118r). Schönlebnova doktorska diploma (ARS, SI AS 1065, a. e. 39, str. 1r). 9 2016 Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 stolnega dekana.38 Schönlebnov prihod iz Padove v rodno mesto je pomenil dokončno vrnitev v doma- či jezikovno-geografski prostor, ki ga je Schönleben, vzgojen v mednarodnem geografskem in duhovnem jezuitskem prostoru, sedaj videl in doživljal na dru- gačen način. Schönlebnovo svetno duhovništvo in zadnja leta v Ljubljani (1654–1681) Že 6. maja 1654 je Schönleben prejel cesarsko imenovanje za ljubljanskega stolnega dekana, 2. juni- ja pa je bil slovesno umeščen v dekansko službo.39 Iz oporoke njegovega očeta Ludvika je mogoče razbrati, da mu je ta gmotno zelo pomagal v času njegovega bivanja v Italiji in pri potegovanju za službo stolnega dekana.40 Zanimivo je, da je kljub izstopu iz jezuit- skega reda takoj po prihodu v Ljubljano navezal stike z jezuiti in že 11. avgusta 1654 vodil slovesno mašo na Rožniku za jezuitske šolarje, člane Marijine kon- gregacije.41 V času svoje dekanske službe je bil deja- ven na različnih področjih: bil je član in nekaj časa zapisnikar ter ekonom stolnega kapitlja,42 trudil se je reševati nedorečene cerkveno-pravne zadeve,43 hodil je na vizitacije44 in si prizadeval za red pri opravlja- nju bogoslužja.45 Uveljavil se je kot slovesni pridigar in govornik ob najrazličnejših priložnostih (slovesni govori ob cerkvenih praznikih in škofijskih jubilejih, sinodalni nagovori, pogrebni govori).46 Urejal je tudi knjižnico prijatelja Volfa Engelberta Auersperga, takratnega kranjskega deželnega glavarja.47 V tem obdobju je začel s pisanjem marioloških del (Orbis universi votorum, 1659), pripravljanjem nekaterih rokopisnih genealogij plemiških rodbin (npr.: Auer- sperg in Gallenberg)48 in z urejanjem prvih zbirk pridig (Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, 1668). Poleti leta 1666 je Schönleben začel razmišljati o odpovedi dekanski službi. Ker njegovi prošnji škof ni 38 ARS, SI AS 1, I/18, L-XX, šk. 34, str. 847–850. 39 NŠAL, NŠAL 101, 1654 V 6., Regensburg; KAL, Zapiski sej 1621–1658, str. 174r–v. 40 ARS, SI AS 308, t. e. 15, št. 66: Oporoka Ludvika Schönleb- na. 41 ARS, SI AS 1073, I/32r, str. 38v. 42 NŠAL, KAL, Zapiski sej 1621–1658, str. 173v, 175r, 182v, 191v, 227r, 279r. 43 Npr.: sporno vprašanje glede dekanove asistence pri škofovih mašah (NŠAL, KAL, Zapiski sej 1621–1658; KAL, Zapiski sej 1666–1698). 44 Npr.: NŠAL, KAL, Zapiski sej 1621–1658, str. 198r. 45 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 248/3. 46 Npr.: Schönleben, Feyertäglicher Erquick-Stunden, Erster Theil, str. str. 25–105; Feyertäglicher Erquick-Stunden, Anderer Theil, str. 40–102, 173–208, 237–283, 304–322, »Zugab« (str. 1–19); Horae subsecivae dominicales, Pars I., str. 419–444. 47 Radics, Die Hausbibliothek der Auersperge, str. 13; Žargi, Auerspergov knežji dvorec, str. 285–286; Južnič, Kopernik v Turjaški, str. 11, 22. 48 ARS, SI AS 1073, 49r; SI AS 730, fasc. 133; OeStA, HH- StA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII, 12. ugodil,49 je začel sam iskati možne rešitve. Novem- bra leta 1666 je z baronom Oktavijem Buccellenijem sklenil pogodbo o zamenjavi: Buccelleni je postal de- kan, on pa je od njega dobil dva beneficija v Lescah in del njunih dohodkov za obdobje sedmih let. Do uradne s strani cesarja in škofa potrjene dokončne zamenjave med njima pa je prišlo šele julija 1667.50 Schönleben je nato še dve leti ostal v Ljubljani in nadaljeval s pripravljanjem zbirk pridig (Feyertägli- che Erquick-Stunden, Erster Theil, 1669), nastalo pa je tudi njegovo drugo mariološko delo (Vera ac since- ra sententia, 1668). Leta 1668 je zaprosil za mesto žup nika v fari Mengeš, vendar zaradi spleta zunanjih okoliščin kljub priporočilu škofa Rabatte do imeno- vanja ni prišlo.51 Zaradi dobrega znanja slovenščine in svojega pri- digarskega slovesa je bil oktobra 1669 izbran za žup- nika v Ribnici in dolenjskega (ribniškega) arhidia- kona. To službo je opravljal do konca leta 1675 ozi- roma do začetka leta 1676.52 V času svojega delova- nja v Ribnici je za tisk uredil naslednje zbirke pridig: Feyertägliche Erquick-Stunden, Anderer Theil (1670), Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis (1673) in Horae subsecivae dominicales (1676). Izšlo 49 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 67/3. 50 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 107/3; NŠAL 1, fasc. 25/3/4. 51 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 89/26; Mlinarič, Stiška opatija, str. 580, 583–584. 52 ARS, SI AS 1, I/32, R-VII, šk. 55, str. 113–116; I/32, R-VII, šk. 55, str. 159–162. J. L. Schönleben kot član bolonjske Akademije gelatov (Zani, Memorie, imprese e ritratti de’ signori Accademici Gelati di Bologna, 1672, str. 181r). 10 2016Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 je njegovo prvo zgodovinsko delo Aemona vindicata (1674). Pripravil je drugo izdajo mariološkega spisa Vera ac sincera sententia (1670) in napisal še odmev- no mariološko delo Palma virginea (1671).53 Zaradi pomembnosti svojih marioloških del je bil sprejet v bolonjsko akademijo »Academia gelatorum«.54 Na prošnjo škofa Rabatte je v času svojega službo- vanja v Ribnici priskrbel tudi novo izdajo lekcionarja Evangelia inu lystuvi (1672). Priredbo lekcionarja je pripravil tesno navezujoč na Čandik-Hrenovo pred- logo, ki je prevode evangelijev in beril povzela po Dalmatinovem prevodu Svetega pisma. Schönleb- nova priredba tako pomeni afirmacijo domače slo- venske tradicije, hkrati pa skupaj s Čandik-Hrenovo izdajo lekcionarja predstavlja podstavo za nadaljnjo dolgo tradicijo izdajanja Evangelijev in listov vse do Japljevega in Kumerdejevega prevoda Svetega pisma (1784, 1786) in Japljeve nekoliko poznejše izdaje Evangelijev in listov (1787).55 V predgovoru k izdaji je zapisal svoje znano načelo o nadnarečni obliki pi- sne slovenščine in raznoliki regionalni izreki (»Qua- re scribamus more gentis, loquamur more regionis […].«), ki ga je pozneje zagovarjal tudi Svetokriški. Schönlebnova izdaja evangelijev in beril potrjuje nje- govo znanje slovenščine in je tudi latentna afirmacija domačega jezika in prostora nasproti mednarodne- mu prostoru v njegovi osebni življenjski poti. Ko se je Schönleben najpozneje na začetku leta 1676 odpovedal arhidiakonatu, se je iz Ribnice vrnil v Ljubljano ter se upokojil. Poglobljeno se je posvetil obdelavi zbranega zgodovinskega gradiva in pripra- vil za tisk svoje najpomembnejše zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova (v tisku je izšel samo prvi del analov do leta 1000). Objavil je tudi genealogi- je kranjskih rodbin (Gallenberg, Ursini, Attems in Auersperg) in genealogijo Habsburžanov (Dissertatio polemica de prima origine Augustissimae domus Habs- purgo-Austriacae). Tiskanje del mu je olajšala tiskar- na v Ljubljani. Za prihod tiskarja Mayrja leta 1678 v Ljubljano je imel največ zaslug prav Schönleben, ki si je ob podpori deželnih stanov že od leta 1676 prizadeval za tiskarno. Sam je tudi osebno posredo- val pri Mayrju v Salzburgu in ga prepričal za odprtje podružnice v Ljubljani.56 O Schönlebnovih zanimanjih poleg njegovih ti- skanih del pričajo v rokopisu ohranjena besedila, npr. nedokončano filozofsko besedilo Basis ethica57 in do- mnevno njemu pripisano delo Numismata e ruderibus veteris Labaci erruta.58 Njegovo polihistorsko žilico 53 Ker je bil Schönleben pri kritiziranju nasprotnikov preveč neposreden, sta se obe knjigi leta znašli na Indeksu prepove- danih knjig (Miklavčič, Johann Ludwig Schoenleben, str. 229; Smolik, Pridigar, mariolog, str. 410). 54 Zani, Memorie, imprese, str. 181r–182r. 55 Breznik, Literarna tradicija, str. 173. 56 Dular, Živeti od knjig, str. 91–92. 57 SK, rokopis št. 64. 58 ARS, SI AS 730, fasc. 75. potrjujejo zbrani genealoški podatki o različnih ple- miških rodbinah in podatki o zgodovini samostanov, župnij in cerkva, ki jih je zbiral vse od šolanja v je - zuitskem redu pa praktično do smrti. Ljubezen do zgodovine se je odražala tudi v njegovem duhovno- -pastoralnem delu: enako pomembno kot skrb za blagor duš je zanj bilo tudi beleženje sočasnih dogod- kov, ki so zaznamovali dušnopastirsko delovanje. Ko je bil v letih 1650–51 šolski prefekt v Ljubljanskem jezuitskem kolegiju, je začel pisati dnevnik Diarium prefecturae scholarum in mu dodal še popis dogodkov iz preteklih let: Collectanea ex annis praeteritis spec- tantia ad gymnasii Labacensis historiam, 1602–1638.59 Začel je pisati tudi kongregacijsko knjigo Sodalitas Beatissimae Virginis Mariae in Coelos Assumptae.60 V času svoje dekanske službe je nekaj časa pisal zapi- snike kapiteljskih sej ter delal izvlečke iz kapiteljskih protokolov, iz različnih spisov je zbiral in zapisoval pravila in pravice stolnega dekana61 in napisal ne- kakšen pravilnik o obhajanju cerkvenih praznikov.62 Del svojega arhidiakonskega delovanja v Ribnici je opisal v dnevniku (Ad archidiaconatum spectantia), ki ga je vodil od 3. decembra 1669, vanj pa so zajeti dogodki vse do leta 1676.63 Schönleben je umrl 15. oktobra 1681 v Ljublja- ni, kjer je pokopan v jezuitski cerkvi sv. Jakoba, pod oltarjem sv. Križa.64 Vse premoženje, knjižnico in ro- kopisno zapuščino je zapustil jezuitom, volila pa so- rodnikom. Ko je leta 1774 zgorel ljubljanski jezuitski kolegij,65 je zgorela tudi velika večina Schönlebnove zapuščine, ohranili pa so se tisti rokopisni zgodo- vinski zapiski, ki jih je hranil arhiv deželnih stanov. Schönlebnove rokopisne zapiske danes hranijo Ar- hiv Republike Slovenije, Avstrijska narodna knjižni- ca, Avstrijski državni arhiv, Univerzitetna knjižnica v Gradcu in Metropolitanska knjižnica v Zagrebu. VPLIV JEZUITSKEGA DUHOVNO- GEOGRAFSKEGA PROSTORA NA SCHÖNLEBNOVO ŽIVLJENJE IN OPUS Prva jezuitska komponenta pri usmerjanju Schönlebnovega zornega kota in njegovih zanimanj je bila jezuitska gimnazija v Ljubljani. Področja nižje- ga šolstva (»studia inferiora«) je urejal osnovni pravni dokument jezuitskega reda – Konstitucije (Constitu- tiones Societatis Iesu, 1558), podrobneje pa še Pravilo in uredba študijev (Ratio atque institutio studiorum, 1599), v katerem je bil natančno določen obseg snovi za vsak razred posebej, določena je bila tudi litera- 59 ARS, SI AS 1073, I/31r. 60 ARS, SI AS 1073, I/51r. 61 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 250/11, 364. 62 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 248/3: Ordo missarum et ve- sperarum solennium. 63 ARS, SI AS 1001. 64 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 313–314. 65 Dolar, Med koncem in začetkom, str. 16. 11 2016 Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 tura. Po osvojenih slovničnih zakonitostih latinščine in grščine se je znanje pridobivalo na osnovi branja priznanih latinskih in grških avtorjev, ki so bili vzor dobrega jezika in izjemnega retoričnega stila (Cicero, Ovidij, Katul, Tibul, Propercij, Vergilij, Horacij, Ce- zar, Salustij, Livij, Kurcij, Ciprijan; Krizostom, Ezop, Ksenofon, Platon, Plutarh, Bazilij, Demosten, Tuki- did, Homer, Heziod, Pindar, Gregor Nazianški idr.). V zadnjih treh letnikih študija so se učili metriko, retorična pravila in se tudi v praksi vadili v govorni- štvu.66 Jezuiti so pri dijakih spodbujali Marijino če- ščenje, zato so v kolegijih in v šolah nastajale različne Marijine kongregacije. V Ljubljani sta se iz prvotne kongregacije Marije Vnebovzete pozneje razvili še kongregacija Brezmadežne Matere Božje in pozneje še Marije, kraljice angelov varuhov.67 Tako kot dru- god pa so jezuiti tudi v Ljubljani spodbujali bratov- ščine, poudarjali so češčenje sv. Rešnjega Telesa, pro- cesije ter razne pobožnosti (npr. 40-urno češčenje pred začetkom posta) in romanja.68 Odločilno vlogo pri formaciji Schönlebnove osebnosti je imel natančno razdelan potek redovne formacije bodočih jezuitov. Konstitucije so natančno predpisovale način vstopa v red in določale številne eksamne oziroma izpite, ki so kandidate in izpra- ševalce prepričali o trdnosti odločitve. Prav tako so podrobno predpisovale tudi študijsko pot bodočih jezuitov. Trdnost odločitve se je preizkušala še z mesečnimi duhovnimi vajami, s hišnimi opravili, s služenjem bolnim, ostarelim in drugim pomoči po- trebnim, z romanji, učenjem krščanskega nauka, v tretji probaciji tudi s spovedovanjem, pridiganjem in misijoni.69 Konstitucije zahtevajo zaobljubo pokor- ščine, uboštva ter čistosti in za profese70 tudi pokor- ščine papežu. Kandidati oziroma člani morajo pred dokončno zavezo redu opraviti tri probacije, prva je preizkus pred samim vstopom v red, druga probacija je noviciat, ki traja dve leti (ob koncu noviciata kan- didati opravijo prve, preproste zaobljube pokorščine, uboštva in čistosti), tretja probacija pa je pred zadnji- mi, večnimi zaobljubami redu. Pri jezuitih duhovni- kih je to po končanem študiju filozofije in teologije, po opravljeni pastoralni in študijski praksi ter po po- svetitvi v duhovnika. Pri jezuitskih redovnih bratih je potek probacij in zaobljub krajši in enostavnejši.71 Natančno določen potek šolanja in formaci- je kandidatom in članom nudi občutek varnosti in nespremenljivosti ne glede na kraj bivanja, neneh- no menjavanje kolegijev in poslanstev pa jih med drugim pripravlja na poslušno predanost redovnim 66 Dolinar, Das Jesuitenkolleg, str. 49–50. 67 Bizant, Marijine kongregacije, str. 137–139, 142–147. 68 Dolinar, Das Jesuitenkolleg, str. 77–79. 69 Prim. Konstitucije, str. 75–187. 70 Profesi so jezuitski duhovniki, ki imajo štiri slovesne zaob- ljube, poleg zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine še četrto zaobljubo pokorščine papežu. 71 Konstitucije, str. 151–160. predstojnikom. Posebnost jezuitske formacije je, da se vsi kandidati preizkusijo v vseh nalogah (vsi mora- jo biti v času formacije primerni za vse naloge), šele pozneje pa se jih usmeri na ožje področje. Za izpoved večnih zaobljub redu je zrel, kdor se je tako duhov- no kot tudi sicer zmožen odpovedati samemu sebi, in kdor kljub selitvam in različnim nalogam zmore ohraniti v sebi notranji mir. Duhovno se odpovedati samemu sebi pomeni odmreti slabim nagnjenjem in grehu, dati svoje osebne želje ter zanimanja na stran in brezpogojno slediti glavnemu cilju jezuitskega reda: »vse za večjo čast božjo« (»Omnia ad maiorem Dei gloriam«), kar v praksi pomeni: obrambo ter šir- jenje vere in napredek duš v krščanskem življenju ter nauku. Takšen je bil duhovni in kulturni prostor jezuitov, ki je zaradi natančno določenega poteka redovne for- macije in nedvoumnih pravil omogočal mednarodni pretok članov in pripravnikov reda: prehajanje iz kra- ja v kraj in tako nadnacionalno enotnost jezuitskega mednarodnega geografskega prostora. Nadnacional- no enotnost je pomagala izoblikovati latinščina kot uradni jezik jezuitskega reda. Kljub raznolikosti oko- lij so bili cilji jezuitskega pastoralnega in vzgojnega delovanja v svojem bistvu povsod enaki, v podrobno- stih pa so bili prilagojeni posameznemu okolju. Prav ta uniformiranost je olajševala mobilnost jezuitov, urejala skupno življenje v kolegijih in poenostavljala delovanje jezuitskega nižjega in višjega šolstva. Je- zuitske gimnazije so predstavljale pomemben pove- zovalni moment ožjih geografskih prostorov na lo- kalni ravni; jezuitske višje šole in univerze pa so bile dejavnik povezovanja širših in bolj raznolikih, med- narodnih geografskih prostorov. Schönleben je uspešno opravil pot jezuitske for- macije vse do tretje probacije (1649/50), težave v nje- govem redovnem poklicu so se začele po službovanju v Ljubljani (po letu 1651). Zaradi Schönlebnovih osebnih dvomov in želje po odpustu iz reda72 so bile maja 1652 njegove večne zaobljube preložene.73 Kri- zo je za nekaj časa na videz sicer uspešno prebrodil,74 vendar pa je že čez dobro leto, septembra 1653, do- končno zapustil jezuitski red.75 V času svojega šolanja in jezuitske formacije je živel v različnih kolegijih in krajih Avstrijske jezuitske province, ki je v njegovem času obsegala območje današnje Sred nje in deloma Jugovzhodne Evrope od Passaua do Sedmograške v današnji Romuniji in od današnje Slovaške do Ja- dranske obale.76 Kronološko gledano se je Schönleb- nov jezuitski zemljevid začel in nehal risati na Du- naju (Dunaj, Leoben, Gradec, Krems, Gradec, Linz, 72 ARSI, Austr. 6, str. 110v, 114r. 73 Arhiv SBL, Janez Ludvik Schönleben: prepis pisma arhivarja p. Teschitela z dne 14. 1. 1956. 74 ARSI, Austr. 6, str. 119r–v. 75 ARSI, Austr. 6, str. 179r. 76 Drobesch, Tropper, Die Jesuiten in Innerösterreich, zemljevid na notranji strani platnic. 12 2016Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 Passau, Gradec, Dunaj, Judenburg, Ljubljana, Gra- dec, Linz, Dunaj). Svojo jezuitsko pot pa je dejan- sko začel že Ljubljani in jo tukaj tudi zaključil: pred odhodom na študij v Padovo se je namreč na kratko ustavil tudi v rojstnem kraju. Zastavlja se vprašanje, ali je bil nemara vzrok njegove osebne krize v tem, da ga je vrnitev v domači kraj (v letih 1650/51) omajala v trdnosti njegove odločitve ter v njem vzbudila hre- penenje po domačem okolju, stalnosti in nepreklicno željo po avtonomnem znanstvenem udejstvovanju na teološkem (mariološkem) in zgodovinskem podro- čju, ki se je v njem vzbudilo med samo redovno for- macijo. Morda je bila razlog za odhod iz reda njegova želja po dokončanju teološkega študija na nejezuitski univerzi. Nedvomno je tudi, da je v njegovi osebnosti prevladovala želja po svobodi in avtonomnem odlo- čanju o poteku lastne življenjske poti. Ne glede na to, kaj je bilo v ozadju Schönlebnove želje po odhodu iz reda, je več kot očitno, da je Schönleben med šola- njem in formacijo ponotranjil jezuitski duhovni ter kulturni prostor in mu ostal zvest tudi po odhodu iz reda ter vrnitvi na Kranjsko. Močno težnjo k vrnitvi v domači geografski prostor potrjujejo tudi navedbe, da naj bi zavrnil ponujeno teološko stolico na Uni- verzi v Padovi.77 Ujemanje pravil redovne formacije, ki jih prinaša- jo Konstitucije in Pravilo in uredba študijev, s Schön- lebnovimi interesnimi področji in razvitimi talenti je nadvse presenetljivo. Govorne vaje in govori, ki jih je Schönleben moral napisati po programu, kot ga je predvidevalo Pravilo,78 so mu pomagale pre- buditi zanimanje za govorništvo, prepoznati talent, in ga spodbuditi h govorniškemu razvoju in iz sebe narediti priznanega pridigarja. Nekaj izmed njegovih zgodnjih govorov je bilo tudi natisnjenih, toda večina se jih ni ohranila. Najpomembnejši med ohranjenimi so njegovi dunajski govori,79 med katerimi zavzema osrednje mesto govor na čast Devici Mariji (Pane- gyricus Magnae Matri Virgini sine macula originali conceptae), ki je bil leta 1649 natisnjen kot dodatek h knjigi Campus liliorum, pozneje pa ponatisnjen v zbirki pridig Horae subsecivae dominicales.80 Schönle- ben ga je govoril v letu posvetitve dunajske Univerze Brezmadežni Materi Božji leta 1649, do katere je prišlo na spodbudo cesarja Ferdinanda III.81 Prilož- nost za slovesne nagovore so bila tudi imenovanja v nazive, pridobljene na univerzi (bakalaver, licenciat, magister, doktor). Vsa napredovanja pri jezuitih so 77 Zani, Memorie, imprese, str. 181v; Richter, Ein Beytrag, str. 315. 78 V času naziva magistra: po končanem študiju filozofije do začetka študija teologije je moral vsak jezuitski pripravnik napisati eno dramo, vsako leto pa vsaj en latinski govor. 79 Schönleben, Horae subsecivae dominicales, Pars II., str. 423– 480. 80 Schönleben, Horae subsecivae dominicales, Pars II., str. 424– 433. 81 AUW, AT-UAW/CA 1.0.71: Eid auf die Unbefleckte Em- pfängnis Mariens, 9. 4. 1649. namreč imela natančno predpisane načine promo- viranja in način obhajanja teh slovesnosti. Schönle- ben je napisal osem tovrstnih priložnostnih govorov, ohranili pa so se le naslovi.82 Jezuiti so veliko pozornost posvečali tudi spomi- nu na ustanovitelje in dobrotnike kolegijev. Zanje so darovali maše, jih ob obiskih v kolegijih počastili z govori, recitacijami ali pa jim posvetili dramo. Ob smrti so se dobrotnikom ali pa sorodnikom dobrot- nikov poklonili s pogrebnimi govori in svečanimi po- grebnimi slovesnostmi.83 V Schönlebnovem primeru so takšne priložnosti bile način navezovanja stikov s plemiškimi rodbinami in tudi s habsburško vladar- sko rodbino. Prvi takšen posredni stik s Habsburžani je bil obisk nadvojvode Leopolda z ženo leta 1636 ob prazniku sv. Ane v kolegiju sv. Ane na Duna- ju.84 Schönleben je bil takrat novic. Med dobrotni- ki tega kolegija se istega leta omenja tudi Michael von Althan, ki ga omenjam zato, ker je Schönleben pozneje na čast njegovemu umrlemu sinu imel po- 82 Valvasor, Die Ehre, 2. zv., 6. knj., str. 355; Zani, Memorie, im- prese, str. 182r–v. 83 Konstitucije, str. 112–113. 84 ÖNB, Cod. 12218 Han, str. 172r. Naslovna stran Schönlebnovega panegirika Brezmadežni Mariji, 1649 (Campus liliorum, 1649: Bayerische Staatsbibliothek digital: http://reader.digitale-sammlungen.de/resolve/display/ bsb10522731.html, ogled 12. 5. 2015). 13 2016 Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 grebni govor: Lacrumae piis manibus illustrissimi ado- lescentis Joannis Michaelis Adami Baptistae, comitis ab Althan (1648). Ko je 1643/44 deloval v Linzu, se je srečal z grofom Johannom Richardom Starhember- gom, ki je plačal premijo za (domnevno) njegovo dramo Julian Apostata.85 V času svoje notarske službe je v letu posvetitve dunajske univerze Brezmadežni Mariji (1649) verjetno prišel v stik s cesarjem Ferdi- nandom III., saj je (kot je bilo že navedeno zgoraj) tudi sam napisal govor za to priložnost. V Ljubljani je navezal prijateljske stike z Volfom Engelbertom Auerspergom, posvetil mu je tudi svojo dramo Hae- resis fulminata.86 Jedrni del jezuitskih kolegijev so bile knjižnice, kjer so dijaki lahko prebirali obvezno in dodatno li- teraturo, ki pa je bila skrbno izbrana in prečiščena slabih zgledov.87 Poudarek na ponavljanju in poglab- ljanju snovi je jezuitske gojence spodbujal k individu- alnemu študiju in prebujanju lastnih interesov. Tudi Schönleben je v svojem jezuitskem obdobju veliko časa preživel v knjižnicah. To potrjuje tudi pismo je- zuitskega generala provincialu avstrijske province po Schönlebnovem izstopu iz reda, v katerem provinci- alu piše, da ga je Schönleben prosil za zapiske, ki jih je pripravil v času delovanja v redu.88 Schönlebnovo uporabo jezuitskih (ter tudi drugih) arhivov in knji- žnic potrjujejo tudi navedbe virov v njegovih tiskanih in rokopisnih delih. Jezuitsko šolstvo je imelo za enega izmed po- membnih ciljev naučiti svoje dijake lepega in pra- vilnega izražanja in nastopanja pred večjim številom ljudi.89 To so spodbujali z recitacijami, disputacijami in prirejanjem dramskih iger, tako pa so v kolegij pri- vabili vplivne in vodilne ljudi mesta ali dežele, kjer je deloval kolegij. K dramskemu ustvarjanju je bil Schönleben po do sedaj znanih podatkih pritegnjen dvakrat, in sicer v času svojega poučevanja retorike v jezuitskem kolegiju v Linzu (1643/44), ko naj bi v septembru pripravil uprizoritev drame Julian Aposta- ta, ter v času svojega delovanja v Ljubljani, ko je 1651 napisal dramo Haeresis fulminata.90 Schönleben je z jezuiti kljub izstopu iz reda vedno ostal tesno povezan: jezuitska miselnost in disciplina sta ga spremljali vse življenje. Ohranjal je prijateljske stike z nekaterimi jezuitskimi patri, ne le iz ljubljan- skega, temveč tudi iz drugih kolegijev Avstrijske je- zuitske province (npr. s sonarodnjaki p. Frančiškom Harrerjem, p. Janezom Šego, p. Matijem Bastijanči- čem, p. Mihaelom Šterom in p. Jakobom Škerlom ter med drugim tudi s p. Joannesom Bertholdom, doma 85 Fröhler, Zur Schauspieltätigkeit, str. 239. 86 OeStA, HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII, 25, str. 1r. 87 Ciperle, Jezuitski učni program, str. 167–168. 88 ARSI, Austr. 6, str. 190r. 89 Vidmar, Nastajanje novoveške, str. 170–171. 90 Fröhler, Zur Schauspieltätigkeit, str. 239; Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 171. iz Trenta). V času svojega delovanja v Ljubljani je velikokrat maševal in pridigal v jezuitskem kolegi- ju. Schönlebnove besede, ki jih je zapisal o jezuitih v svoji oporoki, zanj povsem držijo: »Kar imam, imam po njih; kar vem, vem po njih.«91 SCHÖNLEBNOVA VPETOST V ŠIRŠI EVROPSKI PROSTOR Prestopiti meje rodnega mesta in domače de- žele Kranjske mu je uspelo predvsem zaradi vstopa v jezuitski red. Očetova finančna pomoč ga je po- spremila do doktorata iz teologije v Padovi in mu omogočila študijsko bivanje in delo v tamkajšnjih knjižnicah in arhivih. Preko jezuitov je prišel v stik s širokim krogom ljudi različnih narodnosti, interesov in tudi značajev. Stiki seveda niso bili omejeni zgolj na člane jezuitskega reda, ampak precej širši, ohrani- la so se Schönlebnova pisma (ali deloma celo obo- jestranska korespondenca) škofoma Buchheimu92 in Rabatti,93 generalnemu vikarju Filipu Terpinu,94 deželnemu glavarju Volfu Engelbertu Auerspergu,95 pismo Petru Lambecku, dvornemu knjižničarju na Dunaju,96 opatu Albertu v benediktinskem samo- stanu v Šentpavlu,97 iz ribniškega obdobja tudi pre- pisi pisem dunajskemu nunciju ter druga pisma.98 Če sodimo po odgovorih jezuitskih generalov Go- tifredija in Nickla, si je moral Schönleben dopiso- vati vsaj z njima, najverjetneje pa tudi s takratnim provincialom Avstrijske province, Trinckellijem.99 V povezavi z oporoko škofa Buchheima se je ohranila korespondenca s cesarjem Leopoldom I.;100 zdi se, da se je nanj Schönleben osebno obrnil tudi v zvezi z imenovanjem za župnika v Ribnici.101 Na njegova ši- roko razpredena osebna poznanstva je mogoče skle- pati tudi iz nekaterih naslovov in posvetil njegovih del. Iz zadnjih let njegovega življenja se je ohranila korespondenca s Ferdinandom Bonaventuro I., gro- fom Harrachom, ki je bil v diplomatski službi cesarja Leopolda I. in je pri njem užival veliko zaupanje.102 91 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 313/2a (11. točka): »Quidquid enim habeo, per illos habeo, quidquid scio, per illos scio.« 92 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 39/23, 86/38, 109/54, 138/10, 141/14. 93 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 89/35, 93/79, 82; 97/2; 107/3; 138/10, 14; 142/21; NŠAL 1, fasc. 12/9. 94 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 78/2, 80/23, 87/42, 89/35, 93/79, 138/10, 175/25. 95 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 38/14, 39/23, 56/30. 96 ÖNB, Cod. 9714 Han, str. 165r. 97 Radics, Der krainische Historiograph, str. 71–72. 98 ARS, SI AS 1001: Ad archidiaconatum spectantia. 99 ARSI, Austr. 6, str. 110v, 114r, 119r–v, 133r, 179r, 190r. 100 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 56/30, 138/10, 183/24; NŠAL 1, fasc. 12/9. 101 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 97/2: »/…/ cum recenter a sua maiestate Caesarea in subsidium honestae et personae meae congruentis sustentationis petierim /…/«. 102 OeStA, AVA, AT-OeStA/AVA FA Harrach Fam. in spec 299.24. 14 2016Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 Morda je prav Harrach odigral vlogo posrednika pri povabilu Schönlebnu za službo dvornega knjižničarja cesarja Leopolda I. leta 1676. Na podlagi zapisov v Acta Sanctorum je mogoče sklepati, da so Schönleb- nova poznanstva segala vse do Antwerpna, o svetni- kih z območja Kranjske si je namreč dopisoval tudi z jezuitom – bolandistom Danielom Papebrochom.103 V literaturi se omenja tudi povabilo za škofijskega knjižničarja pri salzburškem nadškofu Maksimili- janu Gandolfu Khünburgu.104 Schönlebnove prija- teljske stike z nadškofom Khünburgom potrjuje tudi njegov govor Trias colossea honoris celsissimi principis Maximiliani Gandolphi ex comitibus a Khüenburg, ar- chiepiscopi Salisburgensis (1668).105 V Schönlebnovih marioloških delih so se ohrani- la dragocena posredna pričevanja o korespondenčnih stikih z nekaterimi vodilnimi mariologi njegovega časa, v delu Vera ac sincera sententia omenja Petra de Alva et Astorga in Hypolita Marraccija.106 Šir- ši evropski javnosti je Schönleben poznan zlasti po svojih marioloških delih, v katerih se je uveljavil kot zagovornik teze o Marijinem brezmadežnem spoče- tju, ki je bila v obliki dogme sprejeta šele 173 let po njegovi smrti. Ravno knjigi, v katerih je najbolj pre- pričljivo predstavil razloge za razglasitev dogme, Vera ac sincera sententia (1668, 1670) in Palma virginea (1671), sta bili zaradi polemičnega in ostrega nastopa proti nasprotnikom uvrščeni na Indeks prepovedanih knjig, prva leta 1677, druga 1679. S seznama sta bili umaknjeni šele leta 1900.107 Ta ukrep mu je nedvom- no onemogočil še večjo prepoznavnost in odmevnost. Pač pa je bil ravno zaradi svojih prizadevanj za raz- glasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju 103 Acta sanctorum octobris, 3. zv., str. 12–18; Bratož, Krščanstvo v Ogleju, str. 187–188. 104 Radics, Der krainische Historiograph, str. 32. 105 Valvasor, Die Ehre, 2. zv., 6. knj., str. 355. 106 Miklavčič, Johann Ludwig Schoenleben, str. 227. 107 Miklavčič, Johann Ludwig Schoenleben, str. 232; Smolik, Pri- digar, mariolog, str. 410; Vidmar, Prepovedane knjige, str. 247. sprejet kot častni član v bolonjsko »Academia gelato- rum«, in sicer najverjetneje leta 1670, pod oznako »Il ritirato« (»umaknjen«, »samotar«).108 Kot je mogoče razbrati iz posvetila drugega zvezka Schönlebnovih postnih pridig, je imel največ zaslug za sprejem te- olog Simon Santagata.109 Kot je izpričal v posveti- lu drugega zvezka latinskih postnih pridig, si je za svoj simbol izbral tamarisko. Na njegovem emble- mu je upodobljen grm tamariske, prenesen v klet, z napisom: »servat translata virorem«, kar v prevodu pomeni: »presajena naj ohrani življenjsko moč«.110 Neizbrisen pečat je v evropskem prostoru dal tudi s svojimi genealoškimi deli o habsburški vladarski hiši. Kot pomemben vir so ga citirali številni poznej- ši habsburški genealogi, npr. nemški zgodovinar in lingvist Joannes Georg Eccardus, ki je napisal delo Origines Austriacae (1721).111 Iz naslovov in marginalij njegovih del je mogoče razbrati, da je delal v številnih knjižnicah in arhivih ali pa imel vsaj občasne pisne stike s tamkajšnjimi knji- žničarji. Na Dunaju je študiral v knjižnici jezuitske- ga kolegija in v univerzitetni knjižnici, deloma je poznal tudi gradivo knjižnice cistercijanskega sa- mostana v Heiligenkreuzu (Wienerwald) in morda tudi cistercijanskega samostana Lilienfeld blizu St. Pöltna.112 Zanimiva je ugotovitev, da si je Schön- leben izposojal tudi rokopise in knjige iz knjižnice dunajskega dvornega zdravnika Joannesa Guilielma 108 Miklavčič, Schönleben, Janez Ludvik, str. 238. 109 Schönleben, Tractatus geminus, 2. del: »Epistola dedicatoria«. 110 Zani, Memorie, imprese, str. 181r; Schönleben, Tractatus gemi- nus, 2. del, »Epistola dedicatoria«, 3. str.: »Mihi maximopere in hac sylva placent omnia, illud potissimum iuvat, quod gra- tiosis suffragiis vestris inter cedros et platanos, inter lauros et oleas, etiam locus sit humili myricae. Est mea populeis parva myrica comis (Mantuan.). Quae studiose enititur, ut in ve- stram sylvam servet translata virorem: et dum se condit inter obscura receptacula, sibi proportionatos erumpat in flores, si non fructus.« 111 ÖNB, Cod. 8351 Han, str. 1. 112 Kögl, Leben und Werk, str. 78. Izsek iz rokopisne predloge spisa Carniolia antiqua et nova, in sicer iz popisa rokopisnih virov omenjenega spisa (ARS, SI AS 1073, I/49r, str. 9r). 15 2016 Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 Mannagetta.113 Prepričana sem, da je možnost štu- dija v knjižnicah izkoristil ne le na Dunaju, ampak tudi v drugih kolegijih, v katere je prišel v času svoje redovne formacije. Gotovo je marljivo izčrpal gradi- vo univerzitetne knjižnice in arhiva (matrike) v Pa- dovi.114 Iz njegovih tiskanih in rokopisnih genealogij ter genealoških zapiskov je razvidno, da je uporabljal tudi knjižnice in arhive kranjskih samostanov, in si- cer v Stični, Kostanjevici, Pleterjah, Mekinjah, Bistri in Žičah, ter tudi gradivo ribniške župnije in njenih podružnic.115 Zaradi nadnacionalne urejenosti redov, v čigar lasti so bili navedeni samostani, je jasno, da je tudi v teh prihajal v stik z gradivom širšega evrop- skega kulturnega in geografskega prostora. Bogat vir informacij mu je predstavljala tudi knjižnica Vol- fa Auersperga, ki jo je več let urejal (gotovo v letih 1655–1663).116 Enako velja za knjižnico ljubljanskih škofov v Gornjem Gradu, ki jo na več mestih omenja kot vir,117 znano pa je tudi, da si je iz nje izposojal knjige.118 V času dekanske službe je s pridom upo- rabljal gradivo kapiteljskega arhiva v Ljubljani.119 Po očetovi zaslugi je imel dostop do podatkov arhiva ljubljanske mestne uprave, preko vplivnih poznan- stev pa tudi do arhiva kranjskih deželnih stanov.120 Ohranjena korespondenca priča, da je veliko gradiva dobil tudi z dopisovanjem s člani različnih rodbin in s samostanskimi predstojniki. V Arhivu Republike Slovenije in v Avstrijski narodni knjižnici so se ohranili njegovi dopisi plemstvu in duhovščini s prošnjo za posredovanje gradiva iz njihovih družin- skih, samostanskih ter župnijskih arhivov in navodila oziroma pravila za izpisovanje podatkov.121 SKLEP Janez Ludvik Schönleben je zanimiva osebnost tako z biografskega gledišča kakor tudi zaradi obse- žnega in vsebinsko zelo raznolikega opusa. Razisko- vanje njegove biografije nam razjasni glavne življenj- ske prelomnice, pomaga nam razložiti širino njegovih zanimanj in ovrednotiti njegovo pisno zapuščino. Na Schönlebna je odločilno vplivala navezanost na do- mači kranjski oziroma slovenski prostor, ki mu jo je 113 ARS, SI AS 1073, I/49r, str. 9r; I/50r, str. 24; Schönleben, Horae subsecivae dominicales, 2. del, str. 458–462. 114 OeStA, HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII, 12, npr. str. 37v, 41v, 65v. 115 Npr.: ARS, SI AS 1073, I/42r; ÖNB, Cod. 15300 Han; OeStA, HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII, 12. 116 Schönleben, Carniolia antiqua et nova (»Syllabus MSS«); Žargi, Auerspergov knežji dvorec, str. 285–286; Južnič, Koper- nik v Turjaški, str. 11, 22. 117 Npr.: ÖNB, Cod. 15300 Han. 118 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 96/14, 97/22. 119 Npr.: NŠAL, KAL, Zapiski sej 1621–1658; NŠAL 100, KAL fasc. 250/11, 364. 120 Schönleben, Carniolia antiqua et nova (»Syllabus MSS«). 121 ARS, SI AS 1073, I/42r, str. 26d, 26e; ÖNB, Cod. 8351 Han, str. 174r–177v. privzgojila družina. Oče je z delovanjem v ljubljanski mestni upravi, z rezbarskim delom, ki ga je opravljal v dobrobit mesta, in zanimanjem za preteklost kranj- skega glavnega mesta bil sinu zgled dejavne ljubezni do rodnega mesta in dežele. Po materi mu je bila v zibelko položena ljubezen do slovenščine. S šolanjem na jezuitski gimnaziji v Ljubljani se je njegov miselni in kulturni prostor začel širiti, v geo- grafskem smislu pa je do večje razširitve prišlo po njegovem vstopu v jezuitski red. Jezuitski geografski prostor je bil izrazito mednaroden že z vidika posa- meznih redovnih provinc, v svetovnem merilu je bila širina jezuitskega geografskega prostora že skoraj nepredstavljiva. Za delovanje reda je bila zato nujna nadnacionalna ureditev, ki je bila potrebna tudi zara- di velike fluidnosti jezuitskih članov in pripravnikov znotraj meja provinc, v nekaterih primerih pa tudi med različnimi provincami. Jezuiti so bili na neki na- čin hkrati doma povsod in nikjer, njihov dom je bil svet. Schönleben je v času svojega šolanja in osem- najstletne redovne formacije petnajstkrat zamenjal kolegij (Dunaj, Leoben, Gradec, Krems, Gradec, Linz, Passau, Gradec, Dunaj, Judenburg, Ljubljana, Gradec, Linz, Dunaj). Zdi se, da so bili želja po do- končanju teološkega študija na nejezuitski univerzi, želja po vrnitvi na Kranjsko in Schönlebnova težnja po avtonomnem znanstvenem delovanju na mario- loškem ter zgodovinskem področju glavni razlogi, da je septembra 1653 odšel iz reda. Schönleben je po duši vedno ostal jezuit in bil z jezuiti v Ljubljani ter v širšem avstrijskem prostoru ves čas tesno povezan. V oporoki je o njih zapisal, da je vse, kar ima in ve, prejel od njih. Da je bila ljubezen do domačega prostora v njem neizmerna, priča tudi njegova padovanska epizoda. Po opravljenem doktoratu iz teologije v Padovi naj bi mu bila ponujena teološka stolica na Univerzi, vendar pa jo je zavrnil in se raje vrnil v Ljubljano, kjer je pozneje zasedel mesto stolnega dekana. Vr- nitev v Ljubljano leta 1654 je pomenila dokončno slovo širokemu evropskemu geografskemu prosto- ru in fizično vrnitev v domači geografski prostor. V času opravljanja dekanske službe so se občasno si- cer pojavljale želje po vrnitvi v mednarodni evrop- ski prostor (njegove prošnje za odpust iz ljubljanske škofije), vendar pa niso nikoli prevladale. Tudi ko je po imenovanju za dolenjskega arhidiakona in ribni- škega župnika dejansko zapustil Ljubljano, se je po- gosto vračal nazaj in se nato odpovedal tej službi, da se je lahko dokončno vrnil v domači kraj in dokončal začete zgodovinske spise. Vendar pa Schönlebno- va odpoved mednarodnemu geografskemu prosto- ru v fizičnem smislu ne pomeni prekinitve stikov z evropskih duhovnim in kulturnim mednarodnim prostorom. Z njim je ostajal povezan preko pisem- skih stikov z različnimi ljudmi, z branjem starejših in sočasnih marioloških, pridigarskih, zgodovinskih in genealoških del ter tudi po svojih natisnjenih delih, 16 2016Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 ki so naletela na širši odmev, zlasti to velja za njego- vo genealogijo habsburške vladarske hiše (Disserta- tio polemica), njegovo najpomembnejše zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova in njegova mariološka dela, zaradi katerih je bil sprejet v bolonjsko »Acade- mia gelatorum«. Schönlebnovo zunanjo afirmacijo kranjstva in slovenstva najmočneje predstavlja njegova priredba lekcionarja Evangelia inu lystuvi, ki skupaj s Čan- dik-Hrenovo izdajo lekcionarja predstavlja podstavo za nadaljnjo dolgo tradicijo izdajanja Evangelijev in listov. Ljubezen do rodne dežele je mogoče razbrati tudi iz predgovorov k njegovim zbirkam pridig. Glo- boko osebno naklonjenost Kranjski dokazuje tudi njegovo marljivo ukvarjanje z njeno preteklostjo in prizadevanje, da bi napisal njeno celostno zgodovino od začetkov sveta pa vse do svoje sodobnosti. Nje- gove širokopotezne načrte je prehitela smrt, je pa z zbranim rokopisnim zgodovinskim in genealoškim gradivom vplival na naslednike, zlasti na Janeza Vaj- karda Valvasorja in Janeza Gregorja Dolničarja. VIRI IN LITERATURA ROKOPISNI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije (Ljubljana): SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, 1492– 1747. SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodi- šča v Ljubljani, 1406–1898. SI AS 730, Gospostvo Dol, 1477–1875. SI AS 1001, Schönleben Janez Ludvik, 1659– 1731. SI AS 1065, Zbirka doktorskih in babiških di- plom, 1626–1905. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 13. stol.–1941. ARSI – Archivum Romanum Societatis Iesu (Rim): Provincia Austriae. Arhiv SBL – Arhiv Slovenskega biografskega leksi- kona (ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovi- no): mapa Janez Ludvik Schönleben. AUW – Archiv der Universität Wien (Dunaj): Philosophische Fakultät (gradivo Filozofske fa- kultete). NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana (Ljubljana): NŠAL 1, ŠAL 1 – najstarejše gradivo Škofijskega arhiva v Ljubljani. NŠAL 100, Kapiteljski arhiv. NŠAL 101, Zbirka listin. ŽA: Župnijski arhiv (Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige). NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica (Ljublja- na): Rokopisna zbirka in zbirka redkih tiskov: Ms. 1044. OeStA – Österreichisches Staatsarchiv (Dunaj): HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv: Fa- milien (Herrschafts-) Archiv Auersperg 1430– 1940 (I Familie). AVA – Allgemeines Verwaltungsarchiv: Fa- milienarchiv Harrach (ok. 1548 – ok. 1970). ÖNB – Österreichische Nationalbibliothek (Dunaj): Cod. 9714 Han; Cod. 8351 Han; Cod. 12218 Han; Cod. 15300 Han; Cod. 15400 Han. SK – Semeniška knjižnica (Ljubljana): rokopis št. 64 ( J. L. Schönleben, Basis ethica, 1654). USP – Universitas studii Paduani – Università degli Studi di Padova (Padova): Archivio Generale di Ateneo, Archivio Antico: vol. 430; vol. 466. ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana (Ljubljana): ZAL, LJU 346, 2/32: Rokopisna knjiga mešča- nov. Schönlebnova natisnjena dela: Carniolia antiqua et nova, 1681: »Syllabus MSS«. Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, 1668: »Vorspruch dess Authoris«. Feyertäglicher Erquick-Stunden, Erster Theil, 1669, str. str. 25–105; Anderer Theil, str. 40–102, 173– 208, 237–283, 304–322, »Zugab« (str. 1–19). Horae subsecivae dominicales, 1676: Pars I.: Pars hyemalis et verna, str. 419–444; Pars II.: Pars aesti- va et autumnalis, str. 419–480. Tractatus II. quadragesimalis Sacra peregrinatio ad Christi servatoris sepulchrum, 1673: »Epistola de- dicatoria«. LITERATURA Acta sanctorum octobris /…/ illustrata a Constanti- no Suyskeno, Cornelio Byeo, Jacobo Bueo, Josepho Ghesquiero e Societate Jesu presbiteris theologis, Tomus III., qio dies quintus, sextus et septimus continentur. Antverpiae apud Joannem Nicola- um van der Beken, 1770, str. 12–18 (Vir: Google books: https://books.google.si/books?id=kc5S CeuNHx4C&pg=PA1&dq=Acta+sanctorum +octobris+tomus+III+1770&hl=sl&sa=X&red ir_esc=y#v=onepage&q=Acta%20sanctorum%20 octobris%20tomus%20III%201770&f=false, ogled 31. 7. 2015). Bizant, Milan: Marijine kongregacije v ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Jezuitski kolegij v Ljublja- ni (1597–1997) (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana: 17 2016 Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Provincialat slovenske province DJ, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani, 1998, str. 137–156. Bratož, Rajko: Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. (Acta ecclesiastica Sloveniae 8). Ljubljana: Teološka fakulteta, Filozofska fa- kulteta, 1986. Breznik, Anton: Literarna tradicija v »Evangelijih in listih«. Dom in svet, 30, 1917, str. 170–174, 225– 230, 279–284. Ciperle, Jože: Jezuitski učni program in njihovi štu- diji v Ljubljani. Jezuiti na Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, 1992, str. 157–179. Constitutiones Societatis Iesu. Anno 1558. Reprinted from the Original Edition with an Appendix, containing a translation, and several important documents. London: 1838 (https://archive.org/ details/constitutioness02jesugoog, ogled 1. 9. 2014). Deželak Trojar, Monika: Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgo- dovinskega in retoričnega opusa. Filozofska fakul- teta Univerze v Mariboru: doktorska disertacija, 2015. Deželak Trojar, Monika: Življenje in delo Janeza Ludvika Schönlebna (1618–1681) v luči arhiv- skih virov. Zgodovinski časopis 69, 2015, št. 1–2, str. 58–86. Dolar, Jaro: Med koncem in začetkom. Zbornik Na- rodne in univerzitetne knjižnice I. Ljubljana: NUK, 1974, str. 7–16. Dolinar, France-Martin: Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597–1704. Ljubljana: doktorska disertacija, 1976. Drobesch, Werner in Peter G. Tropper (ur.): Die Je- suiten in Innerösterreich – Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Celovec: Mohorjeva založba, 2006. Dular, Anja: Živeti od knjig. Zgodovina knjigotr- štva na Kranjskem do začetka 19. stoletja. Knjižica »Kronike«, zvezek 7. Ljubljana: Zveza zgodovin- skih društev Slovenije, 2002. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodni- kov in županov 1269–1820. Ljubljanski sodniki in župani, 3. zv.: Župani in sodniki 1605–1650 (ur. Barbara Žabota in Damjan Hančič). Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2005. Fröhler, Josef: Zur Schauspieltätigkeit der Studenten am Linzer Jesuitengymnasium. Historisches Jahr- buch der Stadt Linz. Linz: Stadt Linz, Städtische Sammlungen, 1995, str. 197–270. Južnič, Stanislav: Kopernik v Turjaški in Licejski knjižnici. Knjižnica, 50, 2006, št. 1–2, str. 7–34. Kögl, Helmar: Leben und Werk Johann Ludwig Schön- lebens. Wien: doktorska disertacija, 1969. Konstitucije Družbe Jezusove z opombami 34. general- ne kongregacije in Dopolnilne določbe potrjene od iste kongregacije (prevedla Anamarija Beniger). Ljub- ljana: Provincialat Slovenske province Družbe Jezusove, 2007, str. 75–187. Lavrič, Ana: Umetnostna dejavnost škofa Otona Fri- derika Buchheima v ljubljanski škofiji. Acta histo- riae artis Slovenica, 9, 2004, str. 31–69. Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596– 1691) (prevedla Marija Kiauta). Ljubljana: Dru- žina, 2003. Miklavčič, Maks: Johann Ludwig Schönleben, ein slowenischer Mariologe. Virgo Immaculata. Acta congressus Mariologici-Mariani Romae anno MCMLIV celebrati. Vol. XIV: De immaculata con- ceptione apud varias nationes. Romae: Academia Mariana Internationalis, 1957, str. 214–241. Miklavčič, Maks: Schönleben, Janez Ludvik. Sloven- ski biografski leksikon, 3. knj. (ur. Alfonz Gspan). Ljubljana: SAZU, 1960–1971, str. 236–240. Miklavčič, Maks: Schönleben, Ludvik. Slovenski bio- grafski leksikon, 3. knj. (ur. Alfonz Gspan). Ljub- ljana: SAZU, 1960–1971, str. 240–241. Mlinarič, Jože: Stiška opatija 1136–1784. Novo me- sto: Dolenjska založba, 1995. Radics, Peter, Die Hausbibliothek der Auersperge. Neuer Anzeiger für Bibliographie und Bibliotheks- wissenschaft, 1878 ( Januar, Februar), str. 10–17, 50–55. Radics, Peter: Der krainische Historiograph Johann Ludwig Schönleben. Mittheilungen des Museal- vereines für Krain (Erste Abteilung: Historischer Theil) 7, 1894, str. 1–72. Radics, Peter: Familien-Chroniken krainischer Ade- liger im 16. und 17. Jahrhundert. Mitteilungen des Musealvereines für Krain, XVI, 1903, str. 1–27, 137–152; Mitteilungen des Musealvereines für Krain XVII, 1904, str. 3–13. Ratio, atque Institutio studiorum Societatis Iesu. Auc- toritate Septimae Congregationis Generalis aucta. Romae: In Collegio Romano eiusdem Socie- tatis. Anno Domini 1616 (BSB, MDZ: http:// reader.digitale-sammlungen.de/resolve/display/ bsb10763777.html, ogled 5. 2. 2014). Richter, Franz Xaver: Ein Beytrag zum gelehrten Österreich aus Krain. Archiv für Geographie, Hi- storie, Staats- und Kriegskunst, 8. zv., 1817, str. 314–319. Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 1689, 2. zv., 6. knj., str. 353–357. Vidmar, Luka: Prepovedane knjige na Kranjskem od Indeksa Pavla IV. (1559) do indeksa Pija VI. (1786). Libri prohibiti v Semeniški knjižnici. Svetovne književnosti in obrobja (ur. Marko Ju- van). Zbirka Studia Litteraria. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012, str. 233–262. 18 2016Monika Deželak Trojar: ProsTori janeza luDvika schönlebna (1618–1681) in njihov vPliv ..., 5–18 Vidmar, Tadej: Nastajanje novoveške stopenjske šolske strukture. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozof- ske fakultete, 2005. Žargi, Matija: Auerspergov knežji dvorec v Ljubljani. Theatrum vitae et mortis humanae. Ljubljana: Na- rodni muzej Slovenije, 2002, str. 277–307. S U M M A R Y Spaces of Johann Ludwig Schönleben and their influence on the course of his life and creative path Johann Ludwig Schönleben was born on 16 No- vember 1618 in Ljubljana to a Slovenian mother and a German father. He learned Slovenian from his mother, and his father inspired him to explore the past of his home town and native land. As an active member of the city administration and a woodcarver, his father also served as a perfect example of how to actively express love for Carniola. Thus, already during his early childhood, his family impressed on him the importance and value of the local linguis- tic, geographic, and historical space of Ljubljana and Carniola. He attended the Jesuit secondary school in Ljub- ljana from 1629/30 to 1634/35, and entered the Je- suit order on October 26th, 1635. He completed his novitiate and took his first simple vows in Vienna, after which he continued his schooling and Jesuit training at various colleges within the Austrian Jesuit Province (Vienna, Leoben, Graz, Krems, Linz, Pas- sau, Judenburg, and Ljubljana). He stayed at some several times, but spent the most time at the Jesuit colleges in Vienna and Graz. He studied philoso- phy in Graz for three years (1638/39–1640/1641). He studied theology in Passau, Graz, and Vienna (1644/45–1647/48). He was ordained a priest in 1648 in Vienna, after which he taught rhetoric at the Viennese Jesuit College and worked as a notary for the Faculty of Arts during the 1648/49 academic year. After he finished his third probationary period at Judenburg, he came to Ljubljana in 1650 to work as a school prefect. In addition, he also served as a holy day preacher and as the head of the Marian So- dality. During that time, he staged the play Haeresis fulminata in Ljubljana. He left for Graz in October 1651, and from there went to Linz, where he stayed for a while after April 1652. In the autumn he left for Vienna, where he taught logic at the Faculty of Arts. Schönleben felt very close to the Jesuit spiritual and cultural space; he matured there and discovered and developed his talents in it, but felt uncomfort- able with the fluidity of the large international Je- suit community. The constant movement from one college to another and his tendency to autonomous scientific activities in theological (Mariology) and historical area weakened the firmness of his decision, and these were most likely the main reason for his discharge from the order in September 1653. From Vienna he went to Padua, where he ob- tained his doctorate in theology in December 1653. After living in Padua for a few months, he returned to Ljubljana, even though he had been offered a chair at the Theological Faculty in Padua. He thus decided to move to his native linguistic and geographical space for good, whereas in spiritual terms he remained in- fluenced by Jesuit culture, which would remain his spiritual “home” forever. He was appointed cathedral dean on May 6th, 1654. He remained in this position until 1667, after which he was appointed archdea- con of Lower Carniola and parish priest at Ribnica (1669–1676). He spent his last years in Ljubljana, where he dedicated himself fully to writing historical and genealogical works. He died on October 15th, 1681. Schönleben’s life and work were most profoundly influenced by the Jesuit spiritual culture and breadth, from which he received his education and in which he matured as an individual. He wrote in his testi- mony that he owed everything that he had become and known to the Jesuits. During the eighteen years of his Jesuit training, he discovered and developed his talents and became what he is largely known for today: a skilled orator and preacher, an established Mariologist, a historian of his native Carniola, a ge- nealogist, and a polymath. Even though, in a physical sense, Schönleben was dominated by a love for his native geographical space, this does not mean that he no longer wanted to have anything to do with the international geographical and cultural space. He remained connected with it by maintaining written correspondence with various people, read- ing old and contemporary Mariological, historical, and genealogical works, and studying resources at monastic libraries. His printed works represented a special connecting link because they also met with a wide response outside Carniola. Due to the advanced level of his Mariological works, he was accepted into Bologna’s Academy of the Frozen (Academia gelato- rum). All in all, his adaptation of Janez Čandik’s and Tomaž Hren’s Evangelia inu lystuvi (Gospels and Epistles) and his attempt at a comprehensive history of Carniola titled Carniolia antiqua et nova (Carniola Old and New) are Schönleben’s strongest external affirmations of his Carniolan and Slovenian identity.