ffllaclo Julm
št. 26.
Nedelja 28. juniia
///i
1936
Josip Korbani
Kralja sta razveselila
»Markec, ti moj dobri, zlati fant,« šepečejo njene ustnice. Vroče solze polže obema po licih. Tudi očka Komar in njegova žeaa sta ginjena in si s palče-Vim členkom mencata veke. Končno se
pa le oglasi možakar: »Kaj boste jo. kali! Bodimo veseli, da srno se tukaj zdravi sešli!«
Mati obriše sinu z robcem oči in pravi: »Je res tako, Komarjev ata, veseli bodimo . . .! Oh, Markec, nikar ne misli, da tudi meni ni bilo hudo po tebi in očetu. Kaj sta si vendar mislila, ker sem vaju bila tak nepričakovano zapustila? .. . Kaj so rekli oče? Gotovo, da sem vaju bila tako nepričapovano zapu-»Ničesar takega niso rekli,« je poboža sin. »Oče so dobri!«
»O, dobri, dobri,« vnovič zaplaka mati. »Zato sem pa šla po svetu, d-a bi kaj zaslužila ... da bi jim ne bilo treba garati na stara leta. Ta le dva blaga človeka sta me še enkrat vzela na stano. vanje in mi dajala hrano. Bog jima na tem in onem svetu poplačaj dobroto!
Mislila sem, da bom dobila službo v tovarni, pa kaj, ko jih že toliko čaka na zaposlitev! Tovarne pa ne, da bi delavke na novo sprejemale ... še odpuščajo jih . ■ . dobre, stare preizkušene moči- O, kako strašno hudo je sedaj na svetu!«
»Z mano pojdite, mati! V nedeljo se odpeljemo. Se bomo že kako stisnili, naraščajniki, na tovornem avtomobilu.«
»Pojdem, Markec • • . in nikdar več vaju ne zapustim. Bomo pa skupaj z združenimi močmi brodarili. Velik si že in močan, lahko boš pomagal očetu.«
Markec si je v zadregi potegnil z de. snico po razkuštranih lašeh-

»Potem bi pa moral pustiti službo.«
»Kakšno službo?«
»Ali res še ne veste? Seveda, kdo bi naj vam sporočil . . ? V zdraviliški kuhinji delam. Pomivam posodo in brišem pribor«
»To je delo za ženske.« se je skoei solze nasmehnila mati. >Pa so zadovgij.

sui s teibo?«-Koliiko krožnikov si jim že-(šjceiaeiiij v erepiinje?«
j-iNiti enega ne, mati . . . In obljubili su mi, da .se 'bopi lahko učil za natakarja-«
3>To bi ne bilo slabo,« je omenil mL Sar Komar. »Za nekaj se boš moral odločiti sedaj, ko si dovršil osnovno šolo. Ali bi bil rad natakar?« ■
Markec ni precej odgovoril. Kakor vesele drobne ptice, so se zbirale in mu v spomin hitele vse tiste številne prijetne zgodbice iz brezskrbnega mornar, ekega življenja, ki mu jih je bil šofer Rok danes in že tudi večkrat poprej pripovedoval- V duhu je zagledal lepe pisane ladje, ki se zibljejo na široki morski planjavi, snežno bele galebe, ki se s svojimi dolgimi krili dotikajo zelenih valov: celotno stensko sliko iz šolske sobe z vsemi podrobnostmi si je v trenutku pričaral pred dušne oči.
»Mornar bi bil rajši!« je vzkliknil-
»Predolga je pot do morja,« je vzdih, sila mati- »Kar v zdravilišču ostani! Zahval jen Bog, da so te vzeli!«
Č-rez polnoč je že šlo, ko so v Koma rje vem prijaznem stanovanju ugasnile luči.
— 12 —
Tisoč krepkih, mišičastih rok je bilo pred več tedni zagrabilo za rovniee in lopate ter je valoviti svet zunaj mesta izravnalo v ogromno ravno ploskev.
Prišli so tesarji s sekirami. Postavili So mogočno ložo za kralja in visoke tri. bune, ki na vseh štirih straneh — nalik trdnjavi — zapirajo prostorno telova-disče- Pred glavnim vhodom stoji visok lesen steber, na katerem orjaški sokol proti sinjemu nebu razprostira krila. Številne trobojmice vihrajo z veličastne Sokolske zgradbe, v prijazen pozdrav vsem množicam, ki so krihitele iz vseh predelov - najie lepe, širne domovine in iz daljnih,, nam prijateljsko in bratsko naklonjenih držav, na lepi sdkolski praznik.
Kar črez noč se. je sicer tako tiho in mirno mesto izpremenilo v velikansko živahno človeško mravljišče. Z državnimi zastavami, z zelenjem in cvetjem okrašene ulice in ceste so polne- navdušenih, radostno razpoloženih gostov v društvenem kroju in prekrasnih narodnih nošah- Še nebo je danes praznično
pometeno: Ni ga • videti oblačka v jasnih višavah, od koder siplje soince vse bogastvo svojih zlatih žarkov na oživljeno mesto. - • .
Zunaj pred zletiščem je završalo . . . Vsa ogromna množica ljudstva, ki je že dolgo nestrpno čakala na vladarjev pri. hod, je za valovila in zašumela kakor morje, kadar ga zagrabi besneči vihar.
»Živel, kralj! Živela, kraljica! Živel, prestolonaslednik!« Od gromovitega vzklikanja se trese ozračje. Klobuki, čepice in robci vihrajo visokim gostom v pozdrav.
Orkan navdušenja prodre v notranjost- Ze napolni ves širni prostor. Tisočero in tisočero rok se izteza proti kraljevski loži. V veselem razburjenju živahno bijejo srca vsem prisotnim
Godba zaigra. V veličastnih akordih državne himne zarnro poslednji radostni vzkliki.
Markec ne odmakne očesa od kraljevske lože. Stoječ globoko pod njo, tesno zagozden v množici, strmi navzgor in si oberoč pritiska Lovrenčevo darilo na prsi. Ena sama nemirna misel mu kljuva in vrta po možganih: »Kako naj pridem tja gori do kralja« Kako si naj utre pot skozi ta silni zid človeških teles, ki ga objema in stiska od vseh strapi, da je tudi on sam postal delec te žive stene, uporen živ ka. menček, ki se mora. za vsako ceno izluščiti, odtrgati od nje.
Veseli zvoki Sokolske koračnice na. znanijo pričetek telovadbe. Dolga vrsta strumno vzravnanih, vitkih in krepkih telovadcev ponosno prikoraka skozi stranski vhod. Navdušeni vzkliki pisane množice, ki je zasedla tribune in napolnila stojišča do zadnjega prostorčka, skoraj preglase pihala- V vzornem redu se razpostavijo čvrste mlade postave po vsem širnem telovadnem prostoru: Cel gozd zdravih, junaških teles v telovadnem kroju-
(Dalje prihodnjič).
Stana Vinšek:
Kresnice
Sv. Janez Krstcrik je sedel na ■ štoru 1 in stokal. Pa to ni bilo včeraj in ni bilo predvčerajšnjem, tega je bilo da.vno, v tistih časih, ko se še svetniki — in včasih še celo sam ljubi B°S — prišli med ljudi- Izkušali so ljudi in živali, kaznovali in osrečevali — in popravili marsikaj, kar- pač v naglici stvarjenja do sedmega dne še ni bilo čisto v redu.
Takrat torej je sv. Janez sedel na štoru in je stokal — in to po vsej pra-nvici, kajti pravkar se mu je bilo v vlaž-
nem gozdu izpodrsnilo in noga ga je pošteno bolela. Kdo pa bi tudi kaj videl v takile temi! Sv. Janez je imel sicer svoj svetniški sijaj, pa ne na glavi, temveč lepo spravljen v čulici, sicer bi ga seveda vsak človek lepo sprejel in se mu pokazal le od svoje najlepše plati — tako je pač bilo in bo, kajti ples okrog zlatega teleta od parni, i veka do danes se ni prišel iz mode. Sv. Janez pa je za svoj god prišel na svet, da bi ga spoznal od vseh strani, in ker ga tako spoznajo le reveži, Ig pač hodil kot revež od hiše do hiše
Samo, če bi že kje bila kakšna hiša! Pa nič — samo gozd, mračen in neprediren. Ko bi vsaj Iuna malo posijala ali kakšna čisto majhna zvezdica za" svetila — svetniku se je kar milo storilo po sajskih vrtovih, kjer rajajo ne pregledne vrste blesteeih angelov.
Kar naenkrat se je prijel za bos »Hopla, orviček«, je vzkliknil, »odkod aj pa ti padel ?« »Nisem orviček, sem kres-
niček«, je odgovoril čisto temafe. visolr glas. »Kebereek sem. pa. s«m se zaletel v tvoj nos, oprosti— pa Bog. pomagaj, če pa je danes taka tema!«
Svetnik se je nasmehnil in nežno prijel mehko stvarco: »Prav imaš, res H bilo potrebno, da bi Bog pomagal — (ao, morda bo zaenkrat zalege! tudi saimo svetnik. Torej, kresničelk ti pra/vijo, ker poleta vaš ravno ob kresu ?» «I>a«, je odgovoril k resni ček, ki se v tistih časih
še ni prav nič svetil, »jaz poletavam, toda mo je sestriceHkresnice na nimajo
kril, on« se le plazijo po grmovju in po vlažni travi, gotovo si že katero pohodil«.
»Joj«, se je vstrašil sv. Janez, tu pa je res treba hitro pomagati«. In naglo je segel v oulo, pomočil malo prst v svoj svetniški sijaj in se z njim dotaknil drobnega bitja. In glej — v trenutku je zaža-rel mali keberček in z njim vsi bratci in sestrice, da je bil ves gozd čudovito razsvetljen od bajnih, bleste-čih, letečih in plesoč'h žMh luč1! Le — sv- Janez je hotel malemu keberčku napraviti svetlo zvezdico na čelo, pa v te mi se ga je bil z blestečim prstom do taknil ravno — na nasprotni strani! ,
Izprva mu je bilo radi tega precej nerodno, pa kresniček ga je koj potolažil: »še bolje je, če svetim od zadaj, bom vsaj lahko kazal izgubljenim pot domov, ko bom letel pred njimi«. In v žarkem veselju jo mali keberček razpel krilca in vzletel — z njim pa tisoči in tisoči njegovih bratcev. V žarečih, blesteči h verigah so plavali in krožili po zraku, lepše kot bajni roji vil. Kresnice. sestrice pa so svetile iz trave, iz grmov, ja z dreves.
Sv. Janez pa je stal med njimi, srečen med srečnimi, in žar njegovih dob, rih oči je svetleje od kresnic žarel sk< , zi kresno noč-
JUTROVČKI PIŠEJO
Kako sem potoval na luno. Sanjal sem, da sem pri mali maturi padel in zato sem se odločil, da pojdem na luno iskat srečo- Z raketnim letalom gospoda Kozamurnika sem odletel v vsemirje in kmalu sem prispel na luno. Tam sem se vpisal v šolo in ker sem bil kot zemljan dosti bolj učen od lu-novcev nisem napravil le male mature temveč kar veliko maturo. Z izpričeva-lom vred sem se vrnil na zemljo in starš; so se z menoj vred veselili lepega uspeha. Toda kako razočaran sem bil, ko mi profesorji na naši gimnaziji niso hoteli priznati izpričevala z Junc Rekli so, da moram vseeno na zemlji položiti izpita čez ostale štirj razrede gimnazije. Od samega razočaranja sem se pri priči zt«""1 Zdaj pa ne pojdem več na luno!
Tonček Hudales, dijak IV. razr. gimn.
Ljubljani.
Dragi stric Matic! Pred tremi leti sem odpotovala na Mars in zdaj Ti z Marsa pišem. Tukaj dobimo vsako nedeljo »Mlado Jutro« in ga vsi Marsovci, kj so se od mene navadili slovenščine, zelo radi berejo. Posebno radi berejo indijanske povesti in zato Te v imenu vseh Marsovcev prosim, da kmalu spet objaviš kakšno indijansko povest. V Soli se učimo o življenju Indijancev. Za čitanko imamo knjige Kar. la M-vh, ki jih vsi zelo radi beremo-
V naši šoli še ni nikoli noben dijak pa. del in cvekov sploh ne poznamo tukaj. Zato sem zelo rada na Marsu in se ne bom zlepa vrnila na zemljo. Bratec Branko in sestrica Mica hodita z menoj v šolo in časih nas tudi princeska Zvezdana obišče. Prav veseli bomo vsi, če prideš tudi Ti enkrat k nam v vas. Lepo Te vsi pozdravljamo in Te prosimo, da poveš Jutrovčkom, naj tudi oni pridejo na Mars.
Hermina Kovačič, uč. V. razr.
•• Maribora.
Alkohol — sovražnik človeštva. Alkohol je že od nekdaj največji sovrai. nik človeštva. Alkohol človeštvo izmoz-gava, prazni žepe posameznikom in mnoge prisil; k prezgodnjemu hiranju ali celo smrti. V Sloveniji je alkoholi, zem že tako ukoreninjena navada, da jo bo težko popolnoma izpodriniti. Ni pa tega kriv narod sam, kajti Slovenci so bili na tisoče let pod tujim gospod-stvojn, ki je v glavnem slovenskj ži. velj tlačil in ga hotel uničiti- V teh težkih urah so si naši predniki i&kali tolažbe v opojnih pijačah. Alkohol Sko. duje zlasti v moralnem, zdravstvenem in verskem pogledu. Otroci pijancev preklinjajo, nespodobno govore, 30 zaostali v rasti vedno bolni in lačni, zane. marjeni in končno slabo podučeni o veri.
Mnogi najvplivnejši slovenski ljudje, n. pr. Anton M. Slomšek, ki je celo de.
ja!= »Alkohol zakuje ljudi v železje hude navade in jih vodi po uglajeni cesti v pogubo«, so nastopali proti te. mu početju in prav tako nastopa in bo nastopala slovenska mladina, kajti ona je temelj slovenskemu narodu. Dokler je človek še otrok, morajo starši njego. vi vzgoji posvetiti vso skrb in pažnjo, kajti iz otrok so razvijejo fantje in možje in kadar ti ne bodo pijanci bo v deželi sreča in blagostanje.
Mrevlje Franc, dijak, IV. b. r. drž. gimn. v Ljubljani-
Dragi stric Matic! Danes se že tretjič oglašam v >Mladem Jutru« in upam, da me še nisi pozabil. Ko sem čital Tvoj natečaj, sem sklenil, da Ti opišem svoje potovanje na planet Venero. Prosim Te, da me pri nagradah ne pozabiš.
Lani sredi poletja sem si naročil v neki ameriški tovarni raketni zrakoplov. Bil je izvrstno narejen po najnovejšem modelu. Imel je 50 raket in je imel notri najboljšo opremo.
Neke noči sem odjadral v nebo-Vedno bližje so se videle zvezde in planet Venera je bil zmeraj večji. Ko sem pristal na njem, so mi priredil lep sprejem. Pri njih je zmeraj lepo vreme. Glavno mesto se imenuje Venerus, po njihovem Vienierus. Pokazali so mi tudi mjihove znamenitosti, kar me je zelo presenetilo. Na Veneri sem bil 7 dni. Tam imajo velike nebotičae stavbe. Najlepša stavba je mestna hiša v Venerusu, ki je zidana 50 nadstropij v višino in 30 v globino. Nekega dne sem jim povedal, da se vrnem in so me prosili naj še ostanem tam. Jaz pa sem se vkrcal na zrakoplov in zbrnelo je proti zemlji moje letalo. Ko sem se vrnil na z«mljo, sem Ti takoj sporoči] to poto. vanje. Če bom pa še šel kam na planete ali luno bom pa vzel Tebe zraven-Pozdravlja Te Tvoj
Pahič Stanko uč. ? razr.
Lukanja vas št. 3 p. Slov. Bistrica.
Dragi stric Matic! Zelo sem se razveselila novega natečaja. Takoj sem vzela v roke papir in pero ter Ti napisala moj živi doživljaj »Potovanje na planet Neptun«,
Nekega dne sem sedela na naši tera-zi in se zagledala v nebo, ki je bilo sinje-plavo. Samo po nekaterih mestih so pla-
vali beli oblački, kakor bele ovčice. Po sredini neba se je vil bel oblak, kakor bela kača. Zazdelo se mi je, da je to cesta, po kateri se lahko pride na zvezde. Tudi jaz sem se odpravila na »Neptun«. Počakala sem mraka in ko so prve zvezde zasijale na nebu, sem sedita, v letalo, in že je švignilo v vsemirje. Kmalu sem pristala na »Neptunu«.
Neskončno polje se je odprlo pred menoj. Na sredini polja je stal mali hribček in pod njiatn je žuborel potoček, v katerem so blesteli kristaloki zlata. Okoli njega so plesale majhne deklice, podobne angelčkom. Zlati lasje so jim pokrivali cela telesca, a na nožicah so imele bele nogavičke. Ko sem se jim približala, so se skrile pod velike liste čudnih cvetic.
V	belo mesto, ki sem ga videla odda-leč, nisem šla, zato ker se mi je stožilo že po našem planetu. Sedla sem v letalo in sem splula na zemljo naravnost k Tebi, da Ti povem svoje doživljaje z »Neptuna«. Prisrčno Te pozdravlja Tatjana Štibler uč. III. r. osn. šole. v Kovačici Dunavska. banovina.
Potovanje na sonce. Veter me je vprašal, če bi hotel iti z njim na sonce. Z veseljem sem se odzval temu povabilu. Dvigala in dvigala sva se nad oblake do sonca. Pred vrati sonca se je /eter poslovil od mene.
Vstopil sem, kjer sem prišel takoj v veliko in zelo lepo dvorano. Za to dvorano je bila knjižnica in dalje pisarna. V tej pisarni pa je sedel stric Matic ki je pridno računal in sešteval, koliko kotič-karjev je že posetilo sonce. Stric Matic pa je obiskal že prej luno in nekatere druge zvezde.
Vodili so me po dvoranah h kralju sonca, ki me je lepo sprejel in pozdravil. V neizmernem spominu mi bo ostal ta lep doživljaj, saj je talko lopo igrala godba na soncu. Ko sem si ogledal še ostale prostore na soncu, sem se lepo poslovil od vseh. Zvesti veter me je zopet prinesel na zemljo.
V	lepem spominu mi bo ostal tudi stric Matic, ki je pridno uradoval v pisarni na soncu, ter prebiral in štel dopise mladih Jutrovčkov. Skubic Mitja, učenec III. razreda v Hiušic' pri Ljrt>'jani.
se hitro naveličali pokrajin in ljudi in čez par icdnov smo se spet vrnili na zemljo Konji so na luni tudi poblede-li in tako imam še danes bele kohii. Na luno me ne mika več. Ko bom šel spet drugič na pot, bom šel rajši d';1-skat Marsovce. Baje je tam življenje ilosti bolj zanimivo in veselo. Če se odloči kateri izmed Tvojih Jutrovčkov, da pojde z menoj, mi naj sporoči. Rad ga vzamem s seboj in v počitnicah se bom najbrže odpravil na potovanje. Lepo Tc pozdravlja
Branko Arzeničnik, uč. VI. razr. v Žužemberku
Manica.
Konj in kozel
Dragi stric Matic! Včeraj zvečer sem premišljeval, kaj bi Ti pisal, da boš vesel. Tuhtal sem in tuhtal a nič pametnega mi ni v glavo prišlo. Tako premišljujoč sem se vlegel v posteljo. In glej! Komaj sem 'zaprl oči, sta prišli dve spiralni meglici in me odnesli v zrak. Kam? Toda kaj kmalu sem videl, da potujem proti neznani zvezdi. Jaz bi ji dejal. >Ne-privlačnica«. Tam je bilo vse izumrlo le vulkani so bruhali lavo, ki pa ni bila lava ampak sama tekoča čokolada. (Hhhm, bi bilo dobro, da bi to bilo na zemlji!). Gotovo bi jo pričel lizati, ali kaj ko sem se bail, da bi se zgubil. Končno sem se pa le opogumil, in stopil k enemu izmed vulkanov, ki je bruhal in pričel lizati čokolado. Toda ko sem se ozrl, sem videl spiralni meglici, ko sta odhajali. Nisem si znal pomagati. Premišljal sem kaj bi naredil. Hotel sem že telefonirati Tebi, stricu Matiou po pomoč, a kaj ko ni bilo telefona tam gori. Zato sem zopet premišljeval. Padla mi je pametna misel v glavo! Kar skočil sem z zvezde, saj ni bila privlačna. Kar videl sem se, kako padlam skozi vsemirje na mater zemljo, kamor sem se končno zaletel. Toda na »zemlji« sem tipal okoli sebe in sem končno ugotovil, da sem na tleh pri postelji. Glava me je močno bolela. Toda čeprav me še sedaj boli, sem Ti pisal. Zato bodi tudi Ti malo usmiljen z mojim pisemcem in tudi Tvoj koš naj se ga usmili! (Kar naroči mu!) Vsakemu izmed Jutrovčkov pa resno odsvetujem takole potovanje na zvezdo, ki ima za konec samo to, da te potem boli glava. Jurij Pavlovčič uč. V. r. Graben Emon-ska 2. v Ljubljani.
Dragi stric Matic! Dolgo je že od tega, kar sem potoval s svojimi tovariši na luno. Vozili smo se s paručom, v katerega so bili vpreženi pinegavr-ski konji. Tam, kjer se nebo dotika naših hribov smo začeli pot in kmalu smo srečavali razne zvezde. Majhne zvezde nas niso posebno zanimale. Lesketale . so se kakor dragoceni kamni, vendar ni bilo videti živih bitij na njih. Namenili smo se, da obiščemo luno. Na luno smo prišli po štirinajstdnevnem potovanju. Tam je zelo mrzlo in prebivalci lune so vsi zelo bledi. Ko smo bili par dni na luni smo postali tudi mi bledi, ker je zrak zelo slab Prebivalci lune ne poznajo nobenih barv. Vse je belo in bledo. Zato smo
Iskremu konjiču Belcu, ki ob lesenih jaslih stresa svojo košato grivo, pač ni nikdar dolgčas. Kako neki, ko ima pa vedno toliko družbe v hlevu. In kako pestre! Skokonogi zajčki mu kar pod trebuhom švigajo sem in tja, v ozadju se šopiri petelin in putke, ki brskajo po smeteh, kjer se še vedno kaj najde za nikdar siti kljunček. Tudi stara muca pride rada pogledat v hlev in videč, da je vse v redu, se stisne v kot in »vleče dreto«. Še celo kuža Pe-run, ki z muco ne živi v posebno prijateljskih odnošajih, še ta rad pokuka v konjičevo bivališče. Skratka, Beleč ima vedno dovolj družbe.
Nekoč pa zaide v konjski hlev ošabni kozel. Kakor da bi ugledali razbojnika, se naenkrat kuža, muca, kokoši in zajčki razbežijo na vse strani.
Kozel to videč, se prevzetno obrne proti konju:
»Ali vidiš, konjič, kakšen korenjak sem?! Vse beži pred menoj!«
»I—ha—ha—ha—ha—« se rareži Belec.
»Čemu se smeješ?« se razhudi kozel.
»Smejem se tvoji domišljavosti,« odvrne Belec. »Živalce niso zbežale radi tvoje moči, nego zavoljo — smradu, ki prihaja od tebe. Zbežal bi tudi jaz, da nisem privezan!«
Smrdljivi bradač jo urno odkuri in se poslej nikoli več ne prikaže v koni-ski hlev.
Gustav Strniša:
Bela lisica
Nadaljuje
Veš, tak pes ima posebno moč. Na kresno noč, okoli polnoči, mora človek k njemu in sicer s pipeein, ki ga je preje pomočil v blagoslovljeno voJo. Pes ne bo niti zalajal, ko prideš k ije« mu. Ti ga moraš odpeti in iti z njim na križpotje. Pes bo mirno občepel in s svojim metlastim repom začrtal v prah križ. Ti moraš vtakniti v ta križ svoj pipec in že se bo zemlja razkle« nila, pa boš zagledal zaklad kakor še nobeden. Tedaj moraš z levim očesom zamižati, a z desnim pogledati zaklad ter ga z desnico dvigniti in odnesti. Ozreti se pa ne smeš! Pes bo zaren« čal in sam odšel nazaj domov,, a ti boš bogat! No, za tebe to ni, premaj« hen si še! Dobro pa je, da veš to, je dejal Grabež, ki je tj i 1 Primžkoviin ne« kaj v rodu, a drugih bližnjih sorodni« kov sploh ni imel.
Mali Gregec pa si je vse zapomnil. In na kresno noč je res poskusil svo« jo sr.5o, ne da bi komu o tem zinil besedico.
Svoj pipec je že v nedeljo preje po* močil v cerkvi v blagoslovljeno vodo in potem na kresno noč boječe čakal, d", je bilo že zelo kesno. Potem se je splazil kar skozi okno in k sosedovim. Prišel je k Belcu in ga hotel odvezati. Pes ga pa še ni dobro poznal, in že je dečka zagrabil, da. je Gregec divje zakričal in jel klicati na pomoč. Be» lec ga je pošteno ugriznil in ko je pri« šel Jergančkov oče, je vsega krvavega odvede! domov.
Mali Gregec je moral v Zagreb, ker je bil pasji ugriz nevaren in so se ba« li, da bi dobil steklino.
Ko je čul o dečku stari Grabež, se je silno prestrašil. Ded niti sam ni ve* del, kako rad ie imel . dečka. In zdaj se je spomnili, da je morda le on kriv, da je Gregec ponoči vstal in šel k psu
Deček je okreval in se vrnil domov.
Grabežu je odleglo. Ko sta se pr« vič.videla in si segla v roke, ga je ta« koj jel o vsem izpraševati.
— Belec mi ,ni hotel pokazati za« klada, zgrabil me je, je povedal deček.
Grabež pa je postal napram Greg« cu kar radodaren:
— Trpel si, fantič moj, zdaj je do* bro! mu je dejal in ga povabil k sebi in ga obdaroval s suhimi krhlji in ore« hi.
Ko pa je stari Grabež zatisnil oči, so se vsi začudili, ker je svoje boga« stvo zapustil malemu Gregcu in omenil v oporoki, da naj dobi fantiček res zaklad, ki mu ga je on sam nekdaj obetal v svoji pripovedki.
Tako je Gregec postal naposled ven« darle bogat in srečen človek, čeprav mu ni sreče privoščil sosedov Belček, mu je vendar pomagal do nje.
KONSO
J. P.
Jatiček in oče
»Ata! — Ata!«
Davno je že bila odbila polnočna ura. Gospod Martin, oče triletnega Jančka, se je bil pravkar prebudil, ko .ie začu1. Jančkov glas. Ni mu odgovoril. Menil je.da bo Janček zopet zaspal, če se mu ne oglasi. Toda Janček iznova zakliče:
»Ata! — Ata!«
»No, kaj pa je?« naposled vpraša oče.
»Sj zbujen, ata?«
»I, seveda sem. ko ne daš miru.«
»Jaz sem tudi, ata.«
»Saj te slišim! Kaj bi pa rad?«
»E, plav nic.«
»Potem pa tiho bodi in spi!«
»Nic nisem zaspan, ata.«
»Pa sem jaz, pobič!«
»Les, ata,prav nic nisem! Ti, ata! — Ata!«
»Kai pa vendar hočeš?«
»Ce bi ti kaj dnalja iir.ei. ti kaj kupil nreni?«
»Ne vem — zaspi«!
»Kai. nic ti kupil meni?«
»Mislim, da bi. Ampak zdaj vendar — — «
»Kai pa. kupil, ata?«
»Mogoče železnico. Takoj zaspi!«
»Tako, ki didia, pa zvizga, ata? Kaj?«
»Seveda, seveda. Ampak zdaj ni čas — — «
»In- se fi kolesa vltiio, ata?«
»Iii, kaaj padaaa! Tiho vendar bodi in — «
»T^a žvižgala bo tudi, ata, Kaij?«
»Tudi seveda. Zaspi vtadack /'
»Ata, slisis?« Nobenega odgovora. .»Ata! — Ata! No!« »Kaj pa zdaj?«
»To je stlah ponoči v temi?« »Ooo — prav nič! Kad še!« »(Mene tudi Mic ni. Ata!« »iNo?«
»Ce ibi jaz imel dnalje, pa bi ti nekaj kupil.«
»iRes?«
»Plav zales! Ves kaj, cuklad-e bi ti kupil, pa tolte, pa eno kltacko za zobe, pa — — «
»Ej, saj je že dosti. Ampak zdaj je zadinji čas, da zaspiš.» Kratka tišina. Nato pa iznova Janček: »Ata! — Ata!« »Kaj je zdaj zopet« »Vode bi lad.« »Saj nisi žejen. Prav nič.« »Pa sem, ata; les sieim.« Oče mu prinese vode, dasi ve, da je ni prav nič potreben. Janezek loka vodo, oče pa mu govori: • »Ampak, če zdaij ne daš miru in se še enkrat oglasiš, ti bom že pokazal! Jaz hočem spati!«
Janček utihne. Cez nekoliko mitnut pa iznova zakliče: »Ata! — Ata!«
»Veš kaj, pobič, še nocoj te bom, če
ne--«
»Ata, ves, ze znam šteti do sest« »To je prav lepo, ampak zdaj, ob dveh zjutraj mi treba nič kazati, kaj znaš. Spi!«
Ena, stili, tla. Je plav, ata?«
»Ne, ni; vendar je vseeno, če--«
»Bom pa se enklat. Pa zdaj pa plav. Ena, tli, štili. Ni plav zdaj?
Rešitev zlogovnice
gosli — solze
Rešitev posetnice L
Učiteljica petja.
Posetnica II.
Elica Jutič
Kaj je ta gospodična po poklicu?
Posetnica III.
Kaj je ta gospod po poklicu?
Posetnica IV.
Leon Vis. Tepsek
Kaj je ta gospod po poklicu?
Posetnica V.
Janko Dvigoj
Kaj je ta gospod po poklicu?