revija za tehnično in znanstveno
z, dejavnost mladine

30. letnik • oktober 1991 • cena 40 din • poštnina plačana v gotovini

Miniaturno vrtnarsko orodje

NOVO V TRGOVINI MLADI TEHNIK
NA STAREM TRGU 5 V LJUBLJANI

V trgovini MLADI TEHNIK

na Starem trgu 5 v Ljubljani
so naprodaj električni strojčki
znamenite evropske tovarne PROXXON
po konkurenčnih cenah.

Kdor se resno ukvarja z modelarstvom,
drobno obrtjo in podobnim,
si lahko ponujena orodja ogleda
vsak dan od 8. do 12. ure in
od 16. do 19. ure, v soboto pa od 8. do 13. ure.

Poleg tega ima trgovina Mladi tehnik na Starem trgu 5 naprodaj
še mnogo drugih orodij in gradiv za vse vrste dejavnosti
v prostem času.

186671

REPORTAŽA

revija za tehnično
in znanstveno dejavnost
mladine

YU ISSN -0040 -7712

OKTOBER

Revijo Tim izdaja Tehniška založba
Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot
6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Bohm,
Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pa¬
vlič, Marjan Tomšič, Miha Zorec • Odgo¬
vorni urednik, oblikovanje in tehnično
urejanje: Božidar Grabnar • Revija izhaja
desetkrat letno • Naročajte jo na naslov:
Tim, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6, tel.
213-733 • Tekoči račun: 50101-603-
50480 • Tiska Tiskarna Ljudske pravice,
Ljubljana • Revijo sofinancirajo: Ministr¬
stvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in
šport ter Ministrstvo za raziskovalno de¬
javnost in tehnologijo Republike Slove¬
nije •

Revija je oproščena temeljnega in po¬
sebnega prometnega davka od prometa
izdelkov na podlagi odločbe Ministrstva
za kulturo št. 415-42/91, 15. 2. 1991.

Božidar Grabnar

BALSA - NEZNANA ZNANKA

Kaj bi bilo modelarstvo brez balse? Brez
nje modeli nikdar ne bi dosegli znosne
teže in s tem odličnih letalnih, plovnih in
drugih lastnosti. Celo najsodobnejši
kompozitni materiali niso uspeli izpodri¬
niti tega čudovitega gradiva.

Vsak pravi modelar vse od prvega
dne, ko se je pričel resneje ukvarjati
z modelarstvom, dobro pozna balso. To
je svetlo rumenkast, dišeč in lahek les, ki
se ga da zlahka rezati, žagati in brusiti,
se pravi obdelovati na vse mogoče na¬
čine. Malokdo med njimi pa ve, kakšno
je drevo, ki ta žlahtni les daje, kje raste,
kakšne liste, cvetove, deblo in rast ima.

Balsovo drevo raste v tropskih dežev¬
nih gozdovih, kjer le redki domačini
vedo, čemu služi les, ki ga sekajo .in
predelujejo v nam tako domače letvice in
liste vseh mogočih debelin in presekov.
Balsa uspeva v mnogih tropskih deželah
širom sveta. Kljub temu so le redka po¬
dročja, kjer uspeva balsa, primerna za
modelarsko rabo. Država, iz katere pri¬
haja 90% modelarske balse, je Ekvador.

Nekaj malega je proizvajajo še na Novi
Gvineji in v Kostariki.

Kostarika leži v Srednji Ameriki. Na

Ob vhodu je balsa bolj redko posejana in
si deli prostor z drugimi drevesi, kot so
kokosovci, bananovci in palme.

TIM X  • oktober 1941 * 41

Mladico balse, staro komaj nekaj tednov,
že krasijo ogromni srčasti listi.

Ta osem mesecev stara rastlina že potre¬
buje vsakodnevno nego.

Deblo balse, stare med dvema in tremi leti,
sega že dvajset metrov v višino.

severu meji na Nikaragvo in na jugu na
Panamo, vpeta med Atlantik in Pacifik.
Slovi po svojem nedotaknjenem trop¬
skem gozdu, v katerem domuje brez šte¬
vila rastlin, dreves in tropskih živali, ki
privabljajo ekologe in ljubitelje narave
z vsega sveta.

Kot v drugih tropskih deželah, tudi
v Kostariki raste balsa vsepovsod. Ven¬
dar je za modelarstvo uporabna le balsa,
ki raste na nadmorski višini od 50 do 250
metrov. Na srečo leži večina kostari-
škega ozemlja prav na tej višini. Tu do¬
muje tropski deževni gozd, ki zagotavlja
temu drevesu dovolj sonca in vlage, ki je
potrebna za njegovo rast. Če se povzp¬
nemo v višje ležeče kraje, prav tako
naletimo na balsove gozdove, vendar ta
nima na voljo dovolj padavin, da bi bila
primerna za uporabo. V obmorskih pre¬
delih je balsa premehka in prevlažna ter
zato neuporabna za industrijsko prede¬
lavo.

V Kostariki se nahaja največ kvalitetne

balse na jugu dežele, na meji s Panamo.
Zaradi slabih prometnih zvez pa je to
izkoriščanje zelo oteženo. Podjetje Bal-
satika je edino podjetje za proizvodnjo
balse v Kostariki, seznam njihovih kup¬
cev pa sega v vse dežele sveta. Svoj
sedež ima v pristanišču Limon na atlant¬
ski obali, od koder balsa potuje v svet.
Žaga stoji na robu mesteca. Pravzaprav
je to le velika streha, ki varuje delavce in
stroje pred tropskimi nalivi in pripeko. Na
žago vsak dan pripeljejo debla balse,
nažagana na nekaj več kot meter dol¬
ge kose. Ta olupijo, pri čemer delavci
spretno uporabljajo mačeto. To je meču
podobna sekača, s katero si pomagajo
tudi pri utiranju poti skozi gozd in pri
obrambi pred kačami, ki jih je v teh
gozdovih na pretek. Lubje se zlahka loči
od lesa in pojavi se rumenkast in moker
balsin hlod. Takoj ko drevo posekajo, je
hlod namreč dobesedno prepojen
z vodo in temu primerno težak.

Olupljen hlod takoj obžagajo v trame

s pravokotnim presekom. Krajnike, ki pri
tem ostanejo, uporabijo za naslednjo,
najpomembnejšo fazo pri predelavi
balse, za sušenje. Velike sušilnice, po¬
dobne garažam in zgrajene iz surove
opeke, kurijo kar s temi balsinimi od¬
padki. Zaradi vlažnosti se iz peči močno
kadi. Ko sušilnico do vrha napolnijo z le¬
som, zaprejo vrata, zakurijo peč in kurijo,
dokler balsa ni popolnoma suha. To traja
okoli dva tedna, nikoli pa ne manj kot
deset dni!

Ko je sušenje končano, balsa občutno
izgubi na teži. Tudi prostornina se
zmanjša, balsa pri tem pobledi in po¬
stane skoraj bele barve. Zahvaljujoč
ugodnim pogojem, je kostariška balsa
skoraj vsa prvorazredna, kar pomeni, da
je je kar 20 do 25% primerne za uporabo
v modelarstvu. Le najkakovostnejša
balsa je primerna za modelarske na¬
mene, to pa je le 5% svetovne proizvod¬
nje. Druga balsa je za modelarstvo pre¬
gosta in pretežka.

Hlode obžagajo v tramiče s pravokotnim presekom.

Skladovnice hlodov zlože v sušilnico (v ozadju slike), kjer bodo
ostali približno dva tedna.

Posušeno in obdelano balso pripravljajo za transport čez veliko
lužo.

Takole lupijo hlode tik preden gredo na žago.

42  • TIM 2  • oktober 1991

Uporabljajo jo za izolacijo in zaščito,
med drugim za opiate pri letalih. Te
opiate, kot na primer pri Boeingu 747, so
izdelane iz balse, ki je stisnjena med dve
aluminijasti foliji. Odpornost takega
»sendviča« je prav neverjetna. Uporab¬
ljajo jo tudi za zaščito aparatur, ki morajo
biti čim lažje, zato se je balsa znašla celo
na Luni. Ogromne količine se je uporabi
za izolacijo tankerjev za prevoz tekočih
plinov. Za en sam tank porabijo približno
100 kubičnih metrov balse! Kostariška
balsa ne slovi le po svoji kakovosti, am¬
pak tudi po svetli barvi. Pogosto se zdi,
kot da bi bila umetno obeljena.

Posušene tramiče še površinsko ob¬
delajo, tako da imajo ravne pravokotne
in gladke površine in sortirajo po kvali¬
teti. Velika večina tako obdelanih kosov
gre v izvoz kar takih, mnogo pa jih tudi
razrežejo na kose vseh mogočih oblik,
debelin in velikosti. Pri tem se izogibajo
razrezu na debelino, manjšo od 3mm,
saj zahteva, na primer, rez na debelino
1 mm kar dva milimetra lesa za razrez.

Kot ste opazili, doslej še nismo spre¬
govorili o balsi drugače kot o končni
surovini. Čas je že, da pogledamo, iz
kakšnega drevesa pridobivajo balsov
les. V ta namen se moramo odpraviti na
plantažo balse.

IZDELEK ZA DOM

V balsovem gozdu

Ker najbrž še nihče med vami doslej ni
videl balsovega drevesa, ga bomo po¬
drobneje opisali. Prepoznamo ga po
svetlem lubju, podobnem plataninemu,
po velikih srčastih listih in po plodovih,
podobnih belušem. Ti se, ko dozorijo,
razpočijo z glasnim pokom in stresajo
cele oblake finih svilenih vlaken, ki jim
pravijo kapok. Kapok so svojčas uporab¬
ljali za gačenje blazin. Drevesa divje
balse so velika, imajo ogromno gosto
krošnjo in dosegajo tudi do petdeset me¬
trov višine. V balsovem gozdu nas pogo¬
sto lahko doleti pravi snežni metež balsi-
nega semena, ki se dvigne že ob najra¬
hlejšem vetru.

Na plantaži pa je prizor seveda čisto
drugačen. Iz posnetka na začetku tega
sestavka ste lahko ugotovili, da bi iz
divje balse težko pridobili veliko uporab¬
nega lesa. Za pravilno rast potrebujejo
drevesa na plantaži obilo intenzivne vsa¬
kodnevne nege. Da bi dosegli ravno rast
debel, neprestano obrezujejo spodnje
veje in tako silijo drevo, da raste v višino.

To traja brez prestanka, dan za dnem,
saj balsa raste izredno hitro in bi bil vsak

dan opuščene nege lahko usoden za
pravilno rast.

Vse skupaj pa poteka na močvirnih
tleh, kjer se noge vdirajo do kolen, in na
vlažnosti zraka, ki dosega nasičenost do
80% vlage. Delo spremlja oglušujoč
koncert vseh mogočih ptic. Neprestano
je treba paziti, da ne stopite na kačo, ki
jih tu kar mrgoli, ali da ne zmotite kaj-
mana, ki jih je v bližnji reki vse polno.
Drevesa so oddaljena druga od drugega
najmanj 6 metrov, saj bi sicer mladika ne
imela potrebne svetlobe za rast. Sadika
že v nekaj tednih doseže višino enega
metra in postane godna za posek v štirih
do šestih letih. Takrat seže že kakih 20
do 25 metrov v višino in meri pri tleh
60cm. Debla so zaradi porozne struk¬
ture in obilice vode zelo težka in izredno
krhka, zato jih morajo razrezati na tako
majhno dolžino.

Pogosto prevladuje mnenje, da je
balsa drag les. Če pa pomislimo, koliko
dela je potrebno, da pripotuje iz daljnje
Kostarike do naših trgovin v obliki mam¬
ljivih listov, letvic ali pa celo že razreza¬
nih kompletov, bi prej lahko trdili na¬
sprotno. Balsa glede na svoje sijajne
lastnosti sploh ni slab kup. Gotovo bo
ostala eno od nepogrešljivih in osnovnih
gradiv v modelarstvu.

Alenka Pavko-Čuden

MOŽIC

ZA

PASOM

Šolsko leto se je že začelo, prve ocene
so vpisane v redovalnico, kontrolke vam
spet naganjajo strah v kosti, domače
naloge pa kradejo čas, ki bi ga raje pora¬
bili za druge dejavnosti. Če si pravilno
porazdelite prosti čas in napišete do¬
mače naloge, ko snov še ni zdrsnila
iz spomina, vam lahko ostane dovolj pro¬
stega časa za prijatelje, šport in izdelo¬
vanje drobnih »neumnosti«, če vas to
veseli.

Na jesen, hladna jutra in večere ter
dolge rokave smo se že navadili. Vsako
jutro moramo navleči nase vse več obla¬
čil. Pa si opasajmo še prijetnega migajo¬
čega možica. Izdelamo ga lahko iz us¬
nja, platna ali sintetične tkanine za ve¬
trovke, da ga ne bo premočil jesenski
dež.

Semiš ali usnje lahko kupimo v trgo¬
vini KOTO-KOŽA na Prečni ulici v Ljub¬
ljani ali v trgovinah z usnjem drugje po
Sloveniji. Kvalitetne tkanine za vetrovke
iz poliamida TACTEL prodaja Stilteks na

Jeranovi ulici v Ljubljani, dobite pa jih
tudi v vseh večjih blagovnicah.

Potrebujete še 16 cm dolgo zadrgo, ki
se barvno ujema z barvo možica, lahko
pa je rdeče barve, saj jo bomo uporabili
za možiceva usta. Za čop las potrebu¬
jemo ostanek ovčjega ali kakega dru¬
gega krzna, če pa ga nimamo, bo pri¬
merna tudi volnena, sintetična ali bom¬
bažna preja ustrezne debeline. Če
imamo tekstilne barve, bomo oči narisali,
če jih nimamo, bomo prišili dva pisana
gumba. Če si vzamemo več časa in če
smo dovolj spretni, jih lahko tudi izve¬
zemo.

Ročice in nožiče bodo za našim pa¬
som med nošnjo zabavno migale, če jih
bomo napolnili s sintetičnim polnilom, ki
ga lahko kupimo v vrvarni na Trubarjevi
ulici v Ljubljani. Za silo bo dobra tudi vata
ali na drobno narezana penasta guma.

Okrog pasu si bomo možica pritrdili
s širšim in dovolj močnim trakom, ki ga
lahko kupimo v trgovini s tekstilno galan¬
terijo ali v veleblagovnici. Uporabimo
lahko tudi širšo elastiko. Istočasno ku¬
pimo še zapirač, ki ustreza širini traku.

Kroj prerišemo na trši papir in ga
ustrezno povečamo, če je potrebno. Po¬
magamo si lahko s kopirnim strojem.
Kopijo nalepimo na trši papir in kroj izre¬
žemo. Na gornji del obraza na označeno
mesto narišemo ali izvezemo oči, lahko
pa prišijemo dva pisana gumba ali nale¬
pimo oči iz ostankov usnja. Gornji in
spodnji del obraza ob straneh na ozna¬
čenih mestih sešijemo, v odprtino pa
všijemo zadrgo za usta.

Sešijemo tudi roki in nogi, obrnemo jih
na pravo stran ter jih napolnimo s sinte¬
tičnim polnilom ali vato.

Stranska dela sešijemo skupaj po oz¬
načenih šivih, mednju všijemo trak ali
elastiko ter obrnemo. Odpremo zadrgo,
t. j. usta, ter sestavimo sprednji in zadnji
del. Mednju na označena mesta všijemo
roke, noge, stranska dela s pasom ter
čop las. Možica obrnemo skozi odprtino
zadrge ter v trakova na pasu všijemo
zapiralni patent. Če ga nimamo pri roki,
si lahko pomagamo z dvema kovinskima
ali plastičnima obročkoma, vendar bo
trak med obema obročkoma verjetno dr¬
sel.

Veliko uspeha pri delu vam želim.

TIM X •  oktober 1991 • 43

všit stranski del
z roko

IZDELEK ZA DOM

Alenka Pavko-Čuden

POLEPŠANE

ŠKATLICE

V trgovinah pogosto občudujemo pre¬
lepe okraske, šatulje, razkošne drobna¬
rije, na katere se naše oči kar prilepijo.

Škatlice, ki prinašajo veselje in pope¬
strijo sleherni kotiček stanovanja, lahko
izdelamo sami. Potrebujemo nekaj ko¬
vinskih škatlic za čaj, bombone, tobak ali
kaj podobnega. Barvo v razpršilcu ali
v lončku lahko kupimo pri Mladem teh¬
niku ali v galeriji ARS. Potrebujemo še
samolepilne tapete različnih barv, nož

olfa, škarje in flomaster ali kemični svinč¬
nik.

Škatle dobro operemo, posušimo in
obrišemo. Pobarvamo jih z barvo v raz¬
pršilcu ali pa nanesemo lak s pomočjo
čopiča. Počakamo, da se lak popolnoma
posuši. Na hrbtno, papirnato stran sa¬
molepilne tapete s kemičnim svinčnikom
narišemo pentljo ali kak drug vzorec ter
ga izrežemo s škarjami ali nožem olfa.

Izdelano nalepko pazljivo prilepimo na

škatlo, da ne nastanejo zračni mehurji,

V polepšane škatlice spravimo pisar¬
niške drobnarije, spominke, nakit in male
skrivnosti. Napolnjene z začimbami, ki
smo jih nabrali in posušili sami, bodo
primerno darilo za dan žena ali novo
leto. Tisti, ki imajo radi čaj, lahko vanje
shranijo najljubše vrste čajev. Prav pri¬
dejo tudi za shranjevanje gumbov in ši¬
valnih pripomočkov. Le izdelajmo jih; go¬
tovo bomo imeli vanje kaj spraviti. Pa še
red bomo mimogrede naredili.

TIM X • oktober 1991 * 45

Božidar Grabnar

IZDELEK ZA DOM

Vsak pravi tajni agent mora obvladati
skrivnost skritih pisav.

LIMONINO

NEVIDNO

ČRNILO

Iztisnite limonin sok v skodelico in napi¬
šite z njim tajno sporočilo. Za pisalo upo¬
rabite prirezano paličico ali tanek čopič.
Ko se bo sok posušil, bo vaše sporočilo
popolnoma nevidno.

Kdor ga bo želel prebrati, bo moral
papir, na katerem je napisano sporočilo,
ogreti nad radiatorjem ali podobnim izvo¬
rom toplote. Potem, ko bo papir nekaj
časa segreval, se bo sporočilo pričelo
postopoma prikazovati, vse dokler ne bo
popolnoma berljivo.

46  • TIM Z • oktober 1961

IGRA

Matej Pavlič

PLAZ

Igra z nevsakdanjim imenom ,plaz‘ je pri
nas povsem neznana; ne vemo niti, od
kod izvira. Kupiti jo je mogoče le v neka¬
terih večjih trgovinah z igračami v tujini.
Tam je narejena iz plastike in ni poceni.
Mi bomo zato pri izdelavi te igre ubrali
preprostejšo in predvsem cenejšo pot.

Ce si ogledate skice, vam bo takoj
jasno, v čem je bistvo igre. Dve gumijasti
vrvici vlečeta deščico, ki ob druge tri
robove igralne deske stiska različno ve¬
like in naključno razmeščene kolo¬
barčke. Ko katerega izmed njih izvle¬
čemo, se drugi zaradi tega premaknejo
kot plaz. Ali pa tudi ne; odvisno od naše
preudarnosti, znanja fizike in spretnosti.
Vse to namreč prinaša točke in odloča
o zmagovalcu.

Orodje

Igro bomo najhitreje naredili s pomočjo
električnega ročnega orodja. Gre pa se¬
veda tudi z navadnim, vendar počasneje
in manj natančno. Rabimo krožno žago,
skobeljnik, tračni ali še bolje vibracijski
brusilnik, električni vrtalnik s svedri za
les, navpično stojalo za vrtalnik, izvijač,
čopič in komplet kronskih žag.

Material

Igralna ploskev je iz 14 ali 16 mm debele
iverne ali panelne plošče. Uporabna je
tudi odslužena plastificirana ali z ultrapa-
som oblepljena polica kuhinjske omare.
Letvice s prerezom 40 x 25,30 x 15 in 15
x 25 mm nažagamo iz odpadnega, pol
metra dolgega kosa smrekove deske, za
izdelavo ploščic s premeri 25, 38 in
50 mm pa potrebujemo kos približno
8 mm debele vezane plošče. V trgovini
z barvnimi kovinami kupimo pol metra
dolgo aluminijasto ali medeninasto
cevko s premerom okrog 10 mm, upora¬
bimo pa lahko tudi cevko stare stropne
svetilke ali lestenca, ki ima ustrezen pre¬
mer. Poleg tega materiala potrebujemo
še nekaj 35 mm dolgih lesnih vijakov,
leseno ali plastično kroglico s premerom
okrog 30 mm, univerzalno lepilo (npr.
Neostik) in belo lepilo za les (npr. Mekol)
ter nitrolak ali kako drugo, po možnosti
okolju prijazno barvo v najmanj štirih
barvnih odtenkih (rdeča, modra, ru¬
mena, zelena).

Izdelava

Z električno krožno žago ali ročno žago, -tA
ki se ji reče .lisičji rep‘, izrežemo igralno 1
ploskev (1), ki ima mere 500 x 360 mm.

Če je že s čim oblepljena in ima gladko
površino, je ne obdelujemo več; če pa
imamo opraviti s surovo iverno ploščo, jo

9

2l98

50

90

©=

7  6  2  1  3  5  4  11  12  10  9  8

g

TIM * • oktober 1991 • 47

Kosovnica

Božidar Grabnar

IGRA

moramo najprej dobro obrusiti s finim
brusnim papirjem.

Iz kosa poskobljane, 25 mm debele
smrekove deske nažagamo po dve 30 in
40 mm široki letvi in eno 15 mm široko
letev. Obrusimo jim robove in jih odža¬
gamo na pravo dolžino, pri čemer se
ravnamo po merah, zbranih v kosovnici.
S svedrom za les 0 3 mm v vse robne
letve (2, 3) izvrtamo po štiri luknje za
lesne vijake. V eno letev (2) naredimo še
11 mm veliko luknjo, skozi katero bomo
kasneje pritisnili cevko (6), v drugo letev
(2) pa izvrtamo dve manjši luknji za klju¬
kici (11). Letve nato prilepimo in privija-
čimo na igralno ploskev (1) in vse skupaj
dvakrat prebarvamo z belo ali zeleno
barvo. Na spodnjo stran lahko prilepimo
štiri gumijaste nožiče (13), da nam
plošča med igro ne bo drsela po podlagi.

S pomočjo skice zlepimo sestavne
dele (4) in (5). V sredino, vendar le do
treh četrtin globine letve (4) izvrtamo
luknjo, ki naj bo enaka premeru cevke
(6). Prav takšno luknjo naredimo tudi
v plastično ali leseno kroglico (7). V oba
konca letve (4) pritrdimo še dve kljukici
(11), ki sta lahko kupljeni, lahko pa jih iz
močnejšega žeblja v primežu ukrivimo
sami. Vse dele med seboj zlepimo z uni¬
verzalnim lepilom.

Del 4 mora gladko in brez zatikanja
drseti med robnima letvama (3). Le tako
bo namreč .igrišče' delovalo kot je treba.

Pri izbiri elastične niti (12) moramo biti
zelo pazljivi. Najboljša je tista, ki jo letal¬
ski modelarji uporabljajo za pogon gu¬
menjakov, sicer pa izberemo takšno, ki
se kar najbolj razteza.

Ko imamo igralno površino narejeno,
se lotimo še izdelave igralnih figur ozi¬
roma kolobarčkov. Najhitreje in najlepše
bomo to storili s kronsko žago, ki jo
bomo vpeli v električni vrtalnik, tega pa
v navpično stojalo. Izrezati moramo po
petnajst ploščic s premerom 25, 38 in
50 mm. Vodilni sveder kronske žage
nam bo v sredini vsakega koleščka nare¬
dil izvrtino, v katero bomo vlepili približno
20 mm dolg košček okrogle paličice (14),
ki nam bo služil za prijemanje figur. Po¬
magamo si lahko tudi z mozniki, ki jih
mizarji uporabljajo pri sestavljanju pohi¬
štva.

Koleščke po robovih dobro obrusimo
in nato prebarvamo. Največji naj bodo
rdeči, srednji modri in najmanjši rumeni.
Mama naj zanje iz ostankov blaga naredi
primerno veliko vrečko, ki jo bo mogoče
zavezati.

Pravila igre

Pravila igre so preprosta. Eden izmed
igralcev naj potegne kroglico na cevki,
kolikor je mogoče daleč iz okvirja igralne
ploskve, drugi pa naj nato v tako nastali
prostor naloži vseh petinštirideset ploš¬
čic in jih dobro premeša. Prvi igralec naj
nato previdno popusti cevko in letvica (2)
bo stisnila ploščice.

Sedaj se igra lahko prične. Igralca po¬
birata z igralne ploskve tiste ploščice,
katerih odstranitev ne vpliva na položaj
drugih. Če se zgodi, da se pri ali po
izvleku ene od ploščic katera od drugih
premakne, začne s pobiranjem nasprot¬
nik. Tu se pravila igre ujemajo s prastaro
vzhodnjaško igro ,mikado‘, pri kateri na¬
sprotnika privzdigujeta različno obar¬
vane in z obeh strani ošiljene paličice.
Ko proti koncu igre ostane na igralni
ploskvi le še nekaj figur, ki jih noben od
igralcev ne more več izvleči ne da bi se
napenjalo (12) sprostilo, je igre konec.
Zmagovalec je tisti, ki ima največji sešte¬
vek: rdeča ploščica je vredna pet točk,
modra tri in rumena eno točko. Nasled¬
njo igro začne drugi igralec (in ne zma¬
govalec ali poraženec prejšnje igre), kajti
prvi je vedno v boljšem položaju.

Igra ,plaz' je izredno napeta in za¬
bavna. Kdor jo bo igral večkrat, bo go¬
tovo opazil nekatere zakonitosti, s kate¬
rimi je povezana tudi taktika igranja. Ni¬
koli namreč ne vemo natančno, koliko
časa bomo še lahko brez posledic od¬
stranjevali kolobarčke z igralne ploskve.
Včasih jih bomo pobrali veliko, drugič
morda le dva ali tri, včasih pa se bo vsul
plaz že ob prvi in najbolj nedolžni potezi.

Enako je tudi v naravi, ki ji človek
s poseganjem vanjo spreminja podobo.
Dolgo časa se ne zgodi nič in vse gre kot
namazano, nato pa nenadoma neznaten
odmik od ravnovesja povzroči pravi plaz,
poplavo, potres ali še katero drugo kata¬
strofo.

KATERA

ROKA

Prosite prijatelja, da skrije v pest kova¬
nec ali kaj podobnega. Vi ste ta čas
obrnjeni s hrbtom proti njemu, pa boste
kljub temu ugotovili, v kateri roki je skrit
predmet.

Recite prijatelju, da naj pest, v kateri
ima skrit predmet, položi na čelo in na
vso moč misli na to, v kateri roki, levi ali
desni, ima skriti predmet. Prek toka nje¬
govih misli boste uganili, v kateri roki ga
je skril. To naj traja kakšno minuto. Nato
ga prosite, naj vam pokaže obe pesti in
povedali boste občinstvu, v kateri roki
ima skrit predmet.

Seveda vam to ne bo uspelo z bra¬
njem misli vašega pomočnika. To boste
ugotovili z naglim pogledom na njegove
pesti. Tista, v kateri je skrit predmet, bo
namreč zaradi tiščanja na čelo bolj

VODNA

PISAVA

Tudi ta pisava je zelo primerna za poši¬
ljanje tajnih sporočil. List papirja namo¬
čite v vodi, položite na trdo podlago, nanj
pa položite drug list papirja. Na tega
s svinčnikom napišite svoje sporočilo.
Med pisanjem morate trdo pritiskati.
Nato odvrzite gornji list.

Ko se bo spodnji list posušil, bo ne¬
vidna pisava popolnoma izginila. Tisti, ki
bo želel prebrati sporočilo, bo moral list
ponovno namočiti v vodi in pisava se bo
spet pokazala.

48 • TIM X  • oktober 1991

IZDELEK ZA DOM _

S -\

Matej Pavlič

KUHINJSKE DESKE

V kuhinji se pogosto pojavi potreba po trdni podlagi, ki ni
prevelika, na kateri je možno rezati, nanjo odložiti vročo
posodo, hkrati pa lahko služi tudi kot pladenj. Najboljši in
najlepši material, ki odgovarja vsem tem zahtevam, je les. Na
njem lahko režemo, dobro prenaša vročino, pa tudi vodo.

Orodje

Za izdelavo bomo potrebovali žago (ročno, električno krožno
ali še najbolje električno vbodno žago), električni vibracijski ali
tračni brusilnik, vrtalnik, sveder 0 10 ali 12 mm, šilo ali manjši
izvijač in risalni pribor.

Material

če želimo, da bo deska prenesla vse mogoče obremenitve,
moramo poiskati bukov les, uporabne pa so seveda tudi druge
vrste.

Material naj bo suh, brez razpok in grč ter s čim gostejšimi
letnicami. Laka ali barve ni priporočljivo uporabiti, saj ne
vzdrži visoke vročine, zarez z nožem in udarcev s tolkačem za
meso. Pripravimo le še kos približno 10 mm debele konop¬
ljene ali najlonske vrvi za ročaj in lepilo Neostik, s katerim
bomo sestavili desko z ročajem.

Izdelava

Na kos lesa; ki naj bo debel okrog 35 mm in širok vsaj
150 mm, s pomočjo risalnega orodja in mehkega svinčnika
narišemo obliko kuhinjske deske in jo tik ob črti izrežemo.
Površino zbrusimo z vibracijskim ali tračnim brusilnikom, ro¬
bove pa posnamemo s koščkom brusnega papirja. Glede na
obliko kuhinjske deske, za katero smo se odločili, izvrtamo
v desko dve luknji za ročaj iz vrvi. S tanko paličico v luknji
nanesemo lepilo, prepojimo pa tudi oba konca vrvi v dolžini
približno 30 mm. Po približno dvajsetih minutah sušenja s po¬
močjo šila ali tankega izvijača pazljivo potisnemo končka vrvi
v luknji in počakamo, da lepilo prime.

Morda bo treba stik utrditi z nekaj 25 mm dolgimi žebljički, ki
jih z vrha zabijemo skozi les v vrv. Glavice z jeklenim točkalom
zatolčemo v površino, lahko pa jih tudi preprosto odščipnemo
s kleščami.

Kuhinjska deska je hitro narejena. Obliko in velikost prilago¬
dimo potrebam, kdor pa želi, lahko njen videz polepša z okra¬
ski, vžganimi v les s pomočjo posebnih nastavkov HOBI-
ORNAMENT. V načrtu je pri obeh oblikah desk narisan le en
ročaj, kar pa ne pomeni, da ni mogoče narediti dveh.

ŠABLONA

NAGIBA

KRILA

Pri gradnji jadralnih in drugih majhnih
letalskih modelov imajo modelarji včasih
težave pri iskanju ustreznih podložk za
nastavitev položaja kril. Te podložke je
treba podstaviti pod oba konca kril, da
dobi krilo pravilen naklon.

Opisana preprosta oporna šablona
v marsičem reši problem, omogoča pa
tudi merjenje naklona kril že izdelanih
modelov.

Šablona je sestavljena iz treh delov.
Osnovno kvadratno deščico (1) izža-
gajte iz trde balse ali vezane plošče,
debele 4mm (1). Dolžina stranice kva¬
drata je 30mm. Stojalo (2) izdelajte iz
letvice, široke 10mm, v kateri izrežite na
sredini zarezo, široko 2,8mm. Na stojalo
nanesite merilo. Zadostuje, da na merilu

označite razdalje po 10mm, po želji pa
lahko nanesete tudi polovične enote.
Zadnji sestavni del šablone je vijak
3 s premerom 2,8mm z matico. Na
drugo stran stojala lahko po želji nane¬
sete merilo v stopinjah.

Način uporabe šablone je zelo pre¬
prost. Vijak nastavite na višino željenega
naklona krila, pritegnete matico in nanjo
postavite konec krila. Krilo naj ostane
v navedenem položaju v šabloni, dokler
se lepilo popolnoma ne posuši.

Božidar Grabnar

SUPERMILNICA
ZA PIHANJE
MILNIH
MEHURČKOV

Izvrstno tekočino za pihanje milnih me¬
hurčkov boste dobili po naslednjem re¬
ceptu:

1 del tekočega detergenta,

1 del vode in
1 žlica sladkorja.

Zmes temeljito premešajte in pustite
stati približno deset minut, nato znova
premešajte in že bo nared za spuščanje
najlepših milnih mehurčkov na svetu.

TIM 2 • oktober IMI • 49

MODELARSTVO

Bojan Rambaher

ČMRLJ -
GUMENJAK
DVOKRILEC

Sestavljeno gornje krilo in bajonet

Mali dvokrilni čmrlj ni preprost model,
vendar ni tako težak za izdelavo, da bi
vas to odvrnilo od dela.

Načrt je narisan v merilu 1:1. Priporo¬
čamo vam, da ga prerišete na kopirni
papir. Če ne želite prerisovati celega
načrta, prerišite vsaj njegove najpo¬
membnejše dele. Govorimo predvsem
o dorisanju desne polovice krila, tako da
na ta način pridete do načrta celega
letala. Če pri tem normalno prerišete še
vodoravno repno ploskev, boste videli,
da z načrtom ne boste imeli težav.

Gradnjo modela začnite pri gornjem
krilu. Iz 1 mm debele vezane plošče izre¬
žite šablono rebra 1 in z njeno pomočjo
izrežite 14 reber iz balse enake debe¬
line. Iz 2 mm debele balse izrežite dve
sredinski rebri (2) in iz enake balse še
pregrade nosilca 3, skupaj z odtočno
letvico 4. Naletno letvico 5 izrežite iz
4mm debele balse in jo spredaj zaoblite.
Nato pripravite končne obloke 6. Po na¬
črtu potisnite na spodnjo letvico (pre¬
grada 3) vsa rebra in jih prilepite. Ko se
lepilo posuši, nasadite rebra v zareze na
odtočni letvici in jih prav tako zalepite.
Močnejša sredinska rebra prilepite z od¬
klonom 7°. V gornje zareze reber potis¬
nite in prilepite gornji nosilec (pregrada
3), k spodnjemu delu reber pod topim
kotom naletno letvico 5, nato pa dodajte
še končni oblok 6 z vložkom 7. Ko se
lepilo posuši, vlepite med pregrade no¬
silce stojal 8. Z 1,5mm debelo balso (del
9) okrepite srednje rebro. S tem je gornja
polovica krila izdelana.

Na enak način kot prvo izdelajte še
drugo polovico gornjega krila. Nato obe
polovici krila obrusite s finim smirkovim
papirjem ter eno polovico z risalnimi žeb¬
ljički pritrdite na delovno desko. Pazite,
da bo res čvrsto pritrjena, da se med
nadaljnjim delom ne bo nič premaknilo.

Nato pripravite 55 mm visoko pod-
ložko in poskusno nasadite drugo polo¬
vico krila, ki jo nato s podložko podprite,
da bo nepremično stala na svojem me¬
stu. Če pri tem obe srednji rebri ležita
drugo na drugem s celotno površino, ju
lahko zalepite.

Spodnje krilo sestavite na enak način,
le da ne lepite obeh polovic ene k drugi,
ampak na srednji del. Dele izgotovite,
kot je prikazano na načrtu. Obe rebri
srednjega dela prilepite po šablonah
(prerez E-E), dodajte naletno in odtočno

letvico in pregrade (3). Ko se lepilo do
konca posuši, sestavljeni srednji del pri¬
trdite k delovni deski in enako kot pri
gornjem krilu pritrdite obe polovici. Sedaj
samo še srednji del prevlecite z 1 mm
debelo balso in celotno spodnje krilo
prebrusite z drobnozrnatim smirkovim
papirjem.

Izdelava trupa se zdi zelo zapletena,
vendar temu ni tako. Biti morate le zelo
pazljivi. Balsino deščico, debelo 3 mm,
zbrusite na debelino 2,3mm in z ostrim
nožem narežite letvice štirikotnega pre¬
reza v dolžini 410mm. Pri rezanju vam
bo prišlo zelo prav jekleno ravnilo,
v skrajni sili pa zadostuje tudi plastično,
čeprav morate biti takrat še bolj pazljivi
pri rezanju. Štiri najdaljše letvice upora¬
bite kot podložne letvice za trup, druge
pa za prečnike in diagonalo 10.

V šabloni iz risalnih žebljičkov zlepite
obe stranici (fotografija 1). Sestavite ju
tako, da boste upoštevali tudi pritrjeva¬
nje spodnjega krila. Stranici vzemite iz
šablone in ju očistite z brusnim papirjem.
Pripravite material za naslednje dele.

Sedaj se lotite čelnih pregrad 11. Iz¬
merite natančno dolžino četrte, pete in
šeste pregrade in začnite trup sestav¬
ljati. Najprej četrto, peto in šesto pre¬
grado v paru prilepite k eni stranici. Ko
se lepilo posuši, prilepite še drugo stra¬
nico. Ko se tudi tukaj lepilo posuši, raz¬
postavite in prilepite še druge pregrade,
vsakokrat po en par v smeri proti spred¬
njemu delu trupa in en par proti zad¬
njemu delu trupa. Pomagate si lahko
z gumijastimi zankami, s katerimi vsako¬
krat učvrstite posamezne pare pregrad.

Trup med gradnjo vsakokrat ravnajte,
pri čemer sprednji del zaključite in do¬
končajte s čelno pregrado 11, zadnji del
pa z lepljenjem zrezanih stranic. Pri lep¬
ljenju čelne pregrade pazite na potreben
naklon navzdol in na desno, kot je to
razvidno z načrta. Navedene so sicer
samo približne mere, toda tudi te vam
bodo kasneje olajšale spuščanje.

Na mesto, kjer bo obešen gumijast
preplet, vlepite del 12 iz 0,8 mm debele
vezane plošče ali 2 mm debele balse.
Odprtino za bambusov količek izvrtajte
nazadnje.

Zgornje krilo je zloženo in pritrjeno na
bambusovem baldahinu, ki ga izdelate
tako, da namočene bambusove količke
upognete na željeno obliko nad plame¬

nom sveče. Tako izdelate stremeni 13 in
14. Te po načrtu prilepite k gornjim po¬
dolžnim in diagonalnim letvicam na
trupu. Tudi zgornji del baldahina izde¬
lajte iz bambusovih količkov, ki jih tokrat
zbrusite do okroglega prereza, narežite
na potrebno dolžino, in po načrtu prive¬
žite k stremenoma 13 in 14. Spoje zale¬
pite.

K spodnjemu delu trupa oziroma na
obe stranici vlepite vložke 21, izdelane iz
2mm debele balse. Iz enake balse izde-
Ijate tudi del 22. Ko se lepilo posuši,
izdelajte izrez za spodnje krilo in s spod¬
nje strani prilepite balsino vzmet, debelo
1 mm. Trup zgladite s finim smirkovim
papirjem.

Podvozje je upognjeno iz kosa jeklene
žice s premerom 0,6 do 0,7mm. Shema
upogiba je izrisana na načrtu. K trupu je
podvozje pritrjeno med dve balsini deš¬
čici. Če ne boste uspeli dobiti dveh lah¬
kih celuloidnih koles, vam priporočamo,
da jih izdelate na naslednji način. Iz
0,8 mm debele vezane ploščice izrežite
kolo s premerom 20mm, ki ga z obeh
strani prelepite z balso in nazadnje obli¬
kujte oziroma zbrusite na pravilno obliko.
V kolesa nato izvrtajte ustrezno luknjo in
vanjo vlepite aluminijasto cevčico s pre¬
merom 1 mm.

Vodoravna repna ploskev je dokaj
enostavna in jo zlepite na delovni deski.
Najprej z risalnimi žebljički pritrdite na¬
letno in odtočno letvico, dodajte končne
obloke, nato pa še prečnike in diago¬
nale. Vsi deli so napravljeni iz 2mm de¬
bele balse. Iz enake balse je tudi zgornja
letvica. Na to letvico na mestu, ki je
označeno na načrtu, z zgornje strani pri¬
lepite navpično smerno krmilo. Ko se
lepilo na ogrodju posuši, ga prebrusite
s finim smirkovim papirjem in zaoblite
naletno in odtočno letvico.

Navpična repna ploskev je sestavljena
enako kot vodoravna repna ploskev, pa¬
ziti morate le na kvaliteto lepljenja, da se
vam kasneje smerno krmilo ne bi zvilo,
s tem pa bi nastale tudi težave pri spuš¬
čanju in letenju. Smerno krmilo zbrusite
in prelepite s papirjem.

Propeler in glavica propelerja: za naš
model lahko kupite komplet s propeler¬
jem, dimenzije 150mm. Ustrezen bi bil
tudi propeler premera 170 mm, vendar je
ta že dokaj težak.

S O • TIM X  • oktober 1991

MODELARSTVO

MODELARSTVO

MODELARSTVO

Za navitje gumice upognite os 16
v obliko, ki je prikazana na načrtu. Spre¬
daj morate narediti zanko, za katero bo¬
ste lahko zataknili gumijast preplet.

Glavico 15 zlepite iz trde baise in jo
oblikujte v ustrezno obliko z nožem in
nato še z brušenjem. Da se ne bi doga¬
jalo, da bi nasadili glavico propelerja na
model napačno, mora imeti ena stranica
štirikotne nasaditvene odprtine en notra¬
nji vogal odrezan v skladu s čelno trupno
pregrado 11. Odprtino za nasaditev osi
propelerja pazljivo izvrtajte in vanjo na¬
mestite aluminijasto cevčico z notranjim
premerom 1 mm. Vratno vzmet 17 izde¬
lajte iz jeklene žice s premerom 0,4mm.
Nazadnje na kljukico gredi nataknite še
košček gumice ventilčka 18.

Gumijast preplet: pri propelerju s pre¬
merom 150 mm lahko uporabite dve gu¬
mici s prerezom 1 x 4mm ali tri gumice
prerezom 1 x 3 mm. V drugem primeru
morate na obeh straneh napraviti zanke.
Konec gumice upognite, izvlecite zanko,
pomočnik pa naj preveže spoj z nitjo.
Delo končajte z dvema vozloma. Preplet
namažite z glicerinom. Glede na moč
uporabljene gumice lahko preplet navi-
jete do 450 obratov, vendar ne pretira¬
vajte. Tudi gumica se lahko pretegne ali
obrabi in potem poči. Tako lahko na¬
stane precejšnja škoda na modelu. Naj¬
bolje je, da imate pripravljenih več gumi¬
jastih prepletov, tako da z enim letite
največ trikrat, nato ga zamenjate, da si
guma odpočije.

Prevleka in lakiranje: za prevleko upo¬
rabite tanek modelarski papir. Tehniko
leplenja smo v Timu opisali že večkrat.
Ko je papir nalepljen, ga trikrat prelaki-
rajte z razredčenim nitrolakom.

Spuščanje: osnova dobrih letalnih
lastnosti modela je pravilno uravnote¬
ženo letalo, pri čemer naj vam pomaga
na načrtu označeno težišče. Če sta repni
ploskvi na modelu pretežki, takoj za prvo
pregrado prilepite ustrezen košček
svinca. Ko ste model uravnotežili, ga
mirno spustite nad travnatim terenom.
Če pada strmo k zemlji, podložite višin¬
sko repno krmilo pod odtočno letvico. Ko
model kolikor toliko dobro leti, lahko de¬
late naprej. Opozarjamo vas, da je to
samo predhodno uravnavanje modela in
da boste model natančno uravnali šele
po spustih z večje višine.

Kvaliteten motorni let se začne že pri
navitju gumice. Spleta ne smete navijati
prehitro. Vozli se v tem primeru nimajo
časa zravnati, guma trpi in napetosti,
s tem pa tudi moč, v njej niso enako¬
merno razporejene. Priporočamo vam
skrajšanje dolžine v razmerju 1:3,5, naj¬
več do 1:4. Pri navijanju gumijstega pre¬
pleta drži pomočnik model tako, da s pal¬
cem in kazalcem desne roke podpira
količek zadnje kljukice, z levo roko drži
prednji del trupa, zraven pa pazi, da se
preplet ne bi drgnil ob rob odprtine v pre¬
gradi 11. Preplet pri navijanju postopno
in enakomerno vlecite iz trupa, pri čemer

ga v drugi fazi ravnanja tekoče potiskajte
nazaj v trup.

Model morate spuščati samo pri mir¬
nem vetru, oziroma še bolje v brezvetrju.
Najprej gumico navijte za kakšnih 150
obratov in model spustite naravnost
navzgor. Model bi se moral dvigniti
v desni spirali. Če leti preveč ravno, pod¬
ložite glavico na levi strani. Praviloma za
to zadostuje že krogec risalnega papirja.
Pri navijanju postopno zvišujte število
obratov in pazite, kako se model vzpe¬
nja. Če se ne vzpenja, podložite glavico
s spodnje strani. Pri navijanju na polno
raztegnite gumijast preplet na njegovo
trikratno dolžino.

Na koncu pa še nekaj praktičnih na¬
potkov; ne spuščajte modela med zgrad¬
bami ali ovirami, v katere bi se lahko
zaletel, ker ga boste pri tem precej po¬
škodovali. Ko ste model že preizkusili in
preverili njegove letalne sposobnosti, ga
lahko spuščate pri vetru do pet metrov
na sekundo, ne da bi se bilo treba bati,
da se mu bo kaj zgodilo. Model pravi¬
loma poleti do višine 15m, nato pa leti še
do 20 sekund. To sicer ni mnogo, za
dvokrilca pa je to kar zadovoljiv in nor¬
malen rezultat. Ker je zgornje in spodnje
krilo pritrjeno k trupu z gumico,, lahko
model hitro razstavite, navzlic temu pa je
spoj dovolj močan, da model obvaruje
pred blagimi naleti na ovire ali pri tršem
pristanku. Za konec pa še tehnični poda¬
tek: teža celotnega modela je 33 gra¬
mov.

Matej Pavlič

MARMON WASP - OSA

Osa je bil dirkalni avto, s katerim je Ray
Harroun zmagal na prvi dirki za veliko
nagrado »Indianapolis 500« leta 1911.
Vozil je s hitrostjo 74,59 milj na uro, kar
je reci in piši 120 km/h. Modelček zma¬
govalnega avtomobila bomo naredili iz
ostankov masivnega lesa, ki ga je
v vsaki mizarski delavnici vedno dovolj.

Orodje

Kdor bo izbral mehkejši les, ga bo lahko
obdeloval kar z modelarsko rezljačo
z bolj grobimi zobci, sicer pa se najbolje
obnese električna vbodna žaga. Poleg te

rabimo še vrtalnik s kompletom svedrov
za les, kronsko žago 0  45 mm, grobo in
fino rašpo, brusni papir različnih zrnato-
sti, izvijač, tanek vodoodporni flomaster
in risalni pribor.

Material

Uporaben je vsak les, le suh mora biti.
Deščica za podvozje in kolesa naj bo
debela 10 mm, letev za karoserijo avto¬
mobilčka pa naj ima prerez 40 x 30 mm.
Potrebujemo še štiri 25 mm dolge lesne
vijake, osem podložk, košček 3 mm de¬
bele vezane plošče in nekaj mizarskih

moznikov ali ostankov okroglih paličic.

Vozilce bomo lepili z Mekolom, pre¬
barvali pa z oljno barvo ali nitrolakom.

Izdelava

Na 10 mm debelo deščico narišemo tlo¬
ris podvozja (1) in kolesa (2). Ta bodo
res okrogla, če jih bomo izrezali s kron¬
sko žago 0  45 mm, ki jo vpnemo v elek¬
trični vrtalnik. Kolesa seveda lahko izža-
gamo tudi z rezljačo, potem pa z brus¬
nim papirjem popravimo morebitna od¬
stopanja od okrogle oblike. Pomagamo
si tako, da v sredini prevrtana kolesa

TIM X  • oktober Iffl • 53

MODELARSTVO

S4 • TIM S • oktober 1991

MODELARSTVO

nataknemo na vsaj 60 mm dolg vijak, jih
stisnemo z dvema maticama in vpnemo
v električni vrtalnik. Za to delo je pripo¬
ročljivo imeti tudi univerzalno vodoravno
stojalo za vrtalnik. Z grobim brusnim pa¬
pirjem bomo na vijak nataknjena vrteča
se kolesa obdelali tako, da bodo popol¬
noma enaka. Robove jim posnamemo
kasneje. Tudi to naredimo na enak način
kot prej, le da sedaj obdelujemo vsako
kolo posebej.

Ohišje avtomobilčka je iz enega kosa
lesa. Na letvico z merami 40 x 30
x 150 mm s skice prenesemo najprej tlo¬
ris in z žago točno pod pravim kotom
pazljivo odrežemo odvečni les. Nato na
enak način na stranici prenesemo še
obliki stranskega risa in spet odžagamo
odvečni les. Dobili smo grobo obliko vo-
zilca, ki je že v načrtu namenoma zelo
poenostavljeno, da mu bo kos tudi vsak
začetnik.

V s finim brusnim papirjem zglajeno
karoserijo na zadnji strani naredimo nav¬
pično zarezo in vanjo vlepimo stabiliza¬

tor (4), ki ga izrezljamo iz 3 mm debele
vezane plošče. Manjkajo še odprtine za
hlajenje motorja in luknje, v katere bomo
vlepili čepke. S svedrom (j) 4 mm nare¬
dimo s strani v podvozje štiri plitve luk¬
njice za vijake, t.j. osi koles in po želji še
luknjico na prednji strani, skozi katero
bomo zavozlali vrvico, za katero bodo
najmlajši vlekli avtomobilček.

Ko smo s tem gotovi, začnemo s se¬
stavljanjem. Karoserijo (3) z Mekolom
nalepimo na podvozje (1) tako, da
ostane spredaj 10 mm prostora. Še en¬
krat obrusimo vse robove, nato pa avto
prebarvamo. Originalno vozilo je bilo ži-
vorumene barve, podvozje, gume, ma¬
ska motorja, notranjost kabine in po¬
krovčki pa so bili črni. Štartne številke
izpišemo s tankim vodoodpornim floma¬
strom, uporabni pa so tudi primerno ve¬
liki znaki letraset.

Ostala nam je samo še montaža ko¬
les. Lesni vijak, ki ga z glavico potopimo
v črno barvo, potisnemo skozi kolo,
s spodnje strani nataknemo dve pod-

ložki, nato pa vse skupaj z izvijačem
privijemo v luknjice ob strani podvozja.
Vijake pritegnemo toliko, da se kolesa
ravno še vrtijo.

Natančno narejen model dirkalnega
avtomobilčka je lahko lep okras na
knjižni polici, hkrati pa je dovolj trden, da
ga tudi manj nežni malčki, ki se bodo
z njimi igrali, ne bodo kar tako pokvarili.

Božidar Grabnar

PLEŠOČI

ROBEC

Ste že kdaj videli plešoči robec? Ne?
V naslednjih vrsticah se boste zlahka
naučili te umetnosti.

Robec najprej zavozlajte na enem od
vogalov, tako kot kaže risba. Druga dva
kraka primite z obema rokama in navijte
robec okoli nastale osi, kolikokrat je to
mogoče. Levi vogal zdaj predenite
v desno roko, vozel, ki predstavlja ple-
salčevo glavo, pa primite z desno roko.

Da bo plesalec zaplesal, zadostuje, da
spustite enega od vogalov v levi roki in
vlečete za drugega. Sproščena noga bo
poskočila in se zasukala v elegantni pi¬
rueti. Zdaj preprimite robec tako, da bo¬
ste sprostili drugi vogal in plesalec bo
ponovil pirueto, tokrat v drugo smer.

MAGIČNA

RIBA

Ribo na risbi prerišite na trši papir in jo
izrežite s škarjami. V večjo posodo ali
lijak natočite vodo in ribo previdno polo¬
žite na gladino. Pri tem pazite, da se
zgornja površina ribe ne bo zmočila.
V luknjico kanite nekaj kapljic jedilnega
olja.

Riba se bo kot po čudežu pričela po¬
mikati po gladini. Mi, ki že poznamo ne¬
kaj fizike, seveda vemo, zakaj je temu
tako. Tisti pa, ki tega še ne vejo, naj
povprašajo svojega učitelja.

TIM St •  oktober 1991 * SS

MODELARSTVO

Božidar Grabnar

DOPISNICA
Z GUMBI

POTREBUJETE:

dopisnico,
konec sukanca,
dva gumba in
škarje.

S škarjami v dopisnico izrežite luknjico
ovalne oblike. Nad njo napravite dve
vzporedni zarezi. Skoznju pretaknite su¬
kanec, speljite oba konca skozi luknjico
in na vsakega privežite gumb (gumba
morata biti večja kot premer luknjice).

Priprava je tako nared, da z njo preiz¬
kusite bistrost in spretnost svojih prijate¬
ljev. Naloga se glasi: kako osvoboditi
gumba, ne da bi ju odvezali ali poškodo¬
vali dopisnico.

Nikar ne bodite razočarani, če boste
morali odnehati, saj se bo slej ko prej
podobno godilo tudi vašim prijateljem.
Naloga je namreč nerešljiva, če seveda
ne poznate skrivnosti. In ta je takale.
Vse, kar morate storiti je, da upognete
dopisnico navznoter, dokler ne potisnete
zarezanega traku skozi luknjico. Skozi
nastalo papirno zanko boste brez težav
spravili enega od gumbov in naloga je
tako, kot bi mignil, rešena. Preprosto,
kajne? Le vedeti je treba.

Bojan Rambaher

JADRALNA
POLMAKETA P-51D
MUSTANG

Tokrat vam predstavljamo enega izmed
najslavnejših lovskih letal iz druge sve¬
tovne vojne, namreč letalo P-51, ameri¬
ške firme North American. Letalo so za¬
radi široke uporabnosti in dobrih letalnih
lastnosti izdelovali v več verzijah. Zadnja
izmed njih, označena s P-51 H, je imela
krila z laminiranim profilom in je dose¬
gala hitrost do 783 km/h. Najznameni¬
tejša in najbolj razširjena pa je bila ina¬
čica letala z oznako P-51 D. Samo v ZDA
so izdelali okoli osem tisoč kosov te ra¬
zličice, zunaj ZDA pa po licenčnih po¬
godbah še mnogo več.

Glavne tehnične značilnosti letala so
naslednje: razpon kril 11,385 m, dolžina
9,86 m, teža praznega letala 3237 kg,
največja dovoljena teža natovorjenega
letala 5262 kg, največja hitrost 705 km/h
in radius 3700 km s 1250 litri goriva.

Pri gradnji malega jadralnega modela
tega letala boste potrebovali 1 mm in
3 mm debelo balso ter 0,8 do 1 mm de¬
belo vezano ploščo. Za lepljenje upora¬
bite dobro lepilo za les.

Načrt modela je narisan v naravni veli¬
kosti. Vse dele modela prerišite preko
kopirnega papirja na risalni papir ali kar¬
ton tako, da boste dobili šablone, ki jih
izrežite. Šablone sestavnih delov polo¬
žite na balso in vezano ploščo ustrezne
debeline in jih obrusite po obodu, nato
pa izrežite. Pri delu pazite na letnice
v lesu, ki morajo potekati na sestavnih
delih v smereh, ki so označene na na¬
črtu.

Trup 1 izrežite iz 3 mm debele balse
s približno 1 mm dodatka na robu. Do
natančne oblike ga obrusite z brusnim
papirjem. V smeri od odtočnega roba
krila nazaj ga na straneh zbrusite še do
približno 1 mm debeline na koncu.
Z ostro britvico pazljivo izrežite odprtine
za krilo in višinsko repno ploskev. Pri
tem zaradi poznejše natančne montaže
pazite na pravilen kot odprtine.

Iz 3 mm debele balse izrežite krilo 2 in
ga, tako kot trup, zbrusite na natančno
obliko. Spodnjo stran gladko obrusite,
zgornjo pa najprej obdelajte z grobim,
nato pa še s finim brusnim papirjem,
dokler ne dobite takšne oblike profila,
kakršna je prikazana na načrtu. V smeri
proti koncu krila se debelina profila
zmanjšuje na približno 1,5 do 2 mm.

Repni ploskvi 3 in 4 in prehodni del
5 do navpične repne ploskve izrežite iz
1 mm debele balse. Ko izrezane dele
obrusite na ustrezno obliko, s finim smir¬
kovim papirjem zburiste še površino. Na
vodoravni repni ploskvi pri tem zbrusite

vzporedni profil. Robove vseh treh delov
pazljivo zaoblite s finim smirkovim papir¬
jem.

Na enak način izgotovite prehodne
dele krila 6 in 7 iz 1 mm debele balse. Iz
0,7 do 1 mm debele vezane plošče izre¬
žite oporni trikotnik 8, držalo antene 9 in
dva ojačitvena dela 10 in jih prilepite
s strani na sprednji del trupa.

Vse dele trikrat prelakirajte z razred¬
čenim prozornim napenjalnim nitrola-
kom. Ko se posuši, vsako plast laka
dobro prebrusite s finim smirkovim papir¬
jem. Na prelakirane dele s tankim črnim
tušem narišite obrise gibljivih delov le¬
tala. S še tanjšim tušem narišite črte
spojev posameznih delov prevleke in
razne druge podrobnosti. Dopolnilne
barvne ploskve prebarvajte z usklajenimi
barvami. Kabina je pobarvana modro.
Višinska znamenja na obeh straneh
trupa, leva zgornja polovica krila in
desna spodnja polovica krila 'so ravno
tako modre barve. Zvezda na pravokot¬
niku znotraj znaka je bela. Črke KIK na
obeh straneh trupa in zgodnji del trupa
pred kabino lahko prebarvate s črnim
tušem.

Krilo na sredini prerežite, stični rob
oziroma ploskvi zbrusite pod kotom in
krilo zlepite z dvignjenimi konci, kot je to
prikazano na sliki.

Zadaj k trupu prilepite navpično repno
ploskev 4. Pazite, da bo vzporedna s tru¬
pom. Ko se lepilo posuši, nastavite pre¬
hodni del smernega krmila 5 in ga prav
tako prilepite. V zarezo v trupu prilepite
vodoravno repno ploskev 3. Medtem ko
se lepilo suši, preverjajte pravokotnost
vodoravne repne ploskve na trup in nav¬
pično repno ploskev. Zlepljeno krilo
2 potisnite v izrez v trupu, ga zalepite in
s pomočjo risalnih žebljičkov namestite
v pravilen položaj. Nato ga pustite, da se
lepilo dodobra posuši. Z zadnje strani
h krilu in k trupu prilepite prehodna dela
6 in s sprednje strani 7. S spodnje strani
zalepite na desno polovico krila (velja za
desničarje, za levičarje pa obratno) pod¬
porni trikotnik 8.

Sedaj preverite položaj težišča in po
potrebi model spredaj obtežite
z ostružki. Svinčeno pločevino zalepite
s spodnje strani do prednjega roba
trupa. Zadnji del navpične repne ploskve
nekoliko upognite v levo stran. Model
mečite v širokih levih krogih s približnim
polmerom 10 m. Napake v mirnem ja¬
dralnem letu odpravite s premikanjem
vodoravne repne ploskve, velikost pol¬
krogov pa določite s pregibanjem nav¬
pične repne ploskve.

S* • TIM X • oktober 1991

MUSTANG P-51D

TIM * • oktober 1*91 • *7

MODELARSTVO

dr. Jan I. Lokovšek

MEŠALNIK
ZA CANARD

Kot sem omenil prej, je mešalnik bolj
ali manj univerzalen; enemu ukazu (ca-
nard) lahko po izbiri prištevamo ali od¬
števamo določen delež enega, drugega
ali obeh signalov (višine in zakrile), koli¬
kor je potrebno. Pri tem drugih dveh
povelij ne spreminjamo.

Še beseda o hodih povelij. Ta se spre¬
minjajo od 0,5 do 4,5 V, pri čemer 2,5 V
ustreza nevtralnemu (sredinskemu) po¬
velju. Če napajamo operacijski ojačeval-

UVOD

V prejšjem letniku revije smo spoznali
canarde in probleme, ki so značilni za¬
nje. Eden od njih je mešalnik, ki ga tudi
najnovejše RC-naprave nimajo oziroma
mešanja ne predvidevajo. Poglejmo,
kako se da rešiti to nalogo pri napravi
SIMPROP PCM 20.

Prva spoznanja o tem, kako narediti
mešalnik v tako komplicirani napravi, kot
je PCM, so neohrabrujoča. Take na¬
prave imajo vgrajenih sicer že veliko me¬
šalnikov, le tistega, ki ga potrebujemo,
ni. Vse je že vnaprej programirano in zdi
se, da ni nobene možnosti za še eno
mešanje. Ta pa je, če se zavedamo, da
so povelja, ki jih dobimo na drsnikih po¬
tenciometrov, v obliki enosmernih nape¬
tosti. Tam lahko izvedemo mešanje z iz¬
vajanjem preprostih (analognih) račun¬
skih operacij, za kar potrebujemo le ope¬
racijske ojačevalnike in nekaj uporov.
Poseg v zapleteno drobovino vezja od¬
dajnika tako ni potreben.

Moj oddajnik (PCM 20) je napajan
z 8 NiCd-celicami, t.j. 9,5 V, na potenci¬
ometrih pa sem izmeril napetost 5 V. Na¬
petost na drsniku, ki predstavlja povelje,
se spreminja od 0,5 do 4,5 V. Napetost
2,5 V potemtakem ustreza sredini, t.j.
nevtralnemu položaju.

Želel sem narediti univerzalno vezje,
ki ne bi bilo namenjeno samo mojemu
oddajniku. Tak mešalnik mora biti upora¬
ben v katerem koli oddajniku za daljin¬
sko vodenje, ki ima na potenciometrih
enosmerno napetost.

Glede na zgornje zahteve in na prejš¬
nje izkušnje z mešalniki sem se odločil
za vezje, ki ga prikazuje slika 1.

Uporabil sem šest operacijskih ojače¬
valnikov. Prvi je ločilna stopnja za pove¬
lje višine, drugi pa obrača fazo. Ko ve¬
žemo med izhoda prvega in drugega
ojačevalnika trimerni potenciometer,
lahko z drsnikom izbiramo med katero
koli vrednostjo polnega povelja višine in
njeno obratno vrednostjo. To je za uni¬
verzalno vezje potrebno, zato da ni¬
mamo težav s smermi hoda servomeha-
nizmov.

Enako naredimo za povelje za zračne
zavore (zakrilca) z operacijskima ojače¬
valnikoma 3 in 4.

Povelja mešamo s pomočjo operacij¬
skega ojačevalnika 5, in sicer prek upo¬
rov R5, R6 in R7. Na izhodu dobimo
signal, ki predstavlja vsoto povelij višine,

zakrile in canarda (trim). Delež zadnjega
je stalen (ena tretjina), medtem ko lahko
deleža višine in zakrile nastavljamo s tri-
mernima potenciometroma P1 in P2.
Signali za višino in zakrilca ostanejo ne¬
dotaknjeni, za canarde pa jih seštejemo.

Napajanje za vsak primer še stabilizi¬
ramo z vezjem 78L06, blokiramo signale
proti motnjam in s pomočjo ojačevalnika
6 generiramo napetost, ki ustreza nev¬
tralnemu povelju. Slednja je potrebna za
ojačevalne stopnje, ki obračajo fazo in
stikala, s katerimi lahko posamezno me¬
šanje izključimo.

Vključevanje in nastavljanje mešal¬
nika je izvedljivo tudi med letom modela,
kar ne velja za programiranje oddajnika.

nik tipa LM 324 s 6 V, bo največja možna
napetost na izhodu 6-1,5=4,5 V. Tako
omejimo hod, ki bi pri mešalnikih lahko
bil tudi prevelik.

IZBIRA MATERIALA

Operacijski ojačevalniki so v integriranih
vezjih LM 324 N in LM 358. Trimerna
potenciometra sta za pokončno mon¬
tažo; rasteg nožič je 10 mm. Napetost
napajanja mešalnika stabiliziramo z inte¬
griranim vezjem 78L06. Stikala so
klecna, po možnosti primerna za mon¬
tažo na tiskano vezje. Blokirni konden¬
zatorji imajo vrednost od 1 do 10^F,
elektrolitski pa od 1 do 22|iF. Delovna
napetost mora biti vsaj 6 V (10 V). Po
možnosti naj bodo tantalovi, čeprav so

SS • TIM 2 • oktober 1991

MODELARSTVO

dobre tudi druge miniaturne izvedbe.
Upori so Iskrini, z močjo 1/4 ali 1/8W.
Ploščica je enostransko kaširani vitro-
plast. Če nimamo na voljo originalnih,
priključke naredimo kar iz podnožij za
integrirana vezja.

GRADNJA

Vezje sem zgradil v tehniki tiskanega
vezja na ploščici 35x55 mm, tako da sem
ga lahko vgradil v oddajnik PCM-20.
Ploščico prikazuje slika 2.

Sl. 2 Slika ploščice tiskanega vezja v me¬
rilu 1:1

Sonke sem oštevilčil na povečani sliki
ploščice, kjer je za to dovolj prostora.

Sl. 3 Povečana slika ploščice z oštevilče¬
nimi sponkami

Slika 3 ni narisana v merilu. Sponke
sem narisal manjše, pa tudi linije so
tanjše, tako da je slika bolj pregledna,
predvsem pa je oštevilčenje lažje.

TABELA

napajanja

+ 47 pozitivni pol napajanja

(9,6V)

V 48 na povelje za višino

Ploščico je potrebno zares skrbno iz¬
delati; preden začnemo s sestavljanjem,
pospajkamo še vse bakrene površine.

Najprej z epoksidnim lepilom skrbno
prilepimo na ploščico obe stikali (doni-
pox, UHU-plus ipd.). Pri tem pazimo, da
razdalja med njima ustreza odprtinam

v ohišju oddajnika. Na ploščici je za to
posebej rezerviran in označen prostor.

Ploščico bomo namreč pritrdili kar
s pomočjo obeh stikal, razen če ne gre
za drug tip oddajnika. Sledijo integrirana
vezja, upori, kondenzatorji in priključek
za potenciometer za canard (tripolni).

Sestavljeno vezje pazljivo pregledamo
zaradi morebitnih kratkih stikov, saj so
razdalje med nekaterimi sponkami le
2,5 mm. Kasneje, ko ploščica že deluje,
zaščitmo spodnjo stran; ta postopek iz¬
jemno podaljša življenjsko dobo vezja,
da o občutljivosti na vlago ne govorimo.

Vgradnja in preizkus

Kot smo dejali prej, ploščico nosita obe
stikali, trimerna pocentiometra pa sta do¬
stopna skozi obe odprtini v čelni plošči
oddajnika. Če je vaš oddajnik drugačen
od PCM 20, morate za montažo in do¬
stop do P1 in P2 poskrbeti sami.

Sledi priključitev kablov in napajanja.
Iz sponk za povelje višine in zakrile odv¬
zamemo signal in pustimo vse drugo
nespremenjeno. Pri canardih (kanal 8)
pripeljemo signal na vezje, na koder od¬
dajnika pa gre nov, t.j. mešan signal. Iz
koderja vzamemo tudi napetost napaja¬
nja potenciometra za dajanje povelja (T1
in T2). Slednja predstavljata skrajni
sponki v priključku za potenciometer. Na
shemi je ta priključitev že nakazana.

Dovolj bister amater izvede vse to
samo s primernimi priključki. NOBE¬
NEGA SPAJKANJA PO ODDAJNIKU!

Sledi preizkus. Pomagamo si kar z na¬
vadnim voltmetrom, ki ga vežemo v od¬
dajniku med maso (negativna sponka) in
izhodom operacijskega ojačevalnika
5 (sponka 79), oziroma izhoda, t.j. pove¬
lja za canarde. Ko vključimo, mora kazati
kazalec voltmetra napetost do 5 V.

Če so vsi potenciometri (povelja)
v sredini, mora ta kazati 2,5 V. Na pove¬
lje za canarde se mora odzivati z 1/3
vrednosti (pribl. 1 V), na povelje za višino
in zakrilca pa odvisno od položaja stikal
S1 in S2 ter od nastavitve trimernih po¬
tenciometrov P1 in P2. S stikali posa¬
mezno mešanje vključimo ali izključimo,
s potenciometri pa ga poljubno nasta¬
vimo v pozitivni ali negativni smeri. Ko je
drsnik P1 (P2) točno na sredini, mešanja
ni.

Opazili boste, da je delež povelja ca-
nardov v mešanju 1/3, prav tako tudi
največji možni delež drugih povelij. To
sem naredil zato, da povelje v seštevku
ne preseže stoodstotnega hoda. Če pa
želite imeti večji delež od 1/3 enega ali
drugega povelja, je potrebno zmanjšati
vrednost uporov, in sicer R5 za zavore,
R6 za višino in R7 za canarde!

Če ste do tod uspeli priti brez težav, je
preizkus s sprejemnikom in servomeha-
nizmom le še formalnost.

TIM 2 • oktober 1991 • 59

Uravnava v modelu

Poskrbeti moramo za pravilno smer in
velikost hoda canardov. Canardi služijo
za krmiljenje višine in jih je potrebno tako
tudi programirati. Ko pritegnemo krmilno
ročico v oddajniku, se mora vpadni kot
canarda povečati. Z drsnim potencio¬
metrom nastavimo središčno lego. Pri
tem se moramo zavedati, da mora biti
vpadni kot canarda v nevtralnem polo¬
žaju za 2 do 3 stopinje večji od vpad¬
nega kota glavnega krila.

Del za mešanje zavor (zakrile) pu¬
stimo še pri miru. Nastavili ga bomo
kasneje, ko bomo ugotovili, kako se mo¬
del obnaša pri njihovi uporabi.

MODELARSTVO

Letenje

O modelih s canardi in racmanih je napi¬
sanih veliko knjig, v katerih te konstruk¬
cije kar malo preveč hvalijo. Vse je res,
dokler ga ne polomimo pri eni od osnov¬
nih stvari; to je lega težišča modela.
Težišče radi damo preveč nazaj, pri tem
pa pozabimo, da je letalo vzdolžno ne¬
stabilno, če je težišče za geometrijskim
središčem modela.

Kdor ima take probleme, naj najprej
osvoji osnove teorije o canardih. Za za¬
četek naj bo težišče raje malo bolj na¬
prej, kasneje pa si lahko privoščimo tudi
prekrmiljenje (»prevlečen« let). Eksperi¬
mentirajmo raje na večji višini. Posku¬
simo model prevleči; nos se počasi dvi¬

guje in nato obstane. Nato se počasi
spusti in model se zopet ujame. Ko vi¬
dimo, da je »obstal«, ne vlecimo palice
preveč, sicer se lahko kasneje ujame
oziroma »pumpa«, kakor pravimo v žar¬
gonu. Če imate težišče na pravem me¬
stu, pri takem manevru model ne izgubi
veliko višine. To naj bo tudi vodilo pri
uravnavi.

Pristanek modela s canardi se vrši pri
večjih vpadnih kotih, kot smo jih vajeni
pri klasični konstrukciji. Predvsem pri
modelih, kjer je canard nad osjo glav¬
nega krila, lahko model tik nad zemljo
sam od sebe spusti nos zaradi tako ime¬
novanega bližinskega učinka.

Obilo zabave in nepoškodovane mo¬
dele vam želim!

Božidar Grabnar

KATAMARAN
Z REAKTIVNIM
MOTORJEM

Ta preprost vodni model boste izdelali
brez težav, zato se kar hitro lotite dela.

Najprej tisto stran, na kateri so nari¬
sani vsi sestavni deli, prilepite na trši
papir, najbolje na šeleshamer. Če želite
ohraniti revijo celo, je bolje, da celo stran
fotokopirate in nato prilepite ter obtežite
s knjigo, da se papir ne bo nagrbančil.
Ko se posuši, najprej vse dele izrežite.
Pri tem uporabite oster nož olfa. Ro¬
bove, po katerih boste dele upogibali,
prevlecite z noževim hrbtom. Zdaj na
mesta, ki jih boste lepili, nanesite vodo-
odporno lepilo, najbolje UHU, in dele
zlepite.

Preden boste posamezne dele zlepili
med seboj, prebarvajte oba plovca s pro¬
zornim nitrolakom, da se med plovbo ne
bosta razmočila. Tako bo vaš katamaran
nepotopljiv.

Zdaj na oba plovca prilepite kabino in
tudi to prelakirajte. Nazadnje prilepite še
obe krili (»a« in »b«) na označeni mesti
na plovcih. Tako sestavljen čoln še en¬
krat narahlo prevlecite z razredčenim ni¬
trolakom. Tako je katamaran gotov.
Manjka še »pogonski motor«. Potrebo¬
vali boste balon, plutovinast zamašek in

slamico za pitje. V zamašek izvrtajte luk¬
njico in vanjo vtaknite slamico. Utrdite jo
s kapljico lepila. Na koncu, ki bo segel
v vodo, slamico sploščite, kot kaže risba.
Nato vtaknite zamašek v grlo balona in
motorje s tem gotov. Na trup ga pritrdite
s tremi papirnatimi trakovi, kot je prika¬
zano na risbi. Pazite, da bo os motorja
v osi katamarana. Določiti morate še
dolžino slamice. To storite tako, da se¬
stavljen katamaran postavite v lijak
z vodo in preverite globino ugreza sla¬
mice. Njen zadnji konec mora segati pri-

60  • TIM X •  oktober 1991

MODELARSTVO

ELEKTROTEHNIKA

bližno 1 cm pod vodno gladino. Odvečni
konec slamice odrežete. Zdaj je vaše
plovilo pripravljeno za preizkušnjo na
pravi vodni gladini. Balon napihnite do
premera približno dvajsetih centimetrov,
nato zatisnite luknjico na zadku s prtom
in previdno položite na vodo.

Ko boste luknjico odprli, bo vaš kata¬
maran veselo zaplaval po vodi.

TIMOVI NAGRAJENCI

Knjižne nagrade za pravilno rešitev sli¬
kovne križanke iz prve številke prejmejo:

Franc Lekše Uroš Brdnik

Prešernova 47 Smlednik 34

61410 Zagorje ob Savi 61216 Maribor

Darko Lorbek
Groharjeva 11
62000 Maribor

VOZEL NA
ROBCU

Preden boste trik izvedli, na skrivaj na¬
pravite na enem od vogalov vozel. Ro¬
bec primite z obema rokama in pri tem
zakrijte vozel z eno od rok. Pokažite
robec gledalcem tako, da se bo lahko
vsak med njimi prepričal, da na njem ni
vozlov.

Zdaj robec stresite in ga z roko, ki je
skrivala vozel, izpustite. Zdelo se bo, kot
da se je vozel pojavil sam od sebe.

Miloš Macarol

INFLUENČNI

STROJ -

IZDELAVA

SESTAVNIH

DELOV

IN NJIHOVIH

SKLOPOV

MONTAŽNO PLOŠČO v velikosti 360
x 260 mm izdelamo iz 10 mm debele ve¬
zane plošče ali pa iz 5 mm debelega
akrilnega stekla. Iz istega materiala izde¬
lamo tudi vogalne podstavke in jih prile¬
pimo z lepilom Neostik. Ker je akrilno
steklo polovico tanjše, prilepimo na vsak
vogal po dva kvadrata. Podstavki so po¬
trebni zaradi montažnih vijakov, ki so
spodaj pritrjeni z maticami.

Podlogo stroja bi lahko izdelali tudi
v obliki nizke, 8 cm visoke skrinjice s pre¬
dalom, v katerega bi lahko shranili ves
pripadajoči pribor za eksperimente.
V tem primeru vogalni podstavki ne bi bili
potrebni, le zadnjo steno predala bi mo¬
rali za 10 mm znižati, da vijaki ne bi
ovirali odpiranja predala.

Na gornji strani montažne plošče kar
najbolj natančno odmerimo in s križci
označimo osišča izvrtin za montažne vi¬
jake, nato pa na teh mestih postopoma
izvrtamo 4 mm velike luknje. Iz skice je
razvidno, kako bomo kasneje na mon¬
tažno ploščo pritrdili pogonski agregat,
zato je prav, da že zdaj vidno in kar se
da natančno označimo središčnico med
obema nosilcema.

MONTAŽNA PLOŠČA

M • TIM 2  • oktober 1991

Pri delu bomo imeli pogosto opravka
z akrilno maso, ki se pri konstrukciji to¬
vrstnih električnih naprav izvrstno ob¬
nese. Na zunaj je podobna steklu, toda
njene prednosti so velike. Masa ni tako
krhka, zato se mnogo težje lomi in drobi.
Navzlic večji odpornosti jo lahko obdelu¬
jemo tudi ročno z rezbarsko žagico,
s svedri in s pilo. Posebna prednost je
v ličnosti izdelkov, čeprav ne potrebujejo
nobene dodatne površinske obdelave.
Izvrstne so tudi njene lastnosti na po¬
dročju elektrostatike.

ROTOR INFLUENČNEGA GENERA¬
TORJA je sestavljen iz dveh okroglih
plošč, ki se vrtita na isti osi v nasprotnih
smereh, zato ima vsaka svoj ležaj in
svojo pogonsko jermenico. Obe vrtljivi
plošči s točnim premerom 290 mm s po¬
močjo rezbarske žagice izžagamo iz

3 mm debele, rjavkasto obarvane akrilne
plošče. Da bo izrez kar najbolj pravilen,
je najbolje, da krožnico izrišemo s šesti¬
lom, ki ima na obeh krakih jekleni konici.
Med izrezovanjem ploščo s spodnje
strani osvetlimo. Tudi izvrtina na sredini
plošče mora biti geometrijsko točna,
zato jo vrtajmo postopno z vsemi svedri
od 1 do 6 milimetrov, kolikor je potrebno
za pritrditev na kovinski ležaj. Zanj potre¬
bujemo že omenjeno kovinsko pušo,
s katere snamemo oba plastična
obročka in ji odžagamo zoženi del ustja
(glej skico), tako da dobimo izvrtino za
4-milimetrsko os. Pripraviti moramo
2 taki puši, 2 koluta iz 4 mm debele
akrilne plošče ter dve enako veliki jerme-
nici iz juvidurja. To je najbrž edini proble¬
matičnem del, pri katerem vas bo iz za¬
gate rešil le strugar. Podoben problem
predstavlja tudi sama os, ki je izdelana iz

4 mm debele mopedove šprikle, mora pa
imeti točne dimenzije in na obeh straneh
vrezan 3-milimetrski navoj. Svetujem
vam, da si raje kupite priročen rezalnik
za ta navoj, saj ga boste še velikokrat
rabili pri takih delih. Tudi pri tem stroju bo
prišel v poštev. Res je sicer, da morate
pred vrezovanjem navoja os na obeh

ELEKTROTEHNIKA

SESTAVNI DELI ROTORJA

koncih izpiliti za pol milimetra, tako da bo
imela 3 mm premera. Če takega dela
niste vajeni, bo najbolje, da tudi izdelavo
osi zaupate strugarju.

Medtem bomo obe plošči na eni strani
oblepili z lističi iz 0,20 mm debele alumi¬
nijaste folije. Ta je precej debelejša od
navadne aluminijaste folije, ki je pre¬
tanka in za ta namen ni uporabna. Na
vsaki plošči je 32 lističev, ki so v enakih
razmakih razporejeni 5 mm od zuna¬
njega roba. Razporeditev mora biti dokaj
natančna, zato je najbolje, da na večji
kos gladkega risalnega papirja po prilo¬
ženi skici v naravni velikosti izrišemo
točno podlogo za precizno lepljenje listi¬

čev. Za obe plošči potrebujemo 64 listi¬
čev. Ker bi bilo konstrukcijsko izrisova¬
nje vsakega lističa posebej prezamudno,
je najbolj smotrno, da napravimo ša¬
blono iz medeninaste pločevine za hitro
izrisovanje obrisov na aluminijasti foliji
s pomočjo keramičnega svinčnika. Li¬
stiče izrežemo z majhnimi škarjami. Na
ploščo jih lepimo tako, da podnjo polo¬
žimo risbo z razporeditvijo. Lističe le¬
pimo z lepilom Neostik; oba premaza
pustimo vsaj 15 minut. Pri lepljenju mo¬
ramo imeti oči tik nad mestom lepljenja.
Po lepljenju vse odvečno lepilo na plošči
in na lističih odstranimo z vato, namo¬
čeno v alkoholu.

TIM Z • oktober 1991 • 63

ELEKTROTEHNIKA

MONTAŽA VRTLJIVIH PLOŠČ

Zdaj lahko z zadnje strani potisnemo
skozi izvrtino kovinsko pušo, ki smo ji
prej nadeli pripadajočo podložko. (Dobro

si oglejte prejšnjo skico!) Zatem na prosti
konec puše nadenemo še kolut in jerme-
nico ter čvrsto privijemo matico. Skozi
pušo potisnemo še os. Če se plošča na

njej vrti brez opletanja, smo delo dobro
opravili. Na enak način sestavimo še
drugo ploščo in jo nadenemo na os tako,
da so lamele pri obeh na zunanji strani.

Na os kanemo kapljico olja za šivalni
stroj. Če tudi tedaj plošči ne tečeta
gladko, os rahlo zgladimo s finim smirko¬
vim papirjem za vodno poliranje. Gla¬
dimo jo tako, da jo potisnemo med pre¬
pognjen razmočen papir in v njem vrtimo
vseskozi v isti smeri. Po glajenju jo oči¬
stimo z alkoholom, osušimo in znova
namažemo z oljem.

Za isto os izdelamo še dva nevtrali-
zatorja z drsnimi ščetkami, katerih
oblika je prikazana na skici »sestavni
deli rotorja«. Iz 0,5 mm debele medeni¬
naste pločevine zanju s škarjami izre¬
žemo dva 8 mm široka in 310 mm dolga
trakova. Njun obris, štiri pregibna mesta
in križce za vseh sedem izvrtin izrišemo
kar najbolj natančno z jekleno iglo, ki je
običajno dodana šestilom. Vse točke iz¬
vrtin točno zaznamujemo s točkalom,
nato pa izvrtamo luknje s 3-milimetrskim
svedrom. Srednja izvrtina je predvidena
za montažo nevtralizatorja na os, v
ostalih šest izvrtin pa bomo vgradili me¬
deninaste cevke za namestitev drsnih
ščetk. Cevke, dolge 8-10 mm, bomo na-
žagali z drobno rezbarsko žagico iz »su¬
hega« kovinskega vložka za kemični
svinčnik. ^ Ustja cevk moramo na eni
strani poševno izpiliti, da jih bomo lažje
s kleščami potisnili v pripravljene izvr-
tine. Ščetke bomo izdelali iz najfinejše
bakrene pletenice po odstranitvi izolacije
iz že omenjene priključne vrvice za briv¬
nike Iskra-Braun. Za vsako ščetko potre¬
bujete 30 mm dolg konec pletenice; tega
na sredini prevežete s tanko bakreno
žico in z njeno pomočjo potegnete plete¬
nico s spodnje strani v cevko. Ko ta
doseže gornje ustje, vrhnji del cevke čvr¬
sto stisnete s kleščami in ščetka bo pritr¬
jena. Ko bodo vse gotove, jih obrežete
s škarjami, da bodo enako dolge. Upogi¬
banje traku boste opravili šele pri mon¬
taži.

Radko Osredkar

KAKO BRUSIMO
ORODJE

»Kjer udari, iskra šine!« je zapisal pesnik
Koseski v domoljubni pesmi. Če so že
iskre, ki jih krešejo junaki, potrebne do¬
movini, pa v delavnici v glavnem pome¬
nijo nesrečo; s kladivom smo slabo uda¬
rili žebelj, spregledani vijak smo zadeli
z dletom in mu naredili grdo škrbino,
podobno je pustil droben kamenček re¬
zilu obliča. Posledica isker v delavnici je
skrhano in oškrbljeno orodje, s katerim

se ne da delati, kaj šele dobro delati.
Takšno orodje je tudi precej nevarnejše
od ostrega, ker moramo pri delu s skrha¬
nim uporabljati veliko več moči. Pri tem
pa se vse prerado zgodi, da zaradi tež¬
kega dela namesto glave prično »misliti«
mišice.

Topo orodje lahko ponovno nabru¬
simo. Brušenje zahteva nekaj orodja,
brusov, in nekoliko spretnosti ter vaje.

Trdijo sicer, da so na svetu ljudje, ki se te
umetnosti nikoli ne naučijo dodobra, mi¬
slim pa, da mnogi med temi brušenje
enostavno podcenjujejo. Raje delajo
s topim orodjem in verjetno, kot Poldrugi
Martin, z enako glavo.

Preden se lotimo brušenja, bi rad
omenil še to, da je različnih načinov bru¬
šenja orodja verjetno toliko kot brusa¬
čev. V članku bom opisal, kaj se je pri
brušenju obneslo meni. Upam, da vas
bom s tem spodbudil in se boste bruše¬
nja lotili tudi sami. Najhitrejša pot do
uspeha paje, da vam kdo, ki je dela
vešč, pokaže, kako se brusi. In ne poza¬
bite; vaja dela mojstra.

Kaj rabimo za brušenje?

Za brušenje potrebujemo grobi in fini
brusni kamen, polirni kamen in za naj¬
večjo ostrino usnjen trak, nalepljen na
deščico. Prva dva kamna običajno do-

64  • TIM 2  • oktober 1991

bimo v enem kosu, velikem približno
5 x 15 cm, z grobo in fino stranjo. To so
umetni kamni in jih prodajajo v vseh
trgovinah z orodjem. Polirni kamni so
izredno fini brusni kamni. Najboljši so
naravni. V svetu je morda najbolj znan
ameriški polirni kamen z imenom arkan-
sas. Pri nas pa slovi bergameški kamen
iz Italije. Naravni polirni kamni niso po¬
ceni, zato jih prodajajo tudi v manjših
kosih, celo tako majhnih, da se jih ne da
uporabljati. Pri nas v trgovinah naravnih
polirnih kamnov običajno nimajo, zato se
lahko zadovoljimo s cenejšim, umetnim.
Poleg tega vsi brusači ne prisegajo na
uporabo polirnega kamna in nože
uspešno brusijo s kamnom, ki sem ga
omenil prvega. Imam celo znanca, ki
odlično brusi nože samo z ostankom
osle za kose, vendar pa doslej še nisem
videl nikogar drugega, ki bi mu uspelo
kaj takega, da o svojih ponesrečenih
poskusih niti ne govorim. Osle so eno¬
stavno pregrobe in preozke za dobro
brušenje nožev, čeprav morda lahko na¬
domestijo grobi kamen. Pri brušenju
dlet, nožev za obliče in podobnega pa
polirni kamen potrebujemo.

Zadnja priprava za brušenje je usnjen
trak, prilepljen na deščico. Trak naj bo
širok približno 5 in dolg 30cm. Usnje
prilepimo tako, da za poliranje upora¬
bimo njegovo gladko stran. Kosmato
stran usnja torej prilepimo na les. Tisti
med vami, ki imate zelo stare dedke,
morda usnjen polirni trak poznate. Vča¬
sih je spadal med opremo za britje; na
njem so brusili britve. Sam sem za po-
lirno usnje uporabil staro naramnico na¬
hrbtnika. Uporaben bi bil tudi pas.
V skrajnem primeru, če res ne najdete
ničesar primernega, pa morate obiskati
najbližjega sedlarja ali torbarja.

Poleg gornjega je za brušenje po¬
trebno tudi nekaj »brusilnega olja«, s ka¬
terim med brušenjem namakamo ali ma¬
žemo kamne. To posebno olje ni nič
drugega kot nafta, petrolej ali kurilno
olje. Nekateri zamešajo v osnovo tudi
nekaj motornega olja (za primer; 1 del
olja na 4 dele petroleja), kar naredi bru¬
silno olje nekoliko manj tekoče in ga zato
kamni ne »pijejo« tako hitro, na brušenje
samo pa primešano motorno olje menda
ne vpliva dosti. In kako mazati kamne
med brušenjem? Mizarji imajo svoje
kamne kar spravljene v nafti; običajno
izpraznjeno pločevinko za barvo, v kateri
so kamni, do polovice napolnijo z njo.
Med brušenjem nato s čopičem mažejo
kamen. Če to deluje v mizarski delavnici,
bi moralo tudi v kuhinji. Pa vendar ni
tako. Vonj po petroleju v kuhinji ni najbolj
prijeten, zato raje uporabimo z brusilnim
oljem napolnjeno plastično puhalko,
s katero brizgamo olje na kamen.

Brusni kamni za orodje so prirejeni za
mazanje z oljem, poleg tega olje na oro¬
dju ne pušča rjavih madežev. Nikakor ni
primerno isti kamen mazati enkrat
z oljem, drugič z vodo, ker voda mast¬
nega kamna ne omoči in zato ne sode¬
luje pri brušenju. Končni rezultat take

ORODJE

uporabe je topo orodje, pokvarjen, iz-
žlebljen kamen in nezadovoljen brusač.

Kamni morajo med brušenjem trdno
stati na mizi ali kakšni drugi trdni podlagi.
Brušenje s kamnom v roki ali v naročju je
mnogo težje in se pogosto tudi ne konča
srečno. Kamen med brušenjem ne sme
drseti po mizi, kar na plastični površini
lahko preprečimo tako, da ga podložimo
z vlažno krpo ali papirjem. Podloga pa
ne sme biti predebela, ker bi se sicer
kamen na njej gugal.

Kaj je brušenje?

Kaj naredimo orodju med brušenjem?
Na sliki je prikazan povečan prerez skozi
rezilo dleta; zaokroženo rezilo A je topo,
če pa sta stranici ravni (slika B), je ostro.
Topo dleto nabrusimo tako, da eno¬
stavno odbrusimo jeklo, ki je na sliki
C osenčeno. Pri brušenju noža ali sekire

je stvar podobna, le da odbrusimo ko¬
vino na obeh straneh orodja. Brušenje
napreduje tako, da delci brusa, prek ka¬
terega vlečemo orodje, praskajo z njega
kovino. Stvar je zelo podobna brušenju
lesa s steklenim papirjem, kjer stekleni
drobci trgajo vlakna lesa. Brušenje je
uspešno le, če so delci kamna trši od
jekla, zato so kamni narejeni iz zelo tr¬
dega materiala korund, ki ni le trši od
jekla, temveč celo od stekla, po drugi
strani pa mehkejši od diamanta. Bruše¬
nje z vedno finejšimi brusnimi kamni
pušča na orodju vedno drobnejše praske
in ko ga na koncu še spoliramo, prask ne
vidimo več.

Pri drgnjenju orodja ob brusni kamen
se sprošča toplota in naloga brusilnega
olja je hladiti rezilo in odplavljati odstr-
gane delce kovine in kamna. Pri bruše¬
nju brez mazanja se delci kovine kmalu
vgnezdijo v kamen in ga naredijo glad¬
kega. S takim kamnom se ne da brusiti
in ga je treba popraviti.

Kako nabrusimo nož?

Kuhinje so polne topih nožev, ki so kot
naročeni za vaje v brušenju. Tudi če vam

spočetka brušenje ne bo povsem uspelo
in noži po njem ne bodo ostri, vam bo
delo nudilo obilo zadovoljstva, saj vas
bodo mame in žene zanesljivo pohvalile.
Vsako delo, za katerega nas pohvalijo,
pa nas vzpodbudi za nove podvige.

Običajno nože brusimo tako, da je kot
rezila okoli 25° (glej sliko), kar pomeni,
da mora biti kot med sredino noža in
kamnom pol manjši, to je teoretično
12,5°, praktično pa nekje med 10 in 15°.
Ker kotomera nimamo vgrajenega
v glavi, je najenostavneje, da si ta kot
s pomočjo šolskega kotomera najprej
narišemo na papir, si ga natančno ogle¬
damo in nato poskusimo ponoviti z no¬
žem ob kamnu. Če ne gre tako, lahko
iz kartona izdelamo tudi šablono kota in
ob njej prislonimo nož ob kamen. Tak
pristop je res nekoliko neroden in mu¬
čen, toda glede na to, da imamo v glavi
vgrajen velikanski računalnik, možgane,

ki si po nekaj poskusih zapomnijo, kako
zahtevani kot izgleda, postopka s papir¬
jem ni treba ponoviti več kot nekajkrat.

Do tod je imela glavno besedo teorija,
od tu dalje pa jo ima praksa. Na naoljen
grobi kamen nastavimo nož in v smeri
ostrine potegnemo po kamnu, kakor da
bi hoteli od njega odrezati tanko rezino.

Nato nož nekoliko prestavimo vstran (pri
tem se kot med njim in brusom ne sme
spremeniti) in gib ponovimo tako, da po
nekaj ponovitvah obdelamo celo dolžino
rezila. Nekateri raje brusijo tako, da z re¬
zilom krožijo po kamnu in v enem gibu
obdelajo celo. Ko opazimo, da smo ne¬
kaj kovine že odbrusili, nož obrnemo in
vse skupaj ponovimo na drugi strani.

Nož obračamo in brusimo tako dolgo,
da se prične pojavljati na rezilu »igla«, to
je zelo tanek kovinski trak, ki ga kamen
odrine navzgor in se drži rezila. Iglo s pr¬
sti prav lahko otipamo in ko se pojavi na
celotni dolžini rezila, je čas, da zame¬
njamo grobi kamen s finim. Pod istim
kotom brusimo dalje, vendar gre sedaj
vse skupaj hitreje in nož moramo pogo¬
steje obračati. Tudi igla postane finejša.

TIM 2  • oktober 1991  •  6$

ELEKTRONIKA

Prava ostrina noža je sedaj že povsem
blizu. Če imamo polirni kamen, iglo od¬
brusimo na njem. Lahko tako, da kot
med nožem in kamnom malo povečamo
in nož obračamo pri vsakem potegu. Če
ga nimamo, na finem kamnu iglo odbru¬
simo tako, da nežno brusimo dalje in nož
pri vsakem potegu obrnemo.

Ko je igla odbrušena, vzamemo us¬
njen polirni trak in rezilo nekajkrat na
vsaki strani potegnemo po njem. Seveda
ne tako, da bi zarezali v usnje. Nož je
sedaj oster in se kaj takega zelo hitro
primeri. Nekateri radi dajo na usnje ne¬

kaj polirne paste, kar pomaga posebej,
če niste uporabili polirnega kamna.

Če med delom niste naredili napake in
ste imeli vsaj malo sreče, držite v roki
zelo oster nož. Ostrino lahko preverite
tako, da poskusite z nožem obriti dlako
na lakti, ki jo morate pred poskusom
oblizniti. Izkušeni rokodelci pa ocenjujejo
ostrino noža z nohtom. Pod čim manjšim
kotom se rezilo na nohtu zatakne, tem
ostrejši je nož. Drugi preskušajo ostrino
tako, da poskusijo z nožem prerezati
košček papirja.

Morda ste opazili, da sem prejšnji od¬

stavek pričel z besedico »če«. Zelo po¬
gosto namreč, vsaj na začetku vaše bru-
saške poti, ne boste z »nabrušenim«
nožem ničesar obrili, še najmanj svoje
roke. Ne smete obupati; brušenje je veš¬
čina, ki se je morate naučiti in začetni
neuspehi so del učenja. Poleg tega se
nekateri noži enostavno ne pustijo na¬
brusiti na »ostrino britve«. Doma imam
že 20 let takega in še vedno od časa do
časa poskušam, če si je premislil.

Prihodnjič si bomo ogledali, kako še
drugače nabrusiti nož in kako jih nabru¬
simo za različna opravila.

Miha Zorec

OJAČEVALNIKI 1

BIPOLARNI TRANZISTOR

Tranzistorji so zaradi ojačevalne spo¬
sobnosti izredno važni elektronski ele¬
menti. Poznamo več tipov tranzistorjev.
Najbolj razširjen je bipolarni tranzistor, ki
je sestavljen iz treh delov polprevodnega
materiala. Glede na razporeditev polpre¬
vodnikov delimo tranzistorje na tipa PNP
in NPN (sl. 1).

Vsako področje polprevodnika ima
svoj priključek. Med priključki se formi¬
rata dva, eden proti drugemu usmerjena
PN-sloja. Tak spoj lahko ponazorimo
z dvema diodama, čeprav tak tranzistor
v praksi ne bi deloval. Ojačanje tranzi¬
storja dobimo le, če je srednja plast pol¬
prevodnika zelo tanka, skupna drugima
dvema polprevodnikoma, ne pa spojena
prek žic. Tanka sredinska plast polpre¬
vodnika deluje kot nekakšen ventil, ki
regulira pretok električnega toka.

Tranzistor torej omogoča regulacijo ja¬
kosti električnega toka, ki pri tipu PNP
teče od elektrode E (emitor = oddajnik)
proti elektrodi C (kolektor = zbiralnik), pri
tipu NPN pa v obratni smeri. Regulacijo
izvajamo prek elektrode B (baza), in si¬
cer z večanjem in manjšanjem električ¬
nega toka, ki teče iz baze (tip PNP)
oziroma v bazo tranzistorja (tip NPN). Pri
tem je zelo pomembno, da z malim baz¬
nim tokom reguliramo veliki kolektorski
tok (npr.: z baznim tokom Ib = 0-5mA
lahko spremenjamo kolektorski tok le
= 0-500 mA). Zato tranzistorju pravimo
tudi tokovni ojačevalnik.

Tranzistor kot ojačevalni element
lahko vežemo v treh različnih orientaci¬
jah. Glede na to, katera elektroda je
ozemljena oziroma skupna vhodu in
izhodu ojačevalne stopnje, ločimo tri os¬
novne vezave:

Slika 1

a) s skupnim emitorjem,

b) s skupnim kolektorjem,

c) s skupno bazo.

Orientacije tranzistorjev se razlikujejo
po ojačanju električnega toka in napeto¬
sti ter po vhodni in izhodni impedanci
tako dobljenih četveropolov. Karakteri¬
stične podatke ojačevalnih stopenj
s tranzistorji v različnih orientacijah pri¬
kazuje tabela.

Izhodne karakteristike tranzistorske
ojačevalne stopnje v orientaciji s skup¬
nim emitorjem prikazuje slika 2. Ta ori¬
entacija se tudi največ uporablja. Prvi
graf prikazuje odvisnost kolektorskega
toka od napetosti med kolektorjem in

emitorjem pri različnih baznih tokovih.
Kolektorski tok je omejen s kolektorskim
uporom Rc, napetost baterije pa določa
napetost U ce . če potegnemo premico
skozi točko maksimalnega možnega ko¬
lektorskega toka in točko, ki jo določa
napetost baterije, dobimo premico, po
kateri se premikajo delovne točke ojače¬
valne stopnje. Takšno točko določa pre¬
sečišče premice in karakteristike tranzi¬
storja pri določenem baznem toku. Če
se bazni tok spreminja, se delovna točka
premika po premici. Pri sinusnem niha¬
nju baznega toka dobimo tudi sinusno
nihanje kolektorskega toka, kar je lepo
razvidno iz časovnega diagrama l c  na
sliki 2.

Tabela

M • TIM X  • oktober 199»

ELEKTRONIKA

Miha Zorec

SVETLOBNO
STIKALO
Z 2N3055

čeprav se čudno sliši, lahko tranzistor
2N3055 deluje kot fototranzistor. Če
močnostnemu tranzistorju 2N3055 odre¬
žemo vrh ohišja (kot vidimo na sliki),
postane svetlobno občutljiv, saj svetloba
vpliva na karakteristiko tranzistorja.
V temi so karakteristike tranizstorja prak¬
tično nespremenjene. Če predelan tran¬
zistor osvetlimo, postane njegova baza
prevodna in tranzistor deluje kot foto-
upor, ki mu lahko z baznim tokom neko¬
liko spreminjamo prevodnost.

Svetlobno stikalo potrebuje za svoje
delovanje le dva tranzistorja; predelan
tranzistor 2N3055 (T1) in stikalni tranzi¬
stor BD 139 (T2). Delovanje vezja je
razvidno že z električne sheme. Tranzi¬
stor T2 deluje kot stikalo za'vklop releja.
Pri neosvetljenem fototranzistorju je
tranzistor T2 odprt (rele je aktiviran), saj
fototranzistor ne prevaja in je baza tran¬
zistorja T2 prek razmeroma majhnega
upora R1 vezana na pozitivni pol napaja¬

nja. Takoj ko tranzistor T1 osvetlimo
z dovolj močno svetlobo, ta začne preva¬
jati, pri čemer bazo tranzistorja T2 veže
na maso. S tem prekine njegovo preva¬
janje, kar izklopi rele.

Delovanje svetlobnega stikala uravna¬
vata upor R2 in trimerni potenciometer
P1.

Svetlobno stikalo lahko uporabimo za
avtomatsko vklapljanje luči; kontakte re¬

leja enostavno vežemo vzporedno, k sti¬
kalu za vklop luči in s potenciometrom
P1 nastavimo željeno občutljivost, se
pravi režim delovanja glede na dnevno
svetlobo.

R1 = 4k7
R2 = 10k
P1 = 1M

T1 = 2N3055 (glej tekst)

T2 = BD 139
Re = rele 12V

iUC

TIM 2 • oktober 1991 • *7

VARSTVO OKOLJA

Sergej Gabršček

VAREN DOM

2. del

Sredstva za zaščito lesa

Ta sredstva vsebujejo močne fungicide in insekticide. Na
svetu z njimi obdelajo vsako leto približno 10 milijonov kva¬
dratnih metrov lesa.

Fungicidi so zelo močni strupi, ki uničujejo gobe tako, da
uničujejo spore. Delujejo mnogo let, nevarni pa niso le za
zdravje ljudi v njihovih domovih ampak tudi za delavce, ki jih
izdelujejo. Sredstva povzročajo cirozo jeter, poškodbe kosti in
težave z živci.

Nevarna niso samo zaščitna sredstva, ampak tudi stranski
izdelki, ki nastanejo pri njihovi proizvodnji, Tako so imeli velike
težave z dvema velikima kemičnima tovarnama v Nemčiji, ki
sta z odpadki zastrupljali zrak in vodo v okolici tovarne. Eno
od njih so morali zapreti, ugotovili pa so, da je izpuščala
izjemno močan in nevaren strup dioksin, ki ga poznamo po
veliki nesreči v Sevesu v Italiji.

Nadomestila za nevarna zaščitna sredstva za les

Če smo že uporabili tako strupeno zaščitno sredstvo, potem
seveda ni pomoči. Vprašanje pa je, ali so ta sredstva res
potrebna. V Evropi je kup lesenih hiš, ki stojijo še iz srednjeve¬
ških časov, pa v njih niso uporabili niti kapljice zaščitnih
sredstev. Zakaj jih sedaj kar naenkrat potrebujemo?

Ponavadi jih seveda ne. Če je les suh, ni težav niti z insekti
niti z gobami. Les lahko zaščitimo pred vlago s firnežem,
lakom ali čebeljim voskom. Obdelamo ga lahko s preparati, ki
vsebujejo boraks, ocetno kislino ali sodo, ki so nenevarni.

Če živite v hiši, kjer les propada, ni potrebno vzeti v roke
najbolj strupene kemikalije. Proizvod, ki vsebuje malo stru¬
peno snov in ki deluje deset ali več let, bo prav tako učinkovit
kot tisti, ki traja dvakrat ali trikrat dlje, bo pa za prebivalce manj
nevaren. Ti namreč niso niti insekti niti gobe.

Mogoče pa bo šlo sploh brez kemije. V nekaterih deželah
uspešno uporabljajo obdelavo z vročim zrakom. S posebnimi
gorilci ustvarjajo vroč zrak, ki kroži po sobah ali podstrešju.
Škodljivce uniči, ne da bi puščal strupene pare, ki zastrupljajo
hišo. Pohištvo lahko obdelate tako, da ga zaprete v majhen
ogrevan prostor, npr. savno, ali pa pomočite v kopel vročega
voska.

Onesnaževanje z barvami

Včasih je bil glavna sestavina barv svinec. Če živite v hiši,
starejši od 50 let, je zelo verjetno, da so stene prepojene
z dobršno mero svinca. Če mislite, da so problemi z barvami
le stvar preteklosti, se seveda motite. Barve so še vedno
zdravju nevarne in so še vedno eno od sredstev, ki najbolj
onesnažuje naše okolje.

Svinec uporabljajo kot dodatek barvam predvsem zato, da
se lažje sušijo, čeprav so ga včasih dodajali zaradi barve ali
za preprečevanje korozije. Potreben seveda ni bil. Njegova
količina se je močno spreminjala, vendar brez primernega
učinka. Kljub odporu industrije barv so njegovo količino ome¬
jili. V ZDA in večini evropskih držav so dovoljene le barve
z majhno količino svinca.

Svinec je v plasteh starih barv na zidovih. Če te barve
ostrgamo in stene ponovno prebarvamo, se svinec preseli
v zrak, tla in vodo. S starimi barvami moramo zato ravnati
previdno.

V modernih barvah pa so še bolj strupene kovine. Ena od
njih je kadmij. Vsako leto ga uporabijo na tisoče ton, večji del

za notranje barve. Uporabljamo tudi titanov dioksid. To je belo
barvilo, ki ga uporabljamo v obliki umetnih oljnih barv in lakov.

V proizvodnji barv, ki vsebuje to snov, nastanejo odplake, ki
vsebujejo žveplovo kislino, težke kovine, klorirane ogljikovo¬
dike in ki se jih moramo znebiti. Odpadne snovi industrije barv
in lakov so postale v zadnjih nekaj desetletjih velik problem.
Izpuščajo jih v morje, to pa grozi ribam in drugim živalim.

Nežna kemija

Vsako leto izdelajo v kemijskih tovarnah preko 20 milijonov
ton organskih kemikalij. Iz 50000 sestavin izdelajo preko
milijon substanc, ki krožijo po teh tovarnah, dodajajo pa jim na
stotine novih. Vsaka naj bi bila boljša od obstoječe.

Mnoge domače kemikalije so močno reaktivne in nevarne.
Reklama jih opisuje kot zelo močne, učinkovite, hitro delujoče,
super koncentrirane. Vse zveni zelo vabljivo. Vendar pa za
snovi, izdelane iz nevarnih snovi, ni mesta v našem domu.
Zato se občasno izkaže, da je neka snov dolgoročno nevarna
ali pa da povzroča raka.

Potrebujemo kemijske snovi, izdelane iz naravnih sestavin.
Na razpolago je dovolj sestavin. Sredstva za zaščito lesa,
barve, lepila in snovi za obdelavo lahko izdelamo iz naravnih
substanc kot so terpentin, smola, mleček, čebelji vosek, na¬
ravna olja in barvila. Njihova proizvodnja bi bila veliko manj
nevarna, snovi pa manj škodljive.

Uporaba naravnih surovin

Zakaj bi uporabljali umetne snovi in se zasipavali s plastičnimi
masami, če nam narava ponuja boljše materiale?

Potrebujemo nov tip arhitekture, ki bo ustvarjal naravnejša
bivališča. Ta že obstaja. V Nemčiji, Avstriji in Skandinaviji
»biološki« arhitekti gradijo hiše, v katerih uporabljajo naravne
materiale kjer je le mogoče. Hiše so enako udobne kot druge,
imajo pa ponavadi lepši videz.

Tako lahko pri gradnji uporabimo namesto betona opeko ali
les, kjer je to mogoče. Praznine med notranjimi in zunanjimi
stenami izpolnimo z izolacijskimi sredstvi, kot so recikliran
papir, mineralna volna ali steklena vlakna, ne pa plastična
pena. Nobeno od njih ne onesnažuje ozračja, pri podiranju pa
ne bo onesnaževalo narave.

Na deževnih področjih prekrijemo streho z opečnatimi
strešniki ali bobrovci, izoliramo pa z bitumensko folijo. Na¬
ravna materiala za tla sta kamen ali les. Prekrijemo ju s pluto,
ki je odličen izolator, ali pa s starim linolejem, ki je bil izdelan iz
naravnih rastlinskih smol.

Za vsako sintetično maso obstaja naraven nadomestek. To
ni nič presenetljivega, kajti umetne snovi so bile izdelane
predvsem kot posnetek naravnih materialov. Preproge naj bi
bile volnene ali iz kokosovih vlaken. Les za pohištvo spajajmo
na klasičen način, brez lepila. Tapete naj bodo papirnate, ne
pa kombinacija papirja in plastike. Pohištvo in vrata naj bodo
iz lesa, ne iveric, zlepljenih lesenih iveri, ki še dolga leta
sproščajo nevarne pare. Tudi barve naj bodo naravne, lesene
notranje površine pa obdelajmo z naravnimi voski. Tako izde¬
lana hiša bo popolnoma naravna, biološka. V njej boste živeli
brez nevarnosti, da bi se zastrupljali.

Vzdrževanje naravnih materialov

V takih »bioloških otokih« lahko živijo le ljudje, ki si lahko
privoščijo naravni dom, izdelan iz odpadkov, ali pa tisti, ki so
imeli srečo in se naselili v hiši, ki se je izognila »izboljšavam«
z materiali dvajsetega stoletja.

Vendar ima vsakdo možnost, da izkoristi naravne vire za
vzdrževanje svojega doma. Vsakič, ko opremljate svoj dom,
lahko izbirate material. Izogniti se je potrebno snovem, ki
onesnažujejo okolje in namesto njih uporabiti naravne materi¬
ale.

To pomeni, da je potrebno, kjer je le mogoče, izločiti pla¬
stične mase: plastične odlitke, plastično pohištvo in plastifici-
rane obloge. Zavrzimo tudi iverke in izdelke iz nje. Isto velja za
pohištvo. Izberite pohištvo, izdelano iz polnega lesa, ne pa iz
lepljenih mešanic.

M • TIM Z  • oktober 1991

VARSTVO OKOLJA

Previdno izbirajte tudi barve in lake, da se izognete proizvo¬
dom, ki vsebujejo veliko količino kovin. Izogniti se moramo
tudi veliki vsebnosti fungicidov, npr. v lepilu za tapete. Upo¬
rabno je tudi čisto celulozno lepilo, ki je popolnoma naraven
proizvod. Če bomo izbirali popolnoma naravne materiale, bo
naš dom varnejši.

Kako vpliva uporaba lesa na okolje?

Zdi se, da potrebujemo ogromno lesa. Od kod torej prihaja,
glede na to, da je gozd ogrožen? Dobava lesa je resničen
problem. Tudi tam, kjer uporabljajo plastične mase, se skriva
pod prevlekami. Zato so potrebne ogromne količine tega
materiala. V nekaterih deželah so že precej globoko zarezali
v to naravno bogastvo. V Evropi izvira večina lesa iz Skandi¬
navije, nekaj tudi iz Sibirije, v severni Ameriki pa so domače
zaloge dovolj velike. Večina lesa izvira iz pogozdenih območij,
kjer nasajajo v glavnem iglavce. Ti so bili včasih omejeni na
višje predele, sedaj pa jih najdemo tudi v nižinah. Primerni so
zaradi hitre rasti, imajo pa tudi vlaknast les, primeren za
konstrukcijske namene ter celo za izdelavo papirja in lepenke.
Najprimernejša je smreka. Seveda pa pogozdovanje z iglavci
lahko povzroči dolgoročno škodo na področjih, kjer to ni
naravna vegetacija. Zemlja postaja vedno bolj kisla, manj je
humusa, zato postane neprimerna za obdelavo.

Največji problemi se pojavljajo v tropskih gozdovih. Količina
lesa iz teh gozdov je omejena, izsekavanja pa povzročajo
velike rane, ki jih ni moč zaceliti. V pragozdove si utirajo pot
tako, da podirajo vse pred seboj, čeprav je uporabnih le kakih
10% lesa.

Zavedati se moramo, da so gozdovi pljuča planeta, ne le
prostor, kjer sekamo les. Varujejo zemljo pred erozijo, omogo¬
čajo rekreacijo, dajejo dom živalim, ki ne morejo živeti na golih
kmetijskih površinah. Ne pozabimo tega!

Hiša brez plastičnih
mas

Modeme hiše so polne plastičnih
mas, ki prekrivajo naravne mate¬
riale. PVC obloge dajejo vtis pra¬
vega lesa, najlonske preproge
izgledajo kot volnene, plastične
zidne tapete dajejo vtis papirja.

To povzroča onesnaževanje
v notranjosti (onesnaževanje
zraka) in zunaj (pri proizvodnji).

V resnici pa ne potrebujemo no¬
bene plastike. Naravni materiali,
ki jih plastika posnema, so prav
tako učinkoviti in manj nevarni za
okolje. Izjemi sta verjetno le izo¬
lacija temeljev in izolacija elek¬
trične napeljave, drugje pa prav
gotovo ne potrebujemo nobene
plastike.

1

Mavčne plošče

Izdelane so iz mavca, naravnega
materiala, ki je tudi stranski pro¬
izvod v čistilnih napravah za čiš¬
čenje dimov in termoelektrarn.

2

Izolacija

Naravna zamenjava za plastično
peno so rastlinska vlakna, mine¬
ralna volna ali steklena vlakna, ki
ne onesnažujejo okolja.

3

Katranska lepenka

Vodotesna plast katranske le¬
penke je prav tako učinkovita kot
plastika, ne onesnažuje okolja in
je biološko razgradljiva.

4

Talne obloge

Obstaja veliko naravnih materi¬
alov, med katerimi lahko izbi¬
ramo: volna, bombaž, lan in
druga rastlinska vlakna, ki so
boljša kot plastične mase.

5

Strešniki

Žgani glineni strešniki pri proiz¬
vodnji manj onesnažujejo okolje
kot plastični in so prav tako trajni.

6

Zaščita fasade

Lesene obloge so bolj obstojne
in okolju manj nevarne kot pla¬
stične.

7

Tapete

Tapete morajo biti papirnate, ne
pa mešanica plastičnih mas in
papirja, ki močno povečuje kup
odpadkov.

Poskrbimo, da gozdovi ne bodo izginili!

Če bi na hladnejših območjih zraslo več lesa, bi se
potrebe po tropskem lesu zmanjšale. Prav tako ne
potrebujemo pručke iz mahagonija. Okna in vrata
iz smrekovine bodo prav tako dobro služila kot
izdelki iz tropskega lesa. Tropske dežele pa seveda

potrebujejo denar. Zato bodo les prodajale tako
dolgo, dokler ga bo nekdo kupoval. Kje je rešitev?

Pametno gospodarjenje z našimi gozdovi,
pogozdovanje z drevesnimi vrstami, ki rastejo na
tem območju. Tako bomo ubili tri muhe na en mah:
ohranili svoje gozdove, ohranili tropski pragozd in
imeli dovolj lesa za svoje potrebe.

TIM X  • oktober 1991 * 69

NI TREBA BITI ODRASEL,

DA LAHKO SKRBIŠ ZA ZEMLJO!

Avtor, ki je napisal knjigo 50 preprostih stvari, ki jih otroci lahko
naredijo za ohranitev Zemlje, je zdaj podobno knjigo namenil otrokom.

Otroci! Tudi vi lahko...

Lahko raziščete, kje vam pušča vodovodna napeljava.

Če boste to ugotovili, boste vsako leto prihranili na milijone litrov pitne vode.

Lahko se pridružite tistim, ki varčujejo z energijo.

Približno 40% energije, ki jo porabimo v naših domovih, gre za ogrevanje in približno
polovica nam je uide skozi okna. To lahko pomagate preprečiti.

Lahko gojite deževnike.

Deževniki so v veliko pomoč pri reševanju problemov z odpadki. Organske smeti namreč
predelajo v zemljo.

Lahko »posvojite« potok.

Ob potokih se je čudovito igrati. Lahko »posvojite« enega in skrbite zanj, da bo vedno
ostal čudovit.

Lahko naredite še cel kup drugih stvari.

Knjiga je polna zanimivih idej, podatkov in poskusov. Z njeno pomočjo se lahko naučite,
kako ohraniti čisto in zdravo Zemljo zase, za druge otroke in za odrasle.

Knjigo je izdala Tehniška založba Slovenija, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/X, tel.
213-733.

-K .-.- NAROČILNICA.-.

Nepreklicno naročam knjigo

SO PREPROSTIH STVARI, ki jih otroci
lahko naredijo za rešitev Zemlje

po ceni 270,00 din

Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani

70 • TIM 2 • oktober 1991

TIMOVA FANTASTIKA

Arthur Porges

VIRTUOZ

Prevedel Žiga Leskovšek

Oglas, ki ga je dnevno časopisje objav¬
ljalo že nekaj tednov, je bil kratek in
skrivnosten:

REŠUJEMO NEREŠLJIVE
PROBLEME
Poštni predal 511
Dogovorite se za sestanek

Sprva je oglas pritegnil pozornost le
nekaterih novinarjev lokalnih časopisov,
ki so dobili vtis, da je doktor Blackadder
le svetovalec v povezavi z medčlove¬
škimi odnosi. Nič kaj posebnega ni bil
videti in prav gotovo ni bil nič slabši od
svojih poklicnih kolegov, ki jih je v Los
Angelesu kar mrgolelo.

Mično oblečena mladenka osupljive
lepote, ki je bila ena izmed njegovih pr¬
vih strank, je imela o njegovih uslugah
izredno visoko mnenje. Ko je vstopila, se
je doktor z odobravajočim pogledom za¬
zrl  v njen umetelno naličen obraz,
okusno ukrojeno obleko in elegantne
nogavice. Očitno je bilo dekle zapisano
uspehu. Kot večina drugih, je bila tudi
ona v dvomih glede njegove usposob¬
ljenosti, vendar se je kljub vsemu odlo¬
čila, da ga preizkusi. Zapletla sta se
v pogovor.

»Vse skupaj je videti precej ab¬
surdno, « je dejala in se pri tem očarljivo
grleno nasmejala. »Ubožec. Saj si ne
morem niti predstavljati, da bi mi lahko
pomagali pri razreševanju moje nera¬
zumne zahteve.«

»To je vendar nekaj popolnoma nor¬
malnega. Če bi znali svoje težave razre¬
šiti, jih vendar ne bi imeli za nerešljive.«

Mladenka se mu je posmehljivo priklo¬
nila.

»Priznati moram, da ste mi zaprli usta.
Ampak tudi vi ste šli s svojimi trditvami
nekoliko predaleč. Prav zato vam bom
svojo nenavadno prošnjo tudi pojasnila
in prepričana sem, da bom nekoliko na¬
čela to vaše nepojmljivo samozaupanje.
Toda, če se mi boste smejali, bom ...Ne,
sicer pa vam tega ne bi mogla zameriti.«

Mladenka se je nenadoma zresnila in
brezhibno orokavičene roke krčevito
stisnila v pest.

»Doktor, opraviti imate s popolnežem.
Glasbenica sem. Pianistka. Zaljubljena
sem v klavir in igram že od petega
leta dalje. Nisem sicer tako dobra kot
Mozart, vendar kljub vsemu igram dovolj
dobro, da me priznavajo v koncertnih
krogih. Slišala sem vse pomembnejše
umetnike današnjega časa. Rubinste-
ina, Horovvitza, Giesekinga in celo Rah¬
maninova. Prav neverjetni so, vendar
nihče ne dosega moje predstave ideal¬

nega izvajalca ene pomembnejših kom¬
pozicij. «

Doktor se je z očitnim zanimanjem
nagnil naprej.

»In to naj bi bila?«

»Beethovnova , Velika sonata za ham-
merklavier'. Jo poznate?«

Doktor Blackadder je prikimal. » Čudo¬
vito delo.«

Nagradila ga je z očarljivim nasme¬
škom in pripovedovala naprej.

»Muzikologi menijo, da je to njegovo
najtežje in klasično popolno klavirsko
delo,« je pojasnjevala mladenka. »Neka¬
teri menijo, da je neuspešno, saj naj bi
bilo predolgo, dolgovezno in dolgo¬
časno. Toda tega mnenja preprosto ne
morem sprejeti. Prepričana sem, da bi
pianist, ki bi imel velike roke in bi glasbo
dojemal dovolj globoko, lahko kritike na¬
ravnost presunil, če bi obvladal pravilno
tehniko.« S svojimi motnimi rjavimi očmi
se je zazrla naravnost v njegov obraz.
»Schnabel je pri tej izvedbi pokazal do¬
kaj visoko interpretacijsko zmogljivost,
vendar pa  v predstavitvi ni bil dovolj di¬
namičen.

Vidite, doktor. To je torej moj nereš¬
ljiv problem. Kje in kako bi lahko slišala
to Beethovnovo sonato tako, kot bi jo
zaigral pravi mojster?«

»No, to je morda res nekoliko prezah¬
tevno naročilo. V realnem svetu je popol¬
nost težko najti,« je ironično menil dok¬
tor. »Zanima me, če bi se zadovoljili
z najboljšo izvedbo, ki je bila kdaj koli
odigrana. Prav verjetno je, da je to tudi
najbolj pretanjena interpretacija vseh ča¬
sov. «

Dekle se je zravnalo na stolu in njeno
nežno lice je prebledelo.

»Saj tega vendar ne morete misliti
resno. Le kako bi mogli... ?«

Negotovo se je zasmejala. »No, dobila
sem, kar sem iskala. Zato...«

»Nikar se ne prenaglite,« je dejal dok¬
tor in se rahlo posmehnil »Prosim vas,
da sedete in pazljivo poslušate.«

Stopil je do nizkega podstavka iz atla-
sovine, dvignil pokrov, iztegnil roko in
premaknil stikalo. Takoj nato se je od¬
maknil in se naslonil na steno na njeni
levi strani. Dvignil je kazalec.

Glasba je preplavila sobo. Popolna re¬
produkcija. Bilo je, kot da bi bil  v pod¬
stavku klavir. Strokovni izrazi kot so HiFi,
stereo CD in podobno so bili popolnoma
neprimerni. Prepričljivost solističnega
koncerta je bila tolikšna, da bi ji težko
verjel tudi nekdo s popolnim posluhom.
Že ob sami tehnični izvedbi ji je vzelo
sapo. Horovvitzeva izvedba Paganinijeve
Etude se ji je v tehničnem pogledu

vedno zdela nekaj dokončnega. Toda ob
tej umetniški reprodukciji je bilo tako
mnenje videti naivno. Sonato je preveval
nekakšen vzvišen nemir, ki je daleč nad-
krilil tehnično mojstrstvo. Pianistka je ob¬
čutila svežino pristopa, pianistovo oseb¬
nost, ki je odsevala zlato obdobje začet¬
kov glasbene ustvarjalnosti.

Stavek, ki je naraščal v počasnem
tempu, je bil poln bridke žalosti in oči so
se ji orosile. Glasba jo je popolnoma
prevzela in pozabila je na vse okoli sebe.
Šele pri sklepnem delu s prečudovito
fugo je namenila doktorju bežen pogled.
Rahlo presenečena je opazila, da je bil
tudi on vidno ganjen.

Melodija je naraščala v vse močnejši
vrtinec moči, ki se je kot plaz trgal po
klavirskih tipkah. Kljub temu pa je med
vsemi temi zamolklimi basi razločno sli¬
šala ton vsake posamezne note. Niti dve
nista izveneli enako, ampak sta se ra¬
zlikovali v komaj opaznem in premišlje¬
nem variiranju moči udarca po klavirskih
tipkah. Sledila so naravnost divja in ne¬
verjetna odigravanja glavnega melodič¬
nega tona, ki pa so kljub osnovni diso¬
nanci odražala pravilnost in ritmiko me¬
lodije. Na samem vrhuncu tega glasbe¬
nega viharja je slišala napev, poln spo¬
kojne miline, ki ga je pianist zaigral
z brezmejno toplino in razumevanjem.

Zadnji takti so zamrli in obrnila se je
k doktorju Blackadderju z očmi, ki so se
mehko svetlikale, obenem pa so bile
brezizrazno obrnjene navznoter, tako da
ni videla ničesar.

»Ste zadovoljni?« jo je mehko vprašal.

Njeno drobno telo je spreletel komaj
opazen drget. Nato se ji je v zenicah
znova zarisala zbranost duha. S treso¬
čim glasom je vprašala: »Kdo? Kje?
Za božjo voljo vendar, kdo neki je bil
to?« Nato je komaj slišno zašepetala.
»To ni tržni posnetek. Slišala sem vse
najboljše Hi-Fi aparature, pa vendar...
ali je mogoče? Mar sanjam, toda če bi
Beethoven sam...«

Doktor jo je opazoval s spoštovanjem.

»Ne. Toda vaše dojemanje in svoboda
vaše domišljije razkrivata resničnega
umetnika. Zaznali ste umetniški genij so¬
lista in to tako pianista kot glasbenika.
Samo instrument je bil sprva nekoliko
neprimeren, kar smo popravili. Njegovi
sodobniki so bili konec koncev dobri
sodniki. Draga moja, to je bil Franz Liszt,
ko je na zasebnem koncertu zaigral pri¬
jateljem. «

Nežno, vendar odločno jo je popeljal
do vrat in pri tem se ni oziral na neme
prošnje njenih oči: »Razrešil sem vaš
problem. Nič več ne morem storiti.
Lahko le upam, da boste zaradi te izkuš¬
nje postali še boljša umetnica. Ne bom
vam računal, saj sem pri glasbi užival
prav tako kot vi.«

Vprašanja so ji zamrla na ustnicah.
Izkazalo se je, da doktorju uspeva, da
svoje stranke zadovolji z enim samim
pomembnim razkritjem. Doktor je za de¬
kletom zaprl vrata, se tiho obrnil in se
vrnil v svoj delovni prostor. Čakal je novo
stranko.

TIM Z • oktober 1991 • 71

TIMOVI OGLASI

TIMOVCI! Aluminijasti gumbi
za potenciometre s 4 mm in
6 mm osjo. Enostavna pritrdi¬
tev s stranskim M4 vijakom.
Podstavki za ohišja so alumi¬
nijasti. Na voljo so vam še naj¬
različnejši izdelki (moduli ali
gotovi) v ohišjih, po najugod¬
nejših cenah. Katalog brezpla¬
čen.

Igor Kuplen
Kerenčičeva ul. 2
69252 Radenci

PRODAM novo DV-napravo
Challenger 720: oddajnik (7
kanalov, 2 mešalnika, 2 dual
rate 35 Mz, kanal 75) DS spre¬
jemnik, servomotor in stikalo
(cena 360 DEM). Prodam tudi
jadralne modele: QB 2500,
(2560 mm, T-rep) za 280 DEM,

TIM

Ftevtfa za tehnično In m«natv«no rtefavnoat mladina

KUgOgp

VERSO (2100m) za 320 DEM,
ASW 17 (3200 mm) za 350
DEM. Prodam tudi motorna
modela: AMATEUR (1200mm)
z motorjem 2,5 cm 3  za 250 DEM
in šolsko letalo TELEMASTER
(1900 mm) za motorje od 6,5
do 10cm 3  (300 DEM). Vsi mo¬
deli so popolnoma novi in kva¬
litetno izdelani. Prodam tudi
nova motorja 6,5 cm 3  (ABC
PRO 1,1 KS) z izpuhom za 180
DEM in 4.07 cm 3  (ABC, 0,6 PS)
za 140 DEM ter servomotorje
po 32 DEM.

Toni Bitenc
Zoranina 16
61230 Domžale
tel. (061) 712-585

PRODAM 7-kanalno DV-na¬
pravo, model CRAFT. Naprava
vsebuje oddajnik, sprejemnik,
tri servomotorje, akumulatorje
in polnilec. Prodam tudi mo¬
torja OS MAX 35 FP 5,3cm 3  in
CIPPOLA 1,5cm 3 . Vse skupaj
prodam tudi v kompletu z DV-
-motornim letalom SIMPLEX
(razpon 1400 mm).

Robert Mežnarič
Sp. Idrija 102
65281 Spodnja Idrija
Tel. (065) 76-147

PRODAM večjo količino inte¬
griranih vezij kot so: CD4001,
CD4011, CD4017, CD4069,

LM555, LM714, LM324. Pro¬
dam tudi program za hitro in
preprosto risanje elektronskih
shem z AUTOCAD-om (360 kB)
za 349,00din. Vse pošljem po
povzetju.

Damjan Križnik
Mestni vrh 65,

62250 Ptuj

PRODAM velike črke ZX Spec-
trum 48 K z mnogo igricami in
literaturo (100 DEM ali dinar¬
ska protiv.), videoigre (tenis,
hokej, squash - 800 din) in
doma izdelane zvočne oma¬
rice 8Q/50OW za 1200 din.
Primož Robič
Ul. Martina Krpana 47
61000 Ljubljana
Tel.: (061) 559-338

PRODAM DV simprop electro-
nic super star 12 s petimi ser-
vomotorji za 400 DEM in motor
ENYA 4,08cm 3  z eliso in sveč¬
kami za 100 DEM. Dodam še
10 litrov metanola.

Branko Dežman
P.Medetove 10
64202 Naklo
Tel. (064) 47-801

NAPRAVO za DV ROBBE
COMPACT in motorček ENYA
3,25 cm 3  prodam ali zamenjam
za večkanalno DV-napravo.
Blaž Stepišnik
Ul. Molniške čete 15
61000 Ljubljana
tel.: (061) 445-244
PRODAM dodatno opremljen
komplet »Dobro jutro, elektro¬
nika« in rezervoar za motorčke
od 1,5 do 4cm 3 , primeren tudi
za elektromotorje. Kupim pa
poškodovan DV-terenski avto¬
mobil na električni pogon,
v merilu 1:18 ali kaj podob¬
nega. Cene po dogovoru.
Bojan Lukač
Krog, Rožna ulica 5
69000 Murska Sobota
tel.: (069) 26-438

NA ZALOGI imam modelarske
raketne motorje A7-5 (0

= 18 mm), proizvajalec RO »17.
december« Titograd. Cena
1 kosa z električnim vžigalni¬
kom je 24,00 din. Motorje, na¬
ročene na gornji naslov, prej¬
mete po pošti po povzetju.
Najmanjša naročena količina
je 10 kosov.

Marjan Zidarič
Loka 56

61434 Loka pri Zidanem mostu

Enačba

Enačbo rešujemo tako, da
poiščemo rešitve posamez¬
nih opisov pojmov (a, b,
c,...), nato pa jih, tako kot
zahteva enačba, združimo
v besedo x, ki pomeni reši¬
tev uganke,
a + b + c = x
a = glavni del harmonike
b = ljubkovalno žensko ime
c = avtomobilska oznaka Kar¬
lovca

x = v fiziki nauk o gibanju in
silah

Križanka

Vodoravno: 1. posušena ko-
kosovina, 6. ime pevke Keso-
vije, 12. hrvaški arhitekt
Drago, ustanovitelj »Zagreb¬
ške šole«, 13. jugoslovanska
gledališka in filmska igralka
Dunja, 14. umetnostna gale¬
rija v Madridu, 15. žuželka
z ostrim pikom, 16. dvanajsta
črka grške abecede, 17. eno
od gesel francoske revolu¬
cije, 19. pod, 20. slovenski
operni pevec Ervin (priimek
vpišite brez črke g), 21. za¬
četnici najboljšega sloven¬
skega alpskega smučarja
vseh časov, 22. prašič, 23.
trenje, 24. sobna rastlina z ja¬
vorju podobnim listjem, 26.
kratica za eventualno, 27.
življenjska tekočina, 28. ostra
resa na klasu, 30. redka na¬
kodrana volnena tkanina, 32.
star slovenski izraz za jopico,

33. gora v Španiji (2058 m),

34. krožno ograjeno naselje
pri Kafrih in Hotentotih (iz
istih črk kot ALKAR).
Navpično: 1. statua, 2. me¬
sto v Srbiji ob izlivu Kolubare,
3. načrtovalec, 4. oseba, ki
skrbi za red, 5. bivši trener
nogometnega kluba Novi
sad, Ferenc (iz istih črk kot
ROKA), 6. gošča, žlindra, 7.
angleška oznaka za vzhod,
8. železov oksid, 9. latinski
veznik, 10. prebivalka na¬

šega planeta, 11. kostariški
predsednik Oscar, dobitnik
Nobelove nagrade za mir
leta 1987 (iz istih črk kot
RAISA), 18. ameriški meta¬
lec krogle Parry, 19. inozem¬
stvo, 20. znamenita španska
pevka in balerina Carolina
(1868-1953), 22. nekdanji
sodni uslužbenec, 24. reka,
ki teče skozi Firence, 25. slo¬
venska gledališka igralka
Marija, 27. srednjeveško
orožje, 29. švicarski dramatik

Johannes, 31. kemijski znak
za telur.

Rešitev nagradne slikovne
križanke fotokopirajte ali
prepišite na dopisnico (ne
trgajte revije!) in najkasneje
do 30. oktobra pošljite na
naslov Tehniška založba
Slovenije, Lepi pot 6, 61000
Ljubljana (s pripisom »Ti¬
mova križanka«). Trije iz¬
žrebani reševalci bodo po
pošti prejeli lepe knjižne
nagrade.

71 • TIM S • oktober 1991

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA

© © © © 0

UHU

V DOBREM IN V ZLU

Lepila za vse materiale

Primer lepljenja
Papir na pluto = 1
= UHU alleskleber

Lepenka, karton

Tekstil, klobučevina

Steklo, porcelan

Kamen, beton,

keramika

Trde umetne mase

(PVC, ABS, polistirol)

Mehke umetne mase
(mehki PVC) _

Trda pena
(stiropor)

Mehka pena
(penasta guma - snov

Resopal, bakelit,
duroplast

Les, vezani les, iverke


UHU a/to/as/

Univerzalno tekoče lepilo na podlagi
umetnih smol za točkovno in
ploskovno lepljenje.

Hitro vezoče tekoče lepilo za vse
vrste papirja v pisarni, šoli ali doma.

Temperaturno visokoodporno
kontaktno kavčukovo lepilo.

Dvokomponentno epoksidno lepilo
z visoko končno trdnostjo.

Hitro vezoče lepilo za les, papir in
stiropor.

®

©

©

©

Hitro vezoče lepilo za splošno
uporabo in modelarstvo.

Univerzalno lepilo z visoko lepilno
močjo za vse vrste umetnih mas.

Trenutno cianokrilatno lepilo za
neporozne materiale.

Trenutno cianokrilatno lepilo za
9 ) porozne materiale z možnostjo
kratkotrajne korekture.

d.o.o. Kajakaška 30 61211 Ljubljana-Šmartno
Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296