Naše igre.
8. Pekarija.1
i.gčasih smo bili res izvrstni peki. Pekli smo vse, kar si morete izmisliti: beli kruh iz bele ilovice, črni kruh iz cestnega prahu, žemlje, kifelce, štruklje, potice, kolače — vse no, prav vse, kar sfflo poznali.
Kje smo pa moko dobili? Staršem mari ukradli? Tega pa že ne! Na cesti je bilo dovolj prahu, in taka moka je zastonj. Samo malo vode je bilo treba, pa smo jo vlili med moko, umesili in pckli. Ilovica je pa že tako mokra; zato je šc namakati ni bilo treba. Če pa včasih malo vode dobi, pa tudi nič ne škodi; je še bolj, mehka in voljna.
Kako smo pa štruklje pa kolač potresli? Včasih s travo, včasih pa s cvetjem, včasih pa s kamenčki — pa je bilo dobro. Prav za nobeno stvar nismo bili v zadregi.
O pač, pač! Drv pa le nismo imeli in peči tudi ne. To je res. Ali vprašam vas, čemu je pa Bog solnce ustvaril! Vse se je speklo, ali pravzaiprav strdilo, na solncu. Ob grdem vrcmenu pa tako ni nihčc pckel.
Naša pekarija je bila pa samo za oči dobra, za usta pa zanič,  Samo za šalo, ne pa za resnico.
Za resnico se je šlo pa včasih dbma — kadar smo bili — izprašeni.
Peka lahko spozmaš po obleki. Naša obleka je
1 Glej »Angelček« XX. in XXI. tečaj (1. 1912. in 1913.).
134
pa tudi včasih malo preveč vpila, kakšni peki smo. Peku Janezku so se poznali na hlačah vsi prsti nje-govih rok, Tončka je bila vsa zamazana od ilovice, Jakec ves zaprašen od cestnega prahu.
»Kakšen pa si vendar! Pa ti ravno taka! Oh, ti otroci!«
Pa je nekaj zažvižgalo nckje zadaj v daljavi in kakor strela priletelo na hlače ali čez krilo, iz oči pa solze v potokih. Ponavadi je mlačev pred peko, pri naši pekariji je bilo pa narobe!
Kot vaš prijatelj vam svetujem, da bolj gledate na snago, kot smo mi. Verjcmite tistemu, ki je izku-sil, da ni dobro tepen biti.
Včasih sem slišal praviti, da je človek tak za dušo, kakor za telo. To se pravi: Kakor človek skrbi za telo, tako skrbi tudi za dušo. Grdo je, če je člo-vek umazan, šc grje pa, čc je na njegovi duši madež smrtnega greha. Zato vam ob tej priliki priporočam skrb za lepoto vaše neumrjoče duše.
J. E. B o g o m i 1