Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. Izhaja 20. vsakega mesca. Velja celoletno 2 gld. — polletno 1 gld. List 9. "V Celovcu SŽO. septembra l&TS. Leto VII. Mornarja odhod. Bodi mi zdrava žemljica mila! Ura odhoda že je odbila, Veter ugoden ravno pihlja, V tuje dežele lad'jo pelja. Solnce ti sreče vedno naj sije! Blagoslov svoj naj čez te razlije, Varje naj tebe vsacega zla Milostna roka Najvišega! Vi pa valovi mirno šumljajte, Ladjico srečno h kraji peljajte, Morska ti zvezda kaži nam pot, Bog pa naj varje zmiraj nas zmot. Z Bogom prijatlji mati in oče, ,/ . K nebu pošiljam želje vroče, Da vas ohrani zdrave in čverste. Zdaj mi v slovo podajte roke. Strogi sodnik. (Svobodno spisal Mčrovčkov Prostoslav.) (Konec.) in. Rano zjutraj napade sovražnik taborišče. — Mala četa bila je že dospela na odmenjeno mesto. ^ Kervav boj se vname. Vrag, vide" se med dvema ognjema, se obupno brani, ter skuša predreti jezdece, kojim bi bil imel načelovati Laszlo. Stari general ne more verjeti svojim očem, vide skozi dalekogled, da Laszlu izročeni konjiki pešajo in se umikati jamejo. 140 „Ni mogoče! Laszlovi ljudje, najhrabrejši vsega taborišča! Strela božja! Še četert ure, pa je vragu odperta pot, da se otme!" . . . A v tehtnem trenutku pokaže se Laszlo na borišču. »Naprej! Naprej, deca!" zagromi, visoko vihtivši meč, pa popelje svoje konjike k novemu navalu. Kot bi vojščake prevel nov duh, jo vder6 na sovražnika, ter ga zaženo na poprejšno nevarno stališče; zavirajo ga, da ne zamore razviti svoje moči, na novo ga pripravijo med dva ognja. Berzo se določi vojski osoda. Sovražna proga, v središči prederta, se ne more več staviti po robu; kmalu jame divje, neredno begati vražja vojska. Pet globocih ran dobil je kapetan Laszlo. A najbolestnejša, divje kervaveča je v sercu, in le te se zaveda, le to čuti Druge bode zdravil čas, a ta ne zaceli se na veke. Vsi, ki so mu bili v boji v bližini, niso zapopadli derzne hrabrosti, burnega junaštva. Vsi so terdili, da le oni zamore tako bojevati se, ki z naklepom išče smerti. Kjer so najgostejše padale olovnice, kjer je smert najhuje iskala si žertev, tija so videli zaganjati se Laszla. Vsakdo se raduje težko priborene zmage, le dva možaka ne delita vzajemnega veselja. Pervi je stari general, drugi — kapetan Laszlo. Malo ur je po bitki; vse bojno kardelo je uversteno. General prijezdi v krasnej opravi, ter veli, naj se naredi četirokot. Nikdo ne ve, kaj se bode godilo. „Vojščaki," jame stari vojskovodja med brezglasno tihoto, „ vojščaki, hvala vam za dobljeno zmago. Velel sem vam, tu zbrati se, da nadarim naj-hrabrejše v imenu domovine. Gospoda čestništvo! Komu pristoja pervo znamenje zasluge ?" Enoglasno se imenuje njegov sin. „Kapetan Laszlo naj stopi le-sem iz verste!" Laszlo, — smertnobled, — komaj za poznati, izstopi. Ni besede ne čerhne general, pripenši mu slavno znamenje na levo stran persi. Kako se trese roka staremu očetu. Vsestransko grome slavaklici v višino. Ko so bili vsi, kterih imena je velel stari general glasno citati, nadarjeni s slavnimi znamenji, odpre se na vojskovodjev migljej eno četirikotovih lic in skozi odpertino veli pripeljati dve bateriji. Zvedavo pogledujejo vojščaki drug druzega; nikdo ne sluti, kaj namerava stari gospod. Topovi se nabijejo ter navštrično nastavijo s progami. Topničarji zanetijo vžigalnice, ter čakajo daljnega povelja. Ko se priredi vse, jezdi stari general v novo i^redino četirikota, rekoč: „Vojščaki! Popreje sem nadaril vašej hrabrosti, a zdaj moram kazniti onega, o kojem imam vzrok, tožiti ga zamude najsvetejših dolžnosti." V tem trenotji ni Kilo med osornimi bojevitimi vojščaki ni jednega, kte-rega persi ne bi bila presunila tanka bolest. Krute besede izustile so se tako 141 nenadoma, da se sleherni tresti jame. Godernjanje se čuje v verstah. „Vsakdo nas je danes zadostil svojej dolžnosti; slednji se odlikoval; kdo je oni, ki se je zakasnil?" ¦ A general nadaljuje: „Zločinstvo onega moža, onega cestnika, kterega tožim, ni oprostiti. Vojščak je, zabivši svoje dolžnosti, zapustil prapor, svoje tovariše v največej nevarnosti, ter odtegnil se obupnemu boju. Odveč bi bilo navajati, kaka kazen ga zadene, dobro znate Vsi. Le to milujem, da je pervi med vami, edini, kterega kazniti moram, ravno moj sin !* Vseh oči se na te besede obernejo na mladega cestnika, ki je generalov govor mirno poslušal do konca. „ Gospod kapetan L&szlo izstopite!" Kapetan izstopi. „V tem trenutku," nadaljuje general, „ne stoji sin pred očetom, temveč zločinec pred sodnikom. Včeraj vam je bilo zaukazano, da prekoračite Morišo in obidete sovražnika. Ni li tako?" „Da, gospod general!" „A vi, prišli ste le do Morišinega obrežja, in tu ste oddali svoje po veljništvo kapetanu Nagy-ju. Je li to resnica?" „Popolno-------." „A vi ste zapustili četo in neslušni mojemu ukazu, podali se na pot in obiskali svojo družino. Je li to res, gospod kapetan?" „Vse resnično, vse!" „Ko se je že pričela bitka, in konjiki samo zarad tega, ker je načeloval pravemu krilu nedostojen vodja, jeli umikati se, tedaj ste se bili v tehtnem trenotku vernili na bojišče. Jeli to tudi resnica?" „Da, resnica je!" „In zdaj, ko ste vpričo tovarišev priznali svojo krivdo, dovoljujem vam, da se opravičite. „Ne besede nimam v svoje opravičenje, gospod general!" „Tedaj ni ena okoliščina ne zamore opravičevati vašega čina?" vpraša general s hladnim, a rahlim glasom. „Še enkrat ponavljam: Ne!" „Prav imate, da ne skušate; opravičiti se nikako^ne d& to djanje. Ne ostaja mi tedaj drugo, nego da sklenem določno, nepreklicljivo obsodbo, ki se glasi — na smert s krogljo!" Na te besede obledi tudi vojskovodjino obličje. A obsojenec stoji mirno, — ni raza lepega, resnega njegovega obličja ni se bila premenila. V vojaških četah nastane mermranje: „Najhrabrejši vojščak naj pade kot zločinec pred olovnico!?" Vse čestništvo prosi milosti. Zastonj! „Le pri Bogu je milost!" Ves polk, vsa vojska prosi, ali odgovor dobi isti: „Le pri Bogu je milost!" * ( 142 Kolikokrat se je bil obsojenec nastavljal smerti .... v koliko bitkah zerl jej je v oči! ... . In zdaj v zadnjič dobil je pet težkih ran, ali umorile ga niso, doživeti mora, da kot zločinec zapade smerti..... Še toliko časa ni imel, da ogleda ravno dobljeno slavno znamenje. Bratje njegovi, padli so kot junaci na bojnem polji, a on-------! ? Ko se prebere obsodba, izbere general sam šest mož one čete, kterej je načeloval njegov sin, da izverše obsodbo. Obsojenec poklekne. A zdajci prikipi razdraženost vojščakov do verhunca. Šest vojščakov brani se izveršiti obsodbo. „Vojščaki! Če vlada v treh trenotkih še najmanjši upor med vami, če se kakorkoli vstavljate sodbenej izveršitvi, na svoje vojaško poštenje! vso četo ukažem postreliti!" Tako veli general in na migljej njegov pripravijo se topničarji k strelu. Bila je važna beseda: „Na svoje vojaško poštenje!" „Deca, slušajte in merite dobro!" pravi kapetan Laszlo z mirnim glasom. Vsacega serce trepeče v tem trenotku; mertvaška tihota vlada po vsem taborišču. Poročnik izdere sabljo in da znamenje: Ena! . . . Dve! ... Tri! . . . Na tretje znamenje se zablisne iz šestih pušek, ter poči, — najhrabrejši vojščak, najverlejši cestnik se zverne mertev na zemljo. Vsakdo ima solzne oči, le generalov obraz ostane ledenohladen. Mertvega kapetana takoj zagrebejo na mestu. General zaukaže, da se vsakdo poda v taborišče, in da se nikdo ne derzne, bližati se obsojenčevemu grobu. Ko je stari vojskovodja sam, postoji pred novim grobom, in dolgo zre na malo gomilo. Merzlo mirno obličje ni več isto, vsaka raza znači najbritkejšo tugo. In ko starec z merklim očesom gleda na gomilo, pritek6 mu svitle sol-zice po terhlem lici in skoro nezaveden zderkne na grob. O, britka bol mora biti, ki zdaj terga očetovo serce! Perve solze so staremu možu. Z rokami si podpre osivelo glavo, zamakne se v žalostne misli in grenko prašanje z mo-rilnim ognjem mu prodira dušo: „Zakaj se je moralo to vse tako zgoditi?!" A odgovora ne da mu osoda. Zdajci poči samokres, in olovnica razivne osivele lase generalove. „Ta je bila namenjena meni — za smert mojega sina. Ubogi ljudje! Vas skeli njegova smert, kako še le mene?!" V novo poči strel, — bolje merjen, nego pervi; general s prestreljenim sercem zgrudi se na tla. Najnatančneja preiskava ni obelodanila, kdo bi bil ustrelil stareg* očeta. * * Nekaj mesecev po navedenej žalej prigodbi umiral je v P . . . skej vojaškej bolnici star husar. Bil je Barabas, stari sluga kapetana Laszla. Malo ur pred 148 svojo smertjo zahteva, naj pokličejo nadzorniškega zdravnika. Došlega poprosi, naj mu stori nekaj, da ložej zatisne oči. Zdravnik obljubi, da mu izpolni prošnjo. „Pod vzglavjem", pravi starec z medlim glasom, „imam dve olovnici; dovolite, da še po smerti ostanete pri meni in da se mi denete v rakvo." Zvedavo praša zdravnik umirajočega, zakaj ste mu olovnici tolikanj dragi. „Zdaj vam pač lahko razodenem", odgovori stari husar. „Se li še spominjate 3. majnika, gospod doktor?" „0 kaj dobro. Bil je jako žalosten dan za nas. Ustrelili so tedaj kape-tana Laszla, in padel je tudi njegov oče od nepoznane roke. Oj, oba sem miloval serčno!" „Ona olovnica, ki je usmertila starega generala, je tu pod mojim vzglavjem; jaz sem ga bil ustrelil; a drugo potegnil sem iz mertvega trupla mojega ubo-zega kapetana. Kaj ne, gospod doktor, tega nikdo ne izve" na svetu?" „Nikdo!" In zdravnik vzel je nekaj let pozneje skrivnost starega husarja seboj v nemi grob. Bertrand Gvesklin. (Po Stacke-ju priredil J. S tek las a.) Med Francozi se je skazal v dolgotrajnih bojih proti Angležem Bertrand Gvesklin. On je bil sin nekega bretanjskega viteza; bil je nekako posebno gerd, in roditelji ga niso zavoljo tega in zavoljo njegove neposajenosti čisto nič ljubili ter ga čisto zanemarili. Ko je bil že mladeneč, ga ni hotel oče enkrat k turnirom s seboj vzeti. Bertrand pa si preskerbi konja, oboroži se tajno ter jerzdi z zaperto prozirnico k turnirom. Tukaj se je zaletel s tako jakim udarcem na svojega protivnika, da se je konj precej zgrudil in protivnik skWaj poginil. Zdajci se hoče tudi njegov oče ž njim poskusiti, kajti on ga m poznal, ali mladeneč je spoštljivo sulico nagnil, ko je gerb in znak svoje rodovine spoznal. Vsi so mislili, da je on to storil iz bojazni pred hrabrostjo svojega protivnika. Ali precej potem je vergel 15 vitezov na tla v pesek. Vsak je hotel znati, kdo je ta nepoznani junak. Na zadnje mu je vendar eden ka-cigo iz glave zbil, in zdaj so ga pričujoči spoznali, ter mu k njegovej hrabrosti srečo voščili. Tudi njegovi oče mu je zdaj obljubil viteško opravo, da si bode mogel pridobiti čast in slavo. Neko posebno izurjenost je pokazal Bertrand Gvesklin v osvojenji uter-jenih gradov. Ni bilo uierjenega gradu, da bi ga on ne bil pridobil, ako se ga je lotil. S silo ali pa s prevaro moralo mu je vse v roke pasti. V neki grad je splezal kot dervar, v drugi pak kot vinski tergovec. Ko so Angleži enkrat pod vojvodom Lancastrom mesto Rems oblegali, želel je vojvoda videti junaka, o kterem je že toliko pripovedovati slišal. On je tedaj v mesto poslal f 144 glasnika s pismom, s katerim ga je povabil pod besedo viteško k sebi v tabor. Bertrand, ki ni znal citati, da si list prebrati, ter obljubi vojvodi, da ga bode obiskal. Drugi dan je jezdil naš junak iz mesta. Ko pride k Lancastru, prikloni se mu z enim kolenom, ali vojvoda ga je precej vzdignil ter prijazno objel. Vsi Angleži so se stiskali, da bi videli glasovitega Gvesklina, ali vsi so bili obmamljeni zavoljo njegovega gerdega obraza. Ali njegova hrabrost in odkritoserčnost je pridobila serca vseh nazočih. Ko se je hotel posloviti, povabil ga je eden angleških vitezov, da ž njim tri sulice zlomi. „Mar že šest", odgovori prijazno Gvesklin. Drugi dan je bil odločen za dvoboj. Poprej nego se je tekanje začelo, dal si je Bertrand prinesti kruha, potem je odlomil od njega tri koščeke, je namočil v čašo polno vina ter je zavžil v čast presv. trojice. Potem zasede konja, ki mu ga je dan poprej vojvoda poklonil ter se zapodil s tako silo v nasprotnika, da je precej pri pervem vdarcu v pesek padel in dalje druzih sulic ne zahteval. Na to se je naklonil zmagovalec spoštljivo angleškim gospodom, obernil svojega konja ter jezdil v mesto nazaj. Ko je 1. 1365 Francoska mir sklenila, niso hotele divje čete najemljenikov, ki so se okoli klatili in deželo plenili, na noben način, na mir se naučiti. Kralj francoski je dal Bertrandu težko nalogo, da čete iz Francoske odpelje. Posrečilo se mu je, da je je pridobil z velikimi obljubami. V Kastiliji sta se borila takrat za kraljevi sedež Peter Grozni in Henrik Trastamarski; uni je imel za pomagača černega princa, ta pa Gvesklina. V tej vojski je zmagal slavno tretjič angleški princ pri Navaretti (1367). Ko je Bertrand videl, da je bitka zgubljena, vergel se je ves divji v boj; ko se je pa nazadnje od sovražnikov obdanega videl in med njimi princa Edvarda zagledal, je zakričal: »Temu se udam, kajti on je najhrabreji!" Princ ga je-vzel seboj v Bordeaux. Neki slučaj je pospešil oslobodenje Bertrandovo. Pogovarjali so se namreč neki dan pri princu Edvardu o njegovih zmagah in ujetih. „Princu, pravi eden izmed nazočih, „govori se, da imate vi enega v vašem varstvu, kterega se ne upate izpustiti na slobodo, namreč Bertranda Gvesklina." Edvard je bil s tem na svojej časti razžaljen ter je zapovedal, da naj precej viteza v sobo pripeljejo. „Kako je Bertrand?" vpraša ga princ. „Zares", odgovori on, „prav dolg čas mi je, da moram vedno le miši Bordoške poslušati, ptice moje domovine bile bi mi mnogo ljubše." „Samo od vas zavisi," odverne Edvard; „zaprisežite mi, da ne boste proti meni niti proti Henriku Kastilskemu se bojevali, in vas spustim brez odkupnine." „Jaz bi rad plačal," odgovori Bertrand, „samo pomislite, da sem jaz reven vitez, ki nima nič druzega, nego kar si z orožjem pridobi." Princ mu je dopustil, da naj si sam odkupnino odloči, ali Bertrand ponudi 100.000 goldinarjev, samo da se prenizko ne ceni. Začuden vpraša njega Edvard odkod bode on toliko denarja vzel. „Kralj francoski in Henrik kastilski bosta plačala." Bertrand je bil spuščen, ter je kmalu t4iko sredstev našel, da je odkupnino plačal. Znovič se je on bojeval za HeJlka, ki je v kratkem postal vladar v Kastiliji. Ko je nastala zopet vojska med Angleži in Francozi, bil je hrabri'Bertrand za connetabla (vojvoda) francoskega imenovan ter je vodil Francoze od zmage do zmage. Njegova slava je vedno 145 bolj rasla, černega princa pa padala, kajti ta se je ponašal prav ošabno v Akvitaniji; večkrat je bil tudi krut in v Limogesu je dal mnogo prebivalcev usmertiti. Sreča je zapustila angleške borjake, in černi princ, ki je bolehal že dolgo na nekej gineči bolezni, bil je prisiljen na Angleško se verniti, da tamkaj na domačih tleh umre. Gvesklin je umeri 66 let star. Človek bi mislil, da se ga je smert na bojišču ogibala, kajti bolezen je njemu konec storila in to med vojskovanjem. On je oblegal v Languedocu terdnjavo Chatelneuf de Eaudon. Še na smertnej postelji je opominjal svoje na hrabrost in pravičnost, je poljubil svoj meč, dal ga z žalostjo od sebe ter pričakoval zadnjega izdihljeja med pobožnimi molitvami (1380). Oblegani so se bili že pogovorili, da se mu bodo podali, ako jim ne pride nobena pomoč. Nobeden ni prišel, ali tudi Gvesklina ni bilo več. Vendar so oni spolnili svojo zadano besedo. Poveljnik se je tedaj podal v šator Ovesklinov, je pokleknil pri njegovej rakvi ter položil ključe k nogam umerlega. Vsa Francoska je žalovala za junakom, s kterim je bil pokopan cvet francoskega viteštva. Truplo njegovo je Kilo pokopano v St. Denisu zraven grobov francoskih kraljev. Narodna pesen. (V konjiškem okraji zapisal Iv. G. Naglic.) Štirje fanti špilajo Za 'no mlado deklico — Za 'no mlado deklico, Le ju-li ju-hu-hu! Ti mlajši jo paršpilo bo, Ker tisti uar bolj plesat' zna — Ker tisti i. t. d. Dekle mi je obljubilo, De bodo mene ljubilo — De bode i. t. d-