GLEDALIŠČE CELJEX Ifeyinwa Frederick CIPE 70.SEZONA SEZONA 2020/21 WWW.SLG-CE.SI Slovensko ljudsko gledališče Celje upravnica MAG. TINA KOSI svetovalec upravnice DR. BORUT SMREKAR dramaturginji TATJANA DOMA ALJA PREDAN telefon +386 (0)3 4264 208 e­naslov blagajna@slg­ce.si Blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 12.00 in od 15.00 do 18.00 ter uro pred začetkom predstav. lektor JOŽE VOLK tajništvo tehnični vodja MIHA PEPERKO vodja uprave LEA TOMAN vodja programa JERNEJA VOLFAND telefon +386 (0)3 4264 214 telefaks +386 (0)3 4264 206 e­naslov jerneja.volfand@slg­ce.si vodja marketinga in odnosov z javnostmi MAG. BARBARA PETROVIČ telefon +386 (0)3 4264 205 +386 (0)51 651 821 e­naslov barbara.petrovic@slg­ce.si koordinatorka in organizatorka kulturnega programa URŠKA VOUK telefon +386 (0)31 670 957 telefon +386 (0)3 4264 202 telefaks +386 (0)3 4264 220 centrala +386 (0)3 4264 200 e­naslov tajnistvo@slg­ce.si Ustanovitelj gledališča je Mestna občina Celje. Program finančno omogoča Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. svet Gledališča Celje BRIGITA ČOKL (namestnica predsednice) ANITA OVČAR DUŠANKA SAFRAN (predsednica) JOŽE VOLK informatorka­organizatorka URŠKA ZIMŠEK strokovni svet Gledališča Celje MATIJA GOLNER DENIS KRESNIK URBAN KUNTARIČ MOJCA MAJCEN SIMON MLAKAR (predsednik) DR. ANTON ŠEPETAVC (namestnik predsednika) strokovna administrativna delavka JERICA VITEZ www.slg­ce.si e­naslov urska.vouk@slg­ce.si blagajna Gledališče Celje sezona 2020/21 Zasedba 4 Tatjana Doma Ifeyinwa Frederick 8 Jaka Smerkolj Simoneti Kako govorimo, ko govorimo o cipah 14 Prvič v Gledališču Celje 24 In memoriam 28 Zasedba in vsebina predstave v angleščini 32 prevajalka ŽIVA ČEBULJ režiserka MOJCA MADON Ifeyinwa Frederick CIPE The Hoes dramaturginja TATJANA DOMA scenografka URŠA VIDIC igrajo Alex MAŠA GROŠELJ Bim BETI STRGAR J LINA AKIF kostumografka TINA BONČA koreografka ANJA MÖDERNDORFER skladatelj LUKA IPAVEC lektor JOŽE VOLK oblikovalec svetlobe ANDREJ HAJDINJAK asistentka scenografke NIKA CURK asistentka kostumografke TINA HRIBERNIK vodja predstave ANŽE ČATER šepetalka SIMONA KROŠL lučni mojster JERNEJ REPINŠEK tonski mojster MITJA ŠVENER komična drama prva slovenska uprizoritev premiera 28. maja 2021 dežurni tehnike DOMEN OCVIRK rekviziter ROMAN GRDINA oblikovalki maske MARJANA SUMRAK ANDREJA VESELAK PAVLIČ Avtorji uprizoritvene verzije besedila so ustvarjalci predstave. V predstavi so uporabljene tudi pesmi Short Dick Man (20 Fingers feat. Gillette), Fuck The Pain Away (Peaches) in Utopia (Giorgio Moroder). garderoberki MELITA TROJAR MOJCA PANIČ krojačica MARIJA ŽIBRET šivilja IVICA VODOVNIK odrski mojster GREGOR PRAH pomočnik tehničnega vodja RAJNHOLD JELEN tehnični vodja MIHA PEPERKO Maša Grošelj, Beti Strgar, Lina Akif 6 GLEDALIŠČE CELJE 7 CIPE Ifeyinwa Frederick Tatjana Doma Angleška dramatičarka nigerijskih ko­ renin Ifeyinwa Frederick je pisateljica in uspešna podjetnica. S starejšim bratom sta leta 2016 ustanovila prvo nigerijsko tapas restavracijo na svetu Chuku’s. V gostinstvo se je podala popolnoma brez izkušenj, kljub temu pa si je hitro prislužila sloves pio­ nirke v gostinski industriji. Ifeyinwa Frederick je prejela nagrado Young British Foodie leta 2019, bila uvršče­ na na Forbesov seznam sto najus­ pešnejših evropskih ustanoviteljic podjetij, predstavljena kot ena izmed zvezdnic revije Elle, mlajših od 30 let, skupnost Great British Entrepreneur Awards (GBEA) pa jo je proglasila za eno izmed 15 najbolj prodornih podjetnic za hrano in pijačo v Veliki Britaniji. Leta 2018 je bila finalistka GBEA, leta 2017 pa je prejela nagrado Black British Business. Njena življenjska zgodba je iz­ redno zanimiva. Prve podjetniške izkušnje si je pridobila že v najstniš­ kih letih. Želela se je izogniti delu v očetovem računovodskem podjetju, zato je pri šestnajstih ustanovila svojo plesno šolo. Diplomirala je na univerzi Cambridge in delala v nagrajenem podjetju za stike z javnostmi in v mar­ ketinškem oddelku v enem izmed vodilnih supermarketov. Ker si je žele­ la tekoče govoriti francosko, se je leta 2014 preselila na Martinik, kasneje pa v Francijo. Med potovanji je s sta­ rejšim bratom Emeko snovala poslov­ ne ideje o njunem lastnem podjetju, ki so postajale vedno bolj resnične in se je zato leta 2016 preselila nazaj v Veliko Britanijo, kjer sta ustanovila Chuku’s. Z restavracijo nigerijskih tapasov sta se želela pokloniti svojim koreninam. Njuna restavracija avten­ tične nigerijske hrane, ki jo strežejo na način tapasov, je postala veliki hit. Nekaj tednov po odprtju so o njej pisali v Elle, eni največjih afriških revij Bella Naija in v reviji Time Out. Leto 2016 je bilo zanjo prelomno, saj se je takrat začela posvečati tudi dramskemu pisanju. Ker si je želela kreativnih izzivov, se je bolj za zabavo pridružila dramski delavnici Soho Theatre Writers’ Lab in odkrila svoj do tedaj še neodkriti talent. Tam je napisala svoje prvo dramsko besedilo Cipe (The Hoes). Poleg tega je istega leta napisala še monolog Lash & Dash in leto kasneje kratko igro Waterfalls. Njena debitantska drama je bila krstno uprizorjena leta 2018 v gledališču Hampstead v Lon­ donu, leta 2017 pa je prišla v ožji izbor za tri ugledne nagrade: Tony Craze, Character 7 in Verity Bargate. Po naravi je radovedna oseba in jo zelo zanimajo ljudje, zato njene dramske zgodbe raziskujejo težave in zapletene odnose med ljudmi ter razkol med tem, kakšni smo v res­ nici in kako nas dojemata okolica in družba ali kako se mi v družbi predstavljamo. Drama Cipe je subtilna, grenko­ -komična zgodba o ženskem prija­ teljstvu. Z njo se je avtorica poklonila svojim koreninam, saj je odrasla 9 CIPE v Essexu, obiskovala dekliško šolo in se tam zaljubila v sestrstva. Jezili so jo predsodki, uperjeni v mlade, temnopolte, neporočene ženske, hkrati pa je želela napisati dramo, ki bi njeno mamo spravila v zadrego. Bim, Alex in J so prijateljice iz mladosti. Divje, nore, neločljive in vse, kar si želijo, je zabava. Za nji­ hovo veliko željo po zabavi, neob­ veznem seksu in divjih počitnicah pa se skriva strah pred odraslostjo. Soočajo se z odločitvami glede kariere, odločitvami za resna razmer­ ja, s pričakovanji družbe in njihovih družin ter se na splošno prvič resno zazrejo v svojo prihodnost. Stare so petindvajset let in so na pragu prve življenjske krize, pred katero pobegnejo na Ibizo, ki jim predstavlja najboljši pobeg pred skrbmi. Vse, kar si želijo, je seks, alkohol in zabava. Njihovi komični, neposredni, neobvezni pogovori o seksu in zabavi dobijo resnejši prizvok in na dan privrejo strahovi, skrbi in negotovost, s katerimi se soočajo mlade ženske na pragu odraslega življenja. V brezskrben uživaški vikend vdre realnost, soočenje z lastnimi strahovi in bolečinami ter mla­ dim ženskam prinese spoznanje, da pred seboj ni mogoče pobeg­ niti. Drama Cipe je hvalnica žen­ skemu prijateljstvu, ki preživi tudi nepričakovane viharje. 10 Beti Strgar, Maša Grošelj, Lina Akif GLEDALIŠČE CELJE 11 CIPE Lina Akif 12 Maša Grošelj, Beti Strgar, Lina Akif GLEDALIŠČE CELJE 13 CIPE Kako govorimo, ko govorimo o cipah Jaka Smerkolj Simoneti Cipe so generacijski portret, razgled­ nica utopičnih počitnic, ki resničnosti ponosno dvigajo sredinski prst. Ibiza je raj, so sanje – utopični mehurček, ki ga ne morejo doseči stiske, tegobe, kaj šele grozote vsakdana petindvaj­ setletnic, ki na peščenih plažah preživljajo deset vročih, žurerskih, prekrokanih dni. Vendarle je osrednja dogodkovnost te dramske pokrajine, ki bolj kot klasični zgodbovni lok z za­ pletom in razpletom zasleduje razga­ ljanje stanja svojih likov, ravno v tem, da resničnih otokov brezskrbnosti za Bim, J. in Alex ni, jih ne more biti. Ne glede na to, kako daleč odpotu­ jejo in za koliko zvišajo prisotnost promilov v krvi, se vedno znova znaj­ dejo pred istimi zagatami. Vsak vzpon ustvarja padec, vsak padec pa nujo po njegovem odmisleku. Mlada britanska avtorica Ifeyinwa Frederick tako zelo vzorno ujame vse streotipe, klišeje in splošno prepoznane resnice deklet, ki jih postavlja pred občinstvo, in uspe znotraj te iste neskončne za­ bave ustvariti vakum, znotraj katerega se razkrivajo njihovi strahovi, nemoč. Besedilo tako preseže individualen žur, pri čemer mu izvirnost daje že iz­ bor dramskih oseb in obravnavane vsebine, in se ugodno namesti v polje družbenega problema, do katerega je nemogoče vstopati brez razmer­ ja s svojevrstno napetostjo. Morda je nabor likov dokaj homogen, vse tri prihajajo iz istega kraja, enako so sta­ re, vse tri so temnopolte, vse tri izo­ bražene in relativno dobro finančno 15 situirane, a vprašanja odnosa med spoli, generacijskega razkola, dušev­ nega zdravja, eskapizma, popularne kulture, razmerja moči in tako naprej dogajanje razširjajo onkraj posamez­ nega psihološkega profila. Ta portret tako ni toliko glas generacije, kolikor Cipe so generacijski portret, razglednica utopičnih počitnic, ki resničnosti ponosno dvigajo sredinski prst. je generacija, ki uteleša simptome na­ šega časa. Simptome, katerih splošna diagnoza je pogosto slišana tesnoba. Kdo sploh so cipe? Zagotovo je izrazito pomenljiv naslov, ki ga av­ torica izbere za svoje protagonistke. V svojem izvirniku »The Hoes« ustvar­ ja premeno v pomenu, ki je nepreved­ ljiva, kot v opombi k prevodu navede prevajalka Živa Čebulj: »Beseda, s katero se obkladajo, mora biti dovolj pogovorna in predvsem uporablje­ na vsepovsod, skorajda vsakdanja žaljivka in kot taka nezaznamovana s spretno ali sočno osebno govorico. Gre za to, da dekleta hudo žaljiv­ ko obrnejo okrog, si jo prisvojijo, jo navsezadnje obrnejo sebi (oziroma svojim življenjskim načelom) v prid.« Angleški naslov je namreč slengov­ ski zmehčani izraz besede kurba, ki je le ena od mnogih podobnih raz­ ličic v slovenščini, prevajalka omeni še mrhe in lajdre. Živost teh etiket CIPE pa podkrepi besedotvorna raven, ki osebe spreminja v glagole (kurbati se) ali denimo prostore (kurbišče). Mestoma lahko pri nas slišimo okraj­ šavo besede kurva – rva, ki pa gotovo ne dosega široke prepoznavnosti, kot jo angleški izraz »hoe«. S tem se kaj hitro v naši zavesti prikaže še ena dimenzija besedila, in sicer kontekst realnega sveta. Besedilo je polno popkulturnih referenc in odseva našo prepojenost z glasbeno, filmsko, tržno produkcijo, ki je v večji meri posredovana z angleškim jezikom. Ti pojavi niso nič novega, morda smo le prišli do točke, ko se jim je nesmi­ selno zoperstavljati. Situacije, ki jih lahko zasledimo v besedilu, so nam namreč izrazito poznane iz neštetih filmov in serij. To kulturo cip hlastno požiramo na Netflixu in HBO-ju, nad njo se zgražamo ali pa v njej uživa­ mo pri glasbenicah, ki brezsramno pojejo denimo o svoji spolnosti. Zanimivo te vsebine, ki smo jih tako vajeni s televizijskih ali računalniških ekranov, vseeno ustvarjajo nekakšno napetost, ko o njih razmišljamo zno­ traj gledališkega medija, ko so torej prinešene neposredno v našo pri­ sotnost. Gotovo je srhljivo pomisliti, da se uspešna serija Evforija, ki med drugim tematizira zlorabo drog med mladostniki, odvija tudi pri nas. Nekaj popolnoma drugega je slišati verze: »Yeah, you fucking with some wet-ass pussy / Bring a bucket and a mop for this wet-ass pussy / Give me every­ thing you got for this wet-ass pussy,« 16 v pesmi WAP ameriške reperke Cardi B ali jih slišati od svoje sestre, hčere, vnukinje, sošolke, prijateljice. Ravno to neposrednost prinaša Ifeyinwa Frederick s tem, ko se je odločila Cipe napisati za oder, kjer se spozna­ nju, da lahkoživa dekleta iz Essexa, Gledalec se je tako prisiljen soočiti s svojimi predsodki, razprtje dialoga okoli tabuizirane teme pa prinaša svežino, morda tudi razelektritev te napetosti? ki svojo spolnost jemljejo s ponosom in zanosom, živijo tudi pri nas, živijo povsod, ne moremo izogniti. Gledalec se je tako prisiljen soočiti s svojimi predsodki, razprtje dialoga okoli tabuizirane teme pa prinaša svežino, morda tudi razelektritev te nape­ tosti? Ker v resnici ne gre za nič bogokletnega, kakor jasno pove Bim: »To samo pomeni, da živim tako, kot mi paše. Kadar ženska s svojim tele­ som počne, kar ji paše, se takoj najde kdo, ki se mu zdi navadna cipa.« Cipe so torej vsi tisti ljudje, ki uživajo, kot si pač želijo. V bolj žaljivem pome­ nu besede pa bi si lahko dovolili reči, da je cipa vsak, ki ima s tem problem. Razmerje, ki ga v besedilu avtorica kaže predvsem skozi like neposredno blizu osrednjih treh punc, ki pa se v dogajanju samem ne pojavijo. Za to, da si cipa, se je treba boriti. GLEDALIŠČE CELJE 194924/samskih-je-v-sloveniji-ze-skorajtoliko-kot-tistih-ki-so-v-zvezi/. je v Sloveniji že skoraj toliko kot tistih, ki so v zvezi ... za časopis Mladina1. Zbrala je zgodbe uspešnih posa­ meznikov, ki so že več let samski. Že naslovna informacija daje slutiti nekakšen preobrat v razmišljanju, ki, kot v članku izpostavlja dr. Rena­ ta Salecl, ni trend, ki bi veljal samo za Slovenijo. Po eni strani bi to lahko pripisali ekonomski samostojnosti in spremembam v pojmovanju, kaj naj bi sploh partnerska zveza bila in v čem je nujna. Lahko bi rekli, da za J. partnerska zveza ni nujna, vendar pa se s svojo samskostjo vseeno ne more znebiti stigme, ki so je še vedno deležne (predvsem) samske ženske. Ta razlika med spolo­ ma je v besedilu tudi večkrat naslov­ ljena, gotovo pa je vsem poznana tudi v smislu naše kulture, v kateri je moška potentnost izraz moškosti in izboljšuje družbeni položaj, med­ tem ko so ženske opredeljene kot (ha!) kurbe. Dejstvo, ki ga nazorno pokaže tudi besedilo, je, da se tovrst­ ni pritiski zajedo v posameznikih. J. pred svojimi prijateljicami morda od­ slavlja nadlegovanja svoje tete, ven­ dar se kaže, da ta bistveno zaznamu­ jejo njeno samopodobo, njen odnos do lastne seksualnosti. Konservativ­ nost se nepovabljena prikrade skozi zadnja vrata in pokaže samskost kot velik problem sicer izjemno uspešne posameznice. Že leta 1996 je v inter­ vjuju z Jane Pauley to dilemo naslovi­ la Cher: »Moški je kot sladica. Moški absolutno ni nujnost ... Jaz obožujem 17 CIPE Ena takih je teta Mavis, ki se na vse pretege trudi pred prekletstvom samote odrešiti svojo izjemno podjetno uspešno nečakinjo Jasmine – J. Teta Mavis J. nepresta­ no bombardira s sporočili, ta so mes­ toma tudi izrazito verske narave, a zdi se, da ta potencirano religiozni značaj niti ni izvor problema. Odraža namreč popolno spremembo v mentaliteti, ki se je zgodila v zadnjih desetletjih. J. pri svojih rosnih petindvajsetih letih upravlja že z dvema kozmetič­ nima salonoma, slutiti je, da se njen karierni vzpon šele začenja. Taka predstavlja nekakšen (sanjski) ideal mlade posameznice v sodobnem kapitalističnem sistemu. Mlada podjetnica z željo in ambicijo, ki uspe prodreti na trg dela in na njem tudi prosperirati. Vendar vse to ni dovolj oziroma ni dovolj v očeh njene sta­ rejše sorodnice. Če je Oprah v očeh J. karierna vzornica, je v očeh tete Mavis žalostna zgodba, saj je res mi­ lijarderka, a še vedno samska. Nad J. in njenimi uspehi tako neprestano bdi ta senca tradicije, ki veleva ženski, da je njena glavna naloga v življenju ustvariti družino. To je vsekakor izra­ zito nazoren trk med pogledi na svet, med razumevanjem partnerske zveze kot eno izmed možnosti in ne nujno obvezo. O tem je denimo pisala Lara Paukovič leta 2019 v članku Samskih 1 Dostopno na: https://www.mladina.si/ sladice, ljubim moške, ampak ne po­ trebuješ jih zares, da bi živela. Moja mama mi je rekla: ‘Veš, nekega dne bi se morala ustaliti in poročiti z bo­ gatim moškim.’ In sem rekla: ‘Mama, jaz sem bogati moški.’« Na drugi strani je Alex, ki je edina od treh deklet v resni zvezi s Stephe­ nom. Alex pobegne na Ibizo morda še najbolj eksplicitno. Njena zveza se namreč krha oziroma je v njej nezadovoljna, podobno tudi v službi, kjer je tik pred odhodom na počitnice dala odpoved. Alex torej dramaturško predstavlja razkroj lastnosti, ki bi jih želeli projicirati nanjo. Na začet­ ku se zdi nekako najbolj stabilna, a se pod tem skriva še bolj silovit občutek ujetosti in negotovosti pri spremembi samega sebe. Njeno sta­ nje tako zelo jasno kaže širšo stvar­ nost. Svet je neizprosen in deset dni peščenih plaž tega ne more spreme­ niti. Alex se tega zelo dobro zaveda, vendar o tem ne želi razmišljati. Njene odločitve namreč sprožijo dokaj velik plaz posledic, na katere besedilo le namiguje. To so težave, o katerih se ne želimo pogovarjati. Alex morda na prvi pogled deluje najbolj staro­ modna, a se ravno skozi njo zrcali po eni strani gonja po sreči, po drugi pa beg pred soočanjem s svojimi odločitvami. Skozi njo se Ibiza kreše z realnim svetom. Svetom, s katerim se morda nismo več sposobni so­ očati, saj ga na neki način ne moremo zaobjeti v celoti, razumeti. Občutek nemoči pa vodi v neprestano iskanje 18 hipnega zadovoljstva, ki ga dekleta iščejo predvsem s pitjem alkohola, ne glede na to, koliko jim njihova telesa govorijo, da to, kar počnejo, ni zdravo. V Alexinem primeru izrazito nazorno s prebavnimi motnjami, ki pa je ne glede na vse ne odvrnejo od uživanja. Komičnost, ki bi jo lahko tovrstni opisi vsebovali, se kaj hitro prevesi v dramskost, ko postane jasno, da duševne stiske lahko lajšajo le reči, ki povzročajo telesne. Vendar, kakor piše italijanski filozof Umberto Galimberti v svoji knjigi Grozljivi gost: Nihilizem in mladi: »Če prihodnosti kot obljube ni, se želja ustavi v abso­ lutni sedanjosti. Bolje je, da se imamo dobro in uživamo danes, če je bodoč­ nost brez perspektive.«2 V tem smislu gre razumeti Alex, ki na vsak način negira obstoj skupne prihodnosti s Stephenom in odpravlja njuno skup­ no iskanje stanovanja kot nekaj, kar nima nobene zveze s partnerjevo vizi­ jo trdne partnerske zveze. Mamljivost, ki jo ima tujec, natakar v enem izmed barov, ki jih dekleta obiščejo, je veliko večja, saj terja veliko manjšo inve­ sticijo, veliko manjši riziko in posle­ dično veliko večji »high« brez strahu za padec, ki bi ga prinesla čustvena investicija. Ti lahkotni prizori, prisrčni v svoji erotični naravi in barvitosti življenja, v podtalju razkrivajo veliko globlje rane. in mladi, Modrijan, Ljubljana, 2007, str. 24. Rane, ki jih na sebi najbolj jasno kaže zadnja članica trojice junakinj Bim. Bim še študira, vrhu vsega na prestižni univerzi Oxford, živi na videz najbolj brezskrbno, najbolj uteleša slog življenja, ki ga drama tematizira. Na Ibizi obstaja skoraj­ da popolnoma enako kot obstaja v Angliji. Spi, s komer ji zapaše, včasih tudi z več moškimi na večer, pri tem pa se pretirano ne ukvar­ ja z njihovo stranjo tega dogodka. Lahko bi rekli, da Bim polnokrvno vzame nase tisto, kar bi slavilo mačo moškega. Zato ni naključje, da avtorica ravno tej najbolj osvo­ bojeni in fatalni ženski pripiše hude duševne težave, ki se stopnjujejo do poskusa samomora. Spet nekaj, o čemer navkljub vsej svoji osvo­ bojenosti s prijateljicama le nerada spregovori. Prav tako se v njeni zgodbi v drami zgodi, kar je v klasični dramaturgiji še najbližje kulminaciji zapleta, vrhu dramskega dogajanja. Dolgoletni prijatelj z Oxforda Chris, ki s svojo družbo prav tako počitni­ kuje na Ibizi, izkoristi njeno šibkost v edinem večeru, ko se Bim odloči, da se ne bo pridružila prijateljicama na zabavi. To pripelje tudi do nezašči­ tenega spolnega odnosa, čemur Bim kot skrbna cipa sicer zapriseženo nasprotuje. O tematiki, ki je v trenu­ tnem času z gibanji, kot sta #jaztudi in #nisisama, izrazito aktualna, sem se pogovarjal z Mojco Lukan, mlado raziskovalko na Filozofski fakul­ teti Univerze v Ljubljani in članico GLEDALIŠČE CELJE 19 2 Umberto Galimberti: Grozljivi gost: Nihilizem Inštituta 8. marec, ki se v Sloveniji najbolj aktivno ukvarja prav s temi problematikami. Bim svojima prija­ teljicama reče, da se ni nič zgodilo, kar je zelo pogosto v zgodbah, ki jih v okviru kampanje #jaztudi delijo žrtve spolne zlorabe. Obstaja neka Ti lahkotni prizori, prisrčni v svoji erotični naravi in barvitosti življenja, v podtalju razkrivajo veliko globlje rane. ustaljena ideja, kaj spolna zloraba je. V mislih imamo največkrat posilstva, storilci so neznanci, nevarnost, pred katero smo najpogosteje svarjeni mladi med obiskovanjem klubov, je predvsem v tem, da ti nekdo nekaj podtakne v pijačo, kar pripelje do stanja, v katerem se zgodi zloraba. Mojca Lukan poudarja, da je stvar veliko bolj kompleksna, kakor se kaže tudi v besedilu, kjer je Bim s Chri­ som prijateljica in tudi privoli v to, da se vidita. Na ravni nove pravne ureditve »ja pomeni ja«, ki jo Inštitut 8. marec poskuša uzakoniti, je to zelo dober primer. Trenutna ureditev v Sloveniji je model prisile, torej mora obstajati dokaz psihološke grožnje ali fizičnega upiranja, da se to razume kot nasilje. Primer v besedilu tako ne bi bil tretiran kot nasilje, prav tako ne po modelu »ne pomeni ne«, saj se Bim ni aktivno uprla. Nova ureditev »ja pomeni ja« pa zahteva enoznačen CIPE jasno izražen konsenz, verbalno ali neverbalno. Mojca Lukan prav tako navede veliko podobnih zgodb dogodku v besedilu, kjer gre lahko za prijateljske ali celo partnerske odnose in do tovrstnega nasilja lahko pride tudi iz malomarnosti storil­ ca, ki nima nujno vnaprej začrtane agende. Problem je, da je tolikšen del tega tako normaliziran, kar tudi pripelje do vzorca, da žrtve zanikajo kakršenkoli dogodek. Ravno zato so tovrstne dramske reprezentacije še toliko pomembnejše. Pogosto osebe v zgodbah #jaztudi navajajo, da so ravno prek reprezentacij v me­ dijih šele spoznale, da so bile tudi same žrtve spolne zlorabe. »Moja zgodba je povprečna zgodba; zgodba večine, vseh otipavanj nisem opisala, ker se bodo tu pojavile hujše zgod­ be.« #jaztudi, marec 2018 Podobno se tudi v zgodbi bese­ dila Bim s tem sooči šele, ko ji to pre­ dočita J. in Alex. S tem se sklene do­ gajanje na Ibizi, ki ga avtorica vseeno izpelje v nekaj podobnega srečnemu koncu. Pri tem kot ključno rešitev ali odgovor postavlja ravno izhodiščno situacijo prijateljstva, ki deluje kot vezno tkivo med protagonistkami. Pri­ jateljstvo, ki ga moramo razumeti sko­ zi nekakšno romantično nostalgično vizuro in v luči vseh stvari, s katerimi se dekleta soočajo, tudi kot svo­ jevrstno zavezništvo v bitki vsakdana. Naslov tega zapisa je parafraza ene najbolj znanih kratkih zgodb ameriš­ kega avtorja Raymonda Carverja: 20 O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Carver si za svoje junake jemlje posameznike v zatonu ameriškega sna. Podobno bi rekel, da Frederick svoje junakinje situira v nekakšen »Moja zgodba je povprečna zgodba; zgodba večine, vseh otipavanj nisem opisala, ker se bodo tu pojavile hujše zgodbe.« #jaztudi, marec 2018 zaton, le da je ta zaenkrat še prežet s sončno svetlobo. Kaže se, da je zelo jasno, o čem govorimo, morda pa malo manj jasno, kako govorimo. Dalje, kako se s tem soočamo. Lina Akif, Beti Strgar GLEDALIŠČE CELJE 21 CIPE Beti Strgar, Maša Grošelj 22 GLEDALIŠČE CELJE 23 CIPE PRVIČ V GLEDALIŠČU CELJE MOJCA MADON gledališka režiserka Rojena leta 1994 v Šempetru pri Gori­ ci. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Umetniško gimnazijo, dramsko-gleda­ liško smer v Novi Gorici, kjer se je imela možnost prvič srečati z gledališko režijo. Po končani maturi se je vpisala na študij gledališke režije na AGRFT, kjer je študi­ rala pod mentorstvom Jerneja Lorencija in Jožice Avbelj, kasneje tudi Jerneja Šugmana, in diplomirala leta 2018. Nje­ ne predstave smo lahko videli v različnih gledališčih: v Slovenskem stalnem gle­ dališču Trst, kjer so v spored rednega repertoarja 2016/17 uvrstili akademijsko produkcijo Plešasta pevka, v SNG Drama Ljubljana, kjer je v okviru »drama labora­ torija« režirala monodramo Grozljivi gost (2016), dve predstavi v Mestnem gledališ­ ču ljubljanskem, in sicer Vrh ledene gore (sezona 2017/18) ter Ure, dnevi, čas (sezona 2019/20), oboje na mali sceni. V pretekli sezoni 2019/20 je sodelovala tudi kot men­ torica pri Mladem odru AMO, ki deluje pod okriljem SNG Nova Gorica. 25 CIPE ANJA MÖ DERNDORFER koreografka NIKA CURK asistentka scenografke Anja Möderndorfer je leta 2010 končala plesno akademijo v Amsterdamu (Amsterdamse Hogeschool voor de Kunsten, De Theaterschool). Po končani akademiji je še dve leti živela in ustvarjala na Nizozemskem – mjuzikel Hairspray, Dans­ gezelschap Sirin_Mos, Cool­ DanceCollective, New Dance Company. Odkar se je vrnila v Slovenijo, deluje kot samozaposlena v kulturi kot plesalka in ko­ reografka, aktivno pleše in nastopa v različnih predstavah pri nas in v tujini. Lahko smo jo videli v plesnih predstavah Kjare Starič Wurst Razpotja, Triptih, Human, Miloša Isailovića Stranac, Glad, v SNG Operi in baletu Ljubljana Orfej v peklu, Otello, Carmina Burana, v celovškem Stadttheatru v opereti Das Land des Lächelns, v predstavah Mestnega gledališča ljubljanskega – Trač ali mnogo hrupa za nič, Rent, Za narodov blagor. Poleg aktivnega plesa in nastopanja se posveča tudi koreografiji in poučevanju. Kot koreografka je sodelovala pri predstavah Orlando in Addamsovi Mestnega gledališča lju­ bljanskega, Za zmerej gledališča Toneta Čufarja Jesenice, Samorog SNG Opere in baleta Lju­ bljana. Svoje znanje gledališkega giba trenutno izpopolnjuje na magistrski smeri Umetnost giba AGRFT v Ljubljani. 26 GLEDALIŠČE CELJE Rojena v Ljubljani leta 1996. Po končani gimnaziji se je vpisala na Fakulteto za arhitek­ turo, kjer trenutno končuje magisterij. Med študijem je sodelovala pri številnih razstavah in umetniških projektih, ukvarjala pa se je tudi s scenografijo. Kot asistentka scenografov je sodelovala z Brankom Hojnikom in Uršo Vidic, kot sce­ nografka pa med drugim tudi pri akademijskih produkcijah Otroci na oblasti v režiji Luke Marcena in Kvartet v režiji Žive Bizovičar. Prva je gostovala na dveh mednarodnih festivalih ITSelF 10 v Varšavi in FIST 14 (2019) v Beogra­ du, kjer je predstava prejela grand prix za naj­ boljšo uprizoritev v celoti, druga pa je premiero doživela v okviru študentskega programa na Borštnikovem srečanju 2020. Za scenografijo je Nika Curk prejela na­ grado Društva oblikovalcev Slovenije Daljno­ gled 2019, za svoje arhitekturno delo pa Vurni­ kovo študentsko nagrado 2020. 27 CIPE IN MEMORIAM LJERKA BELAK 1948–2021 29 CIPE Zapustila nas je dolgoletna članica našega gledališča, vrhunska gleda­ liška in filmska igralka Ljerka Belak. Kar 22 let je igrala na celjskem odru. Kmalu po akademiji se je zaposlila v SLG Celje in preigrala širok spek­ ter vlog od komičnih in humornih do tragičnih in psihološko pogloblje­ nih. Med vidnejšimi velja vsekakor izpostaviti Ismeno v Sofoklesovi Antigoni (1973), Mašo v Treh sestrah Čehova, ki jo je v kratkem časovnem razponu odigrala kar dvakrat (1973, 1978), Mašo v Cankarjevi Lepi Vidi (1979) in gospo Peachum v Brechtovi Operi za tri groše (1988), za katero je prejela tudi Borštnikovo nagrado za igro. Celjski oder ji je pod vodstvi različnih umetniš­kih vodij omogočal celovit in skladen igralski razvoj, sama pa je s svojim talentom, naravnostjo, sproščenostjo, pristnostjo in seveda resnim delom ter disciplino dosegla velik igralski razcvet. Leta 1993 se je na povabilo tedanjega umetniškega vodje Zvoneta Šedlbauerja pridružila igralskemu an­ samblu Mestnega gledališča ljubljan­ skega. Že s prvo vlogo Linde v Miller­ jevi Smrti trgovskega potnika (1994) je pokazala svoj silovit igralski dar in čar. Nato je sledila vrsta nepozabnih kreacij, denimo Clara v Bernhardovi Pred upokojitvijo (1995), pa mati Ubu v Kralju Ubuju (1996), Elmira v Moliè­ rovem Tartuffu (1997), Gospa Higgins v Shawjevem Pigmalionu (1999), izjemna Hanna Rinne v Lundánovi igri Vedno se kdo izgubi (2003) ali Bernarda v Lorcovem Domu Bernarde Alba (2004). Ni tako zelo samoumevno, da ima dobra igralka povsem enakovreden dar in refleks za komedijske vloge pa tudi tiste druge, ki jih gledališča programirajo in nudijo precej več. No, Ljerka je blestela v obojem. Njena neposrednost in prisrčnost sta bili nalezljivi. Zato tudi ni čudno, da je po upokojitvi leta 2009 nada­ ljevala svojo igralsko kariero tako v poklicnih gledališčih, kakor tudi v ljubiteljskih gledaliških skupinah doma in na avstrijskem Koroškem. Izvrstno se je znašla tudi v vlogi televi­ zijske in radijske voditeljice. Na lokalni mariborski televiziji je imela vsak teden svojo oddajo v živo, predvsem pa si jo bomo vtisnili v spomin kot vo­ diteljico kontaktne oddaje Nedeljsko dopoldne z Ljerko na prvem programu nacionalnega radia. V njej je vsako nedeljo gostila vse mogoče zanimive ljudi, jih lucidno spraševala o njihovem delu in življenju, obenem pa spodbuja­ la poslušalstvo k odzivanju. Njeno od­ dajo je redno poslušalo in se oglašalo vanjo ogromno zvestih ljudi, ki so znali ceniti Ljerkino elokventnost, bistrino in udarnost. Predvsem pa to, da je bila ena redkih med nami, ki je stvari po­ vedala naravnost, brez dlake na jeziku, brez diplomatskih ovinkov in zastrani­ tev. Preprosto je znala reči bobu bob. Ljerka Belak je seveda igrala tudi v številnih filmih in na televiziji, sode­ lovala je pri več kot 200 radijskih igrah in pripravljala kabarejske večere. 30 GLEDALIŠČE CELJE Za svoje delo je prejela nagrado Prešernovega sklada 1981, Severjevo nagrado 1987, Borštnikovo nagrado 1989, naziv žlahtne komedijantke na Dnevih komedije 2002, Borštnikov prstan 2015 in Ježkovo nagrado 2016. Dolgo vrsto let se je spopadala z boleznijo, ki jo je vztrajno spodjeda­ la. A Ljerka se ni predala. Neomajno ji je kljubovala, si izmišljevala vse mo­ goče načine, da jo je prelisičila, do­kler ni na koncu še zadnjič rekla: »Dost mam!« In odšla. Zvezda med zvezde. —Alja Predan 31 CIPE Translator ŽIVA ČEBULJ Director MOJCA MADON Ifeyinwa Frederick THE HOES Dramaturg TATJANA DOMA Set Designer URŠA VIDIC Cast Alex MAŠA GROŠELJ Bim BETI STRGAR J LINA AKIF Costume Designer TINA BONČA Choreographer ANJA MÖDERNDORFER Composer LUKA IPAVEC Language Consultant JOŽE VOLK Lighting Designer ANDREJ HAJDINJAK Assistant Set Designer NIKA CURK Assistant Costume Designer TINA HRIBERNIK Stage Manager ANŽE ČATER Prompter SIMONA KROŠL Lighting Master JERNEJ REPINŠEK Sound Masters MITJA ŠVENER DRAGO RADAKOVIĆ Comic Drama First Slovenian production Opening night 28 May 2021 Authors of the staged version of the play are the creators of the production. Music used in the production includes also the songs Short Dick Man (20 Fingers feat. Gillette), Fuck The Pain Away (Peaches) and Utopia (Giorgio Moroder). Wardrobe Masters MELITA TROJAR MOJCA PANIČ Tailor MARIJA ŽIBRET Seamstress IVICA VODOVNIK Head of Construction GREGOR PRAH Front-of-house Manager DOMEN OCVIRK Assistant Technical Manager RAJNHOLD JELEN Props Master ROMAN GRDINA Technical Manager MIHA PEPERKO Make-up Designers MARJANA SUMRAK ANDREJA VESELAK PAVLIČ English playwright of Nigerian roots Ifeyinwa Frederick is a writer and successful entrepreneur. In 2016, she and her older brother found­ ed the world’s first Nigerian tapas restaurant, Chuku’s. She entered the hospitality industry without any experience, but she quickly earned the reputation as an industry pio­ neer. Within weeks of its opening, it was covered in Elle, one of Afri­ ca’s largest magazines, Bella Naija, and in Time Out. She won the Young British Foodie Awards in 2019, and was listed as one of the Forbes’ 100 most successful female company founders in Europe, featured as one of the stars of Elle magazine, under 30, and recognised as one of the 15 most exciting food and drink entrepreneurs in the UK by the Great British Entrepreneur Awards (GBEA). She was a GBEA finalist in 2018 and a 2017 Black British Business Awards finalist. The year 2016 was a turning point for Frederick, as she also start­ ed dedicating herself to playwriting. Searching for a creative outlet, she joined the Soho Theatre Writers’ Lab for fun and discovered her hitherto unknown talent. Supported by the programme she wrote her debut play, The Hoes. Also, she wrote a mono­ logue Lash & Dash the same year and a short play Waterfalls in 2017. Her debut play premiered in 2018 at the Hampstead Theatre in Lon­ don and was shortlisted in 2017 for 34 three prestigious awards: the Tony Craze Award, Character 7, and Verity Bargate. She is a curious person by na­ ture and is fascinated with people, so her stories explore the intrica­ cies of people and the dichotomy between how we really are and how we are perceived by our communi­ ty and society and how we portray ourselves to be. The Hoes is a subtle, bit­ ter-sweet, and humorous story of female friendship. Frederick paid homage to her roots with the play, as she grew up in Essex, attended an all-female school and fell in love with sisterhood. She was angered by prejudices directed at young, black, unmarried women. Their com­ ic, direct, casual conversations about sex and fun take on a more serious tone and prompt many day-to-day fears, worries, and insecurities that young women on the verge of adult­ hood have to face. Reality breaks into a relaxed carefree weekend of female fun. As they confront their own fears and sorrows, young women end up re­ alizing that there is no escape from oneself. The Hoes is a celebration of female friendship that survives unexpected storms. SPONZORJI IN PARTNERJI V SEZONI 2020/21 glavni medijski pokrovitelj generalni radijski pokrovitelj partnerji Alpina Mladinska knjiga Celje Artoptika Osrednja knjižnica Celje Broadway NYC Fashion Pekarna Geršak Caffe studio Turistično informacijski center Celje Lekarna Apoteka pri teatru GLEDALIŠČE CELJE Z vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala! Gledališki list letnik 70, sezona 2020/21 številka 6 izdajatelj SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE za izdajatelja MAG. TINA KOSI urednica TATJANA DOMA lektor JOŽE VOLK fotografi UROŠ HOČEVAR (fotografije z vaje) PETRA CVELBAR (str. 35) REMIGIO GABELLINI (str. 36) ANDRAŽ PURG (str. 45) oblikovalca ANJA DELBELLO in ALJAŽ VESEL / AA avtor črkovnih vrst FLORIAN RUNGE Vse pravice pridržane. Celje, Slovenija maj 2021