naš prevod
RAMSES A. WESSEL'
Novi izzivi mednarodni organizaciji: Implikacije pluralističnega razumevanja sveta na prevlado političnega nasilja«
Uvod
Kdaj se je končala hladna vojna? To je vprašanje, ki si ga zastavljajo različni avtorji in nanj tudi različno odgovarjajo. Nekateri trdijo, da je k spremembi sveta, kakršnega smo ga poznali vse od konca 2. svetovne vojne, največ prispeval prihod gospoda Gorbačova 1. 1985 na oblast v Sovjetski zvezi. Drugi menijo, da so preobrat povzročile nedavne revolucije v Vzhodni Evropi in rušenje berlinskega zidu. Nekateri celo pravijo, da hladne vojne še ni konec in da je sedanje obdobje le nekakšna »prekinitev ognja« v odnosih med velesilama. Dejstvo je, da se je v svetu nekaj vendarle spremenilo in da je prišlo do takega prestrukturiranja mednarodnih odnosov, kakršnega nihče ni mogel predvideti. Nekateri teoretiki za mednarodne odnose pri tem poudarjajo pomen medodvisnosti, ki so se razvile v preteklem stoletju. S pomirjanjem napetosti med Vzhodom in Zahodom bi po njihovem mnenju te medodvisnosti končno lahko pritegnile pozornost, kakršno v resnici zaslužijo.
Ta članek temelji na tezi, da omenjena rastoča kompleksnost medodvisnosti vodi k zmanjševanju primerov oportunistične uporabe nasilja. Tega ne gre zamenjavati z zmanjšanjem števila konfliktov. Ravno nasprotno: rastoča kompleksnost bo verjetno vodila v naraščanje števila konfliktov. Vendar se ti konflikti ne bodo iztekali le v tradicionalne vojne med državami. Vedno pogosteje bodo vodili tudi k drugim oblikam političnega nasilja.
Kot kaže, je meddržavnih vojn vse manj. Publikacija SIPRI za leto 1990 kaže. da lahko vojaške konflikte med državami v letu 1989 preštejemo na prste ene roke.' John Mueller je celo predvidel izumrtje vojn: »15. maj leta 1984 označuje dolgo obdobje miru med državami razvitega sveta, in sicer najdaljše, kar jih je bilo, vse od časa rimskega cesarstva.«4 V skladu s to tezo je tudi mnenje, da je zavračanje vojne postalo večinsko stališče že po 1. svetovni vojni. Do 2. svetovne
1	RaúkovalM na Potemological Institute. University of Groningen
2	Članek temelji na osnutku raziskave « okvtra Nizozemske organizacije za znanstveno raziskovanje NWO (april 1990). Ob te] pnlofoosti se zahvaljujem profesorju dr Hyfku Trompa in gospodu Jaapu de Wildu za njune ideje ta pomoč pri nastajanju osnutka- Povzetek članka sem predstavil na poletnem seminarju Political Violence IX - Al the End of the Cold War: The Restructuring of International Reflations* v Dubrovniku (18. í -23.6.1990) in na 2 . mednarodni konferen-d organizacije Student/Youth Pugwash v Leningradu (20. 9.-27. 9. 1990)
' SIPRI Yearbook 1990: World Armaments and Disarmament. Oxford University Prest. Ne« York 1990:10. poglav
ie
* John Mueller: Retreat from Doomsday: The Obsolence of Major War. Basic Books Inc., New York 1989: str. 3
1126
vojne nc bi prišlo, če bi ne bilo Hitleijeve norosti. Čeprav je trditev preveč poenostavljena, je vse bolj razširjeno stališče, da vojna med državami vsaj v Zahodni Evropi ni več mogoča.'
Vendar konec vojne še ne pomeni konca vojaškega nasilja. Treba je najti nove poti razreševanja novih oblik in razsežnosti političnega nasilja, ki bi lahko izbruhnilo v prihodnjih desetletjih na tem območju. Mednarodne organizacije bi pri tem lahko odigrale zelo pomembno vlogo.* »Svet bo vse bolj nasilen in za mnoge ljudi vse manj varen. Vse večja je potreba po reviziji obstoječih globalnih institucij in mehanizmov za preprečevanje in preoblikovanje konfliktov.«'
Življenje v legalni anarhiji
Eden glavnih problemov, s katerimi se ukvarja teorija mednarodnih odnosov in raziskovanja miru, je pravzaprav posledica legalne anarhije v svetu. Westfalski mir (evropskega) sveta ni le razdelil na države, ampak je uveljavil tudi koncept suverenosti. Vse od takrat so teoretiki iskali možnosti, da bi se države tej suverenosti spet odpovedale. Zakaj? Zakaj državam ne bi moglo biti dovoljeno, da za ozemlje in prebivalstvo na tem ozemlju skrbijo same? Odgovor na to vprašanje iščejo teoretiki v medodvisnosti. Zaradi medodvisnosti se mnogi problemi ne ustavijo in končajo na mejah t. i. suverenih držav.
Po 1. svetovni vojni se je oblikovala vrsta teorij: funkcionalizem (Mitrany), neofunkcionalizem (Haas), federalizem (Whare), regionalizem (Nye), supranaci-onalizem (Deutsch) in legalizem (Clarck in Sohn).1 Vse temelji na državno-centrič-nem pogledu. To pomeni, da so problemi varnosti problemi suverenih držav in da gre v glavnem za probleme na vojaškem in gospodarskem področju.
Vsaka od treh znanih paradigem, realizem, pluralizem in strukturalizem, ponuja drugačno rešitev problemov varnosti, ki se pojavljajo med državami.* »Realizem« poudarja supranacionalne rešitve, pri čemer je federalna globalna struktura najboljša rešitev. Za »pluralizem« je končni cilj »globalna varnostna skupnost«. Namesto »od vrha navzdol« iščejo pluralisti rešitve s pomočjo strategije »od spodaj navzgor«. Nadnacionalne organizacije in gibanja (tudi cerkve, družbena gibanja, mediji, podjetja in posamezniki), ki delujejo čez državne meje, bodo
5 Glej Jcan-Baptistc Duroaelle: Western Europe and the Impossible War. Journal of International Affairs, vol. 41, 1M8, A. 2: 345-326 in ludi v zborniku James N. Rosenau. Hylke Tromp (ed): Interdependence and Conflict in World Politics. in «ker Hylke Tromp: Interdependence. Security and Peace Research. Aldetxhot Avebury Oower, 1989: str 3-12
*	Namesto izraza «mednarodne organizacije« uporabljam izraz »mednarodna organizacija«, da bi poudaril proces namesto obstoječe organizacije kot institucije. Pri tem se opiram na terminologijo Inisa Clauda »Posebne organizacije niso n£ vei kot le igrate v rokah politike moti in pnrotni sredstva nacionalnih ambiqj Vendar mednarodna organizacija kot zgodovinski proces predstavlja sekulami trend k sistemskemu razvoju teženj za pofctjfnimi sredstvi, ki bi iz sveta naredila varnejle okolje za človekovo bivanje.« Ints L. Claude: Swoeds into Ploughshares The Problems and Pragma of International Organization (4. izdaja. I. izdaja 1956). Random Houac. New York 1971: str 447-448.
' Kumar Rupcnsinghe The Disappearing Boundaries between Internal and Ezteraal Conflicts, besedilo, predstavljeno na 25. jubilejni konferenci International Peace Research Association. Groningen. 3. 6.-7. 6. 1990.
' David Mitrany: A Working Peace System. Ouadnnglite Books. Chicago 1966 (prva izdaja 1943) ah The Functional Theory al Polita. Martin Robertson. London 1975: Ernst B Haas Beyond the Nation State. 1965; Kenneth Wheat* Federal Government. Oxford University Pre». Oxford 1965 (4. izdaja); Joseph S. Nye: Peace in Parts: Integration and Conflict in Regional Organizations, Boston 1971; Kail W. Deutsch, et al: Nationalism and Social Communications: Political Community and the North Atlantic Area. Princenton University Press. Pnncenton. N.J. 1957. Grenvtlk Clark, Louis B. Sohn World Peace through World Law, Harvard University Press. Cambridge 1966
*	M. Light. A.J.R. Groom (ed): International Relations: A Handbook on Current Theory: Michael Banks: The Inter-Paradigm Debate. Francis Pinter. London 1985: str. 7-26.
1127 Teorija in praksa, let. 28, ti. 8-9, Ljubljana 1991
sčasoma načele sistem držav. In končno, »strukturalizem« vidi rešitev le v ustvarjanju »enakosti« v svetu in v uveljavljanju solidarnosti.
Teorija medodvisnosti sodi v okvir »pluralistične« paradigme. Poudarja pomen raznovrstnih povezav med mednarodnimi dejavniki. Pri tem posveča največ pozornosti učinkovanju te strukture na uporabo nasilja. To je izhodišče, od koder bi lahko medodvisnost vodila k varnejšemu svetu. Vendar bi hkrati povzročala tudi več konfliktov. »Globalna medodvisnost je razširila spekter globalnih vprašanj in hkrati otežila njihovo reševanje.«10 Oblike mednarodnega organiziranja naj bi pri tem ponujale rešitev problema. Tako kot »realizem« in »strukturalizem« je tudi teorija medodvisnosti ponudila v glavnem rešitve problema vojne med državami. Tudi v tem primeru je odgovornost za politično nasilje, do katerega prihaja v današnjem svetu, pripisana suverenim državam.
Redefinicija varnosti
V letu 1986 je vlada Združenih držav Amerike za obrambo pred »tujo vojaško grožnjo« porabila 273 milijard dolarjev. Le borih 18 milijard dolarjev je porabila za obrambo pred ekološkimi grožnjami." Za marsikoga je misel, da bi vlade resno opozorili na spreminjajoče se prioritete pri zagotavljanju varnosti, zelo mikavna. To bi prav gotovo morali storiti. Toda dokler ni oblikovan nujen teoretični okvir (za posredovanje na znanstvenih temeljih, namesto z zgolj čustvenimi reakcijami), se moramo dajanju dolgoročnih nasvetov varnostni politiki izogibati. Zato si oglejmo teoretične implikacije spreminjajočih se prioritet pri zagotavljanju varnosti.
Vse od nastanka sistema suverenih držav je prihajalo do številnih teoretičnih razprav o vprašanju, kako preseči beligerentno naravo tega sistema držav. Mnogo manj razprav je bilo o konceptu varnosti. Glavni vzrok je, da je koncept varnosti tesno povezan z načelom državne suverenosti, a ravno ta naj bi bila krivec za pomanjkanje varnosti.
Redefinicija varnosti, ki bi bila v skladu s sedanjimi razmerami v svetovni politiki, bi pomenila prekinitev tesne povezanosti med konceptoma suverenosti in varnosti.'1 Kar zadeva vojaško varnost, za nestabilnost in pomanjkanje varnosti ne moremo v celoti kriviti le sistema držav. Sistem suverenih držav je bil odgovor na nasilno naravo prejšnje hierarhične strukture. To je bila oblika mednarodnega organiziranja, ki je poskušala urejati problem naraščajoče medodvisnosti. Vendar so različni mednarodni predpisi, sporazumi in institucije v tem smislu navadno nujni pogoji mednarodne ureditve (reda), ki državno suverenost sploh omogočajo, in ne temeljni izziv državni suverenosti.11
Glede na zahteve po »kolektivni« ali »skupni« varnosti je treba koncept zasnovati z mislijo na drugačno razumevanje sveta (view of the world). Literatura iz
10	Charles W ICeglev. |t . Eugene R Wutkopf World Politics: Trend and Transformation. Si Muira'i Press, London 1989 <3. izdaia): ». 513.
11	Glej v Michael Renner. National Security The Economic and Enviromental Dimensions. WorldWatch Paper 89. Worldwalch Instilulc 1989
u Glej tudi v R B J Walker Security. Sovereignly and the Challenge at World Polit«. Alternatives vol XV. tt 1. 1990: nr 3-28.
u R B.J Walker. Saul H Mcndlowiiz (cd): Contending Sovereignties: Redefining Political Community: R J B Walker. Saul >1 Mendloviiz Interrogating State Sovereignly, Lynne Riener, Boulder and l.on<lon 1990: or. 3 Kljub temu da je Walketjevo in Mendlovitxcwo delo pri problemih suverenosti in varnosti zelo zanimivo tn dragocen vir. je hkrati le eno dokazovanje leze. da je sistem suverenih driav glavni krivec za pomanjkanje varnosti v mednarodni skupnosti (kljub temu da two tezo tudi sama včasih kritizirala)
1128
obdobja prve polovice sedemdesetih let 20. stoletja je poudarjala pomembnost nadnacionalnih percepcij in vpliva naraščajoče medsebojne povezanosti. Implikacije teh nadnacionalnih percepcij za radikalno spremembo v konceptu varnosti je moč ponazoriti s spreminjajočo se vlogo kitajskega zidu: »Vsako leto zid obišče na tisoče tujih turistov, ki prinašajo državi devize in tuje navade. Njihovo prisotnost domačini tolerirajo, celo zaželena je. Kitajski voditelji vedo, da je ugodna plačilna bilanca lahko močnejši temelj varnosti ob globalni ekonomski kompeticiji kot pa vojaška moč ali suvereno »zidovje«. Strateška vrednost velikega zidu za Kitajsko danes ni v tem, da bi jo ograjeval od tujega sveta, pač pa v tem, da tujce privablja.«14
Razumevanje sveta, v katerem igrajo državne meje manj pomembno ali vsaj drugačno vlogo, gotovo bolj ustreza stvarnosti. Toda pri tem nastaja tudi vrsta težav. Prvo je moč najbolje razumeti v VValkeijevih in Mendlowitzevih besedah: »Celo zapleten model, ki usmerja subnacionalne, supranacionalne, transnacional-ne in nacionalne dejavnike, lahko bolj natančno izraža raznovrstnost v sodobni politiki, a hkrati ni nujno, da pojasnjuje tudi izvire, naravo ali pomen te raznovrstnosti. Ni nujno, da pravilno identificira ali celo analizira interaktivne odvisnosti in medodvisnosti, ki se križajo z nacionalnimi mejami. Potrebujemo nov model za pojasnjevanje nastajajoče globalne delitve dela in lokalnih, regionalnih in mednarodnih konfliktov.«" Zadeve zapletejo tudi mnogi tako imenovani pluralistični pogledi, ki si prizadevajo za globalno integracijo, ki pa ne more biti rešitev za na novo porajajoče se varnostne probleme. Paradoks je, da pluralistične opcije ponujajo rešitev le, če ne problematizirajo sedanje svetovne strukture. Varnost ni odvisna od kontinuiranega procesa integracije in tudi dezintegracija ni vzrok za manjšo varnost sveta. Pozivi za odcepitev ali neodvisnost (zadnje se ne zdi več možno) v državah, kot sta Sovjetska zveza ali Jugoslavija, so lahko pomembni iz več razlogov, vendar dolgoročno ne učinkujejo na vprašanja varnosti.
Prizadevanja za integracijo so bila dejansko napaka mnogih pionirjev pluralističnega pojmovanja ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let tega stoletja. Njihova zaverovanost v dominantnost držav je v osemdesetih letih nekatere od njih vrnila k pojmovanju »držav kot glavnih dejavnikov«.1« Vse to zelo otežuje iskanje prostora za nova vprašanja varnosti v obstoječih teorijah, kar spet zapleta možnosti za vzpostavljanje novih institucionalnih dogovorov in ureditev.
Ohranjanje miru - tradicionalna funkcija mednarodne organizacije
Za raziskovalce problemov miru je vzpostavitev mednarodne organizacije pomembna v najmanj dveh smislih. Vprašanje, ki ga največkrat obravnavajo raziskovalci odnosov med oblikovanjem mednarodnih organizacij in uporabo nasilja, se nanaša na reševanje konfliktov. Pri tem gre za idejo o »kolektivni varnosti«, ki je bila temelj za Društvo narodov in za sedanji sistem Združenih narodov. Tudi NATO in Varšavski sporazum temeljita na tej ideji.
14 Povzelo po Patricia M. Mache: Ecololgical Security in an Interdependent World. Bieaklhiough. Summer/Fill 1989: str. 8.
" Walker. Mendlowitz: prav tam. sir. 23.
'* Glej te Ramses A Wesel: Interdependence Theory from 1970-1990: The Contribution of Robert Kcohanc. Tremaktie. vol. 19, b. I 1990: Mr. 25-39. Besedo -pionirji, v tem odstavku uporabi]am le. da bi opisal oiivljanje pluralist* ■ ne milil okoli leta 1970 io ne zanikam obstoja pluralistične tradicije
1129 Teorija in praksa, let. 28, ti. 8-9, Ljubljana 1991
Mednarodne organizacije bi lahko v mednarodnih konfliktih igrale tudi posredno, bolj preventivno vlogo. Tu gre za močnejši poudarek pri iskanju večjih možnosti za sodelovanje, za prestopanje ravni lojalnosti, možnosti za dogovarjanje in za druge načine vplivanja (ne le za vojaško silo). Ob povečani stopnji globalne medodvisnosti pomembnost tega pristopa narašča. Tu lahko vidimo medsebojno vplivanje med medodvisnostjo in mednarodno organizacijo: medodvisnost zahteva boljšo mednarodno organizacijo, toda povečanje institucionalne prepletenosti hkrati vodi k večji medsebojni odvisnosti.
Pri proučevanju mednarodne organizacije je kot pristop dolgo prevladovala t. i. politika moči. V razmerah mednarodne anarhije je omejevanje držav, nagnjenih k vojni, zelo pomembno.
Sredstva tega omejevanja so bila načela zastraševanja, pogodbe ali druge oblike institucionalnega urejanja. Kongresni sistem, ki so ga uvedli na dunajski konferenci 1. 1815, je ena od posledic te ideje. Zagotavljal je stabilnost s sredstvi politike moči (in tako ustvaril potrebo po haaški mirovni konferenci za omejitev oborožitve).
»Realistična« vizija mednarodne organizacije je prevladovala po 2. svetovni vojni. V središču pozornosti so bile države kot mednarodni dejavniki. Mednarodne organizacije so bile oblikovane zato, da bi pridale pragmatičnemu kongresnemu sistemu bolj institucionalizirano naravo. Z oživljanjem teorije o medodvisnosti v sedemdesetih letih tega stoletja so se zdele tudi mednarodne organizacije možna rešitev svetovnih globalnih problemov. To je vodilo v tretji val institucionalizacije. Do drugega je prišlo okoli leta 1960, ko sta razvoj v Evropi in proces dekolonizaci-je pospešila takratno institucionalizacijo.
Zdaj je spet prišel čas revizije sistema mednarodne organizacije in čas za njegovo prilagajanje sedanjim mednarodnim razmeram, v katerih je državna suverenost postala legalna fikcija. Zdaj je treba pozornost posvečati ne le vojni, ampak tudi drugim oblikam političnega nasilja.
Spreminjanje oblik in vzrokov političnega nasilja
Ena od tez tega članka je, da je treba za obvladovanje različnih oblik političnega nasilja v svetu vzpostavljati nove oblike mednarodne organizacije. Kot že rečeno, se literatura o mednarodni organizaciji v glavnem ukvarja s problemom tradicionalnih meddržavnih vojn. Toda nastale so nove oblike političnega nasilja in te nove oblike ne upoštevajo meddržavnih meja ali državne suverenosti. Ne porajajo se med državami, ampak mimo držav. Ne gre za vojne med vladami, ampak za nasilje med nevladnimi in vladnimi dejavniki ali med samimi nevladnimi dejavniki. So stranski učinek povečane globalne medodvisnosti. Opazujemo lahko različne oblike političnega nasilja, ki z naraščajočimi medodvisnostmi v svetu postajajo vse pomembnejše in vse pogosteje potekajo na mednarodni ravni: rasistično nasilje, terorizem, »siciljanske« vojne in organizirani kriminal. Učinkovito zatiranje teh oblik nasilja zato zahteva nove strukture v organizaciji, in sicer take, ki presegajo sistem držav.
Preden ugotovimo, kakšne spremembe so potrebne v obstoječih mednarodnih organizacijah in na kakšnih temeljih naj bi se znova vzpostavile, moramo analizirati vzroke, ki so pripeljali do novih oblik političnega nasilja. Konflikti, ki lahko vodijo k »nedržavnemu« političnemu nasilju, so lahko različni: ideološki ali religiozni konflikti, rasni konflikti, ekološki konflikti, konflikti identitete, ekonomski
1130
konflikti. Ti konflikti se ne iztečejo nujno v politično nasilje, so pa njegov možni vzrok. Ideološki in religiozni konflikti pogosto nastanejo med skupinami znotraj dveh ali več različnih narodov (kot na primer v iransko-iraškem konfliktu). Problem je, da v mnogih primerih vlade uradno, s tem kar se dogaja, nimajo nobene zveze. To pa izredno otežuje nadzor nad obstoječimi mednarodnimi organizacijami. Do rasnih konfliktov lahko pride kot do stranskih učinkov izboljšanih možnosti komunikacije in prevoza beguncev in drugih imigrantov. Tretja oblika konfliktov, ekološki konflikti, bodo verjetno v prihodnosti ena od najbolj ogrožujočih oblik, če upoštevamo razširjeno literaturo o konceptu »ekološke varnosti«." Onesnaževanje okolja skupaj s širjenjem puščav in uničevanjem pragozda lahko vodi v konflikte zaradi ozemlja, vode ali svežega zraka. Ekološki problemi lahko vodijo tudi k nenadzorovanim migracijam in tokovom beguncev z opustošenih območij. Kot možne vire novih oblik nasilja v svetu avtorji pogosto navajajo tudi konflikte identitete ali etnične konflikte. Nove možnosti za politično nasilje nastajajo, ko skupine znotraj držav in čez državne meje zahtevajo avtonomijo. Problem je, ker državne meje ne sovpadajo z etničnimi mejami. Le v 13 primerih živijo narodi ene etnične skupine (in sicer večina) v eni državi." Zadnja oblika konfliktov, ki jo tu omenjamo, zadeva ekonomske konflikte. Prvič, vse več sodelovanja med Vzhodom in Zahodom utegne povečati prepad med Severom in Jugom. Večje potrebe po naravnih virih, ki jih spodbuja naraščajoča ekonomska blaginja na Severu, lahko pripeljejo do novih konfliktov. Drugič, koncept »dinamične revščine«, po katerem podrejenost razvitim za narode tretjega sveta ni več sprejemljiva, lahko vodi k bolj agresivnemu odnosu do celotne severne poloble. Ker »normalna« vojna proti Severu za države Juga ni sprejemljiva, so gospodarski ukrepi alternativa, ki utegne izzvati vojaško nasilje Severa.
Novi izzivi za mednarodno organizacijo
V raziskovanju na tem področju je prišlo do pomembnega premika od »mednarodnih odnosov« k »svetovni politiki« ali »Weltinnenpolitik« (Von Weizsäcker). Vse pogosteje lahko svet opazujemo kot »moderen svetovni sistem« (Wallerstein) ali »svetovno družbo« (Burton).1* Razlike med temi in bolj tradicionalnimi pristopi so v tem, da so v proučevanju svetovne politike analize omenjenih problemov usmerjene na globalno namesto na meddržavno raven.
Do tu je vse prav! Težave se pojavijo pri iskanju rešitve za ohranjanje mednarodne varnosti. Mednarodna organizacija res lahko ponudi rešitve problemov mednarodne varnosti. Zelo obsežna literatura o tem je pri tem dragocena pomoč. Vendar implicitno ali eksplicitno, literatura temelji na predpostavki, da je medna-
17 Seveda koncept varnosti okolja oziroma ckolotke varnosti zajema * glavnem grabijo segrevanja zemeljskega ozračja. nastajanja ozonskih lukenj, kislega dežja, razširjanja puKav. uničenje pragozda, odlaganje odpadkov, pomanjkanje piine vode. prenaseljeno« nekaterih območij m onesnaženje oceanov kol lake Koncept le redko povezuje te probleme
I političnim nasiljem, ki ga lahko povzročijo.
" Koen Koch: The Ne» Nationalism m Central and Eastern Europe and European Security: Old Problems. New Penpectives. referat na poletnem seminarju »Political Violence IX - At the End of the Cold War: The Restructuring of International Relations. Dubrovnik 20. junij 1990 Kodi med drugim trdi. da novo nastale narionaltstične tetrqe v Vzhodni Evropi niso grožnja mednarodni varnosti zaradi svoje notranjepolitične narave
" Tak pogled na svet zasledimo v delih, kot je npr lames N. Rosenau (ed ): Linkage Politics. Free Press. New York 1949; Robert O. Keohane. Joseph S. Nye: Power and Interdependence: World Politics in Transition. Cambridge University Press. Cambridge 1972; Richard Falk: A Study of Future Worlds. Maonillan. New York 1975; Immanuel Walleradn: The Modem World System. Academic Press. New York 1974.
1131 Teorija in praksa, let. 28, ti. 8-9, Ljubljana 1991
rodni sistem suverenih držav glavni krivec za to, da svetovnega miru Se nismo dosegli.
Ce želimo pri zatiranju nadnacionalnih oblik političnega nasilja uporabljati načelo mednarodne organizacije, moramo problem nujno redefinirati. Nove oblike političnega nasilja ne bodo izginile z razpustitvijo sistema držav. Z raziskovanjem moramo ugotoviti, kako lahko oblike mednarodne organizacije (»režimi«. »mednarodne institucije« itd.) prispevajo k reševanju tega problema in na kateri ravni (nacionalni, regionalni, globalni) je urejanje tega področja najbolj učinkovito.
Sklep in možne rešitve
Ob upoštevanju teze, da omenjenih oblik političnega nasilja ni mogoče obvladovati vse dotlej, dokler bomo razmišljali le v okvirih nacionalnih držav, je eno od možnih področij, kjer bi lahko iskali rešitve - nedržavna raven. Mednarodne nevladne organizacije (MNO) predstavljajo 90% vseh mednarodnih organizacij. So nekakšni forumi za usklajevanje med gospodarskimi ali drugimi interesnimi skupinami na določenem področju mednarodnih odnosov. MNO so lahko logično izhodišče. Vendar imajo MNO v mednarodnih odnosih čuden položaj. Kljub temu, da niso nov pojav (Red rožnega venca 1. 1964 naj bi bil prva MNO), so države in državne organizacije ali mednarodne vladne organizacije (MVO) prevladujoč dejavnik v mednarodnem sistemu in v mednarodnih odnosih in se jim posveča skorajda vsa pozornost. MNO celo niso del mednarodnega pravnega sistema in so v tem smislu »mednarodno-pravni izobčenci«." Razen Belgije nima nobena država uradnih legalnih povezav z MNO.
Za rešitev te težave in problemov v zvezi MNO in problemov zatiranja novih oblik političnega nasilja so potrebne tako nevladne kot tudi vladne pobude. Institucija, ki bi združevala tako nevladne kot tudi vladne strokovnjake s specifičnih področij, bi lahko ponudila rešitev. Mednarodna organizacija dela (ILO) je dober zgled za strukturiranje te ideje. Na tem področju je bilo opravljeno že veliko raziskovanja. Posebno t. i. »režimske« teorije ponujajo dobre temelje tem idejam." Vendar bi morali bolje razčleniti načine uporabe teh institucionalnih aranžmajev za obvladovanje (ali bolje za preprečevanje) omenjenih oblik političnega nasilja. Na primer, ali lahko razširimo obseg nalog že obstoječih »specializiranih« institucij ali pa moramo vzpostaviti posebne strukture za obvladovanje in razreševanje konfliktov, ko pride do njih.
Ta članek seveda ne ponuja rešitve omenjenih problemov političnega nasilja. Z njim želim le opozoriti na potrebo po preusmerjanju pozornosti teoretikov mednarodnih odnosov in mirovnih raziskav od meddržavnih vojn k drugim oblikam političnega nasilja. Teorije, ki se ukvarjajo z oblikovanjem svetovne vlade, danes ni moč slišati. Vsa pozornost je usmerjena k sodelovanju med legalno suverenimi entitetami v svetu. V tem stoletju se je mednarodno sodelovanje zelo okrepilo. Število MVO se je povečalo s 37 v letu 1909 na 309 v letu 1988 in v istem
10 AJ R Groom. Piul Taykn (ed): Functicmaiism: Theory and Practice in International Relations Anthony J N . KjcU Skjehbaek: Transnational Associations and their Functions'. University of London Press. Loudon 1975: str 196.
31 Glej Stephen D.Krasner (ed.): International Regimes. Cornell Unrvenity Pre». Ithaca. London 1983. flej tudi Robert O. Keohane After Hegemony Cooperation and Discord in the World Political Economy, N. J Pnnccntoo University Pre«. Pnnoenlon IVH4
1132
obdobju se je število MNO povečalo s 176 na 4518.33 Mednarodno sodelovanje in institucionalizacija posebno na specifičnih področjih, sta se izkazala za relativno uspešna. Prizadevanja za širjenje teh oblik mednarodne organizacije na nove probleme političnega nasilja gotovo niso brez možnosti za uspeh.
S koncem hladne vojne je medsebojna (konfrontalna) odvisnost med Vzhodom in Zahodom izginila. Podpis sporazuma CFE (9. novembra 1990) je odpravil vse dvome." Razvile so se nove ideje za strukturiranje novih oblik sodelovanja. V Evropi je KEVS primeren okvir za tak razvoj. Mnogi članki v revijah in časopisih izražajo živahnost razprav o tem vprašanju. KEVS bi lahko bila dobro izhodišče za vzpostavljanje novega sistema varnosti v Evropi. Ena od prednosti je vključenost t. i. nevtralnih držav v ta proces.
Češkoslovaška vlada je aprila 1990 ponudila zanimiv predlog, ki vsebuje več korakov.24 Glavna ideja je vzpostavitev Varnostnega sveta. Imel naj bi posvetovalne in nadzorne funkcije, dolgoročno pa tudi možnosti za preprečevanje konfliktov, sprejemanje resolucij in posredovanje v konfliktih. Predlog je zanimiv, ker upošteva ekonomske, ekološke in človeške vire konfliktov. V skladu s predlaganim naj bi Evropa končno krenila v smeri konfederacije.
Eden od nujnih pogojev za uspeh pri vzpostavljanju novega sistema varnosti v Evropi je pristop, usmerjen k dejavnikom in k problemom. Stopnja varnosti samo zaradi prizadevanj za končno integracijo evropskih držav ne bo nič večja. S kolapsom Varšavskega sporazuma in vojaške učinkovitosti NATO so se odprle nove možnosti za varnostno skupnost. Nova organizacija bi dajala možnosti za upoštevanje tudi tistih oblik političnega nasilja, ki utegnejo v prihodnjih desetletjih postati ene najbolj nevarnih.
Prevedla: Zorica Bukinac
22 Podatki so povzeti po Zborniku mednarodnih organizacij ( Yearbook of International Organizations) 1988/89, ki ga
izdaja Union of International Associations v Bruslju. Podatki kalcjo le llevilo ■konvencionalmh- mednarodnih teles.
Z malce drugačno metodologijo bi lahko prrtli tudi do večjega Itevila mednarodnih organizacij: skupaj 20.000 in sicer 18.000
MNVO in 2000 MVO Glej tudi Elise Boulding: Building a Global Civic Culture: Education for an Interdependent World.
Teachers CoUega. Columbia University. Ne» York 1988: str 35.
Izraz je povzel po članku J. H. de Wilda. v katerem avtor uporablja različne tipologije medodvisnosti na različnih
ravneh analize Jaap de Wilde: A Short History of Global Interdependence. Development and Security 1989: str. 28.
M Bolj podrobno v Christine M.Merkel: The Helsinki Proeeas and Future Peace Structures in Europe. Helsinki
Monitor, vol 1 «t. ] 1990; str 16-19.
1133 Teorija in praksa, let. 28, ti. 8-9, Ljubljana 1991