114
Cvetko Slavin: Ah, ne plakajte!... — Mira: Naprej.
In res ga ni!
Denar, ki ga je Tinačka pustila Jakobu, temu ni zalegel.
In prišlo je tako kot so prerokovali pametni možje.
Zgodba je kratka. —
Cerkveniško službo je pustil, in cerkvica sv. Filipa in Jakoba je prišla v oskrb drugemu.
S Klinarjem pa sta sekala in kuhala v Polhovcu, da je bilo kaj. Sekira in žaga sta se vrstili . . . Ob pobočjih pa so gorele kope, daje dim v valovih legal nad gozdove.
In po grapi se je izvažalo kar naprej: zdaj oglje, zdaj drva, zdaj hlodi in okleški...
In pri kupčiji je  bila vedna  izguba. —
Klinar, ki je nadzoroval delavce in sploh vodil vse podjetje, se sicer ni mogel načuditi vedni izgubi; toda dobri prijatelji Jakobovi so majali z glavami in mu namigavali, da stoji Klinar v tajnih zvezah s prekupci v Trstu . . .
No, Jakob jih ni poslušal.
Zato pa nazadnje že ni bilo nikogar več, ki bi bil imel le količkaj upanja, da bo Jakob rešil propada sebe in svoje gospodarstvo.
In res —: gospodarstvo je propadalo in naposled propadlo — —
Jakob je šel po svetu — pravijo, da na Štajersko k rudarjem . . .
Žena pa je ostala doma in jokala in ob-upavala.
In otrok je hiral, hiral in — kar je bilo naravno — umrl neko noč . . .
In ko je drugi dan cerkovnik na farnem pokopališču kopal poleg Tinačkinega groba nov, majhen grob, je trdil,.da ne bo dolgo, ko bo kopal še tretjega. Ana namreč, ki je bila prišla naznanit smrt otrokovo, je bila sama kakor smrt: bleda, potrta in brez življenja -------
Ah, ne plakajte
r lakale lahno pesmice so: da jih prezira, da jih zatira njeno oko . . .
Ah, ne plakajte, pesmice ve: krila razpnite, ponosno zletite do daljne zvezde!
Naj vas prezira njeno oko! Ali vas reva duša prepeva zanj o samo? . . .
Cvetko Slavin.
Naprej!
Pogum! Naprej po trdi cesti! Kdo bi oziral se nazaj! Če precej rož ne vidim cvesti, nad vesno mar že zdvojim naj? . . .
Kar snežni dihi zamorili, lahko en solnčni vrne dan, i na mladostnih nad gomili že vzklil je vnovič maj cvetan . . .
In ki v solzah so kdaj sejali na trnjevo življenja pot, bogato snopje bodo brali, ko prišel k žetvi bo Gospod!
Zato naprej po trdi cesti! Kdo tožen gledal bi nazaj: Če že prevar se ni otresti  — pogum nas ne zapusti vsaj! . .
Mira.