y
VETERAN
VOJNE ZA SLOVENIJO
4
Glasilo Združenja veteranov vojne za Slovenijo december 97
Izdajatelj:
Predsedstvo Združenja veteranov vojne za Slovenijo Rojčeva 16, p.p. 2780 1001 Ljubljana
UREDNIŠTVO:
Glavni in odgovorni urednik : Renato ZORKO p.p. 109
tel./fax: 0608-61-682 mobitel: 041-683-312 Email: Renato.Zorko@guest.arne: Člani uredništva: g. Drago BITENC g. Srečko LISJAK g. dr. Stane GRANDA ga. Mjuša SEVER
Zunanji redni sodelavci:
Aforizmi: g. Franci ČEČ
>. Milan ALAŠEVIČ
Devizni račun:
900-27620-114660/2
NLB d.d., Trg Republike 2, 1000 Ljubljana
Cena izvoda:
200,00 SIT 1,20 ECU
S. Granda:
»Južnjaki« in slovenska
osamosvojitev....................................................................5
Ali res hočemo '99 biti D. Bitenc:
ZWS od ustanovitve naprej
IV. del...............................................................................8 _
Karikatura 1.....................................................................10
Veteranov dopisnik................................................. 11-21
Zadnja stran: svečana obleka veterana vojne za Slovenijo
ja Urada vlade RS za informiranje številka 23/138-758/96-12 z dne 03.04.2996 je javno glasilo 'Veteran vojne za Slovenijo" vpisano v evidenco javnih
tivnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 tarife
proizvodov po stopnji 5 %.
Prispevke za naslednjo številko Veterana pošljite na urednikov naslov. Nepodpisanih prispevkov ne bomo objavljali. Člani ZWS lahko namesto imena in priimka navedejo
vani. Prispevke nam nujno pošljite na računalniških diske-
jih bomo vrnili, vrnili pa vam bomo tudi fotografije za
22. ZASEDANJE GENERALNE SKUPŠČINE SVETOVNE VETERANSKE FEDERACIJE V JUŽNI KOREJI
Svetovna veteranska federacija, ki šteje preko 27 milijonov članov, od tega je preko 5 milijonov članov prav iz Južne Koreje, je zasedala na svoji 22. Generalni skupščini v Seoulu v Južni Koreji od 08.11.- 16.11.1997. Zasedanja sva se udeležila Srečko Lisjak, predsednik ZWS ter avtor tega članka kot namestnik člana Sveta Svetovne veteranske federacije. Do zadnjega zasedanja sta bile iz Republike Slovenije dve članici in sicer ZZB NOB in ZWS, na 22. zasedanju GS SVF pa je bila kot tretja sprejeta Zveza društev vojnih invalidov Slovenije (ZDVIS), ki v svojih društvih združuje tudi invalide naše vojne iz leta 1991. Pred odhodom v Seoul smo bili s strani ZZB NOB in ZDVIS naprošeni, da zastopamo tudi ostali dve članici, ker se predstavnika omenjenih organizacij zaradi objektivnih razlogov zasedanja nista mogla udeležiti. Predhodno smo uskladili stališča glede predlaganih resolucij ter glede
Korejski polotok je eno od geografskih področij, kjer je vojna pustila boleče posledice razdelitve sicer kulturno in zgodovinsko homogene populacije. Po koncu druge svetovne vojne je po odpravi Japonske okupacije polotok svetovna politika razdelila na dva dela - severni komunistični in južni demokratični. V korejski vojni v pedesetih letih, ko je Severna Koreja dvakrat poskusila okupirati celoten polotok ter vzpostaviti komunizem, je padlo na tisoče žrtev. Na vojaškem pokopališču, kjer smo položili venec, so križi grobov padlih posejani tako na gosto, da človeka spreleti srh. Na tem pokopališču se mi je utrnila misel,
jitev plačali z relativno nizko ceno človeških življenj in kakšen uspeh je dosegla slovenska politika in odločnost pripadnikov Manevrske strukture narodne zaščite, Teritorialne obrambe, Milice, prostovoljcev ter ostalih obrambnih struktur, da tudi Slovenija ni posejana s številnimi križi padlih.
Težko je opisati šok zaradi kontrasta, ki ga doživiš 20 km stran od najmodernejše opremljene mestne strukture (Seoul ima 9 mio prebivalcev in se razprostira na 6000 km kvadratne površine, na sedem pasovnih cestah se vozila pomikajo 20 km na uro), ko gledaš bodečo žico ter na strel pripravljene vojake ob robu demilitarizirane cone, ki jo nadzirajo mednarodne enote OZN. Nehote se mi je pojavila asociacija glede razdelitve Nemčije po drugi svetovni vojni ter na obdobje hladne vojne. Motivi za vojno v Vietnamu so bili podobni. Posledice vojne zaradi spopada interesov dveh ideologij pa nosijo posamezniki v razdvojenih družinah, svojci padlih in vojni invalidi. Zato je še kako resničen in ustrezen credo Svetovne veteranske fe-
deracije, da ni nihče bolj poklican, da govori o miru kot tisti, ki smo vojno doživeli! Vloga SVF kot aktivnega dejavnika pri vzpostavljanju dialoga med sprtimi stranmi povsod po svetu ter njene stalne aktivnosti za mir se je tudi tokrat pokazala v izjemni moči. Teden dni po koncu zasedanja v Seoulu smo lahko iz sredstev javnega obveščanja izvedeli, da je Severna Koreja pripravljena na dialog glede prenehanja vojnega stanja med Severno in Južno Korejo.
Samo zasedanje je potekalo v delovnem vzdušju, predvsem pa v duhu volitev novega vodstva. Pri sprejemu novih članic naj omenim, da je bila poleg Zveze društev vojnih invalidov Slovenije sprejeta tudi organizacija vete- * ranov domovinske vojne iz Hrvaške. Poseben problem je bil sprejem organizacije Zveze borcev iz druge svetovne vojne iz tako imenovane Republike Srbske. Naša delegacija je poleg mnogih drugih nasprotovala sprejemu, saj za sprejem nista bila izpolnjena dva pogoja in sicer ni bilo soglasja članice iz Bosne in Hercegovine, poleg tega pa tudi zaradi dejstva, da Republika Srbska ni država po mednarodno pravnem pojmovanju. Kljub jasnim argumentom je glasovanje z minimalno večino potrdilo njihov sprejem. Osebno ocenjujem, da skuša evropska politika tudi preko Svetovne veteranske federacije na Balkanu reševati tisto, kar je dejansko zamudila, ko je bil čas za ustrezno akcijo. Prav v primeru BiH je razvidna kon-traverznost politike vodstva SVF, saj veteranov zadnje vojne (Jedinstvena organizacija boraca) kljub njihovi prošnji za sprejem zaradi tega, ker so vlogo dopolnili štiri dni prepozno, še niso sprejeli.	^
Pred zasedanjem Generalne Skupščine se je sestal Svet kot najvišji izvršilni organ SVF. Dosedanji predsednik Sveta Dixon je posebej izpostavil problem nadaljnega delovanja SVF, saj zaradi starosti mnogi dosedanji aktivisti SVF umirajo ter apeliral na kadrovanje mlajših ljudi. Volitve so na koncu ovrgle to skrb, saj je novo vodstvo še starejše od prejšnjega. Tega problema, ki sem ga izpostavil leta 1995 v Maroku na zasedanju Sveta, se zavedajo tudi ostale članice. V tej smeri je prišla pred volitvami pobuda s strani Hrvaške delegacije, da bi kazalo poskusiti s kandidaturo nekoga iz zadnje vojne v Evropi in njihov predlog, da naj bi me predlagali za podpredsednika SVF za področje Evrope. Za kaj takega sicer s predsednikom Lisjakom nisva bila pripravljena, vendar pa ni kazalo izpustiti priložnosti, da poskusimo. Po posvetovanju z nekaterimi drugimi delegacijami sva ocenila, da kljub temu, da kandidatura verjetno ne bo uspešna, bo vseeno pokazala resen namen veteranov novejših vojn, da želimo
aktivno delovati v aktivnostih za mir ter izboljšanje pogojev življenja tako veteranov kot vojnih invalidov povsod po svetu. Ne nazadnje se je zadnja vojna v Evropi pričela prav na slovenski zemlji in v tej obrambni vojni je Republika Slovenija svetu pokazala, kako se spoštuje mednarodno vojno pravo in kako se pravica do samoobrambe izvršuje tudi z minimalnimi človeškimi žrtvami.
Na tajnih volitvah je bil za predsednika Svetovne veteranske federacije izvoljen dosedanji generalni sekretar Serge Wourgaft iz Francije, za generalnega sekretarja Marek Hagmajer s Poljske, za predsednika Sveta Jan Loos
Za podpredsednika za Evropo ( kandidirali smo štiije -Rusija, Georgija, Makedonija in Slovenija) je bil izvoljen general Vladimir Govorov iz Rusije, sam sem prejel 6 glasov od 40, kar je svojevrsten uspeh in ponovna potrditev pravilnega delovanja ZWS tudi na mednarodnem področju. Zgodilo se je namreč to, da je drugo ^ uvrščeni po prvem krogu volitev (Georgadze) javno odstopil od drugega kroga ter svoje glasove preusmeril na generala Govorova. Zadeva je bila očitno že predhodno dogovorjena, saj je bila "predvolilna" kampanija v polnem teku. O geografskem in političnem pojmu Evrope pa naj si
Ameriko je postal Stanley Allen, podpredsednik za Afriko
Mohammed Benjelloun, prvič v zgodovini SVF pa je visoko funkcijo zasedla ženska, saj smo za podpredsednico za področje Pacfika in Vzhodne Azije izvolili June Stone iz Avstralije. Za glavnega zakladnika (blagajnika) je bil izvoljen Abdul Hamid Ibrahim.
Na koncu naj omenim predstavitev slavnostne obleke -veteranske uniforme, katere model je sprejelo predsedstvo ZWS. S predsednikom ZWS Srečkom Lisjakom sva se udeležila protokolarne otvoritve ter polaganja vencev v veteranskih uniformah. Zanimanje je bilo izjemno, med nekaterimi je bilo opaziti tudi kanček zavisti. Dosedanji predsednik SVF general Egge je bil tako navdušen, daje insistiral, da naj se v uniformi udeleživa tudi ostalih protokolarnih dogodkov.
Naslednje, 23. zasedanje Generalne Skupščine SVF bo leta 2000 ob 50 - letnici obstoja te mednarodne nevladne organizacije v Franciji. Morda bo takrat ustrezen trenutek, da se bo dejansko in simbolično izvršil prenos vodenja na rodove veteranov novejših vojn.
Drago BITENC, dipl. iur.
"JUZNJAKI" IN SLOVENSKA OSAMOSVOJITEV
slovenske osamosvojitvene enote, mi je po glavi rojilo vprašanje, katere in na kakšen način so nas izbrali. Resda sem bil zaradi nekih napetosti vpoklican že tudi maja 1991, vendar sem tokrat vedel, da gre za res. Najbolj me je zanimalo, ali so vpoklicali "politične komisarje" in k južnjake. Prvih nisem maral, saj so se na orožnih vajah vedno s torbicami preko ramen in s pištolami za pasom lizunsko smukali okoli višjih častnikov, zlasti poklicnih in se jim prav neokusno prilizovali. Zlasti so se glasno kro-hotali njihovim neumnim in neslanim pripombam na račun vpoklicanih civilov. Zdeli so se mi kot janičarji in čeprav so bili kot posamezniki med njimi gotovo tudi dobri ljudje, sem jih preziral in se jih tudi po malem bal, saj sem se spraševal, kako bi se obnašali takrat, ko bi šlo za res. Tistega junijskega dne, ko smo bili vpoklicani, in kasneje, jih nisem videl. Vodstvu slovenske TO sem bil zelo hvaležen, hkrati pa sem dobil ponovni dokaz, da gre tokrat zares. "Južnjakov" je bilo v moji enoti v prejšnjih letih precej, včasih tudi tretjina in več. Povečini so bili delavci v različnih ljubljanskih podjetjih. Ločevali smo se nekoliko po jeziku in nekaterih navadah, sicer pa smo se dobro razumeli. Bili pa so med njimi tudi posamezniki, ki jih tako večina Slovencev kot "južnjakov" ni marala.
tovilili, v
li kod, o
kolikor ga je mogel nositi, opazil nekatere znance in prijatelje "južne brate". Priznam, da nobenemu od njih ne bi zameril, če bi se tej dolžnosti izognil. Nenazadnje so prišli k nam zaradi boljšega kosa kruha in denarja, ne pa zato.
terimi zgubil stik. V moji skupini so ostali le štirje: Hrvat, Bosanec, Srb in Črnogorec. Posebno sta me zanimala zadnja dva. Ker imam za imena zelo slab spomin, se opravičujem, če sem jih pomešal. To za nadaljno pripoved niti ni važno.
Hrvat Dragan, že na zunaj naju je družilo vsaj polovica preveč kilogramov, je bil zelo odprt in odkrit človek. Vsakemu je razlagal: "Tu v Sloveniji se borim za Hrvaško.
Saj r
io, kje s
i skupaj prebedela na barikadi in preverjala avtomobile. Bil je zelo odločen in tako glasen, da je vsak voznik brez oklevanja poslušal njegova navodila. Nekega popoldneva je bil, sicer vselej dobro razpoloženi Dragan, zelo slabe volje. Počasi sem izvlekel iz njega vzrok. Medtem ko je bil kot Hrvat mobiliziran v vojno za
Slovenijo, so ga v njegovem IMP dali na čakanje. Še danes tega ne morem imenovati drugače kot sabotaža. Upam, da bo prišel čas, ko bodo taki primeri sistematično raziskani in da bo vsem povedano, kdo in kaj so bili ljudje, ki so to počenjali. Nenazadnje, koliko veteranov vojne za Slovenijo je sedaj brez zaposlitve po zaslugi tistih, ki so se okoristili s slovensko osamosvojitvijo in procesi, ki jih je sprožila?
nekaj let sva se videvala na orožnih vajah. Bil je zelo ure-vprašanje, kako to, da se je odzval vpoklicu, ko toliko
Težko je ugajati gostom pri tistih uradnih obiskih, ko nas ti samo preletijo čez nebo.
sicer poslanca takratne skupščine, je odgovoril: " Tu sem si ustvaril družino, tu bom ostal. Mojim otrokom je domovina Slovenija." Sprva nisem vedel, ali je to zgolj fraza ali misli resno. Ko sva se naslednji dan znova zaplet-
domačimi v Bosni." Kako so reagirali, ko so zvedeli, kaj je
Omer je trdil, da je bil spomeničar, samo vprašal: "Sin, ali si na pravi strani?" Ko mu je povedal, kje je, mu je oče odgovoril:" Vedel sem! Pazi nase!" "Pa si prepričan, da te je oče razumel?" sem vrtal vanj. "Stari vse dobro spremlja in ve, kako je v Sloveniji. Samo preveriti me je hotel." Priznam, da sem bil ganjen takrat in sem še danes, ko se spomnim tega dogodka. Omerja po vojni za Slovenijo nisem več videl. Bojim se, da je šel pomagat domov v
je bil v tistih bosanskih hribih sposoben dojeti Slovence. Božo je bil Črnogorec - Musliman. Pred tem sva bila skupaj samo na enih orožnih vajah. Bilje veliko mlajši, komaj poročen. Žena, proti koncu ga je prišla celo obiskat na barikado, je bila zelo opazna lepotica. Že drugi ali tretji dan me je med odmorom sam poiskal in se želel posvetovati z menoj. Tega nisem bil prav nič vesel, saj nisem vedel, kaj mu naj rečem. Trdil je, da poslej domov v Črno Goro ne bo več mogel, ker se mu bodo tam zaradi dejstva, da služi "Janši", najmanj odpovedali, če ne bo še kaj hujšega. "Tam imam, sestre, brate, starše, strice... Kaj bo z menoj?" je tožil. Tolažil sem ga, da tako hudo gotovo ne bo, da se bodo tudi Črnogorci osamosvojili, da ne bodo zvedeli, da naj pove, da je bil mobiliziran in podobno. Ne
kije bil mlad, toda odličen človek in častnik in ga prosi, da ga pošlje domov. Čeprav se Božo stisk ni otresel, je vztrajal do konca in prišel v enoto baje celo avgusta, ko mene
Saša je bil Srb, zelo zaveden Srb in tega ni skrival. Imel je nekaj posebnih vojaških znanj in je bil zaradi odličnega tovarištva zelo cenjen, tako pri predpostavljenih, kot med nami. Videl sem, da mu je težko, pogosto je bil zamišljen, kar sicer ni bilo zanj značilno. Ko so mu nekoč ukazali, naj
uporabi eno svojih specialnih znanj, se je brez besede na to pripravil in odšel. Ko sem ga po povratku vprašal, kako je bilo, mi je ves srečen povedal, da gaje prehitel podoben
jetno še danes ne bi imel mirnega spanja. Lansko jesen
Srbiji. Skoraj pobralo ga je, ko so nek večer prišli k stricu arkanovci z njegovo fotografijo pripadnika slovenske TO v vojni za Slovenijo. Vse so vedeli o njem. Komaj se je izmazal, pravzaprav ga je rešil stričev ugled. Bil sem brez besed in sem še danes. Kdo je vse takrat sabotiral? Štirje primerki, vsi resnični, so verjetno premalo, za splošne
"južnjake" spomnim, ko opazujem danes, kaj se dogaja s Slovenijo. Nikoli nisem bil heroj in nič herojskega nisem storil v vojni za Slovenijo. Zavedam se pa, da bi ob manj
pomenila predčasen konec življenja. To nam je bilo takrat večini jasno in zavedali smo se nevarnosti, ki nam je pretila. Nekaj naših tovarišev ni imelo te sreče, nekateri nosijo trajne in vidne posledice. Zakonodaja v korist njih in nji-hovih svojcev zamuja. Mnogi od udeležencev vojne za Slovenijo so brez služb. Nekateri Slovenci so že prvi dan vojne pobegnili in postali ministri osamosvojene Slovenije, drugi so prve dni vojne cvilili od strahu in postali kasneje njeni predstavniki. Ne enim ne drugim ne zavidam njihovih služb. Naj živijo s svojim denarjem in....sramoto. Pa vendar! Ali smo zaslužili tako ravnanje? Vsak nas lahko zmerja in žali po mili vojni. Naša vojna naj bi bila celo operetna! Ali zato, ker nismo sprožili bratomorne vojne? Tisti, ki danes tožijo, da sodobnost ne prizna njihovih velikih dejanj med II. svetovno vojno, se zelo motijo, če mislijo, da bodo svoj ugled v družbi popravili z blatenjem vojne za Slovenijo. Nekateri novinarji kažejo neverjetno sposobnost v izničevanju lastne države. Namesto da bi kazali s prstom na očitno nesposobne in grabežljive, nemoralne posameznike, pa čeprav na visokih mestih, kujejo te v nebo in krivijo državo, državljane. Razsoden človek tega ne bi delal, politikant pač!	^
V vojni običajno ni nič neobičajnega.
Ko človek danes razmišlja, kdo nas je v osamosvojitvenih
"južnjake". Problemi in nasprotovanja so bila in so še vedno pri nas, doma, v Sloveniji in med Slovenci. V teh šestih letih je Slovenija napravila tak napredek, če primerjamo samo narodni dohodek v Jugoslaviji in Sloveniji, da
žal. Odprto pa ostaja vprašanje kako in zakaj so vodilne
nimi državljani in pred tujci. Na nikogar se ne morejo izgovarjati, najmanj na "južnjake"! To, kar so iz pričakovanj in realnih možnosti naredili, ni sad neumnosti in neznanja, je huje. Zgodovinska ocena, pa čeprav čez dvesto let, ne bo krivična, bo pa bridka.
dr. Stane GRANDA
ALI RES HOČEMO LETA '99 BITI POVABLJENI V NATO ?
Kakorkoli obrnemo je, z vojaškega vidika, NATO naša stvarnost. Barantanja okrog denarja so neumnosti. Pravi in pošteni izračuni so pokazali, da bi bili stroški v NATU manjši kot pa v ne-NATU.
naši sogovorniki vsaj v enem stavku omenjali našo vojsko. Pa ne v preveč dobrem kontekstu. Če je odgovor na naslovno vprašanje NE, potem ni nobenih težav. Pustimo zadeve ( vojsko! ) take kot so in pika. Če pa je odgovor pritrdilen, se zadeve postavijo na glavo. Potrebno je treba začeti delati že danes. In to trdo
Chris Donelly, posebni svetovalec NATA za srednje in vzhodnoevropske zadeve pravi: » Država, ki nima problemov s civilno-vojaškimi odnosi in demokratičnim nad-^ zorom, je država brez demokracije »
Sprijaznimo se z dejstvom: v naši deželi demokratičnega nadzora nad vojsko ni!
TVdim: pri nas nihče ( niti GŠ SV ! ) ne ve kaj ima naša vojska od orožja, opreme in tehnike ( in kakšnega izvora je ! ), nihče ne ve kako ( in predvsem za kaj ! ) se naša vojska usposablja in nihče ne ve, kako se v naši deželi
Prepotreben korak v pravo smer bi bil poučevanje »demokratičnih nadzornikov« o vojski nasploh. ( Ko je bila tu še JA so tako ali tako govorili: »pusti to, to je vojska...« Vsi, ki so vsaj malo »praskali« po vojski ali o njej preveč razmišljali, so bili hitro pribiti na križ ! Žal, kar se poznavanja vojaško-obrambnih zadev tiče ni raven trenut-
Stalno se ponavlja: Slovenci smo dobri vojaki. To tezo so
^ valjala. Že vnaprej si se moral lepo obnašati, biti priden in poslušen, da ne bi škodoval »imidžu« svojega naroda. Najboljši pa smo bili samo zato, ker smo najbolj ubogali, bili poslušni, bili hlapci. Dokaz: leta 1988 je tedanji RSLO ( Republiški sekretariat za ljudsko obramno ) sedanji MO, bil razglašen za najboljšega v tedanji Jugoslaviji. Zakaj ? Ker je od vseh » subjektov »najbolje sprovajal, zagovaijal in uresničeval tedanjo politiko, kije prihajala iz Beograda.
učil kaj je vojska, kako je treba delati, se vojskovati... ! Imamo ljudi (starešine, poznavalce vojaške prob-
vo«, tako, ki bo upoštevala vse značilnosti svojega naroda. Cel svet (vsaka država ) je najprej naredil svojo vojsko in se potem odločal s kom, kdaj in kako v povezave. Ni problem vojske, da jo vodijo učitelji, vodoinšalateiji in trgovski pomočniki - problem je, da ti ljudje razmišljajo kot učitelji, vodoinštalateiji in trgovski pomočniki. Dobili so v roke ogromno moč, ki je prvič niti ne poznajo in drugič se je niti ne zavedajo. Vojska je orodje in bog ne
daj, da se orodje samodejno vključi in začne delati, kar mu na misel pride. Ali parafrazirano: vojska je preresna zadeva, da bi jo v rokah imeli generali. In kje so največje težave vojske? Prva je sigurno disciplina: od tiste prave vojaške pa vse do delovne. Tuje zajeta tudi disciplina spoštovanja ukazov, predpisov in zakonov. Vendar na spoštovanje discipline vpliva premajhen nadzor, ki pa se izgublja predvsem v premajhnem spošro vanju t.i povratnih informacij. Druga je
nacije in subordinacije. Žal naša vojska ne funkcionira hierarhično. To pomeni predvsem, da linija (vodenja) poveljevanja ni vpeta v vsakdanje življenje in delo vojske. Tretja težava vojske je v načrtovanju. Ker pač ni ustreznih
Se prilagajamo standardom NATA zato, da bomo varovali sebe ali NATO?
analiz (in predvsem natančnih podatkov ) ni mogoče predvidevati gibanja niti za leto vnaprej. Žal tudi pri koliko toliko izdelanih načrtih ni kontrole izvajanja oziroma upoštevanja načrtovanega. Največkrat že samo načrtovanje za seboj vleče izdelavo opravičil, zakaj je bilo nekaj nemogoče storiti. Te tri težave so predvsem posledica odsotnosti temeljnega cilja: usposabljanje in zagotavljanje bojne pripravljenosti. Z definiranjem cilja bi se uredila natančna določitev nalog (in s tem tudi odgovornosti) vsakega posameznika v »mašineriji« imenovani vojska. So pa tudi dejavniki izven vojske, ki vojski zagotavlja pogoje za uspešno funkcioniranje. Na prvem mestu je sigurno izvrševanje vojaške dolžnosti in, povezano s tem, kadrovanje od nabornika do profesionalca. ( Naborni sistem kot tak je preglomazen in zbirokratiziran, predvsem pa za vojsko neuporaben ). Na drugem mestu je sigurno logistika oziroma podpora izvrševanju temeljnih dejavnosti vojske. Prisluhniti, upoštevati, podreti in predvsem
Žal sta pri nas vojska in ostali del ministrstva na svojih okopih. Vojska ne zna artikulirati potreb in zahtev, ostali del pa ne upošteva zakonitosti delovanja vojske.
Aleksander ŠTULAR
ZWS OD USTANOVITVE NAPREJ
IV.DEL
V prejšnji številki našega glasila sem zapisal, da se je leto 1997 začelo vspodbudno, saj smo prejeli odločbo Ministra za delo, družino in socialne zadeve, s katero je ZWS pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Upali smo, vsaj v ožjem vodstvu, da bo naposled naših finančnih težav konec in da bomo lahko v letošnjem letu sistematično pristopili k reorganizaciji v smeri zagotavljanja materialnih pogojev za delovanje pokrajinskih, predvsem pa območnih odborov. Proslava v Cankarjevem domu je zahtevala še izdatno poplačilo neplačanih terjatev in
aprilom mesecem pokrili. Zahvaljujoč članom ZWS, ki so
malen obseg načrtovanih aktivnosti izvajali. Od začetka leta je pričelo veljati obdobje začasnega financiranja in začeli smo prejemati 1/12 lanskoletne realizacije iz državnega proračuna. Nestrpno smo vsak mesec pričakovali sprejem proračuna za leto 1997, v katerem naj bi se po zagotovilih pristojnih upošteval naš predolg za odobritev dodatnih sredstev za zagotavljanje materialnih pogojev za delovanje območnih in pokrajinskih odborov Z WS. V zadnji četrtini leta pa lahko samo ugotovimo, da je predlog za sofinanciranje delovanja ZWS za leto 1997 predvidel samo za okoli 1,6 MIO SIT povečanja obsega sredstev glede na leto 1996, kar pomeni okoli 24 MIO SIT, ( že drugo leto zapored naš predlog ni bil vsaj delno upoštevan -1995 in 1996 smo predlagali dodelitev sredstev v višini 90 MIO SIT, od tega 65 mio SIT za potrebe pokrajinskih oziroma območnih odborov Z WS). Kakšen bo delež sredstev za leto 1998 (predlagali smo 110 MIO SIT) pa si raje ne upam napovedovati. Obljube so eno, realnost pa kaže drugačno sliko. Prepričan pa sem, da se bo stanje normaliziralo šele takrat, ko bo tudi Združenje veteranov vojne za Slovenijo imelo pridobivanje sredstev opredeljeno v zakonu, tako kot je to opredeljeno za Zvezo združenj borcev in udeležencev NOB.
Bolje kot na finančnem področju so se odvijali dogovori za normalizacijo odnosov med Ministrstvom za obrambo in ZWS. Novi minister za obrambo gospod Tit Turnšek je sprejel delegacijo predsedstva ter sprejel naše pisne konkretne predloge tako glede določenih nerešenih vprašanj, ki zadevajo odnos do veteranov vojne za Slovenijo kot tudi predloge glede sprememb Zakona o obrambi. Dogovori se ne realizirajo z ustrezno dinamiko, za kar pa ni odgovoren minister za obrambo temveč nekateri posamezniki Ministrstva za obrambo, ki so verjetno še vedno prepričani, da Z WS ni dejavnik v tej družbi, ki bi mu bilo potrebno posvečati preveč pozornosti. Prvi konkreten akt dogovorjenega je bila pogodba za uporabo prostorov sedeža ZWS na Rojčevi ulici 16, ki sedaj določa pravico do uporabe za nedoločen čas in ne več za 1 leto z
Po konstituiranju Državnega zbora in njegovih teles sem na podlagi sklepa predsedstva opravil razgovor s predsednikom Državnega zbora gospodom dr. Janezom Podobnikom glede ponovne oživitve predloga za spre-
marca je poslanec gospod Stanislav Brenčič vložil ponovno predlog spremembe Zakona o vojnih veteranih, saj prejšnji predlog, ki ga je vložil gospod dr. Vladimir Topler, do prenehanja mandata poslancem prejšnjega sklica, ni dospel niti do prve zakonodajne faze. Ponovno se je pojavil "abstinenčni" virus, saj Vlada kljub dvakratnemu sklicu matičnega delovnega telesa ni podala svojega mnenja glede predlaganih sprememb. Mnenje Vlade je formalno potrebno, če pa le tega ni, zakon ne more v prvo fazo zakonodajnega postopka. Občutek, da gre za namerno zavlačevanje, sem dobil, ko sva se besedno "dajala" na Odboru za zdravstvo s poslancem gospodom mag. ^ Kopačem. Nikakor namreč nisem uspel prepričati sina mojega očeta, da smo veterani vojne za Slovenijo dosti
pravice obravnava en zakon za vse vojne veterane, morajo biti le ti v zakonu enakopravni. Če pa se pravice razlikujejo že glede na življenjsko starost, ne more biti govora o ustavno deklarirani enakosti pred zakonom. Moja nesramnost pa se ni končala na tem. Prekoračil sem vse meje okusnega ter hipotetično ugibal, ali ni morda tisti, ki je sedaj veljavni zakon pripravil, želel lažje obvladovati populacijo vojnih veteranov po načelu "deli in vladaj" (divide et impera) ter posredno pripravil zakonske razloge za neizbežen konflikt med dvema populacijama, lahko bi rekel kar med generacijski konflikt?
Ne želimo si kakršnih koli trenj med veteranskimi organi- ^ zacijami zaradi političnih računic, vendar realnost kaže, ~ da smo veterani vojne za Slovenijo v vsakem pogledu v neenakopravnem položaju tako glede statusa kot tudi glede družbenega priznanja. Ko uporabljam izraz veterani vojne za Slovenijo, mislim vedno tako na člane našega Združenja kot na člane policijskega združenja Sever ter na
veteranskega statusa, čeprav se niso včlanili v nobeno od omenjenih društev.
V sredini novembra meseca je Vlada končno podala svoje mnenje, katerega obravnava presega obseg tega sestavka. Državni zbor je opravil prvo branje ter ugotovil, da je besedilo ustrezna podlaga za pripravo besedila za drugo branje. Na kratko - Vlada priznava, da prvotni zakon ni zajel vseh tistih, ki jim pripada veteranski status, predvsem ko gre za izvajalce projekta MSNZ (Manevrske strukture narodne zaščite). V isti sapi pa izraža veliko bojazen, da bo širjenje kroga upravičencev razvrednotilo veteranski status ter predvsem dodatno obremenilo
državno blagajno. Na te pomanjkljivosti je ZWS vseskozi opozarjalo, vendar so to poslušala gluha ušesa. Se bomo morali tudi mi, udeleženci vojne za Slovenijo, še desetletja bosti z vsakršno oblastjo ter dokazovati, da smo bili in
Združenja izvoljeni: Predsednik: Srečko Lisjak
Podpredsednika: Anton Krkovič in Bojan Potočnik Komisija za statutarna, finančna in organiza
Kot vsako leto je 17. maja, na dan ZWS, potekal redni letni Glavni zbor, ki je obravnaval poročila komisij ter sprejel programske in finančne dokumente. Drugi del Glavnega zbora je bil organiziran kot problemska konferenca z naslovom Vojni veterani - resnica, posledice in pričakovanja, na kateri so uvodničarji podali iztočnice za problemsko konferenco, nato pa so člani Glavnega zbora tudi sami predstavili konkretne probleme. Na žalost tistih, katerim so bile besede in sklepi namenjeni, ni bilo.
Po sklepu predsedstva ZWS se bodo v bodoče podeljevale bronaste in srebrne plakete v okviru območij in pokrajin, na Glavnem zboru se bodo podeljevale le zlate plakete. Zlato plaketo ZWS je prejel predsednik ZWS Srečko Lisjak. Po odločitvi predsedstva ZWS srebrne plakete ZWS prejmejo:
Vojko Štembergar, Štefan Šemrov, Matjaž Piškur, Aleš Gulič, Jože Škof, Stojan Peršič, Ludvik Jonaš, Ivan Smodiš, Mirko Verčkovnik, Rado Krpač in občina Komen.
Bronaste plakete ZWS prejmejo:
Boris Mikuš, Ladislav Troha, Andrej Beljan, Joco Žnidaršič, Samo Žnidaršič, Vilko lic, Janez Leveč, Albin Mikulič, Franc Burger, Štefan Čimer, Borut Hočevar, 1 Franc Stopar, Jakob Simšič, Franc Kapun, Bogdan Hvale, Viktor Brglez, Zdenko Trpin, Franc Šuštar, Valter Makovec, Marjan Strehar, Bojan Rajh, Marjan Premuš, Aleksander Zemljič, Julij Pečan, Ivo Krušec, Friderik Markovčič, Rafael Mokorel, Silva Kuzma, Franc Zemljič, Alojz Novak, Herman Jeseničnik in Janez Gologranc.
V juliju mesecu je potekal pohod na Triglav, v soorgani-zaciji ZZB NOB, Združenja Sever ter ZSČ. Udeležba našega članstva je bila izredno slaba, čeprav je bila obveščenost pravočasna. Kar nekaj pripomb in predlogov je prišlo na sedež in sicer, da bi kazalo pohod na Triglav izvesti 25. oziroma 26. junija, ko je bila leta 1991 razglašena samostojna in neodvisna država Republika Slovenija.
Po preteku 4 letnega obstoja ZWS je potekal 09.10.1997 Volilni Glavni zbor ZWS v Kulturnem domu španski borci v Ljubljani. Na tajnem glasovanju so bili v organe
Cotič, Darko Čop, Branko Dervodel, Zmago Ferlin, Venčeslav Ogrinc, Vekoslav Požeš, Franc Volk, Anton Zigmund in Zvonimir Vatovec.
Komisija za nadzor:
Borut Usenik - predsednik in člani: Alojz Bogataj, Viktor Jeromel, Alojz Kampuš, Srečko Kodrič in Cveto Kravanja.
Častno razsodišče:
Ernest Breznikar - predsednik in člani ter nadomestni
Golob, Ludvik Jonaš, Boris Lojen, Stojan Peršič, Jakob Simšič in Janez Smole.
Člani Člani predsedstva ZWS:
Drago Bitenc, Janez Koselj, Borut Kruder, Jože Kuzman, Bogdan Ladinik, Ludvik Pajnič, Boris Pogačar, Jože Prislan, Marjan Strehar, Milan Šajn in Drago Vidrih. Predsedniki pokrajinskih odborov, ki so po funkciji člani predsedstva in izvoljeni s strani pokrajinskih odborov ZWS pa so: Franc Košir, Elo Rijavec, Vojko Štembergar, Ernest Breznikar, Štefan Šemrov, Matjaž Piškur, Rado Klisarič, Drago Božac, Anton Rešek, Vladimir Maher, Drago Vidrih, Ivan Smodiš in Ivan Golob.

ter želim tako njim kot vsem članom ter njihovim svojcem vesele božične praznike ter Srečno Novo leto 1998 .
Drago BITENC, dipl.iur. generalni sekretar ZWS
ZVEZA VOJNIH VETERANOV
VETERANOV DOPISNIK
DOGODKI PRED OSAMOSVOJITVIJO
Nakopičeni in nerazrešeni problemi, težak gospodarski položaj ter vedno pogostejše zahteve nekaterih republik znotraj SFRJ po drugačni, pravičnejši družbeno-ekonom-ski pa tudi politični ureditvi ter vse glasnejše kritike v časopisih, ki so bile upravičeno uperjene tudi proti JLA, so pripeljale do vseh znanih dogodkov v zvezi s sojenjem pred vojaškim sodiščem.
Večina Slovencev je simpatizirala z obdolženimi, čeprav marsikdo tega na glas ni oznanjal, osebno sem bil ogorčen nad ravnanjem vojaških sodnih organov tako kot otroci in učitelji iz Središča ob Dravi, ki so si prišli v Ljubljano ogledat gledališko predstavo in bili pozvani na enominutni molk v protest zaradi zaprte četverice.
PROTESTNI MOLK
vana plebiscitarna odločitev, za samostojno Slovenijo in sprejet sklep, da naši fantje služijo vojaški rok doma v
na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru.
Prišlo je do " Pekrskih dogodkov ", ki jih tukaj ne bi podrobno opisoval, ker so vsem Slovencem dobro znani. Omenjam jih zaradi aktivnosti, ki jih je naš Odred TO izvajal v neposredni bližini učnega centra na Igu kot " redno usposabljanje enot TO ", v bistvu pa je šlo za zavarovanje tega centra, ker je bilo pričakovati, da bo JLA tako kot v Mariboru, skušala ukiniti tudi ta učni center. Ko sem po enotedenskih aktivnostih prišel domov, me je čakalo neprijetno presenečenje. Tako kot vedno kadar sem bil vpoklican na "orožne vaje" sem tudi tisto soboto
Slovenijo in Združenje slovenskih častnikov. Kljub slabemu vremenu in še slabši napovedi za naslednji dan, se je preko planine Konjščice, do Vodnikovega planinskega doma in naprej proti Kredarici in Triglavu, pomikala dolga kolona vztrajnih in sposobnih žena in mož različnih starosti s ciljem, kljub slabemu vremenu, dežju in temperaturi malo nad ničlo premagati strmine, premagati dež in sneg, ter se povzpeti na slovenskega očaka, ki je v zgodovini Slovencev odigral vrsto pomembnih simbo-lik posameznim rodovom Slovencev. Tako je bilo tudi na tem 12. pohodu, ki so se ga v največjem številu udeležili člani ZZB NOV, člani Združenj veteranov vojne za Slovenijo in člani Združenja slovenskih častnikov.
Pohoda se je udeležil tudi predsednik države g. Milan Kučan, ki je dokazal da je res pravi planinec, saj se je na Triglav povzpel že prvi dan popoldan. Na Kredarici je bila popoldan krajša slovesnost, na kateri je nastopil in zapel partizanski pevski zbor iz Primorske, spregovoril predsednik združenja SEVER g. Bratuž in državni sekretar v ministrstvu za delo g.Branko Omerzu.
Naslednje jutro 19.7. je večina pohodnikov načrtovala vzpon na najvišjo točko - do Aljaževega stolpa. Zgodaj zju-
PO ŠESTIH LETIH PONOVNO V RIGONCAH
27. junija 1991 seje intervencijski vod Območnega štaba TO Brežice ob 20.00 uri spopadel z nastopajočo mehanizirano kolono na slovensko - hrvaški meji v Rigoncah v Krajevni skupnosti Dobova v občini Brežice.
Po šestih letih - torej 27. junija 1997 se je enota ponovno zbrala v Rigoncah pri obeležju, kije bilo postavljeno leta 1992. Ob tej priložnosti je bila v sklopu krajevnega praznika KS Dobova krajša slovesnost s kulturnim programom. Navzoči so se poklonili spominu na padlega pripadnika enote Jerneja MOLANA, kije v prvem spopadu s sovražno vojsko na območju občine Brežice dal za neodvisno Slovenijo največ kar je imel - svoje življenje. V spopadu je bil ranjen tudi podporočnik Robert FINK.
Pomembnost tega srečanja je v tem, da je župan občine Brežice in poslanec Državnega zbora Jože AVŠIČ na srečanju z udeleženci spopada zagotovil, da bo v Občinskem svetu predlagal, da se enoti podeli domicil v Rigoncah in da bi bila takšna srečanja od letošnjega leta
dalje tradicionlna.To pobudo so podprli tako pripadniki
Teropšič, ki je povdaril, da je že čas, da bi vojaški analitiki in zgodovinarji končno ocenili pomembnost tega spopada in nenazadnje tudi pomembnost vseh vojaških operacij v tem delu Slovenije za uspešno dokončanje 10 - dnevne vojne leta 1991. Polkovnik Ernest Breznikar pa je pouda-
Na sliki: Enota pred obeležjem v Rigancah
takrat, ko je zadnji vojak takratne JA zapustil našo državo. Kot vemo, pa se je to zgodilo komaj 26. oktobra 1991. Poudaril je še, da izjave, ki govore o "sreči" v tistih junijskih in julijskih dneh, nimajo nobene prave osnove, kajti za uspešnost vodenja osamosvojitvene vojne na slovenskem, je bilo potebno veliko dolgotrajnih priprav. Dokaz za takšno trditev je ravno intervencijski vod TO Brežice, kije bil oblikovan in pričel s pripravami že novembra 1990
Predstavniki enote pa so ponovno opozoril na počasnost spreminjanja zakonodaje, ki opredeljuje status udeležencev vojne za Slovenijo. Žal, še ni dokončno urejen status
^ bili ranjeni ali pa so sodelovali v oboroženem spopadu. Ponovno so ugotovili, da bo moralo preteči še veliko let,
prelomnico, za pričetek uveljavljanja nekateih bonitet pri zdravstvenem in socialnem varstu. Žal tudi ta zakon, kije bil sprejet po osamosvojitvi uzakonja "krivice". Vprašanje
tika spoznala to "pomoto" in sprejela "Zakon o popravi krivic za udeležence osamosvojitvene vojne za Slovenijo leta 1991."
NA "DAN DRŽAVNOSTI VETERANI VOJNE ZA SLOVENIJO RAZVILI SVOJ PRAPOR
Pod pokroviteljstvom Občine Domžale je bila 24. junija ob 20. uri, na predvečer državnega praznika 25.6.1997, v Dobu pri Domžalah-pri pomniku Dneva državnosti v občini Domžale svečanost, na kateri je bil podeljen in razvit prapor Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Domžale.
Na slavnosten način - s pozdravnim postrojem častne enote Slovenske vojske Ljubljanske pokrajine, so bili podeljeni in razviti trakovi sekcij Združenja veteranov vojne za Slovenijo iz občin Domžale, Lukovica, Mengeš in Moravče, ter pripeti na skupni prapor območnega združenja, katerega je iz rok generalnega sekretarja Združenja veteranov vojne za Slovenijo g. Draga Bitenca, prejel predsednik Območnega združenja WS Domžale g. Dominik Grmek.
Junija 1997-šest let po osamosvojitvi države Slovenije je Območno združenje WS Domžale ob pomoči in sodelovanju vseh štirih občin razvilo svoj veteranski prapor, na katerega smo vsi člani združenja in drugi občani lahko zelo ponosni.
občin Domžale, Lukovica, Mengeš in Moravče je postavljena in organizirana v skladu s statutom ZWS, ki pred-
sekcij iz občin, vojnih enot ipd. v območno združenje, ki pa v skladu s sprejetim statutom ZWS deluje in se povezuje v sklopu organiziranosti ZWS Ljubljana-okolica, ki zajema še občine Grosuplje,Kamnik, Kočevje, Litija, Logatec, Ribnica in Vrhnika in ima skupno preko 1800 članov Združenja.
Na sliki: K praporu Območnega združenja ZWS Domžale g. Milan Narat pripenja trak sekcije ZWS Domžale.
V občinah Moravče, Lukovica in Mengeš so v času od aprila do maja tega leta izvedli ustanovne zbore svojega članstva, izvolili svoje izvršne odbore ZWS in predsednike teh odborov. Določeni člani posameznih izvršnih odborov ZWS v občinah so člani izvršnega odbora Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Domžale, ki je načrtovalo in organiziralo razvitje prapora,
Janez Kušar, v občini Mengeš g. Marko Tampuž in v občini Moravče g. Vitomir Cerar.
Predsednik^ Območnega združenja ZWS Domžale je
Izvršni odbor Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Domžale se tudi preko "glasila Združenja veteranov vojne za Slovenijo-VETERAN" zahvaljuje vsem
poro, ki omogoča delovanje ZWS Domžale v skladu s
Še posebno se zahvaljujemo odboru za občinska priznanja, proslave in prireditve ter obeležja občinskega pomena, ki je razvitje prapora vključilo v pro praznovanju Dneva državnosti v občini Domžale
VETERANI VOJNE ZA SLOVENIJO BOROVNICE IN VRHNIKE SE PREDSTAVLJAMO
Veterani vojne za Slovenijo nekdanje občine Vrhnika smo se organizirali v Območni odbor Vrhnika-Borovnica na
Takrat smo sprejeli finančno ovrednoten program dela za leto 1995 in izvolili predsedstvo Območnega odbora. Med svoje poglavitne aktivnosti smo si poleg tradicionalnega letnega srečanja 2. julija, zadali tudi aktivnosti za pridobitev ustreznega prostora in aktivnosti povezane z ureditvijo statusa veteranov vojne za Slovenijo ter zbiranje in arhiviranje zgodovinskega gradiva iz obdobja 1990/91. V mesecu oktobru 1995, natančneje 26.10.1995 smo organizirali spominsko slovesnost ob odhodu zadnje enote JA z Vrhnike pred spominsko ploščo nasproti vojašnice Vrhnika. S to slovesnostjo smo tudi zaključili
območju pomembno. Vsi pohodniki po Spominski poti Na sliki: Odkritji vojne za Slovenijo bodo po Foto: S. Seljak zaključku vseh etap in spominskih
ZWS Domžale
Plošča je poi (v neposredi 02.07.1991 1
in lažje eneg
Poleg navedenih akcij pa smo posredovali vodstvu ZWS lcev v zajete pobudo, okrepljeno s konkretnimi predlogi za spremembo bolov TC statuta ZWS. V našem območju smo mnenja, da sedanji Ostanek
do Štrihovec nedaleč od Šentilja, seje 29. junija ob 14. uri predala enotam TO. Sprva TO ni imela tankovskih posadk, zato so tanke upravljale civilne osebe, ki so včasih služile vojaški rok v tankovskih enotah in jih odpeljale proti Šentilju. Prihod tankov na mejni prehod Šentilj je bil več dvoma, da mejni prehod ne bi
Slovenijo. Želja se mi je kmalu uresničila, saj so prišli
nalogo priti v Šentilj in pripraviti bojno tehniko za boj. Še posebej sem bil ponosen in srečen, da sem bil izbran za poveljnika te enote.
Ponoči z 29-tega na 30. junij smo prispeli na mejni prehod, takoj pregledali tehniko in ugotovili napake, v veliko pomoč pa so nam bili tudi pribegli iz vojašnice, ki so prestopili na našo stran. Mnogo truda in iznajdljivosti je bilo potrebno, da je fantom uspelo usposobiti 6 tankov za bojno delovanje. Ker je bila do 9. ure 30. junija dogovorjena ustavitev ognja, smo ta čas porabili za zasedbo obrambnih položajev v bližnjem gozdu, kar pa je bilo oteženo, saj smo se morali s tehniko prestaviti po glavni cesti, na katero je imel agresor s hriba Bold odličen pogled. Odločil sem se, da bom kolono tankov vodil peš, prvi tank bo imel vključeno dimno zaveso, tako da bomo lahko neovirano in prikrito prispeli na bojne položaje, kar
zares«, je bilo ozračje sproščeno in prijetno, tudi za kakšno šalo se je našel trenutek. Z vsem svojim znanjem in iznajdljivostjo sem poskušal motivirati borce, dvigniti
Komaj rojeno prvo tankovsko enoto TO RS pa je kmalu čakal težak preizkus usposobljenosti posadk in bojne zmožnosti tehnike. 2. julija je naša tankovska četa dobila nove radijske postaje, saj so bile stare v bojnih vozilih neuporabne zaradi okvar akumulatorjev. Tankovska četa je bila tista, ki je prva začela napad na položaje JA. Ko sem ob 13.30 prejel ukaz za napad, me je kar streslo, skozi glavo mi je z vrtoglavo hitrostjo švignilo nešteto dvomov, patriotskih čustev, stisk in moralnih vprašanj, toda moja domovina je bila napadena in jaz sem sin naše lepe deželice na sončni strani Alp. Vsi dvomi in vprašanja so izginili.
S čvrstim korakom sem stopil
sel ukaz. Sprejeli so ga, kakor ga
bil prepričan, da nam bo uspelo. Še vedno smo upali, da ne bo prišlo do večjega spopada, zato
položaje agresorja kot opozorilo, vendar so odgovorili z močnim ognjem, tako smo uvideli, da brez boja ne bo šlo. Na položaje JA je bilo izstreljenih 90 granat. Učinek je bil za JA katastrofalen, saj so do
cirjev, da so tanki onesposobljeni za bojno delovanje. Nasprotnik se je žilavo upiral tudi iz stražarnice Šentilj, zato sem tja poslal bojno vozilo na položaj nad poko-paloščem, kjer bo imel razgled nad njo. Zadetki so bili zelo natančni, tako, da se je bila enota JA prisiljena umakniti na mejo v Avstrijo. Presenečenje in panika sta bili očitni, zato jim ni ostalo nič drugega, kot da se predajo. Oficir enote JA je postavil zanimiv pogoj za vdajo, ki mi še danes ni čisto jasen, namreč niso se bili pripravljeni vdati TO, temveč samo Policiji RS, ali pa se raje bojujejo do konca.
Postavili pa so tudi pogoj, da bodo nosili osebno oborožitev do avtobusa, ki bo prišel po njih in ga šele nato predali Policiji. Tudi na hribu Bold so se pripadniki JA obupano upirali, vendar do 19. ure je bilo vse končano. Predalo se je 230 vojakov in oficirjev, 10 pa jih je pobegnilo v Avstrijo. Po ogledu bojišča na Boltu so bili prizori grozljivi, saj je bilo veliko ranjenih vojakov in oficirjev JA. Naša četa pa je takoj dobila naslednjo nalogo in sicer z dvema tankovskima posadkama zasesti položaje v okolici mariborskega letališča, druge tanke pa smo predali Teritorialni enoti s Ptuja. Del enote smo odpustili domov 7. julija 1991, sam pa sem odšel na mariborsko letališče in tam z možmi vztrajal na položaju do zamenjave. Po končani vojni sem se zaposlil v TO RS. Ponosen sem, daje danes 74.0KMb iz MARIBORA, znani »jekleni možje - kleščmani» nasledniki naše tankovske čete, ki seje rodila v viharju osamosvojitvene vojne, vojne za Slovenijo, mojo in našo domovino, za katero smo bili pripravljeni darovati tudi najdragocenejše - svoja življenja. Pripadniki prve tankovske čete tudi danes gojimo in obu-
izobrazba ali čin, temveč predvsem ljubezen do teh močnih jeklenih strojev in nepredvidljiv, a zanosen boj za
Hudo nam je, ko vidimo, da prizorišče spopadov za Šentilj še danes nima ustreznega obeležja. Mnogi pripadniki prve tankovske čete pa so danes ostali brez zaposlitve in z grenkobo zrejo v prihodnost.
Kakorkoli obračam, imam pred očmi vedno podobo
Cankarjevega Idealista-tako kot on, smo tudi mi, veterani vedel, da ga zasledujejo oficirji JA. Prav na poti, ko je
pravično stvar. Dandanes pa se premnogokrat dogaja, da ženi, ga je pokosila krogla ostrostrelske puške izda-smo odrinjeni v kot in prepuščeni zobu pozabe.	jalskega srbskega oficirja. Ta je po vojni zbežal v Švico, ker
FANTJE, NE OBUPAJTE, SAJ STE »JEKLENI MOŽJE« misli, daje tam nedotakljiv.
IN VEDITE, ČE BO KDAJ ZNOVA TAKO VELEVAL KLIC 2. julij je bil dan, ko je sovražnikov strel uničil mlado živl-DOMOVINE, BOM Z VAMI S PONOSOM VSTOPIL V BOJ jenje.
ZANJO.	Veliko smo se pogovarjali z gospo Marto, bili skupaj na
srečanju v Mežici, pa tudi sicer smo v stiku, da vedo, da Boris PAVALEC niso sami, da smo in bomo pomagali tudi mi.
Ludvik PAJNIČ
etape je bila v spoznavanju izvidniških, zalednih, varnostnih in drugih nalog, ki so bile organizirane v skladu s takratno situacijo in so se menjavale z izredno dinamiko. Naloga zavarovanja vseh prebeglih vojakov in drugih oseb iz JA je bila skrivnost vjuliju leta 91, zato so pohodniki še bolj prisluhnili takratnemu poveljniku zbirnega centra-imenovanega "Lokvanj", v katerega so prebegnili Slovenci- vojaki na služenju vojaškega roka, z območja takratnih občin Domžale in Kamnik. Pohod po drugi etapi spominske poti je bil izveden 5.okto-bra in je potekal na smeri: Moste pri Komendi-Žeje-
| V vinu je resnica. Še sreča, daje naša himna pivska pesem~|
Gobavica-Mengeš-grad Jable-Trzin-radijski oddajnik Domžale-Oljska gora (kota 405)-Sv. Jakob-Dragomelj-v.
Ta etapa je bila za vse udeležence še posebno zanimiva, kajti pot je pohodnike vodila in seznanila z okoliščinami, vezanimi na prodor oklepno motorizirane enote JA iz Vrhnike, ki je predrla vse postavljene cestne barikade na komunikacijah iz Vrhnike preko Ljubljane in nadaljevala premik v smeri Črnuče, TVzin, Mengeš, Moste in naprej proti letališču Brnik, vendar na svoji poti doživela tudi tisto, kar v vojaškem izrazoslovju pomeni poraz dela sil ali določene izgube v živi sili in tehniki. Slika gorečega tanka M-84, kije bil zaustavljen in uničen v Mostah pri Komendi je obšla svet, objavljena je bila tudi v takratnih poročilih CNN-a, ob snemanju je bil težko ran-
Vse to so udeleženci spominske poti slišali v živo, od domačina g. Toneta Ravnikarja, kije zelo natančno in kronološko nizal vse podrobnosti dogodka, kjer je bil tank ustavljen in zažgan, zaradi česar je tudi eksplodiral. Opis bitke v TVzinu je podal udeleženec pohoda in sodelujoči v bitki g.Končan Bojan, takratni načelnik Območnega štaba, kije vodil in vsklajeval ukrepe in postopke enot TO, v sodelovanju s posebno enoto slovenske policije, pod vodstvom Vinka Beznika.
Udeleženci pohoda so izvedeli marsikatero podrobnost trzinske bitke, v katero so bili vojaki in častniki enot TO Domžale postavljeni takorekoč v trenutku,kar je predstavljalo največje psihološko breme vsakemu posamez-
Žal, je bil v trzinski bitki smrtno ranjen vojak Edvard Peperko in težko ranjen vojak Aleš Kodra, ki za posledicami poškodbe še vedno okreva.
Vojaški uspeh trzinske bitke je nedvomno pripomogel svoj del k nadaljnim razpletom dogajanj v Sloveniji tiste vojne
Na mestu spopada v Trzinu je postavljena spominska plošča z datumom 27. junij 1991, simboloma puško in sekirico,vsi pripadniki enot TO sodelujoči v bitki v Trzinu pa so nosilci spominskega znaka TRZIN in znaka OBRANILI DOMOVINO.
Za tem je kolona nadaljevala pot do radijskega oddajnika v Domžalah, katerega so letala JA dne 2. julija 1991 rake-
TYetja etapa pohoda,v nedeljo 19.oktobra je potekala na smeri: Sp.Loke-Limbarska gora-Moravče-Tuštanj-Trojica-
V tej etapi so vodenje pohoda prevzeli člani planinskega društva Moravče, krajani Sp.1\ištanja pa so na poti skozi njigovo vas pripravili vsem udeležencem celo gostijo, s hrano, pijačo in glasbo, kar je vsem pohodnikom vlilo dovolj volje in moči za pohod do končnega cilja spominske
Veterani 174. Protidiverzantskega voda TO Brežice, ki so sodelovali v bojih na Medvedjeku in v Krakovskem gozdu, so se konec meseca avgusta sestali na tradicionalnem srečanju in le-to obogatili z vrsto aktivnosti. V vojašnici Cerklje ob Krki so v sodelovanju 25. Območnega štaba izvedli streljanje z malokalibrsko pištolo, se nato s člani športnega društva Razlag Čatež odpravili na 15 km dolg spust s kajaki in kanuji po reki Krki od Kostanjevice na Krki do Čateža, ob koncu pa se s pomočjo inštrukcij Lokostrelskega kluba Čatež, preizkusili v lokostrelstvu oz. streljanju z t.i. »golim lokom«.
Na zaključku 3.etape na Goijuši so udeleženci pohoda zvedeli in slišali tudi, kako so zaplenjena oklepna vozila takoj ustrezno označili, prebarvali, usposobili in predali v uporabo enotam Teritorialne obrambe. . Izpolnjen oziroma žigosan pohodni karton za posamezne ' etape je bil tudi pogoj za pridobitev ustreznega pisnega priznanja, ki so ga vsi udeleženci prejeli na zaključku tretje etape pri Jamarskem domu na Gorjuši in ki jih je podelil predsednik Območnega združenja ZWS Domžale. Zaključek pohoda je bil tako realiziran v času do 26.oktobra, dneva, ko je pred šestimi leti zadnji vojak jugovojske zapustil Slovenijo.
Celotna spominska pot in pripovedi vseh sodelujočih je posneto z video kamero.
Video in slikovno gradivo bo bogatilo "arhiv vojne za Slovenijo"pri ZWS in prispevalo k seznanjanju mlajših generacij in vseh domoljubnih Slovencev. V vseh treh etapah se je skupno udeležilo 96 pohodnikov obeh spolov.
Izrazili so vse pohvale o spominski poti, ki smo jo realizirali v prekrasnih jesenskih sončnih nedeljah. Zlato priznanje za udeležbo na vseh treh etapah je prejelo 18 pohodnikov.
Vsem, ki so na kakršenkoli način prispevali k promociji "spominske poti vojne za Slovenijo" in pomagali pri organizaciji pohodov, se v imenu izvršnega odbora ZWS Domžale najlepše zahvaljujem.
Posebno zahvalo izražamo "Radiu HIT", medijskemu pokrovitelju prireditve in direktorju radia g. Stanetu Cenclju.
bralce glasila Združenja veteranov vojne za Slovenijo pa
bojnega znaka »Krakovski gozd«.
VETERANI IN ČASTNIKI NA EKSKURZIJI
KRAJEVNI ODBOR VETERANOV PODNANOSA
Na študentski organizaciji Univerze v Ljubljani - resor Thrizem študent Visoke šole za zdravstvo Dragan Pejič dela na projektu »Po poteh vojne za Slovenijo«.
ZWS, slovesnost pa je s svojo prisotnostjo počastil tudi predsednik KS g. Slavko Eokavec. Predsednik Območnega združenja g. Rihard Urbane je člane seznanil z statutom ZWS in poudaril, daje članstvo v omenjenem združenju čast in ponos vsakega posameznika. V litijski občini je še veliko ljudi, ki so aktivno sodelovali na različnih področjih obrambe med 17. majem 1990 in 26. oktobrom 1991, zato so jim vrata v članstvo ZWS še vedno odprta. Predsednik je še podal letošnji program dela območnega odbora, ki vključuje obeležitev Dneva državnosti, Dneva zmage in Dneva samostojnosti, nadaljevali uspešno sodelovanje z Območnim odborom zveze častnikov Litija, Dan samostojnosti počastili s li športnimi aktivnostmi, načrtujejo pa tudi še ga muzeja v Kobaridu. Člani ZWS pa so krbijo za ohranjanje verodostojnosti prikazo-
jodkov i
Rožne doline, kjer nas je pričakal predsednik Združenja ' veteranov vojne za Slovenijo polkovnik Srečko Lisjak s tremi nekdanjimi soborci, odpravilo na izlet na Primorsko.
Pot nas je najprej vodila do spomenika barona Andreja Čehovina v spremstvu stotnika Bizjaka iz vojašnice Vipava, ki nam je predočil njihovo življenje in ostalo
TO, ki so sodelovale v vojni za Slovenijo na območju litijske občine. Predsednik je tudi izrazil zadovoljstvo, da so ob Dnevu državnosti na kanalu A TV Litija predvajali dokumentarni film o nastanku in delovanju Manevcrskc strukture narodne zaščite iz obdobja osamosvajanja ter jim priporočil, naj si ogledajo ponovitev. Poudaril je še, da so stražarji iz enot TO varovali celotno oborožitev v Jerebovi ulici v Litiji od 20. maja do 1. oktobra 1990, nakar se je pozneje začela izvajati dispenzija. Po svečani podelitvi članskih izkaznic
i oglec
LITERARNI KOTIČEK
Usoda slovenskega vojaka
Ls.....L vojaka je prekleta,
■ n : gotovo s< mu obeta,
sezo.iomovmobori, na k....... osamljen osli......


©@f/r
...KO SREČAŠ ABRAHAMA ...