Lucija Stepančič
Nebojša Pop Tasic: Dobesednosti.
Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 2010.
"Današnji ljudje smo v svojem ideolo{kem pozitivizmu besedi odvzeli stvamiško moč." Nebojša Pop Tasic se zato vrača k začetkom, to pa mu uspeva z zastavljanjem najstarejših možnih vprašanj (ki so obenem najstrašnejša). "Vendar, neodvisno od našega hotenja, z besedami še vedno ustvarjamo in Beseda nas še vedno oblikuje. Skozi besede postanemo, kar smo ali kar se od nas zahteva, da smo. Govor nas zadeva naravnost v meso."
Avtor, dramaturg, v sodelovanju z režiserjem Jernejem Lorencijem ustvarja gledališke predstave, ki se s svojo inovativnostjo in predvsem z velikanskim poetičnim nabojem vse bolj prebijajo v ospredje. Seveda tudi po zaslugi njegovega izjemno ustvarjalnega samorazumevanja. "Meni najljubši opis dramaturga in njegove funkcije je naslednji: to je filozof predstave, pesnik in gledalec, ki s svojim pogledom soustvarja predstavo." Blaž Lukan, avtor spremne besede, pa dodaja, da Dobesednosti deloma "prebiramo kot dramaturško utopijo, kot pričevanje o dramaturškem sobivanju in sodelovanju, ki je v svojem času naletelo na dober, a ne nedeljen odziv sodelavcev in javnosti, o čemer včasih namigne v opombah k pesmim."
Kaj vse najdemo v tej knjigi? Poleg najnujnejših informacij, ki so urejene in izčrpne, nekaj neizbežnih pojasnil ter kakovostnih fotografij s predstav (knjiga kljub žepnemu formatu in mehki vezavi učinkuje razkošno) je tu obilje materiala v bolj ali manj surovi obliki, značilni za prvo, pretežno latentno fazo ustvarjalnega procesa. Nebojša Pop Tasic je v preteklosti že eksperimentiral s pisanjem za gledališke liste, ki v svoji najbolj konvencionalni obliki praviloma poskušajo strniti vtise in potegniti črto pod predstavo. Na tem mestu pa je dobil možnost, da na visoki ravni razvije nasprotno možnost: da odpre in ne konča igre pomenov. V poigravanje z gledališko prajuho se tako nadvse posrečeno vključujejo tudi skice - tako, kot je tudi avtorjev miselni proces v bistvu skiciranje.
Blaž Lukan po pravici ugotavlja, da je pozicija tega ustvarjalca "izvorna, stvariteljska: blizu so mu mitologija, ritual, ep, antika, ~eprav je forma njegovih pesmi pogosto povsem (post)moderna, izhaja iz prve besede, prapo~ela, vznika, prvotnega vzgiba gledali{~a, ~eprav v~asih s stali{~a konca, kot eshatoloski requiem, definirati želi jedro, nukleus, elementarno poved gledališ~a ^ vselej nekje na metodološkem za~etku in razmišlja zlasti o prvih fazah dramaturškega sodelovanja."
Vstop v tako vrtoglavo eksperimentatorstvo olajšuje avtorjev predgovor, ki je pravzaprav slovar besed, klju~nih za njegov pogled na svet ter tudi za njegovo avtorsko poetiko. Po abecednem redu se tako zvrstijo Blaznost in Blaznost oblike, Bog in človek ter Bog - vedno odsotni prijatelj, Dioniz, bog gledali{~a, Dramaturg in Dramaturg - opis, Dramatur{ka frus-tracija, Eksistenca in ekstaza, Etika ter seveda tudi Gledali{če in Govor. Prek Jaza, Resnice, Smrti, Spoznanja, Sre~e do Znanja in mi{ljenja kot zadnjega gesla. In ~esar o avtorju ne izvemo tu, izvemo v Pismu Edvardu Jukicu, uredniku kulturne strani ~asnika Pan~evac, ob podelitvi Grün-Filipi~evega priznanja 2007.
Bi bilo smiselno v dramaturškem opusu Nebojše Popa Tasica poiskati rde~o nit? Gre namre~ za zelo svobodne priredbe kanonskih del. Don Juan (Moliere), Tri sestre (Čehov), Koža (po motivih Strindbergove Gospodične Julije), Tihožitje (po motivih Emila Ciorana in Carlosa Fuen-tesa), Poroka (Witold Gombrowicz), Nami{ljeni bolnik (Moliere), Črime-kundan ali Brezmadežni (tibetanski misterij), Ep o Gilgame{u (sumerski ep), Requiem ali Otrok, ki je ustvaril svet (lastno besedilo) ter Nižina neba (po motivih Ovidovih Metamorfoz).
Če se je avtor v za~etku kariere od klasikov skorajda premo~rtno pomikal vse bolj proti kultnim avtorjem prejšnjega stoletja, pa je nenaden korak nazaj, ~e že ne kar sestop v obnebje mita razkril avtorjeve resni~ne potenciale. V predstavah spregovorijo figure, ve~je od življenja samega, bogovi, preroki in tragiki, ki sami sebe iš~ejo skozi verze, skozi ritmizira-no govorico. Gre za vse tisto, kar je Nietzsche pri pisanju Dionizovih ditirambov prepoznal kot "orlovska, panterska hrepenenja", ~eprav pri Popu Tasicu ne gre za nad~loveško, temve~ predvsem za pred~loveško.
Sicer niti pri nas ni prvi, ki je pri svojih priredbah posegel tako dale~ v prostoru in ~asu; najprej pomislim na dramatiko Iva Svetine, na njegove Šeherezada, Vrtovi in golobica ter Kako je umrl Zaratu{tra. A treba je poudariti, da pri njem ne gre za razkošne spektakle Pandurjevega tipa, ~eprav gre tudi po vizualni plati za mo~ne in u~inkovite predstave. Namesto trpke parodi~nosti postmodernistov prihaja do izraza naboj magi~nega, ~e že ne tudi obrednega. Pred gledalcem zaživi izvorna
tragičnost, ki naj bi bila v vseh časih sicer ista, a jo vsakič prepoznamo drugače. Pri Namišljenem bolniku, "komediji samote", gre za "ostanek božanstva v nas", Črimekundan ali Brezmadežni spregovori o odtrganju ali pretrganju, o vračanju na začetek. "Bodi izdajalec / samega sebe, / in pojdi se igrat / z bogovi." V Epu o Gilgamešu so preproste človeške zmožnosti za ljubezen, preživljanje, bojevanje in predvsem za prijateljstvo ugledane skozi oči zavistnih bogov, samodržcev, ki očitno ne morejo uživati v svoji samozadostnosti. Misel se še zaostri v predstavi Nižina neba, kjer se bogovi, že prav peklensko razdražljivi v svoji vsemogočnosti, pohlepno ozirajo na človeško nepopolnost in nemoč ter udrihajo po njej s tako pretiranim besom, da bi bilo že kar absurdno, če ne bi bilo tragično (in brez izjeme pogubno). Si želijo v ljudeh zbuditi obup, kakršnega občutijo sami? Male človeške pritlehnosti, kakršni sta radovednost in bahaštvo, pomenijo vstopnico v pekel, ampak v pekel bogov in ne pekel demonov. "Moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči, / zadela ga je usoda vseh ljudi," stoka Gilgameš nad truplom Engiduja. "Kar pojem, se nerado poje, najraje bi molčal," priznava Ovid. "Jaz pojem, a nočem peti. / Takšno je moje darilo. / Iz mene poje bog." In Zevs: "Močni glasovi, mimo moje volje, / vrejo iz mene kakor močna reka." Velikanske figure, ki majejo koz-mos, so peklensko nemirne ob vseh svojih atributih božanskosti. Bogovi nič manj kot smrtno ranjeni heroji in preganjani geniji. "Apolon kot prvi rapsod in muze kot zbor prepevajo o človeškem trpljenju. Če vse skupaj z Olimpa prestavimo na zemeljsko nižino in namesto bogov v publiko posadimo ljudi - dobimo teater. Človek, gledalec v božanskem sedežu, gleda in posluša zgodbe o brezumnem in nemočnem življenju:"
Bojim se, da branje in listanje po Dobesednostih (čeprav je zbirka sestavljena navdihnjeno) ne zadošča za pravi vtis o Tasicevi ustvarjalnosti in da bo treba videti tudi vsaj še kakšno njegovo predstavo. In hkrati upam, da bo njegovih predstav še veliko. Kar največ.