Zvezda.
Ko dan za gorami zaspi,               Nad zglavje sveti noč mi vso
na nebu zvezdica vzplamti;           in se smehlja sladkd, Ijubo.
to angela pač je oko,                     Bavbav od daleč gre name,
ki zre vso noč name Ijubo.            ne more k meni, aj, ne sme.
Pokrižam se, zaspim takrat,          Rad s sabo vzel bi me Bavbav,
in v srce sen tii pride zlat;          pojedel sredi me dobrav,
z neba pa zvezda niža se              a zvezda tega ne pusti,
in k postelji mi bliza se                oj, skrbne njene so oči. . .
O, Bogek, pusti kakor zdaj pri meni zvezdo vekomaj! Saj Ijubil bom njen zlati žar in priden bom kot zdaj vsekdar!
Jos- Vandot