Pojasnilo in naznanilo poverjenikom Mohorjeve družbe in vsem mohorjanom Spoštovani, dragi mohorjani! Zdaj, ko imate v svojih rokah redni letni knjižni dar za leto 1971, Vas prosimo, da čimprej preberete Glasnik Mohorjeve družbe na straneh 189—191 tega Koledarja. Tam Vam opisujemo letošnji knjižni dar ter Vas seznanjamo s tem in onim, o čemer morate biti kot mohorjani poučeni. Hkrati Vas prosimo Vašega razumevanja, uvidevnosti in naklonjenosti: letošnjo udntno smo morali od predvidenih din 30,00 za broširane knjige zvišati na din 33,00, tj. za deset odstotkov, za vezane knjige pa na din 48,00. Najbrž se boste strinjali, da glede na splošno naraščanje draginje (inflacije ipd.) v zadnjem času, še posebej pa glede na to, da se je knjižni dar povečal od 50 na 59 tiskovnih pol (približno za 20 %), ta podražitev res ni velika. Gotovo Vas zanima, kaj Vam pripravljamo za redni letni knjižni dar, ki naj bi izšel v letu 1972. Deloma pišemo o tem že v omenjenem Glasniku (str. 189—180 Koledarja). Na vso moč si prizadevamo, da bi bil v skladu z našim velikim slavjem, s 120-letnico obstoja naše Družbe. Knjižni dar za leto 1972 smo si zamislili takole: 1. knjiga: KOLEDAR ZA LETO 1973, obogaten vsebinsko in oblikovno, ustrezajoč našemu častnemu jubileju. 2. in 3. knjiga (v enem zvezku): JEZUSOV EVANGELIJ. V sodelovanju z italijanskima kulturnima ustanovama Istituto S. Gaetano (Vicenza) in združenjem MIMEP (Milano) želimo pripraviti v letu 1972 za mohorjane in vse slovenske kristjane knjigo, kakršne še ni bilo v slovenščini. Gre za edinstveno knjižno izdajo, ki naj krščanske ljudi, stare in mlade, pritegne k branju štirih evangelijev. Knjiga je prirejena tako, da vsebuje odlomke iz posameznega evangelista, kjer pa to zahteva težja snov, so navedeni vzporedni odlomki iz drugih evangelistov. Izvirno knjigo v italijanščini je oskrbel priznani svetopisemski strokovnjak monsi-gnor Enrieo Galbiati, doktor biblijskih ved, izšla pa je že tudi v angleškem, španskem, portugalskem, malteškem, češkem, slovaškem in drugih jezikih. Za Mohorjevo družbo jo v slovenščini pripravlja župnik Jožko Kragelj iz Liga pri Kanalu; evangelijski odlomki bodo v glavnem sicer povzeti po sv. pismu nove zaveze (Evangeliji, Apostolska dela, Apostolski listi), kot so ga prevedli naši strokovnjaki prof. dr. Frančišek Jere, prof. dr. Gregorij Pečjak in prof. dr. Andrej Snoj (založil lavantinski škofijski ordina-riat v Mariboru, 1961), vendar bo del besedila v knjigi preveden čisto nanovo. Pri prevajanju pojasnjevalnih besedil (k slikam, zemljevidom itd.) ter pri ureditvi izredno bogate vsebine knjige bo s prevajalcem Jožkom Kragljem sodeloval dr. Rado Bordon. Naj Vam povemo še zgolj to, da obsega knjiga Jezusov evangelij več kot 25 tiskovnih pol (več kot 400 strani v enem zvezku!). Besedilo vsebuje zemlje-pisno-zgodovinski uvod <35 strani), navodilo za branje (5 strani), Evangelij (326 strani) ter kronološko-topografski pregled in kazala (ok. 40 strani). To bo vsebinsko in oblikovno nadvse privlačna knjiga, saj boste v njej občudovali več kot 100 celostranskih večbarvnih fotografij krajev in oseb, 10 celostranskih večbarvnih zemljevidov, kar 270 malih večbarvnih zemljevidov ter 40 malih enobarvnih zemljevidov in podob. Saj boste take knjige močno veseli? 4. knjiga: OD OBZORJA DO OBZORJA. To po zasnovi novo in izvirno knjigo pripravlja znani pesnik, kritik in esejist prof. France Vodnik, z njo pa bomo v letu 1972 začeli našo novo Mladinsko knjižnico (1. zvezek). Bržkone boste vprašali, zakaj to knjigo uvrščamo v redni letni knjižni dar za prihodnje leto. Pač zato, ker so med številnimi naročniki Mohorjeve večinoma družine, v katerih odraščajo tudi mladi ljudje, prav v teh pa naj bi knjiga budila zanimanje za Mohorjevo družbo, to najsta- mohorjeva družba zidanškova 7 — p. p. 36 63001 celje — j u g o s I a v i j a telefon: (063) 30-29 in 13-97 ustanovljena 1852 rejšo slovensko založbo, ter jih vključevala v krog njenih bravcev in naročnikov. Knjiga Od obzorja do obzorja bo obsegala vrsto krajših, poljudno in za vsakogar razumljivo napisanih sestavkov, ki naj v mladem bravcu budž čut za take vrednote, kot so materin jezik, domovina in njene lepote, kulturno izročilo, knjiga, gledališče itd.; opozarjala naj bi ga na najvažnejše slovenske kulturne ustanove in spomenike, ga poučila, odkod izvira naša izobrazba, zakaj slavimo velike može, kdaj in kako naj človek bere, kako naj si ustvarja svojo knjižnico, ipd. Knjiga je potemtakem namenjena notranji, duhovni izobrazbi mladega človeka, ne le njegovi razgledanosti, ampak tudi srčni omiki. Po knjigi, ki bo bogato opremljena s podobami, bodo nedvomno radi segali ne sam6 mladi, ampak tudi starejši, bodisi da se bodo ob nji ozirali po prizadevanjih in vzorih svoje mladosti, bodisi da bodo nanje opozarjali mlade ter v njih utrjevali zvestobo do Mohorjeve in njenega izročila. 5. knjiga: Slovenske večernice: Glede na jubilej Mohorjeve Vam želimo dati v letu 1972 v roke lepo, dobro, izvirno povest. Dovolite nam, prosimo, da to knjigo za Vas šele poiščemo in izberemo. S Finžgar-jevo literarno nagrado, ki jo bomo razpisali še letos, ali z drugimi ukrepi Vam bomo poskušali priskrbeti zares mikavno pripovedno delo, ki naj bi Vas prav tako razveselilo kakor ostale knjige. Dodatek k rednemu knjižnemu daru za leto 1972: Vsi mohorjani bodo v letu 1,978 brezplačno prejeli izredno številko Književnega glasnika Mohorjeve družbe, oziroma z zanimivimi podobami opremljeno knjižico v počastitev 120-letnice Družbe. Dragi mohorjani! Tako lepega, plemenitega knjižnega daru, kot Vam ga obetamo za leto 197E, verjetno že dolgo niste dobili v svoje roke. In vnovič Vas prosimo razumevanja in uvidevnosti: povedati moramo, da znaša akontacija za redni letni knjižni dar 1972, kot smo ga tu opisali, in sicer v prednaročilu, za broširane knjige din 40,00, za vezane knjige pa din 60,00. Dokončno ceno redne zbirke bomo seveda lahko določili šele pozneje, v skladu z bližnjimi gospodarskimi gibanji, saj danes sploh še ne moremo vedeti, koliko nas bo pri tako razikošnem knjižnem daru stal papir, koliko večbarvni tisk in vse drugo A verjemite nam: skrbno si bomo prizadevali, da bi bil knjižni dar, ki ga boste prejeli leta 1972, vreden Vašega zaupanja in Vaše denarne žrtve. Vsekakor si moramo pridržati tudi pravico, da program po potrebi deloma spremenimo, saj se utegne zgoditi, da pride v naših prizadevanjih do takih sprememb, ki ne bodo odvisne od naših moči. Vendar v nobenem primeru ne boste oškodovani. Opozarjamo Vas pa, da je treba naročnino (ud-nino) za leto 1972 obnoviti najpozneje do 1. aprila 1972. prepričani smo, da se bo število naročnikov v našem jubilejnem letu kljub povišani ceni zbirke močno povečalo, bodisi zaradi dragocenega knjižnega daru, bodisi zaradi tega, ker bo vsak zaveden Slovenec gotovo želel prispevati svoj delež k počastitvi 120-letnice Družbe, jubileja, s kakršnim se ne more ponašati nobena druga slovenska kulturna ustanova. Naj ne bo slovenske družine doma ali na tujem, ki bi v letu 1972 ostala brez mohorjevk! Ob tej priložnosti Vas opozarjamo tudi na naš novi cenik knjižne zaloge, priobčen na 3. strani ovitka tega Koledarja. Posegajte po naših knjigah in si z njimi bogatite svojo družinsko knjižnico! Mohorjani! Ostanite zvesti poslanstvu in izročilu Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe, ki ima neprecenljive zasluge za omikanje slovenskega naroda! Z Vašo in božjo pomočjo bo prenovljena Mohorjeva družba nedvomno tudi v prihodnje uspešno uresničevala smotre, ki so jih ji bili zastavili njeni ustanovitelji, predvsem veliki narodni učitelj in vzgojitelj Anton Martin Slomšek. KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE ZA PRESTOPNO LETO 1972 V CELJE 1971 1825/Hju PRESTOPNO LETO 1972 ima 366 dni, začne se s soboto in neha z nedeljo PREMAKLJIVI PRAZNIKI: Pepelnica 16. februarja Velika noč 2. aprila Vnebohod 11. maja Binkošti 21. maja Sv. Trojica 28. maja Sv. Režnje Telo 1. junija 1. adventna nedelja 3. decembra POSTI IN ZDRŽKI V vseh slovenskih škofijah imamo zdržek od mesnih jedi (mesna juha je dovoljena) vse petke v postu (znamenje t), strogi post (zdržek od mesnih jedi ter pritrgovanje v jedi, znamenje -ft), na pepelnico in veliki petek. V našem koledarju se oziramo na svetnike vseh slovenskih škofij. Za vsak dan smo napisali najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti v bogoslužju. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih časti ljudstvo in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najraje imena svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega imena, pojdimo k dušnemu pastirju. Ta nam bo tudi povedal, kako bi se glasilo tuje ime svetnika po slovensko. DRŽAVNI PRAZNIKI 1. in 2. januar, novo leto 1. in 2. maj, praznik dela 4. julij, dan borca 29. in 30. november, dan republike Če pride kateri od dnevov novega leta (1. in 2. januar), praznik dela (1. in 2. maj) ali dan republike (29. in 30. november) na nedeljo, se šteje za praznik tudi prvi naslednji delavnik po teh dnevih. — Ob državnih praznikih SFRJ se ne dela v državnih uradih in ustanovih ter v gospodarskih organizacijah na vsem območju SFRJ. 22. julij — Dan vstaje slovenskega naroda 27. julij — Dan vstaje hrvaškega naroda in naroda Bosne in Hercegovine 2. avgust — Ilinden, narodni praznik Makedonije 11. oktober — Dan vstaje makedonskega naroda 1. novem. — Dan spomina na mrtve — državni praznik v SR Sloveni-niji. POMEMBNEJŠI DNEVI 8. marec — Dan žena 15. april — Dan železničarjev 9. maj — Dan zmage 21. maj — Dan jugoslovanskega vojnega letalstva 25. maj — Rojstni dan maršala Tita — Dan mladosti Dan izgnancev Dan šoferjev Dan tankistov JLA Dan vstaje v Istri, Trstu in Slovenskem Primorju Dan jugoslovanske mornarice Dan topništva JLA Osvoboditev Beograda Dan organizacije Združenih narodov Mednarodni dan varčevanja Velika oktobrska socialistična revolucija Dam Jugoslovanske ljudske armade 27. junij — 13. julij - 16. julij — 9. september — 10. september — 7. oktober — 20. oktober — 24. oktober — 31. oktober — 7. november — 22. december — REPUBLIŠKI PRAZNIKI 27. april — Dan ustanovitve OF Slovenije 7. julij — Dan vstaje srbskega naroda 13. julij — Dan vstaje črnogorskega naroda GODOVINSKO ŠTEVILO Zlato število Sončni krog Epakta Nedeljska črka 16 21 14 BA Rimsko število Letni vladar 10 Saturn MRKI SONCA IN LUNE V letu 1972 bosta dva Sončeva in dva Lunina mrka, toda nobeden ne bo viden iz naših krajev. 1. Dne 16. januarja bo kolobarjasti Sončev mrk, ki ga bodo videli iz krajev v Antarktiki. Kot delni mrk bo viden v južnem delu Južne Amerike, s sosednjih področij na Atlantskem in na Tihem oceanu ter z južnega dela Indijskega oceana. Pri nas ne bo viden. 2. Dne 30. januarja bo popolni Lunin mrk, ki bo viden iz krajev v severovzhodni Aziji, na Tihem oceanu, v Avstraliji, Novi Zelandiji in v zahodnem delu Juže Amerike. Pri nas ne bo viden. 3. Dne 10. julija bo popolni Sončev mrk; videli ga bodo v krajih v ožjem pasu, ki gre čez skrajni severovzhodni del Azije in severna področja Severne Amerike ter se konča v Atlantskem oceanu. Kot delni mrk bo viden s severne Evrope, severovzhodnega dela Azije, s Severne Amerike ter na Atlantskem in Tihem oceanu. Pri nas mrk ne bo viden. 4. Dne 26. julija bo delni Lunin mrk. Videli ga bodo v Severni in Južni Ameriki, v Antarktiki ter na Atlantskem oceanu. Pri nas ne bo viden. VIDNOST PREMIČNIC — PLANETOV MERKUR je na nebu vedno v bližini Sonca in se od njega lahko oddalji največ za 18 do 28 stopinj; pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj sploščena elipsa in največja navidezna oddaljenost od Sonca je odvisna od trenutne lege Merkurja v tiru in od istočasne lege Zemlje. Merkurja lahko opazujemo samo zvečer na zahodnem nebu po sončnem zahodu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred sončnim vzhodom. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 14. III., 11. VII. in 5. XI.; na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 6. I., 28. IV., 25. VIII. in 14. XII. Merkur sreča Luno: 14. I., — 16. III., 12. IV., 11. V., 12. VI., 12. VII., — 6. IX., 8. X., 8. XI. in 4. XII. Venero sreča 12. VI., Marsa 28. VI., 29. VII. in 16. IX., Jupitra 6. I., Saturna 3. VI., Urana 2. X., Neptuna 4. XI., 25. XI. in 18. XII. Merkur gre mimo Poluksa (v ozvezdju Dvojčkov) dne 24. VI., mimo zvezde Regulus (v ozvezdju Leva) dne 4. IX., mimo Špike (v ozvezdju Device) dne 4. X., mimo Antaresa (v ozvezdju Škorpijona) 8. XI. in 20. XII. VENERA je v začetku leta Večernica, giblje se v ozvezdju Vodnarja in zaide sredi meseca januarja ob 19. uri 30 minut. V naslednjih mesecih zahaja vedno kasneje: sredi februarja, ko se giblje v ozvezdju Rib, ob 21. uri, sredi marca pa ob 22. uri. Dne 8. IV. pride v največjo navidezno razdaljo 46° vzhodno od Sonca, giblje se v ozvezdju Bika ter zaide sredi meseca ob 23. uri. Dne 8. IV. sreča Saturna, dne 15. IV. gre mimo zvezde Aldebaran, 22. IV. pa sreča planet Mars. Njen navidezni sij se postopoma krepi in doseže največjo moč dne 11. V. (—4,2m); giblje se tedaj v ozvezdju Dvojčkov, kjer spet sreča 17. V. planet Mars: po prvem njunem srečanju se je navidezna hitrost Marsa na nebu postopoma povečevala, navidezna hitrost Venere pa je pojemala, zato pride do zopetnega srečanja. Sredi maja zaide Venera nekaj minut pred 23. uro, vendar se v naslednjih dneh približuje navidezno Soncu. Meseca junija ni več vidna, ker pride dne 11. VI. v zdolnjo konjunkcijo s Soncem. Tedaj vzide in zaide skupaj z njim. V začetku julija se prikazuje na vzhodnem nebu kot Danica; giblje se v ozvezdju Bika ter doseže vnovič svoj največji sij dne 24. VII. Ob koncu meseca vzide okoli 2. ure po polnoči. Oddaljuje se postopoma od Sonca in pride v največjo navidezno razdaljo 46° zahodno od Sonca dne 27. VIII., ko je že prešla v ozvezdje Dvojčkov. Vzide sredi avgusta ob 1. uri 30 minut. Dne 2. IX. gre mimo zvezde Poluks in stopi nekaj dni kasneje v ozvezdje Raka. Vzide sredi meseca ob 1. uri 45 minut. Dne 4. X. sreča zvezdo Regulus v ozvezdju Leva; vzide sredi meseca ob 2. uri 40 minut. Novembra je že v ozvezdju Device, kjer sreča 16. XI. planet Uran, dva dni kasneje pa gre mimo zvezde Špike. Ob koncu meseca vzhaja šele okoli 4. ure. Meseca decembra vzide po 5. uri; dne 4. XII. sreča planet Mars, 25. XII. pa gre mimo zvezde Antares. Venera sreča Luno: 19. I., 18. II., 18. III., 17. IV., 15. V., 12. VI., 8. VII., 5. VIII., 3. IX., 3. X., 3. XI. in 3. XII. Marsa sreča 22. IV., 17. V. in 4. XII.; Saturna 8. IV., Urana 16. XI., Neptuna 23. XII. Mimo zvezde Aldebaran gre 15. IV., mimo Poluksa 2. IX., mimo Regula 4. X., mimo Špike 18. XI. in mimo Antaresa 25. XII. MARS je v začetku leta viden na nebu v prvi polovici noči v ozvezdju Rib. Sredi meseca januarja in vse do srede februarja zahaja okoli pol tire pred polnočjo. Iz ozvezdja Ovna preide marca v ozvezdje Bika. Dne 1. IV. sreča planet Saturn, 12. IV. pa gre mimo zvezde Aldebaran. Sredi aprila zaide ob 23. uri; od začetka leta krasi zahodno večerno nebo. Dne 22. IV. sreča Venero. Maja in junija se giblje v ozvezdju Dvojčkov, kjer gre dne 18. VI. mimo zvezde Poluks, vendar zahaja vedno bolj zgodaj, sredi junija ob 21. uri 45 minut, sredi julija pa že pred 21. uro. Avgusta ga s težavo utegnemo zapaziti takoj po sončnem zahodu nad zahodnim obzorjem, saj pride 7. IX. v konjunkcijo s Soncem. Proti koncu oktobra ga zasledimo na jutranjem vzhodnem nebu v ozvezdju Device. Dne 31. X. sreča planet Uran, dne 8. XII. pa gre mimo zvezde Špike. Novembra in decembra vzhaja šele okoli 5. ure. Naj ponovno opozorimo na večere od februarja do maja, ko bodo Venera, Satum in Mars vidni na zahodnem nebu. Mars sreča Luno: 22. I., 20. II., 19. III., 17. IV., 15. V., 13. VI., 12. VII., —, —, 6. X., 4. XI. in 3. XII. Merkurja sreča 28. VI., 29. VII. in 16. IX., Venero 22. IV., 17. V. in 4. XII., Saturna 1. VI., Urana 31. X, Jupitra 8. XII. Mars gre mimo Aldebarana 12. IV., mimo Poluksa 18. VI., mimo Špike 4. XI. JUPITER v začetku leta ni viden, saj je bil 10. XII. prejšnjega leta v konjunkciji s Soncem. Giblje se vse leto v ozvezdju Strelca. Sredi februarja vzide po črtrti uri, v drugi polovici marca pa že ob 2. uri 30 minut. Giblje se navidezno vedno počasneje med zvezdami in je 25. VI. v zastoju. Odsihmal se giblje v obratni smeri. Ob koncu meseca vzide okoli polnoči, tako da je vso drugo polovico noči nad obzorjem. Sredi maja vzide četrt pred 23. uro, junija pa je viden vso noč, ker pride 24. VI. v opozicijo s Soncem. Od junija do septembra je v ugodnih legah za večerna opazovanja; kdor ima daljnogled — zadostuje manjši — naj zasleduje od večera do večera gibanje njegovih štirih lunic. Sredi julija zaide ob 2. uri 50 minut. Dne 25. VIII. je spet v zastoju nasproti zvezdam in se nato giblje v napredni smeri. V drugi polovici avgusta zaide okoli polnoči in je v zgodnjih večernih urah visoko nad obzorjem. V naslednjih mesecih zahaja vedno bolj zgodaj: septembra ob 22. uri 30 minut, oktobra četrt pred 21. uro, v drugi polovici novembra ob 19. uri. Decembra ni viden. Jupiter sreča Luno: 14. I., 11. II., 9. III., 6. IV., 3. V., 30. V., 26. VI., 23. VIL, 19. VIII., 16. IX., 13. X., 10. XI. in 8. XII. Merkurja sreča 6. I., Marsa 8. XII. SATURN je meseca januarja viden vso noč, ker zaide sredi meseca ob 3. uri 40 minut. Dne 1. II. je v zastoju nasproti zvezdam in se giblje po tem datumu v napovedani smeri. Sredi februarja zaide ob 1. uri 40 minut. Giblje se vse leto v ozvezdju Bika. Sredi marca zaide okoli polnoči, sredi aprila okoli 22. ure. Dne 1. IV. sreča planet Mars, dne 8. IV. pa Venero; marca in aprila bomo na zahodnem nebu v prvih večernih urah lahko opazovali v ozvezdju Bika kar tri planete: Venero, Marsa in Saturna. V prvi polovici maja zahaja kmalu po sončnem zahodu, ker pride dne 31. V. v konjunkcijo s Soncem. Šele ob koncu junija se začenja pojavljati na vzhodnem nebu v zgodnjih jutranjih urah. Sredi julija vzide ob 1. uri 50 minut, sredi avgusta pa okoli polnoči. V naslednjih mesecih se prikaže nad obzorjem vedno bolj zgodaj: sredi septembra ob 22. uri, sredi oktobra pa že ob 20. uri. V mesecih novembru in decembru je viden vso noč, ker je 9. XII. v opoziciji s Soncem. Z nekoliko močnejšim daljnogledom utegnemo zapaziti okoli Saturna svetel kolobar; najbolj ugodna obdobja za opazovanje Saturna so prvi trije in zadnji trije meseci v letu. Saturn sreča Luno: 25. I., 21. II., 20. III., 16. IV., 14. V., 10. VI., 8. VIL, 5. VIII., 1. IX., 28. IX., 26. X., 22. XI. in 19. XII. Saturn sre*., ča Venero 8. IV., Marsa 1. IV., Merkurja 3. VI. URAN je na meji vidnosti s prostim očesom. Giblje se vse leto v ozvezdju Device. Dne 23. I. je v zastoju in se nato začenja gibati v obratni smeri. Sredi januarja vzide okoli polnoči, sredi februarja ob 22. uri, od marca do maja pa je viden vso noč, saj je 6. IV. v opoziciji s Soncem. Dne 22. VI. je spet v zastoju in smer gibanja nasproti zvezdam je odsihmal napredna. Sredi junija zaide ob 1. uri, sredi junija ob 23. uri, avgusta pa že ob 21. uri. Od septembra do novembra ni viden, ker je 12. X. v konjunkciji s Soncem. Ob koncu novembra se začenja pojavljati na jutranjem nebu, vzhaja pa ob koncu leta šele okoli 2. ure po polnoči. Uran sreča Luno: 8. I., 5. II., 3. III., 30. III., 26. IV., 24. V., 20. VI., 17. VII., 14. VIII., 10. IX., —, 4. XI., 1. XII. in 29. XII. Uran sreča Venero 16. XI., Marsa 31. X. NEPTUN je 25. V. v opoziciji s Soncem, dne 27. XI. pa v konjunkciji z njim. Giblje se v ozvezdju Škorpijona. Neptun sreča Luno: 12. I., 9. II., 7. III., 3. IV., 30. IV., 28. V., 24. VI., 21. VIL, 17. VIII., 14. IX., 11. X., 7. XI. —. Neptun sreča Merkurja 4. XI., 25. XI. in 18. XII.; Venero sreča 23. XII. PLUTON, deveti, najbolj oddaljeni planet, je v opoziciji s Soncem 21. III., v konjunkciji z njim 24. IX. Giblje se v ozvezdju Device. PREGLED Venera je od začetka leta do maja Večer-nica, od julija do konca leta Danica. Mars je od začetka leta do junija viden v večernih urah, od julija do septembra ni viden, ob koncu leta pa vzhaja šele okoli 5. ure zjutraj. Jupiter je viden marca po 3. uri zjutraj, aprila v drugi polovici noči, junija vso noč, avgusta v prvi polovici noči, v prvi polovici oktobra do 21. ure; decembra ni viden. Saturn je februarja in marca viden v prvi polovici noči, maja in junija ni viden, avgusta je viden v drugi polovici noči, sredi oktobra po 20. uri, novembra in decembra pa vso noč. Opozorilo: marca in aprila so vidni nad zahodnim obzorjem do 22. ure kar trije planeti hkrati: Venera, Mars in Saturn. ZAČETEK LETNIH ČASOV: Začetek pomladi: dne 20. marca ob 13. uri 22 minut; Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladansko enakonočje). Začetek poletja: dne 21. junija ob 8. uri 6 minut; Sonce na povratniku Raika. Začetek jeseni: dne 22. septembra ob 23. uri 33 minut; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko enakonočje). Začetek zime: dne 21. decembra ob 19. uri 13 minut; Sonce na povratniku Kozoroga. JANUAR X S Novo leto 2 N 2. pobožična 3 P Genovefa, d. 4 T Angela Fol., r. 5 S Simeon Stil., pu. C C Sv. Trije kralji 7 P Lucijan, m. 8 S Bogoljub, m. 9 N Jezusov krst 10 P Viljem, š. 11 T Pavlin Ogl., g. 12 S Tatjana, m. 13 C Veronika, d. 14 P Hilarij, cu. 15 S Pavel, pušč. 16 N 2. navadna 1'7 P Anton, pušč. 18 T Marjeta O., d 19 S Knut, m. ?0 C Fabijan, Bošt. 21 P Neža, dm. 22 S Vincenc, m. 23 N 3. navadna 24 P Timotej, šm. 25 T Pavlova spreobr. 26 S Polikarp, šm. 27 C Janez Zlat., S. 2® P Peter Nolasko 29 S Frančišek Sal. 30 N 4. navadna 31 P Janez Bosko, ru. JULIJ 1 S Estera, ž. 2 N 13. navadna 3 P Irenej, Sm. 4 T Dan borca 5 S Viljem, o. 6 C Marija Goretti 7 P Ciril in Metod 8 S Elizabeta Port. 9 N 14. navadna 10 P Amalija, r. 11 T Olga, kn. 12 S Mohor, Fortun. 13 C Evgen, šm. 14 P Bonaventura 15 S Vladimir, knez 16 N 15. navadna 17 P Aleš, spok. 18 T Friderik, šm. 19 S Vincenc Pav. 20 C Marjeta Ant. 21 P Danijel, pr. 22 S Magd.; D. vst. 23 N 16. navadna 24 P Kristina, dm. 25 T Jakob, ap. 26 S Ana, mati DM 27 C Gorazd in tov 28 P Viktor, pm. 29 S Marta, d. 30 N 17. navadna 31 P Ignacij Loj. FEBRUAR 1 T Ignacij Ant., m. 2 S Svečnica 3 C Blaž, šm. 4 P Andrej Cors., š. 5 S Agata, dm. 6 N 5. navadna 7 P Romuald, o. 8 T Janez iz Mate 9 S Apolonija, dm. 1'0 C Sholastika, d. 11 P Lurška MB 12 S Damijan, m. 13 N 6. navadna 14 P Valentin, m. 15 T Pust 16 .S Pepelntca 17 C Frančišek Clet 18 P Flavijan, š. 1!9 S Konrad, spok. 20 N 1. postna 21 P Irena, d. 22 T Sedež sv. Petra 23 S Peter Damiani 24 C Prestopni dan 25 P Matija, a. 26 S Taras, š.; Kv. 27 N 2. postna 28 P Gabrijel 2MB 29 T Roman, o. AVGUST 1 T Makab. br. 2 S Alfonz Lig v. 3 C Lidija, ž. 4 P Dominik, ru. 5 S Marija Snežna 6 N Jez. spremen. 7 P Kajetan, ru. 8 T Janez Vianney 9 S Peter Faber, r. 10 C Lovrenc, m. 11 P Suzana, m. 12 S Klara, d. 13 N 19. navadna 14 P Demetrij, m. 15 T Vnebovzetje DT\ 16 S Rok, spokorn. 17 C Hijacint, r. 18 P Helena, ces. 19 S Janez Eudes, ru 20 N 20. navadna 21 P Ivana Sant. 22 T Brezm. Srce 23 S Filip Ben. 24 C Jernej, ap. 25 P Ludvik, kr. 26 S Rufin, š. 27 N 21. navadna 28 P Avguštin, cu. 29 T Mučen. Jan. Kr. 30 S Roža, d. 31 C Rajmund N., r. MAREC 1> S Albin, š. 2 C Milena, ž. 3 P Kunigunda, ž. 4 S Kazimir, kr. 5 N 3. postna 6 P Fridolin, o. 7 T Tomaž Akv. 8 S Janez od B 9 C Franč. Rimska 10 P 40 mučenikov 11 S Sofronij, š. 12 N 4. postna 13 P Kristina, d. 14 T Matilda, kr. 15 S Klemen Dvorak 16 C Herbert, š 17 P Jedrt, o. 18 S Ciril Jer., cu. 19 N 5. postna; Jožef 20 p Feliks, m. 21 T Benedikt, o. 22 S Lea, spok. 23 C Viktorijan, m. 24 P Dionizij, m. 25 S Gosp. oznanj. 26 N Cvetna 27 P Rupert, š. 28 T Milada, d. 29 S Bertold, ru. 30 C Vel. četrtek 31 P Vel. petnk SEPTEMBER 1 P Egidij, o. 2 S Štefan, kralj 3 N Angelska 4 P Rozalija, d. 5 T Lovrenc Just. 6 S Petronij, š. 7 C Regina, dm. 8 P Rojstvo DM 9 S Gorgonij, m. 10 N 23. navadna ll1 P Erntruda. d. 12 T Gvido, spok. 13 S Notburga, d. 14 C Pov. sv. križa 15 P Žalostna MB 16 S Ljudmila, kn. 17 N 24. navadna 18 P Irena, m. 19 T Januarij, šm. 20 S Evstahij, m. 21 C Matej, ap., ev. 22 P Mavricij, m. 23 S Lin, pm.; Kv. 24 N 25. navadna 25 P Avrelija, d. 26 T Ciprijan, m. 27 S Kozma, Damijan 28 C Venčeslav, m. 29 P Mih., Gabr., Raf. 30 S Hieronim, cu. APRIL 1 S Vel. sobota 2 N Velika noč 3 P Vel. poned. 4 T Izidor Sev., cu. 5 S Vincenc Fer. 6 C Marcelin, m. 7 P Herman J., r. 8 S Albert, šm. 9 N Bela 10 P Apolonij, m. 11 T Leon Veliki, p. 12 S Lazar, m. 13 C Hermenegild, m. 14 P Justin, m. 15 S Peter Gonz., d. 16 N 3. velikon. 17 P Rudolf, m. 18 T Apolonij, m. 19 S Ema, r. 20 C Sulpicij, m. 21 P Anzelm, eu 2i2 S Leonid, m. 23 N 4. velikon. 24 P Jurij, m. 25 T Marko, ev. 26 S Mati dobr. sv. 27 C Ustan. OF 28 P Pavel od Križa 29 S Hugo, o. 30 N 5. velikon. OKTOBER 1 N Rožnovenska 2 P Angeli varuhi 3 T Terezija DJ 4 S Frančišek As. 5 C Placid, r. 6 P Bruno, ru. 7 S Rožnoven. MB 8 N 27. navadna 9 P Jan. Leon 10 T Hugolin, m. 11 S German, šm. 12 C Maksimilijan 13 P Edvard, kr. 14 S Kalist, pm. 15 N 28. navadna 16 P Hedvika, r. 17 T Marjeta Alak. 18 S Luka, evang. 19 C Peter Alk., cu. 20 P Janez Kancij 21 S Uršula, m. 22 N Misijonska 23 P Kordula, dm. 24 T Feliks, šm. 25 S Krišpin, šm. 26 C Evarist, p. 27 P Sabina, m. 28 S Simon, Juda 29 N 30. navadna 30 P Alfonz Rodr. 31 T Volbenk, š. MAJ 1 P Jožef Delavec 2 T Boris, kr. 3 S Aleksander, m. 4 C Monika, ž. 5 P Pij v., p. 6 S Marija Sredn. 7 N 6. velikon. 8 P Viktor Mil. 9 T Gregor Nac. 10 S Izidor, km. 11 C Vnebohod 12 P Pankracij, m. 13 S Servacij, š. 14 N 7. velikon. 1;5 P Zofija, m. 16 T Janez Nep. 17 S Jošt, o. 18 C Erik, m. 19 P Peter Cel., p. 20 S Bernardin S. 21 N Binkošti 22 P Emil, m. 23 T Dezider, šm. 24 S Marija Pomočn. 25 C Gregor; R. d. T. 26 P Filip Neri 27 S Beda C.; Kv. 28 N Sv. Trojica 29 P Maksim, š. 30 T Ferdinand, kr. 31 S Marija Kraljica NOVEMBER 1 S Vsi sveti 2 C Verne duše 3 P Viktorin, šm. 4 S Karel Bor. 5 N Zahvalna 6 P Lenart, o. 7 T Engelbert, šm. 8 S Bogomir, š. 9 C Božidar, m. 10 P Andrej Av., d. 11 S Martin, š. 12 N 32. navadna 13 P Stanislav, r. 14 T Jozafat, šm. 15 S Leopold, kn. 16 C Otmar, o. 17 P Gregor Cud. 18 S Roman, m. 19 N 33. navadna 20 P Feliks Val. 21 T Darovanje DM 22 S Cecilija, dm. 23 C Klemen, pm. 24 P Janez od Križa 25 S Katarina Al. 26 N Kr. Kralj ves. 27 P Virgil, š. 218 T Jakob, d. 29 S Dan republ. 30 C Andrej, ap. JUNIJ 1 C Sv. Reš. Telo, Ki a P Erazem, šm. 3 S Klotilda, kr. 4 N 9. navadna 5 P Bonifacij, šm. 6 T Norbert, š. 7 S Robert, o. 8 C Medard, š. 9 P Srce Jezusovo 10 S Bogumil, š. 11 N 10. navadna 12 P Adelhajda, d. 13 T Anton Pad. 14 S Bazilij Vel. 15 C Vid, m. 16 P Beno, š. 17 S Adolf, š. 18 N 11. navadna 19 P Nazarij, š. 20 T Sil veri j, pm. 21' S Alojzij, r. 22 C Ahac, m. 23 P Agripina, d. 24 S Janez Krstnik 25 N 12. navadna 26 P Vigilij, š. 27 T Ema, kn. 28 S Marcela, m. 29 C Peter, Pavel 30 P Prvi mučenci DECEMBER 1 P Natalija, spok. 2 S Bibijana, m. 3 N 1. adventna 4 P Barbara, dm. 5 T Saba, o. 6 S Nikolaj, š. 7 C Ambrož, š. 8 P Brezmadežna 9 S Valerija, m. 10 N 2. adventna 11 P Damaz, p. 12 T Maksencij, m. 13 S Lucija, m. 14 C Dušan, š. 15 P Kristina, d. 16 S Albina, d. 17 N 3. adventna 18 P Gracijan, š. 19 T Urban, p. 20 S Evgen, m. 21 C Tomaž, ap. 22 P Demetrij, m. 23 S Viktorija, Kv. 24 N 4. adventna 25 P Božič 26 T Štefan, m. 2/7 S Janez Evang. 28 C Nedolžni otr. 29 P David, kralj 30 S Liberij, š. 31 N Sv. Družina JANUAR 1972 1 Sobota NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, PRAZNIK BOŽJE MATERE MARIJE 2 Nedelja 2. PO BOŽIČU; Makarij (Blaženko), opat Beseda se je učlovečila (Jan 1, 1—18) 3 Poned. Genovefa, devica; Anter, papež, mučenec 4 Torek Angela Folinjska, red.; Gregor Langerski, škof 5 Sreda Telesfor, papež, muč.; Simeon Stilit, puščavnik 6 Četrtek GOSPOD. RAZGLAŠENJE; SV. TRIJE KRALJI 7 Petek Lucijan, mučenec; Julija, mučenka 8 Sobota Teofil (Bogoljub), mučenec; Severin, opat 9 Nedelja JEZUSOV KRST; Julijan in Bazilisa, mučenca Ta je moj ljubljeni Sin (Mt 3, 13—17) 10 Poned. Viljem, škof; Agaton (Dobroslav), papež 11 Torek Pavlin Oglejski, škof; Teodozij, opat 12 Sreda Alfred, opat; Tatjana (Tanja),muč.; Ernest, škof 13 Četrtek Veronika Milanska, dev.; Iveta (Juta), redovn. 14 Petek Hilarij (Radovan), cerkv. uč.; Feliks Nolanski 15 Sobota Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habaluk, prerok 16 Nedelja 2. NAVADNA (2. po razgl.); Marcel, pap., muč. Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jan 1, 29—34) 17 Poned. Anton (Zvonko), puščavnik; Marijan, mučenec 18 Torek Marjeta Ogrska, devica; Priska, devica, muč. 19 Sreda Marij in tov., muč.; Rnut (Kanut), kalj; Pia,m. 20 Četrtek Fabijan in Boštjan (Sebastijan) m.; Neofit, m. 21 Petek Neža (Janja, Agnes), dev., muč.; Epifanij, škof 22 Sobota Vincenc (Vinko) in Anastazij, muč.; Viktor, muč. 23 Nedelja 3. NAVADNA (3. po razgl.); Rajmund Penjaf. Jezus začne učiti (Mt 4, 12—23) 24 Poned. Timotej, škof, mučenec; Felicijan, škof mučenec 25 Torek Spreobrnitev apostola Pavla; Ananija, mučenec 26 Sreda Polikarp, škof, muč.; Pavla, žena; Albernik, opat 27 Četrtek Janez Krizostom (Zlatousti), šk., c. u.; Julijan, šk. 28 Petek Peter Nolasko, red. ust.; Roger in tov., redovn. 29 Sobota Frančišek Šaleški, škof, cekv. uč.; Valerij, škof 30 Nedelja 4. NAVADNA (4. razgl.); Martina, devica Osmero blagrov (Mt 5, 1—12) 31 Poned. Janez Bosko, red. ust.; Marcela, žena 14 Nedelja 7. VELIKONOČNA (6. povelikon.); Bonifacij, m. Jezusova velikoduhovniška molitev (Jan 17, —1 15 Poned. Janez Krst. de la Salle, red. u.; Zofija (Sonja), m. 16 Torek Janez Nepomuk, mučenec; Ubald, škof 17 Sreda Pashal Bajlon, red.; Jošt, opat; Bruno, škof 18 Četrtek Erik, kralj; Venancij, mučenec 19 Petek Peter Celestin, papež; Ivo, duhovnik 20 Sobota Bernardin Sienski, duhovnik; Plavtila, spokor. 21 21 Nedelja BINKOŠTI, PRIHOD SVETEGA DUHA; Krišpin, redovnik Prejmite Svetega Duha (Jan 20, 19—23) 22 Poned. Emil, muč.; Marjeta (Rjeta, Rita) Kasijska, red. 23 Torek Dezider (Željko), škof, muč.; Janez de Rossi, duh. 24 Sreda Marija Pomočnica; Socerb, tržaški mučenec 25 Četrtek Gregor VIL, papež; Rojstni dan maršala Tita 26 Petek Filip Neri, duhovnik; Pavlin, mučenec 27 Sobota Kvatre; Beda Čast., duh., c. u.; Janez I., papež 22 28 Nedelja SV. TROJICA; Avguštin Centerburyjski, škof Oče pošlje Sina na svet (Jan 3, 16—18) 29 Poned. Maksim Emonski, škof; Marija Magd. Paciška, d. 30 Torek Ivana Orleanska, devica; Ferdinand Arag., kralj 31 Sreda Marija Devica, Kraljica; Kancij in tov., mučenci e 13.26 5.® 2.?6 5.28 04.49 04.47 04.46 04.44 04.43 6. 04.41 7. 04.40 8. 04.38 04.37 04.36 04.35 04.33 04.32 04.31 04.30 16. 04.29 17.! 04.27 18.! 04.26 19. 04.25 20. 04.24 21: 04.23 22 . 04.22 23 . 04.21 24. 04.20 25. 04.19 26. 04.18 27. 04.18 28. 04.17 29. 04.16 30. 04.15 31. 04.15 19.10 14.21 19.12 14.25 19.13 14.27 19.14,14.30 19.15 14.32 19.16 14.35 19.18 14.38 19.19 19.20 19.21 19.23 19.24 19.26 19.27 19.28 19.29 14.41 14.43 14.45 14.48 14.51 14.54 14.56 14.58 15.00 19.31115.04 19.32 15.06 19.33 15.08 10.51 19.34 15.10 12.00 19.35 15.12 13.06 01.08 01.32 01.54 02.15 02.37 03.02 03.31 04.09 04.57 05.58 07.08 08.24 09.39 19.36 19.37 19.38 19.39 19.40 19.41 19.42 19.43 19.44 19.45 15.14 15.16 15.18 15.20 14.10 15.14 16.19 17.23 15.22 18.28 15.23 19.31 15.25 15.27 15.29 15.30 20.29 21.21 22.05 22.41 05.56 06.44 07.41 08.45 09.54 11.06 12.19 13.35 14.53 16.13 17.37 19.03 20.25 21.40 22.40 23.26 00.00 00.27 00.50 01.09 01.26 01.44 02.03 02.24 02.48 03.18 03.55 04.41 ' 05.35 06.38 VSA LJUDSTVA, PLOSKAJTE Vsa ljudstva, ploskajte, vriskajte Bogu z veselim glasom! Gospod je vzvišen, mogočen, velik, kralj nad vso zemljo. Bog se dviga med radostnim petjem, Gospod se dviga med donenjem trombe. Prepevajte Bogu, prepevajte; prepevajte našemu kralju, prepevajte! Bog je kralj vse zemlje, pojte mu slavospev! Bog kraljuje nad narodi, Bog sedi na svojem svetem prestolu. Psalm 46 MOLITEV K MATERI BOŽU O sveta Devica! V svoji slavi ne pozabi žalosti zemeljskih otrok! Ozri se dobrotljivo na trpeče, na tiste, ki se bojujejo s težavami in ne nehajo okušati bridkosti tega življenja. Usmili se onih, ki so se ljubili in so ločeni! Usmili se osamljenih src! Usmili se nas, ki smo slabotni v veri! Usmili se tistih, ki jih ljubimo! Usmili se jokajočih, usmili se onih, ki molijo in drhtijo! Podeli vsem upanje in mir! Amen. Abbe Perreyve MARIIINE ROKE So ljudje, ki so prezirali in še prezirajo ročno delo: to je hlapčevsko delo, delo sužnjev. Tako so mislili nekateri »svobodni« ljudje za časa rimskega cesarstva. Po dvajsetih stoletjih še ostaja nekaj od tega poganskega mišljenja: nekateri se boje, da bi si umazali prste. Žuljave roke niso elegantne, pravijo. Rajši imajo bele roke, nežne roke. lezus je imel žuljave roke, kakor vsi tisti, ki delajo z orodjem. Ne smemo si predstavljati Marije, Jezusove matere, z belimi rokami, kakor da bi bila podobna elegantnim damam našega časa. Nosila je v svojem bitju pečat, ki ga ženi nujno da ročno delo. In delo žena je bilo v Palestini trdo... Lyonski škof Ancel Sonce naj prisveti na zelena polja. Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, naj razžubori se v večnosti daljino delo naj premaga trpko bolečino. Srečko Kosovel MOLITEV ZA PRAZNIK DELA Gospod Jezus Kristus, ki si posvetil delo in z opravili svojih rok poveličeval nebeškega Očeta, k tebi kličemo: Naravnaj naše delo v svojo čast in naše zveličanje, prosimo te, sliši nas! Sprejmi vse naše poklicno delo in vse težave v spravo za nase grehe, prosimo te, sliši nas! Očisti naša srca zavisti in vseh nečistih misli, prosimo te, sliši nas! Varuj nas na našem delovnem mestu vseh nevarnosti za dušo in telo, prosimo te, sliši nas! Ohrani zaposlenim ženam materinski čut in veselo pripravljenost, da strežejo drugim, prosimo te, sliši nas! Napravi iz nas apostole tvojega kraljestva tudi med delavci, prosimo te, sliši nas! Zakaj ti, Gospod, si se izgaral za naše zveličanje. Po tebi slavimo Očeta v edinosti s svetim Duhom na veke. Amen. Preljubeznivi Oče, tvoja ljubezen je neizmerna, daj, da bomo podobni tvojemu Sinu in bomo vedno oznanjali tvojo hvalo. Po Kristusu Gospodu našem. Amen. MOLITEV SV. FRANČIŠKA ASIŠKEGA Gospod, naredi iz mene orodje tvojega miru. Kjer je sovraštvo, naj prinesem ljubezen. Kjer je žalitev, naj prinesem odpuščanje. Kjer je nesloga, naj prinesem soglasje. Kjer je zmota, naj prinesem resnico. Kjer je dvom, naj prinesem vero. Kjer je obup, naj prinesem upanje. Kjer je tema, naj prinesem luč. Kjer je žalost, naj prinesem radost. O Gospod, daj, da ne bom iskal tolažbe sebi, ampak jo sam dajal drugim; da ne bom toliko hrepenel, da: bi me drugi razumeli, ampak da bi sam druge razumel; da ne bom toliko želel, da bi me drugi ljubili, ampak da bi sam druge ljubil. Kajti dobivaš le, če daješ; druge najdeš le, če sebe pozabiš; odpuščanje najdeš, če sam odpuščaš. Za večno, trajno življenje se zbudiš le, če umrješ. KDOR HOČE ŽIVETI Kdor hoče živeti, ima, kjer naj živi; ima, od česar naj živi. Pristopi naj, veruje naj, vtelesi naj se, da prejme življenje. Naj se ne upira skladnosti udov, ne bodi gnil ud, ki ga je treba odrezati, ne bodi skrivljen, ki se ga je treba sramovati; bodi lep, bodi po-raben, bodi zdrav. Drži naj se telesa, živi naj Bogu od Boga; zdaj naj se trudi na zemlji, da bo potem kraljeval v nebesih! Sv. Avguštin KRISTJAN IN DELO »Ni Bog zemlje tjavdan ustvaril,« pravi Izaija, »ampak jo je naredil, da bi ljudje na njej prebivali.« Zato ima zemeljsko življenje velikansko vrednost. Bog, ki je prvotni vzrok vsega, kar je, nam je podaril delež svoje stvaritelj ske moči in nas kot drugotne vzroke naredil za sodelavce pri oblikovanju zemlje, ki ne sme ostati »pusta in prazna«. Potopiti se v svet, delati in pospeševati napredek vseh kulturnih vrednot, je priprava človekovega telesa za vstajenje in priprava sveta za končno spremenjenje, ko bo vse stvarstvo rešeno jarma greha in ne bo več stokalo, ampak bo brez motnje pelo slavo Bogu. Iz tega krščanskega humanizma, iz človekovega stremljenja, da vse svoje sposobnosti in možnosti skladno razvija: to, kar mu na-klanja milost in to kar mu daje narava. Hoče delati za nadnaravni svet in se gibati v njem, a tako, da ne izgubi stika z resničnimi vrednotami naravnega sveta; posvečuje božje ime in prosi vsakdanjega kruha, hkrati pa tudi sam pridno dela zanj in ga mesi zase in za druge. Živo se zanima za napredek tehnike, znanosti in umetnosti. Iz tega krščanskega humanizma se odpirajo čisto novi razgledi na vse človekovo delo. Jezus je rekel Judom: »Moj oče dela doslej, tudi jaz delam.« (Jan 5, 17). Kolika čast, da tudi mi moramo in smemo delati! Pa tudi kakšno veselje! Veliki dušeslovec H. de Man je zapisal, da vsa socialna vprašanja zgodovine v končni razčlenitvi niso drugega kakor tole preprosto vprašanje: Kako more bitje, ki se mu pravi človek, najti srečo ne samo z delom, ampak tudi v delu? Kristjan jo nedvomno more! Zakaj kristjan se pri vsem svojem delu lahko zaveda, da sodeluje s prvim Vzrokom in dopolnjuje božje stvarjenje. Za kristjana mora še tako preprosto in skromno delo imeti vrednost in plačilo, ki presega naravo, čas in končnost, in se vzpenjati v nadnaravni svet, v večnost in neskončnost. Današnji kristjan bi moral delati na polju, v tovarni in v laboratoriju z istim navdušenjem, s kakršnim so se dela lotili kristjani ob zatonu poganstva. To delo je dalo Evropi novo podobo. Vsaka srednjeveška opatija je bila zato* čišče molitve, pa tudi središče šolskih naukov, velikanski laboratorij, kjer so imele zavetje umetnosti, rokodelstva in obrti, zraven pa velikansko podjetje za krčenje gozdov in obdelovanje zemlje. Današnji kristjan ni pozabil, da se mora delo začenjati in prešinjati z molitvijo, prepričan pa je, da se mora in more posvečati ne samo v delovnih odmorih, ampak tudi z delom in med delom samim, ki ga skuša opravljati z vedno večjo spretnostjo in tehnično dovršenostjo. Prav ko si prizadeva, da bi bil odličen mehanik, električar, poljedelec, zdravnik, inženir, čuti, da se spopolnjuje kot kristjan. POKLICNO DELO IN MOLITEV »Brez dvoma so v našem vsakdanjem življenju posebno častitljive in dragocene minute, ki jih uporabimo za molitev in prejem zakramentov. Brez teh bolj občutljivih in izrazitih trenutkov stika z Bogom bi zavest o božji vsepričujočnosti in prepričanje, ki ga imamo o njej, kmalu tako oslabela, da bi naša višja prizadevnost ostala za nas prazna, kar zadeva Boga, ne da bi seveda bila popolnoma izgubljena za svet... Zaradi stvarjenja in še bolj zaradi učlovečenja ni tukaj na zemlji ničesar profanega za tistega, ki zna gledati... V Cerkvi imamo najrazličnejše skupnosti, katerih člani se zavežejo, da bodo v življenju posebej uresničevali to ali ono posamezno krepost: usmiljenje, rav-nodušnost, veličastnost bogoslužja, misijonsko vnemo ali kontemplacijo. Zakaj bi ne bili tudi ljudje, ki bi se zavezali, da bodo dajali s svojim življenjem zgled, kako je treba posvečevati človekovo delo sploh... Od rok, ki gnetejo testo, do teh, ki kruh posvečajo, bi morali pripravljati veliko univerzalno hostijo in z njo ravnati le z občutkom adoracije.« Teilhard de Chardin: »Le milieu divin« VREDNOST DELA Včasih sem v svoji neumni omejenosti mislil, da so nekateri poklici več vredni kakor drugi. Sedaj pa spoznavam, da so vsi ljudje brez razlike, vsak na svojem mestu zavidanja vredni, če svoje delo vestno in z ljubeznijo opravljajo. V evangeliju berem, da so prejeli enako plačilo vsi, ki so delali v vinogradu, četudi se niso vsi enako dolgo trudili z delom. Prav tako so enako plačo dobili tisti, ki so z dvema talentoma zaslužili dva nova talenta, kakor tisti, ki so s petimi talenti prislužili pet novih. Zdi se mi celo, da so tisti, ki so zaslužili samo dva talenta, še srečnejši, ker so bili tako varni pred častihlepnostjo. Najsrečnejši je vedno človek, ki vestno in pošteno izvršuje svojo dolžnost, pa naj bo kjerkoli in karkoli, bodisi da mora vladati, bodisi da mora zaradi svoje nesposobnosti za delo prosjačiti. Kristus pravi: »V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.« Ko bi me večni sodnik vprašal, katero teh bivališč si želim, bi brez premišljanja odgovoril: »Gospod, tisto, ki je tam doli zadnje, samo da je še v tvoji hiši.« Sreča namreč dobiva svojo vrednost in mero od tega, kdo nam to srečo daje. Zato je pač neizmerno srečen tisti, ki sprejema svojo srečo od Boga, pa naj bo na kateremkoli mestu ali v kateremkoli poklicu. Nikolaj Gogolj Človek je za delo rojen in ptica za letanje (Job 5, 7) Kdor noče delati, naj tudi ne je (2 Tes 3, 10) JUNIJ 1372 1 Četrtek SV. REŠNJE TELO IN KRI; Angela Merici, d. 2 Petek Marcelin in Peter, mučenca; Erazem, škof, muč. 3 Sobota Karel Lwanga in ugandski muč.; Klotilda, kralj. 4 Nedelja 9. NAVADNA (2. pobink.); Kvirin. škof, muč. Hiša na skali in hiša na pesku (Mt 7, 21—27) 5 Poned. Bonifacij, šk., muč.;Sancij (Svetko,Svetopolk),m. 6 Torek Norbert, škof, red. ust.; Bertrand Oglejski, škof 7 Sreda Robert Newminsterski, opat; Ana Garzia, dev. 8 Četrtek Medard, škof; Viljem (Vilko), angl. škof 9 Petek Srce Jezusovo; Primož in Felicijan, mučenca 10 Sobota Marjeta Škotska, kraljica; Bogumil, škof 11 Nedelja 10. NAVADNA (3. pobink.); Barnaba, ap. Jezus pokliče Mateja (Mt 9, 9—13) 12 Poned. Janez Fakundski, red., cerkv. uč.; Adelhajda, dev. 13 Torek Anton (Zvonko) Padovanski, red.; c. učitelj 14 Sreda Bazilij (Vasilij) Veliki, šk., c. uč., Elizej, pr. 15 Četrtek Vid (Vitomir), muč.; Germana (Mana) Cousin, d. 16 Petek Frančišek (Branko) Regis, d.; Beno, š.; Gvido, r. 17 Sobota Gregor Barbarigo, škof; Rajner, škof; Adolf, š. 18 Nedelja 11. NAVADNA (4. pobink.); Efrem Sirski, c. u. Jezus razpošlje učence (Mt 9, 36—38; 10, 1—8) 19 Poned. Gervazij in Protazij, muč.; Nazarij, škof 20 Torek Silverij I., papež, muč.; Mihelina Malatesta, spok. 21 Sreda Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, r.; Evzebij, š. m. 22 Četrtek Janez Fisher in Tomaž More, muč.; Ahac, muč. 23 Petek Agripina, devica, mučenka; Jožef Cafasso, duh. 24 Sobota Kres; Rojstvo Janeza Krstnika; Favst, mučenec 25 Nedelja 12. NAVADNA (5. pobink.); Viljem (Vilko), op. Jezus uči apostole (Mt 10, 26—33) 26 Poned. Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, mučenec 27 Torek Ema (Hema) Krška, kneginja; Ladislav, kralj 28 Sreda Potamijena, mučenka; Marcela, mučenka 29 Četrtek PETER IN PAVEL, apostola; Marcel, mučenec 30 Petek Prvi mučenci rimske Cerkve; Emilij ana, muč. 22.23 12.30 ® 19.46 Sonce vzide Sonce zaide Dan traja Luna vzide Luna | zaide | 1 04.14 19.45 15.31 23.10 07.46 2. 04.14 19.46 15.32 23.35 08.56 3. 04.13 19.47 15.34 23.57 \ 10.08 4 04.13 19.48 15.35 11.31 5. 04.12 .19.49 15.37 00.18 12.35 6. 04.12 '19.50 15.38 00.39 14.01 7. 04.11 19.51 15.40 01.01 15.10 8. 04.11 19.52 15.41 01.28 16.33 9. 04.11 19.53 15.42 02.01 17.56 10. 04.10 19.53 15.43 02.43 19.14 11. 04.10 19.54 15.44 03.37 20.22 12. 04.10 19.54 15.44 04.44 21.15 13. 04.10 19.55 15.45 05.58 21.55 14. 04.10 19.55 15.45 07.16 22.27 15. 04.10 19.55 15.45 08.32 22.52 16. 04.10 19.56 15.46 09.44 23.12 17. 04.10 19.56 15.46 10.53 23.31 18. 04.10 19.56 15.46 11.59 23.50 19. 04.10 19.56 15.46 13.04 — 20. 04.10 19.57 15.47 14.09 00.08 21. 04.10 19.57 15.47 15.14 00.28 22. 04.11 19.58 15.47 16.18 00.51 23. 04.11 19.58 15.47 17.22 01.19 24. 04.11 19.58 15.47 18.22 01.53 25. 04.11 19.58 15.47 19.17 02.36 26. 04.12 19.58 15.46 20.03 03.28 27. 04.12 19.58 15.46 20.42 04.30 28. 04.12 19.58 15.46 21.14 05.37 29. 04.13 19.58 15.45 21.41 06.46 30. 04.13 19.58 15.45 22.03 07.59 JSS5 tir . , r z^m m - SiigisMdiS&ti* EšSvei- SLAVI MOJA DUŠA GOSPODA! Slavi moja duša Gospoda! Gospod, moj Bog, zelo si velik! Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod! Zemlja je polna tvojih zakladov. Če bitjem vzameš dih, preminejo in se v svoj prah povrnejo. Ko pošlješ svoj dih, so ustvarjena in prenoviš obličje zemlje. Naj bo Gospodova slava vekomaj; naj se veseli Gospod svojih del! Naj mu bo prijetna moja pesem; veselil se bom v Gospodu. Psalm 103 PRIDI, SVETI DUH V binkoštnih dneh bi bil človek najrajši ves čas na kolenih in bi povzdigoval dušo kot odprto čašo k nebu, da bi se vanjo v polnosti razlila milost svetega Duha... O SVETI DUH, saj Te komaj še poznamo! Kako bi potem vedeli za Tvojo ljubezen, Tvojo milost, Tvoje posvečenje, Tvojo tolažbo in Tvojo silno moč! Prav zato tem bolj čutimo, kako Te potrebujemo. Pridi, Sveti Duh, BOŽU OGENJ, in vžgi v nas svoj božji plamen! Ogrej nas v ljubezni do Boga in do ljudi! Izžgi iz naših src vse, kar je v naših mislih in srcih preveč zemeljskega, preveč človeškega! Pridi, DUH RESNICE, in napolni nas s svojo resnico, kajti le »resnica nas bo osvobodila« (Jan 8, 32). Pridi, DUH LJUBEZNI, in vodi nas, da »bomo ostali v resnici in bomo v ljubezni rasli k njemu, ki je glava, Kristus« (Ef 4, 15). Pridi, DUH EDINOSTI, in naredi, da bomo »vsi eno« kakor Ti z Očetom in Sinom (Jan 17, 21). Pa kako bi nas mogel napolniti Ti, dokler smo polni sovraštva in nezaupanja! Daj, da razumemo vsi vsaj Tebe, ko se med seboj ne razumemo več, kakor bi govorili vcLzlicfic j CZtlc C. Pridi, DUH TOLAŽBE, in vlij v naša strta srca svojo tolažbo in svojo moč! Zaneti in vzdržuj v dušah hrepenenje po višjem, po božjem, da se ne zgubimo v tostranosti! Pridi in razlij se, ŽIVI VIR, v velikem binkoštnem obilju na svojo Cerkev in na našo domovino! Pridi, ŽIVLJENJA VIR, in daj svoji Cerkvi svojo oživljajočo moč, da zapolje po njej novo življenje in nas zdrami iz mrtvila! Vodi jo, da spozna in prav tolmači znamenje časa. Pridi, POSVEČEVAVEC, nad duhovnike — naše svečenike, da bodo našli pota do duš. Daj jim pravih besed, da jih bodo ljudje razumeli in se radi dali po njihovih rokah posvetiti. Pridi, veliki in prvi VZGOJITELJ, nad starše, naše očete in matere, daj jim potrpljenja in moči pri njihovem težkem pa odgovornem vzgojnem delu. Pridi NAD NAŠO MLADINO, Ti, ki ti je bistveno, da spodbujaš, razvnemaš in oblikuješ! Pridi nad naše najmanjše, NEDOLŽNE OTROKE, da bodo za oblikovanje voljni kakor testo v materini roki. Pridi, OČE REVEŽEV, nad vse trpeče, bolne, v dvomih tavajoče, izgubljene — »bodi jim tolažba v žalosti« in »Olajšaj vsem bridkost«. Pridi NAD VSE, napolni nas, da Ti bomo pripravno orodje, pridi, oblikuj nas v pravi lik kristjana — božjega otroka: Dušam madeže izmij, kar je suho, spet zalij in ozdravi rane vse! Upogni, kar upira se, vse ogrej, kar mrzlo je, vodi vse, ki so zašli! Pridi, pridi, Sveti Duh! NI NAS ZAPUSTIL »Če bi bil Jezus po svojem telesu ostal med nami, bi dajal očem mesa prednost pred očmi srca. Toda vedel je, katere oči so boljše; zato se je odtegnil našim mesenim očem, > da bi v očeh našega srca prebudil vero. Saj je mnogo važnejše verovati v Jezusa Kristusa, kakor pa ga po telesu vedno imeti pred" seboj ... Ako verujemo, tedaj je navzoč očem našega duha... Zato nihče ne sme biti žalosten, da je šel v nebesa in da nas je zapustil. Pri nas je, ako le verujemo. Njegovo prebivanje v tvoji notranjosti je mnogo stvarne j še, kakor če bi stal zunaj pred tvo-\ jimi očmi. Ako veruješ, je v tebi. Ako bi Kristusa sprejel v svoj dom, bi bil tudi pri tebi. No, sprejmeš ga ,v svoje srce: ali naj ne bo torej pri tebi?« (Sv. Avguštin) Ko sem odhajal na univerzo, mi je ob slovesu rekla babica: »Nikar se ne srdi na ljudi! zmerom se jeziš. Tole si zapomni: Bog ne sodi ljudi, to prija peklenščku! Pa pozdravljen, no...« »Ne naglite z obsodbo! Obsojanje — je najpreprostejša stvar, ne pustite se varati. Glejte na vse mirno in pomnite tole: vse mine, vse se sprevrže na boljše. Počasi! Zato pa trdno. Razgledajte se povsod, poskusite vse, bodite neustrašni, toda — ne prenaglite se v obsodbi. Na svidenje, prijatelj!« Maksim Gorki, Moje univerze. ŽIVIMO V ČUDOVITEM, TODA TUDI NEMIRNEM ČASU Dragi prijatelji! Srečen sem, ker imam priložnost, da vam spet spregovorim. V glavnih obrisih bi vam rad podal to, kar sem v svojih knjigah hotel razložiti današnjemu, rekel bi, modernemu človeku. Živimo v čudovitem, toda tudi nemirnem času — kajti človekov korak postaja iz dneva v dan večji; napredek znanosti in tehnike nam daje možnost za lažje življenje. Čudovito je — ker je človeštvo v polnem razvoju. Daljave kopnijo kakor sneg na soncu, narodi se zbližujejo... Toda naša doba nas prav tako vznemirja, ker hkrati, ko izginjajo daljave na svetu in raste človekova moč, postaja njegova odgovornost vse večja. Francoski filozof Bergson je rekel že pred zadnjo svetovno vojno, da je svetu potrebna duša. Našim sodobnikom danes manjka jasnosti, ki bi spoznala globji pomen, ravnotežje in ljubezen. V krščanskem jeziku bi rekli, da jim manjka vere, upanja in ljubezni. Podoba je, da je moderni svet razkristja-njen, da se je oddaljil od krščanstva, ali bolje rečeno: ni se še pokristjanil. Danes je nastopil velik čas delovanja. Predvsem zato, ker to terja zgodovina in njej Sveti Duh; nadalje zato, ker mladi ljudje niso več pripravljeni sprejeti neko krščanstvo, ki bi bilo omejeno in prazno. Nočejo biti pasivni v tem svetu in zlasti ne v Cerkvi. Popolnoma prav imajo! Vera zahteva zavzetost. Biti kristjan pomeni delovati, načrtovati in izgrajevati Nebeško kraljestvo že tukaj in sedaj, v sebi in v naših bratih. Prijatelji moji, nebeški Oče, ki vas je poslal v sredo življenja, k ljudem, ki jih vsak dan osrečujete s svojim zgledom, vam je dal veliko nalogo. To nam je potrebno: živeti iz Kristusa. To je naloga vašega krščanskega življenja. Naši sodobniki bodo to ali razumeli in bo svet cvetel v resničnem veselju ali pa bodo izmaličili naravo in zakopali božji dar. Tedaj se bo svet zamajal in človeštvo se bo samo uničilo. Toda mi se držimo! Sveti Duh bo prišel nad nas in v Cerkvi bo nastopila nova pomlad. Michel Quoist POGOVOR Z LUTROM »Ali si veren, ali imaš vero?« »Da, sem veren.« »Kako,« odgovarja Luter, »saj vendar nisem nič opazil na tebi in sem vendarle pazil na tvoje življenje, in ti veš, da je vera nemirna stvar. Zakaj te je vera, o kateri praviš, da jo imaš, gonila s svojim nemirom, kje si pričal za resnico in kje proti neresnici,' kaj si žrtvoval, kakšna preganjanja si pretrpel za svoje krščanstvo; in doma, v domačem življenju, kje je bilo kakšno zatajevanje in odpoved?« »Ja, ampak ljubi Lu- ter, lahko ti zagotovim, da imam vero.« »Zagotovim, zagotovim, kakšno govorjenje je to? Če gre za to, da ima nekdo vero, ni potrebno nobeno zagotovilo, če jo ima (kajti vera je nemirna stvar, to se takoj vidi); in nobeno zagotovilo ne more pomagati, če je nekdo nima.« »Ja, ampak verjemi mi vendarle, to ti kar se da slovesno zagotavljam...« »Ah, tak nehaj s tem tvojim čvekanjem, kaj le more pomagati tvoje zagotovilo!« »Ja, pa če bi hotel tudi samo en sam moj spis prebrati, bi videl, da jo moram imeti!« »Menim, da je ta človek prismojen! če je tako, da vero moreš opisati, to samo dokazuje, da si pesnik, in če to dobro napraviš, da si dober pesnik, pa nič manj, da si veren. Morda znaš tudi jokati, če opisuješ vero, to pa dokazuje, da si dober igralec.« Soren Kierkegard IZGUBITI VERO? Ne, nisem izgubil vere. Izraz »izgubiti vero«, kakor če izgubimo denarnico ali šop ključev, se mi je zdel zmeraj nekam bedast. Gotovo je vzet iz besednega zaklada malomeščanske, neoporečne pobožnosti in je zapuščina prav tako žalostnih kakor klepetavih duhovnikov 18. stoletja. Človek ne izgubi vere, le življenja ne oblikuje več, to je vse. In zato imajo stari pre-skušeni dušni voditelji čisto prav, če so ne-zaupni do duhovnih kriz, kajti te so gotovo redkejše, kakor si mislimo. Kadar je izobraženi človek polagoma, ne da bi sam opazil kako, prišel do tega, da je potisnil svojo vero v kak kot svojih možganov, kjer jo more spet najti po napornem razmišljanju, in če potem to, kar ni več, pa bi moglo biti, nežno ljubi, da, potem tega odsekanega razpoznavanja ne smemo več imenovati vero, ker, da uporabim slovito primero, ni več podobno veri, kakor ozvezdje Labod ptiču labodu. Nisem izgubil vere. Krutost preskušnje, njena uničujoča, nerazumljiva nenadnost, so mi pač lahko zmedle pamet in živce, mi nenadoma posušile — kdo ve, ali za zmerom? — duha molitve, me preko roba napolnile z mračno zagrenjenostjo, ki je hujša kakor silni napadi obupa in njega neizmerni pre-tresljaji, a vera mi ostaja nedotaknjena, to čutim. Toda tam, kjer je, je ne morem doseči. Ne najdem je v možganih, ki niso zmožni prav dražiti tudi te dve misli, ki delujejo skoraj samo ob blodnih podobah, ne v svojem čutenju niti ne v svoji vesti. Včasih se mi zdi, da se je umaknila in naselila tam, kjer bi je prav gotovo ne iskal, v mojem mesu, mojem bednem mesu, v moji krvi in mojem mesu, mojem trohljivem, a krščanskem mesu. Georges Bernanos JULIJ 1972 1 Sobota Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena 27 2 Nedelja 13. NAVADNA (6. pobink.); Obiskanje DM Lastnosti Jezusovih učencev (Mt 10, 37—42) 3 Poned. Irenej, škof, mučenec; Heliodor, škof 4 Torek DAN BORCA; Urh, škof; Berta, ž. 5 Sreda Anton Marija Zaccaria, duh.; Viljem iz Hirsaua, opat 6 Četrtek Marija Goretti, dev., muč.; Bogomila, spok. 7 Petek Ciril in Metod, slovanska apostola; Vilibald, škof 8 Sobota Elizabeta (Špela) Portugalska, kr.; Hadrijan III., papež 28 9 Nedelja 14. NAVADNA (7. pobink.); Gorkumski muč. t, t M^i umevajo božje razodetje (Mt 11, 25—30) 10 Poned. Sedem bratov mucencev; Amalija (Ljuba), red. 11 Torek Olga Kijevska, kneginja; Oliver, škof 12 Sreda Mohor in Fortunat, muč.; Nabor in Feliks, muč. 13 Četrtek Evgen, škof, muč.; Joel in Ezdra, preroka 14 Petek Bonaventura, škof, c. uč.; Frančišek Šolan, red. 15 Sobota Henrik (Hinko) 1., kralj; Vladimir Kijevski, k. 29 16 Nedelja 15. NAVADNA (8. pobink.); Karmelska MB Prilika o sejavcu in semenu (Mt 13, 1—23) 17 Poned. Aleš (Aleksej), spokomik; Donata in tov., muč. 18 Torek Kamil Lelijski, red. u.; Friderik (Miroslav), š., m. 19 Sreda Vincenc Pavelski, red. ustan.; Arsen, diakon 20 Četrtek Hieronim Emiliani, duh.; Marjeta Antiohijska, m. 21 Petek Lovrenc Brindiški, c. u.; Danijel;(Danilo), prerok 22 Sobota DAN VSTAJE SLOVENSKEGA NARODA Marija Magdalena (Majda), svetopis. ž.; Teofil, m. 30 23 Nedelja 16. NAVADNA (9. pobink.); Apolinarij, šk. Prilika o ljulki med pšenico (Mt 13, 24—43) 24 Poned. Kristina, devica, mučenka; Boris, mučenec 25 Torek Jakob (Rado), st. apost.; Krištof (Kristo), muč. 26 Sreda Ana, mati Device Marije; Valens, škof 27 Četrtek Gorazd, Kliment Ohridski in tov.; Natalija (Boža) 28 Petek Viktor (Zmago) I., pap., m.; Nazarij in Celzij, m. 29 Sobota Marta iz Betanije; Urban II., papež; Olaf, muč. 31 30 Nedelja 17. NAVADNA (10. pobink.); Julita, muč. Prilika o zakladu in o ribah (Mt 13, 44—52) 31 Poned. Ignacij (Ognjeslav) Lojolski, red, ust.; Fahij, m. @ 20.39 04.14 04.14 04.15 04.16 04.17 19.58 19.57 19.57 19.56 19.56 04.18 04.19 04.20 04.21 04.22 04.23 04.24 04.25 04.26 04.26 04.27 04.28 04.29 04.30 04.31 04.32 04.33 04.34 25.| 04.35 26. 04.37 27. 04.38 28. 04.39 29. 04.40 30. 04.41 31. 04.43 04.17 19.55 19.55 19.54 19.53 15.44 22.24; 09.12 15.43 22.44 10.25 15.42 23.06 15.40 23.30 15.39 23.58 15.38 -15.37 00.35 15.35 01.23 15.33 02.22 19.53 15.32 03.33 19.52 19.52 19.51 19.50 19.50 19.49 19.49 19.48 19.47 19.46 19.45 19.44 19.43 19.42 19.40 19.39 19.38 19.37 19.36 19.34 19.33 15.30 04.50 15.29 06.08 15.27 07.23 15.25 08.35 15.24 15.23 15.22 15.20 15.18 15.16 15.14 15.12 15.10 15.08 15.05 15.02 15.00 14.58 14.56 14.53 14.50 21 09.43 10.50 11.55 13.00 11.39 12.55 14.14 15.35 16.53 18.04 19.02 19.49 20.24 20.52 21.15 21.35 21.53 22.12 22.31 22.53 23.19 23.51 00.30 01.19 02.17 03.23 04.33 05.46 07.00 08.14 09.29 10.45 KADAR GLEDAM TVOJE NEBO IZPOVED Kadar gledam tvoje nebo, mesec in zvezde, ki si jih naredil: kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj? In vendar, naredil si ga le malo nižjega od s slavo in častjo si ga ovenčal; angeloi, dal si mu oblast nad deli svojih rok, in vse si podvrgel njegovim nogam. Drobnico in vso goved, in tudi poljske živali, ptice pod nebom in ribe v morju, vse, kar hodi po morskih stezah. Psalm 8 ZAUPANJE V BOGA O Bog, daj da bi bolj, kakor smo bili vajeni doslej, gledali v luči vere, kako nas Ti vse dni našega življenja vodiš. Da bi prav do dna spoznali, kaj pomenimo v Tvojem kraljestvu. Da bi se hvaležno spominjali premnogih milosti, katere si nam naklanjal, premnogih grehov katere si nam odpuščal, premnogih nevarnosti, katerih si nas rešil, molitev, ki si jih uslišal, napak in blodenj, ki si jih popravil. Opominov, navdihov, tolažb, ki nam jih od časa do časa pošiljaš. Kako si nas ljubil, ko smo bili majhni, kako si nas vodil v nevarni dobi, ko je začel naš duh samostojno misliti in se je naše srce odpiralo svetu! Kako je Tvoja trdna, a blaga roka znala brzdati naše strasti, krotiti našo poželjivost, lajšati naše gorje, dajati nam poguma, kadar smo bili malodušni, in nas krepiti, ko smo zdvajali in omahovali! Kako si nas neopazno vodil bliže in bliže do ozkih vrat in kako si nas vabil dalje po poti življenja, naj se nam je zdela še tako strma, samotna in mračna! Bil si nam vse. Bil si nam, kar si bil Abrahamu, Izaku in Jakobu: naš Bog, naš varuh, naše največje plačilo, naš najzvestejši prijatelj, ki si vsak dan izpolnil, kar si nam bil obljubil. Do današnjega dne si nam vselej pomagal, nas nisi pozabil in nas boš tudi poslej blagoslavljal. Nisi nas ustvaril za nič: pomagal si nam, da bi nam pomagal tudi za naprej in nas končno pripeljal do večnega blagra. Nikoli nas ne boš zapustil. Vse svoje skrbi lahko izročamo Tebi, Ti skrbiš za nas. Kaj bi ugibali, po kakšni poti bo poslej teklo naše življenje, da je le Tvoja pot! Kaj bi spraševali, kam pelje, če nas le pripelje k Tebi! Kaj bi skrbeli, kaj vse nam misliš naložiti, da nam le pomagaš vse nositi z dobro vestjo, zvestim srcem in v pravem duhu, da nobeni stvari na svetu ne bomo dajali prednosti pred Teboj. Kaj bi se bali, naj nam grozi karkoli, če vemo, da si nam vselej blizu Ti, da nas varuješ in krepiš. Molitev kardinala Newmana Ono malo, kar imam, mi je dal Bog. In kaj sem jaz s tem počel? Ni najhujše, če kdo dela zločine, najhujše je, če kdo ne stori dobro, ki bi ga storiti mogel. To je greh opuščanja, ki ni drugega kakor greh pomanjkljive ljubezni. In tega se, Žal, nihče ne spoveduje! Kdor me kdaj opazuje pri maši, lahko vidi, da često jokam. Pri tem ne mislim na svoje grehe, ki so nekateri zares zelo veliki. Mislim na to, kaj bi bil lahko storil dobrega, pa nisem storil, in povem vam, da je ta zavest črna, zelo črna... Mogel bi postati svetnik, čudeže bi lahko delal! Tako pa sem samo — pisatelj. Strani mojih del in moje stavke občudujejo. O, ko bi vedeli, da so samo usedlina nadnaravnih darov, ki sem jih grdo zapravil in za katere bom moral dajati nekoč račun, ki me navdaja s skrbjo! Samo to sem sanjal, kaj mora Bog meni dati. In zdaj stojim pri svojih oseminšestde-setih letih tu in nimam pokazati drugega kakor prazen papir. Vem, da mi ne verjamete in si mislite, da se delam ponižnega. Pa ni tako! Če je človek sam, sam s svojim Bogom, tik preden stopi na temno in ozko pot, potem mu ni do izgovarjanja in ve, pri čem je. Glejte, zato dobro vem, da ni v meni prave dobrote, najčistejše dobre volje preprostosti malih otročičev, kar bi Jezus tako rad poljubil. Zato nimam ničesar, kar bi mogel pokloniti ubogemu, trpečemu in pomoči priča-kujočemu srcu. Francoski pisatelj-spreobrnjenec Leon Bloy NEDELJA Nedeljsko sonce je oznanilo svoje kralje-vanje. Iz doline, s hribov in gričev se pozdravljajo in si odzdravljajo bele cerkve. Po široki cesti, po stezah preko travnikov, po strmih klancih se vijo procesije vernih kristjanov. Veliko jih je. Ob lepem nedeljskem jutru, kadar s hol-mov in hribov pojo zvonovi, je korak lahen in prožen. Lica so sveža. Oči gledajo jasno in veselo. Na ustih je smehljaj. In vsakemu je srce očiščeno, kakor da prihaja od spovedi in obhajila. Ob tej blagoslovljeni uri ni nič zlega, nič temnega v njih. Verni otroci te zemlje so, vredni njene lepote. Z njo prepevajo in vriskajo, z njo žalujejo. Z njo govore zvesto in odkritosrčno, kakor govori otrok z materjo. Praznik, poln pesmi in veselja, je na nebu, na planinah, na polju in senožeti, na belih cestah in klancih. In najlepši je v vernih srcih. Ivan Cankar JUTRO Obličje jutra nam sije močneje in svetleje kakor ves ostali čas. Začetek je. Skrivnost rojstva se obnavlja sleherno jutro. Prebudimo se iz sna, ki se je v njem naše življenje pomladilo, in jasno in krepko čutimo: »Živim! Sem!« In to občutje biti se spremeni v molitev. Obrača se k njemu, od koder prihaja: »Bog, ti si me ustvaril. Zahvaljujem se ti, da živim. Zahvaljujem se ti za vse, kar sem imel in kar imam.« In novo življenje čuti svojo moč in sili na delo. Tako se po-vrača k rastočemu dnevu in njega nalogam. Tudi to postane molitev: »Gospod, v tvojem imenu in tvoji moči začenjam dan. Naj bo delo za tebe!« To je sveta ura jutra. Življenje se prebudi. V globoki zavesti svojega življenja prinaša Bogu čisto zahvalo ustvarjenega bitja. Dvigne se k novemu ustvarjanju in se loti dnevnega opravila, prihajajoč od Boga in v njegovi moči. Ali vidiš, koliko odvisi od prve ure dneva? Njegov začetek je. Lahko ga začneš tudi brez njegovega začetka, zdrsneš vanj brez misli in volje. Potem to sploh ni več dan, temveč krpa časa brez pomena in obraza. A dan je pot; svojo smer hoče imeti. Dan je delo; delo pa terja jasno voljo. Dan je pesem; tudi ta zahteva zveneč začetek. Dan je vse tvoje življenje. Tvoje življenje je kakor tvoj dan. To pa hoče imeti svoje obličje. Voljo in smer in jasno, k Bogu zroče obličje, vse to ustvari jutro. Romano Guardini NA PLAŽI Blagoslovi morje, Gospod; predvsem pa blagoslovi tiste, ki prihajajo tja, da bi iskali počitka in razvedrila; ti le redko iščejo Tebe, toda morajo Te tam najti. Blagoslovi naše plaže, s katerih odhajajo mladi fantje in dekleta manj čisti, kot so prišli. Na morju iščejo zabave, tam iščejo telesnega zdravja; treba pa je najti Tebe. Nihče ne gre na plažo, da bi našel Tebe, Gospod... Mnogo se jih tam odvrne od Tebe; nekateri pa Te tam tudi najdejo. In vendar Tvoja prisotnost odseva v zlatu sipin in v neskončnosti morja. Bolj kot kjerkoli drugod bi Te morali najti tam, zakaj morje, veliko, brezmejno morje nas spominja s svojo neizmernostjo na neskončnost. Morje je ustvarjeno za premišljevanje, ki vodi k Tebi. Toda kdo na naših hrupnih plažah poleti sploh še premišljuje? Kdo sploh še opazuje morje? Naša Gospa morja, zaščitnica ponižnih in čistih, naše plaže zelo potrebujejo Tvojega varstva... Gospod, blagoslovi jih, vse tiste, ki prihajajo iskat počitka ob morju in razvedrila ... Ob vznožju Tvojega oltarja, ob Tvoji sveti mizi, se bodo Tvoji spoznali. Blagoslovi jih, Gospod. Toda tudi drugi so; kaj naj storimo, da se jih bo dotaknila Tvoja prisotnost? Gospod, mi sami moramo živeti na plaži še bolj povezani s Teboj. Še bolj povezani s Teboj zaradi sebe in zaradi drugih. Jacques Leclercq NAJDRAŽJE, KAR IMAŠ Ali to poznaš? To je tvoja duša. Tako trdi Bog sam, ki je zgolj resnica. Knjiga modrosti namreč piše: »Bog je ustvaril človeka neminljivega in po podobi lastnega bitja ga je naredil.« Kakor da se tej odličnosti duše ne more načuditi, navdihnjeni Mojzes kar ponavlja: »In Bog je naredil človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril.« Kristus pa iz te resnice sklepa naprej takole: »Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?« Ta od Boga povedani nauk o vrednosti duše povzemajo za svetim pismom pisatelji, ki so nam postali v veri očetje. Veliki mislec sv. Avguštin se čudi: »Nekaj vzvišenega je duša, ker lahko objame in se sklene z naj-vzvišenejšim bitjem, z Bogom.« Sv. Janez Zlatousti pa vprašuje: »Ali hočeš vedeti, koliko je vredna tvoja duša? Ko jo je edinorojeni božji Sin hotel rešiti, ni žrtvoval zanjo sveta, ne kakega človeka ne zemlje ne morja, temveč lastno dragoceno kri. Zato pravi tudi apostol Pavel: ,Za (veliko) ceno ste bili kupljeni; ne bodite sužnji ljudem!' No, ali zdaj vidiš, kolikšna je vrednost tvoje duše?« Pa vendar navadno tako malo skrbimo za' dušo! Celo indijska modrost je to spoznala in spletla v pregovor: »Kakor če gre kdo preko njive, v kateri je skrit zaklad, pa niti ne sluti, da stopa preko zlata, tako gredo ljudje večkrat mimo najboljšega in se ne zmenijo za to, kar je božanskega v njih.« H. Newman DAJ NAM ZDRAVO VREME IN DOBRO LETINO O Bog, ki v tebi živimo, se gibljemo in smo, podeli nam potrebnega dežja, da bomo, zadostno preskrbljeni s časno pomočjo, s toliko večjim zaupanjem hrepeneli po večnih dobrinah. Prosimo tvoje usmiljenje, vsemogočni Bog: ustavi nalive dežja in pokaži nam milostno svoje jasno obličje. Vsemogočni večni Bog, ki nas s kaznimi zdraviš in z odpuščanjem ohranjaš, daj nam, ko te ponižno prosimo, da se bomo veselili zaželene tolažbe mirnega vremena ter vedno uživali dar tvoje dobroti j ivosti. Iz Obrednika 1 Torek Makabejski bratje, Fides in tov., muč. 2 Sreda Alfonz M. Ligvorij, škof, c. u.; Štefan I., p. in m. 3 Četrtek Lidija, maked. žena; Nikodem, Jezusov učenec 4 Petek Dominik (Nedeljko), red. u.; Perpetua, ž. 5 Sobota Posvetitev bazilike Marije Vel. (Snežne); Ožbalt (Osvald), kralj 32 6 Nedelja JEZUSOVA SPREMENITEV NA GORI Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1—9) 7 Poned. Kajetan, redovni ustanovitelj; Donat, mučenec 8 Torek Janez M. Vianney, duh.; Cirijak, Larg, Smaragd, mučenci 9 Sreda Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec 10 Četrtek Lovrenc (Lovro), diakon, m., Asterija, m. 11 Petek Tiburcij, mučenec; Aleksander (Saša), škof 12 Sobota Klara (Jasna), dev.; Hilarija, m.; Herkulan, š. 33 13 Nedelja 19. NAVADNA (12. pobink.); Radegunda, kr. Jezus hodi po morju (Mt 14, 22—33) 14 Poned. Evzebij, mučenec; Demetrij (Mitja), mučenec 15 Torek VNEBOVZETJE DEVICE MARIJE; Tarzicij, m. 16 Sreda Joahim, oče Device Marije; Rok, spokornik 17 Četrtek Hijacint, redovnik; Liberat (Svobodan), op., m. 18 Petek Helena (Alenka, Jelena), cesarica; Agapit, muč. 19 Sobota Janez Eudes, red. ustan.; Marijan, puščavnik 34 20 Nedelja 20. NAVADNA (13. pobink.); Bernard, c. u. Vera kananejske matere (Mt 15, 21—28) 21 Poned. Ivana Franč. šantalska, red.; Fidel (Zvest), muč. 22 Torek Brezmadežno srce Marijino; Timotej in tov. m. 23 Sreda Filip Benicij, redovnik; Valerijan, mučenec 24 Četrtek Jernej (Bartolomej), apost.; Avrea (Zlata), muč. 25 Petek Ludvik IX. francoski, kralj; Patricija, devica 26 Sobota Rufin, škof; Viktor (Zmagoslav), mučenec 35 27 Nedelja 21. NAVADNA (14. pobink.); Jožef Kalasanc Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13—20) 28 Poned. Avguštin, škof, cerkv. učitelj; Hermes, mučenec 29 Torek Mučeništvo Janeza Krstnika; Sabina, mučenka 30 Sreda Roza iz Lime, devica; Feliks in Adavkt, mučenca 31 Četrtek Rajmund (Rajko) Nonat, redovnik; Pavlin, škof 9.02 6.26 2.' ® 19.22 13.48 1. 04.44 19.31 14.47 22.02 12.03 2. 04.45 19.30 14.45 22.35 13.22 3. 04.46 19.29 14.43 23.17 14.40 4. 04.47 19.28 14.41 — 15.52 5. 04.49 19.27 14.38 00.10 16.54 6. 04.50 19.25 14.35 01.16 17.44 7. 04.51 19.24 14.33 02.29 18.22 8. 04.52 19.22 14.30 33.45 18.53 9. 04.53 19.21 14.28 05.01 19.17 10. 04.55 19.19 14.24 06.15 19.38 11. 04.56 19.18 14.22 07.25 19.57 12. 04.57 19.16 14.19 08.33 20.16 13. 04.58 19.14 14.16 09.40 20.35 14. 05.00 19.13 14.13 10.46 20.56 15. 05.01 19.11 14.10 11.51 21.20 16. 05.03 19.10 14.07 12.56 21.49 17. 05.04 19.08 14.04 13.59 22.26 18. 05.05 19.06 14.01 14.58 23.10 19. 05.06 19.04 13.58 15.50 - 20. 05.08 19.03 13.55 16.35 00.03 21. 05.09 19.01 13.52 17.13 01.06 22. 05.10 18.59 13.49 17.44 02.14 23. 05.11 18.57 13.46 18.10 03.27 24. 05.12 18.55 13.43 18.34 04.41 25. 05.14 18.54 13.40 18.55 06.00 26. 05.15 18.52 13.37 19.17 07.13 27. 05.16 18.50 13.34 19.39 08.30 28. 05.17 18.48 13.31 20.06 09.49 29. 05.18 18.46 13.28 20.38 11.10 30. 05.20 18.44 13.24 21.17 12.29 31. 05.21 18.42 13.21 22.07 13.43 POJTE GOSPODU NOVO PESEM Pojte Gospodu novo pesem, pojte Gospodu, vse dežele! Pojte Gospodu, slavite njegovo ime. Oznanjajte dan na dan njegovo rešenje, pripovedujte o njegovem veličastvu med narodi, o njegovih čudovitih delih med vsemi ljudstvi! Dajte Gospodu, ljudski rodovi, dajte Gospodu slavo in moč, dajte Gospodu slavo njegovega imena! Molite Gospoda v svetem okrasju, govorite med narodi: »Gospod kraljuje!« Vladal bo ljudstva po pravici. Psalm 95 KRISTUSOVO SRCE Z »razodetjem« svojega srca si, Jezus, zlasti hotel naši ljubezni oskrbeti sredstvo, da se reši vsega ozkega, točno določenega, preveč omejenega, kar je prej vsebovala naša podoba o Tebi. Sredi Tvojih prsi opažam le ognjen prostor in bolj ko strmim v to žareče ognjišče, bolj se mi dozdeva, da se vse okrog tope obrisi tvojega Telesa in rastejo prek vsake mere vse dotlej, da v tebi ne razločim več drugih potez kakor obličje plamenečega sveta. Poveličani Kristus, Vplivna Moč, skrito razlita v osrčju materije, in bleščeče Središče, kjer se vežejo neštevilna vlakna Mnogoterega. TEBE, čigar roke oklepajo zvezde, ki si prvi in poslednji in živi, živi, umrli in vstali, TEBE, ki v svoji prepolni enoti zbiraš vse čare, vse okuse, vse sile, vsa stanja, TEBE je klicalo vse moje bitje z željo, prostrano kakor vesolje: Ti si resnično moj Gospod in moj Bog! P. Teilhard de Chardin V mojem srcu je bila tista sveta, brezmadežna, velika radost, kakor sem jo občutil takrat, ko sem bil še kristjan in sem klečal pred oltarjem, da bi sprejel prvo sveto obhajilo. In prav tisti strah nevrednega, pregrešnega, ki je s prašnimi čevlji stopil pred Boga. Če sem slab, Ti me napravi močnega; če sem žalosten, Ti me tolaži; če sem omadeževan, Ti me očisti. Ivan Cankar, Novo življenje NA BLEDU Z romarskim čolnom pesem plava, poletava nad jezerom. Zvonček Marijin plaka in prosi, molitve nosi pred božji tron. Kaj so prinesla ta srca s seboj! Plaho, zaupno pred teboj, 0 Marija, so razgrnila vso domovino: s temi srci s polja, gorice, Žito in vino, naše dežele ponižne vasice, skrite koče, v njih porodnice, v svoji revi k tebi kličoče. S temi srci so dvori in hlevi, voli in krave, in pastir in bela čreda z mirnimi očmi te gleda iz daljave. Vse težave, ves svoj znoj plaho zaupno so razgrnili, vse razkrili pred teboj. Glej, Marija, mati presveta, srce poeta drug je tvoj. 1 krog njega se gnete usoda mojega roda, k meni roma domovina od vseh strani. O, da bi bila pesem moja kot je tvoj zvon! Da bi čutila, da bi nosila na svoji peruti, kar misli, kar čuti, kar vriska, joče kar hoče dom ... Oton Župančič JUTRO NA GORI Sonce sije na sive robove, ki jih poljublja jutranji hlad, te sive ostrine, te puste vrhove, te imam rad. Nad vsemi polji, nad vsemi dolinami srebri se megla; tu sem kot orel med sinjinami blizu Boga. Srečko Kosovel VODA ŽIVLJENJA Kadar je šlo za vplivne poglavarje (med Mavri v Sahari), smo skušali nekatere med njimi udomačiti in smo jih naložili na letalo, da bi jim pokazali svet. S tem smo hoteli zmanjšati njihovo oholost, kajti ujetnike so nam pobijali bolj iz zaničevanja kakor iz sovraštva. Tako ošabni so bili zato, ker so si umišljali, da so mogočni... Primerilo se je, da so trije med njimi obiskali celo neznano jim Francijo. Bili so takšne vrste, da so se razjokali ob pogledu na drevesa, ko sem jih bil nekoč popeljal v sene-galsko deželo. Možje do takrat še niso videli niti drevja niti studencev. Nekaj tednov predtem so jim razkazovali savojsko pokrajino. Vodnik jih je pripeljal do mogočnega slapa, v obliki spletenega stebra je padal v globino in bučal. Vodnik jim je govoril: »Dajte, poskusite!« Poskusili so, bila je sladka voda, imenitna sveža voda. Koliko dni moraš prehoditi v puščavi, da prideš do najbližjega studenca. In koliko ur moraš potem, ko ga najdeš, čakati, preden ga očistijo peska, da pridejo do tekočine, pomešane s kameljo sečjo. Voda! Po Capu Jubyju, Cisnerosu in Fort Eti-ennu otroci ne prosjačijo za denar, ampak s konservno škatlico v roki moledujejo za vodo... In ta voda, ki je tako skopa v Sahari in ki je v Port-Etiennu v desetih letih ni padlo niti kaplje, je zdaj bučala pred njimi, kakor da bi se iz počene shrambe razlile zaloge vsega sveta. »Pojdimo naprej,« jih je priganjal vodnik. Oni pa se niso ganili: »Pusti nas še malo ...« Molčali so in resno, nemo strmeli v razo-devanje slovesne skrivnosti. Iz trebuha gore je bruhalo življenje, tako rekoč sama ljudska kri. Količina ene same sekunde bi mogla obuditi k življenju cele karavane, koprneče po napoju in umirajoče med slanimi jezeri ter zračnimi prividi. Tu se je Bog vidno razodeval, nihče mu ni mogel obrniti hrbta. Bog je odpiral svoje zapornice in kazal svojo moč. Trije Mavri so negibno strmeli vanjo. »Dovolj ste videli. Pojdimo dalje ...« »Počakajmo še.« »Na kaj pa?« »Da preneha.« Hoteli so počakati na uro, da bi se Bog naveličal svoje brezumnosti. Bog je po njihovo neusmiljen, hitro mu postane žal... »Toda voda teče že nad tisoč let...« Ves večer zatem niso več spregovorili o slapu. O nekaterih čudežih velja rajši molčati. Antoine de Saint-fixupery EVANGELIJ Današnji svet gotovo potrebuje zdrave in trdne morale. Ali je to vse, kar pričakuje od Cerkve? Lahko bi se nekoč zgodilo, da bi se svet zedinil o zdravi in splošno obvezni morali. Veliko sil je namreč v sedanjem svetu, ki težijo za pravičnostjo. Dobre volje ne manjka. Svetu je marsikaj mogoče. Samo enega svet ne more in nikoli ne bo mogel dati: evangelija. Če mu ga Cerkev ne bo oznanila, tega nihče ne bo storil. Ali imamo danes dovolj poguma za to? E. Skycjsgaard ČLOVEK BITI SE PRAVI BITI ODGOVOREN Človeka plaši le to, kar mu je neznano. Brž ko se mu upre, že izgubi svojo negotovost. Posebno, kadar to spregleda z jasno-vidno resnostjo. Bistvo njegovega poguma je predvsem v učinku poštene neposrednosti. In vendar je njegova prava vrednost nekje drugje. Njegova veličina je v njegovem čutu odgovornosti. Čuti se odgovornega zase, za svoje delo in tovariše, ki upajo. Tisti je, ki odloča o njihovi muki in o njihovi radosti. Odgovoren za vse, kar nastaja novega, za vse živo, ki se ga mora udeleževati. V okviru svojega dela je soodgovoren za usodo vseh ljudi... Človek biti se pravi biti odgovoren, čutiti sram spričo revščine, ki se na prvi pogled ne zdi odvisna od posameznika; čutiti ponos spričo zmage, ki jo izbojujejo tovariši; čutiti zavest, da s prilaganjem svojega kamna prispevaš h graditvi sveta. In takšne ljudi bi radi postavljali v isto vrsto z bikoborci in igralci. Pri njih slavijo predvsem njihov prezir smrti. Toda kar se mene tiče, se požvižgam na prezir smrti, kadar ne korenini v prostovoljno prevzeti odgovornosti in je znamenje duhovne revščine ali mladostnega pretiravanja. Poznal sem mladega samomorilca. Ne vem več, kakšna ljubezenska bolečina ga je pripravila do tega, da si je pognal kroglo naravnost v srce. Tudi ne vem, kakšna literarna skušnjava ga je zapeljala, da si je pri tem nataknil bele rokavice. Pač pa se spomnim, da sem spričo te žalostne parade dobil prej občutek bede kakor imenitnosti. Nič, prav nič nisem odkril za njegovim prijetnim obrazom in moško lobanjo, kvečjemu podobo neumne deklice, podobne tolikerim drugim deklicam. Spričo te povprečne usode se spominjam resnične človeške usode, vrtnarja, ki je umiral in mi govoril: »Veste, velikokrat sem se oznojil pri obdelovanju zemlje. Revmatizem mi je pošteno zdelal nogo in rohnel sem zoper svojo sužnost. Danes pa bi hotel delati in prekopavati zemljo. Rečem vam, ni lepšega na svetu. Človek je tako svoboden, kadar obdeluje zemljo! Kdo le bo zdaj obrezoval moja drevesa?« Zapustil je neobdelano zemljo. Zapustil je neobdelan planet. Ljubezen ga je povezala z zemljo, z vsemi Zemljani in z vsem drevjem na njej. V njem vidim pravega velikodušnega in darežljivega človeka, resničnega plemenitnika! Le v njem vidim pogumnega človeka, ki se je bojeval s smrtjo v imenu svoje ustvarjalnosti. Antoine de Saint-£xupery 1 Petek Egidij (Tilen), opat; Verena, devica 2 Sobota Štefan Ogrski, kralj; Maksima, muč.; Antonin, m. 3 Nedelja 22. NAVADNA, ANGELSKA (15. pobink.); Pij X., p. Hoja s križem za Kristusom (Mt 16, 21—27) 4 Poned. Rozalija, dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 Torek Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč. 6 Sreda Petronij, škof; Onezifor, mučenec 7 Četrtek Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, d., m. 8 Petek Rojstvo Device Marije*; Peter Klaver, redovnik 9 Sobota Gorgonij, mučenec; Kieran, opat 10 Nedelja 23. NAVADNA (16. pobink.); Otokar, red. Jezus naroča spravljivost (Mt 18, 15—20) 11 Poned. Prot in Hiacint, mučenca; Erntruda (Erna), dev. 12 Torek Gvido, spokornik; Silvin, škof 13 Sreda Notburga, devica; Filip, mučenec; Mavrilij, škof 14 Četrtek Povišanje sv. Križa; Krescencij (Rastko), muč. 15 Petek Žalostna Mati božja (Dolores); Nikodem, muč. 16 Sobota Kornelij in Ciprijan, muč.; Ljudmila, kneginja 17 Nedelja 24. NAVADNA (17. pobink.); Lambert, škof, m. Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18, 21—35) Jožef Kupertinski, duhov.; Irena in Zofija, muč. Januarij, škof, mučenec; Suzana, devica, muč. Evstahij in tov. mučene i; Dionizij, mučenec Matej (Matevž), apost. in evang.; Jona, prerok Tomaž Vilanovski, škof; Mavricij in tov., muč. Kvatre; Lin, papež, muč.; Andrej in tov., muč. 18 Poned. 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25. NAVADNA (18. pobink.); Gerard, škof Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20, 1—26) 25 Poned. Avrelija (Zlata), devica; Pacifik (Tihomir), red. 26 Torek Ciprijan in Justina, muč.; Kanadski mučenci 27 Sreda Kozma in Damijan, mučenca; Hiltruda, devica 28 Četrtek Venčeslav (Vaclav), muč.; Lioba (Ljuba), dev. 29 Petek Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli; Evtihij in tovariši 30 Sobota Hieronim (Jerko), duh., cerkv. uč.; Zofija, spok. * ni zapovedan praznik 20.1* 5.07 Sonce vzide Sonce zaide Dan traja Luna vzide Luna zaide 1 05.22 18.40 13.18 23.07 14.48 2 05.23 18.38 13.15 — 15.40 3 05.25 18.36 13.11 00.16 16.22 4. 05.26 18.35 13.09 01.31 16.54 5. 05.28 18.33 13.05 02.45 ,17.20 6. 05.29 18.31 13.02 03.58 17.42 7. 05.30 18.29 12.59 05.08 18.02 8. 05.31 18.27 12.56 06.17 18.21 9- 05.33 18.25 12.52 07.24 18.40 10. 05.34 18.23 12.49 08.30 19.01 11. 05.35 18.21 12.46 09.36 19.24 12. 05.36 18.19 12.43 10.41 19.51 13. 05.37 18.17 12.40 11.45 20.24 14. 05.39 18.16 12.37 12.46 21.04 15. 05.40 18.14 12.34 13.40 21.53 16. 05.41 18.12 12.31 14,28 22.51 17. 05.42 18.10 12.28 15.08 23.56 18. 05.44 18.08 12.24 15.42 — 19. 05.45 18.06 12.21 16.10 01.06 20. 05.47 18.04 12.17 16.35 02.19 21. 05.48 18.02 12.14 16.57 03.33 22. 05.49 18.00 12.11 17.19 04.50 23. 05.50 17.58! 12.08 17.42 06.08 24. 05.52 17.56 12.04 18.08 07.28 25. 05.53 17.54112.01 18.38 08.50 26. 05.54 ' 17.52 11.58 19.16 10.12 27. 05.55 17.50 11.55 i 20.03 11.31 28. 05.56 17.48 11.52 21.01 12.40 29. 05.58 17.46 11.48 22.09 13.37 30. 05.59 7.44 j 11.45 23.22 14.22 ROJŠTVO ICE MARIJE MARIJINO IN DAMIJAN GOSPODOVA POSTAVA JE POPOLNA ZAHVALA ZA ŽETEV Gospodova postava je popolna, poživlja dušo; Gospodova beseda je zanesljiva, uči nevednega. Gospodove postave so prave, razveseljujejo srce; Gospodov ukaz je čist, razsvetljuje oči. Gospodov strah je iskren, ostane vekomaj; Gospodovi odloki so resnični, obenem pravični. Zaželeni so bolj ko zlato in zakladi čistega zlata, slajši so ko med in strd iz satovja. Psalm 18 SPEV ANGELOV Rafael V zvenenju starem sonce poje, vse bratske sfere ž njim pojo, in odrejene ceste svoje grmeč premerja in svetlo. Ko angelov ga zro krdela, je ob skrivnosti vsak močan, visoka, neumljiva dela so krasna kakor prvi dan. Gabrijel In z najhitrejšo se hitrostjo vrti divota zemlje vsa in z rajsko menja se svetlostjo globoka, prestrašna tema; razpenjene zaganja struje, ob skale morje, ob čeri, in skala z morjem vred potuje, skoz sfero venomer leti. Mihael Viharjev šumna gonja dviga nad morja in zemlje svoj tok, njih jezna veže se veriga z učinkom silnim vseokrog. In blisk se vžiga, uničuje, udarcem groma kaže pot, a sleherni Tvoj sel spoštuje Tvoj večno mili dan, Gospod. Vsi trije Ko angelov Te zro krdela, je od skrivnosti vsak močan in vsa visoka Tvoja dela so krasna kakor prvi dan. J. W. Goethe (prevedla Lili Novy) Vso čast, Gospod, ti pojem! In zahvalo! Dal klasju si, da polno je in zdravo; ko lica malčkov zrna so napeta... Z menoj slavijo polja te požeta. Pod tvojim soncem je rodila gruda; blagoslovil si delo mi. Iz truda nad brazde vzpeli so se tanki lati in valovili ko valovi zlati. Poželi smo. Sedaj ob zadnjem snopu, kot srečni zmagovalci na okopu, po praznih pogledujemo strniščih in žlahtno zrnje tehtamo v prgiščih. Zahvalimo te, Gospodar, da moče si pravšnjo mero dal in da brez toče sijali v soncu so zoreči dnevi nad tvojimi in našimi posevi. Prijetno trudni smo. Sedaj prisedi! Med žanjci Žanjec bodi v naši sredi. Častimo te v Očetu, Sinu, Duhu... Le nagni polič ob požetem kruhu! Severin Šali MARIJA V POLJU Marija Sedem žalosti v kapeli sred polja sedi. In krvavi iz sedmih ran Marija v polju noč in dan. Krog nje vse poje, vse cvete, prav sama radost nosi se do krvavečega srca — Marija se ne nasmelilja. Če ji pa varano dekle zaupno svojo grud odpre, če pribeži do njenih nog plač zanemarjenih otrok, preganjanih sirot in vseh, ki so v teh bežnih zemskih dneh deležni le darov gorja, krog njenih usten zaigra tako neskončno blag izraz, da vse umolkne tisti čas in da livada in polje pretaka z njo vso noč solze. Pavel Golia NAPOSLED JE TREBA ODGOVORITI Zame je resnično en sam resen filozofski problem: samomor. Odločitev ali je vredno živeti ali ne, daje odgovor na osnovno vprašanje filozofije. Vse drugo — ali ima svet tri razsežnosti in duh devet ali dvanajst kategorij — pride šele pozneje. To je igračka-nje; naposled je treba odgovoriti. In če je res, da — po Nietscheju — filozof, ki naj ga imamo za resnega, mora dajati dober zgled, tedaj razumemo važnost tega odgovora, ker mu potem mora slediti dokončno dejanje. Za srce so to neposredne gotovosti, a jih je treba temeljito preiskati, da jih razložimo razumu. Če se vprašam, zakaj je to vprašanje nuj-nejše kakor katerokoli drugo, odgovarjam na to: zaradi dejanj, do katerih nas obvezuje. Ne poznam nikogar, ki bi za ontološki dokaz umrl. Galilei, ki se je dokopal do tehtne znanstvene resnice, jo je z največjo lahkoto tajil, ko je ogrožala njegovo življenje! V nekem smislu je storil prav. Ta resnica ni bila vredna grmade. Ali se zemlja vrti okoli sonca ali sonce okoli zemlje — to je pravzaprav vseeno. Da povem točneje: to je brezpomembno vprašanje. Nasprotno pa vidim, da umre mnogo ljudi, ker se jim življenje ne zdi več vredno življenja. Spet drugi — kar se mi zdi presenetljivo — se dado ubiti za ideje ali iluzije, ki jim pomenijo temelj življenja (kar se imenuje temelj ali vzrok življenja je hkrati tudi odličen vzrok ali razlog smrti). Tako sklepam, da je vprašanje o smislu življenja najnujnejše izmed vseh vprašanj. Albert Camus OSVOBAJANJE ČLOVEKA Še enkrat sem se tako silno približal resnici, pa je nisem doumel. Vedel sem, da sem izgubljen, zato sem padel v popoln obup; ko pa sem se vdal in se pomiril, me je zajel blažen mir. Podoba je, da se človek šele v takšnih trenutkih do kraja spozna in postane sam sebi prijatelj. Tedaj zavlada v nas občutek popolnosti in začne hraniti neko našo bitno potrebo, ki je prej sploh nismo poznali. Kako naj pospešujemo to osvobajanje v nas? Dobro vemo, da je v človeku vse osupljivo. Daš mu kruha, da bi laže delal in ustvarjal, pa zaspi; zmagoviti osvajalec se pomehkuži; plemenito srce postane skopo, če naenkrat obogati. Kaj nam pomagajo politični nauki, ki bi človeka radi razvili, če pa ne vemo, kakšnega človeka bi radi razvili. Nismo živali, ki naj se redijo, in nastop krhkega Pascala pomeni za človeštvo mnogo več kakor rojstvo brezimnih silakov. KJE JE RESNICA 0 ČLOVEKU? Bistva ne moremo nikoli dognati vnaprej. Vsakdo med nami je doživel najprisrčnejše veselje tam, kjer ga sploh ni pričakoval. Po njem koprnimo tako nezaustavljivo, da se nam z njim vred toži celo po bednih okoliščinah, ki so ga rodile. Kadar srečamo svoje prijatelje, se z njimi vred radi spominjamo tudi težkih trenutkov. Vemo le to, da nas neznane okoliščine oplajajo. Katere so te okoliščine? Kje je resnica o človeku? Resnice ni mogoče dokazati. Kadar se pomarančna drevesa razvijejo z močnimi koreninami in z bogatim sadom v teh tleh in ne v oni zemlji, potem so ta tla resnica o pomarančah. Kadar določena religija, kultura, vrednostna lestvica ali oblika dejavnosti omogoči človeku polnost biti in razodene v njem plemenito bitje, ki prej ni vedelo zase, potem lahko rečemo, da je določena religija ali vrednostna lestvica ali kultura ali oblika dejavnosti resnica o človeku. In logika? Naj si pomaga, kakor si more v skrbi za čiste račune. KDO SO TOVARIŠI? Samo tedaj zadihamo resnično, kadar nas z bližnjikom poveže skupni cilj, ki leži zunaj naju, in izkustvo dokazuje, da ljubezen ni v tem, da se zazirata drug v drugega, ampak v tem, da se oba enako zastrmita v isto smer. Tovariši so le tisti, ki se skupno navežejo na isto vrv ter enako naskakujejo isti vrh, da bi ga dosegli. Čemu bi v dobi današnjega udobja sicer doživljali takšno pristno radost v lomljenju poslednjega kruha sredi puščave? V primeri s tem so prazna vsa ugotavljanja sociologov. Vsem nam, ki smo spoznali nepopisno radost reševanja iz Sahare, so drugi užitki plehki. Vse kaže, da se prav zavoljo tega začenja današnji svet lomiti okoli nas. Vsakdo se navdušuje za nazor, ki obljublja polnost. Vsi skušamo z nasprotujočimi si besedami izraziti isti zanos. Razlikujemo se v metodah, ki so sad našega umovanja, ne pa v svojih ciljih, ti so pač isti. Nikar se torej ne čudimo. Kdor ne zazna le spečega neznanca v sebi, ampak tudi doživi njegovo enkratno prebujenje sredi anarhistične kleti v Barceloni, vznik požrtvovalnosti in medsebojne pomoči ter sijajne podobe o pravici, pozna poslej eno samo resnico, resnico anarhistov. In kdor se postavi na stražo, da bi zavaroval nežno krdelo klečečih in prestrašenih redovnic po španskih samostanih, bo rad umrl za Cerkev. Antoine de Saint-fixupery Antoine de Saint-fixupery 40 1 Nedelja 26. NAVADNA, ROŽNOVENSKA (19. pobink.); Remigij, škof Prilika o neenakih sinovih (Mt 21, 28—32) 2 Poned. Angeli varuhi; Teofil (Bogoljub, Bogumil), spok. 3 Torek Terezija Deteta Jezusa, devica; Kandid, mučenec 4 Sreda Frančišek (Branko) Asiški, red. ust.; Edvin, kr. 5 Četrtek Marcelin, škof; Placid, redovnik; Flavija, muč. 6 Petek Bruno, red. ustanov.; Renato, šk.; Fides, d., m. 7 Sobota Rožnovenska Mati božja; Marko I., p., m. 41 8 Nedelja 27. NAVADNA (20. pobink.); žegnanjska v ljub- ljanski nadškofiji); Brigita švedska, red. ust. Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21,33—43) 9 Poned. Posveč. cerkva (v Ijublj. nadšk.); Janez Leonardi 10 Torek Frančišek Borgia, redovnik; Hugolin, mučenec 11 Sreda Emilijan (Milan, Milko), škof; German, š., muč. 12 Četrtek Maksimilijan Celjski, škof; Serafin, redovnik 13 Petek Edvard, kralj; Koloman, mučenec 14 Sobota Kalist I., muč.; Gavdencij (Veselko), š., m. 15 Nedelja 28. NAVADNA (21. pobink.); Terezija Avilska, cerkvena učiteljica Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22, 1—14) 16 Poned. Hedvika (Jadviga), red.; Gal,o.; Gerard Majella 17 Torek Marjeta Marija Alakok, devica; Viktor, škof 18 Sreda Luka, evangelist; Julijan, puščavnik 19 Četrtek Izak Jogues in drugi kanadski mučenci; Peter Alkantara, cerkveni učitelj 20 Petek Janez Kancij, duh.; Irena (Miroslava), muč. 21 Sobota Uršula, muč.; Hilarion, opat; Celina, spok. 43 22 Nedelja 29. NAVADNA, MISIJONSKA (22. pobink.); Kordula, mučenka O davčnem denarju (Mt 22, 15—21) 23 Poned. Posv. cerkva (v goriški nadšk.); Ant. M. Claret 24 Torek Feliks, škof, mučenec; Kristina, devica 25 Sreda Krizant in Darija (Darinka), m.; Krišpin, š., m. 26 Četrtek Lucijan, mučenec; Amand iz Strassbourga, škof 27 Petek Frumencij, škof; Vincenc in Sabina, mučenca 28 Sobota Simon in Juda Tadej, apostola; Cirila, devica 44 29 Nedelja 30. NAVADNA (23. pobink.); Narcis, škof Največja zapoved (Mt 22, 34—40) 30 Poned. Marcel, muč.; Alfonz Rodriguez, redovnik 31 Torek Volbenk (Bolfenk), š.; Krištof iz Romandiole, d. © 9.08 II 13.55 14.25 € 5.41 G C G U GT3 3 a ^ g 31 31 i. 2. 3. 4. 5. 6. 7, 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 11.42 11.39 11.35 11.32 06.00 17.42 06.01 17.40 06.03 17.38 06.04 17.36 06.48 16.42 09.54 06.07 17.32' 11.25 06.08 17.30 j 11.22 06.09 17.28 11.19 06.11 17.27 11.16 06.12 17.25 11.13 06.18 07.24 06.13 17.23 06.14 17.21 06.16 17.20 06.17 17.18:11.01 06.19 17.17 10.58 11.10 11.07 11.04 08.29 17.53 09.34 18.24 10.35 19.02 06.20 06.21 06.23 17.15'10.55 17.13110.52 17.11 10.48 .24 17.09 10.45 06.26 17.07 10.41 06.27 17.05 10.38 10.35 10.32 06.28 17.03 06.30 17.02 06.31 17.00 10.29 06.33 16.59 10.26 06.34 16.57 10.23 19.58 06.35 16.56 10.21 21.11 06.37 16.54 10.17 22.26 - 14.56 00.36 15.24 01.48 15.48 02.58 16.08 06.20 15.57 05.12 16.45 17.05 17.27 11.31 12.21 13.03 13.39 14.08 14.34 14.57 15.19 15.41 16.06 16.35 17.10 17.54 18.51 06.38 16.53 06.40 16.51 06.41 16.50 10.15 23.40 10.11 — 10.09 00.50 19.48 20'.41 21.42 22.48 23.57 01.09 02.23 03.39 04.58 06.20 07.44 09.08 10.23 11.28 12.19 12.57 13.28 13.52 14.13 SIMOM1 imtsmmz- ... i GOSPOD, PREIZKUJEŠ ME Gospod, preiskuješ me in me poznaš; ti prodreš v moje misli od daleč; ko hodim in ko ležim, ti vidiš in na vsa moja pota paziš. Ti si namreč naredil moje telo, me stkal v telesu moje matere; hvalim te, ker sem tako čudovito ustvarjen, ker so čudovita tvoja dela. Mojo dušo poznaš popolnoma, ni ti bilo skrito moje bistvo, ko sem bil oblikovan na skrivnem, ko sem bil tkan v globočinah zemlje. Psalm 138 MARIJA, MATI BOLJŠEGA SVETA Maj človek še tako trpi, v njegovem srcu vztrajno živi upanje in se neprestano znova vzbuja. Človek ne more živeti brez upanja na boljši svet. Po vsaki vojni odpravlja ruševine in izjavlja, da je bila to zadnja vojna in da se začenja nova družba. Neutrudno se mu vračajo misli na boljši svet. Ob tem stoji pred njim Marija, tista, ki jo kličemo: Življenje, sladkost in upanje naše! Z veseljem sem prebral napis na prvi strani kongresnega programa: Marija, mati boljšega sveta. Svet pričakuje od nas, da mu pomagamo, da postane bolj človeški, da mu damo nov obraz. Da bi pomagala uresničevati ta boljši svet in zbliževati ljudi, se nam javlja Marija, kot je rekel koncil, kot »znamenje upanja za potujoče božje ljudstvo«. Kaže nam pot. Cerkev drugega vatikanskega koncila je prosta časne moči, je prosta tehničnih možnosti, ki ne spadajo v njen delokrog. Samo eno željo ima: pomagati svetu, da reši človeka okov neznanja, nezaupanja, bratomorne mržnje, pomagati, da skupno z vsemi ljudmi dobre volje gradi humanizem jutrišnjega dne, povezujoč v en sam snop vse miroljubne sile. Marija se nam kaže kot poroštvo miru sredi nemirnega sveta. Mir se neprestano izmika na družbenem in mednarodnem pozori-šču. Moramo ga iskati, delati zanj, posebno v krogu svojega malega življenja. Marija nam bo pri tem pomagala, saj je mati najlepšega družinskega ognjišča, ki ga je kdaj videl svet. Marija pripravlja prihodnost. Svetu je dala Jezusa in želi, da njegovo kraljestvo raste. Vse njeno poslanstvo je v tem, da pomaga k čimprejšnjemu Kristosovemu prihodu. Ona je za krščene, v katerih Kristus že živi, je pa tudi za tiste, v katerih mora še rasti. Je tudi za tiste, ki ga še niso odkrili, za vse tiste duše dobre volje, ki ga iščejo v noči, naj so že spoznali znamenje na nebu ali pa še niso zagledali sija zvezde kot Modri ali morda še niso našli moči, da bi se podali na pot iskat Zveličarja. Marija nas kliče s svojim duhovnim materinstvom, da pomagamo sodobnikom. Kliče nas, na jizročimo svoja usta in svoje roke v službo njenemu Sinu in z njo postanemo Kristonosci. Prinesti moramo Kristusa tistim, ki umirajo od žeje, ker ga ne poznajo. Marija želi od nas pomoči, da bo po našem zvestem in delavnem sodelovanju mogla vsak dan bolj — kot nekoč Modrim — razodevati svetu, ki prihaja, svojega Sina. Iz govora kardinala Suenensa na marijan-skem kongresu v Zagrebu 12. 8. 1971. ROZNOVENSKA Marija je po svetu šla, v rokah nosila Jezuščka in kamorkoli sta prišla, povsod je bil le greh doma. i Marija je zajokala in sveto Dete vprašala: Zakaj, povej, je vse tako, saj trpel si, da lepše bo? Nič Jezušček ne govori, le solze Materi lovi, jih v jagode spremeni in venček plete rožnati. Ko dalje sta po svetu šla, ju sreča mlada deklica. »Povej, presvetla ti gospa, kako v nebesa bi prišla?« Se čelo Materi zjasni, a Jezušček odgovori: »Le ena pot je do neba«. In rožni venček ji poda. ZAHVALA PO OBHAJILU Okrepi, Gospod, naše ROKE, ki so se razprostrle k tebi in prejele svete podobe za odpuščanje naših grehov. Naj ti vredne vsak dan prinašajo sadove, da bo poveličano tvoje božanstvo! USTA, ki so te hvalila v svetišču, naj še naprej opevajo tvojo slavo! Gospod, naj bodo UŠESA, ki so slišala glas tvojih naukov, gluha za glasove vznemirjenosti! Gospod, naj OČI, ki so videle tvoje velike usmiljenje, neprestano zro pred seboj tvoje blagoslovljeno upanje! JEZIKE, ki so klicali: »svet, svet, svet, Gospod vesoljstva,« postavi v službo resnice! NOGE, ki so hitele k tebi v tvojo cerkev, naj hodijo dalje v tvoji svetlobi! TELESA, ki so užila tvoje božje Telo, obnovi z novim življenjem! Brightman PREDGOVOR K MOLITVI ROŽNEGA VENCA (Misli konvertita Francisa Jammesa ob 15 skrivnostih rožnega venca) T Skromne in temne jagode, izrezane iz trdega lesa, ki mu jedra ne poznam, vas mi je daroval 1. 1905 neki kristjan (pesnik Paul Claudel), ki vas je na poti s Kitajskega kupil v Sveti deželi. Tako ste se dotaknile božjega groba. Ob uri viharja ste mi naznanile rešitev. Križ, ki vam je pripet, ima krila kakor golob in mi je prinesel mir preko vesoljnega potopa. II Kakor je šla Marija in obiskala Elizabeto, tako je ta kristjan, ki je nosil Jezusa Kristusa v svojem srcu, prišel in obiskal mene. Daroval mi je torej te jagode, ki so prava dušna hrana in nam jih je izročila Sveta Devica, ko se je prikazala sv. Dominiku. Podoba evharistične pšenice so. III Preden sem zopet jedel kruh božji, sem zaužil kruh Marijin, te jagode rožnega venca, zgnetene med mojimi prsti. Kdor je mrtev, se začenja porajati tisti dan, ko si jih upa pokusiti. IV Te jagode se skrivnostno zakoreninijo v našem blatnem srcu, ko jih sprejme vase. In prav kakor pšenica prečisti gnoj, ko ga presnavlja ter čista in zlata zažari na polju, tako prodre rožni venec v grešnikovo ilovico, jo očisti in iz nje požene brezmadežen in ves bleščeč v rosi solz. V »Spet sem našel, kar sem izgubil, in sedaj sem vesel.« »Kaj pa je bil ta izgubljeni zaklad?« »Devetinpetdeset jagod in na njih dnu pritrjena dva koščka lesa. Razumi, kdor more, mojo neumnost, toliko večjo, ko je vse to v Jeruzalemu za malenkost na prodaj.« VI O lesene jagode, kako sem vas stiskal ob smrtni uri svojcev! Kakor grozd, iz katerega bi rad izsesal ves sok. Prijeten vonj se je širil iz vaše suhosti in je ozdravljal moje ljube. VII Molek, kakor bič si pri bičanju, ko pravijo, da so bile vanj vpletene svinčenke. Opominjaš me, da moram znati biti ponižen. Tega me spominjaš tako živo, da te tisti, ki niso katoličani, gledajo z zadrego, celo z gnusom in, če te primejo, da bi te najrajši spustili na tla. Ko bi mislili, da si le draga dekliška ovratnica, bi nikakor ne delali tako. Toda poglej: na dnu molka sta vendar tista dva koščka lesa, ki ga ločita od vsega drugega, tista dva koščka lesa, ki sta sama zase dovolj, da osramotita vse poglavarje sveta. Kakšna sila! VIII Podobne ste, jagode temne in svete, žalostni kroni. Res, v nebesih se svetite Materi na glavi. Toda tu doli nikakor niste pozabile na uro temin in na tisto temno roso krvi na trnju. IX Na tisti križ, ki nosi Gospoda in Gospod nosi njega, so z železno verižico privezane te jagode, ki nas spominjajo krogle obsojencev. X »O Devica, iz česa si napravila to ubogo stvarco, ki nam je tako draga!« »Iz tega, kar ste mi pustili od križanja: iz ostankov svetega lesa, iz kovine žebljev in sulice.« XI Ljubi molek, spominjaš me vrvi, ki se je Juda nanjo obesil, pa ste, jagode, tudi debele solze Magdalenine in Petrove, jagode miru pri pogrebu, vezi smrti si, molek, ki jih je pretrgal naš Gospod, vaš križ pa je ključ od groba vstajenja. XII Segaš v središče zemlje kakor vrv na vozle in se ponujaš tistim, ki so padli v prepad med vnebohodom. Naj se zopet povzpnejo! XIII Sveti Duh, ki giblješ svetove na obnebju in tvoj dih ureja njihova natančna pota, ti nam daješ, da naše slabotne roke segajo v dojetna obzorja rožnega venca in nas ogrevajo, sladko sonce, prižgano ob binkoštnem ognju. XIV Ko je sveta Devica izvršila svoje poslanstvo, ko je stala na pragu groba, to se pravi, na najnižji stopnji, tako kakor pridrsi jagoda na molku prav na dno proti zemlji — potem je bila vzeta v nebo. XV Rožni venec, podoben si tudi žerjavu, dvigalu ob morju, in ga posnemaš v pogreza-nju in vzdiganju. Vsaka jagoda se kakor vsako vedro pogrezne najprej v globino človekovega srca ali v globočino morja. Toda oba se kmalu vzdigneta, noseč proti nebu za kronanje Device vedro, školjko polno biserov, jagodo, zdravomarijo — polno ljubezni. 1 Sreda VSI SVETI; Cezarij, diakon, mučenec 2 Četrtek Spomin vseh vernih rajnih; Marcijan, pušč. 3 Petek Viktorin Ptujski, škof, muč.; Just, tržaški muč. 4 Sobota Karel Boromejski, škof; Vital in Agrikola, muč. 45 5 Nedelja 31. NAVADNA, ZAHVALNA (24. pobink.); Zaharija (Caharija), oče Janeza Krstnika Jezus obsoja farizeje (Mt 23, 1—12) 6 Poned. Lenart (Narte), opat; Sever, škof 7 Torek Engelbert, šk., muč.; Vilibrord, šk.; Ernest, op. 8 Sreda Bogomir (Mirko), škof; štirje kronani mučenci 9 četrtek Posv. lateranske bazilike; Teodor (Božidar), m. 10 Petek Andrej Avelinski, duh.; Demetrij (Mitja), škof 11 Sobota Martin (Davorin) Turški, škof; Menas, pušč. 46 12 Nedelja 32. NAVADNA (25. pobink.); Kuno, škof Pametne in nespametne device (Mt 25, 1—13) 13 Poned. Stanislav Kostka, redovnik; Didak, redovnik 14 Torek Jozafat Kunčevič, šk., muč.; Nikolaj Tavelič, m. 15 Sreda Albert Veliki, škof, cerkv. učit.; Leopold, knez 16 Četrtek Jedrt (Gertruda), devica; Otmar, opat 17 Petek Gregor Cudodelnik, škof; Hugo, škof 18 Sobota Posvet, bazilik sv. Petra in Pavla; Roman, muč. 19 Nedelja 33. NAVADNA (26. pobink.); Elizabeta Ogrska Prilika o talentih (Mt 25, 14—30) 20 Poned. Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, redovnik 21 Torek Darovanje Device Marije; Gelazij I., papež 22 Sreda Cecilija (Cilka), dev., muč.; Maver, škof, muč. 23 Četrtek Klemen (Milivoj) I., pap., m.; Kolumban, opat 24 Petek Janez od Križa, duh., c. uč.; Krizogon, muč. 25 Sobota Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, m. 26 Nedelja JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA O poslednji sodbi (Mt 25, 31—46) 27 Poned. Virgil, apostol Koroške; Valerijan, škof 28 Torek Gregor III., papež; Jakob, duhovnik 29 Sreda DAN REPUBLIKE; Saturnin, mučenec 30 Četrtek Andrej (Hrabroslav), apostol; Justina, dev., m. 2.21 6.01 0.08 18.45 Sonce vzide Sonce zaide Dan traja Luna vzide Luna zaide 1. 06.42 16.48 10.06 31.58 14.32 2. 06.44 16.47 10.03 33.04 14.51 3. 06.45 16.45 10.00 : 34.10 15.11 4. 06.47 16.44 09.57 35.15 15.32 5. 06.48 16.42 09.56 06.20 15.57 6. 06.50 16.41 09.51 07.24 16.26 7. 06.51 16.40 09.49 08.26 17.02 8. 06.53 16.38 09.45 09.25 17.45 9. 06.54 16.37 09.43 10.16 18.36 10. 06.56 16.36 09.40 11.00 19.34 11. 06.57 16.35 09.38 11.38 20.37 12. 06.59 16.34 09.35 12.08 21.44 13. 07.00 16.32 09.32 12.35 22.52 14. 07.02 16.31 09.29 12.58 - 15. 07.03 16.30 09.27 13.20 00.03 16. 07.04 16.29 09.25 13.41 01.15 17. 07.06 16.28 09.22 14.04 02.30 18. 07.07 16.27 09.20 14.30 03.48 19. 07.09 16.26 09.17 15.01 05.10 20. 07.10 16.25 09.15 15.41 06.34 21. 07.11 16.24 09.13 16.33 07.56 22. 07.13 16.23 09.10 17.36 09.08 23. 07.14 16.23 09.09 18.50 10.07 24. 07.16 16.22 09.06 20.08 10.52 25. 07.17 16.21 09.04 21.25 11.27 26. 07.18 16.20 09.02 22.38 11.54 27. 07.19 16.20 09.01 23.49 12.17 28. 07.21 16.19 08.58 - 12.37 29. 07.22 16.19 08.57 00.57 12.57 30. 07.23 16.18 08.55 1 02.02 13.16 GOSPOD, DELEŽ MOJE DEDIŠČINE Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo. Vedno imam pred seboj Gospoda; ker je na moji desni, ne omahnem. Veseli se moje srce in raduje moja duša; tudi moje telo bo varno počivalo. Moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih, svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe. Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, večne radosti na svoji desnici, večne radosti na svoji desnici. Psalm 15 VERUJEM V VEČNO ŽIVLJENJE Božje kraljestvo, preljubi bratje, se je približalo. Plačilo večnega življenja in veselje večnega zveličanja in neminljiva sreča in izgubljeni raj prihaja, ko gre svet v zaton; za zemeljskim prihaja nebeško in veliko za majhnim in za minljivim večno. Kje je tu mesta za strah in skrb? Kdo bo tu trepetal in žaloval, razen tisti, ki nima upanja in vere? Tisti se boji umreti, ki noče h Kristusu pohiteti. H Kristusu pa noče pohiteti, kdor ne veruje, da bo s Kristusom zakraljeval. Pisano je, da pravični iz vere živi... Tistemu pravičnemu Simeonu, ki je bil res pravičen, ki je z živo vero spolnjeval božje zapovedi, je Bog razodel, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Kristusa. Ko je otrok Kristus prišel s svojo materjo v tempelj, je Simeon v Duhu spoznal, da je že rojen Kristus, o katerem mu je bilo napovedano. Ko ga je zagledal, je vedel, da bo kmalu umrl. Veseleč se torej, da je smrt že blizu, in zanašajoč se, da ga bo Gospod zdaj zdaj poklical, je vzel Dete v naročje, in slaveč Gospoda, zaklicali »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, zakaj videle so moje oči tvoje zveličanje.« Dokazal je in izpričal, da dobijo božji služabniki šele takrat mir, šele takrat popoln mir in nemoten pokoj, ko daleč od viharjev tega sveta dosežejo varni pristan večne domovine, ko izbrišejo dolg smrti in pridejo do nesmrtnosti. To je namreč pravi zanesljivi mir, trajna varnost. Sv. Ciprijan VEČNOSTI NAPROTI ' P reudarjat i moramo, preljubi bratje, in neprenehoma premišljevati, da smo se svetu odpovedali in da samo kot tujci in popotniki nekaj časa tukaj živimo. Objemimo dan, ki bo vsakemu odkazal njegovo stalno bivališče, ki nas bo od tod vzel, nas oprostil svetnih vezi in postavil nazaj v raj in kraljestvo! Kdo ne bi iz daljne tujine hitel v domovino? Kdo si ne bi, ko čez morje k svojcem hiti, srčno želel ugodnega vetra, da bi mogel čimprej objeti svoje drage? Očetnjava nam je raj; očetje so nam zdaj očaki. Zakaj ne hitimo in tečemo, da bi mogli videti očetnjavo, pozdraviti očete? Veliko število naših dragih nas ondi pričakuje, številen in močen zbor staršev, bratov, otrok po nas hrepeni, že brez skrbi za svojo rešitev, še v skrbi za naše zveličanje. Kakšno skupno veselje njim in nam, če jim pridemo pred oči, pridemo v njih. objem! Kakšna radost ondi v nebeškem kraljestvu, kjer ni strahu pred smrtjo, kakšna prevelika in neminljiva blaženost, kjer je življenje večno! Ondi je apostolov slavni zbor, ondi'radujočih se prerokov število, ondi mučencev neštevilna množica, za zmago v slavnem boju in trpljenju venčana; ondi so zmagoslavne device, ki so poželenje 'mesa in telesa z zdržnostjo pogumno podjarmile; ondi dobivajo plačilo usmiljeni, ki so, ubožcem hrano in miloščino deleč, opravljali pravična dela, ki so, spolnjujoč Gospodove zapovedi, spreminjali zemeljsko imetje v nebeške zaklade. K njim, preljubi bratje, hitimo, da bi bili kmalu pri njih, da bi srečno prišli h Kristusu, želimo! To misel naj Bog v nas vidi, ta sklep našega srca in naše vere naj Gospod Kristus zagleda, ki bo istim dal bogatejše plačilo svoje sreče, kateri bodo po njem hrepeneli bolj goreče. Sv. Ciprijan KADAR ZACUJEŠ Kadar začuješ pred vrati korake smrti koščene — kaj boš dejal? Ali boš prhnil plašen pod oblake, ali od straha na zemljo boš pal? Kadar začuješ pred vrati korake smrti koščene — se boš zavel, da so na koncu vse ceste enake, da smo vsi prah in pepel! Kadar začuješ pred vrati korake smrti koščene — kam se boš skril? In ko spoznal boš, da gore ni take, ki bi pokrila te — kaj boš storil? Srečko Kosovel REŠI NAS ZLEGA In kadar se nagne dan telesni, da rosil nam čelo mrzel pot, srce stalo, gasnil blisk očesni, duh popuščal bode kočo zmot, puščal slast in strast življenja tega: Takrat, Oče, Ti pri meni stoj, Ti me brani, Ti me reši zlega, Ti me v rajski dom pokliči svoj! Fran Levstik KAR DAJE SMISEL ŽIVLJENJU, GA PODELI TUDI SMRTI Šele tedaj se bomo približali sreči, ko se bomo ovedli svoje najbolj skrivne vloge. Šele takrat bomo zaživeli v miru in v miru tudi umrli, kajti to, kar daje smisel življenju, ga podari tudi smrti. Blaženo umremo, kadar se poslovimo spravljeni s stvarmi tega sveta, kakor na primer stari kmet iz Provanse, ki ob koncu svojega kraljevanja izroči sinovom v varstvo svoje koze in oljčne gaje, da jih nekoč tudi oni izroče otrokom svojih otrok. V kmečkem potomstvu umrješ le na pol. Sleherno življenje se razpoči kakor strok in izlušči svoja zrna. Nekoč sem se pridružil trem kmečkim sinovom, ki so se zbrali ob ležišču svoje umirajoče matere. Bil je žalosten trenutek. V drugo se je pretrgala popkovina, že drugič se je razvezal vozel, ki veže rod na rod. Trije sinovi so osameli, kajti v hipu so bili brez družinske mize, ki so se zbirali za praznike okoli nje, brez središča, ki jih je družilo. Začeti so morali iznova. V tem problemu sem tudi jaz spoznal, kako se more življenje človeku v drugo podariti. Vsak izmed teh sinov je moral po postavi življenja postati začetnik nove vrste, očak novega zaroda, dokler tudi sam ne bo znova izročil oporoke tistim, ki se zazdaj še igrajo zunaj na dvorišču. Zastrmel sem se v mater, staro kmetico s spokojnim in izrazitim obličjem ter s stisnjenimi ustnicami, obraz se ji je že spremenil v kamnito naličje. V njem sem prepoznal poteze sinov. Materino naličje je že nakazalo obličje sinov. Njeno telo je izoblikovalo značilnosti sinovskih teles, lepih in postavnih mož. Ležalo je na odru izmučeno in izsekano kakor ruda, ki so jo pretopili v žlahtno kovino. Tudi njeni sinovi in hčere bodo dali iz sebe novo dragocenost, svoj naraščaj. Na kmetih človek nikoli ne umre. Navček tistega večera mi v podeželski vasici ni oznanjal obupa, ampak tiho in prisrčno radost. Zvon je z istim glasom slavil smrt in rojstva, zdaj je razglašal prehod iz rodu v rod. Rod je izročal novemu rodu človeško življenje z vso rastjo zemlje, hkrati pa mu je izročal vedno večjo zavest. Kakšen skrivnosten vnebohod! Po neznanem čudežu smo izšli iz žareče lave, iz zvezdnih teles in iz žive celice ter se polagoma razvili v ustvarjalce kantat in merilce daljnih meglenic. Mrtva mati ni zapustila le življenje, svojim sinovom je izročila tudi govorico, zaupala jim je zaklad, ki so ga polagoma zbrala tisočletja, duhovno dediščino, ki jo je bila sama sprejela v varstvo, delež izročil, osnutkov in mitov, vso tisto razliko, ki Newtona in Shakespeara loči od prebivalcev po votlinah. Antoin de Saint-fixupery »GLEJ, SMRT PRAVIČNE ...« Mater Katro so prevideli. France je stopil bliže in poklical: »Mati, mati, ali še kaj živite?« »Umrla bom,« je hropela, »pa sem te le še enkrat videla, France!« »Zdaj si mi vrnil, ki sem te redila,« je govorila. »In tudi mojim naukom in mojim besedam si ostal zvest. Bog je videl, Bog ti bo povrnil.« Iz njenih preprostih besed je velo toliko svete slovesnosti, da so se budili Pozniku spomini na davno pozabljena biblijska berila. »Glej, smrt pravične...« je čustvoval, »njena smrt je pokojna kakor sen trudnega človeka, ki je delal od zore do mraka. Ve, zakaj je živela, in ve, kam gre.« Nehote se je spomnil svojega pogovora z župnikom in je čustvoval: »Moderni svet je materialističen. Zato propada. Gine v strašni smrti brez tolažbe. Tu pa je vema gorjanska duša in gre kakor pesem v večno življenje, ki ga je verno ljubila.« Helena se mu je plaho oklenila roke. »Moj Bog, umira!« Slavica je viharno planila k vratom in jih odprla. Domači so vstopili. Bolnica je ležala v smrtnem boju. Domači so se le drug za drugim sklonili nad njo. »Mati, ali slišite? Zbogom, Boga prosite za nas!« Bolnica je iskala z roko in steklenimi očmi. Poznik je uganil to umirajoče hrepenenje. Utolažila se je, ko jo je prijel za roko. Domači so zdrknili na tla, gospodinja je vzela črvivo in zakajeno razpelo in ga pritisnila umirajoči na ustnice. Vonj blagoslovljene voščenke je napolnil sobo. Težki in globoki, kakor od srca se trgajoči sunki vihrajoče sape so polnili zatohli prostor. Domači so začeli moliti. »Čast bodi Bogu, Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, zdaj in vekomaj. Amen!« je domolila gospodinja. Nato pa je rekla vsakdanje: »Zdaj je pa zaspala. Bog ji daj večni mir in pokoj.« Poznik se je dvignil ob svoji ženi, ob kateri je zdrknil na kolena. S svojo močno roko je šel še enkrat mrtvi čez roko: »Botra, zbogom!« V globelih pod rebri so se kadile jutranje megle, težka rosa se je iskrila v soncu, rezka sapa je vela preko brda, kjer je ležalo v prvi toploti nekaj njivic ajde, ki še ni bila od-cvetela. Rahlo je zaplalo iz cvetja po medu in se pomešalo v vonj voščenke, ki so ji bili ob mrtvi prižgali. Tihi, zastrti glasovi so udarjali iz hiše. Nobenega joka, samo slovesna resnost. Nobene solze, samo sveto spoštovanje pred veličastvom smrti... (Ivan Pregelj, Otroci sonca) Kjer je trpljenje, tam je posvečena zemlja. Oscar Wilde DECEMBER 1972 1 Petek Natalija (Božena), spok.; Marijan in tov., m. 2 Sobota Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 49 3 Nedelja 1. ADVENTNA; Frančišek Ksaver, duhovnik Opomin k čuječnosti (Mr 13, 33—37) 4 Poned. Peter Krizolog, škof, c. u.; Barbara, dev., muč. 5 Torek Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 Sreda Nikolaj (Miklavž), škof; Apolinarij, mučenec 7 Četrtek Ambrož, škof, cerkv. uč.; Agaton, mučenec 8 Petek BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE 9 Sobota Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 50 10 Nedelja 2. ADVENTNA; Melkijnd, pap., muč. Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1,1—8) 11 Poned. Damaz I., papež; Danijel Stilit, duhovnik 12 Torek Aleksander (Saša), muč.; Maksencij in tov., m. 13 Sreda Lucija (Lučka), dev., muč.; Otilija, dev., muč. 14 Četrtek Spiridion (Dušan), škof; Just, mučenec 15 Petek Kristina (Krista), dev.; Marija K. di Rosa, r. u. 16 Sobota Evzebij Vercellski, škof; Albina, devica 51~ 17 Nedelja 3. ADVENTNA; Lazar iz Betanije Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jan 1, 6—8; 19—28) 18 Poned. Teotim in Bazilijan, mučenca; Gracijan, škof 19 Torek Urban V., papež; Tea, mučenka; Favsta, spok. 20 Sreda Evgen in Makarij, mučenca; Julij, mučenec 21 Četrtek Tomaž, apostol; Severin, škof 22 Petek Demetrij, m.; Frančiška Cabrini, dev.; Dan JLA 23 Sobota Kvatre; Viktorija, dev., muč.; Servul, spok. 24 Nedelja 4. ADVENTNA; Sveti večer; Hermina, dev. Angel oznani Jezusovo rojstvo (Lk 1, 26—38) 25 Poned. BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO; Anastazija, m. 26 Torek Štefan, prvi mučenec*; Zosim, papež 27 Sreda Janez Evangelist, apostol; Fabiola, spokornica 28 Četrtek Nedolžni otroci; Kastor in tovariši, mučenci 29 Petek Tomaž Becket, škof, mučenec; David, kralj 30 Sobota Evgen, škof; Rajner, škof; Liberij, škof 31 Nedelja SVETA DRUŽINA; Silvester I., papež Jezusovo darovanje v templju (Lk 2, 22—40) * ni zapovedan praznik © 21.24 5 19.36 ® 10.45 C 11.27 3 07.26 16.17 4 07.27 16.17 5 07.28 16.17 6 07.29 16.17 7 07.30 16.17 8 07.31 16.16 9 07.32 16.16 10 07.33 16.16 11 07.34 16.16 12 07.35 16.16 13 07.35 16.17 14 07.36 16.17 15 07.37 16.17 16 07.38 16.17 17. 07.39 16.18 181 07.39 16.18 19, 07.40 16.19 20. 07.41 16.19 21. 07.41 16.19 22. 07.42 16.20 23. 07.42 16.20 24. 07.43 16.21 25. 07.43 16.21 26. 07.43 16.221 27. 07.43 16.22 28. 07.44 16.23 29. 07.44 16.24 30. 07.44 16.25 31. 07.44 16.26 03.0' 13.37 04.1 14.01 os.ie 14.28 06.IS 15.02 07.15 15.42 08.12 16.32 08.59 17.28 09.39 18.30 10.11 19.36 10.38 20.43 11.02 21.52 11.23 23.01 11.44 — 12.05 00.12 12.28 01.26 12.56 02.42 13.30 04.03 14.14 05.24 15.11 06.41 16.21 07.48 17.39 08.41 18.59 09.22 20.18 09 53 21.32 10.19 22.42 10.41 23.50 11.01 11.21 11.41 12.04 12.30 13.01 POJTE GOSPODU NOVO PESEM MOLITEV MATERE K MARIJI Pojte Gospodu novo pesem, pojte Gospodu, vse dežele! Pojte Gospodu, slavite njegovo ime. Danes nam je rojen Kristus, Zveličar. Oznanjajte dan na dan njegovo rešenje, pripovedujte o njegovem veličastvu med narodi, o njegovih čudovitih delih med vsemi ljudstvi. Danes nam je rojen Kristus, Zveličar. Veselijo naj se nebesa in zemlja, šumi naj morje in kar ga napolnjuje, veseli naj se polje in vse, kar je na njem. Danes nam je rojen Kristus, Zveličar. Naj se raduje vse drevje v gozdu pred Gospodom, ki pride sodit zemljo; sodil bo s pravičnostjo in v resnici. Danes nam je rojen Kristus, Zveličar Psalm 95 VSA LEPA SI, MADEŽA NI NA TEBI! Veseli se, Adam! Še bolj pa se veseli ti, mati Eva! Bila sta roditelja vseh ljudi, bila pa sta tudi njih izdajalca. In kar je bolj žalostno: bolj izdajalca kot roditelja. Oba se potolažita ob Hčerki, taki hčerki; predvsem pa ti, iz katere je izšlo zlo in po njej prešlo na vse žene. Prihaja namreč čas, ko bo konec sramote, ko mož ne bo več mogel ženi ničesar očitati. Zato glej, Eva, Marijo! Hiti, mati, k hčerki! Hči bo odgovarjala za mater. Ona bo izbrisala njeno sramoto. Ona bo zadostila nebeškemu Očetu. Zakaj: če je mož padel po ženi, tudi ne bo vstal, razen po — leni! Kaj praviš, Adam? Žena, ki si mi jo dal, mi je ponudila sad in sem jedel... Besede nepokorščine so to, s katerimi bolj množiš kot opravičuješ svoj greh. Toda božja modrost je presegla hudobijo. Bog je v svojem neskončnem usmiljenju našel rešitev. Žena bo zadostila za ženo, modra za nespametno, ponižna za prevzetno in nam bo namesto smrtonosnega grižljaja ponudila sladek Sad življenja. O čudovita, vse hvale vredna Devica! Ti si zadostila za roditelje, Ti prinesla življenje tolikim rodovom! Na koga, če ne na tebe je mislil Bog, ko je rekel: Ti boš kači glavo strla. Na tebe se je oziral Salomon, ko je vkliknil: Kdo bo našel močno ženo? Če je od žene odvisno naše zveličanje; kako močim je v resnici Ona, ki je obnovila svet v čistosti in premagala zvitega sovražnika. (Misli sv. Bernarda ob prazniku Brezmadežnega spočetja) Za novce zadnje prižigam prošnjo luč pred tvojo podobo. za praznik tvoj, Brezmadežna! Svetilke plamen v obličje tvoje sveti. Nasmeh je tvoj neskončno ljubezniv in tvoj pogled skrivnostno presunljiv. S pogledom vseobsežnim poglej v daljave čez hribe in ravnine; poglej na krive poti, usmiljena Devica, po sinu mojih bolečin. Presuni mu srce in pot mu naravnaj nazaj do tebe, nazaj do mene! Povej mu, da se mojih rok ovija rožni venec, kot križa rožni grm. Vsak trn spomin je nanj, vsak cvet je prošnja zanj. Ne bo mi prej oko v solzah oslepelo, dokler ga ne vidim in mu ne zdihnem srečna: Vse odpustim, moj sin! Iz stare selske kronike BOŽIČNO DARILO Puščavnik Hieronim moli v božični noči. Prikaže se mu Jezušček. »Kaj mi boš dal za darilo to noč, Hieronim?« »Svoje srce, Gospod.« »Saj si mi ga že dal.« »Svoje življenje, Gospod.« »Hočem nekaj drugega.« »Saj sem ti že vse dal, Gospod.« »Nekaj je še, kar ohranjaš zase in se tolikokrat k temu vračaš, nekaj je še, kar te veže nase in dela nemirnega.« »Gospod, če je še kaj, na kar sem bolj priklenjen kakor na Tebe, iztrgaj mi tudi to.« »Heronim, daruj mi spomin na svoje nekdanje grehe, da ga izbrišem za vedno...« Tudi laiki imajo svoje poslanstvo. Cerkev nima sdmo potrebe po duhovnikih, ampak tudi po pesnikih in pisateljih, po profesorjih in govornikih, ki se v svetu borijo z besedo in zgledom za Boga in prihajajo tudi tja, kamor duhovnik ne more. Amadej Gilliard ZAKAJ SE VESELIMO BOŽIČA POPOLNOMA NEPRIČAKOVANA BESEDA Milijonom kristjanom je na sveti večer toplo pri srcu; pa tudi nekristjani po vsem svetu so veseli. V zasneženih kočah Eskimov, v šotorih črncev, v peščeni afriški puščavi, v kajutah čezoceanskega parnika... povsod praznujejo božič. V nekdanjih časih so praznovali kristjani božič globoko pod zemljo, v katakombah, v grozečem strahu, ob svitu slabo gorečih ba-kel. Ob istem času pa so praznovali Rimljani nad njimi svoje saturnalije, one strašne razbrzdane orgije, iz samega veselja, ker je začel dan rasti. Imeli so prav. Sicer niso mogli slutiti, kaj se je pod njimi godilo, toda od onega dne dalje je bila svetloba močnejša, ker je bila prižgana človeštvu luč Kristusova. Kakšno veselje vlada od onega dne vsak božični večer v našem srcu! Zate pa se spodobi, da si daš račun o skrivnosti svete božične noči: kaj pomeni za človeštvo angelsko petje, ne da bi pri tem mislili na božično drevo, na božična darila in božično veselje! Od prve svete noči smo zopet resnično ljudje. Gloria — Slava Bogu na višavah — to je bil poziv, da moramo delati za svoj božji poklic. Ob bleščeči betlehemski zvezdi naj bi se vžgala vsa naša prizadevanja in vsa naša hrepenenja po višjem. Ce sedaj premišljujem rojstvo Odrešeni-kovo, se mi zdi, kakor da bi moral pomilo-vati malega Jezusa. Kakor so ga sprejeli, to še nekako gre! Ljudje niso vedeli o njem ničesar; še od daleč niso slutili, komu so odrekli toplo sobico in prijazen sprejem, kdo je ta, za katerega ni bilo prostora niti v eni hiši. Toda danes! Od prve svete noči je bil božič skoraj dvatisočkrat... Predstavljam si: božje Dete me prime za roko in me pelje po stanovanjih našega mesta... povsod goreča luč ... slovesna večerja... veseli ljudje. Vse je veselo, samo Gospod je žalosten. »Je-zušček, ti! Na svoj rojstni dan? Cemu si žalosten?« Gospod je žalosten, ker se tudi danes ponavlja v brezštevilnih družinah betlehemski dogodek: zanj ni prostora v človeških srcih. Nikar se ne varajmo: božično drevo, prižgana svečka, obdarovanje, vse to so samo prazne zunanjosti, če zaradi grešnega življenja ne sprejmemo Jezusa v svoje srce. Stari pisatelj je to misel izrazil s preprostimi besedami: »Četudi bi se Jezus rodil v Betlehemu stokrat, nikakor pa ne v tvojem srcu, se je zate zaman rodil.« Ne, ne, moj mali Jezus! Božičnega praznika nočem praznovati samo na zunaj! Prosim te, prinesi mi darila, prižgi mi božično drevo, pridi k meni in mi prinesi s seboj polnost svoje milosti! Vžgi v mojem srcu ogenj svoje ljubezni, ki se ne bo bala nobene žrtve! Daj, da bo moja duša vedno tvoj dom! Tihomir Toth »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod«. (Evangelij pri polnočnici.) Bog je prišel. Tukaj je. In zato je vse drugačno, kakor pa mi mislimo. Cas je iz večnega toka spremenjen v dogajanje, ki z neslišno, enoumno smotrnostjo vodi k čisto določenemu koncu, v katerem bomo mi in svet stali pred razkritim božjim obličjem. Ce pravimo: Božič je, potem pravimo: Bog je izgovoril v svet svojo zadnjo, svojo najglob-jo, svojo najlepšo besedo v učlovečeni Besedi; besedo, ki ne more biti nič več preklicana, ker je to božje končnoveljavno dejanje, ker je to Bog sam v svetu. In ta beseda se glasi: Ljubim te, ti svet in ti človek. To je popolnoma nepričakovana beseda, popolnoma neverjetna beseda. Kajti kako more kdo izreči to besedo, če pozna človeka in svet in grozotna in prazna brezna obeh? Toda Bog ju pozna bolje kakor mi. In vendar je izrekel to besedo, ko se je on sam rodil kot stvar. Ta učlovečena Beseda ljubezni pravi, da mora obstajati združenje iz oči v oči, od srca do srca med večnim Bogom in nami, da je to združenje celo že tukaj (moramo se kvečjemu še braniti zoper poljub ljubezni, ki že gori na naših ustnicah). To Besedo je Bog izrekel v rojstvu svojega Sina. In zdaj je le malo časa še brezglasna tišina v svetu, in ves hrup, katerega ponosno imenujejo svetovno zgodovino ali lastno življenje, je samo zvijača Ljubezni, ki hoče omogočiti svoboden človekov odgovor na njeno zadnjo besedo. V tem dolgem kratkem trenutku božjega molka, ki se imenuje zgodovina »po Kristusovem rojstvu«, naj pride človek v tem svetu še enkrat do besede, in v drhtenju svojega od ljubezni do Boga trepetajočega srca naj Bogu, ki stoji poleg njega kot človek v molčečem čakanju, reče: jaz — ne, nič mu naj ne reče, temveč naj se molče preda božji ljubezni, ki je tukaj, ker je Sin rojen. K. Rahner PROŠNJA K MARIJI ZA BOŽIČ Spomni, o Devica, Njega, ki vse ve in nič ne pozablja; spomni ga, da je bil v Bktle-hemu rojen iz Tebe, da je bil zavit v plenice, da sta ga ogrevala vol in osel s svojim dihom v mrazu in ledu. Spomni ga, o Devica, kako je protcrval s Teboj iz kraja v kraj, kako sta bežala pred Herodom, spomni ga na bridke solze, ki so tekle iz Tvojih oči na njegova lica. Spomni ga, o Devica, na lakoto in žejo, na žalost in vse, kar Vama je bilo hudo. Spomni ga, naj bo usmiljen in ne samo strog plačnik, reci mu, naj bo mil in ne samo po pravici razsfjen nad nami. Etiopski misale LEPO Mesec, dan in ura o i 2. luninih sprzmtzmb. 2^ 23 22 SPREMENLJIVO GRDO O Prvi krajecOŠčip (polna luna) O Zadnji Krajec® Mlaj Diagram vremena po Herschlovem ključu za leto 1972. Navpičnice označujejo ure od polnoči (0. h) do poldneva (12. h) In nazaj do polnoči 024- h). Ob levem robu je naznačen čas Luninih men. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bolj se svetlješl trak na levi strani približuje levemu robu — polnoči (24. h), tem zanesljiveje pa bo grdo, čim bolj se temni trak na desni strani približuje desnemu robu — poldnevu (12. h). Diagram je razumeti tako: ko določa trak za tisti dan tako ali tako vreme, velja to za približno tiste dni. KAKŠNO BO VREME JANUAR Če prosinca ni snega, ga mali traven da. Prosinec mrzel, da poka, sadje v jeseni in moka. Prosinec mil, Bog se usmil'. Prosinca gorkota, jeseni sirota. Ce sv. Anton (17.) z dežjem prihaja, še dolgo potem zemljo napaja. Ce Vinka (22.) sonce peče, v sode vince teče. Kakor okoli Vincenca (22.) bilo, tako čez leto ostalo bo. Kadar sv. Pavla (15.) sneži ali letina slaba in huda preti. deži, FEBRUAR , Svečnica zelena, velika noč snežena. Ce je svečnica topla, sončnega vremena čebele bogate, dobrega plemena. Ako na svečnico burja vleče, bo dobro leto, ako jug, bo slabo. Na svečnico in Blaževo lepo, veliko v jeseni vina bo. Sv. Valentin (14.) prinese ključe do korenin. Pust na trati, velika noč na peči. Ako pustne dni dežuje, fižol obilno prideluje. Ce sv. Petra stol (22.) mrazi, dolgo časa zima še trpi. Kakršno bo vreme sv. Petra stola dan tško bo potem še mesec dan. MAREC Suščev prah in kup zlata — iste vrednosti oba. Sušea veliko meglž, dobro letino nam dajč. Kar že sušca zeleni, se rado posuši. Sv. Jedrt (17.) lepa dobro letino obeta. Sv. Jožef (19.) lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. Sv. Gabrijela (24.) če zmrzuje, potle slana nič več ne škoduje. Ce da Rupert (27.) lepe dni, se seno lahko suši. APRIL Ce je april deževen, kmet ne bo reven, Ce sušca sneg kazi, malega travna sneg gnoji. Kadar je o mladem mesecu sv. Jurij, tedaj ni krme. Ce se v Jurijevem krokar v žitu skrije, mlatič v jeseni mnogo cepcev razbije. Ce veliki petek dežuje, suho leto napoveduje. Lepo vreme o veliki noči, dobra letina že tedaj napoči.. MAJ Ce je ta mesec dosti dežja, v jeseni bo dosti vsega blaga. Velikega travna mokrota, malega srpana (julija) suhota. Velikega travna, če pogostoma grmi, kmet se dobre letine veseli. Slana v začetku maja, zoritvi sadja jako nagaja. Na sv. Urbana (25.) sonce gorko, obilno bo vina, bo sladko; če pa ta dan prirosi, trta le cviček rodi. Ce trjakov (12.—14.) dežuje, dobro letino oznanjuje. Binkoštno blato — leto bogato. JUNIJ Kakor vreme na Medarda (8.) tako ves mesec ostane. Ce kres deži, orehov ni. kane, Kukavica dolgo po kresu če kuka, dragota in glad v deželo pokuka. Kakršno je vreme kresnic, takšno bo tudi žanjic. Pred sv. Vidom (15.) muhe napovedujejo dneve suhe. Sv. Peter in Pavel (29.) lep. brez dežnika greš lahko daleč po svet'. JULIJ Ce Marijinega dne (2.) ne bo lepo, se dež ves mesec ustavil ne bo. Jakobova ajda in Ožbaltova repa je malokdaj lepa. Ce na dan Marjete (20.) deži, orehov pričakovati ni, seno se ne more posušiti, lešniki bodo črvoviti. Ce je Jakob lep, mrzli bodo svetki (božič), a obilna bo jesen, je znano vsem ljudem. AVGUST Ce se megla zjutraj v zrak dviguje, slabo vreme napoveduje; če pa zemlja meglo posrka, lepo vreme na vrata trka. Srpana če veter zvedri, vreme dolgo še trpi. Sv. Lovrenc pa sv. Jernej lep, še dolgo v jeseni bo topel svet. O velikem šmarnu lepo, dosti grozdja bo. Pe vremenu sv. Jerneja (24.) rada vsa jesen se nareja. Dež na sv. Janeza glave (29.) rad stori orehe piškave. SEPTEMBER Kakršno bo vreme sv. Ila (1.) kazalo, bo tudi ves mesec ostalo. Ako je na malo mašo (8.) lepo, potem bo dva meseca suho. Na sv. Matevža (21.) vreme ugodno, t&ko bo ostalo štiri tedne prihodno. Ce ptice selivke pred sv. Mihaelom (29.) ne lete, se pred božičem ni bati zime trdš. OKTOBER Sv. Gal (16.) deževen ali suh — prihodnjega leta ovaduh. Ce se drevje pozno obleti, huda zima sledi. Sv. Luka (18.) sneg prikuka. Kakor je sv. Uršula (21.) pričela, bo zima vsa izpela. Ko žerjav leti na tuje, zima se že približuje. NOVEMBER Deževni vsi sveti, pozimi hudi zameti. Macesen se vselej na kopno obleti, prej zapadli sneg ne obleži. Kolikor ima Lenart (6.) snega na planini, toliko ga ima božič v dolini. Vreme sv. Katarine (25.) tudi prosinca ne mine. Ce Martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi. Sneg, ki na sv. Andreja (30.) pade. sto dni leži in žito mori. DECEMBER Prvi teden v adventu mraz trajal bo ves zimski čas. Dež in veter pred božičem koplje jamo rad mrličem. Ako na božič dežuje, bo prihodnje leto mokro. Božični dež — vzame rž. Zelen božič — bela velika noč. Veter na sveti dan obeta dosti sadja drugega leta. Jasno in svetlo če je na sveti večer, letina prav dobro se rada primer', sveti večer £e oblačno, temno, žita bo prazno ob letu gumno. Ce nedolžni otročiči so oblačni, prihodnjega leta ne bodo kruha lačni. PRIPOMBE H KOLEDARJU Kakor že več let, prinaša tudi Koledar za prestopno leto 1972 podatke o mrkih Sonca in Lune, o vidnosti planetov in podatke, ob kateri uri Sonce in Luna vzideta in zaideta, o Luninih spremembah, o dolgosti dneva. Podatki za čas vzhoda in zahoda Sonca in Lune so izračunani za Ljubljano (geografska dolžina: —14« 32'; geografska širina: + 46» 3'). Za druge kraje v Sloveniji so navedeni podatki razlikujejo za + 6 oziroma — 6 minut (pri Soncu) in za +7 oziroma — 7 minut (pri Luni). Črtica pa pomeni, da Luna omenjenega dne ne vzide oziroma ne Za vzhod in zahod Sonca in Lune je naveden srednje evropski čas v urah in minutah, za Lunine spremembe pa še posebej, ker se mnogi naši ljudje zlasti na kmetih glede vremena radi ravnajo po Luninih spremembah in po Herschlovem ključu, ki iz teh sprememb bolj ah manj zanesljivo napoveduje vreme, seveda, če pri tem upoštevamo še druge vremenske dejavnike, kot so barometer, koledar singularitet in podobno. Ako je Sonce natančno v meridianu (poldnevniku) kakega kraja na južni strani neba, tedaj je ura 12 ah poldan po krajevnem času, torej po času tistega kraja. Seveda se pri sedanji hitrici življenja in sodobnem prometu ne moremo ozirati na tak »krajevni čas«. Po njem ne moremo uravnavati voznega reda na železnicah, avtobusih, letalih, ladjah in drugih prevoznih sredstvih. Na potovanju bi bilo vedno treba kazalce na uri premakniti, ker je v vsakem kraju drug krajevni čas. Na velikih razdaljah to že pride v poštev, če se peljemo na primer iz Evrope v Ameriko ali na katero izmed drugih celin. Zaradi enotnosti časa so ob koncu prejšnjega stoletja uvedli tako imenovani pasovni čas. Vsa zemlja je razdeljena v 24 pasov, ki vsak meri 15 dolžinskih stopinj. Pas od 7,5 do 22,5 dolžinskih stopinj vzhodno od Green-wicha (izg. Griniča, to je mesta pri Londonu z znamenito zvezdarno), je srednjeevropski 2>as. Vse države in dežele, ki leže v tem pasu, imajo hkrati isti srednjeevropski čas. Ta čas se določi po meridianu (poldnevniku), ki je 15° vzhodno od Greenwicha. Omenjeni me-ridian gre nekoliko zahodno od Trbovelj in vzhodno od Kočevja. Kadar je na primer poldne v krajih na tem meridianu (Trbovlje) po srednjeevropskem času (ki je obenem enak krajevnemu času krajev na 15® meridianu), tedaj je hkrati po 15° meridianu poldne tudi v Nišu, v Ljubljani in v Idriji, čeprav po krajevnem času v Nišu kaže ura skoraj 12.28, v Ljubljani 11.58 in Idriji 11.56. Srednjeevropski čas velja namreč tudi za našo državo in morajo biti po tem času uravnane vse javne ure in ves promet. Ako hočemo ugotoviti, ob kateri uri po srednje- ZA PRESTOPNO LETO 1972 evropskem času vzhaja ali zahaja Sonce, kar je v koledarju navedeno v krajevnem času, prištejemo za kraje, ki leže ob idrijskem meridianu, 4 minute, za kraje ob ljubljanskem meridianu 2 minuti; za kraje ob trboveljskem meridianu ni prištevka, ker je, kakor je bilo že omenjeno, tam krajevni čas enak srednjeevropskemu času. Tedaj npr. zahaja Sonce v Trbovljah 11. februarja po srednjeevropskem času ob 17.19, v Ljubljani ob 17.21 in v Idriji ob 17.23. V koledarju navajamo še tako imenovano godovinsko število. Podatki godovinskega števila so važni za določanje praznikov, nedelj in sploh dni v letu. Nedeljska črka — BA Nedeljsko črko so nekoč rabili, da so izračunali, kateri dan je prva nedelja v januarju. Letos — 1972 — sta to črki BA; dve črki zato, ker je prestopno leto. Ker pride prva nedelja na dan 2. januarja in je B druga črka v latinski abecedi: a, b, c, d, e, f, g. Druge črke označujejo ostale dneve: a soboto, c ponedeljek, d torek, e sredo, f četrtek in g petek. V prestopnem letu — 24. februar je prestopni dan — ta dan nima nobene črke, zato sta v prestopnem letu dve nedeljski črki: prva za meseca januar in februar, druga za ostale mesece. Zlato število — 16 Leta 432 pred Kr. je učeni grški astronom in geometer Meton izračunal, da je 6940 dni točno 235 mesecev ali 19 let. Ta izračun mu je pokazal dolgost Luninega leta (lunisolar), takrat so namreč računali dolgost leta po Luni. To dobo, ki traja 19 let, so imenovali Metonov ciklus. Štejemo jo kot zlato število od 1 do 19. Po 19 letih pridejo Lunine mene na iste dneve v mesecu, le za dve uri kasneje. Zlato število nam pove, katero leto teče v tako imenovanem 19-Ietnem Luninem krogu ali Metonovem ciklu. Epakta — XIV Epakta nam pove, koliko je stara Luna na dan novega leta, se pravi, koliko dni je minilo od njenega zadnjega mlaja v preteklem letu. Zadnji mlaj je bil 17. decembra 1971, do novega leta je torej 14 Luninih dni. Beseda epakta je grška in pride od epagein — dodati; število, ki ga moramo dodati, da pridemo do naslednjega začetka leta. Epak-te se pišejo z rimskimi številkami od I do XXX. Sončni krog — 21 Ker ima navadno leto en dan več, prestopno leto pa dva dni več kakor 52 celih tednov, se pomakne vsak mesečni datum v tednu po navadnem letu za eno, po prestopnem pa za dve mesti naprej, če bi ne bilo prestopnih let, bi prišli na vsakih sedem let dnevi v tednu na isti datum v mesecu. Zaradi prestopnih let se pa to zgodi šele po 4-krat sedmih letih, to je po 28 letih. Sončni krog je torej doba 28 let in število 21 pomeni, da je 21. leto v tej dobi, manjka torej še 7 let, da se bodo ujemali datumi s tedenskimi dnevi. Rimsko število — 10 Rimsko število, tudi indikacijo (napoved) imenovano (od 1 do 15), nima pravzaprav nobene zveze z našim urejanjem koledarja, in sega nazaj v dobo vladanja cesarja Konstantina, ki je leta 312 vpeljal 15-letno obdobje, določeno za plačevanje obresti, davkov in raznih drugih dajatev. Število, ki pove, katero leto tega obdobja teče, se imenuje rimsko število. Rimsko število za leto 1972 npr. dobimo, da številu let dodamo 3 in delimo s 15:1972 + 3 = 1975:15 — 131, ostane 10; ostanek 10 je rimsko število. Navedeni podatki so pomembni za izračunavanje dneva velike noči. Po določbah ni-cejskega cerkvenega zbora leta 325 se obhaja velika noč prvo nedeljo po prvi pomladanski polni Luni. (Prava polna Luna se lahko razlikuje od tega za dva dni.) Najbolj zgodnja velika noč je lahko 22. marca, najbolj kasna pa 25. aprila. Od datuma velike noči so odvisni tudi vsi drugi tako imenovani premakljivi prazniki. Premakljivi prazniki po gregorijanskem koledarju: Pepelnica 16. februarja Velika noč 2. aprila Vnebohod 11. maja Binkošti 21. maja Sv. Trojica 28. maja Sv. Rešnje telo 1. junija Presveto srce Jezusovo 9. junija 1. adventna nedelja 3. decembra Nedelje sedemdesetnice in prošnjih dni ni več. Po novem katoliškem koledarju tudi kvatrov ni več. Od božiča do pepelnice je 53 dni, to je 7 tednov in 4 dni. Postni čas traja 40 dni, to je 5 tednov in 5 dni; nedelj po razgla-šenju (nekdanjih predpostnih) je 6, nedelj po binkoštih je 27, po prazniku sv. Trojice pa 26. Začetek posta je 26. februarja, konec pa 1. aprila, torej 36 dni. Strogi post (zdržek in pritrgovanje v jedi) je na pepelnico (16. februarja) in na veliki petek (31. marca). Vse petke v postu je zapovedan zdržek od mesa za vse, ki so dopolnili 14. leto. Za druge petke med letom je dovoljeno jesti meso, verniki pa naj si sami izberejo namesto zdržka od mesa drugo spokorno delo, npr. odpoved kaki priljubljeni jedi, pijači, kajenju, zabavi itd. Vsekakor naj bo to neka odpoved ali žrtev, ki nas spomni, da smo dolžni delati pokoro. Dolžnost zdržka od mesnih jedi veže od izpolnjenega 14. leta do smrti; dolžnost posta in zdržka pa veže od 21. leta do začetka 60. leta. Bolnikov seveda post ne veže. Premakljivi prazniki po gregorijanskem koledarju Leto Pepelnica Velika noč *1972 16. febr. 2. aprila 1973 7. marca 22. aprila 19 74 27. febr. 14. aprila 1975 12. febr. 30. marca *1976 3. marca 18. aprila 1977 23. febr. 10. aprila 1978 8. febr. 26. marca 1979 28. febr. 15. aprila *1980 20. febr. 6. aprila 1981 4. marca 19. aprila 1982 24. febr. 11. aprila Sv. rešnje Telo 1. adventna nedelja 11. maja 31. maja 23. maja 8. maja 27. maja 19. maja 4. maja 24. maja 15. maja 28. maja 20. maja 21. maja 10. junija 2. junija 18. maja 6. junija 29. maja 14. maja 3, junija 25. maja 7. junija 30. maja Na kateri dan prideta novo leto in božič 1. junija 21. junija 13. junija 29. maja 17. junija 9. junija 25. maja 14. junija 5. junija 18. junija 10. junija 3. dec. 2. dec 1. dec. 30. nov. 28. nov. 27. nov. 3. dec. 2. dec. 30. nov. 29. nov. 28. nov. Leto Novo leto Božič Leto Novo leto *1972 1973 1974 1975 *1976 sobota ponedeljek torek sreda četrtek ponedeljek torek sreda četrtek sobota 1977 1978 1979 *1980 1981 sobota nedelja ponedeljek torek četrtek * Prestopno leto Božič nedelja ponedeljek torek četrtek petek Razdelitev leta na živalski krog Za duhovnike starih Babiloncev in Egipčanov je bila Zemlja okrogla plošča, trdno središče sveta. Nad njo se je bočilo nebo kot velikanska polkrogla, na kateri se v teku leta premikajo po čisto določenih zakonih večno enaka ozvezdja, Sonce, Luna in planeti. Posebno pomembno se jim je zdelo pri tem, da Sonce in planeti od enega meseca do drugega pri svojem gibanju srečujejo 12 določenih ozvezdij. Tako so svoj popisani letni koledar 360° razdelili na 12 enako velikih delov po 30°. Vsakega od teh delov so označili z živalskim znamenjem, ki vlada tiste dni. Imena, ki so jih dali tem 12 ozvezdjem, so bila po večini vzeta iz živalstva: oven, bik, rak, lev, škorpijon, kozorog in riba. Čeprav so tem imenom dodali še nekatera druga: devica, strelec, tehtnica, dvojčka, je vendarle cela ta razdelitev ozvezdij, v katerih se gibljejo Sonce in planeti, dobila ime Zodiak ali Živalski krog. Ta se začne z znamenjem ~ovna v začetku pomladi in se zvrsti takole: Oven Bik Dvojčka Rak Lev Devica Tehtnica Škorpijon Strelec Kozorog Vodnar Ribi Od teh znamenj živalskega kroga pa je treba razlikovati ozvezdja istega imena, ki so prvotno približno res sovpadala s temi znamenji, danes pa so zaradi počasnega gibanja pomladišča za celo širino ozvezdja (to je okoli 30°) premaknjena od živalskega kroga. Ozvezdja živalskega kroga zavzemajo zdaj približno naslednji obseg (vzdolž ekliptike (ekliptika je navidezna pot po nebesnem svodu, ki jo opravi Sonce v enem letu): Oven 26»—50°, Bik 50°—89«, Dvojčka 89»—119», Rak 119»—139», Lev 139«—174», Devica 174»—214», Tehtnica 214»—239«, Škorpijon 239»—265», Strelec 265»—301», Kozorog 301»—329», Vodnar 329»—351», Ribi 351»—26». Duhovnikom starodavnih človeških kultur pa zvezdoslovje ali astronomija ni bila samo ena izmed bistvenih vej prirodoznanstva. marveč so jo zelo povezovali z religijo in z vsem zemeljskim življenjem. Opazovali so ob letnih časih se menjajočo moč Sonca in določali po tem čas setve in žetve, spoznavali so vpliv Lune na plimo in oseko in na rast rastlin, in so naposled skušali dognati tudi vpliv ozvezdij na posameznega človeka. Vpliv Lune na mesečne in božjastne ljudi so že poznali, zato so podobne vplive pripisovali tudi planetom in živalskemu krogu. Tako so kmalu začeli verovati, da ima lega ozvezdij ob rojstni uri tega ali onega človeka odločilen vpliv na njegov značaj in življenjsko usodo, srečo in nesrečo, in da imajo vsi tisti, ki so bili rojeni v znamenju istega znezdnega simbola v živalskem krogu, skupne lastnosti. Tako so na primer ljudem, ki so bili rojeni v znamenju ovna, pripisovali odločnost, vendar odločnost brez treznega pomisleka, onim v znamenju leva prirojeno dostojanstvo, v znamenju tehtnice rojenim nagnjenje k spravljivosti itn. Vendar astrologi niso ostali pri posploševanju tipov oziroma znamenj iz živalskega kroga, marveč so izkoristili to za horoskope (napoved usode po položaju zvezd ob rojstvu tega ali onega človeka), izdelane do podrobnosti po položaju zvezd oziroma ozvezdij natanko na dan in uro rojstva in za vse nadaljnje življenje do najbolj tveganih napovedi, kakršne lahko beremo dan za dnem v mnogih časopisih in revijah. Tako je astronomija prešla v astrologijo, v napovedovanje prihodnosti iz zvezd, v katero v današnji, tako imenovani napredni dobi, slepo veruje na milijone lahkovernih ljudi. Letni vladar — Saturn Stari narodi so razlikovali razen zvezd stalnic še 7 nebesnih teles, ki so zbujala pozornost zaradi svojega premikanja med zvezdami. To so Sonce in Luna ter planeti, ki so jih imenovali: Saturn, Jupiter, Mars, Venera in Merkur. Zemlja jim je bila središče sveta, okrog katerega so se gibali planeti. Danes ve vsak šolarček, da je Sonce središče našega planetnega sistema, da je Luna spremljevalka Zemlje, ki kroži okrog Sonca in je zato uvrščena med planete. Stari so poleg tega domnevali, da vsak izmed 7 omenjenih nebesnih teles — danes poznamo 9 velikih planetov — menjaje »vlada« leto dni in se zato imenuje letni vladar. Ker so vsakemu temu nebesnemu telesu pripisovali določene lastnosti, so tudi mislili, da vsak izmed njih uravnava vreme tisto leto. Ta zmotna vera se je ohranila dolgo in ponekod še vedno živi v preprostem ljudstvu, in tako najdemo v mnogih koledarjih vsakih sedem let spet in spet istega letnega vladarja in njemu pripisano napoved vremena. Po skoro vseh zapiskih, ki segajo nepretrgano za 200 let nazaj o vremenu pa nikakor ni mogoče ugotoviti takega obdobja lepega in grdega vremena, ki bi se ponavljalo ob vsakoletnih vladarjih, saj vremenoslovska znanost še danes z vsemi pripomočki ne more zanesljivo napovedati vremena le za nekaj dni. Ker bolj zaradi izročila kakor zaradi kakšnega znanstvenega ali vremenoslovskega pomena navajamo Saturna kot vladarja za leto 1972, povejmo o njem tisto, kar je znanstveno zanesljivega. Saturn je oddaljen od Sonca okoli 1426 milijonov kilometrov, kar je približno devet in polkrat dlje, kakor je oddaljena od Sonca Zemlja. V 29,5 leta Saturn obkroži Sonce. Saturnov premer znaša 120.800 kilometrov, to se pravi, da je 9,5-krat tako velik kakor premer Zemlje. Njegova zunanja podoba ni popolna krogla, ampak kaže zelo jasno splošče- nost na tečajih. Iz temnih prog, ki se razprostirajo na obeh straneh Saturnovega ravnika, in iz gibanja svetlih peg, ki jih je mogoče včasih dalj časa opazovati, je mogoče ugotoviti, da se zavrti okrog svoje osi v 10 urah in 14 minutah. Iz fizikalnih opazovanj pa so spoznali, da planet obdaja z nepro-zornimi oblaki napolnjena atmosfera strupenih metanovih in amoniakovih plinov. Temperatura na njem znaša povprečno 150° pod ničlo. Edinstvena zanimivost tega planeta v našem Osončju je okrogel, zelo tanek kolobar, ki obdaja planet. Zaradi prečne lege tega ko- lobarja proti Zemlji, ga v daljnogledu vidimo ovalnega, jajčastega, z menjajočo se širino, tako da je videti zdaj na široko odprt, zdaj pa spet čisto ozek. Saturnov kolobar ne sestoji iz trdne enotne mase, marveč je v njem nakopičenih nešteto majhnih, meteorjem podobnih teles, ki kakor čisto majhni sateliti obkrožajo Saturn. Kaj več o Saturnu bomo izvedeli, ko bodo proti njemu poslali vesoljsko ladjo brez človeške posadke. Tedaj bomo dobili natančnejše podatke o sestavi, atmosferi, temperaturi in drugih značilnostih tega planeta kakor tudi o sami zgradbi kolobarja krog njega. MED STARIM IN NOVIM KOLEDARJEM V knjigi BERILA IN EVANGELIJI ZA PRAZNIKE IN GODOVE SVETNIKOV je svetniški lekcionar že urejen po novem koledarju. Ker pa ta še ni stopil v veljavo, obhajamo godove svetnikov še po dosedanjem liturgičnem koledarju. Tega se držimo tudi v našem koledarju. V prihodnjem koledarju (za leto 1973) bo verjetno urejen razpored svetnikov po novem bogoslužnem koledarju, v oklepaju ali pod črto pa bomo navedli spremenjene dneve godov nekaterih svetnikov po starem koledarju. Že lani smo poudarili naslednje: Ker ima novi liturgični koledar le malo za vso Cerkev obveznih svetniških praznikov in celo vrsto takih, ki so dani na izbiro, bodo škofijske konference in redovne družine lahko določile za svoje škofije oziroma pokrajine praznovanje tistih svetnikov, ki so v teh krajih najbolj znani in zato vernemu ljudstvu najbolj pri srcu. Prav verjetno je, da bodo obveljale tudi nekatere izjeme. Tako so npr. Čehi dosegli, da bodo god sv. Cirila in Metoda obhajali kakor doslej 7. julija in ne po novem koledarju 14. februarja. Prav tako se bodo ponekod odločili za praznovanje nekaterih svetnikov po starem koledarju, čeprav jih je novi koledar premaknil na druge mesece. Nobenega pametnega razloga ne vidimo, zakaj bi god sv. Matije, apostola, na katerega veže zlasti kmečko ljudstvo toliko vremenskih in drugih pregovorov, praznovali 14. maja. Saj niti za njegov smrtni dan ne vemo in tako odpade edini upravičeni razlog, da bi njegov god obhajali sredi maja. Novi bogoslužni koledar teži za tem, da bi čim več godov obhajali na svetnikov smrtni dan, ki je njegov rojstni dan za nebesa. Pri vseh seveda to ne bo šlo, saj bi tako nastalo le preveč sprememb v koledarski tradiciji, ki je ponekod zelo vezana na patro-cinije, na romanja in ljudske običaje. Pri dokončni ureditvi novega bogoslužnega koledarja bo treba upoštevati tudi tako imenovani regionalni, to je krajevni ali pokrajinski vidik. Upoštevati bo treba še druge pobude. Najprej pa navedimo datume za godove svetnikov po starem koledarju; datumi v oklepaju so po novem koledarju: Januar: Hilarij: 14. 1. (13. 1.), Rajmund Penjafortski: 23. 1. (7. 1.), Timotej: 24. 1. (26. 1.), Polikarp: 26. 1. (23. 1.), Janez Zlato-ust: 27. 1. (13. 9.), Frančišek Šaleški: 29. 1. (24. 1.). Februar: Ignacij Antiohijski: 1. 2. (17. 10.), Tit: 6. 2. (26. 1.), Romuald: 7. 2. (19. 6.), Ciril Aleksandrijski: 9. 2. (27. 6.), Sedem ustanoviteljev servitov: 12. 2. (17. 2.), Peter Da-miani: 23. 2. (21. 2.), Matija: 24. 2. (14. 5.). Marec: Perpetua in Felicita: 6. 3. (7. 3.), Tomaž Akvinski: 7. 3. (28. 1.), Gregor Veliki: 12. 3. (3. 9.), Benedikt: 21. 3. (11. 7.), Janez Damaščan: 27. 3. (4. 12.), Janez Kapistran: 28. 3. (23. 10.). April: Leon Veliki: 11. 4. (10. 11.), Justin: 14. 4. (1. 6.), Peter Kanizij: 27. 4. (21. 12.), Pavel od Križa: 28. 4. (19. 10.), Katarina Sienska: 30. 4. (29. 4.). Maj: Monika: 4. 5. (27. 8.), Pij V.: 5. 5. (30. 4.), Stanislav: 7. 5. (11. 4.), Gregor Na-cianški: 9. 5. (2. 1.), Filip in Jakob: 11. 5. (3. 5.), Robert Bellarmino: 13. 5. (17. 9.), Janez Krstnik de la Salle: 15. 5. (7. 4.), Beda Častitljivi: 27. 5. (25. 5.), Janez I.: 27. 5. (28. 5.), Avguštin Canterburyjski: 28. 5. (27. 5.), Devica Marija Kraljica: 31. 5. (22. 8.). Junij: Angela Merici: 1. 6. (27. 1.), Marjeta Škotska: 10. 6. (16. 11.), Bazilij Veliki: 14. 6. (2. 1.), Efrem: 18. 6. (9. 6.). Julij: Obiskanje Device Marije: 2. 7. (31. 5.), Irenej: 3. 7. (28. 6.), Ciril in Metod: 14. 2. (7. 7.), Elizabeta Portugalska: 8. 7. (4. 7.), Bonaventura: 14. 7. (15. 7.), Henrik: 15. 7. (13. 7.), Kamil de Lellis: 18. 7. (14. 7.), Vin-cencij Pavelski: 19. 7. (27. 9.), Hieronim Emi-liani: 20. 7. (8. 2.). Avgust: Alfonz Marija Ligvorij: 2. 8. (1. 8.), Dominik: 4. 8. (8. 8.), Janez Marija Vianney: 8. 8. (4. 8.), Klara: 12. 8. (11. 8.), Joahim: 16. 8. (26. 7.), Ivana Frančiška de Chantal: 21. 8. (12. 12.), Jožef Kalasancij: 27. 8. (25. 8.), Roza iz Lime: 30. 8. (23. 8.). September: Štefan Ogrski: 2. 9. (16. 8.), Pij X.: 3. 9. (20. 8.), Kozma in Damijan: 27. 9. (26. 9.). Oktober: Terezija Deteta Jezusa: 3. 10. (1. 10.), Brigita: 8. 10. (23. 7.), Marjeta Marija Alacoque: 17. 10. (16. 10.), Janez Kancij: 20. 10. (23. 12.), Anton Marija Claret: 23. 10. (24. 10.). November: Martin I.: 12. 11. (13. 4.), Jo-zafat: 14. 11. (12. 11.), Elizabeta Ogrska: 19. 11. (17. 11.), Janez od Križa: 24. 11. (14. 12.). December: Peter Krizolog: 4. 12. (30. 7.), Evzebij iz Vercellija: 16. 12. (2. 8.), Tomaž: 21. 12. (3. 7.). Novi, skrajšani koledar svetnikov, priložen knjigi »Berila in evangeliji za praznike in godove svetnikov«, prinaša poleg že znanih svetnikov nekatera nova imena, ki so na novo v rimskem koledarju, in tiste svetnike, ki jih z bogoslužjem kot »svoje« slavimo tudi v Sloveniji, pa jih ni v rimskem koledarju. Pri novem, skrajšanem koledarju svetnikov ni šlo za seznam svetnikov latinske Cerkve, marveč za koledar za liturgično rabo, zato je seznam skrčen in ima torej za koledar svetnikov značaj okvirnega koledarja, ki pa ga je mogoče dopolnjevati. Ta koledar, imenujemo ga tudi »Rimski splošni koledar«, bodo — kolikor tega ponekod že niso storili — dopolnili s tako imenovanim »regionalnim (krajevnim) koledarjem«, ki upošteva krajevne, škofijske, redovne posebnosti. Tako so se npr. škofje nemškega jezikovnega območja sporazumeli za enoten »regionalni koledar«, ki ga sestavljajo posebne liturgične komisije, v katerih so zastopniki celotnega nemškega jezikovnega območja iz Zvezne republike Nemčije, iz Nemške demokratične republike — torej iz zahodne in vzhodne Nemčije — iz Avstrije, Švice in Južne Tirolske. Komisije so se temeljito lotile dela, pritegnile k sodelovanju koledarske strokovnjake in zastopnike najvažnejših redovnih družin in pripravile osnutek takega regionalnega koledarja ter ga predložile škofovskim konferencam v potrditev. Nekaj izkušenj in pobud bi koristilo tudi slovenskim oziroma jugoslovanskim sestavljalcem novega koledarja, ki naj bi upoštevali tudi naše posebne razmere, navade in izročilo. Marsikatera tehtna in koristna pobuda naj bi prišla tako s strani duhovnikov kakor vernikov. Za izhodišče naj bi bilo seveda temeljito poznanje koledarske reforme, ki jo je zahteval drugi vatikanski cerkveni zbor. O vzrokih, ki so sprožili nujnost spremembe dosedanjega koledarja, smo že pisali v lanskem in predlanskem Koledarju. Sestav-ljalci slovenskega liturgičnega koledarja naj bi poznali in upoštevali naše posebne razmere, razvoj nekaterih svetniških praznikov na Slovenskem, krajevni pomen češčenja nekaterih svetnikov in podobno. V Franciji, Španiji, na Madžarskem in Irskem imajo že nekaj desetletij tako imenovane »nacionalne (narodne) koledarje«, v katerih so bili določeni prazniki za vse škofije v deželi obvezni. V Avstriji npr. imajo že od leta 1964 od škofov odobren seznam 14 svetniških praznikov, ki naj bi jih obhajale vse škofije, vendar niso vse škofije sprejele tega seznama kot obveznost, češčenje nekaterih svetnikov je ponekod omejeno samo na določeno škofijo, drugod na deželo, spet drugod ga priznava celotno jezikovno območje tega ali onega naroda. V starih mo-horskih koledarjih so bili posebej omenjeni npr. deželni patroni, v nekdanji Avstriji pa-troni za posamezne dežele in za celo državo. Sestavi j alci splošnega koledarja za nemško jezikovno območje so upoštevali predvsem sledeča načela: V seznam so sprejeli najprej tiste svetnike, ki so po svojem zgodovinskem delovanju ali češčenju pomembni za vse jezikovno območje: najvažnejši oznanjevalci vere, mučenci, izredno pomembni pričevavci vere in svetniki drugih cerkvenih pokrajin, katerih češčenje je zakoreninjeno v življenju Cerkve. Upoštevali so tudi tiste pomembne svetniške osebnosti raznih pokrajin v jezikovnem prostoru in tudi tista območja, s katerih so odhajali misijonarji v druge dežele (Skandinavija, slovanski vzhod in jugovzhod). Pri sestavi novega seznama svetnikov bo treba tudi pri nas pregledati imena svetniških oznanjevavcev in pričevavcev vere, ki so delovali na naših tleh, oziroma središča, iz katerih so prihajali k nam, kot sta Salzburg in Oglej, v zgodnjih stoletjih pa frankovski in irski misijonarji, upoštevati bo treba vplive vzhodnih misijonarjev in podobno. Nikoli pa seveda ne bomo vedeli, koliko svetnikov, mučencev in pričevavcev vere je živelo in delovalo na ozemlju naše ožje in širše domovine. Iz zgodnje krščanske dobe so nam znani tile svetniki in mučenci: Ma-ksim iz Ljubljane, Maksimilijan iz Celja, Viktorin iz Ptuja, Kvirin iz Siska in Irenej iz Sremske Mitrovice. Vsi ti so bili škofje. Dalje so znani mučenci iz Soluna, menih Siren in duhovnik Montan iz Sremske Mitrovice, Hilarion iz Cavtata, mučenci iz Istre, sv. Mohor in Fortunat iz Ogleja ter patriarh Pavlin prav tako iz Ogleja. Na naših tleh se je rodil znameniti cerkveni učitelj sv. Hie-ronim. Svetnica iz slovenskih krajev je sv. Hema. V naših krajih sta delovala škofa Virgilij in Modest, sv. Ciril in Metod. V Ba-natu je deloval benediktinec sv. Gerhard, v Trogiru je bil škof v 11. stoletju sv. Ivan Justin, v Zagrebu je deloval kot škof v 14. stoletju blaženi Avguštin Kažotič. V Bosni slavijo kot mučenca škofa Ivana Nemškega. Tudi dominikanci pri nas imajo več mučencev, tako blaženega Pavla Zadrskega in Nikolaja Milinoviča. Leta 1567 je umrla dominikanska tretjerednica bi. Hozana Kotor-ska. V Iloku v Sremu je umrl 23. oktobra 145 strla dobrotljive roke in se bližala nesrečni ženi. Njen krik je postal tolikšen, da bi se je usmilil vsak kamen, še celo stara ura v stolpu je nehala utripati in biti. Jok nesrečne matere se je utrinjal čez cerkveni prag v večerne samote, mimo pozabljenih znamenj in kotičkov, trkal na grajske duri v Bistri in se ustavljal pri jezerskih okencih, letel čez gore in udore, obtoževal sovražnika, budil žive in mrtve ter se končno ves ne-potešen vračal do prazne bajte, kjer sameva in razpada v podstrešnem kotu zibelka s končnico, na kateri se smejijo sonce, večni čuvar nebeških skrivnosti, mesec in usodna zvezda, pod katero je bil rojen Tone. Uboga mati! Ni ji bilo dano, da zatisne umirajočemu sinu nepozabne oči z gostimi tre- palnicami in mehkim sijajem. Stari Zgojnar ni potegnil za častitljive vrvi, ki vežejo solzno dolino z nebeškimi linami. Domači zvonovi niso zaklinkali in privabili solza sosedom. Lučarica Mreta ni spremila dragega pokojnika z mrliško lučjo čez poslednji prag. Samcat je umiral nekje na bojnem polju ali sredi sovražnega ostroga, kjer leži sto junakov, ki minevajo kot prah in nevredno ilo. Morda se jih bo spomnil kdaj le čriček z drobno, brezimno pesmico... Marija je položila roke na ramena klečeče žene, ki je drevenela na tlaku, dvignila jo je k sebi in jo potolažila. Tedaj se je utrnila tretja solza iz njenega prečistega srca in pala na zasolzeno lice slovenske matere, ki jo je pretresla veličastna zavest trpečega IN NA ZEMLJI Leto za letom slišimo skoraj ob enaki predstavi, vendar s spremenljivimi občutki, najslajše oznanilo človeštvu: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji. Ko slišimo to veselo oznanilo množice nebeške vojske angelov, vidimo pred sabo podobe božičnih angelov, debelolične otroške glavice z gostimi plavimi lasmi. Jaslice: Marijo v revnem hlevu, v preproste plenice povito božje Dete na slami ali senu; bradatega Jožefa, zaskrbljenega in hkrati srečnega obraza; preproste pastirje, ogrnjene z ovčjimi kožami, zadovoljnih in sijočih obrazov; trope ovac, ki se gnetejo pred hlevom, svetlo zvezdo nad hlevom; ponižne in zamaknjene tri kralje v zlatih in škrlatnih oblačilih na konjih in dvogrbih kamelah — podobe in oprava iz čudovitega, najbolj ljubeznivega, pravljičnega sveta! Podoba je, kot da nas ta prizor božjega rojstva hoče spodbuditi in razvedriti in svet, v katerem živimo, ohraniti tak, kakršen je v svojih najlepših dneh; kot da potrjuje idilo mirnega življenja, ki si jo lahko ohranimo, če nam le ne manjka dobre volje. Ko se je Jezus rodil, še ni bilo raket, ki bi v eni sami minuti lahko uničile velikanske pokrajine in cela mesta in vasi zravnale z zemljo; nobenih strupov, ki lahko hkrati pomorijo na tisoče ljudi; nobenega vesoljnega potopa, nobene Sodome in Gomore, ki bi obsodila na smrt človeštvo. Takrat še ni bilo hladne vojne, ljudje tudi niso poznali vojn, kakršne gledamo danes v televiziji. Ljudje so se tedaj še malo zavedali vrednot miru in ni bilo človeka, ki bi obsojal vojno kot bič človeštva. In vendar so narodi in ljudstva že v času Kristusovega rojstva trpeli zaradi vojska in nasilja, zaradi umorov in občestva, da se je junaško zravnala in se zazrla v mile oči nebeške priprošnjice. Saj je v svojih razpokanih, zažuljanih dlaneh začutila varno, toplo roko same matere božje, njene ustnice so zašepetale prastari amen! Tako bodi! Solze dveh mater so se spojile in padale na posvečena tla. Bogu je bilo ljubo, da se je ozrl po svoji nebeški materi na ubogo ženo in jo oblil z milostjo tolažbe. Iz solzne bistrice pa je vstajala svetla rosa, ki se je gostila v kapljice; te so plavale v nebeške višave ter se izpreminjale v zvezde. Bog jih je v spomin na svojo mater prištel v vrsto božičnih zvezd. To so svitanice, ki oznanjajo človeškemu rodu ljubezen in dolgo zaželeni mir. Joža Likovič MIR LJUDEM ... pobojev, zaradi surovosti v oblikah, ki si jih skoraj ne moremo predstavljati; občutili so vse to, tožili nad tem, niso pa tega razglašali za nečloveško. Umetnost vojskovanja in spretnosti nasilja in zatiranja so razvijali in izpopolnjevali dalje, učili so svoje sinove, da je hrabrost v boju največja in najvišja izmed vseh človeških kreposti, in so pričakovali, da jim bodo vojne razreševale vse njihove politične in gospodarske zadeve. Vojna jim je pomenila srečo, blaginjo, napredek, predvsem Rimljanom. Danes pa je naš svet kot celota z vsemi ljudmi ogrožen. Živimo v času, ko se vse človeštvo zaveda nasilja, vojnih grozot in vse to tudi obsoja kot zlo-činstvo. Živimo pa tudi v času, ko ne manjka Herodežev in njegovih hlapcev, kakor jih ni manjkalo vseh 2000 let od pomora betle-hemskih otrok. Svet, v katerem se je rodil Jezus, je bil drugačen od našega. Vendar ni bil idiličen, kot si ga radi predstavljamo ob jaslicah. Kazal je drugačne znake kot naš svet, da ne živi v miru. Vendar je čutiti, da je pogrešal mir, kakor so ga pogrešali vsi rodovi v dveh tisočletjih za njim. Kdor v tak svet, ki nima miru, kliče: Mir na zemlji, noče tega sveta opominjati, naj se zmerom kaže takšen, kakor se je zdel v svojih najlepših dneh — marveč hoče ta svet spremeniti. Božično oznanilo ni merilo na kolikostno, količinsko poboljšanje, marveč je hotelo kakovostno spremembo. V tem smislu moremo sprejeti božično oznanilo tudi kot nekaj revolucionarnega. Svet, ki je iskal svojo srečo, svojo blaginjo in napredek v vojnah, naj spozna, da mu samo mir more zagotoviti pravo blaginjo. Mir je sreča, blaginja, kakor sta oba pojma istovetna v hebrejski besedi šalom. Vojna pomeni razdejanje, razdejanje zemlje, vasi, človeških domov, razdejanje, pa naj se ta vojna kaže v spopadu med narodi ali kot prepir v hiši ali kot predsodek in sovraštvo med privrženci narodov, plemen, ras, razredov, ver, ideologij. Mir, o katerem govori božično oznanilo, je mišljen prav tako stvarno, kakor beseda vojna označuje stvarne razmere na zemlji. Kdor sprejme božično oznanilo ali ga celo sporoča dalje, se priznava k spremenjenemu svetu. Priznava se tudi k temu, da je treba odpraviti s tega sveta oborožene spopade, predsodke, sovraštvo in prepir po neposredni poti — ne šele po kakršnikoli utopični zadnji bitki ali zmagi, ki je bila izbojevana kdove kdaj in ki sploh še ni bila izbojevana. Vojna in mir sta tako različni kvaliteti, da ne omogočata nobenih prehodov. Kdor pravi mir, hoče s tem reči, da je ta svet slab, kakor je, in da kvalitativno mora postati drugačen. Mirovno oznanilo iz Lukovega evangelija je revolucionarno sporočilo. Vendar z nobeno besedo ne govori o revoluciji, marveč jasno in razločno hoče povedati, da sta človekova blaginja in sreča odvisna od miru. V svetem pismu, ki lahko uporablja božje ime celo kot soznačnico za pojem ljubezni, označuje ta beseda območje krščanskega bivanja. Kdor zapusti območje ljubezni, ne živi več kot kristjan. Svet, ki naj ga spremeni krščansko oznanilo, je mogoče spremeniti samo pod vidikom ljubezni, ki ne trpi nobene izjeme. Kdor priznava božično oznani- lo MIR NA ZEMLJI, priznava tudi, da je treba svet spremeniti, da hoče tudi sodelovati pri tej spremembi sveta, da hoče to spremembo doseči ne s silo in ne na noben drug način kakor samo z ljubeznijo. Kdor tako gleda, se mu odpira jasen pogled v božično oznanilo: MIR LJUDEM NA ZEMLJI. Samo mir lahko spremeni sedanji svet v svet človeške blaginje, sreče in medsebojne ljubezni. S tega vidika se je treba prizadevati za mir, mu pomagati utirati pot in razglašati: mir nam je potreben. Kdor prispeva k temu, povzdiguje ljubezen med ljudmi, pomaga, da ljudje drug v drugem odkrivajo brata in se tudi odločajo, da bodo kot bratje živeli. Misel o božičnem oznanilu dobiva s tem nov pomen, novo vrednoto za ves svet, za vse človeštvo, za vse ljudi, ki so resnično blage volje. OD POLNOČNICE Bil je gorak in se ni menil za mraz, četudi je od Metlike strupeno vleklo. Po zmrzlem, izhojenem snegu so mu pele noge, kot bi stopal po skritih strunah. Vsi so že davno odšli na daljne domove — njih koraki in besede so utonili v tišino. Pot je bila samotna in žive duše ni bilo več na dosluhu. Na nebu je sijal okrogel mesec, ta zvesti prijatelj srečnih nočnih popotnikov, zvezde pa so se kot iz spoštovanja odmaknile nizko na obzorje. Petje pred oltarjem in na koru, petje v cerkvi, kadilo in sijajne luči, množica ljudstva — vse je izginilo. On se je zadržal pri sorodnikih. Pojedel je kos potice in popil čaj — in v svoji človeški slabosti je željno pomislil na mehko posteljo v tisti zakurjeni sobi. Kako bi spal — kako sladko bi spal! Toda zdaj pojejo strune pod njim, zasnežene njive se krog in krog svetlosinje bleščijo v mesečini. Kadar se ustavi, strune obmolknejo, zasliši pa srce v prsih; v sencih začuti utripe dragocene ure, ki mu nenehno podaljšuje življenje in mu kaže pot daleč naprej... Kaj mu pripravlja bodočnost? Vsi so šli to noč po tej poti pred njim. Kot bi ga gnala želja po človeški bližini, stopa naglo: mogoče doide koga. Toda noč je prazna, kot bi vse umrlo ali pospalo. Samo smešno majhna senca, ki jo meče mesec, gre zvesto ob njem. Smreke stoje negibno, akacije so kot iz krhkega stekla, sence so blede, le kjer se pot zoži, se zgostijo — in samotni popotnik boječe upira oči vanje, ali ne bo v tisti črnini uzrl kaj groznega. V spomin se mu oglaša dedova pripoved. »Tam v steljniku, pri svetem Sebastijanu, je bilo njega dni pokopališče. Od tam je bilo v zimskih nočeh čuti tuljenje sestradanih volkov, ki so iskali kosti in se grizli. Še jaz sem jih čul.« Med brezami, za dober streljaj globoko na desni, nevidna stoji tista nema cerkvica, h kateri se prve dni maja le gasilci iz fare zbe-ro pol k maši pol na izlet. A zdaj je vse tiho. Ko je šel k polnočnici, so svetonočni zvonovi po bližnjih in daljnih podružnicah peli tako vzvišeno himno, kakršne ne bo čul nikdar več. V tej pozni uri pa je obmolknilo še zadnje pritrkavanje: tišina je ležala popol- na, samo njegove pojoče stopinje so jo kalile. Iz snega v mesečini je rezalo v nosnice, a mraz je bil zdrav in podžigajoč. Mlade noge so ga nesle, kamor je velevalo srce. Videl je rebri pod sabo, videl je vrtove in vinograde onstran doline. Ob taki uri in v tej mrtvi snežni belini se mu je domači svet prvič razodel. Bilo je košato zelenje razpaljenega poletja, bile so nevihte s tre-petanjem neba in zemlje, bile so mlečne megle novembra, ko deteli odnašajo z golih vej zadnje piškave orehe: nikdar pa ga ni božični sneg tako osupnil s svojo modrikasto nočno belino. Tišina, kakršno je poslušal to uro, mu je priklicala solze v oči, da je vzdrhtel: »Zdaj sem samo jaz s svojim srcem še buden, vse drugo spi!« Ustavil se je in ni mogel dalje: ni mogel verjeti, da je tišina in negibnost res tolikšna, ko pa je bila v cerkvi ena sama muzika, gibanje, gneča in prerivanje. Stal je in občutil, kako sladko bi bilo ta hip umreti: brez telesnega trpljenja in brez srčnih bolečin. Zdaj, ko telesa skoraj več ne čuti in ga je samo poslušanje — ljubljena mati, ljubljena deklica... kakor da ju ni ali kot da bi se bili vsaka po svoji poti vzdignili v zvezdno bliščobo — zdaj bi mu duša najrajši skopr-nela v večnost blaženih. Ali pa ne bi bila taka smrt prelahka in prepoceni? S čim naj bi si zaslužil toliko nagrado? Pokleknil je k obhajilni mizi, in ko je vstal, ga je prevzela bolečina. »Zakaj je ta sreča božje bližine tako bežna?« Ko je zdaj stal sredi znane in vendar tako nove poti, ga je obšel isti občutek žalosti. »Zakaj je božična noč tako kratka? Zakaj mesec nocoj tako naglo potuje?« Nenadno je prisluhnil. Od kod ta glas? Kdo poje? Odprl je usta in rahlo nagnil glavo, da bi prestregel pogovor med ljudmi. Napeto je poslušal... in iz globin tišine se mu je odzvala v mesečino potopljena bela daljava na severu, od koder je ledeno rezalo. »Sveti Štefan v Semiču še poje! Tam so zvonarji še budni! Sveti Štefan med vinogradi, prvi mučenec — tvoj zvon poje tako zamolklo, kot bi se oglašal pri koreninah zgodovine.« Zapozneli si je z desnico podrgnil čelo in nadaljeval pot. Semiški zvon ga je iztrgal trenutku in ga napel na dvajset stoletij dolgo dobo. »Nič drugega nisem kot drobec — in vendar vekomaj ne bom umrl, če bo nocojšnja milost do konca ostala v meni. Prejenjale bodo zemeljske bolečine, naj mi jih prihodnost še toliko hrani. Ko jih bom vse spoznal in ne bom klonil, preide moj nesmrtni del v večni dan svetlobe in slave!« Pot se je bližala cilju: še malo imam do ovinka, kjer se odcepi njegova steza. S tiste vzpetine bo zagledal dve rdečkasti okenci. Mati je petrolejko le odvila, zakaj to noč ima luč svetiti do jutra — potem pa je šla počivat. Stopil bo tiho noter, ker vrata niso zapahnjena, in tudi on jih ne bo zapahnil, ker se v tej noči božje ljubezni in človeškega bratstva ni potrebno zaklepati. Vinko Beličič VOŠČILNICE Kakor povsod po svetu, je tudi med Slovenci razširjena navada, da si za razne praznike, o božiču, novem letu, veliki noči, za rojstni dan in god in še za razne druge priložnosti voščimo z voščilnicami. Večina vseh teh je navadno še vedno neokusna tovarniška plaža. Sicer opažamo iz leta v leto vsaj pri nekaterih težnjo za grafično lepo obliko, v splošnem pa še vedno prevladujejo kičaste razglednice. Škoda, da so prizadevanja nekaterih naših umetnikov na tem področju ostala skoraj neopazna, čeprav bi lahko ime- Bozidar Jakac: Božična voščilnica li že lepo izročilo in bogato zbirko voščilnic vseh vrst in za razne praznike. Tako pa vidimo zlasti pred božičnimi in novoletnimi prazniki po naših trgovinah, v kioskih in na raznih stojnicah na tisoče in tisoče voščilnic in razglednic brez sleherne umetniške cene. In vendar bi lahko segli nazaj v zakladnico naše drobne grafike od preprosto lesorezno tiskanih, vendar ročno izdelanih in barvanih podobic, ki so lep dokaz splošne estetske kulture zlasti v dobi baroka in roko ko j a, do izvirno poslikanih panjskih končnic in slik na steklu, od razglednic, ki bi predstavljale motiviko našega srednjeveškega stenskega slikarstva do slikovnega bogastva naših u-metnikov vseh zadnjih stoletij. Nekaj tega se je sicer že naredilo, a vse premalo, saj še vedno močno prevladuje tuji kič in podobni zmazki. Da bi izpodrinili tuje izdelke, so se z voščilnicami ukvarjali nekateri naši slikarji: Maksim Gaspari, Anton Koželj, Hinko Smrekar, Ivan Vavpotič, Peter Žmitek, v letih pred zadnjo vojno pa predvsem Božidar Jakac, Miha Maleš, Slavko Pengov in Maksim Sedej. Po vojni seveda ni bilo pravih pobud, da bi s tem nadaljevali, čeprav bi umetniško lepih voščilnic potrebovali zmerom več. Saj bi jih uporabljali ne samo ob cerkvenih in državnih praznikih, marveč tudi ob raznih družinskih in osebnih slavjih, ob rojstvih, jubilejih in podobnih priložnostih. Barvna fotografija je danes tako na višku, da bi lahko izdelovali v celih serijah lepe voščilnice, ki bi posredovale našo metnost skozi stoletja, predvsem pa bi se uveljavile voščilnice z lesorezi, litografijami in ujedan-kami, z linorezi in v drugih grafičnih tehnikah. S tem bi poživili splošno zanimanje za našo umetnost, ki bi tako postala najlaže dostopna tudi najširšim plastem našega ljudstva, umetnikom bi pa dali pobudo za čim izvirnejša dela na tem področju in naposled tudi za lep zaslužek. Voščilnice niso moda našega časa, saj poznamo čudovite izdelke zlasti v grafičnih tehnikah iz baročne in rokokojske dobe in še od prej, od 15. stoletja dalje do danes. Na Angleškem, v Ameriki in Nemčiji razpošljejo zlasti za novo leto na milijone voščilnic. Angleži in Američani imajo celo navado, da si Miha Maleš: Velikonočna voščilnica ljudje v isti hiši voščijo božične praznike in novo leto — z voščilnico po pošti. Med njimi so pravi zbiratelji voščilnic, ki se ponašajo z lepimi zbirkami izvirnih malih umetnin, med katerimi niso redki dragoceni odtisi izvirnih lesorezov, bakrorezov, litografij, uje-dank itn. Srečno novo leto so si voščili že v davnih časih Sumerci in Asirci, seveda predvsem ustmeno. Kmalu pa je prišlo v navado, da so kronanim glavam pošiljali novoletna voščila tudi zapisana. Ta voščila so jim poda-niški knezi izročali v slovesnem obredju in jih glasno brali. Ta slovesnost je bila nekaj podobnega, kot je dandanes slovesnost, ko novi poslanik poglavarju te ali one države izroča svoje poverilnice. Pri Rimljanih je bilo novo leto praznik velikega veselja. Prijatelji so pošiljali drug drugemu darila s spremnimi voščilnicami. Tiskane voščilnice se pojavijo šele po iznajdbi knjižnega tiska. V 15. stoletju prevladujejo voščilnice v lesorezni tehniki, saj jih je bilo mogoče najlaže razmnožiti. V raznih muzejih je ohranjenih mnogo primerov takih voščilnic. Ker je bilo takrat novo leto še v senci veliko večjega božičnega praznika, so na njih navadno upodabljali božje Dete. Zanimivo je, da se v Švici Jezušček še dandanes imenuje novoletni Jezušček. Na starih lesorezih, ki so jih sloveči mojstri izdelovali z veliko ljubeznijo in danes, žal, že davno pozabljeno prisrčnostjo in izredno domiselnostjo, sta Jezušček in križ dva zelo pogosta in osrednja simbola. Najstarejše novoletne tiskane voščilnice zasledimo v letu 1483 v koledarju iz Speyerja. Voščilnice z versko motiviko začno polagoma izpodrivati voščilnice s prizori, ki predstavljajo srečno meščansko življenje, ljudi v vrtu, pred hišo, v krogu družine, v izbi in ob raznih domačih, družinskih praznikih. Vse te upodobitve dihajo prisrčnost in miselnost pozne gotike. Popolnoma drugačno podobo pa dobe novoletne in praznične voščilnice v dobi baroka. Namesto domačih meščanskih prizorov vidimo nabuhle alegorije, baročno na-čičkane; krščanske simbole so izpodrinili prizori iz grške mitologije. Tako se srečujemo na teh voščilnicah z boginjo Sreče s kolesom sreče, z Amorjem in Cupido. Voščilnice krasijo grški stebri in girlande. V 18. stoletju se srečujemo s povsem novo motiviko na voščilnicah: humor. To pomeni poudarek komercialnosti; voščilnica je postala del reklame, trgovine, poslovnosti, propagande. Nova oblika voščilnice je prisilila še tako preproste kroge, da so kupovali novoletne razglednice in jih pošiljali znancem in prijateljem. Zlasti v Angliji se je takrat začela prava tekma za najdražje in najlepše novoletne voščilnice — seveda prilagojene okusu kupca. V Angliji še danes prevladuje na tem področju kič, reklamni kič. žal tega kiča ne manjka tudi pri nas, dasi se ponekod prizadevajo, da bi ga izpodrinile umetniške voščilnice. Tako so npr. lani priredili v Kranju razstavo umetniških voščilnic, a so kljub temu ljudje kupovali samo v Sloveniji na sto tisoče kičastih razglednic. V Angliji Miha Maleš: Velikonočna voščilnica razpošljejo vsako leto na milijone, celo milijarde novoletnih voščilnic, tako da pošta komaj zmaguje delo kljub temu, da ob tem času najame več tisoč pomožnih pismonoš, da raznesejo vso to množino papirnatih voščilnic. Tudi pri nas je iz leta v leto večji promet na poštah prav zaradi novoletnih voščilnic in pošta stalno opozarja, naj bi te voščilnice pisali že več dni pred novim letom, da bi bila kos čedalje večjemu prometu. Predvsem pa bi bilo želeti, da bi pri nas postale voščilnice ena izmed oblik naše upodabljajoče umetnosti, izraz, ki bi šel vzporedno s prizadevanji v našem bogatem oblikovnem ustvarjanju. Že nekaj let zapored izdaja UNICEF, Mednarodni fond Združenih narodov za pomoč otrokom, novoletne in božične voščilnice, ki so hkrati primerne za vse druge priložnosti. Voščilnice so delo umetnikov z vsega sveta in bi naj bile s svojo bogato tematiko pobuda našim umetnikom. Prav bi bilo, če bi v naših šolah med poukom risanja dali otrokom MISLI 0 ČLOVEKU in kaj človek je in kaj zamudi biti. Otrok — hotel bi biti velik, saj tudi je velik, igraje spreminja svet po svoji volji in neugonobljivi domišljiji, ne pozna ovir in meja. Noče in ne more ostati otrok pa odraste, vse ima, vse premore, mogočen je, lep in bogat ob revnih, iznakaženih, ki so, kakršni so, kot so se rodili ali zrasli. A on tega ne ume, ker ima vse, vse premore, ker ne utegne misliti in pozablja biti dober. Potem postane moder — ali zato, ker oslabi, ali je brez moči od življenja modrosti? Išče izgubljeno čarobno livado otroštva in prepozno spozna, kaj človek je in kaj zamudi biti. Leopold Stanek možnost, da bi poskušali oblikovati to ali ono zamisel novoletne ali kake druge praznične voščilnice. Valentin Vodnik: Sa nov let nevem. (Novoletno voščilo na posebnem listu, okoli l. 1800) I. F. ŽIVLJENJA LESTEV Poznate lestev, zloženo na dve strani, Življenja lestev na razpotju dveh smeri: po eni strani gor, po drugi strani dol? Po eni človek k nebu hrepeni, po drugi k zemlji v staranju teži. A kdo na vrhu stopil je na zlat prestol? Na polju, glej, rodu, drevo rastoče, z njim detece, otrok, mladenič, mož in oče, za njimi pa betežnik, starček, vdovec, ded — o, vsaj živeti hočejo še v nedogled. Na vrhu mož — predstavnik — vzor je nam, da on možancev je popolni lik, da on je mladim, starim živ mejnik — Na vrhu mož — petdesetletni Abraham! Kaj pravi homo novus? — To bilo je nekoč! Dialektika! Zdaj je prečiščen rasni krvotoč. Planinstvo, šport nam likata moderni kroj, gerontik ka ha tri pomlaja v nas življenja stroj, pa iz modrosti čaše piti hočemo do dna še starega, z njim novega duha. Na vrhu mož — še sredi njiv, ne vseh požetih, je danes v sedemdeset — v osemdeset letih! Epilog: In premišljujemo: al' smo al' nismo? Prebiramo v samoti Sveto pismo. Ob strani zrejo nas nedolžni svečeniki: tokaj, merlot, zelene, rebula. Oh, kdaj se naša lestev bo razsula? Že v noč oglašajo se nam skoviki. Ludvik Zorzut Božidar Jakac: Božična voščilnica VELIKONOČNI REKVIEM Kalvarija. Križanje po običajih okupatorja. Rimljani so v tem mojstri. Tokrat so na vrsti trije; tisti Srednji z napisom INRI najprej umre. Zaradi Njega bodo še malo postražili, da bo tretji dan mimo. Potem bo opravljeno, pozabljeno za vedno. Pa ni bilo... Prvi so Ga videli Njegovi v Jeruzalemu, v Galileji in pozneje mnogi. Velikonočni rekviem je od takrat: Al eluj a! Jakob Šešerko PILATOVA ŽENA (Radijska igra) Nastopajoči: Galla, žena Poncija Pilata Deborah, njena služabnica Poncij Pilat Kajfa Janez, apostol Kvadrat, poveljnik desetnije Marija, Jezusova mati Napovedovavec Kraj dogajanja: Jeruzalem Čas dogajanja: med velikim petkom in veliko nočjo. Napovedovavec: Za koliko se mora zasukati Zemlja, da sonce pred zatonom zdrkne čez črto obzorja? Da še enkrat zaide? Glejte: obrat-je bil izpeljan, gore in morja so zdirjale za tistih nekaj stopinj proti vzhodu, zgodilo se je. Sonce je še enkrat zašlo. Še enkrat, po tem, kar je videlo ta dan. Karkoli je že videlo, zdaj ga ni več. V jeniškem morju ugaša njegovo slovo, • v oljkah ugaša in v belinah terasastih hiš. Kar je zunaj, ne šteje več: čez okna se druga za drugo spuščajo zavese. Kar je bilo, je bilo. Čas je postal tema. A zrna v peščeni uri postajajo krogle, ki padajo s čedalje težjim odmevom. Sonce je potonilo nekje med Ramo in Sinajem in na srce se odbijajo krogle: krogla za kroglo, čedalje bolj težke, z odzvenom kovine. Pilat: (mračno) Dober večer. Galla: (molči) Pilat: Svojemu možu bi lahko odzdravila. Galla: Dober večer, ah — Pilat: Danes bi imel večjo pravico do kakega ah kdo drug. Galla: Kar vzemi si to pravico, Poncij, Pilat: Kaj hočeš reči s tem? Galla: Nič, pravzaprav. Ničesar nočem reči. Ničesar nočem misliti. Pilat: Kaj ti je pravzaprav? Galla: Nič. Ena sama misel: pozabiti. Spati. Prespati vse. Pilat: Poslušaj, Galla. Tega prekletega petka mi je dosti, (razdraženo) Dosti mi je Judov in Jeruzalema, (še bolj razdraženo) Dosti mi je te hudičeve vzhodnjaške dr-hali. Vsaj zvečer hočem mir, razumeš? Galla: Kaj pa sem rekla? Pilat: O, ničesar nisi rekla. Galla: Rekla sem, da bi rada prespala, kar je bilo. Pilat: Ničesar nisi rekla. Danes si res znala molčati. Danes si se res znala zagrniti v pravo matronsko molčečnost. Danes si res znala očuvati tisto udržanost, ki se spodobi ženi guvernerja rimske province. Galla: Povedala sem ti, kar sem po svoji vesti morala povedati. Pilat: V najbolj ustreznem možnem trenutku. Prav sredi uradne obravnave, sredi uradnega prostora litostrata. Ob valovanju ti-sočglave množice, ki je uperjala oči vame. Vprašam te: kaj se ima guvernerjeva žena vtikati, kadar guverner vodi s kurulskega stolpa zaslišanje Juda, obtoženega proti-rimske dejavnosti? Galla: Ti ne veš, kakšno noč sem imela za seboj. Pilat: Ce se ti je že sanjalo o tistem pustolovcu, bi bila ohranila tiste ženske sanje zase. Ali pa naj dopolnim določila rimskega prava s tvojimi pomladnimi sanjami? Galla: Niso bile samo sanje. Kar me je prignalo na litostratos, je bila mora. Mora, ki je v meni še zdaj. Pilat: (ironično) »Pusti pri miru tega pravičnika!« Morala si podrezati vame, ko da nisem imel vsega drugega čez glavo: duhovniške hinavščine in farizejske zvijačnosti in rjovenja drhali tam spodaj. »Pusti pri miru tega pravičnika!« Ko da sem v tistem trenutku vodil razpravo v vlogi poglavarja nekega barbarskega plemena, ne pa v imenu rimskega senata in rimskega naroda, v imenu rimskega sodstva. Galla: In vendar tistega pravičnika nisi pustil pri miru. Pustil si si vsiliti od drhali zamenjavo s cestnim razbojnikom. Iz žlahtnega naročja rimske justice se je izlegel Barabas. Umil si si roke, to je. Povej, predstavnik rimskega prava: si res spoznal tistega človeka za krivega? Pilat: (mirno) Galla, ne izzivaj. Verjemi, truden sem. Tega dne sem se najedel do bruhanja. Galla: Odgovori vendar: si ga spoznal za krivega? Pilat: Z žensko o tem ne bom razpravljal. Galla: Ker je pravica abstrakcija, značilna za ženske možgane, nesposobne, da bi to abstrakcijo prilagodile politični stvarno-nosti? Ker je pravica politika? Pilat: Kdaj pa je bila pravica kaj drugega kakor politika? Galla: Ampak sprva si vzel tistega človeka v zaščito. Sprva si ga branil. Kdaj si popustil? Ko je drhal začenjala omenjati Tiberija. Ko si zaslišal grožnjo, da te bodo zatožili cesarju, če ga ne obsodiš. Pravica v tem primeru ni bila niti politika. Pravica je bila kariera, oprosti. Pilat: Vprašal te bom: sem bil po vesti dolžan tvegati sebe, da rešim nekega judov- skega verskega blazneža? Zakaj ob klimi, ki vlada na Kapriju, ob senilni obsedenosti Tiberija, je kariera samo druga beseda za glavo. Galla: Ker že vlačiš na dan vest, ti bom odgovorila: po svoji vesti si bil dolžan zaščititi nedolžnega človeka, tudi če te je imel Tiberij jutri odpoklicati! Pilat: Jaz pa te vprašam: je bil kdaj kakšen fanatik, ki se ne bi skliceval na vest? In kaj je končno to, vest? Galla: Poncij, bolje je, da nehava. O tem se nimava več kaj razgovarjati. Pilat: Na litostratu hoče nekdo onegaviti z resnico. Doma hoče nekdo drug šariti z vestjo. Kakšen dan je to? Saj je to ena sama norišnica! Galla, nehajva s tem, zares. (premolk) Je prišel sel iz Rima? Galla: Saj, tvoja vest je Rim. Ne vem, če je prišel. Oh — (daljši premolk) Kako se je končalo z onimi tremi? Pilat: Kakor se je moralo končati. V skladu s predpisi. Galla: Se pravi? Pilat: Razbojnikoma je bilo treba polomiti kosti. Galla: In njemu? Pilat: Njega je bilo samo treba sneti s trama. Galla: Je bil že mrtev? Pilat: Mrtev. Galla: (zaihti) (Glasba) Napovedovavec: Kje je že tisto postavljanje? Tisto ugašanje? Morje, oljke, hiše — to je vse bilo. Zdaj je vse eno, neraz-ločljivo, poenoteno v niču. Kaj, če sonca nikdar ni bilo? Se čas še koplje proti polnoči, v razvodju minulega? Ali je polnoč že mimo in čas gre v razvodje bodočega? Ali pa se je grlo peščeni uri zadelalo in je v bedečem srcu zarjovel Nikamor? In ni ne minulosti ne bodočnosti, ampak samo ta Nikamor? Kaj, če se Zemlja ne suče več okoli svoje osi in noči ne bo konca? (Trkanje) Pilat: Naprej! Kajfa: Želim vam dobro jutro, gospod guverner. Pilat: Kdo vas je spustil noter? Za Jude ste lahko tudi veliki duhovnik Kajfa. Zame ste — Kajfa: — neodložljiva zahteva državne varnosti, gospod guverner. Pilat: Sedite. Kajfa: Sluga pokorni, gospod guverner. Pilat: Vnaprej vas moram opozoriti, da je vaš obisk brezpredmeten, če je v kakršnikoli zvezi z včerajšnjimi dogodki. V tem primeru bi vam moral žal pokazati z rimsko nedvoumnostjo vrata. Kajfa: Vaša vzburjenost, gospod guverner, če jo smem tako imenovati, mi je glede na odgovornost, pred katero ste bili v svojem položaju postavljeni zadnje čase, več kot razumljiva. A tudi za velikega duhovnika to niso bile lahke ure. Pilat: To se pravi, da prihajate sem v zvezi s pravkar minulo afero? V svojem steklem farškem besu ste hoteli imeti Jezusa Nazarečana in jaz sem vam tega človeka izročil. S kretnjo, ki je šla preko tiste politične velikodušnosti, ki jo zaslužite. Kaj še hočete? Kajfa: Veliki duhovnik je prvi, ki se klanja izbrani državniški korektnosti, s katero je znal gospod guverner v tem primera postopati; toda stvar je v tem, da ne gre za minulo afero. Gre za afero, ki se napoveduje, gospod guverner. Pilat: Je spet vmes kakšen pravičnik, ki vam ga bo treba dati v kremplje, če nočem veljati za sovražnika Tiberija? Kajfa: Pomirite se, gospod guverner. Pustil bom ob strani oznako, s katero ste blagovolili počastiti človeka — imenovali ste ga pravičnika, — o katerem ima judovski sinedrij z mano vred povsem drugačno predstavo. Rajši grem k stvari, če dovolite. Afera, zaradi katere mora biti vsaj v isti meri kot jaz zaskrbljen rimski guverner, se napoveduje drugačna in, I rekel bi, nevarnejša. S hujšim perturba-cijskim nabojem, kakor ga more predstavljati osamel eksaltiranec. Gre za možnost, da iz ure v uro eksplodira množična psihoza, da se namesto enega eksal-tiranca vzdigne — Pilat: Kam merite pravzaprav? Kajfa: Vidite, tisti človek, Jezus Nazarečan — Pilat: Vam nisem rekel, da je ta afera zame enkrat za vselej ad acta? Da se o Jezusu Nazarečanu z vami ne bom več razgo-varjal? Kajfa: Gospod guverner, Jezus Nazarečan je ljudstvu napovedal tudi, da bo tretji dan po smrti vstal iz groba. Pilat: In zaradi tega ste izsilili avdienco? Prosim, tamle so vrata! Da bo vstal iz groba? Naj vstane zaradi mene! Naj vam zašklepeta nad glavami — Kajfa: Gospod guverner, jaz lahko tudi grem. Navsezadnje veliki duhovnik ni predstavnik okupacijske oblasti: čuvanje javnega reda v Jeruzalemu navsezadnje ni moja stvar. Nisem jaz, ki sem tu namestnik še vedno srečno vladajočega cesarja Tiberija — Pilat: Povejte: po kaj ste prišli pravzaprav? Kajfa: Z eno besedo: da nam daste možnost, da mi to domnevno vstajenje od mrtvih preprečimo, v korist javnega reda. Pilat: Imate za Boga policaja, da ste tako prevzeti od skrbi za javni red? Potemtakem vam Jezus Nazarečan spravlja strah v kosti tudi mrtev? Kajfa: Mrtvec je za nas kajpada mrtvec. Ampak denimo, da ' njegova banda na skrivaj odnese truplo iz groba, potem pa razglasi na vse štiri vetrove, da je vstal od mrtvih. V množici, željni halucinacij, se bodo takoj našli ljudje, ki ga bodo videli — Pilat: Pa naj ga vidijo, k vragu! Kajfa: Ležernost, s katero jemljete možnost takšne nevarne množične psihoze, gospod guverner, me more samo začuditi, če u-poštevam vaš tako izostreni državniški čut. Pilat: Vidite, prefekta rimske province Judeje psihoze sploh ne brigajo. Judje se zaradi mene lahko še tako vdajajo halucinacijam, dokler ni ogrožen rimski mir. V našem Panteonu imamo na stotine bogov: pridružili jim bomo pač še Jezusa Nazarečana. Mirno lahko naredimo to: v mitologijo imperija bomo pač vključili novo inačico. Sicer pa imam za vsak primer svoje kohorte. Sami veste, da, kadar udarijo — Kajfa: Ste prepričani, visokorodje, da bi vaša tako brezskrbna ocena položaja povsem sovpadala z oceno, do katere bi prišlo njegovo cesarsko veličanstvo, ko bi bilo v posesti vseh tistih elementov, ki ste v njih posesti vi? Pilat: Vojakov torej hočete, ki naj bi za-stražili grob? Kajfa: Zaradi tega sem tu. Ne samo v imenu sinedrij a. V imenu vsega zdravega dela judovskega naroda. V imenu vseh, ki odklanjajo vsakršno preroško pustolovščino, vsako mistično prekucuštvo, vsakršen atentat na našo tradicijo. To je tradicija, ki gradi na veri v Nevidnega — Pilat: Vaša teologija me ne zanima. Dejstvo je, da se bojite mrtvaka. Ta vaša panika ob nekem zmrcvarjenem truplu mi je kratkomalo nerazumljiva. Odgovorili mi boste na neko vprašanje. Kajfa: Sluga pokorni, gospod guverner. Pilat: (ironično) Kaj pa, če bi jo vam tisti vaš Jezus Nazarečan zares zagodel, kakor je obljubil? Kajfa: Kako to mislite? Pilat: Če bi, recimo, zares vstal od mrtvih? Kajfa: No, raje kot razburjenega vas vidim razpoloženega za šalo, gospod guverner. Pilat: Pa ni bilo ob treh popoldne, ko je tisti človek umiral, s soncem nekai narobe? Kajfa: Dovolj časa ste v Palestini, da vam ta naravni pojav ne more biti neznan: puščavski pesek, ki obvisi v ozračju. Pilat: Častnik, ki je poveljeval oddelku na Kalvariji, mi je potem govoril o potresnem sunku, ko je tisti človek izdihnil. Jaz potresnega sunka nisem zaznal. Vi ste ga? Kajfa: Tudi če bi ga bil, bi bilo to sovpadanje slučajno. Pilat: V vašem templju se je prav takrat nekaj pretrgalo, neko zagrinjalo, je res? Kajfa: Pač dogodek, ki ostaja omejen na tekstilno območje. Pilat: Hm. Kajfa: Hočete reči? Pilat: Tisti moj častnik — človek z ne pretirano trdnimi živci, moram reči — je prišel s Kalvarije prepričan, da je bil Jezus Nazarečan sin božji. Kajfa: Dokaz več za to, do kakšne mere je človek danes dovzeten za mistifikacijo. Pilat: Še zmerom pričakujem odgovor na vprašanje: in če bi tisti vaš prijatelj prav zares vstal? Kajfa: Kako? Pilat: To boste vedeli že bolje od mene, saj, blagor vam, verjamete v vstajenje. Kajfa: Jezus Nazarečan vstati enostavno ne sme! Pilat: (norčljivo) In če zares bi? Kajfa: Gospod guverner, nisem prišel na disput o vstajenju. Vojakov potrebujem. Pilat: Nekam panični se mi zdite, vaše sve-čeništvo. Kajfa: Za svoje živce vam lahko jamčim. Pilat: Vojakov torej potrebujejo vaši železni živci. Koliko? Kajfa: Recimo desetnijo. Z malo manj občutljivim poveljnikom, kakor je bil tisti na Kalvariji. (Glasba) Napovedovavec: Še en večer. Naj ugasne, kar ima ugasniti. Vode in rastline in hiše. Vse naj gre v novi ljubeznivi nič. Če se more v njem kaj zgoditi, naj se. Trave naj naprej bodejo iz tal, če morejo. Pomlad naj naprej kvasi ozračje, če more. Če se le more kaj zgoditi, naj se. Deborah: Gospa Galla, izdelovalec harf iz Antiohije je tu. Domenjeno geslo se je obneslo. Galla: Popelji ga naprej, Deborah. Potem me ni za nikogar, razumeš? Deborah: Tudi za gospoda soproga ne? Galla: Za nikogar. Deborah: Razumem, gospa. (Trkanje) Galla: Kar naprej. Janez: Mir tej hiši želim. Galla: To je prvič, da slišim takšen lep pozdrav. Janez: Naš Gospod nam je naročil, naj za-želimo mir hiši, kamor pridemo. Galla: Sedite, mladi gospod. Ste presenečeni? Janez: Vaša spoštovana družabnica mi je dala zmenek v pretoriju. Ni pa povedala, da se mi bo srečati s soprogo samega gospoda guvernerja. Nisem si mogel misliti, da je bila ona tista, ki je želela obiskati mater Jezusovo. Galla: Jaz sem bila tista. Ženska sem, ne? Ženska bolj ve, kaj je trpljenje. Trpela sem te dni. Zaradi njega in zaradi nje. Prejšnjo noč mi je bilo sploh strašno. Zdaj, ko vas vidim pred sabo, učenca Jezusa Nazarečana, mi je lažje. Janez: Hvala Bogu! Galla: Ko da s svojo prisotnostjo jemljete nekaj krivde s te nesrečne hiše. Predsi-nočnjim so opazili nekje Jezusovega u-čenca; to pa niste mogli biti vi. Tisti je menda svojega učenika tajil. Janez: Bil je moj prijatelj, ki je hotel slediti svojemu učeniku, precenjujoč svoj pogum. Galla: Saj, vi ga ne bi bili mogli tako zatajiti. Janez: Tudi jaz bi ga bil zatajil, gospa, da mi On ni dal moči. Kar zmoremo, je samo od Njega. Galla: Kako je ime tistemu vašemu prijatelju? Janez: Simon. Učenik ga je preimenoval v Petra. Zdaj mu pravimo Peter. Dovolj je izjokal svoj greh — Galla: In vi ste — Janez: Janez mi je ime. Galla: Vam je bilo torej dano, da se niste pohujšali nad tistim pravičnikom. Janez: Dano mi je bilo nekaj nepojmljivega. Da sem priplezal tja gor do križa in vztrajal tam vse do tretje ure. Galla: Koliko vas je bilo njegovih učencev? Janez: Živih nas je še enajst. Galla: Se je komu kaj zgodilo? Janez: Eden je te dni storil nesrečno smrt. Obesil se je. Ni prenesel, da je izdal svojega učenika. Galla: Tudi izdajstvo je bilo torej vmes pri tej stvari? Janez: Trideset srebrnikov, gospa. Galla: Moj Bog, ko bi bil moj mož vsaj vedel za to! Ah, pa tudi ko bi bil vedel... Janez: Učenik je rekel, da imajo večji greh tisti, ki so ga gospodu guvernerju izročili. Galla: Zaželeli ste mir tej hiši. Mir! Ko bi te dni videli mojega moža! Janez: Učenik je prosil odpuščanja celo za tiste, ki so se mu rogali pod križem. Galla: Koliko vas je bilo tam? Janez: Od učencev sem bil sam. Bilo je nekaj žensk. Med njimi njegova mati. Galla: Strašno — Janez: Strašno je prešlo. Galla: Kako? Janez: Odkar je vzcvelo v nas upanje, ni nič več strašnega. Upanje, da bo vse nekoč presvetljeno v resnici in v pravici. Že gremo v božje kraljestvo: in on, učenik, je šel prvi pred nami... Galla: Kaj mi pripovedujete — Janez: ... tja, onkraj minljivega, kjer se krog zapira v smislu in v svetlobi. In vsi lahko postanemo sinovi tega kraljestva ... Galla: Vsi,...? Janez: Vsi brez izjeme, Judje in Rimljani, Grki in Skiti. če ne delamo krivice, če hočemo dobro vsakomur, tudi sovražniku. Galla: Bog, kaj mi je danes slišati od vas — Janez: Blagovest, gospa. Veselo sporočilo. Sporočilo, ki ga je prinesel naš učenik. Galla: Gre glas, nor glas, da ga mislite u-krasti mrtvega iz groba — Janez: Tatov ne bo treba. On sam, Neumrljivi, bo svoj lastni tat. Galla: Kaj mi pripovedujete? Janez: »Zrušite ta tempelj in jaz ga bom v treh dneh obnovil.« Njegova beseda je to. Zemlja in zvezde bodo prešle, njegova beseda ne bo prešla. Galla: Je mogoče verjeti kaj takega? Da bo vstal? Janez: In z njim bo vstalo vse. Mi vsi. Kar je zelenja in sinjine na zemlji. Gaila: Tako čudovito pravljico mi pripovedujete. Janez: Pravljica je imperij s svojimi legijami. Pravljica je sinedrij s vojimi pismouki. Pravljica je podoba tega sveta. Pravljica je to, kar mineva. Galla: Tretji dan: ne bo to jutri? Janez: Od polnoči naprej. Galla: Ampak grob je pod stražo. Janez: Getsemani je bil poln oborožencev, ko so ga prišli aretirat. Pa je zadostovalo, da je rekel samo: »Jaz sem« in vsi so bili v hipu na tleh. Galla: Potemtakem za jutri prav zares pričakujete nepojmljivo? Novi »Jaz sem«? Janez: Pričakujem ga. Galla: Ni mogoče. Janez: Odkar je beseda meso postala, je mogoče vse. Galla: O Bog, kaj slišim danes od vas... (premolk) Povejte: s čim morem potolažiti žensko, ki je najbolj trpela te dni prav po krivdi mojega moža? Janez: To je vse drugačna krivda, gospa: to je vsa krivda vseh ljudi od začetka do konca. Galla: Povejte: naj ji nekaj pošljem za prvo potrebo? Naj ji vsaj naložim košarico? Janez: Nič je ne bo potolažilo tako kakor vaše sočustvovanje. Galla: Ste v bližnjem stiku z ubogo gospo? Janez: Umirajoči jo je izročil v varstvo meni. Galla: Moj Bog — Janez: Strašno je že mimo tudi zanjo. Polnoč se bliža tudi zanjo. Zanjo najprej. Galla: Recite ji... (zaihti) Janez: Mir z vami, gospa. Galla: Jutri bom pričakala sončni vzhod na vrtu pretorija. Vidite tisto palmo? Tam je stranski vhod z ulice. Vratca bodo samo prislonjena. Za vas. (Glasba) (Trkanje) Kajfa: Naprej! Kvadrat: (udari s, petami) Kvadrat, poveljnik desetnije. Prihajam na poziv vašega svečeništva. Kajfa: Hočeš reči, da prihajaš na moje vabilo. Da bi pozval k sebi rimskega vojaka, te oblasti nimam. Kvadrat: Sluga pokorni, svečeništvo. Kajfa: Gotovo ne ugibaš, zakaj sem želel ta razgovor. Kvadrat: Lahko samo domnevam, za kaj gre. Kajfa: Pravzaprav sem te hotel najprej samo videti. No, saj ti prav nič ne manjka, kakor bi hotela kakšna govorica. Oči ti gledajo povsem normalno. Kvadrat: Pa niso, vaše svečeništvo. Kajfa: Tudi korak ti je povsem prožen, kakor je videti. Tudi s tvojo nogo je torej v redu. Kvadrat: Pa ni bilo, vaše svečeništvo. Kajfa: No, konec dober, vse dobro, kaj? Kvadrat: Kakor se vzame. Kajfa: Hočeš reči? Kvadrat: Da se raje prijavim v kazensko enoto za preganjanje kakšnih nomadov po puščavi, kakor da mi je še enkrat čuvati kakšen judovski grob. Kajfa: No, no, no. Za ta posel je bil vendar izbran desetar z najboljšimi živci v ko-horti. Ti res ni do ugleda rimskega vojaka? Kvadrat: To so fraze, svečeništvo. Kajfa: Kako je že napisal vaš pisatelj? Fa-. cere et pati fortia Romanum est: rimsko je, delati velike reči in prenašati velike preizkušnje. Kvadrat: Ko bi bil tisti človek danes zjutraj na mojem mestu, bi bil napisal drugače: rimsko je bežati. Kajfa: Je sinoči vaša desetnija veliko pila? Kvadrat: Kar se navadno navrže vojaku, ki je dodeljen za nočno službo. Kajfa: Sicer pa ni treba, da se napiješ, da ponoči navali nate napor dneva. Včeraj je vaša desetnija prevažala hlode. Sicer pa je dan po svoje napor, tudi če ga prekockaš, ne? Kvadrat: Vaše svečeništvo hoče torej reči, da je moja desetnija ob grobu Jezusa Nazarečana zaspala? Kajfa: Kot poveljniku desetnije ti bom postavil formalno vprašanje: je truplo ju-stificiranega Jezusa Nazarečana še v grobu? Kvadrat: Ko sem odhajal od tam, sem bil slep... Kajfa: Dejstvo je, da je grob prazen. Sklep more biti samo eden. Si toliko hraber, da ga izvedeš sam? Kvadrat: Vaše svečeništvo, v imenu vseh svojih tovarišev... Kajfa: Ti kar pusti svoje tovariše — Kvadrat: ... ogorčeno zavračam podtikanje, da smo v brk sprejeti nalogi ob grobu zaspali! Kako naj desetnija vojakov mno žično zaspi? Ob mrazu, ki ti gre do kosti? Pa četudi bi bila zaspala, ali je bi domnevni tat ne zbudil niti takrat, ko je prevalil tisti mlinski kamen ob grobu? To- da dejstvo je, da desetnija ni spala. Sprehajali smo se in si drgnili roke. In preklinjali tistega, ki nam je naložil tisto obešenjaško nalogo, da čuvamo mrtvega človeka. Kajfa: Dejstvo je, da je danes grob prazen. Kvadrat: Toliko že vem, da truplo ni bilo ukradeno. Kajfa: Kaj naj bi se bilo torej zgodilo, če ni bilo ukradeno? Kvadrat: Zgodilo se je, kar se je zgodilo. Kajfa: Se pravi? Kvadrat: Samo eno vem: da nas je vse skupaj pometalo na tla, obnorele od neke luči. Kajfa: Sam priznavaš, da ste bili na tleh. Cemu se je treba še naprej razgovarjati? Kvadrat: Ampak ne v sanjah, vaše sveče-ništvo, Kajfa: Kako pa? Kvadrat: Mar v sanjah oslepiš, kakor sem oslepel jaz? Mar si v sanjah potolčeš kolk, da ne moreš na noge? Mar te v sanjah trešči za lučaj daleč z mesta? Kajfa: Na pogled bi človek ne dejal, da te je treščilo kam. Ves svež si videti. Kar eleganten. Kvadrat: Morali bi videti, kako elegantnega me je nekdo popeljal v mesto. In to ne kdo od mojih tovarišev. Te je elegantno razneslo vse po vrsti. Kajfa: Neki učenec tistega Jezusa Nazare-čana je menda delal neke čarovnije nad tabo. Kvadrat: V imenu Jezusa Nazarečana bodi zdrav: to je vse, kar je rekel. Do tistega hipa sem bil razvalina. POMLADNA Brez žarkov sonca igra se v polju jutro mlado, vse tja do konca smehljaj bi potopilo rado. Ob strani daljni sreča jutro tihe griče, tam v hosti tajni, se klic za soncem v dan pomiče. Lahno zeleni in beli v starem gaju šopki — v pomlad zbujeni — se skrivajo med smrečjem, popki. Ni luči žarke, samuje v bilkah murna pesem, škrjančkov jari bude se klici, kriki vesen. Pomladne vode so v svetli molk se zatopile, le včasih gode v tolmunih lok jezov na sile. Mihaela Jarc Kajfa: Dramatiziraš. Kvadrat: Deset vojakov skupaj ne more dramatizirati. Kajfa: Saj tudi ne. Govoril sem z njimi. So za to, da so ob grobu zaspali. Kvadrat: Šalite se, svečeništvo. Kajfa: Kvadrat, tudi če človek ni ravno zaspal, je recimo lahko zaspal. Kvadrat: Hočete reči? Kajfa: Za to gre, da se pri sami korenini izpodreže pravljica o nekem vstajenju. Kvadrat: Govorite o pravljici, ki mi je vzela vid in mi stolkla kolk? In kako bi bili lahko zaspali, če nismo? Komu je pri tem do ugleda rimskega vojaka? Kajfa: Lahko je komu kaj več kot do njegovega ugleda. Kvadrat: Do česa? Kajfa: No, do kakšne manj abstraktne vrednote. Koliko na primer znaša mesečna plača desetarja? Kvadrat: Prihajate k valuti, svečeništvo? Za to, da bi plačali moje spanje? Kajfa: Tvoji tovariši so pokazali več smisla za stvarnost. Kvadrat: Njihova stvar, svečeništvo. Stvarnost ostaja zame vstajenje Jezusa Nazarečana. (Glasba) Galla: Želela bi miru tej hiši. Pa sem že na pragu začutila, da vstopam v mir. Iz tehle zidov diha vame kakor od živih mej v večeru. In ti stojiš v tem miru, sama polna miru. Kaj naj ti želim? Marija: Dober večer s teboj, draga gospa. Galla: S teboj, materjo bolečin. Marija: Prešle so. In kar preide, ni nič. Samo večnost je vse. Sedi, dobra gospa. Galla: Me torej ne boš zavrnila? Marija: Moj sin je samo sprejemal in tudi jaz samo sprejemam. Galla: Tudi če prišlec prihaja iz pretorija? Marija: Od koderkoli. Od kod vse so prihajali k mojemu sinu? Iz ribiških čolnov, izza carinarskih mizic, iz beznic. Prav zadnji je prišel k njemu iz roparske votline. In mati naj bi se spraševala, odkod prihaja kdo k njej? Naj ti bo lepo pri meni, sestra. Galla: Predvčerajšnjim, na tisti strašni petek, sem hodila v duhu s teboj, mati. Marija: Brat Janez mi je to povedal. Galla: Skušala sem stopiti med svojega moža in med tisto morje dvignjenih pesti pod litostratom. Rekla sem mu, naj pusti pri miru pravičnega človeka. Pa sem videla v njegovih očeh račun. Oh — Marija: Pomiri se. Zbrisani bodo še večji računi. Galla: Je to mogoče? Marija: Od današnjega jutra naprej je vse mogoče. Galla: Kako naj verjamem, če v očeh mojega moža vidim naprej isti račun? Marija: Ti ga brišeš s svojimi solzami. Galla: A on ne verjame. Ko bi verjel vsaj danes! Iz jutranje kopeli je stopil ves zdrav, ko da ni nič. Po njegovem so stražniki zaspali in truplo je bilo ukradeno. Marija: Kaj je na dnu človeških misli, to ve samo Bog. Zaupaj, sestra. Dan ti je brat, da ga privedeš na pot luči. Galla: Dana mi je politika. Ambicija. Kariera. To naj privedem k luči? Marija: In vendar luč ni samo za male: tudi za velike je. Tudi sonce resnice je zasijalo za vse. Galla: Je res, da si ga danes videla na lastne oči? Marija: Blagor tistim, ki ga ne bodo videli, pa bodo verjeli, gospa. Galla: O, ko bi se mogla vrniti s to vero v pretorij, v tiste gluhe hodnike in avditorije. Presekati z mečem te vere svoje uboge dni. Hoditi odslej v svetlobi z vami... Marija: Ta vera ,te je že pripeljala semle. Raduj se, sestra: danes si vstala tudi ti. In mir Vstajenja naj bo s teboj! (Glasba) Napoved.ova.vec: Vratca na vrt so spet zaklenjena. Pod palmo je obstala silhueta: peplos je zažarel v zelenju. Z onkraj zidu prihaja dromljanje mesta v večeru. Vozovi, nosilnice, udarni korak patrulje na obhodu. Sonce že reže črto med Ramo in Sinajem, Zemlja se bo za nekaj stopinj zasukala proti vzhodu in že ga ne bo več. Ženska v peplosu je zazrta tja in čaka. Nato dostojanstveno stopi. Peplos mirno vzplameneva med zimzeleni, v pričakovanju niča, ki diha iz stvari. A po soncu te nedelje je to že drugačen nič: topel nič pomladanske noči, v kateri se drevesa in hiše napijajo od neke nove mlade pol- nosti- (Zaključna glasba) Alojz Rebula PESEM DELA Klicalo me je na Volgo, v muziko delovnega življenja; ta muzika mi dosihdob prijetno omamlja srce, in dobro pomnim dan, ko sem prvikrat občutil junaško pesem dela. Pri Kazanu je nasedla na skale in si preluknjala dno velika ladja s perzijskim tovorom. Težaška zadruga me je najela za razkladanje ladje. Bil je september z močnim vetrom, po sivi reki so divje kipeli valovi, veter je razkačeno rušil njihove grebene in kropil reko z mrzlim dežjem. Krdelo petdesetih mož je mrkobno posedlo palubo prazne barke; ljudje so se zavijali v rogozino in šotorska platna; barko je vlekel majhen vla-čilni parnik, ki je hropel in puhal v dež rdeče snope isker. Mračilo se je. Svinčeno, mokro nebo je temnelo in se spuščalo nad reko. Težaki so godrnjali in psovali, preklinjali dež, veter in življenje, lenobno lazili po palubi in se skušali skriti pred mrazom in vlago. Zdelo se mi je, da ti na pol speči ljudje niso sposobni dela in ne bodo rešili propadajočega tovora. Proti polnoči smo dopluli do sipine in ustavili prazno barko tesno ob nasedlem brodu. Starosta težakov, zadirčen starček, pegast zvitorepec in kvantač, z očmi in nosom kot jastreb, je potegnil s plešaste betice mokro kapo in zavpil s tankim, ženskim glasom: »Molimo, otroci!« V temi so se težaki stisnili v črno gručo in zamomljali kot medvedi, a starosta, ki je končal molitev prej kakor drugi, je revs-nil: »Svetilke! No, fantje, pljunimo v roke! Pošteno poprimimo, otročički! V božjem imenu — začnimo!« In okorni, leni, premočeni možje so »po-prijeli za delo«. Kakor v boju so planili na palubo in v trebuh ladje — z vikom, tuljenjem in šalami. Okrog mene so lahkotno kot pernate blazine letele vreče riža, zaboji rozin, kož, astrahanskega krzna; begale so tr-šate postave in se bodrile med seboj z žvižganjem in krepkimi kletvicami. Težko je bilo verjeti, da tako veselo, lahko in uspešno delajo ti okorni in namrščeni možaki, ki so še malo preje klavrno stokali in kleli življenje, dež in mraz. Ulivala se je ledena ploha, veter se je razdivjal, trgal je srajce, plahutal z njimi nad glavami in razgaljal trebuhe. V mokri temi, ob slabotni luči šestih svetilk, so se sukali težaki, zamolklo topotaj e po palubi. Delali so tako, kakor bi bili lačni dela, kakor da so že dolgo čakali na veselo premetavanje štiripudnih bal iz rok v roke in skakali z vrečami na plečih. Delali so igraje, z razposajenim navdušenjem otrok, s tistim pijanim veseljem do dela, od katerega so slajši samo objemi žensk. Čokat bradač v brezrokavnem jopiču, moker in spolzek — menda gospodar tovora ali njegov zaupnik — je mahoma razburljivo zakričal: »Fantje, vedro pijače bom dal! Razbojniki — dve boste dobili! Poprimite!« Nekaj glasov je naenkrat zatulilo iz teme: »Tri vedrice!« »Prav, pa tri! Delajte!« In vihar je še huje zabesnel. Tudi jaz sem grabil bale, vlačil, odmetaval, pa spet skočil in pograbil; zdelo se mi je, da se je vse naokrog z menoj vred zavrtelo v divji ples; zdelo se mi je, da bi ti možje lahko tako ognjevito in veselo delali nepretrgoma me- sece in leta, ne da bi se varčevali; da bi lahko pograbili zvonike in minarete in prestavili mesto, kamor bi se jim zlj ubilo. To noč sem živel v dokaj nepozabni radosti; dušo mi je ožarjalo koprnenje, preživeti vse življenje v tem pol norem delovnem navdušenju. Ob ladjah so plesali valovi, po palubi je štrofotal dež, nad reko je tulil veter; v sivem, meglepem svitu so naglo in nepretrgoma begali ha pol nagi in premočeni možje, kričali, se smejali, uživali v svoji moči in svojem delu. Zdaj je veter pretrgal težko gmoto oblakov in na sinji, jasni zaplati neba so zableščali rožnati sončni žarki — pozdravili so jih s složnim tuljenjem veselih zveri, otresaje mokre kocine prijaznih gobcev. Najrajši bi bil objel in poljubil te dvo-nožne zveri, tako razumne in ročne, tako požrtvovalno pritegnjene v delo. Kazalo je, da se nič ne more upreti tej napetosti veselo razdivjanih moči, ki nemara lahko delajo čudeže na zemlji in bi mogle v eni sami noči pokriti ves svet s prelepimi dvorci in mesti, kakor o tem bajajo čarodej ne pravljice. Minuto, dve so opazovali sončni žarki delo ljudi, potem pa niso mogli več prenesti težke gmote oblakov in so potonili vanje kot otrok v morje. Dež se je spremenil v ploho. »Končaj!« je zavpil nekdo in dobil piker odgovor. »Končal bom s teboj!« In do dveh popoldne, dokler ni bil preložen ves tovor, so pol nagi možje delali brez oddiha, v nalivu in bičajočem vetru in me prisilli k spoštljivemu spoznanju, kakšnih mogočnih sil je bogato človeštvo. Maksim Gorki KADAR KLASJE ZORI Paški zvonovi drobijo v beli dan: bim, bim, bom, bim, bim, bom... Srebrni zvoki se v razposajenih vrtincih kotalijo skozi ozke line, se bratijo z žgolečim škrjancem na ve-gastem slemenu, dramijo zaspanega Pristav-ca, odskakljajo na breg ter se zavrte okoli Kabeja, ki zadovoljno dromlja za podom. Na Zadušencah se srebrni bratci razpustijo; naj-pogumnejši gredo med gmajnske v Veselj-ski vasi in se vtihotapijo pod divje trtovje, drugi potrkajo na kamrico dekleta, ki si prepleta svetle lase in misli na fanta, ki jo čaka pri znamenju nad vasjo. Nekateri dvignejo berača, polnega slin in nadloge, nekateri pa teko za vetrom na Žalostno goro in k sv. Vidu... To nedeljsko pritrkavanje, polno blagoslova in kipeče radosti. Božja milost se vozi na zlatih perutih... Pri Mrkunu pojo nedeljski pivci in vlečejo star napev: »Megla, megla iz jezera ...« Pred gostilno stojijo kmetje v širokih, črnih klobukih in se sramežljivo prestopajo od vogala do vogala. Ne morejo se odločiti, ali bi stopili v pivnico, da bi malo pozabili težave in črno, barsko zemljo, ki težko rodi. Rdeče zagrnjena gostilniška okna vabijo, medeno rezni vonj politega vina je prijeten. Med razori pa hodita Matevž in Cila, hlapec in dekla, dvoje ljudi, ki šteje srečo po krvavih žuljih in potočenih solzah. Za roke se vodita in srečo iščeta. Med krtinami, pod gosto jelšo, ob zapuščenih jaških in pustih brežinah, kjer se sonči gadja zalega. Razposajeni vrabci kričijo v prosu in nagajajo: »Ljubezen ha-ha! Ljubezen ha-ha!« V ščavju pa se dere ptič s kavkastim glasom: »Počak! Počak!« Leščevje se skrivnostno pregiblje, nevšečen škrat išče sladko ljubavno zel... Matevž hlapčuje pri Mrkunu, Cila je kra-varica pri Figarčku. Oba sta prišla iz Kotov v dolino. Pozabljeni kraj, kamor še smrt komaj zaide, da reši starce nadlog in burje! Vsako nedeljo se poiščeta na samotni stezi pri gosto obraščeni jami, kjer žgejo glino. Gospodarji ne vidijo radi, da se shajajo njihovi hlapci in dekle. Zavistni ponos velikih mora ločiti tudi njihove hlapce in dekle. Mrkunov hlapec je več kot Figarčkova dekla, on nosi črn klobuk, celo na semenj se vozi... Bog varuj, da bi ju kdo zasačil. Zato naj ostane ljubezen skrita za jaški... Žita šumijo, veter vrtinči klasje in vije rdečo makovo perjanico. Prelestna ubranost je razlita vsepovsod, tu ni velikih in malih. Samo Bog je velik, gore ležijo pri njegovih nogah, polja so ozka, žita pa drobna in zlata. Le človeška srca hlepijo... »Ali bova shajala?« skrbi Cilka in vrže pisano ruto v travo. Roj kobilic se spusti nanjo. »Bova, bova!« misli trdno Matevž in gleda žulje na dlani. Krvavi so in peko. Včasih ga bolijo, kakor da poganjajo svoje zbada-joče korenine prav do srca. Ivan Čargo: Sejavec »Mrkuna pocukam, morda primakne kak desetak, potem pa napraviva,« sili hlapec in pomakne klobuk na oči. »Misliš, da pojde?« stisne Cila Matevževo roko. »Pojde, lepo bo nama, angeli bodo hodili k nama v vas in peli...« postaja hlapec nežen ter se oddahne. Bežen smehljaj se ujame na razsušenih ustnicah, lica zagorijo, roki se najdeta. Dvoje duš se strne v vidni nesebičnosti in neskaljeni zaupljivosti. Kdo ju razume, morda samo zlata in sladka žita, morda le ptiček s skromno pesmico... Svetle in mikavne slike vstajajo pred očmi Cile in Matevža. Hišica ob veliki cesti, nova in prijazna! Kako se bodo blestele bele stene s tremi okni, z vabljivimi, prostornimi vrati, z rožmarinom in tiho srečo. A za okni zdrava, rdeča ličeca ter ljubke oči! Žita so zajeta v ognjen sijaj, zlato se topi med klasjem. Prepelice poletavajo nad polnimi razori, murn se je zganil v mehki travi. Kdo ne bi sanjaril o sreči in lepem življenju? Vsaj še gruda kipi ter hoče kvišku!... Za leščevjem se razhajata Matevž in Cila, polna sanj in blagodejnega upanja. Večerno razpoloženje je lagodno in vabljivo. Plašen golob kroži nad Mrkunovim vrtom, iz hlevov je čuti konje, ki drobijo sladko seno. Kos lušči semena, bori se skrivnostno pregiba-jo... Za razori hite dekleta v ozkih predpasnikih, na glavah neso zvrhane škafe zrelih, maščobnih malin. Zrak postaja malce grenkoben; pastirji kurijo na faškarski gmajni. Okoli dimastega ognja skačejo in kričijo: »Paški mežnar — s trto zvezan — v vodo skočil — čopek zmočil —.« Matevž in Cila vsega tega ne slišita, komaj da občutita žulje na rokah... Pa kaj žulji, kaj moreča skrb! Vsaj je srce polno zdravja, sladkosti in ljubezni! Vsaj se jima smehlja od svepovsod ljuba sreča. Svečana tišina je razlita pod belim nebom. Bog gleda na zemljo in v človeška srca. Likovič Joža OB ŽETVI Se se je rosa svetlikala v travi, ko so žanjice Z belimi rutami, v kratkih rokavih, vsaka ob svojem ogonu obstale in zavihtele nad zlato pšenico srpe blesteče za kruh naš vsakdanji in sladko potico; na drugi ozari so glasno zapele, a prepelice so z njive zletele. Ko kimajoč je klasje povito v snope, ležeče na ostrem strnišču, sproti otroci jih nosijo v vrišču Z njive na zadnja ogona. Gospodarica pogače prinese kar na lesenem loparju, še tople; a gospodar in sinova vse snopje zložijo v razstave, nekaj v križake, kjer naj suši se in čaka na mlatev. O, pri sosedih žanjic se ne čuje, niti ni snopja, ne razstav, križakov, tam je kombajn brez potnih težakov sam žetev opravil, vse žito omlatil in tuli že dalje ... Jakob Šešerko Elza Piščanec: Ob žetvi Ves marec je bil moker, da nismo mogli iz hiše in je morala zemlja počivati. Komaj se je nazadnje dobro zjasnilo, je prišel nov dež. A že je mrzlo pritisnilo od severovzhoda, oblaki so se vzdignili in razgubili — in po-zeba je popalila poganjke. Suhi vetrc potem ni več odjenjal. Trava se je ustavila v rasti in se še čisto majhna sklasila. Krompir ni šel nikamor, nebogljene vrtove je bilo treba zalivati, en sam vonj po prahu in dimu je ležal v zamegljenem zraku, ljudi pa se je po-laščala malodušnost. »Cemu se sploh trudimo? Prodajmo še to govedo, razprodajmo zemljo stavbenikom, 6 Mohorjev koledar PRAZNIK saj po starem ni več mogoče živeti! Tovarna, trgovina, stanovanjska hiša — edino to troje danes še preživlja človeka. In pa cesta s svojimi vozili!« Obsojena zemlja je brez moči trpela v lahnem severovzhodniku in še ptic ni mogla napajati. Ko vse bliskavice nad gorami Cavna do Nanosa niso prinesle dežja in oddiha, so zakipele plasti oblakov in megla iznad morja. Kakor iz kotla se je kadilo sivo in črno, zastrlo sonce in se širilo po nebu. Grmelo je neprestano in se mešalo, v kratkih bliskih se je uravnavalo in se združevalo. ...Na oknih in vratih so ljudje strmeli v dež kot v nekaj neskončno dragega iz davnih dni. Trave in drevesa so zdaj samozavestnejša, ptice pojo iz polnega grla, sladko je dihati čisti zrak, čebele žužnjajo po cvetočih tratah, metulji spočiti posedajo po rosnih bilkah, šipek diši umit po gmajni in me spominja davnih prijateljev; v lužah, ki so ostale po kolovozih, se ogleduja modrina visokega neba. Prav danes smo doživeli to milost — prav danes, ko se spominjamo šumenja silnega vetra, v katerem si, Sveti Duh — Tolažnik, iz duš apostolov izpihal prah potrtosti, plaš-nosti in obupanosti. Kjer je še pravkar mrt-velo listje minulih dni, je zdaj svetlo plapolal ogenj poguma, in oči so že jasno videle zmagoslavno pot v tuje dežele. Srce se ni balo ne kamna ne noža ne kolesa ne temnice ne križa. Duša je strmela v Presveto Trojico in je bila vedno bogatejša, zmerom bliže večnemu življenju. • Sveti Duh — Tolažnik, tudi mi Te kličemo. Tudi jaz Te kličem: daj mi pravo spoznanje, daj mi pravi pogum! Zakaj moten je čas, v katerem živimo, vse kipi in bi nekam rado. Zemlja sama je v strahu, da jo bodo za zmerom opustošili. Težek je čas: kdor se ozira v minulost in se predaja sladki žalosti, mu hira moč; kdor gleda naprej, je poln nemira; kdor gleda okoli sebe, hlasta po zgledu drugih, da ne bi bil za kaj zemeljskega prikrajšan. Dolgo sem iskal vzornikov med ljudmi, zdaj pa nikogar več ne malikujem. Mislil sem, da bom jaz drugim zgled, a ni svetosti v meni. Hromi nas prah zemlje, ta strašna dediščina. Kljub vsemu nisem čisto brez milosti, zato Te kličem, Sveti Duh — Tolažnik, daj mi spoznanja in poguma! »Glej v oltar in ne v tistega, ki je pred oltarjem!« Kje je preprosta ženica našla to modrost? Pustila mi jo je, preden je za vselej odšla. Da, od moje duše do Tebe mora biti ravna pot — skozi ministranta, cerkovnika in župnika. Vidim namreč, da se sol zemlje kvari dalje, da je naša fara zmerom puščob-nejša, kljub naglo menjaj očim se kaplanom zmerom bolj mrzla in zaspana — in da se ljudje cerkve izogibljejo kot davkarije. Mar ni bila pohujšanje tista procesija, za katero ni bilo moč dobiti moških, ki bi nesli ban-dera? Nazadnje so le iztaknili pijančka, ki je eno prijel za denar. Težko je bilo, in ko je stopal v cerkev, se je na pragu opotekel — toliko da ni padel in največje bandero nanj. Izpred krčme so ga gledali tovariši in prh-nili v smeh... O Sveti Duh — Tolažnik, pred mojimi očmi krščanski svet bolj in bolj tone v starikavost in votlost. Grmeče ali kot cimbale pojoče besede ne tečejo več iz vrelca ljubezni, največje med temi čednostmi; ni več ognja, ki bi župnika gnal iz župnišča iskat in reševat blodeče duše; kar je še dobrodelnosti, vara sama sebe: popačila se je in zožila, postala je bledo farizejska — in njen sad je jalovost. Strah me je, kot je bilo strah mojo mater. Siromašna je živela v samini in je imela velik mir pred ljudmi. Toda kadar se je počasi, a zahrbtno in žilavo bližala nočna nevihta, tedaj ji je dušo zvezala groza. Sonce je zašlo v žveplasti svetlobi, mrak se je spustil — in že je začel Elijev meč prekriževati oblake, že so Elijeva kolesa bobnela, že se je zvijalo drevje in se trgalo iz tal... In potem je ob jeklenem biču toče po leseni steni prišlo tisto goreče, jokajoče vzdihovanje k Bogu, mižanje in zatiskanje oči pred bliski, ječanje ob treskih, trepetajoča hoja na vežo in pred vrata, ali ne prasketa v temi ognjeni zubelj iz slamnate strehe... A mama se je tresla samo zase, zame in za tisti ubogi domek .v samoti. Moj trepet je drugačen, zakaj ta nevihta, ki grozi, ni nevarna le meni in mojim, da nas ugonobi; hujša grožnja preti temu, kar je v nas nesmrtnega: božji iskri. Za tempelj določeno opeko, ki so jo zavrgli leni delavci, pobirajo tisti, ki zidajo novi Babilon. Iz svoje stiske Te kličem, Sveti Duh — Razsvetljevalec: pomagaj mi, da bom hodil po pravi poti ne premolčeč in ne prerazgovoren, ne prezaupljiv in ne prezaprt, ne preošaben in ne premevžast, ne predrzen in ne preboječ, ne prezaletav in ne premrtev, ne prepotrt in ne prenasmejan! Ni važno, kaj sem, temveč kakšen sem. Velika roža je dozorela, vihar je raznesel in razsejal seme — jaz sem eno tako se-mence, bitje bolečin in zmogljivosti, pognati moram in se razcvesti. Ostani, Tolažnik, v meni, ko v zlovešči svetlobi zahaja stari čas in v grozečem bobnenju prihaja ogenj, vihar, potres in povodenj! Velika je moja odgovornost, ki sem ji usužnjil pekočino domotožja, in ne smem se ji izneveriti, če naj pokonci pričakam sodbo... tu ali v še bolj tuji deželi. Vinko Beličič SKALA Iz morja vstaja mračen lik, ni človek, ne zverina, morda tajinstveni malik, ki so valovi ga izprati, ki tisočletja so mu šepetali, v poganskem plesu se vrteli, nemimi ga poljubovali. Sam stoji, mrk gleda na plitvino, nazaj želi, saj ljubi le skrivnostno globočino. Gustav Strniša HVALNICA JABLANI Pel sem jo vinski rozgi — še tebi naj se grlo izpoje! Res je, da je zgodnji sad češenj in marelic prvi in najslajši, tako kot nas najprej spomladi razveseljuje njun prvi cvet: roža-ste zvezdice na vejah, razpetih ob prisojnem zidu, čeprav na njih ni še niti enega zelenega lističa — to je rožasta obleka marelice. In češnja, vsa v belem kot sredi snežene zime, celi kobulji belega cvetnega venca, da je komaj najti med njimi zelenje. Zgodnja pomlad, prvi cvet, prvi sad, ki so ga tako željna usta — sladek kot je prva ljubezen! Oko se naslaja, a se ne napase, prej odnese pomladna sapica nežne metuljčke, pa tudi po sadu si ostal neutešen — prezgodaj ga je kraj. Cele šopke češenj si trgal, belih, rde* čih, sladkih hrustavk, kri se ti je pocedila po ustih. Zlezel si v nizko drevo na vrtu in sedeč v rogovilah objestno smukal z usti viseče kobulje, lovil si jih kot dete materino dojko. Potem so češnje kmalu doživele in le še škorci vreščaje obirajo preostale, črvive sadove. Ko tudi to mine, drevo povsem zapuščeno sameva do druge pomladi... Zlati sad marelic, ki se ti nudi na dosegu rok skozi okno stanovanja, si prijemal previdno s prsti in ga razpolavljal, odmetavajoč ole-senelo jedro, nato si pobožno zasajal svoje zdrave zobe v živo rumeno meso — kakšna sladkost! In kako hitro minljiva! Morda si jih nekaj rešil in vložil, da boš pozimi obujal spomine, a večino so ga použila željna usta otrok. Potem drevo sameva, vrabci najdejo na njem svoje veselje in skrito gnezdo ob zidu, ob oknu šelestijo v poletnih večernih zeleni listi praznega drevesa... Kako drugačna so druga sadna drevesa, zlasti tako ljuba nam jablana! Cvetejo skoraj hkrati ali nekoliko pozneje kot češnja in marelica, a kakšna dolga pot je do sadu! Prvi sneg že naletava tam sredi oktobra ali v začetku novembra, a na pozni jablani in hruški še žarijo sončni sadovi, kar jih ni načel črv v cvetu mladosti — črviv sad prej dozori in se je davno obletel — in so srečno kljubovali poletnim viharjem in jesenskemu mrazu. Sonce je božalo sad in ga zorilo, Elza Piščanec: Trgatev dež ga je umival, in veter, spomladi poln oploditvenih obljub, ga je vabljivo zibal na gibki veji. Ptiči pevci, ki so gnezdili v najvišjih vejah, so že zdavnaj odgojili zarod in z njim odleteli v toplejše kraje, v pozni jeseni se v hladni senci drevesa nič več ne ustavlja v soncu spoteni orač, vendar glej, na jablani se med vedno redkejšimi listi bleščijo zlatorumeni in rdeči rajski sadovi. Zares, pravi Evin sad ljubkosti in vabljivosti, s čimer ni počaščen noben drug sadež. In iz kakšnega skromnega cvetja se je oplodil! Drobni, dehteči rožasti cvetni listi — najlepši so popki sredi drobnih zelenih listkov — kakšna svatovska obleka jablane neveste! Rajski sad! V tebi je nabran najžlahtnejši sok zemlje rednice, v tebi, ki si sam podoba sonca, je zbrana moč sonca, luč in toplota, ti si vselej krasil vladarske mize, otrokom si v darilo na zimski dan, dreveščku v okras, pozlačen z zlato peno in v novi vigredi obremeniš presnec in butarco, da z njo blagoslovljen dočakaš dan vstajenja! (Pozno dozoreli in dolgo ohranjeni sad — podoba si tudi moja!) Utrgan še v shrambi naprej dozorevaš in jo z vonjavo napolnjuješ. Ni te vsako leto — žlahtne stvari so vedno redke —, si kot resničen dar z nebes. Kako bi te mogel človek zavarovati pred divjimi silami narave, katere plod si sam? Zavarovati brst in cvet pred pozebo in strupeno slano, nebogljen sa-dek pred burjo, črvom in boleznijo? In žrel sadež pred točo in viharjem? Ne rodiš vsako leto in prav je, da se prezgodaj ne izčrpaš. Jablana! Slovenski rodovi so te sadili tisočletje na teh tleh in sad krstili z lepimi imeni: zlata pramena, gambovčki, bobovka, krivo-pecelj, kanadka, ananas, voščenka in še sto drugih! Gospodarji so te cepili, sadili ob rojstvu vsakega otroka — joj, kako bogati so bili včasih naši sadovnjaki! In sedaj? Bolezni tuje strup te je načel in te razjeda. V zrak štrlijo suhe veje ali štrclji obžaganih rogovil, kot da te je okle-stil vojni vihar. Žrtev si živega neugnanega življenja nevidnih bitij, kot doživi to vse, kar je žlahtnega na zemlji. Znova si postavljeno pred preizkušnjo, ti drevo spoznanja dobrega in zlega — ali boš vzdržalo in bodo iz tvojih štulastih ramen pognale nove vejice in veje in mogočno segale v nebo? Ali pa naj ti postavim spomenik nagrobnik — tebi, ki si podoba same žive večne rasti! Ti, ki so ti korenine na široko pognale in prerasle v gosti mreži vso slovensko zemljo? — A naša vera v življenje je trdna in neuničljiva: iz naših svetih tal, z znojem in krvjo žrtev prepojenih požene kmalu nova kal, odporna sleherni bolezni, in zraslo bo silno drevo in rodilo cvet in rajski sad! Leopold Stanek 6* 83 MATI ZEFA Z Žoharjevimi smo si bili malo v rodu, poznal sem vse, bili so trije postavni fantje in dvoje čednih deklet. Eno, še skoraj otroče, je nekako raslo v senci, komaj da si jo opazil, ko je shitela mimo z žehtarjem ali kaj grebla kje po njivah, počasna v razvoju, kakor, da bo ostala zmeraj otrok. Če si jo pogledal v krotke, mirne sinje oči, si se spomnil na Sopoto, ki prav tako neskaljena in počasna odseva naša mračna pobočja in zmrše-no leskovje ob bregovih, pa vendar vsa svetla preseva do belih kamenčkov na dnu. Ah, Sopoška dolina, ki te zapira čokati, sivi Skalnik na dnu in brijejo čezte z jelov-ških in hrastniških host ostre sape tja v visoko poletje, kako bi kdaj pozabil svojo mladost v tvojem srhljivem naročju in kako tvoja dekleta! Nikjer nisem našel posihmal toliko visokoraslih in obenem bujnih deklet tako bele polti, z rožnatimi lici in polnimi ustnicami kakor v naši dolini. Prav zato mi je Zefka ostala še bolj v spominu. Zefka je bila namreč drugačna. Tisto poletje, ko ji je bilo že petindvajset let, sem v zgodnjem poletju spet prihajal kot študent na počitnice. Sopota je bila pod lesenim mostom čisto plitva, da sem se sklonil čez ograjo in zasledoval z očmi postrvi, kako se love po obrežnih tolmunih. Tedaj sem više v strugi opazil dekle. Čvrste noge so bile bose in trdno ugreznjene v prod. Tanke roke, zavihane do komolca, so z neverjetno močjo udrihale ob perilnik, medtem ko se je bujno telo prožno pregibalo, kakor da se je zareklo proti tistemu škafu perila. Iz debelega svitka rjavih las je uhajalo nekaj pramenov. »Hej!« sem zaklical, zamikalo me je, da bi se malo pošalil z njo. Morda me je obšla tudi kakšna bolj drzna misej, kajti vas je bila šele onkraj njiv. Ko se je prestrašena obrnila nazaj, sem se spomnil na mirne, krotke oči, ki jih je imela Žoharjeva mala, in postalo me je sram. Bila je ona, Zefka. »Kaj delaš?« sem neumno vprašal, ko sem gledal v njen obraz širokih ličnic in nekoliko prevelikih ust, katerega je zdaj, ko me je spoznala, razsvetlil širok nasmeh božjega otroka. »Saj bi te bil moral že prej spoznati, po pridnosti!« sem rekel. »Tako naenkrat si zrasla!« »Oh, a res« je skoraj vzdihnila, češ, kaj pa je tega treba. In tudi meni je bilo skoraj žal, da je ta otrok po duši postal ženska. Videl sem že v duhu njeno nesrečo: kak brez-vestnež bo požel njeno bujno telo in zavrgel njen nelepi obraz. Take in enake misli so me obhajale, ko sem stal pred Žoharjevo Zefo takrat, ko je v svojem petindvajsetem letu prala rjuhe ob Sopotnici. In na ta dogodek sem se spomnil, ko sem zvedel čez nekaj let, da se moži. Ran tov Jošk je bil mežnar v Kovačevcih. Večkrat bolan kot zdrav je prebredel revno mladost kot sirota pri teti na kraju sopot-niške grape. Bolehna mladost mu je pustila nezdravo prosojno polt, mile velike rjave oči in majhno, nekoliko sključeno postavo. Bil je tih človeček pri tridesetih, ki je, morda sam ne vedoč, pogosto zavzdihnil nekakšno starodavno narečno tožbo: »Joram, joram.« Po tem vzdihu je dobil vzdevek »mežnar Joram«. — Bilo je na veliki teden, ko je Joram postavljal v domači cerkvi starinski božji grob, dekleta pa so pomivala cerkveno ladjo. Pa se je zgodilo, tako pač Bog nameri, da sta pod večer ostala pod večno lučko samo še najmarljivejša, Joram in Zefka. Joram je s sidolom drgnil medeninaste svečnike na stranskem oltarju sv. Lukeža, Žoharjevo dekle pa je z ožeto cunjo brisalo poslednje praške s kamnitih tal. »Kako je to punče garaško«, jo je gledal Joram, »kako hitro in pripravno!« Malo je priprl oči, zdelo se mu je skoraj nespodobno, kaj mu pride na misel, pa še tu, v cerkvi. No, pa saj je tudi res, postavna pa je, postavna. Zdrava tudi. Kar vprašal bi jo ... Tudi Zefi je postalo malo tesno, ko Jošk ni več drgnil svečnika in je naenkrat nehal vzdihovati. Tako v poltemi je postrani videla le tiste velike temne oči, ki so jo gledale. Kaj, ko bi kar ušla ven? Že je vstala s tal in prijela za vedro, da gre, ko je rekel: »Zefka, bi me vzela, če te vprašam?« Začudena je stala tam, bila je počasnih misli in je premlevala in tehtala besede, če res pomenijo to in to. »Zefka, saj imam hišico in nekaj malega kot mežnar, bi že šlo. Češ?« Zefko je zalila neznana blaženost. Tista, ki jo je dušila v sebi že nekaj let, odkar jo je ob potoku pogledal sosedov študent tako, kot so drugi fantje gledali njene sestre. Velikokrat je sanjala, da bi jo še kdaj kdo tako pogledal, pa je ni. Zdaj je bledi cerkovnik stopil k njej, ji rahlo odvzel cunjo, odrinil vedro in jo čvrsto objel. »Ne morem verjeti, Jošk,« je plaho vzdihnila in objel jo je še čvrsteje, kar so mu dale drobne roke tenkih zapestij. »Kakšen se ti zdim?« je boječe vprašal. »Lep,« je dahnila od srca. Novi dom je bil majčken, s črno kuhinjo in s »hišo« s črvivimi iesenimi oporniki. Majava lestev je vodila v gornjo hišo, kjer so pod vegastim, stoletje starim podom škreb-Ijale miši. Skozi razbite šipe je vdiral v mežnarjevo bajto vlažen hlad od Sopote. Pa novoporočenca se nista ustrašila, Joram je zaupal Zefki, da bo, garač kot je, že vse spravila na mesto. Zefa je bila srečna: vse se ji je zdelo lepo, če jo je Jošk pogledal s svojimi milimi, lepimi rjavimi očmi. Zaslužil je malo, po malem je vedno bolehal. Morala ga je v cerkvi večkrat nadomestiti. Vendar je nekako šlo. Od doma je Zefa nanosila nekaj lesa in Jošk, ki je znal malo mizariti, je položil nov pod v spodnji in zgornji »hiši« ter vstavil nova okna. Zefa je zri-bala pod, da se je rumeno bleščal, iz svoje bale pa je marsikaj preuredila in prešila, tako da je bilo kmalu vse v pikčastih zavesah in prtičkih. Pa brez zemlje in brez denarja je bilo kar težko, da bi človek napredoval, zato je na pomlad stopila k stari teti, če bi ji odstopila pol njive. Ker je bila Ze-fina botra, ji je ustregla. Ce pa Zefa dobi nekaj v roke, potem gre, da je kaj. Kmalu je kot blagoslovljen poganjal fižol, pesa se je visoko osuta in do čistega opleta debelila, detelja za zajce je pognala gosta in sočna. Jošk je zbijal gaj bo že za drugo gnezdo zajcev in pomislila sta že na prašiča, če bi ji ga le hoteli dati doma, ko bo svinja povrgla. Joram se je dobro oženil, tako je veljalo v vasi. Zraven pa je vsak še zavzdihnil, da je škoda, ko ni nihče prej pomislil na Zefo, to bi ti bila ženska za na grunt! Pri Joramu so medtem vsak večer pod svetimi podobami v spodnji hiši molili rožni venec, da bi le bilo kaj otrok. Dve leti sta tako molila mežnarjeva dva, pa nič in nič. Tretje leto je minilo in nista več verjela, da bo kaj. Na obletnico, na veliki petek, ko sta spet pripravljala cerkev za praznike, pa je Zefi postalo slabo in komaj jo je Jošk ujel, da ni padla z glavo ob kamniti tlak. Ko se je zbudila iz omedlevice, je slišala, kako vzdihuje: »Joram, Joram, umrla mi bo!« Nasmehnila se je in rekla: »Ne bom umrla, ne, ampak zibali bomo!« Tako so prišli ne samo ta, ampak še dva, vsako leto in pol eden: dekle, fant in še eno dekle. Bili so bolehni, prekuhali nič koliko vročic, pa vseeno niso pomrli, čeprav so jih že večkrat odpisali. Revščino so tolkli in sok otepali in rasli, menda od dobrega zraka in od ljubezni. Te pri Joramovih ni manjkalo, z njo so nadomestili stradež in strah pred prihodnostjo. Otroci so bili drobni, a žilavi in bistri, pridni pa tako, da so jih že majhne vabili sosedje za pastirje in pestrne. »To bodo dobri delavci,« so pravili. A učitelj je bil drugačnega mnenja. Poklical je Joška in Zefo v šolo in svetoval: »Dobre glave so, kot nič bi študirali, posebno mlajša dva. Vem, da bo zelo težko za vaju, a mogoče bo kak sorodnik pomagal. Študirat jih dajta!« »Sorodnikov ne bova nič prosila!« je pribil mežnar. »Jošk, bova že zmogla sama, nič se ne boj!« je pripomnila vsa razvneta Zefa. Kaj jima bo garanje, ko imata pa take otroke, da še gruntarski nimajo takšnih. Starejša je šla raje v uk, za šiviljo; nihče ni mogel uganiti, ali res iz veselja, ali le, da bi pomagala bratu in sestri. Mala dva sta se vozila v mesto, drsala vse leto isto obleko, malicala koruzni kruh in kosila šele pozno popoldne, ko sta se vrnila iz mesta, bolehala in pridno študirala. Jošk je začel po malem mizariti, popravljal je sosedom orodje, ple-tel koše in nasajal grablje. Zefa je podedovala celo tetino njivo, prašiču se je pridružila krava in študenta sta zjutraj nosila s seboj torbo sočivja ali radiča za ženico, ki je blizu šole prodajala zelenjavo. Kdo ve kako, a Joramova študenta sta tisto leto, ko je Joška pobrala gripa, vseeno končala, dekle učiteljišče in fant gimnazijo, najstarejša pa se je že možila. Bil je hud udarec za Zefo. Čeprav je bil po malem vedno bolan, ni nikoli pomislila, da ne bo pri tem ostalo tja do poznih let. Tako rada sta se imela, toliko sta se namu-čila zaradi revščine, s katero sta začela, potem pa zaradi otrok. Zdaj, ko bo kmalu bolje, ko bi lahko takole zvečer sedela zunaj in se držala za roke, (spodaj bi šumela Sopota, pa bi se pogovarjala o Anici, kako si bosta z možem zidala hišo, pa o Manici, kako bo šla prvič v službo, pa o Petru, kaj bo šel študirat)... pa ti v lepem poletnem večeru ugasne kot stenj pri večni luči. Da, tisti stenj je moral nekaj pomeniti, ko je na veliki petek v cerkvi na lepem ugasnil, kakor da bi ga bil kdo utrnil. Tako je ugasnil tudi Jošk. Zato bo prižgala na njegovi nočni omarici lučko, majhno večno lučko, da bo gledala iz teme kakor Joškove oči, ko toliko noči ni mogel spati in je z velikimi očmi strmel v temo. Lučka bo gorela in ona se bo pogovarjala z njim. O vsem, o otrocih, o gospodarstvu, o kravi, ki ima striti. Ko se bo pogovorila, bo pomolila zanj in zaspala. Tako je Zefa ostala v bajti sama, z lučko pod Joškovo podobo. Otroci so šli po svoje, dobro jim je bilo, samo Peter še ni bil preskrbljen. Da bi se le ne zgubil sam v velikem mestu! Začela je hoditi vsako jutro k zor-nicam, celo uro je bilo na faro in malo manj nazaj, ker je bilo malo navzdol. Za Petra! Kaj je že rekel, da bo? Profesor ali kaj. No, saj v soboto pride, ga bo že bolj podrobno vprašala, kaj je to. Jošk, on je bil bolj učen, vse sta govorila s Petrom. Kaj naj se meni ona, ki ni videla nikoli drugega kot dolino med Hrastnikom in Jelovcem in je vse življenje le plela in ribala in vardevala? Pa jo je Peter imel vseeno rad, to je čutila. Imel je mile rjave oči kot oče, po njej pa široke ličnice in široka usta, ki so se rada držala na smeh. Tenak je bil in bled, a še kar zdrav, če Bog da. Bila je sobota in ni ji dalo, da ga ne bi šla počakat k avtobusu. Privezala si je čist predpasnik in na novo zvila že osivele lase v svitek in vsa lahna pohitela. Kaj bo rekel, ko ga ni še nikoli prišla čakat? Sram ga bo, se je domislila. Zdaj je gospod, v najvišjo šolo hodi, ona pa... pogledala je po sebi. Prav takrat je izstopil in jo presenečen zagledal. »Mama!« In jo pred vsemi objel. Toliko, da ni zajokala, tako se ji je dobro zdelo. Še pod roko jo je prijel in jo mimo vseh odpeljal po stezi proti mežnarjevi bajti. In prav na tisti poti ji je povedal, da se je premislil in se odločil, da bo menjal poklic. »Rad bi živel za druge, kakor sta delala vidva z atom,« je rekel. »Dosti sem mislil na to in tudi z drugimi sem se posvetoval. Zdaj sem trdno odločen. Šel bom k frančiškanom in postal pater. Kaj pravite, mati?« Zefa ni vedela, kaj reči. Besede so ji zmeraj šle težko z jezika. Tudi je bilo to tako nepričakovano, da tako hitro ni mogla dojeti, ali sliši prav. »A za frančiškina? Takega, ki pridiguje naokrog po misijonih?« »Pridiguje in mašuje, mama. Duhovnik, ki ima dolgo rjavo suknjo in majhno rjavo kapico na glavi. Boste kaj žalostni?« »Žalostna? To bi bil naš ata vesel!« Pojo-kala je v predpasnik. »Le pojdi, le, z atom sva vesela.« Zdaj je bila zares sama in delala je z dvojno močjo, da bi Peter ne stradal. Da bi postal močan in okrogel gospod. Tudi Ma-nica je pomagala in je po malem pošiljala domov. Kakšno nedeljo se je tudi oglasila, bila je lepa in čedno napravljena, o, Manico je marsikdo rad pogledal, posebno pa učiteljev Janez, ki je bil nekoč njen sošolec. Nič bi ne bilo slabega, če bi kdaj prišla skupaj, je menila Zefa. Pri enem takih obiskov je Manica opazila, da je mati čudno bleda in slaba. Povprašala je, kaj je z njo. »Malo krvavim, ne vem, kaj bo, bo že po-minilo!« je menila Zefa. »Takoj morate k zdravniku. Kar jutri boste šli z mano, to so nevarne reči.« »Oh, to so leta,« je odvrnila mati in ni hotela slišati o zdravnikih. Pa je le ubogala Manico. Odpeljali sta se v Ljubljano in tam so Zefo pridržali. »Ne ustrašite se,« so zaupali Manici, »a menimo, da je rak.« »Jezus!« je kriknila Manica. »Pa ravno zdaj, ko bi lahko pričakala Petrovo novo mašo,« ji je postalo hudo. Kaj vse se je zgrnilo nad revo. Najprej se je omožila na revščino, potem se je podstopila študirati nas, na koncu je še mlada ovdovela — in za konec še to. Pa tega ne sme mati nikoli zvedeti, to se je Manica zarekla. In ko sta jo s Petrom obiskovala, ji nista nikoli namignila, kaj so rekli zdravniki. Bilo je na jesen in bližala se je Petrova nova maša, hkrati pa tudi Zefina operacija. Od žensk na sosednjih posteljah je že davno vedela, da leži na rakovem oddelku, zato se ni operacije prav nič bala. Peter je prosil, naj bi matere ne operirali, preden bi ne dočakala njegove posvetitve. Vendar mu niso mogli ustreči. Močne krvavitve bi jo preveč ošibele. Tako sta z Manico stala več ur pred operacijsko dvorano in čakala na usodno besedo. In ta je bila drugačna, kakor sta pričakovala. Izčrpani primarij je prišel ven, poten, a z nasmehom na obrazu. »Tako velikanskega in zaraščenega izrastka še nisem operiral, kmalu bi nam bila izkrvavela! Pa vendar sem vesel: uspelo je. In pomislite: to sploh ni bil rak, temveč v bistvu nenevamen izrastek, za katerega pa bi bil pred nekaj dnevi še prisegel, da ne more biti drugega kot rak!« Manica in Peter sta se objela. »Torej bom prestavil novo mašo do takrat, ko bo naša mama lahko sedela ob meni na častnem mestu!« Godci so godli v starem kozolcu za Sopotnico, kajti Peter je hotel imeti gostijo pod lipami pred domačo bajto. Veter je majal starodavne krošnje in gostov za na hitro zbitirni mizami je bilo čez petdeset. Pa mati Zefa skozi solzne oči ni videla drugega kot mladega, lepega meniha. Sedel je prav tako rahlo upognjen v krhka ramena kot njen pokojni Jošk, tudi polt in oči je imel njegove in na svetu tako srečno je gledal ta dan kot Joram takrat, ko je gledal vanjo tam od oltarja svetega Lukeža. Tako je mati Zefa čutila, da je postorila na svetu vse, kar je bilo treba, in da je prav čudno, čemu se je Bogu zdelo potrebno, da še ostane tu. Kar preveč ji je dal Bog, se ji je zdelo. Ko je zazvonila avemarija pri fari, se je trudna povzpela v gornjo hišo. Privila je lučko pod moževo podobo in nevede vzdih-nila po Joškovo: »Oh, Joram, kar prelepo je bilo danes, saj nisem zaslužila.« Zora Tavčar PRI MARIJI POMAGAJ Zlati so žarki, srebrni angeli, Mati med svečami. Mati med gnečami, Jezus pri nji — mi smo pred njo. Z dušo smo šli v gorko nebo, blažen nam rdi mladi obraz. Velika maša — Mati je naša, prosi za nas! Jože Pogačnik BINGELI, BANGELI, BOM! Branko, Tonče in Lojzek so se igrali pred cerkvijo. Pisane kroglice so kotalili iz luknje v luknjo. Rekli so jim ščinke. Branko je imel stekleno. Po njej so se prelivale barve kot v mavrici. Tonče in Lojzek pa sta imela lončene, ki so se rade razbile, če so padle na kamen. Zato sta jih nosila nekaj več s seboj. V žepu so jima rožljale. Tudi te so bile na zunaj pobarvane: rdeče, rumene, rjave, sive. Za nekaj centezimov sta jih dobila v trgovini. Vsi so bili zaverovani v svoje delo. Tonče je imel svečko pod nosom. Od časa do časa je smrknil in potegnil z rokavom. Kos naramnice mu je visel po hrbtu in pri vsakem koraku udarjal po zadnji plati. To ga ni prav nič motilo. Zanj je bilo to nekaj vsakdanjega. Lojzek je imel preluknjano hlačnico na kolenu. Na bosem palcu pa je bil madež strjene krvi. Pred kratkim se je bil kresnil po kamnu. Zdaj pa zdaj je pomigal s palcem in stopal po peti, ker ga je bolelo. Branko je bil največji med njimi. Izza pasu mu je visela pisana srajca. Na svetli verižici mu je bingljal popkar. Njegovo orožje. Na glavi je imel pošvedran slamnik s tremi petelinjimi peresi za trakom. Bil je kot poveljnik. Tonček in Lojzek sta ga ubogala, saj je bil tri prste višji od njiju. Vrata v zvonik so bila priprta. Branko je s svojo kroglico odbil Lojzkovo, da je odsko-čila do vrat. Lojzek je planil za njo. Skakal je kot kobilica. Pobral je kroglico in butnil z glavo v vrata, da so se na stežaj odprla. Skušnjava! Pod zvonikom je zagledal razno ropotijo: polomljene svečnike, kose umazanega voska, črn prt z belim križem po sredini, rdeče palice za bandera, star zvonček brez kemblja, zaprašeno svetilko z razbitimi šipami in kdo ve kaj še vse. Toliko je bilo vsega, da je pozabil na kroglice. Nič ni slišal, ko sta ga klicala Tonček in Branko. Izginil je v zvonik. Kmalu sta bila za njim. Vsi trije so stikali po stari šari. Vse jim je bilo novo. Branko je z nosom zadel v debelo vrv, ki se je spuščala do tal. Pogledal je kvišku. Zagledal je še dve vrvi, ki ju je komaj dosegel z rokami. Zvonovi! — mu je šinilo v glavi. Popraskal se je za ušesom, nekoliko pomislil in se z obema rokama obesil na debelo vrv. Čutil je, da ga je nekaj zazibalo. Zvon se je zazibal. »Kako neki je tam gori?« ga je obšla radovednost. Pogledal je Tončka in Lojzka. Zresnil se je kot poveljnik in ukazal: »Pojdimo k zvonovom!« Priprli so vrata in odcepetali po strmih lesenih stopnicah v zvonik. Kar po vseh štirih so se podali. Bilo je temačno. Iz ozkih podolgovatih lin je pronicala svetloba. Vse je postalo skrivnostno. Ustavili so se. Nekaj je zafrfotalo nad Lojzkovo glavo. Netopir je švignil mimo njih. Lojzek je skremžil obraz in zamahnil z roko. »Straši!« je rekel z grozo. »Zares!« ga je podražil Branko. »Netopir je velika pošast, ki te bo zdaj zdaj požrla!« Lojzek se je opogumil. Pritisnil se je k zidu, kot bi iskal obrambo in počasi kobacal za Brankom. »Strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni!« se je junaško oglasil Tonče, čeprav ga je bilo bolj strah kot Lojzka. Prišli so do stare ure. Kolesje je bilo zarjavelo. Vsi trije so stegnili roke in otipavali zobčata kolesa. Porivali so jih sem ter tja, a se nobeno ni premaknilo. Ura je že desetletja počivala. »To je za odpad!« je ugotovil Branko. »Razdrli jo bomo in prodamo v staro že-lezje,« je modroval Lojzek. »Nato bomo kupih puško!« je dodal Tonče. »Tepec! Saj ni naše!« ga je zabil Branko. Še hipček so se ustavili pri kolesju, potem so se povzpeli k zvonovom. Vhod je bil pokrit s težkim pločevinastim pokrovom. Ob straneh so se skozi špranje vsipali sončni žarki. Branko je sklonil glavo. S hrbtom in vratom se je uprl v pokrov. Zaškripalo je. Pokrov se je dvignil in pramen svetlobe je zajel njihove obraze. Lojzek in Tonček sta z odprtimi usti gledala kvišiku. Trije dolgi, težki kemblji so jim viseli nad glavo. Skozi odprtino je zapihal hladen zrak. Branko se je skobacal do zvonov. Lojzek in Tonče sta bila takoj za njim. Tonče je treščil z glavo v kembelj in zajavkal. Stisnil je zobe in z levico drgnil po bunki. »Prav ti je!« mu je privoščil Branko. »Zakaj ti je Bog dal oči?!« Tonče je molčal in kmalu pozabil na bolečino, ko je stopil k ograji. Vsi trije so strmeli v globino. Pred njimi se je odprl nov svet. Videli so pisane strehe. V nekem žlebu so zagledali žogo, ki so jo že dolgo pogrešali. Vse se jim je zdelo majhno. Ljudje so bili kot palčki, kokoši kot piščeta. Stopicali so od line do line in si od vseh štirih strani ogledali vas. Šele potem so se približali zvonovom. Z rokami v žepu, kot trije možakarji, so se ustopili pred nje. Lojzek je opazil napis. Začel je zlogovati: A ful-gu-re et tem-pesta-te li-be-ra nos Do-mi-ne. »Nič ne razumem,« je zmajal z glavo. »Kaj boš razumel? Saj je latinsko!« ga je zavrnil Branko. In že je stegnil roko proti velikemu zvonu. S členkom sredinca je močno udaril po robu, da ga je zabolelo. »Bommm!« je zadonelo. Tonče je udaril po malem: »Bimmm!« In še Lojzek po srednjem: »Bammm!« Spogledali so se. Vsem sozažarele oči: Bim, bam, bom! Pozabili so, da so se prikradli v zvonik, tudi na to, da udarce slišijo drugi. Zdelo se jim je, da so zvonove obesili samo zanje. Branko je ukazoval: Tonče — bim! Lojzek — bam! Jaz — bom! Bim, bam, bom! Bim, bam, bom! Čudovito! Zdaj pa še drugače: Bingeli, bangeli, bom! Bingeli, bangeli, bom! Vedno lepše, vedno glasneje! Nič za to, če so jih boleli členki! Prisluhnili so brnenju. Zdelo se jim je, da so v nebesih... Med te nebeške melodije pa se je kot glas počenega zvona dvignil klic iz globine. Prebledeli so. Branko je skočil k ograji. Pod zvonikom je stal kaplan Miha. Bil je razkoračen, z rokami uprtimi v boke, v loku nagnjen nazaj in vpil ves zaripel: »Vam bom že jaz pokazal!« Branko je odskočil. »Kaplan gre!« je rekel. Oba sta skočila k njemu. »Kaj bo zdaj?!« je izdavil Tonče. »Nič ne bo!« se je otresel Branko. Z očmi je preletel vse kote. Premeril je prostor nad zvonovi. Nič primernega. Misli so mu švigale kot iskre. V stiski je otrok iznajdljiv. Posvetilo se mu je. »V zvon!« je ukazal. Zaslišali so stopinje po lesenih stopnicah. Kaplan se je bližal. »V zvon! Hitro!« je spet ukazal Branko. Tončeta je potisnil pod mali zvon, ga privzdignil, da se je oprijel kemblja in ga z rameni porinil v glavo zvona. Nato je pomagal še Lojzetu v srednjega. Sam je po kem-blju splezal v velikega. Stisnili in stulili so se kot polhi. Zadrževali so dih. Koraki so se bližali. Vedno glasneje. Kaplan je sopihal. »Miha — piha!« je obšla Brankota hudobna misel. Premagal se je in še tesneje objel kembelj. »Zdaj bomo videli! Kje so ti tolovaji? Kam so izginili? Le počakajte! Bomo že naredili račun!« je brundal kaplan in počasi lezel skozi odprtino k zvonovom. Previdno je sklonil glavo, ker je že večkrat zadel ob kembelj. »Ni jih!« se je začudil. »Kam so šli? Ali so zlezli na streho? Morda so smuknili na podstrešje?!« Sprehajal se je od ograje do ograje in godrnjal sam s sabo: »In vendar so bili tukaj! Videl sem jih! Slišal sem jih! Po zvonovih so tolkli! In zdaj jih ni! Ta je pa lepa! Na-brisali so me!« Dvignil je glavo in mežikal v temačne luknje nad zvonovi. »Gor niso šli! Nemogoče!« Branko se je tiščal v velikem zvonu. Vse je slišal. Z bosimi nogami se je oprijemal kemblja. Z rokami je visel na jermenu. Ves stuljen je zadrževal sapo. Tudi Lojzek in Tonče sta se prihulila. Lojzek se je s stopah oprl na kembelj, ki je imel na sredini vzboklino. Tonče pa je komaj zdržal. Šlo mu je na jok. Njegov kembelj je bil bolj gladek, da mu je drselo. Vso težo so nosile roke. Mišice so mu popuščale. Kaplan Miha je še nekaj zabrundal, pihnil z jezo svoj: Phu! Phu! in se spustil na stopnice. K sreči se ni ozrl kvišku. Vsi trije so z izbuljenimi očmi gledali za njim. Počasi je v poltemi iskal stopnice in se oprijemal preperele ograje. Počakali so še nekaj trenutkov. Branko je prvi butnil na tla. Težko se je oddahnil. Z rokami je zaplaval po zraku. Vse ga je bolelo. Tudi Lojzek in Tonče sta se spustila iz zvona. Noge so jima zabingljale pod kemb-ljem. »Hitita!« je ukazal Branko. »Zaprl nas bo!« Vsi trije so se spogledali. Tonče je skrem-žil obraz. »Kaj se boš cmihal?!« ga je okregal Branko. »Hitro za mano! Preden ga dohitimo, hop na vrvi in bomo pred njim iz zvonika!« Nič nista ugovarjala. Nič se nista bala. Branko je bil poveljnik in sta morala ubogati. Do zdaj je šlo vse srečno. Zanesla sta se nanj. Šlo je kot blisk. Skakali so čez dve, tri stopnice. Kaplan je zaslišal ropot. Ustavil se je, se razkoračil in razširil roke, da jih ujame. »Aha! Zdaj vas pa imam!« je rekel. Preden je do konca izgovoril, so se drug za drugim pognali na vrvi in švignili mimo njega v globino. Zaprlo mu je sapo. Videl je tri sence, ki so prhnile navzdol. Mežikal je in ko vkopan gledal za njimi. Nikogar ni spoznal. Slišal je le šum in drsenje. Spodaj je nekaj zaropotalo, kot bi se zvrnili svečniki. Nato je vse utihnilo. Lojzek in Tonče sta kot dve kladi priletela na stare svečnike. Naglo sta se skobacala z njih. Ucvrli so jo, kolikor so jih noge nesle. Nihče se ni ozrl. »Tlesk, tlesk, tlesk!« je odmevalo med hišami, ko so z bosimi nogami udarjali po kamnitem tlaku okrog cerkve. Lojzek si je drgnil dlani med hlače. Stiskal je zobe. Žgalo ga je. Tonče je pačil obraz in sikal skozi zobe. Ni maral povedati, kako ga skeli. Hotel je biti junak. Ustavili so se za Županovo hišo in kukali izza vogala. »Zge, žge!« je potožil Lojzek in mahal z dlanjo po zraku. »Tudi mene!« je zajavkal Tonče. »Tiho!« je ukazal Branko, »šššt!« Svojih oči ni umaknil od zvonika. Lojzek in Tonče sta utihnila. »Glej ga!« je pokazal Branko. Vsi trije so videli kaplana, ki je stopil iz zvonika. Zaloputnil je vrata in jih zaklenil. Še enkrat je pogledal proti zvonovom, kot bi ne verjel, da so mu ušli. Pljunil je na tla in jo z velikimi koraki mahal proti kaplaniji. Zmajeval je z glavo. Ni mogel rešiti uganke, kam so se mu skrili. »Nabrisali so me!« je brundal pred sabo. »Nagajivci! Jim bom že pokazal!« Branko, Lojzek in Tonče so se spogledali in zahihitali. Oddahnili so se. Na bolečine so pozabili. Veseli so bili, da so jo tako poceni odnesli. Hkrati pa jih je navdajal ponos, da so videli zvonove od blizu in nanje pritrkovali. Bingeli, bangeli, bom! jim je odmevalo v ušesih, ko so odcepetali proti domu. Jožko Kragelj Stane Kregar: Počitek IDILA V VINIČARlJl Prepran od dežja, premočen do kože je Jezus stopil pod prvi kap, ki ga je dosegla noga, roka otipala. Tema je prepuščala dež kakor sito, neskončen, enakomeren, gost dež... Pri roki je bila kljuka, in ko je roka na kljuko pritisnila in odprla, mu je zazijala nasproti prav takšna temk, kakršna je bila zunaj. Samo dežilo ni skoznjo. Topla suhota se je širila po prostoru, vse je bilo tesno zabito in zadelano, zamašeno in zaphano, prav kakor godi ljudem težaške zemlje. Dobro bo tukaj biti, si je mislil gost, pa če bi moral biti sam in čakati do belega jutra. Tedajci so se mu — s peči, ka-li? — zasvetili hkrati trije pari oči kakor mačje. To so oči, ki jih vsi poznate: od nekod, ali z zemlje ali z neba ali iz sredine med tema dvema svetovoma, so ujele svetlobo in ti jo zdaj tiho zrcalijo iz svoje globine naravnost v dušo. Veš dobro, da ni živalsko oko, da je človeško: nepopisno jasno je, strogo v svoji čisti lepoti in globoko toplo. »Kdo pa ste?« »Petrček.« »Pavelček.« »Nanika.« »Kaj pa delate na peči? Se sušite?« »Ne, suhi smo; igramo ,kebra'.« »Kje pa pravzaprav sem, preljubi nevidni otroci moji?« »Pri Sv. Barbari v Slovenskih goricah.« Jezus se je ozrl, kot da išče Slovenskih goric okrog sebe po izbi. »Glej, glej, a jaz sem se bil nameril na Ptujsko goro.« »Gora imamo tudi pri nas dovolj, samo ne ptujske,« se je zasvetil prvi par oči, tisti, ki je bil na skrajni levi. »2e prav, toda kaj tu in ta čas delate, mi boste morali še natanko povedati.« »Petrček je goljufal.« »Težko obtožuješ brata, Pavelček; ali upaš to strahoto ponoviti?« Par oči, drugi po vrsti od leve: »Upam si, ponavljam: Petrček goljufa pri igri. Še zdaj tišči tistih deset fižolov v roki, ki jih je bil izmaknil Naniki prav iz njene zaloge. Pravi, da jih je priigral. Ni mogel, ker sva proti njemu dobila igro jaz in Nanika. Razpreti mu tisto pest, ni tako drobna, in našel boš, kakor trdim.« Jezusu ni bilo niti na misli, da bi se lotil peščice. Saj je tudi videl ni, nikar da bi jo mogel doseči v temi. In še preden je kaj rekel, se je stopnjema, pa sijajno odprl prvi par oči: »Nate, gospod, teh deset fižolov; žalostno je, da ste morali priti tako daleč, ob taki uri in ob takem vremenu zato, da se fižoli vrnejo, od koder so prišli. So namreč iz Na-nikinega žepa, zdaj pa mir besedi. Zdi se mi, da nekdo čofota po cesti.« Res se je nekdo zaletel v vrata; mokro je pljusnilo ob les, roka je popadla kljuko in bila sta kar dva, ki sta zgrmela v prostor. Še preden je bila narejena luč: »Atek, mamica, atek, mamica, kje pa sta se tako dolgo mudila?« In trije pari oči niso več svetili s peči. Vijugali so se krog vstopivše nevidne dvojice, skočili iz kota zdaj tu, zdaj tam, zdaj se približali, zdaj oddaljili... In mogel si tudi brez oči videti nebrzdano veselje, kako v tej slepi temi pleše krog tega slepega snidenja. No, luč, pritlična petrolejka s papirno man-šeto krog vratu, je kmalu gorela. In šele zdaj je videl popotnik, kje je, koga ima pred seboj in s kom govori. Pohlevno morje svetlobe je opljuskalo nad glavami dva črna trama, s svetimi podobicami in janževimi vejicami zataknjena, dve okni, komaj pest široki, vendar čvrsto prekrižani z železjem, štiri gole stene, popleska-ne z galično brozgo, omaro, staro ko Metu-zalem, in posteljo. Postelja za pet živih duš in teles je skromna, enonadstropna stavba s stanovanji za dve do tri stranki zgoraj in spodaj. Ponoči nihče ne ve, kako je razdeljena med ljudstvo, ki v njej vedri. Proti vsemu svojemu pričakovanju je bil Jezus brez odlašanja povabljen, da z njimi je in pije, kar se v Slovenskih goricah je in pije za večerjo. Stročji fižol s tremi kapljicami olja brez kisa, šop solate v kisu brez olja in jabolčnik. Dišalo je vsem, staršema, ki sta bila prehodila dolgo pot, tujcu, ki je imel za seboj pot še daljšo, skoraj prek pol sveta, in otrokom, ki so bili lačni že od samega čakanja in jim hoja ni bila potrebna, da pridejo do teka. Pa kakor pri takih pojedinah že je, otroci in tujci molče, razgovarjata se gospodar in gospodinja. »Ce seštejem, kar sem danes izkupil, in če temu prištejem še to, kar je vrgla kupčija tebi, bi moralo biti toliko in toliko. Pa ni. Kje je?« »Odšel si,« je previdno povzela žena, »s papirnim denarjem, ki je bil pripravljen za v mesto že od jeseni. Nekaj tega denarja si mi odmaknil med potjo, da nakupim, kakor veš in kakor sva se domenila. Vpraša se, koliko ti je vrh tega na roko naštel gospodar na letini, ki ti jo je bil dolžan. Tam nisem bila zraven. Praviš — koliko? Potem sva v trgovini oddala sveženj grabelj in vil, ki si jih bil obelil in nastružil čez zimo: toliko ti je plačal za blago, na moje prste sešteto. In koliko ti je ostalo?« Možu je obraz preletel vihar, roki pa je veličastno obdržal v oblasti. Kar mirno in pokojno so se mu vozile po mizi. »Petinštirideset jajc, lepo skritih v košari, si nesla v mesto in še godrnjala si, da ti ne pomagam nositi, obremenjen, kakor sem bil z grabljami in vilami. Tista sladka trgovka — samo še naša tepka je tako sladka, kadar se zmedi — ti je zanje dala med kristjani toliko in toliko. In še dolg pri Mla-kolopki, sem ti rekel, da izterjaj; bila je doma in pri denarju. Torej imaš skupaj —-bankovci so tu, pa kje je drobiž? Tako je valovilo sem in tja med vojskama, do zob, do srca oboroženih, vpričo otrok in tujca sta se spoprijeli sovražni sili. Tramovje je pokalo, iz špranj so se usule svete podobice, janževe vejice, oljčne mladike, čaji, vrbovice in razna potrdila o plačanih in neplačanih davščinah. Vse je zagrnil velikanski oblak prahu. Ko je bila bitka končana, ni bilo svetlobe več nikjer, ne petrolej ske ne tiste iz treh parov oči. Okna zabita in zadelana, strop gluho nebo, pod mrtvo morje. Jezus se je skozi temo pretipal do kljuke, pritisnil nanjo in zginil v mrak. Nihče ga ni vprašal, kdo je bil in kaj je hotel. Otroke na peči je bil spravil med seboj, odraslih spraviti ni mogel. In noga mu je krenila nazaj na Ptujsko goro, ki jo je zgrešil in ki jo morda išče še nocoj to noč. Stanko Majcen JOK IN SMEH V deželi Temaniji ob daljnem morju je že dolgo vladal rdečebradi car Kozoman XI. Bolj ko je bil star, bolj trdosrčen je bil. Bali so se ga vsi, ki so imeli opravek z njim, le velikašem je bil prijatelj. Res pa je tudi, da ga je mučil hud revmatizem v udih in hrbtu. Zdravniki mu s svojimi zdravili niso znali dovolj pomagati. Car je prebival v svojem na skali zidanem Orlovem gradu, ki od njega lepšega ni bilo na svetu. Nekega dne je ležeč v postelji zagledal črno muho, ki je lezla po steni nad nočno omarico. Strašansko se je razjezil in poklical služabnika Filipa. »Vidiš tam muho?« je zarohnel. »Ti si ji dovolil, da se sprehaja v moji cesarski spalnici! Ne izpolnjuješ svojih dolžnosti! Kaznoval te bom, kakor to zaslužiš!« Vladar je vstal z ležišča. Pograbil je svojo palico ob naslanjaču in se pognal proti Filipu, da bi ga udaril. Tedaj pa mu je na gladkih tleh spodrsnilo. Zvrnil se je in palica mu je zdrknila iz roke. »Oh!« je zastokal, ko mu je pod kolenom nekaj počilo, bila je to gotovo kost. Neznansko ga je zabolelo. »Pomagaj mi, ti si kriv V TEMANIJI moje jeze in nesreče!« je ukazal služabniku. Ta je carja Kozomana^ prijel čez pas, da ga dvigne, kakor je bil težak. »Moja uboga desna noga!« je zakričal s hripavim glasom. Začutil je, kako se na to nogo ne more več postaviti. Bila je pod kolenom zlomljena. Zdaj je še huje vpil in preklinjal. Prihiteli so še drugi. Med njimi sta bila" minister Belikan in prvi carjev zdravnik Damaz. Tudi tadva sta pritrdila — carjeva noga je bila zlomljena. »Tale je kriv vsega tega!« je car razsrjen pokazal na Filipa. »Ta je predrzni muhi dovolil vstop v mojo spalnico. In ko sem ga za njegovo nemarnost hotel kaznovati s palico, sem se spotaknil. Morda sem le za las ušel smrti. Zato pa Filipa takoj odpeljite v ječo!« Dva stražarja sta zgrabila nesrečnega služabnika in odšla z njim. Tedaj sta vstopila še druga dva carjeva zdravnika. »Hitro mi poiščite zločinsko muho!« je velel Kozoman. »Lezla je tukajle po steni. Obsojena je na smrt!« _ Iskali so muho, dokler je eden izmed stre-žajev ni odkril skrite v svileni okenski za- vesi. Pregnal jo je, da je vzletela. Kar v zraku jo je ujel med dlani in zmečkal. »Dobro!« ga je pohvalil car. »Vidim, da se nate lahko zanesem. Ti boš v službi zamenjal Filipa! Kako ti je ime?« »Loskin, veličanstvo!« v Ob vladarjevi postelji so ostali minister Belikan s tremi zdravniki in Loskinom. Slekli so mu hlače in mu naravnali zlomljeno kost. Potem so mu nogo obdali z deščicami in povezali s povojem. V bolečinah je kar lovil sapo in divje stokal. »Kako hudo moram trpeti, čeprav sem car!« je tožil. »Kaj pa moji podložniki? Ali me bodo pomilovali? Vsi gotovo ne! Nekateri prebivalci moje dežele Temanije mi bodo muke celo privoščili in se mi posmehovali! Vse takšne hudobneže hočem kaznovati!« Slednjič so zdravniki opravili. Car Kozoman je obležal pod odejo ves izmučen in znoj en, s skremženim obrazom. Odslovil je dva zdravnika, potem pa je ministru Belika-nu ukazal: »Dokler trpim jaz, ki sem vladar, naj bo mojim podložnikom vsako veselje prepovedano! Kdor se bo v tem času kjerkoli na cesti ali na polju ali doma smejal, bo to pomenilo, da se posmehuje meni in mojim bolečinam. Vse te moje sovražnike je treba nemudoma zapreti! To naj se takoj razglasi po vseh krajih dežele! Vsi, ki so v moji službi, naj poskrbe, da se bo moja carska volja izpolnjevala! Vse ječe v Temaniji morajo biti v štirinajstih dneh do vrha polne! Ce bo treba, bomo še druge hiše spremenili v zapore! Tako se naj zgodi!« Minister se je globoko priklonil in je pohitel, da opravi vladarjevo naročilo. V naslednjih dneh so po vseh večjih krajih dežele carjevi glasniki z bobnanjem privabljali ljudi in jim dajali na znanje: — Mi, Kozoman XI., car Temanije, smo doživeli hudo preizkušnjo. Zlomili smo si nogo in ta nesreča nam je v neznosno muko. Zato menimo: vsak naš podložnik je dolžan sočustvovati s svojim vzvišenim vladarjem. To pa naj izpriča s tem, da bo njegovo vedenje in govorjenje vseskozi resno in razmeram primerno. Nasprotno pa bo vsak izraz veselja moral veljati kot dokaz prezira-nja bolečin, ki jih trpimo. Naročam torej svojim vojakom in stražarjem: primite in vrzite v ječo brez razlike vsakogar, ki ga najdete, ko se bo posmehoval naši visoki osebi v grenkih dneh našega trpljenja! Obračunali bomo z našimi sovražniki! Ta ukaz ostane v veljavi do našega popolnega ozdravljenja. Vse za slavo Temanije! Car Kozoman XI. Minister Belikan V neki revni, ozki ulici na robu glavnega mesta dežele je prebival štirinajstletni Van-ko. Bil je visok, koščen fant z bledimi lici. Oče mu je padel v vojni, ko se je car Kozoman pred leti bojeval s sosedno deželo Ursolijo. Z materjo, dve leti mlajšim bratom Ronkom in šestletno sestro Prisko je Vanko hodil v druga predmestja in bližnje vasi zbirat perje kokoši, gosi in rac pa tudi za.vržane stare obleke. Vse to so doma očistili in prodali, da so se mogli preživljati. Tisti dan, ko se je dogodilo to, kar bo tukaj povedano, so vsi štirje bili doma pri svojem delu. Pa še poseben vzrok so imeli, da tokrat niso odšli iz hiše. Redili so namreč temno sivo zajkljo, lepo živalco. In ko je Vanko to jutro stopil v uto na dvorišču, je opazil, da zajklja ni bila več sama. Izpod nje je kukalo več majhnih zajčjih glavic z uhlji! Vanko je hotel vedeti, koliko teh ljubih mladičev se je v minuli noči rodilo, in je rahlo privzdignil njihovo zajčjo mamico. Otepala se ga je sicer. Gotovo se je bala za svoj zarod, vendar je mogel na hitro prešteti novi prirastek. Bilo je devet drobnih zajčkov! Toliko jih niti pričakovali niso. Veseli so jih bili. Deček je pobožal zajkljo in ji ponudil korenček in skorjo kruha. Ko je to pohrustala, je mama pred njo postavila skledico z vodo. Bila je resda žejna in hlastno je pila. Potem je Vanko stopil na ulico. Želel je tam srečati koga od fantov, ki so mu bili prijatelji. Rad bi jim bil povedal prijetno novico in še k zajčjemu hlevčku bi jih bil popeljal. Nasmejan se je po ulici ozrl na obe strani. Sprva ni opazil človeka, nato pa je videl, da sta vanjo s ceste zavila dva stražarja. Bila sta oborožena z mečem, eden pa je v rokah nosil še sulico. Redkokdaj je kak carjev stražar stopil v to samotno, zanemarjeno ulico. Zato je Vanko začuden obstal nedaleč od doma, da si ju ogleda, ko poj deta mimo. Toda nista stopila mimo, ampak sta pred dečkom obstala in oni s sulico je ostro vprašal: »Ti se smejiš, fant?« »Smejim se, ker sem vesel.« »Torej si vesel, ker je našega ljubega carja zadela nesreča?« »O nobeni nesreči nisem nič slišal. Vesel sem pač, ker je naša zajklja to noč dobila devet zajčkov, zelo lepih in srčkanih...« »Ne izgovarjaj se tako bedasto z nekakšnimi zajčki! Midva dobro veva, da se po-smehuješ nama in samemu vladarju, ki mu zvesto služiva. Veseliš se njegovega trpljenja!« »Ne razumem in ne vem...« »Po vsej deželi je bilo razglašeno, da si je car zlomil nogo in so njegove bolečine neznanske. In tudi to mora vsakdo vedeti, da je v naši deželi zdaj vsak smeh prepovedan. Z nama pojdeš, predrzni pobalin!« »Ostati moram pri zajčkih,« se je branil Vanko. »Pa tudi mame, brata in sestre ne morem zapustiti. Nisem se posmehoval carju ...« »Prazen izgovor! Če se boš upiral, te bova zvezala. Pri tem utegneš dobiti še kakšno zaušnico in brco ...« Stražarja sta pričela dečka suvati pred sabo naprej po ulici. »Mama, pridi, pomagaj mi!« je v strahu zaklical. Prihitela je mama in se je z rokami prijela za glavo: »To je moj sin! Kaj mu hočeta?« »Prijela sva ga, ker je žalil samega carja.« »Vesel sem bil zaradi zajčkov,« je povedal Vanko. »Ne brigajo naju tvoji zajčki, pa če bi jih bilo sto ali tisoč!« je surovo odvrnil stražar s sulico. »Car si je zlomil nogo in je zdaj pri nas smeh prepovedan. Tale fant pa se je smejal in pojde zato v zapor! Hitro naprej!« »Prosim vaju, pustita mi sina!« je prosila mama. »Kakšna pravica je to? Vankov oče je v vojni dal življenje za našega carja!« »To ni važno! Če hočeš fantu pomagati, mu daj s seboj kakšno odejo, suknjič ali čevlje, pa še kaj hrane! Da ne bo bos in prehudo lačen!« Vsa zmedena se je mama vrnila v hišo, da je najpotrebnejše pripravila sinu na žalostno pot. Izročila mu je čevlje, da se je obul. Vse drugo je zbasala v majhno vrečo, da jo vzame s seboj. »Ne bom nehala jokati, dokler se bom bala za Vanka,« je zahlipala in se oklenila sina. Stražarja pa sta ga zgrabila vsak z ene strani. Odrinila sta njegovo mamo, da se je o-potekla k zidu. Potem je še nekajkrat planila za njimi in klicala sina. Ta se je še ustavljal in oziral k njej. Videl je tudi brata Ronka, ki je stal ob hišnem vogalu napol skrit in prestrašen. Sestre Priske pa ni opazil. Nemara si sploh ni upala stopiti iz hiše, mala revica... Nedaleč od glavnega mesta je stala stara, mogočna trdnjava z visokim obzidjem. Ljudje so jo imenovali Sivi grad. Na povelje carja Kozomana so bili vsi in tudi kletni prostori v njem že pred leti spremenjeni v zapore. Zdaj so bili že tako polni, da so komaj še mogli sprejemati nove jetnike. In bogve koliko je v deželi bilo še drugih gradov in velikih hiš, namenjenih tistim, ki bi ne ubogali carjevih ukazov! Med temi so bile tudi ženske, zaprte v nekem posebnem gradu. Bili so resda temni časi, ki so jih dočakali ljudje v Temaniji... V vlažno, s kamenjem tlakovano klet Sivega gradu so stražarji pognali tudi Vanka. Tukaj je bilo hladno, tako da je moral obleči suknjič. Skozi zamrežena okna je prihajalo le malo svetlobe. Neznosen smrad je ljudem stiskal pljuča. Med množico zapornikov, starih in mladih, rokodelcev, trgovcev in kmetov, si je komaj našel prostorček. Usedel se je na svojo vrečo z odejo, v naročju pa je obdržal zavitek s hlebom kruha in jabolki. V oči so mu stopile solze, ko je spoznal, v kako strašen kraj je zašel. Med jetniki tukaj pa je bilo več takšnih, ki so celo na glas jokali. Na levi strani mu je bil sosed neki le malo starejši deček, Trenko po imenu. Povedal je, kako je prišel semkaj. Na cesti mu je spotoma iz raztrganega žepa padel žepni no-žek. Dolgo ga je iskal, preden ga je našel v cestna luži. Prav tedaj je iz bližnje hiše stopil neki stražar. Videl je dečka, kako se je zasmejal vesel najdenega nožička. Takoj ga je odpeljal s seboj, tukaj v gradu pa so mu potem seveda še nožek vzeli. Vankov desni sosed pa je bil krepak mož, zavit v umazane cunje. Sam je povedal, da mu je ime Filip in je bil služabnik carja Kozomana. Ta ga je v jezi nad neko muho hotel udariti s palico, a mu je pri tem spodrsnilo in si je zlomil nogo. Zato je Filipa ukazal vreči v ječo. Tukaj je svojo bleščečo dvorsko obleko moral sleči in se odeti v pregrde tuje cape. Filipu se je zgodila krivica. Tri leta se je vojskoval za Kozomana in dvakrat je bil hudo ranjen, to se mu še zdaj pozna na hrbtu in pod rebri. Izkazal se je s hrabrostjo in prav zato si ga je vladar izbral za služabnika. A zdaj mu je dal občutiti svojo nehva-ležnost. »Bodi previden!« je Filip svetoval Vanku. »Med nami tukaj so gotovo tudi vohuni ministra Belikana. Ti nas vse nenehno opazujejo in si na ušesa vlečejo naše besede, da potem poročajo ministru. Zlasti gledajo, da se ne bi kdo od nas tu smejal. Rekli bi, da se tisti še kar naprej veseli carjeve nesreče. Takšen človek se zlepa ne bo kmalu rešil od tod. Morda bo sploh v zaporu pustil svoje življenje in bo nemara celo obešen, če s smehom ne bo prenehal. Sicer pa je res, da tukaj nikomur ni do smeha v bridki negotovosti in mukah.« »Kaj pa bo z ljudmi, ki tukaj jočejo?« je vprašal Vanek. »S tistimi, pa je tako: ti jočejo zato, da jih vohuni opazijo. Kdor se je prej smejal, naj bi zdaj jokal v znamenje, da se je spo-koril in obžaluje Kozomanovo nesrečo. Vohuni bodo to sporočili naprej in tako utegnejo te spreobrnjence prej izpustiti iz zapora. Jaz si seveda na tak način ne morem pomagati, ker sem tukaj zaradi drugih vzrokov ...« »Tudi jaz bi se rad vrnil domov,« je potožil Vanko. »Moja mama je gotovo zelo žalostna zaradi mene. Doma imam tudi zajkljo z devetimi mladiči. Sicer so ti bili krivi mojega veselja, zaradi katerega so me prijeli stražarji. A vseeno imam zajčke rad. Najbolj pa mi je žal mame, brata in sestre.« »Ti si pravzaprav še otrok,« je menil Filip, »zato bodo menda manj ostro ravnali s teboj. Svetujem ti, da večkrat zajočeš kar na glas, to ti bo lahko koristilo.« »Ne bo mi težko jokati, ko čutim, kako hudo mi je tukaj.« »A še huje ti bo v prihodnjih dneh. Slabo boš ležal na trdih kamnitih tleh. Jedel boš prav slabo — olupke, smrdljiv loj, plesniv kruh in gnilo sadje. Žeja te bo mučila. Neznosen smrad ti bo dušil sapo. Uši je tukaj vsak dan več in pile ti bodo kri. Vse tukaj je nagnusno ...« Kako počasi je v Sivem gradu mineval čas! Kako neskončno dolga in nemirna je bila tukaj noč, ko mnogim jetnikom ni bilo mogoče zaspati! Šele proti jutru je Vanko utrujen zadremal sede, z glavo naslonjen na zid. Sanjal je, da je padel v globok prepad. Mučil se je, da bi splezal iz njega. V temi je tipal po polzkih stenah, a se jih ni mogel oprijeti. Z dna prepada pa se je proti njemu dvigala kača z odprtim žrelom ... Sredi naslednjega dne je stražar pripeljal v ječo nenavadnega novega jetnika. Le s težavo se je premikal, glava pa mu je bila polna bušk in prask. Bil je to že osivel suhljat mož, ki se je nenehno smejal sam pri sebi. Vsi so se mu čudili, kako to zmore in si upa. Morda ni bil pri pravi pameti? Potem jim je sam povedal: »Nikar ne mislite, da se smejem! Obraz mi je že od rojstva takšen. Imam pač čudne poteze v licih, zlasti še okrog ust. Zato so me stražarji prijeli in že spotoma semkaj pretepli. Dva zoba so mi izbili, preden so mi verjeli, da se ne smejim nalašč. A kljub temu me niso izpustili. Po poklicu sem krojač in Urban mi je ime. Doma imam veliko družino. Nesrečen človek sem in zelo se bojim. Kaj bodo z menoj storili?« Pozneje, že v večerni temi se je k Filipu prerinil neki nov stražar. Naskrivaj sta se tiho in prijazno pogovarjala. Poznala sta se kot stara vojna tovariša in si ostala še naprej dobra prijatelja. Takšna zvestoba ie v teh razmerah zdaj postala resda že redka. Tako je Filip izvedel za važne dogodke zunaj Sivega gradu. Novice je nato zaupal še nekaterim drugim zapornikom in tudi Vanku. Povedal jim je marsikaj: »Še vedno zapirajo nedolžne ljudi, ker so se smejali. Car je zdaj še slabše volje. Kost v nogi se mu sicer celi, toda muhe mu še kar naprej kvarijo mir. Predzadnjo noč ga je med spanjem nekaj ugriznilo v lice pod očesom in tam mu je koža otekla. V jutru nato so za carjevim naslanjačem resnično našli spet neko črno, debelo muho. Nemara je bila ta pičila carja in morala je imeti v sebi tudi nekaj strupa. Kozoman sam jo je pri priči hudo kaznoval. Odtrgal ji je krila, nato nožice in nazadnje še glavo. Potem je ukazal služabnika Loskina zapreti v trdnjavo na nekem morskem otoku, ki se iz nje še nihče ni živ vrnil, pravijo. Obdolžil ga je, da muham pomaga ugonobiti njega. A car hoče prehiteti muhe in jim bo napovedal vojno. Vse jih je obsodil na smrt...« »Tu v kleteh Sivega gradu ni muh,« je pripomnil Filip. »Tu bi morale stradati kakor mi. Raje silijo v stanovanja bogatašev. Pri nas so le uši in stenice, ki se hranijo z našo krvjo.« »Če pride do vojne z muhami, morda še nas iz ječe pokličejo v boj,« je menil Urban. Pri tem se je držal na smeh, tako je bilo vsaj videti, ko pa ni znal drugače in so ga zaman pretepli. Siromak se pač zlepa ne bo rešil zapora, ker svojega obraza ni mogel spremeniti. In zares se je zgodilo. Nekega dne so stražarji vse jetnike pognali na dvorišče. Tam jim je neki korenjak v imenitni vojaški opravi, bil je to cesarski odposlanec, razglasil: »Veličanstvo car Kozoman XI. je napovedal vojno vsemu predrznemu zarodu muh. Hoče jih kaznovati za vse gorje, ki mu ga je prizadela ta strašna zalega. V boj so poklicani vsi nad petnajst let stari možje in mladeniči. Vsak bo moral uničiti najmanj tisoč muh. Kdor se bo posebno izkazal, prejme odlikovanje za hrabrost. Jetniki, zaprti zaradi posmehovanja carju, bodo oproščeni nadaljnje kazni, če v boju ne bodo prizanašali muham.« Mnogim, ki so trpeli v ječah, so bile te besede zelo všeč. Odprla se jim bodo torej vrata iz temnega Sivega gradu in vrnejo se med ljudi. Vendar niso hoteli pokazati prevelikega veselja, kajti smeh je bil v tej deželi še vedno prepovedan. Stražarji so jih odpeljali pod šotore zunaj mesta. Na novo oblečene jih bodo vitezi — velikaši povedli v vojno proti muham. Samo krojač Urban z nesrečnim veselim obrazom ni smel z njimi. Vojakom različne starosti so se pridružili nekateri fantje, še ne petnajst let stari. To so bili tisti, ki so v zaporu prejokali vse dni in noči, ko so obžalovali svoj prepovedani smeh. Vohuni so jih ves ta čas opazovali in jih zdaj izbrali. Navdušeni pojdejo v boj, ki bo v njem tekla tudi kri, toda le mušja. Potem pa bodo svobodni. V kletnih prostorih ni bilo več gneče. Tu so ostali samo še mlajši dečki, še ne petnajst let stari. Prosili so, da tudi nje pošljejo uničevat muhe, a jim niso ustregli. Vohuni niso hoteli izreči dobre sodbe o njih. Tudi Venko se ni mogel rešiti ječe — samo pet mesecev mu je manjkalo do petnajstih let starosti. Zdaj je zajokal bolj kakor kdaj prej, a zaman. še naprej se bo moral mučiti v teh umazanih prostorih ob slabi hrani. Grizel ga bo mrčes, da še ponoči ne bo mogel zaspati. še bolj ga bodo bolele misli na mamo, brata in sestro. Tudi ti se zdaj žalostijo zaradi njegove težke usode. Gotovo mu je mama hotela pomagati s hrano. Toda vsi obiski so v Sivem gradu prepovedani. Kako le se bo to z njim končalo? Ali bo še kdaj videl svoj dom? Po vsej Temaniji so se zbirali možje in mladeniči, da pojdejo v vojno proti muham. Platnene vrečice so si pritrdili na palice, da bodo z njimi tudi v zraku lovili nadležne žuželke. Pobijali jih bodo povsod — po hišah in hlevih, po dvoriščih in travnikih, po cestah ob vodah. Ponekod jim bodo natrosili sladkor in ko se bo na njem nagnetla črna množica muh, lop po njih! Tudi na lepilo se bodo rade usedale. Mrtve bodo potem stlačili v torbe, da jih izroče carjevim služabnikom. Ti jih bodo prešteli in vpisali v poseben seznam. Tako se bo vedelo, kdo se je pri tem lovu najbolj izkazal. Čete mušjih lovcev so korakale po vsej deželi in navdušeno prepevale: 2e trombe klic glasno odmeva, v boj proti muham nam veleva, da brez mrčesa čista vsa nam slavna bo Temanija in lepa kakor rajski vrt. Naj car živi, a muham smrt! Nad četami so vihrale zeleno-rjavo-sive te-manijske zastave. Ljudje so nosili tudi bele praporčke z naslikano črno muho, ki se je na njenem hrbtu svetila rumena mrtvaška glava. Tu in tam se je videl tudi na platno narisan strogi bradati obraz carja Kozomana XI. Tačas so v ječi še vedno trpeli dečki, še ne petnajst let stari, ki se noben vohun ni zavzel zanje. V velikem kletnem prostoru jih je bilo komaj še dvajset. Tudi stražarjev je bilo zdaj le še malo tukaj. Večidel so se pridružili vojski. »Pobegnimo!« je fantom predlagal Vanko. »Zadnji čas je, da se od tod rešimo, preden od lakote in nesnage zbolimo in pomremo!« Pritrdili so mu in naredili so si načrt. Stražarja, ki pride zvečer k njim pogledat, če že spijo, bodo podrli na tla in mu vzeli meč. Tako bodo storili tudi s stražarjem na hodniku. Seveda pri tem ne bo smelo biti nič hrupa. Če jim bo še kdo drug na poti, ga bo pač treba udariti, da se onesvesti. Saj je njih dvajset in bodo tudi z več stražarji lahko opravili, potem ko si bodo prisvojili enega ali dva meča in še kakšno sulico. Samo dovolj pogumni bodo morali biti, da se ne bi ustrašili nobene zapreke. Potem bodo pohiteli čez dvorišče k vhodnim vratom in še tam razorožili stražarja. Naglo bodo prečkali cesto in že jih bo prikril bližnji gozdnati hrib. Tudi nočna tema jih bo varovala. Hoditi bodo morali vso noč, da jih zasledovalci ne dohite. Seveda se ne bodo še smeli vračati domov, tam jih bodo sovražniki najprej iskali. Najbolje bo pobegniti daleč od tod in si pri tujih ljudeh najti zavetje. Na kmetih bodo povpraševali, kje potrebujejo pastirje in hlapce... Tisti večer so bili vsi pripravljeni. Toda kaj se je zgodilo? Nekdo jih je izdal, nekdo izmed njih! V prvem mraku je vstopil stražar, ki naj bi jim prinesel večerjo, a tokrat je v roki držal samo orožje. Za njim pa je stalo na boj pripravljenih še sedem neznanih oboro-žencev. Pričeli so glasno vpiti in dečkom groziti. Približali so se jim z vrvmi, ki so jih prinesli s seboj. Z njimi so vsem po vrsti na tesno zvezali roke. »Pobalini!« so kričali. »Hoteli ste udariti na nas in nam uiti! Za kazen tri dni ne boste prejeli hrane! Tako vam bomo pristrigli peruti, da vas bo minila volja upirati se! Sodišče vam bo še posebej sodilo. Čaka vas dolga ječa ali pa hitra smrt!« Sklonili so glave. Nič si niso mogli pomagati. Kdo le jih je izdal? Ali je bil vohun med njimi? Kmalu jim je postalo vse jasno. Samo enemu med njimi zdaj niso zvezali rok. Bil je to neki Bulko, fant, ki jih je celo sam nagovarjal k pobegu, da bi mu toliko bolj zaupali. Od nikogar se ni poslovil, ko je zdaj skupaj s stražarji odhajal. Po Bulkovi krivdi so morali zdaj še huje trpeti, mnogo huje. V obupu so nekateri jokali in si zaman skušali zrahljati vezi na rokah. S težavo so se gibali, ponoči pa so prav malo spali, uši so se le slabo otepali. Pa kako strašno so gladovali, ko jim tri dni niti olupiš ov niso dali! Kako dolgo bodo še vzdržali? Tudi Vankove muke so bile velike, a ni zastokal, tako zelo ga je trpljenje utrdilo. Le zobe je stiskal v vročem sovraštvu do tistih, ki so bili krivi njihove nesreče. Medtem je po vsej Temaniji trajala vojna proti muham. Ljudje so jih na razne načine lovili, uničevali in zbirali. Tisti teden je v deželi počivalo vsako drugo delo. Carju se je zlomljena kost v nogi hitro celila. Že je ob berglah s pomočjo služabnikov lahko stopal po sobah. Vsako uro so mu prinesli nove številke o pokončanih muhah. števila so segala že v visoke milijone. Zdaj se je vladar pričel smehljati, ko je še kar naprej klical »Smrt muham! Maščevanje njim, ki so mi prizadele mnogo bridkega trpljenja! V mojem carstvu zanje ni več prostora! Zmaga je moja!« Končno je v deželi pričelo zmanjkovati muh. Kozoman je razposlal še posebne nadzornike, da so se v raznih krajih prepričali o uspehu vojne. Le redkokje so še odkrili kakšno preplašeno muho, da so jo pri priči usmrtili. Prav tedaj je carja razveselil nenavadno srečen dogodek. Njegovemu sinu — bodočemu carju Temanije se je rodil prvi sin, Ko-zomanov prvi vnuk. Tudi ta bo nekoč vladal v deželi, ki ji je na ta način zagotovljena prelepa prihodnost. Car je velel povsod razglasiti: — Mi, Kozoman XI., car Temanije, dajemo vsem našim podložnikom na znanje: Pravkar so napočili spet lepi časi naši deželi. Trije dogodki so, ki nas vse navdajajo z najboljšimi upi. Najprej nam je v zadovoljstvo, da se naša po krivdi zločinske muhe poškodovana noga hitro celi, tako da nam je že omogočeno varno se premikati. Druga naša sreča je v tem, da smo v veliki vojni z muhami izbojevali popolno zmago. Tisočkrat tisoč tisočev sovražnih žuželk smo uni- čili, s tem pa smo preprečili tudi razplod ogromnih novih mušjih zarodov. Temanija je danes na svetu edina dežela brez ostudnega mrčesa, čista in zdrava. Ta naša zmaga se pridružuje slavnim zmagam nad sovražniki v preteklosti. Hvala vsem, zlasti pa našim domoljubnim velikašem, ki so nam v tem pravičnem boju pomagali. Nadalje smo hvaležni usodi, ki nam je dala dočakati rojstvo našega prvega vnuka. Ta bo nekoč, tako upamo, vreden zasesti vzvišeni prestol svojih zaslužnih prednikov. Da ob teh dogodkih damo duška našim radostnim občutkom vsi, razglašamo in ukazujemo: Naši podložniki naj izobesijo zastave in jih puste viseti deset dni. V tem času naj zvonovi po desetkrat na dan ubrano zazvone v zahvalo za naše uspehe. Vsi naši podložniki naj svoje veselje nad dogodki tudi vidno izražajo s tem, da mesec dni vedno in povsod kažejo le nasmejane obraze. Kdor pa bo hodil naokrog z žalostnim, jeznim ali sploh neprijaznim pogledom ali celo jokal, ga bomo prištevali k sovražnikom naše drage dežele. Za takšne naše nasprotnike pa se bo našel prostor v zaporih. Tako ne .bodo mogli kvariti splošnega ljudskega razpoloženja. Car Kozoman XI Minister Belikan Ljudje so peli in rajali po veselicah. Gostili so se z jedačo in pijačo na stroške carjeve blagajne. Bilo pa je tudi ljudi, ki so nad vsem tem godrnjali. Ni se jim zdelo prav, kar se je godilo v deželi. V revni hišici na robu mesta je še vedno prebivala Vankova mama z mlajšim sinom Rankom in hčerko Prisko. Že dva meseca je žalovala za starejšim sinom, ki so ji ga carjevi stražarji odvedli v ječo. Poskušala mu je pomagati, a ji niso dovolili prestopiti praga Sivega gradu, kjer so trpeli zaporniki. Prinesla je zanj kruha, sira in sadja, a so stražarji vse to gotovo sami pojedli, tako ravnati so bili navajeni. Dolgotrajna žalost je mami razjedala srce, nazadnje pa je hudo zbolela in je morala leči. Ronko in Priska sta ji stregla, večkrat pa jih je obiskala mamina sestra Lina iz bližnje vasi in kaj postorila zanje. Otroka sta skrbela tudi za zajkljo z mladiči. Ti so medtem že močno zrasli, saj so pojedli dosti korenja in detelje. Lahko bi jih prodali za dober denar. A preveč so jih imeli radi, da bi se mogli ločiti od njih. In kaj bi rekel k temu Vanko? še vedno so upali, da se nekega dne vrne domov. Neko noč se je mamina bolezen zelo poslabšala. V bolečinah se je premetavala v postelji in vzdihovala, mokra od znoja. »Skoraj ne morem več dihati,« je tožila. »Ko bi le mogla umreti! Ampak kaj bo potem z vami, otroci? Tudi Vanka bi rada še videla. Morala bom še živeti! Ronko, pojdi k teti Lini, naj pride! Pohiti naj, da mi pomaga, dokler sem še živa!« Dobri Ronko je hitro ubogal. Ves v skrbeh je stopil na ulico. V glavi so se mu vrtele razburkane misli. Da bi mama umrla? Kaj bo potem z njimi, otroki? Gotovo bo teta priskrbela kakšno zdravilo, ki bo mami olajšalo težave in jo ohranilo pri življenju. Vse v tej povesti se je zgodilo v davnem času, ko je na svetu bilo le malo zdravnikov in še ti niso dosti vedeli. Služili so samo veliki gospodi. Preprosti ljudje so si morali pomagati sami — z rastlinami, s puščanjem krvi, s čarobnimi besedami in molitvami. Le redkokdo je tedaj dočakal visoko starost. Ronko je bil prestrašen in žalosten. Mame ne sme izgubiti! Komaj je zadrževal jok, ko je s solznimi očmi hitro stopal po mestni ulici. Skoraj uro hoda je imel do vasi s tetinim domom. Le malo ljudi je srečal. Potem pa mu je prišel nasproti mlad stražar z mečem ob boku. Ustavil se je pred dečkom, ga zgrabil za roko in zavpil nad njim: »Jočeš, namesto da bi se veselil! Saj veš, da je jok prepovedan! Sam car hoče, da se vsi njegovi podložniki držijo le na smeh. Včeraj so to povsod razglasili.« »Tega nisem slišal. Žalosten sem pa, ker mi je mama tako hudo bolna, da bo morebiti celo umrla.« »Carjev ukaz ne pozna izjeme. Vse, ki sovražijo vladarja in se ne ravnajo po njegovi volji, moramo poslati v ječo, da se v njej spokorijo. Znano je, da se zdaj samo tisti nočejo smejati, ki carju in deželi želijo izgubo.« »Meni se mudi k teti Lini. Moja mama težko čaka na njeno pomoč. Dokler mami ne bo bolje, ne morem biti vesel.« »Jaz opravljam le svojo dolžnost, takšna je moja služba. Zato pojdeš pri priči z menoj, fant!« »Prosim, usmilite se me! Izpustite me! Mami moram pomagati, če ne, nam bo umrla!« »Bolje bo, da me zlepa ubogaš. Pojdiva!« Ubogi Ronko! Ali bo njegova mama res morala zaman čakati na teto in nanj? Sestra Priska je še premajhna, da bi zanjo mogla kaj več storiti. Tako nesrečen je bil zdaj, da bi bil tudi sam najraje umrl. Stražar je z dečkom prispel na cesto, ki je vodila mimo hiš ob globokem, dovolj širokem potoku. Deček je hitro pomislil: skočil bi v vodo, saj je znal plavati, potem pa bi bežal dalje k teti Lini, da bi ga ta skrila. Stražar morda sploh ne zna zlavati in ga ne bo mogel zasledovati. To bi bila rešitev! Še trenutek in že je Ronko pohitel. Do potoka je bilo le nekaj korakov. Z brega se je vanj pognal oblečen, kakor je bil. Toda tudi stražar je znal plavati. Nemudoma je skočil za fantom. Že sredi vode ga je dosegel, saj je z dolgimi rokami in nogami znal urno plavati. Prijel ga je za vrat in potegnil nazaj na breg. »Ne uideš mi,« se je smejal. »Spet sva skupaj in si bova najprej posušila obleko kar tukaj. Tako mokra ne moreva v Sivi grad. Sicer bi te moral sedaj zvezati. Tukaj v torbi imam močne vrvice za takšno rabo. A nočem tega storiti, saj si pravzaprav še otrok. V gradu bom celo zamolčal to, kar si poskušal storiti. Nisem slab človek in smiliš se mi. Opravljam pač le svojo službo. Odpočijva si tukaj na soncu!« Iz Ronkovega očesa se je utrnila drobna solza in na jok mu je šlo. »V ječi se boš moral smejati, če se boš hotel še kdaj vrniti k mami,« mu je svetoval stražar. »Mene posnemaj! Jočem in se smejem vselej o pravem času, kakor to ukaže car.« Mrak se je že gostil, ko so se jima odprla vrata v mogočni Sivi grad. V njem je že mnogo tednov prebival ubogi Vanko. Ali se bosta brata tukaj kdaj srečala, da bi skupaj zajokala v bridkih mislih na ljubi dom? V deželi Temaniji so se spet polnili zapori. Oboroženi stražarji so z vseh strani dovajali ljudi, stare in mlade. Vsi ti so se pregrešili s tem, da so jokali in se žalostno držali zdaj, ko bi se morali veseliti. Niso ubogali carja in zato bodo kaznovani. V enem izmed grajskih kletnih prostorov je prebival zdaj tudi Ronko. Ni se mogel potolažiti, ko je premišljeval o bolni mami, o bratu in sestri. Gotovo je tudi Vanko bil zaprt v tem gradu, a z njim ni bilo mogoče dobiti zveze. Vpraševal je stražarje po njem, a mu niso hoteli odgovarjati. Doma pa je ostala mama s Prisko. Zdaj sploh ne vesta, kam jima je izginil tako nenadoma. Ali mama še živi? Ali je njej in sestri prišla pomagat teta Lina? Ali se bo pobrigala za njihove zajčke. Gotovo so vsi doma zelo nesrečni. Kaj le bo iz vsega tega? Drugi zaporniki, ki so jih prijeli zaradi njihove žalosti, so se zdaj trudili, da bi se pokazali vesele. Upali so, da jih opazijo Be-likanovi vohuni, ki jih med njimi gotovo ni manjkalo. Tako bi bilo videti, da so se že poboljšali, in kmalu bi jih izpustili domov. Ronkova žalost pa je bila tako globoka, da svojega resnega, grenkega obraza ni mogel spremeniti. Ronko ni imel s seboj niti suknjiča in celo bos je bil. V hladni ječi je našel raztrgano plahto, da se je ogrnil z njo. Kako slaba je bila tu hrana! Vendar od samih bridkosti ni čutil lakote. Jetnikov je bilo vsak dan več. Tudi stražarji so se močno pomnožili. Mnogi med njimi so bili zelo surovi in so kričali podnevi in ponoči. Pogosto so pretepali zaprte ljudi in zlasti dečke, ki so nedavno skušali pobegniti od tod. Življenje v Sivem gradu pa se je nenadoma spremenilo. Prejšnjega glavnega po- veljnika stražarjev je namreč zamenjal nov mož. Po njegovi volji se je marsikaj izboljšalo. Hrane so dobivali zdaj precej več. Dečkom in tudi Vanku so sneli vrvi z rok in nehali so jih tepsti. Zamrežena okna in line so morali vsaj toliko odpreti, da so laže dihali. Nazadnje so jim celo dovolili, da so se vsak dan po eno uro zastraženi sprehajali po grajskem dvorišču, seveda ne vsi naenkrat, saj jih je bilo preveč. Še Vanko si je zdaj osvežil pljuča in sonce ga je kdaj ogrelo. Pogum se mu je vračal in spet je pričel upati v boljši čas. Nekega dne sta na dvorišču oba brata — Vanko in Ronko zagledala drug drugega. Iz daljave je Vanko pomahal mlajšemu bratu presenečen in začuden. Kako, da so tudi tega zaprli? Kaj je z mamo, ki je ostala doma sama s Prisko? In kako je z zajčki? Tukaj je bilo še vedno devetnajst dečkov, ki so jih zaprli pred meseci, ker so bili vesele volje. Na dvorišču so se sprehajali zase. Nekaj sto pa je bilo onih, ki so jih šele nedavno pripeljali semkaj, ker so bili videti žalostni zdaj, ko je bil smeh celo zapovedan. Eni in drugi so se tukaj srečevali. Oni prvi so morali kazati žalostne, oni drugi pa nasmejane obraze. In vendar bi se zdaj morali vsi skupaj smejati, takšna je bila nova carjeva volja. Toda Kozoman in njegov minister sta bržkone pozabila na one prve, ki so se morali še kar naprej kislo držati, čeprav to sicer ni bilo več dovoljeno. Marsikaj bi bil Vanko rad izvedel od Ron-ka. Ob prvi priložnosti, ko stražarji tega niso mogli opaziti, je skočil med jetnike, ki je bil z njimi Ronko. Brata sta se ljubeznivo objela. Potem je mlajši starejšemu opisal, kako in zakaj so ga privedli semkaj. Tudi o mamini bolezni, o sestri in zajčkih mu je povedal to in ono. Že kmalu sta se morala spet ločiti. Stražarji so jih že klicali nazaj v temačne zapore. Dan pozneje je neki starejši stražar obhodil vse ječe v Sivem gradu in poiskal Vanka. Rekel mu je: »Novi glavni poveljnik stražarjev hoče govoriti s teboj. Vodil te bom k njemu.« Novi glavni poveljnik? Kdo bi to bil? Tukaj ga še nihče ni videl. In zakaj kliče ravno Vanka? Kakšen namen ima z njim? Ali ga bo kaznoval zaradi upora, ki so ga fantje brezuspešno pripravljali? Po mnogih stopnicah in hodnikih sta prišla do okovanih vrat. Pred njimi je stal stražar. Dovolil jima je vstopiti v večjo, svetlo sobo. Tam je ob mizi sedel krepak mož v imenitni modri obleki, z rjavo bradico. S prsi se mu je svetilo odlikovanje s črno muho na zlatem polju. Na bližnjem stolu je ležal njegov meč. Pomignil je stražarju, naj odide. Nato je stopil Vanku nasproti in se mu nasmehnil. To je bil vendar Filip, nekoč carjev služabnik, potem pa jetnik! Zdaj ni bil več odet v cunje in bradica mu je zrasla medtem. »Saj veš, Vanko,« je dejal, »bila sva skupaj zaprta — ti zaradi veselega obraza, jaz pa zaradi muhe, ki je bila kriva, da si je car zlomil nogo. Se še spominjaš?« »Pa kako dobro! A vas v prvem hipu nisem spoznal. Bili ste zelo dobri z menoj.« »Kakor veš, sem iz ječe odšel v vojno proti muham. Bil sem med tistimi, ki so pobili največ muh. Zato mi je vladar moj prejšnji greh milostno odpustil.« »Tudi odlikovanje vam je dal.« »Da! V prejšnjih vojnah sem bil dvakrat ranjen — enkrat pod rebra, drugič v hrbet. Morda se je car tega zdaj spomnil. Sicer vladarji kaj takšnega radi pozabijo, imajo pač večje skrbi. Dvakrat sem kri prelil za carja, a me nihče ni pohvalil za to. Zdaj pa sem pustil teči mušjo kri in poglej, veličanstvo car Kozoman mi je podelil zlato odlikovanje! Pa še službo glavnega poveljnika stražarjev Sivega gradu sta mi zaupala on in minister Belikan! Imam tolikšno moč, da tebi in še drugim tukaj lahko pomagam. Videl boš...« »Ali res?« se je razveselil Vanko. Po dolgem času mu je lica spreletel prvi nasmeh. »Tukaj pa je zdaj zaprt tudi moj brat Ron-ko. Bil je žalosten, ker je naša mama hudo bolna. Ni mogel biti vesel, pa so ga...« »Tega o tvojem bratu nisem vedel,« je rekel Filip. »Lahko bi ga premestil k tebi, da bosta skupaj, tako vama bo laže. Zamenjal ga bom za onega krojača, ki ima že po naravi nasmejan obraz in ga ne more spremeniti niti tedaj, kadar joče. Ta pojde tja med tiste, ki se morajo smejati, tvoj brat pa k tebi.« »Tako, da! Lahko bom pomagal Ronku, ki je mlajši od mene. Skupaj nama bo manj hudo.« »Še kaj več bom skušal storiti. Takoj pošljem nekoga k tvoji mami. Povej mi njen naslov! Sporočiti ji moramo, da sta vidva oba tukaj skupaj živa in zdrava. Pa še to, da bosta kmalu spet doma.« »O, hvala! Potolažili boste našo mamo. Ali jo bova zares že kmalu videla?« »Dosti dolgo sta j že v Sivem gradu. Toda jaz sam ne odločam o jetnikih. Naprosil bom ministra Belikana, da vaju pri carju omeni. Sploh pa bi bilo treba izpustiti vse zaprte, ki so se nekoč smejali. Smeh je zdaj vendar ne le dovoljen, ampak celo zapovedan! Pa tudi tisti, ki so jokali v nepravem času, naj gredo čimprej domov. Prvi naj odidejo otroci, ki so za svoj jok imeli poseben vzrok.« »Povejte ministru še nekaj, prosim, prosim,« je rekel Vanko. »Najinega očeta so v vojni ubili sovražniki carja Kozomana.« »Res je: car bi bil krivičen, če bi preganjal nedolžne otroke naših mrtvih junakov. Upam, da mi bo minister Belikan pomagal rešiti vaju oba, čeprav je sicer trdo-srčen mož. Niti car ni tako neusmiljen.« »Še to naj car izve: naša mama leži hudo bolna, midva z bratom pa bi ji rada poma- gala. Tudi zajkljo imamo doma, zajkljo z devetimi mladiči,« je pripomnil Vanko. »Kako je to čudno!« je menil Filip. »Brata sta, pa je eden zaprt, ker ni jokal, drugi pa, ker je jokal. Za kazen pa naj bi zdaj prvi jokal, drugi pa se smejal. To bi bilo skoraj malce smešno...« Filip je Vanku pod roko stisnil zavitek. V njem je bil kruh z mesom. Deček se mu je zahvalil še za topli suknjič in čevlje, ki jih je ukazal prinesti za Ronka. Še isto popoldne se je Ronko preselil k Vanku. Odslej bosta brata ležala in spala skupaj, seveda ne več dolgo, saj poj deta že kmalu domov. Od njiju se je poslovil krojač Urban, ki mu je sama narava dala nasmejan obraz in ga nikakor ni znal spremeniti. Rad je zdaj odhajal med jetnike, ki so se morali smejati, če so si hoteli prislužiti prostost. Tukaj ga zaradi smeha nihče ne bo tepel... Zvečer se je pri Vanku in Ronku oglasil sel, ki ga je bil Filip poslal k njuni mami. Od nje jima je prinesel krajec kruha in sočnih domačih hrušk. Vesela je bila novice, da se ji sinova kmalu vrneta. Prvič po dolgi bolezni je za nekaj časa lahko vstala iz postelje. Teta Lina vsak dan prihaja k njej. Tudi Priska zelo pogreša oba brata. Zajčki pa so zdravi in že zelo veliki. Čez teden dni je Filip poklical k sebi Van-ka in Ronka. Povedati jima je moral neprijetno vest. Minister Belikan noče zanju zastaviti besede pri carju. Rad bi ju poslal še na prisilno delo v neki kamnolom. Vsaj do novega leta bo še trajala kazen, ki sta jo zaslužila, tako je dejal. Novo leto pa je bilo še daleč! Prisilno delo pa tudi ni šala! Morala bosta potrpeti, čeprav ju v kamnolomu čaka težavno življenje. Vendar bo Filip čas njunega odhoda tja zavlekel, kolikor bo mogel. Prezgodaj sta se veselila. Toliko bridkejša jima je zdaj bila krivična usoda. In vendar, čez noč se je zgodilo nekaj, česar nihče ni pričakoval. Nekaj, kar je mnogo pomenilo za vso Temanijo. Pa tudi za Van-ka in Ronka ... Car Kozoman XI. je sedel v svoji spalnici, v mehkem naslanjaču. Le še rahlo povita desna noga mu je počivala na blazini, na posebnem stolu. S prsti si je gladil košato rdečo brado. Ob mizi pred njim je slonel stari Silvan, zapisovalec zgodovinskih dogodkov v deželi Temaniji. To službo na carjevem dvoru je opravljal že štirideset let. Gosje pero je pomakal v lonček s črnilom in beležil na papir, kar mu je vladar narekoval. Vse to bo pozneje prelepo, kakor zna to samo on, prepisal v knjigo z velikimi per-gamentnimi listi. Ta. knjiga je stara že več stoletij. Iz nje bodo prihodnji rodovi spoznavali preteklost mogočne dežele. Ta knjiga 7 Mohorjev koledar 97 je med največjimi zakladi carstva. Na sprednji strani jo krasi naslov v zlatih črkah: ZGODOVINA SLAVNE DE2ELE TEMANIJE Vladar je počasi, z globokim premislekom pripovedoval: »V tem letu je veličanstvo carja Kozoma-na XI. doletela nesreča. Vsem njegovim pod-ložnikom je bila znana njegova ljubezen do lepote in snage kakor tudi njegovo sovraštvo do vsega ogabnega, tako tudi do mrčesa in nečistoče sploh. Čeprav je bil muham vstop v grajske sobane strogo prepovedan, se je neka muha predrznila prileteti v carjevo spalnico. Služabnikova malomarnost v tem pogledu je carja tako zelo razkačila, da ga je hotel pri priči kaznovati. Toda pri tem poskusu mu je spodrsnilo in padel je tako nesrečno, da si je zlomil desno nogo pod kolenom. Zdravniki so se pobrigali zanj in skušali zmanjšati njegovo trpljenje. Tudi krepka vladarjeva narava je pripomogla k temu, da se je prizadeta kost v njegovi nogi hitro pričela celiti — v veliko veselje vseh carjevih zvestih podložnikov in njim v srečo.« Utrujen po dolgem govorjenju je vladar umolknil. Prigriznil je kruhek s kokošjim bedrcem in popil čašo temnega vina. Nato je dodal: »Nekje tu bo treba vriniti še pripombo, da se je moj stari revmatizem letos nekoliko pomiril in mi ni več prehudo nadležen.« »To bom gotovo vnesel na primernem mestu, veličanstvo,« je vneto obljubil pisar Sil-van. Car je nadaljeval: »V istem letu je dežela doživela tudi nekatere radostne dogodke. Prestolonasledniku, ki bo nekoč kot Kozoman XII. zasedel prestol ljube nam Temanije, se je rodil sin. Želja vseh naših poslušnih podložnikov je, da bi ta nekoč kot Kozoman XIII. zavladal deželi. Že ob rojstvu je bil deležen posebne pozornosti in ljubezni od vseh strani. S svojo znatno telesno težo, krepkim životom, jasnimi očmi in plemenito oblikovanim noskom je že zgodaj vzbudil velike nade. Z njim in pa s pomočjo naših vrlih vitezov — veli-kašev je zagotovljena srečna bodočnost našim potomcem. To nam potrjujejo tudi ugodna znamenja, razodeta v zvezdah.« Spet si je vladar malce odpočil. Medtem je pisar Silvan stare gosje pero zamenjal z novim, dobro priostrenim. Nadaljeval je z delom: »Po odločitvi carja Kozomana XI. se je Temanija še bolj očistila in olepšala. Postala je najuglednejša dežela tega sveta. Neizprosno maščevanje je doletelo zločinski mušji rod, ki se je drznil prodirati celo v carjeve sobane in v njih ogrožati vladarjevo življenje, s tem pa tudi blaginjo dežele. Zato je bilo treba napovedati vojno muham, da bodo brez prizanašanja kaznovane in iztreb-ljene. Zbrali so se premnogi tisoči starih in mladih podložnikov, da so vsepovsod odločno posegli v krvavi boj. Z navdušenjem so prej kakor v dveh tednih opravili svojo plemenito dolžnost in se pod zmagovitimi zastavami vrnili na domove. Hvala jim v imenu domovine!« Lepe carjeve besede so ganile njega samega in moral je počakati, da se mu je pomiril glas, preden je govoril dalje: »Tako lahko ugotovimo resnico: v vsej deželi Temaniji ni ostala živa niti ena muha. Naši prebivalci bodo odslej mirno delali in spali. Če pa bi se muhe še kdaj skušale pretihotapiti k nam, jih bodo naši stražarji in drugi budni ljudje že na meji uničili. Takšna bodi usoda teh naših strupenih sovražnic! Minil je njihov čas pri nas na veke!« Izmučen po dolgem narekovanju je car prigriznil kos orehovega kolača in popil še čašo vina. Tudi stari Silvan je opravil svoje delo in je zdaj mogel kaj prigrizniti in se odžejati. »Ali je bilo dobro povedano, kar si zapisal?« ga je vprašal vladar. »Ni na svetu človeka, ki bi se znal izražati tako izbrano in vzvišeno kakor vaše veličanstvo! V najvišji užitek mi je bila vsaka vaša beseda, ki sem jo zapisal. Hvala vam za zaupanje! Edini človek sem, ki sem vaše bogate besede smel slišati naravnost iz vaših carskih ust. Zapisane bodo ostale žive do konca sveta in občudovane...« »To si zares dobro povedal, Silvan! Niso se ti še skisali stari možgani,« je Kozoman pohvalil pisarja. Takoj nato pa... Silvan je v hipu ostrmel. Kaj naj to pomeni? Strah in groza! Car je bil oči nepremično zapičil v strop nad svojo posteljo. Po licih se mu je razlivala siva bledica in po vsem telesu se je tresel. Kaj se je zgodilo? Kozoman je z desnico molče pokazal na strop. Iz grla mu je privrel klic, poln obupa in kakor blazen: »Muhe!« Navzgor se je ozrl še pisar. Saj ni moglo biti, kar je tam zagledal! Nemara ga varajo stare oči! Bilo bi preveč strašno! Po visokem stropu so počasi lezle tri muhe, vse tri blizu skupaj. Bile so to prave, črne, grde muhe. Le od kod so se vzele tako nenadoma? Kje so se dotlej skrivale, potuh-njenke? Ali jih je kak carjev sovražnik na-skrivoma prinesel semkaj? »Mu-he!« je spet zavpil vladar. »Prišle so, da se maščujejo nad menoj! Menil sem, da sem jih vse pobil! Zdaj bodo pa one uničile mene!« »Veličanstvo, pomirite se, prosim vas! Pobili bomo še te tri muhe, kakor smo že tisoče in tisoče drugih.« Zaman je Silvan tolažil carja. Potem je iz žepa potegnil robec in z njim pomahal, da bi prepodil muhe. Te pa se s stropa niso premaknile. »Muhe so bile močnejše!« je z onemoglim groze polnim glasom tarnal Kozoman. »Muhe so premagale mene, vladarja Temanije! Uboga moja dežela, kaj vse si morala dočakati ...« Zamajal se je na naslanjaču, zakrilil z rokami in se nagnil naprej. Še preden ga je Silvan mogel podpreti, se je zrušil po tleh. Z obrazom na preprogi je obležal in vztre-petaval v krčih. »Preveč ste se razburili, veličanstvo!« je ves zmeden izjecljal pisar. Skušal je dvigniti carjevo telo, a je bilo zanj pretežko. Pohitel je iz sobe in vpil: »Kje ste, gospodje zdravniki? Carju je slabo! Pomagajte!« Pritekel je prvi zdravnik Damaz, za njim še drugi in tretji. Sklonili so se k vladarju, mu pretipali žile in prisluhnili njegovemu srcu. Prebledeli so in se spogledali. Damaz je s strahom povedal: »Car Kozoman XI. je mrtev. Še preden smo veličanstvu mogli pomagati, ga je zadela srčna kap. Iztekel se mu je čas življenja. To je pregrozna nesreča za našo slavno deželo.« Z drhtečimi prsti je mrliču zatisnil očesne veke. Tedaj je ves zasopel prihitel še minister Belikan. Stari Silvan si je z lic obrisal dve debeli solzi. Služabniki so na nosila položili truplo carja, mnogo let tako zelo mogočnega. S stropa so zrle nanj tri črne muhe, a se nihče ni zmenil zanje. Poslali so brze-ga sla po pokojnikovega sina, zdaj novega vladarja Temanije. Prav to jutro je bil z družbo velikašev odšel na lov na medvede v daljno okolico. Hitri konjeniki so po vsej deželi raznesli tožno vest. Zvonovi so zazvonili, na hišah so se prikazale žalne zastave. »Bil je moder in hraber vladar,« so govorili velikaši in še nekateri drugi ljudje. »Imel je trdo srce in po njegovi krivdi so mnogi med nami bili nesrečni,« so menili drugi, a teh je bilo dosti več kakor prvih. Z velikimi slovesnostmi so v grobnico položili carja Kozomana XI. Velikaši so sklenili podeliti mu častni naslov »veliki uničevalec muh«. Na prestol je stopil pokojnikov sin kot car Kozoman XII. Ljudje so ugibali, kakšen bo novi vladar, ali bo slabši ali boljši od svojega prednika. Začudili pa so se in si oddahnili, ko so že po nekaj dneh slišali njegov prvi razglas: — Da dostojno počastimo veliki spomin našega zaslužnega očeta carja Kozomana XI., smo se odločili izkazati milost tisočem naših podložnikov. Ukazujemo, da se takoj odpro vrata zaporov in ječ po vsej deželi. S tem so nadaljnje kazni oproščeni vsi jetniki razen razbojnikov, morilcev in tatov. Pričakujemo, da se bodo v svobodi pokazali hvaležni meni in naši deželi. Naj živi Te-manija! Car Kozoman XII. Minister Malovin Poleg novega carja je bil na razglasu podpisan novi minister Malovin. Torej je Belikan izgubil svojo visoko službo in preveliko moč. Tudi to je bilo dobro znamenje za marsikoga. Sivi grad je pričel samovati. Zapustila sta ga tudi Vanko in Ronko. Še prej sta se poslovila od poveljnika Filipa in se mu zahvalila za pomoč. Pri njem sta se še okopala in očistila, da ne bi mrčesa prinesla domov. V solzah je mama objela svoja sinova. Okrog njiju je sestra Priska zaplesala od veselja. Zajčki so bili že zelo veliki in lahko jih bodo za dober denar nekaj prodali. Mama je hitro ozdravela. Obiskovala jih je teta Lina in pripovedovali so si, kar so doživeli in preživeli. Bili so zadovoljni, da je minilo, kar je bilo slabega. Pred njimi pa je bilo zdaj vse dobro in lepo. Vsaj zdelo se jim je tako. Saj bi bilo prav, da na svetu ne bo več joka, ampak bosta le še veselje in smeh. Pa tudi če bodo ljudje še jokali, naj jočejo, če ne bodo mogli drugače, in se smejejo, kadar bodo srečni — vsi po svoji volji in potrebi... Fran Roš BOJ NA ZGORNJI TEMERCI Na jasi na Zgornji Temerci, na pobočju Porezna, sta se v mesečini srečala srnjaka. Sklenila sta bila, da se bosta srečala ponoči in se brez prič pomerila, kdo je močnejši. Bila sta že tako lepa, že tako močna in zdrava, da ju je bilo veselje videti. Glavi so jima krasili rogovi s številnimi izrastki. Prvi je prispel na dogovorjeno mesto vodja tropa. Ko je dospel še tekmec, mu je rekel: »Prav je, da si prišel le v spremstvu lune, ker ta boj bo odločil, kateri izmed naju bo vodil čredo. V dveh sva res preveč. Boj pa bo trd, do poslednje kaplje krvi.« Došli je ponosno stresel glavo. »Prav,« je rekel, »naj odloči boj.« Kar skoraj so zapeli njuni rožički. Pa že tako so rožljali, da se je zdelo, da bodo zdaj zdaj odleteli. Spopadla sta se zares na življenje in smrt. Ko sta se tako prerivala in suvala po trati, sta si bila tako podobna, da bi si bila lahko rodna brata. Oba sta že krvavela, a boju le ni bilo konca, ker ne enemu ne drugemu še niso pošle moči. Spet sta se precej oddaljila, da sta lahko z večjim zaletom trčila skupaj. Vsak izmed 7* 99 njiju je pač hotel voditi čredo. Rožički pa so se jima pri tem zaletu tako zapletli, da nista mogla več narazen. Vsi njuni poskusi so bili zaman. Končno sta se onemogla in s povešenima glavama le umirila. Tedaj je starejši rekel mlajšemu: »Dvoboj je končan. Ne jaz ne ti, ne bova vodila tropa. Neizprosno sva obsojena na smrt, rogovje nama je bilo usodno. Le človek bi ga lahko razrešil. Ta pa, tudi če bi naju našel, bi jih razrešil le v svojo korist. Pomisli: ujel bi kar dva srnjaka brez vsakega truda in pa še s tako lepimi izrastki! Drugi mu je odvrnil: »Da, brat moj, res bi bilo bolje, če bi v dvoje vodila trop, saj je bil precej številen.« »Da, če bi se že prej imela za brata; kaj nama pomaga zdaj, ko sva obsojena na smrt. Prav lahko bi oba vodila trop, a sem bil preponosen, da bi se sprijaznil s tem.« »Brat moj, sedaj ne utegneva o tem razmišljati. Glejva, da zgineva z jase, da naju tu ne zapazi človek in tudi zato, da se ne izve, kako žalostno sva končala.« S težavo sta se zavlekla v gosto grmovje, da tam skrita dočakata smrt, ki ju bo rešila trpljenja. Mlajšega je zaskrbelo: »Le kdo bo sedaj vodil trop? Le kako se bo ohranil brez vodnika?« »To naj te nikar preveč ne skrbi,« mu je odvrnil prejšnji vodnik tropa. »Vodil ga bo najmlajši srnjak, ki je še ostal živ. To bo ponosen! Pa saj bo tudi lahko, ker le redek srnjak bo imel tak trop kakor on. Srne ga bodo kaj rade sprejele za vodnika. Najine rožičke s tako lepimi izrastki pa bo bržkone šele čez dolga leta našel človek. In tedaj bodo še vedno tako zapleteni, kot so sedaj. Bržkone bo rekel: ,Bila sta si brata in vendar sta se pogu-bila. Aiko se že kaj takega včasih primeri med ljudmi, ali ni žalostno, da se primeri tudi med živalmi?' Upajva vsaj, da bodo najini zapleteni rožički, ko jih bo prinesel domov, za zgled predvsem mladim ljudem. Vsaj oni bi morali živeti med sabo v ljubezni in v slogi kot res pravi, dobri bratje in ne tako, kot sva živela midva srnjaka.« TAM, KJER SE HRIBJE l Ohcet na meji Od kod ta mila, preprosta pesem ubranih vaških glasov v pozni noči in vmes razposajeno čakaranje, prešerno smejanje, da se kar trga razdražena nočna tišina? Veseli ohcetar-ji so tam na bregu, podstrehom na borjaču, ker v hiši ni prostora, pod lopo z deskami in širščem pokrito, danes okrašeno naznotraj z bršljanom, rožicami, s flokčki. Vozove orala, brane in drugo orodje so spravili drugam, zato so pa postavili dolge mize, belo pogrnjene, z bažiljkami in nageljčki, rožen-kravtom, rožmarinom posute, za katerimi samozavestno sedijo razgibani svatje, vsa povabljena žlahta. »Eno drevce mi je zraslo, drevce zeleno...«. odmev slovenskih akordov se prebija čez mejo onkraj, tja dol po Plešivem, kjer še vedri jo lepe domačije, odtrgane od stoletne domače fare, zdaj osamljene po pobočju Krminske gore. Kmalu se iz te vesele mešane družbe prikrade še italijanska popevka, seveda sodobna, sanremska — »dell'amore mio«, o ljubezni moji, ki jo znajo vsi, potem ono slovensko »bila sva mlada oba, ko preko mosta sva šla«, nakar pop rime j o moški tisto staro furlansko: »E la legrije a l'e dai gio-vins e no dai večos maridas — al'an pier-dute a lant a messe in chel di che son spo-sas« — »Vsa radost je le v mladih in ne v teh IN RAVNINE STRNEJO poročenih starih, ki so izgubili to veselje že tisti dan, ko so šli k maši se poročit« — bi prosto rekli po naše. In še druge ljudske popevke, tudi klanfarske imenovane, so prišle na vrsto, davno že pozabljene, ki jih ravno ohceti obudijo. Prav na sredi pisanega omizja sedita ne-premaknjena, zresnjena nofč in noviča — ženin in nevesta, molčeča, ob njem je nevestina mati, ob njej ženinov oče. Ženin je zagorel furlanski mladenič, temnolas, nevesta žlahtna, plavolasa Brika, belordača ku čerešnja cepika, lep par, kako sta zamaknjena, ne pojeta zraven; ob strani nofča je še njegov prvi tovariš, ki mu je bil priča, ob strani noviče njena prva tovarišica, ki ji je bila priča, za njimi pa cela rajda tet, stricev, starešin, botrov, botric, krstnih in birmanskih nun, nuncev, pa še gospodnunc — župnik med svojimi svatovskimi ovčicami, tudi on zabaven, pojoč, ves drugačen kot pri oltarju, fotografsko klipsa in skrivaj lovi starejše, mlajše posebneže, zanimive prizore, pristne obraze. Harmonika hrešči iz spodnjega kota in spremlja vse pesmi, kdaj pa kdaj udari »štajeriše« in »špicpolko«. Že potrka starejši domačin na kozarec. Tišina! Govornik se je komaj zbral in je ho tel biti resen: Draga nevesta, veš, žalostni smo, da nas zapustiš in da graš dol u Lase in pustiš starše, rojstni kraj, kjer si se tako brezskrbno igrala po gmajnicah, kjer si oko pavala po brajdicah grah in sirk, obirala Šolarji pred slovensko šolo na Spodnjem Plešivem (Italija) češnje, breskve, brala grozduje, hodila na shode, pa si se še zavrtela z domačimi fanti v zadružnem domu. No, ne jokcaj se preveč, nekaj pa le moraš, naj ti le tečejo solzice, saj jih boš kmalu posušila, mogoče ti bodo spet privrele na dan doma pri tašči. Pa nikar! Smo pa tudi veseli, da si stopila v zakonski stan, v našo bratovščino in ki vemo, da boš delala dol v Lasih čast Bricem. Veš, Brike so rodovitne, pa naj ti Buoh da puhno koščičev, cajhen otročičev in to ti polagamo na srce, da jih boš znala učiti tudi po naše, pa ne pozabi na naš materni jezik, potem pa le primi ne samo za kuhanco, ampak tudi za motiko in srp, furlanske njive so bogate. No, če bi prišlo kaj vmes, saj veš, kje smo, samo ne hodi k mami in tatu, k nam pridi se potroštat, pa saj imaš ljubeznivega mo-žička. Če boš pa kdaj le prišla, pridi takrat, ko boš kaj novega prinesla v naročju. Bodita srečna. Buoh vas var'! — »Un dos pa-raulis anče a te, nuvis štimat, come 'ai fa-velat prime a la nuvizze ta femine« — to se pravi po naše: tudi tebi, dragi nofč, dve besedi, kakor sem poprej že povedal nevesti, tvoji ženi. Buone fortune! Dobro srečo! Srečno pot! Buon vias; Živio! Vive! Čau! Čin, čin! Prvi ženinov tovariš iz furlanske soseščine se nemirno premeta na svojem sedežu, nič kaj dobro se ne počuti med tetami, hočeš nočeš se mora le držati stare regole in ostati tam, kamor so ga posadili, toda oči, oči, te mu bliskajo dol h koncu mize, tam mu lebdi čedna prikazen, domača deklica, plavolaska modrih oči, napol kmetskih, napol mestnih potez, najbrž študentka? Ona sedi tiho, navidezno mirna, pa ji v srcu le plamti goreč vihar, čuti njegove poglede, se jim odmika sramežljivo skrivajoč se za po menki s tovarišicami. Vsa njena nemirnost jo bega, da ni prisotna, da je zaplavala nekam pod zvezde: oba delata v tovarni, on je tehnik, ima avto, njegovi starši veliko kmetijo, traktor, kosilnico, vinograde, ja, in kaj še vse! Fantje jo le dražijo in dražijo, dekleta pa pomirjajo. Pustite jo, se bo že zbir-sala. Tedaj se približa oni slovesni trenutek: ženin in nevesta, skupaj s sklenjenima rokama prekrižata z dolgim nožem svatovsko torto in jo razrežeta (nekdaj je bilo rezanje kolača, potem svatovske pogače), po razdelitvi torte se družba sprosti, tete se razidejo po hiši, strici po brjaču, mladina po avtih, znajdeta se pa tudi Nino in Lenka v polmraku skupaj pod latnikom. Fantje se spo-gledajo: hudiča, spet nam bo ena sfrlela v Furlanijo! Pa smo današnji nevesti napravili šrango, da jo je furlanski »sposo« drago odkupil, še odhodnico smo jim zapeli: »Mesec maj priromal je v deželo, smo odprli šrango in državni blok. Svatje! Le pojdite zdaj veselo skoz slovenski — laški slavolok.« Budno fantje, budno! Spet jo bo ena pofulila v Furlanijo! Končno zapuhajo avtomobili na borjaču, razmajeni ohcetarji se pričenjajo poslavljati brez konca in kraja, ginjeno se obušavati s suhimi solzami, lunin krajec se prikrade izza oblakov, smejoč se svatovskim majajočim se veselim bratcem in sestricam. Tudi Nino in Lenka poskočita v avto in naglo odjadrata proti zadnjemu krajcu noči. Dva zapoznela svata, možanca, krevsata počasi po klancu, na križišču kraj ceste se vstavita, položita kamižolce v rosno travo in posedeta. Vidiš, pravi prvi, kaj napravi tista fabrika od kandrej, no, recimo od sto-lic ali kakor se po furlanski pravi fabrika dei čandrejiš, kako zna prevleči naša dekleta, samo da služijo lire za balo. Res je res, pravi drugi, ma reč' kar češ, tudi našim ženskam se cedijo sline po lirah, jih dobro obrnejo ne rečem. Ma to, pravi prvi, kako da se nobene Furlanke ne primejo Brda in da se nobena noče priženiti k nam, tudi tiste dekline v Veliki Dolini na Soči, se na vse viže branijo prit' v Brda garat. Našim Bri-kam pa vsa čast. Tako je, ki' čemo, pravi drugi. Vtem zaprhuta mimo nočna ptica. Možanca se kar pobereta in odcingata vsak na svoj kraj. Lunin krajc-kljukc zdrkne v Furlanijo. 2 Fabriche di ciandreis Tovarna stolic, stolov. Doli za Idrijo ali reko Judrio, za staro mejo in še dlje za Kor-nom, za Nadižo po ravnem polju cesta gre, danes v asfaltu gladko blesteča, ob njej cvetoča naselja, živahni trgi, pisane vile pod ci- presami, rumeno-plave hiše pod murvami in latniki, ob cesti Brazzano, San Giovanni di Manzano, nad vsemi Manzano, v zadnjih letih zelo štimani, obljudeni kraji, saj v njih poleg raznih sort vin, kakor pinota, modre frankinje, rizlinga, poleg visoko zaraslega, belega sirka (koruze) raste še industrija, lesna industrija za izdelovanje stolov. Da, »fabriche di ciandreis« v Manzanu je cilj, je privlačno postajališče našim podjetnim, marljivim, vseh naporov zmožnim Brikam. Iznajdljive, preračunljive so, da so se znašle, saj tudi brata podjetnika zelo obrajtata »le slave« in še danes po italijanskih mestih vedno veljajo naše ženske kot najboljše delavke, pa naj bodo mlajše ali starejše. Na ponedeljek rano odplujejo navzdol proti jugu, v furlansko pianuro, na soboto pridrvijo spet na sever, navzgor v Brda, da si čez nedeljo naberejo domačega ajerja in se navza-mejo domačega duha za teden dni, pa še nekaj, da prinesejo dober zaslužek v lirski valuti domov, za opremo v hiši, za doto, za dolgove, za motorinč, za in za... ne pridejo do konca. Silno podjetje dveh bratov — silakov, redka tovarna tovrstnih obratov, najmodernejše opremljena v ogrodju, strojih, modelih in drugih napravah. Les in les, trdi, mehki, po večini iz naših gozdov, kako ga predelajo, oblikujejo, modelirajo: režejo ga, stružijo, vkuhavajo, lepijo, barvajo, lakirajo, brizgajo, sušijo, pa še v dišečih špiritih in terpen-tinih, vse v tekočem, nenehnem ritmu. In med klopotom in šumom strojev še klopo-tanje, žlobudranje, spogledovanje, mežika- nje temperamentnih delavk, furlanskih in slovenskih. Moderna sodobna pesem na meji. O, Tudi Nino in Lenka se zibata v tem valujočem vrvežu. Zvedave ženske so že davno opazile neko nihanje ljubezni, spletene med stroji in utripanjem src. Furlanski jezički so spletli že klopčič kvant, obrekovanj, nevoščljivih zbadljivk, cedilnih slin. Dobro le, da stroji sproti oglušijo visoko napetost ozračja zunanjih in notranjih struj. »Vjodiš tu«, vidiš, se je obreknila špirtasta Furlanka, »je šel onkraj po eno ,slavo' kakor da ni nas zadosti?«. »Taš tu,« molči, ji je oporekala Marjeta, »kaj ne veš, da ljubezen hodi čez konfin brez pašaporta«. »Tazejt babiš«, molčite babe, se je Nino zadri, »če ne, vam namažem jezičke con la tintura deli diau, s hudičevo mažo.« Lenka se je skrila za stroje in si brisala smejoče solzice. Tisti večer je šumela narasla Nadiža, grozeči hudournik je dol z be-nečanskih hribov valil s seboj razjarjeno vodovje s plavajočimi debli, vejami. Ob bregu sta opazovala to divjo igro Nino in Lenka. »Glej, Nino,« se je Lenki izvilo, »tudi v meni vse tako buči in divja, se trga in lomi, ali ne bi bilo bolje, da greva v miru narazen?« »Ni nobene sile, ki bi naju razdvojila, tudi taka ne, kot je nocoj ta razbesnela voda,« se je Nino razvnel, bolj pesniško nastrojen kot trezno misleč in je Lenko tesno objel, a hladni valovi so pljusknili na razgrete glave. »Ali slišite? ali ni tam iz penečih valov nekaj odjeknilo? Ali ni nekaj reklo: Pazita se, Nino in Lenka, da ne utoneta!« Manzano v videmski pokrajini Monte Quarin (Krminska gora) z italijanske strani; na levi spodaj je župna cerkev v Kr- minu, zgoraj podružnica 3 Zbor na gori Med Brdi in Furlanijo, severno od Krmina — Cormons, je na Krminski gori — Monte Quarin 274 m, naravna zemljepisna meja in obenem čista jezikovna meja, ki je od najstarejših časov nespremenjena. Slovenski doseljeilci, kakor jih omenja najnovejši italijanski vir1 se niso pomešali z drugimi prebivalci in začuda, ohranili so svoj lastni jezik in običaje, vse to od srede 7. stol., njih doselitve v te kraje na zapadu, do današnjih dni. Trčili so na Langobarde, ki so prišli pred njimi in ki so posedli italske — furlanske ravnine, so se pa oboji večkrat spopadli, vendar so langobardski vojvode uporabljali Slovence kot dobre poljedelce, pa še kot zaveznike proti bojevitim Avarom. Sredi slovenskih naselbin so Langobardi pozidali trd-njavske gradove, da so branili vzhodne meje, tako tudi na Krminski gori proti navalom Avarov, Hunov, Slovenov. Po 1300 in več' letih še tu kljubujejo časom in vremenom razvaline gradu z enim ohranjenim od petih obrambnih torionov — stolpov in se tu ob mrtvem znamenju srečujeta dva stoletna, si dobra soseda, ni pa več na tem površju slovitih Langobardov, ki jih je močnejši ro-mansko-furlanski element popolnoma prevzel vase in jih poromanil. Krminska gora spričuje vojna krdela narodov, ki so tod hrumeli, prišli in odšli. Na južnem pobočju, s pogledom na furlansko ravan, tik pod vrhom Gore, Monte Ouarin, ki jezikovno se mu ime razlaga iz 1 V letu .1970 so izdali furlanski evangelij: »111 Vanseli di Nostro Signorer Gjesu Crist«. Editi-ons di Int Furlane — Udin 1970 Prevedeni so iz grščine vsi štirje evangeliji kot edicija Furlanskega ljudstva v Vidmu 1970. keltskega korena, kakor so npr. gorske tvorbe krn, krnica, karnija, cormonium — Krmin, na Kvaru, morda tudi kras, so od leta 1636 postavili cerkev Madone D'Ajut — Marije Pomočnice, z zlatim oltarjem, freskami iz 17. stol., z grobnico v podzemlju grofa Del Mestri, graditelja cerkve. Že oddavna se na velikonočni ponedeljek shajajo na Gori množice božje-potnikov in izletnikov z goriške in videmske strani, da predpoldne počastijo v cerkvi zaobljubljeni shod, popoldne pa da se na vrhu razgledajo in sprostijo v pomladanskem razpoloženju. V letu 1971 na velikonočni ponedeljek je doživela Gora izreden praznik. Po novi asfaltni cesti iz Krmina navzgor do sedla. Presunilo nas je poslušati očenaš v furlan-ščini: Pari nestri che tu ses in cil ch'al sei santificat il to non, ch'al vegni il to regno ch'e sei fate la to volontat come in cil anci-je in tiere. II pan che nus convente danusal ue, e perdoninus i nestris debiz come ancoje no ju vin perdonas ai nestris debitors e no sta metinus in tentazion ma liberimis dal trist. Amen. Po cerkvenem opravilu so prišli drugi blagri na vrsto in po »pojdite v miru« so se zganile množice lačnih in žejnih in se zgrnile po pobočjih, po grivah, po travnikih. Vojaki alpini, vrli dečki, so s paštošuto (skuhano v velikih kotlih) in s chiantijem nasitili in napojili tisočglavo božje ljudstvo in še civil-banda iz Buj je razvnela valujoče množice v popevkah in rajanju. Med vrvečo množico se namah pojavita tudi Nino in Lenka, vodeča se z roko v roki, ustavita se pri vseh stojnicah in si izbirata spominčkov — zlatih umetnin, »poročnih« prstanov z bleščečimi dijamanti. Blesk furlanskih oči, slovenske miline, blesk biserov! Omamljena prispeta na vrh Gore. Bil je dan sonca, razgledan do Triglava, Krasa, Kanina, Matajurja na jugoslovanskem obzorju, do Karnijskih Alp, furlansko-beneških ravnin, do morja na italijanskem obzorju. V smejočemHSolzečem se aprilu so prima-hali tudi veseli Brici na Goro, z vrha so se razgledovali le po furlanskih rodovitnih ora-nicah med »čampi« (njivami), na prešerne dolge vasi, z romanskimi stolpi, da so se jim skomine delale. Težko jim je bilo verjeti, da so te krasote na dolgo občudovali, kajti neugasljiva žeja jih je stalno dražila in kmalu so posedli na trate okrog razvaline starega gradu. Pred njimi se je spletla pradavna zgodovina. »Kdo jo zna? kdo jo pove? no, tovariš, zakaj smo te vzeli s seboj ? Vsta-ni in »guor« (govori). Tišina!« »Dragi tovariši-rojaki! Ta grad ali trdnjava, na katero smo se sedaj ponosno naslonili in vsrkavamo iz nje pozabljene spomine, je stal tu že takrat, ko so Slovenci prišli v te kraje. Morda je bila nekoč ilirska, rimska utrdba, ki je kakor na predstraži varovala vhod sovražnikov v italske ravnine. Langobardi so se ob njih mimohodu zaletavali v Goro. V Krminu skupaj s tem gradom »Castrum Cormontium« je bil v letu 628 in do 737 sedež sedmih oglejskih patriarhov, ki so imeli tu svojo rezidenco. Pozneje so za posest Krmina in gradu nastali hudi prepiri med patriarhi in goriškimi grofi in so sledila oblegovanja, nagajanja vse do leta 1277, ko so le goriški grofje uspeli prevzeti Krmin v svojo oblast do leta 1497, a ga je potem 1500 podedovala Avstrija pod cesarjem Ma-ksimiljanom. Temu cesarju je Krmin posta- vil bronast spomenik, ki so ga zrušili Italijani 1915. Mi Brici se tega spominjamo še predobro, kajne? No, ali poslušate kaj pravim? Kam ste se zamaknili? Pustite zdaj »flaškonče«! Kaj bi radi nazaj pod Avstrijo in Franca Jožefa? Ne! Torej dalje: med leti 1508—1514 so Benečani večkrat ponagajali po Goriškem, posedli so tudi Krmin, pa le za kratko dobo in tedaj je bil krminski grad hudo razdejan, ostalo je le kup kamenja. Poveljeval je neki Giampaolo Gradenigo, gotovo iz rodu naših Gradnikov? Benečani so prihajali in odhajali, za njimi so se pojavili še Francozi, potem Italijani. Pa, kaj bi o njih na dolgo razpravljali? Dragi velikonočni rojaki! Bolj važno je to: Slovenci so pred 1300 in več leti stopili na Krminsko goro, ozrli so se v to vabljivo Furlanijo in hlepeli po plodnih ravninah. O, saj imate nekaj »čampov« za Krminom, ali za to še ni tam doli naša zemlja. Neka čudna usoda nas je stalno spremljala v zgodovini in ista se ponavlja do današnjih dni: ostali smo na zadnjem robu, na zadnjem obronku, na zadnjem »hrebčiču«, le v ravnino, le v mesto nismo stopili! Prodrli smo pa le do skrajnih naših meja in tu na tej Gori smo postavili večen jezikovni mejnik med Slovenci in Furlani, ki ga ne izruje noben vihar (zbor Bricev se je zganil). Ob tej staroslavni trdnjavi, vinorujni Brici (zbor je dvignil glavo), si prikličimo v jasen spomin stoletja in stoletja, ki niso niti za ped zemlje premaknila jezikovnih mejnikov, ki niso niti za malo senco zatemnila slovenskih znamenj in ki niso niti za najmanjšo potezo skvarila lica te zemlje. In vi vredni nasledniki, vi viteški potomci, vi go-ranji in dolanji Brici, ki ste še pred Francem Jožefom in še pred Maksimiljanom podedovali to posest, ali boste poklicali o-glejske patriarhe ali goriške grofe nazaj ali Habsburgovce ali Benečane ali pa boste sami postali gospodarji, ali pa boste sami branili to dediščino, ali pa si boste sami uredili svoj dom? (Zbor je planil pokonci, roke so se stisnile v pest, klobuki so zamahali v »ajer«, oči so »zabuskale« pod nebo). Tovariši —rojaki! Ne bomo naštevali bivših gospodarjev, ne bomo klicali njihovih imen, bili so, šli so, vrag jih nesi, mi smo pa le ostali in kar nič nas ni strah. Za seboj imamo »živo mejo«, pred seboj imamo Krminsko goro, pustili so nas za briško seme, za vzorec in za spomin. Vendar, ali ne veste, da se vse prekvaša, spreminja, presnavlja? Ali ne veste, da mošt zavre in se spremeni v vino, da sirk gre v moko in da hudič meša le otrobe? Ko spraznimo te flaškonče, natočimo druge. Ko pospravimo te »menihe«,* spečemo druge. To je tista stara povest, ki se v Brdih vleče in nima konca. Kaj pravite vi, Kristjan-čiči, Kurtini, Kocine, Sirki, Fikfaki, Toroši, Sfiligoji, Polenčiči, Kilineci, Mavriči, Stur-mi, Blažiči, Markovčiči, Simčiči, Boštjančiči in vsi drugi? Kaj pravite, kaj kličete, sprašujete in pojete: Ej, Brici, kje so naše meje? Pri raztrganih, razpolovičenih vinogradih, tam so naše meje? Pri odsečenih braj-dah, pri ranjeni grudi, tam so naše meje? Nikdar ne veš, kje konča »stoj« in kje začne »alt«. Le odprite radovedne oči in začudena usta, vsi vi preostali Brici, ki so vas presejali na laško stran. Uredili ste si vzorno svoje domačije, vinograde, kleti. Napredovali ste v kmetijstvu, v gospodarstvu, ampak imate tudi neko slovensko šolo. Pa naj se vaš napredek pokaže tudi v tej šoli. Tam v Ruscu je grič, ki mu pravimo »grič soldov«, furlansko »pecol dai sols«. Profesorji rečejo tem soldom »numuliti« — okamenine. Kako pa jim mi pravimo? Da, v vaših vinogradih, sadonosnikih. v vaših kleteh so vaši soldi — vaši numuliti. Hej, Brici — vse ste že pospravili, vse ste že popili (zbor molči). Ne! Še ga bo za on karičič. Naliimo si in trčimo: danes je velikonočni pondeljek, jutri delaven dan, danes Krminska gora, jutri brajda, danes flaškonč, jutri pikonč, danes upanje, jutri resnica. Oho, tudi vidva sta tu, Nino— Lenka? Vse vemo. Mi vam dovolimo ta vaš »amore«, naj bo vez med furlansko ljubeznijo in slovenskim odmevom. Pridemo po konfete! Kaj prepiri in razdori, pesem bratstva — naj zaori: Furlani, Brici! Viva, živijo na Krimski gori. * Velikonočno pecivo — kolač. Na domu Na gričku čepi hišica, iz hišice gledajo okenca, na okencih cvetijo škrlati, in hišico ovija trta izabelka. Zraven hišice je hlevček, v njem buli kravica. A kdo je v hišici? V hišici je mamica, z njo Lenka. Mamica Lenko svari in kara, po kaj hodi dol v Italijo, v tisti nesrečni Manzano, pa da se je nalezla Laha, ki se mu ne sme vsega verjeti, sladke so le njegove besede, ubogi tata, mu ne gre in ne gre v glavo, da bi mu hči šla v druge, tuje kraje, zakaj te je pravzaprav dal v šole, prav trpi na tem, ne črhni več besedice o tem, bom že jaz z njim opravila, • zdaj je šel pokosit malo dante* Lenka je molčala in se zamislila. »V štalo grem, pogledat h kravici«, je dela, pobrala muznik in pordečela v lice se je šla hladit pod latnik. »Dober popoldan, hej, je kdo doma,« je že na vratih klical Francili z Brega, »si sama Marjeta, ni gospodarja doma?« »Kaj, poj-dete orat, dol v Lase in vzamete še našega s seboj, saj imate še tisto njivo, ne, dol za Krminom,« ga je izkušala radovedna gospodinja. »Imamo, imamo,« je pomenljivo zvišal glas Francili z Brega, »jutri še ne gremo mi, pojdejo drugi orat v Furlanijo, pa ne naše njive«, in Francili z Brega je postrani pogledal Mižigojko. »Kako misliš?« se je ženi začelo malo pobliskovati. V tem je že vstopil mož, Pepo Mižigojč, kar začudil se je, kaj hodi tod Francili z Brega, ko je zunaj še beli dan? »Ki te je zaneslo k nam,« se je skoraj preplašeno posmejal Mižigojč in sedel. »Vesta ki,« je Francili ošvrknil oba, »sami smo, kaj bi hodili po ovinkih vaš boter sem, pa j a bom smel eno reči — no, zaradi Lenke.« Mižigojč in ona sta se osuplo pogledala. »Nič ni hudega, nič,« se je obotavljal Francili z Brega, »le to sem prišel povedat, kaj ljudje pravijo, klepetajo, opravljajo, no ja, da bo Lenka vzela Taljana in da bo on pobral tako našo čedno deklino, saj da je zadosti naših fantov v vasi, tudi študiranih, j a, pa veste še nek', da bodo otroci Furlančki in da ne bodo znali govoriti po naše in da...« ^ »Veš ki Francili z Brega,« ga je ustavil Mižigojč, »vse te čenčerije smo že davno slišali, dragi moj Francili, ne ti, ne jaz in tudi ne gospodnunc ne bomo počuhali te vroče župe. Tako je. Tako je usojeno na meji in takih prave bo še dosti. Zivjo! Francili z Brega in Mižigojč sta trčila na slovensko zdravje, Mižigojka pa se je izmuznila iz hiše, da bo zadržala Lenko. V nedeljo popoldne. Pred hišo je lep avto, v hiši so mati, nekam zaskrbljena je videti, Lenka, bolj razdražena, in vedno posladkam Nino, tata je stekel v vas, da je prinesel pivo, kokto, oranžade in še kaj. Vsi skupaj v mešanici jezikov se menijo o praznih re- * Staroslovenski izraz za deteljo. Čeh, tudi o toči, kako je klestila po ravnicah, čeprav streljajo z raketami proti nji, a je Brdom prizanesla, čeprav nimajo takih raket, potem o nesrečah na cestah. Nino si ogleduje slovenske knjige: Gregorčič, Prešeren, Bevk, Gradnik, Mohorjevi koledarji, Lenkine šolske knjige: »letteratura slava«. Bo Lenka vzela s seboj to malo biblioteko, ga je za hip ustavila neprijetna misel, ki jo je Lenka ujela. In še meče Nino poglede po hramu na police s skledami, poslikanimi krožniki, na medeninaste stare pokrivače, na vintlo, na pinjo v kotu, na škafe, buče, o tudi na mizico s pisanim pušelcem poljskih rož. Na radiu so plošče s popevkami v tolikih jezikih. Ponese Lenka s seboj slovensko pesem? Nino in Lenka se spravljata v avto. Kam? V kino? Na ples? 5 Je'na ptička priletela Med Alpami v snegu in Brdi v cvetju nekaj vre, giblje se, ziblje se, miglja. Zrakovi se tepejo, brez usmiljenja hoteč drug drugega pregnati, toplejše struje so močnejše, beli oblaki jadrajo proti vzhodu, drzne lastovice preprezajo vas v ostrih zaletih, vaški ptičji zbor ščebeta na zvoniku, ptice uglašajo glasove za uverturo k pomladanskemu koncertu. Ženitev! Svatba! Beli cveti spreletajo in posedajo po razoranih lehah in po naših licih. Med Alpami in Brdi vihrk pomlad. Na vrh Krminske gore je pod noč z onkraj priletel sentimentalni nočni pevec, se poskril v grm in zagostolel serenado. Je še ni končal, ko se mu je s tostran približala slavička. Poljubila sta se s kljunčki. Nočni pevec jo je z rasprostrtimi peruti obkrožal. Ravno v tem trenutku se je pokazala zvedava luna in izlila srebrnine po kristalnem cvetju, potem se je spet zatajila za oblake. »Guarda la luna, come che la ca-mina«. Glej, to luno, kak& zna ona hoditi! V tem so se nenadoma iz grma zaiskrile dvoje divjih oči. Uharica? Sova? Lisica? Zaljubljenca sta preplašena zbežala vsak na svojo stran. Nočni pevec z onkraj hrepeneče gostoli in kliče vsak večer, vsak večer do jutra ranega, ljubica slavička s tostran mu odmeva vsak večer, vsak večer... Sanjavi dvospev! Kdaj bo resnični eno-spev? Ludvik Zorzut S ČESNOM NAMAZAN ZVON To se je zgodilo v Beli krajini. V neki vasi blizu zelene Kolpe so imeli lepo starinsko cerkvico, posvečeno svetemu apostolu Jakobu. Vsako leto je tja konec julija, na »Jakobovo nedeljo«, privrelo mnogo ljudstva s slovenske in hrvaške strani. Vaščani so bili ponosni na svojo cerkev in na žegnanje. Potem pa se je zgodila nesreča. Nekaj dni po žegnanju je prihrumela strašna nevihta, v zvonik sv. Jakoba je udarila strela in cerkev je pogorela. Toda soseska sv. Jakoba se ni dala ugnati. Sklenili so, da cerkev iznova sezidajo. Toda kdor hoče zidati, mora imeti apna, kamenja in opeke. Pa so se možje spomnili na svojo obširno gmajno, ki je bila že tako zarasla s trnjem in brinjem, po katerem se je opletal srobot, da je živini primanjkovalo paše. »Ravno prav!« so menili ugledni vaški možje, »dobili bomo goriva za apnenico in očistili gmajno.« Spravili so se na delo, posekali grmovje in napeljali petdeset voz najlepšega trnja in brinja. Zložili so veliko apnenico in nažgali toliko apna, da so obnovili cerkev in še ga ' .>>"- 'je vsaKJiiša v vasi dobila po eno »vago«. Ko je~bila cerkev pokrita in pobeljena, so poleg starega zvona, ki je kljub požaru ostal nepoškodovan, potegnili v zvonik še novi zvon, ki so ga kupili s prispevki rojakov v Ameriki. Toda novi zvon je imel veliko napako — ni imel pravega glasu, ali bolje — ni se uje- mal s starim zvonom. Ljudje so bili žalostni in nejevoljni, 'sosedje pa so jim privoščili to nezgodo. Kaj sedaj? Tedaj se nekdo spomni na »vedeža« v Tu-ku na Hrvaškem. Brez odlašanja se nekaj vaščanov odpravi v Tuk k »vedežu«, vprašat, kako bi se dal popraviti nesrečni zvon. Ko so dospeli v Tuk in našli »vedeža«, so drug čez drugega kričali: »Nima pravega glasu! Nima pravega glasu! Kaj naj storimo?« Nihče pa ni povedal, kdo nima pravega glasu, in tudi »vedež« v zmešnjavi tega ni vprašal, ampak je hitro odvrnil: »Če nima pravega glasu, ga je treba čez sredino, po trebuhu mazati s česnom! Kar s česnom ga dobro namažite!« Možje so izročili »vedežu« svoj dar in se veseli vrnili domov. Izbrali so glavice najlepšega česna in z njim tako namazali novi zvon, da je dišalo daleč naokoli. Potem so začeli previdno zibati oba zvona. In glej! Ko sta se oglasila, se je vsem zdelo, da ima novi zvon izredno lep glas in da se popolnoma prilega staremu. Od takrat pri sv. Jakobu ob Kolpi oba zvona ubrano, naravnost čarobno pojeta — le nevoščljivi in hudobni sosedje še danes pravijo, da imajo Šentjakobci s česnom namazan zvon. Ljudska anekdota. V Beli krajini zapisal Jože Gregorič VIGILIJA VERNIH DUŠ Okno je bilo ravno prav visoko, da je v sobo prihajal žolti soj izza pokopališkega zida vrh griča. Neštete svečke, mnoge v barvnih svetilkah, so tam plamenele na grobovih in se v nočni temi zlivale v en sam negiben, spodaj ostro omejen pravokotnik svetlobe. Iznad morja so se druga za drugo gnale sive cunj as te megle, zakrivale in spet odkrivale mesec, tako da je svit na pokopališču oživljal in pobledeval. Toda ugasnil ni. Za ta dan so zvonovi obmolknili. Upokojeni učitelj Bregar je končal svoj večerni pogovor z Bogom. Vest mu je bila mirna: vedel je, da na grobu prijatelja basista Maksa Cepiča gorijo štiri nizke debele sveče in da bodo gorele, če ne pride veter, vso noč do jutra. Toda k počitku se mu ni dalo. Pomislil je, kako mu davno nekoč nobena vigilija vernih duš ni minila brez rožnega venca. A to je bilo v detinstvu, ko je živela še mama — v času, ko je mašnik zdramil vernike s prvim spevom GLORIA IN EXCELSIS DEO. Bregar je prižgal luč, stopil k polici in potegnil izmed knjig sto let stari mohorski koledar v mehkih temnorjavih platnicah. Nato je sedel k mizi in ga odprl. Počasi je obračal list za Ustom, preletaval drobno potiskane strani samih priimkov in imen, razvrščenih po škofijah, dekanijah, župnijah in duhovnijah vse domovine od Koroške do morja in od Kolpe do Panonije. Ob vsakem je bil naveden stan, služba, poklic. Iz knjige je vela častitljivost davnine in smrti. »Vsa ta množica je nekoč živela — danes pa ni nikogar več!« si je rekel Bregar in globoko zajel sapo. Škofje, prošti, kanoniki, spirituali, dekani, župniki, farni administratorji, ekspoziti, kurati v vsakovrstnih zavodih, kaplani, duhovni pomočniki kjerkoli (v službi ali v pokoju), kateheti in profesorji veroznanstva, spovedniki, doktorji bogoslovja, gvardijani, očetje in bratje frančiškani ter kapucini, bo-goslovci, cerkovniki, cerkveni ključarji, orglarji (tudi organisti imenovani). Živeli in delovali so v božjo slavo, posvečeni med njimi s kvišku uprtimi očmi prepevali ČREDO IN UNUM DEUM, potem pa — danes ta, jutri drug — vsi do zadnjega pozaprli oči za večni počitek. Druga imena so stopila pred Bregarjeve oči, ta večer prečudno bistre. Tupatam še kakšen graščak, ob njem pa — in vedno bolj daleč proč — graščinski čuvaji, oskrbniki in gozdarji, cesarskokralje-vi poštarji, uradniki, profesorji, notarji, sodniki, davkarski pristavi, kontrolorji, zdravniki, vojaški kaplani, inženirji, odvetniki, podčastniki (žandarji so bili bele vrane), srenj ski predstojniki in svetovalci, župani, podžupani in nadžupani, občinski in deželni sluge, tajniki, glavarji, poslanci, učitelji, fi- lozofi in gimnazijci. Vsi ti so razumeli maš-nika, ko je zapel SURSUM CORDA in so mu pevci odgovorili HABEMUS AD DOMINUM. Mnogi so sicer le takrat prišli v cerkev, ko so bile prednje klopi rdeče pogrnjene — v slavo cesarja in države. Pred pozabljenjem je stari koledar ohranjal imena njih, ki so bili za živih dni mlinarji, zidarji, pokrivači, tkalci, tesarji, ko-larji, kovači, oglarji, kamnoseki (tudi kle-sarji), mizarji, sodarji, lončarji, krznarji, usnjarji, čevljarji, krojači in šivilje (tudi ši-varji in šivarice), klobučarji, strojarji, sedlarji, knjigovezi, urarji, brivci, krčmarji (tudi oštirji), trgovci (tudi štacunarji), kupci in kupčevalke, poštarice, peki, hišniki, kuharice, perice, hišne, lovci, cestarji, cestninar-ji, vrtnarji, ribiči, mornarji, rudarji (tudi kna-pi), natakarice, pevkinje, železniški čuvaji in nadzorniki, tržani in tržanke, mestjani in mestjanke, podobarji (tudi slikarji in umetniki), vdove... Kakšna dolga vrsta! ' PATER NOSTER, QUI ES IN COELIS ... Slovesni napev latinske molitve je vzdignil nepregledno množico podeželskega ljudstva v nevsakdanji, skrivnostni svet. Čutili so lepoto, ki je bila mogoča le v verskih obredih, ko duša pozabi težo delavnika in se zamakne v večnost. Iz sto let starega koledarja je Bregarju zadišalo po kruhu in vinu, po mleku in sadju, po živini, po milem dimu brezovih drv, po zemlji in vetru, po očenašu s prvinami vseh narečij domovine. Kmetje (tudi posestniki, gospodarji, zem-Ijaki), kmetice ter obojih trume sinov in hčera, vinogradniki (tudi gormani, gorniki), viničarji, želarji in želarke, vrhovščaki, ose-benki, bajtarji (tudi kajžarji, kočljarji in kočljarice), gostači, dninarji, delavci, težaki, dekle, hlapci, mladeniči, dekleta (tudi gospodične, dekline, samice, samosvoje, samič-ne, proste), šolarji in šolarice. »Ali sem od tistih davnih šolarjev koga poznal, ko sem bil sam šolar in so oni, častitljivi starčki, sklonjeno in trudno stopali proti usodnemu prehodu? Ne spominjam se. Predaleč je čas, ko sem stal na začetku spoznanj in gledal samo naprej.« Bregar je zamišljeno zaprl stoletje staro knjigo in pogledal skozi okno. Mesec je zginil za nepredirnimi oblaki. V tišini in temi je samo nepremični, bledi soj za pokopal-škim zidom medlo osvetljeval eno steno mrtvašnice in spodnjo polovico cipres. Koledar je ležal na mizi z dražljivimi skrivnostmi petindvajset tisoč dopolnjenih zemeljskih usod. Bregar ga je še enkrat odprl. »Kaj je z zemljo, ki jo je pred sto leti obdeloval tržaški kmetovalec Kipan Martin? — Ali se Kurnik Neža iz Slovenskih goric ni namenoma dala zapisati kot »neomožena po-sestnica«? — Kako je poteklo in se izteklo življenje najdenki s presunljivim imenom Klitemnestra Klotilda v Laščah na Dolenjskem?« Naprej in nazaj je šel skozi mrtvo mravljišče imen, ki zdaj nikomur niso več ničesar pomenila. Ali bolezen ali nezgoda ali vojna ali starost je vsakomur kdajže izkopala grob, mnogim v tuji deželi, in ko je izzvenela turobna pesem mašnikova LIBERA ME, DOMINE DE MORTE AETERNA ter so zvonovi spet onemeli, so ga živi pustili zasutega in samega ter se razšli. Desnica mu je počivala na zaprti knjigi, on pa se je pogovarjal s tistimi, ki so bili zapisani v nji. »Ljubili ste in sovražili, kopičili imetje in časti, bojevali se z ljudmi in močmi narave za obstanek, podlegali zlu ali ga premagovali z vero in zaupanjem, smehljali se ob uspehih in v trpljenju stiskali zobe — vi, ki vas je tu petindvajset tisoč, in vsi nešteti tisoči vaših sodobnikov — ko je bil zrak še čist, vode še neokužene, ptice še poslušane, tišina še nepreganjana, ljubezen še sramežljiva, človek še potreben človeku. Uživali ste mali, nepopačeni, nerazmajani svet. Obljubljena dežela Amerika je bila še daleč od babilonskega blišča. Vi, mohorjani, ste brali JESENSKA PESEM List že posluša klic črne prsti, list že na veji premrli drhti... Daljna ga dala je veji pomlad, zemlji ga vzela je, k zemlji bi rad. Pa je še listu težko, ah, težko, v boli odpal bo na svojo zemljo. Tu mu je sonce razpelo moči, tu je prepletalo mlade mu dni; veter tu nosil mu solze je, smeh, Žejni nemir ga je klical v nočeh. Tu so metulji zibali ga vsi, lahki metulji — le kam ste odšli? List že posluša klic črne prsti, list že na veji premrli drhti... Mihaela Jarc redke, častivredne, dostojne knjige in časopise — saj tedaj še ni bilo jastrebov in šakalov, ki danes komaj čakajo, da koga Satan spodnese, nakar se spustijo nad nesrečnika in tekmujejo, kdo bo večji kos mrhovine spravil v denar... In vsi ste nekoč posled-njič slišali pozdrav odslovitve ITE, MISSA EST.« »Ite, missa est,« je zavzdihnil Bregar in del koledar na prejšnje mesto, med druge knjige. Ugasil je luč in skozi okno spustil v sobo mlačni nočni zrak. Zunaj je bila tišina, iz kakršne se rodi dolgo deževanje. En sam čriček ob zidu se je še oglašal, a tako slabotno in preplašeno, ko da se utaplja. Svetloba nad pokopališčem je počasi pojemala, toda Bregar je vedel, da bodo njegove sveče na grobu basista Maksa Cepiča vzdržale do jutra. V zvoniku je začelo biti enajsto uro. Daljen hlisk na severozahodu je za hip osvetlil obrise hribov. »Ugasli in obmolkli bratje in sestre, iz matere zemlje rojeni in nji vrnjeni,« je čustvoval upokojeni učitelj Bregar, »v besedi, ki je bila vaša, vam kličem v nevidni, nepoznani svet: Uživajte pokoj v večni luči! Vsi pridemo za vami.« Ko je nato zapiral okno, mu je desnico od rame do konca prstov spreletela ostra bole-čina- Vinko Beličič DEŽJI Dežji so zbili grmom zadnje sadove na gozdne drče, meseci leta so zapluli kot selivke, dnevi so se stanjšali kot sanje. Ta ura traja žalostna. Svet se odpira navkreber in čaka. Prišla bo. Z bledimi prsti se bo dotaknila vsega. Mihaela Jarc STARI TRS Sonce več ne peče, le prijetno greje, trsov Ust trepeče, grozd rumen se smeje, J. Tršar: Krajina Grozd utrga roka, veter list odnese; goli list se joka. Smrt že koso kleplje... Jakob Šešerko IZ ZDRAVNIKOVIH ZAPISKOV Tiranja hrupa Vsakovrsten hrup povzroča pritisk ali angleško »stress« za organizem. Stress je lahko šum in ropot, ki ga zavestno zaznamo, pa tudi nočni nemir, ki ga sploh ne slišimo, ker spimo. Posledica omenjenega pritiska so bolezni srca in ožilja, ki so vedno bolj pogoste v mnogih industrijskih deželah in glavni vzrok smrti. Najbolj razširjeno in najnevarnejše je obolenje koronarnih žil, ki neposredno prehranjujejo srčno mišico. Preti nam skleroza srčnih žil ali začepitev s krvnim strdkom, kar imenujemo srčno kap. Smrt sledi zaradi slabe prekrvavljenosti in s tem pomanjkljive preskrbe s kisikom, ki ga srčna mišica in sploh vse telesno tkivo nujno potrebuje za življenje. Vzrok za sklerotično zadebeljene žile je odlaganje holesterina in drugih maščobnih snovi, ki se nahajajo v krvi (serumski lipo-idi). V splošnem je že znano, da napačna prehrana zvišuje vrednost holesterina v krvi, »stress« pa je tudi pomemben dejavnik za dvig holesterinov, ki se nalagajo v žilno steno in jo debelijo. »Stress« namreč povzroča tudi izločanje adrenalina iz nadledvične žleze, ki prav tako zvišuje količino maščobnih kislin v krvnem obtoku. Vražji krog Na vseučilišču Južne Dakote so ugotovili, da običajen ropot človeške okolice zvišuje količino holesterina pri podganah in jim razširi srce. Drugi poizkusi so dokazali, da glasen hrup požene hormon nadledvičnice — adrenalin v krvni obtok, nakar se napetost in vzburjenje še povečata. Ni dvoma, da je »stress« glavni povzročitelj dviganja holesterinov. V dolgi verigi povzročiteljev srčnih bolezm so zelo važni visok krvni tlak, debelost, pomanjkljivo gibanje in kajenje. Pri velikem hrupu se zviša krvni tlak, periferno žilje se skrči in je skrčeno še nekaj časa po končanem ropotu. Ropot in nemir, zvišan krvni pritisk in pešanje srca tvorijo vražji krog. Hrup zvišuje krvni tlak, ki slabi srce, to pa zopet povzroča visok krvni tlak. Znani simptomi Nenaden strah in prebujanje iz spanja imata gotovo slabe posledice. Prav tako ni brez posledic tisti hrup, ki ga skoraj ne zaznavamo in ki nas ne prebuja. Pred 10 leti smo začeli znanstveno preučevati spanje. Znano je, da med spanjem preidemo več faz od globokega do plitvega spanca, tudi sanjska faza je pomembna. Potrebno je prespati vse faze. Švicarski raziskovalec dr. Richter pra- vi, da je treba spati 6 do 8 ur nepretrgoma, ker je edinole tako možna sprostitev in dobro delo naslednji dan. Dražljaji hrupa povzročajo krčenje žil, s tem pa spremembo srčnega utripa in napetosti mišic, ne da bi nas prebudili iz sna. Nemške raziskave kažejo, da so pogostne motnje spanja bolj nevarne kot dnevni ropot. Testi v različnih deželah so pokazali, da nemirno spanje vpliva na spremembo psihe v smislu razdražljivosti, utrujenosti, fantaziranja, celo paranoje (občutek strahu, pre-ganjalne ideje). Ljudje z motenim nočnim počitkom imajo še druge težave, najrazličnejše bolečine, glavobol, utrujenost, slabo sposobnost za zbranost pri delu, apatijo in depresije. Arterioskleroza, bolezen civilizacije Zapnenje, zapnelost žil ali arterioskleroza je bila znana že starim Egipčanom, visoko civiliziranemu narodu, kar potrjuje dejstvo, da je ta bolezen nadloga civiliziranega človeka. Pri mumijah lahko vidimo poleg arte-riosklerotičnih sprememb na žilju tudi druge posledice civiliziranega življenja, npr. para-dentozo. Zapnelost žil nastane zaradi okvare oziroma poškodbe žilne stene, ki jo povzroča zvišan krvni pritisk, vnetje in obraba, kar se pojavlja v starejši življenjski dobi zelo pogosto in v različnem obsegu. V novejšem času pogosto uporabljamo izraz arterioskleroza, ki bolj točno ponazarja bolezenski proces na notranji steni žil odvodnic, imenovan tudi maščobna degenera-cija žilne stene. Psihologi, biokemiki, anatomi, kliniki in epidemiologi so preučili potek bolezni in možnosti obvarovanja pred arteriosklerozo. Degenerativne spremembe so v starosti neizogibne. Teža glavnih arterij se med 20. in 60. letom starosti podvoji zaradi zadebelitve žilne stene. Že pri mladih ljudeh lahko zasledimo maščobni obris žilne stene, ki dokazuje kopičenje maščobe in posledično poapnenje žil. Na mestih, kjer je žilna stena sklerotična, nastajajo krvni strdki, ki lahko popolnoma zamašijo krvno žilo, jo trombozirajo. Arterioskleroza je v bistvu kopičenje maščobe v žilni steni, maščoba je holesterin ester in holesterin kristal. Preiskava z radioaktivnim holesterinom nam pove, da večina holesterina izvira iz krvi. Pri ljudeh z visokim krvnim holesterinom so arteriosklerotična obolenja srca in ožilja pogostnejša kot pri ljudeh z nizkimi oziroma normalnimi vrednostmi krvnega holesterina. Po vsem tem se vprašamo, kako je možno preprečevati grozečo nevarnost, kako znižati vrednost holesterina? S prehrano (jajčni rumenjak, drobovina) prejme telo V2g holesterina dnevno, tri do petkrat večja količina pa se ga tvori v jetrih, zato z izogibanjem neprimerni prehrani le delno znižamo količino holesterinov. Obsežne epidemiološke študije pa so jasno pokazale odvisnost med prehrano in pojavom arterioskleroze; pri tem je pomemben poleg količine maščobe tudi procentualni del maščobe v živilu in vrsta maščobe. To je dokaz in vodilo, kako se lahko varujemo pred to boleznijo. 1. porabiti smemo toliko kalorij, da naša telesna teža ustreza pravilni; 2. optimalni del maščobe v živilu je 25 do 30 %, ne sme preseči 40 % celotne kalorične vrednosti; 3. nezasičene maščobne kisline naj znašajo Vs-ski del celotnih maščob, to so rastlinska olja (sončnično, koruzno, repično olje) — imajo torej prednost pred živalskimi zasičenimi maščobnimi kislinami; 4. s holesterinom bogata živila (rumenjak, možgani, drobovina) so strogo prepovedana; 5. od ogljikovih hidratov je važno uporabljati krompir, testenine, kruh, ne pa sladkor. Treba je še omeniti, da je prehrana le eden od dejavnikov, ki okvarjajo žile. Bati se moramo tudi zvišanega krvnega tlaka, sladkorne bolezni in kajenja, izmed najvažnejših pa je gotovo zvišan krvni holesterol. Želodčni čir zaradi zakonskih težav Več kot 100 let že vemo, da na nastanek želodčnega čira vplivajo tudi psihični dejavniki. V zadnjem času so na gastroentero-loškem oddelku bolnice Qeen Elisabeth, Voodville v Avstraliji, naredili obširno in temeljito raziskavo, v kateri primerjajo osebnostne značilnosti 181 bolnikov z ulkusno boleznijo s 181 bolniki, ki imajo druge bolezni. Vsak tretji ulkusni bolnik je v osebnem razgovoru povedal o težavah in izrednih napetostih v zakonskem življenju, ki močno rušijo njegov duševni mir in pri tem občuti tudi dejanske bolečine v želodcu. Druga skupina neželodčnih bolnikov je le redko omenjala podobne težave, le vsak trideseti bolnik. Polovica želodčnih bolnikov je navajala tudi izredne gospodarske težave, ki prizadenejo le vsakega desetega zdravega človeka. Ulkusni bolnik ima tudi polno razvad: obilno kajenje, alkohol, pretirano jemanje zdravil. Osebnost bolnikov z želodčnim čirom ima določene dobre in slabe lastnosti. To so dokaj samostojni in samozavestni ljudje, ki pa večkrat doživljajo stisko strahu in depresijo. To so ljudje, ki so zaradi svojega neprilagodljivega značaja pogosto ujeti v spone okolja in so v odnosu z okolico v stalni napetosti, pri tem pa kljub lastnemu neugodju ne reagirajo na zunaj, ampak težave premagujejo v sebi. Če »poči« človeško srce Mlad mož je v zaporu 2 meseca zaradi poneverbe. Po odsluženi kazni se je med potjo domov zgrudil in takoj nato umrl. Ugotovili so nenadno hitro zvišanje krvnega sladkorja kljub popolnoma zdravi trebušni slinavki, ki ureja presnovo sladkorja. Dr. Kachele z univerze v Ulmu je v svoji disertaciji zbral primere psihično pogojenih smrti. Upošteval je ugotovitve znanstvenikov iz vsega sveta. Raziskovalec Cannon je opazoval psihoge-no smrt tudi pri primitivnih narodih, za katere mislimo, da živijo brez problemov. Če domačin iz Nove Zelandije spozna, da je z uživanjem sadeža »kumara« nepričakovano oskrunil največji tabu, umre naslednji dan. Nekatera plemena prisodijo neposlušnim pravično smrt v samoti... Izolirani v samoti, brez vsake družbe, obsojenci umro, ker njihova osebnost popolnoma zbledi, zbledi njihov družbeni jaz. V industrijski družbi človek veliko trpi zaradi osamljenosti, brezupne ljubezni in drugih psihičnih stisk. Zlomljeno srce brez organskega vzroka ni samo pesniška metafora. Umirajo jetniki, ker njihove žene zahtevajo ločitev, ker je to zanje psihični šok. Težki bolniki umirajo v času obiskov, zaradi veselja ali žalosti, kajti pri organskih napakah je vsaka psihična obremenitev še posebno lahko usodna. Biropatija — bolezen naših dni Mnogo ljudi služi svoj vsakdanji kruh za pisalno mizo. Naj bo to šefova pisarna ali pa pisalna miza v velikem uradu, pripomore k pojavu novih težav, ki še nimajo pravega imena (pisarniška bolezen). Medicina dela je veja v medicini, ki se ukvarja prav s tem problemom. V Miinchnu so ugotovili, da se pri pisarniških delavcih bolj pogosto pojavljajo bolečine v križu, hemoroidi, krčne žile in slaba prebava, ki pelje v kronične težave z želodcem, čir želodca in dvanajstnika. Ni to nova bolezen, ampak skupek težav — nova bolezenska slika, ki se javlja vedno bolj pogostna. Pisarniški mož sedi v zaprti sobi, mišice v glavnem mirujejo, zato je pri njem izplav-ljanje prebavnih produktov iz mišic ovirano. Posledica počasne presnove je hitra utrujenost mišic. Vse to se še posebno odraža na hrbtenici. Zato bolečina v križu in pogosten »Hexenschul5«. Obremenjene so tudi vratne mišice, zato bolečine v vratnem delu hrbtenice. Rešitev in preprečevanje težav je v športu, vsak dan med delom sprostitvene vaje, pozimi in poleti pri odprtem oknu pregibanje kolen, vrtenje glave in rok vsako uro po nekaj minut. Pozimi so pisarne preveč zakurjene, zato toliko prehladov z nadležnim nahodom, ki- hanjem in kašljanjem. Temperatura v pisarni pozimi naj ne bo več kot 22,5 stopinj Celzija. Čir na želodcu je značilen pri določeni vrsti uradništva, pri tistih, ki so stalno pod pritiskom izvrševanja nujnih novih naročil v kar najkrajšem času. Potne dlani, močno bitje srca, glavobol in trajna lažja utrujenost so nadloge mnogih pisarniških uslužbencev. Vse to je posledica tudi stalnega nemira in hrupa okolice, ki bi ga bilo treba utišati in bi bile težave pol manjše. Kaj vemo o staranju in kako ga zadržujemo? Staranje je neprekinjen proces, ki se začne z rojstvom in nezadržno napreduje. Staranje ni bolezen, ampak naraven, neizbežen potek za vsakega človeka. Proces staranja se dogaja v celici. Ugotovili so, da se število celic z nepravilnimi kromosomi, kot posledico številnih sprememb veča s staranjem. Celice kostnega mozga se neprestano dele in kostni mozeg se tako lahko osvobodi nepravilnih celic in tako še v pozni starosti kar dobro deluje. Celice jeter in mišic se manj dele, zato je sprememb vedno več, organ se jih ne more ubraniti in zato preje ostari in slabše deluje. Pravo nasprotje so tudi možganske celice, ki so zelo odporne, zato miselni procesi tudi v visoki starosti malo oslabe. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je na podlagi gradiva, ki so ga pripravili strokovnjaki iz 20 evropskih dežel, objavila nasvet za preprečevanje prezgodnjega staranja. Giblji se, delaj, zmerno jej, ne pij, ne kadi preveč, pa boš dočakal visoko in vedro, prav nič nadležno starost! — to je nasvet WHO vsem trem starostnim skupinam — ljudem srednjih let (45 do 59 let), starejšim ljudem (60 do 74 let) in starim ljudem nad 75 let. Kdor redno dela, ima neke vrste obrazec trajne dinamike, kar v njem oblikuje zadovoljstvo in mu daje zadoščenje. Dejavnost se mora skladati z možnostmi starejšega človeka, ki mora postopno zmanjševati ritem svojega dela, važno je da ima vsakdo v pokoju kakega »konjička«. Starejši ljudje naj imajo sebi primerno hrano — omejene kalorije in količino, ter dovolj vitaminov in mineralov. Poglavitni krivec za hitrejše staranje je alkohol, pa tudi pretirano kajenje s posledicami na pljučih in koronarnih žilah ter pretirana uporaba zdravil brez zdravnikovega nadzorstva starajo človekov organizem. Kaj pravijo zdravniki o svojih pacientih? Na vprašanje, katera pacientova razvada najbolj moti zdravnika, je večina zdravnikov odgovorila: 1. nepotrebno klicanje zdravnika na dom 2. nasveti, obiski in klicanje po telefonu zaradi malenkosti 3. prošnje za diagnozo in informacije po telefonu. Na vprašanje, s čim pacient najbolj škoduje lastnemu zdravju, sledi zdravnikov odgovor: 1. preobilna jedača 2. pretirano kajenje 3. premajhna fizična obremenitev 4. preveč pijače 5. nenadzorovana poraba zdravil, ki jih ne predpiše zdravnik 6. preobremenjenost z delom. Zdravniki menijo tudi, da so najgloblji vzroki duševnih motenj: 1. družinske skrbi 2. nezadovoljstvo v poklicu 3. prezahtevno delo 4. osamljenost 5. nezadovoljstvo z lastnim družbenim položajem. TITOVO SREČANJE S PAPEŽEM PAVLOM VI. Obisk predsednika Tita na obeh straneh Tibere, to je pri italijanskem predsedniku Saragatu in papežu Pavlu VI., je svetovna javnost ocenila kot pomemben diplomatski in politični dogodek in uspeh. Ves svet je z velikim zanimanjem spremljal ta prvi uradni obisk prvega jugoslovanskega predsednika in tudi prvega predsednika kake komunistične stranke pri poglavarju katoliške Cerkve. K srečanju jugoslovanskega predsednika Tita s papežem Pavlom VI., poglavarjem katoliške Cerkve, so prispevali dogodki, ki so se zvrstili že nekaj let poprej in jih označuje popuščanje napetosti, ureditev odnosov in navezovanje stikov med Vatikanom in jugoslovansko vlado — tako podpis protokola leta 1966 in vzpostavitev diplomatskih odnosov leta 1970. V tem obdobju sta si predsednik Tito in papež Pavel VI. izmenjala več poslanic, v katerih sta oba poudarjala potrebo po prizadevanjih za ohranitev svetovnega miru. Vatikan kot središče katoliške Cerkve in Jugoslavija sta se že pred tem obiskom njunih voditeljev pogosto srečavala v skupnih prizadevanjih za iste cilje. Ob vprašanjih miru in vojne, ki danes razburjajo ves svet, so se umaknila v ozadje vsa miselna in ideološka navzkrižja. Predsednik Tito je v svojih poslanicah cenil in pozdravljal miroljubna prizadevanja poglavarja katoliške Cerkve, prav tako pa je Vatikan živo spremljal in pozdravljal prizadevanje Jugoslavije in njenega predsednika za mirno in pravično ureditev obstoječih vojnih navzkrižij. Od zadnjega koncila dalje smo priča, kako se Cerkev prizadeva za pravično ureditev ne le sveta, marveč za pravičen red v družbi, za pravice delovnega človeka; postala je glasnik socialnih idej. Okrožnice papeža Pavla VI. so dovolj prepričevalen dokaz za to. Socializem je kot družbena ureditev in gibanje stvarnost sodobnega sveta, gibanje, ki ga priznava tudi katoliška Cerkev. Z druge strani pa sta Cerkev in religija stvarnost tudi socialističnih dežel, stvarnost, ki je ni mogoče zanikati. Iz govorov predsednika Tita in papeža Pavla VI. so jasno razvidna temeljna načela, s katerimi Cerkev sprejema socializem, in načela socialistične države, ki želi imeti urejene odnose s Cerkvijo. Načela obeh strani pa temeljijo na dobri volji in prizadevanjih za urejanje skupnih vprašanj in za sodelovanje pri skupnih zadevah. Odmev Titovega srečanja s papežem Pavlom VI. je bil močan doma in v svetu. Zagrebški nadškof in predsednik škofovskih konferenc v Jugoslaviji, dr. Franjo Kuharič, je o tem obisku dejal: »Obisk predsednika Josipa Broza Tita pri sv. očetu Pavlu VI. je vsekakor dogodek izrednega pomena, naj ga gledamo v perspektivi preteklosti in v gibanju sedanjosti. Ne predsednik Tito ne papež, mislim, ga nista doživela ravnodušno. Srečanje predsednika države s socialistično ureditvijo in z ideološkim programom, v katerem ateizem ni tako malo poudarjen, s poglavarjem Cerkve, skupnosti vernikov, katerim je vera v Boga in v nadnaravni smisel življenja osnovno življenjsko prepričanje, bodo različno ocenjevali. Za mnoge bo to Prisrčno srečanje med papežem Pavlom VI. in predsednikom Titom Izmenjava daril med predsednikom Titom in papežem Pavlom VI. srečanje zanimivo, mnogi ga bodo z raznih gledišč komentirali. Zgodovina gre naprej, noseč v zavesti ljudi razne spomine na pretekle dogodke, toda tudi upanja, da more z razvojem iskrenosti in spoštovanja nastati v človeški družbi tako ozračje, da bo mogoče odprta vprašanja bolj odkrito spoznati in jih uspešneje reševati ...« Navedimo še zaključek zapisa Franca Ber-toneja v italijanskem listu »Rinascita«, kjer pravi: »Jugoslovanski predsednik je pri srečanju s papežem Montinijem — tako pri obravnavanju mednarodnih vprašanj kot pri začrtovanju perspektive za razvoj odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom ter med jugoslovanskim episkopatom in beograjsko vlado — pokazal jasnost, ki je presegala že običajni slog tega človeka. Na jasnost glede jugoslovanskih obveznosti do že podpisanih sporazumov o nadaljnjem izboljševanju in razvoju teh odnosov je papež Montini odgovoril prav tako jasno, hkrati pa je izrazil mnenje, da bi bilo zgrešeno, če ne bi cenili vseh novih dosežkov predvsem na zelo kočljivem področju odnosov med državo in katoliško Cerkvijo v socialističnih državah. O tem osrednjem vprašanju srečanja med Titom in papežem Montinijem bomo pisali še posebej, da bi mu lahko posvetili vso pozornost, ki jo zasluži, predvsem v sedanjem položaju, katerega obrisi, ki so sicer še nejasni in polni senc, so s tem srečanjem že dobili določnejšo in v nekem smislu svetlejšo perspektivo.« Stališči in oceni obeh poglavarjev sta najjasneje razvidni iz njunih govorov. Ko je predsednik Tito prišel v apostolsko palačo, ga je papež sprejel najprej v svoji knjižnici na zaseben pogovor, ki je trajal eno uro in dvajset minut. Tito je v pogovoru potrdil papežu, kako si Jugoslavija nepretrgano prizadeva, da bi odpravili silo kot sredstvo za reševanje mednarodnih sporov. Edina osno- 8 Mohorjev koledar va za trajen mir je po njegovem mnenju odločna obsodba vsake vrste zatiranja, nadvlade, zapostavljanja in omejevanja pravic ter kar najširše sodelovanje med vsemi narodi sveta. Izrazil je tudi iskreno zadovoljstvo zaradi podobnih in enakih stališč, ki jih imata sv. sedež in jugoslovanska vlada do najbolj perečih svetovnih vprašanj. Obe strani najbolj združuje to, da se z vsemi močmi trudita za mir. Predsednik Tito je povedal, da ga zelo skrbijo zapleti na Bližnjem vzhodu in v Indokini. Kot sredozemska država se Jugoslavija zelo zavzema tudi za mir v Sredozemlju. Urejeni diplomatski odnosi med sv. sedežem in Jugoslavijo potrjujejo, da sta obe strani storili odločilne korake k medsebojnemu zbliževanju. Vse to je izraz želje po še boljšem sodelovanju in razumevanju. Papež pa je s svoje strani zatrdil, da vedno podpira vsako pobudo, usmerjeno k mirni rešitvi spornih vprašanj. Pridružil se je Titovi zaskrbljenosti zaradi napetega položaja na Bližnjem vzhodu in v Indokini. Ne bi smeli dovoliti, da nedolžni ljudje že toliko časa trpijo pomanjkanje ter umirajo zaradi vojnih strahot. Sv. sedež je zadovoljen s pozitivnim razvojem odnosov z Jugoslavijo. Redni diplomatski odnosi, ki so bili vzpostavljeni prejšnje leto, naj bi pomagali tudi pri notranii povezavi in bratstvu med jugoslovanskimi narodi. Po končanem zasebnem pogovoru so prišli v papeževo knjižnico še ostali člani spremstva in oba dostojanstvenika sta si izmenjala darove. Papež je predsedniku Titu podaril starinsko sliko panorame Tibere in kupole sv. Petra, izvod okrožnice »Razvoj narodov« ter dragoceno izdajo Dantejeve Božanske komedije. Predsednik Tito pa je prinesel v dar relief kiparja Roksandiča, ki predstavlja snemanje s križa. Titovo srečanje s papežem Pavlom VI. bo šlo v zgodovino, saj je med drugim po pisanju časopisa »Rinascita« zgleden primer Papež Pavel VI. izroča darilo predsednikovi soprogi Jovanki za številne države, predvsem za tiste s socialističnimi vladami, kjer živi bolj ali manj pomembno število katoliških državljanov. Spričo zgodovinskega pomena tega dogodka je prav, da v naslednjem navedemo v celoti uradna nagovora, ki sta jih ob koncu obiska prebrala oba voditelja. Najprej Titov nagovor: Svetost, zelo sem vesel, da sem se mogel sestati z vami in vam izraziti visoko spoštovanje jugoslovanskega ljudstva in vlade. Veseli me, da sem se mogel danes pogovoriti z vami o odnosih med Jugoslavijo in sv. sedežem, pa tudi o aktualnih mednarodnih vprašanjih, o katerih sva že večkrat povedala svoje mnenje v osebnih poslanicah. Tudi v Jugoslaviji, kot drugje po svetu, zelo cenimo vaše napore za mirno reševanje mednarodnih sporov ter bolečih družbenih in gospodarskih vprašanj človeštva. Dobro nam je znana tudi opora, ki jo vaša svetost daje narodom pod kolonialno oblastjo v njihovem pravičnem boju za osvoboditev in zoper kakršnokoli obliko rasnega razločevanja. Pismo, ki ste ga poslali konferenci neuvrščenih dežel v Lusaki, so vsi udeleženci zelo toplo sprejeli. Dobro veste, svetost, da so jugoslovanski narodi doživeli v zgodovini težke preizkušnje, ko so branili svobodo, neodvisnost ter dosežke svoje kulture in civilizacije. Težka preteklost je naše narode naučila, da so uresničili svoje stoletne težnje, da bi živeli v svobodni, neodvisni in enakopravni skupnosti ter da bi s skupnimi napori ustvarjati svoj družbeni in gospodarski napredek. Da bi mogli še naprej po tej poti in da bi se lahko narodi vseh dežel posvetili ustvarjalnemu delu za lastni in splošni blagor, nam je močno pri srcu ohranitev miru in razvoj S Titovega obiska pri Pavlu VI. enakopravnega mednarodnega sodelovanja. Po našem mnenju bo mogoče te velike ideale doseči le, če bosta zagotovljeni neodvisnost in suverenost vseh ljudstev in dežel, če bodo pohiteli z odstranjevanjem zadnjih ostankov kolonializma ter vseh oblik podložništva in razločevanja in če bomo pomnožili napore za zmanjšanje velikih razlik med razvitimi deželami in deželami v razvoju. To so tudi osnovni cilji politike neuvrščenosti, ki jo Jugoslavija dosledno vodi. Kolikor je evropska in sredozemska dežela, je za Jugoslavijo življenjsko pomebno, da pride v Evropi in Sredozemlju do trajnega miru ter da prenehajo spori in razkoli, ki ločijo narode in države. Zato je razumljivo, da posvečamo posebno pozornost krizi na Bližnjem vzhodu in hudim nevarnostim, ki jih vsebuje. Jugoslavija si na vso moč prizadeva, da bi v mejah svojih možnosti prispevala k mirni rešitvi te krize, da bi mogli odstraniti posledice napadalne vojne junija 1967 ter da bi mogli vsi narodi in države v tem delu sveta živeti mirno in varno. Resno nas skrbijo tudi zadnji dogodki drugod po svetu, zlasti v jugovzhodni Aziji in v Afriki, kjer so celi narodi izpostavljeni hudemu trpljenju in jim s surovo silo kratijo osnovne pravice. Vse to vnaša daljnosežne negativne nasledke v vse mednarodne odnose. Z veseljem ugotavljam, da so vidiki sv. sedeža in Jugoslavije glede glavnih mednarodnih problemov in glede nujnosti, da jih rešijo po načelu mirnega sožitja, sorodni ali istovetni. Napori vaše svetosti, ko zastavljate svojo veliko avtoriteto in vpliv za ustvarjanje miru v svetu in blaginje za vse ljudi, zbujajo simpatijo in uživajo podporo jugoslovanskih narodov in vlade. Svetost, Jugoslavija in sv. sedež sta nedavno obnovila diplomatske stike, kar dokazuje, da so se odnosi zadnja leta pozitivno razvijali. Iskreno želimo, da bi se ti odnosi razvijali še naprej na temelju medsebojnega spoštovanja in upoštevanja. Dovolite mi, Svetost, da vam zaželim trdno zdravje in nove uspehe pri vaših plemenitih naporih v prid miru in mednarodnega razumevanja. Predsednik Tito je bral svoj govor v srbohrvaščini, prevajalka pa je njegove besede prevajala v francoščino. Sveti oče mu je odgovoril v italijanščini. Poudaril je duhovno poslanstvo Cerkve in njen namen, da se noče nikjer vmešavati v zakonite pristojnosti državne oblasti. V govoru je poudaril, da so v jugoslovanski ustavi »vzvišena načela«, »humanizacija socialnega okolja«, »krepitev solidarnosti in sodelovanje med ljudmi«, »spoštovanje človekovega dostojanstva«, »razvoj človeka kot svobodne osebnosti«, ki jih Cerkev sprejema in pri katerih uresni- čevanju želi v okviru svojega poslanstva tudi sama sodelovati. Tudi papežev govor prinašamo v celoti. Obisk, s katerim ste nas danes počastili, zbuja v našem srcu posebna čustva in misli. Predvsem se s spoštovanjem in naklonjenostjo spominjamo vaše dežele in njenega ljudstva, ki nam je zelo pri srcu, in to iz mnogih razlogov. Ne boste zamerili, če kot duhovnik in pastir izmed teh omenimo na prvem mestu krščansko vero, ki že stoletja razsvetljuje velik del vaših narodov in ki je dala v zgodovini toliko plemenitih in močnih prič in svetnikov; dovolite tudi, da se spomnimo posebnih kulturnih vezi in duhovnih vezi, ki obstajajo med dobršnjim delom tega ljudstva in sv. sedežem. Gre za ljudi in zemljo, ki imajo staro in raznolično zgodovino in kjer je poleg s slavo in blaginjo zaznamovanih strani dokaj takih, ki naštevajo bridke preizkušnje in nesreče. Zato se nam zdi, da so vaši narodi na križišču različnih in večkrat nasprotujočih si kultur zaznamovani s preizkušnjami, in jih je previdnost določila, da skušajo biti prostor za srečanje in razumevanje, da evropska celina ne bi doživela novih spopadov in da bi znala najti v sodelovanju svojih držav pot do popolnega napredka in bolj bratske civilizacije. Kazno je, da hoče danes Jugoslavija na pobudo in pod vodstvom Vaše Ekscelence odgovoriti na ta poklic s tem, da je razširila svoj mednarodni vpliv prek evropskih meja, v svetu, ki je res postal manjši in bolj solidaren, in to v pozitivnem pa tudi v negativnem pogledu. Dobro veste, s kakšno pozornostjo apostolski sedež in mi osebno spremljamo dejavnost, ki jo Vi in Vaša vlada razvijate na tem področju, in tako iskreno želimo, da bi uspela vsaka Vaša pobuda, ki ima za cilj varstvo in obnovo miru ali pa pospeševanje boljših in plodnejših odnosov med državami in celinami. Hvaležni smo Vam, Ekscelenca, da tudi Vi s svoje strani cenite napore, ki jih mi neprestano vlagamo v prid miru in bratskega sodelovanja med vsemi narodi, ker se zavedamo, da nam nalaga to dolžnost naša apostolska služba, ki je služba ljubezni do vseh ljudi in vseh narodov: vse spoštujemo, vsem smo dolžni službo ljubezni in besede, službo, ki si je ne prilaščamo, temveč je Njegova, ki nam jo je poveril in ki ga predstavljamo na zemlji. Radi priznamo, da smo prav na tej ravni, ki nam je pod tolikimi vidiki skupna in ima cilj mir in mednarodno sodelovanje, že nekaj let uresničili med Jugoslavijo in apostolskim sedežem zbližanje; izkušnja je pokazala, da je to zbližanje koristno in obeta še bolj pozitivne dosežke. 8* 11 Ko po svoji dolžnosti skrbimo za blaginjo in zakonito dobro Cerkve, smo tudi globoko prepričani, da je iskrena sloga med Cerkvijo in državo koristna Cerkvi, obenem in nič manj tudi svetni družbi, če temelji na trdni osnovi iskrenega spoštovanja medsebojne neodvisnosti in pravic. In ne le zato, ker je verski mir že sam po sebi dragocen prispevek za mirno življenje v državi, temveč tudi zaradi duhovnih in moralnih vrednot, ki jih vera lahko na ta način v večji meri daje človeški vzgoji državljanov in še posebej mladine. Z zanimanjem smo opazili, da vaša ustava poudarja med svojimi temeljnimi načeli med drugim »počlovečenje družbenega okolja«, »okrepitev vzajemnosti in sodelovanje med ljudmi«, »spoštovanje človeškega dostojanstva« in »celostni razvoj človeka kot svobodne osebe«. Predstavljamo si, kakšno podporo more dati Cerkev s svojim naukom in pristnemu izvajanju teh in podobnih plemenitih načel, ki so temelj družbenega sožitja v posameznih državah in med narodi vsega sveta. Cerkev želi zase le zakonito svobodo za izvrševanje svojega duhovnega poslanstva in za svojo iskreno službo človeku, posamezniku in skupnosti brez kakršnegakoli drugega cilja, ki se ne ujema z njenim verskim in moralnim poslanstvom. Ker se Cerkev zaveda obenem narave in meja tega poslanstva, kot je nedavno ponovno slovesno potrdila, se s strani Cerkve ni treba bati posegov in neupravičenih vmešavanj v suvereno in zakonito pristojnost države. Kot smo že drugikrat povedali predstavnikom držav, ki imajo odnošaje z apostolskim sedežem, se dejavnost Cerkve razvija »na različni in globlji ravni: namreč na ravni temeljnih moralnih zahtev, na katerih sloni vsa zgradba skupnega življenja«; in da je »njena želja po sodelovanju z oblastmi tega sveta brez vsakršnih drugotnih časnih ciljev« (Govor diplomatskemu zboru 8. jan. 1966/AAS, 1966, LVIII, str. 147 si. 7). Gospod predsednik, zdi se nam, da Vaša Ekscelenca in odgovorni ljudje države, ki jo vodite, razumejo to stališče katoliške Cerkve. To razumevanje je obenem z obveznostmi, ki sta jih leta 1966 jasno potrdila jugoslovanska država in katoliška Cerkev, osnova novih medsebojnih odnosov, ki smo iih nedavno dopolnili z obnovo diplomatskih odnošajev med apostolskim sedežem in Jugoslavijo. Želimo, da bi ti odnosi dali še širše možnosti za sporazumevanje med katoliško Cerkvijo in apostolskim sedežem ter jugoslovanskimi svetnimi oblastmi. Ti odnošaji bodo koristili tudi nadaljnjemu sodelovanju pri preučevanju tako hudih in zaskrbljujočih problemov, ki ste jih omenili, Ekscelenca, ter v iskanju primernih rešitev s skupnimi napori vseh ljudi dobre volje. V znamenju zelje po medsebojnem razumevanju, po pravem in poštenem miru ter po velikodušnem mednarodnem razumevanju in sodelovanju, Vam, gospod predsednik, od srca izražamo dobre želje, ki veljajo tudi za vaše spremljevalce in za vse narode Jugoslavije, in za vse prisrčno prosimo božjega varstva. Osrednja misel papeževega govora je bila, da Cerkev ne želi nobenih privilegijev, ampak hoče le tisto svobodo, ki bo omogočila neovirano izpolnjevanje njenega duhovnega poslanstva. Srečanje med predsednikom Titom in papežem Pavlom VI. je potrdilo prizadevanja obeh strani, da sodelujeta v naporih za mir v svetu in za iskrene odnose med sv. sedežem in Jugoslavijo. Ob tem srečanju so zrasla upanja za reševanje tistih vprašanj, ki so še odprta, obenem pa ta obisk obvezuje vse katoličane v Jugoslaviji, da podpirajo sv. očeta v pomoči, ki jo je ponudil v imenu Cerkve pri delu za razvijanje vrednot, ki bodo koristile vsem. DEVETO POTOVANJJE PAPEŽA PAVLA VI. Ker smo doslej v Koledarju spremljali papeža Pavla VI. na vseh njegovih potovanjih, je prav, da kot kronisti na kratko opišemo tudi to, po vrsti njegovo deveto misijonsko potovanje na Daljni vzhod. Bilo je bogato, napolnjeno z veselimi in žalostnimi trenutki, najbolj naporno od vseh dosedanjih potovanj. Papež sam je ob vrnitvi s potovanja zbrani množici na trgu sv. Petra v Rimu govoril, da je napravilo nanj globok vtis, ki ga je imel v srečanju s svetom in ljudmi na Daljnem vzhodu. Odkar je bil 21. junija 1963 izvoljen za papeža, je Pavel VI. doslej potoval po misijonskem zgledu apostola Pavla že v naslednje kraje: 1964 od 4. do 6. januarja v Palestino, 1964 od 3. do 6. decembra na evhari-stični kongres v Bombay v Indiji, 1965 4. oktobra k Združenim narodom v New York, 1967 13. maja v Fatimo na Portugalskem, 1967 od 25. do 26. julija v Carigrad in Efez v Turčiji, 1968 od 22. do 25. avgusta na evharii-stični kongres v Bogoto v Kolum-biji, 1969 10. junija v Ženevo, 1969 od 31. julija do 2. avgusta v Kam-palo in Namugongo v Ugandi, 1970 od 27. novembra do 3. decembra na Filipine in v Avstralijo s krajšimi postanki v Teheranu in Vzhodnem Pakistanu, v Džakarti in na Cejlonu. Papež se je odpeljal z rimskega letališča 26. novembra dopoldne. Pred odhodom je med drugim rekel: »Odhajam z namenom, da oznanim Kristusovo ime narodom različnih in starodavnih kultur in slavnih izročil, različnih običajev in veroizpovedi. Želim se srečati s škofi teh širnih dežel in z njihovimi ljudstvi. Upam, da se bo edinost Cerkve po tem romanju utrdila, da se bodo bratske vezi z voditelji teh Cerkva učvrstile in da se bo povečalo razurtievanje z drugimi verami.« Prva postaja na dolgem potovanju je bila iranska prestolnica Teheran. Na letališču ga je pričakal in pozdravil sam šah Reza Pa-hlevi. Perzijskemu ljudstvu je papež želel božji blagoslov in mir. Posebej je. pozdravil katoličane z njihovimi duhovniki in škofi vred. Naslednja postaja je bila Daka, prestolnica Vzhodnega Pakistana. Na letališču ga je pozdravil predsednik Pakistana Jahija Kan. Papež mu je dejal, da prihaja osebno izrazit sočutje zaradi strašne nesreče, ki je prizadela obmorske kraje Vzhodnega Paki- stana. Za preživele žrtve uničujočega ciklona v Bengalskem zalivu je izročil ček za 100.000 dolarjev in predsedniku Kanu obljubil,_ da se bo zavzel za nadaljnjo pomoč katoličanov vsega sveta. Ob tem srečanju s pakistanskim predsednikom Jahijem Kanom je papež dejal: »Prihajam k vam kot prijatelj k prijateljem, kot brat k bratom in vam izražam sočutje ob vaši nesreči. Čutim se povezanega z užaloščenimi družinami in jim želim pomagati... Moje sočutje prihaja od srca, ker sem trdno prepričan, da smo vsi otroci ene in iste človeške družine. Naj vam žalost ne vzame poguma in vas vrže v obup. Dokazi sočutja in pomoč naj vam bodo luč v sedanjih temnih urah ...« Po polurnem pristanku se je papež odpeljal proti Manili, kjer je pristalo letalo 27. novembra ob 9. uri po krajevnem času. Na letališču je prišlo do poskusa atentata nanj. Več kakor milijon ljudi je pozdravilo papeža na 12 km dolgi poti od letališča do prestolnice Manile. V stolnici je papeža čakala množica duhovnikov, redovnikov in redovnic. Papež Pavel VI. v pogovoru z azijskimi škofi Med mašo — maševal je za duhovnike in redovnike — je v govoru dejal navzočim, naj si prizadevajo za uresničitev koncilskih smernic, predvsem tistih, ki zadevajo razvoj človeka v popolno osebnost. Popoldne je papež obiskal filipinskega predsednika Mar-cosa in v pogovoru z njim izrazil upanje, da bo njuno srečanje spodbudilo filipinsko državno vodstvo k odločnim sklepom za pravičnejšo razdelitev bogastva, za učinkovitejši razvoj posameznika in skupnosti ter resnični napredek človeka. Naslednji dan se je papež srečal s 50.000 študenti najstarejšega azijskega vseučilišča, Tomaževe univerze v Manili. Dopoldne istega dne je govoril na konferenci škofov z vse azijske celine. V govoru škofom je Pavel VI. med drugim naglasil, da je treba obžalovati zgodovinske napake Cerkve v teku njene zgo dovine. Misijonarji so v svojem misijonskem delu večkrat premalo upoštevali posebnosti posameznih narodov. Škofom je polagal na srce, naj bodo resnični služabniki krajevnih krščanskih skupnosti, krajevnih Cerkva in končno tudi vesoljne Cerkve. Ko je govoril o Aziji, kjer živi več kakor polovica človeštva, je dejal: Če postane Azijec katoličan, mora ostati Azijec in ohraniti vse, kar je pristnega, zdravega in dobrega od tisočletne posebne azijske kulture. Vietnamskim škofom je v posebnem nagovoru naročil, naj se prizadevajo za čimprejšnje pomirjenje v svoji domovini. Proti večeru drugega dneva svojega bivanja v Manili je Pavel VI. med slovesno mašo v Luneta Parku posvetil 189 diakonov iz vseh azijskih dežel v duhovnike in podelil filipinskim otrokom prvo obhajilo. Po maši je sprejel papeške nuncije pri raznih azijskih vladah in jim v nagovoru priporočal, naj svoje delovanje usmerijo tudi v dušno pa-stirstvo. Tretji dan je v pridigi med božjo službo spet in spet poudarjal pravičnejšo rešitev socialnih vprašanj in v govor vpletel Kristu- sove misli o bogatih in ubogih, zakaj sebičnost in socialna nepravičnost vodita v sovraštvo in nasilje, človeštvo pa potrebuje ljubezni. Na sedežu radijske postaje Veritas je zaključil vseazijsko škofovsko konferenco, zatem se pa po radiu s posebno poslanico obrnil na vse azijske narode. Popoldne je bilo ekumensko srečanje z zastopniki drugih verstev in obisk revnega okraja Tondo dvo-milijonske prestolnice Manile. Zastopnikom drugih verstev je Pavel VI. naglasil, kako se čutimo vsi, ki verujemo, povezani v iskanju resnice, v čaščenju Boga nad nami, v prinašanju upanja človeštvu v njegovih bojih, težavah in trpljenju. »Vsi kristjani in tudi vsi drugi ljudje dobre volje morajo skupno delati, da bo več pravičnosti na zemlji!« Nadvse prisrčno so sprejeli papeža prebivalci revnega mestnega okraja Tondo. Čakali so ga na strehah, na oknih, pred vrati, v ozkih in blatnih ulicah, in ga pozdravljali. Pavel VI. jim je z enako prisrčnim veseljem odzdravljal, jim govoril o Kristusu, ki jih ljubi, in o Cerkvi, ki jih ljubi in jih mora ljubiti, če hoče biti Kristusova Cerkev. »Tukaj moram še bolj kot kje drugje govoriti o človečanskih pravicah,« je dejal Pavel VI. med obiskom revne mestne četrti. Noč od 29. na 30. november je papež prebil v letalu. To je bil najdaljši let njegovega po tovanja. Na otoku Samoa, kjer je letalo pristalo, so ga pozdravih ameriški guverner in množica domačinov. Tu ga je že čakalo drugo letalo, s katerim se je popeljal do otoka Upolu. Med mašo je tu — bila je ravno nedelja — govoril otočanom v slikovitih nošah o misijonskem delu, ki naj bo živo v vseh kristjanih tudi v današnjih časih. Istega dne je Pavel VI. nadaljeval pot v Avstralijo. Na letališču v Sydneyu ga je po zdravil generalni guverner Gordon, ob poti z letališča v mesto pa milijonska množica prebivalcev. Po prihodu v mesto je papež najprej maševal v stolnici sv. Marije okoli 5000 zbranim duhovnikom in redovnikom. Naslednji dan — 1. decembra — se je Pavel VI. ude- Pavel VI. je obiskal revni kraj Tondo v Manili, kjer so ga pozdravili tudi otroci. Predsednik senata Južnega Vietnama pozdravlja Pavla VI. ležil škofovske konference za Avstralijo in Oceanijo. Popoldne je obiskal avstralskega guvernerja in zvezno vlado, zatem pa sprejel vodilne člane avstralskih katoliških organizacij in jim govoril o dolžnostih katoliškega laika v življenju današnje družbe. Tretji dan bivanja v Sydneyu je Pavel VI. obiskal katoliške dobrodelne ustanove. Na obisku v eni izmed njih je dejal: »Vsaka civilizacija je toliko vredna, kolikor spoštuje človeka, ne pa kakršen standard doseže.« Po maši na prostem na dirkališču Randwicku se je pogovarjal s predstavniki Južnega Wal-lesa, s časnikarji in zastopniki priseljenih narodov. V četrtek 3. decembra je Pavel VI. odletel proti Indoneziji, kjer se je mudil 16 ur. Na letališču v Džakarti ga je pozdravil predsednik Sukamo. V džakartski stolnici je imel kratek nagovor okoli 1000 zbranim duhovnikom in redovnikom. K njegovi maši, ki jo je opravil na stadionu Sanjan, so prihiteli vsi katoličani, kar jih je v prestolnici in še okoli 60.000 iz drugih mest Indonezije. Nadaljnja pot je vodila papeža v Hong Kong, angleško kolonijo ob kitajski obali, torej na pragu MaoCetungove Kitajske. Njegov obisk je veljal tudi vsemu kitajskemu narodu. Kratek je bil tudi na obisku na Ceylonu, kjer mu je predsednica socialistične vlade Bandaranaike pripravila lep sprejem. Na letališču so ga pozdravili stotisoči katoličanov s celega otoka; pozdravili so ga tudi zastopniki budistov, hinduistov in muslimanov. Dne 4. decembra se je papež Pavel VI. po napornem, po doživetjih in srečanjih pa zelo bogatem potovanju vrnil v Rim. Njegovo potovanje je z zanimanjem spremljala vsa svetovna javnost, saj ji je pomenilo ne samo potovanje do skrajnih meja, kamor so misijonarji zasadili križ in ponesli Kristusov nauk, marveč tudi novo gledanje in nov odnos do nekrščanskih religij. Tudi v muslimanu, budistu in hindujcu je treba gledati brata po veri v nadnaravni svet. Pavel VI. je s tem potovanjem želel postaviti most med krščanskim izročilom in kulturo ter duhovnimi vrednotami azijskih verstev. Na tem potovanju je Pavel VI. v svojih nagovorih in v pogovorih z državnimi poglavarji in predstavniki oblasti poudarjal, kako je treba združevati vse moči in vse ljudi v skupni boj proti nepravičnosti. Papeževe socialne okrožnice so dobile v teh govorih in pozivih novo razsežnost, nov poudarek še posebno ob njegovem srečanju z resnično revščino. Njegovo potovanje je že pred odhodom iz Rima ocenil glavni tajnik Združenih narodov U Tant z besedami: »Vaš obisk tako velikega predela je zanje (za azijske narode) dogodek največjega pomena. Kot poglavar katoliške Cerkve in kot človek, poln najplemenitejših želja za vse človeštvo, boste toliko milijonom človeških bitij prinesli poslanico miru, ljubezni, strpnosti in pravičnosti.« S tem potovanjem je Pavel VI. pokazal veliko ljubezen in razumevanje za ves svet in mu hotel tudi pokazati, da Cerkev pripada vsemu svetu! Papež Pavel VI. v Sydneyu UMETNOST V JUGOSLAVIJI OD PRAZGODOVINE DO NAŠIH DNI Pod tem naslovom smo priredili letos spomladi v Grand Palaisu v Parizu dosedaj največjo razstavo spomenikov naše kulturne preteklosti in žive sodobnosti. Pobuda zanjo je prišla pred štirimi leti iz Pariza, kjer so začeli po zamisli takratnega ministra za kulturo Malrauxa prirejati razstave zgodovinskih likovnih kultur z namenom, da bi s temi prireditvami uresničili ideal imaginarnega muzeja svetovne likovne dediščine. Po Romuniji, SSSR, Poljski, Čehoslovaški (ki pa je kasneje odpovedala) in drugih se je vabilu odzvala pred tremi leti tudi SFRJ. Po treh letih priprav, ki sta jih vodila organizacijski odbor in komisarijat, je bila ta razstava dne 3. marca letos slovesno odprta po predsedniku francoske vlade g. J. Chaban-Delmasu in predsedniku izvršnega sveta SFRJ tov. M. Ribičiču. Razstava je vzbudila v Parizu in v zahodnem svetu izredno zanimanje. Z okrog 150.000 obiskovalci se je uvrstila med najbolj obiskane razstave te vrste. Izreden pa je pomen te razstave tudi za nas same, saj je bilo tu prvič v zgodovini naših narodov zbranih 657 predmetov, ki jih hranijo naši muzeji in umetnostne zbirke, a doslej še nihče ni imel možnosti, da jih v originalih neposredno primerja med seboj. Katalog pa, ki to razstavo spremlja, predstavlja v razpravah, ki uvajajo sezname del, prvo znanstveno prizadevno strnitev vse- Sl. 1 »Damtbius« — človeška glava Lepenski Vir. Arheološka zbirka univerze v Beogradu SI. 2 Sedeča figura na prestolu. Vinčanska skupina. Muzej Kosova, Priština ga, kar danes zanesljivo lahko povemo o tem bogastvu. Pri zbirki in znanstvenem opredeljevanju eksponatov je sodelovalo več kot dvesto naših strokovnjakov arheologov in umetnostnih zgodovinarjev. Načelo, da se razstavljajo samo originali, je imelo za posledico, da slika, ki jo je razstava nudila, ni mogla biti resnično pravilna, ker so izpadli arhitektura in na njo vezano kiparstvo in stensko slikarstvo. Delno je bilo to nadomeščeno z velikimi fotografijami, diapozitivnimi karuseli in z barvno-diapozitivnima frizoma v bizantinskem delu. Na ta način je bil obiskovalcem Hnm^ JjH SI. 3 Situla iz Vač. Narodni Muzej, Ljubljana le omogočen vpogled v celoto naših kultur in posebno v značilno okolje, v katerem so nastajale in v njej živijo; to je predstavljalo obenem dobrodošlo turistično propagando za obisk naše domovine. Ker pri izbiri predmetov nismo upoštevali republiških ali narodnostnih ključev, temveč samo kulturno pričevalno, umetnostno in estetsko pomembnost, je bil merodajen za izbiro izključno imaginarni vrh vsakokratne kulture in relativna stopnja, dosežena na naših tleh. Pa tudi to vodilo je nujno terjalo prilagoditev trem glavnim zgodovinskim skupinam gradiva. Te so bile: kulture do naselitve Slovanov v VI. stoletju, od udomačenja naših narodov na tleh današnje Jugoslavije do konca XIX. stoletja in čas žive sodobnosti, umetnost dvajsetega stoletja. Vodilno načelo je bilo brez bistvenih prilagoditev v celoti porabno samo za prvo skupino. V razdobju od pokristjanjenja do konca XIX. stol. pa je nujno moral poudarek biti premaknjen od mednarodno veljavnega vrha vsakokratnega stila k relativnemu vrhu dosežkov, ki so ga te kulture, katerih žarišča so bila izven naših meja, dosegle pri nas in tako pričajo o naši ustvarjalnosti. Zato smo izključili iz razstave številna, naše merilo presegajoča dela tujih mojstrov, ki so bila naročena od zunaj in niso neposreden izraz naših razpoloženj. Upoštevali pa smo tiste tujce, ki so se, kakor V. Metzinger v Sloveniji, udomačili in prispevali k naši likovni kulturi v smislu prostorsko stilskih dosežkov. Prilagoditev osnovnega načela se je pokazala posebno potrebna pri izbiri gradiva iz XX. stoletja. Tu smo se posebno po osvoboditvi zavestno odrekli relativnemu vrhu lastne ustvarjalnosti in se samozavestno spustili v tekmovanje z mednarodnimi tokovi. Žal nam ni popolnoma uspelo, da uveljavimo strogi kriterij in se predstavimo z najvišjimi in najznačilnejšimi uspehi v tej borbi, brez ozira na številnost tistih, ki so si v tem smislu z večjim ali manjšim uspehom prizadevali. Razstava je bila urejena po tehle glavnih razdelkih: Arheologija od neolita do kasne antike, predromanike in romanika, bizantinska umetnost, gotika, renesansa, bosanski nagrobniki XIV. in XV. stol., tako imenovani stečki, barok, klasicizem in XIX. stol. in XX. stol. Kratek pregled vsebine razstave je tale: Na tratah pred vhodom k razstavi so bili SI. 4 Zlata maska. Nekropola pri Trebeništu. SI. 5 Kip kovača. Vranište pri Beli Palanki. Narodni muzej, Beograd Narodni muzej, Beograd SI 6 Portret glave cesarja Konstantina iz Niša. Narodni muzej, Beograd postavljeni izbrani primeri stečkov, nekako bogomilsko pokopališče v malem. Prav ta primitivna umetnost je vzbujala posebno pozornost in privlačila obiskovalce k ogledu razstave v notranjosti. V veliki veži pred vhodom v razstavo je bilo postavljenih nekaj velikih antičnih kipov, slavna srebrna rakev sv. Simeona iz Zadra iz XIV. stol. in avan-gardna kovinasta plastika pregibljive strukture arh. V. Richterja, ki je mikala posebno mlajše obiskovalce. Sledila je spodnja po-dolžno pravokotna dvorana, kjer je obiskovalca sprejela skupina neolitskih glav iz Le-penskega Vira, najprimitivnejše izdelave in prvinske izrazitosti, starih več kot osem tisoč let (si. 1). S tem uvodom je razstava dosegla enega največjih učinkov. Sledili so prav tako občudovani primeri neolitske glinaste plastike iz Butmira, Vinče in drugih najdišč (si. 2). Zelo učinkovita je bila tudi zbirka zgodnjih izdelkov v kovini iz Vučedola, Dalja, Glasin-ca itd; med predmeti iz hallstattske dobe sta se odlikovali situli iz Vač (si. 3) in Stične. Iz grško-ilirske dobe so izredne zlate maske iz Trebeništa (si. 4) in zlati okrasni predmeti z raznih najdišč. Zgodnje grško dobo so zastopali posebno slavna Menada iz Tetova, Kovač iz Vraništa (si. 5) in bronasti krater iz Trebeništa. Sledile so poslikane vaze, posnetek Fidijeve Atene Partenos, po Lysipu posneti Kairos iz Trogira in številni zlati okrasni predmeti. Bogato je bila zasto- SI. 7 Zlati šlem iz Berkasova pri Sremski Mi- trovici. Vojvodinski muzej, Novi Sad St. 8 Naslon korskega sedeža (fragment). Katedrala, Split SI. 9 Sveti Nikolaj carja Dušana. Samostanska cerkev, Visoki Dečani, Kosovo pana rimska antika. Vmes so bili odlični kosi kakor Konstantinova glava iz Niša (si. 6), glava bizantinske carice, poprsje Germanika iz Rifnika pri Celju, zelo občudovana glava deklice iz Solina, paradna čelada iz Berka-sova (si. 7), številni okrasni predmeti, steklo, mozaiki in odlomki fresk itd. Sledili so starokrščanski spomeniki, posebno sarkofag iz Splita in bujno okrašeni kapiteli iz Sto-bija in Solina. Sledile so za preseljevanje narodov in prihod Slovanov značilne grobne najdbe; nato starohrvatska in romanska umetnost s primeri kamnitne, tralcasto dekorativne in figuralno reliefne plastike iz Dalmacije, razni kovinski izdelki in zelo občudovane korne klopi iz XIII. stol. iz splitske stolnice (si. 8). Največjo pozornost so vzbujali dalmatinski reliefni poslikani Križani iz Zadra. Troje Marijinih ikon dalmatinskega izdelka je prevajalo ta del v sosednjega bizantinskega. Izbor iluminiranih rokopisov iz Dalmacije, Zagreba in Ljubljane je predstavljal romansko miniaturno slikarstvo. Dva okrogla prostora, ki sledita pritlični dvorani in oni prvega nadstropja, sta vsebovala jugoslovansko bizantinsko umetnost. Pozornost je vzbujal pri vhodu kam-nitni sedež bosanskih kraljev iz XIV./XV. stol. Dragoceni so bili primeri originalov fresk iz Ohrida, Nerezi, Prizrena in Grača-nice. Glavni del pa so predstavljale ikone, med temi več slavnih iz Ohrida, Skopja, Vojvodine, Dečanov, iz Bosne-Hercegovine in Črne gore (si. 9 in 10). Posebnost je bil poleg več primerov rezlj anih vrat ikonostazov posebno ikonostaz iz Podvrha v Črni gori. Sledili so primeri cirilskih iluminiranih rokopisov (si. 11); bogato je bila zastopana krasilna umetnost, liturgično posod je in vezenine. V pravokotni dvorani prvega nadstropja je bilo v desni polovici razstavljeno slikarstvo, rezbarstvo, iluminirani rokopisi in oltarji iz Dalmacije, Hrvatske in Slovenije. Tu so bili zastopani Blaž Jurjev iz Tro-gira, Lovro Dobričevič-Marinov, Mihajlo Hamzič in Nikola Božidarevič. Med ilumini-ranimi rokopisi so vzbujali pozornost Avgu-stinus, De civitate Dei iz 1. 1347 iz Bistre, Moralia papeža Gregorija iz Kranja iz 1.1410, misal Jurija de Topusko in drugi. Dalmatinsko skulpturo so zastopali Jurij Dalmatinec, Nikolaj Florentinec, Ivan Duknovič, Franjo Vranjanin in drugi. Dobro je bila zastopana slovenska gotska plastika iz začetka XV. in iz konca XV. stol. Pieta iz Celja, sv. Katarina in Barbara iz Velike Nedelje so vzbujale splošno občudovanje. Izbrani primeri zlatarstva, reliefnega vezenja in pasarstva so dopolnjevali zbirko. Trije primeri islamskih iluminiranih rokopisov so zastopali islamsko umetnost. Leva polovica te dvorane je bila posvečena baroku, klasicizmu in XIX. stol. Ob slovenskih spomenikih, med katerimi je bil tudi zelo opaženi zlati oltar iz Po-nikev, sta bila tu Friderik Benkovič in Teodor Kračun. Dominirali pa so Fr. Robba, sv. SI. 10 Angel oznanjenja. Marijina cerkev Pe-rivleptos, Ohrid Caharija J. Holzingerja (si. 12), Metzinger-jevo Poveličanje sv. Frančiška Šaleškega in Bergantova portreta Erbergov. XIX. stol. so predstavljali predvsem slovenski, hrvatski in srbski slikarji in kiparji Rendič, R. Frangeš Mihanovič in R. Valdec. Odlikovale so se dalje vezenine iz zagrebških delavnic XVII. stol. Pravokotno podolžna dvorana v drugem nadstropju je bila vsa posvečena likovni u-metnosti XX. stol. Za uvod so služili Me-štrovič, Zdenko Kalin, slovenski impresionisti in Nadežda Petrovič; zaključeval pa je ta del razstave Bum-Bum II. M. Šuteja in izbor iz grafike. Del razstave je predstavljalo tudi vsakodnevno predvajanje risanih filmov »zagrebške šole«. V takem izboru in postavitvi, ki ji je prostorski sestav za razstavne namene smotrno preurejenega dela Grand Palaisa kar idealno odgovarjal, se je uveljavljala naša razstava. Idealna razstava, če hoče polno doseči svoj namen, mora tudi sama biti likovna ustvaritev. To tu ni bilo lahko, ker je število za razstavo izbranih predmetov grozilo, da pre-kipi čez dano posodo. Kljub temu se je arhitektu V. Richterju posrečilo, da je uveljavil Arijadnino nit, ki je obiskovalca vodila skozi labirint in ga držala v stalni napetosti in se je sprostila šele pri ogledu risanega filma. Prav v tem pa je tudi potrdilo o tem, da je osnovni koncept resnično uspel: Razstava je bila namreč zamišljena kot reprezentativen izbor umetnostih ustvaritev, nastalih na ozemlju današnje Jugoslavije od najzgodnejših prazgodovinskih pojavov do danes. Poprečni interesent bo pri tem prav gotovo vprašal: Pa smo dokazali tudi kakšno kontinuiteto, ki bi povezovala kulture, ki so se v več kot osem tisočletjih razvrstile na naših tleh? Da, razstava jo je dokazala; sicer ne kot dobesedno prenašanje izročila iz razdobja v razdobje, iz roda v rod ali od ljudstva do ljudstva, ki so si na tem ozemlju sledila, marveč v tistem globljem pomenu kulturnega izročila dane krajine, ko se kljub uničujočim posledicam naravnih in zgodovinskih katastrof ne izgubi, kar so posamezne kulture v kakšni deželi ustvarile, marveč je njen sedanji kulturni izraz končno le posledica vseh človekovih posegov v njeno deviško prapodobo. Vsak del naše sedanje jugoslovanske domovine ima svoje praizročilo, ki poleg zemljepisnih pogojev bistveno sodeluje pri oblikovanju njegovega okolja. In prav to pot kulturne zgodovine skozi našo domačijo nam je razstava nazorno prikazala. Čeprav smo se odrekli zaradi iskanja zgodovinske resnice republiškim aspiracijam, je vsak sestavni del SFRJ prišel na svoj račun (-t«rH«t ba posebej pisati, če bi hoteli vsaj deloma prikazati njihova prizadevanja na tem področju. Prikazati bi bilo treba vlogo in pomen številnih slovenskih bratskih podpornih jednot in zvez v ZDA, saj so to njihove najvažnejše gospodarske ustanove, ki nadomeščajo obvezno socialno zavarovanje za primere bolezni, nezgode, invalidnosti in smrti. Nekatere so bile mimogrede omenjene. V teh organizacijah je vključenih okrog 180.000 Slovencev, razpolagajo pa skoraj s 100 milijoni dolarjev. Nekatere teh podpornih jednot in zvez poslujejo po vseh Združenih državah in tudi v Kanadi, druge samo po nekaterih državah. Društva prirejajo mesečne sestanke, prireditve, proslave, tekmovanja, božičnice, skrbijo za razvedrilo svojih članov tudi s predvajanjem diapozitivov in filmov, ki jih posnamejo na obisku v stari domovini in drugod, ali jih jim pošilja Slovenska izseljenska matica, organizirajo sku* pinska potovanja v domovino in podobno. Ameriški Slovenci so dosegli visoko kulturno raven, saj so od leta 1891 do danes izdajali okrog 95 slovenskih časopisov in revij. Samo v Clevelandu je izhajalo 16 časo- pisov in revij, v Chicagu 18, v New Yorku 11, v Pueblu 9, v Pittsburghu 7 itn. Enajst časopisov (dva dnevnika) in revij izhaja še danes. Prav časopisno in revialno področje je zelo bogato gradivo za zgodovino slovenskega izseljenstva. Pomembno vlogo v sedanjem življenju ameriških Slovencev opravljajo radijske oddaje v posameznih državah; v teh oddajah nastopajo slovenski predavatelji, slovenska pevska društva, cerkveni pevski zbori, igralske družine, razni ansambli, godbe, orkestri, solisti; nekateri teh pevskih zborov in zabavnih ansamblov so gostovali tudi v Sloveniji. Poleg večjih društev in organizacij deluje med ameriškimi Slovenci še vrsta manjših samostojnih organizacij, zvez, klubov, čitalnic raznih smeri in nazorov. Čedalje tesnejša povezanost Slovenske izseljenske matice z nekaterimi ustanovami in društvi ameriških Slovencev odpira nove pobude in večje možnosti za poglobljene stike, za smotrnejše sodelovanje med domo vino in izseljenci, za številnejše obiske izseljenih rojakov v domovini in po drugih jugoslovanskih republikah, za širše spoznavanje vseh vprašanj, težav in zadev naših rojakov po svetu, predvsem pa za zbiranje dragocenega zgodovinskega gradiva po slovenskih naselbinah. Mnogo zbranega gradiva je Matica že dobila in ga izročila Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Pri predsedstvu Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa je bil leta 1963 ustanovljen poseben Študijski center za zgodovino slovenskega izseljenstva. V Kanadi so se začeli Slovenci množične-je naseljevati šele po letu 1924, dasi prve naše izseljence dobimo tam že po letu 1910. Izseljevanje v Kanado se je začelo po letu 1924, ko so ZDA začasno zaprle vrata za priseljevanje. Po nekaterih podatkih je bilo naših rojakov v Kanadi pred zadnjo vojno okoli 9000, po drugih pa največ 6000. Danes jih je okoli 40.000 (po drugih podatkih vsekakor več kot 30.000), vštevši predvojno, po-povojno ekonomsko in deloma tudi politično emigracijo. Slovenci so najbolj strnjeno naseljeni v Torontu, Montrealu, Hamiltonu, Edmontu in Vancouverju. Prvi priseljeni rojaki so bili večinoma gozdni in industrijski delavci ter rudarji. Ker ni bilo sindikatov, so bili zelo izkoriščani. Mnogi so si s prihranki kupili zemljo in se lotili kmetovanja. Tako je zlasti v okolici Niagare zraslo veliko slovenskih farm. Organizacijsko Slovenci v Kanadi niso bili tako trdno povezani kakor v ZDA, dasi so se skušali ravnati po njihovih skušnjah. Že v desetletjih pred zadnjo vojno so ustanovili razna društva v večjih središčih, klube, krožke, pevske zbore, gledališke skupine ipd. Slovenska podporna organizacija v Kanadi je Vzajemna podporna zveza »Bled«. L. 1942 je bila ustanovljena v Torontu nova, Jugoslaviji naklonjena Zveza kanadskih Sloven- cev, ki je nekaj let izdajala tudi svoje glasilo »Edinost«. List se je 1948 združil z glasilom »Novosti« in »Srbski glasnik« in dobil novo ime »Jedinstvo«. V Torontu delujeta Jugoslovansko-kanadska kulturna zveza in »Bratstvo i Jedinstvo«, ki vključuje pripadnike vseh jugoslovanskih narodnosti in novo ekonomsko emigracijo, ter Slovensko kulturno-prosvetno društvo »Simon Gregorčič«, ustanovljeno 1959 na pobudo primorskih Slovencev. V njem so vključeni predvsem povojni priseljenci. Jugoslovansko kanadska kulturna zveza »Bratstvo-Jedin-stvo« prireja na farmi »Belgrade«, last pokojnega majorja Jonesa, vsako leto proslavo Dneva vstaje jugoslovanskih narodov. Vzajemna podporna zveza »Bled«, ustanovljena leta 1933, ima podružnice po vsej Kanadi. V Torontu imajo svoje društvo »Večerni zvon« prekmurski rojaki, svoje društvo imajo tudi slovenski vrtičkarji, športniki so ustanovili »Slovenian Soccer Klub«; njihova hokejska ekipa je že gostovala v Ljubljani, Celju, na Jesenicah, v Zagrebu in Beogradu. V Port Arthurju deluje jugoslovanski klub »Jadran«; v njem so včlanjeni izseljenci slovenske in hrvatske narodnosti; v Edmontu je sedež »Slovensko-kanadskega društva«, v Vancouvru so povojni ekonomski priseljenci ustanovili društvo »Slovenian Society«. V Torontu delujeta pri slovenskih farah slovenski šoli; slovenske šole so še v Montrealu, Sundburyju, Burlingtonu, Hamiltonu, Winnipegu in Londonu; vodijo jih duhovniki in šolske sestre. Slovenski duhovniki izdajajo že od leta 1950 v Torontu mesečno revijo »Božja beseda«. V Montrealu, ki ima s predmestji okoli 2 milijona prebivalcev, živi okrog 4000 Slovencev; med njimi je le nekaj starih priseljencev iz Prekmur-ja, zelo močna pa je skupina priseljencev iz zadnjih 10—15 let — do 500 mladih slovenskih družin. Tu imajo svoje »Društvo sv. Barage«, slovensko cerkev, cerkveno dvorano, veliko pristavo z bazenom in pevski zbor. Tudi v Hamiltonu so večinoma naseljenci, ki so prišli v zadnjih desetih letih in jih je okrog 1000. V mestu Sudbury, kjer so bogati rudniki nikla, zlata in srebra, živi in dela kakih 150 naših rojakov. Nekaj stotin Slovencev je v Winnipegu, močnejša slovenska naselbina je v VVindsorju, mestu tik ob meji Združenih držav; naselbina šteje okoli 1000 naših rojakov. Tudi Slovenci iz Kanade, zlasti iz vrst povojne emigracije, prihajajo v čedalje večjem številu na obisk v svojo domovino. Poglejmo zdaj v Južno Ameriko, kjer živi mnogo naših rojakov zlasti v Argentini, Urugvaju in Brazijiji. V Argentini jih je blizu 30.000, med njimi okoli 5000 političnih emigrantov. Argentina skraja ni mikala Slovencev, čeprav so bile tu večje možnosti za zaslužek kakor v ZDA. V prvem desetletju našega stoletja so le redki Slovenci prišli v Argentino, dobrih dvajset let pozneje pa jih je bilo že okoli 20.000, največ s Primorskega, od koder so se izseljevali v času fašističnega nasilja in preganjanja, torej največ v letih od 1924 do 1934. Največ Slovencev se je naselilo v Buenos Airesu in okolici. Večje naselbine so bile še v Rosariu, Cordobi in okolici, v okolici La Plate in drugod. Povojna politična emigracija se je strnjeno naselila v južnem delu argentinske prestolnice, v predmestju Romos Majia in v Lanusu, kjer so ustanovili svojo Slovensko vas. Tu so razvili široko delovanje v raznih društvih in ustanovah, izdajajo zbornike, mesečnike in kulturno revijo »Meddobje«. X Na Brniku. Prizor, kakršnih je vsako leto več, ker čedalje več naših rojakov prihaja v domovino Pred zadnjo vojno je bilo v Argentini zelo razgibano društveno življenje med našimi izseljenci. Danes delujejo naslednja društva: Delavsko kulturno društvo »Ljudski oder«, Slovensko podporno društvo v Sim-bronu, Argentinsko-slovensko društvo »Zarja«, Slovensko podporno društvo »Edinost« v Cordobi. Društva imajo svoje pevske zbore, dramske, godbene in folklorne skupine. Do decembra 1966 so izdajali stari izseljenci mesečnik »Lipa«, ki pa so ga oblasti prepovedale, ker je objavljal novice iz Jugoslavije. »Ljudski oder« izdaja ciklostilni list »Naprej«, občasno pa tudi revijo. Naši izseljenci v Argentini so prispevali denarni znesek za postavitev spomenika Simonu Gregorčiču v Kobaridu, svojo navezanost na staro domovino so dokazali ob potresu v Skopju in ob drugih priložnostih. Kakor drugod na ameriški celini, so se tudi v Argentini uveljavili mnogi naši rojaki kot arhitekti in gradbeniki, v kulturnem življenju pa zlasti kot uredniki, režiserji in igralci. V Buenos Airesu je bila 1966 ustanovljena ukrajinska filozofska humanistična fakulteta kot podružnica univerze sv. Klementa v Rimu. Na tej visoki šoli je bil ustanovljen tudi slovenistični oddelek, na katerem predavajo slovenske predmete v slovenščini. Slovenski izseljenci, ki so sodelovali pri pripravah te stolice, so nameščeni na njej tudi kot predavatelji. — Tudi mnogi iz vrst tako imenovane politične emigracije gledajo danes na Jugoslavijo drugače kot pred leti. Objektivnejši pogledi na staro domovino so tudi povod trenj v njihovih lastnih vrstah. Manjše skupine slovenskih izseljencev na južni ameriški celini so še v Urugvaju, Braziliji, Cilu in Venezueli. Največ naših ljudi se je preselilo v Urugvaj po prvi svetovni vojni; ti pa so danes že osiroteli in vse bolj umirajo, novega dotoka pa zaradi gospodarske neustaljenosti v to deželo ni več; nekateri so se celo odselili v Argentino, Brazilijo, Kanado, Avstralijo in tudi nazaj v Evropo. V Montevideu, glavnem mestu Urugvaja, delujejo štiri večja jugoslovanska društva. Najmočnejše med njimi je Jugoslovansko združenje »Bratstvo«, v katerem so včlanjeni pripadniki iz vseh jugoslovanskih republik. Izseljenska društva v Urugvaju imajo svoje redne tedenske radijske ure, ki jih plačujejo člani sami. Oddaje so vsako nedeljo zjutraj: v dveurnem sporedu se zvrste društvene novice, vmes so reportaže iz domovine, pesmi in glasba jugoslovanskih narodov. Med Slovenci v Urugvaju je največ Prekmurcev in Primorcev. V Montevideu živi blizu 200 prekmurskih rojakov, ki imajo že od leta 1935 svoje »Prvo slovensko prekmursko društvo« s folklorno in godbeno skupino. Za novo dvorano, ki so jo zgradili, jim je Slovenska izseljenska matica poslala kot darilo — parket. V Braziliji živi okoli 18.000 Jugoslovanov, večidel v mestu Sao Paolo. Tu je tudi največ Slovencev, ki imajo svoj klub in dom. Društvo »Slovenski dom« v Sao Paolu je bilo ustanovljeno v času med obema vojnama in ima blizu 100 članov, večidel starih ekonom- * Izseljenski piknik v Vinomeru skih izseljencev iz slovenskega Primorja. Društvo je povezano z ostalimi društvi v Braziliji in s Slovensko narodno podporo jed-noti v ZDA. Nekaj Slovencev živi tudi v Mehiki, večidel farmarjev. V Avstraliji živi danes okoli 22.000 Slovencev, največ s Tržaškega in Goriškega, od koder so se izselili v letih fašističnega nasilja, zelo velik dotok pa je prišel po drugi svetovni vojni. Ker so prišli z ozemlja, ki je bilo pod Italijo, so jih sprejeli kot »Italijane«, dasi se sami niso priznali k italijanski narodnosti. V številu slovenskih izseljencev je vključenih tudi okoli 1400 političnih emigrantov, ki so prišli tja iz držav zahodne Evrope. Naši rojaki v Avstraliji so zaposleni deloma v tovarnah, deloma v svojih po klicih, v gozdovih, na raznih gradbiščih, nekateri so se lotili dela na farmah, zlasti sadnih. V splošnem se je povojni rod izseljencev dobro znašel in imajo večinoma že vsi lastne domove. Mnogi izmed njih so bili že na obisku v svoji domovini. Največja slovenska naselbina je v mestu Melbourne, ki ima dva in četrt milijona prebivalcev. Slovenci imajo v tem mestu tri domove: Slovenski dom, Baragov dom in Slomškov dom. Tu deluje Slovensko društvo, ki ima več kulturnih skupin, med katerimi je posebno delovna dramska. V okviru društva sta pevski zbor »Triglav« in zabavni orkester »Bled«. V Baragovem domu vodijo redovnice, ki so prišle tja iz Slovenije leta 1965, otroški vrtec in slovensko šolo. Druga največja slovenska naselbina je v Sidneyu. Tudi tu imajo Slovenci svojo šolo, pevski zbor, igralsko družino, folklorno skupino in orkester. Slovenski duhovniki — frančiškani, ki delujejo v Avstraliji (v Sidneyu), izdajajo mesečno revijo »Misli«. V Sidneyu in Melbournu so slovenski izseljenci zgradili svojo cerkev. Večje slo venske skupine so še v mestih Geelong (ok. 100.000 preb.), Adelaide (glavno mesto države Sout Australia s 770.000 preb., med njimi je okoli 2000 Slovencev), Brisbane (780.000 pr.), Canberra, ki je prestolnica Avstralije, ima pa le okoli 94.000 preb., St. Albans, Perth; v manjšem številu so naši ljudje raztreseni širom po Avstraliji. Svoje društvo imajo Slovenci še v Geelong East Belmontu (»Planika«) in v Warilli (»Danica«). V Avstraliji deluje tudi več jugoslovanskih društev, ki povezujejo člane vseh jugoslovanskih narodnosti. V Sidneyu izhaja že dvanajst let neodvisni informativni mesečnik »Jugoslovanskoavstralski list«. Našim državljanom je dovoljeno redno prihajanje, naseljevanje in zaposlovanje v Avstraliji. Dne 5. marca 1970 je avstralski parlament potrdil sporazum o bivanju in zaposlovanju jugoslovanskih državljanov v Avstraliji. V uvodni obrazložitvi je zvezni minister za priseljevanje, Lynch, izjavil, da živi v Avstraliji že več kot 100.000 Jugoslovanov, ki so se uveljavili kot dobri delavci in strokovnjaki. Tudi predstavnik opozicije je po zdravil sklenitev sporazuma, prvega te vrste, ki ga je Avstralija podpisala s socialistično državo. Za naše izseljence, razkropljene po vseh celinah, se je oblast pred zadnjo vojno kaj malo brigala, saj se je tako najlaže otresla skrbi za brezposelne, če so odhajali v tujino. Zanje so skrbele, kolikor so pač mo gle, zasebne izseljenske organizacije, kot je bila na Slovenskem npr. Rafaelova družba. Stara Avstrija se je še manj brigala za naše ljudi, ki so šli s trebuhom za kruhom v širni svet. Zaradi popolne brezbrižnosti so ljudje odhajali v tujino brez slehernega jamstva, da bodo dobili delo in zaslužek, kaj šele, da bi bih tudi kakorkoli zaščiteni. Bilanca našega izseljenstva za nekaj desetletij nazaj je žalostna. Ne samo, da doma nismo storili vsega, da bi odtok izseljencev zaustavili, tudi v tujini nismo zanje tako rekoč ničesar dosegli. O kakšnem načrtnem delu, ki bi izseljence usmerjalo v določene dežele, jih tam družilo v strnjene naselbine, ki bi bile zavarovane z ustreznimi mednarodnimi po godbami ter kulturnimi ukrepi, sploh ni mo goče govoriti. Tudi po zadnji vojni ni šlo vse tako, kot bi moralo iti, hi šele zadnja leta uspeva našim oblastem, da sklepajo čim ugodnejše sporazume o bivanju in zaposlovanju naših ljudi z vladami posameznih držav. S posredovanjem izseljenskih organizacij pri nas uspešno opravlja to vlogo Slovenska izseljenska matica, ki izdaja za rojake po svetu mesečnik »Rodno grudo« in vsakoletni Slovenski izseljenski koledar. Po njenem prizadevanju se iz leta v leto bolj krepe vezi med izseljenci in domovino, vsako leto prihaja več rojakov na obisk v staro domovino, mnogi se vračajo za stalno, da se zaposle doma ali pa da vsaj svoja zadnja leta pre-žive v krajih, kjer so se rodili. O oblikah te skrbi za naše rojake in o pobudah, kako bi stike z njimi še bolj okrepili, bi bilo treba posebej pisati. Če pomislimo, da skoraj četrtina Slovencev živi zunaj meja domo vine, bi resnično morali storiti vse, da ohranimo čim tesnejše stike z njimi in da vsak naš rojak, naj živi in dela kjerkoli, niti za trenutek ne bi smel imeti občutka, da domovina ne misli nanj; prav tako bi moral vsak naš človek ostati zvest domovini, saj je danes mnogo bolj izpostavljen raznarodovanju, kot je bil v preteklosti. Koder naši rojaki nimajo družabnih in povsem kulturnih in verskih središč, tam jih moramo še posebno podpirati s kulturnimi, moralnimi in osebnimi vezmi, z dobrimi domačimi knjigami, s časopisi, s pismi in vabili, naj obiščejo domovino. Z osebnimi in pismenimi stiki lahko storimo veliko dobrega. Seveda je pa predvsem dolžnost oblasti, dolžnost skupnosti, da rešuje vprašanja, kot so vzpostavitev stalnih in trdnih odnosov z deli naroda, ki trajno in začasno živijo v inozemstvu, kako jim zagotoviti pravice in zaščito, ki izvirajo iz njihovega delovnega razmerja in iz mednarodnih dogovorov, kako spodbujati politiko zagotavljanja mož- nosti za vračanje naših rojakov v domovino, kako usmerjati izseljevanje, če je potrebno in kako proces izseljevanja zaustaviti, če postaja zaskrbljujoče. Do nobenega našega človeka, ki ga je življenjska pot zanesla v druge dežele, bi ne smeli biti brezbrižni. Poskrbeti bi morali, da bi našli stike z njimi, naj žive kjerkoli, v kakršnihkoli razmerah. Ohranjevanje narodne in domovinske zavesti bi morala biti prva dolžnost slovenske narodne skupnosti. Tudi če naši ljudje najdejo med znanci del domovine, del domačega vzdušja, jim je tujina mačeha. Četudi bi dala tujina vse, kar si kdo želi, ostane v človeku črv domotožja, ki grize in preganja srčni mir. In naposled moramo pomisliti, da nam z odhajanjem v tujino odteka naša narodna kri. Danes to še bolj čutimo. Nekoč so odhajali ljudje zdoma, ker jih domačija ni mogla preživljati, danes pa se praznijo vasi, zlasti po hribovitih območjih: domačije samevajo, nikogar ni, ki bi obdelal njive, jih posejal in požel, pokosil senožeti, ostal na zemlji, na domačiji, v domovini. Še vedno drže stari pregovori: Ljubo doma, kdor ga ima. Tuja peka nima teka. Tuja zemlja ubija človeka. Tuje peči so mrzle. Tuji koti so ozki, tuje klopi trde. Predvsem pa je treba opozarjati tiste naše ljudi, ki po vsi sili hočejo iti v tujino, naj ne hodijo, če nimajo zagotovljenega delovnega mesta, naj ne hodijo mimo ustanov ali zavodov za zaposlovanje. Kdor pa gre, naj ostane domovini zvest. Iz izkušenj pa vemo, da se je teže vrniti domov, kot pa oditi v tujino. Domovinska vzgoja, ki bi jo morali vcepiti že otrokom in jo gojiti že od osnovne šole naprej, bi marsikoga prepričala, da je najlepše doma, čeprav se je treba zato odreči marsičemu, s čimer vabi tujina. -nc. STOPETDESETLETNICA NARODNEGA MUZEJA V LJUBLJANI 15. oktobra 1821 so kranjski deželni stanovi soglasno sprejeli sklep, da se ustanovi v Ljubljani muzej. Ta datum nam pomeni začetek današnjega Narodnega muzeja in začetek slovenskega muzejstva. Tako se slovenski muzejci letos spominjamo 150-letnice svoje matične ustanove in hkrati 150 let dela za slovensko domoznan-stvo in kulturo. Častitljivi jubilej ni le praznik slovenskega muzejstva, danes dokaj ozke veje slovenske znanosti in kulture, ampak prav osrednji dogodek v zgodovini slovenske kulture in znanosti, pomembna postaja v zgodovini slovenskega samoosvečenja. Ustanovitev muzeja lahko postavimo v isto vrsto, v kateri stoji leta 1693 ustanovljena Academia operosorum, pred njo pa ima v nekem smislu celo to prednost, da je ena izmed redkih ustanov, ki strnjeno deluje vseh 150 let. Tako je Narodni muzej skupaj z ustanovami, ki so zrasle iz nekdanjega ljubljanskega muzeja, dragoceno ogledalo rasti naših znanosti, ki se bavijo s slovensko zemljo in njeno zgodovino in hkrati našega vraščanja v evropsko kulturno in znanstveno misel. Ni čisto naključje, da sodi začetek muzejstva in njegovo prvo uveljavljanje v Prešernov čas. Ce nam je Prešeren dal slovensko narodnostno legitimacijo, s katero smo enakovredno stopili v družino drugih narodov, je ta vstop, s Prešernom sicer čudežno izvršen, vendar ostal naloga, naloga, ki obvezuje. Kako je to nalogo izvrševal ljubljanski Deželni muzej, prednik našega Narodnega muzeja? Njegova ustanovitev pred 150 leti pomeni najprej napredno dejanje, če mi je dovoljeno uporabiti to danes tako zlorabi j ano in nejasno besedo. Napredno v tem smislu, da je ljubljanski muzej eden najstarejših v tedanji monarhiji, v njegovi vrsti lahko pred njim imenujemo le muzeje v Budimpešti, v Gradcu, Pragi, Brnu, v okviru današnje Jugoslavije je le muzej v Splitu nekaj starejši. Tedanje splošne težnje po proučevanju posebnosti domače zemlje, njene zgodovine, domačih tal so bile žive tudi na tedanjem Kranjskem. Še več. V tem času so imele te misli po zaslugi slovenskega razsvetljenstva že svojo tradicijo. Pomislimo samo na Linhartovo zgodovino Kranjske, ki je izšla v letih 1788—1791, na Vodnikovo zgodovino, obe nastali v Zoisovem krogu, ob možu, ki ni samo dal zavetja Linhartu, Vodniku, Kopitarju, ampak je tudi sam ustvaril znamenito zbirko mineralov, prvi privatni muzej, ki je pozneje postal temeljni kamen novo ustanovljenega Deželnega muzeja. Kar (simbolno: tudi v muzejstvu stoji na začetku slovenska ljubezen, slovenska samoiniciativa, ki jo država pozneje z večjimi ali manjšimi mukami vključi v svojo zgradbo. Sklep deželnih stanov je torej zrastel iz že pripravljenih tal, iz prsti, ki jo je že razrahljalo slovensko razsvetljenstvo. Le tako je sklep tudi uspel, čeprav njegovo uresničevanje ni šlo brez težav. Zabeležimo le glavne postaje te poti! Že pred sklepom deželnih stanov moramo omeniti obširno spomenico škofa A. Gruberja, v kateri je 4. julija 1821 ustanovitev muzeja predlagal. Iz nje vidimo, da je škof Gruber želel, da postane muzej središče vsega znanstvenega dela. Zbiral naj bi vse zgodovinsko gradivo od listin, grbov, pečatnikov, rodovnikov, zbiral naj bi arheološko gradivo in slike, narodne noše, opisal domače šege in običaje, zbiral domače pesmi, običaje, pripovedke in pravljice, hranil pa tudi vse domače tiske. Bil naj bi torej arhiv, arheološki in etnografski muzej, galerija. Njegova naloga pa naj bi ne bila le zgodovinska: enakovredno naj bi zbiral tudi naravoslovno gradivo in proučeval naravoslovno podobo dežele. Njegovo delo naj bi bilo tudi praktično: ukvarjalo naj bi se s statistiko, uporabno fiziko in matematiko, prikazoval naj bi tudi poljedelske in industrijske stroje in aparaturo, tako da bi bil muzej tudi šola moderne tehnične izobrazbe. Bil naj bi tudi naravoslovni muzej in šola moderne tehnične misli. Po zgledu graškega muzeja naj bi se ob muzeju dejansko ustanovila šola, ki bi praktično tehnično izobraževala. Novo pojmovana znanost, gradeča na gradivu in izkustvu, naj dobi v muzeju svoje Grof Hohenwart (1771—1844), prvi kurator (ravnatelj) Deželnega muzeja v Ljubljani (od 1831 do 1843) osrednje mesto. Gruberjeva spomenica je bila tudi osnova programu, ki ga je odobrila Študijska dvorska komisija na Dunaju in ki ga je predsednik deželnih stanov Jožef Ka-milo pl. Schmidburg leta 1823 v posebni spomenici predložil javnosti. Spomenico in program sta ponatisnila tudi Illyrisches Blatt in Laibacher Zeitung. Čeprav so mnogi razumeli razglas kot državno potrditev sklepa deželnih stanov, je vendarle cesar potrdil sklep šele leta 1826, toda z izrečnim pristavkom in pogojem, da se mora muzej vzdrževati le s prostovoljnimi prispevki in darovi brez posredne ali nepo- Licejska gimnazija na sedanjem Vodnikovem trgu, kjer je bila leta 1831 odprta prva razstava Deželnega muzeja sredne državne podpore in da se deželanom zaradi muzeja tudi ne smejo nalagati nova bremena. Tudi kustos in ostalo skromno pomožno osebje ni smelo biti sprejeto med državno oziroma deželno uradništvo. Tako je bil muzej sicer potrjen, ime Deželnega muzeja je bilo legalizirano, ostalo pa je še naprej odvisno od zasebne iniciative, ljubezni in podjetnosti. Pač pa je muzej dobil istočasno Zoisovo zbirko minerali j, ki je tako postala temelj muzejskih zbirk. Zoisovo veliko delo je tako postalo tudi čisto v muzejskem oziru temeljni kamen slovenskih domoznanskih prizadevanj. Tudi drugi so radi s svojimi darovi podprli mlado muzejsko ustanovo. Pod svoje varstvo jo je predvsem vzela Kmetijska družba, ki je dala muzejskim zbirkam tudi prvo streho v Pogačnikovi hiši, v Salendrovi ulici 3. 4. oktobra, torej deset let po sklepu deželnih stanov, je bil muzej slovesno odprt v li-cejski gimnaziji na Vodnikovem trgu. Osnova prve razstave je bila Zoisova zbirka mine-ralij, Hohenvvartova zbirka konhilij in sta- Prvi razstavni prostor Deželnega muzeja v Licejski gimnaziji H. Freyer (1802—1866), prvi kustos muzeja (od 1832 do 1852) rine, ki so jih našli ob poglobitvi Ljubljanice. Vsa zbirka je bila razstavljena v pritličju liceja. Muzej je uredil grof Hohenwart, ki mu je pozneje pomagal prvi kustos H. Freyer, ki je strokovno vodil muzej do leta 1852, njemu je sledil že Kari Dežman, od 1852 do svoje smrti 1899, nedvomno prva osebnost slovenskega muzejstva. Muzej je tedanja sredina navdušeno sprejela in ga s svojimi darovi tudi podprla. Grof Hohenwart, njegov prvi (brezplačni) direktor, je sam že za otvoritev daroval svojo znamenito zbirko konhilij, mnogi so mu sledili: njihova imena in darovi so se nam ohranili, saj jih je grof Hohenwart vestno objavljal v časnikih Laibacher Zeitung in Illyrisches Blatt, pozneje pa tudi v Carnioliji. Med darovalci srečamo tako tedanjo kranjsko plemstvo kot slovensko domoljubno duhovščino. Dr. Jakob Zupan je podaril Vodnikove rokopise, slovenske knjige, bakroreze in božje-potne podobice, še danes dragocen vir za tedanjo topografsko slovensko podobo. Ob takih in podobnih darovih se je utrjevala misel, naj bi muzej zbiral vse domače slovstvo in tiske, da bi postal hram vsega tedanjega kulturnega snovanja Kranjske in s tem tudi dobršnega dela slovenske kulture. Pogostni pa so bili tudi drugi darovi: predvsem so zbiralci darovali svoje numizmatične in naravoslovne zbirke, misijonarja Baraga in Knoblehar pa tudi pri svojem delu v daljni severni Ameriki in osrednji Afriki nista pozabila domačega muzeja in sta mu darovala etnološke zbirke iz omenjenih dežel, osnovo slovenskega etnološkega muzeja. Muzej pa ni ostal samo pri zbiranju in hranjevanju gradiva. Ob njem sta nastali Muzejsko (leta 1839) in Zgodovinsko društvo (leta 1846), ki sta izdajali svoje časopise, prve strokovne revije v slovenskem prostoru. Svojo prvo publikacijo je muzej izdal že ob odprtju svoje prve razstave 1831, sledila mu je podobna publikacija ob obletnici. Leta 1836 je izšel prvi vodič po muzeju, ki ga je napisal grof Hohenvvart. Sledila so še tri letna poročila (Jahreshefte des Vereines des Krainischen Landesmuseums 1—3, 1856, 1858 in 1862), ki jih je izdal že Kari Dežman. Plodne j še je bilo s svojimi publikacijami Zgodovinsko društvo, ki je v letih od 1846 do 1868 izdalo 23 letnikov svojega glasila (Mittheil-ungen des Historischen Vereins fiir Krain). Časopisi so odhajali v zameno po vsej Evropi, predvsem pa po tedanji Avstriji, v zameno je prihajala sorodna strokovna literatura. Tako v muzeju niso rasle le zbirke, nastajala je strokovna knijžnica, ki je omogočala ploden stik s sodobnimi dognanji zgodovinskih in naravoslovnih ved. Tako je muzej z učenimi društvi, ki so ob njem zrasla, tudi v težkih desetletjih ustavnega boja in političnih razprtij v slovenskem prostoru vendarle Kari Dežman (1821—1889), kustos muzeja od 1852 do 1889; zgradil je današnjo muzejsko stavbo Narodni muzej le, opravljal svoje delo in nadaljeval tradicijo, ki so jo začeli naši razsvetljenci. Položaj se je bistveno spremenil v zadnjem četrtletju 19. stoletja. Spremembo je sprožil nagel razvoj mlade prazgodovinske vede, ki je v drugi polovici 19. stoletja začela svojo zmagovito pot. Na Dunaju je bilo 1870 ustanovljeno Antropološko društvo, ki je imelo v svojem programu predvsem raziskovanje najstarejšega človeka. Leta 1876 se je pri Naravoslovnem razredu dunajske akademije znanosti ustanovila Prazgodovinska komisija. Ta je že takoj po ustanovitvi usmerila svoj pogled, prav po zaslugi Deželnega muzeja, tudi na Kranjsko in vsepovsod odkrivala sledove prazgodovinskega človeka v taki množini kot drugod nikjer v monarhiji. Dunajska raziskovalca Hochstetterja in Szombathvja je po kranjskih strokovnih poteh spremljal Kari Dežman, ki je že nekaj let preje odkril znamenito arheološko postojanko na Ljubljanskem barju. Nova odkritja so prav vabila k raziskovanju. Dežman se jih je takoj lotil in s svojim preparatorjem Schulzem izkopal dragoceno halštatsko gradivo, ki je pomembno prispevalo k opredelitvi pojma prazgodovinske halštatske kulture. Hkrati pa se je ob številnem in pestrem gradivu z Ljubljanskega barja nakopičilo še novo; razstavni prostori v licejski gimnaziji niso mogli več zadoščati. K. Dežman se je lotil zidave nove muzejske stavbe. Njegov politični vpliv mu je pri tem pomagal. Kranjska hranilnica je prevzela polovico gradbenih stroškov — že takoj v začetku je prispevala 100.000 goldinarjev, vsoto, ki potem še zdaleka ni zadostovala — drugo polovico je prispeval kranjski deželni zbor, mnogo tudi privatniki. 1888 ob otvoritvi Ljubljanski obrtniki so brezplačno opravili vsa obrtniška dela. Tako je cesar Franc Jožef 14. julija 1883 ob proslavi šeststoletnice priključitve Kranjske Avstriji osebno položil temeljni kamen novi muzejski hiši, ki je bila do 1885 v glavnem dokončana. 2. decembra 1888 je bila nova stavba odprta. Zbirko je postavil in uredil Kari Dežman, ki je za to priliko napisal drugi muzejski vodič. Nova mogočna stavba in novo postavljene zbirke je drugo veliko dejanje slovenskega muzejstva. Leta 1888 zgrajena stavba je še danes osrednje zatočišče slovenskega muzejstva, le da jo danes dosti teže vzdržujemo, kot so jo včasih zgradili... In da danes ni delovno področje le enega znanstvenega delavca, ampak daje streho daleč nad dvajsetim znanstvenim delavcem. Mogočna muzejska stavba v Ljubljani je bila odprta skoraj leto dni pred monumentalnima muzejskima stavbama na Dunaju (današnji Naturhistorisches in Kunsthistorisches Museum), ki sta bili v mnogočem ljubljanski stavbi za zgled. Dokaz več, kako je tedanja Ljubljana stala v prvi vrsti sodobnega muzejstva. V muzeju so sedaj še posebej močno rasle zbirke z vseh širokih področij muzejskih dejavnosti. V zgodovinskem sektorju so se predvsem množile arheološke zbirke. Oživelo je tudi znanstveno delo. Leta 1889 je Muzejsko društvo obnovilo svoja poročila (Mittheilungen des Musealvereins 1889—1907), katerim se je čez dve leti pridružil prvi slovenski strokovni časopis, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko (1—19, 1891—1909). A. Mullner, Dežmanov naslednik v muzeju, je hodil bolj svoja pota in izdajal tudi svoj lastni časopis, Argo, katerega je izšlo 10 letnikov (1892— 1903). W. šmid, Miillnerjev naslednik v muzeju, je začel s Carniolo. Izšla sta dva nemška (1908—1909) in 10 slovensko-nemških zvezkov (1910—1919). Z odhodom Walterja Šmida v Gradec leta 1909 je postal direktor Josip Mantuani, njemu pa je sledil Josip Mal, ki je vodil muzej med obema vojnama (1924—1945). Še danes živeči starosta slovenskih muzejcev je dobro znan mohorjanom, saj jim je napisal Zgodovino slovenskega naroda in se tudi sicer pogosto oglašal v mo-horskih publikacijah. Po drugi svetovni vojni je bil dolgoletni direktor Narodnega muzeja Jože Kastelic, sedaj pa vodi muzejsko ustanovo Peter Petru. Po letu 1918, nastanku narodne države, je Deželni muzej postal avtomatično Narodni muzej. Njegova vloga se je spremenila v dvojnem ozira. Prvič programsko. Enciklopedični program, ki ga je 100 let preje začrtal škof Gruber, ni bil več možen. Ljubiteljsko zbirateljstvo, prej kot slej tako dragoceno in plodno, ni zadoščalo več. Tudi najnadarje-nejši polihistor ni mogel biti več hkrati slovenski aktivni politik, arheolog, naravoslovec in kulturni zgodovinar. Delo, ki ga je sto let opravljal muzej, se je razvejalo in razdelilo. Mlada slovenska univerza je prevzela vrsto strok, tako zgodovinskih kot naravoslovnih, etnografski muzej se je osamosvojil, posebej je zrasla galerija, naravoslovci in arheologi so bili med seboj samo še bolj ali Prof. Alfonz Miillner (1840—1918), kustos muzeja od 1889 do 1903 Dr. \Valter Schmid (1875—1951), kustos muzeja od 1905 do 1909 manj upravno povezani, arhiva prav tako ni mogel več urejati arheolog, niti obratno arhivar arheoloških zbirk. Dolžnost zbiranja slovenskih tiskov je že prej prevzela licejska knjižnica. Že posamezne stroke same ni mogel več obvladovati en sam. Muzej ni mogel biti več skupnost vsega slovenskega domo-znanstva. Drugič pa naj bi sprememba imena iz Deželnega v Narodni muzej ne bila le sprememba imena, ampak nova naloga. Narodni muzej naj postane muzej celotnega slovenskega prostora, ne samo prejšnje dežele Kranjske, pokaže naj podobo slovenskega prostora in zgodovino slovenskega rodu. Prostora, v katerega smo ujeti in iz katerega rastemo, prostora, v katerega so se zajedle naše korenine, ki nas oklepajo in hkrati hranijo. Muzej pa naj bo tudi ogledalo naše zgodovine, ki je tako pogosto res samo muzejsko predstavljiva, kot je samo muzejsko predstavljiva prazgodovina. To niso samo besede: s tem želim le povedati, da slovenska zgodovina ne more biti izčrpana z zgodovino priključevanj in vključevanj naših pokrajin v različna tuja gospostva, z zgodovino vojska, ki so šle preko naših ozemelj, v politični zgodovini tistih, ki so nam vladali. Slovenska zgodovina živi v stoterih spomenikih slovenske zemlje, ki so od romanike in gotike posejani po slovenski zemlji, v stoterih izra- Dr. Josip Mantuani (1866—1933), ravnatelj muzeja od 1909 do 1924 zih slovenske trdoživosti, slovenske vere, upanja in ljubezni. Nikoli nisem tega tako občutil kot ob pregledu velike razstave umetnosti na jugoslovanskih tleh v Parizu. Moja slovenska zgodovinska zavest in ponos nista bila tako potešena kot takrat, ko sem gledal mojstrske plastike sv. Katarine in sv. Barbare iz Velike Nedelje, Jurija iz Ptuja, Sočutne iz Celja, Marije z Jezusom iz Šempetra in Marije Magdalene in Elizabete iz Arč, ki jih je Emilijan Cevc tako mojstrsko vkom-poniral v samo srce pariške razstave, ko sem gledal slovenske kvalitete, ki tudi sredi Pariza niso obledele, narobe: moč harmonije med veliko ljubeznijo, ki se je sklonila nad domačo usodo in jo sprejela, in med velikim znanjem, ki se je znalo kvalitetno izraziti tudi v skromnem, cenenem gradivu, je delovala poživljajoče, tam v Parizu kar odrešujoče. Želel sem reči: tudi v času, ko ni več možen muzej, ki bi pod svojo streho enciklopedično združeval vse naše znanje o slovenskem prostoru in zgodovini, vse vire, pisane in materialne, ki so podlaga tega našega znanja, ostaja slovenski Narodni muzej velika naloga. Postane naj zgodovinski muzej, ki bo v svoji razstavi prikazoval podobo slovenske zemlje od začetka, ko je prvi človek začel spreminjati njeno podobo in si jo želel podvreči, preko dob, ko so na njej živela naj- različnejša ljudstva, katerih zgodovino lahko razberemo le iz materialnih ostankov, ki so nam jih zapustili, pa skoraj do današnjega dne, ko je ta prostor postal res slovenski, usodno prizorišče slovenske zgodovine, ki je pogosto še vedno dojemljiva in izmerljiva le s spomeniki, ki jih je naš slovenski prednik postavil na ta tla, z deli njegovih rok, ki so edina ostala, da lahko posvetijo v misel in srce tedanjega slovenskega človeka. Tudi slovenska zgodovina je pogosto izmerljiva le na tak način, s prazgodovinsko in arheološko metodo, če smemo tako reči. Tako ostaja slovenski Narodni muzej prav za naš narod in naš prostor usodni imperativ. Pokaže naj našo izvirno odzivnost na zgodovino in njene kulture, naš ustvarjaliu odgovor zgodovinski usodi. Pokaže naj našo vzdržljivost, ki ni bila samo trpna, ampak tudi ustvarjalna. Vzdržljivost, ki ni samo trpna kvaliteta majhnih, ampak ustvarjalna kvaliteta prvega reda vsakega polnega življenja in kulture. V današnjem času, ki si je postavil za svoj idol spreminjanje, revolucije, nove strukture, najbrž pozabljamo na to. Toda ozrimo se v svojo zgodovino, v svoje življenje: življenje je tako pogosto bolj prenašanje kot ustvarjanje. Ali boljše: šele sprejetje svoje usode in njeno prenašanje je lahko tudi ustvarjanje. Hotel bi samo ponoviti: modema zgodovina, ki se odvrača od samo politične, vojaške zgodovi- ; 1 -Sili! WmM "V ',}■> A ■Ml '..<\ V ■ > ■Bil sh ilg- mmm- Dr. Josip Mal (r. 1884), ravnatelj Narodnega muzeja od 1924 do 1945 ne, ki odkriva »nezgodovinska« ljudstva, se mora tako nujno skloniti k »nezgodovin-skemu« slovenskemu narodu, k njegovi anonimni zgodovini, če jo gledamo z vidika velikih dogodkov, ki so premikali meje in svet. Lahko pa odkrije tudi polno zgodovino, tisoč kvalitet, če jo gledamo z vidika življenja, ki je na tem prostoru vztrajalo in se ustvarjalno odzivalo klicu rasti v skladu s svojim genijem in svojo usodo. Lahko odkrije originalno slovensko zgodovino, ki je znala preko upravnih meja stalno živeti in rasti, slovensko kvaliteto, ki v naši novi človeški viziji ne bi smela biti ena izmed najmanjših kvalitet. Narodni muzej ostaja torej še tudi po sto-petdesetih letih naša naloga. Naloga, da še naprej razvija slovensko znanost in kulturo: cela vrsta zgodovinskih strok od arheologije, numizmatike, kulturne zgodovine ima v Narodnem muzeju še vedno svoje središče in ne vidimo vzroka, da bi se to spremenilo. Le poglobiti se mora, dobiti polne možnosti razvoja. Predvsem pa ostaja naloga, da postane Narodni muzej res zgodovinski muzej slovenskega naroda, kjer bomo videli svojo lastno podobo, brali svojo lastno zgodovino in spoznali svoj izvirni odziv svoji zgodovinski usodi. Stane Gabrovec HUDI ČASI Mohorjanom dobro znani pisatelj Fran De-tela je napisal povest Hudi časi, ki se godi v dobi francoske zasedbe naših dežel v začetku prejšnjega stoletja. Gotovo so naši predniki tudi takrat okusili marsikaj hudega, kot to vsaka vojska prinese s seboj, vendar so bili pri nas veliko hujši časi v dobi turških napadov pred petsto leti. Takrat je bil v nevarnosti sam obstoj našega naroda, kajti Turki so s surovo silo, z ubijanjem, ropanjem in požiganjem, zlasti pa z odvajanjem ljudi v sužnost grozili uničiti slovensko ljudstvo. Odkar so Turki leta 1354 z Galipolijem osvojili prvi kos Evrope, so hitro napredovali po Balkanskem polotoku in se bližali slovenskim deželam. Ko so dobrih sto let kasneje zasedli Bosno, so se približali Sloveniji ponekod na okoli 100 km razdalje. To naglo turško napredovanje je omogočila predvsem zanikrna politika tedanjih fevdalnih držav z večnimi notranjimi boji, v katerih so posamezne stranke celo klicale Turke na pomoč proti svojim nasprotnikom. Posebno v Bosni so se Turki že dolgo prej vmešavali v boje domačih fevdalcev med seboj in z ogrskimi kralji. Ob neki taki priliki je jeseni leta 1408 pridrlo turško krdelo v Belo krajino in požgalo Metliko, kar je bil prvi turški napad na slovenske dežele. Vendar so imele te dežele v naslednjih desetletjih še precej mir pred Turki, ki so bili zaposleni z boji na Balkanu, zlasti z upornim albanskim voditeljem Skenderbe-gom ter z vojno z Benečani. Res hudi časi za Slovence so se začeli, ko so Turki leta 1463 osvojili Bosno in je leta 1469 umrl junaški Skenderbeg. Poslej so Turki neovirano napadali Dalmacijo in Hrvatsko in prekc) teh tudi naše kraje. Ti hudi časi, ko so bili Turki pri nas skoro vsako leto in včasih celo po večkrat, so trajali blizu poldrugo desetletje. Končali so se leta 1483, ko je ogrski kralj Matija Korvin (kralj Matjaž) sklenil s sultanom Bajazidom II. petletno premirje, ki je bilo potem še za tri leta podaljšano. PETSTO LETI Premirje je ponudil novi sultan Bajazid II., ki je nastopil po smrti očeta Mohameda II. Osvajalca leta 1481 in se moral najprej tri leta boriti za prestol z bratom Džemom. Sploh se je pa Bajazid bolj zanimal za knjige in umetnost kot za vojskovanje in so se mu zato bojeviti janičarji večkrat upirali, ker so si želeli boja in plenjenja. Med leti 1469 in 1483 so Turki na približno tridesetih pohodih požgali na Slovenskem na stotine vasi in pobili na tisoče ljudi ali jih pa odvedli s seboj in prodali v sužnost. Zanesljivih podatkov seveda ni mogoče navesti, saj še za vse napade ne vemo natanko, kdaj in kje so bili. Razumljivo je, da so števila napadalcev in žrtev sodobniki pod vtisom strašnih dogodkov večinoma pretiravali. Tako gotovo tudi poglavitni popisovalec teh časov Jakob Unrest, župnik v Dho-lici na Koroškem, ki je živel v drugi polovici 15. stoletja in napisal »Avstrijsko kroniko«. Nekako uradno oceno so dali notranjeav-strijski deželni stanovi leta 1508, ki so ocenili število do tedaj ubitih ali v sužnost od-gnanih ljudi na okoli 200.000. Poglavitno izhodišče turških napadov na Slovensko je bila Bosna, delno tudi severna Srbija. Le redki teh pohodov so bili v zvezi z rednim turškim vojskovanjem z Benečani ali z ogrskim kraljem, večinoma so jih prirejali mejni turški poveljniki na svojo pest zaradi plena in ugrabljanja sužnjev. Zato so bili napadalci lahko oboroženi hitri konjeniki, tako imenovani akindžije (turško akin = plenjenje), ki so se po uspešnem napadu hitro umaknili in se niso dolgo zadrževali pred utrjenimi kraji. Pot so si včasih pripravili s kupljenimi vohuni in kažipoti in si tudi iskali pristašev med nezadovoljnimi kmeti, kar kaže, da so morda mislili na kasnejšo osvojitev naših dežel. Njihove uspehe so jim olajšale takratne neurejene razmere v teh deželah. Komaj se je končala vojna za celjsko dediščino, je že sledil upor štajerskega plemstva pod vodstvom Andreja Baumkirchnerja in zlasti Sultan Mohamed II. vojna s hrvatsko-ogrskim kraljem Matijo Korvinom. Največ je moral pretrpeti kmet po vaseh, v kolikor se ni zatekel v utrjene tabore, ki si jih je zgradil okrog cerkva na hribih, ali pa v kraške jame. Zato ni čudno, da imamo v tej dobi tudi prvi poizkus kmečkega upo ra. Takrat se godita tudi obe naši najbolj brani »turški« povesti, Sketova Miklova Zala in Jurčičev Jurij Kozjak in takrat je bila tudi Ljubljana resno ogrožena od Turkov. Z letom 1469 so Turki začeli svoje »obiske« pri nas. Sredi junija je prišlo okoli 10 000 Turkov pred Metliko, kjer so taborili en teden; mesto so razdejali, okolico pa opusto-šili. Nato so pustili eno četo ob Kolpi, da jim je varovala prehod za umik, drugi del je šel čez Kočevje in Ribnico proti Ljubljani, ki se je niso mogli polastiti, zato pa so uničili vse po okolici, kot že prej ob vsej poti. Tretji del je šel čez žumberk proti Kostanjevici in po krški dolini na Hrvatsko, spotoma pleneč in požigajoč. Kranjski deželni stanovi so medtem le zbrali nekaj tisoč vojske, ki je prej škodila, kot koristila. Kajti ko se je turška vojska s plenom in ujetniki vračala mimo Metlike h Kolpi, je morala cel teden čakati na prehod čez močno naraslo reko. Ker jim je bila krščanska vojska blizu za petami, so Turki v strahu pred napadom pobili čez 1000 ujetnikov, da jim pri boju ne bi bili v napoto, vendar se kristjani niso upali napasti. Še konec istega leta 1469 so Turki ob nekem vojskovanju na Hrvatskem vdrli zopet mimo Brežic do Krškega in naredili veliko škodo. Naslednje leto 1470 so imele slovenske dežele mir, kralj Matija Korvin je namreč po stavil na Hrvatskem novega bana, ki-je s precejšnjo vojsko zadržal Turke in tako obranil tudi Slovenijo, kljub temu pa so jeseni tega leta Turki zopet vpadli v Hrvatsko. Hudo je bilo prihodnje leto 1471, ko so bili Turki kar štirikrat pri nas. Bosenski paša Izakbeg je spomladi s 15 000 konjeniki tako naglo pridrl na Kranjsko, da se mu ni utegnil nihče postaviti v bran. Vrnil se je z velikim plenom in 20 000 ujetniki. Ker se mu je vse lepo obneslo, je prišel takoj nazaj in plenil vse do Ljubljane. Za binkošti je prišel še tretjič in pred Ljubljano razdelil svoje ljudi na tri dele: en oddelek je drl na Gorenjsko, opustošil škofjo Loko in Kranj ter požgal Velesovo, drugi oddelek je šel mimo Kamnika, kjer je požgal mekinjski samostan, v Savinjsko dolino do Celja, tretji pa na Dolenjsko in požgal kartuzijo Ple-terje. V pozni jeseni v začetku novembra so prišli Turki še četrtič. To pot so obiskali in oplenili zahodno Slovenijo, kjer so prišli čez Kras do Vipave in Gorice. Več razlogov govori za to, da so Turki to leto pri svojem tretjem pohodu poskusili zavzeti Ljubljano in ne šele naslednje leto, kot pripoveduje Valvasor. Ta piše namreč v XV. knjigi svoje Slave vojvodine Kranjske: »L. 1472 so morali zopet gledati te hudobne obiskovalce. Prišli so do Ljubljane in napravili pred mestom tri tabore: pri sv. Krištofu, katerega viden, velik spomenik se še danes vidi v zelo široki jami ali luknji, ki so jo napravili, ko so se vanjo vkopali, zato se ta jama še danes imenuje Jama, kar pomeni po kranjsko luknjo. Druga tolpa se je uta-borila v Šiški, kjer se ravno tako imenuje Jama. Tretja se je utaborila pod mestnim gradom, tik pred mestom v predmestju Poljane, kjer je požgala cerkev sv. Petra. Z gradu so pa s topovi prav ostro streljali Tabor na Sveti gori ob Savi 10 Mohorjev koledar mednje in se neustrašeno postavili v bran, nakar so zopet odšli.« Naj je bilo to že leta 1471 ali šele 1472, vsekakor je šlo takrat Ljubljančanom precej za nohte in so si prestani strah dobro zapomnili. Jame pri sv. Krištofu pa niso šele Turki izkopali, kajti že v začetku 15. stol. se imenuje na tem mestu gramozna jama, Turki so jo le porabili za svoj tabor. Zato so jo Ljubljančani še dolgo potem imenovali Turško jamo in v spomin na tisto obleganje je vsako leto na veliki ponedeljek, ko je bilo pri sv. Krištofu »žegnanje«, ljubljanska gospoda z bregov jame obmetavala ljubljanske in posavske otroke: s pomarančami, jabolki in s pirhi, kar naj bi predstavljalo turško bombardiranje. To veselje se je nehalo ravno pred sto leti, ko so leta 1872 pri razširjanju pokopališča večji del jame zasuli, nekaj pa se je je ohranilo do danes. Po starejšem izročilu je ob tem turškem obleganju dobilo svoje ime tudi severno predmestje Ljubljane: Bežigrad. Medtem ko je turška vojska taborila v jami, je imel njen poveljnik — beg — bivališče nekje nad jamo, ki so mu ljudje po odhodu Turkov zaničlji-vo rekli grad, torej begji grad ali Bežigrad. Dejstvo je, da se je tako imenovala zelo stara enonadstropna hiša na vogalu Titove in Jakšičeve ulice nasproti nekdanje Turške jame. Svet naprej od te hiše se je imenoval »za Bežigradom« in tako se govori še danes. Tudi jama v Šiški se prvič imenuje v virih že leta 1414, torej prej, preden so Turki tam taborili. Verjetno ni bila velika, njeno ime pa se je ohranilo do danes. Po njej se je imenoval grad, v katerem so imeli v 17. stol. bosonogi avguštinci svoj samostan, dokler se niso leta 1657 preselili v Ljubljano na Ajdovščino. V novejši dobi je obnovljeni grad imela rodbina Galle in so mu rekli Galletov grad. Tudi Valentin Vodnik pripoveduje o sebi, da je bil rojen »v Gornji Šiški na Jami pri Žibertu«, in da je, ko je moral v šolo, pustil »drsanje na jamenskih mlakah.« Danes se imenuje Na jami široka cesta, ki veže tam Celovško in Vodnikovo cesto. Kje so taborili Turki na Poljanah, ne vemo. Po Valvasorjevem pripovedovanju je moralo biti to nekje med Ljubljanico in Gradom ob današnji Poljanski cesti. Medtem ko je ta skupina naskakovala mestno obzidje pri Poljanskih in Klošterskih vratih, sta drugi dve čakali v pripravljenosti, da vdereta v osvojeno mesto plenit. Ker pa je bila zelo izpostavljena grajskim topovom, ni nič opravila. Iz jeze je požgala cerkev sv. Petra, ki pa ni bila v predmestju Poljane, ampak na levem bregu Ljubljanice, kot je danes. Cerkev je bila zgrajena dobro stoletje >____i. . Tabor nad Šenturjem pri Grosupljem na Dolenjskem prej v gotskem slogu. Eno rebro gotskega oboka je ohranjeno in stoji pod mizo novega oltarja, ki so ga pred kratkim postavili po načrtih arh. Bitenca. O turškem napadu priča tudi kamnita plošča, vzidana znotraj cerkve na levi pod korom z nemškim napisom: »L. 1472, 3. junija, je bila ta božja hiša sv. Petra kot župna cerkev mesta Ljubljane po Turkih, dednih sovražnikih krščanskega imena,. požgana in opustošena.« Plošča je bila vzidana šele leta 1618, torej mnogo kasneje in je zelo mogoče, da so napisali napačno letnico, ki jo je prevzel nato tudi Valvasor. Na to obleganje Ljubljane po Turkih se najbrže nanaša tudi navada, da je nekdaj srednji od treh zvonov v stolpu na Gradu zvonil vsako jutro ob sedmih v spomin, da je Turek zaman napadal Ljubljano. Zanesljivo pa je sporočen leta 1472 poleti turški napad na Dravsko polje pri Mariboru in Ptuju in jeseni istega leta skozi zahodno Hrvatsko mimo Trsta do Soče. Uta-borili so se Turki pri Tržiču (Monfalcone), od koder je večina vdrla v Furlanijo, en del je ropal okoli Gorice, drugi del je šel čez Kras na Notranjsko. Ta oddelek je požgal tudi cerkev v Cerknici, o čemer priča v vogalu poleg stranskih vrat vzidan kamen z latinskim napisom: »Leta Gospodovega 1472 v nedeljo pred sv. Mihaelom je bila ta cerkev blažene Device Marije požgana od divjih Turkov.« Po desetih letih so cerkev v gotskem slogu obnovili in postavili okrog nje taborsko obzidje s petimi stolpi, ki se je pri naslednjih turških napadih dobro obneslo. Danes stojita od petih še dva stolpa, s strelnimi linami. Novembra istega leta so prišli Turki v Istro in jo oplenili, nato pa pustošili še naprej do Gorice. Vsem tem roparskim pohodom se ni postavila resneje v bran nobena vojska; tudi Benečani, ki so še najbolj skrbeli za varnost svoje kopne posesti, so bili prekasni; šele po odhodu Turkov so zgradili več obrambnih naprav ob Soči. Nezmožni cesar Friderik III. se je sicer na državnih zborih z nemškimi knezi veliko posvetoval o turški nevarnosti, toda ti se je niso bali in so imeli druge skrbi, cesar sam pa je bil brez denarja in moči. Tako je prišlo leto 1573 in v zgodnji jeseni so bili Turki zopet na Slovenskem. Preko Dolenjske so šli mimo Ljubljane h Kranju in ob Kokri navzgor na Koroško. Vrnili so se skozi Slovenj Gradec in Celje v Bosno. Tudi naslednje leto 1474 so bili Turki pri nas, čeprav manjka o tem bolj natančnih poročil. Ker so bili v vojni z Benečani zaradi Skadra, so napadali skozi naše kraje Furlanijo. Po tolikih letih turškega plenjenja in pustošenja se je zganil tudi cesar Friderik III. Ker je videl, da ni moč od državnih stanov ničesar doseči, je skušal organizirati obrambo v samih notranje-avstrijskih deželah. V začetku leta 1475 je ukazal vsem pre- 10* 1 latom, plemičem in oskrbnikom na Kranjskem, naj dajo na zahtevo deželnega glavarja svoje ljudi na razpolago za utrjevanje mest. Sklical je tudi zastopnike Kranjske, Štajerske in Koroške na skupni ali generalni deželni zbor, kjer so naložili vsem najmanj en pfenig davka na teden, z nabranim denarjem bi potem najeli in plačevali obrambne čete. Razpostavili so ob meji straže, da bi opazovale gibanje Turkov, zažiganje grmad pa naj bi opozorilo daleč v notranjih pokrajinah na bližajočo se nevarnost. Skušal je pomagati tudi s tem, da bi se čim več krajev zavarovalo z obzidjem. Tako je Višnjo goro. Krško, Vipavo in Lož povzdignil v mesta in jim dal razne gospodarske privilegije, da bi si laže zgradila obzidja. Vse to pa ni veliko zaleglo, še največ so koristili ljudem tabori, ki so jih gradili sami okoli cerkva, da bi v njih spravili živež in imetje, v sili pa še sami našli zavetje. Kljub vsemu so prišli Turki leta 1475 kar dvakrat na Kranjsko. Prvič so prišli spomladi na Markov dan do Muljave, kjer je bilo zbranih veliko ljudi pri Markovi procesiji. Po nekem sporočilu so ujeli čez 4000 nič hudega slutečih ljudi. Tudi bližnji stiški samostan ni bil pripravljen na obrambo in so ga izropali in požgali. Opat z nekaj menihi se je rešil, druge so pa Turki privezali konjem za repe in odgnali s seboj. Ti zgodovinski dogodki so ozadje prvi večji povesti Josipa Jurčiča, muljavskega rojaka, ki je izšla leta 1864 pri Mohorjevi družbi. Sicer je »Jurij Kozjak, slovenski janičar« predvsem plod pisateljeve domišljije, kajti najbrž ni bilo nobenega pravega slovenskega janičar j a. Pravi janičar j i so bili le v sultanovem spremstvu, sultanova vojska pa je šla čez slovensko ozemlje samo enkrat, ko se je leta 1532 vračala od Kiseka mimo Maribora na Hrvatsko. Poleti 1475 so pustošili Turki po jugovzhodni Štajerski. Koroške in kranjske čete, ki so prišle Štajercem na pomoč, so bile poražene ob Sotli in veliko kranjskih plemi-čev je padlo ali bilo ujetih. Jeseni istega leta so pridrli Turki ob Savi navzgor na Dolenjsko in naprej do Kranja in Radovljice. Ker so bili prehodi čez Karavanke utrjeni in zastraženi, so Turki še cel mesec pustošili po Kranjskem. Skoro še huje je bila prizadeta ta dežela naslednje leto. Poleti 1476 je pridrlo okoli 5000 Turkov skozi Hrvatsko ob Savi do Brežic, nato so šli ob Krki in oblegali štiri dni zaman dobro utrjene Pleterje. Naprej so šli mimo Novega mesta čez Bloke in Kras do Vipave, opustošili Vipavsko dolino, čez hribe so se spustili v Poljansko dolino in en del je prišel prav pred Ljubljano, kjer so požgali za silo obnovljeno cerkev sv. Petra. Združeni so udarili na Lož, ga požgali in odvlekli vse prebivalce s seboj; bogato obloženi s plenom so se vrnili preko Kočevja v Bosno. Tega leta so Turki še enkrat obiskali Kranjsko. Jeseni jih je blizu 10 000 vdrlo mimo Kranjske gore na Koroško; ko so jo hudo opustošili, so se vrnili čez Slovenj Gradec in Celje do Save. Prekoračili so jo in se utaborili za cel teden pri Krškem, od koder so hodile posamezne čete naokrog plenit. Nazadnje je en oddelek odvedel ujetnike in plen domov v Bosno, drugi pa so šli ropat čez Notranjsko do Trsta in se skozi Istro in Hrvatsko vrnili v Bosno. Tudi leta 1477 so bili Turki dvakrat na Slovenskem. Poleti so menda kar cel mesec plenili po Kranjskem, jeseni so pa zaradi vojne z Benečani vdrli mimo Ljubljane in čez Notranjsko do Soče. Tu so jih Benečani zaman skušali zadržati, Turki so se razlili po Furlanski ravnici do reke Piave in vse opustošili. Ko so nazadnje Benečani le zbrali večjo vojsko, so se turški jezdeci urno umaknili skozi naše kraje v Bosno. Naslednje pomladi leta 1478 so Turki napravili nov pohod proti Furlaniji. Bilo jib je vseh okoli 30 000, manjši del je oplenil Istro, nekaj jih je ostalo pri Trstu, večina je šla proti Tržiču in Soči, ki je tisto pomlad hudo narasla. To je Benečanom olajšalo obrambo in Turki so se morali vrniti, seveda so vse opustošili, kar so dosegli. Ko so julija prišli nazaj, se je beneška vojska umaknila v utrjeno Gradiško, Turki pa so šli ob Soči navzgor in kljub dobri obrambi domačinov v skalnih soteskah — Turki so morali svoje konje z vrvmi vleči čez skale — vdrli čez Predil na Koroško. Tu jih je pri Kokovem v soteski ob Ziljici pričakovala vojska upornih kmetov tako imenovane kmečke zveze (nemško Bauernbund, odtod slovenska beseda »punt« za upor). Že po prvih turških vpadih na Koroško so se jeli kmetje upirati novim dajatvam za obrambo pred Turki, češ da gospodar denar porabi zase, za zavarovanje meje pa ne stori nič. Nezadovoljstvo so povečali še drugi ukrepi, zlasti neugodna zamenjava novcev. Končno so hoteli uporniki sploh odpraviti stari fevdalni red in vzeti sami oblast v roke. Cesar in plemstvo so se že posvetovali, kako bi nastopili s silo zoper uporne kmete, ko so jih teh skrbi rešili Turki. Kmečki vojski plemiči niso hoteli priti na pomoč, slabo oboroženim kmetom pa je upadel pogum, tako da se je večina razbe-žala pred Turki. Ostalo je kakih šest sto mož, ki so jih Turki z lahkoto obkolili in večino pobili. Nato so se razlili po južni Koroški. Tu so pustošili cel mesec in se z velikim plenom — samo ujetnikov je bilo menda 10 000 — vrnili čez Slovenj Gradec in Celje v Bosno. Ravno ta velika množica Podoba turških in drugih nadlog iz dobe okoli 1520, v cerkvi pri Sv. Primožu nad Kamnu kom. Upodobljeni so turški jezdeci, kužna bolezen (žena in dojenček na tleh), pri cerkvi ropar, gruča ujetnikov, požar ujetnikov in naropane živine jih je ovirala pri gibanju in ko jih je presenetila hrvaška vojska, so bili tepani in večina ujetnikov osvobojena. Med temi žal ni bilo Miklove Zale, ki so io Turki po starem izročilu ugrabili v Št. Jakobu v Rožu in jo odvlekli v Carigrad, od koder se je šele po sedmih letih srečno vrnila. Na osnovi teh dogodkov in izročil je Jakob Sket napisal »Miklovo Zalo, povest iz turških časov«, ki je izšla pri Mohorjevi ravno dvajset let za Jurčičevim Jurijem Kozjakom in bila pri ljudstvu z enakim navdušenjem sprejeta. Ko so v začetku leta 1479 sklenili Benečani s sultanom mir, se je položaj za slovenske dežele še poslabšal. Že spomladi tega leta je 3000 Turkov vdrlo čez Hrvaško na Dolenjsko in pustošilo vse do Ljubljane. Poleti nato je večja turška vojska napadla zahodno Hrvatsko in Ogrsko, pri čemer so trpeli tudi naši kraji tja do Ptuja in Ljutomera. Zaradi porazov na Erdeljskem in ogrskega vpada v Vlaško so se hoteli Turki maščevati in so poleti 1480 z veliko vojsko vdrli na Hrvatsko in v slovenske dežele. To pot so prišli na Koroško preko Štajerske, deloma pa po dolini Kokre in oplenili velik del teh dveh dežel. En oddelek se je pri Krškem ločil od druge vojske in pustošil po Dolenjskem. Kralj Matija Korvin se je to pot resno pripravljal In zbiral vojsko, da bi Turke nekje na povratku napadel in jim pobral čim več plena, toda Turki so za to zvedeli in se hitro umaknili. Več sreče je imel kralj Matija naslednje leto 1481, ko je vdrl z vojsko po dolini Vrbasa mimo Jajca v sredo Bosne in napravil Turkom veliko škode. Tega leta se je s smrtjo sultana Mohameda II. in nastopom miroljubnega Bajazida II. zboljšal tudi položaj slovenskih dežel. Spremembo na turškem prestolu in domačo vojno v Turčiji je skušal izrabiti kralj Matija in je poslal odposlanstvo na državni zbor v Nurnberg, da bi sklenil s cesarjem mir in se pogovoril o zvezi zoper Turke. Toda nasprotje med njima je šlo tako daleč, da cesar Friderik III. odposlanstva sploh ni pustil čez mejo in Matija je sam napravil uspešen vpad globoko v Srbijo. Kljub spremembam v Carigradu so obmejni turški poveljniki nadaljevali z roparskimi vpadi na Hrvatsko in v Slovenijo. Tako so bili Turki še spomladi 1481 v Istri in na Koroškem, naslednje leto 1482 pa na Kranjskem. Še huje je bilo leta 1483, ko je blizu 8000 Turkov celih štirinajst dni plenilo po Kranjskem, ena četa pa je vdrla na Koroško in oplenila Podjuno, ker zaradi močno narasle Drave ni mogla naprej. To pot so jo pa Turki na povratku hudo izkupili. Hrvatski ban jih je s precejšnjo vojsko prestregel pri »brodu Zrinjskega« na Uni, jih v dvodnevni bitki potolkel in osvobodil skoro 10 000 ujetnikov. Tudi ta poraz je pripomogel, da je v Carigradu prevladala miroljubna stranka, zlasti še, ker so imeli Turki opraviti v Mali Aziji z uporom dervišev. Sam sultan je predlagal ogrskemu kralju premirje za pet let, ki je bilo kasneje podaljšano še za tri leta in je koristilo tudi slovenskim deželam. Njihov vladar cesar Friderik III. pa je začel pogajanja z velikim vezirjem Izakom in — seveda z veliko podkupnino — dosegel, da so prenehali roparski napadi ob meji. Poslej so tudi hudo preizkušene slovenske dežele živele skoro poldrugo desetletje v miru. (Opis turških napadov sledi v glavnem razpravi St. Juga v GMS, XXIV. 1943, S. 1—61.) Silvo Kranjec PO VELIKEM PETKU K VSTAJENJU (Ob 30-letnici okupacije) Dan 27. marca 1941 je s svojim upornim udarom osvežujoče odjeknil po morečem občutju sramotnega pakta v naših srcih. Tisti dan sem se srečal s pokojnim dr. Jožetom Bitežnikom v družbi z dr. Engelbertom Besednjakom v prostorih tedanjega narodno-obrambnega društva Slovenska straža in jima hitel navdušeno čestitat spričo tega velikega dogodka. »Vidiš«, se je obrnil dr. Bitežnik k dr. Besednjaku, »predsednik Slovenske straže čuti isto kot jaz.« Tedaj se je dr. Besednjak odločno zasukal in nama skušal s prepričljivo besedo omajati najino prostodušje, prikazujoč vse možne posledice te odločitve, tako da je v prejšnje veselje kanila težka slutnja bližajoče se nevihte. Že v nekaj dneh je prišlo res do maščevalnega vdora zlonamer- nega vojnega stroja nacističnih sil. Že 6. aprila so se pojavila nad Jugoslavijo smrtonosna letala in na samo cvetno nedeljo smo s strahom opazovali in poslušali nalet hitlerjev-skih štuk tudi nad ljubljanskim letališčem kot zateglo naraščajoče, piskajoče in potem pojemajoče, odmikajoče se vreščanje jeklenih jastrebov. V tistih dneh sem se globoko zamislil nad težko usodo, ki utegne prizadeti še posebej tudi naš narodič. Že prej sem upravi ljubljanskega radia najavil vrsto predavanj o našem obrambnem vprašanju, zato sem svoje misli o tem strnil in naslovil predavanje »Trpljenje in vstajenje narodov«. Na vrsto je prišlo prav na veliki četrtek. Prejšnji dan sem kot narodnoobrambni delavec s tesnobnimi in žalostnimi občutki pospravljal dru- štvene papirje in jih na svojem kolesu odvažal. Ko je bil prostor v rdeči hiši zadaj na Poljanskem nasipu že izpraznjen, se je nenadoma pojavil na pragu postaven čokat starejši mož, ki sem ga na videz menda že poznal, čeprav se mi je tudi predstavil. Bil je Fran Albreht, književnik in znani socialni pesnik in urednik LZ. Rekel je: »Na magistratu sem stvar že uredil, in namesto vaše organizacije je zdaj tam že zapisano moje ime, da ne bi imeli kakih sitnosti zaradi tega. Zdaj vas prosim le še za ključ tega mojega novega stanovanja.« Rad sem mu ga izročil, ne da bi vedel, da sem dal stanovanjske ključe prvemu predsedniku MLO mesta Ljubljane iz leta 1945 in da bo pri njem do leta 1942 stanoval nekaj časa tudi pisatelj Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, ki se je kasneje zaradi varnosti preselil na za-dobrovsko stran. Zadnje radijsko predavanje Tisto četrtkovo popoldne, ko sem se na kolesu pripeljal v Ljubljano iz Polja predavat, nisem vedel, da bom predaval kot zadnji v ljubljanskem radiu. Preden sem ga začel brati, sem vprašal napovedovalca Pen-gova, če smem malo zavleči. Osupnil me je njegov nenavaden prigovor, da lahko, kolikor hočem. »Naslednji dan bodo tu že gospodovali Nemci.« — Zaprlo mi je sapo in me pretreslo do mozga. V tistem trenutku sem občutil vso tragiko tega usodnega dejstva, hkrati pa vso svojo osebno kulturno prizadetost. Vedel sem, da je to morilen napad na vse, kar smo zgradili in imamo. Obšla me je silna, dotlej nepoznana zavestna volja, da spregovorim kljub skrajni potrtosti tolažilno in zadnje naročilo. Zavedal sem se izrednega poslanstva in izbora, da kot izobraženec spregovorim svojemu narodu vsaj nekaj resničnih in preroških napovedi pogumno, toplo in slovesno. Kakor da sem iz vsega tega občutja in premisleka prejel poseben dar, sem govoril počasi, razločno in s poudarkom, kot da zrem pred seboj vse Slovence, ki nas vse zagrinja temna senca krvave okupacije. Čutil in zavedal sem se v tistem hipu hkrati, da je preizkušeni narod kot eno uho prisluhnil še zadnjim glasovom ljubljanskega radia, trepetajoč za svojo bodočnost. Kot vešč recitator in predavatelj sem zbral vse svoje najboljše moči in se potrudil tudi glede jasnosti misli in miselnih poudarkov. Preskočiti sem moral le tisto mesto zadaj, ki mi ga je črtala cenzura — o vdoru fašističnih sil v Albanijo, kar me ni motilo. Govoril sem zamišljen v poslušajočo množico v glavnem takole: »Poljski pesnik Adam Mickiewicz, ki je živel v težki dobi, ko je prišlo do delitve poljskega ozemlja — pred 150 leti — in je moral v pregnanstvo, je vzkliknil iz dna svoje potrte duše: »Domovina, ti si kakor zdravje. Koliko si vredna, se zave šele tisti, ki te je izgubil!« Za njim je pozneje v vsej globini začutil to veliko resnico in jo za naše razmere izrazil Ivan Cankar, ko je ob njej napisal simbolično črtico o našem izseljencu povratniku. Isti Mickiewicz je poleg svojega »Pana Tadeusza« napisal tudi Knjigo narodov, kjer obravnava usodo svojega naroda, ki so tedaj nanj navalile tuje sile z vzhoda, zahoda in juga, vadljale za njegovo ozemlje in ga raztrgale na tri dele. Vsak izmed njih je ostal pod tujo oblastjo vse do prve svetovne vojne, ko je Poljska prvič »zmartwych vvstala«, kakor pravijo (zmartwychwstanie). Danes je spet prišel čas trpljenja narodov, ki čakajo na svoje vstajenje. Posameznik živi v tesni povezavi s svojim narodom, bodisi da se teh vezi zaveda ali ne. Te vezi so vidne ali nevidne, morda le slutene ali sploh ne začutene. Cim bolj je kdo narodno osveščen in vzgojen, tem bolj občutene postanejo vse te stotere in tisočere notranje zveze. To je tako kot s človekom v družini. Kakor si morajo udje iste družine pomagati med seboj, prav tako mora tudi vsak pripadnik naroda skrbeti za skupno dobro. Do tega skupnega širšega doma čutimo s svojo zavestjo ljubezen in odgovornost, zanj se tudi žrtvujemo, ker se zavedamo, da je naše osebno življenje nujno globoko, tako krvno kot duhovno povezano s predniki. Ta narod je potreben in tudi vreden posebnih žrtev s strani svojih pripadnikov, da stopimo na branik in se žrtvujemo zanj, kadar pride v stisko. V trpljenju, pravimo, šele spoznamo prijatelja. V trpljenju preskušeni se vzljubijo in tesneje povežejo med seboj v eno udje družine, ki je ogrožena in katere pretečo nevarnost občutijo vsi kot eden: bratje in sestre, otroci in starši. V trpljenju preskušeni narod se najbolj narodno osvesti, okrepi in medsebojno vzljubi. V trpljenju so neizmerni zakladi najmučnejših tegob, a tudi skritih, najplemenitejših nagibov, ki vodijo v preporod in vstajenje. Trpljenje je torej smiselno; dvakrat in desetkrat pa je smiselno, kadar gre za biti in ne biti lastne osebe in za blaginjo družine, a stokrat in tisočkrat je trpljenje smiselno z vsemi svojimi krvavimi žrtvami, ki jih prinaša, če in kadar gre za obstoj in svobodo domovine, lastnega naroda. Ker smo s svojim narodom tako tesno povezani, da je naše zasebno življenje mogoče le v njem, čutimo meje lastnega osebnega življenja na mejah našega naroda in vemo, da je tudi to naše osebno življenje v resnici polno šele tedaj, kadar poteka v družbenem okviru lastnega naroda in njegove neokrnjene svobode. Tedaj, ko pride čas trpljenja in preskušnje za narod, dobi naše življenje, kolikor se moramo nujno zanj žrtvovati, širši in vzvišenejši pomen. Ni več važno in dragoceno le za svojce, ampak za vse narodno občestvo, po njem pa tudi za vse človeštvo. Vse je tu čudovito organično povezano: človeška osebnost z narodom in ta narod s človeštvom. Nastopil je čas trpljenja tudi za naš narod, ko se vsi Slovenci čutimo kot ena sama družina, ko stopamo na branik svoje domovine, ki je napadena. Zemljo, ki so jo priborili naši predniki in na kateri smo živeli malone poldrugo tisočletje kot miren in nikomur nič hudega hoteč narod, ki je branil le sebe, so naši predniki znali varovati in ohraniti skozi stoletne turške vpade, ko so se s kmečkim orodjem oboroženi utaborili in so jim Turki požigali vasi, oskrunjali žene, otroke pa odvajali v janičarstvo. Takrat so trpeli pred Turki vsi balkanski narodi do cesarskega Dunaja, kjer je rešila Evropo turške nadvlade slovanska kri in pest pod vodstvom Poljaka Jana Sobjeskega. Potem so trpeli naši ljudje pod graščinsko gospodo, ki je nalagala težke davke, tudi krvnega, dokler se niso pričeli, ko je nasilje prekipelo do viška, upirati v kmetskih uporih. Doživeli in prestali smo francosko zasedbo in naši predniki so se udeleževali vseh vojn do vključno prve svetovne in znano je, da so imeli slovenski polki najzvestejše in naj-hrabrejše vojake. Kljub temu, da so bile naše zahteve po večjih kulturnih svoboščinah stalne in vztrajne, nismo dosegli, kar smo želeli in morali smo požirati obljube, ki bi se nikdar ne uresničile, da si nismo znali leta 1918 ustvariti z brati Hrvati in Srbi skupno državo Jugoslavijo, za katero so umirali rodovi naših prednikov. Na vas je sedaj, da vsega tega ne izgubimo, kar smo s trudom in krvjo naših prednikov pridobili. Danes ve vsak naš človek, zakaj se bori, čemu izpostavlja svoje življenje: da se ne oskruni zemlja naših očetov, da ohranimo svobodo, ki smo jo po tisočletnem trpljenju priborili in za katero smo tudi po svoji priznano visoki kulturi zreli in upravičeni, da ostanemo na tem svetem koščku zemlje sami gospodarji, da ostane vsakdo izmed nas enakopraven državljan z vsemi pravicami pa tudi dolžnostmi svobodnega človeka, ki nikomur ni nikdar hotel skriviti lasu, ampak le braniti svoje, da v tej usodni uri priborimo znova, pa če treba z največjimi žrtvami, lepšo bodočnost slovenskemu ljudstvu in jugoslovanskim narodom. Naša zastava je zastava pravične obrambe in osve-te. Borimo se za svojo narodno svobodo, za svojo zemljo in za tisti red, ki je zapisan v duši slednjega poštenega človeka in ki mu je temelj svoboda in čast osebe in naroda. To so vrednote čez vse druge vrednote, bitne človečanske vrednote, za katere so se borili že naši predniki in za katere se mora boriti do zadnjega diha vsak zaveden človek in narod. Samo v znamenju teh vrednot bo končno zmagala pravičnost. Do tedaj pa bomo mali narodi trpeli in v tihem gnevu zoreli. Prepričani smo, da bo to velika pre-skušnja narodne in človeške zavesti v nas in da bomo po tem velikem petku, ki ga mora preživeti naš narod, doživeli tudi svojo veliko nedeljo, kakor lepo pravi že naš Cankar. Prišel je dan, ko smo morali zadeti križ na svoje rame in nastopiti krvavo pot na Gol-goto. Trpeli bomo in dotrpeli ter doživeli svoje narodno vstajenje in poveličanje.« Tako sem govoril, razvoj pa je šel svojo pot. Še tisto pozno popoldne smo gledali, kako so prikorakali Italijani. Brez odpora, čeprav so sami pisali, da so v naskoku junaško zavzeli trdnjave Vič, Šiško, Rožnik in Golovec. Prišli so v dolgem sprevodu tudi v Polje. Na veliki petek je ob Prešernovem spomeniku moj šolski tovariš — zdaj že davno pokojni — profesor Krmpotič glasno izjavil svoje veliko začudenje, da sem še živ, prepričan, da so me gestapovci, ki so spraševali po prof. Bojcu, že likvidirali zaradi predavanja, o katerem so baje graški listi pisali, da je nagovarjalo domačine k odporu. Spremljajoči policist, ki me je poznal, jih je — po zatrdilu istega Krmpotiča, usmeril drugam, češ da me ni v Ljubljani. Ko sem pognal svoje kolo že od mitnice proti Polju, sem zaslišal odmev bombardiranja domžalske radijske relejne postaje, njen dim in ogenj. Tedaj se nisem zavedal, da sem med drugim nekoliko morda prispeval k temu s tistim zadnjim predavanjem. E. Boje Joža Bertoncelj: Kovana okenska mreža OB 25-LETNICI ŠKOFOVANJA NAŠEGA POKROVITELJA tf1 ŠKOFA MAKSIMILIJANA DRŽECNIKA y Iz vsega duhovniškega in škofovskega delovanja Maksimilijana Držečnika je očitno, kako živi in dela s časom, kako se je od vsega začetka prizadeval, da se je loteval vseh nalog iz potreb časa in razmer. Živel in delal je po besedah angleškega kardinala Newma-mana: »Edino, kar je stalno, je, da se stalno spreminjamo, in temu ustrezno prilagajamo svoje ravnanje in delovanje.« Prav tako pa lahko obrnemo nanj besede sv. Pavla: Vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga (Hebr 5,1). Naš slavljenec je izšel iz trdne, narodno zavedne slovenske kmečke hiše v vasi Orlica, župnija Ribnica na Pohorju, kjer se je rodil 5. oktobra 1903. V družini je bilo devet otrok. Njegov oče je bil trden kmet in dolgo let prizadeven cerkveni ključar. V priznanje za vzorno krščansko življenje in nesebično delovanje v korist Cerkvi je bil 1. 1935 od papeža odlikovan z redom »Pro Ecclesia et Pontifice« (Za Cerkev in papeža). Umrl je med okupacijo. Mati, ki je bila v družini po svetopisemskih besedah resnično močna žena, je umrla že leta 1925; njeno prezgodnjo smrt je v veliki meri povzročilo prehudo žalovanje nad nesrečno izgubo sina Jožefa, bogoslovca, ki so ga julija 1923 s tremi duhovniki vred pri Breznem pokrili deroči valovi narasle Drave. Ker je bil Maksimilijan zelo nadarjen, so ga starši po končani ljudski šoli v Ribnici na Pohorju vpisali na klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je tudi maturiral 1924. Po maturi je dve leti študiral v mariborskem bogoslovju, zatem pa je odslužil vojaški rok v Ljubljani in Celju, leta 1927 pa ga je knezo-škof dr. Andrej Karlin poslal študirat na papeško univerzo Gregoriano v Rim, kjer je bil gojenec slovečega zavoda Collegium Ger-manicum. Študije je končal 1. 1934. Napravil je dva doktorata: 1. 1936 iz modroslovja, 1. 1938 iz bogoslovja. V mašnika je bil posvečen v Rimu 30. oktobra 1932. Po končanih študijah je bil najprej kaplan v Ribnici na Pohorju, nato v Celju — od avgusta 1934 do konca julija 1936. Od 1. avgusta 1936 je bil kaplan na Svetinjah z delokrogom Dijaškega semenišča v Mariboru, nato pa študijski prefekt in podravnatelj lavantinskega duhovniškega semenišča. Obenem je predaval v mariborskem bogoslovju: nekaj časa staro zavezo, potem pa moralno in socialno filozofijo. Kakor drugim duhovnikom na Štajerskem, tudi njemu ni prizanesel okupator. L. 1941 je najprej prenašal trpljenje taborišča v Mariboru in Rajhenburgu, nato je bil izgnan na Hrvatsko, kjer je dobil mesto duhovnega po močnika v župniji Visoko v Hrvaškem Zagorju. S svojo dušnopastirsko gorečnostjo si je pridobil naklonjenost domačega župnika, predvsem pa srca faranov. Neizbrisan spo min pa je zapustil Visočanom v njihovi zunaj in znotraj prenovljeni župnijski cerkvi, za kar ni dal samo pobude in žrtvoval veliko svojega dela in truda, temveč tudi prva denarna sredstva. Ko je novembra 1945 odhajal na svoje novo mesto vodje mariborskih bogoslovcev v Ljubljani, so se visoški župlja-ni s solzami v očeh poslovili od njega. Pač niso mislili, da bo njihov kaplan že leto dni pozneje škof. Marca 1946 je bil imenovan za honorarnega predavatelja stare zaveze na bogoslovni fakulteti v Ljubljani, 31. oktobra 1947 pa je postal redni docent za isti predmet. 1. avgusta 1. 1946. je bil imenovan tudi za lavantinskega knezoškofijskega duhovnega svetovalca. 15. septembra 1946 je bil imenovan za naslovnega škofa dobriškega — Dob-rič je bila nekdaj škofija v Bolgariji — in dodeljen v pomoč lavantinskemu knezoškofu; 15. decembra pa je bil v Mariboru posvečen v škofa. Posvetil ga je knezoškof dr. Ivan Tomažič, soposvečevavca pa sta bila beograjski nadškof dr. Josip Ujčič in zagrebški po možni škof dr. Josip Lah. Slovesnosti so prisostvovali tudi ljubljanski pomožni škof mons. Anton Vovk in mnogi domači duhov- niki. V svoj škofovski grb si je škof Držečnik zapisal geslo: Bog z Vami in njegova Mati! Dne 1. marca 1949 je postal apostolski administrator mariborske škofije, 15. junija 1960 je bil imenovan za mariborskega škofa, na tem sedežu pa je bil umeščen 29. septembra 1960. To naj bi bila v kratkem življenjska pot mariborskega škofa dr. Maksimilijana Dr-žečnika. Na tej poti je opravil 25 let — hudih, odgovornih, pa z delom in uspehi plodnih let kot škof. Zlasti kot škof spada dr. Maksimilijan Držečnik med tiste »velike duhovnike«, o katerih lahko z gotovostjo rečemo, da so razumeli znamenje časa in zato tudi temu ustrezno opravljajo škofovsko poslanstvo. Noče, da bi drugi njemu služili, marveč hoče biti sam služabnik drugim: vernikom, duhovnikom in Cerkvi. Njegov ugled in spoštovanje, ki mu ga izkazujejo, temeljita predvsem v njegovi dobroti in modrosti, ki ju označujeta še posebej širina duha in razumevanje srca. Mogli bi ga imenovati slovenskega »dobrega Janeza XXIII.«, prav tako pa bi lahko obrnili nanj besede Ignacija Antiohijskega o škofu v Filadelfiji, o katerem pravi: »O tem škofu sem zvedel, da si te službe, ki služi skupnemu blagru, ni pridobil niti po sebi niti po ljudeh niti s prazno častihlepnostjo, ampak v ljubezni Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Strme občudujem njegovo prijazno milobo, ki more več s tem, da molči, kakor tisti, ki prazno govore. Soglaša namreč z zapovedmi božjimi kakor citre s strunami. Zato blagruje moja duša njegovo k Bogu obrnjeno mišljenje, ker sem spoznal, da je polno kreposti in popolno, spoznal njegovo neomahljivost in mirnost v vsi milobi živega Boga.« • Dr. Maksimilijan Držečnik je vreden naslednik velikega škofa Slomška na sedežu la-vantinske škofije, ki se od 1. 1964 imenuje »mariborsko-lavantinska škofija.« V 25 letih svojega škofovanja je storil toliko za mariborsko škofijo in sploh za Cerkev na Slovenskem, da vsega v kratkem ni mogoče navesti. Gotovo pa moramo omeniti predvsem tri pomembne stvari: ustanovitev Slomškovega dijaškega semenišča v Mariboru, zgraditev bogoslovnega semenišča prav tam in njegovo veliko prizadevanje za razglasitev Slomška za svetnika. Pri ustanovitvi Slomškovega semenišča leta 1961 je škof Držečnik že takrat slutil, v katero smer bo šel razvoj v Cerkvi in kaj narekujejo potrebe časa. Zato se je odločil za takšno obliko semenišča, ki bo zahtevala od gojencev, da hodijo v državno gimnazijo. Danes nima Cerkev nobenih pomislekov proti takšni obliki semenišča, leta 1961 pa je ta odločitev pomenila pravo tveganje, in mnogi so na to škofovo odločitev gledali s precejšnjim nezaupanjem. Veliko Držečnikovo delo je zgraditev bogoslovnega semenišča v Mariboru, tako danes lahko bogoslovci zadnjih treh letnikov (iz mariborske škofije) študirajo v Mariboru (od leta 1968 dalje). To je za mlade pripravnike v dušnopastirskem delu velikega pomena, saj tako lahko od blizu spoznavajo potrebe, razmere in druge okolnosti z bližnjih področij svojega bodočega delovanja. Od leta 1968 dalje deluje v Mariboru oddelek ljubljanske bogoslovne fakultete in nudi mariborskim bogoslovcem iste študijske možnosti, kakor če bi bili vpisani na teološki fakulteti v Ljubljani. Tudi na to odločitev škofa Maksimilijana Držečnika so mnogi gledali z nezaupanjem, čeprav zaradi dejanskega pomanjkanja prostorov v Ljubljani ni imel nobene druge možnosti. Tudi pri tem se je izkazalo, da je imel daljnovidni škof povsem prav, ko se je za to odločil. Tretje Držečnikovo življenjsko delo je prizadevanje za beatifikacijo škofa Slomška, kar je tembolj razumljivo, če pomislimo na njegovo ekumensko usmerjenost, ki je odlikovala tudi Slomška. škof Maksimilijan Držečnik je globoko doumel koncil in njegove smernice, zato se z vso vnemo trudi za pokoncilsko obnovo v škofiji, seveda ne po črki, marveč po duhu konaila. Upravičeno smemo reči, da je vnet zagovornik zdravega razvoja v Cerkvi in zato tudi ceni dela dr. Vladimirja Truhlarja, ki so izšla pri Mohorjevi družbi in obravnavajo pokoncilsko problematiko ter prizadevanja Cerkve v današnjem svetu, da bi dobila takšno podobo, ki bo resnično mogla odgovarjati na znamenja našega časa. Do Mohorjeve družbe je bil vedno takšen, da tega ne more izraziti samo naslov pokrovitelj', saj ji je bil vsa leta, zlasti v njenih hudih časih, ki jih je doživljala tudi v povojnih letih, zvesto ob strani, spremljal njeno delo in razumeval njene težave. Škof Držečnik je človek duhovne širine in svežine, velik zagovornik dialoga, govorice našega razgibanega časa, dialoga v Cerkvi sami, med različnimi krščanskimi Cerkvami in v razmerju Cerkve s sodobnim svetom. Njegovo delo in njegova beseda najdeta povsod razumevanje in spoštovanje. Tudi predsednik Tito ga je odlikoval za zasluge, ki jih ima za urejanje odnosov med Cerkvijo in državo. Maksimilijanu Držečniku želimo ob pet-indvajsetletnici škofovanja trdnega zdravja in mnogo uspehov pri njegovem delu, ki naj ga še nadalje spremlja božji blagoslov. * »S tesnobo napolnjena mladina obrača svoj pogled na vas, ker hrepeni po razumski strnitvi, sintezi, po svetovnem nazoru, ki bo dal smisel in red vsemu življenju. Dokler ne bo imela dokončnega in ustreznega odgovora na vprašanja o smislu življenja, o smislu trpljenja in smrti, toliko časa bo imela občutek, da se ji tla izmikajo pod nogami.« Pij XII. članom mednarodnega kongresa filozofov LJUBLJANSKI METROPOLIT DR. JOŽEF POGAČNIK (Ob sedemdesetletnici) Ljubljanski metropolit dr. Jožef Pogačnik j bo 28. septembra 1972 dopolnil sedemdeset let. Ob tem življenjskem jubileju se bodo slovenskega nadškofa še posebno spomnili j duhovniki in verniki v molitvah, mu želeli j zdravja in božjega blagoslova pri odgovor- | nem in težavnem delu. Jožef Pogačnik izhaja iz pokrajine med j božjepotnimi Brezjami in mogočnim Stolom, j ki je dala Slovencem izredno veliko pomembnih ljudi, med njimi tudi več škofov, od prvega na ljubljanskem škofovskem sedežu, Žige Lamberga (1463—1488) do nadškofa Antona Vovka (1945/59—1963). Rodil se je v Kovorju nad Tržičem 28. septembra 1902. Gimnazijo z maturo je končal kot gojenec Marijanišča v Ljubljani leta 1922. Zatem je študiral bogoslovje in modroslovje v Inns-brucku, kjer je bil posvečen v mašnika 25. julija 1927. Dve leti po novi maši je dosegel doktorat iz modroslovja in bogoslovja. Iz Inns-brucka,kjer so se takrat oglašali močni odmevi znamenitega mladinskega (križarskega) gibanja, je prinesel mladi doktor bogoslovnih ved veliko miselne svežine in pobud za mladinsko in liturgično gibanje tudi na Slovenskem. Kot odličen dušni pastir, pridigar in spovednik, duhovnik širokih obzorij, kot pesnik in kritik, profesor in predavatelj se je hitro uveljavil na področju sodobnega dušnega pastirstva in kulturnega dela. Od 1. januarja 1929 je kaplanoval v Kranju, kjer je deloval tri leta. 1. septembra 1932 je prišel za kaplana v ljubljansko župnijo Trnovo, kjer je bil za župnika Franc Šaleški Finžgar. Natanko pet let pozneje je postal ravnatelj Marijanišča v Ljubljani (1. sept. 1937); z veliko ljubeznijo in skrbjo je vodil zavod do konca vojne. Ko je 12. januarja 1945 postal kanonik Codellijevega kanonikata, ga je božja previdnost dvigala na vedno višje, a tudi težavnejše in odgovornejše cerkvene službe. Postal je arhidiakon, škofijski cenzor, referent za pastoralne konference in član cerkve nega sodišča, kateremu je postal 1950 kot odličen jurist tudi načelnik oficial. 30. oktobra 1950 je bil imenovan za prorektorja semenišča v Ljubljani, 19. marca 1951 za škofovega delegata ali namestnika, kar je ostal ves čas do imenovanja pokojnega Antona Vovka za rezidencialnega škofa. Papež ga je 19. marca 1960 odlikoval z naslovom hišnega prelata, 28. februarja 1963 pa imenoval za pomožnega škofa ljubljanskega. Po smrti nadškofa Antona Vovka je bil imenovan 2. marca 1964 za ljubljanskega nadškofa, 5. aprila istega leta pa umeščen. Kot ljubljanski nadškof se je udeležil 1967 prve redne škofovske sinode v Rimu. Redno se je udeleževal tudi vseh zasedanj II. vatikanskega zbora. Veliko se je prizadeval za ustanovitev ljubljanske metropolije, kot po- sebne cerkvene pokrajine za Slovenijo. Papež Pavel VI. jo je ustanovil 22. nov. 1968, za njenega metropolita pa imenoval nadškofa dr. Jožefa Pogačnika. Po odhodu kardinala Še-perja v Rim leta 1968, do imenovanja msgr. Franja Kuharica (1970) za zagrebškega nadškofa in metropolita in njegove izvolitve za predsednika škof. konference je opravljal v splošno zadovoljstvo vseh jugoslovanskih škofov posle predsednika škof. konference nadškof dr. Pogačnik. V tej funkciji se je udeležil tudi izredne škofovske sinode v Rimu leta 1969 in bil izvoljen skupaj z nadškofom msgr. Kuharičem za delegata jugoslovanske škof. konference na drugi redni škofovski sinodi v Rimu v oktobru 1971, pa se zaradi bolezni te sinode ni mogel udeležiti. Značilna poteza našega metropolita je, da je zelo delaven. Njegova največja želja je, da bi Cerkev na Slovenskem in zlasti v ljubljanski metropoli j i čimprej zaživela novo po-koncilsko življenje, uresničila njegovo težnjo po poglabljanju, razčiščevanju in po bratskem zbliževanju. Pogačnikovo sodelovanje pri Mohorjevi družbi se začenja tam okrog leta 1925, ko je objavil prve prozne prispevke v Mladiki in pesmi v Koledarju. Dobrih deset let pozneje je že prevzel za Finžgarjem uredništvo Mladike, ki jo je urejal do njene zadnje številke aprila 1941, ko je zaradi vojne nehala izhajati. Do leta 1945 pa je urejal tudi druge mohorske publikacije. Ze Finžgar je dvignil Mladiko na višino naše naboljše družinske revije, Pogačnik pa jo je še bolj izpilil in dvignil do takšne kvalitetne ravni, ko bi lahko rekli, da bi bilo mogoče ohraniti še danes tako, kakršna je bila, upoštevali bi le tiste premike, ki jih prinaša današnje življenje in spopolnili tiste rubrike, ki ustrezajo današnjemu človeku. Vsem letnikom Mladike, ki jih je uredil Pogačnik, se pozna njegov jezikovni, estetski in kritični brus. V njej je objavljal pesmi in prozo, eseje in ocene, poljudnoznanstvene, strokovne, jezikovne, ver-skovzgojne, literarnokritične in druge prispevke. Koliko dela pa je opravil kot urednik s pogovori, sestanki, z dopisovanjem s sodelavci, ve samo tisti, ki se z uredniškim delom sam trudi. Leta 1931 je izdal pri Mohorjevi pesniško zbirko »Sinje ozare«. Zbirko je dopolnjeno s pesmimi iz poznejših let (Trije zvonovi) vnovič izdal pod naslovom »Pesmi mladih let« lani (1970) prav tako pri Mohorjevi. V Književnem glasniku je v letnikih 1935/1936 objavljal zgodovino Mohorjeve družbe, ki je izšla tudi v ponatisku 1936 z naslovom »Iz zgodovine Mohorjeve družbe.« Plod njegove velike vneme za obnovo litur-gije na Slovenskem sta knjigi »Praznik pre-svetega Rešnjega telesa« (Iz liturgije svete Cerkve 1934) in »Veliki teden,« ki je izšel prav tako 1934, naslednje leto pa že v drugi izdaji. Še in še bi lahko naštevali, kaj vse je dr. Pogačnik delal in napravil pred imenovanjem za škofa. Silno delaven je še danes in ga ob vsaki dnevni uri najdemo pri knjigah, študiju, pisanju ali v razgovoru z ljudmi, ki prihajajo k njemu. Ob njegovi sedemdesetletnici mu želimo trdnega zdravja in božjega blagoslova pri njegovem vsestranskem delu. ŠKOFU DR. STANISLAVU LENIČU (Ob šestdesetletnici) Dr. Stanislav Lenič, ljubljanski pomožni škof, je dopolnil 6. novembra 1971 šestdeset let. Rodil se je v Župeči vasi, v župniji Cerklje ob Krki. Leta 1925 je prišel v škofove zavode v Št. Vidu nad Ljubljano. Po opravljeni maturi 1933 je jeseni istega leta stopil v ljubljansko semenišče, bil 4. julija 1937 posvečen v mašnika in nastopil službo prefekta v Marijanišču v Ljubljani. Po treh letih je bil poklican za tajnika na škofijo. Na tem mestu je deloval sedem let. V tem času je imel priložnost, da je temeljito spoznal škofijo in njene župnije. Leta 1947 je postal doktor bogoslovja. Proti koncu maja 1955 je prišel za župnijskega upravitelja v Sodraži-co, kjer je deloval devet let. Dne 30. aprila 1964 je postal generalni vikar ljubljanske nadškofije. 29. novembra 1967 ga je Sv. sedež imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, posvečen pa je bil 14. januarja 1968. Kot škof si je izbral geslo: Blagor Gospodove črede. Prav s temi besedami utemeljuje koncilski odlok o škofovski službi ustanovo pomožnih škofov, ki pravi, da se pomožni škofje postavljajo v »blagor Gospodove črede«. Po tem geslu škof dr. Stanislav Lenič živi in dela. Vsa škofija ga pozna kot dobrega človeka. Ce pri g. metropolitu prevladujeta razum in zakonitost, lahko rečemo za škofa dr. Leniča, da pri njem prevladuje srce, polno dobrote in nadnaravne ljubezni do vsakega človeka, predvsem do duhovnih sobratov. Odlikujejo ga izredna ljubeznivost, prijaznost, človeška širokost in iskrena želja, da bi bil v »blagor Gospodove črede« pravi ljudski škof. Nikogar ne zavrne in vsakomur hoče ustreči, naj ga stane še toliko žrtev. S svojo dobroto gradi most med ordi-nariatom — upravnim organom — in med duhovniki ter verniki. Če le utegne, obiskuje župnije, vsakemu vabilu se rad odzove prav zato, da je čim več med duhovniki in verniki. Škof dr. Stanislav Lenič je bil več let odgovorni urednik »Družine«, danes pa je odgovorni urednik duhovniške revije »Cerkev v sedanjem svetu«. Ob njegovem jubileju želimo, naj mu dobri Bog da trdnega zdravja in polnost tistih milosti in kreposti, ki jih kot pastir Gospodove črede posebno potrebuje. Hvaležni duhovniki in verniki pa mu vračajmo trud s spoštovanjem, predvsem pa z obilno molitvijo, naj Bog tudi v prihodnosti blagoslavlja njegovo delo. ODMEVI IVA STOLETNICO FINŽGARJEVEGA ROJSTVA Fran Tratnik: Fran Šaleški Finžgar V lanskem koledarju smo brali v članku »V znamenju Finžgarjeve stoletnice«, naj bi bilo to leto (1971) v našem kulturnem življenju v znamenju tega jubileja. Bridko smo se zmotili. Bilo je res nekaj proslav, a le na robu, daleč od kulturnega središča, od osrednjih slovenskih revij in dnevnikov. Noben dnevnik se ob stoletnici slovenskega pisatelja in velikega kulturnega delavca Fr. S. Finžgar-ja ni spomnil razen s kratkim zapiskom o obnovitvi njegove rojstne hiše. Profesor France Koblar, urednik Finžgar j evega izbranega dela, je že ob odprtju razstave Finžgarjevih del in rokopisov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani opozoril na ta sramotni molk naše kulturne javnosti in predvsem dnevnega tiska. V spremni besedi k jubilejni izdaji pisateljevih povesti Dekla Ančka in Strici, je ob tem molku zapisal ob razmišljanjih in pričevanjih ob stoletnici rojstva žalostno ugotovitev, da je bilo ob tej stoletnici za Finžgar j a le »malo spomina, v vodilnih slovenskih časopisih skoraj nič ...« »Stoletnica? Že ob sami besedi začutimo, kako so se zožile mere za razsežnost časa, prostora in spomina, prav do groze, ki se ji pravi spreminjanje in minljivost. Ali je življenje le beganje in na tem beganju kratki oddihi za nov nemir in ali je zadnji namen tega bega, da se kar najprej umaknemo drugim, ki bodo hoteli vse drugače, pa se bodo poslej zavedali še hitrejšega beganja, imeli še krajše trenutke oddiha, manj razmisleka, in izgubili tudi mero za čas in zavest minevanja? Ali bo nekoč vse samo povprečje, nič stalnega, brez trdne vrednosti in spomina, samo nemirna sedanjost in beg v prihodnost? Sto let je od rojstva F. S. Finžgarja in komaj devet let od njegove smrti. Občutek minljivosti, obledel spomin, morebiti celo pozaba. Ali bi bilo obledelemu spominu tega moža treba iskati vzrokov? Več kot pol stoletja je stal sredi našega življenja; ni bil samo pisatelj posebnega imena, delavec za izobrazbo, za tvarno in duhovno ljudsko blaginjo, za njeno rast in razvoj; ob sovražni zasedbi, ki nam ne bo šla iz spomina, je za svojo narodno zavednost tvegal življenje; prej in pozneje je sprejemal priznanja in odlikovanja, pa tudi udarce, le ob stoletnici rojstva je bilo zanj malo spomina, v vodilnih slovenskih časopisih skoraj nič: Vendar ta molk ne pomeni novega vrednotenja ali celo prevrednotenja? Ali smo se odvadili obletnic tistih, ki so bili pred nami, ali poznamo samo sebe in tisto, kar z našim beganjem hiti v neznano? Pač so počastili njegov spomin domačini prvega njegovega župnikovanja, po njem imenovali domačo šolo in mu vzidali spominsko ploščo; njegovi gorenjski rojaki so rojstno hišo v Doslovičah prenovili za njegov muzej; z njegovim imenom smo častili tudi Prešernov dan, le njegovi stoletnici nismo dali imena. V majhnem okolišu se minljivost skuša premakniti v neminljivost; morda vendar ne samo v začasno neminljivost sredi vsesplošne spremenljivosti?« Za stoletnico rojstva Franca Sal. Finžgarja je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala knjigo Finžgarjevih pisem dr. Ferdinandu Koled-niku. Pisma obsegajo obdobje dobrih tridesetih let, to je od 1932 do zadnjega leta Fin-žgarjevega življenja, ki se je steklo leta 1962. Pisma je uredil in z opombami pojasnil Martin Jevnikar, profesor za slovenski jezik in književnost na višjih šolah v Trstu in na vseučilišču v Padovi. Pisma so pomemben dokument, ki v marsičem osvetljuje Finžgar-jevo pisateljsko in človeško podobo, prikazujejo pa hkrati Kolednikovo prizadevanje za utiranje poti slovenski knjigi v svet, zlasti Finžgarjevim spisom. Pisma nam osvetljujejo marsikatero podrobnost iz Finžgarjevega osebnega in delovnega življenja v tem obdobju, zlasti v letih po drugi svetovni vojni, so izraz njegove odkritosrčnosti in gledanja na tedanje razmere. Zanimivo je npr. 75. pismo, v katerem je Finžgar za nemško izdajo Dekle Ančke napisal povsem drugačen konec, kot je v prvotnem natisu in tudi v zadnji izdaji, v Izbranih delih, I. zvezek. Dostavek se glasi: Finžgarjeva rojstna hiša Slovenski sklep za Anerl (Dekla Ančka): Štiri leta — za Ančko dolga kakor večnost — so minila. Janez se je zdrav vrnil iz Amerike. Hišica na hribčku je bila že njegova last. Janezovega trpljenja v globokem in nevarnem rudniku je bilo konec. Tudi Ančki-nega ponižanja in čakanja. Na toplem soncu sta sedela pred belo hišico. Sinček Janez je jezdil pred njima lesenega konjička. Ob tako bridko in trdo zasluženi sreči so jima potekle vse besede. Molčala sta in si gorko stiskala roke. Mimo hišice na polje hodeči vaščani, ki so oba poznali in ju cenili, so jima iz srca privoščili trdo pričakano srečo. Kolednik je ta dostavek sprejel v nemško izdajo, slovenska izdaja tega sklepa nima, saj je odveč. Mesec februar leta 1971 naj bi bil posvečen spominu Prešerna in Finžgarja, a so se ju v tej zvezi spomnili samo Mladika, Družina in celovški Slovenski vestnik. S sliko in kratkim spominskim člankom se ga je spomnilo Ognjišče. Družina je objavila tudi odlomek iz pisateljeve knjižice Sedem postnih podob in iz črtice Srečala sta se. Stoletnice Finžgar-jevega rojstva se je spomnil tudi ljubljanski radio v treh oddajah: na dan obletnice, to je 9. februarja je bila v literarnem nokturnu na sporedu oddaja iz Finžgarjevih spominov Leta mojega popotovanja, 11. februarja je bila v literarnem večeru oddaja z odlomki in komentarjem iz Finžgarjevih del Pod svobodnim soncem, Na petelina, Dekla Ančka in Prerokovana, v oddaji Naš podlistek pa je bila na II. programu 1. februarja na sporedu pisateljeva novela Polom iz povesti Prerokovana. V 2. številki Mladike je o Finžgarju kot ljudskem umetniku napisal prikupen članek profesor dr. Joža Mahnič. Univerzitetna knjižnica je počastila pisateljevo stoletnico rojstva z lepo razstavo njegovih del in rokopisov. Ob odprtju razstave je govoril urednik Finžgarjevih izbranih spisov in najboljši poznavalec njegovega dela prof. dr. France Koblar. Večja slovesnost v spomin stoletnice Fin-žgarjevega rojstva je bila 8. februarja v Do-slovičah, pisateljevem rojstnem kraju, kjer so v prisotnosti več sto domačinov ter (redkih) kulturnih in javnih delavcev slovesno odprli njegovo prenovljeno rojstno hišo. Slavnostni govor je imel predsednik odbora za odkup in ureditev Finžgarjeve rojstne hiše Jože Vari, ki je poudaril osemletno (!) prizadevanje jeseniške javnosti in slovenskih kulturnih delavcev, da bi Finžgarjevo rojstno hišo ob njegovi stoletnici rojstva in na Prešernov dan izročili javnosti. Obnova in ureditev je trajala res dolgo, obžalovanja vredno dolgo. Vsa čast jeseniški občini, in hvala vsem, ki so se nesebično prizadevali! Na splošno bi pa lahko ob tej akciji izrekli Finžgarjeve besede ob akciji, ki jo je on vodil za odkup Prešernove rojstne hiše; zagrenjen je takrat pisal svojemu prijatelju: »Prešernovo hišo zidam (odkupujem). Tudi razočaran. Res ne vem, če bi ne bilo najbolje, da ti v Ameriki, ko imajo toliko zemlje, dobiš kakega miljarderja, ki naj vso Slovenijo kupi, Slovence izseli na novi svet, nam postavi nove valpte (tuje krvi!) z bičem, pa ti bomo garali kot živine in ustvarili prečudno lepo državico koromandijo. Glej, tako sem se trudil, da bi vendarle vsaj enkrat bila kaka idealna, zgolj slovenska zadeva, in zato tudi skrbel, da je odbor tak. Ni kanca primesi kake politične grupe. Pa se ti mnogo učiteljev gladko upre, vrne od bana podpisani nalog ali pa omalovažuje in nič ne stori. Zato tudi zbirka, kakor so mnogi navdušeni in kjer so dobri, res slovenski učitelji, povsod uspeva, zlasti še na gimnazijah. A vendar dvomim o uspehu, kot sem se ga nadejal...« To samo za primerjavo, da vidimo, kako imamo za nekatere stvari malo posluha! Spominska plošča na šoli v Želimljem Na dan odprtja obnovljene Finžgarjeve rojstne hiše je bil zvečer v dvorani na Brez-nici kulturni spored. Učencem šole v Zabrez-nici in zastopnikom najboljše šole v občini so podelili zlate Finžgarjeve bralne značke. Na prireditvi je sodeloval mešani pevski zbor z Jesenic. Med razstavljenimi predmeti v obnovljeni pisateljevi hiši vidimo marsikaj, kar že poznamo iz raznih objav, veliko gradiva iz pisateljevega osebnega življenja je tu prvič prikazanega, čeprav le v fotografskih kopijah. Razstavljene predmete bi bilo mogoče urediti na več načinov, vendar smotrno, pregledno. En vidik bi bil kronološki, torej po časovnem redu; drugi bi bil po posameznih obdobjih oziroma službenih mestih; razpored pod tem drugim vidikom bi pokazal kraje Finžgar j evega dušnopastirskega delovanja, hkrati pa literarno in kulturno prosvetno delo, ki ga je opravil v teh krajih. Iz njegove obsežne rokopisne zapuščine, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, bi se dalo marsikaj še prefotografirati in v muzeju prikazati. Razstavo bi se dalo dopolniti s pismi pomembnim sodobnikom, z ocenami njegovih literarnih del, z odlomki iz pisateljevih predavanj, ki jih je imel na sto in sto; dalje s scenami njegovih odrskih uprizoritev itd. Časovna razporeditev bi nam dosti bolj približala pisateljevo delo in življenje in vsakemu obiskovalcu bi bila njegova podoba dosti bolj živa. Taka razporeditev bi nam tudi veliko bolj nazorno približala atmosfero in podobo časa, krajev, sodobnikov. Iz bogatega slikovnega gradiva bi bilo treba pripraviti Finžgarjev album, podobno kakor Prešernov album. Tako zbrano slikovno gradivo bi bilo dragocen dokument velikega človeka, pisatelja, narodnega, kulturnega in verskega delavca, a tudi tehten prispevek k podobi časa v razdobju skoraj sto let. Tako bi tudi rešili propada marsikatere slike, ki se bodo sicer izgubile. Za obiskovavce Finžgarjeve rojstne hiše bo treba poskrbeti, da bodo imeli na razpolago čim več lepih barvnih razglednic s podobo pisatelja, rojstne hiše, rodne vasi in okolice. Tu ne bo zadrege za izbiro, saj so pisatelja portretirali znani umetniki: Božidar Jakac, Tone Kralj, Gojmir Anton Kos, Fran Tratnik, Hinko Smrekar (v karikaturi) in še kdo. O Finžgarjevi življenjski poti in njegovi povezanosti z ljudstvom ter o odprtju obnovljene pisateljeve rojstne hiše v Doslovičah je pisal tudi Primorski dnevnik (10. febr. 1971). Na Koroškem je Slovenska prosvetna zveza proslavila Finžgarjev jubilej s predvajanjem filma »Lucija«, ki je posnet po motivih iž njegove povesti »Strici«. O obnovljeni Finžgarjevi rojstni hiši, spremenjeni v spomenik in muzej, je poročalo Delo 12. febr. 1971. Ljubljanski bogoslovci so drugi del Prešernove proslave, na kateri je govoril prof. Alojz Rebula (»Prešeren in krščanstvo«), posvetili stoletnici rojstva Fr. S. Finžgarja. Izmed slovenskih gledališč je praznovalo njegov jubilej samo Šentjakobsko gledališče v Ljubljani z dramo Razvalina življenja. V Želimljem so počastili Finžgarjev spomin z odkritjem spominske plošče na osnovni šoli — 16. maja in na župnišču — 23. maja 1971. Ker je bil Finžgar pobudnik in ustanovitelj osnovne šole v Želimljem, je svet za šolstvo Skupščine občine Ljubljana-Vič-Rudnik sklenil, da bo podružnična osnovna šola v Želimljem (spada pod Škofljico) odslej nosila ime Franca Šaleškega Finžgarja. Ob odkritju spominske plošče na šoli je govoril profesor dr. Joža Mahnič. Navzočim je obudil spomin na Finžgarjev prihod v Že-limje, na njegovo pisateljsko, prosvetno, kulturno, dušnopastirsko in gospodarsko delovanje v tem kraju, kjer je prebil skoraj šest let. V govoru je med drugim dejal: »Enaintrideset let je bilo Finžgar ju, ko je,do tedaj kaplan po raznih krajih in kurat v ljubljanski prisilni delavnici prišel 8. oktobra 1902 na svojo prvo župnijo Želimlje, v to zeleno in zatišno dolino z obdelanimi polji in gozdovi v strminah, nad katero se je oholo ko-šatil grad Turjak. Farani so bili revni kmetje, ki so si pridobivali zaslužek s tem, da so pozimi v družinah izdelovali zobotrebce, sicer pa vozili v Ljubljano na prodaj butare in pridelke. Finžgarja zgolj fara ne bi mogla preživljati, zato se je tudi sam moral oprijeti kmetovanja, posebej če je pri svoji gostoljubnosti hotel sprejemati obiske. Konja je potreboval za na železniško postajo v Škofljici ali Laščah, pa tudi za svoja službena in literarna pota v Ljubljano. Sam kmečki sin, sin gorenjskega kajžarja in krojača, se je zavedal, kot je nekje zapisal, da »je nekaj zelo moralnega v zemlji in njenem obdelovanju«. S tem da je sam znal opravljati kmečka dela, se je toliko bolj približal kmečkim ljudem, da niso v njem gledali mestnega »škrica«. Stikom z grajskimi se Finžgar ni mogel odtegovati, saj so bili grofje Auer- Predsednik občine Ljubljana-Vič-Rudnik inž. Slavko Korbar je odkril spominsko ploščo na osnovni šoli v Želimljem Prof. dr. Joža Mahnič, zastopnik Slavističnega društva, govori ob odkritju spominske plošče na šoli v Želimljem, ki jo je pomagal Finžgar ustanoviti spergi patroni želimeljske fare, odzval se jim-je zlasti, kadar so ga povabili na lov. Ljudje grajskih zaradi njihovega nepreglednega bogastva, brezdelnega življenja in kot zagrizene Nemce niso marali. Enako je o njih sodil Finžgar: »Zamrza in zavist do bogate graščine je bila velika. Čudno je bilo pri nas, da se graščaki splošno niso mogli vživeti v ljudi in nove čase.« Finžgarja so pogosto obiskovali razni umetniki, kulturni in javni delavci. Pol leta se je pri njem zdravil pesnik in dramatik Anton Medved, ki je kasneje, malo pred Finžgarjevim odhodom iz Želim-Ijega, dobil župnijo Turjak. Finžgar se je od vsega začetka zavedal, da je poleg duhovniške službe njegova pomembna dolžnost, da zaupanim mu ljudem pomaga do izobrazbe in napredka. V pritlični sobi župnišča so se zbirali otroci in on jih je poučeval... Potem sta z upraviteljem graščinskih posesti Josipom Schauto sklenila, pristojnim oblastem dati pobudo za ustanovitev redne šole. Čez kako leto je bila že nameščena prva učiteljica Julija Kos, a je poučevala še vedno v župnišču. Jeseni 1904. leta so končno sezidali želimeljsko šolo, ki je bila tedaj še pritlična in so jo šele kasneje dvignili. — Finžgar pa je hotel pomagati tudi odraslim, zarije je ustanovil izobraževalno društvo Luč. Ob nedeljah popoldne fe v posebni sobi ali v naravi zbiral fante in može, prvo nedeljo jim je vselej predaval, drugo pa so se porazgovorili. Predaval jim je iz zgodovine, zemljepisa in fizike, vse preprosto in razumljivo ter praktično porabno. Pri predavanjih je svoje poslušavce tudi odvračal od pijančevanja, ki je imelo tudi v Želimljem nekaj privržencev, v naravi pa z njimi telovadil in skrbel za njihovo razvedrilo ...« Tretje področje Finžgarjeve dejavnosti v tem kraju poleg dušnopastirskega in ljudsko-izobraževaLnega pa je bilo pisateljevanje. Tu je napisal čustvene in otožne črtice Moja duša vasuje, ki jih je 1903 prinašal Dom in svet, socialni roman Iz modernega sveta, ki ga je objavljala ista revija leta 1904, in svoje najpomembnejše delo iz želimeljskega obdobja — zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Po petinpolletnem bivanju in prizadevnem delovanju v Želimljem je Finžgar 30. aprila 1908 kraj in ljudi zapustil. Kakšna čustva so ga pri tem navdajala, nam pove sam v svojih spominih: »Kakor sem gorenjske gr-časte narave, me je slovo od Želimljega le ganilo. Šest let sem bil tam, ves čas v najlepšem miru in slogi z ljudstvom. Radi smo se imeli. Ko so župljani zvedeli, da se preselim, jim je bilo zares težko, meni tudi hudo. Želimlje ni bilo kaka hrupna župnija. Vse je bilo skromno in preprosto. Vse lepa idila, kjer sem živel svoj svet; mnogo sem lahko književno delal, dušnopastirsko službo vestno opravljal, pomagal, da so dobili tako potrebno šolo...« Iz Želimljega je šel Finžgar za župnika v Soro pri Medvodah, od tam je prišel v Trnovo v Ljubljani, kjer je ostal do smrti. Ob odkritju spominske plošče na župnišču v Želimljem pa je govoril prof. France Vodnik, ki je prikazal življenjsko pot umetnika in duhovnika Finžgar j a ter poudaril njegove zasluge za slovenski narod. Spominsko ploščo na župnišču je v nadškofovem imenu odkril dekan teološke fakultete v Ljubljani dr. Maks Miklavčič. Pred odkritjem spominske plošče je bila kratka akademija z branjem odlomkov iz pisateljeve avtobiografije in iz farne kronike, ki jo je pisal Finžgar o kraju in njegovih prebivalcih. Domačini pa so uprizorili njegovo ljudsko igro Veriga. V enem kraju kar dve plošči, ki naj v šolski mladini, v domačinih in v mimo idočih izletnikih budita hvaležnost do pisatelja, duhovnika, ponosnega in velikega Slovenca. Ob katerem izmed prihodnjih jubilejev naj bi ne pozabili na drug pomemben kraj Finžgar-jevega delovanja — Soro pri Medvodah. Stoletnico rojstva pisatelja Fr. S. Finžgarja so lepo proslavili tudi naši rojaki na Tržaškem. Na Opčinah so v domu, ki se imenuje po Finžgarju, pripravili 20. junija 1971 akademijo z obsežnim sporedom in z odkritjem pisateljevega doprsnega kipa, ki ga je izdelal akademski kipar France Gorše. O pisatelju je govoril ravnatelj Anton Kacin. Finžgarjeve stoletnice rojstva so se spominjali tudi naši izseljenci v Zahodni Nemčiji. V Zahodnem Berlinu so uprizorili njegovo dramo »Razvalina življenja«. Delo je uprizorila skupina vnetih delavcev, ki se je zbrala okrog prof. dr. Steinerja. V zbirki vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije je izšla knjižica Doslovče. Janez Bogataj je opisal vas Doslovče in Fin-žgarjevo rojstno hišo, Jože Faganel pa je na kratko orisal Finžgarjevo življenje in delo. — d. FINŽGAR V PREVODIH Pisatelji majhnega naroda, kot smo Slovenci, že od nekdaj težko prodro v svet. Naš veliki pripovednik Finžgar predstavlja v tem oziru sicer navidezno izjemo (saj je 28 njegovih del v celoti ali odlomkih prevedenih v druge jezike), ki pa tudi ni več izjema, takoj ko ugotovimo, da mu je več kot polovico teh del prevedel, ali vsaj oskrbel prevajanje njegov prijatelj dr. Ferdinand Koled-nik. Namen članka ni, da našteva vzroke tega pojava, marveč, da nas seznani s Finžgar j e-vimi deli, ki so že izšla v prevodih, in z deli, ki še čakajo založnika. Priljubljena novela Dekla Ančka, katero prištevamo k Finžgarjevim najboljšim delom, je izšla do zdaj v češkem, hrvaškem, francoskem, nemškem in retoromanskem prevodu. V . Pragi je izšla leta 1929 z naslovom: Služka Ančka. Izšla je skupaj s povestjo Strici. Obe deli je prevedel Emerich Čech. Hrvati so ji dali naslov: Anica. Izšla je leta 1931 v Zagrebu v Knjižnici dobrih romana. Prevod je oskrbel Pavao Tijan. Kolednikov francoski prevod: Ančka la servante je izhajal od 15. oktobra do 14. novembra 1946 v pariškem dnevniku La croix. Die Magd Annerl je naslov treh poskusnih izvodov Dekle Ančke, kjer pa se zgodba konča drugače kot v dokončni nemški izdaji: Die Magd Anka. Ta je izšla 1959 pri založbi Josef Hab-bel v Regensburgu v eni knjigi, skupaj s povestjo Strici. Oboje je prevedel Ferdinand Kolednik. Od 19. julija do 25. oktobra 1966 je izhajal v Gasetti romantschi (Muster, Švica) retoromanski prevod novele: Anca, la fu-mitgasa. Prevod je oskrbel Pius Camenisch. Črtica iz spominov pisatelja na mladostna leta Droben spomin na očeta ima v zagrebški Radosti (4/1954—55, št. 3, str. 4) naslov: Paučina bi me bila držala. Družina je bila objavljena 18. marca 1962 v L'action catholique (Ouebec) z naslovom: La famille. V francoščino jo je prevedel Ferdinand Kolednik. Ecce homo! Das Notturno eines Kranken, je izšel v zagrebškem Morgenblattu (46/1931, št. 93, str. 9—10). Nemški prevod je delo Vere Šenoa. Črtica v spomin Kreku »Fant, ti tega ne razumeš ...« ima v nemščini naslov: »Bur-sche, das verstehst du nicht!« In memoriam Dr. J. E. Krek. Izšla je najprej v Prager Presse, Beilage Dichtung und Welt (4/1924, št. 50, str. 3), nato še pri Novi založbi v prevodu in izboru Jože Glonarja: Slovenische Erzahler (Ljubljana, 1933, str. 55—62). Basen Kdor se tuji nesreči smeji — ta se kmalu ob svoji solzi, znana tudi pod naslovom: Bobkova zaplata, je izšla v Koledarju Ave Maria (Chicago, 18/1931, str. 118—120). Angleški naslov je: A stich in time, saves him who laughs last. Kronika gospoda Urbana je izšla v Antologiji slovenačke proze I. zv. (Beograd, 1961, str. 249—263) z naslovom: Hronika gospodina Urbana. Prevedla jo je Marija Krsmanovič. Mamica je dobila v chicaški reviji Ave Maria (24/1932, št. 5, str. 149—151) angleški naslov: Minnie. Črtica Medved na hruški, v hrvaškem prevodu: Medvjed na kruški, je bila objavljena v zagrebški Radosti (3/1953—54, št. 3, str. 11—12). Izšla je še v Novem listu (Rijeka, 16/1962, št. 201, str. 4). Miklavžev nožič, v italijanščini: U tem-perino di S. Nicolo, je izšel v izboru Artura Cronie in Martina Jevnikarja: La letteratura giovanile jugoslava pri založbi Trevisini (Mi-lano, 1968, str. 177—179). Prevod je oskrbel Martin Jevnikar. Moj kuža Jazon ima v hrvaščini naslov: Moj pas Jazon. Izšel je v zagrebškem Pioni-ru (16/1957—58, št. 3, str. 4—5 in št. 4, str. 6-7). Črtica Murčki ima v chicaškem časopisu Ave Maria (24/1932, št. 7, str. 216—217) angleški naslov: The Girandoles. Prevod je delo Leonarda Bogolina. Kolednik jo je prevedel ■ P, S. P i N Ž G A R; SLUŽKA ANČKA. STR^COVfi. setstcš romAnkv* Auiorlior«)? f>Jefel!ut ee stovltiltjot EMERfCH A ČECH A ■y . „ ^ / / / V P 8 A Z E sfcS« ČEŠKO MOR A VS K i PODKIKV T i S K A ft S Si 6 A VVDAVATBISKŽ V P8AZ6. ZAPS. S P. S R. O. Naslovna stran za Deklo Ančko in Strice v češkem prevodu tudi v francoščino: Les boucles d'oreilles. Objavljena je bila maja 1966 v Le bulletin des agriculteurs, Montreal, Kanada. Zgodba iz lovskega življenja Na petelina je izšla v nemškem, srbohrvaškem, ruskem in slovaškem prevodu. Nemško besedilo: Die Jagd auf den Auerhahn sta oskrbela Franz Hille in Stanislav Hafner. Izdala sta ga v zbirki Slowenische Novellen, Wien-Leipzig 1940, str. 15—33. Novelo je uvrstil tudi Per-fahl v svoj znameniti izbor najlepših lovskih zgodb: Jagdgeschichten aus aller Welt, ki je izšel pri Buchgemeinschaft Donauland, Wien 1960. Srbohrvaška prevoda sta delo Džuze Radoviča in Toneta Potokarja. Radovičev: Lov na divljeg petla je izšel v cetinjskem časopisu Stvaranje (8/1953, str. 761—769), medtem ko je bil Potokarjev prevod: Na tetrijeba objavljen v zbirki Odabrane slove-načke novele (1900—1950), Svjetlost — Sarajevo (1954, str. 31—41). Ponatis Potokarjeve-ga prevoda je izšel še v Telegramu (2/1961, št. 42, str. 12) in Lovačkom vjesniku (69/1961 —62, št. 1/2, str. 20—23), oboje v Zagrebu. Ruski prevod: N. Lebedeva: Na gluharja je objavljen v zbirki Povesti i rasskazy jugo-slavskih pisatelej II. zv. (Moskva 1959, str. 323—332). V Bratislavi je izšel 1969 tudi slo vaški prevod: Na hluchana. Prevod je delo Vit'azoslova Hečka, objavljen pa je v izboru Mitje Vošnjaka: Pol'ovanje pod Triglavom. Na pragu je prevedel v češčino Anton Hor-sak z naslovom: Na prahu. Prevod je izšel 1941 v Uherskem Hradištu. Črtica Napad na žrebeta ima v hrvaščini naslov: Napad na ždrebad. Objavljena je v zagrebški Radosti (10/1960—61, št. 9, str.4—5). Novela Naš vsakdanji kruh je izšla v angleščini, slovaščini, italijanščini in francoščini. V angleščini ima naslov: Our dayly bread. Prevod je delo znanega ameriškega pisatelja slovenskega rodu Louisa Adamiča. Izšel je v reviji Our world (New York), decembra 1921. Slovaški prevod Kolomana Ge-raldinija je izšel v knjigi Za križom pod naslovom: Chlieb naš vozdajši, Turoiansky Sv. Martin 1942. Enrico Damiani je prevedel no velo v italijanščino. Izšla je z naslovom: II nostro pane quotidiano v izboru slovanskih črtic in novel: Novellieri slavi, Roma 1946. Znan je tudi Kolednikov francoski prevod: Notre pain quotidien. Izšel je v Le bulletin des agriculteurs, Montreal, aprila 1957. Fmžgarjev najbolj priljubljeni zgodovinski roman Pod svobodnim soncem je izšel doslej v češkem, srbohrvaškem, slovaškem, španskem, nemškem in ruskem prevodu. Iz Finžgarjeve zapuščine, katere del hrani Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je razvidno, da je izhajal v češčini že leta 1914 kot podlistek v brnskem Hlasu z naslovom: Pod svobodnem sluncem. Prevedel ga je Rudolf Linhart. 11 Mohorjev koledar 161 Kdaj je pričel in kdaj prenehal izhajati, za sedaj ni mogoče ugotoviti, ker ni vseh izrezkov. Ugotovljeno je le, da je konec prvega dela romana objavljen 27. septembra 1914. Ponatis je izšel leta 1928 v Pragi. Razumljivo je, da si je ta »povest davnih dedov« utrla pot najbolj med jugoslovanske narode, saj — kot malokatero tovrstno delo — posega tako prepričljivo v našo preteklost. Tako je npr. srbski prevod Slobodana Živojinoviča: Pod slobodnim suncem izšel kar štirikrat v Beogradu (Venac, 15/1929—30 in 16/1930—31; ponatis te izdaje v knjigi s pisateljevo sliko in faksimilom, 1931; Novo pokolenje 1953 ter Nolit 1965). Novo pokolenje (Beograd—Zagreb) ga je izdalo tudi v zbirki Jugoslovanski klasici (1947), kjer pa ni naveden prevajalec. Pri beograjski založbi Rad je izšel tudi prevod Stojana Živojinoviča (1956) s spremno besedo Božidarja Borka. Hrvaški prevod je izhajal kot strip v Horizontovem zabavniku (Zagreb, 2/1953, št. 32—51), a ni zaključen, ker je list prej prenehal izhajati. Znana sta še dva krajša odlomka iz romana: Slaven se nikad ne predaje in Pobjeda u klancu. Prvi je izšel v zagrebški Radosti (1/1951, št. 8, str. 3—6), drugi v sarajevskem Glasu pionira (8/1956, št. 7, str. 3). Mikulaš Čollak je izdal leta 1935 v Trnavi slovaški prevod: Pod svo bodnym sinkom. Prav tam je izšla 1948 tudi F j. AN Z FiNZGAR IZTOK Roman um Justinian und Theodora STEYLER VERLAG Roman Pod svobodnim soncem je izšel v nemščini pod naslovom Iztok ^plif: IKMOMHOffi CBOH^U Naslovna stran ruskega prevoda romana Pod svobodnim soncem druga izdaja. Med II. svetovno vojno je izšel španski prevod: Bajo el sol libro. Izhajal je od januarja 1942 do novembra 1947 v buenosaireški reviji Duhovno življenje, ki jo je ustanovil leta 1933 izseljenski duhovnik Jože Kastelic. Prevod, ki je nekoliko skrajšan, je oskrbela Darinka Cehovin. V nemščino je bil preveden roman štirikrat, vendar so prve tri prevode (Mihe Hrovata, Antona Funtka in Hedvige Samec) založniki odklonili, ker niso jezikovno ustrezali. Četrtega je oskrbel Ferdinand Kolednik; izšel je 1963 pri založbi Steyler v Lengerichu (Vestfalija) z naslovom: Iztok. Roman um Justinian und Theodora. S to izdajo pa tudi prevajalec ni bil zadovoljen. Ker zaradi bolezni ni mogel opraviti korektur v tiskarni, je izšlo nekaj izvodov z napako na ovitku: Edgar Finžgar: Ižtok; tudi besedilo je precej okrnjeno. Dve leti zatem (1965) so redovniki Societatis Ver-bi divini v Nemčiji (St. Augustin, Bonn) ponatisnili prvo knjigo romana v 12 odlomkih v svoji reviji Stadt Gottes z naslovom: Ižtok. Avstrijski redovniki tega reda (St. Gabriel, Modling) pa so leto kasneje ta prevod ponatisnili; izhajal je nekoliko skrajšan od oktobra 1966 do septembra 1967 v njihovem mesečniku Stadt Gottes. V Moskvi je izšel leta 1970 roman tudi v ruščini: Pod solncem svobody. Izdala ga je rfudožestvennaja literatura v zbirki Biblioteka istoričeskogo romana. Prevod je oskrbel A. Romanenko. Pred leti je bilo tudi mnogo govora, da bodo roman Pod svobodnim soncem filmali, vendar ni doslej še nihče uresničil te zamisli. Prvi čevlji, črtica za mladino, ima v zagrebškem Vjesniku (22/1961, št. 5027, str. 7) naslov: Prve cipele. Kljub temu, da je Finžgar napisal več odrskih del, ki so biia zlasti med obema vojnama neštetokrat na sporedu mnogih poklicnih in amaterskih gledališč, je izšel doslej samo prevod drame Razvalina življenja. Izdal ga je zagrebški Glas Rada (1951) z na- slovom: Razrušeni život, prevod sta pripravila Jakša Kušan in Ferdo Delak. Največ popularnosti v svetu si je Finžgar pridobil z nabožnimi meditacijami: Sedem postnih podob, ki so izšle kar v 8 jezikih: v francoščini, angleščini, nemščini, portugalščini, gradiščanski hrvaščini, grščini, hrvaščini in poljščini. Francoski prevod Ferdinanda Kolednika: Sept tableaux pour le ca-reme je izšel v šestih izdajah: Prva in druga v Parizu (marca 1939 in 1940); tretja, četrta in peta v Montrealu (9. 2. 1950; 17. 2. 1950; 22. 1. 1951) ter šesta v Fribourgu (1958). V Parizu so izšle tudi v Brailleovi pisavi za slepe. Angleško izdajo: Seven tableaux for lent (New Hampshire, 1953) je prav tako pripravil Ferdinand Kolednik. Nemški prevod je izšel najprej v Solothurnu (Švica) pri Antonius Verlag (1952) z naslovom: Der Weg des Kreuzes. Prevod je oskrbel brez avtorjeve vednosti in privoljenja pisatelj Ernst Schmid v Brigu. Zatem je izdala založba Josef Habbel v Regensburgu 1957 Ko-lednikov prevod: Sieben Bilder fiir die Fa-stenzeit. Del te izdaje je izšel naslednje leto (1958) z naslovom: Der Weg des Kreuzes, ko je založnik sešil že prej natisnjene pole ter samo spremenil naslov. Odlomek (2. postna podoba) je izšel 19. maja 1955 tudi v Psychologie des Pobels. V Portu je izšla maja 1955 portugalska izdaja: Sete quadros para a quaresma. Prevod je pripravila po peti A !>!h: Frangois de Sak-8 Finžgar cur