Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:		Cena: Posamezna štev.	L	25 I
Gorica, Riva Piazzutta	štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
I Poštno ček. račun: štev.	9-12410 1	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
ftf	
	BF
Leto IV. - Štev. 1
Gorica - 3. januarja 1952 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Daj nam miru,
!
Stopili smo v novo leto. S prijatelji in znanci smo si segli v roke ter si voščili vse najboljše v novem letu. Želeli smo si zdravja, sreče in zadovoljnosti, želeti bi si morali tudi miru, ki smo gd potrebni nič manj kot kruha, sreče, zadovoljnosti in zdravja. O potrebi miru so govorili zadnje dneve razni državniki, govoril je o njem v svojem božičnem nagovoru tudi poglavar sv. Cerkve, papež Pij XII.
Da ni pravega miru na zemlji, o tem nt. dvomi nihče, ki se je le nekoliko zanimal za dogodke zadnjih let. Ves svet je razdeljen, kakor pravi sv. oče v svojem božičnem nagovoru, v dva sovražna si politična tabora, ki ne dopustita nobenemu, da bi bil napram njima nevtralen. Oba taboru hočeta tudi Kristusovo Cerkev potegniti vsak na svojo stran, jo nekako vprečt v-voz svojih lastnih interesov. Toda Kristusova Cerkev ni nobena politična ustanovu, njeno kraljestvo ni od tega sveta. Tudi njen namen je nadnaraven. Njena nalogu je namreč, da posreduje vsemu človeštvu božjo resnico in milosti Kristusovega odrešenja, zato tudi ne more biti nikoli v službi zgolj političnih interesov. V zgolj političnih vprašanjih in sploh v vseh vprašanjih, ki so moralno indiferentna, je tudi Cerkev nevtralna. Ne more pa biti nevtralna v stvareh, ki spadajo pod njeno kompetenco, ko gre za naravne in božje zapovedi, katerih hraniteljica, branilka in razlagalka je edino ona. V teh stvareh sv. Cerkev ne mora biti nevtralna, kakor tudi Dog ni in tudi ne more bdi nevtralen do dobrega in slabega. Zato sv. Cerkev ne more ugoditi tistim, ki želijo, da bi radi ljubega miru ohranila v tem usodnem boju med obema taboroma svojo popolno nevtralnost, to je, da bi k vsemu, kar se godi slabbga v enem ali drugem taboru, molčala. Če bi to storila, bi st* izneverila svoji glavni nalogi, ki je v tem, da uči vse narode besede večnega življenja ter da jih vodi k Bogu. Nevtralnost sv. Cerkve zahteva le to, da je napram obema taboroma popolnoma pravična, to je, da ne graja pri enem taboru tega, kar pri drugem odobrava. In tega se sv. Cerkev povsem drži in to svoje stališče je neštetokrat poudarila. Zato je očitek, da se je udinjala zapadnemu kapitalizmu, brez vsake podlage. To so v glavnem vsaj nekatere misli, ki jih razvija sv. oče v prvem delu svoje zadnje božične poslanice.
V	drugem delu svojega božičnega nagovora je poudaril sv. oče pravico sv. Cerkve, da govori in dela za mir. Pokazal je na betlehemske jaslice in na božje Dete v njih, na Dete, ki je večni Sin božji in »knez miru«, ki je prinesel človeštvu pravt mir na svet. Ta »knez miru« je pa obenem tudi nevidni poglavar sv. Cerkve, kateri je izročil nalogo, da posreduje ta mir vsem ljudem. Zato ima sv. Cerkev polno oblast, da dela za mir, in nihče nima pravice, da bi jo pri tem delu oviral. Ta mir ni mogoče ohraniti z zgolj človeškimi sredstvi, treba je tudi nadnaravnih sredstev. »Tudi rni. obsojamo,a jiravi sv. oče, »bolj kot vsi drugi krutost modernega orožja. Obsojamo in ne nehamo prositi, da bi se nikoli ne uporabljalo. Toda ali ni z druge strani neke vrste praktičen materializem, neka površna sentimentalnost, smatrati vprašanje miru v prvi vrsti kot vprašanje razpolaganja ali nerazpolaganja s takim orožjem, pri tem se Pa ne zmeniti za krščanski red, ki ja resnična garancija miru? Tudi razorožitev ali istočasna in oboje-stranska omejitev oboroževanja, ki smo ju (sirer) ve,Inn želeli in klicali, je le slaba garancija stalnega miru. če se ne odpravijo obenem sovraštvo, pohlepnost in oblasti žel j n ost.«
Da ni torej pravega miru med narodi in da grozi še vedno nevarnost novega svetovnega požara, ni krivo bolj ali manj učinkovito orožje enega ali drugega taboru, ampak predvsem sovraštvo in medsebojno nezaupanje, ki vlada med narodi. Zalo s* delo za mir ne sme omejiti le na to, oa se odpravi oziroma prepove grozovito orožje sedanjih dni, ampak mora stremeti
tudi za tem, da izgine sovraštvo med narodi, predvsem pa da se odpravijo vzroki tega sovraštva in medsebojnega nezaupanja. Državniki in narodi se morajo zavedati svoje odgovornosti napram Bogu in ljudem. Ljuden in narodom se mora vrniti svoboda, ki je predpogoj vsakega mirnega človeškega sožitja, kajti vsako suženjstvo rodi le sovraštvo in odpor. Ali ni nad vse žalostno, da je v nekaterih deželah, v dobi prosvet-Ijenosti in človečanskih pravic, več suženjstva, kot ga je bilo za časa egiptovskih piramid?
Toda vse še ni izgubljeno. Narodi so ozdravljivi, a vrniti se morajo zopet k Bogu. Pri tem moramo vsi sodelovati. Vsaj
mi kristjani, ki poznamo Kristusovo bla-govest, moramo postaviti svoje življenje na temelje krščanske pravičnosti in ljubezni.
V	vsem našem privatnem in javnem življenju, v vseh naših gospodarskih in socialnih odnosih do našega bližnjega morajo zavladati Kristusova načela, ki so edini porok, edina garancija pravega miru.
Zavedajmo se, da prizadevanje za mir ni samo dolžnost raznih državnikov, ampak tudi vsakega izmed nas. Le takrat bo zavladal med narodi popolni mir, ko bodo vsi ljudje, ali vsaj večina izmed njih prenovila svoja srca ter spravila svoje življenje v sklad z večno veljavnimi božjimi zapovedmi. Pri vsem tem pa ne zabimo, da je vsak mir, torej tudi mednarodni mir, velik dar božji, ki nam ga Bog tem preje nakloni, čim gorečneje bomo zanj prosili.
A. P.
Zločin nad narodom
Razvrednotenje dinarja
Zadnje dni minulega leta je minister za finance FLRJ Milentje Popovič v svojem govoru izjavil, da je vlada določila novo pariteto dinarja v odnosu do zlata. Na ta način naj bi dobil dinar nek legalen kurz v odnosu z vsemi drugimi valutami svobodnega sveta. Nova pariteta je stopila v veljavo 1. januarja t. 1. Odslej bo dinar veljal 2.9622 miligramov čistega zlata. Torej kg čistega zlata bo veljal 337.583 dinarjev. Dosedanji medvalutarni km-z je znašal 0.017734 gramov zlata za dinar ali 50 dinarjev za ameriški dolar, kar seveda ni odgovarjalo dejanski kupni moči dinarja.
Po sedanjem kurzu bo veljal ameriški dolar 300 dinarjev, 100 italijanskih lir pa 48 dinarjev. Režimsko časopisje razlaga ta nov ukrep kot nekaj povsem upravnega. Noče seveda priznati, da je to razvrednotenje moralno nekaj katastrofalnega' za državo, ki je do nedavna proslavljala svojo valuto takorekoč kot najstabilnejšo na svetu. To ni nič drugega kot pripoznanje, da je v državi prišlo do inflacije, četudi zakrinkane z uvedbo nove paritete
dinarja. Ta menjava je nekako priznanje popolnega poloma gospodarske politike Titove vlade in pa politične nesigurnosti, ki veje v vrhovih partije same. Priča nam je poslanec Titovega parlamenta Nikola Vojinovič, ki se noče vrniti iz inozemstva, ker se je pač izjavil za ko-minformo. Titov režim razjedajo kominformisti. Po koncu ga pa drži z umetnimi injekcijami Amerika!
Vsekakor si Jugoslavija danes želi, da bi jo Zapad nekako upošteval kot demokratično državo. O tem nam priča tudi zadnji odgovor Ran-koviča na vprašanje poslanca Bata-niča o razseljenih osebah. V njem Rankovič poziva vse razseljene osebe, naj se vrnejo v domovino, kjer se bodo vključili v normalno življenje. Rankovič je poudaril, da je povratek v svobodno življenje v domovini omogočen vsem, razen vojnim zločincem. Kot take je navedel Kreka, Mačka, Jovanoviča, Paveliča in druge.
Titov parlament je odobril po-miloščenje 3000 pripornikov, med njimi 200 kat. duhovnikov.
Obsojeni letalci
Ameriške letalce, ki so na poti iz Nemčije v Beograd zašli na ogrsko ozemlje in bili tamkaj prisiljeni pristati, je tajno vojaško sodišče obsodilo kot vohune vsakega na 30.000 dolarjev globe ali tri mesece kazni. Vidi se, da ogrski komunisti rabijo dolarje.
Američani so globo takoj plačali.
V	petek 28. decembra proti veče-
Nova država
Na božično vigilijo se je rodila najmlajša država sveta. Libija. Sestavljajo jo bivše italijanske kolonije v Severni Afriki Tripolitanija, Cirenajka in Fezzan. Libija je u-stavna kraljevina, kateri na čelu je arabski poglavar Idriss el Senussi. Glavno mesto je Bengasi, največje pa Tripoli. Prebivalcev ima en milijon dvestotisoč. Po računih izvedencev bo to najubožnejša država sveta, ker znašajo dohodki njenih prebivalcev lc 30 dolarjev letno na osebo. Kljub temu bo živela, ker jo bodo podpirali Angleži in Ameri-kanci. kateri rabijo Libijo kot svoje oporišče v Severni Afriki.
ru so madžarske oblasti letalce izpustile in j ib spravile na avstrijsko mejo, kjer so jih pričakovale številne ameriške osebnosti. Po prihodu v Avstrijo niso hoteli dati nobene izjave.
Madžarsko zunanje ministrstvo je 28. dec. ob 20. uri izdalo sledeče sporočilo: »Poslaništvo ZDA je sporočilo zunanjemu ministrstvu, da je ameriška vlada pripravljena plačati, po svojem poslaništvu na Madžarskem, globo 360.000 madžarskih goldinarjev, ki jo je vojaško sodišče v Budimpešti prisodilo vsakemu izmed 4 članov posadke letala C-47, ki je preletelo madžarsko ozemlje 19. novembra. Ker je bilo plačilo izvršeno, so madžarske oblasti, v skladu s sodbo, pospremile štiri a-meriške letalce na avstrijsko-mad-žarsko mejo.«
Kmečki stan je bil vedno hrbtenica slovenskega naroda. Kot plodno rodišče mladih sil je nepretrgoma oplojeval in pomlajeval narodno telo, kot čuvar in ohranjevalec očet-nih izročil je vsekdar reševal narodno dušo. Kmečki stan je tako temelj slovenske narodnosti, tvorec slovenske zgodovine in kulture, porok naše bodočnosti.
Medtem ko je v zgodovinskem dogajanju odpovedal grad in se je izneverila palača, je kmečka hiša ostala zvesta slovenskemu narodu. Pa saj Slovenci skoro nimamo lastne aristokracije, lastnega plemstva. Gradovi sredi slovenske zemlje so le prekmalu prešli v roke tujcu: nemško in laško plemstvo je s teh gradov uklepalo našega kmeta v tlačanske okove. In tudi mesta, ki so polagoma rastla na slovenskih tleh, niso znala ohraniti narodnega značaja: in to ne samo mesta, ki so kot Trst, Gorica, Celovec in Beljak vstajala na obrobju narodnega o-zemlja, ampak tudi mesta sredi tega ozemlja, vključno Ljubljana. Plemstvo in meščanstvo se je šopirilo s tujimi jeziki, nemščino in laščino, je živelo v tujem kulturnem milje-ju neslovensko življenje. Pa saj so še danes obrobna mesta, zlasti »štirje mejniki«., kot jih euforistično na-zivajo pesniki, krvosesi slovenskega naroda, ki mu s potujčevanjem nedolžne dece pijejo kri...
Na braniku slovenstva je stal kmet. Uklonil se ni niti germanizaciji niti italijanizaciji, vzdržal je turške napade, kljuboval je prote-stantstvu. Gradove je prepustil tlačiteljem, mesta oportunistom, sam pa se je zaril v rodno grudo, se utaboril v kmečki hiši in bajti in čuval z neodjenljivo zvestobo svoj jezik, svojo vero, izročila očetov, bogastvo duhovne vsebine pristne in neokrje-ne slovenske kulture. In kot je stala cerkev sredi kmečkih domov, tako je stal duhovnik sredi kmetov, oče med otroki, ki jim je lomil kruh slovenske besede in jim vlival na pekoče rane trdega življenja olja verske tolažbe in vino nesmrtnih idealov. Iz te ozke povezanosti med duhovnikom in kmeti, med cerkvijo in kmečkimi domovi je vzrasel narodni program : Bog in narod, Vera in dom!
Slovenski kmet, nositelj in rešitelj slovenstva, je v težkih izkušnjah zgodovinskega dogajanja črpal življenjsko silo in odporno moč, da se ni zlomil pod križem tragične usode, iz vroče ljubezni do rodnega krova in domače grude, ki ga je z elementarno silo priklepala na dom in zemljo, da je raje vse prestal in vse prenesel, kot pa ste dal odtrgati od njiju. Ta prekogrobna zvestoba slovenskega kmeta rodnemu domu in zemlji je našla svoje poveličanje in posvečenje v globoki veri v Boga in v vsestranski predanosti katoliški Cerkvi, ki je dvignila slovenske kmete med kulturne narode. Najstarejši slovenski kulturni spomeniki, prva slovenska pisana in tiskana be-
Koreja in Indokina
»Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
Na Koreji niso dosegli še nikake-ga .sporazuma, kljub raznim koncesijam poveljstva ZN v korist rdečim. Na ta način se upa, a samo upa, da bo prišlo do premirja, kar je pa zelo premalo za dosego premirja samega.
Tudi v Indokini se še vedno vršijo ostre borbe in ni nikakega upanja za mir. Vsekakor Indokina dela ve-
like preglavice francoski vladi in Zapadu sploh. Mnogo vojaške opreme, moštva in denarja, ki bi se jih lahko uporabilo za obrambo Evrope, morajo Francozi uporabljati za In-dokino. Proračun za prihodnje leto predvideva 380 milijard frankov za vojno v Indokini, kar bo morala še odobriti francoska poslanska zbornica.
seda, prve naše zgodovinske osebnosti so nesmrtne priče krščanske vere in zveste ljubezni kmečkemu slovenskemu ljudstvu.
Z nedopovedljivo grenkobo in bolestjo zremo danes na tega ponosnega slovenskega kmeta, s katerim je vstal in s katerim bo padel slovenski narod, kako se zvija v smrtnem boju pod komunistično peto. Komunistična partija, ki trenutno vodi usodo Slovencev, je obsodila na uničenje samostojnega slovenskega kmeta. Samostojni kmet, svojak, je kot žrtev »socializacije države« obsojen, da postane beden proletarec, suženj kolhozov. Komunizem, ki javno priznava, da je kmečki stan največja ovira za zgraditev socialistične družbe, se v svoji okrutni borbi zoper kmete poslužuje najnižjih sredstev:	brezobzir-
nega podržavljanja, kar ni nič drugega kot uzakonjen rop na veliko; iz trt izvitih sodnih procesov z zaplembo celotnega premoženja; u-metnega dušenja kmetov z davki, ki so višji od pridelka, s prisilno oddajo, notranjimi posojili, inflacija-mi. Kar nas pa najbolj boli je to, da komunizem seka same korenine našega kmeta, da ubiva v kmetu to, kar ga je naredilo velikega pred zgodovino, rešitelja slovenstva: ljubezen do rodne zemlje in očetove hiše, vero v Boga in predanost Cerkvi, zvestobo ocetnim izročilom in slovenski kulturi-. Poveličevanje zadružnega sektorja in nasilno uvajanje kmečki^- sinov in hčera v industrijske obrate ni nič drugega kot morjenje naravne ljubezni do rodnega krova in domače zemlje; neprestano poudarjanje marksističnega filozofskega materializma in dialektične metode, zlasti v šolah, je odkrito zanikanje nadnaravnega reda, ubijanje vere v osebnega Boga in izločevanje vpliva katoliške Cerkve iz javnega življenja; neokusno smešenje »reakcionarnih preostankov mračnjaškega srednjega veka in preživelih tradicij«, je pa hoteno rušenje zvestobe narodnhn običajem, davnim tradicijam, lastni zgodovini in lastni samobitni duševnosti. Na ta način komunizem načrtno ubija moralne vrednote prvega reda, ki so v teku stoletij ohranjevale narodni obraz slovenskemu ljudstvu, mu dajale moči odpornosti in duha kulturne ustvarjalnosti. To pa ni nič drugega kot zločin nad narodom.
Zgodovina primorskih Slovencev nam z otipljivimi dokazi priča, da so predvsem močni samostojni kmečki domovi jtorok narodnega obstoja: kmetje so vedno in povsod ostali Slovenci. Ko pa je kmet postal proletarec, delavec — Trst in Tržič pričata — je postal ptica selivka; ki je s krajem menjala tudi barvo. Kričeči primer slovenskih kominformistov v Miljskih hribih, je zgolj nujna posledica usodnih komunističnih predpostavk.
Če komunizem v Sloveniji uspe v »izgradilji socializacije« v sedanjem smislu, to je če izkorenini kmeta njegovemu okolju in ga izneveri rodni zemlji, bo istočasno izrul hrbtenico slovenskemu narodu. In tedaj naj se razbesnijo preko naše zemlje sovražni vetrovi, naj zemlje lačni tujec spet zavlada v Sloveniji, li kdo bo nudil hrambo slovenstvu? Kje bo temelj narodne stalnosti? Morda v izkoreninjenem proletarcu? Ali ne bodo tedaj zapuščene hiše in porušeni vaški domovi sredi enega samega brezmejnega pokopališča nemo rjule v gluho noč pokončanega slovenstva:	»Naši so le
grobovi!<
Jurij
'djptdnt (ktj
Razglašenje Gospodovo
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 2, 1-12)
Ko je bil Jezus rojen, v Betlehemu v Judeji, ob času kralja Heroda, glej, pridejo modri z Vzhoda in reko: Kje je judovski kralj, ki je rojen? Videli smo namreč njegovo zvezdo na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit. — Ko kralj Herod to sliši, se prestraši in ves Jeruzalem z njim. In zbere vse velike duhovnike in pismouke ljudstva in jih izprašuje, kje bi bil Kristus rojen. Odgovore mu: V Betlehemu v Judeji; tako je namreč pisano po preroku ,ln ti, Betlehem, zemlja Judova, nikakor nisi najmanjši med knežjimi mesti .Judovimi; zakaj iz tebe bo izšel vojvoda, ki naj vlada moje ljudstvo Izraela. ’ — Tedaj je Herod modre skrivaj poklical in jih natančno izprašal o času, v katerem se jim je prikazala zvezda; in poslal jih je v Betlehem ter rekel: Pojdite in natančno pozvedite po detetu; in ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pridem tudi jaz poklonit. — Ko so ti slišali kralja, so odšli. In glej, zvezda, ki so jo bili videli na Vzhodu, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so pa zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in ugledali dete z Marijo, njegovo materjo, in padli so predenj ter ga molili; in odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ko so bili v spanju opomnjeni, naj se ne vračajo k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.
•**
Močna in živa je bila vera odličnih mož. Kaj so videli pred seboj? 5aino slabost m revščino Videli so revno mlado mater in ubogo slabot-
V	nedeljo dne 21. oktobra so na Rakovniku v Ljubljani obhajali petdesetletnico salezijanskih ustanov na Slovenskem. Proslava je bila silno skromna in preprosta, a vendar prisrčna in domača, kakor se spodobi za sedanje razmere. Bila je združena s posvečenjem dveh salezijanskih no-vomasnikov, Egidija Dolinarja in Štefana Žerdina. Svetišče Marije Pomočnice je bilo za to priložnost prav lepo okrašeno in razsvetljeno. Obisk vernikov zelo lep, zlasti popoldne, in to navzlic nenapovedani protiletalski zaščitni vaji in poskusnem alarmu. Ta nenadni alarm je bil kriv, da od 8. do 11. ni mogel nihče nikamor. Tako se je prevzv. g. škof Anton Vovk šele
o	pol dvanajstih napotil peš proti Rakovniku. Slovesnost v cerkvi se je pričela šele o pol ene in je trajala dobro poldrugo uro. Oh pol štirih pa že blagoslov in slavnostni govor.
Praznika se je udeležil tudi g. Ivan Perovšek, edini še živeči član one salezijanske ekspedicije, ki je prva prišla na Rakovnik pred petdesetimi leti (23. nov. 1901). Pri jutranji maši je tudi on imel priložnostni govor o zlatem jubileju in poudaril, da je vse to, kar se je v petdesetih letih napravilo, očitno delo Marije Pomočnice.
Žal, da se te proslave niso mogli udeležiti — razen dr. Jožeta Valjavca in prof. Antona Logarja — še drugi zaslužni salezijanski veterani, ki so se mnogo trudili od prvih let naprej. Tako g. Al. Val. Kovačič, ki je prvi vidno razgibal zidavo zavoda in cerkve, mladinski dom in zvezo salezijanskega sotrudstva; dr. P. Tirone, dr. Fr. Volčič, zlasti pa dr. Fr. Walland, ki je izredno veliko storil za vsestranski razvoj in napredek salezijanskih ustanov na Slovenskem in v celi Jugoslaviji, kakor tudi na Češkem in Slovaškem, saj je bil sedem let provincialni predstojnik; on je tudi dovršil graditev svetišča Marije Pomočnice na Rakovniku. Nekateri od najzaslužnejših pa so že odšli po plačilo v večnost. Tako Fr. Povše in Al. Kastelic, ki sla kot ravnatelja v težkem obdobju vodila rakovniški zavod, kakor tudi druge zavode, in Jože Meze, ki je skupaj z g. Perovškom prvi stopil na Rakovnik in pozneje kot
no detece. Na njem ni bilo videti prav nič božjega; tudi nič kakorkoli imenitnega. Mali Jezus je bil tak sirotek kakor vsak drug človeški novorojenec. In pred tem neznatnim novorojenčkom imenitni možje padejo na kolena in ga ponižno in spoštljivo molijo.
Da bi si vendar hoteli vzeti mi vsi te svete može v zgled in posnemanje! Tudi nam sveti zvezda kakor trem kraljem. Blagor mu, kdor razume, kaj mu govori, kako in kam ga vabi! Ta zvezda večna luč pred tabernakljem. V tabernaklju, v tej majhni hišici, počiva prav isti Jezus kakor tam v jaslicah, Prav tako je tih, nič ne govori, kakor tam ni govoril. Le neznatnejši je, kakor je bil v hlevu. Tam je imel vsaj človeško podobo. Tu je kakor mrtev; niti kaj božjega, niti človeškega ni videti na njem. Samo malo belega kruha. In vendar nam zvezda, večna luč, govori: Tu je vaš Bog! Tu je tisti, ki ga ne obsežeta nebo in zemlja! Tu je vaš Stvarnik in sodnik! Čim bolj se ponižuje, čim bolj se skriva, večje časti je vreden. Pridite, padite predenj z vsem spoštovanjem in ga molite!
Tako govori in vabi večna luč. Toda če opazujemo vedenje kristjanov po cerkvah, moramo reči, da jih je malo, malo, ki bi tri kralje dobro posnemali. Ko pridemo v cerkev, bi morali Jezusa v tabernaklju pozdraviti s poklekom na desno koleno. Mnogi le malo pocincnejo, drugi še tega ne, ampak kar brez vsakega znamenja spoštovanja sedejo v klop ali se kam vstopijo in ogledujejo.
Ob prazniku Sv. treh kraljev je prav, da sklenemo, da bomo do Jezusa v sv. Rešnjem Telesu v bodoče kazali več spoštovanja.
profesor moralke uvajal salezijanske bogoslovce v duhovniško življenje.
Glas o don Bosku je zgodaj segel v našo domovino. Urednik »Zgodnje Danice«, kanonik Luka Jeran, je začel seznanjati Slovence z don Boskom in njegovimi ustanovami že 1. 1866, torej dobrih 20 let pred svetnikovo smrtjo (1888). Posebno se je zanimal za don Boška vzgojitelja in je več tozadevnih don Boskovih spisov prevedel v slovenščino in objavil v Zgodnji Danici. Tako na primer (1870) življenjepis Dominika Savia, petnajstletnega don Boskovega gojenca, ki je bil 5. marca 1950 razglašen za blaženega. To delo seznanjevanja, ki ga je opravljal Luka Jeran v svoji Zgodnji Danici, je trajalo dobra tri desetletja.
Polagoma je zanimanje za salezijance tako naraslo, da se je porodila želja, nuj hi prišli tudi na Slovensko. Konkretno obliko je dal tej misli Janez Smrekar, katehet v Ljubljani in pozneje opat Božjega groba v Stepanji vasi pri Ljubljani. Leta 1893 je ustanovil »Društvo za zgradbo zavetišča in vzgojevališča v Ljubljani«, ki naj bi nabiralo sredstva, s katerimi bi se pripravil dom bodoči salezijanski naselbini. Obenem je zbiral slovenske študente in jih pošiljal v Turin, kjer naj bi se v središču salezijanskih ustanov izšolali in postali salezijanci, zmožni delovati med slovensko mladino.
Decembra 1900 je omenjeno društvo kupilo gradič Rakovnik pri Ljubljani s pripadajočim zemljiščem za 40.000 kron dobre stare vrednosti in ga izročilo Salezijanski družbi. Čez pičlo leto (23. nov. 1901) so prišli na Rakovnik prvi salezijanci. Na praznik Brezmadežne, 8. dec. 1901, so sprejeli v svoj novi zavodič prvega gojenca in so se tako trdno naslonili na don Boška, ki je svoje del« začel prav tako na praznik Brezmadežne natanko 60 let poprej. Začetki so bili skromni in težki ter so zahtevali veliko potrpežljivosti, požrtvovalnosti in stanovitnosti. Slovenski salezijanci so tudi v tem zvesto hodili po don Boskovih stopinjah.
Zavod na Rakovniku je počasi pa vztrajno rastel, materijalno in duhovno. Dijaški konvikt, ljudska šola, mladinski dom ( ustanova, kjer ima uli bolje je imela oko-
liška mladina, zlasti ob nedeljah in praznikih, pa tudi ob delavnikih, priložnost, da opravi svoje krščanske dolžnosti, si razširi duhovno obzorje in se zdravo razvedri pri vsakovrstnem športu), strokovne šole, bogoslovje, gimnazija, tiskarna, klišarna, knjigarna, knjižna založba; sedež inšpek-torije, sedež zveze salezijanskih sotrudni-kov in zveze salezijanskih bivših gojencev; posebno pa še svetišče Marije Pomočnice, katerega temeljni kamen je blagoslovil ljubljanski škof dr. A. B. Jeglič 1. 1901, dovršeno cerkev pa je leta 1924 posvetil tedanji belgrajski papeški nuncij nadškof H. Pellegrinetti v navzočnosti salezijanskega kardinala Janeza Cagliera in škofa dr. Jegliča: vse to je dalo Rakovniku tisto svojsko podobo, po kateri je bil znan po vsej Sloveniji.
Od tu so se salezijanske ustanove širile po vsej Sloveniji.
Petdesetletnica poljskih salezijancev
Poljski salezijanci so praznovali 18. novembra petdesetletnico otvoritve svojega glavnega zavoda v Oswiecimu. Pred 50 leti je bil namreč ta zavod ob udeležbi takratnih civilnih in cerkvenih oblasti blagolov-Ijen in izročen svojemu namenu. Ta zavod, ki je sprejel takrat pod svojo streho le kakih 70 gojencev, se je razrastel kot gorčično zrno ter nudi sedaj svojo gostoljubno streho okoli tisoč gojencem, ki obiskujejo gimnazijo in licej in razne poklicne šole.
Letošnje proslave se je udeležil med drugimi tudi bivši gojenec zavoda msgr. Anton Baraniak, ki je pomožni škof gne-zenskega nadškofa in primasa msgr.a Štefana Wyszynskija. Primas sam je poslal ob tej priliki salezijanski družini posebno pismo, v katerem se spominja prvega nastopa salezijanske kongregacije v poljski deželi in velikega razvoja materne hiše v Oswie-eimu, ki ima za Polsko isti pomen, kot ga ima Turin za Italijo.
Pozno v noč sobote 29. decembra 1951 je v Gorici po dolgi bolezni zaspal v Gospodu msgr. dr. Andrej PAVLICA, starosta goričkih duhovnikov, upokojeni profesor goriškega bogoslovja, vodja Slov. sirotišča, častni kanonik goriškega stolnega kapitlja. Goriški Slovenci stojimo turobnih src spet ob grobu velikega moža, ki je desetletja stal f osredju javnega deta na Goriškem, zlasti na socialnem polju. Jok sirot Slov. sirotišča ob njegovi krsti in grobu je simbol vsenarodnega žalovanja ob toliki izgubi. Veličastni pogreb na Silvestrovo, katerega je vodil ob spremstvu številne duhovščine msgr. Lojze Novak, je na ' najlepši način pokazal globoko hvaležnost, ki prevdaja naše ljudstvo do tega velikega svojega sina, apostola slovenskih delavcev in delavk, dobrotnika kolonov, očeta sirot.
Življenjska pot msgr. dr. Andreja Pavlice je bila naslednja: rodil se je v Rihemberku dne 1. sept. 1866 iz znane županove družine. Ljudsko šolo je najprej obiskoval doma,
V svojem pismu je poudaril poljski primas sledeče misli:
»Bili so časi, ko je potreboval sv. Duh puščavnikov po pustinjah, menihov v samostanih in redovnih družin, ki so se ba-vili s kontemplativnim (premišljevalnim) življenjem. Dandanes živimo v časih, ko je potrebno, da združi redovna družina svoje notranje življenje v Bogu z aktivno ljubeznijo do bližnjega. Njeni člani morajo prijeti za delo, polni Boga, tudi sredi največjega življenjskega hrupa prav tako, kot je delal sv. Janez Bosco.
»Dragi salezijanci! Velika sreča je, da se praznjuje Vaš jubilej L. 1951 v tem ostrem ozračju naše domovine. Nič ne de, da je padel Vaš jubilej v čas jesenskih setev. Vemo, da so Vaši zavodi, ki so toliko let razveseljevali naše oči z svojimi od rodovitnosti prekipevajočimi in valujočimi žitnimi polji, podobni dandanes bolj njivam, ki so komaj preorane in zasejane. A ne izgubite poguma! Seme je bilo vrženo v brazde poljske zemlje. Bodite prepričani, da bo rodilo v novih časih stoteren sad.«
V nadaljnem pismu vzpodbuja poljski primas salezijance, naj nadaljujejo s svojim apostolskim delom v prid poljske mladine in naj ne izgubijo poguma zaradi sedanjih razmer in zaradi trenutnega trpljenja. Svoje vzpodbudno pismo pa je zaključil primas s temile besedami:
»Salezijanska družina! Mi vsi smo v tem trenutku zbrani v duhu z Vami in naša srca so, čeravno smo raztreseni po vsej Poljski, združena danes v Vaši hiši. Združeni v enem srcu se zahvaljujemo Bogu za dobrote, ki jih je naklonil po Vaši organizaciji svetu in naši domovini. Skupaj z Vami smo ponosni na vrste gojencev, ki so izšli z oswiecinskih zavodov. Skupa z Vami se obračamo do Boga in ga prosimo za »božjo rast«. Skupaj z Vami gojimo upanje, da nam pripravite v božjem imenu novo žetev.«
nato, začenši s tretjim ljudskim razredom, v Gorici v Via Scuole. Potem je stopil na nemško gimnazijo. Od tretje gimnazije dalje je bil gojenec goriškega deškega Semenišča. Po maturi je stopil v bogoslovje in je bil posvečen v duhovnika dne 15. marca 1891. Takoj je bil nameščen kot kurat v Bilje. Dne 22. jan. 1894 je prišel v Gorico kot stolni vikar in katehet na gimnaziji in pozneje na realki. Ko je položil doktorat iz bogoslovja na dunajski univerzi, je bil imenovan leta 1905 za suplenta in leta 1910 za rednega profesorja bogoslovja v Gorici. Poučeval je biblični študij stare zaveze do upokojitve leta 1931. Istočasno pa je opravljal številne škofijske službe: bil je sinodalni spraševalec, član nadškofijskega sveta, častni konzistorialni svetnik, elan škofijskega katehetskega odbora. 7. imenovanjem za častnega kanonika stolnega goriškega kapitlja je postal apostolski protonotar in hišni prelat Njegove Svetosti.
Msgr. Pavlica se je plodovito udejstvoval na različnih poljih: kot pisatelj, časnikar, sociolog in organizator.
Njegovo literarno delo je bilo kaj pestro. Pisal je črtice in dramatske prizore v Angeljček; članke v Primorski list, ki mu je bil urednik v letih 1898-1905, v Gorico in Goriški list. V letili 1919-1923 je urejeval Koledar Goriške matice in objavil v njem »Socialne nauke za našo dobo«, igro t' treh dejanjih »Dva prstana«, članke »Za ta in oni svet«. Nekaj spisov je izšlo v posebnih knjigah:	Skalnica,
Pesmi v čast M. B. svetogorske (1904), Razglašenje Gospodovo (1910), Sirahove burke (1922), Sv. Frančišek Ksaverij (1924), monumentalno delo v 12 zvezkih »Sejalec«; Trojni cvet (1927), Gospod Luka. Značilno je, da je marca 1951. oh priliki biserne svete maše, ponatisnil »Sveto uro«, katero je bil kot bogoslovec pred 62 leti prevedel iz italijanščine in izdal v Gorici l. 1896. Msgr. Pavlica je deloval tudi na pesniškem in glasbenem polju: v Goriškem koledarju za leto 1947 je izdal pod pseudonimom »Adauktus« vrsto pesmi, katere je tudi uglasbil: »Fantje se poslavljajo«, »Zrakoplovci«, y>lz vojske se vračajo«, »Vrnitev v požgano vas«.
Znanstveno je sodeloval v Rimskem katoliku, Katoliškem obzorniku, Času in v Voditelju v bogoslovnih vedah. Napisal je razpravo o Kantovih sintetičnih sodbah, vrsto apologetičnih razprav, razne sociološke razprave: leta 1928 je poslovenil »Socialni zakonik«, katerega je bila izdala Mednarodna zveza za proučevanje socialnih naukov v Malinu v Belgiji.
Kot organizator je msgr. Pavlica ustanovil »Slov. kat. delavsko društvo« v Gorici, za katero je prirejal nešteto shodov v prostorih gostilne Gorjanc na Komu. Leta 1902 je ustanovil »Žensko delavsko društvo Skalnica«. Ti društvi sta prirejali vsako leto na 3. nedeljo v maju romanje na Sv. goro, na katerem je msgr. Pavlica navduševal slovenske delavce in delavke za verske in narodne ideale. Hotel je organizirati tudi kolone na Goriškem, zlasti v Brdih. Večkrat je priredil velike kolonske shode. Leta 1912 je zanje ustanovil »Zvezo slovenskih kolonov«. Dalje je bil msgr. Pavlica med ustanovitelji nekdanje »Centralne posojilnice« in »Zadružne zveze«. Bil je tudi odbornik društva »Šolski dom«.
vem trgu l. 1898 je msgr. Pavlicu stavil predlog za ustanovitev slov. sirotišča v Gorici. Delavci so zamisel sprejeli z navdušenjem in takoj so zbrali prvi sklad za temeljni kamen novi ustanovi. Leta 1904 je tržaško namestništvo potrdilo pravila društva »Slovensko sirotišče««, katerega predsednik je bil prelat dr. Josip Gabrijevčič, podpredsednik in tajnik pa naš msgr. Andrej Pavlica. In to službo je ohranil prav do svoje smrti. V božjih načrtih je bilo, da je moral msgr. A. Pavlica trikrat ta-korekoč iz niča priklicati v življenje ta dobrodelni zavod: prvič leta 1910, ko je otvoril zavod na posestvu, katero je odkupil od baronice Klimburg; drugič po prvi svetovni vojni, in tretjič po polomu fašizma, ki je bil dne 12. maja 1930 zatrl zavod. Danes je v Slov. sirotišču skoro 70 otrok, ki so v požrtvovalni oskrbi Sester Ul. Reda sv. Frančiška, ki se kot blagi angeli sklanjajo k slovenskim sirotam.
Msgr. Andrej Pavlica je bil končno goreč in svetniški duhovnik Kristusov. Celim rodovom slovenskih duhovnikov je kot bogoslovni profesor vlival v duše živo vero z razlaganjem sv. pisma.
Msgr. Pavlica je dosegel izredno milost, da je 19. marca 1951 zapel pri Sv. Ignaciju biserno sveto mašo. S tem veličastnim »Nune dimittis« se je biseromašnik umaknil med svoje sirote, za katere samo je poslej živel. »Varujte mi Sirotišče! Rešujte Sirotišče!« je bila njegova prošnja na bolniški postelji, ali bolje, krik njegovega srca, ki je živelo za slovenskega delavca in delavko, za zadnjega slovenskega otroka.
Bogata in plodovita osebnost biseromaš-nika msgr. Andreja Pavlice ostane neizbrisno zapisana v zgodovini primorskih Slovencev. Če ga je mladostni ogenj potegnil v vrtinec političnega, socialnega i>' gospodarskega življenja na Primorskem, kjer je s svojim bistrim umom, ročnim peresom in neuklonljivo voljo soustvarjal zgodovino naših očetov, ga je bogata življenjska iz-kušnja zgradila glasnika strpnost, ,n Iju-bežni: »Kristus je bil predvsem znandec ljubezni! Zato odpuščajmo, sejmo ljube-t Morda bomo trenutno pogoreli, pro-padli, a končno bo zmagala krščanska lju. bežen! % velikim optimizmom glejmo „ bodočnost, neustrašeno delajmo, vedno ljubimo! Bog ljubezni bo z uspehom /,r„. nal naš fud!« S to duhovno oporoko svojemu ljudstvu je biseromašnik	,/r.
Andrej Pavlica zatisnil svoje trudne oči.
Salezijanski jubileji med Slovani
Petdesetletnica salezijancev na Slovenskem
Mons. Hijacint Ambrosi
 novi goriški nadškof----------
Zadnji dan starega leta je došla že dolgo pričakovana vest, da je imenovan za novega goriškega nadškofa dosedanji goriški administrator in škof v Chioggi
mons. Hijacint Ambrosi
Novi goriški nadškof je bil rojen v Trstu dne 29. januarja 1887. Že v mladostni dobi je zapustil Trst in vstopil kot redovniški kandidat v beneško kapucinsko provinco. Tu je dovršil srednjo šolo in bogoslovje. Po slovesnih obljubah je bil posvečen v duhovnika dne 10. avgusta 1909.
Po raznih službah v samostanih beneških kapucinov je postal redovni vizitator v Južni Ameriki, ter nazadnje župnik mestne župnije »Alla Tomba« v mestu Adriji. Tu je prenovil cerkev in samostan ter lepo organiziral farno življenje, dokler ga ni zadelo imenovanje za škofa v Chioggi pri Benetkah dne 13. decembra 1937. Od tedaj je uspešno vladal to škofijo. Po smrti nadškofa Margottija ga je dne 1. avgusta 1051 konzistorijalna kongregacija imenovala za apostolskega administratorja goriške nadškofije.
In sedaj je po petih mesecih postal dejanski goriški nadškof.
Goriški Slovenci ga z veseljem pozdravljamo na goriški nadškofijski stolici ter mu izražamo sinovsko udanost in ljubezen v prepričanju, da bo s svojo dolgotrajno višjepastirsko izvedenostjo kot škof svete, katoliške, apostolske in rimske Cerkve osrečil tudi svoje nove duhovne otroke.
Njegova najvažnejša ustanova pa je »Slovensko sirotišče v Gorici«.. N a shodu »Kat. delavsJcega društva« na Katarinije-
PONUJANA ROKA?
GOSIPIOIDA1RSTIVO
Zadnje mesece se ponovno ponavlja po titovskih komunističnih listih in zborovanjih klic na sodelovanje vseh slovenskih strank v Gorici in Trstu. V Štandrežu so izglasovali resolucijo z istim pozivom, toda izključili so narodne »izdajalce in zločince«.
Naš list ni glasilo nobene organizirane stranke, ki bi kot taka prišla v poštev in zato nismo dolžni odgovarjati.
Vendar pa smatramo za potrebo, da kot glasilo gibanja za obnovo našega narodnega življenja na podlagi katoliških načel opredelimo svoje stališče tudi v tej zadevi.
1) Kulturno sodelovanje vernega katoliškega Slovenca z brezbožnim in brezverskim komunizmom je absolutno nemogoče. Bog in hudič ne moreta imeti skupnega cilja in ne skupne poti. Med njima ni sprave. Kakor ni belo nikdar črno in črno nikdar belo, tako izključujeta eden drugega krščanstvo in komunizem.
Sodelovanje na kulturnem polju je torej nemogoče. Katoličan mora tukaj zavrniti vsak kompromis.
2) Politično združenje ljudi, ki sta jim stari materializem in novodobni komunizem življenjska vzora, po katerih hočejo in morajo, ako so sebi zvesti, preustrojiti človeško družbo; ter ljudi, katerim je življenjski nazor krščanstvo, katero oznanja katoliška cerkev in katerega morajo in hočejo v javnem življenju udejstvovati, je nemogoče in absurdno. Res, da vera ni politika, toda tudi politika mora biti za pozitivnega katoličana po nravnih kr-
Septembra t. 1. je izdala SM v Ljubljani Spomine Matije Murka, slovenskega literarnega in jezikovnega zgodovinarja. Sam pravi, da je začel pisati spomine že pred mnogimi leti v slovenščini. Ker pa je od leta 1920 deloval v Pragi na Češkem in ker je zadnja leta tako oslabel, da ni mogel sam več pisati, jih je narekoval v češčini svojemu sodelavcu. Tako so torej najprej izšli v češčini, v slovenščino pa jih je prevedel njegov sin, dr. Vladimir Murko, vseučiliški profesor v Ljubljani.
Murkovi Spomini so knjiga o življenju in delu najstarejšega živečega slavista, saj je 10. febr. obhajal 90-letnico rojstva in 60-letnico svojega znanstvenega delovanja. Murkovo življenje je bilo na zunaj razgibano zanimivo, njegovo znanstveno delovanje pa bogato in koristno za slovenski narod in vso slavistično znanost. Dostojno se uvršča med naše največje može, ki so v tujini delovali na jezikovnem in slovstvenem polju in tujcem odkrivali naš narod, kot Kopitar, Miklošič, Oblak idr.
Murko se je rodil pred 90 leti na Drste-lji na Štajerskem. Po gimnaziji v Ptuju in Mariboru se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je doktoriral iz germanistike. Vendar se je že prva leta na Dunaju temeljito bavil s slavistiko. Največ pobude mu je. dajal Miklošič. Sredi sept. 1887 je odpotoval v Rusijo, da se izpopolni v znanju. Po povratku je dobil službo v zunanjem ministrstvu na Dunaju. V poročevalskem oddelku je bil referent za slovanske časopise. Tu se je naučil vseh slovanskih jezikov, kar mu je pozneje zelo koristilo pri znanstvenem delu. Skušal je
SLOV. MISIJONAR:
Med divjimi „hivaros“ v Ekvadorju
Salezijanski misijon med divjimi »Hiva-tos« v Ekvadorju, je pred kratkim slavil petdesetletnico svojega obstoja.
Ker spada ta misijon med najtežavnejše na svetu ia ker je tam delovalo, vsaj začasno tudi nekaj slovenskih misijonarjev, se nam je zdelo umestno, da podamo slovenski javnosti kratek spis tega izrednega naroda, kakor tudi par zgodovinskih podatkov o težavah, uspehih iti neuspehih misijonskega delovanja.
**»
V	pragozdih, ki se raztezajo v vzhodnih predelih ekvadorskih And, živi divje indijansko pleme, kateremu Španci pravijo »jibaros« (izgovori hibaros) in bi jint Slovenci rekli Ilivarei.
Ekvadorska republika je v Južni Ameriki, in sicer ob tiho-oeeanskem obrežju.
ščanskih načelih uravnana.
Stalno sodelovanje na političnem polju je torej izključeno. Katoličan in komunist ne moreta skupaj orali. Eden zida, drugi podira!
3)	Zgodovinski dogodki zadnjih let nam jasno in očitno dajejo prav. Kadarkoli se je Slovenec v preteklem desetletju spravil na skupno javno delo s komunistom, je bil opeharjen in osleparjen. Ali je postal komunist ali pa je prišel v krizo s svojo krščansko vestjo, ter se umaknil, ali pa tudi samo umikal.
V	vsakem slučaju je bil na ta ali oni način likvidiran.
Štandreška resolucija, ki izključuje »narodne zločince« od te skupnosti je povedala, več nego je nameravala. Kdor v preteklosti ni trobil v komunistični rog, pač pa zastopal krščansko stališče ter nastopal proti brezbožnemu komunizmu, je »zločinec«. Tu smo si na jasnem. Kakor krščanstvo pozna vernike in nevernike, tako komunizem pozna samo komuniste in »zločince«.
To je jasen dokaz za to, kar smo dozdaj povedali.
In končno ne gremo s komunisti, ker ne priznavajo krščanske morale. To kar je za komuniste danes črno, je jutri lahko zanje belo.
Kar služi propagandi komunizma je dobro, kar ne služi je slabo.
Kar jim danes koristi, jim jutri lahko škoduje, zato je danes dobro jutri lahko slabo.
Danes smo jim dobri. Bog ve zakaj? Jutri? Jutri nas zavržejo.
S komunisti je sloga izključena.
Katoliški Slovenec
postati	vseučiliški	profesor na Dunaju,	za
kar se	je usposobil, a mu ni	uspelo. Zato
je odšel 1902 na graško univerzo, kjer je postal redni profesor za slovansko filologijo. Na	tem mestu	je ostal do	leta 1917,	ko
so ga	zvabili v	Lipsko na	Nemško.	Po
prvi svetovni vojni je mislil na domovino, toda razmere so se zasukale tako, da je odšel rajši na Češko za rednega profesorja jugoslovanskih jezikov in slovstva na fil. fak. Karlove univerze v Pragi. Na Češkem se je Murkovo znanstveno delo do konca razmahnilo. Tako se je vživel v razmere bratskega naroda, da mu je posvetil vse svoje moči in da so ga Čehi sprejeli za svojega. Ustanvoil je slovanski seminar, skrbel za obogatitev knjižnic, organiziral izdajanje filološkega časopisa Slavia, prirejal kongrese slovanskih filologov, njegovo delo je bila ustanovitev Slovanskega inštituta in še cela vrsta drugih stvari. Danes živi v pokoju v Pragi.
Murkovi Spomini so zanimiva in poučna knjiga za vsakogar, ki se vsaj nekoliko zanima za kulturna vprašanja. Zanimiva zaradi tega, ker Murko na preprost in prikupen način pripoveduje o svojem bogatem življenju. Poučna pa zlasti zaradi tega, ker slika z veliko življenjsko izkušnjo in temeljitim znanjem kulturne razmere polovice Evrope v zadnjih sto letih. Celo vrsto pomembnih ljudi je prikazal, vrsto dogodkov je pojasnil. Sproti med pripovedovanjem vpleta tudi svoja dela, ki jih razlaga, navaja v izvlečkih, da jasno vidimo zaključke, do katerih je prišel, in vzroke, zaradi katerih je prišel do njih. Čeprav bi ne brali nobenega Murkovega
nekako stisnjena med dvema velikima državama, ki sta Columbia in Peru.
Dežela je popolnoma tropičnega značaja, saj leži prav na ravniku, ali ekvatorski črti in se zato tudi imenuje Ekvador.
Država Ekvador spada med najmanjše južno-ameriške države, vendar je toliko velika, kot sedanja Jugoslavija, a ima komaj tri in pol milijonov prebivalcev, ki so po večini mešanica Evropejcev in Indijancev. Ob obali je tud' veliko črncev.
Glavno mesto dežele je Quito (izg. Kito), ki je skoraj 3000 metrov nad morjem in uživa zato zelo hladno podnebje, kljub svoji tropični legi.
Indijansko kraljestvo Qrito je bilo važno in znamenito še pred odkritjem Amerike. Bil je najlepši biser v kroni slavnega kaziskega cesarstva (Inkas), ki se je razprostiralo čez pet sedanjih južno-ameriških držav, in sicer Ekvador, Peru, Bolivija, deloma Čile in Argentina. To ogromno in kulturno državo so z razmeroma neverjetno hitrostjo in lahkoto zavzeli španski osvojitelji Pizarro, Almngro, Valdivia, in z ozirom na kraljestvo Quito, posebno Be-
znanstvenega dela, že iz Spominov samih razvidimo njegovo plodovito delo in njegov pomen za slavistiko. Njegove najvažnejše razprave in knjige so: Zgodovina starejših jugoslovanskih literatur, o Miklošiču, Enklilike n slovenščini, Jan Kolldr, Nemški vplivi na začetke slovanske romantike, V a-troslav Oblak, O pomenu reformacije in protireformacije za duhovno življenje južnih Slovanov, Po sledovih srbskohrvatske narodne pesmi in še cela vrsta drugih. Seznam vseh Murkovih del je dodan Spominom. Sestavila ga je njegova hčerka.
Murka smo doslej doma premalo poznali in upoštevali. Res je pisal večinoma v nemščini in češčini, vendar bi se bili morali z njegovimi dognanji sproti seznanjati v slovenščini. Do tega bo moralo priti, saj je v narodopisju, zlasti kar se tiče narodnih pesmi, strokovnjak svetovnega slovesa.
Martin Jevnikar
Letošnje Mohorjevke
Koledar za leto 1952
Letošnji koledar je zelo pester. Če Primorci izvzamemo imenik a-meriških dobrotnikov, je vsa ostala vsebina zelo aktualna. Za Gorico in Trst imamo lep pregled kulturnega in verskega življenja. Ilustracije so lepe. Morda bi pogrešali primerne koledarske povesti. Vendar smo s koledarjem zelo zadovoljni.
Sončne sence
Ta Jalenova povest, ni sicer ena njegovih najboljših, vendar pa smo z njo zadovoljni. Vesela slika iz zdravega planinskega življenja nas zajemlje od začetka do konca. Krepak jezik v katerem je pisana, nas kar vleče za seboj z zlato nitjo zdrave ljubezni. Knjiga je prava stara Mohorjevka, da smo jo veseli.
Kačurjev rod
Ta zbirka Beličičevih slik ne bo sicer privlačna za vse Mohorjane, ker zahteva nekoliko slovstvene kulture. Vendar je umetniško močno delo in komur je dano, bo imel ob njej močan estetičen užitek. Izbran krog čitateljev se bo ob knjigi naslajal. Tudi za te vrste čitateljev mora imeti Mohorjeva ozir in jim je s to knjigo ustregla.
Smrt kat. časnikarja
Pred kratkim je umrl na Angleškem znani kat. žurnalist Stanley B. James v starosti 81 let. Bil je eden najbolj priljubljenih katoliških časnikarjev in pisateljev na Angleškem ter prijatelj znanega kat. pisatelja Chestertona. Nekaj časa je bil direktor londonskega časopisa »Catholie He-rald«. H katoliški veri se je spreobrnil po precej burnem življenju v starosti 53 let-
Spreobrnitev dveh intelektualcev
Zadnje čase se je spreobrnila h katoliški veri znana švedska pesnica in pisateljica Klara Nordstroem, medtem ko je v Švici prestopil v katoliško Cerkev baltiški pisatelj Edzard Schaper.
nalcazar. Okoli leta 1820 so se vse te dežele uprle španski nadoblasti in po dolgotrajni vojski postale samostojne države.
***
Znanstveniki delijo ekvadorsko deželo v tri dele, ki se med seboj iz zemljepisnega in naravoslovnega vidika popolnoma razlikujejo in sicer: 1. ekvadorsko primorje; 2. visokogorske planote in 3. vzhodni gozdovi, katerim Ekvadorci pravijo »Orienta.
Ekvadorsko primorje je okoli 200 km širok pas ined Tihim oceanom in pobočji andinske kordiljere. To so nizki kraji z vročino in navadno zelo vlažnim podnebjem. Za Evropejce je ta dežela na .splošno nezdrava; za ekvadorsko gospodarstvo pa je največjega pomena, ker je zelo rodovitna in izvaža v velikih količinah vse vrste dragocenih tropičnih pridelkov, kot so kakav, kava, banane, riž itd.
Drugi del Ekvadorja tvorijo visoke planote in obsežne kotline, ki se vrstijo druga za drugo od severa proti jugu. Na splošno je ta del zelo slikovit, posebno proti severu, kjer se kakor orjaški čuvaji vzdigujejo
Topla greda
Če hoče vrtnar imeti prav zgodaj sadike za presajati ali pa kakšno res zgodnjo ze-lenjad, potem mora imeti toplo gredo, in to precej veliko ali pa večje število, koristila pa bi tudi slehernemu kmetovalcu. Topla greda je lahko pokrita samo s stekli, lahko je vrh stekel še kakšna plahta iz trsja ali kakšne slame, lahko pa je pokrita tudi samo s tako plahto. Najboljša je seveda s stekli v okvirjih, ki se dajo poljubno visoko dvigniti oziroma odpreti.
Bistvo tople grede je, da se nahaja pod plastjo zemlje globoka plast gnoja ali druge tvarine, ki se sama od sebe ugreje in s tem daja toploto zemlji in v tej vsejanim semenom ali že izišlim mladim rastlinicam.
Najbolj hitro se ugrejejo in povzročijo tudi najvišjo toploto sveži konjski odpadki. Enakovredni so tudi odpadki osla, mul in mezgov. Te odpadke pa navadno ne rabimo samih za sebe, temveč jih premešamo med druge snovi, ki se sicer tudi same ugrejejo, a ne povzročajo tako visokih stopinj toplote, zato pa delujejo enakomerno in več časa. Konjski se kmalu shladijo.
Vrtnar pokaže najbolj svojo sposobnost s tem, kako zna napraviti iz različnih vrst gnoja in listja zmes, ki bo skozi dolgo časa sorazmerno enako grela nadležečo plast zemlje.
Če bi rabili samo konjske odpadke in bi bila plast teh 70 cm visoka, bi imeli skozi nekaj dni tudi 75 do 80°C toplote, potem se bi ta toplota znižala in bi ostala skozi kakih 40 dni pri 50°C. Mokro listje se ugreje največ do 35 do 40"C, a ostane pri tej toploti le malo časa, potem se ustali s toploto okoli 15°C in ostane pri ti toploti tudi 2 meseca.
Tople grede razlikujemo res tople, mlačne in počasne. Pri res toplih je gnoja oziroma kipeče tvarine nad 50 cm in toplota znaša nad 25°C skozi en mesec. Mlačne grede imajo 40 do 50 cm debelo plast kipečih tvarin, toplota pa se vrti okoli 15°C skozi l*/a do 2 meseca. Pri počasnih toplih gredah je kipečih tvarin 30 do 35 cm, toplota pa se vrti med 10 in 12°C skozi par mesecev. Najvažnejše so mlačnotople grede.
Toplo gredo pripravimo pod kakšnim zidom v južni legi, na suhem in zavarovanem kraju.
Naj nihče ne misli, da zna že napraviti toplo gredo, če je predstoječe prečital. Začetnik se mora s toplo gredo najprej opeči in še le po dolgih izkušnjah mu bo zagotovljen prekrasen uspeh.
V januarju
sadimo išesen in čebuljček, zgodnje vrste graha in bob, sejemo na prosto špinačo in korenjček, v toplo gredo pa zgodnji kapus (ekspres, etampes, volovsko srce) in ohrovt (ulmski), paradižnike in rdeče redkvice.
Pri pitanju prašičev
pomni, da se pitanje izplača le do gotove meje. Če hočeš opitati prašiča od 80 kg na 120 kg, se ti to izplača, ker ni potrebno posebno mnogo kg krme (navadno 4-5 kg), da pridobi prašič 1 kg na teži. Čim težji pa je prašič, tem več krme je potrebno za vsak nadaljni kg. Nekje je meja, ko se nadaljnje pitanje ne izplača več, seveda, če krmo kupuješ ali lastne ne moreš bolje uporabiti. Ta meja ni enako visoko postavljena pri vseh pasmah in tudi v isti pasmi ne enako pri posameznih živalih. V splošnem pa velja merilo, da se ne izplača
nad 6000 m visoke gore, kakor so Čiinbo-razo, Co1opaxi, Cajarabe itd. Nekateri teh velikanov so tudi krasni a zelo aktivni ognjeniki, ki so marsikdaj povzročili ekvadorskemu ljudstvu težke škode in hude nesreče. Tako je dobil n. pr. vulkan Sangaj od učenjakov nečistni naziv »največjega divjaka med vulkani celega sveta«. Njegovo delovanje je naravnost strahotno. Vsaki dve minuti bruhne do 1000 m visok steber gostega dima. Njegovo bučanje se sliši do 300 km naokrog in razsipa pepel na iste ogromne daljave.
Tudi podnebje je zelo ugodno na teh planotah. Po pravici pravijo, da tu kraljuje večna pomlad. Za Evropejca pa je precej enolično, ker ni spremembe v letnih časih in so dnevi vedno enako dolgi. Tu uspevajo skoraj vsi pridelki naših planot, kakor žito, krompir, ječmen, koruza itd.
Ogromna večina celega ekvadorskega prebivalstva živi v primorju in na teh planotah.
»Orient« ali vzhodni pragozdi so skoraj popolnoma neobljudeni, dasiravno so zelo rodovitni in imajo razmeroma ugodno pod-
nadaljnje pitanje prašiča, če je dosegel težo 150 kg.
Isto načelo velja tudi za goveda.
Hladilnice
so v ZDA zelo razširjene. Danes ima že nad 1/4 družin doma lastno hladilno pripravo. Zato je danes v ZDA industrija družinskih hladilnikov skoraj tako važna kot avtomobilska industrija.
Poleg tega je v celotni državi 622 velikih hladilnih naprav s prostornino 18 milj. kubičnih metrov, ki služijo za ohranitev pokvarljivega blaga. Nad 1/5 razpoložljivega prostora je trenutno založenega z jabolka-mi.
S čim pitamo?
Čitatelji vedo, da ocenjujemo krmo po vsebini beljakovin, tolšče in škrobovin.
Na beljakovinah bogata krma ni primerna za pitanje, ker so beljakovine na splošno zelo drage in ker ne dajo mnogo tolšče. Beljakovine so predvsem za mlade in doječe živali.
Zato pa rabimo za pitanje živali predvsem krmila, ki vsebujejo mnogo tolšče in škrobovin.
Med krmila, ki vsebujejo mnogo beljakovin spadajo: predvsem vse oljnate pogače in moke, vse stročnice — fižol, grah, soja itd. —■, potem tudi detelje. Največ beljakovin pa se nahaja v mesni in ribji moki. Torej te krme ne bomo uporabljali za pitanje živali pač pa jih bomo dali mladi in doječi živini.
Sorazmerno manj beljakovin in več tolšče ter škrobovin vsebujejo otrobi. Ti pa vsebujejo več beljakovin kot moke istih žit.
Malo beljakovin vsebujejo moke. bodisi žitne kot kostanjeva, še manj pa krmska pesa ali posušeni pesini zrezki ter krompir.
Zato pa bomo živali pitali predvsem s koruzo in krompirjem, mogoče tudi z mo-kami. Tem lahko primešamo tudi otrobi, dočim so čisti žitni otrobi za pitanje predragi, ker malo zaležejo.
Ilčejo novo vinsko pijačo
Z ozirom na to, da srednja poraba vina pada in da se pije veduo več umetnih pijač, je Federacija kmetijskih zadrug v Rimu razpisala tekmovanje z nagradami za ustvaritev nove pijače na podlagi vina. Pijača vsebuje lahko dišavne in grenkljate tuje snovi kakor tudi različne kisline, alkohol pa mora biti vinski in tudi sladkoba mora izvirati iz grozdja.
Razpisanih je več nagrad s prvo v zneksu 1 milijon lir. Tekmovalci morajo predložiti svoje vzorce do 31. marca 1952.
Za slano neobčutljiv — paradižnik
Po poskusih, ki so trajali 7 let, je angleška tvrdka W. G. Wheatlhey začela prodajati seme neke nove zvrsti paradižnika, ki je neobčutljiv za slano. Zato se ga lahko presadi na njivo mnogo prej kot druge vrste. Prvi plodovi zorijo 7 do 8 tednov po presaditvi.
Zaenkrat je določeno, da morajo kupci semena isto sami vsejati in ga ne smejo prodajati, še manj pa v inozemstvo. — Za nekaj let pa bo gotovo na razpolago tudi nam.
Možje in fantje!
V	soboto boste imeli mesečni sestanek na Plaeuti in v nedeljo sv. mašo pri Sv. Ivanu. Ne pozabite!
nebje, ker so za sedaj težko dostopni.
Ni treba omeniti, da so Ekvadorci na splošno izobražen narod, ki se je zelo uspešno udejstvoval v vseh panogah človeškega delovanja.
Ponašajo se s slavnimi pesniki, pisatelji in slikarji. Imajo tudi svetnico, proglašeno leta 1950, sv. Marijano Paredes, bolj znano v Ameriki z nazivom »Lilija iz Kita«. A najslavnejši Ekvadorec (tudi slovenski inteligenci precej znan) je pa brez dvoma Gabrijel Garcia (izg. Garsija) Moreno, velik državnik, vzoren katoličan in mučenik. (f 1875). Škoda, da nimamo Slovenci še vsaj kratkega življenjepisa tega izvan-rednega moža, ki vsepovsod vzbuja občudovanje zaradi svoje neupogljive energije, jeklenega značaja, neumorne delavnosti in globokega verskega prepričanja.
Pripomnim še, da je Ekvador zelo napredna država, kjer si človek lahko privošči vse udobnosti modernega življenja.
Kljub temu in iz posebnih vzrokov, leži pa vendarle še dober del Ekvadorja v popolni divjini, kjer kraljuje nemoteno skh> nost velikanskih pragozdov, kjer lafiko ob-
Matija Murko: SPOMINI
Z GORIŠKEGA
Zaključna pobožnost sv. leta goriških Slovencev
Zadnjo nedeljo smo imeli goriški Slovenci v goriški stolnici zaključno slovesnost sv. leta. Slovesnost je najlepše uspela. Prostrana goriška stolnica je bila z obema galerijama vred polna slovenskih vernikov; v prezbiteriju pa smo opazili skoro vse naše duhovnike iz goriške province in še katerega od drugod, obenem pa vse polno ljudi iz bližnje in daljne goriške okolice.
Program slovesnosti je bil dobro sestavljen in tudi izveden. Najprej so nam zapeli združeni zbori znano božično ljudsko pesem »Glej, zvezdice božje.«. Ta pesem nas je zazibala v božično razpoloženje. Kraški zbori so zapeli nato dve Tomčevi pesmi: »Angelsko petje« in »Presveta noč« in priznati moramo, da precej dovršeno. Nato so nam skupni moški zbori zapeli nič manj dovršeno »Nad Betlehem«.
Sledil je govor semeniškega ekonoma g. Staniča, ki na9 je v kratkih, naravnost la-pidarnih besedah spomnil na dolžnost hvaležnosti, ki je ena najlepših, a žal ena najbolj neznanih in neupoštevanih krščanskih čednosti.
Po govoru je sledil najlepši del pevskega programa. Združeni zbori iz Gorice in okolice so nam namreč zapeli tri znane pesmi: »Raduj se«, »Noč božična« in »Počivaj«. Te pesmi, posebno druga in tretja so nam izvabile, ne sramujemo se povedati, naravnost solze v oči.
Vsi zbori so odpeli nato večnolepo Gruberjevo »Sveto noč«. Interpretacija pesmi se nam je zdela nekoliko samovoljna, preveč pavznih koron je bilo, vsaj po našem nestrokovnem mnenju, v tej pesmi, kar je pesem nekoliko raztrgalo. Sicer bi spadala ta pesem takoj v začetku sporeda ali pa popolnoma na konec in najbolje bi bilo, ko bi jo zapeli vsi navzoči.
Glavna točka sporeda je bil seveda blagoslov s petimi litanijami Matere božje in zahvalno pesmijo. Blagoslov je držal stolni kanonik in štandreški dekan msgr. Lojze Novak ob asistenci nekaterih duhovnikov.
Ko smo končali, se je delal že mrak. Skoro dve uri smo bili v cerkvi, pa bi še poslušali, ko bi bilo še kaj pevskega programa na razpolago. Razšli smo se notranje zadovoljni in z iskreno željo, da bi se nam nudila kmalu podobna prilika. In ker smo ravno pri stvari, bi predlagal, da bi nam združeni cerkveni zbori vseh okoliških vasi priredili kmalu po veliki noči skupen cerkveni koncert v eni izmed naših okoliških vasi.
Naj omenim še to, da je imel pri izvedbi pevskega programa glavno zaslugo g. profesor Filej. Kdor je vodil kdaj podobne prireditve, ve dobro, kako težko je, ustvariti iz raznih zborov enoten pevski zbor.
a. r.
Podgora „pozimi“
Podgorci, zdaj sem pa zopet na vrsti jaz, »obiskovalec« iz Gorice! — V zadnjih številkah našega lista sem bral o Podgori »jeseni« in da bo kmalu pisanega kaj tudi »pozimi« — pa sem hitro pogledal v koledar in ko sem videl, da smo zdaj o Božiču že zares »pozimi«, sem takoj prijel za pero in sem tako-le pomodroval sam s seboj: Presneti Podgorci, saj ste še kar nekam vljudni in obzirni do mojih podplatov in pišete že kar sami o Podgori, da bi pač meni ne bilo treba »rajžati« tja doli. Pa veste, onikrat mi je bilo všeč, da sem tisto nedeljo tudi jaz ogledoval Podgoro, in zato sem kar čakal na primerno priliko, da bi se še kakšenkrat splačalo tja doli se podati na zagotovljene novice. Gledal sem in prisluškoval, če je torej tam doli kaj novega in seveda — važnega. Pa vidim, veste, na zadnjo adventno nedeljo popoldne, da jo iz Gorice mahneta proti Podgori sam stolni kanonik in dekan msgr. Novak in z njim tudi profesor glasbe, gospod Mirko Filej. Ej, to bo že nekaj — sem si mislil — pojmo pogledat, kaj imajo tam doli! Pa sem urno šel in tako sem prišel kar — v slovesni zaključek lepega misijona. Koliko ljudi se je v cerkvi zbralo! Kako lepo so molili in peli; zaključni govor gospoda Vidmarja je tudi meni prijetno del. V lepem in zadovoljnem razpoloženju je ob koncu ljudstvo vrelo iz cerkve: koliko so si med seboj pravili! Enemu je bila všeč pridiga, enemu stanovski nauk, enemu petje, drugemu pa kar vse od kraja. Posebno so znali povedati, da je bilo ženam in materam všeč na njihovem posebnem stanovskem nauku in da so tudi moški prav z zanimanjem poslušali nauk, ki je bil zanje prav to nedeljo od1 enajstih in še kar precej čez poldne. Lepo! Bog daj, da bi dobro seme resnice božje in važnih življenjskih naukov ostalo trdno zasidrano v vseh, ki so poslušali in da bi vplivalo tudi na
one, ki jih ni bilo zraven. — No, pozneje pa sem zvedel, da ste imeli tudi lepe praznike, krasno polnočnico in tudi slovesno božično sv. mašo ob desetih, ko je pripomogel še k nadaljni lepoti petja tudi vaš rojak Renato Kodermac, katerega slišimo večkrat tudi na našem tržaškem radiu. — Le dobro naprej, Podgorci! In tako želim vsem blagoslovljene praznike, kar jih je še ostalo, in seveda tudi prav srečno in dobrih uspehov polno novo leto!
»Obiskovalec«
Božič onstran žice
Prvi glasovi, ki so dospeli iz bližnje goriške okolice, poročajo, da so bili letošnji božični prazniki izredno žalostni, še med nemško okupacijo nikoli taksni. V Šempetru, Vrtojbi in Mirnu so bile cerkve celo zaprte. Oblasti so namreč zaradi parkljevke ukazale zapreti gostilne in seveda tudi cerkve, ker se tam notri zbira največ »živine«. Tem rajše so to naredile, saj so tako ljudem pokvarile praznike.
Iz drugih krajev poročajo, da jim ne puste več zvoniti. Edini zvon je V zvoniku in še ta mora molčati! Na sveti večer smo slišali zvoniti samo na Kostanjevici, drugod pa ne.
Ker se je pojavila slinavka, so ponekod zaprli tudi šole in blokirali hiše, kjer se je pojavila ta bolezen, in tudi cele dele vasi. Ljudje morajo sami stražiti take okužene kraje. — Vidi se, da ljudskim oblastem ugajajo taki ukrepi, ker se jim zdi, da povečajo njihov ugled in teror med ljudmi.
Iz Sovodenj
Na božične praznike smo se zelo lepo pripravili s tridnevnico v čast Brezmadežni, katero je vodil č. g. misijonar J. Kopač. Ob tej priliki smo tudi opravili predpisane molitve za svetoletne odpustke. Na praznik Brezmadežne je mladina z lepim
petjem in deklamacijami proslavila Mater božjo.
Božičnica šolskih otrok v naši šoli je tudi prav lepo uspela, za kar gre največja zahvala požrtvovalnim učiteljicam in vsem darovalcem. Tudi otroci sami so pripomogli. da je božičnica zadobila svoj pravi pomen. Razveselili so nas z lepim petjem, recitacijami in z ljubkim prizorčkom.
Sveta noč v naši cerkvi pa je bila ponazorjena še z živim prizorom angelskega oznanjenja pastircem, ki so voščili sveti mir vsem, ki so dobre volje.
Silvestrovanje Kat. prosvetnega društva
Naše Katoliško prosvetno društvo je letos priredilo za člane in prijatelje Silvestrovanje na Placuti. Spored Silvestrovanja je bil zelo pester in tudi sijajno izveden
ter je razveselil številne povabljence (okrog 100).
Vodstvu Kat. prosvetnega društva sc moramo za tako lep večer prav iskreno zahvaliti in prav tako Marijini družbi, ki je v ta namen dobrohotno odstopila dvorano.
Seja občinskega sveta
V	petek zvečer se je vršila na goriškem Gradu običajna seja mestnega obč- sveta. Sejo je otvoril sam župan dr. Bernardis. Takoj po otvoritvi so svetniki pregledali proračun za leto 1951. Predsednik obč. podjetij prof. Vierthaler je na kratko razložil finančno stanje v letu 1951. Poudaril je da je bil v minulem letu dobiček za 5 milijonov manjši od onega v letu popre-je. Vsled tega je predlagal, naj svet odobri zvišanje tarif na plin in vodo. Zatem so odborniki pregledali proračun za leto 1952 in odobrili povišek na plin in vodo.
S TRŽAŠKEGA
Polnočnica 1951 na Opčinah
Božič je vedno lep in domač praznik za vsakega vernega katoličana — spomin na rojstvo Odrešenikovo.
Letos se je na Opčinah zdel nekam lepši. Cerkev je bila natrpana ljudi o polnoči kot tudi na božični dan ob lih. Videlo se je veliko tujih obrazov, veliko iz Trsta, kot tudi takih Opencev, ki jih ni nikoli videti ob nedeljah.
Vsakdo je dobil lep vtis od na novo preslikane cerkve. Po tolikem času je naša cerkev dobila spet svoje lepo obličje, kot ga še ni imela.
Nekaj novega je bilo letos tudi petje. Združen z našimi dobro poznanimi pevkami je pel letos akademski pevski zbor »ladran«. Marsikdo je izjavil, da že dolgo, dolgo let ni slišal takega petja v svoji cerkvi. Mavova maša, s svojimi božičnimi motivi, je bila prav dobro podana, posebno basi so lepo zveneli v zboru. A pri pesmih moškega zbora se je le opazila neka negotovost. (Prijazna kritika naj bo pevcem v vzpodbudo).
Ponos Opčin je tudi, da so oddajali našo mašo preko radijskih valov. Menda je to edina slovenska masa, katero sliši Slo-venec po radiu.
Nova cerkev na Pesku
V	oktobru so vsi gospodarji iz Grocane, Peska in Drage naredili skupno prošnjo na Zavezniško vojaško upravo, da bi jim sezidala cerkev na Pesku. Gročanska in Dražanska cerkev sta ostali onkraj meje. Od cerkve v Bazovici so vse tri vasi precej oddaljene.
Za prošnjo prebivalcev je Zavezniška uprava pokazala veliko razumevanje in je verjetno, da se bo drugo leto sezidala cerkev na Pesku, ki bo služila vsem trem vasem.
ECA za STO
ECA za STO je izdala te dni novo brošuro »Obnova Trsta«. V njej so objavljeni uspehi pomoči ECA našemu ozemlju v treh letih obstoja te organizacije. Do 30. jun. je ECA nakazala STOju 16.038.000.000 lir. Navedena vsota še ni bila popolnoma izkoriščena.
Zanimivo je, da so od zgoraj navedene svote nakazali za kmetijstvo samo 50 milijonov lir, kar je seveda zelo malo v primeru s celotno vsoto.
Neverjetna laž
Italijanski tržaški tisk je poročal, da je deficit v proračunu za prvo polletje 1932 znašal 20 milijard lir, kar da je krila italijanska vlada. Te dni je ZVU postavila italijanski tisk na laž z izjavo, da je prispevala Italija za kritje primanjkljaja samo 10 milijard lir. Tudi ta denar ni italijanski, ker kot druge države dobiva tudi Italija podporo od Amerike.
Božič v Žabnicah
Predvsem naj omenimo, da smo letos zaman pričakovali naravnega okraska, ki nam vsako leto ob tem času tako čudovito ter očarljivo okrasi našo gorsko dolino od vsakega drevesca do na j višje smreke. Vse to smo letos pogrešali in še prav posebno, ko smo se odzvali vabljivim klicem vaških zvonov ter šli v cerkev h polnočnici. Toda to je le zunanja lepota, ki se spreminja z vremenom in časom. Nespremenljivost najdeš le v cerkvi, kjer ti cerkveni obredi, jaslice in krasne slovenske božične pesmi še najbolj pričajo o nekdanjem velikem dogodku, o Kristusovem rojstvu.
Na Božični dan so se lepo odrezali cerkveni pevci z Mavovo latinsko mašo in s tem pokazali vso dobro voljo.
Isto noč pa se je zgodila v vasi velika nesreča. Pri znani družini Klinar (Albergo Spartiaeque) je nastal velikanski požar, kakršnega že dolgo ni pomniti v naši vasij Kljub precej nagli pomoči vseh vaščanov, domače in okoliške požarne obrambe, je požar prizadetim povzročil ogromno škodo, ki gre v milijone. Pogorelo je od strehe, kjer se je ogenj začel, do prvega nadstropja. Bomo videli, kako se bo izkazalo zavarovalno društvo s poravnavo nastale škode!
Pred koncem leta smo pa končno dočakali tako zaželeni sneg. V Žabnicah ga imamo do 30 cm, ria Sv. Višarjah pa en m. Imamo že polno smučarjev iz vseh strani, ki so že nestrpno čakali in se pripravljali. To zimo imamo v vasi še druge vrste športa, od jesenskega nenavadnega dežja nastalo jezero, nudi krasno ledišče vsem ljubiteljem tega športa. Iz gozdov se bo začela vožnja lesa in s tem šele pravo zimsko življenje. Seveda je še skoraj premalo snega, posebno če se spomnimo na metre in metre snega pretekle zime.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
čuduješ samo veličino Stvarnika, a zaman iščeš sledi človeške podjetnosti. Sem spada oni tretji del ekvadorske države — ekvadorski Orient — ki nas pa za sedaj še najbolj zanima kot domovina Hivarcev in težki delokrog naših misijonarjev.
*«*
Ekvadorski Orient je malenkosten del ogromnega amazonskega pragozda, ki je brez dvoma najobsežnejši na svetu, /ato je v marsičem sličen onemu »Zelenemu morju«, kakor imenujejo deželo ob Amazonki. Deležen je njegove čudovite, skoraj neverjetne rodovitnosti in deloma tudi njegovega vročega iu vlažnega podnebja. Vendar pa ugodno vpliva na ekvadorski Orient, ki je sicer vlažen, a mnogo bolj zdrav in hladen, kakor vse ostalo amazonsko nižav-je. Vročino občutiš samo nekoliko v opoldanskih urah, medtem ko so večeri in noči precej hladne. Letnih časov, kakor jih mi pojmujemo, sploh ni. Dežuje zelo obilno, včasih tudi par dni zaporedomai Ta preobilnost padavin je za Evropejca skoraj edina vremenska nevšečnost. Drugače pa bi
bila dežela zelo primerna tudi za evropejsko kolonizacijo, seveda če bi zgradili ceste in druga prometna sredstva.
V rastlinskem oziru je ekvadorski »o-rient« pravi raj. Človeku se zdi kot da bi se vse rastline sveta z medsebojnim dogovorom znašle v tem oddaljenem in skritem kotičku Južne Amerike.
V fantastičnem naredu najde botanik rastline vseh velikosti, vseh oblik in vseh barv. Pridnemu kmetovalcu bi rodila ta bujna zemlja z neverjetno radodarnostjo najrazličnejše tropične pridelke, kot so kava, kakao, banane, pomaranče, sladkorni trs, ananas, mandioka, sladki krompir itd. Dobro uspeva vsaka zelenjava in vrtnarstvo.
Med industrijskimi rastlinami bi uspevat bombaž, kavčuk, rastlinska slonokost itd.
V	divjini raste vanilija, cimet in razni dragoceni lesovi.
***
Tudi živalstvo je dobro zastopano. Tu je zviti jaguar, ki s svojim grozečim tuljenjem pretrese nočno tišino, tu je divja
puma, ki ob potokih preži na svojo žrtev; tu švigne plaha srna, tam bežijo brzi tapiri itd. A srečamo lahko tudi medvede, opice, divje merjasce, raznovrstne jazbece in mnoge druge sesalce. Posebno veliko je ptičev, od neznatnega kolibrija v nižavi, preko raznovrstnih klepetavih papig, <1° veličastnega kondorja v višinah.
Toda pod lepo in privlačno obliko, skriva pragozd tudi srdite sovražnike:	kače,
posebno udave (boa), škorpijone, strupene pajke in druge golazni.
V	rekah mrgoli nešteto rib.
ŠEGE IN NAVADE HIVARCEV
Menda so Hivarei med vsemi ameriškimi divjaki tisti, ki so se do sedaj se najbolj trdovratno upirali vsakemu vplivu evropejske omike. Izkazali so se zelo odporne -e celo misijonskemu prizadevanju in so sila navezani na svoj čuden življenjski sistem.
Izmed primitivnih ameriških plemen so še najbolj čvrsti in čili in skoraj edini, ki so se popolnoma obvarovali vsake mešuni-ce z drugimi narodi in plemeni.
ZANIMIVOSTI
Italiji bodo vrnili dragoceno sliko
Ameriško zunanje ministrstvo je 14. dec. objavilo, da bo Ameriški visoki komisariat za Nemčijo vrnil po italijanski vladi opatu samostana na Monte Cassinu dragoceno sliko, ki so jo našli v Nemčiji. Slika predstavlja vnebovzetje Marijino in je delo slikarja Paula De Matteisa, ki je delal v Monte Cassinu prvič leta 1692, drugič pa od leta 1706 do leta 1709.
Ameriško zunanje ministrstvo je izjavilo, da je nek nemški vojak, ki je tudi slikar, našel to sliko na kupu samostanskih ruševin in jo vzel s seboj, da bi jo obvaroval pred uničenjem. Med vojno jo je imel spravljeno v Avstriji, potem pa jo je prenesel na svoj dom na Bavarskem.
Barvani piščanci
Nova norost v modi. Na Danskem lahko naročite piščančka poljubne barve. To barvo vbrizgajo v telo piščančka, oziroma zarodka še v jajcu in tako pride na svet s puhom dotične barve. Ko pa se ta puh po približno treh tednih izgubi, ima novo perje naravno barvo, kot pri vsakem drugem piščetu. Torej traja glorija okoli 20 dni. — A kljub temu delajo vzgojitelji teh 'barvanih piščančkov precejšnje dobičke, saj prihajajo naročila za barvane piščančke iz vseh mogočih držav. Razpošiljajo pa dan stare, in sicer z zračno pošto.
Angleži pijejo več vina
Angleški vojaki so širom sveta poskušali razna vin#a in si jih želijo privoščiti tudi doma. Zato se je na Angleškem po vojni zvišala potrošnja vina in to ne samo starih in dragih znamk kot Maršala, Jerez, Opor-to in Malaga, temveč tudi navadnih namiznih vin. V mnogih angleških restavracijah so že vpeljali nov način prodaje: dočim si prej moral naročiti celo buteljko, si sedaj lahko naročiš samo kozarec vina.
Kultura in papir
Pravijo, da je kultura tem višja, čim več papirja se porabi v neki državi na posamezno osebo. Navadno pa so take trditve precej puhle.
Papirja pa se je porabilo lansko leto na osebo:
na Švedskem 67 kg; na Angleškem, Danskem in Norveškem 45 kg; v Bel-giji, Holandiji in Švici 40 kg; v Franciji 22 kg; v Italiji 13 kg.
Dr. J. VRTOVEC
sprejema za notranje in živčne bolezni v Gorici, ul. Viti. Veneto 13
POPRAVEK
Slovencem t> Milami
Zadnjič smo objavili, da vas obišče za sv. Tri kralje slovenski duhovnik. Po pomoti smo pisali ulica Maroncelli 23 namesto Mercalli 23. Torej zberite se v ulici Mercalli 23.
Darovi za sklad L. Kemperla
Andrej Zlobec 300; Just Košuta 120; Ivan Lcgiša 190; Artur Fonda 250; Jakob Hreščak 160. lir. Imenovani so vsi iz Trsta.
Srčnu hvala!
Hivarc beži pred vsakim družabnim življenjem in mrzi kakršnokoli odvisnost.
Glavna in edina postava zanj je ta, da mu nihče ne predpisuje nobenih postav. — Telesno so Ilivarci dobro razviti, niso zelo visoki (1,70 m povprečno) pač pa mišičasti, čokati in čvrsti.
Njihov nastop je smel in plemenit. I™8' jo zelo razvite vse čute, posebno še vid in sluh. Zdi se, kakor da bi imeli še n<‘ki šesti čut in sicer »čut orientacije«: naj bo še tako osamljen in zapuščen v temni divjini, po trenutnem razmišljanju se takoj znajde in usmeri svojo pot naravnost proti kraju, h kateremu je namenjen.
Mož, kot absoluten kralj in gospodar v svoji hiši, nikoli ne dela. Kvečjemu po-maga, ko je treba očistiti goščavo. Potem pa prepusti vsako delo, bodisi v domu, bodisi na vrtu, svojim ženam. Edino opravilo ki “c možu spodobi je lov,' ribolov in diplomatske zveze z bližnjimi in „d-daljenimi rodovi.
llivarska nravnost pa ni ravno visoka. Temu je krivo brezdelje in lenoba, mnogoženstvo, razuzdanost nekaterih šeg in navad in tudi milo podnebje.
Laži in tatvine ne poznajo. Čeprav so zelo maščevalni, niso nc kruti ne surovi. Nimajo nobenega političnega ustroja, nobene civilne organizacije in ne pripoznajo nobenega glavarja, ne druge obl«31** V lem oziru so Hivarei na nižji stopnji socialnega sožitja, kot afriški *n oceanijski divjaki. Samo v primeru vojnega pohoda si izberejo začasnega vodnik«*
***
Zena je praktično sužnja. Otroci rastejo brez vsake vzgoje i" v	Pros‘<*ti
od najmlajših let. Ko je nekt Hivarc po. ,	...	da	njegov	dvanajstletni
tožil misijonarju,	J ‘«-mi
-•	-	-i, od doma in ga cele dneve
sin sfliezi vcasin	uucvc
ni nazaj in ko	“T*"	letoval
naj ga v takih	je	Hivarc
začuden. -«■«'	Ali	-da	ni
i	del« k«r hoče r« prost, «1«
(Nadalj e vanje)