Mjisi 4.%.
V torek 5« Grmlna
4848.
Slovenija izhaja vsaki (eden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold,, za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Z a celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
• -• ■ ■ • • ......-
Zakaj se mi Slavjani ne poganjamo za tisto derzavno osnovo (ali ustavo), ki se imenige republika?
(lvonec.)
Po tem razznamu misli svoje si želi Slav-jan, de bi tudi to, kar imenuje zakon (postavo) ali občno voljo, ktero iz početka imenuje voljo Božjo, in komur se vjema tudi nekdajni pregovor: glas ljudstva je glas Božji, bilo vtrupleno ali vtelesneno, to je, de bi ta občna (vseh) volja se pokazala v volji kneza.
Vsaka rodovina vidi, ali čuti saj, de je oče obraz vse moči, časti, vere. Palacky zastran tega piše: „GIava in opravnik vsake rodovine je oče, in po njegovi smerti, dokler potemki ali nasledniki njegovi v nerazdelnosti ostanejo, skupej od njih izvoljeni vladi k a ali starosta, kteri po tem sam na zborih nado-inestuje celo svojo rodovino. Ta rodovinski red se je obderžcl pri Čehih do 15. stoletja, pri južnih Slavjanih šc dan današni vlada."
Med starosti so si pa volili starosto celiga naroda, kteri je sodil razpertije in prepire „zakonem vekožiznych bohu" (po postavi ve-koživih bogov). Ta starosta je bil knez (al vladar) nad knezi, zato so mu rekli veliki knez.
To veliko knežtvo je bilo zvezano skupej z knežkim sedežam, ali z prestolam kije iz skale izsekan in v glavnim celiga naroda gradu ali mestu na očitnim kraji pod milim nebam postavljen bil.
Tode volja osebna kneza ni bila zakon, temuč zbirali so se glasi na očitnili zborih. Vsak zemljak ali posestnik zemljiša, ki je hotel in mogel, je prišel na zbor, tako de je dostikrat število zbornikov na tisuče izrastlo; glasovalo se je z osebnim pokladanjem glaso-viga znamnja v lastno posodo, ktero so knezovi služabniki med zbornike okoli nosili. Večina glasov je pri Čehih odločila".
Niso tedej očetje naši imeli gospodarja nad sabo, kteri bifbil v rokah imel celo moč, čigar volja bi že sama na sebi zakon bila, ampak imeli so kneze. To pa se nam za res zdi ravno to bili, kar po celi Evropi imenujejo konstitucijo, uslavo, to je pregrajenje kraljevske volje z narodovo voljo, po komur so tako želeli, in kar se je tudi nam, ki smo od izvir-niga, perviga življenja zašli bili, zopet pode-ljilo. Kar imamo tedaj za novo, je v resnici že prav staro, nekdajno, mi smo zopet k sebi prišli, k svoji šegi in navadi, od ktere Serbi še do današniga dne odstopili niso.
A^ravnava tedej sprednikov naših je bila demokratiška (narodovladna), operta na voljo naroda, ne pa na voljo gospoda, in je bila federativna, to je vravnava vzajemniga (medju-sebniga) združenja, to je, ena rodovina je bila po svojim starašinu zvezana ali združena z sosedno rodovino k taistimu koncu, v drugih rečeh pa je bila samostalna in svobodna.
In glej! kakor hitro smo zopet k sebi nazaj prišli, kakor smo vstopili na cesto ustav niga vladanja in reda, naši naravi primerniga, kaj je bila naša perva misel?
Federacija ali svobodna zveza, Čeh je podal roko Moravanu £se ve de, zastonj do zdaj), in Čehi, Moravani, Poljaki in Serbi so govorili od tega, kako bi, če prav svobodni,
zamogli ostali skupej v enim kraljestvu ali deržavi. Jedro Slavjanov se je oglasilo; ali
Ncmcam je zvezna ustava (federacija) neljuba; oni t erjajo gospodarljivo po izvirni lastnosti svoji, de bivše zativec vklonilo pod eno vlado, sicer, kakor pravijo, z polno svobodo, samo ta mala reč, de nam še imena našiga ne privošijo, govoreč vedno le od Nemcov (jeder Deutsche).
Ker pa že ni več navada, imeli očitno in vi dežno gospodarja nad sabo, bi bili naj rajši gospodarje kot celi narod, za to bi pa treba bilo, de bi se popred znebili teh (skorej) 38 gospodarjev (vladarjev), kraljev, vojvodov, knezov itd.
Tako znebenje ali oprostenje pak se imenuje republika in to oni hočejo na vse viže vpeljati. Naj bo, ako mislijo, de je v tem blagor njih in razvitje njihoviga izvirniga jedra. Ali zakaj mečejo nam vsaktere zaderžke in spod-tikleje na pot. Mi ne spoznamo nikakoršniga gospoda, mi smo se vedno proti gospodarstvu trudili in poganjali, če ne bi bili že kdaj vsi ponemčeni, ali nam je ljubo, imeti vidljivi tron ali sedež pravice, de bi tu tudi edinost našiga vzajemniga trudenja vidili.
Republikam so tudi v pravici in deržavni osnovi spirilualisti (duhovidci), ali ljudje , ki hočejo resnico le v goli misli imeti; mi Slavjani smo v tem obziru neverci, mi hočemo viditi središe svoje, okoli kteriga se obračamo, hočemo viditi sedež, pred kterim se združujemo.
Nam Slavjanam ni kralj oseba zraven stoječa, ali ktera bi nad nami bila, ktera bi od nas razločna bila, ki bi se nam protivila ali nam naklonjena bila. Nikdar! kralj je vidljivost ali podoba naše lastne volje, obraz postave, moč zakona ali — vlada. Mi častimo v kralji sebe, mi ljubimo v njem sebe, mi smo v kralji v eno osebo združeni in kralj se v nami tako rekoč razide.
Mi smo kot čebelice. Kaj dela malica med njimi? Nič. Čemu je tedej imajo? zakaj vmi-rajo, zakaj razletvajo, ako matico zgube? Za-vaj ji že v zarodu z tako skerbjo strežejo? Zato ker je ta matica njih vidljiva edinost, ker se v nji shajajo in razhajajo volje vseh, ker se je vsi dotikajo.
Spoštovanje kralja pri nas je v veri, in kakor bi Nemec rekel, v malikvanji ležeče. Slavjani so sploh bolj verni in pobožni, to spričuje njih nagnenost k božjim potam, k po dobam, k prirodi sploh, zlasti k zelišam. Oni spoštujejo Boga bolj v vidljivosti. Vera in po-božnost pak je jedro naroda.
Republika je bolj za spiritualiste ali du-hovidce; kraljestvo pa za naravoljube, kterim se nobeno živo telo ne razide v golo misel in takorekoč v strašilo. Po znotrajni resnici hvalimo in imamo tudi mi republiko, zato ker nima gospodarili osebna volja, ampak le občna, to je, mi ne poslušamo nobeniga, kakor sebe, ali to v celosli, v edinosti; ali to edinost in spravo, ali nas složne hočemo v enim viditi, mi hočemo viditi svojo mogočnost, svojo važnost, svojo slavo, mi hočemo viditi, kako nas sosedje častijo, in zato imamo radi kralja, njegovo veličastvo, njegovo slavnost, zakaj slednji deržavljan čuti tako rekoč v kralji biti kaplica kervi njegove.
Republikam pak, zlasti pa ti okoli nas hočejo biti vsak sam kralj, gospodar in nobeden podložen.
Mi Slavjani pa smo podložni in pokorni občni (vseh) volji, torej kralju. Kadar se kralj razžali, nas to vsakiga osebno zadene in rani
ako je kralj osramolen, smo osramoteni tudi mi. Kralj ni oseba vnjerjoča, kakor tudi narod ni vmerjoč, zato pa tudi mi kričimo v primeru smerti: „Kralj je umeri, naj živi kralj!" De bi le vedli, kaj de delajo, ti, kateri v Austrii kra-jevsko čast spodkopujejo.
Nagovor kneza Švarcenberga,
kterim je 27. listop. v Kromerižu deržav-nimu zboru novo ministerstvo in pot, po kteri hoditi misli, napovedal.
G o s p o d j e m o j i! Po poklicu Nj. Veličanstva se je ustavo-dajavni deržavni zbor za naprejšno posvetovanje zastran ustave tukej sošel.
Ko nas je zaupanje cesarja med sveto-vavce krone poklicalo, nam niso neznane bile težavnosti naloge, velikost odgovornosti nasproti jrestolu in ljudstvu. Rane iz minulosti se imajo celiti, zaderge sedajnosti odpraviti, novi red v vseh rečeh za bližnjo prihodnost ustanoviti. Zavest pošteniga trudenja za blagor deržave, ljudstva in za svobodo, zaupanje v Vašo pomoč pri tem velikim delu sta nas primorala, osebne obzire ljubezni do domovine v dar prinesti in poklicu cesarja se vdati.
Prevzamemo opravljanje vladarske oblasti iz rok Nj. Veličanstva z odgovornostjo vred, z terdnim sklepam, vsaktero protiustavno moč vtok) stran odpravljati, zraven pa tudi nikakoršniga preseganja v izpeljavno oblast ne dopušati.
Edini v podstavnih pravilih, bodo besede in djanja vsakteriga izmed nas izrek politike celiga ministerstva.
Mi hočemo ustavno monarhio (samoder-žavo) resnično in odkrito. Hočemo to deržav-no osnovo in spoznamo njeno bitje in terdni obstoj v skupnim vživanji postavodajavne oblasti po vladarju in po namestnikih Austrije. — Mi jo hočemo ustavljeno na enako pravico in nemoteno razmovo vseh narodnost, akor tudi na enakost vseh deržavljanov pred postavo, zagotovljeno z očitnostjo v vseh razdelkih deržavniga življenja, operto na svobodno občino (srenjo) in na svobodno izobraženje ali razvitje dežela (Landertheile) v vseh znotraj ni h zadevah, oklenjeno z skupno vezjo krepke osrednje oblasti.
Upamo, de bomo izid (nasledik) Vaših pogovorov zastran ustave berž ko berž Nj. Veličanstvu za poterjenje predpodložiti zamogli.
Ministerstvo bo skušalo opravništvo po potrebah časa prenarediti in dokler od posta-vodajavstva stanovitne odločbe dane ne bodo, bo potrebne vkaze razposlalo. Dvojni konec bomo v ti reči pred očmi imeli: nekrateno ohra-nenje austrijanskim narodam zagotovljene svobode; ustanovljenje pogojev, brez kterih svoboda mogoča ni; de bo ta živa resnica, de se bodo pogoji njeni izpolnili, za to se mislimo krepko in ojstro potegniti.
Ministerstvo noče zaostati za hrepenenjem po svobodnih in narodu prijetnih napravah; marveč za dolžnost svojo spozna, se na čelo tega prizadevanja postaviti.
Kmečko ljudstvo, komej še le osvobodjeno od zemljiških davkov, težko (nepoterpljivo) čaka na postavne odločbe zastran plemena in mere odškodovanja, kakor tudi zastran tistiga
dela, ki ga bo ono po pravilih primernosti se odrajtati moglo.

Podstava svobodne deržaveje svo bodna občina. De se tedej z svobodomiselno občinsko postavo samostalno oskerbovanje in ravnanje med mejami, zavoljo občniga prida danimi, zagotovi, je silna potreba. Ko potrebni in neogibljivi nasledik samostalnosti občin se vda pomanjšanje deržavniga opravništva in potrebam časa primerna vravnava gosposl (oblast, uradov). Čez te reči, kakor tudi čez prenaredbo sodništva v ustavnim duhu, vpel-janje deržavnih sodnih oblast namesto grašin skih in občinskih in popolno ločitev opravništva od sodništva se Vam bodo, gospodje moji, primerni predlogi storili. Ravno tako tudi čez overanje razvad tiska z kaznovanjem, čez vravnavo družtvine pravice, na podlagi, ki se z deržavnimi nameni zediniti da, in čez osnovo narodne straže. Zakaj ravno ker se ministerstvo svobode deržati hoče, za sveto dolžnost ima, gotovi stan pravice zopet vterditi.
Ministerstvo se zanaša na skerbno in zvesto pomoč vseh oblast. Deržavni služabniki v sredi deržave, kakor tudi v deželah v iz-peljevanji njih službinih dolžnost podpirati, bo njegova posebna skerb.
Žalostne reči so se dogodile. Orožja se je bilo poslužiti treba zoper eno stranko ki je bila glavno in stolno mesto v glediše brezvladnih inetežev (homatij) spreobernila. Globoke rane so vsekane. Jih polajšati in zaceliti, kolikor je moč, Dunaj, serce cesarstva, zopet k poprejšni blagovitosti pripraviti, in skerbeti, de se od neogibljivc potrebe vsiljeni sedajni nenavadni stan, kakor hitro bo mogoče, dokonča, si bomo serčno prizadjali.
Na Laškim je naša slavna armada vero-lomstvo in izdajo premagala, in stare čednosti austrijanske vojske, bratovsko zložnost vseh plemen, junakoserčna vdanost za čast, slavo in velikost Austrije, so se slovesno izkazale. Še mora tam stati, na boj pripravljena, de ohrani celotnost deržave.
V organski zvezi z ustavno Austrijo bo po sklenjenim miru lombardsko-beneško kraljestvo nargotovši poroštvo za ovarvanje svoje narodnosti našlo. Odgovorni svetovavci krone bodo stali nepremakljivo na podlagi pogodeb. Zanašajo se, de bo v bližni prihodnosti tudi laški narod dobrote te ustave vžival, ki bo različne plemena z popolno enakopravnostjo oklepala.
Ranjenje te perve pravice narodov je v-nela deželno vojsko na Ogerskim. Zoper eno stranko, ktere zadni konec je prekucija in odterganje od Austrije, so se vzdignili tam narodi, v svojih neznebljivih pravicah razžaljeni, Ne zoper svobodo, ompak zoper taiste je vojska začeta, kteri jim svobodo odvzeti hočejo.
Obderžanje celotne deržave, ožeji zveza z nami, vspoznanje in zavarvanje njih narodnosti to je, za kar se prizadevajo. Ministerstvo jih bo podpiralo s vso močjo, ki mu je dana. Z orožjem, ker so vse druge poti mirniga poravnanja zastonj skušene bile, se bo tam grozovlada hudodelske stranke vkro-tila in znotrajni mir zopet vterdil.
Gospodje moji! veliko delo, ki nam je v porazumljenji z narodi naloženo, je vstanoviti novo vez , ki ima vse dežele in narode austrijanske v eno veliko deržavno telo zediniti.
To postavljenje zraven tudi pot pokaže, po kteri bo ministerstvo zastran Neinstva (deutsche Frage) hodilo. Ne v razdjanji sa-moderžave leži velikost, nc v njenim slabenji vkrepljenje Nemčije.
Austrije obstoj v deržavni edinosti jc za Nemstvo, je za Evropo potreben. Z tem prepričanjem navdani pričakujemo naravno razvitje tega še ne doveršeniga preobračajočiga vrenja, še le kadar prerojena Austrija in prerojena Nemčija novo terdno podobo zado-bite, bo mogoče, njune medjusebne zadeve deržavno odločiti; do tistiga časa bo Austrija tudi naprej zvesto svoje zvezne dolžnosti izpolnovala.
V vseh zvunajnih zadevah cesarstva bo mo prid in čast Austrije varovali in ne dopustimo odzvunej nikakoršniga motenja samo stalne razsnove naših znotrajnih razmer.
To so glavne vodila politike naše. Mi smo jih z neovito odkritostjo razodeli, ker brez resnice ni zaupanja, zaupanje pa jc pervi pogoj hlagonnsniga delanja vladarstva z der žavnim zboram.
Deržavni zbor.
Seja 27. Listopada.
Smolka prične sejo in pusti imena poslancov prebrati, de bi se vedlo, koliko jih še ni prišlo v Kromeriž; bilo jc pričijočih 29G. Po navadi je prišlo^ na versto branje protokolov poprejšnje seje; predsednik pa je opomnil, de se morajo tu prebrati tudi protokoli od 28, 29. 30 31. Ivozoperska, ker se še na Dunaju zgoditi moglo.
Hellriegl, poslanec iz Tirola, dokaže, de tisti protokoli (zapisniki) veljave imeti ne morejo, ker je cesar že 22. Koz. deržavni zbor vstavil in odložil bil.
Za njim se vzdigne Rieger (Čeh), in reče de je želel, de bi poslanci mirno svoje pomenke zopet začeli; ker je pa nasprotna stran se sama z minulostjo počeli jela, torej se der-znem — je na dalje rekel — svoje mnenje v ti reči razodeti. Menim, de se imenovani protokoli prebrati nimajo, ker niso protokoli v redu peljanih, in polnili sej. Jez in mnogo drugih poslancov nismo bili pričijoči, ker se to zavoljo naše osebne varnosti zgoditi ni moglo.
Reči mi sicer kdo vtegne, de bi se mi nič zgodilo ne bilo, ali jez mu odgovorim: znabiti tako, kot Laturu, in ako tudi ne to, bi saj misli svoje razodeti ne bil smel: proti tem pa je moje pooblaslenje (mandat). Meni tedej druziga ostalo ni, kakor ga iz rok dali; ali s tem bi ne bili zadovoljni moji volivci Opustil sim tedej svoje mesto, zakaj naloga moja ni bila, z mečem, ampak z besedo domovino braniti; poprašam, ali bi bil smel, vi-težko obnašanje Jelačiča in hrabrost njegovo hvaliti? Gospodje, ako spoznate za dobro tiste zapisnike, priznate tudi revolucijo z vsemi njenimi nasledki. Ne recite mi, de je vlada seje zbora tudi po 6. Koz. priznala, tega dokaza vam nc zavidini. Cesar je zares vaše sklepe zastran davkov podpisal, ali cesar ni odgovoren; ali prašam vas, se je ministerstvo Wessenberga ali prav za prav odlomik njegov tako obnašal, kakor se je obnašati imel? Saj je ravno tisto ministerstvo Vindišgrecu vka-zalo, zoper Dunaj z vojsko iti, in Dunaj bombardirati. (Veliki hrup na levi strani.) — Ne rečeni, de bi vsi svojiga mnenja svobodno povedati smeli ne bili, ali velika večina to ni smela. To spricuje, dc sc niso le češki, ampak tudi mnogo drugih poslancov iz Dunaja proč podali.
Gospodje, ako spoznate imenovane protokole za veljavne, morate tudi njih nasledke za dobre spoznate, in kar ste takrat sklenili, zpeljati skušati, zakaj to je dostojnosti deržavniga zbora primerno. Vi ste sklenili, de se vsi poslanci, ki so iz Dunaja odšli, v 10 dneh nazaj verniti morajo, ako nc, de se morajo poslanstvu odreči in de se druge volitve razpišejo. Zakaj tedej terpite, de jez tu sedim, ki vas vbogal nisim? Res je, de niso vsi gospodje tu tako srečni, de bi zaupne pisma od volivcov dobili! — Vi ste sklenili, dc jc počenjanjc Vindišgrecovo neposlavno, kako morete tedej terpeti, de še tam živi? Vi morate gledali, de se Vindišgrec z vojašnjo svojo pred sodbo postavi, ker je Messenhausra v-streliti dal, kteri je po vaših poveljih se ravnal , vi si morate dosledni (konseipient) ostati, morate vbitim spomenike postaviti, vdove njih preskerbeti, in mi vam bomo hvaležni za pri-doblenje 6. Koz., ktero, če se izpolne, nas tje pripelje, kjer smo pred 10. Sušca bil.J
Odgovornost za to vse, kar se je zgodilo, naj prevzamejo ti, ki so to napravili, in ki hočejo poterjenje omenjenih protokolov, jez jih od sebe pahnem.
Šuzelka je odgovoril, de mu čast ne dopusti Riegerju na njegovo obrekovanje odgovoriti.
Bravner jc govoril, de je z Riegram enih misel ter je priložil: ako te protokole priznate (anerkennt); priznate tudi Dunajsko prekucijo, ktero so Dunaju ptujci vsilili, ki je za to edino v zgodovini in ki se z tem od druzih loči, de se je malovrednih pomočkov poslužila, de je v namenu zlobna, v izidu nasrečna bila.
Na to je prebral predsednik predlog Hel-riegla, de bi se zapisniki 28. 29. 30. 31. kozop. za zapisnike deržavniga zbora ne priznali; glasovalo se je z imeni. Za Helrieglov predlog se je oglasilo izmed 275 poslancov 143, proti njem pa 124 udov; 10 jih ni glasovalo. Tako je bilo branje zaverženo.
Nato so prišli novi ministri v zbornico, in predsedni k Švarcenberg je prebral program, kteriga smo v današnim listu poslovenili.
Zadnjič je še poprašal Šuzelka ministre: ako za vse to, kar se na Dunaju in na Ogerskim godi in goditi ima, odgovornost prevzamejo? ako mislijo, de bo Dunajsko mesto še dolgo obsedeno, in kaj de bodo zastran Blu-move smerti storili?
Minister švarcenberg pak je rekel, de bo boljši, ako mu Šuzelka te vprašanja pisane poda, de bo pozneje po skupnim pogovoru ce-iga ministerstva odgovor prijel.
Seja 30. listopada. Predsednik Smolka je oznanil, de so se naslednji polanci poslanstva odrekli: Thieman, Jacobovski, Lubomirski, Zamoiski, Dolšajn; in de so nekteri drugi poslanci že zvoleni: Helcl za Krakov, Janež za Celovec, llobel za Budveis. Po tem so govorili zopet od opravilniga reda.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenske dežele.
V Ljubljani 3. Grudna. Vojsko imauio Auslrijanci v izhodu, vojsko v zahodu, vojsko smo komaj dognali v sercu naše deržave, na Dunaju, vse protivne moči pazijo na naše po-ubljenje, moramo torej povsod pripravljeni biti; zakaj vojske sreča je gibljiva, in ne ve se kam de bi morde hipama treba bilo pomoči poslati. In to je vzrok prihodu verlih grani-čarskih vojakov na Ivrajnsko. Prišlo jih je en bataljon brez vojažke obleke in orožja. Oboje se jim bo tukej podalo in bodo — ne vemo doklej — tukej ostali in čakali v pre-mago Cesarjevih sovražnikov, na vsako stran se podati, kjer je tih kaj. Ali ni potem nesramno Slovencam legati, de so Horvati namenjeni z silo našim kmetam pridobljenih novih pravic zopet vzeti? De bi obmolčali nesrečni šuntarji, ki tako kmeta dražijo! nar liuji kazen zaslužijo, naj bodo gosposki ali tmečkj. Pravijo de v ta krivičen namen bo še enajst bataljonov Horvatov prišlo, in de potlej bo hud boj z našim. Lažnivci! Kdo so Horvatje? alj niso naši bratje, niso sami tudi kmetje? Jim zaupamo, jih bomo po navadi prijazno sprejeli, ko bi ravno vsi prišli. Šuntarjem pa gorje!
# V goriški okolici bo 11. t. m. volitev poslanca za deržavni zbor namesto g. Dolja-ca. Še enkrat, volivci goriške okolice, Vam živo priporočimo, izberite si rodoljubniga poš-teniga Slovenca bistre glave!
(Ž) od Drave. Prošnja na učitilske skupščine po Slovenii. Že od davna smo občutili pomanjkanje knig za naše slovenske narodne učivnice. To pomankanje se zdej s tem bolje pokazuje, ko se imajo naše učivnice u narodnim [duhu ustrojiti. — Z velikim veseljem smo tedaj u „Slonenii" iz Tersta zaslišali oglas novih šolskih knig, za kteri oglas se milemu našemu prijatelu g. Ivanu Macunu,
v imenu slovenskih domorodeov iskreno zahvalimo. Te šolske knige se nam zraven nizke cene tude z tem silno priporočajo, ker so u novim (že občnem) pravopisu pisane, da vsaj enkrat ta zmešnjava v naših šolah zastran pravopisa neha. Zvekšinom so že pridni rodo-lubni g. učiteli svoje učence u novim pravopisu pisati učili; knig so pa bile po starim kopitu. Naše (nemško) dežclsko poglavarstvo u Gradcu je malo skerbelo za slovenske šole. Nič bolje ni z našimi okružnimi poglavarst-vi. Jim so potreboče slovenskih šol neznane bile. Prijemati smo morali knige, kakšne so nam iz (nemškoga) Gradca pošilali, brez obzira, ali so te knige našim šolarjem primerne, ali ne! Smo hoteli slovenske evangelje, poslali so nam nemške!! — Se je kde kak po-samesen domorodec oglasil, njegova beseda je bila glas upijočiga v pušavi. Zdaj je došla doba, da se mi vsi oglasimo. V tem bodo uči-telske skupščine silno koristne. Zato se na vse gospode katehete in učitele z prošnjo oberne-mo, naj v teh skupščinah prošnjo do dežels-kega poglavarstva sostavijo, da se te šolske knige kak naj hi tre j tude pri nas v šole uvedejo. Želeti bi bilo, da se po celi Slovenii jednake šolske knige rabijo. Koristna kniga za male učence bi utegnila biti: miloserč-nost do žival; za bolj odrašene: „kmetij-ska kemija." Kar bode jedna ali druga uči-telska skupščina sklenila, naj se po slovenskih časopisih razglasi, da se po tem takim vsi slo-žiino ino zjedinimo! Mati Slovenija v sladkim zaupanju po vsi pravici pričakuje, da se bodo lete skupščine v duhu sadajne dobe obnašale: da bodo zastopniki (reprezentanti) slovenskega učilstva, u vsem svojim djanj u tude krepki braniteli in podporniki naše slovenske narodnosti; da se u teh skupščinah prav po domače u slovenskim jeziku (ne tujim) posvetujejo za prid slovenske mladine; da so zapisniki tude slovenski, kak pri Nemcih nemški. Tako bomo zatertoj slovenščini pot v pisarnice in v šole pripravili. Bog daj!!
v
€eska dc/cla.
Slovanska Lipa je sklenila deržavnimu zboru prošnjo poslati, de bi berž ko berž u-stavo avstrijanskim narodam izdelal, in de bi se na ti podlagi po tem deželni zbori za vravnavo domačih reči poklicali.
V Pragi 27. listop. Včerej je bilaslav-nost, kakoršne po bombardiranji Prage še nismo imeli, namreč blagoslovljenje četertega ban-dera narodne brambe, in sicer na konjskim ter-gu pred podobo sv. Vaclava, kjer se je tudi sv. maša brala. Krasno bandero, popred Svor-nosti odločeno, z češkim in nemškim napisam in obrazam s. s. Metuda in Cirila, je bilo posvečeno od mnoge dohovšine. G. fajmošter od sv. Henrika in pa poglavarjev namestnik Me-čery sta z lepo besedo dolžnost in pomen narodne brambe razložila.	(Lip. si.)
Jtloravia in §ilcxia.
Iz Kromeriža piše 25. Listop. češki poslanec v Narodne nov iny: Delavnost poslancov je velika. Napravlja se tako rekoč novi red in početik čisto noviga življenja. Stranke se iz noviga delajo, in vsaka se skuša kolikor le moč vterditi in vkrepiti in moč drugih zmanjšati. Zlasti pa se začenja zdaj velika nova slavjanska stranka in posebni odbor, v kteriga so Čehi, Moravani, Busini in Jugoslav-jani po tri ude izvolili, se pogovarja čez vrav-nanje zadev vseh austrijanskih Slavjanov in sostavljenje programa politike slavjanske strani na zboru.
Čudite se — ali neverite še — g. Loh-ner in ž njim večidel bivši Levice so se popolnama Frankfurtu odrekli!! in spoznajo popolno federacijo austrijanskih narodov. Zamore se reči za res, de v celim zboru, ra-zun g. Zimera in nekoliko nezgovornih Nem-
cov, več nihče na Frankfurt ne misli! Levica je na svitlo dala svoj predlog prihodne ustave , ki je skorej v soglasji s temi pravili, ktere smo mi zmiram zagovarjali!
Ni nemogoče, de se slavjanska stran z bivši Levico razumi in z njo skupej večino stori. Tako je Levica ozdravila od svojih vodil, popustila od svoje ojstre centralizacije in se zvezne ustave derži.
Predlog Levice (mende spisan od g. Bre-stla) je v poglavitnih rečeh ta lc: Austrija (se ve de brez laških in ogerskih dežel) ima biti zvezna deržava z močno osredno oblastjo sostavljena iz pet narodnih deržav, in sicer: polska (Galicija, Krakov, Bukovina) z uradnim jezikam polskim in rusinskim, češka (slavjanski kraji česke in moravske dežele) z uradnim jezikam češkim, slovenska (Krajn-ska in južna štajerska) z uradnim jezikam slovenskim, laška (južni TiroJ, Istrija in Dalmacija!!) z laškim jezikam, nemška (Au-strija, štajerska, Koroška!), Tirolska in nemški kosi Českiga in Moravskiga) z nemškim jezikam. Vsaka iz teh pet deržav opravlja doma na lastnim zboru svoje domače zadeve, in osrednja oblast na Dunaju zadene samo zvunajne reči, vojništvo, deržavne dohodke, kupčijo itd.
Vidi se berž iz tega predloga, de pride poglavitno od Nemcov, Poljakov in Lahov, ki so na sebe dobro mislili, vender je že veliki korak nam nasproti storjen in upati smemo, de se bomo porazumili (spravili).
Sploh se kaže, de bomo imeli veči pre-1 pire s poprejšno sredo, kot s levico. Tudi ta dobiva čisto novo podobo in pod vodstvam g. Kaj. Majera (bivšiga deržavniga tajnika) bo nam narnasprotniši stranka, to je, nemških in birokratiških centralistov.
Tudi med Poljaki počenja mala stran se s nami združevati, kar nas zlo veseli. Ne da se tajiti, de so posledne Dunajske dogodbe veliko izdale za slavjansko stranko. Važno število, slavjanskih poslancov iz Krajnskiga, iz Primorja in iz Moravie je pristopilo odkrito na našo stran, in med njimi mnogi, ki so dozdaj kot Sauli proti lastnimu pridu z Levico deržali. Slovensko ljudstvo se je proti nekterim izmed njih tako vzdignilo, de niso le oni, ampak tudi več drugih zavoljo strahu svojo napčno politiko opustili in se k slavjanskim banderu pridružili.
Tako pišejo N. N. Dunajski časopisi so že podali tudi program gori imenovane leve srede (središa) od Majera in Doblhoffa; zoper poglavitne vodila v njemu izgevorjene ni kaj dosti reči; ali pri izpeljanji taistih, pri razdelitvi Austrije v kresije je tudi to središe, kakor Levica, pokazalo, de zemljopisne (ge-ografiške) znanosti nema, ktero se bode še le od slavjanskih poslancov učiti moglo. —
Austrijanska dežela.
(K) Dunaj 1. Grudna. Ta imamo popolni mir in tudi obseda kupčii in obhodu nične nadlegva, mir je pa tudi potreben, de se toliko ran zaceli. Na bastijali pa, ker vedno okope delajo in terdnjave popravljajo, zejajo topi na predmestja, in to nevednim priložnost daja k vsakterim neumnim govorenji, kakor de bi zdaj Francozi, zdaj clo Tnrki! se bližali itd. Vojaki so večidel proti ogerski meji odšli, samo nekoliko hervaških, čeških in polskih bataljonov je za posadko tukej ostalo. Vindišgrec in Jelačič naš slavjanski vitez, dobivata dan na dan zahvalne pisma in sprejemata poslaništva. Od ljubeznjivosti Jelačiča gredo od ust do ust vsaktere povesti; vsak ga viditi želi in na ulicah mu iz vseh krajev „Živio" nasproti doni; on, ki je mesca Kosoperska kot narveči sovražnik Dunaja in svobode grajan bil, je zdaj od vseh veljavnih ljudi časten in spoštovan. V kratkim se bo proti Ogerskim podal; verjetna povest se tudi raznaša, de se misli zdaj oženiti. Povsod, kjer so obrazi in podobe na prodej, se njegova slika vidi, kakor
tudi od Badeckiga, Vindšigreca, Veldena. Od 9 Jelačičevih slik, ki so v kratkim na svitlo prišle, mu je tista, ki jo je serbski kamnopi-sec Jovanovič, izdelal, in ktera Jelačiča v narodni obleki, kakoršen je pri upeljanji v sojo bansko dostojnost bil, narpodobniši. Pravniške šole so se v Terezianum začele, ker je pa prostora premalo, se ne sprejme več noben poslušavec; v vseučelišnim poslopji je kosama.
Novo ministerstvo in njegovo pervo razo-denje vsem tukej zlo dopade , in de je zastran nemške zveze tako odkritoserčno svoje misli izreklo, je vsem prijatlam Austrije vstreglo; in de je tacih dovolj, se je pri pogovorih pokazalo, ki so se tukej pri prihodu več Fran-kobrodskih poslancov od desne strani imeli. Vse hvali Slavjane, njih zvestobo in njih pošteno obnašanje v zadnjim težkim času. Nasproti se slabo govori od tistih poslancov leve strani na Dunaju, ki so bili nekaj zadnje sramotne prekucije krivi; Goldmarku so volivci že poslali pismo nezaupanja, tudi Pilers-dorf se je poslanstvu odrekel, de bi ga kaj taci-ga ne došlo, in za Fistra se naslednje pismo podpisuje:
Poslancu Fistru! Izvoljeni ste bili, de bi se z drugimi vred zastran svobodne ustave naše deržave posvetovali. Vsaka ustavo mora opcrla biti na svobodno razsnovo poštenih misel in šeg v ljudstvu. Mi smo volili v Vas mašnika in vseučilšniga profesorja, kteri je svoje politiško mnenje in svojo primernost za posvetovanje ustave narpopred v deržavnim zboru z tistim sramotnim govorjenjem izkazal, v kterim se je derznil odhod Cesarja in njegove nasledke z osodo šestnajstiga Ludovika in Štuartov v eno versto postaviti. Če prav neodgovoren pred postavo za vsako besedo ko poslanec, je vender pri opombi na kraljomor nasproti ljudstvu, svojimu cesarju vedno vdanim, toliko sramota, de se dolžne spoznamo izreči: sram je nas volitve naše. Vaše za-deržanje poslednič, in Vaše očitno življenje je ravno toliko pripomoglo, Vam izročeno akademijsko mladino popačiti, kolikor so se obnašanje Vaše in Vaši očitni govori prizadjali, spoštovanje božjih in človeških postav spodkopati. De si vemo, de to naše le preveč v-terjeno nezaupanje postavne moči nima, Vas iz zbora odpraviti, ako Vam čast pripusti, še dalej tam ostati, mislimo vendar pred ko zaprosimo z terdnimi dokazi deržavni zbor Vas v stan tožbe postaviti, še to sredstvo poskusiti, de bi dalej v zboru ne bili nadomestovani od moža, kteri, kakor smo prepričani ko duhovnik svojimu stanu in sveti veri, ko učitelj izo-jraženju in učenosti, ko poslanec svobodi in domovini ne časti ne pomoči prinesil ne bo in prinesti ne more.
1. Grudna zvečer sta se Vindišgrec in Jelačič v Holomuc k Cesarju peljala, kamor jih je poklical.
* Ptuje dežele.
Pruska. Vodja frankobrodskiga zbora, Gagern, je potem ko dva poročnika od ondot do pruskiga kralja poslana v razpertii med prusko vlado in tukajšnimu narodnim zboru nič opraviti nista mogla, sam v Berlin in h kralju popotval, ali kralj je obstal na temu, de se od Frankobrodčanov vižati ne da. Be-rolin in Diseldorf sta v obsednim stanu. \ Tu-ringii se zlo puntajo proti vladi; v Erfurtu je lilo pri boju z vojašinjo nekaj mertvih. V Koblencu so narodni stražniki puše vladi oddati mogli. Breslavski škof je pismo opo-minvanja razglasil, davke kralju mirno dajati,
Laška. Papež je še vselej kot jetnik v Kvirinalu. Zgovoril je, de nobeniga dela njemu prisiljeniga noviga ministerstva poterdil ne bo. Od puntarskih krogel je ena clo v slanico, kjer je papež bil, priletela. Skušajo punlarji tud'i generala Zucchita, ki je zdaj v lolonji, v pest dobiti. — Benečani so z terdnjave Malghera v novič naše napadli 19. dan p. m. Pravijo, de so naši premagali, —
ti e 1.
Hero in JDeander.
(Dalje.)
Morja mirniga vesela Ilero mila je začela Nagovarjat' sladko ga: „Krazni bog! ti znaš goljfati? Nikdar! mora ta legati, K' zove te nezvesti ga. Rod človeški je zaviden , Kervoželjn moj oče so Ti pa dobrodelen tistim, Ki se zvesto ljubijo."
„V skalogradu žalovala,
Samši reva bi jokala ,
Cvet se mi obletil bi,
l'a ti nosiš ram širokih
Brez mostov, brez bark visokih
Ljubiga na serce mi.
Grozne tvoje so globine ,
Strah in smert tvoj val je vsak.
Pa ljubezen tebe gane,
Tebe zmaga prav junak."
„Ker tud tebi dobro znane So ljubezni sladke rane. Kadar zlatni oven se Z mlado Ilele plah bežečo, Krasno kakor zor cvetečo, Spustil čez globine je, Hitro vnet od nje lepote Segel z dna si černiga , Herbtu ovna si uplenivši Peljal v jame jo morja."
„Z bogam bognji Ileli sami Bivajoči v morski jami Venec večnosti cvete. Ljubijoče rah spremljuje, i.juto morje umiruje In mornarja vsmili se. Krasna Ilele! bognja mila ! Ljubiga se vsmili ti, Srečno tudi dans pripelji Ga čez merzlo morje mi." —
Tema morje je obdala, Ona pa je luč peržgala
Na skalovja rob visok, De plavarju bi svetila; De bi srečno ga vodila K ljubljeni čez tok širok, In iz delj buči in tuli, Černo vije morje se, Zvezdic luč prijazna vgasne, Grom in ploha blizo je.
In privlečejo po zraki Černo noč na pont oblaki, Dež neskončno vlije se, Bliski vihrajo v zrakovih, ln iz jam spod skal sirovih Se nebroj viharjev vdre. In valove morja cele Brezdni zdaj požirajo, Kot peklenske jame vrata Se odpera morja dno.
„0 gorje! — zdaj ona v sili Kliče — Jupiter se vsmili, Ah! kaj sim sprosila si! Če so čuli me bogovi, Če ga mečejo valovi, Njemu več pomoči ni! Že donui pomorske tiče Plah podale so se v beg, Barke hrastovih trebuhov Išejo si varni breg."
„Ah gotovo neboječi Se izdal je morja sreči, Zvodil ga mogočni Čert. Me v ločitvi je poljubil, Mi s persego je obljubil, De odveže ga le smert. Ah v trenutju tem pokriva Strašna noč viharja ga, In dol v čeme ga kernice Moč dervi razkačena."
„Pont zavidni, tvoje krilo,
Krilo je izdaje bilo,
Bil enak si zerkalu,
Skriti so valovi tvoji
Ga vabili k ljubi svoji
Mir obetali so mu;
Zdaj pa v grozni sredi tvoji,
Ki nazaj več poti ni ,
Na izdaniga izpustil
Vse strahove svoje si."
(Konec sledi.)
O ali od?
„Slovničar mora iz naroda zajemati in ne narod se po slovničarju ravnati" tako uči g. —ark v 34, listu Slovenije v svojim nagovoru do slovenskih slovničarjev, in terja, de hi se mladi jezik „svojovoljno v podobe in pregraje njegovimu duhu protivne" ne vpre-zalf Gotovo dober in potreben nauk, de bi se le vsak po njem ravnal! de bi se le naši pisatelji, kterim je razvitje slovenskiga jezika ljubo in drago tega radi deržali, kar je čisto prav in dobro po inaternim jeziku, in de bi se z ljudskim ne pačili, dokler ni treba! — Do zdaj se pa ni nič kaj posebno na to gledalo, in vsakdan se bolj vidi, de se nekteri materne Slovnice ogibijejo in po nekaki neznani ravnajo.
Že g. —ark berž po izrečenim nauku, de se od naroda naj zajema, takole piše... „nas ivo prepriča o resnici rečenih besedic." Misliti si je, de res tako narod govori: o res-niei prepričati, ali se pa g. —ark samiga sebe po nosu tepe. Na Slovenskim je bilo tako govorjenje do zdaj neznano, in dozdajne Slovnice lakiga pomena predlogu o tudi niso "ajale. Ilekli smo pač, o treh kraljih, o Sveč-nici, o s. Jurji; tudi se reče: o turški, o fran-cozki vojski,'kjer, kakor vsak vidi, predlog o zmerahi le naznamovanje časa in dobe pomeni; pa kdo je kdaj še med kranjskim naro dam slišal: o resnici gaje prepričal, o čemu se pogovarjate? govorimo o živini, o gnoji, o svojih otrocih! — 0(1 Metlike do Gorice, in menim tudi od Drave do jadran-skiga morja so se do zdaj le od svojih otrok; od živine, od pekla in od nebes pogovarjali O petkih in o sobotah se pač Slovenci postijo, o vojski in o bolezni so v skerbi, pa logovarjali se še niso nikdar ne o Sloven-ini ne'o teh ne o unih rečeh, ampak če je bilo treba od Slovenšine, od teh in od unih reči.
Narod, to je, slovenski narod rabi scer iredlog o v svojim starim pomenu, namest ob vadar je treba, pa od te nove čudne veljave, kakor so jo v vsih časopisih pred malo časa vpeljovati začeli, dozdaj nič ne ve. Ako mu jo vender vrinite, kaj boste dosegli? to, de Slovenc Slovenca ne'bo razumel. Kaj si bo terd kranjc (terdimu krarijcu pač ne boste terde Slovenšine odrekli) mislil, če mu porečete: O vojski se radi o vojski pogovarjamo
—	o bolezni se o veselicah ne rado govori!
—	Na ktero stran se razumi, kar se v Slovenii v 39. listu str. 154 piše: Iz razlage,
tero je ban Jelačič knezu Vindišgrecu o bitvi ž Madjari pri Švehatu podal? po starim se to tako tomači: Aus dem Berichte, welchen Jelačič wahrend des Kampfes . . . abfertigte; pisatelj pa težko če ne misli: Ue-aer den Kainpf. Ko bi bil hotel reči: wel-hen er noch vvahrend des Kampfes iiber den Kainpf abfertigte, kako bi bilo bolj razumljivo; ktero je še o b i t v i o bitvi ali pa o bitvi od bitve dal? —
Morebit je predlog od, ker se ga tako ogibljete, nemškutarski, ker se tam pravi: von der Wahrheit iiberzeugt, voin Kriege sprechen? Če je nemškutarski je gotovo tudi hatinskarski, in kdo ve, kakšen še, ker ga namest vašiga o povsot rabijo: če se bomo pa vsiga tega ogibali, kar z drugimi jeziki enako j mam o, se kmalo ne bo smelo več po starim ziniti.
Pa saj ta o ne rabite več samo namest od, kmalo vam bo za vse druge predloge služil; v 40. listu 1. str. 2. predel Slovenije se bere: „de bodo k sklepam o razterganji Austrije in o vtelesnjenji nje velikiga dela v Nemstvo pripomagali" namest za ali v raz-terganje ali tudi zastran razterganja — iiber die Auflosung.	■ •
Kako, de pa ta o tolikanj vrivate? ali vam to oačenje samb na sebi tolikanj dopade, ali se morebiti, ž njim Hervatam in Iliram približevati mislite? Nekaj hervaškiga mi je znano, kakor ga narod govori, pa se ne spomnim, (le bi pfedlog o v vašim romenu bil slišal. (Narberžeje za to, ker Hervati okol: Zagreba bolj slovenski jezik govore, zakaj \ vseh drugih slavjanskih narečjih se o v imenovanim pomenu najde. Vred.)
Morebil koga po o zato tolikanj mika, ker ga gospod Koseski rad rabi. Ne rečem de ni zlo zapeljivo tega se poprijemati, kar se pri tako slavnimi! vodji slovenskiga pismen-stva najde, pa kakor povsot, tako tudi tukaj ni pozabiti na: „et ne nos inducas in teiflatio-nem." Gospod K hodi svojo pot, ali prav za prav leti po visočinah Slavjanstva, in uterguje
tam eno tam drugo rožico, in če mu obena ne dopade, si jo sam stvari, de svoje izdelke lepotici. Zato pa, ker svojo pot hodi, ne hodi povsot po stopinjah naroda; zato ker on pravi: o tem, o draiconu, ni gotovo, de slovenski narod tako govori. Ako njemu dopade kaj noviga od drugod vpeljati, ali tudi kako domačo besedo drugač zasukati, kakor jo narod govori, ne kaže, de bi se vse to posnemalo , ako se hoče po — arkovim nauku iz naroda zajemati.
Menim tedaj, de, dokler v domačim jeziku kaj dobro rečeniga najdemo, nikarno po ljudskem ali po zmišljenim segati, in jezika brez potrebe kaziti; doma pa, to de po vsih kotih če le skerbno išjemo, vse najdem«, česar nam je treba razen kakih imen od reči, ki so Slovencam ali nove ali od drugod zane-šene. V takih primerah si pa le po previdnosti pomagajmo, to je, ne grabimo v en dan tje po vsili besedah na novo nastavljenih brez pomisliti ali so po vsim pomenu "prav izpeljane in primerjene. Naj nam tukaj velja: in dubiis libertas, če kdo bolje ve, naj pove, sčasama se bo nar boljše vstanovilo.
Ne bi škodovalo, de bi se v novim besednjaku, kteriga pervi zvezik, upam, ne bo več dolgo na se čakati dal, vse besede, ki niso iz naroda, posebno naznamenvale. To bi znalo v veljavo besednjaka pomagati od ene strani vsim tistim nevernim Tomažem, ki se jim vse ptuje (horvaško!) zdi, kar ni v njih rojstnim kraji znano, od druge strani pa bolj prebrisanim glavam, de bi, kar je od nekdaj goloviga, v časti imeli in se samo nad novim in ptojim modrovali. — Hraberski.
.mciupiliar.
(Konec.)
Hlapca tedej gresta v klet in valita po stopnjah culo tobaka, in ko jo blizo verlia pripravita, se pripogne Štempihar, prime z roko za culo, ter jo verže cez ramo , se oberne k grajšaku rekoč: „Nu gospod, pa Bog plati, de ste mi tako dobro hranili tobak," in gre. — Vjeli so ga bili in gnali mende na Dunaj. Tam pa so mu rekli: „štempihar! spustimo te, če medveda veržeš." Na to pa jim odgovori: „Upam ga vreči, ali drugač se ne mečem, če se medvedu torba dene na gobec, de ne bo mogel gristi." Pripeljejo ga. Oene se mu torba čez gobec. Zgrabita se — dajeta se dolgo, in rujeta in sujeta. Na zadnje pa se vonder medved na lla zvali. Spustili so ga res de, ali od kar se je z medvedain metal, več ni bil zdrav; bolehal je zniiram po malim.
Vsi so se ga bali, posebno pa fantini — ponočni vasvavci. Tele je po svislih, odrih, in kjer so ležiša imeli, po noči iskaval, in kteriga je najdel, zvalil ga je na tla, in ni mu bilo mar, če sije kakšno bedro, ali kaj druziga zlomil. Prelepil in nagnal jih je, kar jilT je le vidil. Vmerel je srednje starosti. Ubili so ga bili fantini, ker so bili na-nj jezni, de je lako gerdo z njimi ravnal. Pil je nekdej. Pridejo mu razkačeni vasvavci pred kerčmo po navadi nagajat. On skoz okno pomoli glavo, in poč ga eden po buči z debelim železnim kembeljnam tehtnice, de je koj dosti dobil. — Več taciga in enaciga bi se semtertje vtegnulo o Štempiharju pripovedovati; kdo tedej še kej ve, naj pove, ako ga je volja. Ali ta je bil kavelj, de ne koj taciga! Pač bi se dan današni nekoliko Stempi-harjev potrebovalo na Slovenskim po deželi in po mestih, posebno pa v Ljubljani, de bi spravili spod nog tiste nevkretne živalice, ki so sploh znane po imenu „nemškutarji".
M. Valjavec.
Z m e s.
Pražke Novine pišejo iz Ivromeriža. Tu-kajšne Hanaki in Hanakinje se posebno nosijo. To je lastna slavijanska noša. Hanak ima visoke škornje (bote), rudeče irhaste hlače do kolen, zelen lajbik in nizek klobuk, s širokim okrajem, ki je z rudečimi t r akni i oniotan, kterih konci se po vetru vihajo; po zimi nosi večidel plajš temnomodre barve, široki suknji podoben," !ki do tal sega. Tudi celo bele suknje se vidijo. Lasje imajo večidel dolge. Hanakinje nosijo kratke suknje, večidel svitlo-modre barve na vratu zapete; na.glavi imajo rudeče rutice ovite, tako de oba konca na obeh straneh do rame visita. Postave soboljmajhi-ne, kot srednje, ali obraza so slavjanskiga. Beseda sladko poje in oko je privabno.