CENA 1500 LIR 0,77 €
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
l
SLOVENIJA IN ITALIJA DANES
NA UPRAVNIH VOLITVAH 27. MAJA
OLJKA NEKOLIKO PRIŠLA DO SAPE
Po parlamentarnih volitvah v Italiji in zmagi Berlusconijevega desnega bloka (skupno s Fi-nijem, Casinijem, Buttiglionejem in Bossijem) se danes odpirajo nova vprašanja na raznih področjih. Tu nas še zlasti zanima tako v zunanji kot v notranji politiki stališče bodoče rimske vlade v odnosu na eni strani do slovenske manjšine v Italiji, na drugi pa v odnosih s Slovenijo, zlasti še vprašanje njenega vstopa v Evropo.
Za slovensko manjšino se bo gotovo pisalo novo poglavje. Vsi dobro pozna mo negativna stališča Pola svoboščin, ki bo sedaj sestavil vlado, do naše zaščite. V parlamentu so namreč vse politične skupine te koalicije odločno za vrnile vsakršno zaščitno zakonodajo. Tako zlasti AN (Nacionalno zavezništvo) s poslancem Menio ali senatorjem Collinom, kot FI (Naprej Italija) s svojimi parlamentarci. Vsi so bili odločno nasprotni zaščitnemu zakonu, ki pa gaje parlament izglasoval. Hvala Bogu, da je do tega prišlo do časa in da imamo danes zaščitni zakon. V novem parlamentu bi ga prav gotovo ne dobili..! Sicer pa bomo morali prav o vsem tem še veliko razmišljati in razpravljati.
Sicer pa poglejmo danes nekoliko bolj v odnose Ljubljane do Rima. Vsi se še dobro spominjamo na čase v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je prav v dobi prve Berlusconijeve vlade prišlo do ostrega stališča Italije proti vstopu Slovenije v Evropo. Tern so zlasti botrovale zastarele, a sicer že v glavnem rešene ezulske zadeve, kijih je Rim spet 'z ropotarnice povlekel na dan. Pri tem je ob koncu sicer Prišlo do znanega španskega (Solanovega) kompromisa, kt pa ni rešil situacije.
Danes gredo stvari drugače naprej. Tudi v Italiji so glasovi previdnejši. Čeprav je kandidat za ministra ekonomije Tremonti namignil, da se bo Italija najprej zanimala za svoje probleme in ne za širitev Evropske unije, pa so drugi glasovi - tudi v novi večini - bolj spravni. V sami novi vladni večini pa že beležimo vrsto stališč o širitvi Evropske unije, pa tudi, bolj konkretno o vstopu Slovenije v Evropo.
Več zanimivih izjav pa je v zadjem času, in to po svoji ‘zvolitvi za senatorja dal nekdanji deželni predsednik Furlan ije-Julijske krajine Roberto Antonione. Ta je nekje celo možen kandidat za mesto v vladi, govori se o ministrstvu za dežele. Kot človek, kipobližepozna našo stvarnost, daje namreč zagotovila, da se v oziru vstopa Slovenije v EU in slovenske zaščite v bistvu nič ne bo spremenilo. Izjavil je celo, da bo verjetno to tudi potrdilo prvo srečanje Berlu-
sconi-Drnovšek.
Pa Slovenija’’' Vprejšnjih dneh je bil na obisku v Ljubljani španski premier Aznar, kije slovenski vladi dal zagotovila za vstop Slovenije v Evropsko unijo. Ne pozabimo, da Je predsednik španske vlade predstavnik Evropske ljudske stranke in tudi Berlusconijev politični prijatelj. Slovenija vsekakor nadaljuje s svojimi napori (zlasti na tehnični ravni) za svoj vstop v Evropo. Poleg tega je znano, da bodo sedaj pridružene članice verjetno že sodelovale na prihodnjih evropskih volitvah, ki bodo leta 2004.	stran	2
ANDREJ BRATUŽ
DRAGO LEGISA
Za izid je vladalo veliko zanimanje tudi v tujini, saj je marsikateri opazovalec italijanskega notranjepolitičnega življenja napovedoval, da bo prodorna zmaga Berlusconijevega desnosredinskega volilnega zavezništva odločilno vplivala tudi na izid občinskih volitev, to pomeni, da so za omenjene opazovalce bili favoriti županski kandidati Doma svoboščin. Izkazalo pa se je, da so bile takšne napovedi zgrešene. Tako v Rimu kot Neaplju in Turinu je zmaga pripadla kandidatom levosredinske koalicije, torej Oljke. V Rimu bo županoval bivši podpredsednik Prodijeve vlade Veltroni, v Neaplju bivša ministrica Rosa Russo Jervolino, v Turinu pa Sergio Chiamparino. Levosredinska koalicija je zma-
V središču pozornosti italijanske javnosti so izidi ožjih volitev (t.i. balotaž) v treh velikih mestih (Rim, Neapelj in Turin), kjer so 13. maja bile, poleg državnozborskih, tudi občinske volitve. V omenjenih mestih namreč noben županski kandidat ni prejel absolutne večine glasov. Na ožjih volitvah v nedeljo, 27. maja, sta v vsakem omenjenih mest tekmovala županska kandidata Doma svoboščin in Oljke.
iMHIHSSSSS!
Sodobna tržaška književnost - kar najlažje ugotovimo ob njenih dveh vodilnih predstavnikih, Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli - vsebuje tako nasproti matični slovenski kot nasproti sosednji italijanski književnosti nekatere dokaj izrazite tipološke lastnosti, vezane na prostor iti zgodovino njenega nastajanja. Gre predvsem za pripetost te književnosti na trdno hierarhijo vrednot, ki ima štiri temeljna jedra: jezikovni, narodni, eksistencialni in ontološki etos.
Vendar ta etika ni statična, ampak na vseh svojih ravninah - razen ob jeziku in narodu - odprta moderni relativizaciji in destabilizaciji ter v spopadanju z njima.
MARIJA PIRJEVEC, TRŽAŠKI ZAPISI, MLADIKA (TRST 1997)
gala tudi v Bellunu in Riminiju. Ta koalicija se je uveljavila tudi v obeh pokrajinah, kjer so bile v nedeljo ožje volitve, in sicer v pokrajini Mantova ter Lucca. Dom svoboščin je zmagal le v občinah Rovigo in Benevento.
Levosredinska koalicija, kije na državnozborskih volitvah 13. maja doživela poraz in izgubila oblast v državi, je prejšnjo nedeljo nekoliko spet prišla do sape. K povoljnemu volilnemu izidu je bistveno pripomogla strnjenost levosredinskih politič-
nih sil, saj so županske kandidate Oljke tokrat podprli tako volivci Bertinottijeve SKP kot volivci Di Pietra. Oboji so namreč 13. maja nastopili s svojima listama in seveda odžrli dragocene glasove levosredinski koaliciji Oljke, kar je po mnenju nekaterih izvedencev odločilno vplivalo na končni izid političnih volitev.
Ne glede na izid nedeljskih upravnih volitev je jasno, da je Berlusconijeva volilna zmaga povsem legitimna. To pomeni, da mu je večina italijanskega
volilnega zbora poverila mandat, da za dobo petih let vlada Italiji. Res pa je tudi, da je izid upravnih volitev v nedeljo, 27. maja, vlil levosredinski opoziciji novega poguma za dosledno in vestno opravljanje svojih nalog in dolžnosti. Slednje pa so v demokraciji prav tako pomembne kot tiste, ki pripadajo vladajoči večini.
Bodo volilne preizkušnje, ki smo jih omenili, imele kakšen vpliv tudi na skorajšnje upravne volitve pri nas? Kot pišemo na drugem mestu, bomo 10. junija obnovili občinske svete v Trstu, Miljah, Tržiču in še nekaterih drugih občinah na Goriškem in Videmskem, izvolili pa bomo tudi nove pokrajinske svete v Trstu, Gorici in Vidmu. Morebitne ožje volitve (balota-ža) pa bodo v nedeljo, 24. junija.
NOVI SEDEŽ DRUŠTVA TRZIC
DOM SLOVENSKE KULTURE
VERA TUTA BAN
Za Društvo Tržič je bil v nedeljo posebno slovesen dan. Odprli so svoj novi sedež v ulici Valentinis 84, v prostoru, ki ga je dala na razpolago občinska uprava in je v samem središču mesta, v stavbi, kjer imajo sedež tudi druga društva. Otvoritve se je udeležilo veliko uglednih gostov, senator Budin, pokrajinski odbornik Mi-nin, župan Persi, občinski odbornik za kulturo Del Bello, predsednik občinskega sveta in kandidat za župana leve sredine Pizzolitto, predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze Pavšič, podpredsednik Sveta slovenskih organizacij Paulin in drugi. Vsi so poudarili pomen slovenske prisotnosti v tem mestu ter vlogo manjšine za rast demokratičnih in kulturnih odnosov med občani. Senator Miloš Budin je poudaril tudi novo vlogo, ki jo imajo naši kraji in Slovenija po padcu železne zavese, ter je naštel celo vrsto državniških o-biskov, ki se vrstijo ravno v tem času.
Predsednica društva Bernardka Radetič je pozdravila
FOTO BUMBACA
prisotne in se predvsem zahvalila občinski in pokrajinski upravi za naklonjenost. Podelila je tudi tri častna članstva, županu Persiju, senatorju Budinu in predsedniku pokrajine Brandolinu. Izrazila je upanje, da bo postal sedež živo središče za srečevanje in razvijanje dejavnosti društva, ki je v zadnjih dveh letih pokazalo veliko vitalnost. Naj omenim le zadnjo od uspešnih prireditev, ki
jih društvo prireja v Občinskem gledališču; 17. maja je potekalo prvo srečanje zamejskih osnovnih šol in so nastopile šole iz Romjana, Spetra Slovenov in iz Trebč z izredno lepim programom; trenutno poteka na sedežu tečaj šaha, medtem ko so cvetlične aranžmaje za nedeljsko okrasitev sedeža pripravile članice društva, ki obiskujejo tečaj ikebane.
Janez Povše
SRHLJIVA ZLORABA OTROK
I Marko Vuk
I SREČANJE Z MODERNO UMETNOSTJO
Breda Susič
NA POTEZI AMERIŠKA DIPLOMACIJA
| Matjaž Rustja
! EDINO NEPRISTRANSKOST VODI DO...
Erika Jazbar / intervju DAVID GRINOVERO
i Iva Koršič
PRED UPRIZORITVIJO GORICA, GLEJ
j Jurij Paljk
I "CERKEV NAJ POSTANE REVNA!"
| Davorin Devetak
i EVRO: GLAVNE NOVOSTI IN NAVODILA
1
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
Za glasbeni okvir in voščilo je na nedeljski slovesnosti poskrbela vokalna skupina Akord iz Podgore; pod vodstvom Mirka Špacapana so zapeli nekaj narodnih in umetnih pesmi. Ob zaključku je bila še prijetna družabnost na prostorni terasi, ki jo društvo uporablja skupaj z drugimi organizacijami, ki imajo tudi sedež v isti stavbi.
m
Julijan Čaudek
DRUGAČEN POGLED NA BALKAN
i Harjet Dornik
I RAZGIBANO OB PLEMENITI DEJAVNOSTI
NOVI
LETO VI. ŠT. 21 (262) / TRST, GORICA ČETRTEK, 31. MAJA 2001
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES / "IZZA KONGRESA"
V LJUBLJANI O NAS, ZAŠČITI IN POLITIKI
JURIJ PALJK
V nizu srečanj, ki jih pod naslovom Izza kongresa prirejajo v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, so v ponedeljek, 28. maja, imeli večer, ki je bil v celoti posvečen življenju in delu slovenske narodne manjšine v Italiji.
"Slovenci v Italiji v novih političnih okvirih" je bil zgovoren naslov debatnega večera, ki ga
2 je v Ljubljani odlično vodil dober poznavalec naših razmer prof. Tomaž Pavšič, ki je bil do
•  ....... nedavnega konzul Republike
3i Tmaja Slovenije v Trstu. Za mizo so ob 2001 njem v lepih prostorih Svetovnega slovenskega kongresa sedeli dr. Andrej Berdon, deželni tajnik stranke Slovenska skupnost, predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze Rudi Pavšič in predsednik Sveta slovenskih organizacij Sergij Pahor. Na večer, ki je bil posvečen našim razmeram, je bil vabljen tudi slovenski senator v Rimu Miloš Budin, ki pa se večera ni mogel udeležiti, ker je bil službeno zadržan v Rimu.
Prof. Tomaž Pavšič, ki je pod-predsednik Svetovnega slovenskega kongresa za zamejstvo, je prisotne predstavil številnim prisotnim, med katerimi je bilo več poslancev v slovenskem Državnem zboru, in uvedel večer z nekaterimi podatki o stanju slovenske manjšine v Italiji danes. V uvodnih besedah je spregovoril tudi o sramotnih desetletjih, v katerih je Italija storila vse, da slovenski manjšini v Italiji ne bi dala zakonske zaščite, o pravkar sprejetem zaščitnem zakonu, ki je ohlapen in se bo torej potrebno še veliko truditi, da bi na območju, kjer živimo pripadniki slovenske manjšine, sploh prišlo do njegovega uresničevanja. Opozoril pa je tudi na dejstvo, da je v Italiji sedaj prišla na oblast desnica pod Berlusconijevim vodstvom, tista desnica, ki je bila odločno proti sprejetju zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji in je pred časom tudi pogojevala Slovenijo.
Po uvodnih besedah so spregovorili predstavniki slovenske manjšine v Italiji, ki so vsak s svojega zornega kota orisali trenutni položaj Slovencev v Fur-laniji-Julijski krajini.
Dr. Andrej Berdon je dejal, da je predstavnik edine slovenske politične stranke v Italiji, Slovenske skupnosti, ki si je veliko prizadevala za zaščitni zakon, za katerega je mnenja, da smo ga Slovenci v Italiji dobili odločno prepozno, ker je danes tudi naša številčna prisotnost na območju, kjer živimo, zelo šibka. Dejal je, da je Slovenska skupnost prepričana, da je dober tak zaščitni zakon, ki pomaga narodni manjšini tam, kjer je le-ta najbolj šibka. Vprašanje pa je, če se bo to zgodilo z zaščitnim zakonom. Po njegovem mnenju bi moral zaščitni zakon omogočiti tudi proces t.i "dea-similacije", omogočiti torej ljudem, ki so slovenskega izvora, a danes več ne govorijo slovensko, da bi se ponovno vrnili k svojim koreninam.
Predsednik SSO Sergij Pahor je predstavil najprej krovno organizacijo, ki jo predstavlja, povedal, da SSO ni politična organizacija, a tudi apolitična ne, ker sta obe krovni organizaciji v zadnjih dveh letih veliko naredili, da je prišlo do zaščitnega zakona, kije po njegovem preohlapen, za italijansko državo neobvezujoč in bo morala slovenska manjšina v sebi najti moč, da bo zahtevala njegovo izvajanje na območju, kjer živimo Slovenci. Opozoril je na razhajanja v manjšini sami glede na odnos do slovenske identitete in tudi na dejstvo, da smo pripadniki manjšine utrujeni iskati vedno nove pravice, da smo utrujeni vedno znova zahtevati tisto, kar nam pripada. Pahor pa je tudi poudaril izjemno važnost zaščitnega zakona za vse beneške Slovence, ki so kot Slovenci prvič priznani po več kot 130 letih.
Rudi Pavšič je predstavil SKGZ in se najprej zaustavil pri dejstvu, da sta krovni organizaciji Slovencev v Italiji začeli plodno sodelovati, kar bi moralo biti vodilo tudi v prihodnje. Zaščitni zakon je tu, vprašanje pa je, kako ga bomo uresničevali, je povedal Pavšič, ki je gostiteljem tudi predstavil vprašanje ! t.i. paritetne komisije, ki bo ! odločilnega pomena za udejanjanje zaščitnega zakona. Rudi Pavšič je spregovoril tudi o nezavidljivem položaju, v katerem smo Slovenci v Gorici, kjer de-1 sničarska občinska uprava noče
niti slišati o prisotnosti manjšine v mestu. Spregovoril pa je tudi o težavnem finančnem stanju v manjšini, ker Italija letos ni izplačala manjšini niti lire dolžnega denarja za njene kulturne in druge dejavnosti. Pavšič je ludi povedal, da bi bilo sedaj najpomembnejše ustvariti plodni duh dvojezičnosti na območjih, kjer Slovenci v Italiji živimo, kar seveda pomeni, da bomo sami morali zahtevati za-[ se svoje pravice, nastopati enotno in imeti skupno strategijo dela in uveljavljanja naših pravic. Prav neko trdno in jasno vizijo in strategijo do naše manjšine pa R. Pavšič pogreša pri matični državi.
Vsi udeleženci večera v Ljubljani so seveda izrekli zahvalo Sloveniji za pomoč pri sprejemanju zaščitnega zakona in seveda za nenehno moralno in denarno pomoč, ki jo matica daje naši manjšini, a so opozorili tudi na pomanjkljivosti, saj bi moralo priti do partnerskega odnosa med matico in zamejstvom in ne več pokroviteljskega odnosa, v katerem je manjšina seveda še večja manjšina (Pavšič); opozorili pa so tudi na vdor kapitala in velikega ekonomskega vpliva v slovensko in hrvaško Istro, na dejstvo, da v Trstu študira več kot sedemsto Primorcev na univerzi in še več Hrvatov iz Istre (Pahor); na stalnice v italijanski zunanji politiki do vzhodnega in slovenskega ter slovanskega sveta (Berdon), in bili vsi skupaj tudi mnenja, da mora Slovenija tudi v prihodnje opozarjati Italijo na spoštovanje Londonskega sporazuma, Osimskih sporazumov in seveda tudi zaščitnega zakona ter drugih mednarodnih obveznosti, ki jih Italija ima do naše manjšine.
Po posegih predstavnikov manjšine je sledil ploden pogo-| vor, v katerem so številni prisot-'i ni naše predstavnike spraševali tudi podrobnosti o zaščitnem zakonu in pa seveda vrsto stvari o novi politični situaciji v Italiji, ki je po mnenju prisotnih še zelo nejasna, potrebna pa bo se-' veda velika budnost, da ne bi pri-| šlo do ponovnega izsiljevanja Slovenije pri približevanju Evropski uniji po eni strani in seveda na drugi strani do resničnega u-resničevanja zaščitnega zakona.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0 481 5 33 177 F A X 04 81 536 978 E-MAIL novlglas@tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL nglasts@tin.it
GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR,
INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
BLIŽNJI VZHOD ČAKA
NA POTEZI AMERIŠKA DIPLOMACIJA
BREDA SUSIČ
liC
Po nekajmesečnem premoru in relativni neaktivnosti a-nieriške diplomacije na bližnje-vzhodni fronti, seje pretekli teden Busheva administracija direktno vpletla v spor med Izraelci in Palestinci. Ameriški predsednik je imenoval posebnega odposlanca, ki ima nalogo, da pomaga poiskati izhod iz krize. Ta postaja vsak teden hujša in bolj krvava: palestinske skrajne organizacije so minuli teden začele uresničevati napoved o samomorilskih terorističnih akcijah. Zdi se, da so številni mladi Palestinci pripravljeni izvesti take napade, ki zaradi svoje krutosti, nepre-vidljivosti in neustavljivosti povzročajo paniko in stalno, utrujajočo psihološko napetost med izraelskim prebivalstvom.
VVilliam Burns je konec minulega tedna že pripotoval na pogovore v Ramalo, kjer se je srečal z Arafatom, in v Jeruzalem, kjer se je pogovarjal s Sha-ronom (na sliki). Obsodil je u-porabo nasilja in teroristične akcije. Arafata je pozval, naj ustavi nasilje, Sharona pa spodbudil k nadaljevanju zmerne politike (morda je z "zmerno politi-
5 1. STRANI
SLOVENIJA
Upamo in želimo, da se izjalovijo vsi poskusi desnice tako proti nasprotovanju širitve EU in zlasti vstopa Slovenije v Evropo, na drugi strani pa tudi vsi poskusi zavlačevanja v izvajanju zaščitnega zakona. Zgodovina ne more in ne sme nazaj! Tako menijo tudi vsi veliki moderni filozofi zgodovine in tako pravi končno tudi sama zdrava pamet.
ko" mislil na prekinitev ognja, ki jo je minuli teden unilateralno proglasil Sharon - Palestinci pa so to potezo ocenili za prevaro). Pri obeh straneh je preverjal možnost, da bi sprejeli načrt senatorja Mitchella za pomiritev na Bližnjem vzhodu.
Obe strani sta sicer pozdravili nova ameriška prizadevanja pri posredovanju, kljub pozitivni oceni Burnsovega obiska pa se stvari niso premaknile z mrtve točke. Problem ostaja zamrznitev gradnje novih - ali širjenje že nastalih - izraelskih kolonij na arabski zemlji. Načrt komisije bivšega senatorja Mitchella to zamrznitev izrecno predvideva. Za Palestince je to predpogoj za katerikoli dialog, Sharon pa se novim gradnjam nikakor noče odpovedati in vztraja pri tem, da se ne bo pogajal, dokler Palestinci ne bodo popolnoma prekinili pouličnega nasilja. Sam Burns je priznal, da bo zelo težko najti pot do uresničitve Mitchellovega načrta - ki sta ga sicer pred dvema tednoma obe strani načelno sprejeli, obe pa tudi odločno kritizirali, ker ne izpostavlja jasno korakov, ki bi jih morali obe strani sprejeti.
Zanimiva je tudi kritika, ki jo je na račun načrta izrekel bivši izraelski premier Ehud Barak za newyorški Times (članek je minulo sredo ponatisnila La Repubblica). Po njegovem mnenju je načrt - tudi v primeru, da bi ga začeli izvajati - obsojen na propad, saj ne predvideva daljnoročnih rešitev za Izrael. Te naj bi bile zagotovitev varnih meja za državo, ograditev pred priseljevanjem Palestinskih beguncev ter ohranitev večine (80 odstotkov) izraelskih prebivalcev na nekaterih koloniziranih območjih v Judeji in Samariji (na petnajstih odstotkih teritorija) ter vzpostavitev širokega varnostnega območja v dolini reke Jordan. Take ukrepe bi morala izraelska vlada začeti sprejemati unilateralno, obenem pa biti pripravljena na nov začetek pogajanj s Palestinci.
Predvsem pa so za uspeh katerihkoli prizadevanj za mir potrebni pogumni voditelji, ki bi bili pripravljeni sprejeti težke in boleče kompromisne odločitve. Barak ocenjuje, da v tem trenutku takih voditeljev ni ne na eni ne na drugi strani.
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE
SRHLJIVA ZLORABA OTROK
Ni besed, s katerimi bi lahko opisali spolno zlorabljanje otrok. V naši civilizirani družbi so na delu ljudje, ki za iskanje svojih skrajnih užitkov ne izbirajo sredstev in nimajo nikakršnih pomislekov. Lotijo se lahko tudi otroka in ga izrabijo. Pri tem jim očitno ni mar za posledice, ki jih bo v sebi nosila mladoletna žrtev. Zaradi srhljivosti tako sprevrženih dejanj bi na vse najraje pozabili, toda to ne pomaga, spolna zloraba otrok beleži zgolj v Italiji dva primera dnevno. Tudi se nam zdi, da je pedofilija nastala šele v najnovejšem času, kar ne drži. Delovala je že prej, verjetno v manjšem obsegu in zakrito zato, ker se s problemom še nismo bili sposobni soočiti.
Razume se, da je nujno storiti vse, da bi otroke zaščitili in jih obvarovali. Nujno je, da zajezimo njihovo zlorabo in v številnih primerih že vnaprej uničena življenja. Toda kako? Izvedenci ugotavljajo, da je dandanes pedofilija že postala vir zaslužka podobno kot droga, prostitucija, prepeljavanje pribežnikov. Sicer naj bi šlo za tiste vrste perverznost, kjer uživalci dobesedno uživajo zaradi moči nad žrtvijo. Poleg tega lahko postane povzročanje zla pravo ugodje že samo po sebi. Nekateri sodniki zato predlagajo dosti višje kazni, recimo tiste, ki veljajo za terorizem. Toda najhuje je nekaj, kar zaradi srhljivosti omenjamo šele na koncu. Spolna zloraba otrok se namreč v dveh tretjinah primerov dogaja v
krogu družine in bližnjih sorodnikov oziroma znancev. Poleg razširjenega družinskega kroga je drugo središčno območje šola, okrog katere pač krožijo otroci. Storilci iščejo svoj plen v prvi vrsti znotraj obeh navedenih območij in le v vsakem desetem primeru gre za tako zvanega neznanca, ki izrabi priložnost. Ob teh podatkih se zdrznemo in roke nam nemočno omahnejo: otroci torej niso več varni tam, kjer hi morala biti njihova varnost po vseh pravilih in željah ljudi dobre volje največja in najbolj zagotovljena ? Verjetno je prav v tem dejstvu vrhunec naše preizkušnje. Kako se bomo borili za varnost svojih otrok, če nevarnost preti od bližnjih oziroma od tistih, ki jim otroci najbolj zaupajo? Preizkušnja je na vsak način strašna in zanjo je zagotovo potrebno ogromno duhovne moči. Edina tolažba je v dejstvu, da se vsakršna grozljivost razkrije šele tedaj, kadar še obstaja možnost, da jo bo človek sposoben premagati.
V tem trenutku pa se velja obrniti na vse prestopnike zoper otroke in seveda vse tiste, ki bi to utegnili postati, naj vendar pogledajo vase in ne enkrat, ampak stokrat pomislijo, kaj delajo. Če jih že ne skrbi za otroke, naj jih zaskrbi vsaj zanje same in njihovo usodo. Spozaba nad naj-mlajšimi je pač brezno, iz katerega človek zgolj s svojimi močmi še nikoli ni našel izhoda.
AKTUALNO
INTERVJU / DAVID CRINOVERO
ZA SLOVENSKEGA VOLIVCA JE IZBIRA LAHKA IN JASNA
ERIKA JAZBAR
Slovenski volivci bodo tokrat imeli kar lahko nalogo, saj se je Brandolinova uprava izkazala tudi v pozitivnem pristopu do naše narodnostne skupnosti...
Prepričan sem, daje levosredinska pokrajinska uprava, ki je zadnja štiri leta vodila goriško pokrajino, imela do Slovencev povsem iskren in odprt odnos, ki se je uresničeval tako v odnosu do naše narodnostne skupnosti kot tudi do slovenskih ljudi, ki živijo na obmejnem območju v Sloveniji. Mislim, da se je odnos med Slovenci in pokrajinsko upravo normaliziral, kar pomeni, da dobri in tesni odnosi niso bili nekaj izrednega, temveč so predstavljali normalno konstanto. To konkretno pomeni, da si lahko v pokrajinski palači in uradih ze-
lo	pogosto srečal raznorazne slovenske predstavnike, od upraviteljev v slovenskih občinah do prosvetno-kul-turnih in družbenih delavcev. Skratka z Brandolinovo upravo je prišlo do novega ozračja v odnosih med javno upravo na pokrajinski ravni ter slovensko stvarnostjo, in to na številnih ravneh. Kaj je bilo konkretno storjenega za slovensko manjšino, ki živi na Goriškem? Glavne programske obveze, ki jih je 'evosredinska koalicija podpisala leta 1997, so bile izpolnjene. V glavnem je šlo za tri pomembnejše konkretne točke, ki jih velja povzeti: selitev slovenske sekcije ITI-ja v slovenski šolski center v Puccinijevi ulici v Gorici, namestitev pokrajinske posvetovalne konzulte za slovensko manjšino in obnovitev dodeljevanja prispevkov slovenskim kulturnim in športnim ustanovam, ki jih je Marcolinijeva uprava kratkomalo zamrznila, češ da za slovensko manjšino prispevke daje deželne uprave.
Poleg omenjenih specifičnih obvez se je uprava s predsednikom na c®lu zelo vneto zavzemala za čimprejšnjo izvajanje zakona 482/99, ki ščiti 12 zgodovinskih jezikovnih manjšin v Italiji, in za odobritev globalnega zaščitnega zakona za slovensko narodnostno skupnost. S tem v zvezi naj spomnim, da je bil predsednik Bran-
JULIJA BO KONGRES MEDNARODNEGA ZDRUŽENJA ZA ZAŠČITO OGROŽENIH JEZIKOV IN KULTUR V CELOVCU
V	imenu izvršnega odbora Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur (AIDL-CM) javljam, da ho naše Združenje imelo svoj XX. kongres v Celovcu od 20. do 22. julija. Delo kongresa bo potekalo v Mladinskem domu, Mikschallee 4, in sicer bosta dva dneva: prvi in tretji, posvečena poteku kongresa, 21. julija pa ho zasedanje odprtega značaja, tako da bo ob 12. uri tiskovna konferenca, ob 16. pa predavanje o Normalizaciji vprašanja regionalnih (manjšinskih, ogroženih) jezikov. Vstop je prost, ker sta zaželena pričujočnost in sodelovanje vsakogar, komur je pri srcu Preživetje jezikov, v prvi vrsti ogroženega jezika kraja, kjer Združenje zaseda.
BORIS PAHOR
FOTO BUMBACA
V nedeljo, 10. junija, bodo goriški volilni upravičenci poklicani na volišča za obnovitev petih občinskih svetov, in sicer Tržiča, Ronk, Vileša, Romansa in Šempetra pri Soči, na pomembni preizkušnji pa se bo obnovil tudi goriški pokrajinski svet. Levosredinskim volivcem se za potrditev na predsedniškem mestu predstavlja inž. Giorgio Brandolin, ki ga podpirata dve listi, in sicer skupna lista Oljke in Stranka komunistične prenove. Na listi Oljke se za pokrajinski svet poteguje kot edini slovenski kandidat dosedanji načelnik svetovalske skupine Oljka David Grinovero, kandidat v zagrajskem okrožju, kar pomeni,
da bodo zanj lahko volili občani Zagraja, Doberdoba in Sovodenj.
_________________________naših zastavljenih ciljev. Delo opozi-
j cije se je v glavnem omejevalo na brezpredmetno politično nasprotovanje brez konstruktivnih predlogov in posegov.
Kako so potekala pogajanja za pripravo na volilno preizkušnjo?
Upoštevajoč številne politične skupine, ki sestavljajo koalicijo Oljke, so pogajanja potekala precej tekoče in hitro. Kaj kmalu je bilo vsem sogovornikom jasno, da bomo tudi tokrat, kot leta 1997, nastopili s skupno listo Oljke v povezavi s SKP, ki se predstavlja avtonomno. Tudi Brandolinova kandidatura za potrditev na mestu predsednika pokrajinske uprave ni ! bila nikoli resno pod vprašajem, saj je zanj zgovorno pričalo dobro oprav-! Ijeno delo v tem štiriletju. Predsednik ! Brandolin je med drugim tudi zelo dobro poznan med ljudmi, saj si je med svojim mandatom prizadeval, da bi bil na pokrajinskem teritoriju vedno prisoten in dejaven v prvi osebi. To je gotovo dodatna kakovost, ki jo predsednik Brandolin prinaša v doto koaliciji.
Kako pa poteka volilna kampanja?
Na eni strani smo seveda zadovoljni, ker je leva sredina na nedavnih n volitvah v rimski parlament dosegla na Goriškem izjemno dober rezultat, in zato lahko samo upamo, da se 1 bodo tudi tokrat naši zvesti volivci odločili v svoj in naš prid in nam na volitvah izkazali zaupanje. Tudi zato gradimo volilno kampanjo na trdnih temeljih dosedanjega dela, ki ga je opravila Brandolinova goriška pokrajinska uprava. Volivcem na Goriškem ne obljubljamo nemogočega, ampak nadaljevanje dosedanjega dela, in se kot Slovenci seveda lahko prepoznamo le v levosredinski koaliciji. To ne ponavljamo v prazno, ampak zato, ker je prav leva sredina, ki je vladala do pred kratkim, izglasovala zaščitni zakon, ker je Brandolinova, se pravi naša uprava edina na Goriš-I kem vedno in povsod gojila prijateljske vezi in sodelovanje z bližnjo Slovenijo, ker se jasno zavzemamo za čezmejno sodelovanje in takojšnji vstop Slovenije v Evropsko unijo, a se pri tem tudi trudimo, da bi bil ta vstop za naše kraje in naše ljudi čim manj boleč.
Med volilno kampanjo mi lahko govorimo z dejstvi, medtem ko naši politični nasprotniki le-teh nimajo. Naj tu omenim samo naravnost grozljivo dejstvo, kako je desničarska občinska uprava Gorice ob nedavnem praznovanju tisočletnice prve dokumentirane omembe naredila vse, da bi zamolčala slovensko in furlansko prisotnost v mestu, da bi zamolčala slovenske korenine mesta in nas izrinila na rob, v vasi, kjer sicer res živimo, a sami vemo, da smo od vedno tudi meščani Gorice.
Kako naj naš človek odda svoj glas ! ljudem, ki niso za vstop Slovenije v Evropsko unijo, ki naredijo vse, da ne bi prišlo do trajnejšega in globljega sodelovanja z Novo Gorico in Goriš-; ko na slovenski strani meje. Dam samo primer: na praznovanje tisočletnice Gorice je desničarska uprava povabila cele avtobuse prijateljev iz Lien-
dolin član ožje komisije, ki je oblikovala pravilnik za izvajanje zakona 482/99. Zelo neposredno se je angažiral za določitev teritorija, na katerem bodo veljale zaščitne norme zakona 482/99, saj je za to pristojen pokrajinski svet. Pozival je občine, naj se o tem čim prej izrečejo, saj predstavlja prošnja prvo podlago za začetek izvajanja zakona.
Doslej so se občine goriške pokra-j jine izrekle, tako daje pokrajinski svet lahko posegel z določitvijo območja zaščite. Edini črni madež predstavlja ravno najpomembnejša občina, t.j. občina Gorica, v kateri vlada zelo zgovoren molk.
Druga tematika, ki je Brandolinupri srcu, je nedvomno čezmejno sodelovanje. Tudi na tem področju se je posebno izkazal...
Predsednik Brandolin si je v tem štiriletju z veliko zagnanostjo prizadeval za čim hitrejšo uresničevanje načrtov Čezmejne zaveze, katere je bil tudi dve leti koordinator, in za u-veljavitev le-te kot priznanega subjekta v čezmejnem sodelovanju. Lahko povemo, daje prav poslanec Union Valdotaine Lucien Caveri, takratni podtajnik v levosredinski D'Alemovi vladi, s posredovanjem Stranke Slovenske skupnosti odločno prispeval, da je Čezmejno zavezo uradno priznala italijanska država. Iskrenost tega odnosa dokazuje tudi stalna prisotnost pokrajinske uprave v osebi predsednika ali njegovega namestnika na številnih manifestacijah in slovesnostih na slovenski strani meje.
Kaj pa na drugih področjih? Levosredinska pokrajinska uprava je bila v teh štirih letih kos velikim in zahtevnim izzivom, ki jih je obrodila sprememba zakonskih predpisov na raznih področjih upravno - političnega delovanja. Tukaj naj spomnim na reorganizacijo pokrajinskega prevoznega podjetja v delniško družbo, sanacijo le-tega in posledično zagotovitev temu podjetju kot zmagovalcu javnega razpisa na evropski ravni prevozne storitve za prihodnjih
deset let na celotnem pokrajinskem teritoriju, vključno z goriškimi občinskimi prevozi.
Obenem so pokrajine v Italiji posta-j le odgovorne za poslopja višjih sred-nih šol, kar predstavlja za pokrajino nedvomno veliko finančno breme, kajti večina teh poslopij ne odgovarja predvidenim varnostnim predpisom in ureditev le-teh povzroča nemalo problemov.
Med drugim bi omenil drug pomembni poseg, in sicer preureditev ustanove za oskrbo prizadetih iz konzorcija vCISIz neposredno udeležbo 1 krajevnih uprav.
Katera, misliš, je največja zasluga uprave, ki jo je v tem štiriletju vodil Giorgio Brandolin?
O delu pokrajinske uprave smo že prej spregovorili, zato povedanega ne bom ponovil.
Ob tem bi še podčrtal, da je pomembno predvsem dejstvo, da je pokrajina postala resen in zanesljiv sogovornik in opora za vse manjše uprave, s katerimi je imela na desetine srečanj in zelo tesno sodelovanje. V celoti je izpolnila vlogo koordinatorja občin pisane goriške pokrajine, ki ji ga pripisujejo zakoni o krajevnih upravah.
Kako je pa potekalo delo v pokrajinskem svetu in komisijah? Kakšni so bili odnosi med svetovalci večine in kako seje v teh štirih letih obnašala opozicija?
Delovanje pokrajinskega sveta se je pokazalo že od prve seje zelo težavno, kajti dva svetovalca, izvoljena na skupni listi Oljke in pripadnika Zelenih, sta odpovedala svojo podporo in igrala ves mandat zelo dvolično vlo-! go. Znašli smo se v situaciji, da smo razpolagali s trinajstimi glasovi svetovalcev, kar je bilo minimalno po-| trebno število za zagotovitev sklepčnosti sej. Prav zaradi omenjene situacije se je odnos med svetovalci večine utrdil in kompaktno kljuboval pastem in obstrukciji, s katero je desnosredinska opozicija skušala onemogočati nemoten potek sej in izvajanja
za, avstrijskega mesta, a v Solkan, ki prav tako praznuje tisočletnico, niti enega samega vabila ni poslala. Katere so glavne politične točke programa 2001-2006?
V	bistvu gre za nadaljevanje dobro opravljenega dela, ki se uresničuje na več nivojih. Najprej bi omenil vedno večje prizadevanje za enotnost Goriške, o kateri se sicer v zadnjem času nekoliko manj piše in govori, ostaja pa nedvomno aktualna; na-i dalje delamo za čim prejšnjo odpravljanje meje in evropsko integracijo Slovenije, neposredno za naše občane pa si prizadevamo za izboljšanje j kakovosti življenja z učinkovitejšimi javnimi storitvami, s posebno pozornostjo na varnost, zdravo okolje in na I vsa področja, ki so v neposredni pri-| stojnosti pokrajinskih uprav. K temu gre dodati še izboljšanje prometnih povezav, vrednotenje turistične ponud-: be, spodbujanje kulturne dejavnosti in jasno delo v prid mladini v iskanju najprimernejših oblik poklicnega izo-j braževanja v smeri razvoja naših kra-
■ jev in ljudi. V Brandolinovem programu je jasno omenjena tudi slovenska narodna skupnost, vendar ne le v svoj-
■ stvu kulturne posebnosti, temveč kot pomemben subjekt, ki se ga je vredno posluževati pri čezmejnih odno-
j sih, saj je ravno v tem naravna vloga naše narodnostne skupnosti, ko go-i vorimo o mostu med narodi ipd. Da-i nes je zgodovinski trenutek, ko je treba vse to izkoristiti, saj je sodelovanje neizbežno, naša skupnost pa lahko j celotni proces pospeši oziroma nudi pomembne nasvete in pomoč.
Kateri so pomembni izzivi, ki čakajo naše območje v prihodnjem petletju, in kako se pripravljate nanje na pokrajinski ravni?
Glavni in verjetno edini močan izziv in obenem tudi zelo pomembna priložnost, pred katero se bo naše območje znašlo v bližnji prihodnosti, je vstop Slovenije v EZ. O tem danes govorijo domala že vsi, tudi tisti, ki so bili do včerajšnjega dne precej skeptični in zaprti do takih vprašanj. Dejstvo pa je, da se o epohalnem iz-i zivu na eni strani v glavnem le govo-| ri, na drugi pa si prizadevamo, da bi poiskali vse možne poti za čim mehkejše integracijske procese. Izkušnja vstopa Avstrije v EZ in porazno stanje na Trbiškem nas učita, da se je potrebno na take datume primerno pripravljati, sicer bo ta sprememba povzročila tudi na Goriškem hud šok, ki bo gospodarske, družbene in psihološke narave.
To spremembo moramo obenem tudi jemati kot veliko priložnost, ki nam jo ponuja zgodovinski trenutek. Če bo pristop temu primerno pripravljen in bomo v njem videli perspektivo, bo celotno goriško območje zado-bilo novo in širšo razsežnost in nove možnosti vsestranskega razvoja. To seveda lahko naredimo, samo če je naš pristop do čezmejnega sodelovanja iskren, odprt in brez fige v žepu, kakor se pogosto dogaja z nekaterimi krajevnimi italijanskimi politiki.
Prepričan sem, da je pokrajinska uprava že dokazala, da ima pravilen pristop do te tematike, kar nam seveda jamči, da bo tudi v prihodnje znala pozitivno vplivati na proces integracije.
Kaj svetuješ slovenskim volivcem za 10. junij?
Izhajajoč iz vsega povedanega, mislim, da je za slovenskega volivca, tistega, ki mu je narodnostna pripadnost in navsedanje slovenska dobrobit pri srcu, izbira zelo enostavna. V nedeljo, 10. junija, prekrižajte simbol Oljke in boste zagotovili goriški pokrajini resne perspektive razvoja, saj je v danih razmerah Brandolinovo opravljeno delo jasno pokazalo, da zna levosredinska politična opcija vrednotiti potencial, ki ga naš teritorij ima.
3
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
4
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
KRISTJANI IIM DRUŽBA
SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU C
VILJEM ŽERJAL
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO
BINKOŠTI
“Vsa zemlja je govorila en sam jezik in isto govorico... Dajmo... zmešajmo njihov jezik.” (1 Mz 11, 1. 7)
“Vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oztianjajo velika Božja dela. ’’ (Apel 2, 11)
“O Gospod, kako številna so tvoja deta, zemlja je polna bitij, ki si jih ustvaril. ” (Ps 104, 24)
“Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. "(Rim 8,8)
“Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani’’ (Jn 20, 22. 23)
Tisti, ki so šli skozi razne totalitarizme, ne marajo niti slišati besede enotnost; ker spominja na preganjanje, nasilje, poniževanje človeka. In ker se pač polasti ljudi duhovno, duševno in fizično: "Ti so enodušni in izročajo svojo moč in svojo oblast zveri... Kajti Bog jim je vsadil v srce, da uresničijo njegovo misel, se združijo v eni misli" (Raz 17, 13.17.). Ker Bog to dopušča, kaže, da je brez moči pred nasiljem ali da ga celo podpira. Vendar z ozirom na druga podobna zadržanja razberemo, da je vsakršno človeško mišljenje in delovanje v Božji roki, a tudi za to bo treba dajati odgovor. Je obenem rahla Božja ironija, ki se posmehuje človeški ošabnosti: "Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne reči... Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje" (Ps 2, 1.4.) Po toliko grenkih preizkušnjah z enotnostjo rabimo raje besedo edinost in raznolikost. Solunska brata, apostola Slovanov, sta se dobesedno borila proti poenotenju in izenačevanju jezika, kulture, človeka. Metod je po bratovi smrti nadaljeval delo zedinje-vanja v Cerkvi. Zaradi tega je izkusil sramotenje, ječo, izgnanstvo v Reichenauu. Vatikanski vesoljni cerkveni zbor pa se je zgledoval tudi po njiju, ko je pogumno uvedel materinščino v bogoslužje. Janez Pavel II. pa ju je postavil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Kajti opraviti imamo z neke vrste obsedenostjo. Ker v nekaterih primerih sovraštva proti tujemu jeziku in kulturi, proti široki različnosti in barvitosti ter lepoti nastopajo demoni, ki kar bruhajo iz človeka, ki ga obsedejo, svojo ozko in klavrno enotnost. A vsega tega ne moremo pripisati samo satanu, ker je pri tem delu soudeležena tudi človekova svobodna volja. Za to torej nosi odgovornost človek. Vsekakor niso potrebni nobeni dokazi za ugotavljanje uničevalne moči hudobije, tako človeške, kakor hudičeve.
Toda tolažimo se z močjo, ki izžareva iz Jezusa, ker zmaguje nad demoni. Ti se imenujejo tudi "nečisti duhovi" (Mr 1, 23; Lk 4, 33), "hudobni - zli duhovi" (Lk 7, 21...) ali enostavno "duhovi". Poleg uničevalne moči imajo ti zli duhovi tudi izvenredno znanje (Mr 1, 24. 34; 3,11 nss). Čeprav obsedenost in bolezen sinoptiki nimajo za eno in isto, ju vendarle gledajo kot tesno med seboj povezani in priporočajo Jezusovi zdravilni moči. Oblečeni Gerasenec sedi po Jezusovem posegu "oblečen in priseben" (Mr 5,15). Zlasti Mt poudarja, da Jezus "zdravi" obsedence (Mt 12, 22; 15, 28; 17,16. 18). Jezus poveri učencem nalogo in podari oblast odpuščanja gre-hov(Jn20,22-23)terizganjanjademonov(Mr 3,15; 6,7.13).Apd poročajo o tej dejavnosti apostolov (Apd 5,16), Filipa (Apd 8, 7) in Pavla (Apd 19, 12) (Gl. vse, tudi naprej MthVVzNT, 51-53). Celo vsak vernik ima moč izganjanja hudobnih duhov. Jezus pravi, da po veri in molitvi (Mt 17, 20; Mr 9, 29). Iz navedenega sledi, da je Jezus postal človek, da je deloval, trpel, umrl ter vstal zato, da bi nam podelil Svetega Duha. Sveti Duh je njegova in Očetova moč. Ta ga je obudila od mrtvih.
Duh ustvarja eshatološko skupnost, a jo obenem prešinja v zgodovini, da je dejavna. Po 2 Kor 3,3 je skupnost "Kristusovo pismo", ki ga preskrbi apostol, pisano ne s črnilom, "marveč z Duhom živega Boga". To je "Sinov Duh" (Gal 4, 6). "Božji Duh živi v njih" (1 Kor 3,16). Toda "če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu" (Gal 5,25). Posest Duha je namreč dar in naloga obenem. Saj nagiba k delovanju in spreminjanju sveta. Sadove Duha primerjamo temu, kar Jezus imenuje "Vdor Božjega kraljestva", in sicer: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost itd. (Gal 5, 22-23). Duh je tisti, ki vodi Cerkev od začetka (Apd 2, 33). Vodi tudi priče (Apd 1, 8; 8, 29; 10,19. 44...) On pomaga premagovati meje dražav, ljudstev in jezika. Duh posreduje "rojstvo od zgoraj", vhod v življenje (Jn 3, 3. 5). Poslovilni govori (Jn 14-16) nosijo obljubo, dano apostolom, "drugega" Tolažnika, odvetnika, zagovornika itd. On je Očetov dar (Jn 14, 16 nss), je "Sveti Duh" (Jn 14, 26), poslan v Jezusovem imenu. Čeprav ga Jezus pošilja, ga daruje Oče (Jn 15, 26s.).
Cilj poslanstva Svetega Duha je pričevanje za Jezusa in sodba za svet (Jn 16, 7b-11). Nič novega ne prinaša, ker le vodi v celostno resnico. Zato lahko pride šele po Jezusovem odhodu (Jn 7, 39; 16, 7). Toda, kako dejansko prejmemo Duha? Ker je dar, se nam podeljuje pri krstu ter po vseh zakramentih. Daje nam ga molitev (Lk 11, 13). Star meniški izrek se glasi: "Dos hajma kaj labe pneu-ma", t.j. žrtvuj se - prelij kri ter tako prejmi Duha, t.j. izprosi si ga v trpljenju. Saj nam ga je Jezus zaslužil na križu. Tam je izvir Duha. Križ je slava. Je teža Božjega veličastva, ki se bo razodelo šele poslednji čas v vsej svoji sili (2 Kor 4,17-5,1 nss). Sveti Duh na široko veje v vsej svobodi (2 Kor 3,17), a obenem zmeša jezik enotnosti (1 Mz 11,1-9; Apd 2,4-11). Ko pred vsako sv. mašo na binkoštni dan, pa tudi pred prvim sv. obhajilom, pred sv. birmo, pred duhovnimi vajami, pred vsako težjo odločitvijo in odgovornostjo, npr. pred poroko, pravzaprav vsak dan, pojemo, četudi potihoma sami pri sebi, k Svetemu Duhu, smo v objemu sv. Trojice (Jn 14,16 nss).
Prosimo Marijo, naj nas nauči moliti za dar Svetega Duha: "Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati" (Apd 1,14).
KONČALO SE JE IZREDNO ZBOROVANJE KARDINALOV
"CERKEV NAJ POSTANE REVNA!"
JURIJ PALJK
Minuli teden je bilo v Rimu izredno zborovanje kardinalov z vsega sveta, saj je bil sveti oče Janez Pavel II. že pred časom sklical izredni konzistorij, da bi na njem kardinali premislili glavne smernice vesoljne Cerkve v tretjem tisočletju in se tudi med seboj pogovorili o potrebah krajevnih Cerkva. V Rimu seje na zborovanju zbralo 155 kardinalov od 183-ih, kolikor jih je vseh na svetu. Večina tistih, ki se niso udeležili konzistorija, je bila bolnih, ali pa v Večno mesto ni prišla zaradi starosti.
Sveti oče je za prvi dan, za torek, 22. maja, določil za predavatelje tri znane kardinale, ki naj bi konzistoriju dali s svojimi posegi pravi pečat in smernice, in tako se je tudi zgodilo.
Kardinal Jean-Marie Lustiger, ki je spregovoril prvi, je Cerkvi vlil upanje v prihodnost s tem, da je pred Cerkev postavil novo obdobje in zatrdil: "Morda smo samo pred začetkom novega krščanskega veka!" Sveti oče Janez Pavel II. je po malem že naveličan prevelikega tarnanja, kako da je Cerkev v krizi in je zato hotel s konzistorijem pokazati, kako je Cerkev lahko živa priča Kristusa, če se le drži osnovnega navodila evangelijev in pa seveda svoje bogate zgodovine. Tudi zato je Lustiger napovedal prenovo v Cerkvi, "saj temelji zanjo obstajajo in so vedno eni in isti: evangeliji in Resnica v njih!"
Murphy 0'Connor, kardinal iz Londona, pa se je na glas vprašal, če že ni dozorel čas, da bi sveti oče sklical poseben koncil za vse kristjane, na katerem bi se govorilo "o večji enotnosti in združevanju sestrskih Cerkva". Take vrste posebni koncil po mnenju 0'Con-noryja ni utopija, saj bi na njem
KARDINAL AMBROŽIČ POZDRAVLJA ZAŠČITO
Med svojim kratkim bivanjem v Rimu ob udeležbi na kardinalskem konzistoriju je torontski nadškof kardinal Alojzij Ambrožič v telefonskem pogovoru z našim glavnim urednikom povedal nekaj misli o aktualnih vprašanjih.
Med drugim je podčrtal pomen zadnjega konzistorija, ki ga je imel zlasti glede na obravnavane teme ob uvodu v tretje tisočletje, in to zlasti za Cerkev in njeno poslanstvo. Posebej je še poudaril važnost srečanja med kardi-
nali, kar ima nedvomno svojo težo.
Slovenski kardinal je nato izrazil svoje zadovoljstvo nad sprejetim zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji, ki je gotovo Ma-gna charta naših pravic. Kardinal Ambrožič bo, kot znano, prihodnje leto v Torontu glavni organizator naslednjega svetovnega dne-! va mladih, za kar je že na oljčno nedeljo letos v Rimu prejel v varstvo križ, ki bo znamenje tega zelo pomembnega mednarodnega shoda.
enakopravno sodelovali najvidnejši predstavniki vseh krščanskih Čerkva.
Veliko zanimanje pa je vladalo tudi za tretji uvodni poseg izrednega kardinalskega zborovanja, ki ga je imel kardinal Roger Etchegaray. Fran-
V TELEVIZIJSKEM POGOVORU
MSGR. BIZJAK O POMENU SVETEGA PISMA
Koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak je v daljšem pogovoru na TV Primorka v Šempetru pri Gorici, ki je bil objavljen v soboto, 26. maja, in ponovljen v nedeljo, 27. maja, pojasnil tudi svoje poglede o Svetem pismu stare in nove zaveze. Je namreč izvedenec za Biblijo, knjigo vseh knjig, saj je tudi doktoriral iz te teme na papeškem bibličnem inštitutu v Rimu. Sicer pa je bil dr. Jurij Bizjak tudi eden od prevajalcev starih besedil za novo izdajo Svetega pisma v slovenskem jeziku. Koprski pomožni škofje poudaril, da je Sveto pismo aktualen pripomoček in v marsičem tudi izhodišče za življenje ne zgolj vernikov, ampak vseh ljudi, "saj vsakdo, ki z odprto dušo in z odprtim srcem odpre to knjigo, v njej nekaj pridobi".
Sveto pismo je v Sloveniji, in tudi na Primorskem, precej razširjeno, "le bolj bi ga morali brati in uporabljati". Zaradi razvoja slovenskega jezika bo treba kdaj v prihodnje izdati nov prevod Svetega pisma, pri čemer pa seveda nikoli ne gre za kakšne spremembe vere ali
božjih zapovedi, torej Kristusovega nauka.
Ko je obravnaval aktualna vprašanja koprske škofije, je dejal, da tesno sodeluje s škofom Metodom Pirihom, opravlja obrede svete birme in pomaga pri reševanju oz. urejanju drugih zadev. Meni, da bo čimprej zadovoljivo rešeno vprašanje vrnitve cerkvenih objektov, ki so bili po drugi svetovni vojni podržavljeni, kar velja tudi za zgradbo župnišča v Solkanu. Glede vernost prebivalcev na Primorskem je zatrdil, "da ima vsak človek neko vero, kakršna koli že je, zato se tudi ravna in živi po veri". Zaradi tega tudi ni večje razlike med vernostjo, denimo, na Goriškem in v Slovenski Istri. Dr. Jurij Bizjak je nadalje povedal, da imajo v koprski škofiji razne težave spričo mnogih majhnih župnij; vsaj 100 župnij ima manj kot 500 prebivalcev. Vseh župnij je 207, oskrbuje pa jih 170 duhovnikov. Pogovor s koprskim pomožnim škofom dr. Jurijem Bizjakom na TV Primorka je pripravil in vodil naš sodelavec Marjan Drobež.
coski kardinal seje naslonil na izkušnjo in izročilo praznovanja svetega leta, velikega jubileja 2000, ki je imel v sebi tudi močan socialni naboj in je zato več kot upravičeno dejal: "Moramo preiti od Cerkve za revne k taki Cerkvi, ki je v celoti revna in prav v tem dobimo najbolj izzivalno in najbolj nujno bistvo za novo evangeliza-cijo v tretjem tisočletju. Samo revna Cerkev lahko postane misijonska Cerkev!" Kardinal Etchegaray je v svojem posegu tudi izrecno naglasil, kako veliko dejanje je storil sveti oče v jubilejnem letu 2000, ko je pred vsem svetom prosil odpuščanje za vse grehe, ki so jih bili v zgodovini storili predstavniki Cerkve svojim sobratom. Povedal je tudi, da je sveti oče pri tem dejanju in sami pripravi nanj v Cerkvi naletel na nema-
lo	ovir in nasprotovanj.
Papež Janez Pavel II. je sledil prvi dan konzistorija vsem posegom, ki jih je imelo veliko število kardinalov. Več kot trideset razmišljanj najvišjih pastirjev krajevnih Čerkva seje že prvi dan konzistorija dotakni-
lo	skoraj vseh pomembnih točk in težav današnje Cerkve, saj so kardinali spregovorili o tem, kako bi morala Cerkev veliko več storiti za revne, kako bi se moralo v Cerkvi veliko več odločati po skupnih razmišljanjih, kako bi morala Cerkev veliko bolj živeti smernice II. Vatikanskega koncila, kako naprej na ekumenskem področju in vsesplošnem prizadevanju za večjo enotnost pri kristjanih in širšem medverskem pogovoru.
Kardinali pa so spregovorili tudi o odnosu Cerkve do sredstev obveščanja, veliko so go-
vorili tudi o vseprisotnem pojavu globalizacije, ki je lahko pogubna za male ljudi in revne narode, in vlogi vsakega kristjana pri zavzemanju za večjo solidarnost v svetu, kot so seveda spregovorili tudi o novi evangelizaciji, ki jo svet in Cerkev sama zelo potrebujeta. Kardinal Tomko, ki ima velike izkušnje kot vodja papeške kongregacije narodov, je med svojim posegom naravnost vzkliknil "Moramo priti iz zakrestij! Potrebujemo misijonsko Cerkev in zato moramo priti iz templjev, iz domov, iz uradov, iz univerzitetnih učilnic!"; kardinal Sepe pa je pomembno dodal: "Sedaj je čas, da odrinemo na globoko morje, če nočemo ostati na kopnem!"
Kardinali pa so spregovorili tudi o velikih težavah, ki jih vnaša v Cerkev ohlapna morala današnjega sveta, in to predvsem na spolnem področju, saj so tudi kristjani žrtve le-te in je predvsem zato kardinal Alva-rez Martinz iz Toleda med svojim posegom dejal, daje ta problem ključnega pomena za Cerkev 21. stoletja, "kajti velik problem je sama prihodnost družine!". Daje nekrščanski odnos do spolnosti in spolnega izven-zakonskega življenja izjemnega pomena za cerkev, je potrdil kardinal Trujillio, ki je povedal, da v Papeškem svetu za družino, ki ga sam vodi, pripravljajo poseben leksikon o spolnosti, da bi predvsem dušnim pastirjem razložili današnjo spolnost. Po mnenju svetega očeta in kardinala Trujillia bi se namreč morala Cerkev ponovno dejavno vključiti v odnos mož-žena, odnos, ki je temeljnega pomena za prihodnost Cerkve.
Veliko zanimanje je seveda vladalo tudi za poseg kardinala Martinija iz Milana, ki seje zavzel za večje sodelovanje v Cerkvi in za prenovo sinod, ki naj dobijo večjo veljavo v vsakodnevnem življenju Cerkve. Sinoda naj bi po njegovem in mnenju drugih kardinalov postala večje in bolj učinkovito o-rodje za prenovo Cerkve in tudi za skupne odločitve v Cerkvi.
Med zasedanjem kardinalov v Vatikanu se je veliko govorilo tudi o tako imenovanem "kolegialnem odločanju", kar bi lahko prevedli v naš jezik tako, da bi v Cerkvi najpomemb-nješe odločitve lahko sprejemal nekakšen "vrhovni škofovski in kardinalski odbor". Prav k temu dejstvu seje sveti oče vrnil med zaključno sveto mašo, ko je med pridigo dejal, da sam podpira "kolegialne odločitve in rešitve". Sveti oče pa je med nagovorom kardinalom tudi dejal: "Kristjani smo v svetu manjšina, medtem ko se proces sekularizacije nadaljuje in izpodkopava temelje krščanskega izročila in to tudi v deželah, kjer je krščanstvo prisotno od samih začetkov naše vere!" Zato bi morali kristjani sami poskrbeti, da se omika in kultura današnje družbe spremenita!
Kardinali so se iz Rima po zaključni maši vrnili domov. V zaključni dokument so zapisali temeljna vodila za Cerkev tretjega tisočletja, ki so: Solidarnost z revnimi, zavzemanje za ekumensko gibanje ter medverski pogovor!
VINKO
KOBAL
ROMANJE GORIŠKIH IN KOPRSKIH VERNIKOV NA SV. GORO
ENOTNOST JE IZZIV
V	torek, 29. maja, je slovensko javnost pretresla vest o smrti primorskega duhovnika in vzgojitelja msgr. Vinka Kobala.
Pokojni seje rodil leta 1928 v kmečki družini v Vrhpolju pri Vipavi. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, gimnazijo v Malem semenišču v Gorici, nato v Castelleriu v Vidmu ter spet v Gorici, kjer je maturiral. Bogoslovje je doštudiral v Ljubljani (1947-51), bil dvakrat po nekaj mesecev v zaporu, v mašnika je bil posvečen 29. junija 1951. Veliko energij pri pastoralnem delu v raznih župnijah je posvetil veroučnim prizadevanjem tako na Primorskem kot v Lju-bljani, kjer je vodil skupino študentov. Veliko je pisal, izdajal razne liste, katehetske priročnike in sodeloval pri pripravi veroučnih knjig za otroke in mladostnike. Poleti 1965 je začel zbirati dijake in študente raznih veroučnih skupin na taborjenju v prelepih slovenskih planinah; od leta 1975 dalje so t.i. tedni duhpvnosti potekali v Stržišču; ta kraj bo gotovo za vedno o-stal vezan na ime g. Vinka. V četrtek, 31. t.m., bodo pokojnika po pogrebu v Godoviču, kjer je župnikoval zadnja leta, pospremili na božjo njivo prav v Priljubljeno Stržišče.
Msgr. Kobal je dobro poznal dinamike sodobnih verskih gibanj. Sam je zrasel v težkih časih slovenske zgodovine in o sebi je pravil, da gaje režim učil 'krščanskega realizma". Zavedal se je, da kot Slovenec pripada dvatisočletni duhovni kulturi, ki je ni mogoče zatreti. Iz tega je v njem rastlo prepričanje, da je treba graditi nove osebnosti, trdne, samostojne, zrele in vztrajne kristjane že od malih nog. V tem je veličina, daljnosežna zamisel g. Kobala, ki je začel z zbiranjem ministrantov na poletnih taborje-njih, nadaljeval z otroškim zbogom za deklice in nato z dora-sčajočo mladino, ki je čutila potrebo po pristnih vrednotah. Kot prijatelj in duhovni vodja s srcem v roki je pospremil skozi tedne duhovnosti v Stržišču več kot deset tisoč mladih ter vnašal i' njihova življenja izkustvo dobrega in lepega. Šlo mu je za to/ da bi v taki skupnosti gradil n°vo socialno etiko in obenem navajal mlade na dejavno in odgovorno vlogo v javnem življe-nJu. Pripadnike mladih slovenskih generacij je vzgajal tako, a bi postale izhodišče za nove orake v slovenski krščanski . ružbi. Naj sedaj v Božjem objemu še naprej moli za to, da .1 slovenska mladina, za katero )e dal svoje življenje, ostala ?Vesta njegovemu optimizmu ln Veselju do življenja.
__ Z Bogorrl| g Vinko!
DD
DANIJEL DEVETAK
Enotnost vernikov sosednih škofij ob meji je izziv. To je jasno in glasno poudaril prejšnjo nedeljo, 27. maja, v baziliki na Sv. gori goriški nadškof Dino De Antoni veliki množici romarjev goriške nadškofije in koprske škofije, ki so se v krasnem poletnem dnevu napotili na priljubljeno in domačo goro milosti. Letošnje romanje je potekalo pod geslom Ob tisočletnici Gorice in Solkana nadaljujmo hojo za Kristusom z Marijo (Nel-1'anno del millenario ripartire in-sieme da Cristo con Maria, Mili ains... cum Monsanta tal cur).
Škofijski tednik Vbce Isonti-na je pred nekaj tedni utemeljeno podčrtal, da je ob nedavnem praznovanju tisočletnice Gorice, ko smo lahko prisostvovali koncertom, pobratenju z avstrijskim mestom, folklorni paradi v srednjeveških kostumih, predstavitvam priložnostnih knjig in znamke ter drugim dogodkom, žal manjkal Te Deum, slovesna zahvalna maša za vse milostne trenutke v tako dolgi zgodovini naših krajev. Tudi zato je imelo tokratno romanje na Sv. goro poseben pomen, saj je želelo prebuditi v času, ko se spominjamo jubileja Gorice in Solkana, zavest, da sta bila o-menjena kraja povezana že vsaj deset stoletij in nihče ne sme skaliti sloge med tu živečimi narodi, ki so sicer različni po jeziku, navadah in kulturi. Tudi zato je enotnost ljudi ob meji, ki še vedno deli goriško ozemlje, prava nuja in izziv ne samo za vernike, ampak tudi za civilne oblasti. Letos sta v prvih klopeh bazilike sedela predsednik goriške pokrajine Giorgio Brandolin in goriški župan Gaetano Valenti. Prvi je sicer živ dokaz tega, da se lahko na ravni obmejnega sodelovanja z dobro voljo in odprtostjo veliko naredi med ljudmi in za ljudi, za drugega pa lahko le upamo, da se ga bodo nadškofove besede dotaknile, kajti če ni prišlo do skupnega proslavljanja med Gorico in Solkanom, je bilo to tudi po "za-
jk
FOTO BUMBACA
slugi" goriške občinske uprave.
Svečana maša se je na zadnjo majsko nedeljo, ko se spominjamo Vnebohoda, začela ob 16. uri, ko je v cerkev stopil sprevod okrog 30 slovenskih in italijanskih somaševalcev. Slavje je tokrat vodil koprski škof msgr. Metod Pirih, ki je na ta dan praznoval tudi svoj škofovski jubilej, za kar mu pri našem časopisu prisrčno voščimo. V u-vodnem pozdravu se je spomnil večstoletnih vezi sestrskih Cerkva ob meji in zaželel, da bi bili verniki kot pričevalci veselega oznanila kvas in luč za življenje današnjega sveta. Tudi nadškof De Antoni je spregovoril o iskrenem bratstvu Božjih otrok, ki se polni posebnega veselja združujejo pod varstvom Sveto-gorske Kraljice, da bi poudarili, kako je proslavljanje tisočletnice teh krajev v prvi vrsti spominjanje človeških vrednot sprave in sloge. Evharistična daritev se je nadaljevala z berili v slovenščini, italijanščini in furlan-ščini; obred je prav lepo popestrilo ljudsko petje, ki gaje z oltarja vodil g. Karlo Bolčina, pri orglah pa travniški župnik g. Lu-cio. Berila iz Apostolskih del, Razodetja in Janezovega evangelija so bila kot naročena, saj so govorila o stanovitni ineno-dušni molitvi v skupnosti, o zajemanju vode življenja in o tem, "da bi bili vsi eno". Msgr. Pirih je razvil lepo razmišljanje o tem, kako je zgodovina Goriške pravzaprav zgodovina Marijine ma-
terinske navzočnosti na tem o-zemlju. Njeno najstarejšo podobo na Slovenskem so našli v Grgarju že pred 800 leti, kar pomeni, da tukajšnji prebivalci častijo Mater Božjo že vsaj od 13. stoletja. Tri stoletja kasneje se je Urški prikazala Marija, ki jo od vsega začetka častijo verniki različnih narodnosti. "Srečanje z Marijo nas spodbuja za hojo naprej," je rekel msgr. Pirih. Naša naloga je občestve-nost, ki je razlike ne morejo ovirati, temveč jo lahko le bogatijo. Nekaj prodornih misli je dodal tudi msgr. De Antoni, ki je zaželel, da bi Svetogorska Kraljica kot ljubeča mati omogočila, da bi bili kot njeni otroci sposobni sloge, miru in prave enotnosti, take, ki izziva svet. Pred koncem obreda je solkanski dekan msgr. Vinko Paljk podelil simboličen dar spomina škofoma, predstavniku svetogorskih patrov in predstavnikoma goriške uprave: kopijo oljenke, ki so jo našli v Solkanu in sega v 4.-6. stol., torej je vsaj 500 let starejša od listine Otona III.
Pa še eno - nič manj pomembno - dejanje je čakalo prisotne: postanek in krajša molitev na obeležju Concordia et pax, kjer smo tudi letos postavili v roke Brezmadežne svoje želje po tem, da bi znali odpuščati in prizanašati, se medsebojno spoznavati in pogovarjati, da bi kot graditelji mostov vedno vztrajali v teh sklepih.
SVETNIK TEDNA
31. MAJA
SILVESTER CUK | 0B|SKANJE DEVICE
MARIJE
Na zadnji dan meseca maja, ko se poslavljamo od priljubljene šmarnične pobožnosti, je Cerkev v obnovljeni svetniški koledar, ki velja od leta 1970, postavila praznik obiskanja Device Marije. Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše sveti Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji - v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče - povedal: “Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno" (Lk I, 36). Ko je Marija to zvedela, je nemudoma pohitela na njen dom "v mesto na judovem": to je današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja je skoraj 150 kilometrov. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka - božjega Sina, ki je postal človek. Srečanje dveh mater, pravijo razlagalci Svetega pisma, je dejansko srečanje dveh otrok, saj sta materi v službi njunega poslanstva. Janez Krstnik prejme Duha že v telesu svoje matere Elizabete, kakor je napovedal angel, ki je naznanil njegovo rojstvo; svoje poslanstvo začne, ko po ustih svoje matere prepozna Mesija.
Ko je Elizabeta blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta hvalnica opeva hvaležnost jezusove matere in tudi hvaležnost vsega božjega ljudstva, da so se spolnile obljube stare zaveze. Ta Marijin hvalospev, ki ga po prvi besedi v la tinskem prevodu imenujemo Magnifikat, je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja. Tako se Cerkev vedno znova vključuje v Marijin spev hvaležnosti za velika božja dela v odrešenju vsega človeštva. Premišljevanje skrivnosti Marijinega obiskanja je vključeno tudi v molitev rožnega venca.
Praznik Marijinega obiskanja je - za razliko od večine Marijinih praznikov - nastal na Zahodu, in sicer proti koncu 14. stoletja, dasi so ga frančiškani obhajali že prej. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu. Zelo stare so upodobitve tega prizora, zlasti v srednjem veku so umetniki neštetokrat upodobili srečanje obeh svetih žena, Marije in Elizabete. Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI., ki ga je vodila želja, naj bi si s tem praznikom kristjani od preblažene Device izprosili, da bi "obiskala" in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav, ko je v zahodni Cerkvi vladal razkol, ki je privedel do velikega razkola z nastopom Martina Lutra.
Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in tedaj so ga začeli povsod obhajati 2. julija. Ta datum so izbrali zato, ker je tistega dne tudi v Carigradu velik Marijin praznik, ki pa se ne nanaša na Marijino obiskanje, temveč je v zvezi z relikvijami Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.
Skrivnost Marijinega obiskanja ima v evangeljskih poročilih o jezusovem otroštvu dovolj razločno mesto, tako da ji je zahodna Cerkev upravičeno posvetila posebno praznovanje. Lahko bi tudi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa litur- • gično obhajanje enega od važnih trenutkov božjega odrešitvenega delovanja: je to posvečenje in nekakšna "umestitev" Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene božje Besede na zemlji. Pri obeh vidikih te skrivnosti nastopa Devica Marija kot neločljivo povezana s Sadom svojega telesa. Učlovečeni božji Sin uporablja svojo Mater Marijo za izvršitev odrešenjskih dejanj svojega zemeljskega življenja.
PREDSTAVITEV ZBORNIKA "DRUGO BALKANA" V LJUBLJANI
DRUGAČEN POGLED NA BALKAN
Študijsko Raziskovalni Forum za kulturo je v sodelovanju s Duhovnim središčem sv. Jožef pripravil v četrtek, 17. maja, srečanje na temo Drugačen pogled na Balkan. Srečanje je bilo v Ljubljani pri Sv. Jožefu in spada v sklop večerov Dialog v svetu. Namen večera je bil dvojni, in sicer predstavitev zbornika simpozija Drugo Balkana, ki je potekal v organizaciji Študijsko Raziskovalnega Foruma za Kulturo novembra 1999, ter vpogled v trenutno stanje na Balkanu.
Gostje okrogle mize so bili Jasminka Domač in Liljana Mat-kovič-Vlačič iz Zagreba ter bivši beograjski nadškof dr. Franc Perko. Pogovor je vodil p. Mirko Pelicon D.J. Vsi trije govorniki so sodelovali z lastnimi prispevki na mednarodnem simpoziju Drugo Balkana.
Po uvodu, ki ga je pripravil p. Pelicon, je prvi spregovoril dr. Perko. Najprej je orisal vzroke razpada Jugoslavije, katerih temelj je bil velikosrbski nacionalizem. Potem se je zaustavil ob trenutnem stanju srbske družbe in Cerkve. Poudaril je, da so Srbi
lo	vrsto osebnih izkušenj, tudi takih, kjer je sama tvegala življenje za obrambo pravic verskih manjšin. Orisala je svoje prizadevanje za spoštovanje pravic verskih manjšin ter pomembnost poznavanja mednarodnih dokumentov glede te tematike.
Po teh treh posegih seje med številno publiko razvila živahna debata, ki jo je prekinila samo pozna ura in, čeprav sta gostji iz Zagreba spregovorili v hrvaščini, ni bilo pri tem nobene težave glede sporazumevanja.
Na koncu sta spregovorila še Damjan Hlede, ki je orisal potek simpozija Drugo Balkana in pripravo zbornika, ter rektor duhovnega središča sv. Jožef p. Silvo Šinkovec, ki se je zahvalil za izvedbo tega sklopa predavanj, ki so se za letošnjo sezono zaključila.
Povejmo še, da je okrogla miza lepo odmevala v slovenskih medijih, saj ji je bila posvečena polurna oddaja Brez reza, ki jo za RTV Slovenija 1 vodi znana novinarka Rozvita Pesek.
JULIJAN ČAUDEK
doživljali Jugoslavijo kot svojo nacionalno državo, zato so njen razpad pojmovali kot agresijo na srbski narod. Tako pojmovanje je s strani Srbov posledica njihove zakoreninjenosti v zgodovinski spomin in večnega upanja v obnovitev starega srednjeveškega imperija. Tudi danes, ko je Miloševič v zaporu, je tako pojmovanje še vedno prisotno. Dejstvo, ki to dokazuje, je to, da glavnega krivca za srbsko agresijo na druge bivše jugoslovanske narode Srbi obtožujejo le zaradi goljufije pri upravljanju države, ne pa za zločine proti človeštvu. Podobno je tudi s srbsko pravoslavno Cerkvijo, predvsem kar se tiče njenih vrhov, čeprav so prisotni tudi obrobni poskusi odpiranja in sodelovanja s katoliško Cerkvijo in muslimani.
Pisateljica Liljana Matkovič-Vlačič je orisala razlike med sta-
njem, ki je vladalo na Hrvaškem novembra 1999, in sedanjim. Takrat je bilo nevarno že samo spregovoriti besedo Balkan, sedaj pa je glavni problem težka gospodarska kriza in ne vprašanje, kdo je na Balkanu in koga ni. Pri tem je orisala tudi problem istovetenja nekega področja in prebivalstva z negativnim
pojmom, kot je v tem primeru pojem Balkan, ter kako v tem primeru negativne značilnosti nadvladajo nad pozitivnimi in zaznamujejo ljudi in prostor.
Novinarka in pisateljica ter članica zagrebške judovske skupnosti Jasminka Domač je govorila o vsakodnevnih prizadevanjih za mir. Nanizala je ce-
5
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
6
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
GLEDALIŠKA SEZONA SSG V GORICI / GOSTOVANJE SNG LJUBLJANA
REALISTIČEN IZSEK IRSKEGA SVETA
DEVETA IN DESETA ŠTEVILKA PASTIRČKA
PRILJUBLJENI PRIJATELJ SE POSLAVLJA
IVA KORŠIČ
Letošnja gledališka sezona Slovenskega stalnega gledališča, zaznamovana z nekaj mojstrsko izdelanimi predstavami, ki bodo ostale trajno zapisane v zgodovini gledališča, se je za goriške abonente končala v ponedeljek, 21., oz. v torek, 22. maja. V veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž je namreč gostovalo Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, ki je predstavilo svojo novo odrsko uprizoritev, slovensko praizvedbo drame jez mladega irskega dramatika Conorja McPhersona (rodil seje 1.1971 v Dublinu) v izčiščeni režiji Mileta Koruna in tekočem prevodu Tine Mahkote. Premiera je bila 23. aprila letos v Ljubljani. Prvič pa je bilo delo uprizorjeno I. 1997 v londonskem gledališču Royal Court in je poželo velik uspeh pri gledalcih in kritikih; zanj je avtor prejel več nagrad. Kot vse njegove igre je tudi ta realistično zasnovana in v njeni vsebini se vsaj delno zrcali tudi naš svet in njegova vsakdanja stvarnost. McPhersonovi liki so navadno osamljeni ljudje, včasih zapiti, krhki in nepopolni, tudi v govorici, saj marsikatera njihova misel ostane nedorečena. Radi bi svoja občutja posredovali drugim, a bojijo se, da bi se
V	PONEDELJEK, 28. MAJA
PREDSTAVITEV UMETNOSTI V LJUBLJANI
V	zgodovinski dvorani Slovenske matice v Ljubljani je bila v ponedeljek, 28. t.m., doživeta predstavitev knjige Umetnost 20. stoletja na Corišekm in
v	Posočju, ki je lani novembra izšla pri goriški Mohorjevi družbi v sodelovanju z Goriškim muzejem v počastitev 1000-letnice prve pisne obmembe Gorice in Solkana. Predstavitev knjige je vzbudila precejšnjo pozornost pri sredstvih javnega obveščanja in med umetnostnimi zgodovinarji, ki so pozorno sledili predstavitvi. O nastnaku knjige, ki pomeni pomembno sintezo zgodovine likovne umetnosti in zgodovine arhitekture, je spregovoril urednik prof. Marko Vuk. O uveljavljanju slovenskega življa v Gorici med 19. in 20. stoletjem ter o vplivu tega razvoja na slikarstvo, je spegovorila umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn, ki je tudi osvetlila delež, ki sta ga imela Gorše in Tone Kralj v umetnosti v tem prostoru. Širše zasnovani prikaz arhitekta prof. Marka Pozzetta je odražal široko znanje in upoštevanje različnih zgodovinskih, kulturnih ter umetniških silnic v urbanistični prenovi Goriške po prvi svetovni vojni v luči posegov arhitekta Fabianija. Ravnatelj Arhitekturnega muzeja Slovenije dr. Peter Krečič je kratko orisal poglavja, ki sta jih za knjigo pripsevala še prof. Milko Rener in prof. Jožko Vetrih. Ob tem je izpostavil kutlurni pomen knjige, ki zapolnjuje večletno vrzel na področju prikaza in vrednotenja likovne umetnosti na Primorskem, saj so minila štiri desetletja, odkar je pri Slovenski matici izšla Steletova knjiga U-metnost v Primorju. Poudaril je, da knjiga pomeni sintetičen prikaz umetnostni na tem ozemlju in obenem izziv za nove poglobitve.
Med razpravo, ki je sledila predstavitvi, je bila izražena tudi misel, da bi po izdaji knjige o slovenski književnosti na goriškem in sedanji knjigi o umetnosti, ki je izšla tudi v italijanskem jeziku, poskrbeli za pdoben zbornik, ki bi predstavil glasbeno ustvarjalnost v tem prostoru.
izkazali za sebičneže. Dramsko dejanje Jeza se dogaja v podeželskem pubu, ki ga upravlja mlad samski fant. V njem se pod večer srečujejo njegovi prijatelji, da si ob pivu ali žgani pijači ogrejejo dušo in preženejo irski mraz in meglo, pa tudi zato, da si kaj povedo. Prihod v vas neke ženske iz Dublina in srečanje z njo v točilnici jih pripra-
vi	do tega, da v pogovoru polagoma izpovedo svojo življenjsko zgodbo in
Morda bi ta latinski izrek najbolje zaobjel celotno kruto vsebinsko sporočilnost zadnje uprizoritve Primorskega dramskega gledališča v letošnji abonmajski sezoni. Za sklepno predstavo je vodstvo PDG izbralo dramo Clengarry Glen Ross ameriškega dramatika Davida Mameta, ki je v četrtek, 24. maja, na novogoriškem odru doživela prvi slovenski krst v režiji Jaše Jamnika ob pomoči dramaturginje Martine Mrhar in v prevodu Zdravka Duše, ki seje vestno držal angleškega izvirnika. Za gledalca je že prvi stik z dramo ne malo šokanten, kajti jezik je v njej vse prej kot kultiviran. Tudi za igralce je bila ta svojska avtorjeva govorica velik izziv, saj se s tako nizko pogovornim jezikom ne soočajo vsakdan. Prvi dialogi gotovo moteče udarjajo gledalcu na uho, ko pa se sam vživi v brutalni, cinični svet poslovnežev, ki delujejo v agenciji nepremičnin in se borijo za pridobitev prvega mesta na lestvici uspešnega poslovanja, sprevidi, da je poulična govorica sestavni del te brezsrčne stvarnosti, ki ne pozna lepih besed. Trda preizkušnja za izvajalce so tudi pogosto okrnjene replike, v katerih mora igralčeva beseda nervozno posegati v soigralčevo. In prav te nedokončane misli so novogoriški odrski umetniki kleno dopolnili z gestikulacijo, intenzivno mimiko in nasploh s prefinjenim in prodornim opisom značajev nastopajočih dramskih oseb, njihovega mišljenja in delovanja. Med nepremičninskimi agenti se bije strupen boj za preživetje, kajti prvega, najuspešnejšega, čaka cadillac, drugega komplet nožev, zadnja dva pa bosta odpuščena, čeprav sta pred nedavnim bila najboljša. Človek v tem svetu je vreden le toliko, kolikor se znajde v poslu "zdaj" in zna uspešno zaključiti kupčijo. V tej bitki ni časa za prijateljska čustva in odkrit pogovor. Etična načela so povsem nepomembna in beseda poštenost je votla, brez vsebine. Pretresljiva krutost dramskega dela, ki poleg sociološke plati vsebuje tudi nekaj elementov zvrsti kriminalke, žanra, ki se zelo
njihovi monologi se homogeno tkejo med dialogi. Iz včasih tudi nedokončanih stavkov se izrisuje njihova osebnost, večkrat prežeta z rahlo sramežljivostjo. Le-ta oklepa predvsem samske moške, da so bolj okorni in se ne znajo tako galantno obnašati, kot njihov prijatelj, ki se je preselil v mesto, kjer se je pač otresel podeželske miselnosti. Predstava nima odmora in tako dramsko dogajanje poteka v realnem
poredko pojavlja na slovenskih odrih, je neverjetno aktualna. Ta pridobitni-ška mrzlica se s svojo problematiko sedaj že vztrajno oglaša tudi v mladi ! slovenski državi, v Ameriki pa je bila pereče prisotna že l. 1984, ko je Ma-rnet prejel za svoje delo nagrado londonske Society of VVest End Theatre za najboljšo novo igro in Pulitzerjevo nagrado za dramo. Igra je bila namreč prvič uprizorjena l. 1983. Po njej je bil leta 1992 posnet zelo uspešen film, v zasedbi katerega sta bila tudi Al Pacino in Jack Lemon.
Po ogledu predstave lahko mirno napišemo, da so se novogoriški igralci izkazali kot vrhunski izvajalci, saj so popolnoma obvladali vse prej kot lahki dramski tekst in povsem uresničili Jamnikovo režijsko branje drame, ki si je za njeno postavitev odmislil vsakršno tehnično olepšavo. Ni se namreč poslužil nikakršne glasbene podlage ne učinkovitih svetlobnih efektov. Med nujnimi scenskimi elementi Barbare Matul Kalamar je izstopala le ostra igra izvajalcev, v kateri so le-ti pokazali svojo izrazito in-
času, v katerem živo spoznavamo nastopajoče like, njihova mišljenja in ravnanja. Ker sta dežela Irska in njena pokrajina oviti v skrivnostno ozračje, se pač tudi njeni ljudje radi pogovarjajo
o	nenavadnih doživljajih. Tako iz njihovih ust slišimo kar nekaj zgodb o nadnaravnih silah, duhovih, prikaznih, ki so jim bili priča. Nočni mir in trda tema ter močna pijača, ki nezadržno o-mamlja telo in razmišljanja, podžigajo te pripovedi in jih zavijajo v še večjo skrivnost. Režiser Korun je s pronicljivim režijskim konceptom, brez kakršnih posebnih scenskih efektov in glasbe ustvaril uglajeno predstavo. Odlični igralci Ivo Ban-Jack, Branko Sturbej-Brendan, Igor Samobor-Jim, Aleš Valič-Finbar in Saša Pavček-Valerie so z izpiljenim igralskim študijem do najmanjše podrobnosti v kretnjah in značajskih potezah plastično orisali like, ki so se naravno gibali na realistično natančnem scenskem prizorišču Janje Korun, ki je tudi s kostumi primerno dopolnila sliko irskega človeka.
SSG je goriškim obiskovalcem gledališča nudilo v pogled res mojstrsko igro, v kateri je bilo vse do pičice preštudirano, a je bil končni rezultat tako naravno prepričljiv.
terpretacijsko moč. Tu imamo v mislih predvsem dva izmed stebrov PDG Janeza Starino (Levene) in Bineta Matoha (Roma), ki sta si po dolgem času spet tako pobliže stala nasproti z vso svojo izredno ustvarjalno silo in suvereno obvladala celoten dramski potek. Z energično ciničnostjo je presenetil Jože Hrovat (Moss) in z izpiljenim oblikovanjem lika Boris Mihalj (VVilliamson). Zadušljivo vzdušje so dobro dopolnjevali še Ivo Barišič-Aaronovv, Milan Vodopivec-Lingk in Rastko Krošl-Baylen. Z vztrajno zbranostjo in strogo preštudiranimi značajskimi odtenki in stopnjujočo se napetostjo so dosegli skrajno izčiščenost interpretacije, kot je zahtevala Jamnikova režija.
Naj bo ob koncu zapisa omenjeno j še to, da so v preddverju PDG na ogled fotografije raznolikih likov sedaj že upokojenega igralca, sijajnega Staneta Lebana, ki je prejel Častni znak svobode Republike Slovenije za zaslužno in ustvarjalno delo na področju gledališke umetnosti.
— IK
Majsko sonce že močno pripeka in vabi razigrane šolarje na prosto. Misli učencev lahkotno uhajajo iz šolskih učilnic in se podijo po cvetočih travnikih, hladnih gozdovih in potapljajo v osvežujočih valovih morja. Tudi Pastirček, ki je s svojimi stranmi - letos jih je naštel kar 288 -, polnimi lepih zgodbic, pesmic, ugank, zank pa tudi globljih poučnih misli, se z zadnjo, majsko-junijsko številko poslavlja od zvestih malih in velikih bralcev. Še sam bi šel rad malo na potep, morda skupaj s Packom, ki poslednjič v zabavni spaked-ranščini toži, kako je izmučen in komaj čaka počitnic. Tudi pesmica Ivanke Zavadlav Misel na počitnice je prepojena z vedrino prelepih prostih dni, v katerih bodo ročni spretneži lahko pripravi-
li	mlinček na potočku ali čoln s pogonom na gumo, kakor jim ju natančno opisuje Robert Resman. Pika (Anka Černič) jim pa svetuje, kako narediti nenavaden golf s klovni, kijih bo kratkočasil pri igricah v naravi. Še simpatični semafor Pazidor ima potepuške misli in z njimi vodi radovedneže od ene do druge barvne razglednice iz znanih krajev, katerim morajo bralci pripisati pravilen odgovor. Soviča Oka se tudi odpravlja na morje in najmlajši Pastirčkovi bralci ji bodo pomagali napraviti kovček in seveda tudi psičku Pikiju dopolniti počitniško misel. Vnetim kolesarjem Pastirček še enkrat vošči srečno in varno vožnjo s prometnim poligonom, s katerim bodo v družbi prijateljev preverili znanje prometnih predpisov.
Na straneh zadnje številke bodo otroci našli še povesti o pojedini gozdnih živali (Anja Štefan), o zmajčku poha-jačku (Mariza Perat), o bahavi kresnički Svetki (Zlata Volarič), o možicu (V. Tihomir Arhar) in še nekaj pesmic, med njimi tudi Marijino, saj je mesec maj posvečen naši dobri Materi. Med prelistavanjem revije, dopolnjevanjem in barvanjem Pastirčkovih risbic, ki so jih z veliko ljubeznijo do otrok in otroškega domišljije polnega sveta izdela-
li	Paola Bertolini, VValter Grudina in Danila Komjanc, se bodo bralci lahko posladkali s pečenimi hruškami Su-perkuharHarija. Pastirčkovi dopisovalci - med njimi so tokrat tudi otroci iz Komna - so spet napolnili z živobarvnimi raznolikimi likovnimi izdelki in pisnimi prispevki o prijateljih, živalih, pomladi... vseh osem središčnih strani. Iri-na Počkar iz prvega razreda srednje šole iz Doline si je z zapisom o dolinski Majenci pridobila naslov in izkaznico Pastirčkov časnikar meseca. Čestitamo!
Čeprav šolarji že nestrpno čakajo počitnic in zlatega brezdelja, jih Pastirček vabi, naj sodelujejo na natečaju za naslovno stran za šolsko leto 2001/02 in do 15. junija pošljejo svoje prispevke, ki naj bodo izdelani po danih pogojih, na uredništvo. Hkrati pa obvešča, da bodo v septembru izšle pesmarica, kaseta in zgoščenka Eno si zapojmo...ali pa vse in jih bodo predstavili na Pastirčkovih večerih.
Dragi Pastirčkovi prijatelji, vesele počitnice in na svidenje!
■	IK
PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE / SEZONA 2000-01
MORS TUA, VITA MEA
KKi
DVE ZAMEJSKI ZGODOVINI?
Jutranje oddaje Iz studia z vami zahtevajo od programistov gotovo veliko napora, da pripravijo zanimive in raznovrstne oddaje za vsak dan. Letos so imeli posamezni dnevi od ponedeljka do petka neki tematsko začrtan osrednji del, poleg njega pa še nekaj krajših stalnih rubrik. Danes bi se ustavila pri četrtkovi oddaji. Prejšnji teden se je namreč zaključil niz Po sledeh zamejske polpretekle zgodovine, ki ga je z urednicama Luano Grilanc in Beno Legiša oblikoval Milan Pahor. V zadnji oddaji sta bila gosta v studiu poleg Milana Pahorja še Dušan Udovič in Miloš Budin. Bilo je zanimivo poslušati njihove spomine na delovanje v gibanju Matija Gubec iz poznih šestdesetih let Skupina mladih upornikov z revolucionarnimi in kritičnimi pogledi na vse, kar jih je obdajalo, se je povezovala s Kladivarji iz Koroške in z italijanskimi izvenpar-lamentarnimigibanji, protestirala proti zasidranju ameriških ladij v tržaškem zalivu, se tudi fizično spopadala z desnico, v svojem mladostniškem gnevu niso prizanesli niti demokratičnemu Trstu in njegovemu županu Spaciniju, češ da niso bili dovolj dosledni v boju proti desnici. Pravzaprav se mi je milo storilo, da so ti uporniški kontestatorji, ki so se tako zagnano borili proti družbi starejših in njenemu konformizmu, sami pristali prav v tej družbi in izgubili svoj kritični čut in kljubovalnost. Človek bi si želel, da bi član tega gibanja tudi danes ugo-var/al ali se vsaj distanciral od odločitev svojega voditelja stranke, na primer v škodo slovenske prisotnosti v bodočem občinskem svetu...
Zdaj pa še nekaj besed o oddaji sami. Milan Pahor je v svojih oddajah z urednicama ter občasno z raznimi gosti osvetlil marsikateri manj znani del naše zgodovine. Vendar to niso bile - razen prvih oddaj - oddaje zgodovinarja, ampak pričevalca, dobrega poznavalca ene strani društvenega življenja pri nas. Zato je Milan Pahor v svojih oddajah predstavil tisti svet, v katerem je bil on aktivno soudeležen: Zvezo slovenskih kulturnih društev, Društvo srednješolcev, tabornike, Matijo Gubca itd., o katerih je znal veliko zanimivega povedati. Kar me je motilo pri tem ciklusu, ni bilo to, da je obširno poročal o vsemogočih pomembnih in nepomembnih mladinskih levičarskih društvih, motilo me je, da je potem z enim stavkom odpravil druga, katoliška društva, ali društva, ki spadajo v takoimeno-vani desni tabor. Naj dam primer. O Slovenski dijaški zvezi je Pahor povedal, da je bilo to katoliško dijaško društvo, ki ga je vodila predvsem ideja antikomunizma. Kot bi rekel, da je bi-
lo	gibanje Matija Gubec skrajno levičarsko gibanje. In stop. Pa ne, "Gubčevi" so imeli celo oddajo, da so razložili svojo dejavnost, svoje ideje. Verjetno bi tudi pri Dijaški zvezi lahko odkrili kaj več kot antikomunizem. Nastanek, delovanje in potem razpust Društva srednješolcev je prav tako v Posebni oddaji predstavil Branko Jazbec. Niti z besedico pa ni bil omenjen v nobeni oddaji Slovenski kulturni klub, ki deluje nepretrgano od 1.1956.
V	predzadnji oddaji je med naštevanjem vsemogočih mladinskih društev bilo omenjeno, da mladi pri Slovenski prosveti organizirajo Drago mladih, pišejo v Rast in organizirajo Slovenija Party. Vendar se mi zdi, da ' imelo to društvo pravico, da bi ga Poimenovali vsaj s pravim imenom. In takih primerov je bilo še in še.
Morda pa bo naslednji ciklus Po sledeh zamejske polpretekle zgodo-V|ne dopolnil, kar je bilo pomanjklji-Vega v tem, ki se je pravkar iztekel.
' TEI
V PAHLJAČI MEDNARODNIH SKLADATELJEV
ANDREJ BRATUŽ NA GLASBENEM SREČANJU V BOLOGNI
OB PRVI OBLETNICI SMRTI LOJZE' \ SPACALA
JANEZ POVSE
Lansko leto se je Andrej Bratuž udeležil II. mednarodnega glasbenega srečanja Alfeo Gigli v Bologni. Prireditev je organizirala Accademia Fi-larmonica iz istoimenskega mesta ter pritegnila avtorje iz kar štiridesetih držav. Osrednji namen srečanja je bil spodbuditi sodobno in inovativno komponiranje ter zbrati glasbeno čim pestrejšo pahljačo, ki bi zajela bodisi tradicionalne bodisi modernistične pristope. Na ta način je srečanje povezalo in predstavilo kar J80 skladb, ki so bile od januarja do decembra minulega leta izvedene na kar sedemnajstih koncertih, in sicer v prestižni Mozartovi dvorani. Vse skladbe so bile tudi v živo posnete na zgoščenke oziroma CD in te so sedaj ugledale luč sveta.
Andrej Bratuž je glasbenemu srečanju v Bologni ponudil svojo Fantazijo na slovensko otroško pesem za klavir. Gre za kompozicijo, ki je nastala na osnovi njegove lastne uglasbitve pesmi za najmlajše Muca na oknu Ljubke Šorli iz leta 1977. In ta kompozicija, ki ji izvir predstavlja pesem za najmlajše, je sedaj na zgoščenki skupaj z osmimi skladbami drugih avtorjev zares lepo zaživela. Predstavlja namreč občutenje odraslega človeka, ki gleda na lastno o-troštvo, njegove radosti in brezskrbnosti kakor tudi na ostrejše in kar zresnjene spomine. Dvo in pol minutna kompozicija je, čeprav brez predaha, v bistvu sestavljena iz štirih delov. Pričetek je veder in svetel, močno spominja na otroško tekanje po sončnem travniku, ki se izteče v nekoliko resnejši dodatek. Takoj se uvede drugi del, ki pa je nekoliko tišji, kot da bi zaznaval prihajajočo spremembo oziroma zaključek zgolj sre-
čne svetlobe in veselja. Izzven tega dela je pomenljiv in zelo utišan, kot da bi bila slutnja sence in preobrazbe še povsem blizu. In res je tretji del docela drugače čustveno intoni-ran. Ritem je počasen in težak, zelo zamišljen in v celoti zasenčen, slutnja je torej doživela svojo tesnobno potrditev. Veselja ni več, niti pravega življenja ni več, kot da se je zgodi-
lo	nekaj usodnega. Kot da se je zgodilo ali se ravnokar dogaja. Ostri a-kordi na koncu tega dela so udarci, ki dokončajo tisto, kar so mračne sence prej napovedovale. Presenetljivo se iz vse te stiske ponovno izvije svetel in srečen ritem pričetka, le da sedaj z že doživeto zrelostjo in olajšanjem, ker je vse hudo minilo. Oglasi se nastavek resnejšega dodatka, ki bo povzel celotno zgodbo, toda v samem finalu se skladba nenadoma dvigne v slovesen in navdušen zaključek, v zmagoslavje življenja in nepremagljivega upanja.
Kot rečeno, je Fantazija na slovensko otroško pesem Andreja Bratuža pogled na otroštvo z zrele razdalje na način zbranega podoživljanja in v tem je njena osrednja vrednost. Poleg tega je v njej slišati mehko prepletanje nedoločljivih, vendar nedvomno navzočih slovenskih pesmi, skratka slovensko dušo in njen način doživljanja sveta, način, ki je slej ko prej nežen in kljub temu presenetljivo razgiban. In ne nazadnje je skladba prispodoba življenja kot takšnega, namreč nenehno živega nizanja svetlejših in temnejših trenutkov, nizanja, ki se nikdar ne zaustavi. Otroštvo kot da se tega menjavanja še ne more zavedati, odrasla oseba pa prav s pogledom na otroštvo prepozna vso resnico ter odkrije v življenju dihanje mnogoobrazne in trajne lepote.
SREČANJE Z
MODERNO
UMETNOSTJO
MARKO VUK
Preteklega maja je poteklo eno leto, odkar se je od nas za vedno poslovil tržaški slikar in grafik Lojze Spacal. Ob takih in podobnih priložnostih se človeku ponavadi utrnejo misli, ob katerih pa tvegamo, da se spremenijo v šablono, zato bom tokrat spomin na tega u-metnika skušal oživiti nekoliko drugače.
Gre pravzaprav za moj odnos do moderne umetnosti oz. prvo srečanje z njo. V kraju, kjer sem doma, sem na Mirenskem Gradu v letih 1957 in 1958 že kot otrok lahko občudoval Toneta Kralja, ki je na velike lesonitne plošče z oljnimi barvami slikal postaje Križe-
vega pota za tamkajšnjo cerkev. Vendar je to bila umetnost, čeprav nekoliko ekspresivno stilizirana, ki je še vedno temeljila v realistično-pripovednem
fiSsifi '■
	
•,	: ' lij
% i I . i	
' .-rpF .	
I	
i 1	■
Spacalova naslovnica knjige Stanka Vuka Zemlja na zahodu (Koper 1959)
SODOBNE TEŽAVE IN IZZIVI ZALOZNISKIH HIS
OB KNJIŽNEM"SEJMU v TURINU
Prejšnji teden se je v Turinu končal tradicionalni sejem, na katerem so se predstavile razne založniške hiše, ki delujejo v Italiji. Ugotovili so, da jih trenutno deluje približno štiri tisoč. Založnikov, ki izdajajo več kot enajst knjig letno, kar je tudi merilo za resno založniško hišo, je med temi le 695; te izdajajo letno 52 tisoč knjig, od tega predstavljajo približno šestdeset odstotkov novitete, ostalih štirideset odstotkov pa ponatisi.
Srečanje založnikov je bilo tudi odlična priložnost, da se založniki srečajo in se pogovorijo o težavah, ki pestijo to panogo. Prvi problem je ta, da italijanski potrošniki berejo zelo malo. Po zadnjih anketah je v zadnjih dvanajstih mesecih prebra-
lo	eno knjigo približno 55% vseh italijanskih potrošnikov. Ta odstotek vključuje tudi šoloobvezne otroke, ki knjige morajo brati, pa tudi vso tisto publiko, ki bere samo zelo lahke knjige, to je predvsem ali celo izključno roza romane ali kaj podobnega. Zal pa to negativno vpliva tudi na založnike. V letu 2000 je npr. letni obseg prodaj knjig znašal le 6.750 milijard, kar pomeni, da se je povpraševnje po knjigah v tem letu povečalo za nekaj več kot en odstotek. Ta prirastek pa gre pripisati po eni strani nekoliko višjim prodajnim cenam zaradi inflacije, po drugi strani pa predvsem vse večjemu povpraševanju po tehničnih knjigah. Največ povpraševanja je bilo po knjigah in elektronskih verzijah enciklopedij in knjig. V zadnjih letih pa beležijo precejšnjo rast tudi
koledarji in podobne publikacije ter prodaja informacij preko svetovne spletne mreže. Najbolj obsežen sektor predstavljajo leposlovne knjige za odrasle italijanskih pa tudi tujih avtorjev, ki pokrijejo 57% celotnega obsega prodaj. Nekaj več kot 17% prodaj predstavljajo šolski učbeniki. Le devet odstotkov vseh prodaj pa odpade na zgoščenke. Največje povpraševanje je bilo po didaktičnih zgoščenkah, po enciklopedijah, pa tudi po igricah. Poleg tega pa se italijanski založniki srečujejo še z drugimi težavami. Za marsikaterega založnika bo verjetno najtežje uvesti v svoj proizvodni proces nove tehnologije, za katere bodo potrebne obsežne investicije. Male založniške hiše pa si tako obsežnih investicij ne bodo mogle privoščiti. Založniki morajo poskrbeti ne samo za knjižne izdaje, pač pa tudi za drugačne oblike, kot so zgoščenke, videokasete, elektronska knjiga ipd. Založniki pa imajo tudi precej težav pri distribuciji. Zaradi vse večje informatiziranosti poslovanja lahko knjigarna v vsakem trenutku pove, katere knjige potre-
buje in koliko knjig ima še na zalogi. Tako skušajo knjigarne omejiti obstoječe zaloge. S tem omeji prodajalec tveganje neprodanih knjig. Založnik pa lahko samostojno načrtuje tiskanje novih izvodov, ko se pojavi potreba.
Založniške hiše bi seveda rade povečale ne samo obseg prodaj, pač pa tudi zanimanje za branje samo, kar bi dolgoročno vplivalo na višje prodaje. Zaradi tega nameravajo odpreti celo vrsto izredno velikih trgovin, to je tako imenovane megastore, v katerih bo potrošnik poleg kulturne ponudbe dobil še druge dobrine, kot so glasbeni stolpi, telefone in računalnike pa tudi bar, prodajalno vstopnic za koncerte in druge podobne pobude.
Poleg tega naj bi take velike trgovine organizirale tudi srečanja z avtorji, kar bi nedvomno pripomoglo k širitvi kroga bralcev. Obenem pa izdajatelji načrtujejo, da bi knjige prodajali ne samo v knjigarnah, pač pa tudi na drugih ne čisto konvencionalnih mestih, kot so npr. muzeji, trgovine jestvin, ali po televiziji ipd. Ravno tako pa skušajo italijanski izdajatelji razširiti ponudbo.
Zelo uspešne so bile pred kakim letom tiste izdaje, ki so potrošnika stale celih 1.000 lir. Te knjige so bile med bralci zelo razširjene in so doživele izjemen uspeh.
————— MP
izročilu. Prav v tistih letih pa nas je na osnovni šoli v Mirnu začel poučevati likovni pouk Silvester Komel, ki nam je razširil obzorja in nas likovne pojave naučil doživljati in dojemati globinsko, v skladu z našim notranjim videnjem. Morda se tega takrat še zavedali nismo, a nas je Komel uvajal prav v to smer.
Prišli so nato na vrsto prvi obiski pri sorodnikih v Trstu, kjer sem lahko občudoval Spacalovo grafiko Sneg na Krasu iz leta 1956, pri kateri pa nikakor ne gre za kakšno idilično razglednico, marveč za preprosto, izrazno skopo kompozicijo v večbarvnem lesorezu, kjer se belina snega v urejenih sestavih v nekakšni mreži prepleta z značilnimi prvinami tradicionalne kraške arhitekture (zid, okno, vrata, gank ipd.).
Nato pa smo leta 1959 končno pričakali prvo izdajo zbranega dela našega sorodnika, pesnika in pisatelja Stanka Vuka z naslovom Zemlja na zahodu in kmalu sem na platnicah prepoznal značilen Spacalov slog mrežasto razporejenih ploskovitih likov z dominanto izrazito poudarjene Kraševke oz. Primorke s škafom na glavi. Zenska, ki je pokrita z ruto, nam kaže hrbet in odhaja proti domu, ki je v ozadju podobe označen le z najnujnejšimi atributi: strnjeno zidana primorska arhitektura, škure zaprtega okna, ograja ganka, kamnita streha, prislonjena lestev. Vse skupaj pa je obeleženo s toplo barvno lestvico, ki se naravno prilega sredozemskemu razpoloženju.
To so skratka tisti mladostni vtisi in spodbude, ki v nas puščajo trajno sled ter vplivajo na naša zanimanja in poklicne nazore. V tem tudi vidim pomen svojega prvega srečanja s Spacalovo umetnostjo.
7
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
'CARTEGGIO SCAZONTE"
SE DOBER TEDEN DNI DO UPRAVNIH VOLITEV
8
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
DOPISOVANJE MED REBULO IN CECOVINIJEM
KANDIDATI PREDSTAVLJAJO SVOJE PROGRAME
FOTO KROMA
Tržaška pokrajinska uprava je založila zanimivo publikacijo, ki nosi naslov Carteggio Sca-zonte, avtorja pa sta - kar je kljub spremembam za tržaško stvarnost še vedno nekoliko neobičajno - slovenski in italijanski tržaški pisatelj: Alojz Rebula in Manlio Cecovini. Gre namreč za objavo dopisovanja med Rebulo in Cecovinijem od leta 1995 - ko sta se spoznala na Opčinah - do lani.
Pred šestimi leti sta se namreč Rebula in Cecovini spoznala v openskem Prosvetnem domu, pobuda o dopisovanju pa je prišla od Cecovinija. V svojih pismih sta si avtorja izmenjala poglede in stališča o temeljnih vprašanjih človekovega bivanja, o religiji, kulturi in književnosti. Tako sta si prišla naproti Alojz Rebula, pisatelj, profesor klasičnih jezikov, ki je trdno vpet v slovenstvo in krščanstvo, in Manlio Cecovini, italijanski književnik, sicer pravnik po izobrazbi in poklicu ter človek, ki je imel pomembne politične odgovornosti, ne nazadnje pa verski skeptik in prostozidar.
Knjigo so predstavili v ponedeljek, 28. t.m., v dvorani liceja Dante Alighieri v Trstu, med drugim ob prisotnosti in sodelovanju predsednika tržaške pokrajine Renza Codarina, odbornika za kulturo Claudia Grizona in Paola Quazzola, ki je spregovoril o delu, ter umetnostnega kritika in poslanca Vittoria Sgar-bija, ki je v svojem značilnem slogu poskrbel, da predstavitev ni bila dolgočasna. Težko je pomisliti, da ni šlo za predvolilno potezo. A kljub temu je dogodek pomemben, ker gre za novo srečanje med slovensko in italijansko kulturo v Trstu, ki sta si bili preveč časa vsaka sebi, sedaj pa dokončno spoznava-
40-LETNICA ROJANSKEGA MARIJINEGA DOMA
V nedeljo, 27. maja, je v župnijski cerkvi v Rojanu tamkajšnji slovenski kaplan msgr. Stanko Zorko daroval zahvalno mašo ob štiridesetletnici tamkajšnjega Marijinega doma, ki so ga zgradili leta 1961 v ulici Cordaroli. Prihodnjo nedeljo, 3. junija, pa bo dopoldne v cerkvi maša, ki jo bo daroval tržaški škof msgr. Evgen Ravignani, popoldne pa bo v Marijinem domu kulturna prireditev s srečolovom, ki ga prirejajo domače organizacije. O obletnici in njeni proslavitvi bomo obširneje poročali prihodnjič.
ta - bolje rečeno italijanski del spoznava - da obe polnopravno spadata v okvir tržaške kulturne stvarnosti. Z italijanske strani je zgled ravno Manlio Cecovini, človek, ki v preteklosti ni posebno slovel po ljubezni do Slovencev, v zadnjih letih pa je navezal pomembne stike s predstavniki krajevne slovenske kulture. Nekaj podobnega se je zgodilo pred nekaj leti, ko je prav Cecovini v dvorani knjigarne Minerva predstavil italijanski prevod romana Borisa Pahorja Nekropola. Zato je na take pobude treba gledati z zanimanjem, četudi gre za bolj ali manj prikrito poceni predvolilno reklamo. Gre namreč za proces, ki presega ozke politične interese.
Do upravnih volitev na Tržaškem manjka še dober teden dni, koalicije in kandidati, ki se bodo na njih pomerili, pa pospešeno predstavljajo in razlagajo javnosti svoje programe. Najbolj se postavlja v ospredje kampanja za izvolitev naslednika Riccarda lllyja na čelu tržaške občine. Za županski stolček se v glavnem potegujeta dva kandidata: predstavnik desnosredinskega zavezništva Doma svoboščin in bivši mi-Ijski župan Roberto Dipiazza ter kandidat leve sredine - se pravi Oljke in lllyjeve občanske liste - in bivši predsednik tržaških industrijcev Federico Paco-rini. Oba kandidata sta že večkrat predstavila javnosti svoja programa, v ponedeljek, 28., in v torek, 29. t.m., pa sta bila oba gosta Slovenskega deželnega gospodarskega združenja.
Programa obeh županskih kandidatov sta si v mnogih točkah podobna: tako si npr. oba prizadevata za pospešitev dialoga z raznimi kategorijami podjetnikov (obrtnikov, trgovcev idr.), ki morajo tako po mnenju Pacorinija kot Dipiazze biti soudeležene pri odločitvah, ki jih sprejema občinska uprava. Tako Pacorini kot Dipiazza pozitivno gledata na približevanje Slovenije Evropski zvezi, v katero mora vstopiti čimprej, saj bo to pomenilo dodatno priložnost za razvoj (zanimivo, da ima desna sredina glede Slo-
s n n?
venije in nasploh glede širitve Evropske zveze na vzhod nekoliko drugačno mnenje kot Dipiazza - kako se bo vse to uskladilo, je seveda vprašanje). Slovenska manjšina ni več - vsaj tako zgleda - "moteč element" na teh volitvah, saj je po mnenju Dipiazze treba, ob gospodarskem razvoju, pomisliti tudi na ohranitev tradicije in identitete, v tem primeru slovenske identitete. Poleg tega se je kandidat Doma svoboščin med drugim osredotočil na potrebo po izboljšanju odnosa med občani in upravo, na potrebo po sodelovanju med različnimi gospodarskimi panogami, predvsem pa je poudaril, kako je
treba ljudem ponovno vliti zaupanje.
Federico Pacorini pa se zavzema za nadaljevanje tiste upravne izkušnje, ki se je pričela s prvo izvolitvijo Riccarda lllyja za župana 1.1993. Pri tem je na srečanju s predstavniki SDGZ med drugim poudaril, da je treba obnoviti odnos med občinsko upravo in gospodarskimi kategorijami, saj mora občina pri svojem delovanju spoštovati in vrednotiti domače gospodarstvo. Zavzel se je za izvajanje zakona za zaščito slovenske manjšine: Slovenci, Italijani in drugi smo vsi Tržačani in tako bomo lahko končno rekli, da je Trst večnarodno, večkulturno
in večreligiozno mesto. Sam misli vključiti v svoj odbor pripadnika slovenske manjšine: ime, je dejal, bo razkril pred balo-tažo, vsekakor gre za mlajšega in po Pacorinijevih besedah zelo sposobnega človeka. Med ostalimi stvarmi je kandidat leve sredine predvsem poudaril potrebo po pozornosti do mladih, rekoč, da je treba Trstu "menjati kri". Tudi Pacorini se je zavzel npr. za razvoj turizma, agriturizma ter za čimprejšnje oblikovanje kraškega parka.
Po skopem orisu programov, ki so si podobni tako na tržaški in miljski občinski kot na pokrajinski ravni, upoštevajoč seveda krajevne specifičnosti, naj povemo kaj o kandidatih. V mislih imamo kandidate slovenske narodnosti, ki si bodo prizadevali za izvolitev v tržaški in miljski občinski svet oz. v pokrajinski svet. Za tržaški občinski svet kandidirajo na listi Oljke trije Slovenci: ponovno se bosta potegovala za izvolitev Peter Močnik kot predstavnik Slovenske skupnosti in Igor Dolenc kot predstavnik Levih demokratov. Stranka italijanskih in slovenskih komunistov pa v okviru Oljke kandidira Igorja Pavletiča. Stranka komunistične prenove ne podpira levosredinskega kandidata Federica Pacorinija in za župana kandidira dosedanjega svetovalca Igorja Cancianija.
OKROGLA MIZA V MALI DVORANI KULTURNEGA DOMA V TRSTU: KAj JE SLOVENSTVO
EDINO NEPRISTRANSKOST VODI DO SKUPNIH CILJEV
MATJAŽ RUSTJA
V soboto, 26. t.m., je krožek Premik priredil okroglo mizo z zanimivim in izzivalnim naslovom Kaj je slovenstvo? Množični odziv na srečanje v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu je dokaz, da je danes to vprašanje še vedno aktualno, morda bolj kot v preteklosti, saj nove evropske geopolitične ureditve zahtevajo jasne odgovore, še pred tem pa odločno poglobitev v bit in smisel narodnih subjektov.
Večer sta vodila člana Premika Martina Slavec in Gorazd Bajc, ki sta v začetku predstavila goste in jim predala besedo za uvodne ali izhodiščne besede. Prvi poseg je imela sociologinja in antropologinja dr. Marija Jurič Pahor, ki je v današnjem svetu globalizacije postavila pod vprašaj domnevno kategorijo homogenega slovenstva in izrazila vprašanje o etičnosti v smislu multikulturnosti in sprejemanja različnega. Razčlenjeno je opredelila razne pojme, ki oblikujejo narod (nacionalizem, avtonomija, identiteta...) in ga postavljajo v pisano druščino ostalih narodnih subjektov. Potem je besedo prevzel pesnik, prevajalec in publicist Bert Pribac, ki je dolgo let živel v Avstraliji, danes pa domuje v rojstni Istri. Gledanje na slovenstvo je izrazil zelo oseb-
FOTO KROMA
no in izkustveno. Zaključne misli je strnil v ugotovitev, da je slovenstvo vrednota, ki posamezniku vzbuja v srcu lagodje, mir in domače počutje sredi toplega naroda. Tretji je bil na vrsti diplomirani filozof in urednik revije Tretji dan Ivo Kerže. Konstitutivni element naroda je po Keržetovem mnenju materin jezik. Jezik, ki so nam ga položile rojenice v zibelko, nas po lepoti privlači in le preko jezika se približujemo popolni biti naroda. Najbolj nacionalno je torej pesništvo ali lepota pesniške besede, ki kaže v svoji ne-
prevedljivosti bistvo naroda. Elementov slovenstva pa je ničko-liko, tako da je Kerže predlagal, da bi neka ustanova (morda SAZU) poskrbela za poglobljeno študijo korenin slovenskega naroda. Nazadnje pa je spregovoril še pisatelj in profesor na oddelku Sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Igor Škamperle. Identiteta je po mnenju svetoivan-skega rojaka vselej nekaj kompleksnega, ki se v času spreminja in na katero moramo biti ponosni in jo znati ovrednotiti. Prav gotovo sestavlja identiteto na-
roda tudi jezik, Škamperle pa je npr. poudaril prav poseben, in-timističen odnos, ki ga Slovenci imamo do narave. Napovedana udeležba literarnega zgodovinarja Toma Virka je odpadla zaradi osebnih razlogov.
Začetni posegi so si bili dokaj različni, tudi razprava pa je pokazala, da so si večkrat izrazi, pristopi in stališča raznoliki in da je torej občutek pripadnosti nekaj zelo individualnega. Vsakdo ga čuti po svoje, skupek vseh misli pa daje živo sliko slovenstva, ki je torej nujno spremenljivo v času in prostoru.
Okrogla miza je želela biti korenit prerez slovenstva danes v zamejskem in matičnem prostoru. Povezovalca sta vodila debato po sklopih vprašanj, ki so vodila od začetne opredelitve slovenstva do novih izzivov, ki jih za slovenski narod predstavlja vključitev v Evropsko zvezo. Večina gostov, pa tudi publike, je izrazila misel, da je vstop v Evropsko zvezo neznanka, ki ji šibak narod ne zna kljubovati. Najprej moramo spoznati, kaj je slovenstvo, šele potem lahko vstopimo v družbo večjih narodov. Nedvomno pa predstavlja širitev Evropske zveze tudi izziv, ki bo prav naše kraje o-vrednotil v povezavi z matico, j celotna Slovenija pa lahko postane to, kar je vedno bila: država, ki v srcu Evrope povezuje zahod z vzhodom, pa tudi sever z morjem. Ali smo na to že samozavestno pripravljeni?
Premikovci, pripadniki mlajše generacije, so upravičeno čutili potrebo po širšem razgovoru o teh problematikah (je tega pri nas dovolj?), ki nedvomno žulijo marsikoga izmed nas. Pomembno je dejstvo, da se problematike lotevajo mladi, spodbudno pa je predvsem to, da se pogovoru približujejo apolitično in neopredeljeno, kar nedvomno kaže paleta sobotnih gostov. Prepogostokrat je bila narodna zavest v službi te ali one ideologije in je tako izgubila potrebno moč nepristranskosti, ki edina vodi do skupnih ciljev.
TRŽAŠKA
VESEL IN ŽIVAHEN KONEC TEDNA V MAČKOLJAH
Praznik češenj - in ne Praznik ČEČENJ, kot nam jo je v prejšnji številki zagodel tiskarski škrat in za kar se iskreno opravičujemo (a predstavnik organizatorjev nam je dejal, da rusko veleposlaništvo ni protestiralo) - je tudi letos privabil v Mačkolje pisano množico obiskovalcev od blizu in daleč. Domačinom in ostalim že dobro znana lokacija, kjer že desetletja poteka ena najbolj priljubljenih šager na Tržaškem, je ponovno postala prizorišče veselja, petja in dobrega razpoloženja ob okusni domači hrani in pijači ter seveda sladkih češnjah, ki so pričakale sladokusce od blizu in daleč.
Pravijo, da se je v soboto zvečer pločevinasta kača parkiranih vozil vila do naftnih rezervoarjev ob vznožju hriba, zato je nekdo rekel, da je tisti večer v Mačkoljah moralo biti kakih 10.000 ljudi. Verjetno je taka številka pretirana, a kljub temu so bili organizatorji praznika - Prosvetno društvo Mačkolje - zelo zadovoljni s sobotnim obiskom, ki je po njihovi oceni bil v sozvočju z najboljšo tradicijo Praznika češenj, tako
da
se je na prizorišču sagre in
tam okoli trlo od 2.000 do 5.000 obiskovalcev. Praznik srno obiskali v nedeljo, 27. t.m., proti večeru: vse mize so bile zasedene, pred blagajnami in
kioski, ki so ponujali najrazličnejše dobrote, pa so se vile dolge vrste. Tako lahko rečemo, da je zadovoljstvo organizatorjev bilo veliko tudi v nedeljo.
Sicer se je Praznik češenj pričel že v petek, 25. t.m., ko so ob 17. uri odprli kioske, v večernih urah pa so se obiskovalci lahko zavrteli v plesu ob zvokih ansambla Modri val. Podoben spored je bil v soboto, 26. t.m., le da je za dobro razpoloženje na plesu tokrat poskrbel Zamejski kvintet. V nede-
ljo, 27. t.m., so kioske odprli že ob 15. uri, proti večeru pa je stekel kulturni program, ki so ga oblikovale mažoretke iz Povirja, poleg njih pa je še nastopil Pihalni orkester Rokava iz Marezig, ki letos praznuje stoletnico. Številni udeleženci pa so v večernih urah lahko poskusili svoje plesno znanje ob zvokih ansambla Happy Day. Praznik češenj 2001 seje zaključil v ponedeljek, 28. t.m., ko so še zadnjič bili na voljo kioski z domačimi dobrotami in so se obiskovalci lahko še
zadnjič zavrteli na plesišču ob zvokih Zamejskega kvinteta.
K uspehu letošnjega Praznika češenj je prav gotovo prispevalo lepo in toplo, skratka že poletno vreme, ki je ljudi naravnost silil v "beg" iz zaprtih prostorov na svež zrak. Uspeha pa zagotovo ne bi bilo brez požrtvovalnosti številnih članov PD Mačkolje vseh starosti, ki vsako leto zavzeto in nesebično skrbijo, da je njihova vaška šagra vedno privlačna in sveža.
NABREŽINA / ZBOROVSKI VEČER V STARI VASI
ZBOROVSTVO ŠE VEDNO POMEMBEN
KULTURNI DEJAVNIK
V soboto, 26.maja, je bil v Stari vasi "pri Spjlnih" v Nabrežini izjemno prijeten večer. Kulturno društvo Igo Gruden je letošnjo pevsko sezono zaključilo z zborovsko prireditvijo na lepem vaškem borjaču, ki gaje za to priložnost uredilo v koncertni prostor. Na programu so bile tri vokalno različne skupine, najprej mladinski zbor Kraški slavček pod vodstvom Alenke Radetič, nato Ženski zbor Devin pod vodstvom Hermana Antoniča ter mešani zbor Igo Gruden iz Nabrežine, ki ga je za to priložnost vodil Janko Ban, ker je stalni dirigent zbora, Adi Danev, trenutno na okrevanju po zahtevni operaciji.
Kraški slavček je ob klavirski spremljavi Beatrice Zonta zapel intonančno čisto sedem dokaj zahtevnih pesmi iz svojega najnovejšega repertoarja. S svojim dinamično zasnovanim programom prinaša zborček svežino in veselo razpoloženje ter dokazuje, kako lahko tudi v današnjem času resno delo navduši doraščajoče, da radi pojejo.
Kot gost na prireditvi je nastopil ženski zbor Devin. Ta pevska skupina nadaljuje dolgoletno tradicijo dekliškega zbora, ki je v Devinu deloval pod vodstvom Hermana Antoniča celih 25 let. V zadnjih dveh letih so se pevke ponovno organizirale kljub družinskim obveznostim in pojejo predvsem v lastno veselje in zabavo. Na
koncertu so predstavile nekaj priredb narodnih pesmi, dve polifonski ter Ignacija Ote Naše korenine. S svojim lepim in uglajenim nastopom so navdušile številno občinstvo.
V tretjem delu sporeda je nastopil še domači mešani zbor ' s skladbami Adija Daneva, ki so bile napisane prav za ta zbor. Občinstvu sta bili všeč poseb-; no uglasbitvi dveh Grudnovih otroških pesmi, pa tudi priredbe ljudskih pesmi so bile toplo sprejete. Ob koncu sta bila še dva dodatka, od katerih je ene-
ga dirigirala Beatrice Zonta, ki sicer korepetira pri zboru. Vsem ! izvajalcem se je zahvalila prof. Mariza Škerk, ki je tudi spomnila prisotne, da je petje v Nabrežini pomemben kulturni dejavnik; omenila je tudi Sergija Radoviča in njegov nekdanji otroški zbor Kraški slavček, iz katerega pravzaprav izhaja večina pevcev, ki so nastopili na sobotnerm večeru. Hvaležna publika se je po koncertu še dolgo zadržala s pevci v prijetnem domačem okolju.
ŠE DVE VESTI Z NABREŽINSKEGA KONCA
Ko smo zaključevali redakcijo, sta v uredništvo prispeli še dve poročili o dogajanju na de-vinsko-nabrežinskem koncu Eno poročilo se nanaša na zaključno prireditev v osnovni šoli Josip Jurčič v Devinu, ki je bila v soboto, 26. t.m. Drugo pa je poročilo o izletu nabrežinske župnije na Gorenjsko, kije potekal 20. t.m. Zaradi pomanjkanja prostora pa bomo članka v celoti objavili v prihodnji številki.
nedeljo, 3. junija, ob 18. uri, v Marijinem domu v Rojanu.
1 sporedu bosta zborovska, instrumentalna in vokalna glasba icr prikaz nastanka Marijinega doma v sliki in besedi. Bogat srečolov je namenjen slovenskim misijonarjem.
v
Na
ter
OBVESTILA
BRALCE IN zlasti naročnike obveščamo, da je naša uprava v Trstu na razpolago le v četrtkih od 9. do 13. ure. Naročnike in bralce prosimo, naj to upoštevajo z upanjem, da bomo vprašanje v kratkem uredili. -Uprava Novega glasa
MESEČNA MAŠA za edinost bo v ponedeljek, 4. junija, ob 17. uri v Marijinem domu v ul. Ri-sorta. Vabi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu.
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev in Knjižnica Dušana Černeta vabita v ponedeljek, 4. junija, ob 20.30 v Peterlinovo dvorano na predstavitev knjige Nikolaja Mikhailova Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine, ki je pravkar izšla pri Mladiki. Avtorja in delo bo predstavila dr. Irena Orel, profesorica na Oddelku za slovanske jezike in književnost na Univerzi v Ljubljani.
SLOVENSKA V1NCENC1JEVA konferenca in Klub prijateljstva vabita v četrtek, 6. junija, ob 18.30 v Barkovlje k uri molitve z mašo za duhovne poklice, mladino in družine.
ZVEZA CERKVENIH pevskih zborov vabi na zaključni nastop udeležencev letošnjega orgelskega tečaja, ki ga na Opčinah vodi prof. Angela Tomanič. Koncert bo v sredo, 6. 6. 2001, ob 20.30 v openski župnijski cerkvi.
DAROVI
V SPOMIN župnika g. Rudija Bogatca darujejo za misijon tržaške škofije v Afriki njegove sestrične in bratranci 170.000 lir, teta Kristina in sestrična Nadja z družino pa 200.000 lir.
ZA MARIJIN dom v Rojanu darujejo: Pierina Lozej 100.000 lir; Marija in Marko Udovič 400.000 lir.
ZA CERKEV v Nabrežini: 1. Gruden 50.000 lir; skavti AMIS 30.000; Labinaz 80.000; Ciril F. 100.000; Milič 100.000; bolniki 240.000; dr. Posarelli 100.000; Frandolič 100.000; v spomin na F. Rudež daruje Vida 50.000; Franja in Linko Visentin v spomin na Fani B. 25.000 in na Ličko C. 25.000 ter za cerkev 25.000; ob pogrebu Ličke Caharija darujejo domači 100.000; Lea Caharija 50.000; družina Brecelj v spomin na Ličko C. 100.000; v spomin na Mirkota Radoviča daruje Lidija 50.000 lir.
V DSI O GRAND CANYONU
V ponedeljek, 28. t.m., je Društvo slovenskih izobražencev posvetilo redni tedenski večer odkrivanju lepot in nevarnosti Grand Canyona v Združenih državah Amerike. To naravno čudo je v sliki in besedi predstavil dr. Andrej Beličič. Na začetku je predavatelj podal zgoščen oris zgodovine Grand Can-yona in njegovega raziskovanja. Prvič so nanj naleteli španski konkvistadorji, neraziskan pa je ostal do druge polovice 19. stol., ko seje po brzicah reke Kolorado spustila ekspedicija Johna Wesleya Povvella. Komercialno izkoriščanje kanjona v turistične namene pa se je začelo sredi prejšnjega stoletja. V drugem delu je dr. Beličič prikazal okoli sto diapozitivov z enotedenske plovbe po brzicah Grand Canyona, ki se ga je bil udeležil pred leti. Šlo je za plovbo, ki je bila polna tudi življenjskih tveganj (predvsem zaradi silovitosti brzic), ki pa daje človeku tudi neizmerno zadoščenje ob pristnem stiku z naravo, pa tudi s civilizacijo starodavnih indijanskih prebivalcev tistega področja.
Po mučni bolezni nas je zapustila naša draga mama, žena, sestra in nona
PAVLA FORČIČ
Od rajne se bomo poslednjič poslovili v petek, 1. junija. Pokojnica bo od 10. do 12. ure ležala v kapelici v mrtvašnici v ul. Costalunga v Trstu. Ob 12.40 bo maša v cerkvi v Šempo-laju, nato pa pogreb na domačem pokopališču.
Žalujoči svojci
Praprot, Šempolaj, Sv. Križ, Solkan 26. 5. 2001
ZAHVALA
Ob boleči izgubi našega dragega moža in očeta
TULLIA ZAGHETA
se iskreno zahvaljujemo bratu in stricu g. Viliju Žerjalu za pogrebni obred, somaševalcema, g. Maksu Suardu in p. Compostelli SJ, g. Giursiju, dalje sestri in teti Imeldi Žerjal Decleva za ganljive poslovilne besede, cerkvenim pevcem, sorodnikom, prijateljem, znancem, kolegom in dijakom, ki so nam stali ob strani v tem težkem trenutku in nam tako lajšali bolečino. Iskrena hvala vsem.
Svojci
TUDI LETOS JE PRAZNIK CESENJ PRIVABIL MNOŽICO LJUDI
MARIJINA DRUŽBA, RO)ANSKI CERKVENI PEVSKI ZBOR IN KONCERTNA POBUDA ROJAN
vabijo na prireditev ob
40-LETNICI MARIJINEGA DOMA V ROJANU
9
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
NOVI GLAS / ŠT. 21 2001
hrrinnlili^ -Vi i
V PONEDELJEK NA SEDEŽU STRANKE
Z S K P / OSREDNJA PRIREDITEV OB TISOČLETNICI GORICE
PODPORA OLJKI ZA UPRAVNE VOLITVE
PRAZNIČNA GORICA, GLEJ!
10
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
V ponedeljek zvečer se je na strankinem sedežu v Gorici sestal pokrajinski svet Stranke Slovenske skupnosti. Sejo je vodil predsednik stranke Hadrijan Corsi, na dnevnem redu pa sta bili dve glavni točki, in sicer obračun parlamentarnih volitev ter priprave na volilno kampanjo za upravne volitve. Po uvodnem nagovoru je besedo prevzel pokrajinski tajnik Aleš Figelj, ki je povzel rezultate parlamt-narnih volitev, podčrtal zelo dober uspeh koalicije sredinski strank Marjetice, katere ustanovni član na deželni ravni je tudi slovenska stranka.
V nedeljo, 10. junija, bodo v naši deželi upravne volitve, na katerih se bodo volilni upravičenci odločali za novi pokrajinski svet ter za nekatere pomembne občine, med katerimi sta Ronke in Tržič. SSk ježe pred časom jasno povedala, da podpora dosedanjemu pokrajinskemu predsedniku Brandolinu ni sploh pod vprašajem, saj dobro opravljeno delo v tem štiri-
letju ter odprt odnos do naše narodnostne skupnosti ter do čezmejnega sodelovanja botrujejo nesporno podporo SSk levosredinski večini na pokrajini. Na skupni listi kandidatov Oljke za pokrajinski svet zastopa slovensko narodno skupnost v zagrajskem okrožju David Grinovero, ki pa je žal edini slovenski kandidat, kar nedvomno predstavlja nazadovanje raprezentativnosti naše manjšine v pokrajinskem svetu, ki sta jo v tem štiriletju predstavljala dva svetovalca.
SSk poziva volivce in somišljenike, naj podprejo in si prizadevajo za izvolitev vseh kandidatov Oljke za pokrajinski svet.
Glede občinskih volitev v Ronkah se za slovensko manjšino predstavlja Mirjan Likar, član krajevne sekcije SSk, ki kandidira na listi Ljudskega centra, medtem ko v Tržiču stranka podpira za svetvoalko v občinskem svetu kandidatinjo Silvio Altran, ki se predstavlja na listi Marjetice.
OB TISOČLETNICI GORICE
PRAZNIČNA REVIJA ISONZO/SOČA
V	torek, 22. maja, so na tiskovni konferenci v Gorici predstavili dvojno številko "časopisa na meji", kot samo uredništvo imenuje goriško dvojezično revijo Isonzo/Soča.
Urednika revije Dario Stasi in Karlo Černič sta v slovenskem in italijanskem jeziku predstavila dvojno številko revije, ki je posvečena tisočletnici prve omembe Gorice in Solkana. Povedala sta, da bo v prihodnje Isonzo/Soča izhajala kot dvomesečnik in da bodo pri uredništvu vztrajali na dvojezičnosti, saj so mnenja, da mora Gorica imeti revijo, v kateri sta enakopravno zastopana oba jezika; včasih je v njej tudi kak furlanski zapis. Urednika revije sta povedala, da so si za praznično številko revije zamislili tako vsebino, ki naj bi prikazala kakovost življenja v Gorici. Gorica je namreč na raznih razpredelnicah kakovosti življenja v italijanskih mestih na samem vrhu, pri uredništvu pa so mnenja, da ni vse tako lepo, kot se na prvi pogled zdi, saj pogrešajo večjo odprtost do slovenskega dela prebivalstva in Nove Gorice ter Slovenije same. Predvsem pa so na tiskovni konferenci podčrtali nesodelovanje goriške občinske desničarske uprave z Novo Gorico, kar je prišlo še posebej do izraza pri proslavljanju tisočletnice Gorice, ko je goriški župan Gaetano Valenti poskrbel, da se slovenske prisotnosti v mestu ni nikjer videlo. Prav Valenti je tudi nerazumljivo in brez opravičila oz. pojasnila odklonil pogovor z uredništvom revije Isonzo/Soča in je zato v tokratni dvojni številki objavljen samo pogovor z novogoriškim županom Črto-mirom Špacapanom, ki pove, da na ravni sodelovanja med sestrskima občinama ob slo-vensko-italijanski meji ni vse tako, kot bi moralo biti. Ured-
nika sta povedala, da so hoteli Valentija vprašati, zakaj ni izpolnil obljube, ki jo je dal pred petimi leti novogoriškemu županu Tomažu Marušiču, da bo njegova občinska uprava simbolično podrla ograjo, ki deli mesto na dvoje, mrežo, ki boleče razdvaja pri novogoriški železniški postaji mesti na dva dela. In prav zato, ker Valenti ni pristal na pogovor, so se v uredništvu odločili, da vključijo v revijo snopič 40 fotografij iz Gorice in Nove Gorice, ki zgovorno govorijo o dvojnem življenju arhitekture in ljudi v teh mestih. Našteli so tudi vrsto zavestnih oblik nesodelovanja Va-lentijeve občinske uprave z Novo Gorico in drugih oblik zaviranja prekomejnega sodelovanja: od tega, da Gorica ni hotela z Novo Gorico ob tisočletnici izdati skupne jubilejne poštne znamke, do tega, da so na praznovanje povabili avstrijske goste iz Lienza, a bližnjega Solkana ne; spomnili so se tudi tega, da je občinska uprava nedavno sabotirala tudi goriški maraton. Sodelavec revije prof. Aldo Rupel je povedal, kako nesramno se je vedla občinska uprava pri organizaciji prireditve Tisoč otrok na trgu, ko zaradi del na Travniku otrokom Travnik praktično ni bil dostopen, čeprav bi se z malo dobre volje dalo stvari urediti tako, da bi tudi otroci z obeh strani meje lahko na lep način doživeli najlepši trg v Gorici.
Na tiskovni konferenci so predstavili tudi poseben izbor razglednic z vedutami Gorice, delo goriških fotografov Valterja Nanuta, Carla Sclauzera, Joška Prinčiča, Barbare Baron-celli in Roberta Kusterleta, ki pričajo o lepoti goriškega mesta, a tudi o razdeljenosti mesta na dva, med seboj premalo povezana in sobivajoča dela. ———JUP
IVA KORSIC
V	petek, 1. junija, in v ponedeljek, 4. junija, se bo v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž Zveza slovenske katoliške prosvete z osrednjo prireditvijo poklonila Gorici ob tisočletnici njene prve pisne o-membe v listini Otona III., v kateri je jasno povedano, da se kraju v slovenskem jeziku pravi Gorica. To neizpodbitno resnico je goriška občinska uprava znala ob raznih priložnostih v tem jubilejnem letu spretno prikriti in zamolčati. Pri pripravi in uresničitvi raznolikih pobud v čast Gorici je namenoma popolnoma prezrla, da v zgodovinskem, preteklem in sedanjem (upajmo tudi v prihodnjem) kulturnem utripu mesta bije tudi slovensko srce, ki je od davnine prisotno v tem obsoškem kraju. Z mestom je delilo tudi tragične dogodke, ki so si sledili v tem dolgem zgodovinskem obdobju. Ker sta goriška občinska uprava in njeno odborništvo za kulturo ob načrtovanju prireditev ob tisočletnici obšla slovenski živelj v mestu, si je kot ponavadi manjšina sama zavihala rokave in izpeljala že marsikatero uspelo zamisel, da bi samostojno počastila svoje mesto. Med raznolikimi prireditvami, ki so se že zvrstile in se še bodo v organizaciji ene ali druge slovenske Zveze ali posameznih društev, je pri Zvezi slovenske kato-
liške prosvete vzniknila zamisel za pomembno odrsko "predstavo", pri kateri bi sodelovala društva, zbori, dramske skupine, glasbeniki, ki delujejo v ŽSKP. Odrski scenarij za zgodovin-sko-scenski prikaz Gorica, glej je napisal - kot je sam izčrpno povedal v intervjuju v prejšnji številki Novega glasa - Janez Povše, ki ga vsi dobro poznamo tudi kot pisca dramskih besedil.
Predsednika ZSKP dr. Damjana Paulina smo zaprosili, naj nam pove nekaj besed o tej svojski predstavi.
Kako in zakaj se je Zveza odločila za to veliko odrsko postavitev?
Zveza slovenske katoliške prosvete si je to prireditev, pa tudi vse ostale omislila zato, ker je že vnaprej vedela, kako bo goriška občinska uprava pri svojih proslavah zamolčala slovensko prisotnost v Gorici. Zato so vse slovenske pobude še bolj pomembne. Pred kratkim je Zveza predstavila spominsko medaljo, ki je bila skovana za tisočletnico, izvedla je med drugim natečaj za zborovske skladbe in likovni natečaj za učence. Te pobude so bili odmevne, a ta osrednja prireditev bo gotovo še odmevnejša, ker jo Zveza pripravlja z druženimi močmi v sodelovanju vseh društev in zborov. Odrsko delo ima zgodovinski okvir in bo prikazalo slovensko prisotnost na Goriškem v tisočletnem obdobju. Zato smo
povabili k sodelovanju Janeza Povšeta, da nam je spisal besedilo in se mu zahvaljujemo za le-to. Navdušili smo tudi zunanje sodelavce, režiserja Adrijana Rustjo, koreografa Janeza Mejača, dirigenta Hilarija Lavrenčiča, ki je poskrbel za glasbo, Davida Bandellija, ki bo vodil zbore, Snežico Černič, ki pripravlja kostume, in druge tehnične pomočnike, ki imajo v oskrbi luč, izdelovanje scene in vsega, kar je pač potrebno za izvajanje zahtevne odrske uprizoritve.
Kdo so pa nastopajoči?
Glavno vlogo ima pravzaprav plesno gibalna skupina, ki bo z gibom ponazarjala pomembnejše dogodke v tem tisočletju. Nastopili bodo štirje re-citatorji-igralci Slovenskega stalnega gledališča Trst, poleg njih so še nekateri ljubiteljski igralci, pri katerih slišimo le glas, ker "nevidni" poosebljajo nekatere
osebnosti, kot npr. prvega goriškega nadškofa Attemsa, nekdanje slovenske poslance v Rimu, in druge, ki so se zapisali v našo zgodovino. Poleg omenjenih nastopajo skoraj vsi zbori, včlanjeni v ZSKP, nekatere bomo poslušali samostojno v ozadju, ostali pa se skupno pojavljajo na odru ob začetku in koncu. Dogajanje se bo začelo s prireditvijo ob tisočletnici in se nato pomaknilo v zgodovino. Zgodovinski prikaz se bo sklenil s proslavo tisočletnice. Izvirne glasbene točke je za to priložnost napisal Hilarij Lavrenčič, pod njegovo taktirko jih bo v živo izvajal komorni ansambel. To je v glavnem bistvo prireditve, ki bo prijetna, nedvomno pa pomembna in mislim, da bo resnično prikazala pravo podobo Gorice, prisotnost Slovencev, Italijanov in drugih narodnosti na tem geografskem prostoru. V dosedanjih prireditvah, ki jih je pripravila občina, je bila namreč tisočletnica osvetljena le z italijanskega zornega kota, vse ostalo je bilo previdno zamolčano. Zakaj pa ne bi tako odmevne prireditve izvajali na prostem?
To je težko izvedljivo, saj predstava sama zahteva precej tehničnih pripomočkov, ki so možni le v dvorani. Ko si bodo gledalci ogledali odrski prikaz, jim bo jasno, zakaj ni bil izveden na prostem.
KONCERT MARIJINIH PESMI
MEPZ PODGORA V SOLKANU
Župnijska skupnost iz Solkana pri Gorici je v nedeljo, 27. maja, organizirala v cerkvi sv. Stefana koncert Marijinih pesmi ob tisočletnici prve omembe kraja. Povabili so župnijske zbore iz Kronmberka, Kapele na Kostanjevici nad Novo Gorico, Kristusa Odrešenika iz Nove Gorice ter MePZ Podgo-ra iz Gorice v Italiji. Najprej so nastopili domačini župnijskega zbora iz Solkana pod vodstvom dirigentke Prinčičeve, nato pevci iz Kromberka pod Ma-lešičevo taktirko, zbor s Kapele je vodil P. Pirih, Lojze Kobal pa pevce od Kristusa Odrešenika. Podgorci so pod vodstvom Mirka Špacapana zapeli dve renesančni skladbi (Alma Redem-ptoris Mater P. da Palestrine in Ave Maria J. Arcadelta) in dve sodobni (Zdrava Marija Z. Ha-
reja in Vsi zbori zadonite E. Komela). S svojim programom so tako zaobjeli čas prvih polifon-skih skladb, napisanih v čast Mariji, in obenem prinesli v Solkan stvaritve dveh zamejskih glasbenikov polpreteklega (Komel) in najsodobnejšega izraza (Harej). Zbori so potem v skupni zasedbi in v izmeničnem vodstvu Prinčičeve, Špacapana in Kobala odpeli še tri skladbe v čast Svetogorski Kraljici.
Izredno uspeli koncert je tako bolj kot prazne besede tesno povezal pevce in poslušalce iz obmejnih goriških krajev ob praznovanju tisočletnice. Še bolj pa je prireditev izzvenela kot počastitev Marije s priprošnjo, naj Kraljica s Sv. gore še naprej vodi goriške Slovence novim izzivom naproti.
AKORD V KOPRIVNEM
Moška pevska skupina A-kord je v nedeljo, 27. t.m., v popoldanskih urah popestrila dan odprtih vrat v kleti Villa Russiz v Koprivnem, kjer so pevci pretežno furlanskemu občinstvu zapeli nekaj italijanskih pesmi iz svojega repertoarja.
POHOD TREH MOSTOV
V	sklopu prireditev ob 1000-letnici prvse dokumentirane o-membe Solkana in Gorice so se
v	nedeljo zelo številni obmejni krajani zbrali na priljubljene Pohodu treh mostov, ki z zgovornim imenom povezuje Solkan, Štmaver in Gorico. Srečanje so priredili Krajevna skupnost Sol-
kan v slodelovanju z rajonskima svetoma Svetogorske četr-ti-Placute ter Pevmo-Oslavje-Štmaver. Pohod nosi tako ime, ker se udeleženci na deset kilometrov dolgi poti sprehodijo po treh mostovih, in sicer po mostu na Soči v Solkanu, na Pevmi-ci v Buži in ne pevmskem mostu nad Sočo. Pohodniki so se približno v dveh urah na koncu zbrali v Solkanu na družabnosti. Na prireditvi je, kot rečeno, sodelovalo veliko število ljudi, kar priča o dejstvu, da so take pobude še kako potrebne in pričakovane, žal pa potekajo le na nivoju krajevnih skupnosti, medtem ko si občina v tej smeri veliko ne prizadeva.
VEČER V ORGANIZACIJI KROŽKA GREGORČIČ
IVAN MARIJA ČOK IN NJEGOV ČAS
	
.
FOTO BUMBACA
Prejšnji četrtek je bila v komorni dvorani KC Bratuž nadvse zanimiva predstavitev publikacije, za katero je poskrbel mladi tržaški zgodovinar Gorazd Bajc in nosi naslov Zaple-tena razmerja, Ivan Marija Cok
v	mreži primorske usode. Večer je priredil Krožek Anton Gregorčič, predstavitev omenjene knjige pa je bil dejansko povod za debatno srečanje o liku Ivana Čoka ter o obdobju, v katerem je živel in deloval.
Poleg avtorja je namreč na srečanju sodeloval še John Earle, ugledni angleški časnikar (The Times, Reuters) v pokoju, bivši kapetan britanske organizacije za posebne operacije (SOE). Spregovoril je o omenjeni organizaciji ter prisotnim osvetlil vlogo in pomen organizacije, ki je v zamejstvu in na s-plošno malo poznana. Ob njem je večer sooblikoval tudi Karlo Kocjančič, predstavnik založbe in Društva TIGR Primorske, ki
je objavilo knjigo o Čoku. Večer je bil tudi v tem primeru pomembna priložnost za predstavitev delovanja Društva TIGR. Zgodovinar Gorazd Bajc je prisotnim osvetlil lik Ivana Marije Čoka ter v daljšem in prodornem posegu spregovoril o njegovi življenjski poti ter o smernicah, na katerih je gradil svoje delovanje pred vojno in po njej.
Po posegih gostov se je med prisotnimi razvila zanimiva diskusija, kije razkrila marsikatero manj znano plat obdobja,
o	katerem priča knjiga, ter o Čoku, ki so ga jugoslovanske oblasti ožigosale za tajnega agenta; niti pri nas pa ni doslej poznal primerne pozornosti s strani zgodovinarjev. Bajčeva knjiga je dejansko prva širše zastavljena publikacija o omenjenem družbeno-političnem delavcu, ki je živel v zelo dlikatnem obdobju naše polpretekle zgodovine.
V PETEK V VELIKI DVORANI KC LOJZE BRATUŽ
Polna velika dvorana KC L. Bratuž, nasmejani obrazi in veselje otrok, zadovoljstvo staršev in sorodnikov, srečni učitelji in še kaj bi se našlo, če bi hoteli opisati vzdušje, ki je vladalo v petek zvečer, 25. t.m., ko so osnovnošolci šole Josip Abram iz Pevme zapeli zadnjo pesem na uspelem zaključnem nastopu.
V	svetu sanj je bil naslov lepe igre, ki jo je za prav vsakega šolarja iz Pevme napisala učiteljica Lidija Jarc, za vsakega posebej zato, ker so prav vsi, tudi najmlajši, imeli svojo vlogo na velikem odru centra Bratuž. Prepevali so obj^lasbeni spremlja-
vi	dr. Mirka Špacapana, ki je za igro napisal tudi izvirno glasbo in tudi tri pesmi, za katere u-pamo, da jih bodo čimprej prepevali tudi otroci drugih šol pri nas in v matični Sloveniji, ker pridejo hitro v uho, in preprosto zato, ker so lepe.
Učiteljice in učitelj iz Pevme so se z malčki potrudili tako, da so le-ti več kot dostojno zaigra-
li	igro, v kateri so svojim staršem, prijateljem in sorodnikom prikazali najprej svoje lepo znanje slovenščine, nato svoje veselje in seveda tudi svoj sanjski, čarobni svet, v katerem je ogro-nino prostora za prepričljive sanje, ki jih nam odraslim žal večkrat manjka.
Plesalka je na oder prinesla noc in začela seje pesem o svetu sanj, ki so ga otroci iz Pevme upodobili v raznih kostumih in
v	šestnajstih odrskih prizorih, ki so zbujali zdaj prešeren smeh,
zdaj razmislek, vedno pa so imeli v sebi tisto čarobno gledališko moč, ki človeka priklene na sedež, da z zanimanjem sledi predstavi do konca, nakar ga reši buren in srčen aplavz, da lahko vstane. Otroci iz Pevme so tudi spet dokazali, da se lahko tudi z majhnimi sredstvi in z velikim srcem ter požrtvovalnim delom učiteljev pripra-
vi	predstava, ki je dragocena, in to ne samo za otroke, njihove starše in sorodnike ter prijatelje, ampak za celotno slovensko skupnost na Goriškem.
Ko smo se v petek zvečer smejali malčkom iz Pevme in njihovemu smešenju naših napak, ko smo gledali, kako so s prstom in z otroško nedolžnostjo pokazali na naš malomar-I ni odnos do materinega jezika, smo se seveda prešerno zabavali ob njihovem lepem nastopu, morda tudi malce zasanjali z njimi, ko smo občudovali njihovo ubrano petje in predvsem
gotove korake na odrskih deskah, smo bili nanje in na njihove učitelje ponosni. Vemo, da za njihovim delom stojijo starši in predvsem prizadevni učitelji, ki vedo, da je odlika dobrega učitelja več kot le golo poučevanje v šoli.
Že tretje leto zapored osnovnošolci iz Pevme napolnijo I center Bratuž in že tretje leto zapored igrajo novonapisano igrico učiteljice Lidije Jarc in pojejo nove, za to priložnost uglasbene in napisane pesmice, kar seveda niso mačje solze! Premalo se namreč zavedamo svojih moči in sposobnosti, bi lahko rekli po njihovem nastopu. Zato je nauk osnovnošolcev in njihovih učiteljev iz Pevme več kot jasen: tudi pri nas se da veliko narediti, le hoteti [e potrebno in seveda... delati. Ce k temu dodamo še otroško razposajenost, otroški smeh in prešer-nost avtorjev predstave, uspeh ne more izostati.
Tako je tudi bilo in po predstavi je na dvorišču centra Bratuž sledila družabnost, ki so jo starši otrok sami priredili, pod skrbnim vodstvom nikdar dovolj cenjenega predstavnika staršev Andreja Fajta, ki se ne ustraši ne metle in ne zamudnega prepričevanja vseh nas, da je leto za letom vredno pripraviti zaključno prireditev.
Smeh in tekanje otrok, ki so ponosni in veseli okrog miz iskali kozarce s kolo in oranžado, kramljanje staršev in nonotov in non ob kozarcu ter prigrizku je bilo seveda samo krona vsega večera, ki ga zlahka ne bomo pozabili, ali kot bi rekli otroci: "Samo hoteti je potrebno in tudi v današnjem svetu lahko sanje postanejo stvarnost!"
Ravnateljica Mirka Brajnik je duh večera razumela in je ob koncu predstave pohvalila tako otroke kot šolski kolektiv iz Pevme, predstavnik staršev se je zahvalil vsem, a se je pozabil še posebej zahvaliti rajonskemu svetu, s katerim pevmska šola redno sodeluje. Kmečka banka je dodala svoje, saj je njen predstavnik Zdravko Kuštrin peto-šolcem iz Pevme poklonil knjige tudi zato, ker zapuščajo Pe-vmo in gredo v srednjo šolo v Gorico. Zaželel jim je, naj ne pozabijo Pevme, a radi verja-j memo, daje ne bodo, tudi zaradi takih večerov, kakršnega so nam poklonili v petek zvečer!
V	imenu staršev gre gospe Vidi, Andreju Fajtu, mamicama Mileni in Eldi, Lidiji Jarc, dr. Mirku Špacapanu, vsem učiteljicam in seveda učitelju Davidu ter vsakemu otroku, ki je stopil na oder, naša iskrena zahvala in želja, da bi se tudi v prihodnje leto konec maja, nekega večera spet dobili po predstavi v centru Lojze Bratuž...
' rt#m • '
^	■	»1	mKlj.n-,	'	>
,	-	•	jv
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE GORICA
Janez Povše
GORICA, GLEJ
ZGODOVINSKO-SCENSKA UPRIZORITEV OB 1000-LETNICI GORICE
režija: Adrijan Rustja
KOREOGRAFIJA: Janez Mejač GLASBA: Hilarij Lavrenčič
SODELUJEJO: gibalno plesna skupina, bralci, instrumentalni solisti in zbori
Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž petek, 1. junija 2001, ob 21. uri (samo z vabili) ponedeljek, 4. junija 2001, ob 21. uri
ZA LAČNE po svetu N.N. Rupa
50.000	lir.
ZA MISIJON p. Kosa Ivanka To-masig 15.000 lir.
ZA SCGV EMIL KOMEL ob 8. obletnici smrti Antona Nanuta žena Vera 150.000 lir.
ZA CERKEV v Rupi N.N. 20.000; novoporočenca Mauro in Loredana 150.000 lir.
ZA CERKEV na Peči N.N. za sveče v Božjo čast 15.000 lir; N.N. v spomin na Marijo Batistič Buzin 50.000 ter v spomin na Atilija Nanuta 50.000 lir.
ZA CERKEV na Vrhu Zora Lakovič iz Doberdoba namesto cvetja na grob Angela Jurna 50.000; N.N. 55.000; Karolina Visintin Moro namesto cvetja na grob Jožeta Devetaka 20.000 lir.
Naša draga nona Jelka Batistič iz Sovodenj slavi visok živ-
ljenjski jubilej, častitljivih 90 let. Voščimo ji obilo zdravja in miru z željo, da bi bila še naprej tako vesela in nas rada imela. Vnuki z družinami in pravnuki.
Dobrodošel, mali Erik! Z mamico Liko in očkom Aleksandrom se veseli SZ Olympia.
V	družini Martine in Simona Terpina se je Jerneju pridružila Ema. Prijatelji SD Sončnica izsr-; ca čestitamo staršem in bratcu, mali Emi pa želimo polno srečnih dni.
Čestitkam se pridružuje u-redništvo našega časnika.
OBVESTILO
VSAKOLETNO GORIŠKO romanje v Lurd z UNITALSI bo letos vodil nadškof Dino od 12. do 18. julija. Informacije in vpisovanje za slovenske udeležence: Joana Nanut, tel. 0481 21419 ali 0481 520233.
BALONČEK IN SONČEK" V KULTURNEM DOMU
PRISRČEN PRAZNIK OTROK IN PETJA
Kaj je lepšega od praznika, na katerem naši najmlajši veselo pojejo slovenske pesmice? Tak praznik je razveselil polno dvorano goriškega Kulturnega doma v soboto, 26. maja, ko so stopili na oder štirje otroški zborčki z Goriškega in eden - kot gost - iz Trsta.
Popoldanska prireditev, ki jo je organiziral Dijaški dom iz Gorice in jo je povezovala Irena Ferlat, je izzvenela kot poklon najljubšemu slovenskemu skladatelju otroških pesmi, Janezu Bitencu, skoraj 20-letne-niu gostu poletnih središč Dijaškega doma, ki je bil prejšnjo soboto tudi prisoten v Kulturnem domu. Kot so povedali prireditelji, je Bitenc izredno popestril vsebino poletnih središč s svojo prisotnostjo in s svoji-nii pesmicami, ki jih naši otroci vedno radi pojejo in tudi tako na odličen način utrjujejo znanje materinščine. Pomembno vlogo pri glasbeni vzgoji najmlajših pri nas pa igra mlada glasbenica in sposobna pedagoginja prof. Irena Pahor, ki e vodila - ob klavirski spremljavi prof. Dine Slame - kar štiri Prisotne sestave od petih. Najprej se je na odru z nekaj pes-rn|cami izkazal razposajeni zborček goriškega vrtca iz ul. Fabiani, za njim pa številnejši 'z ulice Brolo, ki je pokazal vso svojo radoživost. Kot gostje so nato nastopili otroci iz vrtca in osnovne šole pri Sv. Jakobu v
Trstu z imenom Šentjakobski škratje. Na vrsti je nato bil o-troški pevski zbor Štmaver, ki je nastal že leta 1989, združuje : pa domačine iz Štmavra, bližnjih vasi in Gorice; vodila ga je Nadja Kovic, ob klavirju pa je tudi te male pevce spremljala prof. Dina Slama. Kot zadnji je preizkusil svoje bele glasove pred občinstvom otroški zbor Dijaškega doma, ki si je v zadnjih letih nabral veliko izkušenj. Mladi pevci so nas popeljali v svet dobrih in čistih čustev, basni in pravljic, v katerih nastopajo zajčki doigouš-čki, grahki in fižolčki, škratki copatki, mravljice in polžki...
Bitenc se je prisotnim zahvalil za topel sprejem in gostoljubje. Skoraj ganjen je izrazil "neizmerno veselje" nad dogodkom, saj človeka izredno osreči, ko sliši "svoja dela v tako prisrčni izvedbi". Krona popoldneva pa je bila sklepna pesem Balonček in sonček, ki so jo zapeli skupno vsi nastopajoči zborčki in tudi tako v tisočih barvah pozdravili razposajeni čas bližajočih se poletnih počitnic.
—— OD
OSNOVNOŠOLCI IZ PEVME NAVDUŠILI
JURIJ PALJK
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ in JEREMITARSKA SKUPNOST
vabita na predstavitev publikacije
JEREMITIŠČE
ŠTANDREŠKl ZASELEK SKOZI SREDNJI VEK DO DANES. Četrtek, 7. junija, ob 20.30 na Zornovi domačiji, hišna št. 5 v Jeremitišču.
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ
vabi na
PRAZNIK ŠPARGLJEV
v župnijskem parku med lipami v Standrežu
Sobota, 2. junija:
ob 20.30 plesna zabava z ansamblom Zamejski kvintet.
Nedelja, 3. junija:
ob 17. uri srečanje pritrkovalcev,
ob 19. uri MePZ Podgora, Pevska skupina Akord,
nagrajevanja,
veseloigra štandreške dramske skupine Tata vse ve, plesna zabava z ansamblom Kraški kvintet.
Na voljo odlični šparglji, domača jedača in pijača Fotografski natečaj in bogat srečolov
POKLON ALOJZU GRADNIKU
V novi kleti VVande Gradnik na Krminski gori v Krminu bo Hans Kitzmiiller predstavil knjigo ALOJZ GRADNIK POESIE, ki je izšla v dvojezični obliki.
Sledila bosta branje Gradnikovih poezij in družabnost.
Do VVandine kleti pridemo po ulici Dante, ki je ob trgu občinske palače, peljemo na Krminsko goro naravnost, približno en kilometer.
INFORMACIJE NA TEL. ŠT. 0481/630436
V SOBOTO IN NEDELJO V ŠTANDREŽU
SONČEN PRAZNIK ŠPARGLJEV
FOTO BUMBACA
V soboto in nedeljo se nadaljuje Praznik špargljev, ki ga že vrsto let prireja domače prosvetno društvo. Po pestrem programu prejšnjega tedna, ko je organizatorjem priskočilo na
pomoč tudi krasno vreme, bomo lahko tudi ta konec tedna prebili v prisrčni in domači družbi ob zanimivem kulturnem sporedu. Več prihodnjič.
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
KMETIJSKO POSESTVO VVANDA GRADNIK - KROŽEK ANTON GREGORČIČ - ZALOŽBA BRAITAN
SCGV EMIL KOMEL - GORICA
NAJMLAJŠI UČENCI POJEJO, PLEŠEJO IN IGRAJO
V torek, 5. junija, ob 19.30 v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici
V GALERIJI ZVOKOV IN GLASOV
V sredo, 13. junija, ob 20.30 v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
V soboto, 2. junija 2001, ob 18. uri
1 1
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
12
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
BENEŠKA SLOVENIJA
12. REDNI OBČNI ZBOR IZSELJENCEV
KAKO SKUPAJ V TRETJE TISOČLETJE
ERIKA JAZBAR
V	petek, 25., in soboto, 26. maja, je v občinski dvorani v Podbonescu potakal dvodnevni 12. kongres Zveze beneških izseljencev, na katerem so se zbrali predstavniki beneških emigrantov z vseh koncev sveta ter delegati, ki predstavljajo številne sekcije zveze, razkropljene po vseh celinah.
Zveza Slovenci po svetu, kot se danes imenuje organizacija, je nastala leta 1958 v Švici, točneje v mestu Orbe z namenom, da bi se, žal zelo številni, beneški Slovenci, ki so šli s trebuhom za kruhom v tujino, zbirali in držali povezani med sabo ter z rojstnimi vas-mi.
Zveza slovenskih izseljencev iz Furlanije-Julijske krajine je namreč ustanova, ki vztrajno skrbi, da bi slovenske izseljeniške skupnosti ohranile narodno zavest in utrdile stike z domačimi kraji v Benečiji. V ta namen Zveza že dolgo let prireja široko zasnovane kulturne prireditve, na katerih sodelujejo ne le izseljenci sami, temveč tudi kulturni in politični predstavniki nove domovine. Vloga Zveze se spreminja od obdobja do obdobja ter od kraja do kraja, saj so razlike med različnimi izseljeniškimi skupnostmi lahko zelo velike, v vseh teh desetletjih pa se je spremenila tudi vloga in naloga Zveze, ki se je morala prilagoditi novim časom, potrebam in izzivom novih generacij.
Geslo letošnjega občnega zbora je bilo Skupaj v tretje tisočletje. Tak je bil tudi naslov sobotne okrogle mize, na ka-| teri so sodelovali številni pred-: stavniki krajevnih uprav in slovenske narodne skupnosti, i Rdeča nit, ki se je vila na razpravi, je poglobila vlogo beneških Slovencev doma in v tujini v času globalizacije in po spre-| jetju zaščitnega zakona.
Tretje tisočletje zahteva s strani Zveze nove prijeme do mlajših generacij, ki so se rodile v tujini in o katerih ne mo-I remo več trditi, da so izseljen-' ci. Odgovorni pri Zvezi se za-f vedajo namreč, da je prihodnost organizacije tesno vezana na odnose, ki jih bodo v bližnji prihodnosti zmožni na-i vezati z omenjenimi mlajšimi predstavniki, ki so danes v ve-! čini, saj so bili izseljeniški valovi značilni za prejšnja deset-i letja. V tej luči si prizadevajo že dalj časa, dragoceno pomoč pa jim lahko v tem smislu nudi svetovna spletna mreža internet, s pomočjo katere se lahko mlajši Benečani neposredno pogovarjajo z vrstniki in na tak način navežejo najbolj neposredne in učinkovite stike z mlajšimi generacijami. Beneški izseljenci lahko na tak način postanejo posredniki med beneškimi kulturnimi ali gospodarskimi subjekti in svetovnimi trgi. V tem svojstvu jih torej velja vrednotiti in se jih okoristiti. Poglavitno pa je, da se nove generacije zavedajo svojih korenin in da po-bliže spoznajo zemljo svojih prednikov.
V NEDELJO, 3. JUNIJA
BENEČANI NA STARO GORO
V	nedeljo, 11. junija 2000, se je zelo velika množica beneških vernikov udeležila romanja na Staro goro, ki je za Benečane najbolj priljubljeno svetišče. Lansko leto se je po besedah organizatorjev zbralo na velikem trgu oz. pri slovesni maši velika množica približno tisoč ljudi. Lanskoletno romanje so priredili ob jubilejnem letu 2000. Marsikdo pa je že takrat resno pomislil, da bi lahko junijsko srečanje postalo tradicionalno, saj so sami verniki, duhovniki in udeleženci izrazili željo, da bi se župnije špetrske foranije enkrat v letu srečale na romanju k Marijinemu svetišču.
Tako bo v nedeljo, 3. junija, drugo veliko romanje na Staro goro. Tema letošnjega shoda je Pokaži mi svoje poti, Gospod, poduči me o svojih stezah. Ob 9.30 se začne procesija z velikega trga proti svetišču ob petju litanij Matere Božje, ob 10. uri bo slovesna maša, ki jo bodo darovali domači duhovniki, pri daritvi pa bodo sodelovali in mašo obogatili beneški pevski zbori s slovensko pesmijo. Romanje bo sklenila prisrčna družabnost.
ČASTNI ZNAK SVOBODE
NOVI MATAJUR PONOVNO PRAZNUJE
Meseca oktobra lani smo tudi v našem časopisu obširno poročali o pomembnem jubileju, ki so ga praznovali Slovenci v videmski pokrajini, in sicer 50 let nepretrganega izhajanja tednika beneških Slovencev Novi Matajur.
Takrat smo se tudi s posebno pozornostjo zaustavili pri zgodovini omenjenega glasila, ki je v vseh teh desetletjih odigral nedvomno pomembno vlogo pri ohranjanju slovenske zavesti, kulture in jezika med manjšinsko skupnostjo, ki živi na tem predelu italijanske države.
Vsi dobro poznamo vlogo, ki jo v naši narodnostni skupnosti odigravajo mediji, visok jubilej tednika, ki izhaja na na-
novi -	-
matajur
rodnostno ogroženem ozemlju, kakršna je slovenska Benečija, je zato toliko pomembnejši jubilej. V prejšnjih dneh so vsi sodelavci, ki oblikujejo in uresničujejo novi Matajur, dobili zelo pomembno priznanje in potrdilo dragocenemu delu, in sicer objavo na Uradnem listu Republike Slovenije novice, da je Novi Matajur prejemnik Častnega znaka svobode Republike Slovenije. Omenjeno odlikovanje podeljuje sam Predsednik republike Milan Kučan.
Tedniku beneških Slovencev torej iskrene čestitke tudi s strani uredništva Novega glasa.
-------E)
PREJŠNJO SOBOTO V PLIBERKU
ETNOLOŠKE RAZISKAVE IN ČEZMEJNI PROJEKTI
O	čezmejnih projektih razpravljamo med Slovenci, ki živijo izven matičnih meja, že dalj časa, saj predstavljajo pomembno priložnost za manjšinske in matične skupnosti za razvoj teritorija, kulture, pomenijo pa tudi možnost navezovanja stikov na obmejnem območju.
Pogosto se torej dogaja, da vili so tudi etnološke raziskave
v	Podjuni, v Mežiški in Dravski dolini. Evidenca dosedanjega etnološkega dela je bila tudi podlaga za razpravo o nadaljnjih načrtih za skupno etnološko delo v omenjeni regiji.
Zablatnikov dan je bil v znamenju živahnih strokovnih diskusij. To so zagotovile teme, ki so ljudem blizu. Prikaz etnoloških projektov čezmejnega značaja je bil kar se da živ, tako je na primer mag. Engelbert Logar pripeljal v Pliberk svoja sodelavca iz Libelič v Sloveniji - udeleženci Zablatnikovega dneva so se lahko sami prepričali o podobnostih in o razlikah v govoru in petju krajanov Suhe in Libelič.
Da si naberejo narodopisci ob srečanjih, kot je Zablatnikov dan, nove energije za nadaljnje delo, je potrdil predsednik društva SNI Urban jarnik Pavle Apo-vnik, ki je podal uvodne misli, zatem pa so spregovorili raziskovalci in predstavniki, ki se neposredno ubadajo z omenjenimi vprašanji, in stvarno prikazali dosedanje čezmejno sodelovanje, realizacijo evropskih projektov, spregovorili so o prevajanju slovenskih krajevnih imen, o slovstveni folklori na Koroškem, o sakralni likovni dediščini in sakralnih spomenikih,
o	domačih hišnih imenih in čezmejnih raziskavah noš.
Med sodelujočimi se je nato razvila tehtna in zanimiva razprava, ki je objela zanimivo strokovno srečanje.
lahko beremo o posvetih in seminarjih, ki nas podučijo o tem, kako predstaviti in uresničiti omenjene projekte. Redko se pa dogaja, da so omenjeni posveti specifični, kar pomeni konkretno učinkoviti.
V Kulturnem domu v Pliberku je bil s tem v zvezi v soboto, 26. maja, pomemben posvet z naslovom Pomen etnoloških raziskav za spoznavanje in prepoznavanje regij, ki so ga priredili v sklopu Zablatnikovega dne 2001. Namen strokovnega srečanja je bil v razpravi o vlogi etnoloških raziskav v čezmejnih projektih. Seminar so priredili v organizaciji Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca, prireditev pa sta podprla urad zveznega kanclerja na Dunaju in urad Republike Slovenije za Slovence po zamejstvu in po svetu.
Obmejne regije so, kot rečeno, z razpisi za izvajanje čezmejnih projektov, ki jih podpira Evropska skupnost (Interreg, Phare ČBC) prejele ne le možnost za izvajanje le-teh, temveč tudi odgovornost za oblikovanje predstav o regijah, ki segajo izven državnih meja.
Letošnji Zablatnikov dan je bil torej namenjen razpravi o vlogi etnoloških raziskav znotraj čezmejnih projektov ter razpravi o vprašanju etnoloških prispevkov k spoznavanju in prepoznavanju regij.
Na posvetu so predstavili dosedanje izkušnje z izvedenimi Pharovimi projekti, predsta-
GLOSA JURIJ PALJK
O BRALNIH ZNAČKAH
FOTO Hl .MHACA
Več prijateljev me je opozorilo, med njimi je bilo tudi več učiteljic, da je naš zapis o tekmovalnosti pred tedni izzval živahno razglabljanje med vsemi tistimi, ki jim pri nas ni vseeno, kakšna je naša šola in tudi ne, kaj se naši malčki učijo in naučijo in česa ne. V njem smo zapisali, kako je sicer res, da naša družba sloni na tekmovalnosti, a smo tudi zatrdili, da nismo za preveliko tekmovalnost med najmlajšimi osnovnošolci, in to iz preprostega razloga, ker je bodo itak že preveč v življenju deležni. Dali smo tudi nekaj primerov, ker ne vidimo nobene potrebe po pretirani tekmovalnosti, in med njimi smo navedli tudi bralno značko.
Žal je prav zaradi tekmovanja za bralno značko prišlo z našim zapisom do nesporazuma, ker so nekateri učitelji, ki dejavno sodelujejo pri pripravi za tekmovanje v bralni znački, razumeli naš zapis kot omalovaževanje njihovega dela, za kar pa seveda ni šlo ne v zapisu in še toliko manj pri naših namenih. Ker pa smo še vedno mnenja, da ima vedno prav bralec, bomo naš zapis o tekmovalnosti tokrat dopolnili z zapisom o bralni znački, pravzaprav o tekmovanju za bralno značko. Se vedno smo namreč mnenja, da
' je bralna značka prireditev, ki mora imeti, in najbrž tudi ima, predvsem namen, da širi bralno kulturo med našimi malčki in je tekmovanje v tem, kdo bo prebral več knjig in o njih po-i tem tudi lepo pisal, predvsem prireditev, ki ima v temeljih namen otroke naučiti na branje in | na knjige. Ne vemo, kako danes poteka tekmovanje za bralno \ značko in tudi ne, kako dejansko potekajo bralne olimpiade \ in podobne prireditve. Upamo lahko samo, da je še vedno bi-j stvo njihovega prirejanja v tem, da otrokom približajo knjigo in jih navadijo na vsakodnevno \ srečevanje z njo. Kakšen smisel bi namreč tako tekmovanje imelo, če bi po še eni taki prireditvi dobili samo še nekaj otrok, ki bi prišli domov ponosni, da so prejeli prvo, drugo in ne vemo še kakšno nagrado, in bi drugi otroci prišli domov pač brez nagrade in nekateri celo zamorjeni, ker že pri zgodnjih letih spoznajo, da zanje medpr-\ vimi ni prostora. Še vedno smo j namreč mnenja, da so tovrstne : prireditve uspešne samo takrat, ko so množične, ko pritegnejo k branju vse ali skoraj vse otro-i ke iz vseh razredov dotične šole
in je potem morda postranskega pomena dejstvo, kdo je več prebral in tudi to, kdo zna lepše pisati obnove in komentarje ter komentarčke o knjigi in pisateljih. Prepričani smo namreč, da je taka prireditev uspešna le takrat, ko doseže svoj namen, ki bi moral hiti v tem, da knjigo in branje približa otrokom, kar je v današnjem svetu že itak naravnost "titanski" uspeh. Dejstvo je namreč, da otroci ne berejo radi, če doma nikogar ne vidijo brati, če doma nimajo nikogar, katerega bi lahko posnemali, in se tako navadili na vsakodnevno jemanje knjige v roke, na vsakodnevno druženje z eno največjih prijateljic življenja, kar knjiga lahko postane, če jo seveda otrok spozna s prave strani. Tudi zato smo mnenja, da je morda postranskega pomena, kdo prebere največ knjig in kdo zna o njih najlepše pisati, ker vemo, da nismo vsi enaki: že v osnovni šoli se vidi, da so nekateri otroci bolj nagnjeni k branju, drugi imajo večji smisel za znanstvene vede in zelo ma-
lo	jih je takih, ki imajo radi oboje. Prav zato trdimo, da hi tekmovanja za bralno značko in bralne olimpiade morale težiti
predvsem k množičnosti in predvsem k temu, da vsem otrokom knjigo približajo.
Otroci se morajo od malega privaditi na dejstvo, da nismo vsi enaki, morajo se privaditi, da nimamo vsi enakih možnosti v življenju, ker nas delijo že ob rojstvu socialne in druge razlike. To je dejstvo in morda tudi večkrat boleča resnica, ki je ne gre zanemarja ti. Že zgodaj tudi spoznajo, da so nekateri pri pouku in v življenju na nekaterih področjih boljši od njih, ali pa so sami boljši od drugih. Tudi to je dejstvo. Že sama šolska ocena je temelj tekmovalnega duha našega časa in družbe in prav
zato ne vidimo posebnih razlogov, da bi moralo sloneti tekmovanje za bralno značko na tem, da dobimo nove zmagovalce in seveda zato tudi nove poražence. Naj se sliši še tako neverjetno in smešno, a sami smo mnenja, da so pri tekmovanju za bralno značko zmagovalci vsi otroci, ki knjige berejo, še posebno pa tisti, ki se nanje že v otroških letih tako navadijo, da brez njih v življenju ne bodo mogli več.
Tudi nismo več tako naivno prepričani, da smo tisti, ki knjige beremo, boljši od tistih, ki jih ne berejo, ker to zagotovo ni res. Mimogrede povejmo pre-
prosto in ljubiteljem knjig dobro znano dejstvo, da imajo v svetu veliki preprodajalci orožja največkrat najbogatejše knjižnice, da so najbogatejše knjižnice največkrat v domovih tistih, ki so tudi sicer bolj ma terialno bogati od drugih. Pa pri druženju [ s knjigami ne gre za to, kdo jih ima doma več, in tudi ne za to, kdo jih je več prebral. Gre za to, da je pri prebiranju knjig najbolj pomembno to, kaj se od njih naučimo, saj so knjige kot nalašč pred nami, da nas naučijo razmišljati, da nam "odpirajo glavo", da nam kažejo svet in pogled v svet, kakršnega ne bi spoznali, če jih ne bi prebrali.
Če je res, da je življenje samo največja, najlepša in najbolj odprta knjiga, pa je tudi res, da hi bilo brez knjig naše življenje revnejše, da bi bili sami duševno in miselno veliko revnejši, če knjižnega sveta in njegovih širjav, globin in daljav ne bi spoznali. Da pa sam razumeš to, da pa se sam dokoplješ do te preproste resnice, moraš veliko prebrati, moraš knjigo imeti predvsem rad. In prav to bi moralo hiti osnovno vodilo tekmovanja za bralno značko: Knjigo je potrebno vzljubiti! Knjige moraš imeti rad, da bi jih lahko bral, se z njimi družil in jih z bližnjimi delil!
SLOVENIJO SO POSKUŠALI OBREMENITI Z MILIJARDO DOLARJEV DODATNEGA DOLGA
NOVA GORICA IN ŠEMPETER-VRTOJBA / POBUDE ZA PREOBLIKOVANJE LOKALNE SAMOUPRAVE
NASLEDNICE SFRJ DOSEGLE SPORAZUM TEŽNJE ZA PRIPOJITEV O RAZDELITVI PREMOŽENJA	DVEH	OBČIN
MARJAN DROBEZ
Začel se je sestajati odbor, ki pod vodstvom notranjega ministra Rada Bohinca organizira srečanje predsednikov ZDA in Rusije, Busha in Putina, ki bo v soboto, 16. junija, popoldne v Sloveniji. Ustavno sodišče je v torek, 22. maja, sporočilo, da sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju med Slovenijo in Hrvaško "ni v neskladju z ustavo", s čimer se je odzvalo na pobudo tretjine poslancev državnega zbora prejšnjega sklica, naj ustavno sodišče oceni pomisleke o njegovem domnevnem prejudiciranju poteka sloven-sko-hrvaške meje. Nadalje omenjamo, da so Slovenijo v prejšnjem tednu obiskali predsednik španske vlade Jose Maria Aznar, predsednik Slovaške Rudolf Schuster in predsednik češke vlade Miloš Zeman. Osrednja tema pogovorov z omenjenimi državniki je bilo slovensko vključevanje v EU in zvezo Nato. Ob številnih obiskih najvišjih predstavnikov drugih držav pri nas je predsednik vlade dr. Janez Drnovšek dejal, "da nikogar več ni treba prepričevati, naj pride v Slovenijo, 2daj imamo težave, kako uskladiti vse te obiske".
Zaradi odmevnosti primera nekdanjega podpredsednika SDS in poslanca Iva Hvalice, ki na zahtevo Janeza Janše na kongresu te stranke, 19. maja, v Celju ni bil izvoljen v njen izvršilni odbor, poročamo, da je Hvalica v sredo, 23. maja, izstopil iz stranke. Pojasnilo: "Ne morem delovati v stranki, ki ni demokratična". Sklep o izstopu je sporočil na v naglici sklicani časni-
Po dolgotrajnih in zapletenih pogajanjih, ki so z občasnimi presledki trajala deset let, so države naslednice nekdanje Jugoslavije v petek, 25. maja, na Dunaju podpisale sporazum o razdelitvi premoženja in obveznosti prejšnje skupne države. To je bil nemara največji dogodek prejšnjega tedna, čeprav je bila politična kronika bogata tudi
z drugimi dogajanji.
karski konferenci, ki jo je pripravil na prostem, pred spomenikom generalu Rudolfu Maistru v parku pred avtobusno postajo v Ljubljani.
V	SPORAZUMU JE KOT DATUM RAZPADA SFRJ DOLOČEN 30. JUNIJ 1991
Sporazum med državami naslednicami nekdanje SFRJ, dosežen 25. maja na Dunaju, je pomemben iz več razlogov. Denimo zaradi tega, ker so se nove države dogovorile o datumu razpada prejšnje Jugoslavije, kar naj bi se zgodilo 30. junija 1991. Pogajanja se namreč do demokratičnih sprememb v Srbiji oktobra lani niso premaknila z mrtve točke zato, ker je režim Slobodana Miloševiča vztrajal na stališču, da SFRJ sploh ni razpadla in da so se Slovenija, Hrvaška in druge države same izločile iz nje, zaradi česar premoženje prejšnje države pripada le Zvezni republiki Jugoslaviji, ki je njena nadaljevalka. Dunajska dopisnica osrednjega slovenskega dnevnika De/o Mojca Drčar-Murko je v komentarju o doseženem sporazumu, objavljenem na prvi strani omenjenega dnevnika v soboto,'26. maja, zapisala, "da je besedilo zapleteno, a njegovo bistvo je preprosto: pet novih držav je končno izstopilo iz sence nekdanje Jugoslavije". Pogajalci so ravnali pragmatično, delilo
se bo samo tisto, kar obstaja od sicer velikanskega premoženja prejšnje države, ne da bi ugotavljali, za kaj je bil porabljen manjkajoči denar; premično in nepremično premoženje naj ostane tam, kjer je, diplomatska predstavništva v tujini, vseh zgradb veleposlaništev in konzulatov nekdanje SFRJ je 133, bodo razdeljena državam naslednicam. Sloveniji so za začetek že dodelili poslopje nekdanjega veleposlaništva v VVashingtonu. Arhi-
vi	se vrnejo, če so neposredno pomembni za ozemlje kake od naslednic bivše Jugoslavije. Tako je skoraj zanesljivo, da bo Slovenija dobila arhive, ki se nanašajo na odnose z Italijo in Avstrijo, med njimi tudi dokumentacijo in drugo gradivo o Osimskih sporazumih. Ob razpadu SFRJ so njene devizne rezerve znašale okoli šest milijard dolarjev, zdaj jih je še za milijardo. Od tega bo Slovenija predvidoma dobila 16 milijonov dolarjev.
Pogajanja o sprorazumu med državami naslednicami pa so bila v veliki nevarnosti, da propadejo. Vodja pogajanj in posrednik z mednarodnim mandatom sir Arthur VVatts je namreč v predlog besedila, kljub prejšnjemu drugačnemu dogovoru, vložil določilo, da se Slovenija obremeni z milijardo dolarjev dodatnega dolga iz nasledstva nekdanje SRFJ. Gre
za znani primer deviznih varčevalcev, ki so prihranke vlaga-
li	v enote Ljubljanske banke zunaj Slovenije. Jamstva za te prihranke je prevzela nekdanja Narodna banka Jugoslavije, ki pa je denar zapravila "za financiranje osvajalnih vojn Slobodana Miloševiča zoper druge narode v nekdanji skupni državi", kot je na POP TV v petek, 25. maja, izjavil slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Podrobneje je zaplet razložil vodja slovenske pogajalske skupine dr. Miran Mejak. Povedal je, da slovenska država pri vračanju hranilnih vlog izvaja tako imenovano teritorialno načelo, ki velja v tujini in je utemeljeno tudi v mednarodnem pravu, po katerem Ljubljanska banka s sedežem v Ljubljani ni dolžnica vsem varčevalcem na območju nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Mejak je opozoril, "da je tista, ki bi morala predvsem izplačati stare devizne vloge, Narodna banka Jugoslavije, saj je zanje jamčila, ker pa ta nima denarja, ga nekatere naslednice iščejo tam, kjer je, in so tako našle Slovenijo".
O	vprašanju omenjenih deviznih hranilnih vlog se bodo poskušale države naslednice čimprej sporazumeti, s posredovanjem banke za mednarodne poravnave v Baslu.
Sporazum o nasledstvu so zelo ugodno ocenili vodja pogajanj in posrednik z mednarodnim mandatom sir Arthur VVatts, predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini VVolfgang Petrisch in tudi Evropska komisija, kot predstavnica Evropske unije.
JAVNOSTI SO PREDLOŽILI POROČILO
FORUM ZA GORIŠKO NI POVSEM USPEL
Predsednik Foruma za Goriško, to je združenja za preporod Goriške, Sergij Pelhan, je javnosti predložil poročilo o delu Foruma v preteklih dveh letih.
Potem ko je Sergij Pelhan za- raj aktualen, saj je o novi mož-pisal, "da je cilj našega združenja oblikovanje močne Goriške pokrajine s sedežem v Novi Gorici" in poudaril, "da je Forum v preteklih dveh letih deloval na več področjih, tako na tistih že ustaljenih, kot so prizadevanje za ohranitev in pridobitev ustanov, ki imajo pokrajinski značaj (lastna banka, sedež nove škofije, ohranitev kulturnih ustanov), kot tudi na nekaterih novih (predlogi za nove visokošolske programe v okviru nastajajoče univerze v Novi Gorici, za zakon o Goriški Pokrajini, predlogi za počastite 1000-letnice prve pisne o-^embe Solkana, Gorice in Go-nške pokrajine)", je opozoril, da so bila prizadevanja Foru-ma za Goriško le delno us-Pesna". Med pobudami, ki do-s ej niso bile uresničene, je tudi ustanovitev samostojne škofije v Novi Gorici. "Za škofijo smo Pridobili tudi velik del javnosti, toda odločitve ostajajo v Vatikanu". Ta predlog pa je še zme-
ni škofiji s sedežem v Novi Gorici v nedeljo, 27. maja v neki oddaji na TV Primorka govoril tudi dr. Jurij Bizjak, pomožni koprski škof.
Glede obeležitve 1000-let-nice prve pisne omembe Gorice si je Forum prizadeval doseči, da bi ta veliki zgodovinski jubilej Nova Gorica in Gorica skupaj proslavili. "Zal se to ni zgodilo, saj so politični in nacionalistični interesi po razdvajanju močnejši in zaradi tega vstopamo v tretje tisočletje še naprej razdvojeni", meni Sergij Pelhan. Sporočil je tudi, da seje Forum za Goriško v prizadevanjih za skupno o-beležitev obletnice povezal s krožkom Rizzati v Gorici ter s presednikom Goriške pokrajine Giorgiom Brandolinon. "V okviru tega sodelovanja si tudi prizadevamo, da bi sedanjo Piazzo della Vittoria v Gorici preimenovali v stoletja znano in razširjeno ime Travnik".
----------M.
NA KOSTANJEVICI
SEDMIČ GLASBA
Z VRTOV
SV. FRANČIŠKA
Kulturni dom v Novi Gorici je znova pripravil glasbene večere z imenom Glasba z vrtov sv. Frančiška, ki potekajo v Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici v Novi Gorici. Letos se bodo zvrstili že sedmo leto po vrsti. Cikel glasbenih večerov bodo pričeli v četrtek, 31. maja. Slavnostno otvoritev bodo namenili jubileju Slovenskega okteta, ki letos zaokroža 50 let delovanja. Koncert te znane glasbene skupine se bo pričel ob 20. uri, umetniški vodja sedanje sestave okteta pa je dr. Mirko Cuderman. Koncertu bo sledil pogovor v samostanski dvorani z nekaterimi nekdanjimi in sedanjimi člani okteta. Drugi koncert v okviru ciklusa bo v torek, 12. junija, in bo posvečen orglam, kraljici glasbenih instrumentov. Med solisti bo tudi Luca Ferrini, organist in čelist z bogato koncertno kariero. Glasbene večere z naslovom Glasba z vrtov sv. Frančiška so omogočili gostoljubna družina patrov frančiškanov na Kostanjevici ter s finančno pomočjo slovensko ministrstvo za kulturo, mestna občina Nova Gorica in Krekova banka.
NA KOSTANJEVICI
ZA SLOVENCE NA OZEMLJU NEKDANJE JUGOSLAVIJE
Predsednik komisije državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, Franc Pukšič, je v pogovoru za revijo Rodna gruda povedal, da na območjih nekdanje Jugoslavije, seveda zunaj Slovenije, ži-
vi	med 35.000 in 40.000 Slovencev. Po razpadu SFRJ so veliko pretrpeli zaradi vojn in poznejših političnih napetosti oz. trenj, denimo, v Srbiji oz. Zvezni republiki Jugoslaviji, Bosni in Hercegovini, kjer veliko Slovencev živi zlasti v Banjaluki, pa tudi na Kosovu. Neurejen je tudi status naših rojakov na Hrvaškem. Matična država Slovenija ni seznanjena z vsemi podrobnostmi stanja rojakov, njihovimi težavami in pričakovanji. Komisija državnega zbora bo čimprej, je napovedal Pukšič, preučila celotno prole-matiko Slovencev, ki živijo na ozemlju nekdanjih jugoslovan skih republik. Podrobno se bo seznanila z njihovo organiziranostjo in težavami. Pri tem bosta sodelovala tudi zunanje ministrstvo oz. vladni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.
—— M.
V političnih strankah in posameznih krajevnih skupnostih na Goriškem, kot sicer tudi ponekod drugod v Sloveniji, dajejo različne pobude in predloge za preoblikovanje lokalne samouprave, ki jih morajo parlamentu predložiti do konca prihodnjega junija. Večina zahtev o ustanovitvi novih občin najbrž ne bo uresničena, ker skoraj nobena od morebitnih novih občin, ki so predlagane, ne bi imela zahtevanih vsaj 5 tisoč prebivalcev. Državni zbor bo morda privolil tudi v ustanovitev novih občin z manj prebivalci,
če obstajajo zato zemljepisni, obmejni, narodnostni, zgodovinski ali gospodarski razlogi". Največ takih izjem oz. primerov bi lahko bilo na Primorskem, ob slovensko-italijanski meji.
V Novi Gorici so na izrednem zasedanju mestnega sveta stališča do preoblikovanja te mestne občine predstsavili župan Črtomir Špacapan, SLS+SKD Slovenska ljudska stranka, Demokratična stranka upokojencev in tudi svetnice oz. svetniki iz drugih političnih strank. O morebitnem preoblikovanju občine so sicer podrobno razpravljali, tudi v polemičnih tonih, a o razdelitvi (razkosanju) občine niso glasovali. Po predlogu župana naj bi se iz sedanje mestne občine izločila naselja na območjih Branika, Dornberka in Prvačine, ki bi ustanovila novo občino z imenom Bra-nik-Dornberk. Iz naselij na Trnovski in Banjški planoti bi ustanovili novo občino Grgar-Če-povan, čemur pa prebivalci nasprotujejo, ker raje spadajo pod bogato Novo Gorico. Nadalje naj bi izločili nekatera naselja v spodnji Vipavski dolini in iz njih ustanovili novo občino Renče s sedežem v Renčah. Od slednjih naj bi iz sedanje mestne občine izločili kraje Osek-Vitovlje, Ozeljan in Šempas, ki bi jih združili v novo občino Šempas, s sedežem v Šempasu. To pobudo je svetnik Mirko Brulc, doma iz območja Šempasa, označil za smešno in skrajno neodgovorno, sicer pa ne ve, kdo jo je dal.
Toda kaže, da je bila obravnava naštetih predlogov za no-
USTANOVLJEN REGIONALNI ODBOR SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE
Pred kratkim so v Novi Gorici ustanovili Regionalni odbor SLS+SKD Slovenske ljudske stranke za ajdovsko-goriško regijo za območje naslednjih občin: Kanal, Brda, Nova Gorica, Šempeter-Vrtojba, Miren-Kosta-njevica, Ajdovščina in Vipava. Za predsednika je bil izvoljen mag. Milan Turk, podpredsednik je Jože Ilc, v.d. tajnika pa Vojteh Anderluh. Ustanovitev odbora sodi v organizacijsko utrditev stranke, hkrati bo pripomogla k povezovanju ozemlja, na katerem odbor deluje in k povečanju vpliva stranke tudi pri centralnih organih v Ljubljani. Za vodstvo regionalnega odbora stranke so že imena vodilnih jamstvo za korenite prenove v stranki, ki bodo seveda slonele na trdnih in gotovih načelih in izročilih.
ve občine postranska zadeva brez velikega pomena. Župana in posamezni svetniki, denimo, iz LDS in Desusa, so si predvsem prizadevali, da bi mestni svet sprejel predlog za združitev mestne občine Nova Gorica in komaj pred dobrima dvema letoma ustanovljene občine Šempeter-Vrtojba. Črtomir Špacapan je v predlogu sklepov o spremembi območja mestne občine zapisal: "Če z občino Šempeter-Vrtojba do sporazuma ne pride, se postopek za spremembo območja nadaljuje kot samostojen predlog mestnega sveta mestne občine, ki ga bo predložil državnemu zboru". Toda večina raz-pravljalcev se s takimi ultimativ-nimi stališči ni strinjala. Poudarjali so, da je občina Šempeter-Vrtojba med najbolj uspešnimi v Sloveniji, tako da izvaja tudi pomembne posege v infrastrukturne objekte, česar prejšnja skupna občina Nova Gorica nikoli ni naredila. "Le od občine Šempeter-Vrtojba je odvisno, ali se bo hotela povezati oziroma združiti z mestno občino Nova Gorica", je bilo rečeno. Svetnik Andrej Miška iz ZLSD je menil, da bi mestna občina Nova Gorica lahko ustanovila nekakšno usklajevalno telo za sodelovanje med občinama, "kar bi postopno lahko ustvarilo vzdušje in pripravljenost za združitev občin. Svetnik Ivo Hvalica, ki je povedal, da nastopa kot samostojni svetnik v okviru svetniške skupine SDS, je opozoril, "da se hoče Mestna občina Nova Gorica rešiti revežev in pridobiti bogate. Pri nas so kraji, ki od bogate mestne občine nimajo nič ali pa zelo ma-
lo.	Zaradi tega zavračam igro z občino Šempeter-Vrtojba". Podobno so menili tudi nekateri svetniki iz drugih političnih strank.
O	morebitnem preoblikovanju mestne občine bodo ponovno razpravljali na naslednji seji mestnega sveta, predvidoma v začetku junija. Vendar bo to zasedanje redno, ne pa izredno, ker za to ni opravičila oziroma potrebe. Občinski svet občine Šempeter-Vrtojba se bo do pobud o združitvi te občine z mestno občino Nova Gorica opredelil na zasedanju, ki bo danes, v četrtek, 31. maja. Toda krajevni politiki iz Šempetra oz. Vrtojbe so že pojasnili nova stališča. Župan Dragan Valenčič je dejal, "da občina Šempeter uspešno deluje, zato se mi ne zdi korektno, da se iz Nove Gorice posega na druga območja s takimi idejami, kot je združitev mestne občine z našo občino Šempter-Vrtojba". Občinski svetnik Milan Turk iz SLS+SKD Slovenske ljudske stranke pravi, "da mu ni jasno, kaj bi mestna občina pridobila z združitvijo. Razen, seveda denar iz našega proračuna". Še bolj ostra in neposredna je bila vplivna Vanda Furlan, iz neodvisne liste Šempeter-Vrtojba. "Združitev bi koristila le Novi Gorici. Petdeset le je ostajal naš denar v Novi Gorici, sedaj pa bi ga nekateri radi kradli še naprej", je prepričana.
   M.
13
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
NOVI GLAS / ŠT. 21 2001
ITALIJANSKO PRAVO
V PRIČAKOVANJU NA UVEDBO EVRA - 1.1.2002
14
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
NOVOSTI ZA ZADRUŽNE DELAVCE
GLAVNE NOVOSTI IN NAVODILA
DAMJAN HLEDE
Zakon št. 142 z dne 3. aprila 2001, eden izmed zadnjih zakonskih ukrepov, ki jih je sprejel prejšnji ita lijanski parlament tik pred svojim razpustom, prinaša nekaj novosti v zvezi z zadrugami. Sestavljen je iz treh delov: prvi zadeva značilnosti zadružnega člana-delavca in ekonomsko ter socialnovarstveno ureditev njegovega delavskega razmerja; drugi del govori o pravilniku, ki ga bodo morale v naslednjih šestih mesecih izdelati in sprejeti zadruge za proizvodnjo in delo in še nekatere druge; tretji pa prinaša novosti v zvezi z zadružnimi nadzornimi organi, o katerih smo na kratko že spregovorili v prejšnjih tednih.
Prvi del, o katerem bomo sedaj podrobneje spregovori-
li,	je namenjen zadrugam, v katerih se zadružna vzajemnost izvaja z delom članov, torej ne samo tistim, ki so namenjene izključno delu svojih članov (zadruge za delo - to so tiste zadruge, v katere se člani vključijo zato, da s članstvom avtomatično tudi pričnejo neko svojo delavsko dejavnost: vsi člani zadruge so istočasno tudi njeni delavci), ampak tudi t.i. mešanim zadrugam, v katerih je le en del članov, ki so obenem tudi zadružni delavci.
Poleg tega novi predpisi puščajo odprto možnost istočasne prisotnosti različnih tipologij zadružnih članov znotraj iste zadruge. V njej bodo lahko na primer prisotni tako člani-delavci kakor tudi t.i. su-bvencijski člani (tisti, ki v zadrugi ne sodelujejo s svojim delom, ampak vanjo vnašajo predvsem kapital). Kar se konkretneje tiče članov - delavcev,
bodo lahko poleg tistih, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, kateri je zadruga prvenstveno namenjena, prisotne tudi nekatere uradniške figure.
Ena od večjih novosti zakona je ta, da izrecno razločuje med članskim in delavskim razmerjem posameznega zadružnika. To pomeni, da bo delavsko razmerje, ki je posebej in je ločeno od članskega, lahko sklenjeno v različnih oblikah. Izrecno je predvideno, da bo lahko sklenjeno v obliki odvisnega J ali samostojnega dela ali tudi
v	drugih oblikah, med katerimi je omenjeno koordinirano in neprekinjeno sodelovanje. Do-i slej so npr. zadružniki - delavci bili s socialnovarstvenega vidika avtomatično parificirani odvisnim delavcem. Odslej pa bodo lahko tako z delavsko-prav-nega kot z davčnega in socialnovarstvenega vidika sklenjena različna veljavna razmerja.
V	notranjem pravilniku, ki ga bodo morale zgoraj omenjene zadruge po zakonu odobriti v roku šestih mesecev, pa I bodo morale biti izrecno predvidene oblike delavskega razmerja, ki se jih bo zadruga posluževala. Lahko bo predvidena samo ena ekskluzivna oblika, lahko pa tudi vse, ki so bile zgoraj omenjene, z možnostjo izbire in prehoda iz ene v drugo. Za zadružnike z odvisnim delavskim razmerjem bodo veljala vsa pravila statuta delavcev (zakon št. 300/70), razen 18. člena. Za zadružnike z ostalimi delavskimi razmerji pa bodo od statuta delavcev neposredno veljali le členi 1, 8, 14, 15. V vsakem primeru pa bodo tudi za zadružno delo veljali obstoječi predpisi o varnosti (zakona št. 626/94 in 494/94).
MINISTRSTVO PREDSTAVILO PRAVILNIK
SLOVENIJA IN EKOLOŠKO KMETIJSTVO
Slovensko ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred kratkim predstavilo pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov in živil. Pravilnik določa metode in postopke pridelovanja in predelovanja, a tudi označevanja in pravila za nadzorstvo vseh, ki bi se vključili v ekološki način pridelovanja in vzreje živine.
Zakonsko besedilo tudi zagotavlja določeno varstvo potrošnika. Država namreč jamči za kakovost kmetijskih pridelkov oz. živil, ki bodo na etiketi nosile oznako "ekološki". V ta namen so izdali poseben pravilnik, ki natančno predpisuje način pridelave in predelave. Ministrstvo za kmetijstvo pa bo z javnim razpisom izbralo ustanovo, ki bo pristojna za nadzorstvo pridelave oz. predelave. Pravilnik tudi določa pogoje, ki so potrebni, da si določena kmetija pridobi status "ekološke pridelave". Pri tem se je Slovenija zgledovala po merilih, ki so jih za tak način kme-
tovanja že določile številne druge evropske države. Pravilnik je namreč usklajen s pravnim redom Evropske zveze. V Sloveniji je trenutno približno tisoč ekoloških kmetij, ki na tak način obdelujejo nekaj več kot
3.000	ha površine.
V	ANHOVEM
UPOKOJIL1160 DELAVCEV
V	Industriji Salonit Anhovo zagotavljajo socialno varnost delavcem, ki so bodisi zboleli z boleznimi, ki jih povzroča azbest, ali pa obstaja možnost, da bodo zboleli. Skladno z zakonom o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstva za pre-strukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno, ki je bil sprejet že v letu 1996, pozneje pa dopolnjen, prizadetim delavcem omogočajo upokojitev pod ugodnimi pogoji. Doslej se je upokojilo že 601 delavcev, ki so bili izpostavljeni azbestnemu prahu, nekateri pa so že zboleli.
DAVORIN DEVETAK
Na nedavnih srečanjih, ki ju je Slovensko deželno gospodarsko združenje posvetilo evru, sta glavne novosti obravnavala ravnatelja Zadružne kraške banke Klavdij Brajnik in SDGZ Vojko Kocjančič. Tu povzemamo navodila, ki so koristna za podjetja. Lastniki trgovin, gostiln in drugih poslovnih obratov so prvi ambasadorji uvedbe novega denarja, ki bodo imeli izredno pomembno in nehvaležno vlogo. Saj bodo morali seznaniti, vse stranke in zlasti starejše z novimi vrednostimi in drugimi vidiki, ki bodo gotovo prav vsem za nekaj časa zakomplicirali vsakdanje življenje.
Vsi na splošno in sami ekonomski operaterji so premalo informirani o vseh, zlasti praktičnih razsežnostih, ki jih vnaša uvedba evra. Po nekaterih raziskavah je okrog 40% Italijanov seznanjenih z "usodnim" datumom, 1.januarjem 2002, ko bomo materialno dobili v bankah in v trgovinah nove kovance in bankovce. A le 20% ima nekaj pojma o tem in samo 2% je osveščenih o postopkih in pravilih pri zamenjavi ob-
stoječih nacionalnih valut in prevzemu nove. Glavni problemi so psihološke narave: v denarnici ne bomo več imeli 100 tisoč lir, a komaj 51,54 evrov (1 evro = 1,936,27 lir)! Kateri pa so glavni praktični problemi, ki se porajajo?
Sprememba cene: svetuje se ažuriranje cen pred novim letom, pri čemer bo treba paziti na zvišanje ali znižanje na stotinko evra: vsak cent velja pribl. 20 lir, kar na manjših zneskih nekaj pomeni, tako psihološko kot dejansko.
Alternativna plačila. V kolikor bo treba v prehodnem obdobju, do konca februarja, razpolagati v blagajni z dvojno valuto, se trgovcem splača čimveč omejiti poslovanje z gotovino. Svetujemo zato uporabo terminalov POS, sprejemanje plačil s kreditnimi karticami in čim pogostejšo rabo neprekinjene blagajne bank. Gre za dodatno "breme", ki pa prinaša dolgoročno "korist" za operaterja. Manj gotovine v blagajni pomeni manj rizika za morebitne tatvine in rope. Alternativne oblike
i	plačevanja so v severnih in skandinavskih deželah zelo razširjene - preko 90% vseh plačil!
Novi denar. Čeki v evru so že v obtoku: prepozna se jih po različni barvi in ker imajo navedene le evre. Če so na čekovnih obrazcih navedene tudi lire, ti niso veljavni.
V	kolikor bo manj bankovcev na razpolago, se predvideva velik porast uporabe kovancev: razmerje bankovci-drobiž 1/4. Nove bankovce (od 20 do 500 evrov) in kovance (od 1 centa do 2 evrov) bo Banka Italije začela delili po bankah v decembru. SDGZ bo v sodelovanju z bankami priredilo jeseni informativne tečaje-srečanja za operaterje za prepoznavanje novega denarja.
Prehodno obdobje. Zaenkrat sta predvidena samo dva meseca za vzporedno poslovanje z lirami in evri: od 1. januarja do 28. februarja 2002.
V	tem času bodo lahko klienti plačevali v lirah, trgovci pa bodo morali vračati ostanek v evrih!
Isto velja za čeke v lirah, ki bodo veljali do omenjenega datuma. Od 1.marca dalje bo treba izdajati in sprejemati čeke le v evrih. V "prehodnem obdobju" se predvideva marsikakšna nevšečnost. Ob združit-
vi	obeh Nemčij smo bili priča ponarejanju denarja. Dvojne zaloge drobiža in denarja v blagajnah obratov bodo predstavljale veliko vabo za tatove in roparje, zato bo pametno slediti gornjim nasvetom.
Ostala navodila za podjetja.
Ob nakupu registrskih blagajn, tehtnic, računalniških in knjigovodskih programov, ki upoštevajo evro, bo treba urediti druge pomembne in drobne prilagoditve: npr. spremem-| bo zneskov v lirah v pogodbah, ustanovnih aktih, davčnih listinah idr.
SDGZ je z novim letom začelo uvajati izključno evro v vse nove akte. V teku je tudi poskusno vzporedno vodenje knjigovodstva v obeh valutah za vzorčno podjetje.
Predvidena so v jesenskem času razna informativna srečanja in predavanja na to temo.
Člani SDGZ, trgovci, gostinci, obrtniki, profesionalci, druge dejavnosti, so vabljeni, naj opravijo podrobno analizo v svojem podjetju in naj nam posredujejo potrebe za morebitno individualno ali skupno rešitev problemov.
ZELENJAVNE ZDRUZBE
SMOTRNO IZKORIŠČANJE POVRŠINE
V	starih kmečkih vrtovih pogosto vidimo, kako bujno uspevajo različne povrtnine, dišavnice, cvetje in celo trajnice na sorazmerno majhnem prostoru in večkrat navidezno pomešane med seboj. Včasih celo opazimo nekakšen hoteni nered, v smislu, da so različne zelenjave izmenično posejane, tako da pride do združbe različnih rastlin. Vrt dobi na tak način veliko bolj pester videz in je dejansko bolj podoben naravnim razmeram, saj narava sama ne pozna monokulture. Tak način vrtnarjenja sega gotovo že v davnino in je, zlasti za male družinske vrtove, zelo primeren. Na ta način se namreč idealno izkoristi prostor glede na različna rastna obdobja posameznih povrtnin, rastline tudi bolje izkoristijo hranljive snovi v tleh, se vzajemno ščitijo, ker ene odganjajo škodljivce, druge privabljajo koristne žuželke, tretje ugodno vplivajo na o-kus. V tisočletni praksi so ljudje opazili, da nekatere rastilne bolje uspevajo, če so v neposredni bližini ene vrste, povsem shirajo pa ob drugi. Na osnovi tega opazovanja so se tudi ustalile nekatere smernice za tak način vrtnarjenja. Pravilo ustvarjanja rastlinskih združb pa velja tudi in zlasti v sadjarstvu, kjer je potrebno pri nekaterih vrsteh sadja nujno v nasadu posaditi različne sorte, da se lahko oprašijo.
Glede povrtnine pa je primerno, da upoštevamo naslednja pravila. Tako ni priporočljivo posaditi na isto površino različnih sort, ki obenem izkoriščajo isto raven, na primer krompir in čebula. Prav lako ni priporočljivo posejati v neposredno bližino rastlin, ki spadajo k isti družini, npr. peteršilja s koromačem. To je mogoče, le ko gre za različne sorte, ki pa imajo podobne potrebe, npr. solata, zi-
mski radič, rukla. Zelo priporočljivo je posejati na isto površino rastline, ki imajo različno dobo rasti, npr. je priporočljivo, če med paradižnike posadimo poletno solato oz. sejemo npr. rdečo redkvico. Ko se bodo paradižniki toliko razvili, da bodo s svojo senco ovirali rast zelenjave, bomo dejansko solato oz. ruklo že zdavnaj pospravili. Prav zaradi tega osnovnega pravila pogosto sejemo rastline s krajšo rastno dobo, kot so redkvice, solate, špinača itd. med paradižnik, jajčevce - melanca-ne, čebulo ali kumarice. Pri tem je treba upoštevati čas, ki ga potrebuje vsaka posamezna zelenjava, da se popolnoma razvije. Zelo uspešna je npr. kombinacija čebula-korenje. Čebula ščiti korenček pred strunami
in drugimi zemeljskimi paraziti, korenček pa - vsaj tako trdijo biološki vrtnarji - odganja čebulno muho, ki povzroča veliko škode na tej povrtnini.
Zelo primerno je, če izmenično sejemo med zahtevnejšo povrtnino stročnice, kot so fižol, grah, bob in druge, ker imajo v koreninskem sistemu encime, ki vežejo dušik iz zraka in ga oddajajo tudi zemlji, tako da se s tem lahko okoristijo tudi druge rastline, ki rasejo ob stročnicah. Po drugi strani pa je tudi res, da ni vsaka zelenjava hvaležna za bližino z metuljnicami ali stročnicami in da v tem primeru slabše uspevajo. Zlasti pešajo česen, por in vse vrste čebule, tudi šalotka. Izkušnja kaže, da je najbolj primeren način ta, da sejemo posamezne povrtnine v vrste. Ta način je najbolj praktičen, ker si olajšamo trud pri raznih posegih, npr. pri rahljanju zemlje, pletju in zalivanju. Primerno pa je tudi, če
gredico, na kateri smo npr. seja-
li	korenje, obrobimo s čebulo. Pri tem upoštevamo, da na gredico sejemo rastlino z daljšo rastno dobo.
Uvodoma smo omenili različno cvetje in dišavnice. Tudi glede tega smemo trditi, da je prisotnost dišavnic na vrtu zelo dobrodošla, ker marsikdaj preventivno učinkujejo na dobro zdravstveno stanje povrtnine, kar je vsekakor zaželeno in prav. Podobno velja tudi za nekatere vrste rož. Vsekakor pa tudi drži, da na večjo ali manjšo uspešnost tega načina vrtnarjenja vplivajo tudi različna struktura tal in različna prisotnost raznih elementov v tleh. Vse to vpliva tudi na rast zelenjave. Kdor bo poskusil s tem načinom vrtnarjenja, bo zelo modro ravnal, če si bo sproti beležil razporeditev posejane ali posajene zelenjave in beležil uspešnost tega načina dela.
NOVA FILIALA V SREDISCU GRADEZA
FRIULADRIA SE SIRI
f!SSSi
V	mestnem središču Gra-deža je od 14. t.m. dalje operativna nova filiala bančnega zavoda Banca Popolare FriulAdria. Gre za zavod, ki je s svojimi petnajstimi podružnicami zlasti na področju naše dežele - ob obali od Trsta pa vse do Benetk v Ve-
netu - kapilarno prisoten že več desetletij. Sedaj se ta banka lahko ponaša s 152 okenci (od teh je kar 116 v Furlaniji-Julijski krajini). FriulAdria si je tokrat izbrala strateško točko v priljubljenem letoviščarskem kraju na jadranski obali blizu pristanišča in hkra-
ti v samem središču družbenega in gospodarskega življenja Gradeža, ki ga turisti iz države in tujine radi obiskujejo skozi vse leto. Zaradi dolgoletne prisotnosti na obali ima veliko izkušenj s posli v tipično turističnih krajih, še posebno kar se tiče sektorja ribolova in hotelirstva, pa tudi raznoraznih obrti. Od vedno je tudi blizu potrebam družin in mladih. Prizadeva si tudi za ovrednotenje in ohranjanje kulturne dediščine, rada podpira tudi družbeno-kulturne dejavnosti. Pri tem ne moremo ne omeniti znatnega posega te banke pri restavriranju starodavnih mozaikov v oglejski baziliki, ki sta ga financirala prav Banca Popolare FriulAdria in skupina Grup-po IntesaBci. Novi sedež (na sliki), kjer že deluje številčen in kakovosten organik, so uradno odprli v četrtek, 24. t.m.
HIV*
»gaga
JADRANJE / REGATA TR ST-B RIO N l-TRST
ZMAGA VELIKEMU VIHARNIKU
Tržaški pomorski klub Sirena je konec prejšnjega tedna priredil že 16. izvedbo mednarodne regate Trst-Brioni-Trst. Letošnje regate se je udeležilo 14 jadrnic, razporejenih v štiri kategorije: Alfa, Bravo, Delta in Echo/Golf, krmarji in posadke pa so prihajale iz Italije, Slovenije, Hrvaške in Slovaške.
Po pričakovanjih je v skupnem seštevku zmagala znamenita slovenska jadrnica Veliki viharnik krmarja Dušana Puha, ki je tekmovala za portoroški klub Pirat. Puh, ki je zmagal tudi v kategoriji Alfa, bo na nagrajevanju, ki bo v petek, 1. junija, tudi pobral večino ostalih lovorik. Tudi drugo mesto je šlo slovenskemu čolnu, in sicer jadrnici Pozeidon iz Izole, ki jo je krmaril Bruno Antonac. Tret-jeuvrščenajadrnica je bila Mec-canostampi, katere krmarje bil
član Sirene Andrej Cregori. Ta jadrnica je zmagala tudi v kategoriji Bravo, medtem ko sta
v kategorijah Delta in Echo/ Golf zmagali jadrnici Petra in City Express.
Tekmovalci so s cilja v Bar-kovljah startali v soboto, 26. t.m., ob 9. uri zjutraj in po pričakovanjih je pihal močan veter, maestral, kar je dalo upati, da se bo letošnja regata zaključila prej kot izvedbe iz prejšnjih let. In res, jadrnice so že v prvih popoldanskih urah obkrožile bojo pri Brionih, na povratni poti proti Trstu pa jih
i	je zajelo brezvetrje oz. bonaca, tako da se je tekmovanje zavleklo. Skozi cilj je prišlo osem od štirinajstih jadrnic. Med jadrnicami, ki niso priplule do cilja, je bila tudi Petra, ki pa je vseeno zmagala v svoji kategoriji, zahvaljujoč se novostim v pravilniku, po katerih se v primeru brezvetrja upošteva vrstni red pri obratu pred Brioni, v kategoriji Petre (Delta) pa ni priplula na cilj nobena jadrnica.
V	SOBOTO V PORDENONU
ZLATI OREL MATEJI BOGATEČ
V soboto, 26. t.m., so v deželni dvorani v Pordenonu podelili t.i. športne orle. Gre za tradicionalna priznanja, ki jih že več desetletij podeljujejo upra-va dežele Furlanije-Julijske krajine, deželna sekcija italijanskega olimpijskega komiteja CONI ln športni časnikarji. Orle je letos prejelo kar 230 športnikov iz F-Jk za uspehe v letu 2000, poleg tega pa sta priznanji prejela tudi zaslužna športna delavca Giuseppe Lo Duca (predsednik tržaškega rokometnega kluba Coop Essepiu', ki je prav-
kar postal državni prvak) in Roberto Furlan, posebnega priznanja pa je bil deležen selektor italijanske sabljaške reprezentance Andrea Magro.
Športni orli se delijo na štiri ! kategorije: zlatega orla prejmejo tisti, ki so osvojili kak svetovni naslov, srebrnega tisti, ki so osvojili evropskega, bronastega atleti, ki so zmagali državni naslov, belega orla pa športniki veterani. V vseh teh štirih kategorijah pa so bili na sobotnem por-denonskem nagrajevanju prisotni tudi številni slovenski športni-
I	ki in športnice. Tako je zlatega orla prejela rolkarica kriške Mladine Mateja Bogateč, ki je lani osvojila svetovni naslov v patruljnem teku na svetovnem prvenstvu na Nizozemskem. Srebrnega orla je prejela kotalkarica o-penskega Poleta Tanja Romano, ki je lani postala evropska prva-j kinja. Številni člani naših društev so lani postali državni prvaki in so tako dobili bronastega orla: atletinji Biserka Cesar in Veroni-ca Sancin, rolkarji Ana Košuta, AlexanderTretiach, Eros Sullini, Ivan Kerpan, Lorenzo Schirra, Mateja Paulina in Meri Perti, pingpongašici Daša Bresciani in Martina Milič in jadralec Jaro Furlani. V okviru kategorije vete-| ranov pa sta belega orla prejeli Silvana Vesnaver in Sonja Milič.
KOLESARSTVO / GIRO PRESTOPIL DRŽAVNE MEJE
ODLIČNI SLOVENSKI KOLESARJI
Ko zaključujemo redakcijo, še ni znano, kdo je zmagal na včerajšnji etapi krožnega kolesarskega tekmovanja po Italiji, ki ga poznamo pod imenom Giro d'ltalia in je druga najuglednejša kolesarska tekma na etape na svetu, saj je Giro takoj po francoskem Touru najprestižnejša lovorika za poklicne kolesarje. Včarajšnja etapa se je namreč končala v Gorici.
Za nas je letošnji Giro še toliko bolj zanimiv, ker je prišlo to kolesarsko tekmovanje za dva dni v našo deželo in Slovenijo, in sicer že v torek, 29. maja, ko je bila etapa od kraja Lido di Je-solo do Ljubljane, in naslednji dan, v sredo, ko so kolesarji prišli v Gorico in tako tudi oni počastili tisočletnico. Letošnji, že 84. Giro, je zanimiv tudi zato, ker na njem sodeluje kar šest slovenskih poklicnih kolesarjev v različnih moštvih. Pred dnevi je Andrej Hauptman (na sliki) na deveti etapi že drugič letos dosegel najboljšo slovensko uvrstitev na tem tekmovanju, saj je na letošnji krožni dirki po Italiji bil že drugič tretji, medtem ko je na 10. etapi, ki se je končala v Ljubljani, dosegel odlično 5. mesto. Sam je priznal, da mu je v zadnjih kilometrih dobesedno zmanjkalo moči, saj je bil v vodstveni skupini in je upal na zmago, kar bi pomenilo kronanje velika praznika v Ljubljani. Njegov moštveni kolega Zoran Klemenčič pa je bil na deveti etapi šesti, kar je tudi lepa uvrstitev. Tadej Valjavec, Gorazd Štangelj, Uroš Murn, Andrej Hauptman, Martin Hvastja in Zoran Klemenčič: to so imena slovenskih kolesarjev, ki nastopajo v italijanskih poklicnih moštvih in jih je
letos na Giru največ doslej, kar je lepo priznanje za slovensko kolesarsko zvezo in slovenski šport sploh.
Seveda je v naših krajih velja-
lo	največje zanimanje za enajsto etapo G ira, ki je imela v sredo, 30. t.m., start na Bledu ob
12.	uri, nakar je dirka vodila kolesarje po slikoviti poti na Predel in v Trento, nato po Soški dolini do Nove Gorice, kjer je bil leteči cilj pred igralnico Per-la, ki je tudi eden od večjih
I	sponzorjev gostovanja Gira v ! Sloveniji. Zanimivost enajste etape te dirke je bila tudi v tem, da so kolesarji dvakrat prestopili državno mejo, in to v Rožni dolini in kasneje na mejnem prehodu v Škabrijelovi ulici,
i	Obe Gorici sta bili tako vsaj ob tej priložnosti povezani, kot nista bili še nikdar v letu obhajanja tisočletnice prve dokumentirane omembe Gorice.
15
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
POTOPIS
DUBAI, MESTO UDOBJA (6)
KLARA KRAPEŽ
Ko imate v Združenih arabskih emiratih priložnosti preživeti nekaj dni v gorovju, se vam vsak obisk novega mesta zdi kot spoznavanje dežele na nov način. Tihota hribovja je pravo nasprotje mestnih naselbin, ki kar vrejo od človeškega vrveža. In čeprav se zdi, da mesta v tej državi nikoli zares ne "zaspijo" v večernih urah, ko se sonce Potopi v morje, je tovrstno mrgolenje ljudi tisto, ki dodaja značaj tej pokrajini.
Dubai je kraj, kjer se je sila lahko vživeti. Sodobno življenje ponuja veliko vsakdanjega udobja. V nasprotju s sosednjo Saudsko Arabijo je v tej državi ženskam dovoljeno voziti avtomobile in tudi sicer so enakopravne moškim. Še vedno pa se vam bo zgodilo, da boste, recimo, na plaži, videli arabsko zensko, ki se v morju kopa popolnoma oblečena. Islam je Pač še vedno prisoten.
Drugače pa je Dubai mesto udobja. Izjemno velike družinske hiše so me popolnoma pre-senetile; ne le po videzu, ampak tudi po arhitekturi in urejenosti okolice. Prvo, na kar pomisliš, ko zagledaš te hiše, je Prostornost. V Evropi so lastniki takšnih hiš zagotovo pripad-n,ki najbogatejših slojev, v Du-
	
Povprečna družinska "hišica" pripadnikov srednjega sloja
baiu pa si običajno družinsko hišo lahko privošči še par, ki po zaslužku sodi v srednji razred. Nič nenavadnega ni torej, da na primer štiri ali šestčlanska družina živi v vili, katere površina meri do nekaj sto kvadratnih metrov prostora. Preden sem se odpravljala na počitnice v to državo, sem v enem izmed turističnih vodnikov prebrala, da je življenje ženskam v Dubaiu zelo prijazno, saj si običajna družina privošči vsaj dva do tri hišne pomočnike, tolikšnega udobja pa vendarle nisem pričakovala.
V	državi velja, da morajo imeti vsi, ki opravljajo kakršen-
koli posel, dovoljenje za to. Tu ne poznajo t.i. sive ekonomije, in država tako lahko za vsakega zaposlenega zagotovi vsaj osnovno zdravstveno in socialno zavarovanje. To pa je nujno potrebno glede na dejstvo, da v Združenih arabskih emiratih zaposlitev išče veliko število priseljencev iz Pakistana, Indije, Filipinov in Kitajske, ki sem prihajajo v želji po boljšem življenju. Kot tujemu opazovalcu se mi je vendarle občasno zazdelo, da jim tudi tu ni ravno z rožicami postlano, čeprav denar, ki ga zaslužijo, v njihovi domovini velja kar za malo bogastvo.
Ena pomembnejših stvari, ki jih boste v Dubaiu še kako uporabljali, so zagotovo klimatske naprave. Predvsem v poletnih časih so nepogrešljive, saj se najvišje temperature povzpnejo tja do 50 stopinj Celzija; kar je še bolj presenetljivo za tujca, pa je visoka vlaga v zraku, ki včasih znaša tudi do 100%. Zaradi tega je klimatska naprava skorajda obvezna, ker se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da boste v zaprtih prostorih dobesedno videli vlago, ki polzi po stenah. S sodobno tehnologijo si je uporabo klimatskih naprav lahko predstavljati, nekaj drugega pa je, kako
so tovrstno težavo reševali v davnih časih. Prebivalci tega področja so za hlajenje hiš in drugih prostorov uporabljali t.i. vetrne stolpe - arabsko imenovane harajeel, katerih obliko še danes lahko vidite v nekaterih delih mesta, njihova preprosta arhitektura pa je dosegala izjemne učinke. V stolpu pravokotne oblike so v obliki črke X napeli platno ali sezida-
li	zidove (odvisno pač od tega, ali je bila osnova lesen ali zidan stolp), v katere se je ujel veter, ki je običajno pihal z morja. Tako hladen zrak pa je nato "padal" do pritličja hiše in hladil prostore.
Barajeel lahko še danes vidite in preizkusite v stavbi, ki je spremenjena v umetnostno galerijo. Stoji v delu mesta, ki se imenuje Bastakiya. To je e-den najstarejših delov Dubaia, katerega nastanek sodi v leto 1900, ko so se tu začeli naseljevati trgovci iz južnega Irana. Tudi zato si mestne oblasti prizadevajo, da bi območje popolnoma rekonstruirale in ga dolgoročno spremenile v območje za pešce z več kot 50 stavbami, projekt pa naj bi bil v celoti zaključen do leta 2004. Poleg umetnostne galerije naj bi tu turistom ponudili še ogled muzejev, kulturnega centra in različnih restavracij.
Še zdaj pa se je v davne čase mogoče preseliti z obiskom etnološke vasi in ribiške vasi, ki ju boste našli v Al Sindaghi blizu enako imenovanega tu-
nela, nedaleč stran od zaključka mestnega kanala. Obisk tega kraja vam bo pomagal, da si boste lažje predstavljali tradicionalno kulturno in vsakdanje življenje Arabcev tega območja. Tu boste izvedeli, da je bil Dubai od nekdaj znan po pridobivanju biserov; če ne boste imeli časa za odhod v puščavo, boste že tu lahko videli, kakšno je življenje beduinov, preizkusili se boste v jahanju kamel, oslov in ponijev, prav tako pa si boste lahko o-gledali tudi nekdanjo palačo šejka Saida Al Maktouma, katerega družina vlada emiratu Dubai.
■DALJE
II milil
i!'! !	.
Ul
mi
Učinkovita klimatska naprava
16
ČETRTEK, 31. MAJA 2001
AKTUALNO
OB SKORAJSNJI 25-LETNICI SOVODENJSKE SEKCIJE KRVODAJALCEV
RAZGIBANO OB PLEMENITI DEJAVNOSTI
Baklada na Vrhu sv. Mihaela, ki jo je za onkološko središče v Avianu organizirala sovodenjska sekcija krvodajalcev, je bila priložnost, da smo se podrobneje pomenili o zadnjem delovanju tega pomembnega humanitarnega društva na Goriškem. Na pogovor o delu, načrtih in kakovostnem razvoju pri sekciji sta prijazno pristala že zgodovinski predsednik Branko Černič (na sliki drugi z leve) in delavna tajnica Marinka Batič (druga z desne), katerima se prisrčno zahvaljujemo.
HARJET DORNIK
Odkar so novembra 1999 sovodenjski krvodajalci otvorili svoj novi sedež v postavni domačiji društva Skala, ki jo gabrski člani temeljito obnavljajo, se je plemenita dejavnost krvodajalstva med občani še bolj utrdila. Lepo urejena soba krvodajalcev s pridihom stare hiše, umirjajočim pogledom na velika drevesa ob cesti in okolico, hrani po stenah razobešena številna znamenja prijateljskih stikov in vezi, v predalih pa skrbno zbrane slike in podatke o skoraj petindvajsetletni dejavnosti te pomembne krvodajalske celice. Najbolj dragoceni so seveda tisti, ki pričajo o darovanjih krvi posameznih članov, o teh drobnih klicih dobrote in ljubezni do nepoznanega sočloveka, ki so tolikokrat našli pri sovodenj-skih občanih odprto in pripravljeno srce.
Predsednik in tajnica s ponosom pokažeta na število članov. "Od začetkov leta 1977 do danes je 219 vpisanih članov. Od teh je kar 105 aktivnih, to je takih, ki darujejo kri vsaj vsako drugo leto do štirikrat letno. Ostali so častni in podporni člani. Od zadnjega občnega zbora se je sekcija pomladila, pravi predsednik Branko. V sedanjem razširjenem odboru je skupina mlajših darovalcev, ki skrbijo samo za to, da pridobivajo nove člane. Za ostale organizacijske potrebe sekcije poskrbimo mi starejši. Vsak od te skupine ima torej nalogo, da poišče in privabi po enega mladega in ga osebno spremlja na center za odvzem krvi. Namesto običajne propagande smo izbrali oseben stik. To je edini praktični in najučinkovitejši način, ki je prinesel veliko skupino novih krvodajalcev". Tajnica Marinka skrbno prelista papirje in potrdi. "Imamo kar štirideset novih mladih, ki so aktivni redni člani in darujejo kri vsaj enkrat na dve leti. Dva od krvodajalcev pa darujeta plazmo kar vsak mesec, to je danes mogoče. V lanskem letu
je bilo skupno 146 dajatev, to pomeni, da se je darovanje krvi povečalo za 50%".
Sovodenjski krvodajalci vedro snujejo naprej. "Decembra smo imeli srečanje z nekaterimi člani, pripoveduje predsednik, da bi ustanovili krvodajalsko sekcijo tudi v Steverjanu. Ker je za ustanovitev nove sekcije potrebnih vsaj trideset članov, se je skupina petih briških krvodajalcev zaenkrat priključila naši sekciji. Ko bodo ustanovili svojo v števerjanu, jim bomo vrnili dokumentacijo. V briškem delu namreč nameravajo ustanoviti sekcijo, ki bi zajela ves desni breg Soče, to je Steverjan, Štmaver, Oslavje, Pevmo in Podgoro, podobno kot mi združujemo ljudi iz celotne naše občine in še nekatere Slovence iz Standreža".
Zanimalo nas je, kako se sovodenjska sekcija vključuje v goriško krvodajalsko organizacijo in koliko potreb po krvi uspe kriti goriško združenje. Odgovor je bil zanimiv. "Mi smo ena od šestnajstih goriških krvodajalskih celic. Darovana kri goriških sekcij krije vse goriške potrebe, z izjemo lanskega leta; to so zlasti potrebe na kirurškem oddelku. Ne samo, kri oddajajo tudi naprej, največ v Trst, kjer je krvodajalstvo zelo slabo organizirano, zadnje čase pa gre kri tudi v Videm na oddelek za presajanje organov. Vsaka presaditev zahteva neverjetno veliko količino krvi, na desetine litrov. Največ je gre za presaditev jeter."
Za podrobnejši opis kulturnega in razvedrilnega delovanja sekcije spet prevzame be-
sedo tajnica Marinka. "Naš glavni praznik je Dan krvodajalcev. Zadnjič je bil v Gabrjah novembra 1999 ob otvoritvi sedeža. Letos bomo namesto praznika imeli družabni večer. Za prihodnji praznik bomo poča-kali_ na 25-letnico ustanovitve sovodenjske sekcije. Na teh praznikih, ko je tudi maša in kulturni program, podeljujemo priznanja. Najprej jih prejmejo tisti, ki so vsaj desetkrat darovali kri. Poleg priznanja prejmejo še bronasto medaljo vsi zaslužni krvodajalci, ki so da-; rovali kri dvajsetkrat, srebrno medaljo petintridesetkrat, zlato pa petdesetkrat. Posebnega priznanja za petinsedemde-setkrat darovano kri verjetno ne bomo podelili, naš krvodajalec Ludvik pa je s svojimi šestdesetimi darovanji temu zelo
blizu. Na praznik vedno povabimo tudi druge goriške sekcije in vse, s katerimi smo pobrateni: iz Škofje Loke, Ajdovščine, Ilirske Bistrice, Nove Gorice, tudi iz Ljubljane in prijatelje iz Centra za vzgojo invalidne mladine v Vipavi".
Seveda to ni edina prireditev krvodajalcev, saj je društvo znano tudi po predavanjih. "Predavanja priredimo vedno v sodelovanju s kakim sovoden-jskim društvom; pravzaprav smo edini, ki krijemo celotno področje občine. Lani smo sodelovali z društvom Skala pri organizaciji predavanja Ne bojmo se staranja. Na njem je dr. Metka Jug govorila o meni in osteoporozi. Priredili smo še zahtevni dvajseturni tečaj prve pomoči, predavatelji so prišli od Rdečega križa Slovenije. Omogočili smo tudi predavanji na nižji srednji šoli I. Trinko: o krvodajalstvu so spregovori-
li	zdravniki Rdečega križa iz Ajdovščine, o spolni vzgoji pa dr. Metka Jug. Dijaki so bili deležni tudi krajšega dveurne-ga tečaja prve pomoči.
Zelo lepo je bilo, ko je Zeleni križ iz škofje Loke omogočil nam in desetim mladim obisk transfuzijskega oddelka v Kliničnem centru v Ljubljani. Zanimivo srečanje smo krvodajalci in primarij imeli tudi z vodjo Transfuzije v čezmejni bolnici dr. Janko Zavadlav, ki nam je prikazala nov način odvzema krvi, pri katerem s pomočjo nove aparature sprotno ločujejo posamezne krvne sestavine. Od-
i	vzem običajne količine krvi traja s tem postopkom več, poldrugo uro, je pa bolj kvaliteten, saj je mogoče takoj ločiti krvne dele ali krvodajalcu odvzeti le eno sestavino."
Ko govorimo o sovodenj-skih krvodajalcih, ne moremo mimo družabnih trenutkov. "Odkar so pristopile mlade sile, je tudi več organizacije zabavne strani, se zasmeje predsednik. Skupno z goriškimi u-pokojenci smo lani odšli na izleta k Plitvičkim jezerom in na otok Rab. Letos pa smo izpelja-
li	izlet po Dalmaciji s trajektom do Dubrovnika. Prirejamo tudi izlete v naravo, ki pa so bolj prosti: hribolazci se lahko povzpnejo više, ostali pa gredo na lažji sprehod. Lani smo skupno z upokojenci šli na Sv. Vi-šarje, letos pa bosta na vrsti Sinji vrh nad Ajdovščino in izvir Hublja z enourno poučno potjo." Naštevanja ni še konec, kot da društvo res kipi od novega mladostnega zagona. "Lani smo priredili tudi tečaj cvetličnih kompozicij, na katerem smo izdelovali adventni venec in božične sestave, letos pa smo velikonočne", še pripomni tajnica Marinka.
"Naše delovanje omogočajo prostovoljni prispevki vseh občanov, občinske uprave, bank in darovi namesto cvetja na grob, po novem zakonu pa dobimo tudi prispevek od vsakega darovanja krvi. V vseh 25 letih nismo nikdar ostali brez denarja, niti takrat ne, ko smo obnavljali sedež", se zasmeje predsednik.
Nazadnje smo še povprašali, ali so bili zadovoljni z letošnjo baklado. "Za letošnjo tretjo baklado, ki je potekala na Vrhu v soboto, 19. t.m., smo se povezali z društvom Danica. Prispevki so šli za hospice v onkološkem centru v Via di Natale v Avianu', kjer nudijo obolelim bolniško in zdravstveno oskrbo ter stanovanje (na sliki: dr. Simon Špacapan z direktorico uprave in štirimi odborniki sekcije). Letos so ženske tudi spekle pecivo in ga prodajale. Sodelovala je godba na pihala iz Pierisa. Bak-lade se je udeležilo kakih 300 ljudi. Z uspehom smo seveda zadovoljni."
Pa še misel za sklep pogovora. "Najbolj važno je, da lepo sodelujemo z vsemi kultur-no-prosvetnimi in športnimi društvi v občini. Ne pride do nobenih razlik, uspelo nam je sodelovati z vsemi in sodelujemo zelo lepo", je preprosto in nasmejano zaključil pogovor predsednik Branko Černič.
POSEBNA POZORNOST NARAVOVARSTVENI VZGOJI SOLARJEV
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
PRAZNUJE
MIRAN MIHELIČ
V	Trenti, Bohinju in Radov-ni so ob 20. obletnici sprejetja Zakona o Triglavskem narodnem parku in Evropskem dnevu parkov pripravili več proslav v organizaciji TNP-ja in ob sodelovanju občin, v katere sega ta park. To leto je obenem 40 let od njegove razglasitve v Dolini Triglavskih jezer. Ob tej priložnosti so se spomnili dr. Albina Belarja, naravoslovca, seizmologa, ki je dal prvo pobudo o ustanovitvi TNP-ja že v letih 1906-1908.
Praznovanje obeh obletnic slovenskega narodnega parka je poleg slavja obsegalo tudi strokovne sestanke, oglede zanimivih bivanjskih, gospodarskih in tehničnih objektov iz tistega časa, kot so železnica v Bohinju, značilne domačije,
strokovno vodenje po naravnih znamenitostih, "zažig" oglar-ske Kope itd.
V	Trenti zadnja leta tudi sicer organizirajo dan TNP in že tretje leto tradicionalno srečanje osnovnošolcev iz občin, v katere ta sega. Šolarjem četrtih razredov so letos pripravili "Dan odprtih vrat ob Belarjevem naravoslovnem dnevu". Šolarje, časnikarje in druge vabljene so peljali po obnovljeni Soški poti do Doma Trente, kjer so odpr-
li	razstavo o dr. Belarju in razstavo otroških izdelkov na teme pravljic iz Julijskih Alp. Šolarji iz Bovca in Jesenic pa so pripravili glasbeni kulturni program. Ob odprtju obeh razstav je direktor TNP-ja Janez Bizjak spregovoril o prazniku, o vzpostavitvi stikov z ameriškimi potomci dr. Belarja pa dr. Janez
Lapajne, slovenski seizmolog, torej strokovni kolega dr. Belarja. Dr. Albin Belar se je izselil v ZDA po prvi svetovni vojni in se kot strokovnjak uveljavil tudi tam. Njegov sin je v ZDA znan na področju elektrotehniških znanosti. Znanstveno tradicijo nadaljujeta tudi Belarjevi vnukinji, ki sta gostovali te dni v domovini njunega deda. Ker je dr. Lapajne tudi slikar, jima je ob slovesnosti v Trenti poklonil svojo umetniško sliko, kjer je upodobil njunega deda. Kot rečeno, se je vse to dogajalo zlasti pred očmi šolarjev, ki so bili s strani parka deležni posebne pozornosti. Še posebno veseli so bili tisti, ki so prejeli nagrade za svojo ustvarjalnost.
Pri teh stvareh pa ni tako nepomembno, kako sebe in učence na to pripravijo pedagogi.
Planinski pisatelj dr. France Avčin, ki je prav tako veliko naredil za sprejetje omenjenega zakona pred dvajsetimi in štiridesetimi leti, je mladino sicer imenoval "mladino sveta", toda vedno je govoril, da ni sama kriva, če je ne vzgajamo dovolj v tradicionalnih vrednotah, če ne pozna dovolj zgodovine in značilnosti lokalne zgodovine,
običajev, duhovnega bistva in o motivacijah prednikov, da so zdržali v relativno težjih razmerah gorate, nerodovitne, za dnevno delovno migracijo preveč oddaljene pokrajine...; da so ohranili ljudsko godbo, petje, noše, kot dragocenost vsaj v zavesti. Poten ne bi bilo zadrege, če je treba naenkrat zapeti nekaj iz domače doline, regije.
Le s tem predstavijo sebe in ohranjajo samozavest. S posnemanjem popularne glasbe za vsakogar in od koderkoli gotovo ni mogoče narediti vtisa svetovljanstva, naprednosti in liberalnosti. Še najmanj pa to sodi in ne prispeva k predstavitvi in ohranjanju avtohtone kulture v parku.