NAJLEPŠE JE DOMA str. 5
SVEČAN
GAUDEAMUS
V
OBNOVLJENI GIMNAZIJI str. 7
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 23. oktobra 1997 ® Leto VII, št. 21
(NE)ZNANO ZAMEJSTVO
Od 7.-12. oktobra letos so se v okviru 5. sejma Gosttur v Mariboru pod tem naslovom predstavile tudi slovenske narodnostne skupnosti iz Italije, Avstrije in Madžarske. Generalni pokrovitelj projekta je bilo Ministrstvo za zunanje zadeve oziroma Urad R Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Glavni organizator pa Slavko Mežek in Agencija Agens.
V torek je bila skupna predstavitev zamejskih Slovencev in Okrogla miza o povezovanju slovenskega zamejstva s turizmom matične domovine. V sredo je bil Dan koroških Slovencev, v četrtek Dan slovenskih gostincev iz obmejnih pokrajin Italije, v petek Tržaški in rezijski dan, v soboto pa Dan porabskih Slovencev.
Udeležence okrogle mize je pozdravil tudi podpredsednik slovenske vlade Marjan Podobnik in državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Mihaela Logar. Prvi je omenil, da je turizem v državnem proračunu za 1. 1997 “skoz padel”, ampak da bodo pri sestavljanju proračuna za 1.1998 bolj pazili na to pomembno panogo. Gospa državna sekretarka je dodala, da so v letošnjem proračunu tudi zamejski Slovenci “skoz padli”.
Predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Himok je predstavil nastajajoči Informacijski in kulturni center v Monoštru - katerega glavna pokrovitelja sta predsednika Kučan in Goncz -, ki bo s svojimi gostinskimi in hotelskimi kapacitetami koristno služil tudi razvoju turizma v slovenskem Porabju.
Potem ko sta dva visoka predstavnika vlade po vljudnih in spodbudnih pozdravih na hitrico odšla, je več razpravljalcev omenjalo, da so zdaj spet “tam”, ko se zamejci med sabo pogovaijajo, ni pa
zraven kompetentnih ljudi iz Slovenije, ki bi morali vsemu temu prisluhniti. Predstavnik Slovencev iz Italije Ace Mermolja je povedal, da Slovenija kot matična država nima nikakršne strategije v zvezi z zamejskimi Slovenci in da bi morala investirati v zamejstvo. Eden od koroških Slovencev je poudarjal, da bi se morali tudi Slovenci v matični domovini - npr. cariniki - nekoliko “bolj slovensko” obnašati, da ne govorimo o “cool”, “fool” mladini z različnimi “feelingi”.
Od domačinov, udeležencev iz matične domovine,
je bil najbolj zavzet, poglobljen in samokritičen (oster človek) predstavnik Ministrstva za informiranje Jože Osterman, ki se je strinjal z Mermoljo, da Slovenija nima strategije. Za razliko od Mermolje pa v prvi vrsti ni poudarjal investiranja, ampak integriranje. Dotaknil se je nekdanjih promocij zamejskih Slovencev v Cankarjevem domu, ki so bile opuščene, češ da so preživele oblike, modernemu narodu nepotrebne, ker moderen narod sam vključuje sliko manjšine in jih integrira v
svojo zavest. Da pa se je izkazalo, da Slovenci ali niso moderen narod ali pa moderen narod tega ni sposoben. Po njegovem Slovenija trenutno zamejcem ne posveča niti toliko pozornosti kot pred osamosvojitvijo. Vstopanje v EU zahteva veliko napora prav v etničnih zadevah, sicer se I bo slovenska etnična meja skrčila. Ozaveščeni zamejski Slovenci so redni gostje, turisti v Sloveniji, medtem ko turistov iz Slovenije med zamejskimi Slovenci praktično ni. Niti šolarjev, čeprav bi morali biti obvezno organizirani šolski izleti v zamejstvo, turistične agencije pa z davčnimi olajšavami in ugodnimi krediti spodbujati k zamejskemu kulturnemu turizmu. Slovenija bi morala imeti tudi čim več svojih podjetij v slovenskem zamejstvu. Po Ostermanu bo z vstopanjem v EU gospodarski faktor še bolj pomemben kot zdaj. Brez tega, da se osmisli ta dejavnik, ki naj bi služil porajanju ali krepitvi slovenskega naroda na njegovih obrobnih ozemljih, bo lahko pomanjkanje strategije v zvezi z zamejstvom usodno.
Pa ja ne v smislu, da bo slovensko zamejstvo še bolj neznano?
Franček Mukič
2
Potma/Laafeld: Prva javna prireditev v Kulturni hiši štajerskih Slovencev
AVSTRIJA JE DOLŽNA POMAGATI ŠTAJERSKIM SLOVENCEM
Po uspeli lanski prireditvi v Potmi/Laafeldu pri avstrijski Radgoni/Bad Radkersbur-gu, id je bila pod zgovornim naslovom Praznovanje ob izzvenevanju poletja, je Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko poskrbelo za odmeven kulturni dogodek. V zelo lepi obnovljeni hiši, v kateri je nekaj časa živel Cankovčan doktor Avgust Pavel, prvi posredovalec kulturnih vrednot med Slovenci in Madžari, so odprli razstavo likovnih del dveh mladih ustvarjalcev, Gerharda Grosa iz Gradca in Boruta Popenka iz Maribora.
Hišo v Potmi/Laafeldu so obnavljali manj kot dve leti, postala bo, o tem ni dvoma, pomembno kulturno žarišče štajerskih Slovencev. Obnova je veljala tri milijone in pol šilingov (52,5 milijona forintov), Kulturno hišo štajerskih Šlovencev pa bodo uradno odprli aprila prihodnje leto, naslednja prireditev, zopet likovna razstava, je napovedana za prihodnji mesec.
Otvoritev likovne razstave je bila dobro obiskana, žal ie bilo med obiskovalci zelo malo Slovencev iz domačega kraja in okoliških vasi. Obiskovalka iz bližnje Gorice, za katero vedo, da je članica Kulturnega društva člen 7, je povedala, da je ves dan zvonil telefon; ko je slušalko dvignila, je bilo slišati program slovenskega radia, zveza pa je bila kmalu prekinjena. V tem tiči vzrok, zakaj štajerski Slovenci ne upajo na prireditve, ki nosijo slovenski ali dvojezični slo-vensko-avstrijski predznak.
Eno je seveda teoretična demokracija, s katero se ponaša Avstrija, drugo pa odnos do manjšine, ki je desetletja ni maral nihče, ne država, v kateri živi, niti sosednja Slovenija. Ampak “Avstrija je dolžna pomagati štajerskim Slovencem enako kot vsem ostalim manjšinam, ker so vključeni v državno pogodbo in zakone. Pomemben je bil odločilen korak domačinov, ki je zdaj narejen,” pravi dr. Karel Smolle, izvrsten poznavalec manjšinskih razmer. Na vprašanje, kako ocenjuje
prvo prireditev v Kulturni hiši štajerskih Slovencev, pa je povedal, da to ni samo praznik te manjšine ampak tudi koroških Slovencev in vseh manjšin v Avstriji.
“Štajerski Slovenci so rekli: uro bomo malo ustavili, teh zadnjih pet minut pred dvanajsto so izrabili za ureditev te hiše, in zdaj lahko teče ura
naprej. Zato mislim, da ne bo tako hitro pet čez dvanajst,” je čas, ki ga uravnavajo in živijo štajerski Slovenci označil koroški Slovenec dr. Karel Smolle.
“Zadovoljni smo, da nam je v nekaj manj kot dveh letih uspelo to hišo obnoviti.
Hiša je bila v zelo slabem stanju.” O izboru razs-tavljalcev se
je odiočal..Mihael Petrovič,
sodelavec za kulturo, izbral je dva mlada umetnika, ki se uveljavljata v domačih in mednarodnih okoljih, “Na ta način izpričujemo svoj odnos do povezovanja ljudi in umetnikov z obeh strani meje,” pravi Branko Lenart, ki našteje tri pomembne cilje društva: pni cilj ie uvajanje dopolnilnega slovenskega pouka, kar jim je uspelo dokaj dobro, drugi je uresničen z obnovo hiše v Potmi/Laafeldu, tretji cilj pa je v nenehnem prizadevanju, da
bodo štajerski Slovenci postali tudi uradno priznana manjšina v Avstriji. “To vprašanje zdaj obravnavajo in upam, da bomo še to jesen sprejeti v nov sosvet koroških Šlovencev ali pa bomo imeli svoj sosvet,” je prepričan Branko Lenart.
eR
SREČANJE NARODNOSTNIH KNJIŽNIČARJEV
Mestna knjižnica v Monoštru posebej v zadnjih nekaj letih posveča veliko pozornosti knjižničnemu fondu v slovenščini - maternem jeziku slovenske manjšine v Porabju. Pri tem ji 1 strokovno in finančno izdatno pomaga Pokrajinska in študijska knjižnica iz Murske Sobote. Razen nabave knjig pa so pomembna tudi strokovna srečanja narodnostnih knjižničarjev; na njih se le-ti seznanjajo z novostmi v svoji stroki, izmenjajo izkušnje in se pogovorijo o nadaljnjem sodelovanju.
Eno takih srečanj je potekalo 6. oktobra v Monoštru. Na njem so se zbrali narodnostni knjižničarji iz Porabja in narodnostno mešanega območja Prekmurja. Najprej je predstavnica Centralne županijske knjižnice iz Sombotela predstavila desetletja trajajoče dobro sodelovanje med svojo ter murskosoboško knjižnico. Ne le izmenjava knjig, tudi veliko strokovnih posvetovanj, izobraževanj in celo nastanek skupnega zbornika so sadovi tega bogatega sodelovanja.
Zvedeli smo tudi veliko zanimivega o monoštrski knjižnici in njenem delovanju v mreži narodnostnih vaških knjižnic v Porabju. Po predstavitvah je sledil razgovor, na osnovi katerega smo prišli do zanimivih ugotovitev.
Prva taka je, da matična Slovenija veliko bolj skrbi za dopolnjevanje knjižnega fonda narodnostnih knjižnic v Porabju kot matična Madžarska za narodnostne knjižnice v Prekmurju. Pritok knjig, po besedah knjižničark madžarske narodnosti iz Prekmurja, je skromen, ni informiranja o novostih, posebej zapostavljene pa so knjižnice na dvojezičnih šolah. Madžarsko prosvetno ministrstvo jim praktično ne omogoča ničesar, komunikacija je otežena, šole se morajo znajti vsaka po svojih zmožnostih. Skratka, manjka nekdo - svetovalec za dvojezično šolstvo iz matične države - ki bi te stvari koordiniral... In zakaj ni takega svetovalca? Tisti, ki smo bolje obveščeni in poznamo zgodovino, vemo, da je laka možnost bila madžarski manjšini pred leti ponujena in z njihove strani zavrnjena... Nedorečene zadeve torej moramo/morajo začeti razčiščevati pri sebi...
Na popoldanski del srečanja so bili povabljeni tudi učitelji slovenskega jezika s porabskih narodnostnih šol. Predstavnika murskosoboške študijske knjižnice sta jim predstavila različne slovenske otroške in mladinske časopise in revije, ki jih lahko naročijo za potrebe knjižic; tudi tu moram omeniti, da za potrebe šol po raznih revijah, predvsem otroških in mladinskih, vzorno skrbi slovensko šolsko ministrstvo, ki plačuje naročnino za veliko število periodike, ki prihaja na porabske šole. Porabske knjižnice pa bodo odslej še bolje založene z zanimivim slovenskim tiskom.
Udeleženci srečanja so si za konec ogledali še dve porabski narodnostni knjižnici in si obljubili, da bo takih strokovnih srečanj v prihodnje še več, kajti vsem so zelo potrebna.
Valerija Perger
Monošter, 15. oktober. V organizaciji Madžarske akademije znanosti, Državnega statističnega urada, občine Monošter je potekal znanstveni posvet o regiji v okolici Monoštra. Največ pozornosti je pritegnil s svojim predavanjem prof. dr. Jozsef Kovacsics, ki je predstavil demografske spremembe na tem območju od obdobja Arpadovičev do danes. Marija Kozar je predavala o Slovencih in njihovih stikih z ostalimi ljudstvi na tem območju, dr. Gyorgy Zielbauer o Nemcih v okolici Monoštra.
Porabje, 23. oktobra 1997
3
Štenjé
PRVA PO VESI
Lidgé so prvoga cajta samo pripovejdali drüg drügomi pripovejst^ nej so je dojspisali. Nej so znali nej pisati nej šteti. Gda so sé navčili, te so najoprvin Sveto pismo, molitvene knige, predge pisali. Po tistom pa igre, štere so leko tazošpilali pa pesmi (vers). Najoprvin je v slovenskom geziki piso i vodau pripovejst gos-paud dühovnik Janez Cigler. Naraudo sé je 1792-oga leta v pavarsko} držini v vesi Vodmat pri Ljubljani. Mrau je kak plebanoš v vesi Višnja Gora 1867-ogaleta. Gospaud Cigler je Sprvoga tö pesmi piso, svete pesmi. Po tistom pa je -1836-oga leta - napiso prvo slovensko povest (pripovejst): Sreča v nesreči. V tom pripovejst! leko štemo o enoj držini, štera je živejla tistoga ipa, gda je Napoleon emo bojno.
V ednoj maloj vesi pauleg Ljubljane živi i dela v sükneni fabriki Franc Svetin. Flajsen delavec je, zato si za par lejt leko küpi ižo pa grünt, i tak sé leko oženi s küjarco Ne-žo Trpinc. Za dvej leti sé njima naraudijo divojke (dvojčka) Janez i Pavel. Držina srečno živi, tačas, ka sé ne začne Napo-leonova bojna. Oča mora oditi v bojno. Žena doma s pojboma vertiva, depa dojzavertivajo. Dr-
žina more po svejti. Pavel odide za pastira, Janez za peka v Trst, mati slüžit na Štajersko. Paveli dobri lidgé pomagajo, pa sé vönavči za dühovnika, tak ka na slejdnje eške püšpek grata.
Gnauk pride k njemi eden bogati človek, pa ga prosi, naj gorpoiške njegvoga betežnoga padaša. Gda ta padaš oz-dravi, odide ž njim na Štajersko, gde sreča svojo mater, pa go sebov vzeme na püšpekijo. Brat Janez je pa v Trsti najšo palacko, pa je nazaj dau tistoma, šteri je zgübo. Zato ga je tisti bogati gospaud odpelo s sebov na Francusko. Tü spozna bogatoga gospauda čer, s štero sé že skor oženi. Nevoškeni lidge pa ma v žepko skrijejo palacko, liki če bi što vkradniti. V vauzo ga zaprejo pa ga že skor gorobejsijo - gda nevoškeni pojep v senjaj vöpovej, ka je un biu lopov. Njega obejsijo, Janez pa sé oženi.
Oča Franc dosta trpi kak sodak, eške bole pa kak rob (rabszolga) v Alžiriji i Merki. Od toga ga rejši tisti general, šteroma je un živlenje rejšo, gda je biu sodak. Deta nazaj na Francusko, pa prideta na gostüvanje, gde je mladoženec sin Janez. Tak sé srečata Oča pa sin. Snejin Oča je pozno Pavla i njim pravo, ka mati pa pri njemi živi. Tak sé je držina na konci pá srečala i veselo i bogate živela tadale. Cigler je s tau pri-povestjo ste pokazati, ka dobri lidam je njina dobrauta poplačana, lagvi pa dobijo svoj štraf.
Marija Kozar
POZVANJE IZ BELT1NEC
Dolnjeseniška slovenska samouprava je te dni sploj lejpo pozvanje dobila iz Beltinec od župana in od ravnateljice vrtca od Mire Sömen. 3. oktobra so držali svečano otvoritev ot-roških jaslic in novih prostorov vrtca. Na vabili je etak pisalo:
“Lepo je živeti z otroki.
Zaradi njihove iskrenosti,
neposrednosti,
igrivosti
in veselja,
nam ni žal časa,
naporov,
odrekanja,
premagovanja.
Ob njih vidimo prave vrednosti življenja,
Lepo nam je, ko živimo Skupaj!"
Dolnjeseniška slovenska samouprava je že 1996. leta - na II. slovenski kulturni den - pozvala iz Bel-tinec malčke v vrtec na D. Senik. Od tistoga srečanja smo tistoga reda že pisali. Od D. Seniške slovenske samouprave so sé napotili v Beltince Števan Sukič, predsednik samouprave,
Laslo Bajzek, člen samouprave, z nami je bila Marija Čato, varuška vrtca z D. Senika. Sploj lepo so nas sprejeli, sam župan Jožef Kavaš in ravnateíjica Mira Sömen so nas pozdravili. Kakšo velko veselje
je pa bilau sé srečati s tistimi vzgojiteljicam}, štere so z malčki bile na D. Seniki - z Emo pa Metko -tou bi žmetno bilau povedati.
Na otvoritvi smo bogati, topel, lep program vidli od mlajšov, lejpe besede čüli od tisti, ki so dosegnili, ka
je njigvi vrtec etakši postano. Buma sapa je stanila našim predstavnikom, gda so vidli te lejpi vrtec. Če si mislimo na naš mali vrtec, moremo priznati, da smo daleč od te kvalitete. Skoz smo čütili poštenje, pri-
jatelstvo in tau tü, da so kreda nam gdakoli pomagati. Tak, ka so nas na drugo leto sprtoletji pozvali k njim z našimi mlajši. D. Seniška samouprava je kreda tadala tü pomagati pri tom sodelovanju
I.B.
Pismo iz Sobote
POSTELA
Gnes san steuio tak rano, ka je ške nouč spala, ge san pa že najbole delo. Te pa po par vöraj, gda san meu güjžino, te po tiston san tak sneni grato, ka san sé čistak zarejsan za-lübo v svojo postelo. Samo ške na njou san mislo. Meu san jo pred očami, kak me tak mejka pa topla čaka, aj sé na njou leižen, una pa de me živala, zibala, ge mo spau in spau in spau. Nigdar sé mi moja postela nej tak vidla in nigdar mi nej tak falila kak glij gnes. Če bi mi stoj pravo kaj lagvoga o mojoj posteli, znan bi sé zbila, zato ka moja postela je najlepša in najboukša.
Dobro, nemo sé Zdaj koriu z nikon. Vej znan, ka je vsikšomi njegova postela najboukša in ka sé v svojoj posteli najboukše spi, tak bar pravijo. Ali, glij tou, kak pravijo, ka sé v svojoj posteli najboukše spi, tou glij ne more biti Jstina. Če bi tou istina \bijla, te ne bi moški pa
ženske vse vkriž prejk ploutov skakati. Če bi tou rejsan istina bijla, te si edne moški ne bi brodo, kak bi prej fajn bilou skoučiti v njeno postelo. Pa če bi tou tak bilou, te si niena ženska ne bi brodila, ka bi dobra bilou v njegovoj posteli. Ati, ka moremo. Mogouče nan glij zatou dišijo druge
Postele, ka te svojo ške ole radi mamo.
Vej meni večer moja postela ne diši najbole. Li pa ti sé mi ne da spati. Pa ške tisto bi pogledno na televiziji, pa ške k toumi sousidi bi rad pogledno, pa Ške malo v krčmou, pa te ške malo tistoga pa ovoga, ti nej spati. Te vgojno, gda pa trbej gori stanoti, te sé pa tak za postelo držin, kak če bi bijla najbole svejta stvar na toj ženiti.
Kak niena stvar neje večna, tak je s postelami tö. Vej pravijo, ka mora postela človeka vözdržati. Ati časi so takši, ka fabrike takše postele gnesden delajo, ka vözdržijo eno deset lejt, te pa palik trbej nouvo pos-
telo küpiti. Vej če bi takše' postele delati, ka bi človekom živlenje vözdržale, te bi fabrike, ka postele delajo, brž vrag vzeu.
Nej dugo nazaj je moja tašča Regina, trno čedna ženska, küpüvala nouvo postelo. Vej je tista njena stara ške nej bijla za ta tičiti, čüla pa je, ka sé nikše nouve postele dobijo, takše bole modeme. Tak ie te rejsan oidila po bautaj, sprobavaía vsikšo postelo, ka so jih meti, glejdala cejne in brodila, stera bi za njou najboukša bijla. Ške mene je gonila s sebov in te san mogo tan v bautaj ležati na postelaj in njoj gučati, kak sé počütim Tou je tapelo tak dugo, dokejč san nej na ednoj zaspo, kak če bi me stoj bujo. Una pa me samo tan njala, ge san pa spau in spau, dokejč so nej zaperati baute. Te me je prejgen bautaš zbüdo in sé mi prav lipou zahvalo, ka san tan spau. Skur vsikši je ranč takšo postelo küpo, na steroj san ge tak Sladko spau, samo moia tašča Regina, trno čedna ženska, ma ške itak svojo staro postelo.
Miki y
Porabje, 23. oktobra 1997
4
SLOVENIJA
ČLANICA
VARNOSTNEGA
SVETA
V	New Yorku so v okviru 52. zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov Slovenijo na tajnem glasovanju s 140-imi glasovi izvolili za eno od 5-ih novih nestalnih članic 15-članskega Varnostnega sveta ZN. To mesto bo zasedala v letih 1998 in 1999. V vzhodnoevropski skupini se je za nestalni sedež potegovala še Makedonija. Belorusija pa se ie kandidaturi odrekla. Ostale izvoljene štiri nestalne članice Varnostnega sveta ZN so Brazilija iz latinskoameriške skupine, iz skupine azijskih in afriških držav pa Gambija, Gabon in Bahrein.
DO KONCA SEPTEMBRA SKORAJ 220.000 GOSTOV
V	hotelih slovenskih naravnih zdravilišč je v prvih devetih mesecih letos letovalo 217.669 gostov, kar je za šest odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Za hotelski dopust v zdraviliščih se je odločilo 136.130 domačih gostov, kar ie za odstotek več kot v prvin devetih mesecih lani, v enakem primerjalnem obdobju pa se je število tujih gostov povečalo za 14 odstotkov, na 81.539. Največ turistov so gostili v hotelih Atomskih Toplic, na drugem mestu je Rogaška Statina sledijo pa Terme Čatež, Moravske Toplice, Terme Portorož in Zdravilišče Radenci.
SLOVENSKI UMETNIKI V ZDA
Pet slovenskih pesnikov in pisateljev - Andrej Blatnik, Brane Mozetič, Boris A. Novak, Drago Jančar in Tomaž Šalamun - je bilo v začetku oktobra na bralni turneji po več literarnih ustanovah in univerzah na vzhodni obali ZDA. V enem najuglednejših new-yorških prostorov za predstavljanje književnosti - The Poets’ House - je omenjene avtorje predstavila ameriška pesnica PhiUis Levin. Peterica avtorjev je svoja dela predstavila tudi v Kongresni knjižnici v Wa-shingtonu, kjer so branje v slovenščini posneli za knjižnične arhive.
S KLEJŠKAMI PRAUTI KLEJŠAM?
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Meč-ia(r). Slovaški mi-nistrski predsednik Mečiar pravi, ka prej slovačke novine dosta več penaz prislüžijo s tem, ka njegov kejp nutri v novine dejvajo, kak pa do mogli porce plačati zavolo aska. Zdaj so pa te pri liberalnaj novinaj SME pravili, ka je tau rejsan nepošteno, tak graubo vöponücati Mečiara lejpi obraz, zato Uni aucigamau nedo nepošteni, pa nedo nutri dejvali kejp od njinoga voditela. - Bar de bi sé Vogrski novinari tö kaj navčili od slovački novinarov! Klejš(ke). Nikši gazda je pripelo k padari enoga maloga psa, ka prej klejš
má, pa uni so ga doma že strašno dosta probali vö-vzeti pa sé jim je nej posrečilo. Vsefele so šrajfati, depa klejš nej Sto vöpriti. Tau je tö trnok čüdno, ka sé je od klejša glava tö nej nut vtrgnila, če rejsan so vsefele probali. Te pa sé je padari špajsno vidlo, ka gda je z rokauv probo prauti psa črvej segniti, te je pes vsigder cvilo. Nasledrtje sé ma je don posrečilo, pa je te vüdo, ka nin nikšoga klejša nega. “Čedni” gaz-dange so psovi cecek steli vöskübniti, misliti so, ka je tisto tam en lejpi velki klejš. - Eške dobra, ka so klejške nej nücali. Redeča pamet. Autoške z redečimi autonami skrb mejte! Vogrske Zavarovanje (biztosítók) več ne vejo, ka bi vözmistile, ka bi od lüstva leko eške malo penaz nutri pobrale. Zdaj prej tau špekolejrajo, ka bi naj tisti, šteri redeče autone majo, več plačüvati. V zavarovalnicaj prej majo takšo statistiko, ka redeči
autonge več škode pa kvari naredijo, kak drugi. - Zdaj že stokoli kakoli leko laža na Vogrskom, pa ranč redeči ne grata?
Siva pamet. Na Vogrskom v zadnjom cajti preveč dosta autonov vkradnejo, od šteri poticija samo 6 procentov najde. Zdaj so te dobri sivi podje tak dugo štonderati, ka so gor Prišli, kak leko zgrabijo tauvane. Autoške, šteri že tak 6 ati 7 fele pravic morejo pri sebi meti, od januara dobijo eške en registracijski papér (törzskönyv), Zatoga pape-ra volo prej bole žmetno baude autone vkradnili. V te mati knjigaj nika drugoga nede nutri, kak Zdaj mamo že nutri spisano v prometni knjižici (forgalmi). - Zdaj so te drugi nauri, ali pa nas majo za norce? Zazrankoma v parlament!, zadvečarka na barikadaj. Gospa pod-predsednica parlamenta si zato vsigder nika vönajde, naj bi cejli rosag o njej gučo. Etognauk je pravla,
ka je zadnji velki Vogrski potitičar büu Matjaž krao, Zdaj pa una. Kak drugi človek v parlament! je dužna skrb meti naj sé na Vogrskom vse tak dela, kak sé šika v demokraciji. Zato ka dosta višišnje energije ma, Zdaj ranč strajk or-ganizera prauti vladi (kormány) pa parlament!...
-	Njej sé eške naslejdnje posrečh ka sebé za svoje vlase vö z blate potegne...
Podpisov kak smetke. V zadnjom cajti nistarni potitičari z lidami pá vsefele dajo podpišüvati, samo naj bi njina potitična kariera cvetejla. Gda zberejo telko pa telko podpisov, te pravijo: vidite, tü je istina, lüstvo sé ne more zmejšati.
-	Vzačetki 30-aj lejtaj gda je bila velka gospodarska križa, so v Budapešti več 10 gezaro podpisov zbrati, ka naj vlado gorzdigne penzijo ženi od Nezna-noga vojaka (Ismeretlen katona).
Fr.M.
VRASTVO
Gnesden je rejdki pa srečen tisti človek, komi nej trbej vrastvo nücati. Sploj pa toga reda, gda tak šegau mamo povedati, ka je sploj dosta lüdi betežno, nej cejlak zdravo. Inda svejta je lüstvo nej nücati) telko vnaugo vrastva kak gnes. Njati so sé na naravo, sami so sé vračiti z različnimi rastlinami (növényekkel). Toga reda že tau tü vsebola naprej de, depa zatok sé nej trbej bojati, da bi fabrike, štere delajo vrastvo, zaprli. Nej nam trbej več nazaj Pogledniti, samo kumaj deset lejt, gda smo sé nika sploj lagvoga navčiti. Tistoga reda je vlada (kormány) tak mislila, da lüdam de napomoč s tejm, če do vrastvo fal davati. Mislim, vsi sé spominamo na tiste cajte, gda je 10 tablet Algopirina dva forinta koštalo. Pa tak fal je bilau drügo vrastvo tü. Kak so lejta naprej šle, vsebole smo sé k tomi vcuj vzeti pa je vrastvo v naši očaj nej melo prave vrejdnosti. Nateltja nej, ka je vsakši emo doma edno malo patejko. Gda smo pa tau patejko skauz poglednili smo na smetja lüčali takšo vrastvo, ka smo več nej nücati, od šteroga smo misliti, ka je že staro.
Ovak smo tü nej šparali z vrastvom. Če nas je, povejmo, glava bolela, hajde dvej, tri tablete smo edno za drugim doj zagnali. Pa gor na tau so Prišli tisti cajti tü, gda smo brez recepta že tü dobiti vrastvo. Etak je nišče nej kontrolero, ka delamo s tistimi tableti. Čedno je nücamo ali pa nej. Tau tü znamo, da je vrastvo pri ednom tali za tau, da bi nas vračiti), liki moremo znati, da je vrastvo na drügom tali čemer. Etak smo si sami not davati dugo lejt fal čemer, če rejsan tü pa tam nas je vračiti) tü.
Cajti so šli tadala, smo drugo nej čüti, ka prej ceno vrastva zdignejo. Tak dugo so zdigavati, ka človek žmetno zračuna, ka je edno vrastvo kelkokrat gratalo dragšo. Stoj
bi leko tau tü pravo, ka dobra je tak, Zdaj dünok lüdje nedo talüčali pa zapravlati drago vrastvo. Pa gor na tau nedo geli telko čemera tü nej.
Ka je istina, je istina. Rejsan je tak, dapa ovak tü. Cajti za naše privatne patejke so rejsan minauli.
Nej dugo sam pripovejdala z nekakim pa mi je pravo, ka je prej zatok tau vrajžo delo. Če ga je prva glava bolela, je notvzeu edno, dvej, ati če je nej enjala, tri tablete. Zdaj, če ga glava boli, pau tablete si vzema. Pa začüdo, te pau tablete ma tü pomaga. Rejdko, ka nej. Etak pa 10 tablet dugo vödrži. More, zatok ka je strašno drago. Človek tau ne zandolej. Nekak drügi mi je pa gučo, ka je v špitala prišo, vrastvo, ka more vsakši den brati, si je sam mogo nesti. Tam so ma tau vrastvo nej dali, nej kak gnauksvejta, gda si sam pravo, kakšo vrastvo nücaš pa so ti ta postaviti. Dobro je zatok ešče tistim, ki včasin, včasin, gda je glava boli ati kakši zaub, pau tablete vzemejo. Tisto zatok nikak vöplača človek. Gestemo pa takši, šteri vsakši den beremo dva, tri, štiri fele vrastva. Vönjati je nevamo štero koli. Tisti zatok vsakši mejsac pogledavamo svojo malo patejko, kelko tablet je ešče doma, gda de nam pa trbelo po vrastvo titi. Steri so v penziji, si tak not vtalajo, ka te dejo po vrastvo, gda penzijo dobijo. Gda vrastvo na eden mejsec vöplačajo, ka ostane, tisto leko ponücajo. Nistarnimi je te račun sploj visek. Visek je zatok tü, ka je penzija nizka.
Tak vögleda, ka nas te moderni svejt zatok vse navči. Med drugim leko merno povejmo, ka je gnesden vrastvo tak drago kak čemer.
I. B.
Porabje, 23. oktobra 1997
5
NAJLEPŠE JE DOMA
V	naši novinaj na tauj strani največkrat od slovenski držina) kaj pišemo. Držine so pa nej gnake. Gestejo velke pa menkše, če pa dér človek v ednom rami ednoga samoga človeka najde, on je tü “držina”. Itak je pa lepše, gde sta dva. Edno takšo malo držino sam gor poiskala na G. Seniki, ka bi si malo zgučavali, kak je gnauksvejta bilau pa ka vse leko čakamo.
V	ednoj držini je najbole tau potrejbno, naj človek ma mir, zdravje pa naj sé razmejo. Vse drugo pa te zatok človek pripravi. Marika VJachter pa njeni sin Gabi VJachter blüzi poštija mata lejpi moderni ram. Vert, pokojni Jožef Wachter, ji je mladi naveke tüj njau. Tau leko naprej povejmo od te meje držine, da so oni nej samo zase, liki za ves so tü napona delali tau pa tisto. Pa te ešče ne smejmo pozabiti Marikino mater, Ano Grebenar, ki so tü vsepovsedik tam bili, gde sé je kaj godilo. Škoda, ka so oni več tü nej med nami. Marika, če malo tanazaj poglednaš tak 15-20 lejt, ka vse ti na pamet pride?
“Vsakši človek ma svojo usodo. Če na našo nazaj mislim, té lejta so buma nej leke bile. Pokojnoga moža Oča so 1956. leta tüj njali nji, te je on bio 6 lejt star. Že sva oženjeniva bila, gda sva sé najoprvin srečala z njimi v Murski Soboti. Ovak so nama pa mlada lejta tak šle, kak tistoga reda vsakšomi mladomi. Mladiva sva ram zozidati, sploj dosta dela sva obredi. Dosta vse takšo pa je vcuj prišlo, ka, če bi vöostalo, bi gnes ešče bola lekoga srca bila.”
Dosta vse te je zaojdlo, ka bi leko vöostalo. Depa tak mislim« ka je nika lejpoga tü bilau. “Dosta sam trpela za tau, da bi leko deco mejla. Po cajti, po nistamom trplenji smo pa v svojom žitki rejdko tak srečni bili, kak te, gda sé je Gabi naraudo. Tistoga reda je ram kreda grato pa kak malo dejte smo ga že v nauvo hišo prinesli. Samo, ka je Žitek
nam nej z dvömi rokami talo dobra. Gda je dejte kumaj 3 mejsece staro bilau, sam obetežala, pa morem povedati, ka sam ešče gnes nej načista ozdravila.”
Ge sam vaja z možaum tak spoznala, ka sta v pevskem zbori spejvala. Pa z vami vred je spejvo v zbori tvoj brat, Feri Grebenar pa nje-gva žena Marika. Ka je vama znamenüvo pevski zbor, kakše spomino maš od tisti cajtov?
“Za nistarni zrokov volo sam malo lejpoga zadobila v svojom živlenji. Liki če bi nej ojdla spejvat, bi sploj "srmačka" bila. Najlepši spomini so mi iz tisti lejt, gda smo spejvali. Ojdli smo, leko povejmo, po cejloj Europi. Feri, moj brat, Zdaj s svojo držinov na Rátóti žive, liki če pride malo nas poglednit, nigdar tak nega, ka bi nej gučali od spejvanja, od tisti 10-15 lejt, ka smo zadobili z zborom."
Gnes si tü nej ostala brez spejvanja. V cerk-venom zbori že dugo lejt spejvaš. Nej si si mislila na tau, da bi prišla nazaj v zbor A. Pavel?
“Sploj rada spejvam v cerkvenom zbori. Tau mi je najlepše, ka sé vse več lejpi slovenski sveti pesmi navčimo od tistoga mau, ka je slovenska meša. Po mojom so slovenske svete pesmi staukrat lepše kak vogrske. Ka bi nazaj v te drugi zbor staupila, mi je že napameti ojdlo. Če de mi zdravje slüžilo, sé ma zgoditi tau tü.”
Morem sé z nistarnimi misli spominjau na tvojo mater tü. Človek ne more pozabiti nji. Povejmo, gda so baur vozili, kak so zašpilati čaralico ali gda so pred
nistarnimi lejtami trgatev držali v vesi, kakša ciganjica so bili.
“Moja mati so koražna ženska bili, pa so ja nej vöostali nin nej, gde sé je kaj veselo godilo. Nas, deco, so tü tak včili pa pošilali na takše. Meli smo od koga erbati tau žilo, ka človek za ves kaj tü leko napram. Te koraž so moja mati do smrti nej tak njali. Nji so kakoli leko prosili, so naprajli. Nej gnauk pa dvakrat so pekli fajn perece drugim, različnim gostom. Nej so šanalivali trüde.” Povedla si, da si sé na svejti nikomi nej tak radüvala, kak malomi Gabini, šteri je jjnes že 18 lejt star. Že je v slüžbi, pa ka je zate najlepše, doma je pri tebi.
“Baugi vala sam zadobila, da je zraso pa je na gnes že v slüžbi. Baugi vala, da smo meli, sam mejla mauč ga dati vönavčit!. Ka je tüj doma, njemi je tü tau najvekšo veselje.”
Gabi, ka ti na tau po-vejš?
“Vse je tak, kak mama pravi. Zame je najlepše doma, tüj na G. Seniki, tüj v Porabji, gde Baugi vala slüžbo tü mam.”
Sploj mladi si, depa že 5 lejt si člen pevskomi zbori. V vesi si aktiven pri gasilcaj, pri športi, pa vseposedik, gde sé kaj godi. Kak tau ladaš pa kak si lado, gda si na
keden samo gnauk doma bio?
“Po 8. klasi sam odišo v Sombotel v kmetijsko sred-njo šaulo, včiu sam sé za djagara. Letos sam matu-rero, mam "maštrijo" v rokaj pa srednjo šaulo tü. Ka je pa najlepše, sam včasin daubo slüž v svojoj maštrij!. Djagar sam. V cejlom Porabji sva dva, mava na skrbi 6000 hektarov gošče. Če je človek mladi pa šče pa kaj rad tü ma, vse leko dosegne."
Praviš, ka v Porabji maš slüžbo. Z lüdami tü maš delo, z našimi slovenskimi lüdami?
“Mojo delo je med drügim, da šacamo tisti kvar, ka divjačina pavrom napram. Sploj je fanj, ka, gda, povejmo, demo k kakšomi pavri, pa sé ge vsigdar slovenski poklaunim, je že nej tak strašno opraviti tau delo. Slovenska rejč nas skrajek pmese eden k drugomi.”
Čüla sam pa, ka si nej dugo napravo izpit za slovenski jezik. Zakoj je tebi tau potrebno?
“Ge bi tau vsakšomi naprej spiso, šteri sé je v osnovnoj šauli včijo slovenščino. Ge sé Vüpam, da de sé za slovenski jezik potrejba kazala. Ešče sé tau tü Vüpam, da za toga volo vcuj k plači kaj človek leko dobi. Tau bi bilau normalno. Če de mogoče, mo delo iz slovenščine izpite naprej. Tau si tü Premišlavam, da mo sé za svojo maštrijo tü tadala včijo, bola visike šaule opravo. Odtec pa üšo nikam nemo. Tü mi je najlepše.”
Dobro je bilau poslüšati njija. Marika je ešče telko povedla: “Sploj radi smo, ka dobivamo Porabje novine. Vse vöprštemo z nji, vküp je klademo, pa po nistarni cajti si je znauvič v roke gemlemo pa štemo. Ka sé pa tiče kaj delati za ves, je po mojem vrejdno. Tau zatok Znam, ka so mojo mater dosti poglednili, gda je betežna bila. Samo sé leko vsem tistim lepau zavalim, steri so ji tiste žmetne dni pa vöre s tejm polepšati.”
I. Barber
PREVERJANJE
USPOSOBLJE-
NOSTI
Konec septembra je potekalo v Murski Soboti tekmovanje, na katerem so preverjali pripravljenost reševalnih ekip ter ekip prve pomoči. Na preverjanje so povabiti tudi ekipe Civilne zaščite iz Železne ter Žalske županije. Železno županijo je zastopala ekipa iz Monoštra (Margita Čuk pov., Tibor Huszar ml. nam. pov., Ferenc Domiter, Tibor Huszar, Tibor Merkli, Jeno Molnar), ki je zasedla 8. mesto. Najbolj so se izkazali Hodošani.
SIMPOZIJ V BUDIMPEŠTI Košičev sklad in Oddelek za slovansko filologijo Filo-zovske fakultete Univerze Eotvos Lorand v Budimpešti organizirata simpozij z naslovom Slovensko-ma-džarski jezikovni in književni stiki od Košiča do danes. Simpozij bo 7. novembra v prostorih Filozofske fakultete. Po plenarnih predavanjih bodo strokovnjaki delati v dveh sekcijah, v jezikovni in literarni. Med predavatelji najdemo več priznanih madžarskih in slovenskih strokovnjakov (Martina Orožen, Zinka Zorko, Istvan Fried, Istvan Nyomarkay).
REyiJA
MANJŠINSKIH
KULTURNIH
SKUPIN
Mestni kulturni center v Monoštru organizira 8. novembra Revijo manjšinskih kulturnih skupin ob tromeji. Na revijo so povabili slovenske in nemške skupine iz okolice Monoštra ter skupine iz Slovenije in Avstrije. Revija se bo začela ob 17. uri v gledališki dvorani.
VABILO
Zveza Slovencev na Madžarskem vabi ljubitelje zborovskega petja 25. oktobra ob 18. uri v Sakaiovce, Iger bosta nastopila zbora iz Slovenije (Lipa zelenela je iz Ljubljane ter mešani pevski zbor iz Divače).
Porabje, 23. oktobra 1997
6
POSREDOVANJE SLOVENSKEGA JEZIKA PREKO KOMUNIKATIVNE
METODE
MORAMO BOLE VÖPONÜCATI TISTO, KA NAM PONÜJAJO!
S porabskimi učitelji slovenskega jezika že nekaj časa vztrajno iščemo načine in metode, kako pouk jezika narediti čim bolj pester, zanimiv in učinkovit. Pomemben del teh iskanj so tudi izobraževanja učiteljev, na katera vabimo različne predavatelje; prvo izobraževanje v letošnjem šolskem letu je potekalo 10. oktobra 1997, v dvorani Zveze Slovencev v Monoštru. Kot predavateljica nas je na naše veliko veselje počastila s
svojim obiskom gospa Rezika Iskra, dvojezična učiteljica z avstrijske Koroške, prizadevna avtorica številnih dragocenih učnih pripomočkov, naša dobra prijateljica; njene zanimive in sodobne ideje o pouku manjšinskega jezika z drobnimi, a zanesljivimi koraki vstopajo tudi v naše po-rabske učilnice. Izobraževanje je bilo zamišljeno kot celodnevna pedagoška delavnica, na kateri bi gospa Rezika predstavila svoj novi učni pripomoček, obdelave besedil s pomočjo delovnih listov, s skupnim naslovom Kažem, skačem, govorim, igraje se slovenščine učim! in podnaslovom Posredovanje slovenskega jezika po komunikativni metodi; učni pripomoček je izšel pred nekaj dnevi v založbi koroškega Strokovnega pedagoškega združenja.
V prvem delu pedagoške delavnice so se učitelji seznanjali z različnimi igrami, ki bi naj kot popolna psihofizična priprava uvajale nov način jezikovnega pouka. “Pri obdelavi zgodb me vodi jezikovno-didaktično načelo, da je treba najprej aktivirati telo, potem glas in nazadnje jezik. Zato ob-
delavo zgodbe začenjam s tako imenovano TPR-vajo (total physical responce -popolna telesna reakcija), ” pravi predavateljica. Potem sledijo naslednje faze, ki so jih udeleženci spoznavali v drugem delu pedagoške delavnice ob eni izmed predstavljenih zgodb v gradivu, zgodbici o Miški Miji.
Gospa Rezika nam je predstavila še nekatere svoje učne pripomočke, predvsem igralne karte, prav tako izjemnega pomena za
jezikovni pouk. To so sodobna in privlačna učila, ob katerih uživajo učenci in učitelji, hkrati pa se učenci veliko naučijo. Upam, da bodo vsi ti pripomočki in prizadevanja predavateljev, svetovalcev in še koga obrodili pozitivne sadove v po-rabskih šolah... Pedagoška delavnica s koroško gostjo nam je dala veliko novih, dragocenih znanj in spoznanj, škoda le, da se našim učiteljem vedno nekako mudi in ne izkoristijo tako dragocene priložnosti... Sicer pa tudi za to mora dozoreti čas, kajti pozitiven odnos do lastne zrelosti in odgovornosti ne pride kar čez noč... Iskrena zahvala gospe Reziki za vse, kar smo ta dan novega zvedeli in odkrili, prav tako ji želimo še veliko uspehov pri njenem požrto-valnem delu v dvojezični šoli na Koroškem - zibelki slovenstva!
Prav tako prisrčna zahvala velja Zvezi Slovencev, ki je našo pedagoško delavnico sponzorirala.
Naj zaključim ta zapis z odlomkom iz uvoda v nov učni pripomoček gospe Rezike Iskra; njene besede namreč naj spodbudijo vse, Id se v porabskih šolah trudijo ohranjati slovenščino pri mla-
dem rodu, obenem pa odže-nejo črne misli o nesmiselnosti takega početja:
“V osemdesetih letih me poučevanje slovenščine ni več veselilo in zadovoljilo, ker sem čutila, da pouk ni bil dovolj učinkovit. Predznanje slovenskega jezika otrok, ki so bili prijavljeni k dvojezičnemu pouku, se je spremenilo. Učenci so prihajali v šolo z vse manjšim ali pa celo povsem brez znanja slovenščine. Učitelji v dvojezičnih razredih nismo mogli več uspešno poučevati po sistemu, za kakršnega smo bili usposobljeni. Poučevali smo simultano, pouk je potekal izmenoma v obeh jezikih. To pa glede na različno stopnjo znanja oz. neznanja slovenskega jezika ni bilo več mogoče. Šolarjev tudi ni motiviralo in uspehi so izostajali. To je bil zame najhujši problem. Vsak učitelj se po svoje trudi, da bi upošteval različne nivoje znanja slovenščine pri učencih. Na eni strani je treba naučiti jezika tiste, ki slovenščine sploh ne znajo, na drugi strani pa je treba paziti, da se tisti otroci, ki slovensko znajo že od doma, ne dolgočasijo oz. da je pouk primeren njihovemu znanju. Potreba in želja po dodatnem šolanju, izobraževanju in iskanju novih metod za posredovanje drugega oz. tujega jezika je bila vse bolj prisotna in vedno večja. Stalno sem razmišljala, kako bi se mogla prilagoditi novi jezikovni situaciji v razredu. Kako bi mogla ponuditi čimbolj atraktiven pouk slovenščine vsem prijavljenim otrokom, tudi tistim, ki ne znajo slovensko...
... Odkar slovenski jezik posredujem po komunikativni metodi, me pouk slovenščine spet veseli in privlači. Najbolj pa me ve-seti, da otroci pri učenju na ta nov dinamičen način zelo uživajo in z veseljem sodelujejo. Pouk slovenščine je zelo privlačen, tako da starši radi prijavljajo svoje otroke k dvojezičnemu pouku, kar naposled tudi ugodno vpliva na medsebojno sožitje obeh narodnih skupnosti na Koroškem."
Valerija Perger
V	začetki oktobra smo ravnatelji šol bili v Balatonberényu, da bi nas pripravili na tö, kak leko najbogše programe napravimo za šaule. Zaka tü? Zatok, ka smo leko poglednili, kam leko pošlemo mlajše vleti v počitnicaj. Zelezna županija - nej tak kak druge - je vzdržala pa ohranila tabor za svoje mlajše. Istina, ne morejo ta titi šenki. Letos je trbelo na en den plačati 900 forintov. Za tö so dobili prenočišče, štirikrat gesti na den, so sé leko kopali v Balatoni, so leko nücali športne objekte. Pa gde eške dobimo tau za 900 forintov pri madžarskom morji? Nin nej!
Nam na šaulo so tö poslali obvestilo o tejm. Nišče sé nej glaso. Zakoj bi sé? Matična dežela, Slovenija ponüja dosta vse našim mlajšom pa tau tö ne ponücamo vö, kak bi leko. Naša šaula ma pobratene šaule, ena je Kuzma. Uni nam omogočijo že več lejt, ka konca junijuša mlajši leko dejo v naravoslovni tabor, gde spoznavajo živo naravo okolice. Učijo sé, počivajo, majo različne programe. Na žalost, letos sé niške nej glaso.
Šaula Kuzma na koncu junija drži plavalni tabor tö. Sé tö; odijo naši mlajši. Navčijo sé plavati. Naša samouprava vozi mlajše, šaula Kuzma pa plača stroške pri tem, ka je včijo plavati. Stariš skoro nikše stroške nema. Čeli peti klas bi leko üšo letos na morje pa so tö nej vsakšoga pistili. Zvün toga smo dobili povabilo v “Šaulo v naravi na pomurskih turističnih kmetijah”, v ekološki tabor in v poletno šaulo.
V	Puconce je šlau pet mlajšov, v Slivnico dvej dekle, v poletno šaulo trge pa so sé želo dobra počütili. Tau je stariše tö nika nej koštalo. Ka je nej plačala matična dežela, je plačala Zveza Slovencev na Madžarskem. Leko bi šlau več mlajšov sé tö.
Kak so nam nevoščene druge šaule, štere nemajo takše možnosti! Mlajši leko dejo na morje, leko spoznajo nauve krajine, spravijo si padaše pa svoj jezik leko bogatijo. Dragi stariške! Mislite na tau, da bi bilau dosta takši, šteri bi z veseljem vöponücali takše možnosti za svojo deco, če bi meli! Tüdi Vi ne njajte prazne te meste! Pošlite svoje mlajše, naj vidijo Svet, sé navčijo, ka sé da. Gvüšno, ka do s tem vaši mlajši bole bogati, vam do pa (hjvaležni, ka ste je pistili priti do toga bogastva in doživeti tau.
V	imeni naši mlajšov sé lepau zavalim matični državi, bivšemi ravnatelji šaule Kuzma, Zvezi Slovencev na Madžarskem pa Državni slovenski manjšinski samoupravi za lejpe, nepozabne, bogate dneve.
Erika Glanz ravnateljica OŠ Gornji Senik
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drago sredo ob 14.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v sredo, 29. oktobra 1997. Ponovitev v soboto,
I. novembra ob 1045 na 2. programu.
Porabje, 23. oktobra 1997
OTROŠKI SVET
SVEČAN GAUDEAMUS V OBNOVLJENI GIMNAZIJI
KDOR VARČUJE, SI SREČO KUJE
Utihnili so gradbeni stroji, pobarvali so plotove in pometli dvorišča; potem
s(m)o čakali 10. oktober, dan otvoritve prenovljene in dograjene monoštrske gimnazije. Razposlali so vabila (tudi jaz sem ga dobila), seveda le v madžarščini in - ob treh popoldne je bil dogodek... Monošter, cvetoče in gospodarsko razvijajoče se mesto, potrebuje sodobno zgradbo gimnazije, to je nedvomno. Znanja željni dijaki potrebujejo dobre pogoje za izobraževanje, za graditev lastne svetle prihodnosti; no, tu so tudi slovenski dijaki, ki se lahko - če želijo - učijo slovenščino, a prisotnosti Slovencev na tem območju nobeden od treh slavnostnih govornikov (ravnatelj gimnazije, monoštrski župan in državni sekretar v madžarskem šolskem ministrstvu) ni niti z besedo omenil, čeprav se govori o fi-
nančnih virih z narodnostnega naslova...
Bila je torej svečana ot-
slovenščini o tem, da se tu lahko učijo ta jezik. Tudi nekaj apelov in obljub. Upamo lahko samo, da bo požrtvovalna profesorica slovenskega jezika dobila v novi gimnaziji vsaj osnovne pogoje za normalno delo (tu mislim tudi zadostno število ur slovenskega jezika!) in da se blišč 10. oktobra ne bo za slovenske dijake spremenil v sivo bedo vsakdanjika. Sicer pa je to bila otvoritev madžarske gimnazije, ki kot enega izmed tujih jezikov -po izbiri dijakov - ponuja tudi slovenščino, a ne tako glasno, da bi se preveč na široko slišalo... Dobro je, če smo si z določenimi stvarmi na jasnem... In dobro bi bilo, če bi kakšno ob takih priložnostih povedal tudi kdo izmed manjšinskih
funkcionarjev...
Prenovljeni gimnaziji pa želimo mnogo uspešnih dijakov in zadovoljnih profesorjev! Valerija P.
voritev... Brhke monoštrske mažoretke so ob zvokih pihalne godbe zaplesale za uvod na cesti pred zgradbo; potem smo se preselili v prostorno avlo;
pevski zbor je pel, nastopali so govorniki, recitatorji... Kratka slovenska recitacija, ena kitica odpete pesmi in sestavek v
POSEBEN DAN NA NAŠI ŠOLI
Že drugič je obiskalo šolo naftno podjetje Petrol, da bi razstavilo nagrajena, likovna dela v akciji Otroci odraslim ‘97.
Razstavo so odprli 30. septembra. Učenci šol smo imeli kratek kulturni program: deklamiranje, petje, glasba je obogatila otvoritev. Potem smo si ogledali risbe. Zelo zanimive so. Užaljeni smo, da do nas ni prišel ta razpis, saj bi tudi mi lahko sodelovali na tem natečaju. Za “tolažbo” smo dobili bogata darila: zvezke, svinčnike, risanke, mape, itd. Zahvaljujemo se v imenu učencev šole. Naše veselje je še večje danes, ko smo prejeli razpis likovnega natečaja Otroci odraslim 1997/98. Z veliko prizadevnostjo se bomo vključili v to delo.
Učenke 8. razreda OŠ Gornji Senik
PETROLOVA
RAZSTAVA
1997
Konec septembra so na gomjeseniški osnovni šoli predstavili otroške risbe, ki jih je zbral Petrol. Prinesli so lepe slike. Podarili so nam koledarje. Razredi so dobili voščene barvice in risalne papirje. Rekli so nam, da če bomo kaj narisali, bodo naredili koledar iz naših slik. Če bo tako, bomo zelo veseli.
Tomaž Mižer 4.r.
OŠ G. Senik |
Zdi se mi, da veliko ljudi varčuje. Odrasli varčujejo tako, da vlagajo denar v banko. S prihranki si lahko kupijo na primer avto. Od staršev sem večkrat slišala, da tudi mi varčujemo. Tako smo lahko kupili avto.
Varčujejo lahko tudi otroci. Čeprav obiskujem šele peti razred osnovne šole, mi starša vlagata denar na mojo knjižnico. Mogoče bom dobila kaj denarja od staršev, babice in tete. Ko ga bo več, si bom kupila kaj koristnega. Nekateri pa denar, ki ga dobijo, porabijo raje za sladkarije in podobno. Boljše bi bilo, če bi si kupili kaj koristnega. Ljudje, ki varčujejo, sebi srečo kujejo.
Klaudia Lazar G. Senik
PROMETNA
NAŠTEVANKA
Prometnih pravil in prometnih znakov se morajo vsi držati. Vsak jih mora poznati in upoštevati, da sebe in drugih ne spravlja v nevarnost. Kljub temu na cesti umre mnogo ljudi. Najbolj ogroženi so otroci. Zato moramo obvladati prometna pravila kot naštevanko.
•	Cestišče ni igrišče!
•	Na medkrajevnih cestah hodi vedno po levi strani ceste!
•	Pred 12. letom starosti v avtu ne smeš sedeti na sprednjem sedežu!
•	Ne tekaj na cesto med parkiranimi avtomobili!
•	Vsak dan moraš biti na cesti zelo previden!
Tarnaš Gašpar Gornji Senik
VSI PAZIMO NA ČISTOČO
Na Gornjem Seniku v šoli je dobro pospravljeno in počiščeno. Pri malicah skrbijo za red učitelji. Imamo omarice za čevlje in oblačila, da nam stvari ne bi padale ven. Doslej me ni motilo še nič, ničesar takega torej nisem doživela, da bi lahko govorila o neredu. Pri nas je red v jedilnici in po hodnikih pa tudi v razredih. Lepa hvala za čistočo snažilkama, saj se veliko trudita za red in čistočo. Lahko pridete v našo šolo in boste videli.
Annamaria Balogh Gornji Senik
Porabje, 23. oktobra 1997
SLIKE NOSIJO SPOROČILO
12. oktobra smo srečali v Monoštru precej znanih ljudi, tako iz Madžarske kot iz Slovenije, med njimi veleposlanika in sode-
na Madžarskem. Umetnika je zbranim predstavila umetnostna zgodovinarka Tanja Tratnik Pogačar.
lavce veleposlaništev, državne sekretarje, parlamentarne poslance, prvake strank, sodelavce gospodarskih zbornic in bi lahko vrsto še dolgo nadaljevala, dokler bi prišla do navadnih obiskovalcev.
Kaj je bil dogodek, ki je povzročil toliko zanimanja? Otvoritev razstave slikarja Romana Verasa, do katere je prišlo v organizaciji Mestnega kulturnega centra v Monoštru ter Zveze Slovencev
Na vabilu pa smo lahko prebrali naslednjo samo-izpoved:
“Vsebina	pripovedke
(Martin Krpan) me je vodila k njeni slikarski upodobitvi, še posebej zato, ker sem eden tistih, ki verjame, da je zgodba tudi politična satira. Politična satira pa naj bi bil tudi slikarski opus, le da sem ga prenesel v novejši čas, v čas slovenske osamosvojitve. Želel sem, da bi bile tudi moje slike polne
simbolike in kritike.” Roman Veras se je v Monoštru predstavil z nekaterimi deli iz starejšega ustvarjalnega obdobja, bistvo njegove razstave pa pomenijo slike iz cikla Martin Krpan. Otvoritev je s svojim nastopom popestril brat g. Verasa, dramski igralec Bogomir Veras, ki je nastopil z mo-nokabaretom o Martinu Krpanu.
Slike R. Verasa so bila zelo všeč tudi madžarskim obiskovalcem, kljub temu, da literarne podlage niso podrobno poznali. Razstava je na ogled do konca tedna.
M.S.
NIKA
ZA
SMEJ
Klüč
Dva mladiva v ednom kmič-nom parki šejfta pa sé fejst radiva mata. Že ne vidita pa ne čüjeta od velke lübezni, gda napamet vzemata, ka eden moški prauto njima dé. Te moški si Zdaj na tisto sto-lico doj sede, gde njiva sedita pa začne mlado žensko gle-| dati.
Zdaj te zalübleni moški etak pravi: “Vi ste pa sploj nes-ramni. Ne dojde, ka ste sé es privlekli, Zdaj eške tüj naja zijate. Kakšo delo je tau?” Moški pa: “Ne bojte name čemerili. Ge vas rejsan neškem mautiti. Samo sam zatok es prišo, ka bi rad od stanovanja (lakás) klüč spro-so od svoje žene.”
Malo špajsno
Predjan policaj v red postavi svoje policaje pa njim ko-mandira: “Lejvo nogau gor zdigniti!”
Eden policaj je pa nevedoč pravo nogau gor zdigno. Predjan sé pa dere: “Steri je pa takšo tele, ka je obedvej noge gor zdigno?*
Lače
Etognauk je naš Janči v Varaš üšo, pa si ie edne lače küpo. Tak za dva kedna pa
Eo Varaša odi pa pá v tisto auto not staupi. Bautoš ga spozna pa ga etak pita: “Na, Gospaud, dobre so vam tiste lače, ka ste etognauk tüj küpili?” Janči pa: “Sploj so mi dobre, liki zatok nikša mala navola je itak z njimi.” Bautoš: “Ka pa je?” “Nika drugo nej, samo če si je nase dejem, najvmjo gombo vsigdar morem oprejto njati,” pravi Janči.
‘‘Pa Zakoj, male so vam?” pita bautoš.
Janči pa: “Nej, nej so mi male. Samo če škem vövideti iz lač, te si morem gombo odkapčniti.”
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Dešk Ferenc lit 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od
katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS. št. 4/92). ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.