PISMA BRALCEV
Za nekatere čas ni zlato
Tisti, ki jih pol večkral zanese po Pokopališki ccsti, pravijo, da mora imeti človek izredno srečo, da mu prehoda prek žclezniške proge na drugo stran ceste ne preprečijo spuš-čene zapornice. Največkrat se na-mreč tej nevščenosti ne more izogni-ti. Najbolje jc, da si takrat poišče drugo, čeprav daljšo pot, kajti kljub temu bopridobi! načasu; ali pase naj oboroži s karseda veliko mero potr-pežljivosti, kajti še na misel mu ne sme priti lako početje, kot je pogle-dovanjc na urne kazalce, razmišlja-nje o tem, kaj vse bi ta čas lahko ie sloril iir podobno. Pripravljen mora biti tudi na to, da bo na dvig zapor-nice čakal pol ure ali še več.
Tak primer se je zgodil tudi v sredo, \2. oktobra. Nekako ob pol dvanajstih so se spustile zapornice. Kmalu se je na obeh straneh železni-ške proge nabrala vrsta avtomobilov. zbirali pa so se mdi pešci. Minilo je skoraj deset minut, da je mimo po-polžje pripeljai vlak. Še preden se je izmaknil očem, so šoferji že prižgali svoje jeklene konjičke, a so se vese-lili prezgodaj. Mož. ki je skrbel za spuščanje in dviganje zapornic, je resda prišel iz svoje hišice, vendar je pogledal le desno in levo po progi, nato pa se je mirno, ne da bi pokazal kakršnokoli zanimanje za čakajoče, vrnil v svoj prostor.
Vozniki sozačeli pritiskati na hupe avtomobilov. Nekatcri so obračaii in se vračali na Zaloško ali Kavčičevo ceslo. Gibčnejši pešci so si krajšali čakanje tako, da so kar pod zaporni-
cami smukniii prek liruv, tisii holj redoljubni pasočakali.čakali... Nek moški je slopil do zaporničarja. » Madona. ali bomo zdaj pol ure ea-kali?« je biloslišati. »Kajmorem,« je glasno odvrnil odgovorni mož in za dogajanje ni pokazal niti toliko za-nimanja več, da bi se zazrl po progi. Ozmerjala ga je tudi ženska, ki se je obložena z vrečkami, s težavo zrinila po stopničkah njegove hiSice na progo. Ženska z otrokom v vozičku pa je vdano čakala naprej.
No. pa je potem, ko si bile zapor-nice zaprte domala petnajst minut, le prišel drugi vlak; nekaj niinut do dvanajste je prisopihal tretji, kmalu podvanajsti šečetrti. Bilo je torej pet minut čez poldne. ko so se zapornice ponovno dvignile in spustile ne-strpno čakajočo vrsto vozil naprej. Kar polnih petintrideset minut so morali čakati tisti, ki se jim jc pot za-prla takorekoč pred nosom. Avto-niobili so se v tem času nabrali vse do Zaloške ceste, na severni strani pa skoraj do Kavčičeve. Poučeni so ve-deli povedati, da takšni primeri niso nobena redkost. Menda pa je veliko odvisno od tega, kakšen človek je tisti, ki skrbi za zapornice. Nekaterim se zdi vredno zavrteti ročico za dvi-ganje zapornic ludi takrat, kadar je med vlakoma le pet minut presledka, drugim niti takrat ne, kadar jih je petnajst.
Navsezadnje pregovor, da je čas zlato, še vedno velja. Samo kot kaže, ga vši le še ne poznajo.
D. J.