Pozdravljena, naša bodočnost! ji še dolgo, kar srao gledali z bojaznijo in s j^ trepetorn v bodoče dni. Tovariši z mnogimi službenimi leti, z veliko prakso, z najizbornejšimi sposobnostmi, vneti za svoj stan, delavni v šoli in izven šole — taki tovariši so nam dajali roko v slovo, so se odpovedavali trdemu kruhu in so segali po boljših založkih. Prepričani smo, da so se težko odločili do tega koraka, a prisilila jih je skrajna sila, ki je zbudila ljubečemu srcu očetovemu neutešno skrb do rodbine, skrb, ki se — če jo zbudi bojazen, da ne obeta bodočnost človeku več, nego mu daje skopa sedanjost — ne da zlahka zatreti 1 Naš ponos nara je legal v grob — Bogu bodi hvala, da smo prej zasuli jamo, preden je legel vanjo! In kaj naš naraščajf Vsi verao, kako je bilo do sedaj ž njirn, zatorej ni treba izgubljati več besed o tem. Mislili smo si tako: Rod smo, ki mu naglo odmirajo otci, a niraa sinov — potomcev, naslednikov. — Sklenili srao, da zastavimo vse sile v odpor lastni smrti, da se skrha nje ostra kosa ob trdovratnosti in vztrajnosti naši. A kaj hočerno sami, ker smo preslabi ob vsi svoji samozavesti? Odločilni faktorji so gledali z raotrečim po- gledom naše delovanje in borjenje slovenskega učiteljstva, so uvaževali njega opravičene zahteve, in inponovala jim je naša žilavost, ki nas je ohranila tudi v tern šumnem vrtincu socijalnih vojska, katere bije danes človeštvo na širokem bojnem polju raatere zemlje! S plaraenico obče izoraike, katere topli žarki so razvneli dušo našemu narodu v neugašen plamen ljubezni do vede, ponosa, zavesti, pobožnosti in domovine — v eni roki, a v drugi s srčno krvjo pisano prošnjo, da nam odpomori. kdor je poklican v to, sicer pade svetla luč iz roke ter se zaduši v prahu pod naširai nogami — tako srao hodili nekaj let — in prišli smo do zmotra! Kdor nam je stal ob strani na tem poti, tega bo blagroval narod slovenski, ker bo on prvi užival sad velikih žrtev svoje dornovine. Sedaj, ko so zaveli v prirodi prvi dihi nastopajoče pomladi, se čutimo nekako prerojene in ojačene, da zrerao z rairnira očesom, z veselo dušo in z lahkim srcern v bodoče dni. Godi se nara kakor človeku, ki je v viharni noči prebil hude sanje, ki so ga pa zbudili ob mladem jutru iz težkega sna zlati soncni praraeni. Vstalo nam je sonce po dolgi, dolgi noci! In ker srao dosegli toliko, kolikor iraamo danes, nas navdaja trdno upanje, da borao z enakim delorn dosegli še več v bodočih dneh. Kranjsko učiteljstvo je zaživelo novo življenje, in nova moč mu je šinila v žile. Tako okrepljeno bo stalo neornajno na bojišču narodne prosvete ter z gorkira srcem delalo slovenskernu narodu v hasek! A ker hiti človeštvo v vsem in vsakem naprej in naprej, borao hiteli tudi rni! Pozdravljena, naša bodočnost!