ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 . 2 • 259—268 259 M a r j a n B r i t o v š e k DILEME »NOVEGA KURZA« LEVA DAVIDOVICA TROCKEGA Ob njegovi politični rehabilitaciji Referat na mednarodnem simpoziju o Trockem, Wuppertal, 26.-29. 3. 1990. Leninova smrt je bila hud udarec za svetovno komunistično gibanje. Brez njega je bilo težko obvladovati položaj in reševati probleme. Njegovim nasled­ nikom sta manjkali energija in razsodnost, da bi odločali brez oklevanja. Ze med Leninovo boleznijo se je jasno pokazalo, da v državi ni voditelja, ki bi ga lahko enakovredno zamenjal. Partijski voditelji so se zato oklenili formule ko­ lektivnega vodstva, ki naj usmerja stranko in državo tako, kot to določajo statuti. V takem položaju je vrh sovjetske oblasti kaj kmalu zajel boj za vodstvo in oblast. Stara leninska garda — Zinovjev, Kamenev in Stalin — je pooseb­ ljala tradicijo stranke. Ta trojka se je povezala, da bi preprečila Trockemu vzpon na mesto Leninovega naslednika v stranki. V začetku niso nameravali Trockega povsem izključiti iz vodstva oziroma iz stranke. Priznavali so njegove zasluge in pravico do vplivnega mesta v politbiroju, niso pa želeli, da bi se po­ vzpel na Leninovo mesto. Misel, da bi se to lahko zgodilo, jih je plašila in po­ vezovala. Kdaj in zakaj se je začel frakcijski boj s Trockim? Težak gospodarski po­ ložaj in ponovna oživitev skrajno levih skupin sta oktobra leta 1923 povzročila v vodstvu partije resno krizo, katere rezultat je bil prestop Trockega na stran opozicije. Z dotlej zakritega prizorišča boja v politbiroju je padla zavesa. Začel se je štiriletni dramatični boj med partijskim vodstvom in levo opozicijo. Kri­ za, ki se je začela v jeseni leta 1923 kot manjši izbruh nezadovoljstva v vrstah skrajne levice, je dosegla vrh z razkolom v politbiroju in z oblikovanjem ostrih front frakcijskega boja med obema strujama v komunističnem gibanju. V pismu CK z dne 8. oktobra 1923 je Trocki napadel vodilno skupino — trojko — in partijski aparat, ki je uresničeval sklepe partijskega vodstva. Ta aparat je bil po njegovem mnenju povsem zbirokratiziran in je pomenil resno nevarnost za demokratičen razvoj notranjepartijskega življenja.1 To pismo so člani politbiroja ocenili kot neprikrito težnjo Trockega po osebni oblasti. Trocki je na obtožbo ostro reagiral in v svojem odgovoru podrobno na­ števal, v katerih spornih vprašanjih je preteklo leto podpiral Lenina pri go­ spodarskem planiranju, zunanji trgovini, nacionalnem vprašanju, glede Delav- sko-kmečke inšpekcije in v težkem obdobju, ko je politbiro skušal preprečiti Leninov načrt reform.2 Da bi zmedel svoje nasprotnike, je omenil tudi kores­ pondenco z Leninom o gruzinskem vprašanju. Pismo je vsebovalo vrsto pikrih ugotovitev zlasti na Stalinov račun. Opozoril je na Leninovo kritiko Rabkrina (Delavsko-kmečke inšpekcije) in na njegov članek o nacionalnem vprašanju. Opisal je mučno sceno v politbiroju, ko je Kujbišev predlagal, da bi natisnili ponarejeno številko Pravde z Leninovim člankom o Rabkrinu, da bi jo lahko pokazali Leninu. Ostrina odgovora Trockega in bojazen, da bi bil odgovor ob­ javljen, sta verjetno pripravila nasprotnike do tega, da so utišali to polemiko. 1 Trotsky L., The New Course, str. 153—156 (Pismo Centralnemu komiteju in Centralni kon­ trolni komisiji, 8. oktober 1923) ; glej tudi Eastman M., Since Lenin Died. London 1925, str. 142— 143. 2 Pismo Trockega CK in CKK z dne 23. oktobra 1923. 260 м ' BRITOVSEK: DILEME »NOVEGA KURZA« LEVA D. TROCKEGA Politbiro je baje poslal Trockemu odgovor, ki pa ni bil objavljen. Verjetno pa ga je Trocki ohranil v svojem arhivu.3 Teden dni po prvem pismu Trockega politbiro j u je šestinštirideset vidnih članov partije objavilo izjavo, v kateri so kritizirali politiko vodstva z enakimi izrazi, kot jih je pogosto uporabljal Trocki. Podpisniki so kritizirali politiko partijskega vodstva v gospodarstvu in njegov odnos do notranjepartijske de­ mokracije. Ta dokument je bilo težko odpraviti z izgovorom, da je odsev oseb­ nega častihlepja; bil je odraz vsesplošnega nezadovoljstva v partiji. Prvič po letu 1918 sta skupaj z enotno platformo nastopili skrajna levica in zmerno krilo leve opozicije. Vendar skupina idejno ni bila homogena. Trockemu so bili blizu samo Preobraženski, Pjatakov, Sosnovski, Ivan Smirnov in Antonov-Ovse- jenko. Predstavljali so vodilno jedro opozicije v letu 1923 in v njej zastopali trockistični element. Opozicijski dokument je bil obtožnica vodstva in njegovih metod ter birokratizacije nasploh. Kljub kritiki pa je opozicija izrazila zaupa­ nje partijskemu vodstvu. Zahteve opozicije so bile skromne: »tovariška enot­ nost in demokracija znotraj partije«. Memorandum opozicije se je osredotočil na dvoje enako pomembnih problemov: na gospodarsko načrtovanje in notra- njepartijsko demokracijo. Nekateri podpisniki so dajali večji poudarek prvemu vprašanju, drugi pa so poudarjali prednost drugega. Skupina šestinštiridesetih je bila rahla koalicija skupin in posameznikov, ki so se združili pod skupnim imenovalcem nezadovoljstva in nesoglasij. Vodstvo so obtožili, da je odgovorno za nesoglasja in vrenje v partiji. Podpisniki platforme opozicije so svoj memorandum predložili central­ nemu komiteju s prošnjo, naj z njim po stari navadi seznani partijsko članstvo, kar pa je triumvirat zavrnil. Vodstvo je zagrozilo z disciplinskimi ukrepi, če bi podpisniki z dokumentom poskušali seznaniti partijsko članstvo sami. Člane CK so poslali v partijske celice in ostro napadali avtorje neobjavljenega doku­ menta. Nato so v dneh od 25. do 27. oktobra 1923 sklicali skupno plenarno za­ sedanje CK in CKK, na katerem so obravnavali izjavo šestinštiridesetih in pi­ smo Trockega z dne 8. marca 1923. Vodilna partijska skupina je prešla v na­ sprotni napad ter obtožila Trockega in podpisnike platforme frakcionaštva. Opozicija šestinštiridesetih je vsekakor nastopila s svojo platformo zato, da bi razveljavila ali vsaj omilila sklep X. partijskega kongresa o prepovedi oblikovanja frakcij. Brž ko so se izrekli za revizijo tega sklepa, pa so si nako­ pali obtožbo, da so prekršili sklepe X. kongresa. Prepoved grupiranja je ostala še naprej v veljavi in postala nezapisan zakon. V partiji je po mnenju opozicije zavladala »kasarniška disciplina«, primerna za armado, ki pa je za politično organizacijo pomenila smrt. Posameznikom je sicer omogočala; da se pritožu­ jejo, obtožbe pa so razglašali za upor, za frakcionaško razkolniško aktivnost, takoj ko so postale skupinske. Nosilci kritike iz vrst opozicije so bile vidne osebnosti boljševiškega giba­ nja; njihove kritike ni bilo'mogoče zamolčati. Partijsko vodstvo je v partijskih celicah napadalo podpisnike platforme, ne da bi partijsko članstvo seznanili z dokumenti opozicije, kar je med članstvom vzbujalo upravičeno nezadovolj­ stvo. Vodstvo je priznalo, da partija preživlja krizo in da je ,nova smer' par­ tijske demokracije postala nujnost. 7. novembra 1923 je ob šesti obletnici revo­ lucije Zinovjev v slovesni izjavi obljubil obnovitev demokracije v partiji.4 Pravda in drugi časopisi so v naslednjih mesecih odprli posebne rubrike, v katerih so lahko člani partije javno opozarjali na probleme, ki so jih mučili. Skoraj ves november 1923 je razprava na straneh Pravde potekala v soraz­ merno mirnem tonu, v decembru 1923 pa se je začel ton razprav zaostrovati. Razprave so tekle najprej v Moskvi, po provincah pa so jih ovirali. Članstvo je napad na partijsko birokracijo sprejelo s simpatijami, vodstvo pa je posta- 3 Socialističeskij Vestnik. Berlin št. 11/81/ z dne 28. maja 1924, str. 8. 4 Zinovjev G. J., Novie zadači partii, Pravda z dne 7. novembra 1923. - Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 . 2 261 jalo vse bolj vznemirjeno. Triumvirat je bil zelo občutljiv za kritiko, ki je ogrožala njegovo avtoriteto. Toda pomanjkanje kohezije in enotnosti ciljev med kritiki je vodstvu omogočilo, da jih je diskreditiralo in premagalo v vrsti ločenih bitk. Vodilno jedro si je tedaj prizadevalo izogniti se javnemu sporu s Trockim in izgladiti spor, ki ga je povzročila resolucija z dne 25. oktobra 1923. Pri tem so lahko računali na aktivno ali tiho podporo drugih članov polit- biroja in večine CK. Partijsko vodstvo si je na vse pretege prizadevalo, da bi se sporazumelo s Trockim in tako ohranilo videz enotnosti.5 Bilo je priprav­ ljeno na kompromis o glavnih spornih vprašanjih. Rezultat teh prizadevanj je bila resolucija, ki so jo sestavili Stalin, Kame- nev in Trocki. Resolucijo so sprejeli soglasno na skupnem zasedanju politbiroja in predsedstva CKK 5. decembra 1923e Vodstvo je bilo pomirjeno in nevarnost razcepa partije je bila začasno odstranjena. Resolucija z dne 5. decembra je po­ menila navidezno zmago opozicije, toda bila je le taktičen umik vodstva, ki je želelo pridobiti čas za pripravo splošnega napada na opozicijo. Papirnata reso­ lucija z dne 5, decembra je le navidezno ugodila željam Trockega. V njej so priznali pomen Nepa, odobrili oziroma potrdili so zaključke Trockega z XII. kongresa RKP(b) o Gosplanu kot »generalnem štabu socialistične države«, o nujnosti koncentracije industrije in splošne racionalizacije. Obsodili so »skraj­ no materialno neenakost-« med komunisti, luksuz enih in birokratsko degene­ racijo drugih, demoralizacijo pomeščanjenih aktivistov, birokratizacijo partij­ skega aparata itd. Komunistom so obljubljali demokracijo, pravico do kritike, svobodo informacij, volilnost partijskih funkcionarjev in komitejev. To je bila v bistvu ,nova smer', za katero so se zavzemali Trocki in šestinštirideset opozi- cionalcev. Se je bil čas, da preusmerijo revolucijo k sicer relativni, toda vse­ kakor izvirni, sovjetski demokraciji. Trojka se je pretvarjala, da zahtevam opozicije ne nasprotuje, toda stalno in povsod je postavljala ovire pri njihovem uresničevanju. Slabo obveščeno partijsko članstvo je večinoma odobravalo novo smer, toda tako kot njeni nasprotniki ni poznalo bistva razlik. Vsekakor nove smeri ni bilo mogoče uveljaviti prek noči. Partijo je bilo treba pripraviti, da prevzame v svoje roke lastno usodo in odgovornost za bo­ dočnost revolucije, da popelje svoje članstvo na pot globalnih sprememb, ki bi postopoma zajele tudi druge sovjetske institucije. Pobudniki sprememb so mo­ rali postati aktivni izvajalci resolucije politbiroja. Z vsakodnevnim delom bi morali obuditi in prevzgojiti omrtvičene dele zbirokratiziranega aparata. Opo­ zicija je hotela dobiti od aparata, ki je bil v rokah trojke, jamstva za obljub­ ljeno demokratizacijo, ogroženi partijski aparat s trojko na čelu pa se je od­ ločno upiral in prehajal v nasprotni napad. Trocki se je zavedal, da je resolucija z dne 5. decembra le začasno in na videz prikrila nasprotja. V krajših sestavkih za Pravdo je širil in poglabljal svojo teorijo o sovjetskem birokratizmu in nujnosti korenitih sprememb. Ti se­ stavki, ki vsebujejo njegove osnovne misli, so izšli v polemični brošuri z na­ slovom ,Novi kurz'. Napadal je birokracijo, nepremišljene in nekoristne od­ redbe, uporabo konvencionalnih fraz, izmikanje kritiki, oviranje pobud in strah pred odgovornostjo. Ostro je napadal tudi spise o državljanski vojni, v katerih je resnica pogosto postala žrtev birokratske legende. Primerjal je od­ nos armade in partije do tradicije in ugotavljal, da so mladi komunisti do stare garde v enakem razmerju kot podrejen vojak do predstojnika; partija in arma­ da sta organizaciji, ki so ju ustvarili iz nič njihovi očetje. Vendar tradicija ne sme postati tog kânon, ni je mogoče prevzeti kot evangelij, treba jo je spoznati in predelati na kritičen način, sicer bo vsa zgradba temeljila na pesku. Avto­ riteta .starih' ne sme uničiti osebnosti ,mladih' in jih ne sme terorizirati. To je 5 Trotzkl L., Stalin, Eine Biographie, Köln 1952, str. 482. » Pravda z dne 12. decembra 1923. 262 M. BRITOVSEK : DILEME -NOVEGA KURZA« LEVA D. TKOCKEGA bil prvi napad na staro gardo, ki pa je bil izrečen dokaj na splošno in v ezo- povskem jeziku, tako da so le redki videli njegov pomen. Partija in množice še vedno niso vedele za nesoglasja med Trockim in po- litbirojem. 6. decembra 1923 je Pravda objavila članek Trockega z naslovom O levici in napačnih poročilih. Trocki je v članku pojasnjeval Leninove nazore o povezanosti med proletariatom in kmeti ter izpodbijal poročila o razhajanjih med seboj in Leninom o tem vprašanju.7 Članek v partijskih krogih ni izzval niti odgovora niti javnega komentarja. 7. decembra je politbiro sprejel resolucijo z dne 5. decembra 1923, ki je bila objavljena v Pravdi. Resolucija, ki naj bi preprečila razcep v vodstvu, je imela povsem nasproten učinek. Povod za dokončen razcep, ki se je vsekakor že dolgo pripravljal, je bilo odprto pismo, ki ga je Trocki poslal razširjenemu zasedanju CK RKP(b) in je bilo objavljeno v Pravdi 11. decembra. Pismo je imelo obliko komentarja k resoluciji z dne 5. decembra. To ni bil, kot so trdili kasneje, pretehtan napad na sprejeto besedilo resolucije, oziroma na člane po- Htbiroja in centralnega komiteja, ki se niso strinjali z opozicijo. Trocki je reso­ lucijo interpretiral v svojem smislu kot zmago svojih nazorov.8 Triumvirat je njegov spis označil za »frakcijski manifest«. Trocki je zaznal nevarnost birokratizma v partiji in napravil ustrezne sklepe. Zavzemal se je za takšno partijo, ki bi v svoji sredi tako dolgo dovolje­ vala svobodo različnim smerem, dokler bi bile v skladu z njenim programom. Ta zamisel o idejni in organizacijski strukturi partije je nasprotovala koncep­ ciji monolitne partije, ki jo je vodstvo razglašalo za bistvo boljševizma. Vendar partija ne sme razpasti na posamezne skupine, kajti frakcionaštvo pomeni skrajno, patološko reakcijo na pretirano centralizacijo in prevladujočo birokra­ cijo. Frakcionaštva ni mogoče odpraviti, dokler obstajajo vzroki zanj. Zato bi bilo treba po mnenju Trockega partijski aparat obnoviti. Medtem ko je med članstvom krožilo pismo Trockega, je opozicija podvo­ jila svoje napore na partijskih zborovanjih. Zdravila, ki jih je predpisoval Tro­ cki, so bila v skladu z njegovo diagnozo bolezni. Najbolj aktivna protagonista opozicije sta bila Preobraženski in Sapronov, ki sta javno pozivala k akciji. Partijsko vodstvo je bilo seznanjeno z vsebino pisma Trockega 8. ali 9. de­ cembra.9 11. decembra, ko je Pravda objavila pismo Trockega o novem kurzu, so sklicali množično zborovanje moskovske partijske organizacije v Stebriščni dvorani Doma sindikatov, ki so se ga udeležili delegati iz vsega mesta. Vodstvo tedaj še ni imelo izdelanega jasnega načrta za boj proti Trockemu. Kamenev je začel zborovanje z dolgim govorom v zmernem tonu, v katerem je branil cen­ tralni komite in partijski aparat ter odgovarjal na napade Preobraženskega, Sapronova in Smirnova, Trockega pa skoro ni omenjal. V glavni razpravi, ki je sledila, so bili govorniki na strani centralnega komiteja in opozicije v ravno­ težju, prevladovalo pa je vzdušje reformatorske vneme. Ne da bi posebej ime­ noval Trockega, je Preobraženski direktno napadel vodilni triumvirat v polit- biroju, češ da triumvirat nima temeljev v partijski ustavi. Edini, ki je narav­ nost napadel Trockega, je bil Jaroslavski.10 Ostro ga je obtožil, da skuša razbiti partijski aparat, vendar pa ni požel navdušene podpore. Moskovsko zborovanje 11. decembra 1923 je bilo zadnje, o katerem so od­ krito in v celoti poročali. V naslednjih dneh so sledila temeljita posvetovanja članov vodilne skupine. Sklenili so, da je treba takoj kreniti v napad, da bi za­ vrnili kritfko opozicije. Po mnenju Trockega se je Zinovjev bal, da bi prišlo do pogajanja med Trockim in Stalinom. Zato je vzpodbudil petrograjsko partijsko organizacijo, da je javno napadla Trockega, Stalin pa je moral popustiti.11 7 Trocki L., Novij kurs, Moskva 1924, str. 93—99. 8 Inprekorr (Internationale Presse-Korrespondenz), št. 8 z dne 21. januar 1924, str. 69—71 9 Trinadcataja konferencija RKP(b), Moskva 1924, str. 131—132. 10 Pravda z dne 13., 14., 15., 16. in 18. december 1923. 11 Ibidem. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 263 Načrt triumvirata je bil, da izolirajo Trockega in oslabijo njegovo pozicijo v politbiroju. Privrženca Trockega Krestinskega so poslali v Berlin, Rakov- skega pa so premestili v London s pretvezo, da ga pošiljajo tja kot uglednega diplomata. Premestitev Rakovskega je izzvala odpor ukrajinskih voditeljev, ki pa so jih takoj zamenjali, da ne bi ovirali Stalinove nacionalne politike v Ukra­ jini. Trojka se je tako v imenu višjih interesov komunizma znebila poklicnih revolucionarjev, ki so verjeli, da boljševik, vreden tega imena, ne more ugo­ varjati, ko mu sekretariat pošlje potni nalog z novo zadolžitvijo, saj partija po­ oseblja duh revolucije, CK je izključni predstavnik partije, politbiro pa je kva­ lificiran, da brez priziva tolmači mišljenje CK. Mnogim se je zdelo takšno »izgnanstvo« privlačno in se niso zavedali, kakšne cilje s tem zasleduje trojka. Tako so disciplinirano odšli v inozemstvo tudi Osinski, Jurenjev, Lutovinov, Kolontajeva in mnogi drugi. Manj ugledne nasprotnike so brez ceremonij od­ pravili v Sibirijo, Mongolijo in na Daljni vzhod. Trocki se je kot »ujetnik politbiroja« položaja povsem zavedal. Boj proti njemu se je neusmiljeno stopnjeval in dobival nove razsežnosti. 14. decembra je Pravda objavila uvodnik, v katerem so grajali ustvarjanje razlik med staro in novo generacijo v partiji. Članek, ki Trockega ni izrecno omenjal, naj bi na­ pisal Buharin, glavni urednik Pravde.112 Članek je bil uvod v glavni napad, ki se je začel 15. decembra s Stalinovim člankom v Pravdi in govorom Zinovjeva v Petrogradu, ki so ga objavili 20. in 21. decembra. Stalin je pretrgal svoj molk že J2. decembra s svojim govorom O nalogah partije, ki ga je imel na zboro­ vanju okrajnega komiteja v Krasnaji Presnji. Pred avditorijem, ki so ga se­ stavljali nižji partijski funkcionarji, je Stalin nastopil kot kak ljudskošolski učitelj. Njegovo poročilo je bilo parafraza splošnih idej iz resolucije politbiroja, ki so jo objavili tri dni kasneje. Poslušalci so referat ocenili kot vsebinsko in koncepcijsko zelo prepričljiv, pretehtan in razsoden.13 V svojem članku O diskusiji, o Rafailu, o člankih Preobraženskega in Sa- pronova ter o pismu Trockega je Stalin v uvodu opozoril, da se razprava o po­ ložaju v partiji, ki se je začela pred nekaj tedni v Moskvi in Petrogradu, očitno približuje koncu. Zmagoslavno je ugotavljal, da je opozicija, ki jo sestavlja blok dela levih komunistov (Preobraženski, Stukov) in tako imenovanih demo­ kratičnih centralistov (Rafail, Sapronov in drugi), premagana. Opoziciji je oči­ tal, da je prekršila resolucije X., XI. in XII. kongresa o prepovedi grupiranja. Stalin se je nato lotil štirih glavnih predstavnikov opozicije, ki jih je razvrstil po naslednjem redu: Rafail, Preobraženski, Sapronov, Trocki. Ostro je napadel pismo Trockega, ki ga je označil za poskus, da bi zlomil enotnost partijskega članstva. S sarkazmom in ironijo je obravnaval trditve Trockega o birokra­ tizmu partijskega aparata in nevarnosti degeneracije stare garde, tako kot so se degenerirali voditelji II. internacionale. Cinično je z anonimno aluzijo na Trockega opozoril, da obstajajo v partiji elementi, ki z degeneracijo lahko resno ogrozijo partijo. S tem je mislil menjševike, »ki so stopili v partijo po sili in še niso opustili oportunističnih navad«. To je bil pretkan in očiten uda­ rec proti Trockemu. Partijski aparat je tako dobil namig, da Trocki ni nedo­ takljiv. Funkcionarji, ki so želeli napraviti kariero, so vedeli, kaj morajo na­ rediti; začeli so podtalno denuncirati dotedanjega voditelja in aludirati na nje­ gov bonapartizem. Istega večera je na zborovanju petrograjskih partijskih delavcev javno na­ stopil proti Trockemu tudi Zinovjev, ki ga je brez dvoma vzpodbudil Stalinov nastop. Naslov njegovega govora je bil Boj za partijo.14 Trockizem — Zinovjev je tedaj v polemiki prvič uporabil ta izraz — je po njegovem mnenju pred­ stavljal opredeljeno strujo v ruskem delavskem gibanju. Položaj Trockega v 1 2 Popov K. A., Diskusija 1923 goda, Moskva 1927, str. 47. 13 Pravda z dne 6. decembra 1923. Stalin, Sočinenija V, str. 354—370. Britovšek M., Boj za Le­ ninovo dediščino II, str. 338—341. Ljubljana 1976. 1 4 Britovšek M., Boj za Leninovo dediščino II, str. 367—373. 264 м - BRITOVŠEK: DILEME »NOVEGA KURZA« LÈVA D. TROCKEGA politbiroju pa je v sklepnem delu svojega govora takole opredelil: »Ne glede na to, da se sedaj v vrsti vprašanj razhajamo s tov. Trockim, je kljub temu razumljivo samo po sebi, da tov. Trocki je in ostane eden naših voditeljev z največjo avtoriteto. Naj se zgodi karkoli, sodelovanje tov. Trockega v polit­ biroju je potrebno . . .« Govor Zinovjeva je bil obsežen dokument, ki jé imel obliko pisma vsem članom petrograjske partijske organizacije. Ta dokument so na zborovanju potrdili in obtožili Trockega, da je napadel resolucijo, ki jo je nekaj dni prej tudi sam podpisal.15 Trockemu so med drugim očitali tudi »prikrita diktatorska nagnenja«, sovraštvo do partijskega aparata, odklonilno stališče do stare garde, brezobziren individualizem itd. Trocki je branil svoja stališča v dveh člankih, ki sta izšla v Pravdi 28. in 29. decembra pod naslovoma O grupaštvu in formiranju frakcij ter O vpra­ šanju partijskih generacij. V prvem članku je ocenjeval vprašanja, ki so po­ stala predmet partijske diskusije. Vodstvo je obdolžil, da ne želi uresničiti no­ vega kurza. V drugem članku je Trocki opozarjal, da stoji ruska KP pred novo epoho, ki zahteva novo smer. Ne gre za rušenje organizacijskih principov bolj­ ševizma, kot, to skušajo prikazati nekateri, ampak za njihovo prilagoditev novi etapi v razvoju partije. Treba je vzpostaviti bolj zdrave medsebojne odnose med starim partijskim kadrom in večino partijskih članov, ki so zrasli po Okto­ bru. Nadaljnji razvoj birokratizma vodi k odcepitvi od množic, h koncentraciji pozornosti na upravo, k premeščanju funkcionarjev, k oženju obzorja, slabitvi revolucionarnega instinkta, to se pravi k večji ali manjši izroditvi starejše ge­ neracije, oziroma vsaj njenega znatnega dela. Takšni procesi se razvijajo po­ časi in skoro neopazno, pojavijo pa se nenadoma. Tako svarilo, ki se opira na objektivno marksistično analizo, lahko ocenijo kot žalitev, napad ali kaj podob­ nega samo aparatčiki v svojem birokratskem pikolovstvu in ošabnosti. Takšna razmišljanja Trockega so naletela v vodilni skupini na oster odpor. Ko se je Trocki s svojo izklesano osebnostjo kot predsednik najvišjega voja­ škega organa postavil na čelo opozicije, je postal razcep partije realna možnost. Trojka se ni čutila dovolj močna, da se javno postavi proti Trockemu. Da bi lahko uspešneje vodila svoje operacije, je pritegnila v tajni komite sedmih čla­ nov, ki so ga sestavljali Stalinovi privrženci v politbiroju, še Kalinina, Tom- skega, Rikova in Buharina. Partijsko vodstvo je postopoma obvladalo opozicijo z organizacijskim pri­ tiskom, informacijskimi sredstvi in partijsko disciplino. Frakcija triumvirata je imela svoje disciplinirane ,vernike', emisarje in svojo šifro za korespon­ denco. Razpolagala je z znatnimi državnimi sredstvi, s sredstvi prepričevanja, zastraševanja in korupcije. Opozicija je vedno težje javno izražala svoja sta­ lišča. Razširjanje brošure Trockega Novi kurz so po izjavah privržencev Tro­ ckega dejansko prepovedali.16 Intelektualno superiornost svojih nasprotnikov je trojka kompenzirala z izkušnjami iz dolgih notranjepartijskih bojev in se ni ustavljala pred ničemer za dosego svojih ciljev. Stalin je trdno držal vse niti v svojih rokah. Takšni grupaciji, odločeni da se obdrži na oblasti za vsako ceno, je stala nasproti opozicija, ki ji je manjkalo odločnosti, kohezije in vztrajnosti. Trocki pa se je bolan izpostavil napadom tedaj, ko jih ni bil sposoben odbiti. Pritisk partijskega aparata ni dopustil, da bi se ustvarile pomembnejše zveze med de­ lavci in opozicijo. Opozicija je imela nekaj časa precej privržencev med štu­ denti in moskovskim partijskim članstvom, ki je bilo zaposleno v mestni admi­ nistraciji. Novi kurz je vsekakor odgovarjal predvsem demokratičnim težnjam »nižjega članstva« partije. Revolucionarna tradicija je bila še žilava in je pre­ magovala ovire birokratske poslušnosti. Toda hierarhija sekretarjev je imela 1 3 Pravda z dne 18., 21. in 25. december 1923. Inprekorr, št. 8 z dne 21. januar 1924, str. 69— 82. 16 Eastman M., Since Lenin Died, str. 81. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 265 dovolj moči, da zlomi vse poskuse, ki bi ogrozili njeno eksistenco. Levo usme­ ritev, ki so jo uradno obdolžili desnega odklona, napol menjševizma, oportu­ nizma in nazadnje troekizma, so žigosali za »bonapartizem«. Na tej stopnji boja za oblast se trojka še ni želela povsem odkrižati Trockega, hotela ga je le odstraniti kot tekmeca v boju za Leninovo nasledstvo tako, da je podcenjevala njegove zasluge v Oktobru in državljanski vojni ter slavila Lenina kot ustano­ vitelja stranke. Vodilna vloga Trockega bi pomenila oblikovanje nove vodilne skupine in postopno odstranjevanje »stare garde«, o kateri so menili, da so sami njeno jedro. Trojka je kontroverzo s Trockim gradila na moči svoje organizacije, njem strnjenosti in enotnosti v partijskem aparatu. Opozicija ni bila le organizacij­ sko šibka, naredila je tudi več taktičnih napak. Ker vse do novembra ni javno nastopila, članstvo ni bilo pravočasno seznanjeno z njenim reformnim progra­ mom. Trojka je kaj kmalu žigosala opozicijo kot »protileninski odklon«, ki na­ sprotuje reformnim prizadevanjem partije. Dejstvo, da je pohod proti opoziciji v drugi polovici decembra naenkrat dobil tako ostre oblike, je zgovoren dokaz, da so se sovražnosti med voditelji že dolgo kopičile. Nesoglasja, rivalstvo in strah so rodili besno sovraštvo, ki ni izbiralo sredstev. Ko je izbruhnil viharni frakcijski boj, se ni bilo več mogoče vrniti k relativno svobodni diskusiji, ki naj bi navzven pričala o enotnosti vo­ dilne skupine. Trocki je odločno napadel monopol oblasti, ki si ga je prek partijskega aparata prilastila stara garda. Vodstvu je očital, da vodi partijo v nevarnost, da bo izgubila svoj proletarsko-socialistični obraz. Trdil je, da preti partiji ne­ varnost, da se bo izrodila, ne glede na to ali bo zaupala svojo bodočnost partij­ skim množicam ali stari gardi. December leta 1923 predstavlja pomemben obrat v zgodovini RKP(b). Po­ litično življenje se je v vrhovih partije povsem spremenilo. Dotlej je v partiji obstajala relativno številčna vodilna skupina, v okviru katere so svobodno raz­ pravljali o nesoglasjih. Leta 1923 pa so se v partiji oblikovale fronte in začel se je boj brez prizanašanja. Ena stran je bila kritizirana in heterogena v svojih stališčih, druga pa se je strnila v disciplinirano falango pod poveljstvom enega poveljnika. Aparat partije s hierarhično disciplino je poosebljal Stalin. Partij­ ski voditelji so si iz partijske zgodovine v frakcijskem boju kovali polemično orožje. S tem so začeli uvajati škodljivo prakso prilagajanja preteklosti trenut­ nim potrebam. Partijska kriza je dosegla vrelišče v zadnjih tednih Leninovega življenja. Njegova dolgotrajna bolezen je netila negotovost in zaskrbljenost. Opozicija je izkoristila nezadovoljstvo množic in jih poskušala zbrati okoli sebe. Zdravstveno stanje Trockega je bilo slabo; mučila ga je stalna vročina. Ko je bila kampanja na višku, je bilo 31. januarja 1924 izdano uradno zdravstveno poročilo. Zdravniki so Trockemu priporočili, naj zapusti Moskvo in vsaj za dva meseca odide na klimatsko zdravljenje. Ko se je pripravljal, da odpotuje na Kavkaz, se je 16. januarja 1924 začela 13. konferenca RKP(b). Sklepe, ki naj bi jih konferenca sprejela, so pripravili že na plenumu CK; delegati so jih le mehanično potrjevali. Eno svojih prvih glavnih vlog pa je na konferenci odigral Stalin. V svojem nastopu je ostro napadel odsotnega Tro­ ckega, kateremu je očital šest temeljnih napak. Partijska konferenca je spre­ jela Stalinovo oznako opozicije. S 13. partijsko konferenco se je končala diskusija, ki je pretresala partijo polne tri mesece. Avtoriteta trojke se je utrdila. Ze pred Leninovo smrtjo je bila utrta pot za njegovega naslednika. Opozicija pa je še vedno upala, da bo Lenin ozdravel. Čeprav Lenin ni več sodeloval pri vodenju partije in države, je še s svojo fizično prisotnostjo brzdal dediče, ki so že pripravljali, da žrtvu­ jejo načela interesom oblasti. 21. .januarja 1924 je Lenin umrl. Stalin si je kot 266 M. BRITOVŠEK : DILEME »NOVEGA KURZA« LEVA D. TROCKEGA glavni organizator pogrebnih svečanosti prizadeval, da umetno ustvari Leninov kult in "tako razvrednoti zgodovinsko vlogo Trockega. Spretno je preprečil ude­ ležbo Trockega na pogrebu." V okviru posmrtnih slovesnosti je Stalin nastopil tudi kot govornik na zasedanju drugega kongresa sovjetov. Nekdanji gojenec semenišča v Tiflisu je v svojem govoru posnel izrazoslovje liturgičnega speva v obliki nekakšnega creda leninistične religije. V času, ko je partijo in še posebej aparat partije že resno načela rja biro­ kratizma, je Stalin leninizem dvignil na piédestal nove religije. Spomin na ve­ likega revolucionarja so izkoristili za neskončne spektakularne ceremonije. Lenina so prikazovali kot junaka, genija, nadčloveka. Trojka je iz njega nare­ dila nekakšnega boga, da bi lahko sami postali njegovi preroki in pripravili pot za svojo lastno bodočo beatifikacijo. Začeli so slikati Leninove portrete, en face in v profilu, izdelovati njegove biste, kipce, njegov lik je bilo najti na medaljah, značkah, robcih, rutah, posodah, pepelnikih, škatlah za cigarete, na zidovih, na postajah, na pročeljih predavalnic. Mestom, ulicam, podjetjem, klu­ bom in stadionom so dajali njegovo ime. V prozi in stihih ga je slavila nepre­ bavljiva bombastična literatura. V tem deliriju je bilo slišati kot glas vpijočega v puščavi trezno razmišlja­ nje Krupske: »Imam veliko prošnjo do vas. Ni treba izkazovati žalovanja za Iljičem z izražanjem zunanjih časti njegovi osebi. Ne postavljajte mu spomeni­ kov, ne imenujte palač po njem, ne prirejajte velikih slavnosti v komemoracijo itd. Vse to je pomenilo v njegovem življenju tako malo, bilo mu je tako nad­ ležno. Spomnite se, koliko revščine in zanemarjenosti je še v naši deželi. Na­ mesto vsega tega, naj tisti, ki želijo izkazati čast imenu Vladimirja Iljiča, zgra­ dijo otroške vrtce, šole, biblioteke, bolnišnice, domove za onemogle itd., pred­ vsem pa naj v praksi izvajajo njegova načela.«18 Trocki Lenina ni oboževal, vsekakor pa ga je globoko spoštoval kot naj­ večjega človeka revolucionarne epohe. Nasprotoval je oblikovanju Leninovega kulta, ki je bil živemu Leninu povsem tuj. Leta 1924 je nasprotoval postavitvi mavzoleja na Rdečem trgu in balzamiranju Leninovih posmrtnih ostankov. Za­ vzemal se je, da bi Leninovo truplo sežgali. Med zdravljenjem v Sohumu je začel Trocki skicirati zgodovinsko podobo Lenina in pojasnjevati svoja stališča v frakcijskih bojih. Dejstvo, da je Trocki nastopal kot najožji Leninov sode­ lavec, je vznemirjalo njegove oponente, ki so ga obdolžili maloburžoaznega odklona od leninizma. Iz zavesti ljudskih množic so hoteli izbrisati podobo Tro­ ckega kot Leninovega sodelavca. Živi, dinamični leninizem so začeli balzamirati že pred Leninovo smrtjo. Trocki se je proti koncu leta 1923 pritoževal: »Leni­ novega nauka ni mogoče s škarjami razrezati na citate, ki bi bili primerni za vse okoliščine.«13 S citati iz Lenina je poskušal razpršiti dvome v svojo vero­ dostojnost. Smešni so se mu zdeli poskusi, da hipnotizirajo veliko, revolucio­ narno partijo s ponavljanjem vedno istih formul, ki naj pravilno odgovorijo na vsa vprašanja, ne glede na njihovo bistvo.20 Po Leninovi smrti so formalno rešili vprašanje nasledstva v vladi in par­ tiji-. Enotnost partije in zvestobo vodstvu so proklamirali za najvišji ideal. S tako imenovanim Leninskim vpoklicom v partijo so jo hoteli okrepiti po šte­ vilu članov in strukturi. Poziv je pozdravil celo Trocki kot transfuzijo prole- tarskih elementov v telo birokratsko okostenele partije. Leninski poziv v par­ tijo pa ni upravičil upov Trockega; dejansko je postal učinkovito orožje proti Trockemu. w Stalin je Trockega obvestil, da je Lenin umrl s šifriranim telegramom, ki ga je Trocki prejel na železniški postaji v Tiflisu (Tbilisi). Nameraval se je takoj vrniti v Moskvo, toda ker je bil pogreb najprej najavljen za 24. januar, se ne bi mogel vrniti pravočasno. Na Stalinovo priporočilo je nadaljeval pot na zdravljenje v Sohum, kjer pa je izvedel, da so pogrebne sve­ čanosti preložili za en dan. 1B Pravda z dne 30. januar 1924. 1 9 Trocki l., Novij kurs, Moskva 1924, str. 46. 2 0 Ibidem, str. 48. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 . 2 267 Da bi okrepila ideološki boj s Trockim in njegovimi privrženci, je t ro jka v apri lu 1924 ustanovila novo parti jsko glasilo z naslovom Boljševik. Časopis si je zastavil nalogo, da varuje »čistost principov leninizma« in vodi boj proti poskusom potvar janja in spodkopavanja njegovih temeljev. 2 1 Po pr ihodu na čelo sekretar ia ta je Stal in vodil premišl jeno kadrovsko se­ lekcijo. Gonilo poslušnosti parti jskega a p a r a t a je postal karierizem. Vse dote­ danje resolucije o delavski demokracij i so postale »kos papirja v zaprašenem fasciklu«. Obljubljeni novi kurz je dobival podobo n e v a r n e pošasti in postajal skoro najtežji zločin prot i boljševizmu. Ko se je v maju 1924 zbral XIII. kongres RKP(b), je apara t sekre tar ia ta delal tako dobro, da kot delegat z odločujočim glasom ni bil izvoljen noben privrženec opozicije. Trocki in Preobraženski sta imela na kongresu samo po­ svetovalni glas. Morala sta poslušati očitke in ostre napade, ker sta med de­ cembrsko kontroverzo brani la stališča opozicije. Trocki ni priznal, da je bila njegova kr i t ika napačna. 2 2 Pr iznal je le, da je v svojih ocenah včasih pret i raval . Poskusi Trockega, da bi prepričal Stal inu poslušni avditori j , so pomenil i iz­ gubo časa, pa tudi priznanje veljavnosti »dirigirane diskusije« in sankcionira­ nje te b i rokratske prevare . XIII. kongres je pomenil konec obdobja omahovanja in zmede, značilne za parti jsko življenje od decembra 1922 dalje, ko je Lenin zbolel. V t e m času so se člani vodilne skupine tesno povezali, t r d n o odločeni da bodo Trockega izri­ nili od oblasti. Zavedali so se, da so odvisni drug od drugega. Pripravl jeni so bili sklepati kompromise med seboj in z drugimi elementi v partiji, da bi u t r­ dili svojo avtori teto. Za opozicijo je pomenil XIII. parti jski kongres poraz. Kongres so zato ocenjevali kot »mejnik na poti duhovnega osiromašenja bolj­ ševizma«. Simptomatično za spremembo duhovne klime V Sovjetski zvezi je postalo nekr i t ično hvaljenje samega sebe in zahteve po absolutni enotnosti . Po XIII. part i j skem kongresu so prišli vsi vzvodi oblasti v Stal inove roke. Poraz opozicije je t reba pripisati prvenstveno iluzijam njenih voditeljev. Od vsega začetka so se vrtel i v začaranem krogu, ko so frontalno napadal i pozicije birokratskega aparata, namesto da bi ga obšli ali kadrovsko izpodkopali. Ver­ balni agresivnosti ni sledil učinkovit napad. Glede na to, da se je b i rokratska država zrasla z b i rokrat iz i rano parti jo, komunist ični monopol oblasti pa je bil nedotakljiv, bi bila reforma režima mogoča ali na osnovi počasnega evolucio- narnega procesa ali s h i t ro revolucionarno akcijo. V odločilnem času Trocki ni upošteval položaja in nasprotnikov. Kot borec za demokracijo je bil Trocki ranljiv, ker je v preteklosti večkrat sam podpiral represivne ukrepe, ko. je bil v opoziciji, pa je zavračal policijske metode in zahteval zdravljenje part i je z uvedbo novega kurza. Z u s a m m e n f a s s u n g DIE PROBLEME DES »NEUEN KURSES« VON LEV DAVIDOVlC TROCKY ANLÄSSLICH SEINER POLITISCHEN REHABILITATION Marjan Britovšek Der Autor behandelt in seinem Aufsatze den scharfen Fraktionskampf des Tri­ umvirats (Zinowjew, Kamenew, Stalin) mit Trotzki in den Jahren 1923/24, während Lenins Krankheit und unmittelbar nach seinem Tode. Er analysiert im Detail die Plattform der »46« Oppositionellen und Trotzkis Schriften über den Bürokratismus in der Partei und im sowjetischen System. Das Triumvirat war zuerst bereit einen Kompromiss in den wichtigsten Streit­ fragen zu schliessen. Das Resultat dieser Bestrebungen war die Resolution, welche Stalin, Kamenew und Trotzki abgefasst hatten. Diese Papierresolution vom 5. Dezem­ ber 1923 gewährte nur anscheinend den Wünschen Trotzkis. Sie bestätigte die Bedeu­ tung der NEP und erklärte als richtig die Beschlüsse Trotzkis auf dem XII. Kongress der RKP(b) über den Gosplan, sie verurteilte die »extreme materielle Ungleichheit« 2 1 Boljševik št. 1, april 1924, Naši zadaći, str. 3. 2 2 Trinadcatij sjezd RKP(b), Moskva 1924, str. 154—155. 268 м - BRITOVSEK: DILEME »NOVEGA KURZA« LEVA D. THOCKEGA unter den Kommunisten, den Luxus der einen und die bürokratische Entartung der anderen, die Demoralisierung der verbürgerlichten Aktivisten, die Bürokratisierung des Parteiapparates, usw. Man versprach den Kommunisten die Demokratie die Frei- heit der Informationen, die Wahl der Parteifunktionäre und der Kommitees. Das war im wesentlichen der »Neue Kurs« für welchen sich Trotzki und die sechsundvierzig Oppositionellen eingesetzt hatten. Trotzki war sich bewusst, dass mit der Resolution vom 5. Dezember die Unstim- migkeiten nur zeitweilig und anscheinend verdeckt waren. In seinen kürzeren Auf- sätzen, die in der Pravvda veröffentlicht wurden, erweiterte und vertiefte er seine Theorie vom sowjetischen Bürokratismus und von der Notwendigkeit gründlicher Veränderungen. Diese Aufsätze, die seine fundamentalen Gedanken enthielten, sind dann in der polemischen Broschüre unter dem Titel »Der neue Kurs« erschienen. Die Ursache für die definitive Spaltung war der offene Brief welchen Trotzki an die erweiterte Sitzung des ZK der RKP(b) sandte. Dieser Brief hatte die Form eines Kommentars der Resolution vom 5. Dezember. Trotzki interpretierte diese Resolution in seinem Sinne, als den Sieg seiner Ansichten. Trotzki erkannte die Gefahr des Bü- rokratismus in der Partei und machte die entsprechenden Schlüsse. In der Zeit, als Trotzkis Brief unter den Parteimitgliedern zirkulierte, verdop- pelte die Opposition ihre Bemühungen auf den Parteiversammlungen. Das Heilmittel, welches Trotzki vorschrieb, stand im Einklang mit seiner Diagnose der Krankheit. Nach gründlichen Beratungen überging das Triumvirat in Gegenangriff um so die Kritik der Opposition zurückzuweisen. Der Kampf gegen sie intensivierte sich un- barmherzlich und erhielt enorme Proportionen. Nach und nach gelang es der Parteileitung die Opposition mit Hilfe des Druckes der Organisation, mit Informationsmitteln und mit der Parteidisziplin zu beherr- schen. Trotzki griff entschlossen das Monopol der Macht an, welche sich die alte Garde mit der Hilfe des Parteiapparates angeeignet hatte. Er warf der Führung vor, dass sie die Partei in die Gefahr führe, welche mit Entartung enden könnte, und dass sie ihren proletarisch-sozialistischen Charakter verlieren werde. Die Krise der Partei erreichte ihren Siedepunkt während der letzten Wochen von Lenins Leben. Die Aerzte rieten Trotzki Moskau zu verlassen und für wenigstens zwei Monate in eine klimatische Kur zu fahren. Als er sich vorbereitete auf den Kau- kasus zu reisen begann am 16. Januar 1924 die XIII. Konferenz der RKP(b). Die Beschlüsse, welche diese Konferenz annehmen sollte, wurden schon vorher auf dem Plenum des ZK vorbereitet. Stalin spielte auf dieser Konferenz eine von seinen ersten Hauptrollen. In seiner Rede griff er den abwesenden Trotzki an. Mit der XIII. Partei- konferenz endete die Diskussion welche die Partei durch ganze drei Monate erschüt- tert hatte. So wurde schon vor Lenins Tod der Weg für seinen Nachfolger gebahnt. Lenin starb am 21. Januar 1924. Im Rahmen der Zeremonien nach dem Tode Lenins erschien Stalin als der Hauptorganisator der Bestattungsfeierlichkeiten. Er bemühte sich einen Kult Lenins künstlich zu schaffen um so die historische Rolle Trotzkis zu entwerten. In der Zeit als die Partei, und noch besonders der Parteiapparat schon stark vom Rost des Büro- kratismus angegriffen waren, erhob Stalin den Leninkult auf das Piédestal einer neuen Religion. Das Andenken an den grossen Revolutionär wurde für endlose spek- takuläre Zeremonien ausgenutzt. In diesem Delirium konnte man die nüchternen Ge- danken Krupskajas als die Stimme eines Rufenden in der Wüste hören, welche sich dieser Idolatrie Lenins widersetzte. Trotzki vergötterte Lenin nicht, jedenfalls aber verehrte er ihn sehe als den grössten Menschen der revolutionären Epoche. Er widersetzte sich einer Bildung von Lenins Kult, welcher dem lebendigen Lenin völlig fremd war. Das Triumvirat ver- suchte so das Bild Trotzkis als des Mitarbeiters Lenins aus dem Bewusstsein der Volksmassen auszutilgen. Die leninsche Einberufung in die Partei rechtfertigte nicht die Hoffnungen Trotzkis; sie wurde zu einer wirksamen Waffe gegen Trotzki. Als im Mai 1924 der XIII. Kongress der RKP(b) zusammenkam, arbeitete der Parteiapparat so gut, dass kein einziger Anhänger der Opposition mit entscheidender Stimme gewählt wurde. Auf dem Kongress wollte Trotzki nicht anerkennen, dass seine Kritik falsch war. Für die Opposition bedeutete der XIII. Parteikongress, wel- chen organisatorisch Stalin vorbereitet hatte, eine Niederlage. Sie bewertete deswegen den Kongress als einen »Meilenstein auf dem Wege zur geistigen Verarmung des Bol- schewismus«. Symptomatisch für die Veränderung des geistigen Klimas in der Sow- jetunion wurde das unkritische Loben von sich selbst und die Forderungen zu einer absoluten Einheit. Nach dem XIII. Kongress kamen alle Hebel der Macht in die Hände Stalins. Die Niederlage der Opposition muss vor allem den Illusionen ihrer Führer zugeschrieben werden. Von allem Anfang bewegten sie sich in einem verzauberten Kreise, sie grif- fen frontal die Positionen des bürokratischen Apparates an, anstatt diesen umzugehen und ihn mit den Kaderns zu untergraben. Kein wirksamer Angriff folgte ihrer ver- balen Aggressivität.