Florjan Lipuš: Zgodnja dela



© Za besedilo: Florjan Lipuš

© Za to izdajo: Založba Litera, 2020

Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=38841603

ISBN 978-961-7056-77-8 (epub)





Florjan Lipuš





Zgodnja dela





Naša jutranja molitev




Naj bo Cankarjeva beseda: Naše delo bodi knjiga ljubezni, odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin. Dali ti bomo, kar imamo, če je veliko ali malo – Bog je delil, Bog razsodi!

Dekleta in fantje so odprli veliko slovensko srce in so dali ognjišču svoje roke, svoje misli, načrte, svojo ljubezen, svojo besedo, fantazijo, vse. Kaj to ni dovolj? Kaj naj bi še dali? Vesela pesem tipk pisalnega stroja, vrteči se valji in kolesa zavita v vonj tiskarskega črnila, to je molčeča zgodba uboštva, zaprek, dolgov – pozabljena zgodba začetka.

Jaz pa ne verjamem, da bi bilo vse to zastonj.

Kar je bila včeraj še iluzija, je danes naša realna zemlja. Mladje je postala resničnost, začeli smo korakati. Alo, na delo, fantje in dečve! Roke iz žepov in rokave zavihati! Krampe v roke in lopate in plug in brano in ven v življenje, v boj! Da bo rodila ta zemlja, ki jo dekle oblito z jutranjem soncem dvigne na dlani, dahne nanjo nežni poljub in jo drobi med prsti...

Pravijo, da naše Koroške ni več, da se je zdrobila...

To bomo videli, ali naše Koroške res ni več. Popotno palico bomo vzeli in bomo šli iskat svoj narod. Treba je žilavo iskati, treba je imeti neupogljiv tilnik in treba je mehko prisluhniti stokanju zvona v lini, in naj se ob njem razjoka še Tvoje razbolelo srce! To bo naša rast, naše uboštvo, naš vsakdan.

V objemu ljubezni in trepeta se vije mladje iz trte drobnih nasadov. Da ne bomo več prekladali vrhov v naši veri, praviš? Vem, razočarala te je prevara človeka in šol in zavodov, ki smo jih prespali in smo bili že revolucionarji, če smo se lotili krtovca, kaj šele vrha. Ti korajžni Petri, ki si za drag denar trgal hlače na klopi in zato moral poslušati, da naš narod nima kulture, nisi bil prvi in edini. In ti mala Micika, ki nisi mogla preboleti domotožja v mestu kamnitega zmaja, iskala si ljubezen in mir, in vse to našla v svoji lastni – zibeli. Tukaj boš zorela v ljubezni.

Zato se naj tesneje združijo, objamejo naše dlani, da proslavimo svatbo upov in sanj!





Drobni utrinki




Na naši strehi so se ujemali prvi kostanjevi listi, pordeli in izžgani od poletja. Trenutek so se ustavili, kakor bi se hoteli oddahniti od potovanja, potem jih je lahek piš sunil na tla.

Na nebu se je razgrnila tajinstvena lepota motno bakrenega večernega sonca in kopa karavanških hribov se je odela v čaroben ognjen sij.

Tako je prihajala jesen tisto leto po prstih.

In nato je dospela in drzno zagrabila po jasminih v parkih, stresala bezgove grme ob poti in pognala razposajen veter po prašnih ulicah...

Tiste dni je potrkalo pri meni življenje.

Vedel sem sem, da bom v nekaj dneh vstopil v bogoslovje in s tem dal teku svojega življenja svojo smer. Čutil sem vso veličino te ideje, in vso svojo nizkavost, čutil, da bi me morala ta zavest napraviti nemirnega, me razmehčati, mi vzeti spanec, me pretresti.

Ali ni me moglo več pretresti.

Moja pot se mi je zdela jasna zadeva – oblatena z vsakdanjostjo. Moral bi jokati in nisem mogel, moral bi imeti obraz, ki bi ga vzel nežno v dlani, in moral bi imeti obraz, ki bi zatepel vanj svojo pest – in ni ga bilo.

Tudi pozneje me ničesar več ni moglo pretresti.

To je bil moj prvi poraz v bogoslovju.

Dan, ko bi naj vstopil v bogoslovje, sem hotel preživeti sam. Hodil bi po mestu in mislil na vse tisto, kar je lepo le ob samoti. Ali bil sem ta dan tako brez vsake misli, brez vsake fantazije, brez vsake moči, bil sem trd in bolele so me roke in od dela otrpeli prsti.

Ko sem šel zgodaj zjutraj od doma, mi je oče nesel kovček na rameh. Bilo je prvič, da je kdo nesel kovček zame (osem let sem ga moral nositi sam). Šla sva molče, oče spredaj (kovček mu je segal mimo glave), jaz prazen za njim. Vse okrog naju je dišalo po hladni jutranji sapi, po rosi, po ajdovem polju, ki je še snivalo v jutranjih urah, in po lucerni v kozolcih.

»Jutri jo zapeljemo... !« je rekel oče, pristopil h kozolcu in ponosno tipal z roko po njem. V njegovi pesti je zahrušalo in se drobilo. Kaj meni mar tista lucena, če jo zapeljejo ali ne. Molčal sem in šla sva naprej. Očetov korak je bil slovesen in zdelo se mi je, da bo prirasel ob kozolcu k zemlji, ko bi še dalje stala. Zdaj sem zapazil, da je šepal...

V daljavi je iz violičastega obzorja vstala zarja. Polje je še bledelo, počasi se bodo zlupile barve z njega in se zasvetile – ali tedaj bom že daleč od tod. Bil sem prazen in izžgan, da nisem zapazil vse tiste toplote, ki me je obdajala in me hotela pospremiti.

Ob prelazu je oče že močneje šepal. Ustavil se je in odložil kovček. Vedel sem, kaj bo prišlo:

»Koliko pa boš rabil denarja?«

To vprašanje me je vedno spravilo v zadrego, tokrat pa sem odgovoril hitro in mrzlo, tako mrzlo, da bi me moralo stresti:

»No, saj veste, kako je...«

Dobil sem – in bilo je več, veliko več, kot po navadi. Vzel sem in gledal v tla...

Več nisva govorila to jutro.

Ko sem sedel v vlaku, sem čutil, da slabo začenjam...

V celovško bogoslovje pa so se vračali bogoslovci s počitnic.

Težka vrata semenišča so burno padla za mano v zapah. Stal sem na sivih razkošatenih stopnicah in zrl na izumrle hodnike, ki je legla nanje poleg plasti prahu še neprozorna plast tišine. Jel me je prevzemati občutek osamelosti, občutek zgublenosti in nedoraslosti. In kakor bi bilo mogoče uiti tej grozi, sem se začel porivati navzgor po stopnicah, mimo vrat in predmetov in hodnikov, natlačenih z molkom. Kmalu se bodo hodniki napolnili z ljudmi, z onimi mladimi ljudmi, ki bodo prihajali zagorelih in zarjavelih obrazov, z odprtimi srajcami dišečimi po nageljnih in rožmarinu in nasmejani od spominov, sredi med njimi gospodje v črnem, resni, z belo bleščečimi kolarji, ki bodo rezali pod vrat. Prišli bodo, da bodo po določenem poteku časa odhajali – bledi in s trudnimi očmi. In marsikdo bo odhajal bolan, ker ne bo mogel najti miru - - -

In prišli bodo najmlajši, ki se jim pravi naraščaj, s strahom na ustnicah in ne bodo vedeli, kam se naj vtaknejo, in drugi spet z narejenim ponosom večvrednosti in priučeno prijaznostjo.

In začelo se bo uživljanje v novo družbo.

In nekega dne bo vse drugače.

Beli kolar se bo pritisnil krog mojega vratu, talar, ki mi bo preozek in me bo tiščal. Ko ga bom oblačil, bodo štiri kapljice blagoslovljene vode spolzele z njega na tla. Potem prvi hip drug drugega ne bomo poznali več. Ali bo to še Tonček, tisti fant s kratkimi hlačami, ki je hodil po planinah in vriskal dekletom, in bo to še Tevžek, ki je trdil, da ni greh preklinjati matematiko, in bo tu še Walter in Erik in Erwin, ki je v gimnaziji izumljal aparate za lovljenje rib... Le Karlej se bo smejal v pest, ta se bo smejal sploh vsemu.

Doma pa bodo vozili lucerno s kozolcev in oče bo še huje šepal in nihče se ne bo upal vprašati, zakaj šepa.

In potem, da, potem sem dospel vrh stopnic. Čutil sem, da sem na cilju. Pozvonil sem in drobno dekletce mi je odkazala sobo. Soba je bila velika, z razpokami v zidu in tuja in neprijazna in ni dišala po ničemur. Sedel sem na posteljo, se naslonil in čakal -- čakal, ne da bi ubil domotožje, ki ga ni bilo, temveč, da bi se dal opijaniti od tujine, od razpok v zidu, od septembrskih oblakov. Bil sem neznansko truden...

Bilo je lepo čakati, ko je bil zunaj september.

Zunaj je sapa obešala megle nekaj na Obir (šele mesec pozneje sem spoznal, da je bil Obir), nekaj na Dobrač, nekaj na Babo. Potem je zmanjkalo megel. Megle so bile bele, tako zelo bele in nedolžne kot letos deklice za prvo sveto obhajilo. In kadar se spomnim deklic za prvo sveto obhajilo, si vedno želim nazaj vse tiste dneve, ki so me okradli mladosti.

Ko sem se zbudil, nisem bil več sam v sobi. S hodnika sem slišal glasove in drsanje čevljev, od okna sem pa sta me gledala tovariša.

Tedaj sem vedel, da začenjam biti bogoslovec.





Dve pesti spominov




Menda sem se tolkel tedaj s peto gimnazijo.

Soparno vzdušje nas je potiskalo v klopi, da smo komaj dihali. Tista mučna latinska ura se je vlekla v pravo neskončnost. Stavek za stavkom smo porivali iz latinščine v nemščino – ure pa ni hotelo biti konec. Profesor ni znal biti strog. Danes nas je to jezilo, ne vem, zakaj. To smo uganjali stvari pri njem, da se je mnogim smilil. Danes smo sedeli kakor ubiti in čakali na nekaj, kar bi nas rešilo.

Ko je potrkalo, smo se vsi predramili. Profesorjev glas je utonil skozi vrata. Dolgo ga ni bilo nazaj. Mi smo gledali, se presedali in čakali, kaj bo. Čez nekaj časa se je mož vrnil. Ob vratih je postal, očetovsko pogledal po nas, potem pa se jel počasi pomikati proti klopem. Nekaj se je zgodilo. Mene so njegovi koraki čudno zadeli, in zazdelo se mi je, da se pomikajo naravnost proti meni. Bilo mi je zelo vroče, ko se je nekdo nagnil nad mojo glavo in mi šepnil komaj slišno na uho:

»Pojdi! Tvoja babica je umrla… !«

Priznam, da se nisem prestrašil, ker je bila to babica, temveč samo zato, ker je prišla novica o smrti. V hipu se je razred spremenil. Tovariši so vse takoj razumeli in se pogreznili v molk, ki je moral zapeči zadnjega. Zdelo se mi je, da ta molk sočustvuje z menoj. Pogledal sem navzgor. Poleg mene je stal profesor in me držal za rokav. Dečki so nepremično in z velikimi očmi zijali vanj.

Novica o smrti moje babice je legla na ves razred kakor odrešenje.

Babica. Pravzaprav je nisem imel rad, nič mi ni pomenila v življenju. Ni bila moja prava babica. Niti njena smrt me ni pretresla. Zdaj mi je bilo žal tega in sem se bal trenutka, ko jo bom zagledal na odru. Tisti vonj po rožah, po svečah, po zaduhlem mračnem zraku – čutil sem ga v nosnicah –, me je vedno napolnil z docela tujim vtisom. Mogoče zato, ker doma tega nikdar nisem prav doživel. Mojih je toliko leglo v zemljo – in nisem vedel zanje. Babico po očetovi strani so pokopali – ne vem, kako in kdaj. Tedaj si je mati moje mame že zdavnaj oddahnila v zemlji. In vsi drugi, ki so po vrsti zdrknili v jamo – kaj mi je ostalo od njih drugega kakor spomin, da so bili in jih ni več? In potem moja mama. Nikdar je nismo pokopavali, vendar sem vedel, da je nimam več. Bogve kje je legla v grob počivat …

In zdaj babica, ki sem jo le klical tako.

»Pozor! Osebni vlak v Pliberk odpelje čez eno minuto! Potniki, vstopite in zaprite vrata! Osebni vlak v Pliberk …«

Glas iz zvočnika je kakor grožnja odmeval po čakalnici. Tisti dan se ni nihče vozil, bil sem sam v čakalnici. V tisti pobeljeni mestni dvorani sem čutil bližino smrti. Gnalo me je ven, med ljudi, a tudi zunaj ob progi ni bilo človeka. Tako sem čakal v čakalnici. Nad žicami celovškega kolodvora je viselo nebo, modro in posejano z zvezdami. Enkrat sem že prenočeval pod njim, ko sem zamudil zadnji vlak. Pa takrat sem bil miren in me ni bilo strah. Da, enkrat – s strahom sem se spomnil, da je bilo to zadnjič – niti roke nisem dal babici, ko sem odhajal.

Pograbil sem kovček, to se pravi aktovko, in zataval z njo navzdol po stopnicah. Peščeni tlak je votlo zakašljal pod mojim drsanjem. Vlak je stal že pripravljen, da takoj odpelje. Potnika nisem videl niti enega.

V oddelku, kamor sem skočil, ni bilo žive duše. Zavil sem se v kot in požiral opustošenje praznine in osamelosti. Zdolgočasena okna so mrtvo gledala vame – in me niso razumela. Pod menoj so se zbudila kolesa in zajokala kakor dete, ki se zbudi iz sanj, lačno in žejno matere. Vlak je zavozil v baržun tihe noči.

Ves čas sem moral misliti na babico. »Kje bom spal danes?« sem pomislil. V hiši, kjer sem spal drugače, bo na parah babica. Tam med oknoma bo ležala z voščenim čelom in s sklenjenimi prsti, trdimi kot križ, zasajen v roke. In tiste rože in tista belina in zastrta okna in duh … moj Bog, moral sem se obrniti proč od okna. Vest, da prav nič ne čutim, do tega človeka, ki leži zdaj med dvema svečama, me je morila. Kako, da nisem mogel najti poti do toliko človeških src …

Vlak je silovito požiral podjunska tla. Večno r-ta-tan-je pod menoj in drdranje kolesja čez mojo dušo. To je bil znak, da bom kmalu dospel …

Drugi dan sem šel za krsto, ki je uklepala sprevod v žalost. Pokopali smo babico. Bila je človek, ali moj človek ni bila. Nisem mogel nič zato, da nisem našel v njej, kar sem iskal že izza otroških let. Tudi ona ni mogla nič zato. Nisem bil ne žalosten ne vesel, le prazen in neznansko truden sem bil, ko je jela padati prst.

Babica je bila zadnja.





Veronika




Dalje nisem vzdržal več.

Zadnje jutro je bilo bolnobledo.

V semeniški kapeli so bila človeška telesa potisnjena v klopi k molitvi. In zraven tega je iz kapele dišalo po kadilu.

Drugače je bilo tisto jutro kakor primrzlo k tlaku.

Kar se je zganilo, je bilo le kadilo.

Ko sem odložil talar, oblekel jopič in vzel kovček, ni dišalo več po kadilu. Oddahnil sem se – kakor nekdo, ki je mogel odvreči na cilju vrečo cementa. Tako sem šel, na Rudolfovi cesti pa so bile počitnice…

Danes pa je vrgel nekdo smaragd na nebo, velik zelen smaragd. Takoj se je spojilo nebo v pantomimo barv. Takrat je bilo sonce že veliko, razbeljeno in po travniku so se razgrinjale koničaste zelene sence.

Živina se je umikala koničastim zelenim sencam, kajti bile so mrzle, in če si pogledal v dolino, je bil zrak moten, svilen, skorajda meglen, in smreke so tiho trepetale. Videl sem, kako je senca omahnila po cikastem volu – in kako je takoj nato ogromen kos vola otožno zaukal. Zdelo se mi je, da je bil to jok po nečem zgubljenem, po nečem pohojenem…

Legel sem v mah, še daleč od zelenih senc, dal dlani pod glavo, uprl oči v večer. Bilo je sijajno tako ležati in ne imeti nobene misli.

Sedaj bo svetil v semenišču zadnji pramen svetlobe na šesto postajo križevega pota. Tam bo klečalo dekle s prtom v rokah, bledo in z rosnimi očmi – in prt se bo bleščal. Prišel bo Kristus in bo jokal v prt. In potem bo šlo vse naprej svojo pot in se bo zgodilo vse ono, kar se mora zgoditi.

In tukaj bo nebo še vedno natlačeno z barvami.

In zrak natlačen s spomini.

In oči natlačene z molkom.

In nekje se bo morda nasmehnilo dekle, ker nosi ime kot dekle s šeste postaje križevega pota.

In potem je prišlo nadme.

Naenkrat sem začutil njeno bližino, začutil bližino stanja, ko bom vsled hudega čustvenega navala, navala žalosti in osamljenosti brez moči. V meni je kar utripalo in v glavi se mi je vrtelo nebo, ki je bilo kakor razširjen bel prt. In vrhu tega se je nekaj razklalo v meni v razdvojenost, da v obilju sreče hkrati nisem vedel kaj in kam. Imela je vroče lakti in velike rjave oči in usta, ki so bila rdeča in imela je dušo in srce in imela je pajčolan krog glave, pajčolan prvega svetega obhajila, ki je bil tako bel in se je svetil … Vse to se je sklanjalo nadme, se nagnilo čezme, mi zadihalo nad usti…

»Veronika« sem zakričal.

Moje roke so prijele v prazno.

S svilaste doline je pihljal veter, zelene sence so se kopičile na mahu, jaz pa sem imel pot na čelu. Moj Bog, in nebo ni bilo belo in ni bilo Veronike s pajčolanom in trava ni bila shojena. Zdelo se mi je, da sem okraden, strašno oropan, uničen … Veronika, sem zaklical v žalosti, v obupu. Veronika, poslušaj, ti ne smeš biti! To dekle z rjavimi očmi, z ognjenimi ustnicami in vročimi laktmi, to dekle, sem pomislil, to dekle ne bi smelo biti? Ne bi smelo biti niti v sanjah, slišiš, Veronika, in potem sem ponavljal kar naprej: Veronika, Veronika, Veronika, Veronika…

Vso svojo bol sem prinesel na hrib, in nisem vedel, da bom vse moral nesti nazaj. In še

več: prišel sem bolan, in nisem vedel, tepec, da bom še bolj bolan, ko bom odhajal…

To je bil eden tistih dnevov, ko bi človek hotel zblazneti iz gole zavesti biti obsojen k življenju v mukah, ko ni usmiljenja nikjer, nikjer večno daleč naokrog.

Iz somraka se je pognalo sosedovo dekletce in se me oklenilo krog pasu. Skoraj bi padla. Smejala se je na glas in kazala dve vrsti drobnih zob, ki so že počrneli, jaz pa se nisem mogel smejati. Dvignil sem jo k sebi, dala mi je roke krog vratu, in stopila sva na stezo. Treba bo domov, treba bo zaspati po grozno preboletem dnevu. Počasi sva šla. In z mano je blisknil občutek, da bom vedno z nekim nemirom in strahom šel mimo šeste postaje križevega pota.

Na stezi je ležal metulj v barvah umirajočega dneva.

Pohodil ga je cikasti vol.

V tem je nekdo vrgel noč na nebo.





Fant, ki je hodil




Na Križni gori so holmi še enkrat vzdignili presmece v zrak, da so barve rinile po vsem mestu. Bila je cvetna nedelja, odeta v hozano jeseni. Pobočja so si ogrinjala halje, jih polagala po tleh, se prekucavala v šumu hozane in v ponihovanju presmičnih vršacev.

Nebu se je vsak dan nekam bolj mudilo; sredi neba so puščali oblaki temnoplavo promenado, da so se mogle sprehajati zaljubljene zvezde. Zvonik bogvedi katere cerkve si je vtaknil v lino pipo, ki je bila zasukana navzdol. Oba sta se smejala. Nak, kaj takšnega: Zvonik, pa pipo, pa še navzdol zasukano. Potem sta stopila čisto blizu skupaj. Anita se je prva zresnila. In zdelo se jima je, da še nikoli nista občutila razdejanja v naravi tako od blizu in tako močno: v njunih srcih je bila prstena jesen – – –

Mimo njegovega okna poje veter o naraslih vodah, o vzkipeli Dravi … Mimo njegovega okna pada listje. Moj Bog, toliko listja! Padajo akordi mrtvaškega zvona; pada sonce; padajo strehe; v kvadratih, ljubavnih objemih vse spehane; padajo dnevi; padajo spomini v simfonijo zmedenega listja, ki zazveni po cestah…

Vzdignil se je in šel.

V izložbah so bili plašči iz krzna, sveče, rože, črtalniki za ugasle ustnice. Tramvaji so potuhnili glave in tiho jokali skozi ulice. Vozili so ljudi, nešteto živih, temnih ljudi na pokopališče…

Hodil je po mozaiku cestnih svetilk.

Po mozaiku reklamnih luči.

Vijugastih neon-cevi.

Mimo tekstilarn, ki so dihale v ulico nylonizirano stoletje.

Nad kolodvorom so se slapi goste, bolnobele svetlobe lovili za lase.

Vse to se je končalo malo nad tramvajskimi žicami. Neba ni bilo. Cestni tlak je bil spolzek, zrcalnat, neprestano moker. Ustvaril mu je okus po suhem, prašnem pelinu v ustih. Šel je s prsti na ustnice in jih otipaval. Skrvavela ljubezen je bila na njih.

Ob žerjavu se je ustavil. Žerjav se je lačen stegoval v megle, njegovi prijemi so bili nečloveški, brez nasmeha, jesenski; njegovi zvoki žalostni, mokri, neokusni, brez zlatih uhanov, prehlajeni; njegovi ugrizi peščeni, šepasti. Izza stavbišča so se lovili teptani klici delavcev. Prst se jim je lepila v dlan. Opazoval je dve minuti delavce, ki so delali z vnemo, z zagnanostjo, nato je gledal pet minut žerjav, ki se je sukal na peti in dvigal nemogoče teže v noč.

Ženo v rjavi ruti in z deklico je videl že popoldne. Imela je svinčnik in listek, počasi hodila med predmeti, ki so stali v dvorani na ogled in kdaj vmes zabeležila številko kakega predmeta, ki ga bo menila dobiti poceni pri jutrišnji dražbi. Deklica je bila v škornjih, eno nogo je imela leseno. Metala se je za ženo in je lahko dohajala, kajti mati se je navadila hoditi počasi.

»Kaj pa je to, mama?«

»To so bonboni, otrok moj!«

In šli sta dalje in nista kupili bonbonov. In tudi jutri najbrž ne bosta šli na dražbo. Bil je dan vernih duš. Hodili sta pred njim. Pločnik je bil zelo ozek. Nekaj časa je strmel v metanje dekliškega telesa, ki je le malo zaostajalo za materjo, potem ga ni mogel več gledati. Hotel ju je prehiteti. In ko je zavil v ulico in bil že tik njiju, se mu je vdrlo do gležnjev v tlak – – –

Ni ju mogel prehiteti.

Hotel je poiskati kavarno »Pri kameli« in je ni takoj našel. Rad bi kam sedel in popil majhen espresso. To sta bila dva požirka, oba skupaj tri šilinge. Treba bo zapisati to in ono. In ko bi srkal kavo, bi zapisal kaj o delavcih na stavbišču ali o žerjavarju ali o dečkih, ki jih je srečal pred kinom, kjer so gonili neko pesem, ki si je o njej zapomnil le eno vrsto: »… an den Fingern klebt die Erde…« in ki jo bo jutri v šoli najbrž treba deklamirati; ali kaj o deklici z leseno nogo, ki ni imela zlatih uhanov, zlate ure in luksuznega Opela, kot je imela vse to Anita. Vse to bo treba zabeležiti, vse to in še druge stvari. Na primer bo treba pisati o častni penziji, ki jo menijo dati domobrancem iz leta 1920; seveda samo zvestim. Ta denar bi dali rajši za ceste na južnem Koroškem. Oh, ne! Slovencem ne! Slovencem ne dajati denarja!

Stopil je v drugo kavarno. Nekaj časa je stal sam, potem je prišla stara, grda ženska izza neke zavese. Sedel je in naročil majhen expresso. V kotu je opazil neko osebo. V kotu njenih ustnic je ugledal cigareto. Pristopil je.

»Ali nimaš nikogar na pokopališču, da si tukaj nocoj?«

»Dovolj! In ti?«

»Nikogar.«

»Ti, čuješ, prisedi!«

»Ne!«

Fant je sedel k svoji mizi in začel piti kavo. Bilo je vsega šest požirkov. Zelo se je trudil, da je bilo mnogo požirkov; več ni šlo. Zdelo se mu je imenitneje piti tako vpričo dekleta. Zapisal ni ničesar, kar se je bil namenil napisati. Mislil je na dekle s cigareto. Aniti ni bila podobna. Prav, da ni bila podobna Aniti.

Ko je bil spet na cesti, je bilo mnogo listja na tleh. Zrak je bil hladnejši, globlji, in ko ga je vdihal, je čutil zemljo v prsih. Duh po segnitem listju se je zdaj dvignil razločneje s tal. Prometna svetilka je škrcala nad njim, rdeča luč je v urejenih presledkih pokašljevala v stene. Ni vedel prav, kam bi[.]

Ko je stopil, se mu je vdrlo do kolen.

Zavil je proti stanovanju.

Zmanjkalo mu je tal pod nogami, takrat se je pogreznil v tlak. Najprej do glave, potem se je pogreznila še glava. Tlak je pokrilo mokro listje. Pod divjimi cipresami so se sprehajali pretekli vekovi, zdaj so se močno zamajali in omahnili, dvignila se je še enkrat mirijada preminule sreče in komaj rojenih nad, potem se je zrušila jesen v prah – – –





One v kupeju in še kaj




In potem sem slišal, da se je vlak premaknil in jaz sem pogledal nazaj in one so tudi gledale nazaj in Liselotte je mahala z roko, in nato so mahale še druge in potem sem mahal še jaz. In bil sem zelo vesel, da sem mahal in Liselotte je bila tudi vesela, da je mahala, in jaz sem bil vesel, ker so bile one vesele, in tudi zato, ker sem vedel, da sem vesel.

V kupeju je bila mlada žena s stisnjenim obrazom in je dvakrat rekla onim, naj nehajo vpiti. One pa niso nehale in žena je gledala ven pri oknu in ni rekla ničesar več. In meni se je to kar imenitno zdelo. Mlad človek mora vpiti, če hoče, da ga bo kdo slišal. In zunaj je bila lokomotiva, ki je strašno vpila, in sajast, gmoten dim je šel vsem vagonom skozi lase, in žena je spet sedla. To se mi je zdelo zelo prav, da žena ni mogla nikjer vzdržati. Deklice so tekale po kupeju, kričale, se lasale in stiskale glave za skrivnostmi.

Vozijo se v glavno šolo v Duhs Sewersk, ki je nekaj večji trg, vržen v kotlino. Opoldne se vozijo domov, nekatere se peljejo do Ponemučke Poljane, druge do Zatajogorska, jaz pa izstopim redno že v Nedamosensku. Vsak dan so kupeji polni. Tu je bila najprej deklica z imenom Liselotte. Imela je lepe in poredne oči; če bi mogel zbirati med njimi, bi si izbral njene. Včasih so druge zijale skozi okno in takrat me je Liselotte vedno gledala in ni odmaknila oči od mene in jaz sem jo tudi gledal in tudi nisem odmaknil oči od njenih, potem se je nasmejala in se obrnila proč, in tudi jaz sem se moral smejati in se obrniti proč. In ko bi ne bilo tako, kot je, temveč nekako drugače, bi šel in bi jo poljubil na usta. Enkrat in še enkrat in še petkrat. Tako pa je vse skupaj drugače in jaz moram lepo sedeti na klopi in se ne smem ganiti, četudi bi rad. In razen tega je vse to smešno, ker je še mnogo mnogo dni, ki bodo šli mimo in vsak bo vzel nekaj od tega s seboj, tako da na nazadnje nič ne bo ostalo in bomo pozabili drug na drugega. Res smešno je to.

»Katja mi je pljunila v uho, da nič ne slišim, počakajte!« je rekla Liselotte in deklice so čakale z vpitjem in vriščem in bil sem zelo vesel, da so ubogale, posebno pa vesel, da je to rekla, kajti zdelo se mi je to vsekakor še najbolj resnično od vsega, kar so govorile in razen tega se mi je zdelo to nadvse smešno. In moral sem se prijeti za trebuh in se smejati. In ob oknu je bila delica, ki je tiho sedela, pletla in ni rekla besede vso pot. Živela je zase in tudi smejala se je zase, kajti ne da bi koga pogledala ali kaj slišala ali koga zapazila v kupeju, se je nasmehnila in se spet zresnila. Omenjam jo samo radi tega, ker je tudi hodila v glavno šolo v Duhs Sewersk in je izstopala z mano v Nedamosensku. Druge pa so se podile zdaj sem, zdaj tja, vedno tako, da so mi bile pred očmi. Jaz pa nisem rekel ničesar, njih divjanje mi je zelo ugajalo. Kajti komaj bi kaj rekel, bi bilo vse drugače in to bi bilo škoda. Kajti tako, kot je sedaj, je tako, da sem zelo vesel, da je tako. In so tudi deklice vesele, da je tako. In če bi bilo drugače, bi bil zelo žalosten, da bi bilo tako. Zato tudi vnaprej ničesar ne bom rekel, recimo jutri in pojutrišnjem, ko se bom spet peljal z vlakom v Duhs Sewersk, in vem, da me bo Liselotte tudi samo gledala, se nasmihala za hrbtom tovarišic in se obračala proč, dokler ne bom moral izstopiti, in potem bodo mahale in enkrat bodo mahale zadnjič…

Nekaj pretresljivega je, če odpelje vlak s postaje.

Bilo je krog polnoči, ko sem prišel domov. Globoka, v gozd zarezana pot se je stiskala v temo, oblaki so bučali s hribov, kot bi kdo valil kamenje, bregovi tik ob poti so dišali po olupljenih mokrosvežih skorjah, skala ob mlinu pa je bruhala penečo, ledeno vodo. Vse to je bilo smešno siromašno in majhno nocoj. Edino, kar je bilo nocoj pomembno, so bile moje sanje o črtici, ki jo bom spisal še nocoj in ki bo naravnost božanska. Črtico o Liselotti, o doživeti deklici iz kupeja, o glavnošolarki, ki … in tu bi prišli zdaj vsi njeni visokoleteči atributi. Te sanje so me tako objele, da sem kar dirjal čez dvorišče.

Ali komaj sem zagledal pred seboj svoj zvezek, tisti zvezek z napisom »bo. ko. 17 P.«, kamor bi moral zdaj vse to napisati, je bilo pri kraju z vsem. Odprl sem ga počasi in sem vedel, da je zgubljeno. Potegnil sem nemarno črto pod staro, bogvekdaj napisano, to je bilo vse. Vse drugo se je skadilo, misli so bežale od mene, fantastična, božanska zgodba o Liselotti je splahnela, kot splahni mavrica. To je bilo silno žalostno. Nisem in nisem mogel najti pravih izrazov, vsaka beseda se mi je zdela skorajda škodljiva.

Ugasnil sem luč in legel.

Nenadoma me je obšla misem[l]. Spet sem vstal, se prevrtal v temi do bele pole papirja in jo vdel v pisalni stroj. V zgornji levi kot sem napisal »boro kostanek«, izpustil takoj dve vrsti in ustavil voz pisalnega stroja na kraju, kjer sem navadno začenjal s sestavkom samim. In bil sem zelo vesel, da sem naredil tako. Kajti bolje bi ne mogel narediti. Legel sem nazaj pomirjen in zadovoljen sam s seboj, kot bi bilo najhujše že mimo. Kmalu sem moral zaspati, kajti dalje se ničesar več ne spominjam. In to je bilo tudi še najboljše, kar sem mogel narediti. Beli papir v pisalnem stroju pa me je vso noč žalostno gledal, to sem čutil.

Drugi dan sem se vkrcal na vlak, ki me je zaguncal v mesto. Tam sem hotel poiskati pomoči, ki naj bi nas vlačila iz blata. Med potjo nisem mislil ničesar pametnega. Bal sem se le, da bi kdo ne prišel in hotel govoriti z menoj, kajti danes res nisem vedel, o čem bi bilo mogoče govoriti. Najprej sem se oglasil pri Darle Niku in Mišku Mačku. Oba sem takoj našel. Sedli smo v kavarno, jaz sem naredil kisel obraz in sem rekel:

»Napišita kaj, tako in tako stojijo stvari, jaz ne morem!«

Zraven sem pomislil na tiskarno, ki bo jutri zahtevala rokopis (v resnici pa sem bil zelo vesel, da ga bo zahtevala), na naklonjenost prijateljev, ki jih je že minevalo nestrpno čakanje na prvo pomlad mladja, in na naše skupne sanje o mladju. O mladju smo res vsi dolgo in sladko sanjali.

Obljubila sta, da pošljeta.

Nato sem čakal do zgovorjenega termina. Termin je butil mimo, pustil ves dan kapati dež od streh, člankov pa ni bilo od nikoder.

Tokrat sva bila oba žalostna: jaz in nepopisan papir v pisalnem stroju. To je bilo edino, kar sva še mogla biti. In bil sem zelo vesel, da je bilo to edino, kajti ta dan sem mislil, da sem najbolj žalosten človek na vsem svetu. In na to svojo misel sem bil zelo ponosen. In ko bi bilo več, kot samo to, bi tega ne mogel misliti. In to bi bilo škoda.

»Ali ti dobro znaš mašinirati?«

Brat stoji poleg mene, ko tipkam in mi gleda ves čas na prste. Dve vrsti že imam. Sijajni nista, ali vsekakor so to navadne, pametne besede; mislim, da stoji celo vejica na pravem mestu. Kadar postavim vejico na pravo mesto, sem vedno zelo vesel. Skušam se poglobiti v delo in se delam, kot bi ne slišal. Moj brat pa ima trdo glavo.

»He, ali ti dobro znaš mašinirati?«

»Pisati na pisalni stroj, se reče, prosim!«

»Tega si ne zapomnim! Ali dobro znaš?«

»Kaj?«

»Pisati na pisalni stroj.«

»Saj vidiš…«

»Zakaj zdaj oba stojita? Ali ti ne utegneš, ali mašina ne utegne?« »Stroj, se reče, prosim, pisalni stroj.«

»Pisalni stroj, pisalni stroj. Tega si pa ne zapomnim. Ali si dobil že kakšno znamko iz Grčije? Danes sem dobil eno iz Argentine, veš, kdo mi jo je dal? Ti, zakaj pa so nekatere črke večje, kot druge?«

»Črke kje?«

»No na listu.«

»V začetku stavka pišemo vedno veliko, in imena tudi…!«

»Ali moje tudi, ti?«

»Kaj tvoje?«

»No, ime!«

»Tudi!«

»Napiši moje ime, ti, prosim! Tukaj sem, ti!«

»Zdaj ne morem, zdaj pišem članek, saj vidiš!«

Cel večer imam samo dva trenutka časa zase. Tedaj namreč, ko bratu za trenutek zmanjka vprašanj. Pravzaprav mi kar ugaja, da bratu nikdar ne zmanjka vprašanj, kajti vsak nima takega brata; razen tega mi ugaja, da on zelo nerad dela. Na polju seveda. Tukaj sva si res zelo sorodna. Dva trenutka, to je ravno časa dovolj, da zaslutim, da iz teh dveh napisanih vrst ničesar ne bo. Prezgodaj je še, da bi me bilo sram tega, kar sem napisal. Ali jutri ali pojutrišnjem me bo sram vsega, ali tudi to mora biti. Vse to so le obupni poizkusi nekaj ustvariti, kar je slovenski človek desetletja zanemarjal na Koroškem. In zdaj hočemo mi s pestmi ujeti čas, ki je zginil za vedno za ovinkom vekov, mi, tepci! Napišem še dve besedi in naredim piko. Rad bi naredil šest pik, pa mi je nek urednik nekoč rekel, naj delam samo eno. Od takrat delam samo eno; branje pik utrudi, je rekel urednik.

Brat se stegne k pisanju.

»Kaj pa je to?«

»Pika.«

»Ali je pika dobra za pisalni stroj? Ti, kako pa veš, da moraš pritisniti zdaj ta gumb in ne drugega?«

»Tipko, se reče!«

»Kako pa veš, da moraš pritisniti zdaj to tipko in ne druge?«

Vprašanje se mi zdi silno težko. Moj brat je zelo bister dečko. Dolgo, dolgo mislim, kako vendar vem, da moram pritisniti zdaj to tipko in ne druge. Moj pisalni stroj ima oseminštirideset tipk. Kako torej, da pritisnem vedno pravo? In ne vem odgovoriti. Tako zaprem pisalni stroj in rečem samo:

»Pojdi spat, prosim! Jutri boš zgodaj vstal in šel ministrirat!«

Ampak to rečem samo tako tja v dan in bi niti ne bilo treba reči, kajti moj brat ima sicer trdo glavo, ali ministrirat hodi vestno.

Zjutraj čutim, da bi zdaj lahko začel postajati velik, slaven pisatelj. Ali hitro moram obuti škornje in iti na polje.

To je bil konec vsega. – – –





Črnokruhovi




Postavili so jih vzdolž zida ali kam v vrsto. Nobeden se ni branil postaviti se k zidu. Medtem, ko so stali, je v oknih nad njimi črnelo sonce in nad skodlasto streho je gnil dim ali kaj nesmiselno vezal zemljo s cunjastimi meglami. In tam bogvedi kje se je vojna ali kaj klavrno napenjala, da bi izbruhnila zadnjo zlobo, ki je bila še v njej. Z zoprno zagnanostjo je lezla s platna front v blede obraze, ki so ostali doma in čih greh je bil, da so bili lačni kruha, razjedla vojakom obolele domove, ženo in otroke, se raztogotila v vsestransko potrebo po služenju domovini, zlezla preko krhkih stopnic do starke v podstrešni sobi in jo udarila po licu, ker je bila manjvredne narodnosti. Tako je plačevala domovina ali kaj vojakom. Selitev z domov je služilo domovini, in naši ljudje so romali v trumah v nemška taborišča ali kam. Otroci smo srečavali take sprevode, in nevede, kaj so, smo instinktivno bežali pred njimi. Bili so pogrebni sprevodi ali grobarski obredi. Smrt prej taka izrednost ni bila nič posebnega več. Čepela je za plotovi ali visela počez, navzdol, navzven na bodečih žicah, ali bruhala kri v jarkih, ali smoleno zakašljala na sprehodiščih, ali planila s truščem izza ovinka … Otroci smo se navadili nanjo kakor mleka ali žgancev za zajtrk. In smrt je bila dobra kakor kruh, kakor svež, še topel, mehak kmečki kruh, ravnokar vzet iz peči.

Postavili so jih torej. Z obrazom k zidu. Zato, ker niso hoteli iti ali kaj. Stali so tam in vsi so bili silno veliki, dasi je največji za dve glavi presegal najmanjšega. Njih sence so se lepile k zidu in se niso hotele premakniti.

In ko so nekaj časa tako stali in se sence niso hotele premakniti, se je pokadil sneg, težak, leden sneg, se vzdignil do oken srepo zavijajoče, divje in bodeče. Bilo je prijetno gledati sneg, kako se je kadil. Ko se je skozi mali prelih videlo do stene, so stali samo še trije. Potem se je vnovič pokadilo, in potem še enkrat in takoj nato še enkrat.

In potem nič več.

Sonce ali kaj se je s spodnjim robom že dotaknilo zore in naredilo tam rdečo rano ali kaj in sneg ali kaj je bil tudi rdeč, ker je bilo sonce rdeče.

Nizdol po hribu pa so hiše padale na vse štiri v sneženo ivje, kakor starka, ki je spodrsnila. Vse do lahne sapice, ki je zmrznila nad dolino. Spodaj so se hiše nekoliko opomogle, se celo dvignile, se otresle klancev, koč in bajtarjev, pometale z ramen snežene gazi, sanince in v snegu obtičale sani.

Sneg pa se je kadil in bilo je vedno bolj prijetno. Kajti tam zgoraj je bila hiša in krog hiše so se polja od radovednosti porivala na komolce in prisluškovala, kaj vendar pomeni vse skupaj, in tam je visela samo na enem žebljičku še tablica z napisom »Črnokruh, štev. 3« in tam je ugasnil ogenj v štedilniku, in tam so bili lonci in tam je bila miza in na mizi paket za očeta na fronti s skrbno priloženimi poljubi in z lažjo, da je vsem dobro, da še živijo in ga pozdravljajo. Vse to je še bilo, ali bilo je brez smisla.

Polja so legla s komolcev nazaj na hrbet.

Mesec, ki je stopil na plan, je imel obešeno torbo krog ramen ter dve tenki nogi in se mu je zelo mudilo.

Drugi dan sta ustavila dva nakladača pred hišo.

»Hudičevo mrzlo, kaj«, je rekel prvi, drugi pa je samo dvakrat pihnil bel dim v pesti in ni rekel ničesar. Potem sta zaklela, pljunila v roke in dvakrat vrgla na sani. Obakrat je padlo trdo, ledeno trdo, in je vrhu tega odskočilo od desk. Tretji in četrti sta bila zelo majhna in sta se sprijela skupaj. Nakladača sta ju skušala raztrgati in ko ni šlo, sta zaklela, pljunila v roke in v drznem loku vrgla oba hkrati. Tako sta priletela na spodnja dva, pri tem je zazvonilo kakor steklo. Fant se je odtrgal, in celo za dve pedi odskočil na spodnjem.

Nato sta nakladača peljala. Kadar so zdrknile sani čez skok, so telesa vedno malce poskočila v zrak; zgornja dva, ki sta bila zelo majhna, pa sta odskakovala na spodnjih dveh.

To je bil tako brezpomemben dogodek, da ga ni zabeležila nobena kronika – – – –





Vsi sveti na peronu




Snežilo je na dva bela goloba.

Snežilo je na kvadrataste svetle lise vzdolž perona. Snežilo je na majhnega, silno majhnega dečka – – –

Samo dva goloba, lise ob peronu in majhen deček, to je bilo vse. Več ni bilo tukaj. Ni bilo neba, ne okolice, ne ceste, ne sveta, ne ljudi, ne glasu, vlak je stal brez lokomotive, stopinja ni dala odmeva od sebe. Nič ni bilo, na kar bi še moglo snežiti. Nikjer nič.

Najprej sem zagledal dva goloba, potem kvadrataste lise na peronu, potem dečka. Deček se je delal, kakor da čaka na nekaj ali nekoga. In delal se je, kot da čaka zelo težko, nestrpno in da je nekaj silnega, kar pričakuje. Odvil sem ovratnik, stisnil glavo v plašč in skril roke v žepih. In sem šel počasi vzdolž perona.

Enkrat.

Dvakrat.

Trikrat.

Štirikrat.

Deček pa ni rekel ničesar.

Vsakokrat, ko sem šel mimo njega, sem ga hotel vprašati, na kaj čaka ali kaj podobnega, ali glasu za to ni bilo nikjer. Tisti večer sta bila tukaj le dva goloba, lise na peronu in deček. Drugega ni bilo.

Morda mu bo ime Kharrybva ali podobno ali skoraj tako ali bogvedi kako. In morda bo imel kopico sester, bratov in enemu bo ime Svue. In Svue bo zelo zelo majhen, še manjši kot on, in še ne bo vedel, kako je tedaj prijetno, če jame padati sneg. In ko ne bo doma Kharrybva in ne bo doma mame, ki bo šla v trgovino po sedemnajst rozin, tedaj bo Svue šel gledat sneg na cesto. Rumena črta, ki deli cesto v dva svetova, bo komaj še vidna pod belo odejo. Svue bi si lahko tudi iz okna ven ogledal cesto in sneg na njej, kajti okno je bilo tik nad cesto, ali Svue si hoče ogledati vse natanko in od blizu. In ko bo ogledoval, seveda ne bo razumel vsega; in zvečer bo vprašal atka, zakaj na primer je rumena črta sredi ceste. Zakaj je rumena in tako dalje. Da, tako bo naredil Svue in oče bo vse povedal in Svue bo rekel: »Aha, hm, he.« Ali tedaj bo pridrvel motor, zavornice bodo zakričale…

In Svue še nikdar ni slišal kričati zavornic in ne bo vedel, da so kričale zaradi njega.

Pritekel, zataval bo oče na cesto. Imel bo Svue zelo rad. Motor je ubil Svue, bo ugotovil. Potem bo pokleknil in bo lovil z rokami in ko bo ulovil Svue, bo tekel z njim na vlak in bo zmajeval z glavo, da bi ne bilo res, kar je ugotovil, in bo rotil še ljudi, naj rečejo, da ni res. V bolnico, samo brž v bolnico. In ljudje bodo vstajali s sedežev, stezali vratove, a atka ne bo sedel in ljudje bodo gledali njegovo krvavo roko, neprestano njegovo krvavo roko in dete na njej. Njega ne bodo gledali. Nato bo dirjal s perona slepo v ulico. V bolnico, samo brž v bolnico.

In Kharrybva bo zdaj čakal, da se atka vrne – – –

In čez dolgo se bo atka res vrnil. Kharrybva bo pristopil in bo rekel:

»Atka, kako je s Svue?«

»Hudič!« bo rekel atka.

Nisem se ganil.

Tudi deček se ni ganil. Delal se je, da res čaka na nekoga in ga ne bo nehal čakati. V vlaku so gorele luči, a ljudi ni bilo nikjer. Nakrat je mož v beli suknji pritiščal od nekod voziček.Tiščal ga je pred seboj skozi sneg vzdolž vozov do kraja, kjer je stala drugače lokomotiva. Nocoj je bilo tam prazno. Tudi v bližini ni bilo nikjer nobene lokomotive. Tam se je obrnil in tiščal voziček nazaj ob vozovih. Ni rekel besede vso pot. Ko bi bilo nocoj vsaj nekaj več tukaj, kakor samo dva goloba, lise in majhen deček, bi kričal:

»Saure Drops, Schokolade, Schnitten,

Wurstsemmel, Bier, Limonade, Eis…«

Tako pa je samo molčal.

Nihče ni kupil česa. Prvič zato ne, ker mož ni rekel besede vso pot, in drugič zato ne, ker ni bilo nikogar v vlaku.

Prišel je drugi mož s časopisi v naročju. Ko se je zazibal mimo mene, sem se moral obrniti. Njegova sapa je močno dišala po kislih kumarah. Videl sem, da je bil že zelo star. To in pa tisto o kislih kumarah, več si nisem zapomnil o njem. Molče je šel vzdolž vlaka in zopet nazaj. Ni prodal ničesar.

Slaba kupčija.

Prišla je starka; bilo je zelo težko, kar je nosila. Hodila je zelo počasi, nevsiljivo in prijazno je govorila, in pri vsaki besedi je držala nekaj k oknom kupejev. Dasi ni bilo človeka nikjer, je podržala tisto k vsakemu oknu in se celo za trenutek zaustavila:

»Schöne Blumen, Blumen für die Toten«.

Blumen für die Toten – – –

Videl sem, da je deček pristopil in kupil.

Spet ni bilo ničesar več tukaj, razen dveh golobov, kvadratnih lis na peronu in dečka. Goloba si nocoj nista imela ničesar povedati, le včasih sta se z ramo obregnila drug ob drugega. Drug drugemu sta si otresala sneg.

»Na koga čakaš?«

Glas, ki me je vprašal, se je znašel tik pred menoj. Deček je stal pred menoj. Spomnil sem se, da sem to hotel vprašati sam, a ni bilo nikjer glasu za to. Bilo mi je težko v duši, ne vem, morda je bil to strah.

»In na koga čakaš ti?« sem rekel tiho.

Mislil sem, da bom v tem trenutku slišal vso zgodbo o Svue. Ali deček ni rekel ničesar. Počasi se je rušilo v meni. Ni mu bilo ime Kharrybva in ni imel nikogar z imenom Svue in ni bilo na vsem svetu nikjer zgodbe o Svue. Pred menoj je stal nepoznan deček, ki ga nikdar več v življenju ne bom srečal; prišel je samo, da bi skupaj preživela en sam večer, potem pa bi se razšla vsak na svojo stran. In če ga bom kje srečal, ga ne bom poznal.

Njegove svinčene oči so me od spodaj pogledale. Njegove težke, črne trepalnice so česale sneg. Oba sva čutila, da se je v samoto tistega večera nagnil praznik vseh svetih.





Odprte ustnice




Na cesti so se vsak trenutek rodevali vrtinci prahu, se lovili za avtomobili, ostajali še nekaj časa v zraku in zamirali pod okni Elizabetinske bolnice. Včasih je opletlo s krilom krog njenih kolen in ga lepilo k telesu. Imela je rožasto krilo in bilo je zelo rožasto in je šumelo v pišu. Nadalje sandale in bose noge do kolen. Lasje so se lesketali na cesti.

Stegnila je roko in avto je ustavil.

Bil je zelo slične barve kot njeni lasje in se je bleščal v soncu. Počasi in komaj slišno je pristal ob deklici, bil je zelo odličen avto. Njeno krilo je bilo zelo rožasto in se je končavalo tik nad koleni, ko je lezla v avto. Na cesti so zapredli novi vrtinci prahu.

Avtomobili so se pogostili, zdeli so se vsi nedostopni, vse preveč zaprti vsak v svojo zgodbo. Vsi so neobzirno hiteli in piskali in vzdigovali prah. Sedla je poleg njega ob volan. Stegnil se je preko njenih kolen do vrat in jih s treščem zaprl. Pri tem se je moral nagniti čisto do nje, tako da mu je roka ležala čez njena kolena. Njen dih je ujel na desno lice. Bil je topel dih.

Bil je dan ob petih popoldne.

Daljava je že vonjala po vigredi in po neusmiljenosti voznikov in iz oken elizabetink je dišalo, kakor diši iz vseh bolnic. Bilo je še mrzlo in ura v elizabetinskem zvoniku je bila točno pet. Ura je gledala proti semenišču in semenišče je gledalo v uro. Nasproti bolnici so bili Tarmanovi plašči. Onkraj Elizabetinske bolnice je visela mestna kurilnica pod zubljem saj, ki so dežile po vsem mestu. Iz pustinj mestnih streh so se dvigali zdaj večji zdaj manjši zvoniki. Za njimi je šumel gozd v vigrednem hlepenju, zadaj so ležali vrhovi. Imela je rožasto krilo in bilo je nad vse rožasto. Bilo je točno ob petih popoldne, v zraku so bile že sence. Bile so težke, spodobno so pronikale nizdol in dimnik mestne kurilnice je ravno v tem času valil zavoje saj in gmote po mestu. Za njimi je šumel gozd v vigrednem hlepenju.

Zavozil je sredi vozišča.

Vrtinci prahu so planili za njima kakor psi.

Na elizabetinskem vrtu so se sprehajale nune v belih ovratnikih in molile iz debelih knjig za svoje bolnike in za vse one, ki bodo danes umrli na cesti. In na semeniškem vrtu so semeniščniki v globokih talarjih bili žogo in si kričali neslane opazke. Mrgolelo je od povprečnih, vse preveč povprečnih, srednjih, z vsem zadovoljnih semeniščnikov in od skričanih neslanosti. On je medtem zapazil poleg sebe prijeten vonj po parfumih, vabljiv šum njenega krila in trenje njenih nog. Ona se je razgledala in zapazila v avtu nekaj zavojčkov, dežnik, zemljevid in papirno vrečico s pomarančami. Vse to je ležalo za njima na sedežih. Ko se je razgledala v avtu, sta že drčala skozi podmostje ob vogalu semenišča. Votlo je zabučalo, kot bi udirale vode v nižino brez dna.

Malo za podmostjem se je cesta zaprla na široko.

Svet v vsej širini je letel desno in levo mimo njiju. Deklica je gledala zdaj njegove roke, ki so se oklepale volana, gledala zdaj volan, ki se je bočil v njegovi dlani, njegovo suknjo in brazde, ki so nastajale na rokavu pri sukanju volana in se spet uravnavale po ovinkih. Gledala je, ko je sklepal in zaviral in prestavljal, kajti zdaj je bil čas, da je gledala; nadalje njegov profil, njegovo čelo, njegove oči in črne trepalnice nad njimi in nemir v njih. In ko si je vse ogledala na njem, se je primaknila k njemu in dala svojo roko na volan, tja, kjer je ležala njegova.

Začutil je toploto na koži in zelo dobro mu je delo, in spomnil se je svoje žene in ni umaknil roke, ne se začuden ozrl. Razumel je. Sploh je vse razumel. Potem se je domislil, kako je mogel to razumeti. Zatekel se je v spomine. V spominu je posegel še dalje nazaj, in mislil je povedati, da je imel že vedno rad avto-stopovce, da je tako spoznal svojo ženo, da vedno rad obstane, ker ga to spominja na njegovo ženo, in mislil je povedati še vrsto stavkov z »moja žena«, ali takrat je moral sukati volan. In ko je bil ovinek že daleč za njima, ni mislil več na to. Tako ni rekel ničesar, povrnil se je iz sveta spominov, užival je toploto, ki ga je omamljala. In smejal se je kot takrat, ko je vozil dekle in mu je bilo jasno šele čez čas, da vozi svojo ženo. Takrat je zavozil v stran, daleč v stran v grmovje, in ona se mu je smejala in bila sta zelo sama ves večer. Imela je rožasto krilo in bilo je nad vse rožasto. Ves čas, ko se je pretakala toplota z njene roke v njegovo, je mislil na svojo ženo in na Eriko. Erika je bila stara pet let, njeno krilo se je končavalo daleč nad koleni in njemu je pravila ata.

Trudoma se je zavedal, da mora odcepiti cesto.

Odcepila sta se od proge in zavila na desno. Voz je rinil po ravnem asfaltu, na cesti je ležala brana molka in tovor tišine in krsta miru in prgišče samote. Ležali so drobci večnosti, in v daljavi so bila drevesa, in desno so bila drevesa in levo so bila drevesa in na cestsi je obtičala brana molka.

Bilo je pozno. Ob cesti se je utrnila pesem večernih trav, hiše so se spotikale ob razkrtanih zemljiščih in cepale vznak v mračna polja. Čutil je veliko trudnost v svojem telesu.

Misli so mu uhajale skozi šipo avtomobila. Erika je imela pet let in mu je pravila ata in njegova žena je nekoč nosila rožasta krila. Pesem avtomobila je tonila. Na nebu je veter mlel megle, da je tekla rdeča kri. Jata bakrenih golobov je zajadrala nizko nad sivimi hišami, na perutih je odsevala kri zoranih megel.

Sredi ceste so bile odprte ustnice – – –





Prazne roke




neznanemu dekletu

pesem mojo

bom kot nemo prošnjo

prižgal pred pragom

tvojega srca

darle niko



Mimo gledališkega parka je utripala jata zelenih korakov.

Vroča reka ljudi je naraščala. Ljudje so prihajali iz ozkih uličnih rokavov in se spuščali v drvenje po glavni progi. Imeli so aktovke pod pazduhami in nekateri sklonjene glave. Skozi stekla uradov in prodajaln in govorilnic so se motali zadnji na pločnike.

Bil je konec petinštirideseturskega tedna. Za konec petinštirideseturskega tedna so se kolesarji nagibali daleč čez krmila in komaj zbalansirali kolesa skozi zgoščene ceste.

Čez pol ure je poleglo. Petinštirideseturski teden se je končaval. Začelo je zmanjkovati ljudi in vozil. Košček mesta je sproščeno zadihal. Na ulice se je vračala ubranost aprilskega večera.

Nebo je bilo umazano na cesti. Polovica ceste se je svetila, v drugi polovici so bile naravnane črne hiše in nebotičnik. Nebotičnik je zajel vso cesto in še del parka. Bil je iste barve kot nebo, le nekoliko svetlejši in bolj razrvan od oken in balkonov. Nebo je bilo enolično lužasto.

V parku so dogorevale violetnovoščene sveče na bezgovih grmih.

Sedla je na drugi konec klopi.

Klop je bila dolga in med njima je bilo veliko zelenega prostora. Bilo je plavotiho v parku. Cesta je bila umita vsega ropota. V češnjah so goreli solzeni ognji, topoli so bučali in se stezali iz parka. Na njuni klopi je bilo veliko zelenega prostora. Gledališče je stresalo lilaste sence v ribnik. Sivomlečne breze so rasle ob robu in se bočile v kostanjenino v njenih očeh. Na brezah so se ponujale izrezane začetnice imen v poljub.

V parku je bilo zelo plavotiho.

Nemela sta vsak na svojem koncu klopi in gledala v vodo in v gledališče. Zelen prostor med njima je bil nad vse zelen. Od gledališča in iz vode je gledalo nazaj. Nebotičnik za njunimi hrbti je mežikal v mraku. Bil je visoko razpotegnjen nebotičnik. Na vrhu so pili ljudje Coca-Colo za pet šilingov in pol pod strehami z napisi Kava Arabia.

Na stene gledališča so se zapodile svetilke.

Ko se je dvignila, je zamedel dež na strehah s Kavo Arabia. Zmeden se je ozrl vanjo.

Na klopi je zazijal velik, prazen zelen prostor.

»Lahko noč«, je rekla.

Ko je rekla, je bilo akvarelnasto njeno krilo in zdaj je še več zelenega prostora zrlo s klopi. Na njen obraz se je prislonila svetloba. Bil je droben obraz, porjavel, in svetloba je komaj ujela prostora na njem.

Nehote je stekel za njo in zavil v temi krog brez. Onkraj brez ob pročelju svetilk mu je prišla nasproti. Njene ustnice so legle med njegove dlani, zajel je njene lase in pogreznil svoje prste. Pogled mu je zaneslo v kostanjenino v njenih očeh. Breze so stale poleg njiju, izrezane začetnice imen so se ponujale v poljub. Zelen prostor na njuni klopi je zaprl oči v njiju. Njuni senci sta trčili v vodo, se prepojili druga z drugo in se spustili v dve smeri.

Imel je prazne roke.

Imel je prazne roke.

Ozrl se je, ko je bila že daleč za gledališčem. Imel je prazne roke. Stekel je nazaj v njeno smer. Zajelo ga je mrčanje dreves in mu vzelo pogled. Imel je prazne roke. Park je bil prazen, na cesti so se urinili redki potniki pod violičasto vzbočenost dežnikov. Nikjer se ni ganilo. Klopi so medlo odlesketavale.

Nekje visoko nad drevjem je svetilka kazala pozno uro, črno lino in košček zidu. Mimo gledališča se je vlekla železnica skozi dež. Ljudje so ždeli ob šipah v dežnih

plaščih in ni si mogel misliti, da bi bili kdaj vrezali črke v brezovo skorjo. Komaj se je ozrl po njej, je zadrdrala mimo, in spet se je nabirala deževnica v tirnicah. Imel je prazne roke. V parku je čakal zelen dež v razprtih očeh klopi.

Ljudje so se nizali v gledališče.

Na gola ramena se je naslanjala luč ob vhodih. Moški so bili vpeti v gumbe kravat. Šel je mimo njih čez cesto in se pritisnil k suhemu zidu. Dež je rahlo padal. Bila sta sama, on in dež. Imela sta prazne roke. Po nebotičniku so se naravnale črne praznine in violetna zehanja.





Komaj zgodba




Umrla je deklica v maju.

Majhna deklica s kratkimi lasmi in čisto rjavimi očmi.

Na svojem prvem večeru, ko jo je hotel imeti zase.

Šla je. Iskanje stez v rženi mrak na tleh, nenasitljivost njegovega bedenja na pragu njenih oči, sveženj objemov njunih čel, razpuščeni lasje na tnalu njegovih ustnih, in zdaj je umrla. Odšla je po aveniji smrtnosti mimo spomenišč njegove smaragdne ljubezni, mimo poddežniških čakanj pred cerkvijo, kratkomalo mimo vsega.

Škoda.

Ob robu gozda jo je hotel imeti zase. Legla sta ob njivi plavega klasja. Njive razmetane po ravnini so se utrinjale pred njima z razprtimi brazdami. Vonjalo je po prsti na plugih. Bil je rdeč zrak v zraku. V meglah nad Dravo so ugašale sloke. Veter je majal negodno klasje hiš in razpok v ilovici in gazi v sinjino njive. Bil je večer pripravljen za njiju. Bil je večer z oazami spočetih luči v oknih in prvih odzvonkov živine. Hiše so ležale nizko sklonjene v grapi pod rdečim zrakom. Ob robovih gozda so se zbirale tišine v jato vroče krvi.

Imel jo je zase in zdaj je umrla. Sredi maja in sredi nasmejanosti. Na predpražniku njegovih misli. V poplavi njunih krvi. Iz družne posesti, zlite v prostore brezdanjosti. Med zanihanjem predanih čutov v nasladno nedojemnost trenutka. Ob robu njive sredi njenega stika z gozdom. In sredi dihov uprtih ob stebre rdečega neba.

Škoda.

Jutri bo šel na grobišče. Potem, ko bo vse mimo, ko ne bo nikogar več na grobišču. Postavil se bo k zidu in čakal, da bo grobar naložil dovolj prsti na njene prsi. Tako majhno življenje in toliko prsti na prsih. In toliko tišine na grobišču. Skušal bo prenašati in spravljati v svoje prsi. Srečaval se bo z razpaljenostjo gomil. Predstavljal si bo ljudi in njihova spačena usta in njih z lesom pokrižan strjen jok. Skozi odšepanje njihovih korakov bo zazevala tišina v vratih. Čutil bo, da je zdaj vrsta na njem. Moral se bo utrniti od zida.

Izmotal se bo od zida in šel ven na cesto.

In šel ven na cesto.

Njegova samota bo odjeknila v jeklene nasade posiljenega pozabljanja.

Večer je prihajal z veliko belino. V belini so se rodevale podobe in se zatekale v prostor ob robu njive. Razpostavila mu je svoje srce, začela je razumeti prihajanje njegovih rok. Zblajen pohod njegovih rok na grobišče bo ostal zdaj. Od vsega bo ostalo le to in nekoliko spomina. Grmada pohodov in čisto malo spomina.

Škoda.

Šel je po cesti nasproti večerni belini. Grobišče je ostajalo za njim v nedoglednosti. Iztrgala se je čez njegov prag, se umaknila pred njim v tesnobo ukročene prsti. Nametali so prsti na njene prsi in tišine na njena usta.

Škoda.

Razprostrl je svoje žalovanje po cesti.

Ko se je vračal skozi park, so vstajali dnevi v sivosvetlo sedenje deklet po klopeh.





Ljudje iz vlaka




Odgnite megle so letele proti zemlji.

Letele so na lokomotivo, na kupeje, na most čez Dravo. Ljudje v kupejih so izdihavali trioglate dihe, razmetavali kvadrataste poglede, razpolagali z večnadstropnimi besedami. Vlak je zagrizel v mostovje, ograja se je potegnila mimo, na strehi kupejev je zaigrala golota teme. Lahni prameni so ponašali drobtine svetlobe na zunaj.

Zunaj so bile vrane in noč. Vrane so zakrakale, umerile tek v nižino in zakrakale vnovič, ker so zagledale mrtvo srno v dravskem močvirju.

Megle so se vlačile in bile so segnite megle. Bile so težko razločljive od noči. Vrane so obnemele, morda so še preletele močvirje, morda so se naslonile v Dravo. Tudi vrane so bile težko razločljive od noči.

Kupeji so bili grozno dolgi in polovica sedežev je bila praznično prazna. Ljudje so imeli paralelne lase in paralelna čela in ovalne duše in štirikotne misli. Prislanjali so čela k šipam, na šipah so nastajali madeži. Čutili so hladnost in goloto teme na čelih.

Zdelo se jim je celo, da so zagledali zunaj nekje oblike. Bile so zabrisane oblike treh križev. Na križih ni bilo nikogar, bili so polomljeni križi. Križi niso bili križi, kajti veter jim je snel prečne trame. Bili so stebri, to se pravi, bili so samo telefonski drogovi ob cesti. In na telefonskih drogovih ob cesti ni bilo nikogar.

Kmalu so švignili mimo. Noč se je zvila v kepo prsti, Drava je molčala, dravsko močvirje se je pogrnilo s smrtnim čakanjem. Morda je čakalo na vlak in na one ljudi z ovalnimi dušami in paralelnimi čeli in štirikotnimi mislimi.

Bilo je neznosno čakanje in zemlja je bila zvita v kepo prsti.

Vlak je začel ustavljati.

Ustavil je brez glasu. Na progi ob njem je ustavil vlak, ki je prišel nasproti. Snopi luči so se otipavali in se sprijemali. Drugače je zamrlo sleherno gibanje. Svet se je skrčil, da bi ga lahko vsega objel z dlanmi. Zemeljska obla je zdrknila skupaj, ker je za nekaj ur zašlo sonce.

Vlaka nista dolgo stala.

Prvi je peljal vlak, ki je prišel nasproti. Snopi luči so se začeli presekavati, čez kratko so utihnili docela. Vlak se je pomikal skupaj, zadnji vagon se je zlil z lokomotivo v eno. V dalji se je sopeča pika kotalila v nebo Drave.

Prejšnja tema je oglušno legala na tirnice.

Potniki so dremali.

Zunaj je še dolgo letela zemlja skozi zrak, preden se je zasvitalo. Ljudje so se prebujali. Zadihali so v trioglatih dihih in zamahali s kvadratastemi pogledi. Izza ovinkov se je kotalil dan. Kupeji so ga bili polni.

Bil je veliki petek.

Po tleh so bile kepe svetle ilovice.

Koče so spale.





Od štirih naprej




Cesta je bila črna od dežja. Dišalo je po vodi, po strešnih žlebih, po odtajanih barvah in po kanalih. Na cestni svetilki je visela ozka tančica svetlobe. Nizdol ob svetilki se je nizal dež. Hodili so mimo, vsak večer. Obrazi s pregrajami zelenih pozab. Mimo cestne svetilke, mimo golobjih straženj ozimzelenih poželenj. Nekateri k ženskam. Nekateri na delo. Nekateri čakat ljubezni. Nekateri na šah v postajno restavracijo. Vsak večer.

(»O ti sladki polž«, je rekel šahist z ogromnimi očali. Bilo je zvečer, vendar šahist še vedno ni snel sončnih očal. Noben večer ne. Teh velikih sončnih očal.

»Kaj se pravi: O ti sladki polž?« je rekel drugi šahist in preskočil kmeta s konjičkom. Takrat pred postajno restavracijo ni bilo žive duše. Razen trave, ki se je talila na komolcih žgočih oči, ni bilo žive duše pred postajno restavracijo. Vrsta je bila na šahistu s protisončnimi očali. Nasmehnil se je in s tekačem odvzel konjička.)

Vsi so odhajali nekam. Vsak večer. Samo nekateri niso imeli iti kam. Ustavljali so se ob svetilnih drogovih. Zato, ker niso imeli iti kam. In to vsak večer. Redno.

Ampak danes ni bilo nikogar onih, ki so odhajali nekam. Onih s svojimi jasnimi cilji. Nikjer žive duše. Danes je bila cesta črna od dežja. Pogledi so se lepili v črnobo, tako je bila črna. Zato ni bilo nikogar. Na strehe se je zvrnil dež. Od streh se je odvijalo predivo noči naravnost v ulico.

Čisto ob desnem kraju ceste je bil eden. Ampak ta ni živel več. Že od včeraj od štirih dalje ne. Odkar se je utopil. Od takrat ni živel več. Samo tukaj je bil. Ob desnem kraju ceste v soju medle svetlobe. Vendar že dolgo ni živel več. Samo tukaj je bil.

Nakrat je bil še nekdo tukaj. Ko je dospel pod soj svetilke, se je spotaknil ob nečem in padel. Čez onega na tleh, ki je bil samo tako tukaj in ni živel več. Onega od včeraj ob štirih.

»Tukaj je nekdo«, je rekel tenak glas in se začel vroče pobirati. Bilo je zelo majhno, ko se je pobiralo. Majhna deklica. Bosa in brez predpasnika. Kar tako v krilu. In bosa. Sicer oni na tleh, ki je bil samo tako tukaj in ni živel več, ni takoj spoznal, kdo se je spotaknil ob njem. Ampak po načinu, kako je padlo, je sklepal, da je majhna deklica, ki se vrača domov. Z dežnikom. In s torbico češenj. Med preče čisto malo osvetljenih zastorov za šipami. Tja. Domov. V krilu kar tako. In bosa.

Vstala sta. Deklica kar tako v krilu. In oni, ki je bil samo tako tukaj. Oni malo težko, kajti odkar ni živel več, je vstajal zelo težko. Dež je plivkal po cesti, se razlil pod korakom, se zvračal od streh. Bila sta zelo mokra. Oba. Tudi utopljenec.

»Dolgčas tukaj, kaj?« je rekel utopljenec. »Takšna ura. Jaz grem domov. In ti?« Jaz grem domov, je rekel, je pomislila deklica, zraven pa je ležal na tleh in jaz sem se spotaknila ob njem.

»Jaz grem tudi domov«, je rekla deklica v krilu kar tako.

»Potem greva skupaj«, jer rekel utopljenec od včeraj ob štirih. »Jaz grem tudi domov«, je še rekel mrtvi s poudarkom, preden sta šla. Cesta je bila črna in oči se niso mogle privaditi. Dež je lil in soj svetilke je pešal v gošči. Šla sta. Oba. Utopljenec, ki je bil samo tako tukaj, in deklica kar tako v krilu. Hodila sta nekaj časa. Utopljenec malo težko. In deklica nekoliko s strahom. Njen dežnik je butal v njegova ramena. Tako blizu skupaj sta hodila. Oba domov. Tudi utopljenec. Hodila sta in nikjer se ni svetlikalo. Dolgo nobeden ni rekel ničesar. Ne mrtvi in ne deklica. Čez čas je rekel mrtvi:

»Imaš očeta in mamo, ne? Lepo ju pozdravi. Od mene!«

»Bom«, je rekla deklica in kar nič je ni bilo strah. Domov greva, je pomislila. Oba. To je lepo, da greva oba domov. V takšnem vremenu, je pomislila.

»Veš, jaz ne živim več«, je rekel mrtvi. »Od včeraj popoldne ne živim več. Od štirih naprej ne. Utopil!«

Deklica je skušala premisliti, kaj to pomeni. To mora vendar nekaj pomeniti. Skušala je premisliti. To mora vendar nekaj pomeniti. Oni, ki je bil samo tako tukaj, je rekel hitro:

»Sicer pa ni vredno, da bi pravil. Vse skupaj ni vredno, da bi pravil. Vse je tako brez pomena, ni nič posebnega. To nikogar ne zanima. Veš, jaz sem čisto brezpomemben utopljenec. Nepoznan. Skorajda brez imena. Ne, nič ne bom pravil.«

Ampak to mora vendar nekaj pomeniti, je pomislila deklica. Le kaj more to pomeniti, je pomislila deklica. Le kaj more to pomeniti?

»Ampak saj živite, saj govorite z menoj«, je rekla.

»Vse je tako preprosto. Veliko preveč preprosto, da bi pripovedoval. Zato ni vredno, da bi pravil, te dolgočasil. Nepomembno, sem že rekel.«

Oni od včeraj je uprl svoje telo na poglede v črnolepljivo zmes teme in pocestnega dežja. Pogledi so se ošibnili, tako je bilo težko njegovo telo. Hodila sta že dolgo. Mrtvi malo težko. Odkar se je utopil, je hodil malo težko. Mogla sta celo razločiti nekatere predmete.

Nekaj kakor hiše. In kakor zidovi. In kakor pesek za človeška usta. Na obeskih sluzastega časa.

»Tako preprosto«, je spet rekel oni od včeraj ob štirih. »Gledam pri oknu. S četrtega nadstropja. Dol na cesto. Takrat zagledam, vidim. Dol moram, pomislim. Potem stečem skozi vrata, tečem čez hodnik, nizdol po stopnicah. Tja. S četrtega nadstropja. Tečem. Vedno samo nizdol po stopnicah, in še samo po stopnicah. Pritečem na cesto in takrat ni nikogar več na cesti. Stojim na cesti in nikogar ni tukaj. Vse prazno. Nikjer nič. In jaz sem tako tekel. S četrtega nadstropja. Po stopnicah. In zdaj ni nikogar na cesti.«

V oknih spolzke zemlje se je ustalil dež. To mora vendar nekaj pomeniti, je pomislila deklica. Skušala je premisliti. Saj to mora nekaj pomeniti. To ja ni tako brez vsakega pomena, je pomislila.

»To je pravzaprav že vse. Sicer pa je to tako nepomembno. Sem že rekel. Ni vredno, da bi pravil«, je zaključil oni.

»In koga sta videli na cesti? S četrtega nadstropja!«

»Saj to je tisto, kar je tako smešno. Da ne vem, kdo je bil. Ampak bil je nekdo, to vem. In moral bi ga dobiti. In radi njega sem letel. Letel. S četrtega nadstropja radi njega. In potem ni bilo nikogar. Ampak vse to skupaj ni vredno, da bi pravil. Jaz sem samo nepomemben utopljenec.«

»Ampak saj vendar govorite, hodite, živite«, je rekla deklica v krilu kar tako.

»Da, in potem so me našli«, je rekel mrtvi. »V vodi. Drugi dan šele. V vodi. Ugotovili so, od kdaj me že iščejo, kako dolgo, koliko bo to zneslo, mislim stroške in tako dalje in tako dalje. Nazadnje so ugotovili, da sem se utopil. In da je že šestnajst ur od tega. Odkar sem se utopil. Ampak to sem ugotovil vse že sam. Torej nič novega. Potem so me potegnili iz vode.

Po šestnajstih urah. Iz vode. Potem, ko sem se utopil pred šestnajstimi urami. Torej včeraj ob štirih.«

Moj Bog, kaj more li to pomeniti, je pomislila deklica v krilu kar tako brez predpasnika. To mora pač nekaj pomeniti, kar tako povedano to ni. Skušala je premisliti. Da, nekaj mora to pomenit.

»To je izvrstna šala od vas«, je rekla, »kako ste si jo mogli izmisliti?« Smejala se je in dežnik se je tresel v njenih prstih. Ne, to je res izvrstna šala, je pomislila. Njen dežnik je ves čas zadeval v njegova ramena. Dolgo. In tik ob njem. Tako blizu skupaj sta hodila. Mrtvi od včeraj. In deklica v krilu kar tako brez predpasnika. In bosa. In v takem vremenu.

»Le kje ste si izmislili to šalo. Ne, le kje ste si jo izmislili. Moj papa bi se smejal, da bi se zlomil od smeha. Ta se vedno tako rad smeji. Ampak to mu bom povedala. Ne, kje ste prišli na to misel?«

Stopala sta po črni cesti. Sama. Brez žive duše. V hišah še nihče ni prižgal luči. Čisto malo osvetljeni zastori za šipami se še niso videli. Oni od včeraj je še mislil povedati, da se očka ne bo smejal. Pa je rajši molčal.

(V postajni restavraciji sta še vedno igrala šah. Šele tretja igra. Vrsta je bila na šahistu s protisončnimi očali. Nasmehnil se je, prestavil figuro in zaklical: »Šah.«

»O ti sladki polž«, je rekel drugi šahist in se začel braniti.

Sicer pa ni bilo blizu žive duše. Razen trave, ki se je talila na komolcih žgočih oči, ni bilo žive duše pred postajno restavracijo.)

Zavila sta nekje s ceste in stopala navzdol. Kakor po stopnicah. In vedno samo po stopnicah. Dol na cesto. Molče in drug poleg drugega. Utopljenec od včeraj ob štirih popoldne. In deklica v krilu kar tako brez predpasnika. Oba domov. Pred vrati sta postala. Za vrati je bučalo. Mrtvi od včeraj je potrkal. Nekdo je odprl in oba sta vstopila. Utopljenec od včeraj od štirih dalje. In dekle. V prostoru je zelo bučalo. Hodila sta počasneje. Oba. In drug poleg drugega. Utopljenec od včeraj od štirih naprej. In dekle. Dekle danes od večera naprej.





Perspektive z ljudmi




Od kolodvora do mlekarne neprestano nihava broj ljudi. Vsak dan od zgodaj zjutraj, ko je dan še tešč, preko obokov dneva v prodore noči. Pustim se nihati od toka, podam se v središče prepiha, da bi se poljudil, se pocestil, se pokolodvoril, se raznebil, se upeščil, se zaščitno otočil, se ovonjil. Kajti ta vmesna proga je točišče raznih vonjev iz vseh smeri, ki se točijo v skladnosti, ki iz nje dobivljajo vsi ljudje in predmeti svoj vonj. Diši po miri in kadilu Gorij, po svetlobi pesmi razliti v šentjanžko ravan, po povodni deklici, ki se odvija iz globeli Drave in duhti v peščenoožgani breg Apač, po Selah in po težkem selskem brinju, ki se omagano razvleče v vsepovsoden zajem izžejanega vetra v fantovski krvi, iz kakaa, ki diha deklici v obraz, diši šokoladnost ljubezni, in iz vsega tega človeškega nihanja začarana, zakleta vas.

Z okrogle belomarmornaste mize vlečem vase kakao. Kradem si sladkost vanj, z rokami si trgam vročino od skodelice, kajti na cesti ščipa mraz. In jaz bom moral kmalu ven na cesto. Ob sosedni mizi si deklica namaka obraz v dihu kakaa. Zdi se, da je postavila svoje telo na ogled. Svoj hrbet je odložila k zidu, njeni kolki stopajo iz telesa, v odprtino njenega plašča drsi vonj kakaa. Za odimljenimi čašami, za naplavljenimi ljudmi roke zastonj stikajo za zaboji toplote.

Zunaj nihajo ljudje tisto vedno enako, staro, udomačeno nihanje, ki je prevsakdanje, da bi moglo biti še vsakdanje. Zakleti so v usodo brezodmornega ponihavanja sem in tja. Ampak danes bom utrgal vse ljudi tej usodi.

Postavim se ob vogal in začnem devati ljudi v svoje telo. Po vrsti segam za njimi, rešujem jih in jih devam v svoje telo. Ko se v razredčenosti izmikajo mojim očem, iščem za njimi s snežnim plugom svoje volje. Vso mesto in vse ljudi bom vzel s seboj. Še jih najdevam, še vedno jih devam vase. Potem zmanjka ljudi v mlekarni, na pločniku. Nihče več ne niha od kolodvora do mlekarne, prej znihano mesto je zdaj spraznjeno. Nekaj časa nihče ne bo nihal od kolodvora do mlekarne in nazaj, ker ne bo nikogar. Mesto bo ležalo prazno, dokler se ne vrnem, kajti vse ljudi imam v sebi, vse bom vzel s seboj.

Edino deklica ob sosedni mizi še ostane. Zazrcaliti se morava drug ob drugem, prirasti si morava bliže, zapleniti moram še njo v svoje telo. Ponovila se bo samo ona čudna in tisočkrat mlada zgodba, ki se vsaka začne ob samotnem voglu, tam, kjer je greh prebleščen v cestnih svetilkah, siv na hišnem zidu in dolgočasno grenak na podstrešjih duše. To še in potem bom šel iz mesta.

In ko odpiram zapornice, da bi se zlila deklica v neusahljivem slapu v moje telo, ustvarjeno nalašč za ljubezen, da bi me podomila, me posmislila, me posestrila in pobratila, takrat ni več prostora v meni. Natrpan sem z ljudmi, da ni več prostora. Tako ostane deklica zunaj mene, ne morem je dati v svoje telo.

Ampak danes kapam nazaj v mesto. Vse ljudi od onkrat imam v sebi, vsi so hranjeni v meni, posut sem z njihovo navzočnostjo. Danes se vračam, da se izpraznim, da vrnem ljudi cestam. Ljudje se bodo vsuli iz mene, iz kamnolomov mojega telesa se bodo nakrhljali in spet bodo nihali od kolodvora do mlekarne in nazaj staro ponihavanje in zasedali marmornaste mize v mlekarni v dihih kakaa.

Zalomim se v stebrih, stene popuščajo, ljudje se vsujejo iz mene. Prazen sem. In ljudi ni več v meni, spet sproščeno dihanje krog mene. Vrnil sem ljudi njihovim cestam in mestu.

Ampak to je žalostno, tako otožno. Vsi ljudje v meni so umrli. To je tako žalostno.

Umrle jih sesujem iz sebe. Glinaste oči imajo, usta so iz rdeče nepremakljive razpočene

ilovice, in oči so krogle iz gline, in usta dve pesti ilovice. In nikogar ni, ki bi komu sesal smrt iz

ustnic. Vsi so umrli v meni. Zapustili so mrtvaške odre, ti še stojijo v meni. Sami mrtvaški odri

stojijo v meni.

Od ljudi.





Brez naslova




Brez one ulice tam, in tam spet ene in tam še ene,

in brez vseh onih uličnih cevi, ki izbruhnejo ob koncih v skladiščno posodo za parke, in kjer se park nategne kakor gumi, kjer ležijo potem ulice iz napetega gumija druga poleg druge in vsak čas grozijo tleskniti skupaj, tam so že zopet sosedne ulice,

brez teh in brez tega, kar je v vseh ulicah in naredi ulice, da so ulice, in brez tistih zaporednih zdolgočasenih klopi po parkih,

in brez one deklice, ki se ustavi na poti domov in sklanja svojo majhno glavo nad ženski obraz, neki nikoli še videni ženski obraz, ki leži vznak na klopi in se mu nabira v ustih deževnica v lužo, kajti že ves dan dežuje, in že ves dan leži ženski obraz na klopi, in deklica ne more dopovedati temu obrazu, da dežuje, da zelo dežuje, da pada dež in da se to vendar nekaj pravi, če pada dež, da se to pravi, da naj gre domov, ženska, ker vendar ne more ležati tukaj na klopi kar tako, ko tako debelo dežuje,

brez tiste vsakdanjosti, ki z njo sprejema ženska na klopi novico, da dežuje in ki je deklica ne more razumeti,

brez tiste pepelnaste nagote, ki jo zida dež na ženskih prsih,

in brez tistega posmeha njenih tenkih rok, visečih čez rob klopi, ki visijo čez rob klopi kakor bele razpoke v noči, ki pa so samo majhen odsev, njene roke, samo majhen odsev onih velikih in mišičastih rok, ki visijo od meseca v mračno ulico,

in brez onega meseca, ki se vleče po nebu kakor cila bukovih drv,

in brez onega velikega polja, ki je večje od meseca in ki leži tukaj in je neizmerno v obročih ravnine in čigar obroči so utlačili vase zaboje ljudi,

brez teh ljudi, ki ležijo zdaj tukaj, vsi oni mnogi, ki ležijo tukaj, ravni kot zemlja, razpadli narazen v ostrogi niča, brez udov, kosti, ust in ozobja, brez oči, kože in glav in brez krvi, ampak ki ležijo vseeno še tukaj, daleč proč od bukovega meseca, nasuti in naveti po polju od peruti vetra, ki dela sence v jarkih,

in brez stokanja, ki prebada tla, ki so polna podevana z usti, usta poleg ust, tla iz samih človeških ust, ki so včasih govorila, poljubovala in so zdaj grozno široko odprta, nezmožna besede, in nasuta s prstjo, visoka plast grozno odprtih ust, ki pokriva polje, da nenehno zastoka kje iz prsti, zabite v vsaka usta posebej, tile zabiti prsteni žeblji,

in brez pepela, ki se trklja skupaj po ravnini, se sprijema najprej v šope, v svežnje, in si ga cele plasti odpenjajo s tal, pošumevajo, se sesipajo, stokajo, zdihujejo, se zgibavajo, rinejo v obliko teles in telesa vstajajo,

brez tega vstajanja oživelih teles s tal

in brez prihajanja od povsod s kladami ubitih in udušenih krikov, iz zemlje, iz vetra, ki diši po sežgani ženski krvi, iz jarkov v trumah in z rakvami prsti, uuu, same rjave rakve žebljaste prsti, uuu, in prsi iz ila,

in brez tiste množice, ki raste in narašča in postaja končno nepregledna in se bo vsak hip sprožila s polja v veličasten zmagoslaven pohod, v raztegnjen prš strohnobe,

brez tistih množičnih trum, ki grozijo zagnati krik na vse strani, zatajevan, tlačen, do zdaj teptan, ob prvi iskrici sprožljiv krik, ki bo narastel v grom in razdejal vse, kar se da razdejati in opustošiti, in ki bo okužil ves svet z resnico,

brez tistih trum, ki se potem res odtrgajo s polja, se začnejo porivati naprej, drsijo vedno hitreje, zlomljajo, podirajo in tlačijo, se slednjič spustijo v omotno drvenje plaza, ki se vali od tod, proč s tega polja, domov,

in brez tistega kričanja, ki je zdaj še daleč, zdaj že čisto blizu in ravno zdaj v vseh ulicah, na vseh strehah, na stopnicah in v sobah, ki komaj morejo vzdržati naval resnice, ki jo zborno izkričava množica, vso mesto in vsi predmeti so pokriti z njo, grozeča je in tako ubijajoča in prodorna, da se ljudje prvi hip zbudijo, zmedeno sedejo v postelji in trepetaje jamejo iskati gumbe za luč,

in brez onih, od iskanja gumbov za luč osamelih rok, ki iščejo tam, kjer ni nič in ne morejo narediti luči, te roke, ki so preokorne, da bi mogle narediti luč,

in brez tiste borne in prestrašene svetlobe, ki nastane, če ljudje na srečo najdejo gumb za luč,

in brez onih ljudi, ki potem še dolgo slonijo v posteljah in ne morejo spati, še danes ne, nikoli ne, in ki imajo neprestano luč ponoči, in ki bi tako radi spali in ne morejo, ker jim kričanje one množice iz skupaj natrkljanega belega pepela raznaša ušesa,

brez onih stopnic, ki se vanje zaletava kričanje in se ljudem zdi, da je nekdo šel po njih, nekdo, ki manjka v hiši, od takrat, ko so pobirali tlako kacetom, od takrat manjka marsikdo, ki že dolgo ni hodil po teh stopnicah in zato pozabil, kje naredijo ovinek in tako ves čas zadeval v zid, in to potem skozi celo noč in na vseh stopnicah v mestu, in pri tem puščajo ljudje svoje roke na gumbu za luč, da bi ne povzročili neprevidnega ropota, in poslušajo v neko prazno dozdevo razgretih možganov,

torej brez tega

in brez krematorijev,

in brez jarkov narejenih z ljudmi in s krampom v pocukrano potico zemlje

in brez onih dolgih ženskih vrst pred jarki, ki čakajo kakor vsak dan na delo, ki pa tokrat sicer ne bo več delo, temveč samo še nek zadnji boj, ki ostane človeku čisto nazadnje in se zaključi s tistim vpitjem za vratom, vpitjem, ki od zadaj seda na človeka, aaa, tako vroče seda na človeka tisto vpitje, in človeku že dolgo ni bilo tako toplo, kakor mu je toplo sedaj v tem vpitju, in to vpitje je krogla, tako vroča kot volnen šal, ena izmed tistih, krogla iz šala,

in brez plačila za to

in brez razkričavanja resnice v sežganih srcih, blagrovanih od ravensbrüške zemlje, zataknjenih komaj v prgišče ravensbrüške smrti, zamaknjenih v težo bruna, ki ga prekladajo v svojem telesu sem in tja, dan na dan ga prekladajo sem in tja, sem in tja, sem in tja po svojem telesu in ga ne morejo odložiti, tega težkega bruna v telesu,

brez vsega tega,

ne, brez vsega tega se nikoli ne vračajo mrtvi iz Ravensbrücka.





Napis




Človek, ki je veliko doživel in se mu je le malokdaj dobro godilo, je hotel, da bi mu bilo zadoščeno. Bilo je zgodaj zjutraj in zunaj je bila raztezena pozna jesen. Človek je oblekel siv plašč in z začudenjem zapazil, da ga njegovo telo ne napolni več, da se mu glava zgublja v delti ovratnika, da mu noge preveč klopotajo v njem.

Ampak ker ga je že vzel iz omare in posebno, ker je bil to edini plašč, ga obdrži na sebi. Poda se ven na ulico; v ropotu prometa je vesel, da ljudje ne slišijo, kako klopočejo njegove noge pod prevelikim plaščem.

Pred veliko, nad vse visoko hišo obstane. Obstane samo zato, ker je hiša tako silno velika in visoka. Stene so gladke kot šipe, okna gosta in visoka in bleščeča v zgodnjih urah. Sonce še ni bilo vzšlo in ob vhodih gorijo še svetilke.

In ker že stoji pred hišo in predvsem, ker že stoji dolgo časa pred hišo, slednjič vstopi. V visokem stopnišču prikliče klopotanje njegovih nog iznenadeno skupino ljudi na dan. Prestar sem za te noge, prestar, in ne bi smele tako klopotati. Ljudi razburjam z njimi. Vrata se začnejo odpirati in človek spozna po enotnosti obleke, da so vratarji. Pove jim in pri tem se ozira od enega do drugega, ker jih je toliko, da bi rad nekaj prosil, da bi namreč rad, da bi mu dali zadoščenje. Vratarji se čudijo njegovi prošnji in zgodnji uri, češ, da še niso srečali takega prosilca, ampak slednjič mu povedo, da je stvar malo čudna, da pa je na pravem mestu in da bo dobil zadoščenje, da je urad za zadoščenje v tej hiši, kakor so v tej hiši tudi vsi drugi uradi za vse druge stvari, samo da bo moral čakati, da pride na vrsto, ker je tukaj silno veliko prosilcev.

Ampak človek je stal dolgo zunaj in ni videl nikogar, ki bi bil zavil v to hišo. Nasprotno, nekateri so naravnost začeli hiteti, ko so dospeli v bližino hiše, in šele potem, ko so bili že mimo, so upočasnili korak.

Ampak človek ne reče nič. Vesel je, da mu hočejo dati zadoščenje in se odloči, da bo čakal, če potrebno, tudi do večera, da pride na vrsto. Vesel je, da je prispel kot prvi v hišo (to mu daje še največ upanja, da bo hitro opravil), da se je večina vratarjev pomirila in se zdaj počasi porazgublja, da mu je dodeljen poseben vratar, ki ga bo vodil. Kajti povsod na stenah so nabiti zagonetni napisi, prgišče kažipotov meri v eno smer. Pisan gozd puščic raste na vse strani. V tej gošči bi se človek zgubil, če bi bil sam. Ampak z njim bo šel vratar, ki pravi, da naj se ne boji, da bo on šel z njim do cilja, da se ni mogoče zgubiti, ker so povsod puščice, seveda človek od zunaj se lahko zgubi. In potem gresta za neko puščico nekaj stopnic, malo hodnika, skozi nekaj vrat, potem obstaneta. Vratar se skloni k glavi za pritličnim okencem in reče:

»Oddelek zadoščenje, prosim!«

Glava za okencem začne nekaj stikati, nek mehanizem se sproži, se ustavi, nekaj luči rdeče posveti, potem se glava vrne k okencu:

»Vzpenjača pet.«

Nato vratar potisne človeka skozi vrata s številko pet. Dvigalo začne rasti pod nogami, tla silijo človeku v trebuh, dvigalo raste in raste in človeku se zdi, da ga je zajel že ob vhodu mrtev stroj s svojimi zobmi in ga začel vlačiti skozi svoje drobovje, dokler ga nekje ne bo vrgel na zunaj. Vključili so ga v neko metodo, ki mu o njej ni znano niti ime. Človek vzbrsti navzgor, prebije vrsto stropov, vratar zaostaja nekje spodaj. Vzpenjača se ustavi in človek se znajde v neki razširjeni dvorani z napisom »čakalnica« na vratih.

Človek sede na eno izmed klopi in čaka. Čaka dolgo let, slednjič pride nekdo od nekod. Človek pove, da bi rad dobil zadoščenje, da so ga poslali sem in da že dolgo let čaka, in oni pove, naj ima še malo potrpljenja, da zdaj kmalu pride na vrsto, da je uradnik za zadoščenje že obveščen, da ga bo pustil takoj poklicati, da naj bo kratek, ko bo prišel na vrsto, in da imajo uradniki strašno veliko opravkov. Človek ponovno poudari, da je prišel zaradi zadoščenja, da so mu vratarji obljubili zadoščenje, in uradnik opomni še enkrat na potrpljenje. Sicer pa se lahko vsak čas vrne, lahko poskusi drugič ali drugje. Zdaj še lahko prekliče svojo prošnjo, pozneje tega ne bo več mogel. Tako pove uradnik in človek bi se zdaj lahko vrnil na cesto in domov. Ampak ker je že tukaj in zaradi nepotešljivega hrepenenja po zadoščenju hoče počakati, da pride na vrsto.

Zdaj biva človek že dolgo časa v tem nadstropju. Poskuša se privaditi okolju. Hodnik je temen in dolg, odrezan od zunanjega sveta, brez vsake naravne svetlobe. Na obeh koncih hodnika sta dve umetni luči, ki zajemata le majhen kos prostora, na sredi je hodnik skoraj temen. Luči svetita zelo kratkotrajno, čez nekaj sekund ugasneta. Zablestita se v močnem svetlozlatem, se hipno sprevržeta v ostudno violetno, plavo, lisastorjavo, sivorumeno in potem ugasneta. Ugašanje boli v oči. Neka nevidna sila, izvirajoča iz obsojenosti do brezdelnosti, žene človeka, da kljub tem bolečinam v očeh nenehno uporablja gumbe za osvetljavo, ki so posejani čez cel hodnik. Komaj pritisne prvega in pol oslepljen od izbruhov tolikobarvne svetlobe pritava do drugega, ravno takrat luči ugasneta. Ampak v nastali temi gorijo vse luči naprej, barve krožijo pred očmi in motijo jasen pogled. Človek se ne more ubraniti teh slik, ki se mu same kupičijo v glavi.

Na sredi je hodnik izbuhnjen. V tej vzbuhljini je edino okno na hodniku, vendar se mu ni mogoče približati. Od zgoraj pada neka mlečnobela bolna svetloba nanj, ki pa vsa utone v vodi, ki pokriva vsa tla vzbuhljine in ki naj prepreči dostop k oknu. Na hodnik pade le belkast odsev, nič več. Ves tisti prostor in še del hodnika je izpolnjen z vodo, ki je nepregledno motna, polna čofotanja, šumenja, prikritega žuborenja. Nad vzbuhljino visijo pajčevine, napihnjene, težke, polne nečesa črnega, visečega navzdol. Včasih pade kaj iz pajčevinastega gnezda v vodo in takrat se zbudi v vodi divji boj, voda vstaja v ošpičene jezike, bluska v hodnik, ki zamrgoli od vode. Krogi zaplavajo v mlečno okno, človek zbeži izpred odprtine, medtem ko prisloni stezo tik k steni hodnika.

Na tem hodniku, ki se sprijema s čakalnico v svojski svet, živi človek svojo prvo dobo neke metode in čaka, da pride vrsta nanj in mu bo zadoščeno. Plašč pade z leti raz njega in njegove noge klopotajo zdaj tudi brez plašča. Oči, prevečkrat ranjene, so oslabele, vsak udarec trepalnice zaskeli. Človek je zgubil čut za čas, za to, kar je bilo prej, je zdaj in bo potem, zgubil je čut za staranje, prenehanje in začetek, v ponavljanju vedno enakih groznih podob je zakrknilo telo. Vsa leta čakanja se ni srečal z nikomur, tudi uradnika po tem ni bilo več na ogled.

In ko slednjič pride čisto nov in drug poduradnik, ga človek ne ogovori več. Premagal je nagnjenje do iskanja zavetišč. Živi samo še misli, da bo ob koncu vsega vendar še dobil zadoščenje. Upanje na to ga oživlja. Vse drugo je neresnično in stopa v ozadje. Človek se je prilagodil in ko ga nov poduradnik odvede v drugo nadstropje, se človek le težko loči od privajene okolice. Zdi se mu celo, da je vzljubil te dnevne, začetka navidez neznosne slike.

To je druga stopnja metode.

Drugo nadstropje je prepojeno s preobilno svetlobo, na prvi pogled je vse bolj človeško in naravno in človeku se zdi, da bi se lahko oddahnil. Šele s časom se zaveda novih otežkočenosti. Ko poskuša uravnovesiti pogled, ga prenasičena svetloba tako ščemi, da se oči nikoli ne morejo privaditi, igle svetlobe se mu zasajajo v zenice. Obda ga novo spoznanje, da ni več sam, da so nakrat tukaj ljudje. Čuti bližino ljudi, ki stanujejo v posameznih sobah na obeh straneh hodnika. Vendar ves čas bivanja v tem nadstropju nihče ne bo srečal ali videl nikogar. Samo čutili bodo drug drugega, posamezni množico in množica posameznika. Vsak bo vedel za drugega, a približati se mu ne bo mogel. Ljudje bodo zaprti drug pred drugim v svoje sobe. In poleg tega jih bo navdajalo nikdar utišano domotožje po družbi, po besedi.

Hodnik je ožarjen in razbeljen od svetlobe, ki sili od vseh strani in se združuje vzdolž hodnika. Sicer po tleh pred okni, ki so gosto nadevani drug poleg drugega, ni vode in golazni kakor v nadstropju zgoraj, vendar je prav tako umetno zabranjen dohod do okenj. V tla so vzidane navzgor štrleče za ped visoke ošpičene bodice, ki so posejane tako gosto, da ni mogoče stopiti vmes. Človek bi moral stopiti na bodico, ki bi mu takoj nabodila nogo na tla.

Hoja po hodniku je neznosna. Na osi, ki molijo iz tal, so nataknjeni čoki iz debelega raznobarvnega stekla. Ti čoki so od znotraj močno osvetljeni in se začnejo vrteti, komaj kdo stopi na hodnik. Kadar je hodnik prazen, se ne vrtijo. Ampak kadar se sučejo, se zdi, da se premika, se odmika, se prestavlja in premleva ves hodnik. Bleščeče plasti se prerezujejo, odmevajo na steklenih tleh in po stropu, odskakujejo na morski gladini luči, odpirajo pogled v razsvetljene veledvorane, ki v naslednjem hipu zamrejo ali se odpirajo drugje. Človek mora stopati le počasi, prepuščati se mora plavanju, upognjen mora iskati poti skozi blesk po tleh in odseve na stenah.

Čoki sicer niso bodeči in koničasti, vendar zelo gladki in spolzki in se vrtijo v vseh smereh in v vseh hitrostih. Komaj človek stopi na čok, mu zavije nogo in takoj tudi telo, in če bi se ne mogel v nekaj trenutkih pobrati, bi mu ga zvilo ali zmučkalo ali mu polomilo ude. Tako tavajo ljudje počasi in previdno, vsak korak preračunajo, premislijo, vendar noben korak ni varen. Sproti se rušijo slike. Čoki se poleg kroženja tudi še pomikajo skupaj, izpod sten se porivajo novi na hodnik, vrtenje s časom narašča, razmaki se ožijo in ožijo. Komaj si poiščeš med bleski prostor, kamor misliš stopiti v naslednji pol sekundi, ko se vrtijo luči naprej in spremenjen blesk ustvari vtis, da ni mogoče stopiti v ravnokar poiskani prostor, da so oči varale, in tako stopi človek poleg, spodrsne in čoki začnejo mleti njegovo telo.

Tako potrebuje človek zelo dolgo, preden se prebije skozi hodnik in nazaj. Potem je šele odprta pot drugemu. Vsak mora prehoditi hodnik dvakrat na dan. To je edino delo, ki ga opravljajo ljudje druge stopnje, ki človeka zgladi, ga zravna, ga naravna, mu vzame vso oglatost telesa in volje.

Ko poteče določen rok druge stopnje, pridejo zopet poduradniki in selijo ljudi. Tretja stopnja se vrši v tretjem nadstropju, ki je zavito v polno temo. Nobene luči, nobenega okna. Oko se sploh nima ničemur privaditi. Tako ljudje niti ne odpirajo oči, ker je vseeno, ali so odprte ali zaprte. Hodnik je prav tako dolg, kakor prejšna dva, samo ožji in višji. Stene so postavljene tako, da vsak tudi najneznatnejši glas zazveni in naraste. Tako na hodniku vedno nekaj odmeva. Tla so kamnita, premražena, brez posebnih ovir in najbolj odmevajo. Človek ne vidi ničesar, zato tudi ne ve, kako velik je prostor, ki se v njem nahaja. Tudi ne ve, ali bi mogel gledati, če bi bilo svetlo, navezan je popolnoma na svoj posluh in na čut tipanja. Vsak korak odpira votline, sproži slape bučanja v globino, nasuje grmenja na plaze, ki se bogvekje kotalijo v prostor njegovega bivanja. Ljudje trčijo drug ob drugega, skušajo povedati besedo, ampak vsak glas utone v odmevanju skozi prostornost hodnika, ki nikdar ne upade. In hodnik je ozek, poln ljudi, ki se lovijo z rokami in zadevajo v stene in ob telesa soljudi. Ječanje glasov utruja, zvoki tepejo kot šibe, človek ne najde miru. V tem hrupu ogluši, otopi, tretja stopnja mu vzame glas in besedo.

Prvo nadstropje je najbolj razširjeno in obsežno in najbolj umirjeno. Urad se niza ob urad, ob stenah se šibijo police pod težo papirjev in listin. Na vratih so pritrjene plošče z imeni in iztopajočimi napisi posameznih uradov in človek se ob pogledu na vse to spomni časa, ko je prišel v hišo in se na stopnicah srečal z gozdom napisov in številk in kažipotov. Zdaj se zopet po dolgo dolgem času znajde sredi gozda številk, kažipotov in puščic na vse strani. Nekdanji čas vstaja pred človekom, se zaiskri, se oddalji in zamegli. Prosti prostori na stenah so potaknjeni z napisi z raznovrstnimi navodili za goste in za uslužbence.

Nenehno pozvanjajo telefoni. Pisalni stroji kašljajo, neprestano drgečajo kakšna kolesa. Zdi se, da je vsa teža hiše preložena v ta oddelek, vsa moč združena v to središče. Uradniki izginjajo po tekočih stopnicah v stropu. Dva koraka in že jih ni več. Vrata nihajo, uradniki in uslužbenci begajo, odvažajo in dovažajo. Razgreto obratujejo dvigače, rdeče luči ob gumbih prihajajo in odhajajo.

Pred vsakim uradom je čakalnica, sicer precej manjša kot prva v nadstropjih zgoraj. Od tod vodijo vrata v sobe tajnic in od tod šele k uradnikom. Ljudje se nabirajo skupaj, se zrešetavajo v razne čakalnice, spregovorijo nekaj nesmiselnih besed, in za marsikoga so to prve besede, ki jih sliši po tolikih letih. Skozi glavno dohodišče se vedno valijo novi prišleci in se pridružujejo čakajočim. Ampak nikogar ni, ki bi bil opravil, bil gotov in bi lahko odhajal. Vsi le prihajajo in sedajo v čakalnice.

In vedno, kadar prileti od kod šop uradnikov in se takoj razleti v obsežnejših prostorih, takrat vedno ljudje dvignejo s tal strme poglede, da bi jih v naslednjem hipu spet položili pred se na konice čevljev. In vendar čuti človek, da je čisto blizu odrešenja. Vse krog človeka dobivlja obliko končanosti, pot ni več dolga, tukaj je treba odslužiti samo še zadnji del zadnje stopnje. Vsak čas bo prišla vrsta nanj. Človek v tem prenovljenem upanju spet najde stezo do sebe, samo malenkost je še, zadnji del zadnje stopnje zahteva od njega samo še, da čaka.

Človek, ki se je namenil po zadoščenje, sicer ni slutil, da bo ta pot tako dolga. Ko bi vedel, bi se oblekel morda drugače, kot se pač obleče človek za daljšo pot. Tako pa se je oblekel samo za en dan, samo star siv plašč. Ampak ta je zdaj sam padel raz njega nekje na poti. Suknja se je obesila na njem. Čutil se je oslabelega v vsem tem, kar je še ostalo na njem, vendar oslabljenega tako, kakor včasih oslabi tudi čisto mlad človek. In morda bi si nadel drug obraz, ko bi vedel za to dolgo pot, tako pa je bil njegov obraz postaran, perel, lesen kakor cretje v robu, in ostaran in sestaran in star že takrat, ko je šel od doma, in noge so mu klopotale zadnji čas tudi brez plašča. Bil je starejši od mene, ko mi je padel s kože, je pomislil, to misel je pobral na koncih svojih čevljev. Da, plašč je bil starejši od mene, ampak bil je dober do mene, ta plašč.

Takrat je zagledal urad, ki ga je iskal. Sicer si je bil že večkrat ogledal, v kolikor so mu to pač omogočale oči, vse napise. Ampak doslej še nikjer ni odkril napisa, ki ga je tako vroče iskal. In zdaj mu je bilo, kakor bi mu kdo porinil naravnost pred oči: »Urad za zadoščenje«.

Stalo je na enih izmed vrat, malo vstran od drugih. Vrata so bila železno okovana, široka samo za enega človeka in nizka in človek bi moral vzeti glavo proč z ramen, da bi ne trčil. Zdaj je nakrat videl vse jasno. Črke so mu padale v oči, v glavo, v ušesa, v razum, v telo. Torej vendar, urad za zadoščenje. Začel je uživati zadnji košček, se opajati od misli, zdaj šele prav živeti, telo se je zganjalo v veselem pričakovanju.

In potem človek ne vzdrži več. Sunkovito vstane, nalovi v naglici sape za na pot in začne leteti proti okovanim vratom, da bi bil prvi. Tako dolgo je moral čakati, vse je znal prenesti, samo da bi dosegel zadoščenje, in zdaj bi naj ne bil prvi? Noge zaklopotajo po tleh, zdi se, da kolena daleč zaostajajo za telesom. V strahu, da bi ga kdo hitrejši ne prehitel, ga oropal zadnjega upanja, človek ukrade pogled po čakalnici in zapazi, da nihče ne tekmuje z njim. Vsi sedijo nepremično na klopeh, kakor so sedeli že vedno, nič se ne gane. Samo poglede čuti v hrbtu. Zdi se, da je ustvarjen ta urad samo zanj in da je bil on edini prosilec in da so se drugi prišli zahvaljevat za kakšno sprejeto pomoč. In tako bi pravzaprav ne bilo treba leteti, ker ni nikogar, ki bi tekmoval z njim v hitrosti, ampak ker je že sredi teka, teče naprej in dospe ravno, ko se vrata začnejo odpirati. Nekaj, kar je odveč, in kar človek v zavesti zmage vseeno stori. Da, da, zdaj je na vrsti, njegov urad stoji odprt, čaka nanj. Na pragu še hitro vzame glavo proč od ramen, da bi ne trčila, in potem zaklopotajo njegova kolena skozi vrata.V hrbtu čuti še težo zavistnih pogledov, sliši še trešč vrat v ključavnico, sliši, kako v loku zleti napis v čakalnico, čuti, kako kljubujejo vrata očem, ki strmijo za njim, kot bi hotele s pogledi razcepiti les, samo da so se napasle na njem, čuti, kako se njegovo telo in njegovo lice ne moreta privaditi. Z roko otipa, da so tirnice, potem otipa z usti isto, da so tirnice. Ampak tedaj že pride mimo vlak, srečata se sredi tirnic, človek, ki se mu je zahotelo po zadoščenju, in vlak, ki se je sprehodil mimo.

Ravno tedaj se je prikazal v čakalnici uradnik z debelimi temnimi očali in še debelejšim podbradkom. Njegove oči so začele iskati med čakajočimi. Imel je debele oči in večkrat je med iskanjem popolnoma zaprl veke. In takrat se je čakajočim zdelo, da se oči smejejo za vekami. Da se smejejo tako zelo, da mora uradnik vedno dati čez veke, da mu ne vzkipijo. Tako zelo so se smejale oči, ki so zdaj nekaj iskale. Zdaj bi moral vstati človek, ki je prišel zaradi zadoščenja. Moral bi vstati v čakalnici in stopiti naprej, kajti zdaj bi bila vrsta na njem. Ampak človek, ki je bil prišel, da bi mu bilo zadoščeno, in ostal v čakalnici. In tako ga tudi oči uradnika niso mogle najti in so se vrnile nazaj, odkoder so bile prišle.

In čez nekaj časa je rekel debeli uradnik:

»Ravno sem ga hotel sprejeti, da bi mu pripomogel do zadoščenja. Pa gre in se ti vrže pod vlak. Bil je edini, ki je hotel imeti zadoščenje, edini, ki bi ga lahko upravičeno terjal. Edina pametna misel, tole zadoščenje. Vse je bilo pripravljeno, samo vstopiti bi mu bilo še treba in bi ga dobil, svoje zadoščenje. Pa se ti vrže pod vlak, ali ni to blazno neumno? Ne, to je blazno neumno!«

Uradnik govori in preden pride glas do čakajočih in napolni vso čakalnico, je tako spremenjen, da se čakajočim zdi, da ima uradnik nagrobni žalni govor.

In čez nekaj časa je rekel debeli uradnik:

»Do zdaj še ni bilo nikogar, ki bi bil hotel imeti zadoščenje. Ta je bil edini!«

In čez nekaj časa je rekel debeli uradnik:

»Ampak tudi tako je dosegel zadoščenje, to me pomiri. Sam si je zadostil!« Pri tem mu pade svinčnik za ušesom na tla in se potoči k napisu, ki še vedno leži od trušča z vrati na tleh. Tajnica hiti s pobiranjem. Pobere oboje, svinčnik in napis in oboje odnese.

In čez nekaj časa so hoteli reči čakajoči:

»Ni bilo čisto tako, kot pravite, gospod uradnik!« Ampak ob misli, da bi jih to le še zavleklo in da bi skozi to mogoče sploh ne prišli na vrsto, ker so ugovarjali, so obmolknili.

Uradnik je dvignil ramena in roke do ušes, pustil oboje pasti nazaj, dvignil ponovno, zmajal nekoliko z glavo in se odzibal od tod. Potem se je hitro vrnil in rekel še v sobo tajnice:

»Verjetno je bil to edini človek, ki je prišel zaradi zadoščenja. Ampak ta napis je bil določen prav njemu, to veste, in zdaj je opravil, kar je bilo potrebno. Zdaj je čas, da obesimo drugega! Vsakemu človeku svoj napis!«

In obesili so še isti dan drug napis.





Ples z ljubico




Grmovje bodo okrašeni vozovi, plotovi bodo vranci na vajetih vetra, trave svatje na ljubavni gostiji. Rdeči srnjaki bodo razdivjani plesalci. K mizam iz večera bo naplavil ploden dež stole iz juter. Trgatev bo. Mehka dekleta bodo povzdignila košare, spletene iz težke samote, v krošnje kipečih las. Oplojeni sadi bodo vzdrhteli ob ženitovanjskem dotiku. Razlili se bodo in nabljuvali soka v zevajoče sode. Na dneh bo donelo, ko bodo pokale pene. Ljudje bodo golobi s perutmi, ki jih bo močil rdeči mošt.

Splašila sva drevesa, da so zbežala. Sezula so lahkotno obutev, odpela so krila, slekla svilene bluze, odvrgla s telesa nočno belo perilo. Z bosimi nogami vil so stekla daleč v kašče pozabljene nebesne katedrale. Plodno napeto božje mleko naju tišči. Ubežna drevesa naju zagrinjajo. Ne greva iz kleti osvobojenega in ukročenega plavega nebeškega mleka.

V skriti travi deneva oči na oči, zavijeva dlan v dlan, zloživa lase za balo, zveževa usta v ruto, nategneva kri v vozel.

Na ovinkih svojega hotenja zdrvim v drevesa tvojih rok. Ti imaš roke z uničujočimi perutmi.

Ko sva si moker pesek za vse želje nosnic, ko se zgubiva med lasmi plesnih vrtincev, ko sva si samo še šum zamahov lastovičjih kril nad dimom streh, takrat sva si oživljajoč spočit dih.

Takrat misliva z vrhovi zelenih brez.

Dihava s pljuči kozolca.

Ljubiva s šumom mrve.

Čutiva z zlomljenimi usti veverice.

Vstajava v žilah sprečih trav. Krotko pokončana v trgatvi najine ljubezni vstajava. Na roso se opirava in z mravljinci padava. Vročina brane naju je povlekla, ozemljila sva se z njenimi zobmi. Komaj slišno si budiva trate, da zadišijo po obokih sonca, po jutrih v žitu, po znoju mrve.

V valovanju pisanega trakovja živijo rojenice. Slišiva jih trkati na duri megel. Odplula bova za njimi. Čez planine, noseče z mahom.





Zemlja in vse druge zemlje




Ulovi jih, zemlja, moji drobci so se porazleteli širom po tebi. Zaustavi jih, zaprašili bodo vdolbine v blazini, zamašali dihe in kri. Pod bežne švigajoče krpe so se poskrili. V sončno mehkovino so postiljali brazde in povlačili naoranino z dlanmi. Porazgrnili so se po valoviti načeti prsti, da so se korenine nenadoma skrčile v konicah.

Poišči vse in me zberi, da se ne porazlezm na sto križpotjih. Naplavaj me v počivajoči otok, strni vse delce v telo, da bodo moji koraki spet zemsko bitje z udi in dušo. Vrni jih meni, zemlja, vrni mi moje korake.

Potebil sem sleherni premik, utvojil vsako dejanje , omislil vsako vlakno. Kamniti duh sem razdrobil v peščen uglajen tok, da sem laže potebil tople nasade in daleč odrasle goščave.

Na vejatih rogovih so rdeči jeleni odnesli dan. Ogljeno kepo so sunili z rumeno poraslih nebes, da je zletela med ostanke upadlih pepelnih gorovij. S prožno predano opojnostjo bučijo žitni oceani, se razživlja na tisoče makovih cvetov na belkastih prsih pšenice, živijo po vrsti seniki od sladkega dihanja noseče rži, prodirajo utrujene drevesne karavane neznano kam, se kopičijo mogočni svaljki ravnin.

Razgrni deviške stolpnice dneva, nešteto telesc je posulo veliko večerno igrišče. Tople roke vso noč čarobno rahljajo zemljo. Rasla bo težka osvinčena setev in vstajala dlje z vsakim dnem. Prsti grebejo v dno za drobci življenja. Dromedarji odvaljajo proč vso plevelkasto navlako in polnijo groblje z njo. Setev se zravnava v brst. Razuzdani polnočni divji med kipi z obronkov, ki ga hrapavo ližejo pritlične skorje. Vdihava ga zrak, vdihava ga šuma z mahom,vdihava ga oplojena košuta z mehkobno naraslo dlako. Sopara izstopa in parklji so ogreli zemljo.

Drevesa na dvorišču vstajajo iz omotice. Pogledom se motno udira nazaj v dremavico. Prvi svetlobni kolobarji novega jutra so zajeli jato plešočih metuljev. Z vseh ograd odpadajo sive preproge. Zadnje temotne puščice usihajo.

Nezaznavno sonce plašno vzhaja iznad bele zbrazdane blazine, moji delci, moji koraki po zemlji so padli v odejo. V prstih mi je okus čezmerne zemlje. Po ustih zaudarja po premočni zemlji. Prsti težko razpenjajo predenino predsončnega jutra do kraja. Na zavešena okna natezajo krepkejše sole svetlobe.

Iz barvnih kašč vzraščajo vsepovsod zemeljske kepe. V oknih visi dan. Neomajno resnično briše senčno skioptiko z vlažnih zenic vsega stvarstva. Vse, kar jezdrvelo to noč na veliko igrišče, sde je vrnilo molče s tiščečo zemljo. Strop je opran in stene umite, macesnov pod zlikan. A zemljo tišči in tišči in žene narazen, ležišče razganja, pohištvo žene narazen, mizo odprto za kruh in pomlajajoče mleko tišči, kupe zemlje tišči.





Nezakonske trave




Spočel jih je dež s senco deviške breze. Potihoma se je priplazil neke noči mimo spečih drevesnih koč in se skrivaj spustil ob slokem mlečno bledem deblu na dno. Mehka skorja se je vdajala puščicam njegovih prstov. Zavzemal jo je zase in jo vso prešinjal. Korenike so trznile. Njegove tople roke so se dremavično spojile z brezino senco in jo zagugale v nepopustno dolgo objetje. Voda je vzvalovila ob bregovih in butnila tihi otok ter se polegala šele v pomarančnih čašicah svita

Senene knjige so se zaprle.

Vsa drevesa so odpotovala nasproti toplim krajem. Vrbe so se odele v pisane rute. Kostanji so potuhnili glave v bojazni, da se bodo vsak čas dvignile ljubice breze in se brez besede spustile na jug. V vsej lepoti in dorasli opojnosti so se razodela njihova telesa in lahnih kril odfrfotala. Daleč na poti jih bodo šele dohiteli. Na bregovih jezera so med labodi pristajale ladje listja. Vkrcalo se je nešteto novega. Po parku se je zbiralo v jate in se v kupih odpravljalo na južno pot. Vetrovni zbori so prvi odrinili za toplim kruhom, za njimi vse drevje, goščava in log.

Zemlja je vzela nazaj vse vonje in nakrtana prst je izžela odpadlo listje zadnjih dišav. Listje je obleklo pepelnato barvo. Slame, ki so se ob času dišeče otave zgubile na paši, so se zatikale v vetrovna rešeta. Svetloba zastrtega sonca se je skotalila med opustošenimi vejami v brezdlanje lesa. Na poletnih pogoriščih se zdaj zrcali ostrina slane. V grapah polzijo od tod podobe, krive pod nahrbtniki megle. Moraste megle uhajajo iz poapnenih prstenih žil, se plazijo po tleh in dušijo pritlično drobovje. Vse vse morijo. Udušile bodo vso vso rast in zavezale polje ter lopnile ceste za ubeglim drevjem.

Dež prihaja v svate, se ustavi ob brezovi senci in jo pogladi po licu. V jesenski molčečnosti nihče ne moti vasovalca. Osamljena breza pokaže mlečnobele prsi in zardi v noč. Vodne fontane se ustavljajo sredi plesov ali jih menjavajo zavoljo zagnanosti. Med razpletene lase doječe breze mečejo gruče mavric.





Zimska igra s sončnicami




V potresu nohtov se je razsula kopa prstov. Sprostile so se njihove zapiralnice in jez pred dekliškim vratom se je zlomil. Napete grudi so se obelile z rokami. Moj glas so odpeljali na dvokolnici iz sobe. Snel sem šepet z obešalnika in si ga nadel okrog vratu. Navrtali so svetlobo iz desk, jo pometli in jo zanesli na smetišče, kjer so jo odbirali oleandri teme. Spletli bodo kožuh za mraz iz nje.

Prižgala je kote v izbi. Izbruhnili so iz zatišja in medlo obviseli sredi mraka. Sprano dekliško perilo je proniknilo iz mraka v prostor. Iz zibele vrvi, ki se zvezdje utrinja iz stene v steno, je natrosilo dišeče svežine. V tem zraku se telo napolni do vrha z milobo. Iz vseh kosov perila so gorko dihali mehkobni udi. Perilo je način njenega govorjenja.

Skozi zagorele prste peči prasketa molek drv. Ognjenemu žebranju odgovarjajo stopinje mraza po šipah. V lupinah toplote prijetno vonja. Soba je iz sladke cikorije. V čaju s citrono so oči veverice. Telo veverice je drvarnica. V njena usta kepa sneg. Katakombsko obsekana steza leži vznak.

Bela žrd je legla po strehi. Z okni so jo privezali k zemlji. Seno buči pod jermeni mraza.

V steblikah so odrevenele žile. Potegnilo je vrvi bazaltne krvi iz najinih žil.

V njenem toku so sončnice s plavimi obrvmi. Iz gumna se je usul zarod vetra in zmel mračne megle nad njimi, da je tekla rdeča kri. Jata bakrenih ptičev je zajadrala nizko nad ilom, na perutih je odsevala kri zoranih megel. Lepila se je v najine sončnice.

Na obronkih rumenih cvetov poganjajo medene dojke. Soparne so in presvetle barve za najino nocojšnost. Tvoja polt je nenapojna čaša, moja polt je pozabljiva. Vse kite pozabljivosti v njej bobnijo. Morsko obalo si morava nasmehniti na površje kože, tako velika je pozabljivost moje polti. Nad ležiščem je zbral strop nozdrvi v čolne.

Zjutraj so mi na dvokolnici vrnili glas. Šepet sem obesil na steno. Med oblačenjem so se majale njegove drobne niti. Pospravil sem ruševine, ki so nastale ob potresu prstov. Nato sva zrahljala brano molka in privzdignila tovore tišine. Povsod so se potihoma zmuznile pesti zakletih bitij. Pogasnila je kote.

Naletavale so bele brvi mimo oken. Odrinil sem jih za spoznanje in skozi strugo med dlanmi so butnili ledeni babilonski stebri. Polje je bilo prevezano z belimi bliski, hiša previta v belejše plenice. Drevesa so se točno vrnila na svoja stara mesta. V kračah so spet ležale krste miru in prgišča samote. Od ponočevanja vsa zazehana so stala z ramo ob hiši. Grmi in mlado sadje je počenilo v ivje.

Sneg je obkolil novi dan. Prve korake smo zabredli vanj. Bela žrd na strehi nas je stlačila globlje v tla.





Zadnjih tisoč sonc




V obodu skritih drevesnih podoknišč počivava preostali dan. Visoko je pognala topla trava, široko so vonjali metulji, dolgo so pomladni nebesni slapi širili najine oči, daleč so kipele čeznje. Zdaj se dan odpravlja po opravkih v noč. Po vseh nejasnih plesnih črtah lastovk ugaša srebro. V ostrogi hoste peša svetloba. Neslišno veje raz vdolbin nasičenega listja.

Najine roke so zaman prošnje lestve iz trave na ograde češmiljevih grmov. Visokopete trave so začele jokati večer v najine dlani. Ko so se dlani tesneje oprijele, so druga v drugi otipale večer. Drgnile so zrnca teme drugo ob drugo, da se je sesula z vsake dlani v sočno travje. Najine dlani so spodile prezgodnji večer z rok, a vseokrog se je usedlo nešteto večerov in se spojilo v neizmerno mračno morje gor do nebesnih otokov. Uhajajoči dan je za vedno spolzel skozi sladko rdečo roso.

V gozd so spustile teme svoje pse. Vsa drevesa so nalajali, vse zeleno porasle peči so nalajali, vso splahnelo zlomljeno drobnjad so nalajali. Les so očistili ljudi ter zvezali umit mrak v vatle.

Usta z usti mešajo krotilno snov za temne pse. Blagodejni zvoki ne smejo predreti poljubne tančice na ustilh. Z najinimi usti uglašeni vonj bo krotil temne pse. Lica so se vnela v boju za bežečim dnevom, razgreta so obležala v travi. Dlani so šle nočit na žice žeje. Dišeči prsti žitnih njiv so se spoprijeli s prsti trav. Ptiči so odpeli svoje refrene s pisanih jop. Polagoma je vse potihnilo. Najina zaljubljenost ni mogla pridržati dneva. Dan je izpregel iskra vranca. Zalotili so naju pri vodnjaku usten.

V gozdne rakve lega vsa narava. Črne truge pozab so po poljih razprostrle svoja krila. Prosojni dimi dneva se sproščeni sanjavo vlačijo v drevesnih kronah. Tam še veter lika večer, megle zračijo igrave trave, tam je jutrišnji svit skrit v cvetoče rjuhe. Napete nočne krogle tiščijo v sebi novi dan, tam so korenike tla odvezale mahu. Iz lukenj spanja zeva mirna dobrotljivost gozda.

Prameni noči lijejo v umirjeno zemljo. Temni psi so se porazgubili. Vstani z mojih dlani v svečanost nočnega prihoda. Ploskev sonca mi privzdigni, ko te bo oblila tema. Sonce bo nemoteno sijalo skozi tvoje noge. Med telesom in rokami bo sevalo, med bosimi nogami se bo usipalo. Med rameni in vratom bo šotorilo belino, s tvojimi lasmi bo mešetarilo in rešetalo svetel sončni drob po meni. Stoj mi senco v zadnjem soncu. Glej, rdeči plazovi ti zasipajo telo. Slabosno sva branila noči vstop v najin nocojšnji svet. Pravkar bo vsa zemlja vzkipela od noči. Ti mi stoj dolgo varno senco. Čisto tiho mi jo stoj, okoli tebe zahaja zadnjič tisoč sonc.





Mimo drevesa žalosti




V očesu moje mame plava mrtev kit. Nje ne bo na najino poroko. V očesnih votlinah, postlan v vroče olje solz, obrača kit svoje veliko slano telo. Ona ne vidi s kitom. Njegova nabrekla teža pritiska v njene votline, mrtva snov leži v njej z belim žaltavim grebenom navzgor. Zategadelj je ne bo. Čuvala bo kita v svojih votlinah.

Ko se je nastanil kit v očesu moje mame, je zidovje izjokalo drevo. Kadar žalujeva les, govoriva padajoče listje, pešačiva hlode navkreber. S slamnatimi vekami utrinjava izjokano drevo, z dihi počivava vse njegove veje. Podrživa si njegove sence v vetru.

Bile bi bele njene roke, če bi svetile.

Lasje bi bili nočišče za potne prste, če bi bili, in grudi neskončni tir in v krilo bi se zajedli dve vrsti mlečnih zob.

Tako pa so njene doječe ustnice gluhi sarkofag na mojem jeziku. Vsi okenski okviri so umrli, vrata so se osamljena razgalila do nagega. Kava v čaši ne bije.

Kit v maminem očesu narašča in polni vse zalive. Iz oči moje mame gleda mrtvo kitovo mesto. Prazna je naselbina ob vznožju očesne votline, s suhimi cisternami tostran pogleda, z nadstropnimi grobovi onkraj njega. Stene so brez sten in pepeli so brez hrbtenic. Hiše so brez hiš in klopi na čakališčih ne prestopijo. Na cestah ni nobene ceste. Ljudi ne mrazi več v ljudi in napuščev v zidovih ne zebe več v vlačuge. Ulice so zvrgle. Na vsa tla pada nesprestano porcelanasta posoda. Reklame begajo vsak večer od duri do duri. Vedno je na stežaj odprto mrtvo kitovo mesto v votlinah moje mame, nikdar ga ne umakne tančica za zastore.

Dekle, podaj mi lice, da jim ne vidim do konca. Na stični točki najinih lic se ne stre kolo. Z vsemi krvnimi trokovi ga bova prevezala in nasadila vanj novih naper. Podaj mi lice, da ne bom videl do konca kitovemu mestu v očesu moje mame.

Ulij me izcela zate izven vseh ljudi. Zanosi me v svojih gorkih nosnicah. V tvojo litino ne bo legel lom.

Z najinima spojenima življenjema bova odprla kitu očesne votline moje mame. Izgnala ga bova. Če bo videla, bo prišla na najino poroko. Kajti tvoja poročna svetilka že nastaja v meni. Obesila si jo vame na kljuko krvi. Zdaj mi z lučmi prebada meso. Oblekel jo bom po vsem obrazu. Njej bom svetil iz mraka, ko si bo izkopala nekdanje sledi iz mrtvega kitovega mesta. Preprosta žena je, po poklicu je še vedno dekla. Svoja otroka bo ljubila. Sedla bo k tebi in takrat se ne ustraši njenih oči, ko te bodo gledale z mrtvim kitom. Okleni se me, ki bom zraven tebe. Sedeli bomo mimo drevesa žalosti v votli glasbi platan na zelenih svatbenih livadah.

Tvoje roke bodo prelestno lepe, ker ne bodo dogorele.

Lasje bodo zvarki za piramide mojih dlani v gostih, in grudi bodo antene,

in duša bo ljubavna pantomima štirih oči. Razdelila si jih bova bratsko med seboj. Podala si bova svetle zanečene roke in čutila med najinima poltema pretakanje toplote. Z njima bova zajezila vse tekoče ure. Svojo besedo bova hranila globoko v kožo najinih desnic.

Takrat boš nasledila mrtvega kita v očesu moje mame.





Mavrična deklica




Mavrična deklica mi je obesila v usta zastave veselja. V moje globoko razprte oči se je vkrcala in kozarce mojih las je napolnila do dna s sončnimi okni. Razgrnila mi je svetlo pohištvo po ustnicah, postlala balo po licu. V ramena mi je vsadila daljne jambore in napela galebje prožna jadra nad moje bele štedilnike.

Vsa čela mi vriskajo v dušku, po vseh sencih mi kuje. Vsa vina v meni vimenijo. V dolgih požirkih pijem mavrično deklico. Sladke mladosadne dlani me bodo prekrvile. Njene roke pijem iz neusahljive kupe. Odprle so se tokovom vonjev, plazovom mehkobe, dragam toplote. Za zavesami najine krvi se bova oblačila, pred senčnim pragom dojk se bova sezuvala. Z jedjo motno visokih zvonikov se bova odevala. Zbirala bova korake in jih vezala v jabolčni jerbas. Vse stenske žalostne ure v nama bova ustavila.

Moja nevesta je mavrični lok. V zakonski spojitvi sončnega žara s prašno vlago ga je porodila srna globoko v mlinih. Sonce je pršilo kri in vlaga je dala telo na razpeti prodorni tkanini. Lepi lok z velikim temnim zrklom se je razblestel v sloko podobo moje neveste. Navel je nežne oboke v zmehčanem s telesom poplavljene perjanice. Najini lakti se bodo nevestili. Vdolbljivo materinsko zatišje nama prepaja dušo in prekipeva dihanje, preveva mozeg in zleknjene ude.

Hišam z gumbi iz bliskov bova prinesla mavrice. Prekrvila bova vse steze in gnetla telesi iz belega testa. Vsak dan bo imel svoje telo. Hodila bova okriljena in s smehom na kolenih. Na cesti bo ležal voz zvrnjene godbe. Vrabci bodo pobirali zvoke v tlaku. Polovična luna bo držala ulice za uzdo. Nekje bo skovikala luč. Veter bo vdet v šivanko, ležal bo brezdelen pod praho. Čreda lačnega listja bo drvela ob samotnih zidovih za pašo.

Skozi očesne votline bova mislila mizo. Mavrični svod bova zaprla globoko v zemlji. Dotikala se bova rokami. Zvenelo bo jeklo ob jeklo. Najin oglušen zvok bo pastir vsem zgubljencem v nočnih skrinjah.





Dan




Stopnišče se žalosti, ko odhajam. Otresa se mojih korakov in se zgiba pod mojimi koleni, ki trdo padajo vanj visoko izpod stropa. Za menoj se vzdiga in zdi se, da je opešala težka ptica z razprostrtimi deskami. V členkih mi še kuje tema, ki sega z ozko roko iz koščene noči in me topo gleda. Bodičasto ivje na drevesu zablesti pred obrazom in strupene prožne igle me spreletijo. Lica so mi brod za ostre pike neštetih šil. V mojih očeh obvisijo prvi vbodljaji predzimskega zraka V rovih tramovja okrog mene tulijo stavbe na dvorišču. Iz površno otesanih sten mizarim dan, s tem velikim okovanim zabojem, ki raste v jutranji prostor, se obdajam.

Na cesti hodijo ljudje kvadrate. Nekatere ženske se jih dotikajo s svojimi krogi. Vedno so ceste črte in vsaka hiša je beseda in vsaki kamen je jecljanje. Po telesih grebejo težki tovornjaki ženska tla. Ljudje se prebujajo v kotih svojih kvadratov, ki so jih hodili včeraj. Štiri stene zehajo ljudi iz spečih stanovanj. Nov dan poganja iz tal in za njim se jasni med elipsami.

Nedogledno sonce že meče bele kupe dneva. Ljudje planejo po njih in jih razgrebejo z uničujočimi lopatami do krvi. Roke si želijo noči in za vsako ceno razgrabljajo bele kupe. Med telesi se dani in daleč proč odklepajo gozdni pasi pozemljikovce. Ljudje hodijo kvadrate in zmeraj večji so krogi žensk, ki se jih dotikajo. Sredi med njimi hodim svoj kvadrat in v omotični daljavi črtam svoje elipse. Ko se srečam tu, se srečam tam, si krojim urne nepoznane smeri. Po njih bežim in že brodarim v dalji, blizu in v neskončni dalji hkrati, v prvi vrsti in na zadnjem mestu, ob robovih in po sredi, po tlakovanih dvorih in v mehkih tacah otroškega igrišča. V vseh obrazih hodim in iz vseh oči posnemam smetano. Na speče obraze deklic lezem in v kavnosladkih ličnih jamicah postajam. Vse barve so odprte na stežaj in s polno mero stopam vanje. Zavese odgrinjam zaporedoma in po skrivalnicah prihajam do prabarve. Z očmi zahlastam po njej, toda ob dotiku se razblesti v vse svetlobe. Drobni prah lepote me je oškropil in s slapom se potapljam z mokrimi meglicami.

Nestrpne oči otroka krmarijo zmaje skozi zrak. Zmaji so napeti, ko vlečejo sonce za seboj na igrišče. Ljudje se prestrašijo in oko jim obvisi na nebu. Zaobrnejo korake in tečejo zbegane peterokotnike. Lepi ženski krogi se razbohoteno vijužijo in ljudem zašepajo peterokotniki. Ljudje na mah obstanejo ter brišejo zasople in ledene šipe pred obrazi. V studenčnici se zrcali tepetlikasto osončje.

Na koritu izžemam iz svita židano telo dekleta. Odprl sem sobo v njenih malih rokah. Topa rjavih veveric se je veselo spustila v zeleni veter. Sveže palice pastirjev segajo v nebo. Ljudje hodijo kvadrate in koraki molče žagajo prostore. Žaganica se svetlika. Nekje med njimi sem dohodil svoj kvadrat. Ljudje brišejo ledene šipe pred obrazi. Na vseh igriščih so vse sobe v malih rokah deklic na stežaj odprte.





Tihožitje




Daleč za meglo so bile škatle ovite v slabo celulozo. Tako škatle, ki ležijo razdrapane kakor povoženi golobi med odpadki tako na kupih. Škatle z zlomljenimi hrbtenicami. Oblaki so hodili lahno in mehko med skrvavelimi glavami škatel.

Nekoliko nižje je bil zrak kakor veliko nejasno morje ptic. Bil je poln živega zraka. Nekje med pticami in zrakom je visela topa sekira meseca. Svetloba se je pičlo nanizala po njej. Komaj se je razvejila do slokih vršacev dreves, ki so se stikali z vrhi in se gibali v krogu. Sprijemali so se s prsti plesalk sredi največje predanosti plesu. Plesali so kakor nevidni duhovi, umerjeno, razdivjano. Lovili so se v diru in mahali z lasmi skozi šope megle.

Spodaj je ždelo mesto. Čez mrtve tilnike hiš se je spreletavala megla. Na plečih zidov so bila mravljišča lis. Mokro polepljeni dih jeseni si je udiral pot med ozkimi zaboji ulic. Čez klopi so bile sklonjene zelene breze v zbor velikega sprostljivega konfiteorja. Drevje se je z debli zaletavalo v sivino zida in ga izčrtavalo. Tako da včasih vmes zidu skoraj ni bilo. Drevesna debla so ga sproti brisala proč. In mrak se je trdil v megli. Ilovičast voj se je začel zatikati v prožne korenike mraka.

Tisti hip so se konice dreves hitreje zavrtele nad posušenim svežnjem pokrajine. Posamezni vrhovi so zamižali in se razvezali. Zapredli so se v kroženje celote, ki se je ošpičila kakor sveder v nebo. Megla je bila prozirna in tenka ko svila. Razpredena med drevesne vrtince se je vedno bolj tanjšala. Ples drevja se je začel dvigati izpred oči in siliti v daljo. In mogoče bi se zavrtal in se zgubil v nedoglednost, ko bi se ne zgodilo nekaj uničujočega.

Mrak se je odpel in se začel oddrabljati , krušiti, usedati. Razletel se je v majhne štirikotnike drevja, megel, lis in zidovja. Rdeče sulice so se usule od nekod in se zapodile mimo nečesa nekam. Nekatere so se posebno močno razpotegnile na široko in prebile šipo pogledov. V očeh je rezko zarezala brazgotina svetlobe. Plesanje drevesnih vršacev se je prelomilo in padlo na tla. Zrak s pticami se je prilepil k zidu. Odvalil se je velik prostor z belim peskom na stezah. Steze so vodile vijugasto navzgor v listje rjavega drevja.

Vsa drevesa so zletela v bližnji akvarij.





Mrtvo oznanilo (poizkus drame)




Nevidni kralj

Fant

Njegovo dekle

Mnogo čakajočih

Sejavci za narodov blagor

Čuvar ob vhodu k oblasti





I.





1.




Oder je na stežaj odprt ter posejan s pritličnimi stolčki in s čakajočimi. Samo nekaj stolčkov prazni. Mreža je zajela prostor od stropa do tal.

Nad vsem je še pojenjajoč izraz dvignjenosti, skoraj zmagoslavne svečanosti. Celo mreža vpliva prijazno in vabljivo. Svetli obrisi grobišča sproščeno vstajajo v ozadju.



NEVIDNI KRALJ

Izvidniki pravice se ne vrnejo že nešteto dni.

Poslal sem najzvestejše, a nobeden se ne vrne s poročili o mojem ljudstvu. Poslednji temno izostajajo. –

Mojemu pozivu ste prižgali temo in tišino, da si razdrgam čelo sam v bolestnih poteh za vami.

Molk zveni v moj sprejem.

Sem jaz vaš kralj?

In ste mi vi ljudstvo?

Kakšno ljudstvo ste in kakšen, čigav kralj sem?



ČAKAJOČI GLAS

Sredi zdihovanja najdeš danes svoje ljudstvo, sredi joka ob zidovju žalovanja.



NEVIDNI KRALJ

In jaz sem bil žejen blagoslova in gostije sporočil, da si končno napojim dušo s prazničnim vzklikom, ko vas vidim.

A v molku se nihče ne naje poguma.



TRUMA ČAKAJOČIH GLASOV

Mi sami smo ti pričakovano poročilo.



NEVIDNI KRALJ

Samo vi z umazanijo smrti?

Z vami si naj oteščam glad,

Vas se naj naužijem?

Kje se je razbila vaša nekdanja rodovitnost, da vas moram najti take? – A tudi mrtvi rodite.

In danes iščem ono, kar je narod:

Rodovitne mrtve ali plodne žive, to je že vseeno, Kajti narod je oboje.

A kje je ono, kar je narod?

Kako ga snubim sredi teme, ki se ne svetlika?

Kako izsilim glas iz bodičja te oglušne teme?





2.




DEKLE

Ni nekdo klical na pomoč?

Da, nekdo je v sili klical na pomoč. –

Iz daljave se trklja glas, ki je strt od potovanja, razdejan in nenajdljiv.

Da, že hitim pomagat.

Kje si, tuji glas?



NEVIDNI KRALJ

Dekle odpira trkajočemu na okno.

Usmiljeno dekle…



DEKLE

Od kod se jemlješ?

Po desetih korakih sem dospela v daljavo, ki je bila še pretekli hip neskončna.

Poznam te: kraljev glas si.

Glas, ki je bežal, ki je blodil za domačim pragom.

O, vse vem.

Nekdo je prišel domov in našel ruševine.

To boli.

O kralj, ne išči nas, ki nas ni več.



NEVIDNI KRALJ

Ne iščem vas, ker sem vas od vedno našel v sebi?



DEKLE

Bogati smo, der nismo, kadar smo.

Vselej si navzoč, ko se naši temelji omajajo v borbi dolgih let.

Mogoče je veter ali burja, mogoče je potres.

A ne zruši nas, ne padamo v prevarah hudourij.

Vedno obstojimo.

Včasih omahnemo do tal, da se ti približamo.

Res, zdaj si spet navzoč iz daljnih vekov vedno mlad.

V teh prostorih si, dotaknil si se moje dlani v odrešenje.

Prišel si pome v narodnem božičnem rojstvu.

Vsa se ti odzivam.

S teboj bom šla.

Neminljivo bom uživala odrešenje iz pogrebne usode.

S teboj bom praznovala najrazkošnejšo gostijo odrešenja.

A glej, nekdo še omahuje v narodu, opoteka se in pada.

Ne, on vstaja. –

Drugi človek vstaja v narodu, z besedo v ustih prihaja bliže.





3.




FANT



Naj še stopim predte, kralj, v zapozneli uri?

Bolje je za vse, da grem.

A ne.

Vem, kaj hočem.

Načrt imam, načrt upornika za kralja.

Zato se ne umaknem, kralj.

Hočem, da te bo doskelela rana, da te bo ugonobil izrodek mojega udarca.



NEVIDNI KRALJ

Upor kralja ne dosega, če je kralj.



FANT

A moj upor te bo dosegel in ubil.

Pretrgal sem s teboj, dognal sem smrtno sredstvo zoper tebe: rod, ki mu kraljuješ, se je sam sodil smrti in propasti.

Tvoje ljudstvo samo noče več življenja.

Odveč si mi, sam se sodi, ko te sodi moj upor!



NEVIDNI KRALJ

Odslej vam bom še bolj in več.

Glas življenja sem med zgodbami o pogrebih, ki mi jih prinašate, ne glas sodbe. Osamljen tožnik vam bom, ki sredi nemarnih žalnih spevov in križem rok predani lastnim grobnim opravilom tajite razlike med smrtjo in pokopom. Zabloda vam ne da spoznati, kakšna je razlika.

Življenje je pogoj za vsako smrt, za pokop so potrebni le pogrebci.

Pokop je trenutek, ki mineva, življenje pa je doba.

Mi živimo iz trenutka v dobo, a to je le začetek naliva bodočega življenja.

Življenje samo pride pozno, a gotovo.



FANT

Uprl sem se, ker vem, da si razumen kralj.

Iščeš ono, ki je narod, tudi takrat ko se samo sodi.

Noro je tako ljudstvo in nor je njegov kralj.

Zato sem zaprisegel: blazni nori kralj naj vlada noro ljudstvo.

A kar sem mislil, da je upor, je zmota, je rešenje.

Tudi jaz hočem odrešenja!



NEVIDNI KRALJ

Že ga sprejemaš.

Celo več: že boš sam odreševal!





II.





4.




FANT

Tudi ti, krasotna deklica, pripadaš narodu nevidnega kralja?

More narod, ki je dojil taka dekleta, preiti v pogubo?

More tako bitje neplodno oveneti, ker je narodu usojena pozaba?

O ne, božanski lik tvojega obraza izpričuje neminljivost naroda, ki ti pripada.

Na smrt obsojeni obrazi so drugačni.



DEKLE

Zakaj je tvoja pot podobna moji?

Čemu sem prišla sem, da srečam tebe, ti znanec med neznanci?

Zakaj me zalezuje tvoje čelo, se skriva grda laž za mojim?

Ni bila pravična izjava mojih ust?



FANT

O da, bila je dovolj pravična za razglas, da se z njim približam tebi, ki se ti dolgujem.

Ob tebi vstajam s kraljevo besedo v mikavno novo zoro.



DEKLE

Iskal si, kar združuje sloga v miru in lepoti, in si našel, kar razdvaja.



FANT

A kar še ni razdvojeno in strto.

To je cilj in smisel kraljevskega poziva.

Zdaj živeti je zadosten klic.

Pred obličjem naroda se srečam s krasnim bitjem v razodetem vstajenju naroda bodočnosti.

Ravno v trenutku razodetega vstajenja.

In to bitje si njegovo kot sem jaz njegov in je narod čisto v nama in za naju.

Je to res samo naključje, ne več, ne naloga?

Kako naj nosim sam toliko nade?

Kako naj grem od tod brez odgovora iz tvojih ist, dekle?



DEKLE

Razumem igro tvojega srca, znanec ali brat po skupni krvi.

Ostala sva za novo seme, zapuščena dediščina poslavljajočega se kralja.

O niso se zgubili mimo mene tvoji vabni klici.

In vendar: prišla sva le pripravljena za odgovor kralju, a zase nepripravljena.



FANT

Ni res, že od vedno si upodobljena vame, od vedno se dogajaš v meni, da bi se danes dogodila.

Stopila sva iz sebe v vednosti, da potrebujeva otipljive vidnosti, telesi z utripi in krvjo.

Da moreva vstajati iz tako raznoličnih in različnotrajnih pokopavanj.

Nisva bila pripravljena drug za drugega že pred kraljem ter zgovorjena že od vedno za to uro?

Prva rosa moje popkaste ljubezni naj zavonja v tvojih nosnicah, naj najde tam tvoj vonj.

Glej, zgodno svitanje nama zori na nebu.

Odslej bova skupaj vstajala v rojstvih!

In še več: odslej bova živela.

Odslej bova grozila, kljubovala in ustrahovala s tem koščkom življenja, ki se sestavlja dnevno sproti v najinih rokah.



DEKLE

Ni to bila blagovest?

V očeh ti berem geslo resničnega vstajenja, s tvojim dihom prihaja vame.



FANT

Naj bo narod prvi, ki naj prejme ravnokar v neskaljenem preroštvu rojeno blagovest.

Zanj je preprosta vest postala blagovest: ne rodi se, kdor ne pada!

Rodi se jutru, da brez zarod umre večeru.

Kdor pada, se rodi iz dneva v dan.

Nekaj stolčkov razvrščenih v krogu. Lahko bi bilo zborovanje ali seja narodnih voditeljev.



FANT

Pozdravljeni, prijatelji.

V resni uri dela in posveta za blagor naroda dovolite veselo motnjo, narodnjaki in vodniki.

Prinašam vam novico, ki nas vse vzradošča.

S posveti iščete poti iz smrti in ustavljate gorja, s posveti si ponujate izhode iz žalostne usode.

A poslušajte končen ključ rešitve: naša usoda nima izhodišča, kjer ga iščete.

Nam raste nova neodkrita pot v življenje edino v propasti.



SEJAVCI ZA NARODOV BLAGOR

Besedo nam zapira v grlu, ubijaš nas.

Kdo si, drzni vlomivec, in od kod jemlješ, da nas strašiš?

Ga kdo od vas pozna?

Nihče te ne pozna.



FANT

Naj sedem med brate enega jezika in mišljenja, z enim ciljem skupnega obstoja, naj oznanim jasno in odkrito: ni drugod iskati izhoda.

Samo v apokaliptični svetlobi propasti je izhod in rešenje v bodočnosti, ki bo naša.



SEJAVCI ZA NARODOV BLAGOR

Narod diha v nas, ki izhajamo iz njega in težavno iščemo v njem poti zanj, si to pomislil? Ti človek, ki te nismo videli nikdar, ti ga ne poznaš in trdiš, da si našel.

Če bi bil iz naše srede in bi razglašal to novico, resnično, postal bi tuj in nepoznan.

A ti si tujec že po mislih in postajaš vrhu tega tujec po dejanjih in izjavi, da bi nas pogubil. A naj bo, tvegam drugič in vas pozivam, vi narodni sodelavci in svetovavci za blagor naroda, se kdo vendar more spomniti podobnega človeka? – Poglej sam krog sebe vse obraze, kaj vedo o tebi!

Ničesar nič.

Nikogar ni, ki bi te poznal.



FANT

Iz tujine sem prišel domov z veselim oznanilom o življenju, brat med brati, narodnjak med narodnjaki, ki nam vsem domuje ena mati domovina.

A svojci sprejemajo drugače svojce in drugače vesela sporočila iz tujine.

Vaš narod ne sprejema, zato mu je zabranjeno dajati. Izvoljenim ne tekne blagovest v slast, nedotaknjena se je povrnila k meni: zase mislim in zase sem oznanjal. Prej sem stavil, da je ranjen narod hrast; zdaj vidim, da je ranjen narod šepavec: dvakrat hudo ranjen. Molčite, narodni voditelji?

Izrekli ste brezpametno nespremenjeni orakel iz davnine in umolknili.

Molčite kakor vedno v molku, ki vam je naložen v molitev.





5.




FANT

Narod noče blagovesti.

In kaj hoče?

Kruha in miru.

Ali oboje z blagovestjo.

Ustavljava slapove in ne ustaviva curljanja pičlega dežja.

In čemu ustavljati slapove zgladovanim ljudstvom –

Lačnim le pravice?

Čemu igranje, ki je odveč?



DEKLE

Oni so poklicani in midva ne; to nas razlikuje.

Samo poklicani od koga?

In od koga midva ne?

Izpadla je najina ponudba med iskanimi rešitvami.

A kdo je tu rešitelj, kdo rešenec?

Kdo oboje?

Mar oblast, ki ščiti zakone, ki nas ne ščitijo.





6.




Sprejemnica oblasti. Vratar, ki čuva vhod.



FANT

Je to oblast?

Ti odbliski, ta odvišna veličina vsega, kar dojemam.

Tu se znajde vsemogočnost v človeku?

Zakaj sprašujem, kar je jasno že na prvi hip.



ČUVAR

Oblast, da.

A ta lik ni dovolj jasen, naj popravim vam v korist:

Oblast je na vrhu, tukaj je vratarstvo.



FANT

Naj bo vratarstvo, od tu ni daleč do oblasti.

Zadosti je, če se ustavim daleč na preddvoru – kajti tudi tam začutim blažen dih vse pravice in dobrote, ki od tu utripa v žilah vseh.

Presodite, kaj se je zgodilo.

Potem odločite, kako se naj zgodi, da bo pravično.

Porodila se je v svetli uri duše dolgo skrito negovana blagovest, ki bi okrepila vso bodočnost naroda, če bi jo sprejel.

Oznanil sem jo.

A oznanilo o življenju je izvoljeni narod zaslepljen odklonil.

Povrnila se je k meni…



ČUVAR

Čemu grmade velikih razburjenih besed, zakaj ta vneti ogenj?

Tukaj je vratarstvo, nič več.

Zaklenil bom.

Pozno je in čas.



FANT

A blagovest ostane blagovest samo po svojem oznanilu.

Ne pozabite, da more zapasti, kar koristi.

Zato sem tu, da jo še silnejšo ponudim vam.

Sprejmite jo vi, ker so jo odklonili izvoljeni!



ČUVAR

Zaklenil bom, zaklenil bom.



FANT

Sem zašel zaman tudi med vas poklicane, ne svobodno izvoljene?

Kam naj še grem?

Ali naj oznanjam sebi, dokler ne oglušim?

Vem, moja tožba vas je prizadela in razsrdila.

A ni bila tožba, temveč prostodušen nezaslužen dar.

A vam ni zanj.

Darilo ste vrnili.

Toda v tej zavračujoči kretnji ste pozabili, da je postal drug tako le bogatejši.

Glejte, pred vašimi očmi vstaja narod, dviga se iz prahu in raste.

Ne vidite množice ljudi, ki se je nabrala ob moji rami?

Zdaleč nisem sam.

Pozdravljena množica zvestih spremljevalcev!

Postavite se za mano, ljudje moji.

Postavite se v vrsto za menoj!

Ljudje moji, le sem, le sem!

Jaz bom govoril najprej, in za vse in potem boste govorili vi.

Saj vam ne bo zmanjkalo povedati.

In ne pretiho, povejte vse na glas.

In potem bomo povedali vsi skupaj

Ljudje, le sem, le sem!



ČUVAR

Dovolj, dovolj je tega.

Pomirite se, kdo vam dovoljuje vpiti? –

Svojega glasu ne slišim več, tako vpijete.

Prevpijete me!

Zaklenil bom!

Prekleto, kaj kričite, moram oglušiti v tem kričanju!

Nehajte, prekleto, nehajte! Kaj butate ob me s takimi strahotnimi glasovi?

Tega ne vzdržim več.

Znorel bom v tem kričanju.

Ne – haj – te!

Ne morem več zakleniti…

V nemem kriku zatisnjena ušesa bežočega uradnika. Nemi krik množice fantovih pristašev je narastel v oglušno tišino, polno bolestne izpovedi.



TEMA





III.





7.




Sprememba

Negibna seja čakajočih, ki pobirajo redke misli po konicah čevljev. Vsak se je zastrmel vase.

Za vsemi leži več ko tisočletna zgodovina neuslišanega čakanja. Komaj znosna teža za

človeška pleča. Nema poza nestrpnosti je prirasla v višek. Kar je zdaj, ni več čakanje; je nekaj,

kar nastane, ko se je človek predal premoči in je premoč ostala v njem; nekaj, za kar še ni

izraza. Neka teža je legla nad vse.

Mreža se je razpasla.

Potišani zvoki vlaka. Odslej se bodo vlekli skozi vse dejanje. Zdi se, da je nekje v bližini kolodvor, ki plete svoj ropot v mozaik dogodka.



FANT

V obredu spremenenja smo neznani svečeniki, ugasli svečniki, ostavljeno orodje svetiščnih ropotarnic.

Mimo nas prehajajo svetovi iz spomina v praspomin. Pozabljam, kako se vijejo vršaci smrek v viharjih, kako doni nebo ležečemu na hrbtu, kako se zlivajo sladkosti junijskega vetra z grmov na ljubeče, ki so na varnem pod šotori senc.

Vsa drevesa so zaprla svojo pesem v globoke shrambe debel, vsi viharji so minili.

Kje so vonji godnih pašnikov in davno mlado krvnih trav, kje obloženi kozolci?

Ni jih več in v praspomin ne sega duh umrlih.

Ni nihče mrtev bog med nami, da bi nam ustvarjal, ki kličemo po imenih želje?

(Le mrtev bog ustvarja po godu mrtvim.)

Ni v nikomur izmed nas le žilice božanstva?

Se ne spočno božanstva v čakanju stoletij spojenih na grešnih ležiščih zgodovine?

Nikoli ne izidejo slabostne ure v spočetje?

Niso porodi dovoljeni bogovom?

O ne, vse preveč smo le odlomki, da bi mogli verovati v dovršnost reda z našo igro.

To bi zahtevalo boga in mi smo le ljudje in ne zmoremo božjega zaroda.

Smo le odlomki večnih bojev, ki jih obročijo postave in ukrepi le s presvetlostjo malikov.

In oni, ki nam dajo čakati, so prav tako ljudje ali blizu njim.

Prazen izzvenel lok tišine smo.

Toliko let smo napolnili s čakanjem in še manjkamo do roba in rob je zrastel z nami. Koliko časa je minilo, da smo tu?

In je v tej zmešnjavi in pozabi še mogoče čakati na kaj drugega kot na trenutek, ki mu bo sledilo novo čakanje, in temu zopet novo … vse dalje do zaliva časov? Na kaj še čakamo?

Ne, tukaj čakati ne pomeni manj kot biti tukaj grob. Gledam te grobove, gledam to neprebujeno grobišče. Ti nagrobni angel, ki mu duhtijo spečemu pod rušo tvoji cveti, koga varjejo ljubeča krila?

Ti podoba žalosti omaganega, ti človek vstajenja, komu stojite starodavne straže v starodavnih večno mladih kipih?

In vi vsi neobudni drugi, ki vas srečujem na vseh grobiščih, sami nagrobni kipi ste mi! Sami nagrobni kipi ste.

Na vseh grobiščih po vsem svetu ste enaki, enako trda vaša drža žalosti.

Vseoblični spomeniki ste nad rušami.

Ne, to orodje ni za boj, tako ne pridemo do konca, ne zmagujemo do konca.

Stopi na stolček, da bi obujal

Kličem vas, umrli: oživite!

Vstanite!

Zaživite!



NAGROBNI ANGEL

Kdo nas kliče s kletvami vstajenja?



STEPENI

Čemu motenje s tem človeškim glasom.



USTRAHOVANI, KI SE MU BLEDE

Skalil si mi mir.



GLASOVI

Zakaj si nas budil?



ŠE GLASOVI

Proklet, kdor tukaj krade mir.

Njegova roka bo segnila.



ŠE GLASOVI

Mir, mir, mir!



FANT

Povejte, vi nagrobni kipi, ne zmorete za hip prenehati oznanjevati svoje groze? Oznanujte dalje, a ne zdaj!

Prvič v življenju mi je svet nauk mrličev.

Oslonite se s prašno ramo ob mojo ramo, v bratskem nasvetu nudite pomoč potrebnemu pomoči živih: dvomi me trpinčijo.

Čemu sem tukaj?

Vsa jasnost je splahnela moji duši: le čemu sem tukaj?

Primerjajte me s seboj!

Povejte vzroke, zakaj ste prišli vi, po usmiljenje?

Da bom vedel, ali je meni vredno čakati do konca.

Kaj vas je polnilo, da ste prišli praznit v to čakalnico?

Kaj je tvoja zgodba, odgovori, mrtvec!

Ane!

Molčite!

Ne maram vas slišati, nobene zgodbe mi ni treba. Dovolj ste mi, kar ste.

Odkar sem tu, poznam vse vaše tajnosti. Vem, zakaj ste tu.

Dolgočasijo me vaše zgodbe, tako majhne in sebične so.

Obujeni za hip življenju bi zajadrali v vodovje le odvečnih pojasnil. Molčite še naprej!

Vračam vas brodovju spanja in miru. Da, vrnite se v pokoj.

Opravili ste nalogo, dalje mi ne služite.

Vrnite se nazaj, od koder ste izšli, drugače se razbijete v nevajenem vrtincu posmrtnih trenj. Kajti mrtvi ste edino zaželeni umirjeni oblasti, živi jo razburjate z resnico.

Odslovim vas: vsi mrtvi, povrnite se! Umrite!

Glejte, zasvetlikal se je vhod, vabil mene, mene, naj vstopim po rešenje in plačilo čakanja in vztrajnosti.

Bratje, jaz sem na vrsti. –

Aše na zadnji lestvici pred ciljem so me zasuli dvomi, če moji vzroki niso dovolj močni in gonilni za to žrtev, če bodo vzdržali ob navalu vaših.

A okrepčan s krepili vašega čakanja vem, da je edino meni vredno čakati in vztrajati do konca, tvegati še zadnji košček za prejem plačila.

Gre.





8.




Močan ropot ravno v tem hipu mimoidočega vlaka, njegovo oglušno bučanje, njegov ugriz, njegovo potemnevanje. Močan krik se vmesi vanj in se spremeni v rjovenje. Bolj udere to na oder kot fant, ki se zgrudi v ospredju na trebuh. V groznih bolečinah širi ude. Njegovo rjovenje zajema pozorišče, traja nekaj časa, pojenja.

Čakajoči so negibno in nasladno padli v sno smrtnega počivanja.



FANT

Kdaj ste se preoblekli, bratje?

Niso bila malo prej vaša oblačila še mikavna in slovesna, niso bili še pred kratkim vaši koraki prozorni kot v objemu plesa?

A zdaj je izginila vsa slavnost.

Ta vaša praznična obleka je pogrebna.

Komu ste prišli grobovat?

O ne izrekajte mojega imena: zdaj sprejemam nase tlako zgubljene bitke.

Samo odsev gledate in se pretvarjate z menoj.

S sledovi smrti je pokrito moje čelo, s sledovi nabranimi pod vlakom.

Zdaj sem eden teh grobov in mogoče zagledajo rodovi v meni kip neznanega in brezimenskega božanstva.

Vi starodavne podobe z grobišč, vi moji bratje, čujte moje vzklikanje: jaz sem bil na vrsti.

Dohitel sem vas.

Zdaj sem eden izmed vas, ki ste čakali po mojem zgledu in dočakali strahoten konec.

O da, bil je še prezgodaj utrgan sad.

Zdaj vemo: še bodo rodovi čakali na zadostitev, še bo čakal narod na pravico, ki se bo končala enemu pod vlakom in drugemu drugače. Še ni odbila ura zgodbam groze, ki jo nosimo v sebi.

Pozdravljeni, posiljeni z menoj.

Vas je strah, da ste potuhnili glave?

Vam teža krivde lomi hrbtenice, ker niste zabranili pokola drugim?

O ne bojte se, pokol so določili drugi in ne vi; vas sem prišel prosit za sprejem.

Sprejmite me medse.

Živi smo le igrače za amfiteatre.

Rešite me igre živih in me imenujte svojega!

Molčite.

Koliko molka sem že slišal, koliko molka bom še slišal.





9.




Dekle. Njen pogled ga ne dohaja, njene besede pregovarjajo, se napol zgubljajo v brezcilju žalosti.



DEKLE

Oj ne hodi k njim, moj dragi fant.

Umrli so, a ti živiš.

Umrli so na vse načine narodu, mogoče kdo celo za narod.



FANT

Tukaj sem si me prišla iskat, blaga deklica.

Ti dobro bitje, kaj še misliš najti, kjer nihče nič ne išče, nihče nič ne najde, kjer le vse počiva.

Pred poginom me svariš, ko sem poln pogina na ukaz oblasti.

O prosim, deklica, ustavi hojo za menoj.

Prekratka si, da bi me dosegala, ki sem le še odsev od daleč.

Ne pogrne me več tvoja roka, kot mi je zagrinjala oči v davnih časih, draga.

Tukaj ne počiva noben fant v roki deklice.



DEKLE

Naj stresem vso globino hrepenenja pred se, dragi.

Tukaj sem in ne ganem se od tu, vonjiva kri v tvoji krvi, telo tvojega telesa, misel v tvoji misli.

Neskončno trudna sem poti do tebe in zdaj najdem sredi teme le tvoj glas.

Slišim glas in te ne vidim.

Kje si?

Tvoj glas je brez telesa.

Vidim kup odpadkov; kupe smetja vidim; vidim podrtije podrtišč; napis v blesku: odpadki!

Kaj so ti storili!

Na kolenih sklonim prsi v dotik z zemljo, s čelom in z usti snudim po sledovih ljubljenega. Ni to blazno?

Glej, tvoja nora deklica te išče s prsmi med odpadki, ker te ljubi.

A tvoj glas je tako globoko in tako prepadno nagnjen k tlom in zgubljeno izzveneva v odpadkih.

Si to ti?



FANT

Mogoče je to jok po meni.



DEKLE

Vidim množico pokopov, steze med grobovi in topole z žalostinkami v krošnjah.

Vidim zid, ki je prepleskan z mesečino, in tišine v nabrekli prsti gomil, ki ob dotiku izzvenijo v prazen grobni jek, ki ne vsebuje več ničesar.

In tebe ni.



FANT

Ni poti iz tebe brez skupnega utripa?



DEKLE

Vedno čujem le proč, proč, proč, nikoli sem, sem!

In jaz sem upala na združenje s teboj.

Ponujala sem sebe ti v zameno s tabo.

A moja odprta dlan mora ugašati v samoti darovanja.

Tvoji ognji ne sprejemajo v združitev.

Tvoji ognji so opešali in sklonili plamen.



FANT

Poglej tu vzorec vsega druženja.

Sva si bila midva kadarkoli bliže?

Kdo na svetu je združen bolj od teh?

Brez premika so strjeni v poplavni krvi smrti.

Sredi gibov so obnemeli v zadnji slasti, brezpametno

Razkošno uživajo trohnobo.

Mednje pojdem, da bom združen, ki sem žejen vse združitve.

Vsi ti kipi stojijo s slavoloki meni v svatbeni sprejem.

A nama v poročno noč ločitve.

Ta vlak je zaključil samo mojo zgodbo, pred njo je nešteto drugih v vrsti, ki so mi pripravile preprožno pot.



DEKLE

Kaj naj storim, bog.

Kako štrli obup iz teh ostankov: nikjer začetka, nikjer konca, le krog brezobličnega sveta.

In vendar so povsod začetki, povsod konci.

A kje je tu začetek, bog, kje je tu samo začetek?



FANT

Ni ga, deklica.

Tukaj je le še trajanje v koncu.



DEKLE

Je izginila zadnja svetlost govora iz tvojih ust?

O dragi, kako drugačni so ljudje v vpregah, kako sproščeni so brez iga.

V verovanju vate sem te čakala vse dni, ki jim zaradi dolgosti ne znam določiti števila.

Vsak večer sem hranila za te ljubezen, misel in telo.

Lepo naj bo trudnemu poti, ko se bo vrnil.

In zdaj se vrneš, kot bi se ne vrnil.



FANT

Nikdar se nisem vračal in se vrnil.

Pozabljaš, draga, da si se vrnila ti s prihodom na kraj tisočletnega čakanja zaman.

Zamenjala si dve usodi, ker se zlivata preveč v eno.

O draga deklica, ne presliši sile hrepenenja fanta po dekletu – in pojdi, da v ločitvi najdeva uteho.

Pojdi odtod, da te ne okužim s smrtonosnim dihom čakajočih, načetih že od smradnega razpada.

Še je čas, da greš in se več ne vrneš!

Glej, tvoj vlak še ni dospel.



DEKLE

Ti me vračaš, naj grem od tebe kot stepeno srnce?



FANT

Reši se zaradi sebe, ki obstajaš.

Kar ne obstaja, tega ne rešujmo!

Še niso ranjena od naših dihov tvoja pljuča, a ne bo dolgo in boš propadla snu našega počitka.

Pojdi torej in nikoli več ne skušaj dosegati za narod!



DEKLE

Ustavi nori plaz besed!

Reci, da je vse lažnjiv privid!

O da, šla bi sama in do blaznosti budila spečo množico.

A kaj premorem, deklica?

Kako naj zmorem krik za obuditev toliko mrličev!

Glas mi ne zajame črede trdo spečih: trše spijo le še kamni, ki ne vedo bedenja. Kje zmorem silo tega klica?

O kako sem upala, da so v tebi vrelci vse pomoči.

A ti si mrtvec, ki se ti mudi na grobišče, med drhal gomil in slepih križev – O dragi fant, le trenutek se pomudi živ ob meni.

Ne zavračaj moje zadnje prošnje za slovo iz te tujine!

Še verujem v vstajenje naroda.

A samo skupno zmoreva ta čudež.

Samo za hip še bodi!

Samo za hip buditve ne kloni tvoja rama!

O dragi fant, posodi mojemu svoj glas!

Samo mrtvaški glas bo zmogel tako obuditev, ker je glas živečega sam preplah; vse zmoreta oba.

Pritisni zadnje zvoke svojega glasu na moja usta, da me rešiš, da bom reševala.

Na kaj še čakaš?

Hiti, hiti!

Prijatelj obuditve, kje ostajaš?

Zakaj šepaš, zakaj šepaš, zakaj šepaš?

Dekle tava proti njemu, ki stoji nepremično mrtvo. Ko ga bo dosegla, ga bo iztrgala iz oklepov srmtnosti za svojo nalogo. Zadnji zvoki so ji umrli čez ustnice. Njene roke dosežejo njegove rame. Pripravljene so, da bo treba vsak košček bitnosti skrbno poiskati na njem. Roke iščejo ob vratu za obrazom in se nenadoma ustavijo.

Vlak je grozno zaječal.

Ali je bil privid, stašilo, budilni klic, neobhodna logična resničnost, to ostane rezka skritost njegovega izzvena.

Trenutek nemega negibnega prizora. Njene roke so obstale napol poti do njegovega obraza; bela luč zada fantu masko in okameni njene roke. Čakajoči so neprebudno mrtvi sklonjeni v kipe. Svojo držo so spremenili za drugo pokopališče.

Počasi umira luč. Prepojena je s smrtonosnim in vendar tovariškim dihom čakajočih.

Edino kraljev glas bi zmogel zadati otrplosti zadnji neznatni premik z obotavljajočim odprtim vprašanjem: Ni tretjega? Sta človeka samo dva – a kje je kralj? Popolnoma tema je pravkar spojila vse ljudi tega dne v neločljivo enoto. – Odsev čakajočih ostane zadnji grozni pramen nerešljivega vprašanja pravice malega naroda.

TEMA





Odmev današnjega dne (odlomek iz drame)




ZVODLJIVI SMEH PODGAN

Peščena ura. Pesek enakomerno curlja. Veliia lesene postelja, ki meče debele sence po njegovem obrazu. Njegov cebrasti obraz obuva čevlje, njeni prsti ležijo po tleh.



OTOŽNI LJUBIMEC

Očistiva sobo vsega, kar spominja. Ta postelja me duši. Zadušila me bo.



POCESTNICA

Ta postelja je bila neznosna. Zloživa jo in odnesiva na podstršje. Kadar bova sama, je ne bova potrebovala.



OTOŽNI LJUBIMEC

V vseh sklepih zija in deske ječijo pod vsakim zgibom. Kakor jok od zunaj.



POCESTNICA

Kakor sredi puščave, sredi žgočega peska, sredi osamljenih otokov. Zakaj sva bila vedno zunaj? V vročini in mrazu, v dežju in slani? Zakaj niso vsi ljudje zunaj, zakaj samo midva? Zakaj nisva nikdar vstopila?



OTOŽNI LJUBIMEC

Vstopila kam? Ni bilo prostora, kamor bi vstopila. Prostori se šele odpirajo, ko ni treba več vstopati vanje. So ljudje, ki so zunaj. In midva sva človeka, ki sva zunaj. Glej, drugi nosijo zlate ure, dragoceno obleko, bleščeče se okraske. Midva imava samo peščeno uro.



POCESTNICA

In ustne imava,



OTOŽNI LJUBIMEC

ki z njimi umirava



POCESTNICA

In ki v njih domujeva in sva srečna. Oddahniva se z njimi. Nastaviva jih, da bodo štiri stanovanjske stene, takšne s toplim štedilnikom in belimi okni. Obesiva slike, cvetlice in uro kukavico.



OTOŽNI LJUBIMEC

Gorke so te stvari.



POCESTNICA

Moj korak je žoga.



OTOŽNI LJUBIMEC

Kako si lepa, rad bi se igral s teboj.



POCESTNICA

Glej me.



OTOŽNI LJUBIMEC

Ti si mogoča.



POCESTNICA

Kakor oceani, puščave in morja.



OTOŽNI LJUBIMEC

Ti si. Večkrat mislim stvari, ki jih ni.



POCESTNICA

A jaz sem.



OTOŽNI LJUBIMEC

Zato te bom mislil.



POCESTNICA

Misli me mnogo, misli me ponoči!



OTOŽNI LJUBIMEC

Skušal te bom izmisliti. Dnevno, črto za črto, kos za kosom.



POCESTNICA

Misli me do kraja!



OTOŽNI LJUBIMEC

Življenje se je omogočilo v tebi. V tvojih prsih so svetli prostori, pogrnjene mize.



POCESTNICA

Glej jih, oglej si prostore! Živiva v njih! Svojo kri si živiva!



OTOŽNI LJUBIMEC

Prinašal ti bom sreče za bazen. Plavaj v njem!



POCESTNICA

Ob tebi se bom kresala.



OTOŽNI LJUBIMEC

V tebi bom bival.



POCESTNICA

Stanuj v meni. Ná moje prostore, stanuj v njih! Napolni jih! Glej, kako so posoda za tvoja lica. Kresaj svoje ognje ob njih! Ali čutiš, da so ti dan, da te ogrevajo? Vstopiva! Vedela sem: skozi ustne vstopajo.



OTOŽNI LJUBIMEC

Midva odhajava skozi nje. Stene nama upadajo kot požgana trava. Najin dom je ravan.

Posteljo sva porušila, odnesla, zdaj ni več bela.



POCESTNICA

Presvetla je bila za najine čute.



OTOŽNI LJUBIMEC

Moj bog, deske so še. Ali čutiš les? Trd in črviv les iz desk? Dolgo je držal posteljo na rameh. Zdaj sklepi spuščajo, vlakna razpadajo, precepi zijajo vame. Glej prepade med deskami…



POCESTNICA

Vrti se mi nad njim.



OTOŽNI LJUBIMEC

Kakšna ura je to? Da se obrniti, ne da se ustaviti.



POCESTNICA

Udira se mi.



OTOŽNI LJUBIMEC

Poleg nju vre življenje naprej. Samo enkrat se bo ustavilo: v smrti. To je drobec časa, ki je brez smisla tudi za druge, za vse. To je košček pravice, ki je pomotoma padel med nas. Čas, ki zastane, je brez smisla.



POCESTNICA

Tavanje je. Ne, tavati ne maram. Stegnila bi se po tebi in bi segla smrti v žrelo. Ne, tavati ne maram.



OTOŽNI LJUBIMEC

Ure v zvoniku ne gredo. Pravkar so obstale…



POCESTNICA

Bila sva navajena nanje. Vsako jutro sva slišala bitje in bilo je nama hudo. Vedela sva: noč je minila.



OTOŽNI LJUBIMEC

Nekdo jih je ubil.



POCESTNICA

Poslušala sva jih in izbrala vedno najlepšo. Bila nama je v dan; bilo je lepo jutro.



OTOŽNI LJUBIMEC

To noč so jih ubili.



POCESTNICA

A midva imava svojo, ure v zvoniku so nama odveč. Čas iz peska se posipa…



OTOŽNI LJUBIMEC

V nosnicah čutiva bližnjo smrt. Smrt ne zori; komaj se spočne, je že dozorela. Poln dozorel sad visi pred teboj. Utrgaš ga in ga slastno neseš k ustom. Kakor pravkar v raju ukraden sad je. Kako diši sveže in blagodejno…



POCESTNICA

Ali ni postalo preveč tiho?



OTOŽNI LJUBIMEC

Tiho kakor mrtvorojeno dete.



POCESTNICA

Človek posluša z ušesi, gleda z očmi, nosi z rokami in umira z usti.



OTOŽNI LJUBIMEC

Nikdar s srcem. Z jeklenimi kiji ti razganjajo usta, ti pa obujaš staro pozabljeno pesem o življenju. Zabijajo ti debel kij teme v goltenec in tebe skomina po mehkih blazinah in toplih sanjah, ki izginjajo pod stropom.



POCESTNICA

Motijo me vrani.



OTOŽNI LJUBIMEC

Ti preseda to večno kroženje po nebu? Vleče se skozi večer kot umazana krpa.



POCESTNICA

Vidiš stvari, ki jih ni. Vranov nikjer ni. V tem ozkem soncu vrani ne krožijo.



OTOŽNI LJUBIMEC

Tu so, tu so! Glej jih, to so vrani! Nizko nad ono veliko njivo…



POCESTNICA

To je gruča ljudi!



OTOŽNI LJUBIMEC

V žitu se je pravkar potopil konj. Konji ne plavajo. Valovi so ga požrli, videl sem…



POCESTNICA

Valovi?



OTOŽNI LJUBIMEC

Pšenica je zadavila čredo roparskih jastrebov. Zakaj ropa z mehkim kruhom?



POCESTNICA

Kdo?



OTOŽNI LJUBIMEC

Hiše so pognile, nad hišami se kadi. Ceste medlijo.



POCESTNICA

Kje?



OTOŽNI LJUBIMEC

Les jih je stisnil, zadavil na mestu. Tudi les mori.



POCESTNICA

Ne!



OTOŽNI LJUBIMEC

Izpljuval je krdelo pepela na požganici.



POCESTNICA

Ni!



OTOŽNI LJUBIMEC

Podgane vstajajo. A to so moje podgane. Čakal sem vas in hrepenel za vami. Svoj obraz sem lovil v past za vas. Ne boste poginile od gladu v tej pustinji, ne, ne boste! Jaz ljubim podgane in podgane ljubijo mene. Vsak večer prihajajo, da vidijo moj zaznamovani obraz. Osvajajo ga, jedo ga in ko se nasitijo z njim, imajo samo še malo obraza v tacah…



POCESTNICA

Tvojega obraza…



OTOŽNI LJUBIMEC

Imajo samo še malo obraza v tacah.

Samo za hip je čas zastal. Šumenje peščene ure je utihnilo. Otožni ljubimec je dal obraz podganam, da so ga jedle. Držale so ga v tacah in ko so se nasitile z njim, so imele samo še malo obraza v tacah.





Padanja




Postavili so jih torej.

Z obrazom k zidu.

Zato, ker niso hoteli iti ali kaj. Morali bi iti z njimi ali kaj in niso šli. Zato so jih postavili ob zidu v vrsto. Nobeden se ni branil postaviti se. Sicer to ni bila vrsta, ta samovoljna razporejenost niti ni bila podobna vrsti. Vendar so se zadovoljili z njo, saj to že ni bilo tako natanko. Stali so tam, nekako z ramo ob rami, in skozi njihova ramena je pronikalo podstrešje in ginilo v lavi na obzorju.

Globoko nad skodlasto streho je gnil dim stikal zemljo s cunjastimi meglami. Bele lise so se vlekle na dolgo po nebu. Med njimi razpet dan je mižal s sivimi vekami. Vrsta ob hišnem zidu je nezlomljivo stala v prihajanje noči. Sence so se mrtvaško barvale na omet, ga maličile in ga potegovale v gube. Rok je potekal in oni so pogosteje pogledovali na ure. Samo še nekaj trenutkov. Ne, ne bodo šli. In ko že stojijo v vrsti, bodo stali do konca.

Od streh je vel ivnat mrak in plal po polju. Navzdol po robu so hiše padle na vse štiri v sneženo ivje. Spodaj so se nekoliko opomogle, se celo dvignile na komolce, se otresle klancev, koč in bajtarjev, pometle z ramen snežene gazi, sanince in v snegu obtičale plotove. In ob plotovih vseokoli je že delj časa glodala noč, da so se vedno bolj predano nagibali v obrede neznanega bogoslužja.

Drugi dan sta ustavila dva nakladača pred hišo. Ravno so skočile prve svetlobe izza ovinkov. Noč se je z zadnjimi odtenki lepila z vesolja. Bilo je zelo mrzlo. In ko sta se lotila dela, so se lupile iz njunih ust goščave belih dimov. Bil je tih, uničujoč, po ničemer dehteč mraz. Vrgla sta prvega na sani. Njegovo telo je za ped odskočilo in deske so zahreščale, preden so ga vzele k sebi.

Potem sta počivala. Prvi se je naredil, kot bi imel plašč in ovratnik iz vročega krzna. Začel je zavijati vanj svoj vrat, kakor so to delali ljudje, ki so imeli res krznene plašče. Kje ležijo ognjeniki za ogrevanja, je rekel drugi in pri tem usločil svoje roke, da bi odbil z dlanmi vedno hujše napadalce mraza. Lahko pa bi te roke prijele tudi za ročaje ravnokar iz peči vzetega kruha. Za smrekami so svetile prve močne luči z neba in nakladača sta nekaj prej nehala počivati.

Nadaljevala sta pri drugem. Bil je edini, ki sta ga morala dovaliti in ga vsega dvigniti v sani. Tretji je bil lažji in je ležal najbolj uravnano ob zidu. Nakladača sta ga od daleč vrgla deskam. Odskočil je za dobro ped na spodnjih dveh, še malce poskakal in potem zdrsel v stranico. Tudi četrti je močno odskočil, in peti je bil tako majhen, da ga je v odskoku od teles pognalo onkraj saninca.

Slednjič sta naložila, še malo uravnala lego in odpeljala. Telesa so začela malo upadati, vendar čisto se niso mogla prilagoditi oklepom desk. Kadar so zdrknile sani čez skok ali z mrzlino, so telesa močneje poskočila v zrak, drugače pa so po malem nenehno odskakovala. In takrat se je najbolje slišala glaževina iz odmevov.





Slovenci proslavljajo čistočo




Snažilka je človek, s katerim lahko govoriš o vsem. Ni izbirčna in malenkostna, še malo ni občutljiva, čeprav ji vsak pogovor ne pristoja enako. Kadar govoriš z njo, se lahko sprostiš in odkriješ, snameš krinko. Kadar govoriš z drugimi, se vedno boriš za mero, vedno si v škripcih, če to še gre in če ta stavek morda ne bo že preveč. Nasmehneš se, ko v resnici škripaš z zobmi, grmiš in treskaš, ko ti je v resnici pri srcu nežno kot le kaj.

Vsi ljudje vedo, kaj jim snažilka pomeni. Stare ženice molijo, da bi jo bog še dolgo ohranil pri življenju, dedci pa ji tu in tam potisnejo v roke zavojček, majhno darilce. Vsi ljudje izrabljajo edinstveno priložnost in medtem, ko traja opravek na stranišču, govorijo z njo o tem in onem. Zgodi se tudi, da gredo kateri nalašč na stran, čeprav jih ne tišči, da postojijo torej nekaj časa pred školjko ali da prazni sedejo nanjo in se delajo, kot bi bili na strani, vse to samo zato, da se malo posončijo v snažilkini bližini.

Prvič sem srečal snažilko ob zelo slovesni priložnosti. Do tega znamenitega srečanja je prišlo po naključju. Takrat še nisem vedel za zdravilno moč snažilkinih ščetk in krtač, in tudi ne za dejstvo, da bi jo zdravniki brez vsega lahko predpisali marsikateremu bolniku, ki trpi na glavobolu ali želodčnem čiru.

Na stranišču ni bilo videti človeka, le seslljanje vode se je slišalo, zato sem imel proste roke pri izbiri stojišča. Odločil sem se za školjko v kotu. Pomeril sem v porcelanosti rilec in curek mi je začel tolči po njegovi steni. Spravil sem glavo v držo, ki mi je dovoljevala, da sem nadziral potek, hkrati pa omogočala, da sem segel v zadnji, hlačni žep, kamor imam navado vtikati vabila, ga izvlekel in mu posvetil temeljiti študij. Ugotovil sem bil namreč, da razkuževalni duhovi, ki vladajo skoraj na vseh boljših straniščih, in opravki tiste sorte, ki jih po navadi vršiš samo na stranišču, zelo ugodno vplivajo na obletnice, proslave in občne zbore.

Vabilo na proslavo je bilo za spredaj, za laskavo drugo vrsto, torej še za častno mesto, kajti v drugi vrsti se še moreš šteti med odličnike. Med tiste, ki so se počasi in vztrajno pomikali in pripomaknili od zadnjih sedežev proti prednjim in se končno preritali v ospredje. Skratka šteješ se med tiste redke, ki so začeli z zadnjo vrsto in končali s prvo. Zdaj je to častno mesto seveda še prazno, kajti njegov lastnik se še ukvarja s telesno kulturo, in spored se je najbrž že pričel. Počedil se je bil, osnažil zobe in grgral, položil kodre, oblekel boljšo srajco in se nadišavil ne samo pod pazduhama, temveč tudi na vseh drugih sumljivih mestih. Na prednjih parcelah je nadodal nekaj boljšega: s sprejem si je bil naprhal na prsi pravi vonjavni žar. Ne maraš se človek kazati v svoji vsakdanjosti, z zeljem ali kumarami za nohti in s slamo v laseh, kadar se zbirajo narodni viški, kadar se shajajo kulturne in politične višave in javni ljudje popraznujejo kak spominček, kakšno priličico, kakšsen dogodček, in imaš na riti vabilo za drugo vrsto. Zdaj prazniš samo še mehur, curek pridno tolče, oči veselo poskakujejo vzdolž po curku, preskočijo na proslavo in spolzijo od proslave spet nazaj na curek. Ne manjka več veliko in nared boš.

Tedaj se je pojavila v durih. S kadjo v roki, v drugi krpo, simboloma slovenske čistoče. Ob tej ženski se človek nehote zavedaš, kako neobhodno potrebne so nam dobre, spretne snažilke. Ob njej se ti odpre čudoviti svet tega poklica in prebliskoma spoznaš, da ima tvoj narod na tem področju bodočnost kot na nobenem drugem in mu ne ubeži gotova kariera.

Nasedel sem temu vtisu in obvisel z očmi na njeni lepi kadi, na njeni lepi krpi. Takoj mi je bilo jasno, da sem se prenaglil. Če bi ne bil ravnal tako neprevidno, če bi bil brzdal svoj pogled in kad kratko malo zatajil, očitno pokazal, da sem doslej o kadeh že veliko slišal, jih že veliko videl in o njih razmišljal cele noči, ji predočil, da si morem do zadnjih podrobnosti misliti, čemu služijo, in si nadalje morem vse, prav vse predstavljati pod tem izrazom, potem bi morda vse to, kar je zdaj sledil izostalo. Čeprav o kadeh doslej v resnici še nisem slišal ničesar, še nisem videl nobene, se mi ne svita niti od daleč, kaj bi to bilo: kad, si niti malo ne morem misliti, čemu služi tak predmet, in si ničesar, zares prav ničesar predstavljati pod tem izrazom.

Sicer se resno sprašujem, kako naj bi bil preprečil vse te sile, da bi se ne sprostile. Kako naj bi bil kar tako vedel, da je snažilka razpoložena za kadi? Lahko bi bilo tudi obratno: da bi bila razpoložena za žehtarje, škafe, čebre, golide in mevtre. Odločiti sem se moral zelo nenadno za eno izmed možnosti. Drži, da je bila moja reakcija na prikazen snažilke docela zgrešena, čeprav mi je ta prekleta kad vzela pogled samodejno. S tem sem si nakopal snažilko in njeno nasilnost, s tem sem sprožil in napeljal plaz na svoje. Zaprla mi je pot, ta kolos slovenske čistoče, in se pripravila, da mi pokaže, po čem je mast.

Vendar bralec ne sme prezreti, da imajo snažilke vso pravico do tega. Kratko zato, ker so bile v zgodovini slovenskega naroda eden najbolj čislanih, najbolj zaželenih, najštevilnejših in narodno najzavednejših slojev. Počiščale so naše prostore posebno okusno, vestno preganjale umazanijo in prezračevale, kar se je dalo prezračiti. Brisale so mušje dreke s šip in loščile pode. Skobacavale so se v najskritejše kote, če treba po vseh štirih, in vlekle iz njih zadnje praške, lezle skozi špranje, se gnetle po razpokah, se spuščale v jamice in luknjice. Odlično so prilagajale barvo kletem, pralnicam, straniščnim kapom in vsem drugim mestom, kjer imajo Slovenci navado obračunavati z nesnago, nevidne in neslišne so ometale skozi zrak. Njihovo napredno mišljenje se ni kazalo samo v tem, da so uporabljale najnovejša čistila, luge, mila, kvaše in praške iz Pariza, uporabljale so tudi najboljšo posodo ter krpe in cunje, priznane avstrijske izdelke. Ni je bilo, ki bi ne bila opravila svojega posla v splošno zadovoljstvo. S takim strokovnim znanjem podkovane ni čuda, da so naglo napredovale v službi in dosegale vodilna in vplivna mesta v javnem življenju.

In zdaj se zamislimo v snažilkin položaj: na dan, ko prireja Prva narodna čistilnica proslavo, vstopi službeno v scalnico in zagleda v kotu moškega pri njegovem curku. Komaj ga zagleda, ji je več kot očitno, da ima opraviti z oteščeno, snažno in čisto osebo. Vse govori za to, njegove poteze, njegove oči in njegov glas, celo curkovo divjanje po školjki, da te osebe ne bo treba zanihati med škafe in mevtre, med čebre in golide, med kadi in žehtarje. Nadeja se človeka, ki ne čofota po blatu, temveč živi v urejenih razmerah, pa ti ta človek pride s kadjo, navadno, leseno, ničvredno kadjo, v tako neumnem trenutku, na tako neustrežljiv način. Hudo jo je moral razočarati, ta človek, in pravzaprav je lahko vesel, da snažilka ni padla v nezavest ali je ni zadela kap.

Snažilka me je torej v resničnem pomenu besede naskočila. Prezračila je moje dosedajšne naivne predstave o slovenski snagi in čistoči. Natresla mi je pravo strokovno razpravo o trenutnem narodnem stanju, razpravo, kakršna mi do danes še ni prišla pod roke in ki je po temeljitosti in popolnosti ni več mogoče prekositi. Razstavila je moje pristaše v njihove prvine, vsa v skrbeh za moj curek razdela to nepregledno gmoto na majhne kosce.

Slišite, zdaj pojejo, je snažilka pričela svojo razpravo in obrnila glavo po hodniku. Družijo se rade, te vaše narodne korenine, prepevajo, se devajo v čisle in proslavljajo čistočo, zraven pa se jim še to ne ljubi, da bi hodile ponoči na stran, in rajši sedajo na počepače. Svoje postelje so založili s kahlami, čistoče jim ni mar. V resnici nimajo vzroka, da bi kaj proslavljali. Prav imate, da ste se stisnili na stranišče. V resnici tisti, ki imajo vodo in potrebujejo še kad, kadi ne dobijo, in tisti, ki imajo kad, ne dobijo vode. Kadi in voda zanje kratko malo niso nabavljivi. Sicer bi si tisti, ki imajo vodo, lahko tudi izposodili kad, in tisti, ki imajo kad, lahko tudi izposodili vodo, za eno popoldne, in ju potem, ko bi se zadosti počedili, spet vrnili. Eno popoldne bi zadostovalo, da bi vsak gospodar umil vse družinske člane, posnažil poslopje, poribal pode in skopal živino. Dragoceno priložnost, ko je kad ali voda pri hiši, bi izrabil in splaknil svinjake, otrebil kokošnjake, ožehtal stelnjake, in očistil še marsikaj drugega, kar se običajno sploh ne čisti, recimo vrtni plot, kozolce, mejnike, drva, ograjo sadnih dreves ali fižolove rante. Vendar oboji tudi posojo odklanjajo.

Snažilkina govorica je za kratko časa podaljšala moj curek. Nato je ritoznojčan odtekel, mehur se je izpraznil. Iz belih kroglic, zadolženih za čist zrak, je zapuhtela para. Školjka je počrpala moje srage. Snažilka je izrabila spremembo in odslovila pri vratih neko osebo, ki je bila povprašala za menoj. Nisem vedel, da se družba, zbrana v sejni dvorani in proslavljajoča slovensko čistočo, ogreva za moj urin.

Ker so za tiste, je nadaljevala ženska, ki potrebujejo kadi, kadi nedosegljive, in je za tiste, ki potrebujejo vodo, voda nedosegljiva, in ker ni izgledov, da bi kdaj koli to, česar nimajo in si želijo, dosegli, se s tem sprijaznijo. Navadijo se živeti brez tega, kar je sicer življenjsko potrebno, a žal nekupljivo.

Kadar se tisti, ki imajo vodo, odpravijo po tej poti po opravkih, se tisti, ki imajo kadi, odpravijo po drugi poti z opravkov. Tisti, ki so na strani vode, se ogibajo tistim, ki niso na strani vode, tisti pa, ki so na strani kadi, se ogibajo tistim, ki niso na strani kadi. Tisti, ki imajo, in tisti, ki nimajo, čeprav vsak ima tisto in nobeden nima tistega, kar ima ali česar nima drugi, položaj nenehno zaostrujejo, ker svoje odpore prenašajo od predmetov na ljudi: tistim, ki jim je do vode, ni do tistih, ki jim je do kadi, in tistim, ki jim je do kadi, ni do tistih, ki jim je do vode.

Hodijo torej drug mimo drugega in molčijo. Zgodi se tudi, da se prikažejo na cesti tisti, ki nimajo vode, pač pa imajo kad, pa se tisti, ki nimajo kadi, pač pa imajo vodo, postavijo v duri in boljščijo vanje Iz boljščavosti prodira prezirljiv posmeh. Ne verjamejo jim, da imajo res kad, in mislijo, da jih le zastrašujejo z njo. Ali da se tisti, ki nimajo kadi, pač pa imajo vodo, prikažejo na cesti in se jim posmehujejo na pragih tisti, ki nimajo vode, pač pa imajo kad. Ne verjamejo jim, da imajo res vodo, in mislijo, da jih z njo le speljujejo na led. Ne prisodijo, da prvi imajo, česar drugi nimajo in da drugi imajo, česar prvi nimajo.

Kad in voda postaneta počasi odvečni in nesmiselni, dokler ne prideta povsem iz veljave. Tisti, ki imajo vodo, se požvižgajo nanjo, ker pogrešajo kad, in tisti, ki imajo kad, se pocitrajo nanjo, ker pogrešajo vodo. Ker se tisti, ki mu je do kadi, ne more ogreti za kad, in se tisti, ki mu je do vode, ne more ogreti za vodo, v resnici nobeden kadi in vode ne pogreša in vsakemu prav dobro zadošča to, da doletava vse enaka usoda.

Vidite, cela stvar je precej zavožena, vsak rije v svojo smer in se šopiri s svojo nepremakljivostjo. Neznatno je upanje, da bi kdaj prišlo do kakega zbližanja. Tudi oblasti so vzele to ringarajo v roke in jo proučile zelo temeljito. Vendar so izzveneli v prazno vsi ukazi in napotki, da si morajo tisti, ki imajo kadi, nemudoma nabaviti vodo, tisti pa, ki imajo vodo, se nemudoma opremiti s kadmi. Tako bi se narod končno enkrat mogel umiti in oprati. Kako mikavno bi bilo, če bi se pobotali tisti, ki že imajo vodo, s tistimi, ki imajo kadi, ali tisti, ki že imajo kadi, s tistimi, ki imajo vodo. Ali tisti, ki še nimajo kadi, s tistimi, ki že imajo kadi. Skratka, če bi tisti, ki imajo ali nimajo, prispevali tisto, česar drugi nimajo ali kar imajo.

Tako pa se tisti, ki jim je bilo nekoč do kadi, ne pa do vode, vedno bolj oddaljujejo od tistih, ki jim je bilo do vode, ne pa do kadi. Počasi izgube drug drugega izpred oči. Vsebina predmeta, ki so ga pogrešali, počasi splahni. Zadnje predstave, čemu je ta predmet rabil in kako se mu je streglo, se razblinijo v nič. V podzavest se umikajo zadnje izkušnje s tem predmetom, od zadnjih dotikov in doživetij ostane le še nek meglen sum, da je nekje na svetu še nekaj, česar si ne morejo privoščiti. Kaj čuda torej, da tisti, ki vedo, kaj je to: voda, nekega lepega dne ne vedo več, kaj je to: kad, in tisti, ki danes še vedo, kaj je to: kad, jutri ne vedo več, kaj je to: voda.

Ponarodeli so do kraja, se stresem in se zaprem v kabino. Kadar grem doma na stran, imam tam svoj mir in počitek, tu pa se mi spleta okrog curka pravi seminar. Oblečen in zmučen sedem na desko in govorim še dolgo s snažilko. O poneumnelih čistilcih in snažnežih, o smetiščarjih in odpadkarjih, o brisateljih prahu. Kar ji prej nisem povedal v obraz, ji povem zdaj skozi duri. Vmes se napenjam in delam, kot bi bil na strani. Vem, da snažilka prisluškuje, iz šumov sklepa na moje kretnje, občuduje mojo tehniko in si ustvarja sodbo. Da ji napravim veselje, odtrgam toaletni papir in spustim vodo.





Žalostinka za Lili




Velika zvezda, ki je prišla vsak večer in je bila edina, ki so jo imeli v mestu, se nocoj še ni dokopala do iglastih streh. Takrat se mu je zdelo, da je potrkalo. Zelo tiho, tako da ni vedel, ali je potrkalo ali ni. Potem se mu je zdelo, da je nekdo vstopil.

Ni pogledal k vratom, ko so se odprla. Le svetlobo je čutil na nogah. In še potem, ko so se že davno zaprla vrata in se je soba spet ovila z mrakom, je čutil svetlobo na nogah. Toda k vratom še vedno ni pogledal.

V sobo je prišla Lili. Šla je zadaj mimo njega, vzela nekaj svetlobe z njegovih nog in sedla na posteljo. Sedla je mehko na rob in odeja se je rahlo vdala. Lili še nikdar ni sedela na njegovi postelji, odkar sta se hotela imeti zase. Tako drug drugega čisto zase. Potem je čutil, kako je dvignila noge in z rokami ponesla kolena pod brado. Na tleh je bilo mrzlo, tla se nikoli niso mogla segreti. In Lili je vedno sedela tako. Brado na kolenih in roke krog nog. Kadar sta bila skupaj, tedaj je sedela drugače. Jasno, tedaj je sedela drugače.

Nekoč ji je bil rekel, naj pride zvečer v park. Zdaj je že dolgo od tega. Ime ji je bilo Lili. Zelo lahko in preprosto: dvakrat li. Lili. Takrat, ko je prišla v park in sedaj tudi, Lili. Pred kratkim je šel proč od nje. Zvečer v parku, ko je bilo drevje čisto tiho. Na klopi med grmovjem, kamor nihče s ceste ni videl. Tam je šel od nje. Ljudem na cesti se je tedaj hotela lepiti noč v nosnice. Dihala sta kostanje in bezgove cvete.

V sobi so bile tihe ptice toplote in rahel akvarij oken in deske od zabojev mraka. Zunaj se je nabirala tema. Zavese so rahlo in od daleč zavalovale mimo mestnih šip. Vsak večer redno ugasnejo luči v mestu in zavese počasi obmolknejo. Ampak danes je prišla Lili. Sedla je za njegovim hrbtom na posteljo in dvignila noge čisto k sebi, da so se svetile.

Potegnil je zavese pred okno. Velika zvezda zdaj tik ob zvoniku, edina zvezda, ki so jo imeli v mestu, je prodrla skozi. Bile so tenke zavese, tenke in rjavo rdeče, ampak vendar zavese. Liline noge so se svetile kot noge rjave žrebice. Od kolen dol do čevljev in nazaj. In sedela je na postelji in naslanjala brado na kolena. Ko je potegoval zavese pred okno.

Potem je rekel:

»Lili, pozabil sem, popolnoma pozabil«.

Rekla je in njen obraz se je oslonil od kolen nekam proti stropu, vzela je nekaj rjave barve s kolen. Pod stropom nekje je bil negov:

»Danes sem hotela priti k tebi. Kakor sem prišla vedno, kadar si me hotel imeti. Ampak danes nisem prišla. Vidiš, zdelo se ti bo čudno, ko ti to pravim. Ampak to bi moral res sam vedeti, da me ne bo!«

»Jasno, čisto sem pozabil, Lili. To bi moral res vedeti. In jaz sem mislil, ko so se odprla vrata, da si prišla ti. Ampak seveda nisi bila«.

»Klical si me. Lili, si rekel. Pridi danes, Lili. Tako si rekel«.

»Res, Lili sem rekel«.

»V telefonski celici si bil. Telefonska celica in pet številk, to sem bila jaz, Lili. Nihče drug ni bil telefonska celica in pet številk. To sem bila vedno jaz. Pridi danes, si rekel iz nje. Prišla sem kakor vedno. Tja kot vedno. In tam si začel govoriti in si rekel: Lili. Kratko li in nato še enkrat li«.

”Da, tako sem rekel. Rekel sem, da moraš priti nocoj k meni. Najbolje pozno zvečer. In zdaj si tu. Šla si za mojim hrbtom in sedla na posteljo. Prej pa si potrkala. Tako rahlo, da nisem vedel, ali si potrkala ali nisi. Vidiš, da mi nič ni ušlo. In zdaj si tu pred menoj. Na moji postelji. In tvoj obraz prihaja od spodaj k meni. S postelje in od oken, od povsod prihaja«. »Ker stojiš«.

»In ker ti tako čudno sediš«. Noge tako blizu obraza in roke tako krog nog. Da, Lili, to je tvoja običajna seja. In tvoj obraz prihaja od spodaj k meni. In jaz čakam zgoraj na tvoj obraz, da pride do mene. Ampak prej moram potegniti spred zavese. In potem sem jaz potegnil zavese pred okno. Zato, ker si prišla ti in ni dobro, če okno ni zastrto.«

»Tako si naredil, saj sem vsemu sledila. Vedno sem ti sledila v vsem. In v sobi ni bilo nikogar, ko si potegnil zavese pred okno. Nikogar.«

»Jasno, prav nikogar. Zdaj se spominjam. Bog ve, kje je zdaj Lili, zdaj ko potegujem zavese pred okno. Škoda, da ne more priti nikoli.«

»A ti si potegoval zavese pred okno, ker si mislil, da je pri tebi.« »Točno«.

»In ker bi rad, da bi dišale tvoje roke po moji polti. Kakor vedno. Mojo polt si imel zelo rad, to je poseben vonj, si rekel«.

»Kakor vedno. Dobro sem jo poznal, tvojo polt. Od ljubezni pijane kosti so zapuščale sled tesnosti v najinih telesih«.

»Jemalo nama je sapo«.

»In potem si šel od mene. Rekel si, da moraš iti«.

»To sem rekel, čisto pravilno. In potem sem res šel proč od tebe. In od takrat bi moral vedeti, da Lili ni več. Zgubila se je v tisti jesenski deževnici, takrat. Saj je deževalo, ne?«

»Ne, snežilo je«.

»Da, snežilo je, spominjam se. Prvi sneg je bil. In na klopeh ni bilo več mogoče sedeti. Ker je snežilo, jasno. In ti si bila zelo lepa, čisto tiha in imela si velike oči, ko sem šel od tebe. In tvoj obraz je prihajal od spodaj k meni. In imela sva oba mokra usta. Od snega«.

»In bolelo je«.

»In kako. Padale so snežinke in se topile, vsaka pol na tvojem licu pol na mojem licu.

Vsaka snežinka tako«.

»In to je tako bolelo!«

»Tole padanje snežink, vsaka pol po tvojem licu pol po mojem. Vsaka tako, saj sva jih vse seštela, kajne. In vsaka se je stopila pol na meni pol na tebi. Da naju bodo razbile, si rekla. In medtem so padale snežinke vsaka na oba. In to je tako bolelo, ker je padla vsaka na oba«.

»Zato me danes ni tukaj. In ti si mislil, da bom mogoče vendarle še prišla«. »Točno, to sem mislil. Ko so se odprla vrata, sem mislil, da si ti, Lili. Ampak moral bi

takoj vedeti, da to nisi ti«.

»Da, to bi moral res takoj vedeti. Ampak nič ne de, če nisi takoj vedel. Vendar zdaj moram iti, pozno je že«.

»Seveda, zdaj moraš iti«.

Velika zvezda, edina, ki so jo imeli v mestu, je visela visoko nad zvonikom in padala skozi njegovo okno po tleh. Njene noge, rjave kot noge žrebice, so se svetile v zvezdinem svinčenem siju.





Poljub




Svetlobe so se pognale iz tebe in odprla si prodore, da je zasula noč tvoja usta. Dala si mi svojo temo, zavalila sva hlode sanj pod zglavje, s suhim žitom sva rasla v mokroto, se odela v pokoj počivajočih vod. Na perutih brez krmila, brez zavor, brez jadrnic, na golih in tako čudnih plavutih usten sem se spustil v tvoja domovanja.

Razodela se mi je tvoja pokrajina. Velike ravni, neprehodne daljave, globeli in razkošno ržen svit nad hribi, polrazcvela drevesa ob poteh, pomoli hiše. Pozibavajoče se strmine in pogorja, pobočja neba, maga oblakov. Začarana okrilja čada na planinah, ki so paša osamelim grmom.

Razen mojih korakov ni nobenih ptic na poti. Mimo stanovanj, kozolcev, senikov in bodičja si vijem stezo v rahle rebri. Od mene terjajo jutra, ampak moje roke so prazne svitnega klitja v njivo dneva, brez blazin mračenja so in brez juter. V počitku snidenja so predane tebi. Pijan sem te, pijan suhega vresja, sežganega na tnalu ust, pijan poti do tebe.

In vedno bolj divjajo orli mojih rok, ko se povzpenjajo v pečine, zavzemajo skalovanja, se v teku dotikajo ostrih čeri, otipavajo z živalmi rumena zapestja v razpokah utripajoče zemlje.

Saj ni mogoče dopovedati skalovju svoje žalosti. Saj ni mogoče poživiti porabljenega čela s kamni. Saj ni mogoče srcu dihati s čermi. In vendar razprostirajo roke neprestano svoja žalovanja po pečinah, in vendar namakajo moje čelo v skalovju. In vendar rosijo na pritlikovje odgrnjeno misel. Poslušaj, skala, žalno tožbo mojih rok! Daj, da se bodo moja usta nestrta povrnila – in strgaj mi roke. Ne strgaj mi ust na kose. Naj se povrnejo z noči na tihi prag dekliških ust, ki se odpro v mlado jutro, ne težko kot zapahi stolnice, temveč sproščeno za polet v davne kolobarje sonca.

Vrnila sva si posojeni telesi in dala spotenim ustnicam, da so spet shodile. Odšle so po vigrednih stezah za baloni zraka in prsi so se jim napele. In glej, dobrotna skala se je razmehčala. Strgala mi je na kose roke in mi pustila usta cela. Da bodo dalje žalovala v zborni liberi macesnov.





Ples z ljubico




Grmovje bodo okrašeni vozovi, plotovi bodo vranci na vajetih vetra, trave svatje na ljubavni gostiji. Rdeči srnjaki bodo razdivjani plesalci. K mizam iz večera bo naplavil ploden dež stole iz juter. Trgatev bo. Mehka dekleta bodo povzdignila košare, spletene iz težke samote, v krošnje kipečih las. Oplojeni sadi bodo vzdrhteli ob ženitovanjskem dotiku. Razlili se bodo in nabljuvali soka v zevajoče sode. Na dneh bo donelo, ko bodo pokale pene. Ljudje bodo golobi s perutmi, ki jih bo močil rdeči mošt.

Splašila sva drevesa, da so zbežala. Sezula so lahkotno obutev, odpela so krila, slekla svilene bluze, odvrgla s telesa nočno belo perilo. Z bosimi nogami vil so stekla daleč v kašče pozabljene nebesne katedrale. Plodno napeto božje mleko naju tišči. Ubežna drevesa naju zagrinjajo. Ne greva iz kleti osvobojenega in ukročenega plavega nebeškega mleka.

V skriti travi deneva oči na oči, zavijeva dlan v dlan, zloživa lase za balo, zveževa usta v ruto, nategneva kri v vozel.

Na ovinkih svojega hotenja zdrvim v drevesa tvojih rok. Ti imaš roke z uničijočimi perutmi.

Ko sva si moker pesek za vse želje nosnic, ko se zgubiva med lasmi plesnih vrtincev, ko sva si samo še šum zamahov lastovičjih kril nad dimom streh, takrat sva si oživljajoč spočit dih.

Takrat misliva z vrhovi zelenih brez.

Dihava s pljuči kozolca.

Ljubiva s šumom mrve.

Čutiva z zlomljenimi usti veverice.

Vstajava v žilah spečih trav. Krotko pokončana v trgatvi najine ljubezni vstajava. Na roso se opirava in z mravljinci padava. Vročina brane naju je povlekla, ozemljila sva se z njenimi zobmi. Komaj slišno si budiva trate, da zadišijo po obokih sonca, po jutrih v žitu, po znoju mrve.

V valovanju pisanega trakovja živijo rojenice. Slišiva jih trkati na duri megel. Odplula bova za njimi. Čez planine, noseče z mahom.





Škornji. Nonstop drama (osnutek)




Preden bomo to nonstop dramo uprizorili, moramo razčistiti vrsto stvari in poskrbeti za sledeče priprave.

Osebe: Oseb ni, igralcev ni, vlog ni. Kdor dramo uprizori, si mora sam znati nekako pomagati. Prav zato je drama težka igra in ji bodo kos samo zrelejši, izkušeni strokovnjaki, na začetnike tu sploh ni misliti. Režiser naj si komad torej dobro ogleda, preden mu skuša priti do živega.

Potrebščine: Porebno nam je osem krst, drugi rekviziti niso potrebni. Kulis ni, tudi odra ni, prizorišče je na prostem, pred hišo, na travniku, na ravnem ali v bregu, kjer koli. Ko se dejanje prične, publika ne ve, kam se bo obrnilo, na katerem mestu se nadaljevalo, zato mora biti vsak čas pripravljeno, da potuje za dejanjem. Za poslopjem, v smeri proti Obirju, visi na nebu škorenj, krepak, nažebljan, orjaški nemški škorenj. To je vse, drugih pripomočkov ni.

Kraj: Nostop drama se lahko uprizori kjer koli na Koroškem in je primerna za sleherno priliko (šmarnice, mladinski dan, dan starih, semenj, žegnanje, materinski dan, božič, velika noč, binkošti, 1. maj itd.).

Jezik: Jezikov je več. V besedi izstopata dva; prvi je preprost in ljudski jezik; slovensko narečje, kot se govori v okolici Železne Kaple, brez nemških spakedrank, kot jih ima vsakdo priliko slišati po koroških vaseh pri vsaki drugi hiši. Drugi jezik je nacistična policijska nemščina, pomešana z jezikom, na cesti pobranim.

Vzdušje: Živijo v območju Železne Kaple Slovenci? Živijo. Delujejo v območju Železne Kaple nacisti? Delujejo, ker živijo v območju Železne Kaple Slovenci. Živijo v območju Železne Kaple Slovenci? Živijo, ker delujejo v območju Železne Kaple nacisti.

Razna vprašanja: Je pri Perčmanu pod Peco, vzhodno od Železne Kaple, dovolj prostora, da lahko uprizorimo nonstop dramo na licu mesta? Je dovolj. Kmetija leži visoko pod Peco, naslonjena v breg, hiša in hlev stojita na ravnini. Prostor je idealen za igro, skoraj je podoben rimskemu amfiteatru, v zverinjaku rjovejo sestradane divje zveri. Kmetija je od dveh strani brez težav dosegljiva, iz Železne Kaple in Globasnice, državna cesta drži tod mimo. Je na tej kmetiji živela sedemnajstčlanska družina, sedem odraslih in deset otrok; starost otrok: od osem mesecev do 15 let? Je živela. So Nemci pobili člane te družine? So pobili.



1. napotek:

Pogoji za pričetek so torej izpolnjeni, rekviziti pripravljeni. Publika nestrpno čaka. Luči so točno naravnane, njihov cilj je jasno določen. Luči planejo iz stekel in prizorišče se potaplja v ščemeči svetlobi. Nekje se odtrga glas, publika zbegano suče glave, brede skozi svetlobo in išče govornika.

Že dolgo časa so se pri nas oglašali partizani. Radi so zahajali v našo hišo. Prav veseli smo jih bili mi otroci, vedno smo jim storili kako uslugo. Pri nas so se počutili na varnem, pri nas so si vedno kuhali jedi. Nešteto noči so prespali na našem skednju. Nobenih straž niso postavljali, kajti stražili smo vedno mi otroci, kar nam je zelo ugajalo. Počutili so se, kot bi bili pri nas doma, privadili smo se drug drugemo.



2. napotek:

Kateri čas bomo vzeli, za kateri dan se bomo odločili? Mnenja smo, da je najprikladnejši čas četrtek, 24. april 1945. Takrat imajo Nemci čas, spočiti so in dobre volje, zadnja večja akcija leži precej za njimi. Vojna se bliža koncu, samo nekaj dni še. Tretji partizanski bataljon je zaposlen ta dan pri kmetu v Bistrici ob Pliberku, da rekvirira vola in izvede še nekaj drugih prehranjevalnih akcij. Bataljon deluje pod vodstvom komandanta Modrasa.

Seveda partizanske akcije niso ostale neprikrite. Krautov hlapec je prisotnost partizanov takoj prijavil policiji. Medtem je Modrasov bataljon prignal vola k nam. S seboj so prinesli tudi nekega ranjenega partizana. Vola so pri nas zaklali in si spekli večerjo. Globaška policija je bila v tem času že na poti. Takoj je prišla na sled partizanov, saj jo je Krautov hlapec vodil in jo prignal prav do naše hiše.



3. napotek:

Peršmanov oče si dela skrbi, da bi se zdaj le ne pojavili Nemci. Komandant Modras ukaže skriti ranjenega partizana v hlev, kjer so ovce in dva konja. Položijo ga v ovčje jasli in ga obvežejo. Ranjenec takoj zaspi. Peršmanov oče se ne moti v svojih slutnjah. Medtem se zmrači, tako da moramo usodno srečanje Nemcev s partizani preložiti v zgodnje ure naslednjega dne, na petek, 25. april 1945.

Na vse zgodaj zjutraj so Nemci začeli streljati na naše poslopje. Vsi smo zbežali v klet in se tam poskrili. Partizani so z nekaj rafali odgovorili . Pokalo je precej časa, šipe v oknih so se sesipale. Končno so se partizani morali umakniti v Blajsovo osenco. Streljanje je nato utihnilo. Ni trajalo dolgo in v klet so vdrli Nemci in nam ukazali, da moramo takoj zapustiti klet. Hitro smo se odpravili iz kleti.



4. napotek:

Polna strahu se Peršmanova družina odpravlja po temnih stopnicah iz kleti. Nemec ukaže 15 letni Faniki, da naj napreže konja. Toda Fanika si ne upa, ker ve, da leži v hlevu ranjeni partizan. Namesto nje steče v hlev teta Katra in prižene konja. Nemci natovorijo na voz zaklanega vola, ki je ostal partizanom. Razburjeni so, živčni in srditi, kričijo na Katro, da je banditska kurba, vrtajo vanjo, zakaj daje banditom hrano. Ko se do kraja skozlajo, odrinejo.



5. napotek:

Tisto petkovo jutro, 25. aprila 1945, Peršmanovi pozno sedejo k mizi. Mama skuha za zajtrk ajdove žgance in mleko; ne vedo še, da sedijo zadnjikrat pri mizi. Oče je videti zaskrbljen in prestrašen, mati vsa plaha, potlačena in majhna. Otroci jočejo predse, solze kapajo po žgancih. Ko zajtrkujejo, nihče ne govori, kajti težko se ločijo besede z jezika. Samo dva stavka iz očetovih ust sta namenjena publiki.

Otroci, vigred je že pred vrati, videl sem že pastirko in golobico sem slišal peti. Vse ptičke so se že vrnile, toda kako bomo sejali, ko te grde vojne še ni konec.

Le sejmo, da bodo naši otroci imeli dovolj kruha, saj te vojne bo kmalu konec.



6. napotek:

Zadnje besede, ki jih odgovori optimistična Peršmanova mama, se lahko po potrebi črtajo ali prikrojijo.



7. napotek:

Po zapoznelem zajtrku se Peršmanova družina končno lahko loti vsakdanjih poslov. Oče ukaže sinu Lukiju in hlapcu Ciliju, da naj gresta vozit gnoj na Čemrovo kmetijo. Oba takoj odideta. Pri Čemru je vse požgano, samo črna kuhinja še stoji. Odkar so Nemci izselili Čemrove, bivajo ostali, to je Čemrov stari oče ter mala Stanko in Adela, pri Peršmanu. Komaj Luki in Cili začneta voziti gnoj, se vrnejo Nemci in ju ustavijo.

Povedala sva, da voziva gnj, kajti bliža se čas setve. Nemci so zavpili nad nama, da za banditske svinje nimava pravice sejati. Ukazali so nama, da se morava takoj pobrati odtod. Takoj sva odšla, vendar Nemci so si premislili, se nečesa domislili. Zgrabili so naju, naju odpeljali z njive in naju zaprli v črno kuhinjo. Vprašali so naju, če sva Peršmanova sinova. Odgovorila sva, da sva le hlapca, čeprav je bil eden od naju, 13 letni Luki, Peršmanov sin.



8. napotek:

Policija nato odide in krene nazaj proti Globasnici. Na razpotju med Lužami in Globasnico se policisti srečajo s patruljo VDV s komandantom Kolju na čelu. Začne se kratkotrajna borba. Med borbo obležita dva policista na smrt zadeta. Policisti pobesnijo in prihrumijo, gnani od besa, vnovič k Peršmanu.

Ko so pridivljali k nam, so nas zagnali vse v klet. Oče in mati sta od strahu prebledela in sta se začela hudo tresti. Moja stara mati je prijela bratca, malega Lipeja, za roko in se skrila z njim za sod. Čemrov oče in stara dekla Mica pa sta bila šla že spat. Ko se ju je oče spomnil, je takoj natihoma ukazal Faniki, da naj ju hitro skrije pod posteljo. Fanika je takoj odšla in ju stlačila pod posteljo, nato je priletela nazaj k nam, ki smo se zbrali v kleti.



9. napotek:

V tem trenutku stopi v klet razkačen policist z brzostrelko v roki in zavpije: Vsi takoj ven iz kleti, preklete banditske svinje.

Mi smo začeli jokati in kričati na ves glas. Toda to ni nič pomagalo. Počasi smo lezli po stopnicah nazaj v družinsko sobo. Stali smo v kotu, stlačeni v kup in prestrašeni do smrti. Okna so bila pobita že od jutra.



10. napotek:

Policist ukaže mami, naj stopi na prosto. Mama drži v rokah malo Čemrovo Adelo. Ko stopi na prosto, že zareglja brzostrelka. Obe se mrtvi zgrudita. Nato skoči skozi vrata Fanika, objame jo ogenj iz brzostrelke, da obleži na licu mesta. Naslednji je oče, na rokah nosi še vedno osem mesecev starega sinka Fridija. Rafal ga zadene, zgrudi se mrtev, mali Fridi je samo ranjen v nogi.

Tedaj pa smo vsi ostali zleteli na prosto. Seveda Nemci niso več utegnili streljati. S Cirilom sva skočila na lopo, med tekom sva zgrabila še svojega najmlajšega bratca Fridija, ki je ležal ranjen v očetovem naročju in ga je oče še v smrti stiskal nase. Tekla sva v kuhinjo in se skrila za štedilnik in pod klop. Mali Fridi je grozovito tulil. Ciril pa je curkoma krvavel, da sem bila tudi jaz čisto krvava.



11. napotek:

Policista prihrumita v kuhinjo in začneta netiti na tleh. Ravno v tem času prileze iz kleti še stara mama in vodi s seboj malega Lipeja. Ko zagleda ogenj v kuhinji, prosi Nemca, če sme gasiti. V odgovor Nemec pograbi njeno palico in z njo hudo oplakne starko po hrbtu, nato zagrabi brzostrelko in ji z rafalom prežaga pleča. Tudi Lipej je zadet, vendar ne do smrti.

Ko so Lipeja še vili smrtni krči, mu je Nemec skočil na glavo in mu stlačil lobanjo.



12. napotek:

Za strtje glave so najprimernejši originalni nemški škornji, ki so močno okovani in težki dovolj, da brez težav zdrobijo otroško lobanjo. Hranijo jih še na marsikateri orožniški postaji.



13. napotek:

Na tem mestu se lahko vrine daljši premor. Publika si naj v tem času ogleda kraj, kjer se dejanje godi. Kajti 25 let pozneje bodo to zemljo pokupili Nemci. Slovenski kmetje, ki so jih Nemci izselili, trpinčili, požgali, ubijali, isti slovenski kmetje bodo čez 25 let to zemljo sami zdesetkali in jo prodajali Nemcem. Na Lužah, kjer je tekla slovenska kri, bo nastajala nemška počitniška vas. Do nje bo država, tudi s slovenskimi davki, zgradila široko planinsko cesto. Prizorišče tudi po odmoru ostane nespremenjeno. Nekateri člani Peršmanove družine so doslej ušli nemškim brzostrelkam in še čakajo, da bo vrsta na njih.

Moj bratec je strašansko tulil od bolečin in tudi jaz sem se tresla od strahu, ko sva čepela za štedilnikom in zrla svoji usodi naproti. Bratovo tuljenje je spravilo policista na najino sled. Ko naju je zagledal za štedilnikom, je stopil bliže in poklical k sebi še drugega policista, ki je bil nekoliko manjši od prvega. Večji policist je ukazal poklicanemu, da naj to banditsko drhal takoj postreli.



14. napotek:

Manjši policist se upre večjemu, noče streljati tako majhnih otrok, raje se pusti sam ustreliti. Policista se prepirata, porivata ta opravek drug drugemu, pregovarjata in prepričujeta drug drugega, ne moreta se zediniti, Nemca sta, ki rotita svojo nemško čast. Končno večji Nemec ne prenese več te neodločnosti, zgrabi za brzostrelko in vžge po otrocih za štedilnikom.

Moj bratec je bil takoj mrtev, čutila sem njegovo smrt v naročju,njegovo vekanje je utihnilo. Jaz sem bila ranjena v roko, nogo in čeljusti. Potajila sem se in se naredila, kakor bi bila mrtva.



15. napotek:

Policista se prepričata, če sta delo dovolj temeljito opravila. Opravila sta ga dovolj temeljito. Večji, ki je malo prej rešil nemško čast, je vidno zadovoljen in reče manjšemu, preden zapustita kuhinjo: Zdaj so vsi mrtvi, te banditske svinje.

Ko sta policista odšla iz kuhinje, sem še nekaj časa ležala čisto pri miru. Potlej se je nenadoma oglasil Ciril, takoj sem se mu oglasila, da sem živa. Ciril je bil ves iz sebe od veselja, on je edini preživel brez večjih poškodb! Takoj sva vstala in stekla iz kuhinje, kajti poslopje je bilo že v najhujšem ognju. Ko sva prišla na dvorišče, sva zagledala vse mrtve, mamo, ateja in vse druge. Bila je že noč. S Cirilom sva si postlala pod češpljem. Videla sva še, kako je gorel hlev, in slišala sva, kako je mukala živina, nato sva oba zatisnila oči.



16. napotek:

Stari Čemrov oče, skrit pod posteljo, opazi, da zunaj gori. Zleze izpod postelje, da bi gasil, toda ne more ničesar več. Kliče na vso moč za živimi, toda nihče se mu ne oglasi, povsod vlada tišina, le ogenj presketa. Malka se opogumi.

Zakričal je: Ali je še kdo, ki je živ. Tedaj sem se mu oglasila. Tudi jaz sem bila hudo ranjena v nogo. Počasi se je priplazil stari oče k meni in me je vprašal, če morem še hoditi. Jaz pa še sedeti nisem mogla. Bila sem po celem telesu krvava, tetina kri me je premočila in tudi sama sem na več mestih krvavela. Čemrov oče me je vzel na roke in me odnesel nekaj metrov proč od doma. Položil me je v travo in šel klicat sosede na pomoč.



17. napotek:

Ko stari Čemer leze proti Peternelu, sliši vpitje ranjenega partizana, ki leži v hlevu. Toda nikogar ni, ki bi ga mogel rešiti. Živ zgori v ovčjih jaslih. Peternelovi prihitijo na pomoč, toda rešitve ni več, vse že gori. Ančko in Malko odpeljejo proti Železni Kapli in nato proti Celovcu v bolnico.



18. napotek:

Drugi dan položijo enajst mrtvih Peršmanovih ljudi v osem krst in jih odpeljejo v Železno Kaplo. Železna Kapla doživi enega najbolj žalostnih pogrebov.



19. napotek:

Če je publika utrujena, naj se ji nudi okrepčilo Med okrepčevanjem naj bo zabava »Landjugend Eisenkappel« s folklorističnimi vložki. Potlej se drama lahko prične od kraja.





Navodila za kričanje




Prve hipe, ko bi že mogel kričati, še ne kričiš. Bilo bi še prezgodaj in kričanje bi nič ne opravilo. Takoj se izkaže, da si človek premisleka in se ne maraš prenagliti. Tako ti kričanje samo šine v glavo. Komaj se vcimi, že ti preskoči na jezik, vendar obvladaš mik in ne planeš na dan, obdržiš ga v bližini, na površju in pri roki, spočeto in dodobra izdelano ti obtiči med sekalci. Kričanje si torej še prihranil za pozneje, ko bo treba. Leži ti na jeziku, ki je vzbočen, zataknjen v prednje zobovje in močno napet. Jezik torej vsak čas lahko začne delovati, izrabljati svojo napetost in lučati svoje zaloge. Vendar bomo s tem še počakali in zdaj, ko je torej jasno, da bo v doglednem času neizbežno prišlo do kričanja in je pravzaprav vseeno, kdaj se bo to zgodilo, ker zgodilo se bo, jasneje opredelili okoliščine, ki smo jih za kričanje predvideli.

Naj kar od vsega začetka pritrdimo, da ni važno, od kod prihajaš in kam si namenjen, kako si oblečen in kaj imaš v želodcu. Glavno je, da si dosegljiv, da si nekje. Lahko je to kjer koli, na službenem mestu ali doma, na cesti ali na stranišču, lahko je to prej ali pozneje, zdaj ali potem, zgodaj ali pozno, kdajkoli in kjerkoli torej. Najvažnejše pa je, da kričiš v razumljivem jeziku, drugače te nihče ne bo razumel in bi bilo tvoje prizadevanje brez pomena.

Če rastejo v bližini olše ali leske, naj upodabljajo gosto, jesensko meglo, ki se naj vleče skozi grapo in izginja v skalovju. V megli se da kričati zelo slikovito, take kulise so za to dobrodošle in kakor nalašč. Po možnosti naj bo kraj samoten in pust, lahko je že podoben stepi ali puščavi, stene okrog tvojega stojišča naj bodo strme, pobočje nedostopno, najbolje skale, s precepljenimi macesni na vrhu. To učinkuje in je zdravo za oči in hrbtenico, zato tujci in letoviščarji ljubijo take naravne oblike. Človek mora nagniti glavo na tilnik in gledati navzgor. Veter, ki je delal usluge že ves čas, odkar tečejo priprave za tvoje kričanje, ti je na voljo, sploh ti bomo skušali kar se da olajšati. Kamenju na poti se ne bo dalo ogniti, kajti odločili smo se, da naj bodo ob straneh skale, ki bodo tvoje kričanje ojačevale, in te pač postrežejo od časa do časa s kamenjem. Lahko ga med kričanjem odbrcneš, če ni preveliko, ali se mu ovinkoma ogneš, to je stvar improvizacije, pazi samo, da se ne spotakneš. Kamenje naj obdrži svojo vlogo, ki jo igra že ves čas, odkar je kamenje, predstavlja naj enostavno to, kar je, kamenje. Strupenih žuželk in kač naj ne bo tam, sploh je najprikladneje, da je kraj kolikor mogoče pust, oduren in odročen. Tako se samota čim bolje odraža. Okoliščine naj bodo kratko rečeno take, da te ob vstopu ali še bolje prej, ob prvem dotiku, takoj navdahnejo za kričanje. Druge izrazne možnosti ti sploh ne smejo pasti v glavo. Tako najbolje in najhitreje poskrbiš za dober učinek. Kričanje se bo čudovito odlegalo, boš videl, sicer pa lahko že med pripravami poskusiš, kako se odseda. Ni nespametno, če si na tekočem in večkrat vmes potipaš, ali se znajdeš ali ne.

Vloge so torej oddane, prizorišče je pripravljeno, za okoliščine je poskrbljeno. Ni treba posebej poudarjati, da boš ti predstavljal glavno vlogo, upodobil boš kričanje. Vsi ste nervozni, trema pred nastopom vas vznemirja; dvomite, ali bo uspelo, obžalujete, da ste se v to spustili, raje bi se bili lotili drugih poslov, toda nazaj ne morete več. Vse je pripravljeno in vse čaka, morete torej samo naprej. Vendar so taki občutki naravni in pravilni, to morate vedeti.

Če začneš kričati malo prej, kot si prvotno mislil, da boš, je to tvoja stvar in nič ne de. Prvotno si namreč sklenil, da se boš ustavil tam, kjer se spušča pot v majhen ovinek, vendar takoj spoznaš, da je do tja še precej hoda in ne kaže zavlačevati. Bolje je, da začneš prej kot prepozno, končno mimo je mimo. Tako si premisliš in začneš kričati predčasno. In zdaj res kričiš, na vse grlo, z razvlečenim in ostrim glasom. Skozi rahlo priprte oči se ozreš, če se olše in leske res razprostirajo okrog tebe in če res uprizarjajo meglo. Njena mokra zrnca ponesejo tvoje rohnenje do strmih pobočij. Kamenje upodablja to, kar je, kamenje; ob straneh nastopajo skale, s precepljenimi in še vedno živimi macesni na vrhu, umikajočimi se v gore, ki se umikajo v nebo. Narava je olepšana, za tujce in letoviščarje atraktivnejša. Kričiš z vsem telesom in si osvajaš vedno večje prostore. Pot se na tem mestu nekoliko razširi, šumot temnega potoka se napoveduje za ovinkom, za njim leže morda vasi, naselja, mesta, vendar tako daleč ne pojdeš, izven samote se ne misliš spuščati.

Proga je zdaj jasno določena. Kričiš od kraja, ko se je pokrajina nekoliko odprla, se izmotala iz soteske, pa do ovinka, katerega si od začetka predvideval za izhodišče, pa te je šumot potoka onkraj ovinka preplašil. Tam se obrneš, menjaš torej nebesno smer, tako da tvoji curki zdaj drvijo nazaj v smer, iz katere so ravnakar prišli, naposled drvijo vsevprek, kajti zdaj kričiš na vse strani, vso kotlino pokriješ in prepredeš s svojim kričanjem, ves prostor oviješ v svoje rohnenje, od strani ga obdeluješ, nekoliko iz ozadja, poševno torej, v drugi sapi pa že spet naravnost, od spredaj, po najbližji poti, v pravem kotu, tako prehodiš, prekrižaš in prepleteš vso kotlino, jo preoblečeš vsepovsod s svojim kričanjem.

Končno se ustaviš. Od tu naprej boš kričal stoje. Kdaj vmes boš prenehal, pri tem mora vsakdo točno čutiti, da se bo kričanje takoj nadaljevalo in naj si torej nihče ne dela upov, da boš popustil. Daj vsakemu občutiti, da je vsaka taka misel zgrešena. Vsaka sekunda je dragocena, sploh ne sme vzrasti upanje, da je kričanja konec ali da bo na tem ali onem mestu pri kraju, bognasvari nikakor, prenehati moraš tako, da bo vsakdo vedel, da se bo kričanje vsak čas nadaljevalo in da je šlo samo za drobce odmora.

In res takoj nadaljuješ, kričiš kot bi bila tu številna publika, delaš se, kot da so množice priča tvojemu razgrajanju, v resnici seveda ni nikogar. Kraj je samoten in odljuden, ljudje so se odselili, leži precej nad morsko višino, čas je neugoden, meglena, vlažna jesen je, kvečjemu kakega drvarja lahko srečaš na poti v poseko ali iz nje. V resnici vso pot in tudi zdaj, v trenutnem delu kričanja, ne srečaš nikogar, kraj je samoten in odljuden, ljudje so se odselili, čas je neugoden, če pomisliš na megleno, vlažno jesen, tudi žuželk in kač ni blizu, kraj je skalovit in mrzel, sonce se ne spušča do njegovega dna.

Zato kričiš tako, kot bi ne bilo nikogar v bližini, sprostiš se in greš iz sebe, razvpiješ se, nihče te ne ovira in omejuje. Ni ga, ki bi te poniževal, ti stavljal pogoje in bi se moral zagovarjati pred njim, prave orgije si uprizoriš, kot bi ne bilo nikogar v bližini, saj v resnici tudi nikogar ni. Ker kričiš zelo pozorno in se sproti izpopolnjuješ, je vsako stopnjevanje tvojega kričanja zelo težko in dvomljivo, vendar ti uspe. Izkaže se, da je več v tebi, kot si si prisodil. S pomnoženim pritiskom bruhaš iz sebe, pljuča se ti krhajo in goltane se zvija.

Če si v prvem delu kričanja še potegoval glas nazaj, da si zajel sapo, se zdaj, v drugem delu posebej za to ne ustavljaš več. Ne tratiš več energije z dihanjem. Medtem ko se ti skozi usta in nos, mimo jezika in skozi zobe neprestano lovijo gromoviti kriki, nosnice kar mimogrede, na hitro zajamejo zrak. Ne zapravljaš časa z dihanjem. Tako tvoje delo sicer postaja naporno, a vzdržati moraš, kajti glavni del je pri kraju. Ne bo več dolgo in že se bližaš zadnjim prijemom; slabše ne more biti, stanje se more samo izboljšati. Pozneje boš sploh lahko nehal kričati, dali ti bomo znak. Zadostovala bodo razkrečena usta in zobovje, navadil se boš kričalne drže, glasu ne bo treba več, lahko boš mirno dihal. Gola usta bodo upodabljala kričanje, kajti ljudje te bodo že poznali in te bodo takoj asociirali s pravo stvarjo. To bo lažje, naravnost prijetno bo. Ne bo se ti treba mučiti, samo obraz se ti bo razvlekel, tako da se ne bo videlo točno, ali prihaja grom iz ust ali oči ali prsi. To te bo razbremenilo, lahko boš neovirano kegljal in kvartal ali pa se ukvarjal s čebelami in rejo domačih živali, vendar zdaj še ni čas za to. Zato kričiš dalje. V osatu, ki se razprostira ob tvojem stojišču, se sproti delajo brazde, pravzaprav žlebovi, po katerih spuščaš svoje curke na vse strani. Krilata semena se dvigajo iz školjk in se odpravljajo v skale. Kričanje torej ne koristi samo tebi, temveč z njim oplajaš tudi rastline. Kričiš dosledno naprej, ker druge izbire nimaš, in še misliš ne na to, da bi odnehal, narobe, še odmorčka si ne privoščiš več, dihaš že dolgo ne več, kričanje te zahteva nedeljenega, celega. Še je nekaj v tebi, kar še nisi dal in moraš dati, kričanje stopnjuješ, čeprav si ga stopnjeval komaj malo pred tem in je zdaj tako močno, da se na zunaj morda ne opazi več, vendar pri sebi veš, da daješ več, kot si dajal prej. Roke nastaviš na obraz, pripraviš torej lijak, glavo nagneš še bolj nazaj, napneš pljuča do zadnje luknjice in zdaj zaropota skozi lijak, drvi iz tebe strjeno in ciljno. Kosi se ne drobe več kot prej, se ne zgubljajo več, drobec sem in drobec tja, ne gredo več v prazno, temveč vsak krik se vleče v širino in ostaja enoten, udarja kot kepa težke prsti. Zdaj šele lahko pomeriš in zadeneš, rahljaš, rušiš, trgaš. Pri tem se delaš, kot bi ne bilo človeka v bližini. Saj ga tudi res ni, kajti kraj je samoten, leži precej nad morsko višino, čas je neugoden, mrzla jesen je, kvečjemu bi mogel srečati drugega, novega kričača na poti med tvoje skale s precepljenimi, a še vedno živimi macesni na vrhu.





Silvija Borovnik





ZGODNJA PROZA FLORJANA LIPUŠA V REVIJI MLADJE




Florjan Lipuš je po maturi 1958 objavljal v časopisu Vera in dom, ki ga je izdajala Družba sv. Mohorja. Njegova zadnja črtica v tem časopisu pa je že objavljena z zanimivo pripombo uredništva, v kateri piše, da je Lipuševa črtica oblikovno nenavadna in da bo »ob svojeglavi razčlenitvi nekaterih besed najbrž marsikateri bralec zmajal z glavo« ( Blajs 1982: 4 ). Lipuš se je očitno pričel oddaljevati od literarne zasnove tega lista. Prešel je k novoustanovljenemu Mladju ( 1960 ). Že v ocenah njegovih črtic iz Mladja pa prihaja v Veri in domu do prvih očitkov, da piše Boro Kostanek ( Lipušev psevdonim ) nerazumljivo in da nejasnost »ni dobro znamenje za sodobno pisanje ( Blajs 1982, prav tam ).Literarna zgodovina za Florjana Lipuša rada ugotavlja, da je njegovo pisanje » svojevrsten spoj aktualno angažirane in subjektivno eksistencialne proze« ( Paternu 1976: 270 ) in da pisatelj tudi na mestih, ki so neposredno povezana s koroško stvarnostjo, »prestopa okvire opisujočega jezika in prehaja v ostro stiliziranje semantičnih nasprotij, ki segajo mimo kontrasta v paradoks in od tod v sarkazem in grotesknost« ( Paternu 1976, prav tam ). Florjan Lipuš se namreč ni že zelo zgodaj, ko se je poslovil od krščansko vzgojnega domačijstva Vere in doma, izkazal kot izredno občutljiv in liričen pripovedovalec, ampak tudi kot oster kritik človeškega in narodnega drobnjakarstva, dvolične vloge katoliške cerkve na Koroškem, njenega človeškega nasilja, čušovstva kot drugorazrednega državljanstva, neusmiljen pa je bil tudi do svojih rojakov, ki jim je očital nerazgledanost, vetrogonštvo, leporečje in podeželansko omejenost v političnih in kulturnih vprašanjih. Da bi opozoril na taka pereča vprašanja, je pričel že zelo zgodaj uporabljati skrajna literarna sredstva: ironijo, satiro in grotesko. Prenekateri kritik mu je zato očital črnogledost, izkrivljeno slikanje razmer, žaljenje »človekovih svetih čustev«, človeško in pisateljsko nekomunikativnost ter celo neznanje slovenskega jezika. Lipuš je precejšen del svojih ustvarjalnih sil posvetil Mladju, katerega urednik je bil enaindvajset let. Nekatere črtice iz Mladja je pisatelj sicer zbral in jih izdal v zbirki Črtice mimogrede ( 1964 ), nekaj satir je objavil v Zgodbah o čuših ( 1973 ), a vrednost tistega, kar je objavil v svojem Mladju, je najbrž podcenjeval tudi sam, saj večina te kratke proze doslej v knjižni obliki še ni izšla. Prav ta kratka proza pa ni tako nepomembna, kot se nemara na prvi pogled zdi. Ne gre namreč zgolj za kakšno lahkotno pisateljsko vajo in ne samo za okorne prve korake, ki so vodili k daljšim in bolj zahtevnim besedilom. Prenekatera sestavina te mladjevske kratke proze je namreč pomemben del grotesknega ustroja Lipuševih romanov. Pisatelj pa v Mladju ni objavljal le svojih literarnih prispevkov, ampak tudi polemične, v katerih se je zavzemal za slovenstvo. V Mladju je objavljal svoje obtožbe mlačnosti in brezbrižnosti slovenskih voditeljev na Koroškem, v tej reviji je odgovarjal kritikom svoje literature. Ob Mladju je pričel rasti in se razvijati kot pisatelj, Mladje je sooblikovalo njegovo pisateljsko, osebno in narodno samozavest. Ta proza pa tudi dokazuje, da se ni mogoče strinjati z nekaterimi preteklimi literarnozgodovinskimi zapisi, kakršnega najdemo npr. v delu Jožeta Pogačnika Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo ( 1972 ):

»Koroško slovstveno ustvarjanje doslej še ni pokazalo posebne vitalnosti in delovne volje ( … ). Usoda mladjevcev je pravzaprav le zgled nerazčlenjene socialne in nezahtevne literarne zavesti. Na karti slovenskega besednega ustvarjanja je Korotan še vedno predvsem bela lisa. Tradicionalistični oblikovni prijemi so pač le iztek preteklosti, redki znanilci sodobne slovstvene zavesti pa so odnehali sami, ali pa so bili onemogočeni. Na Koroškem je zdaj mogoče govoriti le o kulturnem, ne pa tudi o pravem književnem življenju v slovenščini.« ( Pogačnik 1972: 31 )Pri opazovanju kulturnozgodovinskega položaja na Koroškem je namreč potrebno upoštevati, da povojna Koroška, še zlasti pa Koroška v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stol., ni bila več slovenska kot v 19. stoletju in da ni bila nikakršna »zibelka slovenske kulture več«, temveč prej, kakor je zapisal Lipuš v eni od svojih satir, »krsta slovenske kulture«; da se je položaj Slovencev pravno slabšal že od predplebiscitnih in poplebiscitnih goljufij; da je postala Koroška pravo gnojišče pribežnikov, ki so se po politični plati ogrevali za krščansko socialno ogrado, po literarni pa so sicer nekaj časa zagovarjali tezo o »nepolitičnosti literature«, a so nanjo kmalu pozabili ( tako tudi Mohorjeva družba v Koroški kroniki še leta 1947 izjavlja, da ne bo sovražno razpoložena do Jugoslavije, že maja 1948 pa objavi uvodnik, v katerem odklanja celjsko Mohorjevo družbo kot komunistično ( Kmecl 1970: 665 ), temu napadu pa jih je sledilo še več, navadno v sodelovanju z Buenos Airesom. Slovenci na obeh straneh meje smo se po njihovem nahajali med dvema smrtnima sovražnikoma, »med popoganjenim nacionalnim šovinizmom in bojevitim, totalitarnim, brezbožnim komunizmom« ( Kmecl 1970, prav tam ). Na Koroškem se je od teh dob klesala povsem drugačna zibelka slovenske kulture, v katero so politično in kulturno razcepljene rojenice pričele polagati ne le starih in že uveljavljenih tradicionalnih genetskih opilkov za značaj razvijajočega se literarnega otroka, ampak so zlobno poskrbele tudi za to, da so mu, komaj rojenemu, brž vcepile tudi nekaj tistega skrajnega političnega sovraštva, ki je bilo značilno za ideološko razcepljeno Slovenijo iz časa druge svetovne vojne in ki s tisto pravo, nadideološko in nadčasovno, ponotranjeno umetnostjo nima nobene zveze, kaj šele, da bi ji koristilo. Na Koroškem pa je do leta 1952 izšla le ena sama leposlovna knjiga, to je bila pesniška zbirka Milke Hartman Moje grede pri Mohorjevi družbi, ki pa je podpirala že znano, utečeno in bukovniško tradicijo. Prav mladjevci so bili tisti, ki so se takemu programu utilitaristične književnosti upirali na vso moč, s svojo ustvarjalnostjo pa so skušali dokazati, da koroški bralci prenesejo tudi kako bolj zahtevno literarno hrano, kadar jim jo kdo ponudi. Toda okostenele, v podcenjevalno blato zarite predsodke, je zelo težko premikati. Sicer pa tudi Zmote dijaka Tjaža, Lipušev roman iz leta 1972, niso nastale kar čez noč, temveč tudi v tistih dvanajstih mladjevskih letih, ki se literarni zgodovini vsaj sprva niso zdela dovolj delovna in vitalna. Skoraj vsa poglavja iz tega romana so izhajala namreč že pred tem v revijalnem tisku, v Mladju in Sodobnosti. Po nareku katoliškega tabora, ki je bil ne le ideološko, ampak tudi finančno močnejši, naj bi se književnost prilagajala sprejemni ravni osiromašene narodne skupnosti, od tod tudi dosledno odklanjanje slehernega intelektualistično obarvanega literarnega zapisa. Pregled Lipuševe mladjevske proze pa želi dokazati, da je bila literarna zavest mladjevcev še kako razčlenjena. Toda če je Korotan na karti osrednjega slovenskega besednega ustvarjanja še vedno bela lisa, se je to zgodilo predvsem zaradi nezanimanja, ki ga je matična slovenska javnost podarjala tej literaturi. Prav tako škodljivo pa je bilo dejstvo, da je marsikako koroško literarno delo poželo odobravanje in priznanje osrednjega slovenskega občinstva zgolj zato, ker je bilo slovensko in ne nemško.



Lipuševa mladjevska lirska proza

Osebno izpovednost v črticah Drobni utrinki in Prva ljubezen ( prvi črtici, objavljeni v Mladju ) zaznamuje dvoje motivov, ki se tudi v kasnejših Lipuševih besedilih pogosto pojavljata. To sta železnica in vlak, motiva prihajanja in odhajanja. V četrti številki Mladja je objavljena tudi napoved, da bo izdal Boro Kostanek izbor svojih črtic v zbirki, ki naj bi se imenovala Vlak ima svoj ritem, črtice mimogrede. Zanimivo je, da se tukaj vlak nahaja še v naslovu, »črtice mimogrede«, poznejši naslov te zbirke, pa so še v podnaslovu.Lipuš se je že v svojih lirskih črticah navezoval na pripovedno delo Ivana Cankarja, kasneje pa predvsem na njegovo satiro. Mladje objavi že v prvi številki eno od Cankarjevih pisem bratu, Lipuš pa prav tako že v prvi številki z značilnostmi, ki spominjajo na Cankarjevega Hlapca Jerneja, odgovarja avstrijski ponemčevalni politiki.Svojevrsten motiv smrti, ki postane prav tako eden vodilnih v pisateljevi prozi, srečamo že v črtici Črnokruhovi v 2. številki Mladja. Izguba sleherne vzvišene oddaljenosti v odnosu do smrti sega v pisateljevo doživetje druge svetovne vojne. Lipuš namreč zapiše: » Smrt, prej taka izrednost, ni bila nič posebnega več ( … ). Otroci smo se navadili nanjo kakor mleka in žgancev za zajtrk. In smrt je bila dobra kot kruh, kakor svež, še topel, mehak kmečki kruh, ravnokar vzet iz peči.« Ob tem je pomembno tudi dejstvo, da so med vojno nacisti s pomočjo izdajalskih domačinov pisateljevo mater prav sredi peke kruha odtrgali od otrok in jo odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbruck, od koder se ni več vrnila. Že zgodnja Lipuševa proza prinaša iskanje novega izraza in preizkušanje izvirnih možnosti slovenskega jezika, strast, za katero se je pozneje večkrat izkazalo, da so jo nekateri napačno razumeli in jo imenovali celo nepotrebno. V njegovi osebno izpovedni mladjevski prozi pa najdemo tudi nekaj kazalcev, ki kažejo na pisateljeve takratne literarne simpatije. Poleg Ivana Cankarja je bil to še nemški pisatelj Wolfgang Borchert z dramo Draussen vor der Tur ( Zunaj pred vrati ), ki označuje vzdušje odvečnosti, značilno za nemško povojno »Trummerliteratur«, literaturo v ruševinah, za literaturo beguncev, vojnih sirot, povratnikov in preganjancev, za literaturo novih začetkov, ki se je zbrala pod okriljem nove skupine, Gruppe 47. Literarno ozračje izpodmaknjenih tal, neprodušna nedostopnost osebno izpovednega sveta in namerna nekomunikativnost pisateljeve proze pa kažejo tudi na zvezo s Franzem Kafko ( Lipuš ga v šesti številki Mladja tudi omenja ). Od Slovencev je v tem lirsko obarvanem obdobju najti vpliv proze Kajetana Koviča. Z njegovim romanom Ne bog ne žival ( 1965 ) ga združuje način obravnavane ljubezenske snovi: izrazita erotičnost in nesposobnost komunikacije s partnerjem.



Kratka proza z narodotvornim značajem

V aktivističnem besedilu Beseda mladih se Boro Kostanek prvič pojavi kot Flori Lipuš, ko pravi, da je na Koroškem v Avstriji vsak umik v čisto zasebnost neodgovorna življenjska kapitulacija. V 6. številki Mladja objavi dvoje besedil: kratko prozo V Kolikor smo kulturni, ki jo podpiše kot Florian Lipusch, in črtico Zimska igra s sončnicami pod psevdonimom Boro Kostanek. Iz rabe teh dveh imen se ponuja zanimiv sklep. Kadar je pisatelj želel nagovarjati svojega bralca z navadno, enoznačno, največkrat kritično naravnano besedo, se je podpisoval s svojim pravim imenom, pisanim takrat še po nemško, ko pa se je želel s svojim bralcem srečati na ravni književnega besedila, je uporabil svoj umetniški nadimek. Tako je Lipuš že zelo zgodaj in povsem nedeklarativno ločil neizbežno dvojno poslanstvo slovenskega pisatelja na Koroškem v Avstriji: Njegova naloga je sicer stati na takih ali drugačnih narodnih barikadah, obenem pa si mora prizadevati za posebno in osebno književnost z nadčasovno vrednostjo. 1972. objavi v Mladju prispevek Diskusijska podlaga za literarni koncept koroških Slovencev, ki mu lahko z vso pravico rečemo Lipušev literarni program. V njem najbolj poudarja, da je treba razvijati različnost v enotnosti. Ta program dokazuje, da se je Lipuš ob vsej svoji pisateljski svobodomiselnosti, ki so mu jo očitali kot navadni larpurlatizem, vedno dobro zavedal, da ohranja slovenska književnost na Koroškem v Avstriji tudi narodno samobitnost. Po njegovem je namreč dolžnost slehernega pisatelja, da kaže na dejanske razmere ne le s t. i. literarnimi, temveč tudi s t. i. neliterarnimi sredstvi, s polliterarnimi vrstami, poročili in kritikami, z agitacijsko poezijo in reportažami. V 6. številki Mladja izide tako dvoje kritičnih razmišljanj o književnosti: Literatura na zatožni klopi in Literati na kulturni periferiji. V prvem se spopada z mohorjanskim modelom književnosti » za ljudstvo ». Vzroki za to, da se bralci na Koroškem ne zanimajo za književnost, po njegovem niso v njeni nerazumljivosti, ampak v tem, da so literarno nevzgojeni. K temu je pripomoglo napačno prepričanje, da je treba koroškega bralca nagovarjati samo s preprosto besedo. V svojem drugem kritičnem razmišljanju pa se Lipuš duhovito spopada s svojimi literarnimi nasprotniki, ki so mu očitali, da piše nerazumljivo in da ne pozna slovenske slovnice: »Na vse to vam bomo rekli, da je jezik živo bitje in ne okostenela figura ( … ), da obstaja umetniška svoboda, ki je učenec pri maturitetni nalogi nima ( … ). Kritika, ki se ustavlja izključno ob pisateljevih slovničnih napakah, je vodoravna kritika ( … ). Marsikdo bi utegnil misliti, da je suženjsko pisanje po slovenski slovnici edini pogoj za umetnost. Kdor ne obvlada slovnice, ne more biti kulturnik. In narobe: kdor jo obvlada in jo je imel srečo študirati, je umetnik. Ali je res bistvo slikarja v tem, da pozna zakonitosti in kemične sestavine barv, ki z njimi ustvarja?«Lipuš se v svoji kratki narodotvorni prozi upira tudi štetju manjšine, poklicnim narodnjakom pa očita, da delijo narod na »leve« in »desne«, namesto da bi Slovence združevali. Opozarja na kulturno zmogljivost slovenskega naroda na Koroškem v Avstriji, na njegovo samorastništvo, obenem pa ponosno ugotavlja, da delo, pričeto v mladjevskem letu 1960, ni nobena večerniška kultura.Tudi Lipušev odkrit spor s katoliško cerkvijo postane eden osrednjih v njegovih romanih. Katoliške cerkve ni napadal samo skrito, samo literarno, ampak se je je pogosto kar odkrito in naravnost loteval. Obtoževal jo je, da je kriva za mlačno narodno samozavest, ker hoče narediti iz Slovencev predvsem miroljuben, , delaven in požrtvovalen narod. Slovenci si po njegovem v vsej svoji kulturni zgodovini niso omogočili rasti in razvoja slovenske besede. Zato se od sodobne Koroške, nekdaj zibelke slovenske kulture, danes krhajo veliki kosi. Po Lipuševem se je to zgodilo tudi zato, ker katoliška cerkev ponavlja, da je treba skrbeti predvsem za krščanske tradicije, medtem ko narodnost ni važna. Slovencem cerkev celo dopoveduje, da »ni važno, v kakšnem jeziku bomo čez sto let gojili to dediščino, saj je krščanstvo posvetilo vse jezike« ( Lipuš 1969: Mladje7/8, str. 109 ).Ostra kritična beseda urednika Mladja pa si sovražnikov ni nakopala le v cerkvenih krogih. Množilo se je tudi število tistih iz posvetnih vrst. Pisatelj se je namreč tudi teh loteval enako neizprosno. V kritiki Manipulacija kulturne dejavnosti ali kdo na Koroškem je vzel slovensko kulturo v zakup jim očita, da delujejo v službi cerkve in ne v službi naroda, in to tudi takrat, kadar izjavljajo, da je drugače. Za primer vzame oddaje celovškega radia, »koroške kulturne preglede«, ki so bili po njegovem nezahtevni, simptomatično podvrženi krščanstvu, ki so naivno ponavljali vse, kar je v službi vere, dajali šablonske vzglede in nasvete. Lipuš je opozoril na to, da je prav tako nedolžno »gospodinjstvo« zelo nevarno in zavajajoče, saj nekdo, ki je na odgovorni javni funkciji, na primer višje uvršča pustno prireditev kot leposlovni natečaj, tekmo za dober, močan, kakovosten, ogrožen slovenski jezik na Koroškem. Ostanimo torej preprosti in ne hlastajmo za velikimi stvarmi, je zapisal, kar je isto kot ostanimo še naprej hlapci in sužnji: »Vaška idilika, hišica z vrtom, poljska znamenja, mir in zadovoljstvo, pridige in šmarnice, kakšne kulturne dobrine.« ( Lipuš 1972: Mladje 12, str. 67 ) Ton teh zapisov kaže, da so se prepiri okrog Mladja vrstili, naklonjenost tej edini literarni reviji koroških Slovencev pa je rasla. Lipuš je že 1973. leta v Mladju opozarjal, da revija ne dobiva redne finančne podpore, obenem pa je zapisal, da je slovenska literatura na Koroškem vsaj tako narodotvorna kot vse drugo, za kar se najde denar. A nesoglasij je bilo vse več in tako je leta 1981 izšla namesto 42. številke v pokopališko črnino odeta številka Mladja z enim samim, urednikovim besedilom, v katerem sporoča bralcem, da Mladje ne bo več izhajalo. Organizacijam, ki naj bi skrbele zanj, očita, da so s svojim odnosom poniževale mladjevsko delo. Klerikalnim krogom pa zameri potvarjanje zgodovinskih resnic.Lipuš se je iz Mladja umaknil. Slovenske organizacije pa so se zdaj le zganile in dale denar, tako da je mladjevska mladina sklenila kljub vsemu le še »nametati svoje ustvarjalne suhljadi na ugašajoči kres«. Iz tega, polipuševskega kroga, so izšla literarna imena kot Maja Haderlap, Fabjan Hafner, Cvetka Lipuš, Jani Oswald in nekateri drugi.



Satirična kratka proza

S takimi besedili se je pričel Lipuš oglašati prav v letu 1972, v letu t. i. »ortstafelšturma«, podiranja dvojezičnih krajevnih napisov, to je v času, ko je avstrijski parlament sprejemal zakon o preštevanju Slovencev v Avstriji, ko so »neznanci« rušili slovenske partizanske spomenike in napadali slovensko gimnazijo v Celovcu. Enako oster, kot je bil do raznih hajmatarjev, pa je znal biti tudi do slovenskih poklicnih narodnjakov.. Obsodil je njihovo samovšečniško tarnanje in vzdihovanje, kazal na nepomembnost številnih zborovanj, glasovanj, bojkotov in anket. Čeprav so v tej kratki prozi v ospredju predvsem dnevno aktualni problemi, pa tudi politična satira prinaša marsikaj, kar najdemo v Lipuševi groteskni daljši prozi: drastično hiperboliko z izrazito avtoironijo, ironizirane klišeje ( reklame, radijsko poročilo, pretvorbe frazeologemov ), mešanje fiktivnega in realnega. Pri tem se pisatelj največkrat navezuje na Ivana Cankarja in Franza Kafko.Cankarjev vpliv razodeva tudi Lipuševa literarna satira. V Mladju je izhajala od l. 1974 – 1979. V njej se največkrat oglaša prvoosebni pripovedovalec, ki se norčuje iz namišljenih literatov, iz njihove navidezne slave, iz literature večerniškega kova in kulturne politike, ki zna poskrbeti le za mrtve, ne pa tudi za žive slovenske pisatelje. To, da Mladje v tem obdobju objavlja prevode Petra Roseia in Petra Turrinija ter da Lipuš sam omenja Prežihovega Voranca, pa kaže vsaj na njegovo nezavedno naklonjenost grotesknemu tipu literature, predvsem tiste, ki ironizira in parodira domačijsko urejeno, prijazno sliko vaškega sveta. Pri tem prihaja vedno bolj do izraza pisateljeva estetika grdega. Z njo svojemu bralcu sporoča, da je sredi vrtičkarsko sprtih narodnjakov nemogoče sleherno kulturno delo. Prikazuje »narodne prosvetaše« , ki se ob nedeljah v polišpanih avtomobilih vozijo v skrite slovenske zaselke na »narodne prigrizke«. Tako Lipuš na nekem mestu tudi pribije: »Koroška je bila že nekoč zibelka in je otroški voziček še danes. »Njegova ironična kritika pa je ponovno namenjena »narodnoprebudni« in »ljudski« književnosti. V satiri Rubrika opozarja na »hude koroške literarne težave«: »Kapelica pri svetem Urbanu še vedno nima soneta, Beraški križ na Tinjskem polju je še vedno brez balade ( … ). Karavanke so pesniško deloma še kar dobro pokrite, s celovško kotlino pa bodo imeli pesniki še velike sitnosti. Kaj bi dali za dobro črtico, elegijo ali ep o krasotah planin, pa četudi posejanih samo s kravjaki, volovjaki in zajčjaki! Knjige, ki bi jih veljalo vezati v človeško kožo ali vsaj v goveje usnje in bi rajžale iz roke v roko kot nekoč Kolomonov žegen. Pa jih ni! Pridenite tedaj, poeti, pesniška pahljača je vaša ometača! Naj gorski pesniki nekaj gorovja odstopijo tudi dolinskim pesnikom, dolinski pesniki pa naj nekaj nižin ponudijo tudi svojim gorskim kolegom! ( … ) Po Rožu, Zili in Podjuni tedaj s hozano in halelujo!« Brez takega domačijstva, piše Lipuš, je na Koroškem težko prodreti v literarni ceh. Za višek umetnosti pa se morajo po njegovem mladi literati naučiti še vzdihujočega in jokavega pisanja o žalostni usodi koroških Slovencev.V literarni satiri združuje Lipuš visoko in nizko, svojemu narodu pa očita, da pesnikov in pisateljev ne ceni po tistem, kar so napisali, ampak po njihovih tako ali drugače obarvanih izjavah v javnosti. Pogosto prikazuje pisateljska srečanja kot prazne veselice in razlagalne shode, koroškim literatom pa očita, da se na takih shodih licemersko postavljajo v službo naroda in izrabljajo puhlice o njegovi ogroženosti za lastno slavo. Literarno udobje, ki sledi pisateljski slavi, pa je po njegovem smrt literature.Grotesko v Lipuševi kratki pripovedni prozi srečamo že zelo zgodaj. 1962. leta objavi v Mladju izrazito kafkovsko zaznamovano črtico Napis, ki spominja tudi na Cankarjevo satiro O človeku, ki je izgubil prepričanje. Sledijo ji groteske Horoskop za koroške Slovence ( z ironičnimi nasveti rojakom kot »Pijte dvojezično mleko« ali »Tudi vaš hlev bo dobil dvojezični napis« ), Sršeni, Filip Murn dela težave in Navodila za kričanje. V 34. številki Mladja izideta dve poglavji »iz nastajajočega besedila« z naslovom Pevci in pogrebci, ki nakazujeta, da je Lipuš načrtoval nov roman, ki je izšel 1983. leta pod naslovom Odstranitev moje vasi. Že po prvih objavljenih poglavjih je mogoče sklepati, da bo Lipuš v svojem novem daljšem besedilu združil vso svojo groteskno in satirično začinjenost ne le v obravnavani snovi, ampak tudi s pripovednim slogom. Iz mladjevskega odlomka se napovedujejo slogovne posebnosti kot npr. ironizirani frezeologemi ( »Ni vse za ženske, kar se sveti« ), ritmizirana rekla v proznem besedilu ( »Denar je treba skrit, rit pa dol pokrit« ) ali pretvorba molitvenih frazeoloških zvez ( »Žegnana si med nogami in žegnan je sok tvojega telesa« ). V Mladju je nato Lipuš objavil skoraj vsa poglavja iz Odstranitve moje vasi. Nekatera je za knjižno izdajo pozneje spremenil, druga so ostala enaka, eno pa je, vsaj delno, ostalo v knjižni obliki doslej neobjavljeno. Na pisateljskem udaru sta spet kičasto življenje na vasi in cerkev. Motivi župnikov in njihovih ljubic, svetega duha, ki »leze devici Mariji pod kovter«, križa kot butalske klade in ljudske polblaznosti ob raznih cerkvenih praznikih res niso prijazni in nič čudnega ni bilo, da so tudi to Lipuševo knjigo napadali kot bogokletno ( pred tem že Zmote dijaka Tjaža ). Med prvimi pa je »na nekakšno samoposebno, komično, pa vendar mračno grozljivo pretiravanje« v poglavjih Pevci in pogrebci opozoril Matjaž Kmecl v svoji oceni 36. številke Mladja. Z groteskno prozo je Lipuš uresničeval svoj literarni nazor: služiti narodu in literaturi obenem. Lipuševa groteska izhaja iz realnih družbenih razmer, saj najdemo narodnoobrambno misel celo v nadideološkem Tjažu, kar potrjuje dvojno funkcijo grotesknega v njegovi prozi. Florjana Lipuša in njegovo delo zaradi bogatega tematskega razpona, slogovne pretanjenosti in iskateljskega vztrajanja pri odkrivanju novih in novih jezikovnih možnosti z vso pravico imenujemo dejstvo Florjan Lipuš. Preko tega literarnega dejstva, ki je bilo marsikomu neljubo zaradi svoje kritične nadarjenosti, ne more nihče, ki se ukvarja s sodobno slovensko prozo. Lipuš namreč ni poiskal samo kakšnih neznatnih možnosti v boju za preživetje slovenščine v Avstriji, ampak je izpisal besedila, ki bodo preživela kot ognjeni zapis. Z njegovo prozo je tudi slovenska književnost postajala državljanka sveta.



Viri in literatura

BLAJS, Jože, 1982: Lipuševa literarna pot do 1972 s posebnim ozirom na nastajanje romana Zmote dijaka Tjaža. Diplomarbeit eingerichtet von Josef Blajs. Institut fur Slavistik an der Universitat fur Bildungswissenschaften Klagenfurt.

BOROVNIK, Silvija, 2012: Književne študije. O vlogi ženske v slovenski književnosti, o sodobni prozi in o slovenski književnosti v Avstriji. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. Zbirka Zora 85.

2017: Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti. Maribor: Univerzitetna založba Univerze. Zbirka Zora 123.

KMECL, Matjaž, 1973: Književnost zamejskih koroških Slovencev po plebiscitu, v: Prunč, Erik in Malle Gustav ( ur. ): Koroški kulturni dnevi I. Zbornik predavanj. Maribor: Obzorja.

LEBEN, Andreas, KORON, Alenka, 2019 ( ur. ): Literarische Mehrsprachigkeit im osterreischen und slowenischen Kontext. Tubingen: Narr Francke Attempto Verlag.

POGAČNIK, Jože, 1972: Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo. Trst: Zaliv.

STRUTZ, Johann, 1998 ( ur. ): Profile der neueren slowenischen Literatur in Karnten. 2. razširjena izdaja. Klagenfurt/ Celovec: Hermagoras Verlag/ Mohorjeva založba.





Florjan Lipuš

ZGODNJA DELA



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič

Spremna beseda: Silvija Borovnik

Izbor in redakcija: Janez Strutz

Prelom, priprava za tisk: Primož Žerdin

Tehični urednik: Primož Žerdin

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020

Za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja