iskreno BOŽIČNO VOŠČILO SOTRUDNIKOM, NAROČNIKOM IN PRIJATELJEM: «1 li NAJ VAM BOŽJE DETE NASUjE MIRU IN BLAGOSLOVA! SREČNO NOVO LETO! LETO VIII. JANUAR 1959. ŠTEV. 1. MISLI (Thoughts) Mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji ★ Ustanovljen leta 1952 ★ Izhaja v začetku vsakega meseca ★ Urejuje in upravlja P. Bernard Ambrožič O.F.M. ★ Naročnina .£ 1-0-0 letno se plačuje vnaprej ★ Naslov: MISLI 66 Gordon St., Paddington, N.S.W. ★ Tisk: Mintis Pty. Ltd., Fredbert St., Leichhardt, Sydney. Tel. WB 1758 t >: >♦< >: ; : i ; : i:i : : : : ! * >] ; • !♦' K J s i s I I KOLEDAR za januarij Januar — Prosinec ★ 1 C Novo leto 2 P Makarij, Izidor 3 S Genovefa ★ 4 N Ime Jezusovo 5 P Telesfor 6 T Sv. 3 Kralji 7 S Zdravko 8 C Severin, Teofil 9 P Julija, Marcijana 10 S Viljem (Vilko) ★ 11 N Sveta Družina 12 P Alfred 13 T Vincencij 14 S Srečko, Hilarij 15 C Pavel, Maver 16 P Marcel 17 S Anton Puščavnik ★ 18 N 2. po 3 Kraljih 19 P Marij in tov. 20 T Boštjan, Fabjan 21 T Neza 22 V Viktor, Anastaz 23 P Zaroka, Marijina 24 S Timotej, Evgen ★ 25 N 3. po 3. Kraljih 26 P Polikarp 27 T Janez Zlatoust 28 S Peter Nolask 29 C Franc Šaleški 30 P Martina, Jacinta 31 S Janez Bosco ZA NAPREDEK LISTA “MISLI” Kdor ne napreduje, nazaduje. MISLI so začele izhajati pred 8 leti zgolj tipkane. Po dveh letih so se pojavile tiskane na 4 straneh. Kmalu so se razširile na 8 strani in več. Potem so opustile trgovske oglase, da je več branja. Z osmim letom so se preoblekle v revijo s platnicami. Take imate zdaj pred seboj. Število strani bo odvisno od plačujočih naročnikov in darovalcev v tiskovni SKLAD. MISLI želijo še napredovati. Sama želja ni dovolj. Pomagajte! Urednik in upravnik dela brezplačno, tiskarna in drugo pa stane denar. PRAVILA za NAROČNIKE >5 o Sl o c, 00 H H a m w in W v u {L 0 « -o 4) Xfl -a v a *z a a « 6 I 1. Naročnina MISLI je en funt na leto in se plačuje v začetku leta vnaprej. 2. Ko ti naročnina poteče in molčiš na pismeno opozrilo uprave, se ne smeš čuditi, ako ti list neha prihajati. 3. Ko se preseliš, ne pozabi TAKOJ poslati upravi novi naslov. 4. Če kak mesec lista ne dobiš, pa ti naročnina še ni potekla, sporoči upravi. Morda je krivda na pošti. Se bo popravilo. 5. Priporočaj list drugim in skušaj dobiti novih naročnikov. 6. Dopisuj! Sporočaj novice iz svojega kraja, 7. Navadi se plačevati naročnino po pošti. Ne odlašaj, češ d« boš osebno dal. Tako se zavlačuje brez konca. 8. Po najboljših mojtjjh priloži za tiskovni SKLAD. LETO VIII. JANUAR 1959. ŠTEV. 1. MATERINO BOŽIČNO PISMO Samotna slovenska družina Uljanič v S.A. nam je poslala v objavo pismo matere iz domovine. Se kar strinjamo, da so vrstice blage matere vredne objave v naši božični številki, čeprav mnogi sami dobivate taka pisma. Zaslužijo, da jih berete s takim spoštovanjem kot sam božični evangelij. ^ r a g a mi Franjo in Zora: Zopet se spominjam s par vrsticami Vaju iu V®jinih. Približal se je čas, ko boste obhajali ob-|etnico, ko ste nas zapustili. Tudi jaz se spomin« slovesa in mislim nazaj, kako je bilo. Nisem tulila pred letom dni, da Vam letos ne bom mo-ustno voščiti božične praznike. No, Vam pa P*smeno želim, da bi bila božična noč vsem v to-l**bo, pa čeprav na tuji zemlji. Posebno tudi, ko ^onio stopili spet v novo leto, da bi prineslo srečo Zadovoljstvo. O Božiču, ki ga boste prvič obhajali daleč od lla8> bodite v duhu z nami. Na sveto noč se nas •Pominjajte, kakor se Vas bom tudi jaz spomin-Marsikatera solza bo pritekla ob mislih na in na tisti zadnji dan leta, ko ste odhajali iz *v°je domovine. Ljubi Bog je dal dozdaj Vama in °trokom zdravje in srečo, zato pa ne pozabite na Jega, da Vam bo še dalje delil srečo in blagoslov. ^aj *e Vam prikaže zvezda sreče, ki ste jo šli is-Molite to sveto noč in prosite ljubega Jezusa, Vas spremlja po vseh Vaših potih in Vas njegova zvezda pripelje tja, kamor Vam srce hrepeni. Audi jaz Vas bom vzela s seboj to noč na sprehod P° zvezdnatem nebu in Vam v mislih izročala pojave. Težko mi je pri srcu, ko se spomnim, da bom nikdar več obhajala tega praznika skupno * Vami. Pa zato nikar ne pozabite name. Spominjajte se me, pa čeprav boste še bolj daleč od me-ne' ^-e večkrat ne, vsaj za Božič se vsako leto spom-svoje mame. Tudi jaz ne bom pozabila vse *,vljenje na Vas in Vašo skrb in dobrote, katere ste mi delili. Na žalost nimam nič, da bi Vani povrnila tudi za vse, kar ste mi že iz tujine poslali. Zato pa prosim ljubega Boga, da Vam v teni novem letu podari, kar si najbolj želite, in mi z Vami. Naj Vam v novem letu sije sonce sreče in božji blagoslov naj rosi na Vas, da boste v miru romali po tuji zemlji in s tolažbo v srcu, da niste sami. Jih je mnogo, ki romajo z Vami in grejo za srečo. Mogoče Vam bo kakšna božična noč prinesla tudi težave in skrbi. Ne obupajte! Stopajte veselo dalje kakor so stopali betlehemski pastirji po betlehemskih livadah in šli za angelskimi glasovi iz višav: Slava Bogu na višavi in na zemlji mir ljudem! Tako se boste nekoč tudi Vi razveselili, kakor so se pobožni pastirji, ko so zagledali božje Dete. Tako boste tudi Vi srečni, ko boste po dobrem in poštenem življenju priromali v nebeški Jeruzalem. S to mislijo naj končam. Še enkrat Vam voščim vesele in srečne božične praznike in eno srečno Novo leto in obenem se prav lepo zahvalim za božično čestitko, ki je tako lepa, da se je ne morem nagledati. Prav iz srca pozdravljam zmerom na Vas misleča tudi Vajine otroke, Slavkota in Komija in Kekca. Vaša stara mama. BOŽIČ SREDI POLETNE VROČINE Dr. Jože Zurc TAKO JE BILO LANI, bo letos in... Z ženo sva bila pri polnočnici, da sva okusila Božič, kolikor ga more dati Avstralija. Na sam sveti dan bi se nama kar prileglo, da bi ostala doma in praznovala. Ali najini mali hočejo na “beach”. Saj je tako ali tako ves tukajšnji svet zunaj, treba se je privaditi novim razmeram. Jutranji hlad se je že umaknil prijetni dopoldanski toploti, ki narašča v vročino. Kmalu zdrči tudi naš avto po gladki asfaltni cesti. Srečavamo celo verigo motornih vozil. Ljudje se vozijo na počitnice iz mesta nekam k morju. Nekateri avtomobili imajo priklopljene “caravane”, drugi peljejo s seboj čolne in na strehah je pogosto pritrjen pribor za ribolov. Cesta se vije po prijaznem okraju z zvočnim imenom iz jezika prvotnih prebivalcev. Ob cesti se vrste pritlične enodružinske hiše, ki zadnja leta rastejo iz tal kot gobe po dežju. Zaradi razvoja težke industrije prihaja narod od vseh strani. Skozi odprta okna hiš lahko povsod opaziš pisane božične okraske in široke zvezde iz papirja, ki vise od stropov. Ljudem se pozna na obrazih in oblekah, da žive v blagostanju. Med redkimi evkalipti se po ravnini ob cesti pase živina. Tu in tam stoji osamljena palma. Posebne vrste drevo je “Illawarra Flame Tree”. Cvete v velikih temno rdečih cvetovih in dokler cvete, nima nič listov. V skupini dreves se oglasi 3 kričečim glasom “kookaburra”, avstralska papiga, ki spada med pokrajinske značilnosti. Otroci opazujejo kovinaste veternice, ki so pritrjene na nizkih stolpih in služijo za črpanje talne vode. Gričevje, ki loči ozko ravnino ob morski obali od višjega zaledja, je polno sonca. Z evkalipti je na gosto pokrito, njihovi listi odbijajo svetlobo v modri barvi. Približale so se nam peščene sipine. Mimo njih pridemo na obalo častitljivega Pacifika. Izberemo si prostor za lagodno posedanje, Razprost-remo širok pisan sončnik, da se zavarujemo pred premočnimi žarki. Žena si da opravka z brisačami, blazinami in košaricami z jestvinami. Otroci so pa že v vodi. Počasi in previdno stopajo po plitvini in se vrešče umikajo pred penečimi se valovi. Prijetno občutje me prevzame in lagodno se zleknem po pesku. Žena prebira časopis. Po zraku nad mano poleta vajo srebrni galebi. Uho mi prisluškuje valovanju zamolklo bučečega morja. Spomnim se, da sem nekje bral: Wollongong, ime našega mesta, pomeni “morski spev”. Južni Pacifik ni tako mirna voda kot na primer Jadransko morje. Dolgi grebeni visokih valov prihajajo v enakomernem ritmu počasi k obali. Tik ob njej se vsak val zažene še enkrat v višino in takoj nato se z glasnim šumom razbije v penečo se belo tekočino. Barve morske vode se prelivajo iz temno modre v smaragdno zeleno. Po zraku prše goste drobne kapljice, ozračje je kakor zadimljeno. V daljavi se pojavi bela ladja. Kam plove? Morda je njen cilj Evropa? Nehote mi misli na njej obvise in v ušesih mi zasumi spev njenih motorjev. Trepalnice se mi zapro in sanjski svet se odpira. Že mi je pričaral pred duševne oči podobo popolnoma drugačne pokrajine. Rojstni kraj v decembru! Kako je ves snežnobel! V gozdovih se šibijo zelene smreke pod težo beline. Konci vejic sadnega drevja so vjeti v prozoren leden oklep. Po zasneženih tleh se poznajo sledovi gozdnih živali. Po vinogradih vidiš gole količe brez trt. Občutiš, da je zima, nič se ne začudiš, ko nenadoma zaslišiš božične zvonove. Saj se vse tako lepo ujema. Misel ti pohiti v bivališča ljudi. Povsod praznično razpoloženje. Otroci se stiskajo k jaslicam, gospodinja pogrinja mizo. široka lončena peč v kotu razširja prijetno toploto. Sveti večer! Vonj po smoli udari v nosnice. Prinesli so žerjavico in kadila natresejo nanjo. Vse prostore bodo pokadili in poškropili z blagoslovljeno vodo. Vztrajna pesem zvonov me zvabi z drugimi vred v cerkev k polnočnici. Vse se iskri v morju lučic. Posebno lepe so jaslice na stranskem oltarju. čudno velike! Zaslišim duhovnika, ki bere po naše: Tisti čas je izšlo povelje cesarja Avgusta... Zapojo orgle in misel mi poje z občutkom z vso množico vernih: Sveta noč, blažena noč... Pa kaj se je zgodilo? Ni več orgel, ni več zvonov, spet mi je v ušesih “morski spev” Pacifika pod Wollongongom. Trepalnice se mi odpro in nad menoj so srebrni galebi, tam daleč še v«d-no tista bela ladja. Sonce sije navpično na evkaliptove griče, celo že od one strani. Otroci so se naveličali morja in silijo domov. Nič ne vedo o mojih čarobnih sanjah. Ali bodo kdaj doživljali Božič tako kot sem ga jaz pravkar doživel v sanjah, nekoč pa tolikokrat zares? IZSELJENSKA NEDELJA Pričujoči poziv Prevzvišenega je prišel prepozno za objavo pred adventom, pa bo kar na mestu tudi v božični številki. Saj lahko prenesemo molitev in čustva, kot nam jih priporočajo g. škof, od “izseljenske nedelje” na Božič. — Ur. V DOMOVINI SMO V ADVENTU obhajali izseljensko nedeljo. Družba sv. Rafaela jo je organizirala. Namen je bil, da eno nedeljo v letu molitve in dobra dela darujemo za svoje rojake, ki 80 morali oditi za kruhom v tujino in so tam izpostavljeni mnogim nevarnostim v verskem in nravnem oziru. Zdaj smo mi sami tudi izseljenci nahajamo !®v tujini in sami spoznavamo nevarnosti, ki pretijo našemu verskemu in nravnemu življenju. Ke>: družba sv. Rafaela v domovini ne more tako debati kot nekdaj, pa mi sami obhajajmo na prvo Nedeljo v adventu (30. novembra) “svojo” izseljensko nedeljo. Naj bo nedelja povezave v naivnem in nadnaravnem smislu vseh naših izsei- jencev. To nedeljo molimo drug za drugega: vsi iz-Seljenci za vse izseljence! Molitev je močna vez dušami, globoko seže in mnogo pomaga. Moštvena vez gre skozi božje Srce in prinaša milos-1 molivcu in vsem, za katere molimo. Kristjani e Vezi ne smemo in nočemo zanemarjati ali podeljevati. V raznih delih sveta, v različnih raz-rne*,ah živimo, smo malo v stiku med seboj, oseb-n° se večinoma ne poznamo, pa je končno razum- SVETI TRIJE KRALJI ljivo, da pozabimo na tisoče svojih rojakov, ki &o po svetu in so prav tako kakor mi: slovenski izseljenci. Molitev, vsaj na eno nedeljo opravljena izrecno za vse izseljence, nas zopet opozori, da smo del sorojakov in sotrpinov razpršenih po vsej zemeljski obli. Molitev drug za drugega je izraz ljubezni do bližnjega, ljubezni med rojaki, člani istega naroda, ki so vsi enako “izseljenci”, iz katerega koli razloga so domovino zapustili in so se morda že ustalili v “novi” domovini. Ljubezen, ki more premagati sovraštvo in rešiti ljudstva grozečega pogina, je danes vprav zaradi močnega sovraštva v svetu, tem bolj potrebna, tem bolj nujna. Naj bi se z izseljensko nedeljo ta ljubezen v nas ojačila in razgrela, tako da nikdar ne bo omrznila. Na izseljensko nedeljo bodimo vsi slovenski izseljenci združeni v molitvi in daritvi vsi za vse. Škof Gregorij Rožman STARO IN NOVO LETO Trije Kralji, »veti kralji: Gašper s konjem v zlati halji, Miha s slonom v halji beli, Boltežar pa na kameli v Betlehem »o jezdili in pred hlev prijezdili. Prvi se je ves zamaknil, drugi k jaslim se primaknil, tretji pa jc zadaj čakal, da bi Jezušček ne plakal, ko bi videl tretjega, Boltežarja črnega. Sveti Jožef mu veleva: “Kralj, le stopi v sredo hleva; saj ne bo se zasolzilo Dete naše, Dete milo: Ne boji se črnih lic, črnih se boji — dušic''. Silvin Sardenko. Iz. Čitanke. Staro leto ni nam dalo, kar nam je obljubovalo, pa zato na kratko: Preč! V naših srcih ni ga več. Novo leto k nam prihaja, v hudem mrazu se poraja, a obeta na pomlad ptičjih pesmi, cvetnih trat. Da poleti bo, je reklo, kruh iz žita nam napeklo, in da nas jesenske dni s sladkim sadjem pogosti. Če na zimo se izkaže, da nam tudi ono laže, pa še z njim na kratko: Preč! V naših srcih ni ga več. VDOVE LOJZKE BOŽIČNI VEČER BILA JE ŠE KAR PRIJETNA tista zima v majhnem obdonavskem mestu, ker burja ni preveč pihala, sneg je pa ležal samo na hribčkih in po vinogradih v okolici. Lojzka se je stiskala s svojimi štirimi kljunčki v pretesnem stanovanju. Dokler je živel mož Francelj, je še nekako šlo. Kot orožnik, državni nameščenec, je dobival plačo in doklade. V mestu je imel ugled, zato so mu med vojno, ko je bila težava s prehrano, okoliški kmetje radi priskočili na pomoč. Radi so imeli poštenega sina gorenjskih planin in njegovo družinico so ljubili. Bogat kmet Milan se je na jesen 1944 obrnil na erožnika s prošnjo, naj nekoliko popazi na njegov sadovnjak in mu pomaga izslediti tatu. Vse poletje so izginjale češnje in jagode, zdaj je na vrsti drugo sadje. Tat mora biti izredno prebrisan in sam ga nikakor ne more najti. Francelj, poštena duša, je svetoval, naj Milan prijavi zadevo naravnost na orožniško postajo, kar je ta tudi storil. Uspeh se je kmalu pokazal, pa kako usodno za Franceljna! Proti koncu oktobra sem ga zadnjič srečala. Bil je ves zaskrbljen. “Kako da niste odšli z drugimi vred, Francelj?” Pokazal mi je, na tri deklice ob sebi in dečka, ki ga je držal v naročju. “Gospa, ali naj jih pustim ali z njimi bežim? Ne, srce mi ne pusti ne eno ne drugo. Vest mi je čista, nikumur nisem nič žalega storil, če me pa ubijejo zato, ker sem kot orožnik vršil svojo dolžnost — Bog pomagaj!” ■Štiri dni po tem razgovoru ga je zmanjkalo. Pravili so, da se je kljub divjaštvu, ki ga je stresal nad njim oni skrivni tat, zdaj pa naenkrat od nove oblasti nastavljen veljak, še zadnji hip iztrgal iz rok rabljev, se od vrat vrnil v sobo k spečim otročičkom, jih po vrsti poljubil in s po-vzdgnjenim glasom naročil ženi: “Lojzka, Bog z vami vsemi, bodi tem črvičkom dobra vzgojiteljica!” Oba sta vedela: Francelj odhaja za vedno... Donava tisto zimo ni bila zamrznjena. Zaradi deževja po višjih krajih je tiste tedne ob prelomu jeseni v zimo drla po strugi precej narasla. Morda je slutila, da bo njen tok služil za grob mnogim žrtvam, ki jih je revolucija tam, postrelila... Šlo je že proti božiču, pa so le redki mogli misliti nanj z veseljem in nado. Groza je vladala vsepovsod. Tako tudi v stanovanju vdove Lojzke in njenih štirih kljunčkov. Saj so takoj drugi dan Hedviga Stanojkovič po odvedbi moža spet prišli in odnesli iz stanovanja sve, kar so mogli doseči: obleko, čevlje, perilo in kar je imelo količkaj vrednosti. Nihče ni pomislil vsaj na otroke... Že več dni pred božičem sem zbirala kose obleke in nazadnje peciva z namenom, da na sveti večer obiščem Lojzko in njene kljunčke. Rada sem imela njihove plave očke, ki so me spominjale na majske spominčice. Mrak se je počasi spuščal na zemljo, ko sem se bližala samotni hišici. Vstopila sem. Petrolejka je komaj brlela. Razkuštrane glavice so kukale precej plašno izpod obrabljenega posteljnega prekrivača. Spoznale so me in oživele. “Gospa, mame ni doma, pa je rekla, da se kmalu vrne in bo sama ugasnila luč. Kar počakajte in kakšno lepo povestico nam povejte, saj jo sveti večer, je povedala mama. Veste, potic pa ni nič spekla, samo obljubila nam je, da pojde obirat češnje, kadar bodo zrele. Bo kaj zaslužila in potem nam bo spekla tako potico, da bo vsak dobil kar dva kosa. Samo Jožek menda ne, ker nima še zobkov.” Tako so čebljale druga čez drugo. Privila sem luč in jim razgrnila kar po postelji iz svoje košare peciva in bonbonov, na mizo sem položila veliko štruco-pletenko in potice in klobčič volne, da bi jim mati kaj napletla iz nje. Potem smo imeli tako lep božični večer, da se ga spet in spet z veseljem spominjam. Sedela sem z njimi v pozen večer in jim pripovedovala povestice o Trnuljčici, ženi sneženi, Rdeči kapici in požrešnem volku, pa seveda tudi o malem Jezuščku v jaslicah. Večer nam je potekal v prijetni domačnosti, le razdrta omara v kotu je motila ljubkost v sobi, ko je tako čudno zijala v nas samo s polovico vrat in namesto predala v njej je zevala pošastna praznina. Punčke so pravile, da jih je strah omare, pa je mama morala porabiti les za kurjavo. Počasi smo pozabile na omaro in živele le očarljivosti ljubkega večera. Ostala sem pri njih, dokler jih ni premogel spanec in moje povestice so utihnile. Odvila sem luč in tiho odšla. A vdova Lojzka in njen sveti večer? Tiste dni pred božičem je Donava upadala in psi so začeli raznašati kosti in napol gnile kose mesa postreljenih žrtev. Lojzka je našla truplo svojega Franceljna. Nagrebla je peska in mu nasula grob. Psi so ga razkopali, zato je naslednji večer ponovila “pogreb” — z enakim uspehom. Končno se je odločila za nekaj večjega. Sosedo Milevo je naprosila, naj ji pomaga. Naneslo je, da se je moralo zgoditi prav na sveti večer... Odnesli sta predal iz omare in odtrgali polovico vtat.; Truplo je bilo brez rok, nog nista mogli stlačiti v predal, visele so čez. Z vrati sta pokrili “rakev”, jo zavili v slamo, za silo povedali in boječe odpeljali na vaško pokopališče. Izkopali sta plitvo jamo, položili vanjo Franceljna m nametali zemlje... To je bil torej božični večer vdove Lojzke. Zaradi pokopa je tvegala v tistih dneh revolucije življenje, toda njen mož se je je končno le spočil v blagoslovljeni zemlji na neznatnem obdo-navskem pokopališču, čeprav daleč daleč od Ponče, Vršiča in ljubljenega Podkorena, kjer mu je nekoč tekla zibelka. V tej zavesti Lojzka vsak sveti večer a. olajšanim srcem poje z angeli božični refren: “Slava Bogu na višavah in mir na zemlji ljudem!” N AS TABOR SLOVENIJA IMA LEPO ŠTEVILO Taborov, ki so ostali izza časa turških navalov. Mnogi od njih so v bližnji okolici zelo priljublejni, širši javnosti pa manj znani. Eden takih je naš Tabor v župniji Podbrezje na Gorenjskem. Ves tržiški kot zaljublen vanj, da svojih faranov niti ne omenim. Več ali manj vsako nedeljo sem v svoji otroški dobi preživel na Taboru. Pozimi san-kanje, P°leti otroške igre. Za oboje bil Tabor nad vse Pripraven. 1 Naš Tabor je holmec, ki se dviga iznad ravnice kakor bradavica na gladki dlani. Obdan je s starim zidom. Na vrhu stoji starodavna cerkvica katere božje. Spominjam se napisa na glavnem °|tarju: Renov. 1672. Takrat so ga torej preno-Vl*'‘ Ob oltarju je polno zahvalnih slik z napisi, Vse nad sto let stare. Ob cerkvi je le ena hiša — mežnarija. V zid “k°H Tabora so vdelane kapelice križevega pota. vsako nedeljsko popoldne so matere z otroci rogale od postaje do postaje •— za otroke vse predolga pot... Svoj čas je bil pod zidom vseokoli Jafek, napolnjen z vodo. Na vzhodni strani je še ohranjen in tudi voda je v njem, za to skrbi živ ^udenec, ki ondi izvira. Holmec krasijo lepo rastoče smreke, kakor kaže slika. Meni se zdi to nad vse primemo. Ne-k°č me je pa vprašal avstralski univerzitetni štu-^ent, če mu lahko pokažem kako sliko domačega raja. Pokazal sem mu sliko Tabora. Gleda, gle-t,a> obrača sliko, razmišlja. Ko le ne da besede 'd sebe, ga vprašam, kako mu je všeč. Za odgo- vor dobim: > 1 “Predstavljam si na sliki avstralske evkakipte *amesto smrek. Smreke kazijo lepoto arhitekture, *er s<> ekstremno sistematične. Sistematičnosti i 4 * K ; '£<-4'r ■'. s. v*: ■ .*'** . -.č\ <-A ne trpim. Evkalipti okoli cerkve bi bili res nekaj lepega.” Taka je torej sodba Avstralca. Gorje Sloveniji in njenim goram, ki jim pobočja krijejo “sistematične” smreke! Naš Tabor je zašel v literaturo in tudi drugače se je kulturno udejstvoval. Karel Mauser ga dobro pozna. Povest SIN MRTVEGA se dogaja v vasi tik pod Taborom. Tudi Silvo v povesti LJUDJE POD BIČEM pogosto najdemo na Taboru v senci košatih smrek. Tudi Mimica Konič vedno najde kak kotiček v svojem delu, kamor vtakne Tabor. Omembe vredno je, da ima Tabor nekaj, česar ne najdete zlepa kje drugje: naraven oder! V naši fari je bilo dosti študentov, na počitnice so pa prihajali tudi od drugod. V letih pred vojno so na zadnjo nedeljo za slovo od počitnic prirejali gledališke igre na prostem. Prvo leto so igrali Izgubljenega sina. Glavno vlogo je imel jurist Franci, ki je po odru preganjal pet živih prašičev. Naslednje leto so igrali Jurija Kozjaka, čež oder je šlo pred očmi gledalcev pet ali šest parov konj. Pa napravite kaj takega v Melbournu ali Sydneyu! Tretje leto so igrali resno igro Slehernik. Navzočne je globoko pretresla. Posebno mogočen prizor je bil, ko so se iz stolpa oglasili resnični zvonovi... Spet nekaj, kar se v dvorani ne da napraviti. Mnogo teh igralcev je pobrala vojna. Druge je požrla tujina, tretji so morda še doma. Če bi te vrstice slučajno priromale do kakega igralca na Taboru, naj mu velja lep pozdrav, —Joie Maček. ^joezda ^J-iU ^e CUodila (Odlomek iz povesti Ben-IIur) V BETLEHEMU SE JE NA VZHODU nad gorami že svitalo, v dolini je bila še noč. čuvaj na strehi starega hana, prenočišča, je prisluškoval prvim slišnim glasovom, ki je z njimi prebujajoče se življenje pozdravljalo zoro. Zdajci se je začela pomikati luč preko gore proti njegovi hiši. Mislil je, da nekdo prihaja s plamenico. Nato je domneval, da je izpodnebnik. Sijaj je naraščal in se slednjič spremenil v zvezdo. Silno prestrašen je zakričal, da so vsi preno-čevalci v ograjenem prostoru pohiteli na streho. Prikazen je prihajala vedno bliže. Skale, drevesa in pot, vse je bilo razsvetljeno, kot da se je zabliskalo. Luč je bila tako močna, da je jemala vid. Bojazljivejši od gledalcev so popadali in molili, zakrivaje si obraz z rokami. Najpogumnejšim so se šibila kolena. Zaslanjali so si oči in se le kdaj pa kdaj strahoma ozrli kvišku. Zvezda je stala mimo nad hišo nasproti votlini, ki se je v njej rodil Krist. Vprav, ko je bil prizor najveličastnejši, so dospeli trije modri na vrh griča, stopili s kamel in želeli, da jih pustijo v han. Ko je čuvaj toliko obvladal strah, da jih je opazil, je odrinil zapahe in odprl vrata. W nenaravni luči so bile kamele podobne pošastim. Z obrazov in iz vedenja treh gostov se je odražala taka gorečnost in zamaknjenost, da je čuvaja, neglede na tujo zunanjost neznancev, prevzel še večji strah in groza. Opotekel se je nazaj in dolgo ni mogel odgovoriti na vprašanje. “Ali je to Betlehem na Judovskem?” Pristopil je drugi. Ko ga je čuvaj zagledal, se je opogumil. “Ne, to je samo han, prenočišče. Mesto leži malo dalje tam.” “Ali se je rodilo nedavno tu neko dete?” Ljudje so se zučudili in se spogledali. Vendar jih je nekaj odvrnilo: “Da, da!” “Pokažite nam pot k njemu!” je velel Grk nestrpno. “Pokažite nam pot k njemu!” je zavpil tudi Baltazar iz Egipta, ki je bil sicer tako resen. “Videli smo namreč njegovo vzezdo, prav tisto, ki jo vidite nad ono hišo, pa smo ga prišli molit”. Indijec je sklenil roke in vzkliknil: “Bog v resnici živi. Hitimo, hitimo! Našli smo Odrešenika. Blagoslovljeni smo bolj kot vsi drugi ljudje.” Domačini, ki so bili na strehi, so zlezli dol in šli za tujci proti votlini. Videč, da zvezda še gori nad votlino, četudi ne več tako svetlo, se jih je nekaj v strahu vrnilo. Toda večina je šla naprej. Ko so se tujci bližali hiši, se je žareči krog dvignil više, a ko so bili že pri vratih, je zvezda nad njimi počasi bledela. Ko so stopili v votlino, se je izgubila izpred oči. Vsi so videli, kaj se je zgodilo, in so bili prepričani, da je med zvezdo in tujci neka notranja zveza, ki je objemela tudi vsaj še nekatere stanovalce v votlini. Ko so se vrata odprla, so se ljudje zgnetli v hišo. Svetilka je dovolj razsvetljevala notranjščino, da so mogli tujci poiskati z očmi mater in dete, ki ji je bedelo v naročju. “Je to tvoje dete?” je vprašal Baltazar Marijo. In ta, ki je skrbno premišljevala in ohranila v srcu vse, kar se je tikalo njenega otroka, je dvignila Dete proti luči in rekla: “Da, to je moj sin.” Modri so se zgrudili na kolena in ga molili. Videli so, da je otrok prav tak, kakršni so drugi otroci. Ne svetniškega sijaja ne zemeljske krone ni imel okoli glave. Ustnice se mu niso odprle, da bi spregovoril. Nikakega znaka, da je slišal njihove radostne vzklike, molitve in hvale, n' dal, temveč je kot vsak otrok rajši gledal v plamen svetilke. Čež čas so vstali, se vrnili h kamelam in prinesli zlata, kadila in mire. Položili so svoje darove 'pred Dete. To je bil torej Zveličar, ki so ga prišli tako od daleč iskat. Molili so ga brez najmanjšega dvoma v srcu. Zakaj ? Njihova vernost je koreninila v znamenjih, ki jih je bil poslal Tisti, ki ga tudi mi priznavamo za svojega Očeta. Modri so pripadali tistim vernikom, ki so jim Njegove obljube povsem zadostovale in niso prav nič spraševali o potih izpolnitve. Malo jih je bilo, ki so gledali znamenja in slišali izpolnitev obljub: Mati in Jožef, pastirji in trije Modri, toda so enako verovali. To se pravi: V tem času božjega načrta za odrešitev je bil Bog vse >— in Dete pač samo dete. Toda poglej v budočnost, ljubi bralec! Prišel bo čas, ko bodo vsa znamenja in vsa razodetja izhajala iz Sina. Blaženi tisti, ki bodo tedaj Vanj verovali! Pričakujmo tistih dni! pismo .^5b?7--š “ŠPANSKE VASI” Zora Uljanič, S.A. NEKOČ, NAM JE PISAL P. UREDNIK, da ni mogel najti na mapi našega kraja, zato mu je dal ime “španska vas.” Avstralci mu pravijo: Leigh Creek. Smo 365 milj od Adelaide, Kdor bi torej prehodil miljo na dan, bi bil iz Adelaide Pri nas v enem letu. Iz Melbourna ali celo Syd-neya bi pa moral že precej hitreje stopati... Pošiljam ta dopis v MISLI zato, ker smo pred kratkim doživeli nekaj izredno prijetnega, pa bi rada še drugim povedala. Bilo je na večer 19. n°v., ko se ustavi dve hiši od nas tuj avto. Gledali smo za njim in ugibali, kdo bi bil. Še bolj smo ugibali, ko stopi iz avta duhovnik in se obrne proti naši hiši. Naši otroci že nekoliko razumejo angleški in so takoj razumeli, ko jih je vprašal, ce vejo, kje stanuje družina Uljanič... Seveda so vedeli, potem so kar zazijali, ko jih gospod nago-v°ri po domače. To sem tudi jaz slišala in brž Pristopila. Mislite si, rojaki, kako sem bila izne-Hadena, ko sem se zavedela, da nas je obiskal — P- Bazilij... Blagi mož je torej našel — špansko vas! Je Prav majhno rudniško mesto čisto na jugu. Ne bi Se začudila nad obiskom, da smo kje blizu kakega središča, ali v tej samoti... Tu je poleg nas samo Se ena slovenska družina, pač pa 7 hrvatskih, ki nam zelo dobre in so bile obiska enako vesele mi. Ob našem prihodu v ta kraj so nam šli Hrvatje zelo na roke, brez njihove pomoči bi sc težko težko udomačili, ko je vse naokoli sama pustinja. Toda pravo domačnost nam je prinesel šele ob'sk p. Bazilija. Pater je bil seveda utrujen od tako dolge vožnje, vendar je ostal pozno v noč in nam pred-VaJal slovenske plošče in zanimive slike nam je Pokazal s svojim filskim aparatom. Ne morete si ttrisliti, rojaki, kaj je ta večer pomenil za nas v tej pustinji. Že ko dobivam slovenski list in berem, kako se lmate drugod, kako se shajate v domovih, imate rustva itd., mi skoraj vedno gre na jok v občutju osamelosti. Zdaj smo pa celo videli na slikah £ekaj takih prizorov, ki vzbujajo hrepenenje po aJu. kjer so velike slovenske skupnosti. Razmišljam, če rojaki in rojakinje v Melbour-nu’. Adelaidi, Sydneyu in po drugih večjih znate ceniti, kar jmate. Bojim se, da ne. Ne zavedate se, tako se mi zdi, kako lepo vam je, ko lahko greste kakšno nedeljo k slovenski službi božji, na slovensko romanje, v društvo, na zabavo... Kdor ne zna ceniti teh reči, naj pride v pustinjo za nekaj časa, tedaj bo šele vedel, kaj vse to pomeni. Ko se bo vrnil “med ljudi”, bo znal drugače ceniti. Polagam vam na srce, rojaki, premislite, kaj imate, in ne bojte se žrtev za skupnost, kjerkoli je mogoča. Nobenemu ne privoščim, da bi moral iti v pustinjo, kar tam, kjer ste, premislite vse to. Prišlo vam bo do zavesti, da z majhno požrtvovalnostjo in skupnim delom lahko veliko koristite ne samo sebi, ampak tudi bližnjemu, posebno rojakom, ki niso tako srečni kot vi, ne nazadnje onim, ki še čakajo po taboriščih... Zdaj pa vsem prav vesele božične praznike, p. Baziliju pa prisrčna hvala za neprecenljiv obisk, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Ne da se povedati, a kakšnimi čustvi smo gledali za njim, ko je njegov avto zdrknil po cesti in ga kmalu nismo mogli več videti... Ali smem za zaključek zapisati: Na skorajšnje svidenje!? ¥ KNJIGE DOBITE PRI “MISLIH” VEČNOST IN ČAS. £ 1-0-0 Izbrani spisi umrlega dr. Odarja. Poučni članki. Zelo priporočljivo. LJUBLJANSKI TRIPTIH. £ 1-0-0 Poročilo o tej knjigi v pričujoči številki prispevala Pavla Miladinovič. JERČEVI GALJOTI £ 1-0-0 Močna domača povest izpod peresa Karla Mauserja. SOCIOLOGIJA. 3 zvezki po £ 1-0-0 Odlično delo dr. Ahčina, že pogosto priporočeno. SVETE PESMICE £ 1-0-0 Zbirka cerkvenih pesmi z notami, uredil Vinko Vodopivec. Ksaver Meško: IZBRANO DELO, III. £ 1-10-0 KOLEDAR AVE MARIA za 1959. 10 šil. Preepa knjiga iz Amerike. NA BOŽJI DLANI £ 1-0-0 Najnovejši roman odličnega pisatelja Slovenskih goric Stanka Kocipra. MEDDOBJE IV. knjiga, 1-2. £ 1-0-0 Pravkar izšla v Argentini. Zelo bogata pestra vsebina. ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE. £ 1-0-0 Moderen roman Zorka Simčiča. Nov način pripovedovanja. MOHORSKE ZA NOVO LETO £ 1-0-0 Knjižni dar kakih 5 knjig. G. dr. Mikula sprejema naročila. Tudi o Tem Se Svobodno Pomenimo DVOJE PISEM O “DELIKATNIH” zadevah je prišlo na uredništvo ob času slavnostnih dni novega papeža. Prvo se glasi: “Berem prelepo knjigo dr. Odarja: VEČNOST IN ČAS, pa vidim, da ni nič napačnega, če katoliški laiki razmišljamo o cerkvenih zadevah in včasih ne prikimamo vsemu, kar slišimo in vidimo. Zato bom zapisala, da me odbija ta ogromni sijaj in bogate slavnosti, ki se vrše v Rimu ob pogrebu mrtvega papeža, pa ob volitvah in kronanju novega. Kristus je bil vendar tako silno ubog... Brez zamere! — Pa.” Drugo pismo se glasi: “Pričakoval sem, da se bo novi papež odpovedal slovesnemu kronanju z vsem zunanjim sijajem v tem času, ko toliko trpi “molčeča Cerkev” in dva kardinala nista smela v Rim. Ali bi ne bila nad vse lepa gesta, če bi papež izjavil, da iz simpatije do Cerkve v verigah noče nobenih sijajnih prireditev in bi Rim žaloval namesto da se obdaja s takim sijajem? Iz prvih poročil o novem papežu sem kar pričakoval nekaj takega, pa sem bil kmalu razočaran. Kaj pravite pri MISLIH? — Mil' Ko.” Preden kaj več rečem na teh dvoje pisem, naj navedem, kar sem bral nedavno v Amerikanskem Slovencu, ki izhaja v Clevelandu: Apostolska preprostost škofa in duhovnikov Pismo iz domovine poroča o birmi, ki je bila nekje na Štajerskem: “Včasih je bilo to združeno z velikim pompom. Danes vse take stvari odpadejo. Pa je treba priznati, da je s tem ono notranje, duhovno in bistveno stopilo bolj v ospredje in pridobilo na veljavi. Srednji vek in barok v kulturi in v družbenih odnosih je imel tudi na Cerkev preveč vpliva, da so se naši predniki obdali s prevelikim bliščerti. Takrat to ni bilo nič posebnega in hudega, danes pa bi bilo to neskladje s časom. Apostolska preprostost škofa in duhovnikov pridobiva duše. V naših naporih za Boga in vero verniki bolj neposredno doživljajo nadnaravni in duhovni svet.” — Tako vidimo, da tudi iz zla božja previdnost ustvarja dobro. Po viharju revolucije se je v domovini tudi v Cerkvi marsikaj prečistilo, poglobilo, poduhovilo. Birma je danes bolj zakrament kot je bila včasih, ker je veliko zunanjega, veliko navlake odpadlo. •k Gornji člančič nam dokazuje, da se tudi drugod bavijo s takim razmišljanjem. Ne samo razmišljajo, tudi zapišejo in celo tiskajo. To je prvo, kar se mi zdi vredno poudariti. Naša dopisnika nista osamljena. Ustavimo se zdaj ob ugotovitvi člančiča: “... tudi iz zla božja previdnost ustvarja dobro”. In zdaj lahko rečemo: Če je zunanji sijaj na primer ob kronanju novega papeža zlo, vedimo, da božja previdnost iz njega ustvarja dobro. Saj je bilo dosti papežev, ki so se dali s podobnim sijajem kronati, pa so bili ali postali — svetniki! Pustili so ves sijaj in blišč v čast božjo, ne v svojo — in vse je bilo prav. Niso pozabili na ubogega Kristusa, pa tudi ne na njegove besede: Uboge boste imeli vedno pri sebi, mene pa ne vedno... Vendar mi ne pride na misel, da bi zdaj zaključil in rekel: V gornjih vrsticah je ves odgovor. Prepričan sem, da tudi papežem v Rimu prihajajo take misli kot jih imamo preprosti katoličani (da drugih ne omenim) po širnem svetu. Toda zavedajo se, da je treba računati z okoliščinami, z ljudmi, s časi in kraji. Vsako zlo ali “zlo” se ne da odpraviti kar z enim mahom. Pismo iz domovine krasno uvideva in pove, kako je bilo in kako je. Lahko si mislimo, da je v prejšnjih časih marsikak škof na tihem obžaloval, da je bilo ob birmah toliko “zunanje navlake”. Toda če bi bil skušal z enim zamahom stvari preurediti, bi mu ljudje zamerili, češ da je diktator. Viseli so na “zunanjostih” in v njih videli lepoto slovesnosti, z njimi so dajali duška notranjemu veselju nad verskim slavjem. Taka je bila tradicija, ta se pa da odpraviti ali zboljšati z razvojem, težko z diktiranjem. Okoliščine so nanesle, da so ljudje za spremembo — dozoreli. Ni nujno, da zunanji blišč odvrača od notranjega duhovnega sveta. Na žalost je pa človeška narava taka, da kaj rada pri slovesnostih išče svojo čast poleg božje, ali pa celo pozablja na božjo. V Finžgarjevi POD SVOBODNIM SONCEM se bere, da je Justinijan zidal veličastno cerkev sv. Modrosti sebi, ne Bogu. Menda pa nihče še ni očital rimskim papežem, da niso zidali bazilike sv. Petra v božjo čast... Tradicija je močna gospodarica. Tradicija je uvedla sijaj okoli papežev in ves ta zunanji blišč. Nekdaj se je zdel ljudem nujno potreben. Uvedli so ga in ostal je. Dandanes bi kar čedno shajali brez njega, papeži sami in verniki z njimi. Ne bom pa trdil, da bi ga nekateri kardinali ali celo kaki rimski monsignorji nič ne pogrešali... Tudi rimsko ljudstvo, ki toliko uživa ob njem, bi ga brez dvoma silno pogrešalo. Kajšele stotine dopisnikov ali reporterjev, ki se mude v Rimu ob takih priložnostih in polnijo s poročili o “sijaju” Rima časopisje po vsem svetu. Vatikan prepušča stvari razvoju, noče s silo razdirati tradicije. Marsikaj je tudi okoli papežev že drugače kot je bilo včasih, bolj demokratično, J domače, bolj preprosto. Razvoj pojde nujno P° tej poti naprej. Vse te reči so “človeški element” v Cerkvi, ne samo papež, tudi sam Bog razume človeka in — prizanaša. Prizanašajmo tudi mi! Končno: Nič ne rečem, bila bi lepa “gesta’-, ce bi zavoljo katoličanov za “zastorom” Janez XXIII. opustil slovenso kronanje. Lahko si pa mislimo, da bi velik del človeštva videl v takem početju — politiko... Kdo more reči, koliko bi taka gesta” molčeči Cerkvi koristila? Morda bi, morda celo škodovala. O, da, le razmišljajmo take in podobne reči. Je kar vredno. Tudi vso pravico imamo, čuvajmo se pa pri svojem razmišljanju — enostranos-til Ur. PO ŠTIRINAJSTIH LETIH... ....Leta 1945 je v Trstu izšla “Čitanka za ljudske šole v Slovenskem Primorju.” V njej beremo dokaj čudnega. Kaj vse je takrat imelo veljavo, vetrovi tega kratkega časa so pa zapihali po svoje. Bereš, se smehljaš in si misliš: Tako mine... Jože Visarijnovič-Stalin Stalin je bil najzvestejši Leninov sodelavec, ^■akor Lenina so preganjali tudi njega, ker se je oril za pravico in lepše življenje delavcev in Kmetov. Zato so ga kmetje tako ljubili, da so ga "ljub nevarnostim skrivali pred sovražnimi cars-">mi oblastmi. Ko je umrl njegov veliki učitelj enin, je prevzel vodstvo mlade države Sovjetske *^eze. Vse svoje moči je posvetil sreči delovnega Judstva. Zgradil je državne tovarne in dal vsem ela. V Rusiji ni več izkoriščevalcev. Kmetje skupno obdelujejo zemljo, pomagajo drug drugemu žive srečno življenje. Nič več ni brezposelnos-1 m nihče ne strada. Za lenuhe pa tam ni pros-0r&, kajti: “Kdor ne dela, naj ne je!” Sovjetski *>arodi se ne sovražijo med seboj. Za vse skrbi kot za lastne otroke in zato ga tudi vsi s°vjetski državljani ljubijo kot svojega očeta. Sovjetska zveza je bila dežela sreče, dokler Je niso napadli Nemci, ki so morili žene in otroke er Uničevali mesta. A Rdeča Armada je pod Sta-.novirn vodstvom Švabe pregnala s sovjetske zeml-Pomagala je naši vojski, da so bili tudi z na-e svete zemlje pregnani zločinci. Zato smo hva-ezni Stalinu in njegovi vojski, ki se je borila tu- 1 za našo svobodo. Ali zdaj veste, zakaj 20. decembra tudi Jugoslovani slovesno praznujemo rojstni dan marša- • Stalina z enako ljubeznijo kot sovjetski narodi? SVETI VEČER PRI NAS JE SVETI VEČER DOMA, ČETUDI NI ZUNAJ ŠE NIČ SNEGA, ČETUDI NI ZUNAJ NIČ LEDU. VELIKO NABEREMO SI MAHU IN SMREKOVIH VEJ, DA BOŽIČNO DlšE. PO HRIBČKU ZELENEM PA KOT IZ SRCA DO JASLIC PELJE SVETLA STEZA: PO NJEJ LJUBEZEN DO JEZUSA GRE. Vital Vodušek. KOTIČEK NAŠIH MALIH DRAGI MOJI OTROCI, DANES VAM moram nekaj napisati za božično številko MISLI. Kaj naj napišem? Najbolje bo, da vam povem, kako smo včasih v slovenski domovini brali v šolskih čitankah o lepoti božičnih praznikov. Takole: Jaslice O božiču imajo otroci največje veselje, ko pomagajo očku postaviti jaslice. Mahu naberejo ali nakupijo in pastirce in ovčice izstrižejo, očka pa naredi na deski iz mahu hrib, pod hribom pa iz lubja betlehemski hlev. Mama je vesela, da so vsi tako zaverovani v jaslice, je vsaj pri njenem delu ne motijo. Ali ko so jaslice postavljene, jih pride tudi ona pogledat in jih občuduje, ker so tako naizrečeno lepe. V hlevčku so Marija, Jezušček, sveti Jožef pa osliček in voliček. Smreke in palme se sklanjajo nad razdrapano in s snegom pokrito streho hlevčka. Po stezicah hite pastirčki k Jezuščku. Ovčice se pasejo po zeleni planinici, vrh planine pa stoji slavno mesto Betlehem, obdano z močnim zidom. Nad hlevčkom pa sije zvezda repatica in angelci oznanjajo z višave mir ljudem na zemlji. Vse je natanko tako kot tisto noč, ko se je Jezušček rodil. Zdaj je treba še dejati jaslice tja, kjer imajo vsako leto svoj prostor, pripraviti lučke ter pospraviti smeti od dela, zakaj na praznik mora biti vse čisto in lepo pri hiši. Ker je mama že spekla potice in storila vse drugo, kar je za praznik treba, je za sveti večer že vse pripravljeno. V mraku pustimo delo, da ne onečastimo tega večera. Božič je tih in svet praznik. x Vidite, otroci moji, tako smo v Sloveniji delali jaslice. Morebiti bo kaj podobnega tudi pri vas, čeprav ste v Avstraliji. Najbrž jaslic ne boste sami delali, kupili jih boste in postavili pod božično drevesce. Tudi to je lepo, tudi take jaslice znajo povedati, kako je prišel Jezušček na svet božični večer. Zdaj pa vsem prav iskren pozdrav in veliko mero Jezuščkovega blagoslova za božič! ★ No, pa spet malo pokramljajmo. Bolj na kratko bomo naredili, saj je že prepozno za kaj dolgega, pa sem bil zadnje tri tedne zdoma. Precej zdelana sva se vrnila z mojim zvestim “konjičkom”. In nad 2,000 novih milj sva si naložila. Številka hitro raste... ★ Na tretjo nedeljo v novembru smo imeli prvo slovensko službo božjo v Nangwarry, S.A. Kar čedna slovenska naselbina se je nabrala v ondotnih državnih gozdovih. Navadno jih obiščem na poti v Adelaido ali na povratku od tam. Maševal sem jim pa to pot prvič. Zapeti so se bali, pa prihodnjič bodo že bolj korajžni. Proti večeru smo se zbrali pri Hrvatovih in imeli prav lep sestanek. Daleč v samoti, so, sredi hoste, vendar kar zadovoljni. ★ Tudi v Morvvellu (Gipsland) smo imeli prvikrat sv. mašo in sicer na peto nedeljo v novembru”. Hvala Bogu”, je rekla Voukova mama, ‘‘ne bo treba napraviti sto milj za božično spoved!” S škofom v Sale sem ne domenil, da pridem v njegovo škofijo odslej vsako tretjo nedeljo v mesecu. Na svidenje, rojaki! ★ V pričujočem poročilu moram na žalost navesti tudi kar tri smrtne primere. V Melbournu smo pokopali mlado ženo Zofijo Furlani, r. Milič. Doma je bila z Repentabra. Poročena je bila komaj leto dni. Leukemija jo je spravila v prerani grob. Na smrt se je lepo po krščansko pripravila. Počiva na keilorskem pokopališču. Možu iskreno sožalje. ★ Na poti v Adelaido sem se ustavil pri Ža-kljevih v Aldgate. Začudil sem se, ko sem mater našel v črnem. In sem zvedel: “Ata smo izgubili...”. Bil je še krepak mož rajni Aleksander pri 53 letih, doma iz žirovskih hribov. Do zadnjega se je kar dobro počutil. Dne 5. novembra mu je proti večeru nenadoma odpovedalo srce in so našli nezavestnega na poti proti sosedu. Pokopali so ga 7. novembra. Očetu velike družine — 9 otrok — božji mir, z žalujočimi pa iskreno sočutje. ★ Pred odhodom v Adelaido sem iz Bonegille pripeljal mladi par Franceta in Angelo Zupančič. Menili smo se tudi o skorajšnjem krstu, verjetno kar brž po mojem povratku. Res je med mojo odstotnostjo prišla na svet mala Marija, pa kmalu spet odšla — med angelčke. Privoščimo ji, čeprav staršem ni ustregla. ★ Krsti. V Nevvportu dva. Suzano sta dobila Herman Jakšetič in Emilija, r. Rutar, Marijo pa Marij Jakšetič in Marija, r. Jakšetič. V Malvernu smo krstili Antona Edvarda, prvorojenčka družine Antona Novak in Alojzije r. Pelc. V stolnici P. BAZILIJ TIPKA je jokala pri krstu Helena Margareta iz družine Ludvika Mezgec in Bože r. Goreč. V West Foot-scrayu je krstna voda oblila Sonjo Ano, hčerko družine Ivana Trebše in Afre, r. Ferfolja. (Moj ministrant Viktor ji je stric in boter!) V cerkvi sv. Brigite v North Footscrayu so prinesli h krstu Ireno iz novodošle družine Amona in Julijane, r. Gruden. Hedvika je pa božji dar družinici Martina Krajnca in Marije, r. Majetič. Krščevali smo tudi v Altoni. Družina Josipa Goričanca in Francke, r.Jambrošič je dobila Joška. To je bil moj stoti krst v Avstraliji. Deček! Po tako dolgi vrsti punčk! * Krsti drugod. V Adelaidi: Ignac Ahlin in Loti, r. Plauz sta dobila in dala krstiti Francka. Pri Drakslerjevih so krstili Romančka, pri Žakljc-vih ml. Poldeta. — ★ Poroke. V Brunswicku: Aldo Caharija in Valentina Vesnover, oba sta doma v Slov. Primorju; v Elsternwicku: Ivan Koroša in Hermina Gre-benšek; v Ascot Vale: Franc Grilj in Pavlina šen-kinc; v Melobournu: Marija Vuzem in Ludvik Mo-cicka, Čeh; v Cann River: Janez Krušeč in Francka Vidovič; v Whyalli, S.A. Milan Lukač in Ivanka Rener; v Adelaidi: Ludvik Bergoč in Marija La-dič. Vsem mladim parom obilo sreče na novo pot! * Nekoč sem pri neki družini pobaral, če gredo kaj v cerkev. Mož se je smejal: “Pri nas kar žena opravi za oba. Ženska podpira itak tri vogle pri hiši. Zastopa me tudi pri mašah.” Rekel sem mu: “No, prav. Bo pač tudi po smrti žena zastopala vas in družino v nebesih. Vi pa — ?” Ko sva se spet videla malo pozneje, mi je rekel: “Bom pa res spet sam začel hoditi k maši. Bo le bolje, da se ne dam ženi zastopati v nebesih...” Smejala sva se in — pokimala. * NAŠ BOŽIČNI SPORED: St. Albam: Spovedovanje v soboto 20. dec. ob 7:30 zvečer; pete litanije v nedeljo po božiču ob 5. pop. Ballarat: Spovedovanje v ponedeljek 22. zvečer od 7. dalje v katedrali. Geelong: Spovedovanje v torek 23. od 7. dalje v Bell Parku. Melbourne: Spovedovanje v St. Francis cerkvi v sredo 24. od 4. — 6. in 7. — 8. (druga spovednica na levi); na sveti večer od 10. — 12. (in spet po polnočnici) v cerkvi St. Louis, Burnley (polnočnica botočno ob času!); nato bo še ena sv. maša; v St. Francis cerkvi spet v soboto 27. od 7. — 8. zvečer, enako na Silvestrov večer. Adelaide: Spovedovanje na božični dan 25. od 2. — 4. pop., Hindmarsh; ob 4. istotam božična sv. maša. Vsem voščim obilico božičnega blagoslova! črno iz t m a Mlad slovenski duhovnik iz nadškofije Toronto, Canada, nadaljuje študije na visokih šolah v Kirnu. Ker je njegov nadškof, McQui-gan, tudi kardinal, je bil seveda za volitev novega papeža v Rimu in je tudi temu duhovniku omogočil, da je prav od blizu opazoval dogodke ob pogrebu prejšnjega in volitvah novega papeža. Poslal nam je zanimivo poročilo, ki je pa predolgo za eno številko našega lista. PAPEŽ PIJ XII. VEČKRAT SEM GA VIDEL. Prvič je bilo v Castel Gandolfu v poletnem času. Bila nas je velika množica in se nam je pokazal na balkonu. Ko sem ga zagledal, se mi je zdel že star znanec. Njegove fotografije ga dobro zadenejo. Vendar se mi je zdel v obraz bolj postaran kot ga kažejo slike. Množica se je razvnela in ga pozdravljala z velikim navdušenjem. Ne vem zakaj, mene se vzhičenje ni prijelo. Tudi papež sam mi je ostal daleč. Sem menda preveč pričakoval, ker je bilo prvič. V mislih sem si ga bil predstavljal kot nekoga, ki že na prvi pogled osvoji človeka s silo svoje mogočne osebnosti. Počasi sem uvidel, da njegova moč ni v “kraljevskih” zunanjih nastopih. Drugič sem bil pri sprejemu med študenti zavoda Angelika. Spet sem bil bolj razočaran kot ne. Jeziti sem se moral na Italijane in Špance, ki so na vse pretege rinili v prve vrste. Ostal sem v ozadju, ker nisem hotel uporabljati komolcev, in 0(1 tam poslušal papežev govor. Bil je v klasični latinščini s pol kilometra dolgimi stavki. Meni pa takrat niti cerkvena latinščina še ni kaj gladko tekla — odšel sem brez posebnega navdušenja. Letos v januarju je bilo drugače. Papež je sPrejel kakih 70 študentov iz kolegija Capranica, kjer stanujemo Kanadčani. To je bila “privatna’’ avdienca. To pot se je prijelo tudi mene. Papežev Kovor je bil tako očetovski, naraven, intimen, da je domačnost kar dihala iz njega. Govoril nam je 0 Potrebi globokega duhovnega življenja, brez katerega nismo nič. Nobena beseda ni bila ponarejena, vsaka prisrčna, iskrena, naravnost iz srca. ■^a ni sam živel in doživljal, o čemer je govoril, bi moglo prihajati iz njega tako kot je. Zadnjič sem ga videl — živega — v baziliki 8y. Petra. Od te avdience mi je najbolj ostal v spominu njegov odhod. Ko so ga nesli skozi mno-z,co, so ljudje dvigali otroke, da bi papežu segli v roko. Eenega je zgrešil in videl, kako je bil °trok razočaran. Takoj je ustavil nosače in jim Velel iti nekoliko nazaj, da sta se z otrokom pravilno “rokovala”. Mrtvega sem si ogledal pri sv. Petru pred pogrebom in »— po njem! Preveč so ga balzamirali. Obraz mu je bil gladek kot iz voska. Vse tiste gube in gubice, ki so mu v življenju dajale svojski izraz, so bile zabrisane. Nobene privlačnosti ni bilo več v njegovih potezah. Pobreb kot je bil, Amerikancu ali Kanadčanu ni mogel ugajati — v kolikor pač pogreb sploh more komu ugajati. V Ameriki se zgodi vse brez razbijanja in ropota, gladko, tiho, brezhibno, žebljev in kladiva ni. Z vijaki pritrdijo pokrov na krsto. Pri papeževem pogrebu je bilo dosti razbijanja. Pa se mi zdi, da je bolje tako. Smrt jo smrt, pa jo še tako olepšavaj, pogreb ni oderska predstava... Ko so dvignili truplo Pija XII. in ga polagali v krsto, mi je bilo, kakor da mi pokopavajo očeta. Cerkev s papežem igra v življenju katoličana večjo vlogo kot se sam zaveda, pa naj bo dober ali slab. Kaj vse je Cerkev doživela pod Pijem XII. in mi z njo! Nehote nosimo s Poglavarjem vred s seboj vse tiste brazgotine. Novica o spreobrnitvi maršala Montgomery -ja, ki so ji dali povod številni obiski pri papežu, nas ni začudila. Pij XII. je bil katoliška cerkev v eni osebi. Božje in človeško se je odražalo v vsem njegovem vedenju. Bil je res popoln človek, uglajen, ljubezniv, poln toplote in svetosti. Nadnaravno in naravno je bilo prepleteno in povezano. Bog ve, kolikim spreobrnjenjem so dale prvi sunek njegove avdience... (Dalje.) t DOPOLNILO K “MATICI MRTVIH” OLGA ŠAJN, doma iz Juršce pri Pivki. Smrtna žrtev v avtomibilski nezgodi v decembru 1954. ZOFIJA FURLAN, r. Milič, doma iz Repentabra. Po kratki bolezni umi-la v melbournsk: bolnici 4. nov. 1958. Poi-očena je bil dobro leto. JOŽEF ŠLIBAR, Ljubljančan, umrl od kapi zadet v Sydneyu 1. dec. 1959. Za njim žalujo žena in 4. odrasli otroci. MAKS LEVANIČ, umrl tragične smrti v Wollon-gongu v novembru 1958. Zapustil vdovo z detetom. ALEKSANDER ŽAKELJ, oče številne družine, umrl od kapi zadet v Aldgate, S.A. 5. nov. 1958. Doma je bil iz Žirov in je dočakal starost 53 let. ANDREJ KAVČIČ, Primorec, samski, umrl v W.A. 1958. Našli so mrtvega v nekem močvirju v bližini Pertha. Naj počivajo v miru! KRIŽEM AVSTRALSKE SLOVENIJE NEW SOUTH WALES Mona Vale. — MISLI imam rada, ker iz njih veje prava domača atmosfera, zato so zame del domače vasi. Želim listu obilo božičnega blagoslova in dolgega življenja. Prav tako voščim vesel Rožič stalnim sodelavcem ali vsaj prispevkarjem, katerih imena pogosto vidim v MISLIH. Naj navedem nekatera imena, ki bo kdo mislil, da so njih nosi-telji muslimani, v resnici so pa le — MISLIma-ni in MISLlmanke. Naj vsak sam ugane, če je njegovo ime med naštetimi: Iiakinvej Jetam činat šaklim, Tavroh Ajiram, Regreb Metšavi, Tnedut Šaknavi, Kečniram Acina, Keča Mežoj, Flo» udeležba pri službi božji zadnjo nedeljo v novembru kar lepa. Rojaki, le tako naprej! — Poročevalec. VICTORIA Dookie: — Mnogi mislijo, da je nekdaj samo vojaštvo in to v vojnih časih rinilo na visoke gore. To pa ne drži do zadnje pičice. Vzemimo naš Triglav. Že leta 1808 in sicer na dan 2. septembra sta priplezala na njegov vrh bohinjska kaplana ■— brata Jakob in Janez Dežman. Če sta bila pa tudi prva, o tem ne bom nič rekel. — Marko Zimič je pa zadnjič povedal nekaj o Dookie, kar je bilo meni popolnoma neznano. Hvaležen sem mu, da nas opozori na reči, ki jih drugi prezremo. Tu je dokaz, kako nekateri površno beremo razne tiskovine, zato pa drugi toliko bolj pozorno. Čast jim! — Joie Maček. Stoterna rf | rtm ijOiCM %f* iont Sfttmnt J fi«.5 j hv* c »ufi hmM* (ijutii j Jte* &Ws* forif p£ fen*,j, ffcSW*U (Min JWW>«? wA‘fe IS* 0t$4 NttyLbp*r G*p2 tet &4vsji ^ Melbourne. (— Pošiljam v objavo sliko “Lec-, 0 srce”, ki je bila nekako središče slovenskega elka na razstavi narodnosti pod okriljem “Good ,^'ghbour Council-a”. O tem je pisal Vestnik SKM *«» v Mislih je bilo že omenjeno. Poleg te e srno razstavili še dosti drugih predmetov, °ane noše, idrijske čipke itd. Posebno je pa eveda vsem padla v oči ta slika, lepo delo g. Benkota. Ta slika je vsakemu obiskavalcu pridržala korak, posebno čudoviti Bled v sredini. Vestnik SKM je pravilno poudaril, da gre zahvala za lepoto razstave zelo številnim rojakom in rojakinjam, ki so prispevali k njenemu uspehu, zlasti pa g. Verbiču, ki je bil odgovoren za razstavo, g. Šajnoviču za njeno tehnično izvedbo, g. Benkotu pa za “Lectovo srce” z Bledom. — Eden za v*e. Geralton. — Okoli 300 milj od tu, na Cocos Islands, v samoti sredi Ogromnega morja, živi slovenska družina Robert Fornassari s soprogo Normo. Zaposlena sta kot kuharja pri Qantas. Poprej sta živela v Huratville, Sydney, kjer imata svajo hišo. Nedavno se jima je rodil prvorojenec, Robert Jr., pa kako ga krstiti, ko tam ni katoliške cerkve? Poslala sta po duhovnika v Geralton, Qantas ga je dvignila v zrak in vse se je v kratkem času lepo opravilo. Pozdrav in čestitke prijazni družini! — Janez. Perth-GosnelU. —Nedavno je policija iz Pertha v močvirju blizu Gosnellsa našla vtopljenega mladega moža, ki je pri sebi nosil samo bančno knjižico. Po njej so ugotovili ponesrečenca, našega rojaka iz slovenskega Primorja, Andreja Kavčiča. Andrej se je večinoma družil z Italijani. Ko se je nekoliko privadil angleščini, je rad zahajal tudi v avstralsko družbo. Vzrok njegove smrtije še nepojasnjena uganka. Malo dni pred nerečo je dvignil na banki IGO, vtopljenec pa je bil brez denarja. Perth. — V soboto 11. oktobra je pripeljal v St. Brigid, W. Perth, pred oltar ženin Ivan Pavšič svojo nevesto Angelino Sušac. Poročne obrede je opravil Rev. Tomislav Tomič. Angelina je bila rojena tu v W.A. kot hčerka zelo ugledne družine iz Dalmacije. Ivan se je izkrcal v Avstraliji pred petimi leti. Pošten, delaven, štedljiv si je priboril lastno domačijo, kjer naj vživa s svojo soprogo vso družinsko srečo. Ivan, Angelina, prejmita naše prisrčne čestitke, napredujta v gospodarski in zakonski sreči! Tako od srca želimo vsi prijatelji, zlasti Jože in Nada Zigmund. Perth. — Nesreča ne miruje in tako imamo poročati tudi žalostne novice iz naše srede. Najtežje je prizadeta gospa Robidova, ki je prejela \/. Slovenije (Litija) žalostno vest, da sta ji tam umrla ljubljeni oče in mati oba v enem tednu. Pa tudi družina Sfiligojeva žaluje za svojo staro mamo, ki je legla k večnemu pokoju v goriških Brdih. Prav tako je zajelo žalovanje družino Zad-nikovo. Izgubila je svojo staro mamo, ki je v Gospodu zaspala v Hrpeljah-Kozini. Vsem prizadetim naše iskreno sožalje in nekdaj svidenje z blagopo-kojnimi v nebeški domovini! — Poštar. SOUTH AUSTRALIA Beverley. — Pošiljam svoj novi naslov, da bom mogla tudi nadalje redno prejemati list MISLI. Ko čitam slovensko, se mi zdi prav tako, kot če bi se pogovarjala z našimi ljudmi. Pozdravljam vse rojake križem po Avstraliji, čeprav jih se poznam. Vsem tudi voščim vesel Božič, če je pa kdo, ki to bere, doma iz okolice Brežic, naj pa ve, da ta voščila prav posebno zanj veljajo. — Marija Mohor. CAIRNS. i— Podjetni g. Valentin Japel, naš ugledni rojak v Cairnsu, najsevernejšem mestu tropičnega Queenslanda, dobro poznanega vsem, ki se bavijo s produkcijo sladkorja, je podvzel pohvalno delo sinovske hvaležnosti, ki je bilo kronano s prihodom njegovih staršev iz Slovenije. Ko sta se starša Simon in Elizabeta 13.11. izkrcala iz “Toscane” v Sydneyu, sta jokala od začudenja, ker ju je pozdravil sin Valentin. Iz Cairnsa je avtaril 2000 milj dobesedno noč in dan, da se čimprej združi s starši ter jih povede na svoj dom. Brisbane, Rockhampton, Mackay, Townsville.. . 5 dni kolesari brzec iz Sydneya y Cairns. Japlove je lastni avto postavil na mesto v pičlih treh dneh. Pokojni Ciril Vuga z družino BRISBANE — ALBION. — Iz Slovenije se je priselila k nam družina Jože in Marija Sirk s ti-letno Vido in 18-mesečno Edo. Jože Sirk je brat gospe Gizele Vugove. Vpoklic za družino Sirkovo je bil napravil blagopokojni g. Ciril Vuga, ki je zelo težko pričakoval prihoda svojih sorodnikov. Žal se mu vroča želja ni izpolnila in je vpoklic bil eno njegovih zadnjih dobrih del. Neutolažljiva žalost je zajela*Sirkove najprej v Sydneyu ob sporočilu Cirilove smrti in potem v Brisbanu na Cirilovem gi-obu. Sočustvujemo z mlado družino. Želimo jim , da se dobro udomačijo na poti, ki jo je še skrbni Ciril dobro izgladil. Teden pred nenadno Cirilovo smrtjo je v Sloveniji po težki bolezni preminula njegova ljubljena mati Frančiška Vuga. J. Mikula. Slike Iz Razvoja Cerkve V Avstraliji Dr. Ivan Mikula V RAZTRESENIH SEL1ŠČIH in postajah šir-,le Zapadne Avstralije sem ponovno daroval sv. maso na zasilnem oltarju v šolski sobi. Visoko na steni pa je visela na častnem mestu z ginljivim čustvovanjem prepojena zgodovinska slika, ki predstavlja znano proklamacijo; rojstvo in zibelko Avstralije pred 180 leti. Pogled na Sydney Har-bour, na parnike, ki prihajajo in odhajajo, na orjaški most, ki veže City s severnim Sydneyem, na otoke in zalive, na milijonsko mesto, prikliče v spomin mogočno razviti Commonwealth, ki mu je tekla zibelka v Sydney Cove. V pičlih dveh stoletjih se je zopet uveljavil zakon narave, da iz ma-*e8a raste veliko. V višjem, verskem smislu velja ta zakon še bolj, kot nam pričajo skrivnosti betlehemskih jaslic in Kristusove Cerkve. Zato bomo 2 zanimanjem zasledovali, kako se je razvijala Cerkev v Avstraliji iz skromnega začetka v Syd-»eyu. “svobodnjakov”. Vso družbo je očetovski Phillip najprej v Angliji in pozneje v Afriki vzorno op-lemil z jedačo i(i pijače, z obleko in zdravili. Poskrbel je za dobro postrežbo in snago, kar je gotovo mnogo pripomoglo, da kljub osemmesečni plovbi ni bilo nobenega smrtnega primera. Iz cvetoče evropske pomladi so tovorile jadrnice seme novega naroda skozi žgočo tropično vročino ob ekvatorju in preko viharnega, deževnega Južnega morja. Pri dobrem zdravaju so prvi novi Avstralci v začudenje starih, črnopoltnih Avstralcev sredi po-božičnega vročega poletja prijadrali v treh skupinah januarja 1788 v nepoznano novo domovino, kjer so se najprej vsidrali v Botany Bay. Ta plitki, peščeni, močvirnati, enolični zaliv je povzročil težko razočaranje. Uvidevni Phillip je takoj raziskoval, stikal, jadral ob obrežju proti severu. Srečno je našel globok morski zaliv s skalnatim obrežjem, z zdravo, prijazno lego, z žuborečim izvirom pitne vode. Jadernice je nato vodil iz Bo-tany in od sončnega zlata oblito brodovje je mirno jadralo preko sinjega morja iz Pacifiškego oceana skozi ogromna skalnata vrata v Sydney Cove ali Port Jackson, kjer se dandanes zrcali v valovih in širi preko gričev in dolin eno najlepših svetovnih obmorskih mest. “Australia Day”, ljudski praznik parad in povork, domoljubnih proslav in cerkvenih slovesnosti, praznik cvetlic in veselic, večernih zabav pod milim nebom, žarečim v bajnih barvah raket, kliče vsako leto Avstralcem v spomin oni vroči dan 26. januarja 1788, ko je prvi guverner razvil ob pokanju pozdravnih strelov Union Jack — zastavo angleškega imperija. Tisočglavo množico mož, žena in otrok, komaj tretjino svobodnjakov med njimi, je obdajal nedotaknjen in neraziskan pragozd. Bili so upehani od neskončne morske vožnje, nad seboj niso imeli drugega kot žgoče sonce. Prepuščeni so bili negotovi usodi in božji previdnosti — to so bili prvi pionirji najmlajšega kontinenta, predniki mladega naroda, ki se je od takrat do danes tisočkrat in tisočkrat pomnožil. (Pride še) NOV GROB V SYDNEYU V soboto 30. nov. je nenadoma umrl v Tarren Pointu rojak JOŽEF ŠLIBAR, trgovec. Zadela ga je srčna kap. Doživel je 74 let, v Avstraliji je bil kakih 8 let. Pokopali so ga v sredo 3. dec. Naj v miru počiva! Ženi, sinovoma in hčerama iskreno sožalje. — MISLI Anglija je izgubila Ameriko Leta 1783 si je Severna Amerika, dotlej angleška kolonija, priborila neodvisnost. Naravno Je Anglija izgubo bridko občutila. Poleg drugega Je nastalo vprašanje: Kam s kaznjenci? Ječe so bile prenatrpane. Popej so kaznjence izvažali v Ameriko, kjer so bili bogatim angleškim veleposestnikom in tovarnarjem dobrodošli ceneni ro-botniki. Zdaj to ne bo več mogoče. Doma pa grc-21 Upor kaznjencev in prisilnih delavcev. Kaj napraviti? Londonska vlada se je spomnila, da je v zaprašenih arhivih poročilo kapitana Jamesa Cooka, k* je Že leta 1770 deželo New South Wales v Avstraliji proglasil za angleško kronsko posest. To dejstvo takrat niso resno vzeli, zdaj je dobilo na-enkrat velik pomen. Vlada je 1.1786 sklenila ustanovitev nove kaznjenske kolonije v N.S.W. in za Prvega guvernerja te edinstvene kolonije je ime-n°vala kapitana Arthurha Phillipa. To je bila ura spočetja današnje Avstralije. Phillip je bil krščanski prosvitljenec in človekoljub. Zastavil si je vzvišen cilj: za pol zemeljske °ble oddaljena naselbina onstran ekvatorja naj Postane jedro novega naroda v veliki novi državi! Prvi naseljenci. Prvo izseljeniško brodovje je s prvimi 1030 ^ovimi Avstralci” odpulo iz Anglije 13.5.1787. The First Fleet” je sestavljalo 11 potniških, 9 tortnih in dvoje bojnih jadrnic. Vseh 1030 dragocenih življenj je jadralo na dlani božje previdnos-^ v nepoznani pristan: 548 moških in 188 ženskih kanjevcev ter 17 njihovih otrok; 231 mornarjev, oficirjev, nastavljencev, med njimi en anglikanski kaplan, 27 oficirskih žena in 19 otrok: skupno 277 Izpod Triglava KRVAVEC IN NANOS sta nositelja televizijskih postaj, podružnic ljubljanske, ki je središče za Slovenijo. Ona na Krvavcu izžareva ljubljanske oddaje v Avstrijo, ta z Nanosa pa na Primorsko in preko. V načrtu sta še dve taki postaji: Na Pohorju in Kumu. Televizija je zdaj po vsej Jugoslaviji uvedena, programi so skupni za Belgrad, Zagreb in Ljubljano. DIJAŠKI PEVSKI ZBOR ljubljanske univerze se je vrnil iz Francije zelo zadovoljen. V Strass-burgu se je udeležil mednarodnega festivala skupno a 20 drugimi pevskimi zbori študentov raznih narodov. Razsodišče je ljubljanskemu zboru prisodilo prvo mesto med vsemi tekmeci. Prav tako so bili pojoči študentje zadovljni z uspehi svojih koncertov, ki so jih imeli po raznih krajih Francije za ondotne slovenske izseljence. NA KOROŠKEM je deželni glavar izdal odlok, da slovenščina na slovenskem Koroškem ni več obvezen predmet v ondotnih šolah. Odlok je kričeča kršitev avstrijske ustave, ki priznava slovenščino črno na belem kot enakopravno nemšči-ini, koder bivajo Slovenci. Zdaj naj bi pa bila slovenščina na Koroškem naenkrat “tuj jezik”! Dne 30. sept. se je zbralo v Delavskem domu v Celovcu nič manj kot 700 delegatov iz spodnje Koroške, ki so ostro obsodili glavarjev ukrep in izdali krepko resolucijo na deželno in centralno vlado na Dunaju. Številna udeležba na tem kongresu je pokazala, da slovenski Korotan še živi kaj žilavo življenje in še vedno velja o njem Pregljeva: “UMRETI NOČEJO.” FRANC KSAVER MEŠKO, eden najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev, je na jesen v svojem 84. letu praznoval čisto na tihem — biserno mašo. Za svojo jubilejno mašo si je izbral cerkev sv. Jožefa nad Celjem. Jubilant še vedno župniku-je in mežnari sam na samotni župniji Sele na Štajerskem. Pri svojih visokih letih je še tako čvrst, da z lahkoto opravi kar tri službe božje na nedeljo. Bog mu daj dočakati še — železno mašo! PRAZNIK GROZDJA so po starodavni navadi tudi letos proslavili v števerjanu na Primorskem, kjer pridelujejo rujno brško vino. Niso pa samo pokušali žlahtno kapljico in rajali, gledali so tudi igro “Matiček se ženi”, ki jim jo je predvajal “Slovenski oder” iz Trsta pod režiserstvom prof. Peterlina. DR. IZIDOR CANKAR, bratranec Ivanov in splošno znan javni delavec, je umrl v Ljubljani v precej visoki starosti. V dolgih letih življenja je bil duhovnik, pisatelj, urednik, umetnostni zgodovinar in profesor na univerzi, politik, diplomat itd. V svojih že zrelih letih je pustil duhovništvo in se vdal zgolj svetnim poklicem. Nikoli pa ni za svoj odstop valil krivdo na druge, nikoli ni zinil ali zapisal kaj zoper Cerkev in vero. V argentinski Svobodni Sloveniji mu je njegov duhovniški prijatelj Janez Hladnik napisal ginljivo posmrtni-co. Poznala sta se izza časov, ko je Izidor bil za poslanika v Buenos Airesu, videla sta se pa zadnjič letos v Ljubljani, ko je bil Hladnik tam na obisku. Spregovorila sta tudi o pripravi na smrt, saj je bil Izidor že jako bolan. Bolnik je jasno pokazal, da živo misli na to. In res — poročilo ve povedati, da ga je pred smrtjo spravil z Bogom in Cerkvijo njegov osebni prijatelj — Franc Salezij Finžgar. Pogreb je pa bil zgolj civilen, ker je imela prvo in zadnjo besedo Akademija znanosti in umetnosti pod vodstvom Vidmarja. Toda kdo ve, če ne bo tudi Vidmar nazadnje pokli/cal k sebi kakega Finžgarja... V KRIŽEVCIH pri Ljutomeru so pokopali enega svojih odličnih rojakov — dr. Matijo Slaviča. Bil je profesor svetega pisma in drugih bogoslovnih ved. Učil je dolga leta na ljubljanski univerzi. Za letos je celjska Mohorjeva napovedala med svojimi knjigami tudi stari testament v Slavičevem prevodu, ki ga je pripravil v celoti. Ob revoluciji po vojni se je rajni umaknil za nekaj let v emigracijo in je poučeval v slovenskem bogoslovju Praglia pri Padovi Vleklo ga je pa nazaj v domovino, kamor se je res vrnil. Oblasti mu menda niso delale težav in je v miru nadaljeval svoje znanstveno delo. USMILJENE SESTRE, ustanova sv. Vincencija Pavelskega, se v Sloveniji še vedno ne smejo pokazati v javnosti v svoji redovni obleki, če hočejo delati kot bolničarke, morajo nositi civilno obleko in v vsem nastopati kot civilistke. Drugače je pa na Hrvatskem in celo v Srbiji. Tam doli z veseljem sprejemajo slovenske usmiljenke in jih celo vabijo. Smejo nositi redovno obleko. Nekatere so se odzvale vabilom in šle. Zaželene so še nadaljnje. Toda v Sloveniji ni naraščaja, ker dekleta usmiljenk kot takih sploh ne vidijo, zato tudi ni novih poklicov za žensko redovništvo. Podoba pa je, da tudi v Sloveniji po bolnišnicah spoznavajo, da svetne bolničarke, ki delajo pač za plačo, ne morejo nadomestiti sester, ki se žrtvujejo zavoljo Boga. Vse kaže, da so slovenski komunisti v Titovini najbolj zagrizeni in popuščajo v verskih rečeh le tam, kjer si drugače nikakor ne morejo pomagati. o BOŽIČU POD tricjlavom V OKOLICI MARIBORA so oblasti naselile na razna državna posestva, odvzeta Volksdeutcherjem, kakih ,300 srbskih družin. Isto se je baje zgodilo v okolici Brežic. Poročilo posnemamo po listu “Slovenska Država”, ki izhaja v Torontu. V VELIKEM SLATNIKU v okolici Novega fiesta živi Marija Erlah, ki vsako jutro vstane ob štirih, da pride peš pravočasno na delo v mestu. Vsak dan porabi za pešhojo v službo in nazaj od freh do pet ur, kakor je vreme. Tako že zadnjih sest let. Enako se godi Tomu Bičeku v Gaberj-u. Dolenjski list” se je zavzel za ta dva delavca in dal pobudo, da bi dobila prevoz. Uspeha ni, ker sindikalni svet v Novem mestu baje nima denarja, da bi se kaj storilo za take ljudi. “Kdo se briga za nas?”, se sprašujejo ti delavci, dostavlja omenjeni list in pravi, da imajo prav: nihče se ne briga... PRI MARIJACELU na Primorskem so imeli napovedano birmo, pa so titovci za isti dan prira-dili veliko zabavo s plesom, zato je bila birma odložena. Birma se je pozneje sicer lepo izvršila, titovci so pa le morali svoje napraviti. Podrli in razbili so slavolok, ki je stal pred cerkvijo v pozdrav škofu. Škof je naredil tako pridigo, da je segla vsem v srce, ve povedati pismo, ki ga je prejela ena naših naročnic. “SLOVENIA IN EUROPEAN AFFAIRS” Tak je naslov novi knjigi o Slovencih v ang-leškem jeziku, ki je nedavno izšla v Ameriki. Na-P*»al j0 je mladi slovenski znanstvenik Janez Ar-nez- Knjiga je razdeljena v 9 poglavij in šteje 201 st*"ftni. Obravnava zgodovino in življenje Sloven-cev vse od naselitve do sedanje Jugoslavije pod komunisti. Knjiga je seveda namenjena v prvi vrsti ang-|e«ko govorečemu svetu, d ase seznani s Slovenci ,n njihovo usodo. Naša naloga je da se sami sez-nanimo z vsebino knjige in jo damo v roke angleško govorečim prijateljem in znancem in jim tako Povemo, kdo in kaj smo. Knjiga se dobi pri MISLIH za en funt in 2 poštnino. Mučen vtis napravlja Arnežov angleški izraz za Slovence •— Slovenians”. Pridevnik enako: Slo-venian. Ugibam, kaj ga je nagnilo, da se je oprijel teh izrazov, ko je za oboje že splošno sprejet krajši izraz: Slovene. The Slovenes — the Slovene language. Da je to res, dokazuje Arnež sam z neštetimi citati iz drugih avtorjev, ki so pisali o Slovencih v angleščini. Dosledno: Slovene za oboje! In zakaj ne? Slovaki so tudi Slovaks in njihov jezik je Slovak. Nemci so Germans in njihov jezik je German. Po Arneževo bi morali biti Slovakians in Germanians — ali vsaj pridevnik bi moral biti tak. Sicer pa ni treba iskati tako daleč, saj Arnež piše Croats in Serbs, ne pa Croatians in Ser-bians. Zakaj moramo prav mi biti — Slovenians? n Cerkev Sv. Cirila In Metoda Za BRATOM ZA NOVO LETO BEŽIGRADOM (Piše župnik v Selah na Koroškem.) V SELAH SE RESNO BAVIMO Z NAČRTOM povečanja dosedanje cerkve ali zgradbe nove. Zato me je vleklo, da si ogledam novo cerkev sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Cerkev sv. Krištofa na nekdanjem pokopališču je pred leti slavni mojster Plečnik povečal s pozidanjem vzporedne ladje in jo obogatil z mnogimi umetninami. Povečana cerkev, posvečena slovanskima apostoloma, je postala župnijska cerkev. V neposredni bližini je po drugi vojni bilo zgrajeno razstavišče (velesejm). Dohod do njega je pa ovirala cerkev. Vodstvo razstavišča se je odločilo zgraditi nedaleč proč novo cerkev in prenesti vanjo vse dele prizidane Plečnikove cerkve, da se Plečnikova mojstrovina ohrani. Nova cerkev je po velikosti in obliki enaka prejšnji. Vsa okna, vrata, oltarji, kipi, slike in spominski napisi so dobili tam svoj prostor. Dve trodelni spovednici sta nameščeni v levi steni, kor z orglami je pa na desni strani poleg velikega oltarja. Tlak v prezbiteriju je iz temnega pisanega brušenega marmorja, enako obhajilna miza. Strop je lesen, v zelo okusnih oblikah nameščen. Barve stebrov so zelo umirjene. Cerkev še ni popolnoma dogotovljena, a služba božja se v njej že vrši. Dušno pastirstvo vodijo frančiškani. Poleg cerljve stoji lična hiša, ki jim služi za župnišče. Vsa stavbena dela vodi Plečnikov sodelavec arh. Anton Bitenc. Eden bivših učencev pokojnega Plečnika, arh. Oswald, biva v Celovcu in je s svojimi deli že dokazal, da je bil v dobri šoli slavnega mojstra. Na mestu odstranjene cerkve stoji sedaj 54 m visok obelisk z zvočnikom in pripravo za razobešanje zastav sredi prostornega trga. V bližini je krasen vodomet. Na dveh straneh obdajajo trg prostrane razstavne dvorane. Prav tedaj se je vršila v njih svetovna vinska razstava 17 držav. Kletni prostori so ogromni, a najmoderneje urejeni, posamezni oddelki pa tudi za oko okusno urejeni. Mene niso zanimale toliko vrste razstavljenih steklenic in njihova vsebina kot narodne noše predstavnic razstavljajočih držav. Vendar ni kazalo zapusti razstavo brez “pokušnje”. S prijateljem sva zavila v bife Ptujske zadruge. Prvovrsten rizling je bil — pravo mazilo za stare kosti. Oborožena s steklenico šipona sva zapustila razstavne prostore. Alojzij Vauti v “Našem Tedniku — Kroniki” Pavla Miladinovič Kako povezala bi rada v blage ljubezni misli brate v Novo leto... Da odpustili bi si, kar spočeto Je bilo v stiski... Gledam v smrtne srage izdanih, križe tehtam, ki nam drage teže, izrabljane pod zvezdo kleto... In mi? Le zase vsak drhti, a vzeto nam vsem je vse: LJUBEZEN! Skoraj nage pustili svoje v gnezdih smo razdrtih, nad njimi pa krvnike-proletarce.. . Kriči po pravdi Čast v mrtvaških prtih! S krvjo nedolžnih polni si kozarce trinog za žejo... V svetu nezatrtih pa mi zorimo v nepomembne stvarce... IZ MATIČNIH KNJIG V SYDNEYU Poroke V cerkvi St. Francis, Paddington, sta stopila pred oltar dne 15. nov. Jože Pohlen iz Dekanov in Ivanka Požar od Sv. Petra na Krasu. V cerkvi St. Mary’s, Waverley poročena dne 6. dec. Milena Medvedec iz Prestranka pri Idriji in Frank Loehner iz Salzburga. V cerkvi St. Francis, Paddington 20. dec. Joško Renko iz Trnovega in Antonija Zora Primc iz Ilirske Bistrice. V ccerkvi Wentworthville dne 20 dec. Emil Pantner in Marica Pirnat iz Primskovega pri Kranju. Oklicana sta bila pri slov. maši 14. dec. para: Branko Kalc iz Podgraj in Albina Vičič tudi od tam. Patricij Virgil Velčič iz Čresa in Dragica Prelec iz Vatovelj. Obe poroki sta napovedani za 27. dec. Vsem navedenim želimo zvrhano mero zakonskega blagoslova. Krsti V Marijini cei’kvi Watsons Bay je dne 2. nov. dr. I. Mikula krstil Bernardo Vilmo Pleterski, drugo hčerko Milana in Ljubice, r. Musolin. V cerkvi St. Francis, Paddington, je dne 19. nov. p. Bernard krstil Štefana Kočarja, prvorojenca Štefana in Marije, r. Brnjak. Iskrene čestitke! £: Blagoslovljene božične praznike in srečno j«j >! Novo leto vsem znancem in prijateljem v J Avstraliji, listu MISLI pa mnogo uspeha! £ ............ Družina Janez Primožič, Brisbne J SLOVENSKO DRUŠTVO ST. ALBANS, VIC., je razposlalo na razne naslove dolgo Spomenico pod gornjim nadpisom. V njej izraža “svoje lastne Poglede o nalogah, ki naj bi jih oprvaljale slovenske organizacije v Avstraliji...’ ’ Spomenico so poslali tudi uredništvu MISLI ■ s prošnjo za objavo, oziroma v znanje.” Uredništvo izjavlja, da je Spomenico prejelo •n vzelo “v znanje”. Hvaležno je društvu, da ni napisalo odločne zahteve, naj se Spomenica objavi. Prvič bi vzelo listu preveč prostora, drugič se Pa razpravljanje v Spomenici dotika prav za prav '•mo Victorije, oz. Melbourna, ki je pa itak dobil kopijo po svojem SKM. Vsebina Spomenice, kot že rečeno, se nanaša **a razmere v Victoriji, ki po mnenju društva St. Albans niso zdrave. Obžalujemo, če niso. Sprašujemo se pa, koliko bi jih objava Spomenice mogla zboljšati? Če jih ne bi le še poslabšala? Eno vprašanje ali dvoje, ki jih je Spomenica •prožila, se nam zdi vredno v listu omeniti, zakaj kaj takega se utegne pojaviti še kje. Kje naj stoji bodoči Slovenski dom in kakšen naJ bo? In: zakaj ne namesto Doma kaj drugega? V Melbournu — po trditvi Spomenice — mis- PREDBOŽIČNO Zlatko SNEG JE POBELIL zelene poljane... otroci so privlekli iz drvarnice sani in smuči... božični P1-azniki so pred vrati... jaslice v kotu... z eno besedo: zima, božič, novo leto... Prepričan sem, da tudi druge rojake misel takole zapelje, namesto da bi se pomudila pri tukajšnjih “realnostih”: Vročina z vsakim dnevom Narašča... kopalne kostume na dan... morje kliče in vabi... Po hišah pa vendar diši po poticah, jaslice so v svojem kotu, pod njimi božično drevo. Naša resnica, naša beseda, naša pesem — so kljub vsemu pri nas. Ni vzroka, da bi ne bile. Slovenci ostanemo tudi v Avstraliji. Slovenci z vsemi lastnostmi, ki pripadajo do-remu glasu našega naroda. Ponosni, pa ne prevzetni. Zahtevni, pa ne maleskostni in zamerljivi, skupnost, bratstvo, edinost — ne smejo nam biti Prazne besede! Tako smo se učili, tako so nas vzgajali naši starši. lijo postaviti veliko poslopje in to čimbolj v sredini mesta, da bo sicer Dom lahko dostopen iz vseh predmestij, ne bo pa stal med slovenskimi hišami, ker se naši ljudje naseljujejo ob robu mesta. Spomenica sodi, da bi bilo bolje, postaviti več manjših Domov in sicer v predmestjih (St. Albans, Footscray, Pascoe Vale...) sredi slovenskih naselbin. To vprašanje je po mnenju uredništva MISLI vredno obravnavati, toda naš list si ne upa reči kaj odločilnega. Take zadeve so preveč krajevnega značaja. Druga zamisel Spomenice, da naj bi namesto Doma rajši postavili lastno cerkev ali dom za onemogle, češ da bi se okoli take ustanove “narodno življenje razvijalo naravno in svobodno, saj bi sebičnih ljudi ne bilo blizu” — se pa zdi čisto nepraktična. Prvič lastne narodne cerkve latinskega obreda Avstralija sploh ne dovoli. Drugič bi nastalo isto vprašanje: Eno veliko nekje v centrali ali več manjših v predmestjih? Tretjič pa, le verjemite, tudi verske in dobrodelne ustanove ne delajo čudežev in ne vedo, kako držati proč — “sebične ljudi**. Prav tako ne, kako pritegniti k stvari dovolj — “nesebičnih”. Toliko se nam je zdelo prav reči o Spomenici iz St. Albansa. Da pa društvo tam razmišlja in išče potov za boljše razumevanje društvenih nalog, to je vredno vsega priznanja in zasluži čestitke. P. Bernard Ambrožič RAZMIŠLJANJE Verbič Ali je treba, da si te misli prevržemo tujini, kakor si moramo prevreči misli o božiču v poletnem času? Žalostno je, če je kaj resnice na tem, kakor nas slika — begunce na splošno — TEDENSKA TRIBUNA v Ljubljani: “Ambiciozni pustolovci, razočai’ani revčki, razuzdani pijančki, ki so bežali pred današnjim redom doma...” Kažejo fotografije rojakom: “Pijanec v tujini... fant s pištolo v cow-boyski obleki... begunci... izvržki...!! Ne, nočemo misliti, da bi bilo to tudi le o nekaterih res! .Šli smo iz domovine, da! Zasužnjeno smo zamenjali za svobodno. Naj pišejo o nas, kar se jim ljubi, mi v tistih ogledalih nočemo videti svoje slike. Zlagana je — Bog daj, da prav za vsakega med nami! Iz vseh naših grl naj zadoni odgovor obrekovalcem, odgovor z besedo, pa še bolj v dejanju: Novo leto nas bo popeljalo v lepšo bodočnost slovenske izseljanske družine v Avstraliji! Iz Slovenske Duhovniške Pisarne MOLITVENIKI Molitvenik “Večno življenje” so v Celovcu na novo natisnili. Naročili smo večjo zalogo, ki je že na potu k nam. Zato bomo prav kmalu lahko spet postregli tistim, ki si žele ta krasni molitvenik nabaviti. Sprejemamo naročila. Cena £ 1-0-0 in 1-6-0 (zlata obreza.) SLOVENCI ZADNJIČ PRI PIJU XII. (Po poročilu iz Amerike) POLNOČNICA V SYDNEYU Vršila se bo rla sveto noč kot po navadi v St. V ZVEZI Z ROMANJEM V LURD smo ame- Patrick’* cerkvi blizu Vynyard postaje. riški Slovenci obiskali tudi Rim in bili sprejeti v Pred mašo, od 10. naprej, spovedovanje. Ne javni avdienci Pija XII. v baziliki sv. Petra. To čakajte na zadnji čas, maša se bo začela točno ob je bilo v sredo 25. junija 1958. 12. uri. Bo en sam spovednik! Po posredovanju svojega rimskega vodnika, g. BOŽIČNO SPOVEDOVANJE — da ne bo tež- Cirila Lavriča, smo dobili v baziliki zavidljivo pri-ko priti na vrsto pred polnočnico — še tudi: praven prostor prav v bližini papeževega presto- V St. Francis cerkvi, Paddington, v soboto la pred glavnim oltarjem. Drugod po cerkvi so 20. dec. od 4-6 in od 7-9. bile razne druge skupine. Tudi na sveti večer, 24. dec. isto tam iste ure. Cerkev se je začela polniti že ob 10. dop., Na spovednici bo napis “Slovensko”. °b 12. je imel priti med nas sv. Oče. Mi smo za- V St. Patrick cerkvi, kjer bo polnočnica, 24. vzeli odkazani nam prostor ob pol enajstih. Vpi- dec. od 10-11 dopoldne. sani smo bili v angleškem jeziku kot Slovenci iz Morda se boste mudili v mestu in lahko opra- Amerike, vite. Morda ne boste mogli k naši polnočnici, pa Točno opoldne nastane po vsej baziliki šum: bi le radi opravili spoved za Božič. Dajemo pri- Sv. Oče prihaja! Vsa cerkev se zgane in vsa grla ložnost. kličejo navdušene pozdrave. Tedaj ga zagledamo. Visoko nad množico se ziblje nosilnica, z nje se BOŽIČNI OBISK V BRISBANU ^ sklanja papež na vse strani in blagoslavlja. Ko Pride g. dr. Mikula po zraku prav na božični nosagi pridejo do pripravljenega trona, stopi pa~ dan. Ob 10. dop. bo že spovedoval, ob 11. božična pe- na n0ge gre p'0 vjsokjh stopnicah na svoj sv. maša namesto polnočnice. sedež. Skoraj tekel je vse do vrha — kdo bi mu Kako dolgo bo ostal in opravil nadaljnje sluz- pripisal g2 ,et) kdo b; gi mogel misl;ti) da ga 2a_ be božje, bo oznanil pri tej maši. I ovejte še dru- c]njig vidimo... Ploskanja in pozdravov ni bilo ne gim, ki ne bodo sami brali. konca ne kraja. POBOŽIČNI OBISK V PERTHU, W.A. Nato je papež sam poklical po imenu vsako V tednu po novem letu pride za dve nedelji na romarsko skupino posebej, kakor je bila prijavl-obisk vaš stari znanec itd. g. dr. Mikula. Seveda jena. Nas je poklical po angleško, mi smo se pa ga boste veseli. Vse podrobnosti bo napovedal s odzvali po slovensko: “Naj živi sv. Oče.” pismenimi oznanili. Potem je imel papež nagovor v 6 jezikih: za nas je veljala angleščina. Po zadnjem govoru je S N O W \ M O TJ N T A I N S razprostrl roke in dal vsem kar najbolj slovesen Na žalost g. dr. Mikula ni mogel piiti k vam blagoslov. S tem je bil zaključen “uradni” del kot napovedano v dec. MISLIH. Ko se vrne po no- avdience. Zdaj je papež stopil med ljudi in se vem letu iz W.A., bo njegova prva pot — če Bog žagel kar po domače z njimi pogovarjati. Med da — v Snowy Mountains. Bo sporočil še pisme- drugimi se je obrnil tudi do dveh iz naše skupi- no- ne. Mary Radovan iz Sheboygana je vprašal, od- kod je doma. Odgovor je dobil: Ameriška Sloven->: BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ £ ka sem- Berta Gračič iz Bridgeville, Pa., hčerka !*: . J znane Marije Ušeničnik, ki je prišla v Ameriko z H ln žirovskega vrha, je celo segla papežu v roko in i»; SREČNO NOVO LETO sj izprosila poseben blagoslov na svoj rožni venec, želijo vsem rojakom slovenski duhovniki Tega doživetja pač ne bosta pozabili, saj sta pa $ r. t , S bili tudi do zolz ganjeni. A 'Dr. Ivan Mikula « . v >; Zares, izplača se narediti se tako dolgo pot v £ P. Bernard Ambrožič P. Bazilij Valentin^; Rjm) pa čeprav samo zato, da se udeležiš take avdience pri sv. Očetu l / 2 VSEH VETROV “GLAS AMERIKE”, znana radijska postaja v Washingtonu, ki jo v Sloveniji zelo radi poslušajo, Je nekako sredi leta odpovedala slovenske oddaje z izgovorom, da Slovenci itak razumejo srbski. Sicer je slovenščini odmerjena samo četrt-urna °ddaja po enkrat na dan, dočim Moskva oddaja vsak dan po celo uro, vendar je bolje nekaj kot nič. Vplivni ameriški Slovenci so se obrnili na razne ameriške osebnosti, zlasti na senatorja Lau-seta, slovenskega Amerikanca, naj posredujejo v Washingtonu za ohranitev slovenske oddaje na “Glasu Amerike”. Dne 4. sept. 1958 je prišel iz Washingtona odgovor, da se bodo slovenske oddaje nadaljevale. PUŠČAVA SAHARA postaja bolj in bolj važna. Francija, ki se toliko trudi, da bi obdržala Al-zir, ima oči uprte preko te dežele na — Saharo. Sahara je res pušča brezmejnih daljav, peščenih 'n molčečih, toda skriva v sebi bogastvo, ki so ga zaslutili in deloma že odkrili šele naj novejši raziskovalci: rudnine, olje. Č,e Francija izgubi Alžir, izgubi Saharo in z njo največjo gospodarsko priložnost v vsej svoji tisočletni zgodovini. Seveda pa Preže na priložnost, da bi izkoriščale pravljično bogastvo Sahare, vse svetovne velesile. Bo še huda tekma. MILOVAN DJILAS je na tem, da ga Tito pomilosti in se mu odpro vrata ječe. Ni znano, kaj naj bi Tita nagnilo k temu nepričakovanemu ko raku. Baje je pa stvar že splošno znana, čeprav, tako pravijo, jo bo Belgrad še nekaj časa tajil. Svet kljub vsemu pričakuje, da bo morda že ob le-tošjih “novoletnih pomilostitvah” tudi Djilas na svobodi. “JEZUSOVI BRATJE IN SESTRE” se imenuje nov cerkveni red, ki so ga ustanovili leta 1933. Zamisel se je rodila iz idej Frnacoza Karla de ^oucaulda, ki je živel v afi-iški puščavi in so ga domačini umorili 1.1916. Na umor so hujskali Nemci in masoni. Letos praznuje Francija in z njo svet stoletnico Foucauldovega rojstva, člani in članice redovne ustanove pod gornjim imenom, ki jih je že blizu 1,000, ne žive po samostanih. Kot navadni delavci in delavke v tovarnah, rudnikih, na ladjah, sploh kjerkoli, si služijo vsakdanji kruh. Zaslužek uporabljajo zgolj v dobre namene, ves Prosti čas posvete molitvi, premišljevanju in apostolskemu delu mod proletarci. Slišati je, da imajo čudovite uspehe v pridobivanju duš za Kristusa. JAKA PLANINŠEK je bil pred nekako 8 leti komaj kaj več kot številka med stotinami slovenskih beguncev, ki so prihajali v Severno Ameriko. Mlad fant, Dolenjec, ki je moral med vojno pretrgati šolanje in je poleg tega v vojni izgubil no-e°- 7. umetno se je šele učil hoditi. Našel je v Yorku skromno zaposlitev, zraven je nadalje- val šolanje. Po nekaj letih se je preselil v Buffa-lo in tam se mu je odprl razsežen delokrog. Bu-ffalo je eno glavnih središč Amerike za raziskovanje x-aka, bolezni, ki v Ameriki kruto gospodari. Jaka je uposlen na buffalskem inštitutu in je letos skupno z dvema drugima ameriškima učenjakoma objavil dve odlični razpravi o raku v dveh uglednih zdravniških revijah. DR. ALOJZIJ KUHAR, rodni brat pisatelja Prežihovega Varanca, Korošec, je umrl v New Yorku zadnje dni oktobra. Slovenija ga je morda najbolj poznala po njegovih govorih (pred vojno) na ljubljanskem radiu, kjer je razlagal sve-tovno-politični položaj. Med vojno in nekaj let povojni je bil v Londonu, pozneje v Ameriki pri Free Europe. Dolgo vrsto let je bolehal na sladkorni, smrt mu je povzročila možganska kap. R.i.P. SLOVENSKI AKADEMIKI v emigraciji so imeli veliko zborovanje v Clevelandu letos v septembru. Bilo jih je lepo število in ameriška Slovenija je bila kar začudena, ko je videla, koliko slovenskih mladih ljudi potuje skozi univerze in študira vse mogoče stroke. Iz poročil se da raz ■ brati, da si je za krasen uspeh zborovanja nabral največ zaslug znani Edi Gobec iz Columbusa, Ohio. Akademiki so si osnovali lastno organizacijo pod imenom SAVA, kar naj bi se bralo: Slovenski Akademiki V Ameriki. Počitniško zborovnaje (konvencija) se ima odslej vršiti vsako leto. V RUSIJI so v letošnjem letu z velikimi slovesnostmi slavili štiridesetletnico obnovitve moskovskega patriarchata. Pravoslavne cerkve iz vseh krajev so poslale delegacije visokih cerkvenih predstavnikov. Podoba je, da so slovesnosti dosti pripomogle k pravo-slavni verski obnovi. Kaj pa režim? Moskovski radio je na široko poročal o proslavi v zunanji svet, doma je pa preuredil in na novo pognal delo brezbožnikov, zlasti med rusko mladino. Nehote je moral priznati, da 40 letni napori komunistov niso uničili vere v Boga v ruskem narodu. O TITU piše “Newsweek”, da spet prosi v Ameriki za orožje. Pred letom dni je bahavo odklonil ameriško orožje — je ravno pil bratovščino z Nikito, ki pa ni dolgo držala. Isti list piše, da Tito žuga rdeči Kitajski: prenehajte z napadi name, če ne... bom razglasil v svet, kako ste preteklo poletje “čistili” in v masah pobijali svoje lastne ljudi. — Podoba je, da med rdečimi vlada nekoliko čudna “ljubezen”. O GOMULKI vedo povedati v Genevi: Ko je zagledal pred svojo hišo krasen nov Chrysler avto, je dejal svojemu šoferju: “Rusi pa res izdelujejo sijajne avtomobile”. Šofer ga je začudeno pogledal in vprašal: “Ali ne spoznate ameriških avtov na prvi pogled?” Gomulka je odgovoril: “O, ameriške avtomobile seveda spoznam na prvi pogled, ne spoznam pa na prvi pogled ljudi, s katerimi govorim... ” "LJUBLJANSKI TRIPTIH” — SYT DRAGOCENA KNJIGA Pavla Miladinovič PISATELJ RUDA JURČEC, ki nam je dal to knjigo, zasluži pozornost in priznanje ne samo kritikov, nego predvsem tistega dela naše javnosti, ki se zanima za nadaljnji razvoj in napredek slovenske književnosti v tujini. S tem delom je Jurčec nedvomno odprl vrata v novo dobo slovenskega pisateljevanja. O Triptihu nekaj na kratko povedati ni mogoče. Verjetno se bodo razprave o tem romanu nakopičile v celo knjigo. Moj prvi občutek pri čitanju je bil, da je Triptih poezija. Drugi, da Triptih ni branje za take, ki sežejo po knjigi, da bi jim čas minil, da bi se odpočili. To je branje za tiste, ki v knjigi iščejo izpopolnitve temu, kar v življenju že poznajo, in se v razglabljanju skupno s pisateljem žele izobraziti v dobre bralce. Ni dosti, da čitaš samo besede, ki jih pisatelj postavi pred tvoje oči, treba se je spustiti v ozadnje besed in si prislikati s pomočjo razuma (ne zgolj z domišljijo), kaj se godi “za kulisami.” Te kulise niso nič drugega kot poezija, s pomočjo katere se je pisatelj, ljubitelj lepote in resnice, izognil vsem grobostim, ki smo jih že tako vajeni, da se nam povest ne zdi slovenska, če ni v njej sočnih priimkov in živopestrih pridevnikov. Jurčec kot pisatelj dobrega okusa se je izognil preveliki “domačnosti”, ki tako rada zapelje v grobost. Čudovita je Jurčeceva tenkočutnost v opisovanju najbloj skritih čustev pod krinko lažne hladnokrvnosti ljudi, ki se imajo za nedotakljive. Iz prizanesljivosti do sočloveka pisatelj ne obsoja svojih “junakov”, ampak prepušča bralcu, da sleče z njih tančico poezije, v katero jih se povil. Bralec ima pri čitanju trojno nalogo. Najprej mora misliti, da poezijo razume. Potem mora gledati na dogodke ne skozi “rožce”, nego tako, kot se v vsakdanjem življenju odigravajo. Končno si mora dve sceni sam prislikati. Prva scena, ki jo je pisatelj nedvomno po dobrem premisleku izpustil: Kaj se je zgodilo tisto jutro pred smrtjo Simone? Druga: Kako se je skrivnost o njeni smrti razodela patru Robertu (str. 145)? Ko si bo bralec, ki je čital z razumom, potrpljenjem in tipanjem za vzrokom Simonine smrti, ti dve sceni sam ustvaril, bo dosegel v knjigi poln užitek in z zadovoljstvom dognal, da je dober bralec. Skoraj bi rekla, da je imel Jurčec s svojim Triptihom namen: Ne samo dati naši književnosti nekaj povsem novega in svojskega, ampak je hotel tudi preizkusiti inteligenco čita-joče javnosti. Tistim, ki se sami niso mogli dokopati do pojasnitve o Simonini smrti (umor ali samomor?), je pisatelj dvakrat dovolj pojasnil (str. 59 in 155). Smrt, ki je neizogibna, nam Jurčec slika kot zmagovalko — dobrotnico, ki nas iz tega življenja popelje v odrešenje, mir in srečo — če jo sprejmemo kot božjo poslanko. Že bi bila skoraj odložila knjigo, ker mi Simonina smrt nikakor ni hotela iti v sklad z Jur-čecevim poznavanjem človekove duševnosti. Toda ker sem čutila, da pisatelj ve, kaj hoče, sem nadaljevala s povečano čuječnostjo nad vsako besedo in se dokopala do razumevanja. V drugem delu sem se že privadila pisateljevemu slogu in sem imela občutek, da se je oddaljil od poezije. Zato sem mu pa toliko bolj hvaležna za tiste odstavke, ki jih je posvetil naši vasi. Povede nas na prag kmečke hišice in na njeno dvorišče z mehko in toplo besedo. Popolnoma me je prepričal, da je vsako besedo napisal z ljubeznijo. Srce mi je poskakovalo od radosti, da smo otroci tako lepe zemlje. V tretjem delu se dejanje že kar hitro razvija. Edina napetost, ki te še zgrabi, je Pavlinov poskus, da bi zbežal pred čistko. Simoni sledita v smrt tudi ošabni Pavlin in sebična Helena. Pravici je zadoščeno. Nedostopni, pred samim seboj bežeči Pavlin, končno razčisti s samim seboj in »e osvobodi sveta, v katerega se je bil zaprl, ter mirno čaka, da pride na vrsto. Ne morem si kaj, da se ne bi ustavila tudi ob patru Robertu. Edini, ki bi ga pisatelj z vso pravico smel odeti v skrivnost in ga naslikati nadzemeljsko, je v knjigi najbolj “človeški”. P. Robert in pisatelj sta me osvojila. Tisti, ko so živeli v Ljubljani, zlasti med vojno, bodo nedvomno občutili in priznali, da je pisatelj Ljubljano ta-korekoč spet prinesel med nas. Sama sem doma iz Florjanske ulice, ravno nasproti cerkve... In kolikokrat sem v svojih 22 letih šla po Starem trgu! Kako živo je Jurčec naslikal ta del Ljubljane. Niti po obliki niti po vsebini ni Triptih podoben nobeni naši dosedanji povesti. Že zavoljo tega bi ga vsak ljubitelj knjige moral imeti v svoji knjižnici. Tisti, ko bodo čitali roman kot je treba, bodo s hvaležnostjo ugotovili, da nam je pisatelj dal cvet, ki spada med redke orhideje, ne pa med naše številne marjetice. Stopil je na dan s svojim delom kot zrel in odločen umetnik in ustvarjalec. S tem je obenem pokazal, da nas bralce smatra za dozorele ljudi, ki se nam lahko da v roke taka knjiga. Poklon, ki ga je treba primerno ceniti! BERLIN, nekdanje ponosno glavno mesto Nemčije, je že nekaj časa nova sporna točka med Vzhodom in Zahodom. Sovjeti morajo zmerom nekje kuhati meštro, drugače jim žilica ne da mi-1-u. Za Srednjim Vzhodom in Formozo so zdaj razburkali Berlin. Zahtevajo, da vse štiri države, ki llt>ajo mesto okupirano, umaknejo svoje čete in Berlin naj postane “svobodno mesto” — sredi sovjetskega ozemlja... Kakšna “svoboda” bi to bila, se Berlinčani sami dobro zavedajo, zato so v velikih skrbeh in si želijo nadaljnje okupacije zahodnih držav. Videti je, da Amerika, Anglija in Francija ne mislijo podleči pritisku iz Moskve, pa čeprav, vsaj tako pravijo, bi bilo treba streljati. Hruščev vzraja pri svojem in pravi, da bo svoj kos Berlina prepustil komunistični Vzhodni Nemčiji, ako se zahodnjaki ne bodo umaknili. Najno-VeJse v tem sporu je menda to, da Hruščev spet Khce zahodnjake na “vrhunsko konferenco”. DE GAULLE v Franciji je tudi pri nadaljnjih volitvah z lahkoto zmagoval. Tako je zdaj dokončno urejeno, da dobi Francija po dolgem času spet enkrat trdno vlado. Posebno značilno je, da so komunisti, nekdaj tako močni v Franciji, obdržali komaj še 10 mest v parlamentu. Vendar nihče ne more reči, da volitve niso bile svobodne. Te svobode se je.poslužil tudi De Gaullov kuhar, ki je dolga leta kuhal svojemu gospodarju v vasi na deželi in sta bila velika prijatelja. Ko je pa prišlo do glasovanja za novo ustavo, je kuhar glasoval — proti. V vsej vasi edini nasprotni glas! Nič čudnega, da so to vzeli na znanje celo pri ministerski seji v Parizu. De Gaulle je pojasnil: Moj kuhar je glasoval proti ustavi zato, ker želi, da se jaz vrnem na vas. Mož se namreč ne more navaditi življenja v velikem mestu. *’»*'♦ !*! M ♦> «,♦ *,♦ ♦« M ♦,* ♦> *,♦ »,« M *,♦ *,♦ •. IX ♦♦ ♦♦ ♦♦ ♦ *♦ ♦ ♦ *♦ ♦♦ ♦> ♦♦♦♦ ♦♦ ♦♦ ♦♦ • ♦ ♦♦ • ♦ ♦♦ ♦♦ ♦♦ ♦♦ *♦ ♦♦ •• «* *'♦♦♦ • & a Naročite se na prelepi nabožni list A V E MARIA Prihaja iz Amerike >— Z.D.A. Naročnina na leto £ 1-10-0 Naročnike sprejema uprava MISLI * ♦ ♦♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ * *♦ *♦ ♦ M♦ ♦ ♦ ♦ * ♦ ♦ ♦♦>♦♦ *’♦ ♦>♦ ♦ ♦ ♦ • ♦ ♦ ♦ ♦ ♦♦• * ♦ ♦ • ♦ ♦ ♦ • « «»’•, >: >: >; >: >: >: >: >: >] >: >: >; >: >: >: >: >: >: >; >: >: >; >: >; >: >: >: >: >: >1 SYDNEY! N.S.W. SYDNEY! K Slovensko društvo Sydney >: !♦! vabi na J H N |P0 BOŽIČNO ZABAV o| >i Sv. Štefan, 27. dec. ob 6. zvečer >♦* Paddington Town Hall, Paddington Iti A A >: >: Rezervirajte: FB 1085 >: Odbor. >1 >: d m o NARTE VELIKONJA Na dvorišču je vpil nad Tomažem oskrbnik artin. “Išči ga, poišči ga, klada zaspana!” Je pri gospo-podu!” je dejal Tomaž. “Saj e Pri gospod-du!” ^ Iskal sem vas,” je dejal Martin prišlemu "žrebetu je nekaj. Stopite v hlev in po- T ^rban je prikimal in šel, za njim je krevsal 01naž. “Kje ste bili?” je vprašal Lipnik. Po de-deteljo!” je odvrnil hlapec in z neum-Pogledom zijal v starca. “Naj-brž ga bo namenjalo !” j , ^erin žrebiček je ležal na 'tleh ter bolno pog-a s svojimi velikimi očmi Urbana. Starec ga je odvezal, žrebe je s trudom vstalo. “Tako no, vstani, žrebiček! še zmerom si neumen. Zakaj žreš deteljo, ki napihne? Pa reci, da nisi neumen! O, in kako!” Peljal ga je na dvorišče. V hlevu je pozorno hrzala kobila in strigla z ušesi. “Vidiš, žrebiček; zdaj pa v tek — vodi ga, Tomaž! •— in kimljevega olja dobiš. Hej,” je zaklical dekli, “prinesite kimljevega olja! In naglo!” Po dobro pol uri so žrebe zopet prignali. Pora je dvignila glavo in zarezgetala. “Vidiš,” je dejal Lipnik, “vidiš, kmalu bi bila ob žrebička!” Kobila je nestrpno bila s kopiti, še Miško se je ozrl iz kota. “Kako razumejo živali! Kako zvesto razumejo! Vidiš, moja Iskra, vidita Miško in Pe-ra,” sklonil se je med Iskro in Pero, pritisnil zvesti konjski glavi na prsi in jima pol pridušeno zašepetal v ušesi: “Janeza ne bo več! O, Janez je padel, o!” In kobili sta mirno držali glavo starcu na prsih in oči so se jima mokro svetile. Miško je napenjal svoje slepo oko, da bi videl, kaj se godi. “Ti večni Bog!" je vzkliknil, se naslonil v jasli in stiskal obraz v dlani. “O, moj večni Bog!” Pera mu je dihala v lice, starcu so se usule po obrazu solze. Med glasnim ihtenjem je bilo slišati hrzanje konj. Zaslišal je stopinje, obrisal si je oči, pogledal po konjih, ki so tako prijateljsko gledali vanj, da mu je postalo toplo pri srcu. Neupognjeno in trdo je šel čez dvorišče, potihem odprl vrata, počasi in rahlo, kakor bi stopal v svetišče. Žena je pihala ogenj, z ognjišča se je kadilo, Urban si je pomel oči in dejal: “No, mati, saj si, kakor bi sedela v gorečem grmu.” In s prisrčno nežnostjo je položil roko na njeno ramo, kakor bi jo hotel varovati in braniti. Na mizi je ležalo pismo. “Treba bo vseeno pisati,” je dejal po premolku, v tesni zadregi in grozi, ki mu je polnila srce. Z usmiljenja polnim pogledom je zrl na svojo majhno in drobno ženo, ki je netila ogenj. Tiha, grizoča bol mu je sedela v prsih in ga žgala, da je burno dihal, da mu je trepetala roka na njeni rami; ustnice so mu drhtele, da se je bal, da ne vzlikne, da ne zakriči. “Vseeno bom moral pisati... Janez ne pride, da bi pisal, moram sam... ” In vsedel se je, ženi se ni upal pogledati v obraz, zakaj bal se je, da se izda, bal se je, da mu pogleda v dušo. “Da, ona bi pogledala v dušo/’ Urban pa je pisal: “Moji prijatelji predragi Namenil sem se Vam pisati par vrstic in preden Vam nadalje pišem, Vas prav prisrčno pozdravljam, jaz in žena. Znano Vam je...” in pisal je, da se je priselila nova gospodinja, pisal je, da je — “seveda — iz začetka je tako povsod — da je malo nerodno. Zdaj se nahajam v pritličju.” A ni pozabil omeniti, da “zaradi noge, ki...” In tudi je zdaj nov oskrbnik. Njemu bo zvišana plača in samo pri konjih bo: “Telesni kočijaž gospodov” — je pristavil za ženo. Njen pogled ga je vsega zmešal. Vstal je, stopil parkrat po sobi in se ustavil pred njo: “Veš, Marija, to ti moram povedati. Od včeraj nimam več oskrbništva; mnogo dela je, mnogo skrbi in noga, včasi noga — zato sva se zmenila z gospo. Pa sva dejala, naj bo Martin oskrbnik — tisti...” — ‘Mehur’ je hotel reči. “Tisti z rdečim debelim obrazom. Jaz imam samo konje. Malo truda je, vozil se bom in pa gospodu bom telesni kočijaž, to samo za gospoda — razumeš?” Žena je strmela vanj, kakor ne bi občutila, ne razumela in ne slišala nič. Samo narahlo je rekla: “Zdelo se mi je, da je nekaj.” Urbanu so segle te besede v srce. V zadregi, v strašnem trpljenju in muki, ki jo je občutil ob topli vdanosti in ljubezni svoje žene, zaradi njenih vdanih besed, ki niso še vsebovale trpkogroz-ne nesreče, v mučnem iskanju pravih izrazov, da bi ji razkril resnico, kaj se godi ž njim, kaj mu je, da bi ji izpovedal neznosno bol, ki mu je krčila lice in srce, je zopet sedel k mizi. Prešel je na Janeza. Grizel si je ustne, bledel, roke in mišice v obrazu so podrhtavale, preko prsi mu je ležal žareč obroč, a njegove kretnjo so bile mirne, v oči ni bilo solz. “...In znano Vam je, da je moj Janez šel v vojsko...” Dalje ni mogel, pomočil je parkrat zaporedoma pero, ozrl se zopet v ženo in zapazil, da ji visi ogrtača poševno. Popravil ji jo je kakor otroku in jo prijel za roko. “Veš, mati,” je dejal s čudno — čudovito nežnostjo, “pravzaprav je boljše, da, zelo boljše, da nisem več oskrbnik. Kaj misliš: z gospo se ne razumem. Tolmača je treba. Zato sva tako dejala, da ne boš mislila... In pri konjih je tudi lepo. Žrebička smo ozdravili, z Miškom se res razumemo, sploh — še Pera in Iskra razumeta...” Žena ni rekla besede, samo pogledala ga je, pogledala, kakor bi hotela vse izvedeti, kakor bi hotela izvleči neko veliko skrivnost. In Urban ni mogel prenesti njenega vprašujočega, zvestega pogleda, tudi mu je prekipevajoča bridkost odlegla za hip; vzel je zopet pero in pisal: “V veliko tolažbo mi je, da je bil Janez odlikovan; zaslužni križec... “In ni pozabil pristaviti, da je to, “kakor Vam je znano,” redka izjema za navadnega vojaka, “da, redka izjema”. “... In zdaj moram z žalostnim in do smrti potrtim srcem napisati...” Ozrl se je ali morda žena čita. Neizrazna bolečina mu je šinila skozi srce, da bi ječal. Žena pa je sedela tiho pri ognjišču in zamišljeno gledala v ogenj. Tudi sama je skušala delati, kakor da veruje moževim opravič-bam in razlogom. Poznala ga je predobro. V dno duše so jo bolele njegove nežnosti, ker je vede- la, da ji hoče s tem razodeti, nehote povedati, da trpi. Poznala ga je, da ni pritožbe čez njegove ustnice, a trpela je ž njim, ko ga je videla tako zamišljenega, ubogega in brez pomoči. Brala mu je na obrazu, v vsaki besedi, v vsaki kretnji, kako je ves ponižan in uničen, kako ga mora boleti sprememba: v pritličju, brez razgleda, mokra kuhinja in povrh vsega: vzeli so mu oskrbništvo, poslali ga v hlev, ker drugje ga ne razumejo. In kako rada bi mu pomagala, kako rada bi mu povedala, da ga razume, da čuti ž njim, da trpi ž njim. Zdaj se ji je zjasnilo, zakaj je prej Martin vpil na deklo zaradi njenih kokoši na dvorišču. Njej si še ni upal reči. “Hvala Bogu, da je prav zdaj Janez odlikovan, drugače bi Urban zbolel!” je mislila. Že ko ji je včeraj omenil poldrugo vedro, mu je hotela reči, naj opusti opombe, ki ji parajo srce. “Sedemkrat bi rajša šla po eno vedro, samo da bi bilo vse po starem,” a tako, tako ji sega v dušo vsaka njegova beseda, jo boli vsak njegov prisiljeno veseli pogled. , (Dalje.) 1 2 3 4 6 6 7 9 U 14 16 18 22 25 26 27 28 1 5 8 10 12 13 15 16 17 20 21 23 24 28 29 30 KRIŽANKA (Mirko Rakušček) Navpično trpeč človek begunska organizacija “pustiti” po angleško katekizem ga daje ena najbolj znanih rek druga beseda za “začetek” žensko krstno ime rojak “manager” po slovensko “starost” po angleško druga beseda za “trudi” rogata žival najmanjši ogenj orožje družinski član ptič izdelava iz mleka Vodoravno slovenska gora naša pesnica druga beseda za “kraj” italijanska filmska igralka je preživel vesoljni potop ljudstvo istega jezika 2 njim vidiš Po smrti želiš biti tam tudi: veselica nisi, če nimaš posluha 2nan mesečnik USA po slovensko alkoholna pijača stisnjen iz sadja izobražen evropska država (po angl.) UGANKE REŠENE 1. Tovarna: NAŠ KRUH JE ČRN 2. Čarobni kvadrat LIPA IVAN PARA ANAM 3. PATER BAZILIJ VALENTIN Rešitve so poslali: Anica Marinček, Marica Tavčar, Jože Grilj, Rafaela Bernes, Mirko Rakušček, Jože Maček, Rudi Drčar, Franci in Jožica Bresnik, Milka Stanič. Nagrado dobi: Anica Marinček K S v. S s OPOZORILO! Hitro po novem letu bomo razposlali KOLEDARČKE viem, ki prejmejo božično številko MISLI. Priložene bodo kuverte za naročnino TAKOJ porabite kuverte zlasti,tisti, ki ste dolžni še za nazaj. Prosimo: ZARES! Uprava. >: $ >! g s >:j RDEČA ČRNOGORCA V BELI LJUBLJANI Prišla sta na komunistični kongres. Preden sta se bila sešla z rdečimi tovariši, sta si želela na svojo roko ogledati Ljubljano. Zagledata ob cestnih prehodih prometno svetilko, ki spreminja barve. Začudena vprašata Ljubljančana, kaj ta naprava pomeni. Navihani Ljubljančan je hitro spoznal, koga ima pred seboj. Razložil jima je: Kadar je luč zelena, smejo prečkati cesto vsi nekomunisti, ki pač niso "zgrajeni”. Kadar je luč rumena, smejo preko tisti, ki bi radi postali komunisti, pa se še niso odločili. Rdeča luč pa odpre pot komunistom. Črnogorca stojita in opazujeta. Zelena luč — vsa čakajoča masa se je vlila čez cesto. Rumena luč — le nekaj jih je planilo čez. Rdeča je zasijala — Črnogorca jo mahneta preko — sama! Sredi pota ju zgrabi miličnik... Zijala ata in se čudila, da bi moglo biti v Zijala sta in se čudila, da bi moglo biti v Ljubljani že konec komunizma. Le kje se bo vršil napovedani kongres? Miličnik je nekaj kričal, pa ga nista poslušala. “Gospod, prizanesite nama, saj nisva komunista. Tudi nisva nikoli bila. Prisilili so naju bili, da sva se vpisala v partijo...” COMMONWEALTH TRADING BANK SREDIŠČA BODO ODPRTA MED NASLEDNJIMI URAMI: Med tednom od 9. zjutraj do 5. zvečer Ob petkih zvečer: od 6.30 do 8.30 Ob sobotah od 9. do 11. dopoldan Ob nedeljah: od 2. do 6. popoldan COMMONWEALTH SAVINGS BANK NOVA BREZPLAČNA UGODNOST ZA EMIGRANTE Commonwealth Saving in Trading Banki sta odprli novo in brezplačno službo, s katero vam želita pomagati v vaši novi domovini. V glavnem mestu vsake države obstojajo informativni centri. V teh centrih boste našli za ta posel posebno izučene uradnike, ki bodo odgovarjali na vaša vprašanja in vam pomagali reševati vaše težkoče. Sposobni tolmači vam bodo pomagali v jezikovnih težavah. Vabimo vas, da se poslužujete naših čitalnic, kjer boste našli časopisje iz mnogih dežel. Središča te “informativne službe” so: Pazite na ta znak — znak pomoči. COMMONVVEALTH BANK OF AUSTRALIA Lower Ground Floor, George & Market Streets, SYDNEY COMMONWEALTH BANK OF AUSTRALIA 367 Collins Street, MELBOURNE COMMONWEALTH BANK OF AUSTRALIA 259 Queen Street, BRISBANE COMMONWEALTH BANK OF AUSTRALIA 96 King William Street, ADELAIDE COMMONWEALTH BANK OF AUSTRALIA Corner Forrest Plače & Murry Street, PERTH COMMONWEALTH BANK OF AUSTRALIA 81 Elizabeth Street, HOBART