MOSTNINA PLAČANA V GOTOVINI
1932
J
1931
LETNIK ST.l
»Naš rod« izhaja osemkrat med šolskim letom in ga prejemajo naročniki »Mladinske matice«, ki plačajo letno naročnino za list in publikacije »Mladinske matice« Din 22‘50,
v 9 mesečnih obrokih po Din 2'50.
List izdaja »lugoslov. učiteljsko udruienje« — sekcija za Dravsko banovino v Ljubljani,
zanjo odgovarja Ivan Dimnik.
Glavni in odgovorni urednik: Josip Ribičič.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica štev. 6.
Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik Francfe Štrukelj)
M. S A MS A :
ČUJ PESEM DEŽEVJA. . .
Čuj pesem deževja, čuj pesem jeseni, čuj, težko in žalostno srce je meni!...
Še v solnčnem poletju veselo ni bilo, kako bi samotno se zdaj veselilo? ...
Še megle, ki plazijo se po dolini, bi bile zdaj rade oblak na višini, zastokalo v boli je golo drevo, ko vetri mu listje k pogrebu neso ...
In zopet: Vem, težko je tebi srce, ko ptice tez morja široka lete: še bodo zeleni vsi holmi in doli — a ti pa veselo ne boš več nikoli...
FRAN ROŠ:
CIGAN Z OPICO.
Na trgu obstal je črni cigan, ob boben trdo bije in opica pleše na nogah dveh, cigan pa vpije, vpije:
—	Oj mala opica Murliman, veselo pleši, veselo, da z oken dinarjev v moj klobuk do vrha se bo naletelo! —
ln pleše opica Murliman, z nožico salutira, široki trg je ves poln otrok, cigan dinarje pobira.
In pleše opica Murliman, šibijo se ji nožiče, a bije ob boben in vpije cigan, smeji se mu črno lice.
Tako bo plesala opica, dokler se nekoč ne utrudi, in tiho ciganu pred noge na trdo cesto se zgrudi.
^lvsffirircf
Okrog močvare je šla božajoča roka pomladi. Mačice na vrbju se napihujejo, češmin rumeno nastavlja, resje zardeva in glog belo pomežikuje. Na večer zapuste raznovrstni krkoni svoja skrivališča in gredo po svojih opravkih. Rjava hržica se poda na travnik, zelena rega spleza na brezo in žametasti močerad se odziblje v svoja lovišča.
Ali najglasnejše je življenje ob mlaki. Tam se ob trepetajočem vrbju in pod gosto nabrežco zbero zvečer zeleni godci. Trobijo in piskajo in regljajo na vse pretege. Mladiči jo režejo naprej, stari pa brundajo in dudajo. Veseli mlakužarji so to, ki hvaliio moč in veljavo svojega rodu.
1.
pričnem?« zagrgra debeli svetovalec Tolstokrak in poškili v luno.
Žabji starešina Rujht ne odgovori. Zamiš* . ljeno gleda na obširno svojo močvaro, ki se raz* prostira preko vse doline tja do gozdnega pa* robka. Nepremično sedi na svojem stolu, splete* nem iz bičevja in bilk med najlepšim šopom trave sredi mlake. Krog in krog tega otočka se razprostirajo podobni otočki daleč na okoli, dokoder sega oko. In med otočki so jarki in v jarkih zelena voda. Rujhtov pogled zamišljeno blodi od otočka do otočka, s šopa na šop. Kamorkoli pogleda, povsod sami zeleni žabci, njegovi verni služabniki, ki vsi strme v svojega vodjo in čakajo ukaza.
Ali starešina se je bil še zamislil. — Deveta pomlad je že ta, odkar jim ukazuje. »Koliko pomladi še?« vprašuje glas v njem. Kajti starost se že oglaša v udih; in vid mu peša in sluh, da bi težko mogel zapaziti sovražnikov, če bi se priplazili v njegovo bližino. Kdo ve,
če v tem hipu ne lazijo okrog njegovega doma, prežeč na masten plen? Sicer ga varujejo služabniki na najbližjih otočkih krog in krog, ali kdo ve? Nesreča nikoli ne počiva. Prikrade se ti razbojnik za hrbet, da sam ne veš ne kdaj ne kako.
Žalost se je oklenila Rujhtovega srca in strah pred to jasno nočjo, polno srebrne mesečine. Kakor slutnja ga je vsega objelo: »Takade bo noč, ki bo tvoja zadnja! .. .« In starešina Rujht je vztrepetal in globoko vzdihnil.
»Ali naj pričnem?« vpraša njegov svetovalec glasneje. »Noč je že svetla in žabci že nestrpno čakajo!«
»Pa daj, prični!« zamrmra starešina.
Svetovalec Tolstokrak se prime za trebuh, zavije belino svojih oči proti luni, napihne glasilna mehurja v ustnih kotih in zareglja:
»Brekeke! kvaks, kvaks! brekeke, tuu, tuu! brekeke kuarr! brekeke, tuu!
brekeke, brekeke, brekeke!
Vsa dolina je svečano poslušala uvodno pesem svetovalca Tol= stokraka. Srnjak, ki si je gasil žejo ob potočku na gozdnem robu, je dvignil glavo, prhnil skozi nosnice ter prisluhnil; lisica, ki se je plazila za plenom med drevjem, je okrenila glavo in nepremično ob= stala; sova je sredi skovikanja utihnila in zastrmela v luno. — Vse, kar je živelo na tem malem delu sveta, je zaslutilo tajinstveno sve* čanost oznanjenja, da se je noč pričela in z njo nočno življenje; vsi so razumeli in globoko občutili pesem, ki pozdravlja ponočno solnce na nebu.
A le kratek hip je trajala svečana pobožnost; nenadoma jo je pretrgala mogočna pesem iz tisočerih grl. Vsi žabci, vsi zeleni služab; niki starešine Rujhta so ponovili Tolstokratov samospev in ubrano zaregljali s stoterih šopov na močvirju. Sede in s sprednjimi nogami uprti v tla, so se vsi mlakužarji zamaknili s svojimi rumeno obrobij e* nimi očmi v luno, kajti njej je veljal prvi pozdrav.
Ko je ves žabji rod izpel prvo kitico svoje pesmi, je zavladala v zeleni dolini spet tišina. Vsi so čakali, da se oglasi Tolstokrak in na* pove drugo kitico. In že je napihnil Tolstokrak svoja mehurčka, pri= tisnil roke na trebuh, pobožno zavil oči in odprl usta na stežaj.
Pa je nekje v bližini zaskovikala sova in črna senca njenih raz= prostrtih peroti je šla preko močvare. Za hip je ves žabji rod odrevenel strahu. Najprej so se zavedle žabe. Zavpile so svojim mladičem:
»V vodo« in same skočile z glavo naprej v najbližjo mlako. Mladiči so rekli: »rega, reg!« in se prekucnili s trave v vodo. »Reši se kdor se more!« so zavpili žabci in se zarili v blato. Starešina Rujht, ki je bil star in debel, je prijel Tolstokraka za roko in vzkliknil: »Pomagaj!« Ali je Tolstokrak mislil le nase.
Iztrgal se je Rujhtu iz rok in skočil, da bi čimprej priletel v vodo. V zadnjem hipu pa ga še Rujht vjame za levo nogo. In oba padeta v mlako, da brizgne voda na vse strani. Tam se skri* jeta na dnu in čakata, da mine nevarnost. Sovina senca še par* krat obkroži močvaro, potem pa izgine v bližnjem gozdu. Tam zaskovita še enkrat in ves žabji rod ve, da ni nevarnosti več.
Žabci pomole glavo iz vode, po* gledajo v desno in levo in pre* trgano zaregljajo. Sedaj vedo tudi samice	in	mladiči,	da	je močvara
spet varna. Z vseh strani lezejo na šopaste otočke in čakajo pesmi.
Tolstokrak pokuka izpod lista vodne	rastline,	prime	Rujhta	za
roko in splava z njim na otok. Tu ga osnaži	blata	in	mu	de: »Če	bi
te ne bil rešil, bi te sova!«
Rujht pa ga pogleda in odgovori: »Hm!« Nato pa sede, da se odpočije. Tolstokrak tudi sede, prekriža roke na prsih, gleda v luno in zapoje drugo kitico žabje pesmi.
Žabci zaregljajo za njim in veliki koncert nima konca.
Proti jutru pravi Rujht: »Rad bi se iz* prehodil in se okopal. Ves sem še blaten!«
Tolstokrak reče:	»Prav.	Izprehodimo
se do potoka ob gozdu. Tam je voda čista!«
»Ali ni prenevarno tam?« poizveduje Rujht.
»Ni«, odgovori Tolstokrak. »Vsi sovraž* niki so sedaj v gozdu!«
»No, pa pojdimo,« se vda starešina. In sta se odpravila. Ko so žabci in žabe videle, da se starešina odpravlja, so menili, da jih pelje na kako novo lovi« šče, pa so se koj uvrstili v sprevod in mu sledili.
Vsa zelena armada je skakala za svojim starešino iz šopa na šop čez mlake, prehodila zelen travnik in se ustavila ob tolmunu po* toka.
Že je stopil starešina Rujht v bistro vodo in se ho* tel okopati, ko ga zmoti tenak glas z vrbe na drugi strani potoka. Bila je drobna zelena rega, ki je sedela na vrbovi veji. Dejala je: »Nikar! Mia* da ščuka opreza tod okoli!«
»Vidiš!« se razjezi stare* sina in zagrozi s pestjo Tob stokraku.
»Kaj pa ve taka zelena potepinka, ki je nič ni!« od* govori Tolstokrak in pobere blatno kepo, da bi rego z njo prepodil.	/
»Če ve ali ne,« de Rujht.
»Tu se že ne bom kopal!« In -stopi z eno nogo na breg.'
A tedaj se je zgodilo, da se je pognala iz vode velika ščuka, zgrabila starešino za bedro in se potopila z njim v globočino. En sam krik se je razlegel po dolini in Rujht je še v zadnjem hipu
»Adijo!« pa ga ni bilo več.
Nastala je osupla tišina. Kmalu pa jo je pretrgalo oglušujoče vpitje na vse strani bežečih žab. Vsi so bežali, kar so jih noge nesle, vsem na čelu Tolstokrak. Od strahu bolj mrtvi kot živi so jo urnih krač rezali drug za drugim.
Do mlake je drvela zelena armada. Tam je poskakala v jarke in se zarila globoko v blato.
ZGODBA O PONIŽNEM KMETU.
Graščak Gorjan in graščak Suhožer sta bila dobre volje. Pila sta in igrala pa je Suhožer zmeraj dobival. Gorjan je pretipal žepe, toda denarja ni bilo več.
»Naj bo,« je rekel počasi, »za enega kmeta grem še.«
»Za najbolj ponižnega,« je hitel Suhožer.
»Velja!« je udaril Gorjan. »Za Gingataja!«
Vrgla sta kocke pa je spet Suhožer dobil.
Tako je prišel kmet Gingataj pod Suhožerjevo graščino. Valpet Jernej ga je obiskal takoj drugi dan.
»Naš si,« je rekel in mu povedal, kako in kaj. Pristavil je še, naj pride drugi teden na tlako.
Gingataj je prikimal, časi so bili hudi, ni se upal govoriti, in valpet je odšel.
Potem je prišla tlaka. Z volmi in z vozom je šel Gingataj. Naj* hujša dela je moral opravljati. Valpet se mu je ^smejal in ga pri« ganjal. Drugi kmetje so se jezili, ker je molčal. Se gospod graščak je prišel pogledat novega kmeta in je b^J^adovoljen z njim.
»Samo govoriti naj se nauči,« je svetoval.
Gingataj ni rekel ne bcv ne mev. Zvečer sta mu pa omagala vola in poginila v klancu. Pustil je voz na cesti, odrl vola in nesel samo kožo domov.
»Ježeš, kod pa hodiš tak!« se je ustrašila žena.
»Na tlaki sem bil,« je povedal mirno. In niti vzdihnil ni.
Drugega dne je prišel sam v grad. Valpet ga je zapodil, naj še živino pripelje. Da je nima več, je povedal. Naj pride pa žena in otroci naj pridejo, je zapovedal valpet. Delo se mora opraviti.
Sel je po ženo in otroke. Delali so ves dan kot živina. Najsta« rejši je imel petnajst let. najmlajši šest. Pred večerom so vsi popa* dali od truda in slabosti. Valpet se je smejal. Gingataj je molčal. Ko sta šla domov, sta morala z ženo vse nesti. Ponoči so vsi kričali v sanjah. Za najmlajšega je bilo prehudo. Drugo jutro je umrl. Mati je jokala, bratje so ihteli, oče Gingataj je bil mrzel. Molčal je.
Potem so dajali desetino.
»Gingataj, deseti snop!« je kričal grajski hlapec. Pobiral je vsa* kega petega, tretjega. Kmet je videl in ni ničesar rekel. Pustil je hlapcem in valptu, da so gospodarili po svoje.
Jeseni je bil lov.
Naravnost preko Gingatajevih njiv so se pognali lovci. Vse so pomendrali. Gingataj je mirno gledal in ni niti vzdihnil. Tiho je šel po opravkih.
Popoldne so šli spet lovci mimo. Kakor burja so podrli štirinajst* letnega, ki je stal pred hišo in ga poteptali. Petdeset konj in še več je šlo čezenj. Gingataj je pobral umirajočega fanta in ga odnesel v hišo. Pokleknil je k njemu in molil.
Drugače pa ni niti besede rekel.
Prišla je zima.
Graščak Suhožer je šel obiskat prijatelja Gorjana. Pila sta in govorila.
»Dober kmet je Gingataj,« ga je pohvalil Suhožer. »Lahko bi drva na njem cepil in bi se ne zganil.«
»Najponižnejši človek tega sveta je. Pijva!«
Pila sta in graščak	je bil strašno vesel, da ima takega
podložnika. Dolgo sta se ^K^tila.
Ko se je Suhožer bližal domu, se je začudil: grad je gorel.
»Bes jih lopi! Kaj vendar počenjajo!« je pognal konja.
Na ovinku se je moral ustaviti. Gruča temnih postav ga je ob* stopila. Pri svitu plamenic je spoznal svoje kmete.
»Kaj je to?« je zakričal.
Predenj je stopil Gingataj. Ponižno je snel klobuk in je počasi povedal:
»Grad smo zažgali, veste, tema je bila.«
»Norci!« se je zgrozil graščak in potegnil meč. »In ljudje! Vidite, da bodo zgoreli!«
»O ne,« so vpili kmetje. »Saj smo jih pobili.«
Potem se je vse zmešalo. Orožje je zažvenketalo, ljudje so zakričali.
Graščak Suhožer je vendarle ušel. Butnil je k sosedu Gorjanu in ga zbudil sredi noči. Krvav je omahnil za mizo in povedal:
»Lepa ponižnost! Grad mi je zažgal!«
»Kaj?« se je čudil s pritajenim smehom Gorjan. »Pri meni ni tega nikoli poskusil.«
Gingataj je pa čakal s kmeti do jutra, če bi se Suhožer vrnil. Ni se vrnil ne tisti ne drugi dan. Sploh ga ni bilo nikoli več.
LOJZE ZUPANC:
BELOKRANJSKA.
lanko mu je bilo ime. Ob Kolpi je imel revno bajtico in devet J ust družine. Tkal je hodno platno, kadar pa je Kolpa narasla, je ribaril. Če se mu je posrečilo, da je ujel ribo, jo je brž zagrabil za plavut. Če se mu je ponesrečilo, da mu je riba smuknila nazaj v Kolpo, je obdržal v roki samo plavut. »Že Bog hoče tako!« je del, ocvrl plavut in z njo nasitil devet lačnih ust...
Pa se mu je namahnilo, kar se pripeti vsakemu živemu le enkrat v življenju — da je umrl. Z belo hodno srajco, z belimi hodnimi hla? čami, ki jim Belokrajinci brgeše pravijo, in z belo čisto dušo — tak je potrkal Belokrajinec Janko na nebeške duri. Prijazno se mu je nasmehnil sv. Peter, spoštljivo mu je Janko poljubil opanke in že se je šetitf mc^ingelcij
Mkl^^to pa se Janku kolcne po domačij i.!
»Gospod vratar nebeški, ljubeznivi sv. Peter,« tako je del, »spu= stite me za danes na zemljo, da bom z družinico svojo, godovno svo* jo obravnoval...«
Se mu nasmehne nebeški vratar, pripne dolgo lestev na kljuko nebeških vrat in mu reče: »Le idi, Janko in goduj s svojimi!«
Natihem pa si misli: »Dolga je lestev pa je še pol prekratka. Ne boš dosegel grešne zemlje.
Spušča se Janko, spušča nizdol in ko doseže zadnji klin. pogleda navzdol: kakor mušica je bil zvonik farne cerkve...
Razjadil se je Janko: »He, Petre, ogoljufal si me! Nak, nazaj pa ne grem,« in se spusti v globino ...
Tri dni in tri noči je padal na zemljo. V jutru četrtega dne se je zapičil v sosedovo njivo. Hej, otroci, ni kar tako takle padec. Zaril se je Janko globoko v njivo: le še roki in glava so mu šterlele iz zemlje.
Pride zajec in si misli:
»Hoj, kaj ni to zelnata glava? Hm, to bo poslastica!« in že prične glodati Jankovo glavo pri vrhu.
Se ojunači Janko in zagrabi s prostima rokama zajca za zadnji nogi.
Zajec se silno prestraši, poskoči in izpukne Janka iz zemlje ...
IVO GRAHOR
GRABLJIC MARKO.
Kaj zgodi se vam ob košnji! Zdaj na primer ni ničesar, pa naenkrat pripeti se, da se svet zvali pod tabo: po rebrici, po strmini hlapec je prevalil travo.
Tudi Marko vmes se meša, grabi, vozi kar na vejah, da mu krepka roka peša.
In navzdol gre po brežinah vlak za vlakom poln otave — vlak seneni na vejinah.
Dni šestero sred ograde Marko jase suhe kope, smrtonosne dela stope.
Ko je dan šesteri minil, Markosdečko mane roke:
Ni besede trudne zinil.
Le čez njivo zdaj junaško, moško gre, da konje vpreže in kar tja počez jo reže.
Pot nesrečna! Da bi stopil rajše v ogenj kakor v repo!
—	ne bi si gorja priklopil.
Ležal zarod os je v repi, zarod os, sam Bog vas varuj! Marko stopil vanj je slepo. Noga v gnezdo — ose z gnezda, sto, miljon jih bušne v njega in nesrečna, slaba zvezda — Marko bos je in razkrit.
Gole noge, gola glava, osji roj okoli plava.
Osji roj ne plava v šali: leta, zleta, pika, pali!
Majhen rod, a bojevit. Bojevit je osji narod, da bi Vam tako ne bil. — Strašno Marko je zavpil, vil in tulil, bežal z njive, brusil noge ob koprive, da bi os se z njih znebil.
Pa bilo je vse zaman.
Kot svetnik z nebes obžarjen, ves obupan in razjarjen, s krogom os okoli glave, okrog rok in okrog krakov, komaj zmore sto korakov.
In obležal je na vozu, kamor so ga naložili, ko so ose odpodili — hlapci, bratje, vrli dečki: jutri denejo dve prečki, slame, osam grad zažgejo.
A to je tolažba slaba.
Danes Marko vpije, stoka; zdrava sta mu le še boka — Glava pa in noge — noge, te so strašne in uboge, vse otečene od ran.
Glava je podobna škafu, predebela, prevelika, nos se lic obeh dotika, iz njih gledajo oči, majhne, drobne, nič jih ni, pa se le iz njih svetlika: Marko smrtni boj bori.
FRAN LEVSTIK.
IJred sto leti se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah Fran ^ Levstik, naš veliki pesnik, naš veliki kritik, naš veliki borec.
Pesniti je začel Levstik že v prvih razredih gimnazije, v zadnjem razredu je že izdal svojo prvo knjigo.
In potem se je vrgel v življenje. Kjer je videl, da nam primanj= kuje vodilnih mož, tam se je lotil dela. Takih mož smo rabili vsepovs sod. Slovenci smo bili takrat kot raztepena čreda brez pastirja. Slo* vensko so govorili tedaj le preprosti ljudje, izobraženci so govorili nemško. Levstik nam je odprl oči, pokazal nam je lepoto slovenskega jezika, dvignil je v nas ponos in samozavest.
Naši voditelji so nas prodajali za skledo leče. Z bičem satire je pregnal Levstik te krive preroke. Ustanovil je političen list in pokazal nam je pot in cilj. Bil je prvi naš resni politik.
Naši ljudje so pisali takrat slabo slovenščino in bil je zopet Levstik, ki jih je v »Napakah slovenskega pisanja« učil, kako je treba pisati.
Levstik je bil med prvimi, ki je organiziral delo za naš največji slovar, Levstik je bil med prvimi, ki so obujali k življenju in vodili dramatične krožke in čitalnice.
Tudi v našem slovstvu je vladala tedaj zmeda. Prešeren je bil tedaj pozabljen, kraljevali pa so tu ljudje bobnečih fraz. Tudi tu sem je posegel Levstik s svojo močno roko. Vrgel je z oltarja te smešne malike in odkril nam je Prešerna in njegovo veličino.
Levstik je bil naš najboljši kritik. Dobro je ločil žito od plevela, zrnje od plev.
Levstik pa je bil tudi velik pesnik, predvsem velik mladinski pes* nik in pisatelj. Nihče se ni prej tako poglobil v otrokovo dušo kot on. Nihče ni ljubil tako mladino kot on. In nikogar mladina še danes tako ne ljubi kot prav Levstika, pa najsi se naslaja ob njegovih Živah; nih pesmih ali ob njegovem »Krpanu«. Njegove mladinske pesmi ostanejo. Levstikov »Martin Krpan« pa je delo za male in velike, za preproste in učene, za nas in za bodoče rodove.
Levstik je bil mož volje in dela. Vse njegovo življenje je bilo neprestana borba. Borba za resnico in pravico, borba za napredek in našo prostosti
Mnogo let je, kar je Levstik umrl. Mnogih takrat slavnih mož ne poznamo več, mnogo slavljenih pesnikov je že padlo od tedaj v pozabljenje. Levstik ne! On je še vedno živ med nami. Še posebno živ pa je v srcih naše mladine.	Albert	Širok.
FRAN T R AT N I K.
Nedavno, no — nekaj let je pač že od takrat, morebiti kakih tri* deset ali malo več, sem se seznanil v »Narodni kavarni« z nek'm mladeničem. Bil je v razkošnem razpoloženju, kajti pravkar je pre* magal svojega soigralca na biljardu. »Fran Tratnik, umetniški kandi*
dat,« se mi je predstavil in mi začel praviti, od kod prihaja, kaj je do zdaj počel, tudi o neki, ne vem koliko kva* dratnih metrov veliki sliki mi je pri* povedoval in še marsikaj, kar mu je šlo takrat po glavi. Aha! že zopet eden, sem si mislil. Če gre tako na« prej, bomo v kratkem deželo zavzeli. Nekaj nas je že skup, naj jih pride še kak tueat mladih, potem smo na konju. —■
Leta so minula. Najina pota so šla narazen. Jaz sem še vedno kolebal med Munchenom in med domačim »morostom«. Kadar sem se navzel v Izar*Atenah dovolj modrosti in je zapihal mlačni jug, takrat me je začel vleči magnet domotožja nazaj v do* movino. Ko pa sem se tu nasitil do* mače hrane in drugih dobrot, me je pognalo zopet tja na sever. Tako je šlo še nekaj let. Tratnik pa je krenil v Prago hladit tam svojo dušo in oku* šat trpki sad spoznanja. Šele čez leta (pozimi 1903.—1904.) sva se vnovič sešla za nekaj časa v Pragi. Obisko* val je takrat specialno šolo H. Schwei* gerja, obenem pa se je tudi že samo« stojno udejstvoval.
Kmalu nato, ko je duh sodobno* sti začel podirati stare palače in je razdejal v židovskem delu mesta in okoli njega kar cele ulice, me je zaskelelo in z gnevom v srcu sem se napotil v domovino.
Tratnik je ostal še nekaj časa v Pragi, potem pa je tudi on po* romal tja, kjer rasle umetnost kar tako po vseh voglih in kotih in od koder sem se jaz poslovil za vedno. Kaj se je vse med tem časom
godilo, kako smo hodili v šolo, kaj smo se tam učili itd., vam zdajle res ne morem na dolgo in široko razlagati. Morebiti vam ob priliki Tratnik sam kaj več pove o tem, saj zna ne le slikati, ampak tudi lepo pisati.
Sicer pa mislim, da je to stvar naših umetniških zgodovinarjev. Ti vam znajo o nas vse več povedati, kot pa vemo mi sami o sebi. Oni vam bodo vse podrobno razložili: Kdaj smo zagledali luč sveta, kakšne prismodarije smo uganjali v svojem življenju in zakaj je mo« ralo vse to prav tako biti in nič drugače, kako smo se šolali, kako smo se prebili skozi razne umetnostne struje in začeli po lastnih no* gah hoditi, kaj vse in kako smo ustvarjali, kako imenitni ali neimenitni ljudje smo, in še več takih lepih reči. Zve« deli boste ob Tratniku tudi še kaj o socialni in literarni umetnosti, o ekspresionizmu, surrealizmu in o novi stvar* nosti ter še o drugih bolj učenih stvareh. Kako, da ne?
Saj so se oni vendar vse to učili. V posebnih bukvah bo to zapisano in po njegovi smrti se boste morali še v šolah učiti. Pa zadosti o tem.
Verjemite mi, nisem hotel s svojimi besedami smešiti ali v nič devati naših pridnih zgodovinarjev in kritikov, saj so skoraj vsi skoz in skoz dobri ljudje in tudi ne samo taki učenjaki, kot se delajo, nekateri med njimi se še celo prav dobro na življenje razumejo. Naj ima*
io	oni besedo tam, kjer jim gre. Jaz pa sem krotek člo* vek. Vem, da se boste morali dovolj guliti latinščino, ma* tematiko, mineralogijo in druge prevažne predmete, no zdaj so vam naložili še umetnostno zgodovino. Res, reveži ste, — veliki reveži! Zato vas nečem še jaz mučiti z učenimi teorijami, ampak se bomo kar tako preprosto pogo* vorili o tistem, kar vsi razumemo.
Skrivnostno je naše življenje. Duh se meša z materijo. Vse se giblje in se spreminja in se podi skozi večnost brez miru in brez od* diha. Nikdar potolaženi hrepenimo v paradiž, pa teža materije nas meče ob tla. Solnce nas obseva in noč objema naše utrujene ude. Lju* bežen in sovraštvo, radost in trpljenje, svetloba in tema — tako je naše življenje. In spoznavati smisel teh skrivnosti, jih preživljati in jih razodevati, to je stvar umetnikova. S srečnimi vriskati, s trpečimi
' < + * i
Fr. Tratnik: Begunka pri zibelki.
trpeti, zanikerne dramiti, slepe voditi, bolne tolažiti, zdrave vzpodbu* jati, to je stvar umetnikova.
Bili so časi, ko so nekateri razumeli smisel poslanstva, ki ga je Bog naložil umetniku. Spoznali so, da človek sam ni nič, da je le pra= šek v večnosti.
Spoznali so, da smo priklenjeni drug na drugega s silo ljubezni in da korakamo skupaj drug ob drugem, opirajoči se drug na drugega, odgovorni drug drugemu v večnost. Spoznali so, da so v nas modro razdeljene pravice, pa tudi dolžnosti.
Danes pa smo ločeni. Oni hodijo tja, mi sem. Oni vriskajo v svoji razuzdanosti in oholosti in se pode kakor obsedeni skozi življenje. Nam pa sta ostali žalost in trpljenje. Trpljenje v vseh prečudnih va« rijacijah je naša dota, ki nam jo je poklonila sodobna človeška dru* žba in jo je potrdil naš narod. In le včasih, kadar nas Bog poboža, zažari v nas radost in vzplamene že skoraj pogašeni kresovi.
Pa čemu, vrabca, nam pripoveduje take stvari, se vprašujete, ko stoji vendar zgoraj zapisano: »Fran Tratnik«? Potrpite, povedal vam bom. Rojeni smo bili v časih, ko so začeli pokati temelji naše prepe« rele kulture. Rastli smo v časih, ko so se začeli zaobračati pojmi, ko se je začela laž mešati z resnico in je človek pozabil, od kod je, kdo je in čigav je. Takrat je vstal demon zmede in začel svoj pohod po vsem svetu in tudi ni prizanesel našemu narodu. Zakril mu je oči pred solncem, da ne vidi več njegove lepote, zapeljal ga je na kriva pota, razkazujoč mu laž za resnico, grdobo za lepoto. Mi pa smo z začu* denjem gledali te dogodke, in zabliskalo se nam je pred očmi. Spozna«
li	smo, da prihaja novi čas in da ni poti nazaj in da moramo naprej v boju s svetom in sami s seboj, naprej čez razvaline, goščave in močvirja, tja, kjer se onstran črte megleno svetlika lepše življenje. In kakor ni bilo prizaneseno nobenemu slovenskemu umetniku, tako tudi Tratniku ne. Zgodaj že se je seznanil s sivo teto, ki ji je ime Skrb. Ostala mu je zvesta spremljevalka skozi vse življenje.
Zgodaj že je videl, kako se borijo in mučijo tisoči in milijoni za one, ki uživajo brez usmiljenja in brez vesti sadove njihovega truda in trpljenja. In zabolelo ga je v dušo. Boj in trpljenje okoli sebe, boj in trpljenje v sebi sta mu postala pravo življenje, iz katerega črpa snovi za svojo umetnost. Tako nam je danes Tratnik naj izrazitejši oblikovalec sodobne človeške mizerije, umetnik, ki živi in trpi s trpe* čimi, ki je beden z bednimi, umetnik še poln hrepenenja in strasti kakor nekdaj, ko je začel svojo trnjevo pot. »Še tako mlad in že pet« deset let!« s temi besedami prične direktor P. Golja čestitati jubi« lantu Tratniku. Oh, oh! čemu bi zdihovali! Petdeset let, kaj pa je to? No, seve za neizkušene mladeniče — hm, razumem. Ampak mi, ki imamo te ropotije že daleč za seboj, vemo, da se za umetnika takrat šele začenja pravo življenje. Poglejte starega Rembrandta! V svoji zapuščenosti in samoti je ustvarjal najlepše umotvore, kar se jih more zamisliti človeški duh. Poglejte Tiziana! Kuga mu je morala v njegovem 99. letu izbiti čopič iz rok, ker ni hotel zlepa umreti. Po= glejte Michelangela in njegovo Sikstinsko kapelo! In Tratnik sam pravi o sebi: »...Sredi svojega pota sem,,,«
Torej: pogum! Naprej, čez drn in strn, naprej, tja, kjer se v megleni daljavi odpirajo nebesa.	R.	Jakopič.
RUDOLF KRESAL:
VESOLJNI POTOP NA KITAJSKEM.
V	sobi je toplo. Večer je. Od stropa visi nad veliko mizo elek* trična luč. Vse tiho je. Oče bere dnevnike. Nihče se ne gane. Otroci so tihi, poglobljeni v knjige.
Vendar Ivan je že nekaj časa nekam čudno izpremenjen. Zamiš= ljeno gleda predse, zdaj pa zdaj pogleda očeta, nekaj bi ga rad vpra* šal, a zdi se, da se ne upa.
Kaj je?
Da je Ivan popoldne bral dnevnike, ne ve ne oče ne mati. Vse je prebrskal, prebral vse naslove, a zaželjenega ni mogel najti. Skoro v vsakem dnevniku je bilo kaj izstriženega. Nejevoljen in potrt je zložil dnevnike na kup in vse popoldne skušal priti stvari, ki ga je mučila, do d!na.
Zdaj, ko so povečerjali, se mu nudi ugodna1 prilika. Ali bi vprašal očeta? Sestre so za šolo že pripravljene. To ve. Vse popoldne so se učile. Anica je že trudna, zdeha, kima z glavo, kakor bi se ji hotelo že dremati.
Naj bo karkoli, vprašal bo.
»Oče, ali je na Kitajskem res vesoljni potop?«
Oče ga je začudeno pogledal. Videti je bil veselo presenečen. Še Anica je dvignila glavo in se vprašujoče, s svojimi velikimi otro= škimi očmi zastrmela v Ivana.
Vesoljni potop? Pa na Kitajskem? so mislih otroci. Oče pa se je smehljal. Vprašal je:
»Kdo pa ti je o tem pravil?«
»Kamnikar, oče! Ta, s katerim sem se včeraj popoldne učil. Pravi, da je na Kitajskem vesoljni potop. On je bral v dnevniku!«
»A, torej si mi ti danes popoldne premetal vse dnevnike?«
Ivan je zardel, pobesil glavo in nemo pokimal. Oče ga je le malo ostro pogledal, vstal, stopil k svoji pisalni mizi in se vrnil z nekaj listki, ki jih je bil izstrigel iz dnevnikov.
Nastal je globok'molk. Oče je prebiral izstrižene listke. Otroci so napeto pričakovali. Čez nekaj časa pa je oče z globokim glasom pričel pripovedovati:
»Da, otroci. Kitajsko je to jesen doletela strašna nesreča. Uče* njaki pravijo, da je to največja povodenj, ki je kdaj doletela kako ljudstvo. V šoli ste gotovo veliko slišali o vesoljnem potopu, kako je nekoč v davnini štiridesetih dni noč in dlan neprenehoma deževalo, da so reke prestopile bregove, poplavile vso suho zemljo — in da
so tam, kjer se je to zgodilo, potonili vsi ljudje. Le Noe, njegova žena, sinovi in hčere in izbrane živali da so se rešili na ladjo.
Nekaj podobnega, in še vse bolj strašnega, kakor piše sv. Pismo, se je zgodilo letošnjo jesen na Kitajskem v dolini reke Jangsekiang. To je največja kitajska reka, ki teče po najrodovitnejši in najbolj gosto naseljeni kitajski pokrajini.
Ob običajnem stanju vode je reka široka eno angleško miljo (1609 metrov). Danes pa, ko je na dolžini tisoč milj prestopila svoje bregove, se razliva preko polj, vasi, trgov in mest, je velikansko morje. Nikjer ni videti bregov. Vsepovsod razburkana umazano=ru* mena vodna gladina, ki se širi in dviga in uničuje v svoji razbesnelosti vse kar doseže. In kakor da se je vse zarotilo proti nesrečnemu kitaj* skemu narodu, vode ne upadajo, neprenehoma rasto, veletok Jang* sekiang in njegovi veliki pritoki Han in Siang širijo strah in grozo vsepovsod, trosijo smrt med milijone Kitajcev, ki so brez strehe in brez kruha.
Ledeniki v visokogorovju zapadne Kitajske, kjer so zadnjo zimo razgrajali viharji, kakršnih kitajski narod ne pojmi že 60 let, so se letošnje poletje ob veliki vročini stajah — in zdaj drvi snežnica že nekaj mesecev z nepremagljivo silo z gor na širne kitajske ravnine, uničuje neslutena bogastva, preplavlja velikanska polja, ki so pose* jana večji del z rižem in bombažem. Varnostni nasipi so porušeni. Voda je porušila celo železniški nasip, eno redkih suhih mest, na katerem je nesrečno ljudstvo iskalo zadnje rešitve. Vsi so našli smrt v hladnem grobu neprizanesljive, v daljavo bobneče reke.«
Očetov glas se je zdaj pa zdaj stresel. Govoril je zdaj tiho, zdaj z dvignjenim glasom. Kdaj pa kdaj se je zastrmel v kak list pred seboj in za en trenutek umolknil. Potem pa je spet izpregovoril s čudno svečanim glasom, kakor bi molil.
»Otroci, morda ni prav, da vam pripovedujem vse te strahote, morda ni prav, da begam vaša otroška, mlada, mehka srca s stvarmi, ki morejo odraslemu človeku vzeti upanje, ali pa mu dati sanje, ki jih potem dolgo ne more pozabiti. Ali mislim, da je prav, če spoznate vso veličino prirode, vso njeno veliko silo, s katero hrani milijone ljudi — in jih, kadar pride čas — spomni, kako so majhni proti njej.
Pomislite, da štejemo Slovenci le malo nad en milijon duš, na Kitajskem pa je zdaj izpostavljeno lakoti 50 milijonov ljudi. Njihovi domovi so porušeni, orodje, blago, pridelki odplavljeni. Kdor se je mogel, se je rešil v gore, da pod milim nebom, pod žgočim solncem, v najhujši vročini, in v mrzlih nočeh počaka, da vode upadejo, da se prikaže spet suha zemlja. —
Ali vsi se niso mogli rešiti. Od dolgih procesij globoko upognje* nih beguncev, otrok, žen, deklet, fantov in mož, ki so vzeli s seboj v zadnjem trenutku le kar so še mogli doseči, jih je našlo smrt blizu pol milijona. Morda več. Točnega števila ni mogoče ugotovi. — Nad tistimi pa, ki so si rešili vsaj golo življenje, nad milijoni nesrečnežev, sta zagospodarila kuga in lakota. Česar ni pogubila voda — to bodo pokopale kužne bolezni in glad.
Velemesta Hankan, Wuchang in Hanvong so potopljena v vodo in temo. Po cestah, ki so še nedavno sijale v velikomestnem razkošju
luči, vozijo zdaj parniki in rešujejo ljudi, ki so ostali živi. Elektrarne so v temi. Tovarniške in avtomobilske sirene so potihnile, nikjer ni slišati drdrajočih koles, od nikoder ne prihaja žvižg lokomotive. Vse je predano smrti. Vse je opustošeno, vse razrušeno. Le valovi bijejo drug ob drugega, ob ponosne palače, ob čolne in ob stene velikih parnikov, s katerih je slišati le stok, obupne krike in ostra povelja kapitanov.
O, in zdaj pa zdaj leti nad rumenim morjem velika jata železnih ptic. Letala ropočejo. Ljudje so v njih, ki opazujejo, ali bodo vode kmalu odtekle.
A vode ne odtekajo. Le žrtve rasto in vsepovsod nastaja smrtna tišina.
Sredi noči pa se tu pa tam nenadoma razsvetli nebo. Iz bijočih valov švigajo kvišku velikanski ognjeni zublji.
Gori! — Gori!
Kje?
Voda ne gori.
V	poplavljenem mestu gore visoke palače. Zdi se, kakor da gore pljuskajoči valovi, kakor da se — od neznane roke zažgani — spe* njajo vse više — dokler plameni ne objamejo vse palače, ki se še dvigajo iz vode — in ne nastane na morju vode ognjeno jezero. Prasket padajočih tramov, trušč podirajočih se sten, vpitje in sirene parnikov sekajo noč in oznanjajo novo nesrečo.
Nad vso pokrajino je razlit obup. Noč, dolga noč groze in mo* litve.«
Oče je umolknil. Mrko, pa vendar s čudnim, dobrim ognjem v očeh je gledal zdaj tega zdaj onega, kakor bi hotel reči:
Naj vam bo vse to prizanešeno.
Čez nekaj časa je vstal in sedel med otroke.
»No, kaj vam ie?« jih je vprašal smehljaje, pobožal Anico in pri* jel Ivana za roko.
Ali nihče mu ni odgovoril. Ivan in Anica sta glavi sklanjala glo* boko na prsi. Anica je zdaj pa zdaj vzdrhtela. Ivan je bil bled — in oči so se mu čudno svetlikale. Čez nekaj časa pa je sunkoma dvignil glavo in naglo, kakor vročično, izpregovoril:
»Oče, jaz bom kapitan!«
In spet je sklonil glavo in se zamislil.
Bog ve, ali bi bil rad kapitan zato, da bi tistim ki so v nesreči — pomagal — ali — ali zato — da bi bil, kadar bi se vode razbesnele — bolj in bolj na — varnem ...
O, Ivan je dober fant. Tako zamišljeno sklanja glavo. Zdaj se gotovo že posluša, kako ukazuje mornarjem. Gotovo gleda v duhu, kako vodi po sivih valovih svojo ladjo in pomaga potapljajočim se ljudem. O, Ivan je dober fant! — Vse bolj je zamišljen. Obraz je zmerom bolj resen — prav tak — kakršnega ima kapitan, kadar je vihar na morju.
TONE GASPARI:
L] U B L JAN A V JESENI.
Letos sem bil Prečkovemu Tinetu iz Podgorja za botra. Kajpada, dobil je uro in verižico. Po birmi sem obljubil še Tinetu, da pojde v jeseni z menoj na velese j m, če bo z uro lepo ravnal. Septembra, ko sem bil spet v Podgorju, je ura res še prav lepo in enakomerno tiktakala. Čudo! Ali oče Prečk mi je povedal, da je ura počivala ves čas v omari in da je fant le verižico nosil, ker ni hotel zamuditi vele« sejma. Zato pa verižice ni bilo nikjer. Nekje za žago jo je bil izgubil Tine, ko se je plazil čez klade. Pomežiknil sem pomenljivo, pa Tine je odmajal trdovratno z glavo, češ, da se za verižico nisva zmenila.
Pa sva šla. Dobro sva zadela! Mnogo je pokazala letošnjo jesen Ljubljana.
S tramvajem sva se potegnila s postaje skoraj prav do blagajne pri velesejmu. Vreme se je držalo nekaj kislo, pa v paviljonih se nisva brigala zanj. Prijel sem Tineta za roko, da bi se ne zamešal v gneči. Prav lahko se to zgodi! Kdo ga bo iskal in klical po celem velesejmu! Kakor cekine je naredil Tine oči, ko sva stopila v tujsko« prometno razstavo. Vsako mesto je imelo svoj kotiček. Reliefe sva tudi ogledovala. Zdaj Tine že ve, kaj je relief! Nekje sva pritiskala na gumbe, da so se prižigale po celem našem zemljevidu lučke: rdeče, zelene, rumene. To ni bilo kar tako zaradi lepšega! Citati je bilo tre« ba pri gumbih. Za Tineta je šlo to prepočasi, zato sem pojasnjeval jaz: rdeče — letovišča, modre — zdravilišča, zelene — toplice, rume* ne — športni kraji itd. V Novem mestu sva šla po dolini gradov, v Kamniku mimo železnega viteza, v Krškem mimo starih listin in grbov. Povsod sva imela oči. Ali kaj pomaga, ko je naju potiskala gneča dalje. Vedno dalje! Za 2 Din medu sva pokusila. Gospodar naju je od daleč pogledal iznad naočnikov; menda me je spoznal. Pokimal sem mu, da je med prav dober. In Tine mu je tudi pokimal. Pri gramofonih sva počakala do konca tisto: »Pastirc pa prav: Juhe, juheee —« Mimo kokodajsk in kikirikijev sva jo pobirala hitreje. Tine je dejal, da tam notri nič kaj ne diši. Moj Bog, v nobenem kur« niku ne diši! Tineta je pa le drugam mikalo! Tja, odkoder je slišal lajno: Tm, tata — tii tata — Ko sva prišla iz higienske razstave, kjer sva spet vse oblezla in pretaknila, sva zavila k toboganu in vrtiljaku. To je bilo za Tineta! Na tobogan se res nisva upala, ker je skoraj vsakega metalo kot žogo; smejala sva se pa kakor dva rovtarja. Na« zadnje na vrtiljak! Škoda, ker je začelo ravno takrat pršiti. Kmalu naju je v loku odneslo na dež, potem vedno više. Kakor v aeroplanu sva frčala za 2 Din. Prekratko je bilo!
Zazvonilo je poldne. Odšla sva z velesejma. Vse mesto je bilo zakrito v zastavah. Izložbe na ulicah so opominjale na veliko slavje:
na odkritje spomenika kralju Petru. Tine — neroda se je kar zazijal tja čez ulico v izložbo; toliko, da sem ga o pravem hipu izmaknil tramvaju. Tudi v Rio sva šla. Zaradi Tinetovega firbca. Ko se je hladil s sladoledom, se je ogledal povsod prav moško ter pripomnil, »da je tu vse kakor na fedrih«. Popoldne sem kupil vstopnici za film »V kraljestvu Zlatoroga«. Velika dvorana v »Unionu« je bila natla* čena. Šumelo je kakor v panju. Tine se je zagledal v velike električne lestence na stropu. Kaj, če bi se utrgali! Ravno nanj na glavo! Dregnil sem ga, da bo film tam spredaj na belem platnu in ne na stropu. »Saj vem!« se je užaljeno odrezal. Ugasnile so luči, na platnu se je posvetilo in oži* velo. Dve dobri uri sva nepremično ob= čudovala lepoto slovenske zemlje: Ljub* ljana, Sava, Kranj, Jesenice, Vintgar,
Podkluka, Triglav, Bohinj, Bled .. . trije prijatelji^planinci nerazdružno skupaj .. naše polje, naše kmetiško ljudstvo, naš gozd, drvarji, pastirji na planinah, plavž... naše gore, živali in rastline, sirarstvo, plezanje ... vlak brzi ob Sas vi... jesen, tišina ob jezerih, megle po naših dolinah ... zima, sneg na vrhovih
—	smuk, domov   Tine se je pre*
tegnil in vzdihnil: »Še lepše kot zares!«
Zunaj je bil že mrak. Hladno, prav jesensko je pihalo. Mislil sem na drugi dan: mogoče bo le solnčno. Tine je mol* čal; mislil je menda še na naše planine.
V	tistem hipu so se zasvetile žarnice preko mosta do mestne hiše. Od daleč sva zaslišala godbo. »Baklada bo!« sem dejal bolj sam sebi. »Kaj bo?« ni ra< zumel Tine. »Obhod po mestu z godbo in z lučmi. Pred mestno hišo pojdiva, tam bova vse videla!« Vsa mestna hiša je bila v vencu žarnic; najmočneje je svetila velika črka A. Komaj sva se pres rila na Mestni trg, toliko je bilo ljud* stva. Tine ni nič izpraševal, samo držal se me je za rokav in gledal. Kmalu je začel obhod: dolga, dolga vrsta lampijončkov v jugoslovenskih bar* vah. Neprestano so svirale godbe, lovili so se vzkliki omladine, pesem je odmevala po mestu. Vsi obrazi so odsevali kakor prižgani: slava!
Ponoči je deževalo. Tine se je že ob petih prebudil: »Boter, dež!« Potolažil sem ga kljub temu, da sem bil sam nejevoljen: »Kar zaspi še, Tine, saj bo nehalo!« Res je ob devetih	posvetilo	solnce. Kakor
čudež se nam je vsem zdelo. K odkritju	spomenika	nisva	šla;	zakaj
Tine je bil le premajhen za tisto velikansko množico. Tam ne bi nič videl. Zato sva se nastavila v prvo vrsto pred kavarno »Zvezda«. Ča* kala sva sprevoda potrpežljivo nad eno uro. Pa, saj so tudi drugi ča* kali in čakali! Nihče se ni odmaknil, da bi ne izgubil prostora. »Ali
te kaj bolijo noge, Tine?« sem se sklonil k fantu. »Prav nič!« se je pohvalil. Pa sem vedel, da je težko stal, ker je mencal z nogami. Sreča, da naju je grelo solnce! Končno: godba! Vsa nepregledna vrsta se	je	razživela.	Tine	se je	nagnil	naprej: »Aha, že	gredo!« Od veselja
je	poskočil	in	me	prav	po	prstih	desne pohodil.	Prihajali so. Brez*
končen sprevod zastav, Sokolov, gasilcev, skavtov, društev, narodnih noš. Godbe so udarjale, četverostopi so se vrstili mimo, roke so ma* hale in pozdravljale: Zdravo! Živio! Ljubljana je praznovala in sla* vila ...
Spomenik sva si ogledala popoldne. Marsikaj sem moral pove* dati Tinetu: da je spomenik delo slovenskega kiparja Lojzeta Doli* narja, da je narejen iz našega kamna, da so zanj darovale vse slo* venske občine. O blagopokojnem kralju Petru je vedel Tine že marši* kaj sam, predvsem o njegovi težki poti čez Albanijo. Tudi, kako
takle spomenik izvrše, sem mu raz* ložil. Ne vem,	če si je prav za*
zapomnil. Dejal	je, da bo to opisal
v »Našem rodu«.
Teta, pri kateri sva stanovala, naju je silila, naj ostaneva še do malega Šmarna v Ljubljani. »Ne moreva,« sem dejal obrnjen k Ti* netu, »fant mora jutri v šolo«. »Ne, ne!« je hitro odkimal. »Gospod učitelj je dovolil!« Teti se je dobro zdelo: »No, vidiš!« »Pa ostaniva!« sem pomajal z ramami.
Skoraj bi pozabil: akrobate sva tudi videla! Tri naše fante visoko v zraku na žici! Hodili so, klečali, tekli, ležali na žici kakor na tleh. Tudi na glavi je stal eden. Vso svo* jo spretnost so pokazali, ko so šli vsi triie čez. Tinetu ni ugajalo, ker so nosili	tisti	neroden drog	s	seboj. »Ali bi šel ti brez droga čez?«
sem	ga	zafrknil.	»Jaz	bi se	kar z	rokami lovil. Saj vem!« In vendar ni
verjel samemu sebi. Povedal pa mi je prav, da se takile akrobati z drogom love. Dobro je vedel!
Na mali Šmaren se je le vreme zasukalo. Prav prijetno solnčno popoldne je bilo. Na Kongresni trg pred cerkev so se zgrinjale veli* kanske množice k pevskemu koncertu, kjer je pelo blizu 2.500 pevcev in pevk. Takega koncerta res še ni slišala Ljubljana. Toda res je tudi, da Tine ni mnogo videl ne slišal. Precej zadaj sva stala. Ljudje pa se tam zadaj niso zadosti brigali z petje. Ves čas so stopicali sem in tja ter so se med seboj pomenkovali. »Pst!« sem poskušal miriti. »Nič ne slišim!« Zabrusili so mi: »Pa pojdite tja naprej!« Spredaj so bili sedeži predragi, zato sva rajši ostala zadaj. Le drugam sva se premaknila, ker sva bila oba užaljena. Tine je zelo, zelo grdo gledal tja na one. Sredi petja je nenadoma zavrelo navdušenje. Pripeljala se je h koncertu kraljica Marija. Sedla je na okrašeni oder, ki je bil zanjo pripravljen. Vse je stalo na prstih in stezalo vratove, toda
bilo je preveč ljudstva, da bi jo vsak videl. Vzdignil sem Tineta, kolikor sem ga mogel: »Ali jo vidiš?« »Mhm!« »Katera je?« Poleg kraljice sta sedeli še dve dvorni dami. »Tista, ki je najlepša!«
Zbor je mogočno odpel Bože pravde ...
Po koncertu sva šla v kavarno. Kupil sem Tinetu malinovec. Z enim požirkom ga je izlil vase. Kakor da bi on pel, tako je bil žejen. Ko se je obrisal, me je prav hvaležno pogledal. Tak priliznež!
Zvečer sva se odpeljala domov.
Šele med vožnjo sem Tinetu zaupal, kaj je še bilo tiste dni v Ljubljani. Na prostem so uprizorili dve gledališki predstavi: v Tivo= liju »Gorenjskega slavčka«, na Kongresnem trgu pa »Slehernika«. Po* vedati sem mu hotel, da mi je denarja zmanjkalo in da zato nisva šla gledat.
Ali Tine je že kinkal z glavo in prav nalahko vlekel dreto ...
Zbogom. Ljubljana!
ALBERT SIRK:
V H AC E D O N I 3 I.
Bilo je za počitnice, v najhujšem poletju. Ves poten sem stopil v železniški voz. Vlak se je zganil in kmalu je zdrčal z vso naglico proti jugu. Poiskal sem si primeren prostor v kupeju, zakaj dolga pot je bila še pred mano. Od najsevernejše točke naše države sem se namenil na najjužnejšo, od avstrijske do grške meje. Vlak je drčal naglo proti jugu. Minevale so ure, prišel je večer, prišla je noč. Vlak je drčal dalje. Vstajalo je solnce. Divje so se podili telegrafični drogi
Orač.
mimo, veselo so švigale žice ob mojem oknu navzgor, navzdol. Poldan. Večer. In spet dolga, dolga noč. Vlak pa je drvel dalje, dalje, dalje.
Šele tretjega dne sem prišel na cilj. Velika je Jugoslavija!
V	začetku se je vil vlak med griči po dolini. Mimo mene so bežali vinogradi, njive, polja, travniki, gozdovi. Na desno griči, na levo griči, le tam na zapadu gorovje. Vlak je odhitel čez Dravo. Kasneje nas je spremljala dolgo pot tja prav do Zagreba Sava.
Od Zagreba do Beograda sama ravnina. Vsenaokrog neskončna polja. Vsepovsod žito; tu in tam koruza in sladkorna pesa, nato zopet
žito, koruza, žito. Ko je zapihljal veter in je žito vzvalovilo, se mi je zazdelo, da sem na parniku: vsenaokoli morje, neskončno morje.
Od Beograda proti Nišu ravnina polagoma vzvalovi, pojavijo se griči, najprej mali in redki, nato se spremenijo v zelena brda, ki nas prijazno spremljajo do Niša in še naprej. Vročina postaja vedno hujša, vedno neznosnejša. Vagoni so razbeljeni. Zeleni griči polagoma rumenijo, rjavijo in kmalu nas obdajajo ob obeh straneh pusta brda. Nikjer gozdiča, le tu in tam revno grmičevje in pustinja. Obdelane so le doline, še te nekam čudno. Volov tu ne poznajo, orjejo pa z mršavimi bivoli in po večini še z lesenimi plugi. (Glej sliko.) Če pride orač na njivi do grmiča, ga ne poseka, ampak se mu s plugom
Ciganski kvartir v Skoplju.
ogne in ga obkroži. Morda se mu zdi škoda posekati grmič. Tako malo lesa imajo tod. Tod na vaseh kurijo po večini s slamo in posušenim gnojem. Sela so revna. Hiše so zidane z opekami in blatom. Hlevov ni, namesto teh so staje s plotom. Živina živi zunaj. Že z vlaka lahko opaziš, kako se tu in tam prosto pase čreda svinj.
Vlak drči naprej. Dolgo nas spremlja reka Morava. Zdaj je na levi, zdaj na desni. Včasih se bojiš, da ji zmanjka vode. Pa so zopet mesta, kjer se ti zdi, da je zelo globoka.
Naenkrat se dolina razširi. Oko se ti veselo pase po zelenju. A prekmalu se brda zopet stisnejo. Veselo razpoloženje mine. Zdaj nas je zapustila še Morava, obrnila se je proti jugozapadu.
Tu je šele pravi jug! Solnce je kot žerjavica. Mrtva pokrajina me je uspavala, kar same so mi legle oči skupaj. Čul sem le še enako* merno ropotanje vlaka. Ko sem se prebudil, bil sem že v Skoplju.
Vse se je gnetlo proti vratom. Tudi jaz sem vzel svoje stvari in sem izstopil. Tu se je odprl zame nov svet. Pisana množica ljudi je pred mano. Mešanica raznih jezikov, mešanica raznih tipov. Med množico je mnogo Turkov, Arnavtov in ciganov. Pred postajo kriči vse vprek. Tu je velika vrsta čistilcev.-Za dva dinarja ti osnažijo čevlje, da se ti svetijo kot zrcalo. Tam so zopet nosači. Majhni, a mišičasti možje, skromni in uslužni. Po večini so to cigani. Za mal denar ti prenesejo še tako težke kovčege.
Ustavil sem se pri sorodnikih. Tu sem se odpočil, umil in nekaj prigriznil. Nato sem šel zopet im ulico. Sorodnik me je vodil. Mesto me je zanimalo. Pa saj je tudi res čudovito mesto Skoplje! Posebno za slikarja.
Arnavt in Turčin pri kupčiji.
Turški trgovec.
Prišla sva v novi del mesta. Kralja Petra cesta! Ulica široka, lepe stavbe, trgovina pri trgovini, hoteli, gostilne, slaščičarne. Precej* šen luksus. Po cesti je pravkar začela večerna promenada,
Šla sva dalje. Povsod gradijo. Stare bajte podirajo in na njih mestih vstajajo nove stavbe.
Bolj ko sva se oddaljevala od središča, bolj so se hiše nižale in redčile, nazadnje se je skrival le kakšen dvorec še tu pa tam za zelenjem. Zelenja pa je vedno več. Tam ob Vardarju začenja celo lep park. Na drugi strani Vardarja pa, glej, turški kvartir. Razsežen je in čuden. Nizke pritlične hišice, nad njimi pa čuvajo džamije — turška svetišča — z visokimi tankimi minareti. Na ožganem brdu pa kraljuje ,grad cara Dušana.
Prvi dih večera. Solnce se je trudno nagibalo k zatonu. Ves zapad je zablestel v zlatu.
Kmalu sva bila v tem čudnem delu mesta na oni strani mosta. Mrak je že prežal izza temnih kotov ozkih ulic na naju. Kot da sva
v	začaranem mestu. Vsepovsod skrivnostna tišina. Le odmevi korakov dveh. treh Turčinov, ki so šli brez besed mimo. Zdaj pa zdaj se je pojavila »bula« — zakrita turška žena, za hip je kot v negotovosti obstala, nato pa je hušnila mimo kot prikazen in se je potopila v mrak. Nato zopet mir. Kot da hodiva po izumrlem mestu, strahotno odmevajo koraki. Noč je že legla na zemljo. Polagoma so se vžigale luči. Moj sorodnik me je povabil: »Vrniva se, poj deva v kinemato* graf!« »V kinematograf v tej vročini?« sem ga vprašal začudeno.
On mi je pa pojasnil, da imajo tu poleti kinematografske pred; stave na strehi, kjer prijetno pihlja. Tu sediš pri pogrnjeni mizi in gledaš film. Medtem lahko piješ pivo, srebaš sladoled in če te je volja lahko tudi večerjaš. Že sva se hotela vrniti, kar naju je privabila ciganska godba v gostilno.
Tu je bilo veselo razpoloženje. Divje ciganske pesmi. Duh po turški kavi in vinu. Zdaj pa zdaj so tudi nastopile »pjevačice«, pele so srbske narodne pesmi.
Mene so zanimali tudi gosti. »Poglej ta dva tam pri mizi« mi je namignil moj sorodnik, »eden je Turčin, drugi pa Arnavt«.
»Kaj so vsi Arnavti tako raztrgani?« sem vprašal.
»Po večini! Na obleko res ne dajo mnogo. Navadno jo podedujejo od svojih očetov in dokler ne razpade na njih v cape, si ne preskrbijo druge. Arnavtov ni mnogo v mestu. Po večini živijo v okolici in so kmetje in pastirji. Le enkrat na teden, ko je »piac«, to je tržni dan, pridejo v velikem številu v mesto. Prihajajo pa z osli, s konji ali z volmi. Njih voli so zelo majhni, le malo večji od naših telet. Pri vozu pa je vse leseno, tudi oje in kolesa. S takimi vozovi pridejo 5 do 6 ur daleč in so veseli, če zaslužijo pri tem 5 »bank« ali po naše 5 kovačev. Zelo skromni so in obenem zelo varčni. Ves prihranek zmenjajo čimprej v zlato in srebro.
Oni Turčin, ki je govoril s tem Arnavtom, je bogat trgovec (Glej sliko!). Sploh so Turki sami trgovci, in sicer dobri trgovci! O — na trgovino se razumejo. Na obleko tudi oni ne pazijo, menda tudi preveč posedajo po tleh, da bi lahko bili čisti. Ali obraze imajo inteligentne. Samo poglej tegale, ki je pravkar vstopil! (Glej sliko!) To je Pravi turški tip. Hne poteze izdajajo v njem misleca in učenjaka, a je cisto preprost trgovec s slaščicami. Obleka mu je seveda precej zanemarjena. Se cigani so bolj čisti. Sploh pa so tu cigani drugačni. So sicer živahni in ljubijo glasbo, a niso postopači. Skromni so, varčni, pošteni, a obenem pridni delavci. Ciganski kvartir, ki je tu blizu, je prav zanimiv. Koče so sicer zelo majhne, a so izredno čiste in živo barvane.
Med pogovorom je hitro potekel čas. Cigani so igrali vedno bolj živahne in divje pesmi. »Pjevačice« so postajale vedno bolj hripave. Tam po kotih pa so sedeli Turki. Pili so kavo, kadili so in molčali. Vsako uro je padla kaka beseda.
Midva sva vstala in sva šla. Zunaj je bila čudovita noč. Nebo je bilo na gosto posejano z zvezdami, bleščale so čisto nizko nad nama.
(Se nadaljuje.)
Naš narod ima veliko veselja, a tudi živ dar za gledališko igranje. Poleg poklicnih gledališč v Ljubljani in Mariboru, je v vseh večjih krajih po več diletantskih odrov, brez katerih niso niti večje in tudi ne manjše vasi. Prav tako imamo tudi šolske odre, kjer nastopa mlaz dina od prilike do prilike sebi in drugim v zabavo, užitek in pouk.
Gledališke predstave so velikega vzgojnega pomena za ves narod. Ti, mladina, si tiaš up in naša nada, si mlado drevesce, ki se naj razt košati v krepko slovensko lipo z mogočno krono. Zanimati se moraš za vse, kajti samo s splošno naobrazbo boš lahko krepko hodila ono življensko pot, ki si jo vsak izbere sebi, svoji ožji domovini in vsemu človeštvu v korist.
Zato odpira »Naš rod« s to številko novo okence, ki naj nudi pogled na gledališko njivico za mladino.
Vzel sem to njivico z velikim veseljem v svojo oskrbo in vam jo bom poskušal tako posejati, da bo žetev ne le obilna, temveč tudi vsestranska. Poleg manjših in večjih prizorov ter iger, mi bo namreč zelo važen tudi pouk o vsem, kar je z odrom v zvezi.
Gledališka njivica naj poživi šolske ure čitanja in naj pomaga pri sestavi sporedov šolskih prireditev.
MATI.
Igrica v štirih prizorih.
Osebe:
MATI MIRKO |
,7m, njena otroka VIDA )
ZLATKA, hčerka sosede.
PRVI PRIZOR.
Mirko in Vida.
MIRKO in VIDA (sedita vštric za mizo in pišeta domače naloge. I intnik stoji med njima, tako da ga ima Vida na svoji desni, a Mirko na levi. — Vida se ne briga za Mirka, ki vsakikrat, ko pomoči pero,
pogleda izpod čela jezno na njo, ker mu je nerodno segati s peresom čez svoj zvezek. — Vida je pravkar pomočila spet pero, ki ga otira skrbno ob robu tintnika, da bi ji ne kanilo s peresa črnilo na zvezek. Mirko nestrpno čaka. Vida začne spet pisati, a Mirko postavi z jezo tintnik bliže k sebi. Vida ga nehote postavi na prejšnje mesto, ko namaka spet pero. Takrat pa Mirko pograbi tintnik in ga z jeznim zamahom postavi na svojo desno. Pri tem pljuskne črnilo Vidi na zvezek)."
VIDA (očitajoče zakriči): Mirko!
MIRKO (odbeži izza mize na drugi konec sobe, se zasmeji): Zdaj pa imaš!
VIDA (z jokavim glasom): Zakaj si to storil?
MIRKO (jezno): Ker je tintnik stal pri tebi ter sem jaz moral segati čez zvezek!
VIDA (jokavo): Pa bi se bil vsedel meni nasproti! Saj sem ti rekla!
MIRKO: Nak! Tam pa že ne bom sedel!
VIDA (jokavo): Zakaj ne?
MIRKO (trmasto): Ker nočem!
VIDA (pogleda zvezek in bruhne v jok): Črnilo je pljusknilo na zvezek! Čisto je pokvarjen! Ti si kriv!
MIRKO (se zažene proti njej in z dvignjeno roko zakriči): Še enkrat reci to!
VIDA (se mu odmakne): Za božjo voljo, ne kriči tako, saj veš, da je Zlatkina mama na smrt bolna!
MIRKO (skoči k njej, jo hoče zgrabiti za lase): Ti me ne boš učila!
VIDA (tiho proseče, odmikajoč se mu še bolj): Pusti me!
DRUGI PRIZOR.
Mirko, Vida in Zlatka.
ZLATKA (odpre v tem hipu vrata, počasi vstopi in tam vsa objo; kana obsloni).
MIRKO (se je ustavil in jo vprašujoče gleda).
VIDA (zre nekaj časa na Zlatko, potem kakor v slutnji): Zlatka, — kaj je?
ZLATKA (bolest ji stiska grlo): Mama — naša mama —!
* Pomnite, da na odru ni treba posnemati resničnosti do zadnje malenkosti. Gledalci bodo prepričani, da je iz tintnika resnično pljusknilo črnilo, tudi, če ga ni v njem. Vse je odvisno od vaše žive, prepričevalne igre. Pač pa vzemite temno steklenico, da gledalce ne opozarjate po nepotrebnem na to, da je prazna.
VIDA: Moj Bog —! Kaj je? — Povej!
ZLATKA (pritajeno zajoče): U—mrla je!...
(Odmor. — Zlatka jočestiho predse. Mirko in Vida strmita vanjo in molčita. Mirko stopi k oknu in si otrne tam skrivaj solzo. Vida prime Zlatko za roko, jo pelje k stolu.)
ZLATKA: Mislila sem, da bo le ozdravela. Pa ni. In jaz nisem 'bila nič pridna! — Vidva imata še mamo...
MIRKO (se pri teh besedah obrne in gleda zamišljen na pomav zani Vidin zvezek).
ZLATKA: Oh, zakaj je nisem ubogala!
VIDA (zagleda skozi okno mater): Mama gre!
MIRKO (pograbi zvezek in se postavi v kot).
ZLATKA (glasno zaihti in hiti ven).
TRETJI PRIZOR.
Mirko in Vida.
VIDA (pogleda svoj zvezek v Mirkovih rokah; jezno): Kaj hočeš z mojim zvezkom?
MIRKO (čudno miren; tiho): Pusti mi ga, saj ti ga bom vrnil...
ČETRTI PRIZOR.
Mirko, Vida in mati.
MATI (naglo vstopi in hoče skozi druga vrata v sosednjo sobo). MIRKO (ji zastavi pot ter ji s tresočo roko nudi Vidin zvezek). MATI (strogo): No, kaj je? — Kaj hočeš?
MIRKO (zmeden): Vidin zvezek — sem — pomazal...
MATI (še strožje): Kaj?! — Zakaj?
MIRKO (krikne): Mama, nikdar več ne bom poreden!
MATI (ga začudeno gleda).
MIRKO (zajoče): Zlatkina mama je umrla!...
MATI (ga razume, je ginjena, molči).
MIRKO: Nič več ne bom poreden! — Res, mama, res!
MATI (ga pogladi po laseh): Verujem ti!
MIRKO (jo prime za roko in zdrkne na kolena).
VIDA (se stisne k materi, ki ji položi roko okoli ramen).
Zastor.
Opomba: Kakor ste videli je v tej kratki igri vse polno opazk. Opozarjam vas na to, da za predstavljanje gledaliških iger niso važne samo besede, temveč ravno tako opazke v oklepajih. Res, da besed ne smete zanemarjati, nasprotno, treba jih je izgovarjati natančno in
lepo; a beseda sama na odru pove še premalo in če jo še tako pazno izgovorite, treba jo je tudi oživeti. A to še ni dovolj. Igralec mora podati na odru tudi vse ono, kar je med besedami in vrsticami. Mno= gokrat pove nema igra (igra brez besed) celo več, ko beseda. Zato berite opazke natančno in pri igranju vse točno izvedite, kar zalite; vajo!
Že pri čitanju šolskih beril in pri deklamiranju pesmic mislite na to, da je bolje, če pazite na pravilni poudarek in na zmisel stavka, kot če jih »gladko« oddrdrate. — Sicer pa vas bom o tem še posebej
P0^1.	Milan	Skrbinšek.
LJUDSTVO IN DOM.
(Zbor govori ob državnem prazniku 1. dec.)
Oče: Zastave povsod, zastave povsod!
Kar je še cvetja, zelenja dobiti, z njim sleherna hiša se kiti.
Zbor: Zastave povsod!
Mati: Danes je praznik.
Ljudstvo vrvi po vseh potih in kotih, godba vrši skoz ozračje, kopoma, tropoma ljudstvo vrvi.
Zbor: Zastave povsod!
Sin:	Kaj	pa	je	ljudstvo,
oče, povej, kaj je ljudstvo?
Oče:	Ljudstvo	si	ti	in	sem jaz.
ljudstvo je kmet ob drevesu, ljudstvo je mati ob ognjišču in v hiši, delavec s suknjičem prostim, ob vijaku pa v hrušču in trušču mašin.
Vse to je ljudstvo.
Kdor pesni in misli, si muči možgane,
kdor si voljo napenja, napenja vse žile in sile
da bi pomagal celoti,
kdor uči in razglablja,
kdor velikanska dela postavlja,
da bi občestvu bila v korist,
to je ljudstvo:
krepko ljudstvo, borbeno ljudstvo.
Kdor se trudi in kruha si služi, pošteno znoji se, se vbada, se ubija, za ženo in dete skrbi pa nazadnje še nase pomisli, to je ljudstvo:
pravo ljudstvo, pristno ljudstvo.
Zbor: Naš oče poti se od zore do mraka, mati si ves dan prizadeva!
O,	pridni naši očetje in matere naše!
Vsi, vsi so ljudstvo!
Oče: Res, kdor rabota in roke si žuli, ta pomaga pri velikem delu, ki ga snuje kak rod.
Ljudstvo hoče mirno živeti v svojih hišah, ljudstvo hoče mirno umreti v svojih izbah!
Zbor: Ljudstvo hoče mirno živeti v svojih hišah, ljudstvo hoče mirno umreti v svojih izbah!
Oče:	Kjer vsakdo ljubi, vsakdo posluje,
veliča svojo lepo, širno domačijo, zahvaljujoč jo blagoslavlja:
Domovina, o domovina!
Sin:	Kaj je domovina, oče, povej?
Oče:	Domovina	je,	koder	orje	ratar,
koder uspeva setev in žetev, žito in živež za celokupni rod.
Domovina je, koder tvornice strme, visoko proti nebu vzravnane štrle, koder tisoči marljivih bratov stoje, skupno in složno z možem mož: tam je domovina!
Sin:	Kje je domovina, mati, povej!
Mati: Kadar mati otroke neguje,
drobljance objema s svojo roko, da jih nahrani, obrani nadlog.
Sinko, vsaka mati je dom,
dom za otroka in dom za ves rod.
Sin:	Je domovina večna, mati, povej?
Mati: Dokler mati ljubi, otrok, dokler mati živi za vse, za očeta, otroke in rod, dotlej bo dom.
Zbor: Pa mi, mi mladi rod, kaj smo mi?
Oče: Vi ste sreča bodočih dni.
Moč in up cveteta v vas,
vi	ste prihodnost naroda.
Kar mi hočemo in verujemo, zvršite vi.
Zbor: Mi smo moč in up, prihodnost naroda.
Mi hočemo kakor vi vršiti in ustvarjati.
Mi verujemo v jutrišnji dan.
Če so vam pleča trudna od boja, stojimo mi tukaj, eden ob drugem, saj ljudstvo smo mi.
Mati: Dekleta razcvetajo in dečki veselo rasto.
In če kdaj stari zaspimo,
obstanete vi, ponosni, zastavni, saj ljudstvo ste vi.
Sin:	Mati,	nikar	o	grobeh in o smrti!
Življenje blesti se, mi ljubimo solnce.
Mati: Tudi vsak grob, ne pozabi, je domovina.
Kjer spita oče in mati,
počivata v rodni grudi, rodnem grobu,
tam se velika je žetev končala,
In poslednje ure nikogar ni groza, z vedrim očesom ji zremo nasproti, ne bojimo se je.
Zbor: In poslednje ure nikogar ni groza, z vedrim očesom ji zremo nasproti, ne bojimo se je.
Oče:	Koder	ljudje	pridno svoj posel vršijo,
koder bratje in bratje skupaj stojijo, koder solnce obseva prostrano ravan, koder ljudje ljubijo, koder živijo, tam je domovina.
Zbor: Ljudstvo in dom. Zemlja in človek želita v pokoju dovršiti svojo usodo: mir domovini, in pokoj ljudstvu, človek s človekom, en narod edin.
Po H. Hasenauenu iz »Jugendbuhne« priredil A. Debeljak.
»Naš rod« ima letos novo poglavje:	»Vprašanja in
odgovori«. Vpraševali bodo čitatelji, uredništvo bo pa odgos vorilo. Kdor česa ne ve pa bi rad vedel, naj tedaj pošlje svoje vprašanje na dopisnici uredništvu, v prihodnji šte> vilki bo prejel odgovor. Nekaj vprašanj in odgovorov pri> našamo že v 1. številki.
Na koncu tega poglavja bo tudi kakšno zamotano vpra* šanje brez odgovora. To vprašanje poizkusite rešiti sami, brez tuje pomoči. Odgovor, ki ga bo dala vsaka naslednja številka »Našega roda«, Vam bo povedal, ali ste rešili prav ali napačno.
1.	Ali odlete ptiči naravnost proti jugu?
Odgovor: Ptice selivke ne lete jeseni natančno proti jugu in spomladi ne natančno proti severu, temveč imajo zase točno določene zračne poti. Največkrat slede rekam do izliva. Svoj polet ravnajo tudi po obalah, gorovjih in otokih. Odkod imajo ptice svoj čut za določevanje smeri, tega pa človeški razum do danes še ni mogel povedati.
2. Zakaj sili plamen navzgor?
Odgovor: Vročina plamena povzroči zračni tok, ki je gorak. Gorki zrak pa sili navzgor. Ta zrak nekako vleče plamen za sabo. Če pa zapiha močnejši zrak od' strani, se tudi plamen nagne v smer, kamor močnejši zrak piha. To dokazuje, da plamen sledi zrač* nemu toku.
3. Zakaj ne gori žarnica brez steklene hruške?
Odgovor: Prostor v žarnici je brezzračen. Če bi bil zrak v
žarnici, bi žareča nit ne tlela, temveč zgorela, t. j. vezala bi se s kisi* kom in zgorela do pepela. Ker tedaj v žarnici ni kisika, zaradi tega samo žari.
4. Zakaj plava gnilo jajce na vodi, zdravo pa ne?
Odgovor: Zdravo jajce je specifično težje od vode, t. j. ista
množina vode je lažja od iste množine jajca. Pri gnilem jajcu se začne beljak razkrojevati: tvorijo se v njem plini, n. pr. žvepleni vodik. Zaradi tega postane gnjijoče jajce, ki je polno plinov, lažje od vode in se v njej ne potopi.
5. Na zemljevidu je zapisano, kako visoke so posamezne gore. Kako jih merijo?
Odgovor: Gore se merijo z višinskim barometrom ali tlako* merom. Čim višje stojimo, tem manjši je zračni tlak. Ob morju meri tlakomer 760 milimetrov. 10 metrov višje pade tlakomer za 1 mm. Ako merimo tlak 1000 m visoko, t. j. 100 X 10 m, tedaj pade živo srebro v tlakomeru za 100 X 1 mm in kaže 660 mm. Ako tedaj kaže tlakomer 560 mm, vemo, da stojimo 2000 m nad morjem.
6. Zakaj so brzojavne žice pozimi bolj napete kot poleti? Odgovor: Gorkota razteguje telesa, mraz jih pa krči. Brzo*
javne žice so tedaj pozimi krajše kot poleti. Če bi jih poleti močno napeli, bi se čez zimo potrgale.
7. Zakaj osive lasje pri starejših ljudeh?
Odgovor: Sčasoma zmanjka lasem barvila, t. j. korenine las ga več ne proizvajajo. Sivi lasje so prav za prav brezbarvni lasje.
8. Kako love some?
Odgovor: Za to imajo posebne ladje. Na ladji je top. Ko se približajo somu, ga ustrele s topom. Topovska krogla je zvezana z žico in se razleti v somovem telesu ter ga ubije. Nato povlečejo žival s pomočjo žice na ladjo.
9. Kje je morje najglobokejše?
Odgovor: Dosedaj so ugotovili, da je morje najglobokejše v Tihem oceanu, in sicer vzhodno Filipinskih otokov. Tam meri morje 10.793 metrov globočine. __________________
Zamotano vprašanje: Na občutljivi tehtnici je steklena posoda,. Posoda je popolnoma zaprta in polna zraka. V posodi stoji muha. S pomočjo uteži spravimo tehtnico v ravnotežje. Nato se muha dvigne in leta po zraku v posodi. Ali ostane tehtnica še v ravnotežju? Zakaj ostane ali zakaj ne ostane?
PULOVER.
Glej,	glej,	kako	lepo	jopico	imaš, kje	ste jo	kupili, koliko stane?«
so	tovarišice	vse	vprek	izpraševale	Maro,	ko je prišla v nedeljo
popoldne na vas med svoje tovarišice.
»Sama sem si jo spletla po navodilih in s pomočjo gospodične učiteljice.«
»Kaj meniš, ali bi tudi nam pomagala?« »Gotovo,« odvrne Mara, »kar pojdimo k njej in jo prosimo!« U5iteljica jih Sprejme z vese,
ljem	in obljubi pomoč. Ko pose*
dejo	okrog	nje, jim začne našte«
vati, kaj bodo potrebovale.
»Pred vsem si morate naba« viti dve dolgi pletilki št. 3x/o ter 5 štren srednje debele volne. Lah« ko pa kupite dve tanjši volni raz* ličnih barv n. pr. modro in srebr« nosivo, črno in sivo, temno ,ini svetlo rjavo ali pa svetlo in tem« no rožnato. Iz dveh niti s kateri« mi hkrati pletete, dobite posebno lepe vzorce.
Če imate domačo volno, sple« tete lahko prav lično jopico (pu« lover), ki bo zelo trpežna.
Pri nakupovanju volne in iz« biri barv pazimo na to, da se pri« legajo obrazu. Plavolasim pristo« jajo nežne barve, n. pr. svetlo mo« dra, bledo zelena ali rožnata. Temnim lasem pristojajo močnej« ši toni barv, kakor so: rdeča in temno rožnata.
Izbrati moramo pred vsem take barve, ki ne oblede in se prehi« tro ne umažejo. Res je, da lahko volnene stvari prav lepo peremo v milnici znamke »Ena«, »Lux« ali »Labod«. Pri pogostem pranju pa tudi volna izgubi svojo barvo in lesk ter postane kosmata, da se sprijemlje, kakor bi bila lepljiva.
Morda pa imate doma kako staro pleteno ali kvačkano jopico, ki je več ne nosite. Škoda je, da leži v omari brez koristi. Pridna roka more tudi iz starega kaj prida narediti. Razderite jo in zvite volno
na motovilu v štrene. Če nimate motovila, navijte volno na ozko plo= skev mize ali na kako nekaj pedi dolgo desko. Ko imate navite toliko volne, kakor so prilično debele štrene, ki jih kupite v trgovini, pre* trgajte nit in zvežite oba konca s pentljo, da jih pri uporabi lahko razvežete. Preden štreno snamete z navijala, jo prevežite, da se vam ne zmeša. Ko je vsa volna v štrenah, jo operemo.
V večji skledi razstopimo v topli vodi precej mila znamke »Ena« ali »Lux« in dobro spenimo. V spenjeni milnici operemo štrene. Če se voda zelo umaže, operimo še enkrat v novi milnici. Oprane splak* nemo v 3 do 4 mlačnih vodah, jih ovijemo in dobro strepljemo ter obesimo na kako palico, da se posuše. Dobro posušeno volno zvijemo v primerno velike klopke rahlo, da se ne stegne. Tako oprana volna je mehka, snažna in pripravna za delo.
Ko imamo vse pripravljeno, lahko začnemo z delom. Začnemo delati zadnji del, nato sprednji del in ovratnik, slednjič rokava.
Za zadnji del nasnujemo 58 petelj ter delamo za pas 30 vrst, eno desno eno levo. Ko je pas gotov, pletemo dalje kvadratast živo= tek. Za vsak kvadrat naredimo 6 petelj desno ali 6 petelj levo.
Ker pa bi bil životek pretesen, če bi delale kvadrate samo z 58 petljami, ki jih imamo na pletilki, dosnujemo v zadnji vrsti pasu toliko petelj, da jih dobimo z obema krajnima 104. Delamo tako, da eno popletemo, eno prisnujemo (gor vzamemo).
Ko preštejemo petlje in se prepričamo, da jih imamo res 104, začnemo s kvadrati takoj v naslednji vrsti. V začetku vrste naredimo krajno, potem 6 desnih, nato 6 levih itd. do konca vrste. Delo obrne= mo in naredimo krajno. Pri kvadratih vedno pazimo, da pletemo desne na desne, leve na leve. Ko naredimo 6 vrst, je kvadrat dovolj velik. V naslednji vrsti uvrstimo kvadrate tako, da so nad desnimi levi nad levimi desni.
Ko napravimo 9 vrst kvadratov, dosežemo višino pazduhe in začnemo delati izrez za rokav.
V prvi vrsti 10. vrste kvadratov snamemo na obeh straneh po 5 petelj, v drugi vrsti pa po 3. S tem je izrez gotov. Na pletilki imamo še 88 petelj. S temi petljami delamo dalje do vratu tako, da dobimo od pasu šteto 16 vrst kvadratov ali 7 vrst kvadratov od pazduhe.
Za vratni izrez razdelimo petlje na polovico. V prvi vrsti 17. kvadratove vrste popletemo 38 petelj, pri 39. jih snamemo 12, 6 za eno, 6 za drugo polovico ter pletemo do konca vrste. V prihodnji vrsti snamemo 2 petlji, v naslednji vrsti 3 petlje, nato pa še 2. Ko smo to naredili, pletemo toliko časa, do dobimo od pasu šteto 18 vrst kvadratov. Nato na rahlo snamemo. Prav tako dokončamo drugo polovico, katere petlje smo imele med tem časom nabrane na kaki pletilki. S tem smo zgotovile zadnji del jopice.
Za prednji del nasnujemo 58 petelj ter delamo za pas 30 vrst »eno desno cino levo«. V zadnji vrsti dosnujemo toliko petelj, d!a jih imamo z obema krajnima 116. V naslednji vrsti začnemo plesti kvas drate, kakor pri zadnjem delu. Z 9. vrsto kvadratov dosežemo paz* duho. V prvi vrsti 10. vrste kvadratov snamemo na obeh straneh po v Petelj, v drugi vrsti po 3 in v naslednji še po 2. Na pletilki imamo se 96 petelj in s temi delamo dalje, da dobimo od pasu 10 vrst kvadratov.
V prvi vrsti 11. kvadratove vrste začnemo delati prerez. Da se pri prerezu ne kaže perilo, ga naredimo tako, da sega leva stran za 1 kvadrat čez desno. Petlje razdelimo na 2 dela tako, da ima vsaka polovica 48 petelj. Srednji kvadrat je s tem razdeljen na pol. Ne pustimo deljenega, temveč vzamemo cel kvadrat k desni polovici. Ker ni krajne petlje, jo nasnujemo. Če preštejete, imate na desni polovici 52 petelj. S temi petljami delamo do vratu, t. j. 6 vrst kvadratov od začetka prereza do vratu ali pa 16 od pasu do vratu.
Za vratni izrez snamemo v prvi vrsti naslednje kvadratove vrste
10,	v prihodnji 3 nato pa še 2 petlji. Z ostalimi 37 petljami nadalju* jemo delo, da imamo od pasu do ramen 18 vrst kvadratov. Po dovr; šeni 18. vrsti kvadratov rahlo snamemo vse petlje.
Levo polovico, katere petlje smo imele med tem nabrane na kaki pletilki, začnemo plesti v sredini. Ker mora segati pri prerezu leva polovica za en kvadrat čez desno, naberemo šest petelj iz spodaj ležečih vodoravnih členov kvadrata. Ne pozabimo na krajno petljo! Ako prav delamo, imamo na pletilki 52 petlji, t. j. prav toliko kakor za desno polovico.
V levi polovici prereza naredimo gumbnice v presledkih, in sicer: 1.) v 1. vrsti 3. kvadrata, 2.) v 1. vrsti 5. in 3.) najvišjo pod vratom v
1.	vrsti 7. kvadrata.
Gumbnice naredimo takole: Ko pletemo od prereza proti rami, naredimo krajno in 1. petljo, nato 3 petlje snamemo in pletemo do konca. Pri naslednji vrsti nasnujemo 3 petlje tam, kjer smo jih prej sneli in pletemo še zadnjo ter krajno petljo. Gumbnic ne smemo delati prerahlo, ker se sicer preveč razvlečejo.
Tako napravljene gumbnice obzankamo.
Vratni izrez delamo prav tako kakor pri desni polovici.
Zgotovljeni sprednji in zadnji del sešijemo z ometico in začnemo delati ovratnik.
Okoli vratnega izreza naberemo enakomerno 74 petelj in naple* temo 3 vrste kvadratov; narahlo snamemo in obkvačkamo prerez in ovratnik z gostimi petljami. Pri tem pa pazimo, da ne obkvačkamo pretesno ne prerahlo, da ne pokvarimo oblike ovratnika in prereza.
Rokave začnemo plesti pri rami, da jih pozneje lahko podpletemo, če se za pestjo ali na komolcu strgajo.
Nasnujemo 80 petelj. Ker mora biti rokav spodaj ožji začnemo snemati v 1. vrsti 2. kvadratove vrste, ter snamemo na vsaki strani, na vsake 4 vrste po eno petljo. Ko imamo na pletilki 62 petelj, naple* temo do zapestja 20 kvadratovih vrst. V zadnji vrsti 20. kvadratove vrste zožimo rokav na polovico in pletemo 30 vrst, 1 desno 1 levo (kakor pas).
Spletene rokave sešijemo in všijemo z ometico. Pulover zlikamo, prišijemo gumbe in delo je končano.	y\	Skuljeva.
(Čitateljice »Našega roda« ki bi česa ne razumele ali ki bi sploh rade kaj vpra« šale tudi glede drugih ročnih del, naj pošljejo vprašanja na uredništvo Našega roda.)
MUCOVA	RODBINA.
ŽIVEL JE BOGAT K, PO IMENU MUC. NOSIL JE
£
CRN , ZLATO \ IN SVILENE W. VSI SO SE MU
IMEL JE KI SE JE IMENOVALA MUCA. LEP 6 JE BIL NJUN DOM. PRED JsE| JE STAL ft- TA JE ODPIRAL GOSTOM ffel GRADU. IMELA STA TUDI POSEBNEGA J}, KI JE A SAME DOBRE JEDI. j| SO STREGLE TRI SLUŽABNICE. ENA J JE Ač GRAJSKE SOBE, DRUGA it JO JE	TRETJA PA JO JE
Ul. VENDAR STA SE DOLGOČASILA. KAJTI OTROK, MALIH	NISTA	IMELA.	VSAK	DAN STA A BOGA,
DA BI JIMA POSLAL VSAJ ENO Ib. IN NEKEGA DNE JIMA
RES DARUJE KAR	OD VESELJA STA
POVABILA STA VSE ZNANCE V lili NA GOSTIJO.
i* IM VRF
GOSTILI SO SE OKROG BOGATE	TRI	DNI	IN	PO
JEDLI VSE	KI	SO	BILE	V	IN VSE
Z VRTA IN POPILI VSE fif, KAR GA JE BILO DOBITI. POTEM SO MALIM	DALI	IMENA. PRVI & SO REKLI
BELKA, DRUGI	ZLATKA,	A	TRETJI	ČRNO-
GLAVKA. KUPILI SO JIM LEP V# IN JIH DALI V VARSTVO H, DA JIH JE jfsfl. TUDI SO JIM KUPILI LEPE SH IN
O
VSEGA, KAR JIM JE V/ POŽELELO. GOSPOD IN GOSPA jt STA JIH JEMALA S SEBOJ V	IN	JIH
VOZILA NA IZPREHOD. PRED	SO	BILE	VPREŽENE
HITRE	SPREDAJ	JE	SEDEL	Ul,	ZADAJ	PA
BILO JE ZELO LEPO. ALI TREM MM SE JE ZDELO SE
PREMALO. Sl, NAJSTAREJŠA JE VENOMER MIJAVKALA:
„MENI SE NE LJUBI“. j} , SREDNJA HČERKA JE VPILA: ME BOLI“, NAJMLAJŠA PA: „JAZ HOČEM 61 !“ IN DOBRI JIM JE KUPIL VSAKI SVOJ SI IN NAJEL
TROJE - Mffil .	fSe	nadaljuje).
34
KAKO SMO USTANOVILI MLADINSKI PEVSKI ZBOR V TRBOVLJAH« VODE.
Lansko pomlad je obiskal naš gospod učitelj A. Š. bratsko Češkoslovaško drža; vo. Tjakaj je odšel z Učiteljskim pev« skim zborom. Ko se je vrnil, je sklical moje tovarišice in tovariše ter nam pri« povedoval o najboljšem mladinskem pev« skem zboru pohabljencev v Pragi. Kar solze so mu zalile oči, ko je razlagal njihovo lepo petje. Pravil nam je o teh mladih pevcih«revežih, kateri so vsi telesno po* habljeni; temu manjka roka, onemu noga, tretji je slep na eno oko in slično. Ven* dar vsi imajo bogastvo, katerega jim ne more nihče odvzeti in to so pevska mlada srca. Ta zbor je s svojim lepim petjem nastopil po raznih krajih v Evropi in celo v Ameriki.
Ni še končal pripovedovati, ko smo navdušeni zaklicali gospodu učitelju: »Ustanovimo tudi pri nas tak zbor, nas učite nas lepe pesemce, obogatite našo dušo, saj smo tudi del revežev, smo otroci revnih rudarjev.« Z ljubeznijo je pogledal naše žareče obraze, takoj ustre« gel naši želji in dejal: »Zberite se v ne« deljo popoldne v šoli vsi dečki in deklice od 3. razreda dalje, vsi, ki imate veselje do petja, lenuhi in oni, ki pa nimajo vo« lje, da bi redno posečali pevske vaje, naj ostanejo doma.«
S tem je bil položen temelj naši mladi pevski čredi s pastirjem Avgustom Žuli« gojem na čelu.
Prva vaja. Polno uro pred napove« danim časom smo se že začeli zbirati pred našo pretesno šolo in čakali, da pride iz konferenčne sobe naš pevovodja, kjer je sestavljal z gospodom upraviteljem Aloj« zom Bučarjem in upraviteljico gospo Dra« gico Grilčevo ter drugimi učitelji pevski
načrt. Takoj smo uvideli, da bo naš pev« ski zbor podpirala vsa šola. Vsled tega smo tem radostneje stopili v šolsko sobo in že na pragu vpraševali našega vodjo, katere pesemce bemo peli. Omenil je, da se je sklenilo učiti le novejše, po večini še nepoznane pesemce. Z vsem zaupanjem, da nas pravilno vodi, smo po razdelitvi glasov začeli Kogojevo »Mladinska«, ki začne:
Najlepši čas, mladosti čas,
/kipi srce, cvete obraz,
1 blesti, žari se ves nam svet, J nrrrieaši—čas. čas mladih let. y
Tekom prvega tedna, ravno na dan pevske vaje, prinese poštar 1. številko »Našega roda«, v kateri je priobčena Em. Adamičeva pesemca »Koroškim fantom«. Popoldne istega dne so že migljali prsti našega pastirja po harmoniju, naše gla« silke pa se vadile: Hej, fantje zimzelen za klobuk, pa hajd po kralja Matjaža... In tako so sledile druga za drugo.
Kmalu je prišel 1. december, dan na« šega Ujedinjenja. V sokolskem domu je priredila šola proslavo in ob tej priliki smo prvič nastopili s par pesmimi. Naše petje je tako ugajalo vsem poslušalcem, da so nas začeli bodriti k nadaljnjemu delu.
V	teh dneh zmage je zopet podkre« pil naš zbor g. E. Adamič z novo skladbo »Pesem rudarskih otrok«, katero je po« svetil »Prijatelju Šuligoju in njegovim mladim pevcem!«
Besedilo se glasi:
Mi smo pa od tam doma, kjer se solnce ne smehlja, kjer ni tratice nobene, kjer ni šumice zelene.
Tam pri nas je črni dim, črna fabrika pod njim, a pod fabriko so rovi, črni v njih noči in dnovi.
Oče naš je pod zemljo, tam mu duša in telo, v bridkih kapljah krvavita, dan na dan za nas trpita.
To pesem in še druge bomo izvajali 14. novembra v Ljubljani in tekom šolskega leta v vseh večjih krajih Dravske bano« vine. Spored je razdeljen v 3 dele: v pr* vem in zadnjem so troglasni zbori, v dru< gem pa dvoglasni dekliški zbori s sprem* ljevanjem klavirja.
Proti koncu opisa naj izrečem eno željo:	»Tovarišice in tovariši narodnih šol
naprosite Vaše gospode učitelje ali učite« ljice, da ustanovite slične zbore. Izrecite željo, učiti se novih pesmic, ki jih pri nas sedaj ne manjka. Pred kratkim je izdal Učiteljski pevski zbor v počastitev 100= letnice rojstva Franca Levstika pesmarico z 8 novimi mladinskimi pesmimi. Naš pes vovodja je tudi nam dejal, da bo isti zbor uredil za Božič novo zbirko samih še nepoznanih mladinskih pjsmi iz vse Jugoslavije. Nabavite si jih in ko se bos dete izvežbali, javite to »Našemu rodu«, da napravimo pozneje iz vseh krajev naše lepe domovine istočasno • šolski izlet v Ljubljano, kjer bi izvedli skupen koncert; vsak zbor naj bi zapel po par pesemc. To bi bilo petja, spoznavanja in rajanja. Naj v tej iskreni moji želji živi naša jugoslos venska mladinska pesem.
Vida Grilčeva,
pevka Mladinskega zbora TrbovljesVode.
DRAGI »NAŠ ROD«!
Pišem se Kramer Anton, hodim v tretji razred v Dobovi in Ti pošiljam svoj spis:
Ko sem bil majhen, sem najraje spal, jedel in jokal. Kadar sem videl avto, sem tekel za njim in sem padel tako, da mi je tekla kri. Včasih so šli prat, mene so pa pustili doma; bežal sem za njimi in sem padel tako, da sem si po» tolkel palec na nogi. Potem so me po*
čakali, da sem šel na voz. Ko sem se kepal, nisem upal v goboko vodo, ker sem se bal, da bi utonil. Ko sem bil star štiri leta, sem se igral s sekiro in mi je padla na nogo. Tekel sem k vod* njaku in sem si jo opral. Potem sem šel na cesto in sem si na rano natrosil pra* hu, da me je hudo belelo. Ko sem bil majhen, sem rad metal za žabami kas menje. Enkrat sem prijel žabo za noge, ko mi je hotela uiti v mlako; skočil sem za njo in jo vjel. Žabi sem rekel, da je kača. Kadar sem videl žabja jajčeca, ssm jih zakopal v blato. Ko so prišli iz jajčec paglavci, sem mislil, da so to ribe. Šel sem in sem vzel nekaj paglav« cev in sem jih vrgel v vodnjak. Včasih sem v vodnjak tudi pljuval. Mislil sem, da v šoli gospod upravitelj tepejo in se nisem upal v šolo. Enkrat sem prijel Jurkasovega konja za rep in so rekli gospod upravitelj, naj pustim konja pri miru, da me ne udari. Mislil sem, da so v šoli stoli in mize, da učenci lahko pi* šejo. Ko sem bil majhen, sem rad opa; zoval lastovke, kako so si delale gnezda. Mislil sem, da se lastovke med seboj pogovarjajo in da nimajo nog.
ISTRI.
Istra tužna, kaj vzdihuješ, zemlja draga, kaj tuguješ?
Daleč čutim čez planine tvoje srčne bolečine.
V	lice ti tako si hladna in tolažbe ti si gladna.
Solnce nate žarke seje, ali nič te ne ogreje?
Tebi trnjev venec spleta in ti glavo z njim opleta zdaj sovražna, kruta roka*
Tebi, Istra, srce poka.
Toda, zemlja ne obupaj, in v bodočnost lepšo upaj!
O,	saj srca še žive, ki svobode ti žele!
Hreščak Vladimira,
IV. r. I. drž. dekl. mešč. šole v Ljubljani.
POZOR!
Mladinska matica pripravlja za Miklavža in za Božič lep knjb ževni dar slovenski mladini. Izdati namerava dvoje lepih ilustriranih knjig za mladino, eno za mladino do 9 let, drugo za mladino nad 9 let. Cena bo kolikor mogoče nizka. Ti dve knjigi se bosta poslali le tistim, ki jih bodo naročili posebej, ker za običajno mesečno člana* rino po Din 2'50, bodo naročniki-»Našega roda« v juniju dobili dru» ge štiri knjige.
Seveda bo lahko naročil vsak le eno izmed obeh knjig te izredne izdaje. Kakšni bosta knjigi in koliko bosta stali, Vam bo Vaše uči* teljstvo pravočasno povedalo proti koncu tega meseca.
Tedaj: Pozori da ne zamudite Vi ali Vaši starši lepe prilike, zakaj čim več bo naročnikov, tem nižja bo cena.
ODBOR MLADINSKE MATICE.
KRIŽALI KA »PETELIN«.
(Vladimir Puc, Ljubljana.)
Besede pomenijo:
Navpično:
1. Turški Sultan, znan iz bitke na Ko« sovem;
2. moško krstno ime;
3. osebni zaimek;
5. kratica za dolžinsko mero;
6. prebivalec Irske;
7. naboj za razstrelbo;
8. del cerkve;
10. iglavec (drevo).
Vodoravno:
2.	veznik;
4. osebni zaimek;
5. gora pri Ljubljani;
8. ptica;
9. mesto v Dravski banovini;
11. glas;
12. vladar.
KRIŽALI KA.
(Strniša Marijan, VII. r. gimn. v Mariboru).
Vodoravno:
1.	Zensko ime.
3.	Kot (hrvaško).
7. Rokodelec.
8. Mesto v Franciji.
14. Kar ima nevesta.
15. Časopis (tujka).
16. Godalo.
19. Lik (geometrični).
20. Mineral trdotne lestvice.
21. Slovenski pisatelj.
24.	Slika sestavljena iz kamenčkov.
26.	Samec (ženski spol).
29. Nesporazum.
30. Domača žival.
31. Zensko ime.
34. Množica pred blagajno.
35. Športni boj.
36. Kača.
37. Naša filmska diva.
Navpično:
2.	Sorodnik tjulenja.
4. Gorovje v Rusiji.
5. Črn človek (brez »e«).
6. Župančičeva pesnitev.
9.	Zensko ime.
10. Pričetek poleta (pri aeroplanu).
11. Kakor 21 vodoravno.
12. Strup proti mrzlici.
13. Čas.
17. Človek, ki goji šport.
18. Sicilsko mesto.
22. Ptič.
23. Pri glasbi.
25. Oskrbovalec kleti.
26. Spito vino v gostilni.
27. Zedinjene države (kratica).
28. Kar obrodi drevo.
32.	Tvrdka čevljev.
33. Namenilnik od gl. umiti.