Vadnica.
31
govoriti še kaj več o »Vrtcu«. Za danes naj navedem samo nekaj vrstic iz »Vabila« priloženega letošnji prvi številki: »Ako bi se število naših naročnikov dobro pomnožilo, podajati bi začeli »Vrtec« na poldrugi poli, kakor smo to storili z denašnjim brojem. Da bi nam kaj takega mogoče bilo, treba je, da nam vsi dozdanji naročniki zvesti ostanejo, ter se nam število novih naročnikov vsaj za polovico starih pomnoži. To bi se lahko zgodilo, ako bi vsak naših starih naročnikov delal na to, da bi naš list priporo-čeval v naročevanje.« — Uredništvo »Vrtčevo« je na mestnem trgu štev. 26 v Ljubljani.
Staroslovenski Jezičnik — knjiga Slovenska v dobi od IX. do XVI. veka. Spisal J. Marn. XXVI. Leto. V Ljubljani. Natisnila in založila J. R. Miliceva tiskarna. 1888. les. 8°, str. 71. Na prodaj je le nekaj zvezkov v »Katoliški Bukvami« po 1 gld. — Ta velevažna knjiga je izšla med urejevanjem te številke našega lista, in zato je ni mogoče tu oceniti. Ker se bode to zgodilo prihod njič, naznanjam jo danes navajajoč vsebino
nekaterih paragrafov: §. 1. Jezik narodni, materin, slovenščina. §. 2. Književnost leposlovna, znanstvena, narodna-umetna §. 3. Književna povestnica, nje delitev in koristi. §. 4. Slovani kolike pomembe, v slovstvu jutro. §. 5—14. 0 Slovanih. §. 15—17. Krščanstvo in Slovani. §. 18—20. Ciril in Metod ter učenci. §. 21—23. Pismo slovensko. §. 24—30. Jeziki sploh in staro-slovenščina posebej. §. 31—34. Osoda staroslo-venščine. §. 35, 36. Staroslovensko slovstvo in spomeniki. §. 37—45. Staroslovenske vede bu-ditelji. §. 46—50. Novoslovenščina.
»Zgodovinski zbornik." Priloga »Laibacher Diocesanblatt«-u. Izhaja v nedoločenih obrokih na eni poli. Stane sedaj za leto 50 kr. in se more tudi posebej naročati v knezoškofijski pisarni.
Vsebina lani izišlih 3. štev.: Poziv h gojenju škofijske zgodovine. Diplomatarij. Stare pisane masne bukve kranjskega farnega arhiva. Slovstvo — Kadar se bode več tvarine nabralo, povemo kaj več.
<~5HGE3~S~>
Vadnica.
Z današnjo številko odpiramo v listu nov predal. Kakor so se nekdaj v dunajskem »Zvonu« na jednakem mestu presojale pesmi, katerih v listu samem ni bilo tiskati, tako hočemo tudi mi v »Vadnici« opozarjati na hibe, katere kaze pesmi zlasti mlajših pesnikov; grajati hočemo, kar se nam ne vidi dobro in posebno poudarjati, kako se mora družiti pesniška tehnika z vsebino, da bode proizvod dovršen. Uredništvo je v minulem letu prejelo dosti pesmij, začetne poskuse in tudi nekaj boljših stvarij; vse bode prihajalo na vrsto, kakor prilika nanese. Naglašati nam ni treba posebej, da bode naša beseda nepristranska; s svojo sodbo nečemo nikogar žaliti in zategadelj smo preverjeni, da nam bodo pisatelji z dosedanjo zaupnostjo pošiljali svoje proizvode. Jasna beseda je zlasti v književnosti potrebna; mislimo, da najmanj pisatelju samemu škodi, ako čuje odkritosrčno mnenje: »To ne velja, pisateljskega daru nimaš; drugače utegneš več koristiti jeziku in narodu svojemu!« — Umeva se samo po sebi, da bodemo tako izbirali pesmi za »Vadnico«, da se bo dalo ob njih kaj za vse čitatelje zanimivega povedati in da se ne bode treba ponavljati. Zato bodo prihajale raznovrstne pesmi v presojo. — S temi načeli začenjamo svoje presojevanje.
1. Mati.
Oj joče se mati, oj joče bridko,
Njej vzelo dete je milo nebo.
Pretaka oj  mati,  oj  grenke solze, Ne da utolažit'  se njeno srce!
»Oh, kaj   sem storila,  dobrdtljivi Bog, Vzel dete edino si, ubogi otrok!«
»Odpusti ti meni pregrehe vse zdaj, In meni daj  dete edino nazaj!«
»Saj vidiš, edino veselje b'lo to;
A vzelo še to je — Oh! milo  nebo.«
Oj  mati zaplače, pretaka solze, Ne da utolažit'  se njeno srce.
Ni dolgo trpelo in tudi so njo Možje  položili v  črno zemljo.
Ponesli so dušo angeljci v raj,
Kjer z detetom ona raduje se zdaj. —
Brez ugovora je to slaboten proizvod v preprosti delavniški obliki. Gotovo se nam budi sočutje, ako kdo z živo besedo pripoveduje, kako plaka mati po mrtvem svojem jedincu; tajiti pa tudi ne moremo, da je v poeziji ta predmet precej obrabljen. Ako pisatelj hoče, da se ven-dar-le ogrejemo zanj, razvijati mora dosti pesniške sile; nekaj izvirnega, zanimivega mora podati čitatelju; dušno stanje materino mora naslikati krepko in živo, res čutno: — vsega tega pogrešamo v pesmi. Precej v prvi vrsti nam neprijetno bije na uho dvakratni »oj«; ko ga čitamo tretjič, četrtič in še sedmič, vidi se nam stvar smešna in prisiljena. Sploh se ta medmet prepogosto rabi v pesmih; kjer ni stih poln, zamaši ga krepek »oj« ali »oh«, pa bodi na mestu ali ne! Tako se ne sme delati sile poeziji in jeziku; v dobrih pesmih sploh ni »mašil«. — Da mati joče po umrlem otroku, to povemo z jednim stavkom; ali pesniku treba s početka dveh kitic in sredi pesmi še jedne, da vemo, kaj hoče! — Nepotrebno je ponavljati »edino dete, edino veselje«; Bog, otrok — zdaj, nazaj — niso rime; na treh mestih (2., 14. in 15. vrsta) pogrešamo jednega zloga; v 6. vrsti pa je jeden zlog preveč (ako nečemo citati: rbogi otrok).— Zakaj je otrok ravno »ubog«, ako gaje Bog k sebi
32
„DOM IN SVETf 1889, štev. 1,
vzel, tega ne umejemo dobro; isto tako nam ni jasno, kaj hoče 5. kitica, ko mati takorekoč Bogu nebo toži ? — Dikcija je nespretna, jezik brez melodije. Sodba naša: pesem je nezrela po vsebini in obliki; tudi predelane ne moremo kot lista dostojne priobčiti.
L5. Nesrečnik.
Mnogo je revnih Bitij  na zemlji, Najnesrečnejši vendar Je človek,
Ki nad seboj  pripoznati Noče nikogar.
Ako pogleda,
Proti nebesom,
Skrlec nad njim v višavi
Prepeva
Hvalnico  čiste radosti
Svetlemu solncu.
Ako pa k zemlji .
Pogled povesi,
Črv samopašni rije
Po prsti
Ter zadovoljno se skriva
Blišču svetlobe.
Revež pa človek! Vspeti se kvišku K luči resnice svete Ne more,
Skriti se njeni svetlobi Ni mu mogoče.
Jedro: najnesrečnejša stvar je človek, ki neče pripoznati višjega bitja — Boga. On namreč ne more do luči resnice, pa se ji tudi skriti ne more. — Zdi se nam, da smo to čitali že drugod, vendar bodi! Kako podpirate ta izrek? Ako pogleda proti nebu, vidi škrjanca, ki prepeva hvalnico svetlemu solncu, ako pa k zemlji pogleda, vidi samopašnega črva, kise »zadovoljno« skriva bliščobi. Iz teh nasprotij mi ne moremo izvajati ničesar; škrjanec pač živi na luči, ker ga je Bog tako ustvaril, črv v prsti iz istega vzroka. Ali res mislite, da je škrjancu ali črvu do luči resnice, da se prvi dviguje k njej, drugi pa skriva pred njo? Ta misel Vaša ni dovolj jasna, in nima podstave. — Pomislite tudi, da je prva Vaša kitica precej dvoumna, zadnja pa neresnična. Kaj, ako bi kdo tako-le umeval pesem: »Najnesrečnejši je človek, ker neče nad seboj pripoznati nikogar« ? Pa tak ^pesimist vendar niste! A še hujše je zadnje: »(Človek) vspeti se k luči resnice svete ne more.« Ali je res tako? Ali ne moremo tudi s samo pametjo Boga spoznati ? — Tudi v pesmih je treba zelo paziti na resnico. Ne more biti lepa, ako je nejasna, še manj pa, ako je v nasprotju s priznano resnico. Poezija resnico poveličuje, a tajiti je ne sme. V pesmih se sicer ne zahteva znanstvena natančnost, tudi ne popolna temeljitost, a resnici ne sme biti poezija v obraz. Mnogokrat pesniki na to premalo pazijo. Na to opozarjamo gospode so-trudnike. A ne tajimo, da se kaže v Vaši pesmi nekak višji vzlet. Le temeljito! Upamo, da bo-demo kaj drugega lahko priobčili.                  p
Uredniška, listnica. Več pisateljev ze po pravici pričakuje, da hi njihovi spisi prišli na vrsto. A še prosim potrpljenja. Kako rad hi ustregel vsem! Treba je le nekaj časa biti urednik, da se človek nauči, kako je poprej kot čitatelj preostro sodil urednika.
V pisavi sem skušal dosedaj držati se srednje poti med prevelikim novotarjenjem in zastarelimi nazori. Zato sem lani celo tekom leta pisavo za nekoliko premenil, česar naj ne umevajo čitatelji kot nedoslednost, ampak kot zeljo po napredovanju. Da mi je do resnice in do najboljše pisave in ne do lastnih nazorov, pokazal sem s priobčevanjem vrlih člankov »Recimo katero itd." Tudi dalje se bom ravnal po oni pisavi, ki je pri nas od večine, zlasti pa v šoli sprejeta; le tako pridemo do edinosti, ako imamo vsi dobro voljo zediniti se. V dvomnih slučajih se bom poprijel one pisave, katero hode sprejel naš novi slovensko-nemški slovar. — O bodočem letniku naj naravnost povem, da mi hode glavna skrb za strogo nravnost. Ni mi na mislih, da hi samo z otroško-nedolžuimi spisi polnil list: narobe, v njem se hode kazalo življenje, kakoršno je v istini, pisanje list za odrasle čitatelje, oziral se hode na razne razmere v življenju: a kot najvišji zakon, po katerem naj se vse ravna, spoštujem krščansko-nravni zakon, ki velja prav tako v slovstvu, kakor v življenju. Kot pisatelj bom stal ne samo pred sodbo ljudij, ampak nazadnje gotovo pred večnim Sodnikom, ki mi hode pač spregledal kako slovnično napako, nikakor pa ne nravnih pregreškov. Bad čitam kritiko, bodisi javno, bodisi zasebno. Tudi prosim take za svoj list. Nedobrohotne napade bom pa pretrpel, prepričan, da velja večna pravica in da mi taki škodili ne bodo.
Upravniška listnica. Ako kak prejemnik ne namerava naročiti se, naj ali list vrne, ali nam drugače naznani svojo namero, da jo le izvemo. Zastran naročnine naj opomnimo, da bode ta letnik vsaj za štiri pole večji od lanskega, in smo zato zvišali naročnino na 2 gld., kar smo že lani v 11. štev. in pa v »Vabilu" naznanili. Prosimo torej, naj bi se na to ozirali oni, ki so 'naročnino 1 gld. 60 kr. poslali. Obetamo, da se hode razpošilje vanje vršilo točno. Zastran reklamacij prosimo, naj se zgodi to vsaj v treh tednih po obroku izhajanja. Kdor ne dobi, naj v odprtem pismu reklamnje. Saj nam je dolžnost, naročnikovi urno postreči.
<2LLT Današnjemu listu je pridejano „Vabilo na naročbo." ^S
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo
je v Marijanišcn.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe.       Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.