tribuna
številka 4 -letnik xxvn • 5 din
Jedro velikoburžoazne kakor tudi malomeščanske rešitve "stanovanjskega vprašanja" je v tem, da bodi delavec lastnik svojega stanovanja.
Friedrich Engels
\
Sesterna številka problemov - razprav
Potem ko so tekstl zanjo več kot leto dnl samevali v tiskarnl, je končno našla pot med bralce druga In zadnja lanska številka Proble-mov— Razprav (številka 163—168 Jul.—dec. 1976, letnlk XIV). Cena številke je 30 dln, obsega pa 308 stranl. "Sesternost" torej zares prinaša večino lanske produkcije Razprav. Oglejmb sl kaj Je v snoplču zajeto.
Osrednji tematski sklop številke predstavlja Krltlčna teorlja družbe. Ta prinaša tri prevode in trl avtorske članke. Najprej je tu prevod zadnjih dveh izmed treh poglavij (o avtorlteti In o družlni) iz dela Maxa Horkhelmerja Avtorlteta In družlna (tekst je Izšel leta 1936 kot "obči del" v zborniku "študije o avtorltetl in družlni", bll ponatlsnjen 1968. v "Kritische The orie I" in je v celoti preveden v srbohrvaščino v knjigi "Tradicionalna I kritička teorlja", BIGZ, Beograd 1976). Sledl mu prevod Adornovega članka K razmerju med pslhologljo In sociologijo (prvič objavljen v "Sociologfa I" 1955. leta). Tretjl prevod prlnaša dva teksta lz knjige Konstltuclja In razrednl boj ("Konstitutlon und Klassenkampf", Verlag Neue Kritik, Frankfurt 1971) umrlega, prl nas doslej skoraj neznanega teoretika in organlzatorja nemškega študentskega gibanja iz šestdesetih let, Hansa-Jiirgena Krahla. Avtorska besedila so prispevali Rado Riha (O praktlčnosti teorije Karla Korscha), Darko štrajn (O nekaterih dilemah v zvezl z Lukacsem In Korschem ter z nastankom izhodišč kritične teorlje) in Slavoj Žlžek (O dojetju pslhoanalltične teori-Je in prakse v knjigl Jiirgena Habermasa "Spoznanje in Interes").
če opredelimo "kritično teorijo družbe" kot tisti del marksistične tradicije, ki se je oblikoval v teoretskem spopadu s predpostavkami zloma proletarske revolucije v zahodni in srednji Evropi dvajsetih !et (Korsch, Lukacs) in nastanka fašizma ("frankfurtska šola"), ter skušal kritično doumeti povojni "upravljani svet", se je v Jugoslaviji šele zadnjih nekaj let razvilo zanimanje za celoto kritične teorije, njene praktične in teoretične predpostavke in dometa. šele to omogoča odstranitev enostranosti, kakršne so bile bodisi zvajanje Lukacsa na frankfurtsko šolo bodisi zamolčavanje medsebojne zveze obeh, nepozna-vanje npr. Korscha ali Adorna in pa razvpitost Marcuseja, ki je enim veljal za luč, drugim za fantoma. Izbor v Razpravah je za odstranjevanje takih enostranosti nedvomno koristen.
Prva dva prevoda predstavljata miselni napor, izvirajoč iz soočenja s fašizmom kot padcem civilizacije v barbarstvo in od tod izvedenega spoznanja, da se "ne le v duhu, predstavah, temeljnih pojmih in sodbah, temveč tudi v notranjosti posameznika, v njegovih nagnje-nostih in željah zrcalt razredni red, v katerem poteka njihova zunanja usoda" (Horkheimer, podčrtal J. V.), saj bi drugače možnost fašizacije Ijudi ostala nerazjasnjena. Tako odkriva Horkheimer v obstoječi obliki družine osnovno celico avtoritarne družbe, ki s samo vzgojo onemogoča vzgajanemu, da bi lahko postal kritičen do lastne družbene omejenosti. Adornov dvajset let kasnejši (?) tekst kritizira obstoječe socioloSke in psihološke koncepcije, ki niso sposobne — tudi zavoljo lastne pokor-nosti obstoječemu — razumeti "notranjosti posameznikov" v nujni zvezi z razrednim redom, ki mu (ti posamezniki) pripadajo niti niso sposobne navezati na Freudovo psihoanalizo, ki prav raziskuje "nagnjenosti in želje Ijudi", temveč jo bodisi zavračajo, bodisi pohabijo z revizijo. Krah-lov tekst je naposled odgovor na zadržanost teoretikov kritične teorije do prebujajočega se študentskega gibanja (ta zadržanost se glblje od Hrokheimerjeve nevere v možnosti revolucionarnega prevrata do Habermasove obtožbe študentov za "leve fašiste" in njegovega padca v liberalizem). Naloga, ki jo zastavlja Krahl, je rekonstrukcija "revolucio-narne teorije kot nauka, katerega izjave zapopadejo družbo s stališča radikalne spremenljivosti", ki zahteva vključitev teorije v neposredni politični boj, razmislek prenosa teorije v razredno zavest proletariata in obuditev v kritični teoriji zapostavljene kritike politične ekonomije.
Izvirni prispevki seveda že upoštevajo zlom same kritične teorije in se osredotočijo na vprašanja, zakaj in v čem je bila teorija "prekratka". Zato se "izognejo" frankfurtovcem in se Riha in štrajn ubadata s Korschem In Lukacsem kot pripravljalcema kritične teorlje v njeni osrednji podobi, 2ižek pa s Habermasom, kjer se teorija pravzaprav izteče v razsvetljenstvo, katerega nezadostnost sta razkrila Horkheimer in Adorno že v "Dialektiki razsvetljenstva" med vojno. Temeljno po-manjkljivost Habermasa in skupaj z njim kritične teorije v celoti vidi v njegovem dojetju psihoanalize kot enostavne vzporednice kritiki politične ekonomije na področju "produkclje Ijudi", namesto da bi jo v povezavi z Lacanom dojel kot teorijo označevalne prakse, da torej spregleda nivo označevalca In zvaja produkcijo Ijudi na shemo, po kateri poteka delovni proces, "produkcija stvari" pri Marxu in Engelsu.
V rubriki prispevkov h konceptuallzaclji zgodovlne umetnosti In llte-rature sta objavljena teksta Guba podobe (sicer odlomek iz Rotarjevega prispevka h "Kritični analizi mesta In pomena semlotlke", Izdala FSPN julija 1975) in Subjekt pred sllko (drugo nadaljevanje \z Močnlkove Studije o romanu Henryja Jamesa "Ambasadorji").
Dušan Bučar v Prllogl k vprašanju polltične ekonomije razpravlja o statusu Marxove "ekonomske misli" in obračunava z ekonomisti, ki 9kuSajo znanstveno krltlko politične ekonomlje zvesti na zgolj ekono-mljo, prl tem pa — to se dogaja pogosto tudi kot "marksizem" — vulgarlzirajo odločujočo vlogo materlalne baze v družbenem žlvljenju, pozabljajoč, da je ta odločllna vloga vedno posredovana po strukturi načina proizvodnje
Elementl za branje Ivana Cankarja prinašajo uvodnlk, kl se zavzema za branje Cankarja z očml materialistične teorije označevalne prakse za razllko od sedanjih kvazlmarksistlčnih, soclologlstičnih interpretacij. šlbkost uvodnika je, da tako branje nl praktlcirano; Tlne Hrlbar (Strašnejše od strahu) in Taras Kermauner (Kajnovo znamenje) se mu približujeta kvečjemu tu in tam.
Borut Plhler piše o Hermenevtičnem izkustvu in Izkustvu zgodovln-ske prakse, sledijo pa še trije prevodl. Louls Althusser v predgovoru h knjlgl Dominique Lecourt o stallnskem kultu blologa Lisenka in njego-vlh družbenlh korenlnah opozarja, da komunlstične partlje popravijo svoje zmote šele, ko samokritlčno anallzlrajo njihove vzroke, ne pa le enostavno "priznajo zmoto", sicer pa ostane prl starem — Althusser s tem ne merl toliko na nezanesljlvo odpoved sovjetske partlje stalinizmu kot na premalo ozavedenl preobrat francoske KP od rusofilije k evrokomunizmu. Tu sta še Mlchela Torta drugl del spisa Ob freu-dovskem pojmu "zastopstva" In Mao Ce-Tungovo plsmo ženl iz leta 1966, kl predvideva drugo kulturno revolucljo nekako za čas 1973 in 1974.
Nenad Miščevlč kritizira knjigo Jullje Krlsteve Semelotlke, Tlne Hrlbar Lacanovo Encore, Slavo) Zlžek pa Platonov dialog Kratll in lastno knjigo Znak (označltelj) pismo. Najzanimivejša je vsekakor Žižkova samokritika, saj razkriva šlbke točke, katerih obdelava je bila v knjlgi sumljlva, nedolsedna (tako protlslovna hkratna naslonltev na Althusserja in Lacana v razvitju pojma naddoločenosti, nasprotje med naslonitvijo na Lucana v osrednjem In na teorijo plsanja v sklepnem delu knjige itn.). Morebitna kritika 2ižka — molk o njegovi knjigi med filozofi marksisti je toliko zanimivejši, ker jih knjiga odkrito izziva — si tako ne more privoščiti, da bi ga z zavrnitvijo te knjige utišala, ampak je pred njo težji posel, domisliti nedoslednost Žižkovega zasle-dovanja lastnih belin.
Naposled prinašajo nove Razprave poročilo o delu semiotične sek-cije pri Sociološkem društvu Slovenije in o kongresu psihoanalitlkov v Mllanu decembra predlani, in načrt svojega prihodnjega dela. Predvsem bo uredništvo skušalo izdajati tanjše zvežčlče in to z manjšo zamudo kot doslej. Vpripravi sta številki o historičnem materlalizmu in novih vidikih razlage pojava fašizrna. V Analectih III in IV podo izšli najpomembnejši teksti iz preteklih let, kot izrednl števllkl pa bosta Izšli dve Freudovi analizi in izbor tekstov iz sodobnlh naprednih interpretacij psihoanalize (avtorji Laplanche, Leclaire, Safouan, Lacan, Lorenzer, Dahmer).
Kljub enoletnl zamudl za Razprave ne moremo reči, da niso aktualne, marveč za mnoge prihajajo še prezgodaj. Za nadaljnjo usodo Problemov (ne le Razprav) je bistvenega pomena, na kak način bodo posegali v razredni boj na področju slovenske kulture. "Uvožena" teorija ostane kvečjemu kurioziteta, eksotična zanimivost, kolikor se ne konkretizira in aktualizira z neposrednim poseganjem v "kulturni boj", ne glede na to, da je v kulturi vladajoča (idealistična) ideologija "pod nivojem teorije".
Jože Vogrinc
V letošnjem študijskem letu bo TRIBUNA v pre-težni meri nadaljevala s prakso, ki smo jo izvajali v preteklem letu. To pomeni, da bo kulturo v TRIBUNI sestavljala:
1.)   literatura (in strip);
2.)  kritika (gledališka, filmska, glasbena, literar-
na in kulture sploh); 3.)  teorija (umetnostna teorija, teorija kulture v
najširšem pomenu);
To pomeni:
1.) Vabljeni so pisci, ne glede na usmeritev in starost. Prostor TRIBUNE je odprt vsem literatom, s poudarkom na novejših oblikah;
2.) angažirali smo stalne sodelavce, kar pa ne izključuje ostalih,  temveč jih  celo zahteva;
3.) nadaljevali bomo z objavljanjem domačih in tujih teoretskih del, ob čemer vabimo pisce, prevajalce in poznavalce, da nam pomagajo.
SESTANKI SODELAVCEV SO VSAKO SREDO OB 10. URI DOPOLDNE.
ALEŠ ERJAVEC
ZA DAN SOLIDARNOSTI Z LJUDSTVOM LATINSKE AME-RIKE JE UREDNIŠTVO TRIBUNE IZDALO PLAKAT (PO-STER), Kl MERI 100 x 70 CM!
POSTER DOBITE LAHKO V KNJIGARNI MLADINSKE KNJIGE NA TITOVI, V LABIRINTU IN NA UREDNIŠTVU TRIBUNE. POSTER BODO PRODAJALI PO FAKULTETAH, ŠOLAH IN PO DOMOVIH TUDI NAŠI KOLPORTERJI. ZAGOTOVITE Sl GA PREDNO POIDE. CENA POSTERJA JE 20 DIN.
NA UREDNIŠTVU JE ŠE NEKAJ POSTERJEV MILESA DAVISA. PO CENI 5 DIN GA DOBITE NA UREDNIŠTVU TRIBUNE! MEDTEM KO JE POSTER KARLA MARXA ŽE POŠEL IN Sl GA NA UREDNIŠTVU LAHKO SAMO OGLEDATE!
Tribuna 10. 10. 1977
ANKETA S SEJMA ELEKTRONSKE OPREME — GR 1977.
Sedem predstavnikov iz slučajno izbranih podjetij, je odgovorilo na naslednja vprašanja:
1.  All je podjetje, kl ga predstavljate neposredni proizvajalec razstavljenlh Izdelkov?
2.  Ali predstavljate katero drugo, oziroma zastopate tujo firmo?
3.  So vaši proizvodl namenjeni široki potrošnji, all le posebnlm specializiranim uporabnikom?
4.  Kako ocenjujete svoj uspeh na tem sejmu?
5.  Koliko   materialnih   sredstev   ste   porablll   za   prlpravo   na letošnjl sejem?
6.  Koliko sredstev ste porabili za reprezentanco?
Od sedmih anketiranih so štirje predstavljali tuja podjetja, ostali trije so bili domači proizvajalci in sicer Dlgitron, El—Niš, RIZ. Na vprašanje, komu so namenjeni proizvodi, jih je pet odgovorilo, da je njihovo blago namenjeno široki potrošnji, poleg tega pa da izdelujejo nekatere izdelke za specializirane kupce, kakor so npr vojska, policija in nekatere druge specializi-rane organizacije. Le eno podjetje je Izdelovalo blago le za specializirane kupce.
Pet predstavnikov je svojo udeležbo na sejmu ocenilo kot zadovoljivo, uspešno. Samo eden ni mogel dati ocene, ker pričakuje rezultate sejma kasneje.
Pritiajamo na zanlmlvejša vprašanja. Na vprašanje, koliko sredstev je bilo vloženih v pripravo na sejem, so odgovorili le štirje anketiranci. Odgovori so pokazali, da se cena za pripravo giblje približno od 12000.- do 250000.- dlnarjev. Dva predstav-nika NISTA ZNALA ODGOVORITI. No, moje mnenje in vtis sta bila, da NISTA HOTELA ODGOVORITI, ker Je zelo dobro znano, da vsako podjetje, ki želi nastopiti na sejmu, že vnaprej ve, kakšne so cene za m2, kakšni so ostali stroški razstave, končno o tem vsako podjetje podpisuje sporazum, v katerem so navedeni vsi pogoji. No vseeno. sem'dobil ob navedenem odgovoru le Ijubezniv nasmešek in (nitl ne tako slabo odigrano za neko provincialno gledališče) iskreno opravlčilo, skoraj "kesanje" zaradi tega, ker ml ne morejo odgovoriti.
Na najbolj "žgačljivo vprašanje" — koliko sredstev ste porabill za reprezentanco — tj. za prospekte, značke, reklamo, poslovna kosila, cocktaile, pogostitev slučajnih in pričakovanih poslovnih partnerjev — so odgovorili samo trije. Stroški teh treh anketiranih so se gibali od 1000.- do "prlbližno" 15000.-dinarjev. Ostali so odgovorili, "da za sedaj še ne vedo". Odgdvor sta spremljala nedolžen nasmeh in zmigovanje z rameni. Le nekaj podatkov: Povsod kamor sem prišel so me Ijubeznivo posadili na stol, poleg tega pa sem obvezno slišal še: "Kaj žellte poplti," ali pa "Pridite kasneje, pa se bova pogovorila ob kavici!"
Dobro, dobro boste dejali. Kavica kot kavica, ampak sprašujem se kai je s tistimi sendviči, obloženiml kruhki, kaj predstavlja tista gomila praznih steklenic gina, ballantinesa, konjaka, vinja-ka itd., kaj tista kosila, pa cocktaili. To so prekleto drage stva-ri.* Kdo jih plača? Gotovo ne tisti, ki jih pijejo ali ponujajo!
Pripomba: Opazill ste, da je bilo anketiranih sedem podjetlj, odgovarjalo pa jih je le šest. Zastopnik LOEWE, našega podjetja Kras-Sežana, oziroma njegov predstavnlk, je zavrnll kakršnokoli vprašanje in ni hotel dajati nobenih izjav.
Svetomir Jurcan
* V pogovoru s predstavnikom neke firme je padla tudi ta pripomba: "Poglejte, vsak visky stane 25 tisočakov, ml pa jih popijemo na dan pet, no in sedaj izračunajte..."
o
<
z
LU
o cc
<
Q
>N O
flC
o
o
cc
UJ
o o o
TRIBUNA:
TRIBUNA
Vedno znova zadevamo ob vprašanje krize marksizma. Kot marksisti se temu vprašanju niti ne moremo, niti ne smemo izmakniti, temveč ga moramo kritično osvetliti. Menimo, da postavljanje tega vprašanja v veliki meri omogoča delovanje tistih marksistov, ki zastopajo stališče, da je Marxovo teoretično delo zgotovljen sistem — torej nek dokončni sistem — ki ne prenese nobene kritike, ki kot tak vsebuje odgovore na vsa nekdan/a, sedanja in bodpča vprašanja. V nasprotju s takim gleda-njem pa vemo, da je Marx utegnil kritično analizirati le manjši del vpra-šanj, ki si jih je zastavil. če se oziramo na njegov program, ki ga najdemo npr, v predgovoru prispevka kritike "Politične ekonomije", še bolj dodelanega pa v Grundizih ali v pismu, ki ga bo Tribuna tudi objavila, iz 18. aprila 1852. Vidimo, da je obdelal le kapital, da pa so ostala fragmentarno obdelana vprašanja zemljiške lastnine, mezdnega dela, države, zunanje trgovine ter svetovnega trga. Zelo očitno se je aktualiziral ta Marxov program prav sedaj v sodobnem svetu, v fenome-nu tako imenovanega tretjega sveta, v vprašanju vloge države, predvsem v vprašanju vloge države v socializmu, torej problematike diktature proletariata, čemur je bil tudi posvečen seminar in pogovori v Cevcatu in pa vlogi neproduktivnih razredov. In končno, če vprašamo z Brechtom, bi lahko navedli Se nekatera vprašanja, ki se nam zdijo popolnoma nerešena. V kolikšni meri je odpiranje novih vprašanj v marksizmu utemeljeno znotraj sprememb odnosov sil v mednarodnem delavskem gibanju, fo je v sedanjih sprernembah, ki se konkretno nana-šajo na vlogo študentskega gibanja koncem šestdesetih let, na vlogo skrajne levice in njene kritike — lahko konkretno v Italiji — relativno neodvisnost komunističnlh partij v Zahodnl Evropi od centra, od socializma kot sistema, ki je organiziran v vzhodnlh deželah, od vplivov obujanja fašizma v svetu?
MAJER:
Postavlja se mi vprašanje, ali res lahko govorimo o krizi marksiz-ma v dobi, ko postaja socializem svetovni proces, ko je prav marksizem   odprl   človeštvu    nove   zgodovinske   možnosti   in alternative za dokončno osvoboditev človeka in njegovega dela, ko se človeštvo v najrazličnejših oblikah, na najrazličnejših delih zemeljske oble in po najrazličnejših poteh približuje socializmu. Če pojmujemo marksizem kot teorijo in prakso revolucionarnega spreminjanja sveta, kot teorijo in prakso odpiranja nove velike zgodovinske  možnosti  človeka za  njegovo resnično socialno, politično in človeško emancipacijo, potem bi zelo težko govorili, da je marksizem v krizi.  Ko govorimo o marksizmu moramo imeti pred očmi, da je marksizem dobil danes svetovno raz-sežnost, da je prav marksizem tisti, ki je že sredi 19. stoletja pokazal   nove zgodovinske  izhode,   ki   se danes v svetovnem merilu   uresničujejo.   Seveda   pa   se   uresnlčujejo   na  različne načine,   ker so  Izhodišča silno  različna,  ker so zgodovinske okoliščine,   v   katerih   se   uveljavlja   socializem   kot   svetovni proces,  zelo,  zelo  različne.  če danes  ne moremo govoriti o enem samem enotnem marksizmu, ne vidim v tem izraza krize marksizma,    ampak    prej    njegovo   žlvljjensko    moč.    Če   bi marksizem bil danes povsem enotna teorija, ne bi bil sposoben vsrkavati vase tako različnih zgodovinskih okoliščin,  ne bi bil sposoben v tako različnih zgodovinskih okoliščinah pokazati poti za realno, stvarno, zgodovonsko osvobajanje človeka, ampak bi se  spremenil  v  dogmatsko  teorijo,   ki   ne  bi  bila  sposobna odgovarjati na vprašanja današnjega časa. Menim, da je treba v marksizmu ločiti tisto, kar je v njem skupno in tisto, kar je danes v njem različno. Skupno, "eno" v marksizmu je tisto, po čemer se marksizem razlikuje od raznih reformističnih gibanj, različno, "mnogo"   v   marksizmu   pa   so   različne   zgodovinske   poti   v uresničevanju tega osnovnega izhodišča, te osnovne vizije, ki jo je človeštvu odprl marksizem. Seveda se ob tem pojavljajo tudi povsem nova vprašanja, ki se v Marksovem času niso še mogla zastavljati,  ki so bila izven  Marksovega miselnega horizonta. Marx je predpostavljal, da bo prišlo do socialistične revolucije že sredi, ali pa najkasneje konec 19. stoletja in da bo nastopila v srcu kapitalističnega sveta. Razvoj je šel drugače. Zgodovinski razvoj je ppkazal, da so se revoluclje začele prav na obrobju kapitalizma,  ne pa v osrčju  kapitalističnega sveta. Gotovo bi zmaga socializma v srcu kapitalizma silovito pospešila sociali-stične procese v vsem svetu. Danes vidimo — in s to situacijo moramo računati — da je socializem zmagal In zmaguje zaen-krat na obrobju zaostalih dežel, kar pa ne pomeni, da nimamo danes izredno močnih socialističnih procesov tudi v kapitalistič-nih   metropolah.   0  tem   vprašanju   so  tekli   pogovori   lani   v Cavcatu, na mednarodni tribuni in letos znova. Nekateri teoreti-ki,   socialisti,   komunisti,   ki   prihajajo   iz   teh  dežel,   očitajo kapitalističnemu svetu, pa tudi komunističnlm partijam v kapi-talistlčnih   metropolah   in  v  določeni   meri  tudi   nam,   da  ne razumemo   prav   množičnost-i    in    problematlke   soclalističnih gibanj v tretjem svetu, da delavski razred v kapitalističnih deže-lah  uživa privilegije kapitalističnega sveta, da pravzaprav par-tičipira na delu presežne vrednosti, ki jo je kapitalizem izvlekel iz kolonialnih dežel, da zaradi tega postaja nerevolucionaren in da so center revolucije danes nekdanje kolonialne dežele, dežele tretjega sveta, da so to množice v arabskem svetu, v Afrikl, na Kitajskem itd. Vendar se mi zdi, da podcenjujejo, kaj bi pomeni-la zmaga socializma v srcu kapitalističnih dežel tudi za pospe-šitev socialističnega razvoja v nerazvitih deželah.
Ponovno postavljamo vprašanje odpiranja novih vprašanj oziroma, v koliko je to odpiranje utemeljeno s spremembami odnosov sil v mednarodnem delavskem gibanju? Predvsem smo navedli vlogo študentskega gibanja, vlogo skrajne levice, relativno neodvisnost zahodnih komunističnih partij in obujanje fašizma? DEBENJAK:
Najprej bi poskusil odgovoriti na vprašanje s tem, da ga kritizi-ram. Stvar je v tem, da je osnovna pomanjkljivost prenekaterega razpravljanja o marksizmu ta, da se postavlja vprašanje kvanti-tativne nezadostnosti marksizma in kvantitativnega pomanjkanja odgovorov. češ, v marksizmu bi bilo potrebno dati, poleg že rešenih vprašanj, še odgovor na nerešena vprašanja, poleg tega kar že vemo, "še" pojasniti tretji svet, državo, neproduktivne razrede, skrajno levico, študentsko gibanje, evrokomunizem in novi fašizem. Ne gre za to, da je treba "še to" pojasniti ampak, da je treba pojasniti celoto, skratka treba je tisto, kar je Marx naredil za svoj čas, narediti za naš čas, izhajajoč iz Marxove metode. Marx in Engels sta se tako preklemansko trudila razu-meti svoj čas, razumeti vsa gibanja tega časa, jih zajeti v celoto in je zanju bil osnovni kriterij tudi kriterij odnosa do gibanj v Indiji, do dogajanj v Indiji, do dogajanja v centralni Aziji, do Ijubeznivosti generala Kaufmanna v ruskem osvajanju centralne Ažije ipd., vse to je bilo v enem temeljnem konceptu in v kontekstu tiste njune revolucionarne tebrije, ki je govorila tudi o kapitalizmu v Angliji v tem središču, v tem "demiurgu meščan-skega kozmosa". V Angliji je kapitalističnh svet imel za tisti trenutek svojo doseženo resnico, se pravi najbolj razvito formo, ampak vse prej našteto dogajanje je spadalo v ta isti kontekst in tudi celotna revolucionarna strategija je slonela na celovitem videnju vsega tega. Tako tudi danes ni naša naloga, da bi dodajali k rešenemu vprašanju še nekaj drugega, temveč gre za to, da to celoto zajemamo izhajajoč iz Marxove metode oz. iz treh esencialnih točk Marxove misli, katerih ena je dialektično mišljenje, druga je historično dialektični aspekt spreminjanja realnosti in tretje vprašanje subjekta, ki to realnost spreminja, edinega dejanskega hištorrčnega subjekta revolucionarne spremembe, proletariata. In to so tiste trl točke, po katerih lahko tudi dejansko merimo kaj je marksistično in kaj ni marksistično. Ža analizo našega trerrutka pa lahko v tejle bežni debati kajpak samo navržemo nekaj vprašanj in nekatere aspekte. Pa tudi sicer se marksistična analiza pretežno razvija prav v podobi "aspektov", pri čemer je v vsakem aspektu nujno vsebovana celota — med drugim tudi kot metoda. Tudi sam Marx, v tem se z vprašanjem strinjam, ni izpeljal do konca niti svojega šestdelnega programa kritike politične ekonomije; toda v vsakem od delov, ki ga je napisal, je vendarle navzoča celota, vsak je podan kot aspekt celote. Ce preidem na vprašanja, ki jih naštevate: naj se lotim kateregakoli od njih, vedno bomo morali v odgovoru začeti s tem, kaj je temeljna realnost zadnjega dobrega desetletja (1966—77) — in videli bomo, da je to totaina krlza kapitalizma. Mi to krizo bolje opazujemo, ker jo gledamo iz dežele, ki je izvedla svojo revolucijo in jo zato kriza zadeva predvsem kot ekonomška kriza, ki je zajela svetovni trg. V permanentni krizi pa je prav najrazvitejši svet, in ta kriza traja že celih deset let, ne ponehava, temveč je vsak dan ostrejša. Ni ga zelišča, ki bi zraslo proti tej krizi. Dejstvo nastanka in obstoja te krize je izziv in temeljni izziv marksističnih teorij. V sklopu te krize se postavljajo vsa našteta vprašanja. Vemo, da se je poznokapitalistična stabilnost kot urok polastila zavesti. Intelek-tualci so preprosto verjeli, da se je treba odpovedati marksi-stični teoriji zato, ker je tisto, proti čemer je marksistična teorija naperjena — kapitalistična družba, ostala trdna, neomajna, navidezno vse močtiejša. Situacija ustreza tisti, ki jo Marx slika v 18. brumairu, ko govori o proletarskih revolucijah, ki so vrgle svojega nasprotnika ob tla, kot da samo zato, da se bo iz zemlje napil novih sil, pa še močnejši vstal proti njim. Pokazalo pa se je, da je ta kolos na ločenih nogah in da pada v prah. Od tega trenutka pa se začenja npr. vprašanje študentskega gibanja, vprašanje, ki ga kaže pogledati v tem širšem kontekstu. Kdaj, kako in zakaj se pojavi študentsko gibanje? Naj se omejim tu predvsem na študentsko gibanje in skrajno levico. Na kakšen način se v zgodovini najprej pokaže družbena kriza? Pokaže se kot nejasna zavset, kot vznemirjena, iz tira vržena zavest, nekako po načelu "ne vem, kaj hočem, ampak tisto, kar hočem, mora biti takoj." To stanje duha prepoznamo v prvi fazi študentskega vrenja v zahodni Evropi v letih 67. in 68. Cel kup hotenj, ampak brez teoretske analize, ki bi pokazala, glej tole je tisto, zakaj in proti čemu smo; slutnja, da je kapitalistični sistem tisti, ki ogro-ža. Moja ocena je, da študentsko gibanje ni moglo dozoreti; oko-liščine, ki so mu pihale v obraz, so bile premočne. In zato je v kasnejši dobi, ko je bilo na tem, da dozori, doživelo strahoten udarec. Spomnimo se, kaj se zgodi. V letih 67. in 68. se naberejo veliki revolucionarni potenciali, ki silijo, da bi preko normalnega procesa dozorevanja prešli iz te nejasne zavesti v potenciale marksističnega mišljenja in delavskega gibanja. Vendar je velik del tega protesta zašel na stransko pot. Kaj se je zgodilo? Spomnimo se, kako se je začelo s tem marksrstičnim iskanjem interferirati neko drugo, anarhistično, obnavljanje anarhističnih tez. V to negotovo atmosfero, ki jo Kardelj analizira kot rezultat spremembe položaja in.vloge inteligence v svetu, so prišle kot naročeno dobro lansirane anarhistične parole,  ki so
na eni strani najedale to iskanje marksizma. Na drugi strani pa je nastopila ideja o subkulturi, zlasti o subkulturi drog. Ni treba biti zelo jasnoviden, da bi človek videl, katera je bila tista tajna služba, ki je v Indokini gojila opijska polja in kdo je bil tisti, kl je masovni import drog v Evropo in Ameriko financiral in od njega imel dobiček. To ni nobeno naključje. To je preprosto stvar, ki je sicer ne moreš dokazati, ampak stvari, ki jih ne moreš dokazati, zato niso manj resnične. In na koncu, ko je to študentsko in mladinsko gibanje že dokaj načeto, prideš še z intelektualno drogo — z religijo kot opijem, tisto religijo, ki je tako popolnoma opij, da bolj biti ne more. Azijska mistika Jezus people itd. vse to je spretno lansirano v mlado generacijo, ki išče. Podtakneš ji telesna in duhovna mamila, daš ji na videz nekaj, kar odpira nove svetove. Duhovni in telesni opij odpira nove svetove, daje Ijudem iluzorično cvetje na okovih. In rezultat je seveda ta, da se blokira velik del kritičnih potencialov in da se jim zapre pot k delavskemu gibanju, kjer je njihovo mosto.
TRIBUNA:
Mogoče bi nam še tole razjasnili. Nakazali ste blokado oz. odpor v samem študentskem gibanju, zaradi česar ni prišlo do združitve z delavskim gibanjem. To se je manifestiralo predvsem v anarhizmu in subkulturi drog. Ali bi nam lahko glede na Leninovo analizo v knjigi "Levičarstvo — otroška bolezen komunizma", kjer opredeljuje anarhi zem tudi kot posledico oportunizma vodilnih sil proletariata, analizirali študentski anarhizem v luči odpora oz. oportunizma tradicionalnlh delavskih partij na zahodu in povsod po svetu?
DEBENJAK:
To je nadaljnje vprašanje. V Franciji je bila to ena od zadnjih napak, ki si jih je komunistična partija še lahko dovolila. Iz tega se je francoska partija veliko naučila: iz te svoje premajhne spo-sobnosti, da bi v letu 68. odigrala vlogo katalizatorja procesov in pritegnila te potenciale na svojo stran, čeprav jih je precejšnji del vendarle pritegnila in se je kasneje, potem, ko je korigirala svojo taktiko, dejansko strnil okrog nje velik del teh potencialov. Konec koncev moč levice danes v Franciji izhaja prav iz preocene situacije. Za nas je morda zanimivejše vprašanje Italije, ki po eni strani kaže navidez večje perspektive, po drugi pa v sebi skriva večje nevarnosti. Kaj se dogaja sedaj v Italiji? Zakaj je tu itali-janska komuuistična partija soočena z neko ekstremno levico, torej partija, ki sicer z zelo velikim strateškim posluhom rešuje svoja vprašanja? Zakaj se je to nenadoma zgodilo tukaj? Tu obstaja gotovo tuje rovarjenje in najbrž zelo, zelo mnogovrstno rovarjenje ...
MAJER:
To rovarjenje poskuša levico približati desnici, ker je skrajna levica zelo blizu desnici in jo je treba samo malo potisniti v to smer.
DEBENJAK:
V tem rovarjenju je množica interesov. Toda poleg tega je tu še ena dimenzija. Kriza kapitalizma je grozotno zadela Italijo. Začne se s tem, da je bila vsa italijanska industrija zgrajena na nafti. Podražitev nafte, kateri je med drugim p/ipomogla tudi ameriška ekonomska strategija, naperjena proti lastnim zaveznikom, je italijansko gospodarstvo spravila v skrajno neugoden položaj. Narasla je velikanska armada brezposelnih; ob njej je tudi prikrita brezposelnost, ki se skriva v armadi študirajočih, mladih Ijudi, ki študirajo na univerzi zato, da niso v statistiki nezapo-slenih in da bodo potem, ko bodo končali, če bodo kdaj končali, prav tako pomnožili vrsto brezposelnih. Sedaj je v tej situaciji nastalo nekaj, kar nevarno in grozljivo spominja na eno od komponent Nemčije pred letom 1933. Tu stoji na eni strani delavski razred, zaposlen, na delu, na drugi strani stoji armada brezposelnih. Delavski razred in armada brezposelnih sta si v Nemčiji stala nasproti kot konfrontirani sovražni armadi. In iz tega je fašizem potegnil svoio veliko priložnost, zakaj obe delav-ski stranki v Nemčiji (tako KPD kot SPD) sta se naravno, razumljivo orientirali in predvsem gledali na delavski razred zaposlenih. Na tisti del, ki je bil nezaposlen zaradi krize kapitalizma nista gledali preprosto zato, ker bi skrb zanj pome-nila, da se zaradi zmanjšanja števila delovnih mest zmanjšuje še tisti pičli življenjski standard tistega dela, ki je zaposlen.
Ogrožaš tistega, ki je zaposlen s tem, ko bi želel zaposliti ne-zaposlenega. To je bila tedaj objektivna situacija, ki je potem pahnila del nezaposlenih, zlasti pa brezposelne deklasirane elemente, torej vse, kar je bilo deklasiranega, kar ni tradicional-no pripadalo delavskemu razredu, kar je bilo nekoliko lum-penproletarskega, ves deklasirani malomeščanski element, ki je bil zdaj proletariziran, v roke fašizmu in desnici, naprej prek psevdolevega fašizma bratov Strasserjev in potem preko tega še v roke nacistični demagogiji nasploh.
MAJER:
K temu je veliko pripomogla soclalno demokratska doktrina, ki je pravzaprav sprejemala to situacijo. Revolucionarna stranka bi se predvsem oprla na ta najbolj revolucionaren in krltičen poten-cial.
TRIBUNA:
Tukaj br lahko postavili kritično vprašanje italijanski komunistični partiji, da ne zapade v isto napako kot socialna demokracija?
DEBENJAK:
Tu je KP naredila svojo veliko napako, jo je že. Ima verjetno, upajmo, še zgodovinsko možnost, da jo popravi. Da je šlo za veliko napako, se je videlo po tem, da je nenadoma nastal na ultralevici velikahski poligon, ne kakšna majhna grupica, ki bi jo lahko zlahka demokratično obravnavala s kritično distanco, tako kot je prej obravnavala svoj izstopivši Ifevi rob (II Manifesto, Lotta continua). To ni bi.lo. masivno gibanje. Tukaj pa nenadoma desettisoči, stotisoči Ijudi! In kaj to pomeni, da je treba razmi-sliti element, kako pravzaprav tistega, ki ga je družba udarila zgrabiti in ga potegniti v stragegijo delavskega gibanja. Če se delavskemu gibanju posreči, da ta potencial potegne vase, potem je dobil bitko. če ne, potem se pojavi neka amorfna jeva scena, ki sama za sebe ne ve, kaj bi hotela in v tej scenl se potem gibljejo tudi fašisti z levo frazo, za njimi pa pridejo pravi fašisti, tisti brez leve fraze. To je nevarnost te situacije. Ta situacija, kar se fašizma tiče, v Italiji ni manj nevarna, kot je bila takrat, ko so grozili fašistični puči itn., ampak bolj, ter terja naglega spoznanja in ukrepanje Kalijanskih komunistov in kot kaže so do tega spoznanja zdaj prišli.
(S tem smo demonstrirali nekaj aspektov marksistične analize — od elementov metode do refleksije zgodovine delavskega gibanja).
MAJER:
Dejansko nismo dovolj informirani o tem, kaj se tam pravzaprav dogaja. Glede odnosa KPI do levice pa lahko rečemo, da meče to določeno luč tudi na sam evrokomunizem in na sam koncept evrokomunizma, kar pomeni, da se ne moremo v celoti identi-ficirati z evrokomunizmom, ne da bi videli tudi precejšnje notra-nje razpoke in protislovja, pa tudi objektivne težave, s katerimi se srečuje.
TRIBUNA:
To vprašanje se nekako navezuje na prvo. Hkrati, ko se postavlja vpra-šanje krize marksizma, pa opažamo v zadnjem času, ne samo v teorijskem dogajanju, obujanju Interesa za marksizem, temveč tudi premike k marksizmu in v marksizem. Kako ocenjujete izjasnitev tim. poststrukturalistov za marksizem oz. poskuse dopolnjevanja marksizma in psihoanalize in odmeve pri nas?
Preusmerjanje ameriških družboslovcev k marksizmu oz. ameriški marksizem sploh, nadalje delo mlajših nemških marksistov, ki po-stavljajo v ospredje oz. v središče problemov kritike politične ekonomije in s tem Marxove metode. Kako je z marksizmom v vzhodni Evropi?
MAJER:
V sodobnem strukturalizmu dejansko srečujemo tok, kl bf ga lahko z določenimi pomisleki imenovali marksističnega. Tu mislim predvsem na Althusserja in njegovo šolo, dalje na tim. teorijo označevalne prakse, ki se deloma tudi veže na Althusser-ja ter še na dolgovrsto mlajših strukturalistov, ki se imenujejo tudi    poststrukturalisti.    Mislim,    da   to    ni    nič    slučajnega.
Marksizem danes tako močno vpliva na sodobno meščansko misel, družbeno in filozofsko, da skoraj ni mogoče najti več smeri, ki ne bi bila tako ali drugače aficirana z marksizmom. Tu mislim predvsem na naprednejša miselna gibanja v okviru sodobnega meščanskega sveta. Gre pa v tem delu strukturaliz-ma za dvoje: za poskus, ki ga je po mojem mnenju treba oceniti pozitivno, za poskus, kako premagati tisto krizo v marksistični filozofiji, ki ima svoje korenine v Stalinovem diamatu. Althusser in njegova šola je poskušala tu napraviti korak naprej, zlasti v vprašanju pojmovanja materialistične dialektike. Seveda pa je po mojem mnenju zelo problematično, koliko imamo lahko ta Althusserov poskus za zadovoljiv in uspel. V bistvu gre tu za nekakšno podgraditev materialistične dialektike s psihoanalizo in semiotiko, ozjroma lingvistično fiiozofijo. Althusser in njegova šola, isto velja tudi za teorijo označevalne prakse, zamenjuje klasične kategorije materialistične dialektike, kot so npr. negacije, negacije negacij, prehod kvantitete v kvaliteto ipd. s psihoanalitično semiotičnimi kategorijami npr. s kategorijo premeščanja, zgostitve, eksplozijo, naddeterminiranostjo itd. Danes je morda še prezgodaj za to, da bi lahko v celoti ocenili, v kolikšni meri odpira ta poskus resnično nove možnosti v razvoju materialistične dialektike, v koliko pa materialistično dialektiko vrača na predheglovsko raven, ki je v Heglovi, zlasti pa v Marxovi in Leninovi dialektiki, dejansko že presežena. V zvezi s tem se mi postavlja vprašanje, all je sam termin teorija označevalne prakse res tako zelo sprejemljiv, kot se nekaterim pri nas dozdeva? Mislim, da marksizem ni zgolj označevalna praksa, da to ni samo praksa označevanja. Če bi bil marksizem
samo praksa označevanja, torej samo semiotična, jezikovna praksa, potem bi marksizem bil ena izmed sodobnih meščanških teorij. To bi bil v najboljšem primeru nazirajoči materializem v Marxovem pomenu besede. Marksizem je revolucionarna praksa, to je praksa revolucionarnega, stvarnega, zgodovinskega spremi-njanja sodobnega sveta v njegovih ekonomskih in političnih temeljih. To ni samo spreminjanje označevalne prakse. Zato se mi zdi ta termin preozek, zavajajoč, enostranski. S tem nočem reči, da ta teorija ne prinaša nič novega, da bi jo bilo treba v celoti zavreči. Naj pokaže česa je zmožna, do kakšnih rezultatov bo prišla s svojimi konkretnimi raziskavami, s svojimi argumen-tacijami. Druga stvar je seveda, če nastopa nekoliko nestrpno in to se vidi v zadnji števllki "Problemov", kjer imamo precejšnjo konfuzijo. Na notranji strani platnic npr. beremo, da je teorija označevalna praksa dialektični materializem, brez kakršnihkoli Ijubeznivih ali neljubeznivih dodatkov. Na zadnji stranl pa beremo, da je teorija označevalne prakse strukturalizem", zato da bo jasno tudi govedom, ki jim je treba vsako stvar razložiti v znanih terminih. Na enem prejšnjih ovitkov pa smo brali, da je strukturalizem sploh samo nekakšna "fantazma kritikov", mislim, da je to pubertetniška nestrpnost, ki pa ne odpira veliko možnosti za stvarno, argumentirano razpravljanje o možnih dometih te teorije, kar bi bilo potrebno, temveč tako diskusijo prej zapira \n onemogoča. Morda je to samo spodrsfjaj, ki mu ni treba dajaU posebnega pomena, vendarle pa kaže na ponavljanje situacije, kakršnih smo v Sloveniji imeli že veliko, namreč da se pri nas povzamejo teorije, ki nastajajo drugod, da se te teorije potem zelo agresivno branijo kot najnovejše in najustvarjalnejše razvijanje marksistične filozoflje in marksizma sploh, čeprav se kasneje dostikrat izkaže, da stvar ni bila ravno taka. Nič ni slabega v tem, če prihajajo te teorije v naš prostor, če poskuša-mo te teorije tudi razvijati naprej in jlh konkretno uporabljati na določe.nem področju, vendar se mi zdi to premalo, menim, da bi morali od teh teorij misliti dalje. Naše družbeno izkustvo, to kar delamo v Ju.goslaviji — tu ne mislim na vsakodnevno politično pragmatiko in empirijo, ampak na nove zgodovinske možnosti, ki jih odpira naša samoupravna pot v socializem, nas obvezuje, da tudi v filozoriji skušamo in moramo iti dalje do tega, do česar so prišli teoretiki, ki imajo pred očmi družbeno izkustvo v deželah, ki se še niso soočile v svoji konkretni družbeni praksi s problematiko, kakršno moramo mi danes reševati in to ne samo v mlšljenju, ampak v spremlnjanju stvarnlh družbenlh odnosov. Zdi se mi, da premalo izkoriščamo to svoio zgodovinsko pred-
nost, da smo premalo samozavestni, da premalo razmišljamo o tistih velikih možnostih, ki nam jih daje ta nova zgodovinska razsežnost — samoupravljanje v Jugoslaviji — tudi za reševanje filozofskih vprašanj, filozofske problematike. V tem pogledu bi morali biti pogumnejši, ustvarjalnejši, bolj prodorni. Vendar teh možnosti ne bomo videli, in še manj uresničili, če bomo samo tekali za teorijami, ki nastajajo zunaj in videli svojo nalogo samo v tem, da te teorije presajamo v naš prostor, kar je pod ravnijo naših današnjih zgodovinskih možnosti.
TRIBUNA
Mogoče bi še kaj dodali o nemških marksistih? DEBENJAK.
Mislim, da je Evropo, gledano v celoti, zajel proces renesanse marksizma. Dejstvo, da se drugi tokovi obračajo in orientirajo k marksizmu in da še podgrajujejo z marksizmom, je še dodatna spremljava tej renesansi. Prav tako jih imamo tudi že v miselnih tokovih, ne le v strategiji sodobnega kapitalizma, nasprotne tendence. O tem priča s svojim obstojem in propagandno navzočnostjo francoska tim. "nouvelle philosophie". V njej gre za cenen udar proti marksizmu sploh, ki ga intelektualni agenti CIA Ijubeznivo pozdravljajo, češ, sedaj pa so levičarji tisti, ki so začeli kritizirati Marxa, torej smo prišli do prave točke. Ljudje, ki so v vrenju pariškega maja 68, igrali bolj all manj epizodne vloge, sedaj svoje cenene kritike Marxa zelo drago prodajajo. Kar zadeva renesanso marksizma, je ta tako zaskrbljujoč pojav za sile starega red,a v Evropi, da v Nemčlji reagirajo na pojav-Ijanje marksistične analize naravnost histerično. Kljub politiki prepovedi opravljanja poklica vsem marskistom, pa je v Nemčiji njihovo število v porastu, in to toliko, da so kot taki postali nevarni, da jih združena fronta od socialne demokraclje pa na desno skuša postaviti izven zakona. Res je, da ni vse zlato, kar ti pišejo, vendar če gledamo samo nekatera taka glasila recimo "Das Argument", je v njih vsebovana marsikatera dobrfi analiza. Isto lahko trdimo za t. i. "Proklo" ali "Probleme des Klassen-kamfs" oziroma za krog Ijudi okoli revije "Die Altemative", ki se ukvarja s problemi kulture, književnosti. Da so ti nemški marksisti res pomembni oziroma, da imajo njihove anallze neko težo, kažejo odmevi recimo na Altvaterjevo kritiko znane ideje o zgodovinskem kompromisu, za katero pravijo vidni člani KPI, da je to ena redkih ocen, ki jih je treba vzeti skrajno resno. Mislim, da se tukaj nekaj dogaja, da je po času, ko je bil marksizem intelektualna moda, sedaj prišlo preprosto do tega, da je postal podlaga resnemu teoretičnemu delu.
TRIBUNA:
Do sedaj smo govorili več ali manj o dogajan/ih v Evropi in svetu in bi bilo zelo zanimivo, če bi prišli na same probleme v Jugoslaviji. Na/prej bi bilo zanimivo postaviti tem&ljna izhodišča, torej vprašanje jugoslo-vanske družbene dejanskosti, karakterja konkretne zgodovinske struk-ture. To družbeno dejanskost bi lahko in lahko označujemo, Če si pri tem pomagamo z Marxom, kot prBhodno družbo, ki se šele poraja iz kapitalistične, ki se je torej v vseh pogledih ekonomsko, moralno duhovno še drže materina znamenja stare družbe. Marksistična analiza bi morala pokazati kje, kaj in kako so ta materina znamenja, Še toliko bolj kje je treba kapitalistično družbo šele razviti in vprašanje, kl se tukaj zastavlja je: se vam ne zdl, da namesto tega vse prepogosto površno in poenostavljajoče, s tem pa hkrati mistificirajoče, govorimo že kar o socialistični družbi. če bi vprašali v nekih Manovih koordi-natah, zakaj govorjmo vedno bolj o socialistlčni družbi in ne o komu-nistični? Rekel bi, da to ni brez pomena. Torej tvegamo očitek idealizma in postavljamo tezo, da so jugoslovanski fifozofl svet samo različno spremlnjali, da pa gre sedaj tudi za to, da ga interpretlramo. Pri tem postavljamo v osnovi isto zahtevo, kl jo je postavil Kardelj v nedavnem intervjuju za Rinascito in povdaril potrebo marksistične anafize, da citiram: "gibanja razvoja socialistične drutbe, analize In njenih protislovij in konfliktov", ko pravi: "glavna odločujoča zgodovin-ska tema marksizma je za vprašanje soclalistične prakse in njenega nadaljnjega razvoja." Če taka zastavitev problema za italijanske komu-niste nl izredno zanimiva, je za nas življenfskega pomena. Hkratf moramo skupaj s tov. Kardeljem ugotavljati, da /e marksizem v tem pogledu na žalost pr&več pod vplivom pragmatično pojmovanih intere-sov socialistične prakse in posledlca takšnega stanja se ne kažejo samo v kvaliteti opravljenih tovrstnih marksističnih analiz, temveč nlč manj v odsotnosti takšnih marksističnlh analiz. Moralistlčno obtože-vanje teh, ki se ne upajo, nič ne pomaga. Prl tem se nam polaže/o ne-katera protislovja in konflikti naše družbene dejanskosti in kot marksistl jih ne smemo spregledati ali celo zata/evati harmonije, kjer /e ni, temveč /e kritično reflektirati. Med markslzmom kot zastopnfkom propagandistlčnih, kratkoročnih misfi in dofgoročnih Interesov soclalistične prakse, med praktično spodbudo marksistične misli In praktičnih zaviranj tega napredka. Med potrebnostjo in nujnostjo markslstične anallze, kl razkriva druibeno dejanskost ter večjo ceno tistega marksizma, ki zgolj ponavlja, klasificira in utrjvje predstave o tej dejanskosti, med praktičnim podcenjevanjem teorije in teoretičnim neupoštevanjem prakse. In še dodatno tam, kjer se samo prikazuje kot teoretično podcenjevanje prakse ter končno v našl tezi inplicirano zahtevo po refilozifikaciji marksizma ter udejanjenjem filozofije. Kako oledate na te probleme?
MA|ER :
Pri nas dejansko obstaja nasprotje med ustvarjalno in zelo uspešno uporabo marksizma pri spreminjanju globalnih družbenih odnosov v Jugoslaviji in med njegovo uporabo na ožjem teoretičnem, zlasti filozofskem področju. Mislim, da se zveza komunistov od mnogih drugih partij odlikuje po tem, da zelo avtohtono,- izvirno in samostojno uporablja marksistično teorijo v naši specifični jugoslovanski praksi. V tem je največja vrednost in pomen Titove in Kardeljeve osebnosti, pa tudi Kidriča, Bakariča in drugih velikih revolucionarjev. Tu je jugo-slovanska komunistična partija in zveza komunistov v resnici dala izredno dragocen prispevek k svetovni marksistični teoriji. Druga stran tega nasprotja pa se kaže v tem, da je marksistična teorija zaostajala in mislim, da še danes zaostaja na področju teorije umetnosti, estetike, teorije kulture, itd. Tu naša teoretična misel ni .izkoristila vseh svojih možnosti, vseh svojih potencialov. Tu ni bilo potrebno napraviti veliko, da bi to, kar smo zamudili in kar še vedno zamujamo, dohiteli. V tem pogle-du lahko govorimo o določeni krizi marksizma pri nas.
TRIBUNA:
Še vedno smo pod vtisom, da tako reCemo, političnega obračuna s tisto "strujo jugoslovanskega marksizma", ki jo je v navadi imenovati "antropološko", "abstraktno humanistično", ali pa nanjo prilepiti še bolj odbijajočo etiketo "praksisovstva" ipd. Morda je čas, da se k tej zadevi končno tudi javno in odkrito marksistično pristopi. Vemo, da so najboljši predstavniki te "struje" veliko prispevali, ne samo k napredku jugoslovanskega marksizma, temveč da so le-temu tudi priborili mesto in priznanje v svetovno-zgodovinskem dogajanju. Hkrati pa /e jasna zgodovinskost tega marksizma tudi kot vključenost v določeno obdobje prakse in teorije jugoslovanskega socialističnega in svetovnega delav-skega gibanja. Še z drugimi besedami: "avtentični Marx" je bil pred-vsem avtentično zgodovinsko interpretirani Marx. Od časa razcveta tega marksizma pa so se družbene razmere doma in v svetu tako spremenile, da za teoretičen spopad z njimi njegov kategorialni aparat ni več zadostoval, niti ustrezal. Kolikor pa se /e pri njem vztrajalo, smo mne-nja, da je politični obračun samo prekril teoretični zlom tega marksiz-ma, s tem pa hkrati zakril potrebo marksističnega spoprijemanja z njim. Istočasno je bila z druge strani teoretična marksistična analiza tega marksizma vsaj delno hromljena s tveganjem, da v dani družbeni konstalaciji začne delovati kot zgolj politična.
MAJER:
2e pred leti sem zapisal, ko se je ta krog začel formirati (deset do petnajst let nazaj), da samoupravnemu liku socializma ne more ustrezati dogmatski, staltnistično-pozitivistični lik marksi-stične filozofije, da je treba napraviti tu enak ustvarjalni prodor, kot ga je ZK napravila pri spreminjanju globalnih družbenih odnosov. Poglavitno pomanjkljivost te grupe vidimv tem, da ni bila dovolj pozorna do tega, da bi teoretično premislila velike zgodovinske možnosti, ki jih je odprl samoupravni socializem, da se je zaradi tega prehitro znašla na pozicijah intelektuali-stične opozicije, kar se je to v teoriji pokazalo kot bolj ali manj eklektično povezovanje marksizma z raznimi smermi sodobne meščanske filozoftje, v enem centru z eksistencializmom, heideggerjanstvom, v drugem centru s sodobnim pozitivizmom itd., kar je pod možnostmi in pod ravnijo izvirne marksistične filozofske misli, čeprav je bil njihov namen, da izvirno filozofsko misel obnovijo v vsej njeni razsežnosti in globini. 2al rezultati niso takšni, kot bi bilo pričakovati, ker jim je ušla izpred oči prav ta naloga, namreč misliti marksizem in sodobno situacijo v luči izredno bogatega družbeno političnega izkustva, skozi katerega je Šla 7KJ, skozi katero gre socializem kot svetovni proces. Nekatere marksistične smeri na Zahodu so skušale v luči svojega izkustva tako misliti in so zato prišle do določenih rezultatov. Mislim, da ta naloga še vedno ostaja glavna naloga naše filozofske misli današnjem trenutku. Vendar je bila, kar zadeva to skupino, doslej izvršena le politična ocena. Nimamo pa še dovolj argumentirane teoretične ocene, ki bi ločila, kaj je v vsem toku bilo pozitivnega, konstruktivnega, teoretično pomembnega, od česar ne bi smeli iti nazaj, v čem pa so poglavitne teoretične pomanjkljivostl cele struje. Cisto filozof-sko je ena njenih glavnih pomanjkljivosti ta, da je marksizem prevečr zožila na eno samo dimenzijo marksizma, na njeno humanistično antropološko dimenzijo, zanemarila pa druge prav tako pomembne strani marksizma, filozofsko in teoretično, kot je naprimer razvijanje materialistične dialektike, česar so se na zahodu že lotili. Pri nas pa je ta usmeritev (Praxis) privedla do tega, da se je vsa ta problematika postavMa nekako izven marksizma, kot da je vsako ukvarjanje s to problematiko stalini-stični dogmatizem. Poleg tega je ostalo popolnoma nerešeno ne samo vprašanje dialektike, ampak tudi samega materializma itd.
Mislim, da bi bilo treba na tej ravni začeti diskusijo s to kon-cepcijo marksizma, ki so jo razvijali v precejš.iji meri v dobri veri, da pomagajo marksizmu izkopati se iz dogmatskega, stalinističnega stanja, zašli pa so v drugo skrajnost, ki se je pokazala tudi politično vprašljiva, ker je nepravilno ocenila politično stanje pri nas. Preveč pozornosti je posvečala nekaterim spremljajočlm, negativnim pojavom v naši družbi, jih preveč posplošila, prezrla pa tiste globoke in daljnosežne zgodovinske spremembe, ki so nastajale že v tistem času In ki
jih danes priznavajo vse napredne sile v svetu. Mislim, da je treba, tako kcrt do vsake druge sodobne koncepcije, imeti diferenciran pristop. Nestrpnost ni koristna v nobeni smeri. Stvari moramo videti objektivno, šele potem lahko gremo od nekega stanja naprej in presežemo situacijo, ki se je pokazala kot neproduktivna in nekoristna.
DEBENJAK;
Kaj je pravzaprav marksizem v Jugoslaviji? Ko- govorimo o svetovnem prispevku jugoslovanskega marksizma, so tukaj trije veliki prispevki. Prvo je spoznanje o samoupravljanju, drugo je spoznanje o socializmu kot svetovnem procesu, tretje pa je spoznanje o socializmu s človeškim obličjem, socialističnem humanizmu, ki je vezan na samoupravljanje in ki je formiran kot zahteva po socializrnu zdaj in tu, ne pa prelaganje razrešitve v svojo prihodnost. če od teh velikih prispevkov gremo na vprašanje, kaj je filozofska misel in all je to razdelala ali ne, je resnično spoznanje, ki ga je pravkar formiral Majer, da je ostala pri tem na pol poti. V kritiki dogmatskega mišljenja je eden od tokov te filozofije posegel k pozitivizmu. Impresionirala ga je znanstvenost, razdelana" znanstvena metodologija in je delal sintetični spoj marksizma s pozitivizmom. Kmalu se je po-kazala meja. Drugi tok je poudarjal humanistično kom-ponentb oz. posamežnika, pogledal v meščansko misel, v eksistencializem, kjer je ta posameznik v.centru, in spet naredil sintetičen spoj. Na koncu, ko pogledamo, kako se razvija iz enega in drugega toka grupa okrog Praxisa vidimo, da si kmalu pozitivistično krilo izposoja pri eksistencialističnem in priha}a do kontaminacij enega in drugega toka; kot nesporno nujna se izkazuje humanistična komponenta. Ampak ta humanistična komponenta je bila tu razvita z razbijanjem Marxove dialektične sinteze nujnosti in svobode. V čem je upravičenost ontologizma proti antropologizmu, ko mu je slednji ves čas nasprotoval? Ontologistično mišljenje je imelo v eni stvari ves čas prav in je opozarjalo na zgodovinsko nujnost, spet ravno tako enooko, kot je bilo ono drugo. Bila sta si komplementarna: eden slep na levo, drugi na desno oko. Ena stran govori o zgodovinski nujno-sti, objektivnih procesih, ki tečejo, druga stran pa poudarja "človek je bitje svobode", na eni strani samo zgodovinsko ugotovljivi procesi, na drugi strani pa človek, za katerega ne veš več ali je posameznik ali družbeno bitje, ki čedalje bolj dobi-va začetnico veliki č. V bistvu pa se dogaja isto, kar se je zgodilo v hegelski šoli, ko se je razbila Heglova sinteza med spinozizmom in figtejanstvom. Skratka, oba elementa sta pozabljala na to, kako je sploh treba priti do sinteze, ki bi ustrezala tisti družbeno obstoječi sintezi.
MAJER:
Takšna sinteza bi bila še kako potrebna, da bi z njo premagovali politični pragmatizem. In zaradi tega taka filozofija ne more vršiti svoje zgodovinske naloge ...
DEBENJAK:
Niti v svoji ontološki varianti, še manj pa seveda v svoji fihtejanski varianti. Zakaj v svoji fihtejanski varianti se spreminja marksizem v kasnejšem razvoju v frazo. Poglejmo kaj je bilo v imenu družbene kritike dano kot konkretna analiza jugoslovan-ske družbe. Prišlo je do ideje, da morata v vsaki družbi eksistirati buržoazija in proletariat, torej tudi v jugoslovanski družbi. To je bil formalnologični sklep, ki bi ga bili veseli kot šolskega primera formalne logike, ki pa nima realno družbeno analizo neobene zveze. če kaj prinaša socialistična revolucija, prinaša ravno negacijo te antiteze buržoazije in proletariata. Ko proletariat izvrši socialistično revolucijo, spremenl tudi sam sebe in je situacija bistveno drugačna. Lahko se pojavljajo v protislovjih elementi despotije produkcijskega procesa proti neposrednemu producentu v subjektivni podobi tehnokrata itd. To tendenco so nekateri preprosto prepleskali v en sklop in ga imenovali buržoazija. To pa je miselni salto-mortale, ki si ga resna misel ne more dovoliti, pa se je kljub temu ravno to zgodilo. Formalno logično bi temu rekli; da ni šlo za resno misel. Nemogoče je razglaslti za ves marksizem nekaj, kar je le polovica marksizma obrnjena proti drugi polovici. Kot je seveda nemogoče ono drugo polovlco: zgodovinska nujnost itd., razglasiti za ves marksizem, ker to enostavno ni. Marksizem je dialektični spoj enega in drugega. Svoboda temelji na nujnosti, svoboda ni proti nujnostl.
TRIBUNA
Kje so vzroki, da je prišlo do razpada v tej (ilozofski misli? DEBENJAK:
To je tisto, kar se poraja v mnogih situacijah, v sporu teza— antiteza. Ta enostranost je začetna enostranost, je nujna, je prvi korak. Treba je povedati, da Je nasprotje tradlclonalnemu načinu mišljenja, ki se je bil vkoreninil od Kautskyjanstva pa skozi zgodovino, ko se je pozabilo na plat dejavnega subjekta v Marxovi teoriji. Vmes je bil kot vemo, čas ponovnega spoznanja dejavnega subjekta, to je čas oktobrske revolucije in pooktober-skega preporoda marksistične mlsli, Dejstvo je, da se v nadalj-nem pooktobrskem razvoju ta dejavni subjekt v filozofiji spet umakne toku "nujnosti". Nakar proti temu nastopi pozabfjeni element kot vehementna opozicija. Filozofija, ki ga je ponovno poprijela, ob tem pa pozabila na drugi element, nastopi kot kritična elita, ki je edina v posesti pravega spoznanja in kot taka zafiksirana v napačnem sklepu, potem pa je z napačnim sklepom producirala svojega antipada, ko sploh ni bil več potreben, ko sploh ni več zgodovinskih pogojev zanj. Tako je nastal razpad na filozofijo determinizma in filozofijo svobode, namesto, da bi imeli sintezo, ki bi bila krvavo potrebna. (Na preteklost moramo gledati toliko "spravljivo", da raziščemo in rešimo prispevke; za sedanjost pa je bistveno, da v sintezi mora ostati dejavni subjekt.)
LOKARJEVA:
Meni se zdi, da je tukaj še en značilen problem. Nikdar ni v zgodovini marksizma in delavskega gibanja nastajala resnično dejavna filozofija drugače kot znotraj delavskega gibanja. Mislim, da je tukaj tipičen primer, ko se je skušala neka filozof-ska šola ali filozofsko gibanje postaviti v delavsko gibanje tako, da bi nekako od zunaj skočilo notri. Ni pa se toliko povezalo z njim, toliko identificiralo, da bi se čutilo soodgovorno. Zaradi tega je bilo neplodno in ni nikdar pripeljalo do sinteze.
DEBENJAK:
Bolje rečeno, izstopilo je iz delavskega razreda in se postavilo ob strani delavskemu razredu, kot njegov kritičen komentator.
TRIBUNA:
Spregovorimo še nekaj o marksističnih kategorijah. Le-te pri nas nimajo več tiste vrednosti, nimajo več tiste opredelitve, kot jih najdemo pri samem Marxu. Tu dajemo kot primer osvoboditve dela, pojem komuniz-ma, ideologije, itd. Nekatere kategorije so se pervertirale, nekatere pa popolnoma izgubile, izginile.
DEBEN|AK:
Dvajset let pri nas v ZK ni bllo organizlranega teoretskega šolanja. zivelo se je od teoretske zaloge, oziroma od dela nekaterih velikih marksistov, ki živijo in delujejo med nami. Blle so analize Kidriča, Kardelja in drugih teoretlkov, ki so ves čas izhajale, na drugi strani pa so bili teksti Marxa In klasikov. Spomnimo se samo obrazložitve predosnutka prejšnje ustave, ki se nanaša na Marxovo Kritiko, Heglovega državnega prava, na temeljno vprašanje demokracije; ni dovolj za demokracijo, da vsak državljan lahko postane državni uradnik, temveč da je tisto potrebno to, da kar opravlja obči stan, postane stan slehernika. Ta živi teoretskn kontakt, kontakt prakse in marksistične misli, se je dogajal v vrhuncu marksistične misli. Na drugi strani pa se je bralo Marxa kot smo prej govorili. Vmes je nastal precejšnji prepad med teorijo, ki je videla stvari naprej in med dnevnim življenjem. Tisti pa, ki je komentiral teoretski rezultat in poti, pa je napravil stvar preprosto po svoje, po kategorijah vsakdanjega življenja. Spomnimo se ob tem, zakaj je Tito tollkokrat opozarjal na to, da je treba vrniti marksizem na, Univerzo, v šole, v javno razpravljanje. Da bi se pa to imelo, je potrebno imeti organizi-ran preliv marksistične misli v prakso. fo pa je mogoče imeti le s krepkim in dobro organiziranim šolstvom.
MAJER:
Tu je še ena stvar.
Kategorij ne razvijamo zato, da bi imeli lep sistem, da bi Imell pripravljen odgovor na vsako vprašanje kot kaka večnostna filozofija s celim arzenalom odgovorov. Te kategorije rabimo zato, da z njimi prodiramo v neznano, da trasiramo pot, da spreminjamo realno, stvar je v tem, da za to ne moremo uporab-Ijati reformističnih kategorij, kategorij socialnodemokratske doktrine, kategorij etatistične doktrine, kot npr. obče Ijudska država ali pa takšrte pojme, kot je recimo postinaustnjsKa družba. S takimi kategorijami ne bi mogli izraziti stvarnega gibanja in stvarnih odnosov v naši družbi.
numero  speciale  di Tribuna
NA VZHODU NEKAJ NOVEGA Numero speciale di "Tribuna"
Odmev tematske številke Tribune v italijanski reviji WOW (Fanzine di fumetti — fantascienza — cinema). Sestavek je bil objavljen aprila 1977, Tribuna pa je izšla 24. 3. 1977. Na zahodu nič novega — še vedno so ažurni.
POPRAVEK
Poleg že standardnih tiskarskih (ali korektorskih?) napak in pomanjkljivosti, kot so spuščene črke in na nepravo mesto umeščena ločila, predvsem veji-ce, se je v tekst "Marginalije o kriterijih in meščan-ski zavesti (da glasbe sploh ne omenjamo)" Zorana Pistotnika v Tribuni, št. 2—3, 16. nov. 1977, str. 12/13 prikradlo nekaj napak, ki resno otežujejo od-čitavanje pravega smisla zapisanega. Tako opozarja-mo samo na nekatere:
(stolpec 2, vrsta 14, od spodaj) ne gre za "posredo-vanje", temveč za "posedovanje"; (stolpec 2, vrsta8, od spodaj) ne gre za "motorično zavračanje vsega glasbenega", ampak le za "noto-rično zavračanje";
(stolpec 3, vrsta 21, od zgoraj) kjer piše "elektično",
ne gre za kakšno "električnost", ampak za "eklektlč-
no";
(stolpec 3, vrsta 12, od spodaj) "gogmatsko" ne pri-
haja od "go-go-gerls", ali pa od "gokarda", temveč
gre le za zelo običajen pojem "dogmatskega".
Vse to v borbi proti eventualnim nepotrebnim ne-sporazumom!
uredništvo
TRIBUNA — ŠTUDENTSKI LIST TRG OSVOBODITVE 1 /ll, soba 86. telefon: 21-280 61000 LJUBUANA
IZDAJATELJ
Univerzitetna konferenca Zveze sociali-stične mladine Slovenije — Ljubljana Trg osvoboditve 1/11
URADNE URE
Vsak delavnik od 10 — I3h
UREDNIŠTVO
Odgovorni urednik: Pirih Bojan Glavni urednik: Zajc Srečo
Bavčar Igor (Univerza), Erjavec Aleš (Kul-tura), Kirn Srečo (Teorija)
Belak Vesna (Lektura in korektura)
Bratkovič Branko (Tehnična in likovna pprema)
Redni sestanki uredništva so ob petkih ob 1ih. Sestanki so javni!
Naročnina
Letna naročnina je 50,00 din za dijake in študente, za ostale 75,00 din Poštninaplačana v gotovini Rokopisov ne vračamo Številka žiro računa:   50101-678-47303 z obveznim pripisom za Tribuno
Tiska: Minitipografija, Ljubljana Stavek: Fotostavek Partizanska knjiga
Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št.: 421-1/70 od 22. januarja 1973
Začasno vlogo izdajateljskega sveta opravlja PUK ŽSMS — Ljubljana
Tajnica v uredništvu Bizjak Medeja
Stalni sodelavci
Vogrinc Jože, Mastnak Tomaž, Vidmar Igor, Pistotnik Zpran. Lukan Blaž, Jurcan Svetomir — Miki, Milošič Franc
Dopisniki
Strle Jadran (Havana). Baškovič Ciril (Pariz), Fišer Srečko (Nottingham), Mrav-Ije Andrej (Nankfng — Kitajska)
IZOBRAŽEVANJE   OB    DELU    ALI   DELAVCI MIMO IZOBRAZBE?
Izobraževanje, ki ga poznamo da-nes, je pognalo korenine v poznem srednjem veku v Evropi. To je bilo v času, ko se je vzpenjal meščanski razred, ki si je izgrajeval svoj lastni pogled na svet in svojo idejno, kul-turno nadstavbo. Prvi, eksistenčni interes porajajočega razreda — vzpostaviti nov način proizvodnje in odnosov, ki iz nje potekajo, kar bo zagotavljalo čim hitrejše oplojeva-nje in kroženje kapitala — je nare-koval hiter razvoj znanosti, ta pa ražvoj izobraževanja, katerega glav-ne poteze in karakteristike so osta-le nespremenjene do danes, tudi v novih socialističnih družbah. Univerza (vseučilišče), kot bistveni in sestavni del sistema izobraževa-nja, je imela prav posebno mesto v zagotavljanju bistvenih interesov vladajočega razreda. Njeni začetki so temeljili na "ideji avtonomije". "Ideja o avtorromiji univerze" je bila pravzaprav reakcija univerze na po-skus vmešavanja religije (predvsem krščanstva v Evropi) v razvo) viso-kega izobraževanja. Kot taka je bila zato sprejemljiva. Tudi v poznejšem zgodovinskem razvoju je univerza ostala avtonomna. Toda njena avto-nomija ni bila "avtonomija od reli-gioznih dogem", ampak avtonomija vzgoje in izobraževanja od material-ne proizvodnje in drugih delov druž-benega dela.
Za vladajoči razred je življenjskega pomena to, da je znanstveno teh-nična inteligenca, ki nadzoruje naj-bistvenejše člene v produkcijskem procesu, razredno lojalna ali vsaj indiferentna. (A. Kirn, Znanost kot produktivna sila kapitala, časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo; 1976, št. 15— 16.) Kapitalizem je zato konstituiral "samostojno izobraževanje", ki po-gojuje "samostojno znanost", izoli-ral je kulturno življenje od material-ne proizvodnje. Proizvajalcu je od-vzel zavestno komponento dela, nasproti njemu je postavil profesor-ja, menagerja, umetnika, birokrata, tehnokrata, znanstvenika, kakor od-dvojene družbene sloje. Proces de-litve dela na umsko in fizično je iz-peljal do konca. Izobraževanje je povezal z družbenim delom, toda povezal na temeljih znanstveno teh-nološke revolucije, tako da je vztra-jal na usklajevanju znanosti in izo-braževanja s potrebami materialne proizvodnje, razvoja tehnike in teh-nologije in znanosti, ki so v službi oplojevanja kapitala, v funkciji ustvarjanja profitne mere, v funkciji zasužnjevanja proizvajalca, delav-skega razreda.
Kapitalizem je izobraževanje prive-del in postavil na temelje ponudbe in povpraševanja. Za tak sistem izo-braževanja je ostalo vezanih mnogo odnosov, ki razkrfvajo reprodukcijo določenih družbenih slojev in razre-dov, privilegiranih in tistih, ki to hiso. Oddvojenost izobraževanja od sistema materialne proizvodnje je bila ko ično pcdlaga tudi posebne-mu statusu "študirajoče" mladine proti ostali, delavski, kmečki mla-dini v določeni družbi, tudi novi, socialistični družbi. Tako delavska kakor tudi kmečka mladina nimata nobenih družbenih karakteristik, ki bi ju oddvajale in razlikovale od matičnega delavske-ga razreda ali kmetov. Edina le nji lastna karakteristika je, da je "mlaj-ša", kar pa se veže predvsem na njene fizične in psihološke lastno-sti, ne pa na determinante njenega družbenega statusa ali pa le malo.
Za študirajočo mladino pa to lahko trdimo. Ta opravlja posebno druž-beno delp. Posebnost tega dela, družbenega dela, je v tem, da ni neposredno nadomeščeno, se pra-vi-, da tisti, ki ga opravljajo zanj ne dobe neposrednega nadomestila. Razlogov za to je več, eden bistve-nih pa je, da se je v dosedanjem zgodovinskem razvoju šolalo le manjše število Ijudi, ki so (glede na to, da so jim bjla zagotovljena elit-na mesta v družbi"') svojo socialno-ekonomsko emancipacijo zamenjali za življenje v režimu socialne odvis-nosti, predvsem od družine, v mo-dernem času pa od tistih institucij, ki družino zamenjujejo?. Da je bil in je procent delavske in kmečke mladine med to zadnjo populacijo "študirajoče" mladine minimalen, ali vsaj najmanjši, ni potrebno po-sebno poudarjati, saj imamo na vo-Ijo obilico statističnega gradiva, re-feratov in resolucij, ki to eksplicit-no in inplicitno ugotavljajo. Nave-dene ugotovitve pa se ne vežejo iz-ključno na družbe s kapitalističnim načinom proizvodnje, ampak tudi na socialistične družbe in njihove sisteme izobraževanja in tako tudi na naš sistem, juKjoslovanski izo-braževalni sistem.2*
V okviru jugoslovanskega izobraže-valnega sistema se bomo dotaknili posebnega   načina   izobraževanja, izobraževanja ob delu, ki nam bo, vsaj mislimo tako, razkril tudi tisto drugo,   "normalno"   izobraževanje, ne ob delu.
V  naši družbi se skuša vse bolj in bolj    uveljaviti    izobraževanje    ob delu. Toda to uveljavljanje je zavrto s posebnimi družbenimi odnosi, ki so za našo družbo vse prej kot v skladu z deklariranim in ki jih bomo skušali tu razkriti.
V   42.   številki   tednika   Komunist (slovenska izdaja) ugotavlja Milan Perko, da se ob delu izobražujejo tisti: "..., ki rednega šolanja niso opravili prej zaradi slabih ekonom-skih razmer, tisti, ki jim je izobraz-ba nujno potrebna (!?) zaradi dela, ki ga opravljajo, ter tisti,  ki so v mladostni    brezbrižnosti    postavili šolanje v drugi plan. Vsi pa se izo-bražujejo zato, da bi svoje pridobr Ijeno znanje s pridom uporabili pri nadaljnji izgradnji naše družbe, pa tudi zato," pravi Perko, "da bi iz-boljšali  svoj  ekonomski   položaj." Med vrsticami pa je Perko napisal mnogo več, najbrž tudi več, kakor je nameraval in hotel.
1.
Ob tem,  ko  smo  omenili  "elitno
vlogo" v družbi, seveda ne želimo
kategorično zanikati nekaterih dej-
stev, ki opazovani v luči zgodovin-
skega razvoja govore  o  zapiranju
elitnih perspektiv tej družbeni sku-
pini. Engeis sam govori o teh sku-
pinah kot o intelektualnem proleta-
riatu v nastajanju.
2.
Tojedržavas svojimi institucijami.
3.
S tem v zvezi je zelo zanimiva štu-
dija Pavla Gantarja Stanbvanje kot
dejavnik socialne selekcije študen-
tov iz podprivilegiranih skupin v vi-
sokošolskem izobraževalnem siste-
mu, časopis za kritiko znanosti, št.
19—20/77, stran 74, ki je izšla te
dni.
Prvič. Slabe ekonomske razmere tistih, ki šolanja niso opravili prej, postavljajo neogibno pod vprašaj z ustavo deklarirane in dejanske po-goje za pridobivanje znanja.4 Drugič. Ko Perko govori o tem, "da je izobrazba nujno potrebna zaradi dela, ki ga nekdo opravlja", pozab-Ija, da prav meščanska družba in družba državnega socializma vztra-jata pravzaprav samo na tem: uskla-diti materialno proizvodnjo, zna-nost in izobraževanje z znanstveno-tehnološkim napredkom in njegovi-mi potrebami. Naloga naše družbe bi morala biti prav nasprotna, pre-mostiti družbene pogoje, v katerih se tehnika, tehnologija in znanost razvijajo na predpostavkah zasuž-njevanja neposrednih proizvajalcev (kakor ugotavlja S. Šuvar). Torej povezati izobraževanje z družbenim delom, toda povezati v smislu, da se človek-intelektualec stopi s člo-vekom-delavcem v eni in isti osebi. Smisel izobraževanja zreducirati zgolj na potrebe delovnega mesta je fantastično opravičilo za razred-no determlniran izobraževalni si-stem.
Perko nadalje pravilno ugotavlja, da tudi izobraževanje ob delu ni do-stopno vsakomur (kakor tudi drugi načini izobraževanja niso), š« naj-manj pa tistim, ki jim je prdvzaprav namenjeno — mladim delavcem, tistim, ki imajo nizke osebne do-hodke. Perko govori o njihovem "najslabšem" položaju, ki pa ga diskriminira še neko drugo nasprot-je. Perko ugotavlja, da mora dela-vec, ki se izobražuje ob delu, to šolanje plačati trikrat. Prvič, kot prispevek iz bruto osebnih dohod-kov, drugič kot del sredstev, ki jih v te nemene dodeljuje delovna orga-nizacija in tretjič, ko plačuje izred-no visoko šolnino. Perko govori na-dalje, da imajo nekateri delavci pri izobraževanju ob delu "več sreče", kar se nam zdi neodgovorno in celo farizejsko, čeprav takoj za tem po-ve, "da to ne zmanjšuje kompleks-nosti problema."
Zapustimo za nekaj trenutkov Per-kov prispevek in se pomudimo pri problemu, ki nam bo še podrobneje razkril položaj delavca, ki se izobra-žuje ob delu. Kolegi, študentje ob delu, in njihov predstavnik v fakul-tetnem svetu FSPN Aleksander Kli-nar menijo, da prihajata v konflikt splošna deklarirana družbena vzpod-buda za študij ob delu in posebni interes organizacij združenega dela, ki študij ne samo ne vzpodbujajo, temveč ga celo otežujejo. Tendence prikritega in neprikritega oviranja tistih, ki se izobražujejo ob delu, se po njihovem kažejo v naslednjem:
—  delovne organizacije ne prizna-vajo študijskih dopustov, oz. le-te omejujejo na minimum;
—  ne dovoljujejo neplačanih dopu-stov oziroma zahtevajo,  da se delo  opravi  v  nadurnem   času brez nadomestila za delo;
—  dodatno nalagajo na videz nujne neodložljivedelovne obveznosti, čeprav se te pred študijem niso
' pojavljale nikoli;
—  ob  času   vikend   predavanj   ali času izpitov razporejajo študen-te ob delu na delo; ali jih razpo-redijo na na videz neodložljivo delo;
—  delovne   organizacije   pogosto pristanejo na plačevanje šolnine samo, če študent ob delu pod-piše zelo krute pogodbene po-goje.
4. Ibidem.
Posebno zahimivo pa je, da proti prikritemu in neprikritemu oviranju študentov ob delu, ki se šolajo sa-mi, delovne organizacije organizira-jo izobraževanje ob delu preko raz nih seminarjev, strokovnih izpitov, specializacij, ki so normativno ure-jene na ta način, da so ti delavci upravičeni do nadomestila vseh stroškov šolanja (dnevnice, potni stroški, nočnine, strokovna in dru-ga učna literatura) in tudi do dolo-čenega števila prostih dni brez za-hteve nadomeščanja delovnega časa. Od kod ta dvojnost? Zakaj oviranje tistih, ki žele nekaj doseči neodvisno od direktnih potreb svo-jega delovnega mesta in podpiranje tistih, ki se šolajo za potrebe delov-ne organizacije?
Perko v svojem članku, v časopisu Komunist, išče odgovor in rešitev v pfoblemu financiranja dopolnilnega izobraževanja, ki ga je potrebno obravnavati celoviteje in "omogoči-ti vsem enake pogoje (?!>." Rešitev išče v združevanju sredstev za do-polnilno izobraževanje v enotnem sistemu financiranja preko občin-skih izobraževalnih skupnosti. Tudi tu so rešitve, seveda. Toda iskati j-ih moramo tudi drugje: Prvič, sistem izobraževanja še ved-no sloni na tržnih zakonitostih, na ponudbi in povpraševanju, njegova tendenca je še vedno uskladiti ma-terialno proizvodnjo, znanost in izobraževanje s potrebami znanstve-no-tehničnega napredka; kar ga raz-likuje od sistema izobraževanja v kapitalistični družbi nazorno razkri-je F. Križanič v 14. številki Naših razgledov, ko pravi: "V družbenih dejavnostih, kamor sodimo (visoko šolstvo, opomba I.B.), uvajamo s svobodno menjavo dela svojevrstno tržišče. Na vsakem tržišču, naj bo še tako nenavadno, se slej ko prej popolnoma naravno pojavi posred-nik. Tam trgovec in bankir, tukaj uradnik. Birokracija dobiva novo, mamljivo družbeno vlogo: z nami se pogovarja v imenu delavskega razreda, z delavskim razredom pa v našem imenu. V izobraževalni skup-nosti se pogovarjamo le s posred-niki, ki ne vedo, ne kaj dela univer-za, ne kaj hoče združeno delo. Zato vselej obvisimo na merilih, ki jih posredniki razumejo in jih znajo proračunsko odmeriti (podčrtal I. B.)."
Drugič. Izobraževanje je tudi danes in pri nas (bodisi kot ostanek, zna-menje včerajšnjega sistema ali pa kot odraz sedanjih družbenih raz-mer) še vedno eden od kanalov so-cialne promocije (zato za nekatere nezdružljivost intelektualca in de-lavca v eni osebi), ki zagotavlja: tistim, ki se izobražujejo, določene družbene privilegije, tistim, ki ga nudijo in podpirajo takšnega kot je, pa nemoteno re-produkcijo družbeno-ekonomskega sistema (v smislu prej napisanih Kirnovih besed o indiferentnosti znanstveno-tehnične    inteligence).
Tretjič. Takšna kot je, kritika siste-ma izobraževanja ne kliče po admi-nistrativnem urejanju s strani drža-ve, ne po novem etatizmu, temveč po dejanskem uresničevanju vloge samoupravljanja in vodilne vloge delavskega razreda v družbi.
Končamo naj z besedami F. Križa-niča, ki pravi v že qitiranem članku: "... če bi bili v svojih težnjah iskre-ni, bi vse izpite in vse diplome in vse naslove odpravili. Na univerzo bi Ijudje prihajali le po znanje, iz čiste radovednosti ali iz potrebe. Univerza diplom ne potrebuje. Če družba ali gospodarstvo ne moreta brez njih, ustanovimo znotraj go-spodarstva urad ali skupnost za akademske naslove. Univerzi pre-pustimo le znanje in delo."
igor bavčar
SPREMEMBA V POLOŽAJU DELAVSKEGA  RAZREDA V VEL. BRITANIJI
Tisli, ki je zadnje poletje spremljal dogodke po svetu, je verjetno opazil tudi drobcene informacije, ki so prodrle v naš prostor, o rasnih nemirih v Veliki Britaniji (odslej V. B.), ki jih je sprožila Nacionalna Fronta "desničarsko" usmerjena organizacija all partija.
Takšna lakonična sporočila so seveda dovolj, da človeka od-peljejo v močvirje polovičnih resnic, obrabljenih novinarskih fraz in v malomeščansko atmosfero: "Hudiča, zopet se s temi črnci nekaj dogaja". Prav zaradi take drobtinčarske obravnave razrednih bojev v V. B. v našem časopisju, je potrebno vso stvar primerno osvetliti in sicer z žarki historičnega materializma, da bomo zgodovinsko objektivni, seveda objektivni za tisti razred, ki ga predstavlja revolucionarni proletariat V. Britanije.
Takšno osvetlitev je potrebno postaviti predvsem kot odgovor na več osnovnih vprašanj: prvo vprašanje se nanaša na poli-tekonomsko bistvo V. B., torej na odnos do globine, vzrokov in vpliva krize kapitalistične produkcije v svetu in predvsem v V. B., drugo se nanaša na stopnjo razvitosti oziroma ponovne vz-plamtelosti razrednih bojev v V. B., ki so zaobseženi in povzro-čeni tako znotraj zgoraj omenjene kapitalistične krize, kakor jo ti boji že prebijajo tako v smislu revolucionarnega proletariata, ki hoče krizo izkoristiti za vzpostavitev novega, močnega, enotnega delavskega gibanja, ki bo poskušal ukiniti gospostvo kapitala v V. B., kot tudi v smislu buržoazije, ki hoče na vsak način razbiti tako recesijsko gibanje produkcije kot tudi iz takšnega stanja produkcije znova okrepljeno In revoluclonarno delavsko gibanje. Končno imamo še tretje vprašanje, ki pa se nanaša predvsem na stanje oziroma odnose sil znotraj delavskega gibanja v V. Britaniji.
Takšen kompleks vprašanj nam torej ponuja celoto, zgodovinsko konkretno celoto V. Britanije, znotraj katere se gibljejo posamični zgodovinski akti razrednih bojev, v katerih se totalizira ta celota in to ne samo posebne meščanske družbe V. Britanije, ampak celota meščanskega sveta pojmovanega v planetarnem in epohalnem smislu. Zatorej nam zavest o borbi proletariata v V. B. ne služi zgolj kot všdenje o nečem, temveč kot zavest o povezanosti naše in njihove borbe, ki je nujna, da se vzpostavi tisti zgodovinski akt, ki je edinl sposoben ukiniti svetovni kapitalistični kaos, torej svetovno proletarsko revolu-cijo.
V tako kratki analizi moramo seveda opustiti vsako misel na nek daljši historični pregled gibanja kapitalistične produkcije v svetu in v V. Britaniji. Tak pregled bi na primer vseboval analizo posledic razpada imperija na kapitalistično produkcijo v V. Britaniji, vpliv nastanka nove svetovne strukture kapitalizma z ameriškim v centru in z bivšimi kolonijami na periferiji na kap. produkcijo v V. Britaniji, vpliv pojava multinacinalnih korporacij, vpliv konca relativnega vzpona kap. produkcije v 50-tih letih, in ne nazadnje tudi vpliv še sedaj trajajoče recesije, ki se je začela v 60-tih letih. Vsi ti tokovi, ki smo jih navedli kot primer, so bistveno vplivali na sedanji položaj kapitalistične produkcije v V. Britaniji.
Predv^em so vplivali na to, da je kapitalistična produkcija v V. Britaniji zapadla v kronično recesijo, ki se manifestira v padcu profitne stopnje, v padcu novih investicij kapitala, v slabi trgovinski menjavi, v visoki inflaciji (visoki življenski stroški), v visoki stopnji nezaposlenosti (1,640,000 Ijudi predvsem mladih) itd. V takšni situaciji je nova Laburistična (delavska!) vlada nadaljevala s staro poiitiko zaščite interesov britanskega kapitala. Takšna politika je vsebovala dva načina. Prvi je vezan na takoimenovani "naftni boom", ki je nastal po odkritju naftnih vrelcev v Severnem morju. Ta "boom" je res spremenil položaj v zunanje trgovinski menjavi na boljše, zadnja leta je tudi ustavil kronično padanje vrednosti funta na borzi, vendar ni mogei pri-peljati v V. Britanijo kapitala, ki bi investiral v tako trhlo produk-cijo kot obstaja v V. Britaniji. V Londonu se je zasidral le špekulantski denarni kapital, ki se je okoristil le s porastom vrednosti funta. Ker je kapital v V. Britaniji torej \z tega "booma" potegnil zelo malo ali nič (glede na izhod iz krize) in ker iz tujine ni bilo pričakovati pomoči (EGS kot celota je v isti krizni situaciji, malo več sape ima samo kapital v ZRN, vendar le toliko, da lahko pomaga samemu sebi. Ista situacija je v odnosu do ZDA, ki se še vedno niso izkopale iz krize in kakor želijo zadnji indikatorji gibanja kapitalistične produkcije v ZDA, se celo bliža nova kriza.), se je britanski kapital skupaj oziroma preko Laburistične vlade, parlamenta, policije, in sindikalne birokracije "dobrohotno" obrnil na ddlavski razred. V Britanija in pri njem začel iskati pot Iz krizne situacije. Ta "dobrohotnost" se je konkretizirala v relativnem padcu mezd glede na visok porast življenjskih stroškov (odnos med mezdami in življenjskimi stroški je tako zaostren, kot ni bil še nikoli v zadnjih 50-tih letih, po analizah, ki so jih naredili v Socialist VVorker Party, kar pomenl, da je delavski razred v V. Britaniji dosegel vrhunec bede
in izkoriščanja in da se je podrl mit o "vvellfare state"). Vse to dopolnjuje Še primarno visoka stopnja nezaposlenosti, ki ie letos dosegla rekordno že zgoraj omenjeno število 1.640.0U0 Ijudi. S tem se dodatno pritiska na že tako slabo rast mezd in na povečanje življenskih stroškov. Na prvo pritiska nezapo-slenost s tem, ker postaja trg vedno bolj zasičen z delovno silo, na povečanje življenskih stroškov pa vpliva isti vzrok, ki pov-zroča nezaposlenost, torej zmanjševanje proizvodnje, kar pomeni ob relativnem padcu profitne stopnje konstantno zviševanje cen.
V takšnem kaotičnem stanju kapitalistične produkcije v V. Britaniji se je seveda nujno moralo zrušiti ravnovesje sil med obema glavnima razredoma ih v razredih samih. Kot nas uči zgodovina, so na prizorišče razrednih bojev v takih kriznih situacijah prišle radikalne sile obeh razredov — buržoazije in proletariata, kar je v konkretni situaciji, o kateri govorimo, pomenilo zlom razrednega status quo-ja v V. Britaniji.
Te radikalfve skupine so ob podpori delavskih množic, predvsem tistih najboij izkoriščanih (črni, azijski delavci, ženske in mladina) na eni strani kot je na primer Socialist VVorker Party) in ob izdatni pomoči buržoazije na drugi strani (kot je nacistična, rasistična Nacional Front), popolnoma spremenile odnose sil, kar se je seveda zaradi lastne neenotnosti in pa zarad! pritiska situacije najbolj poznalo prav v spremembah odnosov sil med različnjmi silami v delavskem razredu. Tu se je začela krhati predvsem podpora delavstva Laburistični partiji in njeni vladi (kar navsezadnje dokazuje tudi odstop Wilsona iz mesta premiera vlade V. B.), začel se je odkrit boj proti sindikalni bi-rokraciji, Komunistična Partija V. Britanije je razpadla in kar je za nas najvažnejše, na oder razrednih bojev je stopila nova, mlada, revolucionarna partija Socialist Worker Party, ki je v zadnjih. ietih, še posebej pa po letošnjih dogodkih, napredovala v pomembno nacionalno silo, ki okrog sebe zbira najbolj izko-riščani in najbolj razredno zavedni del delavskega razreda V. Britanije. K takšnemu razvoju SWP-je je pripomogla njena programska usmeritev, katere osnovni elementi so:
—  zahteva po revoluclonarnl spremembi obstoječega sistema, ne pa zahteva po njegovem reformiranju,
—  zahteva po ukinitvi, destrukcljl meščanske države,
—  ko   se   uniči   meščanska   država,   se   vzpostavi   diktatura proletariata, ki bazira na delavsklh svetih,
—  borba  za  uničenje  britanskega  kapitalizma Je  povezana z uničitvijo kapitalizma v svetovnih okvirih,
—  edina sila, ki lahko izvrši takšen socialni prevrat je organi-zirani proletariat z revolucionarno partijo kot jedrom gibanja, ki razširja in totalizira revolucijo na vsa področja.
Temu programu pa je SWP dodala še eno točko, ki ni značilna le za delavsko gibanje v vsej zahodni Evropi in ne samo v V. Britaniji, kar je še nadalje vzdignilo njeno popularnost. Zahteva-la je namreč, da se poveže borba za strateške cilje britanskega proletariata, se pravi borba za komunizem, z neposredno borbo, borbo za povečanje mezd, za večjo socialno varnost, proti odpuščanju itd. Povezanost teh dveh polov akcije proletariata je sposobna doseči samo revolucionarna partija, ki lahko samo preko takšne povezanosti doseže, da se neposredna borba osmišlja in giblje proti strateškim ciljem razrednega boja proletariata, kot tudi to, da se strateški cilji konkretizirajo v neposredni borbi in da ne eksistirajo zgolj kot neke programske fraze, katerih uresničitev je postavljena v daljno bodočnost.
Da pa ta nova revolucionarna partija britanskega proletariata (v mislih imamo Socialist VVorker Party) ni ostala samo pri besedah, je dokazala z angažiranostjo v rasnih nemirih v V. Britaniji, ki so dosegli kulminacijo s pohodom nacistične NF (National Front) v predmestja, kjer živijo pretežno črni in azijski priseljenci.
Da NF v svoji poulični roparski agresiji predvsem v Lewishamu °5. P°dPor' razredne policlje,  nl  uspela, se je zahvalitl samo odločni akclji delavstva, ki ga Je organlzlrala In vodlla SWP. Spopad na ulici je delavstvo dobilo po vseh pravllih vojskovanja
SUa8nOOX8 P°"C"° "" l"*"         * dl
TRD 5LNA išče TAJNICO
Tako je bila nacistična NF v samem njenem nastanku vržena Iz ulic kbt odkrita sila. Ta sedaj deluje le Se preko manjših terori-stičnih akcij na likalne sedeže SWP in na zbirallšča črnlh in azij-skih priseljencev.
*t%^i,tni*b
če smo govorili o kulminaciji rasnih spopadov, torej pred-postavljamo, da se je ta razredna borba med buržoazijo in proletariatom, zakrita v rasna nasprotja, bojevala že prej in sicer od začetka sedemdesetih let, ko je v V. Britanijo začelo prihajati vedno več priseljencev iz Azije, Karibskega otočja in Afrike. Ti Ijudje so predstavljali poleg rezervne armade dela, predvsem tisto delovno silo, ki so jo zaposlovali v takoimenovanih "sweat shops" (tovarne in plantaže z zelo slabimi delovnimi pogoji, z najnižjo mezdo, z dolgotrajnim, enoličnim delom ter z mini-malno stopnjo razrednega boja.) Položaj teh Ijudi, ki je izhajal iz tega, je oteževala še policija s stalno represijo v četrtih, kjer so stanovali, nadalje indiferentnost oz. sovražnost sindikalne birokracije, kot tudi birokracije laburistične partije (to je popolnoma jasno, saj so bili poleg mladine in žensk, črni in azijski priseljenci po svojem objektivnem položaju, ki ga zav-zemajo v britanski družbi, potencialno najbolj revolucionarni del proletariata in so s tem ogrožali družbene pozicije, ki si jih je s svojim hlapčevanjem kapitalu pridobila tako sindikalna kot birokraclja laburistične partije (lep primer za to je znamenitl "docker" Jack Jones, ki je dockerjem napravil tako uslugo kot jo je nekdaj v Londonu naredil njegov soimenjak prostitutkam), in končno rasni predsodki med delavstvom samim.
Take razmere, predvsem rasne predsodke, je izrabila NF, ki pa je, kar je še huje in nevameje, za visoko stopnjo nezaposlenosti, torej za čevelj, kl najbolj žull krvave noge brltanskega delavstva, izrabila kot grešnega kozla ravno črne in azijske priseljence. To je prišlo prav buržoaziji, saj bi s pomočjo takšnega prikaza nezaposlenosti, s takšno demagogijo preneslo razredni boj med buržuazijo in proletariatom, v boj med.delavstvom, v razcep na bele in ostale delavce, kjer bi krajši konec potegnil proletariaX sam; da se to ni uresničilo je odločilno vplivala prav zgoraj ome-njena akcija SWP, kakor tudi njihova prejšnja borba, ki je variirala od razkrinkavanja nacistične demagogije in njene konkretne rasi-stične oblike, ki pa je bila napolnjena predvsem z bojem proti proletariatu, do podpore spontanim stavkam, ki so jih zaradi nevzdržnih razmer organizirali črni in azijski priseljenci.
Mogoče je bila naša ocena preveč optimistična, preveč eno-stranska, preveč obrezana vmesnih momentov, kar pa nlkakor ne izpodbija tistega glavnega, kar zaenkrat v V. Britaniji še kako drži; namreč to, da jo bil naclzem potolčen tam, kjer se je čutil najmočnejšega, na ulici, pod okriljem policije in državne prisile in to je za nas prekleto velika stvar, ki dobi posebej na veličini, če si predstavljamo pohod, ki ga je v svetu napravil fašizem. Zato lahko ob tem za nas zgodovlnskem dogodku znova zavpi-jemo tisto besedo, ki jo je prav fašizem v Čitu tako neusmiljeno poteptal — VENCEREMOS, ne da bi se ustrašili kako neboglje-na je ob črnih znakih fašizma.
KIRN SREČO
pogojii študentka, znanje strojepisa & korespodence
• * * % honorar za       •n    *
4 urno delo 2000 ND začetek della 1.1/978
razpis velja°*i5i-21.dec77
oglasi(te)se na ured ništvu od 10-l3h

ZAKON SPROVODiTI U 2lV0T — DA ILI NE?
Stupajuči na snagu, novi Zakon b visokom školstvu donio je sa sobom i jednu klauzulu koja govori o zaključivanju redovnog upisa sa 15. septembrom, za sve djake i studente viših i visoko — školskih ustanova. Taj isti Zakon govori i o uvodjenju uporednog studija, koji treba da omoguči studentskoj populaciji da što prije dodje do nekakvog svršetka, do završ^nice koja se imenuje DIPLOMA. Jasno, koliko god te ideje bile napredne, usmjerene reformi cjelokupnog sistema školstva, dogodilo se (kao što se, to kod nas često i dogadja) da teorija trči pred praksom, da papir trči pred vremenom. Lijep primjer naše svakidašnje prakse, našeg nastojanja ka boljem, je Biotehnički fakultet — smjer šumarstvo.
Vratimo se malo u natrag — na 15. septembar 1977. godine. Ni jedan student treče godine nije uspio da u redovnom roku položi sve zahtje-vane uvjete, kojih je, usput budi rečeno, na početku studijske 1976/77 godine bilo dvanaest, a koje su uspjeli izreducirati na devet u toku godine. Znači, broj uvijeta je smanjen, a ipak u četvrtu godinu, u redovnom roku, nitko nije upisan. Na jedvite jade naknadni je rok produžen do 15. novembra, pa i oko toga se digla velika prašina, jer Zakon se ne smije izigravati, več ga je potrebno doslijedno izpunjavati. Gdje onda leže uzroci poraza? To je naročito zanimljivo, jer se radi o studentima četvrte godine, gdje je osip uobičajeno vrlo mali. lli je možda bolje postaviti pitanje: da li je u redu i na mjestu ustrajati na izpunjavanju samo nekih odredbi Zakona (koji su u glavnom formalno-administrativne prirode), a zanemarivati ili ne izpunjavati one odredbe koje treba da radikalno poboljšaju uvijete studija, pruže veči kvalitet na račun kvantiteta gradiva i potrebnog znanja. Jer činjenica je, da se postavlja zahtjev o uporednom studiju, a vrlo malo se radi na kvali-tetnom poboljšavanju nastavnih programa (u smislu — manje, ali bolje i učinkovitije), na nekakvom uskladjivanju predavanja sa terenskim vježbama, sa radom u laboratoriju i slično. Biti na svim predavanjima, prisustvovati obaveznim vježbama, redovno izlaziti na kolokvije i ispite, ni kod najzagrizenijih ne može proizači u dobro. I pored svega toga još se usudjujemo pitati da li je student radnik ili nije?! A nema čak ni odredjenog radnog vremena, več se sve odvija po principu — radi dok ne crkneš! I na kraju — ne stigneš se ni upisati u redovnom roku. Vjerojatno da to i nije jedini uzrok takvog stanja, ali je sigurno jedan od važnijih i u našoj studentskoj sredini najprisutnijih. Jer, zahtijevati, zahtijevati, a pri tom vrlo malo dati nikada nije bila formula dobrog uspjeha. Zato je ovakva situacija na Biotehničkom fakultetu — smjer šumarstvo (i ne samo tamo) oznaka nekakvog poraza koji i nije samo studentski, več je to isto istovremeno poraz i kritika i pedagoškog kadra. lli je tu možda umiješena i ona naša bolna točka, popularna pod pojmovima suficitarnost — deficitarnost?! Jer, ne smijemo zaboraviti — radi se ipak u studentima četvrte godlne. No, o tome čemo ipak kojom drugom zgodom, zar ne?
IVANKA BUCA
ORGANIZIRANOST ZVEZE SOCIA-LIŠTICNE MLADINE SLOVENIJE NA LJUBLJAMSKI UNIVERZI
Osnovna celica političnega organi-ziranja na posamezni VTOZD oz. VDO je bsnovna organizacija Zveze socialistične mladine Slovenije (00 ZSMS). člani ZSMS se organizirajo v vseh sredinah, kjer lahko utesni-čujejo svoje statutarne pravice in dolžnosti. Na Ijubljanski Univerzi so 00 ZSMS ustanovljene po vseh VTOZD t»z. VDO, vendar pa se na-vadno (glede na število članov, sme-ri, letnike, pedagoške enote ...) dele na aktive. Aktivi volijo delega-te v konferenco 00 ZSMS, ki je najvišji organ posamezne 00 ZSMS. Sprejema poročila o delu, začrtuje program dela, sprejema finančni načrt, odloča o usmeritvi 00 ZSMS itd., voli izvršilne organe (predsed-stvo, predsednika, sekretarja, bla-gajnika, predsednike komisij) ter delegate v Univerzitetno konferenco in Občinsko konferenco ZSMS (gle-de na sedež VTOZD).
Primer organiziranosti (gl. priloga I.):
a)  aktivi prvega, drugega, tretjega, četrtega letnika (skupno z absol-venti)
b)  komisijepri aktivih:
—  za idejno politično delo
—  kulturo
—  informatiko
—  socialno-ekonomsko  proble-matiko
—  Ijudsko obrambo in družbeno samozaščito
—  mladinske delovne akcije
—  študijske zadeve
—  statutarne zadeve
—  izmenjava študentskih praks
—  kadrovske zadeve
—  šport in rekreacija
c)  konferenca 00 ZSMS (delegat-ska zastopanost letnikov)
—  volilna
—  programska
d)  komisijeprikonferenciOOZSMS (kot pri aktivih)
d) predsedstvo 00 ZSMS, ki ga se-stavljajo:
—  predsedniki aktivov posamez-nih letnikov
—  predsedniki komisij pri kon-ferenci 00 ZSMS
—  delegati v UK in OK ZSMS
—  urednik glasila 00 ZSMS
—  predsednik športnega društva
—  predsednik, sekretar, blagaj-nik
f)   predsednik f)   nadzorni odbor V primeru, da na VDO obstaja več 00 ZSMS (Fakulteta za naravoslov-je in tehnologijo, Biotehniška fakul-teta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo), se le-te povezujejo v ko-ordinacijski odbor na sami VDO. 00 ZSMS Ijubljanske Univerze se povezujejo v  Univerzitetno  konfe-rencoZSMS.
Univerzitetnakonferenca ima status občinske konference in se enako-pravno z ostalimi konferencami po-vezuje v mestno in republiško orga-nizacijo ZSMS. Organiziranost (gl. priloga II,):
a)  osnovneorganizacije ZSMS Ijub-Ijanske Univerze (30)
b)  družbene organizacije in društva Ijubljanske Univerze kot kolektiv-ni člani UKZSMS
—  APZ Tone Tomšič
—  AFS France Marolt
—  Študentski kulturni center —' Kulturno društvo.FORUM
—  •Športno društvo FOflUM
—  Akademsko planinsko druš-tvo
—  Smučarski klub Akademik
—  študentski plesni klub
—  ZvezaŠolt
—  AMDZvezda
c)  konferenca,   najvišji   organ   uni-verzitetne organizacije
—  volilna
—  programska
Konferenco sestavljajo delegati 00 ZSMS (od 2 do 5 — glede na število članov ZSMS) in DO-D (po enega delegata) ter člani PUK ZSMS.
d)  komisije UK ZSMS
—  vzgoja in izobraževanje
—  idejnopolitično delo
—  informatika
—  telesna kultura
—  kultura
—  politični  sistem,   organizira-nost in razvoj ter kadrovska vprašanja
—  socialno-ekonomska vpraša-nja s podkomisijami (zdrav-stveno    varstvo    študentov, prostorski   razvoj   Univerze, štipendiranje,    stanovanjska problematika)
—  Ijudska obramba in družbena samozaščita
—  mladinske delovne akcije
—  mednarodnadejavnost s pod-komisijami   (izmenjava   štu-dentskih praks, klub medna-rodnega prijateljstva, zamej-ska problematika itd.)
—  koordinacijski odbor družbe-nih organizacij in društev
e)  predsedstvo,   politično   izvršilni organ konference, sestavijeno iz:
—  delegatov 00 ZSMS
—  predsednikov     komisij     UK ZSMS in predsednika KO-DO -D
—  glavni urednik RŠ in Tribuhe
—  predsednika  Združenja   štu^ dentskih pokrajinskih klubov
—  predsednik, sekretar
f)   sekretar, predsednik
g)  nadzorni odbor ter odbor za sta-tutarna in pritožbena vprašanja.
V okviru UK ZSMS deluje tudi Zdru-ženje študentskih pokrajinskih klu-bov, ki je koordinatordela posamez-nih pokrajinskih klubov. UK ZSMS je tudi ustanovitelj in izdajatelj štu-dentskega lista Tribuna ter časopi-sa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo ter ustanovitelj Radia študent.
Ni odveč tudi opozoriti na doseda-njo statutarno opredelitev.
61. člen statuta ZSMS
Oblike povezovanja visokošolskih zavodov (00 ZSMS) v okviru Univer-ze oziroma visokošolskega združe-nja so analogne oblikam povezova-nja 00 ZSM v OK ZSMS. Za to obliko povezovanja se smisel-no uporabijo statutarna določila o občinski organizaciji ZSM. Visokošolska organizacija ZSMS v mestu z več občinami se povezuje z drugimi občinskimi organizacijami ZSMS v mestno organizacijo ZSMS. Vsaka osnovna organizacija ZSMS na visokošolskem zavodu voli tudi delegate v občinsko konferenco, v kateri ima svoj sedež, ki je vsekakor preživela in ne ustreza stvarnosti. Primernejše besedilo bi bilo: Za Univerzitetni organizaciji ZSMS se smiselno uporabijo statutarna določila o občinski organizaciji ZSMS.
Univerzitetna organizacija- ZSMS v mestu z več občinami se enakoprav-no povezuje z drugimi občinskimi organizacijami ZSMS v mestno or-ganizacijo ZSMS.
Vsaka osnovna organizacija ZSMS na visokošolski temeljni organiza-ciji združenega dela se je dolžna povezovati tudi z organizacijo ZSMS v krajevni skupnosti in občini, glede na svoj sedež.
A. COLARlC
KOORDINATIVNI ODBOR ŠTUDENTOV RDECEGA KRI2A DELA
Da je to res, potrjujejo njihove akcije, ki so bile izvedene v študijskem letu 1976/77 in sicer: organizirali so dve krvodajalskl akciji, ustanovili so nekaj novih aktivov v Šn in na fakultetah, zbirali so star papir in oblačila, sodelovali so v akcijah v okviru solidarnosti z žrtvami imperialistične agresije, organizirali so predavanje ,na temo zdravstvene preventive in pomagali otrokom študentskih družin.
Tudl v bodoče so si zastavili širok in konkreten program z opredeljenimi stalnimi akcijami, ki kakor kaže, ne bodo ostale le na papirju.
KULTURA, KULTURE, KULTURI, S KULTURO ...
Kulturniki pri UKZSM so "sejali" v torek, 25. 10. 1977 od 17.00 do 18.00 ure. Pognali so naslednji sklepi:
—  Vse družbene organizacije in društva naj prično evidentirati kandidate za predsednika in sekretarja komisije za kulturo pri UK ZSMS.
—  Vsi DO—D in kulturne komisije na vseh fakultetah morajo prinesti svoje programe, na podlagi katerih bo izoblikovan program za DO—D na Univerzi.
—  Dogovorili so se za redno izdajanje biltena, s katerim žele doseči boljšo obveščenost, izmenjavo izkušenj itd.
—  Nujno  je doseči  jasnejšo zastopanost  Univerze v  predlo-ženem programu samoupravne kulturne politike v Ljubljani.
Priština ima danes štiri študentske domove z 2035 ležišči, ter tri montažne stavbe s 312 ležiščl. V Kosovski Mitrovici ni študent-skega doma, zato so študentje nameščeni v samski dom. Djakovica ima študentski dom s 300 ležišči, Do 1980. pa predvidevajo naslednje gradnje: V Prištini dva domova s po 500 ležišči, v Kosovski Mitrovici dom s 500 ležišči, v Prizrenu dom s 400 ležišči, v Uroševcu dom s 300 leži$čl. Mimogrede, v Prištini so priznani tudi t.i. "švercerji", s tem, da plačujejo 50 odstotkov cene bivanja.
Skupščini mesta Ljubljane Mestni trg 1
Komisiji za prošnje in pritožbe
Občani kolesarji apeliramo.na skup-ščino mesta Ljubljane, da čimprej uredi prometrjo situacijo v Ljubljani in sicer tako, da bomo tudi mi obča-ni kolesarji lahko vozili kot enako-vredni udeleženci v prometu po celi Ljubljani, kar pomeni tudi vključno skozi center.
Glede na ažurnost problema priča-kujemo javen odgovor v roku 1. me-seca, ki bo na kakršenkoli način razrešil trenutno nemogočo situaci-jo. V primeru, da naših potreb ne boste upoštevali, bomo našo akcijo pač ponovili, to je, ponovili bomo vožnjo po za kolesarje prepoveda-nih prometnih (voznih) površinah.
Skupina občanov kolesarjev:
Original s podpisi občanov je po-slan Skupščini mesta Ljubljana
Poslano:
—  Skupščini mesta Ljubljane.
—  Časopisu "Delo"
—  Casopisu "Dnevnik"
—  RTV
—  Radiu študent
—  časopisu Tribuna
V Ljubljani, 28. IX. 1977.
Evidentirani kandidat za sekretarja
Evidentlrani kandldat za sekretarja univerzltetne konference ZK Ljubljana je Iztok VVinkler. Rodil se je 1938. leta, član ZK pa je postal leta 1959. Iztok VVInkler je doktor gozdarskih znanosti. Opravlja funkcijo sekretarja univerzitetnega komiteja, ob tem pa še člana CK ZK Slovenija In CK ZK Jugoslavije.
Bp
ZASEDBA STARE,  ZAPUŠČENE HIŠE NA ERJAVČEVI29
PETEK 28.10. 1977
Opoldnenas je 30 Ijudl zlezlo v hlšo skozl zadnje odno. Očistlll smo en prostor, zakurill ter potem prebrall in sprejeli deklaracl/o o tem, zakaj smo se odločili za zasedbo hiše In kal nameravamo tu počet. Prebrall smo še poročllo "Stanovanjska problematika              študentske
populacije"  ter poročllo  o pravnl platl   te   problematlke.    Materiall bodo dostavljeni na Javna občila, na razpolago bodo v hlšl, na FF bo' organizirana javna trlbruna o tem. Dogovorili   smo   se   o   čajnld   v soboto.
Ljudje so S9 začell nasel/evatl že isti dan.
SOBOTA 29. 10. 1977
Od znotraj smo odklenlli ključavnico na vhodnih vratlb, počlstili           nekaj         prostorov,
preizkusill peči, pregledall električno napeljavo v hlši (man-jkajo varovalke, doze, fasunge), osposoblH stranišče; voda v hlšl Je, delamo na tem, da člmprej popravimo napetjavo. V hišl je tudi plin, preverja se stanje vodov.
Popoldne nas \e oblskal mlličnlk, kl nas /e ponovno legitimlral, o oblsku pollcafev prej-šnjega večera, nl vedel.
Začsli bomo Iskati Ijudl, kl jih zanima in ki rabijo varstvo otroka, konkretne/e se bomo domenlli o viji Kasneje.
Obiskl števlln/h Ijudl.
NEDELJA 30. 10. 1977
Začelo se je šlstematlčno ogledovanje hiše, člščenje, pospravljanje. Uredlll smo sl skup-ni prostor.
Ves dan smo se pogovar/all o zakonskih predplslh. O družbenlh dimenzijah našega početja, razčlščevall lastnika te hlše. Dogovorili smo se, da bomo organiziralt varstvo za otroke študentov.
Ob pol petih zjutraj so prlšll pollcall (č), zapisali vse naše podatke. Stanja niso komentlrall.
OPOZORILO
To poslopje so kupill Ljubljanska banka, Jugotekstil, Nama In SDK Ljubljana v letu 1975 z namenom, da bl z njegovo adaptacljo prldobill prepotrebne prostore za organlzirano varstvo otrok zaposlenlh staršev. V času od nakupa do danes je Ljubljanska banka prlpravljala ustrezno Investicljsko-tehnično dokumentacijo za začetek gradbenlh del. Na novo projektirana Prešernova cesta je nekollkozavrlazačetek del, kerje treba popravltl gradbeno dokumentacljo In delno premaknltl lokacljo tega objekta v smerl proti jugu.
Ker objekt prlpravljamo za sanacijo, /e prepovedano vsel/evan/e v njegpve prostore In opozarjamo občane, da bomo slehernega preganjali za prekršek pri ustreznih organlh.
Zoper občane, ki s^ se nezakonito vselili v te prostore smo z današnjlm dnem začell postopek za izpraznltev.
Ljubljana, dne 2. 11.1977
LJUBLJANŠKA BANKA Ljubljana
Velika pozitivna vrednost tega podjetja je Zelja občanov iz same bazepo urejevanju drutbenih zadev, ki so bile doslej domena uradnikov iz druibene nadstavbe. Vse bolj očitno postaja, da uradniški aparat ne more več zadovoljivo teči vzporedno s tempom v kaierem se, kljub vsem poskusom zaviranja, kopičijo njegove lastne zamisli. Zaradi tega prihaja do velikih zastojev ob katerih se tone in tone zaprašenih aktov nakopičijo od najvišjih do najniZjih pisarn. Razlog temu je spet jasen, ne gre za pomanjkanje delovne zavzetosti, ampak za pomanjkanje akci-je, prodornosti v njej. Ta pa ni mogoča ravno zaradi strahu, da se ne bi ob vsaki najmanjši spremembi porušilo s toliko muko pridobljeno ravnovesje v delovanju sistema, rutina.
Ampak neizbeino pa naposled nastopi čas, ko začne ponavljanje vedno istih uvsaljenih vzorcev rapidno padati v kvaliteti, tako da se povsod začuti naraščajoča nevera v izpeljavi zastavljenih načrtov sistema. V takem trenutku se vedno pojavi iiva potreba po sveti in novi obliki aktivnega odločanja, ki kakor čist potok privre v kalno reko. Ne gre nam zdaj razpravljati o tem, ali poiem tak vir pod pritiskom potone na dno, ali pa ostane neskaljen in potegne za sabo še ves ostali tok. Bolj pomembno je to, da ga v resnici imamo. Prav vprimeru stare MSe, ki ie leta zapuščena sameva ob telezniški progi, se je pokazalo, da ozje druibene skupnosti, komune kot so krogi znancev s sorodnimi teinjami, usluZbenci istih podjetij, študentje, krvni sorodniki in še vsi drugi, z in-teresom spremljqjo kaj se bo s to hišo na koncu zgodilo. h tegaje nastala pripravljenost za sodelovanje, kiseje izrazila vskupni odločitvi, da se hišo zasede in s tem opozori še druge na taproblem. To se je zgodilo v petek 28. X. 1977.
Danes, v torek, 1. XI. 1977, nekdaj pusta hiša Zivispolnim utripom. V kuhinji popravljqjo vodovod, iz Tivolija vozimo z otroškim vozičkom suhljad, ienske pometajo pod, tule ob meni mlad študent pregleduje svoj tipkopis, preden ga da v tisk, vtem se tudi ie kuha kosilo, vsak trenutek zaropota po stopnicah tek podjetnih nog, ta hiti po varilni aparat, ta na Radio Student, med temi nogami pa se mota mala Amanda in z zanimanjem opazuje ples dogajanja; včeraj je v farnicah po tolikem in tolikem časur zagorela elektrika; prijatelj nam je z av-tomobilom prepeljal pohištvo s starega trga in znosili smo ga po stop-
nicah-----------------------------------------Zvečer se phjetno utrujeni po
delu zberemo ob zakurjenem kaminu v salonu in v tivem pogovoru presodimo poloiaj. Zanimivo je, kako je sam tok dogodkov jedrnato predrugačil naša začetna hotenja. Iz kupa predlogov kaj naj bi iz hiše
naredili-----— lokal,  šivalnico,  pletilnico,  tkalnico,  makrobiotično
kuhinjo, posredništvo knjig, čajnica, free market, youth hostel, studio za snemanje, atelje, prehodni dom v katerem bi stanovali Ijudjč, ki ne morejo dobiti stanovanja, prostor za kreativno dejavnost ob delu in pa informativni center za vprašanja, ki se tičejo stanovanjske problerhatike
____se je zdaj, po tem, ko ie peti dan tivimo v hiši, izoblikovalo trdno
skupno mnenje, da:
je zdaj naša prva naloga hišo adaptirati, to pa v skladu s potrebami
tistih, ki tu notri prebivajo; v ta namen se že pripravlja komist)a za
natančen program adaptacije;
šele, ko bo storjeno to, bo mogoče uspešno začeti z uresničitvijo posa-
meznih zamisli;
težimo za tem, da smo za javnost čimbolj odprti, vsakemu mtmoido-
čemu, pa če prihaja tod mimo iz službe, ali kot-veterni sprehajalec, so
vrata odprta; radi bi pokazali, da je to kar se tu dogaja, dejansko eden
prvih samostojnih poskusov samoupravnega odločanja;
kakšen trenutek! ravno zdaj sta mi Rojc in Dušan popravila namizno
luč, tako da lahko kljub padajoči temi pišem naprej!    '
Da! to sodelovanje, ki nastaja med nami, to je naša poglavitna vred-
nost.
Ne morejo nas omajati niti vsakodnevni obiski Milice, pregledi osebnih
izkaznic itd., niti groinje delegacije iz Ljubljanske banke, ki nam zago-
tavlja, da nas bo v parih dneh vrgla iz hiše. Kajti za sabo imamo tudi
podporo Ijudi, ki v resnici te prihajajo in to v velikem številu, popit čaj
z nami, študentje, uslutbenci, starejši Ijudje, in prav veseli smo, da jim
lahko razkatemo kaj smo Ze uredili v hiši in posedemo z njimi na tla
pokrita z dekami v našem salonu.
Mi smo hišni svet, vsi, od prvega do zadnjega, ali od male Amande do
gigantskegahišnikaRojca. Vtemjenašaprednost.
Predstavnik Ljubljanske banke, kije bil kot Ze rečeno, s svojimi kolegi
pri nas na obisku na dan 31. X. 1977, je na naše vprašanje kaj soprav-
zaprav s to hišo, ves ta čas, tri leta, storili, odgovoril: "Mi smo dolfni
dajati odgovore samo svojemu delavskemu svetu."
O tem lahko rečem v imenu našega hišnega sveta: "Mi pa lahko damo
in se čutimo, da imamo pravico dati odgovor pred vso slovensko javno-
stjo.
Naša pravica je pravica hlapca Jemeja!
Kajti kdo je gospodar, ta, kije lastnik na papirju, pa pušča, da hiša tri
leta propada in gnije, ali ta, ki nima v roki nobenega papirja, zato pa
kiadivo in klešče in hišo gradi!
Zato mirno čakamo, če se bo izpolnila grotnja Ljubljanske banke in bo
po nas prišla Narodna Milica z nalogom za deloZacijo.
Ampak mi hiše ne mislimo zaZgati, naš namen je, da ostanemo v njej.
EF
Opoldne, 28. 10. 1977, jih je trideset zlezlo v zapuščeno hišo na Erjavčevi 29. Počistili so enega od prostorov, zakurili mrzlo peč in napisali deklaracijo, v kateri so razložili, zakaj so zasedli pra-zno in zapuščeno hišo, ki pa ni edina. Potem se je stvar odvija-la kakor na filmskem platnu in komajda je bilo še jasno, kaj kdo misli in kako kdo misli, toliko je bilo različnih interpretacij in novic, da je bilo nemogoče razvozlati klobčič in povleči za pravi konec.
Še danes, ko je "Erjavčeva 29" kot konkretna akcija zaključena in so na osnovi dogodka možne razprave, ni jasno, kako je s ti-sto hišo, ki so ji potem, ko so jo "neljubi" prebivalci zapustili, izbili okna in jo opasali s plotom. Ni jasno kdo so pravzaprav lastniki, ali je eden sam ali jih je več; ni jasno, ali bo tam vrtec, čeprav je že nekaj let v izgradnji; ni jasno, ali je bila nasilna vse-litev res kaj več kot samo alarm za pospešeno reševanje stano-vanjskega vprašanja in ne morda kar huda politična diverzija, kot se je v zmedi hotelo slišati itd. Tudi ne ve nihče, kako je bilo z nekaterimi nepoštenimi pritiski na "vseljence", na drugi strani pa je jasno, da je uredništvo TRIBUNE na svojem sestanku s sode-lavci, 11. 11. 1977 "Ostro obsodilo vse mere pritiska na uredni-štvo in izsiljevanja, da naj ne bi objavljalo tekstov o Erjavčevi 29 v vsej celovitosti ..." to pomeni, tudi tekstov, ki so nastali v hiši sami, čeprav je po zakonu o javnem obveščanju zavezano objav-Ijati tekste občanov, razen če niso ti naperjeni proti ureditvi SFRJ in njeni integriteti. Vse te reči so se odvijale vzporedno s priprav-Ijanjem dvojne številke TRIBUNE (2/3), ki je bila že v tiskarni, vendar so mnogi pričakovali, da bo vsaj študentski časopis kaj pisal o "ERJAVČEVI 29". Če bi hoteli takrat objaviti tekste, po-tem bi zakasnili z izdajo vsaj še teden dni, kar pa si v zamudi, v kateri smo, nismo smeli dovoliti. Danes nam ta "sporni" dogo-dek pomeni nujnost, da začnemo izčrpneje spremljati dogajanje v stanovanjski politiki, ki precej boleče zadeva prav študente, ki študiramo v Ljubljani, saj smo najbolj "udarjeni" s pomanjka-njem postelj v ŠN in na drugi strani z odiranjem privatnih stano-dajalcev, ki jim pomanjkanje prehodnih stanovanj za študente pušča odprte roke, da gospodarijo kot je pač ponudba in povpra-ševanje.
2a to številko smo vam pripravili golaž iz nekaterih odločilnih tekstov, za v prihodnje pa pripravljamo nekatere dobre članke o stanovanjski problematiki in tako ta tema ne bo zamrla na stra-neh TRIBUNE.
TRIBUNA
Seja predsedstva 00 ZSMS na EF Boris Kldrič
Predsedstvo 00 ZSMS je na svoji seji 10. 11. 1977 obravnavalo problem
"Erjavčeve 29" in s tem v zvezi problematiko študentskih stanovanj v
Ljubljani.
Predsedstvo se ne strinja z načinom, kakršnega se je poslužlla skuplna
posameznikov    prl    reševanju    svojlh    stanovanjskih    problemov.    Ti
posamezniki so namreč brez dovoljenja vdrli v stavbo na Erjavčevi 29 in
jo zasedli.  Strlnjamo se slcer z oceno, da problematika študentsklh
stanovanj   v   Ljubljani   nl   zadovoljiva,   obsojamo   pa   pavšalne   in
nekonkretne krltike, kot npr.:
"Uradniškl aparat ne more več zadovoljivo tečl vzporedno 3 tempom, v
katerem  se kljub vsem  polzkusom zavlranja koplčljo  njegove  lastne
zamisli."  in  nadalje  "Institucije,   kl   naj  bl  branile naše  interese ne
naredijo   ničesar  oziroma  delujejo  proti  nam.  ZSMS  se  je  v celotl
distancirala,   množična  komunikacijska  sredstva- širljo ob našl akcljl
dlzinformacije..."
Predsedstvo   je   tudi   sklenilo,   da   je   potrebno   pospešitl   reševanje
problemov študentsklh stanovanj. S tem v zvezl bo predsedstvo poslalo
na Mestno konferenco ZSMS dopls, s katerlm zahteva poživitev akcije
za gradnjo  štud.  domov,  adaptacijo   praznih   podstrešij   in   kontrolo
podnajemniških odnosov. Naša socialnoekonomska komlsija pa bo od
absolventov,  ki zaključujejo študij, skušala doblti podatke o praznih
sobah, iz katerih se bodo le-ti izselili.
Razen tega zahtevamo,  da tudi socialnoekonomska komlslja na UK
ZSMS posveti temu problemu več pozornosti.
PREDSEUSTVO OO ZSMS FRIEDRICH ENGELS: O STANOVANJSKEM VPRAŠANJU
irjenje sodobnih velikih mest povzroča v nekih, zlasti osrednjih delih mest, da se umetno in pogosto izredno visoko poveča vrednost zemljišč; na teh zemljiščih zgra-jene stavbe pa potiskajo to vrednost navzdol, namesto da bi jo zviševale, ker ne ustrezajo več spremenjenim razme-ram; te stavbe zato podirajo in jih nadomeščajo z novimi. To se dogaja predvsem z delavskimi stanovanji sredi me-sta, katerih najemnina tudi ob največji prenaseljenosti nikoli ne more presegati določenega maksimuma ali pa ga presega le skrajno počasi. Taka stanovanja podirajo in zidajo namesto njih trgovine, skladišča in javne zgradbe. (...) Rezultat tega je, da so delavci pregnani iz sredine mesta na periferijo, da postanejo delavska in sploh manj-ša stanovanja redka in dražja, pogosto pa jih sploh ni mogoče dobiti; zakaj v takih razmerah bo gradbena indu-strija, ki ji pomenijo dražja stanovanja veliko donosnejše področje za špekulacijo, gradila delavska stanovanja zme-rom le izjemoma. (...)
'ERJAVČEVA 29"
1.   PUK ZSMS je na svoji zadnji seji ugotovil, da so v Ljubljani pri-sotni  problemi socialne  narave in da jih je kljub poglobljeni ak-ciji  za  njihovo  razreševanje še vedno precej.  No strinjamo pa se, da bi z načinom, ki ga je iz-brala skupina mladih, opozarjali in   reševali   socialne   probleme
. posameznikov in naše družbe. Poudarjamo, da taki načini raz-reševanja problemov ne morejo delovati vzgojno, ker imamo vsi delovni Ijudje, tudi mladi, ki te probleme vidimo, pravico pa tudi dolžnost predlagati in reševati ta vprašanja v 00 ZSMS, v KS, v OZD, samoupravnih skupno-stih in vseh oblikah našega de-legatskega organiziranja. V raz-pravah o nadaljnji gradnji poli-tičnega sistema v Ljubljani in o statutih KS, je bilo dovolj mož-nosti razpravljanja o izboljšanju delovanja samoupravnega dele-gatskega sistema od temeljnih enot organiziranja socialističnih sil in združevanja dela, preko delegatov in delegacij v samo-upravnih interesnih skupnostih, družbenopolitičnih organizacijah in skupnostih, v občinah in me-stu Ljubljani.
2.   Da bi pospešili razreševanje kon-kretnega   primera   na   Erjavčevi cesti št. 29 v Ljubljani, spoznali mišljenja in dejstva, ki so vodila mlade k zasedbi stavbe, je dele-gacijaorganizacije Zveze sociali-stične mladine in občinske kon-ference ZSMS Ljubljana — Cen-ter,    Univerzitetne    konference ZSMS in koordinacijskega sveta ZSMS Ljubljanske banke obiska-la mlade na Erjavčevi in poizku-šala opraviti  z  njimi   razgovor. Vendar tega ni bilo moč doseči, ker s skupino, ki je zasedla stav-bo, ni bilo mogoče organizirano razpravljati. (Mladi so se nepre-stano   izrrrenjavali   v   prostorih, vsak seježelel pogovarjati o dru-gi temi, večinomataki, ki z Erjav-čevo ni imela nobene povezave.)
\z neuspešno opravljenega raz-govora in iz lepakov, ki jih širi skupina lahko razberemo, da ši-rijo neresnice in polreshice, ter da vsi tisti mladi, ki se pojavlja-}o okoli ožje skupine, katera je zasedla stavbo, ne vedo za kaj pravzaprav gre. Iniciativna sku-pina, za katero je očitno, da tudi sama ne ve kaj hoče, razen opo-zarjati na nek svoj problem, ni-ma širše podpore, vendar si jo intenzivno išče, vabi posamezni-ke v stavbo in poizkuša s takim načinom umetno ustvarjati vtis, da je to problem širše skupine.
3.   PUK ZSMS obsoja pavšalne in nekonkretne   kritike,   ki   jih   je skupina zapisala v svojem  pis-mu,   kot:   "Uradniški   aparat   ne more več zadovoljivo teči vzpo-redno s tempom, v katerem se kljub vsem poizkusom zaviranja kopičijo njegove lastne zamišli".
Taka stališča pomenijo širjenje nezaupanja v našo samoupravno družbeno ureditev, ustavni red, še zlasti, če jih avtorji podkrep-Ijujejo s svojo trditvijo, da je to, kar se dogaja na Erjavčevi de-jansko eden prvih poizkusov sa-moupravnega odločanja. Taka in podobna stališča so po več kot 25. letih uveljavljanja in razvija-nja samoupravljanja v Jugosla-viji, grob poizkus tendenciozne-ga pisanja in izkrivljanja dejstev, ki klevetajo našo samoupravno družbeno ureditev in pridobitve naše socialistične revolucije.
4.   PUK ZSMS bo o tem dogodku še razpravljal in ga realiziral, s stališči  pa  bo  seznanil   ostala vodstva Zveze socialistične mla-dine. Kar se pa tiče naših osnov-nih organizacij, pa je o tem tre-ba res objektivno informirati ce-lotno   članstvo.   To   nalogo   pa rtnorajo  nase  prevzeti  predsed-stva 00 ZSMS.
V Ljubljani, dne 8. XI. 1977
SESTANEK AKTIVA ZSMS NA PZE ZA FILOZOFIJO (FILOZOFSKA FA-KULTETA) 3. 11. 1977
S K L E P I
1.   Na univerzitetnem nivoju naj se ustanovi samoupravni organ, ki naj se ukvarja s tem, da evidentira ne-naseljene površine, ki so .primerne za študentska stanovanja (ob upo-števanju tega, da so roki za stano-vanja, ki jih rabijo študentje kratki). ZSMS,  UK, ZK pa svojo podporo kažejo s tem, da zagotavljajo obrav-navo konkretnih primerov in da te obravnave dobe mesto v javnih ob-čilih in v javnih forumih. Naj se po-jasni   specifično   stanje,   ki   sedaj vlada glede stanovanj in naj temu sledi tudi specifično reševanje.
2.   Naj se da iniciativa, da se na fa-kultetnem in univerzitetnem nivoju razpravlja o tem, kako bi se štu-dentje-podnajemniki   samoupravno organizirali, da bi se reševali stano-vanjski problemi Študentov. O tem naj se obvesti tudi mestna konfe-rencaZSMS in naj steče organizira-na akcija. V to samoupravno skup-nost, v okviru univerze, naj se vklju-čijo organizacije, ki imajo možnost povečati   odmevnost   akcije   (Rš, Tribuna, ŠKUC ...).
3.  Že to, da je do akcije (zasedba hiše na Erjavčevi cesti) prišlo, jas-no kaže na to, da je situacija zelo resna. Potrebno je narediti konkret-nejšo analizo, v kateri ni mogoče jemati kaj je pozitivno in kaj je ne-gativno. Zaradi slabih in pomanjklji-vih informacij ne moremo dejanja pri zasedbi obsojati. Naj se neneh-no obveščajo člani ZSMS o dogaja-njih in naj se jasno pokaže družbe-no-politična dimenzija nezadostne-ga funkcioniranja samoupravnih or-ganov. Naj se sproži akcija za reše-vanje    stanovanjskega    problema konkretnih Ijudi, UK pa naj podpre kontakt s praznimi stanovanji, ki so uporabna za bivanje.
V interesu lastnikov hiše na Erjav-čevi cesti je, da se hiša, če ne bo porušena adaptira in se onemogoči njeno nadaljnje propadanje.
INTERVJU
Hans Magnus Enzenberger
Herbert Marcuse
Intervju je bil objavljen 197t) v Kursbuchu (št. 22) pod naslovom Organizacijsko vprašanje in revolucionarni subjekt.
Intervju je zanimiv, ker "rezimira" izkustvo t. Im. "nove levlce",
oziroma,   še   natančneje   rečeno,   reflektira,   ali   vsaj   začenja
reflektirati zlom nekega političnega gibanja oz. prelome v njem.
Prav takšna kritična in še bolj kritična refleksija pa je potrebna
in aktualna tudi pri nas.
Preveden oz. povzet je samo tisti del intervjuja, kl je, po našem
mnenju, historično najzanimivejši.
Da bi koga imena tako ne prestrašila, da do stvari same ne bi
niti mogel niti hotel priti, bi se pa namesto tega lotil politikant-
stva,  opozarjamo na Marksizam u svetu  br.  1—2/1977 in na
KardBljeve Smerl razvoja.
(Intervju med Enzensbergerjem in Marcusejem je objavljen tudi v Herbert Marcuse; Zeit-Messungen, Suhrkamp Verlag 1975, ter po tej izdaji preveden in prirejen.)
M: (...) Dejansko verjamete, da so komune, politične demon-stracije, zasedbe zgradb meščanske?
L: Ne brezpogojno. Nasprotno pa se mi zdi takoimenovana "protestna scena", "drop-out scena", sploh se mi zdijo vse te scene pretežno meščanski fenomen.
M: Mislim, da je s politično funkcijo hippies in "drop-outs" proč.
E: Te pojave je gospodujoča kultura absorbirala.
M: Deloma so postali celo reakcionarni. Za osnovo Jim je bila zamenjava osebne z družbeno osvoboditvijo.
L: Prav s tem pa je povezana borniranost študentskega gibanja.
M: Ne. Politični Ijudje zavračajo to zamenjavo. Danes nlso več samo hippies, ja, sploh niso nikaki hippies več.
L: Politični Ijudje študirajo Lenina...
M: Berejo Lenina, berejo pa tudi Hermanna Hesseja. Stepni volk Hermanna Hesseja je danes v USA ena najpriljubljenejših in najvplivnejših knjig.
E: Prav! Problem Hessejevega Stepnega volka je čisto znot-rajmeščanski problem, ki se tika samo buržoazije. Mlademu delavcu ta knjiga nič ne pove.
M: Je vzrok temu v knjigi, ali je v delavcu? Mi hočete pripove-dovati, da sta Faust ali Don Carlos enostavno meščansko sranje? Ali naj bi ti deli povedali kaj tudi delavcu?
E: V njegovi sedanji situaciji mu ne moreta nič povedati.
M: To \e nekaj drugega." Tu se z vaml strinjam. Toda ravno to sedanjo situacijo bi bilo ja treba predrugačiti.
(Vprašanje je seveda, kako.
Enzensberger orisuje nemško izkušnjo. Pravi, da se vprašanje organizacijske forme oziroma revolucionarnega subjekta postav-Ija socialističnemu gibanju v ZRN v fazi samokritike z vso ostrino; da se poskušajo učiti iz napak in izjalovljenja študent-skega gibanja; da se je izkazalo, da organizacijske forme, ki jih je to gibanje spontano našlo, ne odgovarjajo več, oziroma, da so se organizacijske forme, temeljene na goli spontanosti, izkazale za skrajno labilne in nezanesljive; da označuje sedanjo fazo abstraktna negacija predhodnega, da se antiavtoritarna stran gibanja, pogosto mehanično, totalno negira; da se današnja praksa opira pretežno na delo v obratih, na oblikovanje kadrov in ac''-acijo; da vodi k povratku k leninističnim kon-ceptom — tudi v organizacijskem vprašanju, ter da stoji s tem spet na dnevnem redu izgradnja komunistične partije po prin-cipih "demokratičnega centralizma". Kar pove Marcuse novega, če naj tako rečemo, pa je naslednje:)
M. Obdobje srečne, v veliki meri anarhistične spontarosti, je mimo. Organizirana kontrarevolucija je s tem zelo hitro opravila. Potrebna je forma protiorganizacije. Kako naj izgleda?
Množična partija s centraliziranim vodstvom na nacionalnem nivoju semi prikazuje v USA nemogoča; državni aparat bi lahko z njo opravil v 24 urah. Najti moramo nove forme, ki so grajene dokaj decentralno, se pravi lokalno in regionalno. Kako naj izgleda koordinacija teh skupin, ne morem reči. Toda brez organizacije in brez discipline ne gre več. Kot je že Engels dejal, je  revolucija  najavtoritarnejša  stvar  na svetu.   Revolucionarna
disciplina seveda ne pomeni diktature, temveč saamonaloženo disclplino, ki je racionalno utemeljena. To že od vsega začetka izključuje hippie in yippie gibanja, ki takšno disciplino Qd-klanjajo.
(Sicer pa Marcuse tako tu kakor proti fašizmu, kl ga vidi porajati se v ZDA — ta fašizem bo seveda drugače izgledal, kakor nemški, in sicer v taki meri, v kakršni se ameriška družba razlikuje od nemške leta 1933 —, polaga na mizo kot zadnji adut — razsvetljevalsko delo, Aufklarungsarbeit.)
Tekst ni lektoriran
KAJ SME ZVEZNA REPUBLIKA NEMClJA?
Bonn, 9. nov. (Tanjug) /.../ Zahodnonemška družba Lufthansa je včeraj odpovedala polet svojega letala v Alžir, ker alžirske oblasti niso ustregle njeni zahtevi, da bi za varnost jn nadzor na alžirskem letališču skrbeli nemški uslužbenci. /.../ Danes so v Bonnu uradno sporočili, da bo zahodnonemška delegacija odšla v Alžirijo na pogajanja.
Dobesedno tako je poročal Tanjug iz Bonna. In Delo je poročilo objavilo brez vsakršnega komentarja. Potem, ko so nas naši osrednji informatorji prepričali, da so zahodnonemški prostovoljni policijski komandosi (z zvenečim nazivom, ki še najbolj spominja na kak športni avtomobil) izvedli dobro dejanje. Ker ugrabiti ugrabltelje nemških letal je dobro. Istočasno je za (zahodne) Nemce dobro nuditi politični azil ugrabiteljem čeho-slovaških in poljskih letal. Če nekdo pribeži v Nemčijo je dobro, še zlasti, če je pribežnik patentiran esesovec, gestapovec, pobijalec množlc. Dobro je tudi, če pribežnik beži pred rokami KGB (ali vsaj če to uradno izjavi). Dobro je prodajati orožje najbolj reakcionarnim silam na svetu. Vključno z jedrsko tehnologijo. Za to ni potrebno vprašati Ijudstva o "njegovem" mnenju. Dobro je biti novi policist sveta. Imeti svoje uslužbence (beri: vojsko) na letališčlh - in verjetno ne samo na letališčih-neuvrščenih držav. Dobro je postavljati nemogoče pogoje suverenim državam; v kolikor bi suverena In neuvrščena država (Alžirija) sprejela "varnostne ukrepe", bi ne bila več suverena. Kraljevina Srbija sicer ni bila neuvrščena, bila pa je suverena. In kot suverena ni mogla in ni hotela sprejeti "kaizer und konig" zahtev. Kar ni bil vzrok, ampak povod za prvo svetovno vojno. In Nemčija je v bistvu napovedala vojno vsem suverenim državam, ki ne mislijo enako kot ona. Napovedala je vojno suverenosti držav. V nekaj mesecih je Nemčija izničila suverenost Italije, Dubaja, Adena, Somalije, Alžirije... In zaradi svojega dvojnega odnosa do ugrabiteljev letal tudi čehoslovaške, Poljske.... Zunanja politika je nadaljevanje notranje politike. In obratno. Baaderji in Meinhoffove niso žrtev države zaradi svoje smrti ali samo zaradi svoje smrti. Država kot policaj sveta, kot policaj nasproti drugim državam in kot policaj do lastnega življenja. Kjer se v "mali nočni kroniki" znajde vsakdo, ki misli dejansko drugače. In ali je potem sploh čudna dedukcija frakcije rdeče armade, da je potrebno policaje pobit. In ali je čudno nastav-Ijanje bomb, če je to edini možni način izražanja nestrinjanja. In kot "edini" tudi obupan in brezupen. Način izražanja nestrinjanja z bombardiranjem in požiganjem Vietnama, nestrinjanja s pasiv-nostjo, s katero "ostall" Nemcl spremljajo pobijanje drugih. "Ostali", prepuščeni sredstvom množičnega obveščanja in njihovemu uplivu. Dezinformiranju. Zakrknitvi zavesti. Masaži. "Ostali", prepuščeni nitkam velikega kapitala. Marionete! Tudi zato se nekdo znajde v položaju, ko mu ostane le še zavedanje, da se noče ukloniti. In zato ponovi pesnikove besede: "S sabo vabim druge vas junake, vas, k'terih rama se ukloniti noče..."
Toni Gomišček
(Pripomba: Da ne bo pomote: ne strinjam se s terorističnimi metodami institucionalnega ali individualnega terorja. še manj pa se strinjam s takim obravnavanjem terorja, kot so ga bili zmožni naši časopisi. Prvič zaradi mojih stališč do kontra-informiranja, ekspliciranih v daljšem prispevku,* zaradi slabih zgodovinskih izkušenj o oblikovanju "uradnih informacij" in "strokovnih izvidov", recimo v primeru Reichstaga. Drugič zato, ker kljub vsemu se je treba vprašati tako, kot je vzkliknil Maroje Mihovilovič: "Kolika je to unutrašnja zapadnonjemačka nape-tost, kad smrt i krv izbacuje tako daleko!". In šele nato, če sploh, soditi. In obsojati. Vendar najprej in predvsem poskušati razumeti ZAKAJ. (Avtor).
DOBILI SMO S PROBLEMOV
SKRATKA
Nahajam se na uredništvu tribune. Nujno hočem sporočiti Ijudem, da je v tisku nova številka Problemov. Obotavljanje ni več mogoče. To-vrstna sporočila bojo kmalu začela deževati tudi na Radiju študent; to pa vse z namenom, da se Problemi prvič slastno in z voljo poizkusijo v dinamični tekmi prodajanja trgov-skih produktov. Zdaj jih bomo za-čeli prodajati!
Na gimnazijah -- naj se jih z vese-lim vriščem do sita naje naša mla-da garda!
Dejansko — miličnikom v Tacnu --na sodelovanje! Zdaj to pozitivno vem, mogoča je takšna slmbioza ... perfektni kurirji bi bili, na svojih hitrih motorjih, naši raznašalci po vaseh, eventualno tudi že uspešni prodajalci in to v maricah, ponoči, ob vsakem času, v zaporih -- Piran, Koper, Izola -- našo zvezo z obalo bi vzdrževali zvesti nam železničar-ji .... in še to — takorekoč v srčnem pogledu ... vidim ... v penečih se valovih Save, kako se gol, neimeno-van človek bori s tokom in v gobcu z zobmi stiska Probleme, da jih pri-nese na drugi breg, pa čeprav tam
omahne v smrt in razmočeni zveščič zasut z mivko, potem ne služi niče-mur drugemu, kot ravno temu, da nanj sije sonce in reka položi nanj kamen, velik, bel kamen, God.
Seveda! Prav to je v Problemih po večkrat izpovedano! Mi rabimo svet, kompletno žogo za igro — torej! -- kdo drug, če ne ti, filmska igral-ka ... in vseh dvesto, ali tristo, ali že kar tisoč Rogovih delavcev in še par najbolj vročih kurcev iz Emone in Ria. Da. Mi te rabimo električar, zdaj to vem, brez tebe ni svetlobe, eno celo področje sveta izgine; eno-stavno, naučiti se moramo poprav-Ijati tudi pralne stroje.
Zdaj je čas, da to izrečem: mi rabi-mo novo peč na olje, prijatelji in zato, zato — smo se odločili za prodajo ... cena bo kot kaže stara, deset dinarjev po številki. Za peč potrebujemo okoli štiristo tisoč sta-rih dinarjev; če v tem uspemo, po-tem je za moj poiem namen dose-žen -- ampak koliko drugih možno-sti je še, naprimer: mogoče bi se zdaj že našel kakšen popravljalec peči na olje in bi trajno zažarel v našem duhu, on in, drugi -- in sku-paj bi postali močna konkurenca Nedeljskemu, Delu, Politikinemu Zabavniku, človek! Popravil bi našo peč! Ali pa bi sploh izdelal popolnoma novo, peč! Na olje!
oraonizird DAN KULTUR€,ki b oj16.12.77. prireditev bo cel odnewna
(9H9)   VA^UENI!!________
Kmalu! Na tem platnu — PROBLE-Ml!
Spet ravnina, zamolkla zemlja.....v
premikajočih se, žuželčjih očeh po-eta Jureta Detele.
Uroš Kalčič, na drugi strani, fuka na Savskem bregu. Iztok Osojnik! On fuka v Turčiji. Zlatko Zajc. On sedi kot tujec v majhni sobi in svet se mu pretaka med prsti kot reka. Jaz! Molim k Allahu na vrhu stolp-nice, da bi Slovenija postala nabita z veselo močjo. In še vse sorte, vse sorte, ti pravim ... štos je y tem, da moram zaenkrat prenehati, vsi so že odšli iz uredništva, ostal je samo še en dlovek, temu pa se mudi na železniško postajo, tako da bom moral oditi. Torej, če po-dam še sklepno besedo: človek, bodi vesel, kajti svet je lep ... in ni mu konca. Slovesen pozdrav.
S Problemi, kot
inačico pozitivnega —
kot lokomotiva, naprej!
Emil Filipčič
EPPUR Sl MUOVE
Maov mavzolej je končan. Maov kristalni sarkofag hranijo pod nivo-jem zemlje tronadstropne zgradbe na PekinŠkem trgu Tien An Men. Vsako jutro čistilci poČistijo prosto-re Aleje spominov in vključijo dvi-galo, ki dvigne predsednikovo trup-lo v zgornje nadstropje. Poleg tega prostora so v mavzoleju sprejemne sobe in stalna razstava Maove kali-grafije ter sobe z dokumentarnimi in fotografskimi poročili iz njegovega življenja.
I was very surprised to read that Presidcnt Omar Bongo of Gabon spent $650 million in preparation for the OAU snmmit in his coun-try (vvorld affairs, Ju|y 18).
Gaboji meri 267.667 km^ in ima 520.000 prebivalcev. Družbeni bruto proizvod v letu 1973 je znašal 335 mil. Š.
Od leta 1969 do 1973 so dobili 103 jugoslovanski znanstveni delavci do-voljenje za vselitev v ZDA, od tega 79 univerzitetnih profesorjev. Tre-nutno pa dela samo v ZRN 500 naših zdravnikov. V tujini je tudi vsaj 1200 stomatologov iz  Jugoslavije.
V osmih mesecih letošnjega leta je vrednost izvoza narasla za 5,9%, kot v enakem obdobju lanskega leta; vrednost uvoza pa za 37 °/o.
V prvem polletju 1977. je bilo v Ljubljani zgrajenih le 787 stano-vanj, čeprav jih srednjeročni načrt letno predvideva 3500.
Leta 1975 je prišlo na 10.000 prebi-valcev sledeče število študentov:
Jugoslavija                                 185
Bolgarija                                    127
ČeškoslovaŠka                            104
Madžarska                                 102
NDR                                           81
Poljska                                      137
Romunija                                    77
ZSSR                                         190
LR Kitajska/1961/                     12
ZDA /1973/                              456
Kanada /1973/                          313
lndija/1970/                               37
Danska/1973/                           207
V zadnjih treh letih se je vrnilo v Pomurje 1540 zdomcev. Od tega so jih uspeli zaposliti le 870.
TRIBUNA
Študentski list Trg osvoboditve 1 LJUBLJANA
UK   ZSMS
Trg osvoboditve 1
LJUBLJANA
Pozdravljenl kolegi,
na mnogih srečanjih, na prfenekaterih sestankih je bilo pove-danih mnogo slabih mnenj o obveščanju TRIBUNE. Gre za to, da je to list, ki mora biti namenjen našemu medsebojnemu obveščanju, ki mora sprožati razgovore o problemih, ki nas težijo. Pri tem mislimo na: štipendije, stanovanja, reformo štu-dija (sprotni Študij in pogoji za vpis), vprašanja o študljski literaturi, predavanjih, izdelavi mnenj o pedagoških sposob-nostih profesorjev in asistentov, strokovnih ekskurzijah, športu in zabavi, kulturi, o družbi nasploh in še in še. Edina rešitev \z sedanje situacije je, da skupaj nekaj naredimo in prenehamo drug drugega obtoževati in imenovati za krivce. Zato je bilo sklenjeno da: vsaka OO 2SMS na Univerzi delegira po enega delegata v uredništvo TRIBUNE! To je bilo sklenjeno na seji predsedstva UK ZSMS, 15. 11. 1977. Rok za imenovanje kandidatov je dvajset dni (5. dec. 1977). Stvar je prišla tako da-leč, da ne moremo več samo tarnati, temveč moramo čisto konkretno rešiti vso zadevo. Gre za to, da bomo le tako lahko izdelali mrežo dopisnikov.
Z naše strani pa se bomo potrudili priti v vašo OO ZSMS, da se pogovorimo, kako bomo naprej. Od tega je odvisno, ali bomo imeli drugačno TRIBUNO ali ne.
¦ Prosimo, da stvar vzamete resno,  ker se ne zapiramo, samo prešibki smo, da bi sami opravili vse stvari.
S tovariškimi pozdravi!
Tribuna in PUK ZSMS — Ljubljana