Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 37
Ljubljana, petek, 5. oktobra 1928.
Leto III.
Posamezna številka Din 1*5U
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo In uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Matksa tre 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in Izdajat«!] Alojz Kusold, Ljubljana. — Odgovorni urednik Ivan Saje,
Glince IV. štev. 2. — Tiska tiskarna »Slovenija«. Predstavnik za tiskarno: Albert Kolman v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje in vsi zatirani narodi, združite sel
Ena izmed najbolj perečih nalog slovenskega proletariata je, da si obrani koalicijsko pravico, oziroma v kolikor mu je že biia ugrabljena, pribori nazaj! V tem boju mora danes napeti vse mišice in združiti vse sile, ki so boja sposobne.
Proti izjemnemu nezakonitemu režimu nad delavskim gibanjem v Sloveniji.
Čl 14. ustave kraljevine SHS: »... Državljani imajo pravico, da se združujejo v namene, ki po zakonu niso kaznjivi.«
tl. 33. ustave kraljevine SHS: »Pravica delavcev do organiziranja, da dosežejo boljše delovne pogoje, je zajamčena.«
Obtožujemo ljubljansko policijsko direkcijo kršitve člena 14. in 33. ustave kraljevine SHS, izvršene nad »Društvom brivsko-vlasuljarskih delavcev (k)« v Ljubljani, ki se je ustanovilo po zakonitih predpisih lansko leto julija in je ves čas od svoje ustanovitve delovalo zgolj na dosegi boljših delovnih pogojev za delavce svoje stroke. Ti so z naredbo ministrstva za socialno politiko dobili 9-urni delovni čas, s čimer pa mojstri niso bili zadovoljni ter so začeli izvrševati pritisk na svoje delavce, da »prostovoljno« sprejmejo zopetno uvedbo 10-urnika. Nasta' je boj med organizacijo mojstrov in organizacijo delavcev (glej dopis brivskih delavcev na 2. str).
V ta boj se je vmešala ljubljanska policija in 28. sept. izvršila preiskavo v prostorih strokovnega društva brivskih delavcev po »komunističnem propagandnem materialu«. Tega ni dobila (in je tudi vedela, da ga ne more dobiti!), zaplenila pa je društveni arhiv, knjige in štampiljke.
Predsedniku brivske strok, organizacije na policiji za to persekucijo niso mogli navesti nobenili drugih razlogov kot 1. da je organizacija zahtevala od delodajalcev pojasnilo, da navede razloge odpovedi službe njenemu tajniku, česar da ni stne-a (!!) in 2. da sta predsednik in tajnik komunistič-lega prepričanja.
Kako smešna sta ta dva razloga in kako ne-temeljena je vsakršna persekucija nad organiza-ijo zaradi teh dveh razlogov, so čutili na policiji ami in vrnili so članski register in štampiljke redsedniku.
Toda 1. oktobra je policija odredila zaplembo jeh društvenih reči.
Že na celi vrsti primerov smo v zadnjem času rotovili, kako današnji režim z rokami in nogami % izi te borne v zakonih zajamčene pravice držav-inov kraljevine SHS. Vendar to novo nezakonito »silje, ki tako očito krši čl. 14. in čl. 33. ustave aljevine SHS, zasluži največjo pozornost s strani oletariata Slovenije, ker se tiče osnovne pravice ega njegovega gibanja in boja, t j. koalicijske avice za njegove strokovne in gospodarske inte-se.
Gre za obrambo koalicijske pravice proleta-ita Slovenije, pravice združevanja delavcev v rho dosege boljših delovnih pogojev, ki je po 33. ustave izrečno »zajamčena«.
Ena izmed prvih in najbolj perečih nalog sionskega delavstva je, da si to pravico obrani, miroma v kolikor mu je že bila ugrabljena, pribori nazaj! V tem boju mora danes napeti vse mišice in združiti vse si/e, ki so boi a sposobne!
Oglejmo si gornji primer:
V Ljubljani ni niti 100 brivskih delavcev in delavk in naj bi bili tudi vsi najzavednejši komunisti, pač od njih ne bi pretila nobena nevarnost kapita-
lizmu in Kapitalistični državi (Ki menda tudi lahko obstoja iz neobritih in neostriženih ljudi, če drugače ne gre!). Toda policija je ugotovila le, da sta predsednik in tajnik njihovega strok, društva — komunističnega mišljenja. Torej kdor je komuni-stačnega mišljenja, ne bi smel biti funkcionar nobenega strok, društva? Zakaj pa bi človek s takim mišljenjem spioh smel biti član kake organizacije? Smešnost in absurdnost tega stališča je preogrom-na, da bi jo mogli prikazati v vsem njenem sijaju! Mišljenje samo že hočejo zabraniti!
Ravno malenkostnost tega slučaja (relativno majhen pomen brivske stroke, malo število delavstva te stroke) nas sili, da mu posvetimo vso pozornost. Kajti če se režim trudi uničiti tako relativno malo pomembno strokovno organizacijo, kakšnega truda se ne bo lotil, da gazi koalicijsko pravico delavcev v drugih, pomembnih strokah.
Ja, — bo kdo rekel — saj obstoje po teh drugih strokah strok, organizacije, ki jih režim ne razpušča in ne preganja! Ali naj razpušča demokratske in klerikalne strok, organizacije? Saj te so njegova orodja!
Ali naj mogoče razpušča amsterdamske strok, organizacije? Saj ravno v tem je greh »Društva brivsko-vlasuljarskih delavcev (k)«, da se m priključilo URSS-u (.Strok, komisiji), da ga niso legitimirali pred policijo in režimom njegovi agentje v delavskem gibanju — socialpatriotje! Tega sicer policija ni rekla, da ne izda svojih prijateljev, toda za vsakogar, kdor premisli vso zadevo, je to jasno.
Režim je dal v Sloveniji socialpatriotom privilegij, da dopušča poieg meščanskih strok, organizacij le še njihove in nobenih drugih. Zato je
1.	1924. razpustil neodvisne strokovne organizacije in zato je zahteval po takozvanem kapitulantskem »zedinjenju« od socialpatriotov, da razpuščajo, izključujejo in sploh čistijo »zedinjene« strok. org. od 'komunistov, kar so seveda njegovi pokorni sluge vestno vršili.
Za svoje režimsko politiko, za svoje izdajstvo nad interesi delavskega razreda so dobili socialpatriotje v Sloveniji monopol strokovnega gibanja kot dar vladne milosti. Odtod njihovo prijateljevanje s policijo, njihovo marljivo denuncijantstvo. odtod agitacija policijskih komisarjev zanje itd.
Proletariat Slovenije mora iz vsega iega napraviti zaključke. Predvsem zaključek, da je potrebna še jasnejša ločilna črta med njim in pa v službi buržuazije in režima stoječimi socialpatriot-skimi generali! Kajti le na ta način bo dokazal, da razumeva položaj, da zna ločiti svoje prijatelje od sovražnikov.
Drugi njegov zaključek iz vsega tega mora biti, da v enotni akciji s proletariatom ostale Jugoslavije, razkrinka izjemni režim nad neodvisnim strokovnim gibanjem v Sloveniji in temu gibanju pribori vsaj isto možnost delovanja kot ga ono ima _ na Hrvaškem in v Srbiji!
Tretji njegov zaključek mora biti, da z vso svojo močjo stopi v obrambo ustavno mu zajamčene pravice združevanja, ki jo Koroščev režim nasilja in brezzakonitosti brezvestno gazi.
Delavci in kmetje, spreglejte!
Če se ozremo na razmere, v katerih žive danes delavci in kmetje, moramo reči, da so naravnost obupne. Vso težo gospodarske krize kapitalizma mora nositi proletarijat, na čigar pleča se nalagajo dan za dnevo nova bremena in le njegovi orjaški moči se ima buržuazija zahvaliti, da ni že omagal. A ta moč nam jamči, da bo sijajno zmagal, kadar bo to moč uporabil v drug namen, kakor da z njo zadovoljuje pohlep kapitalistične buržuazije po čimvečjem profitu.
Če pogledamo delavca, bomo videli, da živi v večnem strahu, kdaj bo izgubil delo in zaslužek. Kajti če ima delo, vsaj živi, če ga pa izgubi, je obsojen on in njegova družina, ne na pomanjkanje, ker v njem živi tudi če ima delo, ampak na neizprosen glad, katerega posledice so nam predobro znane, pred katerimi pa tisti, ki mislijo, da so poklicani reševati socijalna vprašanja, zapirajo oči, da jih ne vidijo, ali pa v raznih listih naštevajo vzroke (seveda ne prave) tega obupnega stanja. Pišejo se tudi predlogi, kako bi se dalo to stanje popraviti, a ker so namenjeni le v . slepilo proletarijata, zato se buržuazija zanje ne zmeni, ker ve da ima v teh plačanih »socijologih« svoje agente, ki so dobro izurjeni v laži in. hinavščini, s katero varajo proletarijat. Med tem časopisjem zavzema pri nas glavno vlogo takozvano kršč. časopisje, ki se na vse načine trudi, da obvaruje proletarijat pred revoluci-jonarnim duhom, ki se ga polašča. Zato udari včasih tudi po kapitalistih grozeč jim s kaznimi, ki jih bodo zadele po smrti. A teh kazni se krščanski kapitalisti ravno tako malo boje kakor liberalni. Če pogledamo ene ali druge, že nazunaj vidimo, da jim je veliko več za »časne« kakor pa za »večne« dobrote in da so to le fraze namenjene izkoriščani masi, da bi pričakovala od njih preureditev kapitalističnega družabnega reda v smislu Kristusovih naukov. Ti nauki (po njihovem) veljajo samo za proletarijat, ker oni se po njih ne ravnajo. Krščanski mogočniki (Pollak, Rojina, Pust, Štora, podjetja Zadružne gosp. banke in drugi) so dostikrat veliko hujši izkoriščevalci kot pa njihovi svobodomiselni tovariši. Enim kot drugim je profit več kot vse drugo in čeravno se v politiki ne strinjajo, vendar takoj skupno nastopijo proti proletarijatu, kakor hitro bo ta zahteval le mali del profita zase. Zato tudi ne moremo zaupati kršč. socijal. okrog »Ognja«. Če bi bil pokret okrog »Ognja« dosleden, bi moral pripeljati svoje pristaše v vrste revolucionarnega proletariata, ki se bori proti kapitalističnemu za socijalistični družabni red. Ker pa je ta boj namenjen celotnemu kapitalizmu in buržuaziji enega ali drugega svetovnega nazora, zato upravičeno dvomimo v iskrenost njihovih parol. Zdi se nam zagoneten molk njihovega kapitalističnega časopisja sumljiv in upravičeno sumimo, da je njihov pokret le demagogija, s katero hočejo zadržati de-lavsko-kmečke mase — ki iščejo revolucionarnega Izhoda — pod svojim vplivom.
Če pogledamo malega kmeta, vidimo, da je njegov položaj še slabši kakor pa stalno zaposlenega industrijskega delavca, ker treba je le manjših elementarnih nezgod (suša, toča itd.), pa bo s svojo družino vred stradal celo leto in tedaj se je treba zadolžiti ali pa mora marsikatero krvavo potrebno živinče pognati iz hleva, da plača davke, zavarovalnino in obresti. A za druge potrebne stvari (obleko, popravo poslopij, orodje i. dr.) m denarja in odlašati mora od leta do leta čakajoč boljše letine, dokler svojega gospodarstva ne pripelje na rob propada.
Če pogledamo brezposelne delavce, se moramo naravnost čuditi njihovi volji in vztrajnosti v boju za obstanek, ker če so razmere danes take, da mora trpeti pomanjkanje tisti, ki je zaposlen, potem si lahko mislimo, kaj mora občutiti šele tisti, ki je odvisen le od milodarov svojih sotrpinov.
Po glejmo še najbednejše med bednimi: in sicer vojne invalide, njihove vdove in sirote. Za vedno večjim profitom težeči kapitalizem je nagnal milijonske mase v krvavo klanje za kapitalistične interese, a za žrtve tega klanja skrbi taisti kapitalizem tako, da morajo oni, ki so žrtvovali »samo« posamezne ude, zavidati one, ki so v tem klanju pustili tudi glave, da jim ni treba skrbeti, kaj bodo jedli, kje bodo spali. In to je danes še edina skrb vojnega invalida, katerega je kapitalistična družba tako »iztrenirala«, da ne čuti več druge potrebe, kot to, da se ohrani pri življenju.
Če pa k tem razmeram primerjamo razmere, v katerih živi kapitalistična buržuazija, bomo videli strahovito razliko. Na eni strani pomanjkanje, glad, boj za košček kruha, na drugi pa brezmejno uživanje vsega, kar si more poželeti domišljija, na eni strani skrb, kako si ohraniti življenje, na drugi pa skrb kako razmetati milijone ljudskega denarja, ki se ga drži kri delavcev in kmetov, ki so odtrgani od njihovih ust in ust njihovih otrok. Na eni strani sestradana, brezpravna proletarska masa, na drugi pa nikdar sita izkoriščevalka teh mas, kapitalistična buržuazija in od nje odvsna vladajoča oligarhija, ki kroti proletarijat z reakcionarnimi zakoni, z glavnjačami in policijskimi pendreki, če pa to ne zadošča, tudi s puškinimi streli.
Marsikateri naivnež je mislil, da se bodo razmere spremenile, odkar ima oblast »legitimna zastopnica Slovencev« SLS, ki ima sedaj priložnost, da pride na dan s svojimi socialnimi zakoni, da izpolni obljube, ki jih je dajala na debelo, ko je bila v opoziciji in da prične s socijalnimi reformami, ki jih ima v svojem programu in s katerimi se tako rada pohvali. Sedaj ko ima SLS moč in oblast, ima priložnost, da pokaže, ali se bori za dobrobit ljudstva ali pa, da je odvisna od kapitala.
Pokazala je, da je odvisna od kapitala, njen predsednik vlade je celo dal napolniti ječe po celi državi. S tem smo dobili še jasnejše spoznanje, da si bo zboljšanje razmer priboril razredno zavedni proletarijat sam. Tisti, ki so še zaslepljeni, sedaj lahko vidijo, da ima proletarijat ie toliko pravic, kolikor si jih v razrednem boju sam pribori.
Delavski dopisnik B.
Ogromen štrajkovni val v Evropi.
1.	oktobra je stopilo v Hamburgu v stavko 50.000 delavcev v ladjedelnicah, v Kielu 13.000.
1.	oktobra je stopilo v štrajk 11.000 rudarjev v Te-virju Kladno na Češkem.
Stavka tekstilnih delavcev v severni Franciji se širi in za 3. oktobra se je proklamiral generalni štrajk za vso tekstilno industrijo.
V nemško-šlezkem premogovnem revirju je bila 1. oktobra sklenjena stavka rudarjev z ogromno večino. Tu je zaposlenih 25.000 rudarjev.
V Grazu stoje v štrajku uslužbenci cestne železnice. Krščansko-socialna strokovna organizacija kot štrajk. breherka vzdržuje malenkosten delen promet.
V Bolgariji nova preganjanja. — V Sofiji so aretirali 9 oseb, v rudarskem revirju Pernik veliko število rudarjev. Policija ni dala še nobenih informacij v javnost.
Na delo: Organizirati neorganizirane!
Vprašanje močnih delavskih strokovnih organizacij je postalo tako pereče, da ne smemo več mimo njega. Položaj delavstva v Sloveniji je vedno hujši. Plače mizerne, cene življenskim potrebščinam visoke. Osemurni delavnik dejansko ne obstoja več, ker je delavec prisiljen delati po 10 in več ur na dan, ako hoče zaslužiti vsaj toliko, kolikor rabi za slabo hrano in še slabše stanovanje. Ali to so stvari, ki jih vidi in čuti vsak delavec, vsakdo, ki mu je naloženo, da kot delavec ali uradnik služi v meščanski družbi svoj vsakdanji kruh. Na dolgo razpravljati, kako se slovenskemu delavcu slabo godi, ni potrebe, vsaj za naše čitatelje, ki jih štejemo med najzavednejše proletarce. Vprašanje je, kako tako zlo odpraviti. Kako odpraviti zapreke, ki onemogočajo resen boj proti takemu zlu. Kako združiti delavce v enotno armado in kaj naj storimo mi sami, da tako armado ustvarimo.
Strokovnih organizaijj imamo pri nas dosti. Več kot bi bilo treba. Vs&ka stranka si je za svoje potrebe omislila svojo delavsko organizacijo. Tudi tiste strokovne organizacije, ki so včlanjene pri strokovni komisiji, smatrajo socialisti za svoje. In resnica ie tudj, da te strokovne organizacije poslujejo kot podružnice socialistične stranke in so ob vsakih volitvah na razpolago socialistični stranki, kakor je jugoslovanska strokovna zveza na razpolago klerikalni, in narodna strokovna zveza na raz-polago demokratski stranki. Strokovnih organizacij imamo torej dovolj. Strokovno organiziranega delavstva pa nad vse malo. V Sloveniji je vsega skupaj organiziranega komaj okrog 10 odstotkov delavstva. Pri tako nizkem številu organiziranih delavcev je naravno, da je težko misliti na večja gibanja, na resnejše boje, ki bi bili uspešni.
Ako hočemo, da se položaj slovenskega delavstva začenja boljšati, tedaj moramo v prvi vrsti organizirati- neorganizirane delavce. Tem neorganiziranim in organiziranim delavcem moramo stvo-riti organizacijo, ki ne be last in tudi ne podružnica nobene stranke, marveč bo edinole in ravno delavska strokovna organizacija, temelječa na stališču razrednega boja. Če hočemo, da se bo delavstvo rade volje orgariziralo in da se bo smatralo in čutilo v organizaciji kot v dobri družini, mora to delavstvo vedeti, da je organizacija njegova in zaradi njega. Mora vedeti in imeti globok občutek, da ni organizacija radi koga drugega ali radi česa drugega, marveč radi delavstva. Delavec, ki se hoče politično udejstvovati, se lahko politično organizira tam, kjerkoli ga veseli. V strokovni organizaciji ima pač tudi popolno pravico zastopati svoje politične nazore, toda pristop k strokovni organizaciji ne sme biti vezan s strankar-sko-politično izjavo. Zato mora tudi delavstvo skrbeti, da strokovne organizacije nastanejo in žive iz delavstva samega.
Po naši sodbi ne bi smelo biti težko spraviti delavce v enotno strokovno organizacijo. Tozadevno je vprašanje v ro^ah obstoječih organizacij. Od teh se pa ne more pričakovati, da bi se odpovedale svojim političnim namenom in se udale delavskim potrebam. Sicer je naredila zahteva po enotni fronti proletariata tnal korak naprej. Tako demokratske kot klerikalne delavske organizacije so se morale s to delavsko zahtevo baviti, ali to je vse premalo. Število organiziranih ni narastlo. Delavstvo v obstoječe, organizacije noče, ker nima vanje zaupanja. In vendar je vprašanje strokovnih organizacij najvažnejše. In mi trdimo: Dokler delavstvo ne bo imelo svoje močne razredno-bojev-ne organizacije, dokler ne bodo vsi delavci strokovno organizirani, toliko časa se gospodarski položaj delavstva ne bo zboljšal, ker toliko časa je vsak resen mezdni boj nemogoč.
V	enem izmed naših člankov smo že stavili to-le vprašanje: Kaj narediti ako delavstvo iz različnih razlogov noče v obstoječe organizacije? Nismo dobili nobenega odgovora. Mi pa smo imenovano vprašanje stavili zelo resno. Na svoje vprašanje odgovorimo tako: Ali naj se obstoječe organizacije približajo delavstvu in naj se podemokra-tizirajo, ali pa ima delavstvo pravico, da si ustanovi svoje nove organizacie. To poslednje očivid-no ne bi bilo nobenemu všeč. Toda delavstvo ni več mladoletno in zato noče več živeti pod kura-te!o. Delavstvo ima pravico, da si samo zgradi orodje svojega boja! Neorganizirani delavci se morajo organizirati. Potem, ko se bodo neorganizirani delavci (katerih je 90 odstotkov) organizirali, potem bodo delavci stopili pred delodajalce z zahtevami, ki bodo sprejete.
Kdor ne gre za tem, da bi se neorganizirani delavci organizirali in ne jemlje tega vrašanja nad vse resno, nima pravice javkati nad bednim položajem delavstva. Javkanje itak nič ne pomaga in vsa obilna usmiljena srca niso bila v stanu zboljšati delavstvo življenske pogoje. Ali mi vemo, da v tem delu nismo več sami. Naš glas ni več glas vpijočega v puščavi. Povsod imamo sobojevnike. V vseh vrstah in v vseh krajih. Povsod žive nema-niči, ki so pripravljeni se darovati boju za delavske pravice. S temi moramo delo nadaljevati in ga dovršiti. Organizirati neorganizirane in zgraditi močno razrednobojevno organizacijo. Tej nalogi mora posvetiti svoje sile vsak, ki mu je ležeče, da postane tudi slovensko delavstvo faktor, ki bo znal in mogel voditi svoj boj za svoj kruh in tudi za svoje osvobojenje.
Imperializem in njegovi pomagači.
Imperializem deluje. On manevrira. Predlaga različne »pacifistične« pakte kot n. pr. Kellogov pakt; dela celo vrsto sličnih korakov: organizira konference Zveze narodov in dviga mirovno vpitje, z eno besedo, skuša z vsemi močmi zabrisati temeljno dejstvo svojega zločinskega dela. In sedaj socialdemokracija — v čem obstoja danes glavna vloga socialdemokracije? Njena glavna vloga obstoji v tem, da zopet to temeljno dejstvo današnjega razvoja zavija v pajčolane in ga ideološko zabrisuje. To je vzrok, zakaj dviguje v nebo Zvezo narodov in vse možne druge pacifistične iznajdbe in zakaj podpihuje gonjo proti Sovjetski Rusiji.
Ena sama država je, ki je resno predložila splošno razorožitev — Sovjetska Unija. Ena sama država je, ki ni interesirana, na nobenih novih razdelitvah sveta, na nobenih kolonijah, na nobenih »mandatih«, to je — Sovjetska Unija.
In kaj piše »Del. politika«? Čujte: »... sovjetska Rusija pa tudi noče s pravo barvo na dan, ampak se samo oborožuje kakor vse druge imperia-lstične države«. (D. P. št. 75.)
Tako podlo morejo pisati samo pomagači imperializma, ki pripravlja vojni pohod proti Sovj. Uniji.
Proces proti voditeljem Kom. stranke Italije-
Izjava obsojencev pred obsodbo.
V	mesecu juniju t. 1. se je vršil pred izrednim fašističnim sodiščem v Rimu proces proti Komunistični stranki Italije, na katerem je bilo 20 najboljših italijanskih komunističnih borcev obsojenih skupaj na 300 (tristo) let ječe. Pred obsodbo je obtoženec Umberto Terracini podal v imenu vseh ostalih obtožencev sledečo izjavo:
»Predno se sodni stol odstrani, da določi našo obsodbo, se v svojem imenu in v imenu sodrugov, ki tu z menoj čakajo na obsodbo, obračam do gospoda predsednika, da mi dovoli podati kratko izjavo:
1. Razen Alfanija izjavljamo vsi ostali obtoženci pred tem sodnim stolom, da si lastimo čast biti komunisti in da se po dveh letih preiskovalnega zapora smatramo in smo še vedno člani Komunistične stranke. Ta izjava se nam zdi potrebna, kajti kadarkoli bi zopet prišli na svobodo, čutimo že sedaj absolutno dolžnost, dati še naprej vse svoje sile komunistični stranki.
2. Gospodje sodniki! Ne moremo verjeti, da ste vi, ki imate očividno nalogo nas obsoditi, sposobni da nas sodite po rezuitantih obravnave. Mi vsi smo bili aretirani, preden so bili ustanovljeni izjemni zakoni, ki, po izrecni izjavi zakonodajalca, ne veljajo za delikte in prestopke, izvršene pred dnem, ko so stopili v veljavo. Ta pravda ne bi bila smela priti na razpravo in nas bi bili morali izpustiti na prosto že med preiskavo. Mi smo pa prepričani, da bo sodni stol sprejel vse predloge državnega pravnika.
3. Točka v obtožbi, ki trdi, da smo pripravljali državljansko vojno, in da smo snovali zaroto proti državi, se naslanja na vsebino nekaterih brošur, ki so izšle z dovoljenjem policijskih oblasti in prefektov. Brošura »La guerra civile« (Državljanska vojna), o kateri je gospod državni pravnik toliko govoril, je bila v celoti objavljena v reviji »Politica«, katere revije ravnatelj je baš sedanji pravosodni minister. Nekatere brošure sploh nismo mi izdali. Nekatere tajne tiskovine pa so bile izdane v dobi, ko smo se nahajali v zaporih in zato za tiste tiskovine ni mogoče obdolžiti nas.
To pojasnilo je bilo potrebno, da se izve, na kakšni podlagi je zgrajena obtožba proti nam. Ampak poleg tega pojasnila povemo vam, gospodje sodnega stola, da smo popolnoma solidarni z vsemi tajnimi tiskovinami, v katerih sta obrazloženi bojna metoda in doktrina (nauk) komunistične stranke Italije. Še več. — Mi priznavamo, da ima delavski razred pravico posluževati se tajnega tiska kadar — kakor je baš slučaj v Italiji — so mu zaprta vsa
zakonita sredstva, po katerih bi smel in mogel pisati in govoriti za cilj, po katerem stremi.
4. Vemo prav dobro, da za nekatere izmed nas, ki so telesno šibki in vsied dolgega preventivnega zapora oslabljeni, bo kazen, ki nam jo boste naložili, pomenila smrt. Temu se ne čudimo, ker vemo, da v naših osebah hočete kaznovati nekaj voditeljev Komunistične stranke Italije.
5. Povdariti moramo tudi, da so člani sodnega stola tekom razprave pokazali svojo absolutno inkompetenco in nesposobnost, da bi zamogli prar vilno soditi nas in kateregakoli komunista. Naj omenim, da med dokumenti, ki naj dokažejo naŠ6 krivdo, se nahaja več brošur, katerih vsebina je le »komunistični manifest«, ki se o njem lahko reče, da je postal kulturna lastnina vsakega povprečnega izobraženca, ki se dobi naprodaj v vsaki knjigarni, pa se tukaj uporablja kot dokument, ki naj urbi et orbi dokazuje našo krivdo.
6. Inkompetenca in nesposobnost članov sodnega stola v naši zadevi je izražena tudi v dejstvu, da gospod državni pravnik obdolžuje nas, bodisi tudi le indirektno, za vse teroristične atentate, ki so se v zadnjih letih izvršili v Italiji. Med tem bi pa najpovršnejše poznanje našega gibanja zadoščalo, da se pozna stališče vseh komunističnih strank napram terorističnim dejanjem.
Ako torej bi se hotelo nas soditi po uspehih obravnave, bi nas vi gospodje sodnega stola morali oprostiti, ker se je vse naše delovanje, zaradi katerega tu sedimo, vršilo v dobi, ko tako delo-i vanje še ni bilo po zakonu prepovedano. Toda to ; izredno sodišče ima nalog, da nas obsodi, da udari po nas. In ima nalog, da preko nas udari stranko delavskega razreda, ki se bori proti režimu. Zato nas boste vi gospodje obsodili na najvišjo kazen, ki jo državni pravnik za nas zahteva.
Ni slučaj, da se bo kazen proti nam izrekla na dan, v katerem se praznuje obletnica ustave. Toda, gospodje sodnega stola, zapomnite si, da komunizem  (prekinjeno).
*
Ko je s. Terracini spregovoril besedo »komunizem«, ga je predsednik prekinil. Ni mu pustil naprej govoriti. Predsednik je imel evidenten namen, da v dvorani, kjer je bilo zbranih vse polno črnosrajčnikov in miličnih oficirjev, prepreči skupno manifestacijo obtožencev, ki so vsi skupaj bili zloženi v veliki železni kletki in še po karabinjerjih zastraženi. Toda kmalu potem, ko je predsednik izrednega fašističnega sodišča prečital obsodbo, so jo vsi obtoženci sprejeli z vzklikom: »Živela komunistična Internacionala!«
TEŽKE IN OBUPNE RAZMERE RUDARJEV V
TRBOVLJAH, HRASTNIKU IN VELENJU.
Težko je rudarjem v teh revirjih, ki trpijo od šikan paznikov, ki so izžeti od trdega dela, obubožani od mizernih plač in večnega neprostovoljnega praznovanja. Stanovanja teh kulijev so po-1 dobna brlogom in ne človeškim bivališčem. Pogodb, ki so bile sklenjene tedaj, ko so imeli rudarji organizacijo, ki je bila močna, podjetje več ne upošteva, ono jih samovoljno tepta, ne boji se oblasti, ker ta ne ščiti teh trpinov, temveč jih še celo preganja kot državi nevarne elemente, zato ker so lačni in raztrgani. Te žalostne razmere kličejo v nebo in se jih ne usmili ne vrag in ne bog. Greš po koloniji. Vprašaš rudarja, ki pride mimo: kako je? Pa te pogleda ves žalosten in nezaupen in reče: Glejte, družino imam pa moram zopet neprostovoljno praznovati. Težko nam je! Otroci so nagi in raztrgani. Zima se bliža in še to večno praznovanje, še za krompir več ne zaslužim. In žalosten gre s sklonjeno glavo dalje. Srečaš drugega ista zgodba. Vprašam: Ali ste strokovno organizirani? Odgovor: Nisem; bil bi, ali verujte mi, da ni mogoče biti pri taki organizaciji, pri kateri se člani delijo v dva razreda, v boljše in slabše; takoj bi se organiziral, ko bi videl, da bi se voditelji teh organizacij vsaj malo zanimali za nas, pa se ne, oni skrbijo le zase. Od nas bi radi, da smo tihi in da jim nosimo denar, za nagrado nas pa zmerjajo z osli in drugimi takimi imeni. Težko je življenje pri nas.
Rekel sem mu: dokler ne bo močnih strokovnih organizacij in dokler ne bodo organizirani rudarji, tekstilni delavci, kovinarji, železničarji, ne bo življenje nič boljše, se ne more položaj nič izboljšati. Življenje se izboljša samo z borbo, delavstvu dobro si pribori delavstvo samo s skupnostjo in z močnimi strokovnimi organizacijami.
Povsod isti položaj, v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku in Velenju, ista mizerija, ista beda isto trpljenje; povsod se vršijo krivice nad tem delavstvom pa naj bo to državno podjetje ali pa TPD.
Mnogo pa si je krivo tudi delavstvo samo, ker se ne zaveda svojih nalog, ker se ne organizira, kajti tu je edina odpomoč.
Zato rudarji prebudite se iz tega spanja, ki vam je le v pogubo. Dobite vero zopet sami vase, ustvarite si jo. Ustvarite si močno strokovno organizacijo, tako, ki vam bo mati in ki ji boste zaupali. Zgradite si močni strokovni pokret, ki vam bo opora, ko boste zahtevali odpravo krivic, ki se vršijo nezakonito nad vami z dneva v dan. Organizirajte se! Ne glejte kakšnega prepričanja je ta, kakšnega drugi, zavedajte se, da je mogoče izboljšati to stanje le v slogi, ne glede na vero in narodnost, v slogi za boljši kos kruha. — Organizacijo si zgradite brez tistih, ki jim ne zaupate in videli boste, da si boste potom strokovnega pokreta zopet priborili rešpekt, da se bo upoštevalo zopet vaše upravičene zahteve in da bo manj šikan.
Popotnik.
Odprto pismo Kom. Internacinale na komunistično stranko Čehoslovaške.
Vse sredneevrosko meščansko časopisje se peča zadnje dni z odprtim pismom izvrševalnega odbora Kom. Int. na češko sekcijo, v katerem je podvržena dosedanja oportunistično-pasivna in socialdemokratskih tradicij polna politika stvarni in energični kritiki.
Objavljajo se krajši in daljši ekscerpti iz tega pisma. »Slovenec« z dne 4. okt. objavlja kratek ekscerpt pod naslovom »Komunizem v ČSR v razsulu«. «Enotnost« bo poskusila na podlagi teh eks-cerptov v prihodnji številki podati vsebino odpr-
tega pisma.__________________________________________
Proces proti 114 v Rumunlji. — Proces v Anju (Rumunija) proti 114 obtoženim delavcem in intelektualcem radi komunizma je začel. Vrši se pred vojnim sodiščem, ki je odklonilo predlog zagovornikov, da se proces radi poziva prič iz inozemstva odgodi. Proces je v glavnem naperjen proti rdečim strokovnim organizacijam in proti revolucionarnim intelektualcem.
Sodrugi še vedno v zaporu.
Sodrugi Gustinčič. Jerič, Kovač, Krašnja, Wankmuller in sodružica Kastrinova so kljub pričakovanju, da bodo te dni izpuščeni, ostali v zaporu.
Več ljubljanskih sodrugov je že klicanih k zasliševanju, a ne kot priče, temveč kot obtoženci.
S tem v zvezi se pričakujejo nova preganjanja.
Koroščev režim hoče visoko nadkriliti vse dosedanje režime v »zatiranju komunizma«, dejansko v zatiranju delavsko-kmečkega gibanja. Predvsem hoče — kot izgleda — proletariatu Slovenije za desetletnico onih časov, ko je ta pod Kristanovim vodstvom napel vse sile, da konsolidira gospodstvo buržoazije v novi državi, nazorno z velikim političnim procesom dokazati njegovo težko zgodovinsko napako...
Zavedni delavci in kmetje morajo zato še bolj strniti svoje vrste in s še večjo vnemo in požrtvovalnostjo nadaljevati svoj boj za pravice, za svobodo in za zmago delovnega ljudstva. Vedno sil-neši mora biti klic: Odprite ječe! Izpustite deiav-sko-kmečke borce! Proč z zakonom o zaščiti države!
ZAKON O ZAŠČITI DELAVCEV
in naredbe velikih županov o nočnem delu v pekarnah in zaščito mladoletnih delavcev se ne izvršujejo in ne upoštevajo.
Da ugotovimo, kako se izvršuje naredba velikih županov o nočnem delu in odpiranju in zapiranju trgovin, smo v Celju napravili kontrolo v vseh pek. obratih.
Pri kontroli so bili: 2 pek. pomočnika in policijski nadzornik. Ugotovilo se je, da se ne držijo pek. mojstri naredbe in zak. o zaščiti delavcev. Kontrole ni bilo že osem let in tudi sedaj je niso izvedli člani socialpatriot-ske organizacije. Slike, ki smo jih videli, so grozne: Pri pek. mojstru O. delajo trije vajenci (eden je že pobegnil) od 8. ure zvečer do 12 opoldne drugega dne. Ni mogoče opisati suženjstva pek. delavcev V Celju. Vprašal sem pek. mojstra O. zakaj da se ne drži naredb in izjavil mi je, da mu je baje socialpatriot bivši pek. mojster Koren rekel, da ni treba.
Policijski nadzornik, ki je držal asistenco pri kontroli, bo baje disciplinarno kaznovan, ker ni imel naloga, da čuva zakone . . . Vprašam pek. pomočnike, zakaj se ne branijo in ne zahtevajo svojih pravic? Oblast pa naj odgovori, zakaj ne kaznuje onih, ki kršijo zakone in naredbe in zakaj preganja delavce, ki hočejo čuvati zakone in naredbe.
Vsak pek. pomočnik pa naj ima geslo: Noč za počivanje, dan za delo. A da si to človeško naravno pravico pribore in obdržijo, morajo biti strokovno organizirani.	St. F.
Boljševiški denar jim ne da spati ... — V zvezi z vestmi »Del. pol.« o razdeljevanju denarja na kongresu Komunistične Internacionale, se je mnogim socialpatriotom o tem denarju sanjalo. Ljubljanski policaj-socialisti z veliko naslado pripovedujejo, kje in kako da je ljubljanska policija zaplenila cele svežnje červon-cev in drugih dobrih valut. Neki socialpatriot Breznik v Trbovljah je kot dober računar že preračunal te po ljubljanskih policajsocialistih nasanjane tuje valute v domačo. Naračunal je celih 300.000 Din. Zdaj — tako nekako je vzkliknil — bo pa komunistov konec, ko jim je policija teh 300.000 Din vzela! Pred štirimi leti so konzumsocialisti Uratnik, Goltnajer, Svetek in drugi izdali nekak letak, kjer so tudi pisali o ogromnih bolj-ševiških svotah, ki da jih je Moskva poslala v Slovenijo, Ljubljana, Turjaški trg, zato da bi socialpatriotje od same požrešnosti po denarju ne mogli spati. Takrat je te može poklical preiskovalni sodnik in vzel na protokol njih izjavo, da pravzaprav faktičnega o boljše-viškem denarju ničesar ne vedo, samo sanjalo se jim je o njem ... Ni jim dovolj kasa Zadružne banke in Delavske zbornice, kar naprej mislijo in sanjajo o dobri valuti červoncev . . .
Kal pišeio delavci in kmetieT
Najmočnejša fronta.
Zagreb, 22. sept. 1928.
Po 20. juniju je zadobila posebno politično važnost t. zv. prečanska fronta pod vodstvom KDK. Široke hr-vatske mase, ki so že davno pripravljene boriti se proti zatiranju iz Belgrada, so danes v nevarnosti, da zaupajo vodstvu KDK. — 20. junija so hrvaški kmetje izgubili iluzijo, da je mogoče sodelovati s srbskimi buržujskimi strankami. 20. junija je stalo življenje trojico onih, ki so
1.	1925. pred belgrajsko buržuazijo kapitulirali. Hrvat-ski kmet se iz tega uči. Njegovo razpoloženje je danes tako, da ni govora o kakih kompromisih, ampak samo, da se je treba resno pripravljati na borbo. — A vodstvo? — Tu sta dve stranki: HSS in SDS. HSS združuje hrvatsko seljaštvo in malo buržuazijo, a SDS predstavlja organizirano veliko buržuazijo, tako hrvaško kot prečansko-srbsko. Najresnejši radikalski ideologi poudarjajo, da je zelo dobro, da je v teh težkih momentih poleg Hrvatov v opoziciji tudi Sv. Pribičevič, ker je to garancija, da hrv. pokret ne bo zavzel za državo nevarnih oblik. Kajti vkljub navidezni ostrosti je Pri-bičevičeva borba le izrabljanje ugodnega momenta za čim večji del oblasti. To je borba proti določeni radikalski irakciji ali' proti srbskim demokratom, a nikdar ne borba proti srbski hegemoniji. — Drugače je z vodstvom HSS. Smrt njenega voditelja je resna izkušnja. Voditi legalno borbo proti hegemoniji z resnim ciljem, izvrševati pritisk na hegemoniste, da od hegemonije odstopijo je smrtno nevarno. Belgrad dovoljuje borbo, a le tako, ki zunaj izgleda nevarna, v resnici pa se ne dotika nobene važnejše pozicije hegemonije srbske bur-žuazije. In še ta sredstva, ki jih je uporabljal Radič, Belgrad kaznuje; danes pa delati z manj energičnimi sredstvi, se pravi ne računati z razpoloženjem hrvaških kmetov. — Po Radičevi smrti je namreč to razpoloženje krenilo še mnogo bolj na levo; zato bi tudi vodstvo HSS moralo seči po novih sredstvih. Ponovni poizkusi z inozemstvom namreč kažejo, da vodstvo HSS še vedno ne razume, da je njegova največja moč v hrvat-ski vasi. Pretnje s takozvanim socialnim bojkotom so ravno tako nova metoda njihove borbe, diktirana s strani hrv. buržuazije, ki ji je na tem, da Belgrad čim preje popusti. Če bi pa ta bojkot prešel na vas in bi kmetje nehali plačevati davke, bi se ga vodstvo takoj odreklo. Vse te nove forme kažejo, da je vodstvo malomeščansko. Namesto da bi organiziralo odpor ljudstva, kličejo na pomoč Angleže in Zvezo Nemcev. Namesto da bi težišče situacije položili v roke borbenih mas, ga dajejo v roke dvoru. To predstavlja novo nevarnost za hrvatski narod.
HSS bo še vodila osvobodilno borbo hrvatskega naroda, a do kraja je ne bo privedla. Borba hrv. kmetov za svobodo je zgodovinsko vezana z borbo delavskega razreda za definitivno osvobojenje, vezana ie z borbo kmetov ostalih narodov. Ta borba se vodi pravilno le, ako se vse te sile združijo. Vodstvo HSS pa se je raje vezalo z buržuazijo kot z delavci. Vedno ima rajše ono buržuazijo, ki ga je 1. 1925 preganjala z istimi metodami kot sedaj to dela radikalsko-Koroščeva vlada. Rajše ima buržuazijo, ker noče iti do konca s težnjami hrv. kmeta.
Boriti se do konca s kmeti so zmožni edinole delavci, zato je naravna in najiskrenejša zveza med kmeti in delavci. Naj bo prečanska fronta še tako močna, njena slabost bo vedno v tem, da imata masa in vodstvo različne težnje. Borba vodstva sicer izgleda odločna, a v resnici se bo končala s spremembo vlade, ali še boljše, s spremembo srbijanskih osebnosti v vladi. Borba proti hegemoniji, prava borba, ki je obenem borba za ekonomsko in socialno svobodo, je mogoča le v zvezi kmetov z delavci. Zato je fronta, ki združuje tlačene in frrahljane iz vasi in iz mest najmočnejša fronta proti hegemoniji in proti današnjemu redu.
BUČEK V STRAHU.
Živi v Ljubljani junak, velik junak. Buček mu je ime. Martin Krpan je kontrabandiral sol. Hvaležen posel za slovenskega junaka, ki je spoznal, da je doma premalo soli. Buček kontrabandira otrobe, otrobe vseh vrst, drobne in debele in zalaga z njimi »Delavsko politiko«. Ampak Buček je tudi junak in zato od časa do časa rad pojunači.
Mala pripovedka pravi, da je bil Buček silen junak. Samo pred Vsemogočnim se je tresel. Enkrat se je bil sprl z ženo, pa se je zaklenil v sobo in dejal sam pri sebi; korajža velja, naj le zunaj gospa čakajo z metlo pripravljeno. Naš Buček se ni sprl z ženo, zato ni mu bilo treba se zaklepati'. Ampak Gustinčiča so zaprli, dobro zaprli. Tedaj je Buček vedel, da je prišel njegov čas, čas za junačenje. Korajžar se je vsedel in napisal v »Delavski politiki« napad na Gustinčiča. Korajža velja, ako je Gustinčič zaprt in se ne more braniti. Buček kontrabandira otrobe in je zato tudi njegov napad sestavljen iz otrobov. Ampak je le napad. Umazan napad socialpatriotskega Bucka, ki je vesel izvedel, da so Gustinčiča zaprli in si je mislil, da so ga morda nalašč zato zaprli, da ga bo smel vendarle napasti kakor se spodobi socia[patriotskim vitezom.
Bog se vas usmili, ker se vas ljudje ne bodo.
Blagostanje ameriškega proletariata. — Znano je, da se Amerika smatra za tip moderne meščanske države, tip, h kateremu težijo vse ostale buržuazije. Ona približno predstavlja ono največjo srečo in blagostanje, ki ga je kapitalizem zmožen ustvariti. V tej državi torej, v deželi1 Illinois, je na nekem delavskem shodu govornik Morison iznesel statistične podatke, iz katerih je zaključil: v Ameriki je 3 milijone brezposelnih. Ce vzamemo, da imajo te rodbinske člane, je to 3 milijone rodbin po 5 ljudi. To je 15 milijonov, to se pravi, da je v Ameriki vsak osmi človek brez dela. In to je najvišji tip kapitalistične države.
Bratko Kreft:
llpton Sinclair.
(Ob njegovi petdesetletnici.)
Pred 35 leti nekako, kot poroča sam v svoji avtobiografiji, si je mladi Upton, meščanskega pokolenja, vbil v glavo: pisatelj hočem postati. Kak pisatelj, tega takrat ni vprašal. Njegova mlada navdušenost je žejala po pisateljevanju, po umetnosti. In je pisal in pisaril humoreske, povesti, novele, vse, kar je bilo uporabno za podlistke meščanskih listov. Pisateljevanje je bilo njegov kruh in zato je za par dolarjev robo tal kot rudar v premogovniku. V težkih trenutkih svoje mladosti je dobil tako stik z ulico in novo hrepenenje se je vzbudilo v njem: biti pisatelj z zavestjo, govoriti ljudem o zločinih in grozodejstvih, ki se gode sredi tega »ivljenja. V Chicagu so velikanske klavnice. Tisoče ljudi, mož, fantov, deklet, otrok je 'bilo tam zaposlenih — nad predmestjem leži smrdljivi, vzdušni zrak. Strašne govorice so krožile o Tazmerah v teh klavnicah. In Sinclairja kakor da je poklicalo. Ni se zadovoljil s številnimi obiski in ogledi, s pogovori delavcev, slekel je pisateljsko suknjo in oblekel delavsko bluzo tor se vdinjal med čikaške mesarje. Samo dva meseca je delal tam, delal zato, da na sebi doživi, kar doživljajo tisočeri cela leta, vse življenje. In ko se je vrnil, je napisal svoj prvi veliki roman »Džungel« — rekel bi: močvara sredi velemesta. Takrat je vztrepetalo srce kapitalistične mesarske Amerike, od sovraštva, od gneva je vztrepetalo, srca čikaških delavcev pa so zadrhtela od veselja in upanja, ko so slišala glas, ki je bil njihov. Predsednik republike Roosewelt je poslal komisijo, da pregleda in obsodi, če mogoče, lažnjiv-ca Sinclairja. Pa ga ni mogla. Morala je pritrditi 26-let-nemu pisatelju, o katerem je začel govoriti ves svet. Tako se je začela pot tistega Sinclairja, ki ga bere danes internacionalni proletarijat.
Ni ostal pri »Džungli« — danes ima za seboj že majhno knjižnico svojih del, v katerih obravnava različne izrastke kapitalizma na drugi strani pa življenje proletarcev. »Sinclair je živ in topel, poln čutnega življenja, kri in pot, solze in vzdihi resničnega življenja se
Pred kongresom URSSa.
14. in 15. oktobra 1928 se vrši prvi kongres Uje-dinjenega Radničkega Sindikalnega Saveza v Zagrebu. Na dnevnem redu so poleg poročila referati: Strokovne organizacije in gospodarska politika (ref. Pfajfer), osem-urnik (ref. Svetek), sprememba pravil (ref. Raušer), svoboda delavske koalicije (ref. Pavičevič) in položaj delavcev ter socialno-politične naloge strokovnih organizacij.
Vprašanje enotnosti strokovnega gibanja za ursovce sploh ne eksistira. V njihovem centralnem glasilu »Uje-dinjeni Sindikati« je objavljen med drugim tudi članek »Atmosfera v delavskem gibanju«, kjer se ponašajo, da so strokovno zedinjenje onemogočili. Da bi svoje delavstvo prevarali, nesramno falzificirajo nekak sklep Kominterne. Znano je, da se Kominterna slej ko prej bori za mednarodno strokovno enotnost in za enotno strokovno internacionalo na bazi razrednega boja, proletarske demokracije in svobode kritike, medtem ko am-sterdamovci in ursovci o takem poštenem zedinjenju nočejo ničesar slišati, temveč zahtevajo popolno kapitulacijo,
V listu »Ujedinjeni Sindikati« je objavljeno tudi suhoparno poročilo za kongres URSSa, ki se peča z gospodarskim položajem, sociaino politiko in položajem delavcev. Nadalje vsebuje tudi statistiko članov URSSa. Teh članov so ursovski birokrati našteli 36.044. Kako so v svojih kanclijah prišli do teh številk, vidimo na primeru statistike strokovnih organizacij v Sloveniji.
N. pr. za Arhovo Zvezo rudarjev našteje celih 1114 (!!) članov in sicer: Crna pri Prevaljah (221!), Hrastnik 86, Holmec 52, Kočevje 35 (podružnice Zveze rudarjev sploh ni!), Leše 113 (!), Rajhenburg 26, Trbovlje 240 (!), Velenje 96 (podružnice Zveze rudarjev sploh ni, ker jo je Arh izključil!!), Zagorje 156 in Zabukovca 23. Ali pa: za Savez Metalskih Radnika navaja sledeče številke pri podružnicah: Bistrica-Limbuš 22, Celje 90, Dobrava 60, Jesenice 140, Javornik 40, Kamnik 46, Lesce 48, Ljubljana 620, Muta 136, Štore 15, Tezno 154. Za Strokovno komisijo v celoti navaja 9278 članov, medtem ko samo glasilo Strok, komisije »Delavec« št. 18 z dne 25. sept. t. 1. navaja število 6963!
Ce so vse številke na ta način sfabricirane — kar je pri morali belgrajških ursovcev skoro gotovo — potem niti polovičnih končnih številk članstva ni vzeti za verodostojne!
Gospodje ursovci se pač ravnajo po receptu »Glavno so firme in pečati, potem vlada ne more preko nas!« Zato, da delavstvo občuti in razume potrebo strokovne enotnosti, se ne zmenijo. Oni čistijo svoje organizacije od »prihuljenih komunistov in levičarjev«, zato, da lahko gredo potem preko delavstva k vladi kot pokorni sluge režima. Oni odklanjajo zedinjenje z CRSOJem, zato, da ne izgube milosti režima in vlad.
V tem znamenju prirejajo ursovci svoj kongres, ki se bo vršil pod patronanco tajnikov Delavskih zbornic, ki so sluge ministra za soc. politiko . . .
Delavstvo vedno bolj spregleduje pravo bistvo tega sistema korupcije delavskega pokreta in dozoreva čas, ko bo z radikalno operacijo odrezalo ursovsko gospodo od svojega telesa kot gnojno Tano.
Pokrajinska konferenca Saveza metalskih radnika.
V nedeljo se je vršila pokrajinska (»oblastna«) konferenca SMR v Ljubljani. Predsednika oblastnega odbora Pančurja ni bilo na njej, ker je bil v zaporu zaradi podružnične blagajne. Poročilo je podal Vrankar. Govoril je dolgo, a referat je bil čisto neurejen. Poročal je, da je SMR v Sloveniji razširjen na 22 obratov, v katerih je 16 odstotkov zaposlenega delavstva organiziranega. Navedel je število članov le nekaterih podružnic (Maribor 180, Jesenice 100, Štore 5, Fala 80) glede celotnega števila članstva pa je izjavil, da ga ne more podati, ker podružnice poročajo direktno centrali, v centrali pa je sedaj samo »ena frajla« (Jankovič je bil na Rabu, Bra-činca je pa zadel »božji žlak«) in zato poročila ni dobil. Govoril je o sklenjeni kolektivnih pogodbah v Lescah, z Jugometalijo, pri Kornu i. dr.
Težišče vsega svojega poročila pa je Vrankar položil v kamniško stavko. O pripravi stavke ni povedal nič, ker nobene priprave ni bilo. Rekel je, da je bil začetek stavke dober, da pa je stavkajočim upadel pogum, ko je »Enotnost« objavila prvi čianek o stavki. S to nesramno izmišjotino in lažjo je skušal odgovornost za poraz kamniških kovinarjev zvaliti na — »Enotnost«. Kot odgovornost tako krivda za nepripravljenost in napačno strategijo v tej stavki je in vedno bo ostala na njem, ki je s prezirom šel preko vseh sodružnih nasvetov, kar je »Enotnost« stvarno in z dokazi podprto razložila v svoji predzadnji številki. Izhajajoč iz lažnjive ugotovitve, da je članek v »Enotnosti« (kaj je bila vsebina tega članka seveda ni povedal!) škodoval bojevnemu razpoloženju kamniških kovinarjev, je začel vsestransko nekvalificirano napadati dekaliste. Vmes je pripovedoval, da ga je kamniški okrajni glavar opozoril na to, kar je pisala »Enotnost« in da je na mig okrajnega glavarja nastopil proti solidarnostnim prispevkom za stav kujoče s strani dekalistov. Višek pa je dosegel Vrankar v izjavi, da kamniški delavci niso bili vredni, da je organizacija za nje izdala toliko denarja! (Najbrže, ker niso socral-patriotje?!) Ko le ni pustil »Enotnosti« iz zob, ga je vprašal eden izmed delegatov, če misli, da je na shodu SSJ. Nato je hitro zaključil svoje poročilo.
Diskusija se je vrtela skoro samo okrog kamniške stavke- S. Blažič, delegat javor niške podružnice je pokazal vso nepripravljenost kamniške stavke, kar je zakrivil oblastni odbor in ne delavstvo, še manj pa »Enotnost«, ki s pripravo stavke ni imela nobene zveze. Pokazal je, kako napačno je posluževati se le delnih stavk, potegniti v boj le profesioniste, zlasti v obratu, kjer se dela večinoma s stroji. Konstatiral je, da organizacija
oživljajo v njem. Ne popisuje, kakšen bi moral biti človek, temveč kakšen je prisiljen biti v tem našem svetu 20. stoletja.« To je zapisal o njem, drug mu, pisatelj Jack London.
Nekaj časa je še sicer tolstojansko veroval v spre-obrnenje kakega mladega človeka iz kapitalističnega sveta (roman »Industrijski baron«) — toda, ko je spoznal, da je človek plod okolice, vezan od vezi kapitalističnega sistema, je izginila tudi ta romantika. Ne samo vezi, tudi sistem je treba odpraviti, spremeniti. Tako je postal socialist. V »Borznih igralcih« že prikazuje blazne pretiranosti teh ljudi, ki se potapljajo istočasno, ko delavci umirajo gladu, v denarnem pohlepju in vsemogočem uživanju. »In vladajo, da ropajo. Vsi tokovi profita se stekajo v njihove blagajne. Samo oni, ki njih goljufije podpirajo, lahko žive. Kdor se upre, ga zmečkajo, pohodijo. Delavca prisilijo, da tke obleko, sam pa hodi napol gol v mrazu. Zidati mora jetnišnice. v katere ga zapirajo. Izdelovati mora puške, s katerimi ga streljajo, verige, s katerimi ga vklepajo. Med njimi ni nobenega mislečega človeka... pijančevati, igrati, hčerke svojih podložnih oskrunjevati — to je vsebina njihovega življenja... Orgije cesarskega Rima so čajanke napram orgijam amerikanskih miljarderjev. Denar — je gospodar. In vse to je lepo pobarvano, pozlačeno v okviru velike Amerike, ki se imenuje »dežela svobode«. Pravljična dežela za milijarderje, peklenski pekel za ljudi.«
In prišla je svetovna vojna. Mesto osvobojenja, kakor so upali amerikanski delavci in z njimi predvsem Sinclair, je tiral kapital množice v medsebojni pokolj. Amerika je stopila na stran antante — zakaj kapitalisti so v New-Yorku preračunali, da bodo tako več profi-tirali kot na strani Nemčije ali v nevtralnosti. Zato pojdi, mašinist Jimmie Higgins, v Evropo, da se boš boril za »demokracijo« — za amerikanski kapital. Sinclair je napisal roman samo o enem Higginsu — bilo pa jih je na tisoče po vsej zemlji. Borili so se, pobijali med seboj, dobiček je imel tretji. Dolgo ne more Higgins spregledati, četudi odločno pove angleškemu kralju v obraz, da je socialist, pa če se kralj radi tega pogrezne sto ‘ klafter pod zemljo. Šele, ko ga pošljejo v Rusijo, da bi
hira v prvi vrsti zato, ker se pravi: »Ti si levičar in nimaš nič za govoriti!
S. Glavan je prečital pismo 10 članov kamniških Stavkujočih, v katerem protestirajo proti postopanju Vrankarja med stavko.
Govorili so še Strašek, Jeram, Bešter (ki je opravičeval Vrankarja zaradi kamn. stavke!) in Vrankar sam.
Nato se je glasovalo o absolutoriju dosedanjemu oblastnemu odboru. Padlo je 5 glasov za absolutorij (večinoma s Štajerske), 4 proti (med temi trije delegati ljublj. podružnice), ostali (t. j. večina) so se vzdržali. Nato so brž ugotovili, da se smatra one, ki niso glasovali ne za in ne proti, kot soglasujoče za absolutorij (!).
Ostale točke dnevnega reda (reorganizacija prispevkov, vpostavitev profesionalnih sekcij, strokovni tisk) se je komaj omenilo in se k njim ni ne predlagal ne sprejel noben sklep. Komisija je predlagala v nov odbor: Vidmarja, Vrankarja, Beštra, Kregarja, Nagodeta, Glavana in Strašeka, v kontrolo pa Goriška in Gruma. Ker ni bilo drugega predloga, je bil ta sprejet. Vrankar se je najprej branil sprejeti, nato je prepovedal, da bi ga silili k sprejemu, končno je pa izjavil, da sprejme samo za dva meseca, ker nato gre iz Ljubljane.
Konferenca SMR, kot se vidi iz poročila, kaže ža-lotno sliko.. Večina delegatov na konf. sploh v nobenem vprašanju ni imela stališča. Vprašanja se niso postavljala — tudi s strani opozicije ne — načelno, kot 'bi se mo-Tala. Opozicija je sicer glasovala proti absolutoriju, ni pa predlagala pri volitvi novega odbora drugega predloga, temveč je brez ugovora sprejela nov predlog za odbor, v katerem je zopet Vrankarjeva večina.
To je v prvi vrsti posledica birokratizma in terorizma, ki so ga v strok, organizacije uvedli in ki ga v njih vzdržujejo reformistični generali. Naloga opozicije v teh strok. org. je, da začne načelni boj tako proti reformistični štrajkovni in tarifni politiki, kot tudi proti birokratizmu in terorizmu ter za strokovno er.otnost. Le v takem načelnem boju, v katerem se bodo vsa vprašanja razčistila, more priti do ozdravljenja tega strokovnega gibanja vzporedno z iztrganjem strokovnih organizacij iz rok Vrankarjev, Uratnikov in Stankotov.
Poneverba v jubljanski podružnici Saveza Metalskih Radnika.
Že tri mesece so se širile govorice o neredu v blagajni ljubljanske podružnice. A člani oblastnega odbora so trdili, da je vse v redu. Pred kratkim pa so zopet pregledniki zahtevali knjige in blagajno in pri pregledu so našli primanjkljaj okrog 13.000 Din. Blagajnik podružnice je bil Pančur, ki je bil 0‘benem predsednik oblastnega odbora in član načelstva Kristanovega Splošnega kreditnega društva. Člani so zahtevali sestanek, ki se je vršil pred tremi tedni, na njem so izvolili še tročlansko komisijo, da vso zadevo preišče in ugotovi vse krivce. Nato pa je bila vsa stvar prijavljena policiji, ki je koncem prejšnjega tedna vzela vse knjige, zaslišala Vrankarja in nastavljenko ter aretirala Pančurja, ki pa je bil medtem že izpuščen. Zadeva je sedaj v rokah sodišča. Kje je krivda in kdo so krivci te poneverbe je nam članom še povsem nejasno. Ko smo prijeli člane kontrole, so ti izjavljali, da se jim ves čas takorekoč ni dala možnost izvršiti natančno kontrolo. Kdo je bil zopet tu kriv? Mi člani smo na sestanku odločno zahtevali, da se ta poneverba popolnoma pojasni, da se ugotovijo krivci in pred vso delavsko javnost postavijo na sramotni oder in energično obsodijo. Skrajni čas je, da se preneha s tisto metodo, ki se je doslej uporabljala na Strokovni komisiji, da se je vsaka taka zadeva zatušala in se onim, ki so take stvari zagrešili, ni nič zgodilo. Treba je vse take tipe, ki ne znajo spoštovati denarja, ki si ga delavci težko pritrgujejo za organizacijo, pred vsem delavstvom ožigosati, da se v bodoče taki slučaji ne bodo več ponavljali. — Radovedni smo, kakega blagajnika bo spet predlagal Vrankar na prihodnjem izrednem občnem zboru, katerega sklicanje je zahteval soglasno zadnji članski sestanek.	Del.	dop.
Javno vprašanje g. velikemu., županu ljubljanske oblasti.
Brivski mojstri v Ljubljani so 2. okt. deloma, a 3. oktobra v celoti odprli svoje obrate in prisilili delavce, da delajo po 10-ur, kar je v nasprotstvu z naredbo ministra za soc. politiko kot z Vašo naredbo. Vprašujemo Vas, ali so naredbe izdane* samo za to, da ostanejo na papirju, ali da se izvajajo?
Če že sam g. veliki župan ne poskrbite za to, naj vsaj odredi, da se vrne naši strok, organizaciji njena imovina	in ukine	vsako	preganjanje	njenih funkcionarjev, da	si lahko	zakonito pravico	9-urnika ubranimo
sami.	Brivski	deavci.
OBČNI ZBOR Delavsko-kmetske matice r. z. z o. z. v Ljubljani
se sklicuje v nedeljo 14. oktobra 1928 ob 9. uri dopoldne v Delavskem domu, Karla Marksov trg 2, drugo nadstropje.
Dnevni red: Likvidacija zadruge.
V	slučaju, da	bi ta	občni zbor	ne bil sklepčen, se
vrši uro	pozneje	drugi	občni zbor,	ki je sklepčen pri
vsakem številu zadružnikov.
Načelstvo Delavske-kmetske matice r. z. z o. z. v Ljubljani.
Ljubljanski pekovski pomočniki priredijo letos v soboto dne 6. oktobra ob 8. uri zvečer v restavraciji »Pri Levu« na Gosposvetski cesti »Vinsko trgatev« z bogatim sporedom. —• Ker je čisti dobiček namenjen fondu za ustanovitev pevskega odseka pekov v Ljubljani, vabimo sodruge in sodružice k čimvečji udeležbi. Odbor ljublj. pekov.
Prvo delavsko kolesarsko društvo, podružn. Moste,
prredi v nedeljo, dne 7. okt. ob 4. uri pop. vinsko trgatev v gostilni Kaučič na Selu. K obilni udeležbi vabi odbor.
pomagal zadušiti zarjo novega dne, takrat vzkipi v njem... Plačilo za to je mučenje, sodišče, duhovnik, sluga kapitala, ga prekolne kot poslanca satanovega. Toda Higgins ne izda nikogar. Zato ga mučijo, da mu izmučijo možgane, da shira, zblazni... Tragedija tega posameznika je tukaj tragedija trpečega človeštva ...
Car premog, Tesar mi pravijo (izšlo v hrvaškem prevodu, satira na cerkev in klerikalizem. Kristov obisk v današnjem Ne\v-Yorku), Metropolis, 100 %, Predsednik USA, Petrolej — in še več je napisal Sinclair do danes, če tudi ne more dobiti v Ameriki založnika. Zato zalaga svoja dela sam in skromno živi v svoji hišici v Kaliforniji.
Lani so v Ameriki umorili dva človeka: Sacca in Vanzettija. In najnovejše delo Sinclairjevo »Boston« obravnava v obliki romana zločin, ki se je zgodil pred očmi celega sodobnega kulturnega sveta. Kapitalistična razredna justica se je ob tej priliki mogočno manifestirala in umorila dva človeka, ki nista zakrivila ničesar drugega kot to, da sta bila delavca z delavskim prepričanjem. Proletarijat celega sveta bo pomnil ta dan...
In mi? Ali nas ni' lahko sram v trenutku petdesetletnice Uptona Sinclairja. Niti enega dela še nismo1 izdali v prevodu. Ameriški naši sodrugi, ki jih je veliko manj, kot nas, so izdali »Džungel« in »Jimmie Higgins« — mi pa stojimo danes praznih rok in se navdušujemo za razne šundromane kapitalističnega tiska. Ali ni to dejstvo naravnost ponižanje za nas? Ali bi ne bilo lepo, če bi slovenski proletarijat preko vseh svojih organizacij začel skrbeti tudi za svoje leposlovno čtivo, skrbeti, da bi Sinclairjeva dela tako kot dela vseh naših pisateljev priromala tudi v naše proletarske koče? Ali bi ne bile to njih lučke?
Kar še ni storjeno, se mora storiti. Zato, da bo sleherni izmed nas doživel besede umirajočega Sinclairjevega soldata Jimmie Higginsa: »Jaz sem resnica in svet bo slišal mojo besedo. Jaz sem pravičnost in zavladal bom svet. Jaz sem svoboda in zato bom strl vse zakone. Ja.z kljubujem vsem prepovedim, jaz triumiram, Jaz napovedujem osvobojenje.«
Zakaj se je vrgla policija na organizacijo brivskih delavcev v Ljubljani?
Ko so brivski mojstri videli, da z »delovnimi redi« (o čemur je »Enotnost« poročala v 34. št.) ne bodo mogli tako lahko streti odpora brivskih delavcev proti 10-umiku, ki se oslanjajo na zakon, saj jim naredba ministra za socialno politiko določa delovni čas na 9 ur,
—	so se lotili drugih sredstev.
Vrgli so se nad našo organizacijo »Društvo brivsko-v lasuljarskih delavcev (k)«, ki smo si jo s trudom zgradili v zadnjem letu. Poslužili so se podjetniškega te-roja, da nam jo stro. Vrgli so iz službe ss. tajnika in blagajnika in sklenili »tajni dogovor« med seboj, v katerem se zavezujejo, da ta dva sodruga ne dobita več v Ljubljani nikjer službe, t. je proglasili so zanju bojkot in jima onemogočili eksistenco.
Naša organizacija je povedla najodločnejši boj proti ponovni uvedbi 10-urnika in proti bojkotiranju obeh svojih unkciOnarjev.
Mar naj imajo podjetniki popolnoma proste roke proti upravičenemu boju delavcev za zakonite pravce, mar naj imajo podjetniki polno možnost, da z bojkotom uničujejo eksistenco delavcev?
Brivski mojstri so videli, da tudi s tem bojkotom niso zastrašili delavcev in niso zbegali organizacije. Vprašali so se: Čemu imamo pa policijo? In najbrže so nesli 'bogvekakšna denuncijantska poročila na njo...
Kaj je sledilo?
Dne 28. sept. je policija pod krinko, da išče »komunistični propagandni material«, izvršila v prostorih naše organizacije in pri deetih njenih članih preiskave.
Sicer ni našla nikakega »kom. materiala«, vendar je zaplenila vso movino organizacije.«
Česar niso mogli izvršiti brivski mojstri, dovršuje sedaj policija!
Mi se tudi tega napada ne bomo ustrašili. Čimbolj spoznavamo, kako smo brezpravni, da se delavci niti za svojo eksistenco ne smemo postaviti združeni v bran, tembolj se hočemo boriti za svoje pravice, za pravico koalicije, za pravico strokovnega boja!
Zato, sodrugi brivski pomočniki, z podvojeno močjo na delo za našo organizacijo! Na ves proletariat pa apeliramo, da nas v tem boju solidarno podpre!
Brivski delavci.
VEVŠKI PAPIRNICARJI IN ŠE KAJ.
Kot je znano, smo imeli vevški papirničarji 15., lo. in 17. avgusta stavko, je pa čudno hitro končala. Marsikateri delavec je razočaran, ko so nam tretji dan stavke povedali zaupniki, da moramo iti delat, ker se podjetje ne spusti v nobena pogajanja, dokler ne gremo nazaj na delo. Marsikateremu delavcu to ni bilo prav, toda molčali smo, misleč, da bodo zaupniki s pomočjo Jug. strok, zveze, v kateri je tudi večina papirničarjev, pač znali braniti naše interese energično in brez popuščanja in to tembolj, ker so delavci takoj v začetku pokazali tako spontano discipliniranost in enotnost, kakor že dolgo ne.
Toda sedaj je minil že poldrugi mesec, odkar se vrše pogajanja in zdi se, da se bodo ravno tako končala kot stavka. Danes nam je jasno, da je bila stavka tako hitro likvidirana zato, ker se je oblast (a to je menda g. Korošec?) bala, da tovarna ne bi trpela preveč škode in zato je hotela poslati žandarje, da bi čuvali tovarni morebitne štrajkbreherje, katere je iskala celo med železničarji. Tega se je pa seveda zbal gospod Gosar, češ kaj bodo pa delavci rekli, ki so povečini naši volilci, če jim pošljemo žandarje za vrat, da pomagajo zlomiti stavko, katero smo tako lahkomiselno začeli. (Žužek je namreč pred stavko tako »revolucionarno'* nastopal in delavci so bili vsi kot en mož za stavko, da je krščanski socialisti niso mogli preprečiti brez nevarnosti,	da	izgube zaupanje delavstva.)	Tukaj	se je
pa sedaj	pokazala klerikalna prefriganost,	tako	da je
bila stavka končana na splošno zadovoljstvo: vodstvo tovarne je zadovoljno, ker so zahteve delavstva odbite, delavstvo je zadovoljno (izvzemši one, ki so spregledali to igro), ker sedaj se vršijo pogajanja in SLS je zadovoljna, ker se ji je posrečilo zopet enkrat potegniti delavce.
Ko ne bi vedeli, da so po vseh kapitalističnih državah vlade odvisne od kapitala in se morajo ravnati po zahtevah, ki jih jim ta diktira, potem bi se čudili, kakšen interes ima SLS, da se v tem sporu ni postavila na stran delavstva, katero je povečini v njenem taboru, a ki ima	za	nasprotnika liberalno gospodo,	proti	kateri
se politično	tako zelo bori. Iz tega lahko	vidi	delav-
stvo, dai je pregovor »vrana vrani oči ne izkljuje« popolnoma pravilen in da je tudi stranka z najbolj socialnim programom popolnoma odvisna od kapitalistične buržuazije in je tudi v tem sporu pokazala popolnoma jasno, da ji je mnogo ljubši liberalni kapitalist kakor pa krščanski delavec, ki je dober le za volitve. V razrednem boju ga podpira le navidez, a v resnici se postavlja na stran kapitalizma, pa naj bo to krščanski ali pa liberalni, katerega zaščitnica je bila in je.
Vendar pa je še bolj žalostno to, da te krščanske kapitaliste posnemajo pri nas tudi kršč. socialisti delavci in sicer bom za enkrat omenil le dva. Neki »tovariš« X, ki hoče igrati zelo važno vlogo tudi v sosednji občini, kjer je izvoljen na listi Delavske zveze in se šteje za njenega voditelja, je, kakor izgleda, v zelo prijateljskih stikih z obratovodjem g. K., ki je splošno obsovra-žen v tovarni kot najhujši priganjač Združenih papirnic in porabi vsako priliko, da udari po delavstvu. Zato je tudi delavstvo zahtevalo, da se ga odstrani, a »tovariš« X se je zelo potegoval zanj in je tudi dosegel, da se je njegova zadeva izpustila, javna tajnost pa je, da ga je med stavko stalno obveščal o razpoloženju delavstva. Drugi pa je »tovariš« Y, kateri je tudi »zastopnik delavstva« v D. M. Poljski občini, ta pa je pokazal svojo razredno zavednost tudi s tem: ko je delavstvo v enem oddelku zahtevalo 100% nadure namesto 50%, je on izjavil, da bodo on in delavci, ki jih bo on dobil iz drugega oddelka, radi delali za 50% nadure in to v času, ko so v teku pogajanja, pri katerih gre tudi za zahtevo delavstva 100% doklade za nadurno delo. Iz tega se vidi, kako zna SLS vzgajati delavstvo v duhu hlapčevstva in klečeplastva pred buržuji in zdi se, da tudi Krekovci z »Ognjem« ne bodo iztrebili tega duha iz takih tipov, ker je že preveč vkoreninjeno v njih. »Tovarišu« Žužku bi nasvetovali, da naj preje obračuna s hlapčevskim duhom svojim in svojih oboževalcev in potem naj šele govori o delavskih obratnih svetih, katere si bo delavstvo samo priborilo brez njega in brez gospoda ministra na razpoloženju, tako kakor si jih je priboril ruski proletariat. Delavstvo, posebno še iz naše občine, kjer smo pred volitvami, pa naj trezno razmisli in presodi, da-li so taki »voditelji« vredni našega zaupanja in prepričan sem, če bomo s kritičnim očesom zasledovali njihovo delo, bomo lahko spoznali, da je naša rešitev le v razrednem boju, katerega morata bojevati združeni delavec in kmet čimbolj odločno proti združenemu kapitalizmu. Delu čast in oblast!	B.
Devica Marija v Polju. Občinske volitve. — Takoj nato, ko so bile pri nas razpisane občinske volitve, smo sklicali sestanek, kjer se je razvila diskusija o nastopu zavednih delavcev in kmetov. Odpadnik Skuk, ki že leta zanaša med delavstvo našega kraja prepir in zmedo in zadnje čase ustanavlja ekspozituro SSJ generalov, je nastopil in zahteval za svojo peščico nosilca liste in polovico kandidatov. Povedai smo mu, da so delavci in kmetje lani v velikem številu glasovali za Delavsko-kmečki Republikanski Blok in da se mi oslanjamo na njih zaupanje in ga nočemo izdati. Odklonili smo- njegovo izzivanje, nakar je izjavil, da ekspozitura SSJ ne bo postavila svoje liste. To je Skuk napisal tudi v svojo »Del. politiko« št. 76: »Na podlagi tega nočemo v naši občini dvojnih marksističnih list. Postavili jo bodo baje samo naši dekalisti z g. Dobrotam na čelu...« Tako je torej Skuk javnosti oznanil svoje stališče. No, nikdar ni ta mož stal na trdnih nogah, nikdar ni tega, kar je da-
nes izjavil, drugega dne zjutraj odobraval in tako se je tudi sedaj zmajal. Po vseh teh izjavah se je prebudil in sklenil, da njegova »delavska stranka« le postavi svojo listo: Na vse kriplje sedaj zbirajo podpise in pri tem zbiranju se — kot se sliši — poslužujejo čudnih metod: eni so baje slišali, da proglašajo svojo razbijaško listo za — enotno listo, drugi pa pripovedujejo še hujše far-barije, s katerimi je zvezano njihovo pobiranje podpisov.
—	Omeniti hočemo še, da je tako kot pravi pregovor »samohvala se pod mizo valja« tudi s samohvalo Sku-kovo v omenjeni »Del. politiki«. Tam pravi o sebi, da je bojevit in da se bo boril kot se je »proti orjunaškemu razgrajanju«. Najbrže je že pozabil, kako je 1. 1924, najbrže iz same bojevitosti odložil vse funkcije, zlezel v zaloško demokratsko čitalnico, takole koč stisnil rep med noge in previdno se ozirajoč na vse strani zbežal preko zedinjaškega mostu v socialpatriotski grad. Tam je zdaj na varnem njegova »bojevitost«. S tem se lahko mirne duše poslovimo od njega, slovo delavstva naše občine bo pa žel, ko bo njegova lista prišla v preizkuš-nj. — Zavedni delavci in kmetje so postavili svojo listo »Združenje delavcev in kmetov«. Vsi sodrugi, vsi zavedni delavci in kmetje, morajo v agitacijo, da čim-večjemu delu delovnega ljudstva odpremo oči in jih iztrgamo iz objema meščanskih strank. V naši volilni agitaciji moramo posvetiti veliko skrb razširjenju naše »Enotnosti«, ki edina zastopa zvezo delavcev m kmetov in zmago te zveze. Delu častJ	Dekalist.
7.	oktober v Wlener-Neustadtu se pričakuje z največjo napetostjo. Fašistični »Heimwehr« je napovedal svoj izlet. Vsled te provokacije fašstov je delavstvo vse Avstrije, zlasti pa samega Wiener-Neustadia skočilo na noge. Pod pritiskom njihovega bojevnega razpoloženja so socialistični voditelji sklicali istega dne velik shod v W. Neustadtu, a obenem so napeli vse sile, da bi vlada j prepovedala obe manifestaciji. Seiplova vlada seveda manifestacije svojih fašistov ni hotela zabraniti, prepovedala pa je vsak komunistični shod in stavila glavnega urednika »Rote Fahne« pod tožbo, pred par dnevi pa je prepovedala tudi' socialistični1 shod. Nato so se socialisti pogajali z vlado in rezultat je, da bodo dopoldne nastopili Heimwehrovci — popoldne pa socialisti. Zanimivo je bilo opazovati, kako je avstrijsko liberalno-kapitaili-stično časopisje (»Neue Freie Presse« i. dr.) rotilo socialdemokracijo, naj se ne da zapeljati od komunistov in ji stavljalo za vzgled nemške socijalpatriote, ki so najeli 1. 1919 (Noske) fašistične tolpe in jih poslali nad delavce katerih upor so udušili v potokih krvi. — Interesantno je, da je voditelj avstrijskih fašističnih organizacij nek oficir »socialističnega« generala Noskeja, ki je bil pod vlado sociaistov komandant one čete, katera je ubila Karla Liebknechta in Rozo Luxemburgovo. Ta zločinec se zove Waldemar Psbst von Ohain. Avstrijskega proletariata dolžnost pač je, da temu fašistovskemu izzivanju da odgovor, kakoršnega ono zasluži.
Stanko v strokovnem glasilu pere socialpatriote.
Centralni tajnik USŽJ Jurij Stanko se je — milo rečeno — divjem napadu vrgel na dopisnika »Enotnosti«, ki je poročal o zadnjem protestnem shodu v Mariboru in sicer v strokovnem listu »Ujednjeni železničar« št. 1. od
1. okt. t. 1. Odgovoril mu bo že dopisnik Prcooj sam, mi pa hočemo danes dati le nekaj kratkih pripomb temu napadu.
1. Stanko sebe identificira s strokovno organizacijo, katere tajnik je! Kdor njega kritizira — po njegovem — napada in blati strokovno organizacije. Tako more pisati le človek, ki je zaradi svoje domišljavosti izgubil razsodnost.
2. Ne strokovno organizacija, še manj pa Stanko nista nezmotljiva in vzvišena nad vsako kritiko. Nasprotno le kritika je tisto sredstvo, ki vodi do odkritja napak in do ozdravljenja.
3. Predrznost je v glasilu enotne strokovne organizacija k i> t je 1	? I ,	]g loSiijinlstn jsa-čizl, jfOt
to dela Stanko, politično zagovarjati Petejana in social-patriotske denuncijante. Mesto da bi si Stanko ogledal »Del. Pol.«, kako je prala režim in zvračala krivdo za preganjanje policije na — komuniste, zlobno zavija vsebino Probojevega dopisa in direktno pere socialpatriote.
Napad Stankota je le nov dokaz, da obenem z ofenzivo reakcije stopajo v ofenzivo proti levici tudi njeni zavezniki socialpatriotje. če bi Stanko molčal namesto, da je objavil ta odurni napad, bi bilo boljše zanj.
Na delo za »ENOTNOST1!
Dodatek k I. izkazu tiskovnega sklada;
Ljubljana: Peterlin Rok 4, Čarman 40, Pod Krim 2, filozof 10, skupaj 56. Ljubljana VIL: Marcel 2. Moste: Leskošek 5- Vič: Furlan R. 5, Dular A. 10, skupaj 15. Novo mesto: Potočar 20. Ptuj: Ikg 2. Jesenice: Živela »Enotnost« 3, Vilman A. 5, skupaj 8. Zagorje: Fain L. 5. Vinica: Špehar J. 15. Dobrlin (Bosna); Pezdirc 12. Beograd: Demak 4. Užice: Čepelnik Fr. 20. Trbovlje: Soklič 5, Pola št. 091: Ravšnik 15, neimen. 5, Forte I. 5, Hla-tan 5, Trbovc 5, Bergar 10, neimen. 2, Kocjan 5, neimen. 2.50, neimen. 4, neimen. 2, Kukenberg A. 5, Kukenberg A. 5, Janc Gvido 2.50, Sušeč 7, skupaj 80, Erjavec Fr.
2, zgonc A. 2, Skubic 2, skupaj 91.
Vse skupaj Din 255.
1. izkaz skupaj Din 711.
I. in II. izkaz skupaj Din 1089.50.
III. izkaz tiskovnega sklada.
od 19. sept. do 1. okt. 1928.
Jesenice: Pola št. 01: Stroj J. 5, Kozjak 3, Mežek Mežek I. 3, Kodrič 2, Žagar A. 5, Kranjc J. 5, Toman 2, Ariič 3, Filipič 4, skupaj 32. — Pola 05, nabiral s. I. G.: Gregorčič 10, Krašovc 3, Šetinc M. 5, Škrlj Fr. 2, Mici Trobe 5, Manc I. 1, Oblak A. 1, Juhant J. 2, Mravle 1, Brozovič Jožo 1, Smolnikar A. 1, Vodnja J. 1, Koklica
1, nečitljiv 1, Režek 1, Ogrinc 1, Trebušek 2, nečitljiv
4, F. Bohinc 5, J. Gašperšič 5, nečitljiv 2, Fr. Gašperšič
2, J. Ažman 2, Petrač L. 5, Zupan L. 2, Resman 5, skupaj 71. — Jakopič 2, Ulčar 2, skupno Din 107.
Tržič:Križe: Pola 052, nabiral s. U. P.: J. P. 5, F. P. 2, F. R. 2, U. P. 5, U. P., Cvirn Franc 4, Fr. D. 6, skupaj 26.
Ljubljana:	Jovan Stankovič 30, Monte Kristo 8,
Plevnik 5, Briskuli 4, skupaj 47. — Ljubljana V11-: Zdovč
5, Brodnik 10, Korošec 5, skupaj 20. — Moste: Strašek 5, Konjar 4, Kastelic 5, Cvelbar 5, Rojc 15, skupaj 34.
—	D. M. v Polju: Zorman 2. — Stari trg: Starc 10. — Velenje: L X 2« 10. — Hrastnik: Kaplja 5. Skupno 128 dinarjev.
Sodrugi v Kraševcu zbrali Dl» 290.
Weber Ch., Francija. 3, Johan in Leopold Puffler, Nemčija 27.50, Blatnik, Francija 2, skupno 32.50.
III. izkaz skupaj Din 583.50. — Od 1. sept. do 1. okt. nabrano Din 1673.
Čftaj!
K prejšnji in današnji številki smo priložili položnice onim naročnikom, ki dolgujejo nad 3 mesece (razen Hrastnika steklarna, Trbovelj in Zagorja). Vsem tem naročnikom oziroma dolžnikom smo tudi priložili opomine in jim pri naslovu s svinčnikom označili dobo dolgovanja.
Kdor izmed njih tekom nadaljnega tedna ne pošlje vsaj enega obroka naročnine, prihodnje številke mo prejme več In ga bomo brez vsakega pardon i-.ivil! imenoma kot grobarja našega proetarskega :ke. V o zahtevajo od nas sodrugi redni plačniki nar iiiiuč i r. vseh krajev.	Ul V ‘ •
Podpirajte žrtve reakcilel