J
Uir«k. •■•trt«k IimMM ,hiji m r.lji » m»n-brfi r«*ilj»«J» «»
(,n«»TMl»t»H|l.-k, ■  „,! l.ti ..*>• — ■• ,,trt Mm .»..*».,
PO pošti.
, llf IfU i« *>• - k>
l»U  • R   ..    — M :.trt KU »   ..   «0 ..
,,, itolu.m tr(fUll>om-platt) hi*- it- 's*.
fet. 32.
O/1, .mil.i
vrst.i a« pl». m.. II kr., !•* ic natiana I krtt. S kr. !• s« tisk* Skrit, 4 kr. č. «• tiska škrat-vf.n pininonki' h« |iU< »
jejo po pmstoro.
%m n»k llaat jf pla.it kulek i 11 . i'1 ' 11 i« 30 k.
Rokopisi n« n« uafajo, (lupin naj «e hlagovoljun frinknjujo.
V IVIai'il^oi'u Hi. m«*u*ca 18G9.
rr©6aJ II.
Neposredne
i.
V Ljubljani 11 marca 1869. — V drugem občnem zboru „Slovenije" 20. januarja t. j. je dr. Gosta azlagal hude nasledke, ktero bi imele neposredne volitve državnih poslan-ev za nas Slovence, in sploh za vse dežele, ktere si žole avtonomijo svojo žje domovine, t. j. svoje kronovine ohraniti.   Ćc človek le pomisli, kdo so sti možje, ki so prvi začeli direktne  volitve državnih poslancev na dan ačiti, razumljiv«? mu bode, da nam take volitve nikakor ne morejo koristne Čestitim ^bralcem „Slov. Nar." je znano, da jo v ljubljanskem deželnem boru c. kr. fijaaneni pravdosrednik pl. dr. Kaltenegger predložil, naj se vpe-jajo neposredno volitve.   Narodna večina deželnega zbora je precej spoznala J;ake nasledke bi direktne volitve državnih poslancev za našo deželo imele, kr je tudi kar naravnost Kaltenegerjev predlog zavrgla.   No upam si trditi, bi bil dr. Kaltenegger ta predlog stavil iz ljubezni do slovenskoga naroda, si tudi ni v deželnem zboru proti slovenski narodnosti in njenim brani-bljem   divjal in razgrajal kakor nekteri drugi ; ali iz tega so še nikakor je da soditi, da bi on za Slovence drugo čutje imel, nego njegov dobri prijatelj K. Dežman.   Dr. Kaltenegger si je s svojim vljudnim, mirnim vedenjem pridobil spoštovanjo , ktero se možem tako vrsto povsod skazuje, zaupanja  slovenskega naroda si pa še ni pridobil, pa si ga bo tudi težko tedaj, ker le predobro je znano, da je dr. Kaltenegger poglavitna podpora aemško-konstitucijonnlnemudruštvu;kakopresrčnopa to društvo Slovence ljubi \n koliko se trudi, jih kar najnagleje materi Tevtoniji v naročje posaditi, tega je cela naša dežela tako do dobrega prepričana, kakor vrele ljubezni Magjarov do njihovih potlačenih   bratov Hrvatov itd. — Ker dr. Kalteneg-|ger_ju predlog za neposredno volitve ni obveljal v deželuom zboru , poiskal mu je dnuega zavetja — v konstitucijonalnem društvu; tam se ve da Ije našel tako plodovito zemljo, da so se srca vseh društvenih privržencev kanj vnela, napravila so v imenu konštitucijonalnega društva prošnja na državni zbor za vpiljavo neposrednih volitev državnih poslancev. Res je to velika predrznost, da društvo, sestavljeno iz takih elementov, peticijonira zaupeljavn iUrektnih volitev, kterih naša slovenska dežela nikdar zahtevala ui, dobro vede, da bi jej bile le na kvaro in pogubo.   Naj tudi jaz razložim svoje mnenje o tej stvari, ki zdaj toliko hruma dela po nemških časopisih.
Prvo vprašanje je : kaj bi bilo potem z deželnimi zbori in koliko upljiva bi imeli potem deželni poslanci še na vzajemne državno zadeve iu na obravnave v državnem zboru? — Deželni zbori bi na vzajemne državne zadevo čisto nobenega vpljiva več ne imeli, ker za posvetovanje o vzajeinno-držav-nih rečeh bi bili posebni neposredno voljeni državni poslanci, kteri bi v deželnih zborih ne imeli nič opraviti, ki bi se torej no vdeleževali obravnav deželnih zborov, njim bi tedaj tudi ne moglo biti dosti mar za deželno zbore, pa tudi ne za to, da zadobe sklopi deželnih zborov vladno potrjenje, ker bi neposredno voljeni državni ploslanci ne pomagali tudi sami deželnih postav delati; oni bi považovali sami sebe za bolj imenitno, nego deželne
poslanco; oni bi se gotovo no stavili dosti v bran ali pa nič, ko bi vlada nasvetovala, naj so odvzemejo deželnim zboru uektere postavodajske pravice, ter da se te uvrste pravicam državnega zbora. Saj se je že v našem zadnjem deželnem zboru med narodno in nemškntarsko stranko večkrat zarad tega hud prepir vnel, ali je deželni zbor opravičen ktero stvar sam ob-ravnati in o njej določevati ali ne; naime so jo to godilo pri razpravah o prenaredbi deželnega volilnega reda in pri posvetovanji postavo šolskega nadzorovanja. Vsi oni poslanci, kteri so pri omenjenih razpftivuh trdili, da ti predmeti no spadajo v področje deželnega zbora, so glavovali tudi za dr. Kalteneggerjev predlog, za neposredne volitve državnih poslancev ; to se vč da je dr. Kaltenegger sam tudi ravno tako glasoval. To pa kaže dosti očitno, da je vlada sama (so ve da na tihem) sprožila vprašanje neposrednih volitev dkvavnili poslancev, ker jo ccs. kr. uradnik dr. Kaltenegger ta predlog stavil. — Ti možje že zdaj, ko šo v deželnem zboru sede, skušajo pravice deželnega zbora kratiti, pravice državnega zbora pa razširjati. Kaj bodo pa počeli, ko bi po neposrednjih volitvah v državni zbor prišli ? — Skušali bi gotovo v državni zbor priti in tudi bi vsaj nokteri izmed njih — po različnih nam dobro znanih potih, po neposrodnih volitvah državni poslanci postali. To se ve da bi oni ne bili pravi zastopniki slovenskega naroda, kakor se no da trditi, da so slovaški magjaroni zastopniki slovaškega naroda v nagjnrskejfl državnom zboru v Pešti. Ali za to našim dualistom nič ni mar, kakor sedanji večini državnega zbora ni ravno preveč mar za to, ali jo večina narodov z ravnanjem državnega zbora ua Dunaji zadovoljna ali ne, da le olicielni in ofiiciozni časniki po svetu tiobijo in lažejo, kako jo uaša sedanja dualističua ustava avstrijskim narodom od dne do dne bolj všeč, pa je dobro, -- za to se pa šo ne zmenijo ne, koliko redaktorjev jo bilo že zarad to dualistične ustave obsojenih, in da samih čeških vrednikov se sedaj 15 za to pokori, ker jim domoljubje in značanost ni pripuščala, novi eri slavo prepevati.
flzir na zadnje (Saše slov. politike.
(Dalju. I
l!es je, da oportuuci zmote svoje več tajiti ne morejo; res jo, da je na pr. poslanec dr. Blcivveis v ljubljanskem deželnem zboru po dimlizmu prav dobro mahal, očitajo mu, da ni okrepčal Avstrije, ker je lo z Magjari „aus-gleich" delal, nam Slovencem in Slovanom sploh pa naložil šo več bremen, naklonil še hujo nevarnost narodnosti naši, da jo isti poslanec imenoval §. 19 pulilo frazo brez veljave, dokler so Slovencev na vsako stran opravičena želja po političnem'zedinjenji no uresniči; res je, da jo tudi poslance Svctee vrcichs-rathu tožil, da jo sedanja vlada le v toeriji liberalna, v djanji pa neli-hralna, zlasti kar se Slovanov tiče, da nemško časnikarstvo Coho, ki sedanjega nenaravnega stanja odobriti no morejo, silno grdo napada, pa mu se nič ne stori, a češkemu časopisju da se zdaj, ko so pravi, da so so našo razmere zboljšalo, kazni prisojajo, o kakoršnih so za Bachovo in Schmerlin-
Naiodopisne slike iz našega naroda
III. Vinski običaji. (Dalje.)
Poleg ljubezni se gotovo ni nobena stvar toliko opevala in toliko čestila nego vino. Že oče Homer imenujo vino pijačo — ki skrbi odganja. Njegovi junaki so vino bogovom na čast žrtovali, pa tudi sami radi pili. Horacij ga je gotovo tudi rad požiral, kajti drugače ne bi bil tolikokrat lalernovca v svojih odah imenoval. Naš narod ima nerazmerno mnogo na-pitnih in drugih pesmi, ki vino časte. Našo vinske narodne pesmi niso nikoli prostopašne, razposajne, razuzdane, ampak ravno nasprotno so zmerom nadihneno neko pobožne zahvalnosti, za dar božji, kakor se vino v narodnih pesmih sploh imenuje. Prav navaden refren je: „Nikdar ne pozabimo — da Bog nam ga da." Med vini, ki so v naših narodnih pesmih česte, se navajajo posebno: rebulja, vipavsčina in boržanka. Naš vinščak ima poln koš lepih rekov, s kterimi svoje vino hvali. Z ničem so mu ne boš tako zameril, nego s tem, če njegovemu vinu ugovarjaš. Njegovo vino jo zmerom sladko, iu zato tudi teče prav gladko. Le pij ga — prigovarjal ti bo — ne boš se nad njim zadavil no, saj nima kosti. (Je boš pil vince rdeče, boš imel lič'ce evoteče. Bolj boš pil, bolj boš živ. Kot superlativ pa pravi, moje vino bi celo angeljci pili, če bi usta imeli. Njegov pregovor jo: kdor ne pije vina, živi kakor živina. Moje vino je boljo nego bog — je enkrat en vinščak djal, ter v dokaz tega pristavil: čo moje vino komu pamet vznine, mu je opet povrne, komu jo je pa enkrat bog vzel, temu je ne da več nazaj. Svet hvali stare ceste, stare prijatelje, staro vero, in star denar, naš vinščak pa poleg tega se hvali stare krčme, staro mero in pa staro vino. Voda, pravi, ni dobra ne če na njivi stoji, ne če v črevelj pride, naj manj pa če se v očeh kot solza prikaže. Vino se rabi pri vsaki sv. maši, pa tudi
ni krsta, ni poroke, ni sedmine, ni fureža, ni veselega društva brez vina. Vino je moška, jo junaška pijača, voda je pa za žabe in pa — za babe. Iz vina se naredi rdeča kri, iz vode pa — pri teh besedah so vinščak šaljivo namuzne, iu čez nekoliko trenotkov dodeno: uečem reči kaj! Vino jezike razvezujo, razvozlan jezik srce razkriva, razkrito srce pa golo resnico kaže, in če je v vinu resnica, potem mora logično biti v vodi laž. Dokler so naši ljudje vino pili, so bili veseli, odkar so se pa v pivo in celo v žganje spustili, izgubili so veselje, pa tudi marsiktero čednost.
Na Štajerskem so najbolj čisla vino cekinaste barve, kranjski Gorenjec pa štima lo tistega, ki jo visoke barve, najljubša mu jo pa črnina. V Zagrebu sem imel večkrat priložnost kranjske vinsko kupec opazovati. Njim je vsako vino po v.šeči, če jo le sladko in pa visoke barve, Vinska kupčija v Zagrebu je skoz v židovskih rekah, in če Žid nicoj nima črnine, drugo jutro je gotovo ima če kupec za njo praša, kajti noč je vino pobarvala, „pak onda daj, plati Kranjce!" Naš vinščak jo celo zadovoljen, čc lc ima kruha pa vina za sv»jo življenje in res se po vinskih krajih nahajajo poedinci, ki po pol leta skoraj nič drugega no povžijejo nego kruh pa vino, in pri takom življenji so čili iu zdravi.
Vsa naša vina niso vina prvo vrste; gotovo je, dajo veliko tudi čvičev med njimi. Morebiti ho nemški učni jezik na mariborski vinogradarski šoli greneč iz slovenskih pregnal ! Na Štajerskem pitajo s čvičkarijo posebno tista vina, ki okolo Laškega trga rastejo. 0 tem vinci bi se moglo po pravici reči, da morajo tistega trije možje držati, ki se ga podstopi piti. Potem pa, ko ga je prvo kupo skoz požiralo potisnil — druge se gotovo ne bo več doteknil — se mu bojda vsi lasje po konci vzdignejo, tripalnice se mu krčevito skupaj stisnejo, lice se v strašne gube vbore, z glavo nehote strese, ko da ga jo električna iskra zadela, s zobmi zaškrtne in trikrat poskoči, pod nogti mu mrgolmci mezgole, in v peti mu čudno zvoni. Pravijo, da laško vino pivcu trebuh pregrize, čo se potem, ko gaje pil vleže, in zmerom na isti strani leži. (Je pa kdo polno čuturo pod glavo dene, in na čuturi zaspi, ta znori.  Co se psu samo tri kapljice na rep vlijejo, beži ko
96
goto vlade ni ćulo: tudi Slovence — tožil jc g. S. — napadajo dunajski listi brez kazni z brez.prinieino neobzirnostjo, čo se pa Slovenci le branijo, jih kot hudodelnike ostro sodijo in obsodijo. Kakor je iz tega razvidno, pri-pozna\ajo torc| že oportunci naši sami, da se je Avstriji in Slovanom iz dnalistične moke slab kruh spekol, in «la ni iz nje boljega pričakovati: ali metto da bi zmoto svojo poravnavati jeli, ne nehajo držati se trdovratno nepraktične politike, v ktero čedalje bolj naprej rijejo. Od začetka je vsaj dr. Toman v sedanjem „reil.sratliu" VČaii malo zaropotal, n. pr.: rče hočete mirno spravo z narodi imeti, ni dosti , da se spravite le z Ogri , treba je tudi z nami sprave" ; zdaj pa on in drugi slovenski federalistični" po--lanci k većemu za mirno spravo s Čehi ali Poljaki včasi še kako besedico črlmejo, slovenskih zadev pa nič več ne omenjajo . ko da bi Slovenci vsled „novo ustave — nove srcčeL v državnem obziru že vso v obilnosti imeli, kar nam gre in kar si želimo. S prva 10 „Novicc" še pisale: „čc se tudi v državopravnem obzira dualistptn uklonimo, stojimo vendar v finančnih in sploh gospodarskih zadevah med tiftto stranko, ki si jo na zastavo svojo Kapitala besedo: ..ne moremo"; ali ko je prišla denarna nam toliko neugodna poravnava na vrsto, so tudi mnogi slovenski poslanci in med njimi, če se no motim, tudi g, Svetce - za njo glasovali; ravno tako pozneje, ko so se Cislajtancem zbog trmo magjarske stari davki povikSevali in se novi ku-ponski davek ('/, drž. bankrota) napravljal, kakor tudi zdaj, ko so sklenili iz cele Avstrije tako rekoč „k. k. Militarg.a.ize" napraviti, so tudi slov. po-slansi za to novo „srećo" glasovali in tako na poteptanom federalizmu čedalje bolj množili svoje »soglasje* z dualističnn politiko; — a federalističnega programa nepremakljivo (?l) držeče se „Novice" in še dandenos no Upajo ni besedice jim zarod tega zinili, in ie zmerom staro pesem krožijo o njih previdnem, modrem, praktičnem, nesebičnem in kot zlato čistim ro-doljnbji. Su H ne pravi s takim Pilatuževim umivanjem in s tako za narod nas toliko nepraktično in neoportunsko modrostjo malo preveč predrzno grešiti nad potrpežljivostjo in tako imenovano politično nezrelostjo slov. naroda? Cas je torej, skr.ijni čas je že, dn se poslanci naši oportunstvu odpovedo hvalo svojega m. §. opuste ter ga nehajo podpirati. Naj nehajo smelo zidati na potrpežljivost, novednost ali nemarnosl slovenskega ljudstva; naj so nikar no ponašajo, da, kor jih je narod slovenski zavoljo njih poprejšnjih zaslug že drugič in tretjič za poslance si izvolil, ostanejo zmerom ljubljenci njegovi. Naj nikar ne mislijo, da jim res kdo veruje, oko nam pojejo svojo pesem o „novi sreči". .Ne dti Se »icer tajiti, daje ljudstvo naše v političnem in narodnem oziru Se sploh prenemarno in prenevedno, da si ne zna prav pomagati, da ne ume še prav dobro politične iu narodne sreče ali nesrečo od daleč še zapazovati in prve neumorno loviti, a druge so po postavnem potu na vso moč braniti in ogibali, sicer ne bi bilo nikdar tako odveč prizanesljivo l oportunci ravnalo, če bi se pa oportunski slov. poslanci kamorkoli po slov. deželi potrudili, bi v vsakem kotu lehko zvedeli in se lehko do sila prepričali, kako ljudstvo naše sodi o novi sreči, ki s,, še množiti ni mogla, ker to, česar ni, se množiti ne more; zvedeli bi. tla se dr. Toman, Svetec, Orne in drugi slov. oportunci v tem oziru nič več ne hvalijo, temveč tudi od našega priprostoga ljudstva že očitno grajajo.
Kdo bi so potem čudil, ako naša reč slabo napreduje, ali ako ten-kmišesni politiki celo skopajo, da naša narodna pozicija vidno izgubljcva tla pod seboj ne le v Ljubljani . ampak tudi drugod po deželi ? — Kdo bi so čudil, ako so vsled tega mnogi kranjski Slovenci, ki so že od nekdaj znani kot iskreni narodnjaki in ki BO zlasti pri predlanskih volitvah tudi v djanji tO Btjajno dokazali, zdaj tako ra/.hogani, da nevoljni pripovedujejo, da se prihodnjih volitev, če bodo 8fl kakove doživeli, še vdeleževali več no bodo, češ, da ne vedo, na koga ki se še zanašali, ako je najboljim slov. rodoljubom na soglasji z nemškimi dualisti več ležeče kakor na soglasji s Cehi in svojimi lastnimi volilci in ako hvalo Nemcev več obrajtajo nego hvalo naroda
svojega. Nezadovoljnost s krivo politiko slovenskih poslancev jc na Kranjskem že občna postala in tudi tistih optimistov se že lotila, ki so mislili, da prav lehko in varno brez vse skrbi do drugih volitev mirno počivajo, ker so pri zadnjih volitvah zaporedoma zmagali z najboljimi rodoljubi svojimi. Dopis nik „S1. N.„ iz Zagreba so torej silno moti, ako misli, da so z nepraktično praktiko slov. oportuncev le mladi ljudje nezadovoljini, ki niso šo z obema nogama v javno življenje stopili. To nam svedočijo tabori v slov. Stajerji in v slov. Primorji. Kavno to pokazalo bi se na Kranjskem in jaz mislim tudi v slov. Gorotanu, ako bi so tudi tam kak tabor napravil. — Da dozdaj na Kranjskem tabora šc imeli nismo, dasiravno je znano, kako živahno se narodna zavest po taborih razvija, množi in utrjuje, krivo je bilo mislim to, da si ga nierodajni možje menda niso sklicati upali, drugi narodnjaki pa ga niso sklicati hoteli, ker namreč še smerom žele razprtijo z lepa poravnati ne pa je množiti. —
Naj torej slovenski drž. poslanci, ako si nečejo zaupanja svojih vo-lilecv in Slovencev sploh popolnoma zapraviti, reihsrathskim Nemcem in ministrom prav natanko razlože, s kako mero so Slovencem ravnopravnost meri. — Ako se njih besede spet prezrejo, od Nemcev zasmehujejo, ali se dr. Tomanu po stari navadi spet beseda odvzame, naj pri tej priči svojemu oportunstvu slovo dajo in reichsrath zapuste, ali — čo so vanj že tako zaljubljeni, da sc od Blagotinščakov ločiti ne morejo, čeravno so od njih pri vsaki priliki zasmehovani, naj v leseni hiši k večemu šo toliko časa ostanejo, da pride v njej poljsko (in morda tudi češko) vprašanje na vrsto. Takrat, če ne bo že vse prepozno, naj opomnijo visoko vlado, da se je 1. 18C7 ko se jo dunlizem prepravjal, ne le Poljakom, ampak tudi Slovencem obširna avtonomija obljubila, oko se spravi z Ogri v nasprotje ne postavijo; naj razložijo, da Slovenci v sedanjem stanji niso avtonomi, temveč — da molčim od «0.000 ogerskih in beneških Slovencev — na Štirskem, Koroškem in Primorskem v narodnem obziru tam, kjer so bili nekdaj in da jim se tudi na Kranjskem malo ali nič bolje ne godi; naj zahtevajo — opirajoči se na od 20.000 podpisov in sila važnih treh taborov potrjono javno mnenje — zedinjeno Slovenijo in zedinjeni Sloveniji naj zahtevajo Češki in polski enako avtonomijo, kajti „pravica je temelj državam", to jo bilo in bo, in Slovence, ki je ravnopraven in 8e več ko ravnopraven, kedar jo treba za vzdržanje
Avstrijo plačevali in v ogenj in smrt so za njo podajati, mora biti ravnopraven tudi kedar gre za narodno avtonomijo in tisto samostojnost, brez ktero jc vsa ustavna svoboda zanj le sama gola sužnost, in do ktero ima, čeravno ni to na kakem pergamentu zapisano, pred Bogom in pred ljudmi drugim narodom enako pravico, dokler drugim narodom enako dobrovoljno težavno svoje dolžnosti proti skupni državi spolnuje. (Dalje prih.)
Minister Hasner o ravnopravnosti.
(OiIhomii- poslancu I.. Svetni.)
(l'o fttcmigr. zapisniku 171. seje 8. marca 186'J.)
......Prihajam zdaj k enemu najtežavnejih vprašanj. Gosp. poslanec Svetec je zopet celo gromado obtožeb zoper vlado nakopičil, da ne izvršuje §. l!> državnih osnovnih postav.
V obče moram najprvo opomniti, da so te obtožbe vselej s tacini glasom prinašajo, kakor da bi vlada vse z nekimi predsodki začenjala, kakor da bi jej bila blagost eno narodnosti bolj na srci kakor druge.
Gospodje I To je gotovo neopravičeno. Vendar, kar sc izvršitve tega §, tiče, gotovo so tu veliko težave.
Spominjam se dobro posvetovanj o tem paragrafu. Ko se je njegov tekst določeval, pomišljalo se, ali jo dobro, da sc v taki obliki postavi (formulira), ker se je reklo: Naposled se nalaga vladi dolžnost, ktero ne bo mogla spolnovati. in paragraf stoji potem samo na papirji.
da bi bil strah božji za njim. Na Koroškem neki raste tekmec, laškegajpičnini obhodom. Srca so sc ogrela, oči se začno svetiti, lica goreti. Sprva vina. Jaz ga nisem nikoli no videl ne pil, pa čul sem, daje s svojim gren-ljo samo gospodar govoril, vsi drugi pa lo poslušali, ko jc pa prvemu po-
olez.in ozdravil, kije popreje vse doktorje j zelenju zadovoljeno, začenjajo se tudi drugi glasiti in nazadnjo se preko-
: pitne razgovarjanje v velik nereden hruš in truš, v ktorein skoraj drug dru-s topilo v'gega ne razume. Nered trpi tako dolgo, da se kakšna pesem zapoje. Naj-postavili, veselejši zapoje :
ruštvo,   Petnajst pilarjev je toporiščnice v kot za pei
cetn nekega ipanjskega za norca imela.
Poglejmo si kmečko vinsko krčmo.   Ko so svoje široke pile in dolge in svoje bisage pod klopi zmetali, vsedejo sc okrog mize. hoje, kajti vračajo se iz slavonskih šum.   .leseni, kader v Slavonijo gredo,! po krčmah navadno vos bvoj trošek dolžni ostanejo, časih jim mora krčmari še celo z gotovino pomoči, kader pa pomladi nazaj gredo, do zadnje pičicej vse poravnajo, in da bvojo hvaležnost Bkažejo, kolikor mogoče veliko trosijo. I
liniji
dolge
Le, bratci, vinca pijino, Naj voda tam stoji! Zato smo skupaj prišli. Da ti' dobre volje b*li itd.
Vsi drugi jo pa za njim zakrožijo, kakor pač kdo ve in zna. Petje Oni so kakor žrjavi, jeseni grelo y celih tropah iz domovine, pomladi se'v takih društvih ni kakor pomladanski dež., ki lepo pohlevno pada, ali kakor pa zopet vračajo. Vsi so koreniti Slovenci, večidel jih je iz. ribniškega'vetriček, ki prijetno pihlja, ali kakor reka, ki mirno in enakomerno teče; okraja doma. Vsak ima kak stotinjak v robcu za vratom zavezan, ki si ga — nak, petje v takih društvih je kakor huda ura, ki oblake trga; kakor poje trdo in krvavo za,!.,/.!. Pa morebiti ne bo dosta veselja od stotinjaka vodenj, ki vse razkvaši. V tem pogledu sc Slovenci ostro ločijo od Hrvatov, imel, kajti na-nj Že čaka davkar v Ribnici. Pa pustimo to, denes so vendar i Slovensko vinsko društvo hudo razsaja, hrvaško jo pa skoz redno in „parla-vsi veseli. Brhka točajka prinese dva velika hleba kruha in dva bokala vinajroentarno." Kader jc veselje vrhunec doraslo začne so bratenje. Tista dva, na mizo. poleg pa samo eno kupico. Prvi si vodja odreže založaj, in potem!ki sta se namenila, pobratiti se, primeta vsak svojo polno kupico, in sicer VSi drugi za njim vsak s svojo kosturico. Naš prosti mož heče preje piti, tako, dajo samo s palcem in sredincem za dno držita. Tako kupice drže, prodno BI m s kolikor toliko krunom založil. Vse društvo pije iz eno iste!pinknota trikrat porodoma, časih tako čvrsto, da vino s kupic plahutne, ki kupice, kajt, ust;, bo u ' „o boje. Kupna kroži okrog .kakor solnce teče« j se med palcem in mezincem tako lahko sem ter tjc zagugate. Pinki morajo t. j. lako kakor kazale, na ur. nikdar naopak. to je stara navada.   Kakor čisto zveneti, črepinji glas jc slabo znamenje.   Ko sta tako  trikrat pinknila,
in   nrvi  '/.'lin'/.M i vodim   tnL-.i  i.,  t,,,),  rum   lniKi/i> 17_ •      •     •,      , , ,      .      , .   , , r
,10 je  i/pil, j okleneta desni roki drugo v drugo, ter tako sklenena izpijeta vsak svojo kupo na dušek, ali kakor se reče: do malega prsta.   V potrditev, da ste
jo prvi založaj vodjin. tako je tudi prva kupica njegova. Ko postavi jo pred svojega na levi roki sedečega tovariša, ter jo do vrha nalije Vsakemu sc mora kupica polna natočiti, kolikor le vina v nji stoji. Pri na-takanji se mora vrč z vinom zmerom tako prijeti, da vino izpod dlani teče, Pog okvari vrč tako držati, da bi vino čez dlan v kupico teklo. Tako natočenega vina se ne bi nobeden doteknil, kajti v tem vidi naš prosti človek neko coprnijo, ier si doinišljuje, da bi tako natočeno vino pivcu moglo kakor žo koli škodovati. Kader je kupica tri do štirikrat svoj solnčni obhod svršila, jc že govorica v društvu precej živa, in živost narašča z vsakim novim ku-
kupi do zadnje kaplje prazni, trčita še s kupnima kopitoma vkupno, potem si sežeta dlan v dlan, ter se na oboja lica poljubita. Zapazil som, da so v nekih, posebno južno-zapadnih krajih naše domovine, naši prosti ljudje raje na lica nego na usta poljubujejo. S tem pa pobratitev šo ni sovršena. Za roki se držo sc trikrat v krogu zabrnetn, ali boljo rekoč zarajata, skleneni roki nad glavi vzdigneta, naglo drug drugega spustita, ter kot zadnjo djanjo pobratenja s prsti poknota.  G. Matija Mnjar mi jo pravil, da so v Ziljski
Tolažilo se je pa s tem: „litra posse nemo tenetur", kar ni mogoče, tega se tirjati ne more, češ, to je naravno; in jaz mislim, tla je res naravno.
Ako jaz tirjatve g. poslanca prav razumem, imele so svoje središče posebno v želji višega učilišča.
Kar se drugih šolskih zadev dostaja, znano jo pač, da je velik del postavodajanja o ljudskem in srednjem šolstvu prepuščen deželam, in pač se more skrb za oskrbovanjo in potrošenje denarjev, vsaj v prvi vrsti od njih, in le v drugi vrsti dopolnovanje od države pričakovati.
Kar so torej viših šol tiče, pripoznam, da bi z največim veseljem vsaki deželi eno višo učilišče napravil, to se ve da, ako bi jej zares koristilo.
A najprej moram opomniti, da višo učiliščo v vseh razmerah tirja za podlogo neko stopinjo razvitka dotičnega naroda. Više učilišče postavljati, dokler ni do neke stopinje razvite literature, to se pravi više učilišče postaviti ki nima nič ali mnlo sposobnih učiteljev in le mulo učencev, iu ktero je bolj po imenu, kakor po bitji na svetu; to so prav za prav pravi, hišo zidati pri strehi začenši.
Vlada ima odločen namen, tudi na tem polji vso, kar je mogoče, žrtvovati in te žrtve drž. zboru predložiti; a dvonibe ni , da ne more vlada druzega pota nastopiti, kakor da z ljudsko šolo začne, potem k srednji šoli više stopi, in kader je socijalna podloga neke kulture ustvarjena, nahaja se potem v stanu, vseučiliščo ustanoviti.
Ako pak je zbornica druzih misli, vlada se ne bo ustavljala, ako jej poda zbornica potrebnih pripomočkov.
Opomnil sera že, daje. kar so Italije tiče, vlada sicer prepričana, da so pri italijanskem narodu kulturni pogoji; ali s samimi predavanji v ita-lijunskem jeziku na kaki neitalijanski univerzi je prav malo storjeno. Vlada jo že večkrat, poskušala, poskušnjo so pa spodletele. Sicer pa s tem ne pravim, da sc te poskušnjo ne bodo ponovile. S pravniško akademijo tudi ni tako pomagano, kakor je želeti. Vlada se mora odločiti in v principu izgovoriti se proti pravvniškim akademijam.
Pravaniška akademija, ki nima tudi filnzolične fakulteto na strani, je zavod brez podloge. Deželi ni ustreženo , ako nima ob enem tudi dela višega učilišča, ki podaje za učiteljske kandidate pomočko do izobraževanja. Filoiofična fakulteta je pa zopet v širšem raztezanji -- in širjo raztezanje mora imeti, ako hoče služiti svojemu bitju, če hočo svojega imena vredna biti — skoro zapravljena stvar, če se ob enem ne naslanja medicinična fakulteta na njo. Tako se vrtimo v okrogu, da moramo reći: ali izdajemo denar zastonj, ali pa moramo ustanoviti univerzo. In tu prihajam do točke, ki je skupna (gemeinsam). V tistih delili države, kjer je denes prebivalstvo maloštevilno, res je težavna stvar, že za tegadelj take zavode ustanovljati, ki mnogo stroškov prizadevajo, ker so lehko že naprej vidi, da ne bo samo le malo popolnoma pripravnih kandidatov za učiteljstvo prosilo, temuč da je tudi malo učencev pričakovati . . . |K<> jo minister Raraer šo oh enem poslancu Ljubiti na njegovo Interpelacijo zarad dalmatinskih iolvistemnnish) odgovarjal, končuje:) To jo bitstveno, kar imam odgovoriti na pozivljanja , ki so se na-mo obračala. Skupno torej morem reči, da mi bodo 'gospodje priznali, da so težavnosti, ki se imajo premagati, posebno velike in upam, da ste prepričani, da vladi vsaj dobro volje ne manjka,  da bi premagala to težavnosti."
Tako jc minister llasncr govoril. Zbornico je menda prepričal, — pa tudi nas je prepričal, samo da o nečem druzem, nego je v namenu govorom.   O tem prihodnjič,
I) o p i s i.
Iz Prage 10 marca [Izv. dop.| Tudi zadnje govorjenje in pisanje o spravi s Ćehi je, kakor vselej, naglo potihnilo ; lo sem ter tje se še ogla-
si kdo , ki bi reč rad na dnevnem redu obdržal , in če ni drugače, si eno izmisli; tako na primer govore nekten o pogovorih, ktere je imel dr. Slad-kovsk) na Dunaji v inerodajnih političnih krogih zarad sprave, in telegraf na Dunaji iu tukaj ima vsak dan kaj novega naznanjati0 tem ali onem resultatu itd. Tu imajo namreč ,1'resse", aDebatte" m drugi časniki neke dopisune, ki si posebno dopadajo v uosramnih lažeh iu obrekovanji; in tukajšnji listi imajo zopet enake na Dunaji. Ti korespondentjo vso bolj vedo, kaj sc v našem taboru godi nogo mi ; in od tod prihaja, da so reči, ki bi imeli že davno vedeti, izvemo še lo iz dunajskih listov.   Lahko  si mislite  koliko je
na tacih dopisih resničnega.--Ko bi tiča po petju ne poznali, bi so
nam čudno zdelo, kako je to, da se ravno oni listi, ki so preteklo leto naj bolj na nas kričali, odrekovali nam vsako važnost, ki so naravnost trdili, da za Oehe ni treba nikakoršne sprave, temveč le policije, in še enkrat policijo, pa šo nekoliko vojakov, da so ravno oni listi pravim, naj več pečajo s češko spravo, in največ vedo, kako je ta ali oni govoril, kako je ta ali ona stranka pripravljena za to in ono. Skušnja nas jo učila spoznati našo ljudi. --- —
Kakor pri vas, tako vidijo trdi naši nasprotniki v vsakem giblju krajšanje svojih pravic, hodijo pometati pred našo prago, pred svojim pa puste smeti v svetem miru. Ako se kaj zgodi od naše narodne stranke, so že oni tu. in nam predmetavajo krivičnost, sebičnost in kaj vem šo kaj druzega enacegn. Tako so vjeli zadnji čas zopet priložnost, poseči malo na našo stran. Mestno svctovalstvo je namreč sklenilo vpolati t Pragi novo števi-ljenje, ki bi imelo nalogo pražke prebivalce na tanko sešteti, zraven pa tudi določiti, koliko prebivalcev je te ali one narodnosti, te ali one vero in sploh vse reči, ktere slišijo k številjenjn. To sc pri tacih priložnostih vselej in skoraj povsod godi. Našim nasprotnikom pa to ni nikakor po volji; pa zakaj ne? Sami so pri poznali, da za to ne, ker hoče narodno mesto svoto-valslvo s tem jasno iu konečno dokazati, da jc Praga češko, no pa kakor oni hočijo nemško mesto. Boje sc, da bi sc na zbal kakošni Nemec, in bi se podpisal za Ceha, „žo zarad ljubega miru", kakor pravijo. Slabo zadosti iu sramotno za celo stranko , če nimajo toliko zaupanja do svojih ljudi. Tako lahko jim potem seveda no pojdo, tebi nič meni nič ,,1'rago," vkljuh vsem fanatičnim Cehom in panslavistom (kakor sem čital zadnjič v nekem nemškem listu) za nemško moslo proklamirati, kakor so delali do zdaj. Pokazalo se bo, da je kakor mora biti — Praga res naše mesto.
„Novi
dolini po poroki zakonska tudi tako za roki držu trikrat zabrneta, roki nad glavo spustita, in s prsti pokneta. V prejšnjih letih se je to po svršenom poročanji celo pred oltarjem godilo, zdaj pa ker je pred oltarjem zabranjeno, zgodi sc v prvi bližnji krčmi. Pri tem se tudi nekaj reče, Majar mi je povedal kaj, pa »eni pozabil. Majar misli,da jo to še ostanek poganskega poročanja. Pobratenca si večkrat najmeta iz društva dve priči, ki sklopljeno bratovščino s tem potrdite, da med seboj in s pobratenei pinknete, in vsak svojo kupico zvrneta.
Vsi vinski bratje stoje med seboj v veliki bratovščini. Ta bratovščina sicer nima svojega izvoljenega predsednika, svojega odbora, in obletnih shodov, pa vendar obstoji, in vinska bratovščina jo morebiti največo društvo na tem svetu. Vinskih bratov jc povsod dosti. Tudi ženske se med seboj pri vinu sestričijo. Zal mi je, ka moram reči, da jaz nisem nikdar prilike imel, ženske'se sestričiti videti, zato tudi ne vem, ali so sestričenje ravno tako obavlja, kakor bratenje, ali so pri tem kakšni posebni običaji v navadi. Morebiti bi to kdo drugi povedati znal. Vinski brat pravi: pečen kruh, grozdjeva juha, pa še nekaj, to dušo priveze. Za-nj ta svet ni dolina solz, ampak gorica vinskih kapljic. Vinski brat, samo da ima ljubi vinček, pa ljubi tobaček, pa jo zadovoljen, višega poželenja nima. Kader pride skrajna ura, ga le to skrbi, kdo bo po njegovi smrti vino čestil. V narodni pesmi tako-le zdihne:
Oj vince, vince i vinco c.rljcno!
Kdo bo vinco tobo pil,
Kad ju hudem v grobu gnjil • •j vince, vinco i vinco crljeim!
Kader vnirje  si želi ^>od  pipnim   kapom pokopanemu biti. Na grobu mu pa morajo vinski bratje tisto narodno zapeti, ki pravi : O ja! on ju bil vinski brat, O ja! pil ga je rad itd.
(Dalje prih.)
Ppzoi■" prinafia 13. t. m. sledečo
odprlo pismo
g. drli* T o m a ii u , <lr/.tiviu>iiiu |io*laiicii
Blagorodni gospod!
Ko ste bili pred dvema letoma izvoljeni v Kranjski deželni zbor, prevzeli ste z volitvijo težavno pa častno dolžnost, pozabivši vseh osobnih interesov delati za srečo naše raztrgane domovine in boriti se za pravice našega že tisoč let pod tujčevo peto trpečega slovenskega naroda.
Ta sveta čast pak Vam jc naložila tudi veliko odgovornost, ktero nisto dolžni samo svojim volilcem, a v s c mu s lo ve ns k o mu narodu in torej tudi nam, njegovim zvestim sinovom.
Mislimo torej, da ne morete imeti nič zoper to, ako mi, ktorih očetje so Vas, blagorodni gospod, žo trikrat z ogromno večino volili v deželni zbor; mi, ktorih domovina je Vam o najvažnejili trenotkih izročala naj-važniša svoja opravila; mi. kterim samim bode enkrat velika naloga, na Vašem mestu delati za slavo in svobodo našega nesrečnega naroda; ako mi odkritosrčno povemo svojo misel o Vašem in Vaših slovenskih tovarišev javnem delovanji preteklih dveh let.
Naša sodba bode kratka, pa odkrila.
V srce nas je bolelo, ko smo videli, da ste sc iznoverili zastavi federalizma, kterega ste Vi blagorodni gospod, tolik rat kot edino mogočo rešitev naših razmer imenovali, da sto iz boječnosti pred vlado, iz strahopet-nosti šli v „nepostavni državni zbor" .{da rabimo Vašo in Vaših tovarišev lastne besede); da ste ondi delali no proti vladi, a za vlado, ne proti dualizmu, a za dualizem -— »nesrečo* Slovenije .'
Kar so je godilo od 5. junija 1867 v državnem zboru, bil je samo nasledek Vašo nedosledne politike. Zatorej Vam ne bomo pravili, kako sto delali greh za grehom od tega, za vsacega slovenskega domoljuba sramotnega dneva. No bomo Vam pripovedovali, kako ste žalili naša svobodomiselna načela s svojim glasovanjem o konkordatu , o verstih postavali, ob odgovornosti ministrov, ob izjemnem stanu na Češkem, o smrtni kazni o povišanji krvavoga davka in o drugih jako važnih vprašanjih. Dosti bodi, ako rečemo, da sto s svojo oportunsko, nedosledno politiko izgubili spoštovanje naših prijateljev iu nasprotnikov. Slovenski narod pak, ki Vara jo izročil najsvetejšo svoje pravice v hrambo iu varstvo, bodo zahteval od Vas odgovora za Vašo delovanje. In tudi mi, njegovi sinovi, ki smo molčali do zdaj, ne moremo dalje molčati. Vprašamo Vas, kaj ste zaslužili s svojo neslovansko politiko? Kaj ste prejeli za to, da ste nesrečni mali narod slovenski odcepili od vsega pravega slovanstva V Kaj je bilo plačilo Vašega vladnega službovanja V
Nekaj podi železnice! — In morda šo kaj druzega V — Da! Za plačilo ste prejeli vlado, ki pravi da naj si sami zidamo narodne šole, če jih hočemo imeti, da naj sami skrbimo za njene uradnike, ki bodo imeti voljo v našem jeziku govoriti z nami ; vlado, ki pravi, da nikdar ne spolni prve točke slovenskega programa, da nikdar no zjedini razkosano našo domovine v eno administrativno celoto; vlado, ki neusmiljeno zatira bratov -ski nam narod, ker noče svojo nesreče iskati  v  decemberski  ustavi , ktero
*jV pondeliek soje to pismo linli nam poslalo, koje bilo že slavljeno iz „Pozora." /
Vrodn.
str Vi. blagorodni gospod, v soji kranjskega dež. zbora 27. avgusta 1868 imenovali „novo srečo\ Zares, plačilo je vredno popolnoma Vaše KTMU In/l"'' To plačilo pak sili tudi nas, da kot Slovenci, kot Slova n j e in kot svobodomiselni ljudje izrekamo Vam, blagorodni gospod in Vašim slovenskim tovarišem v drž. I bor V svoje n e/au panje.
Vemo sicer, da Vi. ki imate nekaj časa navado prezirati tisoč in tisoč --lasov, ki sc med slovenskim narodom oglašajo zoper Vašo politiko, se tudi U nase besede ne l>ostc brigali vendar mislimo, da spolnimo svojo dolžnost, ako očitno povemo svojo misel o Vašem in Vaših slovenskih tovarišev javnem delovanji-, želeći samo še to, da hi inteligencija slovenske mladine, kedar pridemo mi na Vaša mesta, nikdar tako ne sodila našega delovanja, kakor Vaše sodimo mi.
Na Dunaji 7. marca 1869.
__ Zbor slovenskih študentov.
Poliiinii razgled,
V poslanski zbornici je končano posvetovanje o proračunu za leto 1869. Nekoliko številk prinesemo v kratkem. Minister ITener je predložil postavo zarnd želozničkih koncesij. Osnova imenuje črte, ki so potrebne do se nadopolni Avstrijska železniška mreža. Med drugimi črtami nahajamo železnico od Beljaka do adnjskega morja. Potem se je potrdila postava o povišanji plačo sodnijskim uradnikom, in postava, s ktero se odpravlja fevdna zveza v Tirolah, Istriji, Šleziji. Včeraj je bila zopet seja, v kteri je prišla na vrsto postava o deželni hrambi in o črni vojski.
Delegacije se imajo sniti vsaj do konca avgusta meseca.
Xa D u n a j i se je sešla konferen cija škofov, ki se posvetujejo, kako se ima duhovstvo obnašati proti novi postavi zarad šolskega ■nadzorništva. Kakor pripoveduje „Zeitu so sklepi tega zbora taki, da bodo osramotili vsacega, ki trdi, da avstrijsko duhovstvo nima pravega domoljubja. Sklepi pridejo neki kmalu med jasnost in bodo, kakor pravi „Zeit" vsem zadovolili. Tudi to jc bojda gotovo, da bodo duhovniki pristopali v šolska Bvetovalstva, pripoveduje zadnji telegram pod tem pogojeni, da ostane šola pravična cerkveni nalogi ni versko-nradni odgoji mladine.
V pododbor ustavnega odbora na Dunaji sta bila te dni prišla ministra (iiskra in Breste! razlagat gališko vprašanje. Odborniki so obljubili, da molče o tem razlaganji; kakor pa vendar pripovedujo „Mgp." ni ministersko razjasnilo moglo peljati do uobenega konečnega sklepa in neki nočejo ministri nikakor še odstopiti od načel, ktera so izrečena v dscembor-ski ustavi, „(laz. Nar." piše o gališkem vprašanji: „Ako se razbije sprava glede resolucijo gališkega deželnega zbora, zapuste poljski poslanci državni zbor.      Verski odbor so posvotuje o postavi za ljudske šole.
„Vaterl." si obeta, da so dnovi Iieustovi šteti iu da stopi ogerski minister Andraži na J.eustovo mesto. Kaj bo s tem pomagano, ni lahko razvideti,
Po iasnikih gredo zdaj ministerske besede, vsled kterih so cis-lajtanski ministri vsacega za norca oklicali, ki bi si le drznil misliti, da bi se kedaj italijansko Tirolsko odločilo od nemškega.
Njegovo Veličastvo jo še med potovanjem na Hrvaškem potrdilo ustanovitev Franc-Jožefovega vseučilišča, nekdaj jugoslovanskega imenovanega. — Iz potovanja imamo še omeniti cesarjeve besede, ki bi utegnile določivne biti za prvoprihodnjo politiko na Hrvaškem. Ko je vladika Strosa-mnyer predstavljal katoliško duhovstvo, je rekel, da se čuti srečnega predstavljati Nj. veličanstvu vedno zvesto duhovstvo dalmatinsko - h i v as ko-slavonsko, Na to je odgovoril cesar, da ga veseli pozdravljenje duhov-stva lir vaško-slavonskega. Dalmacija je torej v cesarjevem odgovoru izpadla —■ gotovo ne brez razlogov.
Njegovo Veličanstvo je prišlo M. t. m. v Keko, kjer so se delale velike priprave, da se razsvetli mesto in ladijostaja.
13 Ooričanov, ki so so med Š e m pa s k em toborom udeležili vse italijanske demonstracije v Palmi, je obsojenih zločina kaljenega javnega miru.   Nekoliko teh „Italijanov" ima prav poštena slovenska imena.
Iz Prage se brzojavlja na Dunaj: Prepovedalo se jo od hišo do hiše pobirati podpise za papeževo adreso. — Iz Lito meric pojde v kratkem deputacija korarjev v Rim srečo voščit sv. očetu k njegovi zlati maši.
Francosko ministerstvo je razposlalo do prijaznih vlad okrožnico, v kteri razklada, da vprašanje zarad belgijskih železnic nikakor ni po tem, da bi iz. njega mogle izvirati kake resnobno homatije.
Poslanska zbornica v Belgiji je skenila, da ima s početkom julija meseca nehati kolek za domnče iu za tujo časniko. Pri nas, v naši napredovahu Avstriji se mora politična hrana še vedno z dragim denarjem kupovati. —
Kdo in kako bo vladal na Španiji, o tem še ni nič določenega, vendar jc zdaj skoraj gotovo, da so bo izbiralo samo med republiko iu med vojvodom Montpensierom kot kraljem. Francoski vladi slednji ni nič po godi; torej se blini bolj republiki, ktera jej je pa ravno tolik trn v peti.
kandidirati g. dr. Kazlaga, odvednika v Brežicah,  ako slednji kandidaturi
pristopi. —
* (G. M. Lipold), idrijski poslanec za kranjski deželni zbor, je, kakor iz privatnega pisma posnemljemo , brat državnega poslanca. Ker je znano, da je ta poslednji dober narodnjak, in ker je vsa Lipoldova rodovina znana kot ena najrodoljubnejših , utegnil bi se torej .Tagblatt* motiti, ako upa, da bode s zagriznenimi sovražniki slovenstva glasoval. Čujemo, da je idrijski poslanec liberalen. Liberalcev se ne bojimo, pač pa nam proti-narodnjaki niso všečni. — Gosp. Lipolda uradovanje v Idriji so je v 173. seji državnega zbora javno priznavalo. Sklicevaje se na finančnega ministra samega je rekel poslanec Lohninger: „V Idriji jo sedanji predstojnik (Lipold) mnogo storil, da se pridelujejo pristranski pridelki, ki do zdaj niso služili v nobeno rabo, in kteri so čiste donosko tega rudnika  izvenredno povekaali.
♦(Ljubljansko starešinstvo) je zdaj popolnoma v protina-rodnih rokah, ker je tudi I. volilni razred brez narodnjakov volil ponudnike nemškega političnega društva. ,Zuk." so tolaži s tem, da denašnje avstrijske razmere sploh ne bodo dolgo več trajale.
* (Centralni odbor kmetjske družbe kranjske) je imel 7. t. ni. sejo. Med drugim se bo po dr. Bleiweisovem nasvetu ministerstvo prosilo, naj bi dovolilo za razširjenje sviloreje na Kranjskem za leto 1869 subvencijo 600 gl., ker sedanja podpora 150 gl. ne zadostuje. — Vlada je naznanila, da bo moralo odsihmal vsako živinčo, ki je na semenj namenjeno imeti spričevalo, da jc zdravo. Ta naredba bo živinorejcem zelo težavna, vendar odbor ni sprejel nasveta za Ahačiča, naj se proti njej pri vladi pritoži, češ da se jej ni izogniti, ako bo veljala po drugih dežolah.
Vredništvo „Slov. Narda" bo od 16. t. m. naprej zopet na stolnem trgu hiš. št. 184 v I. nadstropji.
Listnica :
Tisti gospodje, kterini su liat pošilja in ki ne morejo iu ki ue mislijo već ostati naši naročniki, naj blagovoljno to naznanijo ali pa listo kmalo uazaj pošljejo. No omenili lii tega, ker bo itak samo od sebe razume, če bi so ue bilo pripetilo, da nekteri liste po 1 in 2 meseca prejeniljejo, in šo le potem naznanijo, da jih ni volja, dalje med „Narodo-vimi" naročniki biti.
Dunaj »kit borza od 15. marca.
Enotni drž. dolg v bankovcih 6:2 11. SO kr. 5'/, mctalike z obresti v maji in nov. — fl. — Enotni drž. dolg v srebru   70 ti. 30 kr. 1800 drž. posojilo 102 ti. 70 kr. Akcija narod, banke 723 11. — kr.
Kreditno akcija 298 ti. lOkr. London   124 11. — kr. Srebro   121 0. 50 kr. Cekini  i fl. 83 kr.
V očitni dražbi
so bodo 20. marca t. 1. ob 10. uri dopoldne v kojniški kasarni v Maribor prodajali
muzikalni inštrumenti
nekdanje godbe 14. husarskega polka.
Zapisnik in popis instrumentov more vsakdo videti v Janžičovi tiskarnici.
Oznanilo.
Vsled dovoljenja c. kr. namestnije v Gradcu se je letni in živinski semenj, ki bi imel 12. marca tukaj biti, preložil
na četrtek ] S, ni ar ca.
Srenjski urad Sv. Jurij pri Rifniku, železniška postaja.
Župan.
■ (Cerkveno petje.) (i. Miklošič, učitelj na glavni šoli v Mariboru, znan po nekterih slovenskih kompozicijah, je zložil novo četverospevno mašo za moški zbor. Pela se ho prvokrat 19. t. m., to je, na Jožefovo v mariborski slovenski cerkvi.  Prej ko ne se bo tudi tiskala.
* (Volitev deželnega poslanca v Kranji.) Piše se nam, da mislijo narodnjaki kranjski na izpraznjeno mesto vmrlega posl. Kosa
(llirint dunajsko zavarovalno društvo prevoznega blaga,
Javno razglašamo, da smo gospodu
Avgustu VrtnJku v LJubljani
izročili
nase glavno opravništvo
za
Kranjsko, Koroško, južno Štajersko in Primorsko deželo, za Gorico, Gradiško in Istro.
Na Dunaji 10. marca 1869.
Voditeljstvo
občnega dunajskega zavarovalnega društva prevoznega blaga.
B. »lttrlch.
Opiraje se na ravno navedeno pismo, mislim da mi je dano najboljše priporočilo za vsako zavarovanje prevoznega blaga po suhem, po morji in po rekah.
V Ljubljaui 10. marca 18G9.
Avgust Vrtnlk.
l/.datelj in odgovorni vrednik Anton ToiiinIi
Lastniki: Ur. Jote Vaanjak In dragi.
Tinkar Kduard Jantlc.