Pofffalmm pUhM ▼ gafovtal
ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO
Izhaja ob Četrtkih. Uredništvo In uprava v Ljubljani, Tyrseva (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal štev. 345. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franclji 50 frankov, v Ameriki In povsod drugod 2 dolarja
Ljubljana, 18. maja 1933
Stcfyi ^za	Jt&stoiafr
cedatiz vtcjfi, cedatic poftobteiši, cedatfe smd<*i&$MdsL
Razor o žit vena konferenca, kongresi proti vojni, pakti o nenapadanju itd.
—	v njih znamenju se odigrava se-dan a svetovna politika. In vendar ni bila morda še nikoli po letu 1914 nevarnost novega, še večjega in Se okrutnejšega mednarodnega spora tako blizu in tako grozeča kakor v zadnjem času. Japonska mandra Kitajsko, Paragvaj se bije z Bolivijo, v Južni Ameriki in na Daljnem vzhodu te e že mesece in mesece kri. Zato ne bo »zanimivo, če malo pogledamo, kakšni so prav za prav moderni stroji, s katerimi bi se danes ta dan vojske borile.
Tudi hitrost tankov se je po svetovni vojmi močno povečala. Te pošasti vam po ravni cesti drve ne dosti počasneje kakor osebni avtomobil Toda vojna tehnika se ni zadovoljila samo s kopnimi tanki; napravili
Tulo loteči tank s težkimi oklepi je ameriški izum. Leti s hitrostjo 200 km na uro.
Drugo strašno orožje modeme vojne so letala, ki so se v zadnjih letih tako izpopolnila in postala tako velika, da lahko vzdignejo v zrak svojih 40.000 kilt To se pravi, da je ni več stvari, ki se v bodoči vojni ne bi dala prenesti po zraku: oddelki vojakov, topovi, da, celo tanki, pred vsem pa — bombe in granate!
Razen tega se v zadnjem času piše še o drugih, še strahotnejših letalih:
Angleški tank z veš strojnicami in topovi ter velikansko množino nabojev. Ta nestvor doseže tudi na neravnem terenu hitrost 75 km na uro.
o bombnih letalih brez posadke, ki se dajo voditi dn pilotirati brezžično. Koliko je v teh vesteh resnice, je težko presoditi, a nekaj je bo že.
Tako letalo — če te vesti le preveč ne pretiravajo — se lahko z več to-
Bodoča vojna ne bi bila toliko pozicijska vojna in vojna v strelskih jarkih, kakor je bila svetovna vojna. Sicer bi tudi zdaj imeli fronte, toda s tanki, ’ i so postali neverjetno okretni in nagli, ne bi bilo nič težkega ^predreti cele odseke fronte in zajeti sovražnike, iz zraka bi pa orjaška letala obsipala industrijska mesta z vži-gailnimi bombami in strupenimi plini...
Neverjetno, kako je iznajdljivi človeški duh izpopolnil morilsko orodje! Med »tanketom«, kii tehta kaki 2 toni in ima prostora za enega ali dva moža posadke, in orjaškim tankom, težkim osemdeset ton, je cela vrsta vmesnih stopenj mehaniziranega naglega napada. Tak orjaški tank ima v svojem trebuhu prostora za kakih petnajst mož posadlke, več topov in\ še za celo vrsto strojnic. Ker je tako težak, ne bi mogel čez mostove, saj bi se z malimi izjemami skoraj vsti podrli pod njegovo težo. Toda to ni za moderen tank nikaka ovira: saj vam h reda tudi po vodi in jo celo [ preplaval
so že celo pravcate zračne tanke s propelerji dn krili. Ti tanki sicer ne lete, lahko se pa nekaj metrov dvignejo v zrak, da preskočijo drugače neprehodni teren. S takimi tanki mislijo strategi presenetiti dn pregaziti sovražne topovske baterije, še preden bi utegnile priti do streljanja.
Hitrejši od brzovlaka
Je tank, ki ga kaže gornja slika. Na gladki cesti vozi 110 km na un
nami razstreliva dvignejo v zrak več sto din sto kilometrov daleč od nevidnega pilota, ki jiih vodi. Hitrost in smer jim uravnava inženjer, ki lepo sedi med štirimi stenami v svojem laboratoriju. Kadar se mu bo zazdelo, bo pa lepo mdrno pritisnil na gumib in v drobcu sekunde bo zletelo v zrak moderno velemesto z več milijoni ljudii.
Še pred kratkim bi se takim vestem* smejali. Danes je pa v tehniki menda res že vse mogoče.
Moderna napadalna tehnika Roj tankov prehaja v napad
Lov na nosoroge v Afriki
Poleg gorile in redke velike antilope, je nosorog najbolj zaželena živa trofeja afriškega lovca. Saj plačajo v tujih zooloških vrlih do 1 milijon dinarjev za zdravo živo žival! Za prav velik: in lep eksemplar tudi dvakrat toliko!
Oristoph Sulz, o katerem trdijo, da pozna sleherni grm vzhodne Afrike, kjer se skrivajo nosorogi, je menda Da/znamenitejši lovec na divje živali. [Afriški nosorog z dvema rogovoma je najbolj nevarna stepia zverina. Ta velikan, ki utegne tehtati do 2500 kg in mu meri prvi rog cel meter, vidi prav slabo, zato pa sliši in voha na neverjetno velike razdalje.
Kakor lokomotiva...
Kadar zasluti alt zavoha v svojem okolišu nekaj, kar mu ni pogodu, takoj napade. Kakor zbesnela lokomotiva se zažene velikan s sklonjeno glavo kar na slepo na karavano, na lovca, ali karkoli že voha. Kar mu je napoti nabode na svoj rog, zavr-tinči po zraku, zažene prčdee in stepta v neobliono gmoto.
Prav zaradi tega mora imeti lovec, zlasti oni, ki hoče ujeti živo žival, odlično orožje, a še boljše in trdne živce.
Sulz je prejel od nekega- zoološkega vrta naročilo, da ulovi mladega živega nosoroga. Zaboj za prevoz ujete živali, orožje, šotor in živila je naložil na okoren voz z volovsko vprego iin se je odpravil v spremstvu petih črncev v svoje lovišče. Sprva je moral z daljnogledom po cele dneve opazovati širne ravnine stepe. Ko je uzrl nekje v dalji nevarne živali, se jje plazil neopaženo za njimi, da ugotovi, ali je to v resnici nosorožka z mladiči, ki še niso preveliki za lov in prevoz. Takrat se je pa pričel najtežji in najnevarnejši del tega lova. Nosorožki z mladiči je moral iz bližine slediti, ne da bi ga žival opazila, in čakati ugodnega trenutka, da mladiča ujame. Po dolgih dneh iskanja in zalezovanja se mu je posrečilo, da je staknil ogromno nosorož-ko, ki jo je spremljal polletni mladič. Po širni stepi, od grma do grma se je plazil Sulz zmerom v primerni razdalji od obeh živali, veddar tako, da ju je imel stalno pred očmd. Spremljal ga je samo sluga, ki mu je no-bLI nadomestno puško. Po dolgem zasledovanju so se živali in lovca znašli v predelu, ki ga je Sulz imenoval raj nosorogov. Zaradi tega je bilo treba opreznost podvojiti, kajti prav lahko bi se utegnilo zateči sem še več nosorogov, kar bi seveda ne bila šala. Voz z volovsko vprego se je pozibaval med tem daleč na obzorju. Po snežno beli šotorovini ga je bilo dokaj lahko opaziti; bil je pa najmanj za pol dneva hoje daleč od obeh lovcev.
Nosorog prihaja!
V	največji opoldanski vročini se je utaborila zasledovana nosorožka s svojim mladičem v gostem grmičevju, Sulz si je pa s črncem vred odpočil
hatochiki,
storile svofo dot&Host -ffOCOVhOjic HOCOCHiHIl!
v senci in pričel kuhati obed. Prav v tistem trenutku, ko je konzervna juha pričela vreti, se je stresla zemlja kakor pod kopiti cele jahajoče konjeniške brigade. Ves prestrašen je zavpil črnec: >Kifaru, Boanalc (nosorog, gospod!), toda še preden je utegnil Sulz nameriti puško, mu je zarila besna žival svoj dolgi rog pod život in ga zagnala visoko med bodeče vejevje akacije, kjer se je ujel za jermen puške. Tako je visel med nebom in zemljo. Pod njim je besneči nosorog ves razdražen ril s svojini ogromnim rogom po zemlji. Nejasno je videl Sulz, kako jo je črni sluga odkuril kar so ga noge nesle. Rešiti se je moral sam! Z naporom vseh sil ee mu je posrečilo, da se je vjed za deblo. Niti sekundo prezgodaj, kajti drevo se je že majalo od besnih sunkov nosoroga.
S	pogumom obupanca je skočil na tla tik poleg nosoroga in se z neverjetno naglico odkotalil v grmovje. Kar ležč je nameril svojo težko mau-serico in sprožal. Krogla je zadela nevarnega napadalca naravnost v tilnik. Ves zbit in stokajoč se je lovec pobral, da bi stekel po svojega slugo. Toda v istem hipu ee je pojavila nosorožka. Besna žival je tekla za ubež-nim črncem in ga je kmalu dohitela. Pred Sulzovimi očmi je zagnala ubogega črnca z rogom v zrak, ga prestregla in ga končno otresla z roga, samo da ga je lahko z neobliičnimi kopiti steptala v krvavo gmoto. Mladič je stal nekaj korakov stran in je boječe opazoval početje svoje matere. To se je odigralo tako bliskovito, da ni mogel Sulz več preprečiti nesreče, razen tega pa ni bila nosorožka v dosegu puškine krogle. Šepajo in stokaje se je zatekel Sulz v bližino nosorožke, ki je že itak popolnoma poteptanega črnca skušala vedno znova nabosti na svoj rog. Iz oddaljenosti 50 metrov ji je poslal Sulz maščevalno kroglo v možgane. Nato je streljal večkrat zaporedoma v zrak, da bi obvestil svoje voznike. Po dolgih urah čakanja je bil voz na mestu. Ubiti črnec je ležal steptan v neob-
tično gmoto in že so krožili nad njim lakotni mrharji.
Mladiča vjamejo
Sulz je šele zdaj hotel v jeti mladiča. Ostali štirje črnci, ki so se pripeljali z vozom, so pripravili dolge vrvi. Čez nekaj minut so obkolili mladiča, ki še ni bit niti cel meter visok, in mu pričeli metati laso okoli vratu. V tri zanke so ga ujeli in vsi možje so z vso silo potegnili. Toda mali vražič se je obupno branil. Vseh pet močnih možakarjev ga ni moglo privleči do voza, narobe, še on je potegnil vse za seboj.
Eden izmed črncev se je nekoliko preveč približal besneči hudobi. Dasi-ravno je bit njegov rožec šele nekaj centimetrov dolg, je bit njegov sunek v zadmico črnca vendar tako silovit, da je odletel kakor žoga. Kmalu nato je sfrčal drugi. Ostala dva Črnca sta izpustila vrvi in mladič je hotel pobegniti v grmovje. Sulz je zagrabil za zadnji laso in se mu je dat vleči. Vedel je, da se bo mala hudoba utrudila. Nenadoma je nosorožček obstal in to pniliko je porabil Sulz in pričel zmučeno živalco, ki se je komaj še upirala, vleči spet nazaj. Na pol pola, ko so Sulzu visele samo še cape s telesa, je prihrumel še en razdražen nosorog skozi grmovje. Sulz se je potuhnil za neko drevo in že naslednji mah je bil ogromni nosorog z lahkim sunkom svoje glave zagnal mladega nosorožca, ki mu je bil napoti, ob bližnje drevo* kjer je obležat kakor mrtev. Ogromna zverina je pa medtem s topotom izginila v stepi. Sulz je z žvižgom poklicat Črnce, da so z združenimi močmi odvlekli onesve-stlega mladiča v kletko. Drugo jutro so mu dali mleka, ki ga je Sulz v konzervah nosil seboj. Že po nekaj južinah se je mali divjak privadil ljudem.
Ko so se srečno pripeljali do železniške postaje, je tam že čakal neki mož z dvanajstimi kravami, ki bodo zalagale z mlekom mladega požeruha, dokler ga ne bodo dovedli v zoološki vrt.	*
Gorile - rablji
Znameniti lovec na leve Felton, ki je doživel v pragozdih Afrike in Indije najčudovitejše lovske prigode, nam pripoveduje o nenavadnih doživljajih sredi širne divjine.
Posebno zanimiva je njegova povest o navadah in čudnih običajih nekaterih afriških plemen. Zgodi se, da naženo zakrknjene zločince v divje predele, kjer jih gorile zadavijo ali kakorkoli usmrte. To se pa zgodi samo z onimi, ki jih je pleme zavrglo in ki jih smatra za nepopravljive zločince. Felton je bil sam priča take strahotne kazni, na katero so poglavarji obsodili nekega svojega izprijenega podložnika. Ta nesrečnik je z vediko vnemo zasledoval tujo ženo, ki ga je pa zmerom zavračala. Ker pa ni hotel s svojim prešestnim snubljenjem prenehati in je ubogi ženi čedalje vsiljiveje ponujal svojo ljubezen, se mu je končno posrečilo, da jo je speljal na krivo pot. Ta njegov uepeb so pa še pravočasno opazili in so ga zaradi zakonolomstva obsodili
na smrt po načelih in predpisih tamkajšnjih domačih zakonov. V tistih predetih je dovoljeno sojenje samo oblastveni belcem ter se zategadelj usmrtitev ni smela javno izvršiti. Obsojenca so s silo nagnali v divjino, kjer so kraljevale gorile. Mala četica domačinov je spremljala grešnika na poti v smrt. Komaj so opazili prve gorile, 90 začeli domačini divje in surovo udarjati po velikanskih bobnih in neusmiljeno tuliti na vise pretege, da bi gorile razjarili. Kaj kmalu so
of&timfia
C IKOR I1A
Naš pravi domači izdelek!
le-te v resnici odgovorile z glasnim vekanjein in največji samec — pravcati orjak — se je odločil za napad.
V	tistem trenutku so domačini pograbili obsojenca in ga v loku zalučali v grmovje pod drevesom, kjer je čepel samec gorile. Stegnil je svoji roki in z enim samim prijemom nesrečnežu zadrgnil vrat. Domačimi so bežali, kar so jih noge nesle, truplo obsojenca so pa pustili v grmovju,
Gorila je rastlinojeda
Splošno je znano, da gorile nikakor niso nevarne človeku, dokler niso razdražene. Nekateri lovci sicer pripovedujejo, da so v francoski za-padmi Afriki neke vrste gorile, ki žiro človeško meso, vendar bo to pač le plod pretirane domišljije. Kajti dokazano je, da se hranijo le živali v glavnem z bambusovimi vršički in poganjki ter z divjo zeleno, kar pač zadosti dokazuje, da so izrazite vegetarijanke.
Vseh družin goril, ki žive v širni Afriki, bo nekaj manj ko 3000, zato je belgijska vlada uredila nekaj sličnega zaščitnemu parku goril. V brit-Bkii Zapadmi Afriki prirejajo časih pravcate love na gorile, ker domačinom goril je meso prav posebno tekne. Nekoč so v enem dnevu pobili tt goril. Lami v juliju je pa neka gonila mladega lovca tako zdelala, da so začasno prepovedali lov na gorile. Razvajenci morajo shajati zdaj brez goril je pečenke. V predelih Konga so domačini prestrahopetni, da bi loviti gorite, edinole neka pritlikava plemena si časih privoščijo tak lov. Najbolj vešč je pri tem menda nekii njihov poglavar, Sultani Kascila. Prav gotovo je v vsej Afriki najboljši poznavalec goril. Mož je visok komaj 1 meter in 20 centimetrov ter je poglavar pritlikavega plemena Bambu-tijev.	*
'Dlačice na bradi
itd. Vas ženirajo, cenj. dame, kvarijo Vam Vašo lepoto, eleganco in sramežljivost „VENERA“-eliksir Vas reši v par sekundah vseh nepotrebnih dlak. Naročite še danes lepo dišeči „VENERA“-eliksir. Ne bo Vam žal. Bočica 10 Din (predplačilo), povzetje 18 Din, dve 28 Din, tri 38 Din, razpošilja:
R« COTIC, Llubliana VII Kamniška ulica lOa
.Stran. ,8.
V- •;-■»! -
Babilonska zmešnjava
Imeni Niniv© in Babilon, povesti o Belzacarju, Nebukadnezarju in modrijanih iiz Jutrove dežele so nam vsem še v spominu. Babilonija, prastara dežela med Evfratom in Tigri-doim je baje zibelka človeškega rodu, tam je bil raj... Med babilonskimi izkoprinami so našli junaško pesnitev v klinasti pisavi o veliki povodnji — o vesoljnem potopu. Hebrejoem je Baibilonija domovina, odkoder so se izselili njrihovi pradedje.
Babilonski stolp
Prekrasne babilonske templje in palače Asircev so izkopali iz tisočletnih sipin in še celo temelj s spodnjimi stopnicami babilonskega stolpa so odkrili. 0 tem stolpu sta nam znani dve pripovedki. Prva nam pripoveduje o splošni zmešnjavi jezikov pri zidanju stolpa, druga pa o razkropitvi človeštva širom sveta.
Pripovedka
Sprva — lako pravi pripovedka — ■so govorili vsi ljudje en sam jezik. Domenili so se, da bodo nažgali opeko in zgradili veliko mesto, ki bo nosilo graditeljevo ime na vekov veke. Toda samo Bog iitna večno imel Iz nebes je videl velikansko zgradbo Človeštva in spoznal, da je njihova ni/oč le v enakosti jezika. Izmislili si je sredstvo, Itako bo zlahka ugnal naduteže in prevzetne. Zmešal jjm je jeaik. Mesto, kjer se je to zgodilo, se zaradi tega imenuje Babel, kar pomeni po hebrejsko »zmešnjava«.
Razen tega pravijo, da so neko« stanovali vsi ljudje na enem kraju in sicer v Babiloniji. Da bi se ne raz-
Nerodno
Pariz
Profesor Didier je bil zaradi ^ogromne zaposlenosti od sile pozab-ttjiv, vendar pa zaradi tega ni bil ne pustež ne čudak. Zmerom je bil na poti in zmerom se mu je mudilo, spotoma pa si je belil glavo z vsemi mogočimi znanstvenimi problemi. Seve-^ ni čudno, da je ob večernih urah •fitahio pozabil prižgati male luči na 'Svojem avtomobilu, ko se je ustavil fpred hišo svojega pacijenta. Policija pa mm strog nalog kaznovati vsake-jga lastnika, ki pusti avtomobil nerazsvetljen na ulici. Takih kazenskih nalogov je pri profesorju Didieru kar ideževaio. Ce se je še toliko jezil in l»e še toliko trudil, da bi se skoraj Ibolne pozabljivosti odvadil, se mu to ati in ni hotelo posrečiti. Narobe! S istrogo natančnostjo je vselej pozabil (prižgati luči. Kot dober zdravnik je “ugotovil, da je ta njegova bolezen neozdravljiva. Sklenil je torej, da se bo na neki način izognil takim kaznim.
Ce se je mudil pri znancih, če je HmI pili bolniku, v gledališču ali kjer-Ikioli in se je nenadoma spomnil, da isto ji njegov voz na cesti brez luči, da Nai j© službujoči stražnik prav gotovo fee zapisal številko avtomobila, je nato stekel k telefonu in javil policiji, so mu ukradli voz.
Seveda so mu avtomobil že drugo Jutro pripeljali nazaj s pripomnijo, da ffa je stražnik našel nerazsvetljenega ^ tej in tej ulici.
Na policiji jim ni šlo v glavo, da »Uprav Didier jev avtomobil tolikokrat (Ukradejo. Zaradi tega se policija ni
tepli po širnem svetu in tako razcepili svoje moči, so sklenili sezidati iz (babilonskih) gradbenih ostankov, opeke in asfalta, do neba segajoč stolp, ki bi ga bilo videti iz vsakega kraja zemlje. Bog je pa opazil to njihovo početje in je skušal človeško slogo in moč zatreti: razkropil jih je širom sveta. Stolp, o katerem pripoveduje ta povesi, ki iima za osnovo kakor vsaka pravljica neko resnico, je prav gotovo stolp templja »Mar-duik« v Babiloniji.
Kako je nastala ta pripovedka?
Kraj vseh teh čudovitih prastarih dogodkov so iskali v Babiloniji. Babe! je bul Hebrejcem in njihovim .sosedom najstarejše mesto sveta. Vso tisto zmešnjavo jezikov je našel tujec pojasnjeno v Bablu. Tiste velikanske zgradbe, vzemimo za primer samo ogromno visoki stolp, so morale graditi prav gotovo cele legije delavcev. Seveda so take velike in mogočne zgradbe v starodavnem človeku zbuT jale občutek groze in občudovanja. Ta občutek in praznoverje sta se kes-neje strnila v nabožno pripovedko.
V	BaMbofuiji je izginil svet, ki je bil pred tisočletji na višku kulture in razmaha. Prastarih prebivalcev mi več, toda sledovi o njih so še zmerom ostali. Po vsej obširni pokrajini so raztreseni peščeni grički, kii so zrasli iz ostankov prastarih babilonskih mest. Pod njimi se skriva velika preteklost, dela in junaštva že davno izumrlih rodov. Človeški duh se nikdar ne utrudi odkrivanja vseli teh zagonetk.	*
preveč zanimala za njegove prijave, ker je dobro vedela, da bodo voz drugo jutro prav gotovo našli.
Toda nekega dne so dobremu profesorju Didienju v resnici ukradli avtomobili. Policija si je zapisala njegovo razburjeno prijavo, vendar se ni za voz prav nič pobrigala, trdno prepričana, da bo v nočnih poročilih tega ali onega stražnika tako prijava, da stoji voz številka toliko in toliko v tej in tej ulici.
Vendar tokrat ni bilo tako. Voza ni bilo, še danes ta dan ga niso našli. Profesor Didier je že četrt leta lastnik lepega avtomobila samo na papirju. O ti ljuba pozabljivosti	*
Vsakomur svoje!
Budimpešta
Časih moramo stvari, ki se nam zde popolnoma nemogoče, vendar verjeti, če nas o tem prepriča razsodba r.aj-višjega sodnega stola kulturne dežele.
Lajoš je bil marljiv in častihlepen drogist. Manjkalo mu je samo sred-siev, da bi po končani pomočniški dobi zapustil svojega gospodarja in postal sam svoj gospod, o čemer je sanjal svoj živi dan.
Imel je srečo, ki je pa hkratu postala zanj usodna. Ponudila se mu je ugodna prilika, da se priženi v neko drogerijo. Povrh vsega jo bilo še dekle tako kakor si ga je želel, če odštejemo male napake. TA ko si jo je ob več' ih polnih kopmenja slikal v svojih mislih, zato je zagrabil z obema rokama. Oženil se je. Drogerija je bila sprva še last ženinih staršev, toda
Poplača zvestobo!
Davno že ste spoznali njegovo vrednost —- Schichtovo terpentinovo milo je nenadomestljivo.
Torej i Pazite
ebr
prav
posebno na izvirni ovoj in na varnostno znamko .JELEN". Potem se Vam ni bati ponarejenih mil.
ŠCHICHT^
TERPENTINOVO MILO
S«
..ampak poprej za namakanje Zenska hvala!
S.TT?-33
PRILJUBLJENI JUGOSLOVANSKI IZDELEK!
niti kasneje je niso prepisali na njegovo, temveč na ženino ime.
Lajoš je kljub temu svoje dolžnosti kot marljiv drogist in kot dober zakonski mož izpolnjeval nad vse vestno in pošteno, dokler ga ni lepega dne doletela nesreča. Postal je nezmožen za delo. Žena je morala trgovino, ki je bila na njeno iime, sama voditi. Svojega moža je morala torej vzdrževati. S tem nepričakovanim preobratom pa se nikakor ni hotola sprijazniti. Dala so je ločiti.
Zdaj se je pa zgodilo nekaj zelo čudnega. Ločeni mož je po nasvetu nekega odličnega odvetnika vložil tožbo za alimente. Tak primer je v sodni zgodovini vseh narodov menda bela vrana. Sodniki prve in druge stopnje so bili zaradi tako čudne zahteve, ki je bila v nasprotju z vsemi dosedanjimi navadami, talco zmedeni, da so tožbo pohabljenega drogista Lajoša brez pomišljanja zavrnili. Toda na tretji instanci, na najvišjem sodnem dvoru, so bili zbrani umni in modri možje, ki so razumeli sodobno enakopravnost moža in žene, pa so obsodili breosrčno zakonsko družico na plačevanje alimentov.	*
Mož z dobrim srcem
New Orleans
Jimmy ni bil hudoben mož, nikakor ne! Pa se je vendar nekoč spozabil nad tujo lastnino, menda zaradi bede Obsodili so ga na dve leti zapora. Že od lanske pomladi je sedel v zaporih New-Orleansa. Doma sta z upom in v skrbeh čakali žena in hčerka, da bo ta strašna doba h kraju.
0 božiču jo pisala zvesta žena svojemu možu v zapor in omenila, da st
hčerkica strastno želi punčke za bo« žič. Jimmy je trpel zaradi tega strašne muke v svoji ozki celici. Dvaindvajset tega decembra je v svojem obupu po* begnil iz kaznilnice, ukradel spotoma punčko in jo odnesel svoji ženi. Drugo jutro se je prostovoljno prijavil n« policiji. Na svojo nesrečo je iz prevelike ljubezni do svojega otroka segei baš po najlepši in najdražji punčki«
V	delavski četrti je zbudila dragocen na punčka Jimmyjeve hčerke splošno pozornost. Dobri prijatelji so to sp o* ročili policiji, ki je dognala, da je Jimmy tat. Sodišče je pri obsodbi upoštevalo plemenite nagibe, ki so Jiinmyja zapeljali do te tatvine. Obsodili so ga zaradi pobega in tatvine samo na tri mesece, čeprav je v svoji preveliki gorečnosti »sunile tudi te« žalc srebrn svečnik, ki ga je prinesel svoji ženi za božično darilo.
Tako je bila njegova dobrosrčnost Jimmyju samo v škodo...
Mrliči dajejo kri
Zaradi pomanjkanja takih ljudi, ki žrvujejo kri za druge, je poskusil profesor Sergej Judine, vodja kirur« škega oddelka moskovske centralne nezgodne postaje, vzeti kri za trans« fuzijo mrličem. Neki mlad inženjer je poskusil izvršiti samomor; prere* zal si je žile na vratu. Čisto izčrpanega in izkrvavljenega so pripetili na nezgodno postajo. Ker je pri transfuziji zmanjkalo junaškim dat« rovalcen krvi, je profesor Judino vzel iz glavne žile nekega pravkar od srčne kapi umrlega bolnika toliko krvi, da je samomorilcu «e?il živijo nje. Že sedemkrat je uspejo izvršil tak poskus.	*
£juMicu+sk& pisma fiišcAtf*
Da bi rešili vinsko krizo, potrebujemo kulturnih večerov, da bi rešili tobačno, potrebujemo svobode. Sedaj jo imamo in je sila omejena. Glasi se tako, da bomo lahko kadili v državnih čakalnicah, kjer smo tudi doslej, potem v zadnjem delu tramvaja, pa smo doslej v zadnjem in predzadnjem in ga ni bilo človeka, ki bi nam to prepovedal. In končno še v kinih s pogrnjenimi mizami, kakršnih je pa v vsej državi le malo, menda dva v Beogradu. Tam naj se le kočoperijo, kakor jih volja. Zdaj smo namreč zastran kajenja enakopravni državljani. 'Doslej je pa bila stvar drugačna. Recimo v brivnicah. V Beogradu da, v Zagrebu ne, v Ljubljani da in ne, kakor je pač naneslo. V Zagrebu jim je sploh higijena jako pri srcu in so se ji zdaj klavrnega srca odpovedali.
Toda ima ta stvar še drugi rep. In je tisti še bolj kočljiv, nego vsi premodri paragrafi. Imam, postavim, nevestico. Ali je Gorenjka ali Ljubljančanka, je končno vseeno. Brhka je dn jo rad imam, pa jo seveda tudi poslušam. Kadil sem prej mnogo, pa mi je zdaj ona to veselje omejila. Po poroki bom že jaz zarohnel in pokazal, kdo je gospodar v hiši, toda bi zdaj ■bila potrebna odredba, da nevestice in sploh izvoljenke vsake vrste nimajo nikake pravice omejevati kadilne pravice svojim izvoljencem vseh vrst in oblik. In se take še sklicujejo na neki bon ton ali kaj, ki da prepoveduje tu in tam kaditi, kajti da vsak tega diiima ne prenaša. Prosim: državnega monopoliziranega dima ne prenesejo nekateri državljani.
Pa je končno le dobro, da imata palica in paragraf dva repa. Človek izvije iz trte nekaj, kar bi ga rešilo. V Beogradu so recimo prepovedali javno pljuvanje. Pa so moški sumljive možatosti šli na postajo in hrk, krepko pljunili na stekleno streho hodnika. Zandar pa, ker jih tam ni polica-jev, je stopil do teh mož in dejal resnobno: hop, te že imam, in jel jadrno pisati imena. Pa so se možje upirali, ker da niso ničesar zagrešili proti predpisom, ki da se le nanašajo na tla, ne pa na strehe. In žandar se je moral praznih rok popraskati za ušesi.
Seveda so naše jako spoštovane in uvaževane dame takoj dvignile krik in vik nad to kadilno prostostjo. Kaj da bo zdaj z njimi, ubogimi sirotica-mi, ko bodo moški vsevprek kadili. In so že takoj začele javno protestirati proti tej moški sirovosti, ki da je sama potrata in nič prida, da naj se nanje oziramo, ki ne kade in so sploh skromne in varčne, in da ne poganjajo denarja v zrak. Toda so pozabile, da so cigarete dokaj cenejše od šminke, pudra, pomad, krem, kolin-skih vod, parfemov, brivcev, vodnih in bogve še kakšnih ondulacij, lakov za nohte, deplatorijev za odstranjevanje nemilih dlačic, barv za laše, maž za obrvi, rdečila za lice, lotionov, šamponov, črtal za ustnice in bogsigavedi kako se še vse te skromne damske potrebščine imenujejo.
In bo ta njihova borba zaman. Kadili bomo zdaj še bolj, razen... hm, Kranjci so trmast narod, pa ne bi rekel dvakrat, da bodo zdaj morda nalašč manj kadili, ker smo precej na nalaščno stran ustvarjeni. Sioer pa bomo nadaljevali svojo borbo. Tekme
za št. 37, 39, 70 Zet in posebno 67.
Sioer pa, naj bodo vsi potolaženi. Kadilci nimajo zdaj prav nikake večje svobode. In krik in vik je bil nepotreben. Ker dovoljeno je bilo kaditi le
»Neverjetna istorija,« se je ogorčil stari Norton in pokapal v časopisu poročilo o senzacij finalnem procesu. »Da zavzema človek dvajset let takšno mesto in zaupanje široke jav-.nosti, potem se pa da prodati za nekaj tisočakov — ne, tega ne razumem!«
»Nihče ne pozna pravega ozadja te stvari,« je počasi odvrnil Brand. »Že mogoče, da ga je samo denar spravil v izkušnjavo, verjetnejše je pa, da so še čisto druge stvari igrale vlogo, stvari, ki pri sodni razpravi sploh niso prišle na dan.«
»Oprostite,« se je razvnel Norton. »Pa vendar ne mislite čisto resno trditi, da je takšno dejanje, neglede na to, v kakšnih okoliščinah se je zgodilo, vobče oprostljivo in razumljivo?«
v državnih čakalnicah, na zadnji tramvajski ploščadi in v kinih s pogrnjenimi mizami. Mii smo pa že doslej povsod tu kadiili. Naši dnevniki so le stvar malo napačno pogreli, pa je bilo odtod toliko ogorčenja. Smoter tega pisma ni sploh kadilno dovoljenje, nego le fotografija moških in ženskih potrebnih in nepotrebnih izdatkov. Kajti sem mož in moram ta spol braniti.
»Kako malo ljudi pozna svojo ceno, preden jim jo kdo ponudi!« je zamišljeno odgovoril Brand. »Ta se proda za denar, drugi za čast in ugled, tretji spet za ženske ali kvar-te...«
»Torej hočete reči, da vsi podležemo, samo da stopi izkušnja v a s pravo ceno pred nas?« ga je razburjeno prekinil Norton. »Jaz za svojo osebo se lepo zahvalim za takšno prisojo.«
Nekaj časa je Brand zamišljeno zrl pred se, potem se je pa nekam obotavljaje se obrnil do svojega prijatelja: »Ali me imate za sposobnega človeka, Norton?«
»Vas?« se je zasmejal ogovorjenec. »Človek božji, saj sem vas najmanj stokrat videl pred sodiščem, ko sem bil še predsedniki Medicinski
bi neki držal zakonsko zvestobo?
Veste, ljube moje tovarišice, če se mu vse tako lepo ponujale na izbero, Bog ve, če bo gospod Alfa samo z eno zadovoljen. Saj bi bile tudi ve same malo krive, če bi bilo tako. Medtem, ko vas bo hodil bo Gorenjskem ogledovat, lahko najmanj dvajsetim obljubi ženitev, si lepo nabere poljubčkov od vas in potem
—	adijo Micka, Rezka, Jožica!
Kje je neki vaš staroznani ponos, gorenjska dekleta? Ce ste za kaj, tedaj recite gospodu Alfi: »Le pridite k nam, pogostimo vas prav po gorenjski šegi m navadi. Ogledale si vas bomo od nog do glave in vi se tudi lahko prepričate o naši pristnosti, toda — ponujamo se nikomur, tudi vam ne.
Pa brez zamere!	Gorenjka
Odgovarja Beta
Vašemu Alfi, ki nas zabava že dolgo časa s svojimi pestrimi članki v »Družinskem Tedniku« in nastopa s tako hu-moristiko, pošiljam prisrčne čestitke, kakor tudi vsem užaljenim »gorenjskim dekletom« in »modernim Ljubljančankam« I
Sporočim samo svoje mnenje vsem iu gori nazvanim, da si je gospod Alfa že vsega t-kega, takega in takega najbrže privoščil in naveličal, zdaj pa že sam ne ve, kaj bi prav za prav rad.
Domnevam pa, da si bo vsak fant, ki ima resne misli o življenju obče, in ki je povrh še »lep«, znal dobiti dekle ter si jo tudi po svojem okusu znal prilagoditi. Vsako dekle, ki čuti, da svojemu drugu ne ugaja »to moderno lepotičje«, se mu bo z veseljem njemu na ljubo odpovedala.
Za svojo osebo vsega takega, takega
in takega, torej šminke in barvil, nisem rabila, a kljub temu razumem položaj, v katerem se danes dekleta nahajamo, in ne morem tako zelo obsojati zahtev današnje ženske mode. Sploh pa mislim, da tirajo današnje gospodične v te moderne zahteve — gospodje sami. Kar roko na srce, gospodje!
Gospod Alfa. morda bi najina značaja vsestransko harmonirala, a žal sem že dala besedo in nisem več na razpolago. Končno sem tudi vesela, da nimam več .skrbi, da bi mogoče dobila celo takega fanta, ki bi bil prevlečen z debelo plastjo pudra, ker v Ljubljani danes tudi ni več »belih vran«.
Pozdravljen od »neužaljene Gorenjke-1
svetnik Brand nesposoben človek! Mislim, da se vendar zadosti poznava.«
»Hvala vam za dobro sodbo. Ali se še spominjate, kdaj sem opustil svojo prakso?«
»Počakajte... Da, kakih šest mesecev preden sem Uidi jaz stopil v pokoj. Zdaj bo kaka tri leta.«
»Točino. Bilo je koj po velikem procesu prati Fredu Al lanu. Hotel bi vam izdati neke stvari, ki so se takrat odigrale tako rekoč za kulisami.«
»Kar na dan!« je vzkliknil Norton in nekam začudeno pogledal svojega starega znanca.
»Ne vem, ali so vam še v spominu podrobnosti iz procesa proti Allanu. Obtožen je bil umora...«
»Seveda se še spon vrni m,« je vneto odgovoril Norton. »Allan je imel v svoji vili neko žensko, s katero ni bil poročen. Neki sosed si je dovolil par zaničljivih opazk o njej in to je Alla-
Se nadaljuje ua 8. utruui
Alfa
demantira samega sebe
Alfi odgovarjajo in ga napadajo. Uredništvo prosijo za odgovor in še odgovor itd., kakor da je ubogi Alfa pisal neresnično in nepravično. In se še sklicujejo, da niso vse take, kakor da bi ena lastavica pomenila že celo spomlad. Ni-karite tako, dekliči! Pozabljate — razen Silve — seveda vse, da odgovor ne sme biti le tak, v katerem bi Se nekdo samo umival, nego tak, da istočasno' demontirajoč eno trditev dokaže resničnost in utemeljenost druge. To se pa ni zgodilo in je tozadevnih Alfovih besed konec.
Poleg tega pa Alfa odkrito in pošteno priznava, da je s prizadetim »Ljubljanskim pismom« pogorel. Silva mu ie
Qc>Yenj1zam 1
Kot vaša tovarišica, Gorenjka, ki si že dalje časa služi kruh v naši slovenski metropoli, a je vseeno ohranila svoj pristni gorenjski značaj, Vam ne smem zamolčati, da mi vaše pismo, ki ste ga pisale gospodu Alfi, ni bilo kar nič všeč.
Najprvo, kje je vaš gorenjski ponos? Kar takole se vse Gorenjke zamudite na izbero enemu edinemu kandidatu za ženitev, ki ga pa povrhu tega še niti ne poznate! Menda res niste kar tako na izbero, saj bo gospod Alfa upravičeno postal prevzeten in domišljav na Vaš poziv. Moški so že tako ali tako strašno domišljavi za prazen nič, tu bo pa naravnost bohotno rasla njegova domišljavost.
Torej če hočete, da se g. Alfa preveri o Vaši pristnosti, ga le povabite, a ne na izbero, temveč, da se le prepriča, da nismo Gorenjke nikakršni poslikanci in nagačeni stvori, ampak dekleta, ki slove po značaju in pristnosti v deveto vas in se mora ženitni kandidat že pošteno potruditi in biti res kaj vreden, da si pridobi eno izmed nas.
Sodni izvedenec
Novela. — Napisal Albert Haig
namreč zavrtela glavo in se sedaj ne more več otepati modernih deklet. In ker je stvar taka, se vda pokorno in ponižno v popolno zadoščerje ugledne ženske polovice še bolj ugledne naše javnosti.
Na oh-et bodo seveda vse n^- nhlje-ne, če bo Silva le luštno dekletce in pridkano in če bo predvsem dovolila prekoračenje uredniške tajnosti. Alfa namreč uglednemu g. uredniku ne more dati poštene moške besede, ker sploh ni še mož, ampak fant.
»Družinski tednik« in svoje »Ljubljansko pismo« še dalje priporoča v tako uvaževanje Vaš	Alfa
In kar je najpoglavitnejše: ali ste pa tudi pomislile, ali je gospod Alfa tako pošten, kakor zahteva od svoje družice? Bog ve, ali si skrivaj ne kodra las, ali če morda nima celo trajne ondula-cijel Treba bi se bilo prepričati, ali se med njegovimi rekviziti doma v predalu ne najde škatlica pudra, krema za lice, rdečilo za usta itd. O, marsikaterega ljubljanskega fanta sem že videla, ki si je pripomogel k svoji vnanjosti morda še bolj ko dekle.
Lahko da ima tudi gospod Alfa podložena ramena, umetne zobe ali celo lasuljo in Bog ve kaj še vse umetnega.
Sicei pa pravijo, da se ne sme pri moškem toliko vrednosti polagati na zunanji izgled. Vsaj meni lepi moški sploh ne ugajajo. Pri meni odloča značaj. Tudi kako je kaj s tem, ne vemo ničesar o gospodu Alfi. Bog ve, ali ni pijanec in bi vse zapil, a ženka bi doma ob suhem kruhu pretakala bridke, prebrid-ke solze. Bog ve, ali ni kvartaš in kolovrati pozno ponoči s praznimi žepi domov? Morda pa še kaj hujšega! Kako
MOST VZDIHOV
: '"T*	'	T|
-i.	14
r^aasv	,
70. noaoi|avonjo
ZGODOVINSKI ROMAN NAPISAL MICH EL ZEVACGf
»In se nisi nikoli vprašala,« je povzel, »kako in zakaj je stala njegova slika na takem mestu?«
»Počemu?...«
»Na to ti jaz lahko odgovorim: ta ženska je dala podobo naslikati Tizianu, ki jo je napravil po spominu... Ta slika, Leonora, me spet opozarja na to, kar sem ti hotel povedati... Videl sem jo že prej, v Imperijini palači...«
»Vi, oče!«
»Spomni se, Leonora, večera tvoje zaroke... Kakor po navadi je prišel Roland v našo staro hišo na Olivolskem otoku. Bila sta na vrtu...«
»Bodite usmiljepi, oče,« je zašepetala Leonora s pridušenim glasom, »prizanesite mi...«
»Povedal ti bom samo tisto, kar je neob-hodno potrebno... Bepetke so rajale. Ip ko sem od daleč poslušal to rajanje in mislil pa tvojo srečo, otrok moj, sem bil tudi jaz srečen, da, zelo srečen sem bil. Toda s tem čistim veseljem so se izprerpešavale druge, nevredne misli... in tu se začne moj zjočin... Mislil sem, da se bliža konec zatona rodbine Dandolov... in začutil sem, kako mi sili v glavo pritajeno slavohlepje kakor hlapovi opojnega vina... Bil sem v obednici in okno je bilo odprto... hodil sem po sobi, zdaj gledaje proti cedri, kjer sta se tako rada shajala, zdaj predajaje se vzklikom, ki so se čuli iz Benetk... To je bil najlepši večer v mojem življenju... moj poslednji lepi večer...«
Leonora je prenehala presti.
Z roko si je segla po očeh, ki so jo na njih žgale solze.
Poslednji lepi večer!
0, Je preveč res tudi zanjo!...
»Utegnilo je biti okoli pol enajstih,« je nadaljeval Dandolo. »Zdajci sem zaslišal stopinje na vrtu. Najprej sem mislil, da si ti... Stopil sem k oknu in zagledal Altierija.«
Gluh plač se je utrgal Leonorj iz grla.
»Da,« je povzel Dandolo, »bil je Altieri. Nisem maral tega človeka. In vedel sem, da me tudi on ne more trpeti. Njegov prihod ob tej uri me je navdal z zlo slutnjo... Vzlic temu sem mu rekel:
»Bodite dobro došli, Altieri.«
Vstopil je, in šele tedaj sem opazil, kako razdejan je njegov obraz in da se utrinjajo bliski iz njegovih črnih oči. Bil je strašno bled in zdelo se mi je, da trepeta.
Dejal mi je:
»Dandolo, prišel sem, ker moram z vami govoriti o važni sjvari.«
»Poslušam vas,« sem odvrnil.
»Ne tu...«
»Kje pa?«
»Pojdiva na trg Svetega Marka, pod znožje beneškega leva.«
»Ob tej uri?«
»Da, Dandolo. Ob eni po polnoči vas bom čakal pred levom. Povedati vam še moram, da se utegnejo zgoditi hude reči, če ne pridete...«
»Pridem,« sem mu nato odgovoril.
Potem ni rekel nobene beseda več, priklonu se je v slovo in šel. Na vrtu je za trenutek postal, in videl sem, kako se je krčevito stresel, kakor bi ga bil prevzel nenaden bes. Potem ae je zagnal skoraj v tek in izginil...«
Ko je Dandolo prišel v svojem pripovedovanju do tod, je globoko zajel sapo, kakor bi mu govorjenje prizadajalo muke.
»Ta čudni obisk,« je nadaljeval čez čas, »ta Še bolj čudni sestanek je zbudil v meni zlovešče slutnje. In ko si se vrnila v hišo, potem ko si spremila svojega zaročenca do vrtnih vrat, si me vprašala, zakaj sem tako vznemirjen.«
»Spomnim se, oče,« je pritrdila Leonora in se stresla. »Spomnim se tistega trenutka do najmanjših podrobnosti.«
»Odgovoril sem ti, da sem tako presunjen od veselja nad tvojo srečo,«
.*Da, oče, in jaz sem vam rekla, da je tudi meni tako čudno pri duši, kakor bi slutila nekaj hudega...«
Leonora se ni mogla premagati: zaihtela je.
Dandolo je povzel:
»Srečen sem, otrok, da še tako dobro pomniš tisti trenutek. Zakaj tako mi boš laglje sledila...«
»Sledim vam, sledim vam, oče!« je vzkliknila Leonora, loveč sapo.
»Torej se tudi spomniš, da sva kramljala do pol ene zjutraj, in potem si sla spat... Takrat sem se spomnil sestanka z Altierijem. Odšel sem z doma in prišel malo po eni na trg Sv. Marka... Altieri me je tam že čakal. On me je prvi zagledal in mi prišel naproti. Potrudil se bom, Leonora, da ti natanko popišem razgovor, ki sva ga takrat imela. Bil je zelo kratek. Sicer se je pa Altieri zdel docela miren. Bilo je, kakor bi ga bila vznemirjenost, kj sem jo prej opazil pri njem, minila tisti man, ko so utihnile svečanosti. Prijel me je za roko in mi dejal:
»Hvala, da ste prišli, Dandolo. To je dobro znamenje.«
»A zakaj,« sem ga vprašal, »zakaj ste hoteli rajši tu govoriti z menoj kakor pa pri meni doma?«
Altieri se je zmračil in dejal:
»Ker sem se zdel pri vas doma kakor brez uma... ker je bila moja navzočnost... in navzočnost... nekega drugega v vaši hiši... prava grozota...«
»Ne razumem vas, Altieri,« sem kriknil.
»In potem,« je povzel, »ker imam tu v bližini sestanek, ki se bo vršil ali se pa ne bo vršil — kakor se bom pač z vami pogovoril.«
»Če je tako, govorite...«
Altieri se je zamislil za nekaj sekund, ki so se mi zdele cela večnost. Zdajci je pa vprašal:
»Ali je poroka med vašo hčerjo in Rolandom Candianom sklenjena stvar?...«
»Sami veste, Altieri!«
»In je nič ne more preprečiti?«
»Nič, Altieri! Dandoli in Candiani ne prelomijo danih besed.«
»In če vam rečem, da se ta poroka ne more vršiti?«
»Mislim, da me hočete žaliti, Altieri.«
»Nel... Vprašam vas samo: Ali hočete porabiti svoj vpliv, da se ta poroka ne izvrši?«
»Zakaj? Iz katerega razloga?...«
»Razlogi so postranska stvar... Odgovorite, Dandolo!«
»Nu, odgovorim vam: Ne, Altieri.«
»Torej se bo jutri poroka vršila?«
»Da. Jutri se bosta Leonora Dandolova in Roland Candiano poročila pred beneškimi pa-trioiji.f
»In nU more nič na svetu omajati tega vašega sklepa?«
»Nič na svetu, Altieri...«
Obstal je, kakor bi bila strela treščila vanj. In jaz, bedak, nisem znal brati v njegovi duši. Nisem razumel, da te ljubi... Mislil sem, da ravna tako iz kakšnih političnih nagibov in da so hoteli poročiti doževega sina s katero bogatejšo deklico!... In tako sem odgovoril, ko me je Altieri še poslednjič s tresočim se glasom vprašal, ali je to moja poslednja beseda:
»Altieri, še eno besedo o tej stvari, pa bom mislil, da ste mi prizadejali neodpustljivo žalitev,«
Zamolklo je zaklel in brez besede odšel, Jaz pa, gnan ne vem od katere slutnje, sem krenil za njim,,. Nisem ga izgubil iz oči... In videl sem ga, kako je vstopil... kam?... v palačo kur-tizane Imperije!«
Dandolo je obmolknil.
Leonora je visela na njegovih ustih, kakor bi čutila, da je v njih ključ neke strašne skrivnosti, in vsa trepečoč čakala.
Čez nekaj časa je Dandolo nadaljeval: »Dovoli, otrok moj, da se malo zberem. Zakaj še danes, po tolikih letih, ee izprašujem, ali sem samo sanjal ali sem pa v resnici prisostvoval strašnemu prizoru... Rekel sem ti, da sem videl, kako je Altieri krenil v Imperijino palačo. Jaz sem prišel tja skoraj ob istem času kakor on. Potrkal sem, ne vedoč prav, kaj počnem... Odprli so mi... In lakej mi je dejal: »Izvolite naprej, gospod Foscari. Samo vas še čakajo...«
Moj plašč mi je deloma zakrival obraz. Lakej me je imel za Foscarija, takratnega velikega inkvizitorja... Ravno sem hotel povedati, da nisem Foscari... Toda vse to se mi je zdelo tako nenavadno, vrhu tega sem bil tako razburjen, da sem molčal in šel za lakejem. Odvedel me je v velik salon in mi dejal:
»Vstopite pri onihle vratih v ozadju... jaz sam ne smem iti dalje.,.«
Tako sem ostal sam v tisti veliki sobi, ne upajoč se stopiti le korak dalje, sam pri sebi očitajoč si, da sem zlorabil lakejevo zmoto, in da bom priča tajnemu sestanku, ki do njega nisem imel pravice. Toda Altieri je izgovoril tvoje ime in ime Rolanda Candiana! In Altieri je bil tul... Tako sem ostal, odločen izvedeti, kaj se pripravlja. Stopil sem proti vratom, ki mi jih je pokazal lakej... Toda takrat sem zaslišal na levi bolestno in pridušeno ječanje... kakor ječanje človeka, ki umira,.,«
Dušeč se ob strahotah teh spominov je Dandolo iznova prestal.
Leonora bi mu bila najrajši kriknila: Dalje! Dalje!.,.
Toda tudi sama je bila kakor okamenela, in edino kar je še živelo v njej, je bil občutek groze in strahote.
»To ječanje,« je nadaljeval Dandolo, »to ječanje, ki sem ga slišal na levi, je prihajalo iz sosednje sobe. Bil sem kakor odrevenel. In v meni je vstalo vprašanje, kakšna strahotna skrivnost se odigrava v tej palači.
Nisem se upal poiskati neznanca, ki je oči-vidno umiral, ne stopiti proti vratom, ki mi jih je pokazal lakej... Z neznansko opreznostjo se mi je naposled posrečilo odpreti vrata. Vsi moji čuti so bili razdraženi, da sem mislil, da mi bo glavo razneslo... Ko sem rahlo odprl vrata, mi je zastor pred njimi zagrinjal pogled v sobo. Privzdignil sem ga, ravno toliko, da sem videl v sobo. In zagledal sem mizo in za njo dva moža in žensko. Ženska je bila kurtizana Imperija; moža sta bila Altieri in Bembo... tisti, ki je pozneje postal škof in kardinal... In zdaj poslušaj, Leonora, kaj so tl ljudje govorili:
»Stvar je čisto enostavna,« je dejal Bembo. »Tule je napisana ovadba; gospa naj jo samo podpiše, vse drugo prevzamem jaz; jaz sam jo bom vrgel v žrelo.,.«
»Da, da,« je pritrdil Altieri z vročičnim glasom. »Tvoja misel je čudovita, Bembo... Da... morilec je o n !... in njega bodo obtožili. In
o	n bo obsojenk
»Toda,« je mrzlo rekla Imperija, »potem bodo mene klicali pred svet Desetorice?...«
»To ni gotovo,« je vzkliknil Altieri. »Jaz bom s svoje strani že dobro opravil. Ne, ne bodo vas klicali... kar brez strahu podpišite...«
»To je nesporazumljenje,« je tedaj povzel Bembo. »Potrebno je ravno, da gospa pride pred najvišji svet. Potrebno je, da njena izpoved tega človeka za zmerom spravi s poti.«
Dandolo je spet umolknil. Globoko je zasopel in si otrl znoj, ki mu je lil s čela.
Bilo je, kakor da bi spet doživljal ta strašni prizor, ki ga je popisoval.
Dandolo je nadaljeval:
»Ko je Bembo to tako ukazovalno izjavil, se je Imperija uprla in zavpila:
»Pa če nočem podpisati! Če nočem izpovedati!«
Videl sem, kako je Altieri krčevito stisnil ročaj bodala.
Toda Bembo mu je pomignil in z zloveščim mirom dejal:
»V tem primeru bova midva izpovedala. In povedala bova resnico... Krvniku njegova žrtev ne uide, gospa. Vaša glava ali pa njegova... izbirajte!«
To rekši je ponudil kurtizani pero.
Še zdaj vidim v duhu to žensko.
Bila je bleda ko smrt, in šele tedaj sem opazil, da sta bila njena desna roka in del lehti okrvavljena...
Vzela je pero in podpisala!
In razumel sem, da je ta podpis pomenil obsodbo nekega nesrečneža; toda bil sem sto milj daleč od strašne resnice.
Videl sem, kako je Bembo željno pograbil ovadbo in jo spravil v žep.
Zadosti sem vedel; v duhu sem si naslikal ves potek tragedije... Imperija je bila nekoga ubila in nekdo drugi naj poplača ta zločin s svojo glavo!... Tiho sem se splazil nazaj, med tem ko so Bembo, Altieri in Imperija še dalje šepetaje govorili... Najstrašnejše, hčerka moja, ti pa moram še povedati...«
Dandolo je izgovoril te besede s pridušenim glasom in nato spet umolknil, kakor bi mu za ostalo pohajala moč...
Leonora ni rekla besedice.
To ostalo, kar se je njen oče obotavljal povedati, je le predobro slutila!
Če bi bila ona sama namestu Dandola priča tistemu prizoru, ne bi jasneje vedela, kaj se je potem zgodilo.
Minilo je nekaj tesnobnih minut. Oče in hči sta se bala pogledati drug drugemu v oči.
Naposled je Dandolo z gluhim glasom povzel:
»Vedel sem dovolj... splazil sem se nazaj!... Prišel sem do srede salona... Tedaj mi je pa udarila na uho nova tožba... Ta nesrečnež! Kdo je ta človek, ki je umiral komaj tri korake od mene? Hotel sem za vsako ceno izvedeti, pa če bi me slišali, če bi me zalotili in še mene za-
V 24 URAH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice i. t. d. Pere, suši, monga in lika domače perilo
tovarna JOS. REICH
LJUBLJANA
bodli! Brez pomišljanja, brez opreznosti, kakor blazen od groze sem stopil na levo in odprl vrata. Zagledal sem se na temnem hodniku; na koncu so bila druga vrata. In od ondod je prihajalo ječanje... Odrinil sem tista vrata in prišel v majhno sobo, ki je bila jarko razsvetljena... Na zidu v ozadju je visela velika slika, in moje oči so tisti mah obvisele na njej. In ona slika, Leonora, je bila prav tale!... Na tleh, v mlaki krvi, je pa hropel neki mož... Sklonil sem se k njemu in spoznal Davilo!... Prijel sem ga za roko. Odprl je oči...
»Davila, ali me slišite?...«
»Da,« je dihnil.
»Kdo vas je zabodel?...«
»Ona!«
»Imperija?«
»Da!... Umi... umiram...«:
»Poslušajte, Davila... ali veste, kaj kujejo v sosednji sobi? Ali me slišite?«
»Govorite!«
»Nekemu nesrečnežu hočejo podtekniti, da vas je ubil...«
»Oh!...«
»Slišal sem vse.«
»Komu?«
»Ne vem!«
»Oh!« je zahropel Davila, »to se ne sme /.goditi... šel bom... k članom... Sveta...«
»Prav!... Ali lahko kaj za vas storim?«
»Ne...«
»Obvestil bi vaše ljudi...«
»Ne! Ne!«
»Zakaj ne?«
»Ker bi ona to izvedela... in me... in bi dokončala svoje delo... Pojdite... Oh, pojdite...«
»Z Bogom, Davila.«
»Z Bogom... Pojdite... brž!...«
Vstal sem in kakor brez uma zbežal. Pred vrati sem spet zagledal onega lakeja. Imel sem še toliko prisotnosti duha, da sem si zakril
obraz. Spremil me je do hišnih vrat in uro nato sem bil tu... Drugi dan...«
»Drugi dan, oče,« je tedaj rekla Leonora s strtim glasom, »je Imperija izpovedala, da je Roland ubil Davilo!«
»Toda Davila! Davila! Ali mar on ni prišel?...«
»Da, prišel je!«
»Pa ni ničesar izpovedal?«
»Hotel je govoriti, pa mu je smrt zaprla usta...«
Nastala je minuta zlovešče tišine.
Potem je Leonora vstala.
Počasi je stopila k podobi na zidu.
»0 Roland,« je rekla z bolestno svečanostjo v glasu, »zakaj je moj oče tako dolgo čakal, preden mi je povedal to strašno resnico?...«
»Leonora! Leonora!« je kriknil Dandolo. »Ali mar nisi bila že dovolj nesrečna! Ali sem ti smel prizadejati še to gorje! Te stvari sem ti samo zato priznal, ker mi neki glas pravi, da se kmalu ne bova več videla!«
»0, Roland,« je šepetala Leonora, »da sem to vedela!... Že zdavnaj bi te bila maščevala... Toda bodi miren, moj ljubi, maščevala te bom! Mož, ki nosim njegovo ime, bo umrl od roke, ki jo zdajle iztezam k tebi v najsvetejši prisegi!«
Po teh besedah se je Leonora vrnila nazaj in se zgrudila v naslanjač.
»Leonora!« je zajecljal Dandolo.
Mlada žena si je pokrila obraz z obema rokama.
»Leonora!« je spet zajecljal oče.
Prikimala je, v znamenje, da ga posluša.
»Čuj mojo prošnjo, otrok... Ali ne bi hotela zapustiti tega prekletega mesta, kjer te obdajajo sami krvavi spomini...«
»Nikoli, oče!« je gluho odgovorila.
»Rotim te... Pojdiva... zapustiva skupaj to mesto... pobegnila bova...«
»Danes še manj kakor prej. Ali mar niste čuli moje pravkaršnje prisege?...«
Vstala je in se vzravnala. Pogled nanjo je bil tisti trenutek strašen.
Njen oče je z grozo odstopil...
»Altieri bo umrl,« je rekla s trdim glasom. »Razen... če ga kdo ne posvari!...«
Dandolu se je iztrgalo ječanje.
Take kazni za svojo strahopetnost ni pričakoval...
HUMOR
Krvno sorodstvo
Nazorno
»Ali je res, da ti je Mirko vrgel rokavico v obraz?«
»Res — samo, da je na žalost pozabil poprej vzeti roko iz nje.«
Predsednika je ugnal
Will Rogers je najzmamenitejši šaljivec v Newyorku.
Nekega dne mu reče neki prijatelj:
»Stavim, da ne pripraviš Calvina Coolidgea v dveh minutah do'smeha!«
Vedeti morate, da je bil pokojni predsednik Coolidge zelo kratkih !>e-sed in se je le redko zasmejal.
»In jaz stavim,« je odgovoril Will, »da ga bom prej kakor v dvajsetih sekundah pripravil do tegal«
Ko so slavnega Willa Rogersa nato pri neki priliki predstavili predsedniku, se je to takole zgodilo. Neki komikov prijatelj je dejal: »Mr. Coolidge, ali vam smem predstaviti gospoda Willa Rogersa?« Tedaj je Will v veliki zadregi ponudil predsedniku roko in rekel: »Oprostite... nisem dobro razumel vašega imena!«
Coolidge se je zasmejal — in Will je stavo dobil.
Jokai se ženi
Slavni madžarski pisatelj Maurus Jokai se je kot sedemdesetletnik zaročil s sedemnajstletnim dekletom.
Seveda ni manjkalo »varil: »Ali si pomislil, da bo tvoji ženi, kadar boš ti osemdesetletnik, sedem in dvajset let?«
»Če kao svojo ženo resnično ljubi, ga njena starost ne moti,« je resno odgovoril Jokai.
Princ Onii
Princu Centi ju pripisujejo eno izmed najgalantnejših ljubezenskih priznanj. Nekoč ga je namreč neka dama, ki ji je dvoril, prosila, naj ji pošlje o priliki sliko svoje ljubezni. Princ Con ti ji je poslal — zrcalo!
*
Nekdo je prosil princa, naj se zavzame zanj pri cesarju, češ, da se zanese samo nanj in na Boga.
»A ravno midva,« je smeje se odgovoril Conti, »imava na dvoru najmanj vpliva,«
*
Ko je bil princ Conti kabinetni Sef cesarja Napoleona, je nekega večera nekoliko pozno odhajal z generalom Castelnaujem iz cesarjeve spalnice, kjer je moral na glas prebrati več uradnih dokumentov. Zunaj pred vrati sta zagledala dežurnega slugo v globokem snu. Tedaj je princ vzkliknil:
»Poglejte ga! Nesrečnež je oči vidno prisluškoval!«
Havajska kraljica Loliukalami je prišla k angleški kraljici Viktorij« v goste. V razgovoru je temnopolta dama nenadoma vprašala:
»Ali veste, Veličanstvo, da sva v krvnem sorodstvu?«
Častitljiva angleška kraljica se je nemalo začudila.
»Kako nekji?« je vprašaila.
»Moj ded,« je odgovorila Liiliuka-lani, »je požrl vašega kapitana Granta.«
Preseljevanje duš
>Ti ne veruješ v preseljevanje duš? Jaz pa! Prav gotovo sem moral biti poprej osel.«
»Zakaj?«
»Ali si mar že pozabil, da sem ti prejšnji mesec posodil sto dinarjev?«
Profesorske
Profesor Učenjakovič je povabljen na večerjo. Zdajci seže v desni telovnikov žep po uro. Ure nii.
»0 jej,« vzklikne profesor U6©njakovi«, »spet sem uro doma pozabil.«
Nato seže v levi prsni žep, najde tam svojo uro, jo potegne ven, pogleda nanjo in olajšano vzklikne:
»Hvala Rogu, še imam časa, da skočim domov ponjol«
*
Plemplem je profesor psihologije. Zadnjič sreča doktorico, kri je bila nekoč njegova učenka. Pa je ne spozna.
»O, gospod profesor,« zažvrgoli damica, »kaj se me res nič več ne spom-nete? Premisiie malo! Jaz sem tista, ki ste jo nekoč hoteli za ženo!«
Profesor Plemplem damo pogleda, se zamisli in vpraša naposled, kakor v sanjah:
»Nu, pa sem vas takrat vzel?«
škotske
»Samo pri Mc Phersonu si ne izposojajte denarja! Ta bi vas odrl! Pozimi računa 50, poleti pa 60 odstotkov obresti.«
»Zakaj pa ta razlika?«
»Pravi, da zato, ker so poleti dnevi daljši.«
*
Pravijo, da Škoti ozdravijo od jecljanja, ' če govore telefonično z Ameriko.
*
Ko je ležal Sandy na smrtni postelji, je še enkrat zbral okoli sebe svojo družino. Vsi so napeto čakali, kaj jim bo povedal v poslednje slovo.
Tedaj je Sahdy z (izmučenim glasom dejal:
»Da mi ne boste dali nosačem več napitnine kakor deset pennyjev!«
*
»Kaj, psa čuvaja ste prodali?«
»Počemu nam pa bo? Kadar zaslišiva z ženo kakšen sumljiv šum, začneva kar sama lajati, da prestrašiva tatove — zraven pa prihraniva pasji davek.«
Leto y./80.
i--------------------
naraven in ume občinstvo uganiti in razveseljevati še bolj kakor nekoč Jackie Coogan.
»Greh gospe C 1 a u d e t o v e« je vsebinsko globok. Je to povest
la družbo Clark Gable. Oba filma se odlikujeta z dobro vsebino, razkošnimi toaletami in opremo, zlasti pa s sijajno igro Joane Cravvfordove in njenih partnerjev
Uteha
Film »V znamenju križa« je prvi monumentalni zvočni film, ki se peča z versko-zgodovinskim problemom.
*
Med 58 filmi, ki jih je Cecil B. de Mille doslej napravil, so trije s svetovnim slovesom, ki jim je temelj svetopisemska ali versko zgodovinska vsebina: »Deset božjih zapovedi«, »Kralj kraljev« in zdaj »V znamenju križa«.
Pri tem filmu, ki nam kaže čase Neronovega vladanja in preganjanja kristjanov, je sodelovalo več ko 7500 statistov.
Troški za izgotovitev filma »V znamenju križa« znašajo 2 milijona dolarjev (130 milijonov dinarjev).
*
6000 posnetkov (kopij) antičnih okraskov in okoli 1500 kovinastih delov telesne opreme in orožja so izdelali v tovarni, ki jo je Paramouat nalašč zgradil za ta film.
*
V veličastnih cirkuških prizorih tega filma bomo videli 12 levov in 18 levinj.
Hai fteinaša
Po ukinitvi zakona o kontingenti-tranjii filmov ni več razloga, da bi Američani ne prinašali svojih filmov ra naš trg. Po kratkih dneh priprav za svoje poslovanje so pričele poslovalnice ameriških filmskih podjetij spet z rednim izposojanjem filmov. V najbliže ji; bodočnosti bomo torej že ‘imeli na sporedu kakšen velik ameriški zvočni film.
V obvestilo čitateljem naj navedemo nekaj podatkov o filmih, k« nam jih prinese Metro Goldwyn Mayer. Filmi te produkcije se vselej odlikujejo z visoko kvaliteto, s priljubljenima igralkami in igralci. Vsebinsko so zelo zanimivi in nikakor ne plehki. V splošnem bodo Metro-Goldwyn-May-erjevi filmi, ki pridejo k riam, izdelani v nemškem jeziku, le nekaj jih bo angleških.
V prvi vreti omenjamo film »T a r-zan« (Gospodar pragozda), ki je izdelan po motivih romana z istim imenom. Film je delo režiserja W. S. van Dyka, ki je ustvaritelj znanih' filmov »Bele sence«, »Trader Horn« in »Kubanska ljubavna pesem«. Vsi posnetka za »Tarzana« 60 napravljeni v Afriki v bližini Albertovega jezera. Posnetki divjih zveri so v tem filmu prav gotovo zanimivejši in sen-zacionalnejši od onih iz »Trader Horna«. Glavno vlogo igra svetovni prvak v plavanju Jolmny Weissmuller v družbi Maureene 0‘ Sullivanove.
Greta Garbo se nam bo pokazala v dveh filmih. Prvi ima naslov »Suzana Lenox«; partner »božanske Grete« je pa priljubljeni ameriškii filmski igralec Olark Gable. V drugem filmu, ki se imenuje »Mata Ha-ri«, igra Greta Garbo vlogo znane plesalke in vohunke. Oba filma ata žela po vsej Evropi sijajne uspehe.
»Titani neba« je naslov filma, ki prekaša s svojimi nad vse uspelimi in vratolomnimi letalskimi predvajanji vse, kar je kdaj ustvarila človeška drznost. Glavne vloge imajo Clark Gable, Wallace Beery in Doro-thy Jordan.
ZeLo zanimiv je film »ErsSne Lupin« (kralj vlomilcev). Vsebina je lahka, vendar preprežana z duhovitimi prigodami in zabavnimi doživljaji. Čeprav ne rešuje film težkih problemov, je vendar najmanj tako zabaven kakor najboljši detektivski roman. Glavni vlogi igrata John in Lionel Barry'inore, ki sta se s tem filmom občinstvu bolj priljubila ko kdaj prej.
Film »T o m m y b o y« nam nazorno pokaže kako požrtvovalno in zvesto služi konj človeku, ki pa ne zna dovolj ceniti njegove zvestobe in požrtvovalnosti, temveč ga pogosto z nehvaležnostjo nagradi za njegovo koristno službo. Po mnenju svetovnega tiska spada ta film med najboljše, kar so jih napravili v poslednjem času. Obdelan je na popolnoma svojevrsten nov način, misel sama je prepričevalno izražena, poleg tega pa ne manjka senzacionalnih dogodkov. Glavne vloge imajo Clark Gable, Madge Evans in konj Toinmy boy.
Predlanskim so odkrili v Ameriki novega filmskega z"°"dnika fantka Jackieja Cooperja. Ze s prvim filmom si je osvojil vse ameriško občinstvo, s filmoma »Mamičin junak« m »Šampijon« pa še evropsko. Posebnost dečkove igre jej da je povsem
©IZPOSOJAMO
plošče, gramofone, radio-aparate
,,$LAGER“
Aleksandrova cesta 4. (prehod palače „Vlktoria“)
Elissa Landi, mlada kristjanka Mer-cia, je Italijanka, rojena Francozinja je Claudette Colbert, ki igra vlogo cesarice Poppaeje, Frederic March, ki podaja rimskega prefekta Marka Su-perba, je pa po rodu Američan.
Prvi prizori, ki so jih snemali za film »V znamenju križa«, se odigravajo na zelo obljudeni rimski cesti v; 64. letu po Kr. r. Pri teh prizorih je sodelovalo približno 200 ljudi, ki so predstavljali tele tipe: 10 Rimljanov, 10 Rimljank, 2 pekovska pomočnika, 1 vinotržca, 2 tržarja, 2 bogata Rimljana, 8 slov, 4 okličevalce, 1 nosil* ničarja, 4 črne sužnje, 5 Grkov, 5 Grkinj, 7 Egipčank in 5 Egipčanov, 5 sirskih deklet, 4 rimske senatorje, 5 rimskih patricijev, 5 rimskih gos p a, 3 pretorijanoe, 5 belih sužnjev, 2 črni sužnji, 9 rimskih otrok, 1 mater z otrokom, 1 dečka, ki hodi po rokah, in 94 raznih rimskih pocestnih tipov*
*
Za vlogo mlade kristjanke Marcije se je pulilo 476 igralk pri Oecilu B. de Millu. Napravili so 114 poskusnih posnetkov, dokler ni Elisse Landi do* letela sreča, da je smela igrati glavno žensko vlogo.
*
Obleka, ki jo je morala nositi Claudette Colbert kot cesarica Poppaea, je tehtala celih 15 kg in je bila na-zankana iz drobne srebrne žice. Ker je morala Poppaea stati skoraj pri vseh prizorih, ki jih je igrala v družbi cesarja Nerona, ji je režiser de Mille dovolil, da se je po vsaki uri filmanja 15 minut odpočila.	*
Štirje zvezdniki v tem filmu so štirih različnih narodnosti. Charles Laughton, ki igra Nerona, je Angležj
Zabava x odlični rimski hiši (iz filma »V znamenju kriza«)
Greta Garbo in Ramon Novarro
mlade matere, ki rodii nezakonskega fantiča, ki jo zapro zaradi nesrečnega slučaja v ječo, ki zataji svojemu lastnemu otroku sebe in pravi, da mu je mati umrla, saimo da bi ga obvarovala sramote. Za svojega sina žrtvuje vse. šola ga za zdravnika, a ker jii primanjkuje sredstev, postane celo prostitutka. Helen Hayes, ki igra z naj večjo dovršenostjo vlogo matere, je dobila za to svojo igro lani prvo nagrado »Ameriške filmske akademije«.
Joano Crawfordovo bomo videli v dveh filmih: »Poslednji korak« in »Milijonarjeva prijateljica«. V prvem sta ji partnerja Robert Montgo-mery in Niils Asther, v drugem ji de-
(Foto MGM)
Buster K e a t o n nas bo razveselil z dvema velikima komedijama: »Za ljubezen ni zdravila« in »Buster, narodov dobrotnik«. Oba filma sta polna najneverjetnejših zapletljajev in najsmešnejših prizorov.
Marija Dresslerjeva igia glavno vlogo v filmu »Ema«. Ta film bo navdušil vsakogar, ki ima le še trohico občutka. V vsakem oziru je film »Ema« popolnoma uspel in so ga po vsej Evropi sprejeli z navdušenjem.
V glavnem so to filmi, ki nam jih prinese Metro Goldwyn Mayer. Vse-kako se pa nadejamo še nbvih presenečenj, ki jih bomo čitateljem o pravem času zaupali.	*
V znamenju križa
SUviUte, Id pH/oce,
Za Paramountov zvočni film »V znamenju križa«, ki ga je izdelal Cecil B. de Mille, so porabili 250.000 metrov filmskega negativa.
Kalvarija ljubezni
Roman ise naših dni. — Napisal P. R
In otrok je v svojem nedolžnem otroškem srcu, polnem ljubezni, vzkliknil:
>0, gotovo ga nič več tako ne ljubiš, ker je bolan... ker trpi... In vendar tega ni sam krivi« In nesrečnež je otožno ponovil za njo:
»In vendar ni sam krivic In tedaj se je Ljudmila premagana sklonila k njemu in njene mrzle m blede ustnice so se bežno dotekniile Cirilovega čela in lic. Nesrečnež je zadr-getal, potem se je pa zdelo, kakor bi se bil globoko zamislil...
Že drugi dan potem, ko je Ciril prišel iz sanatorija, je Ljudmila zvesta sklepu, ki se je bila zanj odločila in ga sporočila Horvinu, šla k nekemu kirurgu.
»Gospod doktor,« je dejala, ne da bi se mu bila predstavila, »neki moj znanec z dežele je lani tako nesrečno padel, da ga je od takrat neprestano glava bolela. Šel je v bolnico, tam so mu pa povedali, naj poizvem pri katerem znamenitem kirurgu, pod kakšnimi pogoji bi napravil to operacijo. Zato sem danes prišla k vam.«
Zdravnik je preoenit troske za tako operacijo na petnajst sto kron. In ker ni Ljudmila ničesar marala Horvinu ostati dolžna, si je rekla sama pri sebi:
»PLaSala mu bom petnajst ato kron... in pet Sto kron za oskrbo... to da dva tisoč kron.«
l>va tisoč kron — to je bilo pol zapuščine njene pokojne matere... pol vsote, ki jo je prinesla Cirilu za doto. Tega bornega prihranka se Miiilav-oeva doslej nista nikoli doteknila. Kupila sta zanj djržavne papirje, ki so dajali skromno rento. Od te rente si je dala Ljudmila izplačati dva tisoč kron, da poravna dolg, ki jo je tako težil. In potem je denar brez odloga poslala dr. Horvinu v priporočenem pismu.
Ljudmila zdaj ni več mislila na kirurga. Preveč je imela skrbi z drugimi rečmi.
Kako bo poslej zmogla sredstva za gospodinjstvo in življenje?
Železniška družba ji bo sioer morala izplačati odškodnino zaradi Cirilove nesreče. Toda ali bo la odškodnina tolikšna, da bo mogla vso družino pre-
20. nadaljevanje
živiti? Ostalo ji je nekaj malega več ko dva tisoč kron v banki in prav toliko v Cirilovi pisalni miai... To je bilo vse premoženje... Dolgo se s tem ne bo dalo ži veti.
Morala ati bo poiskati drugo stanovanje. Zdaj sta plačevala zanj tri sto kron za četrtletje. Morala se bo ogledati »a čim manjšim, ki ne bo tako drago. Razen tega bo morala odpustiti Marijano. Kot dekle je bila Ljudmila vajena dela, zato je ni bilo strah, da bo morala zdaj spet prijeti zanj. Smii-Ma se ji je le stara krščenica, ki ji je bila tako srčno vdana. Toda ka/j hoče!
Zvečer je ostala dalj časa pokoncu in šivala obleke za otroka. Vse okoli nje je bilo tiho in pokojno. Boža, Marko in Ciril so že spali.
Od časa do časa je odložila delo in iznenada se ji je ihtenje utrgalo iz grla. Podprla si je čelo z rokami in se spustila v jok... Jokala je nad izgubljenimi nadami... nad porušeno srečo... nad sbrtiin življenjem. Brezdanji obup ji je v takih trenutkih napolnil dušo.
In premišljala je, Itako drugače bi vse bilo, vzlic strašni nesreči, ki je zadela njenega moža, če bi še imela zaupanje v Cirila.
Tako so minevali dnevni in tedni. Njena lica so venela, v čelo so se ji rezale brazde to temni obroči pod očmi so postajali čedalje večji. Zgodilo se ji je, da jo je prijela nenadna slabost, da se ji je zvrtilo v glavi ... In potem jo je nekega dne... vrhu vse fce žalosti, vrhu vsega tega obupa prevzel še nov strah. Marko je spet zbolel.
Poklicala je zdravnika, ki ga je že prej zdravil. Dolgo ga je preiskoval. Ko je bil s pregledom gotov, se je njegovo čelo nabralo v težke gube.
»Gospa,« je rekel z resnim glasom, »deček še zmerom boleha za črevesnim vnetjem. Mislim sicer, da ne bo nič nevarnega, toda Je tedaj, če se boste vestno držali mojfih nasvetov. Če bi bil deček močan in imel dobro kri, ne bi bilo nič hudega. Na Most pa to ni. Slabokrven je. Naj vas ne premoti, da je na zunaj videti čvrst in zdrav. Če ne boste pazili nanj, lahko pride v poznejših letih do komplikacij, ki bi utegnile postati usodne.
Zato je nujno potrebno, da se preosnovi ves
njegov organizem. Najboljše sredstvo za to je rezek gorski zrak... recimo v Švica. Vrhu tega bi vam priporoCil, da dobro pazite na higiijemo, da ga hrar nite največ z mlekom in lahko hrano. In vsak dan dvakrat kopel...«
Mlada žena je vztrepetala. Obraz sta ji prešinila žalost in strah. In obupno je odgovorila:
»Gospod doktor, to bo težiko, če ne nemogoče...«
»In vendar je neobhodno potrebno, gospa.«
Njegov glas je postal še resnejši. Ljudmila je sklonila glavo.
»Če je tako, bom vse poskusila...«
Toda doktor je povzel:
»Ne mislite, gospa, da bi zadoščalo, če bi ga poslali samo za nekaj tednov ali mesecev v gore. Planinski zrak bo njegov organizem popravil šele tedaj, če bo prebili v hribih leta in leta.«
Zdravnik se je poslovil. Mlada žena ga je spremila do vrat. Ko se je vrnila v sobo, so se lesketale solze na njenih očeh. Vzela je otroka v naročje in ga krčevito stisnila k sebi.
»O Bog,« je zašepetala z glasom brezdanjega obupa, »kako naj to napravim?«
Da bi šla v Švico, še misliti ni sanela. Morala bii tam dobiti kakšno službo, da preživi moža in otroka. A kako naj dobi službo, ko še nikoli ni bila tam?
Zdajci jo je pa prešinila neka miisel. Spomnila se je romantičnega doživljaja, ki se je pripetil pred kakimi desetimi leti njeni prijateljici iz otroških let. Milena Kovačičeva ji je bilo ime. Ko je neko poletje potovala s svojima roditeljema po severni Švici, se je zagledal vanjo sin nekega hotelirja v Saimadenu, kjer so se nastanili. Mladi mož ni dolgo prikrival lepi Slovenki svoja čuvstva, in tudi Milena ni ostala neobčutljiva do simpatičnega mladeniča Idila se je nadaljevala še potem, ko se je Milena vrnila domov. Pisala sta si pisma. In naposled sta se poročila.
Milena Kovačičeva je odpotovala v Samaden in se za stalno preselila tja. Njen mož je bil med tem prevzel od očeta hotel — in od tistih dob ni Ljudmila dobila od svoje nekdanje prijateljice nobenih vesti več.
Sodni izvedenec
Nadaljevanje s 4. strani
na tako pograbilo, da mu je skočil za vrat in ga zadavil. Tako nekako se je menda zgodilo.«
»Da. In ker naš zakon tudi velikega razburjenja ne prizna za olajševalno okoliščino, razen če obtoženec res ni v oblasti svojih čutov, je Alla-na s precejšnjo gotovostjo čakal električni stoL Zakaj, čeprav je zagovornik, kakor skoraj zmerom v takih primerih, skušal dokazati, da je bil obtoženec v trenutku umora iz uma, je bila vendarle za to potrebna še izpoved zdravniškega izvedenca. In to je bilo v tem procesu posebno težko dobiti...«
» ... ker Allan ni hotel izdati imena edine priče, žene, ki je pri njem stanovala,« je pripomnil Norton. »Saj sem takrat sam vodil proces in se še spomnim, da sem ga venomer opozarjal, da si bo s tolikšno trdovratnostjo zapravil edino nado na ugoden izid prooesai.«
»Trdovratnostjo?« je zategnil Brand. »Nu, prav, imenujmo jo tako, čeprav bi lahko rekli tudi z viteštvom. Nekako je prodrlo v javnost, da gre za neko damo iz dobre rodbine, ki bi bil njen sloves za zmerom uničen, če bi se izvedelo njeno ime. Toda Allan
jo je bil, preden se je javil policiji, poslal proč, in policija je ni mogla
najti.«
»Da,« se je spomnil Norton, »celo njegov zagovornik ga je rotil, naj vendar pove ime te žene, da jo bodo lahko povabili kot pričo in da bo natančneje popisala njegovo duševno stanje v onem usodnem trenutku. To bi bila najlepša priložnost, da se sodni izvedenec prepriča o obtoženčevi nerazsodnosti.«
»Takrat sem bil ravno jaz sodni izvedenec za zdravniške reči,« je povzel Brand. »Človek z leti proti takim stvarem otopi; vem le to, da obtoženec s svojo trdovratnostjo, ko ni hotel izdati priče, name ni napravil posebnega vtisa; njegovo ravnanje se mi je zdelo kvečjemu neodpustljiva neumnost. Vrhu tega sem si dejal, da Allan tudi če se mu dokaže nerazsodnost, kazni ne uide; mož je bil po moji sodbi kriv in vreden kazni.«
»In vendar so ga ravno na podlagi vaše izpovedi ...« ga je začudeno presekal Norton.
»Takoj boste videli,« je Brand spet povzel. »Že prvi dan so btile manj važne priče, ki jih je zagovornik povabil, odpravljene; drugi dan je imelo priti na vrsto moje izvedensko mnenje, nato zagovor toženca .in zagovornika, popoldne se je pa pričakova-
la razsodba. Tako sem sedel proti večeru doma, da napravim na podlagi zapisnikov svoje poročilo, ki sem ga imel drugo popoldne prečitati. Čisto nepričakovano me je pa tedaj nekaj zmotilo pri delu: najavili so mu obisk neke mlado dame. Bila je moja hči!«
»Kaj imate otroke?« se je začudil Norton. »Mislil sem, da ste čisto sami«
»Da, hčerko imam,« se je Brand nasmehnil predse. Potem se je pa spet zresnil: »Nekaj mesecev poprej sva imela spor, ki bi naju mogel za zmerom ločiti. Zaljubila se je bila v nekega moža, ki je imel svojo ženo neozdravljivo bolno v nekem sanatoriju; utegnila je živeti še več let, mož se pa ni hotel dati od nje ločiti, ker se mu je preveč smilila. In tako me je moja hči prosila pristanka za zvezo, ki je nisem mogel odobravati. Mogoče... če bi takrat moja žena še živela ... Naj že bo kakor hoče, otrok je še tisti večer zapustil mojo hišo, ne da bi bil jaz le vprašal po imenu moža.«
»In ta mož je bil...?«
»Da, Allan,« jo prikimal Brand. Stvar se je bila natanko tako odigrala, kakor jo je Allan popisal pred sodiščem, samo da mu je morala, preden se je šel javit policiji, priseči, da ne bo prišla pričat zanj. Norton, moj otrok, moj edini otrok je klečal
pred menoj na kolenih in me zaklinjali, naj revšim moža, ki brez njega ne more živeti! Ne, mi ga naslikala kot nerazsodnega; samo z njegovo ljubeznijo do nje, z njuno veliko ljubeznijo se je zagovarjala pred mojimi očitki. Kaj bi jaz sam storil, me je vprašala, če bi kdo tako nesramno in podlo razžalili bitje, ki bi mi pomenilo vse v življenju? Nisem ji vedel odgovoriti; star človek sem. Toda videl sem, da je sreča mojega otroka...«
»Pomagali ste mu?« je napeto vprašal Norton.
»Da, pomagal sem mu. Drugi dau sem izpovedal pred sodiščem, da Allan prav gotovo ni bil v zmislu zakona razsoden, ker je bil preveč razburjen; da noče izdati svoje edine priče in si tako na najzanesljivejši način rešiti življenja, je za to najboljši dokaz. Moj mlajši tovariš, lci je prav tako imel podati svojo sodbo, se mi je, morda sam pri sebi začuden, popolnoma pridružil. In po oprostilni razsodbi sem dal svoji praksi slovo; ot sodni izvedene nisem bil več za rabo.«
»In vaša liči?...«
»Se je poročila z AManom, ko mu jo njegova prva žena umrla; kupila sta si hišo in posestvo v gorah. In glejte, Norton, tvurv' sreča je bila oe-na} za katero sem bil naprodajl«
Močnata jajčna Jedila PxH huSa
Ob nedeljah ali ko imamo goste,
I	serviramo po mesni jedi sladke jajčne narastke. Cenejši so od torte, bolje nas nasitijo in ne dajo mnogo dela.
Rižev narastek
Vi kg opranega riža kuhamo v litru mleka 10 minut, nato ga odstavimo in pustimo, da se ohladi. Ko je olilajen, denemo vanj 6 rumenjakov, 12 dkg sladkorne sipe, 10 dkg rozin, 5 dkg sirovega masla, drobno sesekljano limonovo lupino in ščepec soli. Mešamo toliko časa, dokler se ne speni (15 minut), nato pridenemo trd sneg iz 6 beljakov in ga narahlo zamešamo. Model ail.i pekač namažemo z maslom, potresemo s finimi žemljevi-mi drobtinami, vanj stresemo riž in pečemo V, ure v srednje viroči pečici. 'Narastek lahko napravimo tudi tako, da denemo v pekač samo polovico riža, potresemo s pol kg nastrganih, e sladkorjem potresenih jabolk, in na to položimo še drugo polovico riža. Narastek serviramo gorak s Sodo jem.
(Za 6 oeeb brez šodoja 20 Din.)
Šod6 (chaudeau, >šat6«)
Vk 1 belega vina, 3 žlice vode, 7 rumenjakov, 15 dkg sladkorne Stipe in nekoliko limonovih lupin tepemo s šibico še mrzlo na gorkem štedilniku toliko časa, da ee speni, potem od-
Osnovno pravilo letošnje mode je: •skromen in preprost videz. To se izraža že v kroju, v blagu in h koncu v mirnih barvali. Najbolj priljubljene ®o naravne barve, bčž, sivo in modro
v	vseh odtenkih. Tudi groba tkanina je moderna. Toda nepričakovano go-! spo modo nekaj piči in že se pojavi pri sicer tako skromnih oblikah in barvah nekaj buzamega. Prešmenta-na razposajenka je postala ta dobra gospa.
To dobro vidimo na našem desnem ll".u. Leva obleka je iz grehe voJne-
stavimo ter še toplega serviramo k narastkom. (Ostale beljake uporabimo za fino pecivo ali za sneg.)
(Za 6 oseb stane 10 Di.,n.)
Narastek iz pšeničnega zdroba
Vt kg pšeničnega zdroba zakuhamo
vi	'A litra vrelega m Jek a, počasi mešamo in pustimo 15 minut na mirnem ognju vreti. Potem zdrob odstavimo in ga pustimo ohladita. Sedaj pridenemo 6 rumenjakov, 4 dkg sirovega masla, 12 dkg sladkorne sipe, 12 dkg opranih rozin, nekoliko limonove lupine in ščepec soli. Vse mešamo toliko časa, da postane zdrob gladek ki se peni. K temu pridamo sneg iz
6	lieljakov, stresemo v pekač, ki je pomazan z maslom in potresen s finimi drobtinami. Pečemo v srednje vroči pečici % ure. Serviramo gorko kot samostojno jed, lahko pa tudi k temu narastku serviramo šodo. (Zelo priporočljiv za bolnike ali otroke, lahka jed!)
(Za 6 oseb stane 20 Din, brez šodoja.)
Narastek is moke
Vzamemo Vi kg bele presejane moke, 6 rumenjakov, 5 dkg sirovega masla, Vs litra smetane, 12 dkg sladkorne sipe, nekoliko limonovih lupin, ščepec sold, % litra mleka (v moko pomešamo 1 peci vrni prašek) in napravimo testo, ki ga tepemo toliko časa, da se pokažejo mehurčki. Nato
ne tkanine bež barve. Kroj je povsem skromen, samo ozek trak okoli izreza ga poživlja. Kep, ki ga ogrneš čez rame, te napravi nekam podjetno, če ne predrzno. Kratki rokavčki so nekoliko nabrani. Blago je iz škotske volne, kocke so rjave, rumene in pomarančaste. Cepiča je iz iste tkanine. *
Tudi popotna obleka kaže, da ji je ]K>leg vse skromnosti za nameček nekaj živega — predrznega. Desni kostum je iz močne sive diagonalno črtaste tkaninej povsem skromen, za-
pridamo še trd sneg iz 6 beljakov, narahlo zamešamo in polovico testa stresemo v pekač, pomazan z maslom in z drobtinami potresen, namažemo z marmelado in pokrijemo z drugo polovico testa. Pečemo ga VI ure, potresemo z vamilijeviim sladkorjem, zrežemo na lepe rezine in serviramo gorkega s šodojem ali brez njega.
(Za 6 oseb stane 20 Din.)
Narastek iz žemljic
% kg svežih žemljic ali belega kruha močimo 5 minut v vodi, nato žemlje dobro ožmemo in pridamo 5 rumenjakov, 4 dkg sirovega masla, pe-civni prašek, 12 dkg sladkorne sipe, 17 dkg bele moke, malo limonovih lupin, 12 dkg opranih rozin, ščepec soli in napravimo gladko testo. Ji ure ga mešamo, da se speni, nato dodamo trd sneg iz 5 beljakov, narahlo vse zamešamo in polovico testa denemo v pomazan pekač, namažemo z marmelado in pokrijemo z drugo polovico testa ter pečemo Vi tire. Pečeni narastek potresemo z vanilijevim sladkorjem in serviramo gorkega.
(Za 6 oseb 20 Din.)
če še ne veš
Kopalne kadi iz cinka očistimo z raztopino štirih čaš vode, pol čaše žveplene kisline in nekoliko olja. V
pet na dva gumba in v životu stisnjen s sivim pasom iz usnja. Preseneti nas kratka živahna pelerinica, kd je sivo, zeleno in črno kockasta. Spredaj je gladka kakor ovratnik nune, ob vratu se pa steka v oprijemajoč stoječ ovratnik. Zadaj se zapenja na tri živo zelene gumbe iz galalita.
Komplet v naravni barvi na levi je iz grobega platna. Na ovratniku in zapestnicah so prešivi iz debelega enakobarvnega sukanca. Da ne vpliva preveč pusto, oblečemo pod jopico ovratnik iz rdeče volnen •
tej mešanici omočimo belo krpo, jo potresemo s prav drobnim peskom in otaremo kad prav temeljito, ne da bi se zmes strdila. Z žaganjem in španskim belilom kad dodobra obrišemo.
Emajlirane lonce, s prismojenimi ostanki jedi napolnimo z vodo, ki ji pridenemo veliko žiico klorovega apna. Če to raztopino četrt ure kuhamo, se dado ostanki jedi brez truda odstraniti.
Vrvce pri B&vesah in rolojih se ne strgajo tako hitro, če jih večkrat na leto dobro otremo 6 krpo, ki smo jo namočili v olju
Jutranja telovadba za lenobe
To je huda beseda, če ti rečem lenoba, sicer pa, če ti je ljubše, ti rečem, da ti primanjkuje energije. Saj je v stvari isto!
Težko te je pripraviti, mlado dekle ali žena, da bi začela dan z malo telovadbe. Tisoč mogočih in nemogočih izgovorov mi zabrusiš v zobe, samo da se temu izogneš. Vendar je jutranja gimnastika posebno za one, ki posedajo v pisarnah in tovarnah, ogromne važnosti. Gospodinja, ki ima itak mnogo skrbi in je povrh še brez služkinje, se dovolj razgiblje, da ji kri redno kroži. Vse druge žene in dekleta morajo na vsak način s telovadbo poskrbeti za prožnost svojega telesa. S tem se utrjujejo in spravijo kri v pravilni obtok.
Tisti, ki jim primanjkuje energije, in lenuhi lahko opravijo to jutranjo telovadbo kar v postelji, ko se zbu-de. Sijajno, kaj? Najprej se zleknejo tako, da dosežejo s prsti na nogah spodnji rob, z rokami pa zgornji rob postelje. Pri tem stalno naprezajo in popuščajo mišice. Zgornji život dvignejo, ne da bi se uprle, ker je treba pri tem roke držati naprej in jih prislonjene s prsti ob stegno potegniti do gležnjev, kakor po šivu hlač. Tako dviganje poskušajte sprva petkrat in ga stopnjujte do dvajsetkrat. Zdaj pa noge! Trdo se vlezite na hrbet in dvigajte nogi, dokler ne štrlita kakor sveči v zrak. Tudi tu poskušajte sprva petkrat in vsak dan stopnjujte. S tem pridobite silno prožnost, pa se vam že po kratkem treningu posreči, da prevržete noge, ne da bi jih krčile do zgornjega posteljnega roba.
Da si ojačite trebušne mišice, morate trdno ležati na hrbtu, s sklenjenimi in dvignjenimi nogami pa poskusite krožiti. To kroženje je zelo naporno in stopnjujte le počasi število zračnih krogov. Temu sledi, tako rekoč za oddih, veslanje. Sede delate veslaške kretnje. Za začetek je dovolj, če si domišljate, da prevesla-te majhen ribnik počez. Kesneje pa le okoli in okoli ribnika! Bo že šlo!
Spet noge. V duhu sedimo na kolesu in se peljemo po Aleksandrovi gor in dol. Sčasoma bo šlo že do St. Vida. Zračne, pedale je treba krepko goniti, sprva počasi, potem pa hitreje.
Pri vseh teh vajah, ki jih opravimo brez napora in brez kdovekakšne porabe energije, si niti v sveeti nismo, da smo že pred začetim dnevnim delom storili svojemu telesu mnogo dobrega. Kdor nima te lepe navade, da spi pri odprtem oknu, se mu bo sila prileglo, če ga pri tej telovadbi odpre.	*
Muhasta moda
■ loiO.fOO:
\
Pripis
SUcica
Ljuba Lea,
C&praiv imam strašnega mačka, ti maram vendarle boj pisati. Prišli smo šele oib petih zjutraj domov, in še zdaj mi bme po glavi takti fokstrota in jave.
Draga prijateljica, ne moreš sii misliti, kako sem srečna, kadar se sipom-pim preplesane nočil Ta Fred je čudovit deček, švedski lepotec s sinjimi očmi in plavinii lasmi. Rodil ise je baje v Stockholmu, njegov oče je pa bankir v Newyorku. To bi bila partija! Toda zasnubil jne ni. Čeprav sem mu na mamino spodbudo govorila o sijajnih papanovih dohodkih, o maminem posestvu in o avtomobilu, ki smo ga kupili pretekli teden. Fred ni do petih zjutraj niti z besedico omenil, da sem mu všeč, da je vame zaljubljen, čeprav je preplesal z menoj vso noč skoraj do belega dne. Ali ni to višek predrznosti?
Poljublja te tvoja prijateljica
Marion.
Pripis. Gotovo te zanima, katero obleko sem imela? Izposodila sem si od sestre tete Roze njeno novo višnjevo toaleto, žena strica Viktorja mi je pa posodila za to noč svoje plesne čeveljčke in svilnate nogavice. Zapestnico sem si pa v poslednjem trenutku izprosila od tele Zofije. Saj ni treba posebej pripovedovati, da gre papanu zadnje čase /jelo slabo. Mamino posestvo in avto sta kajpak tudi samo v domišljiji. Če bi Fred to ved^1'
Dragi prijatelj,
Morain ti brez odloga sporočiti sivoj najinovejši doživljaj, ki mi bo ostal večno zapisan v spominu. Še zdaj mi brne v ušesih ognjeviti takti jave in kadar zaprem oči, zagledam v duhu pred seboj prelestno postavo Manione. Ne vem, kaj naj bi najbolj na njej občudoval: njeno lepoto, njen vroči temperament ali pa njen sijajni gmotni položaj. Marion je namreč hči silno bogatega industrijca. Že zapestni-
ca na njeni lepo oblikovani rokii je vredna nekaj tisočakov. Tudi svoj avto imajo in za dediščino se ji razen tega obeta velikansko posestvo.
Plesal sem z njo do jutra. Moje angleški zveneče ime in pa to, da sem svojega očeta s čudovito iznajdljivostjo povzdignil v bankirja v Newyor-ku, ni moglo zgrešiti vtisa nanjo.
Skratka, jaiz, beraško plačani uradnik, sem si izvojeval eno izmed naj-lepšili iin najbogatejših deklic v vsem mestu, držal sem jo v rokah in jo stiskal k sebi.
Pozdravlja te tvoj prijatelj
Fred.
Pripis. Morda te bo zanimalo, da sem si izposodil frak od nekega prijatelja, srajco mi je dal moj brat, lakaste čevlje mii je pa za to noč prepustil neki igralec. Če bi Marion to vedela!
Devetletna dirigentka
Čudežno dete s posebno nadarjenostjo za glasbo je devetletna Marjetica Hajfec, ki je nedavno z velikim uspehom zdirigirala dva koncerta v Moskvi. To malo dekletce je stalo povsem mirno iin resnobno za svojim primerno vzvišenim dirigentskim pultom in brezhibno vodilo ves ogromni moskovski filharmonični orkester. Marjetica je doma iz Ljeningrada, kjer je že s šest in pol leti v ožjem krogu dirigirala manjše orkestre. Godbeniki filharmoničnega orkestra so se hoteli sprva z malo dirigentko pošaliti. Ko je pa že pri prvih skušnjah delila energične ukore zaradi napačnih vstavkov, so se možje zresnili.	*
Poravnajte naročnino!
RUFF
čokolada _ so splošno bonboni " priljubljeni
Prvi
specialni
atelje
za okvirjen}e slik
Zaloga
vsakovrstnih
slik
)u&H UteUi - JHuU^a^a
Telefon inf. 33-80 Matfova ulica # Telefon inf. 33-80
Mali oglati <za Upe,
Bele roke, kljub temu, da gojite šport in opravljate gospodinjska dela, boste dobili ali si ohranili z uporabo preizkušene Creme je fais blanc. — Tuba Din 10--.
Porenal Gold Creme je sestavljena iz sestavin, ki dobrodejno vplivajo na kožo. Zato kožo o-hrani, osvežuje in obnavlja, če jo uporabljate Jez noč. Hitro odstrani vso nečistost z obraza. — Cena tubi Din 18--.
Španski bezeg, Chypre, Šmarnica bo cvetlice, ki krasno diSijo. Parfum iz njih, izredne kakovosti dobite v lepih luksusnih stekleni-čicah. Cena steklenički Din 30-.
Solnčne pege se odstranijo hitro in temeljito s popolnoma originalno holandsko Milch kremo. Lonček Din 15
Lepota oči pride do popolnega izraza, če se obrvi namažejo s suhim FIo-ria svinčnikom. Ta crayon se ne razmaže in ne zbriše, temveč je trajen, dobi se v črni in rjavi barvi. — Cena komadu Din 8‘-.
Plave lase boste najbolje ohranili, in jim, če so že potemneli, vrnili prvotno lepoto z uporabo preizkušenega preparata Blondin d’or. Uporaba je enostavna in prijetna, tako da si vsaka dama more sama pomagati. Steklenica * navodilom Din 15‘-
Lepe prsi so ponos vsake žene, zato se mehke in slabe prsi z masažo preizkušenega preparata Eau de Lahore v najkrajšem času izvrstno popravijo, tako da ostanejo trajno čvrste in trde. Steklenica z navodilom Din 40x
Nobilior puder v beli. roza, naturel-le, rachel. ocre in brunette barvi, zajamčeno (in, dobite za reklamno ceno Din 5--.
Esenca iz kopriv
je že davno preizkušeno najboljše in najzanesljivejše sredstvo proti prhljajem in izpadanju las. Slabi in zanemarjeni lasje dobe v najkrajšem Času mladostno bujnost
in lesk.. Steklenica z navodilom 30-— dinarjev.
Dlake z obraza, rok, nog in pod pazduho odstranite najenostavneje z Erbo-lom. Točno navodilo pri vsakem lončku. Cena Din 15--.
Porenal creme je
edina fina krema za polepšavanje. Najboljša obramba za kožo pred vplivom slabega vremena. Idealna podlaga za puder, uporablja se navadno podnevi, posebno dobra je za mastno kožo. Tuba Din 18-
Americain hair petrol je izvrstno sredstvo proti izpadanju las. Original-
na steklenica z natančnim navodilom Din 16--.
Porenal puder
francoske znamke Floria skupno s Porenal kremami (suhe in mastne) so najnovejše iznajdbe moderne kozmetične znanosti. Porenal puder dela obraz dovršeno fin s svojimi prekrasnimi barvami, ki so zajamčeno brez vseh škodljivih sestavin.
Ozon za razkaje-nje sob in stanovanj jenenadkriljiva specialiteta za osvežitev in parfumiranje zraka v stanovanjskih prostorih. Priporoča se posebno za bolniške sobe. ker ima čisti duh smreke, bora in ozona. Cena steklenici Din 18-.
Namestu mila, posebno za osebe, ki imajo občutljivo kožo, se uporablja z velikim uspehom Pasta majalis. U-poraba je zelo enostavna: pred umivanjem se namaže obraz z nekoliko paste majalis in se pusti na obrazu eno do dve minuti. Nato se obraz umije z navadno vodo in obriše z mehko brisačo navzdol. Učinek je izreden, minimalna cena Din 15’- za veliki lonček pa omogoči vsaki dami ta poizkus.
Vse gornje preparate dobite v vsaki večji drogeriji ali pa naročite direktno pri Nobilior parfumeriji — Zagreb, Iliča 34 ali Jelačičev trg 15.
	DNEVNO SVEŽE	
		
	.KAVA	
		
	jm	
	l—Z)l—)E3l_TJ JtK -VODNIKOV TRG ST. S.—	
		
DOLIN OO LIN
DOLIN
DOLIN
DOLIN
DOLIN
PERE IN PARFUMIRA SVILENE, VOLNENE IN BELE TKANINE . . .
1 OVITEK OIN 5*—
PO POSTI DIN 6’. (LAHKO TUDI V ZNAMKAH)
Nobilior
PARFUMERIJA
llica 34 ZAGREB Jelačičev trg 15
lOOO Din
plačam
ako Vam »Radio Balzam" ne odstrani kurjih očes, bradavic bul, trde kože itd.
Vse tu in inozemske preparate sem poskusil, a prepričal sem se, da je Vaš „Radio Balzam11 pri pravilni in zadostni uporabi na|boljši; zato ga vsakemu priporočam Franc Brenčič, galant. sedlar, Vrhnika. Zahtevajte povsod samo „Rudio Balzam”. Lonček Din 10'— (predplačilo) na povzetje Din 18'—, dva Din 28'—, tri Din 38'— pošlje
R. Cotič, Ljubljana VII Šiška) Kamniška ulica 10 a (Janševa)
Pisalni stroj Vfoodstock
Je v Ameriki najbolj Iskana znamka. Tudi v Jugoslaviji, zlasti v Ljubljani, Jih |e Že precej v rabi. Vsi se pohvalno izražajo o njem.
Generalno zastopstvo:
TIPKA, družba z o. z., LJUBLJANA Gledališka ul. 8. - Tel. St. 29-70
Izdaja m konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar: urejuje in odgovarja H Kern. novinar; tiska tiskarna Merkur d. d, * Ljubljani;
za tiskarno odgovarja 0. Mihalek, vsi v Ljubljani,