m H:, RIMSKI >».;*» JviiJ ,»\* ČETRTI TEČAJ. V. ZVEZEK. VREJUJE IN IZDAJA dr. ANTON MAHNIČ, profesor bogoslovja. V GORICI. MI,ARIJANSKA TISKARNA. 1892. Izhaja vsak drugi mesec. Velja cel lecaj 3 g Id. 'r=Jr==Jl=Jr=Jr=Ji=lr^Ji=]i: ln=Jn=Ufl Obseg\ JVaš najnevarniši nasprotnik . str. 2ST Mir in sprava, sad I. slovenskega katoliškega shoda . „ 2Č& Kaj je lepo ? Pojem lepote. — Lepo v bitjih . » 219 Kaj nas loči? Posi/no šolstvo ■ . „ 2SS Pa dre Vincenzo Vannutelli O. P. o veri in verskem življenji ruskega naroda . . . . • 9 * „ *9T Listek: Sp.mini s katoliškega shoda . 'n 3°9 Raznoterosti: Kaj je lepo? — »Slovenec". — Proti , ,tudi-katoliškim" časnikom Za mlatle pisatelje. —• Prošnja. . » 319 JSTa znanje. Gospodom naročnikom in prijateljem naznanjamo vže zdaj, da z letom 1893 prenesemo vpravništvo „Rimskega Katolika,“ nazaj v Gorico. Kdor še zdaj ni poravnal računov s „Katoliško bukvavno". naj blagovoli storiti v kratkem. Kdor bi želel, se mu še lehko postreže z dozdaj izišli-mi listi; naj se za to oglasi ali v Ljubljani ali pa pri nas v Gorici. Šesta t. j. letošnja zadnja številka izide zadnje dni meseca novembra. —S' mmi‘— Listnica vredništva. P. g. J. W. v Galiciji. Vaše ljubeznoe pisjmo nos očenj obradovalo. My verno ješče vozvratimsa na Vaše pismo i na statju v «D£18». Dva goda toniu na2ad iny prosili u druga objasnenja o borbah i vspehah ruskago naroda v Gali-.ciji, no do sih por my ničego ne polučili. Po tomu možete sebč voobražatj, kak nam prijatno Vaše piedloženje. Zdravstvujte! L,—y v R. v Čechach. — Ze jsme zprdvy a rozmluvy o českych kultnrnfch sna-lidch zastavili, neni pričinou, že by nds snad již vice nezajfmaly; naopak jsme plesvedčeni, že duševni rozvoj slovfnskfiho narodu v mnohem rozlioduji prdvž češke pomery. To jsme vicekrate dokdzoli. Jakmile domdci naše boufe malounko utihne, vezte, že naše myšlenky zaletnou opžt k Vdm. Vaše rdny, jsou naše rdny ! Vi-dime. že V ds zajimdme: teši nds! Tdž VAŠ krajan pan Rudolf Vrba rdčil nam. laskavi; poslati svftj spis: Povaha moderniho kapitalu. Tak jest dobre. Když se peklo spolčuje, pro£ bycliom se my nedružili 1 Vy pišete: «V nds zavjali liberdlci veškerč posices! Nezoufejte ! Na Vaši stranfr jest pravda! Pravda nemftže se zničiti, blud však se mftže : pravda musi zvitežiti t najnevarniši nasprotnik. Po liatolišliem shodu. „Jasno, da bojišči sti razdeljeni; zdrnžavanja, polovično barvanje je smešno, izdajalsko ‘‘ Don Karlos. Bilo je 18. junija 1871. Pij XI. je obhajal petindvajsetletnico svojega vladanja. Omenjenega dne so se mu potonili francoski katoličani z dvema milijonoma podpisov. O tej priliki jih je nevmrljivi papež očetovski ogovoril, in mej drugim rekel je tudi te znamenite besede : „ Kar vašo de-%> tepe, kar ovira, da ne dobiva božjega blagoslova, je Zmešnjava načel. Rekel bom in ne morem zamolčati, pesar se jaz bojim, niso vsi oni reveži pariške komune • • ampak je tista nesrečna politika, tisti katoliški 1 i-tejr a 1 i z 9 m, kateri je prava šiba ... . Da, to je S u g a n j e, katero bi, ako mogoče, razdejalo ver o. “ Te besede slavnega papeža nam prihajajo živo v spo-hlip, ko mislimo na živahni duševni boj, ki se je na Slovenskem vnel po katoliškem shodu; in zdijo se nam važne dovolj, da jih postavimo na čelo denašnjemu listu. , Res, kdor premotruje cerkveno zgodovino zadnjih desetletij, se bo lehko prepričal o resnici Pijevih besed. Te dobe znak. je boj mej pozitivnim krščanstvom in naturalizmom ali racijonalizinom. Prvo se čisto izraža le v katoliški cerkvi, naturalistična načela pa skuša na življenje narodov dejansko vpotrebiti liberalizem: zatorej se omenjeni boj %e mej .katoliško cerkvijo pa liberalizmom. Ako sodimo ta čoj z načelnostnega stališča, ni pač za katoličane težaven, ^jti liberalni nauki sp tako jasno protikrščanski, da se ne da o niti za trenotek dvomiti. Liberalec je očiten sovražnik, ta tori nosi vie na čelu vtisnjen znak brezverstva. Pa liberalizem je vzel še drugo obliko — obliko an-Sftla iluvd Stopil je pred narode olepotičen s krinko katoli- št v a, kot katoliški liberalizem. In ni je oblike bolj slepivne, bolj zapeljive od te, kajti tudi krščanstvo je vera prave prostosti, .vera p r a v e g a liberalizma. A moderni Protej, katoliški liberalizem, ne namerjava narode privesti pod jarem Kristusov, kateremu služiti je prava prostost, ampak on ostane v bistvu Kristusu sovražen, ime „katoliški“ si je le izposodil, da katoliške narode razkristijani, jih Kristusu izneveri. Veliko izkustva je treba, veliko bistroumnosti, preden se mu pride na sled; ko si ga pa zasledil, je tako opolzel, da mu ne moreš do živega. Mu očitaš brezverstvo, glej, začne se ti križati in rožni venec moliti, da meniš sama sveta patra Dominika in Frančiška pred sabo videti. Te je pohujšalo njegovo očitno soČustvo, njegovo javno sodelovanje z nasprotniki sv. cerkve, pelje te v domačo hišo in ti pokaže, kako moli zjutraj in zvečer, kako vzgojuje krščansko svoje otroke. Se spodtikaš nad liberalnimi listi in knjigami, katere bere in naroča, glej, potolaži te z žegnano vodo, ki jo ima v spalnici, z molitveno knjigo, katera tudi ne manjka v mizi. Si tako predrzen, da vprašaš po veri, katera po tvojem mnenji je kristijanu neobhodno potrebna, hoče on biti Še bolj krščanski sklicujoč se na sv. Pavla, kateri uči: naj veča pa mej temi je — ljubezen: ti ostaneš potem s tvojo vero — brezverec, a o n ostal je — kristijan ! Pomagaj si ž njim ! Ali pa bojuj se proti njemu ! Svoji vojski prav rad na čelo postavlja — duhovne, katere zapoveduje Kristus vernikom čestiti in poslušati — t i pa boš vernike odvračal od njih!? Katoliški liberalizem ima svojo filozofijo — in njegovi filozofi so spet duhovniki-z^nan je Rosmini, znan je Griinther! Ti pa, katoličan, kdorkoli si — duhoven ali lajik, ti se boš oborožil proti filozofom katoliškega liberalizma: si duhoven — napadal, izdajal boš duhovna-brata, si lajik — krivil boš zmote duhovnika, katerega moraš poslušati?! Pa ne le to. Katoliški liberalizem ima v svojih prvih vrstah može čestite, može čistega, brezmadežnega značaja, može svetnike ! Dovolj imena: Rosmini, Dupanloup, Montalambert, Tentura, Manzoni itd. Ti boš obsojal nauk, načelo, a liberalni katoličan te bo Zavrnil: Ti grešnik, se drzneš soditi take vzorne Kristijane, take pobožne, svete može ? ! Na mali konec je vsake kritike — katoliški liberalec jo dobi, rabi proti ujejnu katerokoli orožje! Katoliški liberalizem sploh ima le eno orožje, s katerim se bojuje, s katerim zmaga vse — to je krščanska ljubezen. S to vse posladkori, s to pušice leteče odvrača, s to polomija najtrši rogove. Zato je veri neizmerno škodljiv, Poguben vsem odločnim zagovornikom katoliškega Načela. Kajti on napada na s k r i v š e m pod krinko Prijateljstva; bratje so oni, kateri zavdajajo se hrupom. Kar je vjunačilo v naših časih sovražnike svete cerkve, m sila, ni krvavo preganjanje, kajti to dela mučenike, ne odpadnike. Čim bolj nas morite, tem več nas je — klical Je Tertulijau rimskim preganjavcem kri mučeniška je s.eme kristijanov ! Ne — kar nam veliko več škoduje dandanes, je hinavstvo, je skazovanje tiste bedaste krščanske ljubezni, katera nič krščanskega nima nego ime. Katoliški liberalizem krha katoliško orožje, vlenoblja duhove ; uči zaničevati boj za sveto stvar, zaničevati tisto vojsko, katero je Kristus prinesel na svet. Da, on je kriv, da ostane brezvpešno Vse trpljenje, vse žrtve, mučeništvo katoliških boriteljev, katere Pazvpiva za pretirauce, za strastne, omejene fanatike, kateri baje ne poznajo časovnih razmer !l) Kdor pozna le površno zgodovino novejših časov, ne more mu biti skrito, kako so ravno liberalni katoličani onemogočili zmago sv. cerkve tam, kjer je bila nekako vžo zagotovljena; na drugi strani so pa sovragom sv. cerkve zlajšali, omogočili zmago, ko so sami vže obupavali. Skoro vse evropejske narode je zadelo to prokletstvo katoliškega liberalizma. Smemo pač trditi, da stanje katoliške cerkve v Kvropi bi bilo dandanes povsem drugačno, veselejše, ko bi liberalni katoliki vseh barv ne odvračali blagoslova ml nebes, ki ga Bog svoji cerkvi tako obilno podeljuje. Ko se je Francija, ponižana po nesrečni vojski z Nemčijo, ‘V Glei: Balan 'Contin. della Stori«, univ. d. Chiesa Catt.
  • er m. začela vzdigati in vračati h Kristusu, so bili katoličani liberalnega kroja, prijatelji idej 1. 1789, kateri so postavnemu, krščanskemu kralju Henriku V. preprečili pot na kraljevski prestol. Zahtevali so od njega, naj bi sprejel vlado po milosti naroda, kaker Napoleon, naj bi pripoznal moderno revolucijsko narodno pravo — skratka, naj bi bil legitimni kralj — revolucije. Tako so hoteli hudiču križ privezati na rep-Henrik Y. je odklonil take ponudbe, zvest katoliškemu načelu. „Moja oseba ni nič — odpisal je — moj princip je vse, in le ko ga bo hotela Francija sprejeti, bo videla konec svojih nesreč.“ Ko je Karol VII, legitimni kralj španjski, 1. 1875 razvil katoliško zastavo, so bili spet katoliški „poštimovci,“' kateri so, posebno s Francoskega, vplivali na politiške stranke v Španiji, dokler se jim ni posrečilo okrhati katoliške meče in spodmakniti hrabrega katoliškega junaka Karola VII. Te so bile besede njegove : „Društvo in družina naj se pripravljata na obrambo pod postavnimi zastavami, katere so danes le ena. Jasno je, da bojišči sti razdeljeni, združevanja, polovične barve so smešne, so izdajalske; kdor v imenu ljubezni in sprave ostane v sredi mej obema bojiščema, napada sveto ime Božje ; kdor omahuje v imenu ljubezni, zasramuje, onečešča svojo domovino/ In španjski katoličani so omahovali mej Bogom in hudičem, s tem so onemogočili nadalj-ne zmage karlistov, dokler ni iz njih srede izšel izdajalec katoliške stvari — general Cabrera: vpalo mu je srce — pred liberalno Evropo, češ, Don Carlos neče ničesar ‘vedeti za liberalizem! Res, označivne so besede tega katoliškega Efijalta: „Pred seboj imamo liberalno Evropo, in doslej se ni nič storilo, da si pridobimo za svojo stvar one pridruŽ-ljive elemente, ki jih v sebi hrani/ Kaker da bi se dal Beljal pridružiti Kristusu ! To je logika katoliških liberalcev ! Isto žalostno vlogo so katoliški bratje v liberalni suknji prevzeli v Belgiji. Meseca julija 1870 so po novih volitvah katoličani priborili si večitro ; Belgija je dobila nove, katoliško misleče ministre. Toda zmaga ostala je brez vsakega sadu: zjalovili so jo liberalni katoličani, ki so po zmagi orožje vrgli iz rok boječ se zmaganega sovraga nadalje žaliti, pa nadejaj e se z dobroto si ga pridobiti! Oni so bili, kateri so katoliško Belgijo obdarili z obligatnim civilnim zakonom, kojernu so se vstavljali celo liberalci in masoni 8atni, češ, da je nasproten svobodi vesti! Pa tako je bilo vedno : katoliški liberalci so, ako treba, bolj liberalni nego 8&mi radikalci! Čas je, da pogledamo malo na Slovensko. Tudi pri nas bije se nekaj let sem hud načelno sten boj. Kar se tiče liberalcev ali radikalcev, kateri nosijo znak svojega krezverstva očitno na čelu, narti ta boj ni delal veliko preglavice niti je trajal dolgo časa. Trebalo je le razložiti in pojasniti nauke nekaterih liberalnih korifejev, kaker so Stritar dr. Tavčar, dr. Vošnjak, dr. Romih itd. in boj je bil pri kraji : nihče ni niti upal prijeti za pero, da bi bil branil napa- dence. Ko so pa nekateri svoj slovstveni poraz zamenjali z »žaljenjem časti “ in so zadnjega pribežališča iskali pri sodniji, 80 še pred odločivnim momentom od tod pobegnili; edini dr. Romih se je hotel z nami meriti pri Filipih — s kakim vspehom, je znano. Boj z liberalci bil nam je — igrača , a naši pravi sovragi, kateri stoje zdaj v prvih vrstah proti nam, katere so 81 najeli propadajoči liberalci, da jih pošljejo v ogenj za svojo izgubljeno stvar, po katerih upajo nazaj priboriti, kar so izgubili, sovragi, s katerimi se nam bo s trikrat večo vstraj-nostjo, previdnostjo in požrtvovalnostjo bojevati, so naši gospodje katoliški liberalci. Liberalci slovenski se ne drznejo več javno izobesiti 8 voj e zastave, liberalstvo svoje očitno izpovedati jih je sram; ne, ampak povdarjajo, da so oni, le oni pravi kristijami; ker jim Pft tega nihče ne verjame, so se začeli ogrinjati s širokim Plaščem katoliškega iiberalstva. Stikajo po duhovnih in dru-zih „brumnih“ gospodih, o katerih kmet ve, da hodijo k maši in k spovedi — te izpostavljajo zdaj za prednjo stražo-ptoti naši vojski. Luka Svetec, dober kristijan, zakopan vže dvajset let, je kar čez noč primarširal kot generalissimus na nelu liberalcev — na strani mu za adjutante par duhovnov ? Stritar nič več, Hribar nič več, Tavčar nič več — njih zvezde 80 zatemnele — najnovejša moda na Slovenskem je, da libe-ralec morabiti katoličan ! Pa tako zahteva njih taktika Boj proti liberalizmu slovenskemu se je slovesno zaključil s katoliškim shodom. Liberalci dobro outijp, da bi vsi njih napori proti tako sijajni manifestaciji katoliške misli bili brez vspeha, smešni. Zatorej iščejo po duhovnih in po „božjih volkih“, da jih vprezajo pred svoj voz, naj ga oni izvlečejo iz močvirja, v katero je zagazil. Mi se le bojimo, da bi ta nova taktika katoliški stvari več ne škodovala nego vsi dosedanji ljuti napadi odločnih liberalcev, in da ne bi ravno ta katoliško-liberalna zmeda zavirala, da se program sprejet na katoliškem shodu dejanski ne izvrši. Kdor bo vstrajal do konca, bo zveličan. Tudi mi ne smemo ostati na pol poti, ampak s krepko roko moramo posekati vse vezi, katere katoliški liberalizem spleta mej Bogom in hudičem. Prvič, ne, dajmo se motiti od fraz, s katerimi liberalci slepijo kratkovidneže, češ : 1. M i delamo razkol! Ni res, ampak mi hočemo razkol, ki se je vrinil mej nas, zaceliti in ves narod slovenski zediniti v večno nedeljivem načelu, katero je Kristus in njegova vera. Nad tisoč let je narod bil edin v tem načelu, zadnjih let še le so prišli liberalci, ki so se mu izneverili — te liberalce hočemo razorožiti: in razkola več ne bo. ‘2. Tera ni v nevarnosti! Tako kličejo oni, ki sami z vsemi mogočimi sredstvi vero spodkopavajo in sejejo nezaupnost do tistih,, ki so te vere nositelji in oznanjevalci -r-r do , škofov in duhovnikov. Sicer je njih najnovejša parola: „važnost — nujuost— izdala jo je „Edinost“ —češ, vera je važnejša kot narodnost, a nujnost braniti narodnost je veča ; kajti z a c e r k e v s, e ni bati: Bog s a m j i, j e o-b e t a 1 v e čn e g a. o. b »tanka! Učena argumentacija ! Res, za cepkev se ni .bati, ona,me bo poginila, naj bi bilo še trikrat yeč liberalcev na svetu ; toda cerkev ni, tako navezana na kateri narod, da bi morala pri njem ostati do konca, ampak cerkev r. o m a o d- n a roda d o n ar o d a ; in več narodov, nekdaj eminentno katoliških, živi zdaj v paganstvu in m uhani c-danstvu. Ni vstani tudi narod slovenski zadeti ta žalostna vsoda ? ! Kar se pa tiče nujnosti braniti vero tudi mej Slovenci t- o, tem se z liberalci pe bomo pričkali. Njih zavez- ®ike pa — katoliške liberalce — o tem preprieavati, je bob °b steno. Kajti ako so jim ljudje' ki očitno izpovedavajo schopenhauerjanstvo, ljudje, ki psujejo Kristusovega namestnika z „izvrgom človeštva," ki katoliške škofe, v katerih Je cerkev in Kristus, ometavajo z blatom, in vernike proti Hjim hujskajo, ljudje, katerim so najsvetejše verske skrivno-8ti abotnost, kateri se mora človek smejati, ljudje, ki obo-Zavajo nagoto v gledališčih, ki Slovencem odpirajo bordele, ako so jim t i ljudje Kristusovi učenci, pravi kristijani, tako (lft še danes liberalizem ne biva na Slovenskem potem smatramo za brezvspešno vsako razpravljanje z njinu ter jih prepuščano njih vsodi. 3. M i (liberalci) v ž e poslušamo škofe in f i h o v n e, dokler se omejijo na e v a n g e 1 i j *n strogo c e r k v e 11 e zadeve, a v politiki h 0-®emo biti neodvisni, v politiki niso škofje 1 n duhovni niti celo papež nezmotljivi! Spet iglica — liberalska! Ne veste li, da moderna politika sega tudi v verska vprašanja, da si vsvaja govoriti in določevati o Zakonu (sakramentu), o šoli (verski ali brezverski), konkordatu itd. ? In tu bi vi od Boga postavljenim braniteljem sv. vere hoteli zaprečiti, naj ne segajo v politiko?! ■j^iso nezmotljivi v politiki ? Res, da niso. Kaj pa sledi iz tega? ktorda li, da isti sv. Duh, kateri jih razsvitljuje in odvrača Ztnoto od njih, ko oznanjujejo sv. vero, jih pri ti priči, Zapusti ko katero zinejo o politiki, ter se znad strehe ljubljanskega škofijskega dvora preseli nad streho „ Narodne tiskarne," da obsenči politike in vrednike „Slov. Naroda," »Pavlihe," „Rodoljuba“ ? ! 4. Pa da b i nam le ško f (ljubljanski) in * a t e r i s o z njim, in z a 11 j i m — j e z u t j e ne Pridigali! Farskega regimenta 11 e č e m o ! a žalibog, da ideje, tudi katoliške, se ne bojujejo same, ^tpak le p o osebah, katere vsprejmejo ideje za prave. ^er pa radi brezverskih srednjih in viših šol posvetni razumski nimajo katoliških idej, ne ostaja drugo, nego da jih Ogovarjajo škofje, duhovni, jezuitje, kaker tudi liberalne Seje ne plavajo po zraku, ampak imajo svoj sedež v 1 i b e-1 a 1 c i h, kateri jih z jezikom in peresom oznanjajo. Mislimo pa, da tudi vže same -o s e b e, kakor so škofje ali jezuitje, imajo toliko cesti ji a sebi kot osebe naših liberalnih vred-jiikov in politikov. Drugič, bodimo prepričani, da tista krščanska ljubezen v katero imenu katoliški „poštimovci“ prizanašajo liberalcem, je napačna, brezplodna. Pravijo : ne razglašajmo, kar liberalci slabega včinjajo., ne opravljajmo, ker to nam prepoveduje krščanska zapoved' Pa če imamo še kaj spomina iz onih časov, ko smo se učili nravoslovje, krščanska pravica iz nekaterih razlogov venderle dovoljuje — opravljati; en tak razlog je: občni blagor. Kei’ liberalci z besedo in pismom javno razširjajo svoje nauke, je naša dolžnost kratovidnemu občinstvu j a v n o razkrivati njih zmote in zlobne nakane — to zapoveduje ljubezen do tistih duš, katere je Jezus Kristus odrešil, krščanska ljtt' bežen. Druge zadržuje upanje, da bodo z dobroto liberalce pridobili in jih spreobrnili; kajti dokler je grešnik živ, se ne sme obupati uad njegovo spokornostjo. Prav — a takim zarujavelim grešnikom, kaker so liberalci, ne smemo začeti pridigati z ljubeznijo, ampak s peklom tako vsaj začenjajo izkušeni misijonarji pri duhovnih vajah; a ravno pekla? •ravno pravične jeze kaznujočega Boga, ravno do razdelitve duše in telesa segajočega, neizprosnega „ ali-aliu „aut-aut“t ravno tega, kar edino more radikalno ozdraviti liberalca, se „poštimovci“ skrbno izogibljejo govoreč o ljubezm Božji, kjer bi morali žugati s pravico Božjo. In s čim hočejo rešiti liberalca? Krstiti ga hočejo z liberaluo-katolh' ko blodnjo, o kateri sami ne vedo, ali je voda ali juha ah drožje. Jezus Kristus je rekel: Resnica vas bo odrešila (oprostila). Resnica je pa le ena, cela, nedeljiva — resnica k a t o 1 i š k a, Sto tedaj treba stopiti pred liberalca, tel’ mu jo predočiti celo, k a k e r š n a je. Pa ako ravnam z liberalcem „poštimovskow t. j. Ijubez-njivo, kaker zapoveda „krščanskau ljubezen, ga bom vsaj pokrotil, da ne bo tako hud ! Jaz: Lepa tudi ta ! Li molm? li zakrivaj s plaščem krščanske ljubezni strup krivoverstva m breznravstva, s katerim zavdaja liberalec mladini! Ciin dalje bo** ti molčal, tem predrznici bo prihajal — in slednjič, ko bo vi00 mož in to iz vseh strani slovenske zemlje. Videli smo gospode iz globoke Istre, od sinje Adrije, pa tudi iz vinorodnih goric go-riške dežele; videli smo trde Kraševce poleg mirnih zadovoljnih Kranjcev; videli smo ponosne sinove zelene Štajerske v živahnih pogovorih se zatiranimi Korošci. Zbralo se je v Ljubljani nad 400 duhovnikov c n ji m na čelu naša krščanska korenjaka P r e v z v i š e n a kneza in vladika: Jakob M i s s i a in Mihael Napotnik! Lepš ega dneva ni doživela Ljubljana odkar stoji. V tesnem ozidji hranila je 400 ma-šnikov Gospodovih, ki so drug za drugim darovali Telo iu Kri N. G. J. Kr. Dragocena Kri Gospodnja ni lila zastonj ! Rodila je blagoslov svetemu dejanju in ostane porok bolje bodočnosti! Začuden je vprašal potnik-neznanec : Na čegav glas se -K* odmelo toliko mož na Slovenskem? Odgovor vemo vsi: •Na gromki glas Svetega Očeta Leona XIII. in na glas na-s,h slovenskih škofov. Proti temu tisočero odmevajočemu se glasu slišali smo pred shodom malo ne iz vseh kotov mile .Slovenije zoperno skovikanje, ki je imelo pot prejesti slovenskim romarjem. Nekateri so se res vstrašili, da so se vrnili na ljubi domec Uaraviiost v kot. A našlo se je vender 2000 mož, ki so poslušali en sam glas, glas sv. Očeta, glas naših od Boga nam poslanih škofov. Sv. Oče Leo XIII. pisal je slovenskemu narodu zbranemu na katoliškem shodu to le milo pismo: Prevzvišeni in prečastiti gospod! Prejel sem pismo, poslano mi nedavno od Tvoje prev-zvišenosti, ter nemudoma izročil svetemu očetu priloženo Vdanostno pisanje, katero je obsegalo sporočilo o shodu slovenskih katoličanov, ki se bo sešel v kratkem v ljubljanskem mestu. To sporočilo je bilo jako ljubo sv. Očetu, jti upajo, da bo ta shod veliko pripomogel v prospeli katoliške stvari med Slovenci. Zato prosijo sv. Oče zborovalcem božje pomoči in jim milostno v ljubezni podele Prošeni apostolski blagoslov. Ko naznanjam to z veseljem Vaši prevzvišenosti, izvažam ob jednem čutila svojega posebnega spoštovanja in Prosim vse dobro od Boga Tvoji prevzvišenosti V Rimu, 11. avgusta 1892. prevdani M. kardinal Rampolla m. p., papežev državni tajnik. Preč. gosp. Jakobu Missia, škofu ljubljanskemu, v Ljubljani. Odkar sta zamrla sv. Ciril in Metod — nesmo še vdobili Podobnega pisma iz Rima! Naš Prevzvišeni metropolit je pa pisal: „8 posebnim Oseljem sem prebral pismo, ki mi je došlo od sl. odbora za prvi *lov. katoliški shod. Taki shodi so dandanes ne le nad rse. koristni, nmpak nekako neobhodno potrebni, da se katoliškim načelom pripomore k zmagi v javnem življenja. Zatorej pohvalno priznavam blagi triul vrlih katoliških mož, ki so se zbrali v ta namen in si priza-devajo, da bi imel katoliški shod v Ljubljani sijajen vspeh. — Dal ■Bog, da bi ta vzvišena ideja prešinila tudi moji pastirski skrbi izro-eeno ljudstvo ! Zatorej podeljujem velekatoliškemu podjetju svoj višje-Pastirski blagoslov, želeč, da bi namerjavani shod tudi za mojo vla- dikovino donesel obilo sadu. Nič bi j ne ne moglo bolj veseliti, nego oko bi ne tudi moji verniki duliovskega tako i svetnega stanu mno~ gobrojm vdeležili tega slioda. — Prevzvišeni vladika ljubljanski pa je prevzel pokroviteljstvo in ž njim tudi odgovornost za shod in pa v s e sovraštvo besni h zoprnikov. Tako so pozivali naši nadpastirji, nasledniki aposteljev, slovensko ljudstvo na shod, tako je sam Namestnik Kristusov blagoslavljal sveto delo. A vender so se drznili neke čudne vere ljudje delati in pisati proti katoliškemu shodu. »Slovenski Narod" je dražil posvetno razumništvo in posebe še blagorodne gg. učitelje, naj nikar ne hodijo na shod v Ljubljano. Zloglasni list je pisal do besede: ..Kateri slovenski učitelj se bo shoda vdeležil ? Nihče, kdor se zaveda svojih nalog; nihče, kdor ima le kaj stanovskega ponosa.“ Podobno je pisala vešasta »Edinost" v Trstu. O naših vmazanih listih molčim, ker pišem dostojnemu občinstvu. Nelepo se je vedla tudi pravdarska »Nova Soča“, ki ni imela ni ene lepe besede za shod, pač pa je vse očrnila, karkoli je kdo pisal za katoliški shod v Ljubljani. Za njo bi bil shod „lepa misel11, ko bi ga nihče ne bil sklical. Pravdarji govorijo vedno tako ! Tudi nekateri spoštovanja vredni gospodje na Goriškem imeli so krivo misel o namerjavanem shodu, imenoma: da katoliški shod ima sam ta namen, da splavajo nekatere oseb e na v r h. Slovenskemu svetu bodi povedano, da smo imeli na Goriškem od 1. 1889-00 zares deloma osoben prepir, ki je prav vreden, da se pozabi. S tem prepirom ne bil bi imel jaz nič posla, da nisem mnogo trpe kaker drugi gospodje, katerim je o č b n a blaginja na srcu. Ako se je dr. M a h n i 6 — iz dobrega namena, ne osobam na korist — vmešal v oni prepir, se je vender kmalu premislil in odstopil, ko je spoznal, da t r e n o t n o ni vpati načelom vspehov. V zadoščenje dal se je v svojem listu javuu od m e n e p o k a-r a t i, ne da bi bil besedice dostavil. Katoliški shod p a j e zboroval, kaker bi o n a p o m i n a n e m prepiru n i-č e s e r n e vedel. Čisto naravno! Osoben prepir ima svoj pravi izvoi v človeški slabosti, kaker je sam visokočast. g. dr. Gregorčič izvolil povedati na shodu : da o n e g a prepira niso k r i v a n a č e 1 a, ampak krive so razkola osobe »iz neke nedobrohotnosti“. Podpišemo tudi mi in menimo: o krivdi ;n nekrivdi takih prepirov sodil bode vsevedni Bog, pri kojem se nobena zasluga, ne pozabi. Pameten človek pa se izogne vsakemu razgovoru o podobnem razporu in presiišavši jeduo in drugo stranko pravi: Mi pošti vsegda izvinjajem, što Po.uimajem.1) Za tega del pa sera jaz sam pri razpravi o na-uarodni organizaciji odločno odklonil vsaki razgovor o onem prepiru, rekoč: „Ako imamo v Gorici osoben Hli lokalen, nenačelen prepir, poravnajmo ga doma in ne hodimo lMfipirati se v Ljubljano, O tem prepiru ne bom govoril11.2) Kdor hi tedaj vedno še hotel stikati katoliški shod ali dr. Mahniča s celim goriškim prepirom, bode gotov kžnjivec! Katoliški shod je tedaj modro molčal o osobnih prepirih, ali glasno glasno je govoril o načelnem razkolu na Slovenskem. Katoliški shod je jasno dokazal, da se je neka stranka odcepila od celokupnega katoliškega ljudstva na Slovenskem, stranka, ki se je osnovala na nekrščanski Podlagi. Nekateri naši bratje slovenski so hodili na Dunaj v šilo k judom in ajdom, kjer so se navzeli nekrščanskih nazorov, katere hočejo zdaj vcepiti našim društvom, časopisom, knjigam, itd. Proti tej poglavitni misli prvega slovenskega katoliškega Shoda oglasili so pred shodom in na shodu vplivni možje, osobito 8 periferije slovenske narodnosti. Dva dni pred shodom čitali smo v „Slovencu“, da so nekateri vrli štajerski rodoljubje 11 a javnem shodu izrekli, da pri nas ni treba prepira, ker nihamo načelne razlike. Take glase slišimo često s Koroškega, tužne Istre; o g o r i š k i pok neženi grofiji je pa na shodu •"Samem izjavil naš najvplivnejši poslanec, da njemu ni znano : »da bi kdo trosil vedoma in načeloma krive, nekrščanske nazore.“ »Rimski Katolik1* stoji na strani katoliškega shoda in ne •bore pa tudi neče vtajiti, kar dobro vidi in ve. Menimo pa, da *e upamo tudi spričati, kar trdimo, in sicer imamo za Kranjsko dve klasični priči. Prvi naj nam govori veleuč. g. dr. Šušteršič, advokatur»ki koncipijent v Ljubljani. Kar je ta pogumni mož govoril, odobravali so glasno malo ne vsi zavedni gospodje, ki so bili na katoliškem shodu. Na-te cel govor njegov : Slavni zbor! Govoriti hočem o oni prikazni našega narodnega življenja, ki se imenuje kranjski narodni r a z p o r. ujem hočem govoriti kot poročevalec pripravljavuega odbora, ^a pojasnim naše razmere onim, kojim neposredno niso znane cziroma onim, kateri so morebiti celo napačno poučeni. Muagi so, ki imajo o kranjskem razkolu jako krive pojme. 1) Mi skoraj vselej oproščamo, ker »mo razumeli. 2) Časopmi so krivo poročali, da »em jaz (tovoril o onem razporu. Gostil som o načelnem razkolu na Goriškom v obče in svaril sem, ne obetaj *' nikoli nihče, da »e upa »s taiitom, s prizanesljivostjo, ljubeznijo- poravnati •'»čelni razpor. Česer ni mogol Kristus naš Gospod, česer ne more sv. cerkev, nikdo ne obetaj ni sebi ni drugim. S tem mojim govorom zlaga se tudi r0solucija. katero sem stavil: »Prvi slovenski katoliški »hod odbiva od sebe ^»osnovano očitanje, da je njegov program kriv razkola .ua Slovanskem1*. O ■Soriškem prepiru ni bilo govora. Čestokrat se čuje govoriti, da ta ra/por ni načelen, da je popolnoma nepotreben, da izvira le iz osobnih mrženj. da je iz trte izvit, da so ga zasejali le nekateri poredni pritlikavci! Temu nasproti moram ž a 1 i b o g, z vso odločnostjo pov-dar j ati, daje nasprotje načelno. (Burno odobravanje.) Na jedili strani stoji stranka, za katero stoji masa naroda. Ta stranka zagovarja stari narodni program, ki se glasi: Vse za vero, dom cesarja! Na drugi strani pa se bojuje stranka, ki je zapustila staro narodno zastavo in zagovarja načela, ki nasprotujejo naši sv. katoliški veri; stranka, ki je v pravem in pravcatem pomen« besede liberalna! (Klici: Res je ! in burno odobravanje.)_ Zoper to stranko je nam katoličanom najodločneje) boj sveta dolžnost. To ni moje zasebno mnenje, to je marveč zapoved avtoritete, koji se mora vsakdo, ki hoče zaslužiti častno ime katoličana, brezpogojno klanjati. Papež Pij IX. zavrgel je v svetoslavnem silabu z vso jasnostjo in slovesnostjo, v najodločnejših in osornejših izrazih, liberalna načela, kot sovražna cerkvi iu državi. Isto tako obsodil je slavno vladajoči Leon XIII. liberalizem opetovano z vso odločnostjo. S tem je nam katoličanom stališče dano. Z vso odločnostjo se moramo boriti zoper liberalizem in sicer č i i« o d 1 o č n e j e, te m bolj e. Odkrito in odločno moramo postopati. Vzor naš v zasebnem in javnem življenju mora biti Kristus. Ali je Kristus poznal oportuuiteto ? Ali je Kristus sklepal kompromise s farizeji ? Ali se je klanjal svetnim mogotcem ? Naravnost. odkrito in odločno šel je svojo pot in priboril si je svet! (Burno odobravanje.) So nekateri ki nasprotujejo odločnemu postopanju, češ, da to nasprotuje ljubezni. A to je jako napačno razumovanje. Ti ljudje ne razločujejo ljubezni od verske brezbrižnosti. Ravno-ljubezen zahteva odločno postopanje nasproti sovražnikom vere. Ali je Kristus objel skrunilce svetišča? Ni-k a k e r ne, marveč vzel je bič in jih izgnal. (Burno odobravanje.) In vendar se nihče ne upa reči. da ni bil Kristus vzor ljubezni, da je ni oznanjeval in izvrševal v najvišjem pomenu besede ! Seveda liberalci oziroma naprednjaki naši pravijo: Saj smo mi tudi katoličani, saj tudi mi verujemo v Kristusa in v večno življenje. Ali to so žalibog le besede. Tako govore, da slepijo ljudstvo, delajo pa ravno nasprotno. Mi jih pa moramo soditi po dejanjih in ne po besedah, kajti časi so pri kraju, ko so se po Slovenskem pod krinko raznih več ali manj obrabljenih fraz slepe miši lovile. (Veselost in živahno odobravanje.) V dejanju mora vsak dokazati, da je katoličan, potem je naš. Besede same pa ne veljajo. (Dobro ! Dobro !) Naši narodni naprednjaki trdijo, da so tudi katoličani, mej tem pa nosijo brezverske nazore, laž in obrekovanje v narod. nasproti zapirati oči, je verski indiferentizem, kojega z yso odločnostjo obsoja sv. stolica. F akta dokazujejo, da je naša narodno-napredna stranka •Zares v najslabšem pomenu besede liberalna. Naj navedem le nekaj takih fakt. Osnovali smo v Ljubljani „Kat,oliško politično društvo,“ društvo, kojega pravila slone strogo na podlagi starega narodnega programa. Komaj je bilo to društvo zasnovano, že so se dvignili Naši nasprotniki in jeli je na vso moč napadati, in zakaj ? J e-d i n o le 1’ a d i t e g a. ker se imenuje „k a t o 1 i š k o"! To so tisti, ki pravijo, da so „tudi“ — katoličani! (Smeh in burno odobravanje.) Potem zasnovali so ti „tudi-katolikr' svoje lastno ..S 1 o-vensko društvo11, društvo, kojega pravila se odlikujejo v tem, da v njih ni niti besedice o katoliški veri, o verskem napredku. In ko je to „Slovensko društvo1' imelo svoj prvi javni shod, k° je prvič nastopilo v javnosti, kaj je bila prva slovesna manifestacija tega društva? Sprejela se je soglasno resolucija: Mi s 1 o v e )i s k i naprednjaki strinjamo se popoln o m a * s e d a n j m i šolskimi zakoni! (Klici! Čaj m o ! To so katoliki!) Naprednjaki se torej strinjajo s sedanjimi brezverskimi šolskimi zakoni in vkljub temu se drznejo trditi, da so dobri katoliki! (Smeli.) Nasledek narodnega razpora je, da sta v deželnem zboru kranjskem dva slovenska kluba. (Klici: Trije!) V tretjem so le frije generali brez armade. (Smeh in „dobro'-klici.) Jaz poštevani m z narodno-konservativnim klubom, v kujem sede vrli katoliški slovenski poslanci, kateri bode po prihodnjih volitvah v našem deželnem zboru odločeval (Burno, navdušeno odobravanje in ploskanje) — in z narodno-naprednim klubom, v katerem sicer Btdi sede večinoma poslanci, ki so bili voljeni na katoliški program, ki so pa od volitev sčm to že zdavno pozabili. Sedaj, ko imajo svoje mandate, jim je katoličanstvo deveta briga. Narodno-napredni deželni poslanci so nekoč prav lepo pokazali svojo naklonjenost katoliški stvari. Prišla je namreč na glasovanje resolucija za versko šolo, ki je bila tako pohlevno ^stavljena, da bi jo bil na vse zaduje lahko vsakdo podpisal. našim „tudi katolikom" naprednjakom je bilo vendar preveč vere v njej in zapustili so večinoma pred g 1 a s o-v * n j e m demonstrativno dvorano deželnega z b o r a, tako, da je nastala nevarnost, da bi bili predlagano resolucijo nemški liberalci zoper slovenske glasove odklonili. No, ^kateri „zmernejši“ narodno-napredni poslanci bili so tako „ka-f°liški,“ da so vendar ostali v dvorami in glasovali za navedeno l'esolucijo, a to storili so, čujte! le pod izrecnim pogojem, da ne sme nobeden katoliških slovenskih poslancev besede o verski šoli izpregoVoriti. Kaker hitro bode, tako so rekli, le jedeh izmed vas besedico rekel za versko šolo, gremo tudi mi iz dvorane in potem le glejte, kako bodete resolucijo pod streho spravili-(Smeli.) Tako so postopali najbolj „katoliški“ izmed narodno-naprednih poslancev v tako eminentnem in vitalnem katoliškem vprašanju. (Klici : Čujmo ! Sramota !) Kdo se upa temu nasproti trditi, da nasprotstva niso načelna? Kedor tu ne vidi načelnega nasprotstva, je slep ali pa-videti noče. V načelih katoličani odnehati ne moremo. S svojimi načeli stojimo in pademo. Osobnosti pa pri nas nemajo vlogo-Kdorkoli hoče biti z nami, hoče z nami sodelovati za sveta naša načela, drag nam je. Pripravljeni smo vse o d p u s t i t ir vsa n a j h u j š a žaljenja, obrekov a 11 j a, n a t o 1 c e-vanja — vse, vse. A v načelih mora biti jedinost, proti svojim načelom sprave sklepati ne moremo. Dokler je nasprotstvo načelno, postopati moramo z vso odločnostjo, ker le odločnost ima vspeh. Vzgled nam bodejo nemški katoliki, ki so s svojo-odločnostjo in vstrajnostjo vpognili celo železnega kančelarja-Tedaj odločno in nevstrašeno naprej! Bog je z nami!“ (Dolgo-tranjo. burno odobravanje in ploskanje.) Prosimo, naj te besede prebero vsaj dvakrat vsi dvomljivci. Drugi klasični svedok o načelnosti kranjskega razpora je Prevzvišeni knezo-škof ljubljanski, ki je z apostolsko srčnostjo stopil na leeo v stolni cerkvi sv. Miklavža. Ta apostelj slovenskega naroda na Kranjskem je govoril sicer bolj mirno, ali jasno in odločno. Vsaki stavek je bil program. Ko glas z neba premogel in nadvladal je ta apostolski program može poslušalce. Nobena sila ne bode nam izbrisala iz spomina ni osobe ni misli Prevzvišenega govornika. O toli zanikanem in skrivanem razkolu je rekel doslovno : „Sploh, predragi v Gospodu! nimamo vzroka, gledati z nekakim zaničljivim ponosom na druge, tuje kraje. Imamo, žalibog, marsikaterih prikazni tudi pri nas na Slovenskem, katere napolnjujejo tu ge človeško srce. Da pogledamo, kaker smo poprej storili glede postavoda-jalstva, na en drug nič manj vpliven faktor javnega življenja' na tisk po raznovrstnem njegovem razvoju, moramo priznati, da so ravno v tem oziru vsekane katoliški zavesti pri nas globoke in nevarne rane, in da pri vsej samosvojosti le preradi korakamo n-t strani tujih narodov, kadar gre zoper duhovnike. Ne ima dostojanstvene stopinje v katoliški cerkvi, od najvišje do naj nižje, katera bi ne bila že napadena na najhujši in najostudnejši način tudi pri nas. Ne ima imena, s katerim bi nas ne psovali. Izučeni koliker kdo drug, sini jedne in iste dežele, smo vendarle „mrač-njaki,“ »brezdomovinci,“ in kar je še drugih takih ljubeznjivostij-Ne ima nobene, še tako nedolžne reči na nas duhovnikih: ne obleke in njene barve, ne tonzure itd., ki bi že ne morala služiti, da nas spravljajo v posmeh in ometavajo z blatom. Tudi sedaj, ob priliki katoliškega shoda, kako nesramno in surovo se je pisalo, kaker v bratski pozdrav vsem slovenskim duhovnikom, ki se ga vdeležujejo. Sega se v zasebnosti, katerih razpravljanje vsejedno, ali so resnične ali domišljene, bi morala zabraniti že vsaka količkera vzgoja. Zraven tega pa se lahko berejo tu in tam neslišane ob-dolžitve tudi celega duhovskega stanu. In kaker se ne prizanese Rašim osobam, tako ne naši rimsko-katoliški cerkvi, ne njenim Rapravam in naredbam, ne naši pokorščini do nje. Tako smo postali kaker pravi izobčenci pred neko vrsto ljudij. Po vsem tem se gotovo ni čuditi, da še dijaki po nekaterih krajih tako malo marajo posvetiti se duhovskeinu stanu. Ni se fiuditi, če sem moral, ne samo jedenkrat, ampak večkrat že slišati iz pedagogiških krogov, in sicer od lajikov, kako pogubo-nosuo neko slovstvo pri nas vpliva na našo mladino: na njeno vero, na njene naravi. In konečno ni se čuditi, če se nahajajo lued mladimi našimi ljudmi, ki si smatrajo za svoj poklic na višjih šolah — citiram doslovno — „p r i p r a v 1 j a t i sena boj s farji“. A kar je še hujše, je to, da se tako žalostno počenjanje prikriva še čelo z »inteligenco11, z „razumništvom,“ z „narodno kulturo,•* in kar je še drugih tako visoko donečih izrazov ; ko bi vendar »kultura,*’ kakeršna se razodeva v pisavi rabljeni tu in tam pri nas, a neopravičljivi tudi pri najostrejšem nasprotju, le sramotila slovenski rod. Smelo trdim, da, odkar smo Slovenci, se mila naša beseda še ni tako nemilo rabila, kaker se to dandanes godi zoper nas duhovnike Le prehitro so se vresničile besede rajnkega knezoškofa Slomšeka, katere sem večkrat slišal, ne sicer iz njegovih ust. ampak od takih, s katerimi je najbližje občeval, da bodo prišli namreč časi, ko mlajši naš rod nas duhovnikov ne bode več maral. Razložil sem vam, kakšne so razmere okoli nas ; kakšne slasti tudi pri nas, in posebno še v pogledu na tiste, ki so od Boga postavljeni, učiti sv. vero in čuti nad njo. Po vsem tem vprašam: Je li res. da vera in versko stanje, da katolika zavest pri nas uikaker ni v nevarnosti ? Predno pa končam, naj mi bode dovoljeno, omeniti še neke druge reči. Slišala se je že večkrat, zlasti pa zadnje dni pred našim shodom, izrečena želja, naj bi vendar prenehal razpor pri nas *>a Kranjskem in nastal zopet zaželeni mir. Kdo si ga bolj želi, miru, kakor jaz? Vendar pa ne pozna naših razmer, ako kdo toisli — in to je nekako brati tudi iz nekaterih izjav došlih katoliškemu shodu — da co tega razpora krive le osebnosti; da ga je kriva duhovščina, in na čelu njej se ve da jaz, ki sem že itak najbolj sovraženi mož pri mnogih Slovencih. A ni ga kriva kranjska duhovščina, čeprav se tesno oklepa svojega škofa in sočutno ž njim trpi — za kar si zasluži in ji tukaj tudi javno izrekam najiskrenejšo zahvalo — ni ga kriva duhovščina tesno sklenjena z menoj, ker ni ga kriva tudi moja oseba. Kriva pa je reč, katero imamo zastopati, in ta je : Jezus Kristus, in božje njegove pravice, kakeršne izvišuje po svoji cerkvi. Tukaj je zadnji" in pravi vzrok, da se ne razumemo Da ima na svetu sploh ločitve glede Jezusa Kristusa in njegove cerkve, je gotovo močno obžalovati, a čuditi se ni. Saj je že pri evangelistu Janezu precej (l. 1.1.) pisano o Kristusu: „V svojo lastnino je prišel, in njegovi ga niso vsprejeli.“ Starček Simeon pa je „rekel Mariji, njegovi materi: Glej ! ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu, in v znamenje, kateremu se bode oporekalo. In tvojo lastno dušo bode presunil meč, da se misli razodenejo iz mnogih src.“ (Luk. 2. 34. 35), Kristus sam pa tako popiše posledke svoje vere in svojega delovanja na zemlji: ..Menite-li, da sem prišel mir dat na zemljo ? Povem vam, da ne, ampak razpor. Zakaj odsihmal se jin bo v jedni hiši pet razprlo, trije zoper dva, in dva zoper tri. Razprli se bodo oče zoper sina, in sin zoper svojega očeta ; mati zoper hčer, in hči zoper mater : tašča zoper svojo nevesto, in nevesta zoper taščo.“ (Luk. 12. 51 — 53.) Tako sodi Kristus sam o včinkih svoje vere, Kristus, ki je vendar „knez miru“ (Izaj. 9. 6.); ki gotovo ne išče razpora, in ga le najde ! In tako so tudi našega razpora krive ne naše osebe, ampak to, da žalibog ne stojimo več vsi na jednem in istem verskem stališču, in da je to, kar je nam pravo, jedino katoliško, drugim le samo „k 1 e r i k a 1 n a pr ena pet h ost in p r e v z e t n o s t“. Jasno je, da ne moremo mi, kojih poklicna dolžnost in izključna oblast je, v tem avktoritativno podučevati druge, učiti se od njih, kaj je pravo katoliško. In zato tudi zanaprej — in če nas zavoljo tega še toliko sovražijo, črnijo in zaničujejo — hočemo zvesti ostati pri načelih sv. katoliške cerkve, kaker nas jih uči rimski papež; svesti si, da, kdor hoče biti s Kristusom, mora biti z njegovo cerkvijo, in kdor z njegovo cerkvijo, isto-tako z rimskim papežem ; svesti si dalje, da sveta vera in njena načela niso nočna luč, katera naj se skrbno prikriva, da le ne nadleguje, ako kdo spi, ampak da je luč. ki se mora očitno postaviti na svetilnik; svesti si konečno, da — po besedah Kristusovih: rkdor ni z menoj, ta je zoper mene, in kedor z menoj ne nabira, raztresa11 (Mat. 12. 30) — gledč njega in njegove cerkve tako malo more imeti srednje poti na zemlji, kaker malo bode srednjega mesta v večnosti, kjer nas bode Kristus vse vvrstil le ali na levo ali na desno, kaker smo si s svojim ravnanjem tukaj izbrali.“ Od nasprotnikov razumel je pač najbolje pomen ka- toliškega shoda prof. Š u k 1 j e. Ta mož, ki bi bil rad vsem vse, Pa sam ne ve kaj je, zaznamoval je dosta jasno načelnost slovenskega razpora. Govoril je v kranjskem deželnem zboru proti katoliškemu shodu tako-le: „Vzemimo kiparstvo. Saj ne more kipar izhajati drugače, nego da vpodablja naravno krasoto, s katero je Bog oblago-daril človeško telo, ali če pri nas kaj tacega poskusimo, bojim se, da bodete takoj klicali, da zapeljujemo mladino! Vzemimo vedo. Veda izhajati ne more brez podstave prostega raziskavanja (novo-judovska fraza, preložena iz nemščine: Kecht der freien Forschung). Kaker hitro bi se pa pri nas kdo podal na to polje, takoj ste mu za petami in očitate mu brez-Verstvo/ Dobro, dobro, g. profesor! Čudimo se pa, zakaj se Vi našim naukom čudite. Tako, kaker Vam ni prav, je katoliška cerkev vedno učila in tudi zdaj hoče prezreti vso Vaše izvirno učenost in Vašo politiško modrost in hodila bode svoja stara, vsemu svetu znana pota. Vi si nezavisnost vede tako le mislite : Quum a'iud sit philosopbus,“ govoriva po latinski, „aliud philoso-phia, ille ius et officium habet se submittendi auctoritati, qnam veram ipse probaverit (n. pr. c. kr. prof. naučnemu ministru): at. philosophia neque potest neque debet ulli sese submittere auctoritati. Philosophia tractanda est nulla supernatnralis reve-lations h ;bita ratione.“ Tako Vi mislite in govorite, mi pa, ne smemo tako ni misliti ni govoriti, zato ker nam je oni znani fanatični dogmatik in „jezuvitski zmaj1* v Rimu, Pij IX, tako misliti in govoriti strogo prepovedal.1) Njegova zapoved je nam ‘) Sjllabus 19. in 14. zakon. Mi ne moremo in ne smemo zlagati se z Vami, g. profesor, niti z ono veleslovetisko stranko, ki Vam je živahno pritrjevala. O načelnosti razkola na Kranjskem se mi ne prepiramo več. Zdaj pa poglejmo, ali so se ohranile druge slovenske pokrajine brez načelnega razkola. Začnimo z go riško deželo. Kdo je dal mogočui omah narodnemu gibanju na Goriškem ? — Lavrič. Kdo je bil Lavrič? Mož blagega srca, pa šibke pameti. Judovsko liberalne ideje, ki so si v blaženi Avstriji vse vkrotile po letu 70tem, so tudi Lavriča tako omamile, da je izgubil vero in še tisto malo pameti, ki jo je imel od očeta in matere. Izstopil je iz cerkve katoliške in prestopil je v cerkev protestantovskr. Vzgojil si je pa pred slovesnim odpadom od vere in po odpadu nekaj sč „Sočo“, nekaj na taborih, nekaj z osobnim občevanjem obilo svojih, ki do danes še niso izvmrli. Ta mož je tudi vtemeljitelj naših društev in naših čitalnic. Čitalnice se kaj rade ponašajo, da je njih vtemeljitelj Lavrič in po naših listih omenja se vedno pohvalno, da veje v tej ali oni čitalnici „Lavričev duli*. Načelni razpor, katerega je bil Lavrič kriv, poravnali so modri gospodje s kompromisom. Vtemejjili se na razvalinah „kle-rikalstva in liberalstva" Slogo". Od tod pa je naše narodno delovanje : 1. brez vere (t. j. vera ni na dnevnem redu), 2. bre? krščanske treznosti; 3. brez soli t. j. nepraktično, potratno, brez-vspešno. Odkar sta vdobila vajeti v roke dr. vit. Tonkli in dr. Gregorčič,krenili smo na boljo pot (vstanovila sta šole, posojilnico, podporno društvo), ali na pravo pot ne pridemo, ako ne vzamemo v roko palice in ne zapodimo onih rogoviležev, koje poznamo vsi. To bode pa le tedaj res, ako dr. Gregorčič ali drugi pogumni gospodje organizujejo na zložno delovanje vse ljudstvo na odločno krščanski podlogi t. j. zdaj: na podlogi programa 1. slovenskega katoliškega shoda. Do tedaj pa bode vejal Lavričev duh v naših narodnih društvih: duh nevere in verske brezbrižnosti. Toliko na Goriškem. Recimo pa, da res nihče ne trosi „vedoma in načeloma" krivih naukov ni po Primorskem ni po Štajerskem ni po Koroškem. Ali je to očitim kristijano.m dosti ? Molčati vselej in povsod v javnem življenji o krščanski veri in kulturi vtegne tudi mahomedanec, ali je za to vže naš ? Kristus nas ni poslal molčati. ampak govoriti, glasno govoriti, da nas bode slišati do skrajnih mej sveta Zares daleč pridemo s tihim molčanjem in z vednim izogibanjem načelnih vprašanj ! Toda poslušaj! „Saj vam je na voljo govoriti, samo ne v narodnih in gospodarskih društvih, ne v parlamentih, ne v deželnih zborih, govorite in učite v cerkvi.“ Ta glas čitamo vže 30 let dan za dnem v judovsko-libe-ralnih časopisih in slišali smo isti glas vže tisočerokrat z visokih odrov. Vselej smo rekli: „Ali so liberalci!“ Tedaj se je pa našel čudotvorec, ki je izbičal liberalnega duha. Kako ? Preložil je imenovani nauk na slovenski jezik in liberalni duh je vbežal po sili, ker Slovenec je „vže po svoji naravi veren katoličan." !! Toda verujmo vender — saj ljubezen vse veruje — da so vsi goriški, tržaški, koroški, štajerski narodnjaki vrli katoličani od nog do glave, da se navzimljejo samo lepih naukov v naših narodnih društili — ali kaj pomaga, ko najdejo taro kranjske liberalne knjige in časopise'? Koliko je čitalnic, v katerih ne bi bilo „Slovenskega Naroda" ? Nasproti pa poznamo čitalnico v prav priprosti vasi, ki nima ni ^Rimskega Katolika11 ni ,.Slovenca", pač pa ima „Pavliho“, „Slovanski Svet" i. t. d. Na dalje vemo še celo mi, ki nismo „nič praktični in ne poznamo sveta in nimamo nobene skušnje", da vplivajo, da mo- gočno vplivajo na goriško, štajersko, koroško učečo se mladino isti pisatelji, ko na Kranjskem : Prešeren, Jurčič Stritar. Tavčar, sami Kranjci di puro sangue. Ali so res naši Primorci tako topi in leseni, da se jih nič ne prime ? Zahteva se pa od nas, naj verujemo, da je primorska, štajerska, koroška učeča se mladina tako topa in brezčutna, da se je niti ne more nič prijeti, ker sicer bi ne metali kamenja nanj, ki je imenovani mladini prvi temeljito razložil, česa se ima skrbno izogibati. Kdor našim liberalcem tudi to veruje, veruje pač tudi, da je Slovenec ,vže po svoji naravi veren katoličan** in se tedaj ne more liberalizma navzeti. Sicer pa naj bi tudi desetkrat res bilo, kar ni, da živ krščen človek na Slovenskem ne trosi „vedoma iu načeloma1* krivih naukov, kaj pa Nemci? Ali tudi Nemci ne tiosijo pri nas krivih nazorov? Ali pa morda ni res, da je nemško časopisje, nemško slovstvo, (posebno Conversationslexica) veče veljave na duševno obzorje našega izobraženega občinstva nego domačih Pisateljev bore knjige? Nemci, siloviti gospodarji naše zemlje, so žalibog tudi gospodarji našega duha iu srca. Zategadel menim, da mi SlovtMici niti v močeh nismo, da bi /ubranili liberalizmu pot na Slovensko, ako še toliko pišemo in delamo. Naš narodni duh je preslab za tolik odpor; tu nam je treba pomoči od cerkve katoliške, od krščanstva. Na slovanstvo se zdaj ne moremo prav nič pozivati, ker je še predaleč od Gorotona. Slovanstvo poznajo pri nas pivci in pevci, a da bi se kedo slovanstvu tudi učil, ni nikjer zapisano. Te so moje misli o načelnem razkolu na Slovenskem. Ta razkolje bil pred katoliškim shodom, ta razkol ostane tudi P o katoliškem shodu. Hi tega razpora nismo krivi, pač smo ga dobro zaznamovali na katoliškem shodu. Prazne sanje so bile vse nade, da katoliški shod poravnaj oni razkol Toliko sile nima noben narod na svetu, da bi se upal eni žalostni razkol poravnati. Načelni razkol je bil vže pred Kristusom, v njem je Kristus živel in On sam, Včlovečeui Bog, ostane do konca sveta v svoji cerkvi znamenje : kateremu oporeka in nasprotuje svet. ♦ * * Vprašanje je z d a j, a 1 i s p r e j m o naši naro d-n .j a k i program katoliškega shoda? Dolžili so nas, da je naša ošabnost in oblastnost, naša netaktnost in brezobzirnost1) baje kriva, da ni mogoče do sprave ‘) Druge naše lepe lastnosti so: Nimamo ni vesti ni srca, smo nestrpni *wizeji, licemerei, lierostrati, lamzknealiti, brz krščanske ljubezni i. t. d. pol-m sovraštva do bratov: omuium peripsema. na Slovenskem. Radi tega izjavili smo slovesno na katoliškem shodil, da nam je vsake razžalitve od srca žah da smo gotovi prositi odpuščen j a vse d o b r o, krščanski misleče gospode, katere smo razžalili : in sicer ali v listih ali pa na katoliškem shodu; radi damo polno zadoščenje vsem razžaljenim gospodom, ki v s p r e j m o program 1. kat-shod a. Zagotovi jamo tudi, da mi ne bomo nikomer na poti v javnem življenju, ker nam je naše vzvišeno sveto z v a n j e preljubo, da bi k e d a j silili na politični oder. Za tega del bodi tudi vsem dovoljeno naše o s o b e čisto prezreti. Ne moti torej nikoger brzpotrebna skrb, kako se domeniti sč sotrudniki »Rimskega Katolika1*. Ro nas niti ni treba. Nam ni treba nobene časti ni od z g o r e j ni od z d o 1 e j. ‘) Prosimo edino, naj se vsprejme program 1. slov. kat. shoda, ki je program naših škofov, in mi bodemo z veseljem pozdravljali vsa društva, vse časopise, vse poslance in voditelje. Ako jim je prav in ljubo, ponujamo jim vže naprej gmotno in duševno podporo. Ako pa nas nečejo, bode nam tudi prav, mi si vže sami najdemo dela. Do zdaj ne vemo, ali je kedo pristal na našo od srca nam izišlo ponudbo in nič ne mara, da so baš naše osobe krive, da nekateri gospodje prezirajo program katoliškega shoda. Za tega del pa prosimo druge prijatelje katoliške misli, ko-jim je Bog dal več spretnosti in takta, naj za večo čast božjo in za blaginjo našega ljudstva prigovarjajo vsem katoliški mislečim možem, naj se vender združijo in necessariis: t. j. naj sprej-mo idejo in program katoliškega shoda. Naj pa nihče ne misli, da mora vsaki prijatelj katoliškega shoda podpisati vse besede izgovorjene v odsekih ali na slovesnih shodih. Niti sv. pisma besede (voces) nas toliko ne vežejo, a kam li besede tako raznoličnih govornikov. Radi ene ali druge neresnične ali nevmestne, morda celo žaljive besede ne smemo se cepiti. Kdor zahteva, naj mu katoliški shod do besede vstre-že, zahteva nemogoče stvari. Znane besede sv. Avguština : in necessariis unitas, bi krivo razumeli oni, ki bi zahtevali, naj podpišemo vse do b e s e d e ; ali prav tako krivo so razumeli sv. Avguština ona društva, oni listi, oni politiki, ki menijo, da smejo radi enega njim neljubega govora, ali radi ene besede prezirati Tako je! Pritrjujemo iz polnega srca besedam pi sateljevim — m i n e iščemo ničesar zase — niti celo pripoznanja ali polivale! — Op. sred. katoliški shod in cepiti se od njega. Radi nebistvenih stvari ne sme nikdo v razkol. Tudi bodi vsem svodobno govoriti in pisati, da smo mi katoliškemu shodu več škodili nego koristili. Ali smo kaj koristili ali ne, neverno, trpeli smo gotovo in želimo samo, naj nam od vsega terpljenja ostane vsaj en križec za grobom. Menimo, da smo jasno govorili. Ponavljamo tedaj odkritosrčno prošnjo do onih spretnih gospodov, naj srečno izvedejo, kar smo mi zastonj poskusili doma in na shodu. Bog daj, da bi mogli kmalu poročati veselo novico: Na Primoskem. na Štajerskem, na Koroškem prisegli so voditelji in ljudstvo za njimi na zastavo 1. slov. kat. shoda v Ljubljani. Taki mir, taka sprava na podlagi enotnih, krščanskih načel ima biti sad kat. shoda. ') Druge sprave nečemo. Srce velja! Dr. Jos. Pavlica. Kaj je lepo? Pojem lepote. Prevažno je prašanje o lepem. Znano je namreč, da je lepota predmet ljubezni. „Pulchrum est, quod omnia appetunt." In zopet: „Nihil (enim) amatur, nisi secundum quod habet ratio-e m pulchri et boni“ — pravi sv. Tomaž Akvinski.8) Potemtakem bode človek ljubil, kar bode po njegovi misli lepo. Zmedeni pojmi o lepem bodo provzročili napačno ljubezen — napačno teženje. Kdor smatra nagoto za lepo — ne bode cenil niti slike niti sohe sramežljivo odete Ako pa ve umetelnik in lajik, da n. pr. nenravnost nasprotuje lepoti, je ne bode hotel niti smel umetelnik vpodabljati, ni lajik občudovati. Dokler ue bodo orodjarji razumeli, katera glasba v katoliški cerkvi je lepa in katera podpira sodelovanje sv. Duha in molitev, se bode vedno enečaščevala služba božja. — O lepem se je že mnogo pisalo. Ako prebiraš krasoslovne knjige, najdeš mnogo lepo opredelbo, ki ti kar opoji razum z nezmogljivo močjo. N. pr. platonsko : Pulchrum est splendor veri. A tudi mnogo otročjo in budalasto, Razpravo o družbi sv. Cirila in Motoda smo odložili za prihodnjo številko. — Vrednistvo. a) Primeri: Jungmann: Aestlietik. št. 79. da ti kar uhaja smeh. N. pr. ono nekega materijalista, katero navaja Dr. Durdik1): „Lepo je, kar nekako spominja na žensko, kar izraža ženskost/' Znano je, da nekateri krasoslovci razlagajo bistvo lepega se stališča obsega, nekateri pa sč stališča oblike, kaker so Aristotel, sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, Kant in drugi (ki so le postransko pisali o lepem.) Ti se imenujejo formalisti. Res je, da lepoto pojme razum. Toda po čutilih • Nadalje; s pomočjo oblike se lahko premotri in presodi tudi obseg lepote. — Kako nevarna je metoda obsegova, dokazuje ravnokar omenjena opre-delba v smislu obsega. Neki drug estetik pa prisoja lepoto le' možkim bitjem. „Težko se izhaja s principom obsega. Lepota visi (zlasti v vidnem stvarstvu) na oblikah11/) V tem sestavku se bodemo ozirali v prvi vrsti na obliko, pri priliki tudi na obseg lepega. Pojem lepega se rodi v našem mislečem duhu, v našem razumu. Posnemljemo ali odmišljamo ga raz lepe predmete. Lepo se pa vedno javi na kakem subjektu ali nositelju kot njegova lastnost. To nam pove vže beseda: lepo „lepi“ na predmetih. Lepota pa je ono, po katerem so predmeti lepi. Lepe stvari vidimo in slišimo. Lepote pa ne. „Quamquanr sint multa pulchra visibilia — ipsa tamen pulchritudo,, ex qua pulchra sunt, quae-cunque pulchra sunt, nullo modo est visibilis-1 /*) Kaj je torej lepo ? Lepo zamore pojiti le razum. Zato pa mora imeti razum neko jasnost, neki odlesk, ki se ga prijetno pojme. Zato je lepo o d 1 e s k r e s n i o e. (Pulchrum. est splendor veri). To je prestara platonska opredelba Znano, je pa, da modrijani istovetijo resničnost in bitje : ens et verum convertuntur. Torej je lepota odlesk bitja. Ta svitloba pa se javi po nekem soglasji. Zato nam dopada prikazen, na kateri vidimo neko harmonijo, neko soglasje. Kaj pa spada v soglasje ? Mnogost delov in enota. Veliko vbranih piščali v enih orgijah nam da soglasje. Soglasje pa zahteva, da so vsi deli vrejeni v enoti. Lepo se mora tudi odnašati na voljo. Volja namreč teži po lepem. Povod teženja pa je soglasje lepe stvari s človeško naravo. Similis simili gaudet. Kmetu dopadajo kmetiške prikazni, njive in voli, učenjaku stari, črvojedni rokopisi. Človeku pa, ki je „svet. v malem", pravi mi-krokosmos, ki spaja v sebi lastnosti organičnill in neorganiČnih podstati, ki biva. živi, raste, čuti, misli, govori, hoče s pomočjo duše, dopada mnogost in raznovrstnost spojena v enoti. Tako lahko umemo opredelbo sv. Avguština: Lepota je razno- ‘) Dr. Josef Dnrdik: VšeotecnA aesthetika. 2. izd. 421. *) Dr Duvdfk : Všeobecna aesthetika 2» izd. 421. *) S. Augustinns de divers. v Egger-u: Propaed. phil. tli. str. 260. KAJ JE LEPO 2S1 ličnost v enoti ali enota v raznoličnosti.1) (Mm trdniša je enota in večja različnost, tem večja je lepota. Narisano točko 11. pr. ne imenujem lepo, ker ni raznoličnosti. Pač pa črto, trikot, krog:. To teorijo sprejemajo tudi novodobni kraso-šlovoi. Vzamem li — piše Durdik — n. pr. čisti akustični ton {ne kaker ga dajejo godala,, kjer je zvi. R e a k c i ja j e n e o b h o d n a. Da, reakcijo je prognostieiral katoliški shod. V novem učiteljskem društvu si podamo roko v skupno delovanje za pravo krščansko, Narodno izobraževanje. Jaz pa bi se štel srečnega, ako bi te Moje razprave pomagale odstraniti ovire, ki nam stoje na poti do združenja. Posilno šolstvo. Naš šolski zakonik ima v prvem paragrafu ta le stavek : »Veda in njeuo učenje je prosto.“ Tudi pri Vas in tako brezdvomno Pri Vaših vrstnikih velja neovrgljivo : naša šola je presta! In vender ni je veče neresnice od one, katero nosi naš državni 2akonik na čelu ; pa tudi ni je bolj obžalovanja vredne zmote, Nego v kateri živite Vi. Jaz se le čudim, kako more posilni šolski zakon, kaker ga dandanes nahajamo v evropejskih državah — razpravljati namreč hočem na splošno, ne o Avstriji — govoriti o protesti vede in njenega učenja! In — kar je še bolj čudno — isto učno ministerstvo, ki izvršuje ta zakon, je vradno vpeljalo v državno šolstvo ono filozofijo, po kateri obstoji človeška prostost v neodvisnosti od zunanje sile!! Z ene strani ima biti učenje Prosto, z druge se z denarnimi globami in z vojaki na štariše Pritiska, da pošiljajo otroke v šolo, v kateri je učitelj isto tako Prisiljen tako učiti, kaker se nareka od zgorej! !■! o Govore o posilnosti v šoli vzamem to besedo v najširšem pomenu. Negativno.posilna je naša šolska postava, vkoliker sije država osvojila monopol vsega poduka in vzgoje. Iz posebne milosti sicer dovoljuje, da se smejo snovati tudi zasebne šole M šolski zavodi, kateri se pa morajo do pičice podvreči določbam šolskega zakona in zahtevam neizprosljivih državnih nadzornikov. Državne šole seveda morajo stariši kot davkoplačevalci vzdržavati; ako hočejo torej šolati svoje otroke, morajo jih pošiljati v državne šole, ker drugih ni, in so prevbogi, da bi mogli poleg državnih snovati in vzdržavati lastne, privatne, katere vže tako so od vlade odvisne. Negativna posilnost velja bolj za srednje in više šole. ker tu ostane sta rišem vsaj na izberor ali hote ali ne otroke vanje pošiljati. Poleg negativne imamo pa tudi, da tako govorimo, pozitivno posilnost t. j. šolski zakon ne prepušča več starišem, ali hote ali ne otroke šolati na državnih šolah, od državnih učiteljev, ampak on jih tudi se sredstvi, s katerimi razpolaga državna oblast, t. j. sč silnimi sredstvi, p r i m o r a, da to storijo* Zakon nalaga vsem starišem. vse otroke toliko let v od-gojo izročiti tem učiteljem, kateri imajo t o učiti, na t a način, toliko ur in pol-ur. Vi ste radovedni, kaj jaz o tem mislim. Meni se zdi. da je tu država daleč daleč prekoračila o« narave in Boga ji postavljene meje, in da je posilnost v šoli naj-nenaravniša vstanova moderne države. Pred vsem moramo določiti razmerje mej državo in državljani. Niso državljani radi države, ampak narobe — drža va j e r a d i državljanov. To temeljno resnico socijalnega in politiškega reda dandanes državniki prezirajo, od tod izhaja toliko vsodnih. pogubnih naredeb v moderni državi. Prva država je človeka, bodočega državljana, vže našla. On ni dobi' od države bivanja, niti drugih pravic, katere pristojajo človeku P° naravi. Država je le pristopila človeku na pomoč, da bi ga branila v prostem razvoji naravnih moči. Ona je torej služabnica posameznika in družine in ne sme nikaker žaliti pravic posameznikov ali družine žrtvujoč njih koristi lastni koristi ali slavi* To pa dela država posebno s posilnim šolstvom. Prvič država žali najsvetejšo pravico človekovo, pravice individualne samoodločbe, katera izhaja neposredno iz prostosti človekove volje. Šole namen je človeka izomikati. Prav — ple' menit namen i Toda še plemenitiše delo je človeka pripeljati jt pravi veri ter k večnemu zveličanju. Ako se ga sme tedaj pri' siliti, da sprejme omiko, ki mu jo ponuja šola, tem bolj bi se smelo priganjati ga k pravi veri. Kdo bo pa poslednje odobraval? Zakaj se obsoja gorečnost Karola Velikega, ki je premagane Saksonce primoral, da so sprejeli Kristusov krst? Obsoja se, in prav je, ker prosta samoodločba je človeka nedotakljiv^ Pravo; naj bi se pa bilo vsaj toliko dosledno, da se z lastnim ravnanjem ne greši, kar se na drugih graja. Kaker se priznava eloveku pravico, da se nam odloči, ali hoče biti po sv. krstu °trok Božji ali pa ostati še dalje otrok hudičev, tako mu tudi be sme nihče kratiti pravice, ali se hoče izomikati ali pa ostati ~~ barbar. Pa zdelo se Vam bo to veuder nekoliko prehudo : nima Ii ■država nič sodelovati pri izomikanji podložnikov? Jaz ne trdim *ega — prosim, da me dobro razumete. Kar tu povdarjam, so Sredstva, ali recimo način, s katerim ima država držav* ‘Jane napeljavati k omiki. Človek ni mrtev stroj, niti brezumna Z1val, ampak prosto bitje; tej prostosti primeren bodi tudi način, s katerim se ga nagiblje, da kaj stori. Žival se poganja s pa-, ~ človeka ne smemo nikar! Tudi mi damo prosto državi, dk zida svoje šole, da vstanovlja zavode za višo izobraženje; a Ne pošiljaj država vojaka, da z bajonetom priganja ljudstvo v Njene šole; marveč skušaj ljudstvo prepričati o koristi enakih ystanov, da, obetaj država pozitivnih koristi onim, kateri jih ho-Nejo obiskavati, razpisuj celo darila v spodbudo, v tekmovanje 7~ ker dokler se poslužuje takih sredstev, ostane neprikračena jfidividualna prostost in samoodločba državljanov, katera mora “rti vedno sveta, nedotakljiva, ako nočemo človeka ponižati do brezumne živine! Nikdar — niti v starem poganskem, niti v toliko razvpitem srednjem veku se ni toliko grešilo proti prostosti človeški Nego v 19. veku, v veku toliko obožavane prostosti! S tem pa še nismo pri konci. Ako nima država pravice podložnikov s palico in z denarnimi globami priganjati k omiki sploh, jej moramo še manj priznati pravo siliti jih k t a k i ornimi. h kakeršni jih napeljuje v svoji mode r n i šoli. Moderna oržava se je postavila na mej versko t. j. pravzaprav brezversko stališče. Temu stališču dosledno je tudi njena s°la mejverska, brezverska. Ako govori črka šolske postave o Jieki „versko-nravsiveni“ vzgoji, katero ima baje povspeševati 'judska šola, je to le nezmisel, dokler ie „veda in njeno učenje Prosta4', dokler imajo v šolske učilnice prost vstop učenci in učitelji katerekoli ali nikake vere. V e r s k o-nravstvena vzgoja Nrez vere je nemogoča. Pa ne le to, ampak brezverska šola, se hoče postaviti nad vsako vero, ruši vsako vero. pred vsem y®ro krščansko. Brezverska šola hoče vsako prezirati ali, kaker 1)1 rekli, glede vere nevtralna ostati. Ona noče biti z nobeno Vei'o. A Jezus Kristus je rekel: Kdor ni z menoj, je proti Wteni. Tako je tudi mejverska šola proti-antikristijanska. Vera Namreč po svojem pojmu obsega dolžnosti, katere ima človek Nasproti Bogu. Zatorej nevtralen biti glede, vere je isto kar Nevtralen, indiferenten biti nasproti Bogu. A ravno to je pozi-'vNo slabo, ker Bog kot stvarnik in odrešenik naš ima abso- lutno pravo, da ga človek prizna, da ga časti in mu služi kot takemu t. j, da v srci in z dejanjem izpoznava svojo vero. Mi m o r a m o iz vere živeti, ako hočemo časno in večno srečni biti. Ako je tedaj res, da se učimo za življenje (ne le časno, ampak pred vsem za večno), ne sme tudi šola vere prezirati, ampak vero pozitivno gojiti in jo celo postaviti za podlago vzgoje, kajti ta nas ima vsposobiti za življenje, ki mora poganjati iz vere. Šola brezverska torej ne le da ne more vgajati željam starišev, starišev kateregakoli veroizpovedanja, koji vsi hote, da bi se njih otroci vzgojili v može, kakeršni so oni t. j. v može istega mišljenja in torej tudi istega verskega naziranja, ampak ona deluje ravno nasprotno onim željam, kajti kaker je ona nevtralna glede Boga in vere, tako vzgaja tudi otroke k isti nevtralnosti, k verskemu indiferentizmu, kateri je negacija vsake vere, golo hrezboštvo. Da. brezverstvo, brezboštvo je vzor, po katerem teži interkonfesijonalna šola; ako pa vedno tega brezboštva v dejanji ne doseže, ni nje zasluga, ampak družine, v kateri večinoma še vlada krščanski duh, pa onih faktorjev, ki dejanski podučujejo; da tedaj rod, ki izhaja iz moderne šole, ni do cela še brezbožen,-zahvaliti se imamo nekaki srečni nedoslednosti v strogi izvršitvi' šolskega zakona pa nasprotju, ki vedno, še biva mej postavo samo na sebi pa mej onimi, ki postavo izvršujejo. Stroža izvršitev brezverske postave je pa odvisna od izvrševalne vlade, od učnega ministerstva : ako je to jutri radikalno, bo sedanji šolski zakon v njegovih rokah orožje najkrutejšega preganjanja katoliške vesti- Resnično, s šolskim zakonom se je moderna država zamotala v taka protislovja, da se ne bo nikdar iz njih izmotala. & ene strani je oklicala prostost misli in vesti, priznala enakopravnost vseh verskih izpovedani: z druge strani pa zahteva od podložnikov denarja, da bo ž njim vničevala isto prostost vesti in misli! Da, z druge strani strogo predpisuje, katere knjige, katera filozofija, torej katere misli in načela se imajo državljanom vcepljati v um in srce ! Pač neznosno je slišati naučnega ministra : Plačaj mi, da bom mogel vzgojiti in vzdržavati si učiteljstvo, ki se bo rogalo, ki bo spodkopavalo isto tvoje mišljenje, isto versko prepričanje, katero sem jaz dolžan spoštovati, učiteljstvo, ki bo razum in voljo tvojih otrok kvarilo I To je vnebo-vpijoča posilnost! Da bi vsaj pripoznali, kam merijo njih nakane ! Moderha država, katero je panteistična filozofija oklicala za božanstvo, z brezverskim šolstvom drugega ne namerja, nege pravega Boga izgnati iz src človeških, in na njega mesto postaviti samo sebe. Ona hoče um in srce celih narodov po svojem vpodobiti: zatrši jim vero v Boga, hoče, da bodo edino verovali v državo z njenimi božjimi lastnostmi, ki se javljajo kot večna modrost naučnega, vsemogočnost vojnega in neskončna, dobrota poljedelskega ministerstva. Ni li najhujša kazen (ne govorim o Avstriji, ampak KAJ N A S' LOOI m 11 a sploh) plačevati davek, s katerim Se bo vzdržaval učitelj, Profesor, ki bo moj očiten nasprotnik, ki bo javno mojim otrokom trgal iz srca čute, katere sem jim jaz vsadil, smešil vero, ki so jo od mene Sprejeli, Učitelj pravim, katerega moram črtiti: In taka sramotivna kazen nalaga se mi v imenu prostosti !! Pa vgovarjalo se bo : otroci so brezpravni —* torej nima bihče državi kratiti pravice, da jih prevzame v svojo odgojo; otroci niso še zmožrti. da bi mogli razsoditi mej pravo in krivo Vero, zatorej vzgajaj jih država do tiste dobe, ko jim bo mogoče Po lastnem prevdarku odločiti se za to ali ono vero. Otroci so brezpravni ? So in niso — treba nam dobro ločiti. Brezpravni so, vkoliker se svojih prav ne zavedajo in nezmožni jih izvrševati; po vmožnosti pa ali. da govorimo klozoftčno, V potenciji so tudi oni pravna bitja, kaker je malo-lotni dedič praVno bodoči dedič po očetu, dasi sedaj svojega Prava dejanski ne izvršuje. Maloletnemu se postavi skrbnik; tudi nedoraslim otrokom je narava postavila varuha, da zanje skrbi 'n opravlja njihove telesne in duševne zaklade : ta varuh sta °če in mati. Država torej, ki starišem proti njih volji trga otroke iz naročja, da jih poganja v svojo šolo ter Vzgaja neodvisno od 8tarišev, da, v njem nasprotnem duhu, greši neposredno proti starišem samim. Državna posilna šola je atentat na najsvetejše, kajnaraVniše pravo, ki je imajo stariši do svojih otrok. Otrok je namreč po naravi nekaj očetovega; in sicer od početka se Po telesu od štarišev niti ne razlikuje, dokler je v materinem telesu ; ko pa se je od materinega telesa ločil, ostane v skrbi svojih Roditeljev, dokler ne doraste v popolnega človeka. Še le ko je sposoben za javno življenje, za vojaščino, za vpravo državnih Poslov itd. dobi država nekako pravo do njega. Sme S;cer država staviti pogoje, sme tirjati neko mero znanja ali druzih sposobnosti, ako hoče kdo vpravljati javne službe, a državi imelo bi biti vse eno, kje in kako ali od koga so se državljani naučili, česar je treba za javne službe. Ako hoče država zdravnika v ®vojo službo, dovolj, da se prepriča ali razume zdravniško stroko, a neznosno posilstvo je zahtevati, da se je moral latinščine, karavoslovja itd. učiti na državnem gimnaziji, pod profesorji od dtžaVe potrjenimi, kaker da bi človek drugače ne mogel do Potrebnega znanja ! D r u ž i n i prepuščaj država, da ji vzgaja bobrih državljanov; a sanmoblastno segati V družinski krog in tirati iz njega otroke ter samovoljno, proti željam in nazorom Karižev jih vzgajati — to je protinaravno posilstvo. Ponavljam: država bi ne smela nikdar zabiti, da 'je drn-“ina, da so stariši pred njo, a ona z a njimi in radi njih. daje država državljanom bivanja niti izvirajo iz nje družini Pruva, ampak narobe: država ima svoj izvor v družini, poganja, se množi in dopolnjuje iz volje tistih, ki se prosto spajajo v družine t j. očeta in matere. Prosto se zavežete mož in žena v zakon, od njih volje je odvisno otroke roditi ali ne, torej odvi-sen tiuli obstoj države. Pač narobe je, protinaravno, da država, ki sama izhaja iz družine in je v vsem navezana na družino, vse svoje moči obrača v zatiranje družine. Ni li naravno, da zatrsi družino in njena prava, sama sebi spodkoplje tla, na katerih stoji ? Ni ga svetejšega naravnega prava uego je očetstvo. Ra?' umnemu bitju, kaker je človek, je vrojeno teženje po uevmrlji* vosti; ker je pa človek kot posameznik vmrljiv, skuša se vve-kovečiti v individuih, na katere prenese svojo naravo, samega sebe. To se pa zgodi po otrocih. Po teh nadaljujejo stariši svoje zemeljsko bivanje, svoje življenje. Otrok je drugi „jaz* očeta in matere. Otrok tiče torej cel svojim starišem, kaker oče in mati tičeta cela sebi. Ne le do telesa, katero je otrok dobil od n ju-ampak tudi do duše njegove, do njegovih misli čustev in druzib pojavov duševnih zmožnosti imata oblast. Otrok misli bistveno v prvih svojih letih z očetovim razumom ali odvisno od očeta; nezmožen je misliti brez metafizičnih in nravoslovnih idej, do katerih ne more priti brez. govora; h govoru pa ga napeljuj? društvo očetovo in materino. Kako pač bi otrok mogel vspeti se do mišljenja, ako bi razum očetov po govoru ne obudil v njem speče duševne zmožnosti dejstvujoč v otroku razum, hi biva pri novorojenem v potenciji ? Naravin zakon je torej, da otrok od začetka misli kot oče; zatorej je tudi naravno, da s? katoliška vera razširja po vzgoji očetovi. Zatorej so učili stari očetje, da otroci se zveličajo po veri očetov, kar razlaga sv. To-maž v smislu, da je starišev naloga in dolžnost skrbeti za blagor otrok, posebno dokler ne pridejo do popolne, neodvisne rabe svoje pameti.1) Ne mora li očeta in matere globoko v dušo rezati tak g°' vor: „Daj mi tistega angelja, ki si ga tako skrbno odgojil; t? duša, še deviška, v kateri si upal znova oživeti, mora poganjati moje, ne tvoje misli; to nedolžno bitje, tako neoskrunjeno, ka; tero si čuval s toliko skrbnostjo, je hočem vreči v plen trop1 razuzdancev; ti udje tako cvetoči, .bodo žrtev sprijenosti: zaril' del boš sam, ko dobiš domov otroka tako spremenjenega. Trese* se boš in zvijal, ko ga boš videl pokvarjenega, nepodučljivega; brezbožnega! Se jočeš, ko mi ga izročaš — pa britkeje se bos jokal, ko ga dobiš nazaj! Toda nič ne pomaga jok; postava se ne da preprositi, žrtev je neogibna: daruj svojega otroka državnemu Molohu!“2) — Tako govori, tako dela krščanskim starišem moderna država! >-) II. II. qu. 10. art. 12. O. s) CiviltA cat. 1850. v. I. p. 371. S posilnim, central izovauim šolstvom pripravlja moderna dtžava pot socijalizmu in komunizmu ter si sama sebi koplje grob. — Sedanji državni in društveni red sloni na principu avk-toritete. Najnaravniše semenišče, kjer se v duhove avktoritetni Ptfncip vsaja in goji, je družina. Ni je za človeka naravniše in svetejše avktoritete nego očetova; zatorej pa. kdor te ne spo-®tuje, bo še manj spoštoval državno ali katerokoli drugo, ker Poslednja se izvaja le iz prve in torej ni za človeka tako zave-^avna kot prva. Avktoriteto očetovsko pa zatira v srcih otrok država, katera otroke trga starišem iz naročja in jih poganja v ”°lo, kjer se žali to, kar je starišem najsvetejše. Kako bo otro-aa več sveta avktoriteta očetova, ako sliši v šoli, da je sv. pi-»mo, da je vera, katero sta mu oče in mati v srce vcepljala, iz katere sta zajemala skoro vse nagibke, da bi otroka privajala h Pokrščini, k pridnosti, da je ta vera polna bajk : ali pa, ako vi-ai. da učitelji sami, katerim m o r a verjeti in jih posnemati, te Vere nimajo ali jo celo z besedami in z nekrščanskim vedenjem Zasmehujejo ? In v brezverski šoli so pravzaprav vzorni le .ve zverski učitelji; kajti kako bi pač mogla država zahtevati od učitelja protestanta, da naj se vede kot katoličan, od z*da ali racijonalista, naj živi kot kristijan ? Potem bi bilo hinavstvo za državne vradnike obligatno, državna dolžnost 1! Spodkopavati avktoriteto je pa vodo napeljavati na mlin tistega socijalizma, kateri, kaker znano, namerjava razrušiti sedanji na avktoritetnem principu sloneči socijalni red ter društvo veorganizovati na podlagi popolne enakosti. Najkrajši pot, po katerem se v narodih zaduši spoštovanje avktoritete, je državna P°silna šola. Vže veliko prej ko se je v evropske države vpeljal P.°silni šolski poduk, je bilo to sklenjeno v raznih ložah prostozidarskih, kjer gospodujejo socijalisti. Ni li, kar v tem oziru dolguje naš šolski zakonik, gol prepis iz onih 2d členov, katere ■*e «Veliki orijent" bruseljski vže štiri leta pred našo postavo Ustavil kot normativo, po kateri bi se imele belgijske lože ravnati glede šolskega vprašanja? Tu se določuje: 1. Oče ali vdo-a sta zavezana tudi se silo svoje otroke v šolo pošiljati. 2. Sta- ki bi se v tem pregrešili, naj se zapišejo v imenik, ki je ^Postavljen v občinski hiši. 3. Taki stariši naj se kaznujejo z pobo do 100 frankov: ko bi ne imeli s čim plačati, naj se primorajo k delu od 1 — 30 dni na korist cbčiui, ali pa naj se ;aPfo od 1 — 5 dni. 4. Otrok naj se odvzame vodstvu očetoma. itd. Moderna posilna šola dozarja narode za komunizem. Koristi težijo po popolnem poenačenji vseh ljudi, kaker v gmot-?etlb tako tudi v intelektualnem oziru. Posilna šola služi smo-jp"i komunistov začenši z intelektualnim poenačevanjem, ker uP^uje ves poduk svojim vestno po istem kopitu izobraženim ^teljem, katere ona sama strogo nadzoruje, da podučujejo le po knjigah potrjenih od zgorej, po določilih prihajajočih od zgorej-Tem golovejse mora pa država pri tem doseči svoje namere, k?r je, posebno glede šolstva, strogo centralizova.ua. Enako poduče-vanje po vsej državi poenačuje pa v mladem rodu mišljenje ''' hotenje — tako se čedalje bolj bližamo intelektualnemu komunizmu. In kaker zahtevajo komunisti, da bodi država edina niča in vpraviteljica vsega imetja podložnikov, tako je tudi zna-nje in intelektuelna omika v državnih učiliščih izšolane generacije povsem državna, mehanična, ker pri sedanji vzgoji gleda le na to, da se učencem v spomin vtepe od ministra odmerja kvantum šolskih predmetov ne glede na to, da bi mladina, kar se je navadila po svoje predelala ter znala kdaj, kaker je dostojno za prosto bitje, samostojno porabiti. Klasično je o te?1 intelektualnem socijalizmu vže pi ed 40 leti pisal M, DeIaroyere< češ, novi naučni zakon (na Francoskem) ne dela drugega, neg? posvečuje socijalistični princip vzdržujoč božjo vsemogočnost dr-žavino v poduku >) Od intelektualnega komunizma do gmotnega pelje le ?11 korak. Naravno! Ako ima država sama pravico osvajati si vpravljati duševne zaklade resnice, pravice in nravstveiiosbi kako bi si ne osvojila vprave tudi gmotnih reči ? Da, kaker on? sama svojim podložuikom deli duševne dobrote, tako bodo sme . isti podložniki tudi kruha in vseh časnih dobrot pričakoVfd1 ■edino le od uje.') Ker je tudi Avstrija zašla na pot posilnega, centralizQv!T nega šolstva, in torej dela v smislu razdevajočih socijalistič»iJl namer, moramo mi vso pozornost obračati na to, da šolo razdržn-vimo, razcentraliziramo. ter jo spet bliže pomaknemo tistim torjem, katerim je narava izročila skrb za vzgojo, namreč dr'1" ‘) L’ Univers 15, mars 1850. ‘-) Slavni državnik Thiers je svojo dni v „Rapport sur 1’assistance,“ E da bi morebiti sam popolnoma umel smisli svojih besed, izvrstno Upi0?' razmerje mej komunizmom duševnim in depurstvenim ali gmotnim, 8?v h sklepajoč nasprotno od nas ; v tom namreč ko ipi pravimo : „ako' je m.oBOP. v poduku opravičen, potom je opravičen tudi denarštveui komunizem," je ^ obrnil rekoč: „ako je donarstveni opravičen, mora biti tudi duševni — kar je P®^ dokaz naše stvari iste veljave. Zatorej hočemo tu — iz ..Civilta catiolicfl" nespremenjeno navesti besede Thiers-ove.- „Quelle est la causo de ces resultats? Cest quo, dans ce uouveau comnmnisme, qui tend <\ fon dr P’ . r i n d i v i d u s d a n s 1 č t o u t, le t o u t dans los i n d i v i d u s, A A ohacun le soin do sa vie pour s’en charger, on arrive, par c«'u oonfusion des e x i s te n e e s i n d i v id u e 11 e s, qui d etru it la lib«':, d e 1’ h o mm e, qui supriiue l’emploi de s e s f ac ul t e s, qui t r * športe s o n a c t i o n č 1’ E t at s e u 1, o u a r r i v e it u n o a dd i11 g i g a n t o s q u o, 1 a q u o 11 e c p n t i n n t 1’ a v o i r d e t o u s 1 8 8 Vt d i ,v i d u s, e t d e m 6 m e q u’ o n a rčuni lour avoir, i 1 f a u d-r * r T č u n i r a u s s i 1 e u r s e p r i t, 1 o u r s y e u x, 1 o u r s f a e u 11 o s, P 0 % ■d g a 1 e r leur soljicitude, et r o n d r e le lenrs bie»B « o m p t o a u s s j s g r. “ ^ * n i in cerkvi. Od državnega zbora pa od naučnega minister« stVa naj preide šolstvo — to bi bil prvi korak k boljšemu — deželne vlade, da si vsak narod, vsaka dežela vravna šolo 111 poduk po svojih posebnih potrebah in željah, oim bolj šolo ^centraliziramo, tein bolj jo približamo individualnosti na-j°doy in družine, naravi. Pa slovenski liberalci — ki so tudi ^kaj liberalci, kaker lucus a non lucendo, strastno zagovarjajo ®ftHtralizem v šolstvu — nam bodo tu vgovarjali: kako proti P°tiemčevanju v šoli braniti narodne manjšine na Koroškem, štajerskem itd. ? Odgovor je lehak: narodne manjšine brani Hi drž avui zakon, v tej točki neodvisno od deželno-zborskih pčin tirjajoč, da se mora za postavno določeno število manj-f(jnilUh otrok dovoliti narodna šola. Je li to nemogoče ? pcba le energične volje izvrševalnih organov. Posilni šolski cen-UUizetn žali najsvetejše pravice i družine i narodov, je torej ^naraven, državi sami poguben — kar je pa nenaravno, se ne ®bre, se ne sme nikdar zagovarjati! Morda se Vam bo zdelo ta pot, da sem preradikalno go-piil. Vender prevdarite razloge, s katerimi sem podprl svoje trditve; upam, da potem Vam ne bo težko mi pritrditi. Do prihodnjič ostanem Vaš Dr. Mahnič. Padre Vincenzo Vannutelli 0. P. o veri in verskem življenji ruskega naroda, Koma e Pietroburgo son dne citta chiamate ad nnirsi. La Oapit.ale di Russia, cho e la piu giovine fra tntte qnelle d’Europa, deve essev filiale del-1’antiea Koma, e la flglia deve cousolare la vec-clii. sna Madre e oompensarle le pene cagionateli dali’altra figlia ribelle qual’era Cost.antinopoli... Šaranno qneste pure iliusioni? No: sono congetture e speranze basate snllo studio dello stato presente della intera societa russa, e snlle promesse infallibili del Cielo, cbe debbe farsi un giorno 1111 solo ovile od Tin solo pastore. Počela, P- V. Vannutelli O. P. II. P. 1(10 in 252. O priliki I. slov. kat. shoda sešel sem se Slovanom z mej Uukolniškili. Pogovor naju je zanesel tudi na slovanske razkolnike. )frašal sem ga, ali je kaj nade za zjedinenje s katoliško cer-Kvi.jo. Vzdihnil je in žalostno zamajal z glavo. „Zaprek je toliko — odgovoril mi je ■— da ne morem sklepati niti na daljno dalj«0 zjedinjenje, a kamo na bližnje! Razkolniki katoliške cerkve pe poznajo. To nepoznanje politične oblasti same še povspešujejo-Česar se pa ne pozna, se ne poželi. Sicer pa tudi pri katoličanu! na mejah razkolniških katolištvo se ne javlja povsod tako sijaj' 110, božanstveno, da bi razkolniki bili prisiljeni spoznati in P1'1' znati, da je katoliška cerkev res prava cerkev in ne raz-kolniška ...Skratka o — zjedinjenji je govoril kaker — o nedosegljivem idealu! Meni se zdi, da ta brezupnost najbolj zadržuje zjedinjenje. Česar človek ne upa doseči, temu se bližati tudi 1,0 loti. In vender zjedinjenje ni nedosegljiv ideal! Jezus Kristus je prerokoval, je hotel in še vedno lioče zjedinjenje : in bode en hlev in en pastir. Kristus je Bog. Torej se bode njegova P1'?! rokba, njegova volja spolnila: zjedinjenje je dosegljiv ideal- ; tem me pa ne potrjuje le Kristus-Bog, ampak i same sedanje dejanske verske razmere na Ruskem. V ruski veri, v ruskem življenji je dokaj katoliških kali, bodi da Rusi sami se tega ne zavedajo in mnogi katoličani tega ne vedo, kali, iz katerih, jim zunanje razmere pripustijo, da se razvijejo, vzrase zjedinjenje s katoliško cerkvijo, z namestnikom Kristusovim, naslednikom sv. Petra. V tem prepričanji me vtrjuje tudi knjiga, koja je nedavno izšla v Rimu. Ta knjiga nikaker ne prezira težkoč združenja, Pa tudi ne prezira, kar je v razkolu ostalo še zdravega, res katoliškega. Knjigi je naslov: „Poccia“ (leggi Rossia in let' tere russe). Studio rel igio so sopra la R u s s i a. Ap' punti di viaggio del P. V. Vannutelli O. P. Roma 1 8 9 2.‘) Pisateljem, ki opisujejo ruske razmere, se redkokdaj brez pomisleka verjame in to, morebiti ne po krivici; skušnja uči, dft taki pisatelji navadno ali niso sposobni poročati o ruskih razni0' rali. ker jih ne poznajo, ne pojmejo ; ali pa niso dovolj pošteni« da bi poročali tako, kaker vedo, da je v resnici: slepi jih.1 prevelika simpatija ali sovraštvo do Rusov. Da bodo torej čita-telji „R K.“ vedeli, koiiko imajo verjeti pisatelju zgorej naveden0 italijanske knjige o Rusiji, evo najprej pojasnila glede njegov0 sposobnosti in poštenosti „V tem spisu, kaker v vseh drugih prejšnjih — tako pise on sam — nisem imel drugega namena nego preučiti versko stanje kristijanov izhodnega obreda. Hotel sem povspešiti naj£°' rečnišo željo in najlepšo prerokbo našega Gospoda in Odrešenika- ■ zjedinjenje vseh krščanskih narodov v jednem samem hlevu P° jednim samim pastirjem. Tak namen, in taka težnja, vsa polh*1 ‘) Spis obsega dva zvezka. Prvi ima 256 strani, drugi 254. Dobiva po knjigarni: Enrico Feliziani. Roma. Pozzo delle Oornaeehie 7. Oba zvez*' staneta 6 lir. ljubezni in bratstva, je skrajno nasprotje vsakemu strastnemu sovraštvu, zaničevanju in slepim predsodkom. Rusija mi je bila v omenjenem proučevanji n a j g 1 a v n i š i predmet ...Vzdrževal sem se vsake politike. Vender pišoč nisem nio-da bi vsaj indirektno ne bil se dotaknil nekaj njenih toček, ki so v zvezi z vero V) Pisatelj je katoličan in sicer dominikanec iz Rima. Torej Kompetenten pisati o veri, katera vera, katero življenje je katoliško. Veredostojen je tudi pišoč o izhodnem razkolu in o Ru-S'J'- On ni zajemal le iz knjig', ampak sam potoval po izhodu Rusiji Spis o Rusiji tudi ni edin katerega je p. Vannutelli Dsal o izhodnem vprašanji, ampak vže sedemnajsto delo. Pred te>n je mej drugimi obelodanil te-le posebno za nas Slovane Važne spise: „Monte Atliosu, ,.Oostantinopoli“, „L’ avvenire (|’Oriente“, rLe rive del Dannubio“, „Montenegro“, ..Memorie u’Oriente in Roma“, ,.I monti Carpazi*. Potujoč po Rusiji se je oolgo mudil zlasti v Odesi, Kijevu. Moskvi, Petrogradu. P. Vannutelli je potoval po Rusiji v obleki svojega reda. Znano pa je, da Rusija zabranjuje potovati katoliškim duhovnikom, a kamo, da je dovolila rimskemu redovniku, v redovniški obleki potovati po Rusiji! In vender P. Vannutelli je trosil dovoljenja, da sme potovati po Rusiji rusko poslaništvo v Rimu. A odbili so mu. Obrnil se je k poslaniku na Du-t>aj, a zastonj. Istotako je zastonj prosil v Carigradu in v Pe-ttogradii. Iiicognito, preoblečen pa tudi ni hotel iti, vedoč, kake deprilike bi ga vtegnile zadeti, ako bi ga zapazili. Vže je obu-M, ko mu neki viši vradnik ruski*) (un personaggio officiale (*elht Russia), bivajoč v Rimu, dobi iz Petrograda zaželeno do-v°ljenje. Da bi mu bilo mogoče tem globokeje pogledati v mišljenje celega ruskega občinstva, oskrbel si je po vplivnin osebah pri-Poročilnih pisem do mnogih ruskih škofov, arhimandritov, samostanov, duhovskih akademij, katere je tudi v resnici obiskal, ^a, prišel je celo do brata carjevega Sergija, gubernatorja mo- i ‘) Nel mio scritto preselite come in tntti gli altri antecedenti io non ,° avuto in mira che studiare lo stato della religione presso i Cristiani di 'w> orientale, e cif> in vista di veder realizzata 1'unione seoondo il pid ar-®nte voto e il piu beli’annnnzio del nostro Signore e Redentore Tale soopo I aspirazione, tutta di carita e di vera fratellanza Oristiana, e in opposi-l°He assolnta a qnalunque sentimenti) di contrariet.ft, passionata, di ilisprezzo “loso, o di cieclii pregiudizii. La Russia nel iletto mio studio formava J* nggettivo ilei piu importanti .... Nel mio viaggio non dovevo meno-aniente oeeuparmi di politica e non l’ho fatto. Nello scrivere non ho po-J*to fare a meno di toecarla indirettamente, e specialmente in quei punti e Possono aver cont.atto colla Religione“. II. 253. *) I. 22. skovskega, ki je sanj želel ga videti ')• Istotako je bil P. Vau-nutelli v Petrogradu vsprejet od oburprokuratorja sv. sinode Po-bijedonoševa. Ta je Vaimutejli-a vže poznal, ker je vse svoje spise o izhodu pošiljal tudi v Petrograd sv. sinodi“)• V Petrogradu so oni spisi vgajali, vsi so priznali, da imajo blag namen -zjedinjenje kristijanov3). Pobijedonošev je bil vže poprej pisar lastnoročno pismo VannutellirU. Kaker je Vannutelli kasneje zvedel, j e ravno po Pobijedonoševem1) posredovanji dobil redko milost, da je kot katoliški redovnik mogel potovati po Rusiji ')• P. Vannutelli se peča izključno z izhodnim vprašanjem-Ker pa on, dasi redovnik, skoro vedno potuje, gotovo se ne. peča le na svojo roko, ampak po želji najviših cerkvenih oblasti. Isto velja tudi o potovanji v Rusijo. Svoj namen potovanja je najprej odkril papeževemu državnemu kuncelarju. Ta pa je d njem poročil sv. Očetu Leonu XIII. Papež ga je še potrdil i° ohrabril v storjenem sklepu.") V Rusijo se je odpravil na spomlad 1. 1891. Vsestransko popolno podobo o Rusiji sicer ne obeta pisatelj podati, ker je bilo njegovemu bivanju v Rusiji le primeroma malo časa odmerjenega in na sploh, ker je Rusija še dandanes Rusom samim v mnogem oziru prava — skrivnost radi svoje razprostranosti, pomanjkljive komunikacije in ostre cenzure, k1 ') „Non po«so far a meno di aecennar la visita fatta a Sna Altez?-* Imperiale il Principe Sergio, Governatore della oittA e fratello di Sua MaestA 1’ Imperatore. Io aveva avuto occasione di parlar con lili in Roma iu occasio-ne del suo yiaggio nella nostra Metropoli, o mi si fece notare che egli a' vrebbe gradito una min visita. Difatto fui da Sua Altezza ricevuto con gran-de affabilita ed anclio con familiaritA, e mi mostro una cortesia, che mi oo#' foiuleva e commoveva allo stesso tempo . . . .“ II. lob. a) „1 iniei libri erano stati mandati da me in dono al Santo Sinod®-Mi si rispondeva cbe 1’ idea della Unione, scopo linale di tntti i iniei lavorii era lodevolissimn11 II. 218. *) Isto priznava na mnogih mestih tudi sam izrečno, n. pr.: „1 mi®1 scritti pnbblicati sulla questione religiosa d’ Oriente, nei qiiali non vi 6 altn*. idea dominante, che (piella di promuover 1’Unione dei Oristiani Orientali c°! centro della cattolica Cluesa.11 I. 19. 4) „In Pietrobnrgo io non poteva dispensarmi dal fargli (PobjedoB®-sevu) una visita, essendosi egli degnato di scrivermi qualche tempo prim* una amabile lettera in latino tutta da suo mano, ed avendo egli provocat® la uria venuta in Russia . . .“ II. 215. ro „11 fatto certamente era trnovo, e lino ad ora non si era mai Y/?ri' ficato, che un religioso e saoerdote di Roma venisse invitato .dal govern® Russo a visit.are la Russia, con facoltA di poterla percorrere liberamente ®, senza ostacoli, raccemaudato ed appoggiato dallo stesso governp imperial® : . . . . Qualc.he pusillamine vi supponeva una qualche insidia! Quanto poco 81 conosce la Russia!“ I. 57. °) „Mi affrottai a communicare il progetto ali’Eminentisaimo Cardinal® Segretario di Stato, il quale copsideratn 1’importanza del fatto, mi disse ep? ne informerebbe Sua SantitA . . 1’ nutorita Ecdesiastica iuformatane wl' nutamente. ne manifestava la piii gradita sofpreša, e mi aggipngeva i I1*11 lusinghieri incoraggiamenti ed auguri“. I. 2b in 29. ^se vduši, kar vladi ni po volji. Vender pisatelj ima srčno željo biti objektiven : kar je videl, povedati, a molčati in ne soditi, česar ne pozna in ne razume. rQuanto ai fatti che narrero, as-■sicuro di non mai allontonarmi dalla realtd delle cose“ '). „Mno-gim na zapadli, ki sodijo le od daleč, je vže sapio ime ,Rusija/ gfozno, pojem samega barbarstva, surovosti -). Tudi jaz sam — izpoveda pisatelj — sem imel le črne misli o Rusiji, pa ko sem ■Rusijo sam videl in se vrnil, spremenil se je mnog moj nazor o “ji3) . Da, ostal mi je mnog lep vtis in hvaležno čustvo za toliko mi skazarte dvorljivosti; vender skušal bom vse resnično Poročiti izogibajo se vsakega črnjenja, pa tudi prilizovanja3). Pisatelj je prepričan, da neskončno modri in previdni Bog je vsakemu narodu določil vzvišen namen na zemlji, katerega gotovo doseže, ako se le vda njegovi resnici in v o 1 j i. To idealno stališče pisateljevo odsvita tudi iz knjige njegove o Rusiji5). * * * Ruski narod — pravi pisatelj — prav za prav ni še vršil svojih nalog. Te ga še le čakajo. Vsojeue mu naloge so : Z a prečiti splošno revolucijo v Evropi. V tem oziru je Rusija vže mnogo storila. Na Ruskem sicer so tudi “evolucijonarji, a ker vlada vero brani in skuša ohraniti jo, je “lasa ruskega ljudstva nerevolucijonarna, mej tem ko na zapadli vlade same s pospeševanjem brezverstva vzgajajo svoje revolucionarje “). I- 14. 'h „Evviene che presso di noi in Occidente si parli della Rnssia con Tiei criteri che noi caviamo dalle uostre ahitudini nievidiouali, e se ne fanno ®Pprezzamenti talmente iuesatti, che sovente i giornali esteri, che eutrano in %ssia, eccitano il riso di chi legge stando nel paese : e dicono con ragio-“61 che di lontano la Russia non e nienoinaniente conosciuta'1. I. 77 3) „ Ra ora dopo esservi andato ed esserne tornato, ho modifieato raol-delle mie idee prima avute.“ I. 13. 4) „Non per questo mi lascierb condui-re dallo spirito di adulazione U1# aftinciife chi legge non se ne formi umi idea falsa, piii di una volta mi avverrd di additare ancho qualche cosa dolorosa...................Ron ž certamente spirito di passione e di ostilitd che io inteudo di parlare e acrivere; ma Pmttosto avendo in mira il vero utile e il sano interesse del bene delle ani-specialmente di quel tanto potonte impero, ai nostri tempi degno di *‘ngolori riguardi“. I. 1-1 in 16. 6) „Ho sempre tenuto e sostenuto che la Russia ha un grande avvenire, ®hzi una grande Missione da compiero nel mondo secondo i piani della “rovvidenza...............“ I. 21. 6) „La Russia b ancora un grande Impero Cristiauo, dove la religione ®pp°ggia e sostiene il trono, e il trono difende, protegge e favorisce la reli-Slone ; per cui 1’altare e • il trono »ono veramente solidari deli’interesse ^•»mune.* I. 86. P a li n i t i i z Evrope turško p a g a n s t v o. To bi bila vže storila, da niso druge vlade ji zabranile'). Ker je rusko ljudstvo — kaker bomo videli — še res kr; ščausko in se žilavo krščanske vere drži, poklicano je zajeziti povodenj nemškega racijonalizma, sč svojo močjo politično s la' biti političen in duševen vpliv nemškega p r o-testa 11 tizm a na katoliške sosedne države i® brzdati drznost židovskega ljudstva. L. c. Rusija sama enkrat skoz in skoz pokatoličanjena, j e p klicana radi svoje lege sodelovati, da se ves e v r o p e J' ski izhod in vsi.azijski narodi oklenejo k a t o-liske cerkve2). Tako P. Vannutelli, Italijan in dominikanec. * * * Gotovo lepe, vzvišene naloge! So pa te naloge Rusiji le namišljene od razgrete domišlije, ali ima ruski narod res sposob; nosti, da jih izvrši? V to trelia i fizične i duševne moči. O prvi nočem govoriti. Kar se pa druge tiče, mora ruski narod v lasti imeti resnico, ki jo oznanja edino le katoliška cerkev. Se naha* jajo li v njem vsaj kali katoliške resnice, načela, iz katerih se sine pričakovati, da bode rusko ljudstvo o zboljšanih ztt' 11 a 11 j ih razmerah celo katoliško resnico razbralo, in da bode dosledno sposobno izvršiti zgoraj omenjene naloge ? Kdor se je izšolal na zapadnih gimnazijih, kjer se malo ah nič ne sliši o slovanski zgodovini — kaj še le o ruski, bode, gnan od vcepljenih predsodkov, odgovoril: ne! Vannutelli Ptt? ki je celo življenje žrtoval proučevanju izhodnega verskega vpra* šanja, ki je sam Rusijo prepotoval, pravi: „Vera katoliška in vera, katero rusko ljudstvo izpoveda je v bistvu ista: saj s p e' k u 1 a t i v n o pripoznavajo celo primat. V strogo znanstvenem zmislu razkola ni, in če je, je bolj materijalen, kaker realen in formalen, saj ni bil nikdar izpovedan od ljudstva samega. P®° pa priča zgodovina, da je rusko ljudstvo posebno ono proti za' padu z Rimom občevalo. Da, po florentinskem koncilu je v sam* Moskvi bila unija vradno oglašena. Celo Peter Veliki je {hotel papeža priznati. (Odvrnili so ga le francoski janzenisti.) Ak® nekoji katoličani imajo glede tega krive, nenatančne nazore, m treba jih vpoštevati; niso nazori, ampak le predsodki, posledic® ‘) nMissione evidentissinia della Russia ž quella di rospingere daH’Eu' ropa 1’ Islamiamo col distruggere 1’ inipero Ottomuno. Se la coaa lion ha ancot* avuto luogo, certo cio non e stato per colpa della Ruaaia; sebbene por 8*1 ostacoli messivi da tutto il resto d’ Europa." I. 73. . 2) „La liuHsia deve cooperare a riunir tutto 1’ Oriente separato coj * Chiesa Romana, riunendoai Essa mudesima allo stesso centro di Unitit.1* *• ' Revednosti ali antipatije.1) Resje, da rusko ljudstvo na zunaj faktično ni združeno z Rimom, središčem pravega krščanstva, ker se je ruska vlada vmes postavila, vender ta p o s i 1 n a ločitev ni še dokaz, da vera sama, katero rusko ljudstvo izpo-veda, ni v resnici krščanska in sposobna posvetiti duše.2) Katoličani bi ne smeli nikdar pisati, kaker bi jim bili Turki, protestantje') ljubši od Rusov, ki živijo po veri skoro skoz in skoz katoliški. Bog daj da bi to vsi vvažali4) Posebno Ruse bivšega kraljestva poljskega smatrati za razkolnike, je krivica. Sicer bi kilo tudi opravičeno vse katoliške podanike, ki se pri nas na zapadu nahajajo pod framasonskimi vladami, smatrati radi vlade za — brezverce, framasone. Onih šestnajst milijonov Rusov niso Prostovoljno se ločili od Rima, ampak šiloma so bili od Rjega odlilani in podvrženi tuji hierarhiji. Ako so prisiljeni, ker Re morejo drugače, prijemati sv. zakramente od tuje hierarhije Riso še apostati, saj sam katoličan v smrtni nevarnosti je celo dolžan naprositi tudi duhovnika apostata. ako ni drugega, da Riu podeli sv. zakramente. V takem položaji so bili i armenski katoličani do polovice tega stoletja, prijemati sv. zakramente Rd heretikov evtihjancev, ker ni biio drugače mogoče. Ako bi se fo pri nas vvažalo, moral bi mnog predsodek, ki ga ima rusko ljudstvo glede katoliške cerkve na kvar zjedinenju, zginiti44.3) * * ■* 'l ..Si noti beno, e mai abbastnnza, obe la Religione Cristiana profossata ^ai Russi in sostanza h Cattolica: clie speculativamente essi riconoscono il Primato della Chiesa Romana...................Nulla di piii vago ed inoerto tnnto nel domma quanto nolla storia, di quel che chiamasi da noi Scisma Russo. Questo e piii politico che religioso: h piu materiale cho reale e formale. A r,gore di scienza vero seisma non esiste, poichh mai non fu formulato in jeodo lien esplicito o cbiaro. Anzi pih volte vi furono dei tentativi di riunione, J' quale era gia stata sancita e proelamata offlcialmente dopo il Coneilio Pjorentino. Fra gli altri Pietro I. il Grande, il fondatore deli’ itnpero russo, P'h volte si moštvi prosperoso e disposto alla Unione colla Santa Sedo“. II. 242. „Lo scisma generale con atto positivo ed esplicito fu imposto solo Ralla politico." I. 144. „E’ vero che essi non partecipano alla vita cattolica, che rcsicde nella unione col centro di Unith .... mn cib non impedi9ce che la Roli* g>one sia pressamente Cristiana e conforme quasi in tutto alla nostra, e Percih valevole ad ottener dal Cielo la santificazione*. I. 19. '•') „Cattolici poi non debbono mai mostrar simpatie assurdo e ridicole verso i Turchi e protestanti o preferenza dei Russi che praticano una Reli-jpone quasi tutta cattolica. Voglia il Cielo che vengano comprese tali coso (la tutti . . II. 193. *) „Per caritb 1 cerchiamo di amar la Chiesa e non la rendiamo odiosa prender verso i dissedenti una attitudine di disprezzo e di contrarietik, *8aggerando tuttocio che pub eccitarli contro di noi*. II. 1.16. 5) II volerli da parte nostra considorar cotne veri e reaii scismatici 6 11,16 ingiustizia; poicho sono stati vittime, e non colpevoli. QuolIi poi (t. i-Posebno oni, ki so odtrgani od kat. cerkve zadnjih dve sto let) che per tal ^otivo hanno sobito il martirio o oltre pene, mentre hanno dato un nobilis-8lmo esempio, od han reso una solenne tostimoninnza alla unittl della oatto- Rusi niso tako nekristijanski, tako grozno katoličanstvu odtujeni, ako se sme se zunajnosti sklepati na notrajnost, 11» duha. Vannuteili piše o Moskvi: „Skoro gotovo ni mesta na zemlji, ki bi po številu cerkva druge prekosilo ; Rusija nosi P° pravici ime „sveta“.1) Cerkve ruske so najbogatejše na svetu.1) Vse neizmerno zlato, ki ga Rusija izkopava, se spravlja v cerkve. Rusija je dedinja Grkov. Grki nimajo doma nič umetnik spominkov. Vsi umetniški zakladi so sedaj v Rusiji. Rusija je vse pokupila in klicala najboljše grške vmetnike k sebi. Ruske cerkve se svojo temnostjo, lepotičjem vplivajo dosti bolj na ljudstvo kaker katoliške. Jaz — pravi Vannuteili — ako bi mogel, bi hotel mnoge mnoge navade orijentalcev sposoditi si, tem bolj, ker so v pravem katoliškem duhu. Ruske tradicije in navade, zlog, cerkve šo dosti bolj skrivnostne, a tudi čustvene in delajo vero bolj poljudno, mej tem ko je pri nas vse to po vplivu ra* cijonalističuega XV. in XVI. stoletja, lahkomiselno — veristično. Simbolizem orijentalskega obreda je prekrasen.3) V Rusiji ne biva skoro umetnija nego verska, zloga resnega. V Rusiji se res malo pridiguje; a Rusi imajo vse resnice krščanske, koliker 1110- lica Chiesa, sono veri martiri, e la loro memoria merita di esscre esaltat® e venerata .... cone di eroi della causa cattolica ... . Ne il loro voler® e di easor nollo scisma clie in Russia e cosa e forma interamente poli' ticn. E cosl avviene che la Religione Cristiana si 6 mantenuta, dove anch® con grau ripugnanza sono stati costretti a assoggetarai alla chiesa ufficiale. Non si pud considerare come Apoetasia, (juesto esser costretti dali® forza e violenza ad assoggettarsi ad una Gerarcliia, che nou fa parte deli® Chiesa cattolica; anzi in caso di necessita e d i impossibilit&» sappiamo che pei sacramenti si pud e si deve ricorrera anche ad uo aacerdote apostata, se 11 za renunziare alla fode cattolica eh® si professa. Noi abbiamo che la nnzione Ameno-cattolica in Oriente fi®0 alla fine della sua emancipazione avvenuta nella prima metit del nostro secol® XIX. era coslretta ad assoggettarsi ogli Arrneni Gregoriani (Eutichinnil e® anche riceverne il bnttesimo ed altri sacramenti. Cio era tollernt® dali a Santa Sede per 1’assoluta impossibililit di far® alt rime n ti. Ora p e r c h e non Bi dovrebbe applicare lo stesso sistema ® le stesse regole ai ltuteni costretti violentemente a distaccarsi dalla chiesa romana! Forso con cid si farebbero anche cadere varii pregiudizi eh1 donb' nano presso il popolo russo a carico della santa fede, e detrimento della cattolica i nitii.“ II. 24H-248. ‘) „Forse in tutto il mondo non vi e un’ altra cittd che superi Mosc® pel numero sterniinato di chiese cristiane che sor ono in tutte le piazzo, i® tutte le strade in ogni angolo in tutti i piu piccoli centri di abitazioni. P®j; cui concreta veramente il carattere religioso ad esuberanza della ,s a n t a Ru8sia.“ II. 24. a) „E pensare che le chiese Russe sono sempre cariohe di oro, argen*® e cose preziose : tutto provo come questi popoli non abbiano altr.i in mir® che il culto di Dio, e che aceumulano tutte le loro ricehezzo ed industn® quasi unicamente allo splendore della religione. Per essi tutto 6 la religioa® e la chiesa*. II. 36. Ed fc incrpdibile quanto tutti i Iiussi s’impongono sacri" fizi por il culto di Dio e per il decoro dolle loro chiese." II 67. 3) „Quanto e bello il simbolismo del culto cristiano in Oriente !“ I- goče naslikane. Podob je po ruskih cerkvah nebroj. Te se razlagajo. V Rusiji, rekel bi, nadomešča nazorni nauk — pridigovanje.’) Glede števila zvonov in njihove velikosti je Rusija prva na svetu. V sami Moskvi jih je čez dva tisoč. V Rusiji je zduh od samega zvonjenja vedno polen — vere, ki vzdiga duha z bedne zemlje k idealnim višinam posmrtnosti. Obnašanje v cerkvi je vzorno. Pa tudi ni kraja na zemlji, kjer bi se cerkve toliko obiskovale kaker ravno v Rusiji.2) Tako n. pr. obišče cerkev Matere Božje „iverske“ v Kremlinu vsak dan do petindvajset tisoč vernih, o slovesnostih do sto tisoč. Mnoge lepe katoliške šege, ki jih mi katoličani le iz zgodovine poznamo, se v Rusiji še popolnoma žive nahajajo. Žive tudi tako zvane kanonične kazni, da se onega, ki je javno grešil, od svetih sakrameutov odstrani, dokler ne prestane pokore. Rus se spominja Boga tudi doma. Ni je ruske hiše — niti carske — v kateri bi ne bilo prostora okrašenega s podobami, svetinjami, kjer vsak dan vsak Rus opravlja svojo pobožnost. Rus izpoznava krščanstvo doma in v cerkvi, a nič manj v javnosti. Po ruskih mestih je po ulicah toliko verskih znamenj, da se misli biti v nebesih. Isto na železniških postajah Kako prevladuje kristijanstvo v Rusiji, priča posebno slavolok Zveličarjev v Moskvi. Onde mora vsak, ki skozi gre, odkriti se podobi Zve-ličarjevi, sicer je po državni postavi kaznovan. Oni slavolok je-bil sezidan za Ivana III. Vasiljeviča leta 1491. in sieer pod vodstvom arhitekta Italijana Petra Solaro-a iz Milana. V Rusiji vlada Kristus. V Rusiji krščanstvo ni le vera trpljena, ampak — državna in vladajoča. Gorje, ako bi kdo tu izustil kletev proti- veri! Kaznovan bi bil od države in ljudstva.3) „Na Ruskem se javna brez-božnost javno se slovesnostmi popravlja, mej tem ko pri nas v ‘) .11 popolo fuori del tempo delle snore funzioni si ferma ad 08ser-varle (le imagini) ininutamente e dornanda spiegazioni, e vuol conosoere la 8toria dei diversi oggetti,. e in questo modo si istruisce nella religione : in niodo clie questo popolo clie rarissimamente nscolta prediche, e clie non ha libri o catechismi per istruirsi, per mezzo delle sante imagini aoquista quelle nozioni sensibili e piu efficaci, clie presso di noi appena si possono avertr per mezzo dei libri o della parola viva". I. 164. 2) Nelle chiese rusBe „11011 esistono ne banclii, ne sedie, ne inginoohiatoi-fa meraviglia come malgrado obe cib sia tanto penoso, pure tutta la tnoltitudine lo pratica con tanta assiduita, il clie non b dato veder presso di noi, cbo malgrado i tanti commodi che d’ ordinario abbiamo nelle chiese, pure queste non sono tanto frequentate quanto in Ilussia. Bello poi e veder come tutta questa gente si tiene con un contegno raocolto e devoto senza niai parlare e senza muoversi durante le sacre funzioni, ma tutti sono fermi ed intenti a cib che si fa o si legge nel santuario.“ I. 172. 3) „Guai se qui mai venisse a sentirsi una parola meno che rispettosa vcrso la Religione o qualclie bestemmia! Oltre 1’ autoritit govemativa, il Popolo slesso ne farcbbe ben presto giustizia ed in modo inesorabile e tre-mendo“. I. 83. Italiji se dandanes javno preklinja . . . .‘“) O procesijah: Vsak veči zgodovinski fakt važen za Rusijo se proslavja v dan obletnice sč sijajnimi procesijami. Vlada pa podpira. Versko čustvo je včlovečeno v ruskih navadah. In pri nas v Italiji ‘? ^ Res nedosegljiv je pa ruski narod glede cerkvenega petja. Tega P. Vannutelli ne more prehvaliti. Omenja ga na nebrojnih mestih: Kaj naj rečem o ruskem cerkvenem petji ? V Rusih ie petje — ideal.*) Skladbe ruske so res — molitve. Naše italijanske mi v primeri z ruskimi malo vgajajo. Morda je v petji malo različnosti, a ravno to mu podaja resnobo, pobožnost. Godal ni nikakih, le človeški glasovi. Ti so tako vbrani, da povzdigujejo duha v kraljestvo Božje, v ekstazo .... Ne more se verjeti, koliko tako petje more vplivati na značaj ljudstva.4) Ne da bi komu krivico delal, ne od simpatije, ne od predsodkov gnan, trdim : Ruski narod je glede cerkvenega petja prvi.5) Na podlagi teh in drugih odlik sklepa P. Vannutelli: Ko se vera krščanska in versko življenje v katerem ljudstvu tako živo javlja, sklepati se mora. da v takem ljudstvu gotovo deluje tudi duh božji, duh ki je krščanstvu lasten. Jedna najskrivnost-niših sil Rusije je: vera. Rusija je ponosna, da brani vero. in glede verskega javnega izpovedanja, izvrševanja more biti vzgled vsem drugim narodom. ‘) In Russia le empietil provocnno bolle e solenni riparazioni . . . • mentre nella nostra Italia, paese di fede c di storia cristiana per eccellenza oggi si bestemmia in publicn, e le cene autoritd .... colla loro lndiUerenza e connivenza ne prendono quasi la complicitil. II. 59. *) „In Russia il sentimento nazionnle col sentimento religioso si trovano incarnati nelle abitudini popolari in modo tenacissimo e profondo. II. 87. In Russia la Ortodossia, Pravoslavia concrota in certo modo tutto il loro essere, tutto il loro ideale, tutto il loro passato ed avvenire e tutte le loro glorie. I. 84. Nei nostri paesi di ocoidente si ostegginiio e si impediscono le pro-cessioni. Prova evidentissima cbe per ora presso di noi trionfa la rivoluzione mentre in Kussia trionfa la religione cristiann !“ II. 87. „Mi sembra clie eia piti civilizato il popolo lordine sebbene un po’ primitivo; che un po-polo piti sviluppato che ama il disordine e la oonfusione.“ II. 84. “) „Che dirb dol canto ecclesiastico? Questo b veramente un ideale presso i Russi.“ I. 92. ■*) *I1 canto dei Russi ha un carattere cosl religioso ed ecclesiastico, che non potrebbe meglio desidorare. Forse vi b poea varietit, ma cib stosso contribuisco a mantenerne il gusto devoto e serio. Non vi sono mai istromenti, ma sole voci umane, e queste son con tale accordo ed armonia, che repiscono 1’ animo in una estasi dolcissima di devoziono. Forti e profondi i bassi con poche voci bianche, ed hanno d’ ordinario note lunghe ed eguali clie flniscono a perdersi in una sfumatura lontana. L’ accordo b armoniosissimo, e non si pub credere quanlo tal genere di mušica sacra influisca sul carattere del popolo, portandolo a dolci e sante emozioni .... Le nostre musiche sono talvolta una profanazione del la preghiera, che accompagnano o piuttosto ■8torpiano.“ I. 175. 176. s) „Quanto al canto di ohiesa i Russi senza far torto a nessuno, ten-■gonn un primato assoluto, che non si pub negare da chiunque voglia giudicare senza passione o idea preconcetta1' II. 180. V Rusiji se brez Boga nobeno podjetje ne začenja. Ko so katoliški Francozi leta 1891 hoteli odpreti v Moskvi svojo razstavo po vzgledu zapadnih liberalcev brez bogoslužnih obredov, je ruska vlada sama zavkazala pravoslavne obrede !') V tem ko se pri nas roganju izpostavi, kdor izvršuje javno svoje verske dolžnosti, se v Rusiji to godi onemu, ki jih ne izvršuje2) Priznati se mora — pravi P. Vannutelli — da tudi Rusi imajo dokaj lepega in dobrega .... tudi mi katoliki bi imeli od njih marsikaj posnemati.3) Ako se ozremo na tako bujno zunanje pojavljanje krščanstva v Rusih, je li mogoče trditi, da nima nobene vrednosti pred Bogom, da ne izvira iz vere?4) * * * Da Rusi imajo krščansko vero, da niso racijonalisti to je gotovo. Katoliška cerkev ima toliko verskih resnic, koliker za prvih deset stoletij. Dogme, katere je kat. cerkev razglasila zadnjih devet stoletij, niso nove verske resnice, ampak le logični sklepi iz verskih resnic, katere so bile vže prvih deset stoletij izrecno verovane. Rusi pa verujejo vse, kar je katoliška cerkev prvih deset stoletij verovala. Toraj bistveno verujejo isto, kar mi katoličani. Spekulativne s 5 iste vere kaker mi. Faktično pa, nekojih dogem ne priznavajo n pr. primata, in sicer, ker ne sklepajo logično, ali boljše rečeno, ker ruska vlada od priznanja primata se boječ za svojo politično samostojnost, ne pusti svojim podanikom logično misliti: zadržujoč po cenzuri rusko ljudstvo v nevednosti, in lazširjajoč nalašč predsodke in zgodovinske laži glede rimskega papeža. Rusija do sedaj, mora se priznati, je ohranila krščansko vero. Res sicer, da ni vera na Ruskem obrodila tolikega božan-stvenega sadu, kaker v katoliški cerkvi, kjer se ne veruje le slepo tje v dan, ampak se v e zakaj, vender vero krščanska je Rusija ohranila. „Durante la mia dimora in Mosca si apriva la esposizione francese. In Russia qualunque cosa, e avvenimento, o opera deve essere sanzionata dalla Keligione. Impresarii della esposizione non tenero conto . . . . Ma essi avevano fatti i conti senza padrone. II governo feoe loro intimare che por 1’ inaugurazioiio dolla esposizione si licliiedeva un atto solenne religioso, e-che se essi non aveano proveduto il governo. Cosl avvene; e cosl furono' fatte le pregliiere di innugurazione dal ciero russo! . . . . i francesi sotto 1’aspetto religioso lianno molto da imparare dalla ltussia." II. 112, a) L. c. B) „Almeno da parte nostra dovremmo apprendere, che i Russi hanno-di bello e di buono .... auche noi aliri cattolici vi troveremmo qualche cosa da imparare e da imitare." I. 175. 4) „E non sarebbe egli una vera empieti, ed un controsenso il supporre clie tanti atti di religione crietiana non debbano aver alcun valore al cospetto di Dio ‘i Questo tutto pub egli esser altro che un resultato spontaneo di fede¥“ I. 173. Ruska cerkev je neka nenaravna sostava božjega s posvetnim. Nje znak je cezaropapizem, ki svoje človeške trmoglavosti dostikrat izdaja za — verske nauke, za zakon božji. Vkljub temu je rusko ljudstvo ohranilo krščanstvo, ker ni mislilo, ker je bilo ločeno od drugega sveta. Tako je bilo. Od sedaj naprej pa ruska vlada ne bo več mogla ljudstva vbraniti, da bi ne mislilo. Omika rase. Misleče rusko ljudstvo pa bode kmalu spoznalo, da cezaropapizem je nestvor. To spoznavši bodo Rusi ali prenagljeno za,-vrgli celo sedanjo vero — dobro in slabo — in se strmoglavili v racijonalizeip, brezverstvo, ali pa bodo trezno in modro zavrgli le slabo t. j. lajieizem v svoji cerkvi in se oklenili dosledno rimskega papeža. V nenaravnem sedanjem verskem položaji Rusi dolgo več ne bodo. Tudi Rusija se bliža silovitemu aut-aut, katerega oživljena ideja neizprosno tirja. Kaker na zapadu, tako se bodo tudi na Ruskem glede vere ločili v dva taborja. J e d 11 i se bodo vrgli v naročje brezverstvu in revoluciji; in to se faktično vže dogaja, kaker smo dokazali v članku lanskega letnika: „Revolucijonarno gibanje na Ruskem'1. Drugi se bodo oklenili rimske cerkve, kaker se istor tako tudi vže dogaja. O tem toku smo govorili vže v več člankih in namerjavamo o tem še posebno več povedati v članku: „Rusov občevanje z Rimom“. Kateri tok bode zmagal, je v krilu božje previdnosti in človeške proste volje. Zgodi se kar koli, naša tolažba je konstatovati, da tudi v Rusih je n e t i 1 a, kali z a m i r n o z j e d i n j e n j e s katoliško cerkvijo. Prepričani smo, da Bog. dobri in modri vrtnar, ki je to kal po veljavnem krstu, po veljavnih zakramentih zasadil v ruska srca, jo bode tudi oskrboval,' da vzrase v velikansko drevo katoličanstva in zatre strupeno dračje v svojem osenčji. Prepričani smo pa tudi, da tega semena katoliškega n a j h u j š i s o v r a ž n i k j e ruska vlada, ruski laži-slova-nofili, z a p a d n i liberalci neslovanske in slovanske krvi, p a katoličanov nevednost in n e b r i ž n o s t glede izhodnega verskega vprašanja. Konec prihodnjič. Ig. Kralj. so,y LISTEK. Spomini s katoliškega shoda. Potopisne črtice. Za nami si tedaj, najsija.jniši dogodek slovenske zgodovine — katoliški shod! Ne — še zdaj so trenotki, ko se mi zdiš prikazen v sanjah; in da bi me iz teli sanj ne prebudil divji krik naših nasprotnikov, iz katerega tako mogočno odmeva tvoj glas, ne mogel bi še verjeti v tvojo realnost. Komaj leto je preteklo, ko smo v beli Ljubljani v krogu ožišili prijateljev se navduševali za katoliški shod in celo se zavezavali. da ga moramo sklicati — a svojini lastnim besedam nismo verjeli: v nedoločeni, megleni daljini vtripala je zvezda njegova, kaker — vmišljena količina! In vender v enem letu so se megle razgnale, in prvi slovenski katoliški shod je — dovršeno dejanje, sijajno dovršeno dejanje! Ako bi ne bili verjeli dosedaj v vresničenje vzorov, govori nam ta fakt do' dna prepričevalno, da vzori, in da bi bili najsmelejši, so dosegljivi, so izvršljivi! Ako smo torej bili pogumni, nevstrašni doslej, bomo. še bolj pogumni, še bolj nevstrašni odslej: ta pogum vtrjevalo nam bo katoliško načelo, kateremu smo vselej nesebično služili, načelo, v katerega vsemogočnost smo sicer vedno verovali, a zdaj nam je to vero pomnožilo zmagoslavje, katero smo gledali se svojimi očmi, zmagoslavje, katero je načelo katoliško obhajalo nad sovražnimi silami, očitno, sijajno, v središči naše mile domovine! Fugite, partes adversae! * * * Kar Vam bom zdaj pisal, ne bom zajemal iz dnevnika, ker takega nisem nosil se sabo na katoliški shod, ampak hočem le pobrati, kar mi je še iz tistih dni ostalo v. spominu. Poznate me pa vže: sem vedno še tisti ko nekdaj — resen sicer kaker sv. Anton puščavnik, se pa tudi od časa do čaša rad malo pošalim. Bilo je tedaj šest dni pred katoliškim shodom ko dobim iz Ljubljane pismo od gospoda Tinčeta, češ, pri sv. Petru me vže pričakujejo ; naj bi torej kmalu kmalu prišel pa pripeljal še seboj'še par „revolucijonarjev“ iz Gorice.. Pa britke skušnje prejšnjih let so me izučile, da v Ljubljano se ne hodi kar meni nič tebi nič. Posebno lia katoliškem shodu bi ne hotel veljati za nazadnjaka. Moj cilinder je vže tako v prigovoru ; in ravno tiste dni je prinesel „Pavliha“ Slovencem znamenit dodatek k moji somatologiji, da namreč tudi moji čevlji niso preveč vzgledni. Prvo sem tedaj naročil čevljarju par čevljev, ki imajo uiti vstrojeni po najmodernišem, pariškem kopitu (pa ne Kopitarjevem); potem grem h klobučarju in ga zarotim pri vseh kosmatih kožah, naj mi izbere najsvitleji, najglaji, najvzgledneji cilinder. Zadnje naročilo dobil je krojač. I)a boste vedeli, kaj mi je zgotovil, povem vam le, da stoji v „računu“, ki mi ga je poslal, tako le: „za eno salonsk o obleko . . .x Tako nagleštan odpravil sem se na pot. Mar čudo, ako se je vže prvi prijatelj, ki mi je srečal, pošalil z mano, da sem kaker iz „škatlice vzet“. Sicer pa nisem bil preveč srečen na tem drugem potovanji v Ljubljano. (Dopolniti moram namreč, da sem komaj 14 dni prej po vipavski dolini, čez Hrušico, v družbi mladega gimnazijca, peš potoval v Ljubljano na novo mašo.) Ko sem se v četrtek zjutraj pripeljal na goriško postajo, jo je bil vlak ravno pred menoj odpihal proti Ljubljani. Vzel sem to za slab omen. Vender vračati v mesto se nisem hotel nikaker, ampak ker sem slišal, da se dotični vlak dve uri pomudi v Nabrežini, najel sem si par konj in jo kar po cesti vdaril za železnim nagličem. Pot me je vedla skoz Miren (kjer so nedavno osnovali vse hvale vredno kat. rokodelsko društvo, kateremu želimo, da bi napredovalo po poti, ki jo je nastopilo), dalje skoz druge svetovno-znane kraške kraje, kaker Gabrije, Doberdob, Jarnlje (katero so pred leti iskali na Napoletanskem) itd. Tudi me je zadela sreča, da sem prvikrat videl imenitno „dobeidobsko jezero". Pravijo da so Kraševci po teh krajih zelo prepirljivi in da vse zapravdajo. Ne vem, ali je res, sicer je pa znano, da po vsem svetu ni trše stene, niti silniše burje, kaker na Krasu. Poslednja ima posebno lastnost, da se prav rada zaganja v pesnike in kar ie njim podobnega. O nji je zapel naš pesnik tako : „Zahrula name jo v nevihta s Krasa", Kako morilen, groben dih je njen! Uboge cvetke mojega Parnasa Vijč, drobi in klesti bič leden; Oropal jih vihar je vsega krasa, Na-nje natrSsil gčsto prah strupen . . .“ Vidite tedaj, kako krivično nosi svojo ime Kras, ki ropa cvetke »vsega krasa". Lucus a non lucendo. Lehko si torej mislite, da sem začel še le prosteje dihati, ko se mi je odpri razgled na sinjo Adrijo. Peljal sem se skoz starodavni Števan, kjer sem pozdravil „sedmeroustnega“ znanca Vergiljevega, Timava. V Nabrežini me je res pričakoval železni stroj, ki se tako ■malo briga za naše katolištvo in narodnost. Nekaj predpoldne sva bila vže v Ljubljani, kjer najdem vže na postaji gospoda Tinčeta' Tu se je nekaj pripetilo česar ne smem zamolčati. Par minut pred južnim vlakom došel je bil vlak z Gorenjskega, s katerim se je pripeljal nekdo prvih naših radikalnih korifejev. Ko stopim s postaje, da bi si poiskal fijakerja, mi zakliče g. Tinče: „Tu, gospod doktor !J kažoč mi na voz vže pripravljen. Eu korak od mene pa je stal pri svojem vozu ravno omenjeni gospod radikalec, moj poseben prijatelj in čestivec. Tinčetov „gospod doktor“, ki se je ravnokar s cilindrom pripeljal z juga, je bilo gospodu nedvomno znamenje, da drug ne more biti nego jaz. Kaker sem zvedel kasneje, je vprl v me svoje oči, ko da bi me hotel prebosti. Jaz pa, ki o vsem tem nisem nič vedel, sem mej tem sedel na voz in v petih minutah sem bil pri sv. Petru — s celo kožo in cilindrom. Kako smo se imeli pri sv. Petru, ni mi treba pripovedati. Bilo je nad vse „luštno“ ; tudi streljalo je zunaj in znotraj — seveda nas je bolj zanimal poslednji strel. Ako je koga kaj pobolelo, našel se je gotov lek. Ni bilo dneva, da bi se ne bilo zbralo manjše ali veče število »radikalcev11 v gostoljubnem župnišči. To so vam bile debate! Tiste dni so se vršile zadnje priprave h katoliškemu shodu. Posebno zanimivo je bilo pri odborovih sejah. Močno je vrelo po vsem Slovenskem; tiste dni Slovenja res ni mi imela glave. Vsa čast in priznanje piipravljavnenni odboru, da je znal še zadnje dni izvleči na ravno, trdno cesto voz. ki je žugal obtičati v močvirji znanega našega breznačelnostnega polovičarstva. Oglašali so se „poštimovci“ od vseh strani: za skozbog, ne kalite nam mirne vode, iz katere se tako lepo zrcali naše obličje! Nedostojno je pa, da ne rečemo nesramno, toliko se vrivati v vrsto slavnostnih govornikov, kaker se je godilo od nekoga z neke strani ! Bog sam je čuval nad katoliškim shodom, da ni takim aposteljnom miru in sprave posrečilo se splezati do govorniškega odra, ker nevarnost bila je res naj veča, da bi prišel katoliški shod v ves drug nego katoliški tir. Kaker zaje-davka bi se bil liberalni strup, oslajen s katoliškimi frazami, zaril v naše zdravo telo, da bi trebalo spet cele generacije, preden bi ga izrili. Znani rpoštiinovciil oklepali so se z vso silo katoliškega voza, da bi ga zavlekli v nepravi tir. In obetali so si res vspeha od svojega rovauja in spletk, ter prišli so nekateri v Ljubljano celo s posebnim ponosom, ki ga more obroditi le zavešt gotove zmage. Spodletelo jim je ! Vrlih osnovateljev brezdvomno največa zasluga za našo katoliško stvar je, da so se jih krepko otresli in jim pokazali tje, kamer pravzaprav spadajo, da govorim z besedami nekega sekcijskega govornika — v vredništvo »Slovenskega Naroda11! Ne vem, kako spijo ti »katoličani11 na lavorikah, s katerimi jim posteljejo radikalci! Dober prosit — imajo, Cesar so iskali! Slednjič je vender napočil dolgo zaželeni dan. Vže predpoldne se je začela Ljubljana pripravljati na praznik, kakeršne-ga niše obhajala odkar stoji. Čim bolj pa se je bližal večer, tem bolj se je vedrilo njeno lice; razganjale so se zadnje megle, ki so jih nekateri hoteli videti na obzorji. Nikdar še se ni nad Ljubljano razpenjalo čisteje in mileje nebo kaker tisti večer, ki je ib ostane meni na veke najlepši. Katoličani vešolne Slovenije sicer niso našli pri tistih, ki zdaj zavzemajo kurulične stolice v mestni hiši, milosti, pač pa našli so jo pri Ljubljančanih, v katerih oblasti je prevreči kurulične stole z onimi Vred, ki so jih žaseli. Tako slepi so bili gospoda, da so še do zadnjega hipa računali — na nevspeh katoliškega shoda: še le drug dan — ko je bil fiaško — dopolnjen, poslal se je zastopnik bele Ljubljane, v „imenu mesta11 pozdravit došle goste! Vse drugače je, kaker selu slišal, ravnalo z avstrijskimi katoličani sicer liberalno zastopstvo nemškega Linča. No, taktike naši liberalci vže tako nikdar niso poznali, a njih postopanje o priliki katoliškega sho-