708
Ivan Šorli: V jesenskem gozdu.
Ne, vekomaj povsod. Kot dete borno, Ki tu-le mirno, a s teboj zgovorno Si bere drobnih cvetov po livadi,
Naj vekomaj i jaz s teboj živim . . . »Cuj, dete! Kam hitiš? Čuj, angelj mladi!« No, detece beži, a Bog gre z njim. —
VIII.
Jfc\aj, ti bežiš? Cemu-li? Pred hlimboj ? A svojega Boga se ne bojiš?
V  naravi lepi se tak varen zdiš,
V  resnici misli svojih, otrok moj ?
O prav imaš. I jaz sledim takoj
V  resnice svetli, jasni paradiž, In daj mi krono ali daj mi križ, O svet, ponudi mir mi ali boj:
Ednako! . . . Luč je samo edna,  edna In več kot ednega življenja vredna In več kot edne, več kot edne smrti.
Prej bil podoben barki sem potrti, A zdaj le jadra, ladja, mi razvij, Ne boj se mi viharjev in peči! . . .

Dragotin Kette.
%!
V jesenskem gozdu.
az drevje list za listom trudno                     Težko vmiranje to je zreti
Na pot pred mano odletava,                         Naj vihra raje bi prihrula,
Ko vmirajočih trepetanje                              In v eni sami divji noči
Skoz gozd šumljanje plaho plava.                Besneča sila gozd osula!
Težko vmiranje to je zreti Pogrezovanje to v temoto; Strt raje v eni sami vihri, Strmel v življenja bi praznoto . . .
Ivan Šorli.