LETO VII. ŠT. 40 (329) / TRST, GORICA ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALV NOVI CENA 0,93 € ivunv.noviglas.it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 MED PRIPOROČENIMI KANDIDATKAMI TUDI SLOVENIJA NA TRGU * Noč trudna / molči, / nezamudna / j beži / čez mestni trg luna sanjava. Znana Kettejeva pesem zelo lepo ponazarja mestni trg. V lepi Mirkovi uglasbitvi je ta pesem markantno in obenem lirično zaživela v vsem svojem blesku. Danes pa ne bomo pisali o romantičnem ozadju trga, kot sta nam ga velika umetnika, pesnik Dragotin Kette in glasbenik Vasilij Mirk., zgovorno predstavila. Trg ima v družbeni zgodovini Evrope svoje odlično mesto in veljavo. Že starogrško mestno središče je prav trg (agora j, kjer so se zbirali izobraženci, govorili filozofi in politiki. Prav tako rimski 'forum", ki ima podobno vlogo atenskemu trgu, kjer pa je tudi gospodarsko središče mesta, kot npr. rimske bazlike, ki so bile v tem času poganskega Rima nekake finančne borze. Pa pojdimo v naš čas. Vsako mesto, majhno ali veliko, ima svoj osrednji trg.To je pokazala tudi srednjeveška urbanistika, kjer je mestni trgpoleg katedrale gotovo eden najvažnejših delov mesta. Danes ima torej trg svojo že ustaljeno podobo in pomen. Zato tudi mesta navadno rada ohranjajo to svojo podobo vse do danes. Poglejmo nekatera velika evropska mesta: v Parizu je Plače Concorde, v Bruslju Grand Plače, v Berlinu Potsdamer Platz (do nekaj let sem obdan z zloglasnim zidom in vojnimi ruševinami), v Moskvi Rdeči trg, v Rimu trg sv. Petra ali trg Venezia itd. Tako ima tudi Slovenija v Ljubljani trg pred Rotovžem (občino), v Mariboru Slomškov trg itd. In končno so pri nas na primer v Trstu Veliki trg (ali uradno Trg zedinjenja) ali v Gorici Travnik, nekdaj tudi Veliki trg (Piazza Grande) oz. danes Trg zmage. In prav ob slednjem se je zadnji čas vnela živahna polemika, zlasti v italijanskem dnevnem tisku. Ob neki manifestaciji na Travniku je namreč slovenski pokrajinski odbornik omenil dejstvo, da je bil ta trg imenovan nekoč Travnik, kot ga seveda še danes imenujemo Slovenci. Bog nas varuj! Nastal je krik in vik, češ da prej omenjeni javni upravitelj zahteva spremembo imena za današnji Trg zmage (Piazza Vitto-ria) v slovensko obliko. In takoj izjave osebnosti, kot npr. bivšega desničarskega župana, ki vidi vtem neke vrste napad na italijansko Gorico, pa še cela vrsta drugih “ogorčenih "protestov. Sicer pa se italijanski dnevni tisk v Gorici res “odlikuje” po svojem kriku in že bije plat zvona. Bojni naslovi, kot recimo “Vsi na okope proti dvojezičnosti" in podobno, pa se kar sami komentirajo! Zanimivje bil pri tem komentar znanega goriškega italijanskega zgodovinarja. Prof. Sergio Tavano s tržaške univerze je zelo dobro komentiral ves ta direndaj. Izjavil je namreč, da bi bilo treba na nek način ovrednotiti stara imena trgov in ulic v Gorici. Vsi namreč vemo, da je bilo poleg Travnika še več znanih ulic prej drugače poimenovanih. Tavano pravi, da bi lahko poleg uradnih tabel dodali še recimo rumene table z omembo zgodovinskih imen goriških trgov in ulic. Kot primer je že znana glavna mestna utica, ki je Korzo. Že vprejšnijh časih (pod Avstrijo) je, recimo, ta bil imenovan po cesarju Francu Jožefu I. Kasneje je posta! Korzo Verdi, zadnji podaljšek tega (danes Korzo Italija) pa je bil, recimo, hitro po vojni že imenovan po predsedniku ZDA Roosveltu, itd. No, vse to lahko daje misliti na zelo razvejano goriško zgodovino. Pred kratkim je podobna problematika tekla tudi v Bocnu okoli znanega Trga Zmage (piazza della Vit-toria). stran 2 ANDREJ BRATUŽ ŠIRITEV EVROPSKE LETA 2004 KULTURNI DOGODEK NA GORIŠKEM UNIJE KOVAČEVEMU ŠTUDENTU NA ROB Spevoigra Kovačev študent, s katero je Kulturni center Lojze Bratuž v sodelovanju z Zve- 1 zo slovenske katoliške prosve- I te primerno in nadvse uspešno ............... obeležil štirideset let dejavne četrtek, prisotnosti v središču mesta in 2oo?KT°BRA kulture ter petdesetletnico smrti goriškega skladatelja Vinka Vodopivca, je bil kulturni dogodek, ki nam je povedal marsikaj. Kot prvo stvar bi vsekakor morali navesti nezanemarljivo dejstvo, da je več kot sto slovenskih pevcev in drugih kulturnih delavcev, ki so zastonj in nesebično delili ljubezen do petja in odrskih desk z nami, pokazalo, da se v Gorici in na Goriškem še da kaj storiti, da je slovenska narodna manjšina sama še sposobna kaj narediti in se spopasti z zahtevnejšimi kulturnimi načrti, jih odlično izvesti, ne da bi pri tem zašla v ceneno kiča-vost ali v ljubiteljsko kulturo. Kovačev študentje bil dobro izveden, saj so poznavalci podobnih glasbenih del in operet goriško izvedbo prirejenega Vodopivčevega dela primerjali z izvedbami, ki jih v Trstu postavljajo na oder poklicna gledališča in poklicni pevci. Tako režiser Adrijan Rustja, ki je tekst tudi priredil, kot dirigent Hilarij Lavrenčič, ki je delo orkestriral, sta svoje delo odlično opravila, če seveda ne rečemo ničesar o mladih glasbenikih in grlih petdesetih Goričank in Goričanov, ki so pri projektu veselo in zavzeto sodelovali. Kot drugo stvar bi radi izpostavili dejstvo, da je bila velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž vedno nabito polna, tudi na zadnji ponovitvi, kar kaže po eni strani na to, da ljudje čutimo izvedbo kot del naše lastne kulture in biti, po drugi strani pa tudi na to, da ni res, da nas nič več ne more spraviti v naše dvorane. Če nas kaj pritegne, gremo v dvorane. Kovačev študent je to dokazal! Veliko število ljudi iz Slovenije, ki so prišli v center Bratuž, pa priča o tem, da je še danes Goriška živa, da smo še vedno del iste miselnosti in kulture, stran 2 |UP ALOJZ TUL Evropska unija, ki šteje danes petnajst članic, je na tem, da se leta 2004 razširi na deset novih držav. To izhaja iz strateškega dokumenta, ki ga je sredi prejšnjega tedna uradno objavila evropske komisija (izvršni organ Unije) in v katerem priporoča sklenitev pristojnih pogajanj do konca letošnjega leta ter vstop v Unijo leta 2004 naslednjih držav: Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Estonije, Litve, Latvije, Slovenije, Malte in Cipra. Razen zadnjih treh gre za sedem držav iz območja nekdanjega sovjetskega bloka, kar je svojevrstno zgodovinsko dejstvo. Po drugi strani pa so iz omenjenega seznama držav izpadle Bolgarija, Romunija in Turčija. Priporočila Unije glede pristopa novih članic morajo sedaj še potrditi voditelji petnajsterice na najavljenem vrhunskem zasedanju 24. in 25. oktobra v Bruslju. Evropska komisija je za vsako od navedenih desetih držav oblikovala priporočilo skupaj z rednim letnim poročilom o napredku vsake posamezne kandidatke. Zelo pozitivno priporočilo in poročilo je podala o napredku Slovenije od leta 1997 dalje, ko je slednja zaprosila za pristop, njeno stopnjo usklajenosti zakonodaje in upravne usposobljenosti. Ocenila je, da je država sposobna pre- ' EUROPEAN COMMUNMTES, 1995-2002 vzeti obveznosti članstva v Evropski uniji v zastavljenem času za širitev. Komisija v svojem poročilu omenja tudi odnose Slovenije s Hrvaško ter ugotavlja, da se morajo nekatera dvostranska vprašanja še rešiti. Odmevi na poročilo evropske komisije o napredku pri pristopnem procesu so bili v Sloveniji pozitivni. Tako predsednik vlade Janez Drnovšek kot zunanji minister Dimitrij Rupel in minister za evropske zadeve Janez Potočnik so izrazili zadovoljstvo z ugodnim poročilom Bruslja, ki potrjuje, daje Slovenija uspešno opravila "sprejemni izpit" in s tem vstopila v zaključno obdobje vključevanja v Unijo. V Sloveniji hkrati ugotavljajo, da je do dejanske- ga vstopa treba uspešno prehoditi še preostali del poti. Nekaj zaskrbljenosti povzroča referendum na Irskem 19. oktobra, na katerem bodo tamkajšnji volivci v drugo potrjevali lani zavrnjeni dokument iz Nice, ki institucije Unije prilagajajo na vstop novih članic. Vnovična zavrnitev bi lahko povzročila zakasnitev širitvenega procesa. V primeru, da bodo nove članice sprejete v Evropsko unijo v začetku leta 2004, se bodo lahko udeležile volitev za evropski parlament, ki so predvidene spomladi istega leta. Slovenija bi na teh volitvah imela pravico izvoliti šest evropskih poslancev. GORICA / HUJSKANJE PROTI SLOVENCEM SMO ZARES SLOVENCI KRIVI ZA VSE? Kdor bere italijanske dnevne časopise na Goriškem, si lahko zadnje tedne ustvari čudno sliko o nas Slovencih, saj ne mine dan, da ne bi tako tržaški kot videmski dnevnik prinesla na straneh krajevne, go-riške kronike zapisa ali intervjuja ali pa obveznih pisem bralcev, katerih pisci vsi v en glas trobijo, kako hudo jim je sedaj, ko vlada v mestu Brancatijeva občinska uprava, ki hoče z dvojezičnostjo in z izvajanjem zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji popolnoma spremeniti obraz Gorici in "ita-lijanskosti mesta". Naveličani smo že, da smo za vsako stvar krivi mi, pripadniki slovenskega naroda v Italiji, in vemo, da ste tudi vi, drage bralke in bralci Novega glasa, že naveličani in do grla siti naših zapisov o krivicah, ki se godijo slovenski manjšini v Italiji, vsem nam torej. Pa bomo vseeno tokrat zapisali, da je mera polna. In je mera že zares prepolna našega potrpljenja z raznimi desničarskimi pisuni, ki na straneh italijanskih dnevnikov dobesedno hujskajo in ščuvajo someščane Goričane proti nam Slovencem, tudi Goričanom. Očitajo nam vse mogoče, od tega, da bodo zaradi nas namestili dvesto prevajalcev v občinski upravi (le zakaj dvesto in ne tristo?), do tega, da se bo italijanska identiteta Gorice spremenila samo zato, ker bo naša, slovenska prisotnost, z izvajanjem zaščitnega zakona samo potrjena, ko pa smo od samega nastanka mesta v Gorici. .......... IUP / STRAN 10 Kocjančičeva nagrada Dušanu Jakominu Nagrado, poimenovano po duhovniku in kulturnem delavcu iz slovenske Istre Alojzu Kocjančiču, je letos prejel slovenski kaplan v Skednju Dušan Jakomin zaradi skrbi za narodno osveščanje in za vidne znake slovenske prisotnosti v tistem kraju. O dogodku bomo še poročali, že zdaj pa izražamo g. Jakominu naše najiskrenejše čestitke. I Ivan Žerjal / intervju I PETER MERKU’ Danijel Devetak ČLOVEK V LUČI IKON I Drobež/Paljk i POKLON PROF. IVANU RUDOLFU I Milan Gregorič I NOVA ITALIJANSKA MANJŠINSKA ORGANIZACIJA Mara Petaros GOSPODARSKA SLIKA NOVE EVROPE ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 NOTRANJA POLITIKA V ITALIJI SE TEŽAVE STOPNJUJEJO Italijanska javnost se še ni povsem sprijaznila z dejstvom, da je zdaleč najmočnejša gospodarska sila ter hkrati najbolj prestižna gospodarska dejavnost zašla v najhujše težave v vsej svoji zgodovini. Gre za FIAT (Fabbricaitalianaautomo-bili Torino), ki je s svojo razvejano dejavnostjo gotovo odločilno pripomogla, da se je Italija na lestvici industrijsko najbolj razvitih držav na svetu povzpela na peto mesto. Tako huda kriza gotovo ni nastala čez noč. Pred nekako štirimi meseci je vodstvo tega industrijskega velikana sporočilo javnosti, da je pripravilo sanacijski načrt, pred dnevi pa je vodstvo Fiata napovedalo dejanski odpust kakih 8 tisoč delavcev ter zaprtje tovarne v kraju Termini Imerese na Siciliji, kjer so izdelovali avtomobile znamke Punto. Ob tej novici so prebivalci tega območja v znak protesta ustavili promet po glavnih cestah in avtocestah ter po železnici, vsi parlamentarci s Sicilije pa so zagrozili, da ne bodo glasovali za finančni zakon, če vlada ne bo preprečila zaprtja Fiatove tovarne na otoku. Gre za kar 60 poslancev in senatorjev, ki vsi pripadajo vladajoči večini, to je desni sredini (predvsem Berlusconijevemu gibanju Naprej Italija). Predsednik vlade je obljubil posredovanje in se je v nedeljo, 13. t.m., po kratkem obisku v Trstu sestal na svojem domu v kraju Arcore z vodilnimi predstavniki Fiata. Pogovorov seje udeležil tudi gospodarski minister Tremonti z najtesnejšimi sodelavci. Za rešitev krize sta po izjavah predstavnikov Fiat takoj potrebni dve mi- lijardi evrov, v naslednjih štirih ali petih letih pa skupno pet milijard. Odkod ta kar čedna vsota? Bo denar poskrbela država, kar pomeni davkoplačevalci? Ne glede na dejstvo, da takšna vsota predstavlja 1% BNP (kosmatega narodnega proizvoda), je treba poudariti, da bi takšen ukrep bil v kričečem nasprotju s predpisi Evropske zveze in s temeljnimi načeli tržnega gospodarstva. Kako se bo ravnala Berlusconijeva vlada, ni v tem trenutku znano. Predsednik vlade pa je dejal, kako odločno nasprotuje, da bi Italija izgubila svojo avtomobilsko indu-; strijo, saj v tem primeru ne bi bila več med peterimi industrijsko najbolj razvitimi državami ! na svetu. V poštev prihaja po vsej verjetnosti poseg ameri-I škega avtomobilskega velikana General Motors, ki je sicer že od leta 2000 lastnik 20% delnic Fiat auto, ki je ena izmed vej ; turinskega velikana, a ki lahko do leta 2004 odkupi še ostalih 80% delnic po ceni, ki jo je treba še določiti. Zaradi te hude krize je treba vsekakor pričakovati tudi zaostritev notranjepolitičnih razmer. Vlada in njena parlamentarna večina se odločno zavzemata, da bi spravili pod streho tako imenovani zakon Cirami, ki je po mnenju opozicije pisan na kožo bivšemu obrambnemu ministru v prvi Berlusconijevi vladi Previtiju in samemu mini- S 1. STRANI NA TRGU Ta ima še danes na tem trgu velike znane fašistične simbole v kar se da zmagoslavni obliki. Zato se je v tem mestu, središču Južne Tirolske z nemško večino, razvila močna polemika ob vsem tem. Razpisan je bil tudi občinski referendum, ki je predvideval morebitno spremembo imena trga v Trg miru. Večino pa je odnesla italijanska stran, tako da naj bi o-stalo staro ime. Za to se je osebno tudi zavzel voditelj Nacionalnega zavezništva in podpredsednik vlade Fini. Zanimivo pa je še, da je na primer v Aosti glavni trg pred županstvom poimenovan po znanem valdostanskem voditelju Emilu Chanouxu, ki je postal žrtev fašizma. Raz Travnik čudi se Ignacij sveti. / Še vedno vrsti Gradniki, Kobali? / Ne bo li konca tej turobni četi? V teh verzih goriške pesnice se zgovorno zrcali naša narodna zgodovina v tem prostoru. Kot nekoč tolminski puntarji tako tudi danes še vedno zahtevamo pravično uveljavitev svojih pravic. In Travnik je v naši tradiciji simbol tega puntarskega duha, ki je v drugačnih o-blikah tudi danes še vedno aktualen. s 1. STRANI KOVAČEVEMU ŠTUDENTU Kot tretjo stvar bi radi izpostavili dejstvo, da si je Kovačevega študenta ogledalo veliko mladih ljudi in je v spevoigri nastopalo veliko mladih, kar govori samo zase. Kot četrto stvar bi navedli dejstvo, da je Kovačev študent igra s petjem in z veselo vsebino, ki so jo včasih uprizarjali na ljudskih veselicah. Tudi to je razlog, zakaj je bil center Bratuž vedno poln in bi še bil poln, če bi s ponovitvami Kovačevega študenta nadaljevali! To preprosto govori o tem, da smo "teža-čenja in visokodoneče kulture brez prave vsebine" vsi že dodobra presiti in je lahkotnost Kovačevega študenta kot požirek veselja v sicer zares duha-morni zamejski vsakdanjosti. Ko izrekamo vsem, ki so sodelovali pri spevoigri, iskreno priznanje in zahvalo, seveda nočemo trditi, da si v našem prostoru želimo samo veselic! Želimo pa si veliko veselja, dobrega petja in predvsem zglednega, dobro opravljenega in odlično postavljenega kulturnega dela. To pa! Tega si zares želimo, ker smo še vedno mnenja, da ima še posebno v naši manjšini velikansko vlogo prav ljudska, se pravi, vsem bližnja kultura: taka z nasmehom na ustnicah. Taka, ki se ne drži vedno kislo. Taka, kakršno znamo sami pokazati in biti tudi drugim zanimivi, kar se je v centru Bratuž lepo videlo! NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORI A-TRAVNIK 25 TEL. 0481 532 052 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica@noviglas.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEI. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trstiwnoviglas.it UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORI A-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL uprava@noviglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK (URI) PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN, REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI • USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI • FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 42 EVROV, SLOVENIJA 46 EVROV, INOZEMSTVO 62 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 83 EVROV POSTNI TEKOČI RAČUN 1064749 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU strskemu predsedniku, proti katerima je v teku v Milanu kazenska obravnava (obtožnica seveda govori o korupciji). Z novim zakonom - ki v kazenski postopnik spet uvaja upravičen sum - pa bi obtoženca lahko dosegla prekinitev postopka in začetek novega pred drugim sodnim zborom in v drugem mestu. Zakon je poslanska zbornica že odobrila, zdaj pa je na vrsti senat, kjer pa Berlusconi in njegov Dom svoboščin razpolagata s še krepkejšo večino kot v prvem domu. Medtem se nadaljuje razprava o novem finančnem zakonu. Predsednik vlade in pristojni minister Tremonti ob vsaki priložnosti zagotavljata, daje predlog finančnega zakona v skladu s programom, s katerim seje Dom svoboščin predstavil na volitvah v maju leta 2001 in tudi zmagal. Najnižje pokojnine so se že zvišale, kot je bilo obljubljeno, davki naj bi se zmanjšali za nekaj točk, na novo zaposlenih pa naj bi že bilo nad 40 tisoč . Opozicija sicer vse to zanika, vendar ne more biti resen in zlasti učinkovit nasprotnik, ker se nikakor ne more zediniti okrog skupnega programa, saj vsak "veljak" želi gojiti svoj vrtiček. Vrste o-pozicije pa so se še bolj razbile ob parlamentarni razpravi o sodelovanju italijanskih vojakov pri operacijah v Afganistanu, saj je večina Oljke celo glasovala proti predlogu, naj v Afganistanu sodeluje tudi italijanska vojaška enota. Mnogi so Oljko zato že kar odpisali, spori in nesoglasja pa se najbrž bodo zaostrili zaradi različnih in često celo nasprotujočih si stališč do gospodarske in zlasti socialne politike. Nove razmere seveda spravljajo v dokaj težak položaj tiste pripadnike slovenske narodne manjšine v Italiji, ki so z Ojlko tako ali drugače vendarle našli nekako skupno streho. ' DL MEDNARODNA KRIZA PO ATENTATU NA BALIJU IRAČANI lOO-ODSTOTNO PODPRLI HUSEINA Iračani so na torkovem referendumu (15. oktobra) 100-od-stotno glasovali za nov sedemletni mandat Sadama Huseina na čelu države. Kot je po poročanju Slovenske tiskovne agencije v predstavitvi uradnih rezultatov referenduma povedal predsednik osrednje volilne komisije, Izat Ibrahim, sicer drugi človek iraškega režima, je bila tudi udeležba na referendumu 100-odstotna. Iraška državna televizija je že v torek zvečer poročala, da naj bi bila podpora zelo blizu 100-odstotni. Po mnenju neodvisnih opazovalcev je vzrok temu dejstvo, da so morali ljudje glasove oddati na improviziranih voliščih, kjer je bil prostor za oddajo glasov ločen le z zaveso, iz strahu pred morebitnim kasnejšim pregonom pa si nihče ni drznil na volilnem lističu obkrožiti "ne"; tako je poročala nemška tiskovna agencija dpa. Sadam Husein, ki Iraku vlada že od leta 1979 in je na zadnjem tovrstnem referendumu pred sedmimi leti kot edini kandidat "zmagal" z 99,96-od-stotno podporo, je tokrat, spet kot edini kandidat, krenil na 100-odstotno podporo. Ta teden pa je tudi teroristični napad na otoku Baliju naravnost zgrozil svetovno javnost, saj je bilo v napadu najbrž muslimanskih skrajnežev ubitih več kot dvesto ljudi v sicer ekskluzivnem letoviščarskem mestu; med žrtvami je veliko tujcev. Teroristični napad na Baliju pa Združenih držav in Velike Britanije ni odvrnil od priprav na morebitno nasilno spremembo režima v Iraku, sta takoj po napadu v VVashingtonu zatrdila ameriški državni sekretar Colin Povvell in britanski zunanji minister Jack Stravv. Na- padi kažejo, da ima mednarodni terorizem več obrazov. "Ko govorimo o boju proti terorizmu, nastopamo proti tistim, ki so odgovorni za Bali, za 11. september in proti režimom, ki podpirajo teroriste in razvijajo orožje za množično uničevanje. Stičišče med razvojem tovrstnega orožja in teroristi leži v Iraku in zato Irak predstavlja osrednji vidik tega boja," je dejal Povvell. Mednarodna kriza se torej stopnjuje, saj ZDA z Veliko Britanijo ne odstopajo od zahteve po popolni razorožitvi Iraka, na kar pa Irak ne pristaja. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVŠE SLOVENIJA LE KORAK OD EVROPE Prav gotovo nas je izjemno razveselila sicer pričakovana novica, da se je naša matična država pomaknila dobesedno na prag Evrope. Še več, čez slabo leto in pol naj bi ta prag tudi prestopila. Kot je res, da je bil slovenski prostor že od nekdaj znotraj evropskega izročila, tako je še bolj res, da je bilo treba za vstop v sedanjo Evropo doseči celo vrsto ekonomskih, demokratičnih in upravnih ravni in to prav v novih pogojih novih časov. Za to je Slovenija v skupini s podobno razvitimi državami vstop v Evropsko unijo zaslužila, kar je nedvomno njen največji dosežek po osamosvojitvi pred dobrimi desetimi leti. Daleč smo od vznesenega idealiziranja nove Evrope in po vsej verjetnosti je tovrstno romantično obdobje že zdavnaj minilo. Nova Evropa je namreč zveza suverenih držav, ki so na ta način našle najboljšo možno obliko za vstop v tretje tisočletje oziroma v prihodnost nasploh. Nova Evropa temelji prav na suverenosti držav in narodov, toliko bolj na demokraciji in spoštovanju vseh različnosti, od tistih političnih pa tja do verskih in ne nazadnje do upoštevanja svobode prav vsakega posameznika, svobode, ki seveda ne sme hiti nikdar uveljavljena na škodo vseh drugih posameznikov. V tem smislu je nova Evropa veliko upanje ne samo za države in narode stare celine, ampak za vse države in vse narode sveta ter vse celine: da hi namreč slej ko prej podobno sožitje in mir zavladala kjer koli na svetu in da predvsem ne bi bilo teptanja človekovih pravic ter medsebojnega obračunavanja s silo in vojna- mi. In v vseh teh načelih se Slovenija v celoti in prepričljivo prepoznava in ho lahko po svojih močeh prispevala k sožitju in miru ter srečnemu izgrajevanju prihodnjega sveta. Kot bo tudi lahko prispevala k tisti ekonomski ravni življenja, ki šele omogoča in poglablja kulturo demokracije ter plodnega sobivanja z vsemi in vsakomer. Še posebej smo vstopanja Slovenije v novo Evropo lahko veseli tudi mi kot manjšina, zaenkrat še vedno ob meji. Upravičeno smo veseli, da bo Evropa nedvomno dodatno zaživela v teh naših krajih, ki bodo mogli hiti enako odprti v prostor večinskega kot tudi v prostor matičnega naroda. Z manjšinsko izkušnjo bomo v vsakem primeru lahko še pomembnejši dejavnik sožitja, kot smo to bili do sedaj. Naša vloga se ho nedvomno spremenila, mnogo prejšnjih težav naj hi odpadlo, mnogo novih priložnosti se bo odprlo, v to moremo biti več kot prepričani. Seveda se dobro zavedamo, da skupaj z novo Evropo ne bomo imeli pred seboj le lahkih časov. Povečanje napetosti v svetu ali celo vojaški spopadi bodo močno uvajali silnice in smeri, ki bodo načelom nastajajoče Evrope docela nasprotni. In tu bo Evropa lahko odigrala enkratno vlogo glasnika miru, o tem ne more biti nobenega dvoma. Smisel Evrope je namreč pričevanje za mir in pri izvajanju te vloge bo pomemben vsak njen del, tudi država Slovenija in ne nazadnje še ta naš prostor, v katerem živimo in delujemo kot slovenska manjšina. UREDNIŠTVO V GORICI telefon: IMA NOVI 0481 5 32052 ŠTEVILKI ZA TELEFON IN F A X: / f a x 0481 548808 AKTUALNO INTERVJU / PETER MERKU' SLOVENEC MED TRSTOM IN NEMČIJO Pred kratkim smo objavili intervju z gospo Mirello Urdih Merku', prevajalko in kulturno delavko iz Trsta, ki živi v Erlangnu v Nemčiji. Tokrat pa bomo predstavili njenega soproga, inž. Petra Merkuja. Pravzaprav je bila začetna zamisel intervjuvati istočasno oba zakonca Merku', vendar smo po njuni želji intervju "razdelili". Peter Merku' je elektroinženir, ki se je zaradi službe pred nekaj desetletij preselil v Nemčijo, kjer je delal v koncernu Siemens. Strogo tehnična izobrazba in služba pa mu nista onemogočila, da bi se zanimal za zgodovinska in aktualna družbena, kulturna in narodnostna vprašanja. Tako je dejaven član slovenskega društva "Miško Kranjec" v Erlangnu, veliko časa pa tudi sodeluje z organizacijo Amnesty International. Poleg tega se posveča obravnavanju dogodkov iz polpretekle zgodovine: bralce naj spomnimo, da smo pred časom prav v Novem glasu v nadaljevanjih objavljali njegovo primerjavo med eksodusoma iz Sudetov in iz Istre po drugi svetovni vojni. Zanima se tudi za manjšinska vprašanja in - kako naj se ne bi - za problematiko Slovencev v Italiji, saj se pogosto vrača v rodni Trst, in za dogajanje v Sloveniji. Pogovor z inž. Merkujem je nastal ob priložnosti predstavitve knjige Okoličan-ski bataljon, izšle pri tržaški založbi Mladika. Delo je pred leti izhajalo v tržaški reviji Zaliv, avtor je Petrov oče Josip Merku', v knjižno obliko pa sta ga uredila ravno zakonca Mirella in Peter Merku'. IVAN ŽERJAL Za začetek Vam bom postavil isto vprašanje, kot sem ga že Vaši gospe:prosil bi Vas namreč, da se predstavite našim bralcem... Rodil sem se kot "figlio della lupa" v mestnem predelu Sv. Andreja. Moja od rojstva trojezična mati Katharina, oziroma Caterina Bortolotti iz Tržiča pod Ljubeljem se ni počutila posebno počaščeno zaradi vzdevka "volkulje". Oče je bil Tržačan, ki je vso svojo mladost prebil v ulici Malcanton za občinsko palačo. Ker sem se rodil kot Pietro Mario Giacomo dvanajst let po končani prvi svetovni vojni, nisem imel možnosti o-biskovati slovenskih šol. Septembra 1943 meje mati začela učiti slovensko, a na žalost je pouk trajal le zelo kratko, ker je 8. oktobra nenadoma umrla. Maturiral sem na liceju Oberdan. Inženirske študije sem začel na univerzi v Trstu, nadaljeval pa na Politecnico di Torino ter dokončal pri Istituto Elettrotec-nico Nazionale Galileo Ferraris ravno tako v Turinu, kjer sem se pozneje specializiral v telekomunikacijah. Prvo zaposlitev sem dobil v Benetkah pri direkciji telekomunikacijske firme "Telve". Leta 1961 sem se preselil v Nemčijo k direkciji koncerna Siemens. Zakaj ste se odločili za odhod v Nemčijo? Po nasvetu profesorja Gattija iz Turina sem se podal v Nemčijo, zato da bi se specializiral v zaščitni tehniki viso-kovoltnih napeljav in postrojenj. Njegova predavanja o tej tehniki so bila namreč tako privlačna, da sem seji želel intenzivno posvetiti, kar mi je tudi uspelo. Ko seje po treh letih doba specializacije nagibala h koncu, so v Italiji nacionalizirali električne družbe. Ker so sprva blokirali nastavitve, kasneje pa omejili starost na 30 let, ki sem jih jaz že zdavnaj imel za seboj, je povratek postal nemogoč. Kako ste se počutili v novem okolju? In kakšni so bili Vaši prvi stiki s tamkajšnjimi Slovenci? V novem okolju sem se počutil takoj dobro, kljub temu da je življenje v Erlangnu bilo takrat zelo trdo. Bilo je še vedno zelo občutiti vojne posledice, tako da je moral človek sprejeti marsikatere omejitve. Kolegi so me pa zelo prijazno sprejeli in mi skušali pomagati, kakor hitro so opazili, da imam kakršnokoli težavo. Sprva nisem na primer nikjer našel sobe. Starejša kolegica se je takoj ponudila, da me sprejme k sebi na dom, kljub temu da je bil mož bolan za rakom, da sem bil tujec in da me ni nikoli prej videla, in mi odstopila sobico enega od treh otrok, ki je bil odsoten. V Trstu sva z ženo zvedela, da v Erlangnu živita dve slovenski družini, katerih poglavarja sta bila tudi zaposlena pri Siemensu. Prvi je bil gospod Pepi Hollstein z Opčin, drugi gospod Dušan Povh iz Ljubljane, čigar starši so zbežali iz Trsta pred fašističnim terorjem, bili so torej begunci. Prof. dr. inž. Povh je pri Siemensu postal direktor oddelka in je bil glavni projektant visokovoltne enosmerne napeljave energije "Cabora Bassa - Mozambi-que" v Južni Afriki. Napeljava je dolga preko tisoč kilometrov, napetost pa presega milijon voltov. Kariera njegovega brata Bogdana je še briljantnejši primer tega, kar premorejo naši ljudje, ko smejo delati v ugodnih pogojih. Kot profesor atomske fizike na univerzi v Heidelbergu je bil imenovan za štiri leta za predsednika najvišje znanstvene ustanove v Nemčiji, Max Plank Instituta! Zanimivo je, da sta oba dosegla sam vrh tehnične lestve neglede na dejstvo, da sta bila jugoslovanska državljana. Kaj bi povedali o slovenskih izseljencih v Nemčiji včeraj in danes? Kako so gledali nanje domačini, kako oblasti, kako svojčasjugoslovanska, danes pa slovenska država? V Erlangnu je takrat živela precej močna slovenska skupnost, po večini strokovni delavci v Siemensovi tovarni električnih aparatov. Slovenska Cerkev je bila tista, ki je kot prva poskrbela, da je v vseh večjih nemških mestih Slovencem bila dana možnost obiska slovenske maše. Dodatno je organizirala kulturne prireditve in veselice, zato da bi brzdali asimilacijo in da bi se Slovenci obdržali kot taki. Iz strahu, da bi vpliv Cerkve preveč narastel, so jugoslovanske oblasti kaj kmalu tudi same ustanovile laične "jugoslovanske klube" z nalogo, da odtujijo Cerkvi čim več ljudi. Tako so jugoslovanski klubi organizirali veselice "slučajno" prav tedaj, ko jih je organizirala tudi Cerkev ali je bila kakšna slovesna maša. To pa ni bilo še vse. Ko je bila kje maša, so telefonirali tistim, ki niso bili prisotni na njihovi prireditvi in ki so imeli kakšno važno socialno funkcijo, kot na primer učiteljem, da bi kontrolirali, če so doma ali če so šli k maši. Jugoslovanski klubi pa pogostokrat niso dobro delovali, dodatni pouk za otroke je bil zelo pomanjkljiv, tako da so Slovenci večinoma z lastnimi sredstvi organizirali svoja slovenska društva, kjer se je govorilo spet slovensko in je bilo vse v redu in čisto. Komaj se je to razvedelo, so pritegnili tudi druge Jugoslovane, predvsem Hrvate, tako da je občevalni jezik postal znova hrvat-ski ali srbski. Najbolj priljubljena prireditev je bilo miklavževanje, ko so prihiteli tudi "napredni" Slovenci, da bi njihovi otroci ne bili prikrajšani. Izjemoma sta nekoč prišla tudi jugoslovanski konzul in podkonzul iz Niirenberga k nam v Erlangen. Ubogi konzul je moral prenesti toliko slovenščine, toliko nacionalizma! Podkonzul, Slovenec, pa je nagovorjal otroke v srbohrvaščini, kljub temu da so vsi otroci bili Slovenci. Ko je prišel do našega Igorja, je opazil, da ga ta ne razume. Skoraj nekako užaljeno se je temu začudil, a vseeno ni menjal jezika. Nacionalne škode, ki jo je tako poturiško zadržanje prizadejalo slovenskim izseljencem, se ne da vrednotiti. Dejstvo pa je, da se je, rekel bi, večina staršev resignirala in se asimilirala. Slabo mišljeni internacionali-zem, mesijansko vsiljeni protinacional-ni duh, kot smo ga mi tudi tu doživeli in še vedno doživljamo, nas enostavno kot narod uničuje. Moram se tu ustaviti, saj trpljenje, ki mu je bila slovenska Cerkev izpostavljena v demokratični zahodni državi, kakršna je Nemčija, ki pa ni razumela, kaj se dogaja, ali iz "višjih razlogov" ni hotela tega razumeti, bi lahko napolni- lo zajetno knjigo. Slovenskim duhovnikom so s privoljenjem nemških oblasti bili dodeljeni v pomoč "socialni delavci" iz matične domovine. Marsikateri pa je bil enostavno udbovec, ki je imel nalogo kontrolirati delovanje izseljenskega duhovnika, ki je vsled tega ogromno trpel. Župnik Vili Stegu, doma s Prema pri Ilirski Bistrici, je bil večkrat naš gost. Gotov kot je bil, da mi nimamo nič skupnega z Jugoslavijo, je rad prihajal k nam, ker se je lahko brez skrbi "izkašljal". Naši "napredni" nimajo pojma, kakšnih podlih izsiljevanj so bili zmožni nekateri ljudje. Zdomci se pritožujejo, da se slovenska država obnaša tako, kot da bi je zdomci ne zanimali. Morda zato, ker bi ti, če so razumeli, kako so bili oškodovani, ne izvolili več tistih, ki so jim to škodo prizadejali. Mislim, da ni tako hudo, morda je samo pomanjkanje primerne organizacije. Kar se gledanja domačinov na slovenske izseljence tiče, bi navedel naslednji pripetljaj. V sedemdesetih letih sem nekoč bil poslovno v proizvodnem oddelku Siemensove tovarne aparatov v Miinchnu, kjer so delavci in delavke bili večinoma Jugoslovani in med njimi veliko Slovenk. Ker sem opazil, da so na stenah razna opozorila poleg nemščine še v italijanščini in španščini, sem vprašal direktorja, kako to. Povedal mi je, da so prej imeli veliko Italijanov in Spancev, ki pa so med delom preveč klepetali. Ti pa, mi je zaupal, namigajoč na Jugoslovane, so pa boljši kot naši ljudje, ker delajo brez pre-stanka. Ko se je za trenutek oddaljil, sem vprašal po slovensko delavko, naj mi nekaj razloži v zvezi z delom. Začudeno me je pogledala in vprašala, od kod sem. Ko je slišala, da sem iz Trsta, me je še bolj začudeno vprašala, kako to, da govorim slovensko. Nisem si mogel kaj, da je ne bi v zameno vprašal, če ni še nikoli slišala, da v Trstu živimo tudi Slovenci. "Ne", mi je dejala. Moral sem pomisliti na vse one, ki so padli za nas v osvobodilnem boju... in bilo mi je težko. Delavka je bila doma iz Trbovelj. V Nemčiji ste se vključili v delovanje organizacije Amnesty International. Zakaj ste to storili? Poskusite se spomniti, kako so pred kakim desetletjem poročali po radiu in po televiziji o tragični usodi tako imenovanih "boat people" na Kitajskem morju pred Vietnamom. O Vietnamcih, ki bežijo v prepolnih velikih in starih čolnih, da bi ubežali nepopisni revščini in terorju vietnamskih komunistov, ter o supermodernih in hitrih motornih čolnih tako zvanih piratov, ki jih napadajo, oropajo, (do tu nič posebnega, kajne?), koljejo moške, ki jih vržejo v jed morskim psom, se nato brutalno polastijo njihovih žensk, posebno če so mlade in privlačne. Na odprtem morju se z njimi "zabavajo", dokler ne dosežejo kakega pristanišča, kjer jih prodajo v prostitucijo. Kolikokrat smo o tem slišali ali brali, ne da bi kaj storili? Kaj so morale čutiti te uboge ženske, ko so, tik potem ko so jim brutalno u-morili može in sinove, bile v oblasti kriminalcev? Kako naj si predstavljamo potek dejanj in trpljenja? Potem ko sem to slišal, sem hodil nemirno po stanovanju, ponoči nisem mogel spati, moral sem nekaj ukreniti! Vstopil sem v Am-nesty International in vneto sodeloval s pisanjem protestnih pisem na vse konce in kraje v upanju, da bi kaj zaleglo! Mislil sem: če je tamkajšnje morje polno ameriških in drugih vojnih ladij, je mogoče, da tega ne vidijo in preprečijo? Ce ASEAN, to je NATO Daljnega vzhoda, razpolaga s številnimi helikopterji, zakaj ne ustavijo teh banditov, zakaj ne pomagajo revežem? Ko pa zveš, da to niso nikaki banditi, pač pa poslovneži, ki delajo tudi za skorumpirane politike držav ASEANa in jim Amerika noče "škodovati", ker so zavezniki, se ti srce krči od obupa,... pa utegneš bolje spoznati tako imenovane "protiterori-ste". Skupina nemških privatnikov je najela ladjo "Cap Anamur", s katero so pomagali, kolikor so le mogli. Pripeljali so v Nemčijo nekaj tisoč ljudi, čistih, discipliniranih, prijaznih, olikanih, vsekakor veliko bolj kot večina Evropejcev, ki jih ni hotela sprejeti, pa jih je le morala, prevelik je bil namreč pritisk humanitarnih organizacij. To je bil torej vzrok, da sem se vključil v to delo. Tudi med demonstracijo v Frankfurtu vprid Lužiškim Srbom med proslavo 150-letnice prve nemške ustave, kateri so prisostvovali najvišji predstavniki nemške republike, sem se moral na, reči moram zelo vljudni, poziv nemške policije, umakniti, nekaj ljudi pa me je zelo grdo nagovorilo. Takrat sem namreč bil še aktivni član "Gesellschaft fiir bedrohte Volker" (Družbe za ogrožene narode). Kakšne dejavnosti pa potekajo v okviru Al? S čim se ukvarjate? Danes se bavim z "urgent actions" in z vzpostavitvijo podružnic Al v Rusiji, pa še s kakšnimi organizacijskimi nalogami. Zanimate se tudi za manjšinsko problematiko, še posebej ste pozorni na položaj Lužiških Srbov v vzhodnem delu Nemčije. Kako Nemčija skrbi za manjšine znotraj svojih meja? Kaj pa politika do priseljencev? Prav imate. Kot že omenjeno, sem takrat v Frankfurtu, ki je 300 km severneje od Erlangna, demonstriral proti krčenju denarne podpore Lužiškim Srbom s strani nemške države. Z njimi sem v zelo dobrih odnosih. Tudi ob delni ukinitvi manjšinske šole sem pisal saškemu ministru za kulturo in zbiral podpise tukaj v Trstu. Kot znano, mi je minister tudi kmalu nato odgovoril, kot je v Nemčiji normalna praksa. Redkokdaj je ostalo kako moje pismo brez odgovora, vseeno če je bilo naslovljeno na predsednika nemške republike, na kanclerja ali kakega ministra. Žal nisem točno informiran o nemški skrbi za svoje manjšine, gotovo bi znal o tem več povedati gospod Brezigar. Vem pa, da ima danska manjšina zagotovljeno predstavništvo v deželnem parlamentu. Vem tudi, da je po združitvi obeh Nemčij po padcu berlinskega zidu nacionalističnim krogom uspelo doseči odstranitev nekaterih dvojezičnih smerokazov na področju Lužiških Srbov. Znano mi je tudi, daje pred leti mesto Budyšin/Bautzen dobilo novega, nemškega, župana, ki je brez vsakršnega pritiska z lužiškosrbske strani kulturno in civilno priznal mestu pravico do široke dvojezičnosti. Vsakdo, ki gre tam mimo, se lahko sam prepriča o tem. Odkod pa Vaša žilica za raziskoi a n jejmlpretekle zgodovine? Ce se ne motim, je ta nekoliko v neskladju z Vašo izobrazbo in specializacijo... Ob upokojitvi sem ugotovil, da tehnika ni vse v življenju. Tudi moj oče se je šele v poznih letih lotil podobnih študijev in ima, čeprav je sam ni več doživel, "svojo knjigo" o okoličanskem bataljonu. Ne vem, če bo tudi meni uspel tak podvig, saj zaenkrat nimam nič v pripravi, pa tudi nimam tega kot nov življenjski cilj. Zadostuje mi nadaljevati kot do zdaj. Seveda učinkujejo name sijajni bratovi dosežki na več področjih, kar mi da moč, da vztrajam, dokler mi bo dano. Predmet Vaših zanimanjje med drugim primerjava, kako se s svojo zgodovino soočata nemški in italijanski narod. Nobena novost ni, da se Nemci trkajo na prsi zaradi lastne nacistične preteklosti in z njo povezanih grozodejstev veliko bolj kot Italijani, ki večkrat sami ne poznajo dobro lastne zgodovine. Zanimalo bi me, kako poteka tako soočanje s preteklostjo v Nemčiji in kako bi ga primerjali z dogajanjem v Italiji. Ko v Erlangnu z ženo gledava enega od neštetih dokumentarcev, ki jih predvajajo po televiziji, ne da bi skušali omiliti ali opravičevati zla dejanja nemških oboroženih sil okoli po Evropi med drugo svetovno vojno, se nemalokrat vprašam: "Kako prenese ta narod vse to, tako vztrajno, tako dolgo". Ne morem si kaj, da ne bi občudoval, s kakšnim civilnim pogumom Cerkev, mediji, a predvsem politiki priznavajo svoje krivde in jih obžalujejo. Do pred kratkim so nemški mediji obravnavali samo lastne krivde. V zadnjih časih se je atmosfera nekoliko spremenila, tako da s presenečenjem ugotavljam, da so se začeli ukvarjati tudi z Italijo. Vendar se mi to zdi logično, saj je Italija bila velika zaveznica Nemčije, pomagala je nacizmu, da je prevzel oblast, ko pa se je vojna nagibala k porazu, je enostavno zamenjala zaveznike, zato da bi na koncu bila spet na strani močnejšega. Iz tega sledi, da Italija enostavno ne more zanikati težke soodgovornosti za desetine milijonov uničenih življenj! Italijanska Cerkev je zadnja leta postala pozorna do nas in ne zanika pa tudi ne skriva odgovornosti, ki jo je pri vsem tem imela. Mediji so pa do zdaj zelo skopi s priznanji, čeprav se množijo članki, ki pošteno govorijo o resnici. Z velikim spoštovanjem sledim delu resnih italijanskih zgodovinarjev, ki so razumeli, da je zamolčanje lastne krivde in istočasna obsodba drugih nemoralno početje, ki se bo prej ali slej maščevalo. Resnice ni mogoče zakrivati v nedogled! V mislih imam zgodovinarje, kot so Angelo del Boca ali Ren-zo de Felice. Tudi pri nas je najti take, kot sta na primer Carlo Schiffrer ali Al-merigo Apollonio. —— STRAN 8 3 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 4 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 KRISTJANI IN DRUŽBA MOLITVE IN DEJANJA JANEZA PAVLA II. KONCIL, KOMPAS ZA VERNIKE TRETJEGA TISOČLETJA SPOMIN NA KONCIL Sveti oče Janez Pavel II. je prejšnjo nedeljo posvetil molitev angelskega češčenja razmišljanju o 40-letnici Drugega vatikanskega koncila, ki so se ga zlasti katoliški verniki po vsem svetu spomnili 11. t.m. To je "kompas za vernike tretjega tisočletja", je rekel, "sveta vrata nove pomladi Cerkve, ki se je razodela v velikem jubileju leta 2000". Papež seje pred številnimi verniki na Trgu sv. Petra spomnil na tiste "dragocene in nepozabne" dogodke, ko seje kot krakovski pomožni škof, star 42 let, tudi sam udeležil odprtja cerkvenega zbora 11. oktobra 1962. Lep spomin ohranja tudi na predhodnika Janeza XXIII., danes blaženega, ki si je koncil zamislil in ga uvedel. Janez Pavel II. je nato opisal veliko prenovitveno delo, ki so ga opravili koncilski očetje. Janez XXIII. je namreč pred 40 leti spodbudil zborovalce, naj po eni strani ostanejo zvesti katoliški tradiciji in koreninam, po drugi pa naj bodo pozorni do izzivov, ki jih postavljajo novi časi. Zato je koncil tudi postavil prave temelje t.i. novi evan-gelizaciji. Pri tem je spodbudil še zlasti mlade, naj vzamejo v roke koncilske dokumente, ki so še vedno aktualni in polni močnih besed za današnji trenutek. OBISK ROMUNSKEGA PATRIARHA V dneh, ko smo se spominjali o-menjenega jubileja, je Janez Pavel II. tudi srečal romunskega patriarha Teoktista. Enoglasno sta poudarila občestvo tako katoliških kot pravoslavnih kristjanov in željo po vedno večji enotnosti. Skupno sta tudi izpovedala vero in blagoslovila zbrane vernike. APOSTOLSKO PISMO O ROŽNEM VENCU Novost tega tedna je tudi ta, da je sveti oče na splošni avdienci v sredo, 16. t.m., predstavil in podpisal apostolsko pismo Rosarium Virginis Ma-riae, ki dodaja pet skrivnosti rožnemu vencu. Sv. oče je obenem razglasil obdobje od oktobra letos do oktobra 2003 za "leto rožnega venca". Poudaril je namreč, kako je bila v zgodovini velikih jubilejev uveljavljena navada, da so po jubilejnem letu, posvečenem Kristusu, proglašali leto v čast Mariji s priprošnjo, da bi prejete milosti obrodile sad. In po papeževem mnenju je za dosego tega cilja naj- boljša prav molitev rožnega venca, ki je v svoji strukturi pravzaprav "meditacija o skrivnostih Kristusovega življenja in delovanja". Vernike je tudi povabil, naj na novo odkrijejo "mistično globino, skrito v preprosti molitvi, tako dragi ljudskemu izročilu." Papežu posebno draga Marijina pobožnost se bo torej nekoliko spremenila, in to po devetih stoletjih, ko jo je uvedel sv. Dominik. Dosedanjim 15 skrivnostim iz veselega, žalostnega in častitljivega dela rožnega venca bo namreč dodanih pet t.i. "skrivnosti luči", ki spominjajo na Jezusovo javno življenje. Zdi se, da je novih pet skrivnosti želel in zapisal sam papež, ki sploh rad prenavlja molitve tako, da jim kaj dodaja. Tako hkrati ohranja tradicijo cerkvenega nauka in ga hkrati posodablja oz. bogati z novimi, našemu času primernimi vsebinami. Še vedno torej nagovarja stare častilce, hkrati pa se približuje novim. V 25. LETO PAPEŽEVANJA V sredo, 16. t.m., seje Janez Pavel II. tudi spominjal tistega daljnega 16. oktobra 1978, ko je kot krakovski škof bil izbran za Petrovega naslednika. Več tisoč vernikov pred baziliko sv. Petra mu je z barvnimi zastavicami voščilo obilo zdravja in blagoslova, on pa je še enkrat izrazil svoje zaupanje v Marijo in ji izročil svojo prihodnost s prošnjo, da bi zmogel opraviti do konca zaupano mu poslanstvo. —— DD PISMO DEČKA IZ BRAZILIJE "MOJE IME JE ZECA..." Moje ime je Zeca in sem star petnajst let. Rad bi ti povedal, kakšno je moje življenje. Zelo je pestro in velikokrat tudi zelo nevarno. Ko sem bil še zelo majhen, me je mama vedno pretepala. Živeli smo v majhni baraki. Po tleh je bila zemlja, baraka pa ni imela ne oken ne pohištva. Mama je veliko pila in zato je oče šel od doma. Tudi jaz nisem več zdržal doma, zato sem ušel. Takrat sem bil star osem let. Pridružil sem se drugim fantom, ki prav tako niso mogli biti doma, saj so jih starši pretepali ali pa so jih spodili od doma. Skupaj smo se potikali naokrog. Spali smo, kjer smo našli primeren prostor. Največkrat smo bili v kakšni napol zapuščeni in podrti baraki. Ponoči smo kradli in ropali po okoliških krajih, da smo se lahko preživeli. Tako sem živel več kot pet let. Velikokrat mi je bilo težko, toda druge poti nisem imel in zato sem tudi večkrat na skrivaj jokal. Nekega dne pa se mi je zgodilo nekaj prav posebnega in tega ne bom nikoli pozabil. Kot ponavadi sem zjutraj po naporni noči dolgo spal, potem pa sem se sam napotil po ulici. Takrat sem pred seboj zagledal nenavadnega človeka. Že sem pomislil, da bi na njem prav gotovo našel kaj vrednega, kar bi mu lahko ukradel, ko me je ta neznani mož nagovoril. Povabil me je, naj grem skupaj z njim v poseben kraj, kjer živijo otroci, ki so jih starši zapustili ali pa zanje ne morejo skrbeti. Sprva sem se upiral, toda vedno bolj me je zanimalo, o čem govori neznanec. Zato sem šel z njim. Povedal mi je, da je on pater Ernest in da bi mi rad pomagal, da bi bil srečen. Nisem si mogel predstavljati, kako mu bo to uspelo. Danes, ko ti to pišem, sem pri njem, kjer živim že skoraj dve leti. Dobro znam že brati in pisati, pa tudi računam že. Naučil pa sem se še mnogo drugih stvari. Trenutno sem čistilec čevljev in tako nekaj malega zaslužim. Vesel sem, ker se lahko sam preživljam in mi ni treba več krasti. Želim si, da bi čim več mojih prijateljev, ki živijo po ulicah, se pretepajo, pijejo in kradejo, imelo to srečo kot jaz in bi tudi oni lahko živeli lepše življenje. Ker sem slišal, da nam želiš pomagati, se ti že sedaj najlepše zahvaljujem v imenu vseh tistih, ki bodo s tvojo pomočjo lahko preživljali lepše življenje. ZECA SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI P. MIRKO PELICON DEVIŠKOST V ZAKONU Gotovo nismo vajeni o tem razmišljati in morda nas bo preseneti- lo, vendar vloga spolnosti znotraj zakonskega življenja ima svoj višek v devištvu. Ljubezen more prežeti vse kotičke zakonskega življenja v odnosu med možem in ženo. Počasi bo zakonski par zaslutil resnico, ki se izraža v spolnem dejanju tudi v mnogo drugih okoliščinah njunega življenja. To je, bi lahko rekli, "klasična" pot zakonske ljubezni, resnična pot ljubezni. Če je pomen spolnega odnosa enost moža in žene, ko sta oba s tem dejanjem potrdila svojo življenjsko pripadnost drug drugemu, sama spolnost začne izčrpati svojo vlogo. Žato nas Kristus spominja, da v poslednjih časih ne bomo živeli spolnosti na isti način kot v zemeljskem življenju. Ko dva dospeta do cilja, je spolnost že odigrala svojo vlogo. Ko bomo namreč vstali, se ne bomo več poročali (prim. Mt 12,25). Zato očetje govorijo o deviškosti zakonskega življenja, toda kot o cilju, ne kot o startni točki. Zakonsko devištvo torej očetje razumejo drugače, kot ga razumemo mi. Občevanje utrjuje zakonski par v bivanjski trdnosti, ki izhaja iz ljubljenosti, ki omogoča ljubezen, ta pa se dopolni v devištvu; to je stanje srca, prežeto z božjo ljubeznijo, ki napoveduje tudi življenje v poslednjih časih. Spominjam se gospe in gospoda, matere in očeta sedmih otrok, ki sta pravila: "Konec koncev ni bistvene razlike med zakonskim in duhovniškim življenjem. Če vzame zakonec resno svojo poklicanost, živi samoto pred Bogom podobno kot tisti, ki ni poročen; vse to, če ne išče neke utehe v drugih materialnih stvareh. Poročeni človek ravno kot duhovnik izkuša strahove in lahko pade v nezvestobo. Ali misliš, Mirko, da je po štiridesetih letih poroke tako kot v prvih dneh zaljubljenosti? Vsak so-zakonec mora iti s prepričanjem sam naprej po zakonski poti življenja in večkrat so težave, ki jih niti v dvoje ne znaš rešiti, ker so lahko tako velike. Življenje je res veliko prečiščevanje in ostane ti prepričanje v božjo ljubezen, ki jo pa izkušaš v dvoje, če ti je dan srečen zakon. Sedaj pa, po 52 letih poroke, je jasno, da sva si delila veliko nežnosti, a da je takšna nežnost bistvena in tudi prehodna, ker te pripravi za večjo in bolj prečiščeno ljubezen že sedaj v življenju in za prehod iz tega v drugo življenje". Duhovna vizija, ki jo ima krščanstvo nad človekom, se nanaša na pot, ki jo svetopisemski človek prehodi iz stare zaveze v novo, saj nova zaveza doseže vrhunec v "plodnem" devištvu Božje Matere. Zato devištvo najde pomen v človeku, ki je integriran v ljubezni božji, ki ne potrebuje več nobenega erotičnega simbola (kar je v sebi nekaj lepega, le da odigra svojo vlogo), da bi izkušal ljubezen in verjel vanjo. Izkuša gotovost, da je ljubljen. Deviški človek preide od potrebe po ljubljenosti v prepričanje in gotovost, daje ljubljen in živi svojo spolno identiteto kot oseba, ki polno ljubi. Gospa in gospod, ki sem ju omenil, sta bila v svoji starosti taka. Od erotične ljubezni sta prešla v aga-pično, ker božja ljubezen si je tako zamislila pot človekovega zorenja. Deviškost se uresničuje v človeku na tak način, da je človek, v svoji odprtosti, v svoji temeljni sposobnosti odnosa napolnjen z božjim življenjem, prisotnostjo, okusom, lepoto. Zato je deviškost stanje človeka, ki se zelo konkretno uresničuje bodisi prek zakonske ljubezni kot prek poklicanosti k celibatu (v samskosti ali v službenem duhovništvu). Kaj pa takrat, ko govorimo o božji prisotnosti, o okusu Boga v življenju zakoncev ali posameznika? Bog spregovori človeku prek misli in čustev, to pomeni tudi, da obstajajo čustva in misli, preko katerih Bog ne govori, čustva in misli, ki nas lahko celo zapeljujejo, nas lahko zmedejo in v nas ustvarjajo iluzije. Ker so misli in čustva lahko od sveta, od okolja, od nas samih, od demona ali od Svetega Duha, postane razlikovanje teh res življenjska umetnost. Ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan - kot pravi sv. Pavel -, je seveda za kristjana najbolj verodostojna in prepričljiva. SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJAN J A V L ITURGICNEM LETU A ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL I ^ NAVADNA NEDELJA ‘Jaz sem Gospod in drugega ni” (Iz 45, 8). “Poj Gospodu, vsa zemlja!” (Ps 96, 1). “Naš evangelij ni prišel med i >as samo z besedo ”(1 Tes 1, 5). “Dajte... Bogu, kar je Božjega" (Mt 22, 21). Cilj in smisel vsega človekovega delovanja je Bog. "Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govori o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš... Ne hodite za drugimi bogovi izmed bogov ljudstev, ki so okoli vas - kajti Gospod, tvoj Bog, v tvoji sredi je ljubosumen Bog -... da te ne iztrebi s površja zemlje!" (5 Mz 6, 4-15), zaskrbljeno in očetovsko ljubeče govori voditelj svojega ljudstva, Mojzes. Po njem pa govori Bog sam. On govori celo po poganskem kralju Ciru (Iz 45, 1 ss.). Bog ni odvisen od človeka, ne od kakega vladarja. Toda vse hoče pripeljati v Cerkev. Ne v smislu, da je Cerkev nad državo in nad vsem. Žal so se v dobi zgodovine našli tudi taki, ki so poveličevali to ali ono krivično vladavino kot Božjo previdnost. To se je znalo izroditi v kruto preganjanje ljudi, čeprav pod krinko Božjega imena, medtem ko Bog hoče pripeljati vse v vesoljno in svobodno Cerkev. Sv. Pavel v najstarejšem spisu nove zaveze, t.j. v prvem pismu Solunčanom, hvali "delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni. Kajti naš evangelij ni prišel med vas samo z besedo, ampak tudi z močjo in Svetim Duhom ter s popolno zanesljivostjo" (1 Tes 1, 3-5). Med vrsticami lahko preberemo, kako naj poglobimo vero v Boga. Pokazati se mora namreč kot misijonarska vnema. To je zmogel Solun ali Tesalonika s poznejšim sadom misijonarskega duha sv. solunskih bratov Čirila in Metoda. Misijonska nedelja naj torej najprej poživi vnemo za Boga. Naj se spreobračamo k Bogu. On namreč pošilja Sina in Svetega Duha v ta naš sprti svet, da se lahko spravimo z Bogom in med seboj (Kol 1, 13; Apd 10, 38; 2Kor 5, 19). Očisti naj se in prenovi Božja podoba v človeku v vsej družbi. To naj bo otipljivo, vidno, pošteno, ne samo z besedo. To zahteva torej vzgojo sebe in drugih za mir, t.j. za pravičnost in ljubezen. P.P. Balleis DJ poroča o grozljivi lakoti v Zimbabveju, ki je zajela milijone ljudi. Enako skeleče so vsakovrstne šibe in potrebe drugod po svetu. Zato se nam kar samo po sebi postavlja vprašanje naše po-slanosti ljubezni v svetu. Kako naj namreč živimo vero in ljubezen v konkretni pomoči misijonom. Politik, ki ima besedo v javnosti, se bo zavzel za pomoč v mednarodnem merilu. Vedeti pa moramo tudi, da bomo vedno imeli uboge v naši sredi (Jn 12, 8). Kako naj torej pospešujemo razvoj narodov, šolstva, tovarn, kmetijstva, kako lahko skrbimo za pitno vodo množic, npr. v Afriki? Pokazati se morajo namreč vera in upanje ter ljubezen do Božjega kraljestva, ki ga želimo doseči v večnosti. Pokazati se morajo zdaj in konkretno po življenju za druge. Saj Bog želi, hoče rešenje vseh ljudi (1 Tim 2, 4-6). 12.10.1999 so našteli okrog 6 milijard ljudi na svetu. Kako naj se znajdemo kot kristjani v toliki množici? Najprej je potrebno poznavanje sveta. Nato dialog z njim. Istočasno in vedno naj se podoživlja ljubezen po zakonih in družinah. Ustvarja naj se pošteno javno mnenje, kar vse zahteva nenehno spreobračanje mišljenja in zadržanja. Predvsem pa naj se za to moli in prosi (1 Tim 2, 1-8). Obvezno je izoblikovanje in trud za krščanska občestva. Zato naj ob nedeljah zaživi lepo bogoslužje s prejemom nebeškega kruha. Otroci in mladi naj se poglobijo v misijonski duh pri pripra- vi na prejem prvih sv. zakramentov. Gospod priporoča prošnjo za nove duhovnike ter duhovne poklice redovnic in redovnikov ter laikov, ki gredo v misijone (Lk 10, 2). Naj se ne bojimo naporov za misijon Cerkve. Kajti, če človek daje ljubezen, pomeni, da jo ima. Misijonarska gorečnost za druge pa osrečuje. Človek je namreč srečen že, če se izuči za pravi poklic v življenju, še bolj je srečen, če se sme duhovno in materialno posvetiti Bogu in drugim. Jezus nam tedaj obljublja množico mater, sester in bratov (Mr 10, 29 ss). Misijonska nedelja naj nam bo tudi milost, da za misijone vsak dan molimo ter da znamo odpreti denarnico za potrebe drugih, lačnih. Saj nam bo vse celo stokratno povrnjeno. Ne pozabimo pa, da je misijonsko delovanje dolžnost vseh kristjanov. Ker smo vsi poklicani, da oznanjamo in širimo Božje kraljestvo (Vse po odloku o misijonski dejavnosti - Narodom). P. MARKO IVAN RUPNIK V LJUBLJANI ČLOVEK V LUČI IKON DANIJEL DEVETAK Nabito polna velika dvorana teološke fakultete v Ljubljani je v ponedeljek, 7. oktobra, toplo sprejela p. Marka Ivana Rupnika, na Slovenskem in v svetu priznanega slikarja in teologa, ki je z mozaiki opremil papeževo kapelo Odrešeniko-ve Matere v Vatikanu in za svoj podvig leta 2000 tudi prejel Prešernovo nagrado. Pozdravil in predstavil ga je g. Božo Rustja, sam ploden pisec duhovne literature in zastopnik knjižne založbe Ognjišče, pri kateri sta v tem letu izšli dve pomembni Rupnikovi knjigi: Reči človek in Pričevanje svetih ikon ("kaj več o dveh knjigah bomo napisali v eni naslednjih številk našega tednika). Za založbo Ognjišče je bil to dan veselja in hvaležnosti, je rekel Rustja, ki mu je končno uspelo "ujeti" p. Rupnika na poti z Vzhoda proti Rimu, da bi v slovenski prestolnici predstavil knjižni novosti. Zahvalil seje prevajalcem Rafku Vodebu, Sovretovemu nagrajencu Janezu Zupetu in Nataši Govekar, strokovnemu lektorju Milanu Zustu in še zlasti rimski založbi Lipa ter avtorju za zaupanje, nato je predal besedo gostu. P. Rupnik je združil vsebino obeh knjig v živo predavanje z naslovom Človek v luči ikon. S svojim teološko utemeljenim in obenem sočnim pripovedovanjem na osnovi vzhodnih in zahodnih teologov, mislecev in cerkvenih očetov je odprl veliko vprašanj, sprožil globlje razmišljanje ne le o svetih podobah, ki so domače zlasti vzhodnim kristjanom, ampak tudi in predvsem o sami veri v živega Kristusa, o Cerkvi kot živem organizmu, o tem, da je lepo biti kristjan in da to dragoceno lepoto, žal, prepogosto zatemnjujemo in zakrivamo. Ikone, ki so nastale v vzhodnem krščanstvu na temelju egipčanske in helenistične u-metnosti, je povedal predavatelj, so današnjemu (zlasti za- hodnemu) človeku težko dostopne. Ikona se namreč lahko razume le v veri in z vero. Brez vere ni ikone, brez Cerkve -prostora, kjer se premaga smrt in kjer je življenje - ni ikone. In Cerkev je živ organizem, občestvo, ki trdno veruje v živo besedo Svetega pisma, knjige, v kateri piše, daje zemlja živa, da je človek živ, da je Bog živ. To je resnica o Bogu, človeku in zemlji, je pribil p. Rupnik! Življenje nam polzi iz rok, krčevito se borimo, da bi ga zadržali; Resnica pa je postala konkretna, zgodovina, meso. Jezus Kristus ni nekaj abstraktnega, ampak nekaj konkretnega! V (resnem) krščanstvu teorija in abstrakcija nista priljubljeni, je dodal predavatelj, saj resnica "diha", Jezus ima svoj življenjski stil. Zabloda zlasti zahodnih kristjanov je ta, da smo pozabili na Sv. Duha, božjo osebo, ki nas priteguje in "vceplja" v Kristusovo meso. Pozabili smo tudi na svetnike; to niso pomehkuženi liki, ampak otipljive uresničene podobe modrosti, ki nas učijo, kako živeti, da življenje ne polzi iz rok, ampak da ostane za vedno. Svetniki so trezni ljudje, z nogami na zemlji, živijo med nami in nam dopovedujejo, da je skrivnost življenja lahko dostopna vsem. Ikona pričuje o tem, da se ne bomo nikoli naveličali samih sebe, čeprav smo "težki", zemeljski, žrtve nemira in strahov. Ikona ne govori o teoriji, ampak o modrosti. Ikona sije, svetnike nam ponuja kot prijatelje, kaže prosojno življenje, brez strahov, lepoto odrešenega, s svetlobo pre-sijanega človeka. Greh je noč, smrt, ki vse požre, želje sveta so varljiv mrak; odrešenje pa zasije, je luč, svetloba. V ikoni vse govori o svetlobi: lipov les (simbol vstajenja), jajčna barva (jajce je bilo že v starem Egiptu simbol prebujenja), zlato (božja svetloba)... Ikona vodi človeka od greha do svetlobe, očiščuje, preobraža, razodeva veselje z nebes na zemlji, čuda onstranstva v tostranstvu. Ikona živi, če ljudje pred njo molijo. Ikona nastaja v bogoslužju in spada vanj. Ikona slika to, kar vidi Bog, to, kar je pokazal Kristus: neskončno dobrega Boga, ki se nam je dal v roke. Ikona kaže na Boga v nori ljubezni do človeka in o-benem priča o tem, kakšen postane človek, če se pusti "vcepiti" Vanj. Zato je ikona simbol v najbolj plemenitem pomenu besede: združuje otipljivo in neotipljivo, vidno in nevidno. Ko gledam ikono, vidim podobo sebe kot odrešenega. Ikona uči gledati onstran, v globino. Treba jo je gledati dolgo časa, tudi nekaj let, da v srcu stisne, sproži odrešenje, sproži kesanje, ki nas dokoplje do življenjske modrosti. V SOBOTO, 19. OKTOBRA ZLAT JUBILEJ SEMENIŠČA V VIPAVI Malo semenišče v Vipavi praznuje letos zlat jubilej, saj poteka meseca oktobra petdeset let od ustanovitve te pomembne škofijske ustanove, ki je vseslovenskega pomena. Osrednja slovesnost bo to soboto, 19. t.m., vVipavi. Malo semenišče v Vipavi, ki se je imenovalo tudi Srednja verska šola v Vipavi, je ustanovil apostolski administrator koprske škofije msgr. Toroš, da bi se v njem šolali mladi slovenski fantje, ki so imeli namen postati duhovniki. Tedanja jugoslovanska oblast je msgr. Torošu dovolila v starem vipavskem župnišču ustanoviti šolo, v kateri so začeli poučevati primorski duhovniki, kasneje profe-sorji-duhovniki iz vse Slovenije, med njimi vrsta izjemnih osebnosti, ki so s svojim delom in poučevanjem mladih duhovnikov zaznamovali vso slovensko Cerkev in posredno vso slovensko družbo. Malo semenišče v Vipavi je bilo izjemnega pomena za ves slovenski prostor, vso slovensko Cerkev in predvsem za koprsko škofijo, saj je v Vipavi maturiralo več kot dvesto današnjih slovenskih duhovnikov in tudi več kot šeststo slovenskih krščanskih izobražencev. Iz vrst maturantov vipavskega malega semenišča so izšli današnji škof dr. Jurij Bizjak, akademik dr. Jože Krašovec, urednik in direktor Družine dr. Janez Gril in cela vrsta drugih pomembnih duhovnikov in izobražencev. Ob 10. uri bo v soboto koprski škof msgr. Metod Pirih uradno odprl in blagoslovil prenovljene prostore malega semenišča in sodobno urejenega dijaškega doma, ob 11. uri pa bosta v športni dvorani Škofijske gimnazije svečanost in proslava. Ob tej priložnosti bodo predstavili zbornik in pripravili razstavo. Tradicijo vipavskega Malega semenišča danes nadaljuje Škofijska gimnazija. SVETNIK TEDNA 14. OKTOBRA SILVESTER CUK I 1 KALIST I., PAPEŽ IN MUČENEC Kristusov evangelij je oznanilo vesoljnega bratstva - enakosti vseh ljudi pred Bogom. To sporočilo je lezus vrgel v svet tedaj, ko so bile v družbi kričeče razlike: na eni strani so bili mogočni gospodarji, na drugi pa brezpravni sužnji. Pred Bogom so bili vsi enaki, ne pa še pred ljudmi. Apostol Pavel je pravilno razumel Jezusov evangelij in je učil, da kristjani ne bi smeli razlikovati med sužnji in svobodnimi, temveč bi morali biti vsi eno v Kristusu. Dejansko je tedaj v družbi vladal sužnjeposestniški red, ki se je spreminjal le polagoma. Iz suženjske družine je izšel današnji godovnjak Kalist, ki je vodil Kristusovo Cerkev od leta 217 do 222. Rodil se je I. 155 kot sin sužnja Domicija v Rimu. Že v mladih letih je postal kristjan in vere se je trdno oklepal. Bil je izredno nadarjen in zvest, gospodarja je imel rad in ga ni hotel zapustiti. Zaradi svoje prevelike dobrosrčnosti je prišel v ječo in iz nje so ga rešili njegovi krščanski prijatelji. Nasprotniki so dosegli, da so Kalista najprej prebičali, nato pa obsodili na prisilno delo v strahotnih sardinskih rudnikih, kjer so bili obsojenci izenačeni z živalmi. Po nekaj letih nečloveškega trpljenja je Kalist dosegel prostost, ko je cesar Komod na prošnjo svoje žene, ki je bila kristjanom naklonjena, izdal odlok o splošni pomilostitvi. Kalist si nekaj časa ni upal se vrniti v Rim. Tja je prišel šele za časa papeža Zeferina, ki ga je posvetil v diakona in mu izročil najprej upravo katakomb (podzemeljskih pokopališč), pozneje pa nadzorstvo nad vso cerkveno imovino. Kalist je katakombe tako lepo uredil, da se še danes po njem imenujejo Kalistove katakombe. Pri razdeljevanju pomoči revnim in pri podpori trpečih kristjanov je pokazal tako ljudomilo iznajdljivost, da so ga leta 217 izvolili za Žeferinovega naslednika na papeškem sedežu. Nekdanji suženj je pet let vodil Cerkev. Nekateri ponosni Rimljani so se le neradi podrejali bivšemu sužnju kot poglavarju Cerkve. Kalist je ostal ponižen, miren in strpljivo dostojanstven. Nekateri so mu to potrpežljivost zamerili, med najbolj glasnimi je bil učeni Hipolit, ki so ga njegovi somišljeniki postavili za protipa-peža. Kalist pa je bil kar se da odločen v boju za dostojanstvo sužnjev. Izdal je odlok, s katerim določa, da smejo sužnji vpričo Cerkve sklepati veljavne poroke s svobodnimi in plemiškimi ljudmi, četudi se je tedanja javnost temu upirala. S tem odlokom je posegel v tedanje rimske državne zakone, kristjanom pa je prinesel veliko olajšanje.Papež Kalist je bil tudi odločen zagovornik milejših predpisov za spokornike, sklicujoč se na Jezusovo ravnanje s spokorjenimi grešniki. Zaradi njegovega prizanesljivega ravnanja s padlimi in grešniki ga je ostro napadal tudi znani cerkveni pisatelj Tertuli-jan. Uvajanje uvidevne verske strpnosti Kalista predzgodovino nič manj ne proslavlja prav tako kot veličastna dela v katakombah. Ni trdno ugotovljeno, kdaj in kako je papež Kalist umrl. Staro poročilo ve povedati, da so ga vrgli v ječo, kjer je trpel lakoto in bil večkrat bičan do krvi. Po nekem drugem poročilu so ga umorili v ljudski vstaji leta 222. Upodabljajo ga kot papeža s kamnom okrog vratu, zato domnevajo, da so ga najbrž res - kot poroča neka legenda - utopili v vodnjaku na trgu onstran reke Tibere. Njegov god se obhaja 14. oktobra že od 3. stoletja dalje. PRIČEVANJE IZ SVETE DEŽELE PISMO IZ IZRAELA (8) TEREZA SREBRNIČ Pogled na Jeruzalemsko obzidje z Davidovo trdnjavo Sreda, 31.7.2002 - Ob desetih se namenim v mesto, da bi menjala evre v šekle, saj nimam več niti ficka za kako potrebo. Treba bo tudi kupiti telefonsko kartico, da bom poklicala domov in sporočila, da je vse v redu, saj je univerza Skopus daleč od nas. Tu v naši vasici pa je vse mirno, ni atentatov. Avtobusa 17 od nikoder. Seveda, proga je v popravilu na raznih mestih, si mislim. Naenkrat se pred čakalnico ustavi bel avto in neznana gospa se ponudi, da me vzame s seboj v mesto. Pove, da me je prejle videla v St. Vincentu, kjer dela. Prisedem in že se zapleteva v pogovor. Pravi, da je socialna delavka in se povečini ukvarja s prizadetimi osebami. V glavnem dela v centru za rehabilitacijo ljudi, ki so doživeli atentat in so tudi psihološko na dnu. Potre- bujejo veliko časa, da premostijo strah, nezaupanje, sovraštvo in se povrnejo v kolikor toliko normalno eksistenco. "Pa tudi sama ne živim mnogo bolje", mi zaupa mlada gospa. "Že leta in leta ne grem več v arabski 'šuk', na tržnico, zaradi strahu. Stalno bi se ozirala, če mi je kdo za petami. Zato rajši hodim v velike in zavarovane nakupovalne centre, saj se tam počutim bolj varno. Enako je z znanci in prijatelji. Vse manj tudi uporabljamo avtobuse, saj vidiš, da so bolj prazni, le taxije in osebna vozila... Pa tudi otroke bolj držimo doma. Šolskih izletov, obiskov muzejev - ni več zanje, saj jih ne pustimo, da bi se izpostavljali nevarnosti. Mnogi med nami tudi ne zdržijo več tega stalnega pritiska, veš, to je grozno... in se izselijo: v Združene države Amerike, Kanado ali Evropo, nekam proč, kjer bodo lahko mirno in sproščeno zadihali in otrokom ne bo več treba oboroženega spremstva, ko grejo na šolski izlet...". Zamislim se ob teh besedah. Pri nas na Goriškem se še ne zavedamo v kako prijetnem, mirnem okolju živimo. Treba je le stopiti za korak v svet, da vidiš, kakšne so drugačne razmere in se ne moreš več pritoževati nad svojimi. Ain Karem, petek, 2. avgusta 2002 - Danes imam prost dan in nobenih posebnih načrtov. Grem v Jeruzalem! Vstanem kot navadno ob pol šestih, da lahko vzamem avtobus 17 takoj po šesti uri. Vozilo je skoraj prazno, ulice proti mestu tudi. Redki sprehajalci vodijo pse na vrvici ali pa tečejo po parku okrog Jad Vašema. To je spominski muzej holokavsta in najvažnejši v vsej državi. Stalno okrog njega nekaj popravljajo, dozida-vajo nove stavbe, ogromne podporne zidove. Park je priljubljen prostor za piknike ob koncu tedna in nič kaj čisto območje, zavoljo tega. Avtobus pelje večkrat dnevno prav pred vhod v muzej, kjer je drevored t.i. pravičnikov, to je oseb, ki so v medvojnem obdobju na katerikoli način pomagale preganjanim Judom v nevarnosti. Izstopim pred ulico Ben Je-huda, ki jezačuda skoraj popolnoma prazna, medtem ko je med dnevom polna madine, sprehajalcev, kupcev pa tudi glasbenikov, ki na violino ali na druge inštrumente igrajo in zatem zbirajo darove mimoidočih, seveda kovance - šekle. Ob vstopu in ob izhodu na Ben Je-hudo so postavljeni omejevalni prehodi, saj je prostor ograjen zaradi rok koncertov, ki potekajo v teh dneh. Več je manjših odrov z živobarvno kuliseri-jo. Nihče me ne ustavi in mi ne kontrolira torbe, kot se mi je zgodilo prejšnje dni. Meseca decembra je bil na tem območju bombni atentat, ki je kot vedno terjal nekaj človeških žrtev. Posledice niso več vidne, le nekaj stavb je v popravilu in so ograjene. Namenjena sem, kot vedno, v stari del Jeruzalema. Jutro je kot navadno sveže, nebo jasno, prometa bolj malo. Srečujem kakega redkega meščana in takoj vem, kdo je: temno, v črno oblečeni pravoverni judje, ki hitijo in te ne pogledajo v obraz, ali palestinci v dolgih haljah in s črnobelim pokrivalom na glavi; ruske ali grške redovnice v strogih redovnih oblekah, ki hitijo proti baziliki Božjega groba. Vojaki - s puško na rami ali brez nje - čakajo na avtobuse. Nič kaj vojaško strogi niso in tudi uniforme se zdijo bolj sproščeno nošene. Mnogi se ukvarjajo s svojimi mobiteli, saj prebirajo in pošiljajo sporočila SMS. Zelo mladi so in veliko je deklet. Domovina jih kliče, da se za dve, tri leta posvetijo vojaški službi. Oporečnikov menda ni. —— DALJE OBVESTILO MISIJONSKO BDENJE v Gorici, ki ga prireja Mladinska pastorala v pripravo na Svetovni dan misijonov (20. t.m.), bo v petek, 18. t.m., ob 20.30 v Vilešu. Tema letošnjega bdenja bo: To naznanjamo tudi vam. 5 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 6 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 01) 10. DO 12. OKTOBRA NOVA GLASBENA SEZONA KULTURNEGA DOMA NOVA GORICA ŠKRABČEVI DNEVI slavnostna otvoritev JAKOB MULLER Frančiškanski samostan Kostanjevica in Slavistično društvo Slovenije sta v Novi Gorici od 10. do 12. oktobra priredila 4. simpozij o jezikoslovcu p. Stanislavu Škrabcu (1844-1918), ki ga je vodil akad. prof. dr. Jože Toporišič. Ko so se v drugi polovici 19. stol. mnogi navduševali za jezikovno zbli-žanje s slovanskimi brati, zlasti Fran Levstik pa je iskal korenine slovenskega jezika v cerkveni slo-vanščini, t.j. v jeziku Cirila in Metoda - je frančiškanski pater Stanislav Škrabec, e-den od največjih slovenskih jezikoslovcev vseh časov, s svojimi pronicljivimi in prepričljivimi raziskavami določil za temelje našega knjižnega jezika slovenščino 16. stoletja, zapisano v delih slovenskih protestantov, skladno razvijano s slovenskimi narečji in - v spornih stvareh - usklajevano z drugimi slovanskimi jeziki. P. Škrabec se je zavedal, da je v jeziku prav tisto, kar uporablja in sprejema večina Slovencev, še bolj pa je ljubil resničnost in zgodovinsko pravilnost. Ker ugledna avstrijska jezikoslovna revija pa tudi slovenski časopisi in zborniki niso želeli objavljati njegovih študij, kritik in polemik, jih je p. Stanislav objavljal na platnicah mesečnika Cvetje z vrtov sv. Frančiška (1880-1915), glasila članov frančiškanskega tretjega reda. V letih 1994- 1998 so te težko dostopne objave izšle v 4 knjigah (uredil Jože Toporišič), 5. knjigo, ki obsega imensko in stvarno kazalo, pa je sestavil Janko Moder. Knjige je založil Frančiškanski samostan Kostanjevica, kjer je p. Škrabec preživel več kot 40 let (1873-1915). Glavne teme jezikoslovcu p. Škrabcu posvečenega mednarodnega simpozija, na katerem je z referati sodelovalo 20 strokovnjakov, so bile imenoslovne (imeni Slovenci in Kranjci), dialektološke (gorenj-ščina, koroščina in vzhodna štajerščina) in komparativistične (nemščina, italijanščina, furlanščina, francoščina, hrvaščina, srbščina, latinščina, hebrejščina), s po eno temo pa je bila zastopana jezikoslovna filozofija časa, folkloristika in cerkvena zgodovina -vse v zvezi s p. Stanislavom Škrabcem. Simpozisti so bili nad vse gostoljubno sprejeti v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici, kjer so akad. Jožetu Toporišiču, ki je praznoval rojstni dan, priredili tudi prisrčno slovesnost, obiskali pa so tudi kapucinsko cerkev na Stari Gori pri Čedadu, kjer je leta 1492 nastal slovenski rokopisni spomenik, novi katoliški center na Travniku v Gorici in frančiškanski samostan na Sveti Gori pri Novi Gorici. SPOMINSKA SLOVESNOST V TOLMINSKEM MUZEJI \ CERKLJAH NA GORENJSKEM MAKSO (1902 PIRNIK 1993) JOŽE ŠTUCIN Ob stoletnici rojstva glasbenega pedagoga in skladatelja Maksa Pir-nika so v petek, 11. oktobra, njegovi nekdanji učenci, prijatelji in poklicni tovariši pripravili spominsko slovesnost, s katero so se skušali vsaj skromno oddolžiti za vse, kar je Pirnik prispeval za razvoj slovenske kulture in glasbene umetnosti. Pirnik je bil za življenja zanimiva, a tudi tragična osebnost. Rodil se je 28. avgusta 1902 v vasi Preloge blizu Slovenskih Konjic. Po maturi in mariborskem učiteljišču je kasneje na ljubljanskem konservatoriju v razredu Slavka Osterca končal tudi študij kompozicije in solopetja. Med drugo svetovno vojno se je aktivno vključil v partizanski odpor kot zborovodja in organizator glasbenega življenja ter sestavljavec mnogih pesmaric za takratne potrebe. Deloval je v Beli krajini ter na Primorskem. Že kmalu po vojni je prišel v spor z vladajočo stranko in bil "izgnan" na Tolminsko, kjer je ostal vse do smrti leta 1993. Kot skladatelj se je najraje (verjetno tudi zaradi okoliščin) izražal prek zborovskega ustvarjanja, bil pa je tudi imeniten zborovodja. Njegova skladba Smrt v Brdih je umetnina, ki ima v srcih primorskih pevcev tako rekoč trajno zagotovljeno mesto. Na prireditvi v Tolminskem muzeju je Silvester Gaberšček z ministrstva za kulturo RS najprej predstavil zbornik, ki ga je muzej ob tej priložnosti izdal. V njem so objavljeni teksti najrazličnejših umetnikov, Pirnikovih prijateljev, učencev, kolegov, značilna za vsebino pa je neizmerna poetičnost in vsebinska barvitost prispevkov. Pisatelj Rudi Šeligo je o Pirniku spregovoril z vidika "nesrečnega umet- nika", saj mu je večji ustvarjalni zamah (instrumentalne glasbe praktično ni pisal) onemogočila prav nepopustljiva svobodomiselna drža, saj je v času partizanskega boja videl možnost socialnega napredka in pravičnosti, ne pa ideološke prevlade ene same ideje. "Izgnanstvo" je bilo izključno zunanje narave, ne pa tudi notranje. Pirnik se je umaknil na periferijo, na Tolminsko, in tam deloval kot odličen glasbeni pedagog. V spomin nanj so pred muzejsko stavbo odkrili doprsni kip, delo znanega kiparja Mirsada Begiča, v sosednjem Kinogleda-lišču pa so domači pevski zbori (Učiteljski pevski zbor, dir. Vera elemente Kojič, Pueri Cantores, dir. Barbara Kovačič in Otroški pevski zbor iz Volč, dir. Klavdija Rot) izvedli še krajši koncert Pirnikovih del. Največje pisal za mladino in v glasbeni zgodovini je označen kot mladinski zborovski skladatelj z modernističnimi kompozicijskimi tendencami. 12. FESTIVAL SLOVENSKE CERKVENE GLASBE HUMBERT MAMOLO V nedeljo, 29. septembra, je v Cerkljah na Gorenjskem potekal festival slovenske cerkvene glasbe. Letošnji festival je Slovensko Cecilijino društvo posvetilo skladateljem Lojzetu Bratužu ob 100-letnci njegovega rojstva in 65-letnici njegove smrti, Jožefu Klemenčiču ob 110-letnici njegovega rojstva, Martinu Železniku ob 110-letnici rojstva in 40-letnici smrti, Vinku Vodopivcu ob 50-letnici njegove smrti in Ignaciju Hladniku ob 70-letnici njegove smrti. Pred nastopom izbranih slovenskih cerkvenih zborov so prisotni organisti in zborovodje sledili posvetu o nekaterih vprašanjih ustvarjanja skladateljev Lojzeta Bratuža, Martina Železnika in Jožeta Klemenčiča. O Lojzetu Bratužu je govoril mag. Ivan Florjane, o Martinu Železniku prof. Janez Močnik, o Jožefu Klemenčiču pa so organizatorji prebra- li prispevek dr. Eda Škulja. Mag. Ivan Florjane je prisotne seznanil, da poteka pregled vseh Bratuževih skladb z namenom, da bi v kratkem izdali zbirko vseh skladateljevih del, približno 130 skladb. Na letošnjem festivalu, ki je 12. po vrsti, se je zbralo več kot 200 pevk in pevcev iz vseh krajev Slovenije. Lepo je preživeti nekaj ur v družbi navdušenih pevk in pevcev, vendar pogrešal sem prisotnost zamejskih cerkvenih zborov, predvsem z Goriškega, kjer sta delovala Lojze Bratuž in Vinko Vodopivec. Mislim, da je potrebno in važno, da se obdržijo in se okrepijo kulturni stiki med vsemi kraji, kjer živijo Slovenci, in predvsem s tistimi rojaki (beseda zamejec bo z vstopom Slovenije v Združeno Evropo izgubila svoj pomen), ki dan za dnem kljubujejo raznovrstnim pritiskom in poskusom asimilacije. Zavedati se je treba, da bo narodno telo samozavestno in suvereno, če bo imelo na svojih obronkih trdne in zanesljive postojanke. Ob 17. uri je bil v farni cerkvi koncert sedmih izbranih zborov. Vsak zbor je predstavil tri pesmi, med katerimi eno skladateljev - jubilantov. Po moji presoji so najboljše zapeli Mešani pevski zbor Sv. Nikolaja - Litija, ki je podal skladbo Martina Železnika Komu cvete v maju cvetje, Ženski domači zbor Andreja Vavkna, ki je predstavil pesem Ko pride maj-nik čez ravni Jožefa Klemenčiča ter Komorni zbor Emanuel iz Celja z Železnikovo skladbo Dolorosa. Na koncu smo poslušali Bratuževi skladbi Raj je zapravljen in V Zakramentu I. Na sporedu nastopajočih zborov sta izstopali skladbi Blagri in Christus est natus skladatelja Damijana Močnika, profesorja na Škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani ter Lau-date Dominum skladatelja Marjana Grdadolnika, pevovodje Komornega zbora Adoramus iz Logatca. Omenjene skladbe so koncertne stvaritve, izvedljive le za redke cerkvene pevske zbore. Večer so sklenili združeni pevski zbori, ki so pod vodstvom Damijana Močnika zapeli Hladnikove in Vodopivčeve skladbe. Dvanajsti festival slovenske cerkvene glasbe se je zaključil s slovesno podelitvijo Cecilijinih priznanj triindvajsetim zaslužnim organistom in pevovodjem. MATEJA POLJŠAK FURLAN Kulturni dom Nova Gorica je v ponedeljek, 14. oktobra, slavnostno otvo-ril novo, že dvaindvajseto koncertno sezono glasbenega abonmaja. To nalogo je direktorica Tanja Kuštrin zaupala orkestru Mariborske filharmonije oziroma njihovemu godalnemu sestavu ter solistoma, trobentaču Antonu VVeerenu in pianistu Sijavušu Gadži-jevu. Glasbeniki so zaigrali pod taktirko nizozemskega dirigenta Conrada van Alphna (na sliki), ki gaje Kulturni dom Nova Gorica po uspešni predstavitvi v lanski sezoni ponovno povabil v Slovenijo. Pomemben pečat sta glasbenemu dogodku dala tudi ponovna podpora in zaupanje Veleposlaništva Kraljevine Nizozemske, ki je ponedeljkov koncert v Novi Gorici umesti- lo v projekt Bilateralni fokus 2002. Orkester Mariborske filharmonije, ki je na novogoriškem odru nastopal prvič, se je najprej predstavil z Respi-ghijevim delom Antiche arie e danze. Gre za skladateljevo priredbo, namenjeno godalnemu orkestru. Ottorino Respighi je namreč izkazal veliko pozornosti in naklonjenosti glasbeni preteklosti prav s transkripcijami številnih skladb skladateljev 16. in 17. stol. Velikega mojstra orkestra odlikuje pretanjen občutek za izbiro in združevanje instrumentalnih barv. V nadaljevanju sta se godalni zasedbi pridružila še oba solista. Priznani pianist Sijavuš Gadžijev je ponovno dokazal svoje vrhunske sposobnosti in nadarjenost, saj je z lahkoto prema- goval komplicirane pasaže neoklasici-stičnega dela Andrea Joliveta Concer-tino za trobento. Z zelo težko partituro se je uspešno spopadel tudi mladi nizozemski trobentač Anton VVeeren, ki je po sili razmer vskočil namesto bolnega Rika Knarrena, napovedanega solista. Atraktivno delo je zazvenelo živo, veliko bolj usklajeno kot prva predstavljena kompozicija. Ne nazadnje pa že sam Andre Jolivet odkriva s svojo glasbo neobičajne svetove, kjer se trdna zakonitost kozmičnega sistema povezuje z mehkobo čiste ljudske lirike. V drugem delu smo lahko zaslutili veličastno moč glasbe, pri poustvarjanju občutij, razpoloženj, misli, bolečine, tragedije... Dramatični 8. godalni kvartet je Dimitrij Šostakovič napisal 1.1960 v pičlih treh dneh. Njegov prija-tejj, dirigent in violist Rudolf Baršaj je s Šostakovičevim odobravanjem kvartet priredil za godalni orkester ter ga poimenoval Komorna simfonija op. 110a. Na naslovno stran partiture je Šostakovič zapisal "V spomin na žrtve fašizma in vojne", strogi Stalinov režim pa je odločil, da je delo posvečeno ruskim žrtvam v času nacizma. Komorna simfonija oz. 8. godalni kvartet je presunljivo, globoko izpovedno dramatično delo, mnogi glasbeni zgodovinarji menijo, da ga je Šostakovič v resnici posvetil žrtvam Stalinove diktature, pri čemer je imel v mislih tudi sebe. Brez dvoma je koncertni večer upravičil pričakovanja občinstva, ki je dodobra napolnilo veliko dvorano Kulturnega doma Nova Gorica. Orkester se je pokazal kot kvaliteten sestav kljub nekakšni začetni distanci. V nadaljevanju se je ansambel uigral, se ujel, premagal morda strah in zazvenel v polnosti, ki se je v vsej lepoti pokazala ravno pri poustvarjanju Sostakovičeve kompozicije. Vsekakor se glasbenikom obeta še veliko dela in naporov, da si bodo utrdili renome, vendar se že kažejo sadovi devetletnega dela, saj orkester postaja vse pomembnejši glasbeni dejavnik tudi v državnem merilu. NAPOVEDNIK RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 18.10. DO 24.10.2002) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9,90.9 Mhz;za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Kar-nijo 97.4,91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 18. oktobra (v studiu Anka Černič): Prisluhnimo zborovski glasbi: PAZ Vinko Vodopivec. - Svetnik tedna: sv. Luka Ev. (18.10.). - Za prijeten konec tedna: slovenska narodno-za-bavna in zabavna glasba. - Sobota, 19. oktobra (v studiu Jan Leo-poli): Glasba za prijeten konec tedna. - Ponedeljek, 21. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni mozaik z Andrejem: slovenska lahka in narodna glasba. -Torek, 22. oktobra: Košarkarska tema. - Sreda, 23. oktobra: Ale veste da ... glasbena oddaja z Matjažem. - Četrtek, 24. oktobra: (v studiu Niko Klanjšček).... - Zvočni zapis. - Glasba iz studia 2. RADIO OGNJIŠČE Osrednja informativna oddaja je vsak dan ob 15. uri. Med novicami so tudi take, ki jih drugi "neodvisni" mediji izpuščajo. V dokumentarni oddaji Graditelji bo v nedeljo ob 10.30 predstavljen Ivan Koršič. Vsak četrtek ob 20.30 je na sporedu priljubljena zabavnoglasbena oddaja Karavana prijateljstva, ki jo vodi Alberto Pucer. Vsak petek ob 17. uri prisluhnite politično satirični oddaji Ob petkih pospravljamo podstrešje, ki jo pripravlja Zlata Krašovec. Vsako soboto je od 16. ure do 17. ure razvedrilna oddaja z nagradnimi vprašanji, glasbenimi željami in radijskimi čestitkami. Svojo čestitko lahko brezplačno pošljete v eter, če pokličete po telefonu: 003865 6281114 ali 003865 6281113 Radio Ognjišče lahko poslušate na UKV frekvencah 107,5 - Sveta Gora (Goriška in Furlanija) in 91,2 - Tinjan (Trst). POZOR: Oddajnik na Tinjanu je po novem močnejši, tako da je slišnost na Tržaškem boljša kot prej! RADIO OGNJIŠČE RADIOSPAZtO 103 KNJIŽNICA FRANCE BEVK V NOVI GORICI \ ISOk \ SLOVENSKA DRŽAVNA ODLIKOVANJA POKLON PROF. IVANU RUDOLFU Spominski večer, ki ga je Goriška knjižnica Franceta Bevka v četrtek, 10. oktobra, priredila v čast primorskega rodoljuba, borca za slovensko severno mejo po prvi svetovni vojni, tigrovca, politika in časnikarja prof. Ivana Rudolfa, je zelo uspel. Ne samo po številni in ganljivi udeležbi njegovih soborcev iz Afrike, kjer je med drugo svetovno vojno zbiral in usposabljal primorske fante, tedaj najprej italijanske vojne ujetnike, kasneje člane angleške in ameriške vojske za boj proti fašizmu v domovini in za njeno osvoboditev, ter drugih obiskovalcev, ki jih osebnost prof. Ivana Rudolfa navdihuje, temveč tudi zaradi natančne ocene razburljive in tudi nevarne življenjske poti in opredelitve tega velikega in pokončnega Slovenca. Če kdo ni razumel, zakaj smo v naslovu našega zapisa o predavanju o velikem primorskem človeku ob 40. obletnici njegove smrti zapisali, da je bil pokojni Ivan Rudolf profesor, potem bi moral slišati v Novi Gorici njegove fante iz Afrike, kako spoštljivo so izgovarjali besedo profesor ob priimku Rudolf. Da so ti primorski fantje, ki so s prof. Rudolfom v Afriki pisali slovenski časnik Bazovica, v Sahari sanjali domovino brez fašističnega škornja nad seboj in predvsem pa sanjali in nekateri tudi dočakali svobodno Primorsko in svobodo za tlačeni slovenski jezik, danes stari najmanj osemdeset in veliko več let, je postranskega pomena. V Novi Gorici so bili ti mladi fantje v prvi vrsti, ko so poslušali zgodbo o svojem profesorju, ki so ga imeli radi, pa čeprav so se njihove poti ločile že v Afriki. Nekateri so ga tam videli zadnjič, a jim je prav tam toliko dal, da ga do danes niso pozabili in prav je tako. V mislih so imeli tudi tiste vrstnike, ki so se z njimi podali na pot in so svoja življenja žrtvovali, nekateri dobesedno na pragu svojih do- mačij, za svobodo in za ljubljeno Primorsko. V mislih in v srcu pa so seveda imeli predvsem svojega ljubljenega prof. Rudolfa, zaradi katerega so se v deževnem vremenu tudi podali na pot v Novo Gorico; prišli so s Krasa, iz Vipavske in od drugod. Njihova dostojanstvena drža, praž-nje obleke in jasen pogled, predvsem pa pazljivo spremljanje predavanja so lekcija, ki bi danes služila marsikomu, ki omalovažuje slovenstvo. Zal takih ljudi in mladih ni bilo na Rudolfovem večeru, kot so ga primorski fantje sami poimenovali. Podobo osebnosti prof. Ivana Rudolfa, značilnosti in obdobja delovanja in prizorišč njegovih aktivnosti, je razgrnila in komentirala dr. Mira Cencič, ki je sicer soavtorica (skupaj s sprof. Jurijen Roso) knjige o prof. Ivanu Rudolfu, ki je izšla leta 1998, ob okritju njegovega spominskega obeležja v rodnem Sembidu, današnjem Podnanosu. Najprej je dejala, da prof. Rudolfa občuduje in globoko spoštuje, "saj je s svojim delovanjem soustvarjal zgodovino, ki je tudi zgodovina Primorske in slovenskega naroda". Dodala je, "da je bil prisoten povsod, kjer je bilo potrebno narodnoobrambno delovanje", torej kot Maistrov borec za slovensko narodno mejo po prvi svetovni vojni, v politični emigraciji v Ljubljani, pa v Beogradu, ter na Bližnjem vzhodu od 1940. do 1946. leta. Tam je lahko najbolj uresničeval svoje življenjske cilje oz. težnjo, da bi zbral Primorce, ki so jih zavezniške vojaške enote u-jele kot italijanske vojake, jih vojaško izuril ter politično in moralno usposobil, da so postali slovenski vojaki, pripravljeni na boj za osvoboditev Primorske in Slovenije. "Ustvarjal je narodno vojsko, v kateri ne bi bilo prostora za politične stranke oz. politike". Prof. Ivan Rudolf je vodil tudi izbiranje obveščevalcev, padalcev in pri- padnikov drugih posebnih enot, ki so jih nato z letali ali podmornicami poslali na Primorsko oz. drugam v Slovenijo, da bi pripravili pogoje za poznejše zavezniško izkrcanje v Istri, ali pa za samostojen nastop slovenske vojske iz Afrike (predvsem padalcev) za osvoboditev Primorske. Politični interesi in cilji zaveznikov pa so preprečili uresničitev omenjenih načrtov in zamisli prof. Ivana Rudolfa. Toda slovenski vojaki se niso hoteli vključiti v novo italijansko vojsko, ki so jo snovali v Afriki, pa tudi ne v jugoslovansko vojsko, ki jo je poskušala oblikovati tedanja jugoslovanska begunska vlada. Več tisoč borcev z Bližnjega vzhoda, ki jim je vojaško znanje in izurjenost zagotovil prof. Ivan Rudolf, in v njih ustvaril tudi narodnega duha, se je vključilo v prekomorske brigade, ki so sodelovale pri osvobajanju Primorske. O razmerah v zavezniških taboriščih, trenjih v jugoslovanskem gardijskem bataljonu, ki so ga sicer ustanovili Slovenci, pa o vlogi in delovanju prof. Ivana Rudolfa, so podrobneje govorili tudi nekdanja padalca Stanko Simčič iz Bilj in Ivo Božič z Mosta na Soči, pa Ciril Kobal iz Kopra, ki je med vojno v okupirano domovino prispel s podmornico. Povedali so, daje bil prof. Rudolf zelo priljubljen, vsestransko aktiven, razumevajoč in nasploh človek, ki je za Primorce, nekdanje italijanske ujetnike, skrbel kot oče. Dr. Mira Cencič je dejala, "da je bil profesor Ivan Rudolf jeklen in pokončen človek tudi v morda najtežjem obdobju svojega življenja, po vojni, ko mu nova oblast ni dovolila vrnitve v domovino. Tudi po prihodu v Trst so mu črne limuzine ogrožale življenje". Ostajal je zvest svoji preteklosti tudi zato, "ker njegov cilj ni bila oblast, ampak odrešitev Primorske". Ma- lo pred smrtjo je dejal, "da želi mir svoji družini in mir svoji domovini". V vabilu za udeležbo na spominski slovesnosti so organizatorji zapisali naslednje misli iz knjige dr. Mire Cencič: "Domovina ga po vojni ni smela sprejeti, čeprav ji je tako zvesto služil. Bil je izgnan in zavržen. To pa zato, ker ni služil takratni politiki in ideologiji. Nikomur ni bil orodje za prevzem oblasti. Hodil je pred svojim časom. S svojimi ideali je bil daleč pred stvarnostjo. Tudi sedaj je še daleč pred nami". Spominske slovesnosti v čast prof. Ivana Rudolfa ob 40-letnici smrti sta se udeležila tudi njegov sin Saša Rudolf in hčerka Neva Rudolf-Geber-šček, ki sta na naši fotografiji v družbi primorskih fantov, ki so pokojnega Rudolfa osebno spoznali in z njim sodelovali v Afriki. NAGRAJENA TUDI ZLATA RODOŠEK IN PAVLE MERKU’ ' DP Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je po poročanju Slovenske tiskovne agencije minuli ponedeljek, 14. t.m., odlikoval vrsto slovenskih osebnosti. Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije so prejeli: Peter Božič ob 70-letnici za bogato literarno in družbeno angažirano delo v kulturi, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti Pavle Merku' za utemeljevanje slovenske narodne identitete med zamejskimi Slovenci in zasluge na področju znanosti ter umetnosti, Marko Munih za dolgoletno delo na področju glasbene dejavnosti in Anton Nanut ob 70-letnici za zasluge na področju glasbene dejavnosti in še posebej za Kogojeve dneve, ki jih prirejajo vsako leto v Kanalu ob Soči. S častnim znakom svobode Republike Slovenije je predsednik Kučan odlikoval tudi Mimi Malenšek za ustvarjalni prispevek k slovenski književnosti in kulturi, posthumno pa pred samo štirinajstimi dnevi preminulo tržaško igralko Zlato Rodošek za zasluge v gledališki umetnosti, Majno Sevnik Firšt ob njeni 70-letnici za dolgoletno bogato baletno, koreografsko in režisersko delo ter Pihalni orkster železarjev Ravne ob 100-letnici uspešnega in zaslužnega delovanja na področju ljubiteljske glasbene dejavnosti. Visoka državna odlikovanja je predsednik Kučan izročil nagrajenim na slovesnosti v predsedniški palači v Ljubljani, ki seje je udeležila tudi slovenska ministrica za kulturo Andreja Rihter. Odlikovanje pokojne Zlate Rodošek je sprejela njena hči Jasna Rodošek. Skladatelj, etnomuzikolog in slovenist, izreden poznavalec Beneške Slovenije in Rezije, prof. Pavle Merku', ki smo ga v našem Novem glasu že večkrat predstavili tako s pogovori kot tudi z zapisi o njegovem delu, je diplomiral iz slavistike v Ljubljani in leta 1960 doktoriral na rimski univerzi. Kompozicijo je študiral pri Grbcu in Leviju. Poučeval je slovenščino, bil glasbeni urednik in urednik sloven- skih oddaj RAI Trst. Od leta 1985 je dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot slavist seje posvečal raziskovanju etnografskega gradiva, posebno v Benečiji ter dolinah Nadiže in Tera. O terskem narečju pripravlja prof. Pavle Merku' tudi slovar. Kot etnolog in etnomuzikolog je osvetljeval ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. Napisal je več razprav o slovenskih krajevnih imenih v Italiji. Njegov skladateljski opus je izredno bogat in pokriva skoraj vsa področja, od operne, orkestralne in kantate do komorne in solistične glasbe. Znaten je njegov prispevek k zborovski glasbi - pogosto v priredbah slovenskih pesmi z rezijanskega in beneškega območja. Tudi na njegovo pobudo je v Trstu nastal krožek izobražencev Skupina 85 (Gruppo 85), ki bistveno prispeva k sožitju. Zlata Rodošek ni doživela slovesne vročitve odlikovanja. Pred štirinajstimi dnevi smo se za vedno poslovili od slovenske dramske igralke, ki je bila eden glavnih protagonistov pri postavitvi temeljev Slovenskega narodnega gledališča v Trstu v letu 1945. Priključila se je ansamblu, ki si je zastavil jasen cilj: vrniti primorskim Slovencem dostojanstvo, ki ga je zamajal fašizem. Bila je eden izmed najvažnejših obrazov tiste generacije odrskih umetnikov, ki so s svojo večde-setletno umetniško in vsečloveško močjo gojili in utrjevali kulturno bogastvo Slovencev v Italiji in našega gledališča. Njeno odrsko izražanje je bilo razigrano in polno močnih potez, iz katerih pa je vselej izžarevala posebna ženska toplina. Tudi neprijazni liki so v njeni interpretraciji zadobili človeško razsežnost. Nastopila je v približno 200 vlogah in vsako odigrala dognano in vestno. V gledališču je doživljala težke povojne dogodke od zavezniške dvoličnosti, razkola po in-formbiroju in napadov ideoloških nasprotnikov, do priključitve k Italiji in poskusov ukinitve te najuglednejše slovenske kulturne ustanove. ZGODOVINSKI POSVET V TRSTU KOLABORACIJA IN ČISTKE Dne 3. in 4. t.m. je v konferenčni dvorani Narodnega doma v Trstu potekal zanimiv zgodovinski posvet na temo Kolaboracija in čistke. Italijanska, slovenska in avstrijska izkušnja oh drugi svetovni vojni. Srečanje sta priredila Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja Furlanije-Julijske krajine in oddelek za humanistične vede tržaške univerze ob sodelovanju vseučilišč v Ljubljani in Celovcu, posvečeno pa je bilo spominu na Renza Pin-cherla, ki je nekaj časa opravljal službo raziskovalca na inštitutu za zgodovi- no osvobodilnega gibanja. Posvet je v Narodni dom privabil res veliko udeležencev, ki so z zanimanjem sledili predavanjem in razpravam, kar kaže, da je to zgodovinsko vprašanje v naših krajih še kako občuteno. V četrtek, 3. t.m., je bilo srečanje posvečeno vprašanju kolaboracije, naslednjega dne, 4. t.m., pa je bil govor o čistkah med vojno in po njej. O vprašanjih, povezanih s temi tematikami, so spregovorili zgodovinarji iz Italije, Slovenije, Avstrije in Nemčije: Raoul Pupo, Enzo Collotti, Luigi Ganapini, Boris Mlakar, Tina Bahovec, Giancar- lo Bertuzzi, Annamaria Vinci, Peter Vodopivec, Karl Stuhlpfarrer, Gianni Oliva, Marina Cattaruzza, Roberto Spaz-zali, Thomas Schlemmer, Božo Repe, Nevenka Troha in Orietta Moscarda. Sprva je bil podan splošen oris različnih vrokov in vzgibov, ki so v raznih državah zasedene Evrope med drugo svetovno vojno privedli do sodelovanja z nacističnim in fašističnim okupatorjem. Ti vzgibi so šli od težnje po dosegu nekega "modusa vivendi" z okupatorjem z ohranitvijo, kolikor je bilo mogoče, predvojne družbene strukture in upravnega aparata, pa do prepričanega sodelovanja z okupatorjem iz čisto ideoloških razlogov. Tak kolabo-racionizem je sodeloval z okupatorjem tudi v najhujših zločinih in je soodgovoren za nacistična grozodejstva. Od splošne analize kolaboracionizma v Evropi je beseda prešla na analizo tega pojava v Italiji, Sloveniji in Avstriji ter bolj specifično tudi v obmejnem prostoru, v F-Jk, na Primorskem in Koroškem. Drugi del je bil posvečen obdobju čistk med drugo svetovno vojno in zlasti po njej v prej omenjenih državah in območjih. Pri tem je bilo rečeno, da je v Avstriji potekala precej nepopolna epuracija nacističnih (ne pa t.i. avstrofašističnih) elementov, in še to vsekakor samo do 1.1955, se pravi, dokler so bili na avstrijskem ozemlju prisotni zavezniki. V Italiji je zaznati razliko med čistkami, ki sojih od 1.1943 do 1945 opravljale razne italijanske vla- de od Badoglia naprej, in med tistimi, ki so jih ob koncu vojne na svojo roko opravili italijanski partizani. V Sloveniji pa so se čistke opravljale na podlagi sodelovanja z okupatorjem, razredne pripadnosti (potekala je revolucija) in tudi iz nacionalnih vzgibov (zlasti v primeru nemške skupnosti). V naših krajih pa so take čistke potekale na podlagi privrženosti fašizmu tistih, ki so jih taki ukrepi doleteli (vendar je izraz "fašizem" imel večznačen pomen). Na Svobodnem tržaškem ozemlju je svoje čiščenje opravljala tudi Zavezniška vojaška uprava, ki je vpeljala anglosaški pravni sistem, vsekakor se je ta akcija končala leta 1948, ko so se spremenile politične okoliščine. NL 7 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 S 3. STRANI SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE OB STOLETNICI DRAMATIČNEGA DRUŠTVA V TRSTU RAZPISUJE ABONMA ZA SEZONO 2002-003 GLEDALIŠKA BLAGAJNA BO V ČASU VPISA ODPRTA S SLEDEČIM URNIKOM: v Kulturnem domu v Trstu, ul. Petronio 4, v ponedeljek in torek od 10. do 15. ure, v sredo in četrtek od 10. do 14. ure, v soboto od 9. do 12. ure. V SKD Gruden v Nabrežini v sredo od 16. do 19. ure. V Prosvetnem domu na Opčinah v četrtek od 16. do 19. ure. V Društveni dvorani Valentin Vodnik v Dolini v petek od 17. do 20. ure. Vse informacije dobite na brezplačni telefonski številki 800 214302 (od ponedeljka do petka od 10. do 14. ure, v soboto od 9. do 12. ure) ali na spletnih straneh www.teaterssg.it. Zadnji rok za vpis abonmaja je sobota, 9. novembra 2002. m Kinemax ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 SLOVENEC... Tudi zaključki mešane zgodovinske komisije so bili doseženi v istem duhu, ker so tudi italijanski zgodovinarji postali dojemljivejši za vprašanja zgodovinske resnice. Pravkar sem prisostvoval simpoziju "Kolaboracija in čistke", kjer so zgodovinarji le potrdili ta moj vtis. Pravilno je bilo, da so omenili nemško knjigo Hansa VVollerja, ki je prevedena v italijanščino, saj italijanski zgodovinarji niso o tej temi napisali še nič tehtnejšega. Italijansko delo Epurazione prof. Mercurija je sicer zelo dobro, ima pa napako, da se naslanja izključno na italijanske vire, medtem ko ekipa prof. VVollerja preučuje dokumente na svetovnem nivoju in objavlja vedno nove knjige, ki zelo izčrpno obravnavajo italijanski fašizem. Govoril sem o Cerkvi, medijih in zgodovinarjih. Manjka še politika. Ko bi ne imel zgleda prijatelja prof. Came-rinija, bi prišel do zaključka, da človek, ki se hoče ukvarjati s politiko, mora biti sposoben sklepati kompromise z lastno vestjo. Kar ne velja, da se razumemo, samo za italijanske ali samo za desničarske politike. Razlika v soočanju s preteklostjo v Nemčiji in Italiji ne bi mogla biti večja. O tem sem sicer že pisal, a nameravam še. Uredili ste očetove spise o okoličanskem bataljonu, ki so zdaj zbrani v knjigi. Katero je njeno osnovno sporočilo? Očetova študija, ki je v sedemdesetih letih izhajala v nadaljevanjih v reviji Zaliv, je bila mišljena kot prispevek k razsvetlitvi naše preteklosti. Z njo je avtor skušal rešiti pred pozabo del naše tukajšnje zgodovine, polne trpljenja in krivic. Zgodovina nekega naroda je namreč njegova hrbtenica, ali bi morala to biti. To je veljalo, dokler so mladi še živeli v vsakdanjem stiku s starejšo generacijo. V današnjem času praktičnega materializma so starejše generacije vedno bolj osamljene, medtem ko se mladi vzgajajo preko televizije, katere vzvi- 1 šeno sporočilo nam je predobro znano. Smoter ali sporočilo te knjige, če ga hočete tako imenovati, bi lahko bila okrepitev hrbtenice naše skupnosti. Tudi za konec bi Vam postavil podobno vprašanje kot že pred kratkim Vaši soprogi. Ohranili ste živ stik z rodnim Trstom in z našo narodno skupnostjo. Kakšno sliko ste si ustvarili, če pomislimo, da se sicer počutite del te skupnosti, istočasno pa gledate nanjo “od zunaj’'!1 Ugotovil sem, da je večina evropskih (pa tudi italijanskih) manjšin organizirana in se prepoznava v lastnih strankah. Tako imamo na Južnem Tirolskem Siidtiro-ler Volkspartei, v Piemontu Union Valdotaine, v naši bližini Italijansko unijo. Naši volivci so očitno prepričani, da se vse te manjšine motijo in da je samo naša "brihtna", ker misli, da se bo z razkosanostjo mogoče zoperstaviti asimilacijskemu pritisku. Sprašujem se pa, kakšne prednosti imamo, če nočemo biti nacionalisti. So nam morda zaradi tega vrnili naš Narodni dom? Imamo morda že povsod, tudi v mestu, dvojezične smerokaze? Saj niti na krajih trpljenja in smrti naših ljudi, v ul. Ghe-ga, na Oberdankovem trgu, v ul. Bellosguardo in drugje ni to omenjeno z eno samo slovensko besedo. Sam sem imel priložnost slišati na Velikem trgu vodiča, ki je avstrijskim turistom razlagal, da so vladno palačo zgradili Savojci, saj je v okrasnih mozaičnih medaljonih na pročelju vgrajen savojski grb. Naslednji turisti bodo morda kdaj slišali, da so na krajih trpljenja, mučenja in smrti bili izključno Italijani. Po mojem mnenju smo volivci sami krivi, če je naša manjšina politično tako deljena. Lahko se sicer izgovarjamo, da smo bili zavajani, a po padcu berlinskega zidu bi se vendarle lahko spametovali, pa se še vedno nismo, niti takrat ne, ko so nam odkrito rekli, da nam niso potrebne vse tiste pravice, kot jih i-majo Južni Tirolci ali italijanska manjšina v Sloveniji. SZSO-TS STOPA V NOVO DELOVNO LETO ZAČETEK SESTANKOV, NA VRSTI PA BODO ŠE IZLETI starosti) pa z gradnjo skupnosti in izkušnjo služenja. Potem ko so se torej redni tedenski sestanki že začeli, bodo 20. oktobra na vrsti še prvi izleti v naravo. To so izleti stega, ki ga organizira vsaka teritorialna enota zase; med izletom posamezne enote uradno sprejmejo v svoje vrste nove člane, starejši člani prestopijo v višjo vejo, nasploh pa so ti izleti prijetna priložnost, da vsi pripadniki iste teritorialne enote (stega) preživijo skupaj dan v naravi. To je torej naša organizacija, v katero vabimo vse tiste, ki jih zanimajo pustolovščina, narava, prijatelji. Za morebitne informacije o urnikih in krajih sestankov pa se lahko obrnete na poverjene osebe: za zahodni Kras (Devin, Nabrežina, Križ) Sara Semec 040 220155, za vzhodni Kras (Prosek, Opčine, Repentabor) Štefan Pahor 340 674829 5, za Breg (dolinska in miljska občina) Mateja Metlika 040 228422, za mesto Trst in Bazovico Paolo Biancuz-zi 040 572934. ------------(JO Z Marijanskim shodom, na katerem redno sodelujemo tudi skavti iz Trsta, se je uradno začelo novo skavtsko delovno leto. Tržaški del Slovenske zamejske skavtske organizacije že skoraj petdeset let zbružuje našo mladino v svoje vrste, jo vzgaja v zdravem odnosu do narave, bližnjega in Boga in krepi bodisi fizično kot duhovno plat posameznika. Pri najmlajših (volčiči in volkuljice od osmega do desetega leta starosti) skušamo posredovati te vrednote s pomočjo igre in pravljice o Mowgliju, pri izvidnikih in vodnicah (mladi od enajstega do šestnajstega leta starosti) s pustolovščino, z izleti v naravo, s prenočevanji, drznimi podvigi ipd., pri roverjih in popotnicah (mladi od šestnajstega do devetnajstega leta FOTO KROMA 10. KOROŠKI KULTURNI DNEVI NA PRIMORSKEM BOGATA IZMENJAVA KULTURNE MOČI IN USTVARJALNOSTI IVAN ŽERJAL V tem tednu potekajo na Tržaškem in Goriškem jubilejni, že 10. Koroški kulturni dne- vi na Primorskem. Tradicionalna bogata izmenjava kulturne moči in ustvarjalnosti (kot jo je označil predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor ) pa je z letošnjo izvedbo dosegla tudi skupno 20. manifestacijo take vrste, če seveda vključimo tudi prav tako tradicionalne Primorske dneve na Koroškem. Pobudo prirejajo Slovenska prosveta iz Trsta, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Krščanska kulturna zveza iz Celovca in je po besedah predsednika KKZ Janka Zerzerja najbolj trdoživa kulturna izmenjava med zamejskimi Slovenci. čer v Peterlinovi dvorani Društva slovenskih izobražencev v Trstu v ponedeljek, 14. t.m., ko so odprli razstavo slik mladega umetnika Karla Vouka, ki ži- vi in ustvarja v Pliberku. Vouk seje predstavil s preko dvajsetimi likovnimi kompozicijami, v katerih se po besedah vodje galerije v Gorenjskem muzeju v Kranju Damijana Globočnika odraža umetnikov kodirani likovni nagovor. Za Voukova dela je namreč značilna govorica "znakov, v kateri učinkujejo metafore z meditativnega življenjskega vidika kot zaklenjeni signali iz slikovnega prostora", kot je zapisala Margot Pau-litsch v predstavitvenem listu. Ponedeljkov večer, ki ga je povezovala Veronika Kušej,je izzvenel tudi v znamenju literature in glasbe. Martin Kuch- FOTO KROMA ga teksta ter nekaj pesmi (Kadar odhajaš, Lepa Vida, Stare žene, Sled otroških nog), za glasbeno kuliso pa je z nekaterimi skladbami iz svetovne in slovenske zakladnice poskrbela kitaristka Janja Kassl, ki obiskuje sloviti Mozarteum v Salzburgu. Prijeten večer, ki gaje s svojo prisotnostjo počastil tudi bivši guverner Banke Slovenije in predsedniški kandidat France Arhar, pa kot že rečeno ni bil e-dini na Tržaškem. Že v sredo, 16. t.m., je v dvorani Finžgarje-vega doma na Opčinah nastopil glasbeni duo Nina Popotnig-violinain Monika Thurner-klavir, v nedeljo, 20. t.m., pa bo v cerkvi sv. Martina v Dolini ob 17. uri koncert manjših vokalnih skupin z naslovom Koroška poje. Letošnji Koroški kulturni dnevi obsegajo šest prireditev (tri na Tržaškem in tri na Goriškem) od 14. do 20. t.m. Začetek je predstavljal kulturni ve- ling, mlad pesnik in pisatelj (rodil se je I. 1970 v Celovcu, živi in dela v Gradcu), je prebral odlomek iz romana Iskanje Nataše, odlomek iz še neobjavljene- POSVETA O VILFANU IN MIRKU Kot smo že poročali v prejšnji številki, bosta ta teden v Trstu posveta o dveh velikih predstavnikih kulturnega, političnega in gospodarskega življenja tržaških Slovencev, Josipu Vilfanu in Vasiliju Mirku. Vilfanov posvet bo potekal v četrtek, 17. t.m., z začetkom ob 9.30 v Narodnem domu v organizaciji Narodne in študijske knjižnice, Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru in Zgodovin- skega društva za Južno Primorsko. Mirkov simpozij pa bo potekal v soboto, 19. t.m., dopoldne (z začetkom ob 9. uri) v Finžgarjevem domu na Opčinah, popoldne (z začetkom ob 15. uri) pa v tržaškem Narodnem domu. Posvet organizirata Akademija za glasbo in Teološka fakulteta iz Ljubljane s sodelovanjem Glasbene matice. V večernih urah bo v Narodnem domu tudi koncert Mirkovih skladb. Ko človeštvo v našem času išče in se preseljuje, zahteva prenovljenega zagona in zavzetosti v misijonskem poslanstvu Cerkve. Obzorja in možnosti misijonskega delovanja se širijo in mi kristjani smo poklicani, da odgovorimo z apostolskim pogumom, ki se opira na zaupanje v sv. Duha. On je namreč gonilna sila misijonskega delovanja. Janez Pavel II. VSI SMO MISIJONARJI Pripravilo Misijonsko središče goriške nadškofije Priloga Novega glasa dne 17. oktobra 2002 Odgovorni urednik: Jurij Paljk Uredili: Mariza Perat in Tereza Srebrnič POSLANICA SVETEGA OČETA ZA SVETOVNI MISIJONSKI DAN 2002 »MISIJON JE OZNANILO O ODPUŠČANJU« 'agi bratje in sestre! 1. Jedro evangelizacijskega poslanstva Cerkve je v tem, da oznanja božjo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Vse to je bilo ljudem razodeto v življenju, smrti in vstajenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Cerkev prinaša veselo novico, da nas Bog ljubi in hoče, da bi bili vsi zedinjeni v njegovi usmiljeni ljubezni. Odpušča nam in od nas pričakuje, da mi prav tako ljudem odpuščamo tudi najhujše žalitve. V tem je oznanilo o spravi, ki nam gaje Bog zaupal, kajti po Pavlovih besedah »je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave« (2 Kor 5,19). Te besede so odmev in spomin poslednje Kristusove srčne želje na križu: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo “ (Lk 23,34). V tej misli je strnjena glavna vsebina Svetovnega misijonskega dne, ki ga praznujemo na nedeljo, 20. oktobra letos, in je posvečen zelo spodbudni temi: »Misijon je oznanilo o odpuščanju.« Obhajanje tega dne se ponavlja vsako leto, vendar v teku časa ne izgublja prav nič od svojega pomena in veljave. Misijoni so namreč naš odgovor na poslednje Jezusovo naročilo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence ...in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19). 2. Ob začetku tretjega tisočletja se nam misijonska naloga zastavlja še z večjo nujnostjo. V okrožnici Odrešenikovo poslanstvo sem zapisal, da je »število tistih, ki Kristusa ne poznajo in ne pripadajo Cerkvi, v stalnem porastu, od konca koncila se je celo skoraj podvojilo. Za to neizmerno ljudstvo, ki ga Oče ljubi in je zanj poslal svojega Sina, je nujnost misijonov na dlani« (št. 3). Skupaj s Pavlom, s tem velikim apostolom in oznanjevalcem evangelija, ponavljamo: »Če oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! ... Zaupano mi je bilo oskrbništvo« (1 Kor 9,16-17). Samo božja ljubezen, ki napravi, da postanejo ljudje vseh ras in kultur med seboj bratje in sestre, bo lahko odstranila boleče delitve, ideološka nasprotja, gospodarsko neenakost in nasilje, ki še vedno pritiskajo na človeštvo. Dobro poznamo strahotne vojne in revolucije, ki so omadeževale s krvjo pravkar minulo stoletje, ter spore, zaradi katerih - žal - še vedno trpijo številni kraji sveta. Hkrati pa ne spregledamo hrepenenja številnih mož in žena, ki čutijo veliko žejo po Bogu in po njegovi usmiljeni ljubezni, čeprav živijo v hudi duhovni in gmotni revščini. Gospodovo povabilo, naj oznanjamo veselo vest, ostaja tudi danes veljavno, še več, postaja vse bolj nujno. 3. V apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja sem poudaril pomen premišljujočega zrenja Kristusovega trpečega in poveličanega obličja. Srce krščanskega sporočila je velikonočna skrivnost križanega in vstalega Kristusa. Trpeči obraz Križanega »nam pomaga, da se približamo najbolj paradoksnemu vidiku njegove skrivnosti, ki se izraža ob zadnji uri, ob uri križa« (št. 25). Na križu nam je Bog razodel vso svojo ljubezen. Križ je ključ, ki nam odpira prost dostop do »modrosti, ki ni od tega sveta, tudi ni modrost voditeljev tega sveta,« ampak je »skrivnostna božja modrost, ki je ostala prikrita« (1 Kor 2,6.7). Križ, na katerem se že sveti poveličano obličje Vstalega, nas uvaja v polnost krščanskega življenja in v popolnost ljubezni, ker razodeva odločenost Boga, da deli z ljudmi svoje življenje, svojo ljubezen in svetost. Na temelju te skrivnosti Cerkev, ki se spominja Gospodovih besed: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48), vedno bolje dojema, da njegovo poslanstvo ne bi imelo smisla, če ne bi vodilo k polnosti krščanskega življenja, to je k popolnosti ljubezni in svetosti. Ob kontemplaciji križa se učimo živeti v ponižnosti in odpuščanju, v miru in v medsebojnem občestvu. Prav to je doživljal sv. Pavel, ki je takole pisal Efežanom: »Jaz, jetnik v Gospodu, vas opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru« (Ef 4,1-3). Kološa-nom pa je naročal: »Kot božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu« (Kol 3,12-15 j. 4. Dragi bratje in sestre, Jezusov klic s križa (prim. Mt 27,46) ne izraža stiske obupanca, ampak je molitev Sina, ki daruje svoje življenje Očetu za zveličanje vseh ljudi. S križa Jezus kaže, pod kakšnimi pogoji je mogoče odpuščati. Na sovraštvo, ki je vodilo njegove preganjalce, da so ga pribili na križ, odgovarja s tem, da zanje moli. Ne le, da jim je odpustil, ampak jih še naprej ljubi, jim želi dobro in zato posreduje zanje. Njegova smrt postane resnično in pristno udejanjenje Ljubezni. Pred to veliko skrivnostjo križa lahko le pokleknemo v če-ščenju. »Če je Jezus hotel človeku spet prinesti Očetovo obličje, je moral najprej sprejeti človeško obličje, potem pa si nadeti celo ‘obličje' greha. ‘Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali božja pravičnost v njem’ (2 Kor 5,21)« (Ob začetku novega tisočletja, 25). Neomejeno Kristusovo odpuščanje, ki se razteza celo na njegove preganjalce, pomeni za vse ljudi začetek nove pravičnosti božjega kraljestva. Med zadnjo večerjo je Odrešenik rekel apostolom: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,34-35). 5. Vstali Kristus svojim učencem podarja mir. Cerkev v zvestobi Gospodovi zapovedi prav tako oznanja in razširja mir. Prek oznanjevanja evangelija verujoči pomagajo vsem ljudem, da drug v drugem začno gledati brate in da spoznajo, da so vsi romarji na tej zemlji ter - čeprav po različnih poteh - potujejo naproti skupni domovini, ki nam jo Bog nenehno kaže, in sicer na načine, ki so samo njemu znani. Kraljevska pot misijonov je iskren dialog (prim. M 7; N 2), tisti dialog, ki "ni porojen iz taktike ali koristi“ (Odrešenikovo poslanstvo, 56), niti ni sam sebi namen. Gre za dialog, ki narekuje, da z drugim govorimo spoštljivo in razumevajoče, da podajamo načela, ki se jih sami oklepamo, in z ljubeznijo oznanjamo najgloblje resnice vere, ki prinašajo veselje, upanje in smisel življenja. Dialog je v jedru udejanjenje duhovnega vzgiba, ki "teži k očiščenju in notranjemu spreobrnjenju, ki bo duhovno plodno, če bo poslušno Duhu“ (prav tam, 56). Zavzetost za pozoren in spoštljiv dialog je neobhoden pogoj za to, da moremo biti verodostojne priče za božjo zveličavno ljubezen. Ta dialog je neločljivo povezan s pripravljenostjo za odpuščanje, kajti kdor odpušča, odpira srce drugim in postane sposoben ljubiti, razumeti brata in vstopiti v sozvočje z njim. Po drugi strani pa odpuščanje po Jezusovem zgledu spodbuja in odpira srca, zdravi rane greha in delitev ter ustvarja resnično občestvo. 6. Obhajanje Svetovnega misijonskega dne daje vsakomur priložnost, da presodi sebe z vidika zahtev neskončne božje ljubezni. To je ljubezen, ki zahteva vero; ljubezen, ki nas vabi, da vse svoje zaupanje stavimo Nanj. »Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Tudi ob letošnjem misijonskem dnevu smo povabljeni, da vztrajno molimo za misijone in z vsemi sredstvi sodelujemo pri dejavnostih, ki jih opravlja Cerkev po vsem svetu, da bi gradila božje kraljestvo, »večno in vesoljno kraljestvo: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni« (hvalospev za praznik Kristusa, Kralja vesoljstva). Nikoli se ne smemo sramovati evangelija, nikoli iz strahu skrivati, da smo kristjani, nikoli zamolčati svoje vere. Nenehno moramo o tem govoriti in širiti prostor za odrešenjsko oznanilo, kajti Jezus je obljubil, da bo ostal vedno in povsod navzoč sredi svojih učencev. Svetovni misijonski dan. ki je resnični praznik misijonov, nam pomaga bolje odkriti vrednost naše osebne in občestvene poklicanosti. Poleg tega nas spodbuja, da prihajamo na pomoč »najmanjšim bratom« (prim. Mt 25,40), in sicer prek misijonarjev, ki so raztreseni po vsem svetu. To je naloga Papeških misijonskih družb, ki so bile vedno v službi misijonov Cerkve. Skrbijo za to, da nikoli ne zmanjka ljudi, ki so pripravljeni tem najmanjšim lomiti kruh božje besede in jim neutrudno prinašati dar neusahljive ljubezni, ki izvira iz Odrešeniko-vega srca. Dragi bratje in sestre! Vse prizadevanje za oznanjevanje evangelija kakor tudi celotno oz-nanjevalno dejavnost Cerkve izročimo božji Materi, Kraljici misijonov. Naj nas spremlja na naši poti odkrivanja in oznanjevanja božje ljubezni ter pričevanja zanjo. To je ljubezen, ki odpušča in človeku podarja mir. Vsem misijonarjem in misijonarkam po svetu ter tistim, ki jih spremljajo z molitvijo in bratsko pomočjo, starejšim in mlajšim krščanskim skupnostim, iz srca pošiljam svoj apostolski blagoslov. Naj vas vedno spremlja Gospodovo varstvo! Janez Pavel II. V Vatikanu, na binkošti, 19. maja 2002 Prevedel Bogdan Dolenc MISIJONSKA NEDELJA 2002 - ?’ * . ' ’ -i*w« * - / "*1 S. TADEJA MOZETIČ, SOLSKA SESTRA SV. FRANČIŠKA KRISTUSA KRALJA, PARAGVAJ VROČINA DO 48° C Leto 2002 smo začeli z zelo hudo vročino, več tednov smo se skoraj »cvrli« pri 45 do 48 stopinj Celzija. Tokrat sem videla, da človek res veliko prenese. Saj smo imeli podnevi in ponoči tako vroče, da se je vse cedilo ...Na poljih se je zelo veliko pridelkov posušilo... Vendar so naši kmetovalci vseeno vztrajali in ob prvih plohah spet sejali. Tako da sedaj lahko rečemo kot včasih doma na Primorskem. »Po veliki noči smo spet prišli bolj k moči«. Vreme seje ohladilo, obiskoval nas je obilen dež čez 130 mm - na podružnici v Esterosu pa celo 245 mm, polja so ozelenela, mandioka in batata (sladek krompir) pa se že kuhata v naših loncih. Prav danes, ko smo praznovali 1. maj, praznik sv. Jožefa delavca, je bilo zelo veselo. Posebej so se veselili tisti, ki so vztrajali in sadili - sedaj pobirajo sadove. Na žalost pa je na misijonu tudi veliko takih, ki kradejo s tujih njiv, sami pa lenarijo. Za te smo pri sv. maši še posebej prosili sv. Jožefa, naj jim da moči, da tudi sami zgrabijo za motiko in lopato. Šolsko leto, ki smo ga začeli 15. februarja, je že tudi v polnem teku. Ker je občina obljubila šolsko malico in nekaj tudi že poslala, seje število učencev skoraj podvojilo. Kaj zmorejo kozarec mleka in dva trda kruhka!!! Tudi malčki do petega leta starosti dobivajo vsak dan po kozarec mleka iz darov dobrotnikov. Kako se to bogato obrestuje, nam pove sestra bolničarka, saj je vedno manj prehladov S. ANICA STARMAN, FRANČIŠKANKA BREZMADEŽNEGA SPOČETJA, SLONOKOŠČENA OBALA AIDS NEUTRUDNO MORI in gripe. Otroci postajajo mnogo bolj odporni in bolj zdravi. Naše pastoralno delo je še vedno tudi obisk po raznih vaseh in manjših zaselkih. Naš pater kljub letom še vedno goreče išče svoje ovčice tudi po 100 km daleč. Ko mi šolski umik dopušča, grem z njim, da pripravljamo ljudi na zakramente. V centru župnije imamo dve skupini, ki se pripravljata na prvo sveto obhajilo. Okrog 600 otrok. Bog daj, da bi odrasli v dobre in odgovorne kristjane. V veri in zaupanju sledimo Kristusu, ki je naša Moč in Ljubezen. Še enkrat en velik Bog povrni vsem za vse molitve, žrtve in bogate darove. Žalostno je, če v loncu vre samo voda. Sestra Anica je zdravnica in deluje kot misijonarka na Slonokoščeni obali. Ob obisku doma je napisala za Misijonska obzorja nekaj utrinkov iz svojega bogatega življenja in dela. Kot zdra vnica je pri virih življenja, a se srečuje tudi z neizprosno smrtjo, ki kosi med njenimi ljudmi, ker ni zdravil, je pa veliko aidsa... Že dve leti sta minili, kar sem bila doma v Sloveniji. Rada bi se vam zahvalila za vse vaše molitve, žrtve in materialno pomoč, katere smo bile deležne v tem času. Iz domovine redno prejemam Družino, Ognjišče, Misijonska obzorja, ki jih z veseljem preberem. Maja je minilo že 22 let, odkar sem odšla v misijone v Fresco na Slonokoščeno oba- lo. Veliko lepega, zanimivega, pa tudi napornega sem doživela v tem času. Če pomislim, se je marsikaj spremenilo. Ni mi več treba brati ob petrolejki ali ob plinski svetilki, hoditi 150 km daleč po pošto. V ordinaciji in nekaterih prostorih bolnišnice imamo klimo. Tudi v Abidjan, kamor sem se včasih vozila kar ves dan, posebno v deževni dobi, se pride v dveh urah in pol. Ljudje so gostoljubni, solidarni med seboj, razlike med bogatimi in revnimi so vedno večje. V bolnišnici, kjer delam, vedno pogosteje srečujem ljudi, ki lahko plačajo le pregled, za zdravila pa denarja ni ali pa ga je premalo. Z darovi in zdravili, ki jih prejemam od dobrodelnih organizacij in naših sester, jim skušam pomagati. Velik problem so ljudje, okuženi z aidsom, ki prihajajo s prvimi znaki bolezni. Zelo malo je možnosti, da bi jih začela zdraviti s triterapijo, saj to dobim le v Abidja-nu. Zdravila so zelo draga in le malo ljudi si jih lahko privošči. Jeseni bo morda možnost zdraviti z generičnimi zdravili, ta so mnogo cenejša in prav tako učinkovita. Z božjo previdnostjo sem do sedaj imela primemo zdravilo za bolnike. Ko odprem zadnji karton z mlekom za dojenčke, katere mamice ne smejo dojiti, ker so okužene z aidsom, po pošti spet dobim novo pošiljko. Vedno več je tudi žena, ki umrejo pri porodu ali kmalu po njem. Srečujem se tudi z dekleti dijakinjami, ki skušajo narediti splav. Naj vam napišem, kako smo pomagali eni od dijakinj našega doma. 15 let stara dijakinja Fanta je bila noseča; to je skušala prikriti in splaviti. Njene sošolke so odkrile njeno stisko in nam povedale. Vsaka od sester in tudi sošolke smo jo skušali pregovoriti in ji pomagati, da bi OBZORJA MISIJONSKEGA DELOVANJA SE ŠIRIJO MOROFE JE ODGOVOR NAŠE VERE Mesec oktober je od nekdaj misijonski mesec, saj se v njem obhaja misijonska nedelja. Pogled se nam s srcem širi na misijone po vsem svetu, a za našo goriško škofijo ima ta mesec posebno važnost. Od nekdaj že, a zlasti zadnjih 30 let, naši ljudje čutijo in delijo odgovornost za misijonsko poslanstvo pri oznanjevanju evangelija, ki smo ga zastonj prejeli in naj bi ga zastonjsko posredovali naprej drugim. To se uresničuje v različnih oblikah: z neposrednim misijonskim delovanjem na naših misijonskih postojankah v Afriki in z zavzeto apostolsko vnemo goriških misijonarjev povsod po svetu, ki pričajo in oznanjajo vero, prejeto od oglejskih očetov. V tem zgodovinskem trenutku se naša škofijska Cerkev pripravlja na poseben dogodek v svoji misijonskosti. Škof iz mesta Jamusokro (na Slonokoščeni obali) je zaprosil, da bi odprli novo veliko misijonsko postojanko v mestni četrti Morofe, ki je del istega mesta-prestolnice. Tako bi po 30 letih zapustili misijon Kossu in ta dogodek nas vse vključuje. V naši škofiji je sedanji čas, človeško gledano, nelahek zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev in zaradi postopnega staranja duhovnikov in redovnikov na delu. Vesoljna Cerkev pa nas kliče prav s povabilom afriškega škofa, da prevzamemo novo odgovornost. Gledano samo s človeškimi merili, bi lahko kdo oporekal, da je to pač precenjevanje naših moči, prava domišljavost. To je prava norost, a »norost križa«, če verujemo in se opiramo na Božjo previdnost. Dela v Morofeju se bodo predvidoma začela v prihodnjih mesecih z gradnjo nekaterih poslopij, ki so ne-obhodno potrebna za vsako delovanje. In v tem slednjem ne bodo vključeni samo duhovniki ali redovnice iz neke veronske kongregacije, kot upamo, ampak posebno naši laiki, mogoče kaka družina. Ti bodo uresničevali vrednote naše starodavne, a vedno mlade Cerkve, ki se bo znala v razdajanju in odprtosti prenavljati. Svetovna misijonska nedelja nas spominja resničnega veselja, da z zavzetostjo prinašamo evangelij vsem ljudem, tudi v veliki mestni okraj Morofe. Msgr. Giuseppe Baldas ravnatelj goriškega misijonskega središča sprejela nosečnost in si ne bi kaj hudega storila. Fanta se je bala očeta, ki bi jo moral zaradi tradicije izgnati od doma. Postopoma smo mu povedale resnico. Najprej je hčerko zavrgel, ni smela domov. Fanta je vse poskušala, da bi splavila, a otrok je ostal. Pretila je celo s samomorom. Zadnji mesec pred porodom seje umirila. Prvega maja je dobila popadke in prišla k nam v porodnišnico. Zataknilo se ji je, porod ni napredoval in morale smo jo hitro odpeljati v Abidjan, kjer so naredili carski rez. Rodila se je lepa tri in pol kilograme težka punčka. Ko sojo prinesli Fanti, jo je stisnila k sebi in poljubila. Oče je prišel drugi dan vesel, da se je vse tako dobro končalo. Zahvalil seje za vse, kar smo zanjo storile, in poravnal stroške. Ko seje Fanta vrnila v dijaški dom, soji dekleta pripravila prisrčen sprejem. Punčka je do konca šolskega leta imela kar 48 mamic, saj jo je vsaka dijakinja želela vsaj malce časa imeti na skrbi. Tako smo s skupno pomočjo pomagale Fanti, da je sprejela otroka. Pred odhodom na dopust je bil zadnjo nedeljo krst dijakov. Kar 29 jih je bilo, med njimi tudi 3 dekleta iz našega deklišega doma. Veliko veselje je bilo za vso skupnost po krstu pri sv. maši in kasneje v sedmih osnovnih krščanskih skupnostih, katerih delovanje bi rada na kratko opisala. Mesto Fresco je razdeljeno v sedem osnovnih krščanskih skupnosti. Enkrat na teden se zberejo k skupni molitvi, premišljevanju božje besede. Cilj teh srečanj je, da bi bili Cerkev - družina v malem, kjer se bolj poznajo, si pomagajo in drug drugega spodbujajo k poglobljenemu in aktivnemu krščanskemu življenju. Iz vsake iz teh skupin jih nekaj sodeluje v župnijskem svetu. Vedno se veselim srečanja s prijatelji in znanci med svojim dopustom doma in tudi lepih trenutkov, preživetih v krogu domačih: bratov in sester, nečakov in nečakinj in mame. Od Kranja preko Vuzenice do Maribora se večkrat vozim in občudujem čudovito pokrajino, paša za oči. Tako si nabiram moči za naslednji dve leti. Vsem še enkrat hvala, božji blagoslov naj vas spremlja. 18. OKTOBRA V VILESU MISIJONSKO SREČANJE-BDENJE V vseh škofijah se v mesecu oktobru odvijajo misijonska srečanja -bdenja kot priprava na obhajanje svetovne misijonske nedelje, ki bo letos 20. oktobra. Letošnje misijonsko srečanje se bo odvijalo v Vilešu v petek, 18. oktobra, s pričetkom ob 20.30 in je organizirano v sodelovanju z mladinsko pastora- lo. Tema večera je ista kot za misijonsko nedeljo: "To oznanjamo tudi vam". NEKAJ MISIJONSKIH UTRINKOV OB PETDESETLETNEM IZHAJANJU PRILOGE »MISIJONSKA NEDELJA« Priloga »Misijonska nedelja« je v Gorici prvič izšla leta 1951. Posebne zasluge za njeno izhajanje je imel pok. dr. Kazimir Humar, voditelj slovenske goriške Marijine družbe. Priloga je izhajala enkrat na leto, in sicer ob priložnosti misijonske nedelje. V njej seje bralcem predvsem nudil vpogled v delovanje slovenskih misijonarjev, tako duhovnikov in redovnikov kot laičnih prostovoljcev, raztresenih po svetu. Priloga je nadalje poročala o misijonskih osebnostih drugih narodnosti kot tudi o misijonskih deželah ter njihovih značilnostih, in to z namenom, da bi bralci bolje spoznali življenje in delo tamkajšnjih misijonarjev. V prilogi so nadalje bila tudi pisma in poročila slovenskih misijonarjev. Uvodni članki so prinašali vsakoletno poslanico sv. očeta ob priložnosti svetovne misijonske nedelje. Poleg tega je revija vsako leto poročala o darovih, ki so jih slovenski verniki na Goriškem in Tržaškem prispevali za misijone. Omenjeni so bili tudi prispevki italijanskih dekanij, ki so spadale pod goriško nadškofijo. Priloga, kot tudi občasna poročila, ki so izhajala v tedniku Novi glas in še prej v njegovih predhodnikih, to je v Slovenskem Primorcu (28. avgust 1945 - 31. december 1948), ter v Katoliškem glasu (1. januar 1949 -31. december 1995), so slovensko skupnost na Goriškem in Tržaškem seznanjali z delovanjem slovenskih misijonarjev po svetu ter jo tako z njimi povezovala. Prav tedaj, se je namreč nudila najboljša priložnost, da so se verniki tudi preko pisem in poročil misijonarjev podrobneje seznanili z njihovim življenjem in delom ter jim tako tudi gmotno pomagali. Misijonska zavest je bila v naših krajih vedno zelo močna. Že po prvi svetovni vojni so nastale številne misijonske ustanove: papeška misijonska Družba za širjenje vere, kije imela nalogo, daje usklajevala in povezovala sodelovanje vseh vernikov za vesoljno misijonsko delo, in pa Duhovniška misijonska zveza, ki je vodila duhovnike pri njihovi misijonski akciji. Ravno tako se je po vojni poživila že davno prej ustanovljena Družba sv. Detinstva za otroke. Vodilno vlogo je pri širjenju in utrjevanju misijonske zavesti v slovenski skupnosti na Goriškem in Tržaškem imela Marijina družba. V njenem okviru so nastali posebni misijonski odseki, ki so bili v stalnem stiku z misijonarji. Dr. Mirko Brumat, ki je bil voditelj slovenske goriške Marijine družbe od 1935 do 1950, je od leta 1928 pa do smrti bil škofijski podrav-natelj za misijone. S tem mu je bila istočasno zaupana tudi skrb za misijone v slovenskem delu nadškofije. V goriški Marijini družbi je bil odsek nanovo ustanovljen 31. avgusta 1952. Vanj je takoj pristopilo 24 družbenic. Ob ustanovitvi je odsek pristopil k slovenski misijonski zvezi s sedežem v Buenos Airesu; s to zvezo je odsek ves čas svojega delovanja bil v rednih pismenih stikih. Odsek je vseskozi skrbel za širjenje misijonskega tiska, h kateremu so v preteklosti zlasti spadali »Katoliški misijoni«, ki so izhajali v Argentini, ter zbornik »Misijonska nedelja« istotam. V zadnjih letih je odsek skrbel za širjenje in prodajo »Misijonskih obzorij«, ki so nadomestila »Katoliške misijone«. Naloga odseka je bila tudi, daje širila in prodajala »Misijonsko nedeljo«, kije vsako leto ob svetovnem misijonskem dnevu izkajala v Gorici kot priloga Novega glasa. Prav tako je bila naloga odseka, daje nudila pomoč misijonarjem, zlasti slovenskim. Vodilno vlogo in glavno zaslugo pri tem delovanju je imel takratni voditelj slovenske goriške Marijine družbe pok. dr. Kazimir Humar. Odsek je nadalje skrbel za misijonske prireditve, ki jih je pripravljal ob vsakoletni misijonski nedelji. Ko je Marijina družba štela več članic, so te prireditve, kot tudi srečolov in razstavo, pripravljale članice same. V Družbi je bila tudi zelo razvita tako imenovana »znamkarska akcija« v korist misijonov. Na pobudo misijonskega odseka se je med družbenice vpeljal živi rožni venec; njegove članice so imele nalogo, da so za misijonarje molile. V zadnjih letih seje misijonski odsek Marijine družbe zaradi pomanjkanja naraščaja vključil v misijonsko dejavnost dušno pastirskega središča za Slovence, ki je bilo ustanovljeno 24. oktobra 1972 in ima svoj sedež pri cerkvi sv. Ivana v Gorici. Posebej je treba še omeniti 30-letno misijonsko dejavnost goriške nadškofije na Slonokoščeni obali, pri kateri aktivno sodelujejo tudi slovenski verniki iz goriškega mesta in iz celotne nadškofije. Naj bo ta kratki pregled misijonskega delovanja na Goriškem ob 50-letnem izhajanju omenjene revije, droben spomin na prehojeno misijonsko pot goriške Marijine družbe in njenih voditeljev. Mariza Perat NABIRKA ZA MISIJONSKO NEDELJO 2001 NA TRŽAŠKEM Barkovlje 321.000 Bazovica 1.200.000 Boljunec 600.000 Boršt 218.000 Dolina 550.000 Katinara 280.000 Kontovel 205.000 Mačkolje 1.837.000 Opčine 1.500.000 Pesek 450.000 Podlonjer 330.000 Prosek 730.000 Repentabor 335.000 Ricmanje-Domjo 800.000 Rojan 1.600.000 Salezijanci, Istrska ulica 350.000 Sv. Ana 310.000 Sv. Barbara 150.000 Sv. Ivan 1.350.000 Slovensko pastoralno središče 3.000.000 Sv. Križ 2.000.000 Sv. Vincencij 350.000 Skedenj 215.000 Trebče 200.000 Žavlje 400.000 MARIJINA DRUŽBA Rojan je zbrala in poslala med letom v misijone 4.000 evrov. SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE je zbralo in poslalo med letom za slovenske misijonarja 8.500.000 lir in 981 evrov. ŽUPNIJA SV. KRIŽ pri Trstu je zbrala v adventu in poslala za gobavce misijonarja Štanta 2.000.000 lir. ŠKOFIJSKO MISIJONSKO SREDIŠČE Corso Verdi 4 - GORICA - Tel. 0481 81309 - Fax 0481 537808 - Poštni tekoči račun: 10138493 ŠKOFIJSKO MISIJONSKO SREDIŠČE - posoja/nudi različno gradivo o misijonih: - plakate, brošure, knjige, koledarje; - diapozitive, videokasete itd. Zbira in pošilja darove misijonarjem in misijonarkam. URNIK: Ponedeljek - petek: 8.30 -13.00 Sobota: 8.30-13.00 14.30- 18.00 1. S. Kristina BAJC iz Ajdovščine - Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja EGIPT 2. P. Claudio BATTISTUTTA iz Fiumicella - Pime ITALIJA 3. S. Adele BIANCOTTO iz Červinjana - Hčere Naše Gospe Snežne ITALIJA 4. P. Claudio BORTOLOSSI iz Strassolda - Misijonarji sv. Ksaverija KOLUMBIJA 5. S. Ulderika Bressan iz Aiella v Furlaniji - Mis. sestra frančiškanka klarisa Presvetega Zakramenta ITALIJA 6. S. Pierfernanda CALLIGARIS iz Pierisa - Misijonarke Consolate TANZANIJA 7. S. Lucia CATALANO iz Nabrežine - Misijonarke Brezmadežne - P. Kolbe BOLIVIJA 8. Don Dionisio COSSAR - Ognjiščarji 9. Ivana COSSAR iz Ogleja - Laična misijonarka 10. S. Bernarda CUCIT iz Krmina - Dorotej ka ITALIJA BURKINA FASO BURUNDI 11. P Fabio D'AGOSTINA iz Strassolda - Misijonarji ksaverijanci MOZAMBIK GORIŠKI MISIJONARJI PO SVETU 12. P. Franco DALTIN iz Červinjana v Furlaniji - Družba Božje Besede MEHIKA 13. P. Mario DIANA iz Aiella v Furlaniji - Škofijski duhovnik GUATEMALA 14. S. Bogdana KAUČIČ iz Ledine -Usmiljenka 16. P. Danilo LISJAK iz Vipave - Salezijanec 19. P. Tito Marega iz Červinjana - Lazarist 21. S. Maria PACOR iz Romjana - Hčere Marije Pomočnice MEHIKA 22. P. Ambrosio RINALDI iz Campolonga - Kapucin BRAZILIJA 23. P. Hilarij RUDEŽ iz Gorice - Jezuit ZAMBIJA RWANDA 15. S. Elizabeta LIKAR - Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja EGIPT RVVANDA 24. P. Ernest SAKSIDA iz Dornberka - Salezijanec BRAZILIJA 25. S. Lucia Maiy SCAREL iz Scodovacce - Misijonarke Consolate ITALIJA 26. S. Maria SELLENATI iz Jasiha - Karmeličanka - usmiljenka FILIPINI 27. P Paolo SPANGIIERO iz Turjaka - Misijonar Pime TAIVVAN 17. S. Maria Dolores Lisjak iz Šempetra pri Gorici - Misijonarka iz Combonijeve družbe EGIPT 18. S. Flavia UJCA iz Aiella v Furlaniji - Klarise franč. misij. Presv. Zakramenta ROMUNIJA 28. P. Ivan ŠTANTA iz Mirna - Lazarist MADAGASCAR 29. P. Giuseppe TEMON iz Ločnika - Škofijski duhovnik ARGENTINA BRAZILIJA 30. S. Gabriella TRIPAN1 iz Gorice - Misijonarka Brezmadežne ITALIJA 20. P. Ranibaldo OLIVO iz Campolonga - Misijonar Consolate TANZANIJA 11. P. Giuseppe VINCI - iz. Aiella v Furl. - Misijonar Consolata BRAZILIJA DAROVI, KI SO SE ZBRALI V GORIŠKI ŠKOFIJI ZA POBUDE V SKLOPU EVANGELIZACIJE IN ČLOVEŠKEGA NAPREDKA V CERKVENIH OBČESTVIH PO SVETU VEČ KOT 251 MILIJONOV LIR ZA POSLANSTVO CERKVE SPLOŠEN POVZETEK DAROV 2000/2001 2001/2002 Razlika -Misijonska nedelja 135.472.420 141.733.274 6.260.854 - Za otroke v misijonih - Za lokalne duhovnike SKUPNO 7.319.800 104.250.000 247.042.220 6.209.978 103.376.000 251319.252 - 1.109.822 - 874.000 4.277.032 IZ DEKANIJ 2000 2001 Razlika OGLEJ 9.776.500 9.197.000 - 579.500 CERVINJAN 12.356.800 21.372.216 9.015.416 KRM1N 10.738.300 11.377.635 639.335 DEVIN 11.000.000 10.527.394 - 472.606 GORICA 22.771.500 23.484.135 712.635 GRADIŠČE 11.195.600 12.519.000 1.323.400 TRZ1C 12.826.000 11.965.600 - 860.400 RONKE 10.348.400 9.997.496 - 350.904 ŠTANDREŽ 14.769.000 13.178.798 - 1.590.202 VISCO 6.623.750 5.244.000 - 1.379.750 USTANOVE, ZAVODI, 13.066.570 12.870.000 - 196.570 RAZNE OSEBE SKUPNO 135.472.420 141.733.274 6.260.854 DEKANIJA OGLEJ ■ OGLEJ 1.000.000 BELVEDERE 140.000 BOSCAT 214.000 FIUMICELLO - S.VALENTINO 300.000 FIUMICELLO - S.LORENZO 400.000 FIUMICELLO - PAPARIANO 430.000 FOSSALON PRI GRADEŽU 750.000 GRADEŽ 4.200.000 1SOLA MOROSINI 400.000 S.MARTINO Dl TERZO 212.000 TERZO D'AQUILEIA 601.000 VILLA VICENT1NA 550.000 SKUPNO 9.197.000 DEKANIJA ČERVINJAN CERVINJAN 19.074.600 MUSCOL1 900.000 PERTEOLE 353.802 RUDA 850.000 SAC1LETTO - ALTURE 193.814 STRASSOLDO -- SKUPNO 21.372.216 DEKANIJA KRMIN BORNJAN 1.050.000 BRACAN 270.700 KOPRIVNO 2.500.000 CHIOPRIS - VISCONE 400.000 KRMIN - STOLNICA 1.520.000 KRMIN - ROSA MISTICA 600.000 KRMIN - SV. LEOPOLD 830.000 CORONA 700.000 DOLENJE - MIRNIK - SKRLJEVO 290.440 MARJAN 900.000 MEDEJA 350.000 MORARO 1.000.000 MOŠ 860.000 ŠLOVRENC 106.495 SKUPNO 11.377.635 DEKANIJA DEVIN NABREŽINA 3.200.000 DEVIN IN ŠTIVAN 1.200.000 MAVHINJE 710.000 ŠEMPOLAJ 1.051.394 ZGONIK 920.000 SESLJAN - SV. FRANČIŠEK 1.746.000 RIBIŠKO NASELJE 1.700.000 SKUPNO 10.527.394 DEKANIJA ŠTANDREŽ KRMIN - SV. SUBIDA slov. verniki 600.000 DOBERDOB GABRJE 380.000 JAZBINE (ŠTEVERJAN) 259.588 GORICA - SLOV. PAST. SREDIŠČE 2.500.000 JAMLJE PODGORA 200.000 PEVMA - ŠTMAVER 250.000 RUPA 405.000 PEČ 573.000 ŠTEVERJAN 1.231.210 VRH. SV. MIHAELA 1.245.000 ŠTANDREŽ 4.000.000 SOVODNJE OB SOČI 1.535.000 DOL -- SKUPNO 13.178.798 DEKANIJA VISCO AIELLO DEL FRIULI — CAMPOLONGO 870.000 CRAUGLIO 159.000 JOANNIS 1.750.000 NOGAREDO AL TORRE 470.000 S.VITO AL TORRE 1.633.000 TAPOGLIANO — VISCO 362.000 SKUPNO 5.244.000 USTANOVE - ZAVODI - RAZNE SKUPINE GORICA - DOM ZA OSTARELE VILLA S.VINCENZO 800.000 GORICA - ZAVOD NOSTRA S1GNORA 1.000.000 GORICA - ZAVOD SV. DRUŽINE 3.000.000 GORICA - ZAVOD SV. DRUŽINE KAPELA IN GOSTJE 870.000 GORICA - ZAVOD SESTER URŠULINK 2.000.000 GORICA - REDOVNICE PROVV. "NAZARENO" 1.000.000 GORICA - SESTRE ČUDODELNE SVETINJE 4.000.000 LOČNIK - DOM ZA OSTARELE CULOT 150.000 RAZNI DAROVALCI 50.000 SKUPNO 12.870.000 USTANOVA SVETO DET1NSTVO AIELLO - MISIJ. SKUPINA 1.361.120 NABREŽINA 505.211 CAMPOLONGO AL TORRE 286.974 CAMPOLONGO AL TORRE - OD KRSTOV 115.343 ČERVINJAN 456.959 FARA OB SOČI 580.881 LOČNIK 425.011 MARJAN - PRVOOBHAJANCI 150.060 MOŠ 350.000 MUSCOLI 590.000 NOGAREDO AL TORRE 183.945 SRED1POLJE - POLAČE 48.406 ROMANS OB SOČI 202.998 SAN VITO AL TORRE 393.062 VILLA VICENTINA 60.005 VILEŠ 500.003 SKUPNO 6.209.978 SV. PETER APOSTOL POSVOJITVE 103.376.000 DEKANIJA GORICA STOLNICA IN MISIJONSKA SKUPINA 3.500.000 B.V.MISERICORDIA (CAMPAGNUZZA) 250.000 MARIJA KRALJICA — NASA GOSPA IZ LURDA 215.000 SRCE JEZUSOVO 5.074.000 SAMOSTAN PATROV KAPUCINOV 500.000 SV. JANEZ OD BOGA IN SV. JUST 968.135 SV. JOŽEF DELAVEC 1.500.000 SV.PIJ X. 1.300.000 SV. ROK 1.000.000 SV. ANA 1.320.000 SV. IGNACIJ 3.427.000 NADŠKOFIJSKA KAPELA SV. ANTONA 930.000 SV.VID IN MODEST 2.000.000 LOCNIK 1.500.000 SKUPNO 23.484.135 DEKANIJA GRADIŠČE FARA OB SOCI 1.100.000 GRADIŠČE-ŽUPNIJA 3.960.000 ZDRAVŠČINA 770.000 ROMANS OB SOČI IN FRATTA 3.359.000 ZAGRAJ 740.000 SMARTIN NA KRASU 530.000 VERŠA 100.000 VILES 1.960.000 SKUPNO 12.519.000 DEKANIJA TRŽIČ SV. AMBROŽ 4.111.600 B.V. MARCELLIANA 550.000 SV. JOŽEF 1.032.000 SV. NICOLAJ IN PAVEL 3.450.000 SV. ODREŠENIK 1.422.000 ŠTARANCAN 1.400.000 SKUPNO 11.965.600 DEKANIJA RONKE BELJAN 200.000 FOLJAN 550.000 PIERIS 600.000 SREDIPOLJE - POLAČE 670.000 RONKE - SV. LOVRENC 1.001.700 RONKE - MARIJA MATI CERKVE 1.700.000 RONKE - ROMJAN 1.647.000 ŠKOCJAN OB SOČI 865.000 ŠPETER OB SOČ! IN KASELJAN 1.645.000 TURJAK 1.118.796 SKUPNO 9.997.496 TRŽAŠKA KRONIKA SV. IVAN / PRVA PREDSTAVA PETE SEZONE GLEDALIŠKEGA VRTILJAKA MARIJIN DOM NAPOLNILA MNOŽICA GLEDALCEV Čeprav je v nedeljo, 13. t.m., prijetno grelo oktobrsko sonce in je Tržaški zaliv preplavilo čez tisoč devetsto jadrnic, se je v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu zbralo veliko mladih družin. Ob 17. uri je namreč stekla letošnja sezona Gledališkega vrtiljaka, ki je že peta po vrsti in jo spet prireja Radijski oder v sodelovanju s Slovensko prosveto iz Trsta in z novogoriškim PDG ob podpori Sveta slovenskih organizacij in deželne uprave F-Jk. V ul. Brande-sia pa je postajalo živahno že celo uro pred začetkom predstave, ker je potekalo vpisovanje družinskih gledaliških a-bonmajev za sedem predstav, ki se bodo zvrstile tja do polovice marca. Številnim "starim znancem" se je letos pridružilo precej novih gledalcev (skupno okoli 200 oseb), takih podatkov pa smo ob otvoritvenih predstavah Gledališkega vrtiljaka že vajeni. Posebnost, ki je prijetno presenetila gledališke navdušence, je bil tokraten nastop gojencev gledališkega tečaja za mlade, ki sta ga v zadnjem junijskem tednu priredila Slovenska prosveta in Radijski oder. 27 otrok se je takrat v Ma-rijanišču na Opčinah, pod mentorstvom Emila Aberška, Matejke Maver, Lučke Peterlin (ki je igro priredila za obsežno skupino) in Tomaža Susiča, približalo gledališkemu ustvarja- FOTO KROMA nju in postavilo na oder igro Jane Kolarič Salon Expon. Gledališki vrtiljak je bil zanje skoraj obvezna oz. naravna postaja, na kateri so se otroci spet izkazali, tokrat pred najmlajšo publiko. Songi Paola Bembija in koreografija Ivane Ban so pripomogli k živahnemu zapletu in razpletu zgodbe, v kateri srečamo serijo pravljičnih junakov (Tri prašičke, Čarovnico, Pepelko, Ostržka, Sedem palčkov, Rdečo kapico, Tr-njulko, Princa in Lovca), tri vile, pa še frizerko, kozmetičarko, maserko, šiviljo, trenerko, zdravnika in mojstra Ska-zomaza, vodjo ekipe, ki skr- bi za ekspresno odpravljanje osebnih napak na znanstveni podlagi. Kako bi debeli Prašički, grda Čarovnica, stari Palčki in druge pravljične osebe ne poiskali njegove pomoči, ko jih vabi: "Bi bili uspešni radi? Zanimivi, lepi, mladi in brez prekomernih kil? Za vaš nov živjenjski stil, za vaš nov osebni ton poskrbi Salon Ex-pon... Le še danes vse zastonj. Zadnja šansa, zadnja možnost, izkoristite priložnost!" A koga bo zdaj strah Čarovnice, ki je lepša od Sneguljčice? In kdo bi sploh spoznal ne-z-nosega Ostržka? Vsi so prav zaradi mojstrovih učinkovitih lepotnih posegov ob pravljično službo, a kar je najslabše, izgubili so svoj lastni jaz. S skupinsko tožbo želijo, da bi bila mojstru vzeta obrt in njegov obrat zaprt, a uspe jim le, da se Salon Expon preimenuje v Salon Expon oz. v salon za ekspresno poudarjanje (in ne več odpravljanje) osebnih napak. Navdušen aplavz je poplačal mlade igralce in njihove mentorje. Zamisel otroškega gledališkega abonmaja se je pokazala za učinkovito tudi zato, ker navdušuje mlade gledalce in jim ob tem daje možnost, da ob priliki še sami stopijo na odrske deske. — AL PRVA GOSTOVANJA IN OBČNI ZBOR MEŠANI ZBOR JACOBUS GALLUS ZAKORAKAL V NOVO SEZONO Letošnja sezona Mešanega pevskega zbora Jacobus Gallus, ki deluje v okviru Glasbene matice in ga vodi Janko Ban, se je pričela podobno, kot se je zaključila poleti, in sicer z gostovanjem: julija so se namreč pevci udeležili večdnevnega praznovanja 40-letnice mešanega pevskega zbora iz Št. Vida ob Glini (Bezirks-Chor St. Veit/Glan) na Koroškem, ki je potekalo v slikovitem koroškem srednjeveškem mestecu Breže (Friesach) tudi z obujanjem večstoletne preteklosti tega kraja. Pevci so sodelovali pri sv. maši v mestni stolnici in na koncertu na dvorišču občinske palače (bivšega škofijskega dvorca): predstavili so se s programom nabožnih skladb iz svetovne zakladnice oz. z izborom pretežno slovenskih ljudskih pesmi iz naših krajev, od Istre do Koroške. Obenem so člani zbora spoznali še druge sodelujoče sestave (mešane zbore iz domačih Brež ter iz Luksemburga in Madžarske, švicarski tercet alpskih rogov Trio Muhlruti in godce južnoti-rolske skupine Latzfonser Stu-benmusik) in seveda občudovali prelepo pokrajino, ki so jim jo prijazni gostitelji predstavili v njenih zgodovinskih in nara- voslovnih značilnostih. Lepo vreme, smeh in dobra volja so kronali resnično uspelo izkušnjo, kateri bo v prihodnost verjetno sledilo gostovanje gallu-sovcev v Luksemburgu. Že takoj na začetku septembra so se pevci ponovno sre-! čali na vajah, saj jih je 7. in 8. tistega meseca čakalo gostovanje v Val Seriani blizu Bergama, kamor so odpotovali na povabilo tamkajšnjega dru-, štva: zaslugo za to ima predvsem prizadevni član Gallusa, dr. Vinko Milič, ki že vrsto let goji prijateljske stike s pevci iz Lombardije. Tam je zbor najprej oblikoval celovečerni koncert v cerkvi v Clusoneju, na- slednjega dne pa se je predstavil poslušalcem, ki so do zadnjega kotička napolnili romarsko cerkev sv. Patrika ter prisluhnili slovenskim in tujim skladbam na nabožno vsebino. Vsak pevec ve, kako je toplo pri srcu ob navdušenem ploskanju občinstva: ganjeni obrazi ob Gruberjevi Sonce že zahaja ali ob Rahmaninovi Bogorodi-ce Devo so bili najlepša nagrada za vloženi trud na vajah. Zadnja septembrska obveznost zbora je bila udeležba na mednarodnem tekmovanju Cit-ta di Azzano X, kjer so se pevci uspešno predstavili v kategoriji mešanih zborov, in sicer s programom ljudskih pesmi. Ži- rija je posebej pohvalila njihovo natančno izvajanje in zli-! tost glasov. Do občnega zbora je prišlo šele oktobra, ko so člani zbora izvolili nov odbor: dosedanja predsednica Sonja Zupančič namreč odhaja na študijsko izpopolnjevanje v Ljubljano, njeno funkcijo pa je prevzela Alen ka Štoka. Ostali člani odbora | so še blagajničarka Aleksandra Škerlavaj, tajnica Neva Zaghet, arhivarja Katja Superina in Ed- i win Bukavec ter Mara Petaros, odgovorna za organizacijo gostovanj. Sonji Zupančič gre zahvala gallusovcev za ves vloženi trud, seveda z željo, da bi se pogosto oglašala na Glasbeni matici! Alenki Štoka pa gredo čestitke in spodbudno | vabilo, naj lepo zaviha rokave in varno vodi zbor v novo sezono. Že v soboto, 12. t.m., je MePZ Jacobus Gallus obliko val celovečerni koncert v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani: doletela ga je namreč velika čast, da sodeluje na praznovanjih ob stoti obletnici ustanovitve Glasbene mati ce v Sloveniji in da ponese ustvarjalnost primorskih skladateljev v samo osrčje slovenske kulture. ■ZN OBVESTILA SLOVENSKA PROSVETA vabi v okviru 10. Koroških kulturnih dnevov na Primorskem in s sodelovanjem Mladinskega krožka v Dolini in Slovenskega prosvetnega društva Ma-čkolje na koncert Koroška poje, ki bo v cerkvi sv. Martina v Dolini v nedeljo, 20. oktobra, ob 17. uri. Nastopile bodo male vokalne skupine: Oktet Suha s Suhe, Kvintet bratov Smrtnik iz Kort, Kvartet v Črničah iz Ra-diš, Kvintet Foltej Hartmann iz Pliberka, Kvartet Borovlje iz Borovelj, Ženska vokalna skupina Pet in tri iz Št. Lipša, Kvartet Trem iz Obirskega, Vokalna skupina iz Slovenjega Plaj-berka, skupina Ascolti iz Št. lija. Povezuje: Marica Štern Kušej. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev vabi v ponedeljek, 21. oktobra, na okroglo mizo o Ivanu Jugu in njegovi knjigi Moja zaporniška leta. Knjigo bo predstavil Ivo Jevnikar, ki bo tudi vodil pogovor, pri katerem bosta sodelovali Lida Turk in Boža Škoberne. Večer bo v Peterlinovi dvorani, ulica Doni-zetti 3, z začetkom ob 20.30. ŽUPNIJA PROSEK vabi predvsem starše na predavanji, ki bosta 21. in 28 oktobra ob 20. uri v župnijski dvorani. Predava- li bodo strokovnjaki iz centrov za zasvojence "Comunita’di San Martino al Čampo". Predavanja bodo v italijanščini. Vabljeni! V PRIČAKOVANJU bližnjega začetka delovanja službe škofijske Karitas v zavetišču Tere-siano v Istrski ulici št. 71 bo v sredo, 23. oktobra, ob 19. uri v bližnji cerkvi maša, ki jo bo daroval generalni vikar tržaške škofije msgr. Pier Giorgio Ra-gazzoni. Vabljeni bodoči operaterji ter prostovoljke in pro-| stovoljci, ki bodo delovali v zavetišču, prostovoljci karitativnih služb župnij šentjakobskega dekanata in vsi, ki so občutljivi za vprašanja sprejemanja in soudeležbe, da se ob začetku te nove dejavnosti zberejo pri sveti daritvi. ŽUPNIJA PROSEK vabi 24. oktobra ob 20. uri v župnijsko dvorano na predavanje na temo "O Bog, če si, kar si, kjer si, glej, po križpotjih ver in zmot iskal sem te vso dolgo pot, a tebe ni in ni, se zdi" (J. Menart, Molitev). Vabljeni! OBISK VRHNIKE IN BISTRE IZLET DOLINSKE SEKCIJE SSk Dolinska sekcija Slovenske skupnosti posveča svojo skrb v prvi vrsti zaščiti in uveljavljanju pravic slovenske narodne skupnosti na svojem ozemlju, in to tako na političnem kot na upravnem področju. V tem okviru skuša imeti čimvečji stik in dialog z občani. V to delovanje spadajo tudi razvedrilo in skupinski izleti. Letošnji, že skoraj tradicionalni jesenski izlet je sekcija namenila obisku Vrhnike, rojstnega kraja pisatelja Ivana Cankarja, in pa obsežnega Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri. Bistra se nahaja namreč na jugozahodnem robu ljubljanskega barja, na pol poti med Vrhniko in Borovnico. Tako je v nedeljo, 6. oktobra, odpeljal poln avtobus iz Doline skozi mejni prehod na Fernetičih do prijazne Vrhnike. Vreme je bilo ugodno, čeprav nekoliko hladno. Družbo v avtobusu je nagovoril sekcijski tajnik Sergij Mahnič. Poleg pozdrava je izletnikom na kratko predočil tudi probleme, s katerimi se sekcija sooča za ohranitev in razvoj slovenske identitete v občini, ter prosil za razumevanje in pomoč. Glavni cilj na Vrhniki je bil obisk Cankarjeve spominske hiše na Klancu. Tam nas je sprejela prijazna vodička, ki nam je obširno in podrobno prikazala bivanjske in življenjske razmere na Vrhniki ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja ter življenje in delo Ivana Cankarja. V hiši sami pa smo si lahko ogledali skromne prostore, na policah in v vitrinah pa Cankarjeve prvotiske, fotografije pisatelja, njegovih sorodnikov in dobrotnikov iz ljubljanskega in dunajskega obdobja ter njegove avtoportrete in risbe. Po kosilu v prijazni in gostoljubni gostilni pri Borovnici nas je pot privedla do Tehniškega muzeja v Bistri. Tu so nas vo-; diči razdelili v dve skupini in nas seznanili z nastankom in vsebino muzeja. Bistra je bila namreč od leta 1260 do 1782 kartuzijanski samostan, ki je | obsegal zelo obširno področje. Leta 1782 je takratni cesar Jožef II. razpustil samostan, ki ! ga je 40 let pozneje kupil bogat trgovec in tovarnar Franc Galle, ki je poslopju odstranil še zadnje sestavine kartuzije in dal Bistri podobo graščine, pokopališče pred samostanskim poslopjem in ribnikom pa spre-; menil v park. Po letu 1945 je graščina prišla v državno last kot "splošno ljudsko premoženje", leta 1951 pa je postala muzej. Muzej je zelo obširen in ra-; zdeljen na več oddelkov. Za nam odmerjen čas je bilo nujno se odločiti za obisk le nekaterih oddelkov. Tako smo obi- i skali gozdarski in lesarski oddelek. Tu smo še posebej občudovali delujočo žago vene-cijanko in furnirnico na vodni pogon. V prometnem oddelku smo si podrobno ogledali razvoj avtomobilske industrije, še zlasti pa je zanimal paviljon, kjer so razstavljeni avtomobili, ki jih je uporabljal pokojni jugoslovanski predsednik Tito. Po bežnem pregledu kmetijske mehanizacije se je že bližal čas odhoda. Zahvalili smo se našima vodičema in se spet vrnili v avtobus, kije počasi krenil proti domu. Po krajšem postanku pri Senožečah smo se zadovoljni in veseli vrnili v Dolino. Nedvomno je, da je izlet dosegel svoj cilj, saj je poleg kul-j turne in znanstvene plati nudil priložnost razvedrila in utrjevanja vezi med vodstvom sekcije in občani ter hkrati potrdil odobravanje dela in prizadevanja stranke za slovensko narodno skupnost. AS 9 ČETRTEK, 17. OKTOBR/ 2002 PODPORA ČEZMEJNEMU SODELOVANJU PREJELI SMO CONCORDIA ET PAX, SPRAVNO SREČANJE GORIČANI PRI ROMANU PRODIJU SPOSTOVANI GOSPOD BRANDOLIN! "SPRAVA, MIR, SOŽITJE!" 10 ČETRTEK, 7. OKTOBRA 2002 Minuli teden sta se goriški župan Vittorio Brancati in predsednik goriške pokrajine Giorgio Brandolin, ki sta ju spremljala tudi slovenska odbornika Damjan Terpin in Marko Marinčič (na sliki), podala v Bruselj, kjer se je gori-ška delegacija sestala s predsednikom Evropske komisije Romanom Prodijem in njegovimi najtesnejšimi sodelavci. Goriški predstavniki so predsedniku evropske vlade Romanu Prodiju predstavili program čezmejnega sodelovanja z bližnjo Novo Gorico in s Slovenijo ter vrsto konkretnih možnosti sodelovanja med Goriško in slovensko stvarnostjo, med tem tudi več načrtov, za katere bi Evropska unija lahko namenila svoja sredstva, ki jih sicer namenja za čezmejna sodelovanja. Morda najbolj otipljiv in zato konkreten primer takega čezmejnega sodelovanja je nakup dragega medicinskega instrumenta, t.i. "aparature za magnetno resonanco", ki bi ga lahko občine Gorica, Nova Gorica in Sempe-ter-Vrtojba dobile s pomočjo sredstev Evropske unije. Romana Prodija so tudi sicer seznanili z dogajanjem pri nas na Goriškem in v bližnji Sloveniji, ki bo kmalu postala stalna članica Evropske unije. Prodijev kabinet je tudi obljubil vso pomoč čezmejnemu sodelovanju na Goriškem. S 1. STRANI SMO KRIVI? Prednjačijo seveda tisti krogi, ki nas Slovencev ne marajo in so sovražnost do nas že davno pokazali, zadnjič lansko leto, ko nas je Valentijeva občinska uprava v za Gorico jubilejnem letu vztrajno zamolčevala in to načrtno, hote in vedno ter povsod. Sami sebi in predvsem svetu so hoteli dopovedati, da Slovencev v Gorici ni, nas ni bilo in nas ne bo, šli so celo tako daleč, da so potvarjali tisočletni dokument, v katerem je jasno zapisano, da ima Gorica ime slovenskega izvora. Zdi se, da se nas bojijo, kot so se nekoč bali kuge v mestu! Zato nam ponujajo zaščitni zakon za vasi ob mestu in seveda še za predmestje, podeželje torej, kot da bi bili Slovenci potomci hlapcev, raznih nema-ničev in ostankov slovanskih plemen, ki so se izpod Karpatov predvčerajšnjim privalila v predmestje italijanske Gorice. Do nas se vedejo kot večvredna svojat, ki se svojih korenin ne zaveda in bi zato rada druge učila zgodovino. Gorica ni bila nikdar italijanska! Gorica je bila slovenska, furlanska, italijanska, pred prvo svetovno vojno tudi nemška in judovska! Gorica je bila in je samo Gorica, mesto, v katerem od nekdaj zgoraj našteti narodi živijo z ramo ob rami. Tej jari gospodi ne gre v račun, da smo vedno tu in bomo tu tudi še naprej ostali! Te vrstice pišemo v uredništvu Novega glasa, ki je na Travniku in ni na Jeremitišču in niti v Podgori! Te vrstice pišemo v stavbi najstarejše knjigarne v Gorici, ki je, glej ga zlomka!, slovenska Katoliška knjigarna! In kaj je izustil tako strašnega dr. Damijan Terpin, deželni tajnik stranke Slovenska skupnost in goriški občinski odbornik, ko je pred dobrim tednom povedal na glas samo to, da Slovenci ne pristajamo na tako izvajanje zaščitnega zakona, ki ne bo vsebovalo tudi središča Gorice, kjer smo od nekdaj bili? Mar ni povedal resnice? Bomo vedno morali molčati in pasje vdano, hlapčevsko in zato nedostojanstveno nadaljevati z znanim: "Sssi sssignor, ddda gggospod!'' Kje smo? Da, v Gorici smo. Sprašujemo pa se, zakaj so nekateri iz naših vrst tako sramežljivo tiho, da si ne upajo stališč Slovenske skupnosti jasno in glasno podpreti. Kot se tudi sprašujemo, zakaj prav sedaj taka gonja italijanskih dnevnikov proti nam Slovencem. Mimogrede: zakaj italijanski dnevniki raje ne povedo, zakaj je Gorica danes taka, kot je, in nima prave prihodnosti, če ne bo šla po poti, ki jo je začrtala Brancatijeva uprava in jo več let vodi Brandolinova pokrajinska uprava in je samo v tesnem sodelovanju z bližnjo Novo Gorico in s Slovenijo? Če jim bodo italijanski dnevniki sploh kdaj to povedali, naj jim povedo zraven še to, zakaj je Furlanija-Julijska krajina dežela s posebnim statutom in samo zato tudi deležna davčnih olajšav. Za denar se ve, da ne smrdi. Tudi takrat ne, ko ga dobiš samo zaradi Slovencev, ne! Nisem pričakoval takega odgovora na moje odprto pismo, še manj pa, da boste med podpisnike vključili tudi pravkar imenovanega slovenskega odbornika Marinčiča. Slednji namreč po moji oceni nima nobene krivde za sobivanje slovenske šole z univerzo, saj je v času, ko je do dogovora prišlo, kvečjemu poročal v Primorskem dnevniku in se gotovo ni spuščal v politične ocene take odločitve. Najprej o moji obveščenosti: v pogovoru s sodelavci šolskega foruma pri Slovenski skupnosti smo prišli do podobnih zaključkov, kar pomeni, da tudi kar nekaj naših šolnikov ni zadovoljnih s trenutnim stanjem v Centru v ulici Puccini. Med drugim smo ugotovili, da streha v več krajih pušča, da se podi marsikje dvigujejo, da v kletne prostore vdira voda ob večjem dežju in seveda tam tudi ostaja. V svojem prvem pismu sem povedal, da se čutim osebno prizadet, ker naše šole ne morejo nemoteno razpolagati s prostori, ki so jim bili zgrajeni v izključno, ponavljam izključno uporabo. Ne dvomim v Vaše osebno in Vaših sodelavcev dobro voljo in dobro namero, ko ste predlagali "začasno" rešitev za potrebe videmske univerze, "samo za eno leto" je bilo rečeno pred dvema letoma, ne strinjam pa se z nadaljevanjem te izkušnje, in z mano mnogo šolnikov in staršev, kakor da gre za nekaj samo po sebi umevnega. Slovenski ravnatelji, profesorji in starši, in seveda tudi dijaki, so pokazali zvrhano mero gostoljubnosti in pripravljenosti na sodelovanje, prav gotovo jim je tudi prav prišla obljuba, da bo oprema za avditorij hitreje na pokrajinskem proračunu, če bodo sprejeli predsednikovo in odbornikovo ponudbo. Vendar je tudi res, da je Pokrajina dolžna skrbeti in opremiti šole, ki so v njeni pristojnosti, in svoje pripravljenosti ne more deliti na podlagi tega, kako bodo posamezni zavodi sprejeli njene predloge. Mislim, da ni najboljši način šolske organe postaviti pred izbiro: ali tako ali pa kdove kdaj denar za opremo, ki včasih ni neobhod-no potrebna za strogo učilne namene. Po drugi strani mi vedo povedati, da tudi odločitev slovenskih ravnateljev in profesorjev, potem pa še staršev, da sprejmejo univerzo v sobivanje, ni bila neboleča, saj se mnogi hudujejo, da je šel predlog na zavodski svet brez potrebne priprave, kot zadnja točka pred poletnimi počitnicami, in da pravzaprav diskusije ni bilo, ker je odločitev bila že predhodno sprejeta. Prisotni so lahko samo pritrdili... Kot predstavnik politične stranke Slovencev v Gorici ne morem mimo prizadetih glasov nekaterih šolnikov in staršev, ki kakor jaz čutijo, da nam je bila stavba slovenskega šolskega centra v Gorici deloma odvzeta, da so parkirišča okoli šole zasedena, da študentje videmske univerze niso vedno vzor čistoče in lepega vedenja, da dijaki ne razpolagajo z avditorijem, kot bi hoteli (za izvedbo Prešernove proslave je na pri- mer šola morala spremeniti datum, in se je pomemben gost iz Ljubljane moral prilagoditi potrebam univerze), daje pred šolo večkrat policija s psi, ki vohajo za mamili. Moti nas skratka, da moramo deliti svoje že tako okrnjene prostore v mestu z vseučiliščniki, ki med drugim o nas vedo samo to, da smo verjetno tudi njim v napoto, čeprav se lepo sliši, da je to pomembna prilika za medsebojno spoznavanje. Če bi tako bilo, potem bi na raznih višjih šolah v mestu poskusili tovrstno integracijo, pa mi ni znano, da je tako na italijanskih šolah, ki verjetno tudi razpolagajo z izvrstnimi in večkrat praznimi razredi in dvoranami. Slovenska manjšina potrebuje svoje prostore za nemoten razvoj in obstoj, kjer se naša šolska in nešolska mladina lahko nemoteno giblje in srečuje. To nam jamčijo danes tudi državni zakoni 482 iz leta 1999 in 38/2001, zato ne nameravamo odstopati od te osnovne pravice, pa čeprav tudi v manjšini kdo rad popušča češ, saj ne bomo nič izgubili. Ko ta ali oni ravnatelj soglaša s potrebo po integraciji, je vseeno bolje, da ne sprejema odločitev v imenu vse narodne skupnosti, ki jo določeni koraki lahko bistveno prizadenejo, kljub lepemu videzu poteze. Pokrajina pa naj, s konkretno zavzetostjo tudi slovenskega odbornika, pripomore, da bosta tako univerza kot slovenska šola imeli ustrezne prostore, brez nepotrebnega pogojevanja slovenskih izbir z obljubami gmotnih pridobitev. MIRKO ŠPACAPAN, GORIŠKI POKRAJINSKI TAJNIK SSk V SOGLASJU S ŠOLSKIM ODBOROM PRI SSk RAJONSKI SVET SV. GORA-PLACUTA SODELOVANJE S SOLKANCI V sredo, 9. t.m., seje rajonski svet mestne četrti Sveta Gora-Placuta srečal s sosednimi odborniki krajevne skupnosti Solkan. Večer so si želeli predvsem tisti odborniki, ki se zavedajo pomembnosti tovrstnih stikov, še posebej v luči bližajočega se vstopa Slovenije v Evropsko zvezo in tolikokrat napovedanega "padca meje". Mejo je treba vendar rušiti predvsem z medsebojnim sodelovanjem, spoštovanjem in delom. V takem duhu so se člani obeh odborov spoznali in pogovarjali. Odborniki krajevne skupnosti Solkan sicer končujejo svoj štiriletni mandat, a vendar želijo predati štafeto naslednikom s sporočilom sodelovanja s sosedi in še večje krepitve skupnih pobud, ki so se vsekakor že konkretno vrstile v zadnjih letih. Vsi so si bili soglasni v potrebi po večjem pretoku informacij znotraj območja, ki bi lahko vsaj v družbenem, kulturnem in rekreativnem življenju predstavljalo en sam enotni živsljenjski prostor. -■ MN Minulo soboto, 12. t.m., so prireditelji združenja Concor-dia et Pax, ki se na obeh straneh državne meje na Goriškem zavzemajo za spravo, mir in sožitje, predvsem pa v krščanskem in demokratičnem duhu za preseganje zgodovinskih krivic in grozodejstev, priredili spravno in spominsko srečanje z bogoslužjem na Trnovem. Tudi letos se je na spominskem srečanju zbralo več kot sto ljudi, med njimi so bili koprski škof msgr. Metod Pirih, goriški župan Vittorio Brancati, novogoriški podžupan Gojmir Mozetič, predsednik goriške pokrajine Giorgio Brandolin, slovenski senator v Rimu Miloš Budin, goriško nadškofijo pa sta zastopala msgr. Oskar Simčič ter msgr. Adelchi Cabas in vrsta drugih uglednih osebnosti iz javnega, cerkvenega in političnega ter kulturnega življenja v obeh Goricah. Najprej so se udeleženci zbrali in z molitvijo ter cvetjem poklonili padlim borcem IX. korpusa ob spomeniku na Tr- novem, kjer sta spregovorila novogoriški podžupan Gojmir Mozetič ter zgodovinarka Nataša Nemec. Koprski škof msgr. Metod Pirih pa je vodil molitev in prisote nagovoril ter med drugim dejal: "Zato naj bo pot spomina najprej pot medsebojnega odpuščanja in sprave, dobrih medsosedskih odnosov in sodelovanja. Za nobeno ceno se ne smejo ponoviti napake iz preteklosti. Raje se veselimo pozitivnih premikov. Veselimo se sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, veselimo se skorajšnjega vstopa Slovenije v EU, kot bo padla še administrativna meja. Trudimo se živeti v miru in slogi, bodimo srečni na tem čudovitem skupnem koščku zemlje med Jadranskim morjem in Julijskimi Alpami! Torej mir in sprava, to je naša bodočnost!" Udeleženci so se podali še do brezna, v katerem ležijo pobiti ljudje. Ob breznu sta spregovorila predsednik goriške pokrajine Giorgio Brandolin in Franco Miccoli. JUP DIJAKI IZ MOST V NAŠEM UREDNIŠTVU Minuli ponedeljek, 14. t.m., je skupina 24. dijakov ljubljanske gimnazije Moste pod vodstvom svojih profesorjev obiskala naše uredništvo in se v stavbi Katoliške knjigarne seznanila z našim časopisom, a tudi z drugimi slovenskimi ustanovami v hiši na Travniku. Naš glavni urednik Andrej Bratuž je spregovoril o zgodovini našega tednika in predhodnih tednikih, iz katerih smo zrasli v sodoben časopis, medtem ko je odgovorni urednik Jurij Paljk predstavil uredništvo, delo v njem in obenem spregovoril tudi o pomenu Goriške Mohorjeve družbe ter Pastirčka, likovne galerije Ars in Katoliške knjigarne. Dijakom smo kasneje v imenu Goriške Mohorjeve družbe in Pastirčka podelili knjige Mohorjeve družbe, Pastirčka in seveda tudi izvode Novega glasa. Dijaki iz Most so na delovnem obisku pri nas v zamejstvu, saj pripravljajo študijske naloge o naši narodni skupnosti. VZGOJNA ORGANIZACIJA V ZAČETKU SEZONE SKAVTSKI VODITELJI PRI NADŠKOFU V petek, 11. oktobra, smo se skavtski voditelji in voditeljice srečali z goriškim nadškofom Dinom De Antonijem. Večer smo začeli z branjem in razlago odlomka iz Svetega pisma o učencih, ki sta šla v Emavs in sta med potjo srečala vstalega Kristusa. Pri razlagi odlomka je p. Mirko poudaril, da podobno kot učenca tudi mi dostikrat ne prepoznamo Njega, čeprav hodi z nami, saj se nam ne razodene vedno tako, kot mi pričakujemo. Molitvi je sledil sproščen pogovor med nadškofom in voditelji/cami. Izmenjali smo si pričakovanja, poglede, težave pri vzgoji goriške mladine in skupaj iskali rešitve. Voditelje je tudi tokrat goriški nadškof presenetil, saj nas je s prisrčno toplino opozoril na enostavne stvari, ki jih včasih spregledamo, in nas z izkazanim zaupanjem spodbudil pri dragoceni vzgoji mladine. V razmislek nam je ob koncu pogovora postavil dve vprašanji: a) si vesel, da si kristjan? b) kakšen bi lahko bil vaš doprinos krajevni Cerkvi? Po maši v kapeli, ki jo je dal zgraditi kard. Missia v začetku dvajsetega stoletja, smo se poslovili od nadškofa De Antonija z novim zagonom, saj nadškof pozna, se zanima in podpira mlade, ki jih vzgajamo. ŠPORTNI OREL SCGV EMIL KOMEL MODRO-ZELENA SREČANJA Z GLASBO JOŽE ŠTUCIN Silvan Kerševan, ravnatelj Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, je novo glasbeno sezono napovedal z naslednjimi besedami: "Letošnja 'Srečanja z glasbo' so vsebinsko bogata in razvejana tudi zato, ker so jim pri načrtovanju 'botrovale' združene moči ustanov, ki delujejo v KC Lojze Bratuž." Slovenskem; njihova nesporna odličnost je bila namreč že velikokrat izpričana tudi na zahtevnih odrih v tujini. Prav tako zanimiv se zdi tudi Diplomski koncert violinista Petra Gusa, ki bo v sredo, 23. oktobra, ob klavirski spremljavi Valentine Pavio, poslušalce razveselil z Bachom, Corellijem in Mendelssohnom. Velja še opozoriti, da bo ta koncert izveden v dvorani pokrajinskega muzeja Da je temu res tako, nam pove že podatek o številu koncertov, ki so po novem razdeljeni na dva sklopa, na modri in zeleni abonma. V prvem bodo prišli na račun ljubitelji priznanih in uveljavljenih umetnikov ('modrih' večerov bo pet), v drugem, zelenem abonmaju, pa se bodo poslušalci seznanili z delom domačih ustvarjalcev in poustvarjalcev širšega goriškega prostora. Takih koncertov bo šest. Skratka, letošnja ponudba je v znamenju kvalitativne in kvantitativne rasti, verjetno tudi zaradi spodbudnih dosežkov v minulih sezonah, pestrost pa zagotavlja spored, ki je bil načrtno in skrbno izdelan. Že začetek sezone s Kovačevim študentom je bil nadvse uspešen. V nadaljevanju si torej lahko obetamo še več odličnih nastopov, prvega, po umetniški plati zagotovo nadpovprečnega, bomo lahko doživeli že to soboto, 19. t.m., ko bodo nastopili mezzosopranistka Bernarda Fink, baritonist Marko Fink (na sliki) in pianistka Nataša Valant. Koncertni večer Obujam spomine bo ob o-bičajni uri (20.30) v KC Lojze Bratuž, predstavil pa bo samospeve ter duete koroških skladateljev Antona Nageleta in Franceta Cigana. In bo moder. Nastopajoči zagotovo sodijo v sam vrh komorne glasbe na na Goriškem gradu ob 20.30. In bo zelen. Skratka, pevskih in instrumentalnih nastopov, ki se zdijo zanimivi tako po vsebini kot tudi zaradi izvajalcev, bo v letošnji sezoni veliko. Novembra bosta gostovala Slovenski komorni zbor in Slovenski komorni orkester (dir. Mirko Cuderman) s Haydnovo nabožno glasbo Te Deum laudamus, decembra bosta Viktor Kule-šov (violina) in Andrea Rucli (klavir) izvajala dela Tartinija, Šostakoviča in Arzumanova, tik pred Božičem pa bo nastopil še Mladinski mednarodni orkester Alpe-Jadran, ki ga vodi Luigi Pistore. Tako do novega leta, januarja 2003 pa se bodo oglasili nežni in strastni zvoki Gorana Ruzzierja ter Tamare Ražem, februarja bo na sporedu klavirski recital zmagovalca II. goriškega mednarodnega tekmovanja v klavirski igri, marca se bomo plemenitili ob zvokih svetovno znanega violinista Stefana Milen-kovicha, ki ga bo spremljala Mariborska Filharmonija, v aprilu bo v dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž nastopil odlični mladinski pevski zbor Pueri cantores iz Tolmina (dir. Barbara Kovačič), sklep sezone pa bo pripadal pri nas manj znanemu skladatelju Marjanu Mozetichu. *.,vV ,962 -200^ % 'o ' C— N m £ j? Pred nekaj dnevi se je v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze tr -f Bratuž iztekla peta in Juflj 4? zadnja ponovitev Vodopivčeve spevoigre Kovačev študent, ki je požela veliko odobravanja in s katero smo slavnostno praznovali 40 let kulturnega dela v našem središču. KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ se zato iskreno zahvaljuje Zvezi slovenske katoliške prosvete, včlanjenim društvom in zborom, posameznim solistom, dirigentu in režiserju in vsem sodelavcem, ki so na katerikoli način pripomogli, da bo praznovanje ostalo v našem spominu kot nepozaben kulturni dogodek. NA SEDEŽU DRUŠTVA JADRO SLOVENSKI TEČAJI V RONKAH Tudi letos prireja SKRD Jadro v oktobru s pokroviteljstvom občinske uprave tradicionalna tečaja, ki potekata na sedežu v Ro-mjanu. Gre za tečaja slovenščine in kleklanja idrijskih čipk, ki trajata do maja naslednjega leta. Prejšnji teden se je začel kle-kljarski tečaj pod vodstvom gospe Fancy Koncut iz Šempetra, ki poteka v popoldanskih urah ob torkih. Na seji, ki je bila v ponedeljek, 14. t.m., je bilo sklenjeno, da bosta letos zaradi novih tečajnikov dva tečaja slovenskega jezika in kulture. Tako bo od 22. t.m. dalje ob torkih zvečer pod vodstvom uč. Sonje Božič nadaljevalni tečaj, medtem ko bo od 24. t.m. dalje vsak četrtek začetni tečaj pod vodstvom uč. Katje Ferletič. Obiskovalci prihajajo iz tržiških občin in tudi iz Cervinjana. Občinska uprava v Ronkah je na zadnji seji slovenske mestne konzulte sporočila, da bo kmalu dobila zaposlitev v mestni knjižnici nova knjižničarka, ki bo obvladala slovenščino. Ta oseba bo imela poln urnik in bo skrbela tako za slovenski odsek kot tudi za vse tiste potrebe, ki jih bo imela občinska uprava za stike s Slovenci v občini in tistimi iz Metlike, s katero občino so Ronke pobratene. KM V SKLOPU SKRABCEVIH DNEVOV SLAVISTI NA OBISKU Prejšnji teden so v sklopu Škrabčevih dnevov (o katerih poročamo na kulturni strani) slovenski slavisti obiskali tudi Gorico in Staro goro v Beneški Sloveniji. V našem mestu so obiskali predvsem sedež naših ustanov in medijev, ki delujejo v obnovljenih prostorih Katoliške knjigarne. Tu so jim predstavniki Novega glasa in Goriške Mohorjeve družbe orisali delo na tiskovnem področju in vlogo sloven- skega tiska med goriškimi Slovenci včeraj in danes. Med obiskovalci so bili, kot že rečeno, v glavnem slavisti od Maribora vse do Nove Gorice. Z zanimanjem so prisluhnili besedam predstavnikov naših ustanov, saj so si s tem lahko vsaj bežno ustvarili sliko o našem kulturnem in medijskem delovanju sploh. Vsi so tudi prejeli knjižni dar in izvod na-• šega tednika. SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL GORICA Srečanja z glasbo 2002/2003 Pokrovitelja Goriška občina in Goriška pokrajina “OBUJAM SPOMINE” Bernarda FINK, mezzosopran; Marko FINK, bariton Nataša VALANT, KLAVIR Samospevi in dueti koroških skladateljev Antona Nageleta in Franceta Cigana Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 19. oktobra 2002, ob 20.30 Koncert je v okviru Koroških dnevov na Primorskem. Glavna pokrovitelja sta Krščanska kulturna zveza v Celovcu in Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici. DIPLOMSKI KONCERT Peter GUS, VIOLINA KLAVIRSKA SPREMLJAVA, Valentina PAVIO Bach, Corelli, Mendelssohn Dvorana pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu Sreda, 23. oktobra 2002, ob 20.30 Na tajništvu šole so na razpolago abonmaji za celotno sezono in vstopnice za posamezne koncerte (tel. 0481 547569) KULTURNO DRUŠTVO SABOTIN RAJONSKA KONZULTA PEVMA-OSLAVJE-ŠTMAVER 13. JESENSKI POHOD NA SABOTIN SOBOTA, 19. OKTOBRA 2002, OB 20.30 na sedežu društva v Štmavru otvoritev razstave Lore-dane Prinčič UTRINKI SABOTINA. Razstavo bo predstavil Silvano Pittoli. Nastopata: vokalna skupina Chorus 97-Miren, Mpz Štmaver NEDELjA, 20. OKTOBRA 2002 JESENSKI POHOD NA SABOTIN ob 9. uri odhod, ob 10.30 sv. maša ob ruševinah cerkve sv. Valentina, sledila bo družabnost na sedežu društva v Štmavru. Toplo vabljeni! V SODELOVANJU Z: Goriškim centrom za arheološke in zgodovinske raziskave, Župnijo sv. Maura in Silvestra, Skupino 75 POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE OBVESTILA OBČINSKA UPRAVA iz Ste-verjana sporoča, da se bo 1. novembra poklonila žrtvam druge svetovne vojne pred spomenikom v Števerjanu ob 10.30, na Jazbinah pa ob 12. uri. GLASBENA MATICA obvešča, da poteka vpisovanje za: moderne plese (prof. F. Vaupotič), jazz glasbo (prof. M. Mlakar), predšolsko glasbeno vzgojo in zbor (prof. I. Pahor). Informacije na tajništvu, ul. della Croce 3 (0481 531508): pon. in čet. od 15. do 17., tor. in sr. od 10. do 12. ure, petek in sobota zaprto. DNE 24. t.m. bo ob 18. uri gost Srečanj z avtorji v Kulturnem domu v Gorici ravnatelj Dijaškega doma v Celovcu Jože Blajs, ki bo predstavil svoj prvi roman Na konici jezika. DAROVI ZA MISIJON p. Kosa: N.N. Vrh 50.00 €. ZA CERKEV sv. Ivana: namesto cvetja na grob pok. Jožefa Gorjana svakinja M.K. 15,00 C. ZA CERKEV v Rupi: N.N. 50.00 €. ZA CERKEV na Peči: Marija Žgavec namesto cvetja na grob botre Franke Žejn, 50,001’. ZA OBNOVITEV cerkve na Vrhu: hčerka v spomin na očeta Ferdinanda 5,00; starši ob krstu dvojčic Karoline in Frančiške 100,00 e. KRSCANSKA KULTURNA ZVEZA-CELOVEC SLOVENSKA PROSVETA-TRST ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE-GORICA 20. KOROŠKI KULTURNI DNEVI NA PRIMORSKEM ČETRTEK, 17. OKTOBRA, OB 18. URI GORICA, PROSTORI NAD KATOLIŠKO KNJIGARNO NA TRAVNIKU: Predstavitev publikacij Krščanske kulturne zveze in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik SOBOTA, 19. OKTOBRA, OB 20.30 GORICA, KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ, VELIKA DVORANA: "OBUJAM SPOMINE" Samospevi in dueti koroških skladateljev Antona Nageleta in Franceta Cigana. Bernarda Fink, mezzosopran Marko Fink, bariton Nataša Valant, klavir V razstavnih prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž so na ogled dela koroškega umetnika Valentina Omana. PRI KOROŠKIH KULTURNIH DNEVIH SODELUJEIO: Kulturni center Lojze Bratuž, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in Društvo Ars. PROSVETNO DRUŠTVO STANDREŽ ABONMA LJUBITELJSKIH SKUPIN STANDREŽ 2002 PROGRAM PREDSTAV: Nedelja, 27.10.2002, ob 17. uri: PD Horjul, Martina Mc Dounagha: LEPOTNA KRALJICA LEENANA, črna komedija Nedelja, 10.11.2002, ob 17. uri: KPD Slavje-Kleče, Teater Balantin, Harold Brighouse: HOBSON V ŠKRIPCIH, komedija Sobota, 7.12.2002, ob 20.30: KPD »Franc Zgonik« Branik, Hans Schubert: ZVEZA ZA VSE ŽIVLJENJE, komedija Nedelja, 29.12.2002, ob 17. uri: SKPD F.B. Sedej, Agatha Christie: ZLOČINI NA OTOKU, kriminalka Sobota, 25.01.2002, ob 20.30: Premiera Nedelja, 26.01.2002, ob 17. uri: PD Štandrež, Dario Fo: TAT, A POŠTEN!, komedija ABONMAJI IN REZERVACIJE: Božidar Tabaj, tel. 0481 20678, vsak dan od 12. do 14. ure David Vižintin, tel. 0481 21332, vsak dan od 18. do 20. ure Župnijska dvorana: 6.10.2002 od 11.30 do 12.30; 13.10.02 od 11.30 do 12.30; 19.10.02 od 18.00 do 19.00; 20.10.02 od 11.30 do 12.30 prodaja vstopnic pri blagajni župnijske dvorane pol ure pred vsako predstavo. CENA ABONMAJA: odrasli 22,00 € študenti in otroci 14,00 € POSAMEZNA PREDSTAVA: odrasli 5,50 € študenti in otroci 3,50 € Na vsaki abonmajski predstavi nagradno žrebanje za abonente. 11 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 12 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 BENEŠKA SLOVENIJA RAZSTAVA V ČEDADU, KONEC MESECA V GORICI ČAROBNA NIT Tudi ljudske noše so del naše kulturne tradicije, ki ga je treba na pravilen način ovrednotiti. To je cilj razstave Čarobna nit, ki je bila prejšnji teden odprta v Čedadu. Kulfurno društvo Ivan Trin-ko je v okviru prireditev Spoznavno se organiziralo razstavo Čarobna nit, posvečeno prikazu slovenske ljudske noše v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Otvoritev širokopotezne deželne pobude, ki želi ovrednotiti slovensko ljudsko oblačilno kulturo od Trsta pa vse do Kanalske doline, je bila v četrtek, 10 t.m. v čedajskem središču Centra civico Borgo di Pon-te. Za izbor noš in dokumentov, katalog in delovni zvezek za dijake je poskrbela tržaška skupina Stu ledi s podporo deželnega odborništva za šolstvo in kulturo, NŠK in ZSKD. Na otvoritvi je najprej spregovoril predsednik omenjenega društva, časnikar Michele Obit, ki je poudaril, daje ljudska kultura živa stvarnost, ki jo je vredno posredovati mlajšemu rodu. Tudi zato bo razstava rada gostila šolarje. Z druge strani pa je spoznavanje našega izročila še razlog več, da primerno vrednotimo našo večjezično in večkulturno razsežnost. Prisotni so bili tudi odbornik občine Čedad Giovanni Paoletig, špetrska županja Bruna Dorbolo' in več slovenskih kulturnih delavcev. O sami razstavi, ki je didaktične narave, je spregovorila Bojana Vatovec. Ugotovila je, da se je še največ izvirnih starih oblek ohranilo naTržaškem, kjer so bili očitno boljši pogoji za ohranjanje. V Benečiji in Reziji so stare ljudske noše povečini izginile. Razstava, ki jasno kaže na to, kako pomembno je poznati lastno ljudsko izročilo, ki je dragoceno bogastvo, bo odprta vsak dan od 10. do 12. in od 16. do 18. ure. V GORICI Razstava je bila spomladi na ogled v Skerkovi galeriji v Trnovci na Krasu, poleti pa v Reziji. Konec meseca bo poromala v Gorico. Otvoritev bo v torek, 29. oktobra, ob 18. uri v mali dvorani Kulturnega doma v ul. Brass. Tam bo na ogled do 15. novembra. Goriško izvedbo Čarobne niti prirejata, poleg NŠK in ZSKD, še Slovenska ljudska knjižnica Damirja Feigla in Upravni odbor gori-škega Kulturnega doma. —— •..... DD SKGZ IN SSO SE SPRASUJETA KAM STA SLI DVE MILIJARDI LIR? Kam sta izginili dve milijardi starih italijanskih lir, ki jih 21. člen zaščitnega zakona namenja posegom, ki naj prispevajo razvoju ozemelj občin videmske pokrajine, ki so vključene v Gorske skupnosti Kanalske, Terske in Nadiškihdolin?Tose sprašujeta predsednika SSO in SKGZ Sergij Pahor in Rudi Pavšič v pismu, ki sta ga naslovila na predsednika deželne vlade F-Jk Renza Tonda ter v vednost na predsednika paritetnega odbora Rada Raceta in na Tondo-vega glasnika Alessandra Cola-uttija. Kot piše v sporočilu za javnost, v svojem pismu Pahor in Pavšič izpostavljata sramotne zamude pri izplačevanju finančnih prispevkov, obenem pa nespoštovanje duha zakona pri izbiri metodologije in namembnosti prispevkov, pri čemer naj velja kot dokaz dejstvo, da se z denarjem zaščitnega zakona popravljajo pločniki v industrijski coni v Špetru. V svoji spomenici predsedniku Tondu Pahor in Pavšič izpostavljata restriktivno interpretacijo določil, s katero je deželna uprava povsem neopravičeno pooblastila t.i. Avtonomno službo za razvoj goratega območja, da deli omenjena finančna sredstva. Odločitev je obenem omejila možnosti poseganja le na področja, za katera so pri- stojne gorske skupnosti in to le v korist izključno javnih subjektov. Po mnenju krovnih organizacij pa je nasprotno zakonodajalec hotel izpostaviti predvsem vlogo občin, sicer pa so gorske skupnosti v zakonu omenjene predvsem v smislu zemljepisne določitve teritorija, njihova vloga pa naj bi se omejila na koordiniranje posegov. V dokaz tej trditvi SKGZ in SSO postavljata primer, ko je bila celotna finančna postavka za leto 2002 namenjena načrtu za realizacijo sirarne v Špetru. Izbira, piše v sporočilu za javnost, je dvakrat vprašljiva: po eni strani gre tu ponovno za javno delo. Drugič, načrtovana sirarna nima stoodstotnega finančnega kritja, kar predstavlja resno nevarnost, da se bo njena izvedljivost zavlekla kar nekaj let. In to mimo dejstva, da načrt nima nobene zveze s smotri zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Dežela nima izgovora, trdita SKGZ in SSO, da niso bili predstavljeni načrti, saj so v Špetru npr. zaprosili za financiranje tečajev slovenskega jezika v sklopu krajevne nižje srednje šole. Načrt ni prodrl. Morda pa je preprosto še kdo mnenja, da znanje in poznavanje jezikov nista funkcionalna za razvoj, ugotavljata krovni organizaciji. GLOSA JURIJ PALJK Najbrž ni nikogar med nami, ki ne bi že kdaj doživel na lastni koži neprijetnega občutka brezosebnosti, ki tako močno označuje našo družbo, pravzaprav nas vse, ker je družba, v kateri živimo, odraz našega (ne)deleža v njej in seveda zato tudi nas samih. Ker radi večkrat pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, smo tudi tokrat poiskali razlago pridevnika brezoseben in našli pod geslom dve razlagi, in sicer prva pravi, da je brezoseben tisti, "ki je brez osebne čustvene prizadetosti", medtem ko gre druga razlaga še dlje in pravi, da je brezoseben tisti, "ki ne izraža osebnih, tipičnih značilnosti". Najbrž zares ni potrebno biti izjemno bister in iskriv, da lahko vsakdo izmed nas v pridevniku brezoseben najde veliko stičnih točk z našo družbo, v kateri je skoraj vse narejeno tako, da domala vse stremi za neko posebnostjo, neko izvirno individualnostjo, a je morda prav zato vse tako brezosebno, da človeka zaboli že takrat, ko pomisli na to. V mislih imamo seveda človeške odnose, ki so v javnem življenju postali že tako brezosebni, da se težko znajdemo v njih. Brezosebnost, ki se seveda nanaša na pridevnik brezoseben, je torej med nami in sestavni del nas samih in našega vsakdanjega življenja. Začne se pri jutranjem odhodu od doma in morda že na stopnišču, kjer je že postala navada, da se nihče med seboj ne pozdravlja ali skoraj. Tisti, ki še pozdravljamo svoje sosede in bližnje ljudi, sredi katerih nam je dano živeti, se večkrat sprašujemo, če je prav, da to počnemo, namreč to, da pozdravljamo tako, kot so nas naši star- O BREZOSEBNOSTI ši naučili pozdravljati: mlajši starejše, prijazno tudi takrat, ko imamo v glavi hude misli in na plečih druge skrbi, vedno in povsod, predvsem pa sosede in znance. Večkrat, če že ne vedno, se tisti, ki imamo še navado, da soljudem namenimo pozdrav, če jim že dobre misli ob bežnem srečanju ne moremo, sprašujemo, kakšen smisel ima še naprej pozdravljati ljudi, ki ti v zameno za pozdrav največkrat odvrnejo z neljubo in z nevljudnostjo dodobra nasičeno tišino in ti povrh vsega niti pogleda ne namenijo, kaj šele, da bi odvrnili s pozdravom, morda nasmehom. Večkrat se nam tako zgodi, da ostanemo s svojim pozdravom sami, ker nam bi na stopnišču prej odvrnil zid kot pa mimoidoči, ki stanuje samo nadstropje više, a se dela, kot da nas ne bi bil nikdar srečal, videl in seveda niti ne poznal. V takih trenutkih ostanemo sami in nas, ki še imamo nekaj človečnosti v sebi, prizadene ta splošna brezosebnost, ki se je naselila med nami in je morda največja značilnost današnjih dni. Pa gremo vseeno naprej proti avtomobilu in ponovno pozdravimo drugega soseda, tistega, ki tako kot mi odhaja zgodaj od doma. Pa se navadno spet nič ne zgodi, ker nam bitje v poltemi spet ni odvrnilo ničesar v pozdrav, in takrat samo sedemo v avto in oddrvimo tudi sami v službo. Največkrat si človek oddahne, ko zapre avtomobilska vrata za seboj, ker je končno spet sam in mu ni potrebno več pozdravljati ljudi, ki mu v zameno za pozdrav ne namenijo niti pogleda, kaj šele tople besede. Brezosebnost je na pohodu in dolge vrste avtomobilov v jutranjih urah so pojem brezosebnosti, saj v njih sedimo kot v ška tlicah in smo sami s seboj in seveda s tepcem, ki pred nami nevarno zavira, vijuga ali pa prepočasi vozi. Ta pošastna brezosebnost se nam godi čez dan še večkrat, dotika se nas z vsem svoj/m hladom in malo nas je takih, ki še prisegamo na človečnost in toplino, in bi pri brezosebnosti ostali ravnodušni, brezosebni torej. Povsod vdira ta hlad, naravnost mrtvaški hlad v naše odnose in večkrat je nevarno, da tudi sami postanemo hladni, brezosebni, mrtvaki, ki sicer hodijo, a človečnosti v sebi nimajo več. Zares bi rad zapisal, da se vse prične pri pozdravu, na katerega ni odziva, pri tistem brezosebnem molku, ki ubija dobro v nas, dobro v vsakem človeku, tisto dobro, ki je zasajeno prav v vsakega človeka, samo poiskati ga je treba, da pride na dan! Saj veste, kako to gre: Pozdravite danes in nič, pozdravite naslednji dan in v odgovor spet ne dobite niti pogleda, kaj šele, da bi prejeli pozdrav, pozdravite tretji dan in spet ste zrak, megla za tistega, ki ste ga pozdravili. Dela se, kot da vas ni videl in ne slišal, dela se, kot da vas ni in takrat se zgodi, da začnete pri sebi misliti na kaj grdega. Najprej pomislite, da takega človeka, ki ne odzdravlja, že ni vredno pozdravljati več, potem pa greste še dlje in pri sebi pomislite: “Teslo, kdo si misli, da je!" Seveda je taka opazka najmanj, kar se vam lahko podi po glavi, ko morda že mesece vztrajate s svojim pozdravljanjem in s svojim pozdravom naletite na zid, pravi betonski zid brezosebnosti. Pa te pogubne brezosebnosti ne boste našli samo pri pozdravu, ki je po naše še vedno resnična in prava izkaznica človeka, saj so nas vendar stari starši in starši učili pozdravljati, mar ne? Saj se še spominjate, kako sta vas stari oče ali nona kot otroke prijela z roko in vas opomnila, "da moraš vsakogar pozdraviti, če ga srečaš, še posebej pa sosede in znance, saj je prijazen pozdrav več vreden kot zla to." Istočasno sta tudi dodala tisto znano o tem, kako je treba spoštovati starejše ljudi. Naš nono, ki se je odkril samov pozdrav in takrat, ko je šel mimo vaške kapele, križnega znamenja ali cerkve, je vedno rad ponavljal še to, da k pozdravu spada še nasmeh in dobra beseda, ki da ni konj. Vem, da sem ga tedaj večkrat kot otrok spraševal, kje je konj, a sem vedno s tihim občudovanjem in spoštovanjem gledal, kako je v pozdrav vedno privzdignil slamnik, se nasmehnil in namenil dobro besedo sosedu, bližnjemu in še posebno tujcu, ki je zavil v vas. Danes so seveda drugi časi, ker konj ni več na vasi in tudi klobuke nosimo samo še nekateri, bolj zaradi tega, ker so nam všeč in tudi zaradi majhne samovšečnosti, kot pa iz resnične potrebe. In seveda se boste strinjali z menoj, da je nekoliko nerodno reči, da beseda ni avtomobil", ker to ne pomeni nikomur ničesar, kot seveda ne pomeni nikomur ničesar več pregovor, da "beseda ni konj". SLOVENIJA SLOVENSKA IN HRVAŠKA ISTRA NASTANEK NOVE ITALIJANSKE MANJŠINSKE ORGANIZACIJE MILAN GREGORIČ Ob koncu septembra 2002 je v hrvaški Istri zaživela nova organizacija italijanske manjšine, imenovana "Associazio-ne libera italiani delTAdriati-co" (AlidA) oz. Svobodno združenje Italijanov Jadrana. Njeni ustanovitelji so znane osebnosti z italijanske manjšinske scene v Istri, ki že dolga leta izražajo svoje nezadovoljstvo z razmerami v Uniji Italijanov (Ul) in so delovali znotraj nje stva, ki jih manjšinam namenjajo država (Hrvaška), lokalne skupnosti in matica (Italija). Na predstavitvi je bilo tudi podčrtano, da je s tem konec monopola Ul, ki naj bi s tem dnem naprej ne bila več edini predstavnik italijanske manjšinske skupnosti. Združenje je namreč nastalo tudi zaradi tega, ker naj bi Ul, taka kot je, utesnjevala svoje članstvo in ustvarjala konfliktnost. Pri tem ne želijo pretrgati odnosov z Ul ali se z njo spopadati, razen če ne kot neformalna opozicija (Antonio Furlan, Piero Nutrizio, Marino Gamboz, Tulio Persi, Teo-baldo Rossi idrJ.Vrhovom Ul očitajo predvsem dolgoletni oblastniški monopol, nedemokratično vzdrževanje in ohranjanje pridobljenih vzvodov oblasti znotraj Ul in netranspa-rentnost pri uporabi denarja. Kot člani nadzornega odbora Ul so pred letom dni celo vložili ovadbo proti nekaterim predstavnikom Ul pri tržaškem tožilstvu, ki pa je po preliminarnih preiskavah za zdaj obležala v predalih. Na javni predstavitvi združenja v Pulju so ustanovitelji izpostavili predvsem sledeče programske usmeritve: rušenje pregrad med diasporo in tistimi Italijani, ki so ostali v Istri in Kvarnerju; boj za vračanje op-tantskega premoženja v naravi in za pravico optantov do vrnitve; uveljavljanje italijanske kulture in jezika na vzhodni obali Jadrana; razvijanje podjetništva znotraj manjšinske skupnosti, zlasti v povezavi z matico, z namenom odpiranja hrvaškega trga Italiji in odpiranja novih delovnih mest za predstavnike manjšine, da bi se izognili tihemu eksodusu mladih iz Istre; razvijanje osebne odgovornosti in spodbujanje zamenjav pri vodenju manjšinske organizacije ter ločitev zakonodajnih in nadzornih funkcij od izvršnih idr. Skupina formalnih ustanoviteljev združenja šteje 25 članov, število vpisanih pa že okrog 450, vključno s posameznimi lokalnimi skupnostmi. Ciljali pa naj bi na okrog 5.000 članov. Vpisovanje v združenje je prosto ter ne izključuje pripadnosti drugim organizacijam, vključno z Ul. Za zdaj bodo delovali na teritoriju Hrvaške z možno kasnejšo razširitvijo na druge države. Svojo pot začenjajo na podlagi sa-mofinanciranja, vendar bodo kasneje kandidirali za sred- bo tega izsilila Ul sama. Želijo nastopati kot zdrava alternativa ter na ta način pospešiti razvoj manjšinske skupnosti. Ustanovitev je pozdravil tudi predstavnik reškega italijanskega konzulata Sossio Natola, rekoč, da je dobrodošla vsakršna organizacija, ki prispeva k razvoju manjšinske skupnosti in da zato iz tega ni treba delati političnih problemov. Predstavitve se niso udeležili predstavniki Ul, ki tudi sicer niso bili povabljeni nanjo. Kljub sprejemanju dejstva, da ima v demokratični družbi vsakdo pravico ustanavljati organizacije, so dogodek sprejeli hladno in ga pospremili tudi s kako strupeno pripombo. Menili so, da bodo novo organizacijo ocenjevali predvsem na podlagi dela. Dario Saftich je v La Voce delpopolo ocenil (25. 9. 2002), da gre za dogodek "ne majhnega pomena" in da bi lahko "cvetovi vzcveteli, če je to res cvet". O tem za sedaj še ni mogoče dajati kakih zanesljivih sodb. Jasno je le to, da so dolgoletni spori, ki so razjedali Ul, dosegli višek v razkolu, katerega teže, dometa in posledic še ni mogoče oceniti. Morda je ustanovitev združenja pospešil tudi konflikt med Ul in tržaško Ljudsko univerzo, potem ko je slednja prišla pod nadzor tržaške militantne desnice. Dajanje velikega poudarka op-tantskim vprašanjem (vračanje premoženja v naravi, njihova reintegracija v istrsko skupnost ipd.) bi lahko pomenilo, da gre za prehitevanje po desni in da so v ozadju tudi kaki zunanji botri, ki jim morda Ul ni bila dovolj dobra taka, kot je. Vsekakor bo čas pokazal svoje. Mi si pri tem lahko želimo predvsem to, da bi bil to iskren in uspešen poskus oživitve in utrditve manj-šinske skupnosti, ne pa kak nov destabilizacijski dejavnik v tem izpostavljenem in občutljivem prostoru. NOVI GLAS / St. 40 2002 SLOVENIJA ŠE POGAJANJA, MORDA TUDI POPUŠČANJA, PRI VKLJUČITVI V EU ZA PREDSEDNIŠKE VOLITVE ŠE VELIKO NEOPREDELJENIH V NOVI GORICI MARJAN DROBEZ Predlog evropske komisije (vlade), naj Slovenijo sprejmejo v veliko povezavo, torej v EU, je v državi vzbudila zadovoljstvo in olajšanje, saj pogajanja o pristopu trajajo že več kot štiri leta. Hkrati je Slovenija bogatejša za dve spoznanji. Sele z vključitvijo v EU bo najbrž odpravljeno mnenje, ki ga v nekaterih tujih okoljih vztrajno ponavljajo, da smo tudi mi del Balkana v tisti slabi različici, ki sta ga svetu ponudila oz. vsilila nekdanja Jugoslavija in vladavina Slobodana Miloševiča. Glede na težavna pogajanja Slovenije z EU, ko je morala država tudi popuščati na posameznih področjih pravnega reda integracije, se je večina državljanov najbrž tudi otresla iluzij in prepričanja, da bo EU sama rešila slovenske največje težave in stiske, skratka, da bo Sloveniji zagotovila blaginjo in pogoje za hiter razvoj države. Realnost o razmerjih med članicami povezave je prevladala, potem ko so iz Bruslja opozorili, da bo Slovenija morda že leta 2004, ko naj bi bila v EU sprejeta, v njen proračun morala vplačati večji prispevek, kot pa bi ga iz njega prejela. V Sloveniji poteka predvolilna kampanja za predsedniške in lokalne volitve, ki bodo v nedeljo, 10. novembra. Včeraj, v sredo, 16. oktobra, je bil zadnji dan, ko je bilo mogoče še vlagati kandidature za predsednika države, župane ter svetnice oz. svetnike občin in mestnih občin. Po veljavni zakonodaji bo lahko predsedniški kandidat odstopil od kandidature najpozneje do 21. oktobra opolnoči. Dokončni spiski kandidatov bodo v javnih občilih objavljeni v soboto, 26. oktobra. Natančno število kandidatov za novega državnega poglavarja torej še ni znano, jih bo pa manj kot šestnajst, kolikor so jih ob začetku volilnih priprav napovedovali. V uvodniku sobotne priloge časnika De/o (dne 12. t.m.) je časnikar Grega Repovž opredelil in ocenil nekatere najbolj znane kandidate. Za dr. Janeza Drnovška je zapisal, "da je v slovenski politiki avtoriteta, ki zaradi stabilnega napredka v času njegovega dolgotrajnega vodenja vlade uživa veliko zaupanje javnosti. Izmed ostalih kandidatov lahko kot profesionalno kadidatko ocenimo le še Barbaro Brezigar: dr. France Arhar z dvojno moralo in bolj votlo karizmo je že pred meseci zgrmel v drugo ligo; dr. Anton Bebler ima predvsem neizmerne ambicije in veliko stopnjo samoočarnosti; dr. France Bučar bi bil rad predsednik države, le biti kandidat mu je malce odveč; dr. Lev Kreft pa deluje prej kot dober in pronicljiv komentator volitev kot pa kandidat za državnega poglavarja (in to mu pri vsem skupaj še ustreza); Zmago Jelinčič-Ple-meniti je sicer v detajlih iskriv, a skrajnež in spremenljiv kot aprilsko vreme". Predvolilna gesla, ki jih uporabljajo kandidati za novega državnega poglavarja, so različna, a je vprašljivo, koliko volilcev bodo pritegnila. "Skupaj zmoremo več", je slogan Barbare Brezigar, dr. Lev Kreft pravi "Naj se sliši tvoj glas", dr. France Arhar si prizadeva "Za Slovenijo in za človeka", dr. Janez Drnovšek pa se je odločil za slogan "Odgovor za prihodnost". Sicer pa dr. Janez Drnovšek kot predsednik vlade v predvolilni kampanji prednjači pred drugimi kandidati, saj je vsak dan v središču pozornosti slovenske javnosti. Zato mnogi menijo, da bi moral dr. Drnovšek, ko se je odločil za kandidaturo za državnega poglavarja, odstopiti kot premier. Kandidati za predsednika države na različne načine nagovarjajo volivce. Na odločitve ljudi naj bi pomembno vplivala zlasti televizijska soočanja. Sicer pa po menju strokovnjakov sama kampanja na izid volitev bistveno ne vpliva. Izid lahko spremeni le za pet do deset odstotkov. Sodeč po anketi, ki jo je izvedel časnik Dnevnik v Ljubljani, je neopredeljenih volilcev, ki se še niso odloči- li, koga izmed kandidatov za novega državnega poglavarja bodo volili, čedalje več. Dne 3. oktobra naj bi jih bilo kar 31,4%, zaradi česar se je seveda zmanjšala podpora večini predsedniških kandidatov. Nekdanji kandidat LDS za predsednika države, dr. Ljubo Sire, je v intervjuju, objavljenem v novi številki mesečnika za kulturo, politiko in gospodarstvo, Ampak, pojasnil svoje mnenje o kandidatih za novega državnega pogalavarja. "Če gledam sedanje kandidate za letošnje volitve, pri najboljši volji ne vem, kaj kdo pomeni in kdo je preprosto del prejšnjega sistema, ki ničesar noče in ničesar ne ve, razen da hoče ostati na oblasti. Dr. Arharju najbolj škodi, da je nekako le vezan na SLS, ki je docela vrtoglava stranka, tako da vsaj jaz ne vem, kam spada, kaj naj bi ukrenila in kaj naj bi dosegla. Najbolj jasno je opredeljena gospa Brezigarjeva. Ve se, da ji je pri srcu pravna država in da utegne za pravno državo kot predsednica veliko storiti. Verjetno bi prinesla vsaj kako svežo sapico v slovensko zatohlost." POMEMBEN REFERENDUM ZA ŠIRITEV EU Tudi v Sloveniji pozorno pričakujejo referendum na Irskem, o potrditvi pogodbe iz Nice, ki daje pravno podlago za širitev EU. Glasovnaje bo v soboto, 19. t.m., po zadnjih javnomnenjskih raziskavah pa pričakujejo ugoden izid. Vendar so takšna pričakovanja lahko varljiva, saj so bile tudi lani napovedi ugodne, vendar so Irci na referendumu pogodbo zavrnili s 54% glasov. Če bi v soboto ponovno prevladal ne, bi to lahko preprečilo sprejem novih članov v Evropsko unijo, v povezavi pa bi povzročilo globoko politično krizo. Slovenski železničarji so zbrali 50 tisoč podpisov podpore za razpis zakonodajnega referenduma o statusu slovenskih železnic. Predsednik državnega zbora Borut Pahor bo spričo zadostnega števila podpisov (dovolj jih bi bilo že 40 tisoč) referendum moral razpisati. Na njem bodo odločali o predlogih, da železnice ostanejo v javni lasti ali pa da to pomembno prometno dejavnost privatizirajo. In še pomembna novica iz tekoče politične kronike. Zgodovinarka dr. Jerca Vodušek-Starič je pred nekaj dnevi objavila študijo o slovenskih obveščevalcih v tujini. V njej obravnava in opisuje tudi usodo tistih slovenskih obveščevalcev, padalcev in pripadnikov posebnih diverzantskih enot (nekdanjih italijanskih vojnih ujetnikov slovenske narodnosti v Afriki), ki so bili poslani v domovino, v boj proti Italiji in Nemčiji, med vojno ali po njej pa so jih usmrtili oz. aretirali in obsodili kot "angloameriške špijone". PARKIRANJE AVTOMOBILOV DEL PREDVOLILNE KAMPANJE V Novi Gorici obstaja veliko pomanjkanje parkirnih mest za avtomobile in druga motorna vozila. V mesto naj bi vsak dan pripeljalo okrog 15 tisoč vozil, od tega samo iz smeri Kromberka kakih 7.000. Zaradi tega je pomanjkanje parkirnih prostorov zelo pereče, česar tudi z uvedbo parkirnine niso mogli občutneje izboljšati. Župan mestne občine Črtomir Špacapan je na srečanju s časnikarji 24. septembra sporočil, da je s posebnim sklepom uvedel polurno brezplačno parkiranje, in sicer na odprtih javnih parkiriščih, ki so označena z ustrezno prometno signalizacijo. Na pripombo časnikarke, da gre najbrž za predvolilno dejanje, je odvrnil, da bo v primeru, če bi bil za novega župana izvoljen drug kandidat, ta lahko omenjeni sklep o brezplačnem parkiranju avtomobilov in drugih vozil spremenil. M. ZA ŽUPANJO NOVE GORICE MARJANA REMIAŠ KANDIDIRALA Skladno z zakoni in izvršilnimi predpisi, ki urejajo postopke za volitve predstavniških organov v Sloveniji, se je volilna kampanja uradno začela v petek, 11. t.m. V javnosti je največje zanimanje za izvolitev novega predsednika države, v manjših okoljih pa tudi za volitve novih županov. Kandidatov je veliko, najbrž tudi zaradi mnogih pristojnosti, ki jih imajo župani, raznih ugodnosti in seveda visokih plač. V Novi Gorici ponovno, že tretjič, kandidira sedanji župan Črtomir Špacapan, in sicer na listi LDS. Špacapan je že pred časom začel predvolilno kampanjo, po številu javnih nastopov pa je najbrž presegel večino drugih županskih kandidatov v Sloveniji. V zadnjem času tudi skoraj ni bilo primera, da bi mestno občino Nova Gorica v kakšnem javnem nastopu predstavljal kdo od sedanjih treh podžupanov. Med kandidati LDS za nov sestav mestnega sveta mestne 13 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 občine ni prof. Alenke Saksida iz Solkana, ki je bila v sedanjem mestnem svetu zelo aktivna, bila pa je tudi predsednica komisije mestne občine Nova Gorica za čezmejne stike in sodelovanje. Napovedujejo, da se bo za novega župana ali županjo mestne občine Nova Gorica potegovalo kar sedem ali celo osem kandidatov oz. kandidatk. Svojo kandidaturo za novo županjo je uradno napovedala tudi časnikarka in literarna ustvarjalka 30-letna Marjana Remiaš. Za vložitev kandidature je že zbrala dovolj podpisov podpore. Re-miaševa, ki je bila tudi občasno sodelavka Novega glasa, seje s 1. septembrom redno zaposlila v družbi HIT, kjer skrbi za stike z javnostmi v Italiji. Ob tem omenjamo, da se je za novega župana v Ajdovščini priglasilo kar sedem kandidatov. Med njimi je tudi sedanji župan Marjan Poljšak, ki bo ponovno kandidiral. PDG / W. SHAKESPEARE, SEN KRESNE NOČI NERAZREŠLJIVA SANJSKA SKRIVNOST Dolgotrajno ploskanje zadovoljnih gledalcev je v četrtek, 10. t. m., večkrat priklicalo na oder Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici domače igralce, ki so premierno uprizorili komedijo Sen kresne noči velikana dramske umetnosti, angleškega dramatika W. Shakespeara (1564-1616), čigar dela se kot nesmtrne umetnine pojavljajo na svetovnih odrih. Najnovejšo slovensko odrsko različico je z domala celotnim ansamblom in nekaj gosti uresničil režiser Janusz Kica, Poljak po rodu, velik občudovalec Shakespeara in posebno njegovega Sna, s katerim se je srečal ze tretjič. Po zagrebški in dunajski izkušnji seje soočil s slovensko verzijo in že drugič sodeloval z novogoriškim gledališkim ansamblom, ki je, po njegovih besedah, mlad in poln energije dokazal, da se zna zrelo spoprijeti z naporno, a nedvomno izjemno očarljivo igro, kakršna je Sen. Letošnja "čudežna" sezona PDG, ki naj razkriva čudežne prvine v življenju in posredno v gledališki umetnosti, ne bi mogla imeti primernejšega prologa: mojstrsko stvaritev velikih igralskih in scenskih razsežnosti, kakršna je nastala Ki-čeva postavitev Sna. Ta klasična sanjsko mitološka igra, ki jo je Shakespear napisal za poroko prijateljskega plemiškega para in je bila prvič uprizorjena pred štiristo leti, nosi v sebi neokrnjen čar, zavit v tančico skrivnostne kresne noči, v kateri se nadzemske sile poigravajo s smrtniki in se zato dogodijo nepopisne stvari v temini gozda. Vsebina, v kateri se resničnost, irealnost, mitologija, sanje, ljubezen in strast prepletajo v sosledju, je čisto zazvenela v verzih Milana Jesiha, ki jih je mojstrsko prelil v slovenski jezik. Kljub sodobnemu zvoku so ohranili vzvišenost, a tudi šaljivost Shakespearovega jezikovnega sloga in so po za- slugi režiserja, ki uživa ob poslušanju zvena govorice, v razločni kristalnosti žuboreli iz ust igralcev. Vsebinska zasnova igre je kar zapletena. V njej se vzporedno razvijajo štiri zgodbe. Prva opisuje, kako oblastniški atenski vojvoda Tezej (Peter Musevski) željno in neučakano pričakuje dan, ko bo s poroko zapečatil svojo zvezo s kraljico Amazonk Hipolito (Dušanka Ristič), ki "jo je zasnubil z mečem", zato je ona povsem ravnodušna. Druga zgodba, vsa mesena in živa, prikazuje mlade zaljubljence, ognjevito Hermijo (Marjuta Slamič), ki se upira očetu in atenskim zakonom, saj noče vzeti za moža Demetrija (Gorazd Jakomini), ki jo zaljubljeno in gospodovalno zalezuje po volji njenega očeta Egeja (Branko Ličen); ona srčno ljubi Lisandra (gost Saša Tabakovič), ki jo obožuje in ji kuje verze. Tej družbi pripada še lepa Helena (Helena Per- šuh ), noro zatreskana v Demetrija, čeprav jo on grobo zavrača. Tretja zgodba se ukvarja s peterico rokodelcev, Klinar (Janez Starina), Klopčič (Ivo Barišič), Pisk (gost Danijel Malalan), Dular (Iztok Mlakar), Gladek (Milan Vodopivec) in Lakota (Jože Hrovat), ki se trudijo, da bi čim lepše uprizorili "tragične smešnice" o Piramu in Tizbi na poroki vojvode. V zadnji se zrcali spor vilinskega kralja Oberona (Primož Pirnat) in kraljice palčkov Titanije, ki mu noče izročiti otroka (gosta Jan Krašček in Keti Šinigoj). Zaradi njunih prepirov je na svetu in v vesolju velik nered. V zgodbo so vpleteni še droben in simpatijo vzbujajoč Vilinček (na premieri Alida Bevk) in poredni šaljivec Škrat (Radoš Bolčina) ter Filostrat (gost Dean Petrovič). Tudi v tej večplastnosti, ki se polagoma razpreda pred gledalčevimi očmi, je moč in čar zgodnjega Shakespearovega dela, ki je v Kičevi interpretaciji zadobil primerno dimenzijo in pravilen poudarek merjenja oblasti in moči v ljubezenskih (posredno družbenih) spletkah, ki jim škrlatna roža zapiše konec. Po Obe-ronovi volji zaradi nje Titanija poželi prvo bitje, ki ga ugleda: to je ubogi tkalec Klopčič, ki ga je škrat spremenil v osla zaradi njegove domišljavosti in gostobesednosti. Režiser si ga je zamislil golega; Barišičeva koščena golota učinkuje ne-dolžno-naivno, povsem neizzi-valno, kot sanjska prikazen. Igralci so s človeško toplino čudovito poosebili skupinico ljudi iz nižjega sloja, ki so pristni, a smešni v vlogi, ki jim je tuja. Glasba Mirka Vuksanoviča je še poudarila njihovo skoro groteskno pojavnost in izzvala smeh. Glasbena kulisa Artura An-nechina pa je skladno spremljala zapleteno dogajanje. Zanimiva in originalna, s kostumi Gertrude Rindler-Schantl usklajena, je skopa, stilizirana scenska zasnova švicarskega scenografa Kaspara Zvvimpfer-ja, ki je posrečeno izrabil odrske mehanske trike. Iz odprtin v podu se poredno in domišljeno pojavljata in izginjata ' palček in škrat, slednji v virtuozni igri Radoša Bolčine. V pikolovsko izdelani predstavi z imenitno izpeljanimi liki prednjači izjemna moč Shakespearovih verzov s čustvi, ki so univerzalna, brezčasna, zato dobro razumljiva, prijetno pa je prisotna tudi komična plat. —— IK ITALIJANSKO PRAVO EVROPSKA UNIJA SE ŠIRI 14 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 "ODLOK GASPARRI" IN "ELEKTROSMOG" DAMJAN HLEDE Dne 14. septembra, dan po objavi v uradnem listu, je vstopil v veljavo zakonodajni odlok št. 198 z dne 4. septembra 2002, bolj znan kot "Odlok Gasparri", po ministru, ki ga je predlagal. Zakon je takole naslovljen: "Določila za pospešitev realizacije telekomunikacijskih struktur, ki so strateškega pomena za modernizacijo in razvoj Države, v smislu drugega odstavka 1. člena zakona št. 443 z dne 21.12.2001." Konkretno gre za zakon, ki radikalno liberalizira postopek za postavitev radiotelevizijskih in telefonskih oddajnikov ter z njimi povezanih infrastruktur. Se konkretneje gre za zakon, ki dejansko presega in v mnogo-čem razveljavlja zakon št. 36/ 2001, naslovljen kot "Okvirni zakon o varstvu pred izpostavljenostjo električnim, magnetnim in elektromagnetnim poljem". Ta - z mnogih strani dolgo pričakovani - zakon, ki je bil odobren v prejšnji zakonodajni dobi, ko je še vladala leva sredina, je zaradi svoje prevelike splošnosti in nedorečenosti (kljub dobri usmerjenosti) ostal skoraj v celoti mrtva črka. Doslej ni bil namreč objavljen niti en izvajalni odlok. Edini pozitivni učinek, ki ga je imel, je bil ta, da so nekatere krajevne u-prave izkoristile tisti njegov člen, ki je dajal možnost urbanistične ureditve področja s pomočjo pravilnikov, ki bi predvi- devali lokacijo oddajnikov in postopek za izdajo dovoljenj. Zakon, ki ga je sedaj sprejela desna sredina, je seveda dosti manj nedorečen in dosti bolj konkreten, saj brez ovinkov določa, da so telekomunikacijske "infrastrukture kompatibilne s katerokoli urbanistično namembnostjo in so izvedljive na kateremkoli kraju občinskega ozemlja, tudi v nesoglasju z urbanističnimi določili ali z drugimi zakoni ali pravilniki." Tudi pravilniki, ki so jih krajevne u-prave morebiti izglasovale na podlagi zakona 36/2001, so torej sedaj preseženi. Za izdajo dovoljenj s strani krajevnih u-prav je sicer v "odloku Gasparri" predviden postopek, toda edina meritorna pripomba, s katero lahko krajevna uprava prošnjo zavrne, je po zakonu samo tista, ki se tiče kršitve umetniških in okoliških dobrin. Če se izkaže, da inštalacija presega meje elektromagnetnega onesnaževanja, kijih predvideva ministrski odlok št. 381/98, je seveda izdaja dovoljenja prav tako nemogoča. Poleg vsega drugega velja opozoriti, da tudi ta zakon, kot nas vedno odločneje navaja sedanja parlamentarna večina, velja tako za naprej kot za nazaj. Možnih ugovorov proti temu odloku in proti morebitnemu divjemu razmnoževanju onesnaževalnih oddajnikov ostaja seveda še zmeraj kar nekaj (zdravstveni razlogi, koordinirano branje obstoječih zakonov, tudi evropskih smernic in seveda, ne nazadnje, urbanistična programska sposobnost krajevnih uprav, predvsem z ozirom na vse, kar lahko uvrstimo v zgodovinske, umetniške in naravne dobrine). Ker je svet telekomunikacij svet "busines-sa", se je treba pred poslastni-mi ponudbami, ki so jih velika podjetja sposobna nuditi zasebnim lastnikom zemljišč za najem prostorov, na katerih umestiti oddajnike, preventivno zavarovati. Pravilnik, ki predvideva najprimernejšo lokacijo za oddajnike (6. odstavek 8. člena zakona št. 36/01), po mojem mnenju ostaja lahko še zmeraj učinkovito sredstvo, če ne drugega zato, ker bodo ta zamlji-šča dostopna velikim podjetjem po konkurenčnejših cenah kot pa na teritoriju, ki z urbanističnega vidika nič ne predvideva. Zaradi vsega omenjenega lahko trdimo, da "odlok Gasparri" odločno krči in tudi krši avtonomijo krajevnih uprav. Zato so se nekatere dežele, pokrajine in občine že angažirale in pripravljajo proti njemu priziv na ustavno sodišče. GOSPODARSKA SLIKA NOVE EVROPE MARA PETAROS V prejšnjem tednu je predsednik evropske komisije Romano Prodi objavil seznam držav, ki bodo s 1. januarjem 2004 postale polnopravne članice Evropske unije. Ta širitev, med katero se bo Evropski uniji pridružilo 10 novih članic, bo prinesla podjetjem, ki imajo sedež v državah, ki so sedaj članice EU, veliko novosti. Že od leta 1993, ko se je prvič začelo govoriti o širitvi, so začeli pri evropski komisiji zbirati in obdelovati statistične podatke posameznih držav članic in držav, ki se za članstvo šele potegujejo. Na tak način so hoteli vsaj v grobih obrisih predvideti, kako se bo spremenila gospodarska slika nove, razširjene Evropske unije. Leta 2000 pa je urad za podjetja v sodelovanju z univerzo v Glasgovvu objavil zelo zanimivo raziskavo o vplivu širitve na podjetja, ki imajo danes sedež v Evropski uniji. Ta študija zelo natančno prikazuje gospodarstvo posameznih držav kandidatk, s posebnim ozirom na investicije tujih podjetij in na možen ekonomski razvoj. Iz primerjalne analize gospodarstva v posameznih državah lahko ugotovimo, da ne moremo vnaprej predvidevati, kako se bo gospodarska slika razvija- la po širitvi, saj je to odvisno od svetovnega in evropskega stanja, pa tudi od gospodarske rasti vsake posamezne države. Dolgoročno predvidevajo zelo pozitivne učinke na gospodarstvo vseh držav članic in kandidatk, vendar ne smemo pozabiti, da se bo med podjetji še bolj povečala tekmovalnost. Kot pri vsaki tekmi bomo tudi v tem pri- meru imeli podjetja, ki bodo zmagala in uspešno nadaljevala svojo razvojno pot, istočasno pa bomo srečali tudi podjetja, ki tekmi ne bodo kos in se bodo morala zaradi tega umakniti s tržišča. Iz študije tudi izhaja, da bodo imela več možnosti za razvoj in uspeh prav majhna podjetja, ki so bolj prilagodljiva. Poleg teh malih podjetij pa naj bi imele veliko koristi od širitve tudi vsa podjetja, ki imajo sedež ob meji z državami kandidatkami, vendar samo če bodo znala izkoristiti svojo kompetitivno prednost in če se bodo znale prilagoditi novim razmeram. Obstaja namreč možnost, da bi ta podjetja ne znala izkoristiti bližine z državami kandidatkami in bi jih zaradi tega prehitela podjetja iz drugih držav, ki so morda nekoliko dlje, vendar bolje organizirana. Izvedenci zato trdijo, da bodo imele verjetno več uspeha španska, portugalska, finska, irska in grška podjetja. Vsekakor pa naj bi podjetja držav članic m držav kandidatk risti. Že v letu 2004 bo naraslo število tržišč. Povečalo se bo število potrošnikov. Po zadnjih podatkih živi v desetih državah članicah 75 milijonov potrošnikov, ki bodo povečali notranje povpraševanje, kar bo spodbujalo proizvodnjo. Zelo verjetno pa bodo morala številna podjetja, ki so v prejšnjih letih dolokalizi-rala svojo proizvodnjo, da bi zmanjšala stroške, premestiti proizvodne obrate v kraje, kjer so stroški proizvodnje nižji. V naslednjih letih naj bi se proizvodni stroški v vseh državah članicah povečali na "evropsko" raven, ravno tako naj bi se povečali tudi stroški delovne sile. Istočasno pa naj bi se v naslednjih letih povečalo povpraševanje, saj bodo potrošniki razpolagali z večjimi vsotami. To pa naj bi pozitivno vplivalo na celotni gospodarski sistem, saj bo naraslo povpraševanje po proizvodih. NOV UČBENIK TRGOVINSKEGA PRAVA PRAVO - 2. KNJIGA: PODJETNIK, PODJETJE, DRUŽBE SLOVENIJA ČEVLJARSKO PODJETJE CICIPET V MIRNU RAZVOJ NA PODLAGI BOGATE TRADICIJE Družinsko podjetje Petejano-vih v Mirnu pri Gorici je dobilo naslov Gazela, kot v Sloveniji i-menujejo najbolj uspešna in najbolj hitro razvijajoča se podjetja. Izbrala ga je revija Gospodarski vestnik v okviru akcije Slovenska gazela 2002. V soočanju med podjetji tekmeci je Cicipet osvojil naslov Gazele na območju Primorske in Notranjske. Uspeh družinskega podjetja v Mirnu izhaja iz bogate 75-letne tradicije čevljarske obrti v tem kraju, v odločitvi očeta in treh sinov družine Petejan, da se bo podjetje specializiralo za izdelavo otroške obutve in nakupa nekdanje družbene tovarne čevljev Ciciban v Mirnu. Sadovi teh prizadevanj so veliki, za mnoge komaj mogoči, a vsi izhajajo iz požrtovalnega dela in naporov članov štirih družin Petejan. Ob začetku poslovanja podjetja Cicipet pred sedmimi leti je bilo v njem samo dvanajst zaposlenih. Zdaj je le-teh že MARIJAN BAJC V tem šolskem letu imajo dijaki četrtega razreda pravno gospodarsko podjetniške smeri na voljo nov učbenik trgovinskega prava. Gre za prevod iz italijanščine 2. knjige Pravo, ki jo je napisal Francesco Galgano. Prvi del knjige je namenjen liku podjetnika in njegovi dejavnosti, drugi del obravnava pravne oblike osebnih in kapitalskih družb, tretji pa se ukvarja s krizo podjetja in z vrednostnimi papirji. Izražanje je preprosto in povezano s sistematičnim primerjanjem normativnih podatkov z gospodarsko in družbeno stvarnostjo. Učbenik je zasnovan tako, da ga je mogoče uporabljati na različne načine in na različnih ravneh poglabljanja. Poleg besedila, ki je potrebno za obravnavo snovi, prinaša knjiga še podrobnejšo poglobitev znanja. Posebne sheme pa vsebujejo gradivo, ki sicer ne sodi v obravnavo snovi v ožjem smislu, a prispeva k razširitvi dijakovega pravnega obzorja. K boljšemu pridobivanju znanja pripomorejo tudi vprašanja in povzetki, ki sledijo vsakemu razdelku. V njih so zaobjeti vsi temeljni pojmi tistega poglavja. Značilnost učbenika je tudi pravno primerjanje med ob- močji držav, v katerih velja sistem "civil lavv", in območji, v katerih velja "common lavv". Obenem so tudi vizualno geografsko prikazane države, v katerih sta civilno in trgovinsko pravo poenoteni. Takšno poenotenje je v veljavi tudi v Sloveniji in Italiji. Učbeniku je dodan vodnik za profesorje, ki vsebuje opombe o uporabi učbenika ter sredstva in vaje za preverjanje znanja. Knjigo in vodnik je za Deželni šolski urad v Furlaniji-Ju-lijski krajini skrbno prevedla prof. Violeta Rosanda. Pravno izrazoslovje je v skladu s sedanjo pravno terminologijo v Sloveniji tudi za tiste pojme, za katere je bilo nekoč treba v naših razmerah poiskati ustrezne izraze, ker jih takratni pravni sistem v Sloveniji ni poznal. Knjiga, ki šteje skoraj 300 strani velikega formata (škoda, da so posamezni deli knjige vsakič posebej oštevilčeni), je grafično bogata in lepo ilustrirana. Vsebinsko pa bo za dijaka verjetno prezahtevna, toda za vse tiste, ki se v našem prostoru ukvarjajo s pisano besedo, zlasti za strokovne prevajalce in časnikarje, pa utegne biti koristna. Sedaj čakamo na izid še tretje knjige iz omenjenega ciklusa učbenikov, ki bo posvečen javnemu pravu. POSREČENA POBUDA GORIŠKI OKUSI V času globalizacije kulture, navad in okusov poteka v režiji goriške občinske uprave manifestacija AssaggiaGorizia (Okusi Gorico), niz pobud, ki želijo ovrednotiti to, kar je tipično go-riškega. Od 14. septembra do 12. t.m. so vsako soboto našli svoje mesto po mestnih ulicah enogastronomski kioski, stojnice s cvetjem, umetniki, obrtniki, prostovoljci, glasbene skupine... Prejšnjo soboto, 12. t.m., so številni ljudje pritekli k bogato obloženim mizam v ul. Garibaldi, kjer so se navzočim ponujale - tipično goriške - sladke dobrote. Med vsemi "razstavljala" svojih "umetnin" je največ uspeha požela nam (in številnim sladokuscem) znana ga. Sonja Bed-narich iz Steverjana, ki je s svojimi kanoli, pehtranovo potico, štru-dlji z grozdjem, kuhanimi štruklji, skutnimi poslasticami in številnimi drugimi sladicami očarala prvega občana Brancatija, ki je predsedoval žiriji. Ob tej priložnosti je mestna uprava izdala tudi nekaj razglednic, na hrbtni strani katerih so tudi recepti Sonjinih slaščic. Čestitamo! ČEZ PET LET NAMESTO TOLARJA EVRO? V Sloveniji so 8. t.m. obeleži- li enajsto obletnico tolarja, nacionalne valute nove neodvisne in samostojne države. V vsem tem obdobju je bil trdna in zanesljiva denarna enota in eden izmed tistih simbolov Slovenije, na katere so državljani najbolj ponosni. Največji del zaslug za uveljavitev tolarja, tudi v mednarodnih financah oz. na denarnem trgu, ima bivši guverner Banke Slovenije dr. France Arhar. Vendar pa slovenski tolar spričo vključevanja države v EU nima daljše prihodnosti. Ko bo Slovenija postala tudi članica Evropske denarne unije (EMU), kar naj bi se zgodilo čez približno pet let, bo namreč sedanjo denarno enoto, to je tolar, nadomestila skupna evropska valuta, evro. m. "OČE" JUMBOTA JE SLOVENSKEGA RODU V Sloveniji seje skupaj z nekaterimi sorodniki mudil na krajšem obisku Jospeh Sutter, konstruktor enega doslej najbolj uspešnih komercialnih letal, Boein-ga 747, oz. t.i. jumbo jeta ali Jum-bota. Je še eden od tistih Slovencev, ki so se v tujini s svojim delom proslavili. Naš rojak je sicer Slovenec po očetu, ki se je ob prihodu v ZDA pisal Suhadolc. Svojo življenjsko in ustvarjalno pot je Sutter opisal in predstavil na predavanju v veliki predavalnici Fakultete za strojništvo ljubljanske univerze. Predavanju je dal naslov Od ideje do resničnosti. V pokoj je odšel kot podpredsednik družbe Boeing, vendar je še zmerom njen svetovalec. Dodajamo, da so letala tipa Boeing še vedno v uporabi, doslej pa so jih izdelali več kot 1.400. m. okrog tristo, ki delajo v mirenskem obratu, v obratih v Kalu nad Kanalom, Dolenjskih toplicah in v Čiginju, v dvaindvajsetih prodajalnah, ki jih imajo v Sloveniji in na Hrvaškem, v specializiranem obratu v Lovrencu na Pohorju in v skladišču za veleprodajo v Ljubljani. V družinskem podjetju Petejanovih, ki je ohranilo blagovno znamko Ciciban, izdelajo okrog 300 tisoč parov otroške obutve letno. Približno 80 % obutve izvozijo v tujino. Spričo hitrega razvoja in širjenja proizvodnje oziroma poslovanja so se prihodki mirenskega družinskega podjetja v sedmih letih obstoja povečali kar za enajstkrat. —— M. NA PRIMORSKEM NEKAJ EKOLOŠKIH KMETIJ V Sloveniji je čedalje več kmetij, kjer pri pridelavi ali gojenju živine ne uporabljajo kemijskih ali drugih dodatkov. Gre za t.i. ekološko kmetovanje, ki ga spodbujajo in priporočajo tudi v EU. Združenje ekoloških kmetov Slovenije je nedavno pripravilo dan odprtih vrat na ekoloških in biodinami-čnih kmetijskih gospodarstvih. Tudi na Primorskem so si obiskovalci lahko ogledai nekaj takih kmetij. Darja Kravos iz Malih Žabelj na Vipavskem goji govejo živino in izdeluje naravno neoporečen sir. Danijel Mihalič iz naselja Beka pri Kozini izdeluje po ekoloških načelih žita, redi ovce in izdeluje sir. Fabijan Silverij v Batah pri Grgarju se ukvarja z govedorejo in izdeluje sir. m. TRŽAŠKA ZMAGA NA 34. BARKOVLJANKI UNIFLAIR IDEA ZA LAS PREMAGALA MAXI JENO Tudi letos je odločitev o zmagovalcu regate za 34. Jesenski pokal, znamenite Bar-kovljanke (ali Barcolane oz. Barkolane, kot jo pač imenujejo), padla tako rekoč v zadnjem trenutku. In tudi tokrat se je v nedeljo, 13. t.m., slovenskim jadralcem zmaga izmuznila praktično že na cilju, ko je tržaška jadrnica Unifla-ir Idea zadnji trenutek prehitela najnovejši slovenski čoln Maxi Jena slovitega krmarja Mitje Kosmine, trikratnega zmagovalca Barkovljanke s takratno Gajo Legend. Podobnosti pa še ni konec: tudi tokrat je namreč o zmagovalcu odločala odsotnost oz. poigravanje vetra. Kosmino-va Maxi Jena je namreč solidno vodila, na obrazih članov njene posadke se je že kazalo zadovoljstvo absolutnih zmagovalcev, ko je vetra naenkrat zmanjkalo in je slovenska jadrnica nemočno obstala. Na Uniflair Idei, ki jo je vodil krmar Lorenzo Bressa-ni, pa so, kot je sam Bressani potem povedal, opazili, kako ob obali zastavice vihrajo, kar FOTO KROMA je bil znak prisotnosti burje. Tržaška posadka je to znala temeljito izkoristiti in je tako kaj kmalu izničila štiriminut-no prednost Maxi Jene ter zmagoslavno priplula v tržaško pristanišče. Na Maxi Jeni niso skrivali razočaranja, saj je slovenska jadrnica veljala za glavno favoritinjo letošnje Barkovljanke. Čoln so forsira- no gradili in dopolnjevali noč in dan v Izoli, prvič pa je oku-j sil morje le pred slabim mesecem. Maxi Jena je nastala po zamisli in volji Mitje Kosmine, ki je trdno in odkrito ciljal na ponovno zmago na regati za Jesenski pokal, ki pa se mu je za las izmuznila zaradi brezvetrja (in, piše tržaški italijanski dnevnik, tudi zaradi Kosminove napake). Zaradi tega se na slovenski jadrnici počutijo, kot da bi na cilj prispeli zadnji, čeprav se je Kosmina verjetno že zdaj začel pripravljati na prihodnjo Barkovljanko. Povsem drugačno vzdušje je bilo seveda na Uniflair Idei, na kateri je bil tudi tržaški župan Roberto Dipiazza: njena je bila tudi prva tržaška zmaga po letu 1991, ko je Barkovljanko zmagala jadrnica Sta-nasso s krmarjem Riccardom Polijem. Prvič po letu 1985 pa je zmaga šla klubu, ki vsako leto prireja regato za Jesenski pokal, se pravi Jadralnemu društvu iz Barkovelj in Grlja-na, katerega član je namreč zmagoviti krmar Lorenzo Bressani. Letošnja regata pa je bila vsekakor v znamenju tržaškega jadralstva: na tretje mesto se je tako uvrstila jadrnica Amber Šport One (Bar-colana Challenge) domačega krmarja Gabrieleja Benussija. Na peto in šesto mesto pa sta se uvrstili jadrnici s slovenskim oz. hrvaškimi krmarji: Esimit Europa je tokrat plula pod evropsko zastavo, za krmilom pa sta bila Peter Podu-navac in Tomislav Bašič (člani posadke pa so bili tudi zamejci Peter Sterni Christian Spadaro, Aleš Omari in Clau-dio Visintin), šesti pa je prišel na cilj Veliki Viharnik krmarja Dušana Puha. Na nižja mesta se je potem uvrstilo več tržaških, slovenskih in hrvaških udeležencev velike regate za Jesenski pokal. Sicer Barkovljanka ni samo regata za Jesenski pokal, za katerega se poteguje resnici na ljubo le nekaj jadrnic, pra- viloma razreda maxi (poleg tega je še enajst drugih razredov). Barkovljanka je prireditev s številnimi manjšimi in obrobnimi tekmovanji, ki so potekala v prejšnjih dneh, kot npr. regate za Mlado Barkovljanko (Young Barcolana), za pokal Fincantieri, za pokal Barcolana Port of Trieste itd. Predvsem pa je bila Barkovljanka tudi letos velik praznik jadralnega športa in pomorstva, ki je tudi tokrat privabil ogromno število udeležencev. Ko je že kazalo, da bo letos krepko manj vpisanih jadrnic kot lani, je končno število vpisanih bilo 1.905 (od teh tudi veliko "znanih obrazov" s področja politike in gospodarstva). Ne gre sicer za rekordno število, vendar je to vseeno dokaz o veliki odmevnosti prireditve. Slednja je namreč tudi letos na tržaško nabrežje privabila ogromno množico obiskovalcev (ocenjujejo, da jih je bilo okoli 200.000), ki so imeli na voljo bogato kulturno-zabavno ponudbo, od koncertov lahke glasbe na Velikem trgu pa do sejma navtične opreme, eno-gastronomskih kioskov in sejma starin in rabljenih predmetov na območju bivše judovske četrti. ' NL 1 5 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 GORIŠKA KRONIKA GORIŠKI VRTILJAK / POLŽKOV ABONMA JURI MURI IN NJEGOVE DOGODIVŠČINE OBČNI ZBOR DRUŠTVA STANDREZ PLODNO DELOVANJE ZBOR RUPA-PEC / TRADICIONALNI POLETNI IZLET SPOMINI NA ČUDOVIT SICILSKI TEDEN Šolsko delo naših šolarjev bo že peto leto zaporedoma spremljal in dopolnjeval Goriški vrtiljak s pravljičnimi zgodbicami in pestrimi predstavami, ki se bodo za malčke iz zadnjih letnikov vrtcev in učence prvih štirih razredov osnovnih šol gori-škega in doberdobskega ravnateljstva zvrstile v Polžkovem a-bonmaju. Izredno dragoceno gledališko ponudbo tudi tokrat prireja Kulturni center Lojze Bratuž s pomočjo Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, s sodelovanjem Kulturnega doma iz Gorice in Slovenskega stalnega gledališča ter seveda s privoljenjem obeh ravnateljstev, ki sta v učni program vključili tudi čarobnost gledališkega sveta. Učenci bodo tako pobliže in na veder način odkrivali dramska dela, primerna njihovi starosti, in s tem spoznavali gledališko umetnost, njene ustvarjalce in prisluhnili lepi slovenski besedi, ki jo, žal, na splošno vse premalo poznajo in obvladajo, saj je njihova govorica zmeraj bolj revna in prežeta s tujimi izrazi. Polžkov abonma oblikuje pet predstav (vsakič sta na sporedu dve ponovitvi), ki jih bodo izvaja- li poklicna gledališča, ljubiteljske skupine in plesni studio. Izmenoma jih bosta gostila naša goriška kulturna hrama, Kulturni center Lojze Bratuž in Kulturni dom. Učenci so se s svojimi sprem-Ijevalci-učitelji pripeljali na I-etošnje prvo srečanje z gledališčem v ponedeljek, 14. t. m., in sicerv Kulturni center Lojze Bratuž. Lutkovno gledališče Ljubljana z dolgoletno plodno (letos ima na programu 8 premier in ponovitve 23 igric iz prejšnjih sezon) in kakovostno tradicijo je našim otrokom ponudilo razgi- bano in igralsko ter lutkovno zelo domiselno igrico Jurij Muri v Afriki, ki je čisto "sveža" uprizoritev, saj so jo odrske luči velikega odra LGL obsijale 18. septembra letos. Jurija Murija, fantiča, ki se prav nič rad ne umiva, je v svoji bujni in lepi otroški duši že v daljnem letu 1958 stkal priljubljeni pesnik Tone Pavček, ki ga naši šolarji, vsaj "večji", dobro poznajo, ker jih je že nekajkrat obiskal in jih vsakič presenetil s svojimi sončnimi, humornimi, hudomušnimi in pojočimi rimami. Razigrana in na pravo otroško navihano struno naravnana je bila tudi dramaturška podoba njegovega Murija, ki se je odločil, da bo odpotoval v Afriko. Igralci LGL luna Ornik, Iztok Lužar in gostja Maja Kun-šič so otroško razposajeno po odrski zamisli režiserke in dramaturginje Barbare Bulatovič iz Ljubljane popeljali Jurija v Afriko, tako Afriko, ki si jo otroci lahko sami ustvarijo kar med smetmi. Stara šara, odrabljeni predmeti in smeti oživijo in v otroški domišljiji postanejo slon, žirafa, krokodil, noj, valovito morje itd. Režiserka Bulatoviče-va je s pretanjeno fantazijsko žilico imenitno izdelala lutke, tako da so, čeprav iz odpadnih predmetov, imele jasno razpoznavne značilnosti. Tudi umazanega, a ob koncu prav zgledno umitega Jurija, je znala prikazati s toplino in otroško razigranostjo, kot ga je sočno in prikupno opisal čudoviti Tone Pavček. Afriško vzdušje je pomagala ustvariti glasba Thierna Dialla, rojenega v Ljubljani, absolventa etnologije in sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Otrokom je predstava dala na razpolago kopico živahnih iztočnic za pester pogovor v razredu. — IK Prejšnji četrtek, 10. t.m., je v mali dvorani župnijskega doma Anton Gregorčič v Štan-drežu potekal redni občni zbor Prosvetnega društva Štandrež. Člani društva so prikazali bogato delovanje zadnje sezone in orisali stremljenja za prihodnost. Na dlani so številni uspehi, ki so jih dosegli zlasti člani vedno bolj kakovostne dramske družine, v kateri mrgoli veliko mladih sil. Uvodoma je mladi predsednik društva Dimitri Brajnik pozdravil prisotne, med katerimi so bili tudi člani sorodnih društev in predsednik rajonskega sveta. Martina Nanut je v tajniškem poročilu v glavnih obrisih predstavila delovanje sezone. O delu mešanega pevskega zbora Štandrež je poročala dolgoletna dirigentka Tiziana Zavadlav. Zbor je lani začel voditi David Bandelli; pevci so se z njim vpeljali v nov način dela, letos naj bi na zastavljeni poti še napredovali in verjetno tudi sodelovali pri več nastopih. O odmevnih uspehih in dosežkih dramskega odseka je poročal Božidar Tabaj. Seveda ni mogel mimo uspešnice leta, za kar se je drama Kaplan Martin Čedermac (pri njej je sodelovalo kar 25 oseb!) upravičeno izkazala, saj je požela ogromno uspehov po vsej deželi in v Sloveniji; povejmo, da se ponovitve še vedno nadaljujejo. Lani so štandreški gledališčniki prvič priredili gledališki abonma, ki ga je občinstvo zelo dobro sprejelo. Zato se bo letos Abonma ljubiteljskih skupin Štandrež 2002 ponovil; prva predstava bo 27. t.m. Med gledališčniki je posebno veliko mladih, ki ob zanesljivih "vete- ranih" in mentorjih pridobivajo kakovostno znanje; v premieri nove sezone bodo imeli glavno besedo prav oni. Izčrpno blagajniško poročilo je na občnem zboru posredovala Daniela Puja, za njo pa je spregovoril predsednik Dimitri Brajnik. V svojem posegu je izrazil zadovoljstvo z novo občinsko upravo, ki je nam naklonjena in je to že tudi dokazala s konkretnimi ukrepi (npr. Jeremitišče), z druge strani pa upanje, da bi se končno le uvajala zakona 482 in 38. Delovanje društva je zelo intenzivno in bogato, je rekel in pohvalil predvsem dramsko družino. Zvrstilo se je tudi nekaj razstav (Spoznavajmo domače ustvarjalce in Skultura), pobud, ki jih je vredno ponoviti. Omembe vredna je tudi publicistična dejavnost društva, ki si prizadeva za odkrivanje daljne in bližnje preteklosti vasi. Čez nekaj tednov bo namreč izšel zadnji trud dr. Damjana Paulina, ki bo tokrat osvetlil like treh zaslužnih štan-dreških župnikov (Andreja Marušiča, Josipa Kosovela, Jožefa Žorža). Brajnik se je za sodelovanje še zahvalil osebju osnovne šole, župniji, ostalim društvom, članicam Zveze, odbornikom in članom. Po pozdravih predsednika rajonskega sveta Breščaka, predsednika Zveze slovenske katoliške prosvete Paulina in članov nekaterih goriških društev je Ivo Češčut podal poročilo nadzornega odbora in dal razrešnico staremu odboru. Sledile so volitve novega odbora; izvoljenih je bilo petnajst članov, dva sta nova. —" DD 3 lesen se je hitro zasidrala v naš vsakdan. Vsi so že spet na delu in počitnice so samo še lep spomin. To občutje izraža tudi ta zapis s sliko, ki spominja na krasne dneve, preživete na Siciliji. Le-te je pričaral svojim članom in prijateljem zbor Rupa-Peč. Po zaslugi odbornikov, posebno Tanje in Iva Kovica, ki se žal nista mogla udeležiti izleta, in Mattea ter Lučke, ki sta ju nadomestila, je potovanje na Sicilijo, od 27. avgusta do 1. septembra, izredno lepo uspelo po začrtanem programu. Vodička Patricija nas je spremljala vse dni in nam veliko zanimivega pripovedovala o zgodovini, o tamkajšnjih ljudeh in njihovih navadah. Iz Rupe smo izletniki odpotovali ob 4.30, tako da smo ob 7.10 lahko vzleteli iz Benetk in ob 8.45 že pristali v Palermu. Tu nas je pričakal avtobus s prijaznim šoferjem, ki nas je vozil po sicilskem otoku. Najprej smo obiskali Mon-reale in stolnico, ki jo krasijo čudoviti mozaiki. Nato nas je pot vodila v Palermo, kjer smo si ogledali katedralo, zgrajeno v arab-sko-normanskem slogu, grško gledališče in ulico z baročnimi stavbami. Od tam smo se ob obali peljali do slikovitega me- steca Eriče, ki je ohranilo srednjeveški videz. Kosilo nas je čakalo v Selinunte, kraju z bogatimi izkopaninami. Ob njih smo se začeli utapljati v preteklost in zlasti v grško kulturo. Nočni ogled Agrigenta in doline templjev je vzbudil čarobne občutke. Naslednjega dne smo vse te starodavne umetniške priče občudovali še pri belem dnevu. Zelo zanimiv je bil tudi obisk rimske vile s prekrasnimi mozaiki. V Siracusi smo se s petjem pozabavali v starem kamnolomu, ki ima izredno akustiko in mu pravijo Dionizijevo uho. Poseben je bil vzpon na Etno do zavetišča, ki je zgrajeno 1800 m nad morsko gladino, vznemirljiv pa pogled v manjša ognjeniška žrela. Taormina nas je sprejela s svojim čarom; iz njenega čudovitega grškega gledališča je enkraten pogled na obalo. Ob koncu našega sicilskega potepanja smo se odpeljali še v Catanio. Sicilija, sončna dežela s prijaznimi ljudmi, z bogato zgodovino, s sredozemsko floro in odlično kuhinjo je ostala vsem v prelepem spominu, zato se izletniki prisrčno zahvaljujemo organizatorjem za nepozabno doživetje. AKTUALNO PET KNJIŽNIH NOVOSTI PRI SLOVENSKI MATICI 16 ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2002 na novo vse v luči krščanstva in krščanskih vrednot." Prav tako je dr. Janko Kos povedal, da za Franceta Prešerna vrednote izhajajo iz judovsko-krščanske tradicije, ki pri največjem slovenskem pesniku dosežejo tematski vrh v Krstu pri Savici. Dr. Kos je tudi poudaril, da je skušal v svojem novem znanstvenem delu o Prešernu tudi opredeliti razmerje pri Prešernu med krščanskim nazorom in svobodomiselnostjo, ki je še danes prisotna pri Slovencih, za Prešernov odnos do krščanstva pa je povedal, da je bil moderen, pred časom. Vojne spomine pokojnega očeta Vsi ti mladi fantje je predstavila Tatjana Hacin, ki jih je tudi zbrala in uredila. Na predstavitvi je podrobno opisala težave pri izdaji knjige in pa naklonjen odnos urednika Slovenske matice Draga Jančarja, ki je izid dnevniških zapisov vojaka iz prve svetovne vojne omogočil. Tematika prve svetovne vojne že dolgo zaposluje Slovence in je zato po mnenju dr. Jože Mahniča nova knjiga o prvi svetovni vojni, napisana z očmi slovenskega izobraženca Janka Hacina, ki se je rodil leta 1884 in je vojne grozote prve vojne doživljal na lastni koži, več kot dobrodošla. Slovenska ljudska pesem pa je naslov knjige Zmage Kumer, ki je ena najbolj znanih slovenskih muziko-etnologinj, zbiralk in preučevalk slovenske ljudske pesmi. Zmaga Kumer, ki že več kot 53 let zbira, proučuje in piše o slovenski ljudski pesmi, je na predstavitvi svojega zadnjega znanstvenega dela z obžalovanjem v glasu dejala, da je z novo knjigo hotela predstaviti slovensko ljudsko pesem na vsem razumljiv način, istočasno pa je tudi povedala, "da v kulturni javnosti danes slovenska ljudska pesem, ki se vedno poje in nikdar ne deklamira, malo ali nič ne velja!" Zato je svoja dognanja o slovenski ljudski pesmi strnila v deset poglavij v knjigo, v kateri so zraven besedil seveda tudi notni zapisi. Dr. Zmaga Kumer je povedala, kako si sama želi, da bi bila slovenska ljudska pesem deležna prave in predvsem pa pravične pozornosti, ki si jo zaradi svoje velikanske vloge za slovensko narodno istovetnost gotovo zasluži, saj je nastajala v času, ko je bila Evropa eno duhovno področje, v njem pa krščanstvo temelj, na katerem je slonela in bila prepojena z njim tudi slovenska ljudska pesem in zato tudi slovenska narodna identiteta. Luč Mikrokozmosa je manj znana filozofska pesnitev največjega črnogorskega pesnika Petra Petroviča Njegoša, ki je slovenskim bralcem poznan predvsem kot avtor Gorskega venca. Prevajalka in avtorica spremne besede Luč Mikrokozmosa, ki je prvič v slovenskem prevodu, Namita Subiotto je na tiskovni konferenci dejala, da je nekatere prvine arhaičnega visokega jezikovnega sloga sicer ohranila, vendar pa je pesnitev vseeno poskušala čim bolj približati sodobnemu slovenskemu jeziku. Njegoševo pesnitev Luč Mikrokozmosa je na predstavitvi v Slovenski matici primerjala z Dantejevo Božansko komedijo, saj danes v svetu menijo, daje to Njegoševo delo najpomembnejši religiozni ep vseh Slovanov. In je zato prav, da ga imamo tudi v slovenskem prevodu. ----------|UP TUDI NOVA KNJIGA ALOJZA REBULE Pri založbi Slovenska matica so v Ljubljani minuli četrtek, 10. t.m., predstavili pet knjižnih novosti, in sicer znanstveno razpravo Prešeren in krščanstvo akademika in literarnega zgodovinarja Janka Kosa, zbirko novel z naslovom Arhipel - Panorama slovenskih stoletij tržaškega pisatelja in akademika Alojza Rebule, vojne dnevniške zapise Vsi ti mladi fantje Janka Hacina, filozofsko-reli-giozno pesnitev Luč mikrokozmosa Petra II. Petroviča Njegoša in pregled dognanj slovenske ljudske pesmi Zmage Kumer. Knjige so predstavili na sedežu Slovenske matice in povedali, da knjige in avtorje sicer res predstavljajo na isti tiskovni konferenci, a da gre za med seboj zelo različna dela in ne knjižni komplet. Glavni urednik Slovenske matice dr. Joža Mahnič je že v uvodnih besedah tudi napovedal skorajšnji izid knjižnega dela s področja muzikologije, in sicer delo z naslovom Laborato-rium pozavnista in skladatelja, lanskoletnega dobitnika Prešernove nagrade Vinka Globokarja. Dr. Joža Mahnič je Alojza Rebulo (na sliki) predstavil kot hišnega avtorja pri Slovenski matici, saj je zbirka Rebulove novejše proze Arhipel že peta knjiga po vrsti, ki je izšla pri tej ugledni slovenski založbi. Alojz Rebula je sam in v njemu lastnem, zelo poetičnem in metaforičnem jeziku predstavil svoje zadnje literarno delo. Knjigo, pravzaprav zbirko svoje zadnje krajše proze Arhipel je označil za "metaforo, ki označuje slovensko preteklost v razpršenem ski navdih, a je seveda to književnost, ki skuša zajeti usodo slovenskega naroda skozi like slovenskih ljudi in pa seveda Evropo skozi stoletja v dobrem in slabem. Pri svojem živahnem opisovanju zato Alojz Rebula ni imel znanstvenih ciljev, temveč zgolj umetniške, pri čemer je navdih črpal iz vsestranskega bogastva vsakdanjega življenja velikega in malega slovenskega človeka. "Za svojo prozo bi rad, da bi bila taka, kot mi je dejal prijatelj oljkar o tem, kakšna mora biti krošnja oljke. Oljkina krošnja mora biti tako obrezana, da jo presije sonce in lahko preleti ptica!" je slikovito dejal o svojem zadnjem knjižnem podvigu Arhipel Alojz Rebula. Temeljito razlago razprave Prešeren in krščanstvo, ki je izšla pri Slovenski matici, je na predstavitvi podal sam akademik Janko Kos, ki sodi med najvidnejše slovenske prešerno-slovce, saj je to že njegovo peto delo, ki se ukvarja z vidiki Prešernovega življenja in dela. Akademik Kos je povedal, da "je v tem delu skušal zarisati celoto vrednostnih elementov, ki jih vsebuje Prešernovo delo, kje so za Prešerna vrednote in kje jih ni, kako Prešeren vrednoti svobodo, pravico, resnico, ne nazadnje tudi poezijo." Prešernovo poezijo po Kosovem mnenju določajo štirje duhovno-zgodo-vinski sklopi: antika, krščanstvo, italijanska klasika od Danteja do Tassa in romantika. Dr. Janko Kos meni, da je prav krščanstvo temeljni sklop pesnikovega duhovno-Iiterarnega obzorja in je "zato skušal razmisliti otočju njenih usod, metaforo ključnih momentov slovenske zgodovine". Dvaindvajset Rebulovih novel v knjigi Arhipel tematizira posamezne usode Slovencev "od naselitve do osamosvojitve", saj je tržaški pisatelj v knjigi literarno obdelal like Trubarja, učenca Valentina Vodnika, Mesarja iz Šempolaja, ki doživlja bitko pri Lepantu, Prešerna na sprehodu s Čopom, ko razpravljata o usodi malega naroda, nočno srečanje škofa Jegliča s Hribarjem in Tavčarjem, predstavil lika domobranca in partizana v istem časovnem obdobju, dva visoka predstavnika centralnega komiteja komunistične partije v Rogu med drugo svetovno morijo, lik Petra Kupljenika, ki so ga na grmadi v Rimu leta 1595 zažgali. Prav o slednjem liku iz slovenske zgodovine je pisatelj Alojz Rebula povedal, da se mora zanj zahvaliti prof. Lojzki Bratuž, ki ga je bila nanj opozorila. Tržaški pisatelj je povedal, da ga je pri pisanju sicer res vodil zgodovin- NOBELOVA NAGRADA ZA LITERATURO MADŽARSKI PISATELJ IMRE KERTESZ Letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo je švedska Akademija znanosti minuli četrtek, 10. t.m., prisodila madžarskemu pisatelju Imretu Kerteszu in s tem nagradila posredno vse tiste pisatelje, ki so preživeli nacistična uničevalna taborišča, o katerih v svojih delih madžarski pisatelj vedno piše. Kot je poročala Slovenska tiskovna agencija, je švedska Akademija znanosti v obrazložitvi navedla, da avtor v svojem opusu "krhko izkušnjo posameznika zoperstavlja barbarski arbitrarnosti zgodovine." Imre Kertesz je 99. dobitnik najbolj ugledne pisateljske nagrade na svetu. Nobelove nagrade za književnost še nikoli ni dobil avtor, ki piše v madžarščini in je bilo zato veselje pisatelja in njegove domovine prav zato veliko. Ko so pisatelju sporočili novico o Nobelovi nagradi, trenutno je že mesec dni v Berlinu, kjer piše nov roman, je vzkliknil: "Sedaj sem pa res preskrbljen za vse življenje!" V tem stavku je v bistvu zajeto vse njegovo življenje, ki ga je madžarski pisatelj vedno živel na robu, saj je bil eden redkih pisateljev, ki so preživeli nacistično uničevalno koncentracijsko taborišče, pod komunizmom pa je živel v revščini in zamolčan. "Delo Imreta Kertesza govori o tem, ali je v času, ko so ljudje skoraj v celoti podrejeni politič- ni moči, še možno življenje in individualna misel", je zapisano v utemeljitvi švedske Akademije. Imre Kertesz seje rodil 9. novembra leta 1929 v Budimpešti v judovski družini. Med II. svetovno vojno je bil kot štirinajstletnik deportiran v nemški koncentracijski taborišči Auschvvitz in Buchenvvald. V naslednjih desetletjih se je skozi življenje prebijal kot urednik, pisec zabavnih primerkov za gledališče in prevajalec Nietzschejevih in VVitt-gensteinovih in drugih filozofskih del. Vendar mu strahotne izkušnje holokavsta niso dale miru, saj se je vse življenje ukvarjal in se v bistvu še vedno ukvarja s problemom smisla življenja in tudi s tem, kako in s kakšnim jezikom lahko človek, ki je preživel tako strašno izkušnjo, sploh še nagovarja sočloveka. Tako je pisatelj Imre Kertesz med letoma 1960 in 1973 pripravljal svoje najpomembnejše delo, roman Sorstalansag (Človek brez usode). V komunističnih časih je knjiga sicer 1.1975 na Madžarskem res izšla, vendar je avtor ostal zamolčan, na robu družbenega dogajanja v domovini, tako da mu je literarno priznanje prinesla šele nova izdaja leta 1985. V romanu Č/o-vek brez usode opisuje Kertesz mladeniča, ki ga aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče, vendar preživi. "Auschvvitz zanj ni izreden pojav, temveč končna resnica o človekovem ponižanju v njego- vi moderni izkušnji," so med drugim zapisali v utemeljitvi nagrade. V Kerteszevem literarnem slogu je jasno zaznavno zavračanje vsakršnih kompromisov. Kertesz piše o ljudeh, ki so podvrženi družbenim silam. "Tudi kadar govorim o čem povsem drugem, govorim o Au-schvvitzu. Jaz sem medij duha Auschvvitza", je avtorjev alter ego zapisal v romanu Fiasko. Delo Sorstalansag je I. 1996 izšlo v Nemčiji v avtoriziranem nemškem prevodu pod naslovom Roman eines Schicksallosen pri založbi Rovvohlt (Reinbek), kar mu je prineslo tudi mednarodno priznanje. Z občutljivostjo in razumsko distanco opisano pot trpljenja 15-letnika skozi nemška uničevalna taborišča je kritika primerjala z deli avtorjev, ki sta prav tako preživela koncentracijska taborišča, to sta Pri-mo Levi in Jorge Semprun. V Italiji so podelitev Nobelove nagrade Imretu Kerteszu sprejeli tudi kot poklon svojemu pisatelju Pri-mu Leviju, mi Slovenci pa bi lahko v nagrajencu našli tudi podobo našega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je v svojem romanu Nekropola prav tako govoril o istem časovnem obdobju in istem vpraševanju človeka po smislu življenja po preživetju v taboriščih smrti. Kertesz je med drugim še napisal romana Molitev za nerojenega otroka (1992) in Fiasko (1999), ki s prvim romanom tvorita "trilogijo brezusodnosti". SKLAD »D. SARDOČ« - ONLUS Upravni odbor Sklada »D.Sardoč« - Onlus razpisuje natečaj za dodelitev sledečih štipendij: • pet štipendij v znesku petsto evrov za učence Državne dvojezične osnovne šole v Špetru. Prošnji morata biti priložena družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov; • šest štipendij v znesku tisoč tristo evrov za univerzitetne študente. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: fotokopija univerzitetne knjižice z učnim načrtom in izidi opravljenih izpitov, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov; • štipendijo v znesku tri tisoč evrov za podiplomski študij ali specializacijo. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: potrdilo o opravljenem univerzitetnem študiju s končno oceno, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov. V prošnjah morajo biti navedeni podatki o drugih prejetih štipendijah. Pri dodelitvi štipendij bo upravni odbor upošteval predvsem študijske uspehe in potrebe prosilcev na osnovi 5. člena statuta Sklada. Štipendije bodo dodeljene do 30. novembra 2002. Za vse potrebne informacije so na razpolago člani odbora: Boris Peric (048132545), Zdravko Custrin (0481387310) in Karlo Černič (048178100). Zainteresirani naj dostavijo prošnje do 10. novembra 2002 v zaprti ovojnici na naslov: SKLAD - FONDAZIONE D. SARDOČ C/O Studio Legale - Odvetniška pisarna SANZIN, ulica Diaz št. 11, 34170 Gorica. Upravni odbor Sklada »D.Sardoč« se posebno zahvaljuje donatorjem, ki so prispevali za štipendije: BANCA ANTONVENETA - NOVA TRŽAŠKA KREDITNA BANKA, BANCA Dl CIVIDALE S.P.A. - KMEČKA BANKA, KB 1909 FINANČNA DELNIŠKA DRUŽBA, MARK S.R.L., MIPOT S.P.A., NOVA LJUBLJANSKA BANKA D.D. - FILIALA TRST, ZADRUŽNA BANKA DOBERDOB IN SOVODNJE in ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA