LJSTEK. PODJAVORŠEK: Groteska o učiteljskem stanovanju. Kako je že tisto »Kogar boaovi...«? A to ni važno, ker na vse zadnje niti ne mislim o tem razpravljati in bi Jsdo utegnil tudi izs reči, da lažem, če bi povedal, kaj bolj po levje kot po desno. Ker godi se nam dobro: jemo, pijemo, kurimo Iz občinskimi drvmi in baje nam bodo zidali vile, kot čujemo govoriti. Da, baš te vile mi vedno roje po glavi! Če se ne motim, je nekaj o primernih, higijenskih, zdravih itd. hišah in stanovanjih za učitelja tudi v novem učiteljskem zakonu. Seveda, tudi o novih, higijenskih itd. šolah za mla= dino! Ker tiste stare šole so bojda sila nes zdrave čuda nikakor niso in, ne morejo biti primerne za živega, zdravega človeka. Saj je prav, lepo in vsekakor hvalevredno. da se takšne stvari pametno, socialno in človeško urede! Ali baš v takšnih in sličnih razmišljanjih me vedno Ikaj zbode v srce. N. pr. ne morem si kaj, da se ne bi domislil onih lepih, pra= stairih, patriarhaličnih časov, ko je veljal tisti krasni izrek: cerkev, šola in dom. Mladi rod se prav malo spomiTija nanje. Škoda, da nu mam časa, inače (gospod »Slovenčev« ured« nik, ta »reč« je srbska, s»kaj pravite?«) bi žrtvoval najprej par besed za cerkev kot takšno in karakteriziral nje lepi odnos do učiteljstva in prijateljstvo ž njim. (Čitaj v izpopolnitev odstavke o učiteljstvu v knjigi Fr. Erjavec, Zgodovina kat. gibanja na Slo* venskem, Martina Kačurja in Hlapce od Iv. Cankarja!) Govoriti pa mi je dano le o moji stvari, namreč prečitaj rajši naslov! Ker me zbode, kakor sem povedal, me zlasti zbode v oči tista hiša, ki se ji pravi župnišče ali fa* rovž in ima po sedem, osem sob in stanuje v nji le en človek, to se pravi, samo eden. Poleg župnišča je lepo gospodarsko poslopje s kravico v hlevu — tako da je župnik lahko tudi član Kmetijske družbe, kar učitelj ne more bi-ti po najnovejših pravilih, ker nima kravice, pa naj še toliko dela in stori za kme* tijstvo. Pa saj mu jo privoščim in Bcig varuj, da bi bil nevoščljiv, čeprav bi si res sam tudi želelL takšno! Te vrste hiš so po navadi eno« nadstropne. Poleg stoji 'kaplanija, ki ima tri do štiri sobe in je 'tudi samo za enega. 'Par korakov vstran je mežnarija. Morda ni več mežnarija, ker zaradi vlage in plesnobe mež< nar tam s svojo družino stanovati ni mogel in mu je postavila občina trudi enonadstropno hišo — tam na drugi strani cerkve kje, kjer je svet dvignjen in bolj suh. Lepo in prav je tako, človek je človek, in živela občina, ki na tak lep način čuva mežnarjevo zdravje! Ta^ ko bode moje oči. Pa tudi mojo dušo bode: to namreč, da so skoro po vseh farah pro« strane Indije Koromandije napravili iz sta* rih, vlažnih. plesnivih, nizkih mežnarij šole: zamrežili okna, da paglavci niso skoz nje vstopali, kak zid izbili. in vse skupaj. od znotraj in zunaj »pobelili« rumeno. Potem pa par desek, črvivo 'klop — evo ti šole, narod! Zivijo Martin Kačur iz blatnega dola!... Pa proč prelestni spomini iz patriarhalične do-= be, inače bi postala duša še sentimentalna! Toda tale križ, razne moderne dobe, ki so pritisnile toliko občin za visoko, krasno eno ali dvonadstropno šolo! Kot da jih je treba in kot da so prejšnje za nič! Ded se je v njih marsikaj prida naučil in tudi oče, pa bi se ne mogli sin, vnuk, pravnuk? Svet nori in zahteva novih šol. ko se še niti stare niso podrle! Kaj bi sedaj ž njimi? Ej, kje ,si, učitelj — satir? Kod se skri-* vaš? Pri 'knjigi, kartah, vinu? Doma ali v krčmi? Mislimo si sledečo komedijo (ali dramo, to akterja ne skrbi!): Vsa srenja te išče, od župana do zad= njega paglavca. — Gospod učrtelj, hm, no da, saj ste či» tali novi zakon, to se pravi, veste, da, kaj sem Vam hotel povedati, e, tisto o stanova« nju, 150 >Din je breme za občino, a reveži smo, vsa bremena, od davkov do povodnji, vse na nas, in še pol metra drv na mesec in fond za gradbeni sklad in novo mizo v III. razredu in mazanje tal v šoli in... Recimo, da si baš tisti trenutek dobre volje in mu odgovoriš: — Res da, zasluge imate, gospod župan, zasluge za domovino in narod! Indija Koro= mandija vas ne bo pozabila! — 'Da, odgovarja vzradoščen, tudi Vi mi boste hvaležni. Nc bo Vam nič veo treba stanovati v krčmi, staro šolo smo za Vas prebelili... (Nc smem pozabiti še to. da je narod po županovem nagovoru izrekel enoglasno, kot da je imel poprej že zborno vajo: — Stano* vanje smo Vam preskrbeli). Glej. kako Te ljubi narod! Dober je ka« kor beli kruh, še seliti se Ti pomaga, čeprav ugovarjaš, da ne pojdeš tja dol v ječo, v gnoj! Sam g. župan naloži na ramo kovčeg, mama županja graciozno pobere tvojo pa» lico in napol spoštovani klobuk itd. in dolga procesija Vas je, ko te selijo. Človek sanja, a šc spati mu ni treba, n. pr. kadar seli svojo beračijo in tistih par knjig iz stanovanja v krčmi v novo stanos vanje v enonadstropno hišo. V enonadstrop* no hišo? V mežnarijo pojdeš, učitelj Indije Koromandije, v staro šolo, tam dobiš kot še za mladih dni, ko si še poln sile, ognja, hre« penenja, dela! Da, da strohniš! Saj sem si mislil! Pred staro, plitvo mež= narijo so se baš pripravljali kolega Franc z ženo in mladi Lojze (šele pred tremi ledni vstopivši v naš lepi stan), ' da pomaknejo težko hrastovo omaro skozi nizke duri. Tam sedeš na zaboj in gledaš pokveko, ki se ji pravi tvoj bodoči stan. In razmišljaš o starih časih in se ti zdi, da je ta stara šola kakor nizko čelo!... Narod okrog te gleda, kot da hoče napit* nino za to nizko čelo. Napitnino, da! Saj vem, kaj bi mu dal! Odideš ven, med trate zelene, noč se spušča, ležeš v svobodno prirodo in se za« zreš^ v zvezde. In ti postane meh'ko v srcu in žal ti je vsega: življenja svojega, imisli, nrepenenja in, o Bog s Teboj! In tudi ljud» stva Ti postane žal, saj je dobro in prosvet« ljeno to ljudstvo lc zaslepljeno je, ne more najti prave luči. ki je Dobrota. Ne more raz* poznati, kdo mu je dobrotnik. Tisti hip obstoji nekdo pred Teboj, ki ga na mah spoznaš, da ni iz Indije Koroman^ dije doma, temveč z Vrhnike s klanca. Ne da Ti dobre besede, Tvojo misel kara in cinično govori: — Kako si mislil, da je prosvetljeno to ljudstvo? Od kdaj? Ker svojega Prosvetrtelja, ki mu je prinesel v žgalni dar mladost in pro-> sveto — in bele misli, zapira v jamo, ki je hujša in groznejša od ječe?