PoStnina plačana v gotovini. ££XY<7J(XU. pO*}, ZfPOJV3 ISTO /92/ srav. 2 e> Vsebina februarskega zvezka: 1. Pavel Golia: Iz knjige „Pesmi o zlatolaskah"........... 65 2. Ivo Šorli: Zgodbe o nekaterih krščanskih čednostih in nečednostih. (Dalje prihodnjič.)......*................. 69 3. Janko Glaser: S Pohorja.................... 76 4. Dr. Ivan Prijatelj: Duševni profili naših preporoditeljev. (Dalje prihodnjič.j....................................................77 5. Alojzij Gradnik: O saj ne morem reči ti besede..................90 6. Ivan Zoreč: Njena pot. (Dalje prihodnjič.t........................D6 7. Dr. Ivan Lah: Prof. Ernest Denis. (Konec prihodnjič.)..............97 8. Janko Samec: Na Krasu.....................102 9. Dr. K. D.: Sodobne misli o upodabljajoči umetnosti . '.......103 10. Alojzij Gradnik: Na Kalimegdanu................112 11. L. Kuhar: Borba. (Dalje prihodnjičj...............113 12. Književna poročila.......................118 Miran Jarc: Fran Albrecht: Pesmi življenja. — J. A. G.: Slovenska narodna lirika. — Dr. A. Šerko: Robida Ivan: Psihične motnje na alkoholski podlagi. — Fr. Veber: Vladimir Dvornikovič: Wilhelm Wundt i njegovo značenje. — Josip Vidmar: L. N. Tolstoj: Otac Sergije. 13. Kronika.............................126 M. P.: Slovenska Matica. — S.: Prva umetnostna razstava v Mariboru. — Naši prevodi. 14. Nove knjige...........................127 „Ljubljanski zvon" izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 180 K, za pol leta 90 K, za četrt leta 45 K, za Italijo po 60 lir na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 18 K. Odgovorni urednik: Dr. Joža Glonar. Uredništvo ne vrača rokopisov, kijih ni naročilo. — UpravniŠtvo se nahaja v Sodni ulici Št. 6. Last in založba „Tiskovne zadruge", z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZW M MESTNIK Zfl KNJIŽEVNOST IN PR05UET0. LETNIK XLI. 1921. ŠTEVILKA 2. PAVEL GOLI A: iz knjige „pesmi o zlatolaskah. Magdalene. O polnoči, Še pozneje zapuščajo mračne domove in grejo iskat... Molčijo aleje, skovikajo sove in v temi pozdravi zločinski jih svat, da oskruni poslednje jim sanje, ko jih pelje od tod na brezrädostno ženitovanje. Usmili se jih, o Gospod! Popreje, popreje, pred leti, pred meseci, tedni so bile nedolžne in čiste. Naj se milotožno nasmeje i njim — saj vsi smo nevredni — Tvoja ljubezen, o Kriste! Glej, vsak falot in vsak idijot jih prezira in pljuva nanje. Daj, vrni jim vero in sanje, usmili se jih, o Gospod! Ob zori blesteči se vračajo trudne in blede v temačni ^kvartir. Le enkrat jih osreči, v uho jim šepeči blagodejne besede, ki jih niso še slišale nikdar in nikjer! I one so bile-iz mater rojene nedolžne in čiste. Poišči v temačnih kvartirjih zgubljene ovčice, usmili se jih, o Kriste! In skoro bo dan ... Nad temno «/konturo gozdiča se svita. Kot dva zavaljena biriča ob cesti stojita dva košata kostanja, somnabulna stopinja in obstane prestrašena sredi neznane pokrajine... In skoro bo dan ... a cesta v modrikastih meglah izginja, oddavnaj že pričakovan Pa priroina, prisanja od težke, pretežke slutnje najine. Po večernem nebu mesec šeta, po temotnih potih blodijo dekleta, plakajo ubožice, čakajo in hrepenijo, sanjajo o sreči, toda, že napregla je usoda svojo jadrno kočijo ... Njej ne ubežijo. Mračno mladoletje. Po polnočnem nebu mesec, dirjaj sred močvirja je pognalo cvetje, sred močvirja se razlega petje ... Na jutranjem nebu mesec je ugasnil, neuspele, nevesele rožice uboge so ovele ... In utihnilo je petje in umrlo mladoletje. Zapuščena. Večerni zrak, ves blagovonjav od glicinij poljublja tvojih usten mak in se dotika tvojih linij.., Večerni čas, nemiren od pričakovanja, resnobnost diha ti v obraz in s tabo se boji in sanja ... A zvon zvoni in v črne slutnje te zagrinja.. In njega od nikoder ni. On se te nič več ne spominja. Hči noči. V blazinah svilenih vsa mlada leži brez volje in brez želje: upehala jo je naslada, utrudilo jo je veselje. A ko odbrenkal serenado za oglom bo večer, ko noč pozvala svojo mlado in ljubljeno bo hčer, se bo vzravnala z vitkim stasom, se bo odzvala z zvonkim glasom ter šla, da se ne vrne. In zlate zvezde in srebrne sijale bodo ji na grud, le sla in smeh bo ves njen trud, a k nam se nikdar več ne vrne. Naš grenki plač ji bo odhodnica, toda naš plač, ta je ne gane. In v svoje rožne pajčolane jo bo odela mati zvodnica. In tam med cvetjem bo sedela ter se ozirala okrog in vsa bo v mesečini bela, kot beli žamet njenih rok. Naš plač glušel bo v daljni temi, tam bomo s svojim strahom sami. Nikdar ni bila dobra z nami, zdaj bo prijazna z vsemi, vsemi.. Srce je njeno kot iz kamna; toda odeta v rožnat prt opojna vsa je in omamna kot sok iz italijanskih trt. In njena duša je kot krsta, v njej plahe naše sanje spe, a sama zdrava je in čvrsta in ognji ji v očeh gore. In tam med cvetjem v noč bo rastla, kot prepovedan cvet naslade, ko v naših srcih bo ugasla poslednja iskra medle nade ... Od aster in od tej obdana, poljubljana sape nočne, gd nas bridko objokovana iztezala roke nemočne iz žameta in/Žide bo proti vsakemu, ki mimo pride. In ustne, rdeče kakor črešnje ponujala bo blodnim v naročju matere pregrešne, sinejajc se solzam brezplodnim ... In razsipala bo mlade moči in sile z vsemi, vsemi, ko v daljni temi jo bomo čakali brez nade. Nekoč pa bo pred njo obstal, po licu jo pobožal in po čelu, kot da ne vidi žlahtnobokega telesa, prislec iz daljav, brat križanega na razpelu, poslanec neba rosnookega. Odpeljal jo bo iz blodnjaka, kot da prišel jc le po njo; kraj njega drobnega koraka bo šla s povešeno glavo. In vse ji bo odpustil grehe, vsa čila bo in vsa brez zmot, ko borno mi še brez utehe hodili svojo krivo pot med strahom in solzami... Razsvetli tudi nas, Gospod, da jo uzremo spet med nami! A4 Kj^f fcJULtrjJ'- sv^Jr) <7/3 <7ar IVO ŠORLI: zgodbe o nekaterih krščanskih čednostih in nečednostih. ^ Hudnik čuti, kako ga zapuščajo moči... Vsako četrt ure, vsake pol ure, vsako uro bolj... Da ni privezan, morda bi bil že omahnil. Sicer pa je najbrže itak že življenje zaigral... Ampak potem je ta kriv — še na smrtno uro ga bo tožil in ga spravi gotovo na vislice!... Zakaj to jc huje, nego če tc razbojnik počaka in naglo ubije... Čakaj, zlodej, to še hočem doživeti, da te žandarji ukle-njenega odpeljejo! Takoj jutri obračunava! Saj enkrat bo vendar konec tudi te proklete noči! Da, že se temina nekoliko vodeni... 2e vidiš obrise svoje roke pred seboj... In zdaj se je dvignil tudi Rinež. Vendar je prijazneje tako v dveh... Hudniku je nekoliko odleglo. Zato skoraj že nestrpno pričakuje, kdaj ga bo oni začel spet grizti in klati. Toda ta sedi tam m in niti pogleda ne sem... To je pa vendar od sile! Ali naj morda on začne?! — Ti, boter, ali si se kaj dobro naspal? Zategne naposled s kislim nasmehom, čeprav sam čuti, da se mu šale prav nič ne podajo. * Toda oni molči in molči. Niti na dvoje debelih psovk po vrsti ne odgovori. Noče, pa je! Že prav! Boš že videl, vrag! In tako molčita in čakata. In pričakata dneva in pričakata celo stare ženske, obema neznane, ki stopi naenkrat iz gozda, kakor da hoče čez brv, pa se zdaj začudena ustavi. — Ali se ne more čez? pravi. Moža se spogledata. Res, zdaj ne pomaga nič — treba se je odločiti, sicer pojde škandal ne čez eno, ampak čez devet iarä. — Pomakniva se no nazaj, vsak na svojo stran!' Saj se potem lahko vrneva, meni tiho Rinež. — Oh, saj jaz ne morem več! zastoka Hudnik. Čisto si me uničil, hudič! — No, ti bom pa jaz pomagal, prigovarja Rinež. Če se ne mores obrniti, se drsaj ritenski nazaj! Čakaj, da te bom držal. — .Ne, če hočeš na tvojo stran — nazaj ne grem! Ce je tebe sram, mene ni! — Pa ostani, prokleta trina! vzkipi Rinež. Ženska, po ti poti ni mogoče! Ta mož tu mi je zbolel sredi brvi, in ga ne moreni spraviti ne naprej ne nazaj. Tecite 110, vi, po ljudi, da pridejo pomagat! Pa vrvi naj ne pozabijo, ko se siromaku vedno huje blede. — Kaj? Meni blede? kriči Hudnik. Ženska, poslušajte... Toda ženska ne posluša več. S široko odprtimi očmi je strmela v čudna jahača, na Hudnikove prve besede pa plosknila z obema rokama, kriknila: «Jezus, Marija, znorel je! Ali pa oba» in že beži tja gor proti ljudem. — Na, zdaj ga imaš zlodja — v pol ure bodo tri vasi tu! sikne Rinež in stisne pesti. Zaradi mene dvajset! odgovori s šibkim glasom Hudnik in se spet ušvigne pod silo svojega kašlja. Oba pa poslušata in gledata, kdaj pridrve ljudje. No, res je, da ni enemu ni drugemu mnogo mar — Hudnik je že preveč zlomljen, Rinež pa ima svoj načrt. In ko pridejo prvi ljudje, pa se tovariš ravno ljuto tepe s svojim kašljem, jim tudi vse lepo dopove in jih prosi, da bi mu pomagali spraviti siromaka na oni breg. No, Hudnik se besno otresa, daje znamenja, naj počakajo, da ga kašelj pusti, in potem daveč se kaže Rineža, češ, da je znorel ta in naj njega najprej spravijo na suho. Možje ne vedo, kaj bi. S silo? Bolje počakati, da pridejo njuni ljudje. Naj potem napravijo, kakor mislijo — eden ali drugi je gotovo ob pamet... A ko pritečeta Rineževa žena in Hudnikov sin, še ta bolj verjame Rinežu, ko je očetovo govorjenje preveč zmedeno in se mu bolezen že od daleč pozna. In hočeš nočeš inora Hudnik, ves že zvezan, na svoj breg... Tudi Rinež je skrbno pomagal, posebno vezati... In ko je še izvedel, da je Tičarjevo tele že prodano, je uprav s sredi brvi zaklical Hudniku, ki so ga nesli tja gor v breg, kakor bi nesli kak hlod: «Z Bogom, boter, in kmalu se pozdravi!» potem pa jc hitel na ono stran, ker je komaj čakal, da si ureze doma najprej pošten kos gnjati in se poživi s požirkom žganega. S Hudnikom pa je bilo tako, da je duhovnik še pravočasno pri-hitel, zdravnik ni imel kaj več opraviti, Jfc ^Af^^v II. Ako prvo poglavje te povestice sicer ni bilo kdove kako žalostno, a tudi veselo ne, kakor je pač večina stvari na tem božjem svetu, bo zdaj vse drugače, ko gremo na oni svet! In tudi naše revno pripovedovanje bo zdaj teklo vse drugače, ko mu ne bo treba ne čez psihološko utemeljevanje, ne čez druge takšne zapreke. Najprej stopimo za rajnkim Hudnikom. In sicer ga spet vidimo tisti dan, ko mu je njegov angel varili ravno vzel dušo iz ust ter jo prinesel na ravninico pred nebeškimi dvori, postavivši jo tja, da napravi sama in peš tistih par korakov do nebeških vrat, kakor jih mora napraviti vsak zemljan, papež ali kralj, gospod ali kmet. Hudnik kar ostrmi, koliko jih je teh dvorov in kakšnih že od zunaj — tako nepopisno lepih, da je najbolje, če sc opisovanja še lotiš ne. Lc kolikor je za potrebo: v tistem nebeščanskem jeziku, ki ga razume zdaj tudi naš Hudnik, je nad vsakim teh ogromnih poslopij z zlatimi črkami zapisano: prvi, drugi, tretji oddelek, in tako dalje do desetega. In vsak oddelek ima vrata do stropa, največja pa oni posebni in nekoliko bolj naprej pomaknjeni v sredi, na katerem stoji napis: «Sodišče». — Jejmene, tu bo, kar bo! spozna Hudnik in najrajši bi se obrnil, če bi vedel kam, čeprav v življenju, kakor smo videli, ni bil eden izmed onih, ki bi se obračali. No, že ga opazi stražnik, čuvaj ali kar je ona lepa postava v bleščečem plašču tam pred temi vrati, ki mu miga bliže. — Hvaljen! odgovori postava in vpraša: Odkod, prijatelj? — S Tolminskega, pokorno javim, pravi Hudnik. — O, s Tolminskega? se nasmehne nebeščan. No, kaj imaš na vesti? PrimojduŠeval si se seveda, dregnil morda kdaj koga pod rebra, stal ponoči na kakih lestvah, dokler si bil še mlad, pa zlezel morebiti celo noter, a ni bilo nič hudega, kaj? Sicer pa imaš odvezo, ne? Kar tja tu na levo stopi in skozi tista vrata pojdi, ki imajo napis «deset». In dobro se imej! — Pa — sodba? Kdaj bom klican na razpravo? si dovoli Hud-nik, ki ga stvar vendar le preveč skrbi in misli, da ga hočejo le za danes tako odpraviti, kakor je pri kancelijski gospodi navada. — Razprava? osupne nebesčan. Kake izraze ti ta pozna! Kaj si se morda pravdaril doli po svetli? Zakaj si se? — Kramarijo sem imel... nekaj malega... se opravičuje Hudnik. — Kramarijo? Oho! Hm, res da mnogo nisi mogel naslepariti s tistimi dvajsetimi kilami soli in desetimi sladkorji. Ampak stvar je zdaj vendar malo drugačna in ne morem prevzeti sam odgovornosti. Kar tu noter stopi za vsak slučaj — prva vrata na desno — in tistemu gospodu pri prvi mizi se javi! Molčal bi bil! si očita Hudnik, a kajpak uboga. Preveč natančni tako niso videti... Notri pa je že od sile lepo. Vrata pri vratih, in vse suho zlato. In iz suhega zlata z dijamantnim prstanom je roka, ki kaže po srebrnih stopnicah v prvo nadstropje, in je čitati pod njo: «Sveti Peter». I, saj res! odobri Hudnik. Doli na svetu pa smo mislili, da že pri vratih stoji in vsako šemo kar sam pozdravi. Toda za enkrat mu gredo še preveč lastne stvari po glavi in zato urno odpre prva vrata na desni. In glej, že je tam tisti gospod, pri katerem se naj javi. Ročno mu pove ime, priimek, kraj in poklic. — Nič posebnega, meni gospod, ko najde. Kar v deseti oddelek pojdi! In je vse razsojeno? se začudi Hudnik. Vse! Kaj misliš, da bodo še s Tolminci izgubljali čas, ko jim dajo že drugi opraviti, da ne vedo, kje jim glava stoji! Toda, če mu je bilo že tu, kakor da le mora biti kaka pomota v računih, njemu na korist — ko stopi v deseti oddelek, kar ne dvomi več. «Tristo ...! Če sem jaz to zaslužil, naj me precej...!» vzklikne in komaj zatre, kar se tu gori več ne spodobi izreči. Skratka: nepopisno lepo! Tista vrata tam zunaj so takorekoč samo vhod v ta brezkončni prostor; tu pa: palače, vrtovi, ceste, vode, jezera, pa spet palače, vrtovi, jezera, vode, ceste... In on, Hudnik, da naj kar izbere, kako in kam, pravi nadzornik, njemu doslej še po imenu neznan svetnik: ali palačo ali hišo, ali na hrib ali v dolino, ali pri cesti ali sredi vrtov? Tam da bo, na vrtu, kjer je tako blizu do tega ljubeznivega potočka. «Prav!» prikima nadzornik, zamahne s palčico, i i že stoji tam hišica, tako nova in lepa, da se Hudniku kar milo stori. In kar milo mu je tudi, ko zagleda nebeščane, kako tihih in blaženih obrazov stopajo po belih potih in poslušajo muziko in petje angelčkov božjih, ki so jih prepolne vse veje... No, kar se tiče te muzike in petja tudi Hudnik ne more tajiti, da ni lepo, čeprav je slišal že tolminske veterane. Samo... kako bi rekel?... pol ure poslušaš, pa ti je nekako dovolj... Bo pač tako: vse življenje si bil vajen, da si imel kaj v rokah, tu pa naenkrat nič in nič... Ne da bi si upal priznati, ga obide nekak dolgčas... In nehote jo zavije nazaj proti svoji hišici. Tu sede kraj potoka in opazuje ribice, kako se pode po njem. «Kako bi bilo šele domače, če bi se ob vodici še kak mlinček vrtel — tu gori-le za tem ovinkom, na primer!» se mu kar samo izvije iz prsi. A glej — komaj izgovori, že se vrti mlinček, in prav tam, kjer je bil rekel. «Oho! Tako je torej pri vas!» veselo ostrmi. «Potem prosim pa kar še malo brvi čez potok, nekako takšne, kakor je bila ona v grapi, ki sem si na njej tisto zadnjo svojo noč menda nebesa zaslužil, ker drugače res ne vem, kdaj bi si jih bil... No, pa tudi brez tega je bila pravzaprav le čez vse lepa tista noč... Mej dun! če veš, da tudi še komu drugemu prede prav tako žaltava, kakor tebi samemu---!» In tako se zamisli nazaj v tiste spomine, ki pa so seveda samo še šegavi in brez vse človeške hudobije, da še opazi ne, kako že leži čez vodico zahtevani hlod... «I, zdaj bi bilo treba pa še samo Rineža!» se Hudnik, videč ta 4 novi čudež, glasno zasmeje. In ali verjamete ali ne: komaj Hudnik to izgovori — že prihaja sem po cesti od vrat v deseti oddelek sam boter Rinež. — Ali si ali nisi? ostrmi Hudnik in mu naglo stopi naproti, prožeč mu desnico v pozdrav; zakaj vse sovraštvo je bilo s telesom vred ostalo doli na svetu. — Sem! pravi Rinež in mu vrne pozdrav. — Pa tako naglo za menoj!.se začudi Hudnik še bolj. — Kako naglo? Tri leta je že, kar so te nesli. — Tri leta? Meni se zdi, da še tri ure ni! I, če pojde tako hitro čas, bo še večnosti kmalu konec. Pa je škoda, ker je drugače čisto prijetno tu, veš... Samo... hm, malo nerodno je včasih, ko ne veš, kam bi s časom ... Prav je, da si prišel še ti. Pravzaprav sem ravno mislil nate, in kako je bilo na brvi... Kaj ne, da pravzaprav navzlic vsemu čisto lepo?... Ali hočeš, da se greva tudi tu?... Naenkrat bo čas v kraju! — Kaj, da se greva? — — I, brv! Ali je ne vidiš? Ali ni prav tista? — Novi sonebeščati malo osupne. — Pa kaj porečejo? Naj rečejo, kar hočejo! Pa kaj bi mogli reči? Vsak po svoje! Midva jim tudi ne bova oporekala, če hočejo angelce poslušati... , — Pa dajva se no — ti moraš bolje vedeti, kaj se tu gori spodobi ali ne spodobi... privoli po kratkem pomisleku Rinež. Kje boš ti? — Na tem koncu. Ko pride nadzornik, mu reci, da ti napravi hišico na onem bregu. Prav? — Je. In Rinež gre naprej, se ustavi na sredi in hoče sesti na brv. — Ne, čakaj! meni rajnki Hudnik. «Dva stolička na eno nogo prosim, s svedrom spodaj!» naroči v zrak. — Zakaj? vpraša rajnki Rinež. — Boš že videl. In že se spustita dva taka stolička pred njiju. In Hudnik takoj navrta svojega v brv; ravno tako stori Rinež s svojim. — Pametno! pritrdi. — Zakaj ne bi, če imaš in nič ne stane? «Še naslonjalo zadaj, prosim!» ukaže zopet Hudnik. In se zgodi. Toda ravno zdajci pride mimo nadzornik in se očitno začuden ustavi. — Zakaj to? pravi. — Sva že doli na svetu, pojasni Hudnik. Tisto noč, ko sem se jaz prehladil, sva prečepela vso tako. On se ni hotel umakniti, jaz • tudi ne, pa je prišlo, kakor je prišlo, hvala Bogu! — Toda tu ne bosta! To so ostanki človeških strasti! ugovarja nadzornik. — Ko se pa prav nič več ne sovraživa! — 2e verjamem. Toda ali bi se ti umaknil sosedu, če bi ta hotel sem čez? — Tisto pa ne! Saj bi se on meni tudi ne! — Pa res, da bi se ne! potrdi Rinež. — Torej potem to ne gre! odloči nadzornik. AIo, spravita se! Ta bi bila lepa in — nova! Nasprotnika, zdaj zaveznika, se pogledata in se z očmi domenita, da se ne vdasta, pa naj pride, kar hoče. Sedita in sta se zagledala nekam v zrak. — Bo ali ne bo? se razhudi svetnik. Nasprotnika-zaveznika molčita. — Nezaslišano! Cakajta, 110! In že hiti skozi stranska vrata, da vihra svilena halja daleč za njim. — Ali si magari za vice, če bo treba? vpraša Hudnik. — Magari za pekel! Pa naj pride sam sveti Peter! In pride res sam sveti Peter^JakoJep.AteJKSSfiS^ — še pleši bi sc nikoli ne nadivil — da bi bila možakarja kar na brvi pokleknila, če bi ne bilo, da takoj vidi, koliko bo opravil. Ali glej — toliki svetec božji ju komaj zagleda, ko se že iz vsega srca zasmeje, da mu solze zalivajo preljubeznive oči. — In da bosta na vekomaj tako čepela, Tolminca? se mu naposled posreči iz smeha. Izmed trdovratnikov, čisto zbeganih, da sta samo za veselje, kamoli za nevoljo in spotiko, skoro že ponižno odgovori Hudnik: — Bi, če ne bo zamere... — Kaka zamera bi bila! meni dobrohotni pj*esvetnik. Saj nista * nikomur na poti! Kar pusti ju, se obrne k nadzorniku. Naposled: kaj je nebesom namen? Da doseže tu rajnki čim največjo srečo! No, in če ju ta dva najdeta na tem drogu... In se že spet smeje in stopa počasi tja dol proti izhodu. Toda reč jc zbudila velikansko pozornost. Od vseh strani prihajajo cele procesije, da vidijo čudna tovariša, in še nikoli toliko smeha po teh prebelih potih. Kdo bi si bil prej le izmislil, da bi jo tu gori takšno začel, kakor da ima Še hlače na sebi in pipo v ustih! rs Da, celo vrata iz devetega oddelka sein se žc odpirajo... Je namreč v nebesih tako, da nebeščan iz nižjega razreda sicer ne sme v višji na poset — odredba, ki se razume sama po sebi —, pač pa sme stopiti višji do nižjega; no, tudi to občestvo je omejeno le na dva in dva najbližja razreda, vendar ni, da bi se stanovalci prvih razredov — sami odlični svetniki — mešali med kakšne Hudnike in Rineže, ki sta se komaj nekako ujela tu gori... Ravno iz te uredbe pa se razvije spletkica, ki je za naša junaka takega pomena ... (Dalje prihodnjič.) JANKO OLASER: s pohorja. 1. Celi že dan iz megle jesenske se slini, pust in zaspan se razlezel je dež po planini: kot da poveznjen siv je dežnik preko vsega, ves že premočen, da tenko curlja skozi njega. Že je povesila spat svoje veje smreka; videti ni na cesti ne voza ne človeka. Dekla le švignila rnolzt je preko dvorišča, ko sem medpotoma šel mirno kmetskega bivališča. Težek je vonj, ki na zemljo pada od mokrega dima: v hišo vabi popotnika, predno pride zima. 2. Sredi posekane planje zapuščeno, črno kopišče, poleg drvarska bajta iz smrekove skorje rjave; prazna samuje tu, v burji le včasih poišče še jo lovec, ki ploha zajame ga sredi goščave... A že iz črne, silne zemlje poganjajo, glej, mlade trave; v solncu je razživelo razdrto se mravljišče — Megla v dišeče planinsko jutro iz zemlje vlažne se kuha: mladje vabi iz tal, polna smolenega smrekovega duha. 01M Dr. IVAN PRIJATELJ: duševni profili naših preporoditeljev, »> V prvem in drugem desetletju novega stoletja, v takozvanih desetletjih prostovoljnih pridigarjev, je mogočno naraščalo katoliško versko gibanje, spontano kipeče iz src in veselo vabeče duhove. Takrat se je tega notranjega gibanja polastila takšna vnanja naprava, kakor je država, in zgodilo se je ž njim, kakor z enako duševnim, dasi temu nasprotnim gibanjem koncem prejšnjega stoletja. Prav tako kakor sedaj verski čut je rajala takrat osvobojena inisel prosvetljenosti. Paje prišla država v osebi Jožefa II. in jo je uklenila -— njo brczbrežnico in nesmrtnico! — v ozke, praktične, efemerne ojnice državnih potreb ter jo s tem korenito kompromitirala. Istoje^sedaj naredila France v a vlada s prav tako nesmrtnim in večnim verskim čuvstvom. Iž njegove nebeške obleke si je skrojila in selila, policijski plašč. In takoj je potihnil še nedavni veseli klic: «Nazaj h katolicizmu!» — Dne 20. novembra 1815. je bila podpisana alijanca, ki se je imenovala «sveta»: Čisto navadni posvetni interesni dogovor vladarjev, obenem pa enoglasna veroizpoved raznovernih državnikov, praktičen pakt, zavit v tako sentimentalno obliko, kakor je dotlej Evropa v takih aktih še ni videla. ReligUa» ki je bila že malone dve desetletji prostovoljno tu, se je sedaj uradno predpisovala injJekretiraJa. S tem se je storil nad njo, kakor nekdaj nad prosvetljeno mislijo, zločin kompromitacije. Na mah je izginilo hrepenenje po nji. Seveda so k temu pripomogli tudi še drugi, stranski vzroki. Groza francoske revolucije, hčerke .osvobojene misli, se je razprševala in iž nje so se začele prikazovati konture pravih in velikih demokratskih idej tega orjaškega pokreta. Avstrijski državniški pomočnik Friedrich von Oentz, ki je kot malokdo sodoživljal vse peripetije teh časov, je tipična slika preobrata dobe, ki je nastopala. Mož, kateri je 1.1804. še mislil, da ga «potek velikih zmešnjav» privaja k «nepričakovanemu rezultatu», namreč v^varno krilo katoliške cerkve, je po srečno izvršenem dunajskem kongresu, deset let pozneje, postal zopet hladni, gladki svetovnjak, ki se je v prostih urah začel baviti celo z eksaktno znanostjo, namreč botaniko. Sedaj se je glasila njegova izpoved tako-le: «Ti predmeti, bavi se ž njimi, kakor hočeš, so bolj sorodni z zemljo, nego z nebesi.» Njegov najboljši prijatelj, izpreobrnjenec Adam Müller, ga 1.1817. zastonj pregovarja, češ, * kako more živeti, «že trideset let/brez Boga, t. j. brez prave mo- * litve, brez zakramentov, brez obhajila, brez živega občestva tolaž-r be». Gentz mu odgovarja: «Res je, da je bil neki čas, ko sem bil bližje, nego sem danes, idejam in čuvstvom, o katerih vi želite, da naj bi vladale nad menoj. Ali naj vam z ozirom na tisti čas povem vso resnico? Evo je: nedostajalo mi je takrat, kakor nimam tudi sedaj osnovnega prapogoja za pravi sprejem vašega nauka, zmož- 9 nosti vere v to, proti čemur se ustavlja moj razum.»50 Tu imamo zopet razum, in sicer kot samoodločujoč faktor v glavi moža, ki je sam sodeloval pri držaynem aktu, omejujočem vlado istega razuma pri podložnikih s pomočjo predpisov neke oficialne religije. Kako se visoki državniški razum sedaj, ko je zopet na konju, zase brani vsakih, zlasti tudi religioznih vezi in spon, za svoje pod-ložnike V tem «mraku bogov», pravi Menzel v svojem «Popotovanju v '' Avstrijo 1.1831.», da žive Dunajčani kakor na «otoku blaženih» (str. 125). Ako isti avtor dalje trdi: «Dunajčani delajo iz triumfalnega pohoda vesel Bakliov obhod, in njihovi vjeti narodi — Madžari, Slovenci. Cehi in Lombardi — se sami smejo ž njimi», se mu more v~drugem delu njegove trditve veliko manj pritegniti, kakor če pravi dalje: «Čeh se pojavlja na Dunaju povsod potlačen, srdit, 9 in kjerkoli^sein viddj^jcšen^ obraz v najvese- 1 ejlenL mestu n a svetu, je bil gotovo češki», ali — pristavimo mi — slovanski. Merodajni avstrijski in v Avstrijo se zatekli romantiki niso niti po vnanje — kakor ruski — poizkušali stopati po stopinjah velikega britanskega Prometeja, smelega tatu ognja svo-£5"~ bode. Kako? Saj so bili po večini dobro plačani in odlikovani uslužbenci Metternichove državne kancelije! — Res je seveda, da se podraščajoča. nadarjenejša nemško-avstrijska mladina ni strinjala ž njimi. Ne govorim o takih redkih častnih izjemah, kakor Grill-parzer, Lenau, Raimund, ki so v samoti trpeli ali zapadali blaznosti, ampak o povprečnejši boljši mladini. Ta pa se je orientirala, kakor smo videli v Auerspergovem slučaju, naravnost strastno svobod-njaško, freigeistovsko. Ona dunajska mladina, ki je — kakor smo slišali — 1.1809. v trumah oblegala predavalnico A. W. Schlegla, je bila postala v dvajsetih letih, v letih državnega uvajanja katolicizma v življenje pod egido «svete alijance» — docela drugačna. Ko je 1. 1827. imel na Dunaju slavni brat prejšnjega, Friedrich von Schlegel, javna predavanja o filozofiji življenja, prihodnje leto o filozofiji zgodovine, je moral predavati — pred praznimi stoli.33 Avstrijskonemška literarna mladina zadnjih dvajsetih in naslednjih tridesetih in štiridesetih let se je torej odločno odvrnila od pozne, misleno dekadentne nemške romantike, in sicer ne zato, da 33 Slovenski dunajski visokošolec Perko je pisal o tem predavanju Matiju Čopu dne 17. junija 1827. naslednje značilne vrstice: «Lo,Schlegel generalmente a Vienna in riguardo alia filosofia gode di pocchissimo credito, e delle sue pre-lezioni dice Rembold, che l'autore stesso non s'intende e che sono oltre modo prolissc ed oscure; eglijion Jia PlUjdL?5jiditori, e qucsti (si figuri) sono mag-gior parte di mercanti, i quali ci vanno solamente per poter poLdire: ci sono' stato; e rimproverargli altri che non ci sono stati.» bi se po vzgledu Byronovein oklenila borbe za občečloveško svobodo in pravicc osebnosti, ampak zato, da bi se oprijela nekega stremljenja, ki si je krčilo svoj pot nekako po sredi med novim svobodoljubjern in med skrbjo za narodnost in samobitnost, porojeno v romantiki. Z Grillparzerjem34*na čelu je začela ta mladina'/? ^/ju^+jvi gledati na pozno nemško romantiko kot na nezdrav povratek v mračnjaštvo in praznoverje. Vzorniki so ji postali pesniki tako-zvanc «švabske šole», združujoče v sebi obe takrat modemi gesli: svobodomiselno tendenco in nacionalni značaj. V vseh duhovih se je mogočno dvigalo narodno čuvstvo, dobivajoče duška v tako- zvani domovinski poeziji (vaterländische Poesie). Nasproti tejjen- rf>i denci sta stopala v ^ozadje dnevnega zanimanja celo,-Schiller in^ Goethe. V to ozračje ni nikakor več spadalo splošno navdušenje/ za onega Schillerja, ki je za to mladino bolehal na«preidealnem grštvu», tudi ne za onega Goetheja,_o katerem se je trdilo, da je «bolj pesnik vseh narodov nego svojega naroda».35 Švabska šola je gojiia liriko, ki se je kakor nalašč prilegala času. Kdor hoče videti, s kakšnim navdušenjem so se je oklepali mladi avstrijsko-nemški pisatelji, naj si prečita zanosno proslavljanje poetov te šole pri sodobniku Seidlitzu. Kot veliki mojster švabskih poetov se je proslavljal Ludwig Uhland, pesnik, kateremu ni mogla prav nič te.** škoditi v očeh mladega naraščaja neka prilična kratka neugodna , ocena Gocthejeva. Oni Uhland, ki je sedel v würtenberskem de- f ^ želnem zboru in s krepko, ognjevito besedo zagovarjal svobodno mišljenje in svobodne državljanske naprave, oni vnanji Nemec, ki je nekaj let pozneje izrekel znane besede: «Ako slišim govoriti Avstrijca, mi je, kakor bi začul glasove Jadranskega morja», se je v tej dobi najbolj čital in — posnemal. Lenau in Grün sta bila nje-gova častivca. Poslednji mu je tudi posvetil svojo prvo pesniško / zbirko «Spaziergänge eines Wiener Poeten» (1831.), kateri je izbral za moto Uhlandove verze: «Auf! gewalt'ges Oesterreich! Vorwärts! thu's den anderen gleich! Vorwärts!» Istega Uhlanda je — kakor že omenjeno — izj)raševal Lenau iz 34 Prim. A. Sauer, Grillparzers gesammelte Werke, Vorrede XXVI. 35 Prim. Jul. Seidlitz, Die Poesie und die Poeten in Oesterreich im J. 1836, Grimma, 1837, str. 13. prostovoljnega ameriškega ^rognanstva, hrepeneč po domovini: «UIflžmd1Mwie steht 's mit der Freiheit daheim?»3C f Uhlandova poezija je bila kakor ustvarjena za to, da vpliva na avstrijsko mlado poezijo: o svobodi je pripovedovala in mladosti \ in moči in veselju in zdravi, sočni ljubezni, njenem hrepenenju in sladkih srčnih ranah v prosojnih, jasnih in izbrušenih verzih. Naraščaj, ki ni smel črhniti niti besedice v javnih vprašanjih, v ozko zaključenih zborovanjih državnih jerobov, h katerim ni imel pristopa, je pač od hipa do hipa vrgel v te tajne kabinete kakšen srdit pogled ali kakšno ogorčeno besedo, zlasti in posebno pa se je za to odrinjenost odškodoval in se izživljal na pisanih livadah življenja, na tleli, ki se je mogel na njih vsaj malo razmahniti. ' Življenje postane parola teh mladih poetov, in sicer življenje, razumljeno in pojmovano docela v zmislu Uhlandove poezije: «Bald ist 's die Süssigkeit der Liebe, die Feier der Frauenschönheit, die Sehnsucht nach ihrer Huld, die Freude über die Zuneigung, welche den Dichter begeistert, bald wieder Wehmuth über ihre Kälte, Sor- für ihr Wohl,» karakterizira prav dobro Seidlitz37 oni element, ki je posebno priljubljal Uhlandovo poezijo mladim avstrijskim pesnikom. Po svoje sta recipirala to poezijo zlasti Lenau in Grün. Njuno razmerje do Švabov označuje graški nemški literarni zgodovinar Seuifert z naslednjimi besedami: «Lenau und Grün theilen den Cult der Natur miteinander. Er verbindet beide mit den jüngeren schwäbischen Dichtern, mit denen sie auch politisches Inter-\ esse oder religiöses Grübeln vereinigt. Er nährt auch in beiden * den Sinn für die Volksballade, wie sie Uhland mit tiefdringender, ♦ miterfindender Gelehrsamkeit sich aneignete.»5"4 Kar se tiče svetovnega naziranja, se mora o tej avstrijski mladini reči, da ni imela posebnega zrnisla za sistematično filozofsko mišljenje. V tem oziru so bili ti mladeniči le pj^večjsinovi one Avstrije, ki_ni rodila nobenega znatnega filozofa. V umovihlnlačlih svobodnjakov se je daleč z dna temno oglašal racionalizem davne prosvetljene dobe. K tem sestavinam so se mehanično priinešavali odkliki filozofskega nauka Hegela, sodobnega srednjeevropskega in vzhodnoevropskega filozofskega boga. A te mišljenjske kali je a< Prim, članek Lud. Auk. Frankla «Uhland in Wien», Die Presse, 1863, Štev. 23. 37 Prim. Seidlitz, o. c., str. 14. •1K B. Seuifert, Anastasius Griin, Deutsche Revue, 71, str. 375. gojila manj nagnjenost do sestavnega mišljenja in bolj kljuboval-nost nasproti osovraženi cenzuri, ki je v Avstriji z enako strogostjo izganjala iz knjig hegelijanstvo kakor tudi racionalizem pro-svetljenstva, dasi so bili najvišji jožefinski birokrati, kakor smo videli v Gentzevem slučaju, v duši pravzaprav racionalisti. A ker so se bili zvezali pri državnem vodstvu z duhovniškimi pietisti v svrho, daj/zßoslavijo med nemirnimi podložniki «rQhgiio..kot za^^vc^rr kon», religjjOjJd jej>am jyj^jmeli, so morali potom cenzure przyfQu^j ganjati ne samo modno hegelijanstvo, ampak tudi svoj prosvet-c-t2 ljenski nazor. Že parkrat citirani Seidlitz pravi v tem oziru o pred-^ marčni cenzuri: «Was moderne Anschauung ist, qder worin dein Rationalismus oder einer Hegel'schen himmelstürmenden Idee das Wort geredet ist, — anathema sit!»39 — Vendar moramo reči, da tako navdušenega pečanja z nemško romantično filozofijo, kakor n. pr. v Rusiji, v Avstriji ni bilo. Značilen za nemško-avstrij^ko umstveno življenje je Grillparzer, ozlobljeni zaprtnjak in zailiče: vateljjvsake strokovnjaške učenosti, ki je posvetil znanemu Davidu Straussu, pristašu levega, socialno se orientujočega potomstva Hegelovega, naslednji epigram: «Was machst du, Freund, soviel Spektakel, Kehrst uns den Glauben um nach neuer Regel? Icjj^mjnd^t^ii^^ub' heber zehn. Mirakel, Als Einen — Hegel.» Takratna avstrijska mladina je stremela — po avstrijsko. Klicala je po svobodi, kakor je to delal njen zastopnik Grün v «Izpreho-dih» in v «Zadnjem vitezu». A kakšna naj bi bila ta syoboda, zlasti tudi v svojih miselnih temeljih, s takimi vprašanji si ni ubijala glave. Tega niti ni smatrala za potrebno. Svoboda je bila v Avstriji T^*.,- *, ' «sploh» zabranjena, zato se je mlada generacija navduševala z svobodo «sploh». V sferah poezije ji je bil v tem oziru precej j>ri srcu patetični proklinjevatelj tiranov, mladi Schiller, katerega je uprav takrat W. Menzel visoko dvigal nad objektivnega Goetheja. Za glavni vrelec poezije pa je ta mladina proglašala čuvstvo, ali pravzaprav oni pristno bajuvarski ali naravnost «dunajski» — «Gemüth», ki so ga bili kot glavno poetično gibalo sicer že romantiki posadili na pesniški prestol, .češ, da mora poleg njega poklekniti na stopnice prestola suhi, mršavi razum. Odločujoča pesniška tendenca je bila, da naj se ostane pri čuvstvu in naj se v leposlovje 39 J. Seidlitz, o. c. str. 28. preveč ne vmešava razum, da bo poezija istinito subjektivna in ne zapade preveč objektivizmu, pravcu, ki je med tedanjimi poeti užival majhno ceno. Za to razpoloženje nam je najboljša priča že opetovano citirani sodobnik Scidlitz, ki piše: «Aber in dem trockenen sandigen Tone dieser (Objektivitäts-)Dichter bewährt es sich neuerdings, dass eine Philosophie sich wohl zur Poesie des Geistes, doch nicht zur Braut des Gemüthcs gestalten lässt, und wenn auch die Hegeische Lehre durch einige ihrer Principien sich eher zur Poesie hinneigt, als der schroffe Fels des kantischen Idealismus, so könnte uns daraus höchstens eine neue Objektivitätsschule erwachsen, nur noch schroffer, abgeschlossener als die Goethe'-SChe.»40 (Dalje prihodnjič.) 40 Ibid. str. 35. ALOJZIJ GRADNIK: 9 O SAJ NE MOREM REČI TI BESEDE . . . O saj ne morem reči ti besede... Ce sem ti ko duhteča roža, vtrži! Ce sem ti kakor čaša vina, drži, o drži me pri ustah in me pij, da zadnja kaplja v tebi izkopni. Ne misli na poznejše moje bede, O nič, prav nič naj te ne moti zdaj! Potem? Kar je storjeno, je storjeno. Potem ine rožo z nogo razcefraj, potem me čašo trešči v belo steno, da bo ti v slast še smrti žvenketanje. Ker vem, da kot razbite tvoje sanje, kot bolečina, kes in kot zločin bom vedno še hodila ti v spomin. IVAN ZOREČ: NJENA POT. (IZ ZBIRKE „POMENKI".) (Dalje.) Jakob Vrtačnik je torej hodil po sobi in je bil prav slabe volje. Skoraj dve leti je bil že v Trstu, in še zmerom ni hotela privaso-vati srečna zadovoljnost. Zaslužek je bil resda dobil v nekem velikem izvoznem skladišču kot nekak pomožni skladiščnik. Saj drugače bi res ne bil mogel živeti, ko pa po tridesetletni službi ni dobival za svojo starost toliko, da bi se bil kakorkoli mogel preživljati. In vendar tiste skladiščne službe ni dolgo opravljal. Njegova stara pljuča, ki so bila vajena čistega pokrajinskega zraka, niso mogla zmagovati smradu in prahu, ki sta se valila po zatohlih prostorih. Tudi souslužbenci so ga pisano gledali kot pritepenca, ki jim je s svojo zvesto poštenostjo v veliko napoto ob raznih večjih ali manjših goljufijah in poneverbah, katere so smatrali za pravičen del svojih samolastnih pravic. Potem je dobil vratarsko službo v tej veliki palači, kjer je imel vsaj stanovanje zastonj, zato pa spet pravzaprav nobenega pravega dela. V svoji brczdelici je z vsakim dnem bolj čutil, kako se starost spenja po njem in mu težko seda na pleča. Zdelo se mu je, da se v mestu strašno hitro stara. Ampak to naj bi že bilo v imenu božjem. Saj smrti se ni bal bolj kakor sleherni človek, ki ve, da se je treba pripraviti tudi za tisto zadnjo pokoro življenja. Ali s kaj bo z Marijo, ki jo je žena popolnoma zmaličila? — In kar ni se mogel znebiti pekoče misli, da so bili vsi trije nečimerno zavrgli srečo domačega kraja in so bili lahkomiselno drveli v to šumeče in kipeče mesto velikega bogastva in strašne revščine, kjer je bridko spoznaval tudi svojo lazarsko siromaštvo in strmel v vrtinec zvodstev in nepoštenosti in grdih in strašnih pregreh. Naenkrat se je ustavil in se je zagledal v ženo, ki je urno pospravljala. «Le dobro počedi, da te visoka princesa ne bo pokarala!» se je obregnil. «Namesto da bi vse to opravljalo dekle samo in se učilo gospodinjskih del, jo razvajaš in neguješ, kakor bi bila najina hči iz bogve kako imenitne hiše!» «Kaj bi si reva kvarila svoje lepe, gladke roke!» «Zdelane roke so vsakomur samo v čast!» «Ali si čuden! Žuljevih in obtolčenih rok naj morda hodi v pisarno!» «Seveda, Marija bo na večno imela svojo zaslepljeno mater, nikoli ji ne bo treba prijeti za domače delo.» «Kdo ve? Vsaj zdaj ji ni še treba.» «Kako pa bo, če ji bo treba, pa ne bo znala?» «E, kaj neki sitnariš zmerom! Saj ne razumeš teh stvari.» «Vidim pa, kako ti to lepo razumeš.» «Pusti! Marija mora biti lepa in najlepša, pa je!» «Da, in dišati mora za njo po parfumih, in mazati se mora 9 s tistimi nesnagami!» «Prosim te, kaj te to toliko briga, saj ni nič takega, če...» «— tako je, da me je sram, ko jo vidim na cesti našemarjeno in zmaličeno. In vendar smo taki reveži, da moramo vsak vinar dvakrat pogledati, predno ga smemo izdati.» «Torej bi rajši videl, da bi se morala najina edina hči sramovati pred svojimi vrstnicami in znanci?» «Ni treba. Čedno in primerno naj se nosi, ne pa kakor na maškaradi, in vonja naj kakor kozarec čiste vode. To je za pametno žensko spodobno.» «Beži, beži, stari — saj ne veš, kaj bi rad.» «Pač: rad bi, da mi ne bi otroka spridila. Če bo šlo po tvojem, gorje še bo dekletu.» Vrtačnica je z vajeno kretnjo ujela konec predpasnika, pritisnila si ga je na zardeli obraz in je krčevito zajokala. «Lepo te prosim, potrudi se, da te vzamejo spet v službo, drugače res ne bo miru...», je ihtela in počepala pred posteljo. Mož se je zmedel. Premagan je bil. Naglo je popadel klobuk in je žalosten in jezen zbežal na plan. 3. Marija je šla na sestanek z Emilom. Ko je hitela med lenuhar-skimi šetavci, je čutila, da se je marsikdo okrcnil in gledal za njo. S svojim košatim slamnikom je okretno plavala med silno množico, ki je lagodno valovela po živi, široki ulici. Zavedala se je svoje zdrave in jedre lepote in se ni bala tekme z brhkimi Trža-čankami, čeprav so bile vse prav všečno oblečene in nalepotičene. Že davno se je naučila vseh njihovih pretkanih načinov oblačenja in izzivajočega streljanja z neutrudljivimi očmi. Tudi tisti ljubki, spretni poprijem za zadnji del krila, da se pod vabljivo belimi čipkami pokažejo okrogle mečice s prozornimi nogavicami, ki več izdajajo nego zakrivajo, ji je bil res že kar v roki. V izložbenih oknih se je razločno odražala njena vitka, polna postava in jo je pozdravljala veselih oči in zornega lica. Na koncu ulice je čakal Emil. Žvižgljal je lahkoživo poulično pesmico in je z veščimi očmi velikomestnega pohajkovavca slačil in požiral lepe in bujne šetavke, ki so zapeljivo in vsiljivo razstavljale svoje prave in neprave čare. Njegova mlada, prezgodaj razdražena kri je vroče plala po njem, da je rdel v živi domišljiji in sladkem razburjenju. Zapeljivke so hitele mimo njega in se spet vračale kakor lepa pesem, ki je predrzno sedela na njihovih ustnicah in v sijajočih očeh. Hoja jim je bila s kretnjami in z mehkimi gibi kipečih teles ena sama lepa in ubrana harmonija lepote, zdravja, mladosti. Emilove oči so pijano begale, da je zagledal svojo Marijo šele, ko je stopila tikoma predenj. Veselo se je zdrznil in sc je posladkal: «O zlato moje, grlica mila!» Marija se je zadovoljno nasmehnila, ker je njena sveža prikazen toliko zmedla mladega častivca, obesila se mu je na laket in se mu je koprneče privila. Kakor bi ne bilo nikogar več na svetu, in bi bila sama ves svet, sta se ljubeče zagledala drug drugemu v vriskajoče oči in sta lahkomiselno' bežala v svetišče svoje skrite sreče, kjer jima je blagi in iznajdljivi bogec ljubezni goreče pripravil udobno gnezdeče visokega in nenasitnega hrepenenja. Ampak tičica se je še vselej kesala in sramovala sama pred š seboj, ko se je izvijala iz trepetajočih in iskajočih rok zapeljivega Emila. Tudi danes si je streznjena popravljala poredne kodre, ki so ji silili na oči kakor bi hoteli zasenčiti skrb in sram, ki sta se kopala v debeli solzi, viseči na žametnih dolgih trepalnicah. «Ne, Emil, nikoli več, ne... Bojim se...!» «Ali srček moj zlati, kaj bi se plašila, česa bi se bala!» «Oh, ti — saj veš...!» «Beži, beži! Moja si, mlada in* tako lepa si — Bog sam je dal, da sva se našla.» In Marija je zaihtela in se je vsa srečna in blažena vrgla na ljubčkove prsi, ki jo je miril in obsipal s poljubi, da se je smejala in jokala. Karkoli ji je šepetal v zardelo ušesce, vse mu je vdano verjela, vse mu je sproti odpuščala. Boječe misli na strogega očeta je zavračala, še predno so se ji mogle zažeti v mlado žensko pamet. Matere se ni bala; ne bi se je ustrašila, čeprav bi zdajle stopila pred njiju. Ni se je bala, pa tudi ljubila je ni toliko, kakor je v strahu ljubila in spoštovala predobrega in tolikrat goljufanega očeta. Nagonsko je čutila, da jo oče resničnejše ljubi in globlje kakor pa mati, ki se v nečimernosti divi lepi, mladi, toliko občudovani in ljubljeni hčeri. Po vsaki lahkomiselnosti z Emilom so se ji porajale podobne misli. Ob takih trenotkih je zasovražila svojega mladega prijatelja. Ko pa ga je pogledala, se ji je zdelo, da sije z njegovega 9 veselega lica, iz njegovih smehljajočih se oči toliko nedočakane miline in neskončne ljubezni, da se je ob tisti priči plaho pokesala svojih nezvestih misli in se opijanjala sladkega odpuščanja v njegovem milem naročju in njegovih rdečih usten, posejanih s prijetnimi, a komaj tolikimi dlačicami, kolikor jih ima napol zrela breskev. — Šumeče ulicc so gorele v živem sijaju neštevilnih luči, ko je hitela domu. Kakor bi se bila iztreznila po preobilem užitku težkega vina, ji je vroče puhtelo mlado in razigrano telo, v glavi so ji grmele razdražene, neurejene misli, a v srcu jo je kljuval pekoči kes, njen ljubi, stari znanec, ki si ni mogel priboriti odločitve, odkar se je kopala v blaženi sreči opojne Emilove ljubezni. Hitela je med prežečimi šetavci, ob grulečih in za-peljujočih šetavkah. Proseči mehki šepeti so se snubeče sklanjali k njenemu zdravemu licu in so jo omamno in prijetno ščegetali v drobno in zvedavo ušesce. O, močno všeč sta ji bili skoraj javno priznanje in občudovanje, ta prostovoljni sladki davek radodarne in ljubezni iskajoče mladosti; a ozrla se ni, čeprav je z onimi ostrimi očmi, ki jih je Bog vsadil vsaki ženski tudi na hrbet, razločno čutila, da ji že nekaj časa sledijo vztrajni koraki. Še bolj je hitela in se je predrzno in čutno igrala z mame-čimi čari iz skritega gnezda šele komaj darovane ljubezni. — Ko pa je zavila v stransko ulico, so jo dohiteli zasledovavčevi koraki: zardel mladenič ji je stisnil pismo v roko in se je plaho umaknil. Nagnila je glavo in je stekla. Usmiljen smehljaj se je zibal na njenem licu. «Dijak, moja zvesta senca! Nocoj torej je vendarle premagal svojo ljubeznivo boječnost.» Vse misli so se ji obrnile in so iskale opreznega oboževavca. Kaj bi ž njim, ponižnim in odljudnim revežem, ki je toliko mesecev zbiral pogum, da se ji je molče in tako čudno in staromodno približal! Ali ni Emil tič drugega perja? Kako nagloma in predrzno si jo je osvojil! Še zdaj ne ve, ali bi se zato jezila nanj ali nase. Kaj neki piše, kaj zna povedati mladi učenjak? Skočila je v razsvetljeno vežo in je hlastno odprla belo pismo. Cim dalje je brala, tem bolj je rdela in se zadihavala. Moj Bog, takega pisma še ni dobila. V stihih, mehko donečih stihih ihti božajoče oboževanje, med solzami do nebes koprni vriskajoča ljubezen nežnočutnega, po nedočakani sreči vzdihujočega in hre-penečega srca! Iz teh krepkih in ličnih vrstic kipi topla molitev, trepeče mila prošnja, poje radostno upanje v neskončno blaženost! In samo z očmi, svojimi jasnimi in čistimi, naj trene, pa je dala revnemu oboževavcu milost in srečo samih visokih nebes! — Z drhtečo roko in zamišljena je skrila pesniško pismo in je šla počasi domu. Kako bi še hitela, ko jo oblivajo vroče misli, in ne ve, ali bi jih podila, ali bi jih lovila? «O, Emil, Emil, kako si majhen in neznaten s svojimi ukazu-jočimi in drznimi pismi poleg tega čudovitega dijaka!» Zdelo se ji je, da je po tem pismu Šele začela spoznavati čiste in svetle čare prave ljubezni, kakor si jih je bila želela v tistih srečnih dneh tam daleč, daleč za sinjimi gorami. Srce ji je nenadoma začelo plati v čudni in nedopovedni domotožni radosti. Toda spomin Emilovega burnega sladostrastja, kateremu je vdano in lahkomiselno podlegala zaradi ljubezni same, ji Je začel temniti in kaliti tiho, nežno srečo te sladke ure, kakršna je bila vredna njene, v bistvu še nepokvarjene čudi. V teh kratkjh hipih je spo-4 znavala z grenkim kesom v občutljivem srcu, da niti vredna ni pohlevnega dijakovega oboževanja, saj bi že dih njenih v tolikem grehu kaljenih usten omadeževal prečisto ljubezen poštenega siromaka. Ta kes je bil tako globok in popoln, da je gotovo zbrisal vsaj največje madeže z njene prečustvene duše. «O, France Lovrin, duša učena, zakaj si malodušno omahoval in dvomil, zakaj nisi marveč moško iztegnil roke, ko je bila še vesela in čista pomlad v mojem srcu? Zdaj beži, da si ne umažeš svetlih vzorov in ne umrješ z njimi vred na strašnem pogorišču mojega razdejanja!* V topi raztresenosti, tiha in ponižna je prišla domu. Oče je počasi dvignil žalostne oči in jo jc gledal. Dolg in resen je bil njegov skrbni pogled. Nazadnje pa je mož vzdihnil in se je trudno okrenil. Njej se je zdelo, da se mu je utrnila težka solza, ki je počasi polzela v sivo brado. Še nikoli ni tako opazila globoke očetove žalosti, ki jo je zdaj bolela toliko bolj, ker je bila tiha, brez očitkov in karanja. (Dalje prihodnjič.) PASTOŠKIN: odpoč1tek. Prišli smo globoko iz doline preko strmih, robovitih sten; gozda mehke mahove blazine v odpočitek vabile so len. Vse so zvabile, vsi so polegli. Midva v travo sedla sva kraj njih; nje oči v mamljivo vlažni megli so izvabljale mi vzdih na vzdih. To sva bila mlada in spočita: iz ljubezni čaše pila sva, za dišečo brino varno skrita se ljubezni pokorila sva Nič tam nama ni bilo počitka in brhko sva šla naprej na pot, ona tiha, vdana, sveža, vitka, jaz vtopljen v dokaze nje dobrot. „Kam bežita?" kličejo za nama, a midva ne čujeva glasov, ne ozreva se, nebeško sama speva v carstvo svojih mladih snov. Dr. IVAN LAH: PROF. ERNEST DENIS. Ko se je dne 31. oktobra preteklega leta prof. Denis prvič pripeljal v osvobojeno Prago, središče inlade češkoslovaške republike, so pisali češki listi, da je bil njegov sprejem enak kraljevskemu. Praga zna sprejemati svoje prijatelje in vendar ni videla takega sprejema, odkar je na svojih ulicah pozdravljala iz ječe se vrnivšega velikega svojega politika Kramära in pozneje svojega prvega prezidenta Masaryka. To je bilo tudi naravno, saj je poleg teh dveh velikih čeških mož bil Denis najvažnejša oseba v boju za češko narodno in državno samostojnost. To je vedel tudi ves češki narod, ki mu je bilo ime francoskega sobojevnika dobro znano. Zato je prihitela vsa Praga, da ga sprejme v svoje naročje in stari, skromni francoski prijatelj ni mogel najti besedi, da bi izrazil svojo radost nad tem, da vidi po tolikih letih svobodno zlato Prago in da more biti v sredi svojega ljubljenega svobodnega češkega naroda. Toda ni prišel po plačilo za svoje zasluge, niti po čast in odlikovanje — prišel je, da nabere novih podatkov za novo delo. Hotel je prebiti nekaj mesecev na Češkem, da si pogleda novo urejeno državo, da utrdi stare vezi in da dovrši svoje delo in svoje zgodovinsko poslanstvo. Toda njegovo delo je bilo dovršeno: zgodilo se je po svetopisemskem izreku: Sedaj odpuščaš, o Gospod, svojega hlapca v miru, kajti moje oči so videle tvoje poveličanje. Praga je storila vse, da pokaže visokemu gostu svojo hvaležnost. Toda dnevi so bili dopolnjeni. Denis se je moral pred časom vrniti v Pariz, kjer je umrl. In danes stojimo pred spominom tega velikega moža, ki mu je bilo od usode dano, da je kot Francoz postal zgodovinska oseba v slovanski zgodovini. Redkokdaj je sin tujega naroda tako globoko posegel v razvoj drugih narodov, kakor je posegel Denis v kulturni in politični razvoj češkega naroda in slovanskih narodov sploh. Zdi se nam kakor smel sokol, ki se dvigne po usodnem letu 1870. iz ponižanega Pariza in gre iskat slovanskih bratov na vzhod. Zdi se nam, da s svojega pariškega stališča bolj jasno motri naš položaj, nego mi sami. Preko nem- škega morja vidi z izredno bistrim pogledom široki slovanski svet, ki mu je bil prej skoraj neznan in iz davne preteklosti in temne sedanjosti razkriva nove oblike bodočnosti. Narava ga je obdarila z vsemi potrebnimi lastnostmi. Po poklicu zgodovinar, ki s pristnim fräncoskim duhom za starimi'papirji in nejasnimi napisi razgrinja življenje v vsej njegovi globokosti. Pozna se mu, da izhaja iz krajev, kjer so živeli Hipolit Taine, Ernest Renan, Anatole France. Po rojstvu je provansalec, nežen in občutljiv. Njegova rodovina izhaja iz starih Hugenotov in v njem je ohranjeno globoko versko čustvo, ki je zmožno razumeti Husa in Chelčickega, češke brate in Komenskega in zdi se mu, da je prišel v svoj pravi svet. Po slogu je Francoz, duhovit in dovtipen: njegove zgodovinske stvari * se čitajo z užitkom, ki ga imamo pri najboljših pisateljih. Tako je mogel Denis izvršiti svoje veliko delo. Zdi se, kakor da je usoda sama odločila vse, kar je bilo treba za njegovo poslanstvo. Iz malega mesta Nimes, kjer so ohranjeni spomini vročili političnih in verskih bojev, je prišel kot dijak v Pariz, da bi se posvetil zgodovinskim naukom. To je bilo tik pred letom 1870. Bil je po mišljenju republikanec in nasprotnik bele reakcije, kakor da je slutil nevarnost. Nastala je vojna: Prusi so se bližali Parizu. Mladi Denis je vstopil kot dobrovoljec v armado, da bi branil domovino. Po izgubljeni bitki pri Mezieresu je hitel s pobito armado k Parizu, da brani glavno mesto in ponos Francije. Njegov polk je stal na bulvarju Richard Lenoir, ko je bila podpisana kapitulacija. Stari kapitan, ki je stal pred svojo četo in je slišal grozno in neizogibno vest, se je spustil v jok in za njim nekateri vojaki. Kapitan pa jim je rekel: «Kaj jokate? Vi ste še mladi in boste še doživeli zmago. Vi boste še spoznali ono nebeško sladkost, ko boste zagledali domovino zopet svobodno, žarečo v novi slavi...» In res: Denisu je bilo dano, da se mu je izpolnilo to prerokovanje. Bolela ga je nesreča domovine. Od vsega sveta zapuščena Francija je morala sprejeti pruske mirovne pogoje in se odreči Alzaciji in Loreni. Nihče se ni upal protestirati proti nemški sili, ki je v Versaillesu proglasila svojo moč. Tu se je oglasil mali češki narod. Dne 8. novembra 1871. je sklenil češki deželni zbor: «Geslo svobode in enakosti posameznih oseb mora uveljaviti in bo gotovo uveljavil duh našega časa tudi kot enakopravnost in svobodno samoodločbo narodov: kajti nemogoče je odrekati narodom, kar se zahteva za posameznike... Vsi narodi, veliki in majhni, imajo enako pravico samoodločbe in njih osebnost se mora spoštovati. Le iz priznanja enakopravnosti in iz medsebojnega spoštovanja do svobodne samoodločbe vseh narodov more vzcvesti prava svoboda in bratstvo, splošen mir in pravo človekoljubje. V imenu ideje samoodločbe protestiramo proti priklopitvi Alzacije in Lorene k Nemčiji in v istem imenu zahtevamo samostojnost za Grke, Srbe, Runtime in druge balkanske narode. Češkemu narodu ni mogoče, da ne bi čutil kar najiskreneje s plemenitim in slavnim narodom francoskim, ki se bori danes samo še za pravico samovlade in za obrambo domovine. Z narodom, ki si je pridobil znamenitih zaslug za civilizacijo in največ za napredek gesel človekoljubja in svobode.» Ta deklaracija češkega deželnega zbora je bila tem razum-Ijivejša, ker se je .par let prej, 1868., z dualizmom izvršil zločin nad avstrijskimi narodi. Porabili so torej to priliko, da so povedali vsemu svetu, da narodi ne morejo biti več igrača za potentate. Glas iz Prage je bil mal hladilen lek na veliko pekočo francosko rano. Naravno je bilo. da protest malega podjarmljenega naroda ni bil vpoštevan; a bil jc izgovorjen iz srca in zapuščena, ponižana Francija ga je slišala. In tudi mladi Denis, ki je bil prepričan, da morajo ljudje in narodi iskati vzroke porazov predvsem v samih sebi. Češka politika je z deklaracijo dne 8. novembra 1871. stopila na nova pota; njen cilj je bolj in bolj jasen: v ospredju vsega boja stoji misel stare državne samostojnosti. Vodja tedanje češke politike Fr.Palacky je dovršil svoje življenjsko delo: napisal je narodu zgodovino in se umaknil iz javnosti. V ospredje stopajo nove sile: v tej dobi pride v Prago Ernest Denis. V jeseni leta 1872. stopi mladi 231etni Francoz na praška tla, da spozna zgodovino in življenje naroda, ki se bori za svojo samostojnost. Bilo je takrat več mladih Francozov, ki so po katastrofi leta 4 1871. odšli v tujino, da spoznajo svet in pogledajo od zunaj na svojo domovino nazaj, da spoznajo njen položaj in skušajo najti nova pota bodočnosti, ki bi vodila k novi velikosti slavne Francije. Denis bi ne bil mogel najti za svoj študij primernejšega mesta kakor je Praga in češki narod bi ne bil mogel dobiti boljšega prijatelja, kakor mu je bil mladi Denis. Prijazni pa skromni Francoz se je kmalu udomačil, dasi ni znal češkega in le malo nemškega. Avstrijske razmere in češka zgodovina so mu bile le malo znane: toda usoda druži ljudi in nesreča je najboljša učiteljica: po porazu svoje domovine je kmalu razumel češki narodni boj. Še istega leta ga je Louis Leger, ki je bil takrat v Pragi, uvedel v hišo zgodovinarja Palackega. Spoznal je v starem češkem voditelju velikega prijatelja Francozov. Pogovor se je sukal o češko-fran-coskih zvezah. Denis se je poglobil v češko zgodovino. Čita knjige Palackega in zanima ga husitska doba. Palacky dvomi nad mladini Francozom, ki ne zna niti češčine' toda 231etni mladenič pokaže svojo energijo. Pri pesniku Vrchlickem se uči češko in to s tako marljivostjo, da kmalu jezik popolnoma obvlada. Še več. Kmalu preide k ruščini in pri Šafankovem vnuku Konstantinu Jirečku se uči bolgarske in balkanske zgodovine. V gostoljubni rodovini Pin-kasovi najde «kos Francije» in prijetno domačo družbo. Tako preživi dve leti (1872.—1874.) v Pragi v pripravah za svoje bodoče delo. Ko se jc vračal v Francijo, je nesel s seboj že rokopis svojega * prvega dela o Husu. Vzljubil je Prago tako, da je smatral ti dve leti za najlepši čas svojega življenja. V Franciji razmere niso bile še povsem urejene, zato je moral mladi profesor v provincijo, od tam pa jc prišel na licej v Bordeaux. In že leta 1878. je izšlo v Parizu njegovo prvo delo iz češke zgodovine: «Huss et les guerres des Hussites». Poslej so sledile študije in razprave iz husitske dobe «Viri češkobratovske enote», «Jurij Podjebrad» (1888.) in tako je nastalo njegovo veliko delo: «Konec češke samostojnosti» (1890.). Vršil je važno kulturno delo: seznanjal je Francozc s češko zgodovino. Oživele so stare francosko-češke tradicije, ki so segale v čase Lukscnburžanov. Denis sam je še parkrat obiskal Prago; leta 1885. je pripeljal svojo ženo pogledat mesto in narod, ki ga je vzljubil, leta 1891. je prišel pogledat jubilejno razstavo in nabral gradiva za novo delo. V tem času je izšel prvi zvezek češkega prevoda njegove knjige; višjim krogom ni bilo po volji, da narod spoznava svojo zgodovino od te strani, a za Denisa jc bila to zmaga, kajti knjiga je bila več nego zgodovina. Ž njo ni hotel Denis samo seznaniti Francoze in zapadni svet s starimi, napol pozabljenimi zgodovinskimi dogodki, ampak je pokazal vodilne ideje češkega naroda, ki jih je takrat razkrival Masaryk v svojih delih o Husu, o čeških bratih in o Komenskem. V zrcalu zunanjih dogodkov je razkrival Denis bistvo narodne duše in s svojim intuicijskim smislom je prodrl do dna globokosti, ki ga je Masaryk načrtal v svoji knjigi «Češka otazka». Zgodovinar je tu ozko združen z učiteljem, politikom in prerokom. Kako visoko se francoski zgodovinar povzpne pri popisu Jana Husa! «Cehi — pravi — tako ponosni na svoje velike kralje in slavne vojskovodje, niso sprejeli niti Karla IV., niti Žižke, niti Jurja Podjebradskega, da ga postavijo na vrli svojega Pan-teona — ampak preprostega pridigarja, nejasnega pokolenja, katerega življenje je polno bogoslovnih sporov in ki umre končno na grmadi. Cehi so postali dolžniki Husovi zato, da so se povzpeli sami nad se: njih zgodovina se je v njem združila z zgodovino človeštva. Tako vidimo, da se kak narod povzdigne na prvo stražo sveta; on nosi v svojih rokah usodo napredka, ne da bi zgubil kaj na svoji osebnosti — postane izraz cele zgodovinske dobe: potem utrujen vslcd neizmernega napora pada nazaj v vsakdanje skrbi in se počasi vleče za narodom, ki ga je izpodrinil ž njegovega mesta. Ti narodi odhajajo s prve straže oslabljeni, razdvojeni od slavnih bojev — toda ostanejo prerojeni v njih. Za to čast, ki je še niso imeli vsi, da bi za nekaj časa osredotočili na sebi pozornost zgodovine, so Cehi dolžni hvalo Husu. V trenotku, ko onemogli srednji vek ni mogel več zabraniti, da ne bi izginil in je težko ležal na ljudskem mišljenju, povzdigne Hus prvi glas svobode, protestira v imenu osebne vesti proti tiranski avtoriteti prisiljene vere, v imenu raziskovanja proti tradiciji in v imenu narodne neodvisnosti proti slabotni in moreči centralizaciji. On sam najde smrt na grmadi v neenakem boju, ki ga je začel, toda plamen njegove grmade obžari vso Evropo in njegovi učenci še delujejo, ko jim prihaja Nemčija na pomoč in ovrže stavbo, tako globoko otreseno. Premagani Hus je mnogo večji nego njegovi zmagoviti nasledniki...» Tako je izklesal francoski historik vznešeno postavo Husovo in jo postavil narodu in narod svetu za zgled. Vsak njegov stavek jc pisan iz globokega prepričanja: dasi ga vodi v vsem ljubezen do naroda, vendar ne zaide nikjer s poti zgodovinske resnice — ampak skuša to resnico pokazati v pravi luči; zato je njegova knjiga več nego zgodovina: to je knjiga ljubezni in resnice in zato vzgaja in uči. Denis pa je v Pragi začutil, da jc v središču slovanskih pra-šanj, zato se je ozrl tudi po drugih slovanskih narodih. Dogodki na Balkanu in berlinski kongres 1878. so vplivali na francoskega zgodovinarja tem bolj, ker je videl, da tam dela Nemčija svoje račune na škodo Francije in balkanskih narodov. Francija si od svojega poloma šc ni bila opomogla. Zato je bilo treba misliti na bodočnost. Denis je prevedel znano Pypin-Spasowiczevo «Zgodovino slovanskih literatur», ki je izšla v Parizu 1881. Istotako je prevedel .lirečkovo «Zgodovino bolgarskega naroda». Za svetovno zgodovino, ki je začela izhajati pod redakcijo Lavissea in Ram-bauda, je napisal slovanski del (zgodovino Slovanov, Litovcev in Madžarov). Zanimala ga je posebno Rusija in rusko-francoska alijansa. Spis «La France ä Moscou» in duhovita razprava «Bodočnost Rusije in Francije» ob priliki francoske razstave v Moskvi (1892.) pričata o globokem pojmovanju nalog in dolžnosti, ki jih imata izvršiti francoski in slovanski svet. (Konec prihodnjič.) (čšD JANKO SAMEC: na krasu. Na nebu žarijo purpurni kresovi in dneva zorečega mehki svit čez tihe ograde je kraške razlit, v njem kopajo daljnih se gričev vrhovi. Po ozkih dolinah se «abri dremavi otresajo čarov jutranjih ros; skrivnostno zvonijo zvonovi v daljavi^ in v grmu budi se plašni^ Tam v krogih skrivnostnih oblački se sivi dvigujejo k nebu od belih koč; brnijo čebele na ajdovi njivi, iz dalj se oglaša pastir ukajoč. In kot da v ljubezni neskončni in vroči bi sklonil čez zemljo se dobri Bog, se izza obzorja solnce vzboči in žarke razsipa vsenaokrog... sodobne misli o upodabljajoči umetnosti. (O priliki XVIII. umetnostne razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani Vsaka zgodovinska doba ima svoj poseben, bolj ali manj jasno zarisan umetniški ideal, ki je eden mnogih rezultatov onega zavestnega sodelovanja sil in okoliščin v posameznem narodu, kateremu pravimo kultura. V časih največje skladnosti tega hotenja in izraza, kadar se človeštvo temu gibljivemu svojemu idealu najbolj približa, se rodi umetniški slog, najsličnejša, najbolj izdelana, najčistejša, a še vedno nepopolna podoba nedosežnega vzora. Zato je umetnost kot udejstvovanje tega bistveno različnega in menjajočega se hotenja v svojih pojavnih oblikah tako različna po času in kraju. Ravno iz istega vzroka pa je treba zanikati tudi upravičenost vsakega načina kritičnega premotrivanja upodabljajoče umetnosti, kateri bi si postavil kot izhodišče en edino pravi umetniški vzor, drugim pa bi pravico obstoja nasploh tajil. In vendar je taka metoda ogromne množine sodobnikov, ki skušajo resno in z vztrajnostjo priti bistvu upodabljajoče umetnosti do dna. To niso morda samo lajiki, ki zaidejo pri tem početju na stranpota, tudi znanstveno izobraženim raziskovavcem je silno težavno ogniti se zapeljivih vab takozvane klasične umetniško-zgodovinske kritične teorije. Sestav te teorije temelji na umetniškem idealu, ki je bil z logično nujnostjo š zgrajen iz elementov, vzetih iz zgodovine in je zato enostranski in nepopoln ter nikakor ne more imeti znakov nespremenljivosti in obče veljavnosti. Današnji svet krščansko-zapadne kulture živi v trdno ukoreninjeni, a zato nič manj zmotni veri, da predstavlja grška antika, oziroma njena obnovitev za časa renesanse, višek, ki ga je vpodablja-joča umetnost ne samo Evrope, temveč umetnost vsega sveta doslej dosegla, vrhunec, ki kot nedosegljiv ideal blesti že tisočletja pred najvišje lepote željnimi očmi narodov. V praksi se je javljal pogubni vpliv tega napačnega naziranja v tem, "da so se vsi proizvodi upodabljajoče umetnosti, individui že po okolnostih njih postanka, presojevali po tem enostranskem merilu ne glede na dobo, kraj in druge okolnosti njih izvora, ki pri presoji načeloma niso prišle v poštev. Kako se je xH novembra 1920.) tako nasilna sodba izvečine morala glasiti, si lahko predstavljamo. To pomotno naziranje o umetnosti pa ima še eno temeljno napako, ki je opasnejša za nemoteno presojo katerekoli upodabljajočih umetnosti: njen materijah zem. Da naša doba po vseh izkušnjah zadnjih let, ki so vse z orjaško silo vplivale na mišljenje in čutenje sveta, ne more gojiti idealov pro-šlosti in se navduševati zanje, je jasno vsakomur. Vse misleče in čuteče človeštvo je potegnilo črto čez račun preteklosti, mladi rod je pa po njeni zaslugi hitrejše in temeljitejše preživel in prebolel vse stopnje razvoja do svoje in stoji zdaj na koncu prehojene poti. Nazaj ne more, obstati ne sme: stanje je smrt. Zato je tembolj nerazumljivo, če kdo od preživelih in vstajajočih zahteva, da ustvarjajo po vzorih prednikov. Vemo, da je svet živel zadnjih šest let potencirano življenje in da žive med nami starci, ki štejejo jedva par desetletij. Saj zaležejo vojna leta dvojno, ne, desetorno! Nov čas zahteva novo umetnost. Tako treba motriti mlade umetnike, ki so se v goste zbrali pod streho Jakopičevega paviljona. Očitajo jim tuje vplive, skoro plagi-jatstvo, nerazumljivost, neresnost in neiskrenost, nepoznanje najpri-mitivnejših pojmov risanja in tehnike sploh. Zanikajo kratkomalo njih umetnost zaradi pomanjkanja znanja. Teh očitkov ne moremo pripustiti. Umetnost ni znanje, plod duha, ni delo razuma. Ni nam za prazno igro oblik, vsebine hočemo, žlahtne, sočne, krepke pijače. Resnica je, da je oblika drugotnega značaja, vsebina pa prvotna. Ona ukaže, zahteva, predpiše obliko, ne pa narobe. Umetnik ne ustvarja novih tehnik, da bi ž njimi povedal, kar je v njem novega, še neizraženega, temveč ker se več s starimi sredstvi povedati ne da. In ker je novo, bo pod okolnostmi tudi oblika nova. Kdor bi delal drugače, ni umetnik, njegovo delo pa obsojeno na skorajšen pogin. Mi pa, polni predsodkov in napačnih teorij, hodimo v razstave in zaman skušamo s svojim razumom in njegovimi revnimi sredstvi umetnikovemu duhu, oživotvorjenemu v kamnu in na platnu, priti do živega. V tem brezplodnem početju nas večina naše kritike še potrdi. Govori nam o impresijonizmu in ekspresijonizmu, perspektivi, risanju, anatomiji, koloritu, proporcijah, kot da bi bilo v vsem tem bistvo umetnosti. V svojem materijalističnem premotrivanju zamenjava, da umetnost ni produkt tehničnega znanja, temveč ustvarjajočega hotenja. Kopiranje narave je mehanična spretnost, ki si jo je lahko pridobiti z zadostno pridnostjo in vztrajnim študijem. Umetnost hoče vse više: vliti nevidnega duha-stvarnika vidni podobi materije. Umetnost je beseda, ki je postala meso. Tako ni čuda, da preko površine sploh ne pridemo do notranjosti. Nad skorjo pozabimo jedro. To je neresna površnost in pomanjkanje zmožnosti prodreti v globočine umotvora, včutiti se v delo umetnikove fantazije. Za tem popolnejši užitek in umevanje umetnine mora biti gledavec zmožen, da čim točnejše reproducira in zase ponovi ves stva-riteljski akt umetnikov. Od te reproduktivne zmožnosti odvisi stopnja, do katere more opazovavec prodreti v tajnosti umotvora in pa obseg njegovega užitka, ki izvira od doseženega spoznanja njenih svojstev. Intenzivnost in prožnost reproduktivnega daru ustvarjata tudi kritiku stališče, kakršno more vobče zavzemati napram plodovom umetnosti. Oba brata Kralja sta kiparja, slikarja in risarja. Mlada sta, oba sredi v razvoju še. Ni jima še jasna njuna pot, komaj da slutita, kam ju pelje, vendar trdno prepričana, da je ta edino prava in da ju tajna slutnja srca ne vara. Da sta umetnika, pričajo dela, polna bogastva njunih umetniških doživetij. Pomanjkanje čuvstva in duha jima nihče ne bo očital, oblika njunih del daje povoda spotiki. Kritika je ostro grajala anatomične nepravilnosti in nemogočnosti njunih figur. Ta očitek ni nov, čeprav ga ravno v današnjih časih čujemo tako pogosto. Rodil se je zaeno z umetnostjo samo in izvira iz usodne zamenjave pojmov o umetnosti in posnemovalnem nagonu. Če opazujemo zgodovino z vidika oblikovanja človeškega telesa, kot izvečine poglavitne vsebine malone vseh upodabljajočih umetnosti, bi v umetnosti starih narodov, Egipčanov, Asircev in Babiloncev, v srednjem veku evropske, dalje v stari in sodobni umetnosti bližjega in daljnjega vzhoda, osobito Kitajcev in Japoncev in mnogih drugih narodov prošlosti, našli toliko zgledov anatomične nepravilnosti, napak, nemogočnosti in naravnost bolestne iznajdljivosti v iskanju oblik in kombinacij, ki so nasprotne realni naravi, da bi nas že ta pogostost sama morala utrditi v pre-4 pričanju, da ima to dosledno omalovaževanje narave zavesten izvor in določen smoter. Nikakor pa bi tako smotreno opazovanje ne moglo dovesti paznega motrivca do zaključka, da umetniki vseh teh navedenih narodov in dob človeškega telesa niso znali točnejše opazovati in ga spoznanju primerno oblikovati, osobito če vpoštevamo, da je bilo enostavno kopiranje oblik človeškega telesa tudi v vseh teh dobah poleg njegovega umetniškega upodabljanja sorazmerno na enaki stopnji, kot je dandanes. Zato nam takozvana «ljudska umetnost» starih Egipčanov nudi najboljši primer in dokaz, da je poleg edine resnične, a neprimerno imenovane «dvorne» umetnosti obstojalo tudi povsem dovršeno pseudo-umetniško udejstvovanje, ki nam je kot plod velike ročne spretnosti, izvirajoče iz močnega nagona zgolj po-snemovanja naravnih oblik, zapustilo nebroj del, katera je pri nezadostni poglobitvi vanje mogoče prištevati pomotoma pravi, večni umetnosti. Kljub samo zunanji oblikovni dovršenosti jim pa nedo staja onega umetnikovega duha, ki bi jim mogel dati zavestnega življenja. Ker pogrešajo tega, gledavca ne ganejo, ne ogrejejo: mrtva so. Zato je velike važnosti za nas spoznanje, da posnemovalni nagon ni istoveten z umetnostjo. Tako je docela neumljivo stališče nekega dela naše umetniške publicistike, ki išče anatomične pogreške (in jih seveda tudi najde) na delih bratov Kraljev, pa naj so že plastike, slikarski ali risarski umotvori. Moramo v tem končno vendar enkrat priti na jasno, da to nad 9 naravo zagrešeno posilstvo sploh ni posilstvo, temveč samo naraven dosleden izliv svobodnega umetniškega hotenja, opravičenega v samem sebi in v zakonih estetike. Če je umetnik uverjen, da svojemu notranjemu obrazu ne more v danih, nespremenjenih oblikah zunanje narave samih najti popolnoma odgovarjajočega izraza, potem zahteva njegovo neutešljivo stvariteljsko razpoloženje novih form. Elemente zanje išče samo v vidnem svetu, ki ga obdaja, ker jih drugod ne more. Kdo bi mu predpisoval s kategoričnim ukazom, katere naj izbere in kako naj jih uporabi? Sodba mu je pisana že vnaprej: zapisana je v nespremenljivih, večnih zakonih estetike. Kralja sta prva pri nas do temeljev zrevolucijonirala obliko, zrastlo v teku stoletij, kakršno je naša publika spoznala in priznala za edino pravo in upravičeno. S tem smelim korakom sta skoro izzivalno zapustila izhojeno pot zlate poprečnosti, zato je odklonilno stališče množice napram njima lažje razumljivo nego zapeta nezaupnost publicistike. In vendar se mi zdi, da je ž njima zgodovina slovenskega kiparstva stopila na novo plan, odvrgla vezi starosti in tope zadovolj-nosti s samim seboj. Prinesla sta vanjo dih osebnosti in dušo. Saj hočeta s svojim delom vse več, nego samo oblikovati kamen in bron, dajati z barvo in peresom vidne oblike predmetom svoje okolice. Hočeta izpovedati vse, kar je z besedami neizgovorljivega v globini duše, razkriti harmonično govorico čuvstva, dati duška veselju nad lepoto in skladnostjo oblike, linije, barve. Če pri tem naravo prilagodita svojemu spoznanju, podredita strogim zapovedim ustvarjajočega duha, jo prekvasita in očiščeno vse slučajnosti dvigneta do višin občeveljav-nosti, da v tem zrcalu njenega skritega bistva, njene prave podobe, podata večno podobo resnice in lepote, ni njuno delo izgubilo na vrednosti, nasprotno samo pridobilo. Umetnost je prav tako realna in resnična, kot je svet in življenje, njen produkt pa koordiniran naravi, nikdar podrejen, drug svet izven nje, po nepremostljivem prepadu ločen od nje. Umetnina ima svoje zakone zase in v sebi utemeljeno eksistenčno pravico. Od obeh bratov se mi mlajši, Anton Kralj, navzlic neki mlade-niški naivnosti (— ali morda ravno zato? —), zdi zanimivejši. To osobito v pristnosti in primitivni iskrenosti izražanja in v neposrednem čustvu, ki ni iskano in bolno od razuma. V njegovih velikopoteznih slikah je posebno poudarjena fanatična mistična težnja in včasih naravnost demonična vizijonarnost. Njegovi leseni plastiki «Strast» in ne preveč originalno zasnovana «Madona» sta primera globokega občutja, posebno prva, in nenavadno jakega izraza, dasiravno tehnično les ni obdelan najprimernejše in svojstvu materijala docela odgovarjajoče. Njegova tehnična izobrazba je pod očitnim bratovim vplivom dosegla dokaj visoko stopnjo. Poglavitno, kar bi se dalo očitati Franu Kralju, je to, da človeka ne ogreje. Njegova umetnost le poredkoma zgrabi gledavčevo notranjost in jo ukloni pod pritiskom svojega živega bogastva. Prepogosto uživa le gledavčevo oko, dočim mu duša ne zazveni. Občuduješ umotvore, vživeti vanje se ne moreš. Nekaj še neizčiščenega, težkega, mučnega, za spoznanje preveč hladnega intelekta. Pogrešaš prožnosti, ki je lastna mlajšemu bratu, tiste neposrednosti, ki ti na platnu in v kamnu proži kot na dlani gorko svoje še utripajoče srce. Njegove vizije so prehodile dolgo pot po labirintu umetnikovega duha, predno so se skristalizirale pod čopičem in v marmorju. S trudnostjo so pridobile na resničnosti, izgubile na prepričevalnosti; vtis nujnosti se je nekoliko zabrisal. Z veliko «Madono» je dokazal upravičenost mno-gobarvne kamnite plastike. Originalna v potezah obličja, ki daje celi * figuri videz istinitega življenja, zanimiva v poziciji se gledavcu trdno vtisne v spomin kot delo velikih prednosti. Na sami igri ritma in razdelitve ploskev je zgrajena velika slika «Salomonova sodba», ki pa ji za slogovitost ne dostaja potrebne zaključenosti in vzbuja zato vtis mehanične sestavljenosti. Od ostalih razstavljenih kiparskih del mi je ostala jasno pred očmi mala plaketa, predstavljajoča meniha, ki v sveti ekstazi ves zatopljen v svoj skrivnostni dvogovor kleči pred Kri-žanim. Umetnik je s skromnimi sredstvi notranjo pretresljivo dramatiko prizora poudaril tako mogočno, da se človek zgovorni sugestiv-nosti umotvora, ki je svet zase, ne more odtegniti. V ti odkritosrčni privlačni sili, v tem vsebinskem bogastvu, ki ga njegova dela izžari-vajo s toliko nečuveno vehemenco, ki je posledica močne individual- nosti, vidim najznačilnejšo potezo Fr. Kraljevega umetniškega portreta. Dovršeno mojstrstvo je dokazal v svojih risbah, ki bi jih lahko imenoval visoko pesem lepoti absolutne linije. Kot enakovreden vrstnik je stopil v prvo vrsto poleg najboljših naših ilustratorjev. Kajti toliko idejnega preobilja, toliko iskreče se duhovitosti, toliko oblikovne elegance in čistote smo le redkokdaj videli med nami. Grafika je po svojem značaju zmožna najvišje produševljenosti izmed upodabljajočih umetnosti, zato je povsem naravno, da je globoki duševnosti, kakršna je Frana Kralja, tako blizu. Mož drugačnega kova je Ivan Napotnik. Če sta kiparja Kralja vneta oznanjevavca čistega duha in asketa oblike, je Napotnik prorok telesa, zagovornik mesa. Če onadva zanikata telo, ga mrtvičita in ga tajita, ga ta občuduje s svetim strahom in globokim spoštovanjem, ga proslavlja in obožuje. Oblike narave zadostujejo zahtevam njegovega stvariteljskega stremljenja take, kakršne so. Vanje z razsipno roko vliva bogastvo svoje duševne zakladnice. Njegovi akti žive, silna življenjska energija je nagromadena v njih, prisluškovana pri naravi, oplojena v duhu, pomnožena in posplošena. Napotnik nad vse ljubi lepoto forme. Ustvaril si je svoj estetični ideal človeka, zdravega, preprostega gospodarja stvarstva. Lepota bohotno bujnih delov, zvezana s harmonično doslednostjo med seboj, ritmično ravnovesje mas in jedva brzdana odpornost spečih dinamičnih sil: to je navdušena apologija produševljenega mesa. Take so njegove plesavke, Salome matere in Eve, taka je gracijozna «Ženska s pavom»: kmetska Venera, krepkih bokov, stasita in rodovitna, ujeta v ogledalo žejnih oči esteta. V tem poudarjanju telesnosti in nebrzdane življenjske radosti je mnogo čisto baročnih sestavin. Baročna v najboljšem pomenu besede je pri-rodna eleganca obrisov, širokopoteznost izbranih kretenj, nevsiljiva čustvenost kompozicij, neutajljiva premoč sveta nad izključnim car-stvom duha, prepojena s široko prešernostjo, osebnim odznakoin avtorja samega. In kot slučaj se čuje dejstvo, da se je naša moderna naslonila na umetnost dobe, ki je zadnja v dolgi sklenjeni vrsti imela še lasten izrazit slog. Zato ti umotvori navzlic svoji v temelju različni koncepciji tako harmonirajo s svojo okolico v razstavi. Med debelu-ščkom, ki hoče «K materi» in «Madono» Antona Kralja ali ono njegovega brata je izrazna različnost, odgovarjajoča različnosti zasnove, vendar ju veže skupni umetniški karakter, ki je lasten vsem pričam resnične umetniške volje. Razstavil je Napotnik topot samo trojico lesenih plastik, ki pa za-eno z deli, razstavljenimi zadnjo pomlad, zadoščajo, da mu v ti panogi kiparstva priznamo prvenstvo med nami. Posvetil se je v zadnjem času skoro izključno leseni skulpturi in dosegel na tem polju Hparske umetnosti visoko stopnjo dovršenosti. Dočim je Kraljema les samo slučajni materijal, ilovica, kamen ali bron, je Napotniku več: organizem svoje vrste, ki ima posebna svojstva, značaj in prednosti, živo bitje skoro. Pozna les vseh vrst v zadnje potankosti, ga ceni, napne do skrajnosti dopustnega omejene njegove konstruktivne možnosti, ga oživi k novemu življenju. Te figure so strogo zasnovane v snovi, v kateri žive in s katero padejo. Če jih preneseš v drug material, bi izgubile najboljše, svojo osebnost, ki jim daje pravico do obstoj*?., jih dela samorasle in — umetnine. Napotnik je dozorel umetnik tihega vase pogreznjenega umetniškega značaja, svest si svoje moči. Zato so njegova dela umirjena, polna plemenite elegance in notranje harmonije. Predno sem si ogledal Jaka ca na ti razstavi, sem mislil, da si bom svoje naziranje o njem spopolnil in obogatil s tem obiskom. Tega sem si tudi resnično želel, pa bi se mi kmalu bilo zgodilo ravno narobe. Ko sem spomladi videl prvič petorico njegovih slik, sem si ustvaril o njegovi umetnosti jasnejšo, točnejšo in vse enotnejšo sodbo, nego bi si jo mogel po vsem tem, kar je pokazal topot. Razstavil je namreč predvsem preveč: dve veliki sobi je zvrhoma napolnil in natrpal s svojimi deli. Razen tega bi pa nekaj več samokritike pri izberi materijala za razstavo bilo vsebinski pomembnosti nedvomno v prid. Množica teh osnutkov, načrtov, bežnih skic in detajlnih študij bi imela pomen bolj za spoznanje umetnikovega psihološkega in tehničnega razvoja, nego za ustvaritev jasne slike o njegovem talentu in njega plodovih. Vpliv akademije je očiten in nepovoljen. Vendar pa prazno aka-demično eksperimentiranje, vsa ta tuja učenost v paznem gledavcu ne * bo mogla zabrisati njegove prave podobe. Jakac je lirik, to se pravi po slovensko: krajinar. Tu je njegova moč in višek. S svojimi pasteli in akvarelnimi slikami je ustvaril nov tip naše pokrajine, sanjave novomeške deželice, ki jo s tako ljubeznijo slikata vsak po svoje Kette in Trdina. V teh preprostih sličicah, polnih akordov luči in trepetajočega zraka, umirajoče zarje in vlažnega gozdnega mraku je obsežena, popisana in naslikana mehka njegova duša, polna notranjega miru in skladnosti. Kot s prozornim pajčolanom zastira nežno, včasih malce sentimentalno občutje te pokrajine, kjer ni nič ostrega, določnega, nič grobega, temveč samo prelivanje barv in medlih obrisov. Zdi se ti, da vidiš trepetanje zlatega prahu v solncu, da čuješ šumenje vetra v žitnem polju, da vonjaš opojni duh gozda. Tako opazuje le nepokvarjeno oko slikarja, ki je vesel lepot narave, prostranega sveta in samega sebe. Jakac ne pozna konfliktov v svoji notranjosti, ne razdvojenosti in morečih dvomov, neznan mu je upor materije. Zanj je svet jasen, odkrit, vsak dan v praznično obleko odet, s snovjo se igra; zato zbujajo slike prijeten občutek lahkote in neprisiljenosti. Pastela bi mu skoro ne ločil od slike v olju. Risar je mnogoličen, iznajdljiv, točen v opazovanju trenotnih dogodkov, skromen v sredstvih izražanja, bogat v izrazu, a še negotov, dostopen tujim vplivom. Odtod velika pestrost v njegovih grafičnih študijah. Z neobičajno spretnostjo slika v olju, z vodnimi barvami in pastelnimi svinčniki in zdi se, da se mladi slikar tega zaveda. Bojim se hudo, da mu bo la naravni dar 9 sčasoma postal hladna virtuoznost, ki. bo postala sebi namen in kjer zanj samega ne bo več prostora. Treba bo železne odločnosti in potrpljenja, da se to ne zgodi. Z leti bo prišla poglobitev, ki bo okrepila čuvstvo, poglobila ga in mu odprla novih potov. «Novomeško umetnost» zastopata razen njega Marijan Mušič in Zdenko S k a 1 i c k y. Po vsem, kar je bilo čuti o grozotah te najnovejše «umetnosti», odide človek, ki si je že vnaprej zapel suknjo do brade, pošteno razočaran. S strahom se je nadejal najhujšega, našel pa dva talenta, divja, nebrzdana, prekipevajoča sil in smelosti, zlasti pa — mlada. Ta beseda odkrije vse. Zato ni, da bi tehtal in sodil vse tisto, česar še ne znata, česar znati ne moreta (morda niti znati nočeta, kdo ve?), da bi po vrsti našteval njune napake in slabosti, da bi jima s strogim šolmošterskim očesom gledal na prste: na tak način še na nekaterem drugem umetniku ne bi ostal en sam pravičen las. Tak način ne bi bil pravi, njima nasproti pa še prav posebno ne. Prešernovemu orgljarčku bi bil podoben tak domišljavi učenik, ki bi jima hotel dajati nasvete iz plesnjive modrosti svojih zaprašenih per-gamentov. Dolžnost vernega kronista je, da povdari in poroča, kaj sta hotela novega, kaj sta novega ustvarila in kako. Drugo pokaže bodočnost. Če bi se lotil nehvaležnega posla prorokovanja, bi prisodil Mu-šiču, mlajšemu izmed obeh, lepšo prihodnost. Zdi se mi, da je ta mladi študent s svojimi sličicami pokazal velik, nevsakdanji talent. Sicer so te novomeške pokrajine še čisto naiven izliv naivnega spoznanja, k: pa je vendarle samosvoje, pristno in neiskano. Uvidis nujnost, ki je slikarja tirala do ravno takega in drugačnega izražanja. Pojmovanje samo je preprosto, pojmovanje sedemnajstletnega fanta pač, bolj zunanje, morda malce pretirano, zunanjost podob pa, rekel bi odelo, primitivno, a tudi z rokodelskega stališča močno nadpoprečno in solidno. Drugega od mladega čioveka, čeprav zgodaj zrelega, ni mogoče pričakovati. Za enotni zelenkasti ton male «Gozdne trate» in prepričevalno njeno prostorninsko poglobitev bi ga marsikateri šolani slikar mogel zavidati. Še par podrobnih primerov bi mogel navesti, ki bi vsi pokazali harmoničnost in čuvstvenost njegovih tako domačih pokrajin. S ponižnimi sredstvi doseže svoj namen, plaho se prelivajo barvne nijanse in se družijo v skupno celotno razpoloženje. V kolikor se je v tem pogledu spremenil pri delih prav zadnje dobe, dvomim, da je bila to nujna posledica razvoja. Njegovemu značaju ta pretira-nost ne odgovarja. Vzroke tega preobrata bo iskati najbrž izven njega samega. Skratka: Mušič je skladatelj, ki ustvarja za srce, dočim je Skalicky slikar za oko. Rad osupne gledavca, preseneti ga z barvo in risbo. Dočim je Mušič čuvstven značaj, je Skalicky intelektualec, refleksivna natura, rafiniran, vse poskušajoč. Morda pod težo zunanjih vplivov in lastne negotovosti. Kajti nehote občutiš nekako prisiljenost, neiskrenost, pozersko kretnjo, ki hoče biti velika in silna. Zanimiva je zgodovina njegovega postanka, če je taka, kakršno vidimo v razstavi, popolna in nepopravljena. Ob gledanju njegovih del prisostvujemo nepretrganemu razvoju modernega slikarstva zadnjih let, ki ga je slikar zase preživel v duhu, čigar dokumenti pa so razstavljene slike. Časovno in vsebinsko je ta razvoj še precej motiviran in logično utemeljen, samo v zadnjem razdobju je skok neverjeten, bolj manira, kot dosledna začasna skrajna stopnja. Pri globljem opazovanju bi iz razstavljenega težko zasledil njene predpogoje v osebnem doživetju avtorja Od golega naturalističnega slikanja lahko jasno zasledujemo pot preko vseh samo oblikovno navidez različnih, notranje pa bistveno sličnih, pod vplivom nagle evolucije hitro se menjajočih načinov oblikovanja. Toda skok od zadnje oblike njegovega kubizma (da s to nepravo besedo imenujem ta izrazni način), pa do popolnega dekorativnega ekspresijonizma v barvi in risbi je docela nerazumljiv. Prepad, ki loči ta dva nasprotna svetova, je le preširok. Premostiti ga je pomagal vpliv vladajoče mode. Živimo v času splošne revolucije duhov. V takih prevratnih dobah, ko se starim vrednotam zmajejo temelji, so radikalna gesla priljubljena. Stara deviza francoskih impresionistov je postala zopet aktualna. «Epater le bourgeois!» Nekaj poze ta novomeška umetnost, kot vsaka mlada umetnost nedvomno kaže, pa ta je le bolj posledica bojevitega razpoloženja, nego nameravano in hladno preračunjeno slepilo. Nasprotni tečaji se stikajo. V ognju navdušenja strelja mladina preko cilja. Kdo bi ji to resno zameril? Treba ni kazati na vzore v zgodovini slikarstva drugih narodov, spomnimo se samo dobrih dvajset let nazaj, ko je vstajala naša slovstvena moderna. Treba si je pa zaeno poklicati v spomin tudi odmeve, ki jih je zbujala takrat. V naših dneh je prišla vrsta na upodabljajočo umetnost. Dvoma ni, da je prevzela kulturno slovensko hegemonijo. Tako bomo pravičnejše in nepristransko mogli presojati te nove pojave mladine, ki gre s svojo dobo in hoče preko nje. Če poseže včasih tudi predaleč in previsoko, kaj za to! Kdor je prepoln svežih moči, jih troši brez skrbi za bodočnost. Mladina, ki je poroštvo življenja, hoče naprej, v čisto, v novo. Vsi pa, kar jih je dobre volje, so ž njo. (PSD ALOJZIJ GRADNIK: na kalimegdanu. O Golgota nekdanjih črnih dni, kjer v krvi so umirali junaki, kaj zopet vre iz tvoje zemlje kri? Povsod, povsod cveto rdeči maki. Počasi stopam s tihimi koraki, in kakor že ne vidijo oči nič več ko kri, se mi zazdi, da v vsaki cvetlici zbödeno srce leži. Kaj tržeš starka? Je-li to tvoj sin? Dekle! Je fant to, ki ti bil izbran je? Ti vboga deca, je to bil vaš oče? • O pokleknimo vsi! Povzdigovanje ldečih hostij je. Naj zdaj v spomin njih muk se srce naše vsaj izjoče. L. KUHAR: BORBA. (Dalje.) Nekoč pa sem videl grofa. Dasi sem bil še majhen, se spominjam čisto določno tega dogodka. Poleti je bilo popoldne, oče in mati sta delala na polju, jaz sem bil doma in sem kopal z veliko motiko neko drago iz mlake, poleg mene se je igral v prahu mlajši brat, oba sva bila blatna in umazana. Takrat je stopilo na dvorišče nekaj ljudi; med njimi sem takoj spoznal grofovega oskrbnika iz gradu, ki je prišel večkrat k nam, z njim je bil neki tuji, visoki gospod, čisto preprosto oblečen, s palico v roki, kateremu je oskrbnik razlagal nekaj važnega; šla sta spredaj. Za njima je šla visoka lepa gosposka ženska, ki je nosila solnčnik, poleg nje je mlad lep gospod z gladko počesano glavo vodil lepo gospodično z golim vratom za roko, nosil je zanjo solnčnik in pahljačo; za njimi je tekal dečko, desetih let, ki se je igral z navadno leskovo palico; ko je naju zagledal, je prišel čisto k nama, se naslonil na palico in naju drzno motril, drugi pa so obstali sredi dvorišča in gledali naokrog; smejali se in govorili v čudnem, nerazumljivem jeziku. Mene je postalo sram; zavedal sem se, da sem beden, umazan in rad bi se bil skril, toda bilo je prekasno; bratec je mirno obsedel v pesku in tiščal po svojem običaju prst v usta. Večkrat sem že videl «gospodo», toda današnji obrazi so se mi zdeli izredni, čudni, tujih, mrzlih potez. «He, vidva!» je izpregovoril takrat oskrbnik oblastno, toda nenavadno prijazno. «Kje je oče?» Jedva sem izjecljal, da dela na polju. «Pozovi ga brzo sem. Reci, da ga čaka gospod grof», mi je velel oskrbnik. Stekel sem, kar so me nesle noge in ga poklical. Ko je oče začul, kdo ga zove, se je prestrašil, izpremenil je barvo lica in plašno pogledal mater. «Ali bi ti šla?» je rekel. «Kaj mi hoče?» «Le ti idi, ker te zove! Kaj ti-more! V hiši je že vse čisto in osna-ženo, lahko jih vedeš v sobo!» je govorila mati pomirjevalno. Oče je šel, jaz sem capljal za njim. Bal se je sestanka z grofom, ker kot preprosti človek ni znal občevati z gospodo; mogoče pa tudi ni imel mirne vesti. Vzel je klobuk z glave, kakor bi že stal pred grofom, nato se je zopet pokril. Gledal je svojo obleko in svoje velike, zdelane roke, polne žuljev in brazgotin in blatne zemlje in gnoja; brisal jih je v hlače in me vprašal, ali je črn po obrazu. Ko sem mu odgovoril, da ne, se je pomiril in dejal: «Naj sem, kakršen sem, saj grof ve, da sem delaven človek!» Končno sva prišla domu. Grofova obitelj je medtem posedla za mizo pod lipo. Oče je že pri lesi snel klobuk z glave in držeč ga v rokah, se je bližal lipi, obstal pred mizo in pozdravil z vdanim pozdravom. «Grof bi vas rad poznal in želi vedeti, kako vam gre?» je rekel oskrbnik. * «Dobro, dobro! Jaz sem zadovoljen! Čisto dobro!» je hitel odgovarjati oče in se začel smejati, vrteč klobuk v rokah. Oče je imel navado, da se je v podobnih zadregah smejal na ves glas in neprestano, brez smisla. Med smehom se je domislil, da bi mu mogoče grof zvišal najemnino, ako bi preveč hvalil, zato je hitro pripromnil: «Čisto dobro, samo delati je treba, delati!» in se zopet smejal. Grof, ki je razumel jezik in očetovo zadrego, se je vzpodbudno nasmehnil in rekel prijazno: «Delo in skrb imamo pa vsi, eni na ta, drugi na oni način». «Da, da! Vsi, vsi, tudi oni, gospod grof, seveda! Toliko stvari imeti v glavi! Kako zmorejo toliko skrbi?» je hitel s suženjskim glasom pritrjevati oče. Gospodi je bilo vroče, grof in grofica sta se otirala z robci, gospod, ki je spremljal gospodično, ji je neprestano mahal s pahljačo. «Mogoče bi gospoda grofi pili nekoliko mošta?» se je spomnil oče. «Ni slab, prav dober je!» Grof je izpregovoril proti ostalim, ki so pokazali zanimanje, nato je oskrbnik velel očetu, naj prinese. Oče je prinesel veliko belo majoliko in toliko kozarcev, kolikor je bilo ust, komaj načet hleb rženega kruha ter postavil na mizo, s katere je še prej spihal razne smeti. Grofje so se poslužili, se smehljali črnemu kruhu in kimali moštu, oče je stal poleg in se smejal; postal je že smelejši, govoril je mnogo, ker je mislil, da mora govoriti, izgovarjal se je zaradi črnega kruha in hvalil grofu otroke. Po oddihu so se dvignili in grof je hotel plačati račun, toda, ker je oče odklonil, je stopila grofica k mojemu bratcu, ki je čepel pri plotu in mu stisnila zlat v roko. Nato sta grof in grofica podala očetu roki in potem so odšli. Oče je bil silno vesel tako dobrega konca, mel si je roki in pripovedoval materi, kako je bilo. Hvalil je grofa in pravil, da je višja gospoda vedno boljša, kakor ona nižja, «ovsena», kakor jo je zval, in kesal se je, da ni porabil prilike in prosil grofa za kake ugodnosti, katerih mu oskrbnik ni hotel dovoliti. Mene je ljutilo darilo, ki ga je dobil brat, a jaz nič, toda kriv sem si bil sam, ker sem se v zavesti svoje bede sramoval pred odlično gospodo ter se skril na skedenj in od tam opazoval dogodek, ki se mi je tako neizbrisno vtisnil v spomin, da še danes vidim natančno pred seboj očeta s klobukom v tresočih rokah, sklonjenega v bojazni pred grofom, še bednejšega kot sicer, njegovo bolestno, izpremenjeno lice, s katerega je odseval strah utripajočega srca — prizor, ki me ob spominu pekoče zaduši v grlu. Zelo zgodaj me je pričel oče uporabljati pri delu. Ni čuda, sam je bil ž njim preobložen in ga je komaj zmagoval. Najprej sem moral goniti vole pri setvi, potem sem pričel s pašo; čisto majhen še sem moral vstajati s prvo zoro, kar je bilo zelo bridko in goniti živino v gozd. In čim večji sem prihajal, tem težja dela sem opravljal. . Odgojen v preranem trpljenju sem postajal zakrknjen, mrk, malo-dušen in boječ, začel sem zgodaj sovražiti družbo ljudi in vse okoli sebe; vso mojo nrav pa je prevejal pohlevni ogenj onemogle ambicioznosti, ki je rastla iz večne želje obogateti in na ta način pomagati roditeljem iz bede. Posebno sem sovražil oskrbnika, ki je bil zelo neprijetna prikazen na «našem» domu. Bil je oduren, kratkega debelega života in rjave kože. Oče ga je mrzel iz dna svoje proletar-ske duše in ga preklinjal v odsotnosti s «psom»; kadar pa se je pojavil pri nas, pa se mu je odkrival spoštljivo in ga imenoval «gospod oskrbnik». Bil je pred njim vedno pasje ponižen, dočim je imenoval oskrbnika dosledno «psa», kar še danes ne razumem. Kmalu sem začel pojmiti, da je moj oče pravzaprav suženj na grofovi zemlji, orodje v rokah brezvestnega grajskega oskrbnika, v pravem pomenu besede brezpravna stvar; zavest, da sem sin sužnja, se me je polaščala vedno bolj in bolj in se slednjič kot bridek občutek naselila v srce. Ta zavest mi je živo zbujala razumevanje pogostih očetovih vzdihov, katerih sem bil tolikokrat priča: «Ah, ko bi bila zemlja, katero obdelujem, moja, bi delal s čisto drugim veseljem!» Resnico teh vzdihov sem občutil posebno živo od trenotka, ko sem kot delavec prvikrat potočil znoj lastnega telesa za njo. In čudno! Kljub neprijetnemu spoznanju se mi je zbudila ljubezen do te zemlje, s toplo ljubeznijo sem vzljubil te njive, te travnike, te črne skrivnostne gozdove, za katere se je oskrbnik tako strašno bal, in zaželel sem hrepeneče, da bi bilo vse to last mojih staršev. Želja po lastni grudi se je razvijala in postajala vedno bolj hrepeneča in se končno neopa-ženo spremenila v žejno žilavost za premoženjem, ki ga imenujejo: kmetski egoizem. Kesneje sem počel hoditi v šolo, ki je nisem vzljubil nikoli. Hitro sem opazil razliko med bogato in revno deco; učitelj je bil mnogo obzirnejši do prve in bogatejši so nas prezirali očitno in ponavljali besede, ki so jih čuli od roditeljev. Nosili so za kosilo s seboj razen kruha še razne potice, meso in med, mi revni pa edini črni kruh, zaradi katerega so nas zasmehovali. Običaj je bil, da so deca med sabo 9 menjavali kruh; nekoč v početku, ko sem šele vstopil in še nisem tako živo pojmoval vsega tega, sem hotel tudi jaz barantati. Želel sem si pogače, katero so trosili drugi po klopeh in katero sem okusil doma le ob največjih praznikih in nekoč — o nesrečnež! — sem rekel dečku iz sosednje klopi: «Ti, menjajva kruh!» «Pokaži svojega!» je odvrnil on in položil svoj ogromni kos pogači podobnega kruha predse na klop. Boječe in s trepetajočima ročicama sem izvlekel kruh iz torbe in ga položil na klop. Kaka razlika! Njegov visok, bel, moj nizek, črn in drobeč, poln osja in plev. «Nočem. Tvoj je pregrd!» je rekel moj sošolec prezirljivo in spravil svoj kruh. Neki drugi razposajenec poleg mene pa je udaril z roko po kruhu, da se je razletel v drobtinah po tleh, drugi so se krohotali in skakali po njem. Meni so tekle solze jeze in sramu, ko sem pobiral drobtine iz prahu. Odslej nisem nikdar več poskušal menjavati svojega kruha in kadar sem ga jedel, sem se skril, da me ni videl nikdo izmed tovarišev. Po pouku sem se večkrat zakasnil pri igri in takrat me je oče nabil do omotice, nakar sem plakal jeze in gneva in delal strašne maščevalne naklepe, ki so se pa vselej razblinili v nič. Borba življenja na našem domu pa je trajala dalje. Oče in mati sta delala noč in dan, se krivila, črpala in se starala v večni borbi za kruh, ki je bila trudapolna in grenka. Oskrbnik je prihajal še vedno in oče, sovražeč ga iz dna duše, se ga je bal in se mu izogibal; kadar pa sta se sešla, je redno snel klobuk pred njim, ogovarjal ga in se mu prilizoval. Oskrbnik je bil različno razpoložen; včasih se je prej spri z družino in takrat je bil srdit in je vso jezo izlil na nas. Vse mu je bilo y neredu: dražnik na cesti ni bil očiščen, planka pri skednju je bila odtrgana, ali je bila odlomljena veja sadnega drevesa in ne odstranjena. Oče je obljubil storiti vse in mu je nosil najboljši mošt iz kleti, mati pa mu je kuhala klobase in pekla cvrtje, da bi ga spravila na druge misli. Nato je bilo očetu žal po porabljeni stvari in je obično klel. Včasih je zmanjkalo drv za kurjavo. «Reci mu za drva!» je opominjala mati očeta. Oče je pritrdil molče, ker je bil oskrbnik v tem oziru zelo kočljiv; ko je bil prihodnjič ž njim skupaj, se je spominjal natanko obljube, toda ni si upal ziniti. Šele v zadnjem hipu, ko je oskrbnik že odhajal, je stopil obotavljajoč se za njim. Oskrbnik, ki je to zapazil in je razumel, da ima oče še neko željo, je obstal. «Kaj hočete?» je vprašal navadno. «Znajo oni... ne zamerijo gospod! Baba... jaz zmerom govorim in pridigujem — pa ne pomaga nič! Moja ta stara je porabila že vsa drva, ki so jih zadnjič odkazali.» «Oho, ali že zopet!» se je razkoračil tedaj oskrbnik, ki je brez grofove vednosti hotel prodati kolikor mogoče veliko drv, zato je pustil trpeti pomanjkanje najemnikom. Potem je rogovilil nad očetom in očital, da ne znamo čuvati ničesar, da hočemo gaziti po tujem premoženju. Vse to je oče požiral; besede, ki jih je slišal on, je ponavljal materi in ji zabičeval, da naj štedi. Mati je takrat vselej plakala in vzdihovala: «Oh, da bi bil že enkrat konec, tako ali tako!» Včasih sta se sprla in se prepirala dolgo, vikala oba in pretila drug drugemu, dokler ni mati ušla očetu in se skrila. Deca smo pri tem plakali in jaz sem se zlasti bal za mater, ki je potem plakala brez s utehe in nekoč, čisto majhen, nebogljen še, sem imel pogum in sem skrčenih pesti skočil proti očetu in mu očital neusmiljenost. Oče se je zadri nad menoj, potem se je umiril in po vsakem prepiru je bil silno molčeč in par dni se mu je bral na obrazu kes. (Dalje prihodnjič.) CSŠD književna poročila. — Fran Albrecht: Pesmi življenja. Ljubljana. Umetniška propaganda 1920. 76 str. Dinamika «pesmi življenja» je navidezna, bolj v besedah in obliki kot v notranjem ritmu, zato te ti, ponekod ditirambično razžarjcni stihi, vzganjajoči se z močjo vodopada, vihrajoč kakor vrtinci požara, skušajo le pregovoriti, da se ti hipno zbudi vera v pevca teh «bojnih ritmov», toda trajnega vtisa ne zapuste, ker ne razgibajo srca, ker ne razbijejo vrat do onih carstev v tebi, ki so ti v dnevu neznana. Notranje dinamike manjka tem pesmim, ki imajo pač moč, da razplamte množice. Nedostatek zbirke pa leži tudi v tem, ker v njej nasprotuje pesnik samemu sebi. Nietzschcjansko vsemogočni «Mož» hoče biti luč vesoljstva in osnovni ton vseh harmonij, eternist je že prisluhnil vsem daljnim skrivnostim in se potopil v najgloblja morja bolestnih skrivnosti. Smrti zanj ni; mož, ki je izstopil iz sebe, ki je graditelj bodočnosti, ki poje «Mi vsi smo Eno: harmonija» — o takem možu bi strmeč čitatelj in ponižni zemljan mislil, da nima več smisla za ogabne spletke malenkostnega življenja, da ne poznax več programov, ki se ž njimi po opičje igrajo takozvani predstavitelji družbe, temveč, da je premagal v sebi že zemljana, že umetnika in govori le preproste in enostavne besede kot vsak resnični samotar. Toda motiš se: Oni, ki kliče na strani 21.: Jaz nisem odtod. Vse više gorijo mi sanje v neznane svetove, ob jame jo nespočete rodove s svojo ljubeznijo. Jaz sem stopil iz sebe in nisem več jaz — ima par strani dalje proletarske pesmi, kakršne spadajo v socijalističnc časopise in slavnostne manifeste: — Kadar mi zapojemo svoj spev — se v bajonetih mesta razbleščč, v nebo grmi njegov srdit odmev, v foteljih starci plešasti medle... (Spev prolctarcev, str. 31.), še več, za proslavo l.majnika napiše «Prolctarski maj», v katerem mrgole izrazi «Car Kapital», «buržuj», «rdeči maj», «rdeči prapor» itd. V škrtajočem gnevu se vale bezručevski verzi, pa se malo dalje spet začutiš domačega ob «Tujem glasu» (str. 42.), ob tej tako zamolkli in resnični pesmi, ki te bolj prevzame kot vsi drugi le zunanje hrupni in šumni ritmi. Oni zaničevavec in zasmehovavec vseh, ki so otroci svojega časa (dasi spada tudi sam medTnje), oni; ki se zaničljivo posmehuje liričnemu pesniku, zbuja misel, da se je povzpel že v sfere nadspolnosti — ta prebujenec je v drugem delu svoje zbirke razvrstil same ljubavne pesmi in jih s tem tudi priznal. Še več, na strani 69. prizna naravnost: Najtišji akord moje pesmi, žena, si ti! Jaz ljubim pesem življenja: strah, up in strast, krik ulic in borbe in zmage, triumf in propast. A v srcu, o žena, me žeja po tvojih laseh ... jaz molim k vsedobri ljubezni tvojih oči. Le v tvojem objemu, o žena, je Vera in Bog... Ali me naj potem res prepriča zadnii cikel «Pesmi življenja», ki nosi za moto dva Bfezinova stiha, po vsebini in notranjem žaru obsežnejša in resničnejša kot vsi bojni ritmi? Prastaro modrost: «Le kdor razbije sam svoj mali svet — svoj mali jaz — bo vstal v vesoljstvu poveličan, vesoljstva del — komentira Albrecht: Le kdor utone v nas, v brezimno množico — bo večno živel: za eno smrt življenj stotero.» (str. 76.), Komentira jo v znamenju svoje rdeče knjižice, nalikujoče zapisniku, čigar listi so obrobljeni z rdečimi progami, ki so grozen okvir za te stihe, vrhutega pa mučno motijo čitateljevo oko. Miran Jarc. Slovenska narodna lirika. Izbral in uredil Janko Glaser. V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 140 str. Urednik je v-tej knjižici skušal «podati antologijo slovenske narodne lirike ne v znanstveni, ampak estetično-užitni obliki (str. 19)». Podati torej nekaj, kar je hodilo na misel vsem onim, ki široko in na znanstveni podlagi zasnovanega Štrekljevega dela niso ^razumeli in so vedno poudarjali estetično plat naše narodne lirike. Tako estetično izberd je Strekljevo monumentalno delo šele omogočilo; prvi poskus nam je predložil v tej knjižici Glaser. Ž mirno vestjo lahko rečemo, da je ta prvi poskus lepo uspel. Tako smo dobili knjižico, ki je v naši literaturi novost. Da ni namenjena za pevce, ampak za literarno uživajoče občinstvo, se kaže kar v naslovu: to ni več «Pesmarica», kakor smo jih imeli svoje dni, ampak «lirika». S stališča esteta je pisan tudi obširen uvod, ki podrobno analizira posamezne lirične tipe in individue. Te analize, ki lepoto naše lirike razlagajo in je ne cefrajo, so vseskozi znanstveno delo. Pisane so z dobrim, ljubeznivim umevanjem, brez visokega, prezirljivega učenjaštva, pa tudi brez puhloslovne, navdušene patetike, s katero smo doslej še prevečkrat obravnavali «narodno» umetnost. Škoda, da ni Glaser šel še korak dalje, ali pa se je tega koraka mogoče ustrašil. Ko je cizeliral te res fine analize posameznih pesmi, bi se bil lahko vprašal: ali se ne da iz teh analitično pridobljenih estetičnih elementov «narodne» pesmi sestaviti karakteristika, definicija «narodne» poezije? Odgovor bi bil samo ta, da ne; pač poezije sploh, ne pa neke posebne vrste poezije, ki ji pravimo «narodna». In če je bila analiza opravljena z zadostnim materijalom in pravilno metodo, bi bil nujen sklep te raziskave samo ta: «narodne» poezije ni, vse je samo «poezija» ali kakor pravilno pravimo: «umetna poezija». Tega koraka Glaser ni storil; ostal je na sredi pota. Zato bazira njegov uvod na starem romantičnem naziranju, zato tudi izrečno kontrastira «narodno» in «umetno» poezijo (str. 13). Zadnje konsckvence njegove znanstvene analize bi mu pokazale, da je to naziranjc krivo. Pri njem sta si — vsled stare tradicije — prišla v navzkrižje «znanstvenik» in «estetik», ki opravljata vendar isto delo! In če bi se bil vsled frapantnega rezultata svoje raziskave ozrl nekoliko po literaturi, Pä_J>jbHvidel, da niti ni odkril nikakc Amerike. Da živi staro, romantično mnenje o jjostanku narodne poezije samo., še v njiših šolskih čitankah. poetikah in literarnih zgodovinah, ne pa tudi v znanosti. Da je John Meier bogve pred kolikimi leti že pokazal, da narodna poezija ni začetek umetne (da torej ne sme biti prvo poglavje kake' literarne zgodovine), d^ med obema ni genetične razlike (kar je veljalo romantikom za edini kriterij), skratka, dji je umetnost samo ena. D^ narodna poezija ni «prius», ampak «posterju^ umetne itd. In če bi bil videl, d^ je znanost do tega spoznanja prišla po drtigi poti nego on — ne po estetski, ampak po bijološki — bi mu bilo to najsijajnejše potrdilo, cki je pot, po kateri ie prišel do svojega^ v prvem .tre-notku frapantnega odltritja, res pravilna./^6^ ^ f Priznati se mora, da Glaserju to staro stališče pri pisanju njegovega uvoda ni ravno škodilo. Pač zato ne, ker se je trezno držal svojih znanstvenih analiz (011 bi rekel «estetskih», ker bogvedi zakaj kontrastira znanstvenika in esteta!) in se ogibal praznemu modrovanju. Vendar pa bi mu «bijo-loško» opazovanje «narodne» poezije povedalo marsikaj, kar mu je doslej neranljivo, ali kar razlaga, kjer že kaj razlaga, na nezadosten ali napačen način. Kako je pravzaprav s primitivno stopnjo otroške poezije, kako ž njeno nelogičnostjo, kako s formalno mnogovrstnostjo «narodne» poezije pri južnih Slovanih itd. V krog pravih «narodnih» pevcev je stopil Glaser sam, ko je iz različnih varijant sestavljal pesmi, ki jih je sprejel v to zbirko. Ko je tako na polju ) o narodne lirike opravil to, kar je v epiki ustvaril — doslej brez konkurence! — Prešeren. Analiziral teh pesmi ne bom, ker so take sestave značilne pač za sestavljača, ne pa za narodno poezijo. Samo eno bi omenil: nekateri začetki (55, 79, 81) razodevajo, tako se mi zdi, da Glaser ni pevec. Sicer pa o tej reči ne morem prav soditi, ker sem sam gluh. Z «vsebino» na zadnjih štirih straneh je Glaser po nepotrebnem ponagajal onim, ki bi knjigo radi rabili. Za iskajoče je v taki zbirki edino primerno pač le alfabetično kazalo začetnih verzov priobčenih pesmi. To bi ne bilo še nič «znanstvenega», ampak zgolj praktično in prav. J. A. O. Robida Ivan: Psihične motnje na alkoholski podlagi s posebnim ozirom na forum. Za medicince in juriste. Založila Umetniška propaganda v Ljubljani. 1921. Avtor je označil v predgovoru svojo, na podlagi obširne nemške literature spretno sestavljeno razpravo kot prvo slovensko znanstveno delo o psihija-triji. Ne dji bi mu hotel v najmanjšem, kratiti velike zasluge, ki si jih je stekel s svojo, v resnici izčrpno razpravo nele za poglobitev spoznanja kvarnega vpliva alkoholizma na psiho človeka pri našem širšem izobraženem/občinstvu, ampak tudi in v nič manjši meri, za razširjenje potrebnega psihijatričnega znanja pri naših v praksi stoječih^dravnikih in juristih, menim vendarle, da bi bila prikladneiša označba Robidovega dela kot «popularno» znanstvenega. Glavna poglavja razprave, ki so brez dvoma duševna last avtorja, namreč poglavja o jikutni pijanosti in o,kroničnem alkoholizmu, so tako izrazito popularna ali pa agitatorična, da se ne morejo označiti kot znanstvena. Kot primer vzemimo iz poglavja o akutni alkoholni intoksikaciji sledeči pasus (str. 25): «Junak g. Peter je razžaljen, intrigant g. Pavel ga je razžalil, in milostna gospa Srakoinira je vmes, in gospodična Pavoslava tudi, in prvi je nekaj rekel, in drugi je nekaj dejal, in gospa je tudi izjavila, da je to že res preveč, in gospodična ihti in se cmeri, in vsi vkup so ogorčeni in razjarjeni, in se prerekajo sem in tja in vsi skup ne vedo jasno, za kaj se pravzaprav gre.» Iz poglavja o kroničnem alkoholizmu pa naj ilustrira način avtorjevega razmotrivanja sledeči tekst (str. 81): «Vsi naši prijatelji od dobropoznate pivske mize, vsi tisti dobrovoljčki in godmjavčki, ki absolvirajo mehanično in slabovoljno svoj vsakdanji penzum, ki popivajo do tiste višine narkoze, ki je potrebna za ,pravo pezo* dan na dan, leto za letom, ki ne pozabijo sicer pri nobeni priliki, stisniti .kozarčka*, katerega jim je naklonila mila usoda, bodisi dopoludne ali popoludne, najrajše pa in redno zvečer, — vsi ti bratci so torpidni alkoholiki. Ker ne prekoračujejo neprimerno doz, in. ker je njihova gospodarska pozicija taka, da ceneno popivanje v zmernejših merah prenese, ker zahteva življenje od njih malo dela, in drugi zanje delajo, — saj gre »upeljana* trgovina sama naprej, in doktorjeva ,štacuna' sama ob sebi ravno tako nese, kakor kramarjeva — životarijo ti prijatelji kosmatih dovtipov, narodnih pesinij, .jrmonke', v prvi vrsti pa penečega piva, rujnega vinca, in če žive v Koromandiji — slabo ventiliranih, zakajenih, s smradom, prahom in hruščem bolj eretičnih pivcev napolnjenih bez-nic, leta in leta, kot v nekakem polsnu, omračeni do svojega navadno prezgodnjega groba.» Take bolj ali manj razumljive PM9.l?J^.-LaJjKo.-R01cstne v.JteÜjiihJbroStiruli «Svete vojske» ali jjj^-^kakem podlistku, nikakö^jigj^^znanstvenem delu. Drugi razlog, da ne soglašam z Robido v označbi njegovega dela kof znanstvenega, je ta, da so ostala poglavja: o eksperimentalni psihopatologiji alkoholizma in o alkoholskih psihozah v bistvu kompilatorična, brez izražene kritične samostojnosti na podlagi lastnih eksperimentov in lastnih znanstvenih opazovanj. Fiksacija znanstvenih pojmov je prešibka, značilna grupacija simptomov pri posameznih bolezenskih oblikah premedla, analiza psihotičnega stanja premalo eksaktna. V avtorjevih izvajanjih ni ne jasnosti, ne doslednosti, vse skupaj je nekako igranje z besedami. Kot primer navajam poglavje o psiho-tični pijanosti. Avtor razločuje dvoje vrst alkoholskih intoleranc: kvantitativno in kvalitativno. Kvantitativna je v tem, da reagira človek že na majhne ali najmanjše množine alkohola s simptomi težje pijanosti, n. pr. s stadijem zamračenosti. Kvalitativna pa v tem, da se razlikuje reakcija individua na alkohol po svoji formi od navadnih, vsakdanjih pojavov pijanosti. «Obe vrsti intoleranc», tako nadaljuje avtor (str. 53), «mogo nastopati samostojno ali združeno, ali prelivajoče se druga v drugo, obe vzrasto lahko vsak čas iz navadne večje ali manjše pijanosti, vedno pa sta označeni s simptomi, katere pri navadnih alkoholizaci-jah bodisi glede jakosti bodisi glede drugovrstnosti pogrešamo, a jih sicer pogosto srečavamo pri psihozah. Zato sem se odločil, da nazovem te vrste pijanosti psihotične. Predpogoj psihotične pijanosti je vedno alkoholska in-toleranca, bodisi kvantitativna ali kvalitativna, ali oboja.» Na eni strani je torej alkoholska intoleranca predpogoj psihotične pijanosti, na drugi strani pa vzraste ta intoleranca lahko vsak čas iz navadne večje ali manjše pijanosti, označena s simptomi, ki so značilni za psihotično pijanost. Jaz tega ne razumem, in Robida menda tudi ne. V čem je pravzaprav psihotičnost psihotične pijanosti? Tega nam avtor nikjer precizno ne pove. O psihotični pijanosti na podlagi kvalitativne intolerance n.pr. pravi: «Jasno je, da se bodo te vrste psihotičnih pijanosti dokaj bolj bližale psihozam kakor prejšnje (na podlagi kvantitativne intolerance). Zlasti psihotične pijanosti epileptikov in ly$teiiRoy nosijo pogosto skozi in skozi pečat epilep-tičnih in histeričnih zmedenosti in razburjenosti, zamračenosti, sanjavosti, absans in ekvivalentov, tako da v konkretnem slučaju ni možno vedno povedati ali se gre za psihotično pijanost na epileptični ali histerični podlagi, ali za epileptično zamračenost, izzvano od alkohola.» Tudi to so samo besede. V čem pa je razlika med pojmi: epileptična zme-^ denost, zamračenost, sanjavost, absansa, ekvivalent? V čem razlika med epileptično zamračenostjo in zamračenostjo psihotične pijanosti na epileptični podlagi? V čem med zamračenostjo navadne in med zamračenostjo psihotične pijanosti itd.? Kaj razume avtor pod epileptično ali histerično barvano pijanostjo, kaj pod psihotično pijanostjo na epileptični, oziroma histerični, podlagi, kaj pod epileptično zamračenostjo, izzvano od alkohola? To ni učenost, temveč učeno premetavanje izrazov. Robidova knjiga bo dobrodošla praktičnim zdravnikom, predvsem pa juri-stom, ne priporočal bi je pa našim medicincem kot uvod v znanstveno psihi-jatrijo iz enostavnega vzroka ne, ker sama ni znanstvena. Dr. A. Ser ko. Vladimir Dvornikovič: Wilhelm Wundt i njegovo značenje. Zagreb 1920. V tem spisu nam podaja Dvornikovič vsebino in razvoj celokupnega Wund-tovega znanstvenega dela. Kdor pozna ogromno širino Wundtgvega pisateljevanja, Wundta kot ustanovitelja velikanskega psihološkega laboratorija v Lip- skcm in kot vzgojitelja cele generacije mladih psihologov, se mora čuditi, da se je pisatelju v formalnem in stvarnem pogledu posrečilo doseči svoj namen na 31 straneh majhnega formata. Seveda se je Dvornikovič že v svoji «Savr. filozofiji» I/II pokazal izbornega poznavatelja in vestnega podajatelja celokupne moderne filozofije in njene literature, tako da morem le iz srca pozdravljati njegov sklep, izdati v doglednem času tudi popolno biblijografijo celokupne dosedanje jugoslovanske filozofske (in pedagoške) literature. Mene samega to plodonosno Dvornikovičevo delovanje tem bolj veseli, ker po svojem poklicu nisem zgodovinar, temveč teoretik filozofije, tako da morem Dvornikovičevo historično-filozofsko orijentacijo smatrati naravnost za najsrečnejšo izpopolnitev onih smeri, ki jih sam zasledujem na polju teoretično-filozofskih problemov. Kakor leži skoro neposredno za nami življenjsko delo globokega teoretika Petronijeviča na eni in vestnega h i s t o r i k a Bazale na drugi strani, med katerima nekako posreduje častitljiva osebnost Arnoldova, tako se mi zdi, da morem smatrati le za o r g a n i č n o nadaljevanje teh, nam mladim danih temeljev, če z novimi silami prodiramo v svetišče filozofije zopet od dveh strani, od historično-genetične in teoretično-konstruktivne. Začasno bo se morda zdelo, da so naša pota paralelna in brez koncentričnih sil: če pa bo ostal vsakdo izmed nas na svojem mestu in posvetil vse svoje moči lc onemu delu, ki mu ga narekuje sama znanstvena vest, ni dvoma, da se bomo v tem in v takem skupnem delu morda prej nego slutimo dokopali do neobhodno potrebne končne sinteze med historično genezo in konstruktivno teorijo tudi v filozofiji, v oni stroki torej, v kateri stojimo v trenotku res še daleč za drugimi narodi. Iz omenjenih razlogov tudi ne pridajem nobenih nadaljnih stvarnih opomb k zgorajšnjemu spisu Dvornikovičevemu; spis je kratek, jedrnat in točen, tako da ga more z užitkom in razumevanjem čitati vsakdo, ki ima vsaj v terminološkem pogledu že neko filozofično naobrazbo. Cisto drugo prašanje pa je, ki se tiče znanstvene vrednosti Wundtovih nazorov samih. V tem pogledu pa danes ni dvoma — to kaže tudi I). —, da je Wundt psiholog mnogo večji nego Wundt filozof sploh. Zdi se mi pa, da morem pokazati tudi 0110 točko — o tem D. ne govori —, ki je polagoma spravila Wundta filozofa daleč pod nivo Wundta psihologa. To točko tvori namreč po mojem mnenju Wundtovo principijelno pojmovanje psihologije kot samostojne s znanosti, ono njegovo pojmovanje, ki mu sam ni sledil pri svojem podrobnem psihološkem delu, ki se pa v svojih nadaljnih konsekvcncah vleče vendar kakor rdeča nit skozi vso njegovo ostalo «filozofijo». To pojmovanje je po mojem prepričanju krivo: razlaga nam pa, zakaj je Wundt psiholog, ki v svojem podrobnem delu ni bil odvisen od tega svojega načelnega pojmovanja, mnogo večji nego Wundt filozof, ki je zgradil svojo filozofijo 11a temelju tega pojmovanja. Wundt izhaja iz prašanja, kateri kriteriji ločijo nazadnje znanost od znanosti. Navaden človek bi mislil, da je take kriterije treba iskati v predmetu ali objektu znanosti, oziroma da se razne znanosti razlikujejo druga od druge nazadnje le po objekt ^h, ki jih kot take raziskujejo. To mnenje pa je, pravi Wundt, naivno, predznanstveno: saj najgloblje razlike ined znanostmi niso ni-kake predmetne, temveč le metodične razlike. To se vidi najjasneje pri razliki med naravoslovnimi in psihološkimi disciplinami, ki je obenem najširša in najgloblja razlika med znanostmi. Naravoslovje in psihologija se pa ne razlikujeta v tem, da raziskujeta različne predmete, temneč edinole v tem, da obdelujeta z različnih vidikov isto na sebi enotno izkušnjo. Ni «naravoslovnih» objektov, za katere bi se ne zanimala tudi psihologija: kamen, roža, žarek itd., ki jih raziskuje naravoslovec, so obenem objekti psihologije, kot odnosne predstave (doživljanja) namreč, iz česar sledi, da je popolnoma napačno tradicijsko razlikovanje med «zunanjo» in «notranjo» izkušnjo, ki jo lahko le na dva načina obdelujemo, namreč posredno ali neposredno. Naravoslovje raziskuje to eno celokupno izkušnjo, v kolikor smatra njene objekte, oziroma njih lastnosti za nezavisne od kateregakoli subjekta, psihologija pa le z ozirom na razmerje teh objektov k subjektu, t. j. le z ozirom na one njihove lastnosti, ki jih jim subjekt neposredno pripisuje. Staro razlikovanje med zunanjo in notranjo izkušnjo * se mora torej zamenjati z razlikovanjem med posredno in neposredno izkušnjo, ki ne pripoznava nobene realne razlike med zunanjo in notranjo izkušnjo, smatrajoč to razliko le za razliko v vidikih, s katerih se obdeluje in raziskuje tam kakor tukaj le ista celokupna in v sebi enotna i z k u š n j a, ki je — naravoslovno gledana — istovetna s celokupno izkušnjo v njeni posredn i objektivni realnosti — psihološko motrena pa z ist o celokupno izkušnjo, a v njeni neposredni subjektivni realnosti. Torej gre v resnici le za razliko v metodi in vidikih, če raziskuje naravoslovje pojave kakor kamen, luč, rožo..., t. j. «objektivni» del iste celokupne izkušnje, psihologija pa le pojave kakor predstava, čustvo, afekt..., t. j. zopet isto celokupno izkušnjo, toda v njeni bodisi spet objektivni (predstave), bodisi strogo subjektivni (čustvo, afekt) neposredni danosti. Le na teh temeljih — pravi Wundt — se da zasnovati psihologija kot plodonosna samostojna znanost. Da je to Wundtovo naziranje napačno, bom obširno pokazal na drugem mestu: tukaj mi v ta namen ni na razpolago dovolj prostora. Fr. Veber. L.N.Tolstoj: Otac Sergije. [Iz Tolstojeve zapuščine.] Prevod Nik.Vidako-viča. (Mala Biblioteka 212.—214.) Izdanje J. B. Djurgjeviča, Beograd-Sarajevo. (V cirilici.) Nekoč smo sedeli v ljubljanski kavarni. Bilo ie pred Božičem. Med .pogovorom ic znanec potegnil i/, žepa pismo od svojega prijatelja, ki živi nekje v provinci, in nam prebra^posle^i^jtavek: «Pozdravljam vse in žejnn. da bi se spominjali Gospoda našega, Krista.» Vti^isJ^Mgoč^n. Nekdo je dejal"iiehote: «Čuden človek!» Vsi drugi so molčali in v tem molku se je tajila misel, ki je govorila v vseh: «Kc(oje^neznanec, ki jeJ^p^B^rostQ_Acqkel ngjsaM^ka.,sv.ctega, silnega in lepega in tako resnega, kakor sama resnica.» Misef~jezJ)ucfi1a predstave o globokem, vernem življenju, o samostojnem iskanju v samoti. «Kakšno je njegovo življenje?» se je vprašala — in nekaj kakor domotožje je prevzelo vso našo družbo. Nekaj podobnega občuti človek, če bere Tolstojevega «Očeta Sčrgija». Človek spremlja tega ambicijoznega oficirja, ambicijoznega meniha, vdanega pu-ščavnika, oplitvelega čudotvorca, padlega meniha, skesanega grešnika in sibir- skega hlapca po njegovi strašno samotni, trdi poti od posvetne ambicijoznosti, preko tragične ljubezni, v zaničevanje posvetnosti, v pravo stemljenje, v trenotke najvišje blaženosti, v pogovore ž njegovim Bogom, v_naj- sti^šnejšedvonie, omahovanje, nevero, v zmago nad izkušnjavo, do novega viška. Od tu v čudotvorstvo, v razkroj zbranosti, padanje pred Bogom in v rast posvetne slave, v pijanost in padec. In še naprej, preko vsega tega, v poslednjo ponižnost, poslednjo zmago, v kraljestvo miru in zopet trajno občevanje z Bogom. In tekom cele te orjaške poti se zbero v tebi dosedaj neopažene slutnje v spoznanje in zavest, da je poleg tega kričečega in šumečega posvetnega življenja v tebi samem drugo, tiho, mirno in globoko življenje, ki ga ne moreta prevpiti ne krik ne šum tega sveta in ki je edino zadovoljivo in edino važno. Bercš in čutiš domotožje, ki te z neznansko silo vleče v to tvojo tiho, daljno, daljno domačijo, in morda ti postane samotni, trpeči roman, ki si ga spremljal z začudenimi očmi, razumljiv, soroden in drag. V «Očetu Sergiju» se mi zdi Tolstoj kakor kipar, ki je vprl oči v nad-zemsko prikazen, z rokami pa mrzlično gnete ilo v podobe. Njegovi prijemi so kratki, nestrpni — mudi se mu —, toda verni in iskreni; vsak prijem je nova oblika iste nadzcrnske prikazni. In ta prikazen ni pot očeta Sergija; pot jc le oblika tiste resnice, o kateri govori Tolstoj. Resnica je zapopadena globljo — v vsaki kretnji, vsaki misli, v vsakem boju. Ta resnica je resnica življenja, našega človeškega življenja, je bolečina in slast zavesti, da je življenje naloga, ki nam je naložena od Stvarnika; njen sijaj pa je žalosten, bolesten, opojen, svetel in radosten in vendar grenak in otožen, tisto torej, kar nam vedno in vedno, v tisočerih oblikah govori in pripoveduje dobra umetnost. Vidakovičcv prevod jc v splošnem boljši ko poslednji naši slovenski prevodi ruskih izvirnikov. Mest, ki bi jih prevajavec ne bil razumel, morem našteti zelo malo. V celoti ruščino precej dobro obvlada; kako je s srbščino, nc morem reči, ker je ne poznam natančno. Opozarjam na sledeči dve napaki: ruski «poddjelivatsja k komu» ne pomeni «podražavati», temveč pomeni prilizovati se, skušati živeti komu v (popada jen jc (str. 8, vrsta 12; str. 21, vrsta 15). Na strani 27. prevede VidakoviC v 22.vrsti rusko frazo, ki pomeni: «vse je vedno eno in isto» z «i to je isto tako», kar pa ne izrazi Tolstojeve misli. Bolj površnosti kot neznanju moram pripisovati sledeče nepravilnosti: na str. 45. v 11. vrsti mora biti «devet godina» ne pa «sedem godina»; na str. 49. stoji v prvi vrsti v prevodu «jesen» mesto «prolječe» (pomlad). Na str. 50., vrsta 20., bi moral prevajavec na prvi mah uganiti, da govori avtor o ruski vrsti tcrcijalk in bi moral rabiti ženski spol. Manj ugoden vtis pa napravi dejstvo, da je prevajavec semintja izpustil po ccle stavke, nekje celo cel, zelo važen odstavek. Da je rabil pri svojem delu nepopolno izdajo, se mi zdi nemogoče, ker vidim po mestih, ki jih je ruska cenzura črtala, da jih pozna, in jih tudi prevede. Ostaneta še dve možnosti: ali površnost, ali pa se je hotel prevajavec izogniti težavnim mestom (ta možnost je verjetnejša). Neprijetno je oboje. — Tako je izpuščen na str.20. v 9.vrsti prehodni stavek: «In to zlo čustvo je izbruhnilo». Na str.31. manjkajo v 5. vrsti od spodaj celi trije stavki: «Iste kaplje so padale v kad, ki je stala pod vogalom. Zunaj je stala megla, ki razjeda sneg. Bilo jc tiho, tiho». Na str. 34. je izpuščen v 14. vrsti sledeči stavek: «Zaloputnil je zunanja vrata, ne da bi zataknil ročice, stopil preko veže in prišel v sobico». Najtežje odpustljivo pa je mesto na 76. strani v 15. vrsti, kjer je izpuščen sledeči odstavek: «Če je mogel pomagati ljudem s svetom, ali s svojo izobraženostjo, ali s tem, da jih je pomiril, če so se prepirali, ni videl hvaležnosti, ker je vedno odšel». V tem stavku je vendar poudarjeno nasprotje med prejšnjim življenjem za posvetno slavo in med sedanjim za Boga. In šele po tem stavku dobi sledeči: «In polagoma se je jel Bog pojavljati v njem» — svojo polno donečnost. Da ni teh poslednjih važnejših nedostatkov, bi lahko dejal, da je prevod kar se tiče točnosti, dostojen. Josip Vidmar. ^ kronika. —^ Slovenska Matica. Narodno_ujedinjenje je prisililo tudi SlovenskoJVlatico, da je pričela misliti na času primerno preosnovo svojega delovanja. Matičin odbor je razpravljal o tem zlasti spomladi leta 1920. Govorilo se je, naj bi postala Matica začetek bodoče slovenske akademije, ki se je zamislila na široki, moderni podlagi. V njej naj bi živela Matica dalje kot poseben literaren razred. Društvo slovenskih leposlovcev pa je delovalo na to, da ostani Matica literarno društvo in založnica leposlovnih in poljudno-znanstvenih knjig. V ta namen je spremenilo Matičina pravila in jih predložilo Matičinemu odboru in občnemu zboru. Pravila so bila z malimi spremembami sprejeta in potrjena od vlade. Bistvo spremenjenih pravil je, razširiti Matičino delovanje s tem, da bo izdajala poleg rednih tudi izredna izdanja, da si osnuje v lastni hiši po možnosti knjigarno in misli tudi na tiskarno in knjigoveznico. Število odbornikov se skrajša od 40 na 20 s pripombo, da mora biti med temi dvajsetimi 16 književnikov. Med člane se uvrste še pokrovitelji, pregledniki računov se zamenjajo z važnejšim nadzorstvom in volitve se spremene v toliko, da volijo odslej odbor in nadzorstvo poleg častnih članov, pokroviteljev, ustanovnikov le tisti letniki, ki so bili zapovrstjo tri zadnja leta Matičini naročniki. Glasujejo samo navzočni. — Na izrednem občnem zboru dne 7. novembra 1920. so bili izvoljeni v odbor književniki: dr. Anton Breznik, Ante D e b e 1 j a k, dr. Josip D e b e v e c, dr. Fran D e t e 1 a, Fran F i n ž g a r, Vida J er a jeva» dr- A,°iz Kraigher, dr. Ivan L a h, Vladimir Levstik, dr. Dragotin Lončar, Milan P u gel j, Maks Pleteršnik, dr. Ivan Prijatelj, dr. Ivan Tavčar, Ivan Zoreč in Oton Župančič. Za odbornike gospodarje: Friderik Ju-v a n č i č, Josip Kramar, Avgust T o s t i, Ivan Z o r m a n. V nadzorstvo: Ivan Hiter, Ivo P e r u z z i in Zorko P r e 1 o v e c. Nato je izvolil odbor za predsednika dr. Dragotina Lončarja, za prvega podpredsednika dr. Ivana Prijatelja, za drugega podpredsednika Frana Finžgarja in za blagajnika Ivana Z o r c a. Tajnik je Milan P u g e I j. Novi odbor je sklenil Matico pgživjti ter jo p*b možnosti razviti v večje narodno Založništvo."Svoje'delcHe pričel s tem, da je odredil tisk zemljevida slovenskega ozemlja. Za leto 1920. izda spet redne publikacije, in sicer: kratko spomenico v spomin petdesetletnice MatiČinega delovanja, dve knjigi pripovedne vsebine in eno znanstvene. Ob- enem se je posvetoval o izrednih publikacijah ter namerava založiti v kratkem dvoje pesniških zbirk za mladino. Letna članarina znaša 40 kron, ustanovnina za juridične osebe 1000 kron, sicer 500 kron, pokroviteljnina za juridične osebe 3000 kron, za posameznika 2000 kron, naročnina na zemljevid 80 kron. Af. P. Prva umetnostna razstava v Mariboru. V prvi polovici decembra je bila otvorjena prva umetnostna razstava v Mariboru. Da je bila slovenska, ne moremo ravno trditi, ker so imena razstavljavcev po večini zvenela nekako tuje. Pa to bi bilo vsekakor postranskega pomena, če bi umetniški nivö te razstave nekoliko bolj odgovarjal namenu in naslovu te prireditve. Preveč je bilo zastopano diletantstvo, to je stvari, ki so bolj igračkanje in zapravljanje dragega časa s takozvano «tudi umetnostjo», nego umetnost sama. Dvomim, da bi se s takimi prireditvami umetnost popularizirala, in če se, je bilo to slabo seme, ki se je vsejalo na sveže zorano njivo. Število razstavljenih del (184) je razmeroma visoko, in če bi polovica izostala, bi bila razstava še dosti obširna, ker število samo še ne napravi umetnostne razstave. Tu se je videlo kakih 40 del (karikatur), ki so si bila med seboj tako podobna, da bi bilo zadostovalo troje do pet del iste vrste in istega razstavljavca, če se je hotelo ravno dokumentirati, da se .v ali y tudi bavi z umetnostjo. Nikakor nimam namena, delati komu krivico, in g. prof. Cotič, ki se ni ustrašil nobenih žrtev in ovir, je brez dvoma imel najboljši namen; kjer pa ni umetnosti, je tudi najboljši prireditelj ne more ustvariti. Prodanih je bilo 28 del, po večini neznatnih; kar je bilo boljših, so ostala neprodana. S. Naši prevodi. Ljudmila Prunkova je prevedla deset Andcrsenovih pravljic, ki jih bo ilustriral S. Šantel. — Josip Vidmar je prevedel Cchova «Dolgočasno storijo» in prevaja istega pisatelja «Duel», «Hišo z mezzaninom», «Napad» in «Oddelek štev. 6». — Anton So vre je prevedel Sofoklejcvcga «Edipa» in namerava poleg ostalih Sofoklejevih tragedij prevesti še kaj drugega iz grških tragikov. LS^U nove knjige. —* Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Be7.jak, Janko. Občna zgodovina vzgoje in pouka s posebnim ozirom na ljudsko šolstvo. Za moška in ženska učiteljišča. Ljubljana. Kr. zaloga šolskih knjig in učil. 1921. 258 str. 46 K, vez. 49 K. Dobovišek, Rudolf. Rodoljub iz Amerike. Veseloigra s petjem v treh dejanjih. Pevske točke uglasbil Ciril Pregelj. V Celju 1920. Založil pisatelj. 102 str. Gogolj, N. V. Revizor. Komedija v. petih dejanjih. Preložil Ivan Prijatelj. V Ljubljani. Učiteljska tiskarna. 120 str. 32 K. (Gledališka knjižnica, I.) * Ilič, Vojislav J. Pesme. Beograd. Geca Kon. 1920. 204 -f IV str. 7 din. * Ilič, Vojislav J. Malim potomcima velikog Rima. Beograd. Stamp. „Sv. Sava". 4 str. 1-5 din. * jovanovič, Slobodan. Ljubomir Nedič. Preš tam pano iz «Nove Evrope». 1920. br. 7—13. Zagreb. «Tipografija». Izdanje S. B. Cvijanoviča. Beograd. 1921. 35 str. 5 din. Kosor, Josip. Požar strasti. Drama u 4 čina. 2. izd. Zagreb. St.Kugll. 1921. 71 str. 34 K. Kosor, Josip. Žena. Drama u tri čina. Zagreb. St. Kugli. 1920. 73 str. Levstik, Fran. Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil Anton Koželj. V Ljubljani, 1921. (Slovenski pesniki in pisatelji, II. zv.) 220 str. 46 K, vez. 54 K. Louys, Pierre. Afrodita. Zagreb. «Narodna knjižnica». 1920. 128 str. Machar, J. S. Tatica Masaryk i druge priče. Preveo i predgovor napisao M. B. Jankovič. Zagreb, 1921. 46 str. (Humoristična knjižnica, sv. 156—158.) Mladika. II. V Gorici. Narodna tiskarna. Dvakrat na mesec. Na leto 16 lir. Molek, Ivan. Zajedalci. Chicago, III. Narodna tiskarna. 1920. 304 str. Vez. r 1*75 dol. (Leposlovno - znanstvena knjižnica Slovenske narodne podporne jednote.) Moore, Howard J. Zakon biogenezije. Poslovenil J. M. Chicago, 111. Narodna tiskarna. 1920. 84 str. Vez. 1*50 dol. (Leposlovno-znanstvena knjižnica Slovenske narodne podporne jednote.) Ozvald, Kari. Logika. Uvod v znanstveno mišljenje. Ljubljana. Kr. zaloga šolskih knjig in učil. 1920. 127 str. 36 K, vez. 41 K. * Pajo, Žil. Intelektualni rad i volja. ILdeo. S fracuskog Jov. M. jovanovič. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1920. 138 str. 6 din. Plamen. Ilustriran list. V Ljubljani. Jugoslovanska tiskarna. Dvakrat na mesec. Na leto 140 K. Rod, Novi. List za mladino. V Trstu. Tiskarna «Edinost». Mesečnik. Na leto 12 lir. * Rostan, Edmon. Sirano de Beržerak. S franeuskog preveo Milan Dimovič. 2. izd. U Beogradu. S. B. Cvijanovič. 1920. 239 str. 10 din. * Ruskin, John. Blagodati lepote. Beograd-Sarajcvo. I. Dj. Djurdjevič. 1920. 43 str. 1 din. (Mala biblioteka, 229.) * Schopenhauer, Arthur. Metafizika polne ljuba vi. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1921. 106 str. 5 din. * Schopenhauer, Arthur. Pareneze i maksime. Preveo Svet. Predič. Beograd-Sarajevo. I. Dj. Djurdjevič. 1920. 142 str. 3 din. (Mala biblioteka,1242—244.) Stare, Josip. Lisjakova hči. Povest. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1920. 130 str. 16 K. (Prosveti in zabavi. 2.) [Širca, Fridrik.] Risto Savin. Op. 13. 5 pesmi Otona Župančiča za en glas in klavir. 8 str. 16 K. — Op. 20. 3 pesmi Otona Župančiča za en glas in klavir. 13 str. 16 K. (Zaloga Goričar in Leskovšek v Celju.) Wendel, Hermann. Aus dem siidslavischen Risorgimento. Gotha. F.A.Perthes A.G. 1921. 199 str. 14 Mk. Zbirka vojaških zakonov bivše kraljevine Srbije, ki veljajo začasno za vse pokrajine kraljestva SHS. Priredil Ig. Gruntar. V Ljubljani. «Tiskovna zadruga». 1921. 106 str. 36 K. [Žegen, Kolomonov.] Toje ta pravi inv tazieli Colemone-Shegen... Labaci. MCMXX. Umetniška propaganda. 288 str. V starinski vezavi 50 K. (1 t) fl fl (• t) i i (1 l^Jp^JT ISt jP&l izhaja vsakih 14 dni Prinaša najaktualnejše članke gospodarske, prosvetne in politične vsebine ter listek s pregledi iz svetovnega gospodarskega, socijalnega in političnega življenja. — Revija se naroča pri Upravništvu JUTRA v Ljubljani, Sodna ulica štev. 6. — Celoletna naročnina 120 K( za naročnike JUTRA samo 60 K. ») 0 (♦ 1 Obenem priporoča svojo najbolje urejeno knjigoveznico, ki izvršuje knjigoveška dela od najpreprostejše do najfinejše vrste DELNIŠKA TISKARNA, d. d. LJUBLJANA LJUBLJANA Izdelovanje vseh tiskovin do najumetnejšega barvotiska, kakor tudi za natiskovanje listov, časopisov, trgovinskih in uradnih tiskovin. Vsa ta dela izvršuje kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih MIKLOŠIČEVA CESTA 16 s TELEFON 132 BRZOJAVI: DELTISK MIKLOŠIČEVA CESTA 16 ČEKOVNI URAD ŠTEV. 11.630 NAROČAJTE KNJIGE T,SK0V"E ZADRUGE Novo I / Novo! VL. Č0R0VIČ: Rasa in vera v srbski prostost t. (VIII. z v. Zbirke političnih, gospodarskih in socijalnth spisov.) Cena 16 K, po poŠti K lto vel. Dr. IG. RUTAR: Zbirka vojaških zakonov. Cena te K, po poŠti K rso vel. Zbirka „Slovenski pisatelji": Josipa Jurčiča zbrani splsL Druga izdaja. Uredil dr. /v. Priiateij. I. zvezek. Broš. to K, po pošti t K več. II. zvezek. Broš. ti K. po poŠti 3 K več. Simona Jenka zbrani spisi. Uredil dr. J. Glonar. BroS. 42 K po poŠti t K več. Izten zbirke: Stritarjeva antologija. Uredil dr. Iv. Prijatelj. BroS. it K, vez. *4 K. po pošti reo K več. simon jenko: Pesmi. Uredil dr. J. Otonat. (KrajSa Izdaja.) Broi. 10 K. vez. te K. po pošti K 180 več. ante debeljak: Solace In sence. Broš. io K, vez. it K, po pošti K rso več. Zbirka „Prosveti in zabavi": I. zvezek. IGO KAS: Dalmatinske povesti. Broi. ti K, po ooStt K rto ve*. II. zvezek. jos. stare: Lisjakov a hčL Broš. 16 K. po ooSti K rzo ve*. Prevodna knjižnica: I. zvezek: dostojevski j-levstik: Besi. Roman. BroS. te K. vez. 46 K, po pošti K 4 60 več. II. zvezek. goncourt- pastuškin: Dekle Ellza. Roman. Broš. to K, vez. te A, po poŠti S K več. III. zvezek: cervantes šoru: Tri novele. BroS. to K, vez. 16 K. po pošti t K več. IV. zvezek: anatole france-debeljak: Plngvlnskl otok. Roman. BroS. 4Z K. vez. ti K, po poiti t K več. v Ljubljani, Sodna ul. 6. Shakespearjeva dela. Prevel Oton Zupančič: I. zvezek. Sen kresne noči. BroS. 22 K vez. iS K. do oošti K I SO več. II. zvezek. Macbeth. cehov- pogačnik: Sosedje In druge novele. Broš. iS K, po pošti K I SO več. Knjige za mladino: habberton š0rl1: Bob In Tedl. Povest s slikami. BroS. i4 K, vez. tO K. po poŠti K I SO vec. Cika jova-gradnik: Kalamandarlja. Vez. ie K, po poŠti K rso vel. „Pota in eilji": I. tn II. zvezek: a. melik: Zgodovina Srbov, Hrvatov In Slovencev. I. del iS K, II. del 42 ". Po pošti oba dela * 40 vel. Zbirka političnih, gospodarskih in soeijalnlh spisov: /. zvezek: dr. zalokar: O ljudskem zdravju. Broš. 6 K, po pošti K 160 vel. II. zvezek. dr. derc: Dojenček, nJega negovanje In prehrana. Cena 6 k, po pošti K reo več. III. zvezek. dr. demšar: Spolne bolezni. S slikami. Cena io K, po pošti K reo več. IV. zvezek. dr. sagadin: Nai sadašnjl ustavni položaj. Cena te K, po poŠti K rso vet. V. zvezek: dr. pitamic: Pravo in revolucija. Cena 8 K. po poŠti K rto več. VI. zvezek Dokumenti o Jadranskem vprašanju. Cena iS K. oo oošti K f-SO več. VII. zvezek: dr. ogris: Borba za Jugoslovensko državo. Cena ti K, po pošti K 160 vel dr osvald- ~ Visokošolski mladlnL Cena t K, po oostt K rto več. Ljubljanski Zvon. letnik 1919. Cena -o A, oo oošti tO A več. Ljubljanski Zvon. letnik 1920. Cena 100 K, po pošti 10 K vel. OMLÄDINA @ LJUBLJANA, 87. Priporočamo nova izbrana dela naöe založbe: A. Debeljak: Francoska moderna lirika. Cvetober 48 franc, lirikov 24*—, vez. 30*— Mark Twain: Mali klatež Tom Sawyer 26 —, vez. 32 — Oton Župančič. Mlaida pota 12*—, vez. 18'— Dr. Ivan Prijatelj: Aškerčeva Čitanka 14'—, vez. 20 — Petronij-Glonar: Pojedina pri Trimalhijonu vez. 12 — O. Župančič: Sto ugank vez. 3*— VI. Levstik: Zapiski Tine Gramontove 7*—, rez. 13-— Fr.Albredit: Mysteria Dolorosa 7*-,rez. 13--Flaubert-Župančič: Tri povesti 7'-,vez. 13 -Chesterton-Župančič: Četrtek 7-—, vez. 13 — Dr. J. Glonar Naš |ezlk 3*—, rez. 6*— Brezigar Milko: Osnutek »!©▼. narodnega gospodarstva 6-— Spominu Ivana Cankarja 2*—